A XI 
Ta zemlja 
živi v meni neko 
svoje življenje. 
Ve za strah, lakoto, smrt. 
Iz nje se vračamo v spomin 
naših že pozabljenih naslednikov. 
In ne vemo, če so ta voda 
ki pronica skozi kamenje 
solze 
teh, ki smo jih ljubili malo 
manj kot sebe, 
ali solze teh, ki se še ljubijo. 
Vračam se k tebi, vračamo se 
212 
Solze so grenke in plodovi 
so grenki. 
Živimo. 
Govorimo o tebi 
pa te ne spoštujemo po 
svojih bližnjih. 
Vedno si imela prav 
ko si me klicala k sebi. 
Zdaj vem, tvoj klic prijatelju 
je dih brezmadežne smrti. 
Če te nisem ljubil dovolj 
daj mi še časa, izpij mi možgane 
in kri 
hodi z mojimi udi 
rasti iz mojega srca, 
da se srečava 
en duh in eno telo. 
213