ROŽANA KOŠTIAL, Ljudske iz savrinske Istre. Čiv, čiv, čiv, sen miken, ma sem živ ..., Trst, Založba DEVIN, 1996, 158 strani, fotografije
Rožana Koštial je širšemu krogu ljubiteljev ljudske pesmi najbolj znana kot pevka - poustvarjalka ljudskih pesmi. S skupino pevcev in pevk iz dela Istre, imenovanega Savrinija, se je z domačo - šavrinsko - pesmijo in skladbo predstavila že na marsikateri prireditvi. V knjigi Čiv, čiv, čiv, sen miken, ma sem živ nam razkriva del svojega dolgoletnega folklorističnega dela. Ro uvodnih besedah dr. Marka Terseglava »gospa Rožana Koštial zapisuje vse, kar se dogaja okrog nje, od običajev in pesmi do vsakdanjega življenja«, v pričujoči knjigi je objavila le del pesmi (pa izštevanke, uganke, nagovore ...), ki jih je nabrala v svojem tridesetletnem zbirateljskem delu. Knjiga prinaša predvsem današnje izročilo, ki večinoma še živi med šavrinskimi ljudmi, in sicer iz krajev: Gažon, Srgaši, Šmarje, Pomjan z Dilci, Koštabona, Puče z Breči, Dolino nad Planjavami, Krkavče, Sv. Peter, Nova vas, Padna in Korte.
V	kratkem Uvodu avtorica pove, kje živijo Šavrinke in Šavrini, v Zbiranju in urejanju besedil, katere pesmi je zbrala in kje jih je zapisovala in posnela, v delu O razporeditvi vsebine nam razloži, kako je razporedila vsebinske sklope ter kaj vsebuje posamezen sklop, v Zapisovanje v knjigi pove, da je delo nastalo »z namenom ohraniti ... da se ohranjeno vrne med tukajšnje ljudi, da jim bo v ponos in veselje«. Zaradi tega je pesmi zapisala sicer narečno, vendar poenostavljeno, brez posebnih fonetičnih znakov, kakršni se ponavadi uporabljajo pri dialektalnem zapisu. Napisano je tudi, kako so pesmi zapisane, in sicer natančno, upoštevajoč vsa strokovna pravila, ki naj
bi jih tovrstne zbirke ljudskih pesmi vsebovale. Ob vsaki pesmi je tudi naveden informator, njegovi podatki, kje in kdo je bil pesem zapisal. Vendar bi tukaj veljalo omeniti, da čeprav je gospa Koštial napisala k posameznim pesmim na koncu knjige nekaj opomb in ob vsaki pesmi naredila tudi slovarček narečnih besed, je le-ta precej nepopoln. Pesmarice naj bi bile razumljive celotnemu slovensko govorečemu okolju in bi zato bilo najbolje, da se kar se da dosledno, to je ob vsaki narečni besedi, zapiše še enačica v knjižnem jeziku.
Pesmi so razvrščene po vsebini, ob knjižnem izrazu je avtorica zapisala še narečna poimenovanja. Začne z otroštvom: otroške pesmi ali utručje, kjer je zapisano recitativno petje, izštevanke, uganke, igre, otroške pesmice, posme-hulje, ... Sledijo zabavljive ali kot jih je avtorica razdelila na prfrknjene in nekoliko drugačne: preveräne. Največ je seveda ljubezenskih oz. zalübljenih, ki so najbolj obsežne tako na Slovenskem kot tudi pri drugih narodih. Izmed teh so najprej nanizane dekliške ljubezenske, nato fantovske, nekaj je tudi mešanih, torej dialogov med zaljubljenci. Med vsakdanje ali ščete je Rožana Koštial uvrstila pesmi, ki obravnavajo vsakdanje stvari, kot sta hrana in pijača. Vojaške pesmi ali sodaške vsebujejo istrske variante starejših pesmi, ki jih bolj ali manj pozna celotno slovensko etnično ozemlje. Pesmi z nabožno vsebino: molitve, nagovori, kolednice - voščilnice so zbrane pod poglavjem verske ali božje. Zanimivo nanizane pesmice, ki so sicer, vsaj nekatere, splošno znane, pa vendar jih je zanimivo videti tudi v istrski narečni različici. Pri dveh kolednicah je avtorica zabeležila tudi zanimiv podatek, da ena med Šavrini še živi, ena pa, da je oživljena. Zadnjih devet pesmi je uvrščenih pod trijezične oz. mišjance, kar pomeni, da so bile pesmi zapete v kombinaciji slovenskega, italijanskega in hrvaškega istrskega narečja.
Pesmarica nam prinaša prav zanimive različice splošnoslovenskih pesmi. Nekaj pa jih je samo šavrinskih in pred to zbirko še niso bile objavljene. S tem je seveda zbirka dragocenejša tako za same domačine kot tudi za poznavanje slovenske ljudske pesemske dediščine. Večina pesmi je označenih z noto na levi strani, kar pomeni, da so bile pesmi zapete, vendar publikacija ne vsebuje notnih zapisov. To je nedvomno škoda, vendar kaže, kot je v spremni besedi zapisano, da sta bili časovna in denarna stiska vzrok, da so pesmi zapisane zgolj tekstovno. S tem je knjiga uporabna samo za domačine, ki melodije že poznajo in jim je publikacija v pivi vrsti seveda namenjena. Tisti, ki jim je slovenska ljudska pesem pri srcu, pa s pomočjo te pesmarice žal pesmi ne bodo mogli rekonstruirati. Edina sreča pri tem je, da je avtorica z ostalimi pevkami in pevci izdala nekaj zvočnih kaset in zgoščenk, ki vsebujejo tudi nekatere pesmi.
Pesmarica Čiv, čiv, čiv, sen miken ma sem živ je po avtoričinih zapisih poljudna, z njo je želela, da ljudje spoznavajo -... istrski mozaik ...« in je darilo ’• ... za vse občudovalce take ljudske ustvarjalnosti.« Opremljena je tudi s
starejšimi fotografijami, ki jih hranijo razne javne ustanove in avtorica sama, na koncu pa je poleg že prej omenjenih opomb abecedni seznam informatorjev in pesmi. Knjiga je gotovo dobrodošlo dopolnilo k ne prav številčnim publikacijam o istrski ljudski glasbi, za katere veljajo besede v predgovoru: ■■Strokovne in ljubiteljske zbirke prispevajo svoj delež k spoznavanju naše duhovne kulture oz. pesemske dediščine.«
Maša Komavec