294                              C. GOLAR: MATI ZEMLJA.
C. GOLAR:   *
MATI ZEMLJA.
Zemlja, tvoja črna lica
bodo voli razorali
in  s pšeničnimi semeni
stari kmetje posejali.                                          9
In spomladi,  v  zgodnjem času hladna rosa poškropi  te: «Ve kali, ki prst vas hrani, solnce kliče vas, vstanite!»
In vzbudila se je zemlja in zapela in zaklila, veter se ji v bok zaganja, vzdiga njena svilna krila.
Kmalu lica zažare ti, zemlja, moja zemlja mati, žitno klasje te obleče, rož v naročje bujno da ti.
Zrnje vsiplje se iz klasja v kašče in pod mlinski kamen, kmalu hostija bo sveta, kar je zorel solnčni plamen.
In umesim kruhe bele in poiščem sestre, brate: «Dragi, sveti kruh sprejmite, dar od matere je zlate.»
cž^>