Trideset let sovjetske folkloristike E. V. Gippius — V. I. Čičerov Velika oktobrska socialistična revolucija je našla rusko folkloristiko na stopnji nezaključene borbe med tradicijami romantične folkloristike iz začetka 10. stoletja in med pozitivistično šolo, ki se je bila utrdila v sedemdesetih letih. Borba teh dveh struj — njen potek je bil sicer različen v besedni in glasbeni folkloristiki' — se je razvijala pod zelo občutnim vplivom tretje metodološke struje, ki se je bila izoblikovala v niski znanosti že v šestdesetih letih s folklorističnimi nazori ruskih revolucionarnih demokratov in postala vir sovjetske folkloristike. Pomen te struje je bil velik zaradi vpliva, ki ga je imela na odnos ruskih pisateljev in komponistov do ljudske pesmi, na dejavnost zbirateljev folklore in končnoi na teoretične nazore najnaprednejšega dela raziskovalcev iz začetka 20. stoletja (A. V. Markov, N. E. Ončukov, J. E. Lineva, N. V. Vasiljev, B. in J. Sokolov). Ti so bili vzgojeni v duhu historične šole — izrazite predstavnice pozi- tivistične metodologije devetdesetih let — zato so ubrali drugo pot kakor tedanji konservativni znanstveniki iste pozitivistične folklorne šole v Rusiji in na zapadu. Tako je nastalo »levo« in »desno« krilo historične šole. Medtem ko so zapadni raziskovalci začetka 20. stoletja s stalnim poglabljanjem in razvijanjem metodike pozitivistične smeri zašli v formalistično zagato, je mladi rod historične šole (njeno levo krilo) že pred revolucijo skušal spraviti pozitivistično metodiko in nekatere splošne teoretične postavke, ki so si jih bili prisvojili, z naprednimi nazori revolucionarne demokracije o folklori. Predstavniki desnega krila historične šole, ki so odklanjali ustvarjalno vlogo Pred revolucijo si raziskovalci ljudske ruske glasbe niso zastavljali in niso reševali splošnih teoretičnih vprašanj. Teoretično razglabljanje ruskih filo- logov druge ipolovice 19. stoletja, njihovi spori o osnovnih koncepcijah poziti- vistične dobe (komp>arati(vizein, teorija migracij, postavke historične šole) se skorajda niso dotaknili področja glasbene foMoristiike druge polovice 19. stoletja in niso pustili v njej količka) zaznavnega sledu. Vpliv pozitivistične metodologije se je pokazal na področju glasbene folkloristike druge polovice 19. stoletja samo pri obdelavi posameznih vprašanj ruske ljudske glasbe (vprašanje tonalitete iti ritmike) in se skoraj ni dotaknil zbirateljske prakse ruskih glasbenikov, njihove zbiralne metodike in končno njihovih splošnih teoretičnih predstav o ljudski glasbeni umetnosti, ki so se malone do revolucije opirale na stare romantične folkloristične nazore slavjanofilov in narodnikov. Tako je predrevolucijska ruska glasbena folkloristika v teoretičnem oziru vidno zaostala za besedno folkloristiko. posebej za njenimi teoretično najbolj obdelanimi panogami: za raziskavanjem ruskih pravljic in ruskih epskih pesmi — ki so bile že pred letom 1917 med naj- vplivnejšimi v svetovni znanosti in so slovele kot »ruska folkloristična šola«. Trideset let sovjetske folMoristiike 73 ljudstva, pa so šli po istih potih kot zapadnoevropski folkloristi: v njihovih delih sta se v začetku 20. stoletja jasno pokazali dve osnovni smeri: bur- žoaznoHSOciološka in formalistična. Obe te dve smeri sta se razvili tudi v ruski folkloristiki pred revolucijo; najjasneje sta bili izraženi v delih Keltujale (buržoaznosociološka koncepcija) in Peretca (skrajni formalizem na isti bur- žoazno-sociološki podlagi). Po revoluciji, ki je zaostrila vsa protislovja, so v Rusiji pred letom 1017 malo vidne razlike v nazorih med desnim in levim krilom historične šole stopile popolnoma jasno na dan. Medtem ko je levo krilo historične šole z bratoma Borisom in Jurijem Sokolovim proglasilo načelo o ustvarjalnem značaju ljudske umetnosti — pravo nasprotje buržoazno-sociološki postavki o ustvarjalni nezmožnosti ljudstva — je desno krilo s predstavniki formali- stične literarne teorije vred, zaverovano v metodiko zapadne folkloristike, poizkušalo obrniti razvoj sovjetske znanosti po poti zapadnoevropske zna- nosti. Buržoazno-sociološka folkloristika je oznanjala načelo, da so mnoge, če že ne vse ljudske stvaritve prvotno nastale med gospodujočimi razredi. Zdvajali so celo nad samim pojmom »ljudsko slovstvo« in ga v bistvu izključevali; stvaritve, ki žive v ustnem življenju, imajo namreč po mišljenju buržoaznih sociologov za svoj izvor: ali pismeno literaturo »izobraženih in kulturnih krogov družbe« ali pa ustvarjanje poklicnih oseb, »ki izpolnjujejo socialno naročilo fevdalne aristokracije in buržoazije«. Ljudstvo samO' spre- jema in prepesnjuje ta dela (»Das Volk zersingt das angenommene Lied« — John Meyer), komaj nehajo krožiti v okolju, ki jih je ustvarilo (zakasnelo izposojanje je odvisno od nižje kulturne ravni ljudstva), ter s tem, da jih prilagojuje svojemu pogledu na svet, kazi in ruši njihovo umetniško veljavo, _ saj ni v stanju popolnoma osvojiti si kulturne vrednote gospodujočih raz- redov. Odmevi teh nazorov so pri nas v dvajsetih letih krožili ne samo na področju literature in folklore, ampak tudi na področju glasbene etnografije. Posebno jasno so se ti odmevi javljali pri preučevanju bilin, pravljič- nega eposa in liričnih pesmi. Junaško in pripovedno bilino, fantastično prav- ljico, ljudsko balado, lirično pesem so proglašali za stvaritve gospodujočih razredov, ki so se utrdili med kmeti komaj v poiznejših časih.- Kot protiutež buržoazno-sociološkim koncepcijam, ki razvijajo teoretične postavke predrevoluoijske historične šole (neposredno so v stiku s teorijami - Na področju ruskega eposa se ie pojavila teorija o plasteh. Dokazovali so, da so biline, zapisane v 19.—20. stoletju, postale last kmečkega ustvarjanja komaj v zadnjih časih — prvotno da so bile epos gospodujočih fevdalnih krogov. Stoletja, odkar epos obstoji, so pustila v njem razne socialne plasti; zato so raziskovalci bilin — kakor geologi — dolžni odstranjevati kasnejše plasti, da bd obnovili podobo prvotnega e,psikega dela. Sorodne sociološke postavke so se pojavile tudi na področju raziskovanja pravljic. Tako je T. M. Sokolov (v delu »Kaj je folklora«, Moskva, izd. »Krestjanskaja gazeta«, 1935) pisal: »Pravljice, n. pr. o carjeviču Ivanu, ki si pridobi carično, žar-ptico ali kako drugo čudo, so verjetno nastale v dobi fevdalizma, in predpostavljati moramo, da ne v kmečkem, ampak v plemiškem ali trgovskem okolju. Komaj kasneje so jih kmetje predelali tako, da so ustrezale njihovemu raizxednemu okusu in predstavam.« 74 ' Oippius-Cičerov vodilnih zapadnoevropskih raziskovalcev poizitivistične smeri: Johna Meyerja, Hoffmann-Krayerja in kasnejšimi nazori Hansa Naumanna, ki so naleteli na oster odpor v sovjetski znanosti, se v dvajsetih letih porajajo krive vulgarno-sociološke sheme, ki jih prilagajajo ljudskemu ustvarjanju. Zaradi mehaničnega sociologiziranja so umetniško podobo prikazovali napačno: na- mesto da bi tolmačili, so se zadovoljevali z etiketo o dozdevni socialni pri- padnosti (glede na izvor ali na ohranjenost). To je imelo za posledico, da je bil zgodovinsko nepravilno prikazan socialni pomen idej ljudske umetnosti, ko se je istovetiloi upodobljeno in upodabljajoče okolje. Vrh tega je opu- stitev idejnega ocenjevalnega merila terjala zbiranje in preučevanje proti- Ijudskih pojavov: ustnega in glasbeno-pesemskega izročila deklasiranih slojev družbe, tako imenovane »blatne (= zločinske, vulgarne) folklore«, ki so nje raziskovanje proglašali za pomembno in neobhodno sociološko nalogo. Istočasno z buržoazno-sociološko metodo v njeni vulgarno-sociološki obliki postajajo v dvajsetih letih zelo vidne v sovjetski folkloristiki težnje po formalistični analizi; pojavlja se vrsta del, ki s formalističnega izhodišča nastopajo proti sociološki metodi. FormaHstična folkloristika je smatrala umetniške proizvode kot »v sebi zaključene pojave«. Formalisti, ki niso pri- znavali socialne in časovne pogojenosti del, ki so odrekali vsak vpliv psiholo- škim in življenjskim pogojem, so odklanjali, da bi odkrili idejni pomen anali- ziranih pojavov ustnega izročila ter so speljali z znanstvenega tira vprašanje odražanja resničnosti v ljudskem ustvarjanju in delovanju folklore na človekovo zavest. Raziskovalci formalistične smeri se niso zmeraj in naravnost odrekali, da bi se dotikali psiholoških vprašanj, vprašanj trenutnega stanja in izvora snovi ali teksta; včasih so to priznavali za načelno zaželeno, vendar pa so smatrali nalogo za praktično neizvedljivo. V glasbeno-etnografskih delih se je formalistična metoda raziskovanja pojavila v posebni obliki: priznavali so važnost empiričnih opazovanj realnega življenja »v sebi« koi podlage, na kateri se brez odnosa do nje razvijajo oblike ljudske glasbe (ritmika verzov in glasbena ritmika, harmonija itd.). Zgodovinska metoda analiziranja je bila izključena, vse je bilo postav- ljeno na ploskev statične istočasnosti. Tekste, zapisane v 1Q,—20. stoletju, fto smatrali za zgodovinsko sodobne zapisom, kakor da bi sploh ne vsebovali sledov svojega obstoja v preteklosti. Pozitivistična metodologija je bila tako podlaga tudi formalistični smeri, čeprav v posebni obliki. Raziskovanje je bilo omejeno na analizo odnosov med deli, formulami' itd. Formalisti so stremeli ne samo, da dajo blestečo. tehnično neoporečno ocenO' oblike, ampak •• Pomemben vpliv na dela posameznih znanstvenikov dvajsetih let je imela formalistična metoda finske (ali skandinavske) šole, ki jo je sprejela tudi vrsta nemških in drugiii zapadnoevropskih folkloristov, tako besednih kakor glasbenih (gl. n. pr. dela Mersmana). Formalistična metoda finske šole, ki je osredotočila svojo pažnjo na predmetno strukturo snovi in ki izhaja iz predmetne sheme celo v domnevah o kraju in času nastanka del, je našla posebno viden odmev v delih raziskovalcev pravljice: N. P. Andrejeva, A. I. Nikiforova in dr. Delovno metodo finske šole je kritično osvetlil ^R. O. šor v članku »Problem folkloristične metode« (Hudozestvennyj folklor, Moskva, 1927). Trideset let sovjetske folkloristike 75 da potem, ko jo razflenijo na posamezne elemente, ugotovijo zakone njiho- vega medsebojnega vpliva, da dajo »formalno^strukturalno« analizo. V začetku tridesetih let so vodilni sovjetski folkloristi prešli od kritike posameznih del zapadnoevropskih znanstvenikov h kritiki lažnih znanstvenih teorij in metod. Po iniciativi J. M. Sokolova so podvrgli kritiki teorijo znižane kulture Hansa Naumanna, ki je dobila politično oster prizvok v letih prevzema oblasti s strani nacistov (pretresujoč Naumannove nazore je J. M. Sokolov prišel do zaključka, da so teoretično blizu ideologiji fašizma, in jih je vsestransko skritiziral). Folklorni odsek Instituta etnografije je imel 1. 1936 v Leningradu posebno zasedanje, da je razkrinkal fašistično folklo- ristiko. Sovjetski raziskovalci glasbene folklore (ne da bi se omejevali samo na rusko folkloro, so postavili vrsto splošnih teoretičnih vprašanj v zvezi z zgodovinskim raziskovanjem glasbe narodov ZSSR) nastopajo v začetku tridesetih let s kritiko ne samo buržoaznih folklorističnih naziranj, ampak tudi najnovejših zapadnoevropskih teorij na področju »primerjalne muziko- logije« — to je primerjalno-zgodovinskega raziskovanja glasbe narodov sveta (rasna teorija, teorija »kulturnih krogov« Graebnerja in Frobeniusa itd.).* Še pred tem pa so leningrajski in kijevski muzikologi nastopili s kritiko reakcionarnih romantičnih nazorov o ljudski glasbi (nje retrospek- tivno vrednotenje kakor »žive starine«, statično nezgodovinsko' pojmovanje, odklanjanje idejnega in umetniškega pomena ljudske glasbe demokratičnih slojev mesta), ki so bili v dvajsetih letih razširjeni med moskovskimi glas- benimi folkloristi iz GIMN-a.' V začetku dvajsetih let je B. V. Asafjev podal nov pogled na ljudsko glasbeno umetnost kakor na živ ustvarjalni proces. Ta pogled je opiral na svojo razlago žive glasbene intonacije kot sredstva za glasovno občevanje; raziskoval je glasbeno-folklorne vire ustvarjanja ruskih komponistov, ki so določili narodnostno samoniklo' pot zgodovinskega razvoja ruske glasbe. B. V. Asafjev je razvil tezo o aktivnem značaju ljud- skega glasbenega ustvarjanja (ki jo postavlja proti zapadnoevropskemu pozi- tivističnemu stališču o pasivni vlogi ljudske umetnosti); obenem je razvil tezo o vrednosti živih delujočih pojavov sodobnega glasbenega ustvarjanja, o vlogi glasbene folklore demokratičnih mestnih slojev kot činitelja zgodo- vinskega razvoja ruske klasične glasbe. ' Olej E. V. Gippius, Problem glasbene folklore, »Sov. muzika« 1933, št. 6. V tej razpravi avtor poleg teoretičnih postavk zapadnoevropske buržoazno-socio- loške folklorne šole Hansa Naumanna (in njegovih ruskih posnemalcev) ter obeh zapadnoevropskih šol »primerjalne muzikologije« (berlinske, ki je razviiala teo- retične postavke Oraebneria-Frobeniusa, in dunajske-bioloôke), kritizira tudi samo načelo, da se ustno glasbeno izročilo narodov sveta neznanstveno deli na dve različni področji: glasbeno folkloro civiliziranih narodov (raziskuje jo glas- bena folkloristika) in ustno glasbeno izročilo »prirodnih in vzhodnih narodov* (raziskuje ga primerjalna muzikologija). ' V Moskvi je bil do tridesetih let središče glasbeno-folklornega delovanja etnografski odsek GIMN-a (Državni institut glasbene vede), v čigar sestavu so v glavnem delali člani predrevolucijske Olasbemo-etnc^rafske komisije Društva ljubiteljev prirodnih ved, antropologije in etnografije. 76 Gippjus-Cičerov Prvo široko zasnovano marksistično podobo ljudskega ustvarjanja je dal sovjetski znanosti A. M. Gorki. Vprašanje odnosa do folklore in nazori A. M. Gorkega o ljudskem ustvarjanju so bili predmet različnih obdelav. N. K. Piksanov je v mnogih člankih ter v knjigi »Gorki in folklora« razgrnil dokazno gradivo o nastanku in razvoju zanimanja in prizadevanj na tem področju pri A. M. Gorkem; na njegovo teorijo o folklori so opozorile razprave B. Bjalika in A. Dymsica; o njegovi vlogi v zgodovini folkloristike pa je pisal M. K. Azadovski. Gorki se je približal folklori in teoriji o njej kakor pojavu, ki ga je smatral za pravo' nasprotje dekadentstvu ; materialistično mišljenje ljudstva, zdravi ljudski realizem, idejno in estetsko bogastvo, umetniško plastičnost ljudske umetnosti je doumel in sprejel kot vir in podlago realistične ustvar- jalnosti. Značilen za pojmovanje A. M. Gorkega je njegov odnos do folklore kot ustvarjanja delovnega ljudstva. S tako opredelitvijo fol- klore je Gorki uvedel idejni ocenjevalni kriterij in utemeljil, zakaj nekatere stvaritve priznavamo in populariziramo, druge pa odklanjamo. Mednarodni izraz »folklora« je bil Gorkemu le pogojen, zato pa je pogo- steje rabil jasnejši in natančnejši pojem: ljudsko« ustvarjanje, ustno ljudsko umetnost, ustno slovstvo." Pogojenost izraza »folklora« je še podčrtal, ko ga je takole obrazložil: »ljudske pesmi, ljudske pravljice, ljudske pripovedke, sploh vse ljudsko ustvarjanje, ki se prav za prav imenuje folklora... «' Toda čeprav se A. M. Gorki vrača k terminologiji Buslajeva, Afanasjeva, Petra Kirjejevskega in drugih delavcev iz zgodnje dobe ruske folkloristike, ji daje vendarle drug pomen. Abstraktno pojmovanje ljudske umetnosti, v delu mitološke šole povezano z idealističnimi predstavami o ljudski duši, je kon- kretiziral tako, da je pokazal, da ta umetnost pripada delovnemu ljudstvu (prim. v članku »O pravljicah«: »... ustna poezija delovnega ljudstva — iz tistih časov, ko sta bila poet in delavec združena v eni osebi — ta nesmrtna poezija, pramati knjižne literature ...«). Vprašanje odnosa do izraza »folklora« in tolmačenje tega izraza je v danem prim.eru načelnega pomena. V ruski znanosti udomačeni izraz je A. M. Gorki natančneje opredelil in vnesel vanj določeno vsebino — »ustvarjanje delovnega ljudstva«. 2e s tem je pokazal, kaj je v folklori umetniško in idejno dragoceno, kaj ima ne samo preteklost, ampak prihodnost, ki se od- kriva vsakemu novemu rodu kot živ vrelec neusahljivih ustvarjalnih sil. Zaradi svoje usmerjenosti v prihodnost je bil A. M. Gorki neomajen pri ocenjevanju literature in folklore; isto načelo pa je določalo tudi njegov odnos do novo nastajajočega ljudskega ustvarjanja. Posebno pomembno je v tem pogledu eno izmed pisem A. M. Gorkega, naslovljeno pisateljici L. Nikiforovi že 1. 1909. V njem je Gorki pisal: »Dolžnost — ali če hočete — naloga literature je, da najde v življenju splošno pomembno, tipično ne " Prim. pomen izraza »folklora« v naši in zapadnoevropski znanosti: medtem ko mi s »folkloro« označujemo ustno umetniško ustvarjanje ljudstva, znanstveniki na zapadu vključujejo vanjo celotno duhovno življenje ljudstva, domačo obrt itd. 7 Predavanje A. M. Gorkega na kongresu kmečltih pisateljev. Trideset let sovjetake folkloristike 77 samo za današnji dan (podcrtala E. G. in V. Č.)... Čas je razumeti, da v deželi, ki je šele nedavnoi tako veličastno vzvalovila, v tej deželi bi morali biti in tudi so svobodni novorojeni ljudje ... Oni, ti ljudje, največje bogastvo domovine, so naše poroštvo za prihodnost. Kdo pa so toi? ... Delavci? ... tudi med delavci je novi ruski človek, tudi med kmeti itd. Glejte, izmišljajo si čudovito razigrane častuške in se smejejo prisilnemu delu, svojim ranam in telesnim bolečinam v življenju ... Rad bi vam povedal, da je naloga časa v tem, da raznetimo iskre novega v žive ognje, a staro, suženjsko, kar živi v ruski duši od tlačanstva, to je itak dovolj poudarjeno... Povzpnite se malo nad siromašno ulico in nad Peterburg in nad ,dandanašnji' — poglejte, kako čudovito se konec koncev izkristalizira fizično neugodje življenja v ponosne človeške misli, v drzna dela, v prekrasno svetovno življenje!« (Navedeno po prvi objavi pisma iz arhiva A. M. Gorkega v članku S. Kastorskega: M. Gorki v borbi z literarno dekadenco, »Zvezda« 1947, št. 6, str. 170.) Vprašanje o idejni nasičenosti umetnine, o njeni tematični in oblikovni ljudskosti in umetniški pomembnosti je bilo za A. M. Gorkega glavnoi; vzporedno s tem pa je postavljal bistveno vprašanje razrednega izvora ustvarjalcev, pri čemer so mu za presojo služile ideje, izražene v danem umetniškem tekstu. Drugačen odnos do ustnega pesniškega ustvarjanja pa so imeli folklo- risti dvajsetih let. Tako je n. pr. J. M. Sokolov odločno nasprotoval izrazu »ljudsko slovstvo« in poudarjal njegovo »nedoločnost«. Besedo »ljudski« so on in z njim drugi folkloristi smatrali za pomanjkljivo zaradi neizrazite raz- redne karakterizacije. Ker so terjali od termina razredno karakterizacijo, je prišla v rabo mednarodna beseda »folklora«, sprejeta kot pogojni znak, ki naj bi obsegal ustno besedno umetnost raznih socialnih skupin in lazredov. Taka opredelitev je brezupno zanemarjala vodilne poteze umetnosti, medtem ko so terjah, naj se ugotovi »razrednost dela«. Vulgarni sociologizem je pri- vedel do tega, da razrednosti niso določali z ugotavljanjem idejnio-politične usmerjenosti raznih umetniških vrst in posameznih tekstov, ampak po do- mnevni razredni pripadnosti njihovih avtorjev (pri tem je služilo za podlago, kakor smo pokazali zgoraj, enačenje upodobljenega in upodabljajočga okolja ; knezi naj bi govorili o knezih, bojarji o bojarjih itd.). Gorki, ki je hotel odkriti idejno-politični pomen in usmerjenost folklornih del ter pokazati v njih izražene »slutnje in pričakovanja ljudstva« (V I. Lenin), je zavzemal zelo sovražno stališče do vulgarnega sociologiziranja. 2e pred revolucijo ga je razburjala nova težnja, prisoditi gospodujočim razredom dela, ki po svoji ideologiji, obliki in tematiki pripadajo delovnim ljudskim množicam. O tem imamo vrsto pričevanj, med drugim večkrat nava- jano pismo Ljackemu ob izdaji antologije bilin »Starinki bogatyrskije«, ki jio je Gorki pregledal. »V naših dneh,« piše, »ko opažamo neki tuj, skeptičen, čudaški in neresen odnos do ljudstva in njegovega ustvarjanja, teksti — celo brez razlage — zelo ostro nasprotujejo takim, kakor je n. pr. Keltujala, ki sedaj izvaja vse ljudsko ustvarjanje od aristokracije, od gospodujočih raz- redov« (leta 1912). 78 Gippdus-Cičerov Načelna razlika med pogledi Gorkega in med tistimi prvimi pogledi na folkloro, ki so se izoblikovali v pooktobrski folkloristiki, je predvsem v na- slednjem: Gorki je na področju folkloristike razvijal ideje klasikov marksizma, zatrjeval je, da je umetnost ustvarilo delovno ljudstvo, čigar ideje, čustva, misli je videl izražene v folklori, ki jo je smatral za ustvarjalno silo ne samo preteklosti in sedanjosti, ampak tudi prihodnosti. Samo folklora delovnega ljudstva je življenjska. Izhajajoč s tega stališča je A. M. Gorki lahko smatral ljudsko umetnost za nekaj enotnega, kar kljubuje stoletjem ter se osvobaja pojavov, nasprotnih duhu in značaju ljudstva. Gorki je razkril in podrobno prikazal svoj,e poglede na folkloro v številnih govorih in člankih oi vprašanju kulture, umetnosti, literature. Teorijo, ki uvaja marksizem namesto vulgar- nega sociologizma, je Gorki razgrnil v analizi folklornih pojavov v referatu o literaturi na prvem kongresu sovjetskih pisateljev 17. avgusta 1934. V svojem referatu je razvil sodbe, ki sta jih o ljudskem umetniškem ustvarjanju izrekla V. I. Lenin in J. V. Stalin v posameznih izjavah o vprašanjih sovjet- ske kulture in umetnosti; istočasno pa je podal pregled raziskovanj sovjetske " folkloristike in podčrtal osnovne napredne ideje, ki so prišle na dan pri teh raziskovanjih." Načelno novo in pomembno je bilo to, da je sovjetska folkloristika odklonila gledanje na folkloro« kot na relikt kulturno zaostale vasi. V na- sprotju z mnenjem, da »ljudsko ustvarjanje izginja ter odstopa mesto umet- niško manjvrednemu gradivu nerazvite in nekulturne množice«, je sovjetska znanost postavila trditev, da je delovno ljudstvo ustvarilo veličastne kulturne vrednote, ki se hranijo in izpopolnjujejo v ustnem izročilu kot odraz pretekle in sedanje stvarnosti. Sovjetska folkloristika je prišla do spoznanja, da je ljudsko pesniško in glasbeno ustvarjanje predvsem dejstvo sodobne stvar- nosti. Retrospektivnemu zanimanju za ljudsko umetnost postavlja nasproti zanimanje za dejansko žive pojave folklore, ki ne odmirajo, ampak se raz- vijajo. Že s tem je sovjetska znanost zavzela stališče proti oboževanju »žive starine«, ki se je bilo pojavilo že v prvi polovici 19. stoletja pod vplivom slavjanofilov in romantikov (v ruski umetnosti pa je za reakcije 1907. in naslednja leta prišlo na dan v novi modernizirani estetski mistično-religiozni obliki). Novi sovjetski nazor o pomembnosti predvsem živih, aktivnih pojavov folklore v sodobnem ustvarjanju ljudstva so v dvajsetih letih istočasno iz- oblikovali napredni raziskovalci pesniškega in glasbenega ustvarjanja (B. in J. Sokolov, B. V. Asafjev — Igor Glebov). Ta novi nazor, ki se je navezoval na folkloristična prizadevanja naprednih ruskih pisateljev in kritikov 19. sto- letja (Puškina, Belinskega, Dobroljubova, Černiševskega i. dr.), je čisto na- ravno privedel do revizije predrevolucijske folklore. Obstoječo folkloro so vrednotili kot sodobno dejstvo, ki karakterizira ustvarjalno silo ljudstva. Odmaknitvi od stvarnosti nasprotuje teza o sodobnem prizvoku folklore, kar " Izjave A. M. Gcrkega o ljudskem ustvarjanju so najpopolneje zbrane v njegovem zborniku »O literaturi«; gl. tudi njegov zbornik »Članki in govori« (izd. Parus), ki je izšel leta 1916. Trideset let sovjetske folkloristike 79 so prav za prav omogočile velike spremembe, nastale v državi in v ljudskem življenju. Za folkloro je značilna živa zveza s sodobnostjo: iz nje se poraja in njo odraža. In če je kaka zvrst ali posamezno delo nastalo v sivi davnini, to ne pomeni, da je ostalo njena last. V tradicionalni folklori res zveni preteklost, vendar ožarjena od sodobnosti. Ko je razvijal to misel, je J. M. Sokolov ob primeru častušk izrekel formulo, ki je zaradi svoje natančnosti prišla v splošno rabo: »Castuška je kakor mnoge druge folklorne vrste istočasno spomenik davne preteklosti in močan glas naše sodobnosti.« Pred revolucijo so zbiratelji težili za tem, da bi ohranili arhaične umet- niške pojave folklore, da bi ne dopustili njihove spremembe v zvezi s kul- turnim razvojem ljudstva (ta težnja je značilna tudi za prakso sodobnih znanstvenikov na zapadu). Nasprotno pa si je sovjetska folkloristika zadala nalogo, boriti se za zgodovinski dvig umetniškega ustvarjanja v skladu s splošno kulturno rastjo ljudske zavesti, boriti se proti umetnemu negovanju preživelih pojavov, obenem pa po novem izkoriščati vse, kar je dragoceno in življenja zmožno." Vrednotenje obstoječe folklore kot žive umetnosti naših dni ni samo nasprotovalo v ruski predrevolucijski in zapadni znanosti navadnemu gle- danju nanjo kot na arhaiko, ampak je povzročilo spremembo samih metod dela. Ker je folklora stvar sodobnosti, igra zelo veliko vlogo pri opredelitvi človeške zavesti. Pred zbiratelja ljudskega ustvarjanja se postavlja ne samo naloga, da zapisuje, ampak da ima tudi pozoren, vesten odnos, do zdaj živega gradiva. Ta okolnost občutno razširja krog delavcev na področju folklore, saj vključuje v zbiranje in preučevanje ljudskega ustvarjanja sovjetsko inte- hgenco. Množične oblike evidence in zbiranja folklore, ki so sicer bile znane tudi prej (pri nas n. pr. z delavnostjo dopisnikov Geografskega društva) dobijo popolnoma drugačno podobo.^" * Ob koncu dvajsetih let se nalogam folkloristov, ki hodijo na terensko delo, pridružujejo govori, predavanja, organizacija prenosljivih razstav, diskusij itd. Metodiko teh oblik terenskega dela določata Centralni etnografski muzej (Moskva), ki prireja v pomoč ekspedicijam različne prenosne razstave o kolhoz- nem napredovanju, o sovjetski kulturi itd., ter Državni institut za umetnost, preosnovan iz Akademije umetnostnih ved, ki razpošilja na potovanja in ekspe- dicije folkloristični naraščaj. V okviru folklorno-zhirateljskega in obenem politično- irosvetnega dela se vrëijo ekspedicije na začetku tridesetih let v moskovski po- krajini, na spodnji Volgi (področje ribiških kolhozov) i. dr. Posebno značilna za ta leta je mešana ekspedicija v okraje jezera Svetlojar (Gorkovsko Zavolžje), skupaj z Zvezo vojskujočih brezbožnikov. Ekspedicija je v času molitev na jezeru, ki je po izročilu nastalo na kraju velikega mesta Kitež, priredila diskusije in referate ter organizirala govore o kolhozni graditvi; istočasno pa je zbrala veliko dragocenega gradiva o ljudskem ustvarjanju in odkrila prej neznane mojstre ljudske umetnosti (I. F. Kovalev i. dr.). " V teku vseh 30 let načelujejo množičnemu folklornemu delu zaporedoma razne organizacije; nekatere pomanjkljivosti pri njihovem delu ne morejo oma- jati splošne povoljne ocene. Pokrajinska društva in muzqi, združeni v Osrednjem uradu za pokrajinsko raziskovanje. Zveza sovjetskih pisateljev, instituti Akade- mije znanosti ZSSR, Vsezvezni dom ljudskega ustvarjan a im. Krupske so vztrajno in uspešno razvijali svojo delavnost; vzporedno je teklo tudi organizacijsko delo folklorističnih središč, ki so nastajala kot začasna združenja z določeno nalogo (n. pr. uredniški odbor jubilejne izdaje »Ustvarjanje narodov ZSSR« i. dr.). 80 Oippius-Čičerov Ob množičnem značaju znanstvenega dela se naravno pojavlja pereča potreba po navodilih in načrtih za zbiranje folklornega in etnografskega gradiva. Sovjetska folkloristika namreč že od prvih let svojega obstoja po- udarja zahtevo, da se tudi pod pogoji množičnega dela ohrani in izpopolni znanstvena vrednost zapisov. S tem v zvezi so se pojavili številni napotki, izdani v raznih pokrajinah in v prestolnici."^ Istočasno je vstala pred folklo- ristiko nova naloga: borba proti poplavi idejno tujega in umetniško malo- vrednega gradiva. Očitno je za večino prednašanih del značilno, da se v njih hranijo najboljše umetniške tradicije delovnega ljudstva, idejnost, izvirna ljudska vsebina in obUka. Vendar pa so se skupaj s takimi deli, ki se z njimi ponaša sovjetsko ljudstvo, pela in pripovedovala organsko tuja dela, ki odražajo preostanke razredno sovražne ideologije; v kričečem nesoglasju s sovjetsko stvarnostjo so n. pr. pesmi, ki so jih v preteklosti zložili dekla- sirani sloji. Kritično umevanje folklore je postalo ena izmed temeljnih zahtev. Ni vse ljudsko — ne po obliki ne po vsebini —, kar se pripoveduje in poje. Mnoga brezidejna in neumetniška dela kažejo, da je neobhodna borba za očiščenje folklore od slučajnih in tujih primesi. Pažnje je vredno dejstvo, da je kritičen odnos do predvajanih del živ med ljudstvom. Večina samih nosilcev folklore zavzema kritično stališče do predvajanih del. To pomeni, da obstoji ljudski ocenjevalni kriterij, ki je pogostoma neoporečen. Iz delovne prakse je postalo jasno, da je treba posebno pazljivo prisluhniti ocenam, ki jih dajejo mojstri ljudskega ustvarjanja, saj so zelo zahtevne in stroge. Med množicami krožijo dela, ki jih mojstri nizko cenijo, in ta ocena je neredko pravična. Brezbrižnost je tu nedopustna, od pristne ljudske umetnosti mojster praviloma terja ne samo idejnost, iskreno izražanje čustva, soglasje z osebnimi doživljaji itd., ampak tudi mojstrsko, umetniško podajanje. Mojstri sami dajejo svojo umet- nost v presojo svoji okolici in utrjujejo v ljudstvu kritičen odnos do. poda- janja folklornih del.'- O tem govore pri vseh narodih znana tekmovanja " Najpomembnejša metodična navodila iz začetka dvajsetih let so v knjigah Borisa in Jurija Sokolova, Poezija derevni (Rukovodstvo dlja sobiranija proizve- denij ustnoj slovesnosti), »Novaja Moskva«, 1926, in M. K. Azadovskega, Besedy sobiratelja (O sobiranii i zapissyvanii pamjatnikov ustnogo tvorčestva primeni- teljno k Sibiri), Irkutsk, 1. izd. 1924, 2. izd. 1925; izmed navodil za zbiranje glasbene folklore pa je treba omeniti knjigo, ki jo je v istih letih izdala Ukra- jinska Akademija znanosti: K. V. Kvitka, Poklicni ljudski pevci in godci na Ukrajini (Vprašalna pola za raziskovanje njih dela in življenja), Kiiev 1924. " Sovjetska folkloristika postaja gibalo kultu.mega napredka in politične prevzgoje ustvarjalcev im nosilcev ljudske umetnosti. Delo z mojstri folklore — natečaje, izdaje njihovih del itd. — je v zadnjih letih nadaljeval Vsezvezni dom ljudskega ustvarjanja im. N. K. Krupske {— VONT; Moskva) in njemu podrejeni pokrajinski domovi ljudskega ustvarjanja. Pri VDNT je prišlo kar v navado pri- rejanje natečajev za najboljše umetniško delo in ustvarjalnih konferenc pripove- dovalcev z obravnavanjem njihovih ustvaritev ter s presojo njih spretnosti poda- janja (v odnosu do tradicionalnega in sodobnega ustvarjanja); vzporedno pa se odvija delo odkrivamija najbodjših zbirateljev folklore (organizacija (natečajev, sistem ocenjevanja izvršenih zapisov itd.). Vise to silno pomembno delo opravlja VDNT s pomočjo znanstveno-raziskovalnih institutov zvezne .Akademije in re- Trideset let sovjetske folkloristike 81 pevcev, pripovedovalcev, pravljičarjev, nosilcev drugih vrst folklore (tako tekmovanje je izredno lepo prikazal že I. S. Turgenjev v povesti »Pevca«). A. M. Gorki ni samo predložil drugačno (v primeri s poprejšnjimi) teoretično pojmovanje ljudskega ustvarjanja, marveč je tudi stopil na čelo raznih podvigov za zbiranje in izdajanje folklore. Na njegovo pobudo so izšle folklorne izdaje v »Biblioteki poeta«, začele so se priprave za zbornik »Ustvarjanje narodov ZSSR," in končno so izhajali zborniki ljudskega ustvarjanja v mnogih narodnih republikah. Pri zamudnem zbiranju in izda- janju ruske folklore in folklore drugih narodov so z Gorkim sodelovali: J. M. Sokolov, M. K. Azadovski in drugi folkloristi naše domovine. Zaradi nenavadne ustvarjalne sile in energije velikega pisatelja so se zbirali okoli njega ne samo pisatelji, ampak tudi literarni zgodovinarji in folkloristi. Na področju folkloristike je postal tisti združujoči element, ki je neobhoden za nadaljnji polet znanosti. Pojmovanje o folklori, kakor ga je formuliral A. M. Gorki, je spremenilo poprej veljavni kriterij ocenjevanja folklornih dejstev in že s tem postavilo na dnevni red kritičen pretres znanstvenih nazorov predrevolucijskih razisko- valcev. Prav za prav je vsa zgodovina te vede dobila novo osvetlitev. Do polne veljave je prišla vodilna vloga revolucionarnih demokratov, ki je dolo- čila izvirnost in svetovni pomen ruske folkloristične šole. Pred sovjetsko znanostjo je vstala naloga, da razvije nazore in ocene revolucionarnih demokratov o folklori in pokaže njih vpliv na razvoj ruske folkloristike, ki je ostal neosvetljen v osnovnem zgodovinskem pregledu iz predrevolucijske dobe — v knjigi A. N. Pypina »Zgodovina ruske etnografije«. Dela, posve- čena reviziji razvoja naše vede, so izhajala od leta 1Q35 dalje kot posamezne publiških Akademij znanosti (tu je treba podčrtati veliko vlogo Instituta etno- grafije im. Mikluho-Maklaja, čigar folklorni odsek vodi prof. P. G. Bogatyrev; nadalje vlogo folklorne stolice moskovske univerze, stolice glasbene folklore mo- skovskega "konservatorija, odseka ljudskega ustvarjanja Zveze sovjetskih pisa- teljev in drugih organizacij). " Ta zbornik je imel posebno velik pomen, ker je poživil delavnost folklo- ristov središča in pokrajin, ker je združil v skupen kolektiv raziskovalce ne samo vzhodnih Slovanov, ampak tudi vseh bratskih narodov ZSSR. Doba priprav knjige je sovpadla z razmahom zbirateljske in izdajateljske delavnosti etnografov, ki so se med drugim trudili tudi na področju duhovne kulture narodov ZSSIR. Obširno gradivo, ki so ga zbirali v nacionalnih republikah, pokrajinah in okrožjih, pa je hilo kljub temu znano samo ozkemu krogu strokovnjakov in nikakor ni bilo do- stopno široki javnosti. Uredništvo »Ustvarjanja narodov ZSSR«, ki si je postavilo za cilj, izbrati za jubilejno izdajo najboljše izmed zbranega gradiva, izčrpno pregleduje že objavljene stvari, obenem pa se obrača do vseh folkloristov Zveze s prošnjo, da bi zapisali in poslali za izdajo nove, neobjavljene tekste. Ta oglas je povzročil pravi polet pri zbiranju folklore v nacionalnih republikah in odkril prej neznane kadre zbirateljev ljubiteljev. Uredništvo je tudi neposredno orga- niziralo ekspedicije in popotovanja folkloristov. Izdaja te knjige in v njej objav- ljeno gradivo z novo tematiko, ki so ga ustvarili mojstri folklore, je poživilo ljudsko ustvarjalnost ter izzvalo pri mnogih pevcih, pravljičarjih in pripovedo- valcih težnjo, da bi bolje in čisteje hnanili tradicionalno folkloro, obenem pa da bi skušali iti po novih potih, s tem da bi izkoriščali sredstva tradicionalnega pesništva za izražanje misli in čustev novega sovjetskega človeka. 6 82 Gippius-Cičerov monografične študije." Zasluga, da je zastavil in obdelal prej neraziskana historiografska vprašanja, pripada M. K. Azadovskemu, ki je prvi v zgodo- vini folkloristike osvedil pomen nazorov dekabristov — Puškina, kasneje Dobroljubova in Černiševskega — o ljudskem ustvarjanju. Ko je M. K. Aza- dovski preučeval njihove nazore in zasledoval njih vpliv, je uvedel v zgo- dovini vede pozabljene ali do takrat podcenjevane raziskovalce in zbiratelje folklore (Rajevski, Prvžov, Hudjakov, Erlenvein in drugi). Te raziskave M. K. Azadovskega so bile prvi osnutki njegovega kasneje sestavljenega sinte- tičnega dela o zgodovini ruske folkloristike (zaključenega pred veliko do- movinsko vojno); vendar pa so tudi kot posamezne monografske obdelave imele občuten vpliv na historiografska raziskovanja sovjetskih znanstvenikov (med drugim tudi na poglavje »Zgodovina folkloristike« v učbeniku J. M. Sokolova »Ruska folklora«, čeprav je to poglavje v bistvu sestavljeno po delu A. N. Pypina)." Na področju glasbene folkloristike je bilo v tridesetih letih prav tako začeto delo v zvezi s splošno težnjo po obvladanju teoretične dediščine. S podobnega stališča kakor Gorki je načel vprašanje o zgodovini zbiranja ljudske ruske glasbe B. V. Asafjev v svoji knjigi »Ruska glasba od začetka 19. stoletja« (poglavje »Gojitev ljudske pesmi v mestu«)." Novo, od sovjetske folkloristike uvedeno tolmačenje folklore kot pojava sodobnega ustvarjanja, ki nasprotuje gledanju nanjo kot na preostanek davne preteklosti, je narekovalo tudi nov pogled na tradicionalne raziskovalne teme ruske znanosti. Osrednje vprašanje pri preučevanju tradicionalnih vrst je postalo vprašanje njihovega sedanjega stanja in zgodovinskega razvoja; tu pa je bilo prvenstvenega pomena to, da dela idejno ustrezajo našemu času. Tako je glavno zanimanje prešlO' na žive in delujoče, ne pa na odmirajoče elemente folklore. Zgodovinska dela, ki so izšla pred tem časom, mso prispevala nič novega, ker so samo nadaljevala izročilo historiografije izpred revolucije. Drugačen značaj pa so imela raziskavanja K. V. Kvitke na področju ukrajinske glasbene folklari- stike: »M. Lisenko kot zbiralec ljudskih pesmi« (Kijev, 1923) in ^-Folkloristična zapuščina M. liisenka« (1930). To so bili poizkusi skrbnega ugotavljianja virov in okolnosti nastanka velikih zbirk ljudskih napevov ter tankovestne kritike glas- benih tekstov s pozicij pozitivistične metodologije. Najdragocenejše izmed kri- tičnih del K. V. Kvitke sredi dvajsetih let je bila knjiga »Pervisni tonorjadi« (Primarne glasbene lestvice), kjer je z istih pozitivističnih pozicij ovrgel v ruski muzikologiji utrjene evolucionistične zgradbe Sokolskega, če jih le ni potrjevalo stvarno gradivo. ^'^ Raziskavanja z novih pozicij v okviru zgodomnskega razvoja naiše vede so ostala jedro zanimanja sovjetskih raziskovalcev kakor v splošnem teoretičnem pogledu (gl. n. pr. V. ticerov, Vprašanje osebnosti v delih folkloristov-mitologoiv sredi 19. stoletja. Sov. etnografija 1947, št. 1), tajko tudi pri obdelavi posameznih panog in tem. " Sedaj je E. V. Gippius obdelal razdelek zgodovine zbiiranja in raziskovanja ruske ljudske glasbe v svojem za tisk pripravljenem učbeniku »(Ruska ljudska glasba«. Muzej glasbene kulture pa je pripravil za tisk »Slovar dejatelej russkoij muzykalnoj kultury«, ki vključuje folklorni oddelek, kjer iz novega zornega kota osvetljuje delo raziskovalcev in zbirateljev ljudske glasbe. Trideset let sovjetske folkloristike 83 Novo postavljeno preučevanje tradicionalnih vrst je usmerilo pažnjo raziskovalcev na celo vrsto vprašanj, ki jih v predrevolucijski Rusiji niso preučevali ali pa so bila prepovedana. V delokrog raziskovanja prihaja novo folklorno gradivo o kmečkih uporih, o tlačanstvu, o ljudski satiri, ki ne- usmiljeno smeši razrednega sovražnika in drugo. Tako gradivo iščejo, zapi- sujejo, preučujejo. Posamezne objave se pojavljajo tudi na straneh časopisov (gl. n. pr. članke »Literarnega kritika«) in posebnih folklornih zbornikih (V. Birjukov, »Predrevolucijska folklora na Uralu«, Sverdlovsk, 1937, in dr.). Ze v letih 1923—1924 sta izšli dve deli, posvečeni do revolucije neraziskani temi razinske folklore in takoj za njima prve zbirke pesmi in pripovedk o Razinu in Pugačevu. S temo kmečkih uporov je zelo tesno povezana tema folklore o tlačanstvu, ki se o njem zbira gradivo pri vseh vzhodnoslovanskih narodih. Sestavljajo se antologije ljudskih satiričnih pravljic, ki smešijo gospoda in popa, ter zbirke satiričnih častušk. Vzporedno s temami tradicionalne folklore, ki izražajo razredni odpor ljudstva m njegov boj proti zasužnjenju, sovjetska folkloristika preučuje vprašanja, ki so zanimala že predrevolucijske raziskovalce ljudskega ustvar- janja. Na nov način se pojavlja vprašanje sedanjega stanja folklornih vrst in njih zgodovinskega razvoja v preteklosti. Na področju pravljice dela posebno intenzivno Pravljična komisija Geografskega društva pod vodstvom akademika S. F. Oldenburga (v dvajsetih letih). Folkloristi središč in ob- robnih krajev preučujejo biline, pesmi in druge vrste. Vprašanja obravnavajo po metodi povezanega raziskovalnega in zbirateljskega dela, kar je značilno za rusko folkloristično šolo. Medsebojno povezano kabinetno in terensko delo gojijo ne samo^ Moskva in Leningrad, ampak tudi folklorne organizacije v obrobnih krajih (Irkutsk, Saratov, Jaroslavlj in druga mesta). Najpo- membnejše delo je bilo raziskovanje ruskega Severa, ki sta ga opravila v letih 1926—1930 moskovski in leningrajski umetnostni institut (GAHN in GIII). Oba ta dva instituta sta široko razvila zbirateljsko> delo na področju literarne in glasbene folklore v predelih, ki so jih v 19. stoletju raziskovali Rybnikov, Hilferding in Pesemska komisija Ruskega geografskega društva. Med drugimi nalogami so si zadali tudi preučevanje sodobnega stanja pesemske kulture severnoruske vasi. Sodobno stanje severnoruskega epskega izročila sta vzporedno zasledovali moskovska folklorna ekspedicija pod vod- stvom B. in J. Sokolova (ekspedicija »Po sledovih Rybnikova in Hilferdinga«) in besedno-folklorni oddelek leningrajske mešane umetnostne ekspedicije (A. Astahova). L.eningrajske mešane umetnostne ekspedicije GIII so preučevale sodobno stanje zgodovinskega eposa, obenem pa pesemsko in pravljično izročilo. Načrtno raziskovanje pokrajin Zaonežje, Pinega, Mezen in Pecora je trajalo štiri leta (besedno-folklorni oddelek: A. Astahova, I. Karnauhova, M. Kolpakova, A. Nikiforov; glasbeno-folklorni oddelek: E. Gippius, Z. Evald). Glasbeno-folklorni oddelek ekspedicije GIII (ki je skupno z besednim oddelkom obdeloval temo »Medsebojni vpliv pesemske folklore vasi in mestne ljudske pesemske kulture«) je ob istem času načel več posebnih zbirateljskih 84 uippius-Čičerov tem: 1. Virtuozni melodični in večglasni stili po petju znanih vasi (žarišč ljudske pesemske kulture) Zavoločja kot sledovi visoke srednjeveške ljudske pesemske kulture Velikega Novgofoda. 2. Medsebojni vpliv moških in ženskih starostno različnih virtuoznih in navadnih melodičnih in večglasnih stiltiv severnoruske vasi. 3. Vprašanje medsebojnega vphva severnoruske ljudske pesemske melodije in pesemske melodije ugrofinskih narodov ruskega severa: Komi-zvrjanov, Karelov. Vse glasbeno gradivo je bilo fiksirano z zvočnimi zapisi (fonograf) v merilu, kakršnega predrevolucijski zbiratelji ljudskih ruskih pesmi niso uporabljah (v teku petih let sta E. Gippius in Z. Evald posnela na severu okrog 1700 zvočnih zapisov na 528 fonografskih valjih). Fonografski zapisi severnih ekspedicij Leningrajskega državnega instituta umetnostne zgodovine so služili za podlago leta 1927 ustanovljenemu Fono- gramskemu arhivu ljudske glasbe, ki je leta 1931 prešel v sestav ustanov Akademije znanosti ZSSR (prvotno pri Folklornem odseku IPIN, od 1. 1933 pa pri Institutu etnografije). Leta 1932 so bili združeni v Fonogramskem arhivu Akademije znanosti vsi predrevolucijski zvočni zapisi ljudske glasbe Leningrada in Moskve (zbirke Muzeja antropologije in etnografije, Orienta- lističnega instituta Akademije znanosti, prvega oddelka knjižnice Akademije znanosti ZSSR, Leningrajskega drž. konservatoriija, fonoteke Muzikalno^- etngrafske komisije moskovskega Društva ljubiteljev prirodnih ved, antropo- logije in etnografije ter zasebna fonoteka J. E. Lineve). Z delom ekspedicij so zbirke fonogramskega arhiva, ki je postal eden izmed največjih svetovnih shramb zvočnih zapisov ljudske glasbe, narasle tik pred vojno do 12.000 zapisov." Mikavno vprašanje nastanka, zgodovine in prihodnosti folklore se rešuje z upoštevanjem posebnosti neke vrste in razmer, pod katerimi se uveljavlja. Z vprašanjem o usodi folklore je zvezano ponovno delo v že prej raziskanih krajih. S primerjavo novega gradiva, ki je prišlo na dan pri ponovnih raz- iskavanjih, s prej znanim, je bila dana možnost za domneve in zaključke o razvojni poti folklore v neki pokrajini.** Pretres sodobnega stanja folklore sproži vprašanje medsebojnega odnosa raznih vrst: zakaj so nekatere bolj priljubljene in množično razširjene, druge pa istočasno omejene na poklicno ljubiteljsko prednašanje. Pesem in častuška, pesem in narekovanje, narekovanje in zgodovinski epos, pravljica, pesem in ljudska igra itd. se preučujejo glede na medsebojne zveze in nasprotja v sedanjosti. Problematika tradicionalne folklore v sedanjosti se poglablja, s poizkusi, da bi se ugotovile zveze vrst v teku njih zgodovine ter njihov " Opisi Fonogramskega arhiva so bili objavljeni 1. 1931 v »Sov. etnografiji« št. 3—4, v zborniiiu »Arhivy AN SSSR« in končno v časopisu »Sov. Folklora« št. 4—5, Atoskva-Leningrad, 1936. Gl. n. pr. o bilinah: J. Sokolov, Po sledovih Rybndikova in Hilferdinga, Hudozestvennyj folklor. H—HI, Moskva, G.AHN, 1929; A la recherche des bylines, par Boris et "Jurij Sokolov. »Revue des études slaves«, t. XII, Paris 1932. Kasneje pa so bila fa dela podvržena kritičnemu pretresu (n. pr. v razpravah A. M. Asta- hove, V. I. Cičerova i. dr.). Trideset let sovjetske folkloristike 85 izvor; zgodovinska analiza folklornih pojavov daje trdno podlago raziska- vanju o sodobnem stanju ljudske umetnosti. Tako pri gradivu besednega kakor glasbenega ljudskega ustvarjanja se postavljajo ista vprašanja o sodobnem stanju in o zgodovinski preteklosti folklore. Vendar pa je obdelava teh vprašanj različna. Medtem ko so vrste glavni predmet preučevanja besednih folkloristov, je to za muzikologe (po- sebej leningrajske skupine) vprašanje stila in njega nastajanje. Ko leningcajski muzikologi obdelujejo to vprašanje, raziskujejo glasbeno-stilne posebnosti melodije in harmonije otožnih liričnih pesmi in tradicije pojočega recitiranja epskih pesmi." Stil lirične in epske pesmi raziskujejo- v odnosu do glasbene folklore sosednih vzhodnoslovanskih, ugrofinskih in turških narodov ter do pesemske kulture ruskih mest (v zvezi s tem fonografirajo in preučujejo tudi različne obhke mestne ljudske glasbe). Pri reševanju vseh teh vprašanj sovjetski znanstveniki zasledujejo sploTne in posebne teme ; mnoga pri tem nastala dela tolmačijo sedanjost in preteklost folklore. Pri osnovni temi preučevanja sodobnega stanja tradicionalnih vrst izstopa zlasti skupina del, posvečenih vprašanju odnosa med kolektivnim in individualnim v folklori, med tradicijo in osebnostjo oziroma ustvarjalno vlogo mojstrov ljudske umetnosti. Teza A. M. Gorkega — »Umetnost je domena poedincev, za ustvarjanje pa je sposoben samo kolektiv«-" — se odkriva v mnogih delih, ki so posvečena temu vprašanju. Preučevanje ustvar- jalne osebnosti nosilcev folklore je od šestdesetih let predstavljalo eno izmed značilnih posebnosti ruske folkloristične šole; v času povečane pažnje za socialno^politično ocenjevanje folklore se je vprašanje osebnosti v ljudski umetnosti pojavilo v novi obliki. Ozko biografsko obravnavanje je izginilo; v predrevolucijski znanosti navadno enačenje ustvarjanja mojstrov ljudske umetnosti z ustvarjanjem pisateljev je bilo onemogočeno. Biografska tema je bila razdeljena med splošna socialna vprašanja in je prišla v krog preuče- Preučevanje krajevnih melodičnih polifoničnih tradicij kot vira za stilno zgodovino ruske ljudske glasbe je osnovno vprašanje, ki se je z njim ukva,rjal Fonogramski arhiv v letih 1931—1941. Krajevne stilne oblike metodike in več- glasja so se sprva preučevale na podlagi gradiva severnih ekspedicij lQ2f7—il930l potem pa na predrevolucijskih fonografskih zapisih J. E. Lineve in M. J. Pjat- nickega (pesmi osrednjega pasu Rusije); leta 1935 se je z istega gledišča vršilo terensko raziskavanje in so se nabirali novi zapisi' iz moskovske in njej bližnjih pokrajin; nekoliko kasneje se je podobno delo vršilo iira Donu; v povojnem času pa so bili pritegnjeni predrevolucijski in sodobni zvočni zapisi iz jugozapiadnih pokrajin. Sad teh dolgoletnih raziskovanj je za tisk pripravljena monografija E. V. Oippiusa »Krajevni stili ruske ljudske polifonije« (ki vsebuje poleg razprave tudi 200 vzorcev .polifoničnih pesimi). Vprašanje študija krajevnih stilnih poseb- nosti ruske ljudske glasbe je bilo sicer že prej postavljeno, le iz drugega zornega kota, v Ukrajinski Akademiji znanosti; K. V. Kvitka je namreč v svojem drugem zborniku »Ukrajinskih Ijudsikih napevov« {Kijev, 1922) postavil nalogo, da se ugotovi zgodovinska in geografska razširjenost ukrajinske ljudske glasbe v raz- iskovanju dostopnem razdobju. Leta 1937 pa je K. V. Kvitka v seminarju glasbene folklore Moskovskega drž. konservatorija postavil nalogo, da hi. pristopili k izde- lavi zgodovinske geografije ruske ljudske glasbe na gradivu obrednih letnih pesmi, obredov, plesov in ljudskih glasbil, kakor tudi beloruske ljudske glasbe. A. M, Oorki, Razkroj osebnosti (IRazrtišeniie Mčiiosti). izd. »Parus«, 1910. 86 Gippius-Cičerov Vanja odnosov med osebnim ustvarjanjem in idejnim življenjem kolektiva. Pionirji v takem novem tolmačenju stare teme so bili M. K. Azadovski ter B in J. Sokolov. V letu 1922 so se pojavila »Lenska narekovanja« M. K. .Azadovskega. Kmalu za njimi je izšla knjiga B. M. Sokolova »Epski pevci«, za tem pa vrsta novih del .M. K. Azadovskega: »Pravljice gornje-lenskega kraja« (1. knjiga, Irkutsk, VSORGO, XIV, 1925; nova izdaja: »Gornje-lenske pravljice«, Irkutsk, 1927), »Eine sibirische IVlarchenerzahlerin« (Helsinlci, 1926, FFC, No 66—67); končno je leta 1930 izšel zbornik »Ruska pravljica. Izbrani pripovedovalci« (I—II, Academia 1930). Povečano zanimanje za nosilce fol- klore in globoko prepričanje, da so ustvarjalne zmožnosti ljudstva ogromne, uvajata v hrame znanosti novo odkrite mojstre, ki se njih ustvarjanje pazljivo zapisuje in preučuje. Nadarjeni predstavniki ljudske umetnosti — Vinokurova, Kuprijaniha (Barysnikova), Kovalev, Sorokovikov, Korgujev, Bogdanova-Zi- npvjeva, Marfa Krjukova i. dr. — pritegnejo nase splošno zanimanje kot ustvarjalci folklore in postanejo svetovno znani. Zanimanje za vprašanje ustvarjalnosti mojstrov folklore je v zadnjih desetletjiti sprožilo nastanek mnogih monografskih zbornikov in razprav, ki predstavljajo posebno vrsto folklornih izdaj. Sovjetska folkloristika, ki je na novo načela vprašanje tradicionalnih tem v folklori, je postavila namesto brezupnega in metodološko nevzdržnega stališča stare ruske in sodobne zapadne znanosti o razkrajanju in pozabljanju folklore tezo o njenem ustvarjalnem razvoju. Pristni historizem, uveden v raziskovanje ljudske umetnosti, ter sodba, da je folklora odraz stvarnosti in sredstvo politične in idejne vzgoje množic, sta pomagala odkriti v fol- klori vso pestrost življenjskega razvoja in borbe. Z dokazi, da je folklora sodobna njenim nosilcem, so sovjetski znanstveniki ovrgli teorijo nespremen- ljivosti oblik in vsebine ljudskega ustvarjanja ter izrekli mnenje, da ima vsak razred, vsaka socialna skupina svojo ustno umetnost besede in glasbene intonacije. Zadnje vprašanje ni v tem, ali ta umetnost obstoji ali ne — njen obstoj je nesporen —, ampak v kakšni meri odraža ljudske napredne ideje in ocene stvarnosti. V zvezi s tem se je uveljavilo novo stališče o zgodovinski in umetniški vrednosti pesniške in glasbene folklore demokratičnih slojev mesta. Poprejšnji estetizirajoči častilci starega kmečkega izročila so ne samo odrekali umetniško vrednost tej folklori, ampak so jo tudi podcenjevali kot neizvirno, »lažno ljudsko umetnost«. V sovjetski " muzikologiji je sprožil vprašanje o zgodovinski in umetniški vrednosti ruske ljudske pesemske umetnosti pri demokratičnih slojih mesta B. V. Asafjev. Poudaril je, da je v ruski predrevolucijski muzikologiji zgodovinsko nepravilna ocena pesemske folklore demokratičnih slojev kot »lažno« ljudskega« pojava povzročila ne- pravilne ocene mnogih dejstev v zgodovini ruske glasbe: oceno glasbenih zapisov in obdelav ljudskih ruskih pesmi iz konca 18. in začetka 19. stoletja (Prač, Kašin, Rupin in dr.) kot neizvirno »ljudskih«; oceno »lažno ruskega« pesemskega in romančnega ustvarjanja Varlamova in Gurileva; postavljanje »lažno ruskega« stila Čajkovskega proti »izvirno ruskemu« stilu Rimskega- Korsakova. V začetku dvajsetih let je Asafjev razvil to stališče v svojih dveh seminarskih tečajih o ruski ljudski pesmi in o ruski operi 18. stoletja. V Trideset let sovjetske folMoristike 871 seminarskem tečaju o ljudski ruski pesmi je postavil tezo, da so glasbeni zapisi ljudskih pesmi v zbornikih 18. stoletja in začetka 19. stoletja dragoceni spomeniki ljudske pesemske kulture ruskih mest. Vrednost in pomen glasbene ustne tradicije ruskih mest je B. V. Asafjev podčrtal tudi v seminarju o ruski operi 18. stoletja, kjer je uveljavil misel o narodnostni samobitnosti glasbe ruskih komponistov Katarinine dobe. Sovjetska znanost je razveljavila utesnitev folklore v navadni okvir kmečkega ljudskega ustvarjanja in terjala skrbno oceno vseh pojavov ustne pesniške in glasbene umetnosti. Pri tem je nekatere pojave podpirala, glede drugih pa je dokazovala neobbodnost njih pobijanja. Gradivo, ki je tako prišlo v območje preučevanja, je bilo združeno pod širokim geslom — zbiranje in preučevanje mestne folklore. Leta 1925 je J. M. Sokolov v prvi knjigi »Prosvetnega vestnika« natisnil kratek članek »Pesmi tovarne in vasi«, napisan na podlagi gradiva, ki ga je dobil na obisku pri delavcih tovarne posodja im. Kalinina v Kalininski pokrajini. Vprašanje de- lavske folklore je pritegnilo nase živO' zanimanje. Posebno odločno je pristopil k delu na tem področju P. M. Sobolev, ki je napisal in izdal vrsto člankov: »O pesemskem repertoarju sodobne tovarne« (Znanstveni zapiski instituta hterature in jezika RANION, t. 2, 1928), »Sodobna tovarniška in mestna folklora« (Tisk in revolucija, 1929, knj. 6), »Nove naloge pri raziskavanju folklore« (Revolucija in kultura, 1929, knj. 1) i. dr. Po naročilu RANION-a in GAHN je Sobolev 1. 1928 načeloval prvi posebni ekspediciji za raziskch vanje folklore tovarn in zavodov. Istočasno se je pričelo zbiranje folklor- nega gradiva po tovarnah in zavodih Moskve in okolice. Študij folklore proletariata je kmalu postal splošna last sovjetske folklo- ristike. Mnogo dragocenega na tem področju so storili leningrajski folkk> risti, ki so že leta 1932 nastopili v tisku s poročili o svojem delu (gl. n. pr. A, M. Astahova in Z. V. Evald, Poročilo o delu brigade za preučevanje delavske folklore. Sov. etnografija, 1932, št. 2). Študija folklore v leningraj- skih tovarnah se je lotila P. G. Širjajeva, ki od leta 1932 dalje sistematično raziskuje ustno ustvarjanje delavcev. Skupina leningrajskih folkloristov .— zbiralcev in preučevalcev delavske folklore — je razširila svoje delavno' področje in pod vrhovnim vodstvom M. K. Azadovskega raziskovala ne samo v leningrajski pokrajini, ampak tudi v Kareliji in drugih krajih So'vjet- ske zveze. K zbiranju in preučevanju delavske folklore polagoma pristopajo zmeraj širši in širši krogi folkloristov ne samo presto'lnice, ampak tudi v pokra- jinskih mestih. V Donbasu, na Uralu, V Saratovu, v Kareliji in drugod se obdelujejo vprašanja lokalne delavske folklore. Tako je začelo dotekati v osrednje in pokrajinske arhive gradivo', ki ga poprej nihče ni upošteval niti zbiral, gradivo, ki ruši navadne predstave o folklori kot specifično kmečki, arhaični umetnosti. Vprašanje delavske folklore — reševati ga je treba zgo- dovinsko v okviru zbiranja ustnega ustvarjanja, ki na vsej poti spremlja razvoj proletariata — je moralo nujno sprožiti tudi žeto sorodna vprašanja ustvarjanja revolucijske ilegale. Očitno nemogoče je bilo, da bi se razvijalo 88 Gippius-Cičerov pesemsko ustvarjanje proletariata iz dobe revolucionarnega gibanja v za- četku 20. stoletja ločeno od boljševiškega agitacijsko-propagandnega dela, kamor je spadala tudi ilegalna pesem. Neznana in nezbrana so bila številna dela, ki so svoj čas zeto prav prišla v revolucionarni praksi. Prav tako so bili neznani avtorji mnogih del, zgodovina tekstov, čas njihovega nastanka, stopnja razširjenosti, njih vloga in oblike v ilegalni agitaciji. Pred razisko- valci proletarske in revolucijske folklore je vstala naloga, da preiščejo spominsko in poljudnoznanstveno literaturo, časopisne članke o zgodovini revolucionarnega gibanja, ilegalne pesmarice itd. Treba je bilo izvesti tudi obsežno zapisovanje pesmi (tekstov in melodij) med udeleženci revolucionarne ilegale. Evidentiranje in zbiranje revolucijske pesmi se je začelo v letih 1035—1936; na pobudo Folklorne komisije Akad. znanosti ZSSR je bila sestavljena posebna brigada folkloristov in muzikologov (M. S. Druškin, P. G. Širjajeva, Z. D. Magid, V. I. Čičerov in dr.), ki je izvedla to zamudno in zapleteno delo ugotovitve revolucijskega repertoarja 19. in 20. stoletja. Problematika tradicionalne kmečke in mestne folklore, ki so jo sovjetski znanstveniki obdelovali pretežno na podlagi vzhodnoslovanskega gradiva, se ne nanaša izključno na ustno umetnost Velikorusov, Ukrajincev in Belo- rusov. Vzhodnoslovanska folkloristika predstavlja vodilno znanstveno sku- pino, ki posreduje svoje izkušnje in znanje bratskim narodom ZSSR, saj pri njih ustnem ustvarjanju neredko nastajajo ista vprašanja. Kar zadeva postavljena vprašanja, se vrše popravki z upoštevanjem nacionalne specifike in položaja nekega naroda v splošnem sistemu politič- nega in gospodarskega življenja Sovjetske zveze.-' Postavljanje znanstvenih vprašanj v odnosu do ustvarjanja narodov dobiva tem večji pomen, ker je s tradicionalnimi oblikami tega ustvarjanja povezana politika partije in države v izgradnji socialistične kulture narodov. Tradicionalno in novo nastalo ustno ljudsko« ustvarjanje, ki je blizu umetnosti pisane ubrane besede, mora — naravno — služiti za podlago in izvor literaturi sovjetskih narodov. Na pomen folklore v ustvarjanju pisateljev je ponovno opozoril A. M. Gorki. V zaključnem nagovoru na prvem Vsezveznem kongresu sovjetskih pisa- teljev leta 1934 je dejal delegatom- »Obračam se k predstavnikom narodov Kavkaza in Srednje Azije s tovariškim nasvetom, ki ga pa lahko tolmačite kot prošnjo. Name — in vem, da ne samo name — je napravil pretresljiv vtis ljudski pevec Sulejman Stalski: videl sem, kako je ta nepismeni, a modri starec, ki je sedel v predsedstvu, šepetaje ustvarjal svoje verze, potem pa jih čudovito deklamiral — Homer 20. stoletja. Skrbite za ljudi, ki znajo sestavljati take pesniške bisere kot Sulejman. Ponavljam: začetek besedne umetnosti je — v folklori. Zbirajte našo folkloro, učite se od nje. -' Tako je n. pr. vprašanje kmečke in mestne folklore posebno pomembno pri preučevanju ustne poezije in glasbenega ustvarjanja baltiških narodov, mnogih narodov Kavkaza in Srednje Azije. Posamezna vprašanja (individualno ustvar janje, krajevni stili i. dr.), ki so bila obdelana na podlagi slovanskega gradiva, pa so dobila splošen pomen in se izpopotajujejo z gradivom drugih narodov. Trideset let sovjetske folkloristike 89 obdelujte jo. Ona daje mnogo gradiva vam in nam, sovjetskim pesnikom in prozaikom.«-- Kulturni zakladi bratskih narodov ZSSR, ohranjeni v ljudskem spominu in živeči v ustnem izročilu, niso dragoceni samo zaradi svojih vidnih zvez z umetno literaturo in pisano glasbo, ampak imajo tudi samostojen idejno- umetniški in kulturno-zgodovinski pomen. Armenski epos »David Sasunski«, osetinski in kabardinski epos o nartih, kirgiški »Manas«, karakalpaški in uzbeški epos o Alpamysu, jakutski olongho itd. govore o preteklosti in sedanjosti narodov Sovjetske zveze, odkrivajo njih pogled na svet, njihov odnos do stvarnosti, njih ideale in stremljenja. Osvajalna moč ustne umet- nosti narodov ZSSR se ti pokaže že pri prvih stikih z njo. Zato ni čudno, da je folklora teh narodov že v prvih letih po revoluciji pritegnila nase zanimanje sovjetskih zbirateljev in raziskovalcev. Folklorno gradivo drugih narodov so pričeli zbirati in izdajati že v času pred revolucijo veliki ruski etnografi (V, Radiov, L. J. Sternberg, V. G. Bogoraz in dr.). S to prakso so po revoluciji nadaljevali sovjetski etnografi (I. 1. Zarubin, N. P. Dyrenkova, A. A. Popov, B. O. Dolgih, V. M. Cernecov in dr.), toda vodilno mesto pri zbiranju folklore narodov ZSSR so prevzeli domači pisatelji in komponisti. Medtem pa so si ruski znanstveniki (posebno J. M. Sokolov), pisatelji, prevajalci, komponisti in pevci pridobili velike zasluge s propagiranjem besedne in glasbene folklore neruskih narodov. Sovjetska znanost, literatura in glasba so se v tridesetih letih obogatile z ogromnim številom izdaj folklore narodov ZSSR, ki pa seveda še zdaleč ne morejo izčrpati vsega zbranega gradiva, shranjenega v folklornih arhivih Moskve, Leningrada ter raznih središčih zveznih republik in avtonomnih pokrajin. Sovjetska sodobnost je postavila folkloriste ne samo pred dejstvo, da v naši dobi aktivno živi tradicionalno ustvarjanje ruskega in drugih na- rodov ZSSR, temveč jih je storila tudi za priče rojstva nove sovjetske fol- klore, ki odraža današnjo stvarnost. Pogoji in vzroki tega rojstva so pri- kazani v predgovoru k največjemu dosedanjemu zborniku sovjetske fol- klore — »LJstvarjanje narodov ZSSR«, — ki je bil natisnjen ob dvaj.seti obletnici Oktobra, a so se priprave zanj začele že na pobudo A. M. Gorkega. V uredniškem predgovoru, ki ima programski pomen, je rečeno: »Velika so- cialistična revolucija je odprla vse izvire ljudske ustvarjalnosti. Prvič so vsi narodi ZSSR zapeli prosto, iz vsega svojega glasu, iz vse svoje nad zma- gami očarane duše. Narodi so res imeli navado v pesniških podobah zazna- movati važnejše dogodke v življenju. Pogosto so celo ustvarjali pripovedke, če jim življenje ni nudilo zadosti snovi za opevanje junakov. Zdaj pa je ta snov privrela na dan v valovih. Kako velika, presenetljiva dejanja v kratkem zgodovinskem obdobju! Svetovna imperialistična vojna in svetovno pomembna socialistična revolucija. Vstaje proti carju, proti zemljiški go- sposki in kapitalistom. Zlem carske oblasti, ki se je zdela kakor mogočen A. M. Gorki, O literaturi. Članki in govori. 1928—1936. 3^ izd. Mo- skva 1937, str. 481. 90 I Oippius-Gičerov kolos. Veliki nesmrtni Lenin. Diktatura delavskega razreda. Zveza delavcev in kmetov. Novi ljudje, kakršnih nikoli prej ni bilo — boljševiki, ki po svojih potezah spominjajo na junake, o katerih so narodi peli v starih zgodbah in pesmih. Osvoboditev žene. Junaki dela — stahanovci v tovarnah in na polju. Pismenost, knjiga, znanost. In uporna borba — ne na življenje, ampak na smrt — s sovražniki ljudstva. Novi človek poje o samem sebi, o svojem življenju, ki ni prav nič podobno vsemu preteklemu, in o svoji prihodnosti, ki se je prvič nasmejala milijonom ljudi. Poje o sebi — in poje o Stalinu, ki je postal del duše vsakega novega človeka, ki je & svojim genijem, s svojo človeškostjo, s svojo silno voljo, s svojim nasmehom ožaril življenje narodov sovjetske dežele ter postal najbližji, najdražji človek.. Novo se vpleta v tkivo pesniških zakladov, ki so jih zbrali in hranili vsi narodi iz roda v rod. Novo stopa pred nas v podobi junaškega pripovednega eposa. Lenin in Stalin se opevata kot bogatirja. Nastopata kot ljudska junaka na legendarni podlagi heroike raznih narodov v raz- košnem okviru starinskega pesniškega okrasja. Narodi se ne marajo ločiti od bogastev lastne kulture. Draga jim je njihova svojstvenost. Toda ta je draga tudi boljševikom, članom partije, ki ji je pi^oletarski internacionalizem osnovno naročilo Marksa in Engelsa, Lenina in Stalina.«-^ V predgovoru omenjene lastnosti sodobne ljudske umetnosti kažejo v ustvarjanju narodov ZSSR socialistično vsebino, ki je vzklila iz pooktobrske stvarnosti. Sovjetska folkloristika je z zbiranjem in objavljanjem sodobne ljudske umetnosti mnogih narodov pripravila podlago za zavrnitev ene izmed najbolj priljubljenih tez svetovne folkloristike: da folklora izginja in da je ljudsko ustvarjanje brezupno usahnilo. Obenem je pokazala, da pod pogoji socialistične stvarnosti folklora dobiva nove oblike, da se obnavlja kakovostno in vsebinsko. Zato pa se folkloristi, ki raziskujejo odmev so- dobnosti v ljudski umetnosti, trudijo, da bi pojasnili, kaj se dogaja v ljud- skem ustvarjanju naših dni. Na začetku tridesetih let je prišlo do načrtnega izdajanja gradiva in tiskanja člankov o perečih vprašanjih sodobne folklore Leta 1931 je izšel zbornik ustnih zgodb — »Revolucija« —, zapisanih med uralskimi delavci (ured. J. M. Sokolov, Moskva GIHL), in zapis avtobio- grafske zgodbe kolhoznice Vasjunkine (R. S. Lipec, Življenje kolhoznice Vas- junkine, M. GIHL). Leta 1934 je izšla 1. številka zbornika »Sovjetska folklora« (izdaja AZ ZSSR), z večino člankov posvečenih vprašanjem so- vjetske folklore, zraven pa je bila bibliografija »Sodobne tematike v folklori«. Leta 1936 sta izšla 2. in 3. zbornik »Sovjetske folklore«, vrsta člankov s sodobno tematiko pa se je pojavila v »Literarnem kritiku« in drugih časo- pisih. Skoraj istočasno z izidom !»Ustvarjanja narodov 'ZSSR« je izšel zbornik J. V. Gippiusa »Ljudske pesmi o Leninu in Stalinu« (v glasbenih zapisih, Moskva, »Umetnost«, 1938), dalje knjiga V. M. Sideljnikova »Rdeče- armejska folklora« (1938), V. M. Abramkin je izdal zbornik »Frontovska pesem« (1938) itd. Tvorčestvo narodov SSSR. Moskva, izd. uredništva »Pravde«. 1937, str. VI-VUI. Trideset let sovjetske folkloristike 91 Obravnavanje sodobne tematike v folklori je prešlo kar v redno prakso sovjetske folkloristike. Naravno, da tudi v letih velike domovinske vojne ni oslabelo zanimanje za folkloro, ki je nastajala v bojih za osvoboditev človeštva izpod fašističnega jarma. Nove teme, ki sta jih rodila vojna in domoljubni polet, so postale predmet največje pažnje folkloristov. Na čelu zbiranja in urejanja folklore velike domovinske vojne je sprva stal Državni literarni muzej (Moskva). V letih 1942—1944 je folklorni oddelek tega muzeja začel zbirati pesmi, pregovore, pripovedke i. dr.; v razgovorih z vojaki in oficirji Sovjetske armade so zbiratelji ugotavljali snov žive fol- klore. Delo se je vršilo v bolnišnicah in v vojaških edinicah, po dopiso- vanju in z osebnimi sestanki; za prireditev razgovorov je bila ustanoivljena posebna potujoča razstava. Skoraj v istem času je Vsezvezni dom ljudskega ustvarjanja im. N. K. Krupske začel pregledovati časopise in frontne izdaje ter v njih tiskano gradivo, začel pa je tudi sam zbirati gradivo na terenu. Temu delu sta se pridružila tudi Moskovska državna univerza in Moskovski pedagoški institut im. V. I. Lenina, ki sta organizirala zbiranje folklore s pomočjo študentov frontovcev (Krivorucke, Našivina in drugih). Moskva, pobudnik politično važnega in odgovornega dela zbiranja vojne folklore, je nadaljevala z delom tudi v strašnih dneh, ko' je sovražnik stal pred njenimi zidovi, in pozneje v času zaključnih bojev. Tudi prva knjiga, ki vsebuje pesmi in pregovore s fronte, je izšla v Moskvi. Leta 1944 je Državni literarni muzej izdal zbornik V. J. Krupjanske »Frontna folklora« pod ured. M. K. Azadovskega. V predgovoru te knjige je podano naše pojmovanje folklore kot izvirnega živega ljudskega ustvarjanja. »Živemu glasu ljudstva v vojnih dneh je posvečena pričujoča knjiga ...« »V dneh velike domovinske vojne«, tako se začenja predgovor, »je delo folklorista-zbiratelja dobilo poseben smisel in namen. Njemu je pripadla velika in odgovorna naloga: fiksirati glas ljudstva, ki se je s poprej neznanim junaštvom enodušno dvignilo v obrambo svoje domovine; upoštevati in pravilnoi razumeti tiste nove pojave ljudskega ustvarjanja, ki so nastali pod vplivom strašnih in vehčastnih dni vojne.« V letih velike domovinske vojne folkloristi niso samo zbirali in pre- učevali gradiva, ampak so tudi sestavljali zbornike del ljudske umetnosti za fronto in zaledje. Leta 1943 je v obleganem Leningradu ob 26 letnici Oktobra na pobudo tov. 2danova izšel zbornik ruskih ljudskih pesmi (»Pesennik«) v 25.000 primerkih za Sovjetsko armado; prvi oddelek je sestavljen iz domo- ljubnih pesmi ruske armade. Priljubljena tradicionalna ljudska pesem je na no\'o zaživela kot pesem velike domovinske vojne. »Glas ruske pesmi nam danes govori o slavi in moči naše domovine, o veličini narodne ruske kulture, o brezuspešnosti poizkusov nemških zavojevalcev, da bi jo zrušili. Mogočno doni ta glas v Leningradu — junaškem, frontnem, trdnjavskem mestu, nosilcu velike ruske kulture____Zelo pomenljivo je, da prav danes Leningrad izdaja zbornik ruskih ljudskih pesmi, ki obujajo ljudstvu spomin na priljubljene rodne pesmi.« Ta pesmarica se pridružuje številnim izdajam folklore v periodičnem armijskem in frontnem tisku. 92 Gippius-Cičerov Z vojno tematiko povezano folklorno delo, ki se je široko razmahnilo v vojnih letih, ni bilo prekinjeno s prehodom v mirno dobo. Omembe vredna je zlasti delavnost ukrajinskih, beloruskih in karelskih folkloristov, ki so zbrali velike in dragocene zbirke pesmi, pripovedk, narekovanj, častušk in drugih vrst ljudske umetnosti, ki odražajo dogodke vojnih let. Leta 1945 je Prezidi j Akademije znanosti ZSSR naročil Institutu etno- grafije (folklornemu odseku), naj centralizira in poglobi zbiranje in pre- učevanje folklore iz velike domovinske vojne. V zvezi s tem je Institut organiziral več ekspedicij in potovanj, pregledal prej objavljeno gradivo, navezal stike z enotami Sovjetske armade, organiziral dopisniško mrežo in podvzel še druge mere. Tako se je delo na tem področju začelo centra- lizirati. Leta 1946 je folklorni odsek Instituta skupaj z Zveznim domom ljudskega ustvarjanja na zasedanju s predstavniki Ukrajine in Belorusije razpravljal o zbiranju in preučevanju folklore vzhodnih Slovanov iz domo- vinske vojne. Po opravljenem delu se je v moskovskih znanstvenih arhivih (zlasti Literarnega muzeja. Instituta etnografije. Doma ljudskega ustvar- janja) nabralo zelo veliko folklornega gradiva; dana je bila možnost, da se sestavi zbornik folklore velike domovinske vojne. Ta zbornik, ki sta ga pripravila V. J. Krupjanska in S. J. Mine, ima znanstveno vrednost: na prvem mestu prinaša obširen programski članek, opremljen pa je tudi s podrobnimi komentarji. Zbornik ugotavlja izsledke dosedanjega raziskovanja in postavlja naloge za naprej. Tako stopa sovjetska znanost v novo obdobje zbiranja in preučevanja vojne folklore. To novo obdobje se pričenja v decembru 1947 s posebnim folklornim zasedanjem, ki je nosvečeno vpra- šanju nadaljnjega zbiranja, preučevanja in izdajanja domoljubne vojne fol- klore; povabljeni so strokovnjaki, ki delajo zunaj .Moskve, organizacijo pa je prevzel Institut etnografije AZ ZSSR. Jubilejnemu datumu 30 letnice Oktobra se folkloristika bliža v novi, do kraja dognani podobi. Z vso pravico lahko govorimo o sovjetski šoli fol- kloristov, ki preučuje pojave ljudske umetnosti v njihovem razvoju in izpreminjanju, ki z dzrazom »folklora« označuje ustvarjanje delovnega ljud- stva, kateremu pripada prihodnost. K zbiranju in preučevanju ljudskega ustvarjanja je naša veja znanosti pritegnila široke množice sovjetske inteli- gence, ki pomaga dvigati kulturno in politično raven nosilcev in ustvarjalcev folklore. Naloge, ki sta jih postavila partija in država na kulturni fronti, nam narekujejo, da se še z večjo vnemo posvetimo borbi za visokO' idejnost in umetniški izraz v ljudskem ustvarjanju in v znanosti o njem. Sovjetska folkloristika, oborožena z marksistično-leninistično metodo, ki so brez nje znanstvenoi in idejnopolitično vredna dela nemogoča, je uvedla v fcro^ znanstvenih vprašanj tudi taka, ki se niso postavljala še nikoli in nikjer. Pomedla je s tradicionalno omejitvijo folklore na kmečko okolje; s svojim delom je dokazala napačnost trditev, češ da je čas ljudskega ustvarjanja minil; z analizo obilno nabrane sodobne folklore je potrdila tezo o razno- ličnosti in spremenljivosti oblik ljudske umetnosti, ki dobiva sicer nove Ljudski pesnik Anion Lesičnik lastnosti pod pogoji socialistične stvarnosti, vendar pa ostaja prav tako kakor prej pravičen in jasen izraz ljudskega ocenjevanja dogodkov, utele- šenega v umetniških podobah besednega in glasbenega ustvarjanja. »Sovjetskaja etnografija« 1947, Hs 4. Prevedel Milko Matičetov Opomba prevajalca Poročilo o tridesetletnem delu sovjetskih folkloristov sem prevedel v celoti, le kako cpnambo sem včasih skrajšal ali pa tudi izpustil. Suho naštevanje del, kd jih pri nas sploh ni mogoče dobiti, bi bilo namreč odvečno. Glede terminologije pripominjam, da se je zaradi precejšnje zmede v naši strokovni in nestrokovni literaturi uredništvo »Slov. etnografa« že med pripravo I. letnika odločilo opustiti presplošni izraz »narodopisje«, ki naj ga dosledno nadomestita »etnografija« in deloma »folklora«. .Na etnografijo naletimo- v slovenskem besedilu že pred 110 leti v knjigi, ki je revolucionarna tudi po tem, ker je prva uvedla gajico (Vraz, Nar. pčsni ilirske, str. XXIV). Folklora (pri mase. obliki »»folklor« vztraja po Glonarju samo še Fr. Marolt) se pojavi sicer mnogo kasneje pri nas — v Ljubljanskem zvonu so jo n. pr. rabili v osemdesetih letih Štrekelj in drugi —, vendar se mi zdi danes nenadomestljiva (gl. zgoraj, sir. 76 in op. 6).