Po dvajsetih letih Pred Trubarjevim spomenikom, tretjega julija. Ali bo prišel ta? Ona? Sleherni se je nadejal kakega svidenja, kajti cd mature sem za marsikaterega ni bilo srečanja. Na vse strani nas je razpotilo. In prišli so z vlaki in peš, France celo z motociklom iz Iške vasi. Petnajst se nas je zbralo, celih petnajst. Kajne, strašno nas je zdelalc, saj nas je tisto leto maturiralo kakih sto, če upcštevamo redne maturante, brzotečajnike in pa tiste, ki so po srednješolski maturi napravili na učiteljišču zrelostni izpit. Da, strašno nas je zdesetorilo teh dvajset let. Kakor da je vse drugo popadalo in nam je ostala zgolj žalostna dolžnost, da smo mislili nanje. Mislili smo nanje pri Čadu pod Rožnikom okrog dolge mize. Mal nesporazum je bil vzrck, da so nekatere tovarišice ostale v mestu in po svoje praznovale. Tako smo imeli med seboj samo dve, na vsakem koncu mize, na častnih mestih. Na enem Anka Debelakova iz Ribnice, na drugcm Francka Predanova iz Majšperka. Mladino smo pustili doma, kai bi ona med nami, zato pa so romale fotografije našega prirastka iz: rcke v roko. Brez oficielnosti ne gre. Uvodoma smo se spomnili naših pokojnih. Dragega nam profesorja in prijatelja Nandeta Marolta, moža klenega značaja je pobrala zahrbtna jetika. Tudi profesor telovadbe Gorečan je že v večnosti. Iz naših vrst pa so sledili prvemu pozivu bele žene tovariši Pcdržaj Ferdo, Prusnik Ivan, Vizjak Jože, Rus Ivan, Bajc, Knez Ivan in Fon. Spomnili smo se jih. prekmalu jih je pokosilo. Dvignili pa smo kozarce tudi ostalim, ki so ostali, bog ve zakaj, ta dan doma. Od dvajset lct si niso mogli ali znali, nemara celo ne hcteli utrgati bore nekaj uric staremu tovarištvu. Ravno smo hoteli napiti še ŠtrubIju iz Črnomlja, pa je, evo! vsta! od mrtvih in prisedel k naši mizi. Potem pa je napitnica veljala še nam. Okrog neizgobnih litrov, ki so prikorakali po skupnem kosilu, fantje od fare, dovolite da jih predstavim. Na zgornjem koncu poleg Anice naš Grašič France, ki je pridrl z moto- ciklom, junak besede in dejanja. Potem muzikant Nanut Viljem iz Dvorske vasi, nasmejani Jurčec lvan iz Birčne vasi, koščeni in preudarni Trošt Franjo iz Litije, črnogledi in mebki Kokotec Ivan iz Starega trga pri Kočevju, novinar, prešerni Jože Zupančič iz Litije, tihi Rabič Lojze iz koroške iiele, potem edini resnični tant, ki še ni oženjcn, Kavčič Ivan iz lzlak, sckolski slovanoborec Lubej Franjo in plavolasi Viljem Deržaj, oba iz Ljubijane, s Kopanja šegavi Franjo Cuk in slednjič gospod z očali in zalisci Jože Prijatelj iz Velikih Lašč, pisec teh vrst pa se bo podpisal na kraju čianka. Na obisk, a samo za kratck čas, so prišle še Pavla Herbstova, Kranjčeva Ema iz Tržišča in Kozak Mila iz Ljubljane. Pismene pozdrave in opravičiio pa je poslal cdini eden, Mcdic Gustl iz Puščav. »Ti, ali še veš? Se spomniš? Ja, to ti je bil špas!« — kdo ne pozna teh in podcbnih vprašanj. Eh, da, tega in onega je bilo za romane in šal na koše. Naravnost iz strelskih jarkov smo takrat pred dvajsetimi leti morali v šolske klopi, uporno, s stisnjenimi zobmi. Pa je le šlo. Morda smo bili knr preveč samosvoji, objestni, drzni. Takratno disciplino smo postavili na glavo. Tisto lcto, poznejc nikoli več, je padla stroga meja med obema učiteljiščema, med moškim in ženskim. Gadje in pol! Profesorji so imeli svoje ljube križe z nami, toda radi so nas imeli. Še rajši cdpustili v svet vihravce neugnane. Zunaj na terenu pa je slehcrnik postavil svojega moža, a tudi dekleta niso zaostajala... Takole je tekel pred našimi očmi zvočni film tch dvajsetih iet. Tekel je od enajstih dopaldne do šcstih popoldne. Potcm je bilo predstave konec in kraj. Silni stiski rok in slovo. Večerni vlaki so nas postavili nazaj na svoja mesta. Pred razhodom smo si obljubili, in s tem kličemo tudi vse »mrtve«, da se bomo že drugo leto, in sicer prvi torek po prvem juliju sestali v Cclju. Zbirališče je Narodna kavarna. Takrat, tako upamo in pozivamo mlačneže, nas bo več in bomo rekli še katero. Adamič Arnošt, Zagorje ob Savi.