MARIJA STANONIK
LEDENICE V ŽIREH
Preden je postala elektrika vsakdanja stvar in je povojni napredek pripeljal
skoraj v vsako hišo hladilnik, so žirovski gostilničarji in mesarji imeli
za ohlajevanje piva in konserviranje svežega mesa posebne hladilne prostore
— ledenice. Tako so se imenovale kleti, še večkrat pa so bile to posebne stavbe,
ki so jih pozimi napolnili z ledom in shranjevali vanje pijačo in mesnino, da
so ju mogli sv^eži ponuditi gostom in kupcem tudi v vročih poletnih mesecih.
Pričujoči prispevek želi poleg dokumentiranja tega pojava v Žireh priklicati
tudi odgovor na vprašanje, ali ni bilo znano kaj takega tudi drugod. Je
pridobivanje ledu pozimi in njegovo uskladiščenje preko poletja res tako neznatna
tema ali ozko lokalizirana stvar, da ni prišlo niti v vprašalnico o nabiralništvu
za etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja,^ kamor po
svoji klasifikaciji bržkone spada? Prav tako ledenice, posebne stavbe za led,
nimajo svojega mesta v vprašalnici o gospodarskih stavbah.-
Začetki žirovskih ledenic na prelomu stoletja
Podatki vseh informatorjev se v glavnem ujemajo, da so se prve ledenice
pojavile v Zireh na prelomu stoletja, bolj gotovo že po letu 1900, mogoče res
leta 1903, kot je poizvedel eden od njih. Temu se najbolj izmika družinsko izročilo
pri Katrnikovih, po katerem so izgubili štiriletno dekletce v nesreči
okrog leta 1890 prav pri prevozu sodčka piva iz ledenice pri Petronu. Mogoče
ni šlo za tako ledenico, o kakršnih bo govora tu, ampak za neke vrste hladilno
skrinjo, na zunaj leseno, znotraj pa obito s pločevino, v katero se daje kosce
ledu skozi odprtino z vrha, spodaj pa je prostor za shranjevanje ali bolje konserviranje.
Pri Petronu, kjer jo imajo še sedaj, ne vedo, od kdaj je že pri hiši,
mnenja pa so, da so take hladilne priprave imeli včasih tudi po drugih gostilnah.
Prav tako govorijo za zgodnejši začetek ledenic v Žireh tudi posredni podatki
pri Kamnškovih v Novi vasi, kjer po primerjavi velikosti kostanjev sklepajo,
da so bili tisti ob ledenici enako stari kot tista dva pri kozolcu, za katera
vedo, da sta bila vsajena leta 1900, v spomin na ustanovitev Sokolskega društva
v Zireh. Poleg tega je bil bajer, od koder so pridobivali led, urejen ob
sotočju dveh potokov, ki so ju regulirali v zadnji četrtini prejšnjega stoletja.
Glede na to, da ustnega izročila ne moremo preverjati s pisanimi viri, se
zdi sprejemljivo, da postavljamo začetek žirovskih ledenic na prelom 19./20.
stoletja s primerno možnostjo variiranja naprej ali nazaj; še posebno, če ustne
podatke vpnemo v siceršnje gospodarsko stanje v tem času. Tedaj se je začelo
109
že močno uveljavljati čevljarstvo-' in zato so tudi rasle gostilne, ki jih domačini
samo od mostu čez Soro v Zireh do križišča pri Petronu (niti 0,5 km) vedo
našteti kar sedem. Čevljarji so morali kam hoditi na hrano, še posebno, ker
so se lotevali te obrti tudi prišleci od drugod.
Večina pričevanj se ujema, da je na začetku tega stoletja prinesel novost
v Žiri Jože Jereb, Loščarjev iz Žirovskega vrha. Bil je po svetu, pred vrnitvijo
v Ziri pa je imel svojo gostilno v Pliberku na Koroškem, kjer se je tudi poročil.
Njegove hiše v starem delu Žirov se je zaradi pekarije hitro prijelo ime »Pri
peku«. Nato je odprl še gostilno, saj je bila tedaj v bližini (stare, danes podrte)
cerkve zanjo primerna lokacija. Začel je prodajati pivo. To pa je bilo treba
točiti ohlajeno, zato si je oskrbel še ledenico. Marija Zajec se še danes sDom'-
nja naloženih sodčkov pred njegovo hišo, drugod pa da jih ni bilo videti. Drugi
gostilničarji so začutili konkurenco, malo so počakali, češ, kako se bo stvar obnesla,
nato pa so podjetnega rojaka začeli hitro posnemati.
O vrstnem redu nastanka posameznih ledenic se ni mogoče povsem zediniti,
menda jo je prvi za Pekom napravil Zupan na Dobračevi, po drugem
mnenju pa Petron v Zireh, toda da jih je bilo vsega skupaj ravno deset, se
vsi strinjajo. Imeli so jo pri Peku, Petronu, Mesarju (Kolencu), Spicarju, Bohačevem
Andrejcu in Katrniku v Zireh, pri Maticu in Bahaču v Stari vasi, pri
Zupanu na Dobračevi in pri Kamnšku v Novi vasi; od teh je bilo osem gostilničarjev
in dva mesarja. Največ jih je bilo torej »v starih Zireh«, kjer je bila
cerkev, sejemski prostor, skratka, kamor so ljudje od blizu in daleč prihajali
po opravkih. Po prvi svetovni vojni je krivična meja sicer odtrgala veliko prebivalstva
iz zaledja, toda tedaj so prav meso veliko prenašali čez mejo, tako
da so ledenice še dalje koristno opravljale svojo funkcijo. Celo več, delali so še
nove zbiralnice za vodo — bajerje (pri Spicarju, Kamnšku) in prejšnje lesene
stavbice zamenjavali z zidanimi (pri Zupanu) ali jih drugače obnavljali.
Na vprašanje, od kod so Zirovci to prevzeli, so mnenja različna: od tega.
da je »to že dolgo, ker so se ljudje zmeraj zanimali za pijačo«, preko misli najstarejše
pripovedovalke, »da so mogoče to imeli po mestih«, češ, »saj vse pride
na vas iz mesta«, do prepričanja, da je Jože Jereb to prinesel s Koroškega. Da
je to res prineseno od drugod, se da sklepati po terminologiji, ki je hudo ponemčena.
Pridobivanje ledu
Prvi ledeničarji so nabirali led po budnkih, tj. kotanjah stoječe vode pa
tudi v strugah reke Sore (npr. v »Babn tek«) in drugih potokov. Vendar je bilo
to preveč prepuščeno naključju, zato so hitro prešli k bolj organiziranemu pridobivanja
ledu. Na primernem mestu na lastnem svetu so uredili posebno jamo,
bajer, tj. zbiralnico vode, veliko ok. 20 X 15 m, tako da so dno poglobili,
z izkopano zemljo pa napravili okrog nje nasip, visok od 1 do 2 m. Jama ni
smela biti preplitva, ker bi se drugače ledu oprijemala trava z dna in bi bil
tako neprimeren za uporabo.
Ko se je začel pod zimo takšen mraz, da je voda začela zmrzovati, so v
tako pripravljene bajerje preusmerili vodo iz bližnjih potočkov ter so jo pustili
teči toliko časa, da se je bajer napolnil do robnikov nasipa in če je bila
huda zima, se je led naredil v dveh, treh dneh. Čakali pa so nanj tudi po cel
teden, odvisno od mraza, da je bil led čim debelejši. Zato so spuščali vodo v
bajer vsak večer. Ko je bil v bajerju že led, so tudi ta prostor imenovali
ledenica.
110
Pri Kamnšku so napravili svoj bajer — ledenico po regulaciji Plastuhle
in Melcule (Plastuhovega in Melcovega potoka) ob stiku starih strug obeh potokov.
Ob regulaciji potoka Račeva je voda začela upadati, zato so zbiranje
vode na tem mestu opustili in okrog leta 1937/38 napravili novo višje pri kozolcu.
Svojemu namenu je služila vse do leta 1957, dokler ni nehal iz nje rabiti
led slaščičar v Zireh. Robniki starega bajerja — ledenice — so se poznali še
dolgo, pred leti pa so jih izravnali zaradi strojne obdelave zemljišča.
Spicarjevi so naredili svoj bajer — ledenico Na rovtu v Žireh okrog 1928/30,
vendar jim ni kaj prida koristila. Led se je sicer napravil, toda bil je pretanek,
ker je bila voda pretopla zaradi prekratkega toka od izvira do ledenice,
Toda ostalo je ime V ledenici.
Svojo ledenico so imeli pri Bahaču v bližini kozolca, kjer so se robovi
jame tudi poznali do nedavna.
Najbolje je delovala Županova ledenica, ki je bila nasproti Skandra na
Dobračevi. Do leta 1926 sta bili dve, ki so ju naredili že pred prvo svetovno
vojno, a tega leta je huda povodenj drugo popolnoma zasula. Da so vanjo lahko
speljali tok Rakulščice, ki priteče izpod Žirovskega vrha, so morali prekopati
cesto in pod njo položiti cevi. Vse leto je voda tekla po strugi na desni strani
ceste in tedaj je bil kanal, ki je vodil v ledenico, zamašcn z lesenim čopom.
ko pa so vodo potrebovali, so čep odstranili in voda se je odtekala v jamo. Ko
je je bilo dovolj, so kanal po potrebi spet zamašili. Na spodnji strani jame je
bil jarek, ki je služil za odtekanje vode iz bajerja, kadar so to želeli, zato so ga
vsako pomlad znova prekopali. Led iz te ledenice so dobivali ne le Zupanovi,
ampak tudi drugi uporabniki.
Lomljenje ledu
Ko je bil led debel za dobro dlan, ne manj kot 7 cm, najprimerneje pa
20—30 cm, so ga začeli sekati, lomiti. To je bilo težko in nevarno delo. Sekači
so bili v nevarnosti, da jim na gladki plošči spodleti in se usekajo ali padejo
v mrzlo vodo. Vlačilci in nakladači so se lahko obrezali ob ostre robove ledenih
plošč. To delo so opravljali bajtarji-dninarji, delno čevljarji, če jim je manjkalo
Zemljišče na Dobračevi,
kjer je bila nekdaj najboljša
zbiralnica vode
za pripravo ledu
111
dela. Vsi so morali biti toplo oblečeni, imeli so po dvoje hlač in suknjiče ali
plašče in nekateri še predpasnike iz celine, rantahe (šotorsko platno), da so se
zavarovali proti mokroti. Najbolj so trpele roke, zato so imeli debele suknene
rokavice — palčnike. V skrajni sili so ovijali roke z vrečevino. Za svoje delo so
zaslužili takratne žernade, tj. dninarska plača, 10—15 din na dan.
Delo samo se je od hiše do hiše malo razločevalo. Sekači so najprej z
navadnimi sekirami sekali ledene plošče v velikosti približno 1 X 0,5 m. Pri
Kamnšku so imeli pri tem sekanju poseben sistem. Sekač je stal na deski, da
mu ni drselo, in je najprej presekal celotno ledeno ploščo po širini (približno
15 m) in nato vzporedno nov trak približno 1—1,20 m stran od prvega vseka.
Nato je nekajkrat udaril po tej dolgi plošči, da se je na nekaj mestih prelomila
in pri nadaljnjem razsekavanju so nastajale plošče, velike 0,60 X 1,20 m.
Prvi tak izsek je bil najtežji, vsak naslednji je bil lažji. Na robu ledenice so
bili štirje vlačilci, ki so imeli za vleko, vodenje plošč na breg posebne (h)ake.
haklne. To so late, ki so imele na koncu nasajeno železno konico in kavelj v
enem kosu. Nekateri so si jih izposojali pri gasilcih. Dva sta vsak s svojim,
akom prijela ploščo od spodaj, dva pa zahaklela, povlekla k sebi. Plošče so
pustili na robu bajerja, da so se osušile, omrznile in ko jih je bilo dovolj, so
začeli nakladati. Drugod so bili trije sekači in trije vlačilci, potem pa so vsi
nakladali. Ali pa sta dva z akom potegnila ploščo k sebi na desko na robu
bajerja, jo prijela in naložila.
Vožnja ledu
Led so odvažali sproti, čim se je zdanilo. Lažje je bilo za sekače in nakladače,
če je bilo mraz, ker je bil tedaj led suh, zaradi sprotnega zmrzovanja
vode na spodnji strani plošč. Pri nekaterih hišah so led vozili sami, Kamnšk je
imel npr. troje sani. Na ene so led nakladali, z drugih razkladali, s tretjimi
pa je bil voznik na poti in je konje stalno prepregal, da niso stali. Drugod so
najeli še druge voznike, ker so morali led dovažati od daleč, delo pa je moralo
biti hitro opravljeno, da se led ni topil. Nakladači so morali delati hitreje, da
so imeli vozniki sproti dovolj dela. Tako so obvezno pomagali voziti led pri
Brencetu v Zireh že pred prvo svetovno vojno, pozneje pa tudi Skalar na
Dobračevi. Naložiti so mogli na voz hkrati po trideset velikih plošč. Sani so
oblojtrali, tj. dodali lojtrnice in jih povezali s tem, da so jim dodali špangl —
podložek. Za Zupanovo ledenico je bilo treba osemindvajset voz ledu, pri Spicarju
pa trideset do petintrideset. Vozili so dva do tri dni, ker je bila ledenica
zanje precej oddaljena. Pri Kamnšku so imeli ledenico blizu doma, zato so ga
vozili le en dan.
Stavba ledenice
Za spravljanje ledu je bilo treba imeti posebej pripravljene prostore, bodisi
da je bil ta pod isto streho kot stanovanje (pri Katrniku) ali v ta namen
prirejena klet (pri Bohačevem Andrejcu). V hiši je najprej imel ledenico Mesar,
potem pa si jo je uredil v opuščeni cerkvi; prav tako so za ta namen uporabili
mežnarijo ob njej Spicarjevi, ko je bilo v letu 1927 28 oboje prodano.
Večina je imela za to posebne stavbice v približni velikosti drvarnic, ki
so bile sprva lesene (Pekova; Županova, ki je stala sredi današnjega dvorišča,
v letu 1928/29 pa so uredili novo). Na zunaj niso bile videti nič posebnega, bile
so zidane, krite z opeko, le pozoren opazovale" bi mogel ugotoviti njihovo
112
nalogo po tem, da so tičale v globoki senci. Okrog njih so bili nasajeni kostanji,
lipe, zasajali so fižol, tako da so bile čim bolj zavarovane pred vročino.
Posebnost teh stavbic je bila v njihovi notranjščini. Dvodelen prostor (prvi
del se je imenoval forkeler, iz nem. vorkeller — predklet — predprostor) je
bil brez oken, velik 15—25 m- (pri Špicarju 5 X 4,5 X 3,5 m, pri Bohačevem
Andrejcu 4 X 4 m, pri Zupanu 8 X 6 ipd.). Zid je bil obložen s 4—5,7 cm debelimi
plohi, ki so bili pritrjeni na 20 X 20 cm debele hrastove trame. Najbolj
primerna za to sta bila kostanjev ali borov les, ki sta najbolj odporna proti
vlagi. Od te stene je bila 40—50 cm v notranjost odmaknjena še druga lesena
stena iz enako debelih plohov. Vmesni prostor med njima je bil do vrha napolnjen
s posebnim polnilom: s šoto, ki jo je Pek menda dobil celo s Koroškega,
sicer pa so jo vozili z ljubljanskega barja, z ugaski, ki so jih vozili z Jesenic,
z hraškami, tj. drobovjem, odpadki od oglja, ki so ga nabrali po kopiščih, ker
ga oglarji niso mogli prodati kovačem, a največ so rabili žaganje, ki so ga
pač najlažje dobili. Polnilo so čim bolj na tesno steptali med ti dve leseni steni
s posebnimi tolkačami, kolci, da niti miši ne bi mogle živeti v takem, Ce bi
prejedle steno, bi v stavbo vdrl zrak in z njim toplota. Lesen strop je bil
zavarovan z oblogo iz žaganja. V njem je bila odprtina (pri Kamnšku velika
70 X 70 cm), skozi katero so led vsipali v prostor tedaj, ko so bila vrata že
;:adelana z njim. Odprtino so potem zamašili s posebno loputo, ki je bila tudi
napolnjena z žaganjem (pri Zupanu jo imajo še sedaj), da toplota nikakor ne
bi mogla blizu. Prizadevali so si, da bi bil prostor čim bolj zavarovan pred
toploto in temu je služilo tudi dvoje vrat. Prva so bila sicer debela, a enojna,
druga pa dvojna in napravljena tako kot stene. Med dvojno ostenje je bilo
nabito polnilo — žaganje. Taka vrata so še ohranjena pri Špicarju in Bohačevem
Andrejcu, kjer so debela 16 cm in temu ustrezno težka.
Uskladiščenje ledu
Tudi način uskladiščenja ni bil pri vseh hišah enak, čeprav je bilo od tega
pa tudi od kvalitete ledu zelo odvisno, koliko časa se je obdržal.
Najbolje ohranjena stavba
ledenice je pri Špicarju
8 Loški razgledi 113
v skrbno očiščen, osušen in prezračen prostor so začeli trije nosači nakladati
lepe gladke plošče ledu drugo na drugo do višine 1 m. Nanje je prišla plast
žaganja, potem pa sta dva tolkača z lesenimi kladivi ali bati začela novo prinesene
plošče »batati«, tj. razbijati na drobne kosce in koščke, da je bilo čim
bolj »naštanfano«, zbito, steptano. To je šlo do višine vrat, nakar so led vsipali
v prostor skozi odprtino z vrha, le pri Spicarju skozi okno. Ves led so
morali temeljito stolči, da je bil res ves droban in pri Spicarju so ta drobir
zalivali še z vodo, da je bilo drugi dan vse ena sama gladka plošča. Na vse
to so položili 5 cm debele borove plohe in navrh nasuli žaganje, do 1 m
visoko, tako da je bilo res »zadihtano« — brez zraka. Pri Kamnšku so plošče
razbijali že od začetka, le pri vratih so jih nakladali cele, kot bi z njimi zidali.
Tolkača, ki sta tolkla led na kosce, sta imela čevlje ovite v vrečevino, da nista
kvarila čevljev in da jima ni drselo. Pri Bohačevem Andrejcu sta dva razkladala
cele plošče, dva pa tolkla in teptala kosce ledu le v reže med njimi. Pri
Županu so vmes potresali bukovo listje ali žaganje, da je bil led čim bolj
obstojen.
Tako uskladiščen led se je obdržal pri Spicarju v predkleti (vorkeller)
kamor se je bolj odpiralo, do junija, v glavnem prostoru pa do konca avgusta.
Na najbolj hladnem mestu je ostalo za voz ostankov, pomešanih z žaganjem.
Drugi so pripovedovali, da se je led obdržal do novega, tj. dotlej, ko je bilo
že samo na sebi dovolj mrzlo, da »mesa ni bilo treba devati na led« ali da
hladna pijača ni bila več potrebna. Tedaj so vrata odprli, da se je stajal še
zadnji led. Voda je ob počasnem tajanju sproti izginjala v tla, nekaj je je
izhlapelo, pri Kamnšku pa so imeli v ta namen pod stavbico speljane posebne
kanale in je voda odtekala po njih. Tako so bila tla bolj suha in led se je počasneje
topil.
Poznavalci ledu pravijo, da je najboljši decembrov led, češ da je »najhujši
adventov mraz« in da celo pregovor pravi: »Je hladna kakor grudnov led.«
Led pa so lomili tudi šele marca in z bojaznijo so govorili: »Letos pa ni mraza,
da bi led napravili.« Če pa je naneslo, da zaradi mile zime ni bilo dovolj
ledu, so ga, vsaj pri Spicarju, nabirali v strugi Osojnice, ki ima najbolj mrzlo
vodo že zaradi lege (to pove tudi njeno ime — Osojnica, osoje). Ce še tega
ni bilo, so si pomagali z zamrznjenim snegom, ki je padel z visoke strehe na
bivši Kopšetovi hiši in je bil zato močno steptan. Na eno plast snega so dali
plast bukovega listja in vse skupaj poselili. To je držalo tja do julija.
Hlajenje in konserviranje
IF"
Nekdaj so v gostilnah mogli postreči s svežim mesom le tako, da so
živino sproti klali, toda v vročini se je meso kljub temu rado pokvarilo, saj
niso mogli porabiti vsega hkrati. Prav tako so si hladnih pijač želeli le v poletni
vročini. Zato so prišle ledenice res zelo prav.
Nekako do junija so meso, pijačo in občasno tudi drug pokvarljiv živež
(mleko, surovo maslo) shranjevali v »vorkellerju«, kjer so pri skladiščenju ledu
pustili vmesen prazen prostor (2,5—3 m), da so lahko polagali tja sodčke piva
in predale (pri Spicarju veliki 1 X 1 m) z mesom. Ta čas vrat v glavni prostor
sploh niso odprli. V obeh prostorih so imeli kline in obešala za meso, da so
posamezne kose obešali nanje. Kaj drobnega so dajali kar v medprostor med
dvoje vrat, da ni bilo treba hoditi v ledenico vsak dan. Sodčke piva so dajali
114
v čeber v navadni kleti in okrog naložili po škaf ledu, ki so ga sekali v obliki
stopnic. Meso so ponekod polagali kar na led, da je tako bolj obstalo. Ko
so sodček piva potočili, so šli v ledenico po novega in tudi po nov led. Vanjo
so smeli hoditi le zgodaj zjutraj, ko je bilo najbolj hladno in nikakor ne čez
dan. Vrata za seboj so morali hitro zapreti in hitro vzeti ven, kar je bilo treba,
da je bilo čim manj možnosti za vdor toplega zraka. Tako je bilo treba ravnati
tudi zato, ker je bilo notri temno in brezzračno. V te ledenice so v sili prinesli
kaj shraniti tudi drugi, npr. trgovci kvas in kmetje meso ob prisilnem zakolu.
Za zaključek
Ledenice so se v Zireh začele s spreminjanjem gospodarstva od izključno
kmetijske proizvodnje v obrtno-čevljarsko. Ob prvi svetovni vojni je to delo
malo zastalo, toda po njej, ko so Ziri postale obmejno področje, se je toliko
bolj razmahnilo, saj ni brez pomena opomba, da so veliko mesa — cele koše
klobas — spravljali čez mejo.
Toda čas je prinesel svoje. Najprej je opustil ledenico Pek. Kakor hitro so
prodali cerkev v Žireh, je opustil gostilno in se preselil že leta 1912 v Žirovnico.
Drugi so vztrajali do druge svetovne vojne, dokler so obstajale čevljarske
delavnice. Pri Spicarju so zadnjikrat spravljali led leta 1942, po osvoboditvi
pa se je s tem najdlje ukvarjal (do 1964) Katrnik, ki je še obdržal gostilno. A
prišli so hladilniki in tako je to delo izgubilo svoj gospodarski pomen. O Maticovi
ledenici ni več sledu, na mestu nekdanje Pekove ledenične stavbe je
danes Nagličev vrt; Kamnškova in Bahačeva sta predelani v garažo za avto-
Dvojna vrata Spicarjeve ledenice
«• 115
mobile, pri Zupanu pa v garažo za kmetijske stroje; pri Katrniku so jo predelali
v klet, pri Bahačevem Andrejcu je prostor neizkoriščen; pri Petronu so
jo podrli letos spomladi, ker jo je nagnil visok sneg, v njej pa so imeli shrambo
za razno orodje; Mesarjeva je v zadnjem ostanku cerkve na milost in nemilost
prepuščena zobu časa. Se najbolje je ohranjena Špicarjeva ledenica v nekdanji
mežnariji.
Pri stavbah je še mogoče neposredno odkriti njihovo nekdanjo funkcijo.
o delu samem pa ne obstaja niti en samcat avtentičen dokument, fotografija.
Tudi sicer ni o ledenicah nobenega pisanega vira, toda mogoče se bo kaj takega
še našlo. Opis dela kaže, da ni bilo tako preprosto in tudi ne poceni.
Vse to je jedrnato povedala ena od pričevalk z besedami: »Muja je bila s tem
ledom in še košta velika ( ^ drago je bilo).«
O p o m b e
1. I. Počkar, Nabiralništvo, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja,
Vprašalnice II, Ljubljana 1976, 43—65. — 2. T. Cevc, Gospodarske stavbe, ETSEO,
Vprašalnice V, Lj. 1976, 66—79. — 3. Prim. M. Stanonik,, Zgodovina žirovskega čevljarstva,
LR XVIII, 1971, 131— 135. — Pripovedovali so: Francka Blažič (1907).
Dobračeva 44, Dušan Demšar (1912), Stara vas 39, Marjana Demšar (1890), Ziri
94, Martin Gantar (1896), Vinko Jereb (1949), Ziri 68, Edi Kavčič (1927), Nova vas
2, Frančiška Kavčič (1901), Ziri 97, Marija Kavčič (1914). Ziri 15, Marta Kavčič
(1933), Ziri 97, Mirko Kavčič (1913), Ziri 1, Pavla Kavčič (1915), Ziri 1, Vili Kavčič
(1917), Ziri 66, Maks Oblak (1901), Nova vas 6, Ivan Potočnik (1901), Dobračeva 46,
Ivanka Primožič (1902), Nova vas 45, Franc Stanonik (1906), Dobračeva 61, Jožefa
Turšič (1901), Vrhnika, Alfonz Zajec (1932), Dobračeva 29, Marija Zajec (1898),
Dobračeva 29.
R e s u m e
LES GLACIERES A ZlRI
Le premier chapitre nous decrit les commencements des glacieres de Ziri qui
servaient aux aubergistes et aux bouchers avant tout pour refroidir les boissons et
pour conserver la viande. Les chapitres suivants traitent la production, le morcellement
et le transport de la glace, les edifices speciaux destines a la conservation
de la glace, son magasinage, les methodes de conservation de la viande et de refroidissement
des boissons et, finalement, la fin de ces precurseurs des refrigerateurs
modernes. L'auteur se pose la question, si cette methode de conservation etait
connue ailleurs aussi.
116