paleobotaniCne raziskave in zgodovina
ljubljanskega barja
Alojz Berceli
Z 1 sliko v prilogi
Kratka vsebina. Skoro vsi sedimenti v profilu vrtine BV-1 med No-
tranjimi Goricami in Podpečjo od 105 do 80 m so bili brez peloda. Od
globine 80 m navzgor pa je pelod v pretežni večini plasti. Iz diagrama
moremo razbrati, da so se sterilne plasti na dnu odlagale v času prvih
sunkov würmske poledenitve (WI). Sledi göttweiski interstadial, nato
W II, paudorfski interstadial, glavna würmska poledenitev (W III), kasni
glacial in pretežni del holocena. Te ugotovitve kažejo na izredno hitrost
ugrezanja barjanskega dna (100 m v skoro 50 000 letih) in s tem torej na
izdatno neotektoniko, ki nam pojasni izredno seizmično ogroženost ljub-
ljanskega prostora.
Uvod
Sedimenti Ljubljanskega barja so že desetletja zanimali ne le domače,
ampak tudi tuje evropske znanstvenike, zakaj območje jugovzhodnih Alp
ni le ključ za reševanje lokalnih geoloških in paleoflorističnih problemov,
ki zadevajo pleistocen, temveč bo tudi našim severnejšim sosedom po-
jasnilo marsikatero nerešeno vprašanje.
Geologi pričakujejo, da bodo sedimenti, ki sicer izvirajo iz neposredne
bližine alpskih ledenikov, toda z ozemlja, ki ni bilo nikdar pod ledom,
in je bilo torej vedno pokrito s takšno ali drugačno vegetacijo, dali na-
tančen pregled o razvoju pleistocena.
Tudi evropski botaniki upajo, da bodo v globinah Ljubljanskega barja
našli potrditev domnev, da je bil ljubljanski prostor ledenodobni refugium
srednjeevropskih flornih skupin.
V zadnjih letih se je raziskovalno delo paleofloristov in gozdarjev
koncentriralo okrog zgodovine bukve, najvažnejšega in naj impulzivne j šega
tvorca naših gozdov. Mnogostranska problematika razvoja bukovih ras
in njihovih naselitvenih arealov je v glavnem še nerešena in bodo ravno
ti podatki imeli odločilno veljavo pri odgovorih na to vprašanje.
Iz vsega tega pa bo naša glavna gospodarska dejavnost — gozdarstvo
— dobila marsikatero koristno pobudo za nego in vzgojo gozdov.
5
Metodika dela
Glede na zelo različno sestavo vzorcev je bilo treba prilagoditi ves
preparaci] ski postopek posameznim vzorcem.
Karbonate je bilo najlaže odstraniti s topljenjem v 10-odstotni solni
kislini.
Silikate in kremen smo izločili s kuhanjem v koncentrirani fluoro-
vodikovi kislini.
V primerih, ko je bil vzorec peščen ali je vseboval preveč kalcijevih
silikatov, je bila potrebna flotacija (včasih tudi naknadna po končanem
obravnavanju s HF). Le v nekaterih primerih smo to napravili z bromo-
formom; povečini pa je bila enako učinkovita flotacija s cinkovim
kloridom, ki ima sicer to slabo lastnost, da je močno viskozen in se
material v nasičeni raztopini le nerad razpusti.
S takim, sicer precej zamudnim postopkom se ločita organski in
anorganski material. Organski se pri centrifugiranju dvigne na površino
tekočine, ves anorganski del pa se vsede na dno epruvete.
Amorfni organski detritus, ki včasih precej moti pri mikroskopski
preiskavi, smo raztapljali po Erdtmanovem postopku acetolize.
Za razbarvanje in nabrekanje vzorcev smo v vseh primerih uporabili
postopek KOH po v. Postu.
Profil in njegove značilnosti
Geološki profil vrtine kaže, da so usedline zanesljivo jezerske le
v bližini površja, do globine 13 m, in na nekaj mestih v globini med 50
in 80 m. Pesek, mivka in mestoma celo nezaobljen prod pa so prinesle
tekoče, celo hitro tekoče vode.
2e samo te ugotovitve so bistveno spremenile našo dosedanjo pred-
stavo o geološki preteklosti Ljubljanskega barja. Vidimo namreč, da je
bilo tu pravo jezero le v mlajšem času (holocenu). V pleistocenskih hlad-
nih dobah je bilo grezanje sicer najmočnejše, toda kompenzirala ga je
močna akumulacija. Pasoviti peščeni vložki v profilu vrtine pa kažejo,
da je bil ta del Barja nekajkrat jezero, povečini pa zamočvirjeno ali
občasno preplavljeno polje, podobno kot današnje Cerkniško jezero.
Te ugotovitve so obetale kaj slabe rezultate pelodnih analiz, saj se
pelod navadno ohrani le v jezerskih usedlinah. Toda zaradi naglega
grezanja sedimenti niso bili dalj časa izpostavljeni preperevanju; zato se
je pelod le ohranil v večini plasti, odpornejši celo v takih, kjer ga skoro
ne bi mogli pričakovati. Gotovo pa je, da so bila nežnejša in občutljivejša
pelodna zrnca zaradi delovanja oksidacijskih procesov v nekaterih plasteh
uničena, kar moramo upoštevati pri interpretaciji diagrama.
Debelo zrnatih peskov in mivk seveda nismo analizirali, delno zato,
ker je bilo v takem materialu komaj kaj pričakovati, največ pa zato, ker
se je pri izvlačenju vrtalne cevi sipki material premešal.	/
Najbolj problematična je trda, zeleno siva, marmorirana glina (gley),
ki vsebuje mestoma tudi zelo preperele koščke lesa, kar je jasen dokaz
sočasne vegetacije. Toda pri pelodnih analizah se je ta glina pokazala kot
6
naj sterilne j sa; v njej povečini nismo našli niti zrnca peloda. Po videzu
in po do sedaj splošno veljavnem mnenju naj bi bila ravno ta glina
tipična jezerska usedlina. S podobnimi sterilnimi plastmi smo se že srečali
pri proučevanju glin iz opekarne Lokarji pri Vodicah (Drobne, Pav-
lovec, Šercelj, 1960).
Diagram
V diagramu so pravzaprav združeni trije delni diagrami. V prvem
so prikazane vrednosti drevesnih pelodov (AP = arborum pollen); njihov
seštevek je vzet kot celota (100 "/o). Iz drugega vidimo odstotno razmerje
med drevesnim in nedrevesnim (NAP = non arborum pollen) pelodom;
tu pa smo vzeli kot celoto seštevek obojih (AP + NAP =100 ®/o). Tretji
nam predstavlja vrednosti NAP, to je celokupno število nedrevesnega
peloda, vzeto kot celota (100 ®/o).
Odstotne vrednosti iste rastlinske vrste zaporednih spektrov so zve-
zane s črto, mesta pa, kjer je bil pelod uničen ali material ni bil primeren
za analizo, toda bi po vseh okolnostih sodeč moral vsebovati pelod, so
zvezana s prekinjeno črto; ploskve pod njo pa niso črtkane. Tako se
jasno ločijo »rekonstruirane«, oziroma domnevane vrednosti od dejansko
ugotovljenega stanja.
Disjunktni silhuetni diagram smo uporabili zato, ker je najpregled-
nejši in ga je najlaže brati, saj moremo na njem za vsako rastlinsko
vrsto posebej zasledovati potek njenega napredovanja in upadanja.
Navadno se diagram opisuje od spodaj navzgor, kar je seveda popol-
noma normalno, kajti zgornja, mlajša vegetacija, je vedno le rezultanta
vseh prejšnjih oblik vegetacije.
Diagram nam torej v enem pogledu prikazuje veliko število za-
porednih faz (spektrov) iz preteklosti, ki izvirajo druga iz druge. Iz takih
sprememb moremo razbrati splošne razvojne zakonitosti in tendence ter
jih aplicirati tudi za prihodnost ter tako pospeševalno ali zaviralno vpli-
vati na razvoj.
Razčlenitev diagrama
Diagram obsega več različnih časovnih period. Zato je primerno, da
že predhodno podamo njegovo okvirno razčlenitev, ki jo bomo pri opiso-
vanju posameznih faz skušali utemeljiti. Pri razčlenitvi se opiramo na
sedaj splošno priznano kronološko razdelitev würmske poledenitve, s ka-
tero se naš diagram zelo lepo ujema:
G	Holocen
F	Kasni glacial
E	Glavna würmska poledenitev (W III)
D	Interstadial (W II/W III)
C	Krajša poledenitev (W II)
B	Veliki interstadial (W I/W II)
A	Začetna würmska poledenitev (W I)
7
A Glacial (W I)
Na skalni podlagi v globini 105 m imamo v vrtini razmeroma debel,
skoro nezaobljen dolomitni pesek in prod, ki ga je nanesla voda iz ne-
posredne bližine, z dolomitnega osamelca severno od tod. Od 100 do
80 metrov pa se menjavajo finejši pesek, mivka ter drobno in debelo zrnat
karbonatni pesek. Posebno značilen je debelejši in nezaobljen dolomitni
prodec, ki je v dobah hitrejšega ugrezanja vsakokrat naglo zapolnil na-
stalo udorino.
Tak material je že sam po sebi neprikladen za ohranitev peloda. Ker
pa se je sedimentiral v času, ko je bila vegetacija siromašna, je toliko bolj
razumljivo, da v sedimentih od dna pa vse do globine 84 m ni peloda.
Šele tu se pojavijo pelodna zrnca borovca (Pinus) in smreke {Picea), kar
pomeni razmeroma hladno podnebje.
Iz tega smemo sklepati, da spada ta spekter v neko ledeno dobo,
zelo verjetno v konec prve würmske poledenitve (WI); še posebno smo
upravičeni postaviti to domnevo, če pogledamo naslednji odsek diagrama
(B), v katerem nastopi toplodobna vegetacija.
B Interstadial (WI/II)
Ta doba je čas splošne otoplitve ter začasnega, ne ravno kratkotraj-
nega umika ledenikov. Zato se je v vseh evropskih pokrajinah zopet
naselila mezofilna listavska vegetacija.
Isto vidimo tudi iz našega diagrama, saj je težišče vegetacije na
krivuljah listavcev, borova krivulja pa močno upade. Znatna nihanja
borove krivulje in večkratne prekinitve krivulj listavcev bi mogli le
v manjši meri pripisovati klimatskim nihanjem. Vzroke za ta pojav bomo
morali iskati drugje. Zdi se, da smemo domnevati za globino 55 do 77 m
razmeroma nizke pelodne vrednosti borovca, nekako od 20 do 30 ®/o;
to je namreč povprečje za srednjeevropske diagrame iz tega interstadiala.
Na nekaterih horizontih, ki sicer vsebujejo pelod, toda kažejo jasne
sledove preperevanja (fosilni humus), pelodne slike nikakor ne moremo
imeti za normalno. V času, ko so bile te plasti rodovitna tla, je bilo nam-
reč preperevanje selektivno. To pomeni, da je mnogo bolj prizadelo pelod
listavcev, posebno pelod gabra, jesena, javora in drugih, medtem ko se
je odpornejši pelod borovca, smreke in jelke dosti bolje ohranil. Le na
ta način si moremo razlagati skoro stoodstotne vrednosti borovega peloda,
ki jih sredi tople periode razberemo na nekaterih nivojih diagrama.
V takih primerih moramo seveda upoštevati sosednje spektre, v katerih
se je pelod normalno ohranil, in po njih rekonstruirati dejansko stanje.
Na globini 78 m začne upadati borova krivulja ter znatno naraščati
pelodna vrednost jelke, delno smreke in breze, kar moremo imeti za prve
znake začetka tople dobe. Takoj za omenjenimi drevesnimi vrstami se že
prvič pojavita tudi hrast (Quercus) in gaber (Carpinus) in za njima še
drugi predstavniki mezofilne gozdne vegetacije. In res že na prvi pogled
vidimo, da je ta del diagrama floristično mnogo pestrejši in bolj razgiban,
kar je pač v zvezi z znatno toplejšim podnebjem.
8
Kot smo že omenili, kaže borova krivulja malo nenavadna nihanja,
saj kar skokoma narašča in upada. Vendar lahko po določenih znakih
sklepamo, da bi morala biti pri normalnih pogojih sedimentaci j e precej
nizka, z malo večjim dvigom na globini med 61 do 57 metrov. V tem delu
namreč opažamo splošni upad listavske vegetacije.
Smreka (Picea), ki je že v začetku te periode dosegla znatne vred-
nosti, je posebno v prvem delu tople dobe močno nazadovala, kar je
vidno iz njene prekinjene krivulje. Sele proti koncu interstadiala so postale
življenjske razmere za smreko spet ugodnejše.
Jelka (Ahies) se je pojavila znatno kasneje, istočasno z drugimi mezo-
filnimi elementi, in je posebno v začetku ter proti koncu te dobe dosegla
znatne vrednosti, 20 do 30 "/o. Tudi njena krivulja je prekinjena, toda
verjetno ne iz klimatskih vzrokov. O kakršnikoli povezanosti z bukvijo tu
ne bi mogli govoriti, saj potekata liniji bukve in jelke popolnoma ločeno.
Tako torej o združbi Abieti-Fagetum, ki je v današnjem času tako po-
membna, tedaj še ni sledu.
Bukev (Fagus) pa je dosegla le manjšo razprostranjenost in še to za
razmeroma malo časa. Videti je torej, da ni imela še niti malo današnje
impulzivnosti in konkurenčne moči.
Macesen (Larix) je zastopan vseskozi le sporadično in z neznatnimi
vrednostmi, le v prehodnih dobah nekoliko močneje, toda nikoli v izrazi-
tih glacialih.
Breza (Betula) ni dosegla omembe vredne razširjenosti niti v tej topli
fazi niti pred njo ali po njej. Ker je pelod breze precej odporen, smemo
njeno sliko, ki jo kaže diagram, imeti za normalno.
Zelo močan dvig pelodne vrednosti breze opazimo šele v drugem delu
tople dobe, kar pa nikakor ne moremo imeti izključno za znak klimat-
skega poslabšanja, ampak je morda tudi posledica porasta barja ali neke
prehodne erozije, možno tudi požara, zaradi česar se je mogla breza,
kot pionir gozdnih tal, razbohotiti na razgaljenih terenih.
Tudi jelši (Alnus) ni posebno ugajala ta doba, iz česar lahko skle-
pamo, da je bila razmeroma suha.
Leska (Corylus) je glede na njeno produkcijo peloda naravnost mini-
malno zastopana.
Brest (Ulmus) in lipa (Tilia) prav tako nista prišla do veljave in sta
le v najugodnejšem času dosegla nekoliko večjo razširjenost. Ker je tudi
njun pelod dokaj odporen, je njuna vrednost realna in so kakršnekoli
spekulativne rekonstrukcije odveč.
Zelo značilna pa je podobnost in vzporednost krivulj hrasta (Quercus)
in gabra (Carpinus). Njuni skoro neprekinjeni krivulji dosežeta zelo
visoke vrednosti. Iz tega sklepamo, da sta v zadnji pleistocenski otoplitvi
oba našla zelo ugodne življenjske pogoje, vsekakor mnogo ugodnejše kot
v današnji dobi.
Gaber je torej starejši in morda že nazadujoči florni element; danes
je v resnici m.nogo manj vitalen kot mlada in prekipevajoča bukev.
Nekateri raziskovalci govorijo o pleistocenski združbi Quercetum
mixtum, to je združbi hrasta, bresta in lipe, kakršno naj bi tvorila ta
drevesa tudi v začetku holocena. V našem primeru vidimo, da se te linije
9
ne pokrivajo v celoti (tudi v holocenu so zaporedne); posebno lipa pred-
stavlja tako neznatne vrednosti, da se zdi ta, tudi sicer umetno skonstrui-
rana združba, v našem primeru skoro neverjetna.
Mnogo bolj harmonični sta tu liniji gabra in hrasta. Ti dve vrsti
se tudi edafsko ujemata. Zato bi mogli bolj upravičeno imenovati v vsakem
primeru hipotetično združbo Querco-Carpinetum, podobno današnjim
združbam Querco-Carpinetum. Podobne vegetacijske združbe v pleisto-
cenu predvideva tudi Horvat (1959).
Nikakor pa ne smemo prezreti kolone ob skrajnem desnem robu
diagrama AP, kamor smo vnesli drevesne vrste, ki se pojavljajo le spo-
radično in še to le z redkimi pelodi. Včasih so prav take drevesne vrste
zelo pomembne za interpretacijo vegetacijske slike.
Tisi (Taxus) in brinju {Juniperus) ne bomo pripisovali posebne važ-
nosti. Pač pa zasluži največjo pozornost pelod rodov Cary a, T suga in
Vitis silvestris. Na spodnjem horizontu je Carya zanesljivo določena po
značilnih in zelo dobro vidnih znakih, v zgornjem pa bi mogla biti zrnca
zamenjana z deformiranimi ali kako drugače spremenjenimi pelodnimi
zrnci gabra.
l'suga in Carya sta značilni rastlini prehodnega obdobja iz terciara
v kvartar, ki sta po Gamsu (1935) izumrli v Evropi že pred riško ali
vsaj v času riške poledenitve. Kompleksne gozdne združbe pa sta tvorili
le v tegelenskem interglacialu, to je na prehodu iz pliocena v pleistocen.
Za naše ozemlje je dokazano, da je imela Carya še v giinškomindel-
skem interglacialu enako vlogo v gozdni vegetaciji kot jo ima danes
bukev (S e reel j, 1961). бе celo v mindelskem interstadialu je bila
Tsuga pri nas vodilni iglavec (Sercelj, Grimšičar, 1960).
Zeliščni del diagrama (NAP) kaže na začetku in na koncu interstadiala
višje vrednosti pelodov tipa Artemisia in praproti.
Značilno je, da se ob koncu toplega obdobja pojavi najprej Ephedra,
sicer zelo redka, toda značilna rastlinica preglacialnih ali kasnoglacialnih
obdobij, kmalu za njo pa še Selaginella, ki nakazuje dejanski začetek
naslednje glaciacije.
C Glacial (WII)
Že na globini 54 m upade vsa mezofilna listavska vegetacija: brest,
gaber, leska, jelša in hrast, bukev in lipa pa že davno prej. Namesto
teh se močno uveljavi bor in se njegova krivulja spet povzpne na visoke
vrednosti. Tudi med NAP so poleg značilnih indikatorjev ledenodobnih
razmer, kot so Selaginella in Ephedra, znanilke ohlajajočega se pod-
nebja Artemisia, Chenopodiaceae, Gramineae ter Myrica. Njihove krivulje
se namreč ravno v tem času močneje dvignejo.
Toda to naj bi bil le začetek druge würmske poledenitve, o njenem
poteku pa nimamo podatkov, ker se žal v sedimentih iz te dobe pelod
ni ohranil. Zato seveda ne izvemo iz diagrama prav ničesar o klimatskih
razmerah te kratkotrajne poledenitve.
10
D Interstadial (W II/III)
Med sterilne peščene plasti se v globini med 44 in 42 m vključuje
plast, ki vsebuje precej močno preperelih organskih snovi. Zdi se, da gre
tu za močvirske sedimente, ki pa so bili že podvrženi pedogenetskim
procesom. Pelod je sicer tudi tu slabo ohranjen, vendar nam je omogočil
rekonstrukcijo precej značilne vegetacijske slike.
Rastlinstvo te, razmeroma najkrajše tople periode, nikakor ni bilo
»ledenodobno«, saj se je tedaj poleg bora in breze, smreke in jelke
pojavila še vrsta mezofilnih listavcev: jelša, hrast, lipa, gaber, jesen,
javor in celo bukev.
Zeliščno vegetacijo pa v glavnem zastopajo trave (Gramineae), ko-
šarice (Compositae), lobodike (Chenopodiaceae), klinčnice {Caryophyl-
laceae), kobuljnice (Umbelliferae), praprotnice in celo trpotec (Plantago).
Toda to je le rudimentna slika vegetacije krajšega obdobja, kajti
zaradi sterilnosti sosednjih plasti ne moremo ugotoviti, ali je bila vegeta-
cija prej in pozneje še bohotnejša in pestrejša.
E Glacial (Will)
Kdaj se je končal interstadial in kdaj je nastopila ponovna polede-
nitev, iz diagrama ne moremo videti. Spet je namreč prekinjen zaradi
sterilnih plasti.
Ko pa se na globini 38 m le pojavi vegetacija, je ta popolnoma
hladnodobna: bor (Pinus) in vrba (Salix). Tema dvema se kasneje pri-
druži še breza, ki doseže vrednosti nad 20 "/o, kar so obenem tudi najvišje
vrednosti, ki jih je breza sploh dosegla. Macesen se vseskozi pojavlja
le sporadično. Najkasneje pa vstopi v diagram jelša, sprva najbrž Alnus
viridis.
Vsa drevesna vegetacija, ki jo kaže diagram od globine 38 do 18 m, je
izrazito hladnodobna, po čemer lahko sklepamo na mrzlo podnebje, na
glacial.
Še bolj prepričljivo dokazujejo glacialno obdobje nekateri predstav-
niki zeliščne vegetacije. Selaginella selaginoides se takoj v začetku te
periode pojavi z visokimi vrednostmi in se neprekinjeno obdrži vse do
kasnega glaciala. Tudi bližino gozdne meje nakazuje Selaginella, kar se
popolnoma ujema s splošnim mnenjem, da je bila v Alpah v zadnji
poledenitveni dobi gozdna meja za vsaj 1200 m niže, kot je danes.
Ephedra, ki se natačno v istem času kot Selaginella pojavlja sicer
le sporadično, je še značilne j ši element pokrajin s pionirskimi hladno-
dobnimi gozdiči. Beug (1957) označuje efedro kot sicer redkega, toda
zelo značilnega predstavnika kasnoglacialne vegetacije v Nemškem
sredogorju na višinah od 600 do 800 m. Glede na zemljepisni položaj in
nadmorsko višino se zdi, da bi lahko vzporejali tamkajšnje kasnoglacialne
razmere z razmerami v pleniglacialu W III pri nas. To mnenje potrjuje
tudi precejšnja sorodnost naše vegetacije iz viška poledenitve s tamkajšnjo
kasnoglacialno.
11
Vidimo torej, da so v času, ko so srednjo Evropo, kolikor je ni bilo
pod ledom, pokrivale brezgozdne tundre, jugovzhodno obrobje Alp pa so
poraščali borovi in brezovi gozdiči.
Diagram kaže še neko drugo značilnost. Znano je, da dosegajo vred-
nosti NAP tako v času tunder kot v času brezovih in borovih gozdičev
v srednjeevropskih diagramih večstokratne vrednosti AP. Take vegeta-
cijske razmere so značilne za tundro ali grmovnato tundro. V vseh naših
diagramih, in tudi v tem, pa dosega NAP v najhladnejših periodah komaj
40 celotne pelodne vrednosti. To se pravi, da ne doseže v razmerju
do AP niti 100 "/o. V tem primeru torej ne moremo govoriti o tundri,
kvečjemu o »gozdni tundri« (B ü d e 1, 1951; Frenz el, 1960), naj-
verjetneje pa bi to bila tajgi podobna gozdna formacija, kajti ravno
za tajgo je značilna tako skromna zeliščna vegetacija.
Kasni glacial in holocen
Kot začetek holocena velja dogovorno čas biparticije skandinavskega
ledenika, ki je obenem tudi doba trajnejšega izboljšanja klimatskih
razmer. Zato bomo morali ločiti vegetacijski periodi (F, G), ki ju kaže
diagram v zgornjem delu, na hladnodobno — kasnoglacialno ter toplo-
dobno — holocensko.
F Kasni glacial
Začetek obdobja, ki ga dobro poznamo iz srednje in severne Evrope,
in ki je vsaj sprva čas brezdrevesnih tunder, bi mogli na našem diagramu
postaviti v globino 17 do 18 m. Tu namreč opazimo bistveno spremembo
v sedimentaci j i, pa tudi vegetacija nam nakazuje začetek nove dobe.
To je sicer še vedno čas brezovih in borovih gozdov, toda že opažamo
nekaj bistveno novega: spet se začenja pojavljati toplodobna listavska
vegetacija, ki smo jo že dvakrat prej zasledili v interstadialnih obdobjih.
Tedanje borove gozdove sta v glavnem sestavljala dva borovca:
Slabše in v ledenih dobah erodirane površine je poraščal rdeči bor {Pinus
silvestris), morebitna barja tudi planinski bor {Pinus mugo), globlja in
boljša tla pa je verjetno zasedel cemprin {Pinus cemhra). Tak sklep nam
dovoljuje diagram, saj dosega pelod navadnega borovca in cemprina
zelo visoke vrednosti. Neomejeno gospostvo bora je trajalo z manjšima
presledkoma ves čas do konca te dobe, to je do začetka holocena.
Vodilni gozdni združbi borovcev se je kmalu pridružila tudi smreka,
z borom pa sta si že prej delili prostor tudi breza in vrba. Njihov pelod
namreč doseže prav v tem času razmeroma visok odstotni delež.
Vrba je poraščala obvodne, močvirne predele, breza pa je gotovo
našla dovolj razgaljenih in erodiranih zemljišč. Tudi jelša se je že močno
vrasla v to vegetacijo in moramo dopuščati poleg grmičaste zelene jelše
{Alnus viridis) tudi že drevesnate vrste {Alnus incana in A. glutinosa).
Značilni grm hladnih severnih barij, na katerih še danes dobro
uspeva, je Myrica. Njen pelod dobimo pri nas skoro v vseh sedimentih
iz kasnega glaciala, toda danes je v naših krajih ni več.
12
že v začetku te dobe se le prehodno pojavijo v diagramu tudi leska,
brest, hrast, lipa ter celo bukev in gaber. Res sicer nobeno od teh dreves
ne dosega visokih pelodnih vrednosti, niti ni nobeno uspevalo dolgo časa,
vendar že njihova prisotnost zanesljivo dokazuje začasno izboljšanje
podnebja.
Toda kmalu spet prevlada bor in doseže skoro 100-odstotne pelodne
vrednosti, kar je znak, da so listavci ponovno izginili od tod.
Vendar je ta popolna borova dominacija trajala le malo časa, kajti
znova in še v večjem obsegu so se spet pojavile prejšnje mezofilne vrste.
Leska in brest sta dosegla že precejšnje vrednosti in še višje hrast.
Ob ponovnem, toda mnogo šibkejšem in zadnjem vzponu borovca in
breze so bili mezofilni listavci v svoji ekspanziji sicer nekoliko ovirani
ali so celo nazadovali, toda ne za dolgo.
Kmalu so spet nezadržno prevladali listavski gozdovi, sedaj predvsem
bukev, bor pa je bil že v začetku tople holocenske dobe popolnoma
izrinjen.
Taka slika je za ocenjevanje podnebnih razmer zelo pomembna.
Vidimo, da je bilo podnebje vse prej kot subarktično, in da so bile
otoplitve, toda tudi ohladitve, precej močne.
Toplotna nihanja se tudi zelo lepo odražajo iz diagrama zelišč (NAP).
Za viške poledenitvenih period tako značilna Selaginella prav lepo sledi
obema viškoma borovca tudi v tem času in tudi vmesno toplo obdobje
razločno registrira s tem, da njena vrednost močno upade.
Take vegetacijske spremembe: pojavljanje in izginjanje listavcev, so
gotovo posledica klimatskih in ne edafskih sprememb.
Po vsem tem se zdi upravičena domneva, da sta zadnja dva viška
borove krivulje odsev kasnoglacialnih hladnih sunkov, mlajšega in sta-
rejšega driasa. Prvi toplodobni listavci pa naj bi se pojavili v ustreznih
interstadialih, ki bi ju mogli vzporejati z bollinškim oziroma allerödskim
interstadialom.
G Holocen
Na Ljubljanskem barju imamo precej zanesljivo časovno merilo za
določanje meje med pleistocenom in holocenom. To je začetek sedimenta-
cije jezerske krede. V vseh vrtinah na Barju je namreč mogoče opaziti
jasno mejo med finimi glinastimi sedimenti kasnoglacialnega obdobja ter
začetkom usedanja krede, ko se je voda začela ogrevati in se je zavoljo
tega izločal iz prenasičene raztopine kalcijev karbonat. Pa tudi bujno se
razvijajoče rastlinstvo, posebno alge, je odvzemalo vodi ogljikovo kislino
ter s tem učinek kemičnega procesa usedanja karbonatov znatno povečalo
še z biološkim delovanjem.
Tudi pelodna vsebina gline kaže na vegetacijo hladnega obdobja,
v kredi pa že takoj v začetku prevlada toplodobna vegetacija. Tako se
torej klimatološki podatki vegetacijske slike, ki je v tem pogledu gotovo
odločujoča, in sedimentacijske razmere popolnoma ujemajo.
Ce bi kdo pričakoval podoben začetek in razvoj holocenske vegetacije,
kot ga poznamo iz srednjeevropskih diagramov, bi zaman iskal v intervalu
13
med borovo-brezovo in bukovo fazo še fazo leskovih in fazo mešanih
hrastovih gozdov.
Diagram jasno kaže, da med obema glavnima fazama ni bil mogoč
razvoj teh dveh, drugod sicer tako izrazitih gozdnih faz. Leska, ki je
nastopila že v kasnem glacialu, pa se nato zaradi ponovne ohladitve spet
umaknila, je dosegla v prehodnem času komaj 40 "/o.
V	isto kratko periodo, še nekoliko pred lesko, se stiska tudi QM, ki
se je prav tako pojavil že davno prej. V tej formaciji je brest prednjačil
po času in razširjenosti, pa tudi lipa je že tedaj ob sicer navidezno nizkih
vrednostih dosegla višek; pri lipi je namreč treba upoštevati njeno majhno
pelodno produkcijo. Hrast je sicer tudi nastopil že v kasnem glacialu,
toda maksimuma še niti v tej fazi ni dosegel, kajti povsod se vidi, da je
sprva zaostajal za obema partnerjema, predvsem za brestom.
Smreka, ki je že prej dosegla nekoliko večje pelodne vrednosti, je
prav v tem prehodnem času znatno upadla.
V	zelo močnem upadanju so tudi trije predstavniki kriofilne vegeta-
cije: bor, breza in vrba. Bor je doslej popolnoma dominiral, sedaj pa je
najmočneje upadel, saj je od skoro stoodstotnih vrednosti, ki jih je dosegel
še v kasnem glacialu, padla njegova pelodna vrednost pod 10 "/o. Tudi
breza je z že sicer nizkih vrednosti padla na le nekaj odstotkov, vrba pa
je skoro popolnoma izginila.
Iz teh nasprotujočih si razvojnih tendenc — naglega in dokončnega
upada vseh kriofilnih elementov, ob istočasnem močnem uveljavljanju
mezofilnega in termofilnega rastlinstva — je dopusten nedvomen sklep: to
je prehodni čas iz hladne v toplo dobo, prehod iz pleistocena v holocen.
Pojavlja se sicer ugovor, da je v vseh srednjeevropskih diagramih
meja med kasnim glacialom in postglacialom po eni strani ter upad bo-
rovih in brezovih gozdov po drugi strani časovno premaknjena, da so se
namreč borovi gozdovi tamkaj v preborealu šele začeli razvijati in so
v borealu dosegli višek. Toda pozabiti ne smemo, da so tamkajšnje po-
krajine pokrivale tundre še v mlajšem driasu, in so jih šele v preborealu
poselile združbe borovca in breze.
Drevesne vrste, ki so se bile v glacialu umaknile daleč proti evrop-
skemu jugu, se gotovo niso mogle takoj vrniti v še nedavno zaledenele
severnejše pokrajine, čeprav so se tudi tam klimatski pogoji že izboljšali.
Tjakaj se je torej moralo vse rastlinstvo priseljevati z juga šele posto-
poma, ena rastlinska vrsta za drugo (prim. F i r b a s , 1923, B e r t s c h ,
1940, Z eu n er, 1952), medtem pa sta breza in bor opravila svojo pio-
nirsko nalogo.
Naše ozemlje pa so skozi ves glacial poraščali borovi gozdovi in je
bila zato možna takojšnja naselitev listavskih gozdov, kakor hitro so iz
refugijev v neposredni bližini prišli prvi semenjaki in so izboljšane kli-
matske razmere dovoljevale razvoj mezofilnega gozda.
Posamezne razvojne stopnje vegetacije se navadno označujejo po
vodilni floristični skupini. Vsi evropski diagrami kažejo, da so se gozdne
faze razvijale v razmeroma dolgih časovnih zaporedjih in so res tipično
razvite (Bertsch, 1943, Firbas, 1949).
14
Kot smo že omenili, sta se pri nas dve značilni srednjeevropski gozdni
fazi, leskova in QM, komaj za kratek čas vrinili med kasnoglacialno
borovo in holocensko bukovo fazo. Glede na dejstvo, da nam ne le ta,
ampak tudi vsi drugi diagrami z našega ozemlja prepričljivo dokazujejo
popolno dominacijo od konca borove faze skozi vse časovne periode,
lahko po vsej pravici označimo ta čas kot bukovo fazo.
Res je sicer, da se ta oznaka postavlja prvič za tako zgodnja obdobja;
doslej res še ni noben diagram kazal tako ranega in tako bohotnega
nastopa bukve. Kot je v prejšnji dobi borovec ves čas obvladoval gozdno
vegetacijo, tako je sedaj postala bukev neomejeni gospodar gozdov, in to
neprekinjeno od boreala do subatlantika. Edini enakopravni partner, ki
se je z njo celo povezal v gozdno združbo Ahieti-Fagetum, in je tudi
v atlantiku znatno napredoval, je bila jelka.
Vse druge tvorce naših gozdov je bukev izrinila že kmalu v začetku
holocena in so se verjetno morali umakniti na položaje in kraje, ki za
bukev niso bili prikladni, kamor torej konkurenčna moč bukve ni segla.
Od vseh drevesnih krivulj sta gotovo najznačilnejši borova in bukova;
borova zaradi nenadnega in močnega padca, bukova pa ravno obratno —
zaradi naglega dviga.
Bor je doslej ostal na vrednostih 5 do 10 "/o skozi ves postglacial,
znak, da se je komaj še kje našel zanj kak prostor. Šele tik pod vrhom
diagrama, to je v času, ko se že začenja čutiti človekov vpliv, se začne
borova krivulja spet dvigati. Toda ta dvig nima nič skupnega s klimat-
skimi spremembami, ki naj bi bile nastopile v subatlantiku. Človek je
namreč s požigalništvom začel uničevati prav klimaksne gozdove na
najboljših tleh in s tem ustvarjal pogoje za ponovno naseljevanje gozdnih
pionirjev: breze in bora. Tu je torej treba iskati vzroke dviga borove
(in brezove) krivulje na vrhu diagrama, in je to le odsev porasta edafo-
genih, ne pa klimatogenih brezovih in borovih gozdov.
Tudi smreki, ki se je pojavila že v začetku kasnega glaciala, so, kot
je videti, najbolj ugajale klimatske razmere ob koncu pleistocena in v za-
četku holocena. V času bukove dominacije pa se ni mogla več obdržati na
enakih pozicijah in zato ostaja njena krivulja ves čas na vrednosti pod
10 ®/o. Verjetno pa so nizke vrednosti smrekovega peloda tudi v zvezi
z njeno ekološko karakteristiko, saj jo Firbas (1949) označuje kot
borealno-kontinentalno-montano drevo. Zato seveda neposredna okolica
jezera, ki je kot velik toplotni rezervoar gotovo ustvarjalo ravno nasprotne
mikroklimatske razmere, ni bila zanjo ugodna.
Breza je dosegla prav v kasnem glacialu največjo razširjenost, toda
jo je toplodobna holocenska vegetacija takoj izrinila in se v diagramu
pojavlja skozi ves holocen le še sporadično. Vzrok tolikšnega nazadovanja
je prav gotovo njena heliofilnost ter majhna konkurenčna sposobnost,
enako kot pri boru.
Proti vrhu diagrama pa se njena krivulja spet pojavi v strnjeni in
dvigajoči se liniji, kar smemo imeti za znak, da je dobila malo več
možnosti za razširjenje. Delno je to bil začetek rasti barja, kjer naj bi se
bila naselila Betula puhescens, delno pa so naselitev breze omogočile iz
raznih vzrokov razgaljene gozdne površine.
15
Jelša, ki je bila tu že v kasnem glacialu, je bila najbrž sprva zastopana
v glavnem po vrstah Alnus vidiris in A. incana, v holocenu pa je verjetno
prevladala A. glutinosa, ki je dobila dovolj prostora ob zamočvirjenem
jezerskem obrežju.
Vendar so odstotne pelodne vrednosti jelše zelo nizke, če upoštevamo
njeno pelodno produktivnost ter poleg tega še neposredno bližino sedimen-
taci j skega območja v jezeru. Uveljavljala se je le počasi in nekako
v atlantiku dosegla višek, nato ponovno upadla, se le za malo časa spet
dvignila in do časa, ob katerem se diagram konča, znova močno upadla.
Leska, ki v večini srednjeevropskih diagramov nastopa kot samo-
stojen gozdni edifikator, je morala pri nas ostati le skromna gozdna
spodrast sprva borovih, kasneje pa hrastovih gozdov. To je za dosedanje
predstave o razvoju srednjeevropske vegetacije nekaj nenavadnega.
Toda tako nizke pelodne vrednosti leske niso tu izjema, temveč opa-
žamo ta pojav v vseh naših diagramih.
Brest, lipa in hrast so v evropskih pokrajinah severno od Alp nastopili
kot naravni nasledniki leskove faze v atlantiku. Južno od Alp (Severna
Italija) in v Panonski nižini (Madžarska) se je Quercetum mixtum
uveljavil celo že prej, najbrž v borealu, torej istočasno kot pri nas bukev
in z enako silovitostjo: takoj v začetku je dosegel višek razvoja in nato
polagoma upadal (Lona, 1957, Zolyomi, 1953).
V našem diagramu sicer res opazimo, da so se vsi trije elementi QM
pojavili prav tako že zelo zgodaj, še pred holocenom, toda do samostojne
gozdne faze se niso povzpeli.
Prva vstopita v diagram lipa in hrast, šele kasneje brest. V drugih
diagramih iz tega obdobja (npr. pri Bevkah) vstopijo krivulje vseh treh
drevesnih vrst istočasno v diagram in doseže ravno brest sprva največjo
vrednost, tu pa vstopa brestova krivulja nekoliko kasneje od ostalih dveh.
Pelodna vrednost lipe je ostala vseskozi zelo nizka. To je gotovo
v veliki meri treba pripisati dejstvu, da lipa ni anemofilno drevo in je
zato slab producent peloda.
Brestova krivulja narašča le polagoma in doseže šele'ob času bukovega
viška vrednost nad 10 "/o, nato pa za dalj časa upade in se šele proti vrhu
diagrama spet nekoliko dvigne.
Hrast se je sicer počasneje uveljavljal, toda njegova krivulja kaže,
da ga niti bukev niti drugo drevje ni moglo kaj dosti prizadeti, saj ostaja
večinoma na vrednostih nad 10 "/o.
Bukev, ki se je že v kasnem glacialu pojavljala sporadično, je skozi
ves holocen popolnoma dominirala nad ostalo gozdno vegetacijo in je
zato oznaka »bukova faza« res upravičena. 2e takoj v začetku svojega
nastopa v borealu dosega njena krivulja 40 "/o, po manjšem vmesnem
upadu pa se povzpne še više in kmalu doseže 50 "/o. Takega stanja pa ne
kaže le ta diagram, temveč doseže bukev tudi v drugih diagramih že
v začetku holocena take in še višje vrednosti, ponekod celo nad 60 "/o.
Takoj po prvem višku je začela bukev upadati in se ji je v vedno
večjem obsegu pridružila jelka, katere krivulja dosega v diagramu višek
skoraj 40 ®/o. To subfazo izrazitih bukovih-jelovih gozdov bi verjetno
16
Pelodni diagram vrtine BV-1 med Notranjimi goricami in Podpečjo Pollen diagram from the bore hole profile BV-1 between Notranje gorice
na Ljubljanskem Barju and Podpeč villages on Ljubljana Moor
SERCELJ, GEOLOGIJA 8
lahko postavili že v atlantik. Skladni potek njunih krivulj kaže, da sta
ostali tudi poslej tesneje povezani in sta skupno konkurirali s QM.
Ce se sedaj ozremo nazaj na razmerje med QM v Padski in Panonski
nižini ter bukovimi formacijami v osrednjih gorstvih Balkana in jugo-
vzhodnega obrobja Alp, lahko sklepamo, da gre tu za dve vikariirajoči
gozdni formaciji: Bukev je porasla osrednje gorske dele Balkana vse do
obronkov Alp, kar lepo dokazujejo novejše ugotovitve (Gigov, Milo-
van o vie, 1960 in Gigov, Nikolić, 1959), ter seveda tudi re-
zultati raziskav v Sloveniji. Prostrane ravnine Padske in Panonske nižine
pa naj bi bile domena QM, oziroma po Horvatu (1959) že od vsega
začetka združb Querco-Carpinetuma.
Gaber je nastopil šele v času, ko je bukev že bila na tem ozemlju in
se tudi že močno razširila. Tako sliko kažejo prav vsi diagrami z našega
ozemlja. Iz njegove krivulje vidimo, da je ostal vseskozi podrejen drugim
gozdnim formacijam, niti sledu ni več o njegovi nekdanji bohotnosti
v g0ttweiškem interstadialu.
Pelod rodu Acer je v diagramu registriran le v zgornjem delu. Sicer
pa je javor že navadno slabo zastopan v vseh pelodnih diagramih, ker
je pač slab producent peloda in je njegov pelod tudi zelo slabo odporen
proti preperevanju.
Jesen (Fraxinus) se je pojavil že v borealu, nato njegova krivulja
izgine iz diagrama ter se proti vrhu spet vključi vanj. Verjetno je bil
v tem presledku precej zreduciran, da ga analiza ne registrira.
Crni gaber (Ostrya) je nastopil tudi že v borealu, v času bukovega
viška, in sicer z najvišjimi vrednostmi; kasneje njegova pelodna vrednost
polagoma upada, tako da občasno izgine iz diagrama.
Tudi v drugih palinoloških profilih z našega ozemlja lahko za holocen
ugotavljamo zelo zgodnje viške razširjenosti črnega gabra, kar se popol-
noma ujema z rezultati fitosocioloških raziskav. W r a b e r (1961) je
opisal izohrano termofilno združbo Cytisantho-Ostryetum z južno eksponi-
ranih pobočij Bohinjske kotline, kar je gotovo nekaj nepričakovanega,
toda obenem dokaz, da je bil areal Ostryon zveze še v starejšem holocenu
obsežnejši, in naj bi se bil šele v mlajšem holocenu pretrgal in razkosal.
Višek pelodnih vrednosti črnega gabra že v borealu potrjuje Wrabrovo
domnevo, da se je ta združba že tedaj naselila v tem območju.
Po F i r b a s u (1949) so najdbe peloda in lesnih ostankov črnega
gabra celo v južnem obrobju Alp zelo redke; kot zanesljive citira le svoje
ugotovitve z Ljubljanskega barja (1923), Lü di j eve (1944) iz južne
Svice, Sarntheinove (1947) s Koroške, in še nekatere. Tako bodo tudi
sedanje ugotovitve dopolnilo redkih starejših najdb.
NAP — zeliščni pelod, ki je včasih zelo važen pri interpretaciji kli-
matskih in vegetacijskih razmer, je tudi v holocenu ostal na nizkih vred-
nostih, saj nikoli ne preseže 50 "/o vrednosti celotne pelodne vsebine, ali
100 "/o AP. Res je sicer, da se skupna krivulja NAP proti vrhu diagrama
dviga, toda vrednosti nad 100 ali celo več 100 odstotkov, kakršne so
drugod normalne, nikjer ne doseže.
Krivulja trav (Gramineae) se posebno na vrhu diagrama močno
vzpne. To nam daje slutiti, da smo v času, ko se že očituje človekov vpliv
2 — Geologija 8	17
na gozdove. Povečanje odstotka peloda trav in pri drevesni vegetaciji
bora in breze kaže, da je človek že uničeval gozd. To pa se je začelo
s kovinsko dobo, kmalu po času mostiščarjev, proti koncu subboreala.
Nekako v tem času je sedimentad j a krede v tedanjem jezeru pre-
nehala in se je jezero spreminjalo v barje, ki ga je začela preraščati šota.
Ta pojav je bil, kot je videti, po vsem barju istočasen, namreč v času
mostiščarske kulture, kar bi kazalo tudi na to, da se je jezerska gladina
naglo znižala.
Eden od možnih vzrokov bi bila izredno sušna perioda ob koncu
bronaste dobe, ki naj bi bila po Par et u (1948) celo povzročila pre-
cejšnje selitve tedanjih ljudstev in njihov umik k vodam. Vendar pelodne
analize ne registrirajo kakih posebno katastrofalnih sprememb v vegeta-
ciji. Delno zato ne, ker se kratkotrajne j še klimatske spremembe niso
mogle takoj odraziti tudi v trajnejši gozdni vegetaciji, delno pa ne zato,
ker izvirajo vsi podatki iz jezerskih usedlin; bližina jezera pa je gotovo
omilila morebitne večje škode na gozdni vegetaciji vsaj v bližnji okolici.
Drug možen vzrok znižanja vodne gladine tedanjega jezera, ki ga
omenja tudi M e 1 i k (1954), bi utegnila biti posledica nenadnega znižanja
odtočnega nivoja, ki se je bil morda zaradi bujnega vodnega rastlinja
zarastel, pa ga je voda znova predrla. Seveda ne smemo izključevati tudi
najmlajše tektonike, za katero posebno prepričevalno govori ravno de-
belina tega profila.
S tem časom se torej končuje naš diagram; nadaljnji razvoj vegetacije
je možno zasledovati iz nekaterih drugih diagramov, ki se nanašajo na
dobo po usahnitvi jezera (F i r b a s , 1923, Šercelj, 1955).
Utemeljitev kronologije
Nobenega dvoma ni, da nakazuje v diagramu prikazani floristični
razvoj dve različni časovni periodi: del holocena in del pleistocena, in
sicer le würmsko poledenitev.
Razčlenitev holocenskega dela diagrama je možna že na podlagi do-
sedanjih pelodnih raziskav pri nas in še bolj pri naših sosedih, posebno
v Nemčiji. Ob tem je treba poudariti, da se horizontiranje diagramov npr.
v Nemčiji in drugih srednjeevropskih pokrajinah ne ujema z našim in se
tudi ne more ujemati. Ce namreč priznavamo dejstvo, da se je srednje-
evropska vegetacija naseljevala v postglacialni dobi iz svojih refugijev
na sever prav skozi naše ozemlje, potem moramo tudi priznati, da je
prišla najprej do tu, in šele kasneje npr. v srednjo Nemčijo. Iz tega raz-
loga se seveda nismo oprijeli Firbasovih pelodnih horizontov.
Težava glede glavnega, to je pleistocenskega dela diagrama pa je
v tem, da imamo pred seboj prvi würmski diagram iz naših krajev; iz
severnjaških pokrajin pa ga ni in ga niti ne moremo pričakovati, kajti
bile so ob časih poledenitev pod ledom ali pa so bile porasle kvečjemu
z brezgozdnimi tundrami. Od tam poznamo torej le med seboj ločene in-
terglacialne in interstadialne pleistocenske profile.
Zato se celotna evropska kronologija würmskih poledenitvenih faz
naslanja v glavnem le na geološke ter paleopedološke podatke in v pre-
18
cejšnji meri na prazgodovino človeka in njegovih kultur, manj pa na
ugotovitve paleobotaničnih preiskav, ki bi bile sicer zelo dragocene.
Ker je Gross (1958) na podlagi do tedaj znanega gradiva podal pre-
cej podrobno členitev würmske dobe ter k temu še temperaturno krivuljo,
ki se po poteku, časovnem razmerju in vseh bistvenih elementih prese-
netljivo ujema z našim diagramom, smo se oprijeli njegove razčlenitve,
čeprav seveda ne smemo popolnoma zanikati možnosti drugačne in-
terpretacije. Woldstedtova krivulja (1960) je v bistvu podobna
Grossovi, zato ne bomo navajali obeh.
Ce priznavamo neprekinjeno odlaganje sedimentpv, nosilcev v dia-
gramu prikazane vegetacije — za daljše prekinitve ali erozijo ni nobenega
dokaza — potem bomo posamezne faze uvrstili tako, kot kaže 1. tabela.
Meja med holocen om in kasnim glacialom se zdi precej trdno do-
ločena s spremembo sedimentacije: takoj ob začetku tople dobe se je
začela usedati jezerska kreda in je tako meja med glino in kredo prib-
ližna meja med holocenom in pleistocenom. Take razmere so ugotovljene
tudi v drugih profilih z Barja. Ce priznamo princip sedimentacije krede,
kot ga pojmuje limnologija (Ruttner, 1952), potem ne moremo zani-
kati, da se je začel iz jezerske vode, bogate s Са(НСОз)2, izločati sekun-
darni kalcijev karbonat takoj, ko se je dovolj ogrela.
* Absolutna starost v letih, določena v glavnem na podlagi analiz Cu.
Danes se nekateri znanstveniki spet ogrevajo za večjo starost würma. Toda,
četudi bi sie to pokazalo za resnično, nikakor ne bi porušilo same razčlenitve,
le posamezne dobe bi se propcrcionalno raztegnile.
19
z definitivnim začetkom sedimentacije krede pa sovpada tudi do-
končna prevlada mezofilnega listavskega gozda in takoj za tem bukve.
Začetek holocena je na podlagi dosti mlajšega diagrama z Ljub-
Ijanskega barja tudi -Firbas (1923) že istovetil z začetkom bukove
krivulje. To je seveda večina znanstvenikov doslej brez ugovorov prizna-
vala (Zeuner, 1952).
Tudi profila iz Klane na Hrvaškem in z Livanjskega polja, (G i g o v,
N i k o 1 i č , 1959) kažeta podobne razmere.
Na Kopaoniku v Srbiji pa je nastopila bukev celo nekoliko prej,
v preborealu (Gigov, Milovanovič, 1960). Prehod iz pleistocena
v holocen je tu določen tudi z analizo mikroflore (diatomej).
Vendar ne smemo načelno zavračati še drugega mnenja, da bi namreč
začetek holocena morali pomakniti nekoliko navzdol, v manjšo otoplitveno
periodo pred končnim upadom borove krivulje. S tem bi pa zašli v težave,
kako razložiti ponovni močni porast borovih in brezovih gozdov v naj-
toplejši dobi. K dokončni odločitvi nam bodo pomagale analize Cu.
Temperaturna krivulja ob robu diagrama kaže toplotne razmere za
tale obdobja: (letnice seveda ne gre jemati do številke natančno):
od	O do	10 000	let — holocen (G)
od 10 000 do	17 000	let — kasni glacial (F)
od	17 000 do	29 000	let W II — W III (C, D, E)
od 29 000 do	44 000	let — G0ttweiški interstadial (B)
od	55 000 do ?	let — W I (A)
Vse periode, v katerih prekorači krivulja julijsko izotermo 10° C nav-
zdol, predstavljajo stadiale, dvig nad 10° C pa pomeni interstadialno ob-
dobje, ko je mogla uspevati gozdna vegetacija. Prirejena je sicer za
srednjo Nemčijo, vendar to ni ovira, da je ne bi aplicirali tudi za naše
kraje, seveda s primerno korekturo. Po F i r b a s u poteka namreč da-
našnja polarna gozdna meja po črti, na kateri dosega temperatura dnevni
povpreček vsaj 10° C in to 60 do 70 dni na leto.
Ce primerjamo julijsko temperaturno povprečje Ljubljane za zad-
njih 100 let, ki znaša 19,7° C (M a n o h i n, 1952), ter julijsko povprečje
v srednji Evropi (Münster: 17,3, Warszawa s kontinentalnejšim pod-
nebjem. pa 18,7° C), nekako 18° C (Gross sam jemlje kraje s povprečjem
19° C), potem bomo morali korigirati krivuljo za naše kraje vsaj za 1° C.
Januarske povprečke pa bi morali po karti Gorczynskega
(Schwarzbach, 1961), korigirati celo najmanj za 4° C.
Nekako pred 10 000 leti se temperaturna krivulja močno dvigne. Ta
dvig bi v našem diagramu lahko korelirali s strmim vzponom bukove
in istočasnim naglim padcem borove krivulje. To naj bi bila torej meja
pleistocen : holocen.
Kasni glacial, to je čas med 10 000 in 17 000 leti, bomo obravnavali
kot celoto.Karakterizirata ga dve znatni ohladitvi: v mlajši naj bi bila
padla povprečna julijska temperatura skoro na 10°, v starejši pa celo na
8° C. Ti dve ohladitvi predstavljata mlajši in starejši drias, torej dva
stadiala. Dva vmesna temperaturna dviga pa naj pomenita oba intersta-
diala, allerödski in bollinški. Čeprav ju poznamo v glavnem iz severa
20
Evrope, vendar dopušča Charlesworth (1957) njuno manifestiranje
tudi v Alpah.
Ce sedaj skušamo vzporejati temperaturno krivuljo in naš diagram,
bomo sicer za naše kraje korigirali povprečne julijske temperature za
1 do 2" C navzgor (zimske celo za več); že to nam dovoljuje sklep, da je
bila v mlajšem driasu meja približno 600 m nad ravnico Ljubljanske
kotline, upoštevajoč negativni temperaturni gradient 0,5® C za 100 m vi-
šinske razlike (Schwarzbach, 1961). To stanje nakazuje dobro
opazni dvig borove in brezove krivulje; toda še vedno so uspevali tu ne
le borovi gozdovi, ampak so se obdržali tudi nekateri listavci.
Nekako pred 12 000 leti doseže Grossova temperaturna krivulja
vrednosti 15", torej pri nas skoro 17°. To je znana allerödska otoplitev.
Celo v severni Nemčiji je ta interstadial dopuščal razvoj brezovih gozdov.
V Nemškem sredogorju so segali ti gozdiči do 800 m (Beug, 1957). Isto je
ugotovil A. Bertsch (1961) za jugovzhodno Nemčijo.
Tudi iz Tirolskih Alp pri Salzburgu so znani (na višini 811 m) alle-
rödski brezovi in borovi gozdiči (Z a g w i j n, 1952). Diagram iz Roggen-
dorf a ob Donavi, ki kaže že celo mezofilne elemente: Corylus, Alnus,
Tilia in Ulmus, je Brandtner (1949) uvrstil v g0ttweiški interstadial.
Po analizah C„ (Felgenhauer, Fink, de Vries, 1959) pa se je
pokazalo, da je allerödski.
Cisto normalno je torej, da se je tudi v Ljubljanski kotlini z razme-
roma majhno nadmorsko višino in južno lego že v tem času nekoliko
močneje, čeprav začasno, uveljavila mezofilna gozdna vegetacija.
Pred allerödsko otoplitvijo pa se temperaturna krivulja giblje zelo
nizko, že pod kritično temperaturo 10". Tudi po diagramu je bila vegeta-
cija izključno borova, le 2 odstotka predstavlja smreka. To dokazuje, da
je bila ohladitev zelo ostra. Gre torej za starejši drias, ohladitev, ki je
v srednji Evropi imela popolnoma tundrsko obeležje, pri nas pa je
znižala gozdno mejo do dna Ljubljanske kotline.
Se en manjši dvig temperature je opazen pred to ohladitvijo, ko naj
bi se dvignila temperatura na 12", pri nas pa morda na 14°. To naj bi bil
bollinški interstadial. Tudi naš diagram kaže upad borove in brezove kri-
vulje, pa tudi prvi mezofilni listavci so se pojavili v tej kratki otoplitvi.
Med 17 000 in 25 000 leti se temperaturna krivulja s precejšnjim
nihanjem giblje le na desni strani; najnižja julijska temperatura naj bi
bila 5° C, pri nas torej največ 7°, kar pomeni, da naj bi bila v času naj-
hujše poledenitve gozdna meja še niže kot v Ljubljanski kotlini. Toda
pri tem le ne smemo shematično prenašati temperaturnega gradienta na
naše kraje, ampak moramo upoštevati še druge faktorje, ki gotovo niso
bili nepomembni za tedanje podnebje pri nas. Povprečna januarska tem-
peratura je v vzhodnoalpskem predgorju (C h a r le s w o r t h, 1957) zna-
šala v času zadnje poledenitve —13,7° C, povprečna julijska pa od 11 do
12° C (cf. karto, št. 212, 213).
Na take razmere kaže tudi vegetacija, saj so med drevesnimi vrstami
zastopani izrazito kriofilni elementi. Nenavadne pa so izredno nizke vred-
21
nosti NAP, in to v vseh diagramih, ki sežejo v ta čas. Take razmere so
namreč značilne za tajgo, v kateri je kljub redki poraslosti z drevesno ve-
getacijo izredno malo nedrevesnega rastja. Take razmere bi torej utegnile
biti tik pred tundro, ki naj bi prevladovala v vsej srednji Evropi.
Med 25 000 in 26 000 leti kaže temperaturna krivulja manjši in krat-
kotrajnejši dvig do 13° C, torej znatno šibkejši kot allerödski in nekoliko
močnejši kot bollinški. Tudi naš diagram registrira na globini 42 do 44 m
upad borove krivulje, istočasno pa se pojavijo skoro vsi običajni mezofilni
listavci, kar pomeni toplo dobo. Ker pa so se listavci pojavili le za malo
časa, ne kaže to na kaj večjo razširjenost, kar je obenem tudi dokaz za
manjšo in šibkejšo toplotno dobo.
To naj bi bil torej šibkejši, po G ros s u le 1.000 let trajajoči pau-
dorfski interstadial, v diagramu faza D.
Cas od 26 000 do 29 000 let je glede na krivuljo hladna doba, pa
tudi diagram kaže isto (faza C).
V razdobju od 29 000 do 44 000 let se temperaturna krivulja giblje
vseskozi nad 10° C, kar je zopet znak interstadialnih razmer. To je bil
g0ttweiški (aurignaški) interstadial, dolg po minimalnih Grossovih
cenitvah 15 000, po maksimalnih (V é r t e s, 1955) pa kar 30 000 let.
Temperaturi povpreček, ki ga kaže krivulja, sicer res ni dosegel niti
14° C, pri nas torej malo nad 15°, toda vendarle je bilo to dovolj, da so se
za dalj časa razvili skromnejši listavski gozdovi.
Tudi vegetacija, vidna z diagrama med 50 in 80 m globine, kaže po-
dobne razmere: le malo mezofilnih listavcev; edino hrast in gaber sta
dosegla precejšnje vrednosti, bukev pa zelo malo. Znatna nihanja borove
krivulje seveda niso le posledica klimatskih razmer, čeprav moramo do-
puščati precej višje vrednosti borove krivulje, kot jih poznamo v holo-
cenu, morda približno take kot v allerödu.
Iz te dobe imamo za primerjavo diagrame tudi iz sicer zaledenelih
delov Evrope; posebno na Poljskem so po zaslugi Szaferja morda
najtemeljiteje preiskali pleistocensko floro. Aurignaški profil s Krpatov
(Birkenmajer, Šrodon, 1960) je še revnejši z mezofilno floro,
pač pa bogatejši s smreko; borovec dominira seveda tudi tam.
Od 80 m globine navzdol so skoro vsi sedimenti brez peloda; zato
o njih ni mogoče trditi nič zanesljivega. Vendar je glede na grobost odlo-
ženega materiala mogoče sklepati, da se je teren tedaj zelo hitro pogrezal,
in da torej vse te plasti niso starejše od würmskih. To se zdi še posebno
upravičeno, ker je na globini 84 m ugotovljena iglavska vegetacija (Pinus,
Picea).
Ce bi namreč bila v tem času kaka faza daljšega mirovanja, bi go-
tovo morali biti v sedimentih neki sledovi interstadialnih ali interglaci-
alnih pedogenetskih procesov.
Temperaturna krivulja za dobo pred 44 000 leti, to je v prvem delu
würmske poledenitve W I, se giblje pod 10° C. S tem sta podana zanesljiva
paralela in kronološki položaj teh sicer sterilnih sedimentov.
22
Tektonika
Za bodoče gospodarstvo Barja in razumevanje seizmičnih pojavov
v ljubljanskem prostoru je poznavanje tektonike izrednega pomena. R a -
kovec je zbral doslej znane ugotovitve ter podal (1955) pregled tekto-
nike za vso Slovenijo in še posebno za ljubljansko okolico. Prav tam
obravnava tudi najmlajšo tektoniko (neotektoniko) predvsem v zvezi s po-
tresi, ki so po zgodovinskih podatkih močneje prizadeli Ljubljano v letih
1000, 1340, 1348, 1509, 1511 in 1895. Prišel je do prepričanja, da so disloka-
cije tega ožjega območja odločilne pri potresih v Ljubljani.
Toda ravno z Barja doslej ni bilo zanesljivih podatkov o tem, kdaj
naj bi se bile barske grude začele ugrezati, in kako so se ugrezale. V tem
pogledu je dala vrtina dragocen podatek: Del Barja, kjer je bila izvedena
vrtina, se je začel pogrezati (ali ponovno ugrezati) in naglo zasipati šele
v würmski poledenitveni periodi, morda celo ob koncu starejšega würma
(W I), tik pred g0ttweiškim interstadialom, pred pribl. 50 000 leti. Začetno
grezanje je bilo namreč najhitrejše in zato razmeroma kratkotrajno. Tako
intenzivno ugrezanje bi lahko primerjali z ugrezanjem Padske nižine:
pri Padovi so sedimenti mlajšega driasa v globini 26 do 30 m, od 54 do
107 m pa interglacial Riss-Würm (Marchesoni, Paganelli, 1960).
Pri Ca Marcozzi v delti reke Po pa so na globini od 182 do 522 m šele
mindelskoriški sedimenti (Paganelli. 1961).
To pomeni, da se je barska gmota ob borovniškem tektonskem jarku
morala v 50 000 do 70 000 letih znižati najmanj za 100 m, ali povprečno
za 1 do 2 metra v 1000 letih. Toda to je bil le rob, za sredino lahko
domnevamo še večje ugrezanje in temu tudi ustrezno večjo hitrost
grezanja.
Ker pa pogrezanje zelo verjetno ni potekalo in tudi danes ne po-
teka enakomerno, si moremo predstavljati, da so se tektonski premiki do-
gajali le občasno, toda so bili tedaj izdatnejši in so jih spremljali močni
potresi.
Tako bi torej ob barskih dislokacijskih črtah lahko iskali verjetni
hipocenter nekdanjih in prihodnjih ljubljanskih potresov, ki pa jih
seveda ni mogoče predvideti.
Vsekakor pa kaže ugotovitev, da je zahodna barska gruda v fazi
intenzivnega recentnega in subrecentnega grezanja, tudi na precejšnjo
potresno ogroženost tega terena. Kako je v tem pogledu z vzhodnim delom
Barja, ki naj bi se bil pričel grezati že ob koncu terciara, bo pokazala
prihodnja vrtina v tem delu Barja.
Jezerska kreda, šota in barjansko gospodarstvo
Jezerska kreda je že sedaj zelo pogosten, in ne bo dolgo, ko bo pre-
vladujoč vrhnji sediment, s katerim se bo moral človek na Barju ne-
posredno spoprijeti.
Šota, ki sedaj kot preproga leži na kredi, je dobro vezan rastlinski
pletež, ki prenaša vrhnje pritiske na mnogo večje ploskve v kredi; obenem
pa je šota še vedno toliko gosta, da ne dopušča iztiskavanja krede navzgor.
23
Toda zaradi osuševanja bo šota neizbežno skrepenela, se »pulverizirala^<
ter se stanjšala na minimum, s čimer bo tudi konec njene nosilnosti. Danes
le še red kok j e presega 2 m, toda še pred 50 leti so bila šotišča 4 do 6 m
debela (Kramer, 1905).
Kreda je, kot je znano, izredno plastična, včasih celo tekoča, kar je
popolnoma razumljivo, saj vsebuje po analizah tudi do 60 "/o vode (U h 1 i f,
1958). Zato se seveda na mestih, kjer je bila šota porezana, površje v krat-
kem izravna z drugo površino; saj bočni pritisk testaste mase ne dovoljuje
kotanj.
Iz ročnih vrtin v vzhodnem delu Braja je zelo znan 10 do 20 cm debel
vodni horizont, v katerem je kreda skoraj tekoča (od tu ni mogoče dobiti
jedra). Le-ta horizont leži v sedimentih atlanske dobe in loči kredo na dve
poli ter ustvarja med njima izredno spolzko drsno ploskev, po kateri se
zgornji del zlahka premika. Ravno drsna ploskev je bila tudi neposreden
vzrok tolikšnih težav pri začetnih regulacijskih delih Iščice v letih 1957
do 1958. Ko je bilo vodstvo gradbišča dne 3. VIII. 1958 na to opozorjeno,
je upoštevalo situacijo in prilagodilo nadaljnja dela stvarnim možnostim:
namesto močnega poglabljanja struge pod globino vodnega horizonta so
prešli na njeno širjenje.
Celo vrsto problemov še skriva jezerska kreda, ki jih tehniki še danes
ne morejo zajeti v določene formule. Do tega bodo gotovo prišli mnogo
laže in prej, če bodo čim podrobneje seznanjeni o tem, kako, kdaj in
zakaj je ta sediment nastajal.
V času, ko je Firbas proučeval šoto z Ljubljanskega barja, je
veljalo — vsaj kot je razvidno iz njegovih izvajanj — splošno prepričanje,
da je jezerska kreda glaciogena odkladnina, da je torej mikroskopski
mineralni drobir, ki prihaja neposredno iz ledeniškega področja
(Seetrübe), in ki se takoj usede, ko se voda umiri. To pomeni, da bi morala
biti kreda stara najmanj 15 000 let ter zelo suha in strnjena, saj kar-
bonatni melj zelo slabo veže vodo.
Zato je Firbas pri analizah dosledno upošteval le šoto, jezerske
krede ni niti analiziral, čeprav je imel vzorce in jih je tudi vnesel v profil.
Zanj je torej kreda pomenila pleistocen, najnižja plast šote (Torfmudde)
pa začetek holocena.
Vse to res velja za glaci ogena jezera, ne pa za ombrogena, kakršno
je bilo nekdaj Ljubljansko barje. Tudi diagram namreč v celoti negira
Firbasovo mnenje.
2e na podlagi arheoloških dognanj v zvezi z eneolitskimi in bronasto-
dobnimi mostiščarskimi naselbinami se je namreč pokazalo, da se je
kreda sedimentirala tja do 1800 ali 1600 pr. n. š. Z novejšimi pelodnimi
analizami (Šercelj, 1959, 1961) pa je bilo zanesljivo ugotovljeno, da
se je začela kreda odlagati v začetku holocena.
Zato je izključen vsak neposredni vpliv ledenikov. Ostane torej le
druga možnost njenega nastanka, da je namreč kreda kemična in organo-
gena usedlina iz tople postglacialne dobe.
Iz vsega tega vidimo, da je kreda zelo mlada barska usedlina, stara
od 10 000 do 4000 let. Postala bo vedno hujša in nevarnejša ovira barjan-
24
skega gospodarstva, saj zaradi izredne plastičnosti in znatne debeline
(5 do 10 m) ne bo prenesla količkaj večjih obremenitev.
Možnost smotrne gospodarske ureditve in intenzivna izraba pravih
barskih površin, to je zemljišč na šoti in kredi bo tedaj odvisna od več
faktorjev, katerih efekt se bo sumiral:
1.	Najmlajša tektonika izkazuje povprečno ugrezanje za 10 do 20 cm
na vsakih 100 let, ki pa se lahko iznenada tudi znatno poveča. To utegne
imeti seveda močan vpliv na vodni režim Barja, saj vemo, da ga že od
rimskih časov skušajo urediti, pa so se doslej vsa prizadevanja izjalovila.
2.	Vsa šotišča na Barju so že davno mrtva, torej ne rastejo več,
ampak nasprotno — šota nezadržno skrepeneva in se zato njene plasti
hitro tanjšajo ter se tudi s tem znižuje celotni nivo barske površine.
3.	Kolikor bi se z regulacijo Barja znižala talna voda, bi proces
zniževanja barske površine zajel še kredo, kajti zavoljo izšušitve bi se
tudi kreda zelo skrčila.
Vse to bi imelo za posledico ponovno zamočvirjen j e in bi se tako
znašli v začaranem krogu, o katerem je bilo že precej diskusije. Ce bi
z osuševanjem znižali talno vodo, bi šota skrepenela, kreda pa se osušila,
kar bi povzročilo vedno izdatnejše zniževanje barske ravnine in prej ali
slej njeno ponovno zamočvirjenje: če pa ostane sedanji vodni nivo, bo
tudi kreda ostala še vnaprej enako plastična in bo njena nosilnost toliko
manjša, kolikor tanjša bo postajala plast šotne odeje nad njo.
Preden bi se torej dokončno odločili za tako drago in tvegano rešitev
problema z nasipi, ki so bili za bistveno drugačne sedimente holandskih,
frizijskih in šlezviških obal edina rešitev, bi bilo vredno napraviti cenen
in nazoren poskus: Nekje na šotišču pri Crni vasi ali pri Bevkah bi na
ploskvi nekaj 100 m^ popolnoma odstranili šoto, tako da bi se pokazala
na površju kreda in bi s tem ustvarili razmere, kakršne bodo čez nekaj
desetletij vladale po vsem Barju. Tu naj bi se preizkušala nosilnost tal
za strojno obdelavo in tudi možnost postavitve objektov in nasipov,
kakršni so predvideni ob Ljubljanici. Struga Ljubljanice verjetno res teče
vsaj v glavnem po naplavljenih trdinskih ali sekundarno impregniranih
in utrjenih tleh, toda v vsem teku gotovo ne. Kaj bi torej imeli od večine
stabilnih objektov, če bi se jih nekaj vendarle ugrezalo ali kako drugače
poškodovalo? Na sektorju, kjer Ljubljanica prečka borovniški jarek, je 10
ali morda še več metrov krede. Ce bi tamkaj hoteli postaviti nasipe in
druge objekte na trdno podlago, bi na vsak način morali odstraniti kredo.
Toda, kako potem zavarovati objekte pred bočnimi pritiski te na pol
tekoče mase, ki se počasi pretaka in pritiska zdaj sem zdaj tja? Takih
pritiskov seveda ni moč preračunati, ne predvideti. Ali ni bil morda most
čez Iščico tudi žrtev prav teh razmer v kredi?
Ce upoštevamo vsa navedena dejstva, se zdi od predlaganih variant
ureditve Barja najboljša ta, da bi vsa zemljišča na šoti in kredi zasadili
z jelšo, za katero so to naravna rastišča (za trdinska tla imamo seveda
mnogo več izbire). Zal ta predlog vsaj za sedaj ni bil sprejet.
Jelša, ki je danes na svetovnem trgu konjunkturno blago, bi najprej
povrnila minimalne investicije, poleg tega pa bi bil to najmanj radikalen
in najmanj nevaren poseg v samo barje. S tem bi se skrepenevanje močno
25
zavrlo, šotišča bi se vsaj delno oživela, vsekakor pa utrdila in bi se
z intenzivnim priraščanjem talne organske mase kompenziralo zniževanje
terena. To bi torej pomenilo reševanje problema v sodelovanju z naravo,
ne pa dragega boja proti njej. Za barske površine bi bila to najugodnejša
rešitev, za kmetijstvo pa nam še vedno ne primanjkuje boljših površin na
Barju samem in v bližnji okolici.
Zdi se torej, da ni pravega razloga, niti gospodarskega ne, da bi
s tveganimi in dragimi operacijami za vsako ceno hoteli pridobivati
kmetijske površine na neugodnih zemljiščih, ki dajo brez vsega tega za
mnogo nižjo ceno in brez rizika enak ali boljši gospodarski učinek.
Opomba avtorja
Članek je bil napisan in predložen uredniškemu odboru leta 1961. Litera-
tura, ki je izšla po tem datumu, ni mogla biti upoštevana. Medtem pa so strati-
grafska, paleopedološka, malakološka in palinološka raziskavanja puhlice
prinesla nove rezultate, ki so močno spremenili staro členitev würma, slonečo
v glavnem na jamski stratigrafiji paleolitskih nahajališč, in pomaknili göttwiski
interstadial nazaj v interglacial.
PALEOBOTANICAL EXAMINATIONS AND THE DEVELOPMENT
OF LJUBLJANA MOOR
Almost all sediments occuring in the deepest horizons of the borehole
BV-1 were bare of pollen. From 80 m upwards pollen were present in most
of the layers. The diagram permits us to suppose that the sterile beds at
the base were deposited during the time of the first onsets of the Würm
glaciation (W I). The subsequent beds could be correlated to the Göttweig
interstadial, Würm II, Paudorf interstadial, Würm III, Late-Glacial and to
the greater part of the Holocene. These findings point to an extremely
fast subsidence of the basin (100 m within some 50 000 to 60 000 years)
and in turn to a vigorous neotectonic activity in the light of which it can
be easily understood why the territory around Ljubljana is incessantly
menaced by earthquakes.
Aut h or's remark
The present article has been written and submitted to the editorial com-
mittee in the year 1961. The newest results, yielded by the investigations of
the loess stratigraphie could not be taken in account therefore.
LITERATURA
B e r t s c h , F., 1940, Geschichte des deutschen Waldes. Jena.
B e r t s c h , F., 1942, Lehrbuch der Pollenanalyse. Jena.
Bertsch, A., 1961, Untersuchungen zur spätglazialen Vegetationsge-
schichte Südwestdeutschlands. Flora, 151. Jena.
Beug, H. J., 1957, Untersuchungen zur spätglazialen und frühpost-
glazialen Vegetationsgeschichte einiger Mittelgebirge (Fichtelgebirge, Harz und
Rhön). Flora, 145. Jena.
Birkenmajer, K. i Srodoñ, A., 1960, Interstadial oryniacki w
Karpatach. Z badañ czwatorzçdu w Polsce, 9. Warszawa.
26
Brandtner, F., 1949, Die bisherigen Ergebnisse der stratigraphisch-
pollenanalytischen Untersuchungen eines jungeiszeitlichen Moores von Inter-
stadialem Charakter aus der Umgebung von Melk a/Donau. Archaeol. austr.
II. Wien.
B ü d e 1, J., 1951, Die Klimazonen des Eiszeitalters. Eiszeitalter und Ge-
genwart L Oehringen.
C h a r 1 e s w o r t h , J. K., 1957, The Quaternary Era. London.
Drobne, F., Pavlovec, R., Sercelj, A., 1960, Nekaj analiz ter
problematika pleistocenskih sedimentov v Lokarjih pri Vodicah. Kamniški
zbornik VI. Ljubljana.
Felgenhauer, F., Fink, J., de Vries, HI., 1959, Studien zur
absoluten und relativen Chronologie der fossilen Böden in Oesterreich, I. Ober-
fellabrunn. Archaeol. austr., 25. Wien.
Firbas, F., 1923, Pollenanalytische Untersuchungen einiger Moore der
Ostalpen. Lotos, 71. Prag.
Firbas, F., 1949, Spät- und nacheiszeitliche Waldgeschichte Mittel-
europas nördlich der Alpen. Jena.
F r e n z e 1, B., 1960, Die Vegetations, und Landschaftszonen Nordeurasiens
während der letzten Eiszeit und der postglazialen Wärmezeit. Abh. math.-
naturw. Kl. Akad. Wiss. u. Lit., I, II. Mainz.
Gigov, A., Milovanovic, D., 1960, Paleobotanička analiza sedi-
menata Semeteškog jezera na Kopaoniku. Zb. Rad. Biol. inst. Srbije, III.
Beograd.
Gigov, A., Nikolić, V., 1959, Analiza polena u tresetnim sedimen-
tima Livanjskog polja (zapadna Bosna). Arhiv biol. nauka, XI. Beograd.
Gross, H., 1958, Die bisherigen Ergebnisse von Cn-Messungen und pa-
läontologischen Untersuchungen für die Gliederung und Chronologie des Jung-
pleistozäns in Mitteleuropa und Nachbargebieten. Eiszeitalter und Gegenwart,
IX. Oehringen.
Horvat, I., 1959, Die Pflanzenwelt Südosteuropas als Ausdruck der erd-
und vegetationsgeschichtlichen Vorgänge. Acta Soc. bot. Pol., XXVIII/3. Krakow.
Kramer, E., 1905, Das Laibacher Moor, das grösste und interessanteste
Moor Oesterreichs. Laibach.
M a n o h i n , v., 1952, Kratek pregled temperatur in padavin v Ljubljani
v 100-letni opazovalni dobi 1851 do 1951. Geogr. v. XXIV. Ljubljana.
Marchesoni, V., Paganelli, A., 1960, Ricerche sul Quaternario
della Pianura Padana. Rendic. 1st. sci. Univ. Camerino. I. Camerino.
Paganelli, A., 1961, Ricerche sul Quaternario della Pianura Padana.
Analisi polliniche di sedimenti torbo-lacustri di Ca Marcozzi (Delta Padano).
Rendic. 1st. sci. Univ. Camerino, II. Camerino.
P a r e t, O., 1948, Das neue Bild der Vorgeschichte. Stuttgart.
Ra kovec, I., 1955, Geološka zgodovina ljubljanskih tal. Zgodovina
Ljubljane, I. Ljubljana.
Ruttner, W., 1954, Grundriss der Limnologie.
Schwarzbach, M., 1961, Das Klima der Vorzeit. Stuttgart.
Sercelj, A., 1955, Palinološki profil kolišča pri Kamniku pod Krimom.
Arheol. v. VI/2. Ljubljana.
Sercelj, A., 1959, Prispevek k zgodovini naših gozdov. Gozd. vestn.
XVII. Ljubljana.
Sercelj, A., Grimšičar, A., 1960, Iz ledenodobne zgodovine naših
gozdov. Gozd. vestn. XVIII. Ljubljana.
Sercelj, A., 1961, Naseljevanje gozdne vegetacije v Sloveniji od zadnje
poledenitve do danes. Disert. Ljubljana.
U h lir. H., 1956, Historiat osuševalnih del na Ljubljanskem barju. I, II.
Ljubljana.
Vèr t es. L., 1956, Gruppen des Aurignacien in Ungarn. Archaeol. austr.,
XIX—XX. Wien.
W rab er, M., 1961, Termofilna združba gabrovca in omelike v Bohinju
(Cytisantho-Ostryetum Wraber assoc. nova). Razpr. IV. r. SAZU, VI. Ljubljana.
27