ZELENA JAMA
Pri založbi Mihelač je izšla knjiga Marjana Rozanca ZE-LENA JAMA. V knjigije zbranih šest novel, ki so po vsebini vezane na dogodke in Ijudi iz Zelene jame v občini Moste-Polje. Bese-dila so iz pisateljevega zgodnjega ustvarjalnega obdobja, potem ko seje vrnil iz zaporov v Požarevcu, Beogradu in Sremski Mitrovici. Zgodbe so v revialnem tisku izha-jale od leta 1957 do leta 1959, razen zadnje Legenda o Anki Moščanki, ki je izsla leta 1985 v reviji Problemi. Druge zgodbe so: Pravljica, Rekonvalescenti in zdravi Ijudje, Rdeči zajčki, Mrtvi in vsi ostali in Prijatelj.
Zbirka novel Zelena jama je ne-kakšen dokument časa, ki deloma zajema obdobje pred drugo sve-tovno vojno in med njo, predvsem pa obdobje po vojni. Marjan Ro-ianc je v nekem intervjuju dejal, da je po svoji teiki bolezni spoznal, da bodo z njegovo smrtjo umrli vsi tisti prebivalci Zelene jame, s kate-rimi je v mladosti iivel. Zato se je intenzivno lotil pisanja. Najbolj pri srcu mu je bila Pravljica, »ker so v najbolj preprosti pripovedi vse-bovane najgloblje človekove res-
nice«. Pravljica je bila tudi pred-loga za poznejši roman Ljubezen. Zelena jama ni bil samo kralj Ro-iančevega otroštva, ampak tudi kraj, ki je določil pisatelja za poz-nejše čase. »Moste in Zelena jama sta postala moja usoda«; pripove-duje v starejših časih Rotanc sam. »Nista imela več satno stvaren, temveč tudi nadnaraven pomen. Tako že v najranejšem otroštvu ni-sem imel kaj dosti smisla za dotni-šljijske pustolovščine... za prete-kle in prihodnje čase, temveč sem bil z vsem svojim bitjem priklenjen k tukajšnjemu in zdajšnjemu. Na-menjen sem bil nekam daleč in on-stran - to že, vendar sem istočasno zelo natančno čutil, da se lahko tjakaj prebijem samo z zvestobo svojim krajem in svojim Ijudem... Jaz in Ijudje okrog menef Zelena jama in kvečjemu še Selo. Vse drugo zame kratko in malo ni bilo resnično.«
Te pričujoče Roiančeve misli je v pripisu povzel Andrej Inkret, ki je uredil in izbral novele ter po Krajevnem leksikonu Slovenije opisal Zeleno jamo. Knjigo, ki je izšla v nakladi 1200 izvodov, je lično opremila Cveta Stepančič.
MKB
VZelenojamo so se Rožanci - starša sta bila strežnika v umobolnici na Studencu - preselili iz Slap pri Devici Mariji v Polju leta 1934 (oče je dobil strežniško službo v Ijubljanski mestni bolnišnici na bližnji Zaloški cesti); in Marjan Rožancje ostal tam, v Bezenškovi ulici vse do sredine šestdesetih let, ko seje preselil tudi le nekaj sto metrov stran čez dolenjsko progo v Vodmat. Na fotografiji je prenovljena hiša v Bezen-škovi ulici, kjerje živel Rožanc. (Foto: Borut Krajnc)