30 OSREDNJA TEMA: Ogroženost kačjih pastirjev v Evropi Besedilo: Damjan Vinko, Geert De Knijf, Magnus Billqvist, Roy van Grunsven, Florent Prunier in Matjaž Bedjanič Poleti je izšel nov rdeči seznam, ki vse- buje celovit pregled varstvenega sta- nja kačjih pastirjev na evropski ravni. Ugotovitve rdečega seznama so poleg prispevka k poznavanju ogroženosti te skupine žuželk v Evropi namenjene tu- di sprejemu ustreznih politik in ohra- nitvenih ukrepov za izboljšanje stanja evropske odonatne favne. Stanje ohranjenosti in ogroženosti vrst je eden najpogosteje uporabljenih kazalnikov za ocenjevanje stanja ekosistemov in nji- hove biotske raznovrstnosti. Na svetovni ravni so glavni vir informacij o nevarnosti izumrtja vrst rdeči seznami Mednarodne zveze za ohranjanje narave in naravnih virov (IUCN). Njihova merila in kategorije so zasnovani tako, da določajo relativno tveganje izumrtja vrste, uporabljajo pa jih tudi druge organizacije, države ipd. Glavni namen rdečih seznamov je katalogizirati in izpostaviti vrste glede na njihovo stopnjo ogroženosti. Ti seznami so lahko global- ni, regionalni ali nacionalni. Vrste so na- nje uvrščene v več kategorij, pri čemer so ogrožene razvrščene kot kritično ogrožene (CR), prizadete (EN) ali ranljive (VU), v ozi- ru varstva narave pa se smiselno uporablja še kategorija potencialno ogrožene vrste (NT). Za kačje pastirje sta bila na ravni Evrope doslej izdelana dva rdeča seznama, katerih pripravo je podprla Evropska ko- misija, oba v skladu z uveljavljenimi kate- gorijami in merili IUCN. Štirinajst let po prvem evropskem rdečem seznamu kačjih pastirjev sta bili na podlagi novih podatkov in analiz ponovno ocenjeni ogroženost in nevarnost izumrtja kačjih pa- stirjev na evropski ravni in na ravni 27 dr- žav članic EU. V projekt Measuring the pulse of European biodiversity: European Red List of Dragonflies & Damselflies (Odonata) je bilo vključenih vseh 146 vrst kačjih pastir- jev, doslej zabeleženih v Evropi, podrobne analize in ocene pa se osredotočajo na 142 vrst, ki se v Evropi razmnožujejo. Na pod- lagi najboljših razpoložljivih podatkov in analiz predstavlja novi rdeči seznam ključ- ne informacije o grožnjah kačjim pastirjem ter spoznanja za načrtovanje ohranjanja in določanje prednostnih nalog njihovega varstva v Evropi, zlasti seveda ohranjanja njihovih življenjskih okolij. Pri izdelavi obsežnega štiri leta nastajajočega rdečega seznama so bili uporabljeni favnistič- ni podatki iz obdobja 2000–2020. Za zadnjih deset let tega obdobja so izračunani popu- lacijski trendi vrst v najbolj raziskanih dr- žavah ali trendi pojavnosti vrst v drugih. Za oceno stanja vrst sta bili najpogosteje upo- rabljeni merili upad populacij ter zmanjša- nje geografskega območja razširjenosti in naseljenosti. Začasne ocene so bile dogo- vorjene v strokovni skupini, sestavljeni iz prvih petih avtorjev tega prispevka, nato pa posredovane zunanjim strokovnjakom, odonatologom in članom IUCN, v neodvi- sen pregled in končni dogovor. Treba je omeniti, da nastanek rdečega se- znama ni zajemal zbiranja podatkov z do- datnim terenskim delom. Ta zelo obsežen in ključen predpogoj za nastanek rdečega seznama je že moral obstajati, nekaj po za- slugi evropskega atlasa kačjih pastirjev iz leta 2015 in predvsem po zaslugi odonato- logov širom celine, ki so podatke zbrali in jih bili pripravljeni deliti. Rdečega seznama ne bi bilo mogoče pripra- viti brez sodelovanja številnih ljudi, insti- tucij in nevladnih organizacij. Ti smo pri- hajali iz 23 držav. Pri njegovem nastanku smo v vseh korakih, od podatkov in pisanja ocen do strokovnega pregleda, sodelovali tudi slovenski odonatologi. Skupno upamo, da bomo v naslednjem rdečem seznamu za obdobje 2020–2030 lahko poročali o že manj »rdečih številkah«, kot jih predsta- vljamo v nadaljevanju. Glavne rezultate prenovljenega evropskega rdečega seznama kačjih pastirjev predsta- vljajo (i) ocene ogroženosti vsake od vrst kačjih pastirjev, ki se pojavlja v Evropi, vključno z obrazložitvami ocen ter zapisi o življenjskem okolju in razširjenosti vrste, populacijah, grožnjah in potrebnih ukre- pih; (ii) osrednja publikacija, ki povzema stanje evropske odonatne favne ter (iii) do- polnjujoča publikacija, v kateri je predsta- vljen načrt za ohranjanje odonatne favne in zaobjema predlog ohranitvenih ukrepov in ciljev, ki bi jih morali za izboljšanje stanja v naslednjih 5–10 letih izvesti oz. doseči po- samezni naslovljeni deležniki. Izgradnja to- vrstnih načrtov je novost evropskih rdečih seznamov nasploh, doslej je bil izdelan le za muhe trepetavke, in je pomembna obo- gatitev prizadevanj IUCN. Načrt med dru- gim odločevalcem, upravljavcem in načrto- valcem nudi ključne napotke za ohranjanje narave, primerne aktualnim izzivom. Vse- kakor zelo pomemben (stranski) rezultat rdečega seznama pa so v mnogih državah, vključno s Slovenijo, okrepljene zmogljivo- sti in znanja, tako glede kačjih pastirjev kot izdelave rdečih seznamov, ter še bolj pove- zana evropska odonatološka skupnost. Četudi je stanje ogroženosti evropskih ka- čjih pastirjev povzeto v osrednji publika- ciji, je bistven pomen in najobsežnejši del rdečega seznama združen v ocenah ogro- ženosti za posamezne vrste, ki so prosto dostopne na spletni strani IUCN. Zaželeno je, da resno delo, bodisi naravovarstveno ali odonatološko, kjerkoli v Evropi, vklju- čuje tudi uporabo informacij iz tega poglo- bljenega kataloga. STANJE VRST Ugotovili smo, da je na evropski rav- ni od 142 vrst kar petina vseh vrst ka- čjih pastirjev ogroženih, tj. ocenjenih kot Publikacija Evropski rdeči seznam raznokrilih in enakokrilih kačjih pastirjev (Odonata) je združen izvleček ocen stanja ogroženosti evropskih kačjih pastirjev (QR-koda spodaj). Naslovnico osrednje publikacije rdečega seznama krasi španski pešče- nec (Onychogomphus cazuma), ki je zadnja za zna- nost opisana vrsta kačjih pastirjev v Evropi (2020). Poznana je le iz desetih vodotokov v Španiji in je ena od 13 vrst kačjih pastirjev, ki jo najdemo zgolj na območju držav EU. European Red List of Dragonflies & Damselflies (Odonata) Measuring the pulse of European biodiversity Geert De Knijf, Magnus Billqvist, Roy van Grunsven, Florent Prunier, Damjan Vinko, Aurore Trottet, Vittorio Bellotto, Joanna Clay, David Allen 31 A: 137 vrst kačjih pastirjev, ki se pojavljajo in raz- množujejo v državah članicah EU, glede na kategori- je ogroženosti na ravni EU (CR – kritično ogrožene, EN – prizadete, VU – ranljive, NT – potencialno ogro- žene, LC – neogrožene). Več kot tretjina vrst ima sta- tus ogroženih in potencialno ogroženih vrst. B: Kategorije ogroženosti po evropskem rdečem seznamu za vseh 142 vrst kačjih pastirjev, ki se pojavljajo in razmnožujejo v Evropi, glede na primarni izbor razmnoževalnega vodnega okolja v Evropi (CR – kritično ogrožene, EN – prizadete, VU – ranljive, NT – potencialno ogrožene, LC – neogrožene, DD – premalo podatkov za uvrstitev v kategorije ogroženosti). Med evropsko ogroženimi vrstami se jih dobra polovica razmnožuje v vodotokih južne in jugovzhodne Evrope, skoraj četrtina vrst pa v oligotrofnih vodah. kritično ogroženih (2 vrsti), prizadetih (9 vrst) ali ranljivih (18 vrst); še dodatnih 12 % (17 vrst) je potencialno ogroženih. Neogro- ženih na ravni celine je 92 vrst. Štiri vrste zaradi pomanjkanja podatkov niso uvršče- ne v kategorije ogroženosti (DD), vse te se v Evropi pojavljajo le na njenem skrajnem vzhodnem robu, v Rusiji. Stanje 137 vrst, ki se pojavljajo v EU, je podobno stanju v celotni Evropi (sl. A). Kljub rahlemu povi- šanju števila vrst, zabeleženih v Evropi in v EU, od preteklega rdečega seznama ima na aktualnem rdečem seznamu manjše število vrst status neogroženih vrst. Evidentirane aktualne grožnje kačjim pastirjem niso presenečenje, povzeto so predstavljene v osrednji publikaciji rde- čega seznama in podrobneje naslovljene v ocenah posameznih vrst – predstavljene so že bile tudi v Trdoživu (XI/1). Na ravni Evrope je kar 46 vrst kačjih pa- stirjev ogroženih in potencialno ogroženih, medtem ko je bilo na rdečem seznamu iz leta 2010 takšnih 33 vrst. Povečalo se je zlasti število vrst v kategorijah prizadetih in ranljivih vrst, celo za 50 %. Mnoge »no- ve« ogrožene vrste so značilne za vodne ekosisteme, revne s hranili, ali majhne oli- gotrofne vode. Skrb vzbujajoče je, da se je stanje kačjih pastirjev v obdobju samo desetih let tako dramatično poslabšalo. Le 53 vrst ali dobra tretjina (37 %) kaže stabilen populacijski trend na ravni celine, medtem ko je za 43 vrst (30 %) v obdobju 2010–2020 zaznan znaten upad. Trenda 13 vrst (9 %) nismo mogli določiti, dobra petina (23 %) ali 33 vrst ima pozitiven trend in širijo svoj areal. Ob izdelavi novih ocen stanja ogroženosti vrst smo spoznali, da je izrazito poslabša- nje značilno tudi za nekatere v preteklosti še pogoste in zelo široko razširjene vrste. Tako tudi navadni kamenjak (Sympetrum vulgatum), ki v marsikaterem jeziku nosi podobno vrstno ime prav zaradi svoje pre- tekle pogostnosti, marsikje postaja čedalje manj »navaden«. Zanj je bil izračunan vsaj 40-% upad števila nahajališč samo v za- dnjem desetletju. Četudi navadni kamenjak še vedno ni ena redkejših vrst v Evropi, pa je njegov upad dober primer, kako po- membno in potrebno je spremljanje stanja vseh vrst, in ne le najbolj ogroženih. PREDELI EVROPE Z NAJVEČ OGROŽENIMI VRSTAMI Največje število ogroženih vrst skupaj na določenem hidrogeografskem območju najdemo v širokem pasu približno od južne Francije do južne Skandinavije in baltskih držav, kjer živi tudi največ širše razširjenih vrst. Pomembni območji večjega števila ogroženih vrst sta tudi Sredozemlje in Bal- kanski polotok, kjer pa se redkeje pojavlja več ogroženih vrst skupaj. Tu so namreč prisotne predvsem vrste, vezane na vodo- toke, in več vrst, ki imajo razmeroma ozko razširjenost. Območja z največ ogroženimi vrstami so sicer povezljiva z ogroženostjo življenjskih okolij, pa tudi z raziskanostjo vrst. ŽIVLJENJSKA OKOLJA Z NAJVEČ OGROŽENIMI VRSTAMI Da bi bolje razumeli, katera življenjska okolja kačjih pastirjev so v Evropi najbolj ogrožena, smo posamezne vrste razvrsti- li glede na njihov izbor primarnega raz- množevalnega vodnega okolja (sl. B). Te smo poleg generalistov razdelili še v pet skupin. Vrste primarno tekočih vod smo CR NT LCEN VU CR NT LC DDEN VU 88 19 18 10 2 generalisti evtrofne vode oligotrofne vode temporalne vode "južni" vodotoki vodotoki primarno razmnoževalno okolje število vrst Dobra polovica (55 %) evropsko ogroženih vrst kačjih pastirjev je reofilnih s pretežno južno- in jugovzhodno evropsko razširjenostjo. Med njimi je svetložilni modrač (Orthetrum nitidinerve), ki se razmnožuje v vodotokih na Iberskem polotoku in nekaj sredozemskih otokih, znan pa je še iz Magreba. (foto: Magnus Billqvist) 13 53 19 9 34 14 60 50 40 30 20 10 0 32 za poenostavitev razdelili na te, ki se raz- množujejo izključno v vodotokih južne in jugovzhodne Evrope (pretežno so to vrste s sredozemsko razširjenostjo), in na vrste drugih vodotokov (v to skupino spadajo tudi vrste, ki se pojavljajo v južni in jugo- vzhodni Evropi, a ne izključno). Vrste pri- marno stoječih vod smo razdelili na tiste, ki za razvoj potrebujejo vode z razmeroma nizko vsebnostjo hranil (oligotrofne vode), ali vode, bogate s hranili (evtrofne vode). Tretjo skupino stoječih vod naseljujejo vr- ste, ki se pretežno razmnožujejo v vodnih življenjskih okoljih, ki poleti vsaj delno presahnejo (temporalne vode). Največ vrst v Evropi se primarno razmno- žuje v evtrofnih vodah, tretjina se jih raz- množuje v vseh tipih vodotokov (reofilne vrste), najmanj je omejenih na temporalne vode. Velika večina ogroženih in potencial- no ogroženih kačjih pastirjev se razmnožu- je v vodotokih južne in jugovzhodne Evro- pe (48 %) ter v oligotrofnih vodah (28 %). V drugih skupinah je ogroženih ali potenci- alno ogroženih le po nekaj vrst (sl. B). Kar 16 od 29 ogroženih vrst v Evropi je omejenih na t. i. južne vodotoke, še šest jih je potencialno ogroženih. Zlasti v juž- ni Franciji, Španiji in na Portugalskem se številne med njimi pojavljajo v istih poto- kih in rekah, za razliko od ogroženih vrst v jugovzhodni Evropi, ki so večinoma lokal- no razširjene in se ne pojavljajo sintopno. Največje število ogroženih reofilnih vrst je drobilo (fragmentiralo) in zmanjšalo v ve- likih delih celinske Evrope. Največje število ogroženih vrst, ki naseljujejo oligotrofna življenjska okolja, je v Belgiji, na Nizozem- skem, v Nemčiji, baltskih državah, v južnem delu Skandinavije in v alpskih državah. Šti- ri od njih dosegajo na Balkanu, vključujoč Slovenijo, svoj južni rob areala v Evropi. V tej skupini je več vrst, ki se pogosto po- javljajo skupaj in za katere smo samo v za- dnjem desetletju na ravni Evrope zaznali drastično izgubo števila nahajališč. Med njimi je barjanska deva (Aeshna juncea), ki je ogrožena zaradi kombinacije dejav- nikov, ki jih podnebne spremembe še po- tencirajo. Ti dejavniki, ki so podobni za večino ogroženih oligotrofnih vrst, poleg izginjanja primernega življenjskega okolja, predvsem zaradi izsuševanja, kopnenja in zaraščanja, vključujejo evtrofikacijo zaradi odlaganja dušika, manjšo razpoložljivost kisika zaradi višjih temperatur vode, pove- čano plenjenje domorodnih toploljubnih in tudi tujerodnih vrst itn. Na podlagi analiz smo ocenili, da je barjanska deva samo v zadnjem desetletju na evropski ravni izgu- bila 60 % znanih nahajališč. Predvideva se, da bo brez primernega ukrepanja ta vrsta v naslednjem desetletju izgubila še nadaljnjo polovico današnjih nahajališč. EVROPSKI ENDEMITI Med 19 evropskimi endemičnimi vrstami kačjih pastirjev je osem ogroženih, štiri so potencialno ogrožene. Največ ogroženih razširjenih prav v jugovzhodni Evropi, naj- več v Grčiji. Druga, precej velika skupina ogroženih vrst kačjih pastirjev je omejena na s hranili revne vode, zlasti na manjše stoječe vode, ki so pogosto del večjih kompleksov tovr- stnih življenjskih okolij. Nanje je vezanih sedem ogroženih in šest potencialno ogro- ženih vrst. Večina njih je bila nekoč sklenje- no razširjena od južne in srednje Evrope do severne Skandinavije, vendar se je njihovo pojavljanje v zares kratkem obdobju raz- Rezultat rdečega seznama je tudi predlog uvrstitve 19 vrst v priloge Direktive o habitatih. Med njimi je šest evropskih endemitov in štiri vrste, ki smo jih zabele- žili tudi v Sloveniji – npr. barjanska deva (Aeshna juncea) ter pasasti (Sympetrum pedemontanum) in stasiti kamenjak (S. depressiusculum; na sliki). Zanje je nujno potrebno vseevropsko spremljanje stanja. (foto: Geert De Knijf) Ogroženi rumeni kamenjak (Sympetrum flaveo- lum) je ena od devetih vrst v Evropi, ki se primarno razmnožujejo v temporalnih vodah (poleti lahko vsaj delno presahnejo). Bojazen pred nadaljnjim velikim upadom vrste je razmeroma velika, saj je v bližnji prihodnosti pričakovati še dolgotrajnejša izsuševanja njegovega razmnoževalnega okolja. (foto: Matjaž Bedjanič) Razumevanje vzrokov in procesov sprememb v populacijskih trendih in razširje- nosti vrst je temeljnega pomena za njihovo varstvo, česar se odločevalci, tudi pri nas, pogosto ne zavedajo. Upad barjanske deve (Aeshna juncea), nekdaj v Evropi široko razširjene in neredke vrste oligotrofnih vodnih ekosistemov, je bil pred- vsem v nižinah severozahodne in severne Evrope, pa tudi na Češkem, predvsem v zadnjem desetletju hiter in dramatičen. V alpskih predelih gre, kot kaže vsaj za zdaj, vrsti še razmeroma dobro. Barjanska deva dosega v Sloveniji del južne meje sklenjenega območja razširjenosti v Evropi. (foto: Geert De Knijf) Na ravni Evrope je kar tretjina vrst kačjih pastirjev ogroženih in potencialno ogroženih (46 vrst). Na območju članic EU je 30 vrst ogroženih, dodatnih 19 vrst je potencialno ogroženih. Stanje kačjih pastirjev se je v obdobju samo 10 let dramatično poslabšalo. Za več vrst smo za preteklo desetletje zaznali izgubo tudi več kot 30 % območij njihove pojavnosti v Evropi, v nekaterih državah tudi do 80 %. 33 Številne evropske države (predvsem večina članic EU) spremljajo stanje iz- branih vrst kačjih pastirjev, le malo pa jih ima organiziran sistematičen pro- gram spremljanja celotne odonatne favne. Za varstvo biodiverzitete je ak- tualno poznavanje razširjenosti vrst ključno, bistveno je tudi poznavanje populacijskih trendov in dejavnikov ogrožanja tako na lokalni, nacionalni kot regionalni ravni. Zato je evropski rdeči seznam, med drugim, tudi poziv državam in Evropski komisiji k izvedbi več raziskav in inventarizacij, zlasti za namen ohranjanja narave. evropskih endemitov najdemo na jugu Bal- kanskega in na Iberskem polotoku. Šest jih je razširjenih zgolj na območju držav EU, npr. laški in kretski škratec (Coenagrion castellani, C. intermedium) ter španski pe- ščenec (Onychogomphus cazuma). V Grčiji najdemo kar pet ogroženih evropskih ende- mitov, npr. južnega plamenca (Pyrrhosoma elisabethae) in tri grške endemite, poleg še več drugih evropsko ogroženih vrst, vključno z rumenim in modrookim stu- denčarjem (Cordulegaster picta, C. insignis) ter sredozemskim voščencem (Ceriagrion georgifreyi). Več evropskih endemitov ima razmero- ma majhno območje razširjenosti, kar pa ne velja za obe evropsko endemični vrsti, ki se pojavljata tudi v Sloveniji – velikega in povirnega studenčarja (Cordulegaster heros, C. bidentata). Ti sta na ravni celine neogroženi. Neogrožen je tudi laški stu- denčar (C. trinacriae), endemit Italije. V primerjavi s prejšnjim rdečim seznamom tako ti trije studenčarji niso več uvrščeni med evropsko potencialno ogrožene vr- ste. A njihova kategorija ogroženosti se ni spremenila zaradi dejanskega izboljšanja stanja teh vrst v Evropi – le več podatkov o njihovi razširjenosti je bilo na voljo pri to- kratni oceni, hkrati pa nobenih dokazov o večjem zmanjšanju števila populacij, in ta- ko te vrste niso dosegle strogih meril IUCN za ohranitev preteklega statusa. Takšno »izboljšanje« kategorije je doletelo tudi več neendemičnih vrst, npr. koščičnega škratca (Coenagrion ornatum). EVROPSKO VARSTVO VRST Na ravni EU se varstvo kačjih pastirjev krovno ureja z Direktivo o habitatih, ki va- ruje 17 vrst kačjih pastirjev in več habita- tnih tipov, ki so za kačje pastirje ključni. A prekrivanja med varstvenimi statusi vrst v skladu z direktivo in statusi na novem evropskem rdečem seznamu, tudi v kon- tekstu evropskih endemitov, je presene- tljivo zelo malo. Direktiva tako ne zajema varstva v Evropi najbolj ogroženih vrst, kar posledično vodi do delnega neskladja med varstvenimi potrebami in ukrepi. Rdeči se- znam v individualnih ocenah tako podaja strokovni predlog za uvrstitev kar 19 do- datnih vrst v priloge Direktive o habitatih. Od teh je 14 vrst reofilnih. Realno žal ni pričakovati, da bi lahko hitro prišli do po- litičnega soglasja glede vključitve novih vrst v priloge omenjene direktive. Zato je toliko pomembnejše, da pričnejo tako Evropska komisija kot evropske države, če z varstvom kačjih pastirjev mislijo resno, nemudoma več vlagati v aktivno izvajanje ukrepov za ohranjanje kačjih pastirjev in njihovih življenjskih okolij, kakor tudi v poznavanje njihovega aktualnega stanja. Omenjeni manko prekrivanja Direktive o habitatih in rdečega seznama pa nikakor ne pomeni, da si t. i. vrste Nature 2000 ne zaslužijo nadaljnje varstvene pozornosti. Nekatere od njih so namreč danes v Evro- pi manj ogrožene prav zaradi ukrepanja nekaterih držav v preteklosti. To v tem kontekstu ne velja za Slovenijo, kjer na po- dročju varstva kačjih pastirjev te direktive ne upoštevamo primerno (npr. nezadostno upoštevanje predpisov o vrstah s Priloge IV in neizvajanje monitoringov, s čimer smo med članicami EU v manjšini). Največ vrst kačjih pastirjev v Evropi se primarno razmnožuje v evtrofnih vodah. Med njimi so tri ogrožene, ki se pojavljajo tudi v Sloveniji: rjava deva (Aeshna grandis; levo), kovinski lesketnik (Somatochlora metallica; desno) in navadni kamenjak (Sympetrum vulgatum). (foto: Matjaž Bedjanič) Skoraj vse vrste z naraščajočim populacijskim trendom na evropski ravni so generalisti ali pa so omejene na evtrofne vode. V tej skupini najdemo številne toploljubne (termofilne) vrste, ki so v zadnjih desetletjih razširile svoje območje razširjenosti v Evropi, kot so modroriti spremljevalec (Anax parthenope; na sliki), opoldanski škrlatec (Crocothemis erythraea) in sredozemski kamenjak (Sympetrum meridionale), pa tudi več vrst, ki so (za zdaj še vedno) omejene na Sredozemlje. (foto: Aleksander Kozina) 34 EVROPSKO OGROŽENE VRSTE V SLOVENIJI Naj zavoljo dodatnega razumevanja prej opisane razdelitve vodnih okolij sprva omenimo nekaj vrst glede na razdelitev izbora primarnih razmnoževalnih okolij, ki se pojavljajo tudi v Sloveniji, in jim pripi- šemo še statuse ogroženosti z evropskega rdečega seznama. Naši vodotoki ne spadajo v skupino t. i. južnih vodotokov, niti ni pri nas prisotnega nobenega evropsko ogro- ženega generalista, zatorej so »naše« vrste razporejene le v preostale štiri skupine. Med vrstami evtrofnih vod so ranljive rjava deva (Aeshna grandis), kovinski lesketnik (Somatochlora metallica) in navadni kame- njak (Sympetrum vulgatum). Med vrstami vodotokov je potencialno ogrožen pasasti kamenjak (S. pedemontanum), med vrsta- mi temporalnih vod pa prizadet rumeni kamenjak (S. flaveolum) in ranljiv stasiti kamenjak (S. depressiusculum). Z osmimi vrstami najštevilčnejšo skupino pri nas zajemajo vrste stoječih voda z manj hra- nili. Med vrstami oligotrofnih življenjskih okolij so kar tri, ki jih v tem tisočletju v Sloveniji nismo več beležili; to so ranljivi barjanski škratec (Coenagrion hastulatum) ter potencialno ogrožena šotna deva (A. caerulea) in alpski lesketnik (S. alpestris). Od 73 vrst, doslej zabeleženih v Sloveniji, jih je na ravni Evrope ogroženih in poten- cialno ogroženih 16. Če naštejemo še nekaj v tem poglavju neomenjenih, sta na ravni celine prizadeta barjanska deva (A. juncea) in črni kamenjak (S. danae), ranljiv je bar- janski spreletavec (Leucorrhinia dubia), med potencialno ogroženimi pa sta mahov- na deva (A. subarctica) in obvodna zverca (Lestes sponsa), ki so vse primarno značil- ne za oligotrofne vode. Za nekatere kačje pastirje navkljub zasta- relemu slovenskemu rdečemu seznamu vemo, da so pri nas bolj ogroženi, kot so na ravni cele Evrope. To npr. velja za ze- leno devo (A. viridis), ki je na ravni celine potencialno ogrožena, ali nosno jezerko (Epitheca bimaculata) in rdečega voščenca (Ceriagrion tenellum), ki na evropski ravni nista ogrožena. Kakšna bi bila aktualna, v skladu z metodologijo IUCN opredeljena ogroženost kačjih pastirjev pri nas, ne ve- mo. Žal pa vse kaže, da so v le dveh dese- tletjih nekatere vrste tudi pri nas pristale na robu izumrtja ali pa so celo že izginile iz naše favne. POTREBNO JE UKREPANJE Za ustrezno varstvo ogroženih vrst so po- trebne učinkovite politike in primerno na- črtovano upravljanje življenjskih okolij ta- ko na evropski, nacionalni kot lokalni ravni. Evropska komisija mora sprejeti potrebne ukrepe za ohranjanje ogroženih evropskih kačjih pastirjev, kar vključuje prilagoditev mehanizmov financiranja za varstvo in upravljanje ogroženih vrst, sprejem pred- pisov (npr. o minimalnem pretoku vode – Vedeli smo, da so kačji pastirji zlasti glede na hitrost in obseg okoljskih sprememb če- dalje bolj ogroženi. A če primerjamo sedanji evropski rdeči seznam s preteklim iz leta 2010, opazimo znatno povečanje števila ogroženih vrst, ki je drastično – skoraj za po- lovico! Tako velikega povečanja pred pripravo novega rdečega seznama nismo pričako- vali. Vrste stoječih vod z manjšo vsebnostjo organskih hranil, predvsem barij v zahodni in srednji Evropi, so se v zadnjem desetletju nenadoma znašle visoko na seznamu ogrože- nosti. Slabše stanje je tudi pri velikem številu vrst, vezanih na potoke in reke v južni in jugovzhodni Evropi. V vsej Evropi obstaja velika potreba po ozaveščanju o stanju in potrebnem ukrepanju za kačje pastirje, ki so povezani z oligotrofnimi vodnimi življenjski- mi okolji, kakršna sta tudi obvodna zverca (Lestes sponsa; zgoraj) in barjanski spreletavec (Leucorr- hinia dubia; spodaj), in na splošno za hladnoljubne vrste. Za dolgoročno preživetje teh ogroženih vrst je treba med drugim začeti izvajati obnovitvene projekte, in to tudi na območjih, kjer imajo trenu- tno še stabilne populacije. Ključnega pomena je, da je vodnatost v tovrstnih okoljih dolgoročno stabil- na. To med drugim otežuje preživetje dreves in gr- movnic ter drugih semenk, ki vdirajo v ta prostor, in obenem omogoča obstoj šotnih mahov. Prepre- čitev plenilskega pritiska rib in tujerodnih vrst je nujna. (foto: Matjaž Bedjanič) Zmanjšanje populacij pasastega kamenjaka (Sympetrum pedemontanum) je večinoma povezano z uniče- njem ali poslabšanjem stanja njegovih življenjskih okolij zaradi povečanega odlaganja dušika in odtekanja hranil s kmetijskih površin. Za zagotovitev stabilnih populacij vrste in preprečitev njenega nadaljnjega upa- danja morajo organi upravljanja na področju kmetijstva, voda in narave v sodelovanju sprejeti sistemske ukrepe. (foto: Ana Tratnik) 35 t. i. e-flow, ohranitvi ali obnovi ravni vode v oligotrofnih mokriščih in preprečitvi vnosa hranil vanje), uveljavitev panevropskega indeksa kačjih pastirjev z izvajanjem vse- evropskega spremljanja odonatne favne, skrb za manjše stoječe vode, ki jih Vodna direktiva ne zadeva itn. Po vsej Evropi je treba zmanjševanju populacij na robu skle- njenega območja razširjenosti v Evropi in izoliranim populacijam posvetiti takojšnjo pozornost. To še posebej velja za najbolj ogrožene vrste na evropski ravni in ogro- žene evropske endemite. Poleg na Evropski komisiji je odgovornost tudi na evropskih državah – te morajo po- leg nacionalno ogroženih vrst prevzeti skrb tudi za evropsko ogrožene vrste, ki se poja- vljajo na njihovem ozemlju. To pa ne sme vključevati le s tem povezanega varstva in načrtovanja na papirju, temveč tudi ustre- zno izvajanje in uveljavljanje (že tudi obsto- ječih) predpisov in potrebnih ohranitvenih ukrepov. V tem znova peša tudi Slovenija, kjer bi država morala nemudoma začeti več vlagati v poznavanje stanja biodiverzitete, kakor tudi v aktivno izvajanje strokovno argumentiranih ukrepov za ohranjanje vrst in njihovih življenjskih okolij. Ukrepi, ki se jih pri nas tudi v nekaterih evropsko finan- ciranih projektih izvaja za kačje pastirje in druge vrste »na pamet«, namreč brez po- znavanja izhodiščnega stanja kot nato tudi brez preverjanja učinkovitosti po izvedbi, pogosto končajo v kategoriji neracional- nega trošenja davkoplačevalskega denarja brez želenega učinka! KAČJI PASTIRJI KOT BIOINDIKATORJI Pri izvajanju varstva kačjih pastirjev se mo- ramo osredotočati predvsem na ohranjanje njihovih življenjskih okolij. Tudi sicer nam, tako v Evropi kakor tudi v Sloveniji, že v splošnem manjka ekosistemskega pristopa k varstvu narave. Kačji pastirji so zaradi občutljivosti na ka- kovost življenjskega okolja, raznolikih in razmeroma dobro poznanih ekoloških zah- tev posameznih vrst ter amfibijskega življe- nja (ličinke v vodi, odrasli na kopnem) zelo uporabna bioindikatorska skupina. Omo- gočajo nam oceno okoljskih sprememb ter stanja življenjskih okolij in so primerni tudi pri izdelavi modelov za oceno vplivov potencialnih sprememb v okolju. So tudi dober kazalnik za spremljanje podnebnih sprememb in ugotavljanje njihovih vplivov. Če je še kdo kje morda dvomil – tudi kačji pastirji nam že sporočajo, da v našem okolju in naravi prihaja do velikih negativnih spre- memb. V vseh teh ozirih je pričujoči rdeči seznam tudi širše poveden in uporaben. NACIONALNI RDEČI SEZNAMI Tako rekoč sočasno, a vsebinsko nepovezano z evropskim rdečim seznamom, je v Grčiji nastajal nov nacionalni rdeči seznam, ki med skoraj 11.500 ocenjenimi vrstami vklju- čuje tudi kačje pastirje. Tudi ta je izdelan v skladu s kategorijami in merili IUCN. Grči- ja sicer z vidika odonatne favne ne spada med bolj sistematično raziskane članice EU, vendarle pa se je z nastajanjem njihovega seznama zgodil (pre)porod nove generacije grških odonatologov. S prenovo nacionalnih rdečih seznamov, ki so v pristojnosti in od- govornosti posameznih držav, že začenjajo ali pa ta že poteka še v nekaterih državah, npr. na Švedskem in v Avstriji. Evropskemu rdečemu seznamu bi morala slediti posodobitev nacionalnih rdečih seznamov. To še kako velja tudi za Slovenijo, saj obstoječi nikakor ne odraža dejanskega stanja ogroženosti kačjih pastirjev pri nas (kot tudi drugih živali, rastlin in gliv). Ker so bile strokovne podlage za slovenski rdeči seznam izdelane pred več kot dvema desetle- tjema, je posodobitev rdečega seznama nujna, zlasti glede na hitrost in obseg okoljskih sprememb, ki se zrcalijo v ugotovitvah evropskega rdečega seznama. Za posodobitev nacionalnega rdečega seznama je potrebna kakovostna inventarizacija celotne odona- tne favne, ki bo služila kot podlaga za pravilno naravovarstveno vrednotenje in upra- vljanje naše naravne dediščine ter bo osnova za spremljanje sprememb in uspešnosti naravovarstvenih ukrepov v prihodnjih letih. Ogrožene vrste v Sloveniji v skladu z Zakonom o ohranjanju narave določi minister, pri- stojen za naravo, ki vrste na podlagi strokovnih podlag, za katere je kot del javnih služb odgovoren Zavod RS za varstvo narave, uvrsti na rdeče sezname s predpisom. V okviru prenovljenega evropskega rdečega seznama kačjih pastir- jev so kot osrednji izdelki nastale ocene ogroženosti vsake od 146 vrst kačjih pastirjev, ki se pojavlja v Evropi (QR-koda), ter publika- ciji Measuring the pulse of European biodiversity: European Red List of Dragonflies & Damselflies (Odonata) in Moving from Assessment to Planning for Threatened European Dragonflies, ki ju je izdala Evrop- ska komisija. Žal vse kaže, da so v le dveh desetletjih nekatere vrste kačjih pastirjev tudi pri nas pristale na robu izumrtja ali pa so celo že izginile iz naše favne. Evropsko prizadetega črnega kamenjaka (Sympetrum danae), ki na- seljuje močno zaraščene večje stoječe vode z barjanskim značajem, smo v Sloveniji nazadnje zabeležili leta 2011. Vemo, da smo v Sloveniji doslej zabeležili 73 vrst kačjih pastirjev, a koliko od teh jih pri nas še živi, ne vemo – o tem smo poročali v Trdoživu (XI/1). Stanje se od takrat ni izboljšalo. (foto: Magnus Billqvist)