XXVI—11 in 12_____________________________________________ZVONČEK
MLADENKA:
Jernej Kopitar in Vuk Karadžič.
^v^SSZT^ esnična zgodovina književnosti,   ki   govori,   kdo je
^hTTip^^V^   ustvarjal nove in širil tuje   ideje,  mora   posvetiti
¦M^KptS^Žk   Jerneiu Kopitarju celo poglavje, in to ne samo pri
^M^t^^^^M   Slovencih,  ampak  tudi pri Hrvatih in Srbih. Saj
^¦V^-^^Ll   ^e naš Kopitar, slavnita jezikoslovec, ustvaril celega
^m(\-  QvBu   Vuka, velikega preporoditelja srbske književnosti.
^-•-^¦^»•"¦"-¦*   Kopitar in Vuk ostaneta za vedno dve nerazdružni
imeni. Najsijajnejši plod Kopitarjevega dela je njegov vpliv na Vuka,
in Vuka, kaikršnega imamo, si ne moreino misliti brez Kopitarja, tako
nerazdružno sta delovala ta dva velika moža za procvit in povzdigo
svojega naroda.
Ko je Kopitar leta 1808. ostavil Ljubljano in se preselil na Dunaj, je bilo njegovo delovanje preveč raztreseno. Z vso krepko voljo se je oklenil časnikarstva. Pisal je v razne liste ocene, naznanila, poročila o prosvetnem in poMtičnem razvoju svojega časa. Njegovi spisi so duhoviti in polni novih načrtov, toda manjka jim treznega preudarka in osredotočenja misli, ki sta pač potrebna za rešitev važnih vprašanj. Pri tej zaposlenosti mu ni bilo inogoče miisliti na večja dela trajne veljave.
Že zgodaj je začel Kopitar občevati z brati Srbi. Poznal je vse tedanje duševne vodit&lje srtekega pleanena, vendar v začetku ni z njimi živahneje občeval. L. 1814. pa se je seznanil z možem, ki mu je nadamestil vse dmge. To je bil VuOc Štefanovič Karadžič.
Po porazu na Kosovem polju (1. 1389) je imela srfoska fcnjiževnost edino zavetišče v samostanih. Tu se je najprej zbudila želja po šolah in pouiku. Ker pa niso doma iimeli uoiteljev, so se obrnili na Ruse. V Rusiji se je začela za Petra Velikega nova prosvetljena doba. Pod vplivom ruskih knjig in učiteljev se je razvila v Srbiji \z stare cerkvene slovenščine nekaka ruskosloiveriska, oziroma slovenosrbska mešanica, in tej mešanici je napovedal boj Viik.
Že Dositej Obradovic, srbski književnik, je spoznal potrebo na* rodnega književnega jezika, pa ni imel potrebnega glofcokega slovni-škega znanja, da bi izvedel potrebne preosnove. Za njim so prišli drugi možje — kakor n. pr. Milovan in Mušicki — pa so vsi ostali na pol pota. Za izvedbo taike ideje je bilo treba večjega duha. In ta se je našel; bil je to Vuk Štefanovič Karadžič.
Vuk se je proslavil v dvojmem pogledu: prvič kot preosnovalec književnega jezika in drugič kot zbiralec narodnega blaga. Da mu ni bil vodja in pomočnik Kopitar, bi se Vuk nikdar ne dvignil do te
255
ZVONČEK                                                                                 XXVI—11 in 12
višine, kjer stoji danes. In to priznava sam, rekoč: »Glavni uzrok, da sam ja danas spisatelj, ostat če do vijeka Kopitar.« —
Takoj po Sfvojein prihodu na Dunaj je začel Vuk občevati s svo* jimi rojaki. V »Novinah Srbskih« je priobčeval svoje prve spise in je kmalu zaslovel med sotrudniki. V začetku svojega delovanja je napisal za »Novine Srbske« člandk o propasti Snbije. Rokop-is je prišel v roke Jenneju Kopitarju. Temu je ugajal čisti narodni jezik. Začel se je zanimati za Vmka in ko se je asebno seznanil z njim, je spoznal, da je našel moža, iki ga je že dolgo zaman iskal.
Kaj je bil Koipitar Viiku od začetka njunega znanja, pravi Vuk v pismu iz Buditna z dne 1. jamiuarja 1814: »Ali ja ču opet doči da vidiim, ne Beč, ne Prater, ni Schonbriunn, nego Vas.«
JH8BRE11F'                                 šfJKmf     ^^                                        r
Vuk Štefanovič Karadžič
Kopitar je privoščil vsakemu narodu skrb do jezika in njega negos vanje. Navduševal je Vuka za srbski narodni jezik, in pod Kopitar-jevitn vodstvom se je ta odločil, da prouči materinščino ter začne zbirati narodne zaklade. Sicer je Vuk že saim prinesel nekaj teh nazorov s seboj, a Kopitarju ni bilo težko -vplivati nanj. Prišedši na Ehinaj, je bil prinesel V\ik s seboj rusko pesmarico; vedel je, da imajo Srbi mnogo taikth zaikladov, a manjkalo mu je podjetnosti.
256
XXVI—11 in 12                                                                                 ZVONČEK
Tu je posegel vmes Kopitar. Kazoč mu slične velike nemške zbirke, ga je napotil k nabiranju narodnih peami. L. 1814. je izšla »Mala proistanarodna slaveno*srbska peamarica«. L. 1815. je izšel drugi zvezek, posvečen Kopitarju, ki jih je kratko naznanil. L. 1814. pa je Vuk izdal »Piamenico srbskoga jezika po govom prostoga naroda napisano«, v kateri razpravlja o pravopisu svojega materinskega jezika.
1*»^^^^^^?^        ^   ^^^     .       _Y*^t^y
Grob Jerneja Kopitarja
Kmalu nato se je lotil Viik slovarja. Da bi ga ne ovirale gmotne skrtbi, ga je vzel Mušicki k sebi v samostan Šišatovac. Delo je hitro napredovalo, sam Mušidci ga je podpiral. Začetkoma niti Kopitar niti Vuk nista vedela, v kakšnem obsegu naj izide slovar. Gradivo
Opomba uredništva: Podobe Jerneja Kopitarja ne moremo priobčiti, ker je nismo mogli nikjer dobiti. Naša podoba nam kaže nagrobni kamen pri sv. Krištofu v Ljubljani. — Kamen ima napis v latinščini. V slovenskem prevodu se glasi (pomišljaji označujejo vrste): Jernej Kopitar — Kranjec — rojen v vasi Repnjah pri Ljubljani — dne 23. avgusta 1780. — V pospeševanju slovanskega slovstva — velikega Dobrov* skega — duhoviti tekmovalec. — Umrl na Dunaju — dne 11. avgusta 1844. — (Samo v slovenščini): Smrtni ostanki Kopitarjevi — ki so nad 53 let počivali — pri Sv. Marku na Dunaju — so bili v domovino prepeljani — in tukaj slovesno poko« pani — dne 12. vinotoka  1897. — Slovenska Matica.
257
ZVONčEK                                                                          XXVI—11 in 12
je nabiral med narodiom in ga izbral iz slovarjev v Sreimiu. Že dme 10. marca 1. 1816. je poslal na Dunaj »Novinam Srbskim« objavo, da slovar izide. A že tedaj se je pričela gonja proti njemu. Metropolit Statimirovič pa je celo ukazal Mušiokemu, da mora Vuka zapoditi. »Teraj Vuka iz manastira, jer ču inače ja oterati i tebe i njega!« — In Vuk se je jeseni 1. 1816. res vrnil na Dunaj. S Kopitarjem sta konono slovar pregledala, uredila in dopolnila. Kopitar je sestavil nemtis ški in latmski del, in tudi nasrodopisni opis razniih srbskih običajev je Kopitarjeva zasluga.
Vuik je razumeval in izvrševal Kopitarjeve nauke, da mora imeti vsak glas svojo črko in da je treba pisaiti slovnico po govoru nepo* kvarjenega kmeta, iskati pri njem besed za dober slovar, nabirati nje^ gove pestmi, pripovedke, bajke in pregovore, opisovati njegove šege in navade, pisati pa za njegove potrebe in zdravo književnost opkati na temelje vsega v resnici narodnega življenja v sedanjosti in preteklosti. Vendar pa je bil Vuk precej samostojen. Takoj se je postavil na sta* lišče, da sta cerkvenoslovenski in srbski jezik različna in da morata imeti različna ipravopisa.
Ker je bil Vuik v silnih denaniih zadregah, je 1. 1819. odpotoval v Ru&ijo. Povsod je bil prijazno sprejet. Seznanil se je z odličnimi osebami in obiskal je vsa glavma mesta. Na Ruskem je dobil pač nekaj podpore, toda ko se je vrnil na Dunaj, so bile njegove imovinske raz» mere tako slabe, da je moral zastarvljati in prodajati knjige. Ves ča« pa imi je bil najboljši svetovalec in najzvestejši pomočiiik Kopitar. Večkrat je mislil na službe zanj in predlagal mu je prevod Novega Zakona, da bi si Vuk zaslužil cekine Angleškega biblijskega društva.
L. 1820. je Vuk odpotoval v Srbijo, leto nato je bil zopet na Dunaju. L. 1823. je bil v Leipzigu, kjer je hotel študirati medicino. Tu je občeval z Grimmom in Goethejem, ki sta že imela slavno ime v nemški književnosti.
L. 1823. je izdal tretji zvezek narodnih pesini, prihodnje leto je pričel že drugo izdajo. Meidtem so izšle srbake narodne pesmi iv nemškem prevodu. L. 1825. je bil zopet na Dunaju. Toda bil je otožen in žalosten, ker je živel v veliki bedi. Osnoval je zbornik »Danico«, kjer je priobčeval jezikovne in zgodovinsike članke. V tej »Danici« je imel tudi koledar in tukaj je uvedel za praznike in svetnike narodna imena.
Doba skupnega delovanja z Vuikoin je bila najlepša v Kopitar* jevein življenju. Ko je 1. 1829. v Pragi umrl slavni Dabrovsky, je Kapi* tar upal, da bo poslej Duinaj središče slavističnih naukov in da mu bo on glava. Toda pod znamenitiim Čehom Šafafikoim so ustanovUi v Pragi novo središče, in mladi naraščaj se je ogibal Kopitarja. Vse to je Kopitarja močno potrlo. Postal je otožen in zdražljiv. Ko se je povrnil iz Rima 1. 1843., je začel bolehati. Duševni bolesti so se pri«
2S8
XXVI—11 in 12_____________________________________________ZVONČEK
dražile še gmotne isikrbi in 11. avgusta 1. 1844. je umrl. Pokopali so ga na Markovem pokopališču na Dunaju, kjer je bil pokopan 1. 1864. tudi Vuk.
Ko smo ječali pod avstrijskim janmam, se niamo zavedali, kako velikega pamena je bilo delovanje teh dveh mož, ki sta nam že takrat gradila most, ki je zvezal naš troedini narod v eno celoto. L. 1897. o priliki prenosa zemeljsikih ostankov Vxika in Kopitarja v domovino, je končal znameniti naš učenjak dr. Murko, sedaj profesor slovanskih jezikov na vseucilišču v Pragi, svoj govor: »Mogočna Sava pa, ki tako lepo veže tri najbližja plemena na slovanskem jugu, bo nosila mimo bele Ljulbljane in šuimela pod Beogradom Vukovim ostankoim pozdrav našiih snežnikov in drugih gorskih velikanov, zelenih hribov in cvetočih poljan Kopitarjeve domovine!«