šolsko glasilo
OSNOVNA ŠOLA
MIKLAVŽ
PRI ORMOŽU
$ PODRUŽNICO KOG
Klopotec
Številka 10
letnik 2015
Spoštovani bralec/bralka!
Leto se bliža koncu. Spet je napočil čas za šolsko glasilo. Kaj vnesti v njega? Katero temo izbrati tokrat? Po preudarnem premisleku se mi je utrnilo - pa saj vendar učenci ustvarjajo celo šolsko leto, pri pouku samem. Ustvarjajo najrazličnejša besedila, slike, fotografije ... Zakaj jih ne bi delili? Zakaj bi izdelki vedno viseli le v učilnicah? Ravno zaradi tega ali prav zaradi tega smo se odločili, da v letošnjem Klopotcu predstavimo delo učencev pri samem pouku. Učenci so zelo zagnani, zabavni, ustvarjalni, izvirni. V prvem delu so predstavljene pesmi, ki navadno nastajajo po prebiranju pesmi naših in tujih avtorjev, v drugem delu pa prozna besedila, ki jih učenci prav tako ustvarjajo na podlagi doživetij ob branju najrazličnejših besedil. Vse skupaj je začinjeno z likovnimi prispevki. Uživajte ob prebiranju njihovih besednih mojstrovin.
Saša Lačen; prof. stj.
Klopotec
Kaj je to? To je knjiga z besedami in slikami. Vsako leto tu pri Miklavžu dobimo ga, vse od prvega pa do zadnjega razreda.
Klopotec samo pri nas dobiš in zato najboljši je!
Nejc Bohinec, 5.a
Avtor naslovnice: Leon Panič, 8.a
Glažek nesmrtnosti
Pride glažek nesmrtnosti, z žepa vzame glažke tri.
V prvem glažku kruta smrt, v drugem glažku božja smrt, v tretjem pa življenje je, polno radosti in sreče te.
Mimo pride sultan zlat.
Vpraša ga: »Kaj imaš?«
Jaz imam glažke tri in vsi trije so čudežni.
Prodan ti jih za krave tri, damaščanko eno pa bot sva si.« »Najprej jih poskusi ti!«
»Ne, ne, ne, raje vi!«
On nagne glažke tri, sultan vzame damaščanko in mu glavo odrobi.
Sultan zdaj ima glažke tri,
Glažek pa mrtev v jarku leži.
Luka Puklavec in Marko Arnuga, S.a
Glažek nesmrtnosti
Stari Francelj čaka tam pod lip’co, misli čudne misli o življenju, na mizi mu glažek stoji, on na klopci sedi in si sladkega vinca želi.
K njemu pride Gregor, ranocelnik, k njemu stopi coprnica Pehta, pouči ga vaški norček Palček.
Stopi k njemu Gregor, ranocelnik.
»Kaj mi daš, da bom imel poln glaž?«
»Dam ti vinca sladkega, da ne bo življenja kratkega.«
Stopi k njemu coprnica Pehta.
»Ne poslušaj ga, zdravnika, ki te z lažmi pika.
Rajši spij moj napoj, ki te ne bo odpeljal v boj.«
Pride vaški norček Palček.
»Kaj mi boš pa ti povedal?«
»Veš, kaj je čista resnica?
Dobrota je edina pravica.«
Matej Novak in Adrijan Trstenjak, S.a
Smeh
Smeh je smeh smeh smeh zato smeh ni smeh smeh je smeeeeh smeh je zdravilo, ki te osreči.
Eva Rakuša, 4.a
vjrTEc KoCK|CA


Zmagovalno delo natečaja
Logotip in ime vrtca Miklavž pri Ormožu
Avtorica: Špela Polanec, 3. razred
Trgovina v nedeljo
Trgovina v nedeljo kupuje le zase, saj bo pripravila pa rti za klobase in zase.
Pripravila jim bo vročo kopel, da jih bo ocvrla in nato požrla.
Klobase so slišale za ta načrt,
hitro stekle proč,
nove hlače naredile,
k mami so se skrile,
nato pa hitro hop in hop,
v lonec so skočile in samomor naredile.
V ponedeljek so se vrata odprla in trgovina v nebo se zamišljeno je zazrla.
Kevin Salajster, Sara Horvat, Tina Zadravec, Larisa Vočanec, 6.a
Ljudem
Ko je jesen,
bi tudi jaz letel
kot ptice na jug,
ne zato ker prihaja zima,
ampak ker seje začel POUK!
Vrzi telefon v koš za smeti in pojdi metat na koš za ljudi!
Eva Pesrl, 5.a
Ogromno igric bi rad igral, filmov gledal in knjig prebral.
Ogromno je tega, ne samo en čas in en sam samcat jaz.
A/eš Majer, 5.a

'Cev. axv
ll yMnx -^sv-eJb. jt*
JL< -VC	Jkr^t X*s "
J*L &tK,	M-trru^i^/	S^c,
/U>-	^	'
/W>v»^/hv^U>	1
-+l/*(jLiT a< z-vrrČt.
Ka -p-ti.	/kut,
^ a>vČ /rX ATft< ^


Semaforji ponoči
Semaforji ponoči niso nori, ker mimo ne vozijo motorji.
Ves čas utripajo in selfije slikajo.
Ponoči z DJ-em imajo pa rti in DJ-ju je ime Marti.
Ko je noč,
utripajo na vso moč.
Lia Vaupotič, Miha Lukman, Edip Saliji, Nina Bogša, Timotej Ritonja, Tilen Vogrinec, 6. a
Železniška postaja ponoči
Železniška postaja, le kje se nahaja?
Posebno ponoči veselo poskoči.
Je taka ta teta, se rada igra, z vagoni tam doli res rada gara.
Veselo v daljavi spet nekaj zalaja, spet se po njej vlak kak sprehaja.
Po rajanju pa spet spat že hiti, da se spočita zjutraj zbudi.
Teja Glavica, Rudi Zadravec, Klemen Cimerman, 6. a
Nadaljevanje Kralja Matjaža
In zakriči:
»Zbudi se zaspanec ti!«
Ob tebi up drhti in ljudstvo po tebi hrepeni.
Turki spet napadli so in že spet zmagujejo.
Brada devetkrat se ovila je, tebe prebudila je.
Izjužne na zahodno smer, malo sem malo tja, zmaga bo zdaj naša ta!
Tina Zadravec, Sara Horvat 6. a
Kralj Matjaž
Ko kralj Matjaž zbudil se je, vsem oddahnilo je.
Vsi so bili veseli, zvečer zabavo so imeli.
Ko kralj Matjaž zavladal je, mir v deželi postal je.
Žiga Novak, Kevin Salajster, 6. a
Oj, poglej to lepo našo Šolo, kjer se učimo mi.
Koliko znamo in se tudi igramo.
O, glej, koliko že znam. Ampak ko
Gremo na počitnice, pozabim na njo, vendar se rad vrnem.
Manja Medved, 4. b
olou
fZXD
UoZ/Z^,
s
/Y\/yjjXA/rn# rdkbr ^acjta . hm/' /7la^ /7ruax^yru litjaj mit
A	UtVKftU rru. XČA^m^
3t<r ^cd/^nic. ■5.Xr
MOJA USTRAHAVANKA1
Urno se pobereš Stran od tukaj daleč.
Ta ki straši te in avno tedaj pride neka reč A jaz mu kričim pojdi preč. Hiša polna je strahov,
A ko pade mrak hišo stopi strah.
Anita iz hiše zbeži Na konec ulice odhiti K prijateljici hiti Anja, brž strah me lovi!
3t<f
S. Jr
V šolo in domov
Po koncu druge svetovne vonje, oktobra leta 1945, sem vstopila v 1. razred sedemletne osnovne šole Miklavž pri Ormožu, kamor sem od tega dne naprej hodila vsak dan do konca šolskega leta 1951/52, ko sem zaključila tri razrede nižje gimnazije. Od doma v Vuzmetincih do šole sem prišla v dvajsetih minutah.
V	obratni smeri je trajala pot tudi dve uri ali več.
Nekaj časa po vojni je moja pot v šolo vodila po območju, kjer so levo in desno kukale iz trave mine. Preden je bil teren razminiran, je bilo kar nekaj smrtnih primerov. Še leta potem mi je bilo ob pogledu na ostanke oblačil ponesrečenih, ki so visela z vej drevja ob poti, tesno pri srcu.
V	šolo smo otroci po koncu druge svetovne vojne z redkimi izjemami hodili od snega do snega bosi - čevlje smo imeli samo pozimi, ko je bilo snega mnogo več kot danes. Vem, da smo komaj dočakali 25. marec, ko
je »Marija zemljo odklenila« in ni bilo več nevarnosti, da bi se prehladili. Včasih smo gazili do riti, do kolen pa itak. V šolo smo prišli premočeni. Nekateri otroci so imeli do šole tudi uro hoda. Ne spomnim se, da bi se v šoli sezuvali in tako smo v klopeh sedeli po pet šolskih ur v mokrih čevljih. V noge nas je zeblo in imeli smo hudo ozeble prste na nogah. Učilnice so grele visoke lončene peči na drva oz. premog in res toplo je bilo samo blizu le-teh. Lahko si predstavljate, kakšen zrak je moral biti v učilnici ob vseh sušečih se oblekah in čevljih!
Na poti domov smo na Rozmanovi trati zelo radi igrali med dvema ognjema. Naredili smo žogo iz cunj, kajti o usnjeni žogi (plastika še ni obstajala) smo lahko le sanjali. Še šola jo je dobila le na naročilnico. Naša žoga je bila zelo težka, vendar mehka in zadetek ni bolel. Da ne govorim o tem, da si jo z lahkoto ujel.
Ne spomnim se, da bi v moji mladosti obstajal izraz »prosti čas«. Če bi me kdo takrat vprašal, kaj delam v »prostem času«, bi ga debelo gledala. Prosti čas sem si pač vzela in si rekla: »V najboljšem primeru bom doma poslušala pridigo, zdaj je pa le luštno.«
Mamika mi je grozila, da me bo nekega dne prišla iskat s šibo. Grožnje nisem jemala resno, saj sem vedela, da bi si težko vzela čas za kaj takega. Na mojo veliko grozo pa sem jo nekega dne med našo igro zagledala, kako se nam bliža. Roke je držala za hrbtom. Jasno mi je bilo, kaj skriva. Nisem se bala udarcev, ampak sramote biti tepena pred prijatelji. Pobrala sem šolsko torbo in ji šla naproti, saj bi bilo brez pomena pobegniti. In potem sva šli - jaz spredaj, ona pa za mano in vsake toliko me je z dolgo rozgo »šmicnola« po riti. Molila sem, da bi srečali čim manj ljudi. No, glede tega meje bog uslišal. Kot da Šeška nje ni bilo dovolj, mi je še celo pot do doma pridigala. Ne spomnim se, koliko časa je ta izkušnja zalegla. Za vedno ne.
Ko smo se v 2. ali 3. razredu nižje gimnazije (kar bi bil današnji 7. ali 8. razred osnovne šole) navdušili za odbojko, smo si po pouku izprosili žogo pri ravnatelju Horvatu. Žogo je hranil
doma - z družino je stanoval v hiši zraven šole. Igrišče za odbojko je bilo na travniku za šolo. Tam smo tudi telovadili. Po žogo sem ponavadi šla jaz. Bilo je kar zoprno, saj sem ravnateljevo družino dostikrat nadlegovala, ko so bili ravno pri kosilu.
Sanke, smuči? Res dobre sanke (podkovane z »železno šino«), ki so dobro »šle«, so bile redke. Vozili smo se s »kvočkami« - dve zbiti deski s sedežem za enega. »Letele« so slabo. Naš atekje dal sanke delat kolarju. Ker niso bile podkovane, so dobro drsele le po večji strmini in po zamrznjenem snegu. Sploh pa se za deklice ni spodobilo sankati se, da o smučanju sploh ne govorim. Smuči so si fantje »skuhali« v kotlu - odžagane late so dolgo kuhali, nato pa jih v primežu upogibali, pribili jermen in je bilo. Če je preveč »letelo«, si pač izskočil ali pa padel.
Tu in tam pa smo si le dali duška. S Kajžarja se je krasno sankalo v smeri proti Vuzmetincem oziroma proti Miklavžu. Prometa v tistih letih skoraj ni bilo. Da bi se zaleteli v avto - možnost 1: 100. Dan ali dva po novo zapadlem snegu -čudovito! Na žalost smo imeli na voljo največ dva dneva, kajti potem seje cestna služba zganila in
cesto »pošodrala«. Spomnim se, da smo si dvakrat ali trikrat na poti iz šole pri Lahovih ali Rubinovih izposodili prave sani, ki so bile narejene za kravjo vprego in temu primerno nerodne in težke. Težko jih je bilo voditi. Kakih pet otrok se nas je natrpalo nanje. Šlo je do prvega ostrejšega ovinka, potem pa v sneg. Smeha in vrišča na pretek. Kaj nas čaka doma? Na to smo začeli misliti malo pozno. Domov smo prišli čisto premočeni. Kdaj natančno nas je obnorel šah, ne morem reči. Niti, kateri od učiteljevje bil »kriv« za to. Šah je bil seveda aktualen pozimi. Tako kot usnjena žoga nam tudi komplet šaha ni bil dostopen. Šola ga je dobila na naročilnico, »privatnik« ga ni mogel kupiti, saj jih v trgovinah ni bilo. Jaz sem si naredila šah iz risalnega papirja - polja in figure, ki sem jih narisala na okrogle papirčke v velikosti današnjega dvoevrskega kovanca. Igrati s takim šahom je bilo nerodno -ampak v sili vrag še muhe žre. Tudi medšolska tekmovanja smo imeli. Tako kot med dvema ognjema in odbojka me je tudi šah
za nekaj časa obsedel in domov sem prihajala z dvo- ali večurno zamudo. Doma pa se mi je že »vo-jka namakala«. Otroci namreč tudi pozimi doma nismo sedeli brez dela: luščenje fižola, česanje perja in podobna opravila so bila vedno na razpolago. Svoj prvi šahovski komplet pa sem si kupila razmeroma pozno - bila sem že v službi. Igrala pa ga že nekaj let nisem.
Zelo rada sem hodila v šolo. Poletne počitnice so se mi zdele neskončno dolge. Otroci smo morali po svojih močeh pomagati pri delu doma, v šoli smo si pravzaprav odpočili. Bila sem dobra učenka. Želela sem si nadaljevati šolanje, vendar je bila mama zelo proti temu. Odkar pomnim, sem si želela postati učiteljica, kar mi je potem po nekaj življenjskih ovinkih tudi uspelo.
Ivanka Sokolov
(rojena Novak)
Spomin na osnovno šolo Miklavž pri Ormožu
Osnovne šole se bom spominjala predvsem zaradi stvari, ki sem jih ušpičila ali bila kakorkoli povezana z njimi.
Veliko bedarij mi bo za vedno ostalo v spominu, prav zagotovo pa se bom vedno spominjala svojega zadnjega dne na Kogu. Takrat nas je bilo v razredu sedem učencev. Vedno je veljalo pravilo, da smo punce bolj poredne od fantov.
Kakorkoli že, zadnji dan smo skovali načrt, kaj bi ušpičili. Fantje niso bili ravno za to, nasprotno smo bile punce takoj za.
Učiteljic smo rekli, da bi ji radi pospravili kabinet z oblačili. Ker je privolila, smo se vse nasmejane odpravile v kabinet. Fantje pa so na hodniku stražili, da ns pri »lumpariji« ne bi dobil kakšen učitelj. Medtem ko smo »pospravljale« kabinet, sem opazila vrata, pred katerimi je bila velika roža. Opazila sem,
da so zaklenjena. S skupnimi močmi smo odmaknile rože ter odklenile vrata. Pred nami so se pojavile strme stopnice in kar nekaj časa smo potrebovale, da smo ugotovile, da te stopnice vodijo na podstrešje. Z Ano sva se prvi povzpeli, a sva že po nekaj sekundah obupali, saj sva zagledali gromozanskega pajka.
Za nama je šla na vrh Aneja. Ko se je vzpenjala, je pritekel Tadej in povedal, da prihaja učiteljica. Od strahu smo Anejo zaprle na podstrešje - še ključ smo obrnile. Ko smo se obrnile, je v kabinet že stala učiteljica. Bila sem prestrašena. V tistem trenutku sem d groze izjavila, da se pogovarjamo ženske stvari in naj gre učiteljica ven. Ana, ki ni razumela, da sem se hotela učiteljice znebiti, je rekla, da lahko ostane, saj je tudi ona ženska.
Še predenje učiteljica uspela oditi iz kabineta, je za vrati nekaj zaropotalo. Začela sem kašljati, da ne bi slišala ropota. Uspelo je! Učiteljica je odšla, me pa smo Anejo spustile iz stopnišča v kabinet. Za tisti dan smo imele dovolj lumparij.
Naslednje leto smo prišli v 6. razred v Miklavž, naslednjim dogodivščinam naproti. Osnovne šole se bom spominjala tudi zaradi sošolcev, ki so moji najboljši prijatelji.
Maja Vizjak, 9. a
Česa se bomo najbolj spominjali na osnovni šoli Miklavž
skrivanja po VVC-jih laganja
zbiranja opravičil pri razredničarki
opravičevanja zaradi preveč preživetega časa s punco
skrivanja med prostimi urami
šole v naravi
»delanja bedarij«
prijateljstva
sladkanja med poukom skrivanja v garderobah metanja letal v arhiv najboljših sošolcev »parčkanja«
skrivanja Žana za zavesami podajanja sladkarij med poukom
učenci 9. a
Mojih 9 let na osnovni šoli Miklavž pri Ormožu
Najlepše mi je bilo v prvem razredu, ko sem stopil skozi vrata v razred. Bil sem s starši in bratom. Prvi dan mi je bil tako všeč, da sem mislil, da bodo vsa leta tako lepa. NAPAČNE MISLI! Verjetno meje zavedla torta, ki smo jo dobili.
Zabaval sem se do tretjega razreda, potem so se začele ocene. V četrtem razredu mi je bila najboljša šola v naravi. Šli smo na morje z bodočimi sošolci s Koga. Takrat se nismo razumeli - z Anejo sva se ves čas tepla.
V	sedmem razredu smo šli v CŠOD V Bohinj. Zelo radi smo tekmovali s Celjsko šolo, saj smo menili, da so navadni meščani, ki nič ne znajo. Tako je tudi bilo. Sedmi razred ni bil samo dober, bil je tudi najslabši. Sredi leta sem izvedel, da se mora moja najboljša prijateljica Ivana prepisati na drugo šolo. Bil sem zelo žalosten. Z Ivano sva se dogovorila, da bo naslednjih pet mesecev najboljših.
Delala sva bedarije, lagala učiteljem, kradla piškote, ki sojih pekli za novoletni koncert...
V	osmem razredu smo bili v šoli v naravi v Libeličah. Šli smo skupaj z devetim razredom. Zelo smo se zbližali.
Bilo mi je všeč, da smo dobili novo sošolko Manjo, ki je k nam prišla iz Ormoža. Ko so se nam pridružili sošolci s Koga, se nismo preveč razumeli. Maja je bila zaljubljena vame, meni pa to ni bilo všeč. Kasneje sva celo postala par, vendar sva se hitro skregala. Skoraj vsako leto smo dobivali in izgubljali sošolce. Bilo je kar napeto.
Po CŠOD-ju je sledila predaja ključa. Predajo smo opravili in zdaj smo v devetem razredu.
Rad bi povedal še več, vendar vsega ne morem. Teh devet let na tej šoli je bilo super.
Blaž Zadravec, 9. a
Moja leta na osnovni šoli Miklavž s podružnico Kog
Svoje šolanje in spoznavanje vseh učiteljev sem pričela v šolskem letu 2006/2007 na Kogu. Takrat nas je v 1. razred vstopilo 7 brihtnih, navihanih, zabavnih učencev.
V vseh petih letih smo na Kogu marsikaj ušpičili. Najbolj mi je ostal v spominu 5. razred. V odmorih smo se igrali razne namišljene igre, ki smojih tudi imenovali - zdravniki, sendviči itd. Tisto leto je bilo naše zadnje na Kogu.
Naslednjo jesen smo se odpravili na malo večjo, množično šolo k Miklavžu,
kjer smo dobili tudi 14 novih sošolcev. Sprva se nismo preveč družili, ker smo bili sramežljivi. Bili smo tudi ljubosumni drug na drugega, velikokrat smo se sprli. Komaj na koncu 7. razreda smo postali pravi prijatelji. Začeli smo delati tudi večje bedarije.
V vseh devetih letih šolanja sem doživela veliko lepih trenutkov -šole v naravi, izleti, dejavnosti. Sodelovala sem tudi na veliko tekmovanjih, na katerih sem občasno tudi kaj dosegla.
OŠ Miklavž mi bo ostala v zelo lepem spominu, po dobrih učiteljih, sošolcih, prijateljih, pa tudi po simpatijah.
Amalija Ozmec, 9. a
Obdržal sem skrivnost zase
Lani so bile poletne počitnice zelo zanimive. V slami sem nekaj našel.
V skednju imamo velik kup slame. Na njega je zanimivo plezati in se spuščati z njega. Ko sem splezal nanj, sem slišal mijavkanje. Sledil sem glasu in prišel do treh malih muckov. Vsi so že gledali. Eden je bil črno-bel, dva tigrasta. Vsi so bili kot tople kepice puha. Sesali so še mleko pri mami. Stari so bili približno dvajset dni. Nikomur nisem povedal zanje, ker smo doma že imeli šest malih muckov.
Bal sem se, da bi jih komu podarili ali jih ubili. Vsak dan sem jih gledal in hranil. Ko so malo zrasli, sem zanje povedal bratu. Tudi on je bil za to, da jih ne izdava.
Skupaj sva jih hranila. Najraje so jedli Poli klobaso. Mucki so hitro odraščali. Hodili so vedno dlje in dlje. Nekega dne so prišli že do hleva. Do tja jih je pospremila njihova mama. Tam so pili mleko in moj oče jih je opazil. Takrat sva z bratom izdala najino skrivnost.
Mucki so bili vsem tako pri srcu, da smo jih obdržali. Tigrasta muca ima letos že mladičke.
Luka Orešnik, 5. b
Noč čarovnic
Nekega dne sem bila zunaj in sem prižgala svečo v buči. Prišla je noč in sem se šla kopat. Preoblekla sem se v pižamo.
Zvečer sem gledala televizijo. V filmu je nastopala čarovnica. Ura je bila polnoč in šla sem spat. Nisem mogla spati, ker meje bilo zelo strah.
Oblekla sem si bundo in šla ven. Zunaj je bilo zelo megleno, zato nisem ničesar videla. Odpravila sem se na sprehod in bilo me je zelo strah. Pes Piko je preskočil ograjo,
jaz sem mislila, da je čarovnica. Pikija sem zaprla v uto in nadaljevala pot. Pot je bila strašna in naenkrat je priletela čarovnica. Čarovnica je bila zelo grda in hudobna. Približala se mi je, jaz sem ji ušla in se ji skrila za grmovje, ona pa je odletela nazaj v svojo deželo.
Nato sem odšla v hišo, se preoblekla v pižamo in šla nazaj v posteljo.
To je bil zelo strašen večer in komaj čakam, da pozabim nanj.
Lea Štrman, 4. b
-AVT-
Avto smo oprali v avtopralnici in odpravili smo se na morje. Na avtocesti se nam je pokvaril avto in poklicali smo avtovleko. Avtomehanik je popravil avto. Avto smo prodali in si kupili avtodom. Na morju smo si kupili čokoladice na avtomatu in narisali vsak svoj avtoportret.
Luka Orešnik, 5. b
Kakšen čudovit dan
V soboto smo se z družino odpravili na Bled. Zbudili smo se ob 6. uri zjutraj in se z avtobusom odpeljali ob 7. uri.
Ko smo prispeli na Bled, smo izstopili z avtobusa in šli na zajtrk. Ko smo se najedli, smo se sprehajali. Videli smo pešce, tekača, pletnjo in še veliko drugega.
Po kosilu smo se peljali s pletnjo. Peljali smo se okrog cerkve. Po vožnji smo šli na ogled kraja in si kupili sladoled.
Ob 17. uri je prišel avtobus, ki nas je odpeljal domov.
Ko se stopila na domače dvorišče sem vzkliknila: »Kakšen čudovit dan!«
Lea Polanec, 4. a
Nato smo se odpravili na kosilo. Jedli smo ob vodi. Bilo je zelo lepo, saj smo lahko opazovali pletnje. Jedli smo juho z jurčki, ocvrto meso in solato.
Športno srečanje s šolo Stanetinec
V torek, 30. 9. smo imeli športni dan. Z učiteljicami smo se odpravili k meji. Tam smo počakali učence iz Stanetinec.
Skupaj z njimi smo se odpravili nazaj v šolo. V šoli smo spili čaj in se po-
sladkali s pecivom. Potem smo se z njimi igrali in pogovarjali. Učiteljice so nam v telovadnici naredile poligon.
Razdelili smo se v pet skupin. Po poligonu smo se tretji, četrti in peti razred odpravili na kosilo. Po kosilu smo šli v staro telovadnico.
Tam smo se pogovarjali, peli in plesali. Kar naenkrat je bila ura tričetrt na ena. Nekaj otrok in jaz smo šli na avtobus. Ostali so šli k podaljšanem bivanju. Ob 13. uri pa so se tudi učenci iz Stanetinec odpravili domov.
Štefanija Flinčec, 5. b
Kakšen čudovit dan
Gašper in njegova družina so se v petek odpravili na Bled. Zjutraj smo se zbudili že ob 4. uri, se oblekli in odšli na avtobusno postajo. Tam so počakali avtobus in se nato odpravili.
naslednji dan. Gašper je zato bil zelo žalosten. Cel dan ni več spregovoril niti besede.
Oče in mama sta ga spraševala, zakaj ne govori. Gašper je bil cel dan potrt. Ko ga starša nista pustila pri miru, je povedal, da bi se rad peljal s pletnjo.
Ko so prišli na Bled, so zagledali sosede, ki so se vozili s pletnjo. Tudi Gašper se je želel peljati s pletnjo, vendar sta mu starša rekla, da se bo s pletnjo lahko peljal
Takoj so odšli k jezeru, kjer se je Gašper lahko peljal s pletnjo.
Bil je zelo vesel.
Eva Rakuša, 4. a
Aneja Bohinec
€ARRERA
—Optyl—
Izdala: OŠ Miklavž pri Ormožu Uredila: Saša Lačen Slikovno gradivo pripravila: Mojca Grula Tisk: Alinea Tisk d.o.o.
Oblikovanje in prelom: Špela Zorli, Alinea Tisk d.o.o.
Leto 2015
















Sol.*
REPUBLIKA SLOVENIJA
MINISTRSTVO ZA IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST IN ŠPORT
JAVNI SKLAD i «tPUBLIKE SLOVINUt f ZA RAZVOJ KADROV IN 4TIPINDUC
'IS
Nnlnžhi t' t«šd prilmithKt
l*1XW 1K >11 IM' r.MVM *A IM* »MA I M|A
COMENIUS
ttttti tttt