JOSIP CHRISTOF: Profesorju Edvardu Samhaberju v spomin! Bil je eden izmed najboljših naših pro« fesorjev, katerega smrt obžalujemo njego? vi učenci IV. letnika šolskega leta 1882./83. Takrat je poučeval dne 27. marca t. 1. v Lincu umrli pokojnik na ljubljanskem uči^ teljišču nemščino. Zivo se spominjam nje< govih velikih modrih oči, ki so milo in pri= jazno gledale v svet izpod visokega čela nad vse blagega, suhljatega obraza pokoj= nikovega. Poleg izvrstnih lastnosti značaja, poleg znane srčne dobrote ter obsežnega in vsestranskega znanja in neumornega dela, pa je bila čudovita ljubezen do prostc narave, kar sem na njem naravnost obču-doval. Našo slovensko zemljo je ljubil iz vsega srca. Z užitkom in radostjo še vedno rad či= tam njegovo v letu 1883. izdano razpravo: »Die Alpen im Lichte deutscher Dichtung«. — »Vcm za biser čudovite vrste«, — piše pokojnik v uvodu svojega dela — »in če luna svojo svetlomodro luč razliva na dre= majočo zemljo ali če solnca zlato počiva na gozdovih in travnikih, se ta biscr svetlika v svojevrstni krasoti, deželi v diko in me= stu v kras! — Oprostite mi, če govorim v podobi, saj ta dragocenost ni nikdo drugi kakor takozvani hrib z ljubljanskim gra= dom.« — Koncem tcga svojega dela pa iz« lije pokojnik vso svojo srčno ljubezen do drage slovenske zemlje v pesnitvi: »Ihr Krain Ist gar ein rathselhaftes Land, Nicht so wie andre Liinder liegt es da, Ein aufgeschlagnes Buch, von dessen Blat-- tern Das Aug' im Flug den klaren Inhalt hascht; Nein, hinter unscheinbaren Zeichen birgt Es hohen Wert und kaum geahnten Sinn; Begreifen muss man es, um es zu lieben.« S pokojnikom je legel v grob zadnji profesor našega letnika 1883. — Čeravno Nemec, je bil pravičen napram nam slo* venskim kandidatoni ter čeprav strog in natančen, je bil vedno prizanesljiv izpraše* valec pri izpitih ter je na ta načiri marsi= kateremu kandidatu rešil njegov obstanek. Pri tej priliki se mi vrača spomin k modrim goram mladosti, nazaj v nepovrač* ljive čase zlate mladosti, ko smo si pred= stavljali svet kot vzor, ko so naša srca vročc prekipevala nasproti našemu poklicu, h kateremu nas je med drugimi tako lepo spodbujal tudi dragi nam pokojnik. Večna hvala mu za njegove nauke ter blag mu spomin! Tudi mi njegovi nekdanji učenci smo dosegli mejo človeškega življenja. Marsi* kateri naših tovarišev počiva že v hladni zemlji, nam še živečim kolegom pa se svets likajo srebrne niti med črnimi ali rujavimi kodri. Te srebrne niti nas pa naj nikar tie plašijo; kakor je pokojni profesor Samha* ber delal skoro do smrti, tako hočemo vztrajati in delati po svojih močeh tudi še mi, kajti: »Mlad ali star! Kaj brigajo nas časi! Duh svež je še, izdajniki so lasi, Kako pač hitro glava osivi! Pa le hititc, kodri, se srebriti! Saj sramno ni, srebro si pridobiti. Mlad ali star, v grobu ,tam, se še le spi!«