Izhaja enkrat v mescu.
Za cerkev, šolo in dom.
Velja na leto 4 fl. po posti.
St. 6.
15. junija 1863.
XII. tečaj.
Pridiga za 5. pohinkoštno nedeljo.
(Kako hudobno da je preklinjevanje; gov, M. H.)
„Kdor svojemu bratu reče raka, je zbora kriv; kdor mu pa reče norec, bo kriv peklenskega ognja." Mat, 5, 22.
V vod.
a nam Bog hrani in varuje telesno življenje, je dal Gospod Bog peto zapoved: „Ne ubijaj!« Po stari postavi: „Glava za glavo" je zapadal vsak ubijavec strašni smerti. Judovski pis-marji in farizeji so se gole besede te postave deržali m rajtali, da pelo zapoved že spolnujejo, ako le nobenega ob življenje ne pripravijo, in niso za noben greh imeli, bližnjega sovražiti, preklinjati, zaničevati in zmerjati ga. Zoper to veliko zmoto in farizejsko pravičnost govori nebeški učenik Jezus v današnjem sv. evangelju imenitne besede: »Slišali ste, da je bilo rečeno starim: Ne ubijaj, kdor pa ubija, bo sodbe kriv. Jaz pa povem, da vsak, kdor se jezi nad svojim bratom, je kriv sodbe; kdor pa svojemu bratu reče raka, bo kriv zbora; kdor pa reče norec, bo kriv peklenskega ognja."
V duhu besed Jezusovih hočem tudi jaz danes „skazati, kako hudobno in pregrešno da je preklinjati in zmerjati svojega bližnjega." Poslušajte!
Razlaga.
Preklinjevavec greši zoper Boga, zoper bližnjega in zoper ' sebe samega; Bogu dela grozno nečest, bližnjemu veliko krivico, sam sebi pa stori narvečo škodo,
Slov. Prijatel,	15
1.	Pr ekli nje vn vcc greši zoper Boga, ker mu dela grozno nečost.
Presveto jo božje ime, lo ime hvalijo vse stvari, njemu sprepevljajo vesele ptičice, njemu gorijo solnce in zvezde vse, njegovo čest oznanuje nebo in zemlja: „Svet, svet, svet je Gospod Bog Sabaot — nebo in zemlja sta polna njegove cesti." Zato nas je Gospod Jezus učil moliti: »Posvečeno bodi tvoje ime."
„V njegovem imenu se imajo vse kolena priklanjati v nebesih, na zemlji in pod zemljo." Fil. 2, 10. Pa kako nečest dela preklinjevavec presvetemu imenu božjemu. To ime in božje reči v jezi in togoti izrekuje, in v enem Boga, svete zakramente, hudiča in druge strašne besede zaporedoma izgovarja. »Povejte",, opominja sv. Jakob, »povejte bratje! ali iz ene žile studenca sladka in grenka voda izvira? Iz enih ust pa pride hvala in kletev. Z jezikom mi Boga in Očeta hvalimo, in ž njim mi ljudi kolnemo, kteri so po božji podobi vstvarjeni. Bratje moji! tako se nema goditi." (Jak. 3, 9. 10.) Tako se med kristjani nema goditi; saj smo bratje in sestre, in prijatli angelcev nebeških, ki so polni hvale in česti božje; kjer je pa preklinjevanje in zmerjanje doma, tistemu kraju se pravi pekel, ki je prebivališče hudičev in prekletih.
2.	Preklinjevavec greši zoper bližnjega, ker mu veliko krivico dela. Huda kletev, ki jo izrečeš, je podobna kroglici, ktero iz puške sprožiš; ne veš, kam leti ali koga zadene; huda kletev se zna nad bližnjim tvojim spolniti. Sv. pismo pričuje: »Ako ti kdo hudo želi v britkosti svoje duše, bo uslišana njegova kletev." (Eklez. 4, 6.) Bog dopusti, da se v času huda kletev dopolnuje v pravično kazen tistemu, ki h kletvi draži in uuemu, ki se da tako hudo nadražiti. Glej ti preklinjaš in želiš hudo svoji ženi, svojim bratom in sosedom. Ali se ne bojiš, da more tvoja kletev se dopolniti in tvoje ti pobrati, kadar jih nar bolj potrebuješ? Ti preklinjaš in hudičuješ svoje otroke. 0 glej! da se tvoja huda beseda ne spolni in ti ne prirastejo otroci, ki bojo za tebe pravi prekleti in hudiči na zemlji. Veliko krivico deia preklinjevavec tudi s tim, da drugim pohujšanje dela, mladi in pridni ljudje
vidijo in slišijo, kaj počenja, in se od njega učijo, delati tudi tako. Kletev se rada naleze, kakor gerda bolezen. Ničesar ne slišimo kterikrat po hišah in vaseh, kakor le nar geršo kletev. „Od kod pride to?" poprašuje sv. Liguori. „Od tod, da se ljudje eden od drugega preklinjati naučijo. Otroci učijo* se od staršev, hlapci od gospodarjev, mali od velikih. Je, kakor da bi v kterih hišah kletev dedšina bila, in šla od rodu do rodu." V nekem mestu na Belgiškem so našli dobri ljudje na ulici fantiča, ki se je zgubil, ni vedel kam — sirotle se jo vekal na glas. Hotli so ga domu k starišem peljati; prašajo ga, kdo je tvoj oče. Fantič odgovori: Satan. Kako je pa tvoji materi ime? Satan, odgovori otrok. Kako se pa pravi hiši, kjer tvoji starši bivajo? Satanska hiša. Dobri ljudje se ne morejo začuditi in zavzeti nad tem otrokom, in nad besedami njegovimi. Bil je namreč sin zlo jezljivih staršev, ki so radi preklinjali. Kadar je oče zvečer pijan domu prišel, je mu žena rada naproti vpila: „Ti si pravi satan!" Kadar je dečka kaj pokregala, mu je rekala: „Tvoj oče je le satan, ti si satanov otrok" Kadar sta se mož in žena večkrat prepirala, sta si rada očitala: „Ti si satan, ta je hiša satanova." To vse je vidil in slišal mladi fantič, in se vsega tega naučil. Tako zapazijo že mali otročiči hude besede, ktere od staršev ali od odraščenih slišijo. O zatoraj ne dajajte nobenemu hudih izgledov po svojem hudem govorjenju, ne pohujšujte nobenega: „Gorje človeku", uči Jezus, „kleri pohujšanje daje, bolje bi takemu bilo, da bi se mu rnlinsk kamen na vrat obesil, in da bi se tak v globočino morja potopil." (Mat. 18.)
Za to vari se kletve, kristjan! ker veliko krivico dela bližnjemu.
3. Preklinjevavec greši pa tudi zoper samega sebe, ker sam sebi nar večo škodo nareja. Skoraj vsak greh donaša človeku kako pregrešno veselje — ali, pravi sv. Liguori, povej mi preklinjevavec, kteri dobiček imaš pa ti pri svojem strašnem razbijanju? Ti nemaš veselja, ti ne dobiš denarja, zakaj kletev je izvir reve in uboštva; ti ne najdeš cesti, zakaj tudi ti, ki so tebi podobni, te zaničujejo." Ali res je, da si preklinjevavec le škodo m nesrečo napravlja.
15"
Kletev je kakor kamen, ki ga na viš zaženeš, in ki ti na glavo nazaj pade. Prerok pravi: „Ta človek je hotel zakletev, naj pride čez njega; on ni hotel blagoslova, naj mu bo odvzet." (Ps. 108, 28.) Kako more blagoslov priti na tvoje polje, ki si ga preklinjevaje oral in nasjal? kako more blagoslov božji ostati v tvoji hiši, ker ga s kletvijo od nje preganjaš? kako more blagoslov biti v vsem časnem življenju, ker tako rad tistega kličeš, ki je preklet vekomaj? In kaj imaš enkrat pričakovati lam v večnosti; tam te ne čaka kraljestvo, od kterega apostel Pavi pravi: „Molikovavci. .. prekiinjevavci ga ne bojo videli", — tam te čaka strašno kraljestvo, klero je pripravljeno hudiču in vsem prekletim!
Sklep.
Preljubi bratje in seslre moje! Govoril sem vam dans od greha, kteremu so ljudje bolj ali manj vdani, kterega se godi obilno po svetu : od greha hudega preklinjevanja. Jaz sem od tega govoril, naj vas pohlevno svarim, da vsak nad seboj čuje in se tega greha varuje: ž njim se pregrešuje zoper Boga, zoper samega sebe in zoper bližnjega. Rad hočem verjeli, da ti pri svojem preklinjevanju večkrat nemaš hude volje ali misli zoper nobenega; ali poslušaj bratec moj! preklinjevanje je huda navada, ker ž njo Bogu in njegovemu presvetemu imenu nečest delaš, druge pohujšuješ in samemu sebi zakletev na-pravljaš. O vojskuj se s to pregrešno navado, ustraši se vsakokrat, kadar ti kaka huda beseda uide. Moli rad, premaguj se serčno, in Bog bo tvojo pokoro blagoslovil.
Nek vojak je bil hudobo svoje pregrešne navade pre-klinjevati živo spoznal; obljubil je svojemu spovedniku, da se hoče poboljšati, ko bi le pravega pripomočka vedel. Spovednik mu svetuje, naj se vsakokrat, kader mu kaka kletev uide, globoko prikloni in izdihne: „0dpusli mi, o Gospod!" Vojak je ubogal in le malokdaj več zaklel. Bil je enkrat v kervavi bitvi, kar mu puška odreče; grozovitno zatoraj zakolne. Spomne se pa hitro sveta svojega spovednika in se, naj Boga za odpuščanje prosi, globoko k zemlji priklone.
Med tem leti velika kanonska krogla čez njega; gotovo bi ga bila zadela in umorila, ko bi bil po koncu naviš stal. Spoznal je, kako čudno da je usmiljeni Bog njegovo pokoro povernul, in od te ure ni nikoli več zaklel: Varimo se tudi mi vsake kletve in tudi nam bo Bog prijazen in dober. Amen.
Pridiga v god sv. Petra in Pavla.
(Od preganjanja svete cerkve; gov. M. T.)
»Ti si Peter (to je skala), in na to skalo bom sozidal svojo cerkev, in peklenske vrata je ne bodo zmagale." Mat. 16, 18.
V vod.
Že včeraj so slovesno polerkovali ob delopustu; veselo so peli zvonovi že o pervi zori današnega dneva; že to nam je oznanovalo, da pride velik praznik. Ravno to nam oznanuje mladenški lišp naše veličastne farne cerkve, ki je sozidana in posvečena v čast sv. aposteljna Petra. To nam spričuje zdanja slovesna služba Božja, h kteri ste se gotovo iz tega namena sošli, da bi svojega varha ali patrona počastili, in se njegovim priprošnjam priporočili. Pa ne le za nas, ampak za vesoljni katoliški svet je današni praznik imeniten, ker obhajamo spomin tistih dveh aposteljnov, na kterih pervega je Kristus za voljo njegove stanovitnosti v veri postavil sveto cerkev, druzega pa je zavoljo njegove velike učenosti in gorečnosti izvolil, da nese njegovo ime pred kralje in narode. Oba sta toraj imela enak poklic od Gospoda, namreč Božje kraljestvo na zemlji ustanoviti in razširjati čez zemeljske pokrajine. Kako sta temu poklicu lepo služila in živela, to nam spričuje sv. katoliška cerkev, čegar skerbnemu varstvu in milemu maternemu naročju je zročenih več, kakor 200 milijonov hčer in sinov. Zakaj ona dva sta temu nezmernemu poslopju katoliške cerkve postavila pervo podlago; ona dva zasadila tisto velikansko drevo, cegar veje segajo od vzhoda do zahoda, in od polnočne do
poldanske strani, in ki v prijetni hlad svoje sence vabi ljudi i/, vseh rodov in jezikov.
Na česar nas pa današnji sveti praznik posebno in nehote opominja, so gotovo tisto brezbožne homatije, ki se gode še naše dni po Laškem, in se, kakor valovi, zaganjajo v Rimski prestol sv. Petra, da bi ga spodrinili, prevernili in razdjali za vselej. In res bi se nam bilo tega v zdanjih časih silno bati, ako bi nas zgodovina ne učila, da sv. cerkev že stoji 18 -stoletij in da je zmagala veliko tacih in še večih stisk, in tako razodela resnico Kristusovih besed: „Ti si Peter itd." V terdnem zaupanji toraj, da bo Bog svoji cerkvi na zemlji tudi v zdanjih zadregah gotovo pomagal, hočemo danes, da bomo v tem zaupanji še bolj uterjeni, ob kratkem premišljevati silo nekterega največega preganjanja, ki ga je katoliška cerkev prestati imela od začetka do zdanjih časov. K temu premišljevanju, o sveta aposteljna! vaju zaprosimo, naj nam pri Očetu svitlobe izprosita potrebnega razsvitljenja!
H a z I a g a.
Sle so po svetu zdaj veče, zdaj manjše stiske in pre- < kucije in skoraj celih 19 stoletij; razdjane so bile nar mo-gočniše kraljestva, da jih nikjer več ni znati. Prestol sv. Petra pa stoji terden in nepremagljiv, ter ykljubuje vsem strelam hudournih časov, enak velikanskemu snežniku, v čegar znožji se bliski in strele križajo, njegovi verhovi pa so obsijani od solnčnih žarkov.
V Rimu, kjer je ajdovsko ljudstvo na glavnem griču svojega najvišega Boga, Jupiter po imenu, častilo, je postavil priprosti ribič, sv. Peter, poglavitno cerkev Kristusovega evangelija. Cele tri stoletja je razsajal pekel v svoji divjosti zoper njegov prestol, da je prav v polnem pomenu besede v potokih tekla kri kristjanov, dokler je cesar Konštantin Veliki v letu 313 sv. cerkev iz podzemeljskih jam na beli dan poklical v hvaležni spomin, da je srečno zmagal Maksencija v znamenji sv. Križa. Pri vsem tem pa poglavar tame ni jenjal, z lažmi in zvijačami, z obrekovanjem in podpihovanjem, da, še celo z očitno silo divjali zoper Kristusovo cerkev.
Poglejmo nazaj v čase splošnega ljudskega preselovanja v 5. stoletji, ki so ga divji Iluni iz Mongolije pričeli. Ljudstvo za ljudstvom je bilo iz svojili stanišč pregnano. Tako so pri— derli sirovi in divji narodi K vadi, Vandali, .JSarmatje, Gotje iti drugi iz Azije v Evropo, in so po Nemškem, Španskem in Francoskem neusmiljeno razsajali. Najlepše mesta: Moguncija, Vorms, Spajer, Amien, vse mesta po Nizozemskem, Sionska, Narbonska in Septimanska dežela — vse to ni bilo druzega, kot groblja in razvalina. Kolikor jih pa meč in sila nista pomorila, jih je lakota podavila. In ko je bilo tudi na Španskem vse poropano, nastane tolika stiska, da so matere svoje otroke pekle in jedle. Kar je pa še meču in kugi ostalo, so divje zverine raztergale, ki so iz gozdov v razsute mesla zahajale, in se nad merliči pasle. Na vso to, da si je bila mera nadlog že tako prepolna, se vspejo v te kraje še divji Huni: vojvoda jim je bil kralj Atila, pred čigar imenom samim se je že ves svet tresel. Deri je skozi dežele, kakor mogočna, nezaježena splav, in kamor se je prikazal, ni bilo druzega, kol morija in požigi. Sam sebi je dal ime: „šiba božja". Udari jo s 700 tavžent možmi čez reko Ren, ki Nemško in Francosko meji, in razsute so bile mesla: Kolin, Trier, Mec, Retns, kjer je keršanstvo nar lepše cvelo. Na to se oberne proti Laškemu. Akvileja, stari naš slavni Oglej, blizo kjer zdaj Benetke stoje, je bila tako razdjana, da še zidovja ni bilo znali. Ravno tako je razsul Mantuo, Verono, Brešijo, Kremono in Bergamo. Potem se napoti naravnost proti Rimu. Tedanji papež, Leon Veliki, zaupajoč na pomoč Gospodovo mu gre s svojimi poslan nasprot s pastirsko palico v roci in v svojem častitem lišpu, ter mu reče: „Ti, ki si vse že zmagal, prosimo te, zmagaj še samega sebe!" Pri teh besedah, je potem Atila sam pravil, je videl ob desni in levi strani papeža sv. apostola Petra in Pavla, deržala sta za iztegnjene meče, in sta mu s smertjo žugala, če se papeža in Gospodovih maziljeneov dotakne. Te prikazni se ustraši, in se nazaj umakne s svojo armado; — Rim in prestol sv. Petra sta oteta.
Memogrede naj opomnim druzega grozovitnega sovražnika sv. cerkve, namreč Mohamedanov; ti so bili tako divji in močni, da je bilo žc večkrat na tem, zdaj zdaj bo keršanstvo poko-
pano. Ali pač po čudežih je Bog majhnim trumam zmago nad njimi dodelil v bojih pri Poatije (Poitiers) na Francoskem I. 732 pod vodstvom Karola Martela, pri Nikropoli 1396, v kteri spomin so začeli obhajati praznik Marijnega imena. In tako Mohamedanom ni šlo izpod rok, da bi bili svojim konjem pri velikem oltarji rimske cerkve sv. Petra ovsa nasuli, kakor se je njih poglavar sultan Bajazet v prevzetnosti bahal.
Pa ne le vnanjih sovražnikov z mečem, ampak tudi notranjih protivnikov z jezikom sv. katoliški cerkvi ni nikoli manjkalo. Bilo je leta 311, ko vstane v Egiptu krivoverec Arij, mož prevzetnega serca in taji', da je Jezus Sin Božji, ali pravi Bog. Zato je vse besede sv. pisma, ki to spričujejo, -zavergel. Vendar pa je s svojimi krivimi nauki kmali polovico keršanskega sveta okužil in preslepil. Pa Bog svoje cerkve ni zapustil. Obudil je sv. Atanazija, škofa iz Aleksandrije, ki se je zoper pol sveta in zoper to krivovero skoraj sam boril, in ni odjenjai, da si je ravno bil sedemkrat iz dežele pregnan, dokler je na posled Arija božja roka zadela, da se je pri neki procesii razpočil in mertev obležal. — Za njim so vstali kri-voverci Pelagiani, Evtihiani, Nestoriani, in še veliko druzih. Pa spet je Bog poslal zdaj sv. Ambroža, zdaj sv. Avguština, ali sv. Hilarija, Gregorja Naciacenškega in druge, in cerkev je bila rešena.
Ali spet v 12. stoletji začne znovič omahovati, ko se zoper njo vzdigujejo krivoverci Albigenzi, ter cerkve, kapele in samostane požigajo, svete posode iz tabernakeljnov ropajo, in še celo sv. Rešnje Telo oskrunijo, podobe svetnikov in svetinje onečaste, duhovne žive dero, in škofe z njih sedežev preganjajo. Razprosterli so se čez vse Špansko, Francosko, čez Nemško, Ogersko in Laško. V tej stiski obudi' Bog sv. Dominika in sv. Frančiška Asiškega, ki sta vpeljala svoje redovnike, molitev sv. roženkranca in sta svet le krivovere očistila.
Komaj so bile te krivovere zaterle, kar se v 16. stoletju na enkrat spet nebez tega zalega jutra prevleče s černimi oblaki. Vstal je namreč Martin Luter, čegar krivovero so celo mogočni, deželski poglavarji podpirali, Lutra v svoje varstvo jemali, in tako z njegovimi domišljijami ves svet zmotili. Kakor
rešivni angelj se prikaže spet sv. Ignaci Lojoljan, vstanovi zdaj toliko preganjani red Jezuitov, in deset mož, med njimi sv. Frančišek Ksaverski, je bilo zadosti, da so pravo keršanstvo v večernih deželah spet uterdili.
Gasi, sovražni papežu in cerkvi, pa tudi s tem še niso bili zaterti. V sredi 18. stoletja se zedini nek modrijan na Francoskem, Voltair po imenu, sicer mož bistre glave, ali skozi in skozi spridenega serca, z druzimi svoje verste, in se zaroti zoper keršanstvo. Rekel je: „Dosti mi je slišati, da je 12 apostelnov keršanstvo ustanovilo; jaz pa hočem pokazati, da je le enega treba, ki bo keršanstvo pokopal." Na njegovo stran pristopijo pervi poglavarji sveta: Pruski kralj, Friderik II., in rusovska cesarica Katarina. Zato ni čuda, če je Voltair terdil, da svet ne more poprej srečen biti, dokler duhovni ne bodo do zadnjega pomorjeni, in s čevami zadnjega duhovnika poslednji kralj zadavljen. In tako so te hudobe peklenske vneli tisti punt na Francoskem, ki ga svet v divjosti in razuzdanosti enakega ne pominja. Berž je 80 let stari papež Pij VI. vjet in v mesto Valens odpeljan, kjer je ves vpehani starček umeri. Na to prepode vse kardinale z Rima, da je slehern lahko mislil, papež Pij VI. ne bo imel več naslednika. 130 škofov, 40.000 zvestih duhovnov in brez števila druzih vernih je prišlo ob vse svoje premoženje, in so bili ali v ječe verženi, ali z guilotino ob glavo djani, ali pa iz dežele pregnani. Kako veseli so že učenci iz Vollairjeve šole na roke ploskali, ce kdaj, tako zdaj je gotovo cerkvi mertvaški zvon zaklenkal. Ali spolnilo se je, kar David poje, rekoč: „Tisti, ki prebiva v višavah, jih bo zasmehoval in Gospod jih bo znovič ozdravil." Tisti, ki viža serca kraljev, kakor vodo v potokih, nagne serca našega rajnega cesarja Franca, da je razkropljenim kardinalom v Benetkah pribežališče dal, kjer so mogli novega papeža zvoliti, in ta je bil Pij VII. Med tem je bil punt na Francoskem po rajnem Napoleonu zadušen, in s papežem sklenjena mirna pogodba. Kmalo na to pa je začel Napoleon te pogodbe kratiti in čedalje več pravic sveti cerkvi jemati, dokler svojo lakomno roko po papeževih deželah stegne, in papeža, ker mu noče v to dovoliti, vjame, in z lažmi in zvijačami na Francosko odpelja. Ali ravno tisto jutro, ko so bili papeža vjeli, in mu
deželo vzeli v I. 1809, najdejo v začudenje vseh na ireh cerkvah papežev razglas nabit, poleg kterega jo bil Napoleon v prekletstvo djan in iz cerkve pahnjen, ali izobčen. Toda Napoleona, ker se ni zmenil ne za Boga, ne za hudiča, vse to nič ne pretrese. V smehu reče: „da za tega voljo vendar njegovim vojščakom orožje ne bo padlo iz rok." — Ali Božja previdnost je obernila, da se je na Rusovskem vse to do zadnje čerke spolnilo. Na tavžente orožja je zmerznjenim vojščakom iz rok popadalo, in od strašnega mraza, kakoršnega ne pomnijo, je počepala njegova armada. Vidite, kako nezapopadijivi da so Božji sklepi, in zlasti tukaj mora vsak spoznati žuganje Gospodovo, ki pravi po preroku: „Ne dotaknite se mojih ma-ziljencov!" In ni bilo več dolgo po tem, ko so v gradu, Fonteneblo imenovanem, Napoleona primorali, vse polastene dežele nazaj dati; ravno v tem gradu je poprej Napoleon papeža silil, naj mu svoje odstopi. In kakor je Napoleon papeža na dveh krajih, v Savoni in Fonteneblo, vjetega deržal: tako je bil tudi on, pa veliko sramotniše, na dveh otokih, na Elbi in Št. Heleni, vjet. Kakor je Napoleon papeža sedem let preganjal, tako je moral še on sedem let, zavarovan od straže, v pregnanstvu prebiti, dokler ga je Bog, njega, ki je dva papeža Pija preganjal, ravno na god enega sv. papeža Pij a pred sodnji stol poklical. Poglejte! tako mine čast in mogočnost slavnega zinagovavca Napoleona I., in cerkev je še zmiraj ostala, dasiravno nima in ni imela druzega orožja, kakor solze in molitev.
S l< I e |).
Ne bom vam še dalje pravil od rogoviležev preteklih let, pred kterimi je že tudi sedanji papež moral bežati; ne vam pravil od zaderg, v kterih se spet že več let znajde, in se res po prerokovanji škofa Malahija križ od križa imenuje; ne vam popisoval zvijače, sile in hudobije, ki se jih sedanja francoska in sardinska vlada poslužite, da bi udarili pastirja in razkropili njegovo čedo. Le to rečem, od česar ste se lahko iz mojega današnjega govorjenja prepričali: Kdor sc cerkve loti. mu je nesreča za petami. Kakor jc Božja roka v kratkem
Rimskemu sedežu tolikanj sovražnega ministra Kavourja stegnila na mertvaški oder, ravno tako gotovo je v bukvah njegove previdnosti podpisana sodba vsem še živim njegovim sovražnikom. „Ti si Peter..." je rekel Kristus. In tako naj se vzdigujejo zoper njo viharji kakoršni koli; ni se nam bati. Vladala bo do konca sveta, in do konca sveta bodo ostali njeni sv. zakramenti in njeni delivci; zakaj v nadzemeljski visočini, kamor nobena pozemeljska sila ne seže, gori v plamenu Rimska večna luč. In kedar zadoni trobenta poslednje sodbe, ter skliče žive in mertve, še ne bo nehala sv. cerkev; ampak se bo iz vojskovavne na zemlji spremenila v zmago-vavno v nebesih, kjer bo po zatertji vseh svojih sovražnikov obhajala večno, častilo zmago. Amen.
Pridiga za 6. pohinkoštno nedeljo.
(Od številke „Sedem"; gov. T. li. pri sv. L.)
„ Koliko imate kruhov? Oni pa so rekli: Sedem". Mark. 8, fl.
V v o d.
V cerkvenem letu se dvakrat bere iz sv. evangelja, da je usmiljeni Jezus veliko ljudi čudovitno nasitil z nekoliko hlebi in nekaj ribami. Čelerto nedeljo v postu smo slišali, da jo bilo pel tisuč mož s petimi ječmenovimi kruhi in dvema ribama nasitjenih, žene in otroci se še šteli niso. Rilo je vse nasitjeno, pa ostalo je še dvanajst košev s kosci napolnjenih. — Danes pa šesto nedeljo po binkoštih beremo, da je s sedmimi hlebi in nekoliko ribami nasitel štiri tisuč mož, in da so nabrali še sedem jerbasov ostankov; tudi v tem številu niso zarajtani ne otroci ne žene. O čudeži nad čudeži! O kako čudapolne so tvoje dela, o Gospod! Človeška pamet jih ne more pretehtati, človeško serce ne v živo občutiti, človeški jezik ne vredno izgovoriti. Maluzalemova starost je prekratka, božje čudeže pregledali: Pavlova učenost preplitva, jih popisali; Janezovo
zamaknjenje prerahlo, jih dopovedati. — Kakor so resnične Jezusove besede, katere je govoril svojim aposteljnom: Resnično vam povem, vi ne bote obhodili vseh mest Izraelovih, dokler ne pride Sin človekov", (Mat. 10, 23.); lako je tudi resnično, da božjih čudežev noben človek sošteti in dognati ne more.
Od katerega čudeža bom jaz danes govoril?— Veliko let vam že oznanujem s tega svetega kraja, in vsakokrat bi vi radi kaj novega slišali. Tudi danes želile kaj novega zvedeti. Naj se tedaj spolnijo vaše želje. — Si zvest evangeljske resnice, da „vsak hišni gospodar nosi iz svojega zaklada novo in staro", (Mat. 13, 52.) vam bom tlanas in prihodnje nedelje kaj novega razlagal, vendar da nauki le stari ostanejo. Veste kaj? Od številke: Sedem. Na nobeno številko v svetem pismu novega in starega zakona tolikokrat ne naletim, kakor na številko sedem.
Mora s lo številko vendar kaj posebnega biti; poskusil bom vsaj nekaj od številke sedem povedali in iž nje
vsaj nekaj naukov podati. Poslušajte!
»
Razlaga.
Ako rečem, da med številkami, katere se nahajajo v sv. pismu, nar večkrat naletimo na številko Sedem, nikar ne mislite, da vam bom vse naštel; moj namen je, le bolj znanih opomniti. Začnimo!
1. Od dela. Sedem dni je v tednu. V šestih dneh je vsegamogočni Bog vse stvaril, sedmi dan je počival. — Delaj pridno tudi ti, kristjan moj! vse delavne dni, ali sedmi dan, nedeljo praznuj, posvečuj. Ta dan je Gospodov dan, dan počitka, dan češcenja Božjega. Ako boš ti, bodi si kmtjt, dninar, posel, ali rokodelec celi teden od zore do terdega mraka neutrudeno delal, v potu svojega obraza si kruha služil, s ker-vavimi žulji si pravično vsakdanjega živeža iskal, sedmi dan, nedeljo pa posvečeval: blagoslov Božji bo v tvoji hiši, sveti Duh bo tebe in tvojo družino nasitil, in potrebnega kruha stradal ne boš. — Če pa li, lenuh! tako dolgo spiš, dokler solnce na poldan stoji, če cez dan roke križem deržiš, po tergu,
/
po vasi, po hišah postopaš in lenobo dober kup prodajaš, zraven tega pa tudi ob nedeljah in praznikih službo božjo v nemar puščaš ali celo grehe doprinašaš; gotovo pomanjkanju in stradanju odšel ne boš; zakaj sv. pismo pravi: „Kdor svojo zemljo obdeluje, bo kruha sit; kdor pa lenobo pase, bo stradanja poln." (Sir. 28, 19.)— In naj se po Božjem pripuščenju godi, da ti, pridni kmet, pri vsem svojem trudu, le pomanjkanja terpiš; da ti, delavni rokodelec in dninar, dasiravno celi dan, kakor Peter celo noč, nenehoma delaš, vendar potrebnega živeža nimaš, vrednega plačila ne prejmeš: prišla bo ura, nastopil bo dan, da, kakor je potegnil sv. Peter mrežo polno rib, sprejel boš tudi ti obilno plačilo za ves svoj prestani trud, za vse svoje težavne dela, potegnil boš barko svojega časnega življenja h kraju srečne večnosti, in stopil za Jezusom v nebeško veselje. Tam goraj bo večni praznik začel, in nikoli ne nehal, lam goraj v nebesih boš stoterno plačilo sprejel, tam goraj v svetem raju boš vžival čisto veselje, katero je Bog pripravil tistim, ki njega ljubijo: to bo praznik nebeški.
2. Po grehu pokora ali kazen. „Sedemkrat hujši bo kaznovan, kdor Kajna vbije, — in sedemdesetkrat pa sedemkrat bo maščevan, kdor Lameha umori". (I. Moz. 4, 15 — 24.) — Zavidni in sovražni Kajn je svojega pravičnega brata Abelna ubil, ali njemu se je ravno taka godila, in je bil ubit. Resnično je, kar pravi sv. pismo: „V čem je kdo grešil, s tem bo tudi terpinčen, in sicer po meri, po številu, in teži pregrešenja." (Mod. 11, 17. 21.) — Si ti, brat moj! grešil, si ti sestra moja! pri Bogu dolg storila, ti le dvojno na zvolitev ostane, ali delati vreden sad pokore, ali čakati gotove kazni, kar vam z zgledi pojasnimo. Si ti prevzeten, se spuntaš zoper cerkev in Boga, ponižaj se, kakor Pavi; si krivičnik, lakomnik, razdeli, kakor Cahej, svoje premoženje med vboge, poravnaj storjene škode in krivice; si nečistnik, nečistnica, delnj pokoro kakor Marija Magdalena, Marjeta Kor-tonska; si zaviden, nevošljiv, posnemaj Jožefove brate v Egiptu; si samogoltnik, pijanec, zapravljivec, ravnaj se po zgledu zgubljenega sina; si ubijavec, hodi po stopinjah skesanega Davida; si lenuh in potepuh, se potepaš in pohajaš, stojiš celi dan brez dela, pojdi, kakor evangeljski delavci, tudi ti ob 11. uri v
vinograd Gospodov, in prejel boš na večer svojega življenja lopo plačilo. — Ako ti pa po grehu pokore ne delaš, boš v svojih grehih umeri. (Jan. 8, 24.) Prevzetni angelji so bili v pekel pahnjeni'; preklinjavski Judje so bili strašno kaznovani in ž njimi tudi mesto in tempelj; Izraelci, kateri so hodili v Betel in Dan teleta molit, so bili na Asirsko v sužnost gnani; Ofni in Finees, katera nista očeta slušala, sla v vojski padla; Absolon, vbijavec, je bil prehoden; nesramne mesta Sodoma in Gomora z žvepljenim ognjem pokončane; tatvinski Ahon je bil kamnjen; krivična sodnika nedolžne Suzane sta bila umorjena itd. —- Grešnik in grešnica! ako nočeš časno in večno kaznovan bili, verni se iz široke ceste pregrehe na stermo stezo ostre pokore, pomni si Jezusove besede: „Ako se ne boste spokorili, so boste pogubili." (Luk. 13, 3.)
3. Od poterpežljivosti, resnice in pravice Božje in nesramnosti človeške. Se sedem dni, reče Bog, in lilo bo na zemljo 40 dni in 40 noči, dokler ne bo vse pokončano. I. Moz. 7, 4. Pač hudoben, da hudobniši biti ni mogel, je bil svet, ker sam Bog se je kesal, da je stvaril človeka. Strašne so bile hudobije ljudi, pa tudi grozepoloa je bila kazen, da je pravični, pa razžaljeni Bog ves človeški rod, in vse na zemlji pokončal, razun tega, kar je bilo v Noetovi barki. Vam vsem je dobro znana ta žalostna in strašna zgodba; mnogo vas ste jo že sami brali, vsi pa ste jo že večkrat pripovedovati slišali. Mnogo naukov nam grozno končanje pervega sveta v premišljevanje ponuja. Jaz si tukaj le štiri izberem: Božjo poterpežljivost, resnico, pravico in nesramnost človeško. — Neštete so bile pregrehe, katere so pervi prebi-vavci sveta brez strahu, brez pomislika doprinašali, nar veča in nar hujša je bila nesramnost, ktera je glasno v nebo za maščevanje vpila. „Dolgo, dolgo", tako Bog sam govori, »obračam svoje oči od vaših ostudnih del, čakam poboljšanja, pa nikjer ga ni. Vidim, da človeško meso je vse spačeno, da tak rod več ostati ne more. Ah, kaj sem storil, da sem človeka vstvaril. Pokončati ga moram, vendar — ne, ne, tako hitro. Se 120 let imate časa spreobernili in spokorili se. In da si ne bodo li terdovralni grešniki praznih izgovorov iskali, da niso bili nesreče, pogube opomnjeni, ti, pravični Noe! delaj,
tesaj, skladaj vpričo njih oči, veliko, dolgo, široko, visoko, prostorno barko, kamor pojdeš ti in tvoja družina, in to, kar ima pred potopom obvarvano biti." — Že je 120 let preteklo, že je barka pokrita, znotraj in zunaj s smolo zamašena, in Bog še upije: „Se sedem dni je odloga, in vse, kar ni v barki, bo potonilo". Večer sedmega dneva je nastopil, Bog zapre od zunaj barkine vrata, in sadaj— z bliskom in gromom se tergajo černi oblaki, lijejo deževni lijaki, se vdirajo gorati vsadi. Petnajst komolcov viši, kakor so verhi nar bolj visokih gor, je stala voda vesoljnega potopa. — Ali mora biti veča Božja poterpežljivost? Blizo 1500 let gleda na smertne pregrehe hudobnega sveta, 120 let odlaša ostro šibo, še sedem dni čaka poboljšanja! — Bog je resničen, kar reče, stori; je zvest, kar obljubi, derži — kar žuga spolni. — 120 let je Bog čakal, da se bo poboljšal grešni svet; in ko so te leta pretekle, grešni svet pa vendar se le trohice poboljšal ni, — po tem odloči usmiljeni Bog še sedem dni. Ali do tega, in ne dalje, še las ne čez mejnik. — černe megle nebo pokrivajo, mokri vetrovi jih podpihujejo, viharji jih stiskajo, lije in Nje, studenci in potoki pridero, reke se v velike povodnje na-rašajo, morje se vzdiguje, in — vse potone, pogine, vse se spolni po Božji besedi. — Tudi nam so obljubljene svete nebesa, pa tudi zažugane peklenske muke; tudi nam je odločen čas pokore, večkrat odlog poboljšanja podaljšan, pa tudi mejnik življenja postavljen, katerega prestopili nihče ne more. Ah, ljube, keršanske duše! da ne bomo nekdaj pogubljeni, verujmo, kakor Noe, Božji besedi, delajmo na barki svojega življenja v duhovni prid, da, kader se steče ura našega popotvanja, plavamo v čolnu Božje prijaznosti, in po prestanih smertnih nevarnostih na hribu Ararat, v nebeškem Sionu, na vselej spoči-vamo. Verujmo sv. evangelju, zakaj „beseda, ktero sem vam govoril," pravi Jezus, „vas bo sodila." Jan. 12, 48. — Nar bolj očitno se pa kaže serdita pravica Božja, ktera dobre oblagruje, hudobne pa kaznuje. Pravična sodba Božja vsacemu na tanjko odmeri po zasluženju njegovih del. (Rim. 2, 6.) Kolikor hujša pa je pregreha, toliko strašneja je kazen; ali ostrejše kazni se nikjer ne bere, kakor je bil vesoljni potop; zato je morala bili hudobija, ktera je bila kaznovana, nar veča.
In kako se ta strašna pregreha zove? Ta v nebo vpijoča hudobija je gerda nečistost, zavoljo nje se je Bog kesal, da je človeka vstvaril; je ostudna nesramnost, zavoljo nje je bil ves svet potopljen; je smradIjiva kurbarija, zavoljo nje ste bile mesti Sodoma in Gomora z žvepljenim ognjem požgane; je razuzdano preseslovanje, zavoljo njega je bilo 24.000 Izraelcev umorjenih. (IV. Moz. 25, 9.) Ah, preljubi bratje in sestre moje! spoznajte, da meseno gnanje je nar ostudnejša gnjusoba pred pravičnimi očmi Božjimi, verujte, da nesramnemu djanju je nar bolj žgeči peklenski ogenj prihranjen (Mark. 9.), pomnite si, da nič nečistega v nebeško kraljestvo iti ne more.
Oj, da bi bila mesena razuzdanost na vselej potopljena! Ali kaj pomaga, ker seme nesramnosti se je po celem svetu tako zasejalo, da, kjer so ljudje, tam tudi nečistost svoje kužne kali poganja. Te kali, žalibog! sčasoma zrasejo v malopridne drevesa, ktere bodo posekane in v ogenj veržene. Le redko koli se kaže bela lilija čistosti, in še takrat, kakor prijetna vijolica le na skrivnem v otišji cveti. Nar bolj zadeta podoba razuzdanosti nam je vran, kterega je Noe iz barke spustil, ko so bile vode že vsahnile. Kakor se je vran na mertvih truplih in smradljivih merhah pasel in se ni nazaj v barko verni!; tako se nečistniki po blatu in mlaki razuzdanosti valjajo, in se nočejo k Bogu z resnično pokoro nazaj verniti. Ali čiste, bogoljubne duše spoznajo veliko nevarnost pred zapeljivim svetom, se podajo v zavetje Božjega varstva in pribežijo kakor Noetov golob k oknu, k prestolu Marije, kraljice vseh devic.
Sklep.
Dosti je za danes naukov od čudne številke sedem! Ljubi bratje in sestre moje! delajmo pridno celi teden, kakor da nam bi bilo na vselej živeti, pa tudi molimo vsak dan, posebno ob nedeljah, kakor da bi morali ta hip umreti. — Spoznajmo, da po grehu pride gotova kazen, zato delajmo primerno pokoro, da Božjemu maščevanju uidemo. — Zanesimo se, da Bog je poterpežljiv in prizanesljiv, da noče smerti grešnika, da čaka njegovega poboljšanja, pa tudi verujmo, da je resničen in pravičen, da spolnuje in kaznuje, kakor je govoril, in kakor je
grešnik zaslužil, ako se ni spokoril. — Varujmo se nesramnosti in nečistosti, ktera je nar veča gnjusoba pred Božjimi očmi.— Hodimo za Jezusom, in bodimo, kakor današnje množice, radi pri njem v njegovi milosti, da kadar pride naš zadnji večer, kadar se nam stemni, pojdeino potolaženi z besedo Božjo, spravljeni z Bogom v Zakramentu svete pokore, in pokrepčani z angeljskim kruhom, na svoj pravi dom, v svete nebesa. Amen.
Pridiga za 7. pohinkoštno nedeljo.
(Dalje od številke sedem; gov. T. R. pri sv. L.)
„Ali se bere grozdje s ternja, aH fige z osata?"
Mat. 7.
V v o d.
Sveta mati katoliška cerkev pač modro ravna; list in evangelje, ktera se ob nedeljah, praznikih, godovih, in druzih slovesnostih bereta, sta si vselej v žlahti in se lepo vjemata in podpirata. V listu in evangelju današnje nedelje najdemo, da dvojno je sebi, kakor noč in dan, kakor tema in svetloba, nasprotno. Pervič, pravi sv. Pavel, kakor ste nekdaj služili nečistosti in krivici, tako živite sednj svetosti in pravici; drugič, greh rodi služnost, pravica pa prostost; tretjič, smert je plačilo za greh, večno življenje pa je sad posvečenja; — v evangelju beremo četertič, zunaj ovčja koža, znotraj pa volčje žertje; petič, sladko grozdje pa tudi ostro ternje; šestič, slastne fige, pa tudi bodeči osat, in sedmič, malopridno drevo in malopridni sad, pa tudi dobro drevo in dober sad. — Tedaj že spet številka Sedem. Ker smo že danes teden od le številke govorili, poslušajte dalje še danes od številke sedem, toliko bolj, ker ravno danas je tudi sedma nedelja po binkoštih. Pripravite se!
Slov, Prijatel.	16
Razlaga.
4.	Mir — služiti — prijatli. — Sedem dni je čakal Noe, da je goloba zopet spustil, in ta je zeleno oljkino vejo v kljunčku prinesel. Oljka pomenja mir. Skerbi, kristjan moj! neprenehoma skerbi, da imaš vselej mirno vest, da živiš v miru z Bogom, s seboj in s svojim bližnjem; zakaj nar slajši dar, kterega je Jezus svojim služabnikom dal, zapustil, in v nebesih obljubil, je resnični mir. Srečna boš ti, ljuba duša! ako se boš z oljkino vejo mirne vesti prikazala pred sodnim stolom. Jezus te bo za roko peljal v svoje kraljestvo, in vekomaj se boš veselila; „zakaj mirni bodo otroci božji imenovani". Mat. 5, 9. — Zopet sedem dni je čakal Noe, in je goloba v tretje spustil, ki se ni nazaj v barko povernil; njemu je bilo vse eno, bivati ali v barki pri Noetu, ali pod milim nebom. Tudi ti, draga mladina! se moraš večkrat ločiti iz hiše svojih staršev, slovo jemati od svojih domačih, in iti po svetu, sedaj kake službe iskat, sedaj kacega rokodelstva se naučit, zdaj šole dognat, zdaj vojaško puško sukat. Nikar se ne straši, nikar ne žaljuj toliko po svoji domačiji; vedi, da ves svet je hiša Božja, da Bog je oče in gospodar vseh, da vsi ljudje smo ena družina, njegovi otroci, da Bog nobenega ne zapusti, kteri se njega boji in njemu zvesto služi. K temu nam daje lep zgled Abraham, ki je bil zapustil svojo domačo deželo in se v Palestino podal. — Dolgo časa je Noe odlašal iz barke na kopno stopiti, in še takrat je šel le na Božje povelje. Pazi tudi ti kristjan moj! posebno ti, mladeneč in dekle, kadar moraš iti na pluje, in prideš med neznane ljudi — pazi na znance in lovarše, kteri tvojega prijatelstva iščejo, preden ko jim svoje serce odpreš, svoje znotranje zadeve zaupaš, in ž njimi bratovščino piješ., „S taistim, kteri zaupane skrivnosti ovadi, krivično živi, in svoje usta širi, nikar se ne pečaj." Prigov. 19.
5.	Od skopih gospodarjev in pridnih poslov. — Sedem in zopet sedem let je služil Jakob svojemu ujcu La-banu, prej kot je bila njemu zala Rahel v zakon zaročena. — Veliko je gospodarjev, malo pa dobrih. Živo ogledalo graje-
vrednih gospodarjev je lakomni Laban, pridnih in delavnih poslov pa Jakob. So gospodarji lakomni, kterim posli, delavci, dninarji nikoli zadosti urno ne delajo, nikoli zadosti zgodej ne vstanejo, nikoli prepozno k počitku ne gredo; so čmerni, sitni, kteri se celi dan le kregajo, razsajajo, kolnejo; so skopi, kteri hlapcom, deklam, najemnikom potrebnega živeža ne dajejo, pogojenega plačila ne odrajtujejo. Vam, gospodarji! velja nauk, kterega sv. Pavi daje, rekoč: »Gospodarji! storite, kar je pravično in prav, svojim hlapcom, in vedite, da tudi vi imate Gospoda v nebesih." Kolos. 4, 1. — Vi pa, hlapci in dekle! ravnajte se po zgledu očaka Jakoba, služite zvesto, delajte pridno, bodite poterpežljivi, podložni svojim gospodarjem z vsem strahom, ne le dobrim in krotkim, ampak tudi čmernim" (I. Pet. 2, 18.), in prejeli bote, akoravno kasno, svoje plačilo, če ne poprej, vsaj v nebesih, ter bogati pojdete, kakor Jakob na svoj dom, tudi vi v nebeško kraljestvo.
6. Slabe letine, lakota, kuga, vojska. — Sedem debelih in sedem medlih goved, in zopet sedem polnih in sedem praznih klasov je vidil Faraon v sanju. Snedle so sedmere medle krave vseh sedem debelih, in so bile le lačne; požerli so sedmeri prazni klasovi sedem polnih, in so bili le prazni. Čudna prikazen! kaj to posnenja? Vse egiptovske modrijane skliče Faraon, ali nobeden teh njegovih sanj vganiti ne more. Pozove Jožefa iz ječe, in posluša, kako mu čudno razklada, kar se mu je sanjalo! Sedem debelih goved in sedem polnih klasov pomenja sedem dobrih, bogatih letinj, sedem medlih krav in sedem praznih klasov pa sedem slabih, hudih let. Kakor se bo v pervih sedmih letih obilno naželo in pridelalo, tako bo v druzih sedmih pomanjkanje, stradanje in lakota. Tako se je tudi zgodilo. — Ljubi moji kmetje, minule so za nas dobre, nastopile so hude letine. Krompir, glavni živežni del naših krajev že več let sem gnjije, terla noče dozoriti sladkega grozdja, zdaj prevelika mokrota, zdaj prehuda suša naderžuje rodovitnost zemlje, prezgodnja slana pobera jesenske pridelke, lakota žuga. — Z lakoto se druži divjačna kuga; nalezljiva bolezen, golica, legar, kolera ljudi na lisuč mori; hiše, vasi,, terge, mesta, dežele prebivavcev prazni, in zdaj tu, zdaj tam neusmiljeno razsaja, —Za tema dvema šibama
16*
tudi tretja, kervava vojska koraka. Strašni punti, polni žalostnih nasledkov, se po kraljestvih semtertje vzdigujejo, prestole vladarjev podkopavajo in prekucniti žugajo. Kar dobrega, koristnega, potrebnega hudi punti pokončati ne vtegnejo, razdrobijo, gonobijo tu in tam kervave vojske. Hvala Bogu, da pri nas vojske ni, Bog nas vari; pa kako je drugod? Ali ne slišimo, koliko človeške kervi se po svetu preliva? Ali ne pokajo topovi, da se zemlja trese? Ali se ne bliskajo železne puške? Svet je na Boga pozabil, zapustil je nauk sv. katoliške cerkve, svet greši in žali Boga. Zatoraj so nebesa razserdite, pekel se smeja, sveta mati katoliška cerkev joče, prosi, moli, da bi se pravična jeza Božja potolažila, da bi razžaljeni Bog te tri šibe: lakoto, kugo, vojsko po svoji brezkončni milosti od nas odvernil: Ja, lakote, kuge in vojske reši nas, o Bog!
7. Od žalosti pri smerti svojih ranjcih. — Sedem dni so Jožef, njegovi bratje in njih mlajši žalovali pri pogrebu očaka Jakoba (I Moz. 50, 10.) — Ni ga človeka, ki bi ne pil iz grenkega kelha brilke žalosti. Že pervi glas komaj rojenega otroka je mili jok. Sam Sin Božji je milo jokal, ko je zbudil Lazara iz groba, ko je gledal hudobno mesto Jeruzalem, in je v verlu Gecemani tako britko žaloval, da je kervav pot potil. Nar veča žalost pa takrat naše serce terga in reže, kadar nam človek umira, kadar merliča na pare denejo in čez hišni prag nesejo in truplo v temno krilo matere černe zemlje zagrebajo. Oster meč nepopisljive britkosti je presunil tudi serce Marije, kraljice vseh mučencev, kadar je vidila Jezusa na križu umirati, s križa sneti, in v grob položiti. — Ali kakor je vsaka žalost dvojna, je tudi pri merličih, pri pogrebih žalost po Bogu, druga pa po svetu; una je vsa udana v Božjo voljo, ta obupuje; pa tudi njih sad je razločen, je večno zveličanje, in večno pogubljenje: „Žalost, ktera je po Bogu", uči sv. Pavi, „prinese seboj pokoro v stanovitno življenje, žalost pa po svetu nakoplje smert." (II. Kor. 7, 10.) Blagor njim, kteri pri smerti in pogrebu svojih ljubljencov grenke solze točijo, in milo zdihujejo, da bi se Jezus duše ranjcega usmilil, jej terpljenje v vicah polajšal, in jo vzel k sebi v nebesa; gotovo se bodo, kakor Najmska vdova enkrat veselili: »Blagor žalostnim, zakaj oni bodo razveseljeni."
(Mat. 5, 5.) — Gorje pa tistim, kteri pri smerti svojih domačih žalujejo le zavoljo tega, da so zgubili posvetne pomoči, kteri jočejo in vpijejo pri mertvaških odrih in pri pogrebu brez vere in zaupanja, kteri niso vdani v voljo božjo in se ne dajo tistim pregovoriti, ki jih z Božjo previdnostjo tolažijo. Jezus njih joka in vpitja ne bo porajtal. Taki bodo jokali in zdihovali, pokali in terkali, pa odgovorilo se jim bo: „Vas ne poznam, od kod, da ste." (Luk. 13, 27.)
8. Božja pota so čudne. Sedem hčer je imel Raguel ali Jetro, Mozesov tast. (Moz. II. 1.6,) To mi daje priložnost, od Mozesa vam kaj povedati. Mozes je odbran in izvoljen vojvoda, ki ima Jakobove, mlajše iz Egiptovske suž-nosti rešiti, in peljati v obljubljeno deželo. Pa kako se je to zgodilo? Brezkončno modri Bog pripusti, da hudobni Faraon Izraelce neusmiljeno stiska, in zadnjič grozovitno zaukaže, vse otroke možkega spola že pri porodu pomoriti, in žive v Nilu potopiti. Bog pripusti, da Mozes pri življenju ostane. Tri mesce star je bil Mozes v vodo veržen, in v zibeli z verblja in s smolo dobro zamašeni pri kraju Nila mirno plava, pa se ne vtopi; Bog pripusti, da ravno sedaj kraljeva hči se kopat pride, Mozesa iz vode potegne in k sebi domu vzame; Bog pripusti, da Mozesova sestra od daleč stoji, h kraljičini pristopi, in lastno mater za dojnico pripelje; Bog pripusti, da se Mozes pri kralju Faraoni izuči in izuri. Nekdaj pa vidi dva moža v boju, Izraelca in Egipčana, tega vbije, in iz kraljevega poslopja na Madiansko pobegne; Bog pripusti, da takrat, kadar Raguelove hčere napajajo svojo čedo, jim prepirasti pastirji branijo, in da tale Mozes vžuga, in tako kakor dobrotnik v Jelrovo hišo pride; Bog pripusti, da Mozes z ovcami svojega tasta Jetra do hriba Horeb pride, da vidi germ goreli in ne zgoreti, da sliši čuden glas iz germa, da ga Bog, vojvoda svojega ljudstva, v Egipt pošlje: In vse to na srečo ljudstvu Izraelskemu! O, kristjani moji! kteri tolikokrat čez previdnost Božjo mermrate, kteri tolikokrat tožujete, da vam Bog vbožtvo in pomanjkanje pošilja, s kugo, vojsko, lakoto, in s slabimi letinami tepe; verujte vendar nauku sv. pisma, da „vse je Bog zavoljo samega sebe stvaril, tudi hudobnega v dan maščevanja." (Prigov. 14, 4); dobro si pomnile, in vselej premišljujte
besedo, klero je Jezus pri zadnji večerji Petru govoril: „Kar jez delam, ne veš sedaj, vedel boš pa potlej." (Jan. 13. 7.); sedaj sicer ne vemo, zakaj Bog tako z nami ravna; spoznali pa bomo ob smertni uri, nar bolj pa sodnji dan: zatoraj zaupajmo in bodimo mirni in zadovoljni!
Sklep.
Dvojno je drevje, dobro in malopridno; dvojni je sad, prijeten, slasten in zdrav; pa tudi goriup, kisel, škodljiv. Kdo je to dvojno drevje? Smo mi kristjani. Kdo je ta dvojCi sad? So naše dela, dobre in slabe. Večkrat je že prišel gospod gledat dreves (Luk. XIII.), katere so zasajene v njegovem vertu, v katoliški cerkvi; vidil je inarsiktero drevo, da sadu ne nosi, in je ukazal svojemu vertnarju posekati ga. Ali na prošnjo svete katoliške cerkve, da ga bo še ogrebla, gnojila, ga pusti še eno leto, še nekaj časa rasti. — Ljubi moji po-slušavci! Sekira —smert je že zadeta v naše malopridno drevo, v naše grešno življenje. Kaj nam je storili? Ah, ako hočemo kakor dobre drevesa iz tega verta, iz katoljške cerkve presajeni biti v nebeški raj, moramo tudi primeren in obilen sad roditi in donašati; moramo bili kristjani ne le po imenu, ampak tudi po delih, ne le z besedo in v govorjenji, ampak v resnici in v djanji; ni zadosti le po katoliško verovati, treba je tudi po katoliško živeti; zakaj Jezus govori v današnjem evangelju: „Ne vsak, kteri mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak, kteri stori voljo mojega Očeta, ki je- v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo." Mat. 7, 21. Amen.
Pridiga za 8. pobinkoštno nedeljo.
(0 številki „Sedem" dalje; gov. T., R. pri sv. L.)
„Daj odgovor o svojem hisevanju." Luk. 16. 2.
V v o d.
Gospodar vesoljnega sveta je Bog, vse je njegovo; mi smo le hišniki! vse, kar imamo in premoremo, nam je le zaupano, posojeno. Pride ura, in vsakemu bo smertna trobenta zapela: Daj odgovor o svojem hiševanju. — Neskončno bogat Bog je nekterim posodil po pet talentov, drugim po dva in nekterim le po enem talentu, vsacemu po svoji sveti volji. Bodi si ali bogat posestnik, ki premoreš veliko blaga in srebra, ali bodi si reven, boren berač, ki vsakdanjega kruha od hiše do hiše prosiš; imej biserno krono na glavi in zlato žeslo v roci, ali pa nosi težko butaro na herbtu, in delaj s kervavimi žulji: dan rajlve le pride. — Če bomo pa odgovor dajali že o časnem blagu, ktero brezkončno moder Bog pravovernim in nevernikom, pravičnim in grešnikom deli: Kaj porečem še le od svetih nebeških darov? Nar žlahtnejše, nar slajše, nar vrednejše dobro pa je gnada božja, je odpuščanje grehov, je presveto rešnje Telo. — Tri številke „Sedem" poiščem, ki mi dajejo priložnost od teh treh nebeških darov govoriti; govorim danes toraj 1) o odpustkih, 2) o presvetem rešnjem Telesu, 3) o nevrednem obhajilu. Poslušajte!
R a z I a ga.
9. O odpustkih in sv. letu. Vsako sedmo leto je bilo leto počitka, in vsakih sedemkrat sedem let, to je, vsako petdeseto leto, je bilo sveto leto, lelo odpuščanja, leto
odpustkov. (III. Moz. 25.) V tacih letih niso tudi ničesar ne sejali, ne želi, ne tergali, ne kosili, ne spravljali; bile so namreč leta počivanja, leta odpuščanja. Kar je bilo prodanega, je bilo v svetem letu odkupljeno; kar je bilo zadolženega, je bilo oproščeno; kar je bilo zastavljenega, je bilo rešeno; kar je bilo v ptujih rokah, je bilo pravemu in lastnemu gospodarju nazaj povernjeno. — Tudi sv. mati katoliška cerkev oznanuje svojim vernim sinom in hčeram večkrat pogostne popolne odpustike, napoveduje sveto leto, deli v imenu Jezusu Kristusa odpuščanje grehov in večnega zadolženja, zbrisanja časnih kazen, ako le pravoverni kristjani pobožno molijo, svete zakramente skesano in vredno prejemajo, greh resnično sovražijo, in zapovedane dobre dela zvesto opravljajo. — O da bi pač tudi mi v prijetnem času svetega leta in pri odkazanih priložnostih popolnih odpustkov od vseh posvetnih skerbi počivali, le za zveličanje svojih duš neutrudeno delali, vse dolge, ktere smo s svojimi grehi Bogu storili, s pravo pokoro zbrisali, vse zamere svojemu bližnemii iz serca odpustili, vse krivice poravnali, vse storjene škode popravili, vse ukradeno, najdeno in ptuje blago povernili; o da bi vsi pobožno in sveto živeti začeli: gotovo bomo pri spovedih sladko in tolažbe polno besedo slišali: zaupaj sin! zaupaj hči! tvoji grehi so tebi odpuščeni, tvoje zadolženje je zbrisano; — mirno vest bomo imeli, in ob smertni uri veseli glas iz Jezusovih ust slišali: „Zvest in priden hlapec! zvesta in pridna dekla! stopi noter v veselje svojega Gospoda." (Mat. 25, 21.) — Ali kaj da! koliko njih zlati čas svetega leta in popolnih odpustikov v lenobi in nemarnosti zatratijo, kakor evangeljski hlapec, kteri je bil posojeni talent zakopal! Kakor on, bodi tudi oni enako rajtengo dajali; ali strah in groza! v vnanjo temo bodo pahnjeni.
10. O svetem rešnjem Telesu. Sedem dni, in zadnji dan sedemkrat so hodili Izraelci okoli terdnjave — Jeriho, — predeu so bili njeni zidovi razsuti in razvaljeni. Pervih šest dni le enkrat na dan, so mesto obhodili vsi vojščaki, vsi oboroženi, pa vsi tiho, brez veka in krika; ali sedmi dan je vzelo sedem duhovnov sedem trobent, vojščaki
so šli pred skrinjo zaveze, za njo vse drugo ljudstvo že sedemkrat; sadaj je ua povelje Jozuetovo sedem duhovnov s sedmimi trobentami zabučalo, vojščaki in ljudstvo so krik zagnali in glej: Zidovi mesta Jeriho so, ko bi trenil, razsuti, razvaljeni. (Joz. 6.) — Premislimo, ljubi moji poslušavci! Kaj vse to potnenja? Jeriho pomenja kraljestvo hudičevo; kajti preklet je on, kteri bo Jeriho zopet sozidal. (Joz. 6, 26.) Terdno, kakor na skali je stalo kraljestvo satanovo, ali Jezus je taisto s svojim terpljenjem in s svojo smertjo končal in razdjal. — Sest dni obhoda okoli Jerihe, pa le enkrat na dan, pomenja šest delavnih dni v tednu, ktere smo dolžni pridno delali, ali vsakdanjih molitev ne opuščati, in vsaj zvečer skupno, to je z vso družino Boga častiti in zahvaliti. — Sedmi dan, in sedemkratni obhod zaznamnjuje nedelje in obilno molitve. Nedelja je Gospodov dan; ob nedeljah in praznikih moramo večkrat moliti, sveto mašo, pridige in nauke skerbno in pazljivo slišati, pa tudi k popoldanji službi Božji radi hoditi, in druge dobre dela doprinašali. — Skrinje miru in sprave, v kteri je bilo deset božjih zapoved položenih, pokaže zakrament presvelega rešnjega Telesa, ktero je tukaj v tabernakelnu hranjeno. Duhovni, kteri so pred skrinjo zaveze šli, so mašniki novega zakona, v kterih rokah se kruh in vino spremenita pri sv. maši na oltarju pravo telo in kri Jezusa Kristusa. — Pod sedmimi trobentami se zastopijo cerkveni zvonovi in zvončiči, kteri glasno buce, in milo pojo. Trobentino zabučenje prav v živo oznanuje sveti blagoslov, kteri se s presvetim rešnjim Telesom daje, ker takrat med zvonjenjem se vse kolena v nebesih, na zemlji in celo v peklu pripogujejo, grešniki na svoje persi terkajo, in se s svetim križem zaznamnujejo. — Sest dni pomenja tudi ali cerkvene obhode na Svečnico, cvetno nedeljo, posvečenje cerkev, ali procesije v praznik sv. Marka in križevi leden; sedmi dan pa je živa podoba veličastne procesije presv. rešnjega Telesa; blagoslov se da, vse klecf, zvonovi pojejo, puške in možnarji pokajo, topovi gromijo, hudičevo kraljestvo je premagano, in sedaj se mašniki in verni kristjani kakor zmagovavci z veselim petjem od oltarja do oltarja pomikajo. — Vprašam sedaj vas, svoje poslušavce! ali tudi Yi pogosto čez dan in radi molile
ali zvesto ob nedeljah in praznikih k službi Božji dohajate? ali obilno in voljno s procesijo hodite? ali vsi pokleknete, kedar se sveti blagoslov daje? — O Bogu se usmili! ker mlačnost in merzlota, lenoba in zanikernost, nemarnost in opušča službe Božje je povsod že v navadi. Kaj porečem še le od toliko šeptanja in ogledovanja pri sv- maši? kaj od toliko zijal in posmehov pri obhodih, celo pri procesiji presvetega rešnjega Telesa. — Ah ljubi moji poslušavci! posnemajte v tej zadevi Izraelske vojščake, premislite to važno resnico, da so vsi oboroženi, v nar lepšem redu, tiho brez šuma in krika, brez hrupa in šeptanja okoli Jerihe hodili. Tudi mi se vojskujemo zoper hudičevo kraljestvo. Oblecite v tem sedanjem boju Božje orožje, vzemite v cerkvi in pri obhodih v roke Bogu in Marii Devici ljube paternoštre in molitevne bukve; stojte opasani z resnico, oblečeni z oklepom pravice, obuti s čevlji miru; vzemite v roke ščit vere, pritisnile na glavo kapo zveličanja, in mahajte v rokah z mečem sv. Duha, s sabljo besede Božje (Efez. 6, 10—17.) in glejte hudiča in njegovo kraljestvo boste premagali, vse peklenske skušnjave vžugali, razvalile v prah se bodo vse zopernosti in nasprolnosti, in odperle se bodo vrata nebeškega Jeruzalema.
11. O nevrednem obhajilu. Sedem mescev je bila skrinja zaveze v deželi Filistejev (I. kralj 6, 1). — Nesrečni so bili Izraelci v boju s Filisteji nekaj zavoljo svojih grehov, nar bolj pa zavoljo velike hudobije Heljevih sinov. 30.000 Izraelcev je bilo pobitih, Fines in Ofni sta padla. pa tudi skrinja miru in sprave je prišla Filistejem v roke. Z veseljem jo Filistejci peljejo v tempelj molika Dagona. Ali kaj se zgodi? Pravični Bog molikovavske Filisteje s hudimi šibami tepe. Da-gon v koseh na tleh leži, grozna suša vse zelenjavo pokonča, neznana kužna bolezen ljudi na tisuč mori, vasi, terge, mesta, deželo prebivavcev prazni. Strah, žalost, jok, smert se sliši povsod.— Ljubi moji kristjani! Kaj ta številka „sedema in vse to pominja? Skrinja miru in sprave v deželi Filistejev, katere je Bog nevsmiljeno tepel, pomenja nevredno obhajilo pri grešniku. Gorje njemu, kdor po nevrednem prejema Jezusa v Zakramentu presv. rešnjega Telesa, časna in večna nesreča ga tepe, ali kakor uči sv. Pavi: »Kdor nevredno je ta kruh, in
in pije kelih, si sodbo je in pije," I. Kor. 11, 29. Sodbo in pogubljenje si je nevredno obhajani, ker stori velik božji rop. Bog ga s svojo gnado zapusti, grešnik gre iz greha v greh, vest ga sicer v začetku peče, in žge, ali potlej zaspi, pamet oslepi, um otemni, serce okamni, vera slabi, in upanje umira in zadnjič sirota obupa kakor Judaz Iškarjot, in se nespokorjen v večno pogubljenje pogrezne. — Ah, ljubi moj kristjan, in kristjana moja! premisli za Božjo voljo, in za blagor svoje edine, neumerljive, nar lepše in dražje duše, »presodi, rečem dalje s sv. Pavlom, sam sebe, ali si vreden ali ne, in tako še le jej od tega kruha, in pij iz tega kelha" (11, 28), da ne boš kakor Filisleji na tem svetu lepen, po smerti pa kakor nepoboljšani Farizeji in terdovratni Judi, v katerih hiše je Jezus brez, sadu zahajal, v svojih grehih (Ivan. 8, 24) v večno pogubljenje pahnjen.
Sklep.
Ljubi moji kristjani! že veste, kaj se pravi brez svatov-skega oblačila, to je, brez gnade božje, tje k angelski mizi stopiti; spominjajte se skrinje zaveze v deželi Filistejev, sv. evangelja in Pavlovih listov, spominjajte se veliko žalostnih in strašnih zgledov v cerkveni zgodovini in v življenju svetnikov, spominjajte se kaj je nevredno sv. obhajilo. Tukaj le enega omenim. Ko je sv. škof Siri, učene sv. Petra, v mestu Tičinu na Laškem, svoje verne obhajal, se je k Božji mizi pridružil neki brezveren Jud z namenom, sv. Zakramentu nečast storiti. Ali glejte! sv. hostija, katero v usta prejme, visi med nebom in jezikom, in ogenj v gerlu ga tako žge in peče, da mu je bilo umreti. Na prošnjo svojih vernih mu škof sv. hostijo iz ust vzame, in ga nepopisljivega lerpljenja reši (Libellus dioe-cesanus Goritiae 11. Dec.) — Grešnik in grešnica! ako ti nevredno Jezusa vžiješ, ah kako hudo te peče tvoje serce', kako kervavo te grize tvoja vest, o strašno terpljenje! Ako hočeš biti rešen neizrekljive bolečine — večne smerti — spoznaj in objokaj svojo strašno hudobijo, verni se s čisto spovedjo k božjemu namestniku, in prosi Jezusa, da bos per-stom svoje vsegamogočnosti bodeči tern božjega ropa iz tvoje mertve duše potegnil, in pekoči ogenj v tvojem sercu s roso svoje neskončne milosti pogasil. Amen.
Pridiga z,a 9. pohinkoštno nedeljo.
(0 številki „Sedem", konec; gov. T. R. pri sv. L.)
„Ko je Jezus mesto Jeruzalem ugledal, se je milo razjokal."' Luk. 19, 41.
V v o d.
Kaj je to, da se Bog joče? —Od žalosti ginjen se je Bog kesal, da je človeka vstvaril; Jezus ugleda mesto Jeruzalem, in solze mu iz oči teko. 0 greh je bil, zavolj kterega je pravični Bog po 120 letih vesoljen svet pokončal; terdovratnost prebivavcev mesta Jeruzalema je bila kriva, zavoljo ktere je bilo mesto 37 let po Jezusovi smerti v grobljo razvaljeno. 120 let niso hotli nekdanji prebivavci sveta v svoje poboljšanje oberniti, in potopili so se; zadnjega dneva obiskovanja niso hotli hudobni Jeruzalemci v svoj mir spoznati, pokončani so bili. — Ah, grešniki smo vsi, žalujmo čez svoje pregrehe, dokler je še cas gnado sprositi, dokler čas in voljo imamo. Ja žalujmo, 1) ker že zemlja je solzna dolina; 2) jokajmo se, ker večkrat v grehe pademo; c) pokorimo se, da enkrat zaverženi ne bomo. Iz treh številk Sedem se bomo danes to troje učili. Pripravite se!
Razlaga.
12. Žalost staršev pri smerti svojih otrok, in veselje v nebesih, obiskanje bolnikov in prava pokora. — Sedem sinov in tri hčere je imel Job pred po-skušnjo in po nji. (1. 2, — 52, 13.) — Nepotolažen, do smerti žalosten je bil pravični Job, ko je strašni marnj zaslišal: „Tvoji otroci so jedli in pili pri staršem sinu, kar na enkrat silno močen vihar od strani puščave vstane, hiša se na vseh štirih voglih strese, na kup pode, in vse pod grobljo in prah pokoplje in skrije. Sam jaz sem ostal."—Pa tudi neizrekljivo
veselje je vžival sveti mož, ko je bil po premagani skušnjavi in po prestani bolezni vsega, kar je bil zgubil, dvakrat toliko prejel, in Bog mu dal sedem sinov in tri hčere. — Ljubi keršanski starši! tudi vam grenka žalost serce terga, kervave rane vam seka, kedar vidite svoje ljubljene otroke umirati, slišite jih v temno krilo matere černe zemlje zagrebati. Ali koliko veselje bo za vas, svoje ranjce otroke v boljši deželi zopet najti, in se ž njimi vred v Očetovi hiši vekomaj veseliti. Pomislite žalost in veselje Marijno, ko je bila Jezusa zgubila in v tempeljnu zopet našla. Oh, da tolike sreče deležni boste, prosite vselej kakor Job (1, 5.) za svoje otroke nebeškega blagoslova, pri molitvah, in sosebno pri sv. maši, nikdar ne pozabite taiste Bogu, kakor Marija Jezusa darovati. — Sedem dni in sedem noči so Jobovi prijatli molčali, ko. so njega v nar strašnejših bolečinah na gnoju ležečega vidili (Job. 2,13.). Prišli so bili Elifac, Baldad in Sofar Joba obiskat in tolažit, ali viditi ga vsega neznanega, spremenjenega, od verha glave do podplatov nog na koži vsega gnjilega, polnega ostudnih turov, kužnih gob, so se jim britke solze vderle, mili jok so zagnali, svoje oblačila so tergali, in glave s pepelom potrosili, celi dan niso mogli ust odpreti. — Ljube keršanske duše! tudi mi imamo bolnike, in dobro, zapovedano delo naše svete vere je, bolnike obiskovati. Vprašam zdaj, ali zvesto spol-nujemo to keršansko dolžnost? Ej, obiskovanje bolnikov je redko, in še takrat, kader se godi, je kratko, ali celo nadležno in grešno. Eni se boje bolnikov tudi svoje žlahte obiskovati, ali zavoljo strahu pred boleznijo, ali zavoljo dolgočasa; drugi jih nočejo, ali zastran prevelike ljubezni do sveta, ali zastran kake zamere, tretji komaj skozi vrata k bolnikovi postelji pogledajo, dvoje besed zmenijo, in že jo precej domu potegnejo; četerti bolniku celo pregrehe oponašajo, krivice, zamere, škode očitajo, kar so tudi Jobovi prijatli storili, kterim je Bog njih govorjenje in oponašanje v greh zarajtal, katerega so morali z daritvami spraviti in zbrisati. — Sedem juncev in sedem kozličev so trije prijatli vzeli, k Jobu nesli, in darovali. Job je za nje molil. Bog ga je uslišal, in nespametno govorjenje trem možem odpustil (42, 8.). — Grešniki in grešnice! ste grešili, Boga razžalili, prinesite mu daritev, pa ne juncev, ne
kozličev, ne telet, ampak svoje skesane serca, spreobernjenje, poboljšanje in spokorjenje svojega življenja; kajti „Bogu do— padljivi dar je žalosti polni duh, skesanega in ponižnega serca Bog zaničeval ne bo." (Ps. 50, 19.) — Prosite ponižno odpuščanja svojih grehov, prosite pa tudi Jezusa, našega srednika, da bo za vas, kakor za Petra in za nas vse (Luk. 22, 32. Jen. 17, 20.) molil, prosite Marijo precisto Devico, prosile vse svetnike in svetnice božje, da naj vam bo milostljiv!
13. Ne vtikaj se v duhovne in deželske pravice. Sedem dni je čakal kralj Savel preroka Samuela; pa ta sveti mož se je le mudil, in ga le ni bilo; sila k boju pa je če bolj le bolj rasla, in strah pred Filistejci le veči prihajal. V tej stiski seže Save! v pravico duhovnikov, in opravi sam žgavni in spravni dar. Sadaj prisope starček Samuel, in serdilo k Savlu govori: „Hud napovedovavec sem ti; ker si to storil, ker si sam daroval, in nisi mene čakal; te je Bog zavergel, in si bo druzega po svoji volji izvolil; tebi bo kraljeva palica vzela, in drugemu dana." (1. kralj. 13, 8 — 14.) Res se je tudi zgodilo tako. Nesrečno sta Savel in Jonatan v boju poginila; sedem njegovih mlajšev je bilo križanih (II. kralj. 21 — 9.) Jsboset je bil umorjen, in sam častiti Mefiboset je živ ostal. (II. kralj. 4, 4 — 7.) — Savel je bil nevbogljiv, nepoterpežljiv in svojeglaven in vlikal se je v duhovno oblast, to je bila nesreča njegova. — O koliko kristjanov je nesrečnih, ker so Bogu in cerkvi nepokorni, cesarju in deželskim postavam nezvesti! Koliko škod, zamer, prepirov, pravd in druzih žalostnih nasledkov objokuje marsikteri zavoljo svojega prenaglega djanja, zavoljo svojega nepremišljenega govorjenja ! Koliko jih je zlo zlo tepenih, kteri brez premislika svoj strupeni jezik nad bližnjim brusijo, in si sami sebi nezaceljive rane hudega sovraštva vsekajo! V koliko hudih zadreg in globokih breznov pade termasta glava! koliko kazen, zaporov, ječ terpe nespametni ljudje, kteri se nepoklicani v deželsko oblast vtikajo in v vladne zadeve mešajo! Kaj pa čaka tiste brezbožne, kteri v duhovno, cerkveno oblast segajo, v svete obrede svoje usta stegajo? — Žalosten konec kralja Savla naj jim pove, kaj jih čaka. — Vedite vi, sovražniki duhovne oblasti! da izmed dvanajst šib Izraelovih rodov je sama Aronova
šiba ozelenela. (IV. Moz. 17.) Vedite vi, posvetni modrijani! kteri svete šege in cerkvene opravila grajate, da Jezus je le aposteljnom rekel: „Vam je dano vedeti skrivnosti Božjega kraljestva, drugim pa le v prilikah, da gledajoči ne vidijo, in slišajoči ne umejo." (Luk. 8, 10.)
14. Treba se je postiti. Sedem dni so se prebi-vavci mesta Jabes Galaad po pogrebu kralja Savla postili. (I. kralj. 31. 13.) Ta številka »sedem" me napeljuje, naj vam kaj od posta povem. Tri so dobre dela: molitev, post, miloščina; vse tri so v sv. pismu ne le priporočene, lernuč tudi zapovedane. Kako pa moramo moliti, se postiti in vbo-gajme dajati, je Jezus v slavni pridigi na gori na tanjko razložil. (Mat. VI.) — Zares treba je moliti, da v skušajave ne pademo (Mat. 26, 41.) in da se zveličamo (Jak. 5. 16.); treba je usmiljenje skazovati, da ne bomo sojeni (Jak. 2,13.); treba je pa tudi se postiti in pokoriti, da ne bomo pogubljeni. (I. Kor. 9, 27.) Post je toliko bolj potreben, ker nosimo v sebi hudo nagnjenje in grešno poželjenje; velika truma ne le malih, ampak smertnih grehov pa izvira iz hudega nagnjenja iz neizmernega poželjenja mesa, iz nečistosti in nesramnosti in samogoltnosti in požrešnosti, iz lenobe in mehkužnega življenja. Odkod je prišel pervi greh; iz satanovega prilizovanja in dušnega napuha, zraven pa tudi iz mesenega poželenja. Vidila namreč je Eva, da prepovedani sad je dober za jesti, lep na oči, in prijeten na pogled (I. Moj. 3, 6). — Ali ni bil nekdanji svet zastran mesenega znanja v vesoljnem potopu pokončan? — Ali niste bile mesti Sodoma in Gomora za del nesramnosti požgane? — Ali ne beremo in "slišimo vsaki dan, kam da pelje požrešnost in pijanost, kam nečistost in sladnost, kam mekužno življenje? — Strašne pripovesti od dveh evan-geljskih bogatinov, in žalostne vsakdanje skušnje so zadostni dokazi, kam človek pride, kedar svojemu mesu streže! — Ni čudo, če nam sv. pismo in sv. mati katoliška cerkev pogostni post toliko priporočujeta in zapovedujeta; ni čudo, če so se vsi bogaboječi, in skesani grešniki ostro postili; ni čudo, če sv. Pavi glasno opominja: „Kteri so pa Kristusovi, so svoje meso križali z grebi in željami vred.,, G. 5, 24. — — Kako se pa mi postimo? 0 Bogu bodi položeno. Slabo, malokdaj in
še takrat nevoljno. — Praznih iz govorov ne manjka. Eni se izgovarjajo, da so še premladi, ali pa že prestari; drugi da so nadložni in bolehasli; tretji, da imajo težke dela; četerti clo prevzetno in prederzno trobijo: „Se bomo postili, kedar ne bomo imeli kaj jesti in piti." Je že prav; pa smert se bliža. Kaj bo, če nas najde brez storjene pokore, brez resničnega kesa nepripravljene? kam bomo šli? — v pogubljenje; kajti „kterih Bog je trebuh, njih konec je poguba", so besede sv. Pavla. (Fil. 3, 19.) — Ah, da ti večni kazni vtečemo, posnemajmo spokorne Ninivičane, kteri so se po pridigi Jonata preroka 40 dni zaporedoma ostro postili; vbogajmo sv. mater katoliško cerkev, ktera nam tolikokrat zveličavno zdravilo sv. posta ponuja in vživati ga zapoveduje; vtisnimo si globoko v serce Jezusov nauk, da le s postom in molitvijo svojega sovražnika premagali zatnoremo (Mark. 9, 28.); pomnimo si besede sv. Atanazija, da „post je angeljska hrana." In če so se Mozes, Elija, Jezus in vsi pravični postili, ali se ni tudi nam grešnikom treba postiti? — Se več, če so se prebivavci mesta Jabes Galaad sedem dni po pogrebu kralja Savla postili v žalosten spomin, da so bili jako serčni junaki Izraelskega ljudstva na bojišču pobiti, ali se ne bomo tudi mi radi pogosto voljno postili, saj se je nam vselej bati, da ne bo še hujši sovražnik, kakor so bili Filistejci, peklenski satan sam, naših vbozih duš premagal, pobil.
Sklep.
Na dolnem Laškem proti juterni strani od mesta Rima je neka angeljska gora, kteri je bilo Gargan ime. Na tem kraju se je konec petega stoletja čudna prikazen zgodila. Ko so namreč pastirji svoje čede okoli hriba pasli, se je neki vol zgubil; dolgo ga iščejo in ga najdejo v luknji precej velike votline stati. Sadaj napne nek strelec svoj lok, podere, petelina, in glej: pušica od vola odleti, in strelca smertno zadene. Ta zgodba je napolnila vse s strahom in grozo vse pričujoče, in vse, kteri so jo slišali. Sipotinci svojega škofa poprašujejo, kaj jim je početi. On napove tri dni post in molitev. Potem se nadangelj Mihael škofu v sanjah prikaže, rekoč, da rečena
jama je v njegovem varstvu, in hoče, naj se v nji božja služba v njegov in vseh angelov spomin opravlja. V veliki ;irocesii se k votlini podajo, in glej čudo: v tempelj spremenjeno jo najdejo. — Grešnik in grešnica! kaj pomenja votlina, kakor sedajno solzno jamo, v kteri prebivamo? kaj pomenja vol, kakor grešno veselje, za kterim tako neumno bezljaš? kaj pomenja strelec in pšica, kakor tebe in smertne rane, ktere tebi grešno veselje vseka? — Oh, poprašaj svojega spovednika za svet in nauk, moli, posti se, delaj pokoro, ne le tri dni, temuč celo svoje življenje. O knko srečna bo tvoja duša takrat, kadar se loči iz telesa, in jo sv. Mihael v svoje varstvo vzame! Spremenila se bo ta puščava v tempelj božji, odperle se bodo sv. nebesa, kjer bo tvoja duša Boga vekomej vživala. Amen.
No vi čar.
Iz Celovca. Slavjani vedo, koliko vreden da je dar svete keršanske vere. Moža, ki sta jo jim prinesla, slovita in se čestita po vsem širokem svetu slavjanskem: Tisučletnica ssv. Cirila in Metoda se obhaja po vseh krajinah slavjanskih. Tudi v Celovcu, na meji zemlje slavjanske, se je obhajal tisučletni spomin slavjanskih aposteljnov Cirila in Metoda. Ne tako glasno in šumeče, kakor drugod se je obhajala ta svetkovina, pa tem bolj serčno in ginljivo. In kje se je obhajala? Tam kjer živijo in se izrejajo matere Slave zvesti sini, v Celovškem bogoslovskrtn semenišču.
26. dan majnika je bil za to izvoljen. Pričela se je slovesnost zjutraj s slovesno peto mašo, ktero so služili semeniščni vodja. Pri sveti maši so peli slovenski: „Pred Bogom pokleknimo"; pri darovanji čvelerospev „Upanje", napev K. Klinarja; po povzdigovanji „Slava Cirilu in Metodu*, besede Majar-ja, napev K. Klinarja; po sveti maši l>a zapnjejo „Tebe Bog mi hvalimo". Že kajsi vode je poleklo, kar se v Celovcu pri slovesni božji službi ni več pelo slovenski; marsikterega je ginilo, ko je čut v mili materni besedi božjo slavo prepovati.
Popoldne so napravili besedo in so v ta namen prav okusno ok;nča!i veliko sobo. Kot vvod zapojo pridno urjeni pevci: „Slava sv. Cirilu in Metodu", pervo versto. Potem se prav lepo verstijo govori, pesme in deklamacije v tem-le redu: 1. ,/Nagovor", (Tisuč-Slov. Prijatel.	17
letnica in njen pomen za Slovenstvo). „Domovini", pesem, besede dr. R. Razlag-a, nnpev dr. B. Ipavic-a. 2. „Zivljenje in delovanje sv. Cirila in Metoda"; za tim pa Iri pesmice: a) „Lipa", besede I). Terstenjak-a, napev dr. B. Ipavic-a; b) „Stesk", češka; c) „K)e dom je moj?". 3. „Ali smem Slovenec biti", zložil Svitoslav, in pesem „Pobratimija", besede in napev Jenko-ta. 4. „Hrast in lipa"; potem pesem „Ne vdajmo se", beseda iz češkega, napev Vilharjev. 5. „Slo-venija oživljena" od Biica in ,(Triglav", besede M. Seinrajca. 6. „Car Simeon na smertni postelji", govor staroslovenski in „Na jezeru", beseda in napev Vilharjev.
V priserčni besedi duhovni oče nagovorijo bogoslovce ter jih opomnijo, naj po zgledu slavnih apostolov ssv. Cirila in Metoda resnice sv. vere dobro in pogosto premišljujejo, pa tudi materne besede naj ne zanemarjajo, da bodo mogli svojim rojakom dušno hrano v čedni posodi deliti.
Slovesnost končajo pevci s pesmico: „0 tihi mrak", in zadnjo versto: „Slava sv. Cirilu in Metodu". Več rodoljubov in inilostljivi knezoškof so besedo počastili s svojo nazočnostjo in izverslno izpeljavo enoglasno hvalijo vsi, ki so bili pričujoči. Največa hvala gre pa vam, duhovna mladina! verli domorodci, ki ste s tolikim trudom in veseljem napravili slovesnost v slavo ssv. apostolom Cirilu in Metodu in v čast vsem koroškim Slovencem!
Rado se duhovnikom in bogoslovcem očita in oponaša, da so prenapeti Slavjani, da mir in pokoj motijo, da ljudje šuntajo, da starodavno vez med narodi tergajo itd.... Glej! kar se je 26. majnika v Celovcu godilo, priča nam vse kaj drugega, — vse take čenčarijo so neumno alj hudobno blebetanje. Slovenski bogoslovci v Celovcu so vneti domorodci, oni so napravili to lepo in bogoljubno veselico, pa glej! nobenega niso razžalili, nobenemu nobene pravice kratili, nobenemu lasu zakrivili. Nemce so prijazno naprosili in povabili, naj jim pomagajo obhajati slovesno tisučletni spomin slavjanskih apostolov,—in vsi Nemci so bili te svetkovine veseli, vsi, ki znajo g6diti alj peti, vsi so radi pomagali, se več tednov pridno vadili, slovensko brati in peti, ja clo kapeljni mojster je bil bogoslovec nemške kervi. To je nova priča, da se s tim, da se delijo pravice tudi Slovencem, ne terga ljubezen in mir med narodi, temuč le bolj vžiga in uterduje. Le tako naprej v bratovskej ljubezni duhovna mladina, in kaži slepemu svetu, da Nemci in Slovenci lepo kot bratje med seboj živijo, — ako se le imajo in štimajo kot sorodne, enakopravne brate. Nemci ostanite Nemci, pa spoštujte tudi Slovence, — Slovenci, spoštujte in ljubite svoje nemške sobrate, — pa bodite tudi vi Slovenci; sami presvitli knezoškof so pri tisučletnici djali: „Ja vi smete Slovenci biti." —
Iz Celovca. Ravno kar se razpošilja pastirski list, v kterem naš premilostljivi knez in škof naznanjajo, da bodo letos za duhovnike Kerške škofije duhovne vaje. Začele se bojo 3. avgusta zvečer
ob petih, končale pa 7. zjutraj. Tudi se hojo te vaje obhajale pri čč. oo. jezuitarjih v št. Andrašu, in scer od 10. do 14. avgusta. Presvitli višipastir vabijo v mični besedi vse dušne pastirje, kterim je le količkaj mogoče, naj se vdeležujejo te lepe priložnosti, naj ober-nejo svoje oči noter v serce in naviš proti nebesom, in naj tako očistijo svoje serce vseh grešnih madežev in pomoči najdejo pri Bogu. Tiste duhovnike, ki priti ne morejo, opominjajo serčno, naj se v duhu s svojimi duhovnimi brati v Celovcu alj št. Andrašu sklenejo, doma na tihem svoje duhovne vaje imajo, in [se duhovsko ponovijo in okrepčajo.
Govori se tudi, da bode letos provincialni zbor vseh škofov Solnograške nadškofije. Bil je tak zbor tudi na Češkem in že imajo duhovniki nadškofije Praške letos diecesanski zbor ali sinodo; tako se veselo razvija pravo življenje naše svete katoliške cerkve.
Iz Celovca. (Odpert odgovorDr. Bleiweis-u.) Povedal sem naravnost v poslednjem listu „Slov. Prijatla", kaj in kako je zastran „Tagespošte". ,,'fagespošta" je že več časa zastran slovenščine kaj druga, nam Slovencem bolj pravična; — „Tagespoštau je nas Slovence na Koroškem sploh, posebno pa mene na deželnem zboru krepko zagovarjala in branila; — „Tagespošta" je meni v moji nesreči perva ponudila pomoči in podpore; — „Tagespošta" je tudi časopis dobro vredovan in res prav dober kup. Taka je „Tagespošta". Zraven sem še mislil, da je za narode in njihove pravice naj bolje, da časopisi med seboj v miru in prijaznosti živijo, eden drugega podpirajo in branijo. Tudi sem gospoda vrednika pismeno lepo prosil, naj je pravičen zastran cerkvenih in narodskih reči; gotovo vtihne potem tisto sitno pričkanje med časopisi in ,,'fagespošta" najde tudi med Slovenci novih prijatlov in podpornikov, kar bo njena sreča pa tudi naša. Odtod toraj, da se pošilja mojim častitim naročnikom Graška ,,'fagespošta". Tako mi ni bilo treba veliko listov pisati in poštnine plačevati, zraven mi pa še nekaj ostane za moj velik trud in za mojo imenitno škodo.
Da sem to reč tako zravnal, Vam, dragi moj prijatel! ni po volji. Vi tirjate, da se Vam „Tagespošta" ne pošilja več, ostali dnar naj pa se izroči društvu sv. Mohora. Zg< dilo se bo po Vašej volji: vendar moram povedati, da mi je prav žal, da ste me očitno pred svetom prijeli, — midva bi se bila lepo na tihem lehko pogodila. Ze več nemških časopisov je med letom poginilo, naročnikom pa se ni pošiljal ne belič n.izaj, tudi nobena zamenja ne, vendar nisein bral, da bi bil kdo komu zavoljo tega „odperto pismice" pošiljal. Le nesreča med letom časopis umori,— nesrečnežem pa gre poterpljenje in usmiljenje.
Družba sv. Mohora.
Dve knjigi za leto 1863 ste že tiskane in vezane: »Cerkvena zgodovina" in „Deteljca". „Večernice" se ravno tiskajo, potem pride na versto »Koledarček" za leto 1864; konec mesca julija razpošljenoo vse ob enem, da bode manj stroškov. Zravnali smo razpošiljanje tako, da ne bo nobene zmote. Iz Teržaške škofije se družniki še zdaj oglašajo, da niso dobili družbinih bukev za 1. 1863- Zatoraj naznanjamo, da smo knjige za vse družnike Teržaške škofije poslali čast. gospodu in slavnemu domorodcu F. Remicu v Terstu. Zanaprej jih dobivlja vsak družnik po tisti poti, ktero je naznanil: alj po dekanii alj naravnost po pošti.
častite vrednike slovenskih listov v Ljubljani še enkrat lepo prosimo, naj vsaj omenijo daril, ktere je družbin odbor razpisal za L 1864.
Duhovske zadeve.
*	Kerška škofija: Č. g. TreibervSim. je dobil faro Timence. Č. g. Valjavec Jož. ostane za provizorja v Šent-Štefanu pri Žili. C. g. Cibašek Janez, ki je bil za provizorja v Timenieah, gre za kaplana na Peravo pri Belace, Sledeča čč. gg. kaplana sta prestavljena: Wuzela Anton v Glodnico in Kovačič Anton v Podkernos. Umerli so čč. gg.: dekan Lintschinger Anton, fajmošter Krajmšie Franc in defic. Beneš Vencesl. R. I. P.!
*	Goriška nadvškofija: Č. g.vKavčič Anton, bivši kurat v Lokoveu, je izvoljen fajmošter na Šentviški gori. C. g. Bolter Andrej gre iz Pervačine kot kuvat v Lipo na Kras in č. g. Farfolia Janez za duh. pomočnika in učitelja v Pieris. — Čč. gg. Nanutti Antonin in Miani Jakob sta začasno v pokoji.
*	Lavantinska škofija: Naslednji čč. gg. so prestavljeni ali umesteni: Juri Benedikt s Ptujske gore v mariborsko slovensko faro; — Rožgar Franc iz Šmartna v Rožni dolini na Ptujsko goro;—Valter Franc iz Galicije v Šmartno;
—	Šantelj Mihael, kaplan pri sv. Ani na Krembergi, bode ravno tam za provizorja; — Kajtna Andrej iz Skal v Podsredo; — Horvat Jožef iz Podsrede k gv. Tomažu blizo velike Nedelje; — Simonič Janez od sv. Marjeti pod Ptujim;
—	Ferlan Andrej od sv. Marjete v Hajdin;—Prekoršek Gregor od sv. Lorenca na Dravskem polji v Skale; —Klančnik Juri iz Sevnice v Smartin na Pako;—-Dolinšek Blaž od mariborske slovenske fare na Teharje; — Kene Franc, dozdaj provizor pri sv. Miklavžu na Polju, za kaplana v Pevnico; — Terjašk Karol za provizorja v Prevorje; —Srednik Anton iz Prevorja za kurata k sv. Miklavžu na Polji.	v
*	Ljubljanska škofija: C. g. Sular Janez je vdobil Trebelnsko faro. Č. g. Krašovic Juri pa Šmarsko duhovnijo pri Kranju. C. g. Marolt Matevž gre zavoljo bolehnosti v pokoj.	________
Odgovorni izdaj, in vredn. Andr. Einspieler.— Natisnil Janez Leon v Celovcu'