Kmetijſke in rokodelſke novi
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
e 45.
V ſrédo 6. Liſtopada.
1844.
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovih ulizah bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.: prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
GOSPODU KOSESKITU
pesniku „Slovenje."
Ti ne jenjaj prepeváti
V njeno čast, — in ona mati
Ne bo Teb' bit' jenjala !
pevsko slastjo — ktera Vila
Te je v zibki nadahnila,
De, ko vdari Tvoja lira,
Vsaka druga slast umira
V njene glase vtópljena?
Slavski govor — ktera Vila
Te v détinstvu je učila,
De besede vse sladkosti
Se v goréči iskrenosti
Z gorkih pers izlivajo?
Ktera sréčna Rojenica —
Nježna lóga golobica —
Ti je gosli v roke dala,
Pesmi peti ukazala,
Ki sercé vzdigujejo?
Od obzhinſkih paſhinj — kaj ſo saderſhki,
de jih kmetje ne rasdelijo? in kako bi
ſe ti nar bolj odverniti dali?*
Obzhinſka semlja ali gmajna, nikdar toliko ne
obrodí, kakor bi obrodila, ko bi po ſvoji natori bolj
umetno obdelana bila. V obzhinſki semlji torej ve-
liko sakopaniga bogaſtva leshí, ki nikomur koriſtno ni.
Obzhinſke ali ſoſeſkne semljiſha isvirajo od
ſilno ſtarih zhaſov, ko je na ſvetu ſhe veliko
Dolgo struna ljubezniva
Poje v tihim sramožljiva,
Modropojki slavski streže,
Ki beršlánov vénec véže,
Gosli ž njim ovénčati.
„Čas je, molklost prekiniti, —
Tvoje gosli razglasiti
Tirja mati domovina,"
Modropojka opomina
Pesnika mudečiga.
Domovini poštovani
Lira peti se ne brani
V nji se glasi izbudijo
Ki Slovenjo poslovijo ,
In Cesarja miliga.
Zato Tebe tud' slovila
Domovina, peve! bo mila;
*) Pred ko bo 20 let minulo, bodo vſe gmajne sgi-
nile in nizh ne bo vezh od njih ſliſhati. Shelesne
zeſte bodo to na en hip ſtorile, kar vſi poduki do sdaj niſo
ſtoriti samogli; sakaj marſiktera rezh bo na ſvetu ſkos nje
drugazhi poſtala. Moder kmetovavez pa ne zhaka ſile in zhaſa,
de mu voda v uſta tezhe, ampak ob pravim zhaſu ſtorí, kar
je sa-nj koriſtniga. Kmetje imajo sareſ neki velik
saklad (ſhaz) sakopan, sa kteriga ſhe ne vedó. Ta
saklad leshi v obzhinſkih paſhah (gmajnah), ko bi
jih vſe ſoſeſke od konza do kraja med ſeboj rasdelile in ſi
koriſtne semljiſha napravile. Marſikteri koſzhek kruha ſi bo she
umni kmetovavez ís njih do tiſtiga zhaſa pridobil, ko mu bo
shelesna zeſta drugi saſlushek odvsela. She v 9. liſtu je goſp.
— 0— prav shivo k rasdelitvi obzhinſkih paſh ſpodbodoval;
v 37. liſtu ſmo naſhim bravzam sopet enaki ſoſtavek podali
pod naſlovam: Rasdelite obzhinſke paſhe — in s ve-
ſeljem ſmo goſp. Shumarjev dopiſ is Koroſhkiga bralí, ki
nam je osnanil, de je ta poduk lep ſad prineſel. V danaſhnji-
mu ſoſtavku pa hozhemo kaj vezh od rasdelitve obzhin-
ſkih paſh govoriti, de bi tudi tiſte kmetovavze ſpreobernili,
ki ſe dosdaj ſhe terdovratno ſtare sanikernoſti dershé. Oh!
Vredniſhtvo.
de bi vſi ſvoj laſtni prid ſposnali!
1e
manj ljudí bilo, kakor sdaj. Od perviga ſo ſi sdru- ſkup vergla, ko bi vſaki paſhnik ſvoj odlozhen kôſ
sheni rodovi silo ſhirjavni proſtor semlje med ſeboj po ſvojim ſi popravil, ga obdelal, in poshlahtil.
rasdelili. Deliſhe je bilo v njivah, ſenoshetih, nar
Blagor, de je ſedanji zhaſ marſikterimu jela
vezhi pa v paſhnjah. Njive in ſenosheti je ſleherni
luzh jaſniſhi ſvetiti!
deleshnik ſebi obdeloval in gradil, paſhnje pa neis-
(Dalje ſledí.)
merjeniga proſtora ſo bile vſih deleshnikov ſkùp, in
niſo bile ograjene; sakaj neſpametno bi bilo, ko bi
bili ljudje velike paſhnje gradili, sato, de bi bili zlo
majhne njive pred paſhno shivino varovali. Şeda-
njim zhaſu pa, kér ſo ſe ljudje povſod naſelili, kér
je vezh v obdelane laſtnine rasdeljeniga ſvetá, kakor
ga je v obzhinſkih paſhnjah, bi bilo priproſto, ko-
mu sapovedati, de naj bi ſvoje njive in ſenosheti
gradil; ampak viſoke zeſarſke poſtave ſlehernimu ,
kdor ſvojo shivino paſe, ojſtro sapovedo, de naj
paſhno shivino v ograji savarje; sraven tega pa tudi
sapovedo , de ſhkoda, karkoli jo paſhna shivina na
polju ſtorí, mora shivine goſpodar poplazhati. Po-
ſtava tedaj vkáshe le paſhnje ograditi, ne pa njiv,
ne ſenoshet, ne travnikov; sapovedo dalje, de ſe
ne ſmé shivina nikoli po ſenoshetih in travnikih
paſti, ne po obdelanimu polju goniti jo. Po le ti
poſtavi je obzhinſtvam dolshnoſt naloshena, ſvoje paſh-
nje ali gmajne ograditi, de bi bilo vſe obdelano
polje pred shivinſkim poſhkodovanjem obvarváno.
Ali malo kje ſe ſoſeſke po sapovedi ravnajo.
One ne gradijo semljiſh, ktere ſo ſi sa obzhinſke
paſhnje odlozhile, ampak zhredam dajo paſtirje, kteri
ſo vezhi del nemarni. Sdaj ſte ſe nemarnoſt paſtir-
jev in lakomnoſt paſhnikov takó pomnoshile, de ſo
ſami deleshniki takih paſhinj jeli premiſhljevati, kako
de bi ſe mogla neſpodoba in kriviza porovnati. Pre-
govor je ta: de kadar ſe hudoba v kaj vté-
pe, ni lahko isgnati jo.
Nekteri ſe pertoshujejo, de njim deleshniki v
paſhnji vshitek odtegnejo, ki vezh glav paſejo,
kakor njim gré; ravno ti terdijo terdovratno njih
pravizo v paſhnji; drugi toshijo, de njim obzhinſka
zhreda na mejah poljſke perdelke ſpaſuje; ſhe drugi
ſpet sa ſtorjeno ſhkodo paſhno shivino rubijo. Toshbá
in prepirov med ſoſeſkami ni konza, velikokrat ſhe
poboj savoljo tega vſtane.
Umni moshje ſo ſe pertoshili in ſo proſili, de bi
ſe neſpodoba in pomota v paſhnjah porovnala. Na to
je modra goſpoſka savoljo paſhnje dane sapovedi
ponovila, in sraven ſhe narozhila, de naj bi ſi sdru-
sheni ſoſédje obzhinſko semljo, naj bo ali v paſh-
njah , ali v ſenoshetih, ali v gojsdih, med ſeboj
rasdelili. Modra sapoved je ta, sakaj: kjer je
vezh goſpodarjev, ſe ſlabo goſpodari, in
hiſha gré pod sló. Ravno tó od obzhinſkih
semelj velja, kér en ſam deleshnik bres pervoljenja
vſih drusih neſmé in nemore s ſvojim delam pozhé-
ti, kar bi hotel, in kér ſhe ne vé, kteri del de je
ſvoj, kako velik, in kje de je. Po tem takim
ſlabí obzhinſka semlja, ne vershe toliko, kakor bi
Popis obertniske razstave v Ljubljani.
(Na dalje.)
Od P. Krajlove lončene posode iz Ljub-
ljane, od J. Taučerjoviga kožuha iz Loke,
od G. Polancove pastí za podgane iz Loké, od
J. Andrejovičovih sekir iz Loke, od J. Ser-
panove vôzne coklje iz dolenjiga Semena in od
M. Majerlevih torbic iz Poljan, samo to le po-
vémo, de so bili dobri izdelki.— A. Steklas a mlinar
iz Zajasovnika Mekinske komisije se ni slabo z
štermi podóbami kmetijskiga oródja obnesil, ki jih je v
razstavo dal, namreč z podobe neke mašine zamlatit,
za rezanco delat, z podobo njivniga valú in
pinje. — Dobra roba je bila železnina in jeklina ,
ki jo je baron Zilbernagelnova fužina iz Bo-
rovlj iz Koroškiga na ogled postavila. — Zopet
moramo dva Teržičana pohvaliti, namreč: Jurja
Ahačiža zavoljo kôs, žag, lopát in krampov, in
Ignaca Ahačiča zavoljo raznih kôš, z kterimi
sta razstavo pomnožila. — Krajnski slamniki imajo
že davnej dôbro imé tudi po ptujih deželah, po-
sébno pa tisti, ki jih v Berdski komisii izdelu-
jejo, kterih nam je A. Jelenc iz Ihana v raz-
stavo poslal. — A. Globočnikove žimnate sita in
drugi žimnati izdelki iz njegove ſabrike v Stražišu
so bili med nar lepši blago naše razstave šteti, in zató
so mu tudi sreberno svetinjo privabili. — Že davnej
tudi Lokerjeve sita iz Krajnja po ptujih deže-
lah krog in krog slovijo, posébno zavoljo lepe in žive
ſarbe; za to je tudi ta fabrika že na Dunaju in
Celovcu sreberne svetinje dobila. — Razun Glo-
bočnikove in Lokerjeve fabrike tudi J. Bene-
dig v Stražišu in K. Preuc v Krajnju lepe
sita izdelujeta, kakor so njih izdelki, ki sta jih v
razstavo poslala, očitno pokazali. Imenovani šterje fa-
brikanti preživé veliko sto ljudí v Stražišu, Šmart-
nim in v Bitnjim, kjer veliko družin nima dru-
ziga zaslužka, kakor od statev. — Jeklo F. kneza
Lichtensteinskiga iz Koróškiga je bilo hvale
vredno. — Kaj bi na dolgo in široko Valentin in
Leopold Malitovo usnje iz Teržiča hvalili, ki
je zavoljo dobre robe, lepih farb in nizke cene že
davnej znano. — St. Killerjeva železnina iz Pri-
stave pri Teržiču je bila od sodnikov zlo pohva-
ljena. — J. Pergerjeve puške iz Gradca so bile
dobriga in lepiga izdelka. — Kér je L. Čeferin,
podobodel iz Idrije, le samoúk, nam ne gre člo-
veško podobo iz lesá, ki jo je v razstavo dal,
grajati. — Zakaj ste nam M. Hladnik in M. Pušar
iz Idrije vsaka le en kosčik špic v razstavo po-
slale? ali ni bilo mogoče tega idriskriga glasovitniga
blaga kaj več poslati? — Fužina Frančiške Pos-
nigg v spodnjim Ljubelju nam je lepiga jekla vraz-
stavo dala. — Volnati sagi (Teppiche) Lincerske
fabrike J. Diercerja so bili v resnici zalo blago;
marsikteri si je želel, kaj taciga v svoji stanici
imeti. — Zeblji vsake sorte, ki nam jih je J. Glo-
bočnik, fužinar iz Železnikov poslal, so bili
lepi. — Posébne hvale vredno blagó so bili žeblji
in čubežen Janeza Thomana fužinarja iz Kamne
Gorice. — De je K. Pollak, ſabrikant in farbar
189
v Teržiču umeten mojster svojiga rokodélstva, so
nam lično farbani višnjevi pavolniki (Cottone) in
pertene rute očitno pokazale. — Še več pa čez leto
izdela in prodá enakiga blaga J. Peharc, tudi
fabrikant in farbar v Teržiču. — Veliko tavžent
vatlov imenovaniga pavolnika te dva mojstra na leto
izdelata, in z svojo robo kmetice cele krajnske
dežele in druzih bližnih krajev oblačita. V hvalo
teh dveh mojstrov moramo še to le pristaviti, de so
že večkrat Némci in Čehje si veliko prizadevali
enako blagó izdelovati, tóde imenovana moj-
stra sta jih vselej prekosila! — Komaj smo
jenjali teržiške mojstre hvaliti, moramo zopet dva
rokodelca iz Teržiča v misli vzeti, kterih blagó
je zavoljo majhne cene krog in krog znano; dva
čevljarja sta namreč: J. Megušar in M. Klop-
čauer, ktera veliko tavžent čevljev na leto pro-
dosta: sam Klopčauer jih na leto čez 30 tavžent
ženskih in otročjih čevljev izdela, kterih cena je od
8 do 26 krajcerjev. Naš presvitli Cesar so se Sami
čez majhno ceno zavzeli, ko so v razstavi imeno-
vane čevlje ogledovali. — Možki kožuh iz žlaht-
nih kóž in labudji naročnik (šticelj) J. Nuša-
ka iz Ljubljane, moramo pohvaliti.
(Dalje sledi.)
Vprašanje?
Kdo med vami, dragi kmetovavci, vé, koliko
sená en vol potrebuje, de en funt mesá
zredí? Mislimo, de bo le malokdo to vganjko za-
del. Poskušajte jo znajditi, posebno tisti, ki živino
pitate! De pa ne boste mislili, de je morebiti to
vprašanje le kaka kratkočasnica po navadi druzih
vganjk, vam povémo, de so nemški kmetovavci pri
letašnimu velkimu zboru v Munakovim (München)
na Bavarskim ravno to vprašanje vganovali, in de ga
je le gosp. Hlubek, učenik kmetištva v Gradcu
zadel, kterimu so bile skušnje znane, ki so jih v
ti reči neki koróški kmetovavci že večkrat nare-
dili. — V prihodnjimu listu vam bomo znajdbo te
kmetijske vganjke povedali.
Pogled v ptuje kraje.
Nov popis Jeruzalema in bližnih svetih
krajev.
Mislimo, de bomo vsim bravcam vstregli, ki
jim tukaj popis Jeruzalema in več drugih s. mést
damo, kakor smo ga v popisu nekiga austrijanskiga
mornarskiga zdravnika brali, kteri je ni davnej, to
je 25. Rožnicveta tega leta, v imenovanih krajih
popotval. To popisovanje bo bravcam toliko bolj
vseč, ker je od moža, ki resnico ljubi, in ne per-
poveduje samo to, kar so drugi vidili, ampak kar
je sam z lastnimi očmi ogledval; zraven tega je
pa tudi to popisovanje nar posledniši, ki ga
imamo od svéte dežele, in nam razklada, kakor
je ravno zdaj ondi. Ni ga kristjana, de bi popi-
sovanja svetih krajev rad ne slišal, kjer je Kristus,
naš Gospod živel, učil in umerl: poslušajte tedaj,
kaj popotnik popisuje:
„Naš mornarski vodja nam je v Jeruzalem
popotvati dovoljil, in tedaj nam pri mestu Jope
(Jafi) na suho stopiti ukazal. Pot v tistim kraji je
ravno tako nepripravna, kakor tudi nevarna; Be-
duini (poljanci) namreč so se vladanju zoperpo-
stavili in se skupama brez poglavarstva po deželi
klatijo. Jopovski baša (poglavar) nam je sicer
močno brambo dal, vender je bila še preslaba. Naše
tovaršije je bilo 43 ljudí. — 25. dan Rožnicveta
1844. zvečer ob desetih smo v Jopi iz svetvav-
nikove (konzulove) hiše odrinili, smo šli skoz Ram-
la, Loud, skoz Terebintsko dolino, kjer je
David velikana Goliata in Filistejce prema-
gal; smo obiskali grob Makabejskih bratov,
grob preroka Jeremija, duplino s. Janeza
kerstnika in cerkev, ki je njemu na čast zidana,
pušavo s. Janeza, in veliko drugih svetih krajev;
Salomonov vert, Apostelska duplina, in de-
blo od kteriga je sveti križ usekan bil, so bili
nam pri poti, in na zadnje smo zagledali samo mesto
Jeruzalem. Kak mnogopomenljivi pogled!
Vsakiga je le eno sveto, ojstro, gineče občute-
nje prevzelo. Čudno je, de ta kraj ravno tako tudi
nejevernike gane; naši arabski čuvari so bili ravno
tako ponižni kakor mi, oni so s kónj stopili in tla
kuševali. Vse drugačneje čutenje človeka obhaja,
ki se vsim tistim krajem približuje, kjer je naš
Zveličar živel in budil in kjer je svojo kri prelil,
— ki tiste kraje ogleduje, se jih dotikuje, jim čast
skazuje. Vsaki hrib, vsaka dolina, vsako drevó,
vsaki kamen, vsaka ruša zemlje ima svojo zgodbo,
svoj spomin, svoj pomèn.
Čez toliko sto let, po neštevilnih vojskah in
prekucijah so se vender sveti ſpomniki večidel ohra-
nili. Ktera moč bi tudi v stanu bila, znamnja božje
ljubezni in usmilenja zbrisati? Duhovske družbe so
precej po Kristusovim odhodu vse važne mesta in
kraje preiskale in popisale, in znajo od vsaciga
drevesa, od vsaciga poslopja, od vsaciga predela-
nja, podertja in noviga ozidja natanjko pripovedati,
zato je lahko v vsakim vprašanju in dvomenju raz-
lago dobiti.
27. dan smo prišli v romarsko stanovanje la-
tinskih očetov (patres latini) v Jeruzalemu. V
samostanovi cerkvi pri svetimu Salvatorju(zve-
ličarju) smo opravili pervo zahvalno molitev za
srečno popotvanje, in smo se potem začeli kój pri-
pravljati in skerbeti, kako bi mogli božji grob
obiskati. To doseči, so posébne pota potrebne, za-
kaj svetinja kristjanov, to je božji grob, je v
mahomedanskih (turških) rokah, kteri njegov sveti
hram skerbno zapert, in na njegovih vratih obilno
stražo imajo. Vselej je treba na milost tih samosil-
nikov čakati, ko hozhe kdo noter iti. Pobožni mnihi,
ki svete opravila opravljajo, se morajo po 3 mesce
noter zapirati dajati, in le redko zamorejo pod pro-
sto obnebje priti. Mi smo imeli posebne turške do-
volivne liste (fermane) seboj, ter nismo imeli nič
zaderžka, zato smo kar vhodnino plačali in smo
smeli upati, skorej noter pušeni biti; potlej pa smo
se namenili, mestne okolšine ogledati.
(Dalje sledi.)
Kmetijſke opravila v meſzu Liſtopada.
Zhe je ſhe kaj répe, kapuſa, korenja ali péſe
na polju, ne odlaſhaj, dokler ſe ti lépo vreme po-
nuja, domu ſpraviti, de ne boſh ſhkode terpel. —
Zhe ni mrasa, in ako le vreme perpuſti, ſej pſhe-
nizo. — Teshko ſevnate njive ſpraſhi, de jih mras
bolj prevsame, na ſpomlad ſe dajo loshej prevlé-
zhi. — Divjake sa zépljenje okoli noviga méſza
saſadi.— Zhebéle od sdaj pred premrasenjem var-
vaj. — Shivino na paſho ne goni vezh, in v hlevu
luknje samaſhi, de bo v hlevu bolj gorko. — De
boſh s klajo lahko s-hajal, prevdari sdaj: koliko
glav shivine boſh redil, in koliko sa vſako glavo
180
ti bo potréba, de ti klaje smanjkalo ne bo. — Ob
ſonzhnih dnévih hrame in klete prevetri, ſadje na
polizah raslosheno vezhkrat prebiraj. — Pota in zéſte
popravljaj, lushe in grabne potrébi, in blato na puſte
njive ispeljavaj. — Po ſvetim Martini je pravi zhaſ
léſ ſekati sa poſode in sa ſtrope. — S brinovim léſam
po hiſhi vezhkrat pokadi, de ſe sapert srak sbolj-
ſha.
A. K.
govoril: „Vremena v pratiko postavim po svoji dobri
ali hudi volji. Ko sim dobre volje, kadar pratiko
pišem, v pratiki stoji jasno in prijazno vreme — ko
sim pa merčljiv, dež naredim in gromenje."
O hudi uri po morji peláje se, zapové barkar
popótnikam svoje barke, de naj vsak svoje nar težji
breme v morje treši, sicer poginemo vsi. In urno,
ko bi trenil, zgrabi neki voják svojo ženico, in
jo v morje puhne, rekoč: „Nimam je težji bu-
tare na svetu, ko svojo žéno!“
Poslavljenje.
Presvitli Cesar so našiga častitiga rojaka,
gospoda Jerneja Legata, dohtarja svetiga
pisma in poprejšniga fajmoštra v Terstu ces.
kralj. svetovavca pri deželnimu poglavarstvu v
Mletcih (Benedkah) izvoljili.
Zahvaljenje.
Gospod pater Edvard Matija Zagore,
duhoven franciškanerskiga reda v Brežcah nam je
te dni 400 raznih zeliš poslal, in k vsakimu razun
nemškiga imena tudi slovenskiga perdjal. Prav
lepo se gospodu patru za njegov trud zahvalimo,
z kterim je lepo množico zeliš skupej spravil in
razun tega tudi očitno pokazal, de je zveden bo-
tanikar, zakaj vsih 400 cvetlic je po pravim imenu
kerstil. Tudi za spisek drugih zelišarskih imen v
krajnskim jeziku, ki ga je poslanim zelišam priložil,
ga lepo zahvalimo, ako ravno enakiga že imamo,
ki ga je naš slavni domorodec, rajnki baron Coiz
skupej spravil, in kteri še dan današen našim bo-
tanikarjem od perviga do zadnjiga prav dobro služi.
Torej hvala, komur hvala gré!
Ravno tako se tudi gospodu Jerneju Medve-
du, fajmoštru v Logu za zeliša, ki nam jih je uni
dan z slovenskimi imeni v roke podal, prav lepo
zahvalimo: posébno zató, kér se v teh imenih, ki
nam jih je oznanil, prava slovenšina najde. — De
bi nam pač od več strani takih naberkov pošiljati
hotli! —
Smešna prigodba.
V černi noči, k' je enajsta ura bila,
Je stara baba v temni klanc plazila ;
Naprot prileze ravno tam ji druga baba —
Joj! vsaka men', de j' strah naproti tapa :
Od grôze obe stoj' té, — ko zid zamaknjene
Stojíte tù, stermite clo do bel'ga dné,
Kjer vsaka mermrajočí dalje gre.
Naznanje.
Unidan ſim nekaj českih kolovratov iz
Českiga dobil, ktere po 5 gold. 50 kr. prodajam.
Kdo kakšniga imeti želí, naj se pri meni v gospo-
skih ulicah Nr. 208 v Baron Lacarinovi hiši oglasi,
kjer radovoljno tudi vsakimu pokažem, kako gre
Franc Strohbah.
na českim kolovratu presti.
Oznanilo.
Današnjimu listu so imena tistih fabrikantov,
ſužinarjev in rokodélčov priložene, kterim je vod-
stvo obertniskiga družtva za v Ljubljansko razstavo
poslane izdelke, zlate, sreberne ali bronaste sve-
tinje in pohvalne pisma podarilo. Vodstvo obertni-
skiga družtva je svetinje na Dunaj poslalo, de bodo
tamkej imena deležnikov va-nje prav lepo risane;
ko bo to delo storjeno, bodo tistim, kterim gredó,
koj v roke podane; ravno tako bomo tudi pohvalne
pisma kmalo razdelili, kakor hitro jih bomo iz
Gradca sprejeli.
Urno, kaj je noviga?
(Cesarski ukaz.) Naš presvitli Cesar so
za 12 sto goldinarjev raznih rečí iz Ljubljanske
obertniske razstave kupiti ukazali, ktere bodo
v Svoji naberki umetalnih rečí na Dunaju shra-
nili. Ta milostljivi sklep nas je prav serčno razve-
selil in bo gotovo nar bolj tistim ſabrikantam in
rokodélzam dopadel, kterim se bo čast zgodila,
svoje izdélke v cesarsko naberko poslati. Veliko
obertniskih rečí smo k temu namenu dozdaj še
tukaj v Ljubljani prideržali, po druge bomo pa
pisali, de bo volja našiga milostljiviga Cesarja po-
polnama spolnjena.
(Letašno vino) ne bo nikjer klet preveč
polnilo. V nemških novicah smo brali, de so ga tudi
na Stajerskim, Ogerskim in v Estrajhu ie
sredne mere pridelali: dobro pa bo. Ravno taka je
pri nas na Dolenskim; kakošna bendima je pa v
Ipavi bila, nam bodo gosp. Vertove povedali.
Povedka
Ko so nekiga pratikarja vprašali: od kodi on
vé, ali bo lepo ali gerdo vreme? jim je od-
Voanjka.
V glavi pečem,
Močne mečem,
Slabe stavim
Ino zdravim.
Snajdba vganjke v poprejſhnimu liſtu je:
Ajdovo zerno na mlinskim kamnu.
Shitni kup.
V Ljubljani
2. Liſtopada.
V Krajnju
28. Kosoper
ſka.
fl.
kr.
fl.
kr.
1
1 mernik Pſhenize domazhe
banaſhke
Turſhize
Sorſhize.
Rèshi .
Jezhmena .
Proſa . .
Ajde
Ovſa
1
I
20
58
58
1
1
1
1
21
20
45
33
48
31
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.
R
ITVA SVRTIN IN PORVALNID PI
Za obertnisko razstavo
v Ljubljani 1844.
o sklepu velkiga zbora obertniskiga družtva v Grad-
cu 17. dan Kozoperska je bilo 6 zlatih, 14 srebernih, 24 bro-
nastih svetinj in 51 pohvalnih pisem med mnogoverstne fabri-
kante, fužinarje in rokodélce razdeljenih, kterih imena z tem
oznanilam razglasimo.
Preden pa vodstvo obertniskiga družtva iména, z svetin-
jami ovenčanih ali z pohvalnimi pismi obdarenih fabrikantov, fu-
žinarjev in rokodélcov oznani, se pervič vsem tistim zahvali, ki
so svoje izdelke v razstavo dali in tako dôbro imé domače obert-
nine nakviško vzdignili; ravno tako tudi visokim deželnim
stanovam, ki so dvoje nar lepših shramb v Reduti brez vsiga
plačila za obertnisko razstavo pripustili; posebno pa se sahvali
obertniskima vodjama gosp. baronu Leopoldu Lichtenbergu
in njegovimu namestniku gosp. J. N. Hradeckitu, mestnimu
poglavarju, in Ljubljanskim kupzam, namreč gosp. J. Aich-
holcerju, J. Baumgartnu, J. shlahtnimu Fichtenavu,
J. Karingerju, Jožefu Pleiweisu, F. Souvanu in J. Zu-
pančiču, ki so v razstavo poslano blagó sprejemali, na ogled
postavljali in po dokončani razstavi sopet poredama nazaj pošiljali,
in vse te dela natanjko in nevtrudljivo dopernesli, kterim mora-
mo za to njih, vse hvale vredno prizadevanje posebno zadovolj-
nost presvitliga nadvojvoda Joana oznaniti; poslednjič se pa
vodstvo obertniskiga družtva tudi vsim tistim gosp. mestnikam
prav lepo zahvali, ki so skozi celih 18 dni varvanje razstavlje-
niga blaga radovoljno na- se vzeli.
 In po-
Tem le so bíle svetin
hvalne pisma poděljene:
I. Žlate svetinje so pri ti razstavi za-
služili in dobili:
1. Zagorska fužina na Dolenskim.
2. Fužina v Ošpergu (Wolfsberg) na Koróškim.
3. Gospe Baron. Coizove fužine na Gorenskim.
4. Papirnica v Vevčah pod Ljubljano.
5. Gosp. Lud. Ploj, lekar v gornim Estrajhu.
6. Fabrika serkalov (špeglov) pri s. Vincencu na Ko-
róškim.
II. Naslednjim fabrikantam in fužinarjem
so bile zlate svetinje, ktere so že pri
Čelovski ali Gradcarski razstavi
dobili, z pohvalnimi pismi zopet poter-
jene:
3. Gosp. A. Globočnik, fabrikant žimnatih sit, v Stražišu
poleg Krajnja, za žimnate sita.
4. Gosp. J. Grilmajer, fabrikant v Lincu, za pavolnato
blagó.
5. Gosp. A. Heindel, nožar iz Štajerja v gornim Estrajhu.
6. Gosp. F. Honaver, fabricant v Lincu sa volnatosto blage.
7. Gosp. J. Horak, rokovičar v Ljubljani, sa usnjate ro-
kovice.
8. Gosp. Raim. Jabornigg žlahtnik od Altenfels, fužinar
v Teržiču, za jeklo.
9. Gosp. Još. Pehare, fabrikant in farbar v Teržiču, za pa-
volnike (kotone).
10. Gosp. Val. Pleiweis, kupec in fabrikant kôcov v Krajnju,
za kôce.
11. Gosp. Ant. Zamasa, zvonar v Ljubljani, za bronaste
izdelke.
12. Gosp. V. Volheim, ključar v Ljubljani, za železne peči
in druge železne izdelke.
13. Gosp. Fr. Wertheim, jeklar iz gorniga Estrajha, za
mizarske struge.
14. Gosp. A. Wittenc, fabrikant muzikalskiga oródja, sa kla-
virje.
IV. Sreberne svetinje so bile nasled-
njim fabrikantam in rokodelcam, ki so jih
že pri Celovskiali Gradcarski raz-
stavi prijeli, z pohvalnimi pismi zopet
poterjene:
1. Gosp. Kajet. Dašu, puškarju v Gradcu.
2. Gosp. Baron Ditrihu lastniku pilarske fabrike v Teržiëu.
3. Gosp. J. Fišerju, fabrikantu jekline v Heinfeldu iz
Estrajha.
4. Gosp. Fr. vitezu od Fridau, svetovavcu deželnih stanov in
fužinarju v Gradcu.
5. Gosp. Fr. Fürlerju, suknarju v Gradcu.
6. Gosp. Ig. baronu Herbertu, ſabrikantu svinčene belobe v
Ribnici na Koróskim.
7. Gosp. J. Justu, puškarju v Borovljah na Koróškim.
8. Fužini gosp. K. grofa Ladrona v Gmindu na Koróškim.
9. Gosp. K. Lokarju, fabrikantu žimnatih sit v Krajnju.
10. Gosp. W. in D. Moline, lastnikama pavolopredilnice v
Ljubljani.
11. Gosp. Fr. žlahtnimu Zatlerju, fabrikantu tabačnic v Gradcu.
12. Gosp. And. Šreiberju, puškarju v Gradcu.
13. Gosp. J. Šteigerju, nožarju v Gradcu.
14. Gosp. J. grof Thurnu, lastniku fužin v Černim Potoku
na Koróškim.
15. Gosp. B. Vivatu, lastniku steklenic (glažut) na Štajerskim.
16. Gosp. Al. Ceitlingerju, fužinarju iz Epensteina na
Stajerskim.
1. Fužini gosp. kneza Auersperga v Dvoru poleg Zužem-
berga.
2. Gosp. J. Diercerju, fabrikantu sagov v gornim Estrajhu.
3. Gosp. F. A. Eurihu, bukvonatiskavniku v Lincu.
4. Fužini gosp. grofa F. Egerja na Koróškim.
5. Fužini gosp. grofa Gust. Egerja na Koróškim.
6. Fabriki svinčene belobe gosp. barona Paula in Eduarda
Herberta na Koróškim.
7. Gosp. Jos. Miterju (starejšimu), nožarju iz Štajerja v
górnim Estrajhu.
8. Gosp. vitezama od Moro, fabrikantama žlahtniga sukna v
Celovcu.
9. Fužíni žlahtnikov od Rosthorn in viteza Eug. Dikmana —
Seheran v Prevali na Koróškim.
10. Gosp. P. Tunerju, oskerbniku knezovih fužin od Šwar-
cenberga na Štajerskim.
11. Ljubljanski fabriki od sladkora (cukra.).
III. Sreberne svetinje so pri ti raz-
stavi zaslužili in dobili:
1. Gosp. Fr. P. Augustin čertnikar v gornim Estrajhu,
za čertnike (Bleistiften).
2. Heinr. Glej, lončar v Ljubljani, za pečí.
V. Bronaste svetinje so pri ti razstavi
zaslužili in dobili:
1. Gosp. Ed. vitez Andrioli, fužinar v Bistrici nad Kam-
nikam, za čubežen in žeblje.
2. Gosp. L. Blumauer, remenar v Ljubljani, za konjsko
vprego.
3. Gosp. Breitenlahner, nožar v Štajerju iz gorniga
Estrajha, za nože in vilice.
4. Gosp. Cahar. Daš, puškar iz Celovca, za puške.
5. Gosp. Jožef Detelbah, mizar v Gradcu, za mize.
6. Gospa Dorfmeister in nje hčere v Ljubljani, za
umetno všite rokodela.
7. Gosp. J. K. Eger; fabrikant v Blaku, za vlečene svinčene
cevi.
8. Gosp. Hajn, sedlar v Ljudljani, za sedla in kernirje.
9. Gosp. N. Hofman, nožar v Ljubljani, za nože, škarje in
ranoceljnisko orodje.
10. Gosp. A. baron Lazarini, lastnik fužine v Zagradcu na
Krajnskim, za čubežen in žeblje.
VII. Pohvalne pisma so pri ti raz-
stavi zaslužili in dobili:
1. Gosp. J. Andervald, verigar v Ljubljani, za izdelke
svojiga rokodélstva.
2. Gosp. Aug. Baumgartner, srebrar iz gorniga Estraj-
ha, za srebernino.
3. Gosp. F. Bednaček, klepár v Ljubljani, za klepárske
VIII. Pohvalne pisma so bile nasled-
izdélke.
4. Gosp. J. Benedig, fabrikant žimnatih sit iz Stražiša po-
njim fabrikantam in rokodelcam, ki so jih
leg Krajnja, za žimnate sita.
Ze pri Celovski ali Gradcarski raz-
5. Gosp. Fr. Charl, rudninorisar v Ljubljani, za risarske
izdélke.
stavi prijeli, pri ti razstavi zopet po-
6. Gosp. Černi, ključar v Ljubljani, za umetne ključavnice.
terjene:
7. Gosp. J. G. T. Dubois, lastnik žage v Bistrici, za furnire.
8. Gosp. J. Ehter, rokodélec umetalniga oródja v Ljubljani,
1. Gosp. Fr. Ahačiču in njegovimu sinu, fužinarjama v Ter-
za kmetijske mašine.
žiču.
9. Gospa R. Eger, bukvotiskavka v Ljubljani, za zlat in
2. Gosp. J. Devu, usnarju v Teržiču.
srebern natis.
3. Gosp. J. Eisenbüchlerju, pasarju v Radgonu na Šta-
10. Gosp. J. Fancoj (sin), kukalnikar in umetalni rokodelec
jerskim.
v Celovcu, za kukalo.
4. Gosp. K. Florianu, fabrikantu kôcov v Krajnju.
11. Gosp. M. Ferlan, duhovnik v spodnjim Berniku, za pinjo.
5. Zenam rudokopov v Idrii.
12. Gosp. Ant. Francel, košár v Ljubljaní, za umetalne
6. Gosp. K. Kreinerju, pasarju v Celovcu.
oródja.
7. Gospe F. Posnigg, lastnici fužine v spodnjim Lju-
13. Gosp. J. Frajberger, klepar v Ljubljani, za kleparske
belju na Koróškim.
izdelke.
8. Gosp. K. Preucu, fabrikantu žimnatih sit v Krajnju.
14. Gosp. V. Grundner, lastnik papirnice Medvodami, za
9. Gosp. Ig. Róbiču, fabrikantu pri s. Ani nad Blakam na
papir in za platnice.
Koróškim.
15. Gosp. A. K. Haferl, fabrikant v Lincu, za porhante in pi-
10. Gospe A. Rusheim v Celovcu.
ketaste odevala.
11. Gosp. nasledníkam baron Zilbernagelnovim, fužinar-
16. Gospa Kat. Hahn, lastnica fužine v Bistrici na Štajer-
jem v Borovljah na Koróškim.
skim, za kotlovinske izdelke.
12. Gosp. J. Sirola, bukvovezu v Gradcu in
17. Gosp. E. Hohn, bukvovez v Ljubljani, za izdèlke svo-
13. Gosp. Ignacu Ceme, fužinarju v Teržiču.
jiga rokodèlstva.
Po sklepuvodstva obertniskiga druztva za notrajno-goren
Estrajh v Gradcu 1s. dan Kozoperska 1sAA
VI. Bronaste svetinje so bile nasled-
njim fabrikantam in rokodelcam, ki so jih
Že pri Celovski ali Gradcarski raz-
stavi prijeli, z pohvalnimi pismi zopet
poterjene:
1. Gosp. L. Aichholcerju, fužinarju na Koróškim.
2. Gosp. J. Ambrožiču, fabrikantu omikalnikov za volno iz
Ljubniga na Gorenskim.
3. Gosp. Dr. Fuchsovi fužini v Kokri na Krajnskim.
4. Gosp. Žig. Geimerju (mlajšimu), nogovičarju v Gradcu.
5. Škofijski fužini v Celovcu.
6. Gosp. E. Junkertu, košarju v Gradcu.
7. Gosp. J. Königu, mizarju v Gradcu.
8. Gosp. H. Lampelnu, lastniku kamnotiskarije v Gradcu.
9. Gosp. M. Lehnerju, pilarju iz Štajerja na gornim Estrajhu.
10. Gosp. J. M. Ofnerju, fužinarjuv Ošpergu na Koróškim.
11. Gosp. J. Pergerju, puškarju v Gradcu.
12. Gosp. H. Polaku, fabrikantu in farbarju v Teržiču.
13. Cosp. G. Spicerju, fužinarju iz gorniga Štajerskiga.
14. Gosp. J. Stukhardu, nožarju iz Stajerja na gornim
Estrajhu.
15. Gosp. K. Uehtricu, bukvovezu v Gradcu.
11. Gosp. J. Mitter (mlajši), nožar v Štajerju iz gorniga
Estrajha, za nože.
12. Gosp. F. Napret, nogovičar v Teržiču, za rokovice, no-
govice in čepice.
13.
Gosp. Ig. Pibrovc, iz Krope, za omikalnice za volno.
Janes Pleško, sitar v Ljubljani, za mesengaste in že-
14.
lezne mreže in síta.
Gosp. V. Polak, usnjar v Teržiču, za mnogoverstno usnje.
15.
Gosp. K. Šedel, žícar iz spodniga Estrajha, za žico (drat).
16.
17. Gosp. M. Šreiner, pasar v Ljubljani, za cerkovno oródje.
18. Gosp. Ž. Šubert, klobučar v Ljubljani, za svilnate klo-
buke.
19. A. Zonleitner, pilar iz Štajerja v gornim Estrajhu, za pile.
20. Gosp. A. Štirl, škarjar iz Štajerja na gornim Etrajhu,
za škarje.
21. Gosp. J. Thomann, fužinar v Kamni Gorici, za čubežen in
žeblje.
22. Gosp. J. Tonzern, fužinar v Blaku, za plošaste tablice in
mize.
23. Gosp. Šimon Unglert, strugar v Ljubljani, za česke
kolovrate.
24. Cerkenška steklenica (glažuta) na Krajnskim, za-
stekla.
18. Gosp. J. Jeršé iz Police poleg Krajnja, za plahte.
19. Gosp. And. Jelenc iz Ihana, za slamnike.
20. Papirnica v Vevčah pod Ljubljano, za mnogoverstne
olja.
21. Gosp. Killer, fužinar iz Pristave poleg Teržiča, za
železnino.
22. Gosp. J. Klenner, remenar v Ljubljani, za konjsko
vprego.
23. Gosp. M. Klopčauer, čevljar v Teržiču, za čevlje.
24. Gosp. A. Köhrer, strugar v Ljubljani, za česke ko-
lovrate.
25. Gosp. S. Kompoš, fužinar iz Černiga Potoka na Ko-
róškim, za fužinarske podobe.
26. Gosp. Fr. knez Lichtensteinski, lastnik jeklarije na
Koróškim, za jeklo.
27. Gosp. L. Mally, usnjar v Teržiču, za usnje.
28. Gosp. V. Mally, usnjar v Teržiču, za usnje.
29. Gosp. J. Megušar, ževljar v Teržiču za čevlje.
30. Gosp. W. in D. Moline, lastnikama pavolopredilnice v
Ljubljani, za parno mašino.
31. Gosp. J. Nikel, strugar v Ljubljani, za česki kolovrat.
32. Gospa A. Orel v Ljubljani, za svilo domaciga pridelka.
33. Gosp. Bl. Osebig, ključar iz Vranjskiga na Štajerkim,
za decimalno tehtnico.
34. Gosp. M. vitez Pagliaruci, iz Golnika nad Krajnjem,
za zganjé in kis.
35. Gosp. J. Pajk, tesarski mojster v Ljubljani, za umetno
podóbo mostú.
36. Gosp. J. Papšova bukvotiskarija v Terstu, za zlat in
srebern natis.
37. Gospa M. Polc, fužinarca v Teržiču, za kosé in žage.
38. Gosp. J. L. Potočnik, fužinar v Kropi, za žeblje.
39. Gosp. M. Primožic, lastnik žage pri s. Katarini nad
Teržičam, za furnire.
40. Gosp. J. Rastner, lončar v Ljubljani, za lončarski iz-
delek.
41. Gosp. J. Resman, suknar iz Zgoš na Gorenskim, za
suknó.
42. Gosp. A. Rihar, izdelovavec muzikalniga oródja iz Polho-
viga Gradca, za velike gosli.
43. Gosp. J. Ricinger, lekar v Ljubljani, za umetno po-
zlačenje in za pocinjenje razne posode.
44. Gosp. J. Rudeš, grajšak v Ribnici v imenu rešetarjev
iz Ribnice, Soderšice in Dolenje Vasi, za leseno róbo.
45. Gosp. Fr. Sarabon, nogovičar v Teržicu, za nogovlce
in čepice.
46. Gosp. J. Stadler, medar v Lincu, za bronastó podóbo.
47. Gosp. Ant. Steinhauer, motožar iz Linca, za cesarskiga
orla svojiga rokodelstva.
48. Gosp. J. Štirl, škarjar iz Štajerja na gornim Estraj-
hu, za mnogoverstne škarje.
49. Gosp. And. Texter, ključarski mojster v Teržiču za
decimalne tehtnice.
50. Amalja Thomann v Ljubljani za povojak umetno
ponarejenih cvetlic.
51. Matere nune v Ljubljani, za mnogoverstne ženske ro-
kodéla in svilo domačiga pridelka.
H