F. S. Finšgar: Poslanec. — Ob mamici.
145
lahko v Ljubljani! In, kaj jaz nisem v Ljubljani? Kaj pa veš o meni?"
Spela ni mogla Lojzi na konec, Toni se je pa kar skoro na jok napravljalo. Seveda — še mož trdnega prepričanja bi bil jel omahovati, kaj naj stori: kaj pa šele omahljivo, slabotno dekle! „Naj bo Košček, kjer hoče, kar v Ljubljani bom ostala", dejala je nazadnje.
„Tako je prav", pohvalila jo je Lojza.
„Nekoliko bo treba še premisliti", rekla je Spela, ki je bila tudi že bolj na Lojzini strani. „Toda Košček naju gotovo že čaka, predolgo sva  se  zamudili.  Tona,  pojdiva!"
„Mojih besedij nikar ne pozabita! Štirinajst dnij bom hranila stanovanje za Tono; če pride, prav, če ne, tudi; samo da bo srečna v zakonu, tega ne morem zagotoviti. Meni nekaj pravi, da ne." To je bilo poslednje Lojzino naročilo.
Pred frančiškanskim mostom sta pa Tona in Spela Koščka še dobro dolgo čakali; seveda v škofiji imajo tudi druge opravke, niso namreč praznih r6k stali in gledali, kdaj kdo pride, zato se je Košček pač precej po-mudil, pa zato tudi — kakor je mislil — dobro opravil.
Že od daleč je spoznal svoji rojakinji, ki sta sloneli na ograji frančiškanskega mosta, in pospešil je korake, da bi jima naznanil veselo novico, da so sedaj vse zapreke odstranjene. N&, namestu veselja, je pa našel kujanje!
„Zlomkove ženske, nikoli jim ni prav!" hudo val se je na tihem, glasno pa gladil, kolikor je mogel. Pa nič in nič. Obleke nista hoteli iti kupovat, prstana tudi ne, jesti nista hoteli, piti nič, samo Lojzino modrost sta prodajali. Skoro sprti so se vrnili v Ro-bidovje.                                             (Dalje.)
Posl
osianec.
Oblaček, nad mano rudeč od zarje večerne goriš, pod nebom veslaš mi bežeč, čez goro visoko hitiš.
Za goro boš hišo zazrl pobeljeno sredi polja: Tam meni se svet je odprl, v tej hišici jaz sem doma.
Potem skozi okno poglej in tiho ozri se za peč in mamici veli povej, da tisoče voščim ji sreč.
In reci ji potlej še to: „Kot v meni se solnce žari, v ljubezni otroku tako za mamico srce gori."
F. S. Finšg-ar.
Ob
mamici.
Utrujen od borb in bridkosti pri tebi iskal sem hladila. Z besedo j edino si dala ga dosti: „Ti bori se, jaz bom molila!"
F. S. Finšg-ar.
„Dom in svet" 1899, štev. 5.
10