Michelle Frances: SESTRI

	Naslov izvirnika: Sisters

	Prevod: Matejka Križan

	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Ovitek: EVING d. o. o., Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Elektronska izdaja.

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2021

	©Michelle Frances, 2020

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134162

	Cena: 14,99 €

	Vse pravice pridržane.





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 76513539

ISBN 978-961-7134-16-2 (ePUB)





	PROLOG

	Božični večer 2017

	Ko je Ellie natovorjena s kovčkom z oblačili za čez noč in polno vrečo daril na postaji Redhill stopila z vlaka, jo je hipoma zadel piš ledenega vetra, pomešanega s sodro. Skremžila se je in si okrog vratu tesneje ovila šal iz kašmirja, ne samo zato, da bi ji bilo topleje, temveč da ga grozno vreme ne bi uničilo. Hvala bogu, da si je malo privoščila in ga kupila. Stal je pravo majhno bogastvo, a na takšne dni je bil tega vreden. Če bi za božič odpotovala, kot je poleti, ko se je za trideseti rojstni dan počastila z dvotedenskim oddihom na Maldivih, šala iz kašmirja ne bi potrebovala. Ampak dolg na kartici je narasel do točke, da ji je ponoči kratil spanec. Načrtovala je, da ga bo poplačala, ko se ji bo zvišala plača, ko ji bodo ponudili delo učiteljice pripravnice na šoli, na kateri je delala. Namesto tega pa je Ellie še vedno prebolevala zavrnitev, ki jo je prejela šele prejšnji teden.

	Ellie je zavzdihnila, ko je potisnila vozovnico v režo na avtomatski zapori. Odšla je s postaje in se razgledala po prometni cesti. Razmišljala je o dvajsetminutni hoji do rodnega doma. Sodra je postajala vse gostejša, njenih oblačil so se oprijemali delčki zmrznjene vode. Odšla je do taksi postajališča in sedla v prvo vozilo. K vragu s šparanjem, tole je nujen primer.

	*

	Abby je pogledala na uro – zamujala je. Svoji materi, Susanni, je poslala sms in se opravičila: ostati je morala v pisarni in dokončati nekaj poročil. V resnici ni bilo tako, a tako zelo je bila vpeta v službo, da jo je skrbelo vsako minuto, ko ni delala. Ta občutek je bil še toliko hujši, ker bo šla za božič k materi. Za Abby je bila to preizkušnja vzdržljivosti.

	Zadnjih nekaj let se ji je uspelo izogniti pod pretvezo, da gre na službeno potovanje, enkrat, da je ne bi prizadela, ji je rekla, da so jo k sebi povabili prijatelji, dejansko pa je dan preživela sama v svojem stanovanju. Izmenjali sta si sporočilo 'srečen božič'. Sestra Ellie je posnela selfi s Susanno, na glavi sta imeli papirnat klobuček in objemali sta se, ter pripisala, da jo pogrešata. Malo verjetno, je pomislila Abby.

	Abby je hodila po cesti proti materini hiši, zagledala je poznano črno ograjo in razsvetljena okna. Vedela je, da je Ellie že tam, njeni sestra in mama opravljata ob vinu in zarotniško stikata glavi. Kadarkoli je Abby vstopila v prostor, je imela občutek, da je uničila njun trenutek in ju spravila v zadrego. Le šestintrideset ur, se je opomnila Abby in si nadela veder nasmešek. Pozvonila je, odločena, da se bo potrudila.

	Vrata so se odprla, ampak namesto matere je na pragu stala Ellie. Bilo je neumno, ampak Abby se je takoj počutila užaljeno, češ da je njeni materi odveč, da bi jo prišla pozdravit.

	»Mokra si,« je pripomnila Ellie.

	Sodra je še vedno bičala Abby, ampak Ellie se ni premaknila.

	»Ja potem pa me spusti noter,« je odvrnila Abby, vstopila v hišo in slekla plašč.

	»Mami reci za ključ,« je rekla Ellie.

	Abby ni mislila tako. Ellie je imela ključ že vrsto let, ne da bi prosila zanj. Njena sestra je žarela, kot vedno. Ellie se je nagnila k njej in jo poljubila na lice.

	»Lepo te je videti,« je pripomnila. Abby je občutila mehko Elliejino kožo in na razkošnih svetlih valovitih laseh zavohala kakovosten šampon ravno v trenutku, ko je v hodniškem ogledalu ujela svoj odsev: pordel nos in mokre lase.

	Vedno je bila Ellie tista, ki je pritegnila pozornost. Ob redkih priložnostih, ko sta skupaj šli ven, se je Abby počutila zasenčeno, kot bi bila nevidna, medtem ko so moški brenčali okrog njene sestre kot kolibriji okrog nektarja. Rekla si je, da to sploh ni važno, da ti moški sploh niso njen tip, ker pa se je to zgodilo vsakič, si ni mogla kaj, da je ne bi motilo. In potem je prišel trenutek, ko je Ellie prekoračila mejo, kmalu po izletu z barko, na katerem sta bili. Abby je čutila, kako v njej vre stara zamera, hitro jo je odmislila. Zdaj ni bil trenutek za odpiranje starih ran.

	»Že kar nekaj časa je minilo,« je suho pripomnila Ellie, Abby pa se je v hipu spomnila, da ji je pred časom sestra poslala mail in predlagala, da bi se dobili na večerji. Abby je pomislila na vse konference in sestanke odbora od takrat, moralo je biti enkrat jeseni. Pred več meseci je bilo, jo je prešinilo in zapekla jo je vest.

	»Ah, Abby, ti si,« je rekla Susanna, ki se je s kozarcem v roki prikazala iz kuhinje.

	Kdo drug bi pa bil? je pomislila Abby.

	»Živijo, mama. Hvala, ker si naju povabila.«

	Susanna je velikodušno zamahnila z roko. »Oh, z veseljem. Saj veš, da sem za božič rada s svojima hčerkama.« Sijala je, a gledala je Ellie, kot je opazila Abby.

	Napolnile so kozarce in iz pečice vzele kupljeno lazanjo. Jedle so in si izmenjevale novice. Ellie je imela sodelavko, ki ji ni bila najbolj všeč, Zoe, ki je pred kratkim postala učiteljica pripravnica.

	»Kaj pa je narobe z njo?« je vprašala Abby.

	»Samo o ciljih in načrtih razmišlja,« je odvrnila Ellie. »Poučevanje ni samo to.«

	Abby je pri sebi pomislila, da so cilji dobra stvar, se je pa zavedala, da o poučevanju ne ve veliko.

	»In na naši šoli je … komaj eno leto. Otrok še ne razume, ne povsem.«

	Njena sestra je bila vidno slabe volje. Abby je sklenila, da si bo dala duška.

	»Ti bi se morala potegovati za to službo. Že leta delaš kot pomočnica, ni tako? In, ali ne nadomeščaš samostojno veliko ur? Prav gotovo imaš veliko več izkušenj od nje. Stavim, da bi pometla z njo, če bi se prijavila za to službo.«

	Tišina. Abby je dvignila pogled s krožnika, mati in sestra sta jo gledali. Nenadoma ji je kliknilo.

	»Oh, oprosti. Nisem vedela.«

	»V mailu ti nisem hotela omeniti,« je pomenljivo rekla Ellie. »Nikoli ne vem, ali jih sploh bereš.«

	Abby je postalo sram. Vedela je, da Ellie govori o sporočilu, v katerem jo je povabila, da bi se dobili. Abby ji ni nikoli odgovorila.

	»Oprosti,« je rekla. »Služba … bilo je nekaj sprememb,« je izmikajoče zajecljala. »Zaposlena sem še bolj kot ponavadi.«

	»Kakšnih sprememb?« je vprašala Susanna.

	»Prosim?«

	»Rekla si, da je bilo nekaj sprememb.«

	Res je to rekla, prekleto. Zakaj ni pomislila, preden je prehitro stegnila jezik? In zdaj sta spet obe strmeli vanjo.

	»Em … napredovala sem.«

	»A tako,« je rekla Ellie. »Za kakšno napredovanje pa gre?«

	»Jaz … em … postala sem direktorica.« Abby se je zavedala, da zvezni opravičujoče, in to jo je jezilo. Zaradi novega položaja je bila v devetih nebesih, zanj je trdo garala.

	»Čestitam,« se je čez nekaj časa oglasila Ellie.

	»Hvala.«

	»Ja, čestitam, Abby. To je krasno,« je vedro pripomnila Susanna. »In zdaj, kdo bo sladico?«

	Abby je vedela, da ni več otrok in da ne potrebuje materinega odobravanja, a jo je kljub temu zabolelo. Kdaj izgine to hrepenenje po starševski naklonjenosti? se je spraševala tisti večer, ko je ležala v postelji. Prva je legla, bila je čisto izčrpana. Tepka. Bila je uspešna poslovnica z velikansko plačo, a še vedno se ni mogla otresti občutka, da je doma še vedno na drugem mestu. Še huje, to jo je še vedno globoko prizadelo.

	*

	»Srečen božič,« so se križemkražem pozdravile naslednje jutro. Sodra se je ponoči spremenila v sneg in debela bela odeja na vrtu je pomenila nepričakovano presenečenje, ki je s seboj prineslo občutek nečesa novega, novega začetka. Susanna je odprla steklenico šampanjca in vsaki napolnila kozarec.

	»Zdaj pa darila,« je naznanila Ellie, odšla v dnevno sobo in izpod drevesca potegnila darili. Eno je podala Abby, potem pa sedla in se široko smehljala. Nestrpno je čakala, da ga bo sestra odvila.

	Abby je razvila mašno iz blaga in odvila čudovit papir, v katerega je bila zavita šatulja za nakit. V njej je bila zlata zapestnica, tako elegantna in stilska, da je Abby dahnila. V trenutku se je vanjo zaljubila, a sprejela jo je težko. Skrbelo jo je.

	»Ti je všeč?« je zadovoljno vprašala Ellie.

	»Prekrasna je,« je rekla Abby.

	Opazila je, da jo Ellie pričakujoče gleda. Nikamor se ni mogla skriti. Abby je izpod drevesca potegnila svoji darili in eno podala Ellie. Ko ga je odvila, je nasmešek na sestrinem obrazu zamrl.

	»Koledar je,« je zamomljala Ellie.

	»Akademski,« je pojasnila Abby. »Mislila sem, da ti bo prišel prav … saj veš, ker delaš v šoli. Od septembra do septembra.« Na sestrinem obrazu se je risala tolikšna potrtost, da je Abby skorajda ni mogla pogledati. In potem je Ellie našla v zavojčku še eno stvar.

	»In pisalo,« je rekla.

	Abby je prikimala. Ko ga je kupila, je bila resnično zadovoljna. Ni bilo Montblanc ali kaj podobnega, bilo pa je elegantno, modro in kromirano. Pogledala je svoje darilo. Jasno je bilo, da se vrednost daril zelo razlikuje. Abby je razjedala krivda. Nekaj časa je molčala, postala je nejevoljna.

	»Mislila sem, da imamo omejen znesek.«

	»Kaj?« je vprašala Ellie.

	»Poslala sem mail. Dvajset dolarjev vsaka. Prepričana sem, da sem ga poslala.«

	»Ja oprosti, ker nisem dobila tvoje okrožnice o zategnjenem božiču.«

	»Ne gre za zategovanje,« je razgreto odgovorila Abby. »Le da …« Zmanjkalo ji je besed. Razumela je, da bi se nekaterim ljudem to zdelo mizerno, ampak dejansko se je za božič pretirano zapravljalo, vse je bilo strašno skomercializirano. »Zdravorazumsko je,« je naposled rekla.

	Ellie se je zaletel šampanjec. »OK, super, glavno, da smo zdravorazumski.«

	»Veš, da nisem mislila tega.«

	»To si rekla,« je zamrmrala Ellie.

	»No, no, punci,« se je vmešala Susanna in dvignila steklenico šampanjca. »Kateri dolijem?«

	»Pač ne vidim smisla v zapravljanju denarja za reči, ki jih ljudje v resnici ne potrebujejo,« je rekla Abby.

	Ellie je počasi odložila kozarec na mizico. Roka se ji je tresla. »Kot prvo,« je mirno začela, »si vzameš čas za razmislek, kaj si ljudje želijo, morda tako, da z njimi preživiš več časa, da jih sploh spoznaš. In kaj je narobe s tem, če zapraviš nekaj denarja? Še posebej, če ga zaslužiš cel kup.« Oči so ji besno žarele, bila je užaljena in jezna.

	Abby je ljudem zamerila mnenje o tem, kako naj bi trošila svojo plačo, zamerila jim je pričakovanja, da bi morala zato, ker veliko zasluži, tudi veliko trošiti. Ampak to se Ellie ni tikalo. Abby je imela strogo določeno, koliko lahko porabi, in tega se bo držala.

	»Koledar sem dobila!« je planila Ellie. »Da si bom lažje organizirala šolsko leto. Joj, saj zvenim kot razvajena psica. Razburjena sem. Zavedam se, da je skrajno nesramno razpravljati o tem, ampak resnično ne morem verjeti. Najbolje, da rečeš, da sem pisalo dobila zato, da bom z njim pisala ocene.«

	Abby je že odprla usta, a si je premislila in jih spet zaprla. Povesila je pogled.

	Ellie je zazevala. »Ljubi bog. Ne, sploh nočem slišati. Resno?«

	»Prosim, ne …« je rekla Susanna.

	»Se ti sploh sanja, koliko zaslužim?« je nadaljevala Ellie. »Se ti? Dvajset tisoč letno! Stavim, da toliko znaša tvoj letni bonus, imam prav?«

	Pravzaprav le tretjino letnega bonusa, a je Abby to modro zadržala zase.

	»Pa kljub temu ne dobim spodobnega božičnega darila, čeprav mislim, da je to, ki sem ti ga kupila, zelo posebno.« Nenadoma povsem potrta se je Ellie sesedla na kavč. »Oh, saj ni važno.« Prostor je napolnila mučna tišina.

	Čez nekaj časa se je Abby odhrkala. »Malo grem ven na svež zrak. Le pet minutk.« Nobena ni spregovorila, zato je odšla na hodnik, vzela plašč, obula škornje, pobrala sestrine ključe z mizice in stopila iz hiše.

	Abby je hodila po nedotaknjenem snegu in se spraševala, kako se bo prebila čez preostanek dneva. Sestre resnično ni hotela prizadeti, celotna reč je bila velik nesporazum (preveriti mora poslano pošto, ali je bil mail glede zneska za darila dejansko poslan), hkrati pa si ni mogla pomagati, da ne bi čutila rahle zamere. Je bilo sploh pomembno? Njena sestra je vedno iz vsega naredila takšno dramo. Vedno se je moralo vse vrteti okrog Ellie.

	Ko je prepešačila večji del soseske, kjer se je nekoč igrala, se je pomirila. Nepričakovana lepota snega in sijoče modro nebo sta ji na obraz izvabila nasmešek, postala je boljše volje. Nič ne more biti tako slabo, je sklenila in se odločila, da se bo opravičila, ko se vrne v hišo. Še več, končno se bo odzvala na Elliejino povabilo na večerjo izpred toliko tednov. Takrat jo je bilo kar malce sram, ker ji tako dolgo ni odgovorila, ampak zdaj je čas, da se ji odkupi.

	Abby je nervozno hodila nazaj proti hiši in vstopila. V kuhinji je glasno igrala božična glasba. Plašč je obesila, škornje pa odložila blizu radiatorja, da bi se posušili. Globoko je vdihnila, preden bi si premislila, in se jima pridružila.

	Mama in Ellie sta tesno skupaj sedeli za mizo, kazali sta ji hrbet, in navdušeno strmeli v zaslon Elliejinega prenosnika. Očitno ni nobena slišala, da se je vrnila. Abby je že hotela naznaniti svoj prihod, ko je zagledala sliko na zaslonu – plažo.

	Nenadoma sta se ovedeli, da je tam, in Susanna je hitro pomanjšala okno.

	»Kaj pa je tole?« je vprašala Abby. Bila je besna, ker je zvenela tako užaljeno.

	»Le ogledovali sva si kraje, kamor bi bilo lepo iti,« je zajecljala Susanna. Poklonila ji je velik nasmešek. »Je bil sprehod prijeten?«

	»Lepo iti?« je ponovila Abby.

	Ellie jo je v zadregi pogledala. »Z mamo razmišljava, da bi za nekaj dni nekam šli. Saj veš, na evropski oddih.«

	»Oh, a res? Kdaj pa?«

	»Em … verjetno marca, da pobegneva pred mrazom. Hoteli sva …« Ellie je pogledala Susanno. »Hoteli sva te povabiti zraven, vendar sva mislili, da si takrat najbrž zasedena. Saj veš, delo. Ampak več kot dobrodošla si, da se nama pridružiš,« je veselo dodala. Ampak Abby je vedela, da ni tako. Pravzaprav, če ne bi točno takrat prišla v kuhinjo, o tem ne bi vedela ničesar.

	»Bom preverila,« se je zlagala, »ampak mislim, da sem marca res povsem zasedena … pogajamo se za novo pogo-dbo.«

	Ellie se je nasmehnila. »No, vidiš, vedno delaš. Tu in tam bi si morala privoščiti malce oddiha.«

	»Prav imaš,« je rekla Abby. Za hip je pomislila, da bo planila v jok. Bila je presunjena. Izmislila si je neki šepav izgovor in odšla v dnevno sobo, kjer je morala napeti vse sile, da ni zajokala. Bilo bi preveč sramotno, izpadla bi šibka. Ni smela dopustiti, da vidita, kako zelo je vznemirjena.

	Ellie in mama. Mama in Ellie. Vedno je bilo tako. Kot peto kolo v družini je bila strašno osamljena. Kaj ima njena sestra, da je njuna mama zaljubljena vanjo, odkar Abby pomni? Vedno ko je v prostor stopila Ellie, je materi zasijal obraz kot zlata zvezda na vrhu božičnega drevesca. Ni važno, kako dolgo bo živela ali kaj bo naredila, Abby je vedela, da na mater ne bo nikoli imela takšnega vpliva.

	Preostanek dneva je preživela po najboljših močeh, zgodaj naslednje jutro je odšla. Ko je sedela na vlaku in se vozila proti domu, jo je prešinilo, da se z Ellie ni dogovorila za ve-čerjo.





	I.

	Devetnajst mesecev kasneje

	Medtem ko se je taksi vzpenjal po gozdnatih gričih na obrobju Portoferraia, je Ellie strmela skozi okno in napenjala oči, da bi videla čim več. Na tem italijanskem otoškem dragulju, še vedno zelenem, čeprav je bil že konec julija, kjer je lahko med palmami in borovci uzrla obrise Sredozemskega morja, bo preživela naslednjih šest tednov v redkem oddihu od neumorno zahtevne službe učiteljice pomočnice in hrupnih in težavnih mladostnikov. Službe, ki je dejansko prešla v odgovornost, da se otroci nekaj naučijo, saj so nekateri učitelji zaradi stresa obupali. Ta kraj je raj in bo pravi balzam za njen preobremenjeni um in dušo, pomenil bi šest tednov popolne sprostitve, če je ne bi nekaj ves čas kljuvalo. Njena sestra bo tukaj preživela vse leto. Abby se je namreč pred tremi meseci preselila na otok Elbo, nedaleč od toskanske obale. Pravzaprav se je upokojila.

	Upokojila. Že beseda je bila dovolj, da je Ellie razjedalo od zavisti. Abby bo lahko živela življenje, ki si ga želi, nikoli več ji ne bo treba delati, uživala bo v sončnih žarkih – česa že se je nedavno lotila? Deskanja z veslom. Naslednjih štirideset let bo brezskrbno drsela po lesketajočem se morju, če si bo to želela. Abby je namreč uspelo nekaj izjemnega. Upokojila se je pri šestintridesetih.

	Ellie bo stara šestintrideset let čez tri leta, a če je pomislila na upokojitev, se je morala glasno zasmejati – zagrenjeno in z občutkom, da jo čakajo še tri desetletja zaporne kazni.

	Taksi je zavil v lepo srednjeveško vas, kjer so se mačke sončile na kamnitih tlakovcih, starejši pa so glasno kramljali ob espressu pred kavarno. Skozi odprto okno je zavel vonj po timijanu in košeničici. In kakšna svetloba! Kot bi začarala vse, kar je obsijala, da je zaradi lepot ostala brez besed. Ellie je nedavno v pouk geografije za osmošolce vnesla nekaj romantike in jim predstavila legendo o Veneri, ki se je dvignila iz valov, ob tem pa ji je s krone padlo sedem dragocenih kamnov, ki so se odkotalili v morje in ustvarili sedem otokov ob toskanski obali. Kateri je Elba? se je vprašala. Gozdni sijaj smaragda? Globoki azur safirja? Ali popolno zbrušen diamant, ki je odseval vse barve?

	Taksi je ustavil pred vilo in Ellie je sedla pokonci. To je torej Abbyjina hiša. Ni bila velikanska in s svojo zunanjostjo ni pritegnila pozornosti. Ellie si je predstavljala, da bo podobna vilam v utopičnih počitniških brošurah. Lahko bi vedela; Abby ni bila nikoli razsipna. Pravzaprav je bila hiša skromna na pogled, celo vsakdanja, imela je le nekaj okrasja. Majhen cvetlični lonec na vsaki strani vhodnih vrat, v vsakem je rasla le ena rdeča geranija, in roza bugenvilija, ki se je krotko vila po zidu oker barve.

	Vhodna vrata so se odprla, na pragu se je prikazala Abby in si z roko zasenčila oči. Ellie je ni videla osemnajst mesecev, a se ni niti malo spremenila. Še vedno je nosila staro zbledelo jeans krilo, ki ga je imela že celo desetletje, in ceneno majico s kratkimi rokavi.

	Ellie je stopila iz avta in vzela kovček, ki ji ga je voznik dvignil iz prtljažnika. Plačala mu je, potem pa se je obrnila k sestri. Ko sta se zadnjič videli, je bilo med njima napeto. To je priložnost, da začneta znova. Da ustvarita spodobno sestrsko vez.





II.

	Abby je opazovala svojo mlajšo sestro, ko je izstopila iz taksija. Močno sonce ji je osvetlilo dolge vzvalovane svetle lase, da so ji v vetriču kar sijali. Skozi tanko poletno belo oblekico so se ji videle noge, sonce je orisalo njihovo dolžino in obliko. Abby si je zasenčila oči in videla taksistov občudujoči pogled, ki ga je namenil Ellie, in takoj se je počutila manjvredno. Napol nevede se je dotaknila svojih ravnih rjavih las, da bi izgledali polnejši, ta tik jo je spremljal že iz otroštva.

	Ellie je že hodila proti njej in Abby se ji je široko nasmehnila. Na pragu sta sestri za hip obstali, preden sta se nalahno poljubili na lice in se rahlo potrepljali po rami.

	»Vstopi,« je rekla Abby in popeljala Ellie po hodniku v kuhinjo. »Bi kaj popila?« je vprašala, odprla hladilnik in vzela steklenico domače limonade. Kupila jo je posebej za to priložnost, mislila je, da bo Ellie všeč.

	Ellie je prikimala. »Hvala.«

	»Si prijetno potovala?«

	»Ja, otok je čudovit,« je navdušeno odvrnila.

	Abby se je nasmehnila. Medtem ko je v tri kozarce nalivala limonado, je na stopnicah zaslišala topot bosih nog.

	»Ciao! Benvenuto!« je vzkliknil njen mož, ko je vstopil, zgrabil Ellie za nadlahti in jo poljubil na obe lici. Abby si ni mogla kaj, da ne bi opazila takojšnjega Elliejinega toplega nasmeška in Matteovih prstov na goli sestrini koži. Njen mož je še vedno imel pravkar sem se zbudil izraz, ponoči je namreč delal.

	Nosil je le kratke hlače in majico – edina oblačila, ki jih je nosil, kadar ni bil v policijski uniformi in so poudarjala njegove zagorele in mišičaste roke in stegna. Bil je eden tistih srečnežev, ki so bili seksi brez vsakršnega truda. Podobno kot moja sestra, je pomislila Abby.

	Možu in sestri je podala kozarec limonade in dvignila svojega. »Res sem zelo vesela, da si prišla,« je rekla Ellie, pomislila je, da ji mora reči nekaj dobrodošlega in vljudnega.

	»Hvala, da si me povabila.«

	»Na počitnice!« je ves navdušen vzkliknil Matteo in smeje so trknili.

	Abby je opazila začuden Elliejin pogled, zdrsnil ji je na kuhinjske stenske ploščice. Opazila je kose tanke plastične folije, ki so viseli z njih. Spominjali so na olupljene plasti, kot bi ploščice menjavale kožo.

	»Folija,« je rekel Matteo in se namuznil. »Abby misli, da jo lahko ponovno uporabiva. Zato jo umije in prilepi na ploščice, da se posuši.«

	In zakaj je ne bi? je pomislila Abby. S folijo ni nič narobe, zakaj ne bi potem prihranila denarja?

	»Je bila vedno tako stiskaška?« je Matteo vprašal Ellie, stopil k svoji ženi in jo poljubil.

	»Ja,« je odvrnila Ellie, »odkar je dobila prvo žepnino.«

	Abby je v sestrinem glasu iskala zven škodoželjnosti, a ga ni našla. Prevel jo je občutek utesnjenosti.

	»Lahko bi šli plavat,« je predlagala in izpraznila kozarec. »Na hitro ti bom razkazala hišo in ti pokazala tvojo sobo. Potem ko se boš namestila, pa obleci kopalke in se dobimo na terasi.« Pogledala je Ellie in se ji nasmehnila. »Prav?«

	*

	Abby je sestro vodila čez teraso in stran od hiše, namesto proti vhodnim vratom, kjer je imela avto. Ellie je bila zmedena. »Potka teče zadaj,« je pojasnila Abby in prečkala terasast vrt. Pokazala je proti samotnemu nizkoraslemu boru in nizu strmih stopnic, ki so mamljivo vabile. Abby je zaznala, da je njena sestra za hip obstala, ko pa se je obrnila, se je Ellie hitro nasmehnila, si poveznila torbo čez ramo in ji sledila po stopnicah navzdol. Matteo je bil že spodaj, ob vznožju stopnic. Na skalnati polici, čez rob katere je pljuskalo kristalno čisto Sredozemsko morje, jim je razgrnil brisače.

	Ellie je ostrmela. »Je to tvoje? Hočem reči, je zasebno?«

	»Em … ja.«

	»Vau. Lastno plažo imaš.«

	»Ni plaža,« je odvrnila Abby.

	»Manjka ti samo še čoln.«

	Abby je spremljala Elliejin pogled okrog skal proti preprostemu privezu, kjer je plaval majhen čoln.

	»Oh. Imaš ga že.«

	Abby se je slekla, napol vede se je obrnila, da Ellie ni videla njene rame. Pod obleko je nosila stare kopalke. »Prideš?« je vprašala, njena sestra pa je prikimala in smuknila iz obleke. Obe sta skočili v blagodejno hladno vodo, ko pa sta priplavali na površje, se je Abby ozrla naokrog. Ta razgled je ljubila. Morje se je raztezalo kilometre naokrog, neskončna lesketajoča se modrina. Abby se je včasih spraševala, ali je tako zelo ganil njeno dušo, ker je petnajst let preživela v londonski pisarni brez okna s pogledom na zunanji svet in z zelo malo naravne svetlobe, medtem ko pozimi dnevne svetlobe sploh ni videla.

	Nekaj časa so plavali, potem pa je Matteo rekel, da bo plaval bolj na odprto, punci pa sta se šli raje pogret na sonce. Legli sta na brisačo in se predali toplim sončnim žarkom. Ellie je med plavanjem molčala in zdaj, ko sta se sončili in so minute tiho minevale, je Abby postajala nervozna. Občutila je čudaško napetost med njima. Ko je Abby sestro enkrat junija po mailu povabila k sebi, je šlo zgolj za trenuten navdih. Imela je slabo vest, ker svoji sestri ni pomagala – odkrito rečeno, njene prošnje ni mogla vzeti resno. Upala je, da je Ellie do zdaj to že prebolela ali vsaj uvidela, da jo je prosila nekaj nemogočega.

	»Kako je v službi?« je vprašala Abby.

	»Grozno.«

	»Oh. Zakaj?«

	»Kot ponavadi. Šola nima denarja za nakup delovnih zve-zkov za nehvaležne pankrtske najstnike, ki jih tako ali tako nočejo. Kljub temu pa zahtevajo rezultate. Malce spominja na kmetovalca, ki goji krompir, a mora polje prekopati na roke in se vso sezono rasti boriti s poplavami in nerodovitno prstjo.«

	»Svoje učence primerjaš s krompirjem?«

	»Ne vseh.«

	»Sovražiš ta poklic?«

	Ellie je pomolčala. »So trenutki zadovoljstva. Še posebej ko vidiš, kako se otrokom zaiskrijo oči, ampak večinoma je naporno.«

	»Si kdaj pomislila na spremembo?«

	»Kakšno?«

	»Ne vem. Kakršnokoli.«

	»Nikoli nisem imela visokih ciljev. Ne tako kot ti.«

	Abby si je grizla ustnico – je zdaj pravi trenutek, da se pogovori s sestro? Bilo je res, Ellie v šoli ni šlo najbolje. Vse od takrat, ko je pri petih letih zbolela. Vsake toliko je imela napade slabosti in driske, zato je pri pouku veliko manjkala. Veliko. To je vplivalo tudi na njeno mišljenje. Včasih je bila zmedena in ju je z mamo začudeno gledala, ko sta ji postavili preprosto vprašanje, na primer, kaj bi za zajtrk. Zdravniki so iskali pravo diagnozo, meseci so minevali, Ellie pa je zaostajala pri učenju. Njuna mama, Susanna, je sklenila, da bo najbolje, da se nekaj časa izobražuje doma, kar je Abby jezilo, pa tudi zavidala ji je …

	»Jaz tebi ne morem postaviti istega vprašanja,« je rekla Ellie in prekinila njene misli.

	»Katerega?«

	»'Kako je v službi?'«

	»Ne.«

	»Torej, kako se imaš v penziji? Koliko časa je že – tri mesece in pol?«

	Abby je nekaj trenutkov molčala, zavedala se je, da je tema občutljiva. Pa vendar, lagati ni hotela. »Lepo. Sproščeno.«

	»To je vse?«

	»No, ni. Mislim, vem, da imam veliko srečo …«

	»Ja.«

	»Ampak včasih se mi zdi tako veliko nasprotje tistega, kar sem počela prej, da se čudno počutim. Kot vesoljka.« Ellie je molčala, Abby je vedela, da je nejevoljna. »Ne pritožujem se.«

	»Dobro.«

	»Le to je, da sem prej delala štirinajst ur dnevno, zdaj pa nobene …«

	»Nisi edina, veš. S svojim štirinajsturnim delovnikom. Veliko nas dela ogromno ur, mnogi za veliko nižje plačilo. Nekateri komajda zmoremo skozi mesec. Zaslužimo komaj za preživetje.«

	Abby se je močno vznemirila, koža se ji je naježila. Spet jo je zapekla slaba vest. Torej Ellie ni prebolela. Tehtala je, ali naj spregovori, vendar je vedela, da bi uničila njuno snidenje. Grizla si je ustnico. Ko je na začetku leta prejela sestrin mail (po več mesecih tišine), je ostala brez besed. Ellie jo je prosila za posojilo, da bi si lahko kupila svoje stanovanje in ji ne bi bilo več treba plačevati najemnine. Abby je bila osupla nad Elliejino domnevo, da lahko kar tako dobi sto dvajset tisoč funtov za polog. Četudi bi ji lahko posodila toliko denarja, se ji je majhno viktorijansko stanovanje zdelo precenjeno samo zato, ker bilo v 'kul' delu mesta.

	»Odločila sem se, da bom varčevala in ne trošila. Leta.«

	»Če bi meni kaj ostalo, bi tudi prihranila.«

	Abby je zavzdihnila. »Lahko bi, Ellie.«

	»Ne morem.«

	»Še vedno živiš v Južnem Wimbledonu?« Ker ji sestra ni odgovorila, je to razumela kot ja. »Zakaj ne nehaš plačevati londonske najemnine in se ne preseliš na obrobje, v Coulsdon v Surreyju na primer? Verjetno bi te stalo pol manj.«

	»Še nikoli nisem slišala zanj. Poleg tega pa moram biti blizu šole, še posebej ob tem urniku, ki ga imam.«

	»Leži v šestem območju in povezave so zelo dobre. Poslušaj, nočem se prepirati. Se lahko vsaj poskusiva razumeti? Dajva vse na stran in uživajva ta čas, ko sva skupaj.«

	Abby je pogledala sestro, ki se je poskušala udobno namestiti na brisači.

	»Precej trdo je, kajne?« je pripomnila Ellie.

	»Navadila se boš,« je odrezavo odvrnila Abby. Ni bila pri volji, da bi poslušala sestrino pritoževanje, ker nima ležalnikov.

	Matteo je priplaval nazaj k skali in se potegnil iz vode. Stresel je z glavo, da so biserne kapljice poletele v zrak. Abby ga je pogledala, nad njima se je dvigal kot stolp. S telesa mu je kapljala voda. Kaj je s temi Italijani, da tako vztrajno nosijo ozke kopalke? Lepo, kadar sta sama, ampak … Pogledala je Ellie in njene rumene bikinke. Opazila je, in to ne prvič, kako so poudarjale njeno popolno okroglo zadnjico in bujno oprsje. Poskušala je ugotoviti, ali je Ellie opazila Matteovo skoraj golo telo, ampak Ellie je ravno vstajala.

	»Nazaj v hišo grem,« je rekla. »Po še malo kreme za sončenje.«

	Abby je gledala za Ellie, ki se je vzpenjala po stopnicah. Vedela je, da komaj zadržuje jezo. Abby je zaskrbelo.

	Ta prekleta slaba vest. Abby je bilo žal, da jo je povabila, in to ne prvič. Pomislila je, da bo naslednjih šest tednov morda najdaljših v njenem življenju.





III.

	Ko je Ellie prišla na vrh stopnic in je uzrla skromno Abbyjino hišo, je imel občutek, da se ji roga, ker se ji je prej zdela zgolj vsakdanja. Sploh ni šlo za hišo, pač pa za njeno lego in za prekleto potko, ki je vodila na zasebni plato, s katerega si lahko zaplaval v lastni delček morja. Kadarkoli se ti je zahotelo. Bila je samo še ena stvar več v Abbyjinem popolnem, srečnem življenju.

	Stopila je v hlad vile in globoko vdihnila. Ne sme več dopustiti, da bi ji to, kar Abby ima in česar sama nima, prišlo do živega. Vendar je to težko, če doma vsak dan bije boj, ko iz službe nosi torbo, polno testov, ki jih mora oceniti, in ne, ni se mogla preseliti v tisti kraj, katerega ime je pozabila, ker ji je šlo na jok ob misli, da bi na javnem prevozu sem in tja tovorila na tone knjig. Še toliko bolj zadnje čase, odkar jo je doletela bomba. Tega ni povedala še nikomur. Resnica je, da ni zmogla. Večino časa je bila utrujena, tako zelo zelo utrujena. In če je že morala vsak večer tri ure popravljati naloge, ki so jih pisali najstniki, ki so več časa posvečali razmišljanju o šalah kot na primer risanju okvirčkov s sporočili 'do sem sem prebral', kot pa da bi se dejansko potrudili prebrati vsebino, zakaj si potem ne bi privoščila steklenice vina za sprostitev? Zaslužila si jo je. Kot si je zaslužila rumene bikinke, ki si jih je kupila za ta zelo potreben oddih. Ali članstvo v fitnesu, da je lahko ob mrzlih koncih tedna šla iz stanovanja, ali občasno masažo za sprostitev napetosti v ramah ali katerokoli drugo malenkost, ki si jo je privoščila, da je iz tedna v teden zmogla neumorno bitko.

	Klinc gleda Abby in njeno obsojajoče obnašanje. Ni težko varčevati, če lahko daš na stran toliko, da se dejansko pozna; če imaš pred očmi cilj, ki se ga da doseči do smrti. Še toliko bolj jo je razbesnelo, ker ji je Abby predlagala kraj, kjer bi lahko ona, Ellie, živela, medtem ko Abby ni hotela nameniti dela svojega premoženja, da bi pomagala lastni sestri, da bi se povzpela po lastninski lestvici.

	Ellie je bila presunjena, ko je prejela Abbyjino zavrnitev brez vsakršne omembe, da se lahko o zadevi vsaj pogovorita. To jo je še toliko bolj žgalo, ker je Abby, ki je bila sicer nekoliko starejša, to uspelo še pred desetletjem. Spodobno službo je dobila takoj po diplomi in med recesijo leta 2008, ko so cene občutno padle, si je kupila svoje prvo stanovanje. Takrat je Ellie kot pomočnica pripravnica zaslužila zelo malo in četudi bi imela dovolj prihrankov za polog, na svojo plačo nikoli ne bi dobila hipotekarnega kredita. Skozi leta je Ellie opazovala, kako se njen cilj, da bi postala lastnica doma, samo še bolj oddaljuje, saj so cene naraščale veliko bolj kot njena plača. Seveda je naraščala tudi vrednost Abbyjinega stanovanja in nekega mrkega turobnega večera je Ellie doma v najetem stanovanju poguglala, koliko je vredno. V dveh letih je njegova vrednost znašala sto tisoč funtov več, kot je zanj plačala Abby. Sto tisoč funtov! Abby je ves ta denar zaslužila, ne da bi mignila s prstom. Ellie je ob tej novici imela občutek, da je izvisela, in postala je tako depresivna, da si je privoščila vikend v Istanbulu, da bi se razvedrila. Med sivimi februarskimi počitnicami je bila deležna obilne mere sonca, po katerem je že dolgo hrepenela.

	Ellie je vedela, da ima Abby še vedno tisto stanovanje (sedaj vredno dvakrat več kot takrat), oddajala ga je v najem. Nekemu revčku, kakršna je bila sama, in ga ožemala, ker si svojega stanovanja ni mogel privoščiti.

	Preplavljena z zamero si je Ellie natočila kozarec vode iz pipe, polovico je izpila na dušek. Tukaj bo ostala več tednov. Mora se vzeti v roke, sicer bo zblaznela od zavisti.

	Kozarec je odložila na pult in se povzpela po stopnicah, da bi vzela kremo za sončenje. Potem se bo vrnila k Abby, zbrana in umirjena. Dostojanstveno.

	Postala je pred prvo sobo v nadstropju, za katero ji je Abby rekla, da je njena in Matteova spalnica. Pokukala je vanjo, za hip ji je pogled zastal na svetli, zračni sobi z rustikalnim pohištvom. Abby že ne bi trošila denarja za spodobno komodo in omaro. V sobi je bila preprosta lesena zakonska postelja z belo posteljnino, ob njej pa stol, na katerem je ležala Matteova uniforma.

	Zraven te je bila še ena soba, ki ji je Abby ni pokazala, vrata so bila zaprta. Odprla jih je in našla majhno izbico s slikarskim stojalom. Na njem je bila napol dokončana akrilna – očitno amaterska – morska pokrajina, prizor s platoja ob vznožju stopnic. Ellie je nagnila glavo in si ogledovala sliko – ni bila slaba. Barve so bile nekoliko pretirano sijoče, a videlo se je, da se nekdo zelo trudi. Druga platna so stala ob steni, skoraj na vseh so bili hiša, vrt ali razgled na morje s ploščadi. Ellie se je spraševala, kdo jih je naslikal – Matteo ali Abby – potem pa je v spodnjem desnem kotu uzrla: 'AM'. Za hip je razmišljala, kdo bi lahko bil, potem pa se je spomnila, da Abby ni več gospodična Spencer kot ona, temveč je bila že tri mesece gospa Morelli – signora Morelli. Ellie ni bila povabljena na poroko – tudi njuna mati ne – saj je Abby uspelo nekako prepričati Mattea, da si želi majhno zasebno poroko, in tako je Ellie in Susanno presenetila z mailom in sliko srečnega para pred mestno hišo v Positanu.

	Ellie je bila pretresena. Ne toliko zato, ker se je njena sestra potiho poročila, pač pa ker jo je to tako zelo prizadelo. Ko sta bili majhni, si je Ellie želela samo to, da bi se Abby z njo igrala, da bi si na vrtu skupaj izmišljevali igre, se pretvarjali, da imata namišljene pse, Abby pa je bila vedno vzvišena, hitre jeze in je raje sama nekaj počela. Ko sta postajali starejši, se je to nadaljevalo. Abby je vedno imela neki svoj cilj, o katerem Ellie ni vedela ničesar. Abby je v svoji sobi gradila brlog, z Ellie ga ni delila; ko si je Ellie želela, da bi pohvalila njen novi make-up, je odšla k prijateljici na čaj, ko pa se je vrnila, se je pohvalila, da je naredila vozniški izpit, medtem ko Ellie sploh ni vedela, da je hodila v avtošolo. In potem, seveda, največja izdaja so bila leta in leta, ko je Abby varčevala in nalagala denar, tega pa svoji sestri ni niti omenila, prav tako ji ni pojasnila, zakaj to počne. Potem pa kot strela z jasnega neba – bum – Abby oznani, da se za vedno poslavlja od delovne sile. Boš že še videla svoje, trapa, si je mislila Ellie. Počutila se je zapuščeno in imela je občutek, da sestri ne seže niti do kolen.

	Pomislili boste, da se je tega navadila, da je dobila tršo kožo, ampak eden od spominov je bil zasidran v njene mo-žgane in je tudi po dvaindvajsetih letih imel moč, da jo gane.

	Ellie je hodila v prvi letnik srednje šole, kjer se je po osnovnošolskem izobraževanju počutila zelo osamljeno. Pri vsakem predmetu je bila na dnu, zamujeni pouk je terjal svoj davek. Nase je gledala kot na neiznajdljivo in bilo jo je sram, ker je bila daleč izven sestrine lige. To dejstvo je opazila prav posebna skupina deklet. Tri so bile, naokrog so hodile v tropu in se norčevale iz njene neumnosti. Nekoč ko jo je Abby našla, kako se vsa objokana skriva in preklinja ime, je Ellie svoji sestri sledila na varni razdalji nazaj na igrišče in se spraševala, le kaj namerava Abby narediti.

	Nagrajena je bila s prizorom, ko je Abby glavno od trojice udarila po nosu. Sledil je pravi kraval – kri in vpitje, da se je kmalu zbrala gruča ljudi.

	Zatem so se spremenile tri velike stvari: zlomljen nos, ki je za vedno ostal ukrivljen, Abby en teden ni smela v šolo, ustrahovalke pa se niso nikoli več dotaknile Ellie. Ampak tisto, kar si je resnično želela, da bi se spremenilo, se ni. Abby je bila še vedno enako vzvišena in to jo je bolelo še toliko bolj, ker je Ellie globoko v sebi vedela, da jo ima velika sestra do neke mere rada.

	Vsaj dozdevalo se ji je, zakaj sta tako odtujeni. Ellie je bila materina ljubljenka, tega sicer nikoli ni nihče izrekel na glas, a bilo je kristalno jasno. Pravzaprav se je Susanna le malo menila za Abbyjin uspeh, preveč je bila zaposlena z Elliejino otroško boleznijo, zdravniki in nenehno skrbjo zanjo. Če je Abby v šoli dobivala zelo dobre ocene, ji je bilo rečeno, naj o tem ne govori, da se ne bi Ellie počutila manjvredno. Enako je veljalo za športne dosežke – Ellie je bila preveč bolehna, zato se ne bi bilo 'pošteno' hvaliti pred njo.

	Ellie je pekla vest, ker je bila bolna in je za Abbyjino slabo voljo krivila sebe, a pogosto je bila preveč bolehna, da bi premogla energijo in poskusila kaj spremeniti. Odraščali sta, Ellie pa je opazovala, kako vrzel med njima narašča, in tudi potem ko je premagala bolezen, minulih let ni mogla nadoknaditi. Abby je naredila veliko več, dosegla je veliko več, Elliejina samozavest pa je počasi plahnela.

	Spet je pogledala slike. Vsaj te niso bile nobena mojstrovina in ravno se je obrnila, da bi odšla, ko je nekaj zagledala.

	Ustavila se je. Ob pogledu na majhno knjižno omaro v kotu sobe se je namrščila. Pokleknila je na tla pred njo, srce ji je divje razbijalo. Tam, čisto na zadnji polici, so bile otroške knjige. Ne katerekoli otroške knjige, temveč prve izdaje: Hobit, Tja, kjer so zverine doma, Čarovnik iz Oza in obsežna zbirka Roalda Dahla, vključno s knjigo Čarli in tovarna čokolade. Vredne so na tisoče funtov.

	Iztegnila je tresočo se roko in se jih dotaknila, bila je zmedena, hkrati jo je bolelo srce. Sploh ni hotela verjeti, da je res, niti vedeti, kako so knjige pristale na tej polici v Abbyjini hiši.





IV.

	1994

	Ellie je sedela na zadnji stopnici, v čevlje obute noge je tiščala ob lesena tla na hodniku, želela si je, da bi pognala korenine, da ji ne bi bilo treba oditi. Njen in Abbyjin kovček je stal pri vhodnih vratih. Če je obrnila glavo, je lahko videla v dnevno sobo, kjer je njena sestra klečala na kavču in se nagibala čez naslonjalo, da bi skozi od dežja oškropljeno okno videla avto.

	Mame ni bilo tam, nekaj je počela v kuhinji, kot vedno v takšnih trenutkih. Ellie še vedno ni razumela, zakaj ju ni nikoli pospremila k babici in dedku, razen da je Susanna rekla, da se je s starši sporekla zaradi očka, še preden sta se Abby in Ellie rodili. Ellie prav tako ni mogla vprašati očka, da bi ji pojasnil, ker jih je zapustil, ko je bila stara šest mesecev in se ga sploh ni spominjala.

	»Tukaj je,« je brezbrižno zaklicala Abby in splezala s kavča, ravno ko je velik srebrn avto ustavil pred hišo in je iz njega stopil Harold, voznik, ki je že dve desetletji delal za dedka in babico.

	Susanna je prišla iz kuhinje. Pogledala je njuna poklapana obraza.

	»Dajta no, saj ni tako slabo.«

	»Grozno je, mamica,« je izbruhnila Ellie. »Vedno posta-vljata vprašanja. Vprašanja, vprašanja, vprašanja.« Bila je na robu solz.

	»Na katere glasbene instrumente se učita igrati? Kakšne ocene imata? Zakaj nikoli ne nosita oblekic?« ju je oponašala Abby, ko je zazvonil zvonec.

	»In njuna hiša je tako velika! Polna lomljivih reči! Bojim se, da bom kaj zlomila, tako kot zadnjič. Kako sta bila jezna. Rekla sta, da je stalo trideset sto funtov.«

	»Tristo funtov,« jo je popravila Abby, Ellie pa se je počutila ponižano. Vedno si je vse narobe zapomnila. »Za vazo,« je še dodala Abby, kot bi bilo to nezaslišano.

	»Ampak lepo je imeti ljubke reči, kajne?« je rekla Susanna. Govorila je premišljeno. »Samo pomislita. Morda bodo vse te reči nekoč vajine. Edini njuni vnukinji sta. Pomembno je, da se z njimi seznanita. In samo en teden bosta tam.«

	Ellie, ki je že občutila grozno domotožje, ni več zdržala. Oklenila se je matere in zajokala. »Nočem iti. Ne sili me, prosim, mamica. Kaj, če bom spet zbolela?«

	Čutila je materin močan objem, potem je popustil in ostala je brez domačne ljubeče topline.

	»Ne boš zbolela. Zadnjih nekaj tednov ti je veliko bolje. Abby, spusti Harolda noter, da se boste lahko odpravili.«

	*

	Ellie in Abby sta sedeli na zadnjem sedežu velikanskega avtomobila, kljub pripetemu varnostnemu pasu sta njuni drobni telesi podrsavali po usnjenih sedežih, ko je Harold šofiral po od dežja spolzkih cestah. Ellie je ob šipo pritisnila nos in gledala materino podobo, ki je postajala vse manjša in manjša. Pot ni bila dolga, stara starša sta živela v le nekaj kilometrov oddaljenem Weybridgeu. A kljub kratki razdalji hiši ne bi mogli biti bolj različni.

	Babica in dedek sta živela na St. George Hillu in ko je bila Ellie stara pet let, je mislila, da na griču živijo zmaji. Zdaj ko jih je imela osem, je vedela, da je razmišljala trapasto; pravzaprav so tam živeli le zelo premožni ljudje. Hiša babice Kathleen in dedka Roberta je bila velik dvorec z ravnim pročeljem in s stebrom na vsaki strani impozantnih vhodnih vrat. Vsakič ko je prispela, je imela Ellie občutek, da vanjo strmi na ducate oken ali da se nekdo skriva za ograjo, ki se je vila okrog zgornjega nadstropja. Ko je avto zavil na ogromen privoz, jih je na vrhu stopnic čakala babica. Ellie je v hipu, ko je stopila iz avta, dobila občutek, da si jo babica pozorno ogleduje.

	Tukaj jo je bilo strah – babica je veliko vedela in vsak pogovor je spremenila v preizkušnjo. »Katero je glavno mesto Peruja?« je vprašala, ko je videla, da si Ellie v pritličju ogleduje sliko medvedka Paddingtona (izvirno umetnino, je rekla babica) ali »Koliko mleka bi ostalo, če iz te steklenice odlijem pet decilitrov?«, ko je Ellie umirala od žeje in sploh ni mogla razmišljati. In četudi bi lahko, ne bi znala pravilno odgovoriti. Ellie se je na vprašanja vedno odzvala pomilovanja vredno. V šoli je zaradi bolezni resnično veliko manjkala. Trenutno je spet hodila v šolo, večinoma pa se je učila doma z mamico. Všeč ji je bilo, da ima mater le zase, še toliko bolj, ker se nista veliko učili, pač pa sta pogosto šli v park ali celo na sladoled, kar je bila njuna skrivnost, Abby namreč ni smela izvedeti. Učenje doma je pomenilo tudi oddih od drugih otrok, ki so jo dražili. Nekaj resnično zlobnih jo je klicalo 'Illy'





1 »Hej, Illy, zakaj pa si v šoli? Illy, a boš zbolela?« Najraje bi zajokala. Najhuje pri tem, da si bolan, pa je to, da moraš nenehno hoditi k zdravnikom. Postavljajo ogromno vprašanj, primorajo te, da ležeš na posteljo, potem pa te dregajo v trebuh, ti z injekcijo jemljejo kri, za katero jo je skrbelo, da je ne bo nikoli dobila nazaj, čeprav so ji govorili, da bo še zrasla. To je sovražila. Morala je celo v bolnišnico, kjer so ji postavljali še več vprašanj. Na večino je odgovorila mamica, hvala bogu.

	»Kako dolgo sta se vozili?«

	Babica je že začela postavljati vprašanja in ju motrila, kot bi bila učiteljica v šoli, Ellie pa je zlezla vase od strahu, ker še ni znala določiti časa. O ničemer ni vedela veliko kot Abby. Niti brati ni znala tekoče in zelo dobro se je zavedala, da je med zadnjimi pri matematiki, jeziku in slovnici.

	Babica je čakala na odgovor. Vedno je bila lepo oblečena, imela je veliko rut in šalov, nosila jih je tudi v hiši, medtem ko sta Ellie in Abby le redko imeli kaj novega. Tudi njuna mama je imela nove reči, a je rekla, da zato, ker dela v butiku in mora biti lepa, da dobi večji popust pri dobaviteljih. Če je bila babica bogata, oni pa revni, zakaj ni potem nekaj denarja dala njim, se je spraševala Ellie.

	»Triintrideset minut,« je rekla Abby, ko je šla mimo nje, Ellie pa si je pošteno oddahnila.

	»Eleanor sem vprašala, ne tebe,« je rekla babica.

	Dneve sta preživljali v hiši ali na vrtu – babica ju je le redko kam peljala, dedek pa je delal do poznega večera. Imel je podjetje za uvoz vina in resnično videli sta ga le ob koncih tedna. Poklical ju je v svoj kabinet in ju prosil, naj mu glasno bereta, kar pa Ellie ni šlo od rok, zato mu je prišlo v navado, da je nagovarjal le Abby.

	Ker je bil danes deževen dan, nista mogli ven. Od njiju so pričakovali, da se bosta zabavali z različnimi igrami, gledanje televizije je bilo strogo prepovedano. Abby je sklenila, da bo šla gor v svojo sobo in Ellie je šla za njo, ampak Abby je odločno zaprla vrata. Ellie je zavzdihnila, razumela je sporočilo 'ne moti'.

	Odtavala je nazaj dol in napenjala ušesa v veliki molčeči hiši, v kateri se je tu in tam še vedno izgubila. Slišala je oddaljeno brnenje sesalca na vsakodnevnem obhodu. Z vznožja stopnic je Ellie videla babico v salonu, kjer je sedela v fotelju z nogami na pručki in brala časopis. Na majhni mizici je bila skodelica s krožničkom. Ellie je iz izkušenj dobro vedela, da babice med dopoldanskim 'oddihom' ne sme motiti, zato je neslišno odšla proč. Znašla se je pred knjižnico in pokukala je noter. Tega prostora se je izogibala, plašil jo je – vse tiste knjige, ki jih ni mogla prebrati – ampak tokrat je nekaj zagledala. V knjižnici je bil ujet metulj, mahal je s krili in ob oknu zaman iskal izhod. Ellie ga je opazovala, kako se je nekoliko oddaljil, naredil majhen krog, potem pa spet poletel k oknu, obupano si je želel priti ven na zrak.

	Stekla je, k oknu postavila stol in splezala nanj, da bi dosegla kljuko. Odprla je okno in gledala metulja, ki je odletel na svobodo. Srce ji je hitro bilo, ko je gledala za njim, dokler ji ni izginil izpred oči.

	Ellie se je obrnila stran od okna, sedla na stol in pozibavala z nogami. Tukaj je čas tekel tako zelo počasi, vsaka minuta in ura je bila mukotrpna. Nenadoma je tako močno pogrešala mamo, da jo je bolelo. Prenehala je zibati noge in v oči so ji stopile solze, ki jih je poskušala ustaviti, ker je babica rekla, da so solze samo za dojenčke in ljudi, ki se ne znajo lepo izražati, le da Ellie ni vedela, kaj to pomeni. Ozrla se je po sobi, na svoji desni je zagledala manjšo omarico s steklenimi vratci, v kateri je bilo še več knjig. Pritegnila jo je beseda na hrbtišču ene izmed njih. Beseda, ki jo je dejansko znala zelo dobro prebrati.

	Čokolada.

	Zdrsnila je na tla in odprla omarico. Izvlekla je knjigo, bila je stara. Na naslovnici je bila slika velike čokoladne tablice z obgrizenimi robovi – podoba, ob kateri so se ji pocedile sline. Pod njo je sijoče žarela glava duhu podobnega dečka, na dečkovi roki pa je v cilindru sedel moški. Naslov knjige je bil Čarli in tovarna čokolade, napisal pa jo je nekdo, čigar imena ni znala prebrati.

	Ellie jo je odprla. Zgolj zato, ker ni imela za početi ničesar drugega, in začela brati prvo stran. Prav hitro je prišla do konca in jo obrnila. Tudi to je prebrala in naslednjo in naslednjo, dokler ni med prsti občutila debeline listov, ki jih je že prebrala – bila je osupla in presrečna, ker je med palcem in kazalcem držala zajetno število strani.

	Občutek je bil nenavaden, a o tem ni dolgo razmišljala, preveč jo je zanimalo, ali bo dečku Čarliju uspelo najti zlato vstopnico. Brala je dalje, tu in tam se je zatikala, ampak v zgodbi je bilo nekaj, kar jo je vleklo naprej, da je obračala strani, dokler ni zaslišala zvena gonga, ki je klical h kosilu. Bila je osupla. Kako je mogoče, da je že kosilo? Še nikoli ji ni čas minil tako hitro. In tudi želela si ni iti in sedeti za veliko mizo v jedilnici z glasno tiktakajočo uro in odgovarjati na babičina vprašanja – želela je izvedeti, kaj se bo zgodilo Avgustu Zlimanu, zdaj ko je pomočil obraz v reko čokolade.

	In točno to je takoj po kosilu tudi naredila. Ko je zgodbo prebrala do konca, je od začudenosti ostala brez sape, tudi sama si je obupano želela obiskati tovarno Vilija Majavška – tožilo se ji je po starih starših, kakršne je imel Čarli; po starih starših, ki sta spala v isti postelji in sta bila prijazna in zabavna, ne pa takšna, kot ju je imela ona: eden strog, drugi odsoten. Iz omarice je vzela naslednjo knjigo. Ta je imela naslov Čarobni prst.

	Že jo je hotela začeti brati, ko jo je prešinilo nekaj tako zelo čudežnega, tako nemogočega, da je za hip pozabila dihati.

	Pravkar je prebrala prvo knjigo v svojem življenju. Od začetka do konca. Brez vsakršne pomoči.





V.

	Sranje, sranje, sranje. Ko je Abby zagledala Ellie, kako lista knjigo Čarli in tovarna čokolade, je obstala na pragu sobe. Ellie jo je pogledala, Abby pa sta presunili jeza in užaljenost v sestrinih očeh.

	»Zakaj imaš te knjige?« je vprašal Ellie in dvignila knjigo v zrak.

	Joj, zakaj jih nisem prestavila?

	»Dedkove so bile, kajne?« Ellie je pokazala na omarico. »Vse te.«

	»Ja.«

	»In zakaj so pri tebi?«

	»Dedek … mi jih je zapustil.«

	»V oporoki?« je vprašala Ellie, kot da ne more verjeti.

	»Ja,« je ponovila Abby.

	»Ampak … zakaj tebi? Meni ni zapustil ničesar.«

	Abby je postala rahlo nejevoljna. Ellie je zvenela prizadeto – kot žrtev. Spet. Ni njena krivda, da jo je dedek izločil iz oporoke.

	»Meni jih je dal, ker … ker je menil, da bodo na varnem.«

	»V omarici so, za steklom so bolj težko na nadzorovani temperaturi.«

	Ellie je strmela vanjo. Abby je povesila pogled. »Ne v takšnem smislu …«

	»V kakšnem pa?«

	»Želel si je, da bi ostale v družini.« Ob pogledu na sestrin obraz, ki se je zaradi nejevere vse bolj mrščil, si je Abby grizla ustnico. Ni bila prepričana, da je razumela bistvo. »Za vedno,« je še pomenljivo dodala.

	Ellie je bila zaprepadena. »Je mislil, da jih bom prodala?«

	»No, a jih ne bi?«

	»Ne!« Ellie je skočila pokonci, v očeh so se ji iskrile solze. »Te knjige obožujem. Bile so moje prijateljice, ko ti nisi hotela preživljati časa z mano. Ko si me sovražila.«

	»Nikoli te nisem sovražila.«

	»Ja, si me. Sovražila si to, da sem imela vso mamino pozornost, ko sem bila majhna. Da si bila zaradi moje bolezni brez nje.«

	»Motiš se …«

	»Bilo je očitno! In knjiga Čarli in tovarna čokolade te sploh ni zanimala. Ko sem ti poskušala povedati, da sem jo prebrala, si rekla samo, da si jo ti prebrala, ko si jih imela šest!«

	Abby je zapekla vest. »Ja, mogoče sem res to rekla …« Globoko je vdihnila. Morda je zdaj pravi trenutek, da spregovori. »Ellie, nekaj moraš razumeti …«

	»Kaj, da mi vedno poskušaš zariniti nož v hrbet?«

	»Dokler bom jaz tukaj, ne bo nobenega zabadanja, prosim lepo.« Prepir je prekinil ženski glas.

	Abby se je sunkovito obrnila. Ob pogledu na znano drobno podobo je zazevala, kratko pristriženi valoviti svetli lasje so obdajali majhen obraz.

	»Šele v sredo bi morala priti!«

	»Nadvse očarana sem,« je rekla Susanna. »In tudi jaz sem zelo vesela, da te vidim, draga hči.«





VI.

	»Samo poglej to teraso! Prečudovita je!« Ob pogledu na od sonca zbledele tlakovce, oljke in limonovce, na veliko leseno mizo pod nastreškom, obdanem z vinsko trto in napol zrelim grozdjem je Susanni od navdušenja zastal dih.

	Abby jo je gledala rahlo sumničavo. Materinih pohval ni bila vajena.

	»In kakšen razgled! Moj bog, kot bi zrla naravnost v nebesa.« Od veselja je kar žarela, sončna očala si je prestavila na glavo. »Odlična poteza. Zelo bistra si, da si našla vse to.«

	Mati se je obrnila in se ji nasmehnila, čakala je na odziv, ampak Abby je namenoma ni pogledala v oči. Čutila je, da jo je s tem užalila in da je presenečena. S kotičkom očesa je videla, da se je Susanna znova obrnila k razgledu, hčerina ošabnost jo je spravila v zadrego.

	Ellie je sedela v pletenem stolu malce proč od njiju in molče srkala vino. Z obrazom sicer ni izdajala ničesar, toda Abby je vedela, da je še vedno besna. Prav tako je vedela, da materine razkošne pohvale ob Elliejini zavisti samo prilivajo olje na ogenj.

	Iz hiše je prišel Matteo in tašči podal kozarec vina.

	»In ta tvoj mož,« je gostolela Susanna, »krasen od nog do glave.«

	»Saluti!« je nazdravil Matteo in trknil z njenim kozarcem.

	Abby je opazovala Mattea – vedel je, da Susanne ni hotela povabiti – kako se bo znašel v napeti situaciji. A pravega razloga, zakaj svoje matere ne želim tukaj, še vedno ne pozna, je pomislila.

	»Policist si, kajne? To je za Abby zagotovo pomirjujoče. Če samo pomislim, da od tistih samskih počitnic ni pričakovala ničesar. Konec koncev pa je vendarle imela srečo, da so jo okradli, sicer se vidva ne bi nikoli srečala.«

	Abby se je togo vzravnala, videla je sestro, ki je presenečeno sedla pokonci. Tega Ellie ni povedala. Ko se je zgodilo, pred enim letom, je bila Ellie na nekem dolgem izletu, ko pa se je vrnila, je Abby že vse potlačila vase.

	»Glavno, da je bilo z njo vse v redu,« je rekel Matteo.

	»Ja. Ko sem izvedela, sem bila čisto iz sebe.«

	»Večerjo grem pripravit,« je rekla Abby in se obrnila.

	»Pomagala ti bom,« je zažvrgolela Susanna in ji sledila v kuhinjo. »Kaj lahko storim?« je veselo vprašala.

	»Začni rezati solato.« Abby je pokazala na kup zelenjave na pultu.

	Abby se je zaposlila s pripravljanjem pašte in nekaj časa sta delali molče. Abby je vedela, da ji je mama ponudila pomoč, ker se je želela pogovoriti na samem, ampak očitno si je vzela čas in pereče zadeve ni hotela potegniti na dan. Abby je narezala čebulo, jo ocvrla v ponvi in dodala zelišča, česen in paradižnik, postajala je vse bolj razdražena. Njena mati sploh še ne bi smela biti tukaj. Ta čas je bil namenjen le njima z Ellie.

	Da je Ellie povabila sem, je bila hipna odločitev, in povabilo je hotela preklicati, a bilo je prepozno. Ellie ji je poslala mail, da je že rezervirala let. Potem pa je za Elliejin izlet izvedela njuna mati in se sama povabila, da se jima bo pridružila. Zavrniti je ni mogla, je pa vedela, kako bo, ko bodo vse tri skupaj. Da bo peto kolo, in zato je mamo še posebej jasno prosila, naj pride dva dni kasneje.

	»Vem, zakaj si prišla tako zgodaj,« je nenadoma spregovorila Abby, ki ni več mogla molčati.

	Susanna se je nasmehnila. »Vedno si vedela vse, to je bila tvoja težava. Ampak v resnici sem prišla prej samo zato, ker sem hotela videti svoji punci. Čeprav, če sodim po prepiru, ki sem mu bila priča ob prihodu, nisem prepričana, da vama gre najbolje. Še nista zakopali bojne sekire? Preprosto morata sprejeti dejstvo, da sta si zelo različni, in se naučiti, kako shajati.«

	»Saj se razumeva,« je skozi stisnjene zobe odvrnila Abby. Zaslišali sta Ellie, zunaj se je smejala. Očitno jo je Matteo spravil v dobro voljo. Abby je prenehala rezati zelenjavo in je prisluhnila. Elliejin smeh ji je šel na živce. Kaj pa počne? Vedno se spogleduje, moški ji jedo iz roke.

	»No, onadva se zagotovo.« Susanna je nagnila glavo in se odobravajoče nasmehnila.

	Abby je obnemela. Proti materi je jezno poblisnila z očmi, ampak Susanna je rezala paradižnik in tega ni opazila.

	»Veš, bolj prijazna bi lahko bila z njo,« je rekla Susanna. Pogledala jo je. »Žal mi je za to, kar se je zgodilo, ko je bila majhna. Ker nisem več časa preživela s tabo. Počutim se krivo, da sem odgovorna za vajin sedanji odnos.«

	Abby jo je z odprtimi usti osuplo gledala. Njena mama se je opravičevala? Daleč premalo, daleč prepozno. Besno je mešala pašto.

	»Ji boš povedala?« je vprašala Abby, glas se ji je tresel.

	»Komu?« Ellie je s praznim kozarcem v roki prikorakala v kuhinjo.

	Abby se je zasukala, srce ji je hitro razbijalo. Spregovorila ni ne ona ne Susanna.

	»Kaj se dogaja?« je vprašala Ellie in ju zmedeno gledala.

	Abby je občutila cmok v grlu – naj ji pove?

	»Razmišljali sva, da bi šli jutri na plažo,« je rekla. »Morda kam na kosilo.«

	»Ja, lepo bi bilo malo raziskovati,« je pritrdila Susanna. »Kaj misliš?«

	Ellie ju je začudeno pogledala, potem pa prikimala. »Seveda, zakaj pa ne.«

	Sledil je trenutek tišine, nato se je Abby nasmehnila. »Super,« je rekla. »Mizo bom pogrnila. Mama, boš ti postregla?«

	Susanna je prikimala, Abby pa je odšla iz kuhinje.

	Ko je izginila, se je Susanna spogledala z drugo hčerko. Skomignila je in se pomirjujoče nasmehnila, nadela si je svoj najboljši to je Abby, saj veš, kakšna je izraz.

	»Ti pomagam?« je vprašala Ellie.

	»Ni treba, ljubica. Le pojdi in sedi za mizo, takoj pridem.«

	Susanna je počakala, da je hči odšla iz kuhinje in globoko izdihnila. Ni bilo dovolj. Spet je globoko vdihnila. In izdihnila. Vdih. Izdih. Ko se je naposled le dovolj pomirila, se je spet posvetila večerji.





VII.

	»Ta-da!« je zažgolela Susanna s krožniki pašte in solate v rokah, odložila jih je na staro mizo na terasi. Abby jim je napolnila kozarce, potem pa izvlekla svoj od sonca zbledel lesen stol. Poskrbela je, da je sedela ob svojem možu, Ellie nasproti nje, njuna mati pa najdlje proč.

	»Slastno je,« je momljala Susanna. »Abby, nisem vedela, da znaš tako dobro kuhati.«

	Šestintrideset let sem vendar stara, je pomislila Abby, dovolj časa sem imela, da sem se naučila.

	»Matteo je pravi srečnež,« se je pošalila Susanna. »No, Matteo, hitro povej, so bile Abbyjine kuharske spretnosti tiste, ki so te premamile?«

	Matteo je pogledal Abby in v temno rjavih očeh je videla pogled, ob katerem je v trebuhu občutila toplino. Če bi ga morala opisati, je bil nekje med ponosom in občudovanjem, ob njem se je kar stopila in se vedno znova zaljubila vanj.

	»Pravzaprav so bile njene noge,« je povedal Matteo.

	Abby se je zasmejala in ga potapkala po roki.

	»Resno?« je presenečeno vprašala Susanna.

	Abby se je namrščila. Kaj je mislila mama? Kaj je narobe z mojimi nogami?

	»Hočem reči, res ima lepe noge, malce podobne mojim. Ali me samo dražiš?«

	»Prvič sem se ogrel zanjo v bolnišnici. Po nesreči.«

	»Bila je dama v stiski!« je vzkliknila Susanna.

	»Sestre so mi povedale, da nima nobenih obiskov …«

	»Kaj, zasmilila sem se ti?« je razdraženo vprašala Abby.

	»Le zato, ker si bila v tuji državi in sem vedel, da te prijatelji in družina ne morejo kar tako obiskati. To je bila plus točka zame. Imel sem vsaj en razlog, da sem te obiskoval in zasliševal.« Matteo se je nasmehnil, Abby pa ga je pobožala po roki. »No, potem ko se je vrnila v Veliko Britanijo, sem seveda težko prišel do nje.« Pogledal je Ellie in Susanno. »Toliko dela!«

	Abby je opazila sestrin vljudni nasmešek.

	»Je delala,« ga je popravila Ellie.

	Matteo je prikimal. »In razume moje dolge urnike. Da je treba kdaj pa kdaj ostati dlje v pisarni, da pripravimo vse potrebno za lov na malopridneže.«

	»Potemtakem si rad policist?« je vprašala Susanna.

	»Vsak dan je drugačen.«

	»Povej, kako si jo zasnubil?« Susanna je pričakujoče pobobnala s prsti po mizi. »Kaj je bilo tisto, kar te je prepričalo?«

	»Mama,« se je očitajoče oglasila Abby.

	»Je že v redu,« je rekel Matteo. »Preprosto sem vedel, da je prava zame. Z Abby se nikoli ne počutim osamljenega. Me je pa skrbelo. Nisem si mislil, da bo privolila in se odpovedala lastni karieri, da je lahko prišla sem.«

	»Ne, najbrž ji je bilo res težko zapustiti deževen betonski London in se preseliti v ta zvezdniški kraj,« je pikro pripomnila Ellie in zamahnila proti nebu.

	»Kljub temu to ni kar tako,« jo je opozorila Susanna. »In ti, Abby?«

	»Kaj v zvezi z mano?«

	»Mislim, da tvojo mater zanima, zakaj sem jaz moški tvojih sanj,« jo je podražil Matteo.

	»Lahko se zanesem nanj,« je rekla Abby.

	»To pa ne zveni ravno romantično!« je vzkliknila Susanna.

	»Ne strinjam se. To je ena najpomembnejših stvari.«

	»Nisem rekla, da ni pomembna, ampak obstaja tudi … no … romantika.«

	Matteo se je zasmejal. »Susanna, Italijan sem,« je rekel in zamahnil z roko. »Kakorkoli, dovolj o nama. Pa ti, Ellie? Se s kom dobivaš?«

	Ellie je elegantno odložila vilice na krožnik. »Trenutno ne.« Vstala je in začela pobirati krožnike. »Pospravila bom.«

	»Pomagala ti bom,« je rekla Abby in vzela nekaj krožnikov.

	Tudi Susanna je hotela vstati, ampak Matteo jo je ustavil. Dolil ji je vino in vztrajal, naj ostane za mizo. »Rad bi izvedel več o vašem življenju v Londonu,« je rekel. »Povejte mi kaj o svoji službi. Abby mi je povedala, da delate v prodajalni oblačil.«

	Hvala bogu za Mattea, je pomislila Abby, ko je odšla, čeprav se njemu ni niti sanjalo, kakšno uslugo ji je pravkar naredil. Z Ellie je hotela govoriti na samem, a zdelo se je, da ji želi Susanna to na vsak način preprečiti.

	Sestri je sledila v kuhinjo in začela splakovati krožnike, preden bi jih dala v pomivalni stroj. »Razmišljala sem, da bi bilo lepo, če bi šli jutri na izlet s čolnom. Kaj misliš?«

	Ellie ji je podala naslednji krožnik. Skomignila je. »Seveda, zakaj pa ne? Mami bo všeč.«

	»Mislila sem, da bi šli sami,« je hitro rekla Abby.

	»Oh, malce nesramno se mi zdi, da bi mamo izpustili.«

	»Ni tako. Mislila sem, da bi šli zgodaj, še pred plažo. Saj veš, kakšna je mama. Če ji ni treba vstati, bo spala do srede dopoldneva. Nazaj bova, še preden se bo zbudila.«

	Ellie je za hip pomolčala, krožnik je obstal v zraku. »OK. Zakaj pa ne?«

	Abby se je olajšano nasmehnila. »Super! Le … le mami ničesar ne omeni, prav? Sicer bo mislila, da mora iti zraven. Naj se naspi.«

	Ellie jo je za hip sumničavo motrila, ampak Abby pogleda ni umaknila in trenutek je minil.





VIII.

	Tisti večer je bilo pravo olajšanje zapreti spalnična vrata. Se umakniti v zasebnost prostora in ostati le v moževi družbi. Abby si je skrtačila zobe in prišla iz kopalnice, ko je Matteo ravno pospravljal policijsko uniformo – zgodaj zjutraj, ko se je vrnil iz nočne izmene, jo je samo vrgel na stol. Zlezla je v posteljo in uživala v pogledu na golega moža, ki je pospravljal. Jakno in hlače je obesil na obešalnik, odtipkal geslo na sefu v garderobni omari in vanj pospravil službeno pištolo, potem pa je dramatično skočil na posteljo, da se je Abby morala zasmejati.

	»Torej, končno sem spoznal tvojo družino.«

	Abby se je zdrznila, čakala je na kritiko.

	»Prijazni sta,« je nadaljeval in se nasmehnil njeni negotovosti.

	»Aja?«

	»Mislim, da tvoja mama verjame, da sem nekakšen junak. Da boš ti samo poklicala na policijo, jaz pa jo bom rešil tega velikega pokvarjenega sveta.«

	»Le romantična je. Osamljena je. Že zelo dolgo. Mislim, da že vse življenje hrepeni po močnem moškem, ki bi skrbel zanjo.«

	»Tvoj oče ni bil ta moški?«

	»Danny? Močno dvomim. O njem le redko spregovori, a kolikor sem razumela, je bil očarljiv, a nestanoviten. Njena starša sta njuni zvezi nasprotovala, ko pa je z njim pobegnila, sta jo odrezala od vsega.«

	Matteo jo je pogledal. »Svoji materi nisi povedala, kaj se je v resnici zgodilo tisto noč?«

	»Ne …«

	»Tvoja sestra pa sploh ničesar ni vedela.«

	Abby ga je opravičujoče pogledala. Ko je Susanni povedala, da so jo okradli, je namerno povedala zelo malo, zgolj dejstva. Moški jo je zabodel v hrbet, drugi pa je pobegnil z njeno torbico. Primer je prevzel Matteo in bil je edini, ki je resnično razumel, kaj se ji je zgodilo. »Hvala, da nisi ničesar rekel.«

	Začutil je, da ji je neprijetno, zato jo je poljubil. »Družine, kaj? Zakaj je tvoja mama prišla prej? Mislil sem, da bosta z Ellie dva dni sami.«

	»Takšen je bil načrt.«

	»Kaj pa si hotela početi s svojo sestro?«

	Abby je skomignila, precej brezbrižno. »Nič posebnega. Le družili bi se, saj veš.«

	Matteo jo je objel in jo pogledal naravnost v oči. »No, kaj je velika skrivnost?«

	Abby ga je zbegano pogledala. »O čem govoriš?«

	»Pa saj je očitno. Nekaj je v vaši družini, zgodilo se je v preteklosti. Nocoj ste bile vse tri nekoliko napete, pa tudi zelo redko govoriš o njima. Verjemi mi, da sem bil zelo srečen, ker je bila poroka tako skromna …«

	»Skromna?« je rahlo očitajoče vzkliknila Abby.

	»Saj veš, kaj mislim. Nobenega direndaja. Ampak ne poznam niti ene Italijanke, ki bi si želela takšno poroko.«

	Abby je takrat pomislila, da bi mu povedala. Lepo bi se bilo zaupati moškemu, ki ji je polnil srce na način, ki ga je iskala vse od otroštva. Da bi mu povedala vse, kar je že toliko let nosila na svojih plečih.

	Pogledala ga je. »Povedala ti bom. A ne še zdaj.«

	»Zakaj ne zdaj?«

	Abby ga je nalahno pobožala po prsih. Dobro je vedela, kako ga zamotiti. »Zato ker bi raje počela nekaj drugega,« je zamrmrala in ga nežno poljubila na ustnice.





IX.

	Oglašanje čričkov je počasi jenjavalo, ko se je večer prevesil v noč, in zdaj – Ellie je počasi obrnila glavo in pogledala na uro na nočni omarici – ob treh zjutraj je bila skoraj popolna tišina. Obrnila se je nazaj in se skremžila zaradi bolečine, ki ji je udarjala za senci. Pa samo en kozarec vina je popila. Ni se ji zdelo pravično, da ima tako močan glavobol.

	Morda pa je kriv stres dneva. Cela večnost je minila, odkar je zadnjič videla sestro. Prvič je videla njeno hišo. In njenega moža. Ko je Abby živela v Londonu, je imela redko čas za fante – nenehno je delala. Matteo se ji je zdel dober ulov, Ellie je bila presenečena. Bil je zgovoren in čeden – le kako tega ne bi opazila, če pa je v vsej svoji skoraj goli slavi stal pred njo, ko je prišel iz morja?

	Tudi Abby je bila na trnih in zdaj, ko je bila tukaj še Susanna, je bilo še toliko huje. Ellie ni vedela, zakaj je Abby vedno tako hladna do njune matere – zamere iz otroštva je na ramenih tovorila naokrog kot kup skal. OK, ko sta bili majhni, je imela Susanna manj časa zanjo, ampak imela je polno skrbi. Zdaj pa se je Susanna čisto preveč trudila z Abby, navdušeno je pohvalila njeno hišo, ampak Abby se za to sploh ni zmenila. Pravzaprav je bilo kar malce čudno, da je mama toliko pozornosti izkazovala starejši hčeri. Ponavadi je bila, ona, Ellie, tista, ki je bila deležna vse njene naklonjenosti.

	In potem je tukaj še ta nenavaden pogovor v kuhinji. Ellie je za hip pomislila, da ji mati in sestra nekaj prikrivata. Sprejela je pojasnilo glede obiska plaže naslednji dan, a obe sta se ji zdeli zadržani, zato je imela občutek, da ji nista povedali vsega.

	Grrr, jutri! Pa še ta izlet s čolnom, zaradi katerega mora zgodaj vstati. Če ne bo zaspala in če je ne bo minila slabost, ne bo mogla vstati. Morda pa ji bo pomagal kozarec vode.

	Ellie je tiho vstala iz postelje in odšla po stopnicah v kuhinjo. Kozarec je pridržala pod pipo, ga izpila, potem pa si ga pritisnila ob čelo. Skozi okno je videla polno luno nad vrtom, borovce je obdajal strašljiv žar. Nekaj temnega je poletelo mimo okna, da je kar poskočila, potem še enkrat, in prepoznala je netopirja. Zdaj ko je prepoznala enega, jih je videla veliko, ko so v iskanju žuželk preletavali nebo. Kako čudovit kraj. In vse to je samo Abbyjino. Ellie je ustavila tok misli, po tej poti ni hotela. Kuhanje zamere bo uničilo vsakršno upanje na spanec.

	Obrnila se je in odšla po stopnicah navzgor. Ko je prišla v nadstropje, jo je v hipu prešinilo, kaj jo bo sprostilo. Ustavila se je. Prisluhnila. V hiši je bilo vse tiho. Zelo previdno je odprla vrata 'slikarske sobe' in vstopila. Pod roko je vzela knjigo Čarli in tovarna čokolade in se vrnila v svojo sobo.

	Za seboj je zaprla vrata in z ukradeno tolažbo zlezla v posteljo. Knjigo je odprla naključno in začela brati, v trenutku jo je ponesla v otroštvo, kjer sta jo tolažila toplina in prija-teljstvo Čarlijevega sveta. Čez nekaj minut so ji začele oči lesti skupaj. Ellie je zaprla knjigo, se sklonila čez rob postelje in za hip oklevala – naj to stori? Čutila je, da bi knjiga morala biti njena.

	Izpod postelje je izvlekla kovček. Knjigo je vtaknila v sprednji predal in zapela zadrgo, preden je kovček potisnila nazaj pod posteljo. Glavo je položila na blazino in čez nekaj minut je že spala.





X.

	Abby je rahlo potrkala na vrata Elliejine sobe. Čez nekaj sekund so se odprla in prikazala se je Ellie, vidno zaspana.

	»Pripravljena?« je šepnila Abby.

	Sestra je prikimala in po prstih sta se spustili po stopnicah in šli na teraso. Abby je ta del dneva ljubila, bilo je še zelo zgodaj in v zraku se je zadrževala svežina noči, ki je sončna pripeka še ni pregnala. Ellie je odvedla po stopnicah navzdol do čolna in ga čvrsto pridržala, da je sestra plaho stopila vanj.

	»Si prepričana o tem?« je vprašala Ellie.

	Abby se je zasmejala. »Pa saj je samo malo veslanja. Ne bova šli daleč, le nekoliko ven in okrog polotoka.«

	»Kje je Matteo?«

	»Moške pomoči ne potrebujeva,« je odločno rekla Abby. »Sami se bova popolnoma znašli.«

	»Nisem mislila tega,« je pripomnila Ellie, še vedno je bila negotova. Abby je odvezala vrv.

	»Spi. Še vedno okreva po nočnih izmenah.«

	»Počakajta! Punci, počakajta!«

	Abby je dvignila zaprepaden pogled. Srce ji je začelo divje razbijati, ko je zagledala podobo v kaftanu, kako hiti po stopnicah.

	»K vragu,« je skoraj neslišno zamrmrala.

	»Mama!« je zaklicala Ellie.

	Obe sta opazovali Susanno, ki se je prebijala do skalnatega platoja, bila je precej zadihana.

	»Ni ti podobno, da si tako zgodaj pokonci,« je rekla Ellie.

	»No, ja, zgodaj sem vstala, da bi se oprhala, potem pa sem pogledala skozi okno in sem vaju videla, kako se spuščata po stopnicah. Zato sem pomislila, da bi preverila, kaj imata za bregom.«

	Zakaj naju ne moreš pustiti vsaj malo samih? je jezno pomislila Abby.

	»S čolnom greva na izlet,« je povedala Ellie.

	Zvenela je vabljivo in Abby je vedela, da Ellie samo čaka, da bo zraven povabila še Susanno. Zavedala se je, da bi to morala storiti, a nekako ni mogla dovolj hitro najti besed.

	»Prepričana sem, da je tudi zate prostor,« je rekla Ellie.

	Abby je čutila, kako sestra z očmi vrta vanjo. »Seveda,« je privolila.

	»No, ampak samo če vama nisem v napoto,« je rekla Susanna.

	Abby je zaškrtala z zobmi in držala čoln pri miru, da je Susanna vstopila in sedla na klop k Ellie. Potem je še Abby zlezla v čoln in ga z veslom odrinila od skal, preden je začela veslati.

	»Neverjetno veličastno je,« je dahnila Susanna, očarana nad jutranjimi žarki na morski gladini.

	Abby je za trenutek pozabila na slabo voljo. Res je bilo veličastno. Nežen vetrič jo je božal po koži, v ustih je občutila počitniško slanost. Morje se je lesketalo, živahen val je pljusknil ob čoln in jo oškropil po rokah in nogah. Sonce je skoraj takoj osušilo kapljice. Kot bi se tudi narava želela poigravati z njimi. Abby je veslala dalje, z vesel je curljala voda in se ob vsakem zamahu zaiskrila.

	»Lahko gremo plavat?« je vsa očarana vprašala Ellie.

	»Seveda, ampak jaz bom ostala v čolnu.« Abby je čakala, da sestra sleče hlače in majico, zagledala je rumene bikinke, ki jih je nosila prejšnji dan.

	»Geronimo!« je zavpila Ellie in skočila v morje. Abby je poprijela za vesla, ker se je čoln pošteno zazibal, in se nasmehnila, ko je sestra iz vode pomolila glavo, lase je imela polizane nazaj.

	»Voda je topla!« je vzkliknila Ellie, potem pa z dolgimi zamahi prsno zaplavala.

	»Mama, ti ne boš šla v vodo?« je vprašala Abby.

	»Ah, ne, to ni zame.« Susanna se je na klopi udobno namestila.

	Abby se je materina bližina, bila je le nekaj centimetrov od nje, nenadoma zazdela nevzdržna. Odkar je Susanna prišla na Elbo, je bila povsod, kamorkoli se je Abby obrnila, in to jo je dušilo.

	Susanna je opazila izraz na hčerinem obrazu. »Oprosti, če sem kaj pokvarila.«

	»Nisi,« se je zlagala Abby.

	Mama se je nežno nasmehnila. »Res ne? Ne zdi se tako. Morala bi reči, in ostala bi na obali. Sedela bi na skalah in vaju opazovala.«

	Jeza v Abby je samo še naraščala. »Tega si sploh nisi želela, zato se nehaj pretvarjati. Odločila si se, da boš na ta izlet s čolnom šla zraven.«

	»Si ga zato načrtovala tako zgodaj? Da bi ga zamudila?«

	Abby je od sramu stisnilo v želodcu. Zanikati ni mogla, zato je gledala Ellie, ki se je obrnila in plavala nazaj proti njima.

	»Nočeš, da bi bila sama z Ellie. Kaj misliš, da bom naredila, mama?« V Abbyjinem glasu je bilo nekaj nevarnega, pretečega.

	»Le to je, da nisem prepričana, da ti lahko zaupam.«

	»Zaupaš? Ti bi se rada pogovarjala o zaupanju?«

	»Abby, včasih me s svojimi besedami zelo prizadeneš.«

	Za božjo voljo! Abby je čutila naval besa. Ni si upala spregovoriti, namesto tega je zgrabila za vesla in začela divje veslati proti Ellie. Upočasnila je šele, ko je bila vzporedno s sestro. Umirila je čoln, da je lahko Ellie splezala nanj.

	»Je vse v redu?« je vprašala Ellie, ko je najprej pogledala mater, potem še sestro.

	»Vse je v najlepšem redu,« se je nasmehnila Susanna. »Z Abby sva kramljali o zajtrku.«

	*

	Ko so se vrnile v hišo, je Ellie sklenila, da gre na sprehod v vas. Sestro je vprašala, če bi se ji pridružila, ampak Abby je rekla, da bo ostala doma in vsem pripravila nekaj za pod zob. Tudi Susanna je zavrnila povabilo, rekoč, da jo je izlet utrudil in da bo morda vendarle malce legla in nadoknadila zamujeni počitek.

	Pot do vasi je bila kratka in Ellie se je razveselila, ker je bila ravno danes odprta tržnica. Sprehajala se je mimo stojnic, ki so se šibile pod najboljšim sezonskim sadjem in izdelki: debelimi melonami, mehkimi breskvami, grozdjem in sočnim okroglim paradižnikom. Druga stojnica je bila polna sirov. Izbira je bila tolikšna, da se ji je zavrtelo – vse od mlečno bele mocarele do kremaste gorgonzole z modro plesnijo. Ozračje je dišalo po pečenih kruhovih dobrotah in Ellie je za domov kupila fokačo, polnjeno z rožmarinom. Medtem ko je hodila po potkah, sonce je bilo zdaj že visoko na nebu, je razmišljala o materi in sestri. Ko se je vrnila s plavanja, je bilo vzdušje napeto. To je bilo že drugič, da je imela občutek, da je nekaj zmotila in da ji nekaj prikrivata.

	Ellie se je vrnila v hišo in odnesla kruh v kuhinjo.

	»Lepo izgleda,« je pripomnila Abby in vzela kruh. »Si se zabavala?«

	»Odlično sem se imela. Kupila bi lahko še veliko stvari.«

	»Joj, Ellie, fokača! Moja najljubša,« je vzkliknila Susanna, ko je vstopila v kuhinjo.

	»Ja, zajtrk smo izpustile,« je rekla Abby. »Tole bo kosilo. Sta lačni?«

	Ellie je prikimala in že je hotela krožnik s šunko in sirom odnesti ven, ko je Abby iznenada rekla: »Mimogrede, si morda videla Čarlija in tovarno čokolade? Knjige ni na polici.«

	Ellie je otrpnila. Joj, včeraj je to storila. Nekaj jo je pičilo in knjigo je pospravila v svoj kovček.

	Obrnila se je k Abby in se nasmehnila. »Ja, včeraj sem si jo izposodila, ker nisem mogla spati. Takoj ti jo prinesem.«

	Ellie je naglo stekla po stopnicah. Pohitela bo v svojo sobo, vzela knjigo in jo hitro vrnila Abby. Vstopila je v spalnico in za seboj tiho zaprla vrata. Planila je k postelji, izvlekla kovček in odpela zadrgo na sprednjem predalu.

	»Kaj pa počneš?« je vprašal glas za njo.

	Ellie se je sunkovito obrnila. Na pragu je stala Abby in jo grdo gledala.

	»Knjigo sem prišla iskat,« je rekla Ellie in jo čudaško dvignila v zrak.

	»V tvojem kovčku je bila?«

	»Ja.«

	»Zakaj?«

	Ellie je napenjala možgane, a izgovora ni mogla najti. »Joj, za božjo voljo, Abby, boš nehala govoriti z mano, kot da sem neubogljiva šolarka? Slabe volje sem bila, OK? Pretvarjala sem se, da je moja. Vrnila bi ti jo.«

	Abby je molčala, Ellie pa je izkoristila trenutek in vstala.

	»Izvoli,« je rekla in ji ponudila knjigo.

	Abby je ni vzela. »Bi jo res?« je vprašala. »Ali bi jo obdržala, če ne bi opazila, da manjka?«

	»Ne! Seveda je ne bi.«

	Zanikanje je obviselo v zraku, kot da se posmehuje obema.

	Abby je prikimala. »Ti bi jo morala imeti.«

	»Kaj? Ne! Tvoja je. Vzemi jo.«

	»Obdrži jo.«

	»Nočem je,« je vztrajala Ellie in ji molela knjigo, ampak Abby je prijela za kljuko.

	»Prišla sem samo vprašat, ali bi raje kavo ali čaj,« je rekla.

	»Kavo. Prosim,« je odvrnila Ellie.

	Abby je prikimala in odšla. Ellie je gledala knjigo v svoji roki, dragoceno otroško knjigo, ki je bila sedaj njena, a čutila je, da je nikoli več ne bo mogla imeti enako rada.

	*

	Po tem je ves dan vladalo čudno vzdušje, tudi ko se jim je pridružil Matteo, in tri ženske so se odločile prestaviti izlet na plažo. Rekle so, da jih je sonce polenilo, kar ni bilo povsem izmišljeno, in popoldan so preživeli izmenično na terasi in med plavanjem ob skalnatem platoju. Po lahki večerji sta Ellie in Susanna hitro odšli v posteljo.





XI.

	Naslednje jutro je Ellie ležala v postelji in dremala, ko je slišala vstati sestro. Ko ji je končno uspelo zlesti iz postelje in zapreti vrata svoje spalnice, je iz svoje sobe ravno takrat prišla mama. Ellie je pomislila, da je Susanna čakala, kdaj se bo prikazala na vratih.

	Med zajtrkom so se vsi zelo spodobno vedli: vljudne prošnje, prosim, podaj mi maslo ali kdo želi še malo kave. Dogovorili so se, da gredo na izlet na plažo. Matteo se jim ni mogel pridružiti, ker je prijatelju obljubil, da mu bo pomagal popraviti čoln.

	Vožnja in navdušenje pričakovanja sta napetost začasno potisnila na stran – skrivala se je za optimizmom. Dobrovoljna krinka se je nadaljevala, ko so zagledale turkizne in zlate lepote plaže in se namestile na ležalnike.

	Sončile so se, malce dremale in brale knjige, čez nekaj časa pa je Abby sedla pokonci. »Gre katera plavat?«

	Ellie je sedela v senci pod palmo in povsem ji je ugajalo, da ostane tam. Pogledala je mamo, ki je ležala na soncu, bila je že rahlo rožnata in prepotena.

	»Morda čez kakšno minutko,« je rekla Susanna in odvrnila hrepeneč pogled z morja.

	Ellie se je namrščila, očitno se mama ni hotela ohladiti, a dozdevalo se ji je, da ne želi iti z Abby. Ellie je opazovala Abby, ki je vstala z ležalnika in zabredla v kristalno čisto vodo – odtenki akvamarina, prepredeni s temnejšimi lisami, kjer so na morskem dnu ležale skale. Abby je imela na zadnjem delu desne rame približno pet centimetrov dolgo brazgotino. Ellie jo je opazila prejšnji dan, ko so plavale proti hiši, a je ni povprašala o njej, da sestre ne bi spravila v zadrego.

	Susanna se je privzdignila na komolec. »Bomo šle kmalu kaj pojest? Lahko bi preizkusile katero od restavracij na obali.«

	Ellie je sicer prikimala, vendar jo je skrbelo. Na teh počitnicah mora biti previdna z denarjem, zunaj ne sme jesti prepogosto. Z denarjem je bila na tesnem, pravzaprav se je borila z zajetnim dolgom na kreditni kartici. Znašal je skoraj osemnajst tisoč funtov. Vsak mesec ga je poskušala vsaj malo poplačati, ampak obresti so bile požrešne in so pogoltnile skoraj ves polog. Če je o tem preveč razmišljala, ji je postalo slabo, zato raje ni.

	Potem ko se je Abby naplavala, so pobrale svoje reči in se sprehodile po obali. Ogledovale so si jedilnike restavracij.

	»Ta se zdi prijetna,« je rekla Abby in se ustavila pred kavarno. Ellie ni bila prepričana – videti je bila zelo osnovna, imela je plastične mize in stole in vedela je, da se ji bo v tej vročini sedež lepil na stegna.

	»Kaj pa naslednja?« je predlagala. Ellie je odšla nekaj metrov naprej in pogledala oglasno desko z jedilnikom. Nekoliko dražja, dobiš pa kakovost in tudi izkušnja bo veliko prijet-nejša. Lahko se bo sprostila, napetost v ramenih bo popustila – ni to bistvo oddiha? Življenje je treba uživati – že jutri te lahko povozi avtobus. Prav tako je z zadovoljstvom opazila, da je imela ta restavracija oblazinjene sedeže.

	Naročile so, se na stolih naslonile nazaj in gledale na morje. Potem pa je Susanna pobrskala po svoji torbici in izvlekla telefon. Obrnila ga je proti Ellie in Abby.

	»Nasmešek!«

	»Mama!« je poskušala ugovarjati Ellie, ampak ji ni uspelo in Susanna je dobila svojo sliko.

	»Joj, večno bi lahko ostala tukaj,« je zavzdihnila Susanna in naredila dolg požirek ledeno mrzle vode.

	Ellie je opazovala Abby, ki si je odlomila košček kruha in ga pomočila v olivno olje, obraz je imela brezizrazen.

	»Mama, mislim, da bi pokvarila Abbyjin slog življenja,« je rekla. »Konec koncev je sveže poročena.«

	»Seveda. Prav vesela sem, da sem končno spoznala Mattea. Lahko razumem, zakaj si ga tako dolgo držala samo zase.« Odložila je kozarec. »A ni to čudovito? Da smo vse tri tukaj. Da se razumemo. Vesta, zelo pomembno je, da dobre trenutke čim bolje izkoristimo.«

	»O čem pa govoriš?« je vprašala Ellie.

	»O ničemer. Le sentimentalna sem. Uživam, ker moja otroka skupaj preživljata čas. Nič ne sme priti med sestri, to si zapomnita.«

	Abby jo je osuplo gledala, a ravno takrat so jim postregli s hrano in prekinili trenutek.

	Ellie se je zdela sestra med kosilom zelo tiha, potem pa je Susanna vstala od mize in šla na stranišče, in tako sta ostali sami. Naslonjeni na stol sta zrli na Mediteran. Po plaži se je sprehajala skupina mladih moških v kopalkah, naoljena bronasta telesa so se jim lesketala v soncu.

	»Lep razgled,« je pripomnila Ellie, Abby pa se je morala nasmehniti.

	Ellie je razmišljala, da veliko Italijanov prekaša Angleže, kar zadeva izgled. Spraševala se je, ali s svojimi ženskami lepo ravnajo – Matteo je nedvomno oboževal Abby, rahlo dotikanje kolen, šepetanje v uho, vedno jo je iskal s pogledom. Ellie je spet začutila zavist. Njeno življenje je bilo polno katastrofalnih zvez, zadnja je bila šest mesecev trajajoče razmerje s poročenim moškim. Ko ga je spoznala v telovadnici, ni vedela, da je poročen. Po vadbi jo je povabil na kavo, konec tedna pa sta že spala skupaj. Delal je na oddelku za tehnični dizajn v nekem lokalnem podjetju in ta služba je nanjo naredila vtis. Vsaj dvakrat tedensko jo je peljal ven na večerjo, vedno je izbral restavracijo v bližini njenega doma, ker ni hotel, da pozno zvečer sama hodi domov ali da bi morala zjutraj zelo zgodaj vstati, da bi prišla pravočasno v službo. Pod navideznim kavalirstvom se je skrivalo dejstvo, da se je izogibal priznati, da njegov dom v severnem Londonu polnijo žena in dva otroka, zato bi bilo resnično neprimerno, če bi jo povabil tja.

	Hudičevo jo je bolelo, ko je izvedela za prevaro – tudi ponižana je bila. Prijateljicam je povedala zanj, ne pa tudi Abby, hvala bogu. V resnici je to hranila za poseben trenutek, kot nekaj, s čimer se bo končno lahko postavila ob bok sestri. Prav veselila se je, da bo to naključno navrgla med pogovorom; hvala bogu, da ni bilo priložnosti, da bi ji ga lahko omenila. Zdrznila se je ob misli na sram, ko bi morala starejši sestri priznati, da se je tako zelo zmotila pri izbiri fanta. Še posebej, ker se je Abby poročila tako popolno. Matteo ji je padel v naročje – njuno srečanje je bilo tako naključno, da bi lahko po njem posneli holivudski film. Ellie se je spet spomnila, da so sestro okradli, česar pa ji sploh ni omenila.

	»Je bilo tukaj, na Elbi? Si tukaj spoznala Mattea?«

	Abby ni takoj odgovorila. »Ne. V Firencah. Matteo je takrat delal tam.«

	»Kaj se je zgodilo?«

	»O tem resnično ne želim govoriti.«

	»Mami si povedala.«

	»V bolnišnici so ji. Poklicali so jo, ker je najbližja sorodnica.«

	»Si takrat dobila brazgotino? Od napadalca?«

	Abby se je namrdnila. »Rekla sem, da o tem ne želim govoriti.«

	Ellie je postala razdražena. Zakaj je bila njena sestra večno tako trdoglavo skrivnostna?

	»Zakaj?«

	»Prosim?«

	»Nikoli mi ničesar ne poveš. Prikriješ mi vsako veliko stvar, ki se ti zgodi v življenju. Sploh nisem vedela, da se boš poročila.«

	»Zgodilo se je na hitro.«

	»Tako hitro, da nisi mogla poklicati? Kaj, Matteo te je zaprosil, duhovnik in obleka pa sta že čakala?«

	Abby ni odgovorila.

	»In zdaj imaš neko novo skrivnost. Še nekaj je, česar mi ne poveš.«

	»Ne vem, o čem govoriš.«

	»Nisem neumna. Videla sem, kako z mamo šepetata.« Ellie je pomolčala. Karkoli že je bilo, vedela je, da se bo zaradi tega počutila manjvredno, zato si je želela izvedeti čim prej in s tem opraviti. »Kaj si naredila tokrat? Kakšno veliko reč moraš oznaniti?«

	Abby ni bilo treba odgovoriti, ker se je Susanna ravno vrnila, kar je samo še podžgalo Elliejino jezo. Za Susanno je prišel še natakar in na mizo odložil račun. Abby ga je pobrala in v glavi začela preračunavati.

	»OK … jaz sem jedla pico z gobami, mama artičoke in limonado, ti, Ellie, pa …«

	»Si ne moremo razdeliti na tri?« Ellie je postala še bolj slabe volje. Strmela je v svojo sestro.

	»Najbrž … ampak …«

	»Kaj?«

	»Nič,« je pomirljivo rekla Abby. »Saj ni važno, če je kdo naročil več pijač.«

	»Joj, za božjo voljo!«

	»Kaj pa je zdaj?«

	Ellie je zaškrtala z zobmi. »Tako zelo si … zategnjena.«

	»Preudarna sem!«

	»Ne govorim samo o denarju! Glede vsega si takšna. Tako zelo si zategnjena, popolnoma nesproščena! Samo poglej okoli sebe!« Ellie je z roko zamahnila proti plaži. »Si sredi najpopolnejšega kraja in imaš najpopolnejše življenje …«

	»Ni ravno tako, kot se zdi tebi.«

	»Ne? Zamenjava?«

	»Morala sem pobegniti.«

	»Vsi bi radi pobegnili.«

	»Ni bilo samo to.« Abby jo je nelagodno gledala. »Pobegniti sem si želela, odkar sem bila majhna …«

	»Račun je poravnan, punci.« Susanna je stala ob mizi in se jima vedro nasmihala. Ellie je bila tako zelo razburjena, da sploh ni videla, kdaj je mama odšla. »Kar k pultu sem šla,« je nadaljevala Susanna, »medtem ko sta se vidve,« stišala je glas, »prepirali.«

	Abby je začela ugovarjati in je izvlekla denarnico, Ellie pa je bila tako zelo besna, da je odkorakala iz restavracije.





XII.

	Nazaj v vilo so se vozile v napeti tišini. V avtu je bilo neznosno vroče; črni sedeži so žgali golo kožo in čeprav so bila okna spuščena do konca, je pihljala le topla sapica, ko so se vzpenjale po ovinkasti, lesketajoči se asfaltni cesti. Ellie je vročina močno zdelala in še naprej je tuhtala o Abby – dovolj denarja ima, zakaj potem ne kupi avta z delujočo klimo?

	Prva je stopila iz avta in sploh ni počakala, da bi Abby odklenila, pač pa je odprla stranska vrata na ograji in odkorakala naravnost na teraso. Ko se ji je približala, je zagledala kuščarja, ki je otrpnil na kamnitih tleh. Sonce je žgalo. Listi limonovcev v velikih loncih iz terakote so bili popolnoma negibni. Ellie je čutila, kako ji po ledjih teče pot. Zaslišala je, kako so se za njo odprla steklena vrata. Togo je obstala.

	»Si v redu? Ellie?«

	Bila je mama. Glas je imela mehak, nežen in poln razumevanja, v Ellie je predramil spomine na otroštvo, ko je kot bolna deklica v materi iskala oslombo. Ellie je bilo nerodno, ker so na plano privrela tako močna čustva. Hitro si je obrisala solze.

	Susanna je prišla k njej na teraso in ji na ramo položila roko. »Prinesla ti bom pijačo,« je rekla in se vrnila v hišo.

	Ellie je pogledala kuščarja. Niti trenil ni z očmi. Sonce jo je žgalo v ramena in pomislila je, da bi se umaknila v senco. Za seboj je zaslišala korake in se obrnila – tako zelo je bila žejna – ampak tam je stala Abby, ne mama. Abby je prečkala teraso in se ustavila ob Ellie.

	»Vem, da misliš, da imam vse, kar bi si kdaj lahko želela … očarljivo življenje …« je začela Abby. »Ampak tudi ti bi lahko imela takšnega.«

	»Oh, ne serji.«

	»Ampak resnično bi lahko.«

	»Abby, jaz nisem bila deležna darov kot ti. In četudi sem jih bila, so bili v otroštvu zatrti.«

	»Ne, točno v tem je bistvo. Vsa ta leta si dovolila, da te bolezen zadržuje …«

	»Nisem dovolila. Preveč bolna sem bila, da bi se lahko učila. Bolezen je vplivala na vse. Medtem ko si ti … ti si lahko počela, karkoli si želela. Kar odšla si, jaz pa sem ostala na stranskem tiru. Nobenih skavtinj, nobenega trampolina, nisem se hodila igrat k prijateljicam, polovico časa sploh nisem bila v šoli … le borila sem se, vse je bila ena sama borba. Ti se nisi niti ozrla. Hvala bogu, da sem imela mamo. Razumela je, ne samo tega, da sem bolna, temveč tudi, kaj mi bolezen počne.«

	Abby jo je gledala, tudi skremžila se je. Mogoče pa ji bo končno prišlo vsaj malo do živega, je pomislila Ellie.

	»Mami ni bilo mar za to, kako je nate vplivala bolezen,« je rekla Abby.

	Ellie je pomislila, da je narobe slišala. »Prosim?«

	»Lažnivka je. Že leta ti laže.«

	Zaslišalo se je pozvanjanje ledu. Obe sta se obrnili. Susanna je stala na pragu, v rokah je držala pladenj s kozarci z vodo in ledom. Bila je bela kot stena.

	»Resno, Abby? To boš trdila?« je vprašala.

	Ellie je pogledovala od matere do sestre. »Kaj se dogaja?«

	»Ta tvoja mati ni tako ljubeča skrbna duša, kot si misliš,« je rekla Abby.

	»Takoj prenehaj s tem, Abigail.« Susanna je zakorakala k njima, pladenj je še vedno držala v rokah.

	»Bolna si bila zaradi nje,« je rekla Abby.

	»Zlobna si, zelo zlobna. Kako si drzneš trositi takšne laži?«

	»Zastrupljala te je. Leta.«

	Zadonel je glasen tresk, zven razbitega stekla, razlita voda je potemnila kamnite plošče. Ellie je vsa presunjena pogledala v tla. Kuščar je zbežal v suho podrast. Strmela je tja, kjer je bil, poskušala je dojeti, kar je pravkar slišala, ampak v glavi se ji je vrtelo od vznemirjenja in nejevere. Dvignila je roko.

	»Mama?« se je oglasila plaho kot otrok, ki išče pomiritev.

	»Tvoja sestra laže,« je odsekala Susanna. Proti njej je iztegnila roko, toda Ellie se je odmaknila.

	»Videla sem jo,« je nadaljevala Abby.

	Ellie je zgroženo izbuljila oči.

	»Ko sem bila stara devet let.«

	Susanna je prezirljivo prhnila. »Neumnosti govoriš. Bi rada poznala pravo resnico?« Pogledala je Ellie in po polom-ljenem steklu stopila k njej. Ellie je videla, da je stopila na črepinjo in se skremžila, na kamnitih tleh se je zalesketala kri, ampak Susanna se za to sploh ni zmenila, še naprej je hodila proti njej.

	»Ne približuj se mi.«

	Susanna se je nasmehnila. »Ne bodi smešna.«

	»Rekla sem, da se mi ne približuj.«

	»Moraš mi prisluhniti.«

	Susanna se ji je še vedno približevala. Za seboj je puščala krvave odtise, proti Ellie je stegovala roke. Sonce je bílo Ellie v glavo, bilo je prevroče, preveč bleščeče, in ravno ko se je je mati hotela dotakniti, jo je Ellie odrinila. Susanna se je opotekla, noga jo je že tako ali tako bolela, pridušeno je kriknila in padla. Z glavo je udarila ob kamnita tla, glasno je počilo.





XIII.

	Abby je strmela v mater, ki je ležala na tleh, ni mogla povsem dojeti, kaj se je pravkar zgodilo.

	Ob njej je stala obnemela Ellie. Obraz je imela spačen od šoka, z rokami si je zakrivala oči, prste je držala razmaknjene.

	Abby je odšla k Susanni. Sklonila se je.

	»Mama?«

	Nobenega odgovora. Njena mama je bila popolnoma negibna. S tresočo se roko je prijela Susannino mlahavo zapestje. Prste je previdno položila pod palec. Namrščila se je, ni takoj našla, kar je iskala. Roke se ji kar niso hotele prenehati tresti. Potem pa je izpod materine glave pritekla kri. Počasi počasi se je širila, kot bi se plazila po kamnu. Abby je zgroženo razširila oči, ko je pritisk prstov na materinem zapestju popustil in ji je roka omahnila na tla, ko je dojela, kaj se je zgodilo.

	Utripa ni mogla najti. Susanna je mrtva.

	Počasi je Abby vstala, tresoče se roke so ji visele ob telesu. Obrnila se je k Ellie, ki je čepela na tleh in si nekaj mrmrala. Abby je lahko razločila: »Joj, joj, joj.« Ellie jo je pogledala, v očeh je imela grozljivo vprašanje, Abby pa je skoraj neopazno prikimala. Sestra je otrpnila in zlezla vase. Abby se je zdela tako majcena, tako ranljiva, povsem ohromela od strahu. Takšna je bila kot deklica.

	Prešinil jo je spomin. Ellie je prišla v njeno sobo, vsa sla-botna in izčrpana od bruhanja, in jo vprašala, ali bi se igrali s punčkami.

	Abby je zgrabila nenadna panika. Pograbila je Ellie za roko, čeprav sestra tega sploh ni prav registrirala, in jo odvlekla v hišo. Posedla jo je na kavč in ji odrezavo zabičala, naj se ne premakne, a ni bila prepričana, da jo Ellie sliši. Potem je Abby naglo stekla po stopnicah navzgor, iz omare je potegnila potovalko in začela vanjo tlačiti oblačila. Obrnila se je in zagledala sef. Odtipkala je kodo, vratca so se odprla. Na eni strani je ležal njen potni list, pograbila ga je. V zadnjem delu sefa je bila Matteova službena pištola. Abby je otrpnila. Panika je zasenčila vse, razen prvinskega nagona, da mora biti pripravljena na vse. Refleksno je prijela pištolo in jo vrgla v torbo.

	Potem je odšla v Elliejino sobo in mrzlično iskala njen kovček. Našla ga je pod posteljo, ga izvlekla in odprla, potem je odprla še omaro in predale. V kovček je zmetala nekaj nujnih reči, zatem pa je kovček in torbo odtovorila v pritličje, da sta glasno udarjala ob ograjo. Odnesla ju je iz hiše in spravila v prtljažnik svojega avtomobila. Potem se je vrnila v hišo in spet pograbila Ellie za roko.

	»Pridi z mano,« je rekla in Ellie ji je sledila pred vilo in sedla v avto. Abby je obe pripasala, zagnala motor in odpeljala.





XIV.

	Kam gre, ni vedela. Vedela ni niti tega, kaj bo naredila. Jasno ji je bilo le eno, in sicer da mora svojo sestro spraviti proč.

	Abby je hitro vozila, gnala jo je nuja, ki je ni mogla nadzorovati, občutek, ki ni poznal premišljenosti ali logike.

	Vedela je, da čez petnajst minut odpelje trajekt na celino in da morata priti nanj. Na terminalu je kupila vozovnico in zapeljala na spodnjo palubo. Ellie je bila še vedno otrpla, ničesar ni videla, ničesar se ni zavedala. Ko so se dvignile ladijske zapornice in so zapluli proti toskanski obali, je Abby odpeljala Ellie v ladijsko kavarno in ji kupila najmočnejšo kavo, kar so jih imeli.

	Tudi sebi jo je kupila, potem sta sedli za zunanjo mizico, Abby je izbrala tisto, ki je bila najbolj oddaljena od drugih potnikov. Abby je v svojo skodelico vsula obe vrečki sladkorja, nato pa jo je na dušek izpraznila. Mežiknila je in pogoltnila, čakala je, da začne napitek delovati, da ji zbistri um.

	»Zdaj pa še ti,« je spodbudila Ellie, ki je samo sedela in strmela v prazno, kave se ni niti dotaknila.

	Elliejine oči so odtavale k Abby, zdelo se je, da ne razume, kaj ji govori. Pogledala je mizo in ko je zagledala kavo, je bila presenečena. Skodelico si je ponesla k ustom, srknila požirek in se skremžila, tako grenka je bila.

	»Vse popij,« je rekla Abby in sladkala še Elliejino kavo, potem pa opazovala sestro, kako je nagnila glavo in izpraznila skodelico. Odložila jo je na krožniček in Abby je vsa napeta sedela in čakala na reakcijo. Nato pa se je Ellie sesula.

	»Mama,« je zastokala, po licih so ji stekle solze. »Kaj sem storila?«

	»Zberi se,« ji je hitro prišepnila Abby in se ozrla, da bi preverila, ali ju kdo sliši.

	»Pustili sva jo,« je še naprej stokala Ellie.

	»Tiho bodi.«

	»Sama sebi je prepuščena. Niti rešilca nisva poklicali.«

	»Bilo je prepozno.«

	»Kaj pa, če ni bilo?«

	»Preverila sem.«

	»Ampak kaj, če bi lahko nekaj …«

	»Preverila sem,« je glasno izbruhnila Abby in Ellie je odnehala. Abby je globoko vdihnila. »Oprosti. Nisem hotela vpiti.« Spet se je ozrla naokrog, ampak na zunanji palubi je bilo hrupno, zvok motorjev in valovi so pridušili njen glas, nihče ju ni gledal.

	»Jaz … jaz.« Ellie je ostala brez besed, ni mogla spregovoriti. »Jezus, ubila sem jo.«

	»Nikoli več ne reci tega.«

	»Ampak sem jo, jaz …«

	Abby je iztegnila roke čez mizo in močno stisnila sestrine. »Nesreča je bila,« je rekla. V Elliejinih očeh so se spet zasvetile solze, zaradi krivde in strahu ni mogla pogledati sestri v oči.

	»Poglej me,« je odločno rekla Abby, ampak Ellie je ni pogledala. »Poglej me,« ji je zapovedala in ji močno stresala roke, dokler je ni sestra pogledala. »Nesreča. Nesreča. Nehotena. Ne pa tako kot tisto, kar je počela ona.« Nekaj trenutkov sta samo sedeli, nobena ni spregovorila. Potem ji je Ellie počasi odtegnila roke in pogledala naokrog po neskončno modrem obzorju, in šele sedaj se je prvič ovedela, da je na trajektu. »Kam pa greva?«

	»Ne vem. Na izlet. Potrebujeva nekaj časa. Vse moram premisliti. Ugotoviti, kaj je najbolje narediti.«

	»Kaj pa Matteo?« je vprašala Ellie.

	Abby se je spačila. Zelo dobro se je zavedala, da bo kasneje prišel domov in na terasi našel Susanno. Čeprav je bila misel grozna, Abby ni vedela, kaj naj naredi. Bil je še dodaten problem na vrhu vseh drugih in v tem trenutku se z njim ni mogla ukvarjati.

	»Ne vem,« je ponovila.

	Vožnja je bila kratka in že čez petnajst minut so potnike naprosili, naj se vrnejo v svoje avtomobile. Abby je odpeljala Ellie v podpalubje in molče sta čakali, da je trajekt ustavil, potem pa sta se odpeljali.

	Abby se je namenila v mestece Piombino in parkirala v zelo živahnem okraju, Ellie je pustila v avtu. Rekla ji je, naj jo počaka, sama pa je prečkala cesto in se napotila proti banki. Globoko je vdihnila, da bi se pomirila, potem je vstopila v klimatizirano notranjost. Odšla je k prvi prosti blagajni in se nasmehnila ženski v uniformni bluzi z belimi in zelenimi črtami.

	»Nekaj denarja želim dvigniti,« je povsem brezskrbno navrgla.

	»Koliko?«

	Abby je na pult odložila bančno kartico. »Kolikor lahko, prosim.«

	Blagajničarka jo je prosila, naj vstavi kartico v čitalec in vnese PIN-kodo, Abby jo je ubogala. Blagajničarka je pogledala na zaslon, številko zapisala na listič papirja in ga potisnila pod steklom. »Takšno je vaše stanje.«

	Abby ni bilo treba pogledati številke. Natančno je vedela, koliko denarja ima na računu. Iznenada je hotela proč, Ellie ni želela pustiti dolgo same, pa tudi pretirane pozornosti si ni želela.

	»Torej, koliko lahko dvignem?«

	»No, za zneske, večje od dva tisoč evrov, običajno potrebujemo vnaprejšnje obvestilo, da imamo na voljo dovolj gotovine.«

	»Več potrebujem,« je rekla Abby. Prisiljeno se je nasmehnila. »Kolikor lahko.«

	»Prav,« je počasi rekla blagajničarka. Abby se je spet nasmehnila, kolikor je bilo mogoče brezskrbno. Ne smem biti čudaška, se je hitro opomnila. Dorekli sta znesek, Abby ji je pokazala potni list, potem pa je čakala, medtem ko je blagaj-ničarka preštevala bankovce, in jo v mislih priganjala, naj pohiti. Ostani mirna, ostani mirna. Naposled je bila zadeva urejena in z ovojnico, polno evrov v torbi, je pohitela nazaj k avtu.

	»Pojdiva,« je rekla Ellie in prižgala motor. Morala je proč. Zaradi dogajanja v banki se je počutila krivo, kot ubežnica. Na plečih je občutila nenaden težak tovor odgovornosti, ki jo je lomil. Srce ji je divje razbijalo, težko je dihala.

	»Si v redu?« je vprašala Ellie.

	Moram biti, je pomislila Abby. Ampak potrebujem čas za razmislek. Da to popravim.

	»Daj mi svoj telefon,« je rekla Ellie.

	Sestra jo je zmedeno pogledala, vendar jo je ubogala. Abby je stopila iz avta in odkorakala malo naprej po cesti. Ozrla se je naokrog in vrgla sestrin telefon v smetnjak. Potem je iz zdelane stare torbice izvlekla še svojega in storila enako. Denar jih bo pripeljal sem. A nič drugega. Vsaj nekaj časa ne. Ne, dokler bo tuhtala, kaj narediti.

	Vrnila se je k avtu, sedla vanj in odpeljala.





XV.

	Vsake toliko je Ellie skozi okno ošinila Tirensko morje in vsakič je bežno registrirala, da se oddaljuje, dokler ni nenadoma opazila, da ga ne vidi več. Sedla je pokonci in po več urah nečemu namenila pozornost. Gledala je skozi okno – zares gledala – in videla, da sta mestece pustili daleč za seboj in da sta že globoko v toskanskih hribih. Na cesti ni bilo veliko prometa in ko sta se vzpenjali, je Ellie opazila oljke in vinograde, ki so se raztezali kilometre naokrog, tu in tam je opazila hribovsko vasico in rdeče strehe, ki so se bleščale v soncu. Obzorje je bilo posuto z visokimi cipresami, ki so po pokrajini metale sence.

	»Kam greva?« je vprašala Ellie.

	»Proti severu,« je rekla Abby.

	Ellie je pogledala sestro. Z rokami je čvrsto držala volan in gledala naravnost predse. Vodila je, kot vedno, sama je sprejemala odločitve, odkar … Ellie je zmrazilo. Vse se je zgodilo tako hitro, bilo je megleno in del nje ni hotel verjeti, da je resnično.

	Nato pa jo je prešinila podoba matere, ki je z zaprtimi očmi ležala na terasi. Čisto tiho, popolnoma negibno, potem pa je počasi pritekla kri. Grozljiv temno rdeč madež jo bo večno preganjal. Njena draga, ljubljena mama. Ženska, ki jo je imela tako zelo rada. Ženska, ki me je kot deklico zastrupljala.

	Neznosna žalost, ki je nezadržno naraščala v njej, je nenadoma pojenjala. Ellie je bila preveč zmedena, hotela je razumeti. Razmišljala je o tistih preteklih letih, poskušala se je spomniti dogajanja, trenutkov, obiskov pri zdravnikih, česarkoli, kar bi potrdilo Abbyjine besede, jim dalo smisel, da bi tudi sama razumela, ampak spomnila se je lahko samo materine ljubeče naklonjenosti.

	»Kaj je naredila?« je previdno spregovorila. »Takrat ko si jo videla. Kaj je mama naredila?«

	Abby je pogledala sestro. »V hrano ti je vlila tekoči paracetamol.«

	»Ljubi bog.« Ellie je za hip molčala. »Si prepričana?«

	»Ja.«

	»Koliko sem bila stara?«

	Abby je pogledala proti njej. »Šest.«

	Ellie je računala. »In ti si jih imela devet.« Majhna je še bila. Morda pa se je Abby zmotila.

	»Mi lahko poveš, kaj natančno se je zgodilo?«

	»Bil je šolski dan. Bila si v dnevni sobi, ležala si na kavču, nisi se dobro počutila. Tisti dan nisi šla v šolo. Mama je bila v kuhinji, pripravljala je večerjo. Mislila je, da sem zunaj, da se igram na ulici, a domov sem prišla nekaj prigriznit. Bila sem sestradana. Se spomniš tiste modre sklede za sadje na pultu ob kuhinjskih vratih?«

	Ellie je prikimala. Modra skleda, na zunanji strani je imela naslikane bele cvetove.

	»Vzela sem jabolko in videla mamo s stekleničko zdravila v roki. S hrbtom je bila obrnjena proti meni, zdravilo je odmerila s plastično žličko in ga zlila v krožnik s hrano. Potem jo je premešala. Spomnim se, da sem bila zmedena, ker je meni zdravilo vedno dala na žlički. Verjetno sem povzročila hrup, sunkovito se je namreč obrnila. Nikoli ne bom pozabila izraza na njenem obrazu. Zgrabila jo je panika, potem pa se je razjezila, resnično razjezila. Vprašala sem jo, kaj počne, ona pa je samo gledala vame in v jabolko v moji roki in mi rekla, naj ga dam nazaj – da je čas za večerjo in da ga ne bi smela kar vzeti, ne da bi jo vprašala.«

	Ellie jo je pozorno poslušala. »Mi je kljub temu dala za jesti tisto hrano?«

	»Ja. No, mislim, da ti je. Kasneje, ko mi je v sobi voščila lahko noč, mi je povedala, da je bilo posebno zdravilo. Samo zate. Rekla sem, da sem mislila, da je običajno, saj veš, ki sem ga dobila jaz, če sem imela vročino ali me je kaj bolelo, vendar je odgovorila, da se motim. Bilo je nekaj, kar ti je predpisal zdravnik, ker pa tebi ni bil všeč okus, ga je dodala v hrano. In nisem ti smela povedati, ker ti potem ne bi hotela jesti in ti ne bi bilo bolje.«

	»Si ji verjela?«

	»Morala sem ji. Kaj drugega bi si pa naj mislila? Še sama sem bila samo otrok.«

	»Ampak to je bilo pred leti. Morda nisi razumela – mlada si bila. Morda pa je res bilo nekaj, kar so predpisali zdravniki,« je rekla Ellie.

	Abby je odkimala in globoko vdihnila. »Spomladi sem nekaj slišala po radiu. O materah, ki škodujejo svojim otrokom. Spomnila sem se, kaj sem videla pred vsemi temi leti. In sem začela razmišljati o tem. Poklicala sem mamo in jo vprašala. Seveda je vse skupaj poskušala zanikati. Rekla je, da si bila bolna in da si potrebovala paracetamol. Jasno je bilo, da laže, preveč burno je odreagirala, vse skupaj se preprosto ni ujemalo. Nenehno si bila bolna, imela si drisko, bila si zmedena, kožo si imela porumenelo. Še naprej sem ponavljala svoje in potem je hotela zadevo prikazati kot nepomembno. Da tega ni počela pogosto. Včasih ti je dala le toliko zdravila, da nisi šla v šolo, a je skrbno pazila, da ti ga ni odmerila preveč. Rekla je, da ni hotela, da bi imela dolgoročne posledice.«

	To je bilo za Ellie skoraj preveč. »Prosim?« je vprašala, bila je iskreno prestrašena.

	»Skrbelo jo je zaradi poškodbe jeter,« je povedala Abby. »Saj vem, vem, da zveni blazno. Torej, mama je povzročala tvojo bolehnost, nekaj dni pred pregledom pri zdravniku pa je odmerek zmanjšala, da ga niso mogli izslediti. Na spletu sem preverila. Zdi se, da če bolnik dolgo časa prejema prevelik odmerek, potem pa precej manjšega, testi tega ne zaznajo in pokažejo normalno raven paracetamola v krvi.« Abby je zavzdihnila. »Mama je vztrajala, da ti tega ne smem nikoli omeniti. Jaz pa sem mislila, da imaš pravico izvedeti in da bi ti morala povedati sama. Še nekaj dni pred vajinim tukajšnjim oddihom me je poklicala in me prosila, naj ti ničesar ne omenjam.«

	Ellie je molčala, poskušala je dojeti. V grlu se ji je naredil cmok in minilo je kar nekaj časa, preden je lahko spregovorila.

	»Še dve leti sem bila bolna. Do osmega leta. Tako dolgo mi ga je dajala?« Nenadoma so jo preplavili spomini, sploh ni opazila, da je Abby v zadregi pogledala stran.

	»Joj, ta bolezen,« je nadaljevala Ellie. »Sovražila sem jo. Slabost. Strašno sem se je bala. In toliko sem zamudila. Vedno sem imela občutek, da lahko samo opazujem, kako se ostali zabavajo, počutila sem se kot outsajderka.« Zvenela je hripavo. »Edina stvar, zaradi katere je bilo vse skupaj vsaj malce znosno, je bila mama. Čutila sem, da me ima izjemno rada.«

	»Res te je imela. Saj veš, da si bila njena ljubljenka.«

	Ellie je prhnila. »Kar je kazala na čuden način.«

	»Oboževala te je. Verjemi mi, spomnim se. Vedno je šlo samo zate.« Abby je pomolčala. »Vem, da je težko razumeti, ampak mislim, da te je potrebovala. Ni prenesla, ko si začela hoditi v šolo in je ostala sama.«

	»Na kupe otrok zapusti svoje matere, ko začnejo hoditi v šolo!«

	»Vem, ampak … Tudi oče jo je zapustil. In njena starša. Nekoč sem babico vprašala, zakaj mama nikoli ne pride na obisk z nama. Rekla je, da ju je mama izdala in da ji tega z dedkom ne moreta odpustiti. Sta sploh kdaj spregovorila z njo, odkar je pobegnila z očetom?«

	Ellie je skomignila, a je menila, da nista. Hotela je biti prepričana, hotela je postaviti vprašanja, ki bi nekoliko ublažila šok. Vprašanja je hotela postaviti materi. Iznenada se je Ellie ob spoznanju, da celotne resnice ne bo nikoli izvedela, počutila zapuščeno in skrajno potrto.

	Mama mi je škodovala. Misel se je znova in znova vračala. Kljub temu je bil občutek izgube neznosen; v glavi nikakor ni mogla povezati dveh različnih oseb. Ena ji je namerno škodovala, da je bolehala, druga ji je bila v oporo in jo je opogumljala, ko je bila na tleh – tudi potem, ko je odrasla, čeprav je Abby vztrajno napredovala. Njena mati – ta lepa, čudovita ženska, ki ji je vse življenje stala ob strani – je mrtva, in to po njeni krivdi.

	»Oprosti,« je rekla Abby.

	»Za kaj?«

	»Če bi kaj rekla, učiteljici ali …«

	Ellie se je nemirno presedla. Čeprav si je želela del krivde prevaliti na Abby, to ne bi bilo prav. Ne sme pozabiti, da je bila tudi Abby otrok.

	»Le devet let si bila stara. Nisi mogla razumeti.«

	»Deset,« je tiho rekla Abby.

	Ellie jo je srepo pogledala. »O čem govoriš?«

	»Spet sem jo videla.«

	Ellie je postalo slabo. »Kdaj?«

	»Skoraj dve leti pozneje. Ko si bila stara osem let.«

	Ellie jo je gledala z odprtimi usti. »Prosim?«

	»Oprosti. Mami sem rekla, da se mi to ne zdi prav. Povedala sem ji, da mi to ni všeč. Mislila je, da bom komu povedala.«

	»Pa si?«

	»Ne. Niti sanjalo se mi ni o razsežnosti posledic tega, kar ti je počela. Bila sem otrok. In rekla je, da bo s tem prenehala.«

	»Kaj? In ti si ji verjela?«

	»Ja. Hočem reči, res je nehala s tem.«

	»Kako pa si vedela, da bo? Kaj, če bi nadaljevala? Morda pa me je zastrupljala še naprej, le da ti nisi vedela?«

	»Prepričana sem, da te ni. Zdravje se ti je popravilo, prenehala si hoditi k zdravnikom …«

	»To ni bistvo! Škoda je že bila storjena. Potrebovala sem pomoč.« Ellie je vpila, obupano je kričala. »Mislila sem, da sem neumna. Da ne bom nikoli nadoknadila zamujenega. Bala sem se, da bom spet zbolela. Vedno sem razmišljala o tem. Ne razumeš? Lahko bi bila drugačna! Če bi ti spregovorila!« S pestmi je udarjala Abby po rami.

	»Nehaj!« je zavpila Abby z eno roko na volanu, z drugo je odrivala Elliejine roke. »Oprosti!«

	Ellie je slišala opravičilo, a namesto da bi jo potolažilo, jo je samo še bolj razbesnelo. Ta beseda preprosto ni mogla odtehtati več let žalosti, ki jih je pretrpela. Še naprej je udarjala po Abby. »Živela si naprej in se ozirala samo nase. Kaj pa jaz? Lahko bi bila drugač…«

	Počilo je glasno kot eksplozija, oglušujoč hrup sploščene pločevine. Ellie je sunilo naprej, varnostni pas jo je zategnil čez ramena, z obrazom pa je v belo blazino udarila s takšno silo, da ji je vzelo sapo. Potem je vse potihnilo.

	Nekaj hipov ji je glava počivala na blazini, hlastala je za zrakom, grabila jo je panika, da ne more do kisika, ko pa je blazina izpustila zrak, je spet lahko normalno zadihala.

	»Sranje!« je rekla Abby, odpela pas in se trudila odpreti vrata.

	Ellie je pogledala skozi razbito vetrobransko steklo, pokrov motorja je bil posut s kamenjem. Avto je bil na napačni strani ceste, v obcestnem obzidju. Odpela je pas in zlezla iz avta, pridružila se je Abby. Celoten sprednji del avta na voznikovi strani je bil pomečkan. Sestri sta strmeli v zmes pločevine in razkrite notranjosti.

	»Slabo izgleda,« se je oglasila Ellie.

	»Se ti zdi?« je zasikala Abby. »Kaj hudiča si razmišljala, da si me tako napadla?«

	»Oprosti.«

	Abby jo je besno prestrelila s pogledom in se vrnila k avtu. Ellie je gledala, kako je sestra očistila steklo z voznikovega sedeža, potem pa sedla za volan in poskusila zagnati motor. Najprej je rahlo zabrnel, potem pa še to ne več.

	»Krasno.« Abby je udarila po volanu. »Naravnost krasno.«

	Ellie je odšla k njej in obstala ob voznikovih vratih. »Saj sem rekla, da mi je žal.«

	»Oprosti ne bo obrnil motorja!«

	»Porezala si se,« je Ellie pokazala na sestrino roko. »Izvoli.« Iz torbice je potegnila zavoj kozmetičnih robčkov, enega odprla in ga skozi odprto okno podala Abby.

	Abby je sprva oklevala, potem je vzela robček in si ga pritisnila na roko. Ureznina ni bila globoka in kri se je že sprijemala.

	»Zakaj kupuješ te stvari, če voda opravi enako nalogo?« je vprašala Abby in popivnala kri.

	V Ellie je zavrelo, vedela je, kaj bo sledilo. »Zato, ker človek nikoli ne ve, kdaj bo imel karambol, steklenice vode pa nima pri sebi.«

	»To je še en dokaz,« se je Abby še vedno posvečala rani, »da ne znaš delati z denarjem.«

	Za božjo voljo! Jeza v Ellie je samo še naraščala. Celo sedaj, točno tukaj, takoj po nesreči, jo je Abby kritizirala. Tuhtala je, kaj naj ji odvrne, a domisliti se ni mogla ničesar.

	»Vrni ga.«

	Abby jo je pogledala. »Kaj?«

	Ellie je iztegnila roko. »Vrni ga.«

	»Kaj, a tole?« Abby je nejeverno pomahala z umazanim robčkom.

	»Ja, če ti ni všeč, ga pa vrni.« Ellie se je nagnila naprej, da bi ji vzela robček, ampak Abby se je odmaknila.

	»Saj ne misliš resno.«

	»Smrtno resno.«

	»Ne bodi neumna.«

	»Robček ti je pomagal, ti pa se … samo pritožuješ in sploh nočeš dojeti, da lahko ima reč, ki stane nekaj kovancev, globok učinek na tvoje življenje.«

	Abby se je morala prav potruditi, da se ni zasmejala. »Globok?«

	»Dobro veš, kaj mislim.« Namrgodeno jo je pogledala, potem pa zavzdihnila. Vse skupaj je bilo preveč izčrpavajoče. »Kaj bova pa zdaj?«

	Abby je pomislila. »Avto je zanič,« je rekla.

	»Ja,« je pritrdila Ellie.

	Abby je zlezla iz avta, pogledala gor in dol po cesti, potem pa odšla k zadnjemu delu avta in odprla prtljažnik. Potovalko in kovček je vzela ven.

	»Pešačili bova,« je rekla, »morda bova našli vas ali kaj podobnega.«

	Ellie je prikimala, potem pa sta se sestri v spremstvu žgočega sonca, ki jima je svetilo v hrbet, odpravili po cesti naprej.





XVI.

	»Mislim, da vidim hišo,« je rekla Ellie in pokazala z roko. Hodili sta že štirideset minut in oddih bi ji dobro del. V desni nogi jo je zbadala bolečina in vedela je, da si mora odpočiti, preden se ji noga tako razboli, da ne bo mogla hoditi.

	»Aleluja,« je prhnila Abby. Pohitela je naprej, Ellie ji je sledila in čez petnajst minut sta prečkali majhen kamnit most, ki je vodil v zaselek s peščico hiš in restavracijo. Pokukali sta skozi okno in videli, da je zaprta, stoli so bili zloženi na mize. Abby je pogledala naokrog po ulicah. Vse je bilo tiho. Bil je tisti 'nikogaršnji' čas po kosilu, dokler ni začela vročina dneva popuščati. Potem pa sta v daljavi zagledali premikanje. Podoba je prečkala dvorišče, ki je spominjalo na vhod v garažo, in izginila v uti podobni pisarni.

	»Bingo,« je veselo pripomnila Abby.

	Dekleti sta se odpravili tja. Abby je svojo torbo skrila za obzidje, nanjo je odložila Elliejin kovček. »Ne želim si nobenih neprijetnih vprašanj,« je rekla, potem pa odkorakala k pisarni in odprla vrata. Ellie je ostala zunaj, sedela je na obzidju in si masirala noge, da bi sprostila otrplost v njih.

	Razgledovala se je po dvorišču. Tam je bilo le približno ducat avtomobilov, povečini fiati, a črn Alfa Romeo Spider je ponosno zasedal mesto v ospredju. V soncu se je bleščal – avto z dostojanstvom. Skozi vetrobransko steklo je videla tablico z napisom. Oddajali so ga v najem, a za astronomski znesek. Ellie je v trebuhu občutila metuljčke. Potrebovali sta nov avto, ampak ali je Abby pričakovala, da si bosta strošek razdelili? Ellie si takšnega denarja ni mogla privoščiti. Alfi je obrnila hrbet, se spustila z obzidja in si šla ogledat fiate. Vsi so bili za najem in skoraj vsi so bili Fiati 500. Eden je bil kabriolet, belo streho je imel spuščeno, sicer je bil rdeč. Ellie je pokukala vanj, rdeč je bil tudi znotraj, sedeži pa so bili iz belega usnja. Na teh me ne bi žgalo v ta zadnjo, je pomislila, ko je Abby prišla z lastnikom, Italijanom srednjih let, z osivelimi kodrastimi lasmi in okroglim trebuhom, iz pisarne. Ob fiatu s pomično streho je zagledal Ellie in za hip obstal, potem pa se mu je obraz razjasnil. Njegov dan je postal občutno boljši. Odpravil se je k njej.

	»To je naš najboljši avto za vaju,« se je obrnil k Abby. »Popoln za dve dami.«

	Abby je s pogledom ošinila napis s ceno na vetrobranskem steklu. »Ampak dražji je od drugih Fiatov 500,« je pripomnila. »In glede na to, da bom plačala jaz …«

	Ellie se ni zmenila za barantanje, skrivaj si je oddahnila, da Abby ne pričakuje, da bo kaj prispevala.

	»Ah, ampak pomično streho imate,« je vzkliknil prodajalec.

	»Strehe ne potrebujem,« je odvrnila Abby.

	»Vsak potrebuje streho,« se je oglasila Ellie.

	»Vam je všeč, kajne?« je prodajalec zarotniško rekel Ellie.

	»Čudovit je,« je zavidljivo odvrnila.

	»Ne potrebujeva ga,« je ponovila Abby. »Pomenilo bi zgolj zapravljanje denarja, ki ga ni treba potrošiti.«

	Ellie in prodajalec sta se spogledala, Ellie je skomignila.

	»Oglasi pravijo, da potrebuješ veter v laseh. Jaz moram le priti od točke A do točke B.«

	»Jezus, začni že malo živeti,« je pridušeno rekla Ellie.

	»Kaj pa tisti modri tam?« je vprašala Abby in pokazala na avto na drugem koncu dvorišča. Fiat 500 brez pomične strehe.

	»Ta je oddan,« je povedal prodajalec.

	»Pa saj je vendar tam.«

	»Hočem reči, da je rezerviran.«

	»OK, kaj pa beli ob njem?«

	»Tudi.«

	Abby se je namrščila. »In zeleni? Najbrž je tudi rezerviran?«

	»Bojim se, da je res,« je resnobno odvrnil prodajalec. Skrivaj je pomežiknil Ellie, ki se je pretvarjala, da ga ne vidi.

	Abby je naveličano izdihnila. »To je … izsiljevanje,« je zasikala skozi stisnjene zobe.

	Prodajalec jo je opravičljivo pogledal. »Lahko vam dam malce popusta,« je rekel. Pogledal je Ellie in dodal: »Še posebej tako očarljivima damama.«

	*

	»Vsaj vreme je krasno.« Ellie je nagnila glavo vznak in zaprla oči, nenadoma se je počutila skrajno utrujeno. Ob tem jo je prešinila podoba matere na terasi, postalo ji je slabo in oči je takoj spet odprla. Z Abby sta sedeli v rdečem fiatu s spuščeno streho in se vozili po toskanskem podeželju.

	»Oropal me je,« je zagodrnjala Abby.

	»Saj si slišala, kaj je rekel – le tega je imel.«

	»Lagal je. In to samo zato, ker si ti hotela tega.«

	»Misliš?« Ellie je tlesknila z jezikom. »To je bilo poredno.« Nasmehnila se je. »Še sreča, da se nisem ogrela za Spiderja.«

	*

	Sonce se je začelo spuščati. Medtem ko je nebo temnelo in sonce zahajalo, so ozračje začele polniti temačne slutnje. Ellie sta vse bolj razjedali krivda in žalost. Strmela je skozi okno, gledala je, kako se materin zadnji dan življenja preveša v temo. Abby se je na sedežu nemirno presedala. Bilo je očitno, da se morata ustaviti – Ellie je že nekaj časa opažala, da je Abby utrujena. V vsakem primeru se nista mogli voziti v nedogled – niti sanjalo se jima ni, kam gresta. Ko sta prišli v naslednjo vas, je Abby glasno izrazila tisto, o čemer je Ellie razmišljala.

	»Morda bo najbolje, da najdeva prenočišče. Razmisliti morava, kaj bova naredili.«

	Vzeli sta sobo v B&B-ju blizu trga, potem pa sedli k večerji za mizo v majhni jedilnici. Le še dva gosta sta bila tam, mlad par iz Nemčije, ki je potoval samo z nahrbtnikoma in bil zatopljen v turističnega vodiča.

	Ellie in Abby sta sedli čim dlje od njiju. Ellie je spregovorila, še preden je Abby lahko kaj rekla. »Predala se bom.«

	»Kaj? Ne!«

	»Ampak druge poti ni. In to si zaslužim.«

	»Ne, pa si ne,« je poudarjeno odvrnila Abby, a potiho. »Si pozabila, kaj ti je počela?«

	»To še ne pomeni, da sem morala storiti, kar sem storila,« je razburjeno odvrnila Ellie. »Da sem jo tako odrinila.«

	Abby je čez mizo iztegnila roko in jo položila na sestrino. »Ni bilo namerno,« je rekla. »Nisi je odrinila zato, da bi jo poškodovala.«

	»Ne, ampak …«

	»Nesreča je bila.«

	Ellie je po licu stekla solza, hitro jo je obrisala. Abby se je ozrla okrog po prostoru, da bi se prepričala, da ju pohodnika ne opazujeta.

	»Morda pa je lahko videti tako. Kot nesreča,« je previdno rekla Abby.

	»O čem govoriš?«

	»Morda pa Susanna ni hotela z nama na toskansko celino na ogled znamenitosti, morda je raje ostala doma.« Abby je skomignila. »Padla je in se udarila v glavo.«

	Ellie je osuplo dahnila. »Tega ne moreva reči!«

	»Vem, da so trije kozarci težava.« Ellie jo je prazno gledala. »Na pladnju,« je pojasnila Abby. »Policija bo našla steklo treh polomljenih kozarcev, ne enega.«

	»Joj,« je zastokala Ellie in zakopala obraz med dlani.

	»Te je zgrabila?«

	»Ne. Kaj … a razmišljaš o samoobrambi?«

	Abby je povesila pogled. »Na to sem pomislila, ampak …«

	»Kaj?«

	»No, pobegnili sva. To ni dobro.«

	»Ampak …«

	»Saj vem, da je bila zamisel moja. Toda jaz … zgrabila me je panika. Hotela sem te spraviti proč.«

	»Ampak če bi ostali …«

	»Bi ti šla v zapor.«

	Ellie jo je debelo pogledala, bila je šokirana.

	»Ja, v zapor,« je ponovila Abby. »Nima smisla okolišiti, zgodil se je uboj.«

	»Oh, Jezus,« je hripavo izustila Ellie.

	»Daj, zberi se. Ne počni tega, ne joči,« ji je prigovarjala Abby. »Nehaj, ljudje bodo videli.«

	Ellie je vzela robec, obrisala si je nos.

	»Če že kdo, bi ona morala v zapor zaradi tistega, kar ti je počela. Tega ne pozabi.«

	»In kaj bova zdaj?« je nemočno vprašala Ellie.

	»Ne vem,« je odvrnila Abby. Ellie je spet šlo na jok. »Domislila se bom nečesa,« je hitro rekla Abby. »Prespiva. Nečesa se bom domislila.«





	XVII.

	Ko je Matteo pred hišo ustavil avto, ga je presenetilo, da ne gorijo luči. Popravljanje prijateljevega čolna se je nekoliko zavleklo in pričakoval je, da bo ženo in njeno družino našel doma. Nameravali so skupaj večerjati – prinesel je ribo, ki jo je ulovil prijatelj. Potem je opazil, da ženinega avta ni tam. Zmeden je pogledal na uro, bilo je že pozno. S plaže so se vrnile že pred več urami.

	Vstopil je v hišo in prisluhnil, ampak v hiši je bilo vse tiho. Ključe je vrgel na pladenj na hodniški mizici, potem pa nesel ribo v hladilnik. Hladilnik je tiho brnel, Matteo pa je nekaj trenutkov stal ob njem in razmišljal, kje bi lahko bila njegova žena. Odšel je v dnevno sobo, prav tako temno. Prižgal je luč.

	Matteo je prestrašeno kriknil. Na stolu je sedela Susanna. Ampak ni bila ženska, ki jo je videl zjutraj. Obraz je imela opečen od sonca, lase razmršene. Potem je zagledal okrvavljen robec, ki ga je držala v roki.

	Pogledala ga je, žalostno in vznemirjeno.

	»Ste v redu?« je vprašal. Na njenih laseh je opazil strjeno kri in še bolj ga je zaskrbelo. Napotil se je k njej, a je ukazovalno dvignila roko, češ, ustavi se. Ves zmeden jo je ubogal in takrat je skozi steklena vrata na terasi zagledal črepinje in temen madež.

	Matteo je ostrmel. »Kaj se je zgodilo? Kje je Abby?«

	»Odšla je,« je rekla Susanna.

	»Kam?«

	»Policijo pokliči.«

	»Ampak …«

	»Ja, ja, saj vem, da si policist,« je zagodrnjala Susanna. »Ampak temu ne boš kos.«

	»Poškodovani ste.« Matteo je spet stopil proti njej.

	»Ne približuj se mi!« je ostro ukazala Susanna. »In pokliči policijo. Tako bo še najbolje zate in za tvojo ženo.«

	Matteo je iz žepa počasi izvlekel telefon in storil, kar je zahtevala. Medtem ko je tipkal številko, ga je prevel leden zlovešči strah.





XVIII.

	»Ni mi treba v bolnišnico,« je Susanna ukazovalno rekla reševalcu, ki ji je oskrbel rano na zatilju. »Nič in nihče me ne bo prepričal, zato me lahko kar pustite pri miru. Zdaj se počutim povsem dobro, hvala za pomoč.« Bežno se mu je nasmehnila v zahvalo, ker ji je na rano, ki jo je staknila ob padcu, dal obliž. Rečeno ji je bilo, da bi morali rano zašiti, ampak ni hotela iz hiše. »Le čas za počitek in okrevanje potrebujem.«

	In pogovoriti se moram s tema policistoma, je še dodala v mislih in pogledala karabinjerja, moškega in žensko, ki sta stala ob steni. Skremžila se je od bolečine, glava jo je še vedno grozno bolela, imela je kot jajce veliko buško.

	Sčasoma je reševalce prepričala, da so odšli, in k njej sta prisedla karabinjerja. Z Matteom sta govorila italijansko in čeprav jezika ni razumela, je iz govorice telesa povzela, da ne ve ničesar o tem, kaj se je dogajalo čez dan. Susanna je proti mizici iztegnila roko in policist, predstavil se je kot Santini, je njeno kretnjo razumel in ji podal kozarec vode. Elegantno jo je srkala skozi slamico. Ko je končala, ji je kozarec vzel in ga odložil nazaj na mizico.

	»Bi nama, prosim, povedali, kaj se je zgodilo,« je rekla višja inšpektorica Baronijeva. Kot višja policistka je vodila zaslišanje. Susanna se je spraševala, ali ima otroke. Če se razumejo. Če jih ima, so še majhni; Baronijeva je bila šele v tri-desetih. Susanno je preplavila žalost. Njeni hčerki nista bili prijateljici, ne v resnici. Preveč je bilo ljubosumja, preveč tekmovalnosti, in to dolgo vrsto let.

	Policist, ki je imel nalogo vse zapisati, je čakal s pisalom in papirjem. Susanna je globoko vdihnila.

	»Po izletu na plažo,« je začela, »smo šle na prijetno kosilo, le Abby in Ellie sta bili med seboj nekoliko napeti. Preteklost imata – je nimajo vse sestre?« je rekla. »Ampak njun odnos je še zapletenejši od večine drugih.« Pogledala je Mattea, pozorno jo je poslušal. »Ko smo se vrnile, je bila Ellie zelo razburjena. Šla je na teraso …« Susanna je zamahnila proti steklenim vratom. »Šla sem nam iskat vodo in ko sem se vrnila iz kuhinje, je bila na terasi tudi Abby.« Susanna je utihnila. Globoko je zajela sapo. »Abby je vedno zavidala Ellie, vse odkar se je rodila. Sindrom starejšega otroka. Ugotovila je, da bo morala mater deliti z novorojenko. In potem ko je bila Ellie stara komaj pet let, je zbolela. Resno zbolela. Trajalo je leta. Bila sem čisto iz sebe.« Susanni je zatrepetal glas. »Zdravniki niso mogli ugotoviti, kaj je narobe z njo, potem pa …« Glas jo je zapustil.

	»Prosim, nadaljujte,« jo je spodbudila višja inšpektorica Baronijeva.

	»Oprostite,« je rekla Susanna. Globoko je vdihnila skozi nos. »Sčasoma sem ugotovila. Zakaj je bila Ellie tako zelo bolna.« Pogledala je Baronijevo. »Njena sestra jo je tako močno sovražila, da jo je zastrupljala.«





	XIX.

	Matteo jo je presunjeno gledal. Naj kar gleda, je pomislila Susanna, to mora slišati.

	Zmajal je z glavo in se nejeverno zasmejal. »Kaj ste pravkar rekli?«

	Susanna je sklonila glavo, že prvič je težko izrekla te besede, Baronijeva pa je v italijanščini ostro oštela Mattea. Bilo je očitno, da mu je rekla, naj molči.

	»Kako ste se poškodovali?« je Baronijeva vprašala Susanno.

	»Torej, ko sem za vse tri pripravila pijačo in se vrnila ven, sem videla, da Abby vznemirja Ellie. Razumeti morate, da Ellie ne ve ničesar o tem, kaj ji je počela sestra. Ko je bila še otrok, sem mislila, da bo najbolje, če ji ne povem, in potem ko je Abby pri osemnajstih odšla od doma … no, minilo je veliko časa. Zakaj bi to pogrevala? Prav oddahnila sem si, ko se je Abby preselila v Italijo, mislila sem, da bo to dobro vplivalo na Ellie. Vedno si je želela biti v Abbyjini bližini, veste, ampak Abby jo je odrivala.« Susanna se je ustavila. »Oprostite, zaneslo me je. Potem pa mi je Ellie povedala, da jo je Abby povabila sem na Elbo in takoj sem se vznemirila – to ji sploh ni bilo podobno. Poklicala sem Abby in jo vprašala, zakaj je povabila Ellie k sebi, in rekla je, da bi rada popravila napake. Niti besede ji nisem verjela. Zakaj zdaj? Vprašala sem jo, čemu, če pa sestre sploh ne prenese.«

	»In kaj je na to odvrnila?« je vprašala inšpektorica.

	»Da je sovraštvo zgodovina. Da si želi zdaj, ko se je preselila sem, začeti znova. Nisem ji verjela, a sem pomislila, da bo najbolje, če prihranim energijo in se prepričam na lastne oči. Zato sem predlagala, da bi tudi sama prišla sem. Abby se je strinjala, ampak prišla naj bi šele dva dni za Ellie. Potem me je Abby zadnji teden pred prihodom poklicala. Prosila me je, naj Ellie ne povem, kaj je počela svoji sestrici, ko sta bili majhni. Skrivnost sem čuvala leta – in imela sem slabo vest – in pomislila sem, da bi bilo dobro, glede na to, da želi začeti znova, če bi Abby sama povedala Ellie, kaj je počela. Ampak vztrajala je, da moram molčati. Zelo se je razjezila.« Susanna je zavzdihnila. »Vse skupaj mi ni bilo niti malo všeč. Zato sem prišla dva dni prej. Skrbelo me je, ker bi bila Ellie sama z Abby. Ko sem prišla sem, sem jo vprašala, ali je sestri priznala, kaj je počela. Ampak spet se je zelo razjezila name.«

	»Še vedno niste pojasnili poškodbe,« je Baronijeva pokazala na Susannino glavo.

	»To so same neumnosti,« se Matteo ni več mogel zadrževati. »Oprostite, Susanna, ampak Abby ni neka zlorabljevalka otrok. Svojo sestro je povabila sem, ker se je z njo iskreno želela zbližati.«

	»V preteklosti je veliko lagala,« je tiho rekla Susanna. »Ko sem na teraso prinesla pijačo, sem videla, da je vznemirila Ellie. Povedala ji je …« Susanna je bila vidno pretresena, na prsi si je položila roko. »… da je bila Ellie v otroštvu zastrupljana, a rekla je, da sem jo jaz zastrupljala. Nisem mogla verjeti. Vsa ta leta sem jo ščitila in potem naredi nekaj takšnega. Da se tako zlaže o meni. Ellie je bila zelo razburjena in odšla sem k njej, a bila je tako travmatizirana, da me je odrinila. Padla sem in najbrž sem izgubila zavest. Na polomljenem steklu sem si poškodovala glavo.«

	Inšpektorica Baronijeva je pozorno poslušala, Matteo pa je samo nejeverno zmajeval z glavo.

	»Kje je zdaj?« je vprašala Baronijeva. »Kje sta obe vaši hčeri?«

	»Ne vem,« je nemočno odvrnila Susanna. »Tukaj ju ni in tudi Abbyjinega avtomobila ni. Verjetno je Abby Ellie nekam odpeljala.«

	»Morda veste, kam?«

	»Ne. Mislim, šele prišla sem. Otoka ne poznam, prav tako ne vem, kam bi Abby lahko šla.« Susanna je s pogledom prosila Mattea za pomoč.

	»Namigujete, da je pobegnila?« je začudeno vprašal.

	»No, ostala in pomagala mi ni,« je odvrnila Susanna. »Lahko bi umrla.«

	Matteo je vstal. »Zamudil bom v službo,« je rekel in odšel iz sobe.

	Susanna je slišala, da je odšel po stopnicah navzgor. Obrnila se je k Baronijevi. »Morate ju najti. Skrbi me, kaj bi Abby lahko naredila Ellie.«

	»Mislite, da bi ji še vedno hotela škodovati?«

	»O tem sem prepričana. Psihične težave ima, obseden značaj, vse mora imeti pod nadzorom. Dokler se ni zgodaj upokojila, je neprestano delala. Ampak niti to, da zdaj živi tukaj, ni bilo dovolj, da bi Ellie pustila pri miru. Vedno jo je sovražila, sovražila je vez, ki jo imava z Ellie. Ironično, ampak s tem, ko jo je zastrupljala, se je ta vez samo še okrepila.« Susanna je pomolčala. »To jo je prav gotovo zelo bolelo.«

	Susanna je s tal pobrala svojo torbico in poiskala telefon. Zaslon je obrnila proti policistoma, pokazala jima je fotografijo. Policist Santini je debelo pogledal. Ni skrival, da se mu zdi Ellie privlačna.

	»Ja,« je rekla Susanna, »lepa je. Še ena stvar, ki ji jo je Abby zavidala.«

	Baronijeva se je zaradi Santinijeve nespoštljivosti namrščila. Še nikoli prej ni delala z njim, a njegov sloves je poznala. Poznan je bil po nasilnih prijemih, v težave sicer ni zašel nikoli, so pa krožile govorice, da je kršil pravila na zapornikih, ko ga nihče ni videl. Baronijeva ni bila vesela, ko je izvedela, da jima je dodeljen ta primer. Zahtevala je zamenjavo, ampak njena šefinja, ki jo je dvom v njeno odločitev (ni bilo prvič) vznejevoljil, jo je zavrnila.

	Matteo, zdaj v uniformi, se je vrnil v dnevno sobo. Bil je vznemirjen.

	»Greš v službo?« je vprašala Susanna.

	»Ne,« je odvrnil, »ne morem.« Z roko si je šel skozi lase, kot bi ne vedel, kaj naj naredi.

	»Nisi rekel, da boš zamudil?« se je obregnila Susanna.

	Matteo je nekaj hipov molčal. »Moja pištola je izginila iz sefa.«

	V prostoru je zavladala tišina.

	Susanni se je naježila koža. »Kdo pozna geslo?«

	Matteo se je boril sam s sabo. »OK, no, prav, tudi Abby ga pozna,« je rekel, kot bi se branil. »Ampak to še ne pomeni, da je vzela mojo pištolo.«

	Ni zvenel prepričano in Susanna je to takoj opazila. Pogledala je policista in oddahnila si je, ko je opazila, da jo zdaj gledata veliko resneje. Opazila je tudi željnost v Santinijevih očeh. Očitno se je ta preiskava dvignila na nov nivo.





XX.

	Kmet se je s traktorjem vozil po cesti, užival je v toplini večera. Sonce je že skoraj zašlo in če je pogledal hribe na desni, je videl, kako temna odeja prekriva njegov oljčni nasad. Ob tem je občutil hvaležnost, da je vse tako, kot mora biti. Še malo, pa bo doma in žena bo na mizo postavila okusno obaro, ob kateri si bo privoščil kozarec sangiovesa.

	Ko je zavil za vogal, je na zasenčeni cesti pred seboj nekaj uzrl. Namrščil se je, spominjalo je na zapuščen avto. Približal se je, ustavil se je tik pred avtomobilom. Zagledal je zid in zažvižgal. To posestvo je pripadalo sosedu Antoniu, ki bo zaradi storjene škode prav gotovo zelo nejevoljen. Ta del bo treba zgraditi na novo. Kmet je pogledal gor in dol po cesti – bližala se je noč in vozniki v temi ne bodo opazili zapuščenega avta. Iz žepa je izvlekel telefon in poklical policijo.





XXI.

	»Takoj se oglasi odzivnik,« je povedala inšpektorica Baronijeva. »Preverili bomo podatke trajektov, da vidimo, ali je kateri zabeležil Abbyjin avtomobil.«

	»Mislite, da sta odšli z otoka?« je vprašala Susanna.

	»Mogoče. Nam lahko pokažete njuni sobi?«

	»Zakaj?«

	»Trupla iščejo,« je odvrnil Matteo. »Celo hišo bodo preiskali.«

	Susanna je prestrašeno pogledala od Mattea k Baronijevi.

	»Mislite, da sta tukaj? Da je Ellie tukaj?«

	»Ničesar še ne vemo.« Baronijeva je očitajoče pogledala Mattea. »Torej, si lahko ogledamo njuni sobi …«

	Susanna je vstala in jih odpeljala v zgornje nadstropje. Karabinjerja sta ji sledila, tik za njima še Matteo. Susanna se je ustavila pred Abbyjino sobo, zavedala se je, da jim Matteo sledi, zato ni hotela biti vsiljiva.

	Inšpektorica takšnih predsodkov ni imela, odprla je vrata in vstopila. »Manjka kaj oblačil?« je vprašala.

	Matteo je spustil prekrižane roke in odšel k omari, pogledal je vanjo. »Mislim, da. Nekaj.«

	»Opazite še kaj?«

	»Ne.«

	Susanna je s praga opazovala policista, ki sta hodila nao-krog po sobi, pregledovala police, odpirala predale. Policist Santini je odšel k postelji in začel brskati po nočni omarici. Z nje je vzel knjigo, ki jo je najbrž brala Abby, jo obrnil in stresel, a nič ni padlo iz nje. Odprl je predal, izvlekel še nekaj knjig in sveženj ovojnic.

	Santini je ovojnice ločil od knjig, vrhnjo je vzel, ostale pa vrgel na posteljo.

	»Hej!« je ugovarjal Matteo.

	Santini se je kljubovalno nasmehnil Matteu, ki je bil vidno v zadregi. Odprl je ovojnico. »Je pismo vaše?«

	»V pismu ne boste našli ničesar koristnega. Napisano je bilo pred več kot enim letom. Kmalu zatem, ko sva se spoznala.«

	Santini je skomignil in začel brati, posmehljivo se je nasmihal.

	»Kljub temu moramo preveriti,« je rekla inšpektorica Baronijeva in vzela kolegu pismo iz roku. Ovojnice je spravila v žep, kar je Mattea precej iztirilo, in Susanna je zadržala dih, saj se je zdelo, da bo vsak čas izbruhnil, ko je spet spregovoril Santini: »Ja kaj pa imamo tukaj?«

	Čepel je na tleh pred odprtimi vrati nočne omarice. V roki je držal majhno rumeno plastenko.

	»Kaj je to?« je vprašala Susanna in se namrščila. Od tam, kjer je stala, ni mogla prebrati, kaj piše na nalepki.

	Baronijeva je vzela stekleničko kolegu iz rok. »Strup proti plevelu,« je rekla.

	Susanna se je zdrznila. »Ljubi bog.«

	»Kaj?« je vzkliknil Matteo.

	»Morda veste, zakaj je vaša žena v spalnici hranila strup proti plevelu?« je vprašala Baronijeva.

	Matteo ni našel besed, bil je skrajno zmeden.

	»Ne vem, kako je to prišlo sem. Ni mogoče, da bi Abby …«

	»Da bi Abby kaj?« je odločno vprašala Baronijeva.

	»Ne vem … vse to je nesmiselno.«

	Susanni se je zasmilil, potem pa jo je prešinila grozljiva misel.

	»Ellie je bilo slabo,« je rekla in zadrževala dih. »Včeraj zvečer. Zelo slabo se je počutila. In zaradi tega danes zamalo nismo šle na plažo.«

	Pogledala je stekleničko strupa, bleščečo rumeno embalažo, mrzlo jo je spreletelo.

	»Morate ju najti,« je rekla in zajokala. Slane solze so ji dražile opečeno kožo. »Prosim, morate ju najti.«

	Matteo je globoko vdihnil, poskušal je ostati miren. »To ne dokazuje ničesar.«

	Zazvonil je inšpektoričin telefon, oglasila se je: »Pronto.«

	Govorila je italijansko in Susanna je ni razumela, zato je opazovala Matteov obraz, ki se je pomračil.

	»Kaj se je zgodilo?« je hitro vprašala.

	Baronijeva je odložila. »Našli so Abbyjin avto. Na celini. Poškodovan je od trka v zid.«

	Susanna je prestrašeno kriknila. »Ljubi bog, Ellie. Je z njo vse v redu?«

	»Na kraju nesreče niso našli nikogar,« je povedala inšpektorica. »Mislim, da je nadvse pomembno, da čim prej najdemo vaši hčeri.«





	XXII.

	Višja inšpektorica Baronijeva je opazovala vlečno vozilo, ki je natovarjalo karamboliran avto Abby Morelli. Bila je tema, kraj nesreče so osvetljevale luči forenzične enote in privabljale vešče in žužke, ki so se podile okrog močne svetlobe. Forenziki bodo avto natančno preiskali, a Baronijeva si je s pomočjo svetilke že ogledala notranjost.

	Nobenih trupel. Na voznikovem sedežu je bilo nekaj kapljic krvi, ampak to je bilo vse. Pogledala je proti oljčnemu nasadu, posejanemu s soji svetlobe, od koder je odmeval lajež psov vohljačev. Sta bili ženski kje v bližini, sta morda šli iskat pomoč? Ali je ena poskusila pobegniti pred drugo, pa ji ni uspelo in je zdaj pod kakšno oljko ležala vsa krvava, mrtva? Nekako je čutila, da ni tako. Instinkti so Baronijevi pravili, da sta odšli naprej po cesti. Pogledala je v temo, v smeri, v katero je bil obrnjen avto. Čutila je, da sta sestri nadaljevali pot. Poklicala je policista Santinija in vrnila sta se v patruljni avtomobil.

	*

	Baronijeva je stala pred hišo oker barve, že drugič je potrkala. Santini je stal ob njej, od neučakanosti ves naelektren. Bil je jezen, ker ljudje niso takoj odprli. Dvignil je roko in že je hotel zaropotati po vratih, a Baronijeva mu je namenila grd pogled in roko je povesil. Slišala je glasove v hiši – ženski glas, ki je vpil možu, naj odpre vrata, ker ona kuha.

	Nekaj sekund pozneje so se vrata res odprla in Baronijeva je zagledala zajetnega moškega srednjih let. Predstavila se je, tudi mrkogledega policista ob sebi, in se opravičila, ker motita, potem pa je moškega vprašala, ali je lastnik rent-a-carja na obrobju vasi. Pritrdil je. Zdel se je rahlo nervozen, nemirno se je prestopil, ko je omenila njegovo poslovalnico, a njo sta zanimali gospe Morelli in Spencer.

	»Sta vas danes obiskali ženski, stari okrog trideset let?« Pokazala mu je fotografijo, ki ji jo je posredovala njuna mati.

	Pogledal jo je in se popraskal po glavi. Zožil je pogled, kot bi ne videl dobro. Baronijeva je krotila jezo, upala je, da bo tudi Santini ostal miren.

	»No?«

	Spačil se je in potegnil lica navznoter. Še vedno si je ogledoval fotografijo in se mrščil.

	Če v desetih sekundah ne bo odgovoril, je pomislila Baronijeva in ga gledala skozi priprte oči, mu bom na vrat nakopala preiskavo, pa če skriva še tako majhen prekršek; verjetno prireja poslovne knjige. Šest sekund je že minilo, je štela v mislih, sedem, osem, de…

	»Si,« je rekel, »prepoznam ju.«

	Nasmehnila se je. Zadnji hip. Srečo ima.

	»Zakaj sta prišli k vam?«

	»Da bi najeli avto.«

	»Potrebujem model in registrsko številko,« je rekla Baronijeva. Ko sta želena podatka dobila, sta s policistom Santinijem odšla.





XXIII.

	Susanna je večino noči prebedela. Ležala je v postelji, svetloba se je kradoma premikala okrog robov naoknic, srce ji je polnil obup ob misli, da jo čaka še en vroč dan. Morala je ostati v hiši, pravzaprav bo morala biti v njej kar nekaj dni. Kožo je imela še vedno opečeno od sonca, ker je prejšnji dan ležala na terasi, mučil jo je tudi grozen glavobol.

	Sedla je pokonci in noge počasi položila na tla. Morala je na stranišče. Iz spodobnosti si je ogrnila brisačo, tiho odprla vrata in odšla po hodniku. Vrata kopalnice je zaklenila, oddahnila si je, ker ni srečala Mattea.

	Ko se je vrnila, je bežno uzrla svojo podobo v ogledalu. Še vedno je bila rdeča v obraz, eno stran je imela bolj opečeno kot drugo. Lase je imela še vedno razmršene in na zatilju oteklino, ki jo je ob dotiku zabolela. Previdno je dvignila roko in potipala rano. V grlu so se ji nabirale solze, a jih je zadržala. Da bi se smilila sama sebi, ni imelo smisla. Strmela je v ogledalo, v grdo žensko pred seboj. Morda pa bi navsezadnje le morala v bolnišnico. Ampak policiji je morala povedati za Abby in v kakšni nevarnosti je Ellie – to je bilo ključnega pomena. To je morala storiti, preden bi poskrbela za svoje rane. Vsakršno žrtvovanje je bilo tega vredno.





XXIV.

	Abby je s postelje skozi razporek med zavesami strmela v jasno toskansko nebo. Okno je bilo odprto in rahla sapica je tu in tam zanihala tkanino in razkrila obrise hribov, zavite v jutranjo modrikasto meglico. Še vedno je bilo hladno, ampak sijoče sonce je sporočalo, da je že dan in da bo vroč.

	Malce nelagodno je pomislila, ali so njen avto že našli in kaj se dogaja v njeni hiši na Elbi. Ob misli na Mattea jo je zabolelo srce, prišlo ji je do živega, in v kotičkih oči so se ji začele nabirati solze. Le kaj si je mislil, ko je včeraj prišel domov? Hrepeneče je pogledala telefon ob postelji, vendar je vedela, da ga ne sme poklicati. Ne še.

	Abby je vstala in s prho pregnala nemiren spanec. Oblekla se je in pogledala na uro – bilo je še zgodaj, skoraj sedem. Ampak to je pomenilo, da bo še dolgo čakala, da se odpre kavarna v hotelu; ubijala bi za skodelico kave.

	Potiho je odšla po stopnicah navzdol. Mize v jedilnici so bile pogrnjene s svežimi prti. Prostor je bil prazen. Dolga miza ob steni je bila polna kruha, slaščic, sira in kosmičev. Abby je zaduhala kavo, nalila si je skodelico in dodala mleko. Ravno je naredila požirek, ko je s krožnikom svežih fig vstopil lastnik in ga položil na mizo. Voščil ji je 'buongiorno' in spet odšel.

	Abbyjino pozornost je pritegnil televizor na steni v kotu prostora. Bil je prižgan, elegantno oblečena voditelja sta sedela na zofi in vodila jutranje novice. Poslušala je melodičen jezik – njeno znanje italijanščine je napredovalo, a od tekočega je bilo še daleč. Zdelo se je, da razpravljata o neki politični temi, a vsega ni razumela. Po kratkem premoru sta nadaljevala z naslednjo temo. Abby je nepremično strmela v zaslon, skodelica ji je skoraj padla iz rok. Gledala je svoj lastni obraz in ob sebi Ellie. Fotografijo je prejšnji dan med kosilom posnela Susanna, smehljali sta se. Poročevalec je povedal, da sta pogrešani, da sta prejšnji dan zapustili Elbo in da želi policija govoriti z njima.

	Abby je odložila skodelico na najbližjo mizo in zdrvela po stopnicah navzgor. Hitro je potrkala na vrata sestrine sobe in jo prosila, naj jo spusti noter. Ko je zaslišala obračanje ključa, je planila v sobo.

	»Kaj se je zgodilo?« je napol zaspano vprašala Ellie. Ob Abbyjini razburjenosti se je še sama vznemirila.

	»Oditi morava,« je rekla Abby in začela v kovček tlačiti Elliejine stvari. Sestri je vrgla obleko, Ellie jo je ujela. »Obleci se.«

	»Kaj? Se lahko prej vsaj stuširam?«

	»Nimava časa.«

	»Hitra bom.«

	Abby se je obrnila in pogledala sestro. »Takoj, Ellie, takoj morava oditi. Na televiziji sva,« je rekla skozi stisnjene zobe. »Lastnik penziona je spodaj in ne bo potreboval dolgo, da naju prepozna. Če naju že ni in je poklical policijo.«

	Ellie je prestrašeno razširila oči. »Joj, ljubi bog.«

	»Zato pa se hitro obleci, čez pet minut bom nazaj.«

	Abby je smuknila ven in se vrnila v svojo sobo ter v potovalko hitro strpala svoje reči. Ko je prišla nazaj v Elliejino sobo, si je njena sestra hkrati delala čop in obuvala sandale.

	Sestri sta se s kovčkom in torbo v rokah tiho spustili po stopnicah. Na pol poti sta za receptorskim pultom zagledali lastnika. Ko bosta prišli dol, ju bo takoj opazil.

	Abby je obstala, ni vedela, kaj naj naredi, potem pa ga je žena poklicala v kuhinjo. Vstal je in odšel.

	»Zdaj,« je rekla Abby in pohitela po preostalih stopnicah. Ellie ji je sledila in stekli sta skozi vhodna vrata čez dvorišče proti avtu.

	»Hej!« je zavpil glas. Abby se je obrnila in videla lastnika, ki je hitel za njima. »Plačati morata! Pagare!«

	»Hitro v avto, hitro,« je zavpila Abby in vrgla torbo na zadnji sedež, medtem ko je Ellie lezla v avto. Abby je zagnala motor, ravno ko je lastnik prijel za kljuko vrat. Vsa prestrašena je dala v prestavo in ko so se vrata odprla, je pohodila plin in odpeljala, da se je zakadilo.





	XXV.

	»Kaj so še povedali?« je vprašala Ellie. Zaskrbljeno je gledala na števec za hitrost, želela si je, da bi Abby vozila počasneje.

	»To je vse, kar sem slišala. Da sva pogrešani in da želi policija nujno govoriti z nama.«

	»Misliš, da je tisti moški, lastnik penziona, slišal novice?«

	»Če jih še ni, je le vprašanje časa, kdaj jih bo.«

	Ellie je iztegnila desno nogo, od včerajšnjega napora je še vedno imel otrplo. Masirala si je stegno.

	»Si v redu?« je vprašala Abby in jo pogledala.

	»Le noga me malce boli. Verjetno od nesreče,« je bila kratka Ellie, preden je zamenjala temo. »Kam greva?«

	»Ne vem,« je priznala Abby.

	»Se zavedaš, da sva spet na begu?«

	Abby si je grizla ustnico. »Ja.«

	»Zato sem videti samo še bolj kriva.«

	»Misliš, da bi morali ostati? Se predati?«

	»Ne midve. Jaz. Jaz sem jo odrinila.«

	»Avto vozim. Sostorilka sem.«

	Ellie je pogledala sestro.

	»Smešno, kaj?«

	»Kaj?«

	»Vsa ta leta sem si želela nekaj časa preživeti s tabo, pa mi nisi pustila. Pa naju zdaj poglej.«

	»No, ja, nadležna si bila,« je rekla Abby.

	»Nisem!«

	»Meni si bila. Nemogoče je bilo, da bi naredila karkoli narobe. Mami je bilo vedno mar le zate in za tvoje potrebe.«

	»Bolna sem bila,« je rekla Ellie. »Kar zelo dobro veš,« je razdraženo dodala. Pogledala je Abby, ki je bila osredotočena na cesto. Najbrž se izogiba pogovoru. No, ampak jaz se hočem pogovoriti.

	»Veš, vedno sem imela slabo vest. Ker se je zdelo, da ima mama …«

	»Ja?«

	»Raje mene. Smilila si se mi, a hkrati sem uživala v njeni pozornosti. Rada sem jo imela.« Zmajala je z glavo. »Kakšna zmeda.«

	»Ja, ampak nisi ti kriva.«

	»In, kako močno si me sovražila?« je vprašala Ellie.

	»Ni bilo tako,« je nič kaj prepričljivo odvrnila Abby.

	Ellie je privzdignila obrv.

	»Daj no, rada bi vedela.«

	»Ne, nočeš.«

	»Odkrito se pogovoriva, tukaj in zdaj, razčistiva tole. To visi nad nama že … koliko? Osemindvajset let?«

	Bližali sta se majhni vasi in Abby je upočasnila. »Mislim, da bi morali nekaj pojesti,« je rekla, ko sta se peljali mimo pekarne. Abby je zavila na stransko cesto in ustavila. Ne da bi počakala na Ellie, je odšla iz avta.

	Ellie je utrujeno izdihnila. Čakala je in s prsti bobnala po armaturni plošči, dokler ni Abby prišla izza vogala. V rokah je držala papirnate vrečke in pod vsako pazduho plastenko vode.

	»Izvoli,« je rekla Abby in eno od vrečk ponudila sestri.

	Iz vrečk je vel mamljiv vonj, ampak Ellie je Abby obe vrečki iztrgala iz rok in ju držala izven njenega dosega.

	»Ne,« je odločno rekla, »ne, dokler mi ne poveš.«

	Abby se je zasmejala.

	»Resno?«

	Ellie je vrečki še bolj odmaknila.

	»OK …« je rekla Abby. »No, včasih sem si predstavljala, da je mleko, ki si ga nalivala na kosmiče, belilo. Da boš umrla in da te ne bo več, mama pa se bo končno zmenila tudi zame.«

	Ellie je zazevala.

	»Ja ljubi bog, saj to je grozljivo.«

	»Majhna sem bila, osem sem jih imela.«

	»Želela si si, da bi umrla?«

	»Ali si na neki točki ne želijo vsi otroci, da bi njihovi sorodniki umrli?«

	»Ne!«

	»Seveda si. Le da se ne spomniš.«

	Abby je pomahala s prsti, Ellie pa ji je še vedno čisto presunjena molče podala papirnato vrečko s hrano.

	Abby je prižgala avto in pogledala sestro. »Daj no,« jo je spodbudila, »moraš jesti.«

	Ellie je pogledala v svojo vrečko, bila je sestradana. Ko sta se odpeljali, je izvlekla štručko in zagrizla vanjo.





	XXVI.

	1991

	Abby je za Oscarjevo mamo po polžje hodila po ulici. Ni ji bilo všeč, kadar so jo v šolo prišli iskat drugi ljudje, še posebej pa ni marala Oscarjeve mame, ker je bila neprijazna do svojega psa. Tudi zdaj je gledala psa, ki se je ustavil, da bi lulal, Oscarjeva mama pa je potegnila povodec in rekla 'pohiti, prekleto', da se je ubogi kuža skoraj zadušil, medtem ko se je še vedno poskušal olajšati.

	Oscarjeva mama je najbrž opazila, da jo Abby gleda, namenila ji je namreč tako besen pogled, da se je Abby zazrla v tla. Oscar je tekel pred njima in se pretvarjal, da z namišljeno pištolo strelja na mimo vozeče avtomobile. Abby je bila jezna nanj, ker se sploh ni zavedal, kako grdo njegova mama ravna z njegovim ljubljenčkom. Za hip je celo pomislila, da bi zaigrala zvin gležnja ali nekaj podobnega, da bi psičku kupila čas, a je vedela, da bo Oscarjevo mamo samo še bolj razjezila.

	»Prekleto, se lahko premaknemo,« je zanergala Oscarjeva mama, le da je Abby imela občutek, da je tokrat govorila njej. Abby se je zavedala, da je tej ženski v nadlego.

	Ta teden jo je vsak dan domov pripeljal nekdo drug, Ellie je bila bolna in ni hodila v šolo. Susanna ni mogla iz hiše, ker je Ellie neprestano bruhala. Če bi imela očeta, bi on prišel ponjo, ampak očeta ni videla, odkar je imela tri leta in pol, no, mama ji je povedala, da je bila toliko stara, ko jih je oče zapustil zaradi neke 'bogate priležnice'. Abby ni najbolje razumela, kaj pomeni 'priležnica', pravzaprav ji je beseda zvenela lepo, a mamin zagrenjeni obraz ji je dal vedeti, da to ni nekaj dobrega.

	Abby je imela samo en spomin na očeta. Bili so v parku v bližini doma, oče jo je nosil na ramenih. Tekal je naokrog, pretvarjal se je, da je letalo, njo pa je bilo na smrt strah. Medtem ko si je on njene krike in vzklike napačno razlagal, mislil je, da se zabava, se je ona bala, da po padla in umrla.

	Abby si je popravila nahrbtnik in sledila Oscarjevi materi, vsaj kuža se je olajšal. In bil je petek, torej je jutri ne bo nihče pospremil domov. In ta petek je bil dober, za mamo je imela presenečenje in komaj je čakala, da ga bo z njo delila. Tole je bilo resnično veliko, nekaj zares imenitnega, in bila je prepričana, da bo mama ponosna nanjo.

	Zavili so za vogal v njihovo ulico in Abby je stekla naprej do hiše. S tolkalom na vratih je glasno potrkala, saj je hotela čim prej ubežati Oscarjevi materi in z mamo deliti svojo skrivnost.

	Mama je odprla vrata in jo jezno premerila. »Abby, za božjo voljo, Ellie je pravkar zaspala.«

	Abby je minilo veselje. Kako naj bi vedela? Tiho je vstopila v hišo, Susanna pa je prijazno pokramljala z Oscarjevo mamo.

	Abby je odšla v dnevno sobo, na kavču je ležala njena mlajša sestrica, videti je bila utrujena in rahlo rumena v obraz. Na tleh ob kavču je bilo vedro. Ko je Abby vstopila, je Ellie dvignila glavo in se ji nasmehnila.

	»Si bruhala?« je vprašala Abby.

	»Petkrat,« je zastokala Ellie.

	Abby jo je od začudenja debelo pogledala. To je bil nov rekord. Ko je bila Ellie nazadnje bolna, takrat ko je snežilo, je tudi veliko bruhala, a največ štirikrat v enem dnevu.

	»Ne moti je, Abby.«

	V sobo je prišla njuna mama in Abby se je spomnila na skrivnost. Navdušeno je snela nahrbtnik, da bi nekaj vzela ven.

	Mama je odšla k Ellie in ji na čelo ljubeče položila roko.

	»Bi rada, da Abby odide?« je vprašala Susanna.

	Abby je za hip postala, besede so jo prizadele. Jo bo kar tako napodila? Ampak Ellie je odkimala. In zdaj je Abby našla, kar je iskala, materi je pomolila list papirja.

	»Mamica, poglej,« je vzkliknila. »Ravnateljičino nagrado sem dobila.«

	Mama je s pogledom ošinila priznanje, a ga ni vzela. Abby ga je dobila pri matematiki za pridno delo z ulomki, in bilo je že tretje letos, kar je bil pomemben mejnik, ki so ga omenili tudi na letnem srečanju, ko si moral vstati, vsi ostali otroci pa so ti zaploskali.

	Prekinil ju je zvok bljuvanja – Ellie je bruhala v vedro.

	»Umakni se, Abby!« je zasikala mama in Abby je bila spet odrinjena. Gledala je mamo, kako je Ellie pridržala lase in jo božala po hrbtu, medtem ko je njena sestrica bruhala žolč.

	Abby je počakala, da je napad minil, in ko je res, je Ellie vsa izčrpana legla na kavč. Zdaj pa bo mamica pogledala moje priznanje, je pomislila Abby, ampak mama je sedla na kavč k Ellie, starejši hčeri je obračala hrbet.

	Čez nekaj trenutkov se je Abby posvetilo, da se mama ne bo obrnila – da je na priznanje čisto pozabila. Abby je še nekaj trenutkov osramočeno stala, ni vedela, kaj naj naredi. Tiho se je obrnila in odšla iz sobe. Na pragu se je ozrla – za vsak primer – ampak mama sploh ni opazila, da je odšla.

	Kasneje tisti večer je Abby ležala v postelji in poslušala zven materinega glasu v sosednji sobi. Ellie je brala pravljico in Abby je vedela, da jo bo videla ležati v sestrini postelji, če bo šla tja – z eno roko drži knjigo, z drugo objema njeno sestro. Vedela je tudi, da bo prišla v njeno sobo, ko bo pravljico prebrala do konca, in ji voščila lahko noč, ampak njej ne bo brala, četudi bi jo za to prosila. Mama je vedno rekla, da zna že sama brati, Ellie pa veliko manjka v šoli, zato potrebuje pomoč.

	Tako je bilo, ko je bila majhna, kasneje ji je rekla, da se bo hitreje učila, če bo brala sama. V oči so ji stopile solze, od zavisti jo je zabolelo v trebuhu. Ellie je vedno dobila, kar si je želela, vedno je imela mamino pozornost.

	Abby se ni nikoli počutila bolj osamljeno kot takrat. Odložila je knjigo, zaradi mokrote v očeh ni videla črk. Jezno je obrisala solze in zahrepenela, da bi bila odrasla. Plašilo jo je, ker bo to šele čez leta in leta, zato je misel odrinila in se osredotočila na to, kako bo, ko bo odrasla, ko bo lahko skrbela sama zase in ne bo potrebovala nikogar. Niti svoje matere ne.





XXVII.

	Matteo se je odzval na zvonjenje zvonca in odprl vhodna vrata. Pred njimi sta obsijana z jutranjimi žarki stala višja inšpektorica Baronijeva in policist Santini.

	»Ste ju našli?« je takoj vprašal.

	»Ja in ne,« je rekla Baronijeva. »Lahko vstopiva?«

	Matteo ju je odpeljal v kuhinjo in jima ponudil pijačo, a sta odklonila. Želel si je, da bi čim prej izvedel vse, kar mu lahko povesta. Že je hotel poklicati Susanno, ki je sedela v hladu dnevne sobe in izmenično brala revijo in dremala, a sta rekla, da želita najprej govoriti z njim.

	»Vas je Abby klicala?« je vprašala Baronijeva.

	»Ne.«

	»Ste prepričani?«

	»Seveda sem prepričan.«

	»Razumete, da nama morate povedati, če vas bo Abby poklicala na mobilnik ali na hišni telefon?«

	Resnično jih prosi, je pomislil Matteo. Bil je utrujen. Prejšnji večer je vendarle šel v službo in svojemu nadrejenemu je moral pojasniti, da sumi, da mu je žena vzela pištolo. Tudi drugi del zgodbe, ki ga je zamolčal Baronijevi in Susanni, in sicer, da je sef zaklenil, kot je zahteval 'postopek ravnanja z orožjem', je pa storil usodno napako.

	Pištolo je pustil nabito.

	Šefu je upadel obraz. Ni imel izbire, moral je storiti tisto, česar je bila Mattea groza. Od tega trenutka ste suspendirani.

	Noč je bila dolga in Matteo je obupano potreboval spanec, ampak Baronijeva je bila videti čila in odločna. Spraševal se je, ali ve za njegovo napako v zvezi s pištolo.

	»Torej so vas suspendirali?« je rekla, zvenela je razočarano. Matteo ni zgrabil vabe. Torej ve. Pravzaprav mora vedeti, saj vodi to preiskavo.

	»Kje so Abbyjina pisma?« je vprašal in si nalil kavo. Precej neumno, če je hotel spati, a čutil je, da si mora zbistriti um za karkoli že bo sledilo.

	»Vrnili vam jih bomo takoj, ko bomo lahko,« je odvrnila, Mattea pa je obrabljena fraza vznejevoljila. Vem, da me samo zavajate, prekleto. Še huje, vedela je, da ve. Pogledal jo je v hladne oči. Z njim je ravnala kot s komerkoli drugim.

	Santini, ki je do tega trenutka molčal, je spregovoril: »Niste odgovorili na vprašanje.«

	Matteo se je togo vzravnal. Pogledal je Santinija, izraz v njegovih očeh mu ni bil všeč. Ta moški je užival v svojem avtoritativnem položaju, verjetno ga je tudi izrabljal. Matteo se je poskušal spomniti vprašanja, toda bil je preveč utrujen. Santini mu je pomagal.

	»Razumete,« je pokroviteljsko rekel, »da nas morate obvestiti, če vas bo Abby poklicala?«

	Pa kdo je ta totalni idiot? je pomislil Matteo. Ravno je hotel odgovoriti, ko je v kuhinjo prišla Susanna.

	»Zdelo se mi je, da nekoga slišim,« je hitro rekla. »Kaj se dogaja? Ste ju našli?«

	»Signora Spencer, imamo nekaj novic o vaših hčerah,« je rekla inšpektorica Baronijeva. »Vemo, da sta sinoči prenočili v penzionu v Bargi. To je majhna vasica v osrednji Toskani,« je pojasnila. »Ampak danes zjutraj sta že zgodaj odšli.«

	Susanna se je olajšano prijela za prsi. »Ljubi bog. Sta v redu? Je Ellie OK?«

	»Zdi se tako.«

	»In kje sta sedaj?«

	»Ne vemo. V penzionu sta podali lažni imeni, zato je seveda nekaj časa trajalo, da so ju prepoznali, posledično pa sta pridobili čas, da sta lahko pobegnili. Ampak vemo, kakšen avto vozita, iščemo ju.«

	Susannino olajšanje je izpuhtelo. »Torej sta lahko kjerkoli.«

	»Imata denar?« je Matteo hladno vprašal inšpektorico.

	»Abby je včeraj dvignila visok znesek. Deset tisoč evrov.«

	Susanna je široko razprla oči. »Vedno je imela veliko denarja.«

	»Zato je še toliko bolj zaskrbljujoče, da ni poravnala računa za nočitev. Pravzaprav sta zjutraj zbežali in se sploh nista ustavili, ko je lastnik stekel za njima.«

	»Le zakaj bi to storili?« je vprašal Matteo.

	»Nismo prepričani. Morda sta menili, da ju je lastnik prepoznal. Bilo je očitno, da se jima zelo mudi proč. Vemo tudi, da svojih mobilnikov nimata pri sebi, našli smo ju namreč v smetnjaku nedaleč od banke, v kateri je Abby dvignila denar.« Baronijeva se je obrnila k Susanni. »Rada bi vam zagotovila, da nas zelo skrbi za varnost vaših hčera in da bomo storili vse, kar lahko, da ju najdemo.«

	Kmalu zatem sta karabinjerja odšla, Matteo pa je popolnoma izčrpan odšel na teraso in se sesedel na stol. Ni mogel razumeti, kaj se dogaja, kako se je njegova žena, ki jo je ljubil, tako nenadoma spremenila v osebo, ki je ni prepoznal. Za seboj je zaslišal zvok in dvignil pogled. Susanna je stala pri steklenih vratih, v varni senci.

	»Vem, da je težko,« je rekla, »poslušati te grozne stvari o Abby. Verjemi, da je meni, ki sem njena mama, prav tako težko, a imela sem več časa, da sem se jim privadila.«

	Pomolčala je, čakala je, ali bo kaj rekel, ampak on ni vedel, kaj naj ji odgovori.

	»Zelo mi je žal,« je še rekla, preden se je obrnila in odšla nazaj noter.

	Matteo je ostal na terasi, strmel je v nebo. Zavedal se je, da bi moral v posteljo, a zaspati ne bi mogel.

	*

	Susanna je iz zavetja dnevne sobe opazovala Mattea, vedela je, da težko dojema, kaj se dogaja. Hudo je spoznati, da te je oseba, v katero si se zaljubil, razočarala. Da se je spremenila v nekoga, ki ti laže in te je izdal. To je vedela iz lastnih izkušenj. Susanna je sočutno zmajala z glavo, potem pa je odšla v zgornje nadstropje. Za seboj je tiho zaprla vrata svoje sobe in odšla k oknu s pogledom na teraso. Matteo je bil še vedno tam, sedel je na stolu. Preverila je, ali je okno res zaprto, potem pa je z nočne omarice vzela telefon.





XXVIII.

	Abby se je povsem posvetila vožnji. Med gledanjem na cesto, upočasnjevanjem v zavojih, prestavljanjem in spremljanjem dogajanja v ogledalih ni imela časa, da bi razmišljala še o čem drugem. Morala je samo voziti naprej.

	Sledila je krivulji italijanske obale, vila se je proti zahodu. Toskanske hribe sta že davno pustili za seboj in zamenjalo se je kar nekaj obcestnih tabel – Genova, San Remo, Monako, Nica. Namerno sta se držali stranskih cest in Abby je vedela, da ju pri prestopu italijansko-francoske meje ne bodo natančno pregledali; mejo bo zgolj prevozila.

	Zavedala pa se je, da se ne bo mogla izogniti kameram. Potnih listov morda res ne bodo pregledali, a obmejni avtomatični nadzor registrskih tablic je bil rutina. In glede tega ni mogla narediti ničesar.

	Ellie je večji del poti molčala. Vsake toliko je Abby pogledala proti njej, ampak Ellie je samo opazovala mimo drsečo pokrajino, ne da bi se resnično menila zanjo. Ko pa sta prišli do francoske meje, je Ellie sedla pokonci, osupla ob spoznanju, kje sta.

	»Samo sprosti se in ne reci česa neumnega,« je zaskrbljeno rekla Abby in zmanjšala hitrost na omejitev. Pred njima je bila policijska postaja. Abby se je ovedela, da zadržuje sapo, glasno je izdihnila.

	»Lahko nekaj vprašam?« je skozi stisnjene zobe rekla Ellie.

	Abby je pogledala v vzvratno ogledalo, policijska postaja se je vse bolj manjšala. »Seveda.«

	»Kam greva? Mislim, ne moreva se kar v nedogled voziti.«

	Abby ni bilo treba pogledati sestre, da bi vedela, da ji bo vsak čas počil film. Pomislila je, da bo bolje, če molči.

	»Pa potem? Španija? Portugalska? Do roba Evrope, dokler ne bova padli v Atlantik?«

	Abby spet ni odgovorila.

	»Ustaviti se morava!« Ellie je udarila po armaturni plošči, da bi poudarila svoje besede.

	»In potem kaj?« je vprašala Abby.

	»Ne vem. Nekaj! Karkoli!«

	»Tvoji predlogi niso nič kaj natančni, pa tudi v pomoč mi niso.«

	»Vedno si tako pokroviteljska.«

	Abby je bila presenečena. »Kdo, jaz?«

	»Ja, ti! Vedno se imaš za nekaj več.«

	»Ni res.«

	»Vlečeš me za nos.«

	Abby se je trudila ostati potrpežljiva. »Poslušaj, ne vem, kaj bi bilo najbolje narediti. Še nikoli nisem bila … v takšni situaciji.«

	»Kaj misliš s tem?«

	»S čim?«

	»S situacijo.«

	»Saj veš.«

	»Hočem, da poveš.«

	»Resno?« je naveličano vprašala Abby.

	»Ja. No daj, povej.«

	»Joj, za božjo voljo. Ko mi je sestra ubila mater!«

	Ellie je sunkovito vdihnila. »No, hvala lepa. Ti si … brezsrčna. Vedno si bila. Ne premoreš čustev.«

	»Morda pa sem jih kot otrok iztisnila iz sebe, ker sem imela mater, ki ji ni bilo mar zame.«

	Abby je iznenada zavila levo na jug proti francoski obali. Bolje se je počutila, če je vsake toliko zamenjala cesto. Pogledala je v ogledala, da bi se prepričala, da sta sami, a namesto da bi videla prazno cesto, ki bi jo pomirila, ji je srce začelo divje razbijati.

	»Sranje!« je rekla in takoj dodala še: »Ne oziraj se.«

	Ellie, ki je že napol obrnila glavo, je vznemirjeno obnemela. »Kaj pa je?«

	»Policija. Za nama.«

	»Ljubi bog. Lovijo naju?«

	»Ne vem. Sranje.« Približevali sta se krožišču s tremi izvozi – imeli sta dve od treh možnosti, da se znebita policije. Abby je upočasnila in brezhibno zavila na prvi izvoz proti majhnemu mestu. Strahoma je pogledala v ogledala.

	»Je še vedno za nama?« je nervozno vprašala Ellie.

	»Ja.«

	»Ampak to je francoska policija, kajne? Ni italijanska?«

	»Jezus, Ellie, a misliš, da bodo kar pozabili na naju? Misliš, da nimajo prevajalcev?«

	Zdaj sta se že bližali mestecu in Abby se je po najboljših močeh trudila ostati mirna. Še malo naprej. Ostani mirna. Vozila je dalje, dokler ni prišla do centra in zavila v naključno stransko ulico.

	»Pa saj ne morem verjeti,« je rekla.

	Ellie je pogledala v stransko ogledalo in se zdrznila.

	»Abby. Še vedno nama sledi. Kaj bova naredili?«

	»V redu je. Ostani mirna.« Na hrbtu je občutila kapljice potu. Dlani je imela potne, znova je zavila. Prosim, prenehajte nama slediti, in ko je za hip spet ošinila ogledalo, je skoraj kriknila od olajšanja, ker je policijski avto odpeljal naprej.

	»Sva se jih znebili?« je vprašala Ellie.

	Abby je ustavila. Dvignila se je s sedeža in pogledala nazaj, da bi se prepričala. »Hvala bogu.« Ozrla se je in zagledala Ellie, sključeno na svojem sedežu. Čelo je naslonila na armaturno ploščo, roki je položila na glavo. Ramena so se ji tresla. Potem so prišli še zvoki, Ellie je ihtela, globoko in neutolažljivo.

	Abby ji je previdno položila roko na hrbet. »V redu je. Odšli so.«

	Ampak Ellie je jokala naprej. Abby jo je čvrsteje prijela, pravzaprav jo je z eno roko objemala. Bila je presenečena, ko je Ellie dvignila glavo, oči je imela pordele in po licih so ji tekle solze, gledala jo je neizmerno žalostno. Ellie je sestro objela okrog vratu, oklenila se je je. »Pogrešam jo, Abby, tako zelo jo pogrešam.«

	Abby je prešinilo spoznanje, za trenutek je otrpnila. Susanna. Potem je objemala sestro, dokler ni naval žalosti popustil. Nekaj časa sta ostali tam, parkirali sta na robu majhnega trga, nobena od njiju ni opazila moškega, ki je sedel na klopi ob fontani in ju opazoval.

	Jok je normalen, sprejemljiv, še posebej po vsem, kar je prestala Ellie, ampak obstaja meja, je pomislila Abby. Poskušala se je domisliti besed, kako bi ji povedala, da je dovolj, ko jo je Ellie spustila in se opravičila.

	Abby ji je podala robček. »Ne bodi smešna. Ni se ti treba opravičevati.«

	»Toliko se je zgodilo …«

	Ellie je pogledala v tla, Abby jo je stisnila za roko. Pogledala je naprej po ulici in zagledala boulangerie.

	»Mislim, da obe potrebujeva močno kavo.«

	Ellie je prikimala, Abby pa je skočila iz avta.

	»Takoj bom nazaj,« je rekla, prečkala cesto in vstopila v majhno pekarno.

	*

	Ellie je gledala, kako je sestra vstopila v pekarno in še sama je začutila močno željo, da bi si pretegnila noge. Več ur je sedela v avtu. Odprla je vrata in izstopila, preplavil jo je občutek svobode in olajšanja. Odpravila se je proti majhnemu trgu in pomočila roke v fontano. Pogledala je keruba, ki je iz kamnitega vrča nalival vodo.

	Voda je bila hladna in čista in Ellie je je nekaj zajela v dlani in zadovoljno izdihnila, ko si je z njo osvežila vroče objokane oči.

	»Pravijo, da je zdravilna.«

	Sunkovito se je obrnila in si z obraza otrla vodo. Moški, oblečen v športna oblačila, je sedel na klopi, roke so mu počivale na stegnih. Na klop je bilo prislonjeno kolo.

	Najprej ni bila prepričana, da govori njej, zato se je hitro ozrla naokrog, a bilo ni nikogar.

	»Kako zdravilna?«

	Moški je pomahal s telefonom. »Kakorkoli si želite, pravi ta spletna stran. Pozdravi gripo, zvin … zlomljeno srce.«

	Ellie je poskušala umestiti njegov naglas (norveški, švedski). Jo je videl jokati? Verjetno. Kaj je že bilo narobe z njo? Zlomljeno srce? Bila je preveč izčrpana, da bi ji bilo mar. Pobliže si ga je ogledala – bil je mlad, mlajši od nje, je pomislila, a ne veliko. Opazila je njegove bicepse in stegna. Bil je fit.

	Pomignila je proti kolesu. »Si na izletu?«

	»Na romanju.«

	»Resno?«

	»Na neki način. Prikolesaril sem iz Osla. (Torej norveški, je pomislila Ellie.) »Sledim kolesarski poti Mediterranee a Velo čez južno Francijo.«

	»Zakaj?«

	»Ker je pokrajina čudovita. In ker je varneje kot z avtomobilom.«

	»Ne to, mislila sem, zakaj se voziš skozi južno Francijo? Za kakšno romanje gre?«

	Nasmehnil se ji je, bežno in žalostno, je pomislila, preden je nasmešek izginil.

	»To ni romanje.«

	»Zdaj sem pa zmedena.«

	»To je zgolj prijetno kolesarjenje. Romanje me čaka v severni Španiji – Camino de Santiago. Z vlakom se bom peljal na začetek poti.«

	»A tako,« je rekla Ellie, čeprav ni vedela najbolje, o čem govori.

	 Mladenič se je na klopi malce premaknil in potapkal prostor ob sebi. »Fredrik sem.«

	Ellie je oklevala, potem pa pomislila, da prav gotovo ni nič narobe, če je prijazna. »Ellie,« je odvrnila in sedla k njemu. Resnično je bil zelo čeden. Čeprav je sedel, je po dolžini nog vedela, da je visok. Kratke hlače so mu zlezle navzgor in na stegnih je imel izrazito porjavelo črto – od vseh dni, ki jih je prekolesaril, je pomislila. In imel je neverjetno modre oči. Ko se je smehljal, so mu sijale.

	»Torej, kakšna je tvoja zgodba?« je vprašal.

	Ellie je pomislila. »Le kratek izlet.«

	»Aja?«

	»Ja. Da malce raziščem južno Francijo.«

	»Kateri del?«

	Ni imela pojma. Prazno se mu je nasmihala in se poskusila domisliti kakšnega kraja – kateregakoli – ljubi bog, pa saj je bila učiteljica fotografije! Skomignila je. »Katerikoli.«

	Zabaval se je. »Oprosti,« je rekel, »ne tiče se me.«

	»Ne,« je rekla Ellie.

	»Ni mi treba povedati, če si mednarodna roparka bank.«

	»Ne bom.«

	»Ali vohunka.«

	»Ker potem bi te morala ubiti.«

	Zasmejal se je. »Potem pa reciva, da si hotela malo ven, da bi si ogledala pokrajino.«

	»Točno tako.«

	Smehljal se je na način, da je Ellie zelo dobro vedela, da ga njena zgodba še kako zanima.

	»Zdi se, da sva oba na romanju,« je rekel.

	Ellie je že odprla usta, da bi ga popravila, a si je premislila.

	»Upam, da mi bo moje dalo širšo perspektivo. Nekaj, kar mi bo prišlo prav ob življenjskih preprekah.« Utihnil je in jo preiskujoče gledal v obraz. »Saj veš, kaj mislim?«

	Ellie je prikimala. Mučila ga je radovednost, morda je celo sumil, da nekaj ni prav, a vprašal je ne bo in zato ji je odleglo. In kako prijazen je bil, a niti sanjalo se mu ni, v kakšni godlji je. Ni si mogla priti na čisto, ali bo sploh kdaj popolnoma dojela, kaj se ji je zgodilo v zadnjih štiriindvajsetih urah.

	»V katero smer si namenjena?« je vprašal Fredrik.

	Ellie je pokazala v smer, v katero je gledal avto. »V tisto.«

	»Na zahod?«

	Presenečeno ga je pogledala. Kako je tako hitro ugotovil smer neba?

	Skesano je pomahal s telefonom. »Aplikacija kompas. Preverjal sem svojo pot.«

	»Goljufaš. In, ti? Kaj je tvoj naslednji cilj?«

	Nagnil se je bliže k njej in pokazal čez trg, kjer se je cesta odcepila. »Tja. Dve uri in pol in triintrideset kilometrov ka-sneje bom v Antibesu.«

	»Antibes,« je zavzdihnila Ellie. »Nebesa impresionistov.«

	Fredrik je pogledal svoje kolo. »Če bi bila v tandemu …«

	Zasmejala se je.

	»Tista gospa tam je videti zelo jezna,« je pripomnil Fredrik in jo dregnil v ramo.

	Obrnila se je in zagledala Abby, ki je s kavama v roki pravkar stopila iz pekarnice in ju sumničavo gledala.

	»Moja sestra je,« je odvrnila Ellie, kratkotrajna lahkotna sproščenost jo je hitro zapuščala. Preplavila jo je želja, da bi naredila nekaj neumnega, da bi preprosto sedla na kolo in se odpeljala v Antibes, ampak seveda je samo fantazirala.

	»Če mi daš svojo telefonsko, ti bom poslal sliko. Picassovega muzeja ob morju.«

	Ellie ga je osuplo pogledala.

	Opravičljivo je dvignil roko. »Ali pa tudi ne. Nočem biti vsiljiv.«

	Čutila je, da se Abby približuje, preteče, vsak trenutek se bo vmešala. Samo vprašanje časa je, kdaj bosta spet sedeli v avtu in se vozili bogve kam, Abby pa bo vpila in jo zmerjala. Ellie se je v hipu odločila, da bo zgrabila priložnost. Zdrdrala je telefonsko številko in gledala, kako si jo je Fredrik vnesel v telefon, ravno ko je Abby prišla do njiju.

	»Kapučino zate,« je rekla in ji ga podala.

	»Hvala.«

	»Kdo pa je to?«

	»Fredrik. Z Norveške. Kolesari po Franciji.«

	»Odlično. Iti morava,« je hitro rekla Abby, se obrnila in odšla nazaj k avtu.

	Ellie je zavzdihnila. »Oprosti. Le … le veliko skrbi ima.«

	»Ellie!« je strogo vzkliknila Abby.

	»Joooj.« Ellie je vstala. Iztegnila je roko. »Lepo, da sva se spoznala.« Tudi Fredrik je vstal, njeno roko je zadržal v svoji. Zdelo se je, da se je odločil hipoma, ko se je nagnil k njej in jo bežno poljubil na lice.

	»Tudi tebe je bilo lepo spoznati. Upam le, da ni tako resno, kot se zdi.«

	Ellie ga je gledala v oči. »Upam, da boš našel svojo perspektivo.«

	»Ellie!«

	Ellie je zavila z očmi, vendar se je obrnila in odšla k Abby, ki je že sedela v avtu, motor je tekel. Ko je prečkala trg, se je ozrla in bila vesela, ker jo je Fredrik ves čas spremljal s pogledom.

	»Končno!« je zavzdihnila Abby in speljala, ko si je Ellie pripela pas.

	»Saj ni bilo tako dolgo,« je pripomnila Ellie in se nasmehnila, ko se je obrnila in pomahala Fredriku. Potem je Abby odpeljala s trga in ga ni mogla več videti.

	»Oh!« je vzkliknila.

	»Kaj je?«

	Fredriku je dala telefonsko številko, a svojega telefona ni več imela! Prava neumnica. Čisto je pozabila, da ga je Abby vrgla v smeti. Naj ji pove? En sam pogled proti sestri je bil dovolj, da se je odločila, da raje ne. Ellie je postala žalostna, očitno ne bo videla nobenih fotografij Antibesa.

	»Nič, le s kavo sem se popackala,« je rekla in obrisala namišljeni madež z obleke.

	»Kaj pa je bilo tole? Je damici priskočil na pomoč?«

	»Samo pogovarjala sva se. Da je hitreje minil čas.«

	»Se zavedaš, da ni dobro govoriti z nikomer? Kaj šele spoprijateljiti se z nekim tujcem.«

	Ellie je pomolčala, potem pa pogledala sestro. »Oh, vidim, za kaj gre.«

	»Kaj pa naj bi to pomenilo?«

	»Vsa nasršena si. Ni ti všeč, ker sem …«

	»Kaj?« je zagodrnjala Abby.

	»Abby, nisem jaz kriva, če privlačim ljudi.«

	»Zveniš, kot da sama nisi imela ničesar opraviti s tem malim srečanjem.«

	»Pravzaprav me je Fredrik povabil, naj prisedem k njemu.«

	»Spogledovala si se.«

	»Joj, za božjo voljo.«

	»Kot da ne bi mogla iz svoje kože.«

	»Bova še vedno razpredali o tem? Vrsto let je že minilo. In razšla sta se.«

	»Le zato ker si se ti odločila, da ga hočeš zase.«

	Ni res, je jezno pomislila Ellie. Abby se je dobivala s fantom, Jonom. Vsi so bili še zelo mladi in bila je neobzirna, ampak ko je Jon ven povabil Ellie, se ni dobival z Abby. Od strani je pogledala svojo sestro – ljubi bog, kako pravičniška je bila videti.

	»Veš, ko bo policija prišla v hišo, ne bo vedela,« je rekla Ellie.

	»Vedela česa?«

	»Ali sem bila jaz ali ti.«

	»Kaj …?«

	»Katera je odrinila mamo. Nihče ni videl. Lahko bi bila ti.«

	Besede so imele želeni učinek. Abby je bila besna, ampak storiti ni mogla ničesar, lahko je le vozila. »Bi se rada sprehodila?« je mukoma rekla.

	Ellie se je rahlo nasmehnila. »Samo pravim, da bi lahko bilo tako.« Obrnila je glavo in gledala skozi okno. Pretiravati ni hotela.

	Oprosti, mama, se je opravičila v mislih. Ampak včasih me spravlja ob pamet …





	XXIX.

	1993

	Dolga kovinska igla se je lesketala v bleščeči luči, potem pa je Ellie zastokala, ko ji je kot že neštetokrat prebodla mehko tkivo pod komolcem. Imela je občutek, da jo zbada tisoč igel. Vedela je, da ne sme jokati, da mora biti 'pogumna' in da 'ne sme zganjati hrupa', toda bolelo jo je in videla je kri – svojo kri – kako je polnila stekleničko. Ob tem se je zavedala, da je z njo nekaj narobe, zelo narobe, in solze so ji tekle po licih bolj od strahu kot od bolečine. Obrnila je glavo in jo zakopala v materino roko. Jokala je, ker ni mogla storiti ničesar v zvezi s tem, kar so ji počeli ti ljudje, potem pa je sestra rekla, da je končano in ji na mesto vboda prilepila obliž. Vsa slabotna je Ellie opazovala sestro, ko je pisala na etikete in jih potem prilepila na več stekleničk njene krvi.

	»Mamica?« je rekla in pogledala Susanno.

	Mama se ji je nasmehnila. »Ja?«

	»Bom umrla?«

	Ellie je videla, kako se je materin obraz čudno spačil, kot bi pozabila dihati, potem pa se je široko nasmehnila in rekla: »Ne govori neumnosti,« Ellie pa ni vedela, ali ji lahko verjame ali ne. Vedela je, da umrejo le resnično zelo bolni ljudje, kar pomeni, da obmirujejo – podobno kot ptica, ki se je z glasnim pokom, čeprav je bila drobcena stvarca, pred nekaj dnevi zale-tela v okno. Na terasi je obležala na hrbtu, majhne nožice je molela v zrak. Njena mama si je nadela gumijaste rokavice in jo pobrala, držala jo je stran od sebe, ter odnesla v smetnjak. Ellie je bilo hudo, ker je ptica pristala v temi med smrdljivimi smetmi, upala je, da vsaj ni preveč prestrašena, če je že mrtva.

	Domov sta se odpeljali z avtobusom in medtem ko jima je mama v kuhinji pripravljala kosilo, je bila Ellie sama. Sedla je na kavč, obliž na roki ji je vlekel kožo. Ta občutek je sovražila, ker jo je opominjal, kako zelo drugačna je. Steklena vrata, ki so vodila na teraso, so bila odprta, odšla je tja in stala na pragu, z nogo je pozibavala sem in tja. Potem pa jo je kot magnet pritegnil neki zvok in odšla je na vrt.

	Slišala je oddaljen smeh, smeh štirih otrok, ki so se med odmorom za kosilo igrali na igrišču, vpili so in kričali. Ellie je napenjala ušesa, da bi jih bolje slišala – pravila igre, delčke izštevanke. Toda bilo je kot zmeraj, bila je predaleč stran in ni se jim mogla pridružiti. Ponavadi je bila rada zunaj in poslušala, si predstavljala, da je na igrišču in med igro ti loviš teče tako hitro, da je nikoli nihče ne ulovi, ampak danes se je na majhnem vrtu počutila ujeta, saj sploh ni mogla videti čez živo mejo. Postala je tako jezna, da je odšla nazaj v hišo in legla na tla.

	Ni bilo pošteno. Sovražila je, da je bolna, slabost, zdravnike, igle. Sovražila je, da je ves čas sama, medtem ko ostali otroci hodijo v šolo, se igrajo in zabavajo. Vse je sovražila.

	Glavo je nemirno obrnila na drugo stran in pod kavčem je nekaj zagledala. Kup knjig, ki jih je prejšnji dan potisnila tja – knjige, ki si jih je morala izposoditi v knjižnici. Hotela ni nobene, ampak Susanna se je razjezila in rekla ji je, naj pohiti, zato je vzela prve štiri.

	Ellie je pod kavč iztegnila roko in izvlekla najbližjo. Sploh ni vedela, zakaj je to naredila, razen da česa boljšega ni imela za početi. Knjigo je imela ob sebi, blizu obraza. Niti odprla je ni, temveč je zgolj strmela v naslovnico – zemljevid.

	V sobo je prišla mama.

	»Kaj pa počneš na tleh?« je vprašala Susanna, pohitela k njej in ji ponudila roko, ampak Ellie je ni hotela sprejeti.

	Susanna je pogledala knjigo. »Atlas,« je prebrala. »Potovanje po največjem, najdaljšem in najvišjem v Evropi.« Knjigo je pobrala s tal in jo odprla. »Uuu, Madžarska, kjer je doma Donava, druga najdaljša evropska reka. Zanimivo, Donava teče skozi deset držav.«

	Ellie jo je poslušala le napol, še vedno je slišala otroške glasove na igrišču.

	Susanna je obrnila novo stran. »Španija,« je prebrala, »kjer je doma Alhambra, kraljeva palača.«

	Beseda 'palača' je vzdramila Ellie. Palače je imela rada. In princese.

	»Sultanin vrt je najstarejši vrt iz časa Mavrov,« je brala Susanna.

	Hmm, je pomislila Ellie. Vrt, kjer rasejo sultane





2 .

	Grozdje je imela rada. Bolj kot rozine. Bolj sočno je bilo.

	»Oh, in kaj je tole?« je vprašala Susanna in pokazala s prstom. »Pečine Vixia Herbeira. Visoke so 621 metrov. Vau,« je vzkliknila, »tukaj piše, da so šestkrat višje od Dovrske!«

	Ellie ni vedela za belo Dovrsko pečino, ampak navdušen materin glas je bil dovolj, da je sedla pokonci. Pokukala je v knjigo, Susanna pa je proti njej obrnila fotografijo. Ellie so se razširile oči – kako visoka je bila! V trebuhu je občutila metuljčke in knjigo je potegnila bliže k sebi.

	»Če ne greš tja, dokler si živ, greš zagotovo po smrti, pravi pregovor,« je prebrala Susanna.

	»Kaj to pomeni, mamica?«

	»Najbrž gre za kakšno legendo. Prav gotovo pomeni, da je tam tako lepo, da tega ne smeš zamuditi.«

	Ellie je prikimala, za hip se je zamislila. »Bom lahko šla tja, ko mi bo bolje?«

	»Seveda,« je rekla Susanna. »Šla boš lahko, kamorkoli si želiš.« Podala ji je knjigo. »Ti si oglej knjigo, jaz pa nama bom pripravila makarone s sirom.«

	Susanna je odšla iz sobe, Ellie pa je znova pogledala pečine. Fotografija jo je znova ganila, občutila je nekaj močnega in drugačnega, česar ni znala opisati, vedela pa je, da ji je občutek všeč. Pomenil je pobeg.

	Obračala je liste, prebrati ni znala veliko, ampak to zdaj ni bilo pomembno. Slike so govorile same zase in odpeljale so jo proč od samotne dnevne sobe.

	Nekega dne, je razmišljala Ellie, bom obiskala kraje iz te knjige. Ko je napočil dan, ko je morala knjige vrniti, je knjižničarko prosila, ali ji lahko podaljša izposojo. Tako je ravnala znova in znova.





XXX.

	Vozili sta se v opoldanski vročini, streho sta spustili, držali pa sta se stranskih cest blizu obale Cote d'Azura, zaobšli Monako in obvozili Nico in Cannes, kraje, ki jih povezujemo z bliščem in sijajem.

	V drugačnih okoliščinah bi bila dogodivščina popolna, bili sta namreč blizu najlepših francoskih mest, ampak Abby in Ellie sta se jim morali izogniti, le tu in tam sta uzrli morje in kakšno vilo na visoki pečini. Med mesti sta potovali po ozkih cestah, obdanih z makijo in polnih zavojev, ki so razkrivali skrite kotičke, posute s palmami in skalami, vse pa se je kopalo v bleščečem sredozemskem soncu.

	Ellie je komaj še gledala. Bila je zaspana, pravzaprav je bila tako utrujena, da jo je vse bolelo. Oči je na silo držala odprte in za hip je delček razgleda na obalo potemnel, kot bi ga odrezal. Vznemirjeno je mežiknila, a vid se ji ni hotel popraviti. Zaprla je oči, nekaj trenutkov počakala in jih znova odprla. Počasi, če je držala glavo čisto pri miru, je njen vid spet postajal normalen. Vsa vznemirjena je nepremično sedela in se spraševala, kaj se je zgodilo.

	»Si v redu?« je vprašala Abby. »Bleda si.«

	Ellie je previdno pogledala sestro. »Ja, mislim, da sem. Za hip je vse postalo čudno.«

	»Najbrž si lačna,« je rekla Abby. »Nekje se bova ustavili.«

	»Pomoč potrebujeva,« je rekla Ellie. »Ne moreva se kar naprej voziti.«

	»Vem, ampak …« V Abbyjinem glasu je zaznala kanček navdušenja.

	»Kaj?«

	»V Londonu imam prijatelja, odvetnik je. Kazenski.«

	Ellie je sedla pokonci. »Kako to, da ga nisi omenila že prej?«

	»Šele zdaj sem se spomnila nanj. Že več kot leto dni se nisva slišala.«

	Kako lahko pozabiš kaj takšnega, in to zdaj? je pomislila Ellie. Sestra je opazila njen izraz.

	»Oprosti, ampak veliko skrbi imam. Ko se bova ustavili, bom kupila še telefon. Jamie bo to nočno moro malce ublažil.«

	»Kako?«

	»Ne vem, morda nama bo dal kakšen nasvet. Splača se poskusiti. Dober dečko je.«

	Vozili sta se v notranjost in Abby je zagledala parkirišče. V krožišču je zavila proti gromozanskemu trgovskemu centru in parkirala pred prodajalno z elektronskimi napravami.

	»Kupila bom predplačniški telefon,« je rekla Abby in pomignila proti sosednji veliki trgovini, »potem pa bova šli v supermarket.«

	Ellie je gledala za njo, ko je izginila skozi steklena drsna vrata prodajalne, potem pa si je pretegnila noge. Morala je iz avta. Ko je stopila na asfaltna tla, noga njene teže ni zdržala in morala se je okleniti vrat, da ni padla. Naslonila se je, da bi si opomogla, in gledala proti prodajalni s telefoni. Tudi sama si ga je želela, a bila je skoraj prepričana, da plačilo s kartico ne bo mogoče. In četudi bi kupila nov telefon, Fredriku nove številke ne bi mogla dati. Ta trenutek je minil. Pomislila je, kako daleč je že na svoji kolesarski poti. Pustili sta ga daleč za seboj, visokega svetlolasega Norvežana, ki po francoskem podeželju obrača pedale. Morda se je kje ustavil na kosilu. Morda sedi na kakšnem vaškem trgu, podobnem tistemu, kjer ga je spoznala, in grizlja bageto. Je še kaj pomislil nanjo, odkar sta se poslovila?

	Zavzdihnila je in se ozrla naokrog po brezdušnem parkirišču. Nekaj ljudi je potiskalo nakupovalne vozičke, polne živil. Avti so prihajali in odhajali, ljudje v njih so hiteli po nakupih. Ob strani prodajalne s telefoni je bila vrsta telefonskih govorilnic. Vse so bile prazne, seveda, saj jih pravzaprav nihče več ne uporablja. Ellie je prešinila ideja. Poklicala bo svojo staro številko in preverila, ali jo je Fredrik klical, in pustila sporočilo. Bilo je malo verjetno – minilo je šele nekaj ur – ampak tako ji bo vsaj minil čas, medtem ko čaka Abby.

	Odkorakala je čez parkirišče, iz denarnice izbrskala nekaj drobiža in poklicala svojo telefonsko številko. Takoj se je oglasil odzivnik, odtipkala je geslo in poslušala posneto sporočilo. Silno se je razveselila, ko je slišala, da ima dve novi sporočili. Verjetno ju je poslala banka v zvezi s prekoračenim dovoljenim limitom, pa vendar je upala.

	»Prvo sporočilo,« je rekel avtomatični glas, »poslano danes ob dvanajst in sedeminštirideset minut.« To je bilo le eno uro nazaj, je pomislila Ellie. Srce ji je poskočilo. »Hej, Ellie, Fredrik tukaj. Zjutraj sva se srečala pri fontani, le pozdraviti sem te hotel. Spet sedim na klopi, le razgled je drugačen. Sem na vrhu nekega hriba, s katerega se cesta vije vse do morja. Škoda, da te ni tukaj. No, vesel bom, če boš poklicala.« Povedal je svojo telefonsko številko, Ellie pa je iz torbice mrzlično izbrskala pisalo in košček papirja in si jo zapisala. Poklical je, poklical je! Srce ji je prepevalo, ko je preverila, koliko drobiža še ima – morda bo dovolj, da ga pokliče, čeprav bi bilo bolje, da bi vseeno poskusila kupiti mobilnik. Fredrikovo sporočilo je shranila in sledila navodilom robotskega odzivnika.

	»Drugo sporočilo,« je nadaljeval glas, »prejeto danes ob deset in sedemnajst minut.« To bo banka, je pomislila Ellie, še vsa evforična zaradi Fredrikovega klica, zato ji ni bilo kaj veliko mar.

	»Ellie, jaz sem, mama. Pokliči me takoj, ko boš dobila to sporočilo. Ne povej Abby.«

	Ellie se je le medlo zavedala tal, ki so se dvignila – ali je ona padla? Potem je vse postalo črno.





XXXI.

	Ovedela se je meglene roke, ki ji je mahala pred nosom. Ellie je napol odprla oči in zagledala dve identični ženski srednjih let, ki sta jo zaskrbljeno gledali. Mežiknila je in ženski sta se združili v eno, ki ji je nekaj govorila v francoščini.

	Vsa zmedena je Ellie poskušala ugotoviti, kje je. Noge je imela razkrečene, krilo je instinktivno potegnila navzdol in se zakrila. Le kaj počnem na tleh? Poskusila je vstati, a se ji je preveč vrtelo. Ženska ji je pomagala, ampak kaj več kot sesti ni mogla. S hrbtom se je naslonila na steno, sililo jo je na bruhanje.

	»Merci,« je slabotno izustila ženski, ki je takoj, ko je slišala njeno izgovorjavo, presedlala na angleščino.

	»Ste v redu? Videla sem, kako ste se onesvestili.« Pobrskala je po vrečki in ji ponudila plastenko vode, Ellie jo je avtomatično vzela. Pila je, kot je vztrajala ženska. Potem se je v hipu spomnila vsega.

	Mama ji je pustila sporočilo. Njena mrtva mati.

	To ni mogoče, je pomislila Ellie. To je blazno. Iskala je logično pojasnilo in si zmagoslavno oddahnila, da jo je mama zagotovo klicala pred nesrečo.

	Ampak olajšanje je bilo kratkotrajno. Ellie se je spomnila. Sporočilo je pustila danes dopoldan nekaj minut čez deseto. Susanna je na Abbyjini terasi umrla včeraj. Ellie je napenjala možgane. Pa je resnično slišala materin glas? Ja, bila je prepričana, prepoznala bi ga kjerkoli.

	»Naj pokličem zdravnika?« je vprašala ženska, imela je močan naglas.

	Ellie se je nasmehnila, upala je, da prepričljivo. »Ne, hvala, v redu sem. Verjetno je bila kriva vročina.«

	Ženska ji je pomagala vstati. Ellie se je naslonila na zid in se umirila.

	Mama jo je klicala.

	Odpravila se je nazaj proti avtu, ženska je vztrajala, da jo bo pospremila. Ellie je zagledala Abby, ki je s plastično vrečko z logotipom prodajalne hodila proti njej. Jezno je gledala Ellie in pospešila korak.

	»Kaj se je zgodilo?« je vprašala Abby, ko je prihitela k njima.

	Abby je strmela vanjo, Ellie je srce pospešeno bilo. Za hip je zaprla oči, še vedno ni mogla verjeti. Vedela je, da jo sestra opazuje, zato je dvignila glavo in se poskusila držati kar se da normalno. »Nič, le za hip sem omedlela. Zaradi vročine. Ta prijazna gospa mi je pomagala.«

	»Bela si kot stena,« je rekla Abby in jo prijela za roko. Obrnila se je h gospe. »Najlepša hvala. Njena sestra sem, poskrbela bom zanjo.«

	»Piti mora,« je rekla Francozinja.

	»Absolutno,« je prikimala Abby, »in biti v senci.«

	Medtem ko sta razpravljali o njenem okrevanju, je Ellie pokazala na market. »Na stranišče grem,« je rekla. Odkorakala je, Abby pa se je na hitro poslovila od Francozinje.

	Ellie se je še vedno vrtelo, hotela je biti sama, da bi razmislila. Mama je rekla, naj ne pove Abby, da je klicala. Vse skupaj ni imelo nobenega smisla.

	Po šoku, ko sta vstopili v klimatizirano trgovino, je Ellie vedela, kaj mora storiti.

	»Abby, bi mi lahko šla iskat nekaj za pod zob?« Zamahnila je proti labirintu hodnikov. »Grozen glavobol imam. Če bom nekaj pojedla, mi bo bolje.«

	»Si prepričana? Ne bi te rada pustila same.«

	Ellie se je nasmehnila. »V redu bom.« Govorila je kar se da prepričljivo. »Šla bom na stranišče, potem pa te bom počakala tukaj na teh sedežih.« Pokazala je na vrsto zelenih plastičnih stolov tik za vogalom ob vhodu v supermarket. Ob njih je bila telefonska govorilnica.

	»OK, pohitela bom.«

	»Ni ti treba hiteti, res ne,« je rekla Ellie. Odšla je proti toaleti. Ozrla se je in videla Abby vstopiti skozi vrtljiva vrata v trgovino. Takoj ko ji je Abby izginila izpred oči, se je Ellie vzravnala in pohitela k telefonu. S tresočimi rokami je odtipkala materino telefonsko številko. Zazvonilo je trikrat, štirikrat, petkrat in Ellie je že pomislila, da si je vse samo domišljala, da sporočila sploh ni slišala, da se samo njen um poigrava z njo, ker je žalostna in v šoku, potem pa:

	»Prosim?«

	Ellie se je zavrtelo. »Mama?« je šepetaje dahnila.

	»Ellie! Ljubi bog, res si ti. Si v redu? Si poškodovana?«

	»Ne … v redu sem.«

	 »Ne morem verjeti, da … si živa. Hvala bogu.« Ellie je zmajala z glavo.

	»Seveda sem živa.« Ellie je preplavilo olajšanje, veselje. »Mislili … mislili sva, da se je zgodilo nekaj groznega, mama. Ko si padla. Mislili sva … Abby je rekla, da si umrla.«

	Na drugi strani je sledila tišina.

	»A res?« je čez nekaj trenutkov vprašala mama.

	»Ja. Mislim, no, obe sva tako mislili. Bilo je strašno in … no, Abby mi je rekla, naj sedem v avto. Voziva se že …«

	»Ellie, dobro me poslušaj. Me poslušaš?«

	»Ja.«

	»Tole mi gre težko z jezika, ampak moraš vedeti. Tvoja sestra … Abby ima poškodovano osebnost. Kar je izrekla včeraj na terasi, so bile grozljive obtožbe.« Ellie je slišala, kako je mama zajela sapo. »Nisem te jaz zastrupljala, Ellie. Abby te je.«





XXXII.

	Ellie se je oprla na steno. Zdelo se ji je, da ji bo razneslo glavo.

	»Prosim?«

	Njena mama je namerno govorila počasi. »Vem, da težko verjameš, a mi moraš. Abby je bila tista, ki te je zastrupljala, ko si bila otrok.«

	Ellie ni mogla dojeti. »Ampak ona trdi, da si bila ti.«

	»Laže. Potrudi se razumeti.« Ellie je lahko občutila materino napeto potrpežljivost. »Odkar si se rodila, ti je zavidala. Še vedno ti. Zelo me skrbi za njeno psihično stanje, kako daleč bo šla s svojimi lažmi.«

	»Lažmi?«

	»Ellie, sama si mi povedala, da ti je rekla, da sem mrtva.«

	»To že, ampak tako je mislila …« je ugovarjala Ellie.

	»In zakaj je tako mislila? Kako je prišla do tega zaključka?«

	»Potipala je tvoj utrip … Ljubi bog,« je dahnila Ellie, spet je izgubljala tla pod nogami.

	»Si ti preverila moj utrip?« je vprašala Susanna.

	»Ne,« je šepnila Ellie.

	»In zdaj te nekam pelje. Kje si, Ellie?«

	Ellie se je s čelom naslonila na steno. Vsega tega ni mogla doumeti. In potem je skozi izložbeno okno trgovine zagledala Abby, bila je pri blagajni.

	»Prihaja.«

	»Prihaja kam?«

	»V supermarketu sem,« je bleknila Ellie. »Abby nama je šla kupit hrano.«

	»Ne povej ji, da sva govorili,« je rekla Susanna. »Če bo vedela, da sem živa, bo vedela tudi, da sem ti povedala resnico. Za božjo voljo, Ellie, ne povej ji.«

	»Jaz … iti moram.«

	»Pokliči me. Pokliči me, takoj ko boš lahko. In ne vzemi ničesar, kar ti bo dala. To mi obljubi,« je zahtevala Susanna.

	Ellie je videla, kako je Abby spravila reči v vrečko in vzela preostanek denarja.

	»Ellie? Ellie! Si tam? Obljubi mi!«

	»Poklicala te bom, mama. Takoj ko bom lahko.« In potem je odložila slušalko. Stopila je proč od telefona, bliže k zelenim plastičnim stolom. Sedla je, svet okoli nje se je začel vrteti v drugo smer.

	»Izvoli,« je rekla Abby, ko se ji je približala. V roki je držala dve tableti. »Tole sem ti priskrbela.«

	Ellie je strmela v tablete, potem je pogledala sestro, kot bi jo videla prvič.

	»Si OK?« je vprašala Abby. »Vedela sem, da te ne bi smela pustiti same.« Tableti je dala Ellie v roko in ji podala plastenko vode. »Vzemi ju.«

	»Kakšni tableti sta to?« je plaho vprašala Ellie.

	»Bolje se boš počutila.«

	Ellie je pogledala proč. Je videla Abby vzeti tablete iz embalaže? Ne, jo je prešinilo. Strmela je v njiju.

	V trgovini je zadonel oglušujoč alarm in pritegnil njuno pozornost. Sprožil ga je neki kupec in sedaj je stal pri izhodu in držal vrečko razprto, da bi varnostnik pregledal vsebino.

	Ellie je spustila tableti na tla, zakotalili sta se nedaleč proč, zato je hitro iztegnila nogo in stopila nanju, medtem ko je nagnila plastenko in naredila požirek vode, ravno ko se je Abby spet obrnila k njej. Ellie je pogoltnila, Abby pa se je zadovoljno nasmehnila. »Odlično. Lahko greva?«

	Ellie je prikimala in vstala, pod podplatom je čutila tableti. Z vso težo je stopila nanju in ju zdrobila v prah.





XXXIII.

	Ellie je negibno sedela v avtu, medtem ko je Abby na zadnji sedež odložila vrečko, odlomila del bagete in vzela kolut topljenega sira. Strgala je vrečko s plastičnim priborom in s camembertom namazala kruh ter ga podala Ellie.

	Ellie ga je gledala od daleč.

	»Jej,« je rekla Abby in Ellie je vzela ponujeni sendvič.

	»Moški v prodajalni telefonov je uredil vse nastavitve na mobilniku, tako da ga lahko takoj uporabiva,« je povedala Abby in iz vrečke potegnila novi telefon.

	Ellie jo je opazovala, ko je pritisnila nekaj gumbov.

	»Tu nekje imam star Jamiejev mail, skoraj prepričana sem, da je v njem tudi telefonska številka. Bingo!« je zmagoslavno rekla in poklicala. Medtem ko je zvonilo, je strogo pogledala Ellie in pokazala na bageto. Ellie je ošinila hrustljav kruh s kremastim polnilom. Abby si je tiščala telefon k ušesu in jo pričakujoče gledala. Ellie si je k ustom počasi ponesla kruh, čakala je, da bo Abby pogledala proč, vendar ni. Druge možnosti ni bilo, morala je zagristi v bageto. Žvečila je, zdelo se ji je, da celo večnost, in mukoma pogoltnila.

	Abby je zmajala z glavo, Ellie pa jo je pogledala. »Tajnica.«

	»Živijo, Jamie, Abby Spencer na tej strani. Znašla sem se v zagati in potrebujem tvoj nasvet. Me boš, prosim, poklical nazaj?« Pomolčala je. »Takoj ko boš lahko,« je še dodala, tokrat je njen glas izdajal, da je nujno. Pustila je telefonsko številko in prekinila zvezo.

	»Poklical bo,« je rekla, a zdelo se je, da bolj zato, da bi pomirila sebe. Potem se je nagnila nazaj in iz vrečke vzela še nekaj.

	»Tako bova lažje sledili stranskim cestam in se izognili kameram,« je pojasnila in Ellie podala zemljevid.

	Ellie ga je vzela brez besed.

	»Si prepričana, da si OK?« je vprašala Abby in se namrščila.

	Ellie se je v mislih stresla. Mora se zbrati. »V redu sem,« je zamrmrala. Odprla je zemljevid in poiskala mesto, kjer sta bili.

	»Pridobiti morava nekaj časa, vsaj dokler ne pokliče Jamie,« je rekla Abby in odpeljala s parkirišča.

	Pa res morava? Navsezadnje mama sploh ni mrtva, je pomislila Ellie. Ampak mogoče pa Abby to ve. Kaj, če se je samo pretvarjala, da ne občuti njenega utripa? In se zlagala, da je mrtva? Kradoma je pogledala proti sestri. Je patološka lažnivka?

	»Kam naj zavijem?« je vprašala Abby, ko sta prišli do krožišča.

	Ellie je pogledala na zemljevid. Drži se manjših cest. »Tretji izvoz.«

	Abby je vozila dalje. »Ellie, kaj veš o tem?«

	»O čem?«

	»Kako se izmuzniti policiji? Da te ne dobi. Pravkar sva bili v trgovskem centru. Najbrž so povsod kamere. Le da policija ne ve, kje naj naju išče.«

	Ellie je stisnilo v želodcu. Govorilnica, iz katere je pravkar klicala mamo – Susanna ima številko na svojem mobilniku. Prepričana je bila, da bodo policisti izsledili klic.

	»Ničesar,« je rekla, »o tem ne vem ničesar.«

	»OK. Potem pa se bova vozili naprej, dokler se ne pogovorim z Jamiejem.«

	In potem? je zaskrbljeno pomislila Ellie. Kaj se bo zgodilo potem? Kdo sploh je ta Jamie? Je njena sestra res klicala njega? Ali sploh obstaja? Od negotovosti se ji je vrtelo, trudila se je umiriti strah, ki je naraščal v njej. Ampak glede nečesa je bila popolnoma prepričana. Njena mama je po telefonu zvenela iskreno zaskrbljena.





XXXIV.

	1993

	Pok! Balon žvečilke je glasno počil, ko ga je dekle stisnila z zobmi. Žvečila je dalje, zvokov, ki jih je povzročala, se sploh ni zavedala. Prav tako se ni zavedala Abby, ki je sedela v sprejemnici radia East Surrey in strmela v eksotično bitje z roza lasmi in črnimi nohti. V nosu je imela uhan, pa tudi v popku, kot je opazila Abby, ko je dekle vstala, da bi dosegla neko mapo. Na tej receptorki je bilo nekaj, kar je Abby občudovala: njena popolna neodvisnost, svobodnost, da je počela, kar si je želela.

	Da je gledala to dekle, je bila edina pozitivna stran tega, da je bila tukaj. Abby si ni želela priti. V snemalni studio ni smela, morala je sedeti pred njim in se dolgočasiti. Prosila je, da bi ostala doma, sama, ampak mama ji ni dovolila. »Ne, dokler ne boš v tretji triadi,« je rekla. Abby je komaj čakala, samo še eno leto.

	Radio je glasno igral, pesem Young at heart skupine The Bluebells se je pravkar odvrtela.

	»In smo spet z našima gostjama, Ellie Spencer in njeno mamo Susanno,« je rekel radostni DJ. »No, Ellie, povej, bi ti bilo všeč obiskati Disneyland?«

	Abby je slišala, kako je Ellie vdihnila, od presenečenosti je nehala dihati.

	»To bi bilo čudovito.«

	»Prav gotovo,« je rekel DJ. »In tej deklici, ki je bila zadnji dve leti bolna, se bodo sanje uresničile.«

	To so tudi moje sanje, je ogorčeno pomislila Abby. Ni mogla verjeti, ko ji je mama povedala, da so ljudje začeli zbirati denar, da bi Ellie lahko šla na počitnice, ker je bila tako bolna. Lokalni časopis je objavil članek, šola pa je pripravila dražbo slaščic. Disneyland! Leta je skrivaj sanjala o njem in tako močno si ga je želela obiskati, da jo je bolelo.

	»Mama,« je rekel DJ, »mislite, da si to zasluži?«

	»Oh, zelo pogumna je,« je odgovorila Susanna. »Nikoli se ne pritožuje.«

	To je laž.

	»In ogromno je prestala. Ne štejem več, kolikokrat je bila v bolnišnici.«

	»Klic imamo,« je oznanil DJ. »Christine iz Reigata. Povejte, Christine.«

	»Rada bi samo povedala, da je občudovanja vredna. Poslušam vašo oddajo in ne morem verjeti, koliko je ta deklica prestala. In tudi njena mama, skoraj nepredstavljivo. In če samo pomislim, da še vedno ne vedo, kaj je krivo. Da ti za vratom visi takšna bolezen, ki ji ni videti konca … No, rada bi vam pomagala, zato vam podarjam zadnjih tristo funtov, ki jih še potrebujete, da bi lahko šli na počitnice.«

	Zaslišali so se soglasni vzdihi – Susanna in DJ v studiu sta vdihnila istočasno kot Abby in tajnica, ki se je končno predramila iz zasanjanosti.

	»To je neverjetno!« j vzkliknil DJ.

	»Najlepša hvala,« je rekla Susanna, glas se ji je lomil od čustev.

	»Upam, da bosta z Ellie uživali,« je rekla ženska. »Obe si to zaslužita.«

	Kaj pa jaz? je pomislila Abby in pogoltnila cmok, ki se ji je naredil v grlu. Napenjala je ušesa, ampak njena mama, sestra in DJ niso niti enkrat omenili, da je del te družine še nekdo, ki trenutno sedi pred studiem in si bolj kot živeti želi v Disneyland.

	*

	»Seveda je dovolj tudi zate, Abby,« je rekla Susanna, ko so se z avtobusom vozile domov. »Kako lahko sploh pomisliš na kaj tako trapastega?«

	Abby je bila užaljena. Tako trapasto pa spet ni bilo. Ellie je dobila vse, kar si je zaželela. Bila je bolna in da je bila Abby na drugem mestu, ni bilo tako nenavadno. A te misli je potisnila proč, ko jo je preplavila toplina. Disneyland, v Disneyland grem, je pomislila in nenadoma je bila polna sreče in navdušenja. Čarobno kraljestvo! Typhoon Lagoon!

	»No, kaj boš rekla?« je vprašala Susanna.

	Abby se je predramila iz zamišljenosti, mežiknila je in jo zmedeno pogledala.

	»Zahvali se svoji sestri. Samo zaradi nje se je to zgodilo.«

	Abby je v materinem glasu zaznala nezadovoljstvo. Nag-nila se je k Ellie in jo čudaško objela. »Hvala,« je zamomljala. Potem je besedo ponovila nekoliko glasneje, da je mama ne bi oštela. Ni bilo važno. Disneyland je bil nekaj najčudovitejšega, kar se ji lahko zgodi v življenju. Vse je pozabljeno. Kar je pomenilo, da je odpustila tudi Ellie, ker je imela monopol nad družino, odkar se je rodila.

	*

	Tri tedne pred letom je Ellie znova zbolela. Susanna je vso noč prebedela z njo, pomagala ji je, ko je bruhala. Abby je ležala v postelji in ju poslušala, dokler ni vse potihnilo, potem je zaspala nazaj.

	Naslednje jutro je Susanna obe hčerki posedla, da bi se pogovorile.

	»Punci, vem, da bosta zelo razočarani in resnično mi je zelo žal, ampak ne bomo mogle v Disneyland.«

	Ellie je takoj izbruhnila v jok.

	Abby je vsa presunjena pogledala mater – je mislila resno? Susannin obraz je pravil, da ja. Preplavil jo je občutek, kot bi se vse v njej porušilo. Tudi jokati je hotela, tarnati, se vreči na tla in se zviti v majhen klobčič, v katerega se je spreminjala. Ampak Susanna je bila zaposlena s tolaženjem Ellie, Abby pa je vedela, da bo deležna le malo sočutja, četudi bi jokala in cepetala. Tisto jutro je opazila temne kolobarje pod materinimi očmi. In tako je bila prisiljena svoje razočaranje obdržati zase.

	»Ššš, ššš,« je Susanna tolažila Ellie in jo božala po laseh. »Saj ni tako hudo. Karte bom zamenjala za Euro Disney, šle pa bomo samo za dva dni.« Zažarela je. »Popolnoma nov je in veliko boljši od trapastega starega na Floridi. Poleg tega je bliže domu, če se boš počutila slabo, in to se mi zdi zelo pomembno, še posebej ker ti ni najbolje.« Pomolčala je, da bi naslednje besede imele večji učinek. »Pravzaprav bomo šle na dvojne počitnice.«

	Ellie je končno nehala jokati, z zanimanjem je pogledala mater. Abby je zožila pogled.

	»Po Euro Disneyju gremo za celih deset dni v letovišče v Grčiji!« je naznanila Susanna. »Z bazenom s tobogani in spajem za mamico.«

	Abby je na materinem obrazu opazila prikrito olajšanje. Takoj jo je prešinilo, da je ta novi načrt, letovišče v Grčiji, mami zelo všeč.

	»Kaj je spa?« je vprašala Ellie.

	»Kraj, kjer bom deležna masaže in morda tudi kakšnega lepotnega tretmaja, medtem ko se bosta vidve zabavali z drugimi otroki,« je rekla Susanna. »In tam imajo tudi sladoled,« je dodala in tapnila Ellie po nosu.

	Abby je znala prepoznati zlaganost, izmuznila se je iz sobe. Odšla je gor v svojo sobo in legla v posteljo, žalovala je za izgubljenim izletom, po katerem je hrepenela z vsem srcem. In to je bilo mami jasno. Abby je vedela, da ji je Susanna odvzela Disneyland, da bi sebi omogočila tisto, kar si je bolj želela. Tisti večer je Abby dokončno spoznala, koliko pomeni materi. Popolnoma je razumela, kje je njeno mesto v družini.

	*

	»Grem lahko zdaj na tobogan?« je vprašala Abby. Mokra, da je kar kapljalo z nje, je stala pred materjo, ki je v kopalkah ležala na ležalniku in se sončila. Abby se je zdelo, da se že celo večnost kopa v plitvem otroškem bazenu, da je 'lahko bila z Ellie', predvsem pa zato, ker je njena mama kar naprej ponavljala: 'Nisem prepričana, da je primeren zate, Ellie,' in 'Zelo visok je, nočem, da bi se ti vrtelo,' in tako sta bili ves čas v majhnem bazenu in čofotali v plitvini, medtem ko je njuna mama dremala.

	Malo naprej od njih je bila gospa Mama, ki so jo srečale prejšnji dan. Ta gospa, Miriam, je bila na počitnicah z možem. Otrok nista imela, zato je Miriam veliko časa preživela v spa centru, ko pa se je vrnila, je govorila o masažah in tretmajih ter Susanni kazala čudovito urejene nohte. Ko je izvedela, zakaj so tukaj, je Ellie namenila tisti 'super žalosten' pogled, kot mu je pravila Abby, ko odrasli razširijo oči in se čisto raznežijo od sočutja. »Revica uboga,« je rekla in povedala je tudi drugim. Kasneje v restavraciji jih je Abby namreč slišala govoriti: 'To je tista bolna deklica', pa tudi Miriam je videla, kako je dregnila neko drugo žensko, potem pa sta obe gledali v njihovo smer.

	»Ne zdaj,« je rekla Susanna in se lenobno pretegnila. »Res ne razumem, zakaj neprestano hočeš drugam, če pa je ta bazen tako čudovit. Ellie je zadovoljna, igraj se z njo.«

	Abby je gledala mater, ki je znova zaprla oči. Da bi vztrajala, ni imelo smisla. Šla je in sedla na rob bazena, noge je namakala v vodo in migala s prsti, ki so bili v lomu svetlobe videti večji.

	V daljavi je slišala navdušeno kričanje drugih otrok, ki so se po modrem toboganu spuščali v bazen. Vsak dan ga je gledala, ko so šle mimo, oči je imela na pecljih. Bil je najboljši bazen, kar si jih je lahko predstavljala; tobogan je tekel skozi predor v obliki zanke, ki se je končala v globoki laguni.

	Njeno pozornost je vzdramil zvok. Rahlo smrčanje. Abby se je obrnila in pogledala mamo. Oči je imela zaprte, klobuk poveznjen čez čelo. Usta je imela rahlo razprta in globoko je dihala. Abby je vedela, da spi. Pogledala je Ellie, ki je v oranžnih rokavčkih stala v plitvini, z majhnim vedrom zajemala vodo in jo zlivala nazaj.

	Abby je odšla k sestri in jo prijela za roko. »Si greva pogledat še drugi bazen?«

	Ellie jo je dvomeče pogledala. »Misliš tistega s toboganom?«

	»Ja, zabavno bo, le jaz in ti,« je rekla Abby. »Igrali se bova morski deklici.«

	Ellie so zasijale oči. Abby je vedela, da hrepeni po tem, da bi se igrala z njo.

	»Res?«

	»Seveda, pridi.« Abby je vodila Ellie po s palmami obdanih potkah v del kompleksa z velikim bazenom. Tukaj je bila večina otrok in Abby je navdušeno pogledala fantka, ki se je spustil po toboganu in zeval od razburjenja.

	»Jaz bom morska deklica s škrlatnim repom,« je navdušeno vzkliknila Ellie. »Kaj pa ti?«

	»Najprej se bom enkrat spustila po toboganu,« je odvrnila Abby, Ellie pa se je v hipu vznemirila.

	»Ampak …«

	»Nič ne skrbi, tebi se ni treba. Lahko ostaneš tukaj in opazuješ. Sežeš do dna?«

	»Komaj.« Ellie je stala na prstih, voda pa ji je segala do brade.

	Abby je vedela, da potrebuje le nekaj trenutkov, le toliko bo trajal en spust. Pokazala je na del bazena malo naprej. »Tam bo najina votlina in ko pridem nazaj, se bova igrali morski deklici. Dve minutki.« Na odgovor ni počakala, pač pa je stekla naravnost proti toboganu in se začela vzpenjati po stopnicah. Z vrha je pogledala sestro, igrala se je tam, kjer jo je pustila. Potem pa je pred njo zasvetila zelena luč, bila je na vrsti za spust. Odrinila se je in izginila v predoru, na zavojih jo je v adrenalinski mrzlici prevračalo, dokler ni pristala sredi oblaka mehurčkov v globokem bazenu.

	Splavala je na površje, občutila je izjemno navdušenje. To je bila najboljša, najbolj poživljajoča stvar, ki jo je naredila v svojem življenju. Abby je zagledala reševalca, ki je skočil v vodo. Še naprej ga je opazovala in videla, kako je iz vode potegnil njeno sestro. Odplavala je proti njima, reševalec je drobno Elliejino telo položil na ploščice. Prestrašeno je gledala, ko jo je reševalec stresel in obrnil na bok. Ellie je bruhala.

	Spet, je pomislila Abby.

	*

	Mama je bila tako besna, da skorajda ni mogla govoriti z njo. Abby se je zadrževala nekoliko proč od ležalnika, bila je izločena iz skupinice: sestre, zavite v mehko brisačo in z velikim sladoledom v roki, mame, ki ji je posvečala vso pozornost, in tudi Miriam. Odrasli ženski je nista niti pogledali.

	Ellie je krotko držala sladoled. »Abby, boš malo?«

	Abby je odkimala in zgolj iz vljudnosti zamomljala 'ne, hvala', čeprav je bila v sebi razburjena in besna.

	Miriam je nekaj mrmrala njeni mami. Abby je našpičila ušesa. »Šla sem se sprehodit in takrat sem jo zagledala. Ja … no, ne vem … malce čudno je bilo. Zdelo se je, da ve, da je voda pregloboka, pa vendar … Prepričana sem, da bi se kmalu vrnili. Le neprijetna nezgoda je bila.«

	Abby se je pretvarjala, da je ne sliši. Odšla je do roba bazena in sedla na pete. Razmišljala je, kako preprostejše bi bilo življenje brez majhne sestre.

	Preostanek počitnic je bil za Abby mučen. Vedela je, da so jo s tem, ko se ni nihče zmenil zanjo, kaznovali, in trudila se je, da zato ne bi jokala. Mama je ni nikoli povprašala o izletu do bazena s toboganom in Abby se je včasih spraševala, le kaj si misli v resnici. Zadnji dan sta Abby in Ellie morali nekaj ur ostati v sobi, medtem ko je Susanna pakirala. Ellie je na tleh ob oknu barvala pobarvanko, Abby pa je ležala na postelji in opazovala, kako je Susanna nosila stvari iz kopalnice in jih zlagala v kovček. V roki je podržala stekleničko otroškega paracetamola, stresla jo je in se namrščila.

	»Oh,« ji je ušlo.

	»Kaj je narobe?« je vprašala Abby.

	»Mislila sem, da ga je več. Ko se vrnemo domov, ga moram nabaviti.«

	Stekleničko je spravila v kovček in nadaljevala s pakiranjem. Na letu proti domu je Ellie spet postalo slabo.





XXXV.

	Mattea je zbudilo glasno razbijanje. Planil je pokonci, potreboval je trenutek, da se je ovedel, da še vedno sedi na stolu na terasi. Pogledal je na uro in osupnil. Odkar je prišel zjutraj ven, je minilo več ur. Navsezadnje je vendarle zaspal. Hitro si je pomel oči in šel pogledat, kdo tako odločno tolče po vhodnih vratih.

	Susanna ga je prehitela. Inšpektorica Baronijeva je že stopila na hodnik in si snela sončna očala, sledil ji je policist Santini.

	»Lahko vstopiva?« je vprašala Baronijeva.

	Matteo je skomignil, tako ali tako sta že vstopila.

	»Želela sva vas obvestiti, da je avtomatični sistem za prepoznavo registrskih tablic posnel avto, s katerim se vozita Abby in Ellie,« je povedala Baronijeva.

	»Kje?« je vprašal Matteo.

	»Na mejnem prehodu s Francijo.«

	Matteo se je še omotičen od spanja podrgnil po čelu, nejeverno je strmel v Baronijevo. »Resno? In šele tam ju je sistem prvič zaznal?«

	Baronijeva se ni pustila zmesti. »Očitno sta potovali po stranskih cestah, se izogibali mestnim središčem.«

	»In zdaj? Je zadevo prevzela francoska policija?«

	»Preiskavo še vedno vodi italijanska policija,« je odvrnila Baronijeva. »Inseguimento in atto. Na sledi smo jima,« je prevedla Susanni. Pogledala je oba. »Sta se kateremu od vaju javili?«

	»Hvala bogu, da ste prišli. Ravno sem hotela poklicati policijsko postajo,« je rekla Susanna. »Pravkar sem govorila z Ellie.«

	»A res?« je osuplo vprašal Matteo. »Zakaj pa me niste zbudili?«

	»Nadaljujte,« je rekla Baronijeva, ne da bi se zmenila za Mattea.

	»Pogovor je bil kratek, ampak z njo je vse v redu, no, rekla je, da ni poškodovana. Z Abby je in zdi se prestrašena. Povedala sem ji za Abbyjino preteklost, za njene laži. Poglejte, v zgodovini klicev imam številko, s katere me je klicala.« Susanna je vzela telefon.

	»Kaj pa Abby?« je vprašal Matteo. »Je z Abby vse v redu?«

	»Ne vem,« je z odporom rekla Susanna. »Nakupovala je.«

	Baronijeva je Susannin telefon podala Santiniju. »Številko bomo preverili. Je Ellie povedala, kam sta namenjeni?«

	»Ne … mudilo se ji je, hitro je prekinila zvezo. Omenila je, da prihaja Abby, bila je zelo nervozna.« Susanna je pomolčala. »Ellie je mislila, da sem mrtva. Zato sta pobegnili. Abby ji je rekla, da sem mrtva in jo prepričala v beg.« Pogledala je Baronijevo. »Ellie je rekla, da me bo spet poklicala. Takoj ko bo lahko.«

	»Dobro,« je odvrnila Baronijeva. »Vam zaupa?«

	Susanna jo je presenečeno pogledala. »Ja. Vsaj mislim, da mi. Vendar pa jo želi njena sestra obrniti proti meni.«

	Baronijeva je prikimala. »In mislim, da bo zaupala tudi policiji. Prosili jo bomo, naj Abby prepriča, da bi obiskali neki določen kraj. Kjer ju bomo pričakali.« Baronijeva ji je podala vizitko. »Moja direktna številka. Poklicati me morate takoj, ko se bo spet oglasila.« Obrnila se je k Matteu. »Se vam je žena kaj oglasila?«

	Vzravnal se je, bil je ogorčen. »Ne. Sicer bi vam povedal.«

	Santini je stopil korak naprej in se izprsil. »Detektivka zgolj opravlja svoje delo. Vi samo odgovarjajte na vprašanja.«

	Matteo ga je pogledal, vsega našopirjenega. Kar lebdel je od pomembnosti. Zasmejal se je.

	»Je kaj smešno?« je vprašal Santini in stopil še bliže k Matteu.

	»Ja, je,« je rekel Matteo.

	Santini je s prstom dregnil Mattea v prsi. »Prek…«

	»Dovolj!« je zavpila Baronijeva in potegnila svojega partnerja proč. Govorila je zelo mirno. »Če bo Abby poklicala, vas prosim, da ji ne poveste, da je njena mati živa. Če je Abby nevarna, kot trdi Susanna, bi se lahko nerazumno odzvala.« Pokazala je na vizitko v Susanninih rokah. »Če katerakoli od njiju telefonira, me pokličita. Ne odlašajta.«

	Obrnila sta se in odšla proti vratom, Matteo je opazoval Susanno, ki ju je pospremila iz hiše. Ni počakal, da se vrne, temveč je odšel na teraso. Stal je pod žgočim soncem, ni in ni mogel razumeti, kako se mu je lahko v tako kratkem času življenje obrnilo na glavo. Njegova žena je pogrešana. Na begu je z njegovo svakinjo. In Abby je vzela njegovo pištolo. Globoko je vdihnil. Jo bo Abby uporabila? Je bila Ellie v nevarnosti? Pred štiriindvajsetimi urami bi odločno rekel ne, celo smejal bi se in ne bi mogel verjeti. Ampak zdaj ni vedel, kaj naj si misli.

	Slišal je Susanno, ki je prišla do steklenih vrat, in se obrnil. Stala je v zavetju hiše, Matteo se je zavedal, da je ujeta v njej – ven na vročino ne bo prišla, ne s temi opeklinami. Ob tem je občutil olajšanje.

	»Legla bom,« je rekla Susanna, »ampak telefon bom imela pri sebi.«

	Prikimal je in gledal za njo, ko se je obrnila in odšla. Zakaj ga ni zbudila, ko je klicala Ellie? Do številke inšpektorice Baroni bi prišel v hipu, Susanna to prav gotovo ve.

	Matteo je malce počakal, dovolj dolgo, da je Susanna prišla v nadstropje, se namestila in zaprla oči. Potem je tiho odšel nazaj v hišo. Ozrl se je po dnevni sobi, pozornost je posvetil rečem, za katere se prej ni veliko zmenil, na primer Abbyjinim knjigam na polici. S prstom je drsel po hrbtiščih, preverjal je, ali je med knjigami morda kakšen dokument. Potem je odšel do kabineta, ki se je držal dnevne sobe, odprl je vrata. Brskal je med mapami, skrbno označenimi in redoljubno razvrščenimi, potem pa je čisto na dnu našel majhno sivo knjižico – adresar.

	Prelistal ga je, imena mu niso pomenila ničesar. Bili so ljudje iz Abbyjinega življenja, preden jo je spoznal.

	Prst mu je zastal pri 'B'. Abby je zabeležila Babica. Zraven je bil naslov – in tudi telefonska številka.





XXXVI.

	Ellie je znova in znova vse premlevala. Medtem ko sta se vozili po francoskem podeželju, je strmela skozi okno in poskušala doumeti materino opozorilo. Brskala je po spominih iz otroštva, iskala je nekaj, kar bi vsaj malo osvetlilo Abbyjino domnevno početje. Se je Abby kdaj dotikala njene hrane? Jo je kdaj silila kaj jesti? Ampak Ellie se ni mogla spomniti ničesar. Zdelo se je, da ji je ena od njiju očitno škodovala, a ni bila prepričana, katero možnost bi lažje prenesla. Njena mati, ki je bila trenutno na stotine kilometrov daleč stran, ali Abby, ki sedi ob njej v avtu.

	Ellie ni vedela, ali bi jo moralo biti strah ali ne. In potem se je izčrpana od negotovosti čisto iznenada glasno zakrohotala. Abby je prav gotovo ne namerava 'pospraviti' sredi belega dne, ali pač? Previdna Abby, ki nikoli ne tvega? Zdelo se je nemogoče. Ne glede na to, kaj je trdila mama.

	»Kaj je tako smešno?« je vprašala Abby.

	Ellie se je zbrala in ukrotila manijo. »Nič.« Videla je, da jo Abby čudno gleda. Ellie je bila prepričana, da jo bo Abby spraševala še naprej, zato se je poskušala čim prej domisliti, kako bi zamenjala temo, ko ji je to uslugo ponudila francoska pokrajina.

	»Še bolj čudovito je, kot sem si predstavljala, da bo,« je dahnila. Travniki so se spremenili v žitna polja, prepredena s svetlozelenimi bilkami. Na vsaki strani ceste je bila plitvina, na gladini se je iskril odsev oblakov.

	»Katera pokrajina je to?« je vprašala Abby in presenečeno pogledovala naokrog.

	»Camargue,« je odvrnila Ellie, potem pa sta zagledali razkošno rožnate plamence, nekateri so bredli po vodi, drugi so počivali na peščenem obrežju.

	»Joj, poglej,« je vzkliknila Abby in čez plitvino debelo gledala ptice. Tako zelo se jih je razveselila, da se je Ellie morala nasmehniti.

	»Človek bi pomislil, da še nikoli nisi nikjer bila,« je pripomnila.

	»No, saj nisem bila. Ne zares.«

	»Na Elbi živiš.«

	»Vem, in obiskala sem Firence. Ampak to je vse.«

	Ellie se je namrščila. »Ne bo držalo. Kaj pa vsa tista poslovna potovanja? Mama je velikokrat rekla, da si na Srednjem Vzhodu – Doha, Dubaj … in Hong Kong. Skoraj prepričana sem, da je omenila Hong Kong.«

	»Ja, res sem bila. Ampak kot si rekla, to je bilo delo.«

	»Nisi nič raziskovala?«

	»Ne. Letalo, letališče, konferenčna dvorana in hotel. Potem pa naravnost domov.«

	Ellie še vedno ni razumela. »Kaj pa dopust? Saj si imela dopust?«

	»Petindvajset dni na leto.«

	»In?«

	»Prodala sem ga.«

	»Prosim?«

	»Podjetju. Če si tako želel, si večinski del lahko prodal. Jaz sem ga, denar pa sem privarčevala.«

	Ellie je z odprtimi usti strmela v Abby. »Prostovoljno si svoj dopust vrnila podjetju, da bi lahko več delala?«

	»Splačalo se je.«

	»Nisi nikoli pomislila, da …«

	»Kaj?«

	»Da kaj zamujaš?«

	»Z dopustom?«

	»V življenju!« je vzkliknila Ellie. »Kraje, ki bi jih lahko obiskala, ljudi, ki bi jih spoznala. Doživela vse tiste dogodivščine, ki jih nisi nikoli izkusila.«

	»Nič mi ni manjkalo,« je izbruhnila Abby. »In ne more vsak reči, da se je upokojil v tridesetih.«

	»Ne, res ne,« je zamrmrala Ellie. »In, zakaj si se ti?«

	Abby je nekaj trenutkov molčala. »Vedno je šlo za občutek varnosti. Mama mi nikoli ni bila v takšno oporo kot tebi. Hotela sem si priskrbeti dovolj denarja za življenje, da bi potem lahko šla in uživala.«

	»In?«

	»Kaj?«

	»Saj veš, uživaš?«

	»Seveda!«

	»To ni zvenelo prepričljivo.«

	»Le na drugačen slog življenja se moram privaditi. Veliko prostega časa moram zapolniti.«

	»Medtem ko ga prej sploh nisi imela. Si sploh kdaj šla ven? Saj veš, se zvečer malce pozabavati.«

	»Seveda sem!«

	»In si si dovolila potrošiti nekaj denarja za pijačo?«

	Abby je zavila z očmi. »Zelo preprosto je. Držati se moraš le določenega zneska razpoložljivega denarja.«

	»Hmm,« je odvrnila Ellie. »Naslikala ti bom prizor. Si v baru, zabavaš se s prijatelji. Vsak plača rundo, prav, tako je pravično. Ura je šele devet, ti pa si dovoljeni znesek že potrošila. Spet si ti na vrsti za rundo. Domov si še ne želiš iti. Kaj boš naredila?«

	»Pila bom vodo.«

	»Oh, ljubi bog.«

	»To je bil edini način.«

	Pred njima je v barje zabredla čreda belih konjev, repi so se jim iskrili v soncu. Medtem ko sta jih gledali, je pritekel še eden in ujel ostale, dlaka se mu je lesketala.

	»Spominjajo me na konje v Andaluziji,« je rekla Ellie. »Tako elegantni so.«

	»Plešoči konji?«

	»Ja.«

	»Kdaj si bila tam?«

	Ellie je pomislila. »Ne spomnim se. Mislim, da je bilo 2016, potem ko sem se naučila jadrati okrog grških otokov. Ne, 2017 je bilo, istega leta, ko sem si na Laponskem ogledala severni sij.«

	»Veliko si že videla.«

	»Potovanja obožujem. Rada sem na nekem drugem kraju, rada imam občutek svobode.« Ellie je pogledala sestro. »Si ti nikamor ne želiš iti?«

	Abby je pomislila. »Se spomniš … ko sva bili majhni in bi morali v Disneyland?«

	Ellie je prikimala. »Ja.«

	»No, v življenju si nisem ničesar bolj želela. Potem ko je bilo potovanje odpovedano, sem vsak večer zaspala v solzah.«

	Konji so iznenada odgalopirali proč in splašili jato ptic, ki je poletela v zrak, njihovi kriki so se mešali s pljuskanjem vode pod konjskimi kopiti.

	Takšne stvari so neprecenljive, je pomislila Ellie, tako doživetje je vredno več kot denar. Pa je res? Spraševala se je, koliko denarja je Abby privarčevala z odrekanjem. Kakšno vsoto je Abby iztržila za zamujeno.

	»Koliko si vredna?« je vprašala.

	Abby jo je dvakrat pogledala. »Prosim?«

	»Denar. Koliko denarja imaš? Lahko zaokrožiš na petdeset tisoč,« je še dodala, »da ti bo lažje.«

	»Ne bom ti povedala!«

	»Zakaj ne?«

	»Ker te nič ne briga.«

	»To je res,« je rekla Ellie, »pa mi kljub temu lahko poveš. Je res tako velika skrivnost? Osebno mislim, da bi zame pomenilo navdih. Izvedela bom, koliko je moja velika sestra dosegla iz nič in morda bom spremenila svoje potrošniške navade.«

	Abby se je namrgodila. Spet obsoja, je pomislila Ellie, a ni odnehala.

	»Sto tisoč?« jo je podražila. Zagotovo ima več.

	»O tem ne bom govorila.«

	»Dvesto? Tristo? Daj no, povej. Morda celo pet. Petsto tisoč funtov. To bilo dovolj za kar nekaj časa, kajne? Resnično ne vem, kako to deluje, ampak ali živiš od obresti? Potem ne bi potrošila niti centa. Lahko bi živela večno. In kolikšne so obresti na petsto tisoč funtov? Morda sploh ne velike. Torej ga imaš več? Šest? Se…«

	»Dva milijona.«

	»Kaj?« Ellie je zevala.

	»Dva milijona,« je ponovila Abby, »če že hočeš vedeti.«

	»Dva milijona funtov?« Ellie je zaprla usta. Težko je dihala, kot bi ji nekdo na prsi odložil veliko skalo. Dva milijona je bilo več denarja, kot ga bo videla v vsem svojem življenju. Nenadoma se je počutila čisto majčkeno, prismuknjeno.

	»To niti ni veliko,« je hitro rekla Abby, »v primerjavi z mojimi nekdanjimi šefi. In da sploh ne omenjam nekaterih svojih sodelavk.«

	Ellie se je grenko nasmehnila. »Seveda. Sploh ni veliko.«

	»Veliko let sem se odrekala.« Abby se je kratko zasmejala. »Tedne in tedne sem jedla pečen fižol. In ne pozabi, da mora ta denar zadoščati do smrti.«

	Oh, revica, na dva milijona moraš paziti. Kako boš sploh preživela? je zagrenjeno pomislila Ellie, potem pa se je ustavila. Ni imelo smisla. Sama jo je silila, naj ji pove. Dva milijona funtov! Številka se ji je podila v glavi kot tornado. Dva milijona funtov! Dva milijona funtov! Zdaj so bili v avtu trije – ona, Abby in med njima gromozanska vreča, dovolj velika, da bi jo lahko zadušila. Pomislila je na osemnajst tisoč funtov dolga na kreditni kartici, zdelo se ji je, da ga ne bo mogla nikoli odplačati. Abby bi lahko v hipu opravila z njim.

	Ellie je spet strmela skozi okno, opazovala je slano barje in delikatne plamence. Pomislila je na vse tiste počitnice, ki si jih je privoščila, ko se je Abby odrekala. Na vse krasne trenutke. Izkušnje, spomine. Še vedno jih je imela.

	Ampak nenadoma se niso več zdeli posebni.





XXXVII.

	1999

	Novemu pedagogu, svetovalcu pri izbiri poklica, je bilo ime gospod James. Začel je šele pred kratkim, a je že bil zelo priljubljen tako pri fantih kot pri dekletih. Bil je mlad, veliko mlajši od starega pedagoga, ki je bil v službi že tako dolgo, da je nekoliko zbledel kot mize ob oknih v učilnicah, ki so bile leto za letom izpostavljene soncu. Ne, gospod James je bil čeden in je kar kipel od življenja. Z otroki se je šalil, namesto strogih hlač na črto je nosil športno elegantne; kadar si hotel nekaj povedati, te je poslušal z zanimanjem, o zmagah Manchester Uniteda pa je znal govoriti navdušeno in celo zraven zapeti 'Praise you' Fatboya Slima, ne da bi mu bilo vsaj malo nerodno.

	Ellie se je le bežno svitalo, kdo je gospod James, še nikoli ga ni srečala. Proti sredini poletnega ocenjevalnega obdobja pa je dobil nalogo, da se z vsakim devetošolcem pogovori o njegovih možnostih in mu pomaga pri izbiri zaključnih predmetov, da bi lažje zakorakali na svojo poklicno pot. Ellie še ni vedela, kaj si želi početi, ko bo zaključila šolanje, v vsakem primeru pa je bila pesimistična glede svojih sposobnosti. Če si na dnu pri vsakem predmetu, je težko zaupati vase.

	Ellie si ni ustvarjala iluzij o tem, kako so učitelji gledali nanjo in na ostale otroke v razredu – želeli so jih spraviti le do minimalnega praga znanja, da ne bi vzbudili pozornost Ofsteda.

	Nič kaj navdušeno je potrkala na vrata gospoda Jamesa.

	»Naprej!« se je zaslišal veder glas in Ellie je vstopila, takoj je zavohala kolonjsko, ki jo je spomnila na lomeče se valove zapuščene plaže. Gospod James se ji je nasmehnil in ji pomignil, naj sedel na stol pred njegovo mizo. Nagnil se je k njej in ji ponudil roko.

	»Midva se pa še ne poznava. Gospod James.«

	»Ellie Spencer,« je rekla negotovo, ker ni vedela, kako naj sprejme tega na videz zelo prijaznega učitelja.

	»Slišal sem že zate,« je rekel gospod James. Ellijin nasmešek je izginil. S težkim srcem se je pripravila na pogovor o tem, kako pomembno je, da se osredotoči na matematiko in angleščino, da bo zaključila vsaj ta dva predmeta.

	Ampak gospod James je bil še vedno dobrovoljen. »Veliko učiteljev te je pohvalilo.«

	A res? je zmedeno pomislila Ellie.

	»Torej, si že kaj razmišljala o študiju? Morda Oxbridge? Kolikor sem slišal, si na dobri poti. Lotil sem se nove sheme,« je nadaljeval gospod James, »za tiste, ki kažejo potencial za Oxbridge. Obstaja veliko zank, ki jih je potrebno zaobiti, da prideš na tako prestižno univerzo, jaz pa želim vse vas čim bolje pripraviti.« Nasmehnil se ji je. »Torej, o čem si razmišljala?«

	Za kratek magični trenutek se je gospod James zdel Ellie kot vilin iz pravljice. Ta učitelj, iz katerega je žarela strast, se je zanimal zanjo, mahal s čarobno paličico in obljubljal, da jo bo poslal na ples. Za kratek magični hip je verjela njegovim besedam, da je posebna, da je sposobna, da je bistra.

	»Kaj meni gospod Cummins o tem, da bi izbrala zgodovino?« je vprašal gospod James.

	»Mene ne uči gospod Cummins, ampak gospodična Short.«

	Ellie je opazovala, kako je gospodu Jamesu počasi upadel obraz, kot puščajoč balon. Vedel je, da gospodična Short poučuje nižje razrede.

	»Opravičujem se … ne razumem.« Pogledal je papirje na mizi in izbrskal njeno mapo. Prebral je ime in otrpnil, po vratu navzgor se mu je razširila rdečica.

	»Jaz … em … mislim, da sem nekaj pomešal.« Z roko si je šel skozi lase, jo znova pogledal in se trudil zbrati. »Danes zjutraj sem govoril s podravnateljico … mislim, da sem pomešal imena.« Zmedeno je zmajal z glavo. »Čeprav sem prepričan, da je rekla Spencer.«

	Strupena kača je prilezla izpod kamna v njenem trebuhu. Vsake toliko jo je opomnila, da je tam. Kačin strup sta bili manjvrednost in zagrenjenost. Ellie je pomislila, da bi gospoda Jamesa odrešila muk.

	»Verjetno je govorila o Abby Spencer,« je rekla.

	Obraz gospoda Jamesa je zasijal. »Abby, tako je. Se opravičujem.«

	»Je že v redu, novi ste.«

	»Ampak kdo je ta Abby, ne vem,« se je pošalil gospod James in zamahnil z roko.

	»Moja sestra,« je rekla Ellie in ga pogledala naravnost v oči. »Ona je v zadnjem letniku.«

	Gospod James je živo zardel.

	*

	Ko je ob koncu pouka zazvonil zvonec, je Ellie odšla iz šole nekoliko kasneje kot ostali otroci. Iskala je delovni zvezek, ki ga je morala vzeti s seboj domov, da bi naredila domačo nalogo. Ko je hodila po tihih hodnikih in mimo zbornice, je slišala pogovor gospoda Jamesa s podravnateljico.

	»Resnično mi je bilo hudo,« je rekel gospod James, »nisem vedel. Prav gotovo se počuti grozno, ker je njena sestra briljantna, ona pa ne dosega niti povprečja.«

	Ellie je obstala, počutila se je, kot bi jo nekdo udaril v trebuh. Kača je spustila še en odmerek strupa, v grlu jo je stiskalo od ponižanja. V oči so ji silile solze. Sklonila je glavo in stisnila zobe, iz šole je odšla kar se da hitro in neopazno.

	Vso pot domov so ji v glavi odmevale besede: ne dosega niti povprečja.





XXVIII.

	Zdaj so bile sence že tako dolge, da so se razprostirale daleč po pokrajini. Čez kakšno uro se bodo razpršile, pogoltnila jih bo noč. Bližajoči se večer je spremenil vzdušje v malem fiatu, ure so namreč minevale, Abbyjin telefon pa še vedno ni zazvonil. Nobena ni omenila, da Jamie, kazenski odvetnik, ni vrnil klica, ampak minute so minevale, z vsako sta postajali nemirnejši in bolj obupani.

	Ellie je bila z enim prstom ves čas na zemljevidu. Vedela je, da sta na obrobju hribovskega mesta Carcassonne. V daljavi je videla utrjeno obzidje, ki se je vilo okrog osvetljenega srednjeveškega mesta. Spraševala se je, kaj bo Abby storila, ko se mu bosta približali – bo predlagala, da se ustavita ali jo bo vprašala za pot, ki ju bo odpeljala naprej? Peljali sta mimo še ene table, do mesta je bilo samo še pet kilometrov. Ellie si je vsa izčrpana želela priti v civilizacijo, se nekje ustaviti in si odpočiti.

	»Je čas za spremembo?« je vprašala Abby, Ellie pa je olajšano zavzdihnila.

	»Mislila sem, da ne boš nikoli vprašala,« je rekla sestri. »Vozila bom do mesta, potem pa se bova zamenjali.«

	Ellie se je namrščila. »Zamenjali?«

	»Ja, vozim že skoraj ves dan.«

	»Hočeš reči, da naj jaz vozim?«

	»Če ti ni odveč, ali pač?«

	»Pravzaprav mi je.«

	»Mater, Ellie, utrujena sem. Vsaj malo oddiha bi mi lahko privoščila.«

	»Ne znam voziti,« je rekla Ellie.

	»Prosim?«

	»Nikoli se mi ni bilo treba naučiti.« Skomignila je. »Vse življenje živim v Londonu ali na obrobju. Vlaki in podzemna me pripeljejo povsod.«

	»Pa saj se šališ?«

	»Ne.«

	»In kaj bova zdaj?«

	»Ustavili se bova in nekje prenočili,« je rekla Ellie. Abby jo je jezno gledala, a ugovarjati ni mogla.

	Z zadnjega sedeža se je iz torbice zaslišalo pridušeno piskanje. Dekleti sta se spogledali – Jamie! – Ellie pa je segla po Abbyjino torbico, da bi izvlekla telefon.

	»Da ne bi!« je zasikala Abby.

	Osupli Ellie je roka s torbico zastala v zraku. »Ampak …«

	»Odloži jo.«

	»Mogoče je Jamie,« je zbegano rekla Ellie. »Zagotovo je on, saj nihče drug nima te telefonske. Samo pogledala bom …«

	»Bom jaz, čez minutko.« Abby se je trudila govoriti mirno. »Tako ali tako bova vsak čas prispeli.«

	Ellie je torbico spustila nazaj na sedež in v predaji dvignila roke. »OK, kot želiš.« Na sedežu se je obrnila naprej in strmela skozi okno. Vedela je, da Abby pogleduje proti njej in ugiba, kakšne volje je.

	»Oprosti, nisem hotela biti zadirčna,« je rekla Abby. »Ampak ne maram, da kdo brska po moji torbici.«

	»Misliš jaz.«

	»Ne, ne ti,« je Abby odvrnila pretirano prijazno.

	Joj, kako zlagano zveni, je prešinilo Ellie.

	»Lahko bi mi ukradla delček milijonov,« je rekla Abby in se prisiljeno nasmehnila.

	Bil je udarec v trebuh. Ellie je z odrtimi usti srepo strmela vanjo.

	»Kaj si rekla?«

	Abby je takoj postalo jasno, da je prestopila mejo. »Le šalila sem se. Nisem … oprosti. Šala je bila.«

	»Kako si drzneš?« Ellie je ostro vdihnila. »Moj bog, resnično imaš o meni zelo slabo mnenje.«

	»Nimam …«

	»Ja oprosti, ker moraš financirati to … eskapado, ampak jaz nimam dveh milijonov na banki.«

	»Sploh ne gre za to … OK, neslana šala …«

	»Nekaj razčistiva. Morda sem res brez denarja, ampak nikoli se ne bi spustila tako nizko, da bi kradla tebi.«

	»Niti prve izdaje knjige ne,« je pridušeno zamrmrala Abby.

	»Kaj?« je besno vprašala Ellie, ni bila prepričana, da je slišala prav.

	»Nič.« Pred njima je zasijala tabla prenočišča. Abby je s ceste nenadoma ostro zavila na gramozni dovoz in ustavila pred kamnito stavbo z zdelanimi lesenimi vrati. Manjše balkone je obdajala zarjavela ograja, pred vhodom sta bila cvetlična lonca z napol uvelimi rastlinami.

	»Ja, popolno je,« je odločno rekla Abby. Stopila je iz avta in z zadnjega sedeža vzela svojo torbico. Ellie jo je opazovala, ko je preverila telefon. »Telefonsko podjetje je poslalo sporočilo,« je rekla razočarano. »V zvezi s posebno ponudbo ob sklenitvi naročnine.«

	Ellie je togo prikimala in brez besed odšla v prenočišče.

	*

	Hitro sta povečerjali, jedilnica se je počasi zapirala, potem pa se je Abby odločila, da gre v sobo pod prho.

	Ellie je zagledala priložnost. »Takoj pridem za tabo,« je rekla, »le kavo še popijem.«

	Gledala je za Abby, ki je odhajala iz jedilnice, in v mislih štela do petdeset. Potem je skodelico kave odložila na krožniček in odšla ven. Pri recepciji se je ozrla po stopnicah, bile so prazne. Abby je že davno odšla.

	»Excusez-moi?« je ogovorila žensko za pultom, strogo madame s sivimi lasmi, spetimi v figo. »Je tukaj kak telefon?«

	»Tam.« Ženska je pokazala na zaprašeno omaro.

	»Merci,« je rekla Ellie, a se ni premaknila. »Em, za zasebni klic gre.«

	»Jaz ne prisluškujem,« je precej užaljeno rekla ženska.

	»Ne gre za to … mislila sem, ali obstaja način, da skriješ telefonsko številko?«

	Madame jo je gledala. In potem ko se je Ellie zdelo, da njenega pogleda ne bo vzdržala niti sekunde več, je madame odtrgala košček papirja in nanj načečkala nekaj številk. »Najprej zavrtite to,« je rekla.

	Ellie je odšla k telefonu in vanj vtaknila nekaj kovancev. Previdno je odtipkala številko. Medtem ko je zvonilo, je gledala v denarnico. Le še nekaj evrov je imela. Morda bo potem poklicala še Fredrika. Lepo bi bilo slišati njegov glas.

	»Prosim?«

	»Mama, Ellie tukaj.«

	»Ellie! Kje si?«

	»Ni važno.«

	»Seveda je. Na varno te moramo spraviti.«

	»Si povedala policiji, da sva govorili?«

	»Je to težava?«

	»Ne … ne vem. Poslušaj, preprosto ne morem razumeti. Kako me je Abby zastrupljala? Bila je otrok! Kako hudiča bi sploh prišla do teh reči?«

	»Vzela jih je iz zdravniške omarice.«

	»Ampak zagotovo si opazila, da se steklenička prazni.«

	»Nekoč je eno razbila. Bila je polna, zato sem kupila novo. Spet drugič je eno ukradla. V lekarni na vogalu – se spomniš?«

	Lekarna je bila na koncu niza trgovinic ob poti v šolo, Ellie se je spomnila pogledov na čudovite reči v izložbah in na vrste ljudi, ki so čakali, da bi prevzeli zdravila na recept, farmacevti pa so imeli polne roke dela. Najbrž so bili prezaposleni, da bi opazili tatiče.

	»Kako pa mi ga je dajala?«

	»Se spomniš, da je bila naloga tvoje sestre, da pripravi mizo? Vedno sem vztrajala, da pri jedi piješ mleko. Tako pogosto si bruhala, da sem se bala, da ne dobiš dovolj hranilnih snovi. Pijačo je pripravljala Abby. Enkrat, stara si bila okrog osem let, sem jo dobila, ko je z žličko odmerila paracetamol in ti ga vmešala v mleko.« Susanni je glas zadrhtel od čustev. »Takoj sem jo ustavila. Zelo mi je žal, da nisem že prej ničesar opazila. To je počela več let.«

	Ellie je zmajala z glavo, misli so ji divjale sem in tja. »Res?«

	»Ja, prisežem. Ne lažem ti.«

	»Ampak, mama, nobenega razloga ni imela, da bi me sovražila. Vse ima. Milijonarka je, za božjo voljo!«

	»A res?« Susanna je presenečeno zajela sapo. »Vedela sem, da je bogata, a niti sanjalo se mi ni …«

	»Mama, zgrešila si bistvo,« jo je razburjeno prekinila Ellie. »Ne morem razumeti, zakaj bi mi Abby hotela škodovati.« Utihnila je, bilo ji je neprijetno. »In to pomeni …«

	»Da sem te jaz?« je ostro vprašala Susanna. »Morda bi ti koristilo spomniti se, da pri devetih letih ni bila milijonarka. Odkar si se rodila, te ni marala. Ker je ostala brez mene. Poskušaj si predstavljati, kako se počuti edinka, ko kar naenkrat dobi sestrico. Nenehno me je spraševala, kdaj bo prišla tvoja mama in te odpeljala domov. Vedno znova sem ji morala pojasnjevati, da si doma, ona pa je cepetala in kričala. Nehala je dihati, da je čisto pomodrela. Tudi kasneje, ko je bila večja, te ni hotela sprejeti.«

	Ellie je preplavila nenadna močna utrujenost. Naslonila se je na steno, poskušala je enakomerno dihati.

	»Si v redu?« je vprašala Susanna, ker je Ellie molčala.

	»Le malce se mi vrti.«

	»Se ne počutiš dobro?«

	V slušalki je glasno zapiskalo, Ellie je pobrskala po denarnici in vstavila še zadnje kovance.

	»Le bleda sem.«

	»Oh …« Kratka besedica, a polna groze.

	»Mama …«

	»Ti je kaj dala?«

	Spet ga je občutila. Mrzličen strah, ki je kot leden veter zavel skoznjo.

	»Ellie?« Susannin glas je bil oster.

	»Mama, prosim, nehaj.«

	Glas njene matere je še bolj otrdel. »Poslušaj me, Ellie. Pištolo ima.«

	Ellie je otrpnila. »Kaj ima?«

	»Pobrskaj po njenih stvareh in se sama prepričaj, če meni ne verjameš.«

	»Si rekla, da ima pištolo?«

	»Ja, pištolo! Prekleto pištolo!«

	»Ampak zakaj bi imela pištolo?«

	»Ellie, ves čas ti ponavljam, da te sovraži.«

	»Ampak saj ima ogromno denarja. Svobodno življenje.«

	»Denar ne kupi sre…«

	Ellie je zaslišala klik. Zveza je bila prekinjena. Pogledala je na zaslonček na telefonu. Zmanjkalo ji je denarja. Počasi je odložila slušalko.

	Njena sestra ima pištolo?





XXIX.

	Ellie je počasi hodila nazaj mimo recepcije, madame, ki jo je gledala, sploh ni opazila. Povzpela se je po stopnicah, v glavi je imela zmešnjavo. Saj to ni mogoče? Da bi imela pištolo? Česa takšnega si ni mogla predstavljati. Zdelo se je neresnično, zgolj pomota, blaznost. Prišla je v drugo nadstropje in do vrat njune sobe, odprla jih je.

	V kopalnici je tekla voda. Ellie ji je prisluhnila. Na Abbyjini postelji je bila njena potovalka. Ellie je za hip oklevala, potem pa odšla tja. Previdno je odprla zadrgo in nelagodno segla vanjo. Zatipala je zgolj mehka oblačila, nič trdega. Preverila je tudi notranji žep, a bil je prazen. Zadrgo je zaprla.

	Ozrla se je naokrog. V kotu na drugi strani sobe je bil stol. Na njem so bila Abbyjina oblačila, ki jih je nosila čez dan. Izpod majice je kukala modra usnjena torbica.

	Ellie se je zdrznila ob misli, kako je nedolgo nazaj to torbico dvignila z zadnjega sedeža avtomobila in kako divje je odreagirala Abby.

	Zagotovo jo ima v torbici.

	Odšla je na Abbyjino stran sobe, odrinila oblačila in odprla torbico. Na vrhu je ležala debela ovojnica z gotovino. Ellie jo je počasi dvignila, potem pa stopila korak nazaj.

	Trda kovina se je lesketala. Čeprav je bila čisto pri miru, je oddajala okrutno energijo in Ellie je začela trepetati.

	Voda je prenehala teči. Ellie je vsa panična odložila ovojnico nazaj na pištolo, s tresočimi prsti zaprla zadrgo in stekla na svojo stran sobe.

	Vrata kopalnice so se odprla in Abby je zavita v brisačo stopila ven. »Hej,« je rekla.

	Ellie se je nasmehnila kar se da vsakdanje. Usta je imela otrpla, imela je občutek, da se ne more normalno nasmehniti.

	»Še enkrat bom poklicala Jamieja,« je rekla Abby, »potem pa bom ugasnila telefon. Za vsak primer. Nočem, da bi kdorkoli vedel, kje sva.«

	»Misliš policijo?«

	»Ja. Ne vem, ali so naju izsledili v trgovskem centru, nočem pa tvegati. Zjutraj ga bom spet vklopila in preverila sporočila.«

	Ellie je prikimala.

	»Si OK?« je vprašala Abby.

	Hitro se je nasmehnila. »V redu sem.«

	Ellie je vznemirjeno gledala Abby, ko je odšla k stolu. Odprla je torbico. Ellie je strmela vanjo, ko je Abbyjina roka izginila v njenih globinah, potem pa izvlekla telefon. Pogledala je sestrin obraz. Ve, da je tam pištola, je pomislila Ellie, pa niti ne trzne. Abby jo je pogledala, ujela je sestrin pogled, zato se je Ellie hitro obrnila stran.

	Abby je poklicala, ampak izraz na njenem obrazu je govoril, da je spet dobila odzivnik. Pustila je kratko sporočilo, potem pa si je oblekla svežo kratko majico in zlezla v posteljo.

	»Si res v redu?« je vprašala.

	Ellie se je hitro premaknila, ovedela se je, da stoji kot prikovana.

	»Ja, sem.« Bila je utrujena, glavo je imela težko. Slekla se je in togo zlezla v posteljo. Noge je komaj še premikala, morala jih je dvigniti, da se je lahko obrnila na bok. S hrbtom se je obrnila proč od Abby.

	»Nočko,« je rekla Abby in ugasnila luč.

	»Nočko,« je odvrnila Ellie.

	Ellie je ležala v temi, negibna od strahu in negotovosti. Mama je imela prav. Ellie je bila popolnoma budna, napeto je poslušala. Slišala je, kako se je Abby obrnila v postelji, in otrpnila od strahu. Ali vstaja? Ljubi bog, je sploh varno, da je z njo v isti sobi? Potem pa je Abby obmirovala. Ellie je hitro razmišljala, srce ji je divje razbijalo. Ampak bila je tako zelo utrujena. Ostani budna, se je odločno oštela. Ne zaspi. Iznenada jo je prešinilo, kaj mora narediti. Počakala bo, da Abby zaspi, potem pa se bo odkradla dol, poklicala bo Susanno in ji povedala, kje sta. Predolgo že traja – Ellie je bila jezna nase, ker ni že prej verjela materi. Če bi jo poslušala, bi se lahko izognila tej situaciji; ne bi ležala tukaj v temi, prestrašena, ker ne ve, česa je zmožna njena sestra. Veke so se ji zapirale, Ellie je na silo držala oči odprte. Ostani budna! Abby bo hitro zaspala, tudi ona je utrujena. Počakati mora le toliko, da Abby zaspi in potem … kaj? Poklicati! Ja, poklicati mora. Zmogla bo. Čutila je, kako tone v sen, uščipnila se je v nogo. Vznemirila se je, ker ni občutila ničesar. Še enkrat se je uščipnila, močneje. To je bilo že bolje, zdaj je bila budna. Je bila res? Ellie ni mogla več slediti svojim mislim, bila je preutrujena. Tako zelo zelo utrujena.





XL.

	Abby je ležala v postelji in poslušala dihanje speče sestre. Vedela je, da bi sama prav tako morala spati, vendar je imela preveč skrbi.

	Ta podvig bi se lahko končal na več načinov, Abby pa sploh ni vedela, kam gre. Je pa bila prepričana glede dveh stvari: kot prvo bo končno naredila konec vseživljenjski nesrečnosti in odstranila trn, ki jo je večno bodel. In drugo, ne glede na to, kakšen bo scenarij, zavedala se je, da potrebuje Jamiejevo pomoč. Vedela je, da lahko konča tudi v priporu. Temu se je hotela na vsak način izogniti in pri tem se je zanašala na Jamieja. Spremljal ga je sloves odličnega branilca.

	Če bo kdaj prišlo tako daleč. Odločena je bila, da ne bo pristala na nobenem sodišču.

	Zavzdihnila je in pomislila na prijetnejše stvari. Na ustnice se ji je prikradel nasmešek, ko je pomislila na izjemno popoldansko doživetje. Camargue je bil čudovit, vzel ji je sapo. Česa takšnega ni doživela še nikoli in spomin ji bo ostal za vse večne čase. Kako se je sončna svetloba odbijala od roza kril plamencev in sivo-belih konjev. Kako svobodni so bili. Ti konji so živeli v svoji lastni utopiji proč od ljudi, počeli so, kar jih je bila volja. Živeli so mirno, preprosto življenje, za preživetje se jim ni bilo treba zanašati na nikogar.

	To je bilo vse, kar si je Abby kdaj želela, vedela je, da si je s skrajnim odrekanjem kupila neodvisnost, da se je osvobodila matere. Ampak tako zgodnje upokojitve v resnici ni načrtovala. Najprej si je želela le skrajšati delovnik, morda celo poiskati novo službo. Bolj polno živeti, iti na počitnice, obiskati nove kraje, doživeti kaj novega. Morda bi si kdaj privoščila večerjo v restavraciji. Namesto tega pa je popolnoma prekinila nekdanje življenje in se skrila na majcen, sicer čudovit otok, kjer se ni mogla znebiti večnega skoparjenja in varčevanja, ker je hotela biti prepričana, da bo imela dovolj denarja do starosti – to pa je bilo pol stoletja daleč. Ne, za upokojitev se je odločila na hitro in nepričakovano. Iz strahu.





XLI.

	2018

	Ko je Abby zagledala tablo, na kateri je s poudarjenimi črnimi črkami pisalo 'Posebne počitnice za samske', je obstala in stopila korak nazaj. Če bi se lahko obrnila in stekla proti delu letala s prtljago, bi morda storila točno to, ampak potem bi morala svoji šefinji pojasniti, zakaj ni šla na oddih. Najedala bi ji, kadrovska bi ji poslala uraden mail, vse to pa je pomenilo preveliko zmedo. Pravzaprav sploh ni šlo za pravi oddih, temveč le za podaljšan konec tedna, od petka do ponedeljka, in ta vikend je izbrala namenoma, ker je bil v ponedeljek praznik, kar pa je pomenilo, da bo izkoristila le en dan dopusta. (Vsega dopusta ni mogla prodati, to je bilo proti pravilom, vsekakor pa je hotela iztržiti čim več.)

	Odkorakala je k nasmejanemu moškemu s tablo, ki jo je usmeril proti minibusu pred firenškim letališčem. Ko je vstopila, jo je še bolj minilo veselje, ko je opazila skupino … ni hotela reči čudakov, to bi bilo nesramno. Konec koncev je bila tudi sama med njimi, postalo pa ji je kristalno jasno, da po vsej verjetnosti novih prijateljstev ne bo sklepala.

	Abby je sedla na prazen sedež, v pozdrav je pokimala tistim, mimo katerih je šla. Ena ali dve dekleti sta jo premerili od glave do peta, očitno sta v njej videli konkurenco, moški pa so jo gledali odkrito in upajoče.

	Ko je sedla, se je k njej nagnil moški, ki je sedel na drugi strani. Nosil je kratko majico in strgane kavbojke.

	»Živijo, jaz sem Sean.«

	Sprejela je ponujeno roko, bila je rahlo potna. »Abby.«

	»Kaj počneš?«

	Hudiča, to pa je uvod. Brez vsakršnega ogrevanja in zvenelo je, kot da gre za preizkus. Očitno jo bo sodil na podlagi službe.

	»Poslovna analitičarka sem.«

	Prazno jo je gledal, potem se je hitro poznavalsko nasmehnil. »Kul.«

	Pojma nimaš, kaj je to, je pomislila Abby.

	»In ti?« je vprašala.

	»Glasbeni producent sem,« je rekel, zlagano vsakdanje, ko je hotel prekrižati noge in se s komolcem nasloniti nanje. Ker pa je bilo premalo prostora, mu je noga zdrsnila nazaj na tla.

	»A res? Kakšno glasbo pa produciraš?«

	»Malo elektronike in roka. Tudi hip-hop. Produciral sem prvi album Shanga Weeda – si slišala zanj?«

	Abby je odkimala. »Žal ne.«

	Zdel se je poklapan. Ali mu je odleglo? Ni vedela, potem pa je na avtobus stopila še ena potnica, precej privlačna blondinka, in se ozirala za prostim sedežem, pritegnila je njegovo pozornost. Sean je že hotel pokazati na sedež ob sebi, ona pa je sedla na tistega pred njim. Mu je pravkar dala košarico? je pomislila Abby in se nasmehnila.

	Blondinka je bila zadnja in predstavnik agencije je vsem izrekel radostno dobrodošlico, avtobus pa je odpeljal. Ko je predstavnik utihnil, je spet spregovoril Sean in govoril je vso pot, da si je Abby zaželela, da bi bila tako jasnovidna kot blondinka in bi bolje izbrala sedež.

	Na voljo so imeli številne ekskurzije, spodbujali so jih k udeležbi – bile so vključene v ceno, kot jih je neprestano opominjal predstavnik – in kasneje tisti dan, po pijači dobrodošlice, se je Abby znašla v družbi še enajstih drugih ljudi na ogledu firenških znamenitosti. Obiskali so Piazzo della Signora, Uffizi in palačo Vecchio, pred katero je stala ogromna kopija Michelangelovega Davida. Abby se je držala v ozadju in si z iskrenim občudovanjem ogledovala veličastne stavbe. Prav uživala je. Medtem ko si je ogledovala spektakularno poslikano kupolo ali občudujoče zrla v kip, je opažala, da se Sean vse bolj smuka okrog blondinke, vedno je bil nekje v bližini, krilil z rokami in ji nekaj govoril. Tudi če je blondinka odšla proč, jo je znova našel. Abby se je muzala, ko je gledala, kako se ga blondinka otepa, on pa se je kar naprej vračal.

	Bil je že pozen popoldan in ustavili so se pred gelaterio na še enem slikovitem trgu. Abby se ni mogla odločiti med čokoladnim in češnjevim sladoledom, zato je kupila oba.

	»Še sreča, da ti ni treba paziti na postavo,« je rekel Sean in se ji smehljal, ko je poskusila sladoled.

	Na svoj 'kompliment' je bil nadvse ponosen, videlo se je, Abby pa se mu resnično ni ljubilo pojasnjevati, da nima pravice dajati takšnih opazk. S pogledom je iskala blondinko, našla jo je v družbi drugega moškega iz njihove skupine, veselo sta se pogovarjala.

	Torej je Seana naposled le odgnala in sedaj je bila ona, Abby, naslednja v vrsti za osvojitev. Obrnila se je in odkorakala proč, razočarano je opazila, da ji Sean sledi. Tudi pri večerji si je izboril sedež ob njej in dve uri je morala poslušati, kako težko je v glasbenem 'biznisu' delati s 'kreativnimi tipi'. Naposled ni več zdržala in je odšla v posteljo. Prav ji je, kaj pa se je norčevala iz blondinke.

	Naslednji dan pri zajtrku se je Sean znova znašel ob njej, kot Abby se je tudi on prijavil za izlet v Duomo. Popoldan je imela Abby vsega dovolj. Vodiča je obvestila, da si bo mesto ogledala sama, Seanovo ponudbo, da bi se ji pridružil, je kolikor je lahko vljudno zavrnila, ker pa odgovora ne ni hotel slišati, je počakala, da je stopil za steber naslednje velike cerkve in stekla proč.

	Od nenadne svobode se ji je kar vrtelo. Sama sebi se je zasmejala, ko se je izmuznila iz cerkve in naprej po ulici, malo levo, malo desno, za vsak primer, če bi ji Sean sledil. Ko je bila prepričana, da se ga je znebila, se je ozrla naokrog in osuplo vdihnila – stala je pred Ponte Vecchiom.

	Odtavala je na znameniti most, zgrajen v srednjem veku, na katerem se je gnetlo trgovinic. Ob prizoru je postala kar omotična, a ne zato, ker so mnoge prodajale imeniten nakit. Abby si je ogledovala antične broške iz kameje, poldrage kamne, vdelane v zlato zapestnico, ki je krasila zapestje iz devetnajstega stoletja, koralne obeske, ki so zaljšali obraze rimskih bogov. Večina je bila tako dragih, da so človeku stopile solze v oči. Abby je debelo gledala, osupla in razočarana – zakaj bi nekdo potrošil toliko denarja za eno samo stvarco? Potem je v precej manj dragi trgovinici zagledala srebrno zapestnico z lapisom lazuli in nekaj v globoki modrini kamna, kar ji je vzelo sapo. Ustavila se je in strmela vanjo. Zdelo se ji je, da govori z njo, kar se ji je seveda zdelo trapasto, ampak pogleda ni mogla umakniti z nje. Ošinila je listič s ceno, presenečena je ugotovila, da si zapestnico lahko privošči, ampak potrošila bi celoten znesek, ki ga je vzela s seboj v Benetke – vseh 150 evrov. Razpoložljivi denar je natančno načrtovala – zadoščati mora za vse tri dni. Torbico, v kateri je imela denarnico, je stisnila k sebi. Če bo denar potrošila, bo morala z računa dvigniti novega, s čimer bo posegla v razpoložljivi znesek za prihodnji mesec.

	Abby se je prisilila, da je šla naprej, ni se ozrla. Dlje od trgovinice bo, prej bo pozabila na zapestnico. Hodila je po mostu, a občutila je globoko razočaranje, potem pa se je strogo oštela. Vredno se je odreči. Pomisli na svoje prihranke. Pomisli na zgodnjo upokojitev.

	Po tem se ji ni več ljubilo ogledovati izložb in medtem ko je tehtala, kaj bi si še ogledala, se je ovedela, da se je zmračilo. Luči na mostu so sijale, tudi želodec se ji je že oglašal, in ko je pogledala na uro, ni mogla verjeti, da je že osem. V hotelu so večerjo postregli ob pol devetih in Abby je na telefonu hitro poiskala bližnjico do hotela, da bi se pravočasno vrnila.

	Odšla je nazaj čez reko, v roki je nosila telefon, da je lahko sledila zemljevidu. Tako zatopljeno je gledala na zaslon, da sploh ni opazila, kako zelo se je spremenila okolica. Turistov polne ulice so izginile, znašla se je v ozki stranski uličici, na obeh straneh popolnoma zasenčeni z visokimi stavbami. Ulične svetilke so stale daleč narazen in so le medlo svetile, dolgi odseki so bili v popolni temi.

	Bilo je zelo tiho, to je najprej opazila. Bila je tiste vrste tišina, ki zlovešče visi v zraku. Abby je dvignila pogled s telefona in nehote zatrepetala. Nikjer ni bilo nikogar, občutek ujetosti med visokimi stavbami ji ni bil všeč. Pohitela je naprej, da bi čim prej uzrla konec ulice in spet prišla na odprto, a pred njo je bil le zavoj. Kam vodi, ni mogla videti.

	Za seboj je zaslišala ropotajoč zvok, nekdo je nekaj brcnil po tleh, morda pločevinko.

	Abby se je obrnila in v senci zagledala človeško podobo. Vzravnala je ramena in pospešila korak, hkrati pa je telefon vtaknila v žep. Naprej po ulici je zagledala odcep, še eno ulico, ki je vodila s te; morda jo bo pripeljala nazaj na glavno. Pohitela je naprej in skoraj je že zavila vanjo, ko je izza vogala stopil moški in se postavil pred njo.

	Abby je poskočila. Obstala je, srce ji je divje razbijalo. Nagonsko je vedela, da za njo stoji tisti, ki ga je videla v temi.

	»Borsa,« je zahteval moški pred njo in pokazal na njeno torbico. Bil je suhcen, pod očmi je imel temne kolobarje. Nenehno se je prestopal, udi so mu trzali.

	Še tesneje se je oklenila torbice, zaradi krivičnosti je bila globoko ogorčena. Zakaj bi morala dati torbico nekemu junkieju? Čutila je, da nekdo stoji tik za njo, a na koncu uličice je lahko videla glavno cesto, hrupno in polno ljudi. Še pravočasno lahko pride v hotel in četudi ji ne bo uspelo, se ne bo teh odvisnikov znebila ravno z nenadnim pobegom? Spominjala sta jo na koristoljubneža, ki se bosta skrila takoj, ko bosta samo zaslutila, da bi ju lahko kdo videl. Ravno je hotela steči, ko je v rami začutila pekočo bolečino, potem pa padla in z brado tako silovito udarila ob tla, da je imela občutek, da se ji je zarinila v lobanjo. Bolečina je otopila ostale čute.

	Moški ji je z rame potegnil torbico, hotela jo je zgrabiti, a zaman. Bolečina v rami je kričala – ali je bila to ona? – potem pa je dobila udarec v bok, brcala sta jo. Zvila se je v klobčič in si z rokami pokrila glavo. Videla je, kako ji je iz žepa padel telefon in zdrsel po tlakovcih. Eden od napadalcev ga je pobral, potem pa sta izginila, slišala je le topot oddaljujočih se korakov.

	Nekaj časa je samo ležala, premakniti se ni mogla. Ni vedela, kako naj vstane, kot bi njeno telo izgubilo zaupanje vase in ne bi več znalo upravljati mišic in kit, ki jih je usmerjalo petintrideset let. Na desnem ramenu je občutila toplo mokroto, čutila je nezadržno nujo, da ugotovi, kaj je to. Povzročalo ji je bolečino, zaradi nje je bila kot paralizirana. Napol se je privzdignila, razbolele roke ni mogla premakniti. Ko je zatipala kri, jo je postalo strah.

	Krvi je bilo veliko. Preveč, je pomislila Abby. Mukoma se je postavila na noge in se opotekala naprej proti glavni ulici, ki jo je še vedno videla pred seboj. Šele ko je bila spet na osvetljeni cesti, polni zabave željnih turistov, se je ovedela groze, ki jo je pravkar izkusila, in ko je zagledala policista, je občutila takšno olajšanje, da je planila proti njemu, ravno ko jo je pogledal, on pa jo je še pravočasno ujel, da ni padla.

	*

	Imela je preklano ustnico, modrico na boku in pet centimetrov globoko rano na desnem ramenu. V bolnišnici je bila tri dni, kratek oddih se je zavlekel v začetek delovnega tedna. Vsi drugi udeleženci 'posebnih počitnic za samske' so bili že doma. Napol se je spraševala, ali se ji bo Sean kaj oglasil ali ji kaj sporočil, in ko jo je obiskal vodič, da bi ji povedal, kako se bo vrnila v Veliko Britanijo, zanjo ni imel nobenih sporočil. Potem ko sta izpolnila kup obrazcev, je vodič odšel, Abby pa je izbruhnila v jok.

	Jokala je tiho, ni hotela vznemirjati sester. Vajena je bila skrbeti zase, živeti brez varuha, ki bi ji bil v oslombo. Ponosna je bila nase, na uspešno zgrajeno utrdbo, da se ni zanašala na nikogar razen nase. Abby je znala skrbeti za Abby. Ampak zdaj, ko se je prvič znašla v resnih težavah, se je odzvala pomilovanja vredno. Ni se branila. Niti zakričala ni. Preprosto je pustila barabama, da dosežeta svoje, da ji vzameta stvari in jo pustita ležati na umazanih tleh, nemočno in usmiljenja vredno.

	Iz zamišljenosti jo je predramilo rahlo odkašljevanje. Abby si je hitro obrisala solze in dvignila glavo. Na spoštljivi razdalji je stal policist. Abby je v njem prepoznala tistega, ki se mu je usodni večer vrgla v objem.

	»Oprostite, ker motim,« je rekel.

	Abby je odmislila strah in bolečine, sedla je pokonci. »Je že v redu,« je togo odvrnila.

	»Rad bi se pogovoril o incidentu, ki se je zgodil tisti večer,« je rekel policist. »Ime mi je Matteo Morelli.«

	*

	Dala mu je opis enega napadalca – tistega, ki jo je zabodel v hrbet, ni videla. Policist Morelli jo je vprašal, ali lahko ostaneta v stiku, medtem ko poskušajo najti krivca. Seveda ju niso nikoli našli. Toda ko se je Abby vrnila v Veliko Britanijo, je bila strta. Po napadu se je spremenila. V službi je izgubila stranko – oziroma je vedela, da jo šefinja potiho krivi, da je ta stranka prekinila poslovanje z njimi.

	Preden je šla na počitnice, je bila med najboljšimi zaposlenimi, zdaj pa se je vsega bala. Zvečer ni mogla več pešačiti s postaje do doma, zato se je morala odreči dolgim delavnikom. Pravzaprav ni več imela energije za delo; zjutraj je komaj vstala iz postelje. Vse skupaj se ji je zdelo nesmiselno. Ves ta trud, vse to varčevanje, in zakaj? Kaj, če bi takrat umrla na tisti uličici?

	Ko so Abby sprejeli v bolnišnico, je osebje obvestilo Susanno, ampak Abby jo je prepričala, da je šlo le za manjšo krajo in da nima nobenih resnih poškodb. Zvenela je, kot da je zadeva resnično malenkostna, in vedela je, da bo njena mama najverjetneje na vse skupaj hitro pozabila. Abby Ellie ni povedala ničesar. Ni mogla. Vse življenje je sestri in materi dokazovala, da je samozadostna, zdaj pa jo je bilo neizmerno sram, ker je dopustila, da se ji je zgodilo, kar se ji je.

	Uradni Matteovi maili so se razvili v osebno dopisovanje, ki ga je Abby ohranjala, ker se je tako zamotila, da ni razmišljala o službi, pa tudi o ničemer drugem. Ampak dopisovanje ji je bilo tudi v tolažbo. Matteo je bil tisti, ki je bil ob njej, ko je potrebovala pomoč. Bil je edini, ki je v celoti razumel, kaj je prestala. Dvakrat sta se srečala v Londonu, Abby pa ga je obiskala na Elbi, kjer so mu ponudili novo delovno mesto. Dobivala sta se v kavarnicah na plaži, pozimi je bilo nebo še vedno modro in Abby je uživala v miru in spokojnem življenju. Ljudje so bili prijazni; zdelo se je, da se vsi vaščani poznajo med seboj in skrbijo drug za drugega. In kar je bilo najpomembnejše, počutila se je varno.

	Med tem obiskom jo je zasnubil. Pokazal ji je tudi hišo, ki jo je našel, in ko je Abby zagledala potko do morja, je bila navdušena.

	Abby je sklenila, da bo dala odpoved. Za vedno. To je bila najbolj hipna in nepremišljena stvar v njenem življenju. Potem je naredila še eno – z Matteom je iz strahu, da si bo premislila glede upokojitve, kupila hišo. Zdaj ni bilo več poti nazaj. Zgodaj spomladi sta se skupaj vselila, Abby pa si je dopovedovala, da živi svoje sanje.





XLII.

	Abby je odprla usta, da bi zakričala, a iz sebe ni spravila niti glasu. S proda, ki jo je rezal v lice, je dvignila glavo in gledala po uličici, tiho je molila, da bi jo nekdo opazil. Po glavni ulici so le nekaj metrov stran mimo hodili ljudje, a je ni nihče opazil. Spet je poskusila zakričati, ampak glasilke je niso ubogale. Zavedala se je, da jo moška pretepata, zavedala se je bolečine in brezupnega občutka nemoči, potem pa je v daljavi zagledala svojo mamo. Stisnilo jo je pri srcu – saj jo bo Susanna prišla iskat? Čeprav Abby ni mogla vpiti, je imela občutek, da bo Susanna pogledala v uličico in da jo bo opazila. Ampak njena mama je gledala v napačno smer. Obrni se, je obupano pomislila Abby, obrni se, ampak Susanna se ni obrnila, potem pa je odšla. Abby je zgrabila panika, počutila se je popolnoma zapuščeno.

	Široko je odprla oči. Srce ji je divje razbijalo in potrebovala je trenutek, da je sprevidela, kje je. Rjuha pod njo je bila mokra od potu, prepotena majica se ji je lepila na telo. Obrnila se je in pogledala proti nočni omarici. Bilo je ravno dovolj svetlo, da je lahko videla, koliko je ura. Pol šest zjutraj. Danilo se je in v sobi je počasi postajalo svetleje. Obrnila se je proti Elliejini strani postelje.

	Bila je prazna.

	Vsa zmedena je naglo smuknila izpod odeje. Pogledala je v kopalnico, ampak bila je prazna. Elliejin kovček je še vedno stal ob postelji, a čevljev, ki jih je pustila pri vratih, ni bilo.

	Abby se je hitro oblekla in spakirala svoje reči. Vzela je svojo in Elliejino prtljago in jo tiho odnesla po stopnicah navzdol. Ko se je približala pritličju, se ji je zazdelo, da sliši pridušene glasove, potem pa je vse potihnilo, zato je mislila, da si jih je samo domišljala. Kje hudiča je Ellie?

	»Jutro,« je zašepetala mlajša sestra, prišla je od nekod za recepcijskim pultom. »Ti tudi nisi mogla spati?«

	Abby je poskočila, tako se je prestrašila. Pogledala je Ellie, zdela se ji je bleda in malce zamišljena. »Si zato prišla sem?«

	Ellie je prikimala. »Nisem te hotela zbuditi.« Gledala je prtljago v Abbyjinih rokah.

	»Mislim, da bo najbolje, da se odpraviva,« je pojasnila Abby.

	Ellie se je vznemirjeno zdrznila. »Kaj, a zdaj?«

	»Ja.«

	»Kam pa se ti mudi?«

	»Ššš! Da ne boš vseh zbudila,« je rekla Abby. »Odpraviva se, dokler še ni gostega prometa.«

	Ellie se ni premaknila. Zdelo se je, da išče besede.

	»Bi rada ostala dlje?« je vprašala Abby in se namrščila.

	»Ne,« je hitro odvrnila Ellie. Poskusila se je nasmehniti. »Vesela bom, če bova šli naprej.«

	»Dobro.« Abby je pohitela k pultu in odprla denarnico. Nenadoma je obstala. Grizla si je ustnico.

	»Kaj pa je narobe?« je vprašala Ellie, srce ji je začelo pospešeno biti.

	Abby jo je pogledala. »Imaš bankovec za pet evrov?«

	»Zakaj?«

	»Soba stane petinosemdeset evrov, jaz pa imam same desetake.« Abby je opazila, da jo Ellie gleda, kot da ne more verjeti njenim besedam. Abby je godrnjaje položila denar na pult. »Očitno bo madame dobila napitnino,« je zamrmrala, potem pa se je odpravila k vhodnim vratom. Ozrla se je, Ellie je stala sredi hodnika. »Ja pridi, no.«

	»Ja,« je rekla njena sestra, s tal pobrala kovček in ji sledila.

	Sonce je obsijalo spodnji del neba, pozlatilo je sinjo modrino. Dekleti sta zakorakali po produ do avta in dali prtljago na zadnji sedež. Potem sta sedli v avto in se pripeli. Abby je speljala, Ellie pa je zaskrbljeno pogledala na uro.

	»Ne pozabi, nobenih cestnin,« je rekla Abby, da je Ellie kar poskočila in iz predalčka na vratih vzela zemljevid. Nekaj trenutkov je bila osredotočena na pot, Abby je usmerjala na manjše ceste. Čez nekaj minut sta zaslišali zvok siren. Abby je hitro pogledala v ogledala, ampak cesta za njima je bila prazna. Potem pa sta na stranski cesti zagledali tri policijske avtomobile, a vozili so v nasprotno smer.

	»Le kaj se je zgodilo?« je glasno razmišljala Abby.

	»Hmm,« je pripomnila Ellie, potem pa so jima policijski avtomobili izginili izpred oči, zvok siren je zamrl v daljavi.

	Vozili sta dalje, stran od Carcassonna. Abby je opazila, da Ellie nenehno pogleduje v stransko ogledalo. Ko jo je videla tretjič, je vprašala: »Je kaj narobe?«

	»Ne! Nič,« je odvrnila Ellie.

	»Ves čas gledaš v ogledalo.«

	»Vse je v redu,« jo je pomirila Ellie.

	Abby se je namrščila. »Je res vse v redu? Zdiš se rahlo napeta.«

	»Le utrujena sem. Nisem se naspala, saj veš.«

	Abby je prikimala, potem pa je spet gledala na cesto. »Vsaj policija je odšla,« je rekla.

	Ellie je molčala.





XLIII.

	Trije policijski avtomobili, sedaj z ugasnjenimi sirenami, so zapeljali na dvorišče penziona Le Jardin. Policisti so izstopili in kradoma stekli proti stavbi, razkropili so se tako, da so pokrili vse izhode.

	»Ouvrez la porte! Policija!« je zavpil francoski policist. Ob njem je stal kolega z ovnom v rokah – pet sekund bo počakal, potem ga bo uporabil. Ostali del ekipe je bil za hišo. V tretjem nadstropju se je odprlo okno, skozenj se je nagnila ženska z zaspanimi očmi. Vprašala je, kaj se dogaja, a policisti se niso zmenili zanjo.

	Iznenada so se odprla vhodna vrata. Prikazala se je nejevoljna ženska srednjih let. Nosila je jutranjo haljo, dolgi skodrani sivi lasje so ji padali na eno ramo. Obstala je na pragu.

	»Ste vi lastnica?« je v francoščini vprašal glavni policist, ko je vstopil, sledili so mu drugi in se razkropili po hiši.

	Madame ga je ošabno pogledala. »Ja.«

	»Iščemo dve Angležinji, stari okrog trideset let.«

	»V drugem nadstropju sta, soba številka pet.«

	Glavni policist in njegov kolega sta takoj planila po stopnicah navzgor, ampak vrata sobe so bila zaklenjena.

	»Ključ,« je glavni zalajal madame, ki se je prikazala ob njem. Iz žepa je vzela šop ključev, poiskala pravega in odklenila vrata.

	»Stopite proč, madame,« je rekel glavni policist, dvignil pištolo in odprl vrata. Soba je bila prazna.

	*

	»Merda!« je zamrmrala Baronijeva. V tej hiši je bila že od zgodnjih jutranjih ur, zapečatena v dnevni sobi. Pogledala je Angležinjo z rdečim obrazom, sedela je v fotelju. »Ste nas obvestili takoj zatem, ko vas je poklicala Ellie?«

	»Seveda,« je rekla Susanna. »Ko me je poklicala iz penziona v Carcassonnu, sem spala – kot sem vam povedala. Rekla je, da se je odkradla iz sobe in da Abby še spi. Našla je tvojo pištolo.« Susanna je obtožujoče pogledala Mattea, ki se je naslanjal na steno in poslušal poročilo inšpektorice Baroni, da francoski policiji ni uspelo ujeti njegove žene in njene sestre.

	»Na smrt je prestrašena,« je nadaljevala Susanna. »Prosila me je, naj pošljem pomoč, še preden se Abby zbudi,« je poudarila, tokrat je obtožujoče pogledala Baronijevo.

	»Francosko policijo smo takoj obvestili,« je vztrajala Baronijeva. »In kolikor vem, so se tudi odzvali takoj. Morda pa se je Abby zgodaj zbudila.«

	»Ura je bila pol šest zjutraj!« je vzrojila Susanna.

	Matteo je pogledal svojo taščo. »Veliko skrbi ima,« je pomenljivo rekel.

	»Nič od tega ni normalno obnašanje,« se je razburjala Susanna. »Moja hči je s pištolo na begu po prekleti Evropi in s seboj vlači ubogo Ellie, bogve kako se bo vse skupaj končalo. Ampak če se bo moji čudoviti hčeri zgodilo karkoli,« Susanna je pogledala Baronijevo, potem še Mattea, oči so ji besno žarele, »ne bom nikoli odpustila ne enemu ne drugemu.«





XLIV.

	Spet sta bili na poti. Vozili sta se in vozili. Bežali sta. Ellie je pot spremljala na zemljevidu in dajala sestri napotke. Za kam? Ni vedela. Vodila jo je le v nasprotno smer od tiste, iz katere sta prišli.

	Nenadoma je Ellie ugotovila, da se težko osredotoči. Spet je pogledala zemljevid. Prepredene črte. Manjše ceste so bile v primerjavi z glavnimi rdečimi, ki sta se jim morali izogibati, skoraj nevidne. Hitro si se lahko izgubil ali zapletel, ceste so spominjale na kup zavitih špagetov.

	Ellie ni več pogledovala v desno stransko ogledalo. Sledil jima ni noben policijski avtomobil. Vedela je, da je policija v penzion prišla prepozno. In zdaj ju spet ni mogla izslediti.

	»Kam greva?« je iznenada vprašala.

	»Proti zahodu.«

	»Na zahodu je Španija.«

	»A res? Se ti lušta paelje? Malce flamenka?« je vprašala Abby in se histerično zasmejala.

	Ellie jo je pogledala. Njeni sestri se meša. Ali je takšna že ves čas, odkar sta šli na pot? Zmešana? Obsedena?

	»Je Jamie klical?« je vprašala Ellie.

	»Telefona še nisem vklopila. Ura je šele šest, v VB pet.«

	»Lahko preveriva.«

	»Bom jaz.«

	Ellie še vedno ni bila prepričana, da ta Jamie sploh obstaja. Zakaj bi Abby hotela govoriti s kazenskim odvetnikom o vsej tej zmedi, če hoče potunkati mene?

	Joj! Ellie je zaledenela kri v žilah.

	Abby je ustavila pred križiščem in čakala na napotke. Ellie je pogledala zemljevid, videla je megleno. Pomagala si je s prstom, a slika se ni zjasnila. Vse je videla dvojno. Pogledala je skozi okno. Vid se ji še zmeraj ni popravil. Dve živi meji, dva stebra, dve ptici na žici.

	»Levo ali desno?« je vprašala Abby.

	Ellie je pobliže pogledala na zemljevid. Ni pomagalo. Razburjeno ga je stresla.

	»Si OK?«

	»Megleno vidim,« je priznala Ellie.

	»Pogledam sama?«

	Ellie ji je podala zemljevid. Abby si ga je molče ogledala in ji ga vrnila.

	»Kaj pa je bilo tole?« je vprašala, ko sta se spet vozili.

	Ellie je skomignila.

	»Misliš, da …«

	Ellie je pogledala sestro. Abby si je grizla ustnico.

	»Kaj?«

	»Zgolj prešinilo me je …«

	»Izpljuni že.«

	»Slabo se počutiš že od torka popoldan, ko sva odšli.«

	»In?«

	»Jedi je postregla mama, prejšnji večer. V kuhinji je bila sama. Misliš, da ti je dala kaj v hrano?«

	Ellie je pogledala sestro v oči. V njih je videla le nedolžno zaskrbljenost.





XLV.

	Susanna že dolgo ni videla tako lepo oblečene ženske, kot je bila novinarka. Nosila je mornarsko krilo z diskretnim razporkom ob stegnu, elegantne roke ji je božala mehka svilena bluza roza barve. Okrog rjavega vratu je nosila en sam diamant. Gabriella je v zgodnjih štiridesetih, je pomislila Susanna, a videti je veliko mlajša. Sijoče temne lase je imela popestrene s svetlejšimi prameni, kožo sijočo. Oh, kako zelo ji je Susanna zavidala polt, gladko lice. Svojega izgleda se je sramovala, zato je vztrajala, da bo s hrbtom obrnjena proti kameri, snemalec pa ni smel pod nobenim pogojem posneti njenega opečenega obraza.

	Susanna se je v družbi te italijanske lepote počutila povsem nepomembno, a opomnila se je, da vse le ni moreče. Gabriella jo je poklicala in prosila za ekskluzivni intervju, kar je Susanno presenetilo, producent pa ji je ponudil tudi plačilo. Bil je zelo prepričljiv in ker je menila, da s tem ne bo nikomur škodila, je privolila, še posebej ker so ji obljubili, da intervjuja ne bodo objavili, dokler ne najdejo Ellie. Preiskave niso hoteli ovirati, prav tako so vedeli, da Abby ne sme izvedeti, da je Susanna živa, da ne bi naredila česa zaletavega.

	Susanna je novinarski hiši zaupala in jih je povabila k sebi. Matteo se je moral držati proč – to je bila njena zgodba, bili sta njeni hčerki. In bolje se je počutila, če je o tem govorila. Tako zelo jo je bilo strah za Elliejino varnost, a zaupati se ni imela nikomur. Desetletja je čuvala skrivnost o Abbyjinem in Elliejinem otroštvu. Z Matteom se je težko pogovarjala – ni mogel verjeti, da bi lahko njegova žena tako menjavala razpoloženja. Susanna ga je razumela, toda potrpljenje jo je minevalo.

	»Ste pripravljeni?« je s čudovitim naglasom vprašala Gabriella.

	Susanna je prikimala. »Sem, ampak …« je spet nervozno začela.

	»V redu je, Paolo ne bo pokazal vašega obraza,« jo je pomirila Gabriella. »Ne pozabite, uvodnik bo v italijanščini, nadaljevali pa bova v angleščini. Prav?«

	Susanna je prikimala.

	Gabriella je vdihnila in zavzela priučeno držo. Kratko je pomignila Paolu, ki je kamero namestil za Susanno. Gabrielli je dal znak in začela je govoriti.

	»Oddih bi moral biti nekaj posebnega, družinsko srečanje matere in dveh odraslih hčera. Ena od njiju živi tukaj na našem čudovitem otoku Elbi, druga je prišla na obisk iz Londona. Ti sestri imata odtujeno preteklost, ki je sledila težavnemu in trpečemu otroštvu. Med njima je obstajala strašna tekmovalnost. Abby, starejša sestra, je vse od njenega rojstva zavidala lepi svetlolasi sestrici Ellie. Predstavljajte si, kako težko je bilo to za Susanno, nesrečno mater, razpeto med njiju. Predstavljajte si, kako zelo jo je bolelo srce, ko je starejša, Abby, zavidala mlajši, Ellie. Potem pa si predstavljajte njeno grozo, ko je odkrila, da želi Abby, še kot deklica, umoriti Ellie.« Gabriella je utihnila in si položila roko na prsi, potem se je zbrala in nadaljevala: »Pred vsemi temi leti je Susanni uspelo rešiti Elliejino življenje – že čez nekaj trenutkov nam bo Susanna povedala več o tem. Točno zdaj, ko o tem govorimo, je Abby ugrabila Ellie, skupaj sta na begu. Pogrešani sta, karabinjerjem se izmikata že šestintrideset ur. Vemo, da sta zapustili Italijo in odšli v Francijo. Kje sta zdaj, ne vemo. Medtem pa si njuna mati, ki je čisto iz sebe in vam zaradi grozne poškodbe, ki ji jo je povzročila lastna hči, preden je pobegnila, ne more pokazati svojega obraza, obupano prizadeva, da bi ju našli.«

	Gabriella je od kamere pogledala proti Susanni, njene poteze so se sočutno omehčale.

	»Susanna, veliko imava za povedati, ampak zakaj ne bi začeli z najpomembnejšim? Kako zelo vas skrbi za Elliejino varnost?«

	Susanna je pogoltnila, za hip ni našla glasu. »Obupana sem,« je rekla. »Abby je obsedena, brezobzirna. Svoj cilj ima ves čas pred očmi in prav nič je ne more omajati.«

	»Mislite, da ima cilj tudi sedaj?«

	»Ja.«

	»Kakšnega?« jo je spodbujala Gabriella.

	Susanna ni mogla takoj odgovoriti. Ampak to je morala izreči, s tem se je morala soočiti, čeprav ji je bilo težko. »Mislim, da se je hoče znebiti. Za vedno. Vedno je bila ljubosumna nanjo, še vedno je. Le dva dni nazaj, točno v tej hiši, je bila razburjena, ker se je Ellie dobro razumela z Matteom.«

	Gabriella je presenečeno dvignila obrvi.

	»Matteo je Abbyjin mož,« je pojasnila Susanna. »Bila sem z Abby, ko je slišala, da se pogovarjata. Bil je povsem vsakdanji pogovor, saj veste, prijazno kramljanje. Ampak Abby to ni bilo všeč. Ni hotela sprejeti. Ima vse, kar si lahko zaželi – lepo hišo, čudovito življenje – ampak srečna ni.«

	»Kaj bi jo osrečilo?« je vprašala Gabriella, glas ji je kar pokal od pričakovanja.

	»Da bi Ellie izginila iz njenega življenja.«

	»In kako mislite, da namerava to storiti?«

	Susanna je v očeh začutila solze. »Na kakršen koli možen način. Nadvse premišljeno, pretkano in sumljivo.«

	»Jebenti, pa saj ne morem verjeti,« je spregovoril leden glas.

	Susanna se je osuplo obrnila, prepozno se je ovedela, da kameri kaže napol olupljen obraz. Gabriella, sedela je za njo, se je trudila naprej voditi intervju, ki se je pravkar dramatično zasukal. Paolu je pomignila, naj snema dalje.

	Susanna je v oči pogledala žensko, ki je ni videla že sedemintrideset let.

	Materin pogled je bil tako leden in strog, da se je Susanna zdrznila.

	»Kaj za vraga pa si naredila s svojim obrazom?«





XLVI.

	»Ugasnite kamero!« je zavpila Susanna in mrzlično mahala Paolu, ki je z odporom vendarle obrnil kamero.

	»In koliko ti bodo plačali za tole umazano zgodbico?« je vprašala Kathleen.

	»Te nič ne briga.«

	»Za denar si bila vedno pripravljena narediti vse.«

	Susanna je zadrževala solze. »Nesramna si. In to sploh ne drži.«

	»Resno? Še vedno delaš v neki ceneni prodajalni oblačil?«

	»Morala sem si poiskati službo.«

	»Dobro veš, zakaj je bilo tako.«

	»Ja, zato ker sta me z očkom odrezala.«

	Kathleen je srepo pogledala Susanno. »Opozarjala sva te. Rekla sva ti, da je tisti moški pridanič, in prav sva imela. Ampak ti si kljub vsemu pobegnila z njim. Sama si si postlala posteljo, zdaj pa spi v njej.«

	Bilo je, kot bi se zgodilo včeraj; način, kako je njena mama govorila z njo. Susanno je v hipu poneslo leta nazaj, ko je kot mlada ženska trepetala pred svojo materjo in se grbila pod njenim oštevanjem. Globoko je vdihnila, trudila se je ostati zbrana, potem pa se je prisilila, da je spet pogledala mater.

	Kathleen se je še vedno brezhibno oblačila, a nekoč svetli lasje so bili sedaj povsem beli. Pričesko je imela drugačno od tiste, ki je je bila navajena Susanna – bolj letom primeren paž, ki je poudarjal srčast obraz. Na materinem obrazu je zagledala nekaj presenetljivega. Bil je trd, poteze zagrenjene, in nekaj trenutkov ni doumela, zakaj. Potem jo je udarilo. Njena mama je bila še vedno jezna. Poteze na njenem obrazu je ovekovečil odziv na nekaj, kar se je zgodilo pred več kot tridesetimi leti.

	Prvič v življenju je Susanna sprevidela, kako globoko je bilo materino razočaranje. In za kratek hip je občutila nepričakovano zadovoljstvo, ki pa se je že naslednji trenutek spremenilo v strah.

	»Zakaj si tukaj?« je vprašala Susanna.

	»Matteo me je poklical,« je povedala Kathleen in pokazala proti vratom, kjer se je Matteo naslanjal na podboj. Na drugi strani sobe je stala Gabriella. Mirno je stala, poslušala in opazovala.

	»Mislim, da bo najbolje, da zdaj odidete,« je opravičljivo rekla Susanna.

	»Ampak nisva še zaključili intervjuja,« je ugovarjala Gabriella.

	»Ven iz moje hiše,« je rekel Matteo in pridržal vrata. Gabriella je tehtala, ali se splača vztrajati, ampak znala je prepoznati poraz, zato je vzela svoje stvari in odšla iz sobe, ne da bi se sploh ozrla, Paolo pa ji je sledil. Susanna je slišala Mattea, kako je za njima zaprl vhodna vrata, potem pa se je vrnil v dnevno sobo.

	»No, mi boš povedala, kaj se dogaja?« je vprašala Kathleen.

	Susanna je trepetala, a je vzdržala. Ne sme dovoliti, da bi jo materin glas, ta ohramljajoč ton neodobravanja, zopet spremenil v otroka.

	»Abby je Ellie natrosila kup laži in jo prepričala, da je skupaj z njo pobeg…«

	»Vse to že vem,« jo je prekinila Kathleen. »Zanima me, kaj ti počneš, da bi pripeljala moji vnukinji nazaj?«

	Susanna jo je nepremično gledala. »Odrasli ženski sta, ne pa poredni deklici. Kakorkoli, policija … policija ju išče.«

	»In kaj počneš ti?«

	»Ne razumem te.«

	»Ali bolje rečeno, kaj si počela? Da si ju odgnala? Navado imaš izgubljati svoje otroke, je tako, Susanna?«

	Susanna je čutila, kako ji je v glavo šinila kri. Pogledala je Mattea in upala, da je ta komentar preslišal, vendar je gubal čelo in pogledoval od ene do druge.

	»Zakaj si poklical njo?« ga je vprašala in pokazala na Kath-leen. »Nisi je imel pravice pripeljati sem.«

	»Pravico imam …« je začela Kathleen.

	»Joj, utihni, mati!« Susanna je ujela obsojajoč materin pogled in pogledala je v tla.

	»Kathleen sem poklical, ker sem hotel bolje razumeti, kaj se dogaja,« je rekel Matteo. »Skrbi me za Abby. Kathleen se je ponudila, da pride sem, jaz pa nisem imel nobenega razloga, da bi ji to preprečil.«

	»Pravi šok je bilo slišati Mattea govoriti o vnukinjah – o tem, kaj je preživljala Ellie, ko je bila majhna,« je rekla Kath-leen. »Zakaj mi nisi povedala?«

	»Izločila si me iz svojega življenja.«

	»Ne govorim o solidarnosti,« je hladno odvrnila Kathleen, »temveč da bi imela Abby na očeh, ko sta bili z Ellie pri meni. Če je res bila Abby, bi jo morali imeti na očeh.«

	Susanna se je morala potruditi, da je ostala mirna. »Vsega tega sem že počasi sita,« je rekla. »Abby je težava. Ona je tista, ki je v preteklosti že škodovala Ellie.«

	»Tako praviš ti. Ampak nagibam se k mnenju, da lažeš.«

	»Ne lažem.«

	»Bi rada vedela, zakaj? Tokrat ni prvič, kaj?«

	V Susanni je vrelo. Srce ji je bilo tako močno, kot bi ji hotelo skočiti iz prsi. »Ne veš, o čem govoriš.«

	»Jaz pa mislim, da vem. Tudi Ben te je zapustil, kajne, Susanna? Umrl je, ko je bil star komaj enajst mesecev.«





XLVII.

	Mati je čakala, da Susanna odgovori. Na obrazu je imela enak izraz kot takrat, ko je nepotrpežljivo čakala, da ji bo Susanna zrecitirala, kako merimo čas, ali povedala, koliko je ura. Njen pogled je sporočal, da pričakuje, da se bo zmotila. In ko se je res, je Susanna pod materinim prezirljivim in zaničevalnim pogledom kar zlezla skupaj.

	Susanna ni takoj odgovorila. Namesto tega je ogovorila Mattea.

	»Moj drugi otrok, Ben, je umrl, ko je bil še dojenček.«

	»Zaradi zastrupitve,« je pripomnila Kathleen, prestavila stol in sedla.

	»To je res,« je rekla Susanna, »a ne tako, kot morda domnevaš. Bila je nesreča, strahotna nesreča.«

	»Preveč soli je zaužil,« je povedala Kathleen. »Njegovo dro-bno telesce tega ni preneslo. Imel je možganske napade.«

	»Ni bila moja krivda.«

	»Ti si ga hranila.«

	»Policija me ni nikoli obtožila. Sploh nisem bila med osum-ljenimi. Nimaš pravice tako govoriti z mano.«

	Kathleen jo je jezno motrila. »Zelo dobro vem, da te policija ni obtožila. In takrat mi je zato odleglo. Kljub vsem tvojim napakam si nisem mogla predstavljati, da bi lahko naredila kaj tako grozljivega. Ampak zdaj, ko sem slišala, kaj je pre-življala Ellie, mislim, da bi si morala policija zate vzeti več časa.«

	»Nisi poštena.«

	»Odkar me je Matteo poklical, sem imela kar nekaj časa za razmislek. Neverjetno je, kako jasno človek razmišlja deset tisoč metrov visoko v zraku, kjer ni nobenih motenj. Ima le čas, da poveže, kar je imel vseskozi pred nosom, pa tega ni opazil. In domislila sem se teorije. Tisti moški, s katerim si pobegnila … Danny. Ko je začel Ben slabeti, je že spal z drugo žensko. Si ga na ta način hotela obdržati doma? Da bi imel zaradi bolehnega sina slabo vest in ne bi odšel z drugo?«

	Susanna je osuplo zajela sapo. Pozabila je že, kako okrutna zna biti njena mati.

	»Susanna,« se je oglasil Matteo, »mi lahko pojasnite, zakaj vaša mama pripoveduje vse to?«

	Susanni so besno žarele oči. »Moj sin, moj čudoviti sinek je umrl zaradi zasoljenosti. Takrat sem bila noseča z Ellie in bilo mi je strašno slabo, kot pri vseh mojih nosečnostih. Komajda sem bila pokonci, ob tem bi morala skrbeti še za dva majhna otroka. Zato sem … zato sem Bena in Abby hranila s pripravljenimi obroki – niti sanjalo se mi ni, da vsebujejo toliko soli.« Glas se ji je zatresel. »Če bi lahko spremenila …«

	»Bah!« je prhnila Kathleen in zamahnila z roko. »Zadnji funt stavim, da je bilo v njegovem telesu več soli, kot je je dobil samo s hrano. Bala si se, da boš ostala sama. Zaneslo te je, ko si pobegnila s tem fičfiričem, potem pa si spoznala, da ti vse skupaj polzi iz rok.«

	»To ni res …«

	»Nehaj lagati, dekle.«

	»Ne veš, o čem govoriš.«

	»Ampak Danny te je kljub temu zapustil, je tako? Denar nove ženske je bil močnejši od vsega, kar bi ga lahko obdržalo pri tebi. Četudi je šlo za detomor.«

	»Nisem ga umorila.« Susanna je trepetala, s tresočimi se rokami se je podrgnila po bokih. Bilo je nevzdržno, vsa ta bolečina, ki je spet prihajala na plano. Vse, kar je tako dolgo poskušala pozabiti. Zaprla je oči. Morda pa je čas, da pove resnico.

	»Preprosto ne preneseš, da si sama. Ne znaš stati na lastnih nogah. Si se zato lotila Ellie? Je tudi ona iz tebe črpala življenje? Če bi doumela, kaj se je zgodilo Benu, bi dosegla, da ti punci vzamejo.«

	»Ne veš, o čem govoriš.«

	Susanna je odšla k vratom, njena mati pa je zavpila za njo: »Policijo bom poklicala! Vse jim bom povedala.«

	Susanna je obstala. Obrnila se je h Kathleen. »Prav, pokliči jih. Ampak najprej boš izvedela, kaj se je v resnici dogajalo.«

	Te besede so imele želen učinek. Njena mati je utihnila.

	»O čem govorite?« je vprašal Matteo v čudni tišini, ki je sledila.

	»Mati ima prav,« je rekla Susanna, glas se ji je lomil. »Ben je imel v telesu več soli, kot je je v pripravljeni hrani. Ampak krivda ni bila moja, pač pa Abbyjina.«

	»Ti mala …« je začela Kathleen.

	»Ne, mati. Resnico ti govorim. Tega v vseh teh letih nisem povedala nikomur.« Susanna ni več zmogla ostati trdna. »Nisem videla. Nisem mogla preprečiti, potem pa je bilo prepozno.«

	»Preprečiti česa?« je vprašal Matteo.

	»Abby je dodajala sol Benovi hrani. Usodne količine.«

	»Dve leti je bila stara,« je prhnila Kathleen.

	»Grozljivo preprosto je. Za tako majhnega otroka je usodna ena čajna žlička. Sprva, ko je izvedela, da bo dobila bratca, je bila navdušena, ko pa je prišel in sem se morala posvečati njemu, ko se je začel plaziti in lomiti njene igrače, je imela kmalu dovolj. Kričala je nanj, enkrat, ko ji je porušil lego kocke, ga je celo udarila.«

	Mati jo je tako dvomeče gledala, da je v Susanni vse be-snelo. Hoče resnico, dobila jo bo, je pomislila. »Ko je bil Ben dovolj star, da je lahko v svojem stolčku sedel z nama za mizo, me je Abby vprašala, zakaj sem solnico odstranila z mize. Rekla sem ji, da sol škoduje majhnim otrokom.« Na Susanninem obrazu se je risala potrtost. »Ko je umrl, nisem in nisem mogla razumeti, kako je lahko zaužil toliko soli. Leta in leta sem se mučila, domnevala sem, da sem enkrat solnico pustila v njegovem dosegu in je nekaj soli pojedel. Ko pa sem videla Abby, kako Ellie dodaja paracetamol v mleko, se je vse postavilo na svoje mesto. Ona je to delala. Vedno znova sem ji ponavljala, kako škodljiva je sol.« Susanna je pogledala mater. »Ampak če boš že koga krivila, krivi mene. Nisem je znala pripraviti do tega, da bi ga sprejela. Izneverila sem se njej in njemu.«

	Susanna je pogledala mater. Njen obraz je preletelo čustvo – negotovost.

	»No, reci, da sem slaba mati, to si zaslužim. Ampak jaz najbolje poznam svoje otroke. In pravim ti, da se Abby ni nikoli spremenila. Če mi ne boš prisluhnila, potem sem prepričana, da jo bo Ellie skupila. Lahko se prepiraš z mano, če želiš, ampak kaj, če se motiš? Kako se boš potem počutila? Kar verjemi mi, da je prava groza imeti na vesti otrokovo smrt.«





XLVIII.

	Okrog njiju so se razprostirali travniki, kilometri in kilometri zelenja, ki je segalo vse do obzorja, do vznožja Pirenejev. Nižja pobočja gora je prekrivalo zimzeleno rastlinje, tenka drevesa so se kot drobne školjke oklepala skal. Bilo jih je na tisoče, zakrivala so potke in poti narodnega parka. Ellie je gledala skozi okno, spraševala se je, ali se med njimi skrivajo tudi ljudje. Turisti, ki so prišli uživat v naravo, vsakdanji ljudje, katerih edini pritisk je bila odločitev, kako bodo tisti dan preživeli prosti čas, čemu se bodo predali. Morda so bili tudi v tem trenutku tam, gorski kolesarji, ki so dvigali prah in prst, uživali v pikniku, za katerega so vse prinesli v torbah.

	Pred kratkim je na radio prišla nova skladba, poletni hit leta, poskočna regi pesem, ki so jo nenehno vrteli. Ellie se je zdelo, da jo je samo to jutro slišala pol ducata krat. Približno tolikokrat tudi prejšnji dan in še dan pred tem, da jo je že poznala na pamet. Poletna himna, ki bo kot vsaka s seboj nosila spomine. Ellie si je poskusila predstavljati prihodnost, a bila je prazna. Se bo vrnila v šolo in pomagala zdolgočasenim najstnikom vcepiti odgovornost do globalnega ekosistema? Zdela se ji je že cela večnost, odkar je bila v učilnici – ko je še živela normalno življenje, v katerega se ne bo nikoli več vrnila.

	Avto je brnel naprej po cesti. Pesem na radiu je izzvenela. Cesta se je vila v nedogled. Drugih avtov sta srečali bolj malo, le tu in tam je kakšen peljal mimo. Najbrž so se držali avtocest in drugih večjih poti. Vsekakor pa nista srečali nobenega policijskega. Ellie se je zdelo, da je čisto sama na svetu, povsem zapuščena. Nihče ne bo prišel in je rešil. Edina priložnost, ki se ji je ponudila, je šla po zlu. Če bi Abby le deset, petnajst minut dlje spala, bi ju ujeli. V tem trenutku bi bili na policijski postaji, ločeni. Zasliševali bi ju. Bila bi na varnem.

	»Lulati moram,« je rekla Abby in mencala na sedežu.

	Ellie je pogledala na zemljevid. Zdaj ga je lažje brala, vid se ji je nekoliko zbistril. Več kilometrov naokrog ni bilo nobene vasi ali mesta.

	»Se ustaviva nekje ob cesti?« je predlagala.

	Približno kilometer naprej je bilo naravno počivališče. Abby je ustavila in ugasnila motor.

	»Takoj bom nazaj,« je rekla in skočila iz avta. Stekla je okrog avta in počenila za grm. Ellie je pogledala v stransko ogledalo, videla je vrh Abbyjine glave.

	Že čez minutko bo nazaj in spet bo sedla za volan. Odpeljali se bova, prevozili še več kilometrov – dokler? Ellie je sovražila, da ne ve, zaradi tega je bila nemirna. Ni in ni mogla razumeti, da ji želi sestra storiti nekaj žalega, hkrati pa ni mogla odmisliti materinih opozoril. Najbolj težavno je bilo doumeti, da ima njena sestra pištolo. Mrzlo reč je nosila v svoji torbici. Poskušala se je domisliti razloga, zakaj bi jo Abby imela. Zaradi varnosti? V Evropi sta bili, za božjo voljo, ne pa v Kolumbiji. Ellie osebe, ki jo je poznala vse življenje, ni mogla povezati z osebo s pištolo. Tudi če bi sestro videla s pištolo v roki v povsem drugačnih okoliščinah, bi pomislila, da je sploh ne pozna.

	In pravzaprav je res ni poznala, kot jo je prešinilo zdaj. Ne v resnici. Pa vendar je bila tukaj in se kot popolna bebka vozila z njo. Čakala je, da bo sestra pokazala svoje karte. V ogledalu je videla Abby, ki je vstala in si zapenjala kratke hlače.

	Nihče me ne bo rešil. Ellie je preplavil val adrenalina, hipoma je postala besna, ker je morala v vsem ubogati Abby. Obrnila se je proti zadnjemu sedežu. To se mora končati. Da ni vedela, kaj jo čaka, jo je sililo v blaznost. Abbyjino modro torbico je potegnila k sebi in jo odprla. V rokah je začutila hladno kovino. Potem je stopila iz avta in namerila, ravno ko je Abby zakorakala proti njej.

	Abby je obstala kot vkopana. Ellie je gledala sestro, njen obraz sta spreletela zmedenost in strah. Pogledala je pištolo, ni vedela, ali jo pravilno drži. Prav tako ni bila prepričana, da resnično želi meriti v Abby, pa ji preostane kaj drugega?

	Nekaj hipov ni nobena spregovorila. Potem pa je Ellie prešinilo, da bi morala nekaj reči, če že drži orožje v rokah.

	»Tole sem našla,« je rekla in pomahala s pištolo, da se je Abby prestrašeno zdrznila. »Zakaj jo imaš?«

	»Jezus, Ellie, odloži jo.« Abby je dvignila roke in pokazala dlani, hotela jo je pomiriti. Potem je začela hoditi proti njej, kar je Ellie vznejevoljilo. Njena sestra je bila tako prekleto zaverovana vase.

	»Stoj!« je zapovedala. »Niti koraka več. In ne ravnaj z mano, kot da sem idiotka.«

	Abby je prekrižala roke, kar je Ellie samo še bolj razburilo. Pištolo je dvignila više, Abby je otrpnila.

	Dobro, je pomislila Ellie. Zdaj veš, kako je, če ne veš, kaj se bo zgodilo. Ellie je prešinilo, čemu ni Abby preprosto vprašala, zakaj ima pištolo, potem pa se je spomnila, da bi se ji najverjetneje zlagala.

	»Kaj nameravaš storiti?« je vprašala Abby.

	»Le resnico bi rada izvedela,« je odvrnila Ellie. »Zakaj me s pištolo v torbici voziš na stotine kilometrov naokrog?«

	»Pa saj to je smešno …« je začela Abby in spet zakorakala proti njej.

	»Resno mislim,« je rekla Ellie. Prepozno je sprevidela, da se je strah iz Abby preselil vanjo. Je bila kriva pištola?

	»Odloži jo.«

	»Povej mi,« je vztrajala Ellie, glas je povzdignila. »Zakaj imaš tole? Kakšno veliko skrivnost mi tajiš?« Namerila je, tokrat pravilno. Eno oko je zaprla in položila prst na sprožilec.





XLIX.

	»Ellie, ne počni tega,« je poprosila Abby.

	»Vsaj enkrat ne bo po tvoje, Abby. Vrh glave imam, da me omalovažuješ, da me imaš za nekoga, ki se ne more primerjati s svojo oh-kako-zelo-briljantno sestro. Povedala mi boš, kaj se dogaja.«

	»Veš, kaj se dogaja,« je rekla Abby.

	»Si bila ti?«

	Sestra jo je zmedeno pogledala. »Bila kaj?«

	Ellie je pazila, da ni spustila pištole. »Si me ti zastrupljala, ko sva bili otroka?«

	Izraz na Abbyjinem obrazu ni bil zaigran. Bila je popolnoma in iskreno osupla.

	»Prosim?« Abby je zazevala.

	»Ljubosumna si bila name, Abby, leta in leta. Vedno sem imela mamino pozornost. Morda še vedno tako čutiš. Niti ne poskušaj zanikati,« je zasikala Ellie, ko je Abby odprla usta, da bi ji ugovarjala.

	»Nisem bila jaz,« je hitro rekla. »Jaz … ja, res je. Priznam. To veš. Ko sva bili mlajši, te nisem najbolj marala. Ampak zdaj … kaj hočeš povedati?«

	»Je izginila? Zavist?«

	Abby jo je čudno pogledala. »Še vedno imava svoje trenutke. Ampak nikoli te nisem tako sovražila, da bi te hotela ubiti, za božjo voljo. Kako za vraga ti je to sploh prišlo na misel?«

	Ellie jo je opazovala. Molčala je.

	»Prosim, odloži pištolo,« je rekla Abby. »Nervozno me dela. V bistvu me plaši, in to zelo.«

	»Zakaj si jo vzela s sabo?«

	»Em … ne vem. Pičilo me je. Ko sem pakirala reči za na pot, sem jo zagledala. Bila sem prestrašena. Mama je umrla in … ne vem, želela sem biti pripravljena na vse. Poslušaj, če te skrbi, da je v moji torbici, jo imej ti pri sebi.«

	Ne pusti se zmesti, je pomislila Ellie.

	Abby jo je še naprej prazno gledala. »Če me ubiješ, ne boš dobila denarja.«

	Ellie je zaprepadeno rahlo spustila roke. »Kakšnega denarja?«

	»V moji oporoki. Razdeljen je med vaju z Matteom.«

	»Prosim?«

	»No, če me ubiješ, bom mrtva, ampak mislim, da ti zakon ne bo dovolil dedovati.«

	Jezus! Abby mi je v oporoki zapustila milijon? Oh, ljubi bog. Na papirju je bila potencialna milijonarka. Zaradi velikodušne geste so se ji zamajala tla pod nogami. Misel, da je njena sestra na takšen način mislila nanjo, ji je zameglila um. Preplavila jo je toplina, oči so ji napolnile solze.

	»Če se ti približam, te reči ne boš spet dvignila, kajne?« je nežno vprašala Abby.

	Ellie je pogledala v tla, roke so ji visele ob telesu. Odkimala je. Ustreliti ne bi mogla, četudi bi želela. Nenadoma je postala popolnoma izčrpana, po licih so ji stekle solze. Abby je stopila k njej in jo previdno objela.

	»Greva?« ji je Abby nežno šepnila v uho. »Prepričana sem, da bo Jamie danes poklical. Pogovorili se bova z njim in se spravili iz te godlje.«

	Ellie se je togo odmaknila. Spomnila se je na svoje prejšnje strahove – da bo Jamie pri obrambi pomagal le Abby. Je zdaj zaupala svoji sestri? Ellie ni mogla vedeti, ali Abby samo spretno manipulira z njo.

	»In če ne bo poklical? Tako ne moreva naprej, Abby.«

	Abby je pogledala na uro. »OK, dajva mu čas do večera. Če se do osmih ne bo javil, bom poklicala nekoga drugega.«

	»Koga?«

	»Ne vem, kogarkoli. Ti izberi. Pokliči z mojega telefona. Poguglaj. Poišči najboljšega. Jaz bom plačala.«

	Spet je bil tam. Pogled iskrene zaskrbljenosti.

	Ko sta spet sedeli v avtu, je Ellie v roki še vedno držala pištolo. Ni se je hotela več dotikati, zdela se ji je odurna. Naj jo pospravi v svojo torbo? Medtem ko je oklevala, je Abby položila svojo roko na njeno.

	»Resno sem mislila. Ti jo imej.«

	Ellie je pištolo spustila v torbo, le-to pa z nogo odrinila proč. Abby je zagnala motor in zapeljala na podeželsko cesto. Izdihnila je.

	»Vau … hvala.«

	»Za kaj?«

	»Da me nisi ustrelila.«

	Ellie je skomignila.

	»Malenkost.«

	»Kako sploh veš, kako uporabljati to reč?«

	»Saj samo pritisneš na petelina, kajne?«

	»Ne vem.«

	Ellie je pogledala sestro. »S seboj si vzela pištolo, pa je ne znaš uporabljati?«

	»No, še nikoli se mi ni bilo treba naučiti.«

	»Je sploh nabita?«

	»Nisem prepričana. Ne znam preveriti.«

	Ellie je pomislila.

	»Mislim, da je.«

	»A res?«

	»Ja. Težka je bila.«

	Abby je pogledala Ellie, ki je opazila, da sestri trzajo kotički ust.

	»Občutila si težo krogel?«

	Ellie se je namrgodila. »Kaj je tako smešno?«

	Abby je izbruhnila v smeh, ni se mogla zadržati. »Oprosti,« je rekla in se poskušala zresniti.

	Ellie se je nasmehnila. »Bila je težka kot svinec, kot veliko svinca.«

	Abby se je krohotala.

	»Sem pravilno povedala?« je vprašala Ellie, ki se je nalezla sestrine dobre volje. »So krogle iz svinca?«

	Abby jo je pogledala, na ves glas se je zasmejala – postadrenalinski šok. Kmalu sta si obe brisali solze, ki so jima tekle po licih.





L.

	Sonce je bilo visoko na nebu, pripeka je bila skoraj nevzdržna. Že kar nekaj ur je minilo, odkar je Matteova tašča rekla, da bo malce legla, a še vedno ni bilo nobenih znakov, da se bo znova prikazala. Kathleen je že davno odšla iz hiše, umaknila se je v udoben, klimatiziran hotel. Matteo je sumil, da bo ostala kar nekaj časa.

	Brezdelja ni maral. Želel si je, da bi bil v službi, kjer bi odmislil nedavne dogodke.

	Abby je imela brata, ki je umrl kot dojenček. Ne, ni samo umrl. Bil je umorjen. In Susanna je vse to prikrila.

	To ga je globoko vznemirilo. Vse do tega trenutka ga je sicer skrbelo zaradi ženinega izginotja, ampak verjel je, da obstaja pojasnilo. Takšno, ki bo vrglo slabo luč na njegovo taščo. V nobenem trenutku ga ni bilo strah. Še nihče ni umrl.

	Abby mu ni nikoli omenila, da je imela bratca. Susanna je rekla, da se ne spomni. Bila je zelo majhna, ko je umrl, Susanna pa s svojima hčerkama ni nikoli govorila o njem. Tudi Kathleen je prosila, naj ga ne omenja, da ne bi bilo vse skupaj še bolj mučno, in Kathleen se je strinjala. Do zdaj.

	Matteo je moral iz hiše. Prečkal je teraso in stopil na stopnice, ki so vodile k morju. Na platoju ga je dobrodošlo pozdravil blagodejni vetrič, ki je pihal s Sredozemlja in s seboj nosil dišave bližnjih grmovnic. Opazoval je vodo, ki se je nežno pozibavala in udarjala ob skalnat rob; tako kristalno čista ni bila še nikoli. Pokukal je čez rob, videlo se je štiri, pet metrov globoko. Ob skalah so plavale majhne ribice in iskale hrano.

	Matteo je slekel kratke hlače in majico ter se potopil v morje. Ob hladni vodi je zajel sapo, a osvežitev mu je prijala. Zaplaval je, krožil je z rokami, dokler se ni utrudil. Ustavil se je in se obrnil. Njegova hiša je bila le majcena hišica za punčke. Brcal je in bredel po vodi, vedoč, da je morsko dno globoko pod njim, neznana temota. Godilo mu je biti proč od ljudi, da je bil outsider v vodnem svetu.

	Poskušal je pretehtati dejstva. Navsezadnje je bil policist. Dojenček je umrl. O tem ni dvomil. Susanna in Kathleen sta o tem odkrito spregovorili. Malček je zaužil preveč soli in zaradi tega je umrl. Tudi tega ni nobena zanikala. Že prej je slišal zgodbe o starših – ponavadi o materah – ki so škodile svojim otrokom, da bi dobile emocionalno ali materialno nagrado. Dandanes se je temu reklo potvorjena ali povzročena bolezen. Nekoč je imel podoben primer. Mati je dveletnemu sinu obrila glavo in se pretvarjala, da ima raka. Vlačila ga je od zdravnika do zdravnika, govorila o lažnih in pretiranih simptomih, vztrajala, naj opravijo preiskave, potem pa je izrabljala rezultate. Sodišče jo je obtožilo, otroka so ji vzeli.

	Ampak Susanna je trdila, da ni kriva ona, temveč Abby, ljubosumna starejša sestra, ki ni hotela sprejeti novega družinskega člana. Vedel je, da se nekateri otroci lahko pošastno vedejo do novega sorojenca. Vedel je tudi, da se ne zavedajo, kako dokončna in tragična posledica je smrt. Malčki si zgolj želijo pozornosti, da bi bile stvari spet takšne kot prej. Majhni otroci ne znajo občutiti obžalovanja, ne morejo dojeti, da je smrt iz maščevanja pretiran odziv na – kaj je že bilo? – porušil ji je lego kocke.

	Torej, bi lahko bila Abby? Mattea je mrzlo spreletelo ob spoznanju, da ne ve. V želodec se mu je zasidral dvom, mir, ki ga je občutil v morju, je izginil. Odplaval je nazaj, a počasneje. Splezal je na skalnato polico in tam sedel, gledal je na morje in se sušil na soncu. Čez nekaj minut je za seboj zaslišal korake, zdrznil se je. Za pogovor s Susanno ni bil pri volji.

	Obrnil se je in presenečeno pogledal inšpektorico Baronijevo, ki je hodila proti njemu, blesk sonca se ji je odbijal od očal in zaponke na pasu. Prišla je k njemu, v uniformi je naravnost sijala, in ga pogledala v mednožje. Mattea je iznenada prešinilo, da je šel plavat v spodnjicah. Ni se premaknil. Naj si misli, kar si hoče. Naslonil se je na roke in čakal, da spregovori, ravno takrat pa je zazvonil njegov telefon, imel ga je v kratkih hlačah.

	»Oglasite se,« je pomignila Baronijeva, v Matteu pa je takoj vzniknila jeza. Ne potrebuje njenega dovoljenja. Kljub temu je vzel telefon iz žepa, številke ni prepoznal.

	Nekdo, ki ga je poznal.

	»Če je Abby,« je hitro rekla Baronijeva, ki je razbrala izraz na njegovem obrazu, »morate izvedeti, kje je.«

	Malo je manjkalo, pa se sploh ne bi oglasil, ampak želja, da bi govoril z ženo, je bila premočna. S prstom je podrsal desno.

	»Pronto?«

	»Hej.«

	Zvenela je poklapano, ampak tako lepo je bilo slišati njen glas, da se je nehote nasmehnil. Baronijeva ga je opazovala, iskala je potrditev. Komaj opazno je prikimal.

	»Si OK?« je vprašal Abby.

	»Ja, v redu sem. Obe sva.«

	Matteo je pogledal Baronijevo, ki je pravkar nekaj napisala na listič v svoji beležki in jo obrnila proti njemu.

	Kje je?

	Obrnil se je proč, a vprašanje ji je postavil.

	Abby je oklevala. »Si sam?«

	Srce mu je obstalo. Je šel predaleč?

	»Ja.«

	Slišal je olajšan vzdih. Izčrpan, potrt vzdih. »V kraju Saint Jean de Luc,« je povedala. »Blizu španske meje.«

	Matteo je pogoltnil, izdaja ga je bremenila. »Saint Jean de Luc?« je glasno ponovil. »Torej si v Franciji?«

	»Ja. Policija … policija mi pušča sporočila.«

	Matteo je planil kvišku. »Imajo tvojo telefonsko? Tole?« Obrnil se je k Baronijevi, ki je brskala po svojem mobilniku, hitro je nekaj iskala. Pogledala ga je, videla, da se jezno drži, a je samo skomignila in se spet posvetila telefonu.

	»Verjetno so krive kamere v trgovskem centru. Fant, ki mi je prodal telefon, jim je verjetno dal novo številko. Čeprav mi ni najbolj jasno, kako so me tako hitro našli.«

	Zato ker je tvoja sestra poklicala tvojo še živečo mater točno iz tega trgovskega centra, je pomislil Matteo.

	»Verjetno se sprašuješ, kaj se dogaja,« je rekla Abby.

	Zateglo se je zasmejal. »Lahko bi se reklo.«

	»Susanna, moja mama, je škodovala Ellie, ko je bila še deklica. Ellie sem vse povedala. Končalo se je s prepirom. Ni bilo namerno,« je hitro dodala, »ampak Ellie je odrinila Susanno, ki je padla. Udarila se je v glavo. Ničesar nisva mogli narediti. Žal mi je, ker te je doma čakalo to.« Globoko je zajela sapo. »Kaj misli policija, da se je zgodilo?«

	»O ničemer še niso prepričani.«

	»Sumijo, da se je zgodilo namerno?«

	Matteo se ni zmenil za vprašanje. »Kakšna sporočila ti pušča policija?«

	»Oh, saj veš – lahko vam pomagamo; prosim, pokličite nas, pogovorimo se. Kot ponavadi.«

	Baronijeva ga je potapkala po rami. Obrnil se je, spet mu je pridržala beležko.

	Recite ji, naj gre v Hernani, v hotel Palacio. Povejte ji, da boste prišli tja. Da ji boste pomagali.

	Beležko je odrinil in jezno odkimal.

	»Ali veš, če naju bodo kmalu izsledili?« je vprašala Abby.

	»Ne povedo mi veliko,« je odvrnil Matteo. »Kaj boš naredila?«

	»Ne bom pustila, da bi jo Ellie skupila za mamino smrt. Ne bi bilo prav.«

	Baronijeva ga je spet potapkala po rami. Tokrat odločneje. Obrnil se je. Pred nos mu je molela beležko – 'POMOČ ZLOČINKI'.

	Nepremično ga je gledala v oči. Prasica. Zaprl je oči, znašel se je v lastni pasti. Ne bo samo ob službo, znašel se bo še na sodišču in pristal v zaporu.

	»Naj ti pomagam,« je rekel, besede je komaj spravil iz sebe.

	»Prosim?«

	»Severovzhodni del Španije, kamor si namenjena, poznam. V kraju Hernani je hotel, imenuje se Palacio. Pojdi tja in me počakaj. Prišel bom, takoj ko bo mogoče. Preveril bom lete. Prepričan sem, da bom lahko že jutri tam.«

	»Misliš resno?«

	»Ja.«

	»Ampak tvoja služba … ne boš zaradi tega v resnih težavah?«

	»Ne bom jim prvič lagal,« je rekel Matteo. In ne tebi, je dodal v mislih, a se mu je lomilo srce.

	Abby je nekaj sekund molčala. »OK.«

	»Izklopi telefon,« je rekel Matteo.

	»Bom.«

	»Sicer te bodo karabinjerji izsledili.«

	»Prav, takoj ga bom izklopila.«

	»Se vidiva, Abby.«

	»Se vidiva, Matteo. Ljubim te.«

	Prikimal je. »Jaz tebe tudi,« je tiho odvrnil in prekinil zvezo.

	»Zakaj ste ji rekli, naj izklopi telefon?« je vprašala Baronijeva.

	Matteo jo je jezno pogledal. »Tako ali tako bi ga, kar veste, sicer bi že poznali njeno natančno lokacijo. Zakaj mi niste povedali, da ima nov telefon?«

	»Nismo bili prepričani, da boste storili, kar je prav. Če bi jo poklicali.«

	»Z dvomi bi mi lahko prizanesli.«

	Ampak ni ga poslušala, telefonirala je nadrejenim in prosila za helikopter.

	Matteo ji je sledil po stopnicah navzgor, prehitel jo je in obstal pred njo. »Zraven grem.«

	Suho se mu je nasmehnila, hotela je naprej. »Mislim, da ne bo šlo.«

	Dvignil je telefon. »Ali pa jo bom takoj poklical in ji pustil sporočilo. Preverja jih, veste. In potem se ne bo niti približala tistemu hotelu.«

	Baronijeva je postala. Zavedala se je poraza. »Prav.« Pohitela je naprej, a Matteo je zaklical za njo: »Zakaj ste prišli?«

	»Hotela sem vas prositi, da bi poklicali Abby, zdaj ko imamo njeno novo telefonsko številko, a da bi to storili tako, kot želimo mi.« Veselo se je nasmehnila. »Kar se je tudi zgodilo.«

	Obrnila se je in pohitela proč. Matteo je gledal za njo, ko je izginila v hišo. Zelo kmalu bo spet videl svojo ženo in dobil bo vsaj nekaj odgovorov.





LI.

	Tako dobro ji je delo, da je govorila s svojim možem. Abby Ellie ni povedala, da ga bo poklicala – niti sama ni vedela, dokler se ni zgodilo. Na kratko sta se ustavili, le nekaj minut, da sta šli na stranišče in si pretegnili noge. Abby je ustavila pred obcestno okrepčevalnico, ki je ponujala komaj kaj več kot tople sendviče in pečen krompirček z listom zelene solate.

	Naročili sta ohlajeno pijačo in si ogledali zemljevid, Abby je opazila, da sta zelo blizu španske meje. Spraševala se je, ali policija ve, kje sta. Morda ju bodo ustavili na mejnem prehodu in odpeljali Ellie na policijsko postajo. Pravzaprav obe, Abby se je namreč zavedala, da je enako kot sestra do vratu v tej godlji.

	Ko je šla Ellie na stranišče, je Abby tvegala in vklopila mobilnik. Vklopila ga je vsakih trideset minut za nekaj sekund, da je preverila, ali je klical Jamie. Tokrat jo je čakalo sporočilo. Srce ji je divje razbijalo, ko ga je poslušala – ampak kot se je bala, ga je pustila policija, ženska, ki se je pisala Baroni. Bilo je že njeno tretje sporočilo, sočutno je povedala, da razume njene pomisleke, in jo prosila, naj pokliče. Abby ji ni zaupala.

	Nenadoma je pomislila na Mattea, kako se on spopada z vsem tem, ali pomaga karabinjerjem. Grozno ga je pogrešala. Le kaj si misli? Elliejine besede so ji prišle do živega, tiste, da ni znano, katera je odrinila Susanno. Abby se je spraševala, ali ima Matteo o njej slabo mnenje, ali misli, da je sposobna takšne okrutnosti, koga poškodovati. Tako razglabljanje jo je užalostilo in ni prenesla misli, da bi lahko verjel kaj takega. Prav tako jo je zanimalo, ali kaj ve, če mu je policija zaupala. Še preden bi si lahko premislila, ga je poklicala.

	Zven njegovega glasu jo je ponesel nazaj domov. V njuno hišo. Včasih je pomislila, ali jo bo sploh še kdaj videla. Slišala je pljuskanje Sredozemskega morja ob skale, vedela je, da je na platoju. Ozrla se je po okrepčevalnici, opremljeni s plastičnimi stoli in mizami, in preplavil jo je cunami domotožja.

	Ko ji je Matteo ponudil pomoč, sprva ni vedela, kaj naj reče. Prvič ji je nekdo ponudil, da bi ji pomagal nositi breme in prevel jo je tolikšen občutek olajšanja, da je privolila. To je bil moški, ki jo je spravil na varno po napadu v Firencah, moški, ki jo je držal v svojem objemu, ko so jo noč za nočjo tlačile more. On jo je opogumljal, da je ob večerih spet hodila po ulicah. Ob njem se je počutila varno.

	Po klicu ni takoj izklopila telefona. V podzavesti jo je kljuvalo še nekaj drugega, ob čemer se je počutila ranljivo. Vedela je, da je pištola bereta, Matteo je to omenil nekoč, ko jo je pospravljal v sef.

	Abby je pogledala naokrog po okrepčevalnici, o Ellie še vedno ni bilo ne duha ne sluha. Telefon je še vedno držala v roki, odprla je brskalnik. Takoj je našla opis berete, v dveh minutah in devetintridesetih sekundah je dobila vse odgovore. Ogledala si je video, si zapomnila položaj varovala, natančno videla, kako se ustreli. Šele potem ko si je vse dodobra zapomnila, je izključila telefon.

	S kotičkom očesa je zaznala premikanje, s stranišča je prihajala Ellie. Telefon je hitro pospravila v torbo in se nasmehnila.

	Abby je pomislila, da bi Ellie povedala, da je govorila z Matteom, a skoraj v hipu je vedela, da se ji ne bo zaupala. Ellie ni poznala Mattea tako kot ona in bi jo najverjetneje zgrabila panika. Namesto tega sta se vrnili v avto, si ogledali zemljevid in podebatirali o tem, kako daleč se bosta še lahko vozili, preden bo Abby potrebovala počitek. Abby se je trudila zveneti spontano, ko je predlagala kraj Hernani.

	Odpeljali sta se, Abby pa je v trebuhu občutila metuljčke. Samo še nekaj ur in spet bo videla svojega moža. Vso vožnjo je bila nervozna. Ko sta prečkali špansko mejo, je Abby napol pričakovala, da bo zagledala utripajoče modre luči, vendar je vse potekalo gladko. Posumila je, da bodo kamere spet zabeležile registrsko tablico, a kljubovalno je pomislila, da bo takrat že daleč, spet izgubljena na podeželju, še preden bi lahko kdorkoli ukrepal.

	Prižgala se je opozorilna lučka na armaturni plošči – sijoča oranžna lučka. Zmanjkovalo jima je goriva. Abby je vedela, da ju čaka še kar dolga pot. Ni hotela tvegati, da bi v Hernani prišla z rezervo.

	»Tankati morava,« je pogledala Ellie. »Bodi pozorna na črpalke.«

	Nekaj kilometrov naprej sta zagledali razpadajočo bencinsko črpalko. Abby je zapeljala s ceste, na robovih temačnega privoza je opazila plevel, za poslopjem zapuščen in zarjavel avto. Bili sta sredi ničesar, redke vasice so bile kilometre daleč narazen, zato je domnevala, da strank ni veliko.

	Izstopila je in začela polniti rezervoar. Z ročico v roki se je ozirala naokrog. Tam je bilo še eno vozilo, star poltovornjak, ki ga je polnil enako star moški. Ročko je odložil in odšel noter.

	»V trgovinico grem,« je rekla Ellie, »pogledala bom, ali imajo mentolove bonbone.«

	Abby ji je prikimala in ko je napolnila rezervoar, ji je sledila še sama.

	Notri je bilo zelo svetlo in Abby je odšla k Ellie, ki si je ogledovala slaščice. Spregledala je moškega, ki je prišel z nasprotne strani, in trčila sta z rameni. V hipu sta se začela drug drugemu opravičevati, a Abbyjina torba je padla na tla. Zaropotalo je, ovojnica z denarjem je padla ven in bankovci so se raztresli po tleh.

	Za sekundo so vsi ostrmeli. V trgovinici je bilo tiho, slišalo se je le medlo igranje radia, da se je padec denarja zdel zelo glasen, kot bi vpil – poglejte me!

	Abby je pogledala moškega, s katerim sta trčila. Bil je mlad, vitek, imel je daljše temne lase, nosil je kavbojke z nizkim pasom. Ujel je njen pogled in z opravičujočim nasmeškom ji je odgovoril: »Perdón.«

	Abby se je sklonila in hitro pobrala gotovino ter jo stiščala nazaj v torbico. Z Ellie, ki je odšla k pultu, sta se spogledali. Starejši moški s poltovornjakom je ravno plačeval. Dekleti sta čakali, da prideta na vrsto. Ko je starec zaključil, je odšel, mlajši moški pa mu je sledil. Abby je plačala gorivo in bonbone.

	Vrnili sta se v avto in Abby je opazila, da se je zmračilo. Želela si je biti spet na poti in čim prej priti v zavetje hotela. Videla je zadnje luči poltovornjaka, ki je zapeljal na cesto, potem pa izginil.

	»To je bilo pa rahlo čudno,« je pripomnila Ellie, ko je sedla v avto.

	Abby je prikimala. Črpalka najbrž več ur ne bo videla nove stranke – imeli sta smolo, da sta prišli ravno takrat, ko so bili tam še drugi ljudje.

	Ellie je razgrnila zemljevid. »Torej, po isti cesti naprej, čez približno pet kilometrov morava zaviti levo.«

	Abby je odpeljala s črpalke. Čez nekaj trenutkov sta spet vozili po neosvetljeni podeželski cesti. V soju žarometov sta videli zajca, ki je zdrvel čez cesto, in Abby je odleglo, ker ga ni zadela. Izginil je med debelimi drevesi ob cesti, pogoltnil ga je gozd.

	Abby je nekaj uzrla v trenutku, ko je Ellie zakričala. Abby je nevarno zavila in mrzlično poravnala volan, dlačice na vratu so se ji naježile.

	Obrnila je glavo, da bi pogledala, kaj se dogaja. Pogled ji je zastal na sestri.

	Ob Ellijinem vratu je zagledala nož. Preplavili sta jo groza in zmedenost, hotela se je ozreti, da bi dojela, ampak …

	»Glej na cesto,« je z zadnjega sedeža zalajal moški glas z močnim naglasom.

	Abby se je na smrt prestrašena obrnila naprej. Ellie ob njej je hlipala.

	»Ne … ne …« je zajecljala Abby.

	»Stori, kar zahtevam, pa njena kri ne bo umazala tega lepega novega avta.«

	Ellie je kriknila, panično in prestrašeno.

	Abby je preplašeno pogledala v vzvratno ogledalo. V mraku je videla dolge temne lase, mladosten obraz. Bil je moški s črpalke.





LII.

	»Dala ti bom denar,« je rekla Abby. Glas je imela neprepoznaven. Slaboten, poln strahu.

	»Tukaj zavij,« je revsknil moški, ne da bi se zmenil za njene besede.

	Abby je s priprtimi očmi strmela v temo, soj žarometov je osvetlil odcep na desni. Za hip je pomislila, da bi tako ostro zavila, da bi moškega vrglo po zadnjih sedežih, a jo je prešinilo, da bi lahko ob tem Ellie prerezal vrat.

	Moraš ostati mirna! Razmisli! Um ji je vpil navodila, a niti sanjalo se ji ni, kako naj to izpelje. Zavoj je bil vse bliže, upočasnila je. Prestavila je, motor je začel zavirati, Abby pa se je počutila povsem nemočno. Počnem točno to, kar zahteva. Ne, to ni prav. Ne spet. Oglašati se ji je začela podzavest, vpila je: Ustavi! Ne vdaj se!

	Zavila je na stransko cesto in pospešila. Ellie je sedela negibno kot kip. Abby jo je kradoma pogledala od strani, od strahu je bila bela. Nepremično je sedela in se z rokami oklepala naslonjal. Moški jo je držal za desno ramo, pod ključnico ji je tiščal palec. Rezilo je slonelo na Elliejinem vratu. Ellie je strmela skozi okno, Abby ni pogledala.

	Iznenada je moški s prosto roko udaril Abby v obraz. Kriknila je in se na sedežu odmaknila, kolikor se je lahko. Ellie je zastokala, medtem ko je udaril Abby, je povečal pritisk rezila na Elliejin vrat.

	»Vozi naprej,« je zasikal.

	Abby je bolel obraz. Imela je občutek, da ji je prestavil čeljust, okusila je kri. Krčevito se je oklenila volana in zadrževala solze. Z ničimer ne sme pritegniti njegove pozornosti. Vozila je naprej, dreves je bilo vse več, namenjeni so bili globlje v gozd. Veliki borovci z gostimi krošnjami. Dvigali so se visoko v zrak in Abby je bilo slabo od temačnih slutenj. Oddaljevali so se od civilizacije, vsakršne možnosti, da bi koga srečali.

	Misli! Misli! Pomislila je na denar. Z ničimer ni pokazal, da ga zanima. Ni hotel tega? Če bi mu dala denar, bi ju prav gotovo pustil pri miru. Znova ga bo omenila. Enkrat jo je že ignoriral, a če ga bo omenila ponovno, mu povedala, koliko ga ima … Ampak ni vedela, ali je to pametno narediti. Presoditi ni mogla in bilo jo je strah.

	»Vzemi denar,« je zajecljala. »Veliko ga je. Skoraj deset tisoč evrov.«

	Moški ni rekel ničesar. Tišina je pritiskala in v temi si ga je Abby predstavljala, kako sedi na zadnjem sedežu in jo opazuje. Zlezla je vase, pričakovala je, da jo bo spet udaril. Vozila je naprej. Še vedno je molčal. To jo je medlo. O čem razmišlja? Kaj namerava storiti? Ozreti se ni upala. Avtomobilski motor je brnel, ko so se začeli vpenjati po ozki zaviti cesti, bili so že več kilometrov od bencinske črpalke, zadnje varne točke.

	Abby je nenadoma preplavilo samoočitanje. Zakaj ni zaklenila avta? Zakaj ni pogledala na zadnji sedež med njuno prtljago?

	»Desno,« je bevsknil moški, da je Abby kar poskočila. Hitro je pogledala desno, videla ni ničesar. Potem pa je uzrla ozko vrzel med drevesi. Ni bila cesta, prej kolovoz, strm in obdan z drevesi. Tja ni hotela, vsako vlakno njenega telesa se je upiralo.

	Ampak nikamor drugam ni mogla. Če bo peljala mimo, se bo znesel nad njima.

	Abby je upočasnila in zavila na pot.





	LIII.

	Ellie je lahko razmišljala samo o nožu na svojem vratu in žilah pod njim, v katerih ji je bíla kri.

	Nobene sile ne potrebuje, le poteg in nož bo zarezal v vrat, kri se bo razlila. Napake ne more storiti. V nekaj trenutkih bo mrtva.

	Iznenada je prizor, kako se utaplja v lastni krvi, zamenjal drugi. Kaj, če jo bo v goltanec? Hlastala bo za zrakom, a kisik bo odšel iz nje, še preden bi lahko prišel do pljuč. Iz neznanega razloga jo je to plašilo še bolj in čutila je, kako ji celotno telo grabi krč. Ni mogla normalno dihati, čutila je, da jo premaguje panika.

	Nehaj, je pomislila. Takoj prenehaj s tem. Ne paničari, ne znori, ne premakni se. Ellie je bila namreč prepričana, da jo bo ubil, če se bo samo premaknila. Bil je močan – to ji je izdajal njegov prijem, ki ni niti malo popustil, odkar jo je zgrabil. Nenadoma je pomislila na svojo mater, kako bo sprejela novico, da je njeni hčeri neki ugrabitelj prerezal vrat; koristoljubnež, ki je videl kup evrov in jih je hotel imeti, ne da bi se menil za človeško življenje. Skoraj se je zasmejala – ni bila v nevarnosti, pred katero jo je svarila Susanna. Razen …

	Kaj, če je Abby namerno vrgla denar na tla? Kaj, če je bilo nameščeno? In je Abby vse skupaj pripravila, da bi jo ubila?

	Zmešana si, se je oštela Ellie in obupano zatisnila oči. Odpeljalo se ti je, od strahu si zblaznela.

	Kdo je Jamie? se je oglasila njena podzavest in spodnesla poskus, da bi trezno razmišljala.

	Nehaj! Nehaj, je pomislila Ellie. Ni mogla več. Nehati mora iskati smisel te nočne more, se znebiti zmedenosti. Nehati mora razmišljati.





LIV.

	Z Elbe so odšli hitro – trideset minut zatem, ko je Baronijeva poklicala nadrejene. Med potjo se je helikopter moral ustaviti in dotočiti gorivo, a še vedno jih je čakala nekaj ur dolga vožnja, preden so preleteli gozdove južnega San Sebastiana v severni Španiji. Krožili so nad golf igriščem, kjer so imeli dovoljenje za pristanek. Matteo je pogledal dol, videl je policijski avto, ki jih je čakal, da bi njega, Baronijevo in Santinija odpeljal v hotel v Hernaniju. Ko je pilot pristal, je Matteo hitro zapustil helikopter in stekel proti vozilu. Za Baronijin jezni pogled se ni zmenil in je sedel na sprednji sedež, zadnjega pa prepustil njej in Santiniju.

	Čez dvajset minut so bili v hotelu. Baronijeva je takoj preverila v recepciji, ampak pod imenom Abby ali Ellie se ni prijavil nihče. Prav tako receptorka ni prepoznala obrazov na fotografijah.

	Matteu to ni bilo niti malo všeč. Njegovi žena in svakinja bi do zdaj že morali priti v hotel, četudi bi šli po najdaljši možni pot.

	Kje za vraga sta potem bili?





LV.

	Avto je poskakoval, ko je zadeval ob korenine in v udrtine in Abby je trznila vsakič, ko je pomislila na rezilo ob Elliejinem vratu. Vozili so se približno deset minut, Abby je vsenaokrog videla samo še drevesa, tudi pred seboj. Konec poti.

	»OK, zdaj pa ustavi,« je revsknil moški. Abby je potegnila ročno zavoro. Motor je brnel.

	»Ugasni motor.«

	Ubogala ga je, žarometi so nehali sijati. Motor je pozvanjal, medtem ko se je ohlajal.

	Zakaj so prišli sem? Globoko v gozd, kilometre stran od civilizacije? Napenjala je možgane, a razmišljati ni mogla, kot bi ji um obstal. Potem jo je prešinilo, razumela je.

	Sem ju je pripeljal, da bi ju oropal, jima vzel tudi avto. Ampak v gozdu ju ne bo pustil živih, da bi našli pot nazaj.

	Namerava ju ubiti.

	Preplavil jo je obup. Neumnica, prekleta neumnica! Zdaj je bila prepričana, da ju je sem pripeljal zato, da ne bi našli njunih trupel. Bilo je idiotsko, da je peljala sem. Preprosto ga je ubogala v vsem, kar je zahteval, sploh ni pomislila, kaj vse se lahko zgodi, kako bi lahko kaj spremenila. Če bi ju hotel samo oropati, bi to storil že na črpalki. Zakaj ni tega takoj spoznala?

	»Pusti ključ. Ven iz avta.«

	Abby se je ozrla, govoril je njej. Zavedala se je, da počne točno to, kar zahteva od nje, ko je odprla vrata in izstopila. Zdaj imaš priložnost, je pomislila. Ampak storila ni ničesar in že čez nekaj sekund je iz avta stopila tudi Ellie, za njo še on, ves čas pa ji je na vrat držal nož.

	Abby je pomislila na Mattea, ko bo prispel v hotel. Zdaj še ni mogel biti tam, ko pa bo, bo že mrtva. Čakal bo in mislil, da si je glede srečanja premislila. Da mu ne zaupa ali da ji navsezadnje le ni pomenil toliko. Postala je skrajno žalostna.

	Večer je bil mrzel, treslo jo je. Pogledala je svoji roki, ki sta ji povsem brez življenja viseli ob telesu. Počutila se je enako kot na umazanih tleh v Firencah, ko sta jo moška brcala. Popolnoma in povsem nemočna, njeno življenje je bilo v rokah nekoga drugega, ki so počele, kar jih je volja.





LVI.

	Susanna se je počutila čudno, ker je bila v hiši sama. Navadila se je, da je Matteo nekje v bližini. Bila je presenečena, ko je popoldan potrkal na vrata njene sobe in ji povedal, da mora oditi in da ga čez noč ne bo, morda celo dlje. Pritiskala je nanj, naj ji pove kaj več, vendar se je izmikal, zdelo se ji je, da namerno, izgovoril se je, da je povezano s prijateljem. Susanni je to zvenelo skrajno sumljivo in prešinilo jo je, da je njegov odhod povezan z Abby in Ellie, a izvedeti ni mogla. Poklicala je celo Baronijevo, a dobila je odzivnik. Do zdaj je inšpektorica še ni poklicala nazaj.

	Zunaj se je zmračilo in Susanna je lahko šla ven. Pripravila si je preprosto večerjo, paradižnikovo solato in popečeno tuno, potem pa sedla na teraso in jedla. V sredozemskih nočeh je nekaj izjemno čarobnega – nežen topel zrak, zveneče oglašanje čričkov. V mirnem večeru je vrt še bolj dišal. V zraku se je zadrževal hipnotičen vonj po jasminu. Susanna je stala na vrhu stopnic, ki so vodile do morja. Bila je polna luna in z gladine se je odbijala mesečina. Pomislila je na svojega sinka, kako majhen je bil, ko je umrl. Krsta je bila drobcena. Preplavila jo je neustavljiva želja, da bi bil spet živ, tako močna, da je hlastno vdihnila. Ne bi smelo biti tako. V preteklosti se je zgodilo veliko stvari, ki se ne bi smele zgoditi.

	Zaslišala je oddaljeno udarjanje, kar poskočila je. Nekdo je bil pred vrati. Susanna je previdno odšla nazaj v hišo. Pred vrati je za trenutek obstala, nervozna, ker je bila sama. Spet je zaslišala trkanje, tokrat glasnejše, da se je zdrznila. Oprezno je odprla vrata.

	Bila je njena mama. Kathleen ni vprašala, ali sme naprej, v hišo je vstopila, kot bi bila njena. Vse življenje je bila prepričana, da je nekaj več in da ima pravico do vsega, od sebe in svojega podmladka pa je imela visoka pričakovanja.

	»Kje je Matteo?« je vprašala in odvihrala v dnevno sobo.

	»Odšel je.«

	»Odšel kam?«

	»Ni povedal.«

	»Je povezano z dekletoma?« je ostro vprašala Kathleen.

	»Mogoče.«

	»Ali ne veš? Zakaj nisi šla z njim, za božjo voljo?«

	»Ni me povabil. Kakorkoli, rekel je, da bo obiskal prijatelja.«

	»In ti si mu verjela?« je prhnila Kathleen.

	»Ne, nisem mu ravno verjela, ampak …« Susanni je zmanjkalo besed, ni vedela, kaj naj reče. Pomislila je, da bi lahko bolj pritisnila na Mattea, če ne bi bila tako nerodna in šibka.

	Kathleen je sedla. Naslonila se je nazaj in motrila Susanno. »Tvoji lastni hčerki sta, pa dovoliš, da te prezirata.«

	Susanna jo je z odprtimi usti osuplo gledala.

	»Ne sprenevedaj se.«

	»Jaz te ne preziram, mama,« je rekla Susanna, ki je takoj začutila, da se mora braniti, pomiriti mater. V njej se je takoj oglasil oprezni materinski glas, ki jo je spraševal, zakaj. Ali po vseh teh letih še vedno ni vedela, kdaj manipulirajo z njo in jo ustrahujejo?

	Kathleen je nečimrno zavzdihnila. »Mi ne boš ponudila pijače?«

	Susanna je skočila pokonci. »Seveda. Bi čaj? Kavo? Mislim, da je tudi nekaj pomar…«

	»Karkoli.«

	Susanna je odšla v kuhinjo. Iz hladilnika je vzela sok in ga nalila v kozarec. Globoko je vdihnila. Ne dovoli, da ti pride do živega, si je dopovedovala. Hotela je biti močna, ko pa se je vrnila v dnevno sobo in materi podala pijačo, se ji je roka tresla.

	»Hvala,« je rekla Kathleen in nepotrpežljivo zamahnila proti praznemu stolu nasproti sebe.

	Susanna je takoj vedela, da mora sesti. Čakala je, mama je srknila požirek, potem pa glavo naslonila nazaj in zaprla oči. Susanna jo je opazovala, kot bi gazela opazovala spečega leva. Čez nekaj trenutkov se je začel kozarec v materini roki nagibati. Susanna je oklevala, ni vedela, kaj naj naredi, potem pa se je kozarec še bolj nagnil. Vsa vznemirjena je vstala in iztegnila roko.

	»Pusti,« se je oglasila Kathleen, še vedno je mižala.

	Susanna je otrpnila.

	»Sedi.«

	Sedla je.

	»Veš, lahko mi poveš resnico,« je rekla Kathleen. »Vem, da si zastrupila Bena in vem, da si isto počela Ellie, ko je bila majhna.«

	Susanna je gledala materin obraz, zdaj postaran. Videla je gube na vratu, zgubano kožo na licu. Čeprav je Kathleen sploh ni gledala, se je je Susanna preveč bala, da bi odločno zanikala njene besede. »Nisem,« je rekla. »Motiš se.«

	Kathleen se je nasmehnila, posmehljivo, nejeverno. Odprla je oči. »Jaz pa sem upala, da boš iskrena. Ne morem razumeti, zakaj nočeš priznati. Nisem naredila prav, ko sem s tabo prekinila stike. To, kar si postala, je v veliki meri moja odgovornost.«

	Susanna ni našla besed, takšnih, ki bi bile primerne. Molčala je.

	»Težko ti je bilo. Finančno.« Kathleen je naredila še en požirek. »Zelo dobro se zavedam, kako si preživela.«

	Vozel v Susanninem želodcu se je še bolj zategnil. »Službo sem si poiskala.«

	»Ja, ja, pomilovanja vredno reč v prodajalni oblačil. To zadošča zgolj za vece papir. Ne, preživnina bivšega moža te je ohranjala na površju.«

	Susanno je zvilo v želodcu. Že je hotela vstati in oditi iz sobe – vedela je, da bi to morala storiti; če bi bila pogumna – ampak del nje, ki ga je prezirala, ji je to onemogočil.

	»Ampak ni je plačeval on, kaj? Kot da ni že dovolj ponižujoče, da te je pustil, ker se je izkazalo, da si brez ficka, je preživnino plačevala njegova nova žena, ki mu je s svojimi milijoni zavrtela glavo … Katastrofalno, bi rekla.«

	Susanna je sedela, od žalosti jo je zvijalo.

	»Če te ne bi odrezala, bi ostal s teboj? Bi tvoj denar zadoščal? Raje mislim, da bi.«

	»Sovražim te!«

	»Bevskaš kot otrok. Ljubi bog, pa saj si v poznih petdesetih, še nisi odrasla? Verjetno je tudi to moja krivda. Mislim, da je čas, da popravim napake.«

	Susanna ni bila prepričana, da je pravilno slišala. Ne besed – vajena je bila materinih vab, s katerimi je manipulirala – njen ton je bil. Zvenel je čudaško, poln obžalovanja. Teh besed ne bi nikoli pripisala svoji materi. Ostala je previdna. »O čem govoriš?«

	»Ko me je Matteo poklical, sem želela priti in videti vnukinji. Želela pa sem videti tudi tebe. Toliko let je minilo.« Pomolčala je, pomenljivo. »Čas beži. In nimam ga več veliko.«

	Susanna je bila pretresena, sedla je pokonci. »Kaj pa je …? Rak?«

	Kathleen so se besno zaiskrile oči. »Prekleto, Susanna, ali moraš biti vedno tako …«

	Neumna, je v hipu pomislila Susanna.

	Njena mama se je hitro ustavila. Zajela je sapo. »Starost, križana gora. Preprosto starost. Le da nič v zvezi z njo ni preprosto.« Zavzdihnila je. »Starost marsikaj uravnoteži. Da ti pogled na življenje, ki ga kot mlad nikakor ne moreš imeti. Zato mislim, da je čas, da sva iskreni druga z drugo. Da se opravičiva, ko je opravičilo na mestu.« Kathleen je dvignila roko. »Vem, da sem jaz prva na vrsti. Kriva sem večjih zločinov proti tebi kot ti proti meni. Ampak ravno zato mislim, da me boš razumela. Kakšno obžalovanje čutim kot mati, ker sem tako ravnala s svojim otrokom. Mislim, da bi si obe morali očistiti vest, se zaupati druga drugi. Obe sva krivi, ker sva škodovali svojim otrokom, čeprav na različne načine.«

	»Jaz …«

	»Prosim, naj povem do konca. Stara sem in naveličana neiskrenosti. V ogromni hiši s svojim denarjem ropotam naokrog in spoznala sem, da nisem iskrena niti sama s sabo. Dolgujem ti, Susanna, za pretekle napake. Ničesar nimam, kar bi ti lahko dala, razen tega, kar je bilo vsa ta leta upravičeno tvoje. To je tvoja zapuščina. Ampak želim se izpovedati in mislim, da bi se morala tudi ti. Odstriva zavese, za katerimi skrivava svoje zločine. Vrniva se na začetek. K temu, kako bi moralo biti takrat.«

	Susanna je le s težavo dojemala. Zmajala je z glavo.

	»Oprosti, hočeš reči … nameravaš …« Besed ni našla.

	Kathleen je nadaljevala: »Vse ti bom zapustila. Ja. Ko bom umrla, boš dobila vse. Ampak ne morem v grob, dokler tega ne rešiva. Temu lahko rečeš katarza, če želiš. Sebična sem. Starost me je primorala h kesanju. Morda se to zgodi, ko zreš umrljivosti v obraz. Mislim, da si mi podobna bolj, kot se zavedaš. In zaradi tega se počutim manj osamljeno. Torej, kaj meniš? Prosim te, bodi pogumna in poštena. Nobenega obsojanja. Vem, da sem za vse kriva jaz. Rada bi slišala, za kaj sem odgovorna, da se lahko opravičim. Ostalo bo med nama. In hvaležna ti bom. Zahvalila se ti bom z dediščino, ki ti pripada.« Kathleen je vstala. »Ne pričakujem, da se boš odločila takoj, zavedam se, da bi to bilo nepošteno od mene. To niso preproste reči.«

	Odšla je k vratom, Susanna ji je sledila.

	»Jutri se bova pogovorili.«

	Mati je odprla vrata in Susanna je pred hišo zagledala taksi. Ko ju je taksist opazil, je prižgal motor, Susanna pa je gledala za Kathleen, ki je odšla k avtu in sedla vanj, potem ko ji je voznik pridržal vrata.

	Susanna je zaprla vrata in se naslonila nanje.





LVII.

	»Gremo.«

	Abby je pogledala ugrabitelja, ki je z roko kazal proti drevesom. Iznenada se je ovedela močnega vonja borovcev, bil je tako sladkoben, da ji je postalo slabo. Čas se izteka. Ne bo ju peljal daleč, le proč od poti. Po vsej verjetnosti ne bo nihče zašel sem, zdelo se je, da poti ne uporabljajo, in Abby je dvomila, da sploh kdo prihaja sem. Morda bodo minili meseci, preden bo nekdo odkril njuni trupli.

	Ellie je strmela vanjo, oči so ji žarele od strahu. Moški jo je z eno roko držal okrog ramen, roki ji je prikoval ob telo. Z drugo roko ji je na vratu še vedno držal nož. Rezilo se je lesketalo. Osvetlila ga je luč in Abby je pogledala proti rumeno osvetljeni notranjosti avtomobila. Vrata so bila odprta, notranja osvetlitev je bila edina svetloba kilometre daleč naokrog. Joj, kako je hrepenela, da bi se vrnila v avto. Da bi zgrabila sestro in stekla, zaloputnila vrata in jih zaklenila. Kot manijak bi vozila navzdol po strmi poti, proč od pošasti, ki ju je ugrabila. Ne bo ji mar, če bo umrl, če bi ga ubila. Prestavljala si ga je pod kolesi avtomobila, kako kriči od muk, ampak vozila bi dalje. Ključ jo je čakal, vabljivo se je zibal. Od njega jo je ločevalo le nekaj metrov.

	»Takoj!« je zavpil moški. »Premakni se, jebenti!« Ellie je od groze zahlipala.

	Abby ga je pogledala, opazila je njegov strah, nujo, da ju čimprej odpelje v gozd. Vsa trepetajoča je naredila korak proti drevesom. Morala je okrog sprednjega dela avta. On je stal blizu borovcev, tik ob sopotnikovih vratih. Tukaj je bilo temneje, žarometi niso svetili, in spregledala je kamen v tleh. Spotaknila se je in iztegnila roko, s katero je zgrabila za kljuko na sopotnikovih vratih, da ni padla. Ob tem je pogledala v avto, na dno.

	Elliejina torbica.

	»Pohiti!« Postajal je besen, nevaren. Abby se je oklepala vrat, pretvarjala se je, da šepa.

	»Gleženj sem si poškodovala,« je zastokala s solzami v očeh.

	»Jebe se mi. Hodi ali pa ji bom prerezal vrat.«

	Ellie je začela odkrito jokati, hlipala je in hlastala za zrakom, moški jo je prijel še trdneje in ji ob grlo pritisnil rezilo. Abby se je znova spotaknila in kriknila, ko je padla na avtomobilski prag. Moški se je za trenutek zmedel, Abby pa se je hitro obrnila in segla v Elliejino torbico. Zatipala je pištolo in medtem ko se je obračala proti moškemu, je odpela varovalo in ustrelila.

	Oglušujoč pok ji je razparal možgane, za hip se je popolnoma zmedla. Videla je, kako je moški padel in s seboj potegnil Ellie, ki se je zvrnila nanj. Potem se je Ellie po vseh štirih splazila proč, kričala je in jokala, Abby pa je kot pribita gledala ugrabitelja, ki je ležal na tleh in strmel v nebo. Nož je še vedno držal v roki. Izpod moškega je prilezla temna tekočina.

	Abby je samo strmela, bila je v šoku. Potem se je spomnila svoje sestre.

	»Si OK?«

	Ellie se je zvila v klobčič. Roke je držala nad glavo in se pozibavala naprej in nazaj.

	Abby je vstala, pištolo je še vedno držala v roki. Počasi je odšla do moškega, srce ji je razbijalo. Zavedala se je, da lahko naglo iztegne roko in jo zgrabi za gleženj. Hitro ga je brcnila v roko. Nož je padel po vlažnih tleh. Moški se ni zganil.

	Abby je odšla k Ellie, prijela jo je za komolec. »Vstani,« ji je zapovedala. »Vstani!«

	Ellie je vstala in Abby ji je pomagala sesti v avto. Zaloputnila je njena vrata, potem pa stekla naokrog in hitro sedla za volan. Pištolo je vrgla na zadnji sedež, prižgala motor in dala v vzvratno. Spustila je sklopko in zdrvela po hribu navzdol. Avto je poskakoval čez luknje in korenine, Abby pa se ga je obupano trudila obvladovati.

	Pogledala je naprej, bala se je, da moški ni mrtev, da jima bo sledil, se vrgel na pokrov motorja, ampak žarometi so osvetljevali le pot, dokler ni skozi zadnje okno zagledala glavne ceste. Vzvratno je pripeljala nanjo, obrnila in hitro odpeljala naprej.

	»Si v redu?« Pogledala je Ellie.

	Njeni sestri je uspelo komaj zaznavno prikimati. »Ustrelila si ga,« je zašepetala.

	»Kaj, a bi raje videla, da bi on ubil naju?«

	»Ne!«

	Molče sta drveli naprej po cesti, dokler se ni pojavilo križišče in sta bili prisiljeni zaviti. Abby je pričakujoče pogledala Ellie.

	»Kaj?« je vprašala Ellie.

	»V katero smer?«

	Ellie je strmela vanjo.

	»Mislim, da ne bova šli v Hernani,« je rekla Abby. »Čim dlje od tod morava.«

	»Obnašaš se, kot da se ni nič zgodilo.«

	»Veliko se je zgodilo, a še vedno morava stran.« Pogledala je Ellie in pomignila proti vetrobranskemu steklu. »No?«

	»Ljubi bog, pa saj si zmešana.«

	»Le pot izberi, Ellie.«

	»Em … levo. Levo, jebenti!« je obupano izbruhnila Ellie.

	Abby je prestavila v prvo in speljala.





LVIII.

	Ellie je sedela sključeno, roki je dala pod stegna, da bi jo manj zeblo. Le da se ji je zdelo, da hlad prihaja iz nje. Vsake toliko se je nekontrolirano stresla – ni bila kriva temperatura, šlo je za posttravmatski stres. Kako blizu smrti je bila? Če je samo pomislila na to vprašanje in poskusila nanj odgovoriti, jo je preplavil tako silen strah, kot bi stala na robu črnega brezna, s katerega bi ji lahko zdrsnilo in bi padala in padala, neslišno, in izginila v temo. Globoko je izdihnila in se poskusila osredotočiti na nekaj drugega.

	Ellie je pogoltnila, ob tem jo je zabolel goltanec in spet jo je preplavil nemir. Glavo je nagonsko sklonila, kot bi hotela zavarovati ranljiv vrat. Nehaj. Končano je. Ampak moški je ležal tam med drevesi, njegova kri je močila prst. In ustrelila ga je njena sestra.

	Ellie je kradoma pogledala Abby, ki je bila osredotočena na cesto. Kdo pravzaprav sedi ob njej? Ne, hvaležna bi ji morala biti. Prekleto, saj ji tudi je hvaležna. Če Abby ne bi tako ravnala, bi bili obe mrtvi.

	»Kako si to naredila?« je tiho vprašala Ellie.

	»Naredila kaj?«

	»Tako pogumna si bila. Tako hitra. Dokopala si se do pištole.«

	Abby se ji je rahlo nasmehnila.

	»Lahko bi naju ubil. Obe. Ničesar nisem mogla storiti,« je rekla Ellie.

	»Nož ti je držal na vratu.«

	»Vem, pa kljub temu … otrpnila sem. Na smrt sem bila prestrašena.«

	»Tudi mene je bilo strah.«

	»Že, a ti je uspelo. Nisi se vdala.«

	»Bilo je zgolj naključje. Zagledala sem tvojo torbico in sem preprosto segla vanjo.«

	»Niti premakniti se nisem mogla,« je vztrajala Ellie, »ampak ti … ti si se uprla.«

	Abby je pomislila. »Res sem se, kaj?« Za hip je obmolknila. »Oh, ljubi bog, uprla sem se. Uprla sem se!«

	Med vzklikanjem je z dlanjo udarjala po volanu, oči so ji sijale od adrenalina. »Prekleto, da sem se mu uprla. In zmagala sem! Zmagala!« Navdušeno je vrisnila, potem je glavo nagnila vznak in se zmagoslavno zasmejala. »Joj, Ellie, prav imaš. Uprla sem se – uprla.«

	Ellie se je nervozno nasmehnila. Sestrino obnašanje jo je rahlo vznemirjalo. Še nikoli ni videla, da bi se Abby tako … tako zabavala.

	»Ja, postavila si se mu po robu,« se je strinjala.

	Abby se je zarežala. »Ja, sem. Umazani barabi sem se postavila po robu!« je zavpila. »Nisem ti dovolila, da me premagaš!«

	Ellie je kriknila, avto je namreč nevarno zavil na nasprotni pas in potem spet nazaj. Abby je vozila kot poblaznela, sem in tja, vriskala je in vpila.

	»Nehaj,« je dahnila Ellie in se prijela za armaturno ploščo. »Prosim, nehaj.«

	Zdelo se je, da je Abby sploh ne sliši. »Uprla sem se,« je vpila še naprej, kar naenkrat pa je začela krčevito ihteti, da se ji je treslo vse telo.

	»Abby?« je zaskrbljeno rekla Ellie. Avto je nekontrolirano nihal sem in tja. »Ustavi.«

	Ellie si je oddahnila, ko je Abby poravnala avto, upočasnila in kmalu ustavila. Solze so ji še vedno polzele po licih, brisala jih je, a bilo je, kot bi popustil jez.

	Ellie je pobrskala po torbici. »Izvoli,« je rekla in ji podala papirnati robček. »Odišavljeni so. Vrtnica in sandalovina,« je opravičljivo rekla Ellie, pričakovala je nov očitek, ker nepremišljeno troši denar, ampak Abby si je samo obrisala nos.

	»Si OK?« je vprašala Ellie, ko se je Abby pomirila.

	»Prejšnje leto,« je smrkala Abby, »ko so me v Firencah okradli … to je bila najbolj strašna stvar, ki sem jo kdaj doživela. Ne zato, ker so mi ukradli torbico ali telefon, tudi zato, ker so me zabodli, ne. Najhujše je bilo, da so mi ukradli to, kar sem bila. Pogumna, neodvisna Abby.« Obrnila se je proti Ellie, glas se ji je lomil. »Ko so me napadli, nisem storila ničesar. Samo ležala sem tam. Niti zakričala nisem.«

	»Prepričana sem, da nisi …«

	»To me spremlja vse odtlej. Zavedanje, da se ne bom znala ubraniti, če me bo kdo napadel. Da sem lahka tarča. Pridi in vzemi. Ne bom se upirala. Vzemi, kar te je volja.« S hrbtiščem dlani si je obrisala solze. »Do nocoj.«

	Ellie je molčala. Potem je stisnila sestrino roko.

	Nekaj časa sta sedeli v napeti tišini in strmeli predse na cesto, vešče so obletavale soj žarometov.

	»Si zato vzela pištolo s seboj?« je vprašala Ellie. »Zaradi tega, kar se ti je zgodilo v Firencah?«

	»Ja … mislim, da. Bilo je nagonsko, veš. Preprosto sem jo vzela iz sefa.«

	Ellie je prikimala. »Jaz pa sem mislila, da jo imaš zato, da bi pospravila mene,« je lahkotno dejala. Pogledala je sestro. »Želim si, da bi mi prej povedala. Da so te okradli. Kako je to vplivalo nate.«

	Abby je skomignila.

	»Si povedala mami?«

	»Seveda ne,« je rekla Abby. »Povedala sem ji zelo okrnjeno zgodbo. Veliko sem zamolčala.«

	»Ampak zakaj? Tvoja mama je.«

	Abby je potrpežljivo pogledala Ellie. »Midve z mamo nimava takšnega odnosa. Ne kot vidve.«

	»Ampak … tako pomembna stvar …«

	»Ne, Ellie. O tem nisva govorili.«

	»Žal mi je,« je rekla Ellie. »Zagotovo si se počutila osamljeno.«

	Pomislila je na vse trenutke, ko je poklicala mamo in ji potarnala, se razbremenila ali se samo prijateljsko pogovorila. »Dobro je znala poslušati.«

	»Vem. Vidve sta si bili zelo blizu.«

	»Vse sem ji lahko povedala. Včasih sem jo poklicala samo zato, da sem se potožila, ker se je nekdo zrinil predme v vrsti v supermarketu.«

	»Resno? Joj, zdaj pa se mi celo smili. Je sploh kaj, česar ji nisi povedala?«

	Nekaj pa je res, je pomislila Ellie. Nekaj, česar ni povedala nikomur. Nekaj, kar je ščitila z vsakim vlaknom svojega telesa.

	Pogledala je sestro, ki je smrknila. »Ti dam še en robček?« je vprašala. »Imam tudi kamilico in sivko.«

	Abby se je zasmejala. »Seveda, zakaj pa ne?« Glasno se je useknila. »No, prav. Greva?«

	Ellie je prikimala. Abby je vozila naprej po cesti, Ellie pa je iznenada nekaj prešinilo. Tokrat se ji je Abby najbrž prvič zaupala. Potem pa jo je kot strela z jasnega udarilo še eno spoznanje.

	Če bi ji sestra resnično hotela škodovati, zakaj ji je potem pravkar rešila življenje?





LIX.

	Matteo je poslušal avtomatski odzivnik ženinega telefona, nocoj že drugič.

	»Še enkrat jo pokličite,« je rekla Baronijeva.

	»Čemu? Očitno ima izklopljen telefon.«

	»Kje sta?« Baronijeva je hrupno zapeljala na prodnato dvorišče hotela Palacio, očitno ji sploh ni bilo mar, da bi se Abby in Ellie lahko pripeljali. Le da se ne bosta, je pomislil Matteo. Prispeti bi morali že več ur nazaj. Santini je sedel na obzidju in kadil.

	Baronijeva se je sunkovito obrnila, jezno je motrila Mattea. »Ste jo že prej poklicali? Ji povedali za tole?« Z roko je pomahnila proti hotelu.

	»In kdaj naj bi to storil? Ves čas sem z vami.«

	Baronijeva ga je še nekaj trenutkov jezno gledala, potem se je zastrmela proti temačni cesti. »Ne bosta prišli. Ali sta si premislili ali pa …« Razburjeno je skomignila.

	Ali pa kaj? je prešinilo Mattea. V tem je bila težava. Njegovi ženi se je zgodilo nekaj, zaradi česar je spremenila načrt, da bi se dobila z njim, in domisliti se ni mogel nobenega verjetnega pojasnila. Le slutil je lahko.





LX.

	Potem ko je njena mama odšla, je Susanna morala nekaj spiti. V Abbyjini kuhinji je odpirala omarice, dokler ni našla steklenice vina, potem pa je mrzlično začela iskati odpirač. Vino je bilo toplo, zato je v kozarec dodala pest ledenih kock in naredila nekaj globokih požirkov. Nato se je z rokami naslonila na pult in si dovolila pomisliti, kaj se je pravkar zgodilo.

	Vse bom dobila jaz. Šlo je za ogromen denar – za milijone. Že samo hiša je bila vredna pet milijonov in posel – no, niti sanjalo se ji ni, a prav gotovo prav tako veliko. Nikoli več ji ne bo treba skrbeti glede denarja.

	Susanna je vzela kozarec in odšla ven na teraso. Zdaj je bilo že pozno in črički so utihnili. Vladal je mir. Na nebu so sijale zvezde. Susanna je strmela vanje in razmišljala, kako perfekten je ta kraj. Kako bo sedaj lahko tudi sama lastnica takšnega doma. Nikoli več ji ne bo treba podoživeti britanske zime. Hoditi v službo. Lahko bo počela karkoli, nikoli več je ne bo strah prihodnosti. Počutila se je kot v pravljici s srečnim koncem.

	Njeni materi je bilo žal. Tako je rekla. Dejansko je priznala, da je bila slab starš, da je s svojo lastno hčerjo slabo ravnala. Susanno so preplavili stari spomini in naredila je še en velik požirek vina. Toliko časa je že minilo. Zalotila se je, da opazuje oljko ob terasi. S pogledom je poiskala vejo, precej tanko, brez izrastkov in drobnih bodikavih vejic. Ni bila pretanka, to bi bila še ena napaka. Če je izbrala preslabotno vejo, jo je njena mati primorala izbrati drugo, čvrstejšo. Susanna je nehote s prsti podrgnila po dlaneh, ko se je spomnila udarcev. Kadar ni znala našteti glavnih mest evropskih držav ali poštevanke. Njena mati je pravila, da ji bo tepež pomagal, da se bo lažje osredotočila.

	Z leti je bilo fizičnega nasilja manj, se je pa krepil nadzor. Kathleen je imela zelo strogo predstavo o prijateljicah, s katerimi se lahko druži njena hči, fantje so bili tabu. Hodila je v dekliško srednjo šolo, po deveti uri zvečer ni smela ven – tudi v poznih najstniških letih ne. Po končanem šolanju se je začela pod budnim očesom očetove 'desne roke' uvajati v posel.

	Susanna je vse to sovražila, a se je preveč bala karkoli spremeniti. Ni vedela, kako. Nekoč, ko je rekla, da se v soboto zvečer dobi s prijateljico, sta njena starša izvedela, da je v resnici šla na pijačo s fantom. Za kazen, ker ju je prinesla naokrog, sta odstranila vrata njene spalnice – ostala je brez zasebnosti, tudi med oblačenjem.

	Susanna vsa nesrečna ni videla nobenega izhoda. In potem, nekega dne v času kosila, ko si je šla iskat običajni sendvič s slanino, se ji je približal moški, tako čeden, da so ji šle kocine pokonci. Danny ji je povedal, da dela v pisarni malo naprej po ulici. Susanna mu je rekla, da dela v očetovem podjetju. Danny jo je povabil na zmenek, kasneje pa ji je povedal, da se je vanjo zagledal na prvi pogled. Bil je popoln primerek veselja in svobode, njegova očarljivost pa je bila kot balzam za njeno ranjeno samopodobo. Susanna se je tri mesece skrivaj dobivala z njim, večno je bila nervozna, ker se je bala, da bosta njena starša izvedela, prepričana je namreč bila, da jima fant ne bi bil všeč. Ravno ko je mislila, da pritiska laganja ne bo več zmogla, jo je zasnubil. Stara sta bila komaj dvajset let, ampak seveda je rekla da.

	Oče in mati sta besnela, toda Susanna je vedela, da je ne moreta ustaviti. Ne zdaj, ko se je počutila toliko močnejša, ker je Danny obljubil, da bo skrbel zanjo. Kmalu je zanosila. Rodila se je Abby, Danny pa je bil razočaran, ker jima Susannina družina ni hotela finančno pomagati. Iz meseca v mesec sta se prebijala z njegovo plačo, Susanna je bila brez dela, saj v očetovem podjetju ni bila več dobrodošla. Začetna Dannyjeva predana naklonjenost je hitro izpuhtela in vedno več je bil zdoma. Ni se več vračal domov, da bi bil zraven Abby, ko se je kopala, preden je šla v posteljo, ob koncih tedna je ostajal v pisarni in delal nadure.

	Dve leti kasneje je prišel Ben in Danny je bil čisto iz sebe od sreče, ker je dobil sina. Nekaj časa, ob čemer si je Susanna pošteno oddahnila, je bil njun odnos boljši. Potem pa so zavrnili Dannyjev predlog za napredovanje – pričakovala sta namreč povišico – kar je bil silen udarec. Danny se je vrnil k dolgemu delovniku, Susanna pa je sovražila biti sama v hiši. Še več, sovražila je občutek, da se je mož izogiba. Poskušala ga je znova privabiti in nadvse je pazila, da se ni pritoževala, ko se je ob desetih zvečer primajal domov in smrdel po pijači. Glede seksa mu je vedno ustregla, četudi je bila tako utrujena, da si je želela samo zviti se pod odejo in zaspati. Enkrat, ko se je kobacal v posteljo, se ji je zazdelo, da voha parfum. Previdno ga je povprašala o njem, on pa se je razburil in iz žepa jakne potegnil stekleničko. Bilo je darilo, je rekel, z njim jo je hotel presenetiti. Susanno je takoj zapekla vest, a pomislila je, zakaj ji potem parfuma ni dal takoj? Prav tako jo je čudilo, da je testerje preizkušal na sebi. Bil je preveč možat, da bi na sebi preizkušal ženske parfume. Ampak zdaj je bila znova noseča in na smrt prestrašena, da bo ostala sama. S staršema še vedno ni imela nobenih stikov, dva majhna otroka sta bila naporna, še posebej ker je eden nedavno zbolel.

	Nekega dne, ko se je Susanna vrnila domov iz parka, kjer je bila na sprehodu z Abby in Benom, jo je na kuhinjski mizi čakalo Dannyjevo sporočilo. Pisalo je: 'Ne zmorem'. Ko ji je telefoniral, ga je vsa solzna prosila, naj premisli, a bil je zelo zadržan in povedal ji je, da z njo ne želi imeti nobenega opravka več. Ni ji povedal, kje živi, le zamomljal je, da spi na prijateljevem kavču in da okolje ni primerno za majhne otroke. Ko se bo nekje ustalil, bo uredil, da ga bosta otroka obiskovala.

	Susanna se ni mogla prerekati, ne dokler ji je vsak mesec pošiljal denar. Bilo je dovolj, da se je obdržala na površju – zadoščalo je za hrano, obleko in streho nad glavo. Pogosto jo je pekla vest, ker je Danny prav gotovo životaril, in dvomila je, da mu od plače ostane dovolj, da si lahko privošči svoje stanovanje.

	Potem pa je udarila tragedija. Ben je umrl in Susanna je bila čisto na tleh. Sinova smrt je globoko prizadela tudi Dannyja. Še vedno pa se ni hotel vrniti domov, ji biti v uteho. Na pogrebu je Susanna izvedela, zakaj. Ves objokan se je prikazal v družbi desetletje starejše ženske, oklepal se je njene roke, ženske, ki je bila lastnica zaposlitvene agencije. Susanna si ga je ves ta čas predstavljala, kako spi na propadajočem starem kavču, utesnjen in brez zasebnosti, medtem ko je živel v pravem dvorcu s šestimi spalnicami. Bila je presunjena. Ves ta čas bi lahko k sebi jemal otroka, pa ju ni. In njej se je smilil. Vse so bile samo laži, ona pa tepka, ki je padla nanje.

	Kmalu zatem si je Danny ustvaril novo družino, oni pa so bili popolnoma pozabljeni – razen mesečnih nakazil, za katere je Susanna vedela, da jih plačuje njegova nova premožna žena.

	Vso to žalost in sramoto bo zdaj lahko izbrisala. Njena mama ji je ponujala premirje, hotela se ji je oddolžiti za svoje početje. Le svojo zgodbo mora spremeniti. Reči mora, da otrok ni zastrupljala Abby, temveč ona sama.





LXI.

	Nad gozdnimi griči San Sebastiana se je prebujala zora, žarki so se kot lovke kradli skozi drevesa. Blizu tal se je zadrževala nizka megla in se oklepala še svojih zadnjih trenutkov, preden jo bo pregnala naraščajoča moč sonca. Od tam, kjer se je končala cesta in se je začel borov gozd, se je slišalo brenčanje. Sprva zelo tiho, skoraj neslišno, ko si se približal, je postalo glasnejše, bolj kaotično.

	Ogromen roj črnih muh je brzel sem in tja in pristajal na viru svoje mrzlice.

	Matteo je stal in gledal truplo na potki. Moški, najbrž v zgodnjih dvajsetih. Ležal je na hrbtu, obraz je imel izpostavljen muham. Svobodno so ga obletavale, mu lezle v usta in iz njih, pristajale na mrtvih očeh, ki so strmele v nebo.

	Ob Matteu je stala inšpektorica Baronijeva. Prav tako si je ogledovala žrtev, očitno je šlo za umor. Tla so bila prepojena s krvjo. Forenzična ekipa je učinkovito zavarovala kraj zločina. Sprehajalca psa, ki je obvestil policijo, so z močno kavo tolažili nižje ob cesti.

	»Znani kriminalec je,« je rekla Baronijeva, španski policisti pa so zbirali dokaze. »Že prej so imeli opravka z njim.«

	Matteo je molčal. Vedel je, da najbolje hrani za konec.

	»Mislite, da se bo krogla, ki so jo potegnili iz trupla, ujemala s tistimi v vaši pištoli?«

	Mogoče. Mattea je stisnilo v želodcu. Ali zelo verjetno?

	Baronijeva se je ozrla, pogledala je za svoj hrbet mimo parkiranih policijskih avtomobilov. »Sledi pnevmatik so zelo vijugaste. Očitno je šlo za hiter pobeg.« Spet se je obrnila k njemu. »Preverili bodo vzorec. Lahko bi bil Fiat 500.«

	Matteo je v njenem glasu zaznal željnost. Spominjala ga je na morskega psa, ko zavoha kri – ne bo se ustavila, dokler ne bo dobila odgovorov.

	Baronijeva je prekrižala roke. »Torej, Matteo, zdi se, da je vaša žena nevarnejša, kot smo mislili.«

	Hotel je zanikati. Ampak besede mu niso šle z jezika.





LXII.

	Ellie je začutila, kako jo po vekah boža sonce. Skupaj s svetlobo je prišla zavest, z zavestjo pa bolečina. V desni nogi jo je tako močno mravljinčilo, kot bi se ji pod kožo plazilo na tisoče mravelj. Nogo je poskusila premakniti, spačila se je in pridušeno zastokala. Odprla je oči, še povsem zaspane, in pozdravili sta jo dve sonci, ki sta se dvigali izza hribov. Mežikala je, dokler se nista poravnali v eno, in opazovala zeleno pobočje, ki je spominjalo na smaragd.

	Okrog štirih zjutraj sta se ustavili na obcestnem počivališču. Abby ni mogla več voziti, preveč je bila izčrpana. Ellie je gledala skozi okno; zdaj ko je bilo svetlo, je lahko videla, kje sta prenočili. Z vseh strani so ju obdajale valeče se njive, med seboj ločene z drevesi. V daljavi so se pasle ovce, pobočja so bila posuta z majhnimi črnimi in belimi pikami. Še dlje stran je videla peščico hiš z rdečimi strehami, vasico.

	Ellie je slišala, ko se je Abby ob njej premaknila. Počakala je, da se je sestra prebudila.

	»Kje točno sva?« je vprašala Abby in si pomela oči.

	»Ne vem. Že med vožnjo sem nehala slediti zemljevidu. Ko sem zaspala.«

	Abby je šla iz avta in se pretegnila.

	Ellie je izkoristila trenutek sestrine nepozornosti in se še sama skobacala ven. Ko se je vzravnala, se ji je vrtelo in morala se je prijeti za vrata, da je ohranila ravnotežje, ko je uzrla nekaj na zadnjem sedežu.

	Abby se je obrnila. »Si v redu?«

	Ellie se je nasmehnila. »V redu. Kakšen se ti zdi razgled iz spalnice?«

	»Čudovit.« Pomolčala je. »Zanima me, ali so ga že našli.«

	»Kdo bi vedel?« Ellie je omahovala. »Prijaviva?«

	»Misliš, da bi poklicali policijo?«

	»No … ja.«

	»In ji povedali, da sem tudi jaz nekoga umorila, kot ti? Dvojna aretacija?«

	Le da jaz nisem umorila nikogar, je prešinilo Ellie. Pomislila je, da bi Abby povedala, da je Susanna živa. Konec koncev zdaj, ko je bila prepričana, da je Abby iskreno mar zanjo, to ne bi nikomur škodilo.

	Abby je globoko zamišljena stala, potem se je stresla. »Odpraviti se morava.« Pokazala je na nekaj grmovnic malo naprej. »Najina kopalnica?«

	»Ti pojdi prva,« je rekla Ellie. Počakala je, da ji je sestra izginila izpred oči, potem je pogledala nazaj v avto, v tisto, kar je pritegnilo njeno pozornost. Pištola je še vedno ležala na zadnjem sedežu, kamor jo je Abby odvrgla med sinočnjim hitrim pobegom. Ni se ji treba več bati. Res ne? Ellie je pogledala gor in videla, da je sestra še vedno za grmičevjem. Odprla je vrata, hitro vzela pištolo in jo spravila nazaj v svojo torbico.

	*

	Nista se še dolgo vozili, ko je Abby pogledala na armaturno ploščo. »Zmanjkuje nama goriva,« je rekla. »Nočna vožnja je skoraj izpraznila rezervoar.«

	Našli sta bencinsko črpalko in Abby je ustavila. Vsa izčrpana je začela tankati. Ko je končala, se je vrnila v avto k Ellie.

	»Bi šla tokrat ti poravnat?« je vprašala. »Tako zelo utrujena sem.«

	Ellie je ni mogla zavrniti – doslej je vse plačevala sestra. Počasi je zlezla iz avta in pogledala na zaslon črpalke. Ko je zagledala znesek, jo je zvilo v želodcu. Prečkala je dvorišče in vstopila v poslopje. Bila je edina stranka in odšla je naravnost k pultu ter izvlekla denarnico. Prosim, delaj, prosim, delaj, je tiho ponavljala, medtem ko je tipkala PIN.

	Možakar za blagajno se je namrščil. »No funciona,« je rekel, Ellie pa se mu je nasmehnila, da bi prikrila paniko.

	»Čudno,« je rekla. Pretvarjala se je, da išče gotovino, čeprav je vedela, da ima denarnico prazno. Naj Abby prosi za denar? Stisnilo jo je pri srcu. Kakšna sramota.

	»Sestri bom rekla za denar,« je lahkotno pripomnila in skozi okno pokazala na Abby, ki je sedela v avtu.

	Moški je sledil njenemu pogledu in počasi prikimal.

	Ellie je kar se da brezskrbno odšla ven in sedla v avto. Ni takoj spregovorila. Zdaj je napočil trenutek, da sestri pove, da je brez prebite pare, in jo prosi za pomoč.

	Ellie je globoko vdihnila in se udobno namestila.

	»Urejeno.«

	Abby je še vedno povsem brez energije počasi zagnala motor.

	Pohiti, jo je v mislih priganjala Ellie. Kradoma je pogledovala proti prodajalni, videla je črpalkarja, ki ju je sumničavo opazoval.

	Potem se je Abby še pretegnila, roke je potisnila ob streho avtomobila. Nato je roki spustila in pogledala skozi okno. »Zakaj tisti moški teče proti nama?«

	Ellie se je obrnila in videla blagajnika, ki je tekel čez dvorišče.

	»Spelji, hitro, hitro!« je vzkliknila.

	»Kaj se dogaja?« je vprašala Abby.

	»Samo vozi!« je zavpila, sestra pa je končno prestavila in hitro odpeljala s črpalke.

	»Za kaj pa gre?« je kriknila Abby, ko je drvela po cesti.

	»Em … moja kartica ni delala.«

	»Kaj? Odpeljali sva se, ne da bi plačali?«

	»No, tehnično gledano si se ti odpeljala.«

	»Ampak to je prepovedano!«

	Sonce je bilo že visoko na nebu in Ellie je iz predalčka na vratih vzela sončna očala. »Streljati ljudi tudi,« je pripomnila.

	Abby jo je gledala skozi priprte oči. Za hip je Ellie pomislila, da se ji bo strgalo. Potem pa ji je zatrepetal kotiček ustnic.

	»Ljubi bog, Ellie,« je rekla. »Prav imaš, prav imaš.« Zasme-jala se je. »Ampak tega ne počni več, OK? Proč morava in za seboj ne smeva puščati sledi. Kraja predstavlja sled.«

	Trupla tudi, je pomislila Ellie.

	»Zakaj nisi mogla plačati s kartico?«

	»Em … malce sem v dolgovih.«

	»Koliko?«

	»Nekaj tisočakov.«

	»Nekaj tisočakov pomeni …?«

	»Osemnajst tisoč funtov,« je izdavila Ellie in v avtu je zavladala nenadna tišina. Ellie je stiskalo v prsih. Počutila se je izpostavljeno, kot bi gola hodila po ulici. Gledala je predse na cesto, nejevernega izraza na sestrinem obrazu ni hotela videti.

	»Osemnajst tisočakov?« je ponovila Abby.

	V Ellie je vzplamenela jeza, v lica ji je šinila kri.

	»Kako?« je vprašala Abby.

	Ellie je skomignila. »Zadnjih nekaj let se je postopno nabiralo.«

	»Nabiralo s čim?«

	Ellie jo je divje pogledala. »Lahko prenehaš govoriti o tem, kot da bi oropala banko ali kaj podobnega? In če si že tako radovedna … v resnici ne vem. Ne znam našteti vsake malenkosti.«

	Ellie je občutila, da je Abby upočasnila vožnjo, zaskrbljeno je pogledala sestro. Bleda kot stena je Abby ustavila ob cesti. Zdela se je neprisebna, strmela je skozi okno.

	»Kaj je narobe?« je vprašala Ellie.

	Abby jo je pogledala. »Ne veš, kako si potrošila osemnajst tisoč funtov?«

	Ellie je naveličano izdihnila. »Poslušaj, denarja ne zaslužim veliko. Trdo delam. In včasih si moram dati malce duška. Si kaj privoščiti.«

	»Ampak to je ogromno denarja!«

	»Dolg se je nabiral več let, Abby. V šoli delam vse ure, ki jih lahko dobim, ampak moja plača komaj zadošča, da pridem iz meseca v mesec. Občutek imam, kot bi se vrtela v krogu. OK, vem, da bi lahko najela cenejše stanovanje, se redkeje razvajala, toda tudi živeti moram.« Pomolčala je. »Ti tega ne moreš razumeti. Ko sem bila mlajša, nisem počela skoraj ničesar. Večno sem bila bolna, večno sem vse zamujala. Moj svet je bil majhen. Občutek imam, da sem izgubila nekaj, česar ne bom dobila nikoli nazaj.«

	»Ampak Ellie … osemnajst tisoč funtov?«

	V Ellie je vzplamtela dobro poznana panika. Pogledala je sestro, ko jo je nekaj presenetilo. Abby se ji je smilila. Zaradi učinka, kakšnega je nanjo imel dolg, ki sploh ni bil njen. Očitno njena sestra ni bila sposobna razumeti, da denar da človeku možnost izbire, izkušnje in varnost.

	»Človek nikoli ne ve, koliko časa bo na svetu,« je rekla Ellie. »Najbrž se že iz otroštva pretirano zavedam lastne umrljivosti. Saj veš, ker sem bila pogosto bolna. Mislila sem, da bom umrla. Ko sem zvečer šla spat, sem dala pod vzglavnik sporočilo: 'Mamica, rada te imam. Papa,' za vsak primer, če se zjutraj ne bi zbudila.«

	Sestra jo je polna pričakovanja gledala.

	»Ne, tebe nisem vključila.« Ellie je skomignila z rameni.

	Abby je mežiknila, potem pa izbruhnila v krohot.

	»Spomni se sinoči. Končalo bi se lahko zelo drugače. V tistem gozdu bi lahko s prerezanim vratom ležali midve. In kaj bi ti potem koristili milijoni, Abby?«

	Vsaj enkrat je njena sestra ostala brez besed.





LXIII.

	Matteo je sedel na zadnjem sedežu policijskega avtomobila, sam. Bil je dovolj daleč od kraja zločina, da ga ni nihče opazil, kar mu je bilo všeč, hkrati pa je bil dovolj blizu, da je lahko spremljal dogajanje. Zdaj so že postavili šotor, ki je zakrival truplo, povsod je bilo polno forenzikov.

	V avtu je bilo tiho, lahko je razmišljal. Le nekaj metrov proč je ležal mrtev moški, ustreljen v hrbet. Še vedno niso našli neposrednega dokaza, da ga je ubila Abby ali da je bila v teh gozdovih, a slutil je, da se bodo kasneje dokazi začeli kopičiti. Krogla se bo ujemala s tistimi v njegovi pištoli, na truplu bodo našli drobce tkanine, med krvjo in listjem morda tudi Abbyjin las.

	Ko bo do vsega tega prišlo, je Matteo vedel, da bo njegova žena postala osumljenka za umor. Ni bilo važno, da si je ta izmeček najbrž zaslužil umreti. Abby je bila oborožena, zato je predstavljala nevarnost. Ko jo bodo ujeli, aretacija ne bo nežna in obzirna. Podrli jo bodo na tla.

	In on? Kaj si je mislil o svoji ženi zdaj, ko jo je lovila policija? In o vsem tistem, ko je bila mlajša? Je resnično zastrupila svojega bratca in zastrupljala še sestro?

	Iznenada so se odprla nasprotna vrata. Pogledal je Baronijevo, ki je prisedla k njemu.

	»Se vam je oglasila?« je vprašala.

	Nekoliko se je vznemiril. »Ne,« je odvrnil, »sicer bi vam povedal.« Bi ji res? Ni vedel, a ni se zmenil za njen dvomeči pogled.

	»Ste jo klicali?«

	»Ponovno ne.«

	»OK. Pokličite jo in se pretvarjajte, da o vsem tem ne veste ničesar. Povejte ji, da ste na poti v Hernani in da ste poklicali v hotel, ker ste se hoteli prepričati, da je varno prispela, toda povedali so vam, da se sploh ni prikazala. Vprašajte jo, ali je v redu in kje je. Zveneti morate kot ljubeč mož. Zaskrbljen ljubeči mož.«

	Matteo se je ugriznil v ustnico, da ne bi bleknil nečesa, kar bi kasneje obžaloval. Kako zelo je sovražil ta njen avtoritativni ton.

	»Se zavedate, da je ranljiva, četudi je morda povezana s tem? Ni zločinka.« Že medtem ko je govoril, se je počutil neumnega.

	Baronijeva ga je pogledala. »Oh, jaz pa mislim, da je prava zločinka. Pravzaprav je naredila lepo vrsto prekrškov. Pobegnila je s kraja nesreče, poškodovala je osebno lastnino, odšla, ne da bi poravnala račun, morila je in zdaj …« Pomolčala je, on pa je postal ves napet. »… se zdi, da sta odpeljali z bencinske črpalke, ne da bi plačali gorivo. Danes zjutraj. Posnela ju je nadzorna kamera,« je še dodala, če bi dvomil. »Torej je na seznam dodala še krajo.«

	Matteo je čutil njen pogled.

	»Torej, jo boste poklicali?« ga je priganjala Baronijeva. »Njena sestra vam bo morda hvaležna, preden jo še sama skupi.«

	»Telefon ima izklopljen,« je jezno odvrnil.

	»Potem pa ji pustite sporočilo. Povejte ji, kako zelo jo želite videti, da vas skrbi zanjo.«

	Matteo je pogledal proti hribu in videl Santinija, ki se je motovilil okrog kriminalistov, očitno se je želel vključiti v preiskavo.

	»Matteo, ne odrivajte me proč,« je rekla Baronijeva. Pogledala je Santinija in se namrščila. »Za vašo ženo gre.«

	Matteo je izvlekel telefon in zavrtel Abbyjino številko. Kot je pričakoval, je takoj dobil odzivnik. Baronijevi je obrnil hrbet.

	»Abby, jaz sem. Vem, da ti ni uspelo priti v hotel. Kaj se je zgodilo? Rad bi ti pomagal. Zate sem tukaj. Pokliči me, takoj ko boš lahko.«

	Odložil je, ravno ko so po hribu navzdol prinesli belo vrečo s truplom, šli so tik mimo avta. Pogledal je proč.

	Zazvonil je telefon. Matteo je poskočil, a bil je Baronijin.

	»Pronto.«

	Nekaj sekund je poslušala, Matteo je zaznal zanimanje, ki se je risalo na njenem obrazu. Zaznala je, da jo opazuje, zato je stopila iz avta. Matteo se je namrgodil, ko je globoko zatopljena v pogovor odšla.





LXIV.

	Vozili sta se dve uri in srečali nista nobenega policijskega avtomobila. V Ellie se je previdno vračal občutek varnosti. Mogoče pa moškega niso našli. Morda pa blagajnik na bencinski črpalki ni prijavil kraje. Morda pa jo je in se je policiji zadeva zdela preveč malenkostna, da bi se z njo ubadala.

	Sonce je sijalo topleje in Abby je spustila streho. Vožnja pod toplimi žarki ob hladnem vetriču se je Ellie zdela nadvse poživljajoča. Bili sta del dvigajočih se hribov in zavitih cest. Če je iztegnila roko, je lahko pobožala listje obcestnih dreves. Visoko nad njima so krožile ujede, iskale so plen. Zlili sta se s pokrajino. Prevozili sta kilometre in kilometre praznih cest, se peljali skozi majhne vasi, vseh večjih cest in mest sta se izogibali.

	»Lepo je, kajne?« je rekla Ellie.

	»Aha.«

	»Sta z Matteom obiskala veliko krajev?«

	»V bistvu ne.«

	»Si tega ne želiš?«

	»Ne gre za to,« je odvrnila Abby. Skomignila je. »Matteo dela.«

	»Kaj pa ob vikendih?«

	»Njegov delovnik je zelo nepredvidljiv. In ko dela nočne … no, prespi ves dan.«

	Ellie je pogledala sestro. »Sama bi lahko kam šla.«

	»To ni isto, kajne?«

	Ne, je pomislila Ellie, ni.

	»Ampak ali se ne …«

	»Kaj?«

	»Dolgočasiš?«

	Abby se je kratko zasmejala. »Dolgočasim? Seveda ne!«

	»Kako si zapolniš dan?«

	»Z veliko stvarmi. Ogromno je vsega, kar lahko počnem.«

	Ellie je že odprla usta.

	»Ne vprašaj me za seznam, ker poskušam voziti.«

	Ellie je vedela, da je tega pogovora konec. Molčala je.

	Kmalu sta zagledali majhen zaselek, le drobno pikico na zemljevidu, gručo trgovinic in hiš. Bilo je zelo mirno, le nekaj vaščanov je opravljalo vsakodnevna opravila.

	»Se ustaviva?« je predlagala Abby. »Kava bi mi resnično teknila.«

	Ustavili sta ob majhnem trgu, posejanem s pomarančevci. Temni voščeni listi so se bleščali v soncu, sadeži so počasi zoreli. Na privzdignjenem obzidju je bila kamnita skleda z vodo, nad njo pa sploščena gorgonska podoba, skozi usta ji je tekla voda.

	Stopili sta iz avta in odšli tja, da sta si splaknili obraz, vrat in pazduhe. Tako osveženi so mamile trgovinice, v pekarni so ljudje čakali v vrsti. Tudi Abby in Ellie sta se postavili tja, a premikali sta se zelo počasi, kajti vsaka stranka je bila do-mačin, ki se je navdušeno pomenkoval z osebjem. Ellie je zaradi vročine postajala omotična.

	»Te moti, če grem malo na zrak?« je vprašala Abby.

	Stopila je iz vroče prodajalne in odšla v senco na drugi strani ceste. Šla je mimo butika in takoj jo je pritegnila obleka v izložbenem oknu. Bila je elegantno preprosta, segala je do kolen in imela je V-izrez. Ampak najprivlačnejša je bila barva – modra kot avgustovsko nebo. Pogledala je listič s ceno in se zdrznila. Tristo evrov. Hrepeneče jo je gledala, vedela je, da bi ji odlično pristajala. Zdela se ji je kot narejena točno zanjo.

	»Sploh ni slaba,« je pripomnila Abby, ki se je pojavila za njo. »Hudiča!«

	Ellie se je obrnila in zagledala sestrine izbuljene oči. Gledala je listič s ceno.

	»Izvoli,« je rekla Abby in ji podala kavo. »Pa saj nisi resno razmišljala, da bi jo kupila?«

	»Si pozabila na najin manjši izgred na bencinski črpalki?« je odvrnila Ellie. »Nameravala sem planiti v trgovino, zgrabiti obleko in pobegniti. Šalim se,« je še dodala, ko je videla Abbyjin obraz.

	Abby si je še enkrat natančno ogledala obleko. »Lepa je. Ampak tristo evrov? Bi dejansko potrošila toliko denarja za kos oblačila?«

	»Če je čudovit, ja.«

	»Zmešana si.«

	»Hvala.«

	»Malenkost. Strošek izdelave ni niti približno tako visok.«

	»Seveda ne.«

	»In s toliko denarja bi lahko preživela vsaj dva tedna upokojitve.«

	»Ampak jaz nisem upokojena,« je suho pripomnila Ellie. »Odvzela si ji vso čarobnost.«

	Abby je spet pogledala obleko in se napol zvedavo, napol zmedeno skremžila.

	»Čarobnost?«

	Ellie je pograbila sestro za roko in jo potegnila bliže k izložbi. »Oglej si jo. Dizajn, tkanino. Poglej, kako bi šelestela okrog tvojih nog. Poglej to barvo. Takojšnje počitnice. Ne gre za strošek. Gre za to, da se v njej počutiš tako, kot da te nič na svetu ne more ustaviti.«

	Abby je prikimala. »Vau. Ampak nisi me prepričala. Na svetu vedno obstaja nekaj, kar te lahko ustavi.«

	Ellie je utihnila. »Povej mi,« je rekla.

	»Kaj pa?«

	Ellie jo je pogledala, kot da ne more verjeti. »Ti to resno? Kaj pa? Kaj bova naredili, Abby? Kako se bova rešili iz tega? V takšnem sranju sva, da sploh ne vem, kje naj začnem.« Histerično se je zasmejala. »Ja ljubi bog,« je rekla. »Kaj pa? Kaj pa?«

	»OK, OK,« se je odzvala Abby, »razumem.« Pokazala je proti trgu. »Pogledat grem, ali je Jamie klical. Telefon sem pustila v avtu …«

	»Jaz bom še malo tukaj,« je potrto odvrnila Ellie. Naredila je požirek kave. »Dokler ne končaš klica.«

	Abby je odšla in ko je vklopila telefon, je videla, da jo čaka sporočilo. Srce ji je začelo pospešeno biti in poklicala je poštni predal. Ampak ni bil Jamie, temveč Matteo. Ko je poslušala njegov glas, se ji je stožilo po njem. Čustva je potlačila, zdaj je bila prepričana v dvoje. Kot prvo, policija je našla truplo. To je razbrala iz njegovega glasu, ker je zvenel zaskrbljeno, čeprav se je trudil ravno nasprotno. Druga stvar, v katero je bila prepričana, je bila ta, da ga ne bo poklicala nazaj, čeprav jo je prosil. Vedela je, da policija vsaj do neke mere nadzoruje vse, kar pove. To spoznanje je bilo kot udarec v trebuh. Preplavila jo je tolikšna osamljenost, da se je morala nasloniti na vrata in globoko vdihniti.

	Telefona ni želela imeti dolgo vklopljenega, a preden bi ga ugasnila, je hotela še nekaj preveriti. Čudno se je počutila, ko je v iskalnik vnesla svoje ime skupaj z besedo 'umor'. Prikazala se je novica, prepoznala je moškega na sliki. In potem je zagledala še sebe in Ellie – fotografijo iz restavracije. Od takrat so minili šele trije dnevi, a zdeli so se kot cela večnost.

	S tresočimi rokami je hitro izklopila telefon. Na čelu je začutila kaplje potu. S hrbtiščem roke jih je obrisala in nekajkrat globoko vdihnila, da bi se umirila. Ozrla se je po trgu, morda jo opazuje kdo, ki bi jo lahko prijavil. Ampak razen postarane gospe, ki je potiskala nakupovalni voziček s štruco kruha na vrhu, ni bilo nikogar.

	Ne vedo, kje si, si je ponavljala, tokrat je bil njen notranji glas strožji. In kakorkoli že, ta moški bi ju ubil. To so prav gotovo olajševalne okoliščine.

	Koliko časa še imam? je pomislila. Preden me bo ujela policija? Ni bilo namreč važno, kako bo policiji pojasnila svoja dejanja, preprosto ni želela, da bi se končalo.

	Ne še.

	Abby je odšla nazaj k trgovinici, a Ellie ni bilo nikjer. Verjetno je kam odtavala. Abby ni skrbelo. Pridobila bo čas, da se pomiri. Sedla je na obzidje pred butikom, obleko je imela točno pred nosom.

	Čez minuto ali dve je Abby vstala. Odprla je vrata prodajalne in vstopila. Stala je in uživala v hladnem klimatiziranem zraku, ki ji je božal kožo. Notri je vladal močan vonj po novih oblačilih. Odšla je k oknu in se dotaknila obleke.

	»Puedo ayudarte? Vam lahko pomagam?«

	Abby se je obrnila in zagledala lično oblečeno žensko s stilskimi očali. Smehljala se ji je.

	»Čudovita obleka,« je rekla Abby.

	»Jo želite poskusiti?«

	Abby jo je znova pogledala. »Ne,« je odkimala. »Hvala, bi jo pa rada kupila.« Preplavil jo je nehoten val zaskrbljenosti, a ga je odmislila.

	Prodajalka je bila presenečena, a odzvala se je profesionalno. »Tukaj je vaša številka,« je rekla in vzela eno od oblek z obešalnika.

	»Dve potrebujem,« je rekla Abby.

	»Dve?« Profesionalnost se je znašla na spolzkih tleh. To je bilo resnično nenavadno.

	»Ja.«

	»Enaki številki?«

	Abby je prikimala. Strmela je v prodajalko, ki je obleki zavila v papir in ju dala v vrečko, ob tem ji je bilo rahlo slabo.

	»To bo …«

	Abby je pred njo položila šop bankovcev. Če bi znesek slišala, tega ne bi mogla izpeljati. Toliko denarja, razen pri nakupu nepremičnin, ni zapravila še nikoli.

	Zagledala je Ellie, ki je prihajala po cesti. »Darilo imam zate,« je rekla, segla v vrečko in ji podala zavoj.

	Ellie se je namrščila, ko pa je zavoj odvila, je zazevala. »Ne razumem …«

	»Nič na svetu naju ne bo ustavilo,« je rekla Abby in izvlekla še drugo obleko. Skoraj zasmejala se je, ko je zagledala izraz na sestrinem obrazu, a v resnici je še vedno prihajala k sebi zaradi nakupa.

	»Ljubi bog, Abby,« je osuplo dahnila Ellie, »najlepša hvala.«

	Abby se je nasmehnila, ko ji je sestra vrgla roke okoli vratu in jo objela.

	V avtu sta se preoblekli. Sestri v modrih oblekah v rdečem Fiatu 500 sta bili na begu po Španiji.





LXV.

	2002

	Bilo je tako slabo, kot je pričakovala. Angleščino in matematiko je naredila le za las, pri geografiji je dobila trojko. Vse drugo je bil popoln polom. S sestrinimi več kot odličnimi ocenami izpred nekaj let se ni mogla primerjati. Zdaj je bila Abby že na univerzi, v Manchestru je študirala ekonomijo, in vse je kazalo, da bo diplomirala prva. Domov je prihajala le občasno, med počitnicami je raje ostajala v Manchestru in delala v lokalnem baru.

	Ellie se je trudila, da se ne bi obremenjevala z ocenami. V glavni avli je stala v množici učencev, vsak se je oklepal papirja, na katerem je bila zapisana njegova prihodnost. Večina najstnikov je slavila, oči so jim sijale, ko so se objemali in si ogledovali rezultate drug drugega. Ellie je vedela, da mama čaka, da jo pokliče in ji pove novico. Najbolje, da s tem čim prej opravi. Odšla je iz avle in poiskala miren kotiček pred hišo. Njena mama je delala v butiku, vendar je obljubila, da se bo oglasila, četudi bo imela stranko.

	Ko je mami predstavljala seštevek svojih dosežkov, je njena samozavest plahnela. Na koncu je bila vsa solzna.

	»Ne skrbi,« je hitro rekla mama, »življenje se ne vrti samo okrog univerz. Poglej Richarda Bransona – niti srednje šole ni končal, pa je multimilijonar.«

	»Ne vem, kaj bom naredila, mama,« je skozi solze tarnala Ellie. »Preprosto nisem dovolj pametna.«

	»Ne trapaj,« je odvrnila Susanna, ampak Ellie je vedela, da jo samo tolaži. »Le to je, da je bil tvoj začetek življenja težaven.«

	Moja bolezen. Njena prekleta bolezen. Če ne bi bila bolna vsa tista leta, ko je bila mlajša, bi bilo vse zelo drugače.

	Na koncu se je odločila, da si bo vzela eno leto premora. Odkar je bila majhna, je hrepenela po tem, da bi potovala. Ta želja je rasla v njej vsa tista leta, ko je bila zaprta v hiši in se je oklepala vedra. Njena mama je imela nekaj prihrankov, ki jih je podarila Ellie, in Ellie je odpotovala v jugovzhodno Azijo. Ugotovila je, da so življenjski stroški zelo nizki, ker pa je bila dobrovoljna in lepa, so si drugi popotniki želeli njene družbe in ji dovolili prespati v svojih prostih sobah. Ellie je prvič izkusila brezskrbno življenje. V Indoneziji, kjer je delala kot prostovoljka v zavetišču morskih živali, se potapljala in preštevala in snemala vrste tropskih rib, ni bilo važno, da ni diplomirala.

	Ellie je v svojem delu uživala in delala je pridno, in tako so ji ponudili plačano zaposlitev. Plača je bila zgolj miloščina, ampak Ellie ni bilo mar. Medtem ko je z drugimi zaposlenimi sodelovala pri zaščiti želv v času odlaganja jajc, je pozabila na katastrofalno otroštvo, na leta, ko se je počutila kot izobčenka; da ji ni šlo v šoli in da je hrepenela po tem, da bi se njena sestra vsaj malo zmenila zanjo.

	Eno leto se je hitro prevesilo v drugo, potem pa je iz enega izmed materinih mailov izvedela, da je Abby diplomirala z odliko in postala pripravnica v vodstvu prestižnega londonskega transportnega podjetja. Ellie je preplavilo domotožje, a če se je zazrla globlje vase, je vedela, da ni šlo samo za to. Abby je dobila dobro službo, ki ji je obetala kariero, vrtoglave nagrade in status. Čeprav je uživala v delu v zavetišču, se je zavedala, da je zaposlitev zgolj začasna. Pa tudi obogatela ne bo, če bo delala tukaj.

	Še eno leto ji je uspelo ostati tam, potem pa je zavetišču usahnil del dotacij, zato je morala oditi. V Veliko Britanijo se je vrnila na mrzlo in vlažno novembrsko jutro. Zelo dobro se je zavedala, da bo službo težko našla, še posebej s svojimi pomilovanja vrednimi ocenami. Devet naslednjih mesecev je bila dobesedno brez centa in po nizu zavrnitev so jo vendarle sprejeli kot učiteljico pomočnico v njeni stari šoli, kjer je bila pred tremi leti še sama učenka. Plača je bila smešno nizka, a imela je vsaj nekaj svojega denarja. Ellie si je pošteno oddahnila in dovolila si je malce razvajanja. Česa takšnega sicer ne bi kupila nikoli, bilo je predrago, ker pa je šlo za posebno priložnost, si je privoščila steklenico Laurenta-Perrierja Roseja. Ta poteza se ji je zdela nevarna, pa vendar je bila prepričana, da si šampanjec zasluži. Plačala ga je s kreditno kartico – rekla si je, da bo dolg poravnala takoj pri prvi plači. Tisti večer sta s Susanno v poznem avgustovskem soncu sedeli zunaj na majhnem vrtu v Redhillu in nazdravljali njeni prihodnosti.

	»Na uspeh!« Susanna je dvignila svoj kozarec z dolgim pecljem.

	Ellie se je nasmehnila in trknila.

	»Vedela sem, da ti bo uspelo,« je ponosno rekla Susanna.

	»Nisem ravno direktorica multinacionalne korporacije,« je pripomnila Ellie, pa vendar si ni mogla kaj, da ne bi bila zadovoljna sama s sabo.

	Dobro znano je bilo, da so pomočniki učiteljev mizerno plačani, celo pripravniki so dobili več, vendar pa ji je po vseh teh mesecih le uspelo dobiti službo. Končno je imela razlog za občutek, da je nekaj dosegla.

	Dva dni pozneje sta Ellie in Susanna prejeli Abbyjin mail. Sporočila jima je, da je zaključila pripravništvo in da so ji v podjetju ponudili vodstveni položaj. Ellie se je trudila biti vesela zanjo, kasneje pa je skrivaj poguglala in na spletni strani podjetja našla sestrino delovno mesto. Njeno pozornost je takoj pritegnila ena in edina stvar – plača. Bila je štirikrat večja od Elliejine, in to je bilo šele Abbyjino prvo delovno mesto v podjetju.

	Ellie je to pošteno streznilo. Brezno med njima s sestro se je samo še poglobilo – Abby bo postala podjetniška super-zvezda s šestmestno plačo in poslovno bo prepotovala ves svet, medtem ko bo Ellie lahko srečna, če ji bodo kdaj ponudili mesto redne učiteljice. Resnično se je trudila, da o tem ne bi razmišljala, ampak to je bilo nemogoče.

	Susanna ji je bila kot vedno v veliko oporo.

	»Nisi imela enakih pogojev. Zaradi bolezni. Zato si se nadvse dobro odrezala.«

	Ellie je prikimala, takšnih besed je bila vajena. »Kaj me je mučilo? Kakšno bolezen sem imela?«

	Susannin obraz je spreletela senca. »Nikoli niso ugotovili.«





LXVI.

	Susanna je slabo spala. Njen spanec so motile sanje. Zavedala se je, da bo nasledila ogromno bogastvo in vedela je, da si bo lahko privoščila, karkoli bo uzrla. Ampak kar bi jo v normalnih okoliščinah navdajalo z veseljem, jo je polnilo s paniko in strahom. Zgodaj je vstala, se oprhala in oblekla, ves čas pa je razmišljala o materini ponudbi. Bila je ostudna, vsaj toliko je bila razumna, toda ljudje so za denar počeli še hujše stvari, tukaj pa je bilo še večno prisotno vprašanje preživetja. Susanna je vedela, da ne postaja vsak dan mlajša.

	V upanju, da se bo zamotila, je nadaljevala z jutranjimi opravki. Ne razmišljaj o denarju, pripravi si zajtrk. A medtem ko je rezala melono, si je predstavljala veliko kuhinjo v materini hiši. Pomila je krožnik in pomislila, da ji nikoli več ne bo treba pomivati posode. Namesto tega bo lahko nekoga zaposlila, čistilko, ki bo gospodinjila. Ampak to ni prav, se je nenehno opominjala. Priznati bi morala nizkotno početje. Mati, ki škoduje lastnim otrokom – kdo bi kdajkoli odpustil kaj takšnega?

	Ko je Kathleen potrkala na vrata, je bila Susanna že več ur čisto na trnih od pričakovanja. Stopila je na stran, da bi njena mama lahko stopila v hišo.

	»Ven greva,« je rekla Kathleen.

	Susanna je na privozu opazila taksi, motor je tekel.

	»Kam?«

	»Na piknik. Pridi, za vse je poskrbljeno.« Kathleen se je obrnila in se vrnila v avto.

	Susanna se nekaj trenutkov ni premaknila, potem pa je vendarle s precejšnjim nelagodjem vzela torbico.

	»Si pozabila, da ne smem biti zunaj?« je rekla in pokazala na svoj obraz, ko je sedla na zadnji sedež k materi. Mati je bila kot vedno brezhibno oblečena, nosila je široke lanene hlače in bluzo s kratkimi rokavi.

	Kathleen je samo zamahnila z roko. »Ne skrbi, na vse sem mislila.« Snela si je sončna očala in se prijazno nasmehnila. To je bilo zelo nenavadno in Susanna je umaknila pogled.

	»Zabavali se bova,« je rekla Kathleen. »Vzeli si bova malce časa zase.«

	Susanna ni vedela, kako naj se odzove. Ta nova, materinska Kathleen ji je bila tujka. No, nekaj časa bo že potrpela, zagotovo ne bo trajalo dolgo.

	Odpeljali so se v notranjost, proti zahodu, in po zavitih cestah v hribe, od koder so se ponujali čudoviti razgledi na otok.

	»Kam pa greva?« je vprašala Susanna.

	»Presenečenje,« je odvrnila Kathleen in bila videti tako zadovoljna, da Susanna ni več drezala vanjo. Gledala je skozi okno, vpijala vase otoške lepote in se spraševala, kdaj bo mati omenila sinočnji pogovor. Ampak Kathleen je molčala, zdelo se je, da je lepota začarala tudi njo.

	Mogoče pa čaka, da bova sami, je pomislila Susanna in s pogledom ošvrknila šoferja. To ni bil običajen taksi, Kathleen je najela luksuznega sedana, najbrž v hotelu.

	Čez nekaj časa so zavili s hribovske ceste na zasebno pot, označeno s tako diskretno tablo, da je Susanna le bežno opazila podčrtane belo-sive črke. Imela je občutek, da je na nekem elitnem, razkošnem kraju, potem pa je iz borovcev pred njo vzniknil eleganten sodoben kompleks.

	»Tukaj bo najin prvi postanek,« je rekla Kathleen in stopila iz avta. »Mislila sem, da nama bo malce posebne nege dobro delo.«

	Ko je Susanna stopila v recepcijo spa, ji je vzelo sapo. V ozračju je vladala umirjenost. Dekor je bil profesionalen, izbran s prefinjenim okusom, gladke linije so mehčale luksuzne tkanine. Ženska za pultom je vstala, da bi ju pozdravila, obdajal jo je žar iskrene ustrežljivosti.

	»Tvoji koži bodo namenili vso nego, ki jo potrebuje,« je rekla Kathleen, Susanno pa je ta prijazna gesta tako ganila, da so ji v oči stopile solze.

	Naslednji dve uri ni videla matere. Dekleta z zdravilnimi rokami so ji na obraz nežno nanašale kreme in obkladke, in ko se je pogledala v ogledalo, je po zelo dolgem času prepoznala nekdanjo sebe.

	Ko sta odhajali, jo je mama zadovoljno gledala. »Veliko bolje,« je pripomnila.

	Ženska v belih hlačah in čedni beli tuniki ju je popeljala skozi vrata ven. Susanna se je nehote zdrznila, pričakovala je sončno pripeko, ampak pot je prekrivala dolga pagoda, po kateri so se vzpenjale bugenvilije. Ustavile so se pod belo tendo v odmaknjenem delu z mizami. Mize so bile med seboj ločene z majhnimi palmami in oljkami v cvetličnih loncih, kar je dajalo vtis, da imata prostor samo zase. Ženska je Kathleen in Susanno pospremila do mize v sprednjem delu, od koder sta imeli pogled na gore in morje.

	»In zdaj se lotiva piknika,« je naznanila Kathleen.

	Susanna ni vedela, kaj naj pričakuje, morda lepo obložene sendviče in sadje, namesto tega pa se je na stojalu ob njuni mizi znašla košara – kakšna je vsebina, sta morali ugotoviti sami. Krompirjevi in rožmarinovi hrustljavi kruhki, narezana salama in šunka, svež paradižnik in olive, majhne kroglice mocarele, med s tartufi in koščki sira pecorino.

	Jedli sta, vetrič, ki je ves čas pihljal z gora, pa ju je prijetno hladil.

	Odkar sta vstopili v zavetje resorta, je bila Susanna zelo redkobesedna. Zavedala se je, da mati nekaj pričakuje.

	»Hvala,« je rekla, »za vse to.«

	Kathleen je zamahnila z roko. »To je zgolj malenkost, znak dobre volje.« Pomolčala je. »Glede na to, da se ti moram odkupiti za veliko vsega.«

	Susanna je postala napeta. Zdaj ko sta se končno dotaknili teme, je vedela, da mama čaka. Ampak Susanno je od strahu v želodcu grabil krč, molčala je.

	Ko je postalo jasno, da njena hči ne bo spregovorila, je Kathleen nadaljevala: »Kljub vsemu bi ti z očetom morala dati denar, ko si se poročila. Še toliko bolj po ločitvi. Človek vedno misli, da se je najpomembneje držati načel. Potem ko postane starejši … no, je sploh komu mar? Kaj dobrega je prinesla moja trma? Povsem odkrito, nikogar nič ne briga. Bilo je pomilovanja vredno in opravičujem se ti, ker z očetom nisva videla čez lastni bes.«

	Susanna je postala nervozna. Materino priznanje je bilo skrajno nenavadno. Pomislila je na minula leta, polna bitk in samote, ko je bila prepuščena sama sebi.

	»Ali …« Susanna je morala zbrati ves pogum, da je spregovorila. »Ali imaš še vedno slabo mnenje o meni, ker nisem upoštevala tvojih želja? Ker sem se poročila z Dannyjem?«

	Kathleen jo je pogledala in Susanna se je morala prisiliti, da je zdržala materin prebadajoči pogled. »Ni bil najboljša izbira, kajne?« je pripomnila Kathleen. »Vendar razumem. Verjetno si komaj čakala, da pobegneš od naju. V bistvu te sploh ne krivim. Kakorkoli, ni govora o Dannyju, temveč o Benu in Ellie in kaj se jima je zgodilo.« Pomolčala je. »Zagotovo si bila obupana.«

	Susanna je debelo pogoltnila. Je njena mati mislila, da bo tako preprosto? Da ji bo zgolj postavila sočutno vprašanje, ona pa bo kapitulirala in vse priznala?

	»Mati, povedala sem ti, da Benu in Ellie nisem dajala ničesar. Abby je bila. Bolestno je bila ljubosumna na bratca in sestrico, odkar sta se rodila. Mislim, da je to v veliki meri povezano s tem, da ni imela očeta.«

	Kathleen se je nasmehnila. »Razumem, zakaj čutiš, da moraš nadaljevati z zanikanjem. Zagotovo te je strah. Ne samo priznanja resnice sebi, pač pa tudi zato, ker ne veš, kaj bom s podatkom storila jaz. Odgovor je nič. Nikomur ne bo pomagalo, če boš šla v zapor, ker si ubila lastnega otroka. Zdaj ne več. Kar pa zadeva Ellie, očitno ve, da ji je škodovala ena od vaju. Ampak vidve imata zelo dober odnos. Prepričana sem, da ti je odpustila.«

	Susanna je zavzdihnila. »Ničesar ni, kar bi mi lahko odpustila.« Zaradi materine vztrajnosti ji je bilo neprijetno, obrnila se je k razgledu. Vila je stala na pobočju hriba, gledala je proti morju – bil je eden tistih idiličnih krajev iz revij.

	Kathleen je sledila njenemu pogledu. »Čudovito je, kajne? Predstavljaj si, da živiš na takšnem kraju in se vsako jutro iz dnevne sobe sprehodiš do Mediterana.«

	Susanna se je zdrznila.

	»Trenutek sicer ni pravšnji, še vedno sem med živimi. Ampak vse je mogoče.« Kathleen je zamahnila proti razgledu, neskončni modrini.

	Potem pa je Susanna na svoji roki občutila materino.

	»Rada bi samo vedela, kaj sem povzročila,« je rekla Kath-leen, »za kaj so bila odgovorna moja dejanja. Rada bi se soočila s svojimi grehi. Ničesar se ti ni treba bati. Karkoli že si naredila, ne bom te znova razočarala.« Susanna jo je pogledala, mati je roteče zrla vanjo. »Naredila bi nekaj zelo pogumnega,« je nadaljevala iskreno občudujoče, »veliko pogumnejšega, kot sem kdajkoli storila jaz.«

	Susanna je v materi prepoznala spoštovanje, starševsko naklonjenost, po kateri je hrepenela vse življenje. Želela si je je še več, toliko, da bi izbrisala vsa pretekla razočaranja. Le sprejeti je morala materin objem, se stopiti v njenih rokah.





LXVII.

	Susanna je dvignila kozarec mineralne vode in srknila požirek, predvsem zato, da bi pridobila čas.

	»Treseš se,« je pripomnila Kathleen.

	Susanna je opazila, da se ji roka res trese, kozarec je hitro odložila na mizo.

	»Ne bodi nervozna,« je rekla Kathleen. »Ne morem ti povedati, koliko bolje se počutim, ker sem odkrito spregovorila. Upam, da te je moje opravičilo prepričalo, da je moj namen iskren,« je še dodala in pozorno spremljala odziv na Susanninem obrazu.

	Iskren? Pravzaprav ne, je pomislila Susanna. Sem pa še bolj žalostna. Zagotovo bolj znervirana.

	Iznenada se ji je nekaj posvetilo. Zdaj je na njej ležala odgovornost, da se mati pred smrtjo pomiri s svetom. In v ta položaj jo je spravila mama. To se ji je zdelo nepošteno. Susanno je stiskalo v prsih, pritisk ni pojenjal.

	Ampak če bo priznala ta zločin … je sploh važno? Če bo Kathleen čuvala skrivnost, potem ji lahko reče karkoli, hkrati pa bo preskrbljena.

	To bi bilo pravično, je pomislila. Da bi po vseh teh letih dejansko dobila dediščino, do katere je bila upravičena.

	»Še nekaj je,« je omenila Kathleen, »na kar morda nisi pomislila. Če mi boš povedala, kaj si naredila, potem bo denar seveda postal tvoj. Ampak za teboj sta Abby in Ellie. Podedovali ga bosta. Na neki način boš lahko tudi ti popravila svoje napake.«

	»Zakaj pa denarja kar takoj ne zapustiš njima?«

	»Zato, ker njima ne dolgujem ničesar.«

	Susanna je gledala mater, njene razvodenele oči in uvel obraz, in čudilo jo je, da ima tako stara ženska še vedno takšen vpliv nanjo. Naslikala si je trenutek iz prihodnosti, ko jo bodo poklicali iz neke bolnišnice in ji sporočili, da ima mati le še malo časa. Bo takrat dovolj oslabljena, da se Susanna ob njej ne bo več počutila tako majcene?

	»Bena nisi nikoli videla,« je rekla.

	»Prosim?« Zaradi spremembe teme pogovora se je Kathleen vznejevoljila.

	»Mojega sina. Nikoli ga nisi videla. Umrl je, ko je imel enajst mesecev, in ti se nisi nikoli niti toliko potrudila, da bi ga obiskala.«

	Kathleen je postala razdražena. »Tako je bilo zato, ker sem delala napake. Povedala sem ti.«

	»Prav tako te ni bilo na pogreb.«

	»Tvoj oče je bil službeno odsoten. Sama se nisem mogla soočiti s tragedijo.«

	»Lažnivka.« Takoj ko je Susanna besedo izrekla, ji je začelo srce divje biti. Mati jo je gledala, kot bi jo udarila. Celo papirnat prtiček si je ponesla k licu. Susanna je v tem redkem trenutku prevlade nadaljevala: »Preprosto te ni zanimalo. Abby in Ben sta bila takrat premajhna zate, da bi se ukvarjala z njima. Šele kasneje, ko sta moji hčerki zrasli in si začutila, da bi ju lahko oblikovala tako, da bosta vredni tega, da sta tvoji vnukinji, si se začela zanimati zanju.«

	Kathleen je vsaj enkrat molčala. Susanna je občutila nenavadno zadovoljstvo, a le za kratek hip. Podobno kot pri hitri hrani, po kateri hrepenimo celo večnost, a odločitev zanjo obžalujemo takoj, ko se nasitimo. Dovolj je, je pomislila Susanna. Povedala si, kar ti je ležalo na duši. Ni si mislila, da ima to v sebi, da je zmožna tako govoriti s svojo materjo. Ampak novega mostu med Kathleen in sabo ni hotela porušiti. Tega si ni mogla privoščiti.





LXVIII.

	Matteo se je na drugi strani pulta počutil čudno. Soočen je bil z dvema španskima policistoma in zelo dobro je občutil neviden avtoritativni zid med sabo in njima. Ob steni sobe je sedel Santini, občasno se je zazibal na stolu, da je ta udaril ob steno. Matteo je čutil, kako s pogledom vrta vanj.

	Ni bil aretiran, le 'pomagal jim je pri preiskavi', kot bi dejansko sodelovali. Toda Matteo je vedel, da ni tako.

	Začela sta z vprašanji o njegovi službi, kje je zaposlen, kako je delati za karabinjerje – tovariška vprašanja, da bi se počutil kot del velikega policijskega kluba. Tudi sam je imel nekaj vprašanj, predvsem ga je zanimalo, kje je inšpektorica Baronijeva. Videl je ni, odkar je tisto jutro na kraju zločina s telefonom v roki stopila iz avta. Detektiva sta rekla, da ne vesta, da pa je nekje v hiši. Matteo je izvedel, da se je že pred njim sama vrnila na policijsko postajo in sumil je, da je njen hitri odhod povezan s klicem, ki ga je prejela, ko sta skupaj sedela v avtu.

	Sta pa bila detektiva zelo zgovorna glede krogle, ki so jo izvlekli iz žrtve, ujemala se je namreč s kroglami iz policijske pištole. Matteo je na neki način pričakoval, da bo tako, pa vendar ga je novica zadela kot udarec v trebuh. Seveda je ugovarjal, da je v obtoku še veliko njegovi podobnih beret, čeprav so vsi dobro vedeli, da je krogla najverjetneje iz njegove pištole. Prav tako niso vedeli, kdo je orožje dejansko sprožil, ampak Matteu se je močno dozdevalo, katera od sester je bila.

	Vodilni policist, detektiv Carlos Vila, jim je naročil svežo kavo in zaslišanje se je nadaljevalo. Bil je visok možakar z dolgimi udi, malce kavne smetane mu je ostalo na brkih.

	»Radi bi izvedeli več o vaši ženi, signori Abby Morelli,« je rekel detektiv Vila. »Živita skupaj, kajne?«

	Matteo je prikimal. »Na Elbi.«

	»V hiši, katere lastnika sta oba?«

	»Ja.«

	»Ali je signora Morelli zaposlena?«

	»Ne.«

	Detektiv Vila je privzdignil obrv.

	»Upokojena je.«

	»Upokojena? Pri …« – preveril je zapiske – »šestintridesetih? To pa je lepo življenje!«

	Matteo je skomignil. S tem človekom mu ni treba razpravljati o Abbyjinih financah.

	»In kako je živeti z Abby?«

	»Prijetno.«

	»Je dobra družba?«

	»Najboljša.«

	»Je bila v preteklosti že kdaj nasilna?«

	Matteo je potlačil razdraženost.

	»Seveda ne.«

	Detektiv Vila je spet pogledal zapiske. »Ampak njena mati, Susanna Spencer, trdi drugače. Ko je bila Abby še deklica, je škodovala svoji sestri.«

	»Narobe ste razumeli,« je rekel Matteo in zanemaril krč v želodcu. »Susanna je bila tista, ki je škodovala Ellie.«

	Detektiv Vila ga je nekaj trenutkov opazoval, potem pa prikimal.

	»Kaj bi rekli, kako dobro poznate svojo ženo?«

	»Izjemno dobro.«

	»Dovolj, da lahko predvidite njeno početje?«

	»Nihče ne more predvideti početja drugih ljudi.«

	»Na primer streljanja?«

	»Ne veste, ali je streljala ona.«

	Detektiv Vila se je nasmehnil. »Ne, res ne. Prav imate. Ampak predpostavimo, da je. Vaša žena in njena sestra sta imeli srečo. Mrtvi moški je umazana baraba. Že kar nekaj časa smo ga hoteli priviti. Prepričani smo, da je ugrabil žensko. Oropal jo je, potem pa ubil. Morda je šlo za samoobrambo. Zelo verjetno. Bistvo je, da potrebujemo več informacij. O vaši ženi.« Detektiv je pomolčal. »Torej, pravite, da jo poznate zelo dobro?«

	»Pravkar sem to rekel.«

	»Kako dolgo sta poročena?«

	Matteo se je prisilil ostati miren. »Štiri mesece.«

	Detektiv Vila ga je presenečeno pogledal. »Štiri mesece? Potemtakem sta novoporočenca?«

	»Ampak poznava se že eno leto.«

	»Eno leto? To ni dolgo, kajne?«

	»Dovolj dolgo.«

	»OK. In v tem letu sta se videvala vsak dan?«

	Matteo se je spraševal, ali odgovor že pozna. Ali ga namerno vozi po ovinkih. »Ne, sprva ne. Ona je živela v Veliki Britaniji, jaz pa v Italiji.«

	»Torej, kako pogosto sta se videvala? Vsak teden? Mesec?«

	»Spoznala sva se julija lani, dobivati sva se začela septembra. Videla sva se en ali dva vikenda na mesec. Aprila letos, ko se je Abby preselila v Italijo, sva se poročila. Ne razumem, zakaj je vse to pomembno.«

	»Prav imate. Najpomembnejše je, da najdemo vašo ženo. Preden jo skupi še kdo.«

	»Pa saj ni neka blazna morilka,« je zasikal Matteo.

	»Upajmo, da res ne.« Besede detektiva Vile so obvisele v zraku.

	Matteo ga je gledal v oči, kolikor dolgo je zdržal. Ni hotel verjeti, da je Abby odgovorna za kateregakoli od teh strašnih zločinov. Treh nasilnih dejanj, ki mu zadnje tri dni niso dala miru.

	Toda bil je policist. Izvežban je bil, da je bil pozoren, temeljit. Vsa bit mu je pravila, naj globlje razišče, zanemari čustva in se sooči, da je resnica zelo verjetno takšna, da mu ne bo niti malo všeč.





LXIX.

	Ellie se je na sedežu naslonila nazaj in zaprla oči, še vedno jo je prevevalo začudenje nad sestrino velikodušnostjo. Roki sta ji počivali v naročju, pod prsti je čutila novo modro tkanino. Božal jo je topel vetrič in pomislila je, da bi lahko kar zaspala. Kava, ki ji jo je malo prej prinesla Abby, je ni predramila, pravzaprav se je po njej počutila veliko slabše. Ni se hotela pritoževati, zato je molčala, slabost pa je počasi minila.

	Medtem ko ji je sonce na zaprte veke risalo barvno paleto, se je spraševala, ali bi morala Abby povedati resnico o Susanni, priznati, da je njuna mama živa. Ampak kakorkoli je v glavi obračala besede, so zvenele kot izdaja. Ves ta čas je čuvala skrivnost in ob več priložnostih je govorila s Susanno. Vse skupaj je bila poštena zmeda, Ellie pa se je po vrsti let prvič počutila popolnoma sproščeno. Tega trenutka ni hotela uničiti. Čutila je, kako jo premaguje spanec, zato je sedla pokonci in odprla oči. Ne bi bilo pošteno, če bi spala, medtem ko je Abby ves čas vozila.

	Pogledala je sestro in se nasmehnila. V tem, da sta nosili enaki obleki, je bilo nekaj povezovalnega. Obleka ju je združila, postali sta ekipa. Le da je Ellie vedela, da ni tako, ne v resnici.

	Tako je bilo le zadnjih nekaj dni. Zaradi tega, kar sta skupaj prestali. Pomislila je na materina svarila, ampak v sestri v modri obleki, enaki njeni, ni mogla prepoznati Abby, o kateri je govorila mama.

	»Razmišljala sem,« je previdno spregovorila, »da bi, potem ko bo vse to za nama, morda lahko skupaj preživeli več časa.«

	Abby jo je ošinila s pogledom. »Kje, v ječi? Si bova delili celico?«

	Nasmešek je izginil z Elliejinega obraza. Abby je znala uničiti trenutek. Ali se je zgolj izognila vprašanju?

	»Pa saj vendar ne misliš resno, da se bo tako končalo?«

	»Mogoče,« je rekla Abby. Pogledala je na cesto. »Približujeva se križišču.«

	Ellie je pogledala na zemljevid. »Se zavedaš, da nama zmanjkuje ceste?«

	»A res?«

	»Še kakšnih sto petdeset kilometrov, potem pa bova padli v morje.«

	»Kaj?«

	»Ja, poglej si no tole …« je vzkliknila Ellie in strmela v zemljevid. »Če ne greš tja, ko si živ, greš zagotovo po smrti.«

	»O čem pa govoriš?«

	»To je pregovor,« je odvrnila Ellie. »O pečinah Vixia Herbeira. Najvišje v Evropi so. Če jih človek ne obišče, dokler je živ, bo po smrti reinkarniran v eno izmed živali, ki tam živijo.«

	»Potem pa najbolje, da jih obiščeva,« je rekla Abby. »Nobene želje nimam, da bi se na svet vrnila kot zajec.« Pred seboj je zagledala tablo: pet kilometrov do naslednje vasi. »Se najprej ustaviva in kaj prigrizneva?«





	LXX.

	»OK,« je rekla Susanna, »jaz sem bila.«

	Kathleen je počasi odložila pijačo. »Kaj si naredila?« je vprašala.

	»Benu sem dajala sol, Ellie pa paracetamol. Zaradi mene sta zbolela.«

	»Zakaj si to počela?«

	Susanna se je namrščila. »Ves moj svet je razpadal. Ti si me razdedinila. Danny je imel afero. Jaz … potrebovala sem občutek, da me potrebujeta. Uživala sem, ko sem gledala, kako jima gre na bolje. Ko sem skrbela zanju.« Pomolčala je. »Tudi sama sem bila bolna.«

	Kathleen je prikimala, a rekla ni ničesar. Sekunde so minevale.

	Susanna se je vznemirila. »No?« je izbruhnila.

	»Ja?«

	»Dobila si priznanje. Ne boš nič rekla?«

	Kathleen je zaprla oči. »Bi rada, da ti čestitam?«

	»Ne … jaz …« Susanna je čutila, da izgublja vajeti.

	»Da ti napišem ček?«

	»O čem govoriš?«

	»Torej sem tudi jaz kriva za smrt svojega vnuka,« je rekla Kathleen. »Vsaj praviš tako.«

	»Res je!«

	Kathleen je odprla eno oko. »Je res? Edino pravilno, kar bi lahko rekla, bi bilo: 'Jaz sem to storila, ampak nočem tvojega denarja.' Potem bi ti ga lahko dala. Ampak zdaj …« Skomignila je. »Nisem prepričana, da si nisi iz pohlepnosti vsega skupaj izmislila. Konec koncev ne bi bilo prvič, da si prodala svojo dušo za denar, kajne? Razočarana sem,« je brezbrižno zaključila.

	Susanna je z jeklenimi očmi strmela v mater. Zakrohotala se je. »Razočarana si,« je ponovila. »Veš kaj? Občutek je obojestranski, le da jaz nisem nad tabo razočarana – gnusiš se mi.«

	»Pazi, kako se pogovarjaš z mano.«

	»Ne morem verjeti, da izrabljaš smrt mojega sina za barantanje. Pravzaprav mislim, da sem že ves čas vedela, česa si zmožna. Dovolila sem si sodelovati v tej šaradi, da bi sama sebi dokazala, kako manipulativna si. No, hvala, mati, da si mi spet pokazala, zakaj nočem imeti nobenega opravka s tabo.«

	Susanna je vstala.

	»Sedi, nisem še končala,« je rekla Kathleen.

	»Zaključili sva, mati.«

	»Nisva. Torej, lažeš, da bi dobila denar, ali ne?«

	Susanna se je ozrla k postarani materi, vedela je, da jo zadnjič vidi.

	»Nikoli ne boš izvedela,« je rekla, se obrnila in odkorakala proč.





LXXI.

	Ellie in Abby sta se pred majhno vaško restavracijo lačno mastili s tapasi, bili sta izgubljeni na podeželju severovzhodne Španije. Vse je bilo mirno, tam sta bila le še dva domačina – starejša človeka, ki sta brezdelno pila kavo in kramljaje preganjala čas.

	Še bolj kot hrane sta se veselili vroče prhe. Abby je videla znak, da zgoraj oddajajo sobe, in lastniku je plačala nekajurno uporabo ene od njih. Ellie je z opranimi lasmi ležala na čistih rjuhah, medtem ko se je njena sestra šla osvežit. Čutila je, kako ji oči vleče skupaj. Udobna soba in poln želodec sta bila čarobno pomirjujoča in za hip se je pretvarjala, da je vse v najlepšem redu.

	Smešno, kako te življenje nepričakovano vrti, dokler ne zaideš v povsem drugačno smer … Ta izlet bi lahko bil čisto drugačen. Še vedno bi bila na Elbi, se s skal ob vznožju Abbyjinega vrta potapljala v Sredozemsko morje. Morda bi spoznala čednega Italijana. Ali pa bi Fredrika srečala v drugačnih okoliščinah in bi bila zdaj skupaj v južni Franciji – mogoče bi se mu pridružila na romanju v Camino se Santiago.

	Nekaj izjemno pomirjujočega je bilo v misli na pot, ki človeka osvobodi težav. Ellie se je spraševala, le kje je Fredrik, kako napreduje. Pogledala je Abbyjino torbico na tleh, radovednost je bila tako močna, da je vstala. Uporabila bo njen telefon. Enkrat ji je že pustil sporočilo – ji ga je mogoče spet? Ellie je vzela Abbyjin telefon in poklicala svojo številko. Čakalo jo je sporočilo. Privzdignila je kotičke ustnic, ko je znova zaslišala njegov glas. Bil je v Španiji, sledil je očetovi poti. Zanimalo ga je, kako se ima. Njegovo romanje se je bližalo koncu in če obstaja možnost, bi rad govoril z njo, preden se vrne na Norveško.

	Ellie je od razburjenja zatrepetalo srce. Naj ga pokliče? Smiselno ravno ni bilo. Izmenjala bi le nekaj besed, to je vse. On se bo vrnil na Norveško in njuni poti se ne bi nikoli več prekrižali. Ampak lepo bi bilo slišati njegov glas. Pa četudi samo za nekaj minut … V kopalnici je še vedno tekla voda. Abby se bo kmalu vrnila, potem bo priložnost izgubljena.

	Še preden bi si lahko premislila, ga je poklicala. Oglasil se je po treh zvonjenjih.

	»Prosim?«

	»Fredrik? Ellie tukaj.«

	»Ellie! Kako lepo te je slišati.«

	Zvenel je, kot bi mu odleglo, ker je slišal njen glas.

	»Dobila sem tvoje sporočilo,« je rekla. »Kako je na romanju?«

	»Skoraj na koncu sem že.«

	»Čestitam.«

	»Hvala.« Pomolčal je. »In kako je na izletu?«

	»OK. Odlično!« je navdušeno odvrnila.

	»Do kod sta prišli?«

	Je važno, če pove po pravici? Ellie ni videla razloga, zakaj ne bi. »Do Španije.«

	»Vau, vidve tudi. Mislil sem, da me ignoriraš,« jo je podražil. »Na prejšnje sporočilo nisi odgovorila.«

	»Oh, ne, ni bilo tako. Dolga zgodba.« Pogovor je zastal, Ellie je čutila, da mora nekako zapolniti vrzel. »Torej, se kmalu vračaš na Norveško?«

	»Čez dva dni.«

	Spet bo vse po starem, je pomislila Ellie. Postala je nerazumno žalostna, ker bo odšel.

	»Hej, si za to, da se dobiva, preden odidem?«

	V želodcu jo je zgrabil krč. Seveda se ne more dobiti z njim. Bilo je nemogoče.

	»Španija je velika,« je opravičljivo rekla.

	»Odvisno,« je odvrnil Fredrik. »Kje točno si?«

	»Na severozahodu.«

	»Jaz tudi. Kje pa?«

	Ni hotela povedati. »Oh, ne vem. V neki majhni vasici.«

	Skoraj videla je lahko Fredrika, kako premleva, in bilo ji je hudo, ker ga je tako odpisala. Všeč ji je bil in ni želela, da bi mislil, da je ne zanima.

	»Pa se me res izogibaš,« je smeje rekel.

	»Prisežem, da ni tako.«

	Sledila je čudaška tišina.

	»In, si videla veliko znamenitosti?« je vprašal Fredrik.

	»Nekaj čudovitih razgledov,« je olajšano odvrnila Ellie, ker je zamenjal temo. »Camargue je prekrasen. Kaj pa je tvoj vrhunec?«

	»Petkrat preluknjana guma v enem dnevu.«

	Ellie se je zasmejala.

	»Zmanjkalo mi je flik. V hostlu sem in čakam, da mi jih bo eden od fantov prinesel iz najbližje vasi, sam se je ponudil.« Za hip je molčal. »Dolgočasim se.«

	»Ni preprosto …« je rekla Ellie. »V vsakem primeru si kilometre daleč proč.«

	»Ne bova vedela, dokler ne preveriva na zemljevidu.«

	Ellie se je nasmehnila, grizla si je ustnico. »OK, sem v vasi Baleira.«

	»Baleira, Baleira,« je ponovil Fredrik. »Preveril bom na telefonu.« Nenadoma se je glasno zasmejal. »Pa saj se šališ? Čisto blizu si. Daj no, dobiva se, vsaj na kratko.«

	»Iskreno, ne morem. Ravno sva na odhodu.«

	»Lahko vzamem taksi. Čez eno uro bom pri tebi.«

	Eno uro. Eno urico časa bi si lahko vzela, kajne?

	»Imam slike Antibesa …«

	Ellie se je nasmehnila. Prav smešno je, kako nepričakovano se zasuče življenje, je pomislila, ko se je urejala za srečanje s Fredrikom v restavraciji spodaj čez – pogledala je na uro – manj kot eno uro.

	*

	Fredrik je prekinil zvezo in telefon togo odložil na mizo na policijski postaji. Skomignil je.

	»Sta se dogovorila?« je vprašal Santini.

	»Sem rekel, da se bova, je tako?« je odvrnil Fredrik.

	Inšpektorica Baronijeva je opazila, kako je Santini zožil pogled, zato je hitro vskočila. Fredriku se je nasmehnila, upala je, da pomirjujoče. »Odlično. Mislim, da ste zelo dobro opravili.« Preveč navdušenja ni hotela pokazati; bistvenega pomena je bilo, da Fredrik ne odstopi od dogovora.

	»In vi pravite, da ni povezana s streljanjem? Na tistega moškega?«

	»Njeno sestro iščemo. Očitno v novicah niso omenili, katera je glavna osumljenka – mediji tega ne vedo. Ponovno se vam zahvaljujem, da ste nas obvestili.«

	»Kot sem rekel, prepoznal sem fotografijo. Skrbelo me je.«

	Baronijeva se mu je znova nasmehnila. »Veseli nas, da ste poklicali. Ellie moramo zaščititi. In vi ste edini, ki nas lahko pripelje do njene sestre.« Vstala je. »Avto že čaka.«

	Pokazala je na vrata, Fredrik pa ji je sledil iz pisarne.

	»Ne pozabite,« je rekla Baronijeva, ko sta šla po hodniku, Santini pa je hodil nekaj korakov za njima, »opazovali vas bodo iz več vozil. Ozvočeni ste, tako da bomo slišali vse. Morda nas bo odpeljala naravnost do Abby, če pa ne, želim, da jo spodbujate h govorjenju.« Roko je položila Fredriku na ramo. »Morda se je boji. Dobro stvar počnete. Ellie je nedolžna.«

	Fredrika je odpeljala iz stavbe, ko pa je zagledala Mattea, ki se je naslanjal na steno, ji je zastal korak. Fredrika je hitro povedla do neoznačenega avtomobila in odprla vrata, a ni bila dovolj hitra. Ko jo je Matteo opazil, je pritekel k njej in odrinil Santinijevo roko, poskušal ga je zadržati.

	Baronijeva je pridušeno zaklela.

	»Se kam odpravljate?« je vprašal Matteo.

	»Ne vmešavajte se v mojo preiskavo,« je potiho rekla Baronijeva. Namerno je govorila prijazno, ker ni hotela vznemirjati priče.

	Matteo je pokazal na Fredrika. »Kdo za vraga pa je to?«

	»Vas nič ne briga,« je rekel Santini.

	Fredrik je pogledoval od Mattea do Santinija, napetost med njima je bila očitna. »Fredrik Andersen.« Ponudil mu je roko.

	Baronijeva je stopila mednju in pomignila proti avtu. Voznik je sedel za volanom, čakal jih je. »Iti moramo,« je odločno dejala, prijela Fredrika za roko in ga vodila v avto. Nato je sedla k njemu, Santini je sedel spredaj. Še preden je zaprla vrata, se je Matteo sklonil in jih obdržal odprta.

	»Greste k Abby?«

	»Umaknite roko, prosim,« je rekla Baronijeva.

	»Prav imam, a ne? Kje je?«

	»Šefica, naj ukrepam?« je vprašal Santini in pozorno gledal Mattea.

	Baronijeva je pogledala Mattea, spregovorila je mirno: »V hipu umaknite roko ali pa vas bom aretirala, ker ovirate preiskavo.«

	Matteo je bil besen, prepoznal je poraz. Umaknil je roko, Baronijeva pa je zaloputnila vrata. Čez nekaj sekund so se odpeljali.





LXXII.

	Ellie je ležala na postelji, čakala je, da bo Abby prišla iz kopalnice. Izmenično sta jo preplavljala občutek svobode, ker se bo sestala s Fredrikom, in nervoza, kako naj pove Abby. Iskala je najboljše besede.

	Vrata kopalnice so se odprla, ven je prišla Abby in si frotirala lase.

	»To pa je pasalo,« je rekla Abby.

	Ellie je prikimala. Morda bo najbolje, da ji pove po ovinkih. Abby, mislim, da bi lahko malce zadihali, a ne? Samo kakšno urico ali dve?

	»Kaj hudiča pa je tole?«

	Ellie je pogledala sestro, ki je od šoka obstala. Strmela je v posteljo, natančneje v telefon na njej.

	Prekleto, pozabila ga je pospraviti!

	»Kaj se dogaja?« je vprašala Abby.

	»Samo s Fredrikom sem govorila,« je odvrnila Ellie in se nasmehnila. »Pustil mi je sporočilo in poklicala sem ga nazaj. Nikoli ne boš verjela – skoraj na koncu poti Camino je že. Čisto blizu! Dobila se bova na pijači.«

	Abby je zazevala. »Kaj se bosta?«

	»Joj, daj no, Abby, saj gre samo za urico časa. Vrača se na Norveško, tako da se najbrž nikoli več ne bova srečala.«

	»Se ti je zmešalo?«

	Ellie se je ugriznila v jezik. Ostati mora mirna. »Ne, Abby, ni se mi zmešalo.«

	Abby je pobrala telefon in ga molila proti njej. »Takoj ga pokliči. Povej mu, da ne bo nič.«

	Sestra jo je odločno gledala. Ni bila neomajna samo v svoji nepopustljivosti, pač pa je bila kot ponavadi prepričana, da jo bo Ellie ubogala.

	Ampak ne tokrat.

	Ellie je sedla v postelji. »Ne bom, Abby.«

	Bil je pat položaj. Abby je pogledala telefon. Namrščila se je.

	»Glasovno sporočilo,« je rekla Abby. »Je zvonil telefon, ko sem bila pod tušem?«

	Ellie je odkimala. Opazovala je sestro, ki je poslušala sporočilo. Abby se je skremžila.

	»Kaj pa je?« je vprašala Ellie.

	Abby ni odgovorila, pač pa je hitro zavrtela številko, potem je zaklela in jezno vrgla telefon na posteljo.

	»Kaj se je zgodilo?« je vprašala Ellie.

	»Jamie je pustil sporočilo.« Abby je komaj krotila bes. »Jamie je klical, medtem ko si govorila s Fredrikom.«

	»Oh.«

	»In zdaj je nedosegljiv. Leti na Tajsko in telefon ima izklopljen.«

	»Na Tajsko? Zakaj pa gre tja?«

	»Čas poletnih dopustov je, Ellie! Ljudje potujejo, uživajo v počitnicah. In zdaj celih trinajst ur ne bova mogli priti v stik z edinim človekom, ki nama lahko pomaga.«

	Ellie si je grizla ustnico. »Oprosti.«

	»Ljubi bog!«

	»Opravičila sem se.«

	»Tipično zate,« je rekla Abby.

	»Kaj?«

	»Vedno ti je dovoljeno početi, kar te je volja, ne glede na to, kako to vpliva na vse okrog tebe.«

	»Joj, Abby, samo s prijateljem se želim dobiti …« Utihnila je, šele spoznala ga je in vedela je, da ji bo Abby to očitala. »S prijaznim človekom, s katerim se dobro razumem.«

	»Všeč ti je.«

	»Ja, res mi je,« je razgreto rekla Ellie. »Pa kaj?«

	Abby jo je besno pogledala in Ellie je samo čakala, kdaj bo izbruhnila. Videla je, kako se bori s svojo jezo, kako se trudi ostati mirna, se vesti zrelo.

	»Še nekaj je bilo, veš,« je hladno rekla Abby.

	Ellie se je zdrznila. »Kaj, še nekaj?«

	»Nekaj, kar sem včasih počela. Ko sem si želela, da bi bila mrtva.«

	»Prosim?« Ellie je prebledela.

	»Fantazirala sem, kako ponoči vstopim v tvojo sobo, ti na glavo poveznem blazino in sedim na njej.«

	»Ja najlepša hvala.«

	Abby jo je prebodla s pogledom in odšla iz sobe.





LXXIII.

	2008

	Abby se je zavedala, da ima zaradi pomanjkanja spanca pordele oči, lase pa si je spela v čop, da bi prikrila, da ji je zmanjkalo časa, da bi si jih umila, potem ko je ob šestih zjutraj dokončala nujno poročilo, ki ga je zahtevala njena šefinja. To je ena izmed slabih plati, če delaš za mednarodno podjejte, kjer roke določajo časovni pasovi.

	Bila je pozna. Dan je bil peklenski in končno ji je uspelo pobegniti iz pisarne, ostalo pa ji je samo še devetnajst minut, da pride do Westminster Piera – za pot, ki je trajala triindvajset minut. Ko je zdaj zagledala pomol pred seboj, se je pognala v tek, molila je, da barka ne bo odplula brez nje. Z Ellie sta se dogovorili za redko večerno srečanje. Obe sta imeli novega fanta – bili sta že na štirih ali petih zmenkih in Ellie se je odločila, da se morata dobiti, a razloga se Abby ni mogla spomniti.

	Vsa zasopla je stekla po leseni brvi na dolgo leseno barko, polno sproščenih ljudi s kozarci, ki so se lesketali v zahajajočem soncu, v rokah. Možakarju s kravato je potisnila vozovnico, on pa ji je podal kozarec. Sprejela ga je in opazila, da je član posadke odvezoval vrvi – za las je šlo.

	Abby se je po stopnicah povzpela na zgornjo palubo, s pogledom je iskala sestro in fanta, ob tem pa si brisala pot s čela. Najprej je opazila Ellie, bolje rečeno njene lase – njene zlate pramene. Njena sestra se je z zanimanjem pogovarjala z Abbyjinim fantom, Jonom, ob njem je stal še drugi, Abby je domnevala, da je Rory.

	Abby je globoko vdihnila in si avtomatično popravila ra-vne rjave lase. Dvignila je roko, Jon jo je opazil in odšel proti njej, da bi jo pozdravil. Nosil je laneno srajco in kratke hlače, lahki čevlji so mu odzvanjali po lesenih tleh, in Abby je iznenada postalo vroče, v sivi službeni obleki se je počutila preveč oblečeno. Sklonil se je k njej in jo poljubil, Abby pa je roke stisnila ob telo, izpod pazduh se ji je dvigal neprijeten vonj.

	»Naporen dan?« je vprašal Jon.

	»Bala sem se že, da mi ne bo uspelo priti,« je rekla in se zasmejala. »Kakšen je bil tvoj dan?«

	»Imel sem srečo, končal sem ob štirih,« je odvrnil, Abby pa je opazila, da je že popil nekaj kozarčkov.

	K njima je prišla Ellie, svojega fanta je držala za roko. »Živijo, Abby, to je Rory.«

	Rory se je osvobodil Elliejinega prijema in podal Abby roko. Abby se je še vedno oklepala kovčka in očal, tako da mu je le rahlo čudaško prikimala in privzdignila kozarec. Presunilo jo je, kako normalno izgleda. Če bi hotela biti nesramna, bi rekla povprečen, in to jo je presenetilo. Ellie je običajno privlačila čedne fante.

	Abby se je obrnila k Jonu. »Vi trije ste se najbrž že spoznali …«

	»Jon nama je ravno pripovedoval o svojem delu pri londonskih Harlequinih,« je navdušeno povedala Ellie. »Nisi mi povedala, da je fizioterapevt v naši najboljši ragbi ekipi.«

	A ji res ni? Abby se ni mogla spomniti. Od kdaj pa se njena sestra spozna na ragbi ekipe in ve, katera je najboljša?

	»In, ste vsi preživeli lep dan?« je vprašala, iznenada je pri Elliejinih nogah opazila nakupovalne vrečke.

	»Pravo premoženje sem zapravila,« je rekla Ellie. »Ampak je bilo nadvse zabavno. Kupila sem si najčudovitejšo obleko.«

	Saj si že videti čudovita, je pomislila Abby. To je bila ena izmed pozitivnih strani dela v šolstvu – njena sestra je imela prosto poletje in bila je lepo zagorela, ker je veliko časa preživela zunaj. Nosila je modro bombažno obleko, zdela se je sproščena in brezskrbna. Ob njej je stal Jon v modrih kratkih hlačah in beli srajci – zdelo se je, da sta onadva par, medtem ko se je Abbyjina obleka ujemala z Roryjevimi sivimi hlačami.

	»Z Roryjem sva se dobila že prej in privoščila sva si že nekaj koktajlov, preden sva prišla na barko,« je povedala Ellie, s čimer je opomnila Abby, da je tudi Rory učitelj in da uživa dolge poletne počitnice.

	»Lepo,« je pripomnil Jon, »jaz pa sem sam taval naokrog.«

	»Če bi vedela, bi te povabila zraven,« je prijazno rekla Ellie.

	Abby se je sicer nasmehnila, a počutila se je neprijetno. Pogledala je moška, a ni bilo videti, da bi bil kateri v zadregi. Abby se je oštela – znebiti se mora stresnega podjetniškega razpoloženja, njena sestra je zgolj prijazna.

	»Hej, poglejte stolp OXO,« je vzkliknila Ellie, ko so se peljali mimo znamenitosti. »Priporočam njihov mojito z lubenico.«

	»Marička,« je rekla Abby, »to pa ni ravno poceni.«

	»Le enkrat sem bila tam,« je povedala Ellie, »razgled je fantastičen.« Dvignila je roko in pomahala proti stolpu. »Hej, srečni ljudje, ki uživate v koktajlih mojito!« Pogledala je Abby. »Hej, tudi ti bi ga morala poskusiti. Enkrat bi lahko šli, sami?«

	»To je malce predrago zame,« je lahkotno odvrnila Abby. »Koliko pa stanejo? Zagotovo deset funtov eden.«

	»Trinajst,« je rekla Ellie, Abby pa se je zdrznila. »Abby je pravkar kupila svoje prvo stanovanje,« je dodala Ellie.

	»Aja?« je pripomnil Rory. »Čestitam.«

	»Izkoristila je recesijo in padec cen nepremičnin.«

	»Neverjetno, da ti je uspelo zbrati za polog,« je občudujoče rekel Rory.

	Abby je skomignila. »Varčevala sem.«

	»S plačo učiteljice pomočnice je to težko,« se je zasmejala Ellie, ampak Abby se je zdelo, da je zaznala nevoščljivost. Mogoče bi ti bilo lažje, če ne bi toliko nakupovala ali potrošila trinajstih funtov za pijačo, je pomislila in v hipu zasovražila občutek, ki jo je preveval.

	»Hej, poglejte,« je rekel Jon. »Je to Sveti Pavel?«

	Vsi so se obrnili in pogledali na drugo stran reke, kjer se je dvigala poznana kupola katedrale. V mehki večerni svetlobi je žarela in bila je popolno nasprotje sodobni lesketajoči se stavbi malo naprej.

	»Resnično živimo v zelo lepem mestu,« je rekla Ellie. »No, vsaj jaz bom kmalu.«

	»O čem govoriš?« je presenečeno vprašala Abby.

	»Končno se selim od doma. V Južnem Wimbledonu sem našla stanovanje.«

	»Vau,« je rekla Abby.

	»Najemniško, seveda.« Ellie se je klavrno nasmehnila. »Le da je najemnina tako visoka kot obrok kredita.«

	»Morda pa bomo nekega dne vsi zadeli na loteriji,« je pripomnil Jon. »In potem si bomo lahko kupili penthouse ob reki in se zgodaj upokojili.«

	Vsi štirje so solidarno dvignili kozarce in nazdravili. Abby se je sicer smejala skupaj z njimi, a svojo skrivnost je ohranila zase. Imela je tihe sanje, ki jih ni delila z nikomer. Ni si želela penthouse stanovanja, temveč zgodnjo upokojitev. Zato je delala vsako uro, ki jo je mogla, da se je lahko čim hitreje vzpenjala po podjetniški lestvici. Preživljala se je s strogo odmerjenim zneskom, ob katerem bi bil osupel marsikateri študent, prihranila je prav vsak cent, ki ga je lahko pogrešila. To ji je dajalo občutek varnosti.

	Skupina je začela igrati in Ellie je prijela Roryja za roko. »Pridi, zaplešiva,« je rekla, njegovega ugovarjanja ni vzela resno.

	Abby je na rami občutila Jonovo roko. »Si za ples?« jo je povabil, a je odklonila. Bila je napeta in zelo zadržana, kovček je še vedno držala v roki. Iznenada je začutila, da ji večer polzi iz rok, globoko je vdihnila. Morda pa je bil ta dvojni zmenek napaka. Konec koncev Jona niti sama še ni dovolj dobro poznala. Seznanila sta se na službenem dogodku – bila je na srečanju s strankami iz sveta ragbija in tam je bil tudi Jon. Mogoče pa bi bilo bolje, da bi šla sama na večerjo. Hrepeneče je pogledala proti obrežju, a bilo je nedosegljivo. Obtičala je na barki, pa če ji je bilo všeč ali ne.

	»Te moti, če malo ostaneva tukaj?« je vprašala.

	»Seveda ne!« je navdušeno odvrnil. Preveč navdušeno, je pomislila Abby, ki je podvomila v iskrenost njegovih besed.

	Vedro se je nasmehnila. »In, si imel danes fizioterapijo?«

	»Ja.« Nasmehnil se je. »Večino dni jo imam.«

	Ker je fizioterapevt, idiotka, se je oštela Abby.

	»Si kaj spremljala olimpijske igre?« je on vprašal njo.

	Joj, vedela je, da bo to vprašanje prišlo na plano. V mislih si je naredila opomnik, da se mora zdaj, ko se dobiva s športnim strokovnjakom, seznaniti s tem področjem. Ampak delo je prevzelo vajeti in za šport še ni našla časa.

	»Ne veliko,« je negotovo odvrnila. »Služba,« je pojasnila.

	 »Niti Usaina Bolta?«

	O Usainu Boltu so govorili vsi. »Videla sem ga pri poročilih,« je rekla po kratkem premolku. Jon je prikimal.

	Tišino je prelomilo glasno zvonjenje. Abby je otrpnila. Prihajalo je iz njenega kovčka, odložila ga je k nogam. Vedela je, kdo kliče.

	»Ti se kar oglasi,« je rekel Jon.

	»Si prepričan?«

	Prikimal je, Abby pa je izbrskala telefon. Bila je njena šefinja, kot je domnevala. Obrnila se je in se oglasila. Poslušala je, kako potencialna stranka z Daljnega Vzhoda v ponedeljek zjutraj potrebuje neki dokument, in tako je njen vikend splaval po vodi. Jon jo je potapkal po rami in ji nakazal, da jima gre iskat novo pijačo. Abby mu je zgolj odsotno prikimala. Pogovor je trajal kar nekaj minut. Ljubi bog, zdaj mora pa resnično nekaj spiti. Ozrla se je naokrog, iskala je Jona. Trajalo je precej časa, da ga je opazila – plesal je z Ellie. Vrtela sta se na pesem skupine Arctic Monkeys, za katero je že tisti trenutek vedela, da je ne bo nikoli pozabila: I bet you look good on the dance floor.

	Ob njej se je pojavil Rory, srknil je požirek. »In, s čim se ukvarjaš?«

	»Poslovna analitičarka sem,« je povedala Abby. »Delam za transportno podjetje.« Prazno jo je gledal.

	»Oprosti, ampak ne vem, kaj to pomeni,« je zamomljal Rory.

	»Nihče ne ve,« je odvrnila Abby, a za pojasnjevanje ni bila pri volji.

	»Globe,« je rekel Rory in pokazal s prstom, Abby pa je pogledala sijočo okroglo belo-črno stavbo s slamnato streho.

	»Daj mi slovo, da se bom lahko poslovil,« je dramatično rekel Rory. »Dvanajsta noč,« je pojasnil.

	Abby ga je gledala.

	»Oprosti, učitelj angleščine pač.« Sledila je neprijetna ti-šina, potem pa je opazil njen prazen kozarec. »Zdi se mi, da bi ti novi kozarec dobro del. Lahko grem …« Rory je pomignil proti baru, takrat pa sta proti njima pogledala Ellie in Jon. Pesem se je končala in prišla sta k njima, vsa nasmejana in razgreta. Jon je dal Abby dolg poljub, pa vendar je sploh ni presenetilo, ko jo je tri dni kasneje poklical in odpovedal večerni zmenek, češ da je bilo 'zabavno', vendar še ni 'pripravljen na resno zvezo'. Hudičevo jo je bolelo.

	*

	Mesec dni kasneje je Abby hodila proti železniški postaji, iz službe je šla domov. Ura je bila osem in bila je že skoraj trda tema. Proti njej je hodil moški, vsake toliko jo je pogledal. Abby se je umaknila k robu pločnika, pomislila je že, da bi prečkala cesto.

	»Živijo,« je rekel moški in takrat ga je prepoznala.

	»Živijo, Rory,« ga je pozdravila, pošteno ji odleglo, da ni neki čudak.

	»Kako si?«

	»Dobro. Iz službe grem. Moja pisarna je tamle.«

	»Kul, jaz pa sem bil zunaj s prijatelji,« je rekel in zamahnil proti vrsti gostiln. »No, lepo te je bilo videti,« je dodal in naredil korak naprej, da bi odšel.

	Abby se je nasmehnila, zabavalo jo je, kako zelo se mu mudi. »Tebe tudi.«

	Pomahala mu je, ko se je odpravil, a se je skoraj takoj obrnil. »Moram pa reči, da si zelo odpuščajoča.«

	Abby se je še vedno smehljala. »Prosim?«

	»Ali zgolj liberalna?«

	»Oprosti, ampak ne vem, o čem govoriš.«

	»O Ellie. Tvoji sestri. Z Jonom hodi.«

	Abby je skoraj vrglo po tleh. Ovedela se je, da strmi v Ro-ryja in se nemo smehlja.

	»Saj si vedela, kajne? Joj, sranje.«

	»Seveda,« je bleknila. Zlagala se je. »Ja. Glej, pozna bom. Ujeti moram vlak.« Obrnila se je proč. »Lepo te je bilo videti,« je še zaklicala in pohitela naprej. Po licih so ji tekle solze.





LXXIV.

	Ellie je zamalo izgubila ravnotežje, ko se je po stopnicah spuščala v majhen bar, z oken so viseli pršuti s kostjo. Fredrika sploh ni poznala, za srečanje se je odločila v trenutku norosti, ki je bil posledica zadnjih nekaj dni, ko se je njen pogled na življenje obrnil na glavo. Pravzaprav se ji je 'hudiča, zakaj pa ne' zdel povsem dober moto, v skladu s katerim je po novem živela in ki ji je tudi sedaj vlil nove moči.

	Zagledala ga je takoj in zvilo jo je v želodcu, a ne od strahu, pač pa od navdušenja. Pogledal jo je in Ellie se je razveselila leska v njegovih očeh, vedela je, da je naredila dobro potezo. V hipu je bil pri njej, kupil ji je pijačo, potem pa sta poiskala mizo v zadnjem delu prostora.

	»Hvala, ker si privolila, da se dobiva,« je rekel Fredrik. Bil je še bolj zagorel in ko se je nasmehnil, so postale gubice okrog njegovih oči še bolj bele.

	»Oddih od potovanja se mi bo prilegel,« je rekla Ellie.

	»Kakšna se ti je zdela Francija?«

	»Lepa,« je odvrnila. Zavedala se je, da mu ne sme povedati ničesar.

	»In zdaj si v Španiji!«

	»Potujeva dalje,« je rekla Ellie.

	Prikimal je. V pogovoru je nastal premor, Ellie pa se je zdelo, da se trudi biti sproščen.

	»Čudovito izgledaš,« je rekel Fredrik. »Ta obleka se ti lepo poda.«

	Ellie se je pogledala. »Sestra mi jo je dala. Za darilo.«

	»Lepo darilo.« Razširil je roke. »Kje pa je?«

	»Kdo?«

	»Abby?«

	Ellie je nagnila glavo. »Abby?«

	»Ja, tako ji je ime, kajne?«

	»Seveda. A ne spomnim se, da bi ti omenila njeno ime.«

	Nasmehnil se je. »Pa si mi ga. Ko smo se srečali pri fontani.«

	Ellie je pomislila. Tega se ni mogla spomniti, a ni bilo va-žno. Skomignila je. »Iskreno povedano, ne vem. Sporekli sva se.«

	»Žal mi je. Upam, da ni nič resnega?«

	Odkimala je. »Oh, ne. Le to je, da sva zadnje dni veliko skupaj. Malce sva se naveličali druga druge, veš. Šla je na zrak.«

	»Sta si blizu?«

	Ellie se je zasmejala. »Večino življenja me je sovražila.«

	»Kako pa sta potem končali na skupnem izletu?«

	»Dolga zgodba.«

	»Rad bi vedel.«

	Ellie je odkimala. »Ne … le malo časa imam na voljo. Abby se bo kmalu vrnila in potem me bo spet zahtevala zase. Ti imaš kaj bratov in sester?«

	»Edinec sem.«

	»Kako je biti edinec?«

	»To sovražim. Vse otroštvo sem bil osamljen.«

	»Jaz sem imela sestro, pa sem bila kljub temu osamljena.«

	»Imel sem namišljenega prijatelja,« je povedal Fredrik in se zarotniško nagnil k njej. »Aksla. Vedno ko sem kaj storil narobe, sem krivil njega. Aksel je zlomil skodelico. Aksel je vzel čokolado iz omarice. Očka, Aksel je s tvojo britvico obril psa.«

	Ellie se je iz srca zasmejala. »Psa si obril?«

	»Hotel sem videti, kakšen je pod dlako.«

	»Pa ga ni … zeblo?«

	»Nisem mu obril vse dlake, le del.«

	»Oh, potem pa v redu.«

	Videlo se je, da mu je žal. »Ja … ubogo stvarco je najbrž res zeblo. Živeli smo v majhnem mestecu severno od Trond-heima. Bil je januar in bilo je veliko snega.«

	»Še dobro, da je bil kriv Aksel in ne ti.«

	»Ja … le da mi starši niso verjeli.«

	»Ne!«

	»Ja! Nepredstavljivo, kaj? Še posebej, ker sem jim Aksla opisal zelo živo. Ampak ko sem ga potreboval, se ni nikoli prikazal. In ti?«

	»Kaj jaz?«

	»Si imela kakšnega namišljenega grešnega kozla, da bi prevzel krivdo za tvojo porednost?«

	»Jaz sem bila pridna deklica,« je odvrnila Ellie in se zvito nasmehnila. »Nikoli nisem naredila nič narobe.«

	Zasmejal se je. »Popolna hčerka, kaj?«

	Ellie je zamišljeno molčala. »Definitivno sem bila ljubljenka. Bilo je očitno. In zato ne razumem …«

	»Česa?«

	Gledala ga je in tehtala, ali naj mu pove. Te minute so verjetno zadnje, ki jih bo preživela z njim, in nikoli več ga ne bo videla. »Ko sem bila majhna, je moja mama počela nekaj slabega. Šele pred kratkim sem izvedela. Ampak vseh podrobnosti še ne poznam.«

	»Si jo vprašala?«

	»Ne še.«

	»Kaj pa bi rada izvedela?«

	Ellie je pomislila. Kaj si želi izvedeti? »Mati je bila do mene vedno zelo skrbna, kot bi bila punčica njenega očesa. Zakaj je potem to počela? Ne mislim, da bi morala nekaj takšnega početi Abby ali kaj podobnega, ampak … rada me je imela.«

	»Pokliči jo.«

	Ellie je skomignila.

	»Resno mislim. Daj ji možnost,« jo je priganjal.

	»Kako je na romanju?«

	Namuznil se je. »OK, če želiš zamenjati temo. Na romanju je odlično.«

	»Kako to, da si si lahko vzel toliko prostega časa? Si zaposlen?«

	»V Oslu imam zelo zahtevno službo. Dolgi delavniki. Svojo službo imam rad.«

	»Ja …?«

	»Odpoved sem dal. No, povedal sem jim, da grem sem. In če jim to ni všeč, naj me odpustijo.«

	»Vau, močne besede.«

	»Moral sem to storiti. Žal mi bo, ko bom odšel.« Pomolčal je. »V začetku letošnjega leta je bil tukaj moj oče. Prehodil je polovico Jakobove poti – približno štiristo kilometrov – a potem se je vrnil domov. Rekel je, da se ne počuti najbolje. Poklical me je in me prosil, naj pridem domov na obisk – da bi mu pomagal z nečim okrog hiše.«

	»Nekaj mi pravi, da nisi šel.«

	»Bil sem sredi projekta. Nisem hotel oditi. Obljubil sem si, da bom z njim več časa poleti, morda se mu bom celo pridružil na preostanku romarske poti.«

	»Vendar ga ni s tabo …«

	»Junija je umrl. Postavili so mu diagnozo raka na trebušni slinavki in povedali, da ima samo še tri tedne življenja.«

	Ellie si je grizla ustnico. »Žal mi je.«

	»To je bilo vse, kar mi je ostalo. Trije tedni.«

	»Ne smeš si gnati k srcu.«

	»Ne morem si pomagati, da ne bi razmišljal o vseh tistih trenutkih, ko nisem šel domov. Letos ni bilo prvič. Preprosto sem užival življenje, počel, kar sem želel.« Globoko je vdihnil. »Zato sem se odločil, da bom sam prišel sem. Da bom zanj dokončal romarsko pot. Ti pokažem romarski potni list?«

	»Seveda.«

	»Vsakič ko prideš v hostel, dobiš žig.« Fredrik je iz žepa izvlekel kartonasto beležko, precej oguljeno in zdelano. Odprl jo je in s prsti drsel po prvih žigih, vsak je bil drugačen. »Ti so očetovi.« S prsti je drsel naprej. »In ti so moji. Skoraj pri koncu sem že. In sedaj, ko mi je uspelo, ga pogrešam še bolj. Razumeš, kaj hočem povedati?«

	Ellie je prikimala in čutila je, kako se je delček njenega srca povezal s Fredrikovim. Hotela ga je prijeti za roko, a ni bila prepričana … K vragu, je iznenada pomislila in občutila njegovo toplo kožo pod svojo. »Jaz pogrešam mamo,« je nežno rekla. »Vem, da ni mrtva ali kaj podobnega,« je v zadregi hitro dodala, da ne bi mislil, da svoj položaj primerja z njegovo tragedijo, »ampak izkazalo se je, da ni človek, ki sem ga poznala. To osebo sem izgubila in nikoli več je ne bom dobila nazaj.« Fredrik je obrnil dlan in prepletel svoje prste z njenimi. Ellie se je zdelo, da se napaja iz njegove močne dlani. Osredotočila se je lahko le na točko, kjer sta se dotikala, kot bi skoznju tekel tok. In vedela je, da on čuti enako.

	»Očeta imaš?«

	Ellie je odkimala.

	»Torej sva oba siroti,« je rekel.

	Nasmehnila se mu je.

	»Borka si, Ellie, to lahko vidim.«

	»Le borec to prepozna.«

	Ellie je gledala svojo roko, še vedno v njegovi. K vragu.

	»Fredrik?«

	»Ja?«

	Biti mora hitra, sicer ji bo zmanjkalo poguma. Nagnila se je k njemu in ga poljubila. Za droben hipec je okleval, potem ji je poljub vrnil. Ločila sta se in si zrla v oči. Kaj pa zdaj? je pomislila Ellie. To je bil njen trenutek, prostor in čas sta bila samo njena. Zavedala se je njegove minljivosti in da bo izginil, če se ga ne bo oklenila z obema rokama.





LXXV.

	Baronijeva je v zadnjem delu nadzornega kombija poslušala Fredrika in Ellie. Ob njej sta sedela policista tehnika in spremljala dogajanje na zaslonih, ki so predvajali posnetke kamer strateško postavljenih neoznačenih avtomobilov. V enem od teh, stal je točno nasproti B&B-ja, ugnezdenega med mestno hišo in delikateso, je sedel Santini. Ostali zasloni so prikazovali pogled na glavno cesto.

	Torej je Abby jezna odšla. Najbrž je bilo to že nekaj časa nazaj, saj je noben policist ni opazil. Vsak čas se bo vrnila. Baronijeva je vedela, da mora samo potrpežljivo čakati. Razen če bo Fredriku uspelo izvedeti, kam je šla. Hitro si je pridobival Elliejino zaupanje – in mogoče ve Ellie več, kot je pripravljena povedati.

	Baronijevo je nenadoma prešinilo, da pogovora ne sliši več. Pogledala je kolega, a sta ji samo zmedeno odkimala, češ, tudi midva ne veva, kaj se dogaja. Baronijeva je segla po radiu.

	»Ničesar ne slišim,« je rekla Santiniju, ki je sedel avtu, parkiranem pred penzionom. »Si kaj opazil?«

	»Ničesar,« je odvrnil. »Nič se ni zgodilo.«

	Baronijeva je nagubala čelo. Še vedno sta v B&B-ju. Kaj torej počneta?





LXXVI.

	Abby je gledala skozi leseno okno s pogledom na cesto. Ne zgolj na katerokoli staro cesto, pač pa cesto, ki je vodila iz vasi. Razgled jo je mamil, odkar sta prišli sem, strmela je ven in si želela, da bi se vozila stran, globoko na podeželje. Ni marala biti dolgo pri miru. Postala je razdražljiva in zaskrbljena.

	Če bi lahko, bi to pot prehodila. Pravzaprav je po tistem, ko je izbruhnila na Ellie, prišla do konca vasi, nato pa je spoznala, da se mora ustaviti in jo počakati, če noče oditi brez sestre. Zadnja hiša ob cesti je bila majhna gostilnica – Pri Rosi – vodila jo je gospa, katere starost je bilo težko določiti. Dajala je videz, da pripada temu kraju, kot bi vse življenje živela v vasi. V gubah njenega obraza je bila zapisana preteklost, vidna in zanimiva, pa vendar je ni bilo mogoče razbrati. Ko je Abby vstopila in naročila kavo, jo je prijazno postregla, na krožniček je dodala še domač piškot, čeprav ga Abby ni naročila. Potem se je vrnila za pult, sedla in gledala majhno televizijo – konjske dirke, a potiho.

	Abby je pogledala na uro. Ellie je dala maksimalno eno uro časa, potem pa bo odkorakala naravnost v bar in rekla sestri, naj se spravi v avto, sicer jo bo pustila tukaj. Abby je zavzdihnila. Zavedala se je samopomilovanja, zafrustriranosti. Če bi si priznala, je bila … ne ljubosumna; ampak da se je Ellie dobila s tem Norvežanom, jo je opomnilo, kako zelo pogreša Mattea. Kakšna urica bo tudi njej prišla prav, da se malce sprosti. Da se ne bo nenehno mučila s pomisleki.

	»Bi še eno kavico?« Kdo ve koliko let stara gospa je stala ob njej.

	Zakaj pa ne, je pomislila Abby. Prikimala je, potem pa opazovala, kako je ženska vzela njeno skodelico in počasi odšla. Pripravila ji je svež napitek in se počasi vrnila.

	»Gracias,« je rekla Abby.

	»Ste sami tukaj?« je vprašala gospa.

	»Ne, s sestro. V baru je … s prijateljem.«

	Ženska se je poznavalsko nasmehnila, Abby pa je zardela, ko jo je prešinilo, kako so morale zveneti njene besede. Obžalovala jih je.

	»Rosa sem,« je povedala gospa. »Po meni se imenuje kavarna.« Brez povabila je prisedla. »Opazila sem, da gledate skozi okno.«

	»Razgled je čudovit,« je brezskrbno odvrnila Abby.

	»Se nočete družiti s sestro in njenim prijateljem?«

	Abby je odkimala. »Trije so gneča.«

	Rosa je prikimala. »Ni pravi zanjo. Zaščitniški ste do nje.«

	»Ni to … le … Imeli sva načrt. Namesto tega pa se je sestala z njim.«

	»Počne, kar hoče, kaj?«

	Abby se je nasmehnila.

	»Je mlajša?«

	»Kako ste vedeli?«

	»Vedno je tako. Tudi jaz jo imam. Carmen. Nikoli ni naredila ničesar narobe. Mama ji je vse oprostila. Tudi ko je moji punčki ostrigla lase!« Rosa se je zasmejala. »Bila sem čisto iz sebe, ampak mama je rekla, da ne bi smela pustiti škarij na mizi. Jaz sem bila kriva.«

	»Vedno smo krive me,« je pripomnila Abby.

	»In mlajša je pet let, tako da ji nikoli ni bilo treba ničesar narediti.«

	»Tudi moji ne,« je rekla Abby. »Lahko se je igrala ali gledala televizijo.«

	»Nikoli ni bila kregana.«

	»Ellie pa je dobila slaščico vsakič, ko se je spotaknila.«

	»Sta pa vsaj dobili stara oblačila. Potem ko sva jih midve prerasli.«

	Abby se je zasmejala. »Res je. In kje je vaša sestra zdaj?«

	»Ubila sem jo.«

	Abby je obnemela.

	»Šalim se.«

	»Oh, moj bog.«

	»Oprostite. Ampak tudi vi včasih čutite tako, kajne?« Rosa si je šla s prstom čez vrat.

	Abby je skomignila.

	»In kdo je ta moški, s katerim se je dobila vaša sestra?«

	»Nekdo, ki ga je srečala v Franciji. Na … na izletu sva,« je rekla Abby. »Nanj sva naleteli pred nekaj dnevi. Tudi on potuje. Kolesari po Caminu de Santiagu.«

	»Kako lepo, da sta se dogovorila, da se znova srečata tukaj v Španiji.«

	»Ne, ni bilo tako. Pravzaprav sva mislili, da ga ne bova nikoli več videli. Potem pa je Ellie poslal sporočilo in izkazalo se je, da je tudi on v bližini. Res pravo naključje …« Abby je utihnila, končno je spregledala – zagledala je rob pečine, proti kateremu je tavala v megli. »Joj, ljubi bog.«

	»Je vse v redu?« je vprašala Rosa.

	Abby je vstala. Iz denarnice je hitro izvlekla nekaj denarja in ga položila na mizo. »Ja … iti moram.« Trudila se je ostati mirna. »Hvala vam, Rosa. Kava je bila odlična.« Pohitela je iz kavarnice, prevevala jo je groza. Sploh ni bilo naključje.





LXXVII.

	Baronijeva je zaslišala šumeč zvok, ki ga ni razločila. Slušalke si je pritisnila bliže in še bolj napenjala ušesa. Kaj je bilo tole? In kje je njen zarotnik? Zakaj ne govori? Zakaj nobeden od njiju ne govori? Postala je nervozna.

	Pogledala je tehnika, eden se je smehljal, posvetilo se mu je.

	»Kaj se dogaja?« je hitro vprašala. Ampak na odgovor ji ni bilo treba čakati, razločno je slišala sopenje. Sopenje in poljubljanje. Še vedno je bilo pridušeno, ampak zdaj je vedela, kaj posluša; nemogoče je bilo, da bi bilo kaj drugega.

	Kaj hudiča …? Kje je mikrofon? Na sebi ga očitno nima več. Baronijeva se je spačila. Fredrik ga je snel in ga nekam skril, od tod šumeči zvok.

	Radio je zahreščal. »Je kaj novega?« je vprašal Santini.

	Odgovoril mu je tehnik. »Ne moreta govoriti, preveč sta zaposlena drug z drugim.«

	Santini se je zakrohotal. »Resno? Barabi umazani.«

	»Dober igralec je, kaj?«

	»Na Skandinavce se človek ne more zanesti, da bodo tiča obdržali v hlačah.«

	Baronijeva ga je po najboljših močeh ignorirala. Prekleti Fredrik – o tem se prav gotovo nista pogovarjala. Kaj hudiča pa se gre? Poskusila si je zbistriti misli, odmisliti tehnika, da bi lahko v miru pretehtala zadevo, a bila sta kot hijeni.

	»Tišina!« je revsknila.

	Deležna je bila pogledov izpod privzdignjenih obrvi, toda Baronijeva jih ni opazila. Vstala je in se približala zaslonom. Na enem je videla mlado žensko, ki je hitela proti B&B-ju. Bila je Abby.

	Baronijevi je razbijalo srce. Pritisnila je gumb na radiu.

	»Osumljenka na vidiku.«





LXXVIII.

	»Poslušam,« je rekel Santini, zdaj popolnoma osredotočen.

	»Prihaja po glavni cesti od severa proti jugu, približuje se B&B-ju,« je poročala Baronijeva. »Zagledal jo boš čez trideset sekund.«

	»Vidim jo!« se je oglasil Santini. »Izstopam iz avta.«

	Baronijeva je zrla na zaslon, gledala je, kar je videl Santini – Abby se je bližala prenočišču. Ampak na ulici ni bila sama, iz mestne hiše se je privalila skupina žensk z otroki. V nekaj trenutkih je bila Abby obkrožena z malčki, vozički, medvedki, materami.

	»Še vedno jo vidim,« je rekel Santini.

	»Ne,« je takoj odvrnila Baronijeva. »Počakaj.«

	»Na muhi jo imam.«

	Prosim? Baronijeva je na zaslonu iskala Santinija, ampak ni se še dovolj približal Abby, da bi ga kamera zajela. »Pištolo imaš?« je bevsknila.

	»Naperjeno v osumljenko.«

	Okrog Abby je bilo na ducate otrok. Sploh kaj razmišlja? Baronijeva je gledala in čakala, v mislih je priganjala mlade matere, naj pohitijo. Smejale so se in se pogovarjale, medtem ko so poskušale umirite otroke, da bi hodili lepo ob njih. Podobno je bilo prepričevanju krdela mačk.

	»Vrni se v avto,« je rekla Baronijeva.

	»Lahko pridem do nje,« je odvrnil Santini. »Prisilil jo bom, da se bo predala.«

	»Takoj se vrni v avto!«

	Tišina. Jezus! Baronijevi ni preostalo drugega, kot da odloži slušalke in gre iz kombija. Skočila je na cesto in malo naprej je ob cestišču zagledala Santinija – ležal je na tleh in meril v množico pred seboj. V njej je za hip uzrla Abby.

	»Spusti orožje,« je rekla v radio. »Stojim tik za teboj. To je ukaz.«

	Santini se je sunkovito ozrl in spustil pištolo. Vsa besna je Baronijeva spet iskala Abby, toda Abby je izginila. Baronijeva se je vrnila v kombi in posnetek z materami, ki so se počasi razkropile, zavrtela nazaj.

	Pograbila je radio. »Si videl, kam je šla?«

	»Ne,« je odgovoril Santini. »Morala bi mi pustiti, da ukrepam,« je užaljeno rekel.

	»Morda pa je šla v B&B,« se je oglasil eden od tehnikov.

	Merda! Čas je, da preverijo.





LXXIX.

	Abby je vstopila v bar B&B-ja in obstala kot vkopana. Bil je prazen. Še enkrat je pogledala naokrog, četudi je bilo nemogoče, da ne bi že prvič opazila sestre in Fredrika. Prostor je bil majhen, nikamor se nisi mogel skriti. Potem pa je zagledala prazna kozarca na mizi. Nekaj ji je pravilo, da sta njuna. Kam sta šla?

	Abby je pogledala kvišku, proti stropu. Saj menda …? Odločila se je, da bo preverila, za vsak slučaj, in če ju ni tam … No, potem bom morala ponovno razmisliti.

	Medtem ko se je vzpenjala po stopnicah, jo je prešinilo, da bi morala delati težke korake, da bi ju opozorila na svoj prihod. Ob misli, da ju bo pri nečem zalotila, ji je zastal korak. Prispela je na vrh stopnišča in pogledala proti sobi. Vrata so bila zaprta, kot jih je pustila, ko je odvihrala ven. Stopila je bliže. Stala je pred vrati, glavo je nagnila bliže. Ravno je hotela prijeti za kljuko, ko je zaslišala zvok, kot bi kdo nekaj prevrnil. Nekdo je bil v sobi. Prijela je za kljuko.





LXXX.

	Ellie je sedela na robu postelje, Fredrik z nežnimi rokami in mehkimi ustnicami ob njej. Potem pa je čutila, kako jo odriva. »Ne morem,« je rekel tiho, da ga je komaj slišala.

	»Kaj?« Ellie se je presenečeno vzravnala.

	»Oprosti.«

	Z očmi je iskala prstan, imel ni nobenega.

	»Si poročen?«

	»Ne.«

	»Imaš dekle?«

	»Ne …«

	»Kaj pa je potem narobe?«

	Na usta si je hitro položil prst. »Pšššt.«

	»Zakaj šepetava?« je šepnila Ellie.

	Zdel se je popolnoma obupan, Ellie je začelo skrbeti.

	»Ellie, resnično mi je žal. Poslušaj, zakaj ne bi odšla od tod? Skupaj.« Pogledal je prtljago na tleh. »Vzemi svoj kovček in greva.«

	»O čem govoriš? O Caminu?«

	»Ali pa kam drugam. Samo pojdiva od tod.«

	»Kaj pa Abby?«

	Čudaško je skomignil. »Ne gre z nama.«

	»Hočeš reči, naj jo kar tako pustim samo?«

	»Mislim, da bo tako še najbolje.«

	»Najbolje? Zakaj?« Ellie je opazila, da je Fredrik zelo razburjen. Postala je živčna. Popravila si je obleko, ki ji je zlezla nad stegna, ob tem je prevrnila nočno lučko, a jo je Fredrik še pravočasno ujel.

	Potem pa je Ellie nekaj zagledala. Kljuka na vratih se je premikala.

	»Nekdo poskuša vstopiti,« je šepnila in pokazala tja.

	Fredrik jo je zgrabil za roko, jo potegnil s postelje k steni in se postavil pred njo, da je bila vsa skrita za njim.

	Kljuka je obmirovala. Ellie je za njima zaklenila vrata, ko sta prišla sem. Potem pa je zaslišala obračanje ključa. Ellie je otrpnila, vrata so se počasi odprla.

	»Abby!« je vzkliknila Ellie in planila proti njej. »Vrnila si se.«

	Abby je besno motrila Fredrika. »Kdo te je poslal?« je vprašala.

	»Prosim?« je odvrnil Fredrik, ampak Abby je v njegovem glasu zaznala negotovost.

	»Policija? Meni niti ne poskušaj govoriti, da je zgolj naključje, da si v isti vasi kot midve, ker je to navadno sranje, in to veš enako dobro kot jaz.«

	»Kaj se dogaja?« Ellie je bila čisto zmedena. »Abby?«

	Gledala je sestro, ki je strmela v Fredrika. Ni ji bilo jasno, od kod prihaja vsa ta sovražnost. »Zakaj bi imel Fredrik karkoli opraviti s policijo?«

	»Povedal nama bo,« je rekla Abby. »Kajne?«

	Ellie je na Fredrikovem obrazu iskala potrditev, da se Abby moti, a je ni našla. Resnično je bil v zadregi.

	»Rekli so, da imaš pištolo,« je hladno odvrnil Fredrik in zaščitniško objel Ellie.

	Ellie je zazevala. »Kaj? Kdo točno je to rekel?«

	Fredrik se je obrnil k njej. »Oprosti, Ellie. Videl sem prispevek. V zvezi s streljanjem. Prepoznal sem te na fotografijah in obvestil policijo.«

	Ellie je bila zaprepadena. Končno je dojela, kako dvoličen je.

	»Nisem ti hotel lagati, ampak …« Videl je, da mu ne verjame. »Pištolo ima,« je ponovil.

	Ellie je še vedno osupla počasi stopila korak nazaj. Odšla je k svoji torbi in odprla zadrgo. »Jaz jo imam,« je rekla.

	Fredrik se je zdrznil, debelo je gledal. Ellie je pospravila pištolo. Ramena so ji upadla.

	»Od tod morava,« je rekla Abby. »Takoj.«

	Zgrabila je torbi, prepričala se je, da ji Abby sledi, in odšla k vratom. Ustavila se je. »Zunaj so, imam prav?« je vprašala Fredrika.

	Prikimal je.

	»Sranje!« Divje se je ozirala po sobi.

	»Lahko vama pomagam,« je nepričakovano rekel Fredrik.

	»Mislim, da tvoje pomoči ne potrebujeva,« je zasikala Abby.

	»Ne, resno mislim.« Fredrik je odšel k oknu in ga odprl. Eno nadstropje niže je bil balkon, s katerega so vodile stopnice na vrt, za katerim je bilo parkirišče. Abby je lahko videla rdečega fiata. Bil je mamljivo blizu, pa vendar neskončno daleč.

	Zaslišalo se je glasno škripanje – obrnila se je in videla Fredrika, ki je k vratom potisnil posteljo. Potem je s postelje potegnil rjuho in stekel nazaj k oknu.

	»Naj ti jo zavežem okrog pasu,« je rekel Abby.

	»Mislim, da ne.«

	»To je edini način.«

	Abby ga je gledala skozi priprte oči. »Z mano se raje ne šali.«

	Fredrik ji je okrog pasu zvezal en konec rjuhe. Potem ga je ubogala in splezala na okensko polico, on pa je drugi konec rjuhe kot protiutež zvezal okrog svojega pasu.

	»Za žleb se primi,« ji je pomignil. Abby se je z obema rokama oklenila žleba in se spustila. Odvezala je rjuho, Fredrik pa jo je potegnil nazaj gor.

	»Pripravljena?« je zaklical s torbami v rokah. Abby je prikimala in ju ujela.

	»In zdaj še ti,« se je Fredrik obrnil k Ellie.

	Oklevala je. Zadonel je glasen ropot, da je Ellie kar poskočila. Razbijanje po vratih.

	»Odprite! Policija!«

	Ellie je vedela, da nima izbire. Okoli pasu si je privezala rjuho in pogledala skozi okno, sestra jo je nestrpno čakala.

	»Je bilo sploh kaj resnično?« je vprašala Fredrika. »Kar si mi povedal o svojem očetu?«

	»Vsaka beseda,« je rekel.

	Ni bilo časa, da bi rekla še kaj, policija bo vsak trenutek vlomila. Fredrikov obraz je zadnjič videla, ko je rjuho povlekel nazaj gor. Nasmehnil se ji je. Ampak Abby jo je že priganjala po stopnicah in čez vrt. Stekli sta k avtu in vrgli vanj torbi. Abby je zagnala motor in oddrveli sta iz vasi.

	Čez nekaj trenutkov je Ellie v stranskem ogledalu zagledala dva neoznačena avtomobila. Modre luči so utripale, sirene so tulile.

	»Sranje,« je rekla Abby, ko sta kar poleteli čez majhen most in treščili ob tla. Ellie se je oklenila armaturne plošče. Konec je z njima.

	»Ujeli naju bodo, Abs,« je rekla.

	»Le preko mojega trupla,« je odvrnila sestra.

	»Morda pa bi se morali predati. Se soočiti s posledicami.«

	Abby jo je pogledala, na smrt prestrašeno. »Se šališ? Ne, ne bo se tako končalo.«

	Še močneje je pritisnila na plin, Ellie pa se je držala z obema rokama. Podeželske ceste so bile ozke, pogosto sta zapeljali na bankino, ker nista vedeli, kaj ju čaka za ovinkom. Ob cesti so rasla drevesa in grmičevje, za njimi so se raztezala polja, posejana s starimi kmetijami. Abby je uspelo pridobiti nekaj prednosti in za nekaj sekund sta se otresli zasledovalcev. Približali sta se odcepu in Abby je brez opozorila sunkovito zavila levo na še ožjo cesto. Drvela je naprej, obe pa sta zaskrbljeno pogledovali v ogledala.

	»Sva se jih znebili?« je planila Ellie.

	»Ne vem, ne vem,« je vpila Abby.

	Potem pa sta zagledali policijska avtomobila, ki sta peljala mimo odcepa naprej.

	»Oh, ljubi bog.« Abby ni mogla verjeti, čemu je priča. »Uspelo nama je.«

	Ellie je izbruhnila v smeh. »Niso naju videli.«

	Abby je s pestjo sunila v zrak. »Jes! Jes!«

	»Naslednjič pa mi le povej, da misliš zaviti. Skoraj sem bruhnila,« je rekla Ellie.

	Abby se je smejala, navdušena nad uspehom.

	»Kje pa si se naučila tako voziti?«

	»Tako nisem peljala še nikoli. Joj, to pa je bilo zabavno,« je dodala, presenečena sama nad sabo.

	»Fak,« je rekla Ellie, popolnoma resna.

	»Kaj je?« se je vznemirila Abby in pogledala v vzvratno ogledalo. Videla ni ničesar.

	»Zdelo se mi je, da sem videla …« Ellie je utihnila. Obe sta uzrli policijski avtomobil, ki ju je dohiteval.

	»Ja ljubi bog,« je zastokala Abby in upočasnila. »Od kod se je pa on vzel?«

	Malo naprej je kmet odpiral ogrado pašnika, sledila mu je čreda rdečkastih krav.

	»Abs!« je dahnila Ellie in pokazala nanje.

	Kmet ju ni opazil. Še naprej je odrival leso, dokler je ni odprl do konca. Prva krava je stopila na cesto.

	Abby je pogledala v ogledalo. Policijski avtomobil je bil še bliže. Ne sme se ustaviti. Dlan je pritisnila na hupo, zadonelo je glasno tuljenje. Kmet je dvignil glavo in zagledal avto, ki je drvel proti njemu in čredi. Iztegnil je roke in poskusil zaustaviti krave, ampak sedaj so se premikale kot eno, masa mesa in kosti je stopala na cesto.

	Abby je pohodila plin, Ellie pa je zlezla vase, ko sta zdrveli mimo črede, zgrešili sta jo za las.

	Obe sta brez besed gledali v ogledala. Policijski avto za njima je sunkovito zaviral, pot mu je zaprlo dva ducata krav.

	Abby je ekstatično zavriskala.

	Ellie je vedela, da bo minilo kar nekaj minut, preden jima bo policijski avto spet lahko sledil. Nikoli ju ne bo dohitel. O drugem avtu ni bilo ne duha ne sluha. Ubežali sta.

	»Ljubim krave!« je zavpila Abby.

	Ellie je pogledala sestro. Še nikoli je ni videla tako vesele. Tako žive.





LXXXI.

	Ellie je v govorilnici držala telefonsko slušalko, dlan je imela potno. Ustavili sta se v obcestni kavarni. Abby si je šla pretegnit noge, hodila je ob bližnjem polju – majhna podobica v vročinski meglici. Ellie je rekla, da je utrujena – kar je bilo res – in zbrala je pogum, da bi naredila, kar je hotela narediti, odkar se je pogovarjala s Fredrikom.

	V glavi so ji odmevale njegove besede, ko je poslušala zvonjenje materinega telefona. Borka si. Mama se je oglasila, operater pa je Susanno vprašal, ali sprejme stroške klica Ellie Spencer. Slišala je, kako je mama dahnila 'ja', potem pa ju je operater povezal.

	»Ellie!«

	»Živijo, mama.«

	»Kaj se dogaja? Si v redu?«

	Ellie je zajela sapo. Se zbrala. »Dobro sem, mama.«

	»Kje si?«

	»V Španiji.«

	»V Španiji? Kje pa?«

	»Mama, moram te vprašati …«

	»Je Abby še vedno s tabo? Si našla pištolo?«

	»Mama! Prosim, nehaj me prekinjati. Ja, našla sem pištolo. Prav si imela.«

	»Hvala bogu!« je odvrnila Susanna, globoko si je oddahnila.

	»No, vsaj v tem si imela prav, da jo je vzela Abby.«

	Susanna je molčala. »Kako to misliš?«

	»Sinoči naju je z Abby napadel moški z nožem …«

	»Oh, ljubi bog!«

	»Mama, prosim, naj povem. Na bencinski črpalki se je v najin avto skril neki moški. Prisilil naju je, da sva odpeljali v gozd. Potem sva morali izstopiti in hotel naju je odpeljati še globlje med drevesa. Ves čas mi je na vrat držal nož.« Ellie je trepetala. »Verjetno bi naju ubil. Zato ga je Abby ustrelila.«

	Ellie je čakala na odziv, ampak njena mati je molčala.

	»Mama?«

	»Ja, tukaj sem,« je hitro rekla Susanna, zvenela je presunjeno. »Ustrelila? Praviš, da je … mrtev?«

	»Ja.«

	Njena mati je spet molčala.

	»Mama, vrat mi je hotel prerezati,« je vsa pretresena nadaljevala Ellie. »Če ga Abby ne bi ustrelila, bi v tistem gozdu obe umrli. Razumeš, kaj ti govorim? Abby mi je rešila življenje.«

	Susanna je bila šokirana. »Kaj?«

	»Rekla si mi, da me sovraži, da je nevarna. Rekla si, da mi je počela grozne reči, ko sem bila majhna. Ampak rešila me je. Če ne bi bilo Abby, bi bila mrtva.« Ellie je pomolčala. »Kar pomeni, da si bila ti, mama. Ti si me zastrupljala, kot Abby trdi že ves čas.«

	»Zdaj se pa malo ustavi.«

	»Prosim, nobenih laži več. Rada bi vedela samo, zakaj si to počela. Pravzaprav tega nočem vedeti. Nekaj ti bom povedala. Oropala si me otroštva. Se tega zavedaš? Vzela si mi nekaj, česar ne bom nikoli dobila nazaj. In kar bi resnično rada vedela, je, ali imaš slabo vest?« Ellie se je lomil glas. »Za vsakič, ko si sedela ob meni in gledala, kako zdravniki na meni izvajajo teste, za vse tiste ure in ure, ko sem manjkala v šoli … za grozen občutek, da sem izostala, da nisem dosegla ničesar. Kaj pa vse to? Ti je kdaj žal?«

	Susanna je slišno globoko vdihnila. »Ellie, zdaj me pa poslušaj.«

	»Mama, nehaj.«

	»Prosim, rotim te.« Susanna je počakala in ker je Ellie molčala, je nadaljevala: »Moški, ki ga je ustrelila. Praviš, da ti je ves čas držal nož na vrat?«

	Ellie se je namrščila. »Ja, povedala sem ti.«

	»Te je držal? Je bil blizu tebe?«

	»Ja, držal me je okrog vratu.«

	Susanna je izdihnila. »Kako si lahko prepričana, da ni Abby zgrešila prave tarče?«

	»Kaj si rekla?«

	»Je bil tam še kdo?«

	»Ne …«

	»Nobenih prič?«

	»Ne.«

	»In ti si prepričana, da je merila vanj?«

	Ellie je ostala brez besed.

	»Oprosti, ljubica,« je rekla Susanna, komaj slišno. »To ti govorim samo zato, ker je nevarna. Stran od nje moraš.«

	»Motiš se, mama. Rešila mi je življenje.« Nenadoma je občutila zmagoslavje. »Če bi se me hotela znebiti, zakaj ni potem ustrelila obeh?«

	»Ne vem. Vse mora imeti pod nadzorom. Niti sanja se mi ne, kakšen je njen načrt. Vedno je bila skrivnostna, to sama veš. Zagotovo skriva neko namero, neki veliki plan. Se še vedno slabo počutiš?«

	»Ja … ampak …«

	»Vedela sem! Moraš biti previdna. Pazi, kaj poješ in popiješ.«

	Ellie je pogledala proti polju, Abby se je še vedno sprehajala.

	»Mama, ne boš me omajala. Želim si le, da priznaš, kaj si naredila.«

	»Ne morem gledati, kako ti škoduje. Nikoli si ne bom odpustila.«

	»Vključila me je v oporoko, si vedela to? Zapustila mi je polovico svojega premoženja.«

	Susanna je pomolčala. »To ti je rekla?«

	»Ja. Milijon funtov. Zakaj bi kdorkoli nekomu zapustil milijon, če ga ne bi imel vsaj malo rad?«

	Susanna nekaj trenutkov ni spregovorila. »Ne vem, Ellie. Ampak, poslušaj me. Narediti moraš, karkoli bo treba.«

	»Mama, ničesar ne bo naredila.«

	»Ne ignoriraj me. Preveč pomembno je. Moraš jo ustaviti.«

	Ellie je glasno izdihnila. »O čem za vraga govoriš?«

	»Ti moram črkovati? Prehiteti jo moraš.«

	Ellie je nekaj sekund pretresena molčala. »Ali namiguješ, da naj …?«

	»Dobro veš, o čem govorim. Globoko v sebi razumeš.«

	Ellie je odložila slušalko in stopila stran od govorilnice, če bi mama slučajno poklicala nazaj. Z rokami se je tesno objela, presunjena nad materinim neomajnim prepričanjem. Potem je spet pogledala Abby, majhno pikico ob polju. Njena sestra se je obrnila in ji pomahala. Ellie je dvignila roko, potem pa gledala, kako se Abby počasi vrača.





LXXXII.

	Susanna je tiho zaklela. Vedela je, da nima smisla poklicati nazaj; Ellie se ne bo oglasila.

	Sedla je na stol v dnevni sobi, da bi razmislila, kaj naj naredi. Tako zelo jo je skrbelo. Ellie ni hotela slišati njenega sporočila. Njena ljubljenka je bila nekje na španskem podeželju, čisto pod Abbyjinim vplivom.

	Susanni so na čelo stopile drobne kapljice potu. Nekako mora priti do Ellie, prepričati jo mora, da ji govori resnico.

	Ampak kako?

	Susanna je znova odprla svoj telefon, pobrskala je za številko, s katere jo je klicala Ellie. Severozahodna Španija. Ni mogla razbrati, kje točno sta, zato je povečala zemljevid in takrat ji je obstalo srce. Spomnila se je otroškega atlasa izpred desetletij, potovanja po evropskih največjih, najdaljših, najvišjih mestih. Spet je pogledala rdečo piko na zemljevidu, ki je označevala kraj, od koder jo je pravkar klicala Ellie. Bil je instinkt, iskren, kot ga ima le mati, ki je skrbela za bolnega otroka, da je znova okreval.

	Susanna je vedela, kam sta namenjeni Ellie in Abby.





LXXXIII.

	Matteo je sedel na neudobnem plastičnem stolu v sprednjem prostoru policijske postaje. Čakal je. Ves dan in vso noč bo tukaj, če bo treba. Pred eno uro sta Baronijeva in Santini s tistim Skandinavcem, Fredrikom Andersenom, planila skozi vrata. Matteo je bil v nekaj sekundah pri Baronijevi, ki pa se zanj sploh ni zmenila, kaj šele odgovorila na njegova vprašanja. Matteo je vedel, da točno v tem trenutku zaslišujejo Fredrika – ali pa mu trgajo glavo z ramen, odvisno, kakšne volje so bili.

	Matteo je pogledoval na uro, opazoval je premikanje kazalca. Od nekega prijaznejšega lokalnega policista je izvedel, da se je Fredrik ujel v medeno past, da pa je na polovici operacije zamenjal strani. Vedel je tudi, da bo Baronijeva morala Fredrika slej ko prej izpustiti, in dokler ne bo videl tega moškega oditi skozi vrata, se ne bo premaknil.

	Odprla so se vrata, ki so vodila k pisarnam in sobam za zaslišanje. Skoznje je stopil visok svetlolasec. Matteo je skočil pokonci.

	»Fredrik?«

	Korak mu je zastal, potem pa je prepoznal Mattea. »Oh, živijo. Glejte, zaključil sem z odgovarjanjem na vprašanja. Kot sem že povedal gospe tam notri, ne vem, kam sta šli.«

	Matteo je prikimal. »Si ju pa videl?«

	»Seveda …«

	»In kako sta?«

	»Dobro, glede na okoliščine.« Namrščil se je. »Hej, se sploh lahko pogovarjam z vami?«

	Matteo je pokazal izkaznico. »Policist Martinelli, italijanski karabinjer. Rekli ste glede na okoliščine? Kakšne?«

	Fredrik je s pogledom premeril Mattea. »Vi, policisti, bi jima lahko pustili malce zadihati. Veliko sta prestali.«

	»Kako je Abby?«

	»Ja zdelo se je, da v redu. Bojevita.«

	»Bojevita?«

	»Ja, z njo si ne bi želel imeti opravka. Njen mož se mi kar malo smili.«

	»Si bom zapomnil.«

	»Prosim?« Fredrik ga je namrgodeno gledal, potem mu je kliknilo. »Oh, vi ste njen mož? Točno!« Debelo je pogledal. »Poročena je s policistom? Vau. Nevarna gospa.« Dvignil je roko in prijateljsko boksnil Mattea. »Brez zamere.« Pokazal je na vrata. »Hej, lahko grem? Romanje me čaka.«

	»Samo trenutek. Si prepričan, da ne veš, kam sta namenjeni?«

	Fredrik si je na prsi položil roko. »Prisežem.« Za hip je molčal. »Upam pa, da jima bo uspelo. Četudi ste Abbyjin mož.«

	Matteo je gledal za Fredrikom, ki se je spuščal po stopnišču pred vhodom, vrata za njim so se zaprla.

	Zavzdihnil je. Le kje je njegova žena? Dlje kot bo to trajalo, slabše bo – za vse. In Baronijeva ga je izključila iz preiskave, zato ni imel pojma, kakšen bo njen naslednji korak. Zazvonil mu je telefon. Matteo je pogledal na zaslon. Susanna.

	»Ja?«

	»Matteo, slišala sem se z Ellie.«

	Vzravnal se je. »Je povedala, kje je?«

	»Ne.«

	»Od kod pa je klicala? Iz govorilnice?«

	»Sploh ni važno, ali imam številko ali ne. Zdaj je ni več tam.«

	»Ampak lahko bi locirali, kje je bila nazadnje … Kdaj je klicala?«

	»Boljši predlog imam,« je rekla Susanna. »Lahko ti povem, kam gresta.«

	»Kam?« je vprašal.

	»Pod enim pogojem,« je nadaljevala Susanna. »Govoril boš z inšpektorico Baronijevo in uredil, da grem zraven.«





LXXXIV.

	Ellie je žalostilo, ker je njena mati svoje početje vztrajno zanikala. Morda pa je živela v zablodi in ni bila sposobna priznati niti sebi. Avto je drvel mimo polj, Ellie pa je razmišljala o želji, da bi v materinem glasu slišala obžalovanje. Želela si je slišati tiste besede. Žal mi je. Želim si, da tega ne bi počela.

	In potem? Četudi bi se mama pokesala, to ne bi ničesar spremenilo. Otroštva ne bi dobila nazaj. Še vedno bi bila ista oseba, kot je bila. Pravzaprav ni bila več ista. Soočala se je s še večjo izgubo – izgubila je odnos mati-hči. Bili sta si blizu, zaupala ji je. Za Ellie je bila mati skala. Kako zelo se je motila. Susanna je bila šibka.

	Nenadoma je Ellie prešinilo, da se ji mama nikoli ne bo opravičila. Do konca življenja lahko čaka in upa, in želja, ki se nikoli ne bo uresničila, se bo spremenila v zamero.

	Strmela je skozi okno in poskušala odgnati te misli.

	»Si OK?« je vprašala Abby.

	»Ja.«

	»Videti ni tako. Zgledaš, kot bi te nekdo pravkar pustil na cedilu.«

	»Mislim, da je v teh okoliščinah skoraj nemogoče, da bi s Fredrikom ostala v stiku.«

	»Res jih znaš izbirati.«

	»Veš kaj, pravkar nama je pomagal pobegniti,« je izbruhnila Ellie.

	Abby se je spačila.

	»Kar priznaj. Če ne bi bilo Fredrika, bi zdaj sedeli na zadnjih sedežih policijskega avtomobila.«

	»Zaradi Fredrika so naju našli!«

	»Ustavi,« je rekla Ellie.

	»Prosim?«

	»Razčistiva tole enkrat za vselej.« Prijela je za volan, Abby pa je močno vznemirjena upočasnila in ustavila ob cesti.

	Ellie se je obrnila k Abby. »Oprosti.«

	»Za kaj?«

	»Za Jona.«

	Ellie je videla, kako se je sestra zdrznila. »Očitno te to še vedno muči, zato želim zadevo razčistiti.«

	»Zadevo? Zadevo? Veš, mislim, da imam pravico kuhati zamero.«

	»Cela večnost je že od takrat.«

	»Prevzela si mi fanta.«

	»Ni bilo tako.«

	»Resnično bi bilo veliko lažje, če bi enostavno priznala,« je rekla Abby.

	»Najprej sta se razšla. Pustila si ga!« je ugovarjala Ellie. »Rekla si mu, da težko najdeš čas za zvezo ali nekaj podobnega. In bil je zelo žalosten.«

	»Prosim?«

	»Ti si pustila njega,« je ponovila Ellie. Abby jo je gledala, kot da ne more verjeti, kaj sliši. »Je tako?«

	»On je pustil mene,« je odvrnila Abby.

	»A res? Slišala sem drugače.«

	»Bolje zate, da ne lažeš …«

	Ellie si je položila dlan na prsi. »Prisežem na ma… na svoje življenje.«

	»Prasec …«

	Sestri sta nekaj trenutkov molčali, razmišljali sta o zasuku v njuni preteklosti.

	»Ni mi bilo vseeno,« je zamišljeno rekla Ellie. »Ljubosumna sem bila nate, zavidala sem ti službo, novo stanovanje, da ti je šlo vse kot po maslu …«

	»Delala sem kot zmešana. Zaspala sem takoj, ko sem prišla domov.«

	»Zdelo se ni tako. Ne navzven. Videti je bilo, da si v prav vsem uspešna. Spet. In ob Jonu sem čutila, da sem tudi jaz enako uspešna. Le to je, da je bil čudak. Dobila sva se le dvakrat. In ne, če te morda zanima, nisem spala z njim …«

	»Bla, bla, bla, bla, bla,« jo je prekinila Abby.

	»Kaj ti pa je?«

	»Nočem vedeti.«

	»Da nisem spala z …?«

	»BLA, BLA, BLA, BLA, BLA! Me ne zanima!«

	Ellie se je zasmejala.

	Abby je zmajala z glavo. »Če samo pomislim, da sem ves ta čas … Hej, zgolj informativno, ne spodobi se dobivati s sestrinimi bivšimi.«

	»Ne vem, zakaj sem se sploh. Bil je dolgočasen. Večno je govoril o skupinah mišic in kako pomembno je vsakodnevno razgibavanje.«

	»Kajneda? Hej, ti je pokazal tiste čudne čepeče vaje?«

	»Misliš tiste z rahlo ukrivljenimi nogami?«

	»Ja!« Abby se je zasmejala in speljala.

	Ellie je pogledala sestro in za hip je slika zaplesala. Videla je dve Abby. Pomežiknila je, glavo je držala pri miru. Naveličana je bila tega, da se večno slabo počuti. Odkar sta odšli z Elbe, se je počutila vsak dan slabše.

	Tudi lačna je bila, zato je segla v torbo po čokolado. Zagledala je pištolo. Strmela je vanjo. Spomnila se je, da jo je držala v rokah, da so na njej njeni in sestrini prstni odtisi.

	Ellie je pomislila, kaj bi se zgodilo, če bi moški Abby držal nož na vratu in bi ona vozila – bi bila sposobna ustreliti in ju rešiti? Bi si upala? Prepričana ni bila, kakorkoli … V glavi ji je divjal vihar, nekaj jo je prešinilo. Nobena od njiju ni vedela, kako ravnati s pištolo – glede tega sta se celo smejali. Pa vendar …

	»Abby?«

	»Ja?«

	»Se spomniš, ko sva se včeraj smejali, ko sem vate uperila pištolo?«

	»Zveni čudno, ampak ja, se.«

	»In ko sva se pogovarjali, da nobena ne zna streljati?«

	»Ja …«

	Ellie je streslo. Kaj sploh hoče? »Le to je … da se mi zdi, da si se v gozdu dobro znašla.«

	Sestra jo je pogledala. »Preverila sem,« je brezskrbno odvrnila. »Ko si bila v trgovini ali nekje, ne spomnim se, sem na spletu preverila, kako se strelja.«

	Ellie jo je vprašujoče gledala.

	»Verjetno me je mučila radovednost. Zakaj? Bi rada, da te naučim?«

	Ellie je vztrepetala. »Ne, hvala. V bistvu je sploh nočem več imeti v torbi.« Pištolo je prijela s palcem in kazalcem, jo držala v iztegnjeni roki in se obrnila, da bi jo odložila na zadnji sedež.

	»Tja raje ne,« je rekla Abby, »če naju slučajno ustavijo.« Na sedežu je opazila svojo jakno. »Daj jo v moj žep. Nekje se je bom znebila.«

	Ellie se je nagnila nazaj in pištolo spravila v Abbyjin žep.

	»Odcep,« je rekla Abby.

	Ellie se je hitro obrnila in pogledala na zemljevid v naročju. »Desno,« je hitro odvrnila. Ko sta zavili, je iz torbe vzela čokoladico. Prelomila jo je na pol in polovico ponudila sestri.

	Vozili sta se naprej.





LXXXV.

	Susanna je stopila iz helikopterja, držala si je lase, ki so ji vihrali v orkanu elis. Hodila je čez travnik stran od helikopterja in zagledala Baronijevo, ki je hodila proti njej. Nekoliko dlje je ob policijskem avtu s prekrižanimi rokami stal Matteo.

	»Zdaj ste na vrsti vi, da izpolnite svoj del dogovora,« je rekla Baronijeva, ko se ji je približala. »Bolje za vas, da imate dobro pojasnilo.«

	»Hvala, ker ste me pripeljali sem,« je rekla Susanna. »Mo-rda ste pravkar preprečili tragedijo.«

	Baronijeva je bila nestrpna. »Kje sta?«

	Susanna jo je mrko pogledala. »Natančno vam bom povedala, kje sta.«





LXXXVI.

	Videli sta obrise modrine, ko se je avto vzpenjal po hribu in so bila tu in tam drevesa redkejša.

	»Joj, kako je lepo,« je rekla Abby in se nagnila naprej, da bi bolje videla. »Je to, kar mislim, da je?«

	»Atlantik,« je odvrnila Ellie.

	Naprej sta se vozili v tišini, s pogledom sta iskali morje, ki je postajalo vse vidnejše, ko sta se mu približevali mimo velikih skalnatih gmot in od vetra skrivenčenih dreves, dokler se ni edina cesta končala.

	Abby je ustavila in ugasnila motor. Obe sta strmeli predse. Konec kopnega. Bili sta na robu gromozanske skale, pred njima se je razprostiral ocean. Obzorje se je raztezalo daleč na morje, dokler se ni spremenilo v modrikasto meglico. Osupljivo globoko spodaj so valovi butali v skalo. Visoko v zraku so krožili galebi, kričali so in gledali na svet pod seboj, kot bi bil samo njihovo igrišče.

	»Vixia Herbeira, šeststo enaindvajset metrov – šestkrat višja od bele dovrske pečine,« je citirala Ellie.

	Abby je pogledala sestro. »To je tista pečina? Če je ne obiščeš živ, jo obiščeš po smrti?«

	»Jap.« Ellie je opazila, da je Abby zazijala od začudenja. »Za božjo voljo, da ne boš naredila kake neumnosti. Nisva Thelma in Louise.«

	Abby jo je zmedeno pogledala. »Thelma in Louise?«

	»Ja, saj veš, film. Vozili sta se do roba.«

	»Zakaj pa?«

	»Da ju ne bi ujeli. Da bi bili svobodni. Ne reci, da nikoli nisi videla tega filma.«

	»V kino nisem pogosto hodila.«

	»Ljubi bog, Abby, film je star kot zemlja. Posneli so ga v devetdesetih.«

	»Pa tudi kabelske nisem imela.«

	»Predvajali so ga na običajnih programih. Si imela vsaj televizijo?«

	»Seveda sem jo imela,« je bila ogorčena Abby. »Saj vendar nisem čudakinja, le redko sem jo gledala. Bila sem preutrujena ali pa v službi. Sem pač zgrešila ti najini prijateljici, Thelmo in Louise. Sta bili sestri?«

	Ellie se je pri sebi nasmehnila. »Lahko bi bili.«

	»OK, Louise,« je rekla Abby. »Ne bom zapeljala čez rob pečine.«

	»Mislim, da bi ti bila Louise,« je menila Ellie. »Mirna in razumna. Tista, ki je bila močna in je ves čas vodila. Ki je bila uspešna.«

	»Tudi ti si uspešna,« je rekla Abby.

	Ellie se je kratko zasmejala.

	»Seveda si. Živela si polno življenje. Potovala si in izkusila vse, čemur sem se jaz zavestno odrekla.«

	»Ampak imela si odlično kariero.«

	»Ne pa tudi življenja. Morda si res bila prikrajšana v otroštvu, ker si bila veliko bolna, a si vse nadoknadila.«

	Ellie je tehtala sestrine besede, oči so se ji zaiskrile. Morda pa je res.

	Abby se je nasmehnila.

	»Kaže, da sva prispeli na konec poti,« je rekla Ellie.

	»Ja.«

	»Dolgo potovanje je za nama.«

	»Res je,« se je strinjala Abby.

	»Zdi se mi, da je minila cela večnost, odkar sem plavala pri tebi.« Ellie je pomislila na hišo, na preprosto življenje, ki si ga je izbrala Abby. Vrnitve ne bo. »Žal mi je, ker sem pokvarila tvojo upokojitev.«

	Abby je nekaj trenutkov molčala, potem pa se je nepričakovano široko nasmehnila. »Se šališ? Ti zadnji trije dnevi so bili najboljši v vsem mojem življenju.«

	»Res?«

	»In tudi upokojila sem se premlada.« Abby je pomignila proti pečini. »Greva ven?«

	»Seveda.« Ellie je odprla vrata in takoj je vanjo butnil sunek vetra. Mrzel zrak je napolnil avto. »Hladno je tukaj,« je pripomnila.

	»Vzemi mojo jakno, če želiš,« je rekla Abby in stopila iz avta.

	Ellie je segla v avto in vzela jakno. Odšla je k robu pečine in si jo ogrnila.

	Robu se je približala, kolikor si je upala. Prepustila se je vetru, občutila je otipljivo svobodo galebov, ki so se potapljali v morje. Abby, ki je stopila za njo in dvignila roke, ni opazila.

	»Poglej ga,« je občudujoče rekla Ellie in pokazala na galeba, ki je zaokrožil po zraku. Obrnila se je in zagledala Abby z dvignjenimi rokami v višini njenih ramen, kot bi jo hotela potisniti čez rob. Možnosti ne bi imela nobene – zaradi šoka in izgube ravnotežja bi zgrmela v prepad.

	»Abs …?« je prestrašeno rekla Ellie.

	Abby se je zarežala.

	»In to je moja tretja.«

	»Tretja kaj?«

	»Zamisel. Ko sem bila majhna. Da bi te potisnila čez rob pečine.«

	»Oh, ljubi bog.«

	»A zdaj te očitno ne bom.« Abby je spustila roke.

	»Si imela še več zamisli?« je vprašala Ellie. »Če mi poveš, mi boš prihranila nove srčne infarkte.«

	»Počakaj in izvedela boš.«

	»Oh, daj no.«

	»Ne.« Abby se je nasmehnila in se obrnila stran.

	»Nekaj ti moram povedati,« je rekla Ellie.

	»Zveni resno.«

	»Saj tudi je …« Ellie je globoko zajela sapo. »V zvezi z ma-mo …«

	»Kaj v zvezi z njo?«

	Kako naj ji pove? Abby jo je pričakujoče gledala, potem pa sta zaslišali tuljenje siren in škripanje gum. Hkrati sta se ozrli in zagledali policijske avtomobile, ki so zaprli pot in zaprašili ozračje. Vrata so se odprla in ven so planili policisti. Razporedili so se za avtomobili in merili vanju.

	»Ljubi bog,« je dahnila Abby.

	»Merijo v naju?« je polna groze vprašala Ellie.

	»V galebe najbrž ne,« je pripomnila Abby.

	»Stopita stran od avtomobila, roke dvignita v zrak,« je po megafonu zaukazala Baronijeva. Stala je za avtomobilskimi vrati in ju nepremično gledala, pripravljena na vsako nenadno potezo. Santini je bil v drugem avtomobilu, levo od nje. Izstopil je in nameril.

	Na zadnjem sedežu je sedela Susanna. Dobila je stroga navodila, da mora ostati tam, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Gledala je skozi okno, videla je hčerki na robu pečine. Iznenada se je odločila, da ukaza ne bo spoštovala. Odprla je vrata in stopila iz avta. Vzravnano je stala.

	»Nazaj v avto,« je zasikala Baronijeva, ampak Susanna se ni zmenila zanjo. Videla je Mattea, ki je stal ob drugem avtomobilu, ampak to je bil njen trenutek, to sta bili njeni hčerki. Stopila je naprej, vse bolj stroge ukaze inšpektorice Baroni je preslišala.

	Abby je pomežiknila, ni mogla verjeti očem. »Sveta Marija,« je dahnila. Pogledala je Ellie, ki se ji je na obrazu risala krivda.

	»To sem ti hotela povedati,« je zamrmrala Ellie in si grizla ustnico. »Mama ni mrtva.«

	»Me imaš za norca? Kako za …?« Abby je ostala brez besed, samo strmela je v mater, ki je počasi hodila proti njima.

	»Zadnje opozorilo,« je zavpila Baronijeva. »Dvignita roke v zrak in stopita proč od avtomobila!«

	»Bolje, da jo ubogava,« je rekla Ellie in počasi stopila stran od avta. Abby ni imela druge izbire, kot da jo posnema.

	»Še bolj stran,« je ukazala Baronijeva in dekleti sta odšli proč od avta proti policistom, roki sta držali nad glavo. Policisti so se pomikali proti njima, še vedno so merili vanju.

	»Njo morate aretirati,« je rekla Susanna in pokazala s prstom. »Abby. Ona je nevarna.«

	Abby je osuplo zazevala.

	»Ves čas že trdi, da si bila ti,« je hitro rekla Ellie. »Da si mi ti škodovala, ko sem bila majhna. Trdi, da me tudi na tem izletu poskušaš zastrupiti. Da mi daješ nekaj v hrano.« Zelo jo je bolelo, da je morala to reči, zdaj ko je mamo spet videla. Tako zelo jo je imela rada. Ellie se je zvrtelo. Ustavila se je in ulovila ravnotežje.

	Abby je pogledala svojo mater, bila je presunjena nad odtujenostjo, ki jo je videla v njenih očeh. Kot bi Susanna gledala tujko, nekoga, s komer je ne vežejo nobene vezi. Abby je popadel nenaden bes. Tako zelo se je trudila, da bi jo mama imela rada. Nič od tega si ni zaslužila. Spustila je roke in zakorakala proti Susanni. Sprva počasi, potem vse hitreje.

	»Stoj!« je zavpila Baronijeva, a Abby je hodila naprej.

	Susanna je obstala.

	»Ima pištolo?« je Baronijeva vprašala svoje kolege. »Ali kdo vidi, da je osumljenka oborožena?«

	»Ne vidim,« je razdraženo odvrnil eden od policistov s pištolo v zraku.

	Santini je zarotniško molčal. Nameril je v Abby.

	»Abby!« Matteo je obupano planil naprej, a ga je eden od policistov potegnil nazaj.

	Susanna se ni premaknila, čakala je, da se bo zgodilo neizogibno. Samo še nekaj trenutkov in policija bo prijela Abby. In potem bo spet vse v najlepšem redu.





LXXXVII.

	Abby se je približala Susanni, oči so ji besno žarele. »Ti si ji nekaj dala, kajne? Tisti večer v moji hiši, ko si mi pomagala kuhati. Vse odkar sva odšli, je bolna.«

	»Prisežem, da nisem,« je rekla Susanna in jo nedolžno gledala. »Ni res,« je glasno zaklicala policistom.

	»Lažeš.«

	»Ni bila ona,« je zavpila Ellie, ampak glas je imela slaboten, izgubil se je v vetru.

	Susanna je stopila pred starejšo hčer in dvignila glavo. »Če bi ji res kaj dala,« je rekla, »bi sedaj učinek že pojenjal, ampak Ellie se počuti vsak dan slabše.«

	Matteo je videl, kako se je njegova žena zdrznila. Jezus, je pomislil, prav ima. Njegova tašča ima prav. Kar pomeni …. Pogledal je Abby.

	»Veš, da govorim resnico,« je nadaljevala Susanna. »Kot tudi veš, da si bila vedno ljubosumna nanjo,« je dodala s tišjim glasom.

	»Roke v zrak!« je Baronijeva zavpila Abby.

	»In to z dobrim razlogom,« je Abby rekla Susanni. »Zate nisem obstajala. Ellie je bila vedno tvoja ljubljenka. Zakaj si to počela, mama?« Gledala jo je v obraz, iskala je odgovor, ob tem pa imela občutek, da ji bo lastna mati za vedno ostala uganka.

	LXXXVIII.

	Ellie je še naprej strmela v svojo sestro, preplavljala jo je groza. Abby mora obmirovati, mora storiti, kar od nje zahteva policija! Vsa obupana je Ellie spustila roke in ob tem oplazila nekaj trdega in težkega v žepu. Otrpnila je – pištola!

	Čudaško je roko umaknila od žepa.

	Santinija, ki je spremljal njeno početje, ni opazila. Zaznal je njeno nervozo, strah. Ni videla, kako so mu zasijale oči, ko je dojel, kaj ima v žepu. Ni videla, kako je premaknil roke in nameril vanjo.





LXXXIX.

	Susanna je čakala. Zagotovo bo trajalo samo še nekaj sekund? Policija je domnevala, da je Abby oborožena, prav gotovo ji ne bo pustila, da se jim preveč približa. Pomislila je celo, da bi Abby sprovocirala, da bi planila nanjo, samo da bi se ta nočna mora že enkrat končala. Morda bi morala reči kaj, da bi Abby silovito odreagirala. Potem bi bilo vsega konec. Susanna bi zanikala vse, kar bi rekla Kathleen – tistega 'priznanja' ne bo nikoli potrdila. Če bi le lahko utišala Abby, potem bi Susanna vedela, da bo za vse večne čase na varnem in da ne bo nihče nikoli izvedel, kaj je naredila.

	»Veš, zate ji ni mar,« je rekla Susanna.

	Abby se je namrščila. »Komu?«

	»Ellie. Klicala me je ves čas tega vajinega izleta.«

	»Motiš se. Zdaj se razumeva, zbližali sva se.«

	Susanna je zmajala z glavo. »Nikoli si nista bili blizu in nikoli si ne bosta. Žal mi je, ampak takšna je resnica.«

	Susanna se je obrnila, da bi se nasmehnila mlajši hčeri, ob tem pa je opazila, da Santini meri v drugo smer kot ostali policisti. Namrdnila se je, poskušala je razumeti, kaj to pomeni, potem pa se je vse bliskovito odvilo. Bežno se je zavedala Abby, ki se je zapodila proti njej, in Baronijeve, ki je zavpila svarilo. Starejše hčerke Susanna sploh ni pogledala, strmela je v Ellie, ki je hitela proti njima – ne proti Susanni, pač pa proti Abby, na obrazu sta se ji risala strah in ljubezen. Susanna se je zasukala na petah in pogledala Santinija, v trenutku je vedela, kaj bo storil. Na ves glas je zavpila 'Ne!' in se vrgla proti svoji ljubljenki. Prebodla jo je strahotna bolečina, padla je po tleh.





XC.

	Svet se je nehal vrteti. Ellie je oglušil glasen pok, zven eksplozije ji je odmeval v ušesih in iznenada je dobila občutek, kot da vse skupaj opazuje iz daljave. Na tleh ob njej je ležala njena mati, iz hrbta je krvavela. Ellie se je vrtelo … Ne smem pasti, je pomislila in lovila ravnotežje. Abby ji je nekaj divje gestikulirala, ko jo je policist vklenil, ampak Ellie je vedela, da bo padla, če bo naredila le en korak. Pozvanjanje v ušesih ni in ni hotelo izginiti. Za hip je zaprla oči, a postala je tako omotična, da jih je spet takoj odprla. Policistka, ki je držala megafon, je bila sedaj na tleh ob Susanni. Obrnila jo je in jo oživljala, ampak Ellie je vedela, da je njena mama mrtva.

	Močno se ji je zvrtelo, izgubila je ravnotežje. Obupano je poskušala nekaj zgrabiti, ker pa ni bilo ničesar, je zgrmela po tleh.





EPILOG

	Osem mesecev kasneje

	»Sem vedela, da si boš izbrala najboljše mesto,« je rekla Abby. V rokah je držala pladenj s kozarcema ohlajene limonade, ki ga je pravkar prinesla iz hiše, in gledala sestro, ki je ležala na ležalniku ob Sredozemskem morju. Ellie se je že udobno namestila v senci pod novim sončnikom, ki ga je postavil Matteo, preden je odšel v službo.

	»Jaz sem tista, ki potrebuje senco. Vročina še poslabša MS,« je odvrnila Ellie.

	»Mislila sem, da nočeš, da delamo s tabo v rokavicah,« je rekla Abby, vendar lahkotno. Pladenj je odložila na skalo in sestri podala kozarec.

	»To ti prepovedujem,« je dejala Ellie. »Si pa občasno lahko malce izmišljujem, ne? Samo ne zganjaj panike, prav?«

	Abby je dvignila roke. »Saj sem obljubila, kajne?«

	»Sploh nisem hotela, da izveš …« je zamišljeno začela Ellie. »Nisem hotela, da bi kdorkoli izvedel.« Da je bolna, je bila njena skrivnost in čuvala jo je, odkar je pred skoraj dvema letoma izvedela, da ima multiplo sklerozo. Na dan je prišlo šele, ko so jo tistega usodnega dne na pečini odpeljali v bolnišnico. »Normalna sem,« je nadaljevala. »Nisem bolna. Nikoli več ne bom bolna.«

	»Seveda.« Abby je legla na drugi ležalnik in se začela ma-zati s kremo za sončenje. Ellie je opazila, da sestra pogleduje proti njej, vedela je, da zbira pogum, da bi jo vprašala nekaj, kar jo muči že mesece. Ovinkarila je, ker je vedela, da Ellie o tem noče govoriti.

	»Pa zdravniki vedo?« je brezbrižno vprašala. »Kako si jo dobila?«

	Ellie se je naveličano nasmehnila. Njena sestra je dobro vedela, da zdravstveni strokovnjaki ne morejo določiti, zakaj se je bolezen razvila. To ni tisto pravo vprašanje, je pomislila Ellie. Bolje, da s tem opravi enkrat za vselej. »Če me sprašuješ, ali je MS posledica tega, kar je počela mama, ko sem bila majhna, je odgovor ne.«

	»So to povedali zdravniki?«

	»Zanesljiva znanstveno potrjena povezava ne obstaja. Zame je to dovolj.«

	Abby je prikimala. »Kako so ti všeč ležalniki?«

	Ellie je pobožala mehko blazino. »Spektakularni so. Ne morem se načuditi, kako zelo so kvalitetni. Resnično si se izprsila, kaj?«

	»Mislila sem, da bi proslavila, ker je španski pravosodni sistem sklenil, da ni v javnem interesu, da bi mi sodili.« Kljub pripeki je Abby mrzlo spreletelo. Zaradi tiste noči v gozdu se je tu in tam ponoči še vedno vsa potna prebudila. Nikoli ne bo pozabila, da bi se lahko vse končalo zelo drugače.

	»Hvala bogu,« je rekla Ellie.

	»Plus, ne bi rada …« Abby je utihnila.

	»Kaj?«

	»Nekoč si me opomnila, da so skale trde. Da moram čuvati svoje sklepe.«

	Ellie je privzdignila sončna očala, s priprtimi očmi je pogledala sestro. Ampak Abby je imela oči zaprte – izraz na obrazu je imela popolnoma nedolžen in brezskrben. Ellie se je dejansko počutila dobro, in to že kar nekaj časa. Pravzaprav je bila v remisiji že sedem mesecev. Zdravniki so ji povedali, da lahko začasno izboljšanje traja več let. Seveda je Ellie vedela tudi, da je možno nasprotno. Da se je preselila sem, ji je resnično pomagalo. Morda je s tem pridobila nekaj časa, ki ga bo dodobra izkoristila. Odpovedala se je zaposlitvi za polni delovni čas v Londonu in sprejela manj stresno službo na lokalni jezikovni šoli, kjer je poučevala angleščino. Zaslužila je dovolj, da je lahko najela manjše stanovanje, s skrbnejšim ravnanjem z denarjem je počasi odplačevala tudi dolg na kreditni kartici. Abby ji je enkrat ponudila pomoč, ampak Ellie je bila odločno proti in sestri je dala zelo jasno vedeti, da ne sme tega omeniti nikoli več. Ellie je bila presenečena sama nad sabo, da ji neodvisnost toliko pomeni.

	»Lepo je, kaj?« je vprašala Abby.

	»Kaj?«

	»Saj veš.«

	Ellie se je nasmehnila. Res je vedela. Skupaj sta. Sestri.

	»Samo pomisli,« je globoko zamišljeno nadaljevala Abby, »če ne bi bilo mame, vsa ta leta ne bi bili ločeni. Odločena je bila, da se ne bova zbližali. In to bi tudi dosegla, če bi ji uspelo vse prepričati, da sem ti jaz počela tiste grozne stvari, ko si bila majhna.«

	»Ne obremenjuj se s tem, Abby.«

	»Zelo odpuščajoče si razpoložena.«

	»In kaj bo sicer drugače? Vem, da je lagala o tebi, govorila je grozne stvari, a bilo jo je strah. Če bi prišla resnica na dan, bi policija morda znova odprla Benov primer.«

	Njuna babica je sestrama poslala pismo. V njem je spregovorila o bratu, za katerega sploh nista vedeli, da je kdaj obstajal. Povedala jima je tudi za priznanje, ki ga je dobila od Susanne – priznanje, ki ga je predala policiji in je zadoščalo, da so Abby pustili pri miru.

	»Sprašujem se, kakšen bi bil Ben. Če bi bil še živ,« je rekla Ellie. »Kaj bi počel? Kje bi bil?«

	»Tukaj, z nama,« je odločno odvrnila Abby.

	Ellie se je nasmehnila. Ta nova Abby, ki je poznala vse odgovore, ji je bila všeč. Vedela je, da je v Abbyjinih besedah resnica – da sta izgubili desetletja, v katerih bi lahko stkali zelo drugačno zgodbo. Ampak ta leta so minila. In sedaj si Ellie ni upala misliti na prihodnost. Prihodnost, ki je bila zaradi njene zdajšnje bolezni povsem neznana. Ampak zdaj vsaj ima prihodnost. Zelo dobro se je zavedala, da je bila policistova krogla namenjena njej.

	»Če ne bi bilo mame,« je rekla, »zdaj ne bi bili skupaj.«

	Pogledala je proti Abby, ki je prikimala. »Prav imaš.«

	Ellie se je zazrla v daljavo na Mediteran, kjer se je stikal z obzorjem. Svetloba je napovedovala novo poletje, zdelo se je, da bo sonce večno sijalo. S pogledom je drsela po morju, po nežno vzvalovani kristalno čisti vodi. Narava je resnično čudovita. Njuna mati je obema storila nekaj silno groznega. Ampak Ellie je vedela, da je treba živeti trenutek, tukaj in zdaj.

	»Če ne bi bilo mame, naju sploh ne bi bilo.«





ZAHVALE

	Velikanski hvala vsem čudovitim bralcem, ki ste izbrali to knjigo in jo odnesli domov ali jo dobili na spletu. Na vas najbolj mislim, ko izide nova knjiga, vaša podpora in prijazne besede pa mi pomenijo več, kot boste kdajkoli vedeli.

	Trisha Jackson in Jayne Osborne, moji fantastični urednici, hvala za pomoč pri nastajanju te knjige, za stalno vodenje in spodbujanje. To je neprecenljivo.

	Mel Four, v trenutku ko sem zagledala naslovnico, mi je zaigralo srce. Prekrasna je – najlepša hvala.

	Samantha Fletcher, tvoja ostroumnost me je rešila več kot enkrat. Večno ti bom hvaležna. Velika zahvala tudi Lorraine Green, ki me je obvarovala številnih zadreg. Obstaja velika ekipa ljudi, ki trdo garajo, da lahko knjiga izide, in izjemno hvaležna sem tudi Eleanor Bailey, Ellis Keene in Rebecci Lloyd.

	Gaia Banks, moja prekrasna agentka z redkim in dragocenim darom, hvala, ker znaš dati pravi nasvet v pravem trenutku. Lucy Fawcett in Albi Arnau za psihološki uvid – v like, ne vame – in za jedrnate predloge. Velik hvala tudi Joelu Gotlerju in Markusu Hoffmanu.

	Dekletom iz Coulsdona – Gabriella Ferri-Marshall, hvala ti za vpogled v mnoge italijanske zadeve; in Anna Stimpson, spet si bila moja policijska 'skala'. Prav tako se zahvaljujem oddelku za stike z javnostmi Splošnega poveljstva karabinjerjev, ki je potrpežljivo odgovarjal na moja vprašanja v zvezi s preiskavami v Italiji in čez mejo. Posebej želim omeniti še Di Oakley, ki skrbi za medijsko pokritost.

	Moji družini, kot vedno, za neverjetno podporo: mami, Rhys, očetu, Sally, Ettie, Neilu, Tini, Leili in Brandtu.

	In, seveda, Jonnyju, Livi in Clementine, ki prenašajo moje nore delavnike. Brez vas mi ne bi uspelo. Dogodivščina se nadaljuje!





Preberite še:





	Kate najstniške nosečnosti ni načrtovala. Ker pa je do nje prišlo, je odločno sklenila, da bo svoji hčerki namenila vso ljubezen, ki je sama kot otrok ni imela. Življenje matere samohranilke nikakor ni preprosto, na trenutke je celo nemogoče, a ravno zato je vez med njima še toliko močnejša.

	Becky hitro odraste in si kot nadobudna pripravnica pri uglednem časopisu začne utirati svojo pot v svetu. Kate ne bi mogla biti ponosnejša. Potem pa se zgodi nepredstavljivo in Katino življenje se spremeni za vedno. Je mogoče, da okruten preobrat ni bil nesreča? Medtem ko Kate obupano išče odgovore, povsem naključno odkrije zgodbo, ki jo je raziskovala Becky.

	»Prežeta s skrivnostmi, razkritji in lažmi.« (Library Journal)





	Nihče je ne more nadomestiti, kajne?



Carrie je uspešna televizijska producentka, priljubljena in cenjena. Z možem Adrianom, nagrajenim scenaristom, sta že pred leti sklenila, da ne bosta imela otrok, a ko sta na vrhuncu svoje kariere, Carrie nepričakovano zanosi. Še bolj presenetljivo je, da se odloči otroka obdržati, kar je v tekmovalni filmski industriji skrajno tvegano.

	Na prizorišče stopi Emma, ki ponuja vse, kar si Carrie želi od osebe, ki jo bo nadomeščala, a prav kmalu začne dvomiti v iskrenost Emminih namenov. Kdo je Emma in kakšen je njen cilj v resnici?





Laurino življenje je kot pravljica, dokler njenega sina ne omreži osupljivo lepa Cherry. Majhna laž, ki jo porodi obup, vodi v veliko in odvijati se začne družinska drama, polna bitk za naklonjenost, ki ne izbirajo sredstev.

	Napet psihološki triler, ki razkriva mračne globine človeških značajev.

	»Ostra, zlovešča in zasvojljiva.«

	(Sunday Mirror)





	Založba LYNX priporoča:

	*

	Cate Quinn

	ČRNE VDOVE

	*

	Neil White

	SENCE

	TEMA OKOLI NJE

	NEDOLŽNI

	*

	Francesco Dimitri

	KNJIGA O SKRITIH REČEH

	*

	Susan Hill

	ŽENSKA V ČRNEM

	MAJHNA ROKA





Notes


	[←1]

Ill, angl. bolan.





[←2]

Sultana, vrsta grozdja.