DOBER DAN NAS OBČAN
Miha Demšar
Pred spomenik Borisa Ki-driča so prišli s tovarišico učiteljico. Bilo je pred dne-vom mrtvih, prižgali so sve-če, obudili spomine pred Ki-dričevim spomenikom, grob-nico herojev in še marsikje širom Ljubljane. In rhed temi osnovnošolčki je bil tudi Demšarjev Miha.
-  Zakaj   si   prišel   sem, Miha?
-No, zakaj. Saj veste, jutri je dan mrtvih.«
-  Pa  veš,   kdo je bilta mož?
»Vem, Boris Kidrlč. Heroj, pa sodelavec maršala Tita.«
-  In  kako je kaj  v šoli, Miha?
»Kar gre.»
-  Kako gre? S kakšnim pa si zdelal lani?
»S prav dobrim.«
-  Kaj pa najraje počenjaš, ko nisi v šoli: Igraš nogo-met?
»Jok, to pa ne. Najraje se vozim s kolesom...»
Pogovor je za hip pretrgal kolesar, starejši možakar, ki se je ravno pripeljal mimo. Izkazalo se je namreč, da je nič manj kot Mihov dedek. In če na cesti srečaš dedka in to še na kolesu, je pa res vredno nekaj trenutkov po-zornosti.
-  Pa se ne bojiš voziti po teh naših cestah?
»Ah, kje pa. Saj se vendar znam voziti. Pa tudi domačih ni nič strah, tudi vedo, da se znam voziti. Pa z dedkom se večkrat skupaj peljeva kam. Oba se rada prevažava s ko-lesom, veste.«
Pa srečno Miha, korajža velja, na cesti pa še kanček zdrave pameti, pa boš res odnesel zdravo kožo na teh naših norih cestah.
M. Pirjevec