/ Z' v- .. IX. MAU. 1991. Svež voi^ perila po .mladem borovju! sSchichhü« Za izdelovanje novega Schichtovega terpentinovaga mita 9« uporablja pristno najfinejše terpentinovo olje. To daje perilu snežno belino in prijeten vonj po mladem boroi^u. terpentinovo milo v praktičnem zaščitnem zavitl(u Zavitek nosi razen tega lepe podobice za izrezati, za itratek čas otrok. OBRAZI IN DUSE. Berta Suttner. Propaganda za ustvaritev trajnega miru še ni bila nikdar tako živahno in vztrajno na dela kakor danes. Po vsem sveta ima vnete pristaše med ljudmi naj plemenitejšega mišljenja. Toda če pogledamo nazaj v zgodovino, zlasti pa če motrimo današnje dogodke, politično in gospodarsko situacijo ter pravni in materijalni položaj državljanov v posameznih državah, posebno pa mednarodne odnošaje — imamo občutek, da še nikdar nobeno gibanje ni bilo tako iluzorno, kot je mirovno gibanje. Kako bi človek ne zdvajal, če pomisli, da so se med prvim svetovnim kongresom za mir L iSi3. v Londonu in petim 1. iS7S. v Parizu posamezne evropske države skoro neprestano vojskovale med seboj. Od 1.1889., ko je mednarodni mirovni komite zopet sklical svetovni kongres, pa do L IQlk. seje vršilo 27 mirovnih kongresov, kjer je bilo sprejetih nešteto resolucij, ki so sčasoma navdušile ves kulturni svet. A ko je 1. idl^i: izbruhnila vojna, so se izneverili mirovni ideji njeni najbolj vneti pristaši, saj so jo izdali celo socijalisti kot njeni najbolj principielni propagatorji. Redki posamezniki, ki so ji ostali zvesti, so morali utihniti, če niso hoteli žrtvovati svobode ali celo življenja. Po vojni je mirovna propaganda znova oživela, sredstva zanjo so se pomnožila in ojačila. Najznamenitejši pisatelji (Romain Rolland, Yictor Margueritte, Henri Barbus,?e, Remarque in drugi) ji posvečajo svoja najboljša dela. „Liga žen za mir in svobodo" je združila žene vsega sveta, ki si vztrajno prizadevajo, razširiti mirovno idejo med najširše plasti narodov. In uspeh? Kljub vsem lepim govorom in resolucijam se že čuje — včasih glasneje, včasih bolj polahno — podtalno bobnenje bližajoče, se svetovne katastrofe, ki bo strahotnejša 129. od vseh dosedanjih in ki lahko uniči vse pridobitve civilizacije. Kajti trajnega miru ne bodo nikdar ustvarile samo lepe besede o bratstvu in svobodi in bo vse gibanje ostalo brezuspešno dotlej, dokler ne bodo vsi ljudje zavestno spoznali, da mora! temeljiti trajni mir edino le na pravični ureditvi gospodarskih odnošajev med narodi in med posajnezniki. — Dasi do danes mirovna propaganda ni pokazala pozitivnih uspehov, so vendar posamezni idealni borci vredni vsega spoštovanja, saj so mnogi od njih žrtvovali svoje življenjsko delo stremljenja za uresničenje svoje ideje. Med prvimi ženami, ki so se posvetile delu za mirovno propagando, je bila nedvomno najbolj požrtvovalna Berta Suttner, po rodu avstrijska Nemka s Češkega, iz krogov vojaškega plemstva. Njen duševni podvig je temeljil predvsem u njeni visoki inteligenci in prirojenem stremljenja po spoznanju resničnega in dobrega, toda do izraza in razmaha je prišla njena bogata duševnost šele z zakonom, ki ga je sklenila proti volji svojih staršev, radi česar so ji odrekli doto in izročili mladi zalconski par trdemu boja za eksistenco. To je prisililo Berto, da je praktično uporabila svoje darove in svoje znanje in se je pričela jako uspešno uveljavljati kot pisateljica. Njenemu delu je dajala notranjo pobudo prisrčna vez, ki jo je družila z njenim možem, s katerim je živela v izredni duševni harmoniji. Ko je kritika in javnost priznala že več njenih romanov, je nastopila Berta Suttner s svojim najznamenitejšim delom „Die Waffen nieder!". (Orožje proč!) Knjiga je povzročila pravi vihar, nekateri so jo priznavali z navdušenjem, drugi so jo zopet napadali in trgali. Bil je to literaren dogodek, ne samo v Avstriji in Nemčiji, temveč tudi v inozemstvu. Delo so prevedli malone v vse kulturne jezike in je tako našlo v stotisočih izvodih pot v ves kulturni svet. To je postala najpopularnejša knjiga za propagando mirovne ideje ter je bila odločilna za na-daljno življenjsko pot pisateljice. Kajti Berta Suttner je živela odtlej mirovni propagandi, ustanovila je avstrijsko ligo, predavala je po vseh državah Evrope in Amerike, vzbujala je navdušenje — a žela tudi prezir in posmeh, toda nič je ni moglo omajati v njeni trdni veri v zmago ideje, kateri je služila. Na konferenci v Haaga 1. 1902. je bila duhovno središče zborovanja, kajti njeno delo in moč njene osebnosti sta ji pridobili priznanje in naklonjenost najbolj priznanih politikov in državnikov. Ko je umrl njen mož (1902), mu je morala Berta obljubiti, da se ne bo vdajala žalovanju za njim, temveč da se bo popolnoma posvetila ideji človečanstva. Obljubo je zvesto izpolnjevala do smrti — iz spoštovanja do poslednje volje dragega pokojnika, a tudi iz lastnega notranjega nagiba. Berti Suttnerjevi je bila usoda mila: njeno geslo „orožje proč" je pričelo polagoma zmagovati. Misel trajnega miru se je Sirila in si pridobivala pristaše; idejo o mednarodnem mirovnem sodišču so si pričeli osvajati celo vodilni politiki držav; mednarodni kongresi za skupne interese ljudstev so se množili; mirovna palača v Haagu je bila vidno 130. znamenje teh uspehov. Tedaj je prišlo L im. m po Evropi je zadonelo povelje: „K orožja!" A Berta Sattner tega poveva m čala, kajti umr!a je mLc poprej, srečna v veri. da se njen ideal bliža aresničenja Smrt jo je obvarovala pred najbridkejšim razočaranjem, ki so ga doživeli premnogi njeni sobojevniki, ko jih je nečloveško klanje prebadi o iz njih krasnega sna v večnem mira. Knjiga „Die Waffen nieder e more smatrati deloma kot avtobiografija pisateljice, ne toliko z o žirom na zananje okoliščine in dogodke kot na idejno zvezo med avtorico in najvažnejšo osebo v romanu. Marta, glavna junakinja dela „Die Waffen nieder!" je hčerka Sonera ^ m žena višjega častnika. Prvo leto po poroki ji pade moz v vojni z Italijo (1859.). Kmala se poroči drugič - zopet z vojakom, toda z inteligentnim, samostojno mislečim. Tudi on mora parkrat v vojno, je ranjen, ona se poda za njim. Na bojišču vidi grozote vojne: ..600 mož je nakopičenih v lazaretu drug vrh drugega. Odprte rane pokrivajo mahe Pogledi ranjencev se svetlikajo v mrzličnem bleska in prosijo usmiljenja, okrep-čila. vode! Obleka, srajca, meso in kri tvorijo gnusno mešanico Crvi so se zaredili in se zagrizli v živo meso. Ysi leže na golih tleh, nekateri do polovice v blata." Slični prizori so se vrstili in utisnili v dušo Martino za vse večne čase. Njen mož, plemenit človek, spozna zgodaj nesmisel vojne. Izstopi iz vojaške službe, nakar se oba posvetita propagandi za mirovno idejo. Knjiga priča o izredni nadarjenosti pisateljice, zlasti imponira pogumna odkritost, s katero pokazuje na človeško nespamet na eni, m na brez-vestnost na dragi strani. Posmehuje se frazam in predsodkom ter priznava samo plemstvo daha. Knjiga je za širše sloje še danes dobro propagandno sredstvo za mirovno idejo, saj so nekateri prizori z bojišča podani tako močno, da skoro remarkovsko učinkujejo. ^ Angela Yodetova. VidaJerajeva. Beda. 5 konjskimi kopiti dirja ff^?,''®!? J® " «aroč/ti. preko bednih čas. Mati kaslja v noč. V cunje deca je zavita. Pije smrt iz prsi mah, do kosti gre mraz. jih objemajoč. Dvigne roka-se železna nad otrokom, njo ... Stisnejo čeljusti suhe v kletev se trdo ... Luč avtomobila plane v mrak razbitih šip ... Zemlja širna in razkošna, kam gre src utrip?! 131. Doberdobška planota. ^ora Grudnova. Sredi polja ozelenelega, tu, tam —'zapored se vrste, med nizko zidovje utesnjeni samotni vrtovi. A to niso vrtovi vsakdanji, od foke človeške v radost zasajeni, ki s solncem se ljubijo, dežja radujejo in veterc jim gost je šegavi: nad njimi ne 'sije solnce veselo, in v solzo se kaplja z neba. spremeni, in veterca dih je tihotno ihtenje. Tu grede se v redu strahotnem vrstijo — na vsaki znamenje je belo — iz dalje, kot s cveti bi vrt bil gosto posajen. z blestečimi belimi cveti. .. Tiho, tiho je nad grobovi... Solnce vozi po sinjem laznrju v visoki poldan; tišina vsemirna — pomlad molči kot zamaknjena v lastno prelest. .. Tiho, tiho je nad grobovi... In sklonim se h grobu dragemu, in ko da mati nad zibko se sklanjam in dete milujem v njej svoje slabotno, bi grob ta pobožala nežno:' Moj sin, moj sin ... In dvigne iz groba se glas tožeč, težko obtožujoč: Mati, mati, nisem hotel umreti — zakaj so me ubili? In sklonim se h grobu drugemu, in ko da tička sem mala, negodna, ki stiska se plaho pod varno perot, bi h grobu se nemo privila: Moj oče, moj oče... In dvigne iz groba se glas tožeč, težko obtožujoč: Dete, dete, zate bi hotel živeti — zakaj so me ubili? In sklonim se h grobu tretjemu, in ko da dih mi ljubavi objel je telo in vabi v naročje skrivnost me najslajša, 132. bi grob hrepeneče objela: Moj dragi, moj dragi... In dvigne iz groba se glas tožeč, težko obtožujoč: Žena, žena, kalw sem te ljubil — zakaj so Me ubili? In iz groba četrtega, petega, in dalje, dalje — iz vrst nepreglednih, od severa, juga, zapada in vzhoda bude se glasi milijonov, zapuščenih, pozabljenih, se družijo glasi milijonov v bučno zamolkli podzemeljski zbor: O, ubili, ubili so nas, življenje smo ljubili, ljubili z vso silo mladih, zdravih teles in src upajočih — — _ o zakaj, zakaj so nas ubili? In skrijem obraz v dlani: naj ne vidim solnca, naj ne vidim pomladi... Tema se zgrni krog mene, gluha,' brezdanja tema, da utone v njej brezimna mi groza in žalost velika srca ... Žena kot posredovalka za sporazum med narodi.*^ p. h očev ar jeva. L lanski kongres „Mednarodne ženske zveze" na Dunaju je priredil tudi nekaj javnih zborovanj. Jako mnogo občinstva je bilo posebno na mirovni manifestaciji. Predavateljica dr. Gertruda Bäumer, državna poslanka in ministerialna svetnica v notranjem ministrstvu, urednica lista „Die Frau", je govorila o vlogi žene pri ustvarjanju svetovnega miru. Zastavila je vprašanje; Imajo li žene pri tem posebno nalogo in posebno moč? Moški so ženam na zborovanjih in po časopisih že večkrat odgovorili na to pritrdilno, toda vedno z nekakega površnega vidika. Pravijo, da se žene ne udejstvujejo v politiki, da so v problematiko svetovnega položaja manj zapletene, velika in usodna interesna gospodarska nasprotja med narodi da se jih manj tičejo, zato pa da niso toliko odgovorne. Govore, kakor da bi žene živele ločeno od moških, v posebnem svetu, katerega lahko urejajo po svojih blagih zakonih! V tem razumevanju se državniki večkrat sklicujejo na žene, kadar so na kraju svoje modrosti: Mi ne moremo ustvariti miru, spremeniti se mora ^Po predavanju dr. G. Bäumerjeve. 133. prej takozvana „duševnost" človeštva, in to morate storiti ve ženel Temu pozivu često dostavljajo še obtožbo: Zakaj niste v tem pogledu še nič dosegle? Zakaj ste odpovedale? Pri tem pozabijo dve stvari: a) Odkar imajo ženske v večini držav volivno pravico, so tudi soodgovorne za vodstvo politike; ne morejo pa nikjer odločati same, saj so na političnem poprišču vedno skupaj z moškimi in morajo skupno ž njimi vzdrževati veliko napetost med idealom in resničnostjo. b) Staro „duševnost" je težko spremeniti, dokler se države v praksi nanjo opirajo in jo s tem same neprestano vzgajajo. Ce govorimo danes o poslanstvu in nalogi žene pri posredovanju za mednarodni sporazum, se moramo zavedati, da ne morejo vršiti žene te naloge več iz zastraženega zatišja politične neodgovornosti oiego samo v borbi s težko resničnostjo. Iluzije in fraze nimajo več pomena, treba je le resnične tvorne sile. Vprašanje je le, ali je v ženi lastna, zgodovinsko tvorna sila? Kdor pravi, da je, se mora zavedati, da je v tem odgovoru velika vera, veliko zaupanje. Danes je, kakor bi se svet zvijal v strahovitih krčih, nad njim je usodna tema, katero ustvarjajo neverjetno zdivjane vojne metode. Ce more danes proglašati žensko gibanje vero v tvorno silo žene, se pač zaveda onega poslanstva, o katerem govori velika žena starega veka, Debora, ko pravi: „... Manjkalo je nekaj, manjkalo je vodstvo v Izraelu, dokler nisem prišla jaz, Debora, mati v Izraelu. Nekaj novega je Bog izbral..." Kaj naj bo to „nekaj novega" v globljem smislu? Kaj se pravi vendar: sporazum med narodi. Ali morda pogajanja za zunanje koristi, ki se radi ljubega miru navadno zaključujejo s kompromisi? Predlanskim je zborovala v Berlinu Mednarodna zveza za volivno pravico, pa je indijska zastopnica ugovarjala takemu pojmovanju svetovnega sporazuma in je rekla: „Je mir, ki je hujši kot vojna, so vsiljeni sporazumi, ki so hujši kot spor." Sporazum, o katerem je vredno govoriti, je notranji odnos med poedinimi narodi, tisti odnos, M izvira iz dveh globokih, temeljnih pri-poznanj, kateri segata po svojem bistvu že v rehgijozno območje. Prvo je pripoznanje sile, ki se ne da nikdar izkoreniniti in se imenuje n a r o d s t v o (Volkstum). Narod je tvorba, ki je vzrastla iz skrivnostne stvariteljske sile zgodovine in je nastala iz obilice svojih bitnostnih znakov in organične enotnosti svojega duha, pa združuje vse svoje ude kot corpus mysticum in živi v njih. Zato je narodstvo potrebno in — nedotakljivo. Kadar izgovoriino besede: moj narod, moja zemlja, čutimo, da smo stopih na sveto poprišče zgodovinskega ustvarjanja. Ogorčenje, ki ga občutimo takrat, kö se kdo dotakne prave, notranje, stvariteljske bitnosti kakega naroda — ne samo našega lastnega — je edinstveno in je ni bolesti, ki bi se mogla primerjati s tem občutkom. Prizadevanje za svetovni sporazum bo imelo uspeh šele takrat, kadar bodo države razumele, uvidele in čutile, da živi v narodnih enotah in posameznikih nekaj, kar sicer zunanja sila lahko razruši, ne more 134. pa od zunaj u s t v a r i t i, in da mora biti to sveto vsaki politiki ter da se mora ob tem brezpogojno ustaviti katerokoli n a s 11J e. ^apoved: ne ubijaj! ne velja samo za posamezno življenje, nego zadobi tudi višji pomen napram velikim kolektivnim tvorbam narodov m plemen. Kdor Lče narode unićevati in zatiraÜ, hoče osiromašiti svet v duhovnem ustvarjanju in zmanjšati število kulturnih oblik. To pa je barbarstvo. Y politiki se kaže pojmovanje narodstva predvsem v dveh problemih: v vprašanju o samoodločbi narodov in o narodnih manjšinah. To živo tvorno silo narodstva čutijo ženske močneje in zavestneje kot moški in jim je spoštovanje do njene nedotakljivosti bolj samo ob sebi umevno. Kajti žena vidi rasti to silo sproti v osebi in duhu svoje dece; ta sila ustvai^ tisto posebno ozračje, tisto bistvo njenega doma, ki se samo čuti; ta sila živi v običajih in v tajnem redu življenja, čigar čuvarica je žena. 2ena se najjasneje zaveda, da je življenje prazno m plehko, pUtvo in bledo, predvsem pa neplodno, ako se ne more svobodno hraniti iz vira narodove svojstvenosti, iz narodstva. _ _ Zena tudi ve, da je tako, iz lastnega bistva oblikovano življenje najlfepse in najdragocenejše, kar je na zemlji. To njeno instiktivno občutje ip razumevanje bi moralo roditi svetu več kot estetično veselje in intimno razumevanje za vse, kar se kaze kot obhka te ali orne kulture: s tem svojim smislom bi morala žena graditi Kot zgodovinski primer za to svoje naziranje je predavateljica pokazala na Marijo Terezijo. Tiste dni je bila v Schönbrunnu razstava, ki je kazala osebnost in vladarsko udejstvovanje velike cesarice. Razlo'zenih je bilo nebroj političnih odredb, katere je sestavila in napisala sama. Na listinah, katere so ji predložili drugi samo v podpis, pa so ob robu njene lastnoroče pripombe, ki pričajo, kako se je vladarica poglobila v vsako zadevo z razsodnim razumevanjem. Noben čin Marije Tereaje ni tako pristno ženski in človeško vehk kakor njeno nasprotovanje dehtvi poljske države. Ona podpiše, kakor pravi, ker jo v to silijo njem moški svetovalci; notianje čuvstvovanje njeno pa se upira razkosavanju zive celote. Jasno čuti, da je v tem krivica, in ve, da se bo morala maščevati. Spoznanje, da je narodstvo nedotakljivo, bi moralo biti ženam politično veroizpovedanje. To prepričanje bi moralo prepajati vse tisto prizadevanje za svetovni mir, Id se ne more označiti z racionalistično besedo „coperation intellectuelle" in ki ne more izhajati iz razuma, nego iz srca in čuvstva. Iz tega bo raslo tisto veliko pozorišče zgodovine, katero označuje ustanoviteljica Prage, Libuša, v Grillparzerjevi drami: „Vsi narodi te širne zemlje drug za drugim stopajo na pozorišče." In vsakega izmed njih obseva enkrat žar svetovnega solnca. Drugo spoznanje, iz katerega raste smisel za mednarodni sporazum, je dojetje neke duhovne sile, ki skrivnostno objema in prepaja vse človeštvo, ki v najrazličnejših narodih us'ivarja eiake in sorodne pokrete 135. — enake ideale, enaka duhovna gibanja, enalc smisel za vzajemnost rodov, vzajemnoist žen. Žensko gibanje je tako razodetje nadnarodnih zgodovinskih sil. „Nekaj novega je Bog izbral" — ženo, iz katere izhaja nova pobuda, nova, delujoCa in neminljiva sila. Ni ga vpliva, ki bi globlje in neposrednej.e učinkoval kakor to dvoje: izraz najbolj samobitnega, individualnega, prvotnega, in razodetje tiste vesoljne sile. Razvoj tehnike je tudi ustvaril docela nov ,položaj v svetu: usmeril je prostorno in časovno enotnost zemlje, ki nas na nov način veže med seboj. Tehnika sama še ni dala svetu nove nravstvene uredbe, pač pa jo zahteva. Po vsej zemlji je treba ustvariti skupno duhovno polje, kar pa še ne pomeni, da bodo na tem polju cvetele vse rožice človeške sreče.. Tu morajo žene delati: ustvarjati skupno duhovno polje, na katerem bo klila zavest, da je za svetovni sporazum odgovorno vse človeštvo, in da moramo spoštovati in pospeševati vse, kar je dobrega in lepega v svoj-stvenosti poedinega naroda. Cim globlje bodo žene poznale in doživljale svoje narodstvo, tem globlje bodo razumele in spoštovale narodstvo drugih plemen. Beatrice. v svilo zagrnjena soba je zašumela v večer — delitenje rdečih vrtnic je poljubilo klavir ... f Srečko Kosovel. V morje pomladnih vetrov duša se je potopila, kakor da poje srebrna vila o razkošju večnih snov. Da sem ljubil večne sanje, dekle, dekle, hvala zanje, v noči zbudil se metulj je v senci spavajoči, dalje, ah, še dalje vzplul je po vesoljni noči... V senci kostanja. Ah, živeti v senci kostanja, ko skozi listje lije hlad, vsenaokoli priroda sanja, in i ti sanjaš, i ti si mlad — t Srečko Kosovel. Odkod je vse to prikipelo, ki je kot veter čist in hladan, ali je iz prazemlje privrelo, ali priklilo iz najinih sanj? Midva živiva tiha, vesela, božja samota je vsenaokrog, pesem, ki je iz duše zavela, tiho obkroža ta senčni log. 136. ^ 1* . Anica Cernejeva. Včasih zehm. . . W/ici'h 7p)/m Včasih želim, da bTne büö resnice, da bi ne bilo niti nas čudnih I,udi. da bi ne bilo iskanja ki nosimo večno zejo m glad.. . in bi vsi mi, ljudje, ki si miru ne damo, hodili v bele sanje odeti. ki belih sanj ne poznamo Da bi v teh sanjah slutili m bisernih nad — daljno lepoto ki hočemo jasne poglede, in da bi verjeli ki iščemo prazne besede v božjo dobroto, in mirno zapravljamo lastno brez misli in brez spoznanja. in tujo pomlad. MiranJarc. Intermezzo. B ilo je nekega poznega popoldne, ko je stopal po drevoredu s knjigo Whitmannovih Travnih bilk v roki. Dijak Danijel Bohorič Leta 1917. Zgodilo se je kakor v sentimentalnem romanu. Sklonjen nad odprlo knjigo je zaslišal za seboj lahne korake, objel ga je zelo pritajen vonj, ki ga je mnogo pozneje spomnil nekih plahih Verlaineovih stihov, in čutil je, kako nekdo spočasnuje korake in ga opazuje. Ko se je okreni!, ga je osupnil začuden ženski glas: „Vi citate Whitmanna?" Nikoli prej ni videl te žene in kakor je nenadno vstopila v njegovo življenje, tako mu je ostala podoba iz sanj in samo talio jo je gledal in hotel videti. In vzdel ji je ime TanLt, ime boginje iz Flaubertovega romana Salambo. Bila je črno oblečena mlada gospa. „Te sinje oči!!" ga je prevzelo. „Videle so samo razkošje. In te orokavičene roke! Dotikale so se samo lepih predmetov!" Zavzet je gledal lepo neznanko, ki se mu je mehko smehljala. „Kaj je tako čudno, če čitam "Whitmanna?" je zardel. „Zelo nenavadno je v takem mestecu in v teh časih . . Povdarek „v takem mestecu" ga je še bolj potrdil v domnevi, da je prišla tujka iz velikega daljnega sveta. „Kako lep trenutek!" je začustvoval. „Pa bo morda odbegnil mimo mene in ohranil si ga bom samo v pesmi in dolgo bom ljubil to pesem." Ah trenutek ni odbegnil in tudi hrepeneti ni bilo treba. Šla sta kar z nemo pritrd itvijo skupaj dalje po drevoredu mimo starega pokopališča m se pogovarjala zelo izbrano in jasno. Bohorič je pripovedoval o svojih prijateljih, ki so bili zdaj vsi pri vojakih, in je le obžaloval, da jih ji ne more predstaviti, kajti vedel je samo hvalo o njih, češ „jaz sem najmanjši med njimi". „To vaše tovarištvo je bilo tedaj res nekaj posebno lepega in redkega. In zdaj ste ostali sami?" se je pomenljivo ozrla vanj in lahno smehljaje se pričakovala odgovora. 137. „Pravzaprav sem res sam. Tu je težko najti človeka, s katerim bi govoril o drugem kot o vojnih poročilih in o gospodarstvu. Zdaj sploh ni več mogoče o ničemer drugem govoriti. Ne vem, kako je bilo nekoč pred vojno, toda zdi se mi, da je v tistih čudežno lepih časih živelo mnogo ljudi, ki so bili zelo svobodni in so se pogovarjali o samih odmaknjenih stvareh. In kar je glavno: njihove besede so kar pele in pogledi so jim gotovo bili neskončno mirni in ljubeznivi in prav nič sekajoči. Kako mrzim fanatike in spreobračevalce sveta! Taki ljudje se mi zdijo zdaj otročji, zdaj pa spet neverjetno zlobni in tesno mi je ob njih. Zares svobodni so strpljivi in izsevajo vedro toploto in se izogibajo vsem ostrinam in nevarnim križiščem, kakor da nosijo v sebi že od vekov neko globoko in temno spoznanje, da se življenje ohranja in razvija samo zakonito, ne pa v skokih. Pa kaj vse to govorim", se je zavzel, „saj je morda vse skupaj zelo nespametno. Verujte mi, da me je kar sram te zgovornosti ..." „O, tako dobro sem vas zdaj občutila in blizu ste mi bili..." „Res?" jo je boječe hvaležno pogledal. „O, morda sem šele zdaj prvič govoril čisto iz sebe. Vi ste mi to dali, samo vi. Saj pravzaprav nisem do zdaj še nikogar srečal, ki bi me izzval sebe takega, kakršen sem. Tudi moji tovariši ne. Pravzaprav smo si vendarle daleč drug od drugega in naši odnošaji so bili zelo mračni včasih. Sama trenja, vrtanja in iskanja, preobračanja sveta in življenja. Cemu neki, sem se često spraševal. Vzljubil sem tišino rastlin in preprostost nature. Vidite, to je tisto: doslej še nisem našel človeka, ki bi mi ne stopil s srcem v opreko. Jaz pa si tako želim človeka, ki bi se ob njem čutil celega in tudi njega bi čutil ob sebi celega. In to je tako redko..." „Kadar želite, se bova srečala," mu je odvrnila. Z vdanim pogledom ji je pritrdil. „Sele malo ste živeli v ženski družbi, ne?" Ali, kakor da se je zbala vprašanja, se je popravila: „Saj ne boste večno v tem mestecu. Tu ste zares ujetnik. In vi ste še tako mladi. Skoda za vas, da ste tu in da ste v ta mrtvi čas morali razviti svojo mladost." Molčal je. „Poznam Dunaj, Berlin, Trst še izpred vojne. Tam bi bilo za vas." „Berlin, Dunaj, Trst!" Ves zavzet se je ozrl vanjo. In pripovedovala mu je o pesniku Hugo v. Hoffmansthalu, o Werflu, o Papiniju, ki jih je osebno poznala. In ko jo je poslušal, ga je obkrožal čudežni fluid svetlih in mogočnih življenj in zdelo se mu je, da je vse do te ure živel izgubljeno in mra-kotno. Pripovedovala mu je o velildh gledališčih, o slovitih igralcih in o godbi ob morju. In mnogo, mnogo mu je nemo obetala. „Pa saj to ni mogoče," je vzklikal, „saj ni mogoče, da bi se vse to še kdaj vrnilo! Vsega bo konec. Ljudje, ki bodo ostali in se vrnili, bodo strogi in mrki in brez godbe bo svet. Jaz bi tako rad živel takrat, v tistih časih, ki jih poznam samo iz neke slutnje. O, kako ste srečni, gospa!" 138. „Zdaj živim tudi jaz v vaših časih. Brezdomka. Zadnja leta sem živela ' v Trstu. Semkaj sem pribežala kot begunka k sorodmci. tu mi je kakor v grobnici..." . Drugič ga je povabila na svoj novi dom. Bil je tako nemiren, da se m utegnil niti razgledati po sobi. Govorila je ž njim preprosto, ah zdelo se mu je, da bolj hladno kot prvič. Morda je preveč pričakoval. Zapomni pa si je sliko plemiškega para na baročni vazi, ki mu jo je poklala kot posebno dragocenost in mu kar tako mimogrede velela, na] ob pnhki napiše, kaj je dočutil ob tej vazi. Ko je spet prišel k nji, ji je prinesel svoj spis. Tako hitro ste me uslišaU?" se je nasmehnila in odložila list, ne da bi ga bila pogledala. Vzela je v roke Tagorejevega Vrtnarja in mu ga izročila. Potem sta odšla na sprehod. Ko je zvečer sama čitala prigodnico, ki ji jo je bil izročil, se je zamislila. „Kako veder je vendar z menoj, kakor otrok je čist m prijeten, pa pise take reči." To jo je izzivalo in begalo. Prigodniška pesnitev pa se je glasila tako: Dvogovor na stari vazi. Dijoniz: Tvoja slogovitost je samo prikrita žalost. Hijacinta: Samo domišljava žalost, si hotel reči. Dijoniz: Tudi. Pa še več: Krinka za tvojo zatajeno viharnost. Hijacinta: Sem mar skaženo zrcalo? Po sebi sodiš. Kaj ti veš zame. Hrepenim po miru breztelesnosti, ti pa, mladi lovec, misliš, da sanjam o rdečih nočeh. O, kako sovražim krik krvi. Dijoniz: Sebe tajiš. Pred menoj se tajiš. Cemu? Cemu? Zakaj govoriš, da so parki polni pričakovanj in nebeškega šelestenja? Zakaj me vodiš tik brezdna 1 Hijacinta: O, mladi sanjač. Hoćeš zvedeti več od mene, pa ni še pnsel tvoj čas za to, sicer me ne bi izzival z besedami. .. Dijoniz: Ampak z dejanjem. Kaj ne? Hijacinta: Dijoniz! Trikrat v tednu sta šla gospa Tanit in dijak Danijel na sprehod. Dolgo časa mu ni niti z besedico omenila njegove pesnitve. Počasni meščani m vsi tisti, ki so poznali Bohoriča, so se začudeni ozirali nanj, ki je spremljal to odlično tujko, ki se je v obleki, v hoji, v kretnjah in v besedah umela tako ostro odražati od tega ozkega in majhnega okolja, da je vzbujala tiho zavist iz neumevanja in prezira. On pa je bil ponosen na tako odUkovanje in je omalovažujoče vračal poglede mimoidočih. Ure in ure posedata v majski sončavi. Najrahlejši nemir se sprošča v migljajočem bleščanju neba, v sočni pestrosti travnikov in polj in cest in gozdov in holmov. Sprehajata se po Ragovem logu, po ovinkastih^ stezicah pod skrivenčenimi drevesi, med katerimi se belijo fantastično izoblikovane pečine, nalikujoće zdaj hrbtom zleknjenih ovac, zdaj igračkastim trdnjavam s stolpi in z obzidjem okrog, z mahom poraščenih klopic, od 139. koder se vidi skoz mrežo vej, oživljenih s ptičjim ščebetom, na blestečo Krko, šumečo ob skritem jezu v globeli. Kako daleč je doba sunkovitih srečanj in mračnih zbliževanj, in odbijanj z ljudmi! Pripovedujeta si vsebino prečitanih knjig, ki si jih drug drugemu posojata. Mir je v srcu in občutek brezčasja. Pazno se ogibljeta vsega, kar bi obudilo zamolklo vest onostranosti. Včasih vzame Bohorič s seboj knjigo z risalnim papirjem in poskuša upodobili pokrajino pred seboj. Sedita ob parobku gozda. Pred njima lahno valovijo polja in travniki, na sredi stoji cerkvica Sv. Ane. Lahkotno davninska pokrajina. Bohorič upo-dablja ta svet pred seboj v slogu starih lesorezov. Pozorno primerja čiio vzvalovanega hriba, obliko drevesa, ploskev njive z upodobljenimi, dokler mu roka ne zastane in se pogled brezvoljno izgubi v nemem opazovanju predmetov, svetlobe in osenčja. In tedaj je, kot bi poslednja misel o samem sebi utonila v stvareh in je človek samo še del osončene zemlje, tih in vdan, radevoljno sprejemajoč vtise od vsepovsod. Neko uro pa se je kakor predramil. Zasekala se je vanj trda misel: kako to, da mu še ni odgovorila na njegovo pesem v prozi. Polastila se ga je nezaupnost. „Morda me sploh nima za enakovrednega? Seveda ne. Šolar-ček sem ji. Navajena je silnega življenja in v oddih in kratkočasje ji je tak neznaten dijak, kol sem jaz, ki imam le to prednost, da čitam Whit-manove Travne bilke. Le zakaj sem ji izročil ta dvogovor, le kateri demon me je spet nagnal k taki nepremišljenosti?! Ali je bila tudi ta idila res samo malo časa trajajoča uspavanost uporništva?" Nekoč je nepričakovano stopil v njeno sobo. Našel jo je pred zrcalom, ko si je popravljala lase. Na mizi je ležal kup starih pisem. Obema je bilo to iznenađenje neprijetno. Sprejela ga je prijazno kakor vedno, toda po prvem pozdravu je umolknila in se ozrla vanj z brezizraznim pogledom. „Res, nekaj si imava povedali," je začutil, „čemu bi se skrival za ovinki." „Zaradi svoje pesmi sem prišel," je hlastnil in že takoj se mu je zazdela ta sunkovitost okorna in neprimerna. „Saj res. Mi morate pač oprostili, da sem toliko časa molčala. Toda večkrat sem jo prečitala ..." „Pa vam ne ugaja, gospa? Kar naravnost mi povejte, prosim.". „Čudno ste me presenetih z njo." Igrala se je z zape,stnico, ki je ni mogla speti, kar jo je še bolj dražilo. Od modrih zaves je dihal v sobo mrak. Ni se upal predramiti trenutnega premolka, ker je slutil bliskavico v ozračju. Roko je položil na arabsko vezenino na mizi in prevrnil sveženj pisem. Tedaj je zagledal svoj rokopis, ki ga je kar samogibno razgrnil. Gospa se je zdrznila in zardela. Osupel je videl pripis z njeno pisavo: „lako misli sedemnajstletni dijak." „Oprostite", se je zmedel. Čutil se je užaljenega. „Ste hudi name, gospa ...?" „Zaradi te radovednosti, mislite? Moj Bog, taka malenkost!" ,.Ne, mislim, da bi bilo bolje, da vam tega nisem odpo.slal." „Bolje bi bilo.. Da." „Zakaj mi niste tega takoj povedali, kdaj na sprehodu." 140 „Takrat še ni bil čas. Nisem vas še poznala." „Tako dobri ste bili z menoj..„Taka tudi ostanem, ne bojte se .. ." „Niti slutil nisem ..." „Kako bi slutili! Preveč zahtevale od sebe. Kadar boste starejši, boste že razumeli. Sicer pa še vedno ostaneva prijatelja, kot sva bila doslej. Samo v bodoče ločite poezijo od resničnosti." Tedaj se je bela roka dotaknila električnega metulja, da je dvakrat pozvonilo. Vstopila je služkinja. Pet minut pozneje je srebal čaj pod zelenim svitom dragocene svetiljke. Gospa se je nenadoma dobre volje približala Bohoriču: „Da, da, pesniki .. ." In nato zelo resno in iz srca: „Pišite, pišite, v to vam je določena pot, verujte mi..." Bohorič je začutil, da bi se v tej uri neizgovorjenega doživetja lahko zgodilo med njima nekaj, kar bi morda močno poseglo v njegovo življenje, mimo česar pa je šel kot .slep. Vedel je, da se ta ura ne vrne več in da nima odslej tu nič drugega več pričakovati kol nasvetov za dobre knjige. Gospa Tanit se je zanj razmeglila v svet prividov in bil je spet bogatejši za novo spoznanje. „Težko meni," se je zavedel, „življenje in jaz se ne bova nikoli sporazumela." Odslej so bili njuni sestanki vedno redkejši in vedno bolj mrlvi. Na jesen je gospa odpotovala in Bohorič je ni videl nikoli več. Neznaten dogodek. Matija Lipužič. G _ , ospa, gotovo se čudite, da Vam danes pišem: Saj veste, da se nahaja človek mnogokrat v položaju, ko bi se rad nekomu izpovedal, ko bi rad odprl najskritejši kotiček svoje duše in se pokazal takega, kakor-šen je v svoji notranjosti, katera je morda sicer zaklenjena in nedostopna od vseh strani. Samo počakati je treba takega trenutka, ko začne v duši \Teti in kipeti, ko iščejo še neoživljena trpljenja izhoda in prostosti in nekoga, h komur bi se lahko zatekla. — Draga gospa, temu gotovo ne morete oporekati! In baš danes, ko sedim tu v pisarni čisto sam, — le štiri, od dima in saj okajene stene gledajo topo name — ko naletava zunaj v gostih kosmičih sneg, katerega sem si tako želel zaradi njegove očarujoče omamlji-vosti, ki jo razgrinja po prostranih poljanah, po grmičevju in po drevju, ko so utihnile vse lokomotive in stroji, ker rudnik počiva, ko se čutim popolnoma zapuščenega in se pogovarjam sam s seboj, bi hotel vsaj na papirju pokramljati z Vami. O, gospa, le ne čitajte teh stavkov z nestrpnostjo! Saj Vam nočem povedati nič posebnega. Hotel bi sicer govoriti z Vami o vseh mogočih stvareh, o velikih in majhnih, toda bilo bi vsega preveč. Velikih stvari je že toliko, v vseh časopisih jih čitate, v družbi slišite o njih, srečavate jih po potih skozi vse življenje, da nazadnje že niso več zanimive. Skoro vse 141. majhne stvari pa ostanejo bogve kje skrite in tudi če niso skrite, gredo navadno mimo nas kar tako neopaženo, kakor senca ali dim, ki izplahne bogvekam v nedogled. Zaraditega ste gotovo radovedni, o čem bi hotel z Vami pokramljati?! Kar vidim Vaše temne oči, kako strme v to-le pismo z radovednostjo. Vaša snežnobela lica, ki dobivajo povsem nove poteze začudenja, in ko-nečno Vam vidim (prosim, ne hudujte se zaraditega namel) tudi v dušo ... Da, v veliko uteho mi je, ko Vas vidim, da se tako prijazno smehljate in da se hočete pomeniti z menoj tudi o malenkostih. Gotovo se še spominjate, draga gospa, kako ste se mi zadnjikrat nehote razodeli, da prisostvujete radi v Idnu ali gledališču ljubimskim predstavam, kako se poljubljata fant in dekle, in da živite pri vsaki taki sceni z njima, kakor bi skoro součinkovah. Se še spominjate? Rekli ste, da so taki trenutki za Vas najlepši... Gospa, če ste govorili odkritosrčno, potem Vas skoro zavidam. O resničnosti te Vaše trditve sem skoro upal dvomiti, toda ugovarjati nisem hotel in sem molčal, posebno še zaraditega, ker je stala pred nama že par sto let stara hiša in prisluškovala. Pogledali ste me, čemu molčim, ker ste vendar poudarili vsako besedo z naglasom, samo da bi je ne preslišal. Ne čudite se, gospa, da sem molčal! Ker me niste mogli razumeti... Da bi Vam mogel iztrgati vsak dan vsaj minuto Vaše utehe, bi moja praznota v duši oživela. In ker je v duši pusto in prazno, se lovi za vsakdanjimi malenkostmi, mimo katerih hodimo sicer kakor slepec skozi solnčni dan, ki mu je zastrt s kopreno nevidnosti. Hotel bi se Vam torej približati z neznatnim dogodltom, ki se mi je pripetil danes in ki je, verujte mi, gospa, do pičice resničen. Ko sem vtaknil v pisarniška vrata ključ, se je kar usulo kakih deset sestradanih vrabcev s strehe na tla, skoro pred noge. — Vas že vidim, kako ironično se pretvarjate in da nameravate pismo odložiti. Draga gospa, samo še nekoliko potrpljenja! — Odprl sem vrata na stežaj in vrabec, ki je stalni moj gost, je priskakljal na prag in konečno v sobo. In natrosil sem njemu in ostalim strahopetnežem, ki si niso upali čez prag, krušnih drobtinic. Da ste jih videli, kako so preje zmajevali z glavo, nato pa začeli veselo frfotati, odletavati in priletavati in kako so čivkali od radosti, da danes ne bodo lačni. In kako so dostojni! Vsak posameznik in tudi vsi skupaj so se s takim vriščem zahvaljevali, da sem si kar želel, da bi bili tudi Vi prisotni... To sem Vam hotel povedati, draga gospa. Bil je zame danes najlepši trenutek. Tudi v takih malenkostnih dogodivščinah odkrije človek mnogokrat vsaj trohico ljubezni. In to mu je v uteho, če ne more biti deležen velike... Da, draga gospa, tak sem bil jaz vedno in sem še danes in le Vam sem se izpovedal, ker se mi zdi, da ste tudi odkritosrčni. Ce mi verjamete, pro.sim, da mi odpišete! 142. Finžgar in žena-mati. Andreja Vera. Ni golo naključje, da se oddolžuje „Zensld Svet" Fimžgarjevi šeisitdeset-lelmici v svoji majski številM', v mesecu, ko .se na pobiudio Ženskega saveza prrazfnuje materinski dan. Saj če je Ivan Cankar poveličeval slovensko mater trpinko, je Finžgai poveličeval materinslvo samo, ki mu je enako sveto in veliko tudi v nezakonski materi. ' Med slovenskimi pisatelji ni m^nda nobenega, bi bi Ml — polog vsega poznavanja ženskih slabosti ~ tako idealiziral žensko kakor Finžgai', ki bi I^isal o njej .s tolikim spoštovamjem ill nežnostjo in se talco varoval, da je ni nikdaa" poteginil v biato. In če jo je v blatu našel, kaiior n. pr. Korlo (Iz miMlerncga sveta), jo je predstavil kot žrlev moških izkvarjencev aH kot žrtev razmer (dzpozabljenlie v „Prero-kiovani"). Izjemo dela le Teodora (Pod svobodnim solncem), despotna vlaču-ga; njej ne prizanaša, nanjo izliva ves Sird in zaničevamje, ki ievira iz svečeniškega pojmovanja ženskega dostojanstva, katero genialna dzkvarjenka vedoma in hotoma tepta z nogami. Finžgar je visolco kullurem, socialno usmerjen duh. Kot tak ni mogel ostati slep za nove smernice in inaloge, ki jih določajo ženstvu nove kultuime itn gospodarske razmere; ni mogel biti nasprotnik äensäie gospodarslie in duševne samostojmosti, njenega dela v javnosti. Blagajničarka Vamda, poštai'ica M^a (Srečala sta se), učiteljica Minka (Sama), ravnateljica Alma in delavka Ma-retka (Iz modernega sveta) nepikrito razodevajo njegove simpatije do osa-mosTOjenega žeinstva. Kakor -spošituje Finžgai priprostoi, a v svojem delokroigu wlo in sposobno kinetslto in delavsko ženo, tako visoko ceini izobraženi«). On ženski ne odreka diiševnosti, umske Oisü-ine, kakor dela to, žal, danes zopet del katoliškega razu-maiištva. Teodori priznava genialnost, imenuje jo duhovito svetovalko, ki je despotu Jiistinianu često z nedosežnim bistiioumjem pomagala iz zadrege; Irena je visoko izobražena dvoa-janka, ki ne čita samo sv. pisma, marveč tudi grške filozofe; Iztok ji zag«>tavlja, da bodo častitljivi staroste z veseljem poslušali njeno modro besedo. Sužnja Qrila je pismena. Slovenske devojke w kar naijitesneje živele s svojim rodom todi duševno in se udeleževale važnih zborov in posvetovanj; Ljubinica je mila in pono-sna hči slovenskega S'taro-ste ki jo čisla in Ijiihi ves narod. (Pod svob. solncem.) Ne, Finžgai-jii ženska ni manjvredno bi tje, Id je roj eno možu za deklo, marveč svo^boden m tudi umsko polnovreden človek. Tretje, zaradi česar se mora slovensko ženslvo gloljoko poldoniti paptelju Finžgarju, je njegovo spoštovanje do Ijwbezni med možem in ženo in posebej do ženske ljubezni naspi'oti 'možu ^ njegova veliäkah pogledov o vlogi žene v državi. Že pri Platanu se vprašamje o emandpaciji ne more i-zločdti iz njegove splošne intelektnatne konstnikcije idealne državp. Platon je cemiil državo nad vse d« svoje učenje o državi je lazložil v dialogu „Država". Po njem n^ajo vsi da-žavljani posvetiti vse svoje duševne in telesne moči za dobrotut države, pa tudi filozofi (modrijaini). Zanj je najjpopolnejša oblika vlade tista, kjer vladajo filozofi, ter se imenuje sofokratija. Iz njegovega učenja lahiko posnemamo, da Platon zahteva islo vzgojo in iBobrazbo za dečka kakor za deklice, ker morajo žene služiti istim sinotnom kakor možje. Torej se morajo učiti gimnastiiko in muziiiko.^) Z gimnastiko si bodo utrdile telo, z muzilio pa oplemenjevale dušo, točneje: glasba bo vplivala na žene, da ne postanejo preveč surove v.sled telovadbe. Celo spretnosti vojevanja naj bi se učile. Ker je Platon v svoji razlagi občuitil, da je njegovo učenje bdlo nepojmljivo za njegove rojake, ga je raztolmača takole; „Mairi je ženina narava taka, da ne more sodelovali v vseh moških delih, ali pa niore samo v enem, aii pa le «v nekalerib, v drugih pa sploh ne, in v katero od teh skupin spada vojna spretnost? Kaj se žema po svoji prirodi bistveno razlikuje od moža? Postaiviti bi mogli to-le objekaljo: umetnost različnega (nasprotoosti) ima veliko moč. Preje so se vsi strinjali, da se morajo baviti.razne narave z raznimi stvarmi; medtem (če vzamemo, da je nai-ava moža in žene različna) se sedaj strinjamo itudi v tem, da se marajo narave baviti z istiini stvarmi. Pravzaprav ni nobenega dela, ki bi bUo le za moža ali samo za ženo, ker so med oba prirodne sposobnosti razdeljene na isti način; zalo more žena izvrševati isto delo kakor mož, le da je pri vseh delih slaibejša kot mož. Torej se lahko vežbajo žene tudi v vojni spretnosti, lalilto sodelujejo pri skupnih pojedinah, v vojski im v vseh državnih službah. Vendar se ne sme pozabiti pri vsem tem, da je treba dajati žemi lažja opravila, ker je ženslci rod slabotnejši." Najoudnejša točka v Platonovi doktrini je, da so žene skupna last, otroci pa splošna dobrina. Ni več rodbine: oče ne pozna svojega sina, sin ne pozna svojega očeta. Platon zahteva, da se sklepajo začasni zakoni med zdravimi ljudmi ter bi se prišlo tako do zdravega potomstva. Najboljše žene naj se omože z najboljšimi možmi, najslaibše z najslabšimi: naraščaj prvih je treba vzgajati, naa-aščaja dinigih ne. Zakon bo določil potrebne svečanosti poroke po verskih ceremonijali. Zapovodnnk države bo predpisal število zakonov, oziraje se na vojne, bolezni in nezgode, da bi ne bilo preveč ali pa premalo prebivalcev. , Otroke naj rode starši v času, ko 'SO njihove telesne in duševne sposobnostii najbolj razvite; žene med 20 in 40 letom, a možje med 35—55 letom. Otroci pa, katetre rode mlajši ali starejši starši, aiK pa otroci staršev, katerih zakon ni sainkcioniran — se smatrajo kot nezakonski otroci. Matere hranijo same svoje otroke, toda posebna oblast bo .skrbela, da ne bodo poiznale matere svojih otrok. Poleg tega negujejo malčke tudi dojilje, ki naj bi stanovale v posebnem delu. Skupno vzgajanje otrok zagovarja Platim plemenito, namreč vsi otroci morajo bitd enako ljubljeni ter morajo v vseh videti svoje roditelje in vsem otrokom morajo biti vsi otroci bratje m sesti-e. Zakon in rodbina razvijala po Platonovem pojmovanju amlisocialna čus-tva, zato je najboljša tista država, kjer ni osebne lastnine ill v kateri so držav-Ijaiii zvezani kakor udje v organsko celoto. Platonov pi-ogram aristokratičnega komunizma (ker po njern komunizem ni za široke sloje, katerim on dovoljuje rodbino in imetje) je ostal utopija. Vendar vidimo, da je Platonovo pojmovanje žerie, njenih sposobnosti in dolžnosti v marsičem stalo že v IV. stoletju pred Kristusom nad pojmovanjem modernega moža iz XX. stoletja po Kristusu. 147. Naj »meniini miiniogrede, da so z urosničenjem Platonove ideje o ženi in oitiiokih kot skupni državni lasti (seveda instinktivno) paiizkusili v boljše-viški Rusiji brez ozira na izobraabo zakoncev — pa se ni obneslo. Ne motim se, oe vzamemo kot ^nepobitno resnico, da je in Oistanc osnova visake države rodibiaia in imetje. Platonova zamisel o ženi je genijalna po eni. plati, kOT ji prisoja enako duševno silo kakor možu, a i»o dnugi je Platon samo razinišljeval o ženi kot rammmem bitju, ni pa ol>čujtil njene posobne „ženske striilsture", ki se iza-aža v rodbini in maiterimstvu. (Ralje prih.) ') Platon je živel od 427—,'!47 pred Kr. iii je Sokratov ufenec. Aspazija je druga žena I^criklejeva. Y muzilfo spada tudi recitiranje pesmi. „Kakšnega moža si želi sodobna žena."*) 5. Ne mogla bi reči, da ,sem si že kot mlado dekle ustvarila svoj ideal o možu. Pač pa so vsebovali moji tedanji nazori tudii sliko o možu, a so bili temibulj napačni, ker sem živela v krogu brez mošldli ki sO' m:i bili moški, ki so prihaijali v našo liišo, znani ie površno. Ustvarila sem isi podobo tega ali onega pisatelja po njegovih delili, predočila sem si njegovo sfto tako dovršeno, a ko som ga pobliže spoznala, «em bila o njem kot človeku gotovo razočarana. Prišla je doba taliozvanega „svelobolja", ko obupa mladi človek nad vsem, kar si je zamislil ne.kač lepega. Navduševanje ob Nictzsclieju, Tolsitega Kreutzerjeva .sonata, vse je porazno vplivalo na mojo telaiijo mladio dušo. Toda tudi skozi ta temna leta moje mladosti sem se prerila saima. Bilo je veliko ti-pljenja, strašiiili d'vomov in oliupov. Temu je sledila nekakšna rasignacija. vendar če danes natančno premislim in ■ premotrim svoj tedanji duševni položaj, vidim, da je bil indkje v najskrivncjši kaimid anojega srca vendar še neiiak žarek upanja, ki mi je o-stal še do danes, čeprav ga je za trenotek izbrisalo eno razočaramje za drugim. Danes si kot zrela žena i2;prašujem vest in zastavljam sebii tida vprašanja: da-li ne ležj krivda tudi na moji osebi, da li niso moje zahteve pretirane in vsa moja narav usmerjeaia napačno že v tem, da se mii ni že v rani mladosU razdrl idealizem in prikazal moški od življenjsko rosnionejše strani? Vendar vem, da si vsako dekle, in naj si jo še talto sviue pred moškimi in zakonom, uistvari svojo sliko svojega iizbraiica po svoje, češ, pri meni bo drugače, o n ni takšen kot so .drugi. In skoro neizogihno sledi poznejše razočaranje, v l aiero poseže vmes že življenje samo. Ko mine enkrat prva zajljubljenosit in pridejo vse malenkosti vsakdanjega življenja na površje, vse skrbi, nazori in različni interesi, tedaj začina mlada žena z grozo, kako sama sitoji sredi vsega kompleksa, ki ga imeimjcmo življenje. Ce ne najde takrat opore v svoji oselii, se ji neizbežno zruštijo tla pod nogarnii. Zame, je predpogoj srečnega skupnega življenja, kajti že življenje v dveh je samoposebi težko, ta, da so interesi obeh, nazori in doživljanja žene in moža usmerjeni že po naravi v (isto smer. Kajti ni hujšega, če mora edem ali drugi -svoja nagnjenja, zanimanja in poglede na življenje prilagoditi s silo nazorom drugega. Tu stori nasilje proti isvoji lastni osebnosti, fapi, čeprav nezavedno, pod pritiskom omejitve osebne svobode in o kaki sreči ne more hiti govora. Preide v štadij resiignacije, žrtvuje se in skuša v vsakdanjih skrbeh pozabiti samega sebe. Odreka se marsičemu na ljubo miru, a vendar se pojavijo trenotki, ko zazna z grozo, da to ni življenje, tiisio pravo osebno •) Odziv na vabilo v 2. štev. „ž. Sv.." 148 ži-viljenje, ki pojde mimo v večnem odrekainjni, ponižanju in samozatajevanju. Tato pa živi večina naših žen. Toda čimbolj se zaveda današnja žena svojega jaiza, svoje lastne osebnosti, tem večja je njena želja uveljaviti se v množici bitij kol .samostojna osebnost. Seveda pa ji bo vedino težje naijti odgovarjajočega druga in sreče v zakoaiu v dobi, ho je ostala maša moäka generacija po isvoji mentaliteti, vzgoja in nazomih o že-ni in xakoniu še daleč pod zalhtevkil sedanjega čaisa. Naši možje so bili od svojih mater in sester raizvajeni. Po spolu so uživali že v domu nekak privilegij. Smaib-ali 'SO se za vladajoče, diočilm '-so od žene zahtevali podiložnosti, vdanosti, požrtvovalnosti ie v zatonu absohitne podrejenosti. Ko se žena poroči, ji ostane po njihovem mnenju de še sikrb za udobnost moža, deoo in dom. Če se pri aji pojavijo še kakšne di-uge zahteve, že ni več dobra mati, islcrbma žena, odreka se ji vsa „žcniskost" iai je obsojena. Vendar pa vse lo ne more hiti