/


Stezice, glasilo novomeških dijakov, izhajajo enkrat mesečno. Cena dvojno številke je 30.- din. kakiada - 2oo izvodov. Glavni urednik - Alenka Auersperger, tehnični urednik Splihal Jože, mentor tov. profesor Simoniti Primož.,
Ožji uredniški odhor; Kati Smrečnik, prof. Simoniti, Staša Vovk, Alenka Auersperger.
Ilustrator; Vladimir Gajski.
SKICA ŽIVLJ-NJA
Zadnjič sgd vstopil v eno izmed številnih gostiln, ki jih ima mesto. Bila je skoraj prazna, le v kotu je sedel star možak in zamišljeno gledal poln kozarec in prazno steklnnico. Premišljeval je, kako leno hi hilo, hi bila polna steklenica, ne pa kozarec.
Če malo bolj sem se razgledal po temačni sobi in o-pazil tik za vrati dva človeka, ki sta takoj pritegnila mojo pozornost.
Ze na prvi pogled sta se precej razlikovala. -<den izmed njiju je bil srednje visok človek, neopredeljive starosti in inteligentnega videza, halo je pil,, več ja govoril. Drugi pa je veliko več pil in samo prikimaval sosedu, ki je ravno takrat dejal;
"Tako je, kot je dejal Van Gogh. cvet je pokvarjena študija Boga. Ta svet - to je njegova pokvarjena skica življenja. Upajmo, da so kje v vesolju boljšo skice."
"Kaj živi upanje", jo dejal njegov tovariš*
"Ta skica pa bi bila še kar dobra," je oni zaupno nadaljeval, " ne bi bilo v njej toliko slabega, pomešanega z dobrim. Veš, kako se to imenuje?" je vprašal.
"Voda" jo vzdihnil vprašani in izpraznil kozarec.
"Bedak, to je vendar ljubezen, ljubezen je pekel in raj življenja. Pesniki in drugi bedaki jo pa tako poveličujejo. Kaj so sploh umetniki? Ali so edini norci med nami in jih zato slavimo - ali pa smo vsi ljudje bedaki. _
.	‘ V	. .	O •!
... :	--.c r .	.....	:
:,ii si pijan", je odgovoril.
"Jaz, pijan?"je bil takoj užaljen filozof. "Horda imaš prav,11 je čez čas zamišljeno dejal. "Toda", je zopet poskočil? "kadar sem pijan, sem trezen. V tej pijani treznosti vidim življenje brez preobleke. Vidim ga - strašno je. Bi ga rad videl? Bolje da ne, kajti resnica jo hujša od laži in goljufije. Današnji svet je kot rakasti človek, kot .... Ivleni verjemi", je nenadoma zavil v stran. "Jaz imam semester medicine, dva semestra prava, nekaj ekon........."
Več nisem slišal, moral sem iti. Vendar sem pri vratih še ujel pijani glas njegovega prijatelja, ki jo prekinil svojega učenega govornika; "Ali je bil tvoj oče lovec?"
Mai
ZGODBICA O MOJCI IN NJUNIM FANTU
Moj ca!
V
Oprosti, jutri zvečer ne morem v kino. Imam važen
opravek.
Miran
"Nima časa", zamišljeno ponavlja Mojca. Počasi pospravlja kn'jige in zvezke z mize. Nikakor se ne more otresti misli na Mirana.
"Slutim, da nekaj ni v redu. Zdi se mi, kakor da se hoče izmakniti, da ima nekaj drugega, a noče z "besedo na dan. Mogoče pa je nekaj, kar hi me užalilo - morda onesrečilo!" Odpre radio, da ne hi mislila na to. In vendar se ji misli 'same vračajo nazaj na tisto besede.
"Kaj pa tako lepega premišljuješ", se v njeno zamišljenost spotakne brat Igor. "Sta z Miranom že prispela v deveto deželo?"
"Kaj ti mar, zanimaj se za svoje stvarj ■ "se jezno obrne Mojca in odhiti v sobo.
Ulico so polne ljudi, ki hitijo vsak po svojih opravkih. Mojce no zanimajo izložbo, no ljudje? hiti le naprej $, proti kinu. Prod kinom stopi v senco in opazuje ljudi. Ali Miran res' ne bo prišel? Pogleda na uro. Pet minut do šestih. Zdrzne sof Mirani Mojco stisne pri srcu.
"Rekel jo, da ima važen opravek in zdaj gre v kino z Majdo - z Majdo". Ura odbije šesto.
Mojca se hitro obrne in so skoraj zaleti v sošolca
Petra.
"Kam pa tako hitiš?"
"Malo v mesto" sc znajde Mojca.
"Ali imaš kaj časa?" vpraša Peter.
"Imam, toda zakaj sprašuješ?"
"Kupil som karto za kino tudi mami, pa smo dobili gosto in morala jo ostati doma. Mislil som, da bi šla Ti z menoj."
Mojca pomisli na Mirana.
"0, zakaj pa no" Veselo odgovori in žo kreneta proti kinu.
Ker jo Vil že predfilm, sta počakala pred vrati, potom pa sta šla no svoja sedeža. Moj ca pogleda po vrstah. Njene oči se srečajo z Miranovimi, ki jo široko razprte začudeno glodajo. Ona pa so samo nasmehne."0, pokazala bom Miranu, da tudi jaz lahko delam po svojo!" I obrne sc k Petru.
"Ti Peter, kdo pa jo bilo tisto plavolaso dekle,s katero si šel zadnjič	v kino?"
"Kakšno plavolaso deklo? Jaz nisem šol še z nobeno v kino," so začudi Peter.
"0, ptiček, nikar se neadelaj nedolžnega $ kar spomni se". Peter vrta po spominu.
"Ne, Mojca, res no vem, kdaj bi šel s takšnim dekletom
v kino."
"No, spomni so tiste plavolasko v modri obleki z velikimi žepi in velikim bolim ovratnikom."
Peter jo pogledaš "Modra obleko z velikimi žepi in velikim ovratnikom?"
"Ti si po prava! Tisto dekle jo bila Mojca, ki zdajle sodi ob meni, " in oba so veselo zasmejeta. Zvonec zazvoni in prične sc film.
Miran je bil vesele naravo. Mojco je spoznal po prijatelju Metodu na mladinskem plesu. Ugaj la mu jo njena zunanjost, njeno vedenje in njena mirnost. Poten sta so še večkrat videla in tako so je začelo. Toda Miran jo bil prvveč lahkomiseln.
Popoldansko sonce je bilo neusmiljeno. V parku jo bilo veliko ljudi. Tudi Miran je sedel pod drevesom in razmišljal.
"Kaj premišljuješ?" ga zmoti Majda.
"Ti, Majda! Je tudi Tebe: prignala som vročina?"
"Da" mu odgovori Majda.
"Le prisodi, da so malo pgovoriva", jo povabi' Miran.
Bilo je vesela povabila, saj jo vedno rada sedela v družbi lepih fantov. Tako se nekaj časa pogovarjata. "Jutri zvečer to povabim v kino. Danes imam še telovadbo!"
"Dobro! Dobiva se v noši ulici!" jo predlagala Majda,nato sta so razšla. Miran pa je v trafiki kupil karto in jo poslal Mojci.
Kot jo bilo dogovorjeno, sto so srečala z Majdo v njihovi ulici in odhitela v kino. Predfilm sc jo končal, Miran so ozre po ljudeh. Mojca in Peter! Stisno ga pri srcu; "Zakaj nisem šol z Mojco v kino? Namesto meno sodi zraven njo sošolec Peter. In z mano Majda. Zakaj som to storil? " Kluje v njegovih možganih. Opazuje Mojco in Petra, kako se veselo pogo-
varjata in smejita.
"Ne bom več mislil na to", so sili Miran. Toda zaman. Oči same iščejo njo, ki jo ljubi, a jo je zatajil. "To moram popraviti", sklene in se obrne proti platnu.
Tako so tekli dnevi. Miran jo zaman iskal Mojco.
Želel jo je dobiti samo, pa jo je našel vedno v družbi.
Sreča mu ni bila nikoli naklonjena.
Bližalo so jo Novo leto. Gimnazija jo pripravljala skupno igro, Mojci je bila dodeljena glavna vloga. Za partnerja pa bi lahko zbrala Metoda .'ali Mirana.-
Bila jo v mučnem položaju. V njej so je bil boj, ali naj izbere Mirana ali ne, Želela je, da bi on igral z njo, toda hotela so mu je maščevati, zaradi Majde. Miran je stal pred njo kot grešnik, ki so koso svojih grehov. Oči so mu topo zrlo v tla, Mojca je zatrla svojo hrepenenje in so odločila za Metoda. To je Mirana zadelo v občutljivo točko srca. Ob njegovem očitajočem pogledu jo Mojca vztrepetala. Hotela je popraviti, kar jo storila, toda.bilo jo prepozno. Miran jo brez besed odšel iz razreda.
Potem so vsak četrtek in soboto vadili. Po vaji jo Metod pospremil Meječ. Mirana pa jo vedno čakala Majda, čeprav mu to ni bilo všeč. Mojco jo vedel-.. da Mirana ne bo nikoli pozabila, zato ji jo bilo vse bolj hudo, ko je videla nasmejano Majdo. Na drugi strani pa sc je prav tako boril Miran, da bi popravil svojo napako. Toda Mojca sc mu je izmikala, Z Majdo, ki jo bila vsega tega kriva, ni hotel niti govoriti več.
Bil jo lep majski večer. Nebo je bilo posuto s tisoči drobnih zvezd. Mesto jo bilo živahno. Vsi so hiteli nekam daleč, daleč v l^p zvezdnat večer. Mod vrvežem sta bila tudi Mojca in Metod. Počasi sta stopala mimo izložb in razsvetljenih oken. "Mojca! Zakaj si vedno tako žalostna?" jo naposled vpraša Metod. Vprašanje jo jo začudilo. Pogledala ga jo z žalostnimi očmi in počasi odgovorila; "To jo nekaj, kar so ne da popraviti." Metoda jo odgovor začudil. "Toda jaz ti hočem pomagati!" "No, to ni mogočo, " mu žalostno odvrno Mojca. Potom sta počasi šla daljo. Govorila nista več.
Nedaleč za njima jo šol tudi Miran. Bolelo ga jo, da so mu Mojca izmika - Opazil pa jo tudi, da nima rada Metoda. Toda zakaj jo potom vedno v njegovi družbi? Žo neštetokrat se j c odločil, da so bo z njo pogovoril, a, kadarkoli jo jo videl, ni imel toliko moči, da bi jo ogovoril.
Danes pa,ko ju je zopet videl skupaj, toga ni megel več odlašati. Pohitel je za njima.
"Dober večer", ju jo pozdravil. Mojca so zdrzne. Metod jo kmalu opazil, da jo Mojca postala nemirna. Pa tudi Miranove besedo so bilo vso zmešane, nobenega stavka ni povedal do kraja. "No, tu je torej vzrok njeno otožnosti", si je mislil Metod. Na križišču se je oprostil, češ da ima opravek v naslednji ulici. Zdaj sta ostala Miran in Mojca sama. "Zdaj ali nikoli", si jo mislil Miran.
"Mojca, popraviti hočem kar som storil," jo s težavo spregovoril Miran.
"Da, kaj jo?" mu jo zbadljivo odgovorila.
"Oh, no norčuj se, saj veš zakaj gre!"
"Kaj pa če no vem, ali pa če nočem vedeti?" se še vodno norčuje.
"Mojca, veš in moraš vedeti! Za najino ljubezen gre, za najino srečo, najine sanjo!" postaja Miran razburjen.
"Hm, ljubezen, najina ljubezen. Kaj pa Majda?"
"Ne govori o Majdi, nikoli je nisem imel rad1,1 se opravičuje Miran.
"Res?" mu zopet nagaja Mojca.
"Oh, Mojca, no trgaj mi srca!"
"Kaj pa moje srce? Jo mor iz kamna? Hočeš da ga zdrobiš, raztrgaš?"
"Vem, nisem prav ravnal!" so opravičuje Miran.
"Zakaj pa no, če ti jo Majda bolj všeč," se no da omehčati Mojca. Trdno ve, da so mu bo vdala. Toda ne tako hitro, naj tudi on poskusi, kako prijetno je bilo vse to dni.
"Prosim to, no omenjaj mi Majdo! Vsega tega je bila ona kriva. Ni ji bila všoč najina sreča."
"Da, Miran, usoda naju jo ločila. Srečo križala poti in nevidna roka naju jo zopet združila in srečo zbližala poti."
"Mojca! "
"Oh, Miran! Ti ne veš kako hudo mi je bilo vse te dni. Kako pusti so bili dnevi, koko otožne so bile moje misli in spomini. In vendar sem se vedno vračala po stezah spominov k tebi, k sreči, ki mo je nekoč opajala v sanjah!"
"Srečen sem, do sem to zopet našel. 11 Miran drži Mojco za roke in ji gleda globoko v oči. Zdi so mu, kot da ji vidi prav v srco, prav v sleherni košček skritih misli. Njene oči kot plavi kristalčki so odsevajo v njegovih temnih, črnih očeh. Počasi mu plavajo vodno bližo in bliže. Miran jo poljubi in mehko poboža po lasoh. Zdaj jo zopet srečen kot jo bil nekdaj, ko
sta večkrat hodila na dolgo sprehode in sc potapljala v sanje.
"Miran, ali ni lepa mladost, ljubezen, pomlad!" "Da, ob tebi jo lepa mladost, ljubezen, pomlad!"
Nataša M.
INSPIRACIJA
Kje ste zdaj sanje, pričakovanja in hrepenenja belega dne?
Bleda lica zapoznelih zvezd mi sijejo v obraz.
Veter prinaša zamolklo glasove razočaranja.
Kje ste zdaj sanje?
Kje upi?
(Ni več upov.)
Razsvetljena galerija zapuščenih podob iz dnevov in noči zre vame.
Skrila bom,
skrila vase bolečino
in pobeglo pomlad.
OLDOM_iK IZ DNEVNIKA
I.
Mogoče bi bilo bolje, da ne bi človek ničesar občutil ali pa da bi imel svoje občutke v oblasti. Takrat bi bil prikrajšan za marsikatero bolečino in marsikaj lepega, kor. dela življenje zanimivo.
Zakaj pravzaprav to pišem? Zopet sem razdvojen; čeprav sem si /na jasnem, da med nama ne more biti niče.sar več, mi ta jasnost ne more spodriniti upanja. Zakaj vedno upam, celo sedaj, ko mislim, da je ne ljubim več. Morda je to le trenutno, toda rad .bi,	la bi bilo večno. Sicer pa mi
je vseeno. Vendar, če grem prav v srce, vidim da mi ni vseeno. Želim in ne želim. Včasih si mislim, kako lepo bi bilo, ko bi bila skupaj ■, obenem pa se bojim tega.
Življenje je res zamotano, življenje - to je razvalina hiše - sreče. Bom mogoče našel med temi ruševinami celo opeko? Kdor dobi le drobec, je lahko že srečen. Ljudi je veliko, sreče, pa malo. Jaz imam malo (ali skoraj nič) sreče, veliko bolečine* Saj je tudi bolečina po svoje lepa - pa ven-dar;preveč je imeti,tudi ni dobro.
Zakaj bi upal na srečno ljub o zen? Najbolje je, da zatrem v sebi vse kar je naravnega, vsa čustva in postanem neobčutljiv, pa bom vsakdanji človek.
II.
Kaj naj storim? Nehote sem storil nečastno dejanje in sedaj.......? Kako se ji naj opravičim?
Pijana ljubezen.
0, da je ne bi nikoli več srečal. Kad bi odšel med druge ljudi, med katerimi bi pozabil njo in preteklost.
Morda pa je ne ljubim več - morda me preganja samo boleč spomin.
Kdo ve?
Mai
P.G.
RESNIČNOST IN SENCE
"Kr. j na^fonidamasMaSiS BGauHffildopMošoira^ae. "Kr. j posebnega mora biti, kaj nenavadnega, kaj zelo verjetnega."
"Hm, že vem!" čutila sem se pametno, zelo pametno.
čepeli smo v kuhinji. Vsi trije. Takoj, ko je radijski napovedovalec prebral vremensko napoved, je oče zamrmral s "Je moj čas, r e?" Oblekel si jo črtasto jeKž ao in oddrsal v sobo. Bilo mi je všeč. Mama sploh ni Čutila, kaj pripravljam.
"Koliko si bila stara, ko si sc poročila?" som ji rekla naravnost.
"Šestindvajset." Presenetilo je.
"Seveda. Takrat so sc vsi kasneje poročali, ne? Če bi zdaj čakala do petindvajsetega, bi ostala devica, kaj?" sem mislila cinično. "Pomisli, da sc zdaj poročajo študentje in so spomniš, sc spomniš Betko iz našo ulico?Sploh ne ve, s kom ima sinčka. Njena mama je vsa objokana."
"Tista punca je že tako na slabem glasu", mo jo prekinila .
"Ni slabo deklo", som rekla. "Poznam jo. Mama, povoj, kaj bi rekla ti, če bi so meni zgodilo kaj takega? Kaj bi rekla? In drugi? Rekli bi; "Saj je bila tako slaba punca, no?"
Nikoli so nisva pogovarjali o ton. Videti je bilo, da ne razume ; glodala jo s pol priprtimi trepalnicami in stisnjenimi ustnicami, kot do tudi noče ničesar razumeti.
"Kaj hočeš reči s tem?"
Jezilo me je. Tisti' njen smeh... čutila som, kako zelo sva si tuji,v ton smehu sem iskala besed, koko naj so ji približam, da bi razumela, samo razumela.
"Hočem roči, da nisem več otrok, mana."
"Hočem reči, da razumen vso, kar lahko, razumejo dekleta nojih lot, kar razumejo odrasli."
"Hm, odrasli", jo zamrmrala.
Vodno ne je žalil njen posmehljivi način govorjenja, nekaj neopredeljivega je bilo - saj nisem nikoli vedela, kaj v resnici misli.
"In polog vsega; Mičo. Poznaš ga. Naveličala som so teh domačih skrivnosti, teh laži, toga očetovega skrivanja pisem, te gnilobe, razumeš, tega malomeščanstva. Gama veš, da Mičo ni pokvarjen fant. In če že hočeš, če že hočeš,ti povem, da bi bila lahko tudi drvg čna.!"
"Drugačna? Kakšna pa?" ji je zaprlo sapo.
"Nekatero si no izbirajo zabave. Mana, t očem samo, da
no misliš šc vodno, da imam trinajst lot. Prosim." Čutila som, kako ni ložo j o iz oči solze; to jo kil tisti srd, ki ga ni.seig mogla nikoli skriti. In smešno. Kadar som si najbolj želela, da no bi jokala, prav takrat, kadar ne jo bilo solz najbolj sram - so ni jo pripetilo. In kadar sem jokala, jo bilo v meni toliko vsega, toliko tistega sovražnega, vsoga zlobnega, kar sen kdajkoli čutila v sebi. Nisem marala solz. Žo zato no, kpr sen so tedaj spominjala mladosti. Mladosti in strahov od vsepovsod in torno, videla som samo sobo, kako jočem nod prikaznimi, ki so.no zmenijo zame, ponoči, ponoči. Tako pogosto som ostajala sama in ničesar sc no spominjam bolj, kot svojih objokanih oči.
Tako je bilo z mano. Ničesar si nisem želela več. Uspelo mi je, da je razmišljala o meni, da so jo posvetovala z očetom - vodno j’o bilo tako. Moj očo je bil čudovit moški. Kasneje šem pomislila, da razumom, kako zelo me imajo radi, le da sc mi no znajo približati. Včasih, ponoči, ko som brala knjigo (brala, som divje vojne romanc),
.som čutila, kako jo zbujena šepetala očetu; "Boris, Boris, kako Vi naredili tole?' Misliš, da rabi Miriam novo obleko, mar ne bi bila šc dobra tista, svetlomodra? Kaj praviš, bi kupila tisto zavesq pri Na-Mi? Kam bi nesla narediti plašč? Kaj bi naredili z Manijevo matematiko in fizika mu ne gre..."
.« Včasih jo šepetala, Čutila som šepetanje do jutra, ali pa so jo očo samo obrnil; "Ravno zaspal som zdajle, pusti mo no in spi! Ves zbit sen podnevi, kadar no spim." Včasih so je čulo samo šepetanj o, ki ga nisem razumela. Predstavljala som si, t)0g ve, kako da je, če ima nekdo nekoga rad ,žo dvajset let. če ga ima zelo, zelo rad, tako dolgo. Kar vso jo bilo nerazumljivo, prav zato nisem mogla in no hotela eprO' joti vašo tiste hladnosti in umirjenosti., ki sem jo čutila pri odraslih. Zahtevala som kos življenja zase - tisti košček, ki je ros samo tvoj - tisti, ki ga imaš rad, rad tako zelo zelo, da bi so potopil ž njim nekam vase, da bi povedal kako lopo jo povsod, čisto povsod. Samo če imaš košček razumevanja, življenja, topline. Nikoli si nisem znala razložiti, koko jo zares s tem; saj so pravili, da sama no vem, kaj hočem; jokala som in pripovedovala in gotovo so si mislili, da som nonunna. Pa je šlo le za kaj malega, za kaj tako zelo majčkenega, besedico ali kaj, kaj takega, kar človek čuti in
razume, kaj takega, ker so no doki niti zg kovanec in no za kakšno dragocenost.
Z Mičon sva doživela toliko lepegaj čutilo son, kako jo v noni, kako no "bi nikoli n ogla vroči proč vso tisto lopo' sponino in vse, kar sen kdajkoli doživljala. Navsezadnje je tudi nana čutila, da spada Mičo k nan, da je del nas sanih. Mislila sen, da je že vse urejeno... pa ... Tisti teden je prišla k nam teta. Stara, deheln gospa z aristokratskimi navadami . Nisem je marala, že zato ne, kor se jo delala tako zelo pametno.
Čepela sen v svoji sobici pri matematičnih domačih in nenadoma no je presenetilo Mičovo ino. Pogovarjali sta sc.
"Hm, z deželo da je dona? Kmet-!" je rekla teta.
"In ti boš dovolila, da Mirian tako resno hodi z njim?
In še rekla ti je; Mana, kaj če bi se neni zgodilo kaj takega, če bi rodila? Kaj takega ti je rekla?"
"No, saj ni nič. In drugače; Mičo-je študent."
"Kaj sen kaj rekla? Sano nislin si, da bi Mirian lahko dobila fanta iz boljšo družine. Premalo, sc ni zdi, ste pazili, k , se spleta okoli nje. Vseeno. Jaz a no bi pustila več z njim."
Ponavljali sta noje ime in govorili zelo tiho. Ničesar nison razumela, čutila son, k-ko bi odšla v kuhinjo in so sprla z vsoni. Rekla bi jima, da sta naloncščanki. Joj, kako zelo sen sovražila tistp njuno obnašanje. In tojta} - Razbila bi ji ustnice; in nama, kako je nogla ostati tako nemočna ob teh nojih tetah in starih sosedah. - p rav vedno, prav vodno jo bilo tako.
Naredila son sc nočno in nisem jokala.
Zvečer ne jo mana poklicala k sebi. "Če bi še kaj povečerjala", je rekla. Vedela son,zfe kaj gre. Saj nison nikoli večerjala in to so vedeli v=d.
"Pridi, Mirian, no , "jo zavlekla teta v svoj on domačen naročju, čutila sen njen glas za vrati. Odprla som.
"Nihče no noro razumeti, kar čutin sama zase.in vseeno ni jo, če Van noj fant ni všeč, teta. Ne boste no prepričali, da bi mislila o njen kaj slabega. Njegova preprostost pa mi jo všeč."
Glodala je nerazumljivo, začudeno, z odprtini očmi.
"Tako jo teta!" Ujezila no je toliko,, da sen zaloputnila z vrati in zaklenila zn sabo. V grlu sen čutila tisti bes, vse tisto sovraštvo. Krčevito som grebla po sobi, kot da bi hotela uničiti vse, vso kar je v meni.
"Nič ni bilo težjega od tisto bolečino, nič ni tež j<g"a,
r
kot čutiti sc sama sebi tujo , tujo vsen in verjeti nekaj takega, kar sovražiš", son nislila. ?
Skrila sen obraz v odejo in jokala; ves svoj obup sen hotela zagrebsti nekan proč, hotela sen, da bi nekdo razbil vso tisto brezbrižnost, nerazumevanje in nanin smeh, ki jo ubijal in noj jok, ki ga nison nikoli marala - in vse - vso nisli. Nikoli ne bon razumela, zakaj ljudje mučimo drug drugega .
F. S.
0 FANTU Z MODRIMI OČMI
Kako rada gledan
zadnje rožo, ko umirajo,
kako rada gledam za pticami, ki odhajajo.
Kako je vso noje, mojo
vso kar izginja.
Zaljubljena som v fanta z modrimi očmi s smehom na ustnicah, s tistim žalostnim smehom, soj veste, no?
Hodim v šolo in že prav veliko von, samo tisti noj fant z modrini' očmi mo no razume in ne ve, da som že odrasla. Proti, da sem otroč.ia, in vso n.Cfc.čo si zrni ali o meni.
Zaljubljena som vanj in v jesen in nihče naj no pravi, da som ' smosna, ker imam rada ptico, ki odhajajo, rožo, ki umirajo in vse, vse kar izginja...
Pesmi, ki jjh ob javi j orno v Stezicah, so iz Zbirke AVA, _ «. ki sta jo izdala	'	mlada celjska pesnika Vid Korar
in Ervin Fritz. Njuna zbirka je ciklostirana in ne pomeni prvega koraka v takoimonovani širši svet. Doslej sta svoje pesmi brala že na mnogih Literarnih večerih ter sodelovala v Mladih potih. Nekatere Korargcve pesmi, so bile prevedene tudi v bratske jezike. Ssekakor je treba mladima ustvarjalcema Čestitati!
Dijaki naše gimnazije in ostalih srednjih šol lahko naročijo Zbirko DVA pri Katici Smrečnik, Gimnazija po 250 din.
Vid Korar	Vid Korar
Rojstvo
N -koč
ko je reka zeleno opljusk la suhe trave sem bil rojen
Utrujenega so me zaprli v ozko celico svetlobe , meseca , trav
aprilskih juter in neke deklice daleč po tem
Nekoč
nekega aprilskega1 jutra sem bil
bilo je jutro in bili
oblaki
in bil je nežni nemir v zelenju
in bolečina prvikrat piti svetlobo
la bohč-me
K ima m str- h a nad g 1 a v o
niti postelje oblečene v belo
Slednji večer v polju zaspim
Prijatelj mi bere iz modre knjigo staro pesmi in sc sme jeke govorim o travah
rojen
/

t

\
I
. > .
v	' •
<
%


P.A.
PRVO ZNAMENJE ljubjzni
In potem: Rok. Nenadoma se mi je zazdelo vse tako tuje. S silovito mržnjo sem se hotela spominjati njegovega imena. Pravega imena. Drugače so ga klicali: Sine.
Počasi sem sprejemala vase in čudno s za hip sem stekla v sobo in med žimnico poiskala svoj stari dnevnik. Da bi še enkrat prelistala med doživetji, zaradi tistega, z Rokom. Začela sem stikati, kot kakšen sodniški arhivar, ki se vendar ne more spominjati, zakaj so ubili tistega moža. To z zgodbami o nas je smešno. Včasih premišljujem, zakaj mora biti vse tako preprosto. Preveč preprosto.
Tisti dnevnik* sem pisala spomladi in rekla sem si, da si ne sme niti mrtvi bog predstavljati, kam ga vtaknem vsaki pot. Imela sem čudovito lastnost, da nisem postiljala postelje * Pa tisti košček sobice na podstrešju tako ni bilo vredno postiljati. Zategadelj mi niso nikoli stikali pod odejami. (Nekega dne, ko je moja mama, ne vem kaj5iskala tam gori, je izpod rjuh zamijavkal muc, tako zateglo, žalostno, "da se je stresla in zakričala: "Kaj za	vraga pa imaš v postelji?" Odtlej mi ni nikoli več
brskala tam gori po odejah.)
-	25.IX. "Tisto spomladi je bilo zares otročje. Kje
"bVmoja mama razumela, če bi ji pravila o tem. Ali pa moj oče, ko je vendar mislil, da se lahko otroci zaljubijo pri dvajsetih.
Sploh mors.io biti polnoletni.....Moje sošolke pa; ničesar niso
vedele o fantih, delale pp so se strašansko važne. N.pr. Mojca, če bi povedala, da dobiva', hudo zaljubljena pisma, bi rekla:
"0, sveti pekel, res?" Takoj nato pa: "Sicer ni to nič posebne--ga. Požvižgam se na pobe. Ne bi mu verjela, če bi bila jas ti. Barabe so."
Tako sem si kar pisala dnevnik. Najlepše sem sestavljala o Roku. Vse dotlej, ko ...
"Nikoli ne bom pozabila tistega dne. Nad mestom je čepela pomlad, ampak tista hladna, deževna. Tista, ki naredi »naše mestece Še manjše' in žalostno. Rdela sem si, ds se ne bi nikdar zaljubila na tak žalosten dan. Le tisto z Rokom ... no, bilo je nenačrtno.
Videti je bil lep in preprost fant. Tako sem si predstavljala fante iz mesta. Visoke, s frizurami, kot jo nosi Toni Perkins, z modrimi očmi. Vedno sem si mislila, da se zaljubim v enega tistih fantov. Se pravi; ne še zdaj, ampak naslednjo pomlad pa prav za gotovo. Tedaj L cm prišla 'v mesto. Tam so fantje drugačni. Nosijo kovbojske hlače in barvaste puloverje.- no, lepši so.
Tudi moja sošolke pravijo, da so jim tako sorte fantje všeč.'
"Važni so in "barake," pravi Mojca. "Ampak zs fante se tako in tako ne spodoki, da ki kili drugačni," pravi.
11 Zel mi je, ker ne moreva k nam domov," sem rekla.
"Moj očka. IT e razume in ne razume, da sem že velika in odrasla."
"Oh, prav nič zato. Greva pa kam drugam. Bi šla na kavo?"
"Kako pa? Me veš, da šolarji ne smemo v kavarno? Ta šolska pravila - niso neumna? Ne maram jih."
Tako sva se pogovarjala. 0 šoli, knjigah, in joj - na drugi strani ceste sem opazila profesorja biologije. Kakšna nesreča! Bog ve, kaj si ko zdaj izmislil? Da je Rok moj fant, sp. ko mislil, gotovo, pa ga prvikrat vidim. In mislil si ko še, da se zato ne morem naučiti tistih formul o nasičenih in nenasičenih ogljikovčdikih.
"Ph... moj profesor," sem se naredila krezkrižno. "Vprašal me bo. Ze vem, kar mislim si. Najbolj se bojim tega za biologijo. Ti profesorji!Povsod jih je toliko!"
Obšla sva tisti mali drevored. Mišem se mogla izmisliti, kam še naj bi šla. Včasih sem se derivaj ozrla nap.j, da se je nasmehnil in zdelo se mi je, da ni kar takole navaden fant, s kakršnimi sem se spogledovala kar tako na cesti ali pa v kinu. Tako lepo je pripovedoval in znal se je nasmehniti samo s koti ustnic, da sem takoj razumela, kaj hoče reči.
Kasneje sva se vrnila nazaj na postajo. To naše mestece! Skriti samega sebe v to hladno pomlad in gole veje v parku in košček z dvema kavarnama, mlečno restavracijo, veleprodajalno Galeb, s tistimi poslovalnicami ob trotoarjih in tremi šolami.
Na avtobusni postaji je bilo nekaj gospodičen s koničastimi čevlji in ozkimi krili. Videti je bilo, da tudi one čakajo na avtobus .
To je bilo tisti dan in nikoli ne bom pozabila'tistih oči, ne ustnic, ne frizure, ne - ničesar ne bom pozabila, pa če bom stara tisoč let.
'čepela sva ob reki, široko sonce se je uprlo v skale.
Všeč mi je bilo skakati v vodo z-največje skale in plavati trikrat sem in tja čez reko. Okrog naju so skakali otroci in najmanjši med njimi je Roku ponudil bonbonček, če bi se upal plavati sem in tja. Rok pa; tak mamin sine, tako sem'mu rekla, kadar sem ga hotela videti junaka, se ni upal. Le izvrstno je plaval pod vodo in čudovita ramena'je imel.
Ob reki sva si poiskala košček prostora, sonce se je vej-nato razbijalo ob skalah in nekaj prijetnega je bilo čutiti od vsepovsod. "Rad bi, da no bi bila več tako zelo otročja, tako majhna punčka. Saj razumeš, ne? La bi te imel rad kako drugače", je šepetal in mi poljubljal ustnice.
"Ko pa ne more biti drugače," sem rekla žalostno in se stisnila k njemu. Oh, ko bi mama 'vedela, da me je Rok poljubljal«
otezice, stran 15
Na ustnice me je poljubljal, j oj.... Pozno popoldne se je začelo sonce potapljati v reko; kako lepo je lilo gledati, kako se večer prilepij a ob grmovju in se obeša na skale, ko ni bilo več otrok s čokoladnimi bonbončki. Bilo je vse moje, moje, čisto vse in bila sem polna nečesa, kar sem doživljala prvikrat, polna nečesa lepega.
Videti je, da mama razume. Sprva je rekla; "Kaj se pe klatiš z mulci okrog?" Odtlej pa je spremenila glas in rekla mirno;
"če ti je všeč, ga kar imej rada. Nič ni lepšega, kot če te ima kdo rad, zares rad." Tisti hip si nisem želela ničesar več. Rekla sem si, da imam čudovito mamo. Z nekaj besedicami se da pregovoriti, s tistimi ma'jhnimi besedicami. Vse raziz -■>. Rečem ji na primer; "Mamica, no, mami, saj vidiš, kako je Rudo. Kaj,ne bi bilo pri teh letih," rečem smešno in si ne morem kaj, da je ne bi stisnila za vrat. "Tako si se pomladila zadnje dni. To zato, ker imaš pridne otroke * In shujšala si, mami, v trebuh. Sploh i-maš sedaj dobro postavo."Potem ji še malo naslonim glavico nase, pa je že vse urejeno. Nihče ne razume, kako je to, da si z nežnostjo lahko ukrademo vse, prav vse, tudi ljubezen in razumevanje.
Ničesar ne maram več. Sprašujejo me, zakaj ne dobivam več Rokovih pisem. "To si neumna. Pa tak dober fant je", pravi mama. Tudi, če bi ji povedala, zakaj je tako, me ne bi razumela. Včasih premišljujem; prav zares, da nekaterih reči ne razume nihče drug, kot človek sam. Nihče ne razume, zak-j včasih zavržemo v sebi najlepša čustva; kako se oddaljujemo drug od drugega, ne da hi vedeli zakaj. Z Rokom sva se močno odtujila in vedela sem, da me nima več rad. Nekega večera sem ga obiskala, in ko sva se vračala skozi park, sem se naslonila nanj, ne da bi karkoli pričakovala; "Kaj hočeš od mene?" je vprašal razburjeno. "Vidiš, da se mi mudi, že tako bom zamudil večerjo."
Zdaj je tako in ničesar ne pričakujem od nikogar. Le hladnost mi je tuja, ta hladnost, ki prihaja vame, da jo čutim z vsem svojim telesom. Prilepila se je mojih ustnic, skrita je v očeh, vsepovsod.
Tako je s tem mojim dnevnikom. Čudno, mar ne? Spravljam ga tja gori v moj kurnik - tako imenuje mama mojo knjižno polico. Pa nihče ne ve zanj. Sploh pa imam muco, da pazi nanj. Vse dneve pre-čepi v moji sobici na blazinah.
Nikoli ne bi marala, da bi ga kdorkoli staknil; in če bi mama zvedela zanj, bi rekla; "Joj, kako otročje. Ubožica, če si res tako sama in žalostna." Rekla bi na pol posmehljivo, tako, kot pc-
ve včasih;, da je ne razumem in tisti smeh... V tistem smehu bi se čutila vso tujo. Tujo sama sebi, da bi zajokala. Spominjala bi se Roka s skrito žalostjo, s silovito mržnjo. Karkoli pač. Kekj e bi vendarle ostalo nekaj preprosto lepega, nekje bi našla njegove oči, frizuro, - poljubila bi a na ustnice ...
To z zgodbami o nas je smešno. Včasih premišljujem, zakaj mora biti vse tako preprosto. Preveč preprosto.
P. A.
Ja
Košček patra, za otroke in odrasle,
naj se odlepi od dne...
Kaj se skrije v tople, drobne, ročice sanj.
Košček jutra in nič več.
Toliko -
aa je lažo verjeti sreči in sanjam.
Saj. jo še toliko bitij, ki verjamejo vanje.
Samos košček jutra.
Majda Gabrijelčič:
CELJSKO GLEDALIŠČE V NOVEM MESTU
irl'
Novo nesto so 2. oktobra obiskali igralci Slovenskega ljudskega gledališča iz Celja. Predstavili so se nam z uprizoritvi jo dela Korczak in otroci, ki ga je napisal Ervin Sylvanus.
Zgodba se godi lota 1942 v Varšavi. Zdravnik dr. Korczak pošten in odločen mož, vzdržuje in skriva v sirotišnici skupino židovskih otrok. Ko morajo otroci oditi v taborišče smrti, odide z njimi tudi Korczak, ki ponosno odkloni prostost. Skozi vse dolgo potovanje otrokom prikriva resnico in jim pripoveduje , da potujejo v drugo, lepšo deželo.
Igra so nam je v začetku zdela malo čudna, ker nismo vedeli zakaj gre', toda počasi smo so na način igre privadili. Igralci so sc v igro vživeli in so delo odigrali zelo lopo. Prav tako jo bilo tudi občinstvo zadovoljno in jo igralce za ves trud nagradilo z dolgotrajnim ploskanjem. Dvorana j c bilo ob vseh predstavah polna.
Novomcščani si pa želimo, da bi bilo takih prireditev še več.
PRAV KAKOR LISTJE NA DREVJU, TAKO SO RODOVI ČLOVEŠKI. SAPE RAZVEJAJO LISTJE PO TLEH, ZA NJIM PA SPET DRUGO,
GOZD ZELENEČI POŽENE, KO PRIDEJO URE POMLADNE;
ISTA JE Z RODOM LJUDI; TA RASTE, A DRUGI PREMINE. ).
Homer (iz Iliade)
Budfta Zdravka;
BALETNI VEČER
V okviru občinskega praznika je bil med drugimi prireditvami tudi baletni večer. Po dolgem času so se nam spet enkrat predstavili solisti ljubljanskega baleta - Tatjana Remškarjeva, Majna Savnikova, Breda Lipovškova, Jeras in
oatali.
Ta prireditev jo bila za Novomeščano posebno doživetje. Gledalci so vsak gib spremljali s pozornostjo in nato velik trud plesalcev nagradili z dolgotrajnim ploskanjem. Že s prvim plesom - po Chopinovem valčku - jo bilo čutiti navdušenje. In to navdušenje jo raslo vso do zadnje Dvorakovo Češko polko. Z dovršeno kreacijo se veliki umetniki podajali svoje vlogo - "Plos laboda" iz Čajkovskega Labodjega jezera, "Ples ciganko" iz Verdijevo Traviate, "Valburgino noč" iz Gounojevega Fausta, Plos iz Prokoijovc Ohridske legende, Dvorakovo humoreske, in drugih. Strmeli smol
Človeku se zdi, da so plesalci kot na krilih, da se komaj dotikajo tal. Zdi se ti, da je plesati balet zelo lahko. Vendar koliko truda je vloženega v takem študiju, koriho napora zahteva ena sama izvedba od plesalca. No samo s plesom, tudi z mimiko obraza so naši umetniki prevzeli gledalce, da jo doživljal vsebino. To je višuk nmotnosti. Vso toč ko jo odlično spremljal pianist.
Ob zaključku se je umetnikom zahvalil s prisrčnimi besedami učitelj tov. L.Smrekar - mladina pa jim je poklonila cvetje .in darila.
V SVETLOBI, V SENCI MSNJAJO OBRAZ STVARI SVATA. NAJLEPČA VIGRED SL^ČE ROSNA ČUDA,
A ČESAR NE ZAMETE ZIMSKI ČAS,
KAR SIJE VENOMER, KOT DR.;GA RUDA,
JE LUČ SVETA.
Cone Vipotnik
Alenka Auersperger:
PLINSKA LUČ NA NAŠEM ODRU
Pomemben kulturni dogodek je drama "Plinska luč", avtorja Patricka Hamiltona. To je psihološko - konverzacijska predstava družine, ki doživi polom,,ko gospa Maunigham zares spozna, da je njen mož ničvrednež, zločinec. Drama jo podana z vso svojo pripovedjo zelo sproščeno in odrsko doživeto. Velika čustvena prizadevnost glavne igralke M. Šali mi spočetka ni všeč, ob razpletu dejanja pa zaživi vsaka njena kretnja in izgovorjeno misol vso bolj naravno in preprosto ter tragično. Treba je tudi omeniti, da jo vloga g. Mauniiig-ham zelo zahtevna, saj mora vso svojo nežnost in žensko o-troškost, naivnost spremeniti ob koncu dejanja v odpor in gnus.
Njeno živo nasprotje jo njen mož (T". .Gortnar) brez dvoma popoln v svoji vlogi. Prebrisano Nancy igra Eva Nifergal, Elizabeth pa jo v vsoj svoji plemenitosti predstavila M.Glonar-jova. Režiser dola jo Tono Trdon, svetlobni mojster Niko Pau-lič,' inspiciont Fran Štirn, odrski mojster Lojze Ivanetič, masko pa delo tov. šogedinovo in F. Kralja. Sceno so sj Izposodili pri Mostnem gledališču.
Plinska luč jo že tretja predstava v letošnjem lotu - po dveh predstavah, ki so zelo uspele v juliju.
KAJ PRIPRAVLJAJO ČETRTOŠOLCI?
LetoŠrji četrtošolci so izbrali igro, ki jo bodo uprizorili. (John ljubi Mary). Režirala bo tov. profesor Eva Nifergal. Igralci pa so izbrani v okviru dram skega krožka tako, da sodeluje tudi nekaj sedmošolcov in šostošolcov. Tekst je že natipkan in bodo prihodnji teden že lahko pričeli z vajo.
V februarju bodo četrtošolci priredili tudi Maturantski ples.
C BOROVIH "ZVjuZDAH"
Po "Pajčelanu iz mo se čine" smo videli žc drugo Borovo dramo "Zvezde so večno". Precej drugačna je od prve $ dejanje, ki je Bilo preje močno amorikanizirano, jo zdaj' z vso svojo preprostostjo preneseno v drugačno okolje s tematiko iz NC3. .
..i.ndre j Brinar /Bert -Sotlar
Andrej Kurent/ je skomponiral simfonijo v spomin na svojo mladost in mater. Njegov stric župnik Dagsrin (Lojze Potokar) pa je simfonijo, ki jo ostala Brez naslova, posvetil visokemu komisarju v Rimu.
Andrej, popolnoma oBupan zBeši pred stricem, Jasno (Slavk6 Gla-vinov&) in samim seBoj.
Kasneje, ko so hoteli Belogardisti uBiti njegovo dekle, ves zmeden in razočaran podpiše usodno izjavo o simfoniji stricu - v cerkvi ga eden izmed Belogardistov uBije.
To je zelo skopa vseBina Borovih "Zvezd". Dejanje je ponekod situacijsko, nedognano in neprepričljivo - to je pač avtorjeva napaka.
Delo v štirih dejanjih "Zvezne so večne", je Bilo uprizorjeno sedemintridesetič in osemintridesotič in je Bilo v Novem mestu gost Komisije za kulturne prireditve in gostovanje pri 0L0 Novo mesto v počastitev oBčinskega praznika in pedagoškega tedna v Novem mestu.
MOJA BIVLJ.JNJfl V MLADOSTI JJ BILO PODOBNO ROŽI - ROŽI, KI JA ZGUBILA IST ALI DVA OD SVOJEGA BOGASTVA IN NK ČUTI IZGUBE, KADAR POMLADNI VETER BERAČI GB NJENIH DURIH.
ZDAJ, NA KRAJU MLAP03TI, JE MOJE ŽIVLJENJE PODOBNO PLOH, KI NIMA S CIM VJC VARČEVATI H CAKa, D;i SE VES PONUDI S SVOJIM POLNIM BREMENOM Sl . DKOSTI. /Tagore, Spevi/


/







Kos -Baby:
0 KLUBU OZN
V Novem mestu j g bil ustanovljen klub OZN. Pobudo'zanj je dal Okrajni komite MS. Na ustanovnem sestanku smo se dogovorili za delo. Izvolili smo vodstvo. Delo bo potekalo po debatah. Vsakdo se bo pripravil za kak aktualen problem v svetu, potem pa bodo še ostali o tem razpravljali. Na programu imamo tudi predavanja. Ze proslavo Csl smo povabili dva študenta antikolonialreLa društva iz Ljubljane; Alžirca in Indonezijca. Prvi je govoril o alžirski osvobodilni' borbi, drugi pa je imel kratko predavanje o muone-ziji. V okviru proslavo OZN smo imeli predavanje o Afriki, ki ga jo imel urednik zunanjepolitičnega oddelka "BULA". V teku lota imeno na programu se več takih predavanj.
P.G.
K.eII.oJBV KLUB
Kettejev klub liter?tov in slikarjev je bil ustanovljen šele letos v okviru Mladinskega kluba Novo mesto. V njem sodelujejo mladi ljudje, ki se ukvarjajo z umetnostjo ali pa vsaj pestijo ljubezen do nje. Doslej je bilo še mnogo problemov z organizacijo samo? treba je bilo urediti razstavo, pripravljamo literarni vouer, radi bi iscali almanah, ko pa bo uroj on ta del, so bomo posvetili predvsem branju medsebojnih prispevkov, debat o umetnosti, ect.
Za enkrat imamo pač še precej težav, saj vsak novo 'ustanovljeni klub zahteva svoje - predvsem je narobe, ker študentje, ki tudi sodelujejo v njem, ne obiskujejo rodno sestankov? ni jih namreč vedno doma. Kljub vsemu pa lahko že sedaj pokažemo del svojega truda. Odgrli smo razstavo, ki je zelo uspela. Svoja dela r 'izstavljajo trije mladi slikarji? Jeraj Zmago, Marjan Kukec in Povse Viktor? akademski slikarji, čeprav ao Vsi. gtladi, ni to njihova.prva razstava. Razstavo si lahko oglodate v avli Studijske knjižnice.
V Kettejevem klubu še vedno lahko sodeluje vsakdo, ki ima rad umetno t. Svojo sobico imamo na razpolago v Mladinski sobi vsak tfotok - od 17. ure daljo.
N


/
h


*

' .
'







š P O E T'
Košarka
II.	b Gimnazija jesenski prvak?
Jesenski del srednješolskega prvenstva v košarki .so bliža koncu. Gimnazijska moštva so krepko v vodstvu:in j ih je tudi zelo težko premagati. Presenetljiv je tudi izredno sla! izkupiček .--SS - iz petih iger komaj točka. Ekipi iz učiteljišča sta igrali šole po ono tekmo in je zato tuni težko -reči, kako s o "bosta plasirali.
Dosedanji rezultati so na slednji;
*iSŠs II. aG	17	0	21	(7 s	11)
III.aG5III.bG	26	:	8	(14	: 2)
II.aG5II.bG	16	0	35	(7 s	.17)
I.a : III.uč.	51	e*	4o	(23	s 12)
I.G ; ESŠ.uČ.	47	0	24	(21	: 9 )
II.bGsIII.aG	46	5	19	(25	: 6 )
II.bG; jjSc	4o	0	lo	(21	s 6 )
III.bGsI.G	17	S	52	( 5	; 28)
..So ;III .bG	lo	S	lo	( 6	s 4 )
iy. G 5 iv. uč.	41		33	(19	s 13)
III.aGsI.G	45	5	55	(29	s 26)
I.G : IV.G	74	5	58	(38	S 15)
III.bG s II.bG	26	S	59	( 8.	s 24)
II.aG s I.G	22	'	53.	( 8	; 24)
II.aG s I.G	22	:	53	( 3	: 24)
II.bG 5 I.G	33	5	‘27	(2o	5 16)
II.aG s -00	33		28	(12	s 9 )
Lestvica
I.	G	7
II.	bG 5
III.	.aG 4
IV.	G 2
II.	aG 3
ESŠ	5
III.	aG 4
IV.	uč.	1
III.uč. 1
6	0	1
5	0	0
2	0	2
10 1 10 2 0	14
0	1	3
0	0	1
0	0	1
12 točk lo "
4	"
2 "
2 "
1 "
1 "
0 «
0
Za zaključek pa še lo najboljših strelcev;
Splihal 2oo košev, Ciren Mirko 89? Klemenc 85? Grein Marko 69? Luksi5 62, Hrvar 56, Adamič 46, Dular Cene 38? Kusič-35 in Falkner 28.
Nogomet
Gimnazija j: . II. .osemletka 5; 2 (2:1)
V torek, 22/ll-196o je ekipa gimnazije v prijateljski nogometni tekmi premagala II. osemletko z rezultatom 5 ; 2 (2 ; l).
V	začetku jo osemletka močno pritisnila in tudi prva dosegla gol in vodstvo. Gimnazijci so se pritiska kmalu otresli in začeli vračati milo za drago. V dveh protinapadih so tudi dosegli 2 gola - 2 ; 1.
V	drugem polčasu so gimnazijci prevladovali na igrišču in dosegli šo tri lepe gole, igralci osemletke pa so tudi enkrat uspeli spraviti usnje med vratnice.
Za Gimnazijo so igrali; Baškovič - Grein, Arko, Bartolj -Mrvar, Lapajne in Splihalj gole pa so dosegli; Arko, Bartolj; in Lapajne po 1 ter Splihal 2, za osemletko pa je oba gola zabil Sever.
v 2. in 3. številki 'Stezic sodelujejo:
Mai: Skica življenja
V.C.s Zgodbica o Mojci in njenem fantu
Nataša M: Inspiracija
Mai: Odlomek iz dnevnika I. in II.
P.G.s Resničnost in sence P.S.: 0 fantu z modrimi očmi
V.K. i Dve pesmi xz DVAvrč P,A. Prvo znamenje ljubezni
P,A, Želja	’*■ o	^ ilf p v
LA jda Gabrijelčič s Celjsko gledališči v
Novem mestu
Budna Zdravka r- Baletni’ večer A,A,s Plinska luč na našem odru
Kaj pripravljajo četrtošolci?
P.A.:	Bdrevi-h "Zvezdah11
Kos Baby: 0 klubu OZN P.G.: Kettejev klub
Splihal Jože: Šport










z































X