120
Poučni in zabavni del.
Solnčni mrak.
^Danska povest, i
Predsednik zbornice poslancev pozvonil je z zvončkom in rekel :
»Zbornici imam naznaniti, da je državni poslanec devetega volilnega okraja, posestnik Andrej Wolstrup iz Barlesa včeraj nenadoma umrl. V prvih vrstah ni bil mej udeležitelji tega parlamenta in mnogi ž njim niso bili zadovoljni. Toda bilo je prepričanje in pa gorečnost v njem. Na dan pogreba zbornica ne bode imela seje."
Zbor je to naznanilo poslušal stoje.
„Prva točka dnevnega reda je," nadaljeval je-------.
Šlo je za neko neznatno stvar, in vpisani govorniki pripadali so k tistim, katerih govori bi bili pripravni za preganjanja miši in podgan.
121
»Ker že stojiva," rekel je odvetnik Keller k svojemu tovarišu, gozdarju, „pojdite kar z mano, da zajutr-kujeva. Na ta način se odtegneva dolgemu času, govornika poslušat.
Gozdar je pripadal onim častitim zborničnim članom, ki porabijo kakeršno koli pretvezo, da se le odtegnejo obravnavam   in v tem slučaju  je  imel kaj izvrstno pre-
v
tvezo.    Sel  je hitro za odvetnikom v zbornično  beznico, kjer se dobi poleg žganja tudi belo portsko vino.
»Počasi bodomo že krčmarja navadili malo, da bode vedel, kaj se spodobi", opazil je odvetnik, ki je izpil pol kozarca. »To vino se vsaj piti more."
Da praktično izrazi svoje soglasje, hotel je gozdar slediti odvetnikovemu vzgledu; ali vendar je hitro kozarec odtegnil od ust.
»Še predvčeraj sedel je Andrej Wolstrup ravno pri tej mizi in pil —", reče gozdar.
,     »Pa ne belega portskega", opomni odvetnik.
»Ne, bil je priprost mož. Ali če si videl tega korenjaka, kako bi si bil mogel misliti, da bode čez dva dni že mrtev."
Gozdar pije.
»Mrtvoud vsacega izmej nas lahko zadene, prijatelj, nikdo ne ve, kdaj pride vrsta nanj."
Gozdar je izrezal tri kosce iz svojega z angleškim sirom obloženega rženega kruha. Poslednja opazka mu ni ugajala.
»Andrej Wolstrup bil je neotesan in neuljuden mož," reče čez nekaj časa. „Razumeti ne morem, kako ste ga tedaj bili privili v odseku."
Odvetnik se zasmeje.
»To pa ima tudi svojo zgodovino," pristavi.
Misel, da zve kaj novega, je zopet izvedrila gozdarja.
»Vedno se mi je zdelo, da je mej vami in WoI-strupom nekaj posebnega,"   zakliče na to.
Odvetnik je razrezal jajce in ga pol pojedel.
»Priznajte, da ste radovedni gozdar," pristavi na to.
»Vsaj je pa tudi prokleto dolgčas notri," odgovori gozdar opravičevaje se.
„ Dobro, še predvčeraj me je vezala beseda, ali danes je mrtev in lahko povem in pripovedovanje bode morda bas tako dolgo trpelo, da v zbornici stvar izčve-kajo." Na novo je nalil kozarec in začel:
Prvi pot sem se sešel z Andrejem Wolstrupom v mladosti, ko smo še bili zadovoljni in veseli — in z neko resnostjo potegnil je z roko po temenu — ko smo še imeli goste lase, kjer je sedaj pleša. Poleti 1854. leta imeli smo solnčen mrak, ki je bil že naprej napovedan, ker je imel biti jeden trenotek popolen. Jaz sem bil ravno v Barlesu, kajti tam je moj stric bil pastor. Pripadal je oni vrsti ljudij, ki so posebno v prvi polovici tega stoletja na vse načine razširjevali omiko mej narodom. Vedno se je pritoževal, da so kmetje še toliko zaostali. Meni seveda na vsej stvari ni bilo nič ležeče, ali vendar sem rad ugovarjal. Citiral sem mu nekatere kitice, katere so se nedavno zložile v čast kmetom.
„Kaj vedo vaši prismojeni  pesniki   o  kmetih," za-
v
klical je. »Ne! Ce kdo trideset let mej* njimi živi, potem še le spozna ljubi narod. Mari ni sramota, da je sredi devetnajstega stoletja štirinajst milj od Kodanja, cela vas, kjer so vsi zbegani in prestrašeni zaradi napovedanega solnčnega mraka? Od kod prihaja neumna govorica, ne vem, ali nakrat so zbegani postali in govore o tem, da bode konec sveta."
„To ni mogoče, strijc," zaklical sem.
„Ab esse ad posse valet consequentia" (Od istinitega moremo sklepati na mogoče), odgovoril je. „Mej Kodanjem in Vordingborgom je še več reči, o katerih še tvoja filozofija niti ne sanja ne."
To je bil udarec, — jaz sem se tedaj nekoliko pečal s filozofičnim berilom. Sam sem pa kmalu dobil najglasnejše dokaze. Zvečer šel sem po vasi okrog. Pred gostilno je bil prevrnjen voz in kup ljudi je stalo pred njem in blebetalo. Pavel Andersen, posestnik v tej vasi, bil je v Vordinborgu, pa se je tako napil, da je voz zavozil to pot v star jelšev štor ob vaškem tolminu. Voz se je prevrnil, njega pa so pobitega in krvavega odnesli v gostilnico.
»Pavel Andersen sicer nima navade piti," opomnil je vaški krojač.
»O, mislil si je pač, če bode tako —" rekel je neki fant.
»Kaj si bode neki mar mislil?"
»Kar imamo, to imamo; ,kar pride, to pride", opazi vprašanec modro.
»Saj morda tako ne bodo več dolgo, ko še moremo kaj vžiti," mislil je drugi.
»Bode že prišlo," rekla je stara baba, ki je bila v občinski ubožni hiši. »Saj stoji v koledru."
(Dalje sledi.)
128
solnce za kratek čas zatemni, da pa v njem ni nobene besede, ki bi opravičevala njih neumno praznoverje.
Nastal je molk.
Gledali so me, kakor bi bil z meseca pal.
„Prav imate!" opazil je fant, kateremu se je zdelo umestno, upijaniti se, dokler je to še sploh mogoče.
„Prav govorite!" rekla je na to stara baba, „me smo tako praznoverne."
v
Sel sem svojo pot zadovoljen z doseženimi vspehi in sebi sem pripovedoval različne prijetne stvari o moči višje omike. Ko sem prišel domu, ponosno sem pripovedoval stricu, kaj sem doživel.
Smejal se mi je.
„Tako.   Ti misliš, da si ga spreobernil," rekel je.
„Ne, le na videz ti daje prav, zadej ti pa osle kažejo in se ti smejejo."
To me je užalilo in mislil sem si, da je morda kaj res na tem, kar govore o starih duhovnikih, kateri hočejo izobraževati svet, da jim manjka žive vere.
Zvečer srečal sem na potu omenjenega fanta, opotekal in zaletaval se je. Prišel je iz krčme. Gotovo je bilo, da se mu Pavla Andersena postopanje ni le v teoriji dobro zdelo. Ko je mene zagledal, stegnil je roki in se pripravljal imeti dolg govor. Beseda mu pa ni hotela gladko teči. Le par besed je spregovoril o Kodanjcih, ki vse hočejo bolje vedeti kakor drugi.
„Pa mi že vemo, kaj se je nam držati v Barlesu", nadaljeval je in dalje se opotekal.
„ Sicer pa", pristavil je, ko se je nakrat obrnil, kakor bi hotel dati kako novo pojasnilo, „ sicer pa sam more citati, saj je v koledru."
Stvar me je jela zanimati. Tedaj sem se mnogo pečal s podvojenjem zavednosti — kakor se to učeno imenuje. Tukaj imamo dober vzgled pred seboj, kakeršnega bi si lahko ne dobil.
Koledar je bil, na katerega so se sklicevali, ko so iz lastne zaloge pridejali prazne vere: v primeri s tem, kar so pridejali, je pa koledar bil ob vso veljavo. Spoznavati sem začel, da stričevo dvomljenje ni bilo popolnoma utemeljeno. Ta fant je dobro označil stališče vse vasi! Kar so se ti ljudje v glavo vtepli, tega jim ne preženeš.
Najbolj čudno se mi je pa zdelo, da so vzlic trdni veri, jako mirno pričakovali, kaj da pride. Ta ali oni se je res malo bolj napil, ali večina je bila ravnodušna proti neodvrnljivi osodi.
Samo v ubožni hiši je bil velik strah. Bila je grda luknja, polna špranj v stenah in napolnjena s smradom po trohljobi in plesnobi; ali ženske, ki so bivale v njej, so se trdno držale življenja kakor mačke. Pomenljivo je bilo, da je vest o koncu sveta prihajala baš od njih.
Tako s strahom pričakovani dan je napočil. Iz radovednosti šel sem dopoldne mimo ubožne hiše. Videl sem vse štiri ženske sedeti okrog praznega kavinega kotla, čitale so druga za drugo sedaj iz neke pesmarice, sedaj iz tenkega, majhnega, umazanega zvezka, katerega listi so bili že precej obtrgani. Skozi odprto okno, sem je vprašal,
Poučni in zabavni del.
Solnčni mrak.
(Danska povest.) (Dalje.)
Tedaj sem bil še mlad in sem še mislil, da se da ljudem kaj dopovedati. Iz stričevega pripovedovanja mogel sem uganiti, kaj so ljudje mislili. Poskusil sem jim, kolikor je  moč jasno  razložiti,   da  je   res v koledru, da
129
kaj da bero. „Ciprijana!" odgovorila je jedna. „Ni moč vedeti, kaj najbolj pomaga."
Novo podvojenje zavednosti! Predno sem se mogel dovolj načuditi, zaslišim nov surov glas za menoj.
„Stare prismode ste!"
Obrnil sem se okoli. Te besede je bil izpregovoril širokopleč kmet v novi lepi suknji s temnomodrimi za-pestniki. Njegovo čelo je bilo lepo in je kazalo, da je prebrisan, njegov pikast obraz z rudečo brado pa je kazal surovost in trmo, zatorej nikomur že prvi pogled ni ugajal.
„Od kar si posestnik, hočeš o vsem imeti svojo misel, Andrej Wolstrup," odgovorila je dolgočasno stara baba. „Le počakaj, da bode ura jednajst, pa bodeš drugače govoril."
Položila je Ciprijana na stran in vzela zopet pesmarico.
„Vi ste prismode!" ponovil je kmet. Videlo se je, da rad zabavlja.
y
Sel   sem  dalje  gori  po  cesti, kmet  je   pa   šel  za
v
menoj. Ce tudi se mi ni zdel pri vabljiv, vendar me je veselilo začeti ž njim razgovor. Očividno je tega pričakoval, kajti pogledaval me je po strani.
„Vse selo je zbegano" rekel sem.
„Same prisrftode so," odgovoril je blizu tako, kakor poprej.
„Veseli me, da sem dobil pametnega moža" rekel sem, da bi dalje govorila.
„Jednega, ki vsake bedarije si ne da natvezti," odgovoril je surovo.
v
Se dalje se razgovarjati ž njim, se mi ni zdelo potrebno, zatorej sem umolknil. Pogledal me je po strani. Ko je  videl, da mu ne mislim  odgovoriti, je nadaljeval.
»Neumnosti, katere si izmislijo učenjaki, se tudi vselej ne verujejo."
Jaz nisem več dvomil, da je v njem nekaj hudobnega in sovražnega, kar se je hotelo izsuti. Ker ni bilo dostojnejšega, je pa bilo meni namenjeno. Jaz sem pa še vedno molčal, kar ga je še bolj dražilo.
„Mlinarica je noseča," rekel je. „Vi ste dijak, in bodete pač lahko povedali, če bode sedaj tudi imela dvojčke."
Rekel sem mu, da preveč zahteva, posebno od mene, ki se učim pravoznanstva.
„No — kar se pa tu gori godi", rekel je in za-smehljivo pokazal proti solncu, „to pa že za več let naprej prerokujete in tiskate v koledre. — Sleparija."
To   me   je   najbolj  osupnilo, izmej vsega, kar sem
v
doživel povodom tega solnčnega mraka. Ce sem sedaj molčal, molčal sem le zato, ker od samega začudenja nisem vedel, kaj bi rekel.
„V tem trenotku pride k nama sin tamošnjega gozdarja, ki je bil moj dober prijatelj."
„Tukaj je kos očrnelega stekla", zaklical je in podal steklo. „Pa rajši prizor s hriba oglejmo. Oh, ali ste vi, Andrej Wolstrup? Ali ste še na starem stališči?"
— „Stališče — sleparija," odgovoril je trmasto bodoči državni poslanec za deveti volilni okraj. Z jeznimi očmi je pogledal črno steklo. „ Stare babe gledajo v pesmarico, mladi prismodeži pa v ta črna stekla. Andrej Wolstrup pa pojde na njivo orat."
Šel je dalje svojo pot proti svojemu domu.
Gozdarjev sin mi je pripovedoval, da je Andrej Wolstrup   ubog   prišel v Barlese  in   stopil v službo pri
v
Mortena Olsena vdovi. Cez jedno leto je vzel vdovo in je postal najbogatejši posestnik v vasi. Duh prevzetnosti, ki se je dotedaj skrival, se je sedaj jasno pokazal. V občinskem svetu in sploh povsod je hotel ravno nasprotno, kakor so drugi hoteli. Ker mu je jezik dobro tekel, je kmalu vladal vse.
S tem še ni bil zadovoljen. Njegovo veselje je bilo nasprotovati. Po mnenju mojega prijatelja zaradi tega, da je vsej vasi nasprotoval, ni hotel verjeti, da bode konec sveta, da še celo tega ne, da bode mrknilo solnce. „ Vidite," nadaljeval je gozdarjev sin, „tam res žene sam konje na njivo, ko vsa vas doma sedi."
Midva sva začela neki drug govor in šla na hrib pred vasjo. Ura je bila jednajst. — Kakšen je solnčen mrak, je itak znano, ali ta je bil poseben. Bilo je, kaka bi se bila razgrnila temna obleka po zemlji. Ker je tema svetlo solnčno pločo skoro popolnoma pokrila, tako da se je ob straneh videl le bledorumeni, slabo bliščeči krog, mi je res bila nekaka tesnoba pri srci.
(Konec sledi.)
136
Solnčni mrak.
(Danska povest.) (Konec.)
Šla sva dalje in nisva opazila, da sva zašla na kos razorane zemlje. Nakrat zasliši nekako tožno in čudno klicanje. Nikdar poprej, nikdar pozneje še nisem kaj podobnega slišal in tudi nikdar nisem dobil tako dobre predstave o tem, kaj je strah, pravi strah. V slabi svetlobi šla sva za tem glasom.
Bil je Andrej Wolstrup, ki se je valjal na tleh in zdihoval.
„Ne požri me," slišala sva klicati, ne loči me od hiše in posestva! — Oče naš, kateri si v nebesih — ki — o očenaš sem pozabil. Ne požri me, ne daj odpreti zemlje pod menoj in učil se bodem ne le katekizma, ampak tudi psalme.
In zopet je priklonil svoj obraz k zemlji.
To je bilo novo iznenadenje. Poprej je zaničeval stare babe in se šalil iz koledra. Sedaj ko bi se na lastne oči lahko prepričal, je pa preskočil koledar in veruje starim babam.
Tega se pa jaz nisem takoj domislil. Javkanje je bilo preotožno. V tem se je na jedni strani solnca razširil svetel rob. Pogledal sem svojega prijatelja. Bil je bled kakor kreda. Moja barva gotovo ni bila nič boljša. Kakor bi se bila zgovorila, oba sva se strašno zasmejala. Andrej je pa naju ves zmeden jako divje pogledal.
„Ali se tako bojite solnčnega mraka, Wolstrup?" rekel je moj tovariš, da je le nekaj rekel.
Andrej Wolstrup gledal je naju gotovo četrt minute, ne da bi bil naju spoznal. Z vsako sekundo je bilo Teč svetlega solnca, mrak je hitro pojemal. Nakrat mu je bil položaj jasen. Na njegovem obrazu se je izražala taka zadrega, sramota, prevarjenje in jeza, da sva se morala zopet začeti smejati. Sedaj je bil najin smeh tudi v resnici pristen.
Poučni in zabavni del.
137
Njegove oči so se nekako posebno zasvetile, iz njih je sijala jeza, razburjenost, strupeno sovraštvo. — Mi dva sva se dalje smejala.
„Ti dijaki so prismode, ki se hočejo v vse mešati," rekel je z glasom, tresočim se od jeze. Na peti se je zasukal in šel je svojo pot, ne da bi se bil zmenil za konje, ki so mirno stali.
Zvečer istega dne sem šel v Kodanj. Ker je moj stric jeden mesec potem umrl, nisem več prišel v Barlose.
Na Andreja Wolstrupa nisem več mislil, celo ime njegovo mi je ušlo iz spomina. Napočil je nov čas in kmet je ž njim napredoval. Po vsej deželi začele so se snovati ljudske velike šole. Ko sem nekega dne v vse drugem kraju dežele slišal proslavljati napredek kmetov v neki pesmi, spomnil sem se dogodka v Barlosu.
Priznati moram, da se nikakor nisem spomnil več tega dogodka, ko sem kake dve leti pozneje čital, da je levica v novem poslancu devetega okraja dobila silovitega boritelja, jednega najnespravljivejših izmej nespravljivih. Čital sem njegove govore, samo zaradi tega, ker me je njih vsebina zanimala.
„ Ogenj" bil je v njih, kakor je pred kratkim omenil predsednik. Najbolj sem se temu čudil, da je govornik vzlic majhnemu znanju imel tako dobro razvit taktični presodek, da je takoj našel slabe protivnikove strani. Kjer je njegov pravi kmetski dovtip zbodel, tam je bolelo. Jaz sem se malo pečal s politiko, ali ta čuden mož me je zanimal.
Mej sedanjim zasedanjem prišel sem jaz v državni zbor, ker je umrl asesor Blichfeld. Prvi govornik, ki je govoril, ko sem jaz prišel v zbornico, bil je Andrej Wol-strup. Ko sem zaslišal ta kmetski jezik, precej sem spoznal moža. Bil je tisti, pa vendar ne tisti. Prevzetnost in pa zaupanje v samega sebe, bili sta postali bolj duhoviti, če se smem tako izraziti. Na njem je bliščal bakreni lesk prave strasti. Ko je govoril o krivici, katero dela ministerstvo polnoletnemu, suverennemu narodu, spomnil sem se nehote s sovraštvom napolnjenih besed proti »učenima", ki sta ga presenetila v trenotku njegove slabosti. Bila je prav tedanja nevolja, ki mu je bliskala iz oči, ko je govoril. Kolikor sem jaz mogel sklepati, je ravno tako, kakor je tedaj kot najbogatejši mož v vasi si hotel pridobiti veljavo s tem, da ni verjel koledru, pozneje bil baš tedanji njegov poraz prva iskra, ki je zanetila sovraštvo proti omikancem. Pa sovraštvo ravno tako bistri zmožnosti kako ljubezen, morda še bolj. Andrej Wolstrup je bil vsekako pomenljiv mož, ki nikakor ni sedel v zbornici le za to, da je bil jeden več.
Očividno me je spoznal. V dvorani se me najskrb-nejše izogibal. Ali v tem slavnem odseku sem prišel ž njim vkup. Mej drugim smo se imeli posvetovati o tem, da se tudi Danska vdeleži ekspedicije, ki pojde drugo leto v Novo Kaledonijo opazovat Venerin prehod pred solncem. Od več strani se mu je skušalo priti do živega, ali on je ostal trdovraten, kakor vselej. Sedaj sem jaz dobil besedo.    Spomnil  sem  se   dogodbe na njivi, ko je
solnce mrknilo. Povedal sem, kar se mi je povedati potrebno zdelo, končal sem pa, da se čudim, da častiti član odseka hoče pomračiti veljavo Danske, ko je vendar sistematični nasprotnik vsacega mračenja.
Vsi so se začudeno pogledali, mislili so si pač, da je to slab dovtip. Wolstrup ga je pa razumel. Njegov obraz je pobledel pod rudečo brado. Ker je zbornica imela večerno sejo, so se odsekova posvetovanja pretrgala. Ko sem odhajal, prijela me je za roko trda roka in me držala kakor vijak. Obrnil sem se okoli.
„Molčiteu rekel je z zamolklim glasom; „pa vam pridobim dovoljenje".
„0 tem ne pride več niti jedna beseda iz mojih ust," odgovoril sem mu, „za to vam dam svojo roko."
Dal sem mu roko. Sedaj je on povzdignil oči. V njih je bilo ono strašno sovraštvo, kakor vselej.
»Pustiva to!" odgovoril je. Potem je pa šel, ne da bi se bil kaj poslovil. Ko je storil nekaj korakov, se je nazaj obrnil in rekel:
„To je torej pogodba, ki naju oba veže."
V odseku je drugi dan presenetil svoje somišljenike z zagovarjanjem dovoljenja. Da stranka ostane složna, so se njegovi privrženci udali, in če se prikaže drugo leto danska zastava v Kaledoniji, je to zahvaliti solnčni mrak 1854. leta.
Nekaj dni pozneje je imel Wolstrup jeden najhujših govorov proti znanosti in omiki. Prekosil je celo samega sebe. Proti meni se je pa v bodoče vedel, kakor da me ne pozna. Radoveden sem bil, kako se bode razmerje dalje razvilo — —."
„Glasovanje, gospoda moja"! zaklical je jeden strankinih zganjačev, ki je hitro šel skozi gostilniško sobo, da dobi še one poslance, ki stoje po raznih hodnikih.
„Dobro ste jo zadeli, gozdar!" reče odvetnik. Ravno tako dolgo je čvekal, da ste mogli slišati vso dogodbo. Daljši razvoj je odpadel, kajti prišel je mrtvoud. Sedaj pa še izprazniva kozarca v Wolstrupov spomin."