LETOPIS
MITI« SLOVIM!®
za leto
Vredil
dr. E. H. Costa,
predsednik »lov. Matice.
Podučni in zabavni del
„miro(lnega koledarja44.
na polji staroslovanske mythologie.
Spisal Davorin Trstenjak.
Predgovoroek.
Ker so mi obilni posli svojega poklica letošnjo zimo ni dopuščali nadaljevati razislcavanja na polji staroslovanske zgodovine, ktere sem v lanskem letopisu začenjal razglašati, tako sem iz svojih rokopisov poiskal dodelan mgthologičen pretres, kterega slovanskim učenjakom priporočujem v dobrovoljno razsodbo. Rad bi bil priložil tudi obrazce, ali pridejo predrago našemu še mlademu literarnemu zavodu.
Ker doslej me ni še nobeden kritičen preiskovalec zgodovine ‘nekdanjih Noričanov in Panonov prepričal, ka bi ne bi bili Slovani, zato imam spomenike nerimske, koje hranita Norik in Panonia za slovanske, ali ako hočeš za slovansko-rimske, ker sgmbolika spomenikov ni nikdar Čisto rimska, nar manj e pa keltička, ako jo primerjavam z sgmboliko, kakoršno najdem v pravi domovini Keltov — v liallii in Helvetii. Znam, da se o mojih preiskavah celo med slovanskimi učenjaki različno sodi, ali vse, kar se je pisalo zoper nje bodi si od domače ali tuje strani me ni moglo odvrniti od trdenj, da so tam, kjer Slovene najdemo v historični dobi *— izuzemši zemljo Hrvato-Srbov starodavno Trakijo, Moisio, Dalmacio itd. že
1*
tudi stanovali v predhistorični dobi; toda v zapadni Panonii, po vsem Noriku in Karnii. To mitologihio razpravljanje bode gotove odjemalo marsiktere dvombe, pomislike in odstranjevalo presodo. Dasiravno ono, kaj pišem o Herodotovih Hyperborejcih ostane Še zmirom problematično, ipak ni neverjetno. Ker sprožujem marsi-ktero novo idejo o staroslovanski mgthologiji in pojasnujem različne symbole, smem upati, da dobrovoljen bralec bode mi vsaj velik trud, ki sem ga. imel primerjale mythologi£ne synihale skoro vsih izobraženih starodavnih narodov se slovanskimi, radovoljno priznaval. SreČneji in ojstro umniši preiskovalci pa gotovo bodo med plevelom tudi marsiktero Silo zrnce našli.
Nil Poilikvi V dan BV. Cyrilla i Metlioda 1869.
Pisatelj.
O symboličnem pomenu ribe sploh in ribe pliska-vice (delfina) posebej na spomenikih nekdanjega Norika in Panonie.
J^Ha spomenikih, lctere nahajamo v nekdanjem Noriku in zapadni Panonii, vidimo symboličke predstave, ktere zastonj iščeš po spomenikih drugih pokrajin starega rimskega sveta. Posebno ribe nahajamo v zavozi z ptičij mi telesnimi deli, kakor postavim z kljunom, perotama, prikazen, katere nam nobedna symbolika starega sveta ne razodeva.
Pretresimo, kaj je riba v starih mythih symbolizovala.
Riba je bila zavoljo svoje plodnosti erotičen symbol, in za tega voljo bogu ljubezni Erosu, in pa syrski boginji posvečena. (Movers, die Phoenizier I. B. str. 308, slike glej pri Miinteru: Religion der Babilonier, Tafel I. fig. 8.) Na nekem basreliefu hranjenem v britiškem muzeji vidiš A mora in Psycho v postelji, pred njima mizo, na kteri riba leži (Millin, mvthol. Gal-lerie (nemško izdanje) Tat'. 45. Nr. 199). Tudi indišlci K a m a bog ljubezni ima ribo kot grb v svoji zastavi, in ravno tako Maj a — mati stvari (Bernd, das Wasserwesen str. 246 Tafel 15, 21, 23). Sem tudi spada mythus, da se je Aphrodite boginja ljubezni in zakona spremnila v ribo, in tako ušla preganjanji Thyphonovem (Ovid, metamorpli. V., 331 Engel, Kypros, 2 B. str. 288).
Da so v egyptovskih grobih našli ribe tudi kaže na p r o-P1 a j a n j e (Fortpflanzung) in večno življenje duše; in riba je tora) biia častena kot symbol življenja in p rop lajanj a pri starih Egypčanih (Sclnvenck, Mytholog der Egyptier, str. 225) *). Mnogostrana in dosti pomembna je symbolika ribe kot vodne živali, in ribe izrazujejo, kakor Haupt (v svoji „Zeitschrift fur Alterthum" 7. B. str. 19) lepo reče: ,,dic lebendigen Verkor-perungen des Wassers, die geheimnissvoll und stummwirkende i'oiche Macht dieses Elementes". Pri prazniku, kterega so obha-
*) Schwenk (Sinnbilder str. 121) piše o ribi:	Ein	Sinnbild des Wassers
war der Pisch, da man ein geeigneteres nicht ersinnen konnte, und weil er das Wassor darstelle, diente er auch zum Sinnbilde der Fruchtbarbeit und Fortpflanzung, welclie dem Wasser zugesehrieben werden.“ Pis.
jali Rimljani v mesecu Augustu v čast boga ognja Vulkana so žrtvovavali ribe, da pomirijo skoz prebivavee mokrega elementa moč ognjenega duha (Hartung, Religion der Romer, 2 Th. str. 109.).
Riba je dalje kot vodna stvar symbol oblasti čez morje, in ker je voda čist živelj, ter je v njej prebivajoča riba zado-bila svet in božansk pomen. Finci, kteri skoro od samih rib živijo, so imeli posebnega ribjega boga A h ti imenovanega, kterega nar veče blago in bogastvo so bile — ribo (Castren, Vorle-sungen iiber finnischc Mythol. iibersetzt von Scniefner, str. 75, 79, 82).
Ko je indišlci bog Vi Snu pravičnega Satjavrata rešil iz povodni se mu je prikazal v podobi ribe; in Dag o n božanstvo Philistejcev je imel podobo ribjo, ravno tako kaldejski Oanncs, kterega povest vsaki dan iz morja priti da v Babilon za zakono-davea in učitelja (Layard, Niniveh, iibersetzt von Meissner, str. 424). Tudi gerškemu M er kur u je v mestu „Pharae“ bil rib nik posvečen, iz katerega ni smei nobeden človek ni edne ribe potegniti (Pausan. VIL, 22). V kersanski symboliki se pod ribo večkrat Kristus predstavlja in tudi Kristjani se velijo: „pisei-culi“, ribice.
Nahajamo Se vero, da so v Lycii imeli posebne ribje preroke, kteri so iz prikazen nekterih rib vccležvali. Tudi stari Esthi (Litevci, Prusi itd.) so prerokovali iz ribjih mrež (Eckermann, Lchrbuch der Religionsgeschichte, 4. B. 7. Abth. str. 152.)
Ribe toraj nahajamo 1. kot symbol ero ti S en pri Gerkih, Indih in Assyrjanih; 2. kot symbol plodnosti, p v oplajanja in življenja pri Egypčanih; 3. kot symbol vode pri vsih starih narodih in 4. kot prerokovalne živali.
V	sjovanskem basenstvu je riba tudi bila symbol plodnosti. Češka narodna povest pripoveda, da je žena nekega kralja bila nerodovitna, zategavoljo je kralj onemu veliko plačilo obljubil, kteri bi nerodovitnost kraljičino odpravil. Pride staro bable, in kraljici da zlato ribico, to je mogla pojosti, na to postane blagoslovljena, in rodi neskončno zalega fantiča. (Mile-novski, Volksmarchen aus Bohmen, str. 1.)*)
Na norenskih spomenikih najdemo ribe s sokolovim ali jastrebovim kljunom, in sicer nad solnčno glavo, ker sokol in jastrob sta solnčna symbola, ter more riba spadati v
*) Na sobotski gori v Slezkem, kjer se je častilo božanstvo: „Sobot“ so našli med drugimi kamnatimi starotinami tudi ribo v znamenje, da je starim Slovanom ta žival v njihovem verskem čast j u tudi služila za symbol. (Glej "VVagner, Handbuch, stran 763.) V Azii pri Semitih je bila po Schwenck-u (Sinnbilder 122) ,,eine Fiscliform der grossen Lebensmutter, Attargatis, Derketo, um deren willen die Syrer das Sinnbild der Fortpflanznng so heilig hielten, dass sie durehaus keinen Fiseh essen durften.'1	Pis.
častjo solnca. (Sliko glej pri Muharju: Geschichte der Steirm. Tafel IV. Fig. 8.) Dalje ribo nahajamo zvezano z konjem krilatim. (Muohar 1. r. Tafel (5. Fig. 10.) Konj je symbol s o ln čn ih bogov, toraj krilat konj končajoč se v ribo pričuje, da riba je ozko združena s solnčnim častjem. Sopet vidimo ribe v družbi jastreba in beršljena — symbola veselja, življenja, sreče in zdravja. (Muchar 1. c. Tafel XII. Fig. 9), dalje združeno z turom, kterega v ribo se končajoč mladenec za roke derži (Muchar 1. c. Tafel 18, Fig. 29). Na Koroškem so našli spomenik, na kterem je obražen krilat bik končajoč se v ribo.
Ker je bik tudi slovansk solnčen symbol, ter sopet smo prepričani, da riba je ozko združena s slovanskim solnčnim častjem.
Sadaj moramo pogledati, ali tudi v severnoslovanski mythologiji najdemo ribo kot attribut solnčnoga boga. Mi v severnoslovanski mythologiji zadenemo na božanstvo, ktero na ribi (okunu, ukunu, oster ži) stoji. Zato toliko rodbinskih imen slovenskih Ojsterž, Ukun, tudi na celjskih rimskoslovenskih kamnih najdeš večkrat ime: VCVNIVS. v edni roki deržč kolesce, v drugi kotlič vode, iz kterega cvetje visi.
Veli se to božanstvo Kr o to, nemški letopisci so ga popačili v K rod o. Imenuje se scer v Bothovi kroniki kot saksonsko božanstvo, ali vsi kritični nemški mythologi očitno rečejo, da to božanstvo v nemško mythologijo ne spada, in da je bilo slovansko. Posebno kritični Scrnvenck, kteri ni lahkoveren, se poganja za božanstvo, in njegovo bitno st prav resnično razlaga s sledečimi besedami: „Auf einem Fische steht Krodo, also auf dem Sinnbilde des Wassers, und halt ein Wassergefass in der einen Hand mit Blumon. Die Deutung beider Gegenstiinde ist leicht, und ihre Beziehung zu einem Gott ergibt sich von selbst. Soli die B1 vi t h e lcommen, so ist Feuchtigkeit nothig, und wenn einem Gott die Bliithe durch I1" e u c h t i g k e i t hervorgelockt und genahrt zugeschrieben wird, so ist derselbe cin Gott, welcher auf Waehsthum und Ge-deihen wirkt. Nun fragt es sich ob das Rad, welches er in d er andern Hand halt, damit im Einklange stehe, oder doch stehen konne, und diese Frage lasst sich allerdings bejahen. Die Sonne fahrt am Himmel hin, und wir iinden darum das Rad als Sinn-bild des Sonnenlaufes*) gebraucht.
*) Pri kresih Se dau današnji slovenski fantje goreča kolesca potakajo iz brega ali pa v zrak mečejo kričaje: Let, kolo let’, svet’ Krešo svet’. Nork piše o kolesci: ,,Das Rad in deu Handen des Sonnen-gottes ist Zeitsymbol a m Sonnen\vendtage, und wird noch hent-zutage brennend iiber den Berg hinabgerollt. Kot kolo so si solne e tudi stari Indi mislili: primeri iz Kigvede ,,adhi »nunn brhatS,’ v&rtamft-nam" pri Kuhnu: Herabkunft des Feuers bei den Indogerm. pag. 96. Ceonfer. Nir. III. 22) „vi vartete uhani čakriyeva“.
In K r o d o s Hand kann also das Rad den L a u f d e r Sonne bezeichnen, und der Lauf d er Sonne ist fiir Wachs-thum und Ge d e ih e n nicht vveniger wichtig, als die Fe u c liti gk e it. Da ware denn nielits, was irgend aus dem Kreise der mythologischen Sinnbilder trate, oder sich nicht leicht zusammen-fiigte, so dass, also aus der Sache selbst lcein Grund fiir ihre Verdachtigung hergenommen werden kann. Wenn wir jedoch den Kr odo als einen slavischen Gott gelten lassen, so ist es nicht so leicht zu bestimmen, welcher Gott er eigentlich gewesen sei. Wir sehen ihn mit Saturnus verglichen, und soli das nicht ganz gedanlcenlos gescheben sein, so musste er als ein Gott des Segens mit dem Erntegott der Ro mer verglichen vvorden sein, denn was sonst von Saturnus angegeben wird, kann gar nielits mit dem, was wir bei Kr o do angegeben sehen, gemein haben. War also Kr o do ein Segensgott, der die Bliithe brachte, die der Feuchtigkcit bedarf, weil er ein Herr des Wassers war, oder beherrschte er den Lauf der Sonne? Das Letztere ist wahrscheinlicher, denn wer das Sinnbild des Sonnen-laufes in der Hand halt, ist wohl ein Gebieter oder Beherr-seher dieses Sonnenlaufes. Setzt er den Fuss auf das Sinnbild des W a s s e r s, so bezeichnet das doch nicht nothwendig, dass er das Wasser beherrscht, sondern es kann auch aus-driicken, dass seine Wirksamkeit mit dem Wasser in Verbindung steht, oder auf demselben bera h e, und das Wassergefass in der Hand kann, weil es mit BI umen ge f ulit ist, bedeuten, dass Kr o do die B lu-men nicht o h ne Wasser wiirdc verleihen konnen" i. t. d.*) Tako Schwenclc, (Mythol. die Slaven, 185.), in dobro jo je zadel; no renski spomeniki potrdujejo njegovo razlago. Tudi na tih je solnce zmirom z vodo združeno. Ribe z jastrebovimi kljuni, levi končajoči se v ribo, tur krilat končajoči se v ribo, konj krilat končajoči se v ribo, vsi ti symboli solnčnega boga izrazujejo zmisel, da solnce brez mokrote nemore rasti in plodnosti uzročiti. Zato s solnčnimi prazniki o mladoletju (T uric a h) o Kresu vidimo vsikdar tudi vodno častje združeno (Nam er s kan je, **) Oble-vačko, K upal o).
*) Kakor bodemo dalje dole žuli so Kr o ta primerjali s Saturnom. Božanstvo enako Saturnu so tudi častili Slovani v iztočnem Holsteinu (Wagrii) in Meklenburgu (Abadriti) ker po Widukindu (III, 68) je vojvoda Herimanu iz moda zlitiga „Saturna“ svojim vojščakom poklonil za veliki ,,spectaculum“. — Kroto soje tudi velel: Seater — Sejater, iz sojem, in s suffiksom: ter primeri prijater. Da riba je v mytliolo-gižnem kultu severnih Slovanov imela svoje mesto, pričujejo verozakonske starotine na gori Zobten (Mons Sobotus) v Silozii, kjer v kapeli sv. Joa-neza po Wagonoru (Handbuch pag. 763) je med drugimi živali, kteri v solnčno žastje spadajo, tudi viditi riba.
**) O merskanji (Anspritzen) potSkroplenji bori obširniše pri Hanušu: Bajel. Kalendar stran 68, 130, 180. Korenika je sansk. in or S, irrigare, con-spergere.
Ali zakaj te symbole nahajamo na grobnih kamnih? Tudi to vprašanje se lehko reši. Vidili smo, da je solnčen bog P? veri starih Slovanov tudi sodnik mrtvih, da duše umer-Hh so v podobi ptico v izletale iz trupel, in mogle črez vodo se peljati, zato so mrtvim v roke dajali 5 denarjev, da plačajo brodarja črez vodo v kraljestvo Černoboga, Radegasta I m a r a.
Sadaj zapopadamo, zakaj večidel norenski spomeniki nam predstavljajo solnčne symbole, ker ti spomeniki so večidel v spomin mrtvim postavljeni bili, in kakošni symboli bi bili na grobnih kamnih prikladniši, kakor oni, kteri spominjajo na boga mrtvih?
Hodimo nazaj k božanstvu Kr o tu, ter bodemo tudi našli, da je tudi njegovo ime čisto slovansko. Že Schwenck je opominjal na besedo kert, misliti, in ni se blodil.
Korenika imena Kroto je: kart, seindere. Iz te korenike so se v sanskritu rodile različne besede poznamovanja za orodja na primer: karntanikfl, nož, kartari = culter, kam-tala, karntatra, črtalo, plug.
V	slovanščini imamo: kratiti, metathetiški za kartiti, truncare, odsekati, črtati, črta — brazda, črtalo, das Pflug-mcsser. Učeni Pietet še prav reče: „Es stammt aus der Wurzel kart auch der sla\vische Name des Maulwurfs als g rabe n-des, pfliigendes Thier"; — bulg.: k’rt ruski po methatezi: krot, poljsk: kret, češki: kert, litevsk: kartoju, plužiti, kart okle, die Reude am Pflug (glej Pietet v Kuhnovi, ,,Zeit-schrift fiir vergl. Sprachforsch." VI. 180, 181.) *)
Krot toraj pomenja: sekač, rezar, orač, plužar, in ta je solnčen bog o mladem letu, ker s svojimi žari razreže, razseka zmeržnjeno zemljo, zato ima tudi bodež in sekiro za attribut; pa tudi ko se njegovo kraljestvo začne, orači hitijo na njive, in le on združen z vodo pospešuje rast, pokliče cvetje iz zemlje, jn zato ima tudi ribo symbol plodnosti in vode za attribut. Z njim se vjema „invictus Chartus“ slovenskih Pan on o v, kteremu je v Nevodunu bil postavljen spomenik,**) in priimek „i n v i c t u s“ kterega posebno s o 1 n c e ima, potrduje,
*) V starotoržki fari blizo slovenjega Gradca, kjer več rodbinskih imen po častji paganskih božanstvi nastavšili nahajamo, kakor postavim: K rak or, Krak, Marot, Perunik, Namis, Mikek, Vedž itd., živi tudi kmet z imenom: Kurtev “ Kurtel po domače: Ajdnik!! V tem imen« vidimo stopnonjo a v u. Kakor v imenoma: Krakor in Kruk, slednji se veli po domače: ICažnik, spomni se na kačo — shn, po-zoja, ktero je Krok ubil. — Drugi kmet pa se piše: Ajdnik in domače ime je Kurtel. Ime je se tudi ohranilo pri polabskih Slovenih: Krito, ime kralja, ker je v onem narečji o — i primeri Kriki — Kroko.
**) Zavoljo Cliarta sem jaz imel dolgo polemiko z g. Knabelnom. On mene s svojimi dokazi ni prepričal. Na moje povernjenje da se ligirani ]’
da je Kart— K r o t o bil bog — s o 1 n č o n , kteri je varh oračev, in pri I n d i h se Rama s o 1 n č c n bog naravnost veli: Halabarth= Holo bor, Pflugtragcr, Halajudlia, der mit dem Pfluge kampfendo, in v rokah drži med drugimi solarsko-agrarskimi symboli tudi plug.
Poznali so ga tudi stari Čelii. Wacerad, kteri jo Radi-hosta (Radegasta) imel za Mer kura imenuje Radihosta sledivši latinsko genealogijo za vnuka Kirtovcga. Ker je po rimski mythologiji bil Merkur sin Jovov, in Jupiter sin Saturnov, ter je sopet to znamenje, da jo K i r t opravljal službo enako s Saturnovo; mi pa smo že gore čuli, da so K r o t a nemški letopisci primerjali s Saturnom, in to celo pravično, ker Saturnus ni bil izvirno druga kakor bog žetve italskih plemen (Macrob. Satur. I., 10, Eokermann, Handbuch der Religionsgeseh. II., 13). Tudi ostroumni Gerhard piše, da je Saturn: „der zum L i c h t hervordriingende Schiitzer der S a a t und des Landbaues." (Grieoh. Myth. II. 273.) Nar izvirniša oblikuje: Saii turnus, in Ilartung in Sch\venck ime izpelja-vata iz: ser er e, seges, kar za s e ve s in sej e s stoji, slov.: sejati, setva. S a tu s stoji za: saetus, in Saturnus za Saeturnus, zavoljo suffiksa opominja učeni Ritschl na: Ju-turna, diurnus, nocturnus (glej obilniše v „Zeitsehrift ftir vergl. Sprachforsch." IV. 61). Saturna paWaeerad še tudi imenuje S iti vrat. Tudi to ime se ujema z božanstvom pluženja in sejanja. Grimm jo mislil na sito, Sieb, toraj S i ti vrat, der Siebdreher, kar bi celo prilično poznamljovanje za mladoletnega solnčnoga boga bilo, kteri stori, da se po njivi sito vrti. Ali vtegnilo bi S i t i v r a t tudi pomenjati božanstvo, ktero s e t v o povrača in siti stati za s 6 t i, toraj Sitivrat — restitutor segetis.
Mismo toraj našli, da sta K a r t, Kert, K i r t in Sitivrat solnčni božanstvi pluženja in sejan j a, toraj modifikaciji Radegostovi. Iiadegast kot s o 1 n č e n bog pa
no bore zmirom kot RI, in, da je tudi mogoče berilo: Chairto, in ker se v epigraphiki rimski ai za ae rablja, ter so tudi lehko bere: Chaerto, mi g. Knabl ni besedice odgovoril. V Novicah (leta 1859 str. 43 itd.) sem rekel daje Kart, Kert vtegnilo biti priime Perunovo. Ker sem v Triglavu solnčnoga boga našel, ter tudi ne trdim dalje, da bi Kart bil Perun, in tukaj pomoto popravim. Blizo Nevoduna nahajamo tudi kraj Krakovo in Kartelovo, kar na solnčno častje opominja. Omenim Se mimogrede, da gosp. Knabel sam ni dosleden z berilom ligovanega K. Na pfannboržkem kamnu je naSol besedo: 15 ];T. in to on bere: BRITTO-NVM (glej Mittlieil. des hist. Vereins fiir Steierm. VIII. Heft, str. 86); zakaj pa ni Birttonum, ako jo zmirom ZZ RI ? Dragi gospodine v liga-turi ni železnega pravila in železne postave, kakor sem Vam na rečenem mestu dokazal, in se tudi Vi sami ste prepričali. Kart, Kort Se bode toraj zmirom veljal za slovenskega boga, in Panoni in Norenci za Slovane. Podirajte moja trdenja, zakaj ste obmolknili?
ima sledeče symbole kakor: leva, konja, jastreba, tura, on je posebno bog plodnosti, za ktero pa tudi treba vode, zato vidimo njegove symbole zmirom združene z ribo symbolom vode.*)
Ali na norenskih spomenikih mi vidimo solnčne symbole večidel združene z ribo pliskavico — delfinom (morsko svinjo), kaj dela delfin v družbi solnčnega boga?
Delfin je na morju to, kar konj na kopnem, zato je svmbol morskega boga in morske oblasti (Bottiger, »ldeen zur Kunstmythol.“ 2. B. ed. Sillig str. 330, 335, 338), in tudi ladjam so davali delfinBko obliko. Delfin je symbol morskega boga Poseidona, kterega so obraževali ali delfina v roki deržečega, ali pa na delfinu počivajočega, zato Welker (Griech. Myth. I. 500) prav piSe: „Der D el p hi n hat bei Apol-1 on keine andere Bedeutung als boi Poseidon und den Nerei-den. Wenn er das Schiff umspielt ist die Seefahrt die sehonste".) (Maffei, gemme antich. P. II. Nr. 32), in na denarjih vidiš utemeljitelja mesta Tarasa, sina Poseidonovoga na delfinu jahajočega. V sanskritu pomenja tar as, val, fluctus.
Posebne lastnosti delfinove so: priljudnost, prijaznost in ljubezen in Plutareh, Aristoteles (IX. 35), Plinij (Hist. natur. IX. 8), Aelian (II. 6., VI. 15) in Pausanija so nam več prikladov iz starih časov popisali, kako so delfini z ljudmi prijaznost sklenoli, in v prijaznosti živeli.
Bog sol n ca pa je aars^np/v bog priludnosti in prijaznosti, saj celo po tih lastnostih ima pri Slovanih ime: Rade-gast, Radogost, Radihost, Radolj, Raduh, Radomer, Radoslav itd. Našli bi toraj eden vzrok, zakaj je delfin združen s solnčnim bogom.
Iz priljudnosti in prijaznosti delfinove je izišel njegov erotišen pomen, in zapletli so ga toraj mythologi v lu-biČkanje bogov in ljudi. Na starih denarjih vidiš večkrat Amora in boginjo ljubezni na delfinu jahati, ali se na kolah peljati, ktere delfini vlečejo (Maffei, gemme figurate,
*) Na darivni skledi liadegastovi poleg Radegostovih symbolov kot kronanega jastreba, kebra, psa, (symbol Radegostov kot Cernibog) tudi nahajamo polža , toraj sopet symbol mokrote, vode. Za polžom je napis: Japan. Že sem rekel da mi v slovenščini poznamo besedo: japa, pater, et ta tir us in da pervotno ime pomenja: gignens, toraj Japan ~ gignens, der Erzeuger, ploditelj, roditelj. Za roditev pa ste potrebni voda in toplota, zato ime Japan stoji za polžom symbolom vode, mokrote.
Bik Q i v i posvečeni se veli: Apen p a 9 u ZZ apen pecus. Klenker piše, da Apen pomenja pater, progenitor (glej Creuzer Symbol I., 613 I. izdanje) Lušturo — morskega polža ima tudi indiški bog Kršna za attribut (Sonnorat tab. XLV. ) Vedni roki pa drži a o 1 n č n o kolesce: MiiHer (Glauben der Hindu 599) imenuje ta symbola: Das Bil d von Wasser und Feuerverein. Japan vtegne tudi pomeniti: iujuarius 0(1 a p a projo — tovano: japa, voda.
Tom. III. Nr. 17. Pitture d’Ercolano Tom. I. Tav. 36). Na poroki Thetide z Peleom jaše bog ljubezni na delfinu, in Poseidona nese delfin k svoji ljubljeni Ampliitriti.
Pri severnih Slovanih je solnčni bog tudi bil bog ljubezni zato ima napis: rači, to je: miluje, on je toraj: Mil-bog, in tako bi vtegnil sopet delfin tudi v slovanskem ba-senstvu kot symbol ljubezni čislan biti in tako v družbo s o Inč-nega boga priti.*) Zavoljo svoje priljudnosti, pa še je delfin**) pri starih tudi veljal za dušonošca v deželo blaženih, in na umetnijskih predstavah nahajamo „u rn o“ nošeno od delfina, in Psycho na ladji, ktero delfini vlečejo (Winckel-mann deseript. des pierres grav. du Baron de Stoseh. Cl. II. Nr. 900).
V	s 1 o v a n s k e m basenstvu pa je solnčni bog, bog raja, pa tudi podzemeljskega sveta, v kterega so dušo mogle črez vodo peljati. Tako bi nov uzrok našli, zakaj je delfin s solnčni m bogora tako ozko združen. Ali mi še nahajamo druge uzroke. Po veri starih Slovanov je solnčni bog vsako večer se vtonil v morje, na ktero podzemeljski svet mejaši. V podzemeljskem svetu je ponoči opravljal službo sodnika mertvih, in drugi dan je sopet iz morja vstal, zato ruska narodna povest pripoveda, da si solnce in mesec vsako jutro obličja v morji omijeta, in tako zmirorn lepo in jasno svetita, (glej Hanuš, Wissenschaft des slaw. Mythi 201), in stari sorodni Prusi so morje imeli za mater solnca. Syrabol morja pa je delfin, toraj nov uzrok, zakaj je solnčni bog združen z delfinom.
Ali mi smo čuli, da je Radegast tudi bil bog kupčije,***) ker ga Wacerad ednačujo z Merkur o m. Kot boga brodarjev tudi nahajamo gerškega solnčnega boga Apollona, kteri se za tega delj velel Delphinios, in ima delfina za attribut, kteri pri Apollonu, kakor ostroumni Welcker (griech. Gotter-lehre, I. 500) piše, nima drugega pomena, kakor pri P o s e i d o n u in Nereidih. Kadar delfin okoli ladij plava, je brodarija nar lepša in prikladniša, in znano je, da so severni Slovani bili tudi kot kupci glasoviti na kopnem in na morju.
*) Sme Se se tudi misliti na dolfinovo ljubezen do godbe in petja, kterega varuli jo tudi solnčni bog.
**) Gotovo tudi pri starih Slovanih, ker v mogilah severnih Slovanov so našli urne, lctere so bile napolnjene z ribjimi luski (Fischscliuppen) (Beekmann II., str. 365. 372.)
***) Helmold in Adam bremski omenjata, da so polabsko slovanski trgovci prvlje, kakor so se podali na morje solnčnega Boga Svetovita vprašali za srečo in mu darovali dare, tudi, kadar so se povernili. Med selcovskimi spomeniki vidimo tudi solnčnega boga z bodešžem, sulico, Skitom in poleg njoga ladjo. Ladja ima ravno takošno podobo, kakor ladje kranjskih brodarjev na Savi, u sredini stoji utica, prednja stran ladje pa je vpogjena, glej Muchar, Geseh. der Steierm. I. B. Abbild Taf. 10, fig. 644.
Po učenem Prelleru pa je Apollon delphinios: „das Bild eines machtigen Schutzgottes z ur Se e, der das Gewolk zerstreut und die Fluthen sanft beruhigt, mit dem dieser Bedeu-tung ganz entsprechenden Symbole des Delphins, welcher im Mittelmeere bei warmer Jahreszeit und heiteren Wetter in grossen Schaaren auf der Meeresflache zu erscheinen und sich in den Wellen zu tummeln pflegt.“
Zato vidimo na volcentinskem verču sadaj v vatikanu hranjenem, — Apollona, kakor sedi na trinožji prebirajo lyro, na herbti noseč tu 1 napolnjen s strelami iz morja, po kterem delfini plavajo, vstajati. Na krajniku vrča še razun ribe pliska-vice (delfina) se tudi vidita: keber in tri ulcuni (osterži),*) na kterem tudi kakor smo čuli je stal solnčni bog Kr o to —• Kart, Krt. (Sliko glej: llaoul Bochette monumens inedits Planch LXXIII. Welclcer, „Rheinisches Museum“ II. 153.)
Pa vtegnil bi me kdor vprašati, kje imaš dokaze, da je solnčen bog tudi v mythologiji severnih Slovanov imel pliskavico za attribut. To se da dokazati. Med retranskimi starotinami je rajni Kollar našel Radcgasta v podobi^ pliska-vice s turovo glavo (Krolmus, posledni božište Cernoboha, str. 15), nov dokaz za autentičnost tih starotin.
Posebno lepo sliko slovanskega solnčnega boga vidimo na ednem sekovskem spomeniku. Bradat junak z obilnim vla sovjem na plečah z jastrebivoma perotama derži vedni roki na palici rog, (lušturo morskega polža) v drugi pleterčico sadja. Od popka izhaja v konjske noge, po tem pa v delfinov rep, na repu se vidi odlomek ženske podobe. Knabel je rekel, da je to „tritonischer Fischcentauer“. (Sliko glej pri Mucharu, Gesch. der Steierm., I. B. Abbildungen Tafel 14. fig. 25.) Poslušajmo ali je Knabelnovo trdenje resnično ali ni.
Triton je v starejših mythih podoba šumečega morja, 'n ravno tako občega obsega, kakor Nereus, Phorkys in i haumas.
*) Kibo po nemškem ,,Barscli** imenovana se veli po slovenskem zavoljo svojih ostrih plavut — osterž ali pa: ukun, okun, sanslc. a?, spitzen, scharfen, lat. acutus, acus, slov. o k , uk, Spitzo, primeri imone koroških gor: Ukvica, Ukva, gregorlji ok, brunahen ok. Od zgor je zelenkasto žolta, po stranili svetla medenožolta s črnkastimi traki po hrbtu in ima plavkasto (violette) in rudeffo plavute. Zlo je rodovitna riba (zato symbol plodivnosti). Slovenski Norenci so svojim otro-
kom^ po tej solnfuemu bogu posvojeni ribi imena pridevali, kakor lehlco bereš na celjskem kamnu: Optimo Mašimo. VCONIVS ... imus (Primus?) Benelieiarius Casiani Plauti Proconsulis augusti. Votum solvit lubens me-rito. Na straniŠkem spomeniku pa smo našli ime MAENVS — Men, Rutte.
Pozneje je orjaški sin Amphitritin in Poseidonov. Cicero1) piše o njegovi podobi: „Qualis illo maritimus Triton pingitur natantibus invehens belluis adjunctis humano c o r-pore." Triton je ali na pol morska pošast, na pol človek. Kentauri so se obraževali kot p o 1 k o nj i. „Zur Halfte mit Gestalt eines Pferdes zur Halfte mit der eines wilden Wald-menschen," piše učeni Preller2). Naša podobščina ima prav prijazno lice. Ne predstavlja toraj , kakor Knabl ■'*) blodi „einen tritonisehen F ischcentaur, wie er aueh in den pompejanischen Wandgemalden abgebildet (?) ist, nur mit dem Unterschiede, dass er bior in der Linken bloss den Korb, und die Meerschnecke in der Rechten hšilt, statt sie zu blasen“.
G.	Knabl ni nikdar pogledal v virnike, v kterih Be Triton popisuje, drugači nebi mogel Icaj tako neumnega pisati. Prvič je že neumno, da to podobščino in '	‘ "	‘ h er Fisch-
Tritona pa nam popisuje Apollonij') moža z ribjim repom. Pausanias5) piše o njem, da ima glavo z morskim biljem opleteno, in da je njegovo truplo z ostrimi luski pokrito, da ima velika usta, in živinske zobe, luskaste roke, na prstih kremple, na vampu plavute, in da v rog puha. Naša podobščina nič kar takšnega ne kaže. Iz Ovidie-vega8) popisa se vidi, da se na sinjih konjih pelja, od ribjega repa nič ne pove, ravno tako Claudian7) in Philostrat8). Na starih dnarjih se najde z Neptunovo trisulico9), na ednem kamnu je viditi, kakor Venero nese na ramah10). Nonos") piše, da se spodnji del njegovega trupla razkala u dva ribja repa, in da ima srpu podobne plavute. Mi smo vse Tritone popisali, kakor so nam je stari pisatelji izročili, ali umetniki obraževali, ali naši podobščini ne najdemo nič sličnega.. Pa g. Knabl reče, da je takošen „tritonischer Fischcentaur" obražen na pom-pejsldh stenskih slikah. Jaz nisem tako srečen bil v delih, ktere od tih ostankov staro-italske umetnosti govorijo, ga v takošni podobi najti. Winkelmann'-) ima enega z rakovimi škarjami. Med pompejskimi je scer eden, kteri ima konjske noge in trobi v morski rog, ali drugi attributi mu mankajo.
V	drugem delu,:>) pa vidimo žoltega riborepatega konjomoža s povzdignjenim kormilom, ali brez peroti in pleterčice s sadjem napoljene.
Pa kaj bi tudi kogar nagibalo v stari Sol vi, kjer ni morja, postavljati Tritonu spomenik? — Tritoni so le prebivalci morja, in so, kako Preller l4) lepo piše: lebendige Bilder der rauschen-
'J lJe natura Deorutn I. 28. 'j Preller. Griech. Mytli. II. 13, 14, 135, 270.
Knabl v „Schriften des historischen Vereins filr Inneriisterreicli“ I. 40.
o	Apollon. Rhod. IV, 1551. 1670.	5)	Pauaan. X. 21. 1. c) Ovid. Her.
VII. 50.	7) Clandian VI. eons. Honor. 377.	") Philostrat Icon. I. 25.
') Wilde, Gemmae antiquae 133. Tliom. Brand. I. 127. “J Nonos, 43, 204. Ir) Monum. inedit.. pag. 25. Winltelmann Toro. I. tab. 44. Tom. II. tab. 50. Grieeli, Mythol. I 377.
centaur", ker Centauri niso
(len, tonenden, wandelbaren Meeresfluth mit den geheimniss-vollen dilmonischen Kriiften und Gestalten seines Innern und seiner Tiefe.
Nasa podobščina drži pletrčico sadja v rokah, ali ka-košno sadje bi vendar Triton prinašal iz morja, kterega grški pisatelji zmirom kot nevarno požrešno pošast popisujejo V Menda bisere? Ali podobščina kaže, da nima biserov v roki.
Ta podobščina ne predstavlja druga, kakor slovensko solnčno božanstvo, ktero vsaki dan iz morja vstaja, brzo kakor konj in sokol leti po nebu in ljudem obilno blagoslova iz roga*) obilnosti podeluje in sad zemlje pomnožuje.
Kako je bilo rečeno, je tudi retranski solnčni bog Rade-gast bil obražen kot možak v pliskavico se končajoč, in tudi druge symbole kakor jastreba ali sokola, sadje (grozd), morskega polža**) (znamnje roga obilnosti, ali svojega vstajanja iz morja) najdemo na njegovi darivni skledi.
Razun tega nahajamo na slavjanskih spomenikih še druge so Inč ne symbole, kakor solnčnoglavo pod ktero leži delfin zlevskimi tacami in jastrebovim kljunom,1) jastreba ali sokola v družbi grozdja'2) in trsovja, solnčnega boga s prero kovavnim kotličom,3) kot boga godbe piskajočega v pišalko4), kot boga žetve z vinjelcom in prerokovavnim kot-ličem5), kot premagavca zime nosečega na rami vepra in korpič sadja"), itd. Ker te podobščine v solnčno čas tj e spa-dajo, ter tudi gore omenjena.
Da takošne symbolike grška in latinska mythologija nepo-znate, in v keltski konj spada v častje ženske boginje ^'eriddwen in ima celo različne attribute, ter bode neskončno težko starinoslovcem ugajalo iz gore rečenih mythologij to sym-boliko naravno in razumno razlagovati.
Ta spominek prav živo predstavlja idejo starih Slovanov, kako solnce vsako jutro iz morja vstaja,7) hitro ko konj in sokol po nebu beži, ljudem podeluje iz roga obilnosti zemlje sad s pomočjo mokrote, kako solnčni bog na morju, kte-rega symbol je delfin, razžene megle, in je prikladno stori za
*) E o g v rokah Svetovitili se je tudi rabljal xa prerokovanja. Tudi solnčni bog P o go da ima rog med retranskimi spomeniki.
**) Lušturo tudi ima u rokali indiski solnčni bog Kr Sna kakor tudi ognjeno koleseo (Sonnerat Tab. XLV). Učeni N. Miiller imenuje ta symbola: „das Bild von Wasser und Peuerverein“ (Glauben der Hindu, str. 599). Morski polž na Radegastovi darivni skledi ima toraj enak pomen. Kakor v slovanskem mytliu je solnčni bog združen vodo, tako tudi v indiškem.
') Muchar, Gesch. dor Steierm. B. I. Abbild. Tafel XI, 22. 3.	'•’) Mucliar,
I. c. Tafel XI, 22. Fig. I. 3) Idem. Tafel 13. Fig. 15.	1) Idem. I. c.
Tafel XIII. Fig. 16.	6) Idem. 1. c. Tafel 15. Fig. 33.	6) Idem. 1. c. Taf.
15. Fig. 32.
’) Primeri: Krona, Narajana, der ob dem Wasser scliwebende, dalje fgyptskega: Ho ra iz lote (Lotosbhimc) symbola vode — mokrote rastečega. Pis.
brodarijo, zato ga med sekovsldmi kamni nahajamo, kako ima poleg drugih solnčnih attributov postavim: sulice, škita, bodeža, tudi ladjo, v rokah pa drži trak (jadrilo?) (glej Muchar 1. c. Tafel: 16 Fig. 44.).
Ladja je tudi symbol solnca, in nima je samo solnčni bog Germanov Skeaf (Miillenhof, „Zeitschrift fiir deutsches Alteth.“ VII. 418 itd.), temoč tudi indiški božanstvi A9vinau („die ersten Lichtstranlen des Morgens“) se peljata na ladji. Delfin in riba ste toraj izpričena v mythu slovanskem, in ker sem oziraje se po keltskih spomenikih ni našel takošnih kombinacij solnčnih symbolov s symbolom vode, morja — ribo in delfinom, kakor je najdemo na norenskih spomenikih, in ker tudi iz grške in rimske mythologije se te kombinacije ne dajo razlagati, ter so izključivo slovanskega po-četka, in le slovanski mythus daja ključ za odpiranja te sym-bolike, in le v slovanskem mythu nahajamo združenja solnčnih symbolov s symbolom vode — morja.
Slovanski solnčni bog lladegast, kteri ima delfina za attribut, nas opominja, kakor sem rekel na g r S k e g a A p p o 1-lona z pi-iimkom: Delphinios. V Delphih in Delosu na hajamo povesti, o občestvu bogov z Hyperbore j ci (Weleker, Griechische Gotterlehre I. 500. II. 248). Herodot (IV, 32—35) piše, da Delijanci pripovedujejo o žrtvenih darovih, ktere IIyperborejci v pšenično latovje zamotane v Dolos prinašajo. Kje so ti Hyperborejci stanovali, je Herodot ni mogel zvediti, alco ravno je pri Skytih pozvedaval. Herodotovi S ky ti pa so bili S k o I o t i, kteri so od Dunaja do Dona kraj č r-nega morja stanovali, ter od črnega morja do virov Buga, D n j ostra, in 100 geografičlcih mil gor proti Dnjepru. Ti Skyti niso ničesar znali povedati od Hyperborejcev. Vendar grški pisatelji trdijo, da so ti žrtveni dari bili do 8kytov pri-nešeni, in da so po tih s pomočjo zapadno stanovajočih narodov prišli do adrianskega morja in od onodvDodono — mesto v Epiru stoječo.
Stari Grki so tedaj Slcythe tudi na drugi strani Eui’ope iskali, in res Strabon (Geog. I.) pod Skyti vse proti severu stanovajoče narode zapopada, in Plinij (IV. 25) naravnost piše: „Scytliarum nomen usque quoque transit in Sarmatos atque Germanos.“ Zato Dion (38, 10) germanske Bastarne imenuje Skyte, in poznejši Trebellius Pollio (Claud. 6, 12,) celo Peu-kine in Gothe. Omenjeni darovi so šli proti zapadu do adrianskega morja, gotovo ni zapadno v ravni črti od Hacina, temuč proti severo-zapadu. Hyperbore jcev toraj ne smemo bolje proti iztoku iskati, kakor Ncure, kteri so na Skolote mejašili, in tudi ni za timi v daljnem severoiztoku, ker tako bi mogli ti dari po dobro znani poti med Dnjeprom in Bugom nad črno morje iti.
Ti Hip er bo rejci so torej iskati v okrožji Visle, tam še je cvetelo p ol j e del j s t vo, in pšenica rastla, v ktore la-tovje so žrtveni dari zamotani bili. Barth (die altteutsche Reli-gion II. 3,) misli na deželo, v kteri so jantar (Bernstein) nahajali, in Welcker (Griech. Gotterlehre II. 350) misli, da je u pšenično latovje zamotani dar (iqk, sacrium) bil jantar. Jantar so po Hesiodu Grki že v devetem stoletji pred Kristom poznali. Herodot (III. 115) govori o jan tar u kot o občeznani trgovinski reči. Domovina jantaru je pruski bok, posebno S a m 1 a n d. Tam so živeli stari sorodni Prusi in Litvani, kteri ta svetli kamen imenujejo gantar, gantaras, gen-tor, iz ktere rusko jantar*). Njihovi sosedje so bili Venedi
—	Slovani, kteri so ga po sorodnih plemenih po starodavni cesti, ktera je držala črez polske ravnice Karpate, vahsko dolino — črez poglavitne mesta : G a 1 i s i a (Kališ), C h a r r li o d u n u m (blizo Krakova), Carnuntum (pri Hamburgu) — v P a n o n i o, in ondonod do jadranskega morja spravljali. Grki so imeli iz starih časov povest, da jantar iz zemlje Venodov,vv kteri Eridanus v severno morje teče, pride. Po mnenju Safarikovem in Baijerovem je Eridanus reka Diina, ktera se je prvlje velela Rud on, ktere ime so Grki popačili v Eri dan o s (obširniše Šafarik, Slaw. Alterth. I. 102—108.) Prav dobro opazuje učeni Barth (Altteutsche Relig.
H.	3) „Die Volker, durch welcne die Gaben fortgebracht wurden miissen verwandte oder doch freundschaftliche gewesen sein.“ In to so tudi bili. Cesta od baltičkega morja je peljala kraj Visle skoz zemljo Oso v. Osi so bili panonsk rod različen po jeziku od Sarmatov in Grmanov, in stanovali na panogah mangartske gore, od onod je cesta držala prek Dunaja skoz Sabario Petovio, Emono na jadransko morje. V vsih tih pokrajinah pa nahajamo Slovane kot prvotne stanovavce. Še le okoli leta 400 pred Kristom so to vez južnih in severnih Slovanov pretrgali Kelti prišelci.
Gore je bilo rečeno, da so Delijanci se hvalili z občim Apollonvim častjem z Hy p er bor e jci. Ta Apollon Delphi-nios, kteri je delfina imel za attribut, ni imel sestre Arte-
*) Po Pliniji (Hist. nat. XXXVII. cap. 2) se je jantar (electrnm) pri Sky-thih tudi velel „sualiternicum“. Ta beseda je čisto slovanska. S var — s val, pomenja svetiti, splendere, zato ime božanstva: S var o h. Ker je ter suffix nominis agentes, tor svaliter pomenja: splendorem fa-ciens, nik je dalnji tvarivni suffix; primeri: viternik iz korenike vi in suffixov: ter in nik, toraj svaliternik po pomenu in obliki {isto slovanska beseda. Ako Plinij to besedo imenuje skythsko, ter se mu to s goro Skythili rečeno opazko pojasnuje. Plinij reče da „svaliternik“ je bil fulvum el ec trum. Plinij na onem mestu roče da „sueinum“ pri Skythih se veli „sacrium“ kar sopet litavslcoslov. beseda sak as, smola slov. sok, Bikati itd.
N&rodni Koledar 1870. (Letopis).
2
m ide.'*) (Welcker, Griecli. Gotterlehre I. 500). Ta okolščina je važna. Tudi slovanski solnčni bog je brez sestre.
Keltskega in grmanskega solnčnega boga ne nahajamo z delfinom, toraj delski Apollon ni mogel biti v sorodnosti z solnčnimi bogovi tih narodov. Skyti so darove prijemali od njim nesorodnih llyperborejcov, toraj tudi skytski Apollon ni sorodnik grškega.
Sarmati še so 1. 633—605 prišli iz Medie (Diodor Sic. II. 43), in niso se nikdar razširili do domovine j antara, toraj tudi pod Hyperborejci nimajo se zastopiti Sarmati. Drugih narodov pa v oni dobi ne pozna zgodovina v tem okrožji. Ako je žrtveni dar bil v pšenično latovje zamotani j a n t a r, ter je do Grkov le prišel po Slovanih, kteri tudi v svojem mythu imajo z grškim Apollonom Delfin iom enakega solnčnega boga, ubijavca: sani Cernitre. Kakor je ta žival tudi v severno-slovanskem mythu ženskega spola, tako tudi Pythe (Drachin) san („ljuta san", v Libušinem soudu), ktero je ubil Apollon Delphinios (VVelcker, Griech. Giit-terlehre I. 500).
Ali še eno analogijo nahajamo v de lskem in severno-slovanskem solnčnem bogu. Pindar (Pythia. X. 46—75). pripoveda da so Hyperborejci svojemu solnčnemu bogu osle darovali. Tudi v Delphih so Apollonu osle darovali, in sicer so zavoljo dodeljene zmage v tempelnu medenega osla postavili (Corpus inscript. pag. 807. Pausan. X. 18. §. 3) in Calli-machus (Fr. 187. 188) piše, da se Apollon veseljuje črez hy p e r b o rejsko oslovsko žrtvo. Osel je hotivna (geil) žival, zato je postal symbolom rodenja in plodnosti.
Indi darujejo boginji zemlje, boginji rodivnosti Nirriti osla, osel je bil Priapu posvečen, in rimske žene so boginji zemlje darovale pogačo, na kteri je bil osel obražen (glej Schvvenck, Sinnbilder der alten Volker, str. 91—96.) Ker je solnčni bog — bog plodnosti, rodenja, rodovitnosti ter je daritev osla, tako naravna, kakor daritev kozla, berana in bika.
Daix>vanja oslov tudi nahajamo pri Slovanih, in sicer češka povest pripoveda, da je čarobnica velela N e k 1 a n u zaklati osla, ako hočejo črez Vladislava zmagati (primeri Grimm Myth. 43). Toraj tudi tukaj, kakor pri Grkih so osla darovali, da dobijo zmago, in komur drugemu, kakor solnč-nemu bogu, ker ta je bil pri Slovanih tudi bog boja in zmage.
V	pšenično latovje zamotano žrtvo ste iz prvega v Delos prinesli dve h yperbo rejski devici (Herodot 4, 32—35)
*) Ar tem is je po Welkeru (Griech. Mytl>. I, 562) in Laueru gospodinja luno. Slovanskemu solnčnemu bogu jo mesec brat, primeri: Kriki (Kroko) in Čislbog na retrunskih spomenikih.
ktere so Delianci po grškem imenovali: H y p e r o c h e in L a o-d i k e. Te devici je spremljalo petero mož, ktere so imenovali IIčQ<fč(>hg in pozneje: dnaD.ocpogoi, to je: nošci latov j a. Per-p h er 6 e s pomenja: „Die Herumfuhrer“.
Pozneje, ko niso device večkrat nazaj prišle,*) so Hyper-borejci pošiljali te žrtvine darove po sosednih narodih. Zakaj niso prišle nazaj ? Grki so nje vsikdar z veliko častjo spri-jemali, in njim tudi darove davali, ktere so svojemu narodu izročevale. Mela (III. ’5) in Plinij (IV. 26) mislita, da so ljudstva, ktere so zmes stanovala, nje vjeli. To bi vtegnilo v oni dobi se zgoditi, ko so keltska, grmanska in sarmatska plemena pretrgale vez med baltiškimi Venedi in norensko-panonskimi Slovani.
To pošiljanje hyperborejskih darov v D e los priznajo vsi kritični starinoslovci, in ostroumni O. Milller reče: „Un-miiglich ist alles dies bodenlose Dichtung“ (Dorier I. 272). Jaz mislim, da so Grki okoli GOO pred Kristom na b o k u jadranskega morja (v Tergeštu ali Akvileji?) se spoznali s slovanskimi Kami in N o r e n c i in po tih dobavljali jantar, kterega so panonsko-norenslci Slovani prijemali od baltičkih Venedov. (Glej obširniše Šafarik, Slov. starož. !• 13). Tukaj so tudi lehlco spoznali enakoličnost svojega Apollona delphinia, kteri je, kakor severnoslovan-ski solnčni bog R a d e g a s t bil bog kupcev, saj Helmold piše, da so solnčnemu bogu Svetovitu polabski kupci velike daritve doprinašali, in ni prvlje se podali na morje, dokler niso njegovega orakula poprašali. Pozneje so, kakor je rečeno bilo, se sarmatski in keltski tudi germanski rodovi med baltiške in panonsko-norenske Slovane vrinoli, in tako so trgovina z j a n-tarom in sveti darovi šli po drugi poti kraj Dnjestra nad črno morje.
Tako bi se tudi razjasnila okolščina, da med r e t r a n-s k i m i starotinami nahajamo srebrno štanžico na kteri vidimo kodrastega mladiča, kteri v levi roki drži j a b e 1 k o, symbol ljubezni, v desni pa listnato vejico. Po stanjžici se vleče kači podobna črta (kača je symbol plodnosti), in na enem šteklu vidimo ptiča (laboda?) na drugem grozd (Masch. Fig. 30 §. 195). Na štanžici pa je napis z grčkimi črkami: OllSi/iŽ.**) Ta beseda pomenja: 1. heisseste Zeit im Sommer, 2. Bliithenzeit des Lebens, 3. Friichte von dieser Jahreszeit, besonders Baum-
*) Po povestih Deliancov sta dve devici v Delosn umerli in njima v čast so na grob delianske dekleta odrezane vlasi polagale, ravno tako mladenči, kteri so vlasi z nokakšnimi zeli ovijali (Barth 1. c. str. 17 §. 10) Hy-peroche zz prenašavka Laodike ZZ Ludopravda.
**) Diodor (II. 47) piše: ,,Po starih sporočilih so Hyperborejci v veliki prijaznosti živeli z Grki, Več Hellenov je k njim prišlo in so tam posvečene dare pustili z grškimi napisi. Jezik Hyperborejcov je l>il poseben itd. Gore smo slišali, da so Hyperborejci dare v lntovjo zavijali.
friichte, Obst, Traube itd. Thunmann (Untersuchungen iiber die alte Geschichte einiger nordischer Volker, Berlin 1772 pag. 362) sicer misli, da je to štanžico vtegnil kakošen Slovan v Greciji dat napraviti, kamor so polabski Slovani leta 527 in 582 po Kristu hodili kot trgovci, drugi so mislili, da so v Retri tudi imeli Grki s voj o vežo, kteri so po Adamu bremskem (II. 19) v polabsko-slovanskih mestali posebno v J u m n i bili kot trgovci se naselili. Ali meni ni znano grško božanstvo Opora, in tako bi vtegnila ta štanžica biti al o s t a n e k ali pa ponarejena po prvi od Grkov podarjeni, ktero so iz De losa prinesle ,,hy p e r b o r e j-ske device“. Slovanski Apollon ima tudi druge ednakosti z delt'iški m. Obema so bili labodi posvečeni, dalje jastreb (Aclian X. 14) jelen in gavran.
Jaz sam tukaj novo misel sprožil o „Hyperborejcih“ in njihovem Apollonu, naj drugi dalje preiskujejo. Alco je Nemec Barth (alttcutsche Roligion II. 84 iti.) v njih mislil Nemce najti, se meni ne bode zamerilo, ako v njih Slovane iščem, saj tudi nekoliko dokazov, kteri ravno niso zavrči, na svetlo spravljam.
Saj stari grški pisatelji so že vse kar je onkraj Hiima ležalo, običavali „h y p o r b o r e j s k o“ imenovati.
Pišejo tudi, daje v deželi „Hy p er b or o j ov“ bilo dosti zlata. In kje ga je bilo v starem svetu več, kakor v Noriku okoli Nore j e?' Tudi ta okolščina je premišljevanja vredna. Takošni dokazi veljajo več, kakor vsi citati iz grških pisateljev, kterih nekteri stavljajo Hyperboreje nad Ural, drugi v globoki sever, tretji na vire Dunaja itd. Prvotni Grki so gotovo ni dalje mislili kakor prek Hiima, od kod jim je Bore as pripuhal. *)
Prek II ii m a pa so stanovali do Kolpo i 11 y r s k i rodiči, 1	rorja	Slovanivin	za	nje	je	toraj
prinesli dve devici. Gotovo to niste bile dve prosti devici, temoč božanstvom posvečene. Herodot razločuje tri dobe. Nar prvlje ste prišli devici Ar g e (Svetlana) ali Hekaarge (Dali-
Tako je ta dar hyperborejskega Apollona stregel na rodovitnost sil j a, žita in kor v času „o mo()Ku, siljo dozori se, tor je dar celo prikladen, saj solnčni bog pospešuje in udeluje u rodovitnost, u sad in plod yyonmi)n(t.	Pl8,
*) Callimachus (IIymnus in Delum v 65.) Apollon. (Argon. I. 820) stavljata domovino Borca s a v Thrakijo, tam je imel sedem dupe(j, v kteri so konji Aresovi stali, in v ktori je bil vetra početek. Kakor so Delianci pravili jo de los bilo liyperborejsko ime. Ako je to res, ter so že prebivavoi Epira bili IIyperborejci, dalje Geti ili Daki, ker v dnešnji ški-petarščini diel pomenja solnce, toraj D el o s solnčni otok, na kterem je stal hram boga Bolnca. Po Dioskoridu so jo v jeziku Getov velel b 1 e n dielia (dis\i«) toraj solnčanica, primeri bolen belinuntia bogu Belenu posvečena trava (Diefenbach, Celt. Nr. 316.)
prikladno. — Žrtvene darove ste
svetla) in U p i s , Opis*), potem Laodike in Hyperoche spremljane ad Perpher6eov, slednič so bili darovi poslani. Božanstvom posvečene device tildi nahajamo pri Slovanih, lvteri so važne posle pri verozakonskem častju in drugih svetih obredih opravljale. Jaz samo opominjam na „d v e vfiglasnž d e v e “ v Libušinem sodu, o kterima pišeta obširnišo Palacky in Safarik (die iiltesten Denkmaler der bolim. Sprache, str. 95).
Od adrijanskega morja so darovi Sli črez mesto D o-(lono, ktero jo v Epiru stalo (Barth, altteutsche Religion II. §•3.4), od onod proti južni Thessalii v m e 1 s k i zaliv (Busen) kjer so device v barko stopile in črez E u b 6 e o , Karystos, Oeraestos, Tenos se v Delos pripeljalo (Barth, 1. c. str. 11. 12. 13).
Mi toraj nemoremo misliti, da bi H y p e r b o r e j c i bili proti Uralu stanovali, in Pausanias (I. cap. 31. §. 2) je toraj hudo zmešarijo napravil pisaje: da se pozneje, ko niso več Hyperborejci po devicama pošiljali darov, nje izročevali Arina a s p o m, ti Issedonom, od kterih so njo prijeli S k y t h i in v Sinope poslali, kjer so nje Helleni sprijeli in v Prasio prinesli, od onod pa A t i n j a n i v Delos. Tudi Pausanias (V. cap. 7. §. 4) imenuje devici Opis in Hekaerge, in in nje ima za „h y p e r b o r e j s k iali kako je mogel Hy p e r-b o r e j c e zadi za A r i m a s p i in Issedoni postaviti ne za-popadem. Herodot drugega pota ne pozna kakor črez adrijansko morjo, in vendar je Herodot bliže stal povesti kot starejši pisatelj. Herodot postavlja Issedone iztočno od Argip-paeov, in ti so stanovali v dolinah uralskih (IV. 25), Plinius in: 19) in Strabon (XI) nje stavljata kraj Jaxartesa, tudi Solinus (cap. 15, §. 13) piše, da so Issedoni prebivali na desnem bregu imenovano reke. Zelo neumno bi bilo misliti, da je naj bližnja pot v Delos skoz zemljo Argippaeov, Thyssage-tov, Skythov v Sinope, in od onod v Delos. Da bi H y p e r b o-f e j c i, kakor Pausanias hoče, bili za Issedoni stanovali, kako je toraj mogoče bilo, da so prvlje, ko še so Hyperborejci darove po devicama pošiljali, ti darovi šli črez adrijansko morje v Dodono ? Jeli je pot od Jaxartesa nad adrijansko morje v Delos nar bližniša? Kdo bode kar takošnega trdil? Ako so pozneje ti darovi bili po sosednih ludstvih daljo spravljeni do Phanogorie in iz tega pristanišča v Sinope, kjer so nje Grki vzdignoli in v Delos peljali, ter so tje prišli po cesti, ktera je držala od Visle med Dnjeprom in Bugom.
Po Platonu (Axiochus, Tom. IX. pag. 412) so našli od Xer-xesa za brambo Delosa poslani možaki tam medene table,
*) Imena: Ar ge ~ Svetlana, Hekaage ~ Dalisvetla, Dalizara, die fern — weit hinleuehtende Opis, Vergeltung ehrerbietige Schen, Furcht vor der Rache der Gotter, pričujejo, da ste te devici bili v službi solnfnega boga Hyperborejcov.
ktere ste Opis in Hekaargos od Hyperborejcov prinesle, na kterih je bil nauk zapisani, da duše umrlih pojdejo v kraljestvo Plutonovo, ktero je pod zemljo, ker ta leži v sredini sveta, nebo pa ima kroglo podobo, v kterega gornjem delu stanujejo nebeški bogovi, v dolnjem pa podzemeljski. Tukaj se obsojujojo, dobri pridejo na polje zveličanja veselja, hudobni pa v črni chaos.
Tudi v tej povesti, nahajamo slovansko vero. Hudobni so v peklu, v kraljestvu Crnoboga, zveličani pa pridejo na ne» beško loko, na zeleni travnik na stekleno goro, v raj.
Hyperborejske povesti sežejo v naj starodavniši čas Olena, kteri je hexameter prinesel v Grecio in pesme sostavil v čast hy-perborejskim devicam in narmanje 1300 pred Kristom živel (Barth.
1.	c. str. 6G). Herodot, kteri v petem stoletji pred Kristom živel, ni mogel nič več gotovega zvediti o Hyperborejcih, znane so mu samo bile tempelske povesti o darovih hyperborejskih. Ni toraj čudovitno, da so pozneje pisatelji toliko basnovali o njih in je v Hišpaniji, Germanii, v nar globejem severu in celo prek Jaxarta v Azii iskali, in čudovitne reči o njih zapisovali. Jaz tukaj samo še nekoliko povest omenjam. Po Herodotu (I. 78. Cieero de Divinat I. 41. Plinij XXX. 2) je prišel od Hyperborejcov nekakšen Telinissos, kteri se je v Karii naaelil, in mesto T e 1-m i s s o s utemeljil. Tam je stal slaven hram Apollonov, in njegovi duhovni so bili daleko razglašeni gatači in vidovine po-Bebno so znali iz letanja p t i č o v gatati. Ali ime T e 1 m i s s o s ni slovansko? Primeri: tel m a, os, tolmačiti, interpretari, tel-mač interpres. Po slovanskem bi se njegovo ime glasilo Telmis ali pa Telmis. Korenika besed: telma, tolma, tolmač je t e 1 nemšk: zal v žalen erzalen, staroškand. tal. Znano je, da so Slovani tudi iz letanja ptičov gatali, in da so se ti gatači veleli pri starih Čehih: ptakopravci (Mater verb. s. v.)
Po Stefanu byzant. (pag. 259) je Apollon z Themistisjo hčerjo kralja Iiyperbore jakega Zabia rodil sina Gal e a, po kterem Gal e o ti rod*) v Sicilii ali Attiki ima svoje ime. Grki so vse tuje imena v svoj jezik prestavili, tako tudi ime Galeotes (ya.hiwr.rit;) kar pomenja arsico, martinčeka (Eidechse). Ta žival tudi spada v častie Apollonovo, in mi jo tudi smo našli kot attribut slovanskega solnčnega boga**). Tudi stari Litvani (Nar-
*) Po sporočilih starih pisateljev je G u 1 e o s dodonoski orakel popraševal, kam bi se podal. Orakel mu odgovori naj se poda proti zapadu. Tako je prišel v Sioilio in je tam Apollonu postavil hram, njegovi potomci Galeoti so potler sloveli kot vidovine in razlagavci sanj. Ker grška basen da Galea v Dodoni orakel popraševati, ter je to znamenje, da so si Hy-perborejce v soseščini starih Illyrov mislili, toruj proti severu europejskem ni pa proti Jaxartisu.
**) A r s i c e ne najdeš samo med bodričkimi starotinami, temoč tudi na rim-skoslovenskem Bpomeniku sekovskem v družbi drugih attributov solnčnega boga kakor kokota, kače itd. (gle sliko v moji mappi).	Pisat.
butt, pag. 145—151) 8o arsice v veliki časti imeli kakor tudi žabe. Žaba (Frosch) je symbol mladoletja pri Egypčanih (Sclnvenck, Sinnbilder 132) in tudi attribut Apollonov. Kako ču-dovitno se skladajo imena Zabios in Graleos žaba in arsica martinček! Apollon rodi s Themistisjo hčerjo hyperborejskega kralja Zabia sina Galea.
Že ime Themistis opominja na gatanje, vedežvanje, ker fonirrtetn pomenja prerokovanje. Prerokovavne živali žaba in arsica (galeotes) sta po crkvonih legendah prišle v rodbinstvo Apollonovo. Solnčnemu bogu posvečeni živali postanete testom m sinom Apollonovim! —
Ni samo pri Litvanih (Narbutt vl. c.) temoč tudi pri Slovanih nahajamo častje aršic in žab. Zabiča zelena pred Jurjevom vlovljena naznanja vreme, je po takem symbol mladoletja, pa tudi žabji rod auha (Krijte) je služila za symbol v basenstvu starih Slovanov. Čehi so častiii podzemeljskega boga Z e 1 o n a , ltteri je v podobi auhe (Krote) varoval podzemeljske zaklade. Ne morem vsih vraž omeniti, ktere še sadaj slovenske proste žene gojijo s posušenimi auhami.
Hyperborejske povesti so zmirom bolje značaj basničen dobivale. Kar Ciemena Alexand. (Strom, stran 305) in Cyrillus (advers. Just. IV. 134) pišeta o legi te zemlje o njeni prijetnosti itd.
nima historičnega temelja.
Po vsih vestih, ktere nam je Pytheas (Strabon. VII.) ohranil, so Hyperborejci živeli kraj baltiškega morja. Tam je domovina jantara, kteri je nastal iz solz Apollonovih (primeri Barth. 1- c. II. §. 46). *)
Ilellanik, kteri je 12 let starejši, kakor Herodot (Gellius Noctes attic. XV. 23) piše o Hyperborejcih, da so oslabljene starce vmorili. Tega običaja ne nahajamo samo pri starih Nemcih, te-rooč tudi pri Slovanih in Prusih (Kreuszler, Aniquit pag. 148. Hartknoch Pruss. Disert. XIII. pag. 188.)
Tudi pobožnost, pravičnost, miroljubivost, prostost živlenja, ktere kreposti se hvalijo na Hyperborejcih, hvali Prokop na Slovanih, in Helmold piše o Korotanih (I. 1) da so Blužbi božji udani, in da ni časti vrednejšega in pobožnejšega ludstva, ktero bi duhovnim večo poštenje skazovalo, kakor so Korotani. Enako hvali Adam bremski
*) Stari pisatelji pišejo, do so Hyperborejci potomci Titanov to je or-jašev; jeli bi se tukaj nebi smelo na V e 1 e t e — Titane — orjaše misliti? Ptolomneus (III. 5.) že Veletov (OvsXtcu) omenja in sicer na pruskem boku med ustjem Visle in Niemna in Vindove, toraj u domovini jantara. Vel, Vol — Velet, Volot pomenja v slovanščini titan, gigas, zato so Skandinavci slov. mesto Vo 1 i n prestavili v Jumna Jomsburg škand. i o m ,
i	u m, velet, Riese.	Pisat.
prebivavce mesta Volina (Jumne) pisaje, da, kar se lepega zadržanja in gostoljubivosti tiče, se težko bode ludstvo naj šlo, ktero bi poštene j še in postrežljivejše bilo (II. 19).	,
Toliko sem nakanil sprožiti o IIyperborejcih. Ne postavljam tih rnnej kot apodiktično resnico, samo da ostroumniši izpra-ševavci po tili nitili v Iabyrintu hyperborejskih basen do svetlejših in resničnejšeh rezultatov pridejo.
Poženčanovi spisi/)
II. Razdelek.
Sled Slovencev po zeuiljopisu stare Evrope. Ime Sloveni, Slovani, Slovenci.
'®LS"dkl6, kje in v kacih oblikah je najti ime Sloveni? Zaslišimo
o	tem nektere najstarših prič po vrsti njih dob in kolikor je mogoče po tujih in domačih virih razločene. Kar tiče inostranskc vire, je že naprej opomniti, da to ime v njih pride v dvoji obliki na dan; zdaj z glasnico a zdaj z glasnico o v korenini. V grških virih je to ime brati v bukvah Ptolomoja najstaršega pisatelja, pri kterem to ime na dan pride v obliki '2'VytTANOl namest 2TJ ATA NO I, pri Prokopi navadno 2!xXct@tjVoi, in blezo dvakrat 2xka.fiivoi ; pri Menandri 2xla(jijroi, 2!Xnvtjvoi, pri Mauricii 2xla(loi; pri Theo-filakti 2xXtt^t]voi, pri Kedreni H&lnfiot, pri Konstantini Porfiroge-neti 2xla(iot, 2x).u{hivoi, £x).a($<,vot,, i tako je dalje pri druzih Grkih zdaj ena zdaj druga izmed do zdaj napeljanih pisav, zraven pa že pri Ptolomeji SSovoprivoi, v nekterih rokopisih 2ovovt]i>ot, t. j. Sloveni, i v životopisi svetega Klemena od meniha Theophylakt-a v X. stoletji JSMopsvoi, rr&lopsvinog. V latinskih virih najdemo pri Jornand-i Sclavi, Sclavini i. t. d. na enako vižo; zraven pa v ne-kojem svediteljstvi kralja L j ud vika od leta 860 Slougenzin, to je Slovenčina, (deželo Slovencev). V zapadno in južno evropejskih jezikih, švedski slaf, angležki slave, francozki esclave, španski esclavo, italianski schiavo.
*) Prvi razdelek „Sled Slovencev mod nekdanjimi narodi'* je natisnjen v leto' pisu Matice slovenske za leto 1868 st. 3—39.
Nasproti ste pa pri Valahih obliki S loven in slovensk navadni. Izmed domačih virov, kjer se to ime najde, je naj starši kolikor je znano odlomek bulgara Ivana Exarha (okoli leta 900) v enem rokopisu od konca XI. ali od začetka XII. stoletja c.io-BbHbcKo (slovjonsko), dalje v Pravdi ruski od kneza Jaroslava (1020) po najstaršem rokopisi c.iorciiiiiu> (Slovcnin) i tako dalje zmiraj temu enako. Nasproti pa od druge strani beremo najpred v Grammatiki od Melecija Smotriskega, ktera je leta 1619 v Jevi na dan prišla rpaMsiaTiiita c.ianciieicnia (grammatika slavenskaja); ravno tako v moskavski grammatiki od leta 1648 i. t. d. še v enjh v jugi natisnjenih bukvah. En pogled na vse to kaže razločno, da samoglasnica v korenini dvojo obliko tega imena napravlja. a) Slavi pri inostrancih, Slavjani, Slavjene pri domačih, b) Sloveni pri inostrancih, Slovjane, Slovjene pri domačih. Kar tiče vmes pridjano soglasnico c ali t v korenini ste pa spet dve obliki namreč: a) Sclavi. b) Sthlavani, Sthlavi, Sthlovini, Sthlo-veni; oboje so vendar le inostransld pisatelji rabili. Kakor se kaže je Safarik dovolj spričal, da je samo oblika Slovane, Slo-vene, Sloveni s svojimi zravnimi oblikami Slovenci, Slovaci stara, domača prvobitna in prava; vse druge pa tuje in popačene.
To se ve, da gre pred vsem vedno domači pisavi sprednost, da ima toraj oblika Sloveni, Slovjeni, Slovjani večo tehtnost mimo tujega Slavi, Sclavi, Sthlavi. Kako bi se pa kdo samo na tujo pisavo opiraje edino obliko Slavjane za pravo spoznal, ko še ino-stranci niso vsi vprek Sclavi ali Slavi pisali ampak tudi, čeravno bolj poredko Svoveni kakor Ptolemej, Slovenčina v latinskem sve-diteljstvi kralja Ludvika od leta 860, Sthloveni v životopisi sv. Klemena i. t. d. Slovenske besede v pisanjih Grkov, Latinov i Nemcev spričujejo, da so ta ljudstva slovenski o skoraj praviloma v « preobračali, i da so prvi dvoji v svojih jezicih nenavadno zvezo tihnic Sl z vmes vtikanjem tihnic k in t (tli) svojim ustom primernišo napravljali. Oziroma na spremeno o v a priliči
i	/ta^Qays^ag namest Dobrogost pri Agathi-u, Ks).ayaaroi namest Geligost pri Menandri, Anagastus namest Onogost pri Janezi Viklarskem, sigdctfugros namest Radogost pri Theophylakt-i l- t. d. Se ve misliti bi se dalo, da kakor je v več slovenskih narečjih pozdneje pogosto samoglasnica o namest a nastopila n. pr. r°z namest raz, po namest pa, rob namest rab, krolc namest krak, grod namest grad i. t. d., tako se je tudi z imenom Slovane godilo. Na to bi kazal a, ki je v Sanskritu in v Gotskem bolj v navadi; toda to mnenje bi veljalo, če bi nam tu šlo le za mnenja, kako se je to ime glasilo v predpovestniških Čapih; v dobi pa, v kteri imamo znanost o slovenskem narodi i njegovem jeziku to nmenje ne najde nikjer nič podpore. Kar tiče vmes stavljenje pismenk k in t, ih opomnimo, da je po duhi grščine kakor tudi latinščine, kjer se samo sl od začetka besed nikoli, v sredi pa poredkoma nahaja, kjer je pa nasproti skl, stl, sthl pogosto najti. Zmed posameznih važniših oblik zaslužite zlasti obe Ptolomejevi
žtavavoi in JSvoptfvoi pozor. Ptolemej ali morda že njegov spred-nik Marin, kteri je svoje navesti o severnih ljudstvih iz dvojega vira zajemal, namreč iz povesti Grkov ob Ponti, v Dacii in By-zanci stanujočih, in iz povesti Rimljanov, ki so se bili iz Germa-nije in od Baltika sem dalje proti severju vrili. Marin pravim je po zmoti to ime dvakrat v svojem zemljopisu zapisal, se ve da zato, ker mu prava stanovanja tega ljudstva niso bila znana. Oblika Alavani je po nemškem zgovarjanji Slave, Slaf, Slaef z navadno medstavljenim <; v Suoveni se je l v samoglasnico u zmenil kakor je to še dandanašnji pri Lužičanih, pri prostih Po-ljacih i pri kranjskih Gorencih o navadi, in je bilo pred v navadi pri vseh Slovencih. Tudi Asthlavi se najde, kjer je predstavljen A mogoče po mnozih druzih razgledih razložiti n. p. Amadokus in Nedokus (traški kralj) Amadoci in Modacae (ljudstvo v Sar-macii), Amyrgis in Myrgetae (ljudstvo na Cudskem), Apennini Mon-tes in Penninae Alpes (v Italii), Avendo, Avendatcs in Vendus, Vendrus (mesto in ljudstvo tudi tam), Aspalatum in Spalatum, Abodriti in Bodrici, Agaziri in Kozari i. t. d.
Od kod je oblika Slavjane in Slaveni, ki jo jo dandanašnji po ruskih in srbskih knjigah poglavitno najti? To vprašanje nam odgovori povcstnica ruskega slovstva: Tisti ruski menihi namreč, ki so konec XVI. in v prvi polovici XVII. stoletja ruske cerkvene knjige popravljali in namest imena Rus, ki je med ljudstvom od IX. stoletja do dandanašnjega časa v navadi pogrčeno Rossiane (po grškem Pm?), kakor tudi namest starodavnega dvazložnega imena Isus, pogrčeno trizložno Jisus (po grškem hjcrovg) v knjigah sploh v navado vpeljali in s svojimi novimi premenami dali Raskol-nikom priložnost se od pravoslavne Cerkve ločiti, tisti, pravim, so tudi obliko Slavjane po grškem Sklavi, Sthlavi v slovnico in v cerkvene bukve vpeljali. Te tako imenovane poprave je bil v prvi polovici XVI. stoletja, ko je bil duh rusko duhovščine popolnoma otrpnil, začel grški menih Maximos iz Svete Gore (Athos) ki je umri 1.556, vendar so so te poprave še le pozdneje pod njegovimi učenci in nastopniki prijele, in sicer kar tiče obliko Slavjane, kolikor se ve v grammatiki Melecija Smotriskega od leta 1619,potlej v moskavski grammatiki neimenovanega spisatelja od leta 1648.'
Nazadnje so bile vse te tako zvane poprave po sklepi najviše duhovščine sprejete in s popravljenim izdanjem sv. pisma Moskavi 1663 v djanji potrjene in vpeljane. Iz ruskih knjig je ta pogrčena oblika, ni dvomiti, no zedinjenih Rusnjacih prišla k Jezvitom v mesto Trnovo (1696), po nezedinjenih Rusih pa ob začetki XVIII. stoletja k Srbom, kteri so jo v knjigah potlej edino rabili, v knjigah se reče, ker pri prostem ljudstvi ni bila oblika Slavjane po spričevanji najstarših spominkov, in kakor se iz skušnje ve, nikoli v navacli.
Od kod je ljudsko ime Slovenin, Slovanin nastalo? Na to vprašanje odgovori dozdanji slovenski preiskovavci:	Ce ne od
„slava“, tako vsaj veliko verjetniše od „slovo“ in tako pomeni toliko kot govoreči ljudje ali taki, ki imajo svoj jezik (sermo-nales) nasproti nemim ali Nemcem. Korenina je blezo „slujem“, ki je enacega izvira in pomena z grškim -Avco, lat. cluo (inclutus, mclytus); iz tega se je napravilo sloviti, slovo in slava. Vsako temu nasprotno mnenje bi se vtegnilo nespametno zdeti. Vendar se je Pn ti razlagi imena Sloveni dozdaj bilo čisto pozabilo na pri-merjavni način najpred ti obliki veljavnost zadobiti in potlej nje gradiva globokeje pregledati in preceniti. Končnica tega imena je v edinem števili Slov-janin, Slov-jenin, v množnem števili Slo-vjane, Slovj ene.
Ta končnina je pri slovenskih imenih ljudstev povsod navadna,	in se po glasi kakor po pomeni z	latinskim —	anus
vjema.	V tem oziri se misel sili, da je	ime	Slovjanin ali	Slo-
vjenin	tudi prvobitno po nekoji okolici,	na	ktero je bilo	nekdaj navezano in da je podzneje črez	dalj	časa splošno	po-
stalo. Že Dobrowsky tako-le govori: Jaz sodim, da so se dežele, v kterih je bil nekdaj slovenski jezik poglaviten, Slowy (Slove) imenovale, od koder je nastalo ime Slovan, Slovak, kakor Poljan in Poljak od ,,polje". Ko se tega vida poprimemo, da je namreč Slovanin morda po zemlj opisnem imeni Slove nastalo, naj je bila ta slovenska okolica že veča ali manja, zamoremo mnenje, da je bilo to zemljopisno ime po jeziku (slovo, slovensko), ki je tod vladal, imenovano, toliko manj potrditi. Prvobitna, enojna in starodavna imena dežel, okolic, mest, rek i. t. d. se vedno na vidne m telesne reči in njih lastnosti nanašajo, nikoli pa ne na breztelesne reči. Že starši razlagavci so kazali na litevsko sallava (otok, ostrv), na letsko salla (otok, holm), na čuhonsko sallo (lat. lucus t. j. svet log), seljama (brežnata dežela) in na staro-prusko okolico Šalavy, ki je bila po tem ime dobila. Šajavy je nastalo ravno tako iz Salavi, kakor današnje Slovani, Srbi na Litevskem iz Slovani, Srbi. Dusburg (pred 1326) je pisal: „Oc-tava (torra Pruschiae) Scalovia, in qua Scalovitae." K temu je Praetorius opomnil: Schalavo idem est, quod insulanus. Chronus enim ibidem locorum multas efficit insulas et peninsulas.
Tudi Hartknoch to potrdi. Dusburg, Chronica Prussiae, edit. Hartknoch, Jenae 1679. 4. p. 72. 74. Pozdneje čase se je ta dežela pri Nemcih imenovala Schalawen. O nje legi je pregledati Voigt, Geschichte Preussens I. 508—510. To razlago potrjuje okolščina, da so stari Skandinavci imenovali ravno tisti kraj Holmgardhr, plur. Holmgardhar (holm = salava, ostrov, hlm, holm, naažarski halom), ki je bil po Ptolomejevem bivališče Stlavanjov, po Nestorjevem pa pravih Slovenov. Poljsko žulava, otok, ostrv, nolm, žulavianin (bivatelj na žulavi) je pozdneje iz litovskega vzeto od sallava.
Zoper sprednost oblike „Slovan“ je pisal J. Kollar debele bukve: Slava Bohyne, kjer obliko slaw brani. Te bukve z veliko učenostjo pisane so bolj sad pesniškega duha, kot globo-
cega pretuhtovanja. Kollar je (v bukvah „Slawa Bohyno a pu-wod gmena (našega naroda) Slawuw) svojemu prijatlu Šafariku ravno v odgovor na „Starožitnosti“ pisal, prizadevaje si dokazati, da je korenina imena našega naroda boginja Slava, lctero so naši očaki še v svoji prvi domovini — v Azii — za boginjo ognja ali svetlobe čestili, in po njenem moži Agni (ogenj) jo tudi Agnaji (t. j. ognjenka) imenovali. Misli in dokazi Kollar-ovi pa v kratkem to-le obsežejo:
V	starem sveti se je narod od naroda skoraj le po svojih bogovih ali njih češčenji razločil. Narod in bogoznanje (vera) sta se v tistih davnih časih sploh tako popolnoma zedinila in ucelila, da se je obema vkup le eno samo ime dajalo. Tako so Brarai, Bramani, Birmani po bogi Brahma, Budhisti po bogi Budha, Atenjani po boginji Atene i. t. d. ime dobili. Ker je slavjanski narod v Azii in tudi v Evropi od vseh strani take narode za sosede imel, zato sije misliti, da ne more razumu in povest-nici nič bolj pritožnega in primerjenega biti, kakor da pri enacih okolščinah, vzrokih in šegah, tudi na enakost začetja imena slav-janskega naroda mislimo, da tedaj za resnično trdimo, da — kakor Bramani od češčenja boga Brahma, Teutoni (Nemci) od boga Teuta, Skandinavci od boga Skanda, — tako so tudi Slavjani po češčenji boginje Slave svoje ime dobili.
Slava pa je (kakor Kollar na drobno razloži) po besedi in pomeni ravno Svaha ali Svava, namreč nekdanja staroindiska boginja luči ali ognja in pomeni po svoji korenini tudi jasnost, svetlobo, bliščoto,—v daljnem razumi pa čest, mogočnost, veličestvo,
—	kar se je dosihmal v naših besedah slava, slaven i. t. d. ohranilo.
Po tem toraj ime „Slavjani“ pomeni po svojem izvirku če-stitelje luči ali ognja; kar sicer dandanašnji, od kar je slavjan-skemu narodu luč sv. Evangelija zasvetila, več ne velja, pa vendar toliko dokaže, da sinovi Slave že od nekdaj niso temote ljubili.
Kollarovi dovodi so tehtni, toda Šafarikovi dovodi za obliko „Sloveni“ od ,,sallava“ so še tehtniši videti. Menim, da bodemo bolj pravo zadeli, če se Safarikovih dovodov in izgovarjanja prostega po nobenem modrovanji zapeljanega ljudstva držimo tor Sloveni, Slovani, Slovenci namest Slavjani, Slavonci izgovarjamo in pišemo.
Bivališča Slovenov se dado najprimerniše misliti od zgornje Dvine do Hemenskega jozera, in od tod dalje proti jugu, to je, pri eni meri do mejo pravljenj Minskega, Mohilova in Volhinije, kjer so še dandenašnji najti imena Slovensko jezero, Slovečna (reka) Slovjansk ali Slovinsk, (mesto) Slovjane, Sluvon (vasi) i. t. d. Posamezna ljudstva, ki so si še pozdneje čase ime Slovanov pri-lastovala, so bili Sloveni v okolici Hemenskega jezera do XII. stoletja (potlej Rusi imenovani), Sloveni v Mužii notri do X. stoletja (potlej Bulgari imenovani), dalje Slovenci na Kranjskem, Koroš-
kem in Štajarskem in zadnjič Slovaki na gornjem Ogerskem: oba zadnja slovenska naroda sta svoji starodavni imeni do današnjega dne zvesto ohranila. Veliko ljudstvo, ki je to ime nosilo °b I)onavi, v Mužii, v Panonii in v Noriku, njegovo slavno obnašanje v vojskah in mnogotera druga prilična okolščina od ene strani, razpad in ločitev Srbov od druge strani, vse to je posebno pripomoglo, da je ime Sloveni boij v navado prišlo. Taka prikazen je po natori in se večkrat ponavlja. Ime Sloveni v naj-sjrjem pomeni je rabil že Guido iz liavene o njih prvi domovini >’ekoč: Sexta ut hora noctis Scytharum est patria, unde Sclavi-norum exorta est prosapia id est Vites et Chymabes ex illis egressi sunt. Nestor razume po razgledi grških in latinskih pisateljev srednjega veka pod imenom Sloveni vse slovenske narode v Evropi; vendar tudi rabi to ime v ožem pomeni o prvobitnih Stanovnikih ob liemenskem jezeri ali o Novogorodcih, ktere on naravnost Slovjeny imenuje.
V	IX. in X. stoletji ob časi zatiravnih bojev Nemcev zoper Slovene so vjete Slovene kot delavce ali težake prodajali, in ob tem je narodno ime teh jetnikov dobilo pomen sklav, sluga ali rob. Da so Nemci z vjetimi Slovenci po judih notri v Jutrove dežele kupčevali, to je povestniška gotovost. Večna osoda zatrtih ljudstev je, da se njih mogočni zatiralci ne pečajo za njih prostost in svobodnost, ne za čistost njih imena. Že pri nekdanjih *rkiji so imela imena Helot, Kar, Get, Skyth ali Skythaina (Čud ab (Judinja), Thratta (Tračka ali Tračica), Dav pritaknjen pomen sužnosti in robstva.
Vinidi — Veneti.
Ime Vinidi je bilo že Grkom in Rimljanom nekdanjih časov znano, kakor je videti iz Plinija, Tacita in Ptolomeja. Vinidi 80 se bili do Veneškega in do Jadranskega morja t. j. od iztoka dalje po Evropi proti jugozapadu v predzgodovinski dobi razširili, in tudi istočnim Slovenom svoje ime dali. To potrdi tudi ^>urowiecki, ko pravi, da so vsi Veneti po celi Evropi sorodniki »?netov stanujočih pri Jadranskem morji. Njegove bosede so: >>Ge pri tako očitnem sledi sorodnosti teh ljudstev premislimo, da Jadranski Veneti niso bili ne Traki, ne Vlahi, ne Germani, ne ^udje, ne Epirci, ne pravi Italjci, tako se da pogumno verjeti, da so bili tisti Venetje kakor baltiški in drugi, in da je en velik njih oddelek s silo od njih ločen bil daleč notri proti severju pahnjen*). To pahnjenje se ne da tajiti, ker ravno tako, kakor so
*) To so je zgodilo, ko Nestor trdi, ko so Vlahi iz Gallie jo tiščali proti jadranskemu morju v 4. stoletji pred Kristom,	'	Trstenjak,
Jadranski in Armoriški Venet j e v sredi med Vlaškimi zarodi stanovali, se je tudi pri Baltiških Venetih očiten sled ohranil, da so bili Vlahom sosedje. Njih jezik in vera sta imela vidne ostanke, da so imela pri njih veči vpliv južna kot severna ljudstva, dasi-ravno so najmanj tisuč let med le-temi stanovali." Surowiecki stran 183.
V	Panoniji so Venedi če že ne pred vsaj kacih šest sto let pred Kr. stanovali, kar kažejo slovenska imena silno starih mest kot n. pr. lJtuj, Serbin ali Šerbec, imena vodil i. t. d. Muhar v svoji povestnici pravi, da so Vindi stanovali od Vindobone do jezera lJelso. Ko so od severja in zapada do srede Panonijo segali, in tudi ob Istri v jugi bili, se vidi, da so stanovali po večem deli Panonije. Po sredi je bila Panonija rameno neznana. Tukaj so bili menda Sigyni, od kterili Herodot pravi, da stanujejo v neki neizmerni puščavi nad Istrom, in se nosijo po medjanski. Morebiti so bili od Darijevih časov tukaj zastali. Njih konji so bili majhini, po vsem životi so imeli ščetinasto, pet prstov dolgo dlako, smrčka so bili pobitega, za jahanje malo vredni, za vožnjo prav hitri. Sigyni so sami od sebe rekli, da so iz Medjanskega.
Vindi v Germanij.
V	Germani! so bili Vindi semtertje več ali manj pomešani s Sloveni, to je, s tistim slovenskim plemenom, ki se je Venetom ali Vindom nasprotno od iztoka proti zapadu v Evropi razširjal. Med tukajšnjimi Vindi so bili Lugiones Sarmatae, pod kterimi na Peutingerjevih tablah stoji zapisano Venedi Sarmatae; Polabci, k tem so spadali Lutici ali Veleti e, Bodrici, Srbi in Poradničane.
Lugiones Sarmatae so bili Vindi. Na Peutingerjevih tablah so koj spodaj imenovani Venedi Sarmatae, iz česar je videti, da na-rejavci teh tabel niso po navadi svojega časa bivalcev lygiskih dežel za Nemce imeli, ampak za Sarmate, in da so morali dobro vedeti, da so ti Sarmatje sorodniki v Sarmacii stanujočih ljudstev, to je Slovenov in Vindov, kterih zadnji so od jadranskega morja svoje ime sem prinesli. Sloveni so bili tiste Čase, se ve da, napak Sarmatje imenovani. Lugii so bili tudi imenovani Lygii, Lugiones v vindski okrajini Luhy. Lužice je zmanjševavno ime od Luhy ali Lugi. Lygijska ljudstva vlaškega in germanskega rodu, so bila imenovana Lygii le oziroma na zemljopis, ko so vendsko okrajino Lugi v oblasti imeli, in v nji le kot najemniki zapovedovali. Strabon je naj prvi Lugije imenoval. Po njegovem spriče-vanji je vladal Marobud (8 pred Kr. •— 19 po Kr.) zraven Mar-komanov Lugije velik narod, Zume, Bulone i. t. d. (Strabo L. VIII. c. 1). Za njim je Tacit v svoji Germanii c. 43. stavil lugijska ljudstva zad za Svevijske gore, in jim prišteval Arije, Helvekone,
Manimerje in Elysie (bolj prav Elusije) in Naharvale. Tacit spomni na nekem drugem kraji napada Lugijev in druzih ljudstev v deželo kralja Vannia (50 pred Kr.) Ptolomej stavi zraven Burgundov lugijske Omane in lugijske Didume do tje, kjer je Mons Asciburgiua; in potlej zraven Korkontov lugijske Burije do Visle. Buri so, kakor Tacit pravi, germanski jezik govorili.
Ob Trajanovih časih so bili z daškim kraljem Decebalom kot tovarši v zvezi, toraj so se morali Dacii približati. Ob časi sestavljenja Peutingerjevih tabel t. j. ob časi Probovega cesarjenja konec 111. stoletja so bili ravno tod ostali, le da jih je bliže Du-nave najti (Jordan de orig. Slav.) V III. stoletji po Kr. gotovo niso bili več za Karpati. Šafarilc meni, da so bili Buridensii, ktere Ptolomej v gornjo Dacijo stavi, to, karBurii in Borani. Po takem so bili Germani zapustili venedske Luge v preteku II. stoletja in III., ter so se potlej Slovenci lahko poljubno proti zapadu razširjali. Selišča Lugiskili ljudstev se dado odločiti v Gornjo Lužico in Dolnjo Silezio, v Poznanslco in zapadne kraje Poljskega kraljestva. Te močirne ravnine so se prav lahko Lugi imenovale od „lug“ ali „log“ (lat. lucus), kar je gozd ali grmovje na močvirji. Vindili, Vandili ali Vandali so se le po imenu ločili od zgoraj imonovanih llelvekonov, Manimerjev, Elusijev, Naharvalov, Lidumov, Burij ev i. t. d., vsi ti so bili Svevi, kterih selišča so bila po Lugijski deželi semtertje rastresena. Vandali so bili Svevi, ki so se bili v deželi Venedov poselili in se ž njimi tudi pomešali. Longobardi so bili nemško ljudstvo in so v gornji Italii novo kraljestvo postavili (568—774).
Polabci. Tako se zovejo vsi po gornji Nemčii, v zapadi od Odre in Bobra in rudnih Gor naseljeni Slovenci. Polabje v tem širocem pomeni ima meje v severji Baltik od iztočnega ustja Odre tje blizo do Kiel-a na Holstajnskein, zraven so šteti otoki Volin, liano in Femern; v iztoki ločita Odra in Bober polabske dežele od poljskih; v jugi in južnem zapadi mejijo Krkonoši in Rudne Gore med češkimi Slovenci; zapadno mejo napravlja prem (linea reeta) od Smrekovega Pogorja pri izvirih Sale, ktera prem se po strugi te reke proteže do njenega prihoda v Labo in gre potlej, kodar Laba teče do tje, kjer pride Stekenica v Labo, od tod gre po Stekenici, Travi (od Bukovca) dalje ob plonjskem in zverinskem jezeri do reke Gornje Eidere blizo Kiela, tako, da slovenska, in nemška selišča druga v drugo segajo, in da je sosebno ob Jeci na Glinjskem (Luneburg) v turingiski okrajini Vinidoni pri Majni in pri liadnici, ob Gornji Nabi in Kavbi in ob Kegni Slovencev Po veliko vkupaj bivalo, ko so sicer raztreseni stanovali tje do Rajne. Poglavitna ljudstva na prostori teh dežela so bila ta troja:
Lutici ali Veleti v severji nad Sorbi, med Odro, Baltikom in Labo. Po Labi se jim je reklo Polabljani, in so se v več majhnih zarodov delili, med kterimi so Kani, Volinci, Črespjenjani, Hižani, Dolenci, Katarci, Ukrani ali Ukranci, Rječani, Stoderani
ali Havelani, Brežani, Sprevani, Moračani, Grozvičani, Sitnjani, Došani, Lekusini, Semčici, Plonjani in drugi kot vedi imenovati.
Bodrici v zapadu od Luticev na današnjem Meklenborskem in Holstajnskem tudi na osem manj ih zarodov razdeljeni, ki so: Vagria, Fembrani, Polabci, Smolinci, Glinjani, Vjetnici, Vranovci ali Vranjani, Drevani.
Sorbi ali Srbi v današnjih Lužicah in na Saksonskem v iztoki od Sale. K tem sta spadala dva veča zaroda in štirje manji, namreč: Lužičani, Milčani ali Miljci, Golešinci, Nižani (dvoji zarod enacega imena), Slubjani, Lubušani, Lupjani ali Lu poglavci, Zarovani, Trebovani, Nizovci ali bližani, Koledici, Ne-letici, Škudici ali lludici, dalje župi Serbičje in Sirmuni, in drugi.
V	teh sedežih in tako zvrstene najdemo razne polabske zarode Slovenov v začetki IX. stoletja, ko so jih bili začeli Karol in njegovi nasledniki z vojskami končevati in popolnoma istreblje-vati. Ob tej priložnosti je začela tudi povestnica nekoliko več in jasniše o njih govoriti.
O Luticih ali Veletih, Vilcih je bilo že več pri Sarmatih govorjenje.
liani bivalci otoka Kane po nemški Kiigen imenovanega. Rugiani Sclavi, Rugiacenses od „Rugia“ nazvani, tako so namreč latinščevalci toti otok imenovali. Wibald Konvejski opat pristavi, da je liana slovensko, Bujana pa nemško ime tega otoka. Ko je tukaj Kruko zapovedoval, bil je otok v najboljšem stani (1066—i 105).
Pozdneje to jo leta 1168 je bil zavoljo pomorskega tolovajstva prišel pod Dansko oblast. Poglavitno mesto Orekunda, Orekonda, po nemški Arkona na polotoci Vitovem (Vitov) s Svantevidovim svetiščem je bila od Dancev v leti 1168 razdjana. Gora pozdneje Bergen je ležala na Jasmundi. Tam je bil lianograd (iiugirard primeri Rugodov, ki je na Ruskem) sedež ranskih knezov Korenina (Clnirenz zdaj Garz) z Ranovitovim hramom razdjana leta 1168. Volinci ali Velinci bivalci Volinskega otoka, ki se je po nemški Vrneta, po danski Julin zval, so bili brez opomišljevanja reči veletskega zaroda, kakor tudi Oton 1. leta 946 njih deželo Wolze imenuje. Leta 967 je skušal v svojih mislih nestanovitni grof Wichman med njimi in Nemci zdražbo napraviti in jih zoper Poljskega kralja Mečislava našuntati. Volinslci otok je v srednjem veki najvažniši zmed vseh slovenskih otokov. Okoli leta 970 so danski klatovitezi zraven volinskega mesta kraj Jamburg postrojih, iz česar je za otočane veliko nadležnosti prišlo. Mesto Volin se je po danski zvalo Julin, in po saksonski Winetha. Priimki volinskega mosta v severnih povestih so: Jamsburg, Hynnisborg to je Hunnenburg (Hunski grad) in VValtzborg to je Weletenburg (Veletski grad). Veliko in sloveče kupčijsko mesto Volin je danski kralj VValdemar leta 1177 razdjal. Današnje mesto jo blizo starega postrojeno.
Chyzani ali Kyšani to je hišani severnoiztočno pleme Ve-letov. Njih slovensko ime je bilo Hišani, Chyžani od hiša (casa) od kodar je tudi ime današnjega Chyzi v mohilevskem pravljenji, kterega bivalci so Chyzani ali Kyzani t. j. Hišani ali Hižani. Njih mesto so Hiže pri Versi in Ostrov pri Neboli. Dolenci ali Dolenčani so stanovali ob tolenskem jezeri (Tollensersee) in ob reki imenovani Tolensia (namest Dolencia) v iztoku pod Ukersko reko. Njih mesta so: Dirnine, Dymin, Domyn, Tiinina i. t. d. Stlup ali Stolpe in druga.
Ratarci. Njih poglavitno mesto je bilo Rlietre ali prav za prav menda Ratara od „rat“ t. j. vojska (bellum), ker je tam stal tempelj, v kterem so se ob posebnih zadevah v vojski in miri pomenkovali. Dithmar pravi: „IIanc (Rhetram) ad bellum properantes salutat, illam prospere redeuntes muneribus debitis nonorat."
Tudi v druzih slovenskih deželah kot na Srbskem so kraji enacega imena najti n. pr. Ratary. Na Oeskem je bil njega dni grad Rataje. Kar tiče končnico ara priliči srbsko ara v solara, kozara, zvonara, pustara.
Stodorani. Ime Stodor je kakor bi bilo od božanstva Stoda, od kodar tudi praznovanje Stodo ali Stado pride. Ime Stodor ima na Kranjskem nek pust kraj. To ime se je ohranilo v nazvanji vasi Studernheim pri Havelbergi. Reko Havel imenujeta Adam Bremenski in Helmold Hobola. V nečem svediteljstvi ali listini (Urkunde) od Otona II. Ilavela; v životopisi svetega Otona od 937. Habala. To ime spominja na potok Hobelj pri Ipavi na Kranjskem.
Sprevani so imeli ime po reci Sprevi.
Moračani. To ime pride po potoki ali močvirji „Morača“, priliči Moračo na Srbskem. Med starimi mesti je bil pri njih Tuhira. To ime si je menda v rodi ali vse eno s Tuhinj, kar je ‘ttie enega kranjskega podolja z dvema farama, ki imate s tem podoljem vred enako ime namreč, „zgornii“ in „spodnji Tuhinj".
Došani, imenovani po reci Dossa, ktera je v 1. 949 Dassia »menovana, in spominja na potok Dašnico, ki teče pri Železnikih na Kranjskem. Semčiči, župa morda od „Semko“ ati pa je ravno tisto ime kakor na Kranjslcem hrib Semič nekdaj tudi Semenič zvan in na kterem je tudi grad Semenič ali skrajšano Semič stal. Dandanašnji ima po tem hribi ena fara z okolico ime: „pod Semičem". Suiia tudi župa Dašanov.
Bodrici. Od Veletov v zapadi med Baltikom in Labo od Varno ve in Stepenice do Trave, ktera nas na slovensko Dravo spominja, so stanovali Bodrici, razdeljeni v nektere manje zarode. Njih nazvanje je od beder ali boder (vigil, strenuus), priliči nemško oieder, kar je slovenskega pokoljenja. Bodricam se je delo tudi Rarožane oa „rarog“ (falco cyanopus), tako se je imenovalo njih Poglavitno mesto namreč Rarog. Druga bodriška mesta so bila: ftoztok, Zverin, Lubov po nemški Meklenburg.
N&rodni Koledar 1870. (Lotopis.)	3
Vjetnici. ImeVietnik je najprimerniše speljati od„vet“, od kodar je veta (habitaculum), povet (pagus), vctati (nabitare) ali od ,,vetiti“ braniti, verdevati, kojiti, kakor l>i rekel branitelji, zavetniki ali delavci zavetja, gojitelji.
Drevani so imeli svojo okolico ob reki Jeci, ki se od leve strani v Lobo steka. Njih mesta so: Vojkam ali Vejdiirs, po nemški Dannenberg, Ljauhiv ali Lojhovic, nemški Ltichov; Vastrihv (t. j. Ostrov) nemški Westrow; Tjorska (t. j. Gorska) nemški Bergen in Klonska nemški Klenze. V nemškem je toti razdelek Bodricev znan pod imenom Drawen (slov. Drevani) in je bil ohranil svoj jezik blizo do konca XV. stoletja.
Srbi, ali Serbi so zovejo nekteri manji zarodi po gorah, ktere Češko v severji in v severnem zapadi mejijo. Njih domovi so od Bobra čez Labo do Šale in Smrekovega pogorja. Prem pri eni meri od ondod, kjer se Varta in Odra stekate, do ustja Sale, ki v Labo teče, jih loči od Luticev. Sala je morda eno ime s „Sava“, l in v se mnogokrat med seboj preminjata. Srbi so se srednjega veka pod mnogoterimi imeni na dan prikazovali, naj-znanejša so: Lužičani, h kterim so drugi spadali, kakor je že zgoraj rečeno. Zupa Lužice ima ime od log ali lug, (loka ali nižava). Se ve, da to ime ni brez ozora na veliko Lugijsko deželo ob Visli, iz ktere je tukajšnje ljudstvo po svojem rodi bilo.
Milčani. Se dvoje ljudstvo enacega imena je bilo: Milčani namreč v Dačii, ktere bavarski zemljopisec spačeno Miloxi imenuje, in Milci ali Milenci v Pcloponezi, na ktere nam je Konstantin Porfirogencta spomin ohranil. Milčansko prvobitno deželo bo najprimerniše iskati tam, kjer Litva na Poljsko meji, ker v let-skem beseda Milzis, Milzensis, Milzuvvirs in v litevskem Milžins, Milžinis, Milžinas do današnjega dne velicega človeka ali goro-staza pomeni.
Glomači imajo, kakor je videti, ime od poljskega „glom“, kar kako židkost ali mokroto pomeni.
Poradničani, to je, bivavci ob Radnici, so bili mod Nemci.
Prvobitna stanovanja Po lab cev sploh je iskati v viselskih okrajinah in v ondotni soseščini od Visle do Dvine in Berezine. I)a si so ta ljudstva se v mnogo razpolov delila, spadajo vendar več del k zapadni polovici slovenskega zaroda ali k Vindom, če so bile tudi nektere družine od iztočne polovice jim primešane in so med njimi stanovale. Tu nam je treba svoje mnenje z nekterimi dokazi podpreti, in ti so vzeti iz treh virov: iz spričevanja nekdanjih pisateljev o prihodu in sorodstvi teh Slovencev z druzimi zarodi; iz soglasja v imenih ljudi in krajev, in zadnjič iz narečja. Kakor o prihodi Slovencev ni nobenega spričevanja naravnost, enako ni nobenega spričevanja o njih zarodi in prejšnjih domovanjih.
Bavarski zemljopisec pravi:
»Srbska dežela je tako velika, da so iž nje vsi slovenski zarodi prišli, in se, kakor sami pravijo, v nji začeli“. Iz teh besed se
vidi, da so Polabci, po kterih je Bavarski zemljopisec to zvedel, saiui svoje prvo domovanje v Belo Srbijo stavili. Tako imenovana Bela Srbija je prejšnjo čase segala od Odre do gornjega Dnepra in doDvine; pozdneje čase je bila čezdalje manja. Ravno tako pove Ilelmold, da je Rusija, od Dancev Ostrogard ali Ost-land (iztočna dežela) imenovana, se sicer Clmnigard imenovala, ker so bili nekdanje prejšnje čase tam domovi Hunov. Iluni se je pa Slovencem reklo na Nemškem zlasti v Doljni Saksonii, kjer ,je bil Ilelmold doma. Ilelmold po navadi svojih časov Rusijo imenuje v tem zaumeni, ko so bile ruske meje v zapadi pri mestih liublini, Drohičini in Bjelostiki. Veliko več pove povestnica o prihodi Veletov iz Vilnajskega. Imeno srbskih Skudicev in Zirmuntov opominjate na mesta Škudi i Žirmunti na Vilnajskem *n Grodenskem. Volinci so po imeni Velunjanom ali Volyncem male Rusije enaki. Bodrici imajo svoje žensvi ob Donavi, kjer se Tisa v njo steka. Imena krajev, kot Biedržiee v vojvodini Plocki, kažejo na nekdanje stanovanje enako imenovanega zaroda ob Visli.
Druga imena, kakor se vidi, kažejo, da so posamezni iztočni zarodi tukaj bili. Drevarije so najti na Polabskem in na Ruskem. Stoderanom po imeni sorodni Stadici so prejšnje čase globokeje na Ruskem stanovali, drugi Stoderani pa na Stajarskem. Ime Smolencev je najti za Berezino v Smolenskem, Mohilevskem in Crnigovskem pravljenji. Na njih ime spominjajo imena Smolensk in še druga imona krajev; pa tudi v Tračii v okolici Smoleni pride njih ime na pregled. Sitici so bili vsled tehtnih dokazov ruskim Slovencem prišteti. Nektera severno-iztočna imena zarodov so na Polabskem najti samo v imenih krajev, med temi Hrvati in Krivici. Ime Horvati so imeli nekteri polabski kraji. Druga imena so prav poredki najti, n. pr. Dregoviči v vasi Dra-govic, Čehovi v vasi Čehov i. t. d.
Znamenja iztočnih Slovencev so tudi imena krajev, ktera pri Polacih niso v navadi, ali se vsaj prav poredkoma pri njih najdejo n. pr. Suzdal vas v Silezii pri Ratibori na levem bregi Odre, Moskva i. t. d. Vsa ta i druga enaka imena imajo pričevati, da so bili polabskim Slovencem, ki so večdel iz Venetov obstali, tudi nekteri iztočni zarodi primešani. Kar tiče Drevane, Smolence, Sitice in druge rusko-slovenske zarode, je pomniti, da njih domovanje po nobeni ceni ni na Ruskem iskati, kjer jih v IX. stoletji in pozdneje dobimo, ampak veliko bolj verjetno so bili dalje proti zapadu v deželi ob Visli, od kodar so v starodavnih časih oboji seljaki ruski in polabski se proti jutru in zapadu selili. Ravno tako imajo češki Hrvatje in polabski Srbi z ilirskimi Hrvati in Srbi enako ime, in verjetno se kaže, da so njih spred-niki nekdaj ob predpovestniških časih bliže eden druzemu stanovali. V narečji so se oboji zarodi že v X. stoletji, kolikor je to mogoče spoznati, tako ločili, da ne morejo nič več za en zarod veljati. Uni so že tisti čas spadali k zapadnemu, ti pak k iztočnemu
slovenstvu. V šegah, navadah in obnašanji in jezici Polabcev je očiten sled litevskega in vsa znamenja zapadnega ali Vendskega jezika najti. Pred vsem je v češčenji božanstev pri polabskih »Srbih zlasti pri Bodricih in Luticih več litevskega, kakor v češčenji kte-rega slovenskega zaroda si koli bodi. Po Helmoldovem so se od Vagrijev eesčeni bogovi zvali: Podaga in Prove. Podaga je litevsko Podanges (aether) od korenine „dangus“ nebo (priliči „duga“ t. j. malarica). Prove litevski Provva slov. prav ali pravo.
Po Knytlingasagi (cap. V22) in po Saks-i Gramatiki so na Rani v množili krajih čestili Turupita, Pizamarr-a sicer Tjarno-gloti ali Omoglav, Rinvit ali Ranvit zvanega. Izmed teh spada Turupit (primeri: patis t. j. pan, gospod) prav za prav k estijskim Cuhoncem in brez dvoma tudi h Kurom. Drugi se tuji kažejo, ker jih pri nobenem druzem slovenskem rodi ni najti. Po Dith-mar-overa se je v Ratari najbolj češčen bog imenoval Luarasici; na Bamberžkem (Babnobrežkem) obrazi je Orni Bog v podobi ležečega leva narisan, zatoraj si je misliti, da je to dvoje ime enega boga, in da je beseda Lua — rasici toliko kot Lva — račič, to je, levji kralj ali knez (leo regulus), račič je kakor knežic, panic, dečlic; primeri litevsko Radikis v Silla-Radikis (gozdni bog) estisko rate gospod, osetsko račis, sanskr. radža, zend. ratu. Po Dithmar-ovem je bil pri Polabcih en pastirski bog, Henil, češčen, ki gotovo ni nič druzega kot litevsko Goniglis. Po životopisi svetega Otona se je pri stetinskih Slovencih neke baže tempeljnom reklo Kontiny. To ime je gotovo v zvezi z estiskim kodda, srb. kuča, kranjski-slovensko koča (domus, aedes), od tod je kutina, kotina kakor hramina od hram. Tudi imena krajev, oseb in zarodov imajo litevski obraz, n.vpr. vas Jawentin, možko ime Ja\vnut, žensko Jawnuta, mesto Skudi, ljudstvo &kudici, župa Zirmunty i. t. d. Drevansko wejt'aj, vejt’a = mesto, kar je litevsko weta, od kodar je povvet, poljsko powiat (okolica).
Veliko posebnosti nekdanjega drevanskega jezika, ali po malih besedah, ki so ostale, soditi, tudi lutiskih in bodriških besed se da najprimernišo iz vpliva litevščine v slovenščino razložiti in sicer:
a) prestavljenje tihnic l in r n. pr. Belgard, Stargard, Var-teslav, Parpatro i. t. d. Drevansko borna (brana), vorna (vrana), vorta (orata), gord (grad, grando). Priliči litevsko boržas (breza), drva (dreva), palvas (plavi, žutor udeči) i. t. d.
b) Spremena prvobitnega u v dvaglasnico au n. pr. draug (drug, prijatol), vaulu (uho), baulc (bukev), dauša (duša) i. t. d.
c) Spremena č, s, ž v sikavce c, *, z n. pr. drevansko cla-vek (človek), cornu (črni), vicaj (oči), ciljaust (čeljust), čreva (čreva), sauset (sušiti), priliči letsko cilveks (človek), zazzis (čač, der Tand), cebbules (cipale, črevlji) i- t. d.
Ali to in enake prikazni niso gotovo spričevanje, da so bili polabski Slovenci nekdaj v viselskih okrajinah blizo Litevcev in njih bratov Letov? Tisti Vindi in Veletje, ki so ob časi Ftolo-
meja pri Baltiki v deželi Liteveev, Kurov in Letov stanovali, se tu boje niso le marsiktere navade in šege navzeli od teli zarodov, ampak še celo mnoga litevska družina se je blezo pri odhodi Slovencev v dežele unkraj Odre ž njimi preselila, ko ji je bilo doma pretesno, in ko se ji je na tujem sreča kazala. Vse opo-misljevanje, od kod so Polabci, in kako so si z druzimi Slovenci v rodi, zgine, če premislimo njih jezik. Po posebnostih jezika morajo spadati h zapadni polovici Slovenstva ah k Vindom in stati med Poljci in Cehi. Troji vir obsveti nekoliko bistvo in posebnosti jezika polabskih Slovencev; današnja srbščina v Lužicah, ostanki nekdanje drevanščine, in malo število polabskih lastnih imen po starih latinskih letopisih in listinah. Lužiskemu jeziku, ki sc v dvoje narečje deli, je že Dobrovsky pravo mesto odkazal med poljščino in češčino. Današnji Srbi v Lužicah so neposrednji ro-jenci nekdanjih Srbov in Milčanov. Drevansko narečje, kolikor so da spoznati iz precej nemarno v XVII. stoletji pisanih zbirk in molitev, se razloči po več straneh od lužiskega, vendar pa le spada k zapadno slovenskemu ali vindskemu redu jezikov. Veliko veča sorodnost z zapadnimi kot pa iztočnimi narečji se kaže iz nekdanjih besedi Bodricev, Veletov, polabskih in lužiških Srbov.
Drevanski Slovenci so izgovarjali:
a) Riz namest raz n. pr. rizdelena (razdeljena), rizegnona (razgnana).
b) Voj namesti vi, nikoli iz n. pr. vojpet (izpiti), vojgasena (izgašena).
c) Vmes pritaknjenega l niso imeli n. pr. zimja (zemlja), tipopona (topljena), i. t. d.
d) Imeli so pa vmes pritaknjen d n. pr. sodeli (salo), krej-deli (krilo), seideli (sedlo, selo).
e) Namest kirilskega in ruskega žd, St so Polabci zdaj s Poljci, Cehi in Slovaki izgovarjali z (dr) in c, n. pr. sozej (sažde), mc (noč), pic (peč), svecja (sveča), joz ca — jaz hočem, van ci — on hoče, cime = čemo, zdaj so z ogerskimi Slovaki ohranjevali prvobiten t in d zlasti pri glagolih n. pr. ciplotena (uplačana), zlatena (zlačona), hita (hočem), poridejne (porojena). Ravno tako so pisali Koledici, Lutici in več druzih imen ljudstev in mest z ici nikoli z Uti po cirilski kakor Koledišti i. t. d. Dalje so izgovarjali mczu, mezi nikoli ne mezdu, mcždi n. pr. Mezerici, Mezaburci t. j. Meziborane (mezi — med, bor = gozd), bivalci današnjega Merseburga, ki se je od začetka po slovenski Mezibor mienoval.
f) Po drevanski se je reklo gjozda ali djozda (zvezda), kcot (cvet). Drevani so izgovarjali tung namest ten z zadaj pritaknjenim n.
g) Drevani so samoglasnicam navadno v predstavljali n. pr. yiJaa (olša), vavl (ulj), virjal (orel), vakni (okno), vausta (usta) *• t. d. Volšica (reka Olšica).
h) So spreminjali prvobitni a v o za l in r s kako tihnieo n. pr. podrevanski grod (grad, grando), brot (brat); včasih so pa a ohranili, n. pr. klas, vlaB, slama, glad, hlad, zlata (zlato) i. t. d. Ta različnost je že grozno zdavnaj videti n. pr. Bloni v listini od leta 979. Drogobuli 965 i. t. d. V tej posebnosti je bilo polabsko lužiškemu in poljskemu podobno.
i) Skoz nosnice e (eng) in i} (ong), n. pr. po drevanski: za-janc (zaje), mangsi (meso), sjunta (sveta), djelumb (golob) itd.
k) Prvobitno glasnico e, ki je v slovenskem najstanovit-niša med vsemi glasnicami, so Polabci izgovarjali zdaj kot ia, a n. pr. mlaka (mleko), zdaj kot i n. pr. viža (veža), zdaj kot ea Peanus (Pena), zdaj kot io n. pr. ljos (los) i. t. d. Pri spremeni e v ia, a je polabsko podobno poljskemu; pri spremeni e v i češkemu, maloruskemu in ilirskemu; pri spremeni e v ea bulgar-skemu in valaškemu. V spreganji glagolov manjka Drovanskemu v drugem lici edinega števila, zdanjega časa v znanivnem nakloni -- i, v tretjem lici množnega števila — t n. pr. joze mom, taj mož, van mo, jaz imam, ti imaš, on ima, vortj varijo ali kuhajo.
Kedaj so se polabski Slovenci tod naselili ni znano, kakor se kaže iz nekterih starodavnih napisov, bilo je to še pred Kristusovimi časi.
Vendi pri Venedskem zalivi,
Ptolomej pravi:	V	(evropejski) Sarmacii stanujejo naslednja
velika ljudstva: Venedi ob celem Venedskem zalivi naprej, Pevkini in Bastarni unkraj Dacije, ob vsem Meotskem pobrežji, Ja-zygi in Roxolani, za njimi v notranjem Amaksobii in čadski (skutski) Alauni.
Manja ljudstva, ki v Sarmacii stanujejo so: ob Visli pod Venedi Gythoni, potlej Fini (Phinni), potlej Bulani (v nekterih rokopisih Sulanes), pod njimi Phrugundioni, dalje Avarcni ob izvirih Visle, pod njimi Ombroni, potlej Anartopnrakti, Burgionje, Arsietje, Soboki, Piengitjc in Biessi na Karpatih. Bolj proti iztoku kakor lc-ti imajo pod Venedi selišča Galindi, Sudmi in Stavam do Alavnov, pod temi Igillioni, potlej Kostoboki in Trano-montani do Peukinskih gor. Kar je še več Venedskega zaliva imajo Veltje, nad njimi Ossii (Hossii) in celo v severji Karvonje. Bolj proti iztoku mem teh stanujejo Kareotje in Šali, pod njimi Agathyrsi, potlej pa Aorsi in Pagyritje, pod njimi Savari in Bolniški do rifejskih gor" i. t. d. Tako Ptolomej stavi Venede med najprva in poglavitna ljudstva, potlej pa prešteva njih sosede in druga ljudstva po Sarmacii. Nektora teh ljudstev so očitno kažejo slovenska, vendar jih Ptolomej ne prišteva k Vendom. (Je bi pa
kdo menil, da on najpred Vcnde imenuje in potlej njih različna plemena prešteva, moral bi tudi očitno tuja in neslovenska ljudstva za Vende spoznati, kar je pa lahko videti, da tudi Ptolomej ni mislil. Kakor on moramo nektera očitno slovenska ljudstva od Venedov ločiti, ker niso bila venedskega zaroda, ampak so spadali k drugemu razdelku Slovencev, to je, k iztočnemu razdelku ftli k Slovenom v ožem pomeni, ki se od Venedov ali zapadnih Slovenov ločijo po nekoliko drugačem slovenskem jeziki, po zarodi, in so se od iztoka proti zapadu Evrope Venedom ravno nasproti razširjali. Tacit stavi selišča Venedov med Peukine in Fenne (Fine ali Čuhonce). Na Peutingerjevih tablah stoji ime Venedi v skrajnem severji ob Baltiki med Lugii (Lupiones) Sar-niati in Geti, in pa dvakrat; prvič Venadi, v drugič pa Venedi.
Iz dozdaj rečenega se vidi, da so Vindi ali Venedi pri Baltiki ob Venedskem zalivi stanovali, in zraven njih daljo Veletje, od kterih je bilo že govorjenje na Nemškem ali v Germanii pri Odri, kamur so se bili pozdneje preselili. Tu še spomnimo, da sc Veletom po stari slovenščini Velet, plur. Veleti pravi; po pruski in litovski Welet, po ruski Volot. Njih domovanja so bila, kakor Ptolomej pravi, gotovo pri Venedskem zalivi v soseščini Osijev (Ostijev), če se tudi ne moro na tanko odkazati, kje ravno. Od njih je ostalo litevskim deželam in mestom ime Vlkomir (dežela Veletov), in Vilda (Vilna). Tam je najti tudi njih priimek Vlker, kterega so jim tujci gotovo zavolj njih bojaželjnosti dali. Volkar kot osebno ime ali priimek je najti tudi na Kranjskem v Tuhinjski dolini.
Oziroma na Venede naj bode tu še govorjenje od obeh me-dalij cesarja Volusiana (25Š). Pomponius Laetus pravi: Ko so Čudje rimsko staje plenili, bil je Gal svojega sina za cesarja po-vzdvignil in ga nad Čude poslal. Volusian jih je s pomočjo vojskovodje Aemiliana otepel in iz rimskih dežel spodil. Zosim >nod temi Čudi imenuje Gote, Borane, Burgundije in Karpe. Na to zmago kovana latinska medalija ima napis na enej strani: Imp. C. Va. F. Gal. Vend. Volusiano Aug. to je: Imperatori Cae-®ari Vandalico, Finnico, Galindico, Vcndico Volusiano Augusto. Na drugej strani: Marti Pacifero.
Grška ima na enej strani:
Avr. K. OTA. (DIN. FAA. OTENA. OTOAOTClANOC. CEB. to je: AvroxQctTco(), KatcctQ ovctvSahxog, <I>tvvixog, yahr8ixoi, ovtvoucog, Ovnkovciavoi;, JUs/Jastog,
Na drugej strani: ANTIOXESlN. MHTPO. KO AH N. to je: Avti.o^sojv, MritQ07toXsog. Kolovia^.
Glej Vaillant Numisma. Imp. Romanor. Par. 1694. 4. II. 351. ■Ejusdem Numism. aerea Imp. Par. 1697. II. 220—221.
Ti medalii imenujete Vandale, Fine, Galinde in Venede ali Vinde. Vindi in drugi Slovenci so se že v III. in IV. stoletji v družbi Hunov, Avarov in Nemcev z Rimljani pri Donavi bojevali.
Jornandos popisuje imena in stanovanja Slovencev svojih časov tako-le:
„Unkraj Donave leži Dačija s strmimi gorami kakor z vencem zavarovana; na nje levi proti severjn obrnjeni strani, kakor tudi od izvirov Visle je z ljudstvom bogati zarod Vindov (Vinidorum natio populosa) naseljen. Dasiravno so njih imena različna po tem, kakor so zarodi in selišča različna, tako se jim vendar Slovenci in Antje pravi. Slovenci stanujejo od mesta No-vioduna in od jezera Musianus (imenovanega) do Dnestra in proti severju do Visie. Močvirja in gozdi so jim zavobiteljstva. Antjo med njimi najsrčneji imajo selišča tu, kjer se Črno morje zakrivi od Dnestra do Dnepra, rek, ki so več dni hoda narazon." Jor-nandes de Gothor. origine c. 5.
Na drugem kraji govori o vojski gotskega kralja Ermanrika med 332—350; „Ko je bil Ermanrik mnogo bojevavskih severnih ljudstev premagal, je po razdjanji Herulov svoje orožje proti Ve-nedom obrnil. Akoravno mu ti v bojevanji niso bili kos, so se na množ zanašajo upali se mu od konca ustaviti. Pa množ sama v vojski nič ne opravi, zlasti Če se dobro oborožena vojska približa. Ti toraj, kakor smo že ob začetki svojega dela, ali pri pregledovanji ljudstev opomnili, iz enega rodu izhajajoči imajo troje ime, Veneti, Anti in Sloveni. Dasiravno zdaj zavoljo naših hudobij povsod divjajo, bili so tistikrat vsi vkup Ermanrikovi oblasti pokorni/' Jornandes c. 23. Jornandes je Vinde za spred-nike Antov in Slovencev (v ožem pomeni) imel. Se ve na to je kazal Vindom in vsem Slovenom kakor tudi Antom občni jezik. Se ve, da so bili Vindi med evropejskimi Sloveni najznanejsi. Iztočni Sloveni so toraj ob Jornandovem časi veljali le za en vindski odrod. Kakor so jih Ptolomej, Herodot in še drugi zdaj Čudom, zdaj Sarmatom prištevali, tako so jih pozdnejši pisatelji z njih jezikom i z Vendi nekoliko znanejši za en odrod Vindov imeli. Toda Vindi so se bili od Jadranskega morja proti iztoku razširili, iztočni Sloveni pa so nekteri že od nekdaj v iztoku Evrope stanovali, drugi pa sc iz Azije k njim preselili. Iztočni Slovenci so se tudi po različnih imenih sami od Vindov ločili. Slovani in Vindi so bili že ob prihodi v Evropo različni. *) Njih prvega občjega slovenskega jezika bi bilo le v Azii iskati.
To si pa lahko mislimo, da je sorodnost jezika pripomogla, da so se Slovenci bili z Vendi v Evropi semtertje pred popolnoma pomešali.
Zavoljo sorodnosti jezika je tudi ime Sloveni, ktero je bilo od začetka le iztočnim Slovenom in še pri teh le enemu oddelku lastno, se sčasoma vseh iztočnih in potlej tudi zapadnih Slovenov ali Vendov prijelo.
*) Vendar tu različnost gledft jozika ima se srtditi po oni razmeri, po kteri različnost grmanskih jezikov in plomon v uajstarejši dobi.
Trstenjak
Vendi v Galii.
Vendski ali venetski seljaki so bili semtertjepo Galii in Vin-deličii. V Galii so bili Veneti ali Vendi na primorji Britanii nasproti, kjer so kupčevali in prepeljavanje po morji oskrbovali, >n imeli pomorsko oblast. Ko si je bil Julij Cesar namenil svojo pomorsko oblast tod ustanoviti, premagal je Venete in jih zatiral. Pri galskih Venetih so bili Venetski otoci (Insulae Venetiae), izmed kterih je bil eden imenovan Vindilis, v potrjenje, da se je tudi tem Venedom ali Venetom reklo Vindi. V akvitanskem zalivi spominja Plinij otoka Uliar. To ime je priličiti z imenom Uljan v Dalmacii, od kterega govori Drag. Seljan str. 92.
O naseljenji Vindov k Atlanskemu morju povestnica nič ne govoi'i; misliti si je, da so sc bili nekteri Jadranski Veneti semkaj preselili, in se po svoji stari navadi z brodnarijo pečali. Zlasti z Britanci so imeli kupčijske zaveze in s tem so si bili med druzimi Gali ali Vlahi predstvo zadobili. Oni so bili od druzih Galov različno ljudstvo, in niso govorili ne galski, ne kimerski, ne latinski; to spričujeta Polybij in Livij. Ime reke Jezara (Isara), ki je pri Allobrogih tekla, spominja na vendsko (jezero). Enako se je imenovala Jezara dandanašnja 1’ Oise, ki še nad Parizom v Sekvano (Seine) steka. V Vindeličii je pa Isarus (Jezara) še zdaj, ki se v Donavo steka. Če greš od Allobrogov ob Jezeri čez Grajske planine v gornjo Italijo do Pada, najdeš pri nekdanjih mestih in rekah semtertje slovenska imena.
Ko je Hanibal črez Planine (Penine) hodil, prišel je bil do Bregantov (Brigantii) in do Goračalov (Goracelli) po današnje »Brian<;onnois in Montagnard du petit Cenis“.
V Lugdunski Gallii imenovani Tretja so bili zraven druzih galskih ljudstev Karnuti in Kenomani, kakor tudi v hribih nad Jadranskim morjem ali nad Jadranskimi Veneti Kenomane, v Noriku pa Karnutum najdemo. Ali so bili pa Kenomani s Karnu-tom slovenski, tega ne moremo reči.
V Galii imenovani „Maxima Sequanorum“ je bilo mesto Vin-donissa, rimska orožnica, kjer se po današnje reči reki Aar in Reuss stekate, na vmesni stegni. Mestice Brugg s štirmi vasmi stoji zdaj na tistem seli. Da je bila Vindonissa vindska, kaže nje jme. Idimo zdaj k Vlahom, ki niso slovenskega zaroda, kakor bomo videli.
Vlahi (Gali, Keltje).
Njih ime.
Ime Keltje se je po Grkih razširilo. Za Grki so Rimljane pisali Celtae, pa še raji Galii. Ho le v III. stoletji pred Kr.
zlasti ko so bili okoli leta 278 pred Kr. Grško napadli, so je med Grki razširilo ime Galatije namest Keltje. Kažo se, da so so Keltje sami imenovali Gaeli ali Gaili, kakor se še dandanašnji njih sorodniki na Irskem in Škotskem imenujejo. Iz tega je potlej grško Keltai, Galataj se začelo. Slovenci od nekdaj pravijo galskim zarodom Vlahi. To ime se vjema z nemškim Walach, AValscher. Po stareji nemščini velja Walach za tujca Italijana. Mi tu premišljujemo Vlahe, akoravno niso bili Slovenci, pa so s Slovenci opraviti imeli; ne toliko v Galii kot velikoveč drugod; bili so se zelo po sveti razširili, in so Slovence nadlegovali.
Njih najprva selišta.
Vlahi so ob najprvih časih stanovali v Galii in v njo sosednih deželah proti jutru in zapadu in v velikem deli Pirenejskega polotoka. V Britanii so bivali od Kornvališkega predgorja ao Grampianske višave večdel Vlahi (TacitusAgricola.il.) Na drugi strani je bila severna Italia in južna Germania njih. Posameznem so se sčasoma vlasko čete razširile proti jugu čez Savo in Dravo v ilirske in trasko dežele; proti soverju pa do izvirov Visle, še celo do Dnestra in iztočne Vindske okrajine. Da so bili Gali ali Vlahi svojo Galijo o predpovestniških časih posedli, to je gotovo; po-vestnica ne vc celo nobenega prejšnjega ljudstva v teh krajih imenovati. Že Umbri, ki so za najstarse ljudstvo Italije veljaii, bili so, kakor pravijo, vlaški naseljenci.
Zakaj in kam so se izselili?
Vlaška Galija, ktere kralj je bil Ambigat, jo imela veliko živeža in toliko ljudi, da jih ni mogel en sam kraljevati. Na starost si je Ambigat želel preobilnega ljudstva znebiti se, zato jo rekel, da hoče poslati sestrinega sina Belovesa i njegovega brata Sigovesa, dva mlada in delavna moža, v tiste kraje, ki jima jih bodo bogovi po znamenjih pokazali. Da bi bila vsacemu ljudstvu, ki se jima bode protivilo, kos, zato jima ukaže toliko ljudstva seboj vzeti, kolikor se jima poljubi. Belovesu so bili bogovi ukazali nastopiti pot v Italijo, Sigovesu pa je bil po bogovih odločen kereinski gozd (388 let prod Kr.) Pod heroinskim gozdom tukaj ni umeti heroinski gozd okoli današnjega Češkega; tako govori Krištof de Jordan (de originibus slaviois) „ampak veliki heroinski gozd, ki se začne pri Rajni reki, pri Rauracih ali pri Basel-u, kjer se Marcijana Sylva ali po današnje Schwarzwald imenuje, ki se potlej okoli ovije in obseže mnoge gozde, med druzimi pri reci Nolcer-i, Odenskega ali Odcnwald, pri reci Majni Spesardskoga, od Fuldenske knežije Buhonijo, v Henncberški groiii Semanskega ali Turinskega, pri Kulmbaški pokrajini groiii Gubreto ali Fichtelberg. Ko Ger-manijo tako reči čez sredo prereže, so okoli Češkega ovije in gre potlej skoz Moravsko na Ogersko, in tam v Trenčinski županii
Sarmatskc goro in v Sepuški Karpatsko gore v-ac zajme". Tako ga popiše Julius Caesar (de bello gallico Lib. VI cap. 25.) Tukaj odkazanega heroinskega gozda Sirokost je dobro devet dni hoda. Drugače se ne more povedati in tudi mera potov ni znana. Začne sc pri mejah Helvetov, Nemetov in Raurakov in gre naravnost °b Donavi k mejam Dakov in Anartov. Tukaj se zavije na levo ob reki v mnogo krajev, in zavoljo velikosti doseže meje veliko narodov. Sigoves je bil seboj vzel v hercinski gozd posebno Volke, Tektosage in Hclvete. Da so bili v notranje heroinskega gozda Boji pefjani, to se vidi iz Julija Cesarja in iz Tacita. Cesar Bojev potlej nič več ne spomni, zato ker so bili tistikrat, ko je Cesar pisal, germanska selišča že zapustili in šli najpred v Norik, potlej z nekdanjimi Helvcti naprej v Galijo.
llavno tako ie Bolovcs po Appianovem štovenji leta 388 pred Kr. skupaj spravil vse, kar jc bilo od več Biturigov, Arvernov, Senonov, Aeduov ali Haeduov, Ambarrov, Karnutov, Aulerkov in Kenomanov, ki so k Aulerkom spadali. Kenomani so zavzeli Vero-neško, Brežčansko, Kremonsko in Mantovansko. Obe trumi Belo-vesova in Sigovosova ste steli okoli 300,000 mož.
Belovesovi so šli h Trikastinom, potlej skoz Taurinski gozd in dalje čez Alpe, čez ktero ni skoraj moč priti. Blizo reke Tejine so premagali Tuške. Zvedevši, da se njih novi kraj, kjer so se ustanovili, Insubria (prav za prav menda Isumbria) zove, in ima z neko eduisko okrajino enako ime, so na pomen tega imena gledavši sezidali mesto, kteremu so dali ime Mediolanum.
Neka druga truma, Kenomani so bili, je šla ravno po tisti poti kot poprejšnji, te je vodil Elitovi z Bclovesovo pomočjo čez -Alpe in so se ustanovili v deželi Libuov, kjer jc dandanašnji Brešcia (Brixia) in Verona. Za temi so šli Salurii, in so se blizo Laevi-ov t- j. Levili ustanovili, to je, pri nečem starem Ligurskem (Ugorskem V) narodi blizo Tečine.
Potlej so prišli Boji in Lingoni čez Peninske gore, in ko so naed Alpami in Padom vse naseljeno najdli, šli so na splavih čez Pad pregnat Tuške in Umbre iz njih okrajine; vendar so bili proti severju nad Apeninom nekteri Boji in Lingoni še ostali. — Boji, kteri so v vlaški Galii med Hedui in Arverni stanovali, so imeli Po gornji Italii, po Ročji in Vindeličji semtertje svoja selišča.
Zadnji teh preseljencev Senonje so imeli mejnike reki Utens in Aesis. Leta 382 pred Kr. so sc bili pod vojvodstvom svojega Brena (Brenus pomeni v vlaškem kralja, gospodovavea) polastili vsega rimskega mesta zunaj Kapitoli-a, in tudi v Klusium so bili Prišli. Ali so bili sami, ali so jim na južni strani Alp stanujoči Vlahi pomagali, to se ne ve. (Tit. Liv. V. buk. 34—35. pogl.) Pa kmalo jih je bil Kamil otepe), in pozdnejc so bili pregnani. Janez Krištof de Jordan do originib. slav. pravi: ,,Med Vlahi so bili posebno divji Senonje, ki so bili velicega života in so imeli veliko orožje, bilo jih je groza pogledati; zdelo se je, da so ustvarjeni za pokončavanje ljudi in za podiranje mest. S svojimi sedeži med
Padom in Alpami nezadovoljni, so se semtertje po Italii klatili tako dolgo, da so jih Rimljani večkrat premagali in skoraj vse zatrli“ 359—283 pred Kr. Kakor Flor (I. buk. 13. pogl.) pravi, bil je Dolabela vse, kar je bilo Vlahov v Hetruriji ostalo, uničil pri Vadimonskem jezeri leta 283 pred Kr. ali 471. leta po začetki Rima.
Kako so bili Vlald in med njimi Boji v Italii v niS prišli ?
Kornelij Cetego in Minucij Ruf oba poročnika sta šla nad Vlahe 179 pred Kr. Kornelij je šel naravnost k Isombrom, ki so bili s Kenomani vred za vojsko pripravljeni. Minucij je šel k Hetruskcmu morju zlasti v Janovo, kjer se je začel z Ligurii vojskovati. Na desni strani Pada proti Rimu jo bilo že vse v rimski oblasti zunaj vlaških Bojev, Ilvatovin Ligurcev. Minucij je obhodil in plenil okrajine Bojev. Tako so bili Boji 197—191 pred Kr. od Rimljanov premagani. Od leta 191 do 183 pred Kr. so Rimljani v nekdanje kraje Bojev mnogotere seljake naselili. Kar je bilo Bojev še ostalo, pozgubili so se med druga ljudstva, kar jih je pa bilo še za vojsko pripravnih, potegnili so iz Italije. Strabon (Geogr. L. V.) pravi: „Ob tisti reki (t. j. ob Padi) so nekdaj, kakor sem rekel, Vlahi stanovali, kterih so bili največi narodi Boji in Isumbri in tisti, ki so bili Rim nenadoma napadli in vzeli, Senonjo z Gai-zati vred. Te so pozdneje čase Rimljane zatrli, Boje so bili pa iz njih stanovanj pregnali. Ti (Boji) so šli potlej k Istri, tu so stanovali pri Tabriščih, in se zoper Dake bojevali, dokler ni bil njih (t. j. Bojev) zarod popolnoma zatrt, da je svoj kraj, ki k Iliriku spada, sosedom za živinske pašnike zapustil.
Vlahi se spuste v llurik *), v Panonijo in Še dalje po sveti.
Okoli leta 350—336 pred Kr. so se druge tolovajske čete Vlahov	ali Galije ali	iz dežele Bojev,	so ne	ve,	ravno tako pod
svojim	Bronom ali kraljem spustile v	llurik	in v	Panonijo. Pod
deželo	Bojev je tu	limeti heroinski	gozd.	Ko	so si v dolgi in
hudi vojski nekoliko ilurskih in panonskih Slovencev podvrgli, nekoliko jih zatrli, nekoliko pa v Karpatsko pogorje in še dalje pregnali, so se pod imenom Skordisci uselili ob Donavi, Savi in Dravi. Od tod so so nekteri Vlahi potlej klatili po Tračii, po Macedonii in po Tesalii notri do Delfov, da so plenili (250—218 pred Kr.) Še drugi so šli čez morje v Azijo, da so tamkaj novo kraljestvo Galacijo postavili. Strabon (VII. buk.) pravi: Boerebista je bil v nekom	punti zatrt,	preden so Rimljani nad-nj	vojsko poslali.
Nastopniki so njegovo kraljestvo na več delov razkosali. Tega ilurskega kraja so en del opustošili in razdjali Daki. Potlej so bili Boje, Tabriške in drugo vlaške narode Kritaziru podvržene premagali, — kar se je v toj strani tudi družim ilurskim narodom
*) llurik t. j. Ilirija; Ilurci t. j, Ilirci,
zgodilo. Tisti, ki so bili nekdaj Bilno mogočni, jih zdaj ali ni, ali pa so popolnoma ponižani, taki so zmed Vlahov Boji in Skordiški. Strabon (IV. buk.) pravi: „Tudi Japudje zdaj z llurci zmeSan zarod blizo teh krajev stanujejo, in so s koncem svojih dežel Ilurcem in Vlahom sosedje". Ta meja mod Japudi, Vlahi in Iluri je morala na Hrvaškem biti, ko se gre proti Sisku. Strabon v Vil. bukvah pravi: „Trakom so primešana vlaška ljudstva — Boji, Skordiški, Tabriški ali Tauretje, kteri so od nelcterih Liguristje imenovani'*. Jordan speljuje ime Skordiski od „Skrad“, kar je ime hriba, f ri tem hribi je bilo eno Bojsko ljudstvo ostalo , ko je iz podal-pinske Galije (Gallia cisalpina) se v Makedonijo in Azijo preseljevalo. Skordiski so bili vlaško ljudstvo, pa so vtegnili imeti slovensko ime. Tudi „Tabriški“ je slovensko ime. Tabriški od j>Taber“*), kar še zmiraj na Slovenskem ostrožno brdo pomeni. Zraven Skordiškov so bili Tabriški. Le-ti so bili menda dvoji, vlaški in slovenski. V Noriku so bili vlaški hribovci slovenskim primešani. Ime Tabriškov kaže, da so bili Slovenci ali da so povsod zraven Slovencev stanovali, sicer bi ne bili povsod slovenskega imena nosili. Na Krajnskem v Tuhinjski dolini se posebno še ena hiša pri Tabrišku imenuje. Dalje so Strabonove besede: „Ko so Avtarjatje premagali Tribale, ki so zavzeli prostor od Agrijanov do Istra, kar je 15 dni hoda, so se tudi zoper druge Trake in Ilurce vzdvignili; pa so bili ob moč djani najpred od Skordiškov, potlej od samih Kimljanov, ki so tudi Skordiske premagali, po tem ko so le-ti dolgo gospodarili. Skordiski so ob Istri stanovali v dvoje razdeljeni; eni so stanovali med dvema rekama, ki se v Ister stekate, med Savo (Noar-om?), ki merno Segestike (Siska) teče, in Mart-om ali kakor nekteri pravijo Barg-om po današnje reci Moravo. Drugi so bili nekoliko čez Ister in so mejili 8 Tribali in Muži.
Severni Vlahi.
Ti so bili nezadovoljni z deželami, ktere so bili Nemcem vzeli in so šli ob neznanih časih, lahko rečemo pred III. stoletjem pred Kr., čezdalje bolj proti izhodu, in so domača vindska Jjudstva ali iz njih domovine preganjali ali si jih s silo podvrgli, lako so prišli vlaški Ombroni in Kotini do izvirov Visle in dalje cez Odro; Anartje ali Anartofrakti, Bastarni in Peukini daleč čez •Karpatske gore v Prutske, Dnesterske in Bugove pokrajine; Galatje Pa okoli leta 218—201 pred Kr. do Dneperskega ustja, kakor bo So Pozdneje govorjeno.
Boji,
PajimenitniSi in najmočneji izmed vseh vlaških narodov (Appian ln Celtic. I.) so bili že ob najstarših časih v treh sosednih deželah.
*) Tabor, tober je sorodno z nemškim tobbel, dobbel , Waldliiigel.
Trstenjak.
Eni so bili pri izvirih Donave in od Venedskega jezera (Bodcn-see) proti izhodu na severnem pobrežji Donave do današnjega Fiehtelgebirge, proti jugu do bavarskih in tiroljskih okrajin; proti izhodu čez Anižo do Oeta (Mons Cetius) blizo Dunaja. Drugi so stanovali na današnjem Ceskem, Moravskem in po moravsko silezi-ških rudnih gorah. Te dežele so bilo po njih imenovane Bojo-haemum, Bojenheim, Bohmen, Pemsko. To ime je še potlej, ko so jih bili Nemci zatrli in spodili, vedno pri inostrancih ostalo. Tretji Boji so stanovali nekaj časa v gornji Italiji. Od tam pa, od Rimljanov pregnani okoli leta 191 pred Kr. čez Alpe nazaj, so se pri svojih zaveznikih Tabriških po Koroškem, kar je bliže Goriškega, in po gornjem Stajarskem pribežališča poiskali, in se potlej ustanovili na Hrvaških in Ogerskih ravninah do jezera Plešo zvanega. Manncrt meni, da ta troja bojska ljudstva enega pokoljenja niso nikoli eden do druzega segala, in da niso bila nikoli v eno celino zvezana. (Mannert Germanija str. 478—487).
Boerebista, kralj Katov (Chatti), si je bil namenil s pomočjo Skordiskov, kteri svojim rojenakom niso dobrega želeli, vsa sosednja ljudstva svoji oblasti podvreči; torej je z vojsko šel nad Boje in njih zaveznike Tabriške in jih je v krvavi bitvi pri Tisi otepel. Dežela teh Bojev je bila tako oplenjena, da se jej je še čez sto let pozneje reklo Bojska puščava (Deserta Bojorum) Plin. Ilist. nat. L. Ill.^c. 24. — Štrabon VII. Tacit. Ann. 11. 62. Ostanki Bojev so šli na Česlco, toda ob moč so bili za vselej. Njih mirnost, ljubezen do domačije in domovine hvali od tistih časov po-vestnica. Pod nemško oblastjo, pod ktero jih je bil Marobud 12 let pred Kr. spravil, so sprejeli nemški jezik, nemške šege in vso nemško narodnost. Ostanki Bojev ob Donavi, ki so še v spomini pod imenom Baski ali Bojski ob Atilovih časih, so so v eno vzeli z bavarskimi Nemci. Ime „Bavarsko, Bojoarsko" je še od njih ostalo. Da bi se bili Boji po Markomanih pregnani za karpadske gore umaknili, kakor nekteri menijo, to se ne potrdi; tam so Vlahi pod mnogoterimi imeni veliko pred najti. Nekteri imajo tudi napačno Tabriške za Vlahe, pa Tabriški so bili le zavezniki italjskih Bojev, in so se s temi sklenjeni zoper Rimljane vojskovali. Zato so sc pozdneje iz Italije pregnani Boji k Tabriškom obrnili, in k njim šli pribežališča iskat. Od tod so se, bodi si zavoljo pomanjkanja Belišč ali zavoljo ropanja pod svojim kraljem Kritazirom 48 let pred Kr. napotili k svojim sorodnikom Skordiskom, kteri so ob dolnji Dravi in Savi stanovali in bili zavezniki mogočnega kralja Boerebista. Boji so ob tej priložnosti, ko so šli od slovenskih Tabrišlcov k Skordiskom vsaj nekteri vtegnili novo slovensko ime „Tabrišk“ saboj vzeti*), da so ga še potlej obdržali semtertje kaj časa. Pravi slovenski Tabriški so bivali od nekdaj po goriških,
*) Tako so nemški Vandali, ki so se nasolili med Vandi, Vendi v Germaniji, ime Vendav prijeli.	Trstenjak.
krajnskih, koroških tabrih. Da pravi TabriSki niso bili Vlalii, je videti:
«) iz tega, kar je bilo v tem odstavki že spredaj o imeni „Tabriški“ rečenega;
/3) iz Strabonovih besed (L. IV.) ko pravi, da so TabriSki iz svojih nekdanjih selišč, to je, s hribov proti jugu šli in se s Krajni (Čarni) vzeli, se ve da je bilo to lahko, ko so bili pred ž njimi enega naroda. Tabriški se toraj niso od Kranjcev in Japu-dov strani spravili, kakor se to o Vlahih, to je, Bojih bere.
■() Strabon (L. IV.) in Plinij (L. III. c. 20) imata Tabriške oddelek Noriškov (Norici), zadnji pravi: Nekdaj so bili, kakor pravijo, Tabriški imenovani, zdaj se jim pa Norejci de". Norik — dežela je bila z Norejci ali Norišci bivatclji in z mestom Noreja dobila ime ob Kristusovih časih od staroslovenske korenine »nora", kar jamo ali kak rudnik pomeni, ker je bilo tod dosti rudnih jam. Ob Plinijevem časi Vlahov, lcterim ime „Tabriški" pritikajo, ni bilo več v Noriku, da bi se jim bilo Norejci ali Norišči reklo.
O Noriških bo še pri Noriki govor.
Skordisci.
Le ti velik oddelek vlaskega naroda so od svojih bratov Bojev daleč in odločeno živeli med doljno Dravo, Savo in Donavo. Dalje na drugi strani Save gori do ustja Morave, in protijugu do hriba Skardus (Skrad), ki jo Tribale od Macedonije ločil, proti zapadu, kakor se kaže, do Jadranskega mor ja. Po Trogu Pompeji, iz kterega nam je Justin okrajšan spisek ohranil (L. XXIV. c* 4. L. XXXVI. c. 3), bili so Skordisci en del tistih vlaškili izseljencev, ki so se bili v Ilurik spustili, po tem ko so v Italiji zastonj za-se selišč iskali. Athenaios naznani, da jih je cel vlak pod vojvodstvom njih Brena (kralja) na Podonavje šel. Močno se kaže, da so ti Vlahi nekoliko pozdneje, ko so bili že njih bratje proti Rimu odšli, se vzdvignili in šli skoz Bojske deželo v Panonijo. Toliko je gotovo, da, ko je Herodot živel, še niso bili tu, da so bili pa ob časi Aleksandra V61ikega že ta nova selišča posedli. Njih prihod hodi med 350—336 pred Kr. Natančno od-kazanje, kedaj so Vlahi Skordisci v Panonijo in Ilirik prišli, je za slovenskega povestnika zato važno, ker kaže, kedaj so prvobitni Slovenci, Vindi, v Podonavji močno opešali*). Po Aleksandrovi smrti so Skordisci plenili Tračjo, Macedonijo, Tesalijo in so bili celo Delfe v nevarnost pripravili lota 278 jsred^ Kr. Ravno tega leta jih jo šla ena truma čez trački Bospor, in je novo kraljestvo
*) Proti Avgustu niso panonski Slovenci veiS kakor 100,000 vojakov za-mogli na noge postaviti; v vojsko pa je šlo vse motiko od mladenča do starca.
Trstenjak.
Galacijo ustanovila. To kraljestvo je pa le do leta 180 pred Kr. trpelo. Kjer se Donava in Sava stekate, ste mesti Sitigidunum današnji Beli grad, in Taurunum današnji Zemun (Semlin) od njih dobili vlaški imeni. Za letom 338 pred Kr. je najti mnogo get-ških in dačkih sužnjev na Grškem, kamur so jih Vlahi poprodali. Posavske Skordiške je bil Tiberij popolnoma otepel. Srbi pravijo „St.ari Vlah" enemu oddelku Skradnjega pogorja in kraju med Ibaro in Drino. V tem kraji so bili Srbi še leta 638 po Kr. ostanke Vlahov najdli. Na meji med Hrvatijo, Dalmacijo in Bosno ima še od tistih časov ena pokrajina ime „Vloh“. Papež Gregorij XI. imenuje „M a j o r Vlachia" en del Bosnije, Hrvatije in Dalmacije. —
Ombronje, Oufiodn^g, tudi Ambronje zvani.
Ti niso deleč od izvirov Visle stanovali. Kakor je bilo že rečeno, pravi Ptolomej (Geogr. L. III. c. 5.) „Ob Visli pod Venedi so Gythones, potlej Fini, potlej Bulani, pod njimi Frugudionje, dalje Avareni ob izvirih Visle, pod njimi Ombronje, potlej Anarta-frafcti, Burgionje, Arsietje, Soboki, Piengitje in Besi na Karpatskih gorah“. Reinhard stavi njih selišča v obrečje Obre, med Warto, Netzo in Vislo. Njih bivališča so zlasti pri izvirih Obre in na Karpatskih gorah iskati. Da so bili Ombronje vlaškega zaroda, to se vidi naj pred iz njih imena, ki je isto z imenom italijanskih Ombronov, ki so bili Vlahi. Najstarši rimski pisatelji imenujejo prve vlaške bivalce v severni Italiji Ombre, Umbre, Ambrone. To ime je bilo obče vsem ljudstvom vlaškega naroda v iztoku in zapadi Alp. Zgornji Umbronje na Padi so bili imenovani Insubri, pri Polybiji bolj prav: Isomri. Polyb. L. II. c. 32.; spodnji s poglavitnim mestom Mediolanom samo Ombri. V deželi Bojev, se ve da laškega ljudstva, so stanovali Ambronje, ktorih se spominja pri hoji Cimbrov in Tevtonov v Italiji 113 pred Kr. Liv. Lib. XXXIV. 46. Po Mannertovem mnenji so bojski Ambronje bili ob današnji reci Amber, ktera so na Bavarskem v Jezaro steka in je blczo po njih ime dobila. Še celo to si je lahko misliti, da so bili od Herodota spominjam Ombriki spredniki Ombronov v teh krajih. Da so bili vlaškega zaroda, zagovarja to, ker so bili njih sosedjo vlaška ljudstva, Anartofrakti, Kotini, in Bastarnje. Zadnjič pa tudi imena nekterih mest kažejo na svoj vlaški začetek; imena Korrodunum, Mcliodunum, Korridorgis, Rhobodunum, Taro-danum, Eburodunum, Lugidunum, Kasurgis, Budorgis ali Budori-gmn so gotovo vlaška. Verjetno je, da so se s časoma naprej pomikali in v posameznih četah v domovino Vendov prišli tisti Vlahi, ki so se bili že leta 388 pred Kr. iz Galije vzdvignili, in so v heroinskih gozdih ustanovili. vTo se je pa na vsako plat zgodilo v tretjem stoletji pred Kr. Šafarik za trdno sodi, da je iz imena Ambri, Ombronje slovensko „obr“ (gorostaz). Beseda Ambro pomeni v vlaškem od začetka vojščaka, potlej je pa po razvadi,
ali zavoljo roparskih želja Vlahov začela pomeniti roparija. (Glej Du Cange glossarium mediae latinitatis.) Gorostaz se zove pri Poljacih olbrzym, so dalje Šafarikove besede, pri Lužičanih hobor, hoborski muž, pri Čehih obl-, pri Slovacih obrili, obor. Iz tega se nekako kaže, da je izpeljatev tega imena od ^Avar'* bila prenagla, da-siravno je pozneje živeči Nestor Avarom rekel Obri, Obrieni. Slovencem, Rusom, Bulgarom, Srbom je ravno beseda „obr“ popolnoma neznana, da-siravno so imeli ti Slovani z Avari največ opraviti. V navadi in vsakdanja je pa nasproti Pri prejšnjih sosedih Ambronov; pri Poljacih, Čehih in Lužičanih. Prenesenje starih imen na poznejša ljudstva zavoljo enakoglasnih lr*ien p0 spričevanji povestnice ni nič novega. Tako tudi ni dvomiti, da je reki „Obra“ ime ostalo od ljudstva, ktero je sicer pri njenih izvirih stanovalo.
Kotini ali Gotini.
O teh govori najpred Tacit; on pravi: „Nič manj mogočni niso dalje naprej Marsigni, Gotini, Osi, Buri, ki na uni strani Markomane in Kvade obsegajo. Ta ljudstva se niso toliko po ravninah kot velikoveč po gozdih in hribjih visočinali ustanovila^. Tacit. Germ. c. 43. Dalje on pristavi opazko, da so Gotini Vlahi, Osi pa so po svojem jeziku Panonci. Ob njegovem časi je oboje to ljudstvo Sarmatom harač plačevalo. Selišča enih in druzih stavita Reinhard in Krura med gornjo Vislo, med Warto in Odro. Po Dio Kassio-vem mnenji so Kotini že leta 174 po Kr. stanovali na severno-iztočnem Ogerskem. Ptolomejevi Korijvinoi, ki so v zgornji Dačii stanovali, so, kakor si gre misliti, s Kotini isto. Nekoliko vdalje proti jugu so bivali Sidonii, ki so bili vlaškega zaroda. Šafarik meni, da so bili tudi Anartofrakti, ktere Ptolo-mej zraven Sidonijev stavi, vlaškega zaroda, in da so enega imena toraj sorodni z Anarti, ktere tudi Ptolomej v Dačijo stavi v soseščino Bastarnov. Osi iz Panonije domd so brez dvoma s podonavskimi Slovani 350—336 pred Kr. semkaj prišli.
Bastarnje in Pevkini.
Le-ti so v Dnesterslcem obreeji in po Sedmograškem stanovali. Ali so bili vlaškega ali nemškega zaroda, o tem je še dandanes prepir. Najpred so oni v tem kraji imenovani, ko se je zadnji macedonski kralj Persej zoper Rimljane vojskoval okoli 170 pred Kr. Pisatelji Bastarnom dajejo razna imena; Diodor jih zove Galate, Polybij in Livij Bastarne in Vlahe, Justin Gale in Kelte, to je, Vlahe, Plutarh Galate in Bastarne ; pozneji pisatelji jih večdel' Nemcem prištevajo. Peukini so bili Rimljanom že pred Avgustovim cesarovanjem znani s tem, da so se bili ti Peukini ene ostrvi blizo ustja Donave polastili, in ta ostrv se je tudi po njih Peuke imenovala. Strabon jim odločuje prostor v severju med Atmoni in Sidonii. Atmoni niso sicer skoro nikjer imenovani.
N&rodni Koledar 1870. (Letopis).	4
Sidonije stavi Ptolomej zraven Buriov v južni izhod čez izvire Visle. Oboje Strabon imenuje Bastarniška plemena.
Peukine Ptolomej prišteva z Bastarni vred največim ljudstvom evropejske Sarmacije, ki so med gornjo Tiso in Dnestrom stanovali. Cesar Prob je bil 100.000 Bastarnov v Dačijo preselil, kjer so potlej zemljo obdelovali, zato sc pri Prokopi med trač-kimi mesti najde tudi Bastarnes. O Peukinih na ostrvi enacega imena v donavskem trikotji se ve, da so iz današnjega pogorja Bučes (Mons Peuce) iz Sedmograškega prišli.
Vlahi Bastarni so bili v iII. stoletji pred Kr. iz hrcyuskih gozdov prišli, pregnali so Agatirse, kteri so pozneje da.eč v severnem kraji najti, in so se vselili v Dačijo z zlatom bogato. Ti Bastarni ali Vlahi so se bili pa že v silno starih časih pomešali s tujimi ljudstvi, najpred z Agatirsi, Geti in Vindi, potlej s Sar-mati, nazadnje z Goti. Njih so bili podjarmili najpred Getje, potlej Rimljanje, in nazadnje Goti, tako da so bili sčasoma popolnoma v nič prišli. Njih ostanki, kakor je videti, so bili ovčarji; zato v karpatskih gorah Valah, Vlah pomeni do današnjega dne ovčarja*). Da so bili Bastarni Vlahi, spričujejo nektera do zdaj ohranjena imena mest, kot. Karrodunum, Vibantavarium, Zomi-zirga i. t. d.
Gcilatje ali Vlahi iz Male Azije.
Ti so bilj. prišli do mesta Olbie. To mesto je bilo grška naseljbina pri Črnem morji. Ta naseljbina se je bila začela 655. leta pred Kr. Sem je Jbil Herodot večkrat prišel in je to mesto popisal. Ze ob časih čudov je bilo po kupčiji v dobrem stani; le da je moralo svojim lakomnim varhom Čudom vsako loto veliko harača plačevati. Ko so pa začeli Cudje in mnoga bojaželjna ljudstva od vseh krajev vkupaj vreti, nastopila je za Olbio 'žalostna doba; od iztoka so prišli Sarmatje, od zapada Vlahi, od Baltika Sciri in drugi dalje v deželo miroljubnih Slovanov^ pre-dret in ob Dnepri stanujoče Cude preganjat. Tisamatje, Cudje Saudoratje so iskali Olbio si usvojiti, da bi se bili mogli v ostrožnem mesti Galatom braniti.
VlaŠki jezik.
Lahi so imeli svoj poseben neslovenski jezik. Tu naj stojč le nektere iz vlaškega vzete besede Slovenov: obr; balvan vlaško peulvan; terč skotsko targ, valizko tarian, bretonsko tyren, srednje
*) Vendar Vlah, Lah (primeri lat, laa za vlat, vlas) zna slovenska beseda biti sansk. val h e pastir, ruslc. V o los bog pastirjev, kranjsko Vel esovo opominja na nja; korenični vokal je izpadel, ko v besedah mlin, klin itd.
Trstenjak.
večno latinsko targa; paveza kimersko ali valizko pafais, srednje-večno latinsko pavasia, novogrško noi(lsx£ia.
V	II. stoletji po Kr. so bili Vlahi zaceli skoro povsod gi-niti: na njih mesto so povsod Nemci nastopili.
A n t j e.
Antje, Avtcci ni ne tako splošno no tako stanovitno ime kot 1[ne Sloveni. Antov spominja Jornand, Prokop, Agathias, Menan-der, Maurikios, Theophylakt, Theophanes, Chronicon paschale in Pavel Dijakon. Po teli virih soditi je bilo ime Antje blizo dve sto let v navadi. Razširjenje ljudstva, ktero je to ime nosilo, ni šlo nikoli čez deželo na gornji kraj Dnepra in ob Črnem morji. Jornand o Antili tako-le govori: „Quorum (sc. Winidorum) no-mina licet nune per varias familias et loca mutentur, principaliter tamen Sclavini et Antes nominantur. Sclavini a civitate Novio-dunense et lacu, qui appellatur Musianus, usque ad Danastrum et in Boream Vistula tenus commorantur. Hi paludes silvasque pro civitatibus liabent. Antes vero, qui sunt eorum fortissimi, qua Ponticum mare curvatur a Danastro extenduntur usque ad Dana-Prum, quae flumina mansionibus ab invicem absunt.“ Na druzem mesti pravi: ,,Nam lii — ab una stirpe exorti-tria nune nomina edidere, id est Veneti, Antes, Sclavi.“ Nazadnje še govori o Wi-nithar-jevem vlaki zoperVende, rekoč: „Winitbarius — paululum 8e subtraliebat ab illis (Hunnis) suamque dum nititur ostentare virtutem in Antarum fines movit procinctum.<£ Iz teh besedi se yidi, da so po Jornandovem spoznanji Antje bili poglaviten zarod Vinidov, kteri je med Dnestrom in Dneprom v severnem zapadi od Črnega morja, kako deleč se ne ve, v notranje s svojimi se-‘išči segel. Jornardov vrstnik Prokop, kakor se vidi, je med Sloveni in Anti tak razloček delal kakor Jornand; spoznal jih je za Poglavitno pokoljenje. enega naroda, on pravi namreč: „Antje sosedje Slovenov in pa Sloveni in Antje so imeli pred eno obče lnae“ i. t. d. Dneper postavita Jornand in Prokop enoglasno za mejo med Sloveni in Anti. Oziroma na obsego njih stanovanj se Pa v tem razločita, da Prokop pusti njih seliša dalje proti severju segati. Sploh važne in spomina vredne Prokopove besede v tem °bziri so: „Majotski zaliv se steka v Črno morje. Ondotni biva-^elji, nekdaj Kimerci imenovani, se zdaj imenujejo Uturguri. Okolice dalje proti polnoči zavzamejo brezštevilna ljudstva Antov.
Ime „Antje“.
Imena Antov ni lahko določiti, se celo tega ne, pri kterem ljudstvi se je začelo. Še le po Gotih in druzih Germanih je bilo
4*
Grkom znano, pri kterih je prav kmalo po odhodi Nemcev iz tistih krajev zginilo. Tukaj se prilega zlasti nemška (anglo-saks.) beseda ent (velikan) staronemški „anzi“, po gotski morda ant a ali antus (?). Kakor so bili Lutici zavoljo svoje srčnosti ali lutosti, in Bodrici (od bodr, vigil, pugnax) ta svoja imena dobili, tako so bili menda Antje tudi zavoljo velicega života to svoje ime dobili. Safarik misli, da so se po slovenski zvali Uti, v edin j em števili Ut in.
Srbi v Beli Srbii.
Sloveni imenovani Sirbi ali Srbi so bili ljudstvo, lctero je po Pliniji in Ptolomeji med Mejotom in Volgo bivalo ne deleč od današnjo reke Srpe. Prokop, ki nam najstarje in najobsirniše navesti od vedbe in šeg Slovenov naznani, sklene svoje veliko-važno naznanjenje s temi spomina vrednimi besedami: „Pred so imeli Sloveni in Antje eno ime, oboji so bili nekdanje čase imenovani Spori, kakor mislim zavoljo raztresenih stanovanj po vaseh; zato imajo prostrane dežele; večdel dežehl na uni strani Istra je njim v oblasti.^ Žali Bog, da je bil Prokop s slovenščino popolnoma neznan, in da ni tega starega vsem Slovenom občega imena v njegovi prvobitni nepopačeni obliki nam ohranil. Pa preiskovalec se po Dobrovskovem razgledi lahko prepriča, da je Prokop svojo prečudno besedo „Spori“ iz starodavno slovenskega imena „Srb“ napravil. Guido iz Ravene (Anonymus Ra-vennas), ki je v IX. stoletji živel (-[- 886) in nam iz starorimskih potovidov in iz druzih zdaj zgubljenih pripomočkov obširen zemljo-pis sestavil, kteri je pa, da bi tako ne, v zelo pomankljivem spiski se do današnjih časov ohranil, vendar pa zelo dragocene odlomke in navesti obseže, ima v začetki Slovenov te besede: „Sexta ut hora noctis Scjtharum est patria, unde Slavinorum exorta est pro-sapia; sed et Vitiges et Chimabes ex illis egressi sunt.“ Vitiges so baltiški Vitingi in Chvmabes jevznan nemški zarod Chimavov. Dobro je zapomniti, da Guido to čudijo (Scythio), iz ktere pusti Slovence se zaroditi, stavi mod prvobitna stanovanja Normanov, Cuhoncev in Roksolanov, in jo naravnost razloči od stare Čudijo, ktera je dalje proti iztoku v obsegu desete nočne ure ležala, in ktero on pusto in staro Čudijo imenuje. V I. c. 12. pravi on: „Decima ut hora noctis grandis eremus et nimis spatiosa inveni-tur, quae eremosa et antiqua dicitur Scythia." Guidova čudija je bila manja severno-zapadna stran Ptolomejeve Sarmacije ali dežele med Baltikom, Karpati, spodnjim Dneprom, zgornjo Volgo in Cuhonskim.
Z Guidovim spričevanjem se nekako vjema, kar je brati v zemljopisnih zapisih nocega Monakovskega rokopisa, kteri je prvo-
bitno iz IX. stoletja; bere se v njem: „Zerviani, quod tantum est regnum, ut ex eo cunctae gentes Sclavorum exortae sint et ori-ginem, sicut affirmant, ducant." Primerjanje tega mesta z druzimi v tem rokopisi nas prepriča, da tista velika srbska dežela je domovina vseh tistikratnih Slovenov, in da je ravno to, kar Bela Srbija cesarja Konstantina Porfirogeneta in Guidova Mala Cudija. Ker se ime Bela Srbija slovenskemu ušesu najbolj prilega, zato to deželo zgoraj v napisi tega odstavka tudi tako imenujemo. Ime »Srbi", kakor vidimo, je bilo nekdaj najsplošneje in rekel bi ime celega slovenjega naroda. Po preseljenji Slovenov v zapad in proti jugu je šlo ž njimi v okolice ob Odri in Labi in na druge strani ob Donavi, in zginilo je v svoji domovini v deželah ob Visli in v iztoku, tako da se od njega v IX. in X. stoletji le še nekoliko sledu najde. Ob Nestorjevih časih (1050—1114) pa še todi popolnoma zgine. Od B6ga in od Visle so se Srbi vzdvignili okoli 636. leta po Kr. v Ilirili, vendar jih je bilo še nekaj ma-Jega na starih doračh zaostalo.
Od kod je ime „Srbia ?
O začetki imena „Srbi“ učeni marskako ugibljejo, za gotovo se to ne more povedati. Morda je to ime po reki Srbi, ob kteri so stanovali. Rek tega imena najdemo posebno tri, utegnilo jih je še več biti. Prva je S a r a b v Indii, steka se v Ganges; druga je S e r b i s tudi Hyrgis ali Svrgis imenovana, toda zadnji dve imeni ste iz „Srbis“ popačeni; današnje ime te reke je Srpa, ki na Ruskem v Don teče; tretja reka Sir b is ali Srbiš je v Mali Azii in je bila tudi Xanthus imenovana. Verjetno je, da so ob vseh teh treh Srbih nekdaj Sloveni Srbi bivali, in da so ravno po Srbi, ki se v Don steka, ime Srbi ali Srbi, Srbiji dobili. Po rekah najdemo večkrat ljudstva imenovana.
Srb si je v rodi s „srebati“ (lat. sorbere) in s turškim srbet (pijača).
Če slišimo imena Bela Srbija, Beli Srbi, Beli Hrvatje, Beli Kranjci, Beli Rusi, mora nam na misel priti, da so bili v Mali Azii tudi Heneti (Veneti, Vindi), Leukosyri t. j. Beli Suri, Beli Sori ali Belosorci imenovani, in njih dežela je bila Leukosvris, j. Bela Sora. Prilog „bel" je od nekdaj Slovenom priljubljen.
Mogoče vendar, pa ne posebno verjetno je, da je iz Syris, Syr, Sr (lat. Syrus) postalo Syrb, Sorb, Srb z dostavkom pismenke 6; kakor je iz stati stob, iz streti strop, iz liti liv. Syr, Sar ali Saur pomeni solnce, boga svetlobe. Toraj bi se Srbi toliko reklo kot čestitelji boga svetlobe ali solnca. Svr se najde v kranjsko-slovenskem s o r ali sur n. pr. sorast (lat. candidus) soraka ali sraka (die Elster), ki je zraven črnega svetlobela, surka brvaško oblačilo, ki je namest kranjskega rokavčarja, sora t. j.
belopasasta krava, sorij belopasast vol, Sora belosvetla reka, ki nad Ljubljano v Savo teče, osorno gledati — svetlo ali jezno gledati.
Nektera neslovenska ljudstva v soseščini Slovencev.
Kimeri.
Le-to ljudstvo si je bilo v rodi z Nemci, kakor priča njih jezik, ki obstoji iz nemških in latinskih besed, in posebno g stavi pred 10 n. p. gwiber (vipera, Viper), gwared (custodire, wahren). Iz tega jezika je nastalo Valižko.
Gotje.
Ti so živeli v zvezi s Sloveni ob Baltiku od leta 320 pred Kr. do 182 po Kr. In potlej ob Dnepri, Dnestri in Doni od 182—376 po Kr. Verjetno se kaže, da so se ostanki Gotov v Mužii, Dalmacii, in Panonii pomešali s tistimi Sloveni, ki so pozneje tje prišli. Ni toraj čudo, da je v jezici obojega ljudstva mnogo besed, ki so uzajemno na posodo vzete.
Gepidje
so se bili ustanovili na Ogerskem ob Tisi in Marosi, poslej jih je Hunski vlak sabo v Galijo spravil. Po Atilovi smrti so se bili na svoje stare sedeže ob Tisi vrnili, od tod se jih je bilo nekaj preselilo v Slavonijo. Ko so bili Longobardje prišli v Panonijo, bili so Gepide otepli in razkropili 5ii5 po K. Pavel Dijakon Longob. I. 27. — Gepidje so bili Nemci.
Nemci.
Že nekdaj so Slovenci Nemce po tem imeni nazivali. Nekteri izpeljujejo to ime od nemškega ljudstva „Nemeti“ imenovanega; drugi pa od „nem“ to je mutast, ker so bili za Slovene tako rekoč mutasti ko živali. Nemetje so bivali na levi strani Rajne, kjer ste mesti Worms in Speiei\ Pa tudi v Galii so taka imena mest n. pr. Nemetum, Nemetacum, Nemetocena. V vlaškem (t. j. keltskem ali galjsltem) jezici pomeni, kakor dejo, beseda Nemet svetišče, hram božji. Oni, ki sodijo, da je „nem“ korenina besede Nemci, poživljajo se na ime Slovenov od „slovo“ t. j. besede. Veliko bolj po pravici bi se utegnili pozivati na Nestorja, ki tako piše: „Jugra že jazyk jest njem i sjedjat sja z Samojedy na po-
lunosčnyh stranah" t. j. Jugri so tuje ljudstvo in stanujejo s Sa-mojedi vred na polunočnih (severnih) krajih. Nekdanje še prejšnje čase so Sloveni Nemce le Tude, Tužde, Tudje, Tudjesce, Tudeške imenovali. Beseda cudzije nekdaj pri zakarpatskih Slovenih tudi Nemce pomenila, kakor je^ po Nestorji beseda jazyk t. j. ljudstvo, gens, pomenila Čude: Čud i vsi jazici. Se le pozdneje je bila beseda tu d j rabljena za Neslovene.
Prusi.
Prus, Prusin, Prusakje izvirna beseda; ne iz Po in Rus, Po-rus, Borus. Prusi so bili litevskega zaroda.
Longobardje.
Le-ti, nemško ljudstvo, so pod vojvodom Alboinom svoje sedeže v Panonii bili Hunom zapustili s pogodbo, da, ako bi Longo-bardom bila sila se vrniti, spet svoja selišča zavzamejo. Šli so toraj iz Panonije s svojimi ženami, otroci in z vsemi ^svojimi brklarijami po tem, ko so v Panonii stanovali 42 let. Šli so v Italijo malega travna 568, in do lota 774 so bili v Italii novo kraljestvo ustanovili.
Avari (Obri).
Le ti so bili iz Azije, to je, iz Črkeskega prišli leta 555 po Kr. v Evropo in so se v Dacii poselili. Od tod so se čezdalje bolj razširili pod vodstvom svojega Kana (Chana) Bajana. Ob odhodi Longobardov so se bili v zapuščena selišča teh poselili. Tudi po Avstrii do Aniže, na Štajerskem ob Muri in Rabi so bivali. Zraven ste bili Hrvatija in Dalmacija prišli v njih oblast.
Huni.
Ti so bili mongolskega zaroda. Pod Atilovim vodstvom so se bili vselili v Panonijo v sredi potega stoletja. Njih poglaviten sedež je bil v Tokaji, od kodar so leta 451 in 452 po Kr. napadali zapadno Evropo.
Dovod, da so Slovenci staro evropejsko ljudstvo, iž njih sosedov.
Slovensko je od druzih indo-evropejskih in indo-azijatskih jezikov različno, vendar je od svojih evropejskih sosedov že ob starodavnih časih nektere besede sprejelo, iz Gotskega n. pr.
gotski ausahriggs (inauris), kiril. userjaz; got. aurtigards (hortus), kir. vrtograd; got. kaldiggs (puteus), kir. kladiaz; got. ganisan, kir. goniznu; got. boka (liber), kir. buky, kranjski bukve; got. far jan (ire), kir. varati; got. garazds (disertus) od razda (loquella), kir. gorazd; got. staigs (platea), kir. stegna. Ta beseda je tudi na kranjskem Gorenskem v Cirkljah znana, in pomeni prosto ren pasovnik na ravnem, ter vtegne v rodi biti s stegniti (exten-dere), kakor stegno. Got. skauts (fimbria), kir. skut i. t. d. Nasproti slov. dlg (debitum), got. dulgs; pliasati (saltare), got. plinsjan; slov. steklo (vitrum), got. stikls; slov. župan (dominus), got. siponeis fdomicellus); slov. kuzlo (praestigia), got. skohsl; slov. drka (foramellum), got. thairks; slov. del (pars), got. dails, slov. hlieb (panis), got. hlaibs; slov. trus (ruina, terraeraotus), got. drus i. t. d.
Ker so te slovenske besede najti v prevodi svetega pisma, ktero je bilo že okoli leta 350 po Krist, od Ulfila izgotovljeno, zato je očitno, da so veliko pred V. stoletjem morale od Slovenov k Gotom priti, kar se ni moglo drugače zgodite, kot ob Baltiškem ali pa ob Črnem morju okoli Dačije, ker Gotje niso nikoli zunaj Evrope stanovali. Ravno kaj tacega bi se dalo temeljito skazati o slovenskih besedah v druzih germanskih narečjih, namreč v Skandinavskem, v Anglosaksonskem, tako tudi v Litevskem in Čuhon-skem jezici. Vse to spričuje, da so bile te besede veliko pred kot 4^0—638 od teh ljudstev sprejete, sicer ne bi bile nikoli tako splošne postale.
Med jezikoslovnimi dovodi o zvezi Slovencev z druzimi staro-evropejskimi narodi je odkazati tudi nekterim ljudskim imenom prvo mesto. Sploh je znano, da lastna imena postanejo iz splošnih besed, kot n. pr. Poljane od polje, Drevani od drevo, Pomo-rani od po morji. Pa tudi nasproti dobč lastna imena sčasoma splošen pomen n. pr. pomeni cikan pri Slovacih lažnivca, in grk pri Srbih kramarja. Z imenom Vlah so Slovenci kakor Nemci z Walach, Vealch poznamovali vsa keltska ljudstva. Pre-nesenje imena Vlah na Latine zadaj za Vlahi stanujoče spričuje, da je naše ljudstvo nekdaj Vlahe poznalo, ko so še v zgornji Italii stanovali. Enake razglede napeljuje Šafarik pri Latiših, kteri so vse današnje Rusko Kreewy po Ivrivičih zvali; potlej pri nekdanjih Finih in pri Čuhoncih v Finlandii. Pri Slovacih, Moravcih in starih Srbih ter pri druzih Slovencih pomeni Vlah, Va-lah pastirja ali ovčarja.
Imeni nekdanjih malih ljudstev: Rakatov v današnji Avstrii in Karkontov v današnjih Karkonoših, se niste pri nobenem dru-zem starem ljudstvi čisto ohranili kot pri Slovenih za spričevanje, da Slovenci ob tistih starih časih niso celo daleč naseljeni bili. To velja tudi o imeni Slez, Slezak, ktero pride od Šilingi, ki so imeli Belišča ob Slezi na Sobotki (Zobtenberg). Šilingi so bili z Vandali od tod potegnili že ob začetki IV. stoletja. Leta 333 jih najdemo že v Panonii, 407 v Galii, kjer so potlej tudi zginili.
Beseda obr (ambro, gigas) se da po enaki pravici od vlaških Om-bronov, ki so v tretjem stoletji pred Kr. na eni strani še dalje memo Bojev ven ob današnji reci Obri na Posenskem bili naseljeni. Vites (victor, heros) je v tesni zvezi z mogočnimi Vitingi ob iztočnem morji, kterih Trebellius, Sidonius, Aurelius Victor in drugi spominjajo. Kirilska beseda spolin (gigas) bode svoj pravi začetek najdla v imeni Spalov, kteri so bili nekdaj ob Donavi in ob Črnem morjivmogočni (glej Plinija, Jornanda).v Ravno tako sorodno kirilsko čud ali Sčud (gigas) z imenom Cudov ali Cuhon-cev, in srbsko ter kranjsko-slovensko tuj (alienigena) s ^Staro-nemškim in Litevskim Thiuda, Tauta. Da je ime današnjih So-takov na gornjem Ogerskem od nekdanjih Satagov, kteri so v sredi V. stoletja v teh krajih bili, ni pomišljevati. Nekdanji Ska-marci, tolovajsko ljudstvo, ki je bilo v slabem imeni in je stanovalo ob Dolnji Donavi v V. in VI. stoletji, dalo je priložnost k slovenskemu skomrah (sannio, nebulo). Zavezniki Hunov Sabiri, ki so bili pozneje od Bulgarov in Slovenov potlačeni, dali so priložnost k slovenski besedi sebr (servus, plebejus), kar se pogosto najde v starosrbskih postavah in drugod. Znano je, da krstanin (krščenik) od tatarskih časov do današnjega dne na Ruskem in še v druzih slovenskih deželah toliko pomeni kot hlap, in da je na Kranjsko-slovenskem ravno od tistih časov krščenica toliko kot dekla.
Ko je Priskos kot poslanec po povelji grškega cesarja leta 448 popotoval k Atilu v staje blizo današnjega Tokaja, dobil je v vsaki vasi prosa namest reži za živež, in tako so mu dajali tudi >,med“, kakor so temu ondotni ljudje rekli, kar so namest vina dajali. To spričuje, da je Priskos med Slovenci potoval. Da so bili Slovenci blizo hunskega poglavitnega sedeža, spričuje tudi to, da Jornand v pripovesti o Atilovi pogrebščini rabi besedo „strava“, ki je slovenska beseda in pogrebščino pomeni. Med drugimi so bili Satagi, dandanašnji Sataki ostanek iz Ilirika in Panonije pregnanih prvobitnih Slovencev ob časih Hunov.
(Dalje v prihodnjem letopisu.)
Prekmurski knjižniki pa knjige.
Spisal Raidev Božidar.
Narodna poveda resni, ka je oča,^ zročivši ne vede in ne hote svojega sina črtovi, vselej solze ronil režoči mu kruh: ravno tako meni, kedar zastavim pisek, da napišem kako črtico o prekmurskih Slovencih, žalost kljuje srce in dušo, vsled česar gorka rosa orje brazde po licih, ker prejasno vidim in globoko čutim,
ka že zija nalik lakotnemu po z oj u grobno žrelo, da pogolta mile nam bratove, ter spremeni v čikoše in kanase, ako skoro ne vstanejo na silno delo omikani narodnjaki, in se v kratkem ne obrno politiške razmere na ugodnejšo plat.
Najnovejša doba kaže gazilna konjska kopita, kremplje mo-rivno zasekava v nežno osrčje jihovega krasnega golča in čestne narodnosti; dobili so namreč dvojezične; knjige učilniške, ma-jarsko-slovenske, da se po tem poti počinajo uriti še rahli kra-ljevčani slovenski v sloki madjarščini. Res, mi Slovenci na Stir-skem tudi uživamo rajsko sladkost učne knjige dveh jezikov v selskih učilnicah, vsaj prvlje smo bili primorani v drugem razredu rabiti čisto nemške bukve, le mestoma je smel pohlevno čučati slovenski katekizem poleg nemškega bahača, vsaj prebridke nasledke so zapustile proklete nemčevalnice; toda naši ljudje se dramijo, krepka zarja naznanja jim bližino belega dneva, prebirajo preče radi, vrh tega je dendenešnji vsak novejši omikanec slovenske krvi iskren ali konči topel narodnjak, bodi si posvetnjak ali duhovnik, iznimke so tako redke, kakor nekda pravila. Vse druga podoba se razkriva na Prekmurskem, ondi med domačimi svetovnjaki le prvotne olike, kamo li omike ne najdeš slovenskega narodnjaka, da bi si ga grabljami iskal, ali Diogenovoj svetilnico sledil, vsakternik madjaroni in sicer iz polnega grla in na ves glas. Isto tako priča slovstvena zgodovina, ni jenega knjižnika ni, ki bi bil le poved napisal potomcem, — pisci so sami duhovniki kamor katoljški tamo protestanški, kteri še niso zatajili svoje drage matere. Sedanji dnovi žalibog svedočijo, ka tudi popovje hrbet obračajo roditeljici in jenim dičnim glasovom, ter jo nedostojno zasmehujo, kar ovaja skrajno skvarjenost in gnjusno zaslepljenost, ki že v roko seže blazni. Na vsem voljnem svetu ni tolike nezahvaležnosti, koliko prodajajo mnogi Slovani v razdvojeni Avstriji; take spake, da ne omenjam nravnega in umnega stališča, brcajo in bršejo proti prirodnim zakonom, ktere je v točke zložil vsemodri praum stvarnikov.
Toda zastonj vsaka beseda, slepo je slepo, a belmo se malo-kda zvrači; samo žalostno za nas, ka toliko število bolnikov obsedencev hrani naš narodni hram. Je-li moreš navajati primere, ka bi se Lah ali Madjar odpovedal najdragši svetinji, narodnemu jeziku in narodnosti, ter objemal tujstvo? nikakor, prvlje bi se dal obesiti, nego toliko ogromno izdajstvo naložiti na svoj značaj; hočejo li sinovi slovenske krvi biti neumnejši? je-li pametno in pravično, tujko zatiravko na srce pritiskati in poljubiti, svojo mater pa, ki nas je nadajajoča svojim mlekom milovala, celovala,
E o vražjem teptati in ubijati? Tako delo je hujše od peklenšča-ovega početja. Posnemljoč Jeremijo javčočega in prosečega kličem : povrnite se, sčednite se. Vaši slovenski spredniki so pred Madjarji naselniki bili v blaženem Panonskem, toda, da govorim z navedenim prorokom, slavni sinovi v čisto zlato ogrneni, kako go spremenjeni v lončeno posodo, delo lončarskih rok? oni sedaj
gospoduj o z mastnimi selišči, Slovani pa so razrineni na gore, bregove in jalove kraje; in tem grabežem bi darovali jezik in narodnost, da bi se še huje napuhavali? Nikoli več. Vseumu božanskemu se je prilično zdelo dovoliti, da se slovanski narod opasan močnim pasom občnega, čeravno v več narečij razdeljenega jezika množi kakor listje na drevji, trava na ledini, pesek
v	morji; Slovan stanuje, kder basenski Triglav moli v sive oblake, kder Jadra pere nogo slovanskim tlom, kder krševiti Velebit ponosno gleda na črnogorske sokolove junaške, rokujoče se s solz-natimi bratovi okoli plačočega Balkana, kder na podnožji velikanskega Kavkaza krasne in nežne deklice zrcaleče se v Ven-čanega morja biserni gladini predejo zlato runo, kder Petropav-lovsk namače svoje ponosno stalo v Tihem oceanu, kder se beli medved onkraj Nove zemlje sprehaja po ledenih grudah, kder je Peter Vdliki iz morave podignol mesto krasnih poslopij, vsaj po Beringovi cesti donijo glasovi slovanski v svobodno Ameriko. Slovani posedujo pol Evrope in obilno tretjino Azije, štejoči 85 miljonov 'ljudi; po pravici se tedaj ponašamo, ka solnce nikdar ne zatone z obzorja slovanskega. Razve Arabov, kteri so nekda gospodovali od Malake do Lisabona, pravi Schlozer, ni naroda na vsem svetu, kteri bi si svoj jezik, svojo moč in svoje naselbine tako neizmerno daleč bil razširil. Bratje Prekmurci! vi ste črstva in zelena veja te velikanske slovanske lipe, vi sonarodniki tega nepreglednega naroda, ki je ravno sedaj na redu, da veličastno stopa na teme slave in omike. — Recite Madjarjem, naj se štejo, in štejoči se najdejo okoli 4 miljone ljudi s pomadjarjenci vred. Kaj je 4 proti 85, to so Madiari proti Slovanom Sedanji čas Madjarji in madjaroni resnijo, ka je Madjarjev 8 miljonov; lažlji-vost tega mnenja tako-le dokažem: Veselčnyi Nikola stavlja okoli 1843. 1. stavopisno število vseh Madjarjev na 4,600.000, kar je oziroma na skupno bivalstvo avstrijsko od istega na 39 miljonov cenjeno previsoko, toda bodi si. Hote ovrči omenjeno krivo misel pozivljem se na francezkega učenjaka Henri Martina, kteri prehodivši pred nekimi leti Ogrsko pravi, ka pri Madjarjih množenje ljudstva ide istim rakovim potem kakor pri Turcih, kteri še se zdržavajo turčenjem drugih narodov in plemen, sami na sebi pa vidoma hirajo. Madjarka navadama hoče biti mati samo enemu deteti, nikar večim ; tej trditvi se v obilnem društvu na _ Ogrskem nikdor ni ustavljal, tudi oni ne, kteri se osmici klanjajo; ako dakle iz dveh Madjarjev prihaja samo eden odvetek, narod se nikakor ne more množiti, nego ugonobiti se po letih nalik Rimljanom. Tako tožno stoji račun o množitvi madjarskega plemena; da bi se vendar ognol prepada, silama in na vse kriplje madjari nemadjarske sodržavljane, da bi pomadjarjenke nesltvarjenih rodov rodile ponarejene arpadovce, toda sčasoma povzemše tudi te iste razvade pomagale bodo pospeševati pogubo. Na to se opiraje ne morem biti ugoden vedež slavne bodočnosti madjarski nadutosti, pa kako bi tudi mogoče bilo, da bi se neznaten jezikov osre-
dek zdržal med ogromnim narodom slovanskim, v sosedstvu s te-menečimi v omiki Nemci, in pa Rumuni, ki tudi štejo 7 miljonov ljudi, imajočimi omikane sorodnike; Madjar pa nima na svetu nikder več brata. Kako nespametno je toraj v azijskega divjaštva žrelo metati dične sinove slovanske? Hočemo li, da nas spoštujo drugi, spoštujmo se sami, ne zaničujmo prostega ljudstva, učiti je treba te zapuščence in zanemarjence, nikar se norca iz njih delati; ako so neomikani, kdo pa nosi največ krivnje? niso li duhovniki jim dani za učitelje, roditelje, omikovalce? Kder pa je oko temno . . ., posmehuje prosto ljudstvo podpisujete sami sebi obsodbo. Opustivši daljno razmišljavo o žalostnih razmerah prekmurskih bratov prestopam na razgled jihovih pisateljev in Knjig.
Vedeti je treba, ka ogerski Slovenci nikoli niso imeli učilnice, kder bi se bil razlagal slovenski jezik; ka vsi sinovi hoteči se poduhovniti ali za kako drugo službo se pripraviti, morali so in še sedaj morajo tuja učilišča pohajati, kder se nihče niti ne zmeni o Slovenih razve psuje in grde je, kamo li da bi jim se prilika dajala, post. v bogoslovskem semenišči uriti se v materinščini, v kteri pozneje nazveščajo nebeški nauk ter delijo o drugih rečeh poduk, ista osoda pritiska učiteljske pripravnike; ka niso nikoli imeli in sedaj nimajo nijenega pisatelja, kteri bi le neko tenjo znanstvenega pojma mogel razkriti o slovenski skladnji, in bi umel povedati razlog, zakaj se tako piše in govori, jezikoslovje jim je sevsema neznana držela. Tujizne, bodi si nemčizne, ma-djarizne, grčizne, latinizne, vrinovše se zaprva v prestavo sv. pisma goje se kakor pravilnice, čeravno so podedovano zlo, ki se mora iztrebljeno na ogenj vrči, da se opepeli, kajti inači bi kot drač vzpet lehko klice pognalo. To pomislivši vidimo, ka so njihovi pisatelji le samorašniki brez znanstvene in umetne gojitve, samo nekterniki najpoznejših piscev so povrhoma poluknoli v naše knjige, toda nesrečno, ker posnemljo zvečine napake, ki še kale
narodnega govora,	r. L	(	>bne znanosti tega
ali onega jezika, kterega so je na tenje naučil ali v učilnici ali zasebno; pa kljubu tolikim oviram in zmotam hrani prekmurščina bogati zaklad za slovenskega jezikoslovca in poprek za slovnico in okrašenje pismene slovenščine. Da ne spremino s telesno smrtjo tudi imena teh vrednih prijatljev svojega zanemarjenega naroda, za častno dolžnost si jemljem, ker so preče pripomogli v nepovoljnih razmerah k jakši stavbi narodnega poslopja slovenskega slovstva, oteti je pozabljivosti, ter vvrstiti imeniku slovenskih knjižnikov, jihova dela pa knjigopisju; — poberimo drobtinice, da konca ne vzamejo.
Imena tu nenavedenih pisateljev in knjig prekmurskih ra-čijo narodnjaki slovenski onkraj Mure nazvestiti meni, ali kteremu naših časnikov, naj se spopolni pregled slov. slovstva na Prekmurskem.
vedrino jezikove
navadne izvirnice
Najstarsi prekmurski knjižnik slovi, Kuzmič Števan »Surdanski, bivši luteranski propovednik v Surdu, šomodjke stolice med 1600—17001., ondi se je tisto dobo slovenski govorilo;*) za rodisče se mu ne ve.
V	Surdu pastirjuje prestavil je sv. pismo nove zaveze na slovenski jezik, naslov mu je ta-le: Novi zakon, zdaj oprvič z grčkoga na st&ri slovenski jezik obrnjeni po Števan Kuzmiči Surdanskom. Ta knjiga je prvokrat na svetlo dana 1771. 1. v Hali, s predgovorom napisanim po Torkoši Jožefu, propovedniku v Sopronu. Drugi natisk se je^ ovršil v Požoni 1817. Štampani s piskmi Belnajevoj Jerbčini. Čudna prikazen v tem delu je, ka je mestoma spolnile posnet po grškem, Prekmurec ga ne pozna v svojem govoru, in onda še madjarščina gotovo ni toliko delovala na slovenščino, da bi se na njo bil jemal ozir. Ta knjiga je najstarša med dosle znanimi tiskopisi prekmurskimi, služeča za vodilo potlanjim piscem; le toliko so se spametili poznejši knjižniki, ka se je opustil nepotrebni spolnik. Slog ovaja, ka Kuzmič ni vedel za Dalmatinovo prestavo, takisto Japel za Kuz-mičevo ne, a prestavljavec novega izdanja slovenskega sv. pisma ni imel niti duha ne sluha o kakšem Kuzmiči, in odtod toliko lagodno delo; pisalo in krpalo se je brez prilične podloge in brez ozira na vzajemno pomoč na svoj kan, o jezikoslovni omiki niti misliti. Da Kuzmič ni znal za Dalmatina, ni kvar, kajti več bi si bil v spisu skvaril, nego popravil in olepšal, a nesreča je, ka novejši naši prestavljavci niso vedeli za Kuzmiča.
Na vzgled jegovega sloga podajam iz apostolskega djanja pog. 27. 26.-32. pretvorivši madjarski pravopis v naš kakor povsod:
26. Vu nikši ziiton se pa mdmo vo vrči.
27. Gda bi pa štirinajseta noč bila, kak smo se semo tamo nosili na Adrianskom morji: okoli pou noči so stimali lddjarje, ka se njim približava nikša držela.
28. I pustili so olovnico i najsli so: ka je morje dvajseti klaftrov globoko bilo: i malo dale idouči p& so pustili olovnico i naj šli so petn&jset klaftrov.
29. Boječi se pa, da bi se kak na kamena mejsta ne namerili, z rčpa so štiri kotve vo vrgli želejouči, da bi den bio.
30. Gda bi pa Udjarje šteli odbejžati z Udje i pustili bi čun vu morje pod takšim obrazom; liki da bi Šteli kotve z prednjega tal a vo fteguvati;
31. Erč6 Paveo Btotniki i vitezom: či eti ne ostdno v l&dji;
vi	se zdržati nemrete.
*) Ambrosii annales eccles. 795. T. IF. 62. „Sunt complnres de Vendica
gente caetus Evangelici A. C. in con. Castriferrei, Siimegliiengi et Szala-
diensi.
32.	Teda so vitčzje odsekali vajati čiina: i nihali so ga, da je v o spadno.
Prebrav teh sedem vrst opazuješ prosto panonsko slovenščino, ki se preče ugodno prilega slovenskemu ušesi, ter se mnogo pri-ličneje glasi, nego slog našega sv. pisma; zmes nahajaš dve tujki, namreč lclafter — seženj, in pa tal: z prednjega tal a, čeravno Kiizmič imenuje prednji konec ladje gobec v 41. vrsti istega poglavja: „Gda bi se pa namerili na mesto dvojega morja: zavda-rili so ladjo na pečino. I goubec (tudi srbski) istina, kak je včzno, ostano je tak; da se je ni geno nej; rep se je pa razpiiščdvao od sile všlov.“ Nenavadna prikazen je vo = vun = ven, češki vy: vo vrči, vb spadnoti, mesto izvrči, izpadnoti; ta v o bi treba bilo nameščati z razmernikom iz; končni l, tudi Ij sprehaja v o: bio, zveličiteo, vendar še zdržitelj, branitelj Samostav z A t o n = otok: Djanja apostolska 28, 1. ka se Melita zovč te zdton. Naši slovarji , tako i nemško-slovenski slovar molkom molče o tem. Dobro slovenski bi se 26. vrsta tako-le glasila: „Dospcti nam je treba na nek otok“, ker devenire ni — naleteti, kakor ima naše sv. pismo. 27. vrsta . . . nosili smo se — menda ni naša izreka nego grška; štimali so ladjarje, ka se njim približava nikša držela, na e: zdelo se je mornarjem, ka se bližajo nekemu kraju. Ladjarje bi bili po pravem ljudje tešoči in skladajoči ladje, sicer se sklada s srbščino. Krasno pravi Prekmurec: ka se njim približava nikša držela; — voze se v ladji proti bregu zdi se resnično, kakor bi se zemlja bližala ladji. 28. vrsta: I pustili so olovnico, naše: In so vrgli svinčeno mero; starinska slovenščina pa Vuk sta se olovnici ognola: n H3iwkpkLUE rA<Y»GHNift; i izmjerivši dubinu. Nemško-slov. slovar ima pod besedo Senkblei, nach Gutm. vodomerni svinec . . . ., bbhm. olovnica . ..., dvojim, ka je češčina bila znana Kuzmiču, a gotovo je, ka naše dosedanje slovarstvo ne pozna slov. samostava olovnico; vodomer je v tem pomenu kakor madjarski viz-mčro, viz — voda in mčro iz naše korenike mer, primerjaj fbldmčrb — Feldmesser — zemljemer. Isti slovar ima besedo kotva za češko, M. jo navaja kot slovensko. Prekmurec: kotve so vo vrgli — izvrgli, namreč iz ladje, a staro-slovenščina pravi: GXGp&r0UIA kotkkki — vvrgli so kotve, namreč v morje. Ure na kotve bi svobodno imenovali kotvenice, sidro je grčizna; deležje želejouči se opira na sed. želejen, želeješ. 30. vrsta: pod takšim obrazom; naše: z izgovorom, prekmurska izreka je mnogo lepša od naše, sicer bi mi tudi lehko rekli: pod izlikom. 31. vrsta: erčo — reče.
Za tem knjižnikom je menda najbližnji Kuzmič Miki6 š, bivši duhovnik župnikovine sv. Benedeka in okrogline slovenske vice-ošpbroš, kar je po našem dekan, konec minovšega in počet-kom tekočega stoletja. Temu duhovniku je naročil prvi sombo-teljski vladika, jih gospodstvo in najviše poštovani gospodin Sily Jdnoš, z gornjega Sopora, da na stari slovenski jezik obrne
»Svete evangelije" poleg koledarja in reda rimskega na vse nedelje in svetešnje dni z občinskega svetega pisma. Prvej-šega pisatelja je prevajanje iz grščine zavodilo včasih na spolnik, ki ga jako redko nahajaš v K. M. blagovestji, ker latinščina močna v sklanji ga ne rabi, kakor ni grščina osobnega zaimena v spregi ne, ker ta je krepka. Na spolnik v sklanji in na zaime pri glagolih silijo jezik medla ali celo odbrušena sklonila in pa puhla ali celo spreminovša osobila, primerjaj nemščino: 1. 2. 3. 4. sklon frau, frau, frau, frau, in novejša romanska narečja. Blago vestna knjiga bila je znovič tiskana stroškom jih gospodstva previsokega in najviše poštovanega gospodina i lerzan Ferenca z Harraša grofa, sv. r. c. popa kardinala, drugega somboteljskega vladike. V Sombotelji po Siess Antonu 1804. leta. Od istega pisatelja so tudi „S ta roga i novoga testamentoma svete hist6rie kratka š u m m a.“ Najnovejše izdanje gotovo tekočega desetletja nima letopisa, kakor nijena prekmurska knjiga prenatiskana stroškom Weitzingerjevim, kar ne bi smelo biti; šteje 133 strani. Več o njem ni znano. 1860. leta sem bil v lesenem župniškem hramu, kder je ta slavni mož stanoval in spi-saval, to poslopje mi je bilo kakor narodno svetišče, čeravno ima pragove do kolena visoke.
Kakor K. Št., takisto K. M. imenuje prekmursko slovenščino stari slovenski jezik. Ti možje niso poznali brižinskih spomenikov, niti supraslskega rokopisa, vendar čutili so menda nekoliko iz zgodovine podučeni, lca oni bivajoči na davnih seliščih starih Panonov govore stari slovenski jezik, kteri so jih vnuki in pre-vnuki kakor najdragšo uročino ohranili skoro neoskvrnjeno, a mi do najnovejše dobe nismo niti vedeli za njega, in ravno to je krivo, ka smo v nekterih primerih na stran zavozili, in sedaj nam je treba zablodivša se kola marljivo in spretno spravljati v pravo kolomijo.
Korotansko razrečje početek jemljoče na zahodni strani starinskega Ptuja javlja mnogo več tujizen, ki že so zastarale in se nekako prikrivajo, da še se bistro oko izurjenega jezikoslovca spodrzne prek njih; panonsko pa se je čistejše in bogatejše ohranilo izlasti na Prekmurskem, kder se tujstvo menje trsilo kvariti je. Vzajemne delavnosti nismo poznali, in odtod tolika razcepljenost; kedar izpitamo in prebrodimo do dna razrečja, bode nam mogoče dobro slovensko slovnico napisati.
Za vzgled jezika tega pisatelja podajam blagovest: „Nedela po novom leti.“ Evangjelium sv. Mtltaja vu II- tlli.
„Vu onom vrejmeni: Po Her6dešovoj smrti ovo angjeo go-sPodnov se je skazao vu sneh Jožefi v Egjiptomi, govoreči: stani Sori, i vzemi dejte, i mater njegovo, ino idi vvu zemlou Izraelsko: so spomrli, ki so iskali dušo diteta. Šteri gori*) stdnovši,
*) Odšle navajajo slovja iz prekmurskih pisateljev opuščam nepotrebne in hrapave grČavosti: gori, doli, notri, vi), naprej, nazaj itd., kder
vzčo je dejte, i mater njegovo, i prišao je v Izraelsko zemlou. Slišavši pa, ka bi Archelaus lsraliivao v Judaei mesto Herčdeša očč svojega, bojao se je td idti: i opomenjeni vu sneh, odišao je na strdni Galilaee. I pridouči prebivao je vu vdraši, ki se zovč Ndzareth: da bi se spunilo, ka je povedano po prerokej: ka de se Ndzarenski vzvdo.“
Kuzmič S te vari ima nektere razlike od tega slovja, namreč m. govoreči piše e r k o u č i; m. k a b i kraltiva, kaj kra-liije; m. v varaši, v mesti; m. k a je povedano po prerokej, povejdanje po prerokdj.
Vidi se, ka še niso vedeli pravila, po kterem se odmečejo latinske ali grške končnice imenovalnikove, ako rabimo tuje besede, tedaj no Herodeš, Egiptom, Archelaus, nego Herod, Egipet, Arhelaj; prekmurski pisci še ne čutijo, ka je: stani gori nemčizna, po pravem: vstani iz vz + stani — vstani. Končni h se opušča, iznemši sne/t, tedaj po preroke;', K. Št. celo prerok«/, kder a ne valja. Dajavnik moških in srednjih samostavov pišejo na — i m. il — u: skdzao se je Joželi m. Jožefu, kar bi pravo bilo. Krepko in črstvo se glase deležja: govoreči, stanovši, slišavši, česar se naše sv. pismo ogiblje, menda zaradi medlo-vice; nikdor ne misli, ka jih ljudstvo ne razume, vsaj ljubi je, ter se z njimi ponaša, p. Haložan govori: dnes je žgoče solnce; cvetoče drevje, deroča Drava. Pridouči je m. p r i-š e d š i, ta oblika je neznana onim knjižnikom, čeravno pišejo prišestni in pa vzemši.
Iz najnovejšega izdanja svetih historij:
,,Sdmson je taki vu detinstvi Bogi posvečeni: niti vina, niti nikšega driigoga močnoga pitjd je nej vzčo k sebi. Samsona moč je velikoga gldsa. Tristo lisic je vlovo, i spdrom je njč zvčzao, med njihne repe; je pa goreče skdle privezao, i tak je je pusto vu Filisteušove dozorjeno silje. Te ogjen je pa nej samo že zno-šeno, nego ešče i stojčče silje vse požgao z goricami i z olivenim drevjom vret. Strašnim talom je od Eilisteušev zvezani; ali strgao je on vezdlja, popadno je tam na zemli ležččo somarsko lakolo (laloko), i k smrti je ž njov pobio jezero Filisteušov. Gda bi pa žčjajouči od Boga poniznč vodou proso, s koutnoga zobd one la-kole je dobo vretino, i vtišao jo svojo žčjo... Sdmson je zgrabo varaška vrata, i obadvd t:Ua ti vrat je s striigmi vret na svčja plčča vzčo, i na bliždnji brejg odnesao.“
Okoli 1816.—1820. leta so natisneno „Posemske knjige1*, štejoče 456 strani, rabijo je protestanti pri božji službi. Kdo je sestavljavec temu delu, meni ni znano.
V	isti dobi je na svetlo dana drobna čitanka, 30 strani obsezajoča, v nji se nahajajo sestavčiči iz prirodopisja, prirodo-
so prepolni in nimajo mesta; takisto ne pišem ou ondi, kder po pravem ima biti samo o: nov, to, nikar n o u v, t o u , pač ohranil sem ou, kedar odgovarja nosniku Jf\ — idouč, delajouč, rouka, goloub.
slovja in iz sv. pisma. V tej knjižici se bere boseda k orat, haloški k o r a n t — žaba, korantačnica je Haložanom lok, kterim se streljajo koranti. Katoliške učilnice ne rabijo tega berila.
v „K r s č a n s k e nove pesmene knjige“. V Soproni. Štampane s KulČar Kataline piskmi v 1823. leti. Predgovor je napisan 1821. leta. Pisatelj in izdavatelj se imenuje Barla M i h & 1, K6v&g6-Oerške fara duhovni Pastir. Ta knjiga je po pravem le drugo izdanje prvlje imenovane pesemske knjige z nekterimi pomnožki in zboljški.
„D iih ovni aldovi ali molitvene knig e“. Spravljene po Cipot Gyiirji, Evangeličanske Hodoške fare Duhovniki.
V	Sombatheli. S Perger Ferenca piskmi 1829 leta. Ta molitve-nica je namenjena slovenskim protestantom.
„K niga molitvena" staroslovenska, v šteroj se nahajajo razločne ponižne molitvi, z dvojim prid&vekom. Na hasek slovenskoga naroda na svetlost dana. Najde se v Radgoni pri Weitzingeri Alojzi. 1813. Pisatelj ni naznanjen, toda slog ovaja pisek Kuzmiča Mikloša. Ta knjiga je večkrat prenatisnena in pomnožena; za rabo služi lcatoličanskim krščenikom.
Med novejšimi knjižniki zaslužuje pozornost Kosič Jožef, kteri je marljivo in zddčno delal na slovstvenem polji prekmurskem. Narodil se je dne 9. vinotoka 1788. leta v Belotincih pri Muri, gimnazij je zvršil v Kiseku, kder so ga sprejeli v sirotišče imenovano Adelft’y Keltzian orfanotrophium, kamor radi jemljo pokatoličane ali mladence iz pomešanih zakonov,*) in poprek si-romaško deco, ako duhovniki spoznajo, ka je prebrisane glave. Meni se zdi, ka je ta zavod tudi kovačnica, kder se iz Slovenov kujo Madjarji. Modrstva in bogoslovja se je zučil v Sombotheli; za duhovnika je bil posvečen dne 11. velikega srpna 1811. leta; kaplanoval je v Belotincih, a župnikoval mnoga leta na gornjem Siniki. 1861. leta je služil zlato mešo, pokopali so ga ondi na Stevanje 1867., dičnega starca 79 let. Košič prebirajoči naše knjige in pozneje časnike ni več po vse čisto pisal prekmurskega narečja, posegši včasih v naš govorni zaklad, toda navadama nesrečno, postavimo rabil je mestoma nemški da, kder ima biti k a. Jegovo delovanje je Slovence jako podbujalo na prebiranje, čeravno se toži 1833. 1.: „&r što bi meo volo na svoj kvar Slove-nom knige pisati, med šterimi vekšina ali nevej šteti, ali, či zna,
*) Mimogrede omenjam, ka se v prekmurščini in prosti hrvaščini zakon ne zove sveti zakon, kakor bi ga pre naj imenovali po nasvetu nekega slovenskega pisatelja, nego h i S n i zakon, a zakonci hišniki: ne* ot ročni hišniki. Prekmurski katekizem UČi na strani 86.: Hisnoga zakona svestvo je nerazločno, sklenjeno tovarištvo . . . Ako se je zmote bati, vzemi se toraj že rabljeni pridev, nikar sveti zakon, ki ima drug pomen. Nasvetovati je, da se pretresniki sloveuskega jezika obširneje razgledajo po njegovem slovstvu.	Pis.
N&rodni Koledar 1870. (Letopis.J	5
skoro vse hiili, ošpotava i zavrže, kajkoli je novo, i nej od njega najdeno." On ni pisal samo za crkvcno slovstvo, nego največ za posvetno omiko svojih rojakov, ali kakor je sam zove, zemljakov, Čas, um, nabrane znanosti in imetek je daroval svojemu narodu, kakor se dohaja za pravega in poštenega omikanca. Sam jo navadno pasel 25 stotin ovc, le včasih, izlasti poslednja leta postregli so mu s pomočnikom. Obiskavši ga 1860. letu našel sem, ka, če ravno starovičen, vendar še jo bil krepkega, ravnega in trdnega života, navadno razoglav, prav bistrega duha, zvestega pom-neža in neopešane delavnosti. Pravil mi je, kako na dolnjem Si-niku hira slovenstvo, nemštvo pa se širi, ker so namreč ondi na-seljujo razni nemški rokodelci in obrtniki, pokupujo vsa veča posestva in zemljišča, ter tako zagrebajo svojo narodnost med neomikanimi Slovenci. Kdo ne vidi, kdo ne čuti, ka nam je le neo-mika kriva naglega propadanja; zato kličem, omike in vzpet omike nam je treba, kakor postrvi bistrice in sicer prave narodne omike, inače smo pogubljeni. Koder po teh krajevih najdeš večo krčmo ali prodajalnico, povsod je v tujih, navadno v židovskih rokah. Pripovčdal je nekako radosten in dovoljen, ka si dopisujeta z našim Oroslavom, kteremu je večkrat razložil pomen kake besede. Razve drugih menjših spisov znane so mi te-le knjige: „Kratki n&vuk vogrslioga jezika" za začetnike . . . na vandalska viista preneseni po Košič Jožefi gornje Siničkom plebanuši. V Gradci 1833. Papir ino natiskanje od Leykam Andraža. XX. 185 strani. Na konci je priložen kratek madjarsko-slovenski slovar: „Koučna kniga nikih korcnastih i penjilstih vogrskih rejči.“ Tisto dobo je gospod Košič še naduto puhal v tikev, kakor sam pravi, „orsačkih očakov", ki so velevali vsem kralj ev-čanom poprijeti se madjarščine, hoteči in iskreno želeči, da se ne samo ogrski Slovenci, nego i vsi drugi nemadjarski narodi potope v Madjarje, o svojih slovenskih bratovih še onda senjal ni. V vvodu rečene knjige pravi: „Ce se ednolc pokopa vogrska rojč, more z obraza zemlje potiinoti vogrski narod." Jokali se ne bi za njega. Svojemu narodnemu jeziku pristavljal je pridev „van-dalski“, „sprnjeni", kar bi se mnogo dostojnejše prilegalo madjar-ščini. Nasvetoval je v istem delu vzajemno sprejemanje slovenskih in madjarskih otrok, toda ni zato, da bi se madjarčeki tudi slovenski naučili, nego zaradi tega, da bi se od njih Slovenci bili nasrkali kolikor toliko arpadovega golča. Strašno pogubna in po-gibeljna je Slovencem ta slovnica zasejavša krive nazore, ki so množini nesrečno vodilo. Toda Košič ozrevši se malo dalje po svetu in sicer slovanskem poboljšal se je do dna, ter postal častni narodnjak. — Drugo prav prilično, rabno in prostemu ljudstvu podučilno delo jo: „Z obrisani S 1 o v e n med Murov in Kabov". V tej knjigi pripoveduje pisatelj neke običaje teh Slovencev, v misel jemlje nekaj zgodovine, kara nelctere razvade in napake, ter podučuje, kako se imajo vesti v navadnem in društvenem življenji, kako bi dolžni bili gospodariti itd. Tretja knjiga
8e zove: „Z godbe vogrsltoga kralj estva“. Natisk od Bertalanffy Imrea v Sombotheli vu leti 1848. O Madjarjih govori na strani 7.: „Vougri pozvtlni od Arnult' (Jasara na pomoč proti Svatopluki Moravskom krali naj šli so cesto v Pannonio, ino se ne daj o več od etec. — Pannonsko dobrote so pri etoj priliki ov6-hali, ž njih železo i lejpolične ženske poliibili, na štere so si sled-kar zmirom zob6 briisili.— „Arpad Madjarje srečno privodi na zd&jšno zemlo. Tti so se oni na večfele skoro same slovenske narode namerili s šterimi so se nekaj z dobrim spravili, nekaj pa so si jih nej nači kak s krviprelejvanjem podložili, jihovo zemlo osvojili, po sprejetji nezbrojenih slovenskih rejči med svoje so svoj sl6ki jezik obogatili, fiteri je lih vu psiivanji ino preklinjanji premožen bio; od lejpili slovenskih žensk so lepše sine in Seri zadobili."
Tako je pisal poboljšani Košič nalik Pavlu o sprednikih „orsačkih očakov“, ktere je l.r) let prvlje na svečnjake stavil, in
o	njihovem jeziku, lcteri je toliko iskreno priporočal svojim malim zemljakom. Kako zdravo se sodi očiščenimi nazori, oh, da nam je na skorem več enakih spokorjencev! — Razve teh knjig še je priobčil nekoliko pobožnih spisov in zapisal obilno crkvenih govorov, kteri se dosle hranijo v rokopisu. Vsi prekmurski pisci se krivi delajo madjarizne pišoči: od Arnulf Casara; za Leopold II. krdla; po Kosič Jožefi m. od Arnulfa Casara; za Leopold« II. kr&la; po Košiči Jožefi, ker Slovenec vselej sklanja obe imeni, rodovinsko in krstno. — Ne poveni mu slava!
Sabar Jakob narodivši se od hrvaške matere v Železni stolici dne 15. malega srpna 1803. leta bil je redjen dne 21. grudna 1826, župnikuje 25 let v gornji Lendavi, preselil se 1861. leta v Orensovec. Sobar slovi kot najglasovitejši govornik slovenski, akoravno rodom ogrski Hrvat. Zapustil je propovedi, po priliki na pol leta, lepo ino snažno pisane, križni pot in vse drugo, kar crkveni obred veleva opravljati v narodnem jeziku, zloženo jego-vim umom iu trudom. Ete spise hrani župna knjižnica črensov-ska. Jegov duh je slobo dal pozemeljski lupini pred petimi leti; sedaj ima v Orensovci vrednega naslednika Kovačiča Marka, mU-tičarja, kterih si obilno želimo med prekmurskimi duhovniki, da se bolje spoznamo ter bratinstvo okrepimo.
Kardoš Ivan, duhovni pastir protestanški v Hodoši že prek 30 let, izdal je 1837. 1. Katekizem v slovenskem jeziku za protestanške vernike; 1868.1. je poslovenil „1867. leta vogr-skoga orsačkoga spravišča posvečeno prtlvde-8 k 1 e n j e.“ Slog je okoren in lagoden; zdi se, ka ta gospod ne pozna našega slovstva, ker inače ne bi pisal gyeleš m. zbor; sobočke okrajine kij vet m. poslanec in več drugih nepotrebnih ladjarskih besed; tako zvihrana pisava na vsem svetu med omi-kanci ne najde ugodne razsodbe. Naznanilo mi se je, ka prevaja sv. pismo stare zaveze, in dogotovljenih ima pet knjig Moj sej evih; toda ta prevod bode malo koristil, ako se do jedra no nauči je-
zika, izlasti skladnje. Točka 5. prdvdosklenja glasi se v njegovi prestavi tako-le: „Predt6m je s strani vogrskoga orsdga, na vse ono gledouč, ka se povejdani mlstajov dostdja, domače orsdčko sprdvišče i njega korontlvani krni z vjedinanov volov skončdvao, i pri etaksi skončdvanj poti-djenji je driigi orsdg obl ds ti nej meo; ar je vogrski krdl, kak ti drugi pod njega kidanjem stoječi orad-gov samovolen poglavnik, dugovdnja i dužnosti oni orsdgov s sa-movlddnov*) oblastjov poravndvao. Ali zdaj se je, poleg lastivne rejči Sveti, poglavnika, cejla stdva preobrnoula, tak da so Njih Mil. „s prdvdelddnov oblastjov**) obdariivali i te driige orsagč svoje, i tak nje s samoladnov oblastjov ravnati nemorejo dopustiti, ni nji pravdenoga pristdplanja odvržti." Lepo slovenski se veli: država, ali ako hočete po domačem reči: držela, orsag je madjar-ski j gled o u č je krivo m. gled eč; spravišče nima pomena gyeles, nego zbor; čemu kovati novakinjo prdvdeldden, vsaj imamo primerno besedo ustaven, ustava, ustavnost; kriva oblika o d v r ž t i m. odvrči je res v navadi kakor i v Halozah, toda v pismu se ne bi smela prikazati. Pravda pomeni to, kar pri nas zakon — postava, ta je nepotrebna nova zležonka, kajti že imamo odlično besedo zakon.
Trpljdn Aleksander ugledal je beli svet 1816. leta v vesi Ivanovcih, župe sv. Benedeka, železne stolice; roditelji so mu bili kmečkega stanu, ljudje poštenega glasu in bogati, razumevaj za ono siromaško okolico, oča mu je bil po rokodelstvu krojač. Niže četiri gimnazijske razrede je zdelal v Kiseku, nadaljeval v Šopronu, kder sc je tudi učil bogoslovja, dovršivši je v Beču na vseučilišči bogoslovskega odseka za protestanške duhovnike. Dokončavši prepisane nauke in skaplanovavši okoli tri leta izvoljen je bil soglasno in preradostno za duhovnega pastirja v Piicincih 1843. leta po zimi. Z doma so mu verniki veliki slovesnosti prisanjkali pohištvene in poprek gospodarstvene reči, bilo je po vestnem naznanilu gosp. Borovnjaka 50—60 sani, da si na vsakih le kaj malega, ker ondi si računi vsakteri župljan za posebno odlikovanje, ako more svojemu dušnemu pastirju nekako poslužiti ali pomagati. Odtod bi se dal nauk izvajati za marsi-ktere ovčice, ali da boljše rečem, kozliče in kozle na slovenskem Stirskem, ki svojih duševnih dobrotnikov namič čislati no znajo, ne da bi jim ponujali roko pomočnico. Pase skrbno in pazljivo svoje ljubljene ovčico blizu 15 let in blagosloviv pozemeljsko življenje preselil se je odtod dne 18. sušca 1858. leta v 42. letu na nedopovedljivo žalost svoje sedaj osiročene župnikovine, izlasti pa svoje premile rodovine, namreč tovarušice in dveh sinov. Vdovi so Pucinčanje letno podporo ali mirovino izrekli in obečali
*) S a m o IH d n h (absolut.) obi/vst, gde vola gospoduje.
**) Pravdel&dn a (coustitutionell) oblast, gde prAvdaludu, poglavnik poleg prAvde, nej poleg svoje vole kralilje.
vsako leto davati, kar točno vrše; starejši sin se sedaj uči bogoslovja v Beču. Trpljan se je, bi rekel, vkorenil v srca svojih vernikov, vse ga je rado imelo, in se den denešnji je v častnem spominu pri bivših svojih poslušalcih. Sedanji duhovni pastir pu-cmski, jegov naslednik piše, ka je spoštovanje, udanost in ljubezen do njega med onimi ljudmi neizbrisljiva. Toliko priklonost si je pripravil nekaj z izvrstnim govorništvom in milim ponašanjem, nekaj s tem, ka je molivnico dal dično ponoviti in nove orgije z 12 z menami napraviti, kakor jih nima vsa slovenska okroglina niti v katoliški crkvi, ter navlašč naučiti nekega človeka orglanja, ktero dobro opravlja. Obhajal je tudi s svojimi ljudmi Marijino svetke, kar je prikratiti hotel sedanji duhovni pastir, toda ljudstvo ni dopustilo. Bil je priden in neopešan delavec v vinogradu gospodovem ; jegovi bogoslovski nazori so se nagibali bolje na pobožnost, nego na strogo umnost, zato ga niso posebno 'ljubili protestantki bogoslovci ogrski. Na smrtni postelji je srčno prosil Občinarje, naj si po njegovi smrti izvolijo za dušnega pastirja Cipota Rudolfa, kar so mu radi obečali ter ostali mož beseda. — Kakor pisatelj je bil marljiv pišoči preče lep slovenski jezik, kar se je toliko leže godilo, ker v njegovem roaišči se govori prekmurščina v lepi, okusni in nežni podobi. Jegovo pisateijstvo seza samo v področje jegove pastirske delavnosti, v dobri obliki je prestavil »K n i g e žoltarsk e". Slovenčene po Trplj&n Š&ndori, piicon-skom farari. V Kosegi, 1848. Iz teh malo niže podajam na vzgled jegove pisave psalem 11. in 19.; napisal je zgodbe sv. pisma; sestavil „Krščanski a b c“, to je, vodilo krščanskega nauka za otroke^ Oskrbel je novo izdanje knjige „Novi zakon“ ob. po Kuzmič Števani. Druga ni pisal, tudi ni zapustil nikakšega rokopisa.
Psalem XI. („Trošt proti protivnikom je vu viipazni na Boga").
Vu Gospodni se jaz viipam. Kakda pravite duši mojoj, naj leti na gore vaše, liki ftiček?—'Ar ovo ti neverni nategujejo lok, 1 strele svoje nalekiijejo na tetivo, sktivoma strelajo te pravične.
Oni razvržejo i grunt; ka tak more pravičen opraviti? — Gospod je vu svdtoj cerkvi svojoj. Gospodna thron je na nebi: njegove oči vidijo: i njega ozmice vardevajo sini človeče. — Gospod skusi toga pravičnoga, toga nevernoga i krivico lubca pdiirjava duh njegov. — On na te neverne da deždžiti žarjo, ogen 1 žveplo; i viher shipov, za tal p eh ara njegovoga . . • “
Psalem XIX. „Nebesa gldsijo diko Božo, i krepkost n6be nazveščdva rok njegovi delo . . . Nji(h)riim tti leti po vse držeči* i reči njihove na konce sveta. On je sunci^ stdnek zgotovo vu nji. — I ono vozh&ja, liki ženin z kamre svoje: veseli se, kak Jtinak na bežanje po poti svojoj. — Pr&vda Gospodna je popolna, črstvo čini dušo: Gospodna svedostvo je stanovito, i modre čini te pr6ste. — Skončanja Gospodna so pr&va, i razveselijo srce: zapovedi Gospodne so svetle, i presvetijo oči. — Bojazen Gos-
podna je čista, i ostdne ne veke: sodbe Gospodna so istinske i pravične vsegaveč. — Dragša od zlata, i vnogo čistoga zlata; i slajša od m<kla i satovja m6da. — I sluga tvoj se po nji presveti; v nji zdržavanji jo veliki n&jem.“ Iz navedenih redkov se vidi, ka je še mladi pisatelj v ličnem, snažnem in črstvem jeziku pisal, samič spolnili pači slog. Namesto ou piše o, a mesto e/, e, toda ne povse dosledno: novi, bilo.
Jegov naslednik in priporočenec Cipot Rudolf nima Trplja-novega duha, niti toplega, kamo-li vroče slovensko srce za narod, nego je strašen in strasten madjaron, drzne se celo o velikih Svetkih madjarski propovedati; on bi želel brže bolje slovenski golč in narod poarpaditi, kakor nekda Košič, dokler se mu niso sev-sema očistili in razvedrili možgani. Sam o sebi piše to-le: ,,Po goreči priporočbi mojega sprednika me je osoda privedla v Pii-cince; od svojega prvega detinstva sem bil zapustil ta kraj, in po takem povse pozabil slovenščino, sem prišedši moral sem se nji vaditi, delaje po noči in podne okoli tri leta; toda hvala Bogu, sedaj sem že slovenski propovednik, ne prestavljam več, nego svobodno izdelavam svoje propovedi, tudi propovedam dostikrat neutegoma. Do pisateljske časti vendar ne doženom, tudi ni moja želja vzpeti se na toliko višino, izlasti v sedanji dobi ni, ko se tudi tu povsod madjarski govori. Naši Slovene niso vseslovanje, tudi ne hote postati. Za vseslovanska kovarstva in gomote tu niso tla. Peščica (maroknyi ndp) tega ljudstva bi naj poleg svojega slovenskega maternega jezika znala tudi madjarski, to je naš kan in namen, po lcterem nam je hlepeti kot dobrim domoljubom kraljevinskim." Tako duhovni pastir in oča Cipot.
Kdor toliko zavržljivo in zaničljivo govori o ljudeh, kteri ga živijo, ter mu vsakdenji kruh priaelavajo, zasluži batine, po tem pa hodi, odkod si prišel. Kde je ljubezen za domači golč, kterega se je sisaje navzel na maternih prsih? Te bire bitja plešo poguben ples, naj dobro pazijo, da jim prezgodaj ne spodleti. Če je Slovencev peščička na Ogrskem, vedite, ka niso sami, nego imajo veče število bratov isto krvi in roda od množine nebeških zvezdic, in tem se morajo bližati ter z njimi se spoznavati in se družiti, nikar prestvarjati v barbarsko pleme azijsko, o kterem nas iskreni Kremplj v svoji zgodovini pravi: Madjarji so bili takši ljudje, k a se stari pisatelji čudijo previdnosti božji, kako je taki človeški izvrženosti prisodila toliko lepo deželo. Povse zmerno in čedno smemo brez bojazni na zmoto izreči stavek: prvlje se stere in pokoplje nadutost in krivičnost madjar-ska, nego se potuji peščica ogrskih Slovenov. Žalostna prikazen ie, ka takih tepcev, prodajalcev svojega naroda množina raste na blatnem smetišči slovanskih tol, prokletstvo se ne more ognoti takih spak in črnovestnikov sočih brez poštenja in ljubezni svojega rodu. Zgodovina svedoči, ka so ravno protestanski duhovniki bili vzor čistega rodoljubja med Čehovi, Slovaki, in se tudi
med Prekmurci; toda tolažimo se, vsaj celo med apostoli je bil Juda Islcariot. Sicer povemo vam odkrito, ka, če že bi moralo biti, dali bi se desetkrat rajše ponemčiti, nego pomadjariti, ker Nemci imajo izvrstne pisatelje, velikansko slovstvo, pa tudi sev-sema pravične moževe, postavimo Herderja, Schlosserja, Boppa itd.,
o	čemur med kanasi niti ten j e ne iz tekneš. Gotovo ste slišali basen vo volu in žabi, nauk si posneti ne bode na kvar.
Žbiill Franjo se je narodil 1825. leta, za duhovnika pa posvečen 1848. leta, župnikoval je v Dolincili po priliki do 1865. leta, ter moral svetu srečno reči v najmožatnejši dobi. Jegovi listi javljajo, ka je bil mož umnik; da je imel priliko, nekoliko nagibanje in krepše zdravje, mogel bi bil postati najboljši prekmurski pisatelj, ter posrednik med Prekmurci in nami, toda bridka osoda nas tudi ondi skeleče pritiska. Opomnim še, ka je Franjo rabil že 1858. leta naš slovenski pravopis. Tu priobčujem jegov zanimiv list napisan gospodu Borovnjaku, kteri mi je račil dobrotljivo ga izročiti, glasi se tako:
Dragi moj prijdteo!
„Ravno sam se v nedelo zardn na predgo pripravlao, geto je moja hlapica tvoje velko pismo z mesom vret a Sdlovec prinesla. Včasi sam včenje til nihao, i sam zdčao tvoj list čteti; med čtenjom sam se v škegjnji tak na ves glas hrzao, ka so moje
dekle s luže vopriŠle me gledat, s kejm se koli loudim. V ve
čobe, strašna kritika, Davida i popa pl6s itd., to se mi je vse tak v glavi vrtelo, ka sam se samo s silov mogao na najkračiše po-novlenje predge nadignoti. — Te tvoj list kak i vsakoga, šteroga boš mi vu dugovanji slovenskoga slovstva pisao, til denem k listi slavnoga našega domorodca Markfva, šteroga je on meni te poslao, poked6b je moje sostavke v „Religio“ prečteo, i s šterim me je na pisanje ešče več dugovdnj nadigdvao; t6 liste bom varvao do smrti, naj naši nasledniki ešče i te, kda se mi že d d vn o na pr A j ipepeo obrnemo, spoznajo, ka so se njihovi pradedi nej samo za napunjavanje žepov, nego za oplemenitejnje svojega zapušče-noga, zavrženoga, ali njim z d t o d d n o k .1 ii b 1 6-noga naroda skrbeli.
Pišeš mi, ka ste me na Jakopovo na gornjo Lendavo čakali. Ja dragec moj! te je nedela bila; jaz sam pa dokončao vu sebi nedelni i svetešnji dčn samo za volo kdlcše hej e huje z domi nig-dar nej idti, s tdla zdto, ka si mislim, ka se mi diikovnicke bole čas, i tiidi veltšo priliko mamo po delavnij dnčvaj kaj razveseliti; s Lila pa zato, ka se mi mili liistvo cejli odvečerek brezi vse bože službe brezi prdvoga zroka nihati. Na Jakopovo sam obr toga i zdto nej mogao z domi idti, ka sta ravno te pri meni koudivala (naš koledovati) Libanonskoga brejga popa, i ka sam na drugi dčn rano nakano našega gospodina piišpeka (vladike) v Moudlince pozdravlat idti; kak sam to tiidi včino. Ravno sam te td prišao,
kda so že potrdjenje i cejlo božo službo pred poudnevom skon-čali. Bilo jij je eno 27 ali 28 gospodov samij okolinatnij soused-nij duhovnikov i nekoliko soldačkij čestnikov spravleno. Edni so se kartali, driigi čednili, tretji sprevediivali. Meli smo pa pri Danieli francuški obed, s storim sam si žaloudee tak p okvaro, ka sam eden čas nej mogao vina piti. S piišpekom je s Sombothelja bio Kops. Toga so z vnogimi bogoslovskimi pitanjmi meketinili. Kranc ga je pitao, jeli so mdSnicke naslednicke apostolov, ali 72 iz vučenikov. Jaz Bam ga pitao, jeli smo mešo, štero smo poleg novoga lista Rimpdpe i po indašnjij zdaj že prestavlenij svd-tešnjij dnevaj, dužni za liistvo aldiivati, dužni vu lastnoj fdrnoj cdrkvi služiti i te, gda tej indašnji svdtki na delavne dndve spdd-nejo. Odgovor je trdeči, nej pa taječi bio. Pitao je Kopsa i moj sousod Jdnoš vu dugovanji eanoga hišnoga zdkona“ . . . (Pri-godbo opuščam, ker nima posebne jezikoslovne vrednosti, razve menda besede o r o č i n a = uročina = dedina, samostav ur o čin a je prešel iz slovenskega polja v madjarščino, in odonod so je vzpet povrnol, toda v madjarski bundi zavit in z brkovi; Madjar pograbiv ktero naših besed, hitro jo preobleče ter za madjarko raztrobi: csotortok, korčiszt, iz našega četrtek, krst; — „deklička jo nakdnila kedndmi mojega souseda Jdnoša fdrniki za ženo itd.“, hrvaški se pravi: za muž iti).
„Piseš mi, ka je moje delo prisiljeno, i nej lehko razumlivo; ne bi škodilo, či bi mi to posebno vopokdzao, gde je tak priseljeno i žmetno razumlivo; dr sam jaz prečteo večkrat moje delo,
i	nindri indri sam nej najšao kakše sile, nogo li tam, gde sam paiž, i nevehlivi reči niicao; za volo tej dvej reči se pa — tak mislim — cejlo dugo delo nemre prisiljeno zvati. Nadale ne vidi se ti gn6j i gnusno st, vu tom pravico mdš; menije to tudi ne dišalo; zat6 gde od džiindža jd spomenek, tam svoje reči vu onom deli, šteri sam jaz z nds vsej trej dejl zložo etak: Blato z džundžom se ne gliha.
Ali nemrem ti pravice dati na rejč nesnago gledouč; dr čije snažen, snaga = esinos, esinossdg (iz slov. čin), te je nesnažen, nesnaga — szennyes, senny, kak vu vogrskom hiido ne cinka z	s z e n n y ,	tak ni po slovenskom	ne cinka hiido n e-
s n d g a.	Znam jaz,	ka pod	nesndgov	Sloven tiidi gviišno
odurno i gnusno rejč razmi; ali to je ne ldstno, nego prenešeno,
i	z liidnosti v navddo zeto znameniivdnje rejči. Praviš mi, ka, da — kak sam sdm	ovado —	sdm nevejm	slovenske slovomere,
ka na to	gledouč niti nemrem	souditi veršov. To bi te stalo po-
prejk, če bi jaz to pisao, ka z slovenske slovomere nikaj nevejm; nego z onij regul, štere sam postavo, i z cejloga contextuša mojega lista se to pozna, ka regul slovomere popunoraa i gviišno vsej nevejm; štero tak popunoma i gviišno zndm, poleg tisti j — tak mislim — slobodno soudim. I či ravno što regul popunoma nevej, donok vsaki Sloven, ki jo količkaj v pesništvo pogledno, lehko rejči vnoge po sebi obsoudi. Tak den. pdldo vsaki zna, ka
so t6 riči: bldžena: — vv, Adam: — —, gldsiti: — vv; dr na to, naj kakšno rejč posebi more človek obsouditi, dosta več ne trbej znati, nego kak se vopovej ; liki naj Človek more občinske regule postaviti, potrebno je riči na tale razložiti, vnogo rejč pri-glihavati, i tak vopoiskati regulo, poleg štere se ali sploh ali skoro vse reči ravnajo ; to pa tak znaš, ka človik brezi vnogoga premišljevanja, ostroga i modroslovnoga r&zuma doprnesti nemre. Trdiš tiidi, ka brezi znAnja ilirske ali kranjske slovomere nemremo vrejdne pesmi spraviti. To ti tiidi s celja na mesti nihiiti nemrem. Ar je vu vsakom jeziki i vu vsakom n&rečji temeljna najprejdnja regula, ndvada jezika; to pa, kakša navada vu našem jeziki gospoduje, mi najbolje znamo, ki smo se vu njem narodili, njega giičimo, i čujemo vseki den gučati, nej pa Ilirci i Kranjci.
Ilirsko ali kranjsko slovomero bi nam za tega volo dobro bilo znati, ka nam te naši ne bi trbelo z velkim trudom iskati, Ar bi se z našov z vekšega tala tak glihala; ali poleg nje ne bi smeli i naše s cejla zapustiti; ar se nah&ja več slovk, stere so pri Kranjcaj kratke, pri nas pa duge. Kako v tej rič&j *):
Kranjec prdvi: lice, zima, seno, roka, dete, telo, vino, petek, zidar, kolar, trava, straža; Sloven: lice, zima, seno, rouka, dčjte, t&jlo, vino, p6tek, zidar, kolžr, trava, straža. (Na las se skladamo R.). Tak sam tč kranjske riči najšao vu Kranjskom abe-cedari na 9. i 10. listi. Ce bi mi tak s cejla poleg kranjske slovomere zložili pesmi, bi liistvo naše kratke na duzi, naše diige Pa na krdci vleklo, i tak cila donok ne bi zadobili. (Najhitreje R.).
Jaz tak, či sam gli ni od kranjske, ni od ilirske slovomere nigdar nikaj čteo, zemem si sloboščino regule slovenske slovomere »pisati, štere so nasleditvajouče.
I. Slovka, v šteroj se duga glasnica nahaja,	vsigdar je	duga,
d. p. tdt, £jad, vhls, lčd, ldz, v6s, gMs itd.
II. Ci se krsltka gl&snica pred ednov soglasnicov (tihnicov) ali pa na konci rejči nahdja, slovka je kratka, d. p. osa, vera, rosa, žena, goba, sapa, gora, leto, seme, krava, peča.
_ III. Ci krdtka glasnica v slednjoj slovki rejči pred ednov tihnicov stoji, slovka je ali krdtka ali duga; kratka je te, či se za takšov rejčjov vu onom istom verši naslediivajouča rejč z glds-nicov začne, d. p. brat orjč, mlin i voda;	diiga	je pa	te,	či	se
naslediivajouča rejč s tihnicov začne, d. p.	kmet	'dela,	grah	se
kiiha, dvor se čisti itd.
IV.	Či kratka gUsnica stoji pred dvema tihnicama, i je ta driiga tihnica l ali r, slovka je duga, d. p. angjeo, ribnik itd.
*)	V vseh tu navedenih besedah se naš izgovor	sevsema sklada s prekmurskim ; pisatelja je zavedlo v pomoto to, ker	mi navadno v spisih ne pi-
Semo naglasa, čeravno je slovka naglašena;	dolžnost naglaSevati imajo
slovnice in slovarji.
V. Či krdtka glasnica stoji pred dvema tihnicama, i je ta druga tihnica l ali r, slovka je ali kratka ali diiga, kak se komi vidi, d. p. srebro, jedro, megla; mokro, žveplo, čislo itd.
VI. Zloženij rejč ona, štera predi stoji, obdrži svojo slovo-mero, kak da niti ne bi bila zložena, d. p. gornjč-siničan, gornjk-števanovčan. Praepositie donok, štere se z driigov rejčjov v edno cejlo vlejčjo, ravnajo se poleg II., IV., V. regule, d. p. premožen, prežarki, prežalosten itd.
Peta regula se meni i zato za pravo vidi, ka sam njou i vu dijačkom jeziki najšao. Ne spači se, kaj jaz naš jezik z dijačkim priglihavam; dr sam jaz vu ednoga krouto vučenoga človeka, ndjmre Wisemana zddnjcga engliškoga kardindliša knigi čteo kakti bogoslovec, ka so si dijački, grčki i poprejk sldvski jeziki v rodi . . . .
Či poleg vsej tej regul donok ne bi mogao dokončati slovo-mero kakše rejči, premisli si, ka smo se od dijačkoga jezika vu več mestaj to včili: usus te plura docebit."
Vredni pisatelj si je umno zložil pravila o slogomerji za prekmursko razrečje; toda oziraje se preveč na latinščino odskočil je nekoliko od narave slovenskega jezika, ter zaletel v pomote. Kar Franjo pravi v prvi točki, povse odgovarja našemu jeziku, tedaj vlds, p 6 s e k , k 6 1 a ; v slogomerji velja tudi črstvo izgovorjena slovka za dolgo, naj že ima za sebo eden ali več soglasov-žena, gora, leto, ravno tako verski, ženski, kerst, bosman, kos, mat, krksta, kocka. Položaj v slovenščini ničesar ne določuje: vsaj se enako črstvo izgovarja post. beseda b r k t, sledili za njo samoglas ali soglas, enako namreč izgovarjam: brkt orje, in pa brkt seje. Kar peta točka uči, nima vrednosti za slovenščino, ker post. v besedi čislo prva slovka nikoli no more krdtka biti.
Moji nazori o naglasu in o slogomerji.
Vsaka dvo- ali večslovčna beseda ima slovko, ktera se izgovarja krepšim glasom, nego li druge, in to se zove naglas: pldtno, mečdk — kecmec, divin, kulcma, krma, vrhčč = vršič, golčati; lokno, šiilek, vršeč, žolna. Samostalne enoslovčne besede tudi imajo naglas: di’6g, mčd, sl6k, pčč, t61č, prčst; brkt, bob, krčp, trs, dolg, trt.
Kljubu četveremu naglasu v srbščini in zvečine v hrvaščini vendar ne nahajam v slovenskem jeziku po pravem več, nego li dvoji naglas, namreč slovke na dolgo izgovarjane: k silam, ribnik, in pa črstvo izrekane:	trs, pisker, rodu, hotč, kkča, bosman,
bolha; ako še kdo hoče tretje bire naglas a, ravna mu Bosna: ločiti, kčrčiti, gospoda na zahodu, mi vzhodnjaki naglašujemo gospoda. V slovenščini ne morem zaslediti razločka oziroma na naglas v izgovoru besed: brkt, bob, in pa oča, čven, ne glasujem toraj za dvoji črstvi naglas. Taki pokusi za naše narečje se mi zdijo gurača in potrata zlatega časa, koristi pa ne donašajo. Krivo delajo kamor prekmurski, tamo naši pisci enakim znamenjem poznamljajoči slovke izgovarjane na dolgo in pa črstvo,
inači se izgovarja: pišem, kuham, kola; inači sinu, trša, riba.
V	spisih in knjigah naglase poznamljevati ni potrebno, najmenje
E a po krivem, ta posel ide edino slovnice in slovarje, slovenske njige se pišejo za ljudi, kteri znajo slovenski; niti ondi ne pri-poročujem pisati naglasa, kder beseda v eni obliki nosi dva ali več pomenov: svet*) = chATZ, zr CK'k'r'A, in = cXh'bTX, pomen mora učiti zveza, kder omahuje pravopisna točnost. — Pomisliti se je, ka panonski Slovenci radi polagajo naglas, kolikor se da, na prednje slovke, korotanski pa na predzadnje: gospoda, pisati, kor. gospoda, pisati.
Pri tem neugodnem razdvoju v naglasevanji gledaj slovničar na druga slovanska narečja, ter tako ustanovljaj pravila. Sicer v stalna in kratka pravila deti naglas v naščini ni lehko delo, pokojni Slomšek preselivši vladiški stol v Maribor hoteli so, da ustrežejo naglasni enakoličnosti v govorništvu, urediti naglas, toda pri prvem naskoku jih je daleč odbilo, čeravno so imeli zvedence za pomočnike.
Razve &-ja Slovenec nima nikakšega posla z dvoglasi: besčda, zvezda, črcp; ne zdi se mi dvoglas v črstvo izgovarjanih slovkav: mreža, mesto, sekati; sicer pišejo Prekmurci: dejte, rejč, svejt, segrejvati, mrejti, vendar tudi rič. Prejevnih in pojevnih samoglasov jaz ne imenujem dvoglasov: ja, je, ji, jo, ju; aj, ej, ij, oj, uj. — Količino zvati težo, menda ni modro, vsaj ravno naglas je teža, razve, če je naglas — teža.
Za slovensko slogomerje nasvetujo se ta le pravila:
1. Vsaka naglašena slovka je dolga, ker se izgovarja krepše, inači, nego li kratka.
2. Slovk po položaji dolgih ne pozna slovenščina, ker naravno dolžino i kratkočo de vije na samoglas, a ne na so-glase; samoglas pako po naravi kratek izgovarja se tudi onda kratko, ako sta za njim dva ali več soglasov.
3. Vsi ednoslovčni razmerniki, vezniki in prislovi morejo biti dolgi ali kratki.
4. Vse prislanjače jemljo se za kratke: li, ne, mi, ti, si, je, si, ga, se, le, so**); (ta-le) samo vprašavno je li, so li ima naglas na j e, s o in j e kedar pomeni bivanje česa: Bog je ali Bog jeste; zato se prislanjače ne smejo nikoli staviti na prvo mesto in tudi ne po vejici, ako je vložen zmesni stavek.
5. Stopa, po kterem bi se zadnji samoglas kake besede zato imel pogoltnoti ali stopiti s sledečim, ako se sledeča be-
*) Omenjam, ka bi slovenska slovnica namenjena gimnazijam in realkam morala imeti znakove za razne c - je: e “ E: pletem; e ~ K: den; e zz X: krepek; e — 'k: lep; er; A: leča (koroški vanča ~ lanČa “ lefn); takisto o.
*') Vsaj celo samostavi so očasih prislanjače: idem nii vrl).
seda počina s samoglasom; mi še sred iste besede izgovarjamo razločno dva samoglasa: poiskati, preamati.
Ta okostnica oskrbena mesom in dostojno oblečena utegnola bi odrinoti oblak ležeči na slovenskem slogomerji. Navedeni nazori se opirajo na narodni govor in vodila izrečena Veber-Tkal-čevičem.
Nadalje pripoveda Žbiill, ka se celo Prekmurci posve ne Bkladajo v naglaševanji: „Tak ravenec pravi: kosio sam; idem, ideš, ide, a bojmdc: kosio s&m, idčm, id6š, idč itd.“
Potem pretresuje jako lepo pesem o žetvi zloženo po Bo-rovnjaku Jožefu govoreči o notranji krasoti tako-le: „Radost, štero dobrovoljni lidj6 pri žetvi vživajo, ndčin i hitrost, iterov njou opr&vljajo, tak je prijetno vu toj pesmi zmalana, ka človeki sred vujška skače.“ Nasvetujoči spisatelju, da popravi nektere pre-greške, pristavlja: „0i si jo ti sdm s svoje glavd zložo, te za istino velki pesniški diih maš.“ V istem pismu rešeta „Hvalo-spev“ na poštenje svetomu rimskemu papi prestavljen po Košiči in Borovnjaku, ter tudi svoje delo prilaga, in 12 strani dolgo pismo tako končava: „Meo bi ti ešče dosta pisati; ali da sam že zdaj tako preveč napisao, moram sklenoti list s tejm, ka tvoj odgovor želno čdkam, i s tejm ostanem
tvoj veren prij&teo Franjo s. r.“
V	Dolinci, 4. aug. 1858.
Še priobčujem nektere vrstice iz drugega Franjevega pisma napisanega istemu prijatelju.
„Drdgi moj prij&teo!
Verše, štere smo mi trijd na čast B. D. Marie brezi greha poprijdte z ogrskoga na slovensko obrnoli, smo na 5. nedelo po risalaj na gornjem Siniki med posanicami obsoudili. Sodec je bio Sčavnič&r (župnik pri sv. Nedelji), Kranc župnik na dolnjem Si-niku) pa sekundant. Venec je vdlki sodec na sejro gldvo gornjo sinič-koga plebdnuša odloučo položiti; jaz donok domou pridouč, geto sem nds vsej dela obilnej prebrodo, to sam najšao, ka je niti, moja, niti tvoja, niti gornoseničkoga skiiha nej s cejla tdčno pripravljena/'
Tu predlaga svojemu prijatelju Košičevo in svojo pesem, potem na drobnem situ občinja K. delo, opravičuje dokazi svoie nazore, skleplje pismo: „či se ti kaj vu mojoj kritiki ne vidi, odpiši mi, pravice sam jaz nej protivnik; liki na to te donok prosim, ne razglAsi me gder, ka sam Košičovo delo tak ostro presej ao, Ar se to morebiti staromi gospodi, ki so tdlko slovenski pisali, ne bi vidlo, ka sam se iaz rešeto ali bole sito nej zAto v rouke zeo, ka bi vaj morebiti kak zaje presejao i zavrgao, sebd morebiti kak čisto pšenico zdržao i zviso; to, ka sam jaz toga nakanej-
nja nej mejo, vsaki mora spoznati, ki tou mojo kritiko prav prečtč". . . .
Toliko bodi dovolje, da se razvidi zmožnost, sposobnost pa ljubezen do narodnega jezika tega vrlega ogrskega Slovenca. Ne nehaj blagi spomin na njega.
Sedaj skoro edini delavec za slovensko slovstvo na Oger-skem skrbi g. Bo rovnjak Jožef, katoliški župnik v Cankovi od 1858. leta; naiodil se je 1826. 1. v župnikovini sv. Bene-deka, marljivo popravlja knjige za crkveno rabo krščanom, žali bog, ka še zmirom v madjai^skem pravopisu, čeravno so učilnice naučile prebirati našo pisavo. Poprekmurščil je knjižico: Duhovna hrana. — Katekizem od 1864. leta ima preče pravilen jezik.
Zemljič Jožef, prvlje duhovni pomočnik v Belotincih, sedaj v spodnji Lendavi spisuje obširno „Z g o d b e sv. p i s m a“. Mladenič marljivo dela, ima obilno dušnih sposobnosti, samo slovensko skladnjo bi si naj račil povse prisvojiti. Ponavljam srčno prošnjo naznanjeno v Matičnem koledarji od 1868. leta na strani 74.
Pred nekimi leti je na svetlo dan „Slovenski silabi-k d r", knjižica obsezajoča 48. strani prav uročna za prvence; na poslednjih petih straneh so natiskane v našem pravopisu „Narodne slovice" pa molitve
Opomniti še je, ka se v župni crkvi v Pertoči pri sv. Jeleni nahaja ,,G r a d u a 1“ popisani po Smodiš Jožefi s KrAjšič od toga po dobročiniteli Haužar Petri s Pertoče na potrebočo Jelenske fare kiipleni za osem raniški vu leti 1695 1. martiuša.
Školniki se pa priporoča dobra skrb na ete Gradual. — Ta rokopisna knjiga ima obliko mešnih bukev in jih debelosti; za-država pesmi o raznih svetkih in mešali v slovenskem, pa tudi v hrvaškem narečji; leži navadno na vzhodeh služeča g. učitelju za crkveno petje.
Blagi spomin in lehka zemljica pisateljem pokojnikom; marljivost, iskrena ljubezen do slovenskega naroda in krepka volja za delo živočim knjižnikom!
Pri nas nenavadne besede: zorjena — zgodnja denica, vedrnjak = veter od zahoda, zemenica — klet pod zemljo v o d i n a — velika voda, povodenj, k o u c (kole) = kodelja pozder-nata zgrebi; strsl. kaxkx, češki k 1 u k = 1) kosem, kodelja, 2) strelica, slov. kolk; belica = jejce p. kokošinje.
Oziroma na slovenski narodopis je omeniti, ka še je osem slovenskih občin v vladikovini vešprimski. Da nam gosp. Borov-njak ali ktera druga slovenska duša o njih na tenje sporoči.
Prva prekmurska pisatelja sta sprejela v slovenske knjige nekoliko roclih in nepotrebnih madjarskih besed, in te so se ohranile do denešnjega dne kamor v pismu, tamo v govoru, menda največ iz spoštovanja do prapiscev, nekaj pa najbrže zato, ker
knjižniki niso opazili, ka so tujke arpadke; tem treba odšle slobo dati, povrnoti je, od koder so povzete, ter se lotiti svojih domačih. Ako so Slovenci se mogli privaditi tujkam, toliko lože se priuče svojkam. — V spisih se nahajajo te-le madjarizne:
aldov, aldiivanje iz madj. dld6, dldozat; slovenki daritva, darovanje;
bak, madj. bak in to iz nemškega Bock; sl. kozel; baršonj, m. barsony, in to iz sl. baršun, kije iz barhat, barchanus;
ba tri ve ti iz m. bdtor; sl. tolažiti, samostav tolažba;
(z)bantiivati iz m. bdntani, sl. žaliti, razžaliti; motiti; b&r iz m. b;lr; sl. konči, saj, tudi v samostavu kolobar, tele bar zdi se mi bar sumljivka; primerjaj madj. kosz-1.0b&r;
beteg iz m. beteg; sl. bolezen; bin iz m. biin; sl. pregreha, pogreška;
čimer, nemš. Ziemire, m. czimmer; si. grb, izveska, kitica; čalejr iz m. csaldrd-ukanljivec; na drugem mestu piše K. Št.
vujvica iz volhvica-vedež; engediivati iz m. engedni; sl. prizanesti, odpustiti; falat, m. falat in to iz sl. plat; sl. kos, košček: založ; f‘61a, m. fčla; sl. način, bira, vrsta;
fundaliivati iz m. fundalni, in to iz fundare; sl. ustanoviti;
gjelš, m. gyiiles (Kardoš), sl. zbor;
kebziivati iz m. kobozni; sl. paziti, gledati;
ko vet, m. kiivet; sl. poslanec;
o r s a g, m. orszilg; sl. dežela, država;
vice - 6 š p o r o s iz m. esperest-jašprišt iz Erzpriester; sl. dekan, čeravno prvotno iz grško Iatinslkega; paiž, m. pais; sl. ščit, kakor lat. scutuui, nem. Schild ; ptišpek, m. piispiik; sl. vladika; sve druge prikazni: epi-skup, biškup, biskop, škof i. t. d. niso druga nego li nehvaležni pokusi;
r e n d e 1 ii v a t i iz m. rondelni, in to iz sl. korenike r e n d - red;
sl. ukazati, sklenoti, odrediti, salašiivati iz m. sztUlds; sl. stanovati, prebivati; šaš, m. s&s, srbski šaš; sl. ločje;
šaška, m. s&ska, srbski šaška; sl. kobilica; tudi rabi K. St. besedo kobilica, M&taja III. 4. njegova hrAna je pa bila, kobilice i polski med; sere g, m. sereg; sl. množica, vojska, ras. šerenga; šorš, m. sors iz lat. sors; sl. srečka, žreb; tanač, m. tan&cs, tolmtlcs iz sl. tolmač; sl. svet; v aditiv ati, m. vallam,	lir.	valovati tudi iz madjarščine;	sl.
spoznavati, spoznati se, spoznavati se, spovedavati se; val on, m. val6-ens; K.	Št.	rabi val on kakor v	grščini tav,
ovira, ov; sl. soči, a, e,	ali	pa še, kakor itd.;
vama, m. v&m; sl. davek;
vankiš, m. vdnkos, nemš. Wangenkissen; zglavje.
Razve navedenih madjarizen še kažejo prekmurske knjige preče tujk, kterih se naj habajo prišestno vrli pisatelje in govorniki, ter rabijo mesto njih slovensko blago:
almoštvo iz eleemosyna, sl. milostinja; barka iz laškega barca, sl. ladja, ladjica, čoln; bat uš, lat. batus, vinska mera pri Židovih, sl. K. M. tunja, inači tudi čeber; bougati, nemški fol-gen, posluhnoti, pokoren biti; cajt (Kardoš), sl. čas, vreme; ceringa, nemš. Zehrung, sl. živež; comprnija, nemš. Zau-berei, sl. vraža; counuvati se, cognominari iz nemš. Zunahme, sl. zvati se; čigeo, nemš. Ziegel, sl. opeka; do no k, nemš. den-noch, sl. vendar, itak; depluir, hrv. dupler iz laškega doppiero sl. voščenka, voščena sveča; evangjeliom iz grščine, sl. blago-vest, blagovestje; res, ka tudi mi rabimo navadno samostaV e v a lige lij, toda naše nije; kakor smo tujke sprejeli, tako je treba se jih znebiti; facalejg iz laškegafazzoleto, sl. robec; faliti, nemš. iehlen, v dvojem pomenu a) pogrešiti, b) na van, ali ne navzočen biti; f i r m a m e n t a m, lat., sl. trdina; f r i š k i, nemš. frisch; sl. presen, hladen; flisati se, nemš. sich befleissen, sl. truditi se, prizadevati si, paščiti se; fundati in fundati se, iz lat. fundus, zu Grunde richten, sl. pokončati, ukončati se; g laž, nemš. Glas, sl.steklo; gli, nemš.gleich, čigli, obgleich, sl. ravno; gmajna, nemš. Gemeinde, sl. občina, cerkev; gratati, nemš. gerathen, sl. postati, ali glagol sam zastopa to gnjusno tujko; griint, zgriin-tati, zgriintavati, nemš. Grund, sl. tla, zemljišče, razlog, zbroditi, zbrajavati; g v ant, nemš. Gewand, sl. obleka, K. Št. ima tudi krasni izraz o de te o, odetel: M&taja III. 4. Jvan je meo odeteo svojo z gomilskoga kosminja, i remeni pojils okoli ledevjov svoji; g v uš e n, nemš. gewiss, sl. gotov, zagotovljen; hi s tori a, grško-latinska beseda, sl. zgodovina, zgodba; hiitistanek, irm;-vomffia, sl. šatorski praznik, hiiti je iz nemškegaliiitte; jeretin-8tvo iz haeresis, sl. ločinka, stranka; jezero, jezernik povzeto iz madj. ezer, sl. tisoča, tisočnik; kaštiga lat. castigo; sl. kazen; klafter, nemš. Klafter, sl. seženj; koruš, lat. corus, žitna mera; sl. korec, drevenita, kebel, star iz lat. sextarius; košati, nemš. kosten, sl. poskusiti; kristal, grški ^gvfftallog, sl. glat, hal; krstel; kšenki, nemš. Geschenk: ribe smo kšenki jeli, t. j. brezplatno, prikazano; kiišnoti, nemš. kussen, sl. poljubiti, celovati; lampa, nemš. Lappe-en, sl. ustnica, čuba; lam-paš, grški Infinag, sl. svetilnica; liliom, lat. lilium; jemljemo li besede iz latinščine ali grščine, opušamo končnice imenovalnikove; sl. pravimo lelja; mao, nemš. Mahi, sl. obed; marof, nemš. Maierhof, sl. pristava; m a s 1 i n, nemš. Massl, sl. vrč, čeravno lat. urceus; mantrati, mantrnik, nemš. martern, Martyrer iz grškega /ucorvoto}, finQtvQ, sl. močiti, močenik, vsaj Prekmurci pi-šejo in govorž: moko je trpel; moka našega . . .; moduš, lat. modus, sl. načiu; mužika, grški tu fiovoim, sl.godba; nagjagno
iz turščine, sl. naglo; natura, lat. natura, sl. priroda, narava; oroslan iz turškegaarslan, sl. lev; oštarija iz laškega, sl. krčma, gostilnica; paradižom iz grškega nagaSuamj, sl. raj; p&triarcha, iz grščine, sl. očak; pek krivo m. pekar; p6Ida, nemš. Bild, sl. prilika, podoba, primer; peljati se v mnogih primerih krivo rabi kakor priznaš m. voditi; peršona, lat. persona, sl. osaba, kakor piše K. St. os ob prebiravec. Dj. ap. X. 34., nikar oseba ; petlar, nemš. Bettler, sl. berač, prosjak; po j bič, nemš. Bube, sl. dečec, dečko; pod, nemš. Boden iz grškega, sl. nastropje; plac, nemš. Platz, sl. trg, tržišče; pocimprati, nemš. zimmern, sl. postaviti, pozidati, uzidati i. t. d.; pom pa, lat. pompa, grški nofinri, sl. slavje; pSrgar, porgarstvo, nemš. Biirger, Biirger-thum; sl. meščan, meščanstvo, državljan, državljanstvo; porko-lab, m. porkol&b, po Miki. iz Burggraf, naše gotovoni, sl. berič; predga, predgati iz latinsko-nemškega, strsl. propoved, pro-povedati; preša, nemš. Presse; sl. in sicer staroslovenski: točilo, novosl. tlačilnica; priglihati, nemš. vergleichen, sl. primerjavati, prisprodabljati; pub lika nuš, lat. publicanus, sl. očitni grešnik; ra ta ti, nemš. rathen, sl. svetovati; razhicati, nemš. Hitze, sl. razpaljen, iz tuje korenike wizi, Weize je sklepana beseda vice, sl. čistišče; sententia iz latinskega po madjarskem polji, sl. obsodba, razsodba; si ki uš, lat. siclus, židovski penez šekel, sl. novec; scagati, nem3. zagcn, verzagen, zdvojiti, obupati; špica, nemš. Spitze, sl. osten; spicar, sl. suličar; šafar, nemš. Schaffer, sl. oskrbnik, pristavnik, K. M. piše Špan iz sl. župan; šikati se, nemš. schicken (sich), sl. dohajati, dostojati se; škor-pion, lat. scorpio, grški cthoq71wi; , sl. ščir, kar tudi piše K. Št., inači ščipavec; š o lin ec, najbrže iz nemškega Sohle, sl. obutel, (K. M.) hal. obutalo, opanki; soula, nemš. Schule (T%ohj, sl. učilnica; šou nat i, nemš. schonen, sl. čuvati, prizanašati; špongia, iz grškega anoyyiu, sl. goba; štamparija, nemš. Stampfe, sl. tiskalnica; špotljivo iz nemškega Spott; štima, nemš. Stirmne, sl. glas; štiikanje iz nemščine; sl. prepir, prepiranje; šumma, lat. summa, sl. vsota, skupje; tal, talni k, spodobnim talon, nemš. Theil, sl. poglavje, del, deležnik, na spodobni način; etak-šim ta Ion-tako; Uieologus, grško-latinski, sl. bogoslovec, tako je pisal i pokojni Žbull; teštamentom, lat. testamentum, indi se piše: z&kon od prekmurskih knjižnikov; thronuš grško-latinski, sl. prestol, prestolje; troust, trouštati, nemš. Trost, trosten, sl. tolažba, tolažiti; vancar, nemš. Winzer, Weinzerl, sl. viničar; ver s uš, lat. versus , sl. vrsta, stih, poslednje sicer iz grščine, vendar so že nahaja v starinski slovenščini; vipera, lat. vipera, sl. modros, packan, tudi gad; zmuštrati, nemš. mustern, sl. izuriti, vaditi; žlag, nemško Schlag, sl. mah. — Kaj je k um c s — kolmes, ki pomeni skoučki, setoma? najbrže iz madj. kimdszni, izlesti, izlevati; in geto je brez dvombe iz gdeto vsaj se tudi bere ge-gde, imaje vzročni in
mestni pomen; hvdle je vredno i to, ka, geto se je zadosta pred-plačarov nej naišlo, pomogli so ešče tiidi s stroškom eti pesem stampanje (Barla); — marnost je ona liibiti, štera hitro premini jo, ta pa nej šetiivati geto ostane vekivečna radost. (Kn. mol.) Pri besedi kment menda ni misliti na madj. mente, kur ta mente, v govorni slovenščini na vzhodu navadni samostav me n ten.
Čudili se bodete, na ves glas hohotali in po bedrah pokali, kedar vam razsipljem jako breje vreče slovenskih zakladov, ktere Madj ar ji v svojem slokem pismenem in govornem jeziku rabijo krineči ga ž njimi ter zakrivajoči njegovo gnjusno goloto.
Končno še pristavljam nektera vodila prekmurskim pisateljem m govornikom, po kterih se račijo ravnati.
Rabe gršk6-latinske samostave treba opuščati končnice, um, Us, e s itd., kakor že je rečeno, pravilno tedaj Egipet, A r-helaj, Herod, nikar Egjiptom, Archelaus, Herodeš.
Po črkah č, ž, š, c, j zahteva slovensko glasje mesto navadnega o pisati e, nikakor pa, če je o nosnik — kovačem, nožem, kosem, tepcem, vojem, ne pa: kovačom nožom itd.; pravilno je: dušo, mrežo, mečo, telico, kuj o, mažo, pišo, trepečo; mazoč, pišoč, trepečoč, jem-Ijoč, itd.
Opuščanje čerke h v pisavi ovaja pisateljsko slabost, ktera ima izvor v medlem izgovoru soglasa h; vendar pisati bode ga treba preba prvič zaradi ustrojnosti in skladnosti, drugič zavoljo jasnosti; ako se nahaja v primerih: vusneli; onih krdlcvičin (Košič), čakanja onih (K. M.), kaj ovira, ka se ne bi povsod pisal, kder ga slovnica zahteva: v lepih dnevih, gorečih srcih; dobrih ljudi. V tem primeru nas svobodno brez vsega strahu posnemljete.
Razmerniki v, k, z (s) se pišejo navadama združeno s pri-šestnim pridevom ali samostavom, kar ni pravilno, ker ti so saino-stalni govorni delovi, ne tedaj zn j im, vkom, vnoči, km e ni, k n j e m i, nego z njim, v kom, v noči, k nj e m u ; le prislovi se običajno pišo: kčasu, kmestu, kredu, kvišku, včasih.
Namesto vo, kar je nastalo iz vun, vun, ter ni vredno pišivega oreha, rabi se razmernik iz, tedaj: Teda je izhajal k njemu Jeruzalem, nikar vošou; vendar ne sme se iz pomešavati z razmernikom z, s, kteri pomeni skup in pa doli, kamor saino-stalno, tamo sestavljeni s samostavi in glagoli, drugo jo: iz drevesa leze črv, a vzpet drugo: z drevesa leze črv; izhod, ^xitus, shod a) descensus, b) conventus, synodus; sunceni z h o d (K. Št. in M.) je mesto vzhod, ortus, ascensus. — Črka o nima domovine na slovenski zemlji, nikoli se toraj ne piši, nego pravi samoglas: vera, ura, dveh, vetrnica, veter, ali če koga veseli viira, nikar pa viira, dvoj, votrnica, voter.
Piše li kdo il m. u, piše pa redovno in pravilno ondi, kder mi de vijemo m, ne sme pa se nikdar zamenjavati z i-jem, tedaj dajalnik: Bogu, njemu; ljudje, vun e sn ji, v ulica, varii-
N&rodni Koledar 1870. (Letopis.)	6
vač — varovač, odpustiti, šatriije i. t. d., nikar Bogi, njemi; lidje, vinešnji, vilica, varivač, odpistiti, š a t r i j e.
Napačno se mnogokrat piše v mesto u: v kaniti, včiniti, vmoriti, vmarjati, vlomiti, mesto učniti, ukaniti, umoriti, umarjati, ulomiti; v — ein, u pako er, ent, ab, ter spremenja glagole vršilnike v dovršence: moriti, umoriti. Kolik razloček je med v in u, kažeta glagola v ni ti in pa uiti, u j ti, vujti; krivo tedaj K. M. Ofni i Fineč sta najbougši tao mesa z božega oltara z silov vnašala mesto unašala — odnašala.
Nedoločilnik glagola idem je iti, nikar id ti, kor korenika je i, d samo zevni soglas v sedanjiku.
Enojni bodočnik rabijo Prekmurci povse pravilno ter jezikovim zakonom primerno, česar naših piscev nikakor ne moremo privaditi. Na vzgled služi II. Petrov list, III. 10: „Pride pa dčn gospodnov, liki t&t v noči; v šterom nebesa škripanjem premine j o, živlosti pa razhicane se	razpustijo; zemlja pa i,	štera
so na njej, dela se zgorijo".	Naše	sv.	pismo	pa tako šepesa:
„Pršel bo pa dan gospodov, kakor tat; ob kterim bo neb6 z velikim pokanjem prešlo, elementi	se	bodo	od vročine	raztopili, in zemlja, in stvari, ki	so na	nji,	bodo	zgorele“.	Vidi
se, ka ta pisatelj ni tenje najdrobnejšega pojma ni imel o glagolih vršilnih in pa dovršenih 1856 leta, vse drug strijc je bil davni Kuzmič, on tudi ni rabil besede element, nego živlost, dnes pišemo živelj.
Deležje sedanjikov je lastnina vršilnih glagolov: go v or č, govoreč-i, idoč, nesoč, nikar dovršenih: pridouč, dokeč pridoučje stanovala (zvezda), gde je bilo dejte, mesto p riše dši (a). Prekmurski pisci ovajajo preče gladko pravilnost rabe tvorna deležja, le včasih se kteri spodtckne, ne vede pravila, po kterem sc tvorijo, ali pa izvornik kaže krivo obliko: gledouč, splevši m. gledeč, kar se bere v Kuzmičevem „Novem zd-konu“, spletši; poleg nepravilne oblike vzevši nahaja se prava vzemši; ugodno se bere: pokleknovši, posluhnovši i.t. d. mestoma se Uidi vršilniki stavijo v deležje min. tvorno, kar ni napačno: videvši, slišavši, na robe je rivati dovršence v deležje sed., čeravno sc govori rekoč, prekm. erkouč; reči je vršilnik, kedar namešča glagol peti: žvegla, stranjščica, dulešnica lepo reče. - Pridouci ima tudi bodočnikov pomen, kakor bodoč iz dovršenca bodem: Ti si pridouči, ali driigoga čakamo? K. M.
Spačna prikazen je pisati v nedoločilniku vržti ali vrčti, refiti, pečti, pravilno: vrči, reči, peči.
Prislovi: doli, gori, notri, vo, vkup, naprej, nazaj, okoli ne smejo se nikoli rabiti v zvezi z glagolom, nego vselej mora, ako skladnja zahteva, pristopiti dotični pravi razmernik; včasih so tudi ti slovniški sovoji prepolni, neumno tedaj: doli iti,
gori zdignoti, notri iti, vovrči, vkiipspraviti, naprej se pripravljati, nazaj se vrnoti, okoli hoditi; krasno: shajati, zdignoti iz vz-dignoti, vhajati, vniti, izvrči, spraviti, pripravljati se, vrnoti se, obhajati, prehajati. Kako neslano se glasi v dj. ap. XV. 16.: „Po tom se povrnem i nazaj pocimpram vkiip spildjeni šator, m. drugoč postavim zrušeni šator.
V množnikovem mestniku moških, srednjih in ženskih samo-stavov na soglas se krivo piše sklonilo aj m. ih, eh (ij, ej): po prerok&j, v src&j, rej čaj, j a s 1 d j m. prerokih (ji), srcin, rejčeh, jasic h (ih); le ženski samostavi na -a v imenovalniku objemlje ah: po ulicah, krčmah.
V druživniku množnikovem se piše večkrat pri samostavih Moškega in srednjega spola, toisto pri ženskih na soglas sklonilo ■ami, kar ni primerno slovenščini nego pisati je pri enoslovčnih -mi ali -i, pri večoslovčnih in srednjih samo -i, pri ženskih na soglas -mi: z b r a t m i, brati ali bratovi govoriti; z g o v o r i se dičiti, pod turskimi kopiti zdihovati; z rej črni koga pobiti; ženski samostavi na -a dobivajo -ami: ribami K. M. se je držal preče trdno tega pravila.
V nekavnih povedih se ne devlje vselej predmet v rodilnik, nego v tožilnik, kar je proti zdravim pravilom slovenske skladnje: naj v&m nikše bremen več gori ne denemo, m. naj vstm ni-kšega bremena več ne naložimo.
Ako po vezniku d o k e č — d o k i č — dokler sledi dovršeni glagol, tretja je pred njega vsekdar dejati ne: dokeč . . . ne obrne K. M.; vendar K. Št.: dokeč pridem, m. dokeč ne pridem.
Neslovenski je: napre j odbran — proordinatus, naprej znati — proscire, m. prvlje odbran, prvlje znati, t. j. preodbran, predznati.
Ničamuren, nučemuren so same napake, po pravem je: ničemur en, niče m urnost iz dajalnika ničemur, kakor je nasprotno, čemu: čemu človek, t. j. človek, ki zakaj je, namreč priden, vreden i. t. d.
V prekmurščini se nahaja samostalni imenovalnik, kakor v starinski slovenščini samostalni dajalnik, samostalni rodilnik v grščini in samostalni odnosnik v latinščini: spre vaj aj u joči pa svojega narodjenja den Herodeš, plesala je či . • • Kar ni slovenski, deležje tvarno kamor sedanjikovo, tamo minovnikovo se rabi, kedar je z osobkom istega sklona.
Proti pravi rabi prisvojilnega zaimena svoj, a, e se gostoma, vsaj slcoro navadama greši z bog ozira na druge jezike; držati se je treba tega le pravila: Kodarkoli je prisvojilno zaime mo j, tvoj, svoj, naš, vaš iste osobe z glagolom, vsekdar se mora staviti svoj, krivo tedaj: gospodne obari slugo tvojega m. svojega; krivo: gospodne ne kiiraj me vu srdi tvojem, ne ščuvaj me vu
nečamurnosti tvoj oj, m. svojem, ničeraurnosti svoj oj; pravilno: pošlji ti pomoč od svetine svoje. XX. psalem.
Pametno delajo novejši pisci pišoči v množnikovem imenovalnika -ci m.-c k e: očaci, redovnici, hiidodčlnici; vtem primeru stalni ostanijo neglcdeči na našo pisavo -ki: pomočniki, ker ona je pravilnejša.
Prekmurščina stopljena z našim razreojem poda vilinske lepote jezik. Živela vzajemnost naša in slovanska!
Spisal J. P Hrup ut.
Marsiktere pravice so uživali	škofje ljubljanski,	krški,*) go-
riški	in	labodski, pravice, denar	kovati, pa niso imeli. Tedaj
imamo od njih in sicer samo od nek torih le svetinje in še te lahko na prstih seštejemo. Kar zadeva škofe ljubljanske, poznamo do sedaj svetinje od škofov Tomaža Krena, Otona grofa Buch-heim-a in Ferdinanda grofa Khuenburga, vse skozi in skozi zanimive	in	redke, toraj vredne, da si	jih nekoliko bolje	ogledamo.
V	letošnjem ,,Koledarju" obračam pozornost	na svetinje
Otona grofa Bucklieima.
Oton Friderik je iz stare, že leta 1108 v pismih znane šo-tiške rodovine, ki se je pa preselila na Avstrijsko. Rojen je bil na Dunaju 31. avgusta 1606. leta. Ondi je tudi obiskoval vseučilišče in se poprijel modroslovske in pravdoslovske vednosti.
V	mašnika posvečen dobil je po tadanji šegi več beneficij, postal je namreč kanonik juvavski, pasavski, magdeburški in hal-bertstatski. Papež Urban VIII. ga povzdigne v hišnega prelata in kamornika. Njegova brata general Janez Krištof in prvi ka-mornik Janez Rudolf ga priporočata cesarju Ferdinandu III. in ta ga po smrti Rajnalda Skarlichi-ja, ljubljanskega škofa, posadi
27.	nov. 1640. na škofovski prestol.
Še tisto leto sc je napotil v Rim in si pridobil v sv. mestu mnogo prijateljev. Kmalo po nastopu škofijo ljubljanske je obiskal 31 župnij. Poganjal so je posebno za rimsko katoliške obrede po škofiji svoji, kar mu jo naklonilo marsiktere sitnosti in nasprotovanja od strani stolnega dekana in kapitelna. Cel6 z mogočnimi jezuiti se je hotel poskusiti, kar so mu pa iz Rima odsvetovali.
*) Krški škof France grof Salra je dobil le po posebni milosti cesarjevi za svojo osebo pravico denar kovati.
Večkrat je popotoval v Juvavo, kamor ga je klical kanoni-kat, in mudil se ondi po več mesecev. Leta 1644. je šel zopet v Rim novo izvoljenega papeža Inocencija X. v imenu cesarjevem pozdravljat. Razprtije med njim in dekanom in njegovo stranko tirale so ga tako daleč, da so prijatelji njegovi v Rimu žc prosili, da bi smel stanovati zunaj svoje škofije. Več let je bolehal in aprila lota 1664. je umrl v Pasavu, kamor je prišel novega škofa volit, in ondi je pokopan.
Mož je bil silno učen in umetnijam goreč prijatelj. Škofijsko palačo je olepšal, Goričane z novega sezidal, naročeval si je slik iz Rima, kjer je imel posebnega odvetnika ali srednika. Cesar Ferdinand III. ga je zarad previdnega in pogumnega obnašanja njegovega zel6 čislal ter ga imenoval tajnega svetovalca.*) Po kratkem tem životopisu oglejmo si svetinje, ki jih je dal kovati. Samo dve poznamo.
Prva jo sreberna. Avers: OTTO. FRIDER. D. G. EPIS. LABAC. PRINC. (Oton Friderik po milosti Božji knezoškof ljubljanski.) Njegova z biretom pokrita doprsna podoba z dolgimi lasmi in brado v duhovski obleki od desne strani.
Revers: CANON. SALISB. MAGDEB. ET. PASSAV. (kanonik juvavski, magdeburški in pasavski). Sred tega napisa je kronan grb s šterimi predeli, v prvem in četertem so po trije pšenični klasi, v drugem in tretjem jo lev od leve strani. To je Buchheimski grb, sred kterega je kronani avstrijski škit s poprečnico. Nad vsem tem se razprostira klobuk s šopki.
Ta trdnjaku podobna svetinja je velika l"4//; in tehta lh/,6 lota. Hranuje se v c. kr. novčnem kabinetu dunajskem.**)
Druja je zlata. Avers: OTTO FRID. EPS. LABACENSIS PRINC. Doprsna podoba nima bireta kakor poprejšnja, tudi obleka se razlikuje od prve. Pod podobo ste dve črki, ki se ne daste razločiti.
*) Mitth. d. h. V. f. Krain, 1859 st. 65 itd.
**) Mitth. d. h. V. f. Krain 1849 st. 95, kjer je tudi njena podoba, ki jo podajamo blagim čitateljem v tem Letopisu.
Revers: THRONI PONTIF: ASSIST: et PRAEL: DOME-STIC &. (Papeževega prestola kamornik in hišni prelat.) Podoba kakor poprej.
Le ta svetinja je podolgasta, daljša stran 1" 5'" in tehta 6 cekinov. Edini sedaj znani eksemplar te znamenite svetinje ima fužinski vodja g. Jožef Rainer v Št. Vidu na Koroškem v bogati zbirki svoji. Blagovoljno mi je poslal natančno podobo. Njemu gre toraj hvala, da smo se seznanili z dosihmal še ne popisano in za deželo našo jako zanimivo svetinjo.
Pogled v Pohorje.
Potopisna črtica napisana po Iv. Mc.
Pohorje pri nekih štajerskih Slovencih nije samo zemljopis-nega pomena, nego sega globoko v misli, v narodno vero in v poslovice daleč okrog ; posebno vem to za uno stran, odkodar njemu prihaja solnce. „Poslal sem ga v Pohorje po smolo," „šla je v Pohorje za njega/' „mati so s Pohorja dobili malo dete," „daleč j? kakor v Pohorje," te in drugo izreke čuješ po jutrnji strani slovenskih goric, in tudi po krajih, odkoder ti nikdar nije videti tega pogorja; posebno je to čuti med srednjimi Pesničarji, med katerimi se je rodil pisavec teh vrstic.
Ko sem bil mal školai’ček, slišal sem to naravno pogostoma; ko me je pak oče o konou 1883. odpeljal v Marburg, da se tam učim na vseučilišču „trivialnih" škol, t. j. v tretjem razredu starega pomena, gledal sem debelo v bližini to goro, al reči mi je, da je narodno-otročja moja vera, ki sem jo bil prinesel se seboj, nekako čudno začela hirati; menda mi je preblizo bila, kakor pravi poslovica „nemo in patria t. j. v bližini prophota." Bil sem sedem zlatih let v Marburgu, poznani učitelj iz trdega gornjega Stajera W., brat med dijaki na široko in dolgo po-
znanega professorja vere v GraČkcm modroslovju, dal mi je prve čisto nemške „packe“ po dlani s tega namena, da z isto roko dalje in bolje pišem! Imel sem dalje drugači dva, reči smem izvrstna professorja K. in E.; samo taj čas nisem nikdar slišal iz nobenih ust bivših mi učiteljev ni le ene slovenske besedice, plavalo se je le po nemškem širokem morju. Imena prof. Zupančiča, kateri je od leta 1819 do 1831 učil in semtertje tudi Slovence »menjeval kot ljudi, katerih je na svetu, ni bilo čuti med učenci, vsaj je le za Nemce opisal bil naskok turski na Marburg, in le v tem pomenu bilo mu je čuti ime. — Po takem bi pri meni lahko Pohorje bilo zgubilo poprejšnji pomen, vsaj tudi od součencov m jeden ni znal kaj za svojo narodnost, naš Davorin pak, ki se je tri leta pred menoj bil učil latinske škole, bil je po splošnih študentovskih mislih za mene previsoka, nedosežljiva oseba, bil je „Kralovski vlastelln“. Kader sem pak v počitnicah dohajal domo, ter dolge dolge gospoške škrice izmenjeval z bre-gušami, oživljala se je stara moja vera; k temu je s časom pristopalo vse, kar je kralj vseh štajerskih skoroteč al kurirjev, Dr. Rudolf Gustav Puff znal ustmeno, posebno pak po vseh zakotnih nemških listih, almanahih, koledarjih i. t. d. pripovedovati o „svetej našej gori.“ Odkar pak sem slišal, da je on, ki je poznaval vsak kot, kjer bi našel gore in posebno gorice, da je tedaj taj mož z nekimi drugimi tako zablodil, da so misleč mimo sv. Heinriha na poldnevni strani priti v Slovensko Bistrico, na enkrat prišli k Dravi, nehala me je volja, da se seznanim s tem mitologičkim krajem moje otročje dobe.
Se le poznej mi je sreča poslužila dvakrat, da sem svetega straha poln stopal skozi temne in vedre, nizke in visoke njegove planine, ter da sem gledal v bližini, zakaj Slovenci v Pohorje hodijo po smolo.
Prvi krat bilo je to le prav na zapadnem robu pri Slovenjem Gradcu, ko sem kot pravnik iz Gradca se napotil v Trst in Gorico. Stopivši nad Marbegom zopet na sveto slovensko zemljo namenil sem čez Dravo in skozi Vuzenico v Pohorje; al slišavši da v Vuzenici ni več Slomšeka, na katerega smo posebno odkar je leta 1842. na svetlo dal izvrstno pedagogično delo: „Blaže in Nežica/' vsi slovenski rodoljubi gledali z visokim štovanjem, nego da so ga povišali na korarja ter da se je po takem preselil na Koroško, premislil sem si v Mauti, ter sem nad trgom prebrodivši domačo Dravo išel v Trbovje, da tam prenočim. Bila je že črna noč, ko sem se po neravni stezici priklataril do župne hiše. Ko sem pak čul, da je polna gostov, dal sem se napotiti v naj bolji hotel te vasi. „Malum omen“ t. j. huda znamenja za pohorska moja studia, mislil sem si, ko sem po slabi večerji pod streho legel v staro, vse obležano seno. Al še huje mi je pritiskala dalnja noč; ker črni mali volkodlaki tak so me hudo cecali, da sem že perve zore pobegnil kraj bistre Rečice (al po točiča) dalje proti Pohorju. — S početka gre na ravnost proti
poldnevu; potočič tako je lepo šumljal in pljuckal kraj stezice, da sem vživajoč vse te lepote za celo pozabil na hudo, hudo noč. Al kar sem koli gledal tukaj, živo mi je pričalo tudi to, da so doma prav po pravici govorili, da se v Pohorje celo iz slovenskih goric hodi po ,,blanje“ (daske); ker na vseh straneh vriskale in žvižgale so žage veselo in glasno. Malo pred ko sem vrnivši se od potočiča proti zahodu domahal do vrha gotovo manje od 3000 visokega grebena, dosegel sem nekega kmeta iz Mozirja, kateri je todi na poti bil proti domu. Ker sem vender sem ter tjo dvomil, katere bi so stezice na razkritjih držal, pridružim se mu; al s početka ni mi bilo kaj po volji. Ker ta človek bil je živa podoba spakedrane talcratnje slovenske lege; naučil se je bog naj si ga vd al v velikem Mozirju, al pri vojski al kje nekaj nemški lomiti, pak se mi jo neumnež sitni s temi ukradenimi cunjami zmiraj ter zmiraj nudil; čudno me je s početka gledal, da nikakor nisem rad poslušal tega lamanja, te teritvi jezične. V tej pomeianej žlobodri odkril mi je med drugimi že davno pozabljenimi tricami, da sva colo uno jutro hodila po zemljišču Buchen-stajnskega grada; in ta mi je novica ostala zavoljo tega v pameti, ker so moji starši prav v svoji domovini imeli vinograd aliti gorice, od katerih je davek se plačal v Buchenstajnski grad. Škoda da mi še povestnica ni razodela važne novice, kedar in pri kaki priložnosti je neki lastnik Ptujske grajšine ali pak tehantije nekoliko duš v Bišu in Trnovcih prodal v Pohorje! — Ko prispeva na vrh, kjer jo steza začela padati v Mislinsko dolino, opaziva še le na tanko, da je kar je koli bilo neka] višjih gor vse bilo zagrnjeno kot v belo ruho, samo v bližini sva na izhodni strani prav blizo vidila malo Kapo, na zahodnej strani kazal mi je kjo da na visoki svoji kroglji stoluje sv. Urša, in med obema zagledava na enem mestu kraj Mislinje Slovenski Gradec. Sedaj še se je le mojemu stricu slovenski jezik nekaj bolj zatekel, grlo mu se je ogladilo, ter mi je nekaj naprošen, nekaj po obljubi, da dobi poliček vinca, pripovedal narodno pripovedko, katero semkaj stavljam tako, kako mi jo jc znal pripovedovati, ter Bcm si jo v Velenju napisal v dnevnik.
Negda bil jc nek jak korenjak, ki je sploh bil velik „me-tavec,“ ker straha nije poznaval.	Hudo je	mnogo je snedel,
tako da mu je samemu se blodilo	po	glavi,	da gotovo	očetu ni
po volji, ako je pri njem. Reče tedaj očetu: Dajte mi kolikor se vam zdi, da je moj ,,odvetekjaz grem po svetu, da vam ne pojem preveč; tudi bi vendar rad zvedel, kaj da je strah. Oče mu dajo, koliko so mislili da ga gro, in tako odide, pak pride za neki čas do neke oštarije,	in	si veli	jesti dati.	V oštariji pak je sedel neki duhovnik,	ter	ga praša, kamor	da gre.
Odgovori mu, kakor vemo, da gre strahu iskat. Duhovnik mu na to reče:	Kaj mi daš, če ti pokažem, kje in kaj da je strah.
Obrežeta si, da mu naš metavec ima plačati sto goldinarjev, če ga nauči strahu; če pak ne, da mu mora duhovnik našteti ravno
toliko. Založita denarje pri krčmarju, in duhovnik ga na večer pelje na britof aliti grobje. Ko je odbila ednajsta, vstali so vsi pokopani duhovniki, ter so se začeli keglati; kegli bile so kosti, kugle pa mrtvaške glave. Naš metavec pridruži se tudi k njim, al ga niso pustili; položi v igro sto goldinarjev, pa ga le ne puste; sedaj zgrabi za eno kost, palc jih začne goniti in terati okol eirkve; v tem mahu odbije dvanajsta, in vsi pahnejo pod zemljo. Po takem dobivši sto goldinarjev gre dalje po svetu. — Pride zopet v drugo neko krčmo, kjer je hotel prenočiti; al krčmar so ga brani, velavajoč, da nima prazne izbe; ker v prvi da je on sam se svojimi otroci; druga je družine polna, tretja pa še je manje za njega, ker do sedaj nihče v njej čez noč ni ostal živ. No to mi je pač lcaj prav, odgovori mu metavec, vsaj po svetu iščem strahu. Leže tedaj spat; ob enajstih pride nekdo ter mu kaže, da naj vstane, da ga podbrije. No to mi je pač kaj prav, odgovori mu naš potnik, vsaj sem že tak močno bradat. Ko ga podbrije, praša ga metavec, kaj mu je dolžan, al ko mu grdnež ne da odgovora, odvrne mu: Pa naj ti plača bog za to dobroto. Koj pride drugi z velikimi škarnjami, ki so tako dolgo bile, kakor naše svisli doma; in bila je ravno taka, kakor z brijačem. — Za neki čas vse vtihne; na enkrat nad seboj v dimnjaku zasliši glas: Bom padel. Padi kamor hočeš, zavpije mu metavec. Zrož-lja nekaj skoz dimnjak, in na tla pade ena noga. Opet nekdo zakriči: Bom padel. In on še čez uni glas zavpije: Padi, saj te ne motim. Nekaj debelega ropoče po dimnjaku, in na tla se zgrudi celo hudo veliko truplo, brez nog in glave. In zopet kriči: bom padel, in na njegov odgovor: Padi kamor hočeš, zgrudi se rusasta glava, skoči na truplo, noge k truplu, in stal je pred našim potnikom grd velikan. Grdo se je držal in grozil metavcu; ta pak mu vkaže, naj gre, al palc naj ostane, da ga ni mar za njega. Ta mu pak kaže, da naj gre ž njim, da bo mu kaj veliko blaga pokazal, če mu bo odpiral železna vrata. Pregledata v devetih izbah veliko veliko bogastva, srebra, zlata in diamantov. Al od vsega tega ni hotel vzeti nič; v zadnji izbi pak najdeta čudno šibo, katera je imela moč vse živo osmrtiti, vse mrtvo pak oživiti. Vseka metavec se šibo koj unega velikana, iz njegove glave pak vstane mož, kateri se mu je zahvaljeval, da ga je tako rešil od devetstoletnega prekletstva. — Gre tedaj dalje strahu iskat. Pride v neko veliko mesto, kjer so vsi ljudje hodili pobešene glave, klavrno se držč. Praša jih, kaj da to pomeni; al nikdo nič, kar na onkrat zagleda kraljičino lepo oblečeno, katero so nekamor peljali iz mesta. Napoti se za njimi, ter vidi, kako so jo pri neki hudi črni jami privezali na pol mrtvo, in za tem pak vsi pobegli v mesto. Ostane da vidi, kaj le bo iz tega; malo za tem začne se hudo sopihanje iz jame, in iz nje plane lintvert ali zmaj, da požre kraljičino. Al naš metavec sek mu po glavi, in zgrudi se mrtev. Sedaj še le zve od kraljičine, da je zmaj vsako leto tirjal eno deklino, drugači da
bi razdrl mesto in poteptal vso deželo; ter da mu ona po obljubi svojega očeta rada poda svojo roko v zakon. Oženita se z velikim hrupom, ter sta živela srečna in zadovoljna. Ko se njima narodi prvi otrok, sedijo enkrat vsi trije pri potoku; prikobaca od nekod velika žaba, otrok se je vstraSi, in pljusk! pade v vodo; motavec pak se tak prestraši, da ni mogel vstati, da dete zdigne iz potoka, ter se je skoro vtopilo. — Malo dete ga je naučilo strahu, ker mu je bilo milo pri srcu!
Moj Mozirjan ravno pravlico dožene do kraja kar stopiva v dolino. Lepo na podnožju pohorskem kipi „Gradišeu do zračnih višav, ter sem se samo le čudil svojemu zemljovidu, zakaj slavna Nemca Schreiner in Muchar po slavnem prepiru o imenu glavnega štajerskega mesta, ali je t. j. pisati Gratz ali Graetz, nista nasvetovala tudi „Graedische.“ Išel sem najpred pregledavat slavno mesto, o katerem sem nekje bral, da je že 1. 1316. naslov imelo mesta, ter da tukaj imajo svoj začetek prededje unega moža, kateri je nekje v Beču izrigal ojstroumno izreko, da se človek začenja še le pri baronu, da se tedaj tudi slovenska živina z žuljevi svojimi, znoji in poti za velikega tega človeka, kateri je poznej 1848 v Pragu pokazal s trdimi svojimi bonboni, da je vso Pražane štel med živino, na katero se odredi divji lov. Že ob času prihoda Mongolskega pisal se je neki Ul-rich gospoda Slovenjegraškega ali „Windischgratz.“ O koncu 16. stoletja opustili so štajarsko zemljo, v toku sedanjega veka pak so bogati nasledniki zopet prilastili si Strmolski grad, Zajc, Konjice itd. ter so sedaj tudi naši zemljaki! — Stopaje tako po mestu ni sem 'mogel kaj zaslediti domačega, slovenskega tako, da bi skoro vrjel, kar je gospod Trstenjak razlagal v Nov. 1857. str. 157, da ime „S 1 o v e n j i “ Gradec ni v zvozi z besedo Slovenci nego da se ima izpeljevati od sanskrtske korenike „sru,“ ,,slu“ tečem, tedaj ,,Vodeni Gradec.“— V takih mislih stopivši v župno cirkev	ostrmel	sem grdih slik	in kipov po cirkvi;	dobro je,
da siromaki ne	gledajo toliko v	obličje koliko na roke	darežljive
gospe na velikem oltarju, drugači bi pač gotovo bili pobegli od tega grdo nametanega obraza; tudi beraču nobenemu menda takrat ni mogla priti nikakšna slaba misel, ko je pri sosedi gledal une dve goli tirolski valjuški (Knodel). In tako je vsa cirkev zdi se od enega kista (Pinsel) dobila vsevsvoje lepote. Koj sem se vsega naveličal ter pete odbrusil proti Žolcpahu dalje. —
Pretekli sta od tega prvega prehoda dve leti, kar sem
12.	maja drugi krat se pripravljal, da si nekaj malo pogledam morebiti na drugi strani, al še v Pohorju imajo kaj smole. Poslovim se tedaj pri kakih štirih al petih znancih v Celju, kjer sem malo časa skušal lepo nadarjene mladenče buditi na čudore-den in	znanstven, pak tudi na	naroden razvitek; al pred ko je
le ena	pšenica	na njivi mogla	dozoreti, moral sem jo	odbrusiti,
ter sem po pravici bil v Pohorju po smolo. Pivši kolega Scliaff. spremil je slobodnega tička do sv. Martina po premili lepi dolinci,
in od toder kapelan VuČanjk do blizo Dobrne. Hitro sem jo mahal sam do Velenja, kjer sem prenočil v isti sobi, v kateri pred dvema letoma. Lepo se je pripravljal večerni čas; zunaj Velenja vsedel sem gledaje, kako se je solnce v vsem svojem veličanstvu približavalo obzorju med sv. Uršo in Žolčpahom, ter premišljava-joč vsakovrstne želje in upanja, od katerih mi se ni ena do zdaj nije spolnila niti ozirama na našo domovino niti na mene! Kraj mene pak je potočič šepetal ko da mi hoče iz glave stresti hude obade, ki so me pikali in vznemirovali, skakljali so ravno tako mali valovi in med kamenčiči v peno prehajali, kakor najnoveja upanja, ki mi jih je razsul veter in piš. Drugo jutro plačal sem za večerjo in sobo 48 šajnastih krajcarjev t. j. po sedajnih novcih do 19 novčičev! O tempora mutantur et pretia in illis! Potegnem jo zopet sam držeč se severja proti „hudi luknji," katere se je narod več bal nego je znal saj v pravljici razložiti vzrokov, in skoro se mi je zdelo, da so se je bali le zato, ker ima veliko, črno, temno grlo, z ustjem, katero me je nekaj spominjalo starega dela Postonjske jame. Nevem al je kdo do danas že preiskal dalje „ITudo luknjo/' al je tako neznana kakor so mi to pripovedali takrat, da se nikdo tega ni še lotil. Za-pustivši prekrasni hotel, kateri me je čeravno v milejšem zmislu že od Velenja zmirom nekaj čudno spominjal veličanskega kraja med Eisenercom in Leopoldovim jezerom, stopim prav za prav že v temne gozde mitologične naše gore. Prišedši za malo časa k sv. Lenartu okrenem jo na desno kraj Mislinje, katera iz samega vrha pohorskega bobni do tega mesta, kjer jo zasuče proti severnemu zapadu, da se malo poznej z Mežo vred vtopi v golobljine zelene Drave. Koj nad rečeno cirkvo čuje se že piš in škripanje in tolčenje iz Mislinskih fužin, naj večih in naj važnejših po vsem Pohorju, katere so že daleč čez sto let stare, jim je takrat bil lastnik Bonazza Anton. Prišedši do samih fužin, hotel sem izročiti srčno naloženi pozdrav nekih celjskih poznan-cev; al njega ni bilo doma, gospodična bila je v cirkvi, kjer gotovo ni molila za rokodelskega pomočnika, al kaj so si že o meni mislile neke napihnjene sobarice, ali kaj so kje bile ko so pred seboj vidile potnika, kateri se je pripravil, da sam peš gre po pohorsko smolo. Zasuknom jo koj ni pet ni šest od fužinskega srkbnika v eno krčmico, da se koj v jutro oskrbim za čas vse do večera, ker sem znal, da mi pred ne bo priložnosti razun zelo naravnega napitka kaj dobiti za svoj želodec.
Al kako sem boga hvalil, ker mi je ravnal tako, da se z naklanjanjem in praznimi besedami v fužinah nisem mudil kaj dalje. Najdem v krčmici nekega kmeškega človeka, kateri se mi je koj nekako čudno prikupil. Bil je bolj na majhno stran postave, toda precej Svrstev, poprek srednjih let, nekaj malo pri-gnjen čez prsa. Ni bil veseljak, ampak resnoben, al v obrazu bilo ti je nekaj duševnega, nekaj čudnega, kar se drugači ne nahaja v kmeških obrazili. Hodil je sem ter tje po sobi, mislil
je nekaj posebnega, in meni je bilo kaj čudno, ko vidim da na enkrat vsede ter hitro nekaj — piše. Kmeška obleka in pak pisarija; Ko bi ne bil obraza takšnega, kakoršnega sem omenil ravno popred, bil bi ga držal za kakega zakotnega pisuna al krivega advokata. Al ni se to vjemalo. Pitam tedaj krčmarico, kdo je ta človek. Uh! to je poseben tiček, to je tkavec Tomažič iz iz Skomra pri Vitanju, človek, kateremu ni toliko mar za krošno, kolikor za svete poti, in tudi se moti s pesmami, dokler ga doma in pri popotvanju od obhajila do obhajila tlači hudo siromaštvo. To mi je pak že bilo dosti; gledal sem ga zaplesti nekaj bolj v razgovor ter pri kupici vina, in zalogaje jaz za dolgo pot povedal mi je na kratko, da je tkavec, kakor mu je bil oče, al da to delo hudo malo izplačuje trud, veliko pak podkaplje zdravje; in pri tej priči zapoje eno pak drugo pesem, al ni bilo vmes vesele, bile so same resnobne. Zapel mi je o svojem življenju, da se je rodil 1. 1791. v revni bajti, da so ga krstili Jurja, ker se je rodil ravno na predvečer sv. Jurja, ter da Tri krat deset in devet let Sem bil Vodovnik Juri star Sem moral pa udovo vzet,
Njo peljat pred altar.
Koj sem se domislil, zakaj mu nikakor ne gre vesela pesem iz grla, ker še takrat nisem znal, da so naj veči komični al veselih iger predstavljavci veči del najhujši hipohondri! Na moje pitanje, od koga da se je učil pesmi zlagati, ni mi znal kaj pravega povedati, samo toliko, da je v molitvicah in drugih knjižicah našel pesmi; in tudi v narodu se poje, tako da je iz vsega tega voljo dobil, da poskusi tudi on eno ali drugo. Vender mi še vse to ni dalo pravega ključa do te manj jasne, skrivne prikazni, še le, ko sem toliko let pozneje v Drobtincah za leto 1862 začel brati njegov životopis, počlo mi je med očmi, ter mislim da se je božji dar pesništva po čudno lepi natori njegove domovine razvil do take notranje sile, da si je pesniški duh sam odprl pot. Ker na str. 141 — 2 rečenih Drobtine pravi sc, da se od očetove hiše „na daleč proti izhodu, jugu in zahodu veliko lepih poljii, visokih planin štajarskih, hrvaških, kranjskih, kakor tudi nekoljko koroških vidi." Kaj lepo in veBelo gledati po širjavah ponočnega neba jezer in jezer zvezd, ki plavajo mirno po nebu in brlijo od božje modrosti in vsemogočnosti prižgane. „Po pravici dodaja se pitanje: „Jeli se ni rajnega Jurja duh od unod lepih pesmi in pobožnosti navzel?"
Toda čas je kaj urno tekel, solnce se je penjalo in vzdigovalo zmiraj više in više. Poslovim se od njega, ki se je tudi spravljal čez hribe in gore proti Skomru, jaz pa zopet sam stopajoči kraj šumeče, bistre Mislinje premišljaval sem božjo osodo, katera enemu zna dati tudi reči, za katere al nema volje al ni duha, drugi pak tega hudo strada! Kaj bi so pač iz tega Jurja in tolikih drugih narodnih pesnikov bilo razvilo, ko bi imeli bili
priložnost razvitka, izobraženosti zadobiti, katero drugi zastonj
doživel kaj posebnega. Tolovajev ni bilo, za hajdučtvo so Slovenci skozi toliko stoletij bili preveč izgubili samosvest, tudi so vsaj v pomenu sodnijstva druge okolnosti bile, nego v domovini hajdukov, narod pak je akoravno je pohorski život kaj trd in težaven, po vseh teh krajih mehke, dobre snove; prepadi takih, da bi se človek trčzen lahko prekopicnul v kako globljino, tega tudi ne. Kraj je morebiti od vsega Pohorja naj nerodovitnejši, največi del plešast, ker je gojzd naj veči del bil izsekan; tako sem stopal precej dolgo, ko na enkrat neha moje poti, vidilo se je da je le kolovoz bil za drva! Dobro je bilo, da sem znal da se imam manje al več držati severne strani. Ob „meglonem“ času lahko bi človek brez kompassa zabredel bog si ga ve kamor. Kar mi se je za Pohorje čudno zdelo, bilo je mnogo pečovje, ki ga je tukaj videti, posebno ko sem plazil že do blizo vrha. Pogorje, kateremu sem ves ta čas hodil na podnožju in na rebrih, še bolj je plešasto kakor izhodna stran aliti panoge od Planinske, kjer se še vender sem ter tje nahaja smrečje in drugo smolo-nosno drevje. Ravno ko se doplazim vrha, najdem zgubljeno pot, katera me je naravnost vodila pod Orni Vrh, ki se kot hri-bec le malo kaj vzdigne čez velikansko planjavo Pohorsko. Ker skoro vse Pohorje, kar ga je skoro od sv. Heinriha nad Hočjem pak še dalje od Velike Kape nad Slovenjim Gradcem, na slemenu stoji v zvezi po rečeni planjavi, katera je med Vitanjem in sv. Marijo v puščavi čez dve milje široka, in še le od Planinko naprej se s časom stisne na kako drobno uro širjave, in v tej zahoanji strani nahajajo prestari, nikdar ne dotaknjeni visoki in gosti gojzdi, sred njih pak tudi veliko močvirje in pohorska jezera, katerih pak se danas štejejo le četiri. Stoječ na Črnem Vrhu strmel sem lepega in dalekega izgleda proti polnoči; v pla-vem zraku na obzorju lesketal se je llochschwab nad Ljubnim, in nekaj na levi strani od njega Speikkogel; pred temi pak sem na tanko kraj srobrenobliskajoče se Mure gledal moj Gradec, kamor sem namenil prinesti svoje in pohorske smole; proti jugu bil mi je prekratek razgled, še manjši pak na zapad, odkoder me je prav blizo gledala pohorska kraljica „Velika Kapa,“ proti izhodu pak širilo se je pred menoj skoro na vse strani že popred omenjena planjava. —
Ko se napotim dalje, najdem kar jo v takih okolnostih in krajih gotovo veliko čudo, na' planjavi človeka, kateri je imel opravila v Ribnici. Zadržim ga vender z dobrimi besedami in nekim drugim še dodatkom, ter mi razloži neko reči, katerih mi jo trebalo še znati. Najpopred odpelje me kake dobre pol ure daleč skoro proti jutrnjem k Ribniškem jezeru. Stoji rekel bi na robu gore opisane planjave, pa ni velifto, gotovo ni polovica Leopoldovega jezera pri Eisenerzu. Moj je možek pristopil ne-
seue po sKoisKin Klopen v lenom oamjajo oa seoe!
Ne morem ravno reči, da sem no tej samotnej poti stouaie
kega svetega straha k vodi, kolikor je zavoljo mene biti moralo. Daleč okrog „jezera“ vse je bilo obraslo z nizkim smrečjem katero ne more kviško, ker se ji menda korenje nemore razgrinjati po volji. Iz daleč je videti, da to ni nič drugega, kot le izdobljeno mesto v granit ali druge gorske tvarine najstareje dobe, katerih voda nežna s časom preriti. V tem plitkem kotcu trohnelo je listje in drevje od stoletja do stoletja, tako da se je s časom napravila šota; in od to gotovo to in druga pohorska jezera imajo uno čudno črno farbo in tudi svoje ime „Crno jezero ribniško." Moj Cicerone pripovedal mi je, da je takih jezer na jutranji strani še veliko al da jih še on ni videl, ker je do tje kaj daleč in skozi gosti, hudi, strahapolni gojzd hudo težavno hoditi. Pripovedal mi je tudi, da so ta jezera kaj globoka, ter da so mu prav zvedeni ljudje pripovedovali, kako po sredini še nikdo ni prišel do dna. Naravno da so to neosnovane pravljice, celi kraj pokazuje, da vsaj jezero, katero sem ravno gledal, ne more biti globoko, glas ki ga je dal kamen, katerega sem zalučal v njega, bil je tako kratek in burkala se je voda tako hitro in malo, da sem si koj mislil svoj del. —
Ko me je pak moj Cicerone vidil, rekel mi je da bi mogla huda biti za mene, ako bi me pri tem še vidil kdo; ker od tega rekel mi je, da povodnji mož, kateri je v teh jezerih doma, hudo razsaja in grozno nevihto dela, če ga kdo vznemiruje. Koj sem kamen že zdignjen vrgel na stran, ker če ravno ne bi s tem razjezil povodnjega moža, vender bi mi omolknil moj Cice-ronc. Kar mi je še bilo novo, rekel je, da v nobenem nije ni ene ribe, ter da so neki že prestavljali v nje ribičice, al da se ne dajo ploditi; za čudo, da si narod tega ne tolmači s tem, da jih povodnji mož je za večernjo, al vsaj za obed!
Odpelje me daljo moj Cicerone na zahod k Veliki Kopi. Že gore sem jo imenoval kraljivo pohorskih višav, ker čez njo ni više, ima 5867 črevljev nad morjem. Vžival sem že po nemškem in slovenskem Stajam od Simernike do Brežec in še dalje po Hrovaškem na veliko lepih kopicah razglede, ali lepšega in obsežnejšega nisem lahko našel. Na jugu in južnem zahodu pregledneš le vsekoliko prijazno porečje Savine, in dalje dolenske neke hribe, Snežnika nisem mogel zaslediti; na zahodu pak kipijo Zolčpaško gore do neba, med njimi kraljevska Ojstrica, in za njo Rinka kraljica štajersko slovenskih gor. Obračajoč se dalje proti čistem zapadu podal bi sveti Urši roko, ko bi bil Briarejeve postave in rok ; in še le malo bolj na severno stran molela je grdo razsekana Koroška Peca koštravo svojo glavo v viBoki zrak. Zraven nje na desno pak bi človek mislil, da je le ena ravnina do Velikega Zvona, katerega sem v tem popoldnev-nem času le težko mogel zaslediti. Bilo mi je skoro tako, kakor nekaj poznej na Sveti gori pri Gorici, kjor so mi tako dolgo pokaže vali in opisovali zvonik sv. Marka v Benetkah, dokler sem sam zoper lastne svoje oči začel vrjeti, da ga vendar vidim. Al
se to ne godi tudi po avstrijanskih ravninah vsaki dan, posebno vpolitiških pitanjih? — S tem pak ni rečeno, da se Veliki Zvon ne vidi od Velike Kope; ko bi bil prišel ob drugem času gledat, recimo le že takrat, ko sem Jurja Vodovnika izpitaval za njegove zadeve, ne pak za pohorsko smolo, bil bi ga, ker je na zahodni strani, gotovo lahko vidil, menda veliko bolj lahko, kot leta 1857., ko so mi na prekrasnem stolpu al kako bi ga imenoval, v Planinskem gradu pri Pilštanu pokazovali Triglav in tudi Veliki Zvon, menda skozi Žolčpaške gore. Dalje proti polnočni strani vidiš gore, katere mejijo Koroško in Štajersko, Hoch-schwab in Semering do tWechsla; od njega dalje čez prijazno hribe in Slovenske gorice v samo srce Ungarije, kjer je novega menda se časa porodila klasičlca poslovica: „Extra Hungariam non est vita; si est vita, sed non est ita." (Zvunaj Ogrskega kraljestva ni živeti; in če je ravno živeti, al vender ni tako.) Proti izhodu vidiš celo Podravje in en del Posavja Štajerskega in Hro-vašlcega; LotmrSkem Jeruzalemu dodjan je Varaždin kot bela pika, katere z Rogačke gore, kjer je na izhodni strani nekaj zro-den razgled, vendar ni videti. Al bi Vam še našteval, katera mesta da se vidijo? Pojdite sami tam, pak bote videli Celovec, Gradec, Marburg, Ptuj in še več takih; „Vodeni t. j. Slovenji Gradec" bote pak videli, stopivši nekaj proti Mali Kopi, odkoder ga slovenskograška živina zmiraj kot domovino svojo pozdravlja, kadar gre iz lepega, čistega studenca vode pit, kateri izvira med veliko in malo Kapo.
Solnce je že kaj kimalo na zahodno stran; mojemu vodji al Ciceronu ni šlo prav v glavo, kaj da vender le vse tak na tanko izprašujem goro in kraje hudo oddaljene, katerih mi veči del ni znal razločiti on nego moj zemljovid postavljen po kompasu in kar sem poznej pozvedaval pri ljudeh in po knjigah. Silil me je, da greva dalje; Velika Kapa Isoj na polnočni strani prepada v hudo strmino, ljudje jej pravijo „hudi kot," ker se nekje v njej pogostoma rodč najhujše nevihte in posebno pogubonosna toča. Potegneva jo marljivo in širokih stopinj na robu tega nevarnega kota, iz katerega je zdaleč nama do ušes donel hudournik al bujiea, ki je pak v časih, pravil mi je moj Cicerone tako huda, da je že kaj žag, hiš, živine in vasi znosila v Dravo. Imena tega potoka pak nisem mogel nikako dognati do čistega; zvonelo mi je nekaj ko Vohneji potok, kakor mi je tudi rekel, da je na njegovem ustju v Dravo „Vohneji brod," na slovenskem našem zemljo vidu pak nahajam Vokret; al ker vem, da imena niso zmirom pisana zanesljivo, (ker za prvo tako delo tudi dru-gači nikakor ni mogoče), še danas ne vem, kako mu je pravo ime. Al jo morebiti „Vuherjo“ po šematismu za 18G1 prava pisava?  ‘Rob je hudo strm, ter je naglo šlo naprej, dokler ne
prideva do razpotja za naju dva. Poravnavši se za njegov trud in dolgo zamudo klatil sem na levo, on pak na desno naprej, ne
vem al je bil on Abraham ali jaz, skoro bi rekel da on, ker imam čez Isaaka še nekoliko otrok.
Toda moje pete bo slabeje bile od Puftovih, noč me je zasačila pri nekaj bolji bajti. Nadrobil sem si hvaležnega srca ponujenega črnega kruha v belo mleko, zatem pak dosta trudna uda položil na mehko in čisto seno, ki me ni spominjalo črnih volkodlakov nego stršenov in os, katere so me eno leto popred na visoki planini med Ljubnim, Tragosom in Trofajami odegnale iz sena, ter sem šel gledat kako je globoko pod nami nevihta vihrela nad Ljubnim in kako je blisk po črnih oblakih na kviško švigal proti nebu. —
Drugo jutro napotil sem se rano dalje k Dravi. Zelena kot
{tomladanska trata v prijazni dolinici okol Dobrne šumela je ve-ičanstveno proti Rušenju, kjer kar jaz vem nahajamo najstarejo
-	zibelko izobraženosti, — razumeva se javnega pomena — za mali al slovenski Stajer; dalje in dalje neprenehoma je šumela proti Marburgu, kamor so zibelko prenesli ravno ob času, ko je Marija Terezija po Rimskem nalogu slovo dala redu jezuitarjev. Menda je mirno al tudi nevarno našo reko zgrabila neka nesveta, Slovencom zoprna jeza, ko je leta 1806. prvega kateheta mar-burško gimnazije, in na tem zavodu gotovo naj ranejnešega rodoljubnega učitelja J. Narat ha potegnila v svoj grob. — Stezica kraj potoka, katerega sem se držal bil že poprejšnji dan spuščajoči se v Dravino korito, dopelje me na ravnost v Vuhrnjo vas. Ce sem dve leti popred v Trstu gledal z velikim čudom, kako na squerru al „škeru“ Pamfilovem tešejo hrastove stebla, ter jih polagajo za kil in poznej zvijavajo za rebra na morskih ladjah, katere hodijo v Azijo in Ameriko, moram reči, da sem se morebiti še več čudil Vuhrnjemu škeru, na katerem so domači pohorski tesarji delali kakih četirdeset šajk al splat (kakor jim pravijo Srbiji, Nemci v Marburgu pak Pliitte), širokega dna in kakega pol sežnja visokega roba na vsaki strani; neki so zlagali debele dile za celo snovo in posebno za dno, drugi so je zbijali z malimi klanficami, tretji pokotine al počine in majhne luknjice na dnu in po robovih zadelavali z mahom, da nebi mogla predreti ni kapljica „vade“ kakor tam izgovarjajo besedo. In tako kraj vse marljivosti vender slabe ladjice skupaj se zračnimi flossi neotesanih debel al stebel grejo mirno Marburga in Ptuja gledat tri mesta slavonskega Oseka, krasno lego sedaj turškega smrada očiščenega Belega Grada, ter lahko smuka črez hudo pečovje pri Poreču in Grebenu nad Oršovo, dokler jih kje na Bolgarskem ali sem ter tje tudi na vlaakem že blizo Črnega morja ne stavijo v dobro zasluženi mir, da v tuji deželi na korist svoje domovine storč smrt pravičnika. In kaj nosijo tako daleč? Veči del deske in late („lapte“ pravimo Pesenčari), svinec, žreblje in drugo železnino naj veči del iz slovenskih krajev Koroškega korita, menda tudi kaj pohorske smole, dasiravno je hojčje in smrečje veči del le po poldnevnih robili. Da zraven tudi gre veliko jekla al
ocla, ni treba dvojiti, samo mu	danas	se ne	vem imena, ker cel-
tičko ime „noriško“ zate	kraje	in kar	je s	tem v zvezi, hira in
boleha pri nekih naših pisavcih.
S tem predhistoričkim spominom mislil sem dovršiti svoj pogled v Pohorje, al pogledavši v potopisen „tobolac“ aliti v torbico, s katero sem leta	1868.	od hrvaške	„groznice“ bežal na
koroško zemljo, dame tam v romantički soteski kraj Miežc in sicer pri Matevžu v Orni zasledi koroška „trešlika“ al ,,kobila/' naletel sem še na neko malenkost, katera je v ozki zvezi z mojim pogledom v Pohorje. Stoječ ravno 1. augusta kraj cirkve sv. Urše Pri ,, Vodenem Gradcu" razgovarjal sem se o raznih rečeh s cir-kvenjakom, kateri razun vina, po katerem bi pak sam naš odrešitelj solzil gotovo drugačno vino, nego so lacrimae Christi (ki raste na obnožju ognjometnega Vezuva) ni imel niti kosca kruha, kam pak še le kakega koli mesa, obečanega mi pri svetem Vidu (v krčmi in partibus). Pripovedal mi je med drugimi takimi rečmi, da je na vrhu	kraj	cirkve	bil izvir in studenec, al
da so ga volovi nekega ,,pavra“ na podnožju po noči prepeljali na „lJaflorja.“ Pitam ga po ovinkih tako da mi ponovi besedo in zopet jo reče tako; vender mi pristavi, da je ena, al se reče Pahorja ali Pa/torja; samo je zmiraj mu beseda bila v prvi slovki čisto slovo a. — Obračaje na to jezikoslovno mrvico pazljivost potnikov in posebno rodoljubov iz unih krajev odlagam potopisno pero, zelo zadovoljen, če sem kje koga spodbudil, da gre kakor jaz po smolo v sama mitologična naša Pagorja ali Pahorja.
0 kmečkih puntih sploh in o uporu leta lf>73.
%
Spisal J. P ar a p at.
Zgodovina naroda našega glasno spričuje, da se Slovenci nikdar niso ustavljali vladarjem svojim, da so se pa večkrat vzdignili zoper svoje sovražnike. In ti niso bili samo kruti Turčini, ki so napadali njihovo domovino, ktere so pa tudi vselej hrabro odbijali, ampak v lastni deželi se jih ni manjkalo, ki so po trdnih gradovih le prevečkrat kmeta odirali in v tlačanski jarem neusmiljeno vpregafi. Samovoljnost mogočnih plemenitašev, surovo, včasih cel6 roparsko njih obnašanje proti seljaku, prehuda tlaka, vedno viši davki: vse to in še druge napake rodile so nezadovoljnost, kj je s kraja tlela skrivaj , potem pa očitno na dan stopila v djanskih uporih, ki jim pravimo kmečki punti. Tlačeni in zatirani kmet je zgrabil orožje ter si hotel sam pomagati, otresti
N&rodni Koledar 1870. (Letopis.)	7
od sebe pretežko breme in ob enem tudi se izmasčevati nad nemilimi grajščaki, oskrbniki, dacarji itd.
Prilik za to je bilo dovolj.
Že po silnem napadu turškem na Koroškem lota 1476., kjer se blizo nič ni storilo za obrambo kmeta, godrnjali so koroški Slovenci, da se gospoda poskriva po gradovih in ravnd in se obnaša, kakor da bi bila zastopljena z neprijateljem. Ko potem deželni stanovi občni davek vsacemu naložc, uprejo so temu očitno Zilčanje. Dve leti pozneje pa zgrabijo Korošci vile, motike, balte, sekire in enako orožje, z namenom, da si hočejo domovino sami braniti, da bi kmetje razsojevali tožbe družbenikov in župnike postavljali in odstavljali. Kdor je pristopil k njih družbi, prisegel je na goli meč , ki je stal na dveh drogih kakor jarem in šel pod njim. Uporniki so zahtevali, naj se njih društvo priporoča z lece; mestom, trgom, plemstvu, višim duhovnikom pa so pošiljali vabila k pristopu. Prvi zbor je bil pri Beljaku. Zmešnjava po vsej deželi je bila splošna, Turek pa prihruli in iztrezni vroče glave puntarske. ‘)
Leta 1503. se vzdignejo kmetje na Kranjskem zoper samo-vlastno ravnanje grajščakov in oskrbnikov, toda hitro so jim ustavili to početje in jih prisilili k pokorščini, da so orožje na stran položili in se drevesa poprijeli. “) Deset let potem je na Kranjskem zopet punt, ali tudi tega kmaln ukroti. 3)
Ne tako z lahka pa je bil zadušen punt, ki se je vnel leta 1515. Ta prekosi zaradi grozovitnosti in obširnosti vse druge. Kakor na znamenje pridere 80.000, drugi trdijo 40.000 kmetov, v štajarsko mesto Brežice. Tu se posvetujejo, kako bi že vendar dognali staro pravdo, kako bi se namreč iznebili silnih stisk in bremen in pridobili zopet staro pravice in svoboščine. Sklenejo na postavnem potu iskati pravice, obrnejo se tedaj do cesarskih uradnikov, oskrbnikov, najemn”	’ v '	1	oj	v	po-
kolovodjo prijeti in umoriti. To razsrdi kmete še bolj. In ko se se poslanci, ki so jih poslali do cesarja Maksa I. v Avgsburg, vrnejo Je z obljubami, prične so razsajanje in divjanje po Kranjskem, Stajarskem in Koroškem, da mu menda ni enakega. Vendar moramo pri tej priložnosti omeniti, da Valvazor in drugi plemeniti pisatelji to reč popisujejo s preživimi, vmes menda tudi neresničnimi barvami.
Najprvi se zber6 Kočevarji. Jurija viteza Turna, svojega gospoda in njegovega oskrbnika ubijejo in mesto zapalijo. Potem prihrumi drhal do Orteneka. Tu se jej Jože Lamberg s prva v bran postavi, ko pa vidi, da nič ne opravi, jame jim z lepimi in prijaznimi besedami prigovarjati in jih srečno odpravi. Hujše se
') Unrost Chronicon Aust. apud Hiilin. 631 — 037.
*) Valv. XV. str. 395.
3) Valv. XV. str. 403.
četku zatreti in mislijo kmete
nektere
je godilo Turnu, Raki, Mokronogu, Polhovemu gradcu, Zobelsbergu, Mehovemu in drugim gradovom, pa tudi samostanom. Zlasti v Mehovski grajščini so strašno razgrajali: Baltazarja1) in Miklavža Mindorferja in dva viteza so treščili čez zidovje v globočino, 15 drugih plemenitašev so v gradu podavili, ženo Mindorferjevo in hčere so slekli ter jih v kmečko obleko vtaknili in na polje gnali, da bi ondi delale kakor kmetice in se same prepričale, kaj trpi kmet. Megiser cel6 piše, da so dva še majhina sina Baltazarjeva vpričo njune matere grozovito umorili, ubogo gosp6 pa nago iz grada zapodili, zunaj so jo drugi ljuti kmetje ubili, in še malo dete, majhino hčerko, bi bili zadavili divjaki, da ga ni rešila pe-strna rekoč, da je njeno. Tudi Ljubljane so se lotili puntarji, a Janez Turjaški je grad tako vrlo branil, da jim srčnost upade in odlazijo.
Štajarski Slovenci so se stikali največ v Konjicah, kjer so kovali naklepe proti hudournim grajščakom in posestnikom, od ondot se je širil punt na vse strani. Uporna četa prilomasti v Brežice. Tam je stal ces. stotnik Kis Marko. Ko puntarje ugleda, zbeži s šestimi konjiki v trdni grad in mesto zapali. Kmetje pa preder6 zidovje, stotnik in njegovi zvesti hočejo ubežati, mahnejo jo tedaj skozi vrata naravnost skozi kmečke trume, toda uporniki so graški most podžgali in Kis Marko in njegovi pajdaši stopivši na-nj se pogreznejo v grapo, kjer jih kmetje s kolmi pobijejo.
Na Koroškem ni bilo nič boljše. Tu so se jeli gibati v Labodski dolini. Nekteri podložni šentpavelskega opata so se v Konjicah posvetovali, kako punt vrediti. Dom;i skličejo tovarše in kmalu je pristopilo k puntarski družbi 3000 ljudi, ki bi bili radi otresli jarem, kteri jili je preveč žulil. Ti izvolijo si dva poveljnika , več podpoveljnikov, dva govornika in tako dalje. V Rojah blizo Št. Andraža je bilo središče njihovege delovanja. Vabili
in pisarili so na vse strani. V Triksnu so imeli viharno skupščino , zahtevali niso nič ko pravico. Hipoma si osvoje trdni Staridvor, drugi jo mahnejo v Ziljsko dolino novih krdel nabirat.
Ta splošni in na videz že poprej premišljeni upor zel6 osupne plemstvo in višo duhovščino. Razglas za razglasom polaga kmetom na srce, naj se nikar ne pridružijo pogubljivemu uporu, kdor ima kako pritožbo, naj jo sporoči komisarjem, ki jih je cesar poslal »a Koroško in Kranjsko. Druga pisma zopet opominjajo pleme-nitnike, duhovnike in meščane k složnosti, da se morejo puntarskemu rovanju tem krepkejše in vspešnejše ustaviti.
Poslednja obvelja. Najprej Stanovniki koroški ukrote upor. Res, da so bili v denarnih zadregah, res, da niso nič manj ko petkrat zborovali, s čem in kako oboroženo vojno na noge spraviti, slednjič se jim vendar posreči, da postavijo ustajnikom na-
‘) Baltazar Mindorfer jo dobil Mohovski grad 17. sveč. 1507. za posojenih 1000 rajnkov in 500 rajnkov odškodnine v zastavo. „Mitth. des histor. Ver. fiir Krain 1865. 12.“
sproti 1580 mož. Puntarska vojska jo bila pri Staremdvoru v eni uri razkropljena in uničena. ')
Tudi zbornica kranjska je imela opraviti dokaj. Prosila je koroško, naj jej pride na pomoč. In res jej pošlje 100 konjikov in 400 pešcev proti Celju, da zabranijo zedinjenje štajarskih in kranjskih Slovencev. Gorencem v strah odločijo kranjski stanovi v Kranj 400 konjikov.
Na btirakem je med tem deželni poglavar Sigmund Ditrich-stein deželne brambovce nabral in združen s ceaarsko vojsko, kteri je zapovedoval Jurij Herberstein, z neomejeno oblastjo, napoti se nad ustajnike. Pri Brežicah, drugi hočejo pri Ptuju, meseca septembra 1516. 1. sc udarijo puntarji in vojaške čete. Vile, motike, male sulice, bodalca in sploh kmetov nevojaško, okorno vedenje ni bilo kos težkim mečem , železnim oklepom, močnim puškam in topovom vajenih vojakov: boj je bil nesrečen za upornike. Kar jih ni moglo uteči, obležali so na mestu ali so bili vjeti. a) Strašno maščevanje je zadelo poslednje: 136 kmetov in 15 podpihovalcev so v Gradcu obesili, na kolo nataknili in na čvetero raztrgali. 3) Mestom in soseskam so dane pravice preklicali in jemali. Glavno mesto koroško Sent-Vid ni voljno sprejelo deželne vojne, ki jo bila odpravljena nad puntarske kmete, zato si izber6 razžaljejii stanovi Celovec, ki je bilo leto in dan pogorišče, namesto »Št. Vida za glavno mesto. 4) Železnikarjem na Gorenakom je odtegnil frižinski škof Filip vso privilegije, ki sta jih jim dala 1. 1354. in 1379. škofa Albert in Leopold. Ker so pa pozneje obljubili, da se kaj tacega ne bode nikdar več zgodilo, dal jim je škof že leta 1521. vse zopet nazaj. 5) Vsem pa, krivim in nedolžnim so naložili nov davek, namreč po 8 vinarjev na leto od vsake glave, tako zvani „denar upornosti", ker toli-košen je bil znesek, ki ga je dal slehern pri vstopu v puntarsko blagajnico.
Tako je končal slovenskih kmetov glasoviti punt 1. 1515., ki nam je v posamesnih dogodbah, zapletkah in zvezah še jako nejasen, tu in tam cel6 prav temen. Strašen je bil v početku in marsikteri gospod bi bil tačas raji kmet kakor gospod po besedah našega Valvazorja, toda še grozovitnejši je bil konec njegov, kakor jasno spričujejo znano nam črtice, ki smo jih navedli, črtice, pravimo, zakaj pisatelji samo plemskega in duhovskega stanu mnogo več sporočajo, kaj so doprinašali razsrdeni kmetje nego kako so divjali neusmiljeni zmagovalci.
') II. Hermanu: Handb. dor Gescli. des Herzogth. Karnten. 245—24G.
') Val v. XV. 400, 417, 418.
3)	Mucliar; Geschichte der Stoiormark VIII. str. 2G0.
Hermann: Handbuch etc. str. 247.
°) A. Globočnik v „Mittli. d. li. V. f. Krain 1867“ str. 9 -10. — Ne pa kakor trdi P. pl. Radicsvv svojem delu Herbart VIII. str. 48. So lo 1568., ker v tem letu je Škot' Ernest Železnikarjem lo potrdil , kar jim je bilo že leta 1521. povrnjeno.
Enak prizor, vendar v ožih mejah , prikaže se nam deset let pozneje. Lutersko hujskanje združeno z odljudnim obnašanjem posestnikov proti podložnim vzdigne kmete na juvavski in gornje-Štajarski zemlji. Zopet je imel Sigmund Ditrichstein težavno nalogo vroče glave puntarske ohladiti. Preslaboten za ta posel dali so mu Nikola Turna za pomočnika in namestnika. Grozno sta hila tepena pri Schladming-u. Bavarski vojvoda Ludevik je pozneje to hibo popravil z 10.000 možmi ter ukrotil puntarje. Usmiljeno jim je prizanesel, a nadvojvoda Ferdinand je tirjal strašno kazen in osveto, ktera se je tudi izvršila. ‘) Tudi na Kranjskem so jeli gibati kmetje pozabivši 1. 1515., al deželni Poglavar Jože pl. Lamberg skliče vse kranjske viteze v Kranj. l'o pomiri vročo krv a) in Slovenci se streznejo in potrpe.
Vse te dosedaj naštete poskušnje so bile brez zaželenega vspcha, odstranile niso napak, ki so povzdignile gospoda silno visoko nad kmeta, zatoraj so podložni vedno na sumu imeli graj-ščake in tlela je med njimi še zmirom iskra upornosti in sovraštva do njih gospodarjev. Ti pa niso zadušili iskre z boljšim postopanjem proti njim, temveč prevzetni, ker jim zaradi bolje urcdjene granice ni bilo treba biti v vednem strahu in trepetu pred Turčinom, vnemali in podpihovali so jo še — ne sicer vsi, vendar mnogi — s sirovim, samolastnim obnašanjem, da se je naposled leta 1573. zerpet vžgal velikansk plamen, ld je švigal po Hrvaškem, Kranjskem in Štajarskem. Ta punt nam je v svojem Početku, razvitku in koncu veliko jasnejši od poprejšnjih, toraj nam je dovoljeno, nekaj več govoriti o njem. Gospoda P. pl. Radics 3) in dr. F. Krones 4) sta o tej zadevi priobčila mnogo izvirnih listin in pisem, ki se hranujejo v Ljubljani in Gradcu, in dosedaj niso bila znana. Njima gr6	toraj	hvala,	da	nam	jo	punt
!■ 1573. bolj znan kakor drugi.
Najbliži vzrok tega upora je bil po izreku vseh zmernih opazevalcev njegovih posestnik France Tahy, ki je imel na Hrvaškem zastavno grajščino Sused. Ta mož je gospodaril prav po svoji spačeni volji in trmi, nakladal podložnim svojim prehude davke. Kar mu je bilo všeč, pobral jim je. Ako je imel kdo lepo ženo ali hčer, odpeljal jo je šiloma in ugajal svoji samo-pašnoBti ž njo. Če pa je imel sam staro kljuso, ki ni bila za rabo, silil je podložnika, da jo je moral	kupiti;	ali	če je imel v
hramih sprideno vino, razdelil ga je	med	ljudi, potem pa	je	tirjal
od slehernega, naj plača, ako noče, da mu pobere iz hleva konja in goved. Živino so mu morali kmetje rediti, isto tako lovske pse.
') Muliar: Goseh, der Steiermark VIII. str. 332. in dalje.
^ Valv. XV. 422.
1) p. pl. Radie«: „Herbard Vin. Freiherr von Auersperg. Wien 1862“ str. 290-315.
4)	Dr. F. Krones: Aktenmiissige Beitrage ssur Gesehiehte des windischen Baue-iiaufstandos v. J. 1573“ v „Beitriige zur Kuude steierm. Gesohiehtsquellen. Graz 1868“ str. 3- 34.
Ako se je kaj pozgubilo ali počepalo, moral je kmet živino platiti, za psa pa voia vrniti. Tudi dnino je pridržaval delavcem, tako na pr. Gusetiču, poznejšemu kmečkemu stotniku, že 8 let ni nič plačal. Tako so tožili kmetje pri sodnijah. Da so bili tega prepričani tudi drugi, spričuje pismo štajarskih stanov do cesarja 4. svečana 1573. 1,, v kterera naravnost svetujejo: ako se hoče zatreti upor, naj cesar Suseško grajščino Tahy-u odvzame ali ga odškodova z denarjem ali kako drugače. Več ali manje temu enako so ravnali tudi drugi grajščaki in še hujše njihovi oskrbniki, davkarji, dacarji in taki ljudje ter si nakopavali sovraštvo kmetov, ki so jih imeli za oderuhe.
Ti razlogi, nekaj pa menda tudi osebno mrzenje do gospode, želja po plenu in lenoba postopačev in rogoviležev, kterih se blezo tudi tačas ni manjkalo, gojili so na tihem upornega duh d že leta 1572. Pritoževali so se sicer kakor leta 1516. pri cesarju Maksu II. zarad nepostavnega vedenja grajščinskih gospodov pri-stavivši: da tudi nadvojvoda Karol začenja nakladati vsakoršne davke, muto, cestnino, da jim kar nič ne odjenja in se nič ne usmili brez pomislika, da smejo že iz davnih časov kupčevati do morja ; toda poslanci iz vsake vasi Suseške grajščine izbrani in plačani so na Dunaji, kjer so bili o sv. Juriju in Kresu 1. 1572., toliko opravili ko nič. Zato si sklenejo pomagati sami. Zanašali so se podpore iz slov. dežel Kranjske in spodnje Stajarske, in to po pravici, saj dosihmal še niso bile odpravljene pritožbe kmečkega stanii, ne polajšane njegove težnje in bremena, in prav to je vnemajo punte.
Ze spomladi omenjenega leta so se začeli kmetje okoli Su-seda, Stupice, Vrdovaca, Stupnika, Kaisersberga — tedaj po večem na Hrvaškem — skrivaj shajati in premišljevati, kako težki stan zboljšati si. Izprva so pač mislili le nektere sitnosti in zapreke odpraviti, a polagoma so prihajali predrzniši. Maščevali bi se bili radi nad gosposko svojo, pridobili stare pravice, zlasti kmeta oprostili, odstranili dac, naklade in druge davke, ki so jih jim oznanjali s prižnic, ktero po njih mislih niso za taka oznanila, ampak za Besedo Božjo.
Kakor so ncktori kmetje potem pri sodniški obravnavi sami razodeli, mislili so po zmagi v Zagrebu napraviti cesarsko namestništvo za vse slovenske pokrajine, davke in štibre sami pobirati in granico braniti, sicer pa vse podvreči cesarju in nadvojvodi.
Iz imenovanih krajev, kjer je bilo gnjczdo puntarsko, hodili so mešetarji po slov. deželah in na skrivnem so ljudem prigovarjali, naj pristopijo k upornikom. Slehern je moral priseči, stopivši v v punt, da hoče namene njegove po moči pospeševati in na klobuk si je nataknil zimzelen ali bršljinovo vejico, soseskam pa je pošiljal uporni odbor petelinova peresa kot vabilo k pristopu. Puntarji so se naglo množili, nekteri so hrepeneli po kapitanski časti, drugi so bili že tako nagnjeni uporom in zmešnjavam ter komaj
pričakovali prve priložnosti, ubogo, siromašno drhal pa so z zvijačami, obljubami in celo silama za seboj potegnili in tirali, da-si ti ne smemo pozabiti, da to pišejo grajščalci in oskrbniki, ki so v svojih zadevah težko nepristransko poročali. Da uporni odbor ni bil tako krvoželjen, kaže, da nikogar ni podkupoval in vabil 2 denarjem, brez kterega gotovo ni bil.
Dobro in premišljeno je bil vredjen ves punt. Največo oblast so imeli Matija Gubac ali Gobec, Andrej Pasan in Magajič. 1’a trojica je izbrala celi vojski za najvišega kapitana Ilija Gregoriča, četam pa posamesne poveljnike in imela sploh vso kmečko ylado, sodnijo itd. v rokah. Gubec je bil prvi podpihovalec in suntar na Hrvaškem, njega so nalcanili kmetje za kmečkega kralja izklicati, kar se pa menda ni zgodilo, vendar se je Gubca to im6 prijelo.
Zunaj Hrvaške je bil duša vsemu početju glasoviti llija Gregorič, kratko Ilija. Bil je domA iz Ribnika v metliški okolici, poprej podložen grofu Stepanu Frankopanu, kakih 20 let sem pa je živel v Verdovacu v okraju Suseškem, kjer si je bil hišo in zemljišče kupil. Novi gospod njegov Tahy mu je storil mnogo zla, vzel mu je namreč premoženje, vinograde in živino, vše skup vredno 200 cekinov, iz kterega razloga, ne vemo. To razkači Hijo. Začne se toraj razgovarjati in posvetovati z drugimi, nezadovoljnimi, zlasti z Mih. Gusetičem, kteri je bil kakor smo omejili, v enakih okoliščinah, kako bi se znosili nad grajščakom in zgrabili njega in vse druge sovražnike tlačenih kmetov. Ker je n& slov. meji več let služil pod poveljem Janeza Lenkoviča — umrl 22. junija 1569. leta in pokopan v frančiškanski cerkvi Novomeški — bil je kakor nalašč za vojaškega kapitana. On je naredil načrt, kako naj se ves upor prične in izvrši. Krištof Gali nam ga je ohranil v pismu iz Brežic 22. svečana 1573. leta do kranjskih stanov. Ilija je sklenil s Klanca na Hrvaškem planiti v_ Brežiško okrožje in ondašnje kmete za seboj potegniti. En del ti potem poslal proti Krškemu in dalje proti Novemu mestu, naposled bi krenil ta oddelek proti Istrberskemu med Karlovcem in Samaborom ali naravnost proti Samaboru. On sam je hotel udariti ob Savi in Savini v Sevnico, Radeče, Laško, Celje cel6 do Vranjega , od tod bi bil brž ko ne svoje ljudi odpravil do Ljubljano, da pot pripravijo do bregov jadranskega morja, llija bi jo mahnil Proti Rogatcu in Kaisersbergu. Tretja četa, uporniki iz Stubice, bi pa imela nalogo, domačijo varovati proti staremu neprijatelju Turčinu, ki bi bojč priložnost porabil in skočil čez nezavarovane meje.
Po večem se je upor res po tem načrtu ravnal, vsaj o začetku , ali bi bil pa po vsem tudi pri tem ostal, ako bi se bilo Posrečilo ustajnikom, kdo včV Brežiški oskrbnik jo imel blizo razjarjeno in živo domišljijo, podtikal je Iliju stvari, ki jih morebiti nikoli ni mislil, kakor na pr. to, da bi Ilija ljudi poslal cel6 v Ljubljano. Sploh so gospodje v tem puntu več zagledali,
nego je bilo v resnici, to vidimo med drugim tudi iz vprašanja, ki so ga pozneje na Dunaju Iliju postavili: kakošna je bila tista pijača, ki jo je ljudem ponujal, da je sleherni, ki jo je okusil, koj veselje dobil za puntarijo, da-si poprej ni bil vnet za-njoV Glejte si zvitega Ilijo, da je cel6 iznašel čudodelni izvleček , s kterim se vliva kmetom uporni duh! —
Da po slovenskih pokrajinah vrč, spoznali so stanovi sta-jarski ter v odgovoru nadvojvodi Karolu izrekli: „Deželni »bor je zaslišal z britkostjo tudi pritožbe in žalovanja ubogih, stiskanih podložnikov in nič tako ne želi, kakor da vsak posestnik sam dobro pomisli in s krščansko ljubeznijo in potrpežljivostjo ravni s svojimi bližnjimi, ki so sicer podložni, ktore je pa Bog vstvaril po svoji podobi kakor velike gospode. Ko bi gosposka v tacih in enakili pritožbah resno in hitro obravnavala, ko bi zaslišanja strank ne odlašala od dne do dne in manjo ukazov poSiljala, nasproti pa toženca, zlasti v tako važnih stvarčh, koj klicala pred-se na odgovor in tožbo razsojevala vpričo vitezov in posestnikov, in kterega krivega spoznajo , ostro kaznovala, kmalu bi bil konec takim homatijam in sleherni vpokojen. To naj so toraj gospo-skam resno in nemudoma zaukaže."
Sploh so bolje previdni spoznali, da je edino le nekrščansko ravnanje z ubogimi tlačani vir in studenec žalostnih prikazni. Tako piše iz Varaždina Jošt Radmansdorter 10. svečana, ko sc je punt že bil vnel: ako bi se kmetom zagotovilo, da jim Tahy ne bode več gospod, in sc jim davki, kterih ne zmorejo, odvzamejo, razšli bi se mirno vsak proti domu svojemu in ostali pokorni, llavno tega mnenja je bil tudi Vid Halelc, cesarski lejtenant na granici.
Vrnimo so po tem ovinku zopet k puntarjem. Vse je bilo že vrodjeno in pripravljeno in 29. januarja leta 1573. se vzdignejo hrvaški. Orožje so jim bili koli , cepci, krampi, kose , sekiro in drugo domače orodje, nektori so imeli dolge puške in dvocevke , celo nekaj topov na kolesih so peljali seboj. Razdeljeni so bili v šest oddelkov, vsakemu sta zapovedovala po dva poveljnika. V treh kampih so so pomikali proti Stajarski in Kranjski z geslom: rajSe stokrat umreti, ko tlako delati gospodi.
Tretjega svečana so se razprostirali uporniki do Landsberga in do Brežic in Krškega. Pol ure od Mokric sc všotorijo in on-dašnjemu posestniku grajskemu, Štepanu Gregorijancu, šiloma vzamejo Jeseniški brod in se polastč tudi drugih čolnov. Zato prosi Mokriški grajščak kranjske stanove, naj mu brž pošljejo vojakov, smodnika, 4—5 tovorov svinca in krogel, ali pa naj kapitanu žu-žemberškemu, Joštu baronu Turnu, zaukažejo, da mu pošlje 500 do 600 uskokov.
Omenjenega dnd je izvedel v Ptuju tudi nadvojvoda Karol, da kmetje nekaj nameravajo zoper Tahy-a. Da stvar mirno poravna, napoti Kaspera Rab-a k upornikom. Tudi kancelar Ko-bencel je svaril stanove, naj nikar ne storč nič hudega podložnim,
da jih še bolj ne razdražijo, a prepozno jo bilo oboje. Puntarji so se že razlili in število njih je naraščalo kakor povodenj , ne-kteri trdijo, da jih je bilo 16.000, drugi 20.000, še drugi cel6
40.000 mož. Na tanko se število ne d& povedati, ker ustajniki P*so bili nikoli vsi skup, ampak tu in tam razpostavljeni v večih •n manjših trumah.
Sila in zadrega je bila tedaj velika. V Ljubljani ukažejo deželni vojski, naj je pripravljena, da gre, kamor koli bode potreba >n zaduši plamen. Vsem grajščakom okoli Brežic ob Savi se jo napovedalo, naj pazijo in pozvedajo, kaj delajo puntarji, koliko je in kteri so jim poveljniki in vse neutegoma po dnevu in po noči sporočajo na deželne stroške v Ljubljano. Joštu Turnu 8<> odločili 1000 gold. za vojne potrebe in ž njimi odposlali Janeza Turjaškega v Novomesto. Tržni dan 7. svečana se je naznanilo, da v tem nemirnem času nihče ne sme na Dolensko, slovensko stran ali Hrvaško kupčevati s soljo, žitom itd., če zasačijo koga pri tem, obesili ga bodo na bližnje drevo.
Tudi deželna bramba štajarska je morala na noge. Vsaki peti in deseti vseh izurjenih in vajenih mož po deželi je bil poklican, razun teh se je bližalo Mariboru 1500 strelcev, 2000 mož z dvocevkami in 600 konjikov. Koroški so pisali stanovi stajarski, naj jim pošlje pomoči v Slovcnjigradec, Gorence pa naj ima v strahu, zakaj tudi ti bi jo potegnili z ustajniki, ako se punt razširi do njihovih planin. Koroška res obljubi pešcev, ker kmetom sedaj ni zaupati. Pozneje se jej je sporočilo, naj opusti črno ^ojsko in Štajerski prepusti samo strelce. Tudi grofije Goriške •n poglavarstva na Krasu niso pozabili, ker bali so se, da so tudi Krašovci enih misli z uporniki, ki so zahtevali, kakor smo slišali, prosto^pot do morja.
Štajerski zbor so obrne z zgovorno besedo do hrvaškega bana in škofa zagrebškega Jurija Draškoviča. Opomni ga nevarnosti upora in se čudi, da na Hrvaškem za to reč taka malo ma-ra.j°; poslednjič prosi, naj se hitro z orožjem kaj stori,
Štajerci pokličejo tudi Maksa II. na pomoč. Nalašč je hitel 5- svečana brzi sel s prošnjo na Dunaj. Tri dni potem piše cesar bratu nadvojvodi, da pride 4—500 nemških hlapcev v Radgono, stanovom pa, da je povelje dal hrvaškemu banu, ogerski kancela-riji, cesarskemu svetovalcu Vidu Haleku in prvemu poveljniku na granici Herbardu Turjaškemu, naj punt ukrot6. Grof Zrinski ln Peter Erdodi-ova udova bota pomagala, ker imata ljudi do-v°lj. Ban, Herbard in Halek bodo poveljniki.
Tudi v denarnih zadregah so bile dežele. Tako so Štajerci na pftsodo brez obresti prosili stanove gorenje in dolenje Avstrije in nadškofa juvavskega Janeza Jakopa. Iz dolenje Avstrije jim pošlje 20.000 gold. samo na tri mesece, nadškof pa
25.000 gold. na pol leta.
Povsod so gospodje slutili skrivne shode, puntarske šuntarje m mešetarje, bali so se, da se vzdigne vsa Štajarska, Kranjska,
Kras, celo anižka dolina, kjer je bil leta 1525. veliki punt krvavo zadušen. Vrh tega je Turek protil na meji in prežal na nezavarovane pokrajine, toda južno in sneženo vreme mu je branilo vhod. Vse bilo tedaj v strahu in trepetu. V Mariboru, Ptuju, Radgoni, Celju in Ljubljani so se zbirali deželni vojaki, komisarji, da pregledajo vojno. Postavljali so poveljnike, dopisovali nepretegoma z oskrbniki, deželnimi uradniki, kapitani in drugimi in delali priprave vsestranske.
Ustajniki so sc bili, kakor smo omenili, tretjega svečana všotorili unkraj Save blizo Brežic. Prva naloga je bila, da si pridobi Krško mesto. To ni bilo težavno, saj so bili mestjani z uporniki enih misli, hodili so čez brod v Videm k njim in ti v mesto ter se pogajali za brod. In res, dva dni potem je bil brod v njih oblasti. Jošt Turn krivda krškega oskrbnika, čoš, da je on pripomogel, da so mestjani izročili ga puntarjem. Ceta, ki jo bila namenjena rogoviliti po Kranjski, ne čaka dolgo unkraj Save, temuč nemudoma jo prebrodi in obsuje Krško mesto. Ne-kteri kmetje prider6 cel6 va-nj in razlijejo svoj žolc tu nad hišami dacarskimi, ter pobijejo peči, okna, stene in usmrtijo slednjič predrzneže, ki so se jim v bran postavili. CJrajščaki v okolici posebno samostan v Kostanjevici, so bili zel6 preplašeni.
Jošt Turn s pet sto vojaki jih odreši še tisti dan. Vstopi se okoli Krškega, kamor so se umaknili kmetje — bilo jih je kakih 2000, — od dveh strani jih zajame in boj so prične. Srdit je bil, uporniki omagajo, kar jih ni zbežalo, posekajo jih Uskoki.*) Koliko ljudi je Turn v tej kratki bitvi razun kapitana Vihačkega Daniela Lazera, izgubil, ne vemo, to pa se sporoča, da je Sava odnesla in meč pokončal kakih 300 kmetov, kakor poveljnik sam računi, drugi trdijo, da 400, nekteri celo 1000; da so Uskoki celo mesto do malega izropali ne prizanašajo niti ženskam niti deci in da so vse pomorili, kar jim je prišlo živega v pest. Turn to početje izgovarja z besedami: da v takih okolščinah ni drugače. Vjete kmete so poslali v Ljubljano, nektorim izmed njih je ukazal plemeniti vojskovodja roke odsekati in ušesa odrezati „dru-gim v strah in svarjenje, ker so tako storili tudi drugi gospodje" kakor piše Turn stanovom kranjskim. Tako je bila prva puntarska četa razkropljena in ukrotena.
Drugi veči je bil poveljnik Ilija sam. Njegov namen jo bil, kakor vemo, mahniti jo proti Sevnici, Laškemu Celju, in naprej. Njemu se pridružijo Bizeljčanje pod vodstvom Filipa Više-riča iz Bezelja in Petra Zupana, podložnika rajhenburškega. Po grapah in goščavi skrivajo so bližajo Brežicam. Ko jih zagledajo v mestu, zapovd njegov oskrbnik Krištof Gali trikrat vstreliti z velikega možnarja. Uporniki tirjajo, naj se mestjani udajo in prisežejo k puntu. Se ve, da je oskrbnik to zahtevanje odbil.
*) Valv. XV. 485, im« v podobi to bitvo.
Ker je pa bilo malo obroženih v mesticu, prosi za 200 mož. Ob enem piše isti Gali, kako je Ilijeva druhal podložnikom, ki so ravno tlako delali v grajščini, hiše podirala, na potu dacarju in nekemu mestjanu 100 veder vina izpila in take in enake stvari doprinašala. Turn odpravi na to res 100 Uskokov, toda prepozno, zakaj mesto, kjer je bilo precej tovaršev puntarskih, moralo se je udati. Ustajniki potem drvijo ob Savi v Reichenburg, kjer jim je posestnik v dar dal dve vedri vina in tolstega vola, da so ga pustili pri miru, in v Sevnico, kjer so jili že pričakovali in fcoj se udali.
Manjša krdela so stikala po oddaljenih vaseh in hribih, ter škodo delala le samostanom in grajščinam. Ilija sam s svojo kmečko vojsko je stal 5. svečana blizo Planine. Tu izv6 nesrečo svojih tovaršev na Krškem. Brž se vzdigne in hiti skozi Planino proti Gajram, kjer v drugič zasliši grozno novico pri Krškem. I'o osupne množico. Hitro se spusti proti Pilštajnu. Tu prenoči in sedmega zjutraj se umakne do Kozja. Ondajšnji posestnik Maks Ruepp pa pridruži hlapce svoje vojakom celjskega kapitana Jurija pl. Schrattenbacha; ob enem prider6 Kaspar Alapičeve, ^rinskove in banove udove čete in llija je bil izgubljen. Sred ogerskih konjikov in Schrattenbachove vojske bil je prisiljen udariti se z njimi.
Osmi svečan je bil osode poln: vsa kmečka vojska je bila pokončana; veliko stotin puntarjev pobitih in vjetih, skoraj vsi Poveljniki so obležali na borišču, samo Ilija je utekel. Valvazor
S'oroča, da je Schrattenbach 500 vjetih kmetov prignal v Celje. _dor se je se rešil iz splošne morije in groznega poloma, obljubil je pokorščino gospodi.
Tretja četa močna kakih 5000 mož, je bila razpostavljena pkoli Istrberskega, Okiča, Turopolja, Krapine, Zagorja, Lipoglava m Varaždina. Poslali so dva poslanca do Uskokov, da jih pregovori za njih naklepe, toda Uskoki vstanejo Turnu zvesti, saj menda s posebnimi pravicami in vojaško upravo svojo niso poznali kmečkih teženj in nadlog. Turn zbere do 1000 Uskokov in gre nad upornike. Ti se umaknejo čez Savo, ko zved6 njegov prihod. Sedaj pritisnejo Kaspar Alapič, Zrinski, Matija Keglevič >n poprejšnjega bana Erdody-a čete in splošna morija se prične. Tako piše 9. svečana Oton Radmansdorfer iz Varaždina, da so na Tu-ropolju užugali 2000, na Sotli 500 vstajnikov. Tudi nekaj poveljnikov se vjeli, kakor poroča naslednji dan njegov brat Jošt, ln jih v Zagreb k škofu banu poslali. Bizeljski oskrbnik ve pripovedovati: daje bilo pri Metliki ugonobljenih 6000 kmetov, pri Bizeliu pa 50 in vjetih 40. Tudi na Krapini se puntarjem ni godilo bolje.
Najhujši je bilo pri stubiških toplicah. Tu je glasoviti Matija Gobec z Andrejem Pasanom zapovedoval 10.000 kmetom.*)
*) Trdina: Zgodovina slov. naroda st. 88 opazka.
Bilo je 14. svečana, ko ga hrvaški plemenitniki zagrabijo. Štiri ure se srdito brani z okorno svojo vojsko in zmagal bi bil, da niso pritekle nektere haramije omagajočim na pomoč. 2e spehani uporniki ne morejo se več vspešno ustavljati novi sili, zmešnjava nastane in grozno so bili tepeni: 4000 5000 jih je kar obležalo. Gobec in Pasan sta bila vjeta in v Zagreb pripeljana.
Leta 1514. se je vnel na Ogerskem strašen kmečki punt. Njegovih grozovitnosti ni tukaj kraj opisati, le kaj se je zgodilo njegovemu poglavarju, Juriju D6<;sa, hočemo omeniti. Erdeljski vojvoda Janez Zapoljski ga je zadušil in D6csa vjel. V Temeš-varu so izvršili nad njim grozovito, nečloveško kazen. Zapoljski ukaže skovati železen prestol, krono in žezlo, 15 dni morajo drugi vjeti podpoveljniki lakoto trpeti, šestnajsti dan posad6 D6cso v pričo izstradanih tovaršev njegovih na razbeljeni prestol, na glavo mu denejo žarečo krono, v roko pa ognjeno žezlo. Potem za-pov6 Zapoljski pajdašem D6csovim, ki jih je bila sama kost in koža, poveljnikovega na pol pečenega mesa jesti. Trije se vstavijo in rabeljni cigani jih koj razsekajo, šest jih spolni zapoved. Grozne muke je trpel mož na razbeljenem prestolu, poslednjič ga smrt reši iz rok nečloveških njegovih sovražnikov.
To madjarsko sodbo so posnemali devet in petdeset let pozneje hrvaški sodniki. Gobec, tako zvani kmečki kralj, bil ie izbran za to. Ko so ga vjeli v nesrečni bitvi pri stubiških toplicah, odpeljali so ga v Zagreb. Sodniških obravnav menda ni bilo mnogo, tudi zagovornika mu brž ko ne niso dali, ker 16. sveč. tedaj dva dni po bitvi, mokriški lastnik Gregorijanec že v6 sodbo Gobčevo, ako se ni morebiti omenjena bitka poprej vršila. Zgodovina nam sicer ne pripoveduje, da je moral kdo Gobčevo meso jesti, ohranila pa nam je strašno smrt njegovo s temi kratkimi besedami: posadili so Gobca na železen prestol in mu razbeljeno z dolgimi žeblji obito krono vtaknili v glavo. V grozovitih, neizrekljivih bolečinah je izdihnil svojo dušo podpihovalec kmečkega punta leta 1573., ki so ga hoteli za kralja izklicati. Še se vidijo v Zagrebu na trgu sv. Marka štirje plošnjati kameni z luknjami v sredi, na kterih je stal železni prestol nesrečnega kmečkega kralja.*)
Ilija sam, kterega Valvazor in drugi za njim napčno imenujejo kmečkega kralja, pobegnil je po zgubi pri Pilštajnu na Hrvaško, kjer so ga pri Jesenobacu med Križevcem in Ivaničem vjeli, kakor hoče neki dopis iz Celja 25. svečana.**) Radics, opiraje se na sodniške preiskave, piše, da sta se Ilija in Miha Guselič še dolgo klatila po gozdih štajerskih, dokler ju naposled ne zasačijo na Avstrijskem in na Dunaj odpeljejo, kjer so jih trije komisarji v pričo dveh dunajskih mestjanov s pomočjo tolmača
#) Trdina: Zgodov. slov. nar. st. 88. in opazko.
**) Dr. Krones v navedenem spisu st. 34.
Matije Pičin-a od 11. aprila do 4. maja izpraševali in slednjič obsodili. Kakošna pa je bila ta sodba, ne vemo.*) Druge kmete so sodili v Ljubljani, Pilštajnu, Kozjem, Brežicah, Celju in Gradcu. Da se jim ni dobro godilo, posnamemo pač lahko iz navedenega. Punt je bil sedaj pri kraju, kmetje ukroteni, vrsta je prišla sedaj na zmagovalce. In ti so res prav po barbarski postopali proti ubogim podložnikom. Trezni in pravični Oton Radmannsdorfer pi§e 11. sveč. iz Varaždina: ,,Lahko bi se bil ustavil upor kmetom, ko bi se bilo brž od kraja poslalo do njih in pogajalo se ž njimi. Gotovo bi bili kmetje svoje pritožbe in naloge razodeli in stvar bi se bila drugače izšla in deželam veliko stroškov prihranilo. Toda zgodilo se je. — Ne d& se vse pisati. Ce pa človek to reč prav premisli, mora ubogi kmet trpeti za vse, kakor sedaj naši ne prizanašajo ne ženski ne detetu, hiše poslopja in sela po vrsti palijo in strašno razgrajajo, česar bi pač še zapriseženi ne-prijatelj Turčin ne storil." In res, plemenitaši, ki so poprej trepetali, niso se nič naučili pa mnogo pozabili, ostali so, kakoršni so bili. Hrvaška magnata Ratkaj in Doruberger sta planila na štajersko zemljo in ropala, kjer in kar se dalo, poslednji je kmetom odgnal 40 najboljših goved, celo v ječo sta Slovence tirala. France Tahy se ni kar nič poboljšal. Vtikal je podložnike drugega za drugim po vrsti v temnico in kakor Ljudevit Ungnad 25. svečana 'z Celja sporoča, jemal je vsem, kteri niso bili ubiti, zemljišča in ravnal trinoško s podložnimi kakor popred. Sleherni, ki nepristransko sodi, vidi, da pri vsem hrupu in šumu, žuganju in rotenju uporniki vendar niso doprinašali posebnih hudobij, česar bi grajščaki in plemenitniki gotovo ne bili pozabili omeniti in živo predstavljati. Da je bilo barbarstvo pri zmagovalcih, prepriča se Pa ravno tako lahko vsak, kdor pomisli, kako nečloveško so ravnali pri Krškem, kako nesramno so ropali plemenitaši in neusmiljeno kmete še dalje odirali Tahy in drugi.
Poslednji^ razlogi so bili krivi, daje jelo meseca novembra zopet vreti. Štajerski stanovi to sporoče nadvojvodi in ta cesarju. 21. tistega meseca pride povelje do Ilerbarta Turjaškega, naj pazi na slovenske in hrvaške kmete. Kmalu so bili Uskoki tu deželna vojska zopet na nogah. Kranjski stanovi pošljejo ob euem Boštijana Lamperga, kapitana Vihaškega in načelnika kranj-skih narodnih konjikovna slovensko stran, naj se skrivaj pozveda, kako in kaj. Lamberg je potem sporočil: če se punt v drugo vname, kriva je edina udova bana Erdbdy-a, ker grozno dere podložne.
Z ozirom na to sporočilo prosijo kranjski stanovi 5. dec. nadvojvoda Karola, naj pri cesarju na to dela, da se hrvaškim grajščakom in plomenitašem za vselej prepovč ncstrpljivo gospodarstvo in prehuda trdosrčnost, s ktero postopajo proti tlačanom.
*) Radisc: Herbard VIII. st. 313.
Nadvojvoda je popravil in izboljšal urbarije in sodnije in prizadeval se kmetom polajšati težavni njih stan. A pri vsem tem je bila sreča in nesreča tlačanov le v rokah mogočnih in
{>ovsod priviligiranih plemenitnikov, njih milost ali nemilost je do-očevala podložnim ali blagor ali joj. Zato prikazen, da se je kmetom tega ali unega gospoda še precej človeško godilo, med tem, ko njih sosedje niso mogli strpeti težkega jarma; da so v enem kraju mirno živeli, v drugem pa puntali se. V časih se je duha maščevanja navzelo po več pokrajin in upor je postal nevaren, da ga je bilo treba zadušiti s silo. Tudi v sedemnajstem stoletju se je to večkrat zgodilo. Tako so se 1630. in 1633.1. Kočevarji vzdignili zavoljo davkarskega goldinarja, ki Be jim je leta 1573. v kazen naložil*) — dokaz, da so bili tudi Kočevarji zapleteni v punt omenjenega leta in da se je kakor 1. 1515. tudi 1573. leta vstajnikom zapisal puntarsk davek.
Spodnja Štajerska in dolenska stran ste sploh doživeli največ puntov. Leta 1635. meseca majnika so jeli rogoviliti kmetje nad Celjem in okoli Laškega. Kmalo se jim pridružijo še drugi Slovenci na Štirskem in Kranjskem. Mnogo grajščin in samostanov so naskočili in do malega izropali. Grajščaki so popuščali gradove in pobegnili, kmetje pa so pobrali veliko srebra, dragocenih stvari, oblačil, žita in vina. Krški pisar, ki nam to sporoča, dodaja, da se je Krško mesto postavilo v bran in da so mestjani prisegli vkup živeti in umreti in nikakor ne podati se puntarjem, ki se jih je zbralo nekaj tisoč. Na Kranjsko pokliče vlada Uskoke in Graničar e iz Karlovca na pomoč, na Štajersko pa grofa Lude-vita Schvarzenburga z nekoliko stotinami hrvaških liaramij. Ti so uporne Slovence dobro oklestili, kamor so pa prišli vojaki, izropali so nedolžnega in krivičnega tako, da se Bogu vsmili.**)
Taki upori so se ponavljali v tem in naslednjih stoletjih se mnogokrat in sicer z vedno večim vspehom, dokler ni naposled vso prešinilo občno mnenje in prepričanje, da se morajo predrugačiti razmere med gospodo in podložniki. Mikavno za vsakega je videti, kako se je poprej toliko tlačeno ljudstvo — misera con-tribuens plebs — polagoma izkopalo do svobode, v kteri sedaj uživa vse pravice državljanske enako tako zvani gospodi ali plemstvu, mikavno je zlasti za tistega, ki zasleduje zgodbe naših pred-dedov, ker ravno punti so najtemnejši oddelki zgodovine naroda slovenskega, ktere vsaj nekoliko razjasniti jo namen tega sestavka.
Dr. v. Radics: Gegeniibte itd. st. lili. *»} Mittfc. d. h. V. f. Kr. 1860. st. 85.
T u n d z a.
Obraz valaškega života.
(Po odeškem „almanahi“ poslovenil L. G.-Podgoričan.)
Oestiti bralec, ali si uže tudi ti kcdaj bil v Bukreši ?
Nikoli Se ne.
Žal, zel6 žal mi je! pa tudi gotovo nikoli ne pojdes tjekaj, kaj ne, da ne? Za tega dčlj še veča žalost tere moje srce! — |vakovo mesto je to, kako so hiše, kakovo ženstvo je v tem Bukreši! Tu vidiš^valaške oči, grške obraze, divjo cigansko lepoto, ^ar le hočeš. Ce se ob osmih ali devetih zvečer pripelješ čezi Kolentin ali Cherestfeo, po ulici „podu-moguši,“ sreča te vrsta dunajskih kočijažev, vrsta svitlo opasanih magdeburških konj; srečajo te Arnavtje — kočijaži bogatih bojarjev —• oholo azijski oblečenih, in krasne „kokone“ (ženske), nališpane po pariškem kroji. Ta mnogoterost ti mrači oči; zdi se človeku, da je kak Praznile v Bukreši; ali ne, sleherni dan se tako kratkočasi Valah, ^an za dnevom na večer se vozijo in hodijo na izprehod iz zgolj ničemurnosti.
Kaka lepa ulica je to: „podu mogušu!“ Koliko ima hiš z uvdrna nadstropoma in kamenčnih! Nektere so pokrite s kositar-jem, nektere z deskami. Ta ulica, to je zares Nevski prizor v Bukreši; po vsem mesti drži, zato pa tudi ne znam, česa bi člo-Vek ob njej ne našel! Tu so ti cerkve, bojarske palače, igrališča, gostilnice vsakojake vrste, zakladnice, prodalnice — na obdh stra-peh od lekarne noter do koče, kjer miza stoji pred njo na ulici pečena skopčevina z nje diše v nos. Koliko je pa vina tu! j^ehko bi so kopal v niem! Vse polno klopi stoji po ulici, po klopeh pa se smej6 steklenice različnega žganja. Koliko je zmrz-jotine, ali kakova je tukaje! Kakoršno le hočeš: ta ima slaj in duh po vrtnici, ta po čekoladi, ta po vaniliji, ali tudi ne, rds da, vsaka je slastnejša in vonjivejša. Grledi, tu-le pred sladkornico stoji dvajset klopi, razpostavljenih ob njej! Tukaj se po izpre-hodu shajajo razgrete „kukone,“ rade bi se ohladile, in ktera po-
postreže jej sč zmrzletino poslušni tovariš. Izborna zmrzle-tina, a ne draga! — Sredi mdsta na štirih lesenih slopeh stoji visok stolp, v stolpi čuje straža, zat6 da ognja varuje po mčsti.
na ta „funton de fok,“ videl bodeš, kakor dlani, 80.000 meščanov, 16.000 hiš, metropolitanski dom, 20 samostanov, 89 kame-n^nih in 26 lesenih grških cerkev, katoliško cerlcvo, armensko ^ogomoljo, luteransko svetišče, židovsko učilnico, 35 krčem, 4 kopališča, 22 malnov, 4 bolnice, valaško učilnico za starosloven-§Čin°, gledališče, vrsto lipskih skladov, polnih vsakojakega blaga,
pa vse to na prostori — dvajset vrst razsežnem. — Kako je vse živ6, kak vrišč je tu, kako je vse pridno! Gledi, tu se ziblje bojar z neznansko široko brad6: se znamenjem vzlastne dostojnosti, v sivem „šarat'ani opasan je z rdečim pasom, na glavi ima rdeč „beniš“ in rujav „išlikki je prav našej dinji podoben; — gledi, tu-le se zminjajo bosi, polunagi ciganje, tu hlepi pa živa skopost — Žid. — Ondi-le vidiš Moklavana, prišel je od svoje črede, ki se pase za mestom; vrešči ti na uho : „Laple dulče! Laplo . . .!“ — Tu je zopet vse polno konj, volov, bivolov, tamkaj so ovce, kočije, koleske itd.; vse je pridno, vse se giblje okrog in okrog. — Prodalničarji nimajo svojih rok pod pazduho, ne čakajo leni kupca: ali šivajo, ali merijo in vrezuj6, nekteri pij6, nekteri pražijo ali pek6, to ali to, s kratka: vse vre, roji, vse tčka, skače, vrešči. Po kotali po stranskih ulicah ali „maga-lah,“ le-todi je pa veči vrišč, še veča gnječa. Toda, nikar ne idi med to zmes; tu bi hudir noge polomil si: tlak je včs ka-dunjast in izjeden, blaten, smrad je povsodi, vse je umazano in tesno tako, da dva voza ne bi mogla drug mimo drugega priti. Ali čemu bi so mudila po „magalah?“ Kaji poglediva Diinbo-vico, ki se vije skozi in skozi po Bukreši. Dimbovica je ozka, plitva, kalna, ali ima pesek zlat, za tega dčlj so jej zložili gin-Ijivo pesem:	Dimbovica	anna	dulče	itd.
Najznamenitnejši, naj zanimivejši v Bukreši pak je vendar le aga. — Kedar sem ga videl, nobenkrat so ga nisem mogel nagledati. Kako krasen mož je to; kako lep, prijazen, moder ima obraz! kako mogočno, črno, le tam pa tam malo sivo brado! Samo to je žalostno, ker ima kačo v mošnji aga; a v Bukreši ne umejo te slovanske prislovice. Aga ima omikano srce, omikano glavo. Čuditi se moraš, ker se vsakoršno čutje tako prijazno bere na obrazi temu možu. Kedar koli pride domu k svojej za-lej soprogi, vselej jo ogovori: „0i may fač kukonica,“ — ali kader ga prijazno pozdravi, odzravi jej: „Synatos!“ Po tem glasu le nekoliko skrči ustna, sladko se nasmehne in smeja tako dolgo časa, da težko dočaka, da zopet izpregovori. Ali v čemur mu živa duša ni k6s, to je to: če koga povabi in gosti, neprenehoma z roko kaže šerbet in vodo na plehi: „Pofum marok!“ Ti besedi tako n6žno vonjate, da takega ditja nisem užil še nikoli ne. Še denes mi ljubeznjivo donite v ušesih.
Aga, da-si ne sedava v „divani,“ in da-si posled svoje česti „Postelničemu“ stoji na desnici, vendar-lc kar zadevlje družabno živenje, mož je na svojej stopnji, mož, kar se tiče hospodarjeve zaupnosti. Mrk&j so mu „logofetje,“ mrkdj „hetmanje“ in veliki „worniki.“ Njegova služba je jako imenitna; ko bi se jaz še enkrat porodil, in ko bi me tisto uro poprašali, v kterem stani bi rad živel na sveti, precej bi odgovoril: aga v Bukreši bi bil naj-raji. Aga ima velike dohodko, aga je tu glava mestu in trgu, policijski vodja in načelnik, ječe ima sam v svojem področji, in sam z dvema bojarjema vred s6di in hladi prepire. Rad bi,
dragi bralec, da vidiš ago, kako mogočno sedi v sodniji, kako krotko in tiho govori in razodevlje svoje neomajljive ukaze; rad da vidiš, kako se služabniki pokorno ved6 v pričo njega, in kako ga čestč. Ali ko bi šel na trg, kjer je razložen plod drobnega valaškega obrtnijstva! Za venec Čebulje, za kosec slcopo-vine vrešči sto glasov; torbe, koški — romajo iz rok v roke; tuje korušelj ljudi, ki kupujejo poljske pridelke. Arnavtje bere-tajo z gobo in s kresilnim kamenom, žid melje tobak, mladina krade Črešnje, psi Idšejo in vohajo okrog različnega mesa; to ti jo krič povsodi, pretep, graja, kreg itd. Ali to trenotje se prikaže aga, z ago pa ogromno spremstvo: kapitan „de tarabon,“ polkovnik „de tyng,“ „logofet de adzi“ sk „zapčiji,“ „čauši,“ Pandurji in beriči, ki nes6 se seboj cele butare palic — in vse Uniolkne na enkrat. Beretalci se prestrašijo, brž razgledajo blag6, znižajo cčno, vsak se razkrije in ponižno priklanja agi, aga pak 'oodro stopa, potrjuje cčno, izkuša tehtnice, pomozi Bog, če ima kteri napačno. Kar na mesti, meni nič tebi nič, na srčdi trga ®u jih po dve, po tri sto naložč se žilovko na pleča. Aga gre d&lje, vsak beretalec tiho in na glas moli, hvali Boga, ker je aga tako urno in po všeči pregledal blag6 in razsodil vse.
Aga se ne gene nikoli nekamor iz mesta; strah je vsemu Bukrešu. Kedar se pripeti, da kje gori, noč in dan ima konja psedlanega. Po noči preišče straže na različnih krajih po mesti, Jozdi na oprezo in razganja tate in ponočnjake tako, kakor muhe. >>^apčiji“ in beriči ne poznajo še do zdaj resnejšega in pridnej-j*ega načelnika. Razuzdanost je nehala v mesti, kajti kogar za-|ot6, precej ga ostro pokazne, s kratka: tako je red oživel uže, tudi po „magalah“ nihče več ne sm6 nečediti ali razgrajati, je srčen, resen, pravičen, nadari le tistega, kteri mu je za-res poslušen, in kteremu je obča korist na mari. Prizanese nikomur ne, sleherni dan ukaže kazniti nekoliko neposlužnežev, često tudi dvornike gospoda nadčelnika in velikega „Vornika.“
Ta aga se lehko ponaša, da je nadnavaden hospodar. Ku-kone sploh se mu čudijo, kako je lep, kako priljuden, meščanje Pa ga imajo za angelja varuha občega miru. O njem zna mesto mnogo pripovedek, kako je srčen, kako drzan vselej, kedar kje Sori v mesti, ali pa kedar goni tatove. Za tega delj, kedar koli Povprašaš koga, kako kaj aga, nihče ti ne odgovori, le resno te Pogleda vsakdo, pooblači levo oko in mlaskne z jezikom. pa ;^di, ta nemi odgovor je važnejši nego vsa hvala po Grškej in Valahiji. Mi bi djali: ta mož je glava, vrla, nadnavadna.
*
ifi	*
, Menda so uže bivalci naših planetov odsodili tako, da vsa-£ega, tudi bukreškega ago, mora zalotiti kaka neprijetnost. Nekoliko časa je naš aga ves oblačen, zamišljen. Cesto se mu pod visokim čelom zgrbijo obrvi, malokedaj se pelje na „plymbaro“ v ^nerestreo in v Kolentin, nehal je obiskovati kukono, kakor bi N&rodni koledar 1870. (Letopis.)	8
ne imelo več ognjenih oči, niti črnih obrvi. Arnavt „čubučki'‘ mu mora snažiti lulo in streči ž njo; ta je zapazil, da se ne m6ni ni za dragi jantar, ni za čisti, zlastni tobak; nobenkrat do cela ne izkadi, časi mu vgasne precej iz početka. Niti kave, niti sladkarij neče več uživati: zaklepije se v svoj kabinet, cele noči premišlja nekaj in razglaša ukaz za ukazom. Pandurji so zmč-rom pri njem, ali meni in menj govori, sleherni dan je oblačnejši.
Deset let užč glavari v Bukreši, ali nihče ga še ni videl takega.
Ali kaj znamenuje to, ta grozna zmona?
Nekaj posebnega.
Tačas je vstal v Valahiji lupež Tundza po imeni. Ta je vznemiroval ago in ves svčt tamkaj. Ta človek je bil povsodi, kakor je viher tudi povsodi: zdaj tu zdaj tu, ali kakor strah, ali mladih pesnikov fantazija, lcakoršne ni še do denes v Valahiji, pa se kmalo prikaže gotovo. Po bliskovo hitro je bil kmalo pri Rimniku, kmalu vMihalesti kje in v okolici, zmerom je dražil policijo in prevarjal. A ne dosti še! Prav pogosto jo bival v Bukreši, pa se ni bal nikoli nikogar, kakor bi bil meščan, pošten, miren. To je neznansko oplašilo vseh 80.000 bivalcev velikega valaškega mesta. Ta strah se je bil prikral cel6 v mogočni ,, divan." Vzbudil je veliko skrb v najimenitnejših glavah in v najdaljših bradah. Nadnačelnik občega miru in državne varnosti v kneževini, veliki „spator,“ ko je Tundzo zalezaval, pa ni mogel zalotiti ga, ta sam se je zbal za svojo dostojno kožo tako, da je naposled nehal stikati za tem razbojnikom in jeziti ga. Vsi: hospodar, bojarji in ljudstvo, vsi so pribežali agi pod perutnice, naj ohrani mir in varnost ndrodu.
Užč deset let Bukrešce varuje agina srčnost in lisičnost, zdaj pak se potepuh Tundza upa zasmehovati njegovo črno, na-sivčlo brado, ha! Uže drugo leto ga aga neumorno zalezuje, stiče za njim varuh občega miru. Vsa policija mu je obupala uže, sleherni dan preišče sam se svojo stražo vred „makale,“ tudi najmanjše, lupež pak se mu posmčhuje: pohaja po mesti o belem dnevi!
Nadnavadna drznost! neznanska smelost! — Neko nedeljo velik, korenjašk Arnavt sivega konja prijezdi na ,,bazar." —-Dolgo časa se motil med kupovalci in beretalci. Kupil je kresilnega kamena, kupil dve libri tobaka, daje kadil; obedoval je, napil se kave, dal je konja podkovati, naposled se prikaže kupu beziposlenikov, mod-nje vrže nekoliko pesti novcev — „polman-mudov," in pošlje agi glas, da jo do cčla zadovoljen na trgi z rednostjo, ki mu je mati njegova resnost.
„Tundza! Tundza—• to ime se razvč med ljudstvom, trg se razkropi, po bliskovo hitro se pandurji snido — oroženi, vse je oplašeno, Tundze pak uže nij . . . Daleč na cesti se še kadi prah in beli rep njegovega konja .... Aga si lase ruje iz
Uže drugič beraški valaški gledališčarji igrajo sevilskega brilca. Sešlo se je obilo naroda, zato da bi pozdravili redke umetnike. A da nikogar sicer izmed gledalcev ne omenim: nekov Erdeljec — baron, rudolas, v ogerskej lajhi, sedi poleg age na naslonjači in povprašuje tako, kakor bi bil posebno goreč pevec m vzoren godec: nadnavadno mu je sleherna polnota na mari. Rahločutnost mu rudi obličje: na vse kriplje tlčska igralcem. Med „akti,“ dosti dolgimi, nemško-valaški pripovčda agi o milanskih in dunajskih operah, o vsakojakih novostih godbine umetnosti; a v tem, ko se živo razgovarjata, kar izvčdavega ago jako zanima — vsaj na videz — vzlasti pak, ker se z njegovimi last-nostimi strinja ljubezen do krasnih umotvorov, — v tem baron časi pa časi segne po tobak v tobačnico. Konci igre si voščita lehko noč, tako rekoč: poprijatlila sta se. Drugi dan aga odprč tobačnico in najde v njej listek, na listki pa napis ta-le : „Tundza se zahvalja čestitemu agi za sinočno raskošje v gledališči. Mikalo bi ga njegovo povabilo — miče ga njegova gostoljuboBt: rad bi pokusil njegovo „dulčel“
Aga si brke ruje iz brade.
Nekega dne Tundza dade Maziliju v vasi Priponešti glas, da pride k njemu obedovat, izgovori si tisti dan skledo „polmah-mudov.“ „Zapčiji“ in pandurji zastražč vas in oroženi čakajo razbojnika po hišah in po vrtčn. Noč je temna-burna: pandurji so užč vajeni, kolikrat so užč zastonj čakali lupeža Tundze, necoj Pak so do nitke premočeni, za tega dčlj ido igrat v krčmo, po-P.rej Pa so straže razpostavili po vseh stranskih potih. Neusmiljeno se hvalijo, da Tundzo zalotč, ko hitro se jim prikaže. Ali *e čakajo in čakajo, dolg čas jim je užč, zato jamejo s pridom piti rakijo, sadno žganino, tako da vsi se pred dnevnim svitom Pospč in spč, kakor mrtvi.
Kakor se vsuje toča, tako Tundza se svojo drzovito bando prihrumi v vas, zveže pandurje in vsakemu ukaže dve sto sč ži-lovko naložiti jih z opominom vred: „N;lte to zato, da boste zvestejši po zdaj in razumnejši. Kedar vas lupeži zalezujejo, nikar ne idite rakije pit v krčmo. Aga, moj prijatelj, res — da se mi smili; tako oprezen je, ali kako bi si opomogel s takovo sodrgo, kakoršna ste vi V Zatorej vam jih dadem še vsakemu sto, nadejam se, da mi aga ne zameri zato“. — Potlej se brž napije kave, odjezdi na dvor, „mazilij“ mu mora dati izgovorjene novce, a zopet ga nij nikoli nikjer več.
Aga ne more več z brado potešiti svoje jeze, zatč mu °mahno obč roci.
V	malej Valahiji Tundza bojarju, bivajočemu v vasi Koziji, blizu karpaških gor, sporoči, naj mu odloči 200 cekinov, a ne cesarskih, temuč novih holandijskih, in naj jih mu nastavi v duplo starega javora na pašniku, vasi nasproti.
Bojar dobro zrni, Tundza — da se ue šali. Odločeni čas Je kratek, odšteje toraj zlatč in z drhtečo roko ga strese v otlino,
8*
razpostavi pa po vasi Koziji in po sosednjih višinah narod na stražo; ,,spravnik" sam iz Kampanunga je prijezdil na pomoč, prisegel je bojarju in zastavil lastno glavo, da zasači drznega lu-peža. Na vsa pota razpošljejo straže, zat6 da mu tekoj dadč glas, kje se bliža banda in od kodi. Pehoto pak ima sam na brambo.
Malo pred poldnevom na konji pridirja pandur in prinese vest: blezu pet vrst daleč od vasi so se lupeži vstavili, in da tamkaje počivajo zdaj. Vse je oplašeno. Povčrjenec (spravnik) zbere vse svoje panduije na konjih, ukaže jim, naj so ukradejo bandi za hrbet in skrivaj id6 za njo k vasi, sam pak odredi pehoto, razvrsti na nasprotnej strani in zastraži dotični javor. Na levej strani od starega javora drži cesta v vas, na desnej pak se vleče gora ob njej. Ta pot Be Tundzi ne izteče po godi. Ni moči odbrati ugodnejšega mesta, kjer bi ga okanili. Spravnik ga hoče vjeti živega in vso njegovo drzovito jato; sam ga popelje k hospodarju, gotovo ga iz hvaležnosti za takovo gorečost in srčnost postavi za velikega „Armaša“ ali za polkovnika „de Adži“.
V	tem pride čez vas bos cigan v raztrganej janki in raz-haljenih prs. Ni mu na mari ni ta bojna priprava, ni strah po vasi, temuč po svojej ciganjslcej navadi hladno poje:
Spuni, spuni Moldavane,
Undo drumu la Fokšaui?
Undc kusa mitilika.
Este fata formošika.
(Povedi, povedi Moldavec, kje je cesta k Fokšanu? Kjer je hiša majhna, v hiši zala deklica.)
Da bi se zatajilo, da je ndrod na straži v zasedah, zato spravnik vaščanom ukaže, naj so vsak mudi se svojim opravkom. Eden pandurjev pridirja, kakor ga le more nesti konj, in oznani, da je zopet vstal Tundza in da se bliža vasi. — „Kakor nalašč ta cigan tu, in p op dva/‘ — opazi in glavo iz svojega zavetja pokaže spravnik. ,/lundza ne bode menil, da ga tu čakamo tako, kakor pričakujejo kakovega posebnega gosta!" — Cigan pohaja in pohaja po vasi, popeva in popčva, a najpopreje krene po poti k javoru, segne v duplo, potegne iz votline mošnjo zlatsi in jame pokojno številiti in ogledavati rumenjake. — „Kukona-šule!" — bojar vskrikne spravniku. „Gtledite, gledite! Cigan je vzel cekine! Kako jih je neki zavohal?'*
Drugič pandur pridirja, da je Tundza už6 v vasi.
„Kaj pa ti stičoš le-todi!“ — zadere se spravnik na cigana. „Poberi so hudirjevo s6mo! Kar si vzel, tekoj nazaj deni to!“ — A cigan — meni nič, tebi nič — na dalje prebira cekine tako, kakor ne bi bil čul spravnikove kletvino.
„Ta mrk:'ij nam razdere vse,“ — razhudi se eden „zapči-jev.“ Za sleherni napad sem odklenil šest najkrutejših paov. Ali bi zaščeval jih ali ne va-nj ? — I saj ves božji dan niso žrli,
zato pa naj se pomaste s ciganom! — Razdrgne vez, žvižgne — in_ gest ovčarskih psov vzteklo zdirja proti ciganu. Cigan pak mirno šteje rumenjake, le ko ga psi už6 hotd popasti in razpotegniti na kosce, vtekne mošnjo v nedrije, potegne iz nedrija svoji železni krogli na tenkih vrvicah, dvakrat žvižgne z njima po zrači — in štirje psi se stegnejo to trenotje. Ostala dva stisneta vsak svoj rep med noge in zbežita v vas še urnejše nego sta J>ila pridrla, da planeta na cigana. Cigan krohoče in kiše, spravi krogli, jame zopet peti svojo pčsem in mirno dalje kima po poti.
Spravnik in vojska so glave pozabili domd.
„Kdo je neki ta hudir!“ — vikne bojar, „nemaraje Tundza
Saj je pisal sam, da prav o poldne pride po novce, a zdaj Je res dvanajst. —
„Res, prav rčs,“ — odgovori spravnik, „tedaj ob dvanajstih. Kako sem vendar aboten, ker nisem pazno prebral njegovega sporočila/'
Tundza, to ime je čaravno zagrmelo vsej straži po ušesih. Spravnik se ozre okrog sebe: le pehoto ima na pomoč, vojska »a konjih je razbojniškej drhali za hrbtom. Sam zdaj na svojem konji zdir]a za lupežem in kriči, naj streljajo, naj ga na mesti ubij6. Ali pandurjem se roke tres6, zato ker der6 za njim in °d strahu. Divjajo rds za njim, ali nesmdlo, in streljajo, da sami ne znajo, kako. Bosi cigan v tem po bliskovo hitro zbeži na strmo goro v obližji in skrije se njih očem, a kmalu se zopet Prikaže na drugem vrhi v daljavi, v razjasnjenem gorskem ob-nebji, še zmčrom v tistih ciganskih capah, ali uže na črnem, bogato okrašenem konji. Oholo gleda po ravni, kjer je množina zavzetega miroda zbrana okrog okanj enega spravnika. Tundza jame prožiti samokrese — drugega za drugim, a banda, ki so J° bili na razne strani razpodili pandurji, ta se zopet shaja okrog svojega načelnika.
-	_ Ko aga svoje krdelo vidi zopet zbrano, ozre se v nebo . . . ^alibože! mrknila mu je už6 vera in zaupnost v lastno moč in vrednost!
*
Povedite nam vendar, kdo pa je ta Tundza? V vsej Vala-niji živa duša ne znd nič o njegovem rodi. Kakor blisk na nebi, tako nenadoma se je prikazal v gorah, sebral bando zaupnikov ln po vsej kneževini lcočeval z njo. Kar se tiče njegovega poletja: raji je dražil ljud, nego ropal; le bogati bojarji so mu mo-rftli dajati novce in „mazilje,“ revnemu kmetu pa je pomogel jnarsikteremu. Ljudi ni davil, nikoli moril. Narod je mnogo jasnil o njem, a krivično. Nekteri so trdili, da je imeniten ogersk knez, ki je moral domovino zapustiti zaradi nekovega posebnega politiškega greha; nekteri so menili, da je priprost cigan; domi-®ljal si je narod tudi, da je b6gat bojar, da je nesrečna ljubezen kriva, da je polupežil se; nekteri pa so cel6 rekali, da je ženska,
nekteri, daje žid; slutili so ce!6, da bi to Napoleon sam utegnil biti! — Ninče ni poznal njegove pravo osobe, niti navadne obleke; zdaj je bil mlad, zdaj star; ta pot žoltolas, ta opaljen; časi ves v zlati, a kmalu zopet ves razcapan; ali bojar, ali Ar-navt; denes nemšk gizdalin, jutri Žid; ali menih ali pa ženski oblečen. Da, dva njegovih zaločenih zaupnikov sta prisegla, da še nikoli nista videla pravega Tundzinega obraza. Zaradi te negotovosti in tajnosti je narod zdol mu mnogo smešnih in čudovitih činov, ki še na misli niso bile mu nikoli. Uadovdrni ljud se je vtopil v dozdovnost; za toga d61j so mu lastili nadnatornost. Skoro prisezali so , da ima pri sebi časi tako zel, ki ga posled nje nihče ne vidi, metlo, ki se mahoma dvigne na njej v zrak in pluje, kamor hoče, če tudi še tako daleč. Vrhi tega pa so ga imeli za volkodlaka. Matere — lcedar so hotele utešiti vrišč ne-pokojnih otrok, vselej so jih plašile s Tundzo.
*
*
Po lčti jo v Valahiji nadnavadno vroče. Od devetih dopoldne do desetih zvečer so okna povsodi zaprta; gospoda v tem poseda po širokih divanih, hladi se sč ,,šerbet-om,“ s hladno vodo, moški pak puhajo dim iz velikih lul in zibljejo se milosti-vem« spanju in sanjem v naročji. A tudi pošteno res: tu poletje ugaja le „keifu“ (lenuhu), pridnim rokam ne. Ker mestna lega in podnebje lastnosti stv&ri n&rodu, za tega d61j nikakor ni, aa bi se čudil zat6, ker je Valah raji razkošen, nego delaven; zat6 mu ne smemo zameriti, ker pod javorom, pod kostanjem ali breskvo kri po žilah prodkejše vr6 njemu, nego nam pod črvivimi šiškami; ker so tem vnemarnejši in hlepnojši, nego smo mi; in ker jim živenja posled tega ne venca ni najplehkejsa čistost. Dekleta v Valahiji rast6 tako urno kakor gobe po hosti, le ena iskra, a uže pojemlje plamen. Tri ali štirinajstletna „kukoniea“ uže ima može. Nekolikrat se ddde objeti, pa jo petnajst let stara uže mati, sedemnajst lot stara dado slovo možu , in potlej živi tako, kakor sama rajša.
Pomanjkljiva nravna odgoja, podnebje, roditeljska neskrb za otroke, moška mlačnost v zakonskej zvestosti — to so hibe, zarad kterih večina žensk, skoro bi človek smel reči: vse v Bukreši živč razporočene. Ali zbog te napačnosti tam ni tudi najmanjšega hruma. Tisti teden se v Bukreši lohko oženiš in razporočiti daš. Zat6 prosim, pogledite „kukono“, ki jo stara še le trideset let: če prav jo mlada bila kraBna, tako krasna, kakor je angelj krasen, če se je tudi, kar je najlepše moč, oblačila, — besne strasti so živo pričilo nekdanjega zalega obličja, iz oči jej gleda prenasičena „bahantka“, vse je odcvelo, vse mrknilo, trideseto leto svoje starosti — pa so je sami ogrodi, a vendar-lo jo še žge žeja po ljubezni in životnem užitki.
Dekleta grški in francoski govori; vrhi tega mora vsaka znati še malo plesati, a potlej je izborno omikana. Nektera se
omoži, da zna le grški govoriti, grščina je vsakdanja večini bojarjev. Kukonino živenje se začenja ob osmih zvečer; po dnevi tako rekoč ne živi. Po dnevi se mudi le s kakoršno koli domačo »toiletto“, pije kavo, gladi si obrvi, Arnavtje piš6 jej pismica, ona pak jim odgovarja, zmerja in odira cigane, pregleduje svojega oskrbnika račune’, časi odide po mesti med beretalce, naj raj ša pa 8edi doma in čaka večera. Žive slabo, skor le ob skopovini. Po pbedi spd, po spanji pak se pripravljajo na izprehod. „Kukoni“ J® le „plimbar“ zanimljiv. Ta je njen svet, njena duša, slava. £u se ponaša s6 svojo drago kočijo, z obleko in drugo krasoto. Kdor se more zagledati v „kukono“, more to le na „plimbari“, *}e drugej do cela ne. — Izprehajajo se do enajstih po noči, časi Pa tudi del j časa, kedar je vreme lepo. Moški sedevajo pri igrah, vT ne if?raj° za pičlo novcev, tudi le za zlato, a „kukone“? . . . . jNektere se vračajo domu , nektere v kavano na „podu-moguši“, J^jer se hladd sč zmerzletino, nektere pa tudi ne morejo tako kmalu z izprehajališča, zato ne, ker ne morejo posloviti se od 8vitle, čarokrasne noči. V mirnem, nočnem dobrodejnem zrači, v takoj noči dolgo časa čuješ kočije, kako drdrajo — zastorjene.
Na pragi ogromne, poltemne sobane, ki jo ob hudej vročini edino pribežališče bivateljem v Bukreši, na tem pragi sedi žalostna eiganka, ki glavo podvpira z desnico. Po glavi se jej vij6 svitlo-erni, tenko sesvedrani lasje, ki ne poznajo glavnika. Obraz ima ?ster, strhel, temno-olivova bledost je razlita po njem , život pak Je ravan, a ne miče te. Ta divja stvar ne bi mogla nikakove po-z°rnosti izbuditi v tebi, ta lehkoživka, ta bodeči osat. Njene velike oči brezmišljeno, nečutno jej strmd na zid, kamor je malar naobrazil Ikar-ja: kako se mu perotnice top6, v tem, ko se bliža solncu. Ne umeje vzvišene fantazije, ki skriva v sebi ta čudoviti obraz. Uže od mladih nog je navajena tega obraza tako, kakor Sole stene.
Ali pogledi, obrnila se je! čuj, nekov čuden zvuk! To zijajo verige, ki je vkovana va-nje! Pa to je uže taka navada v Vafahiji: bojar sme, kedar hoče, overižiti cigana, ki mu tudi vklenjen opravlja svojo službo in povsodi po domi rožlja so že-lezjem. —
Dvignila je roko. Gledi, kako jej pristujejo ti drobni, železni prstan je, ni j im enaka nikakova dragocena zapestnica. Ta železni zvuk Je oživil ciganico. Redka rdečica se prikaže jej na temno lice, ffrast jej prevzame obraz, koralasta ustna odkrij6 vrsto svitlih biserov; strašno ognjeno se jej zabliskajo črne oči in jame peti: Arde ma, fridži ma,
Pi karbuni, puni ma!
Do mai puni karbuni,
Amurezu mu ci spuni!
(Pali mo, peci me, — položi me na oglje! — Ali če me položiš tudi na oglje, no poljubim te!
To je tista ciganicaV! — Ali je ta pela o ljubezni?! — Na enkrat se duri odpr6: neka mlada gospodičina v belej suknjiči, v kočemajki — obrobljeni sb soboljo kožico, stopi iz sobane, ozre se krog sebe in stopi k ciganici. Gospodičini tekoj razcvete obličje: v modrih očeh so jei smejamladostna radost; krasni, jasno-modri kodri jej pluj6 po plečih — belih tako, kakor je b61a lilija. Lju-beznjiva je tako, da se ti oči bolestno poslovč od nje. Kakova nežna izvddavost, kaka nedolžnost in zaupnost jej igr& po mladostnem obličji, ki je čaro-mično in vedro-belo. Cista in jasna je tako, kakor je bil svet prvi dan po stvarjenji.
„Uboga Steska!" — usmiljeno ogovori ciganko. „Zakaj so te vteknili v to težko železje! Zakaj se je razkačil na-te moj oča?“
Ciganko presune ta usmiljenost: jame jokati se, zat6 roko poljublja gospodičini.
„A menda vendar nisi tatica, verujem, da si poštena, da ne pobegneš od nas!“
Ciganka prikima, da je krivična.
„1 zakaj pa?“
„Bojar me neče rad imeti, ali pa morem živeti sama V Ciganica lehko živi, tudi brez zlatega solnca, če prav žejna, lačna, ali ob mrtvej ljubezni gotovo nikoli in nikjer nobena!"
Zdaj zarožlja sč železjem in začne peti:
De mai	bati kit de	mult,
Tot mai	faeo, kidm	fikut.
(Bij me tako, kakor sam hočeš, vendar bodem živela tako poslej, kakor sem doslej.)
„Ti pa res jako ljubiš svojega cigana, kaj ne ?M
Steši molčč prekriža prsi z rokami, zdoljno ustnico vpogne pod spodnjo čeljust, oči pak jej k višku zablisnejo. Z obraza jej srši nadnavadna strast.
„A on?“
„Ali da me ljubi, moje srce, moje vso, moja utjehaV —Saj še živeti ne bi mogel, ko bi Steši umrla!“
„Ali je tedaj prav, če kdo ljubi koga?"
„1, kaj je neki slajše? — Kaj neki ima človek rajši? Le pomislite	„lčukonica“ Anica,	na vsem	sveti	menda	ni	nesrečnej-
šega n&roda,	nego	je cigan:	prisojena	mu	je	revščina,	odsojena
najteža muka: le zdaj pa zdaj najdemo zrno zlata v peski in bogatimo vas z njim, sami pak živimo le ob kruhi in vodi; a vendar-le nam oponašajo, vendar-le nas zmerjajo, da smo zameček; nam niso na mari otroci, pravijo, da so nam le igrača; da smo veseli, da jih le imamo; nam — da solnce denes stoji, jutri pak mrkne. Za tega delj se smilimo sami sebi tako, da nikoli ninče ne! Kedar mladej ciganki strast srce razvneme, kedar jo kak mlad, lep cigan pritisne k svojim prsim in razkošno v oko gleda jej, vselej vskrikne: „te jubesk cu“, „či dulče! či formos !" — O takovih prilikah so nam take-le cape zlato-protkane, vmazana bajta
pak nam je knežja palača, a ljubčevo oko, to se tako blišči — tako razkošno, tako čarokrasno in sladko, tako, da se nam do c61a razvnem6 srca, da na sveti ni srečnejše duše, nego je cigani ca!" —
Kukonici se obličje razgreje: radostna posluša ciganko.
„Redek je snitek", — dalje govori ciganica. „Tudi nam pre-poveduj6 ljubezen. Ali	do te	prepovedi nam ni,	da je le	ljubeč
zvest! — Vse leto sem	pesek	razbirala, ali ni enkrat nisem	videla
Aleka; leto je bilo soparno, delo zamudno, a nisem bila nezadovoljna za tega delj. Kedar sem se utrudila, kedar so mi opešale moči, sedla sem na obali, zakrila si obraz z rokami in začela misliti na svojega ljubca, na njegov glas, na njegove poljubce; to me je zopet ojačilo, razvedrilo: razbirala sem zopet pesek v reci in radostna popevala!“
„Ali je uže dolgo	tega,	ko si poslednji pot	videla Aleka?“
„Kaj, davno ? ne,	ni še	dolgo časa ne tega;	včeraj .	.
Ciganki se izpremeni glas, začne jokati se.
„0, kako dolgo časa, kako težko sem čakala sinočnjega večera, naposled je vendar prišel ljubeč, ki sem tako koprnela po njem".
A na enkrat se ciganki razjasni obraz. Z obema rokama prime Aniko za roko.
„Naposled se je vendar prikazal ta srečni večer, tako jasen, tako tih, tako ljubeznjiv, kar sem živa — da ne pomnim takovega večera. Ko vse pospi, odidem jaz tjekaj, kjer mi stoji postelj. Varno odprem okno in dolgo časa strmim v noč. Vse je mrtvo povsodi. Naposled se prikaže nekova senca: to je Aleko, moj predragi Aleko. Bala sem se: moje srce izbudi vso hišo, tako mi je poskakovalo v prsih. Moj ljubeč je vspešen ali bojezljiv: zdaj pa zdaj se ozrč, naposled vendar uže stoji pod mojim oknom: »Aleko, psihi mu! — Steši — Aleko! — Suffletu meu!" — Jaz, ne bodi nemarna, izpustim vrv skozi okno, Aleko se obesina-njo m lehko vije ob njej navzgor. Z vso močjo vrv vlečem nazaj sč svojim najdražim zaldadom vred, uže me objemlje ljubčeva roka, uže me njegova sapa razgreva, vsa se tresem, trenotje, le še tre-notek, a počival bi mi bil v naročji. — „Ci mai fač Steši!" — oglasi se nekdo za menoj. To je bil tvoj oča, „kukonica". Strašno je bilo njegovo oko , v roci pak je imel trpek bič. Od samega strahu izpuBtim vrv, Aleko leži na tleh in bolestno stoče, na-me pak je prihrula množina bolestnih udarcev. Pokojno in nepre-mekljivo sem stala pri okni tako dolgo časa, dokler moj ljubček ni vstal in odšepal mi izpred oči. Bojar pa, ko me je nehal bičati, ukaže, naj me zapr6 in vklenejo".
A ta trenotek se razlegne tlesk po domi: služabništvo hiti skupaj. „Kukonica" in Steši odidete vsaka na svojo stran.
*
*	*
Tisto leto, ko so Valahi drugič Aleksandra Suzzo odbrali si za hospodarja, dobil je Nikolaki Barbučiki službo velikega „čauša“ v kneževini; imel je v svojej oblasti štirideset „lefedži-jev“, sti-ažo v vseh četrtih mesta; zboroval in sodil je in uradoval. Kcdar se vladanje izroči komu drugemu, izroči se navadno komu višega zemskega uradništva. Suzzo je za velikega „spatcra“ postavil svojega sinovca — zol6 skopega. Novi „spatar“ je tjekoj vzvišal plačo njemu izročenemu uradništvu, vrhi tega ni vsako leto le dvakrat tisoč „levov“, kakor je bilo nekdaj, zahteval, tcmuč tri tisoč, in dobil jih od velikega „čauša“. Barbučiki so jo vprl temu; njegovo službo kupi nekova druga lakomna pijavka, ki se je gotovo nadejala, da ta tretji tisoč s poštenim odlokom izsrče iz žuljev svojih bornih podložnikov.
Včlikega ,,čauša“ je žalila ,,spatarova“ lakomnost in krivičnost, za tega delj odide v malo Valahijo na svojo domačijo. Nekoliko let je beretal z voli, skupljal jih in gonil na Erdeljsko in priberetal množno irnonje. Ko je bila Anica, njegova edina hči doživela štirinajsto leto, presoli se zopet v Bukreš, a vendar ni pustil svoje beretije, ki mu je ugajala vzlasti potlej, ko je udinjal si nekega Kostaki-ja, Grka po rodi. Ta mu je izborno redil vole; vsako leto je nekolikrat šel z njim na inozemsko. Starček Barbučiki je prešteval cekine, tješil se sč svojo Anico, a škrat mu ni nikoli pošegatal strasti, da bi se zopet lotil politiških opravkov.
Zoltolaska, ki bi rada za soproga dobila kakega mogotca, ta naj le precej ide v Bukreš. Ne pride še do mesta, užo na poslednjej postaji poklekujč pred njo včliki „vorniki“, „logofetje“, „spatarji“, „vistiarji“, „hetmanje“, „postelnici“, s kratka: vsa va-laška aristokracija.
Zoltolaska — krasna, edinka očetu in dednica vsega njegovega bogastva, koga ne bi očarala tolikera vabila? V kratkem časi — pa je vse govorilo o Anici; jeli so o njej senjati, premišljati in iskati prilike, da bi jo kje videli, čudili se jej in „čauša“ blagovali, ker ima tako hčer. Ali Barbučiki zvit lisjak, nikjer in nikamor se ne prikaže sč svojo hčerjo, zvesto jo varuje
v	svojem domi, a nedolžnej Anici se še ne senja, da vse po Bukreši tako mičc, da cele ulice govorč o njej; „kukone“, da-si niso vidilo je nikjer, pa jo vendar — meni nič, tebi nič — obirajo in hudujč se nanjo.
Samo en bojar, ta mnogokrat obišče Barbučiki-ja. To je včliki „vornik de kutti“, kurator zavodu za osirotele družine, za revne bojarje in nesrečne inozemce. Barbučiki s posebno čestjo pozdravlja tega gosta, spremi ga vselej do praga, sam mu podaja kavo in lulo.
Co prav je včlikoga „vornika de kutii“ dostojnost med prvimi dostojnostmi, kar priča njegova dolga brada; če prav sme biti pravici zavetnik v „divani“ v pričo hospodarja, vendar-le so njegovi dohodki precej pičli: le šost tisoč „levov" ima na leto, a nikakovega priboljška ne; to samo si obeta: kjor ni dedičev, da
bode imenje njegovo, če pa se pozneje oglasi kje kak dedič, da dade dedščino, a pridrži desetino. — Ali kakor nalašč, ,,vor-mku“ na nesrečo, bistroumni Valahi mr jo, toda ali revni, ali pa bogati, ki imajo mnogo sorodeev in dedičev , a nas „de kutii" je posled te nade zapravil vso svojo imovino. Vidi zdaj tedaj največo Potrebo, da si pomore iz te revščine; zdi se mu, da ga utegne °toti le kaka bogata ženitva, ki ga je že dvakrat iztrgala iz novčnih stisek. Res da: brada velikega „vornika de kutii“ je obledela, da je lanu podobna, ali to je brada, kakoršno sme imeti Jo sedemnajstero najčestitejših uradnikov v kneževini. Ktera „ku-kona" torej ne bi poželela velikega „vornika“V —
Veliki „vornik“ je ohol zato, ker ga tako česti hospodar: pajdaši se z najuzvišenejšimi bojarji. Ne skrbi ga torej to, koga sm6 počestiti z uradom „klučara de aru", tudi ne koga sm6 odbrali za velikega „armaša"; tudi Barbučiki ne b61i svoje glave s tem, komu bi zaupal hčer in dal mu nekoliko mošenj zlata. Aristokratje po rojstvi in mogotci se jako radi, velekmalu spopri-Jazn6 z imetno aristokracijo. Mnogo večerov je veliki „vornik“ uže preživel v Barbučiki-jevej hiši. Prijateljski in srčni so njiju razgovori. Obadva sta izkušena, oba sta moža — razumna, gospodarja, obadva živita v modrem prijateljstvu. Kedar „magnat“ govori o svojej dostojnosti, o prvenstvu in pravicah, ki jih uživa, posluša ga Barbučiki volerad in spoštljivo. ,,Vornik'‘ mu naposled začne šegetati razdražene strasti: obeta mu, da hospodarja pregovori, da mu dade kako uradnijsko službo tretje, po tej pa druge vrste, in ko Barbučiki poln sladkih nad in solznih oči začne roko stiskati dostojnemu protektorju, vdliki ,,vornik“, da bi juu ginjeno srce vskipelo do vrha, jame še obetati bogatinu: po kakih dveh letih bode pa imel brado z dostojnostjo velikega „klu-čara" vred. Nastopek takovih večkratnih obljub pa je bil ta, da Jc Barbučiki odločil — svojo Anico omožiti z velikim „vornikom «e kutii", ter jel vrhovatiti stotine na stotine, zato da bi se kar Najbolje moč mogel poveličati se svatbo, ki mora skrivna biti tako dolgo časa, dokler ne pokne poročni dan.
*
*	*
„No, Steši, kako se ima KostakiV Ali je zdrav?"— povpraša Anica in nestrpno čaka ciganičinega odgovora.
Ciganica oblačna poobesi glavo.
„Ali so mu poslali po doktorja V Ali ga leči jo V"
„1, kaj mu je do tistih čorbi? Saj doktor ga ne more °zdraviti“.
„Ubogi Kostaki! Kaj se mu je neki pripetilo?"
„Srce mu gori, ves je razpaljen, oči so se mu vdrle, obraz lrna bled in pamet se mu je razkalila".
Anica bridko vzdihne.
„Ne bi bil bolan, ko bi vas, „kukonica“ ne bil spoznal, le
vi	ste mu na misli in na jezici".
„Kaj bode z njim, kaj meniš ?“
„Umr ..."
Anica jej zatisne usta, ne pusti jej izgovoriti. Kakor je grah debel, take solze se jej iz očivder6 po licih.
„če vi hočete, pa ne umrje. Le vi, nihče drug ne, samo vi ga lehko otmete“.
Anica plane okoli vratu ciganici.
„JazV ali jaz, da lehko život otmem Kostaki-ju? Tekoj steci k njemu, daj, zaroti ga, naj živi, Steši, naj zares živi! povedi mu, da bi jaz ne preživela te žalosti, ko bi — še misliti no smem! Ne, ne umrje ne! — kaj ne, da ne, Steši ?“
#
*	#
Novica: da se vzemeta v61iki „vornik de kutii“ inBabučiki-jeva hči, ta vest se je kmalu razvedela po Bukreši. Ni ga moškega, ki ne bi zavidal velikemu „vorniku“, ni ženske v Bukreši, da ne bi bila zavistna Anici za toga delj. Le njej tema gleda iz oči, ko jej oča razodene to novico.
Gost prah plava nad „podu-moguš-em“. Dolga vrsta dunajskih kočij drdra v „Cherestre-o.“ Mogočno bojarji sedč po sivih „kučalah“; prijazno se „kukone“ smej6 jezdecem, ki jih ne goni vsakdanja čilost okrog bogatih kočij. Veseli razgovori, krič in smeh — vse to gluši vozove, prilika je denes nadnavadna, zat6 tudi obeta izbornost.
Na gosto obrastenem vrti, na vrti poleg koščatega javora sedi Anica — žalostna in zamišljena. V nekoliko mescih je preživela večnost . . . Spekla jo je prva ljubezen. Z mladega lica jej ne škili ni otroška trma, ni nesltrbna preširnost, temuč bridko zamišljenost jej bereš na obličji. Mirna je in zmerna; temno-modre oči jej gor6 ali od same strasti, ali pa osamela premišlja božji svčt. Diše težko in redkoma.
Blezu dva koraka od nje stoji Kostaki v modrej, z lisičjimi kožami podšitej suknji, v rudem „feski“ z dolgo modro reso. Vnenje ni kaj lepa obleka revnega Grka, ali njegovo oči so zrcalo nenavadnega razuma, posebne dobrote, rodke smelosti in ognjene srčnosti. Ko bi ga Anica bila videla kje v druščini, ni najmanjše pozornosti ne bi bil izbudil v njej ; ali lop mladenič je, dober, priljuden moški, ki ga krhko pozna, da je takov, zat6 jej nadnavadno gori v srci, ki se je vnel jej v njem prav tisto tre-notje, ko je bilo žejno nevgasljive ljubezni.
Anica ga le časi pa časi vidi, sliši ga le, kedar govori, a sama ne zna — kedaj in zakaj je začel živeti jej v srci. Okusila je slast in strast takove ljubezni, zato jo zbega vsak pogled, sleherni vzdih izbornega ljubca. Ne zna še pravično soditi, kajti domovina joj je Valahija.'
Ni je pod zlatim solncem krasne ženske, ki bi jej ves svet tleskal, tudi tako pohabljenega človeka ni nikjer, da se ne bi vrinil kje. Vsak človek ima svoje srce, a ta razlika je modro odločena. Ne bojte se, čestiti bralci! Vsak izmed vas najde žensko vročo ljubezen v njenem srci, le izbrati je treba jo med toliko množico. Zat6 se ne moremo čuditi, ker ta tej, ta temu dopada. Jako leliko vam jaz to razjasnim, če mi uganete zakaj modra barva nasprotuje rumenej, rdeča pak zelenej, in zakaj nima svet ni enev barve, da bi se hotela sestriti z barvo.
če je Čest, razum, kočija, pred kočijo konja, in nekoliko mošenj cekinov, če je to bogastvo, tedaj je Kostaki bore človek. Neumorno jezdari po knježevini in kupuje in prodaja rogato blago ~~ a neče posebnega dobička, veseli ga le bolj prijetno, raznolično živenje. Najraji obiskuje Barbuški-ja, goni njegove črede na Erdeljslco, včliki ,.čauš“ pa se ne more načuditi njegove j vrlosti v beretiji, njegovej izv6denosti in čestitosti. Vselej ga vesel pozdravi tako, kakor pozdravlja goste, ki so mu po všeči; priporoča ga na izgled svojemu služabništvu, pa tudi vsi veruj6, Kostaki — da je redek človek, zato ker je prijazen, uljuden, dober, in ker večkrat nadari vse služabnike.
Oblačen in s poobešenimi očmi stoji tu pred krasno devico tako kakor grešnik pred pretečim sodnikom; boji se predramiti zamišljeno in mračno Anico. Denes je to njiju prvi snitek, prvi razgovor, od kar jima včlikega „voi’nika“ brada kali veselje.
„Kedaj pojdeš, Kostaki
„Denes, tjekoj ta trenutek, precej s tega vrta. Tvoj oča me je poprosil, da bi nekoliko čred volov gnal na Erdeljsko: treba mu je novcev. Pojdem po doto za velikega „vornika“ soprogo.
Anica globoko vzdihne.
„Mene pa nihče ne povpraša, ali hočem biti včlikega gornika" soproga, ali nečem ?“ —
„Kai jim je do tvoje hoteve! — Veliki „vornik“ potrebuje tvojega zlatd, tvoj oča pa bi rad bil veliki ključar? Ali je to kaka malenkost? Na tvoj zaklad: na tvoje preslično srce, na to Pa se ne spomni nobeden njiju. Uboga Anica 1“
„Kedaj prideš nazaj ?“
„Jaz! čemu neki? — gledat te v naročji staremu strast-nežu? Ne, nikoli! Predno bodeš soproga včlikega „vornika de kutii", prinesem ti na dar pest zemlje iz svojega groba."
Presunljiv krič prikrili devici iz prs.
„Živ6nje ali smrt!“ — vskrikne Kostaki s krepkim, odločnim glasom, ki je Anico spreletel . . Anica se joče; zastre si obličje z rokami in spusti se ljubimcu v naročje. Strastna je njiju prisega, oblaznela radost, nerazumno razvnetje! —-------------
*
*	*
Ciganka Steši se z materinskim čutjem v srci čudi z daleč razkošji blaženih zaljubljencev. Prišla je oznanit, da Kostakija in
njegovih tovarišev už6čaka voz; ker pa je naletela na ta dva, zboji se: neče bliže. Čaka na strani in sč svojo črno žilavo roko blagoslavlja oba. Kostaki mlado Anico pritiska k sren in prosi ciganico, da bi po desetih dneh ob štirih po poldne, ko Dode povsodi po Bukreši vse tiho, da bi ta čas z Anico prišla naproti mu k „magalam“ pri Dimbovici, tam da jo bode čakal z vozom, sč seboj vzel za Karpate, kjer bode potlej svobodnejše živel z njo na Erdeljskem.
*
*	*
Bukreš od same radovednosti nestrpljivo čaka redke zabave, ki bode ob svatbi včlikega „vornika de kutii“, v tem le dveh osob ne miče vse to nič, obe trpite neznanske bolesti: Anica, ta težko čaka dne, ki ga je odločil jej Kostaki, in aga — zastonj zalezuje Tundzo. Uže nekoliki^at je tik za petami bil drzovitemu lupežu, omrežil ga z razstavljenimi beriči, tudi sam s pandurji in policijskimi slugami je uže dirjal za njim, prežal na-nj, uže je tleskal, da ga je zalotil, ali o vsakej priliki se mu je izmuznil iz prazne oblasti tako, kakor se iz roke izpolzne kačela (Steinbeisser).
„Bogme ne bodem več aga, če ga ne vjemem! — Le še dva meseca ali mesec, pa pojdem k hospodarju sam: povem mu, da nisem več aga, poprosim ga, da bi komu drugemu oddal to ku-kavno čest“. Tako se aga jezi zaradi lisičjega Tundze.
Neumorno in čudovito hitro stikanje na vse strani, pa umno razizbrane okolnosti — vso to je agi pomoglo, da je zvesto izvedel, kje je Tundza v zavetji. Prav ta čas si je Tundza odbral vas, Oclobešt po imeni, petnajst vrst od Fokšan. Časi pa časi pride kdo orožen — sumljivo —• v krčmo tijakaje po žganja. Sleherni Arnavt na svojem konji kupi po dva jarca, in vsak ju žene v hribe, po noči pa so vaščanje zdaj pa zdaj zalezli, da se od daleč nekoliko odsedlanih konj pase po travnatih rebrih. Nekov drznež se ojači, ter nekej strmej gori v znožji stekne z drevjem zai’asteno jamo, v jami pa jatico oroženih ljudi. Vse to sporoči v Bukreš.
Aga je zopet oživel, zat6 zaupno omeni sam sebi: „Ta pot pa mi ne uide!“
Skoro gotovo je Tundza izvedel, da aga zna, kje je, torej zapusti Odobešt in vstavi se v obližji. S tem je agi ustregel, da je še več nilrodne stražo leliko nagnal le-todi okrog. Kodi se Tundza potiče, to je do cčla znano; agini razukazi pa so tako modri, pandurji tako razsrjeni na lupeže, ko bi Tundza sedmoglav bil, da uode po nekoliko dneh gotovo policiji v oblasti, ko bi tudi bil peklenšček sam ali pa volkodlak.
Temna je noč in burna, ploha na ves glas sili skozi okna in hrmi po strehah. Grom doni in blisk šviga po nebi v čarno temo. Ulice po Bukreši so prazne, le tam pa tam kje luč gleda skozi okno ali kak pes priklenjen laja.
Na prostornem turškem divani sedi aga — s hrbtom naslonjen. Sveča uže dogorela skoro, le medlo mu jasni omračeni obraz. Kmalu pije kavo, kmalu puha tobak — oboje zamišljeno. Zanimlje ga le v Odobešti posel, ki ga nestrpno čaka.
Na enkrat se mogočna burja utješi. Nemarno aga obrne svojo glavo: pred njim stoji mogočen bojar v „kučali“ in sivobrad je. Prijazno mu podade roko in pozdravi ga: „Ci maj fač lcuko-našule!“ —
Ker je ta gost nenaden tako, kakor bi bil priplaval iz visokih oblakov, zato se agi zdi posebno čudovito, tako da mu po sili iz mrklega srca izde pozdrav: „sinatos!“ —
„Dolgo časa nisem mogel vstreči vašemu ukazu, čestiti aga! Ta pot me je zadržala služba, kmalu je bila kakova drugača zavira, tako da časi jaz nisem utegnil, časi pak vi ne; a vendar-le, zdaj sem tu! Pa tudi slabo vreme!“ — pristavi še in „kučalo“ položi na mizo, toda kar nič mu ni na mari agino zavzetje. „Kdor bi se vas upal obiskati v takem vremeni, gotovo vam je zvest.“
„Prosim, ne zamerite, s kom imam čest — ? “
„Ali me ne poznate?! — Hahaha! Pa saj se prijatelji radi tako spominjajo svojih prijateljev! A ne, prosim, lepo prosim, prizanesite mi, to je uže taka navada moja“. Stopi k durim in pogleda v sosednjo sobo: „Ali nikogar ni tukaj notri? — ali se dobro zapira soba, da nihče ne bode priča najinemu razgovoru? Zdi se mi, da okna niso varno zaprta, pa tudi tega je treba, da 8e moj ljubi prijatelj in velečestiti aga ne prehladi, zato, da ga ne začne trgati po udih“, — in jame zapirati okna.
Ago zima spreleti, sam ne znii, kaj pomenja ta prikazen.
Ko gost mirno pride nazaj k zavzetemu hospodarju, aga jame čudovito zvijati roke, kajti nijma več pred seboj poprejšnjega bojarja, temuč meniha poleg sebe, rudobradega meniha. Menih sede na divan k njemu.
„Ta zamena se ti čudna zdi", — začne zopet govoriti, „le nikar se ne boj. Lc vnenjost so je spremenila, srce pa se zaradi tebe ni izneverilo dozdanjosti. Jaz, da znaš, jaz sem tvoj tisti prijatelj, ki mu ti nisi uil zmerom pravičen. Uže davno bi bil ! ad pomenil se s teboj, kajti — jaz sem resnično tvoj prijatelj, ki ti po noči in po dnevi rojim po glavi. Jaz sem Tundza!
Aga se ves stresne.
„Le to, moj preljubi, največi prijatelj, če le enkrat krikneš, ali pa če bodeš le glasnejše govoril, nego navadno govoriš, pogledi, s to-le igračo ti zagozdim usta . .
Tundza potegne iz rokava železno kroglo na dolgem, tenkem niotvozi, kroglo — privezano krog roke. Aga je ves vstekel od same jeze, a vendar mirno sedi poleg razkačenega Tundza.
„Prišel sem le sem zato, da te po pravici pohvalim. Ti si res izkušen, razumen, neumoren in povsodi v svojem področji, Uže kedaj bi bil Tundzi okrog vratu zadrgnil vrv, ko bi tvoji
„zapčiji“ le nekoliko podobni bili tebi, in Tundza bi po knježe-vini hodil tako, kakor po smeteh, ko bi v Bukreši ne bilo takega age, kakoršen si ti. Mnogo mojih korenitih sklepov si uničil se svojo bistrostjo. Samo ti si moj največi sovražnik, ali Tundza je pravičen, da je to res, zato sem necoj tvoj gost“.
Aga sedi na živem oglji, zameknjen v Tundzo.
„Nedavno sem izvedel, da po krčmah hočeš imeti novo, manjšo mero. Ali nimaš zadosti teh sto tisoč „levov“, ki jih vsako leto imaš za svojo službo: Saj si pameten, gospodaren. Tistih deset tisoč, ki bi jih utegnil pridobiti po krivici, z njimi si ne opomoreš veliko, a tudi: ta davek bode krvavo žulil siromašnega kmeta in cigana — saj sta uže brezi tega davka uboga zaradi tistega: le daj, le daj“.
Aga molči.
,,Včeraj so dva Bolgarja iz Katazdze po nedolžnem zaprli. „Logofet de adži“ trdi, da sta na semnji ultrala vola; skoro gotovo, bi menda rad novcov od nju. Zakaj bi revni n&rod tlačil? Ukaži, da ju izpusti.
Aga prikima z glavo, da ukaže.
„Hvala ti. Zdaj pa sem razodel vse, kar mi je bilo na srci, tedaj se pogovoriva kaj o novicah po mesti". — Tundza začne pripovedati toliko krasnih in neznanih dogodkov o „kukonah“ in „kukonicah", take smešne pripetljeje in doutipne domače obraze, da se je aga vdal — ter rad začel poslušati. Iz početka se smeja, potlej ga posili glasen smeh, naposled pak se jame cel6 raztovarjati z njim, in popolnoma se je spozabil v razgovori z lupežem. Sredi neke povesti aga vstane sč svojega divana, zat6 da si za-pali lulo, ko pa pride nazaj, vidi, da pred njim ne sedi več poprejšnji menili, temuč umazan cigan, kakoršni so navadno ciganje
— lase ima seskodrane, bos je tudi, raztrgan, ciganski zgovoren, ciganski se vede in vse drugo počenja tako. ,,Tundza!“ vskrikne aga, „ti nisi človek, ti si vrag! Zakaj nisi pameten, tvoja spretnost je čudovita 1“
Gorek smeh igri, ciganu okrog ust. Umolkne in molči nekoliko časa, ginjen roko stisne agi, potlej pa sč smehom pripo-veda dalje.
Hitro so trenotek za trenotkom podi v pozabo hospodarju in gostu, pa ne znata, da tako hitro, kakor kakima naj veselejšima prijateljema, ko se radostno razgovarjata.
„Ko bi kdo izvedel to", opazi naposled gost, „da je Tundza obiskal Bukreškega ago‘?“
Aga se stresne.
„lJride čas, ko se bodeš ti smijal mi, torej je uže čas, da odidem. A kaj bi ti neki zapustil na spomin, yubi hospodar?“
— Aha, saj imam pri sebi zvesto tovaršico, železno kroglo. Ta je vernejša, nego kakoršno koli orožje, zmerom je poslušna urnej 'roci. Pogledi . .
Ta hip se na nasprotnej steni pajek vspne k stropu. Tundza 'Bahne z roKo in s kroglo pajka pribije na steno, cukne vrvico in ima kroglo zopet v roci. Zdaj roko stisne zavzetemu hospo-darju in odide k oknu, rekoč: „Le odpri zopet duri, pa pokliči v»e domače ljudi . .	— Okno zabrenči ... in Tundza izgine
Po nočnej temi.
Drugega dne se aga izbudi oblačen in prestrašen. Gost tundza se mu zdi le težek, bridek sen. Neče verovati, da bi bilo res, zdi se mu, da se mu je le senjalo tako. Radoveden čaka 12 Odobešti kakega sporočila; a to ni čudo, ker se mu je lupež Priteknil v sanjah, saj zmerom misli na-nj. Toda ozre se na steno |n zagleda udarec na njej; zdi se mu, da se mu pajek posmehuje lz Bvojega groba.
Na večer pridirja brzosel iz Odobešti s to-le novico: pan-durji so uže pred dnem z daleč z vso mogočo opreznostjo zastra-^ili spiljo, zat6 da jih ne bi zapazili lupeži, ki se sprehajajo po jatni, in ko so se bili razteknili po vseh prodorih, da ostraženi razbojniki ne morejo nikodar uiti, da so besno mipalijih; ali kaj, 7 špilji ni ne enega lupeža bilo več, temuč le čreda ovnov v Jankah z rudečimi „feski“ na glavah.
Aga izpod obrvi strmi na steno, in zel6 nagubljeno ima Ce|o. Zapali lulo, sede na divan in migne z roko, naj brzo-sel odide.
*
*
Zastonj zavistniki stičejo, da bi se posmehovali agi in povprašali ga, ali je Tundzo vjel ali ne ta pot. Po vsej Valahiji uže Zllajo, kako jih je navihal zopet. Dva dneva age nihče ni videl v Bukreši; ali tudi doma mu ne dade miru tisto prokleto znamenje na steni. Vskipela mu je hudobnost do vrha. Kamo bi se skril aga, če se razvč, kakov gost je po noči obiskal ga? — Drugačega otetja ni, nego — Tundzo je treba brž zamoriti.
Aga odpre krabico (schachtel') in potegne iz nje mošnjo — Polno zlata, rekoč: ..Moje bodeš 1“ — in nasmehne se prav Po lisičje.	F
*
*
. Ni je v Bukreši ni stvari niti reči, ne takega čuta ni takove astnosti, ki bi je ne mogel kupiti za gotove novce. Menda bi “do malo izimkov. Aga glasno pocinka se zlatom, včrni Tundzin zaveznik — Jordaki Bulaš po imeni, ta pa se ponudi, da izddde 8VoJega načelnika.
Tisti večer pred sv. Elijo je bil most čez Dimbovico poln Pandurjev. Izdajica je razodel, ta dan da se Tundza ob štirih po Poldne pripelje v zelenej kočiji v Bukreš, da ga šestero konj Popelje. Aga in Bulaš gledata iz bližnjega doma tje doli po cesti. Kes se to uro prikaže nekova kočija. Zelena kočija drdra po »podu-moguši“. Aga povpraša, ali je pravi ta, Bulaš pak odgo-N&rodni Koledar 1870. (Letopis.}	9
vori: „To je Tundza!" — Z daleč -vpijo, naj se ustavi kočijaž, ali postilijon le resno sedi na konji, poka in ni mu na mar krič. Ko se pripelje na most, aga ukaže streljati. Krogle jamejo sikati in na enkrat dva konja obležita na mosti; pandurji stopijo okrog prišleca, sladko je dremal, strel pa ga je izdramil. Zavzet se ozrč po ljudstvi, ki vre okrog njega; ne more se izpametiti, kje je in kaj se godi z njim.
A to je ruski polkovnik G.
Aga in Bulaš kar okamenita od samega strahu. Polkovnik se ogleduje, ali je kje kaj ranjen, njegovega kočijaža pa odpelje v mesto, da bi mu tamkaj e kroglo vzeli iz stegna.
„Mili Bog vendar! Ukaži, da ide narod z mostu, ukaži", — upije Bulaš, „to ne more biti, da bi mo prevaril, saj pride, prav gotovo pride!"
„Ali če ga ne bode", — resno omeni aga, „jutri bodeš užo visel".
Zopet je vse mirno na mostu čez Dimbovico tako, kakor je bilo poprej. Ali pandurji so še le nabili zopet puške, uže se druga kočija prikaže se šesterimi konji.
„To je!" — uskrilcne Bulaš, zakrije si obraz, kakor bi se bal svojega načelnika Tundze, in skrije se v bližnji dom.
Zdaj vstavijo konje in aga in straže stopijo okrog kočije. Res je Tundza to, ali sam je. Obupno se brani. Ko izpozna, 'da ga davi gotova smrt, z ranami posut plane v Dimbovico, a pandurji poskačejo za njim. Kakor ostrljeni lev, tako vsteklo se brani svojim sovražnikom m smrt zadaja sč svojo verno kroglo. Dim-bovica se peni, lcervavo peni: Naposled onemore, uk leno ga torej.
V	tej zmotnjavi nihče ne čuje presunljivega kriča mladega dekleta, nihče ne vidi, da je Anica omedlela, omahnila in zgrudila se ciganki v naročje: to je bil dan, kije bil Kostaki obljubil po-njo priti, izpoznala je v njegovi osobi — Tundzo.
*
*	#
Po nekoliko dneh glasovitcga Tundze ni bilo več, njegova drhal pa se je sama razkropila.
Najdenec.
Zgodba na kmetih.
Poleg francoskega za slovenske bralce predelal J. O.
Prvo poglavje.
Prijazen dopoldan je bil, ko sc je Rotija Trpotčeva, mlada mlinarica iz M .... prat napotila na potok, ki je vštric njenega travnika potekal. Prišedši na perišče, zagleda tam majhnega dečka,
ki je pri plohu sedel pa igral si s slamo, ki so perice počenje-vale na-njo.
Rotija pozorno ogleduje otroka in čudi se, da ga ne pozni; 8aj tu-sem so zmeraj le otroci iz vasi hodili.
„Kdo si pa ti, fantek ?“ nagovori ga, in deček se s prav zaupljivim obrazom va-njo ozrč, vendar se je zdelo, da ni razumel, kaj ga je prašala.
„Kako ti je im6, pravim?" praša Rotija Se enkrat, počene vatric njega na tla in začne perilo mencati.
„Tinček“, odgovori otrok.
»Tinček, — kako pa še?"
„še, aeI" ponovi deček prav priprosto.
,,Cegav si pa?"
„Cegav — jaz ne vem !"
,,Kaj ne veš, kako je tvojemu ateju imč?“
„Saj nimam ateja, jaz!"
„Ali so ti umrli ?"
„Ne vem".
„Kje so pa mama tvoja V"
„Tam-le so, vidite", pravi otrok kazaje s prstom na ubožno hišico, ki je dobra dva streljaja od malna proč stala med vrbami in sc nekoliko videla od tod.
„Ej, zdaj sc spomnim", odgovori Rotija, „to je tista žena, ki je prcdsinočnim tjekaj gostovat prišla, jeli?"
„Je, tista je", potrdi fantek.
„Ali nista bila pred na S .... ?“
„Ne vem".
„Ti si pravi gumpec. Vsaj veš, kako je tvojej mami imč?"
„Vem, Jerica".
„Jerica — ali nič drugač?"
„IIm, nič drugač!"
„No, ti pač lahko hraniš, kar veš", pravi mu Rotija smehljaje se in začne prati.
,,Kaj pravite?" praša mali Tinček.
Rotija se iz nova ozre va-nj; prav zal fantek je in kaj lepe °Či ima.
Škoda, misli si ona, da se tako priprost zdi.
„Koliko si pa že star?" nagovori ga spet, „morebiti še tega ne veš".
In res je to vedel ravno toliko kakor kaj druzega. Sx-amo-Vajo se menda, da bi ničesar ne vedel, kakor mu je mlinarica • kitala, zbere vse svoje misli, in da bi jej vendar vstregel, pravi: »dve leti!"
„Hentaj-te, dve —!" ponovi neverjetno Rotija ožemaje perilo. „Prava šemica si ti. Niso se še veliko prizadevali, da bi te kaj spametovali, ljubi fantek moj! Sest let najmanj moraš že star “iti, kakor si velik; pameti pa res nimaš več, kakor za dve".
„To se ve, da", odgovori Tinček, kakor ne bi priznaval
9 *
tega. In kakor bi jo hotel prepričati, da ga preslabo sodi, reče jej: „Pred ste prašali, kako da mi je imč: Vidite — : Tinček — pa še nekako drugač. Najdenček*) mi mama tudi časi pravijo.
„Tako, že zastopim!" pravi Rotija, pogleda ga in — smili se jej.
Posehmal se mlinarica nič več ni čudila čvrstemu fantku, videvša ga tako umazanega, raztrganega pa zanemarjenega na duši in telesu.
„Tako slabo si oblečen", pravi mu, „saj vendar ni gorko. Gotovo te zebe".
„Ne vem“, odgovori božec najdenec, ki je bil že tolikanj navajen trpeti, da so še zmenil ni več za to.
Rotija ga pomiluje iz srca. Zmisli so na svojega leto in dan starega Nacka, ki jo tačas dom;'i v gorki posteljici luclcal in so stara mati varno čuli pri njem. Ta revček pa kraj potoka sedi, zebe ga, da so ves treso, in sama roka Božja ga varuje, da se ne prevrne v vodo in no utone; saj neumen je dosti, da bi si mogel misliti, kako nevarna da znA voda biti.
Rotija, ženska zel6 usmiljenega srca, prime otroka za roke in prepriča se, da so mu vroče,	če prav	ga mraz	časi	pa	časi
pretresa in jo jako bled v lica.
„Lej, saj ti imaš mrzlico!" pove mu.
„Imam — kaj vem ?“ pravi fantek, res ves premrl od mraza.
Rotija sname volnato ruto izza vrata, pa zavije v njo naj-denca, ki se njenemu početju	ni	čudil niti	ne kazal, da mu	je
všeč to. Potlej potegne slamo	na	stran, ki	je dozdaj klečala	na
njej, naredi mu ležišče in deček se poravnA po njej ter hitroma zadremlje. Mlinarica pa v tem ročno opere srajčice svojega Nacka, ker mudilo se jej je k njemu, ker	ga je še	zmiraj dojila.
Ko je bila oprala vse in si naložila v	škaf, ne	more	ga	za-
deti na glavo, ker mokro perilo jo zdaj dokaj teže. Odloži si ga tedaj nekaj pa pusti na plohu, češ, da ga pa potlej sabo vzame, ko se vrne najdenca budit.
Rotija Trpotčeva ni bila	ne	velika no	močna. Bila pak	je
prav čedna in pogumna ženica	in	v vsi okolici jo slovela, da	je
krotka pa kaj razumna gospodinja.
Ravno, ko duri odprč, zasliši, da po brvci poleg zatvornice nekdo v cokljicah teka za njo. Ko se ozre, vidi, aa je najdenček, ki jej prinaša ostalo perilo.
„Lej ga, lej! čudi se mu. Nisi tako neumen ne, kakor se vidiš! Kako si postrežljiv! Kdor ima dobro srce, ta ni neumen. Pojdi fantek, greva noter, da se pri nas enraalo pogreješ. Lejte ga fanta! Sam toliko no tehta, kolikor nese...."
„Mati, pravi Rotija stari mlinarici, ki jej je polnolicega in smehljajočega otročička naproti prinesla, „to jo siromašk najdenec,
*) Nfijdenci, rejenci ali Spitalarji.
ki se zelč bolan vidi, kakor da ga mrzlica trese. Morebiti, da bi Mu vi pomagali, ki pravite, da dobro veste, kaj je zoper njo?"
„0, to mrzenje je pač le od stradanja in postalih jedi!" nični stara mati, ko je bila na tanko ogledala Tinčka. „Kako naglo bi bil zdrav, ko bi le škudelico prežganega sokca imel in Pa za pol žlice kumne vmes; toda to je, nima je nikoli doma! To, praviš, da ta-le je najdenec te žene, ki je predsinočnim tjakaj gostovat prišla. Ta je tvojega moža bajto najela? — Kaj revna se mi zdi, kakor po tem sodim — le. Bojim se, da bo pa sitnost za krajcarje, kedar bo treba, da bi plačala".
Rotija je molčala. Znano jej jo bilo dovolj, da njena tašča kakor mož njen nista kaj usmiljenih src, da marveč oba denar ljubita nad bližnjega. Ko tedaj uteši svojega Nacka in stara iz hiše pride, race pčjat domu, prime Tinčka za roko ter v naročji svojega malega, hiti ž njim k gostinji Jerici v vas.
Jei’ica je bila samska ženska, stara kacih petdeset let in dobrega srca, kakor sploh ljudje, ki se le o tem živo, kar jim kdo iz milosti daje. Tinčka je bila prevzela od neke ženske, ki je umrla, ko ga je še pri prsih imela. Odgojevala ga je za celč ueznatno malenkost mesečne plače, on pak jej je moral streči in Pomagati, kolikor je le mogel s svojimi nežnimi ročicami. Imela je dosle tudi tri ovce, ki so jej bile še najbolji pripomoček, da je z rejencem laglje izhajala. Ali prišla je v take stiske za na-jemščino in predno se je bila tii-sem preselila, morala jih je prodati. Zdaj bi bila rada druge kupila, da bi je Tinček, prešibek 8e za ktero teže delo , pasel po potih in stezah toliko časa, ko hode dovolj star, da bo smel sveto obhajilo sprejeti. Ali s čim?
upanje njej jih noben ne bi bil dal, imela pa v vsi svoji lasti M druzega, kot dva stola, eno omaro, dve žlici in nekoliko lončene posode.
Rotija že v malo besedah ž njo hitro spozna, da Jerica nikakor ni nepoštena ženska, ter da si bo tudi kolikor le mogoče Prizadevala, vselej vestno in o pravem času plačati najemščino. Ravno tako se jej je videlo, da ta ženica ljubo ravnd z najden-
kakor bi mu prava mati bila. To se ve, da se je bila navadila, da je otrok trpel; saj je tudi sama trpela. Zato se je s po-cetka bogati mlinarici skoraj tudi čudila, da pomiluje ubožčeka otroka.
Ali ko je gostinja videla, da njena nova gospodinja je ne °biskava, kakor bi hotela kaj tirjati od nje, marveč, kakor bi na-Merjala vstreči jej s čim, jame jej p o in a zaupanja v njo pripovedovati na dolgo in široko, kako da je dosehmal živela, kako da Je bolj nesrečna bila, kakor kteri drug človek preko celega 8veta. Rotija pa jej zagotovi, da, kolikor le mogoče, skušala bo pomagati jej; česar naj pa nikomur ne pravi, ker ona sama v 8v°ji hiši in še se svojimi rečmi ne sme razpolagati, kakor bi je volja bila.
Za prvikrat podari jej tisto volnato ruto, češ, naj jo še tisti
večer razreže pa fantičku suknjico iž nje naredi. Ali gostinja jej tega kar ne moro obljubiti, ker se joj zdi, da ruta bi bila za njo samo kakor nalašč, za fantiča pa vendar predobra. Še le, ko jej mlinarica zažuga, da, če tega v treh dneh ne naredi, nima se potlej nič več zanašati na-njo, obljubi jej vendar za trdno, da jo i hoče ubogati.
„Kaj menite", dostavi Rotija, „da moja tašča, ki nobene, najmanje reči nc prezre, ne bi precej spoznala mojo rute za vašim vratom? Saj ne boste hoteli, da bi jaz zavoljo tega zopernosti slišati morala? Povem pa, da vas hočem podpirati še dalje, če boste to prikrivali. In pa še to-le: vaš najdenček je zelo premra-zen, še umreti bi vam utognil, če mu skrbno ne postrežete".
„0 kaj da res?" praša neverjetno Jerica, „Bog v6, kako vendar žal bi mi bilo po njeml Ravno bo skoraj že tolik, da sc bo lehko za pastirja udinjal kam. Vem, da mi bo hvaležen, da sem ga izredila. Ta fantek ima žo zdaj dobro srce, da z lepa ne tacega. Nikoli vam ne toži, nikoli ne jezika; uboga pa, da ga moram biti vesela. Kar ves je drugačen, kakor drugi najdenci, ki druzega ne, kakor da jeze in nagajajo".
„To je pač rado res, toda zato, ker Ijuclj6 večidel grdo ravnajo ž njimi in je tako sami najbolj pačijo. Ce ta le je priden, kakor ga hvalite, dober je zato, ker lepo delate ž njim. Verjemite mi!"
„0 saj da", pritegne Jerica; „otroci več ved<'>, kakor si mislimo mi. Lej te, ne more se reči, da bi bil Tinček umen posebno, pa vendar ve, kaj koristi. Lanskega leta, ko sem bolehala (še le pet let je bil spolnil) pa mi je stregel sam, kakor odrasel človek".
„Veste kaj", pravi na to mlinarica, „pošljito ga vsako jutro in večer k meni tjekaj. Glodati hočem, da nekoliko več skuham za nas, da, kar nam bo ostajalo, pa Tinček pozajeme. Zato nikdor nič ne poreče".
„0, jaz si ne upam, da bi ga sama vodila tje; sam pa, ne verjamem, da bi toliko pameti imel, da bi vedel, okorej".
„Cajte, pa so zgovorivc! Kedar bo skuhano, nateknila bom muhavnik na okno. Od tu so bo dal videti. Tačas palc mu rečete, naj gre s cokljico v roci k nam, kakor bi po žrjavico prihajal. On se bo že pri meni nasital, in kolikor bo odveč, naj bo pa vam nosil domu. Tako bo bolje za vaju oba".
„Kako znate vse dobro preudariti in napeljati!" odgovori gostinja. „Zdaj vidim, kako vendar dobra žena Bte vi:	To je
sreča za-me, da som semkaj prišla in ravno v vašo bajto gostovat. Bala sem se vašega moža, ker so me strašili, da je surov človek. Zdaj pa spoznam, da je le prav, in sama Božja volja, da sem tu, da-si tudi je hišica slaba, slaba, in že na marsikterem kraji vsaksebi leze: mož vaš pa le precej najemščino tirja od nje. Zato se
{»a vam toliko bolj smilijo revni ljudje: pomagali mi boste ,'*fda agljo izrodim svojega najdenčka. To rečem: Bog vam bo sto-
krat povrnil vašo dobroto! Oj, pa da bi le kmalu popolnem ozdravel! Kaj bi jaz reva požela, ko bi mi umrl? Res, da malo malo je, kar mi dajejo iz Spitala zato, da ga izrejam. Če pomislim, koliko mu iz tega za jed grč in za obleko, rekla bi, da dobička nimam od njega. Ali ljubim ga vendar-le, kakor da )e moj lastni otrok, zato, ko vidim, da je res dober, in sem prepričana, da mi bo enkrat še pomagal. Pa poglejte ga: saj je tudi ‘-eden in močen fantek že za starost svojo! Dolgo ne bo več, da bo delati mogel".
Tako je bil najdenec Tinček za svojo izrejo zmiraj več in vec hvale mladi mlinarici dolžen, ki se je, dobrosrčna, kakor je bila, prizadevala veliko, da bi se usmiljenja vredni otrok laglje jn kolikor najbolje odgojil. Kmalu je bil spet zdravje zadobil, Ker bil je kakor jeklen in železen, in slehern bogat sosed si jo z°lel tako zalega pa krepko in čvrsto zraslega sina. Bil jo poln Poguma, plaval je v vodi, kakor riba. Sel je cel6 pod mlinsko kolo, da je drob in protje, ki ga je zadržavalo, iztrebil izpod njega. Ni je bilo z lepa reči, ki se bi je bil bal. Čudno se je {e zdelo, da je vse to tako z lahka, tako ročno počen’«! ter da Je pri vsem tem ostal zmiraj nekako priprost in dremoten.
In ravno to je bilo, da se je marsikteremu kakor precej neumen videl. In vendar, če se je reklo po tičje gnjezdo vrh bukve, ali iskat kravo, ki se je zgubila, ali vrabca na strehi s jiamenom zadeti, ni ga bilo, ki 'bi ga prekosil. Pač so drugi fan-tooi rekali, tebi se posreči le zato, ker si uajdcnec, ki imajo vsi pasjo srečo na svetu. Zategadel so mu pustili, da je pri vsaki reči on sodil in sklepal, kaj zdaj, kaj pa zdaj.
_ „Temu se ne bo nikoli nič hudega zgodilo", rekli so, „zato ker je najdenec, češ, toča pobije pšenico, kopriva pa ne pozebo".
Dve leti ie tako vse dobro šlo. Jerica si je, sama ni vedela, kako, pridobila toliko, da je mogla dve ovci kupiti. Mlinarjevim je pri marsikterem delcu pomagala, s čemur se je gospo-dariu Jerneju, možu Rotijinemu, tolikanj prikupila, da je dal raz-“gano streho na bajti popraviti. Bila je posehmal tudi v stann, sebe in svoiega rejenca nekoliko čodneje oblačiti, in videlo se je, p J° dokaj opomogla, kar se je bila tu-sem preselila. Pač je . tijina tašča neKterekrat godrniala, da to in pa to vse prenaglo pnne v hiši, ter da posebno kruiia se vso preveč pojeda. Rotija je tedaj dostikrat zavoljo tega trpela; al vse je voljno prenašala, ?a.lc nikdo ni krivde zavračal na Jerico. Za vse to se pa Jernej ?aJ zmenil ni, ampak še raje delal se, kakor bi preziral to, česar Je skopa tašča najmanj pričakovala od njega.
.. Da se je pa v tej stvari Jernej tako prijazno obnašal proti ?v°.]i ženi, to je izviralo od tod, ker jo je še zmiraj prav rad jnicl. Rotija je bila brhka, ali nikoli jej ni prišlo na misel, da se hotela ponašati s tem. In zaradi tega, kakor tudi, ker je mar še dosti premožen bil, blagrovali so ga povsod, kjerkoli 80 ga poznali.	1	’	J
Tako je prišlo leto, ko je alana poparila poljski pridelek, in dan, ko je povodinj povalila in pokvarila inrvo po travnikih. Tačas Jernej ni bil nič kaj dobre volje. In ko je necega dne enega svojih tovarišev, ki se je bil pred kratkim s prav lepim dekletom oženil, spremljal iz trga, djal mu je ta:
„Saj časi so tudi ti nisi mogel pritoževati; tvoja Rotijica je bila tudi prav čedno dekle".
„Kaj praviš: časi in pa Rotija je bi la V Kaj sva mari že starikava oba? Moja jih bo še le dvajset, in pa grda, primoj-ruha! da tudi še ni!“
„Ne, ne, tega tudi rokel nisem", zavrne ga oni. „Rotija je brez pričkanja prav zala ženica. Ali to-le je: ktera se tako mlada omoži, kaj je kmalu po njej. Naj jo le enega otroka predojila, zdelava jo že; da pa tvoja žena ni bila posebno krepka, kaže najbolj to, da se je že dosehmal veliko unesla. — Ali je sirota Rotija morebiti bolna?"
„Jaz nič ne vem. Zakaj me prašaš to?"
„Sembraj! saj sam ne vem. Zdi se mi tako žalostna, kakor Bog v6 kaj bi trpela in lcakosne težave prenašala. Ej ženske, ^ te so le enkrat, kakor pšeničen cvet. Vidiš, ljubi moji taka je: Ženice, dokler so čedno, imamo jih radi. Pa sc hudujemo, zmirjamo in razsajamo. To jim je zoperno: jokajo se, se nas bojč, dolgočasijo se in več nas ne ljubijo. Potlej Dam je prav, saj gospodarimo v hiši!.. Toda kar enkrat spregledamo, da nas nobeden več ne zavida za našo ženo, in potlej? Ne ljubimo jih več pa . Lahko
noč .Jernej! Nocoj si malo predolgo segal mojej v roke. Povem ti to, pa — brez zamero. Midva ravno tako dobra prijatelja ostaneva! Skušati pa hočem^jaz, da si ne naredim svoje ženice žalostne, kakor jo tvoja. Človek mora premisliti, kaj da počne in kako da počenja".
Modra glava si dobor nauk k srcu vzame; Jernej pa, če prav je bil umen in delaven, bil je preprevzeten, da bi mogel imeti tudi dobro srce. Rdečega lica in glavo po konci pride domu. Pogleda Rotijo, kakor bi je že dolgo videl ne bil. In res, videti je bila bleda in nekako spremenjena. Prasa jo trdo, ali je bolna, da je hipoma še bolj obledela in komaj si upala reči, da zdrava je popolnem. On pak se shudi, Bog sam vedel zakaj , sode za mizo in šari in rohni, kakor kdo, ki navlašč išče prepira. Temu se priložnost tudi skoraj ponudi. Ko namreč jame pripovedovati , kako da žitu kup poskakuje, pritakne mu ko j stara mati, koliko in da vsega preveč se v hiši potratuje.
Rotija molči. Jernej pa hoče, naj le pov6, kako to. Starka trdi, da še davi je videla najdenca iz bajte, ko je pol hlebca kruha nesel od Mlinarja....
Rotija naj bi se bila shudila in uprla obema; toda le jokati se je mogla. Tedaj pa so Jernej spomni tistih tovariševih besedi, jezi se še huje in posl6 tistega dnž — razloži si, če moreš, kako in zakaj — ljubil ni nič več svoje žene pa delal tako revo — nesrečno !
Drugo poglavje.
Delal je nesrečno, in ker je nikoli posebno osrečeval ni, ,° l'ej j® zakonsko življenje posehmal toliko težavnejše. Sedemnajst let je bila stara, ko je vzela tega malo malo ljubeznjivega moža, ki je v nedeljah in o praznikih pil na vse duške, v pondeljek Razsajal okoli doma, v torek čmeriko in sitnost prodajal, naslednje nni pa kakor neumna živina delal, da bi tako zdaj prihitel, kar 1® popred zamudil; kajti bil je vendar lakomen. Tako ni nikoli tistega časa nahajal, da bi mislil na svojo ženo. V sobotah jo bil ®e najbolje volje, ker opravljeno je bilo vse in se je že veselil, kako bo rajal drugi dan. Ali Rotija ni bila te njegove sobotne dobre volje nikoli kaj vesela, ker videla ga je že, kako bo juter večer vinjenega obraza domu pribrglavil.
Al ker mu je vendar vsikdar ljubo postrezala, pač ni bilo mogoče, da bi ]o bil on mogel dalj časa sovražiti; temuč še zmiraj se je velikrat zgodilo, da jo je prijazno prijel za roko ter djal:
„Rotija, nikjer je ni bolje ženice, kakor si ti, in spoznam, da samo ti si za-me vstvarjena. Kaj bi bilo, ko bi bil kakošno štimanko dobil, kakoršnih je toliko? Ves, da kar pod kolo bi bil skočil. Res, da pridna si ti, varčna in delavna gospodinja, zlatega denarja vredna".
Po četrtem letu njunega zakona pak je poslednja iskrica ljubezni do nje izginila iz njegovega srca. Le ene dobre besedice jej več ni privoščil, da, jezil se je cel6, da mu ni oponašal% njegovih nerodnosti. Ali kaj pač naj bi mu bila oponašala? Čutila je dobro, da mož njen je kriv, ali očitati mu tega ni hotela, ker lz dolžnosti je spoštovala svojega moža, kterega pa ljubiti nikoli m mogla.
Tašča je vsa zadovoljna gledala, da je, kakor je rekla, sin spet mož na svojem domu. Sovražila je snaho, ker videla je, koliko boljša da je ona mimo nje same. In ker ni vedela s čem bi Jo dražila, očitala jej je v enomer, da je šibka kakorvleska, da vso zimo prekašljuje, pa le samo onega otroka ima. Črtila jo je zatega del, kakor tudi zato, ker je znala pisati in brati in je ob nedeljah raje molitvice prebirala na vrtu , kakor z baburami iz soseske čeljustala in opravljala dobre in slabe ljudi.
Rotija je bila z vso dušo udana Bogu, in je vvidela, da bi oila zastonj vsaktera pritožba, prenašala je vse potrpežljivo, kakor oi jej Bog pošiljal to za pokoro. Na posvetno ni bila čisto nič navezana, marveč jo le premišljevala, kaj da bo onkraj groba enkrat, kakor kdo, ki bi že rad umrl. Vendar pa je neprenehoma skrbela za svoje zdravje in osrčevala se, ker čutila je, da otrok njen bi brez nje zelo nesrečen bil. In iz ljubezni do tega je vse križe in težave voljno prenašala.
Proti Jerici je bila vsikdar, čeravno ne posebno, vendar kolikor toliko prijazna, ker ta po eni strani dobra, po drugi pa sa-
mopašna ženska je ubožčeku najdencu lepo stregla. Rotija je bila namreč prepričana, da tisti, ki mislijo le na-se, pohujšajo se pregrešno; zato je le take posebno čislala, kterim so tildi drugi na mari. Ker je pa tamkaj ona edina bila, ki je za vsacega bolj kot sama za-so skrbela, nahajala se je jako osamljeno in zapuščeno, da-si tudi prav za prav sama ni vedela zakaj.
S časom je med tem opazila, da najdenec, ki je zdaj izpolnil deseto leto, pokazuje blizo tako srce in take misli, kakoršne ona. Co pravim, misli, ne sme se tu misliti, da je Rotija tiste iz njegovih besedi posnemala, ker on ni zmogel skoraj besedice govoriti in se je zdelo, da meni vd, kakor nič; marveč ga je le sodila po tem in tako, kar in kakor je počenjal kaj. Če je bilo treba to ali to storiti komu, ali hiteti kam, precej jo bil pripravljen, in če mu je Rotija naročala	kaj, stekel je,	še predno je
bila izgovorila. Kdor bi	ga bil sodil po obrazu, ne	bi bil verjel,
da je razumel to, za kar je ravno šlo; nazadnje pa. je vendar vso, kar se mu je naročalo, opravil tako hitro in dobro, da se mu je le čuditi moralo.
Necega dne, ko je držal Nacka v naročji pa puščal, da ga je vlekel za lase, češ, da mu napravi veselje, vzame ga mu Rotija nekoliko nezadovoljna iz rok pa pravi:
„Tinček, če boš že zdaj trpel vse, kar ti drugi prizadevajo, videl boš, kam te bodo pripravili".
Pa zavzame se, ko	jej Tinček	odgovori:
„Raji trpim, kakor	da bi sam	komu prizadeval	kaj hudega".
Ostrmeča pogleda najdencu v oči. Pogled tega fantiča razodeval je nekaj, kar ona sama še pri najpametnejih osebah nikoli ni bila opazila; tako dobrodejnega in določnoga nekaj tičalo jo v njem, da jo je to nekako čudno spreletelo. Vsede se na trato, vzame svojega ljubčeka v naročje in kar ne upa si govoriti z naj-dencem, ki je k njej na vogel krila prisedel. Razlagati si ne more, zakaj da se nekako boji in sramuje, da se je temu fantiču, kot prepriprostemu, tolikrat smejala. Kar zdi se jej v tem tre-notji, da jo je vsakrat dobro razumel, ter da to ga je moralo boleti, če tudi je zmiraj le molčal.
Toda le-ta pripetljej je bil kmalu pozabljen; ker no dolgo po tem začel jo je mož, ki se jo bil neko nespoštljive ženske iz tistega okraja privadil, zaničevati popolnoma. Ob enem se jej je grozil, ako bo trpela, da bi sc Jerica ali njen dečko še lcterikrat pri njem pokazal čez prag. Posehmal je Rotija samo premišljevala, kako bi ta dva še skrivneje, kakor dozdaj, podpirala. Naznanila je Jerici to, rekoč, da se hoče nekaj časa vesti tako, da se bo zvelo, kot da se nič več ne zmeni ne za ubozega fantiča niti za njo.
Toda Jerica se je neznano mlinarja bala in nikakor ni bila ženska, kakor Rotija, ki je iz ljubezni do bližnjega trpela vse. Prevdarjala je to reč sama pri sebi ter si mislila, da mlinar, ki je gospodar hiše, pahne jo lehkoiz bajte, ali joj poviša najemščino,
zoper kar bi bila vsa dobra volja Rotijinazastonj. Enako si misli: če se stari materi podobrika, utegne si jo pridobiti za se, češ od starke sme pač več pričakovati, kakor od mlade mlinarice. Pri prvi priložnosti se jej tedaj sama zatoži, da je od snahe veliko prida reči prejemala, češ, da nerada sicer, ali una jo je posilila in najdenec se jej je smilil, ko jej je velikrat pomanjkovalo, kaj bi mu bila dala.
Starka je črtila najdenca, ker ga je nasproti Rotija milo-vala. Svetuje tedaj Jerici, naj skusi, da se ga znebi, češ, za to-likošno , kakor dozdanjo najemščino, hočejo jo že čakati pol leta. Bil je ravno tudi dan pred svetim Martinom, in ker so je bilo leto slabo obneslo, imela ni Jerica nič denarja. Rotija ga jej ni dajati mogla, ker se je posl6 nekaj časa sčm natanko pazilo na to. Jerica toraj brez premisleka sklone in obljubi, da hoče koj drugi dan peljati najdenca nazaj v mesto.	».
Ali hitreje, kakor jo bila storila to obljubo, pokesa se spet, ko zagleda malega Tinčka doma, tega nedolžnega	otroka,	spečega
na klopi pri peči. Tesno jej	je pri	srcu in žal,	kakor	da je s
takim obetanjem privolila v	smrten	greh. Celo	noč ne	zatisne
očesa; toda že na vse jutro	starka	spet prihiti	k njej	v bajto,
Pa kliče:
„Ale, Jerica, po konci, pokonci! Obljubili ste, morate spolniti! Ce počakate, da moja snaha govori z vami, vem, da se Potlej skesate. Ali glejte, zavoljo nje in zavoljo sebe mora proč, fantalin. Moj sin pravi, da ga kar ne more trpeti, ko jo tako neumno požrešen; moja snaha ga je tako grdo razvadila, in stavim, da tudi že krade. Najdene! so paglovci že v plenicah in največa bedarija in zmota bi bila, ko bi se kdo zanašal na take-lo potepine. No, boste videli, da vam bo šo kriv, da vas naš stran zapodi, da bodo s prstom kazali za vami, da bo naš svojo pretepal; in ko bo tolik enkrat, da bo močen, pojde še ljudi ropat po cestah. To vam bo sramota! Proč, proč z njim, kar spravita se mi na pot! Kar čez polje do velike ceste! Od osmih se pošta mimo pripelje. Sedeta ml-njo in ob desetih sta v mestu. Zvečer ste vi že spet lehko tukaj. Tri šmarne petice za pot, imata jih tu-le!“
Jerica zbudi fantiča, obleče ga v najboljšo obleko, poveže mu druge stvari v culico, prime ga za roke in gre.
Kolikor dalje pak odhaja od doma, toliko bolj se kesa; ne more ne hitro hoditi ne govoriti in ko do včlike ceste pride, počije vsa onemogla na groblji kamenja. Voz se je žo bližal; Prispela je ravno pravi čas.
Najdenec se sicer dozdaj ni menil za nobeno reč in je tudi takrat zraven svoje matere veselo tekal do tu-sem. Ko pa zdaj Prvikrat v svojem življenji zagleda kočijo, kako po nasuti cesti hrusta proti njemu, boji se je neznano in po vsej sili hoče Jerico potegniti s ceste na njivo. Ona pa mene, da fantič se pač nadeja,
kaj da ga čaka, prigovarja mu: „Tinček le naprej, le naprej, ni drugač!“
„Te besede pa ga še huje oplašč, da kar misli: kočija je velika in grozna zver, ki sem ter tje dirja po svetu in bo njega kar živega požrla. Drugekrati tako korajžen o sleherni nevarnosti, steče zdaj kričč po njivah naprej. Jerica za njim; ali ko vidi, da je bled kakor smrt, zgubi vso srčnost, pa gre do prvega omed-ljeja za njim in pusti, da kočija mimo zdrdra.
Počasi se vračata nazaj proti domu. Na pol pota počivata. Jerica je zelo nemirna, ko vidi, kako so fantič trese od glave do nog in kako mu ubogo srce utriplje, da mu kar srajčico privzdiguje. Opominja ga tedaj, naj se vsede , in potlej skuša, kako bi ga potolažila. Pa sama ne v6, kaj bi mu pravila. Košček kruha potegne iz cajnico in ga mu ponuja, toda njemu nič ne diši. In tako delj časa *nolč6 tamkej sedita.
Vendar Jerici zmeraj roji po glavi, kaj jej je stara mlinarica, pravila in kako žugala. Zdi se jej, da je zgubljena, če so še enkrat prikaže nazaj. Začne se sramovati svoje slabosti proti temu otroku, in ker jej je znano, da se ima o poldne drug voz mimo pripeljati; sklene tedaj počakati dotlč.
Ali ker se je Tinček bal kočije, da mu je bilo znoreti, in ker je prvikrat v svojem življenji kazal, da bi se ustavljal, skuša si ga s tem pridobiti in vspokojiti ga, da mu veliko pripoveduje: kako biči pokajo, kako se konji lličejo, kako kolesa ropotaj o in kako prijetno da so je peljati v kočiji.
Ko pa ona tako skuša pridobiti si njegovo zaupanje, pove mu več, kakor jo je volja. Tinček se namreč zdaj spomni nekte-rih beBedi, ki jih je davi po strani slišal od stare mlinarice, in naenkrat vse jasno spregleda. Pogleda toraj Jerico tako, kakor enkrat Rotijo, pa pravi:
„Mama, vi mo hočete proč dati! Saj vem, Bog v6, kam mo hočete peljati in potlej samega pustiti!“
Ob enem mu beseda „najdenšnica“ pride na misel, ki se je doma že tolikrat vpričo njega imenovala. In to se mu zdi še bolj grozno in strašno, kakor poštna kočija, da vpije, grozč se:
„V najdenšnico me nočete zapreti!“
Jerica je bila dovolj jasno razkrila svoje namene, da bi so bila zdaj upala oporekati jo. Tudi je menila, da fantek boljo ve, kaj ga čaka, kakor je vedel v resnici. Zatoraj jej še ne pride na misel, kako bi se ga znebila s kako prevaro; ampak jame mu praviti resnico in razkladati, kako srečen da bo v mestu, da bo vsega več in bolje imel, kakor pri njej, da ga bodo delati učili, čez nekaj časa ga iz nova dali na kmete, pa k bolj bogati ženi, kakor jo ona, ki bo tudi po materinsko skrbela zA-nj, in ki mu bo veliko bolje pri njej.
Le-ta tolaž pa popolnem popari najdenca. To, da ne ve, kaj da bo v prihodnosti ž njim, straši ga še vse huje, kakor vse tisto, kar mu je Jerica pripovedovala. Vrh tega pa je tudi iz celega
srca ljubil to nehvaležno mater, ki je le gledala, kaj bi bilo za njo ne pa za njega. In So nekoga je ljubil in skoraj ravno tako, kakor Jerico; to je bila Rotija, čeravno si te druge ljubezni ni bil tako živo s vest, kakor prve, in ni nikoli omenil o njej.
Iht6 se tedaj vrže na tla, ruje z rokami travo pa si obraz zakriva ž njo, in vije se, kakor bi ga „božja“ metala. Jerica, ktero je to grozno pretreslo, jame mu žugati in šiloma vzdigovati ga; on pak le bije z glavo ob kepe, da se mu kri pocedi in neusmiljena mati kar misli, da zdaj ga bo konec.
Sam Bog je hotel, da ravno v tistem trenotji mlinarjeva Ro-hja miino pride. Bila je v D. . . pri neki premožni gospodinji, ki jej je bila volne dala v prejo, kajti slula je ona kot najboljša predica v celem okraji. Zaslužek je koj prejela in imela je v tem trenotji blizo petnajst goldinarjev pri sebi, ko je po naklučji k terna dvema prihitela, trgal se je ravno ubogi f&ritič ves krvav Jerici iz rok. Rotija s početka ne more zapopasti, kaj pač pomeni to ; zdi se jej le, da Jerica iz golo hudobije pretepava Tinčka, da bi se ga znebila tako. To pa misli tem bolj, ker Tinček, kakor hitroma zagleda Rotijo, steče proti njej , skrije se v gube njenega krila pa vpije:
„Rotija! Rotija! pomagajte vi meni!“
Jerica je bila precej velika in močna, Rotija pa majhena in j^bka, kakor bič. Vendar se je bala ni in meni, češ, baba bi “da znorela in hočo otroka umoriti, postavi se pogumno pred njo, da bi varovala fanta in ga rešila, ali sama sebe za-nj žrtovala.
Ali ni še trebalo mnogo besedovanja in žo je zvedela, pri cem da je. Jerica, ki ni bila tolikanj jezna, pač pa polna skrbi, Pove jej, kaj in kako. Vsled tegaTinčepo polnem jasno sprevidi, kaka nevarnost da mu žuga in hitro obrne to, kar je slišal, tako dobro in s toliko pametjo na svojo korist, da bi mu noben ne bil kaj tacega prisvajal.
Ko namreč Jei'ica konča svojo pripoved, zadela se iz nova mlinarici v obleko in prosi:
„Nikdr me proč ne pojajte! oh, nikar ne pustite, da bi me spodili 1“
Rekoč gre nazaj k Jerici, ki se je jokala, in od te spet k Rotiji, j11 seje še bolj jokala, vzdiguje roke kvišku in prosi pa govori tako, kakor še nikoli popred. Neizrekljivo gane obe ženski.
„0 mama, ljuba mamica!“ toži Jerici, „zakaj me hočete Pustiti? Kaj hočete, da naj od žalosti umrjem, ko vas nič več ne vidim? Kaj sem vam pa naredil, da me nič več nimate radi ? Kaj vas nisem vselej ubogal, kar ste mi rekli? Ali sem kaj hudega storil? Saj sem zmeraj tam pasel koštrunčeke, kjer ste mi rekli. *a vsaki večer ste me objeli pa djali, da sem vaš ! Nikoli niste Povedali, da mama niste vi — moja. O mama, imejte mo, imejte, lepo vas prosim, kakor Bogka vas prosim! Zmeraj, dokler boste živeli, pomagal vam bom in delal za vas, Ce vas ne boni ubogal,
le me tepite: nikoli se izgovarjal ne bom! Samo preč me nikar ne pojajte, saj vas nisem razžalil, saj vam nisem nič hudega storil!“
Potlej se obrne in gre k Rotiji rekoč:
„Rotija, usmilite so vi meno! Oh recite moji mami, naj me ne gonijo od sebe! Nikoli več no bom hodil k vam, zato kor so hudi, in če mi boste vi kaj ponujali, pa jemal ne bom, ker vem, da ne smem. Sam pojdem, da bom vaših prosil, naj le mene tepč in nikar ne zmirjajo vas! Kedar pa na polje poj dete, pojdem le z vami, da Nacka ponesem in da bom noril ž njim. Samo to bom narejal, kar boste rekli, če pa storim kaj hudega, ni me treba več rado imeti. Samo tega nikar ne pustite, da bi me segnali; jaz ne grem proč, raji koj skočim v vodo, ki tamkaj-le teče!“
ln videlo se mu je, da bi res storil, kar je rekel.
Tedaj se Rotija na vso moč potegne za fanta, in Jerica bi jo bila kaj rada ubogala in jej vstregla; ali bala se je, kaj bo, ko pride domu.
„Boš, ti grdoba nemarna ti!“ zarohni nad fantičem, „vzela te bom nazaj, toda kriv mi	boš ti, če me	jutri iz bajte izpodč	in
pojdem z mavho	po vasi,	ti boš! Ti si	vse preneumen, da	bi
spoznal, da se mi bo zavol jo tebe zgodilo to. To mi bo za zahvalo, da sem te redila,	ki mi nič	mari ne greš,	in ki mi nikoli povraeal
ne boš, kar sem	trpela in storila za-te“.
„Zdaj je dovolj!“ pravi mlinarica, prime fanta za roke in ga pelje sabo naprej. „Tu imate tistih šest goldinarjev, da plačate najemščino ž njimi, ali, če vas bi le hoteli izganjati, da greste kam drugam lehko iskat prenočišča. Denar je moj, tega sem si s svojimi rokami prislužila. Vem, da ga bosta tirjala od mene, pa nič ne dč. Ce prav me ubijeta, jaz kupim tega fanta; moj je zdaj in ne vaš. Vi niste vredni, da bi otrok, ki ima toljkanj dobro srce, ki vas tolikanj ljubi, — da bi ostajal prijvas. Jaz mu bom mati; bom le videla, če bosta trpela ali ne! Človek pa zaradi svojih otrok vse pretrpi. Iz kože bi se dala deti za svojega Nacka, za tega fantiča bom ravno toliko zamogla. Le pojdi, ubožec ti, Tinček, le nikar ne jokaj se zato! Zdaj nisi več najdenec, ne, veš! Jaz sem mati tvoja, smol me boš ljubiti, kakor Kotel, in jaz ti bom povračevala to iz celega srea“.
Rotija mu je hitela tako prigovarjati, da sama prav za prav vedela ni, kako in kaj. Ona, ki je sicer tako mirna bila, je v tem trenotji kar tlela, kakor žrjavica. Tolike hudobnosti ni mogla Jerici spregledati; razjezila so jo bila nad njo. Tinček soje Ven in ven držal nje za roko in pritiskal se k njej, da joj je z ranjeno glavo okrog in okrog oltrvavel rokav.
Vse to je tako genilo Rotijo, pa tudi osreilo, da s tacim določnim pogumom in neustrašljivostjo, kakor vojak v ogenj, hiti proti malnu domu.
Ko pa pride na brvco, ki je držala čez potok tik zatvornic nad kolesi, postoji. Kaj pač naj poreče doma? S čim naj bi opravičila svoje početje? Takrat joj pride na misel lepa čudo-
zgoda, ki jo je predni večer brala v bukvah življenja svetnikov. Zgodba tista je bila o sv. Krištofu, ki je Jezusčka nesel čez reko, pa, ker se mu je zdel pretežak, naenkrat sredi vode ostal ž njim. Ozre se, da bi pogledala najdenca za seboj. Oči so mu čudno strmele. Ali se je bil preveč prestrašil, ali preveč krvavel: onemogel se je ravno tam sčenil.
Tretje poglavje.
Jerica, videvša ga tako tam, mčni že, da umira. Zdaj se vendar fudi starki usmili, in ne zmenivša se ne za staro mlinarico ne za mlinarja, počene pred-nj pa jame se jokati, glasno tožiti in objemati ga. Tedaj ga obe kraj potoka zravnate nekoliko po konci, raz-mijete mu rano in obvežete z rutami. (Jez del j še le se revček spet zavedati začne. Ko odpre oči in vidi, kako da mu obe strežete, objema zdaj eno, zdaj eno in ne neha, dokler ga no vpokojitc s tem, aa mu žugate, češ, če ne odjenja, da bo še enkrat padel v medlevice.
„Pojdi, le brž, da greva!" opominja ga na to Jerica. „Ne, nikoli ne bi mogla tega otroka zapustiti; zdaj še le čutim to in nikdar več bi ne mogla biti taka! Denar vaš naj pa le shranim, da plačam najemščino nocoj, ko bi me le silili. Toda nikomur ne pravite o tem, Rotija! Jutri pojdem jaz k vaši ženi v D . . ., da jej naročim, naj vas ne izd;i. Tako dobive časa in moja skrb ko — če imam koj jutri mavho zadeti — da vi zavoljo mene nikoli več ne boste sitnosti imeli. Vi ne morete otroka sabo vzeti v malen: vaš mož bi divjal, da bi bila groza. Le meni ga pustite, prisožem vam, da mu bom stregla, kakor dosehmal, in če naji kodo spet nadlegovali, bove pa druga drugi pomagali".
Sreča je bila, da povrnjenega najdenca noben mlinarjevih ni videl. Starko je bil ravno ta dan mraz zdrobil, po čemer jo zviš-koma nevarno zbolela, predno je še sinu sporočila, kaj je tirjala °d Jerice, da naj se z njenim rejencem zgodi. Jernej pokliče tedaj prec gostinjo k sebi, da pomaga opravljat v hiši. Rotija in dekla pak strežete bolnici. Tri dni potem vse križem vre po malnu. Rotija tri cele noči zapored prečuje pri postelji svoje tašče, ki tudi ujej v rokah umrje.
Ta nemili udarec izdrami in za nekaj časa poboljša spride-uega sinu. Kolikor je mogel, ljubil je mater in zdaj se je ponašal s tem J da jo je dal precej bogato pokopati. Dokler je žaloval, zahajal ni več k svoji zapeljivki. Ranjce obleko razdeli le iz kaharije med uboge. Tudi Jerica dobi nekaj od tega in še celo uajdenec eno šmarno petico, ker se je Jernej spomnil, da je bil on prvi prinesel lastovčje gnjezdo, da so ga greli in ranjci na prsi polagali.
S kratka, Jernej je skoraj pozabil svojo nekdanjo togoto in ni ga bilo pri hiši, ki bi bil vedel, kaj je Jerica že nameravala s
svojim gojencem. Zaslužek Rotijin je pozneje enkrat prišel v pogovor, ker Jernej ni bil pozabil tirjati najemščine od Jerice. Ali Rotija je zagotovljala, da je otoru, ko je zaslišala, da so mati zboleli, vsa razbegana stekla v hišo in menda na travniku zgrešila denar. Jernej ga je tam potem dolgo iskal in kregal se, izvedel pa vendar nikoli ni, kam da je denar prešel.
Po materini smrti pa sc Jernej jame ves spremenjevati toda žalibog, da ne boljšati. Ven in ven dolgočasneje mu je doma. Mčni se zmeraj meni za to, kar se v hiši godi, čedalje menj je varčen in čedalje bolj potrošuje. Toliko bolj pa gleda, kje bi bil kak nagel dobiček za-nj, ker se mn delati traga. Vtiče se v skrivne in nepoštene barantije, pa kolikor več po tej poti, pridobiva, toliko več po drugi izmetava. Zapeljivka njegova ima ga sleherni dan bolj v svoji oblasti. Vodi ga po somenjih in povsod tjekaj, kjer je kaka priložnost za barantijo in goluiijo; sproti pak ga tudi vadi pijančevanja. Nauči se pri zanikernih pajdaših kvar-tati in na svojo nesrečo ima srečo, da dobiva; in ta nesrečna in pregrešna navada ga popolno razbega in še bolj pokvari. Kedar namreč časi tudi zgublja, roti se, divja in vsacemu grozi, da ga kar ni vkrotiti.
Koliko se pa zlatega časa zapravi pri kvartah!
Med tem, ko je on pohujšljivo živel, varovala pa je njegova vedno pridna in poštena ženica dom in čula nad svojim sinčkom. Skazovala pak se je po materinsko px-oti dvema otrokoma, ker tudi najdenec se jej je bil priljubil tako, da ga skoraj nič menj ni čislala, kakor svojega. Bolj ko se je njen mož potepal in zapravljal, menj je čutila svojo nesrečo, ker menj je morala trpeti pred niim. S prvega, kar se je bil udal pohujšljivemu življenju, ponašal se je prav surovo, ker se je še bal njenega očitanja in je hotel, da se ga žena boji, ter da mu ostane pokorna. Ko je pa videl, da ona vse raje, kakor da bi se prepirala ž njim in da se veliko ne zmeni zd-nj, jel jo je pri miru puščati. Ker ranjce zdaj ni bilo, da bi ga bila šuntala na-njo, moral je rad ali nerad priznavati, da gospodinje, ki bi varčneje znala ravnati, kakor Rotija, ni z lepa kje. Navadi se kmalu po celi teden izostajati iz doma in kedar prilomasti in priroji domu, mora skoraj vtihniti, ker ni nikogar, ki bi so hotel prepirati ž njim. S kratka, posehmal je bil Jernej navadno le tačas doma, kedar je po dolzem rogoviljenji pokoja potreboval in spanja.
Rotija je morala zares prav krščanska ženica biti, da je le s staro gostinjo in dvema otročičema, sicer pa tako sama z£-se in vendar tako potrpežljivo živela. Pa je bila tudi res dobra duša in Bog jej je skazal veliko milost, da jej je dal priložnost, o kteri se je brati naučila, in da jo to, kar je prebirala, tudi razumela. Imela je le dvoje bukve: sv. evangelij in popis življenja nekterih svetnikov. Branje svetega evangelija jo jo posvečevalo, in velikrat zvečer, ko je pri posteljici svojega malega prebirala iz njega, udirale so se jej svitle solze po obrazu. Pri branji iz življenja svet-
nikov pa je postajala vselej nekako vedra in vesela in nahajala iz tega veliko srčnosti, ktere jej je bilo treba, da je laglje prenašala križe in težave, ktere jej je Bog — to je dobro spoznala •—- pošiljal po njenem nerodnem možu. Pri delu je to, kar je brala, Pripovedovala najdencu. Ta jo je raje, ko ne vem kaj, poslušal in ves hrepenel, da bi tudi on znal brati iz bukev, v kterih so zapisane tako lepo reči! In res so pri njej hitro brati nauči, da kmalu potem sam uči Nacka.
Ko Tinče starost doseže, o lcteri se sv. obhajilo more sprejeti, uči ga Rotija krščanski nauk in gospod pri izpraševanji se ne čudijo malo, videvši, koliko uma in spomina da kaže ta fant, o kterem se je govorilo, da je zabit, kakor teslo, češ zat6, ki jezikati m čeli ustati ne zna.
Tinče je prejel prvikrat sv. obhajilo in zdaj je bil toliko star, da se je mogel ponuditi v službo. Kdo je bil bolj vesel, kakor Rotija, ko se Tinče udinja pri mlinarji? Ona je prosila zd-nj in priporočevala ga možu, češ, da ta fant, ko vsaki vidi, da je dober, delaven, postrežljiv in pri svojih mladih letih močneji, ročneji in pametneji pa zanesljiviji, kakor le malo njegove starosti,
—	da Tinče bo le ravno pri mlinarji, kjer je že kakor dom;l, za majhno plačilo zalegal za marsikterega odraslega. In Jernej, kije sprevidel, da je to, kar žena pravi, gola resnica, in da za svoje opravke pač ne potrebuje Bog v6 kakošnega korenjaka, kteri bi dokaj plače tirjal na leto, ugovarjal ni temu, ampak vzel ga v službo. Za petnajst goldinarjev plačo na leto se pogodita.
Tinče sc pri mlinarji čuti srečnega, da mu srce kar veselja poskakuje. Zdaj je noč in dan pod tisto streho, pod ktero Rotija in Nacek, ktera on tolikanj ljubi. In ko se spomni, da o tem, kar bo let’ in dan zaslužil, plača lehko Jerica najemščino, zdi si se bogatega, kakor kak kralj.
Zalibog, da pa Jerica te vesele spremembe ni dolgo vesela; koj ko zima nastane, vrže jo bolezen na postelj in ne dolgo potem, vkljub vsej Rotijini postrežbi in najdenčevemu prizadevanju, umrje na Svečnice dan. Rotija žaluje in se bridko joka po njej, vendar pa tolaži tudi naidenca, ki sam menda nikoli ne bi bil utešil svoje sprevelike bridkosti, da nje ni bilo.
Let’ in dan je bil že pretekel, pa še zmerom se je vsaki dan spominjal na njo, da enkrat mlinarici pravi:
„Kar kesam se nekako in žal mi je, kedar molim za ranjce matere dušo, da jih menda nisem dovolj ljubil. Prepričan sem sicer, da sem vselej storil, kar le mogel, da bi jim bil vstrezal, da sem zmerom lepo govoril ž njimi in služil jim, kakor vam služim; vendar vam moram povedati nekaj , kar me časi peče pri srcu in za kar verno^ prosim Boga, da bi mi odpustil. Vidite, odkar me je moja uboga mati hotela nazaj peljati v mesto, in sto vi obvarovali me, ljubil jih nič več nisem tako iz srca. Hud nisem bil nd-nje zat6; še misliti si nisem upal, da niso prav počeli, ko so me hoteli zapustiti. Saj, to so N&rodui koledar 1870. (Letopis.)	10
smeli storiti; od mene so imeli le zgubo. Bali so se vaše tašče, zat6 so skusili to le prisiljeni. Videl sem pa, da takrat so me prav radi imeli. Ali jaz ne vem, kako je to, da, kar ste vi rekli tiste besede, ki jih nikoli pozabil ne bora, ljubil sem bolj vas, kakor nje, in naj sem začel, kar hotel, mislil sem večkrat na vas, kakor na mater, saj — Bog jim daj dobro! Mrtvi so zdaj, in vendar sem preživel to žalost, ko bi umrli pa vi, pa vem, da bi je ne ! " —
„1, kako sem pa rekla, revež ti, da si bil potlej tolik prijatelj z menoj V Jaz se več ne spominjam".
,,Ali ne spominjate se?" praša najdenec in sede k njenim nogam, ki jih je držala na tečaj pri kolovratu in prela, pa zvesto ga poslušala. ,,No, dali ste mojej materi, ne vem že koliko denarja pa dejali: „„Tu je, vzemite ga, jaz kupim otroka od vas; moj je!"" In ko ste me objeli, ste rekli: „,,Zdaj nisi nič več najdenec; mater imaš, ki te bo ljubila, kakor svojega otroka."" Ali niste rekli tako, Rotija!"
„Mogooe, in rekla sem le, kar sem mislila in kakor mislim še danes ta dan. Kaj moreš reči, da nisem izpolnovala svojih besedi?"
„0 ne, gotovo ne!“ odgotavlja najdenec živahno. „0, pa kako sem vesel še le zdaj, ko vem, da res niste pozabili tistih besedi?" —
Popoldan je Naeek pri perišči rake lovil. Tinče, ki je vštric njega hodil po bregu, pravil mu je, v kterih luknjah da so najrajši. Rotija je tamkej pomivala nekaj posode in bila je vsa srečna videti, kako da sta si ta dva otroka včn in včn tako dobra in prijatelja. Cez nekaj se Tinče nekako zamisli, potlej pa pravi Ro ti ji:
„Povejto mi —, pa saj ne vem, če mi boste hoteli".
„No kaj ?"
„Zakaj mislijo ljudje, da me dražijo, če rai najdenec pravijo ? Kaj je greh, daje najdenec kdo?"
„To ne, ljubi moj! Saj nisi ti kriv, da si".
,,Kdo pa?“
„Bogatinci!"
„Bogatinci — zakaj ?"
„Danes me toliko sprašuješ; drugikrat ti hočem povedati'*.
„Ne, ne, koj zdaj-le!"
„Jaz ti ne morem razložiti . . . Pred moraš vedeti, kaj da je najdenec prav za prav".
„To vem. Najdenec je tisti, ki ga oče in pa mati v špital dadč, ker ne premorejo toliko, da bi ga izrcjali sami in učili".
„No prav! Zdaj vidiš, da če so ljudje, ki so tako nesrečni in ubogi, da sami svojih otrok ne morejo rediti, krivi so bogatini, ki jim ne pomagajo".
„Saj res odgovori najdenec ves zamišljen. „Pa vendar so tudi bogati, ki so dobri, in to ste vi; samo vsak ni srečen tako, da bi je našel".
V
Četrto poglavje.
Posilimal, kar se je bil najdenec brati naučil in jo bil prvikrat k sv. obhajilu šel, preudarjal je natančneje vsako reč.
Zarad tega, da je najdenec bil, ni čutil sramote, pač pak se je polastila nekaka bojaznost, in če prav se mu to ime ni zdelo nobena ogrda, privaditi se ga vendar ni mogel, da bi imelo lastnost, dela razloček mod njim in med druzimi.
Druge najdence večidel ponižujejo, da morajo bridko čutiti svojo žalostno osodo in zraven tega zgub6 že zgodaj ponos, da so Kristijani. Odrasajo tako, da tiste, ki so jim dali življenje, gledajo grdo, pa tudi onih ne ljubijo, ki zsl-njc skrbe.
Tinčku pak se je bilo posrečilo, da je .Jerici v roke prišel, ki ga je ljubila in ne surovo ravnala ž njim; in potlej je bil našel kotijo, ki je imela spreveliko ljubezen do bližnjega in dobrodejno srce, kakor malo kdo drug. Ona mu ni bila nič več pa tudi nič Otenj, kakor dobra mati, in vsaki najdenec, ki naleti dobroželjne *judi, postane tudi prida človek, kakor vsaki drugi otroci; kakor se narobe popači, če so po nedolžnem zaničuje, ko je že po tem «°volj nesrečen, da nima starišev, ki bi tako skrbeli za-nj kakor zakonski skrbč za svoje.
Zategadelj je bil Tinče najbolj vesel in zadovoljen le, kedar Je bil pri Roti ji. Ni se mu maralo, da bi bil iskal drugih fantinov »voj o starosti za druščino; zmeraj je ostajal blizo žensk, ki ste ga radi imeli. Pri njima je bil najbolj srečen, pri tovaršiji dečanski Pa, kedar je po naključji le va-njo zašel, čutil je koj, da ni kakor .u£i> domač; ker drugač so ž njim govorili, drugače se proti njemu vedeli.
Tako je dosegel petnajsto leto svoje starosti, da ni poznal, kaj je potuhnjenost in hinavščina, ni poznal hudobije, da usta nJegova niso ponavljala grdih besedi, in da jih ušesa razdela niso.
Pri delu je bil hiter in ročen, in kolikor veči, toliko več se je nakladalo; zatoraj mu je zmeraj menj časa ostajalo, v kte-reiu bi se bil pogovarjal z Rotijo. Ali to ga ni delalo čmrnega, ker delo mu je bilo veselje in zraven je imel sladko zavest, da dela za Rotijo. Zvečer, predno se je hodilo spat, ostajal pak je navadno po kaki dve uri pri njej, da jej je iz bukev bral, ko je prela, in se pogovarjal ž njo.
Na kmetih ne znajo naglo brati, zatoraj so jima bila dvoje bukve po polnem dovolj. Iri strani na en večer, to je bilo že veliko. In ko sta prebrala oboje do konca, mikalo ju je iz nova slišati, kaj je v teh ali ouih na prvih listih povedano. Tedaj sta
I'ela brati iz pooetka. Potlej sta pa tudi dva načina, kako se kaj 'ere, in utegnilo bi dobro biti, ljudem povedati to. Eni, ki imajo dosti časa in bukev, jih kar navseduške ber6, ter si nakrat toliko povesti vrinejo v glavo, da se jim kakor zamotan kolobar vrt6 v možganih in od tega prave koristi ne nahajajo, ker sproti niso utegnili preudarjati, kaj je dobrega, kaj pa slabega, kar so brali, in kako pa zakaj da naj človek to pa to nd-se obrača, da bo kaj prida od tega imel. Eni, ki imajo menj bukev in počasi ber6, pretresujejo in tehtajo vsako resnico, ki jo v njih nahajajo. Ko enkrat preber6 do konca, začn6 sc enkrat, dvakrat in še večkrat od kraja in spet zasledi ktero dobro zrnce, ki so ga bili b prva prezrli. Tako je prav, tako naj so vsikdar bere. Dobre bukve so zaklad, ki zmeraj hrani svojo vrednost. Napčno je, če se bukve, enkrat prebrane, polož6 na polico in jih nič več ne pogledajo.
Tako na svoj prid sta brala Rotija in Tinče. V branji sta zadobivala veliko trdnosti v veri in veliko zaupanje v Boga. Sreča največa bila je njima, da sta vsacemu vse dobro želola in da sta v tem, kar je bilo pravo in resnično, zmeraj enako oba mislila, in želela, kar jc dobro bilo.
Jernej se ni dosti menil za t6, kaj in koliko se pri hiši izdaja na leto; ker imel je navado, da je ženi mesec za mesecem dajal toliko in toliko denarja, s kterim naj si je preskrbevala reči, ki se rabijo vsaki dan pri hiši. Rotija je tako sem ter tje pri čem lehko kaj privarčevala, da je pomagala ubogim. Sama pak je bila prisiljena od dne do dne slabeje živeti in hujše trpeti, čeravno ni tega kazala in se jej tudi videlo ni. Malo je jedla, malo počivala in spala, trudila pa so veliko, ker mož jej je zagazil na nepošteno pot in trosil okoli po svetu, ko je doma pomanjkovanje trkalo na duri.
Vse to je videl najdenec in ni se temu čudil; ker po tem, da ga je bila Rotija odgojila in izučila, čutil je tisto nagnjenje in tiste dolžnosti, ktere ona. Pač ga je časi vznemirjalo, češ, da mlinarica le preveč trpi, in takrat si je vselej očital, da on predolgo spava in preveč povživa. In kedar je prišel dan, da se mu ie zaslužek plačeval, ki jo zdaj že dvajset goldinarjev znašal na leto, branil se ga je od Rotije tor jo premogel, da ga je skrivaj obdržala in hranila.
„0 pač“, rekal je, „ko bi bili moja ranjca mati Jerica še živi, jemali naj bi ta denar. Kaj pa jaz hočem ž njim, ko imam obleko vso in obuvalo od vas ? Shranite za nesrečneje, kakor sem jaz. In pa še zil-se kaj obrnite, ko vas oče tako zapuščajo in zanemarjajo. Ne morem vam povedati, kako meni to hudo d6. Kar bojim se, da bi vi zboleti utegnili in . . . jaz bi vas ne preživel".
„0 Tinče, take reči le pusti. Bog vse prav ravna. Pa ko bi prav jaz umrla, zat6 ne smoš želeti, da bi tudi ti. Ravno tebe
bi bilo potlej treba, da bi mojega Nacka tolažil, učil ga in mu pomagal*'.
„Oj tisto je res; saj bi mu rad in gotovo bi mu!“
„No, pa saj mi bo že Bog dal, da bom živela, ko rada živim. Ja da bi popolno zdrava ne bila, tega ne smem reči. Tudi sem skoraj trdneja, kakor sem bila v mladosti".
„V mladosti?" ponovi Tinče začuden; „kaj niste več mladi?"
In zdaj	se je bal,	da	ne bi od starosti umrla.
„Ze jih	imam pet	in	dvajset	let in to je dovolj	za	žensko
kakor sem jaz; ker jaz nisem močne nature, kot ti, in sem že ■anogo pretrpela, kar dela, da se zgodaj že staram".
„Pač, trpeli ste, Bog ve, da! Vem, videl sem vas takrat, ko so oče rohneli nad vami. Bog mi grehe odpusti! — saj z lepa me ne razjezi kaj; ali ondaj , ko so vzdignili roko, da bi vas Udarili ....	imel sem	že	cepec	pripravljen za seboj	in	ne verjamem, da bi	se bil zdržal, ko bi	oče odjenjali ne bili.	O tačas
ste bili res kaj vredni pomilovanja, ali zdaj vam nikoli nič ne rek6: zdaj ste bolj srečni".
Bridko zaboli to Rotijo v srce, ko se spomni, kako njen mož svetost zakona res z nogami tepta. To jo huje boli, kakor, da jej ni nikoli prave ljubezni skazoval ter da ž njim nikoli srečna ni bila. Ali navajati fanta na take reči, to se jej ni zdelo spodobno. Reče mu marveč:
„Prav praviš: zdaj sem bolj srečna; saj živim, kakor se mi 'jubi. Mož je dober proti meni, sin je zdrav in ubogljiv: nimam se pritoževati".
„In jaz . . . kaj jaz naj pa bom, kakor hočem ?"
„0 tudi ti delaš veliko veselje, čedno se obnašaš, rad delaš >0 s pridom: bolj ne morem biti zadovoljna s teboj, kakor sem".
„Kaj, to je vse, da ste zadovoljni z menoj? Da vam povem, ko bi jaz še toliko lakoto, žejo, ali mraz in vročino trpel, )az . .
„Vem kaj porečeš: vse eno se zdel srečnega, ker čutiš, da mir božji v tvojem srcu kraljuje".
„Vgenili ste! Prvič zato; pa vendar še za nekaj druzega".
„Kaj neki? Jaz nisem tako bistroumna, da bi ugenila".
„1 no, vam pa sam povem. Zato tudi še, ko ste mi vi toli-košna prijateljica, zato!"
„Glej ti imaš prav, moj ljubi Tinče!" pritegne mu Rotija. »Jokala bi se, tako me gineš s svojimi besedami. Pač res, tudi tvoja udanost do mene je za-me res velik blagor na svetu, pač največi praven tega, da imam svojega ljubega Nacka. Kar si veči, me “olje umeš, kar ti pravim, in mi tudi bolje poveš, kaj ti misliš. Verjemi, pri vama mi nikoli ni dolg čas, in posihmal prosim Boga zato, da bi dal, da bi še prav dolgo tako skupaj v eni družini živeli in se ne ločili".
„To tudi jaz: da bi se nikoli ne ločili!" pristavi Tinče. „Raje ne vem kaj, kakor od vas proč! Kdo-li bi me ljubil tako, kakor
vi? Kdo bi hotel zavoljo ubozega najdenca prestajati kaj? Vi me pač ge sina imenujete in še hočete in mi pustite, da vas kličem mater. Toda jaz se bojim, da bi vam iz navade utegnil pred ljudmi tako reči“.
voljo mene sitnosti prenašati. Jaz nisem prevzeten, jelite; ni treba, da bi vedeli ljudje, da vi z mano, ki sem najdenec, čedneje ravnate, kakor bi drugi. Jaz sem srečen dovolj , ko vem, da imam mater, ki me imenuje svojega otroka. Ah, saj pravim: kaj ko bi vas ne bilo!" zdihne nekako skrbno, ker posleanji čas semkaj se mu je včn in včn zdelo, da ga čaka nekaka nesreča.
In kar je slutil, vresničilo se je res kmalu.
Bil je tačas že pri toliki starosti, da se mu je smelo brez premisleka vsakošnje poslovanje zaupati. Podajal se je z vozom zdaj tu-sem zdaj tjekej k gospodarjem, dovažal žito v malen in vozil moko nazaj. Tako je obiskoval vso okolico in nekterikrat prišel tudi mimo hišice, ki je Jernejeva zapeljivka stanovala v njej. Da je imel tudi opravek s to, bilo mu je jako zoperno in zategadelj se pod njeno streho ni niti minuto delj mudil, Kakor je treba bilo, da se je žito zmerilo in zvagala moka.
Ta ženska — Mana po imenu — znala je kaj lično briti ljudi, kteri so tako priprosti bili, da so jej dajali. Spravljala je vse le na s6, kar se je dalo, še mari jej ni bilo zat6, ali so pri tem drugi škodo trpeli: daje le za njo prav bilo in je kdo maral za njo.
Za najdenca jej ravno ni bilo kaj, in če ga je naletela na podu ali na dvorišči, bleknila mu je kako neslanost, da se je tako norca delala iž njega. Dobro se jej je zdelo, ko je videla, da je vsakikrat zarudel; kajti kedar je ta baba le govorila ž njim, bilje ves v zadregi in rdičica ga je sprehajala, kakor lctero dekle. Nahajal jo je on strašno predrzno in zdela se mu je grda in hudobna. Mislil je kar, da sam vrag to babo skupaj drži zat6, ki je bila kriva, da je Rotija morala toliko trpeti pa tako malo imeti od tega. —
Tedaj pak je bil nas najdenec že osemnajst let star in tej nesramnici se je videl, da je predrto lop fant. Ves drug je bil, kakor fantje na kmetih, ko so njegove starosti. Bil je velik in čvrste postave. Bel je bil včs čas, še o veliki žetvi ni ogorel, in njegovi rumeni lasje so se mu kaj zalo kodrali okoli ušes.
Opravljen je bil zmeraj le borno, ali ljubil je čednost, ktero mu je bila Rotija priljubila, in ta mu je podajala vnajnost, ka-koršna se je pogrešala pri druzih. To vse je tista spotekljivka vedno bolj opazila in vtepla si v glavo, da hoče tudi njega nekoliko spodnesti. Da je bil najdenec on, to ni bila nikakoršna spotika njenim malopridnim namenom. Priložnost temu se jej tudi kmalu ponudi.
„(Je prav, kaj pa zatoY“ 
„Ali kaj? Grajali bi vas zavoljo tega in vi bi morali za-
Ne dolgo potem, na somenja dan v bližnjem trgu, napoji namreč Jerneja, da se tako po polnem vpijani, da tisti dan ni več v stanu nikamor nobene stopinje storiti. Izroči ga tedaj pajdašem, naj ga spravijo spat, sama pa reče Tinetu, ki je bil z očetom prignal junca na prodaj:
„Fantič, jaz hočem tukaj pustiti kobilo, da se oče jutri zjutraj pripeljejo domu; ti pa k meni prideš na voziček, da mi poženeš".
Kaj bi bil Tine dal, da bi se ta babjanaredbapredrugačila;
E a vedel si ni nobenega svčta, kako bi se neješči zopernici utegnil, er bati se mu je bilo, da, če se uprč, utegne zvita Mana podšun-tati Jerneja, da ga, češ neubogljivega, izpodi iz službe.
Ravno se je mračilo, ko poženeta. Kmalu trda tema nastopi, m ker je tudi pot razrita in slaba, more Tine le polagoma voziti. Tedaj pa je Mana sč svojimi malopridnimi naklepi kmalu pri rokah. Najpred ga začne prav z medenim jezikom na dolgo in široko hvaliti, kako zal fant in čvrst korenjak da je on, h čemer vsem pa moder Tine le zaničljivo pokašljuje in nad kobilo vpije, kakor gluh za nje neslano čvekanje. Vendar muhasta babnica se ne d& tako z lepa odkrižati. Na pol pota, kjer je ravno krčmica stala, vtepe si naenkrat v glavo, da bi se tukaj pri poliči vina malo pomudila. Ali Tine, ki je zmeraj bolje spoznaval, kam pes taco pomalja, se nikakor ne da pregovoriti, češ, da se mu ne kaže muditi: da ima še nocoj velike pretege v malnu, pa, da bi doma tudi še raje nekoliko zadremal, kakor brez potrebe posejal v pivnici. Ko se tedaj le ne da izvoditi, utihne precej razdražena Mana, in Tine udari po kobili pa tira naprej. Toda ne dolgo, pa si izmisli še eno.
„Ti napačno pot voziš", pravi mu. „Stoj, pa obrni, če ne, vem, da v gozdu ostaneva to noč".
Ali Tine, ki je bil že do grla sit njenega neumnega lcvašenja m praznega spotikanja, zavrne jo:
„Nič se ne bojte! Jaz dobi’o poznam pot: ne zaideva ne!"
„Ti boš meni pravil! Zašla sva, zašla!"
„Ce ste vi, — mogoče! Jaz pa ne in kobila, ki tudi dobro zna, kod".
„Kaj, — tako prevzetno govoriš ? Tebi se po glavi meša!"
„Bi pa spet popred rekel, da se pa — vam!“
Pri teh besedah, s kterimi je pametni mladenič tako dobro neslanki pod nos dal, zaškruta Mana iz togote z zobmi, in utihne. Sama pri sebi pa priseže, da to mu ne bo prizaneseno, ampak, da, ker se to pot ni dal vjeti njej v zanjke, hoče mu pa že dru-gač priti v živo.
Skoraj potem se molčč pripeljeta do njenega doma. Tine, pred ko more, se poslovi in zdiija proti malnu, kjer ga jo Rotija v skrbeh, kje da se toliko časa mudi, že težko pričakovala.
Najdenec jej nič ne omeni, kaj da je potoma doživel. Ravno tako sam potlej brž pozabi na vse to, najmenj se ne nadejaje,
da utegne to, o čemer si on nemalo ni otežil vesti, imeti zd-nj bridke nasledke.
Mana pa že tisto noč ni mogla zaspati. Kuhalo jo je, češ, da Tine tako neveden in priprost pač nič več ni, ampak da lo ne mara za njo. To prepričanje jej zvre razsrjeno kri v glavo, da pretuhtuje na vse strani, kako bi so maščevala nad njim.
In ko se drugi dan Jernej oglasi pri n jej, ima jo prava druga putifarica, že pripravljeno. Kar namreč bi bil pošteni Tino lehko in po pravici tožil o njej, tega in veliko še več nesramnega in nespodobnega ona Jerneju dolži njega Z vsem, kar jej le pride na strupeni jezik, obreče ga; sama pa, — to se vč, — dela se lepo in nedolžno, kakor da ga jej ni para.
Že to bi bilo dovolj, da bi Jernej zdivjal; ali njej se ni še dosti želelo. Jela mu je staviti pred oči, kako mora on doma pri svojej ženi takošnega človeka tolikrat samega puščati, ki jej gotovo zna tudi kratek čas delati in ga jej dela.
V	tistem trenutji se Jernej vname za to babnico in za svojo ženo. Hitromo stisne svojo drenovo palico v pest, potegne klobuk nad oči pa kreše naravnost domu, da le kaj.
Le sreča, da najdenca ni bilo doma. Šel je bil v hosto po-Bekat borovec, kterega je mlinar sam kupil za val pri kolesi. Rad bi bil hitel do njega, vendar mu ni kaj dišalo do samega tje, ker, ko bi se boj vnel — in na to je on šel — ni si mogel prišeči, kteri da jih utegne več dobiti po plečih. Drugič mu je pa tudi nekaj smrdelo zat6, češ, če ljudje zunaj izved6, zakaj da sta si navskriž, potegnili bi brez dvoma z onim, tem raje, ker je bilo daleč okrog znano, kako mlinar zanemarja svojo dobro ženo.
Počakal bi ga bil doma, ko bi mu ne bilo predolgočasno celi dan čakati; in pa tudi prepir, ki bi ga iskal z ženo, ne dal bi se
Eodaljšati do večera, kajti, kjer le eden vpije, eden pa molči, je malu konec krogu. Kaj stori tedaj? Molčč kresa iz hiše v bližnjo krčmo pit, da bi tam iztuhtal, kako naj bi se znesel nad njim, ali pa nad ženo: nad kterim od teh dveh bi mu laglje bilo.
Prisedši spet domu, pravi z grbavim obrazom ženi, da ima govoriti ž njo. Ona si dd tedaj, kakor vselej pri enacih priložnostih , opravljati v hiši, molčč in žalostna, pa vendar dosti še srčna.
„Ti“, začne čez nekaj Jernej, „ukazal ti bom nekaj, in ko bi bila ti gospodinja in moja žena, kakor si se zdiš in pravijo, da si, — ko bi bila, ne bila bi čakala, da bi —
Tu pomolči, kakor bi se oddehoval; v resnici pak se jo le sramoval praviti, kar si je bil namenil, ker bralo se jo poštenje ženi z lic, kakor molitev iz bukev.
Rotija se ni hotela vtikovati va-nj. Mirno pričakuje, kaj bo povedal; mislila pak si je že, da jej hoče trošljivost očitati, nikakor pa kaj tacega ne, kar je ko j po tem morala slišati.
„Le drži se, kakor bi me ne zastopila!“ zarohni mlinar. uDobro veš, dobro! Ven ga bom vrgel, in kolikor pred toliko bolje; imam že dosti, se več, kot dosti — tacega ongavljenja".
„Koga boš ven metal V“ praša Rotija strmč.
„Koga —? Me li še prašaš?“
„Bog mi je priča, da ne vem, koga in	zakaj.	Le	povej,	kaj
uiisliš, da bom vedela“.
,,Nikar me ne draži, baba! če nočeš —“ vpije srdito in kremži se. „Pravim ti, da ta zvržek je odveč pri meni, in če je jutri zjutraj še tukaj, pokažem mu s podajalnikom pot, ali pa — sunem ga pod kolo, da se je za vselej napije!“
„To so besede — grde, da te le sram ni, Jernej!“ pravi Rotija bleda, kakor stena. „Tvoja mlinarija — vsa pojde pod nič, če tega proč daš; nikoli nikjer tacega ne dobiš, ki vse mesti tebe Podela, pa le tako malo služi. Kaj ti je pa revež on storil, da ga Češ z grda goniti od hiše?“
„Kaj — to, da šema meni pravijo, veš baba ti! To, da se ®>i smejajo okoli in okoli. On v moji hiši gospodari. Kar on stori, pa je vredno, da bi mu jih z gorjačo nametal. Nič druzega!“
Rotija dolgo ne more razumeti, kaj jej mož hoče dopovedati. Ko pa nazadnje le vgane, skuša, kar le mogoče pregovarjati ga, kako da mora kaj tacega verjeti pa tako slabo soditi njo, ter da uaj vendar odjenja od svojega nespametnega	sklepa.
Toda ves njen trud je zastonj; Jernej	še le	huje	rogovili,
videvši, da tako nerada izgubi svojega zvestega hlapca. Jame jo le še grše zmirjati in očitati jej nesramnosti, tako da začne bridko jokati se. —
To ga še bolj razkači. Priduši se jej, da je res zatelebana v tega pritepina, da je njega sram tega, in če mu še nocoj duri ue za 1	'	s, kakor kamen zasipo.
gospodar, spoditi pač sme, kogar hoče, da naj pa zat6 ne dolži tako nepravično svoje poštene žene in ne oponaša tako grdo. Zagotavlja mu, da toliko Krivico, ki jej tako hudo žalost prizadeva, Potožila bo Bogu in svetnikom v nebesih. In tako je beseda dala besedo, dokler mu tudi ona nehote očita njegovo pohujšljivo življenje in v obraz pove tisti resnični pregovor, ki pravi: „Vsak Po sebi druge sodi”.
S tem pa si svojo reč popolnoma pokvari. Jernej,_ ko je videl, Ua j© res kriv, pomagati si ne more drugač, kakor z jezo. Začno Jej žugati, da jej s pestjo zamaši usta, kar bi bil morebiti tudi storil, ko ne bi bil Nacek, ki je od daleč zaslišal vpitje, pritekel tor trepetaje in bled stopil med nju. Ko pa surovi oče tudi tega podi proč, jame milo jokati se; po čemer ga je oče imenuje hinavskega Paglovca, iz kterega, ker mu ona potuho daje, nikoli nič pridane bo_. Potlej zgrabi palico v pest, udariha ž njo okoli sebe pa se priverja, da gre, da poišče najdenca in — da ga zadavi.
kakor navadno, da, ker je
Rotija, ko vidi tako raztogotenega, skoči s tako pogumnostjo pred-nj, da on v6s zmešan in zavzet d& sč sdbo početi, kar je hotela. Izvije mu palico iz pesti in trešči v potok, potlej so mu jame kar brez vse boječnosti groziti in ga svariti:
„Ne boš mi divjal, ne, sam v svojo pogubo, svojeglavec ti! Pomisli, kako naglo je nesreča tu, kedar je iz pameti človek; zdaj pa nisi Človek in pomisli le, kaj bo za t6, če kako hudodelstvo doprineseš! Zdavnej že slabo živiš in zmeraj dalje bredeš na tej pregrešni poti, na ktero si zašel. Vsaj danes ne počenjaj, česar bi se gotovo že tudi na zemlji in enkrat v večnosti bridko kesal. Ne boš mi krvi človeške prelival, ne, ko se raje tje spravi, od koder si prišel, in kakor, da očitaš tu-le, kar nikoli res ni! Pojdi le, prvikrat v svojem življenji ti zapovedujem, da pojdi! In ubogaj me, ko vidiš, da zat6 ti ne kratim spoštovanja, ki sem ti ga dolžna. Obljubim ti za gotovo, da Tineta jutri nič več tukaj ne bo, pa pridi domu, kedar liočeš“.
Rekoč odpre Rotija vrata in rine moža ven, ki le debelo gleda ženo, da se tako ponaša, sicer pa je tudi precej zadovoljen češ, da se mu vendar enkrat privošči njegovo priljubljeno vasovanje, ter, da je dosegel, kar hotel, pa vendar zdravo kožo odnesel. Pokrije tedaj po strani klobuk pa se zmaje samo godrnjaje čez prag, Mani pravit in hvalit se, kako da je dajal ženi in najdencu pokušat pasje masti. In ona je vsa srečna ploskala v roke, toda lažem!
Rotija pa pošlje Nacka z ovcami na polje, da se sama poda v gosto vrbičevje, ki je rastlo pri potoku zraven zatvornic. Tukaj se je že velikrat pogovarjala z Bogom, ker ti\ med tem brstjem je nikoli ni nobeden motil.
Ondi poklekne in srčno jame moliti, kajti zdela si se je zelo potrebno molitve in upala je, da v njej bode okrepila svoje pobito srce. Ali v tem trenotji le težko misli na kaj druzega, kakor na ubozega najdenca, ki ga tolikanj ljubi, ki pa mora zdaj — proč! To jej prizadeva tolikošno bridkost, da mčni, da same t6 je mora konec biti. Kar druzega ne more potoževati nebeškemu očetu, kot, da bo prenesrečna o zgubi njegovi, ki jej je bil, odkl6 že, —edini podpornik. Potlej jo posili obupen jote, da se kar v travo zgrne in dolgo tam kakor v medlevicah leži, predno se spet nekoliko vmiri.
Z nočjo vred, ko Nacek žvižgajo že prižene domu, vzdigne so tam pa hiti kuhat večerjo. Kmalu potem čuje, da Tine privaža z voli hlod. Nacek mu poln radosti steče na proti, ker celi dan ga danes ni videl in želel si ga je že.
Pač je skrbelo malega Nacka, ko je davi videl, kako grdo da so oče gledali materin jokal seje nekaj časa na paši; ali otročje solze pa jutranje rose so le kratkih ur in tako je bil tudi on kmalu pozabil v6s poprejšnji strah. Obesi se Tinetu okoli roke pa prec, ko utegne ta, pelja ga k materi.
Tine, da le pogleda Rotijo, ko jej zagleda objokane oči in bleda lica.
„Moj Bog", misli sam pri sebi, „neka nesreča se je morala prigoditi!"
In obledel pa trepetaje ozira se v njo, men6, da zdaj in zdaj bo jela govoriti. Ali postavila je večerjo na mizo, silila ga, naj se vsede in j6, pa — še zmerom molč6. On pa tudi — vsede se, ali ne pritakne ničesar.
Samo Nacelt je jedel in brbljal; bil je brez skrbi, ker gaje •Bati nekterikrat objela in prigovarjala mu, naj le večerja.
Ko je sel spat in je dekla iz hiše pometala, poda se Rotija ven pa namigne Tinetu, naj gre za njo. Pri studenci se ustavi pa mu reče:
„Moj ljubi otrok, veliko gorj6 je prišlo čez me in čez te. Bog naju bridko skuša. Vem, da vidiš, koliko trpim; zatoraj vendar iz prijateljstva do mene, ti skušaj, da si tolikanj do srca ne jemlješ nesreče; ker če še pri tebi ni nobene tolažbe, potlej ne vem, kaj bo iz mene".
Tine še ni vgenil, kaj da prav za prav je, da-siravno je koj početka sodil, da neznano gorj6 pač po Jerneju prihaja.
„Kaj pravite vendar?" praša nemiren pa prime jo za roke, kakor mater svojo. „Kako morete misliti, da nimam srca, da bi vas tolažil in vam stal na pomoč? Kaj vam ne služim zmeraj rad, kar sem pri močeh ? Ali nisem vaš sin, ki hočem delati za vas, in si že zdaj toliko opomorem, da vam lajšam življenje? Le pustite, naj vam mož počenja tako: naj zapravi vse, če ravno hoče! Jaz bom skrbel za vas, pa za Nacka. Ce bi mogel nekaj časa zapustiti vas — če bi prišlo do tega — udinjal se bom blizo tu kje, da se bom sleherni dan shajal z vami. O zdaj sem dovolj močen za vsacega hlapca na kmetih, in zaslužim si že toliko denarja, kolikor ga vam treba. Saj vi ste tako varčni in tako malo Potrebujete. — Pa zavoljo druzih več ne smete prikrajševati sebi, in laglje vam bo izhajati. Oh, le prosim vas, prosim, ljuba mati moja, kar potolažite se, pa nikar se ne jokajte; vaš jok meni kar srce trga".
Ko Rotija vvidi, da Tine ne vgane, kaj da je, in da mu le •nora povedati, priporoči svojo dušo Bogu ter sklene mu natanko razodeti vse, da-si tudi mu bo morala neizrekljive bridkosti in ■veliko žalost prizadeti.
Peto poglavje.
„Ne, ne, Tine, ljubi moj", pravi mu, „ne gre zato, kar revež h misliš. Kolikor vem, premoženje naše še ni zapravljeno, in zavoljo strahu, da bi pomanjkanje mogla trpeti, nisem tako žalostna in obupana. Saj, kogar delati veseli, ta se ne boji revščine.
Ker ti pa moram razkriti, kaj me tako boli v srce, vedi toraj, da — Jernej je nad tabo raztogoten in da te nič več pri hiši ne trpi“.
„A, to je?“ pravi Tine vstrašen. Naj me pa umori, mož vaš; tega drugač ne prenesem! O naj me le, saj dobro vem, da mu že delj časa n&potje delam, in da mi streže po življenji. Povejte, kje je? Koj - grem ga iskat, pa mu porečem: Le povejte, zakaj me pehate od sebe! Morebiti, da vam skažem, da nimate vzroka za to. Če pa le trdovratno tirjate to, povejte, da . . . da . . . Oh, Rotija! saj že ne vem, kaj govorim, zares, kar nič več ne vem! Sam sebe več ne poznam, ves zmoten sem, kar v glavi se mi vrti, gotovo — da znorim, ali pa bo po meni!“
In nesrečni najdenec jame, kakor obnorel, tleči z nogami ob tla, viti roke in puliti si laso iz glave, kakor takrat, ko ga je Jerica menila odpeljati nazaj v mesto.
Rotija, videvši to, zadobi spet poprejšnji pogum. Prime ga za roke, zmaje ga in sili, naj jo posluša vsaj.
„Če nimaš nobenega srca, nobene volje, da bi prenašal kaj“,
Eravi mu, „če si, kakor otrok, nisi vreden moje prijaznosti in de-iš mi sramoto, ki sem to izredila, kakor svojega otroka. Bodi miren, saj si že vendar fant in toliko prileten, da imaš pamet pravo in zdravo. Cuj Tine, in povej mi po pravici, ali me ljubiš tolikanj, da bi premagal svojo žalost in živel en čas, da bi se ne videla? Vidiš, moj Tine, to so more zgoditi zavoljo mojega dobrega imena, pa pokoja, ki ga drugač za-me ne bo; če ne, prizadeval mi bo on prevelike bridkosti in pregrdo pometal z menoj. Zato
— iz prijaznosti do mene, zapusti še nocoj to noč našo hišo, kakor sem te bila tudi jaz iz golega prijateljstva obdržala do te ure le. Ker'misliti moraš, da prijateljstvo se po časih in okoliščinah različno pokazuje. In koj se pripravi za odhod, ker morala sem njemu obljubiti, — da preveč divjal in rogovilil ni, — da jutri te več tukaj no bo. Jutri pa jo kresni dan; prav lehko si kje drugej službe poiščeš, toda le nikar ne preblizo nas; ker, ko bi se tako midva le velikrat videla, trdil bi on še bolj svojo“.
„Pa kaj vendar misli? V čem se pa pritožuje čez mene? Kedaj sem pa bil kako neroden? Ali morebiti, da zmeraj še meni, da vi meni skrivaj dajete kaj in tako prikračujete hiši? To vendar ne more biti! Ne jem več, kakor prav in česar treba, ne izmikam ne bili slamnate ne. — Ali morebiti misli, da služim preveč? Zat6, pustite me, da premislim to in sam govorim ž njim: da mu povem, da, odkar jc ranjca Jerica umrla, nisem le ene petieo zaslužka vzel od vas. Ali, če nočete, da bi mu pravil to
— prav za prav je tudi bolje, da ne izve, ker potlej bi brž ko ne ves moj zaslužek, ki ste ga izdajali ubogim, tirjal nazaj od vas — če nočete tega, porečem le, da do Božiča rad zastonj služim pri vas. Saj ne bo ugovarjal; videli boste, da me pusti“.
„Ne, ne, Tine!" odgovori Rotija živo, ,,ravno tega nikakor ne smeš storiti; ko bi mu ti tako rekel, razjaril bi se, da gorje za mč in za t6“.
„1 no vendar, pa zakaj?“ praša Tine; kaj mu pa potlej je?
—	Samo iz gole nevošljivosti, da midva skup sva tako srečna, — toraj nagaja! Drugač reči ne morem, pa je!“
„Ljubi moj, česar te on po krivem dolži, — sram bi me bilo,
Eraviti ti, in bolje je za nas vse tri, da s tem si ne beliš glave. '0 toliko ti zagotovim, da dolžnost izpolniš do mene, če me ubogaš in greš. Velik si zdaj in močen, da mene zamoreš pogrešati; še bolje ti pojde drugod, ko od mene ničesar nočeš jemati. Povsod otroci zapuščajo matere, da za delom in kruhom gred6. Ti storiš tedaj, kakor drugi, in jaz hočem, kakor vsaka dobra mati, žalovati po tebi, pa jokati se in zjutraj in zvečer misliti na-te pa prositi Boga, da te vsake nesreče obvarje . .
„To se ve! Toda k vam pride služit drug hlapec, ki vam bo slabo delal, ki mu mari ne bo ne za vašega fantiča, ne za vas; ki vas bo sovražil morebiti, ko mu bo mož vaš ukazoval tako, ki vas ubogal ne bo, in — vse vse, kar dobrega boste počeli vi, obračal na slabo pa njemu natikal na uho. Vi boste nesrečni, pa — ne bo mene, da bi vam na strani stal in vas tolažil. Oh, nikar ne mislite ker sem tako žalosten, da pa nimam srca! Vi menite, jaz le na sč mislim, in pravite: to bo meni na prid, da služim drugej kje! Veste, da zamevmi ni tolikanj. Kaj mi je na tem, ali imam dobiček, ali zgubo? Se tega sam sebe ne prašam, kako bom premagoval svojo bridkost. Naj jo preživim, ali ne, — zgodi naj se le Božja volja! Zdaj mi je vse v en kup, ko ne smem, da bi živel Pri vas. Kar me najbolj boli, to je, da že naprej vidim, kake težave der6 na vas. Z nogami bo vaš mož hodil po vas, in vem, prav zato me s poti spravlja, da vas bode laglje in grje teptal“.
„In ko bi ljubi Bog tudi dopustil to“, pravi Rotija, „mora človek vedeti, kako naj prenaša, kar odvrniti ne more. Pomisli in, glej, da sem dovolj že nesrečna in prašaj se: ali bi ne bila Še veliko bolj, ko bi slišala, da ti bolehaš, da se ti živeti ne ljubi in da se nočeš tolažiti. Nasproti pa bo moje trpljenje polajšano, Če bom izvedela, da se tudi drugod tako dobro obnašaš, da se iz ljubezni do mene osrčujeŠ, pa skrbiš sebi za zdravje“.
S temi zadnjimi besedami Rotija pravo pogodi. Najdenec se jej uda, in obljubi na kolenih pred njo, kakor se obljubi pri spovedi , da hoče storiti vse vse, da bo mogel kolikor mogoče potrpežljivo prenašati ta nemili udarec.
„Naj bo!“ pravi jej, brisaje si solze iz oči, »jutri zjutraj Pojdem na vse zgodaj proč in — že zdaj-le vzamem slovo od vas, Rotija! Zdravi ostanite, morebiti za celo življenje; ker ne obetate mi, da se spet kdaj vidiva in pogovarjava med sabo. Ce se vam res zdi, da tiste sreče nikoli več ne bo za-me: o nik/ir ne pravite nieni! Kako bi jaz potlej nahajal še tistega poguma, da bi živel
še rad! Pustite mi upanje, da vas še kterikrat najdem pri tem-le studenci, kjer sem vas — pred skoraj enajstimi leti — prvikrat našel! Od takrat pa do denašnjega dne sem so neprenehoma tako srečnega čutil, in pozabil ne bom, ker ne smem, da le Bogu in vam se moram zahvaljevati za to. Ali srce mi krvavi in kar trepetam, ko jemljem slovo od vas; ker sama misel, da srečni niste, ko jaz odhajam od vas, in da boste pogrešali mene, ki sem vam bil in vam ostanem najboljši prijatelj: to dvoje mi je neizrečeno neizrečeno hudo. Ali pravite pa, da bi bili še bolj žalostni, ko bi jaz ne skušal tolažiti se. Hočem se toraj, kolikor mogočo, s tem namreč, da bom neprenehoma mislil na vas. Prijaznost vaša mi je veliko draža, kakor bi jo hotel kujavo zapraviti. Z Bogom toraj mati Rotija! Pustite me samega tukaj en čas, da se pomirim, ko se enmalo razjokam, če moje solze padejo v ta-le studenec, do-mišljevali se boste mene pač vsakikrat, kedar boste tii-sem prišli prat. Še nekoliko polaja si hočem tukaj natrgati, da ga denem v skrinjo, da mi bo obleka dišala po njem; in kolikor časa bo dišal, menil bom, da sem tu in da vas vidim. Z Bogom, z Bogom, ljuba mati; v hišo ne grem več. Lehko bi sicer objel Naceta, da bi se ne prebudil, pa res, da to bi mi še huje trgalo srce. Objemite pa ga vi za mč, prosim vas, in da jutrine bo jokal se po meni, recite, da se kmalu spet vrnem. Ko uo pričakoval to, bo laglje pozabil na me; pozneje pa ga časi le spomnite na nesrečnega Tineta, da vendar po polnem ne pozabi na m6. Zdaj dajte mi svoj blagoslov, Rotija, kakor ondaj, ko sem šel k prvemu sv. obhajilu. Imeti ga pa moram, če hočem, da ne obupam in da mi bo Bog prizanašal1'.
In ubogi najdenec poklekne pa prosi Rotije, da naj mu odpusti, če jo je bil kterikrat nehotč razžalil.
Rotija mu zatrdi, da pač ne v6 najmanje stvarce, ki bi mu jo odpuščevala, daje pa mu svoj blagoslov in želi, naj bi ga ublažil tako, kakor blagoslov božji.
„No“, pravi Tine, „ali hočete, da me zdaj, ko bom spet najdenec in me noben več ljubil ne bo, — da me še enkrat objamete, kakor zadnjikrat tisti dan, ko som bil prvikrat pri sv. obhajilu? Potlej vam še veliko raje verjamem, da mi v srcu svojem zmeraj še moja ljuba mati ostanete".
In Rotija objame najdenca s prav enačim materinskim čutom, kakor nekdaj, ko je še otrok bil in kedarkoli pozneje.
S tem se vrne v hišo; ali celo noč ne zatisne očesa. Dobro je čula Tineta, ko je po hramu hodil in spravljal svoje reči, in slišala ga tudi, ko jc zjutraj za rano odhajal. Da bi srčnosti v drugo ne izgubila, vstane še le, ko jc Tine stopil iz hiše, in čut6 ga, da korači po brvi, odpre čedno in z lelika vrata enmalo, da bi ga skrivaje še enkrat pogledala. In vidi ga, ko je obstal tara, oziraje so v potok, v malen, pač da težko jemlje slovo od vseh teh reči. Ko na prelazi še vrbovo brst utrga in vtakne za klobuk, da bi sc mu videlo, da gre službe iskat, hiti urno naprej po stezi. —
Proti poldnevu pride mlinar domu in molči, dokler ga Rotija ne nagovori:
„Zdaj pa le poišči druzega hlapca! Tine je Sel, — enega pa Moramo imeti!"
„Ze prav", odgovori Jernej, „za-nj bom že jaz skrbel; pa ne nddaj se nikar: mladega ne bo!"
To jej je za hvalo, da ga je bila	ubogala;	to jo	pa tudi
tako	zaboli, da si ne more kaj, da bi	meni nič, tebi	nič po-
trpela to.
„ Jernej", reče mu, „kar si hotel, imaš. Brez vzroka in s težkim srcem, tega ti ne zakrivam, rekla sem dobremu hlapcu od hiše. Nočem, da bi mi hvalo vedel za to, pa tudi ne, da bi mi °čital, česar nikoli ne zaslužim".
To mu reče s tacim prepričevalnim glasom, da zadene Jerneja v srce.
„Pojdi, Rotija!" reče jej in ponuja roko, „daj, narediva mir ,n nik&r nič večne misliva na to. Morebiti sem se prenaglil v svojih besedah; pa glej, imel sem vzrok, da nisem zaupal temu najdencu. Sam	vrag spravlja na svet te ljudi in	to se vsaki čas	kaže na
njih.	Oe so po eni strani ročni za delo,	po drugi	so pa	zlodjevi
zavijoni. Dobro vem, da lehka ne dobim hlapca, ki bi tako nev-trudljivo delal, kot ta; toda, saj pravim, zlodej, ki je oče njegov, podpihoval ga je, da so mu enmalo preveč babe dišale, in jaz poznam eno, ki je precej trpela pred njim".
„Tvoja ne", pravi Rotija, „in druga se je lehko legala. Pa Se tudi bi res bilo, zategadelj bi še nc bilo treba mene soditi".
„Tebe soditi?" pravi Jernej majaje z ramami, ,,jaz sem meril na njega in zdaj, ko mi je izpred oči, ne mislim več na-nj. ^e sem ti kaj rekel, kar ti dobro ne dč, misli si, da je bila
norčija".
„Veš Jernej — pa taka norčije niso za me", odgovori Rotija. »Pravi jih tistim, ktere veseli".
Prve dni potem je Rotija že še prenašala svojo bridkost. ■Novi hlapec jej povč, da se je bil sešel s Tinetom, ki se je štiri nre od tod udinjal pri prav premožnem mlinarji za trideset goldinarjev na leto. To, da je vedela, da je Tine dobil dobrega go-8podarja, utolaži jo prec veliko bolj. Sproti pa tudi skuša, da bi 81 iz glave izbila doživele prigodke, da bi jo menj motili pri delu. _
Vendar, segalo jej je vse to globje v srce, kakor bi bila sama hotela. Delj časa je bolehala na nekaltošni mrklosti, in nikdo ni pomaral za to. Prav je djal Tine o poslovu, da o njem “ode zgubila najboljšega prijatelja.
Ko se je tako osamljeno čutila in ni imela nikogar, da bi se Pogovarjala ž njim, trla jo je neizrekljiva tožljivost, in posihmal je Je toliko bolj božala Nacka, ki je bil že prav čeden tantiček in krotak, kakor ovca.
Ali deček je bil še premlad, da bi mogel razumevati vse tisto, o čemer bi se bila mati leliko razgovarjala s Tinetom, potlej pa tudi ni tolikanj skrbel za svojo mater, kakor najdenec pri tej starosti. Nace je sicer zelo zelo ljubil svojo mater, ali bal se ni za njo in vznemirjal zat6, kakor Tine. Zdelo se mu je marveč, da drugač pač biti ne more, kakor da ga mati tako srčno ljubi. Najdenec pak je kazal, da Bpoznava in ceni sleherno tudi najmanjo delce storjeno mu iz prijaznosti voljo in hvaležen jej je bil za vse, kar je očitno kazal v vsem svojem vedenji, v besedah, v pogledih in solzah sem ter tjc, kar je storilo, da je llotija celo pozabila, da dosihmal še ni ne miru, ne ljubezni niti ne nobenega veselja nahajala v zakonskem stanu.
Ali posihmal, ko je bila tako zapuščena, mislila je živeje na svojo nesrečo in stopalo jej je pred oči vse tisto trpljenje, kte-rega si v prijazni druščini z najdencem skoraj nikoli ni domišlje-vala. Imela ni nikogar, ki bi tako rad knjige prebiral ž njo, ki bi ž njo in kakor ona revežem rad pomagal, molil ž njo, kakor iz enega srca in tudi dostikrat pošteno se radoval vesel in dobi’e volje bil ž njo. Kar je posihmal počela, nič jej ni tako z lehka šlo od rok, kakor poprej, ko je še okrog sobe imela priljubljenega in poBtrežljivega tovariša. Naj je šla v malen, na polje 'ali pa kam drugam: ni ga bilo nikjer nobenega kraja, kamor jej ne bi bil najdenec že nelcterikrat priskočil pomagat kaj. Kar bilo jej je, kakor da je izgubila drazega in nadepolnega sina; in kolikor tudi je ljubila svojega otroka, nadomestila vendar ni ta ljubezen tiste praznote v njenem srcu, ktero je čutila o zgubi Tinetovi.
Mož njen, ko je videl, da mu žena nekako mrli: da je žalostna in tožljiva, začne ga vendar skrbeti, da bi mu utegnila nevarno zboleti. Težko bi jo bil pogrešal, ker jo znala tako dobro gospodinjiti, daje sproti privarčevala, kar je zapravljal on. Spoznal je da mora njegovega premoženja skoraj konec biti, kedar Di Rotijo ne bilo; in v tem, ko jej je po svoji navadi oponašal in tožil, da je le premalo skrbna in premalo gleda na vso, vedel je dobro, da pač nobena druga bi jo bolje ne nadomestovala.
Da bi jej tedaj nekoliko zlajšal gospodinjstvo pa tožljivost pregnal, pride mu na misel, da bi bilo dobro, da jej dobi kako druščino v hišo. Kakor navlašč se mu priložnost za to kmalu ponudi. Pred kratkim mu je bil brat umrl, in najmlajša sestra njegova, ostala je njemu za nadlego. Mislil je iz prva, da bi jo najbolje k Mani vteknil; ali žlahta njegova ni te sramote trpela, zraven tega si je pa prekanjena ženska tudi ni kaj posebno k sebi želela, češ, da petnajstletna dekle, ki je že obetala, da bo, ko beli dan, lepa, ne otemni nje same. Opre se tedaj Jerneju, češ, da raje, ne ve kaj, kakor pa da bi pasla tako spako in odgovor dajala za njo.
Na to jo Jernej sam vzame na svoj dom, ker preudaril je, da bo zmeraj več dobička od nje , kakor zgube; kajti bilo jej je po očetovi oporoki precej zagotovljenega. Dobil je za njo nekaj
odrednine, ki je ne bi bil nobenemu sorodnikov privoščil; zatoraj tudi zabiča svojej ženi, naj jo ima kakor sestro, naj jo gospodinjiti uči, vendar pa preveč ne nateza — Bog varuj! ali grdo ravna ž njo, da bi jo zavoljo tega proč potegnila od njega.
Rotija prav rada privoli na vse to. Njej je ta deklica koj iz početka všeč. Misli si namreč: kjer je brhek obrazek, tam je tudi pamet in dobro srce; zategadelj sprejame Metko, ne samo kot sestro marveč kot hčerko, ki bi jej morebiti utegnila vsaj nekoliko nadomeščati tolikanj pogrešanega Tineta.
Med tem je najdenec s potrpežljivostjo prenašal svoje križe težave; toda nič kaj si ni mogel, kajti tolika srčna bolest še ni kmalu nad koga prišla, kot nad-nj. Zbolel je od tega in morda na svojo srečo, ker prepričal se je pri tej priložnosti, kako pri dobrih ljudeh da je. Postrezali so mu doma, kolikor najbolje mogli. Ta mlinar ni bil Jerneju kar nič podoben, in njegova še ne omo-žena, nekako okoli trideset let stara hči slovela je tam okrog, kako pošteno da se obnaša in kako rada da ubogim pomaga.
Vrh tega pa so ti ljudje dobro spoznavali, da so vkljub Tinetovi bolezni dobili prav pridnega hlapca.
Bil je močen in tako krepke nature, da je popred prebolel, kakor bi bil kter drug, in še prej delati jel, kakor še okreval do dobrega; pa ga vendar ni vnovič potrlo. Vest ga je silila, da to, kar je bil zamudil, prihiti zdaj ter povrne tem ljudem njihovo dpbrost. Vendar je del j, kakor dva meseca čutil bolezen in ko je zjutraj delati začenjal, bil je tako onemogel, kot da je sč strehe P&1. Polagoma pa vendar premaga to onemoglost, in potlej spet trdno zdravje zadobi.
Mlinarjevi so kmalu tolikanj zadovoljni ž njim, da mu zaupajo opravila, kakoršna se sicer hlapcu ne iz lepa. Vstrezalojim )e še posebno, da je brati in pisati znal, in izroč6 mu, naj zapi-8,lje vse, kar spada k malinskim rečem. Pred njim niso skrbeli ?*to, in tako so velikrat prišle kake zmešnjave. Tako se tedaj line zmeraj laglje udaja svojej osodi, in ker je toliko moder, da Oikoli ne omeni, da je najdenec, ne očita mu tudi nikdo njegovega rojstva. —
Ali ne lepo ravnanje ž njim, ne delo, ne bolezen ne premo-reJ9> da bi pozabil Rotije, onega malna, malega Nacka in pokopališča, na kterem Jerica počiva. Duša njegova je zmeraj tamkej, tudi ob nedeljah po dokončani službi božji misli le tjekaj, in 81 še gospodov dan do dobrega ne opočiva. Štiri ure hodsl mu jedo prejšnjega kraja, zato nikoli ne dobiva kakošnih sporočil od tam. ^ početka je upal, da so vendar tudi tukaj navadi; ali tožljivost ga je v&n in včn mučila in tuhtal je mnogokrat, kako bi začel, da bi vsaj dvakrat na leto izvedel, kako pač da se Rotiji godi. Uodil je po somernih, iskal znancev od tamkej, in kedar je našel kterega, izpraševal ga je po vseh, ki so mu nekdaj pri srcu bili. "lodro pak je začenjal zmeraj pri onih, na kterili mu jo najmenj
in tako počasi navajal na Rotijo, za ktero mu je posebno NArodni Koledar 1870. (Letopis).	11
mari bilo. Tako jo sism ter tje po malo izvedel, kako da se njej in njeni družini godi.
V
Šesto poglavje.
Tine tako Bluži že cela tri leta pri svojem novem gospodarji, kteremu je mlinarija toliko nesla, da se je mogel prav bogatega šteti. Necega večera po zimi ga gospodar nagovori:
„Veš Tine, jaz bi s teboj rad nekaj govoril, in prosim, da me poslušaš:
,,Precej dolgo se že poznava in če sem si pri malnu v marsičem opomogel, nočem tajiti, da veliko se imam tebi zahvaljevati. Ne kakor hlapec, ampak kakor prijatel in žlabtnik mi služiš. Ti skrbiš meni na dobiček, kakor da sebi; vodiš moje reči, kakor bi jih jaz sam nikoli ne mogel, in pa kažeš pri sleherni stvari, da imaš več uma in vednosti, kot jaz sam. Bog je hotel, da jaz marsikteremu le prerad in preveč zaupujem, in že nekter bi me bil izvodil za nos, da mi ti tako skrbno ne gledaš na vse. Ljudje, ki so mi z nehvaležnostjo povračevali dobrote, vpili so časi enmalo na tč, pa ti se jih nisi bal. Kar mi je pa na tebi še najbolj všeč, to je tvoje dobro srce, tvoja glava in roka. Ti veš več, kakor je treba za človeka na kmetih; ti imaš dobre misli in bister um. Kar začenjaš, kar jemlješ v roke, vse si ti dobro izteka . . .“
,,Vidiš jaz sem prav zadovoljen s teboj, in zatoraj bi ti rad tudi postregel s čem. Le reci, če želiš kaj od mene; ne vem kaj, da bi mogel tebi odreči".
„Ne vem, zakaj da mi pravite to“, odgovori Tine. „Kaj se vam mari zdim nezadovoljen? Nikdar ne mislite tega, to ni in ni bilo!“
„0, saj tega nisem nikoli mislil; ali zdiš se mi po vsem, da nisi prav srečen: nikoli menda nisi vesel, nikoli se ne smejaš. Zmeraj si tako tih, da kar človek misli, da žaluješ po kom“.
„Kaj to vam ni všeč V — Jaz nisem, da bi znal ljudem kratek čas delati. V tem bi vam pa že ne mogel vstrezati".
„0, tega tudi jaz ne želim; ravno ker si tak, te spoštujem še le. Dejal sem to le zat6, ker se mi zdi, da nekaj ti je, kar te teži. Morebiti si misliš, da pri nas le za druge veliko trpiš, sam zsi-se pa prav za prav le nič nimaš za t6!“
„To bi ne bilo od mene lepo, niti prav, ko bi mislil tako. Jaz služim toliko pri vas, da ne verjamem, da bi še kje drugej toliko in pa za tak trud. Zdi se mi skoraj, da mi še preveč dajete na leto — štirideset goldinarjev. Če vam je toliko preveč, rad vzamem kaj menj“.
,,Da ti povem, midva se še ne zastopiva", pravi mlinar. Mislil sem, da me boš razumel, pa menda me nočeš, ko si boječ preveč ali kali. — Ali dekle ti nobena ni všeč tod okrog
,,Nobena", odgovori najdenec.
„Kaj res?"
„Res".
„In za nobeno ne veš, ktero bi hotel vzeti, ko bi toliko premogel, da bi z dobro vestjo mogel poprašati za njo?"
„Jaz se nočem ženiti".
„To je kaj! Tine, veš, ti si še premlad, da bi si mogel po-r°k biti za take besede. Zakaj pa misliš, da ne?"
„Zat6 . . .", odgovori Tine; „ali vam je, da izveste to?"
„Morebiti, — ker si mi pri srci ti".
„Potlej pač nimam, da bi vam prikrival to reč. Jaz nisem, ne očeta, ne matere poznal ... In vidite, tega vam še nisem Povedal, ker me silili niste na to. Ko bi me pa bili, ne bi se vam bil legal. Jaz sem najdenec . . ."
„Šment!" vikne gospodar, in brada se mu nekoliko pobesi. )>Ne bi bil mislil tega".
„Zakaj ne? . . . Nočete povedati; lejte, povem vam pa jaz. Prepričali ste se, da jaz zmorem kaj in zdaj se vam neverjetno zdi, da tudi najdenci so za kaj. Lejte, vendar le je res, da svet nima pravega zaupanja do najdencev in jih napačno sodi. To ni pravično; toda taka je, udati se moramo, ker tudi najbolji ljudje tako sodijo, in tudi vi . . ."
v „Ne, ne, Tine", pravi	gospodar,	ki	je	koj	drugač	mislil.
»Oe sem se spozabil, da s prva nisem pravično mislil, bodi prepričan, da sem zdaj mnenja — pa druzega. Ti meniš tedaj, da bi 8e ne mogel oženiti, ker si najdenec?"
„0 ne, to se mi ne zdi taka spotika. Ženske so raznega mnenja in ne mara, da nekaj je tudi tacih, ki bi me zavoljo tega ravno tako rade vzele".
„Moj dunaj da!" pritrdi mlinar. „V tej reči so babe boljše kakor mi! . . . Potlej pa tak-le mlad fant, čvrst na duši in na telesu, kakor ti, tudi že še ktero mi-se potegne. No pa vendar, kaj misliš ti?"
„To-le je", pravi Tine, „neka ženska, ki me še poznala ni, vzela me je iz najdenišnice	in redila.	Po	nje smrti me je	druga
sprejela zavoljo plačila, ki ga deželska	vlada	daje	za take	otroke
Pa tudi ta mi je bila kaj dobra in ko mi je tudi ta umrla, ne vem kaj bi bil počel, komi ne bi bila tretja, ki je bila izmed vseh troh Najboljša, pomagala. To imam tolikanj rad, da živim le za njo in “i za drugo nobeno ne mogel živeti. Zapustil sem jo sicer in ne mara da je nikoli več ne vidim ; ker ima premoženje in bi težko fe kedaj mene potrebovala. Pa tudi je mogoče, da njen mož, ki Je> kakor slišim, od jeseni bolan in je hišo zel6, zel6 zadolžil, Umrje in več dolga kakor premoženja zapusti. Ko bi se to zgodilo, nočem tajiti, da me je vsa volja, koj tjekaj nazaj iti, pa vse storiti, da bi sin in sirota udova revščine ne trpela. Zato se ne podajam v nobeno zavezo, ki bi me klenila drugam kam. Ko bi, postavim, oženil se, pa ženo in otrok imel in bi se onej res slaba godila: kako bi mogel skrbeti za dve družini, če bi še le utogel
11 *
in smel! Pa tudi, ko bi moja žena, kar pa nerad verjamem, da bi tako dobil, — ko bi tudi, pravim, kaj premoženja imela; alibi bilo prav, da bi prikračeval svoji družini pa drugi pomagal1!* Zato jaz ljubim le eno, Kotijo, mater svojo, tako jej pravim, samo njo, ker me je, če prav je vedela, kdo da sem, izredila, kakor svojega lastnega otroka".
„No, kar mi praviš-le, to jo, da te le še bolje spoštujem", pravi na to mlinar. „Gršega ni, kot nehvaležnost, pa ne lepšega, kakor, da se dobrote povračajo. Jaz bi ti sicer precej lehko ska-zal, da se dobi mlada ženska, ki bi te rada, ki je dobrega srca, kot ti, in ki bi ti tudi rada in lehko pomagala tisto tvojo mater podpirati; vendar, predno sc ta reč razgovori, utegnilo bi prav biti, da se enmalo posvetuje".
Pač ni bilo Tinetu treba nobenih zvijač, s kterimi bi do tega prišel, da mlinar meri na svojo hčer. Bila je ta res še dosti pripravna, in tistih par let, ki jih je več kakor Tine imela, bi že evenek poravnal, mislil si je dobrodušni oče. Bila je edina hči in
—	vsaj očetu po mislih — kazalo je na vsako plat, da Tine bo z obema rokama pograbil za tako lepo priložnost. Mlinar, ko je videl, da Reza čisla Tineta, silil je v tej zadevi nekoliko v njo, čeravno ni bilo z lepa izpraviti kaj iž nje, kajti bila je sila molčeča. Vendar toliko je bil kmalu spoznal, da deklo se bo že rada podala, da poglavitna stvar je toraj le na Tinetu še. Ali ravno pri tem, kakor smo čuli, uneslo mu je upanje: precej z dolgim nosom je hčeri povedal, kako in pa kaj.
Dekle je bila nekoliko prevzetna, in to, da je Tine najdenec, zdelo se jej je s prva spotekljivo; ali ko sliši, da njega volja ni, njo vzeti, postane hipoma družin misel. — Kujaj se proti ženski, potlej pa si ti gotovo obesi na vrat! S kratka, posle tistega dne se mlinarjeva hči na vrat na nos odloči le za Tineta.
„Kaj samo to je?" pravi očetu. „Mar meni on, da nimamo toliko in zraven tudi dobrega srca, da bi pomagali stari ženi in njenemu otroku? Jaz pa le pravim, oče, da on vas razumel ni, kaj da ste mu hoteli prav za prav dopovedati; drugač bi nikoli ne mogel imeti take. premisleke".
In Reza zvečer tudi nagovori Tineta:
„Jaz sem sploh tebe obrajtala, Tine; koliko bolj pa še zdaj, ko si očetu zagotovljal, da iz prijaznosti in hvaležnosti volje bo ti tista žena, ki te jo izredila, na skrbi vse žive dni. To se pravi lepa čednost od tebe. . . . Rada bi tisto žensko poznala, da bi lagljo mogla, kedar bi treba bilo, pomagati jej; to mora pač poštena in pa blaga žena biti, da je tebi toliko na njej".
„Oh pač res", odgovori Tine, ki se je prosrčno rad menil o Rotiji, „to je ženska poštena in blazega srca! Ona tudi tako misli, kakor pri vas".
Ta beseda posebno oveseli mlinarjevo hčer in nadejaje se s cela, da zdaj je dobljena njena reč, pristavi hitro:
,,Če res pade v nesrečo, česar se ti bojiš, naj bo pa k nam Prišla in pri nas stanovala. Prav rada bi jej stregla jaz; ker — mlada vsaj nič več ni, ali kali ?“
„0 pri nje starosti je trden še človek*', odgovori Tine. „Potlej je še mlada?“ poudari Reza in se pomuzne.
„0, to ne“, pravi Tine. „Ne spominjam se, koliko ravno bi utegnila zdaj stara biti. Zdme je bila mati in zat6 je nisem po starosti nikoli popraševal"
,, Ali poštena je, tista ženska?" praša čez nekaj časa spet Reza, ko je en čas oprezovala.
„Poštena —?“ ponovi Tine enmalo začuden. „Menda le pra-®aš: čedna — če je? Ztl-me dovolj; pa da resnico govorim, nato nisem pač nikoli mislil“.
„Pa boš vendar vedel, pri kteri starosti da nekako je?“ „Caki! Otrok njen je pet let mlaji od mene. I, kaj bi dejal: m stara ne mlada, tako le nekako, kakor . . ■“
„Kakor jaz je-li!“ pravi Reza in se sili smejati. „Ko bi tedaj udova postala, mogla bi se lehko še enkrat možiti, kaj ?“
„Tisto — kakor je. Če nje mož ne zabije vsega, in jej še k&j premoženja ostane, ne rečem, da bi jej bila trda za snubače. Koliko je možkih, ki bi zavoljo denarja svojo staro teto vzeli ?“ ,,In tebi se mrzijo taki, ki se ženijo zavoljo denarja ?“
„Jaz bi že nikoli tega ne storil“, odgovori Tine.
Najdenec ni bil več tako kratkega pogleda, da ne bi bil razumel, kam dekle meri; in kar jej je odgovarjal tu, storil ni brez namena. Ali Reza si ni zrajtala tega pa se se bolj zaljubila v njega. Popred jih je veliko hodilo za njo, pa marala za nobenega m; prvi, ki jej je bil všeč, bil je ta, ki jej je pokazal hrbet. Tako modre ženske!
Tine je videl v prvih dneh potem, da dekle trpi, da skoraj mč ne vživa, in, da neprenehoma obrača oči vtl-nj. To ga je bolelo. Spoštoval jo dekle, ki ni bila napačna v ničemer, ali všeč mu ni bila, in ko bi jo bil vzel, storil bi bil to le iz dobrega preudarka, mkakor pa ne iz udanosti do nje.
Iz vsega tega pak ie posnel, da ne gre, da bi posihmal še dolgo ostajal tu, ker pred ali pozneje zahomotal bi se v neprijetne
sitnosti.
Ravno v tem času pa se mu pripeti nekaj posebnega, kar bi mio skoraj utegnilo odvrniti ga od njegovega sklepa.
Neeega jutra pridejo tamošni fajmošter nekoliko pogledat v malen, in nalete na Tineta, ko je na vrtu razbijal bukov štor. Ko Zagledajo nekovo znamenje na njegovi goli levi roci, prašajo ga nekako skrivnostno, ali se morda ne piše za ,Prosčn-a‘. Prašajo ga “l}di, koliko da je Btar in sploh vse, kar jim vč povedati iz svojega življenja.
Tine jim prinese nekaj svojih pisem pregledat in fajmošter 80 se na to prav zadovoljeni zdeli.
„Prav, prav" pravijo mu. „ Pridi danes ali pa jutri večer v farovž; imam nekaj govoriti s teboj. Toda le, da se potlej varuješ komu praviti, kar ti hočem sporočiti; ker na vesti imam, da tega, kar ti, drug nobeden ne izve!“
Ko je bil Tine obiskal jih, zaklenejo fajmošter za njim, potegnejo iz miznice pet tenkih popirjev pa rek6:
„Valentin Prosdn — tukaj imaš dve tisoč goldinarjev od svoje matere. Naloženo mi je, da pa molčim, kako jej je ime, kje da živi, ali, če je morebiti že mrtva. Zavoljo Boga je sklenila postreči ti s toliko pomočjo. Zvedela je, ida si pošten človek in ti dala to, da sam na svoje kaj začneš s tem, vendar da tega nikomur ne poveš, razen ženi, ko bi se oženil".
Tine obljubi, da hoče molčati o tej reči, pa d& gospod i’aj-mostru hranit denarje, naj oni tako obračajo ž njim, da bo nosil obresti in ne ležal mrtev.
Najdenec je prej žalosten, kakor vesel, ko pride domu. Misli le na svojo nepoznano mater, in prav rad bi dal tistih dve tisoč, da bi jo mogel videti in pa objeti. Potlej pak spet sodi, da je morda ravno kar umrla in da je ta dar morda le njegova dedščina po njej; in to, da ne more očitno žalovati, ali pa mrtvaških maš najeti za njo, teži ga še bolj. Vendar naj jo živa ali mrtva, moli prav goreče : naj jej ljubi Bog odpusti, aa je tako zapustila svojega otroka, kakor jej on sam iz vsega srca odpušča.
Prizadeva si na vso moč, da bi se mu ta težnja ne poznala, vendar kjerkoli, posebno pa pri jedi zamišlja še časi tako, da so se drugi zraven njega čudili.
„Naš hlapec nam nekaj prikriva" opomni necega dne mlinar svojim. „Moj dunaj, da mu ena roji po glavi".
„Kaj, ko bi Tine vendar-le z&-me kaj čutil", misli si hči, „pa bi preboječ bil, da bi obstal? Vem, boji se, da morda mislimo, da on bolj mara za denar moj, kakor za m6, in prav zat6 se ponaša tako, češ, bi ugibali, kaj tako bridkega da mu je pri srci".
Na to si vtepe v glavo, da če vse poskušati, da mu prežene tisto bojazljivost. Jame se mu dobrikati z besedami in vpogledih, pa vso tako prijazno in pošteno, da se Tinetu res nekoliko poraz-vedri dozdanja otožnost.
Semtertje mu tudi hodi po glavi: češ, da zdaj je dosti bogat, da bi mogel Rotiji pomagati, kedar bi zabredla v nesrečo, in lehko bi se posihmal oženil z dekletom , ki nikakoršnega premoženja ne tirja od njega, čutil sicer ni do nobene ženske ljubezni, vendar spoznoval jo Rezine dobre lastnosti in bal se, da jej ne bi s tem, da ne v.stroza njenim željam, kazal dobrega srca. Njena pobitost velikrat boli tudi njega, in malo da že ni skušal, tolažiti jo.
Nakrat pa, po opravkih v bližnjem trgu izve, da je njegov poprejšnji gospodar, Jernej, umrl in gospodarstvo v strašnih homatijan zapustil: da se nič ne ve, ali udovi kaj premoženja ostaja, ali nič. —
Tine ni imel, da bi ljubil in obžaloval Jerneja. Vendar ga to sporočilo globoko gane v srce, da so težko brani solzd, kajti Prepričan je, da se tudi Rotija joka po njem in mu odpušča vse.
Najraje bi bil koj sedel na konja pa pojahal tjekaj, vendar hotel je popred prositi gospodarja, naj mu dovoli.
Sedmo poglavje.
»Poslušajte", reče mu, „jaz moram za malo, ali za delj časa °d tod; opraviti imam na svojem poprejšnjem stanovanji in prosim vas, da me pustite. Iti pa moram, če prav mi je iz srca žal, da kar nategoma popuščam delo pri vas. Mogoče, da se h koncu 8pet vrnem, če me tam ne bo treba, pa tudi, da še le pozno na jesen, ali pa — da nikoli več: goljufati vas nečem! Če bi kedaj niogel, pomagal bi vam vsikdar iz srca rad; zdaj pak vam hočem hlapca mesti sebe poiskati, da ne boste škode trpeli zat6 ; Potlej mi pa udarite v roke, da pojdem srečno in z lehkejim srcem od vas".
Mlinar je vedel, da Tine za kar bodi ne tirja nič, kedar pa *e> bil bi vsak vgovor zastonj. Pravi mu tedaj :
, „Za to ti ni treba skrbeti, Tine! Legal bi se, ko bi dejal, da ni žal po tebi; ali raje ti privolim na vse, kakor da bi se spiral s teboj".
Koj druzega dne najde Tine človeka, o kterem se je bilo nadejati, da tudi že odrine za dobrega hlapca. O poldne se misli tedaj že posloviti. Ali Reza ni prišla k obedu, ampak sedela je pri vratih na podu in tožila, da jo glava boli. Tine, ko jo vidi, da joka tam, čuti se v neprijetnih zadregah, da kar ne vč, kako in kaj bi začel, da bi čedneje in brez zamere šel tudi od nje, kakor °d vseh teh zares dobrih ljudi. S6de tekaj k njej na hrastovo klado Pa prav šiloma skuša govoriti ž njo. Ona pak molče pritisno ruto na oči. Tine — tesno mu je pri srci — že hoče poseči po njo roci in tolažiti jo, pa — misel, da z dobro vestjo jej ne moro t°ga zagotoviti, kar bi ona najraje slišala, ta ga odvrne, in — niolčf. Reza pa, kakor da se sama svoje malosrčnosti sramuje, Uide na pod, pa vendar-le ne more braniti bridkim in vročim
solzam.
Tam notri ostane delj časa, nadejaje se, da Tine pride za nJO tolažit je; toda ta se premaga, in — ni ga bilo!
Krivo bi bilo, ko bi trdili, da Tine ni pomilovalnega čuta 'niel do nje. Pač, prav težko mu je bilo, ko je premišljeval, da s |o žensko, ki je popolno neoporečena, in ki tolikanj očitne ljubezni čuti do njega, — da bi se ž njo zamoglo srečno živeti, pa ' da jej ne more privoščiti prave besede.
Ali spomin na Rotijo, ki v tem trenutje utegne živo potrebovati dobrega prijatelja, ki bi jej svetoval in pomagal v marsičem, ki je skrbela zA-nj, ko je bil še reven, razcepan in bolehen otrok,
ki je toliko, toliko prestala in pretrpela, ta mili spomin na njo, predrami ga koj iz take nemožate omahljivosti.
„Naprej !" opominja se, tu ni, da bi oprezeval, tu ne gre, kaj bi premogel, kako živel in tako reči. Pač, da lehko bi tu pozabil nekdanjega slabega časa, ko bi se mi zdaj dobro godilo ; toda — ltotija, Rotija! Zdi se mu, da ona sama ga svari, naj sc varuje tacih misli, naj se vendar spominja, kaj je ona nekdaj storila zd-nj. Zat6 gre, zadene culo za skladnico, kamor jo je bil že poprej shranil pa pravi: „Z Bogom vi Mlinarjevi, in ti Reza! Bog ti daj bolj prijaznega fanta, kakor mene in — moža!" to rekši hiti naglo dalje.
Gredč mimo okna pri hramu, v ktcrem je Reza imela spav-nico, hoče jej vendar-le kako stvar za spomin vtekniti za oklep; ali brž sc domisli, da to ne bi bilo moško, da tako početje podajalo bi mu značaj mladih deklet, ki le hočejo, naj bi jih ljubili, naj bi mislili nd-nje, naj bi zavoljo njih tarnjaii noč in dan in pulili si las6 z glave, da-si ravno bi pa same ne povračale enacih čutil. Zate') tudi to opusti.
Zdaj je urno korakal dalje in že v duhu gledal vse, tam malen, tam Nacka in pa Rotijo, ki ga kličo na pomoč in mu veselo seza v roke.
Take misli ga spremljajo celo pot, da ne čuti mraza, čeravno „o svetem Pav’, vsaka baba od mraza prav’", ne lakote no truda v nogah, ampak, da si se zdi lehkega, kakor tiča v zraku.
Tu pride do razpotja, še eno pičlo uro od svojega cilja. Znamenje jo stalo pri kraji pota in bridko razpelo v njem. Tine pade na kolena pred njega, pa moli delj časa. Potlej se pritakne križa s tako gorečnostjo, kakor kdo, ki čez dolgo spet vidi svojega drazega znanca, vstane in koraka naprej.
Dobro so je mesečna noč postorila, ko od daleč skozi golo drevje ves srečen zagleda — stari malen. Zveseli se se bolj, ko vidi, da višnjev dim pleše nad dimnikom, češ priča, da ta dom sc ni mišje kraljestvo.
Ždaj že čez travnik prihaja proti poslopju. Kolesa starosti in mokrote začrncla počivajo in ledeni klinci visd od njih. Žalosten pogled!
Okoli hiše veliko nekdanjega drevja ni videti in vse selišče je precej predrugačeno. Hiša se od zunaj kaže prav borna, streha sem ter tje raztrgana in dimnik nalegol.
Kar se mu pa najbolj tožljivo zdi, to je, da v vsem pohištvu nobene žive duše ni čuti, in nobene živali, razun rujavo in belo progastega psa, ki opazivši najdenca, skoči izpred praga in renči, pa se kmalu potolaži in dobrikati začne.
„Ti moj Kocelj! kaj me še poznaš ti?" nagovarja ga Tine. „Ali jaz te ne bi mogel; kako ti rebra stojč!"
Tine se nekaj časa mudi pri psu, da bi privzel časa, prodno stopi v hišo; kajti delalo so mu je čudno tesno pri srci. Do zadnje stopinje se mu jo tolikanj mudilo, tu pa ga zavre bojazen, češ, daRotije
več ne bo videl, da je pač proč od tod, ali da je z možem vred unarla. —
Na zadnje porine vrata v vežo pa — mesti Rotije, zagleda brhko mlado dekle, rdečo in polnolico. Prijazno ga nagovori:
„Kaj bi rad ti?“
Ali Tinetove oči le brodijo sem ter tje, kje bi videle Rotijo, otopivši v stanico pa ne vidi druzega, ko čez kot tamkej stopnice 0(1 postelje, ktero je razpeta ruha zakrivala, po čemer je ko j sodil, l*a tam bolnik, da nemara — Rotija leži. Na to še ne misli, da bi odgovarjal mlademu dekletu; ampak naravnost gre do postelje y®» pa molče potisne zagrinjalo h kraju in res — zagleda Rotijo, ki onemogla in bleda, kakor smrt, tamkaj mrli in trpi.
Dclj časa jo zvesto gleda in vkljub neznani bridkosti, da ,1G našel bolno, čuti se zelo srečnega, ko njo vidi v obraz.
Potem pa, boj6 se, da bi ubogi bolnici, ko bi ga nenadoma v'dela pred seboj in spoznala, utegnilo škoditi, odstopi in se obrne žensk, Metke in dekle Katre, ki ste bezgov čaj pripravljali pri
ognjišči.
Po kratkem razgovoru ž njima, ki ste precej debelo gledali,
kaj hoče ta tuji človek tukaj , izv6, da je Rotija, ko je za ranjcega bolezni noč in dan stregla in prečula pri njegovi postelji, zatoraj s prevelicega truda sama zbolela, ter da jej dan na dan nuje prihaja.
Med tem pogovorom se je Rotija predramila in, naj že bo, da po neki sladki slutnji, naj že bo, po tihi besedi — spoznala je koj svojega drazega in tolikanj že zaželenega Tineta. S tresočo roko odtegne tedaj zagrinjalo izpred sebe, da vidi iz hiše v vežo Pred ognjišče, kjer je on stal.
„Pojdi sem, o le s&m! pravi se slabim glasom, da se ni dobro slišal pred ognjišče.
Metka, ki se je Tinetu zdela vse preveč lično prisukana in ^galjena za bolniško postrežnico, veli res le Katri, naj gre pogledat materi, kaj da bi radi.
„0, Tine, Tine, moj ljubi sin, ti, ti; —o pridi, le pridi sčm 1“ prosi milo Rotija.
In najdenec, slišeč svoje ime iz njenih ust, hiti tje, pade na kolena pred postelj pa se joka od veselja in žalosti, da dolgo, dolgo ne najde nobene besede. Rotija pak ga prime za roke, nakloni nJegovo glavo na se, objame ga in pravi:
„0 vendar — Bog je uslišal mojo molitev! Vsaki dan sem ga prosila, da bi vsaj enkrat še videla tebe, predno umrjem. Pa, ‘<ako ga zdaj hvalim, da se je Božja volja spolnila in moja. Zdaj rada umrjem! ■— O Tine! — Pa — pokličite mi Naceta, da bo tudi z mano vesel. Kako vendar bo revež vesel!“
Katra steče po sina in Metka sila radovedna, kaj da pomeni Vse to, hiti tudi za njo izpraševat je.
Tine sam ostane pri Rotiji, ki ga iznova objema in ihti, potem pa kmalu zapre oči in kakor v medlevicah obstane. Najdenec
je tolikanj vznemirjen in zmoten, da, držeč jo v rokah, imenuje jo mater in ljubo prijateljico svojo, pa vzdiha in prosi: naj ga vendar posluša, kaj pravi — naj vendar vsaj še ne umrje!
In res, da jo slabosti spet kmalu popusti. Tedaj jej Tine zagotavlja, da mu je kar nekaj dejalo, da ga ona potrebuje, in da je toraj pustil vse pa pritekel semkaj, ter da posihmal nikamor ne gre proč, dokler li ga ona pri sebi želi, češ, da nobena reč na svetu bi ga bolj ne veselila, kot to, da bi spet pri njej služil pa imel to tolažbo, da za-njo dela, da je njej pokoren, in da najraje bi vse svoje žive dni prebival pri njej.
In Rotija se ozre s tako razjasnenim licem va-nj, posluša ga s toliko tolažbo, da se jej je videlo, da se vkljub hudi bolezni dovelj srečno čuti.
Nace, kterega je Katra z velicim hrupom pridrvila, veseli se zdaj ž njima. Čvrst fantič petnajst let star, ni bil sicer ravno močan, ali tako vestno izrejen, da ni nikoli drugačna, kakor poštena beseda prišla iz njogovih ust.
„0, kako me veseli, da te spet vidim, Nace!" pravi Tine.
„Mene tudi, mene tudi, da tebe!" hiti zagotavljati Nace ves srečen in vesel.
Katra se skoraj spet pokaže na prag in radovedno gleda tjekaj, kjer sta se dva srečna prijatelja, po večletni ločitvi spet našla in ugibala, kaj bi počela in kako prosila Boga, da bi mati poprej spet ozdraveli.
Metka je stala za prvo radovednico, ki bi se bila rada bolje nagledala Tineta in govorila ž njim. Reče tedaj natihoma dekli:
„Kako, ali nisi djala, da je najdenec to — pa je tako dobrega obraza?"
„Kako je pa to, da sta z Rotijo tolikanj prijatelja V"
„Ko ti pravim, da ga je z mladih nog ona redila, in da je prav pošten fant to!"
„Pa mi nisi nikoli nič povedala od njega?"
„Lej, ko sem vedela, Koliko sitnosti da je Rotija tolikrat imela zavoljo njega! Kdo bi ga bil potlej še v misel jemal?"
,,Sitnosti — kakošne sitnosti pa?"
„1 kuhalnica! zat6, ko ga je rada imela, kar pa čudo; kako je bil pa srca dobrega, ta dečko! Tvoj brat, Bog mu daj dobro, zdaj se že gori veseli! — ga ni hotel trpeti pri niši; je bil tudi enmalo nagajiv časi, saj veš."
„Ne opravljajve ga nikar, mrtev je — Katra!"
„1 no, saj res; štirinajst dni je še le, kar je ranjki v grobu,
E a že kar pozabljam na njega. Saj pravim: Bog mu daj luč ne-eško, in mamka Božja naj mu sveti! Pa čaj, Metka, daj, da grem noter; ta fant je lačen ne mara: mu morem kaj vgriznit prinesti."
„Oj, ti ubogi moj Tine! Kako sem vesela, ko te vidim!" nagovori ga naravnost. „Nikoli nisem verjela, da ti boš Se kedaj
pri nas! Pa glejte si	Rotija no!	Kako	ste ga	vi mogli tako	naglo spoznati!	Kako	je močen	zdaj,	kak korenjak! KakoŠne
roke in noge!	To je	hlapec, —	odrine	za tri!	Koliko si pa	slu-
žil tam doli?"
Rotiji se	jo dobro zdelo,	ko je	videla,	kako Katri	do-
Pada, in sama ga je veselo gledala; vendar pa je je skoraj en-Eialo sram, da aekla, tako meni nič tebi nič, oDzijava od vseh Štirih krajev mladega fanta, da-si je vedela, da nič hudega ne misli.
Tine še ni mislil na to, ko je bila Metka že obložila mizo 8 toliko rečmi, da le kaj.
„1 jej vendar in pa pij enmalo!" sili ga mlada vrtavka, ko )e že nekaj časa tamkej za mizo posedel.	„Ti nič, ti	kar	nič
ne ješ! Pa si tako daleč prišel!"
„Nikar ne skrbi tolikanj za-me, dekle!" pravi Tine. „Jaz setn otiščan, da sem tu, kaj drugo!"
„Zdaj pa ti Katra, pojdi, da mi onmalo razkažeš po malnu," pravi Tine, ko je bil nekoliko zavžil in vstal izza mize. „Zdi se •ni, da bi utegnilo precej zanemarjeno biti: da te kaj prašam."
In ven gre d 6 sprašuje jo kakor mož, ki si razume na vsako reč, ki hoče vse vedeti, kar se tiče gospodarstva.
„Ej Tine," zdihne Katra, in jame jokati se ,,hudo je hudo, da bolj biti ne more, in ne vem, kaj bo, če našej ubožani gospodinji nikdor pomagal ne bo. Tista grda in nesramna mercina jo bo gotovo spravila iz hiše pa s pravdami pripravila ob vse, kar je še njenega."
„Nikar se ne vekaj, da te bom	mogel	razumeti,"	odgovori
Tine. „Povej mi natanko, kako je!	O kom	govoriš?“
„Tista grda babnica! Ni jej bilo zadosti, da je ubozega Jerneja s pijančevanjem spravila pod zemljo, zdaj seza še po vsej njegovi zapuščini. Išče, ne vem, več kakor petdeset pravd, pa trdi, da toliko in toliko jej je ranjki pripisal, in, če ima vse Prodano biti, da ne odjenja, dokler ne bo poplačana do zadnjega krajcarja. Skoraj vsak dan nam iz kancelije pošilja človeka in stroški rasto, da je groza! Koliko jej je že plačala ta reva Rotija, da bi jo zadovolila, pa nič ne pomaga; bojim se, da ta brezvestna nadloga in tolika skrb jo pokopljete v grob. Kmalu bo, se to ne preobrne, da ne bomo ne kruha, ne drv, ne ničesar 'tneli. Hlapec je šel, ker smo mu že za dve leti zaslužek dolžni. Malen stoji, da skoraj ne bo nobeden več vedel, da smo mleli Pri nas. Kobilo so nam prodali in žito že iz kozolca upniki vzeli. Vse, saj pravim, vse bomo zgubili. Ej, Tine, to je revščina, da se Bogu vsmili!"
In začela je iznova jokati se.
„Kaj pa ti, Katra," praša Tine, „ti tudi še nisi plačana?"
„Jaz kaj, — kaj jaz? povdarja in se še glasneje veka. — Kaj je to komu mari?"
,,To jo lepo, vidiš, Katra!" pravi Tine. „Strezi le tako naprej gospodinji in nikar naj to ne skrbi za drugo reči. Pri svojem zdanjem gospodarji sem si toliko prihranil, da bo dovolj, da rešim letošnji pridelek. Kar malen zadeva, te bom tudi pra-šal kaj; in če druzega ni, kakor to, da je zanemarjen, bodo kmalu kamena zropotala. Koj jutri zjutraj mora Nace pohiteti k ljudem, ki so nam dozdaj vozili v malen, in reči, da smo ga spet zapodili v tek."
,.In pa zdravnika poiskati za Rotijo," pristavi dekla.
„To se ve, tudi! Mislil sem že pred, pa naj to noč še počaka, da se vidi, kaj bo. V tem, vidiš, je moja misel taka, da mora zdravnik biti, če ga bolnik po sili tirja. Če pa bolezen ni očitno nevarna, prežene se zmeraj bolje in pred s pomočjo Božjo, kakor z zdravili; zraven je pa še to, da zdravnikov obraz boga-tincu pomaga, ko pa je velikrat smrt reveževa. Jaz za trdno upam, da llotija skoraj ozdravi, ko bo le videla, da se njene reči na bolje obračajo."
„Pa predno greš noter, Katra, moraš mi še nekaj povedati-Ne boš na vesti tistega imela: bom molčal, kakor mrtev. Saj me menda še poznaš od mladega hmal?'
„0 dobro, kako da si molčeč! Kaj bi pa rad vedel?"
„Povej mi, kako se ti zdi ta dekle, Metka kali?"
„Te-te menim, presneto brdka. Pa ti vsaj ni že na mislili, da bi jo jemal za ženo? Nekaj bo imela, ta spaka! Brat ima njeno premoženje, lcterega so pa ne sine dotekniti, in če si ti — saj vem da si podedoval kje kaj: lehko ..."
„Najdenoe redkokrat doleti kaj taccgapravi Tine, misliti na ženitev imam pa še zmeraj časa dovolj. Kar bi pa rad zvedel o tem dekletu, je to-le: ali je bolja, kakor ranjki brat nje, in, ali je llotiji več prida, ali več sitnosti, če ta dekle ostane v tej hiši."
„To pa Bog v6," odgovori Katra; „jaz ti ne morem povedati. Dozdaj se no sme reči, da bi bila hudobna, ta stvar Božja, pa tudi ne, Bog ve, koliko da bi pameti imela. Samopašna ni, vendar jej je ta dobrosrčna Rotija tolikanj stregla, da jej treba ni bilo, da bi jej bila kazala zobe. Britkosti še ni nikdar trpela in sam Kristeš v nebesih vč, kaj bo enkrat iz nje."
,,Ali je ranjcega rada imela?"
,,Posebno ne, razon, kedar jo je s seboj v kako veselo druščino jemal in je Rotija opominjevala ga, da se ne spodobi, da bi mlada in poštena dekle tjekaj hodila, kamor je navadno on bodil. — Potlej se je pa ta vrtavka, ki jej je le hodilo po glavi, kako bi norela, to se v6, prilizovala ranjkemu , Rotijo pa časi en malo po strani gledala zat6. Zavoljo tega sta Metka in tista nesrečna nadloga naše hiše bolj prijatelji, kakor bi bo meni prav zdelo. Reči so pa ne more, da se Metka proti svojej tašči nespodobno ali kakor si bodi drugač grdo obnaša,"
_ „Ze dobro, Katra, zdaj dovolj vem. Da ne bos ničesar Pravila dekletu, kar sva govorila!“
Kakor je bil Tine pravil Katri, tako se je zgodilo. Dru-zega dne opoldne so že jeli spet peljati mehove v malen in zvečer so se že vrtela kolesa. Vso livar in sleherno poškodovanje v palni je bil Tine sam popravil. Potlej je delal zjutraj do dveh ,n kmalu po štirih je bil že spet na nogah. Tiho, po prstih Pride v hišo in ko pri bolnici najde Katro, ki je bila celo noč Prečula pri njej, praša jo skrbno, kako se jej zdi. Vtolažena Pač po prihodu svojega ljubega prijatelja prespala je bolnica dobro in do malega celo noč.
„Kje je pa ona?“ praša Tine natih6ma.
„Dve uri počaki, pa jo boš videl!"
„Bog pomagaj ! — Ali Katra, nasloni se zdaj ti enmalo kam zaspi; bom jaz tukaj počakal dekleta, da jej pokažem, da so tudi, ki, pozneje kakor ona, hodijo spat, pa pop red vstajajo. Ta čas pa hočem tudi ranjcega pisma in tista iz kancelije nekoliko pregledati, da vidim, kaj je. Kje pa soV“
„Tii-le v miznici. Caki, ti svečo prižgem, da boš laglje Prebiral. Tisti gospodje, pravijo, ki so po kancelijah, tako grdo čečkajo, da se ne bere z lepa za njimi.“
Potlej gre res Katra k počitku: ubogala ga je, kakor go-8podarja pri hiši. Je žo taka: kdor je pravi človek in ima glavo na pravem kraji, zapoveduje povsod in prav se mu daje, ka-tiior-le pride.
Osmo poglavje.
Kakor hitro je bil Tine z Rotijo in Nacetom sam v hiši — fantič je zmeraj pri svojej materi v stanici spaval — stopi k popelji, da bi videl, kako da bolnica spi, in prepriča se, da se dokaj bolja vidi, ko takrat, ko je bil prišel. To ga zel6 ovoseli, ker daje mu upanje, da zdravnika ne bo potreba, ter da jej on 8am, tolaže jo, spet k ljubemu zdravju pripomore.
Zdaj jame pregledavati pisma. Kmalu dobi, kaj da goljufna natečnica tirja in koliko potlej Rotiji še ostane. Pripravila je “'la ona ranjcega že do malega ob vse, pa tu-le še je trdi, da jej v. tega se petnajst sto goldinarjev gre. Rotijinega ni bilo čisto fiič, kajti ranjki je vse, kar bi ostajalo čez dolg, prepisal na sina Naceta. Pa tudi ta sinov del ni bil kaj velik, ker večidel posestva je že za ranjcega skopnelo, le pohištvo, travnik in vrt ni bil v tujih rokah, njive, razen zelnika, pa davno že vse. „Hvala Bogu!“ misli si Tine. „Jaz premorem vsega skup do pet in dvajset sto. S tem se že dti kaj opraviti. Pa mislim, da še toliko treba ne bo! Najpred se mora vedeti, če je ranjki toliko zjemal od babe, za kolikor ta dolžna pisma govor6. Najbrže pa, da je to po zvijačah spravila iž njega ali kakor si
bodi po kteri drugi goljufiji. Saj vem, kako se pri tacih rečeh rado godi.“
Dve ali tri leta pred svojo smrtjo jel je Jernej, ki je bil v stiskah za denar in zel6 zadolžen pri svoji zapeljivki, prodajati po celo nizki ceni svoje imetje. Ves dolg je prenašal na Mano, da bi se tako upnikov odkrižal. Pa tudi tukaj Be je prigodilo, kar se tolikrat pri odprodaji manjših delov z grunta godi. Vsi, ki so hiteli tako vredne kosove od grunta po ceni skupovat, bili so sami brez denarja, da niso mogli tega plačevati, kar so po kupčiji spravili na-sč. V tej zadregi so se obračali do Mane, ki je bila bogata. Pogajali so se pismeno ž njo, naj bi ona prevzemala nd-se kup, češ, plačevali bodo njej obresti od denarja, dokler vsega ne splačajo. To je ona, ker je videla, da ni napačno za njo, rada storila in tudi lehko, kajti Jernej je bil njen dolžnik in je moral plesati, kakor mu je ona piskala. Kupci pa so se s taciini pogodbami vjemali sami v svoje pasti. Je že taka: kmet zadolžen skuša vse, kar le more, da plačuje obresti od dolga, tega pa ne gleda, da bi se izkopal iz zadolženja. In vendar je dolg najpožrešneji davek za kmeta, ker požira obresti, lep denar, pa zastonj!
Tako je zvita baba vlekla obresti za Jernejovo gotovino in ta je trpel — rad ali nerad. Tako daleč babe izvodijo bedastega moža. Pri vsem tem pak je še zapuščino njegovo držala v krempljih, kajti zmotila ga je bila tako daleč, da jej je on stal za poroka, da dolžniki poplačajo.
Ko je bil Tine izvedel vse to, premišljeval je, kako bi pro dane dele grunta kolikor mogoče po ceni spravil nazaj na Rotijo , da bi se pri tem nikomur krivica ali škoda ne godila in bi vendar prekanjenki pošteno pod nos dal.
Ta reč ni bila ravno lehka. Pač je premogel dovolj, da bi lehko vse, ko bi na prodaj bilo, pokupil nazaj, in nikdo bi sc ne mogel temu braniti. Vrh tega bi bilo s tem tudi gotovo vsa-cemu vstreženo, kajti, zemljišče na pčsodbo kupljeno, to je, kakor smo že skazali popred, prava beraška mavha za stare dni. Ali kmet noče, da bi verjel to. To je vedel Tine prav dobro in tega so je najbolje bal.
Tino tedaj preudarja, kako bi napravil kmete, da bi mu vsak svoj kos nazaj poprodali. In to, kar stuhta na zadnje, je, da jim hoče	eno resnico nekoliko	bolj poudariti, kakor bi	si	bil
sicer upal z	dobro vestjo. Poreče	jim:
„Kaj menite, da je babnica, ki vas v kleščah ima, res tako bogata, kakor se vidi ? Če ste vi njej, ona je pa družim dolžna! In videli boste, necega lepega jutra se bodo upniki tudi pri njej pooglasili in djali: baba, plačaj, kar si dolžna 1 In njena bajtica in kravica pojdete rakom žvižgat in sama za njimi! Vi pa drugim pridete	v pesti, ki vas bodo	še	vse bolj	rukali, kakor	ta-
Ali vam ni	bolje, da to, kar imate,	daste za	svoj denar	Rotiji
nazaj
Zravno je tudi vsacemu posebej hotel razkazovati, da taka kupčija brez blaga jim več škoduje, kakor koristi. In da bi jih 86 laglje pridobil za svoj namen, obetal jim bo, da hoče slehernemu nekoliko povrniti odškodovanja za dosihmal plačane obresti. Po tej poti bi dosegel, da bi Rotija spet zadobila pravico do nekdanje lasti, za kar mu je ravno šlo. Da bo s tem kmetov zaupanje do one znižal, zat6 ga ne peče vest; kaj bi koklja ne smela izdreti peresca jastrobu, ki jej je piščanca opulil ?
Bil je že velik dan, ko Metka prileze iz gnjezda in skrbno Počesana pa lično opravljena stopi v hišo.
„Sej si 1“ pravi koj, videvša, da si Tine daje opraviti z Rotiji-nimi pismi. „Ti tudi za vsako reč odrineš pri nas. Zdaj melješ, zdaj tešeš, zdaj kuhaš bezgov cvet; vem, aa ne dolgo, ko bom videla, da tudi šivaš in predeš . . . “
„Kako pa, zaspanka ti?“ odgovori Tine, dobro ved6, da jezikaje ga tudi od strani pogleduje; „tebe pa še nisem videl ne Presti ne šivati. Je že menda prav tako, jeli, da lice glaje ostane ?‘*
„Kaj praviš ? bi mi že očital rad ? ... To pa le glej, znam tudi jaz.“
„Če rada, le daj1“
„G, saj pride že čas, fantič moj. Pa kje je Katra, da ti pri bolnici čakaš?"
„To je lepo prašanje! Uboga ženska, petnajst noči, je pre-čula že, tebi pa ni bilo mari, da bi bila enkrat, dvakrat . . . stregla mesti nje. Spat sem jej rekel, in kar ima opravka do Poldne, postorim ga že jaz zraven svojega. Naj le spi, zdelana je, da se je kar opotekala. Drug druzemu moramo pomagati!“
„Veš kaj ti,“ pravi dekle precej predrzno, „ti hočeš prav naravnost reči, da jaz samo nd-se mislim, in vse delo drugim Prepuščam. Lehka, da je prav, da bi bila tudi jaz morala čuti, ko je bila Katra utrujena. Ali trdila je, da ni, in jaz nisem mislila, da je tašča tako nevarno bolna. Toliko je pa gotovo, da mi ti prilastuješ slabo srce, pa ne vem, od kod. Poznava se °d včeraj še le, in ne verjamem, da bi bila že tolikošna prijaznost	med nama, da	bi	ti	pravico imel, tako	meni ukazevati.
^diš	se mi,	da že prav	delaš, kakor gospodar	pri nas, in ven-
dar . . . “
„Vendar — no, kaj pa še kaj? O le povej, Metka, kaj unaš na jeziku! In vendar, — kaj ne, — vzeli so me enkrat tu-sem iz milosti in odredili ? In jaz se ne morem družini prištevati, ko družine nimam nobene. Ker sem najdenec, še li ni-niam pravice do tega! Ali je že to vse, kar si mi še povedati hotela Y“
In med	tem, ko	jej	je	Tine tako naravnost	pravil njeno misel, gledal jo	jo tako,	da	je	zarudela nad ušesa;	prepričana zdaj,
da ima opraviti z ostrim in resnim človekom, ki je pa ob enem
tudi miren in krotak, da se z lepa ne dd razjeziti in motiti, da bi kaj nespametnega govoril.
Ta uboga mladost, ki jej je sicer tako gladko jeziček Sel. zboji se ga zdaj nekoliko ; vendar ta bojazljivost ni tolika, da bi je ne mikalo všeč biti temu zalemu fantu, ki jo je tako možato pogledal. S kratka, čuti se nekako razbegano in zmoteno, da dosti ne manjka, da jej solze ne zarosč v očeh. Zatoraj se hi-troma obrne od njega proč, da ne bi on ugenil, kako da jej je pri srci.
Ali Tine je dobro vedel, kaj da pomeni to; zatoraj jej reče prijazno:
„0 nikar ne misli, da sem jezen zato; in tudi nimam za kaj biti:	Jaz ne mislim slabega od tebe ; vidim le, da si mlada,
in — da je nesreča pri hiši, ki ti, Bog vč kako, do srca ne gre in da moram vendar-le povedati, kar ti gre, in kar da jaz mislim."
,,Kaj pa misliš ti? Le kar povej, da bom koj vedela, ali si prijatelj moj, ali sovražnik!"
,,Jaz mislim, da če sc truda in skrbi bčjiš, ktere smo ljudem dolžni, ki jih ljubimo in ki se jim hudo godi, če se — kaj si daješ še opraviti tukaj , kaj misliš še na tacega kaj ? Mar misli, kako se boš lišpala, misli na svojega fanta, na možitev, pa nikar za zelo temu ne jemlji, ki je mesti tebe tukaj. Če ti je pa res mari, ljuba moja, za usmiljenja vredno taščo, za stričnika ali tudi za deklo, ki bi vse dajala za vas, potlej pa zjutraj vstajaj enmalo prej, strezi bolnico, tolaži Naceta, pomagaj Katri, pa ne poslušaj tiste spačene babe tamkej, kije najhuji sovražnik tej hiši. Vidiš, to, in nič več 1"
„Veseli me, da vem," pravi Metka skoraj zaničljivo; „zdaj pa še tako dober bodi in povej, od kod imaš pravico meni zapovedovati, kako da naj se ravnam,"
„A, to še," odgovori Tine. „Le stoj 1 Pravica moja je pravica, ker sem najdencc, in da veš: po milosti bolno gospodinje v to hišo sprejet in tukaj izrejen, po čemer sem dolžan, da ljubim to — pokaže na bolnico — kot mater svojo in da gledam, da jej tudi vsak drug tukaj povrača dobrote njenega srca."
„Kaj tacega ne morem oporekati," odgovori Metka „in spoznam zdaj, da ni boljega za mč, kot da te spoštujem in ti obljubim svojo prijaznost."
„To mi je ljubo," pravi Tine, „daj mi roko na to!"
In on gre proti njej, da bi joj naravnost segel v roke. Ali štimanost prevzame dekle, da ga zavrne: „No spodobi so za mlado dekle, da bi fantu dajala roko."
Tine jo smejajo se pusti pa tako, ker vedel je dobro, da to ni resna misel dekličina, ampak da ga hoče s tem le v oči zbadati.
,,Sembraj jo!" misli si, ,,težko bo kaj iz tega in midva že ne bova prijatelja, kakor ti misliš."
Zdaj stopi k postelji, k Koti ji, ki se je bila ravno prebudila, pa prijemši ga za roke rekla:
„Dobro sem spala, sin moj, in sam ljubi Bog mi privošči to veselje, da zdaj ko sem se prebudila, vidim prvega — tebe! Kako je pa to, da Naceta ni pri	tebi?“
„ Rekel sem mu, naj je še	drugim, kterim ni včeraj, pravit
sel, da meljemo spet.“
Potlej mu Rotija zagotovi,	da se čuti	toliko	močno, da	na-
BQerja danes nekoliko vstati. In	Metka jej	potem	pomaga s	po-
pelje, ko je bil Tine v malen odšel.
V	treh dneh je bila že toliko bolja, da se je mogla s Tinetom o druzih zadevah pogovarjati.
„Nič se ne bojte, ljuba mati/* reče jej Tine; ,,jaz sem nekoliko pregledal te reči in toliko si umem na-nje, da vem, da vse se bo steklo na dobro. Jaz vam hočem pomagati iz teh lio-fflatij, boste videli da! Le pustite me kar porečem, in podpišite, kamor vam pokažem. Vi se hitro ozdravljate, to vidim in to me Posihmal več ne skrbi; zat6 pojdem še danes v mesto po človeka, ki postave pozna. Ne bo zgubljen čas!
Kakor je rekel, stori in izve, da dolžna pisma, ktera je bil ranjki Jernej podkrižal, utegnila bi zares izcimiti pravdo; kajti ranjki je v svojej pijanosti brez vsacega preudarka delal križe *}a vsaki popir, kakor na njivo, ko se obseje. Tine sklene tedaj, ogibati se pravde kolikor mogoče, in kako drugač poravnati te reči. Potreboval je za svoje namere nekoga, in tega kmalu Prav po svoji volji tudi najde.
Videl je namreč že tretji dan zapored, da hodi Metka vsaki popoldan tje, kjer stanuje njegova sovražnica. Dekle je zahajala ye, ker tam se je večkrat zbiral mladi svet, ki je njej dopadal. "ri vsem tem je deklica še zmeraj nedolžna in poštena ostala, to je bilo škoda, da ni vedela: kdor oglje prijema, daseomaže. Rotija ni vedela za dekličino vasovanje, kajti menila jo je pri °vcah na paši; dekla se pa dalje ni brigala za take reči.
# Tine edini je hitroma spazil jo, pa s početka molčal doma, kajti porabil je to za svoje namene, kakor bomo brž slišali.
Četrti dan so Tine skrivaj postavi na pot,	kjer je Motka
^»no hodila. In res ne dolgo, pa pride.
„Kam pa greš Metka V" nagovori jo.	„Ali	smem jaz	malo
8 teboj ?“
Metka prestrašena obstoji in zarudi.	Imela je slabo	vest.
naglici ne v6, kaj bi odgovorila, in ker se jej zdi, kakor da ■tine že zna za njeno pot, ne upa si tajiti, da je namenjena kam, anipak v svojej jezici reče:
»Kaj pa komu mari za moja pota! Ne potrebujem nobe-nega s& sabo; sama znam kamor čem. — In pa še kaj bi ljudje r©kli, ko bi me videli, da sama pohajam th-le s fantom, ki ni zenin moj V“
N&rodni Koledar 1870. fLetopis.)	12
„To jc pač ros," pravi Tine, „posebno, ko tvoje prijateljice tukaj ni. Pred njenimi očmi, jeli, si že v taeih rečeh bolj brez skrbi. Saj greš k njej , to se v6, da se po vrtu pri njej enmalo
[>osprehodiš s svojimi ženini. To nič ne dč, in da ti nisem nad-ežen , hočem tukaj nekaj besedi spregovoriti s teboj; ker nekaj
fiosebnega imam. Poslušaj mo! Saj si pridna dekle in vem, da jubiš svojo taščo Rotijo. V stiskah je, to sama lehko vidiš in stavim, da tudi ti bi jo rada rešila iz njih. Kaj ne V"
„Ce gre zat6, te poslušam," pravi Metka; „kor to je pa5
res."
„No ljuba moja," pravi Tine, „ti zamoreš danes svojej tašči zeliS zel6 vstreči. Ker ste si z Mano dobri prijateljici, lehka narediš, da se ona pobota z nami. Ona hoče dve reči, pa čisto nemogoči, namreč: ranjcega zapuščino za poroštvo, da se joj poplača vse, kar je ranjki prodal, da bi njej plačal svoj dolg; in drugič, da se jej poplačajo dolžna pisma, ktera je tudi ranjki podkrižal. Naj to malenkost te zapuščine še tako rešeta, prignala ne bo, da bi se tisto pokazalo, kar že v rešetu ni. — Skusi jej dopovedati, da, če poroštva ne tirja od nas, jej dolžna pisma že poplačamo; da pa, če nam ne dovolji, da se znebimo enega dolga, ne bomo jej mogli niti druzega plačati, in ona nam bo prizadevala le stroške, da po polnem ubožamo in bo sama v nevarnosti, da vse izgubi."
„To se tudi meni tako zdi," pravi Motka, „in če prav nimam glave za tako reči, to vendar razumem. In če jo morebiti res dob6m na svojo plat, Tine, kaj bi bilo potlej bolje za mojo taščo: ali, da se dolžna pisma poplačajo, ali, da se tistega poroštva znebi ?"
„Pisma splačati, to bi bilo najbolje, če tudi proti vsaki pravici. Da taka dolžna pisma no veljajo, dalo bi se spričati in pravdati; pa pravdanje požira denar, tega pa ni pri hiši in ga prav brž šo ne bo. Naj pograbi tedaj Mana to, kar ostaja tvo-jej tašči, po pravdanji, ali, da se jej plača natvezeni dolg, to je za Rotijo vse en kup ; nasproti je pa za Mano desetkrat bolje, da kar brez vsacega pravdanja denar vtakne v mošnjo. Ce je že taka, da Rotija nič nima, dd koj danes rajši vso, kar šo premore , kakor bi potlej vse svoje življenje tičala v dolgeli; da Jernejevi kupci ne morejo plačati, to Mana sama dobro v6; in zat6 bo enkrat prisiljena, da tisto lastijo spravi na sč. In tega se gotovo no bo branila, ker njive, za ktere poteza obresti, dobila bo .zboljšane. Zat6 so tedaj Mani najmenj treba ni bati, da nam poroštvo pregleda, pa si tako zagotovi poplačilo svojih dolžnih pisem."
„Jaz hočem skusiti, kakor si rekel," pravi deklo, „in če mi spodleti, me nikoli več ne poglej!"
,,B°g ti daj srečo, da dobro opraviš!" vošči jej Tine vra-čevaje se nazaj.
Deveto poglavje.
Ko je Mana zaslišala dekličino sporočilo, sklenila je, da natanko preudari to reč, da se pa nikakor prenagliti noče. Rotija jej je bila trn v peti; zat6 je zdaj le vesela, da se jej ponuja priložnost, ko bo mogla nagajati jej.
Metka tedaj tak odgovor prinese, da Tine koj spozna, da ga Mana hoče s praznim besedovanjem pitati. Ali on, tudi premeten, kakor je bil, spregleda naenkrat, kaj mu je storiti na to.
Drugi dan, ko se Metka spet pri ravna za odhod, stopi pred njo, pa jo tako-ie nagovori:
,,Danes ne smeš tjekaj. Rotija, ki je zvedela za tvoja pota, se strašno pritožuje in pravi, da tega nikakor ne more trpeti, da bi poštena dekle med slabo druščino zahajala, da raje sama vse zgubi, kakor pa da bi ti svoje poštenje; s kratka, dokler si ti pod njeno streho in varstvom, moraš to vasovanje že opustiti, če ne z lepa, pa z grda."
In Metka se raztegoti, da jej kakor žrjavica z at le lica. »Kaj sem otrok" ugovarja, „da bi se še zmeraj Rotiji za pas morala držati? Pa, da — da bi jaz svoje poštenje zgubila? Le povej jej, če češ, da trdno stoji, kakor njeno, ali pa še trdneje i. t. d."
,,Nič, nič, ljuba moja," pravi Tine, „tudi jaz toliko rečem, da dobrega, nič ne slišiš tam niti ne vidiš. Zdi se mi pa, da Metka ti le enmalo prerada tjekaj zahajaš. To nič dobrega ne kaže, kar si Mani povedala, to v6, in če se na vse to ne poda, podati se noče. Ti mi pa ne hodi tjekaj nič več, če ne, tudi jaz porečem, kakor Rotija, da hodiš iz namenov."
„Kaj, ti boš meni zapovedoval? Te je še premalo v hlačah! In če Rotija praša po meni, le povej jej, da sem pri Mani, in če ti prideš po m6, glej, kako boš sprejet". Rekoč hiti kar naprej.
Tine je bil tako gotov, da po takošni poti doseže svoj zaželeni namen, da gre že drugi dan obiskat gosp. fajmoštra in sprejet svoj pri njem založeni denar.
Ni še preteklo teden dni, ko se Mana že jame glasiti. Vsem kupcem ranjcega Jerneja lasti pošlje povelje, naj poplačajo vsak svoj dolg; pa noben ga ne more, in mlinarica Rotija je v nevarnosti, da bodo ona mogla poplačevati za-nje.
Ko tedaj zasliši o teh rečeh, prestraši se, ker Tine jej še ni bil razodel svojega početja.
„Le mirni bodite," pravi jej tedaj, pustite, naj se stek6 te reČi, kakor morejo. Vi se hudega nadejate, ali lejte, le vaše re-šenje bo to; kajti ko poplačate Mano, pride vsa dedšina vašega sina spet vam v roke."
„Ali s čim plačati, muj sin? Denarja ni."
„Tukaj je v mojem žepu. Vaš je."
Kotija seje tega močno branila; ali Tine si po svoji navadi nikakor ne d A ugovarjati. Hiti v kancelijo, pa založi tamkej v Rotijinem imenu denar! in Mana je rada ali nerada poplačana do zadnjega vinarja. Izgled pa je to dovolj jasen, kam pregrešno znanje človeka zapelje.
Deseto poglavje.
Mlinarica Rotija je bila v tem času popolno ozdravela in za-dobila svojo poprejšnjo krepost. Zaupanje v dobrotljivega Boga, dobra postrežba in rešitev iz hudih stisk in pomankovanja, to so poglavitno reči, ki jej kmalu spet pripomorejo do ljubega zdravja. Za ti zadnji dobroti pak se je imela le Tineta zahvaljevati; njemu je za Bogom največa dolžnica. To je jasno zpoznavala in mu tudi pri sleherni priložnosti očitno izrekala, kakor tudi zagotov-ljala, da mu s časom, kolikor mogoče povrniti hoče njegova bla-godušna prizadevanja.
Neeega popoldneva, ko pride Tine iz malna proti veži, kjer je Rotija na pragu volno prela, nagovori ga ta in pravi:
„Tine, aelj časa imam že nekaj na srcu, kar bi ti rada povedala. Zdaj-le sva sama, sedi k meni, in obljubi mi, da mi boš v vsem, kar te hočem prasati, odkritosrčen kakor na spovedi. Nekaj je, kar bi zel6 rada izvedela od tebe.“
Tine se nikomur ni raje, kakor z Rotijo, pogovarjal; toraj je tudi zdaj z veseljem pripravljen poslušati jo. Reče jej:
,,Verjemite mi, da jaz bi najmanje skrivnosti ne mogel imeti pred vami, kakor pred Bogom ne. No, kaj bi pa radi?“
„Tine,“ pravi mu ona, „ti si že zdaj eno in dvajset let star in lehko gledaš, da si sam napraviš kako gospodarstvo. Ali nimaš nič zoper to
„Ne, ne, jaz zoper vaše misli nikoli nisem imel nič" pravi Tine in znatna rdečica mu prihaja na lice. „Pa kaj dalje, le govorite!“
„No vidiš, pričakovala sem, da porečeš tako, in s tem si mi vstregel. Tvoja misel je bila že zdavnej tudi moja; ali hotela sem le poprej vedeti se, ali ti bo tista oseba sama od sebe pokazala toliko prijaznosti, kolikor jo je treba za . . . No kaj me tako čudno pogleduješ«1 Kaj ne govorim odkrito dovolj? Pa, Baj te poznam, kako si boječ; že vidim, da moram jaz začeti vse in doganjati. No lej, ta revica ie bila celo jutro vsa poparjena, ker si jo sinoči nekoliko obiral. Morda zdaj misli, da je ne ljubiš. Jaz pa dobro vem, da jo, in da jo le zato časi pa časi nekoliko pokregaš zavoljo nekterih napečnih malenkosti, ker jo štimaš. Tega nikar, Tine. Ona je mlada, je brdka, kar je res enmalo nevarno za njo; pa naj te enkrat ljubi iz celega srca, bo tudi pametneja, kakoršno si sam želiš.“
„Jaz bi le vedel rad, o kteri govorite, ljuba Rotija," pravi Tine nekoliko nevšočen, „ker jaz vas ne zastopim.“
„Kaj res V Ti ne veš? Ali so mi sanja, ali liočes, da je to le skrivnost tvoja?"
„Jaz skrivnost pred vami?" — pravi Tine in prime Rotijo za roke. V6 ne sicer, kaj bi jej odgovarjal, ali pri srcu mu je tako bridko, da bi moral skoraj jokati se, pa tudi, kakor bi se moral jeziti, kakor bi se mu v glavi vrtelo in vse to na en mah.
„No vidiš, ljubi moj!“ pravi ltotija, kako te nekaj teži. Ali to ne kaže še bolj, da jo le rad imaš, pa da ne gre tako, kakor bi ti všeč bilo. Toda meni verjemi: Metka je dobra duša, ^a tudi nekaj na srci in če jej odkritosrčno poveš, kar misliš, pove ti nazaj, da le na te misli."
Tine se vzdigne, gre molč6 proč, pohodi nekoliko po dvorišči in se spet vrne rekoč:
„Jaz se le čudim, da vam take reči zaidejo v glavo. Jaz na kaj tacega še nikoli mislil nisem pa tudi dobro vem, da Metki nisem všeč, kakor to, da me ne spoštuje."
„Pojdi, pojdi", pravi Rotija; „to le nagajivost iz tebe govori, ljubi moj! Dekle je vsa neumna na tebe, pa to je sreča njena, Tine, da ima pravo pamet, da ima le tebe rada, pa no kterega druzega tistih postopačev, ki vohajo okoli Mane. In kako bom jaz vesela, ko boš ti nje mož, ko jo imam, kakor hčer svojo. Zmeraj boš zraven mene živel, da ti bom laglje kaj povračevala, kar si storil za m6. Za vaju bom delala, vajine otroke pestovala in varovala."
„Molčite molčite! prosim vas lepo," pravi Tine. „Ne govorite mi nikoli več o njej. Prisegel bi vam pri vsem, kar imam, da v tem, kar vi mislite, jo toliko rad imam, kakor Katro, lri da bi nesreča bila za njo, ako bi mislila nime, ker to je zastonj!"
„Saj pravim, gola nagajivost govori iz tebe, Tine," pravi Mu Rotija pa ga strese za rame, kakor da hoče resnico pritresti lz n)ega Tine pa se umakne in prvikrat zdaj reče jej precej nevoljno:
„Rotija, vi me cel6 krivo sodite. Pravim vam, da ta dekle mara za m6. Ko bi tega ne bil prepričan, ne bi govoril. Pa
Vl	le še morete verjeti, da jo jaz ljubim, kali? Pojdite, vi sami ®18 ne ljubite, ko mi nočete verjeti."
In zelo žalosten gre proč proti studencu pa malo, da se ne joka.
Še bolj, kakor Tine, ginjena je Rotija in že hoče za njim, da bi ga pogovarjala in tolažila; ali v tistem trenotji stopi Metka Pred njo pa jej jame pripovedovati o ženinu, ki se hoče Bkoraj ^•glasiti za njo.
Ko Rotija čuje njegovo ime, ostrmi, kajti kolikor ga je poznala po imenu, bilo ga ni veliko prida človeka.
„Ta se ne spodobi za te," pravi jej, „on je tudi, kakor Plavijo, preneumen in ti imaš toliko pameti, da ne boš hotela pokorna biti možu, ki je pa nima prave".
In začne jej v misel jemati Tineta. Ali hitro in z jezico jo dekle popade za besedo, češ, kdor najdence ljubi, naj jih le obdrži za svoj kratek čas. Ona pak je in hoče ostati poštena dekle, je samosvojna in vzeti če moža, kterega si sama izvoli. Nobeden je ne more ovirate o tem.
Da je Metka v tem trenotji tako naravnost in določno govorila zoper Tineta, to je imelo svoj poseben izvir. Metki je bil Tine že delj časa sem na vso moč všeč, ker ga je dobro poznala, da je prav čeden fant, pošten, dobrega srca proti vsacemu in ročen pri slehernem delu, da je človek, ki bi za tistega, kterega ljubi, dal zadnjo kapljico krvi. Vrh tega si je še tudi mislila, da utegnejo njegovi stariši, Bog vč kakošnega stanu biti, ker dru-gač si ni mogla misliti, od kod bi toliko denarjev dobival, da meni nič tebi nič, Rotiji pomaga iz tolike dnarstvene stiske. Vso to je pripomoglo, da ga je v srcu že davno izvolila za svojega, in da je toliko bolj skušala pridobiti si njegovo ljubezen, kolikor mrzleje se je on obnašal proti njej.
Nccega dne tedaj tudi svojej prijateljici Mani razkrije svojo srce. Bilo je to na paši, kamor jo je prišla ta obiskat. Po naključji pa jo ravno line tamkej mimo prišel in ker je slišal imenovati svoje imo, stopi skrivaj za bližnji grm, da sliši, kako pač ga boBte ti dve opravljavki vlekli čez zobe.
„Pojdi, grdobo!“ zadere se Mana; „ti! pa bi tacega človeka, najdenca, ki nima nobenega imena, jemala v zakon! Duša uboga, mene bi bilo sram! Zraven tega pa se za nekaj druzega iz tega zakona ne more nič biti. Kaj ne čutiš — Rotija ga rada ima: tako gotovo, kakor je Bog v nebesih."
,,Kolikrat si mi že pravila to; ali jaz tega vendar ne morem verjeti: Rotija je pri letin . . .“
„Nič ne misli, Metka! pri letih so zmeraj, ko še ni zamujeno za tako reči: pri tridesetih, več ne! Ta fantalin je bil pa Še smrkovec, ko ga jo že ranjki tvoj brat zalezel, da je preveč prijazno po kotih z Rotijo kramljaril. Zat6 ga je tudi otolkel in s podajalnikom spodil iz hiše. Zat6, če si pametna in si daš kaj dopovedati, ne meni se za tega pritepuha, in pa tistega vzemi, ki ti ga jaz nasvetujem. In pa koj, če no bodo ljudje s prstom kazali za teboj in djali:	Ta	ga tudi ima!" —
Tisto prazne besedo Metkino so Rotijo ki ni nič vedela o vsem tem, bridko zapeklo v srce in morala si je, priznati, da ta dekle pač ne kaže hvaležnega srca proti njej in da je ne ljubi. Noče me ubogati, si misli, ko je vendar-le meni njen blagor na mari, ko le njene sreče želim pa jo odvračujem od toga, česar se pa gotovo kmalu sama pokesi. Pač da slabe svete posluša in nobeden drug, kakor ta nesrečna Mana, ki zmeraj zdražbe in needinost spravlja v našo družino, jo je zapeljala. Tega pač nisem zaslužila jaz; pa udam se v Božjo voljo. Sreča le pa je za Tineta, da to pred in bolje sprevidi, kakor jaz reva. Koliko vendar bi trpel s tako ženo!“
In gre ga iskat, da bi mu razodela svoje misli. Najde ga na studenci, kjer je ves žalosten sedel globoko v-sč utopljen. Bil je v hudih stiskah sam sabo, da v tacih še v vse svoje žive dni ne. Spomin na pogovor, kterega je ravnoker imel z Rotijo, domišlja ga na ravno tisto opravljanje, ktero je undan oprezal izza grma. Hudo ga je sram tega, česar ga je bila pohuj-šljiva babnica napram Rotiji dolžila in strašno ga boli misel, da to, kar je on svojej dragi prijateljici Rotiji, ktero je vsikdar tako pobožno ljubil, storil le iz naj čiste j ih namenov — da pa to hudobni jeziki tako nesramno obrekujejo.
„Moj Bog, moj Bog!" zdihuje, „kako da mora kteri človek tako hudoben biti na svetu! Da, še to dekle, to Metko, ki bi jo imela svariti in skrbeti za ohranitev njene nedolžnosti, pa 8o to tako grdo pači! Tako pa bodo tudi drugi, ki imajo raje ušesa za hudo kakor za dobro, verjeli tej natolcevalki in menili, da se jaz in Rotija ljubiva iz take navadne in pregrešne ljubezni/' Po tem začne mučen Tine izpraševati svojo vest, ali ni morebiti sam kriv, da ga Mana more tako grdo soditi. Pa kakor tudi se izprašuje, ne najde vendar čisto ničesar, kar bi mu v tem obziru očitala vest.
In v tem, ko tako premišljuje, reče si čez nekaj časa:
„1 no, pa ko bi se tudi moja prijaznost spremenila v ljubezen, kaj bi bilo to taka pregreha pred Bogom? Udova je zdaj in na prosto ima, da se spet lekho omoži. Jaz sem njej in njenej hiši idajal precej svojega premoženja; vendar mi še zmeraj toliko ostaja, da bi jej ne prinesel praznih rok in tudi njenemu otroku bi to nobena škoda ne bila. Ta želja ne bi bila °d moje strani nobena častilakomnost, in nikdo bi Rotije ne mogel pregovoriti, češ, da jo ljubim iz samopašnosti. Res je, da ®em najdenec; ali ona ne gleda na to. Skazovala mi je toliko časa, kaj pravim, zmeraj najvikšo prijaznost, in moglo bi se tedaj morebiti zgoditi, da bi me še drugače ljubila. Vidim že, da uie njeni sovražniki primorajo, da jo moram zapustiti, če je ne vzamem v zakon; ali rajo umrjem, kakor da bi jo še enkrat zapuščal. Po vrhi tega pa me tudi še potrebuje, in zanikamo bi bilo od mene, da bi zdaj, ko ima še toliko skrbi, hodil od nje proč. Saj premorem še vendar lep gotov denar in trdne roke, da lehko delam za njo. Da, vse, kar je mojega, to je tudi njeno, m skusiti hočj3m, da si to tudi pred Bogom in svetom razdeliva juod seboj. Se posebno zavoljo toga fanta ne sme Rotija svojega dobrega imena zgubiti; in to ne pojde drugač, kakor z možitvijo. Kako je vendar to, da še dosilimal nikoli nisem mislil J}a to? Da me je moral ta strupeni jezik še le spomniti tega? Zaupal sem vsakemu	preveč ,	Rotija je pa drugim	tolikanj
dobra, da jej še mari	ni za tč, ko zavoljo druzih	trpi.	Gotovo,
sama božja volja nas	napeljava	na vse dobro, in	ko mi ta babnica škodovati misli,	mi ravno	vstreza, ko me	le-te	imenitne
dolžnosti spominja."
To so bile njegove misli, iz kterih ga k njemu stopi vsa Ro-tija predrami. Misleča, da vendar-le zavoljo Metke žaluje, pogo-varja ga kakor le more, da bi ga potolažila. Toda, bolj ko si prizadeva bolj ga	zbada, ker on iz njenih	besedi le	posnema,	da
ona razumeti neče njegovih pravih nam6r ter da	mu ne more
posvetiti svojega srca.
Zvečer, ko	je Nace zaspal, ostane	Tine pri	Rotiji, da	bi
poskusil nekoliko	razodeti se jej. Začne	pa s tem,	da pravi,	da
je ona Metki za ndpotje; da je sam na svoja ušesa slišal to od prijateljice njene, Mane, ko je grdo in lažnjivo Metki pomagala opravljati Rotijo.
„1 za Božjo voljo, kaj pa vč kdo zoper mene?" pravi Ro-tija kratko. „Kako-le bi bila jaz tej priprosti Metki za ndpotje? Ti se pač motiš, Tine; na kaj druzoga ste šli, brž ko ne zavoljo denarja kaj, pa bova že izvedela. Ali jaz za ndpotje njej, to ni mogoče: nisem več pri tistih letih, da bi tako mlado rdečico mogla spodrivati. Jaz sem pri tridesetih in to jo za žensko na kmetih, kjer toliko trpi, starost, da se lehko tvoja mati zdim. Saj Bog ve, da sem ti le, kakor sinu svojemu. Ne, ne, Tine, nikar ne verjemi: ona tako slabo ne misli; ali mi vsaj nikar tega ne pravi. Mene bi bilo preveč sram in prebridko za me.“
„Pa vendar," pravi Tine nadalje in si s komolcem zakrije obraz, da bi ga Roti]a ne videla ,/vendar je tudi ranjki Jernej imel tako slabo misei, ko je tiščal, da sem moral iz hiše.**
„Ti si izvedel to, Tine? Od kod? Jaz ti nisem povedala, pa bi ti tudi nikoli ne bila. Če ti je Katra storila, ni prav. Toda nikar ne misliva nič na to, pa odpustiva ranjcemu. Vsega tega kriva je bila Mana. Ali zdaj tej hudobni ženski ne morem več biti na poti, ker nimam nobenega moža več. Stara sem in grda, pa to me nič ne boli, da imam le pravico, da me moji spoštujejo, in da ravnam s teboj, kakor sč sinom svojim, da ti pomagam iskati mlade, brke in dobre ženice, ki bode rada živela pri meni, pa kakor mater svojo ljubila me. Vidiš Tine, le-to bi bi jaz iz vsega srca si želela in taka dekle se že dobi. Le molči; toliko huje za Metko, ko so sreči ustavlja, h kteri jej jaz hočem pomagati. Pojdi zdaj spat, pa nikar ne bodi tožljiv. Ko bi mogla misliti, da sem jaz spotika pri tvojej ženitvi, koj bi hotela, da moraš od nas proč.“
Tine, ko je tako poslušal, zdelo se mu je, da jej mora v vsem pritrjevati, tako navajen je bil verjeti vbc, kar je ona govorila. Tedaj vstane, vošči jej lahko noč in segaje jej v roke pade mu prvikrat v njegovem življenji v glavo, da se jej pozorneje v lice ozre, češ, ali je res grda in stara. V resnici pak je bila, vsled svojega zmernega življenja še prav čedna ženska, ki je sama sobe napek sodila.
In Tinetu še le pa se prav mlada in zala zdi in srce mu utripa, kakor bi bil vrh najstrmejšega klanca dospel, ko pride v malcn. Vse svoje življenje je gorečo ljubil to svojo dobrotnico,
in nocoj — čuti, da jo še vse bolj in drugaČ ljubi, kakor jo je ljubil dosihmal.
Enajsto poglavje.
Posihmal je bil najdenec neizrekljivo tožljiv. Delal je za Štiri, pa ni imel veselja niti pokoja, in Rotija ni mogla izpraviti lz njega, kaj da mu je. Naj se je še tako priverjal, da ne mara za Metko:	Rotija mu tega ni hotela verjeti, in vendar tudi ni
nahajala nobene druge reči, ki bi bila kriva njegovo pobitosti. Njo samo je bolelo, ko ga je videla trpeti, pa imela ni njegovega zaupanja. Prav čudila se je, kako da mora ta mladi človek tako trdovraten biti v svojej britkosti in vendar tudi tako ponosen.
Ali ker ni bila kaka sitnica, sklene, da izpraševaje o teh rečeh noče ga nič več nadlegovati. Tine pak jej služi in pomaga zmeraj še srčno in pošteno, kakor poprej. Kakor vsaki čas, dela jej tudi zdaj rad druščino, vendar pogovarja se ž njo nekoliko drugač. Nekako zmotnega se je kazal zraven nje.
Med tem časom so hiteli pripravljati Metkino ženitovanje in že se je poroke dan odločil, tisti, kterega bi nehala Metka žalovati po svojem ranjcem bratu.
Rotija je v velicih skrbeh pričakovala poroke dan, kajti bala se je, da bi Tine utegnil znoreti. Bilo jej je zategadelj na mislih, da bi ga za nekaj časa poslala k njegovemu prejšnjemu gospodarju nazaj, da bi se ondi nekoliko raztresel. Toda Tine Privoli na to: da bi tudi Metka ne verjela, česar si Rotija ni dala izgovoriti. Kaže se zatorej proti nevesti celo veselega in kedarkoli, vselej prijazno govori tudi z ženinom njenim. Vsakako pa tudi on hoče priča biti njune poroke in ženitovanja, in ker ga je očitno veselilo, da bode dekle kmalu iz hiše, mogel ni tedaj nihče misliti, da bi jo bil res kedaj ljubil. Celo Rotija jame verjeti, da so pomiruje. Ljubo se poslovi od Metke, ali ta zavoljo najdenca Precej jezna na njo, zapusti jo predrzno in brez kacega pomilovanja. Rotija jej tudi tega, čeravno jo je zel6 zabolelo v srce, ne zameri, marveč jo v molitvah Bogu priporoča.
Dober teden pozneje Tine naenkrat naznani, da ima opravilo pri svojem starem gospodarji, ter da pojde za nekaj dni tje. Rotija je tom-bolj te novice vesela, češ, to mu bo dobro dčlo, ker menila je kar, da on s toliko silo zatira svojo notranjo bolest, da boleha od tega.
In Tinetu je res zmeraj tesneje prihajalo pri srcu. Njemu je m Rotija neprenehoma plavala pred očmi. Sicer jo je ljubil vse svoje žive dni in mislil na njo; ali dosihmal mu je bila ta misel v®selje le in tolažba, posle tega časa pa nesreča in skoraj obup. dokler mu jo zadostovalo, da jej je sin bil in prijatel, želel si nič bolj o ga ni na zemlji. Ko je pa ljubezen drugam obrnila njegove misli, postal je nesrečen. Menil je kar, da njene čuti se nikoli ne bodo predrugačile, kakor njegove ne; da je premlad, da ga je
ta ženska poznala premajhnega še in da jej je že preveč truda in skrbi prizadel, da bi se mogla v prihodnje ponašati ž njim. S kratka, menil jo, da mu je nedosegljiva in da le sama o sebi tako zaničljivo govori, da bi s tem zadušila njegove mogoče naklepe, ktere je utegnila spregledovati.
Takrat sto Mana in Metka in njuna tovarišija jeli iznova obrekovati Rotijo zavoljo njega, radi česar se je Tine še bolj bal, češ, da tudi ona skoraj pozve le-te marnje , pa si poželi njega od sebe. Ali vedel je, kako blagodušno srce da ima; da bo toraj raje iznova krivico prestajala, kot mu velela od hiše. V teh stiskah in nadlogah pride mu na misel, da je najbolje, če gre in prašagosp. lajmoštra, ki je bil prav pravičen in bogaboječ mož, kaj mu oni svetovajo na vse to.
Gospoda fajmoštra pa ravno ni bilo doma, ko so Tine oglasi pri njih; tedaj gre tačas, da so povrnejo, obiskat svojega poprejšnjega gospodarja, pri kterem tudi tri dni v gosteh ostane, kakor ga je bil mlinar preprosil.
Mlinar je bil še zmeraj tisti postrežljivi, prijazni in dobrodejni mož, kot nokdaj, in hči njegova se je ravno imela z imenitnim gospodarjem v tamošnjem okraji omožiti, kteremu ravno tolikanj ni bila udana, pa ga je vendar sebi na srečo čislala in spoštovala, kakor je vreden bil. Tine zamore tedaj brez kacih posebnih ovinkov naravnost govoriti ž njo, in kor je bila nedelja druzega dne, pripovd jej s polnim zaupanjem, iz koliko sitnosti da jo pripomogel v tem času mlinarici Rotiji.
Bistrooka Reza pa hitroma vgane, da čuti Tine nekaj večo prijaznost do Rotijo, kolikor je samo pripoznava. Prime ga zaroke ter pravi:
,,Tine, nikar mi nič ne zamolči! Jaz sem se zdaj spametovala in ne sramujem se ti priznati, da sem nekdaj veliko bolj mislila na te, kakor ti nd-me. Ali ti mo nisi hotel voditi za nos; obnašal si se odkritosrčno do mene. Zavoljo tega in zat6, ker ostaneš tolikanj zvest ženi, ki si jo nad vse drugo ljubil, ki jo še ljubiš, in ki je res vredna tolike tvoje ljubezni, spoštujem te še bolj. Da mi pa to še raje verjameš, povem ti še nekaj, kar ti gotovo sam najbolje veš, pa tajiš. Vidiš, jaz menim , da ti ljubiš Rotijo — ne samo kakor mater, ampak tudi kakor mlado čedno vdovico, ki bi jo rad vzel za ženo".
„0!“ pritegne Tine in kri mu šine v lice, „ljubim jo, kakor mater svojo in čutim na vse svoje srce, kako da jo spoštujem".
;,to , e vse res", odgovori Reza; ,,toda ti jo ljubiš na dvoje: eno ti berem iz obraza, eno pa beseda tvoja razodeva. — No, Tine! ti si le ne upaš jej povedati to, kakor tudi meni ne, in morda še ne veš, ali ti ona tudi na oboje povrača ljubezen".
Reza se v teh besedah Tinetu pokaže tolikanj krotko in pametno pa tako prijazno, da si on ne upa, da bi kaj tajil. Prime
jo za roko in jej zagotovi, da ona se mu zdi, kakor sestra, ter da je edina na svetu, kterej si upa razodeti svojo skrivnost.
Reza ga potem več stvari poizpraša in on jej o vsem odkritosrčno odgovarja. Potlej mu prijazno reče:
„Prijatei moj, Tine! zdaj te poznam in tvoje zadeve. Ne morem sicer vedeti, kaj Rotija misli o tem; ali sprevidim pa, da h bi še deset let služil pri njej, da bi jej ne povedal, kje da te čevelj tišči. No, le pusti, naj bom jaz pozvedela to. Le čaki, pojdem jaz in oče jutri s teboj, češ, da se seznanimo ž njo, kije izredila našega prijatelja Tineta. Ti greš potlej očetu malna razkazevat, jaz l>ak čem z Rotijo govoriti. Domislila si ne bo, kaj imam v mislih, ker s prva jo hočem tako bolj od strani poprijemati, potlej pa, ko bom njenega privoljenja zagotovljena, sporočim ga tudi koj tebi.
Tine bi bil padel na kolena pred njo, tako hvaležnega se jej <5uti. Koj druzega dne se vsi trije podajo na pot.
Ravno je solnce zahajalo, ko jo Tine prihajal domu; ker pohitel je nekoliko naprej, da bi prihajoča gosta napovedal. Potoma ga je bila ploha vjela; ali ni se zmenil za-t6, ker obetana postrež-Ijivost mlinarjeve hčere ga je navdajala s sladkim upanjem, in laglje mu je srce, kot unkrat, ko je odhajal. Brezštevilne kaplje so visele po grmovjih in senice so na vse grlo žvrgolele v zalem odsevu večernega zora. Tinetu se srce radosti smeja. Domišlja se časov, ko je bil še čisto majhen fantič in je vesel in brez skrbi •Bozgal po travnicih in žvižgal tičem vse viže, da jih je vabil. V biikovji kukovica zakuka, enkrat, dvakrat . . . devetkrat našteje: to Brečo pomeni.
Rotija ga ni tako skoraj pričakovala nazaj. Bala se je cel6, da morda nič več ne pride. Ko ga tedaj nenadoma zagleda, hiti mu naproti pa ga zviškoma objame, da najdenec ves začuden zamudi. Brž jej naznani, kdo cla prihaja obiskovat je in da bi si Rotija kako ne domislila njegovih namenov, pravi, da bode mlinar morda tu v obližji kako hišo kupoval.
Rotija tedaj hiti v hišo, da pripravi gostom postrežbe.
Mlinarjeva hči gre naravnost v vežo, oče pak žene konja v "lev. Ženski ste v tistem trenotji, ko se zagledate, najbolji prijateljici. Sežete si v roke, kmalu tudi se objamete, kakor nekako iz ljubezni do Tineta, ki ga obe čislate, pa govorite ena z drugo, kakor Bog v6 od kedaj da bi se bili že poznali.
Mlinarjevi hčeri pa vendar-le nekako bridko prihaja, ko vidi, kako srčno da on, ki ga sama zmeraj še majčkino ljubi, ljubi lo to Rotijo; vendar tolaži se s tem, da sčs svojim posredovanjem dobro delo doprinese.
Rotija, videvša, kako priljubljiva in priljudna da je ta dekle, meni, češ, Tine jo je pač gotovo ljubil pa si zdaj poželel k njej, da bi jej to v pričo sporočil; pa tudi ona ni tej svojej prijateljici zato nevoščljiva, ker pač nikoli ni drugač se mislila na Tineta, kakor da jej je otrok.
Ali zvečer, ko jo očo mlinar, kterega jo bilo potovanje nekoliko otrudilo odtegnil v postelj, pelje njegova hči Rotijo včn, ko je bila Tinetu že popred naročila, naj od daleč gleda, kedaj bo ona predpas spustila s strani na tla, pa takrat prihiti k njima.
Tedaj jej od kraja do konca in tako ročno vse sporoči, da Rotija ni ne časa imela niti ne vedela, ali bi mogla kako ugovarjati kaj.
Bolj ko se jej te stvari razjasnujejo, bolj se čudi. S prva meni iz dekličinega naročevanja posnemati nov dokaz le, kako dobro srce da ima Tine, ki hoče s tem vsemu opravljanju konec storiti ter njej koristiti za vse žive dni. In hoče se ga braniti, čel, mlademu možu bi vest ne pripuščala, da bi žensko iemal, ki jo stareja od njega; kesal bi se tega kasneje, in zvest Di jej ne bil, ker bi so je prekmalu naveličali. Ali Reza jej zagotovi, da Tine jo tolikanj ljubi, da to ga stanc miru in zdravja njegovega.
Tega Rotija kar ne more verjeti, kajti živela je zmeraj tako tiho in samo zsl-se, lišpala se nikoli ni, češ, da si toraj nikakor le misliti ne more, kako bi jo še kdo mogel poželeti v zakon.
,,1", reče Reza, „ko vam pravim, kako da ste mu všeč, pa le nočete verjeti, zdi se mi kar, da vam ni veliko na tem, ali je srečen ali no“.
„Tega nikar ne pravi, ljuba moja", odgovori Rotija, „jaz ga ljubim tako, morda še bolj, kakor svojega, in ko bi se bila kedaj nadejala, da on tako misli na me, no bila bi mu tako mirno prijazna. Ali kaj so hoče zdaj, zmotena sem že tako, da ne vem, kako bi ti odgovarjala. Prosim te, pusti mi, da premislim to in sama ž njim govorim, da vendar za gotovo izvem, ali namerja morebiti iz jeze to, ker mu je eno upanje uneslo, ali da hoče morda kakošno dolžnost s tem meni izpolniti. In to zadnje bi skoraj trdila jaz; pa poplačal mi je že preobilo moje nekdanje skrbi zd-nj in preveč bi bilo, da bi jaz še po njegovi prostosti posegala, razen, če me v resnici tako ljubi, kakor ti praviš".
V	tem trenotji Reza izpusti predpas na tla in mahoma stoji Tine pri njima. Ker jo tudi Nace pritekel za njim, prosi ga ročno Reza, naj zdaj njej pokaže, kako vodo zajemajo iz studenca. In odideta tjekaj. Rotija in Tine pa ostaneta sama.
In Rotija, ki je menila, da se bo z najdencem popolno mirno sporazumela, stoji zdaj sramožljiva in bojazljiva pred njim, kakor kako petnajstletno dekle; ker ne mladost, ampak nedolžnost duha in krepostno življenje razodevata tisto prikupljivo in spoštljivo sramožljivost. Tine pa videvši, da njegova draga prijateljica vsa kar trepeče, kakor tudi on sam, vgane koj, da to je boij znamenje za-nj, kot dozdanji navadno mirni obraz njen. Prime jo za roke; ali spregovoriti le besedice ne more. In ko Rotija vsa vznemirjena hoče za odšlima dvema k studencu, zadrži jo Tine kakor šiloma pri sebi. In zdaj, ko ona čuti, da volja njegova se zamore opreti njeni, spozna bolje iz toga, kakor iz besedi njegovih, da ne več
Oajdenec, njen otrok, ampak da je marveč Tine, izvoljenec njen, pri njej. —
In ko le nekaj časa molčd potrpita tam, spregovori Tine:
„Pojdiva le k studencu, morebiti da tam laglje dobim besedi".
Hčere mlinarjeve in Naceta že ni bilo več tamkej : vrnila sta se bila v hišo. Ali Tine najde tukaj pogum, da mu z lehka teče beseda, ker spomni se, da tu je prvikrat videl Rotijo in enajst let pozneje jemal slovo od nje. Moral je pač dobro govoriti; ker dolgo časa sta ostala tamkej. Rotija seje jokala od veselja, Tine pa se jej je zahvaljeval na kolenih, da ga hoče pred oltarjem vzeti za svojega moža.
Lepa ideja v neumni odeji.
Spisal F. D.
V	svoji palači na Olimpu sedi stari Jupiter. Na stolu naslonjen puži prav polagoma viržinko in gleda, kako se dim v lepih kolobarjih vzdiga proti stropu. Vidi se, da je ravno kar bral, ker zraven na mizi leži na pol odprti nemški časopis. Ali mislijo gospod oče zopet stopiti med javni svet, ali kakošne muhe so jih navdale v starosti pečati se s politiko, tega ne vem • menim pa, da jih nadleguje stara slabost, ljuba radovednost. Lej, v lej, kako se jim mrači čelo, gotovo premišljujejo kaj resnega! „Cudno je, res čudno zdej doli na zemlji, godrnjajo sami sabo, kako se vse suče >n puli, a zakaj V I-za ljubo prostost, ali po njihovo liberalnost. Dobro je, da sem že pred del iz rok vladanje in se podal v počitek, drugače bi mi gotovo to nehvaležno človeštvo očitalo, da sem despot in Bog ve kakošen tiran, da si ne pustim ne ene pametne ziniti in kaj še druzega! Jezil bi se bil noč in dan, se spanja ne bi imel mirnega. Kako pa zdaj lahko in brez skrbi živim, skoraj mi je dolg čas; to je dobro, da časnike dobivam po redu, vsaj lahko vsak dan zvem, kaj je novega. Posebno se mi dopada „pieša“, presneto to so sestavki, mislil bi, da jih je skoval rajnki Ulis, Bog mu daj nebesa. Sploh najbolje se mi obnaša Germanija in Dunaj. Ni še dolgo, kar sem ondi človeka samo po Postavi lahko spoznal, in zdaj bogme — se je tako spremenilo, kje je Grecija, kje so Rimljanje V O nekih Slovanih slišim, zdaj dosti čenčati, ali moj najbolj častiti časnik, ki skoraj ne more ne goljufati, ne goljufan biti, jih nič kaj ne hvali; pravi, da so barbari. — E to je lepo! V prejšnjih časih smo rekaliScitom barbari, potem Germanom in zdaj tem; kako gre vse skupaj, eden pride na vrsto za drugim, čez nekaj časa bodo morebiti pa ravno ti drugim tako djali in na zadnje —Zdaj pretrga velemodri samogovor glasno trkanje na nebeška vrata. „Ua biga strela 1 Ravno zdaj me mora motiti pojazen! Ave!“
Vrata se odpro in počasi vstopa zgrevan človek z razmršenimi lasmi.
„Kdo si/' se zadere Jupiter.
„Ponižen slovenski pesnik, ki prosi da bi mu Vaše veličanstvo posodilo vsaj za nekoliko časa Pegaza!"
,,Hudiman, boš šel! kriči razkačeni mogočnež, ali ne veš, da sem se zarekel ga nikomur več ne posoditi. Kavno kar sem ga nazaj dobil od Germanov vsega zdelanega in potrtega in že ga hoče zopet vpreči ta zverina, kakor bi bil „communis.“ Pročodmene če ne — in kako je predrzen ! Saj pravim no, predober sem, predober, zato je pa tako, da hoče vsak pometati z mano! Še enkrat pravim : ven! stran!“ „Prosim, vsegamogočni gospod, usmilite se me vendar; nikakor ne bom nehvaležen, povsod okrog bom slavil vašo pravičnost in usmiljenost. Kadar bom sedel na Pegazu, vselej se vas gotovo spomnim in še drugače se vam bom skušal prikupiti. Predlagal bom, da se vam napravi kamenen spominek, po vseli časnikih se vam bo prepevala hvala in — “
„Po časnikih, un seže v besedo, tako? hm, moram reč premisliti. Pridi zopet čez štiri tedne; morebiti sc kaj spremeni! Zdaj pa le hitro ven, koj! jaz nimam toliko nepotrebnega časa. da bi se tukaj razgovarjal!"
Ponižno se prikloni pesnik in se spravi tiho iz sobe, Jupiter pa še rentači in godrnja in premetava stare akte okoli sebe. „Kalco je že rekel? Kakov pesnik je? Sa-sa-salo-salomenski ne tako, sloslovenski, a ha, je že res. Moram vendar pogledati v svoje vsegavedne časnike, kje jo ta dežela."
Nekoliko časa preobrača liste, na enkrat se mu zasveti oko-
V	eni roci Stilerjev atlant, v drugi pa obširen nemški list začne mrmrati sabo: „No, no! bo že, sem že dobil ime in deželo. De žela je prav za prav Kranjska, samo jezik je slovenski, kakor je uni rekel; vsaj jo bila tudi enkrat ena dežela rimska z latinskim jezikom, bo že: toda nič kaj jo no hvalijo:	mračna, klerikalna,
barbarična — lepi priimki. Moram vzeti še Klunovo geografijo, da pogledam, kolikošna je itd.“ Med velikim kupom zaprašenih knjig najde čez nekaj časa pravo in bere nekoliko.
Med tem stopi v sobo Merkurij in mu prinese novih časnikov. Atlante, bukve, vse vrže zdaj Jupiter iz rok in hlastno zgrabi prinesene liste, potlej reče Merkuriju:	„Ti, slišiš, bodi tako
dober, in skliči mi jutri bogove, kar jih je bolj no že veš;
bomo imeli posvetovanje!
II.
Drugi dan bilo je zgodaj in debela megla je stala po zemlji. Jupiter vstane s postelje in pomoli glavo skoz okno, a hitro 'jo zopet nazaj pomakne, zraven pa robato zakolne, kajti dan mu ni bil nič kaj po volji. Napravi se in zdaj mu prinese strežaj zaju-trek, kakor po navadi : kavo in dve regiji. Kmalo začno prihajati gosti; prvi sc prikaže bradati Neptun, že od daleč mu pomoli svojo roko:	Dobro	jutro, monsieur brat! kako se imaš? Ne-
koliko »i se postaral, kar se nisva videla. Toda kaj te je nagnilo,
da nas daš sklicati tako na nagloma? Menda vendar nisi zrojil, da bi zopet v roke vzel žezlo?
„Tiho! tiho! pravi Jupiter, lej tam pride žena, ta me bo pa zopet ozmerjala in oštela!"
In v tem trenotji res pride Junona vsa nejevoljna; rada bi Se koj prepirala; ali ko Neptuna zagleda, zastane jej beseda v grlu, k njemu se obrne in mu začne tožiti:	„Ah, ah! pri nas gre
pač vse rakovo pot; mož ta mi dela preglavico; meniš, da se zmeni za kako reč, odkar se je podal v pokoj ! Leži, pa j6, in jaz reva moram za vse skrbeti! Oh, to je križ!“
,, Jezen se obrne Jupiter k Neptunu in mu zašepta na uho: »Skoda, da nisem rekel Merkuriju, klepetulje ne poklicati, pa kar je, to je. Skušal jo bom pogovoriti, če ne bo šlo, jej bom pa tudi pokazal, kdo je gospodar! Saj mi obljubiš pomočV“
Zdaj vstopite Minerva in Venera; koj jima gre naproti Jupiter, prijazno pozdravi prvo: „No, ljuba moja! kako ti kaj gre?"
E tako, jezno odgovori Minerva.
„Meni čisto slabo," povzame Jupiter.
Meni tudi, odgovori ona kratko.
Zdaj pa spregovori smehljajoča sc Venera: „Meni se pa godi Se dosti dooro, da, čedalje bolje, če pojde tako naprej, že bo. ■Ljudje me visoko castč, in jaz imam nad njimi svoje dopadajenje, pa še večo nado, kaj ne da? tovaršica! Ne bodi tako žalostna in zamišljena, vesela, vesela, kakor jaz," reče in se začne na vse grlo smejati. Minerva pa se razdražena proč obrne z besedami: Nekteri norci tudi ne vedo, zakaj bi se smejali!
Zdaj prideta v dvorano Vulkan, kakor kovaški mojster v nedeljski opravi, in pa Mart, opravljen popolnoma po vojaški. Puško na iglo z nataknjenim bodalcem postavi tje v kot; ne pozdravi nikogar, kar v sredo med nje se vstopi in začne tlačiti pipo.
„Kod si se pa ti potepal, da tako našemljen prideš?" ga nagovori Neptun.
„Kaj sem se potepal, kdo se je potepal, začne vpiti Mart, ali vidite, ali ne, da sem pruski vojak, prostovoljec, kopLor petega bataljona, ki ne bo za norca vsaki šemi."
Nikar se ne prepiraj, tolaži ga Venera, povedi raji, kako je prišlo, da si jo k vojakom popihal; pa nikar se ne jezi, če ne 'te več ne bom rada imela!
,,Saj nič ne rečem, odgovori, samo strahovati se ne dam vsakemu. Kako sem pa k vojakom prišel, to je pa tako: Ko so oče vlado iz rok dali, saj veš, sem se jaz nekaj časa strašno dolgočasil, le vedel nisem, kaj bi počel. Začel sem' se zopet med ljudi mešati. Kjer je bil kak prepir, že sem bil zraven, kakor je moja navada. Tako sem se bil pred tremi leti — če se ne motim
—	ravno na svetih treh Kraljev dan vpisal med pruske vojake. S kraja mi je strašno hudo šlo, postil sem se in zatajeval, da je bila groza! potlej sem se pa že privadil in zdaj, kakor vidiš, sem koplor, imam dve zvezdi in na dan dvajset krajcarjev, pa še pet
povrhu, zavoljo tega križeca, ki sem ga dobil za to, ker sem sovražnega oficirja poslal na uni svet. Ti morebiti ne razumeš, kaj to pomeni: koplor, oficir, ker pred nismo rekali: koplor Nestor, oficir Agamemnon, zdaj pa imamo vsa ta imena. Koj ko pride človek k vojakom, je prostak. Prostak pomeni toliko kakor nič, on je v resnici nič. Ali dvakrat toliko kakor prostak, tedaj dvakrat nič, je pa koplor, in to sem jaz. Ker sem se dobro obnašal, prišel sem v treh letih tako daleč, v dvajsetih sem že lahko oficir, potlej pa ne menjam z Jupitrom. Zdaj sem paurlaubar, semdohil odpust za tri dni, ker sem se izgovoril, da mi mati leže na smrtni postelji. Taka je tedaj ta reč, in pruski koplor se ne bo dal zaničevati po takem starcu, ki še ni nikoli nič skusil!“
Zdaj pride še modri Apolon, z resnim obrazom, in pa Dijana, za njima pa cela druhal nižih bogov, ki niso smeli pred noter in so čakali v hlevu, kjer jim je hišni hlapec Miha razkazoval lepo živino.
„Mislim, da smo veči del vsi, spregovori zdaj Jupiter, začnimo tedaj vimenu božjem!" Zdaj počasi razloži in razpelje prošnjo sitnega pesnika, potem se prav po doktarsko odkašlja in začne blezo tako-le:
„Zakaj smo se tukaj zbrali in sešli, tako vprašam jaz, Jupiter, nekdaj najmogočniši, zdaj penzionirani bog, vladar cele Evrope, Azije itd.; Amerike in Avstralije ne, ker teh pred ni bilo in jez sem nota bene vladar nekdanje; tako tedaj vprašam jaz vas, ki tu stojite, gledate in zijate v me predsednika:	Vsi	mi	boste
pritrdili, če rečem, da smo skupaj prišli, naj sklenemo, ali se ima zopet posoditi naš zdelani Pegaz ali ne? Jaz mislim tako, le dajmo ga, mercino! Doma nam nima kaj ! Kaj bi zastonj žrl in gnoj delal in še letos, ko je sen6 tako drago, naj si poskusi malo po svetu! Sicer pa vem, da že komaj čakate, kaj modrega povedati mi!“
Ko preneha, začne Junona vsa objokana: Oh, jaz revica! ki nimam dosti moči dognati svoj namen! Lejte ga zapravljivca! vse je zapravil, državo spravil na kant in zdaj hoče zopet prodati ubogega Pegaza, ki ga je komaj nazaj dobil! Oh! oh! Ves v srdu, jo je poslušal Jupiter, kar tresel se je od jeze, sivi lasje so mu vstajali po koncu in vzdigali majhino domačo kapico. Da ni bil v tako imenitni družbi, precej bi bil dokazal s pestjo svojo pravico ljubeznjivi soprugi. A v tem hipu vstane modri Neptun in pravi: „Jaz pa tako menim:	kar meni nič, tebi nič ni treba da-
jati Pegaza, da ga ne bodo tako zaničljivo in nevredno rabili kakor oni, kterim smo ga ravno kar vzeli: Pogledati moramo pred, ali ga je ljudstvo tudi vredno V “
Zdaj se vzdigne Apolon in pravi: Največa čast jo bila in bo neumrjočim bogovom, ljudem dobro delati in jim pomagati do omike, ktera se mora šteti k največim blagostim kacega ljudstva. Seveda bili so že nehvaležneži, ki so to dobroto zametovali, vendar se morebiti med toliko plevami najde še kako dobro zrno in morebiti je ravno ta narod poklican, luč prave omike v vsej
svetlosti prižgati in drugim pokazati našo mogočnost, da moremo mi bogovi vendar še kaj storiti in da nismo brez usmiljenja, ako kdo skesano k nam pribeži. Jaz mislim toraj, naj se pesniku spolni njegova prošnja, ker je tako zaupljivo se najprvo do nas obrnil in ni skušal ukrasti žival ali kakor si bodi po sili jo vzeti!
Zdaj se oglasi Vulkan:	„Jaz sem popolnoma za Neptunov
predlog, samo prosim, da bi Pegaza še podkoval. Kakor mi je Miha pravil, nima že nobene podkove; veči ljudje, ki sogajezdili, so se le bolj po tleh vlačili; bos ne sme iti iz hleva, drugače si ves rog popači. „To sem mislil opomniti, ker je silo važno."
„Kaj pa drugi bogovi! Kaj mislite?" reče Jupiter. Jaz sem z vsem zadovoljen, hitro odgovori Mart, samo z Neptunovim predlogom ne, ker ni nič vreden in zasluži, da ga precej zavržemo!
Venera se nasmehlja in reče: „Meni je čisto vse eno, naj se sklene in stori, kar hoče, jaz ne bom nikomur nasprotovala."
„Jaz se najbolj zlagam s prečastito Junono, odgovori Minerva, in mislim, da so naš oče res kaj čuden oče. V nekterih rečeh bi se vtikali v zemske potrebe, drugače pa pravijo, da jim ni vla-darstvo vse nič mar. Kaj je bilo treba pesniku le odgovor dati? zakaj so ga pustili v sobo? Ker se zdaj ljudje sploh nič za nas ne menijo, se pa še mi za-nje ne. Kaj jim bomo pomagali v svojo škodo ?"
„Tebi nič ne zamerim, jej reče Jupiter premagovaje se, ker ne veš, kako stoji ta reč. Kaj ne bi bilo lepo, kali, ko bi nas ljudje zopet začeli častiti in spoštovati, kar se vsak dan lahko zgodi! K lepa beseda vselej lepo mesto najde, jaz pa tudi vem, kaj delam!"
Še nekaj časa so tako govorili, nazadnje pa je bilo sklenjeno, da bode drugi dan sam gospod Jupiter ,,in persona," kakor je bil dolg in širok, šel na to pusto zemljo z Merkurijem, in da si bosta posebno dobro ogledala slovenske pokrajine.
„Alo! vina gori! kjeje točaj, Janez, Miha! zaspane duše, kje ste?" tako vpije Jupiter in veli tovaršem in gostom po vrsti vsesti se. Točaj in strežaji prines6 kmalo vina v velikanskih vrčih in prične se nebeška pojedina.
Kozarec se vrsti za kozarcem, zdravica za zdravico. Jupiter ga pije kakor mavra, kapica mu je že zlezla na stran in glava je čedalje bolj težka. Neptun se ne pusti osramotiti; da-siravno komaj govori, vendar še vedno vpije: Le gori z njim, le gori! Madame Junona vkljub prejšnjemu prepiru vendar niso mogli dolgo gledati polnega kozarca. Mart razbija ob mizo, da kupice odskakujejo, zraven pa kolne kakor Tominec. Vulkan pa je tak kakor božji volek, nekaj časa mrmra zadovoljen sam sabo, potem pa se zvrne pod klop in zaspi. Marsikteri je še vprašal, kedaj ga je zmanjkalo, ali dosti se ni nobeden zmenil. Vse se jim je že vrtelo; ko je Jupiter pogledal skoz okno, čudil se je, da se vse zvezde tako gibljejo, ko jih je on vendar tako trdno privezal in nataknil. Apolon je pozabil na solnce in kmalo so VBi debelo smrčali.
N/irodni koledar 1870. (Letopis.)	13
Drugi dan se prvi zbudi Vulkan in začne dramiti zaspance. Jupiter mu napravi posebno veliko dela, rukal ga je in cukal kakor medveda, preden se ta zdrami, zazeva in vpraša, koliko je že ura V
Zdaj so ga začeli napravljati na pot, vsako oblačilo so mu morali dati posebej v roke. Suknja ni bila dosti skrtačena, čevlji ne namazani in dosti so jih morali slišati strežaji.
Ko je bil ves napravljen, pogleda se še enkrat v ogledalu, popravi si lase, vzame slovo od pričujočih tovaršev in zdaj jo mahneta z Merkurijem naravnost z Olimpa doli v žalostno dolino teh solz.
III.
Po ozki stezi, ki pelje v postransko gorjansko vas, vidimo korakati dva čvrsta junaka, opravljena ne ravno gosposko, pa tudi kmečko ne: bila sta Jupiter in Merkurij.
„Le bolj počasi, saj imava čas; ti presneta pot ti, kako človeka razgreje. Bolj počasi no hodi, da ti kaj povem. Lej, jaz sem se že kaj naveličal po teh klancih okoli poditi se; raji pojva jutri naravnost v glavno mesto, v Ljubljano, tam se bo gotovo najbolje videlo, kako in kaj je s temi ljudmi. — Za božjo voljo, ne hodi mi tako hitro, sicer mi duša uide!“ tako je vpil Jupiter za hitrim tovaršem in si brisal pot s čela, a ta se ni dosti zmenil, krepko jo je brisal dalje in si žvižgal lepe okrogle pesmice.
Solnce je bilo že zašlo in lahni večerni vetriči so pihljali po zeleni lozi, ko prideta naša možaka vsa trudna v vas. Precej v prvo hišo stopita in Merkurij prosi gospodarja za prenočišče. Ta seveda jima tega ne odreče in ju prijazno pelje v sobo.
Mati prineso potem veliko skledo krompirja in tudi tuja gosta sta morala prisesti. Prav dobro jima je dišalo in Merkurij je pozneje trdil, da še nikoli ni ambrozije s tako slastjo vžival, ko zdaj domači krompir.
Po večerji so se še nekoliko razgovarjali o navadnih rečeh in hišni oče so posebno tožili o velikih davkih. Napravili so si pipico in djali:	„Včasi je bilo še kaj, včasi; ali zdaj ni nič. Kar
si kmet s težkim delom prisluži, vzame mu fronkar; lejte za to revno bajto moram plačati sedemnajst grošev, in če mu vsake kvatre ne odštejem tistih štirih grošev, še nekaj čez, pošlje mi hudir beriča, kterega naj se usmili Bog, jaz se ga ne bom nikoli-Ampak toliko pa rečem, če bi moj ranjki oče, Bog jih vzemi v nebesa, pravim, če bi moj ranjki oče zopet nazaj prišli na ta svet, to vem, prestrašili bi se tako, da nič tacega; vesta, kaj bi naredili? Figo bi nam pokazali in jo ubrali nazaj, kakor tristo medvedovi Kaj je tega, ko smo pri nas plačevali samo po pet grošev na leto, potem so prišli Francozje v deželo, dobili smo fronke in davki so narastli na deset grošev; zdaj so pa toliki, da Bog nas varuj!“
Tako in enako so govorili oče in potem pokazali gostoma na osek v slamo, to se ve, popred so ju poprašali, ali nimata pri sebi
kakih žveplenk in tacega plenta, s kterim se lahko naredi nesreča. Ko sta oba zatrdila, da nimata, voSčili so jima lahko noč in se spravili h pokoju. „Nič napečni ljudje, ti Slovenci, spregovori zdaj Merkurij, kako so gostoljubni in odkritosrčni; niso taki ne, primaruha da ne, kakor pravi onegav časnik
Reče in se zarije v slamo, Jupiter pa se počasi splazi iz oseka kajti mikala ga je svetla noč. Ni Se bil dobre pol ure doli, kmalo prikobaca ves spehan nazaj in začne milo zdihovati:	„Joj, joj!
kako boli! uh, uh! kdo bi si bil to mislil?"
To glasno vikanje zbudi tovarSa; kaj pa vam je, se oglasi.
„Oh nesreča, nesreča! odgovori Jupiter, lej ljubi moj, malo sem gel pogledat doli po vasi, ker je tako prijazna noč. Nisem bil Se sredi vasi, kar zagledam dva človeka, ki se mi bližata. „Ta gre Pa v vas Micike klicat, ali mu bom pokazal! Sepeta eden, potem zavpije:	Spat, Slcric! in ob enem mi prileti na hrbet robato po-
leno. Joj, joj, kako peče! Gotovo bi bil pustil duSopree na mestu, če ne bi bil neumrjoč! Kako strašno se je vse spremenilo, kako Čudni ljudje so nastali; ako pride kak bog nalašč z nebes in pogleda za kakim dekletom, ga pa nabijejo! Kako je bilo to pred vse drugače, vsak človek si je štel za čast, če sem se hotel z njim meniti! „Sic transit gloria deorum“ pri tacih ljudehJ“
Merkurij ga tolaži, kakor ve in zna, v srcu si pa misli: Prav je, kaj pa sitnež rogovili po noči okoli.
„Veste, mu reče, kdo bi znal biti uni človek, ki vas je tako nasmukal; morebiti se ne motim veliko, če rečem, da je bil tisti fronkar, o kterem je pred gospodar pravil, kako je hud!“
Kmalo zasmrčita oba in Jupitru se je sanjalo celo noč o silnem fronkarji in hudi nesreči. Drugi dan je že solnce visoko stalo, ko se zhudita. V hiši ju je čakalo kosilo ;vzahvalita se potem očetu in odrineta naravnost proti Ljubljani. Čez dve uri prideta na včliko cesto. Ko ju neki voznik ugleda, kako jo počasi mahata, jima reče: „Hoj prijatelja! Če bosta dala kaj za vino, se pa vsedita k meni, saj vidim, da že težko pobirata stopinje."
Potnika si tega ne dasta dvakrat reči in Jupiter se koj vsede spredej k možu in Merkurij zadej na soro.
Voz ostane pred neko krčmo in tudi naša znanca stopita noter; rečeta si prinesti polič vina in pripraviti kosilo, kajti Mer-kurij je bil uganil, da poldne ne more biti daleč.
Med tem si druščino nekoliko ogledata. Pri veliki mizi so sedeli trije gospodje v suknjah s svitlimi gumbi; govorili niso tako, kakor drugi pošteni ljudje, ampak drugače, kakor mi pravimo po nemško. A pri drugi mizi so sedeli tudi drugi korenjaki, čvrsti vozniki; bili so prav Židane volje; Šumeli so in vpili, kakor hi bili vsi gluhi, vmes pa tudi kleli, kakor bi šlo za stavo. Politični Jupiter je koj zapazil, da jo krčmar veliko bolj s suknjači da se za une čednike cel6 malo zmeni, in naglo mu šine v glavo misel:	Kaj, ko bi tudi ti si napravil tako obleko, Bog ve,
kako te bodo potlej častili in spoštovali. Dobro je tedaj pazil na une gospode, kako se obnašajo, in hitro si je zapomnil, kako se mora grbančiti čelo, vihati nos in raztegovati usta, da je človek moder.
Soba se je čedalje bolj praznila in na zadnje ostaneta sama notri in zdaj reče Jupiter krčmarju:	„Slišite oče! kdo pa so bili
uni gospodje pri včliki mizi ?“
„Ovbe no, odgovori ta, tam so iz komisije, gospod fronkar in dva leblajtarja."
Ko Jupiter sliši ime fronkar ; strese se in mrzel pot ga oblije, ker je bil tako blizo temu nevarnemu človeku; da bi govor na drugo reč napeljal, vpraša, ali je tu v obližji kak pesnik. „Pesnik V pesnik! ponavlja krčmar, kakova božja stvar pa je to, pesnik ?"
„1 no, tistemu, ki pesmi dela, pravimo pesnik!" „To pa to, reče krčmar, aha, veste, ranjki naš šolmašter, to vam je bil človek ! Ta je pač delal pesmi, ta! In kako pesmi! Kar zjokal bi se človek; pa čakajta, najlepšo sem si zapomnil, lahko vam je nekoliko povem, obrača se na našo faro in se tako začenja:
O preljuba naša fara,
Kako strašno si ti stara!
Za nas si ti napravljena,
Od svetega vDuha gor postavljena.
Ali ni to roba, pa recite! Ce bi dobili v našo vas še enkrat takega šolmaštra, dvakrat toliko biro bi mu dajali in še kako reč povrh !"
„Dobro, dobro, pristavi Jupiter, ali zdaj mi povejte, koliko je od tukaj do Ljubljane !"	.
,,Kake tri uro po veliki cesti, odgovori uni, če pa gresta po stranski poti, prideta tje v poldrugi uri. Gresta kar tu od moje hiše gori po koncu njiv, potem memo unega kozolca in od Bol-jarjeve lernaže naravnost čez travnike in potem prideta na pravo cesto pri onih njivah, kjer je vlani repa rasla, saj jih bosta videla, zaiti tako ne moreta!" Zdaj je bila južina kuhana; po jedi plačata in se poslovita od dobrih ljudi, ki lačno nasitijo in žejno napoj 6, se ve da, za denar.
Ko sta bila na samoti blizo Ljubljane, preoblečeta se v lepa gosposka oblačila, kakoršna sta videla na gospodu fronkarji; a kje sta jih dobila, tega ne vem; ali sta jih kje uzmala, ali pa sta bila v zvezi s samim — Bog nas varuj — peklenščekom, se ve da, kaj je pa bogu nemogoče, posebno, če sta še dva vkup.
Ko prideta v mesto, bilo se je ravno zmračilo, zato si koj preskrbita stanovanje v neki veliki hiši in potem se napotita na sprehod, da bi si mesto nekoliko ogledala. Jupiter se jo neznano čudil tej neslišani lepoti, kar zijal je; Merkurijpase ni dosti zmenil, kmalo se je izmuznil rekši, da je truden in gre domu spat, krenil pa jo je naravnost v bližnjo gostilnico, kajti opomniti se mora, da je bil nekaj časa sem ves mrtev na vino. Jupiter je dolgo hodil sem ip tje, gori in doli, in potem stopil v neko kavarno.
Kako se je razveselil, ko je zagledal tu cel kup časnikov in svojo ljubljenko ,,prešo,“ bolj ko jo je bral, bolj je ginilo njegovo zaupanje do Slovencev.
Ko so pa neki gospodje zapazili, kako rad ima nas Jupiter take reči, začeli so se mu prilizovati, kako ima dober okus in so ga z zvijačo tako daleč pripravili, da jim je revež obljubiljih večkrat obiskati.
In zvesto je on spolnoval to obljubo; vsaki dan seje zbrala družbica, „in dulci jubilo" so tekli dnevi, prijateljev je bilo čedalje več, ki so mu preganjali dolgčas in vsaki večer je bila zabava ali v gledišči ali v kazini, ali pa na strelišči. In kratko in malo, komaj je preteklo štirinajst dni, bil je Jupiter, Bog mu grehe odpusti, trd nemškutar od vrha do tal. Glasoval je zoper konkordat, podpisal se je za civilni zakon, kajti bil je on praktičen mož in si mislil, če ta postava obvelja, lahko se brez trpljenja odkri-žam domače težave, kar pred takega gospoda bom pripeljal staro, pa naju razveže za vse večne čase po vseh človeških postavah.
Sicer se je Jupiter obračal prav po taktu; nič ni pomagalo opominjevanje Merkurijevo, kteri je postal med tem trd Slovenec, grozovit „ultra", naročil si je,, Novice*' in„Danico", hodil v čitalnico domino igrat in sicer na kraje, kjer se je točilo samo slovensko vino, kterega se ni ravno bal.
Težko je vzel Jupiter slovo od svojih novih prijateljev, ki so ga spremili do kolodvora; dvakrat se jim je moral še pridu-šiti, da napravi vsej svojej družini cilindre z želodi koj ko pride domu, in da bo izgnal Merkurija kot nevarnega „ panslavista."
Hlapon je zdaj zažvižgal, še dvakrat so zavpili onegavi „gut hajl" in Jupiter jim je izginil spred oči. Dolgo je gledal na lepo mesto in solze, debele kot lešniki, nič manj, udrle so se mu po rujavem licu. Da bi pa žalost nekoliko potolažil, začne trgati kos kruha, belega, kakoršnega mu žena še na njegovega godli dan ne speče. Merkurij se mu je na tihem smejal in si privezaval dušo s čutaro, ktero je strastno objemal in poljubljal.
IV.
Cez dolgo časa zopet vidimo na svitlcm prestolu sedeti gospoda bogov in ljudi, po domače Jupitra. Danes mora gotovo kaj posebnega biti, kajti stari je grozno nališpan in našemljen, morebiti pričakuje kaj imenitnega. Že zgodaj je dal poklicati dvornega brivca, in ta ga je tako strašno lepo po najnovejši dozdaj Še neznani pariški šegi obril in počesal, da je gospod pol mlaji ln gorj> videti.
Gastito glavo mu pokriva, ne kak navaden klobuk ali slamnik, ampak krona v podobi visoke pinje iz suhega zlata in srebra, ki se lesketa, kakor krasno solnce, se ve da, kedar mrkne. Čez suknjo, po najlepšem kroji narejeno, je ogrnjen velik plašč višnjeve barve, s tremi kolarji, s svojem času je nezmerno veliko veljal, zdaj pa je že obnošen in v skrinji zaprtega so sc molji
prijeli. Obut je v pripravne črevljice na kveder, tako svetle, da bi bil pri njih lahko bral, se ve da po dnevi. V desni roki obloženi z zlatimi prstani drži umetno izdelano žezlo, s kterim mahne včasih po sitnih muhah; v levi pa ima knjižico za navadne opazke, koliko na dan zapravi in tako malkosti; svinčnik pa je spravljen, kakor se samo ob sebi ume, za ušesom.
Nič kaj dobre volje ni, premetuje in zvera so po prestolu, da nogo škripljejo; zdaj vzame iz žepa uro in pogleda, koliko je že: „Tri sto zelenih! zarjove, Se zdaj ni tega cigana! Ura gre že na enajst, treba bo k kosilu in jaz nisem ravno sit. Že zavoljo tega zasluži smrt, ker me pusti tako dolgo časa čakati! Le počakaj, gotovo ti povem, kar ti gre. Ali Be boš prijel za lase, tisto razmršene! Ha, ha, ha! kako bo skakal in norel, zdihoval in žaloval, Jo bo veselje! Navil te bom, da se boš samemu sebi smilil! Cuj! —Nekdo gre, znabitijeon! Jupiter, zdaj volja, le modro in resnobno, da ne bo mislil, Bog ve kakošna prijatelja sta, dasta krave vkup pasla in morebiti bratovščino pila.“
Po rahlem trkanji res vstopi pesnik; pred se je dolgo časa mudil na dvorišči, kjer ga je srečal Merkurij in mu zelo branil, danes stopiti pred Jupitra. ,,Pn’di drugikrat, mu je djal, danes tako gotovo nič ne opraviš, ker je gospod neznansko hud, počakaj, da se jeza nekoliko vleže! Lepo te prosim, pridi raji čez štirinajst dni!“ Kdor ne uboga, ga tepe nadloga. Vse ni nič pomagalo, svojoglavno je šel v nesrečo.
Počasno se bliža prestolu, devetkrat se nizko prikloni, spoštljivo oči vzdigne in začne:	„Vaše prevzvišeno nebeško veličan-
stvo je nesrečnemu pesniku pri njegovem zadnjem obiskovanji reklo, naj se čez štiri tedne zopet oglasi, takrat se morebiti Vaša vsegamogočnost kaj premisli, in preponižni, pred Vašo milostjo stoječi, da ne rečem klečeči, pesnik doseže morebiti svojo nizko v Vašo visoko usmiljenost uprto prošnjo. Ali se jo to zgodilo, ali ne, na to prosim jaz, ravno tisti pesnik, Vaš najponižniši hlapec, tako rekoč pastir, premilostljivega odgovora!" Jupiter se zdaj nekoliko naprej skloni, svitlo pogleda, čelo zgrbanči, nosnici napne, z brado pomiga, usta odpre in reče:
„Da, prav, resnico jo on govoril! Premislil sem so in sicer tako-le:	Pričujoči pesnik se ima koj iz sobe ven pobrati,
sicer pokličem hlapce; drugič, on se nima nič več tukaj prikazati in mene nadlegovati; tretjič, na Pegaza še misliti ne sme in četrtič, 011 je zaaj svoje zvedel, nima nič več tukaj opraviti in naj gre! Je razumel? Alo, spod nog!“
Tako se je hudoval Jupiter, uni ga pa le mirno gleda in nikakor ne misli oditi. Zdaj je bilo pa očetu bogov in ljudi že dosti; v jezi začno iskati po mavhah, če je še kje med drobtinami kaka strela, da bi treščila v predrzneža. Ali pesnik, ki se je pripravil na vsako reč, naj kane, kamor hoče, potegne v trenutku iz žepa samokres, nameri mu ga na prsi in kriči: „Zdaj, grdoba! spolni
Wi mojo prošnjo in se podpisi, da mi dovoliš Pegaza, če ne pa te ustrelim, da boš dosti imel! Hitro, jaz nimam časa čakati!"
Vsak si lahko misli, v kakem strahu je bil pošteni Jupiter. Bled in rdeč je postajal, tresel se je po vsem životu, srce mu ie tolklo kakor mlinske stope, pred očmi se mu stemni, in da ni bil tako močne nature, precej bi bil omedlel. Kaj mislite, da je to kaj malega, napet samokres na prsih imeti! Pa bo kteri ugovarjal in rekel: Saj je bil Jupiter vendar neumrjoč, kaj bi so bal samokresa, saj ga ne moro nihče umoriti! Se ve, do mrtvega ga mhče ne more ubiti, ali naj bi se bilo primerilo, da bi bil uni res sprožil, kroglja bi šla naravnost v srce in bi naredila veliko rano v srcu. Nebeški zdravnik bi ga sicer ozdravil, ali srčne rane, kakor vemo iz skušn je, ne moro nihče zaceliti. Kaka strašna misel pa je, celo dolgo večnost luknjasto srce imeti, ali ni to huje, kakor smrt. Zraven je pa še morebiti Jupiter v strahu, kakor se večkrat zgodi, pozabil, da je neumrjoč. Nikakor mu tedaj ne smemo zameriti, aa se je udal hudobnežu, kajti mislil si je: Polje nekaj zgubiti, kakor vse. Naj bo za zdaj, saj vdrugič me ne bo prekanil nobeden več. Zdaj jo začel pesnik narekovati in on je moral pisati za njim, tako-le: „Mi, Jupiter, kralj vseh kraljev, vsegamo-Ročni vladar nebes in zemlje itd. itd. zahtevamo in zapovedujemo, da se Jožetu Srakoperju, dvajset let staremu, svojega stanu pesniku, •z Krivega Dola hišna številka 22 (reci dve in dvajset), izroči naš Pegaz in sicer do smrti pod tem pogojem, da ga v smrtni uri
V	svojem testamentu zopet nam nazaj sporoči.
Dano v naši palači na Olimpu 15. septem. 1868.
Jupiter m. p.
Vesel vzame zdaj pesnik list, v kterem je bila zapisana njegova sreča, poslovi se od oplašenega boga in se napoti čez dvorišče naravnost proti hlevu, kjer je bila nebeška živina. Pridruži so mu Merkurij in ga vpraša, kako se je izšlo; ko mu uni vse razloži, odmaje z glavo, rekoč, da se ne more dobro končati reč, ki se je tako slabo pričela; d& mu še nekoliko opominov, kako se ima držati, ko bo sedel na Pegazu in zdaj pokliče hlapca, ki je ravno nastiljal: Hoj, Miha! priženi no ven Pegaza!
Kmalo ga uni privleče in pesnik samega veselja ne ve, kaj bi počel; z Merkurijevo pomočjo skobaca na žival, ki se je strašno branila, skakala in brcala, kakor sam živ vrag. Nekoliko časa gresta polagoma po tleh, ko se pa hoče pesnik više povzdigniti, začne so Pegaz vspenjati in skakati, vrže pesnika v prah in zleti v zračne višine. Nekoliko časa leži pesnik nezaveden, hitro mu priskoči na pomoč Merkurij in reče: Le vstani-le, saj še nisi mrtev! Zakaj me nisi ubogal in si se silil na Pegaza, ko nisi za to vstvar-jen? Zapomni si to dogodbo in bodi v prihodnje bolj pameten!
Slovenci in sedemnajsti vek.
(V književno - zgodovinskem oziru popisal A. J.)
Življenje narodovo je podobno življenju posamesnega človeka. Počasi raste in se razvija ljubo dete; sveti ne pozna in svet ne njega. Doraste do krepkega mladenča; svet se mu odpira, neprenehljivo hrepeni, zmir bolj ga spoznavati in tudi svet se ozira radovedno na novega svetljana, prištevati ga jame med Bvoje ude. Iz mladenča se kmalo razvije čvrst mož; ta pogumno dela za se, za svojo rodbino, stopi tudi na javni oder in s krepko roko vodi narodove in državne zadeve. Švet se mu čudi, osupnjeno ga gleda in prepeva slavo njegovo — on stoji na vrhuncu razvitka in moči. Toda kmalo jame pešati, pogubljajo so mu moči, ne briga se več toliko	za	svet, le bolj sam	za-se živi;	tudi
svet ga pozabljuje, da gre	na	zadnje počivat v	črni grob.	Na
mesto njegovo pridejo drugi, — razvijajo se in pojemljejo.
A razvitek ta, ne godi se povsod enakomerno, kajti veliko zavil1 preproga mu mnogokrat pot; pride bolezen, revček hira in hira, dokler ga ne ozdravi razumen zdravnik.
Mar ni v tej priliki naslikano življenje narodovo? Narod se razvija za narodom — narod gine za narodom. Nekteri dospe brez vsakakih ovir na visoko	stopinjo omike in blagostanja, a	drugim stavijo se^razne zapreke	—	tužna mi majka,	hudi in žalostni
so taki časi! Čira tema je pokriva, dokler ne pridejo razsvitljeni in krepki možje, ki s svojo delavnostjo in svojo razumnostjo zopet privabijo ljubo solnce.
'Tudi rod slovenski skusiti je moral silno viharno čase; redko le mu je posijalo veselo solnce napredka, večidel so mu pokrivali obnebje črni oblaki in hude vihre tulile so in razgrajale na nje-govej stezi. Toda hvala Bogu in narodovej kreposti, kljuboval je vsem nevihtam.
Ne bom pravil, da mu je zasvetila luč omiko v krščanstvu, kako se je gibal v 8. in 9. stoletju; ne bom popisoval žalostnih časov do 16. veka; tudi ne bom naslikoval podobe tega veka, narisati lo hočem poglavitno stanje njegovo v 17. stoletju, in povedati, kako se loči od prejšnjega.
Slovenci bili so združeni z nemškim cesarstvom. Hude vojske, ki so razgrajale pred in sosebno 30 letna vojska v 17. veku, bile so močno na kvar vsemu napredku. Kako je takrat vse obdivjalo in kaka grozovita djanja so se doprinašala! Kakor sploh v nemškem cesarstvu, kazali so se tudi na Slovenskem hudi nasledki.
Po prenehanju turških vojsk je čvrsto napredovalo poljodel-stvo, cvetela obrtnija, in ročno so so jeli gibati tudi na slovstvenem polju — a v 17. veku šlo je zopet skoro vse rakovo pot.
Zarad mnogih vojsk opešale so denarne zadeve v državi, nakladali so se ubozim kmetom neizmerni davki, da so težko sopihali pod prehudim bremenom. Vrste učenih mož so se redčile v milej Slaviji, pogrešamo vzajemnega delovanja. Le posamezni so se zdaj pa zdaj prikazovali na književnem polju; napenjali so sicer vse svoje moči — a izdale so kaj malo. Kaj pomagajo posamezne kapljice na sušečem se polju? Obilo dežja le ga obva-rujo pogina in mu dodeli rodilnih moči. To resnico razvidimo lahko iz 16. veka; v tem stoletju so začeli orati dolgo zanemarjeno književnost našo,'a vendar kako zdatno se pokaže delovanje! Zakaj ? Ker se je trudilo delavcev obilo in so krepko pomagali drug druzemu.
Velika škoda godila se je Slovencem, ker niso imeli domačih učilnic. Možje naši so se izobraževali na ptujem, navzeli so se ptujega duha in v tem tudi pisarili pri nas. Lepej slovenščini pdevali so kaj čudno obleko, ktera jo je pačila in gnjusila, da je joj! Godilo se je to sicer tudi v 16. veku, toda ne tako zel6; doseglo pa je vrhunec svoj v 18. veku. Prej so se ravnali bolj po latinskih, v 17. pa in vzlasti v 18. stoletju po nemških zgledih. Skoro vsak je pri spisovanju mislil nemški, prestavljal od besede do besede in načrtal čudno mešanico.
_ Enako ravnali so govorniki deželski in duhovski. Res, učili so ljudstvo v domačem jeziku, zajemali pa so svojo učenost iz latinskih, in pozneje posebno iz nemških knjig, ali pa tudi iz popačenih slovenskih — zato so govorili slabo in pačili ljudstvu še dosti čisto govorico. Nemške besede, ki se še zdaj nahajajo med narodom, se pa zmir bolj trebijo, zasejale so se takrat.
Tudi ime „Slovenec“ se je zgubljalo in zgubilo v 17. veku. V prejšnjem so je rabili obče vsi pisatelji, a zdaj čulo se je »Kranjeckakor bi bili vsi Slovenci zagrajeni v ozke meje Kranjskega, in bi bili delovali le za te, ne pa tudi za brate raztresene po sosednih deželah. Zato so se tudi Slovenci razdeljeni na toliko kosov tako malo spoznali za brate do najnovejsih časov.
V 17. veku je ginila tudi vzajemnost med Jugoslovani. Prej so slovenski knjižniki pisali tudi v glagolici in cirilici, raz-sirjevali knjige med južne brate in se jim tako približevali, a v 17. veku oddaljevali so se zopet drug od druzega in to je žalostno.
Kako, ali hočem le grajati ta vek? Ne, moram pritrditi, da, ako ga pregledujemo na vse strani, opazimo gotovo tudi kako dobro stran.
V 16. stoletju nahajamo le pisatelje nove vere, kakor Trubarja, Krela, Dalmatina, Jurečiča in mnogo družili pomočnikov. Zdaj pa so se poprijeli spisovanja otroci zvesti katoliškej materi. Prikazen ta je koristna na dve strani.
Prvič razširjeval se je med ljudstvom pravi, ne napačni duh. Niso ga več odvračevali od vere očakov, ki so jo branili krvoločnemu Turčinu s svojo srčno krvijo. Prej se je luteranstvo med Slovenci hitro vkoreninjevalo in poganjalo; — malo da ni zadu-
šilo popolnoma zlate pšenice katoliške vere. Pa zakaj bo se ga tako poprijeli ? Prijatelji njegovi podpirali so ga z besedo, pismom in djanjem. Ta gorečnost pa je vzbudila takrat, moram reci, zaspano katoliško duhovstvo, da je krepko stopilo na noge, jelo pisati in podučevati zapeljano ljudstvo. Ni nesreče brez sreče.
Drugič so se bukve tudi obranile. Protestantovske so zatirali, kar so je dalo, in ako ne bi bili nastopili katoliški pisatelji
—	kjo bi bilo slovstvo? Gotovo bi še ne bili na tej stopinji, kakor smo sedanji čas! Akoprem so pisali neizrečeno slabo, naredili so vendar podlago poznejim, da so zboljševali in dalje zidali. Vzbudili so s svojimi napakami druge, kojim še ni bil popolnoma ptuj duh slovenski. Slednji so poprijeli pero, zboljševali, pilili, čistili — errando diseimus.
Kakor se razvidi, so vendar precej koristili tudi s svojimi slabimi spisi. Toraj bodimo jim tudi za to hvaležni. Kdor spozna vrednost malega in morebiti tudi slabega darila, podelilo se mu bo veliko.
Svetijo se v tem veku posebno štiri zvezde.
Kdo ne bi častil vnetega Krena delajočega na cerkvenem polju, krepko so borečega zoper luteranstvo in njegove deležnike? Ni se boril samo ustmeno, marveč tudi z dobrimi spisi v latinskem in nekoliko tudi v slovenskem jeziku. Pomislimo, v kakošnih okoliščinah je deloval on s svojimi sodelovalcil Še svoje tiskarno niso imeli na Slovenskem, daleč na ptuje morali so pošiljati spise v natis! — Kajti tiskarno v Ljubljani so razdrli zarad krive vere. Ce pomislimo to in druge slabe okolščine, čuditi Be moramo, da so še toliko naredili, priznati moramo, da so imeli kaj dobro, pa tudi trdno voljo, a da jim je manjkalo moči in potrebnih pripomočkov.
Schoenleben je posebno znamenit na znanstvenem, na zgodovinskem polju. Pisal je najbolj v latinščini, ki je bila sploh vpeljana v šole, — bila je tadanji bukovski ali književni jezik, poskusil je tudi v materinščini pisati za prosto ljudstvo — da-si le malo in mimo Krena (Hrena) oel6 slabeje.
Na znanstvenem polju sukal se je Valvazor. Popisal je šege, običaje, noše našega ljudstva — popisal je vse Kranjsko^ povedal je svetu, da tu prebiva nepopačen rod v lepej, mičnej okolici. Važen je on za Slovenijo sploh —• a ne morem ga prištevati delovalcem na polju književnem, žalibože pisal je le v latinščini in v nemščini. Pozna se pri njem, koliko vpliva je dobivala nemščina v viših krogih in kako je spodrivala latinščino kakor drugod , tako tudi v šolah. Slavimo pa tudi tega moža! Vsaj je daroval svoje dušne in telesne moči v korist domovini svojej; vsaj je deloval iz čiste ljubezni do nje, nikakor pa iz sebičnih namenov!
Mod prvimi sveti se tudi M. Kastelec. Koliko se ta mož premalo spoznava! Vsaj so imamo temu največ skoro zahvaljevati oziroma na ljudstvo, V prejšnjem veku prišle 80 knjige
skoro samo duhovnikom v roke, a prosto ljudstvo ni vedelo za nje mnogo. Kastelec pa se je trudil konec 17. veka, da je tudi ljudstvo bralo, da so se tudi med ljudstvo razširjevale knjige. In to je silo važno! Zakaj ?
Ravno s tem ga je izbudil in mu pokazal, da se po krivici zametuje jezik slovenski; on je jel dramiti ljudstvo in zraven druzih poznejih rodoljubov moramo se tudi njemu zahvaljevati, da jo v novejših časih dospelo v omiki na to stopinjo, kjer zdaj stoji in ga nasprotni viharji niso podrli na tla. Toraj tudi njemu bodi čast in hvala !
Konec 17. veka pa moram omeniti še eno veselo prikazen. Osnovala se je bila „academia operosorum,“ a zavirale so jo nemile okoliščine, da ni mogla koj pričeti delovanja svojega in tudi začenšo umorile so tedanje nevgodne razmere. Toda misel na-njo tlela je med Slovenci, konec 18. stoletja oživela je zopet in po-davala Slovencem dobrega blaga. Umrla je zopet kaj naglo, a rodila se je v tretje: Matica, ki naj zdaj lepo cvete in napreduje!
Ravno akademija nam priča, da so se Slovenci že takrat kaj pridno gibali, pa da so jim vezali roke nemili časi in nepremagljive zapreke. Gotovo pa so bili možje boljši rodoljubi, kakor marsikteri zdaj, ki na vse grlo vpije in se repenči, ki bi rad, da bi se mu vse priklanjalo in ga častilo, ki se pa stisne v kot in molči, kedar bi bilo treba domovini kaj žrtovati! Kaj pomagajo same besede; djanje, djanje, to je kaj vredno! In ravno v 17. veku so delovali neutrudljivo, če tudi ne toliko s pismom, 8o pa toliko bolj prepričevalno z besedo.
Res, škoda, da jih mnogo ni pisalo v domačem jeziku! A pomislimo, da so živeli v 17. veku! Takrat ni se še bila izcimila ideja narodnosti. Ločila se je res Nemčija, Anglija, Francija etc.; toda tu so se razločevale le države, poznali so le državljanske pravice, a nikdo ni potegnil meča, da bi varoval narodne! Dinastije pulile so se med saboj za dežele in posestva — a narodnost se ni še gojila, kakor dan danes. Zraven tega so pa še jako zaničevali naš slovenski jezik, kratili mu pravice v javnih zadevah.
Zarad teh vzrokov zgubili smo mnogo mož v tem veku, kajti raji so Re pečali s tujščino, kjer so si pridobili slavna imena, nego z zaničevano ,,Kranjščino.“ In toliko bolj moramo častiti in hvaležni biti onim rodoljubom, ki so gojili ljubo slovenščino in skrbeli omiko naroda našega. Ako je presojujemo, soditi je moramo Po času, v kojem so živeli, ne smemo jim staviti tacih zahtev, kakor dandanes!
Slovenci nahajamo toraj v 17. veku mnogo slabega, da škodljivega za naše slovstvo in za naše ljudstvo; spoznati pa moramo na drugej strani, da tudi to stoletje ni zgubljeno, kajti nekoliko napredka nam je vendar prineslo. Se ve ljudstvo, kakor ?ploh, tako tudi slovensko bilo je neizrečeno babjeverno, zato, je bilo težko podučevati ga in izruvati mu vkoreninjene vraže.
Pripoznati moramo, da ima posebno cerkev mnogo zasluženja, da se je obvaroval nas jezik popolne pogubo in ker ni naroda, koji ne bi imel svojega jezika, da ni zginil narod slovenski. Sploh pa bodimo veseli, da sc nam zgubljajo zmir bolj vse nemile okoliščine , da se gibljemo zmir prosteje, da napredujemo zmir hitreje. Jutro je naše, dozoreli smo do krepkega moža, porabimo toraj vse moči in delajmo, kakor pridna bučelica od zore do mraka!
Kraljevina Poljska pa Jageloni.
(Poleg Luciana Šemenskija poslovenil Fr. Jaroslav.)
V vod.
Zgodovina nam ne kaže toliko minulosti, pa učinljivega življenja narodov, djal bi, nego nam bolje napoveduje pravo Božje in ljudsko, kaže kreposti in pravico, uči modrosti, neprenehoma izgojuje ljudstva, in je stražni angel sedanjemu in bodočemu poko-Ijenju. Ona budi čutje za zaklon in red, je ognjišče, na kterem plameni plamen zlatega domoljubja in narodovega junaštva; ona je tisti nevsahljivi vir, iz kterega izvira ljubezen do domovine, in ki veleva na svoja pota bojevati za blagor svoje domovine, za napredek in slavo svojega naroda, veleva za svobodo in srečo svojih bratov in svoje očevine, radostno žrtovati življenje, imetje in delo slehernega dnč.
Živa je potreba, da se slovanska zgodopisna vednost čedalje bolje Siri med mladino slovensko, in izginili bodo s časoma kolo-salui predsodki, kterih je dan danes dovelj slišati pri nas. Marsikdo trdi, da je Slovenec, a če čujc ime Rus, tedaj ga spreleti groza, in na ves glas trdi, da bi raje bil Turek, nego Ilus. Ali-čemu to, saj vas nihče ne žene na Rusko.
Tudi je nadalje videti pri tacih, da po njihovem mnenju Slovani niti imajo slavno prešlost, niti da jim žari zora krasne bodočnosti. ^Prav vesel sem bil, ko sem prejel zgodopisno delce Lucijana Semenskega, ki nam slika kraljevino Poljsko. Odkrehnil sem iz njega dobo Jagelonsko in položim jo v „Matičin“ panj.
Vladislav Jagelo.
Leta 1370 je ugasnil rod Piastov, ki je več kot 500 let vladal Poljsko zemljo. Kazimir Silni je bil poslednji odrastek toga debla, in koj ko je zatisnil oči v Krakovu, vzdignili so se Brani-bori pa Rusini, in odvzeli nekaj mest Poljcem. Ali kedar je došel Ludovik, kralj Ogerski, da zavsede prazni prestoij Poljski, odje-njali so neprijatelji tisti lup. Krakovci in biškupi so sprejeli novega
vladarja v Sonči, in od letod sijajno spremili v Krakovo. Kedar so odprli testament Kazimirov in prečitali ga, izvedeli so strme, da je pokojni nektere zemlje in okraje zapisal v dar različnim knezom. Stanovi so se pričeli razgovarjati, ali je bilo to pravno ali ne, tersosploh trdili, da kralj nima pravice, komurkoli darovati °no, kar pripada kroni Poljskej. Živahen razgovor se je vnel tudi zaradi kronanja, ali naj se vrši v Gnjezdnu ali v Krakovu. Veliko-poljani so povedali svoje razloge, Krakovci pa svoje, naposled pa so se zedinili in določili, da hočejo v Krakovu maziliti in kronati novo izvoljenega kralja Ludovika.
Po kronanju je bil pogreb Kazimira Silnega. Mrtvaški voz m konji so bili ogrnjeni s črnimi ogrinjali. Za vozom je jahalo 400 vitezov v rdečih plaščih, za temi pa 12 viteze v, ki je vsak nesel znak tujega kneza na ščitu. Kraljevega konja je jahal vitez v zlatej in rdečej opravi, — pomenjal je pokojnega kralja. Za njim se je valilo sila naroda z velikimi svečami, nadvornik je pa novce sul med ubožno ljudstvo. Ko je sprevod prišel v cerkev, pričele so se mrtvašnice za pokojnim kraljem in ko so potem pri kraljevslcej raki polomili zastave, tedaj je narod tužno zaplakal.
Po pogrebu je šel kralj Ludovik v Gnjezdno in druga mesta v Velikopoljskej, a kmalo se vrnil na Ogersko, ker mu ni dopa-dalo na Poljskem. Preden je odšel domu, izročil je vlado svojej materi Elizabeti. Ali koj se je izbudila nejevolja mod Poljaki zato, ker od sedaj nihče ni mogel dobiti pravice; če je imel kdo kako tožbo, šel je k materi, ali ona je poslala ga k kralju, kralj pa zopet k njej; Ogri pa, ki so bili okrog kraljeve matere, so se začeli poviševati in hoteli prvi biti povsodi. Kraljica sama, Četudi že priletna, ni drugega delala v Krakovu, nego se zabavljala, vabila je v gostje, na ples in različne druge radovanke. To priliko so porabili Litevci in Rusini, pridrli do Visle, ter palili in plenili po svojej navadi. Nekaj plemičev je pribežalo v Krakovo sporočat o tem kraljevej materi, a ona je odbila njihove prošnje s tem-le plitvim razlogom: >,Ne bojte se, moj sin je velik in silen vladar, vse jim hoče povrniti.“ — A kralj se ni zmenil za stiskani narod, posedal jedoma na Ogrskem, bedno Poljsko paprepustil njenej osodi.
O	tem času se je prigodila dogodba, ki nam kaže, kako rad se velik zleg porodi ondi, kjer se tujim ljudem daje prednost pred domačimi. Kraljica je na svojem dvoru v Krakovu imela nekaj Ogrov, ki so imeli prirojeno nagnjenje za nasilje in krajo. Ogri ti so hoteli nek pot vzeti seno, ki je bilo pripeljano za nekega plemiča. Služabniki so branili seno svojega gospodarja in ker Ogri niso odjenjali, vnelo se je ljuto ruvanje in kakor je že navada po mestih, da o tacih in enacih slučajih vse kar more skup vrč, tako je tudi le sem privrelo obilo raznega ljudstva, kije, veselo tako ugodne prilike, mahnilo po Ogrih. Ko kraljici sporočč, kaj se godi, brzo pošlje Jaško Kmito, starosto Seradsko, da mir napravi med ruvači, Krnita prijezdi na bojišče, opominja, svari in veleva, naj se razidejo, ali med tem jo nek Oger spustil strelico na Kmito, ki se je koj
zvrnil raz konja in obležal. Ko je ljudstvo videlo, da je pal Poljski plemič, razljutilo se je, in vsakega Ogra, kterega je doseglo, sesekalo na drobno kosce. Poginilo jo blizu 160 mož tisto noč.
Pripetljej ta je silno oplašil kraljico, brzo je poročila sinu, naj dojde na Poljsko in sam prevzeme vlado.
Kralj Ludovik videvsi, da mu Poljaki nič kaj niso naklonjeni, začel je se jim dobrikati, vzlasti plemstvu, obdarovaje ga z mno-zimi svobodami in predpravicami. Vsled teh predpravic so še več trpeli meščanje pa veljaki, delati in plačevati so morali za razsipno živeče plemstvo. Ludovik se je dobrikal plemstvu najbolj zato, da bi po smrti njegovej kterokoli hčer njegovo izvolilo za kraljico. Sicer je on bil dober kralj za Ogre, kajti oni ga nazivajo „Silni,“ za Poljake pa je bil neznaten, toraj so dobro pogodili trdč, da Ogrom je bil oča, Poljakom pa očim. Samo dvakrat je prišel na Poljsko, da je malo pogledal po deželi, pa se hitro vrnil izgo-varjaje se, da na Poljskem ni zdrav kraj za-nj.
Ludovik je 12 let vladal Poljsko, ko je umrl domanaOger-skem. Na Poljskem so se hitro zopet vnele svaje in prepiri zato, ker nikogar ni bilo, ki bi vladal. Plemstvo je bilo za gotovo obljubilo pokojnemu Ludoviku, da bo eno njegovih hčeri izvolilo za vladarico, ali nobena ni prišla na Poljsko, pač pa jo došel Zigmunt, me jni grof Braniborski, ki je pozneje bil cesar nemški, došel je in hotel zavsesti prestoli Poljski zato, ker je bil mož Marije, Ludo-vikove hčere. Ali Zigmunt se je koj zameril plemstvu, osobito Poznanskim plemičem, ki so ga prosili, naj bi okrutnega Domarata iz Prhne, starosto Velikopoljsko, odstavil od službe, pa jim ni hotel ustreči. Silna burja je besnila po vsej Velikepoljskej, ker ste v svaji in boju bili dve rodovini, ali prav za prav dve stranki: Nalenčevska pa Krimalčikovska. Napadali in plenili ste trgovce po cestah, ali pa sto druga drugej požigali vasi in gradove, pustočili in razdevali polja in travnike. Največ je trpelo ubogo nedolžno ljudstvo, ki je s solznimi očmi gledalo popaljena domovja in razrito polje.
Krvava in pogubilna ta domača svaja je kmalu začela presedati pametnejšim Poljakom; kedar je bila izvedela Elizabeta, Ludovikova udova in mati dvčh hčeri, Marije pa Hedvike, kaj se
fodi na Poljskem, poslala je svojega poslanca s sporočilom, da [arije, ktero bi mnogi radi imeli, no more dati, ker ona neče biti Poljska kraljica, a da jim mesto nje pošlje mlajšo Hedviko.
Poljci so bili zadovoljni, ali ker kraljica Elizabeta jim ni koj poslala Hedvike, zaradi slabih potov in lijakov, deročih raz Karpate, kakor seje izgovarjala, začelje Zemovit, knez Ma-zovslti, segati po kraljevskem žezlu, in brzo si je pridobil mnogo prijateljev in privržencev, s kterimi jo ugnjotaval slabeje in plenil po dvor61i onih, ki so mu nasprotovali.
Kedar ie kraljica Elizabeta videla , da so Poljci že zelo ne-strpljivi in da bi kdo drug utegnil prehiteti njeno hčer, poslala jo je na Poljsko z obilnim spremstvom, v kterem sta bila tudi dva
biakupa Ogerska. Mati je obdarila hčer z raznim lišpom, z biseri in dragocenimi kamenji, z zlatom, srebrom in dragoceno opravo, kakor se spodobi kraljici. Sila naroda jo je spremljevalo v Kra-kovo med radostnimi zdravoklici, in mahoma se je mlada gospil priljubila vsem, ki so jo videli, priljubila zato, ker je bila krasna in dražestna kot angel. Nič niso povpraševali, kdo bode njen mož, ampak kar nemudoma so jo kronali v Krakovu.
In koj je po vsej Poljskej in po sosednih krajih počil glas o krasnej in dražestnej kraljici.
Na Litvi je tedaj kneževal silni Jagelo, ki je koj po kronanju poslal poslancev v Krakovo, da bi videli slovečo Hedviko. Kedar so vstopili pred biškupe in starašinstvo ter se poklonili kraljici, ostrmeli so zbog njene krasote. Pripovedujejo, da so že različni kralji, vzlasti pak križaki nagovarjali njihovega gospoda in kneza Jagelo, naj bi se pokristijanil, ali on jih ni poslušal, in
1'e vsak pot zavrgel enak nasvet, nadjajo se pa, če bi Hedvika lotela in vzela ga za moža, da bi kar koj dal krstiti sebe in vso Litvo in svoje dežele bi spojil s Poljsko kraljevino.
Mnogo se je obetalo na obeh straneh, med drugimi tudi to, da bodo križakom vzeli vse ono, kar so bili kedaj odtrgali od Litve in Poljske. — Kraljico je skoraj božje udarilo, ko je začula ponudbo Litovskih poslancev, ona je že dalj časa srčno ljubila Viljema, kneza avstrijskega. Stanovi poljski pa so vsi radostni poslušali in sprejeli ponudbo Jagelovo; s to možitevjo se je Poljska iznebila dosedanjega nemirnega soseda, s pripojitvo Poljskih zemlja je Poljska država postala ena najsilnejih Kraljevin, in vrh tega je tudi cerkev pridobila ogromno število novih udov. Stanovi so tedaj Poslali poslance na Litevsko, kteri naj se z Jagelom dokončno dogovori in priprave nared6 za svatbo.
Nesrečna kraljica sama ni vedela, kaj bi počela, zel6 nerada se je odrekla mlademu in krasnemu Viljemu, ali ker je videla, da
[>oveČa in povzdigne moč Poljske kraljevine, če se zaroči z Jage-om, udala se je želji stanov Poljskih. Kmalo na to paje njenemu potrtemu srcu še hujo rano vsekal Viljem sam, ko je z od oranim spremstvom različnih vitezov sijajno prijahal v Krakovo.
Hedvika je hotela pozdraviti ljubljenca, a stanovi so mu za-branili v grad, v kterem je kraljica stanovala. Ubožica se je zelo jokala in milo prosila, in naposled vendar toliko omečila svoje nadzornike, da so jej dovolili včasih govoriti ž njim v samostanu frančiškanskem, ali kedar se je Jagelo približal Poljskej meji, moral je Viljem kar koj oditi iz Krakova.
Stanovi Poljski so pokleknili pred Hedviko in vsi solzni jo Zarotovali, naj se nikar ne brani Jagela; kraljica se je udala, ker je videla, da bode osrečila na milijone ljudi.
Sedaj so počele gospč in dvorkinje Hedviki praviti, da je Jagelo bolje podoben zveri nego človeku. Zbegana kraljica se je vsa tresla strahu, ko je to zvedela; da so pa prepriča, ali je res ali ni, kar se govori, poslala je zanesljivega poslanca na Litevsko.
Svetovalec je videl na lastne oči Litovskega kneza in se prepričal, da je človek kot drugi, vrh tega pa še vrlo krasnega in milega lica, vesele duše in uljtidnega obnašanja. Zbegana Hedvika se je malo oddehnila.
Konečno je Jagelo prihajal v Krakovo v mnogobrojnem spromstvu Litevskih knezov. Hedvika je pozdravila ga v svojem kabinetu, ter se začudila zbog nenavadne njegove krasote, kakoršne ni kmalo videla. Kmalo na to je biŠkup Krakovski krstil Jagelo, in dal mu ime Vladislav, krstii jo pa tudi Jagelovega sorodnika Vitolda in druge Litevce. Potem se je Jagelo s Hedviko poročil. Nekoliko dni po krstu se je vršilo kronanje Jagelovo, sijajno je bilo gostovanje pa ples v gradu, in o tej priložnosti je razdelil mladi vladar bogate darove. Spitlco z Melština, kterega je najbolj ljubil, je obdaroval z zlatimi sandali, ki so bili posuti z dragimi kameni in z biseri.
Vsled tega radostnega dogodka nopokoj in boji niso nehali, in zato je bilo treba pomiriti prepirljivce. Jagelo je šel s Hedviko in mnogobrojno četo Krakovskega plemenstva na Velikopoljsko, ali v Gnjezdno ga ni hotel pustiti nadbiškup, kar je kralja razžalilo tako zel6, da je ukazal cerkvam podložnim kmetom pobrati vse govedo, konje in druge potrebne reči. To jo pomoglo, nehali so braniti kralju v mesto. Hedvika pa, ko je ugledala javkajoče in plakajoče uboge seljake, prosila jo kralja zd-nje, ki jej je obljubil, da jim povrne imetje. „Kdo pa jim solze povrne V*1 dodala je mehkočutna kraljica.
Kedar je kralj pomiril Velikopoljsko, šel je na Litevsko, kjer ga je čakalo ogromno delo, t. j. spreobrnitev Litevcev k kri-stijanskej veri.
Litevci so bili bojevit narod, pa so tudi morali biti, kajti od polnočne strani so jih pritiskali mečniki, podobni križakom, ki so jih tudi neprenehoma napadali od druge strani, in sicer od Pomorja, češ, da jih hočejo pokristijaniti, čemur pa so se Litevci upirali na vso moč zato, ker so izprevideli, da Nemci pod to krinko skrivajo sebičen, umazan namen. Tudi s sosednimi Rusi so imeli knezi Litevski nekaj bojev. Že pred Jagelom je bilo mnogo Litevcev sprejelo Jezusov verozakon, toda od pravoslavnih, ne od latinskih blagovestnikov. Ali čeravno se je bilo pokrislijanilo mnogo plemenstva, ljudstvo je vendar-le ostalo pogansko, ter se ni dalo pre govoriti. Čestilo je Peruna, boga bliska in groma, čestilo ogenj, ki je neprenehoma gorel na žrtvonikih, čestilo je raznovrstno drevje, tako da so za velik greh imeli, če jo kdo sekiro nastavil na takovo drevo, da bi ga podrl. Prigodilo se je nek pot, da je nek knez kristijanski hotel jih prepričati, da halvam (malik), kterega so čestili, ne bode so razgnjevil, če mu poseka drevo. Vzel je tedaj sekiro in začel sekati. Pa kaj se zgodi? Mož se po nesreči vseka v nogo, in Litovci začn6 na ves glas trditi, da je balvan kaznil ga. Ti Litevci so iiucli navado, kedar so zajeli kakega križaka ali Poljaka v vojski, da so ga peljali kam na mejo s
konjem in orožjem, ter ondi v dar sežgali kakemu bogovu. Verovali so, da eni duhovi čepč v vodi, eni po drevju, da eni prebivajo po gorah, eni po dolinah. Kedar so slišali nauk o enem samem Bogu kristijanskem, zavpili so: kaj nam govorite o enem Bogu ! Kako bi on mogel močnejši biti, nego naši, kterih je več tisoč ? Saj vendar mora biti tolika množica močnejša, nego eden edini! —
Tudi je treba omeniti, da je Litevec vsled svoje čudi ali pri-rojenosti trdovraten in skrit, in zato je bilo zel6 težavno pokristjaniti jih. Kedar se mu je križale z golim mečem grozil in silil ga, naj spoznava Jezusa Kristusa, tedaj je Litevec, videvši nevarnost, obljubil, da ga hoče spoznavati, a kedar se je vsiljenec vrnil domu, zopet je molil Peruna, ogenj in druge stvari. Sreča za-nje da je Jagelo sam se pokristijanii in se zaročil s pobožno in milostljivo Hedviko.
V	Vilni, stolnem mestu Litevskem, zbralo seje mnogo Poljskih in Litovskih gospodov, ter so se posvetovali, kako bi se z najboljšim vspehom dalo razširjati kristijanstvo. Na polji pred mestom se je ljudstvo zbiralo, duhovni so ga učili in mu prigovarjali, pa tudi sam Jagelo je spregovoril nekaj besed ter pozival jih, naj uničijo stare bogove. Hedvika za-se je ukazala narediti na Poljskem črevljev, kožuhov, nakupiti razne robe za ženske, vse to pripeljati v Vilno, da je sama razdelila ljudstvu. Narod pa se je vkljub temu trdovratno upiral, ali kedar je kralj ukazal sveti ogenj zaliti, bogove podrobiti, sveto drevje posekati in svetišča poganska podreti, tedaj so Litevci, videvši, da njihovi bogovi ne osvete oskrunitve, spoznali mogočnost kristijanskega Boga. Naučivši jih nekoliko resnic, začeli so duhovni krščevati; ker pa bi bilo zelo zamudno krstiti vsacega posebej, zato so ljudstvo razstavili v trope, pokropili z blagoslovljeno vodo, in enej tropi dali im6 Peter, drugoj Pavel, tretjej Janez, četrtej Matija, i. t. d.
Kralj je ostal v Vilni še več kot eno leto, kraljico pa poslal nazaj na Poljsko. — Postavil je za svojega namestnika na Litevskem Skirgela brata. Skirgelta je bil gorak prej omenjenemu Vi-toldu, in zato je ta, boje se Skirgela, pobegnil k križakom, ter ž njimi udaril na Litevsko. Ali kmalo se je spametoval in pomiril z Jagelom. Toda Vitold, kedar vidi, da si nikakor ne more prisvojiti vrhne vlade na Litvi, na novo se vrne k križakom. — Ta Čas se je porodila nesložnost med kraljem in med kraljico zato, ker je Hnevoš iz Dalevič lagal Jagelu, da kraljica ne ljubi njega, pač pa Viljema, s kterim se več potov vidita.
Ali to je bila laž, kajti pobožna kraljica nikdar ni prelomila zakonske zvestobe, ktero je bila obljubila svojemu soprugu. Koj »o se začeli različni vitezi oglašati in trditi, daje kraljica nedolžna. j-Jglasilo se je dvajset mož, ki z orožjem spričajo svojo trditev. Hnevoš prepričan, da je lagal, ni se hotel podati v dvoboj z možaki, temveč je pokleknil in prosil odpuščenja. Sodniki mu vel6 za kazen zlesti pod klop, kakor pes, in preklicati vse, kar je N&rodni Koledar 1870. (Letopis).	14
fovoril zoper Hedviko. — Jagelo je z nova moral hiteti na litevsko, Kjer je Vitold strahovito pustošil s križaki; ponositost Vitoldova je bila razžaljena, kajti čutil je v sebi hrabrost in mo-ževnost, in vsled tega hotel vladati Litevsko. Jagelo je naposled sam spoznal, da bratje Skirgel, Svidrigel in drugi so pravi tlačitelji in okrutniki, in zato je skrivaj poročil Vitoldu, naj dojde in se pomiri ž njim, kar jo Vitold brzo učinil.
Sedaj se je Jagelo popolnoma pomiril z Vitoldom, tor mu prepustil vlado na Litovskem, ktero jo dobro vpotrcbljeval. Vitold namreč je bil hraber vojak, ki je mnogokrat pobil križake in trume Tatarske odgnal, samo nemirnega duha je bil, ter vedno več želel, kakor pa imel. Ko jo Jagelo imel posel na Litovskem, tedaj je tudi Hedvika zbrala vojsko in šla mirit med Gališke Ruse, izgnala Ogre, zemljo pa k Poljskej pripojila.
Kraljica tedaj ni samo ženskih dolžnosti spolnovala, nego je tudi za blagor kraljevine delala. Porodila jo Jagelu hčer, Iti je brzo na to umrla, pa tudi ona kmalo za dekletom.
Vse svoje imetje je kraljica razdala ubogim, odločen del pa za akademijo, ktero je bil Kazimir Silni v Krakovu ustanovil 1364. L, in ktero jo Jagelo z zalogom Hodvikinim na novo povzdignil. Vrh tega je vstanovila kolegij naroda Litevskega, v kterem se je dokaj ubožnih Litevcev odgojilo in naobrazilo za duhovništvo.
Po smrti nenadomestljive Hedvike je sklenil Jagelo vrniti se na Litevsko, ali Poljci so ga preprosili in zadržali govori, naj pa on sam nadalje kraljuje.
Litva se nikakor ni dala vpokojiti, kajti križaki so neprenehoma podžigali ogenj svaje in nesložnosti med brati Jagelovimi. Najhuje jim je presedalo to, ker se je Vitold pomiril z Jagelom; obrnili so se tedaj na Svigrigela, druzega brata kraljevega, in tega proti njemu nahujskali. Ta lokava in malopridna podvzetja so prav do živega segla Jagelu, in ga vjezila tako, da je nabral ogromno vojsko in šel na Prusko, da bi že vendar ukrotil ohole križake. S Poljci so se spojili Litevci, Rusi in Tatari, pa tudi nekaj Oeskih čet, s kterimi je bojeval pozneje glasoviti husita — Žižka.
Kralj pridrevši v deželo sovražnikovo, vtabori se pod Grum-waldom, prime zastavo kraljevsko, ter začne glasno moliti in prositi Boga, naj bi v tej bitvi račil pokazati pravico, dodavši: „Jaz sem prepričan, da na našoj strani je pravica, in zato razvijem to zastavo v tvojem najsvetejšem imenu!“
In vsa vojska je glasno zapela pesem sv. Vojteha. Koj po sv. masi se je vojska vredila za boj; bilo je 51 polkov Poljskih, 40 pa Litevskih. Poljskim polkom je veleval Zindran Maškovski, meenik Krakovski, Litevskim pa Vitold, a načelno voliteljstvo jo imel sam kralj. Kralj je pomolil, zavsedel vranca, objezdil vojsko opominovaje, naj se možato bije. Tu sta došla od mojstra kri-žaškega dva poslanca, ki sta stopivši pred kralja, izpregovorila rekoč: ,,Slavni kralj! Mojster Pruski Ulrik ti pošilja dva meča,
tebi enega, Vitoldu enega, da se bodeta imela s čem braniti". Na to je kralj mirno odgovoril: „Sprejmem meča, mogoče, da vam do živega prideta".
To zasmehovanje je Jagelo dobro povrnil. Koj ko so udarili po kotlih in so trombe zapele, začeli so križaki s topovi streljati na sovražnike, kar mu pa ni kaj škodovalo. Na to se obe vojski sprimete in bijete, nastal je silen štropot orožja in kresanje mečev. Litevci in Tatari preslabi, da bi odbijali silne napade križašlte, začeli so se umikati, ali Poljaki so jih zadržali. Pri tej priliki so je križak vitez Depold Kekric vrgei na kralja s kopjem, ali tisti hip je Zbignev Olešnicki, ki je stal Jagelu ob strani, odbil kopje, kralj pa je Nemca vsekal čez čelo z mečem. Tega Ološnickega, ki je bil jako sposoben mož, je potem kralj pripravil za biškupa Krakovskega. V tej bitvi je pal sam mojster križaški Ulrili Jun-gingen, in blizo 40.000 mož križaške vojske. Poljci so dobili 51 zastav križaških.
Bitva pod Grumwaldom jo bila silna, pa slavna; tu se je odločila osoda vse vzhodne Evrope. Braterstvo križaško, ktero je podpirala vsa nemška moč, podleglo je in bilo potrto tako zelo, da se nikdar več ni moglo vzdvigniti. Poljska pa jo dobivala čedalje več moči in vpliva.
Vodja češko zastave Zarnovski je utekel iz bitve, in kedar je to izvedela njegova žena, nič več ni hotela živeti ž njim.
Po tej zmagi je dobil kralj še nekaj gradov Pruskih, potem pa naredil mir in se vrnil v Krakovo, kjer je bila sijajna svečanost v cerkvi za zahvalo, na gradu pa so vihrale križakom odvzete zastave.
Znebivši se najhujših svojih neprijatcljcv, mislil je Jagelo, kako bi za vselej pobratil Litevce in Poljče. Da bi dosegel to svrho, skliče zbor v Horodlo 1413. L, kamor se je sešlo mnogo Poljskega in Litovskega plemstva. Da bi se dva naroda ljubila, treba je, da se poravnata ali vsporedita, to je, da dobrote in prednosti, ktero eden uživa, uživa tudi drugi. Jagelo je tedaj bojarc Litevske osvobodil od podložnosti vladajočih knezov Litovskih, ter podelil jim tako svobodo, kakoršno so imeli Poljci. Nič pa človeka ne pridobi prej, nego če se mu svoboda podeli. Poljska jo že tedaj bila na glasu zaradi velike svobode, kakoršne nikjer niso imeli, in zato so ljudje vreli va-njo, kakor bučele na med. Ko ste se Litva pa Poljska zjednačile, nastala je velika radost v obeh deželah.
Ali Vitold in drugi knezi niso radi videli te sprave, ter so jo krhali, kjer so mogli. Pomagal jim je Zigmunt, cesar nemški, kteremu je pobratimstvo teh dvojih narodov bilo trn v peti. Da tedaj napravi kako zmešnjavo, sešel se je Zigmunt cesar v Lučki na Volinji z Jagelom pa Vitoidom, na videz pa, da se pogovorč, kako bi pognali Turka, ki je začel državo Grško drobiti, in za vselej izpodili ga iz Evrope. Lokavi Zigmunt, kakor da bi res šlo za kaj takega, je skrivaj podpihoval Vitolda, da bi se progla-
14*
sil za kralja Litevskega, in odcepil od Poljske; pa še več, on je tudi Jagclu začel prigovarjati, naj bi Vitoldu odstopil Litvo. Ali stanovi Poljski, vzlasti pak Olešniclii, biškup Krakovski, ki so dobro vedeli, kaj se kuje, močno so se protivili takemu razcepljenju dveh kraljestev, ter so očitali Vitoldu in tudi samemu kralju. Vsi razsrjeni so se razšli iz Lučke, in Vitold je kar naravnost grozil, če mu ne dajo krone, da si jo sam vzeme. Dolgo še so se podajali zastran te krone, ali Poljaki so nepremično stali, ter pazno culi, da ne bi bilo izdaje. Ker so tedaj z bistrim očesom pazili, zalotili so cesarske poslance z listi do Vitolda, v kterili je cesar pisal, da mu hoče dve kroni poslati, eno za njega, eno pa za ženo.
Vitold se je med tem pripravil za kronanje v Vilni, vabil jo v goste, potrosil mnogo novcev, ali kron le ni bilo, če tudi ju je pričakoval dan na dan, kajti Poljaki so čuli dan na dan, da noben Kemec ni mogel se prikrasti na Litevsko. Po malem so tudi stanovi Litevski, kteri so Vitoldu stali na strani, prepričali se, da bi to kronanje veliko zlo porodilo deželi zato, ker bi cesar prej ko ne kot Križaki, velik jarem za krono naložil Litvi. Vsi so tedaj odstopili, in ta sramota je Vitolda tako pekla, da je lcmalo potem umrl v Trokah 14130. leta.
Vitold je bil silen junak, premagal je Tatare in Križake, deželo je vladal dobro, in jej privabil mnogo trgovcev. Na njegovem dvoru se je živelo sijajno in gostoljubno. Poljče je jako ljubil; imel jo tajnika Maldrika Poljca, kteremu je, kedar je od njega šel, razen mnogih reči, ukazal odšteti še 100 kop*) grošev.
Ko je to slišala njegova žena Julijana, začela se jo jeziti, čemu toliko, Vitold pa je zopet družili sto kop ukazal prinesti, ter to ponovil tolikokrat, da je skopa žena omolknila. Maldrik je v vsem skupaj dobil osem sto kop grošev.
Po smrti Vitoldovej sc jo za vlado Litevsko oglasil Svidri-gelo, ki je do sedaj bival pri Križakih. Prepirali so se delj časa, in naposled je orožje moralo razsoditi. Svidrigelo je bil potolčen.
Jagelo se jo že postaral in na duhu oslabel, vsak je ž njim ravnal, kakor je hotel. Olešnicki, ki je postal kardinal, je nek pot povedal Jagelu bridko resnico, če tudi je njemu se imel zahvaliti za čestito službo. Na zboru korčinskem 1434. 1. je kar naravnost prijel kralja, zakaj pijančeva, zakaj pusti svojim služabnikom uboge kmete dreti, zakaj ljudstvu, ki kriči in išče pravice, ne pomore, in naposled je dostavil, če se ne poboljša, udari ga kletev cerkvena.
Jagelo, ki je tedaj bil star 80 let, zbral je poslednjo svojo moč, in s tresočim glasom odgovoril, da niliče nima pravice tako mn očitati, ali ker se v zboru nihče ni oglasil in potegnil zsl-nj, šel je vunj in se zjokal.
Po velike) noči je hotel Jagelo v Haliču v ruclečej Rusii, sprejeti priseženo u dan ost od ,.hospodarja“ Vlaškega in Multan-skega, Podal se je tje, ali med tem se je vreme spremenilo, začelo je snežiti, in kralj se je tako prehladil, da je zbolel. 1434 1. Poslednjega maja je v gradiču pod Lvovom izdihnil svojo dušo. Preden je umrl, snel je s prsta prstan, ki ga je imel od poroke s Hedviko, in prosil dati ga Olešnickemu s sporočilom, da se mu zahvaljuje za opomin Korčinski, ter da njemu izroča v varstvo četrto ženo svojo Zofijo, pa deeo. Jagelo ni imel niti velikih sposobnosti, pač pa je imel to prednost kedar je vedel, da sam ne dožene kakega posla, da je izročil ga drugim modrejšim in sposobnejšim možem. Ohranil je tudi nektere še poganske običaje, tako postavim je menil, če zjutraj po naključju levi črevelj prej obuje nego desni, da tisti dan ne bode srečen; ali kedar je odhajal z doma, vselej je z nogo kaj načrtal po tleli. Mlade dni nikdar ni pil niti vina niti pive, na stare dni pa je rad praznil kozarce. Po noči je navadno dolgo čul, zato pa pozno vstajal.
Od štirih žen sta mu ostala lo dva sina: Vladislav pa Kazimir.
Vladislav III.
Narod Poljski se ni še mogel sam vladati brez glavarja; kedar je umrl kralj, nastal je velik nered, kor so uradniki, sodniki in vojvodi vladali mesto kralja. Po kraljevej smrti nihče ni bil kaznovan, če je še huje moril, plenil, požigal in nasilje delal, kajti uradi so bili ob vso veljavo. Zato se je Jagelo že prej zagotovil pri stanovih, da za njim ko j nastopi sin njegov Vladislav, ali vendar je dolgo trajalo, preden je bil kronan. Mnogi so trdili, da Vladislav ne more biti kronan, ker je še premlad, toda Olešnicki, modra glava, je ostal pri svojem prepričanji, in dete za kralja proglasil. Ta čas je začela se širiti po Poljskem sekta husitska. Porodil je bil to sekto Janez Hus, jako učen človek, rodom Geli, ali ker se njegovo učenje ni vje-malo s cerkvijo katoliško, zato je bil po drž. postavi sežgan v Kostnici. Se vč da ni bilo to plemenito, ali zgodilo sejepoduhu tedajnega časa. Učenci Husovi so njegovo sekto razširjali tudi po Poljskem zato, ker so jim nekteri odlični plemiči sezali pod pazduho. Duhovstvo v skrbi za edinost sv. vere in mir kraljestva, odganjalo je te krivoverce od mej Poljskih tem bolj, ker so doma na Oeskem bili Ilusiti povod grozovitih krvavih bojev.
Po smrti Vitoldovej je vladal na Litvi veliki knez Zigmunt Kjestutovič, ki je pa nakopal si mnogo nasprotnikov zato, ker je okrutno pričel vladati. Kedarkoli je videl skozi okno, da se trije ali štirje skupaj razgovarjajo na ulici, pa je koj sumil, da snujejo spletko proti njemu, in ukazal je brez vsega spraševanja vtopiti jih.
Zato tedaj je Svidrigel, bivajoč na Ruskem, znova napal Li-tevsko, ali potolčen od Poljakov, odrekel se je vsemu, ter šel na Ogersko. Tudi Zigmunt jc nesrečno umrl, kajti s svojim okrut-ništvom je stanove	razljutil tako zel6, da	so	se proti njemu
vzdignili pod vodstvom kneza Cartoriškega. Ker se je Zigmunt kot trinog zaklepal v stanico, in nikogar pustil k sebi razen medvedkinj , ki ste ga čuvali, ter bili edini njegovi prijateljici, zato je Cartoriski prišel z drugimi tovarši, da pobijejo Zigmunta, zaškrbal po durih kot medvedka; Zigmunt je odprl, pa bil koj sesekan na drobne kosce.
Mesto njega je postal v61iki knez Litovski Kazimir, brat Vladislavov.
Od Karpatov do Ornega morja je zemlja Valaška imenovana Multanska,	ktero	so vladali tako	imenovani hospo-
dari. Ker pa ta pokrajina ni prostrana , zato jc bila pod varstvom kteregakoli mogočnega kneza. Takovi varuhi in branitelji so joj bili kralji Poljski, od Kazimira Silnega počenši. Tedaj mladi Vladislav je Sel v Lvov, da je tam sprejel priseženo udanost od dveh bratov Štefana in Elija, ki pa sta so prepirala zastran vlade. Vladislav ju je pomiril, dal vsakemu nekaj, in ona sta mu obljubila dajati davek, in siccr vsako leto 4000 volov, 200 rib, 400 rdečih odej in 100 konj. Ali ti Valahi so bili vselej izdiijicc, denes so prisegali, jutri izdajali, denes služili Polj-cern, jutri žc Moskalom ali pa Turkom. Pa kaj se hoče, je bil ubog narod, vedno so tujci delali ž njim, kakor sc jim je ravno poljubilo.
Kcdar je mali Vladislav dorastel, zgodilo se je, da je na Ogerskem umrl tedajni cesar in kralj. Ogri so so ravno pripravljali na vojsko s Turkom, ki je iz Azije planivši v Evropo hotel todi vse poturčiti. V tej zadregi so prišli Ogri na Poljsko prosit za mladega Vladislava. Olešnieki dovoli, dovolijo tudi drugi, in začne sc nabirati	vojska Poljska,	da	bo spremljevala
Vladislava. Poljaki	so sc	hoteli odlikovati	in	Ogrom pokazati
svojo premožnost, in zato so nabrali tako armado, da ne kmalu take. Oni, ki so na to pazili, trdili so, da jo sleherni prosti vitez se odlikoval ravno tako, kot daje stlm vojvod. Kralj Vladislav je došel v ogorsko mesto Budo, in bil tam kronan s krono sv. Stefana 1440 1. Potem, ko je Turek že otel nekaj mest ob meji Ogerskcj, prigotovil se je Vladislav za boj s tem neprijateljem kristijanstva.
liazvila se je innogobrojna vojna, v kterej je bilo Ogrov največ, vsi so pripenjali črne križe na orožje svoje na znak, da idejo bojevat se za sv. vero. Izvedli so nekaj bitev s Turki, v kterih je mladi Vladislav hrabro se bil.
Turki tedaj, do tal pobiti na polju Kosovem, so sklenili mir z Vladislavom za 10 let. Ko so podpisali pogodbo, prisegel jo kralj na evangelije, Turki pa na koran.
Zaradi sklenjenega miru jc zamrzelo sv. očetu v Rimu, kteri je nastojal, da bi se dokončno izbojoval boj z nevernimi
Turki. Kralj Vladislav . ni hotel prisege prelomiti, ali kardinal Julijan, kterega je papež k kralju poslal, pregovarjal ga je neprenehoma, naj le-to prisego razglasi za neveljavno, vzlasti zato, ker je bila prisežena Turkom. Trdil je kardinal kralju, da ga papež odvezuje. Ker je v tedajnih časih bilo jako zaslužno bojevati se proti poganom, zato so prelomili prisego, in z nova zaželi vojsko, ki pa je bila zelo nesrečna.
Kakor hitro so na Poljskem zvedeli, da je prisega prelomljena, nastal je silen hrup; mahoma so poslali poslancev k kralju, naj nikar tega ne učini, ali zastonj; mladi kralj je bil že odšel z vojsko.
Pomikala se je vojska po krajini Bulgarskej, in odjemala vse trdnjave ob cesti, v kterih so bivali Turki, ter je tako dospela do mesta Varne nad Črnim morjem. Turek ni leno čepel s podvitimi nogami, temveč se je dobro pripravil z mnogobrojno yojsko, v lcterej je bilo znatno število konjikov, največ pa pehote janičarske, najhrabrejših vojakov.
Pod Varno se dne 10. novembra 1444. 1. nastavite obe vojski, kristijanska pa turška čakaje, k tora bo prva udarila. Marsikaj neljubega in nenavadnega se je bilo naključilo kristijanskej vojski, in vse to je tadajnim vražnim vojakom bilo slabo pomenljivo znamenje, napoved gotove nesreče.
Turki so po svojej navadi stali v polokrogu, pred vrstami pa zasadili kol, na kteri je pripet bil oni pergamen, na kteri je bila napisana mirovna pogodba. To kazalo prelomljene prisege je še huje vnemalo Turke. Bitev so pričeli strelci, in kedar so izstrelili vse strelice, mahnili so se z meči. Koj s prva so Turki počeli se umikati in odpeljavati svoje velblode, na kterih so imeli novce in svoje šotore. Ali pozneje so se zopet posilili in udarili na kristijane. Kralj s Poljaki in Ogri je udaril prav v sredino turške vojske, in že drl z golim mečem tjekaj, kjer je stal bunčuk sultanov, ali zastava konjskih repov. Turki so se razsto-pili pred kraljem, in kakor hitro je pridrl sredi med njo, zajeli so ga od vseh strani, nek janičar je izpodbil pod njim konja, in kedar je kralj se zvrnil na zemljo, odsekal mu je glavo, ktero so Turki hipoma na kopje nasadili in radosten krik zagnali.
Vojska kristijanska, čuvši o tem, začela se je bati in umikati, če tudi je Huniad, stotnik Ogerski, kričal in opominjal, da tu ne grd za kralja, ampak za sv. vero, da tedaj, če tudi je kralj umorjen, oni še vendar le lehko premorejo Turka. Ali zastonj ! Prestrašenih in umikajočih nihče ni mogel zadržati. Turki so glavo Vladislavovo v medovini namočili, da se ne bi pokazila, in jo nosili po vseh mestih turških dokazovaje, da jo kriva prisega kristijanska kaznjena.
Tudi kardinal Julijan, ki je bil vzrok, da se je prisega prelomila, jo bil ubit od nekega Vlaha, ko se je ravno prepelje-val preko Donave.
Kazimir .Jngdonček.
Na Poljskem dolgo niso hoteli verjeti, da je Vladislav poginil; kajti ljudje že sploh neradi verjem6 nesreče. Eni so govorili, da je pal v turško sužnost, eni čla blodi tam kje po Grškem, eni da se je pomenišil in se pokori za svoj greh, in na vse zadnje je došel še nek plemič Rihlicki, jako podoben rajnemu v obraz, in rekel, da je Vladislav. — V takovem nesrečnem slučaju ni kazalo drugo, nego delati in misliti o novem kralju tem bolj, ker so Ogri sebi bili izvolili novega. Poslali so tedaj poslanstvo k Kazimira, bratu Vladislavovemu, ki je vladal na Li-tevskem, in ponudili mu izpraznjeni prestolj. Ker so pa stanovi Litevski popreko gledali Poljče, ki so jim bili oteli nekaj pokrajin in mest, zato so delali na vso moč na to, da bi Kazimir odrekel. Ko Poljci vidijo, da se obotavlja, začn6 misliti na Bole-slava, kneza Mazovskega. Ko Kazimir to izve, zaskrbi ga, ker bi potem moral poslužen biti kralju Poljskemu, in zato sklene, da raje on postano kralj Poljski, in ob enem ostane knez Litevski. Odlašal je pa še dokaj časa, preden je došel v Krakovo na kronanje, ki se je jako sijajno vršilo vpričo mnozih biškupov, in različnih Poljskih, Sležkih in Ceskih knezov in plemičev. Med njimi je bil tudi knez Svidrigelo, ki je začasa Jagelovega toliko rojil na Litvi, ki pa je vsled pijančevanja oubožal tako zel6, da je moral ovce pasti na Vlaškem. V tej ugodnej priliki je prišel prosit Kazimira, naj bi mu kaj podelil in dovolil vrniti se na Litovsko. Kronanje to pa se je žalostno končalo. Kedar so se kralj pa plemiči vrnili v grad in začeli se zabavljati, nakrat jo planilo v dvorano nekaj žen, dece in starcev krič6 in jokaje se, da so jim kraljevski ljudje imetek pobrali. Marsikomu so je bridko storilo čuvši bedovajoče seljake, ki so s solznimi očmi prosili za odvzeto govedo, ovce itd.
Za vlade tega kralja so neprenehoma sklicevali deželne zbore v Parševo, v Lublin in v Petrkovo, kamor so dohajali Poljski in Litevski stanovi. Kralj je moral marsiktero grenko požreti. Poljaki so kričali, da Litevslco bolje ljubi, nego Poljsko, in da raje ondi stoluje, in Litevci nasproti so trdili, da njihovo zemljo trga in Poljskej daje. Kralj, kolikor je mogel, ugajal je obojim, ker je žeicl, da bi se ta dva naroda zlila v eno edino državno telo. Podeljeval je Litevskim plemičem ravno tako svobodo, kakoršno so imeli Poljski plemiči, to pa zopet ni bilo po godu knezom Litevskim, ki so zahtevali vrhovno oblast nad plemiči.
Pa če tudi je Litva bila v svaji s Poljsko, vendar se je večkrat ruvala s Turki in z Moskali, ki so jej nekaj pokrajin odtrgali. Tako se navadno godi v domačih svajah, da neprijatelj vselej dobro ogrene.
1%'f Velikih bojev ravno ni bilo «a vlade Kazimira, kteremu so prideli primok Jagelonček. Najvažniša je bila vojska s Križaki,
in sicer vsled tegale: Križaki so si bili pribojevali zemljo Pomorsko in Prusko, kjer je stanoval narod Litovski pa Poljski. Ali premagovalci so koj vsa ondotna mesta, trge in gradove naselili z Nemci, ki so začeli zatirati prave deželane, ter se jim s tam tako pristudili, da so domačini osnovali zvezo ali braterstvo. Čuteči pa, da so preslabi Se, poslali so poslancev k kralju Kazimira, naj bi jih sprejel v svoje varstvo in brambo, ter spojil s Poljsko. Kralj, ki je ravno tedaj bival v Krakovu, sprejel jo poslance in uslišal. Pravili so mu, kako jih ti nemški menihi zel6 zatirajo in ugnjetavajo, in ko so vsled tega šli pritožit se k cesarju nemškemu, ukazal je tri sto Pomorcem glave odsekati, in pravda je bila rešena. Kedar je Poljski deželni zbor to slišal, zahteval je enoglasno, da se pošlje pomoč nesrečnemu ljudstvu; le kardinal Olešnicki se je proti vil temu zato, ker ni rad videl, da bi se započel boj s Križaki, z verskim bojnim redom. Toda sam kralj in drugi stanovi, ki so imeli srce za Poljsko in kristi-janstvo, kterim se je smilil ugnjetavani pobrateni narod, napovedali so vojsko Križakom. In dobro so pogodili, kajti vselej je naj prva in najsvetejša dolžnost naroda, da svojemu bratu v nesreči roko poda; ravno tako je dolžnost prispeti na pomoč bližnjemu , kedar ga roparji napadejo in mu ropajo. Odpravil se je tedaj kralj z vojsko, dospel do Toruna, pa spustil se še dalje naprej, in povsodi so ga sprejemali in pozdravljali ne kot kralja, nego kot rešitelja. Vojna ta s Križaki se je vlekla dalj časa, blizu 14 let, in še le tedaj, kedar so opustošili mnogo pokrajin po Poljskem in Pruskem, sklenili so mir v Torunu 1466. 1., sled kterega so k kroni Poljskej pripojena bila knežtva Helminsko, Malborslco, Varminsko, ali sploh kraljeva Pruska. Del vzhodne Pruske, kjer stoji mesto Kraljevec, ostal je Križakom, toda s Poljsko nadoblastjo. Vojna ta pa se je dolgo vlekla nekaj zato, ker niso imeli sposobnih vojvodov, nekaj pa zato, ker plemstvo ni bilo vztrajno, temveč kakor hitro je začel sneg naletovati, pa so je vrnilo domu na kašo in pivo.
Ob tej vojski se je prigodilo to-le v Krakovu. Andrej Ten-činski, ohol plemič, bil je nekega kovača zato, ker mu o pravem času ni orožja skoval. Kovač je zbežal na ulico in začel klicati na pomagajo; ko ljudstvo ugleda stepenega kovača, potegne se za-nj, in dere proti domu Tenčinskovemu. Kedar Tenčinski sliši, da vrata pokajo, pobegnil je skrivaj v cerkev sv. Frančiška, ljudstvo jo je udrlo za njim in no glede na to, da je kraj svet, pobilo je plemiča v zakristiji.
Potem je po ulicah vleklo razbito truplo, ki je potem dva dni ležalo v posvetovalnici. Ko je vse to izvedelo plemstvo, ki je bilo na vojski pri kralju, koj jo hotelo vse pustiti in dirjati v Krakovo, da meščane kaznuje in osveti smrt brata plemiča. Kralj jih je zadržal obljubivši ostro kazen. In res so bili obsojeni ter °krutno kaznovani ubogi meščanjo, in kakor se je govorilo, ne-kteri prav nedolžno.
Zel je bil prestopek Krakovskega ljudstva, res je to, nihče ni tajil, ali cla je ljudstvo so zaneslo, da bode po postavi kaznjen oholi plemič zato, ker je pretepel kovača, ne bi bilo sc genilo, ter mirno 'čakalo sodbe. Zato se marsikaj napečnega zgodi pov-sodi, kjer sm6 močnejši in veljavnejši brez strahu zatirati ubo-zega, če tudi je krivica silna — nebovpijoča. Nič čudnega tedaj, če zatirani in krivico trpeči so vzdvignejo, kakor hitro sape dobodo.
Po tej vojski križašlcej je začelo plemstvo dorrul na Poljskem silno igrati, piti in razsipno živeti. Možaki ti niso delali drugega, nego si lase gladili in razčesavali, ravno tako kakor ženske. Tudi so se začeli lepše in dragoceniše oblačiti, nego je pri-stojalo junaškim vitezom, in vsled te nespametne gizdavosti so se nekteri tako zadolžili, da so jim gradove prodali, drugi pa se pomehkužili tako, da več niso hoteli slišati o vojski. Ta spako-valna pa vničcvalna nagizdost pa jo prišla od tod, ker se je po končanej vojski s Križala odprla znatna trgovina na Gdansko in do Ornega morja. Vsled cvetoče trgovine je prišlo obilo novcev v deželo, kjer pa so novci, ondi so poželi marsikaj nepotrebnega.
To dobo se je pričelo na Poljskem nesrečno žganjstvo; s početka so ga pili ljudje kot lok, in tudi bolniki so ga srkali. S časoma se je ta strup tako zel6 razširil, da je bil redek, ki ga ni pil, pa še redkeji, ki se ni opijanil. Gorj6 kraju ali deželi, kjer pride ta strup v navado , če se o pravem času ne iztrebi.
Ali vrnimo se k Kazimiru. Imel je zel6 nemirno vladanje, če tudi sam ni bil dokaj prebrisan vladar, vendar je Poljska za čas njegove vlado dobro se imela. Sosedje so so bali Poljske, in so poganjali za njeno prijaznost. Kazimir je zapustil šest sinov: Vladislava, kteri je bil kralj Čcski pa Ogerski, kar je bilo za očeta jako tolažilno; Janeza Albrehta, Aleksandra, Zigmunta, ki so za vrstjo vladali; potem je imel še Bedriha, ki je bil kardinal, pa Kazimira, ki je svetnik, in čegar truplo počiva v Vilni. Učitelj kraljevim sinovom je bil Dlugoš, jako pobožen in učen duhovnik, ki jih je izvrstno odgojeval.
Pod Kazimirom so se začeli na Poljskem učiti latinski, in zato jo potem vsak plemič znal latinski kakor pojjski. Pravijo, da jo	Kazimir na Gdanskom se	seznalil z nekim Švedom,	ki	je
dobro	govoril latinski. Kazimir	ni umel toga jezika, česar	se	je
tako zelo sramoval, da jo koj ukazal povsodi po šolah latinski učiti.	Kralj je bival ravno na	Litevskem, in sc pripravljal	za
nazaj	na Poljsko, da bi pokoril	Muho, ki je ljudi pobijal	in	po
Ruskem plenil, ko je smrt prihitela ga v Grodnem 1492. leta.
Janez Albreht.
Kazimir je zapustil več sinov, in zato so sc Poljci še le po dolgem pričkanju zedinili in izrekli, da bode Janez Albreht kraljeval na Poljskem, Litva pa si jo za velikega kneza izvolila brata njegovega Aleksandra in sicer zato, ker so Litevci najraje
živeli pod samovlastnimi vladarji. Janez Albreht je poslušal skoraj ves čas svojega vladanja največ svete nekega Kalimaha, ki je bil iz Valaškega pobegnil in pri kralju zavetje našel. Kali-mah pa je res tudi bil moder in izkušen mož. On je predlagal kralju, da naj plemstvu prikrajša pravice, da naj vlada po svo-l®j pameti brez tujih nasvetov in neodvisno od narodove volje. Ti in takovi predlogi so bili vrlo vabljivi za kralja, ne pa za plemstvo, ktero je, počenši od Ludovika, čedalje več pravic si prisvojilo, ter vso težo zvalilo na meščanstvo in seljaštvo. Da bi ta dva stanova se nikakor ne mogla geniti proti zatiralcem, izdelalo je plemstvo postavo, vsled ktere hi seljak, če bi sc mu še veča krivica godila, ne smel iti od plemiča gospodarja, nego bi ta smel povsodi prijeti ga kot svojega roba. Ravno tako je vsilila drugo krivično postavo, da seljak ali meščan, če tudi je premožen, ne smč imeti posestva, ampak samo plemstvo, ki si je hilo prisvojilo toliko vpliva pri vladanju, da kralj nič važnega brez njihovega dovoljenja ni smel podvzeti. Ker je tedaj kralj na svet Kalimahov hotel podreti prevago plemstva, zato ga plemiči niso ljubili, temveč dolžili, da jih je nalašč v vojski Vlaskej hotel pogubiti, da ne bi imel zvezanih rok.
Kakor znamo, imel je Albreht mlajšega brata Zigmunta, kteremu jo hotel osvojiti zemljo Vlaško, da bi jo vladal kot sa-mostalen knez. Napov6 tedaj Albreht občno oboroženje na Poljskem iu na Litevskem; to je, pozval jo vsakega plemiča zdravih udov, da opaše meč, zavsede konja in dojde na naznanjeno mesto
—	v Lvov. Zbralo se je 80.000 mož, in samih voz za živež ter drugo potrebo je bilo blizu 30.000. Strašna ta sila je drla na Valaško, in kakor hitro to izv6 Štefan hospodar, pošlje poslancev k kralju, naj bi mu dal mir, naj bi raje šel nad Turke nego nad kristijane. Kralj ni poslušal dobrega sveta zato, ker je bil hitro otel nekaj mest. Valaška zemlja je tedaj bila zelo divja, gore z gostim lesovjem obraščene. Zato Valahi svoje vojske niso postavili na širo polje, nego skrito iz zasek so napadali Poljče, ki so hodili
po krmo in vodo , pobijali jih ali zajemali. Ni pa prijetno bojevati se s takim nasprotnikom, ki ti sedi tam na kakej skali ali čepi za grmom, in kedar vidi, da je najugodnejši trenutek, nenadoma plane čez te, in preden moreš meč izdreti, ti je on že odbil glavo. Kedar so tedaj videli kralj in vitezi, da to ni šala, da čedalje bolj kopn6 vojaki, pomiril se je s Štefanom, ter ukazal vojni domu vrniti se. Bili ste pa dve cesti, ena po polju, ena pa skozi bukovje, kterej liosti se je sploh reklo Bukovina. Ta^pot je bila krajša, in zato je vsak izvolil si krajšo, če tudi je Štefan navidezno ali za istinito odsvetoval, naj nikar tod se ne vračajo, ker je mogoče, da kaj prežalcev ondodi se potiče. Poljci ftiso ubogali, šli so skozi bukovje, in kedar so dospeli v največo goščo, začeli so Valahi podsekane bukove hlodove na Poljče podirati, da so jih trli kot črve. Poginilo je mnogo plemičev Poljskih, ktere so, ker so nosili dolge lase, Valahi pobirali in za
lase obvešali po vejah. Ali komaj so so ostali izmotali iz gošče na plan, tedaj so Valahi pa suho travo zapalili, in Poljci so se dušili in pekli v dimu in plamenu. Le malo se jih je rešilo.
Po tej vojski se je kralj ves zaveroval v zabave v Krako-vem, in zato je narod čedalje manj ga čislal in ljubil. Dve znameniti zadevi ste se rešili za čas njegovega vladanja; prva da ie kupil kneževstvo Zatorsko, in vtelesil Poljskej, druga, da se boste kneževini Plocka pa Mazovska spojili a Poljsko kraljevino koj, ko izmrjete vladajoči rodovini knežovski.
Vladal je Albreht osem let in umrl v Torunu 1501. leta. On je prvi si vstrojil plačano vojsko, ki je štela 1600 konjikov.
Aleksander.
Poljaki boje se, da no bi Litva popolnoma se odcepila, izvolijo Albrehtovega brata Aleksandra za kralja, ki je prišel v Petr-kovo s 1460 konjiki, in so dal kronati v Krakovu. Sopruga njegova Helena kot pravoslavnica ni bila kronana z možem, pač pa so jej dovolili kapelico v gradu Krakovskem, kjer je za-njo služba božja se vršila v grškem obredu.
Ker so tisti čas Moskali napali deželo, moral jo kralj sam iti na LitevBko, in je ustavil vojsko s tem, da je premirje napravil s čarom Moskovskim na šest let. Potem je šel v Malburg na Prusko, da bi sprejel prisoženo udanost od mojstra križaškega, ki pa	je se umeknil na Nemško. Na	Litevskem	je začela z nova
burja	besniti zato ker so bili stanovi Litevski	zavidni	Mihaelu
Glinškemu, kteremu je bil kralj dal nekakovo nadoblast. Kralj je hotel poravnati ta razpor med njimi, in je zato sklical zbor v Brešče na Litevskem. Pa je le še huje nadražil jih na-se pa na Glinškega. Vzel je imetje nekemu plemiču, pa podaril drugemu, stanovi pa so na to koj zagnali strahovit krik in trdili, da kralj nima pravice poštenim ljudem njihovih posestev odjemati, temveč samo zločincem. Ali Glinški, kraljev ljubljenec, je še huje podpihoval kralja zoper stanove. Ta Glinški je bil nenasitijiv pri vseh rečeh; res je, da je bil odličen junak, pa je z nenavadno oholostjo hotel vse drugo ponižati in pohoditi, tor je s svojo priljubljenostjo tako daleč kralja pripravil, da mu je pol Litve že razdal, kar je Litevcem delalo velik strah, da ne bi s časoma cele Litve si osvojil. Tožili so ga tedaj kralju najhuje trije ve-likaši Litevski: Žaberzinski, Viška pa Illcbovič. Ali Glinški jo znal Aleksandra tako pregovoriti, da je hotel tem trijem velika-šem glave odsekati, in že jih je tudi poklical na dvor, kjer jih ie čakal rabelj z mečem. Oglasil se je vendar pameten Poljec, Janez	Laski, kancolar kronin ter djal,	da se raje	vrne na	Poljsko,
nego na takov način spremlja kralja.	Tadaj jim	je kralj	zanesel,
ali Zabrezinskemu, vojvodu Troslcemu je vzel vojvodstvo. O tem Glinski-ju bodemo še brali ter videli, kako oholost rada zapelje človeka do največega zločinstva, — da col6 izdd, svojo domovino.
Ker je plemstvo imelo neomejeno svobodo, zato ai je dovolilo marsikaj napečnega in krivičnega. »Stavilo si je gradove po gorah pa po lesovju nedostopnem, in od todi kot jastrebi napadalo trgovce in popotnike, ter jih ropalo. Pa ne samo moški so tako ravnali, tudi ženske; ena taka, Vladkova, je prežala na gradu Bervaldu blizu Krakova, druga, liusinovska, pa je bivala v gorah Svetokrižkih. Ta poslednja je bila vjeta in obvešena v škornjah z ostrogami, z mečem in v vsej moskej opravi
Kralj povrnivši se v Vilno je nevarno zbolel; lečili so ga lekarji, ali raje je poslal po prostega človeka, češ, da ga prej m gotovo ozdravi.
Ta čarodeljnik tedaj je dobil kralja v svoje roke, in tako lečil ga, da je še v večo slabost ga pripravil. Bili so že taki časi, da se je več verjelo sleparjem, nego učenim lekarjem. Pa saj se tudi dan danes rado zgodi, da mesto po lekarja pošiljajo ljudje k babelam, ki prav dobro žive pri takih lehkovernežih.
Kedar je bil kralj tako obolel, došla je vest, da so Tatari udarili na Litevsko, in kakor hitro kralj to čuje, d& se prenesti v grad Liški, da bi bil varen. Ta čas so šiloma nabirali vojsko proti Tatarom, ker pa je plemstvo nekako odlašalo, nabral je Glinški tropo Žolnirjev, in napal tabor Tatarski pod Klečkom. Silna je bila bitva. Glinški seje bojeval kot junak, dva konja sta poginila pod njim, naposled so premogli Foljoi ter zajeli 2U.0U0 Tatarov. Kedar je ta novica dospela clo kralja, ki je bil že ob besedo prišel, sklenil je roki, in ves solzen JBoga zahvalil za zmago in koj na to je sladko zaspal smrtno spanje I0O6. 1. Kraljeval je še ne celih pet let.
Kralj ta je imel dobro dušo, pa malo razuma. Ljubil je godbo, in rad ondi bival, kjer se je sviralo. Imel je 011 v sebi nagib kraljev Poljskih, a vzlasti Jagelonovo ponositost, da je posestva in novce razdajal; zato so rekali o njem, da je umrl ravno o pravem času, dokler še ni vsega razdal. Za njegove vlade si je plemstvo na zborih pri bojevalo oblast, da ni mogel kralj nič učiniti brez dovoljenja plemstva, ali poslancev, in brez dovoljenja starašinstva. Starasinstvo je bilo sestavljeno iz biskupov, kastelanov in vojvodov, ali naj viših uradnikov, zbor pa iz plemstva ali žlahte, ki je izmed sebe volilo poslance, iz vsakega okraja po enega ali po več, in jih pošiljalo na zbore.
Zigmuul 1.
Po smrti Aleksandrovej je na Litevskem in na Poljskem izvoljen Zigmunt I., brat poprejšnjih dveh kraljev. Bil je jako gospodaren vladar; zavsedši prestolj misli najprej na red, a videvši, da v blagajnici ni nijednega groša, pač pa mnogo dolga na kraljevih posestvih, tedaj si je lase pulil z glave. Pogodil se je tedaj z nekim premožnim meščanom Krakovskim, ki mu je to zadevo
tako uredil, da so kmalo tudi novci bili v blagajnici, dolgovi na posestvih pa vsi poplačani.
Na Litovskem pa je neprenehoma burja besnila zaradi kneza Mihaela Glinškega, kteremu so drugi zavidali, pa zaradi razpora med njim in med Janezom Zabrezinskim. Glinški je prosil kralja, naj bi Zabrezinskega kaznil, ali ker je letil bil nedolžen, odlašal je kralj kazen. Kedar vidi to Glinški, pa pravi nejevoljen kralju: „IIočem si sam pravice poiskati". Odšel je tedaj na Litevsko in poročil Moskovskemu caru, da mu prepusti Litevsko gradove, kterih je imel mnogo, kajti skoro pol Litve je njegove bilo. Vsled tega poziva zbere car vojsko, udari v deželo, in sc poloti gradov, ali kakor hitro Zigmunt dospe z vitežtvom, umeknil se je nazaj na Moskovsko. Glinški videvši, da je čas nasititi svoje maščevanje," napade Zabrezinskega v Orodni, kjer je vedno bival, obstopi dom in ukaže ga v postelji spečega umoriti, glavo njegovo pa v znak radosti na kolcu nositi.
Kedar že ni imel izrodnik kaj delati na Poljskem, pobegnil je s svojo rodbino in prijatelji k caru Moskovskemu, in koj na to z močno četo Moskalsko udaril na Litevsko. Ali vojska Poljska pa Litovska pod poveljništvom samega kralja Zigmunta I. je pobila Moskalo pod Orčijem, knez Konstantin pa je gnal jih tje do Moskve, in sekal potoma. Pozneje jo prišel Glinški kralju v 'roke, ki mu je dal oči iztekniti. Tak je bil konec izdajalcu'domovine.
Komaj so je kralj pomiril z Moskali, kar poči glas, da je Bogdan, vojvoda Valaški, udaril na Pokutsko, pokrajino Poljsko ob meji Valaskej ; razrivši ta kraj, mahnil je proti Lvovu, hoteč dobiti ga. Brzo Poljci pošljejo vojvoda Kamenicki-ja, ki udari na Valaško, jo pustoši, stanovalce pa v sužnost pošilja. Videvši Bogdan, da ni šala to, vrača se brzo domu branit vlastne pokrajine, in ravno ko je prepeljaval vojsko preko Dnestra, bil jo popolnoma potolčen, ter moral rad ali nerad kralja prositi in poslušnost mu obljubiti. Ti Valahi so Poljcem vedno delali velike bridkosti s tem poklanjanjem, ali Poljcem je vcndar-le vspešno bilo imeti jih pod svojo vlado ker so bili tako rekoč stena proti Turkom; kajti oni so Poljsko zaslanjali pred Turki, in prve napade teh poganov odbijali.
Mojster Pruski ni hotel ponoviti poklanjanja Zigmuntu. Temu je bil največ kriv nemški cesar Maksimilijan I., ki je Poljskej zel6 zavidal slavo, velikost in dobro vladanje, pa tudi to ga je bolo v oči, ker je kralj Zigmunt se oženil z Barbaro Zapoljsko, hčerjo Janeza Zapolja, vojvoda Sodmograškega, ki jo imel mnogo vojsko. Maksimilijan je še tudi Glinškega podpihoval, naj bi z Moskali napal Poljsko. Ali kedar so se Poljaki iz vseh zadreg in zanj k srečno rešili, tu je cesar Maksimilijan pozval kralja Češkega Vladislava pa Poljskega Zigmunta, da bi se seali na Dunaju, v stolnem mestu Avstrije, da napravijo nagodbo. Da se izognejo vsem ceremonijam, ukazal jo cesar na polji napraviti nekaj, kjer so se vladarji seŠIi s številnim in sijajnim spremstvom. Tu je oilo videti
različnih narodov v njihovih narodnih krojih. Nemci oroženi in strašni, Poljci, Čehi in Ogri pa v zlata in srebru. Kedar so se tam pozdravili, jahali so v mesto, kjer so se posvetovali in sklepali, pa tudi radi po zabavah čas si krajšali. Na to je podaril cesar Zigmuntu dva konja, Zigmunt pa je dar vrnil s soboljimi, vrlo dragocenimi kožami. Najpovoljnejše med vsem je bilo, da je cesar obljubil nič ne dražiti proti Poljskej, obljubil cel6, da bode Poljcem pomoč poslal proti mojstru križaškemu. Zigmunt namreč jo moral začeti vojsko s tem mojstrom, ki se je imenoval Vojteh, in bil njegov sestranec, moral jo je začeti zato, ker je Vojteh udaril na Žmud, in tu mnogo zlega vzročil, potem pa hotel tudi Pomorje in Gdansko odtrgati, ki ste tedaj Poljskej pripadali. Poslal jo kralj svojega vojvoda Firlcja z vojsko , ki se je dobro vedla, tako da je mojster križaški naposled, videvši da izgubi še one krajo, kar jih ima v lasti, prosil kralja, če bi smel k njemu priti in ga prositi odpuščenja, na kar je kralj privolil, in mojster jc došel v Torun. Vse bi se bilo dobro izmotalo, upornik bi se bil pokoril, da mu niso prinesli vesti, da je po morju priplula nova vojska za-nj. Čuvši to mojster, začel je na novo kljubovati kralju, naposled natihoma se odtegnil, domu vrnil, in na novo začel vojsko, ker pa nič ni mogel opomoči si, zato seje zopet izročil milosti kraljeve j in sklenil mir. Videvši pa pozneje, da ga drugi kralji zaničujejo zato, ker se z vlastnim ujcem krivično bojuje, odložil je naslov »veliki mojster", vrgel v kot beli plašč križaški s črnim križem, polutril se in oženil.
Kralj Zigmunt odpustivši knezu Albertu, odstopil mu je Prusko pod pogodbo poklanjanja. Albert je prišel do Krakova, Zigmunt v vladarskej opravi sede na prestolj, postavljen na očitnem trgu Krakovskem. V tem je pristopilo sedem poslancev Albertovih in prosilo kralja, naj bi njihovega kneza v svojo milost sprejeti hotel, na kar je kralj privolil. Albert jo tedaj prijahal na Čilem konju s svojim spremstvom. Udarili so po bobnih, zatrobili na trombe in streljali.
Knez je razsedel konja, pokleknil pred kralja, ki je vzel zastavo, na kterej se je svetil na enej strani beli, na enej strani pa črni orel, in izročil jo Albertu, ki je glasno prisegel prisego zvestobe in udanosti narodu Poljskemu. Po tein jc kralj ga udaril z mečem po ramenu in zlato verižico mu obesil krog vratu.
Okoli tega časa sta dva kneza Mazovska, Janez pa Stanislav, Umrla brez dece, in vsled tega je kneževina pripojena bila kroni Poljskej.
Za vlado Zigmuntove so Tatari neprenehoma napadali Po-doljo, Ukrajno in tudi rdeče Rusko. Ali takrat je Poljska kraljevina imela junaške načelnike, taki so bili n. p. Lanckoronski, Konstantin, knez Ostrogski, Kamenicki i. d. Oni so hitro zbrali vojsko, udarili na njo in vsak pot pognali jih. Treba jo vedeti, da je bilo Tatare najteže pregnati na planem, kajti oni se niso hoteli meriti z vrstovnim viteštvom, kar so bili Poljci. Kedar so Tatari
udarili v deželo, razkropili so se na vse strani, palili, plenili, ljudstvo pa odpeljali v sužnost. Kakor hitro je izvedela vojska za-nje, krenila je na tisto stran, od koder se je valil dim gorečih vasi in mest, a Tatari so brzo razbegnili po raznih potili in se vračali na Krim v svoje šotore. Na stepi so bili videti tu pa tam sledovi konjskih kopit, pa je skoraj nemogoče bilo spoznati, kod so bili utekli, in zato je bilo težko dohiteti te roparje. Kralj Poljski je dajal njihovim hanom ali knezom gotovo svoto novcev, da bi vsaj ne napadali Poljske, ali verolomnik barbarski je več potov vzel novce in po starem napal Poljsko.
Lanckoronski jih je pobil 1512. 1. pod Višnovcem, kjer so taborili, in niso mogli uteči zaradi obilnega plena, ki so ga imeli pri sebi. Nesrečni pa so bili Poljci nekaj let pozneje pod Sokolom, kjer je stalo 80.000 Tatarov, Poljcev pa zelo malo pod veli; teljstvom kneza Ostrogskega. Zastonj je knez zaklinjal in roki lomil, naj bi počakali pomoči, ali nestrpljiva mladina je se psovala svojega vodjo.
Ta razuzdanost plemstva je nazadnje vodnika zjezila tako, da je zasedel konja in dal vojsko prepeljevati preko Buga, kjer so Tatari že pripravljeni stali in kedar je kaj Poljakov se prepeljalo, mahoma so udarili na-nje. Bitva ta je bila izgubljena na veliko žalost in sramoto, in to zaradi neposlušnosti mladine, ktera naj bi bila poslušala vojvodo, ne pak mu ukazovala. Največ svaje je napravil mladi Herbart, ki si je hotel bojne slave pridobiti, ali kedar je videl, da je bitev izgubljena in kri toliko bratov prelita, zavpil je: ,,Tudi moj aglava naj pade“. Potem se je s svojim konjem zakadil med Tatare, sekal po njih, kot da je divji, in naposled sam sesekan poginil 1519. 1. — Treba jo tu opomniti, da je ta pot car Moskovski pozval Tatare na Poljče, ali Litevci so mu dobro vrnili. —
Bila je pa še druga vojska z Valahi 1531. 1. Peliilo, vojvod Valaski, udaril jo z mnogobrojno vojsko na Pokutslco, in spalil tri mesta. Kralj je tedaj poslal proti njemu Janeza Tarnovskega, ki je bil silen bojevaleo in je bil le-te umetnosti se izučil v tujih krajih, na Španskem in Portugalskem. Tarnovski se je vtaboril pod Obertinom, obkopal z visokim obsipom in globokim rovom, ter še vozove razpostavil, da bi is-za njih strelci ugodnejše mogli streljati. Prišli so Valahi s topovi in začeli streljati v Poljski tabor celih pet ur, ali Poljaki so jim dobro odzdravljali. Konečno so Poljci napali jih od blizo in začeli sekati tako zel6, da so Valahi popustivši šotore, topove, orožje in zastave začeli bežati. Vzeli so jim 50 topov, in zastave Valaške je Tarnovski zasadil na grob sv. Stanislava v Krakovu.
Kakor vemo, so je bil kralj oženil z Barbaro Zapoljsko, alj ta dobra in pobožna gospd ni dolgo živela. Potem sc je kralj oženil z Bono kneginjo, ki mu je porodila nekaj hčer, pa sina Zigniunta Avgusta.
Stari kralj je bil jako vesel, da ga je Bog obdaril z naslednikom. Komaj je bil mladi kraljevič star deset let, izvolila ga je Litva za prihodnjega vladarja, kar je tudi Poljska učinila. Kronan je bil v Krakovu, ali v vladarstvo se ne bi smel mešati, dokler mu ho oča živel.
Kraljica Bona je bila po rodu Valahinja, lokava in cesti-lakomna. Sina svojega je dala nalašč nemarno odgojiti, nadjaje Se, da bode potem vsled njegove nesposobnosti sama tem laže spletke snovala. Mladi Avgust je bil čisto napačno, mehkužno odrejen, ali Poljakom je vselej bilo potreba hrabrega kralja, kajti zemlja je odprta na vse strani sovražniku. Kedar so se tedaj pripravljali na Valaško vojsko, prosili so veljaki kralja, najjimdade Avgusta, da se izuči vitežtva na vojski. Kraljevič je šel ž njimi, ab Bona je začela jokati se pred možem, da jej bodo sina ubili tam kje, Bog vd, in stari kralj, če tudi nerad, vendar le je moral dosoliti , da se je kraljevič vrnil, preden je še videl sovražnika. Veljaki so ugovarjali, ali Bona je ostala pri svojem; ona je sploh moža vsega zbegala, ter niže plemstvo hujskala proti višemu.
Vodja Tarnovski ni mogel trpeti vojvoda krakovskega Peha Kmito, in Bona ju je še huje hujskala, in ko o nekej priliki kralj ni dal službe njenemu ljubljencu Gamratu, ampak nekomu drugemu, ki je bil sposobnejši nego Gamrat, pregovorila je Bona veljake na zboru, da nič niso sklenili zastran vojske z Valahi, nego so se le norčevali s kraljem.
Kralj videvši, da ni druge pomoči, sklical je črno vojsko proti Valahom, hoteč konec narediti. Niže plemstvo se jc imelo sniti v mestecu Glinianin blizu Lvova. Sešlo se je jih blizu 150.000 jež Jn peš, in ta silna vojska bi bila zadostila ter lehko pobila ne samo Valahe, ampak tudi Turke. Ali zbrani niso mislili toliko na vojsko, kakor pa na pravde, kajti vsak je hotel razodeti svojo tožbo; više plemstvo je kričalo na niže, in niže plemstvo na više, ti in drugi pa zopet na kralja. Le seljaki se niso vedeli proti komu obrniti in tožiti zato, ker so jih vsi tlačili, a kralj, ki bi jih bil rad zagovarjal, pa ni smel še ust odpreti, ker si je bilo plemstvo prilastilo vso moč. Po dolgem nespametnem prepiru začeli so kričati: „Smrt knezom in grofom, ki se oholo spenjajo čez nas!“ Silen vihar in dež sta jih še le razkropila, in kdo je vsled tega kaj izgubil? — Nesrečna domovina. Kdo pa kaj pridobil?—Valahi, ki so se smejali gluposti in nesložnosti plemstva Poljskega. Dobro so zadeli, ki so ta shod krstili z imenom: »Kurja vojska"; kajti ti kričeči vitezi so pojeli vse kokoši, kar jih je bilo dobiti na okoli po selih.
Ali vrnimo se k kraljici Boni. Ona je navalila mnogo zlega na Poljsko. Pohodivši starega kralja, odprla je vrata spletkam, izdajstvu, podkupovanju in peklenskej lokavnosti; razuzdancem in potepuhom je pomagala, da so dobivali mastne službe, poštenim, zasluženim in delalnim možem je pa odjemala jih. Zasmehovala in
NArodni koledar 1870. (Letopis.)	15
zaničevala je domače Poljske običaje, ter mesto njih vpeljala Va-laške zaletnosti, pa še več, tudi je dala nekaj neljubih oseb skrivaj pokončati. Silo lakomna je začela krasti iz državne blagajniee in prodajati službe, s čemur si je nagrabila mnogo novcev. Kralj Zigmunt, kterega jo ves narod tako rekoč na rokah nosil zato, ker je bil lep mož in tako močen, da je železne palice lomil in najmočneje konopce trgal, kot da so niti, ljubil zato, ker je imel plemenito dušo, ker je Poljsko ljubil, kot punčico v očesu, a vzlasti pravico nad vse, — ta Zigmunt je podlegel nemirnej Vala-hinji, koncc svojege vladanja napolnil z bridkostjo, in popolnoma izgubil poprejno ljubezen narodovo.
Tu naj omenim tudi dvornega norca. Nek pot je jahal ves dvor v Nepolonice blizu Krakova, kjer je bilo gosto lesovje in dosti zverine. Tam so napravili velik lov na medveda za zabavo kralju in kraljici. Ze so bili izpustili medveda iz kletke, pošču-vali vii-nj pse, ali medved je pse raztrgal in sc vrgel na služabnike, potem na dvorjane, nektere prevrnil in malo podrgnil, potem pa skočil tj e, kjer je stala kraljica, kije to opazivši, spodbola konja. Ali konj so je izpodteknil in telebnil na tla, kraljica pa sc malo pobila. Razkačeni medved se je sedaj vrgel na Stančika, kraljevega norca, ali sluge so ga rešile medvedjih krempljev. Ko je nek pot pozneje kralj se norčeval s Stančika, da je tekel pred medvedom kot norec, odgovoril je Stančik: „Se veči norec je pa tisti, ki medvedu v Skrinjo pusti".
O tem Stančiku je mnogo dovtipnih povedek, postavim: Nek pot je šel Stančik po Krakovu po norasto oblečen, in ko so ugledali ga uličarski dečaki, začeli so dreti za njim, in obleko so raztrgali raž njega. Tožil je Stančik kralju, kaj se mu je zgodilo, in ko je kraij miloval ga, odgovoril mu je Ic-td: „Ne miluj mene, kralj, tebe še huje dero nego mene, saj so ti Moskali oteli Smo-lensk, in vendar kar nič ne tožiš. “ Nihče drug ne bi bil smel tega povedati kralju, če tudi je bila gola resnica. — Nek pot so se gospodje pričkali, kakovih rokodelcov je največ; oglasil se je tudi Stančik ter djal, da je doktorjev največ. Ali ker nihče ni hotel verjeti, sel je zarana Stančik na trg obvezavši si usta z robcem. Kjerkoli jc srečal kak gospod obvezanega Stančika, začel mu je svetovati najboljša zdravila proti zobobolu. Stančik je vzel tablico, ter na videz zaznamoval vsako nasvetvano zdravilo, ob enem pa zapisal tudi ime dotičnega neprošenega doktorja, in ker je segavec bil znan po celem Krakovu, nabral jo v nekoliko urah laket dolg spis takih doktorjev, in dobil stavo.
Kedar kralj že več ni mogel shajati z Bono, zlajšal si je delo, ter prepustil sinu Avgustu vlado velikega knežtva Litovskega. Potem jo sklical zbor v Petrkovo, tam pa je tako obolel, da so ga poloinrtvega prinesli na grad v Krakovo, kjer je koj umrl 1548 1. star 72 let.
Zignuml Avgust.
Mladi Avgust je bil ravno v Vilni, ko mu je došel glas, da je oča umrl. Ko j tedaj priredi na gradu Vilniškem priprave, pripelje sebd Barbaro Radzivilovo, vdovo po Gaštertoldu, in naznani stanovom Litovskim, da ta je njegova sopruga. Avgust je bil poprej oženjen z Elizabeto, kneginjo nemško, ktere pa ni ljubil m ona si je to toliko k srcu gnala, da je umrla.
Resnično pa je ljubil krasno Barbaro Radzivilovo, ter so je tajno ž njo zaročil. Avgust je dobro vedel, da bi oča in mati zvedevša o njegovej ženitvi s Poljakinjo kot podložnico, do smrti žalovala, zato je tedaj skrivaj se zaročil, in še le po očetovej smrti vse odkril. Učinivši to je šel k pogrebu v Krakovo, po pogrebu pa na zbor, sklican v Petrkovo 1549. 1.
Avgust je bil babje izrejen, in narod je za gotovo menil, da z mladega kralja ne bode nič, razen lenuh in mehkužnik. Ali zgodilo se je drugače , kakor hitro namreč je kraljevič se ločil od matere, in počel občevati s stanovi Litevskimi, popravil se je, ter začel neutrudno delati za blagor domovine.
Kedar je kraljica Bona izvedela, da se je bil Avgust zaročil z Barbaro, slsoraj da ni od jeze počila temveč , ker mu je sama hotela poiskati soprugo, pa tudi zato, ker je sin začel delati po svojej, ne po njenej glavi. Po starej navadi je kraljica jela podpdiovati plemstvo proti Avgustu, in trdila, da kralj samooblastno počenja vladati, prav tako, kot car Moskovski, ki tudi nobenega ne praša za dovoljenje, ter dela, kakor se mu poljubi. Plemstvo tedaj, ki naj bi se bilo rajši zahvalilo kralju zato , ker se je bil znižal in izmed domačih hčer izbral soprugo, začelo je na zboru Petrkovskemu strašno udrihati po mladem kralju, ker je bil brez vednosti narodske izbral si ženo. Poslanec Peter Bora-tinski je z druzimi tovarši vred kar pal pred kralja in zaklinjal v imenu Božjem, naj bi odslovil Barbaro. Na to je kralj snel čapko raz glavo in odgovoril: „Blagor domovine počiva v zaupanji in spoštovanji kraljevskem; ali bi mi mogli kaj zaupati, če bi svojo soprugo odslovil, ne včm zakaj? Postavši nezvest soprug, utegnil bi sčasome postati tud nezvest svojej domovini". Konečno je še dodal: „Kar se je zgodilo, ne da se predrugačiti, rajši odložim krono, nego odslovim svojo soprugo. Če zna biti hočete primerjati Avgusta s Hedviko, ki se je odrekla Viljemu za blagor Poljske, in bi vsled tega morebiti mene grajali, napačno bi ravnali, kajti jaz, ko bi tudi odslovil Barbaro, bi s tem nič ne pripomogel domovini, temveč bi samo dokazal plemiško oholost, ki ni mogla strpeti, da bi žena njim enakega rodu nosila krono. Konečno Če tudi je Barbara nizkega rodu, če je pa krepostna in od kralja ljubljena, zakaj ne bi mogla ž njim vladati kot kaka druga kneginja? Tudi drugi ijarodi so že imeli mnogo velikih vladaric, ktere so bile z nizkote dospele do krone. Ne rod, temveč krepost in sposobnost ste podlagi državi".
Po tem burovitem zboru vrnil se je kralj v Krakovo , kjer ga je nemilo dirnul naslednji prigodek. Študentje so se prepirali, s služabniki kneza (Jarukovskega, naposled so so celo zgrabili in nekaj študentov je obležalo. A sedaj še le je nastal pravi hrup v Krakovu. Vsiv študentje, kterili jo bilo nekaj tisoč, šli so tožit k kralju kneza (Jarukovskega, knez se je izgovoril, ali oni so nastajali, da bi kralj kaznoval ga, in ker tega ni hotel učiniti, zarotili so se vsi študentje, pobrali in zadeli svoje reči na ramena, in s knjigami pod pazauho tropama odhajali iz Krakova prepevaje neko pesem. Kedar so to videli roditelji in stanovalci, niso se mogli zdržati solz, da toliko mladine Bog v6 kam grd po svetu. Mnogo teh mladenčev je šlo na Nemške šole, kjer je učenje Lutrovo čedalje bolj prevagovalo, in prilastivši si to novoto so jo potem tudi doma po Poljskem razširjali.
Stanovi so tirjali z nova, naj bi kralj sklical zbor, ali on ni hotel učiniti tega zato, ker je na prešlem zboru moral požreti obilo očitkov; po prigovarjanju Tarnovskega se je pa kralj vendar le dal nakloniti in jo sklical zbor v Petrkovo. Tam so se čuli različni glasovi proti onim, kteri so se bili oklenili Lutrovega učenja; pravo zemeljsko je tirjalo, da bi takovi odcepljenci kaznovani bili, kralj pak, milosrden vladar, je samo opominjal odcepijence, kar je lepše bilo nego kazen. Cesto namreč dokaže človek z ljubeznijo in dobroto več, nego z nasiljem in s strahom.
Po tem zboru je začel kralj premišljevati o kronanju svoje Barbare. Kedar so videli različni veljaki, kteri so poprej proti njej bili, da kralj ne dd se ločiti od nje, začeli so odsl6 se jej predstavljati globoko klanjati, ter njej na čest dajati sijajne gostije in plese. Pa tudi sama iiraljica Bona se jej je laskala in jo sinovko imenovati blagovolila. In kronali so jo v Krakovu. Potolaženi Avgust je sedaj menil, da je premagal vse zavire, da mu žene nihče več ne odtrga, kedar jo je narod pripoznal za svojo vladarico, ali drugače sc je dopalo Bogu, kajti pet mescev po kronanju je nanagloma umrla 1551. 1. Govorilo se je, da je Bona dala jo otrovati po svojem doktorju, rojenem Valahu.
Nesrečni Avgust je po smrti svoje mile sopruge zelo žaloval; nosil je le črno obleko, in črnih pregrinjal ni hotel odbiti raz stene svojega stanovanja Zapiral se je pred ljudmi, in rad bi bil krono in vse odložil, pa vselej si je domislil, da mu je sveta dolžnost skrbeti za domovino, kterej se je bil poprej udal, nego Barbari. Pretrpel je tedaj to izgubo in se z nova poprijel vesla vladarskega.
Kakor vemo, razširjalo se je učenje Lutrovo in Kalvinovo po Poljskem, in to najbolj po različnih klatežih z Nemškega, kteri so prišed na Poljsko, gostoljubno bili sprejeti, vračali pase s tem, da so nov nauk razširjali, in ž njim vred neslogo sejali med narod. Kralj, boječ se, da ne bi vsiod te priliko izbruhnila vojska, ni jih kaznoval, nego Jjubeznjivo »opominjal in prepustil časovim okolnostim rekoč: „Ce je ta vera dobra, bode trajala na veke, če pa ni, v kratkem opeša sama od sebe“. In ravnal je
razumno kral}. Po tujih deželah, kjer so Luterani pa Kalvinisti naslednikov dobivali, tekla je kri, brat je ubijal brata, če je eden bil katolik a drugi luteran. Na Poljskem ni prišlo do tega, pametni Poljaki so se zedinili ter bili Nemce, Moskale in Turke.
Po izgledu mojstra Alberta, ki se je polutril, poprijela se je tudi dežela Pomorska, a vzlast mesto Gdansko tega novega vero-učenja. Kralj Avgust je sklenil iti nad to nepokojno mesto. Ali če tudi so stareja mesta z veliko udanostjo ga sprejela, brez bitve se vendar ni izšlo.
Po teh spravah se je podal kralj v Kralovice, kjer se je sešel z Albertom knezom Pruskim, ki je kralja svečano sprejel, njemu na čest dal streljati in umetalni ogenj zažigati.
O	tem času se je prigodilo, da je mladi knez Sanguško na-pal dvor kneginje Ostrogonske, in unesel jej hčerko Halsko; mati je koj hitela le kralju tožit čez to nečuvano nasilje. Kralj je tedaj ukazal, da bode knez Sanguško kaznovan. Odvažnik ta, boječ se kazni, pobegnil je z gospico na Cesko. Ali našel se je nek Zborovski, kterega je v srce skelelo, da je nasilnik umeknil se pravo-močnej oblasti, zato je udaril za njim in došel ga naCeskem. Ko se je hotel Sanguško z orožjem braniti, udaril je Zborovski tako silno na-nj, da je umrl za ranami. Rešitelj je gospico izročil materi.
Kaj pa je Bona delala med tem? S sinom, kakor vemo, ni mogla ravnati, kakor je ravnala s starim možem, in zato, kedar je previdela, da jej spletke ne grejo po volji izpod rok, in jej tudi viši plemenitaši niso več na voljo, sklenila je iti iz Poljske. Mladi kralj se je temu zelo protivil, da bi mati na stare dni zapustila ga, tem manj, ker jej ničesar ni manjkalo. Ali ona je bila sklenila, da pojde, in zato si je pripravila nekaj voz, naložila nd-uje drago orodje in druge dragocenosti, in vrh tega ogromno svoto novcev, ktere je bila nadrgnila na Poljskem, nekaj s posestev svojih, nekaj pa s prodajanjem različnih služeb še za časa starega kralja. Zelo neradi so kralj in veljaki Poljski pustili gospo s takovimi zakladi. Ali Bona je začela jokati se in prositi, daje na Poljskem nezdrav kraj za-njo, in potem so jo spustili. Vse to pa so naredili Valahi, njeni ljubljenci, ki jih je imela pri sebi. Povrnivši se na Valaško v svojo domovino, koj je posodila del teh novcev kralju Španskemu in Neapolitanskemu, ostalo pa, kedar je umrla, pograbili so le-ti Valahi. Oglašali so se kralji Poljski za te novce na Španskem, pa niso prejeli niti groša. Tudi dan danes še vele na Poljskem, če imd kdo posojeno, pa nič ne dobi vračila, velč, pravim, da imd kapital Neapoiitanski.
Tako-le ptujci ravnajo, obogatč se pri nas, potem pak se s penezi vrnejo v svoj kraj, pa ne da bi lcaj dobrega učinili ondi, kjer so živeli, kjer so si bogastvo nabrali; kaj še, oni nas celo zaničujejo ter pravijo, da smo divjaki, kterih še ni obsijalo solnce omike itd. Mi se jim pokorno uklanjamo, ter vselej raje imamo tujca, nego rojaka. Zato toliko zlega; če se sami ne bodemo spoštovali in cenili, tujci nas tudi ne bodo.
Sedaj naj'omenim o zemlji Livonskcj. Na bregovih Baltiškega morja proti Litvi in Moskalskim zemljam je stanovalo ljudstvo plemena Čuhonslcega, in kakor na Pruskem križaki, tako so so todi vgnjezdili mečevi vitezi, tovarši unih bojnih menihov, ki so z mečem razširjali vero Kristovo. In kakor mojster križaiki tako je tudi mojster mečevih vitezov poprijel se veroučenja Lutrovega, in vsled tega vrlo pogostokrat se vzdvignil na duhovstvo katoliško. Prigodilo se je, da je nek ondotni nadškof bil v rodu kralju Zig-muntu Avgustu, in njemu jo mojster napovedal vojsko, ali ker nadškof ni bil silen junak, tedaj ga je vjel in v ječo posadil. Ko Avgust to izv6, zbere vojsko in grd nad mojstra, opominivši ga poprej, naj se nikar ne šali s kraljem Poljskim.
Mojster sc je spametoval in koj udal. Prijezdil je v tabor kraljev, pokleknil in prosil Avgusta, naj bi mu odpustil obljubivši vso krivico poravnati škofu. Tudi so se pogodili, da si boste Litva in Livonska vzajemno pomagali, kadar bi ju sosed, car Moskovski, Ivan Okrutni, hotel napasti. Cesar se je bilo bati, to se je tudi zgodilo, kajti car je izvedel za sklop, z veliko silo udaril na Livonsko, ter z mečem in ognjetn jo pustošil, mojstra me-čevega pa odpeljal v sužnost v Moskvo, kjer jo umrl. Vitezi mečevi preslabi, da bi se upirali tolikej sili Moskovskej , udali so se po nasvetu novega mojstra Kotlerja kralju Poljskemu. Poslal je tedaj kralj Mikulaša Radzivila na Livonsko, Ketlerja pak imenoval kneza Huronskega, toda kot Poljskega vazala. Moskva in Švedska ste poganjaje sc za zemljo Livonsko večkrat napadali tudi Litvo, in si osvajali mesta in gradove. Mnogo premnogo zopernosti je bilo zato pokrajino, mnogo krvi prelite, a Poljska s tem ni pridobila nič drugega, nego vojsko z Moskvo pa s Švedi.
Avgust tedaj si je nakopal vojsko z Ivanom Okrutnim. Car ta jo imel s početka dva bogaboječa prijatelja, nekega meniha pa Adaševa; dokler je njun svet poslušal, do tedaj je bilo dobro. Naposled pa so mu ni več ljubilo poslušati poštenjakov, in je odslovil ju. Mahoma je kaznoval vsakega, ki se mu jo količkaj zameril. Najprej je ubil brata Adašcvega, in del pod meč vso rodbino njegovo. Dimitra Obolenskega je z lastno roko prebodil, in nekega druzega, ki ni hotel plesati, dal je tudi pogubiti. Nekemu zopet, ki ni hotel piti, ukazal je vlivati vino in med v grlo tako dolgo, da so je zadušil. Enega je umoril z gladom, enega jc otroval itd. Ker Moskali niso imeli odvažnosti rešiti se okrutnika, pribežali so na Poljsko, kjer so pod dobrim Avgustom bila zlata leta. Eden takovih Moskalov, knez Kurbski, izgubivši bitev s Poljci, ni upal vrniti se k Ivanu, in zato je pobegnil na Poljsko, kjer je kralj gostoljubno ga sprejel in zagotovil mu pošteno užitnino. Ta Kurbski je napisal list caru Ivanu straš6 ga s sodbo Božjo, pred ktoro bo stal z onimi, ki jih je bil dal pomoriti. Zvest sluga Kurbsltov je nesel ta list caru; prišed v Moskvo, priril se jo v grad in v pričo dvorjanov pravil, da prinaša caru pisanje od Kurbslcega. Car je od jeze porudel, in kedar je list
prebral, zgrabil je palico z železom okovano, in udrihal po njem. Intel je sploh navado palico imeti pri sebi, in beda onemu, ki je le količkaj zakrivil.
Ko je bil Ivan že dokaj ljudi spravil s pota, razglasil je konečno, da mu je omrzelo vladanje, šel na pusto, in tam se nastanil rekoč:	„Ker me podložni nimajo radi, naj pa sami se
vladajo^. In Moskali so začeli javkati, ker jih je zapustil. Z nova so ga naprosili, naj se vrne in jih vlada. Pomirjeni car se je vrnil v Moskvo, a še huje tri ubogi narod, nego prej. Vstanovil je 6000 strelcev, in ti so imeli goniti ljudstvo, kot da je zver. Nosili so na zastavah perjo glavo pa metlo v znak, da imajo ljudstvo trgati in izmetati. Ali težko je popisati vse okrutnosti Ivanove, vsled njih se je ves narod tresel pred njim.
Eno neumno tega cara naj še omenim. Palo mu je v glavo, da bi svoj grad spremenil v samostan, kjer bi se pokoril za grehe. Postavil se je tedaj za opata, in zbral 300 največih zločincev, ktere je oblekel v meniško obleko, in vstanovil samostanska pravila. Prvi je vstajal zjutraj , hodil zvonit k službi Bož jej, ktero jo sam opravljal, zločinci so mu pa pomagali peti. Potem je pridigoval o minljivosti vsega posvetnega, pa o zmernosti, a kedar so sedli za mizo, jedli in pili so, kot da je pustni večer. V tem času, kar ga je preživel v samostanu, podpisoval je najstrašnejša obsojenja.
Ravno o tem času, ko je Ivan Okrutni na Ruskem tri ubogo ljudstvo, izmislili so si na Poljskem pod vlado Avgustovo veseli in svobodni ljudje ljudovlado Babinsko. Blizu Lublina je vas Babin, kjer je stanoval sodnik Pšonka, vrlo razumen in vesel
1	’ ' ’ '	1 v’ 1	rijateljev enakomislečih, vstanovil
pisati, je postal pisar; če jo kdo rabil napečno zdravilo, postal je zdravitelj; lenuha so napravili za načelnika, in tako so vsakemu po njegovih bedarijah dali kako službo v ljudovladi Babinskej. Kedar je kralj Zigmunt zvedel o tej ljudovladi, prašal je, kdo bi bil kralj v ljudovladi Babinskej. Vprašani mu jo ogovoril: „Ti najjasnejši kralj, ki vladaš na Poljskem, vladaj tudi v Babinskej ljudovladi.u Dobri kralj se je smejal tej šali.
Ker se je Avgust zaradi sprav Moskavskih pa Livonskih često zadrževal v Litvi, priljubil si je Litevce, in hoteč jih tesneje spojiti s Poljsko, nadaril jih je s takimi pravicami, kakoršne so imeli Poljci, t. j. da so mogli poslance voliti v zbor in imeti svoje vlastne sodnike.
Više plemstvo Litevslto, lcterega je bilo znatno število, začelo je vsled tega bedovati, niže plemstvo pa je proslavljalo Avgusta, ker je nadaril ga s takimi pravicami.
Kedar se je kralj zadrževal na Litevskem, in je plemstvo pa starašinstvo videlo, da se nerednosti začenjajo goditi, da nihče ne skrbi za blagor domovine, ’ m	aje	napade,
službo tako, da oni, ki ni znal
tedaj so poslali po kralja,
Petrkovo.
Kralj se je podal na pot, in sedaj je marsikomu začelo gorko prihajati, kajti imela se je pravica dajati. Prihod kraljev so nazna-njevali bobni, trombe in strel. Redar je Avgust stopil med zbrane, začeli so kričati po pravici, t. j. če im d kdo dve službi, naj se mu pusti le ena; kdor je po krivici pridobil kako imetje, naj ga povrne; če je kdo kaj zakrivil, naj bode kaznovan i. t. d. Povsodi je imel nastopiti red v vsem. Kralj je prvi odstopil za blagor domovino, odstopil s starostij četrtodelne dohodke za izdrževanje stoječe vojske. Na tem zboru je imel tedaj Avgust velikansko delo: pogajati se s slehernim plemičem, dokazovati mu, da ima po krivici kalco imetje, odvzeti mu ga, in kakega drugega kaznovati. Tu je bilo potreba mnogo potrpežljivosti.
Pa še neka važnejša zadeva je ležala že od davnaj Avgustu na srcu; hotel je konečno, da bi se Litva s Poljsko spojila tako, da bi nobeden ne poznal, da ste to dve, temveč da je ena zemlja. Se ve da je bilo mnogo zaprek temu podvzetju, na Litevskem je bila drugačna uprava, nego na Poljskem, postavim: na Litevskem so vasi in mesta bila knezov, od kterih je niže plemstvo dobivalo zemljišča, in vsled tega bilo njim pokorno. Avgust je tedaj premenil to plemstvo v dedovno gospodstvo Litevsko, in tako je zamogla Litva s Poljsko vred kralja voliti. Pripravivši te in take reči, sklical je zbor v Lublin; sešlo se je tje mnogo plemičev in poslancev iz obeh zemljA, da bi podpisali spojenje ali unijo Litve s Poljsko. Se so Litevci se poganjali za nektere pokrajine, imajo se li pripojiti k Poljskej ali k Litvi, konečno pa so se pogodili in oba naroda spojila v eno edino državo. In res sta bila nerazdružljiva in zvesta tovariša v sreči in nesreči do razdeljenja Poljske.
Naj tudi omenim o rodbini Zigmunda Avgusta; izmed živečih sester je Izabela bila poročena s kraljem Ogerskim, Katarina z .Janezom, knezom Finskim, ki je pozneje bil kral Švedski, in tudi Ana je naposled postala sopruga Stefana Batorija. Kar se žena tiče, imel jo Avgust tri, ali ljubil ni nobene razen Barbare. Ker ni zapustil nič dece, izmrla je ž njim rodovina Jagelonska, ki je črez 200 let očetovski vladala Poljsko kraljevino.
Avgust je bil jake učen vladar, in je dobro poznal ljudi, kar je vladajočim jako koristno. Ali vkljub temu prod smrtjo ni poslušal dobrih svetov zdraviteljskih, nego je raje zbral krog sebe vedežinje, kterc naj mu izlečijo bolno nogo in križ. Čudne reči so uganjale babo ž njim; le so mu odstrigle las in jih sežgale, ali pa gumbe potrgale od obleke šepetaje pri tem zaklinjanja, ter vsak pot novcev izvabile od kralja, pa tudi okradle so
fa ker je bil že slaboumen. Bila je tudi tistikrat navada, a bo kralji imeli na dvoru astrologe, ki so bodočnost napovedovali z zvezd. Tako postavim je nek astrolog, kedar ga je bil kralj vprašal, koliko let bode živel, odgovoril, da bode umrl v 72. letu. To pa se je zgodilo tako-le: Avgust je umrl
1572. leta, ne pak 72 let star, nego še le 52 let. Na takov način so astrologi varali lehkoverne.
Poslednji zbor je sklical Avgust v Varšavo, ali ker je brila huda sapa, in je že sploh bil slaboten, zato je zel6 bolan došel do Knišina, kjer je navadno rad lovil po ondotnih lepih gozdeh, polnih divjačine. Tara je tudi izdihnil svojo dušo, in bil tako sešusen na telesu, da je bila ga sama kost in koža.
Koj so se sešli stanovi, da bi kralja pokopali, a tu se je pokazalo, da one babnice, ki so ga bile naposled popolnoma premotile, so tudi tako okradle ga, da ne bi bili mogli dostojno ga opraviti, niti vladarski pokopati, ali po skrbnem iskanju so našli v kletih grajskih znatne svote v sodcih, ktere so prej ko ne osebe dvorske tje shranile, da bi mogle se jih polastiti; potem je vendar bil dostojno zagreben. Navada pa	je bila,	da	so kralje
Poljske pokopovali v Krakovu, in zato so tudi Avgusta	ondi	spu-
stili v kraljevsko rako.
Z rodovine kraljevske že ni bilo nobenega razen sestre Ane. V cerkvi, kjer je bila raka, je najprej vitez na konju zlomil kopje, uradniki kraljevi pa svoje palice in pečate v znak žalosti. Bil je to običaj pri zagrebanju poljskih kraljev.
Dostavek.
S smrtjo Avgustovo je izmrl rod Jagelonski, in doba Jage-lonska nehd, ž njim. Treba je nam malo	postati	pri	tej	dobi,
najkrasnejšej v zgodovini naroda Poljskega.
Opazili smo, da je duh pravice kristijanske vel po narodu, in da kralji niso napadali tujih pokrajin.
Vladislav Jagelo kot pogan je bil divji, okruten in lokav; on je umoril strica svojega Kiejstula in še druge, a kedar se je pokristijanil in oženil s Hedviko, spremenil se je ves, ter postal čisto drugačen človek, prizanesljiv in dober. Njemu podobni so bili vsi Jagelonci, vseh 200 let nobeden izmed njih ni učinil nič okrutnega.
Z dobrovoljnim spojenjem Litve in Poljske še le je pal na Križake poslednji udarec. Kakor vemo, bila je naloga' tem menihom spreobrniti Litvo pogansko k veri kristijanskej, ker pa je spreobrnila jo Poljska, bili so od tedaj nepotrebni uni menihi. Brez Litve pa bi sama Poljska tudi ne bi bila mogla jih tako podjati, kakor jih je pod Grunnvaldom, da se nič več niso mogli osopsti. Treba je vedeti, da je pred to bitvijo mojster križaški z drugimi knezi Nemškimi že bil se ponašal, da kakor hitro pobije Jagelo, potem tudi Poljsko razsuje.
Ker se je Poljska spojila z Litvo, pridobila je tudi več pokrajin ruskih, ki so se v Poljsko vtelesile in zato tudi Tatari, umeknivši se na svoje stepe, več niso tako silno kot prej napadali. Samo krimska horda po polutoku Krimskem nad Črnim morjem se držeča, je najdalje vznepolcojevala Poljče, pozneje pa se s Turki spojila.
Ti Turki, ki so prišli iz Azije v Evropo in hoteli jo spreobrniti z mečem na svojo vero Mohamedansko, postali so Poljcem najstrahovitejsi neprijatelji. Naroda Poljskega kot kristijanskega je	bila sveta dolžnost	z vso silo	se upirati tem barbarom, kteri
so	menili vero Kristovo zatreti.	Videli smo, da je mladi	Vladi-
slav krono Ogersko zato sprejel, da bi bojeval se za sv. križ. Zato so Poljsko imenovali braniteljko kristijanstva, na prsih Poljskih so se čez 300 let lomili meči Turških in Tatarskih hord. Z druge strani pa je Zigmunt I. napravil to veliko napako , da je dovolil sestrencu svojemu Albertu, mojstru križaškemu, pohitriti se,	in zaradi sorodstva	na vlastno	škodo poknežil ga.
Ali tudi doma je	bilo precej	narobe. V onej slovečej	„kur-
jej vojski," ali GHinanskej, je najprvo se razdrla edinost narodova; plemstvo, ne da bi pomagalo kralju v dobrih namerah in na Valahe se vrglo, raje je strahovito kričalo, ter si prilastilo pravic in svobod samo za sebe. In vsled te sebičnosti, ki je čedalje bolje rastla, je konečno propala Poljska.
Da je plemstvo zahtevalo: kralj, daj svobodo vsem, povzdigni meščanstvo in seljaštvo, ne dovoli nikomur zatirati ju, razglasi ju za naša brata, tako zahtevanje ne bi bilo sebično, nego bilo bi izhajalo iz istinito ljubezni do bližnjega. Ali na to ono še mislilo ni, ter le kričalo na vse grlo, da je plemič na svojem domu to, kar vojvod. Šlo jim je samo zato, da bi nad sebo ne imeli viši h, niže t. j. seljake mogli pa tem huje dreti, in vsled njihovih krvavih žuljev razsipno živeti; meščanom pa je bilo prepovedano kupovati posestva državina.
Vsled tacih okolnosti je težavno bilo kraljem priti do prave vlade, a kedar je kteri hotel kaj dobrega izvesti, koj je plemstvo oglušilo ga s svojim krikom.
Tržtvo , ki bogati deželo, se je vrlo povzdignilo od takrat, ko so križaki potolčeni bili; kajti s-tem so se Poljskej odprli bregovi Baltiškega morja, in vsled poslušnosti Valahov tudi bregovi Črnega morja. Po Visli so plule ladije naložene z blagom do Gdanska, po Dnestru do Belegagrada in do mest nad Črnim morjem. Za domačo izdelke je Poljska dobivala zamorsko robo, in sicer tako, ki je bolj ugajala prijetnemu življenju, nego potrebi.
Tudi mesta so začela cvesti pod srečno vlado dveh Zig-muntov. Obljudnost, ker ni več bilo pogubilnili bojev, se je podvojila. Čedalje bolje so je obdelovalo polje, iztrebili so dokaj goščav, in izsušili nekaj močirjev. Tudi umnih in spretnih rokodelcev je bilo povsodi, vzlasti zidarjev je bilo polno po mestih, ki so so začela vzdigovati, kakor tosto na drožah.
Močno so je razširjala tudi veda. Poljska je rodila po vsem svetu znanega in postavljenega učenjaka — Kopernika, ki je ustanovil novo sistemo , da solnce stoji, a zemlja so suče krog njega. Imela jo Poljska prostega vaščana Janickega, ki je take pesme skladal, da so se najmodrejši čudili; živel je tedaj tudi
meščan Kromer, ki je pisal zgodovino kraljev Poljskih i. t. d. Z vstanovljenjem samostanov in šol se je širila prosveta tudi med seljskim ljudstvom, kajti duhovščina je skrbno čuvala, da so iz-gojuje domači Poljski jezik.
Vojevanje se je tedaj popolnoma spremenilo, ko je bil iz-najden smodnik; poprej se je sila merila s silo, mož je udaril na moža, in kdor je bil močnejši, ta je povalal slabejega. Ko pa so začeli streljati se, tu je slaboten vojak podrl najsilnejšega velikana. Poprej je vitez sebe obložil z železom od pete do glave, pa tudi bojnega konja, in taka vojska je bila videti, kakor velikanska železna kača, in navadno so se enolično bojevali. Kedar pa so začeli rabiti topove in puške, odložili so težko bojno opravo ter se na lehko oblekli, tudi se ni bojevalo več poedinice, nego četa je udarila na četo. Topovi so s prva bili nerodni in težki, kterih niso z železnimi kroglami nabijali, nego s kamenjem, pa tudi puške so bile vse drugačne, nego dandanašnje. Tadaj se najbolje rabili konjike, Jagelo jih je imel pod Grutmvaldom čez 100.000,	med kterimi	je bilo dokaj	Tatarov,	peščev	pa 32.000.
Tedanje armade	so se počasi	pomikale	naprej,	kajti	ceste
in pota so bila slaba, čez reko in potoke ni bilo mostov, in vse vojskino orodje se je moralo voziti na voz61i. Tabor so stavili navadno ob vodah, pri velikih lokah, da so imeli s čem napasti in napojiti konje. Vitezi so si stavili šotore s platna, ki so bili od daleč videti kot kako mesto. Kje na griču se je postavila vojaška	kapela, in	poleg nje se	je svetil	veliki	rdeči	stan
kraljev.	Okrog stanu so kot kako v zid stali	vozovi,	speti	z ve-
rigami, ktero je težko bilo predreti. Kedar so pričakovali boja, so so najprej izpovedali in sveto rešnje Telo prejeli, da bi človek vpokojen stopil na bojišče in umrl za domovino. Bitev so pričele male, lehke četice; pred bitvijo se je prčpevala pesem: ,,Božja rodnica'' i. t. d., potem so zaropotali s kotli in zatrobili s trompetami, in kralj sam je razvil zastavo državino, na kterej se je svetil beli orel z režečim kljunom in s krono na glavi. Po dobljenej bitvi so se zahvalili Bogu, plen razdelili, zastave sovražniku otete pa darovali kakej cerkvi, postavim sv. Stanislavu na Skalicah.
Pregled kronologični.
Jag-eloni.
Začel vladati.	Vladal	let.
1386.1. Vladislav Jagclo, rojen 1348. 1., sin Olgarda in unuk
Gedimina Silnega, kneza Litevskega....................48
Žene: 1. Hedvika kraljica Poljska, hči Ludovika;
2.	Ana, unučka Kazimira Silnega, ki je porodila
Začel vladati.	Vladal let.
Hedviko, zaročeno z mejnim grofom Braniborskim;
3. Elizabeta Hranovska, umrla brez dece; 4. Zofija, kneginja Ruska, ki je porodila Vladislava 1423. 1., pa Kazimira 1427. leta.
Vitold, sin Kjestutov, knez Litevski.
Znameniti ljudje: Zbignev OleSnicki, kardinal, in drugi.
Znamenite dogodbe: 1400. 1. premeščenje akademije v Krakovo, 1410. 1. zmaga nad Križaki
god Grumwaldom, 1413. spojenje Litve s krono oljsko v Hovoldu.
1434.1. Vladislav IH. Varno,nski, pal pod Varno 1444. 1.	.	.	10
Izvoljen za kralja Ogerskega 1440. 1.
1444.1. Kazimir Jagelonček...........................................48
Zene: Elizabeta, hči Alberta cesarja, ki je porodila Vladislava, kralja Češkega in Ogerskega; 2. Kazimira + 24 1. star; 3. Jan Alberta 1459. 1.;
4. Aleksandra 1461. 1.; 5. Zigmunta I. 1467. 1.; na to Bedriha, hišk upa krakovskega, nadškofa Gnezdanskega in kardinala; porodila je tudi 1. Zofijo, zaročeno z mejnim grofom Braniborskim in mater Alberta, prvega kneza Pruskega; 3. Elizabeto, zaročeno s Knezom Lehnickim; 4. Ano, zaročeno s knezom Pomorskim; pa 5. Barbaro, zaročeno s knezom Saškim.
Znameniti ljudje: DlugoS, najizbornejši zgodopi-sec, Kalimah, zgodopisec, Mikulaš Kopernik, Martin iz OlkuSa, in Vojteh iz Brudzova.
Znamenite dogodbe: mir Turonski 1466. 1. vsled kterega je kraljestvo Prusko spojeno s Poljsko.
1492.1.	Janc/ Albreht, sin Kazimirov .............................. 9
Umrl brez žene.
Znamenite dogodbe: Pobitje v Bukovini 1468. 1.
1501.1.	Aleksander brat Albrehtov ................................. 5
Zena Helena hči Ivana Vasileviča, umrla brez dece.
Znameniti ljudje: Glinški, ki je premogel Tatare pod Klečkom.
1506.1.	Zigniunl I. brat Aleksandrov...............................42
Ženo: Barbara Zapoljska, hči vojvoda Sedmo-graškega, porodila je Hedviko, udano Elektoru Braniborskemu; 2. Bona Sforca knegin ja Milanska,
J>orodila sina Avgusta Zigmunta 1520 1., pa hčere: zabelo, udano Janezu Zapoljskemu, kralju Oger-skemu, Zofijo, udano knezu Brunšviškemu, Katarino, udano Janezu Vazu, kraljeviču Švedskemu,
Začel vladati.	Vladal	lot.
in je bila mati Zigmunta III.; poslednja pa je bila Ana, žena Štefana Batorija.
Znamenite dogodbe: 1514. 1. zmaga pod Orševo,
1525. 1. prvi knez Pruski priseže zvestobo in uda-nost. 1531. 1. zmaga Tarnovski Valahe pod Ober-tinom, 1537. 1. „kurja vojska“ pod Lvovom.
Znameniti ljudje: Peter Tunicki, podkancelar, Samuel Matejovski, biskup Krakovski; bojevalci: Konstantin, knez Ostrogski, Jurij lladzivil, Janez Tarnovski.
1548.1.	Ziginunl Avgust, sin Zigmunta 1.................................24
Žene: Elizabeta, hči Ferdinanda kralja Ogerskega in cesarja;
2. Barbara Radzivilova udova po Gaštoldu, vojvodu Trockem;
3. Katarina, sestra prve žene, vse tri umrle brez dece. Z Zig-rauntom Avgustom je ugasnila dinastija Jagelonska.
Znamenite dogodbe: 155G. 1. odide Bona z ogromno svoto novcev; 1561. 1. Kettler, mojster mečevih vitezov, prestopi k re-formacii, in se podil kralju Poljskemu; — 1569. 1. poslednja unija Litve s Poljsko.
Tomaž Morovo	domače	življenje.
Nemški spisal E. L. Th. Henke (glej „liistorischo Zeitsclmft“ von II. v. Sybel, 11. Jalirgang 1, Heft, 18G9. 1.).
Posnel Anton L i s a r.
Predno v slovenskem jeziku podamo sestavek, ki ga je protestanški časnik, v naslovu imenovani, priobčil o domačem življenju Tomaža Mora, naj častitim bralcem kratke zgodovinske črtice iz njegovega življenja objavimo in to iz katoliškega „naučnega slovnika,“ ki ga je na svetlo dal dr. Vil.	Binder; in to	prvič zato, da bodo bralci	lože umeli
omenjeni sestavek,	in drugič, da	vidijo, kako	se zgodovinarji, kterim je
mar za resnico, vjemajo, naj si bodo katoliški ali drugoverski.
„Tomaž Mor, (veliki kancelar angleški) v Londonu rojen 1480. 1. obiskoval je šole v Oksfordu , kjer si je nabral mnogo znanosti, zlasti v grščini. On jo ljubil neodvisnost in mirno življenje, zato je nerad šel na kraljev dvor. Ker se jo 1523. 1. kot govornik (predsednik) v spodnji zbornici vedel z veliko modrostjo , dobil je več častnih služeb ter je bil poslednjič izvoljen	za kancelarja	v vojvodstvu	„Lancaster.“	Potem mu
je bilo izročeno poslanstvo do cesarja in kralja Francoskega, pri kterem si je pridobil mnogo slave. Zlasti pa so sc njegova modrost in njegove dušne zmožnosti svetilo pri sklepanji mini Kambrejškega 1529.1. Čast vd-likega pečatnikarja in kancelarja angleškega bilo je plačilo njegovega gorečega službovauja. To službo je tako izvrstno opravljal, da niso kar
nič pogrešali njegovega prednika Volsey-a. Oster in natančen, kakor je bil ozir pravice, izvrševal je pravde brez ovinkov in po najkrajšem potu. Po svoji poštenosti je sodil brez ozira na osebo, in njegova nesamopridnost je včinila, da ni sprejel nobenega darila, zato tudi, ko je 1533. 1. popustil svojo službo, ni nič imel, nego očetovo dedšino, nekoliko malih posestev, ktera mu je bil kralj podaril, in okoli 100 funtov (1000 gold.) na leto. O njem je kralj Henrik Vlil. sam rekel, da ni vladarja, ki bi se mogel ponašati s takim podložnikom. Ker je pa T. Mor določno grajal ločitev kraljevega zakona s Katarino aragonsko in odcepljenje od cerkvenega edinstva, zato je moral po 13 mesečnem ostrem zaporu življenje dati na krvavem odru (morišču). Toda blagi mož ,,ni hotel za-rad ‘20 let, ktera bi bil utegnil še živeti, zgubiti večno življenje; on ni hotel podoben biti malo premišljenemu trgovcu," in tako sije do zadnjega trenutka ohranil mir srca ter je še v trenutku, ko jc pod rabljevo sekiro položil glavo (0. julija 1535. 1.) pričal, koliko moč duši daje katoliška vera tako v življenji kakor o smrti. T. Mor je bil humanist (ljubitelj lepih znanosti) v pravem pomenu te besede in najslavniši pravo-slovcc svojega časa; nabožnost, vedoželjnost, vesela pogumnost, družbin-ske čednosti in ncprcmonljiva zvestoba v službovanji vse to se je združilo v njem, tako da je bil najljubeznivša oseba.“
Angleška reformacija (verska prenaredba) je bila začetek veliki premembi	deželne ustave, in pri taki premembi	se	rado
spolni kar Gothe	pravi z besedami:
,,Ko se nova vera snuje Često se ljubezen ruje In zvestoba, kakor hud plevel.*1
O takih prilikah je že mikavno opazovati one, ki držeč se starega, no morejo tako hitro poprijeti novega, če tudi jim je malo mar za snovane premembe. Kolikanj	mikavniše	pa	je	opazovati zvestobo,	ktera se — da-si tudi za	zgubljeno	reč	— po-
ganja za vest, ktera se še dii popačiti. Mikavnost še bolj raste, kedar zvestoba pelje v mučenstvo, najbolj pa kedar mučenstvo ni
—	kakor skoro navadno — sklenjeno z neoženstvom, ampak z vso svetovno srečo, ki se mora zapustiti zarad nje. Naj to opraviči, da iz vsega Morovega zgodeb polnega životopisa na svetlo postavimo le njgovo domačo življenje in njegovo smrt.
I.
Tomaž Mor sc mod 1480. in 1481. 1. rodil v Londonu. Jon Mor, njegov oče, plemenitega rodu, bil je spoštovan pravoslovec in sodnik. Oče in sin sta imela dve lepi malokdaj združeni, a vendar nikdar ne brez škode ločeni lastnosti, oba sta bila pobožnega in veselega srca, kajti prava pobožnost je nevseliljiv vir
veselega sred. Razmero, v kteri sta bila med seboj oče in sin, in domače okoliščine, v kterih je rastel Tomaž, prav lepo nam kažete naslednji dve črtici v Tomaževem življenji. Oče je doživel sreče, da je Tomaž dospel do najviše časti na Angleškem, postavljen je bil za včlikega kancelarja. In kako se je v tej časti vedel do očeta? Vselej, kedar je v svojo pisarnico šel na delo in očeta našel na dvoru, pokleknil je pred njim proseč ga, da ga blagoslovi; in v grobni napis, ki si ga je Tomaž sam napravil, zapisal je, da si med največo srečo svojega življenja šteje to, da je oče svojega sina videl še na kancelarskem stolu.
Oče je do Tomaža imel tudi več upliva, nego mati, ktero jo bil menda že zgodaj zgubil, kajti oče se je bil po njeni smrti še dvakrat oženil, da-si tudi je večkrat rekel: „pri ženitvi je, kakor bi človek segel v kač polno vrečo, v kteri je le ena sama jegulja." _
be jako mlad je bil Tomaž izročen šoli sv. Antona v Londonu, ktero je vodil izvrstni latinec Nik. Iiolt. Potem ga oče dtl na dvor kardinala in nadškofa Jona Mortona za plemiča, da je z drugimi enakimi stregel pri mizi in igral male glediščne burke (komedije). Tu se je vedo- in zabavo željnemu dečku kaj lepo in naglo razvijal razum, rodila se mu jo želja za željo; to je zapazil tudi kardinal sam in večkrat rekel o njem : „kdor doživi, videl bode, da bode ta deček, ki nam tukaj pri mizi streže, čudovit mož da malo takih." Zato mu je bila skrb, da T. Mor (ali 1497. ali 1498. 1.) toraj še jako mlad, pride v Oksford na vseučilišče. Tu se je bilo prav takrat vzbudilo navdušje za učenje starih klasikov. V veljavi je sicer še bil rek: „varuj se Grkov, da se ne vkrivoveriš," — vendar so se ondi tudi brali grški spisi. Vil. Grocyn je razlagal Dionizija Areopagita; ondi je učil Lina-cre, o kterem so dvomili, kaj bolje zna ali zdravilstvo, ali latinščino ali grščino; ondi je učil V. Lily, ki se je bil izobražil v Rimu, Rodu in Palestini; ondi je Jon Kolet, ki je po dolgem potovanji po Francoskem in Italiji očitno razlagal liste sv. ap. Pavla; tje je bil ravno prišel tako imenovani „vozeči se skolast," mož, ki je tako izvi’stno, kakor pred njim nobeden v zapadu, učil latinščino, Erazem iz Rote r dama, takrat komaj 30 let star mož, okoli kterega so se zbirali vsi, ki jim je bilo mar humanistične lepote. Vsi ti učeni možje so Mora jako zanimivali, a tudi oni so njemu se čudili. Mor Grocyna imenuje učitelja svojega življenja, Linacra pa voditelja svojega učenja; Kolet mu je bil tako drag, da se ni dal utolažiti, kedar ni mogel biti pri njegovi pridigi. Erazem pa, ki je bil 10 do 12 let starejši od Mora in je že takrat ž njim sklenil zvezo, ktera je trajala do smrti, piše o Moru, takrat malo čez 20 let starem: „Ali je narava kedaj vstva-rila tanjšega, gibčnejšega, srečnejšega duha, nego je Moro v V" Tudi Erazem potrjuje, kar je Koiet v pogovorih večkrat rekel o Moru:	,,Le en veleum je v Angliji (v deželi — pristavil je Era-
zem — ki se jej jih sicer ne manjka), in ta je mladi Mor.“
Vse drugače pa je o humanističnih vedah sodil Tomažev oče, Jon Mor. On nikakor ni želel, da se njegov sin popolnoma in izključno vtopi v lepe in pesniške vode, ki so iz začetka — tako je enkrat rekel tudi Erazem sam — bile na sumu, da ovirajo razvitek uma: ampak želel je, da se njegov sin če tudi ,,zoper svoj srčni nagon poprime pravoslovja;“ zato mu je v Oksford pošiljal le malo denarne podpore. In tudi to je bilo Tomažu na korist, kar sam pozneje pripoznava hvalo izrekujoč očetu za to njegovo ravnanje, češ, da mu je prav zarad tega neznano ostalo vse, kar se imenuje zapravljivost in razuzdanost, in da je veselja iskal le v vedah. Tudi očetova zahteva, da Tomaž pravoslovje sklepa s humanističnimi vedami, bila mu na korist na ob6 strani, in to še bolj, nego je mislil Erazem, ki je rekel, da je Mor namenjen za kaj boljšega, nego za pravoslovje. Trud s pravoslovjem mu jo nakladala dolžnost do očeta v sedanjosti, in bil mu je pripravljanje za občno koristno delovanje v pri-liodnjosti. Vrh tega so mu humanistične vede, s kterimi se je, kar mu je od pravoslovja ostajalo časa, še vedno pečal, od ene strani bile zaželeni in potrebni odpočitek od resnega truda, na drugi strani pa se je s tem obvaroval previsokega Čislanja svojih izdelkov, o kterih je Erazem rekel, da so tako izvrstni, da je vse drugo v primeri ž njimi le barbarizem (surovstvo). S pesništvom je začel — pravi Erazem — in še-le potem si je prizadeval tudi svojo prozo (namreč latinsko) gladiti. Poezije, o kterih govori Erazem, bili so nadpisi (pušice, epigrami), ktere je Mor, ne še 20 let star, ali posnemajoč grško pesniško cvetje ali samostojno delal. Preden se poprime proze, treba mu je bilo se učiti rno-droslovja (filozofijo) in bogoslovja (teologije), Platona in Avguština; Linacra — pravi sam — je poslušal razlagati Aristotela; Lucija-nove spise ni le prestavljal po Erazmovem zgledu, ampak tudi posnemal jih je. Zraven teh ved se je ukvarjal tudi z matematiko in cel6 z godbo (muziko), kakor da bi mu bilo treba vseh sedmerih svobodnih umetnij; bral je tudi vse zgodovinarje, kolikor jih je mogel dobiti, in zgodovino trdno vtisnil si v pamet, tako da pamet (spomin) stavi nad vse druge svoje dušne zmožnosti.
Vendar ga vsa mnogostranska izolika ni zadržavala očetovi volji podvreči in čez malo let iz Oksforda povrniti se v London, da se poprime pravoslovja in vaj, kterih je bilo treba, predno kdo dobi privoljenje do odvetništva; kmalo jo postal sam učitelj teh vaj. Zraven tega se pa vendar ni mogel ločiti od Avguština, marveč dal si je o istem času odkazati cerkev, v kteri je očitno razlagal njegovo knjigo „o mestu božjem" (de civitate Dei). Možje vsako starosti in vsakega stanii, med njimi tudi njegova učitelja. Grocyn in Kolet, so vreli poslušat ga. Prav pretuiitovanje Avguštinovega spisa gaje skoro nagnilo pomenišiti se; toda predno to stori, hotel jo poskusiti, ali je zmožen za meniško ostro življenje. Da sam sebe poskusi, podil se v Kartuzijanski samostan.
Raševna obleka, malo spanja in to na trdi zemlji mu pokaže, da ni za ta stan; kajti rad vesel in priljuden, kakor je bil, ni hotel odpovedati se družinskega življenja, ampak hotel je raji „biti Cist soprug nego nečist duhovnik." Tudi mu je pokorščina do očeta bila gotoviše znamenje pokorščine do Boga, nego meništvo sklenjeno z nepokorščino do očeta. Kolikor se mu je za dušno zveličanje potrebno zdelo meniških vajin njihovega zatajevanja, toliko si jih je lahko tudi skrivaj nalagal; in tako je tudi vedno živel do svoje smrti.
T. Mor, čegar poezijam in latinščini se je že takrat vse čudilo, pridobil si je kmalo kot odvetnik in sodnik toliko dela in zaupanja, da je kmalo stopil tudi na politiško polje. Kot odvetnik bil je jako skrben, nesamopriden; rajši je delal pogodbe, nego se pravdal in tako reševal pravde po najkrajšem potu; krivično pravdo je vselej odsvetoval, nikoli pa ni nobene sprejel, vsem vdovam in revežem jo zastonj delal; te njegove lastnosti so storile, da je vse vrelo k njemu. Kot podšerif je imel dolžnost, mestne koristi ako bi treba bilo braniti tudi zoper državo; to ga je tudi pozneje nagnilo, da se je odpovedal kraljevo penzije, češ, da se to ne bi vjemalo s samostojnostjo, ktere je treba pri tej službi. To mu je pridobilo še večo veljavo, naklonilo še veče zaupanje. 1504. 1., malo čez ali cel6 ne 20 let star, bil je izvoljen v parlament (državni zbor), kterega je bil Henrik Vil. vendar sklical po sedemletnem prestanku. Tu je T. Mor. popolnoma opravičil zaupanje, ktero se je stavilo va-nj; kajti on sam se je bil predrznil ustaviti se kraljevemu denarnemu izžemanju, kar je ravno namen bilo temu zboru. Ce tudi ni bila popolnoma ovržena kraljeva zahteva, vendar se mu je privolilo veliko manj davščin za vojsko kakor jih je zahteval. Henrik VII. se ni malo jezil, da mu je golobradi mladeneč (tako mu je bilo sporočeno) uničil namene; sklenil je maščevati se nad njim. Mo-rovega očeta jame pod neko pretvezo stiskati z ječo in globami; njega samega pa je mislil s tem, s čemur mu je še grozil, nagniti, da bi spoznal krivico in tako kazen odvrnil, češ, da bi ga potem mogel še hujše stiskati. V teh stiskah je Mor že mislil izseliti se iz Anglije.
Teh nevarnosti pa je Mora rešila smrt Henrika VII. Leta 1509. ko je vlado nastopil Henrik VIII., pričel se je za Mora čas, ki mu Je obetal le srečo in čast. V začetku je to res tudi tako bilo. Še le zdaj in odsld se popolnoma pokaže značaj, po kterem je T. Mor tolikanj poduči j iva in vkljub žalostnemu koncu njegovemu tolikanj spodbudljiva in tolaživna prikazen.
T. Mor ni poznal duhtl tlačilne otožnosti in reve; on niti v ljudeh niti v stvareh ni iskal tega, kar je slabo in se mrzi, a iskal in tudi našel je v vsem le dobro in to mu je bilo na veselje. Tak je bil Mor. On je bil med prvimi, ki so si z Erazmom in s humanisti dušne hrane iskali v starem kakor z nova znaj de nem slovstvu in v njegovem posnemanji, in sicer Mor s tem vspehom N/irodni Koledar 1870. (Letopis.)	16
da se mu je v tem oziru prvo mesto priznavalo na Angleškem. On je bil tudi vedno hvaležen za vse, kar mu je koristila humanistična izolika. W. Bude, sloveč učenjak, je v listu tožil Erazmu, da „je pri jezikoslovju zgubil zdravje in premoženje." Erazem to povč Moru; a ta mu odgovori: „Jaz pa ravno tem vedam pripisujem, da imam trdno zdravje, da sem ljub in drag izvrstnemu kralju, domačim in tujim, da živim v blagostanu, da sem po volji sebi in drugim prijateljem, domovini, sorodnikom, dvorjanom, plemenitnilcom in ljudem vsake vrste, in da cel6 bogovom nisem nevšeč.“
Po dovršenih opravilih odvetništva in sodništva je vselej v roko vzel in pretuhtaval kakov spis starih učenjakov, in to je imenoval „sam sebi živeti." Al veselje nad duhovno lepoto njemu ni bilo samo lasten dušen vžitek in občudovanje samega sebe, kakor Erazmu, ampak bilo mu je po ljubezni in veri vzvišeno brez vsega samoljubja tako, da je še-le na podlagi te nravno in verske resnobe mu bila veselost pi’av za prav upravičena in nerazrušljiva. Znano je, da se mu je vsako trudapolno delo spreminjalo v samo veselje in hvaležnost do Boga, in oproščen vseh lastnih želj, bila ga je čista ljubezon in odjenljivost do ljudi. Tilko je bilo vse Morovo življenje. Le sam do sebe oster in skrivaj nadaljevajoč meniško mrtvičenje bil je do vseh ljudi, bližnjih in daljnih, sama prizanesljivost in previdnost; njegov bistroum, ko solnce svitel, gledal je le njihovo dobro stran, kajti veselje mu je bilo le dobro, in gnalo ga je, vso delavnost in vse zmožnosti kolikor moč obračati le njim na korist. Toda enoto in moč je vse to pri njem zadobilo še le po nabožnem optimizmu, v kterem se je dovršila vsa njegova misel o življenji in tudi njegova modrost. Kakor je tudi trdno upal prihodnje življenje, vendar on, kdor v6 že tukaj prav živeti, nima nič grajati nad tem življenjem, kolikor je od Bogtl. Za vse, kar se mu pripeti, je hvaležen do Bogii, in to neprisiljen in samo udan, ampak z veseljem in odkritosrčen; kajti Bog je ta svet stvaril tako, da je svoje sreče gotov vsak, kdor hoče delati, zlasti z duhom. Edina ta misel ga prepriča Božje previdnosti. Kdor živi v lenobi — rekel je enkrat v svoji knjigi, „Utopija“ imenovani — ta je kakor popotnik, ki rajši prenočuje v tujem umazanem hlevu, nego v svoji dobro uredjeni hiši. In za to, da človek po božji volji rabi blage njegove dobroto in dari, hoče ga Bog še poplačati v prihodnjem življenji.
Misli, da je velik ali nesrečen, T. Mor ni poznal, kajti pre-šinjalo ga je veselje, da ga Bog obsiplje z gol dobrotami; in tako oproščen bremena lastnega dozdevanja in otožnosti, ki ste vedno združeni, ohranil si je pri vsi svoji omiki še zmiraj otročjo veselost, in tako bi bil rad pripomogel, da bi se življenja veselili vsi ljudje. ,,Nikdar — tako Erazem piše UlrihuHutenu — se ni zgodilo, da bi bil kdo žalosten šel od Mora; kajti ni je človeške zadeve, tudi najresnobnišo ne, iz ktere ne bi on zajemal veselja. Ce ima opraviti z bistroumnim človekom, veseli se njegovega bistrega
uma; če z neumnežem, veseli ga tudi njegov neum. V ob-hoji z	ljudmi	je tako prijazen in	ljubeznjiv, da	ni otožnega človeka,	kterega ne bi razveselil;	ni ga odurnega opravila, kte-
remu ne bi odvzel odurnosti. Tako je že kot otrok nad šalami imel toliko veselje, da je bil skoro stvarjen za-njo, a vendar ni bil niti surov niti žaljiv; bistroumni izreki so mu bili tako všeč, da so ga veselili, če tudi so njega piknili. Kakor stvarjen je bil tudi za odkritosrčno in zvesto prijateljstvo; malomaren za svoje koristi, a ni ga bilo skrbnejšega za koristi prijateljev. Vsem revežem je bil varli in zagovornik, nikdo ni rajši kaj dobrega storil; nikomur ni nikdar nič oponašal; jako srečnega se je čutil, če je mogel stiskanim olajšati breme, dvomečim prav svetovati, zavrženim pomagati na prejšnjo stopinjo. V tem je našel največo srečo; srečo sicer rada spremlja prevzetnost, a nikogar na svetu ne poznam, ki bi bil brez prevzetije tako, kakor Mor. Ukazovanje pulile	vnanje	časti mu je neizrekljivo zoperno;	on tega ne zahteva,	zdi se	mu, da je babje in	malo moško, s	takimi burkami
tratiti čas; primerjal je vnanjo čestitanje z grbom, kterega obsojenec postavi poleg svojega smrtnega odra.*' Tako Erazem popisuje Mora.
Mor je bil prav zato konservativen in dobromiseln; hotel je, da se cerkev in država obdržite, kakoršni je našel; upor zoper obstoječi pravni stan cerkve in države mu je bila kazni vredna pregreha. Ne vzdihujoč, ampak veselo vdan je bil podložen kraljevski oblasti, a bil si je tudi popolnoma v svesti, da so tudi njej postavljene ustavne meje, Ozir cerkve je obžaloval, da jej nevedno in malo nravno vedenje nektei’ih predstojnikov dela mnogo škode, a vedel je tudi druge cerkvene zveličavne pripomočke za-se dobro porabiti in bil je za-nje hvaležen, in tako tega, kar mu ni bilo po všeči, in zaničeval ali zametal, marveč je v vseh cerkvenih opravilih iskal le tega, kar je bilo dobro. V tej zadevi je bil preveč nabožen c-el6 Erazmu, kteri je njegovi nabožnosti pripisaval „malo veče nagnjenje k vrači nego k neveri.''
Tak je bil T. Mor in v tem se je od začetka tudi s Henrikom VIII. vjemal tako, da je med njima vedno rastlo vzajemno spoštovanje in prijateljstvo. Z velikim zaupanjem so mnogi pozdravljali vlado osemnajstletnega kralja Henrika VIII., a nikdor z večim, nego kumanisti, lcteri so mladega kralja šteli med svoje učence, zlasti pa T. Mor. Že zgodaj je Henrik začel občevati s humanisti; kajti tudi najviših stanov se je bila prijela želja likati se po zgledu italijanske omike, stare narode, zlasti Rimljane spoznavati in spoštovati, njihov jezik kolikor moč govoriti; tako so se morali izrejati tudi sinovi Henrika VII. Linacre, Mo-rov učitelj v grščini, podučeval je starejšega Artura in Katarino Aragonsko; Erazem je bil o tem, da sta ona in njen drug so“ prug (Henrik VIII.) ljubila vede in modroslovjc, tako navdušen, da jima je pisal:	„Kdo	ne	bi	hotel	vedno	živeti	na takem
dvoru?"
Dalje, nego mu je bilo ljubo, živel je Mor na kraljevem dvoru. Že kot kraljevič valeški je Henrik Mora k sebi poklical; ko je Henrik nastopil vlado, bila sta že tako srčna prijatelja, da se je Mor upal šaliti ž njim o izdaji epigramov, ki jih je bil njemu posvetil. Zraven epigramov nahajamo tudi jako resnobno hvalno pesem, v kteri Mor od kraljeve omike pričakuje in zahteva, da jenjasila in strah ter da nastopi nov čas pravice'in blago-stana;into se zgodi, ako kralj bolj ljubi domovino nego svojega očeta.
T. Mor, voditelj opozicije pod Henrikom VII., od njegovega sina čedalje više siužbe dobiva; če tudi nerad — Erazem je temu priča — svojo prejšnjo svobodo zamenja z dvorom in državno službo. Leta 1514. ga kralj izvoli za „Master of tlie requests" kmalu potem ga pokliče v svoje tajno svetovalstvo in povzdigne v viteza; že takrat je bil večkrat poslan na vnanje dvore, tako n. pr. 1516.1. vBriiggc; okoli 1522. 1. je bil državni zakladničar; 1523. 1. je bil s kraljevim in državnega zbora privoljenjem govornik (predsednik) v spodnji zbornici, ter se je za njene pravice potegoval tudi zoper včlikega kancelarja kardinala Volsei-a ; 1525. 1. je kot kancelar vojvodstva lankasterskega dobil eno prvih slu-žeb v kraljevem svetovalstvu. Že takrat ni bil kaj všeč najve-ljavnejšemu Henrikovemu ministru, zato ga je ta skušal s poslanstvi odpraviti iz Anglije; a kralj je tona Morovo prošnjo odvrnil, ker ga je hotel vedno okoli sebe imeti; kajti potreboval ga je še ccl6 pri takih delih, v kterih mu — če tudi so bila bo-goslovska — nadškof' ni mogel tako pomagati, kakor pravoslo-vec in humanist Mor. Znane knjige „o sedmih zakramentih," ktero je kralj na svitlo dal zoper Lutra in za ktero mu je papež Leon X. podelil častni naslov „zagovornik vere," Mor sicer ni sam spisal, kakor so trdili nekteri, a pomagal jo je vendar spisavati z rohesterskim škofom Fišer-jem. Ko pa je Luter strastno odgovoril na to knjigo, bil je Tomaž Mor, ki jo vso moč svoje latinske zgovornosti hvaležni udanosti do cerkve in do njenih svetih sredstev, kakor tudi napadenemu kralju 1522. leta
?osvetil v brozimenem spisu zoper ta Lutrov napad. Na ta spis juter ni nič ^odgovoril, morda tudi zato ne, ker ni vedel, kdo mu je pisatelj. Že poprej je Mor vse po drugi poti skušal koristiti tudi kralju, in to s knjigo, ktera je bolj znana ostala po grškem imenu, ktero jej je uiT Mor dal, nego po obsegu, namreč s knjigo pod naslovom „Utopija," ktera je 1516. 1. prišla na svetlo, toda ne po njem samem. Ta knjiga se nekako vjema s hvalnim spisom „o norosti," kterega je Erazem v Morovi hiši spisal in prav T. Moru posvetil, samo resnobnejša je in bolj šaljivo pisana. Knjiga „Utopia" je zabavljica (satira), v kteri popotnik stan izmišljenega srečnega otoka popisuje tako, da —resnica tiči v nasprotji; v njej biča pomanjkljivosti in napake ustave, državne upravo in šeg angleških, zlasti šeška najviše stanove, lenobo, svojevoljno vojskovanje, lakomnost in maščevalnost, sovraštvo in preganjanje verskih strank in njihovih voditeljev med seboj; in
tako je tudi vladarjem pred oči postavil najvišo njihovo dolžnost skrbeti za nravni blagostan njihovih podložnikov. Tudi to, kar je v tej knjigi kralju na poduk, kralja ni odvrnilo od Mora, marveč kralj in kraljica sta od 1509—1532. 1. čedalje teže mogla pogrešati Morove druščine in razveseljevavnih pogovorov. Tudi o praznikih je kralj iskal Morovega poduka o matematičnih in bo-goslovskih vprašanjih, in še celč po noči na strehi o zvezdoznan-skih, tako da je Mor dolgčas kazal in omolknil, kedar ga je kralj predolgo držal	na svojem dvoru in mu	privolil le	dva dni
zapored domd ostati.	Toda kralj je to	kmalu	opazil ter	mu tudi
očital, da je tako nerad pri njem; zato ga je večkrat obiskal na njegovem domu v Chelse-ji, kjer se je po cele ure z njim sprehajal oklepovaje se okoli Morovega vratu, okoli tistega vratu, o kterem se je Mor pozneje z rabljem, kteremu ga je bil izročil prav isti kralj, šalil, češ, da ne bode lahko njegovo opravilo.
Kako pa tudi ne bi bila kralja mikala Morova hiša (družina), ktero si je bil Mor — zunaj nje pokoren in postrežljiv vsemu, kar je zahtevala služba in dolžnost — prav po svojem nagnjenji in posebnosti, a jako različno od navadnih šeg uravnal in jo vladal, kakor bi bil hotel pokazati v djanji, kar je trdil v svoji „Utopiji.“ Že iz načina, kako si je bil ustanovil družino, kaže se njegov značaj.
Spoznavšemu, da za-nj ni ostro meniško življenje, je tudi njegov spovednik potrdil sklep, svetovnega življenja poprijeti se. Kmalu potem ga Jon	Kolt, plemenitnik	iz stare rodovine	eseške,
privabi v svojo hišo.	Moru se kmalo	vname	nagnjenje	do nje-
gove dobro izolikane in lepe hčere; al kmalu spozna, da bi za Joano, starejšo hčer, bilo žaljivo, ako se pred njo omoži mlajša sestra, in bil je tako blagega srca, da je odjenjal in Joano si izvolil za ženo; in vendar — piše Kampbel —• ni bilo srečnejšega zakona, nego je bil ta. Najprej je skušal mater, na kmetih vzrastlo brez latinščine, brez grščine in brez muzike, potem otroke, ki so se mu bili narodili, tri hčere in potem edinega sina, tako izrediti in podučiti, kakor so mu je zdelo potrebno, da jih obvaru je praznote in lenobe ter jim utemelji podlago prave nabožnosti, kakor tudi, da so bili sposobni ž njim občevati. Nepretrgano delo in veselje nad delom, to je bilo Moru edina pot do časne sreče, in prav na to je napeljeval tudi svojo družino. Delo otrok, tudi hčerd, pa ni bilo obrnjeno na nagizdo in kratkočasovanje v Mo-rovi hiši, v kteri so se raji sprejemali ubožci nego bogatini, v hiši, ktere gospodar je bil za vse drugo tako maloskrben, da ga jo pisar moral opominjati njegovih le preveč raztrganih črevljev, v hiši, v kteri so bili gostjo vselej bolje postreženi, nego Mor sam; zato je delo in veselje vseh Morovin bilo neprenehano, združeno učenje in vzajemno podučevanje. To jo bilo glavno načelo Mo-rovi družini in njegovo veselje, tako da v pismih do otrok svojo družino imenuje ,,svojo šolo.“ Otroških in zabavnih knjig takrat na srečo še ni bilo, zlasti v Angliji ne; čas tratiti z igranjem s
kockami in kvartarni Mor ni pripustil niti otrokom niti poslom; in tako so se ce!6 hčere, ktere je hotel, da dob6 omiko, ktera ima kaj jedra v sebi ter jim biti na veselje, morale, kakor oče, V prostih urah učiti se grškega in latinskega jezika, ter navdušiti se za pesnike, modrijane in zgodovinarje starih vekov. Taka izreja je bila se ve da takrat jako nova in zato nekako predrzna, ker se je ločila od narodne šege, zlasti v Angliji. Tudi Erazem (ki je od 1509. do 1514. leta navadni gost in kakor domač bil v Morovi hiši in je toraj tudi bolje mimo vsakega druzega poznal Morovo domače življenje, o kterem nam poroča) od začetka ni bil brez skrbi, kam da to popelje; kajti on je bil te misli, da je koristno, ako se hčere pečajo tudi z ročnimi deli. Toda on vendar spoznA, da ga je te skrbi popolnoma rešilo to, kar je videl v Morovi hiši, ter se nadja, da bodo mnoge družine, zlasti plemenite, posnemale Morovo. Pa saj v Morovi hiši tudi za otroke ni manjkalo drugih bolj kratkočasnih ved in umetnosti. Mor je v svoji hiši imel tudi norca, Henrika Patisona po imenu, kterega je bil pozneje oddal očetu, redke živali vsakojalce vrste so mu bile tako vesolje, da je kupil, kar je le mogel, tako da se je v vsakem kotu kaj posebnega steknilo ; veselilo ga je, če je videl, da so komu všeč njegove bele podlasice, lisice in opice; skoro ni bilo vrate ptičev, da ne bi imel kterega izmed njih. Vrh tega se je po hiši glasilo mnogovrstno godbino orodje, na ktero je Mor sam igral in dal svoje učiti; tudi obrazujoča umetnost ni bila tuja v njegovi hiši. Na Erazmovo priporočilo je iz Bazela na Angleško prišel Hans Holbein, še le po dve- ali triletnem bivanji v Morovi hiši seznanil ga je Mor tudi s kraljem. In prav ta Holbein nam je ne le Henrika VIII. in njegovi soprugi Katarino Aragonsko in Ano Boleinsko, ampak tudi vso Morovo družino tako naslikal, da jih ni moč boljše opisati z besedo.
Razveseljujoče umetnosti in vede pa je vsaki dan oklepal z resnim okvirom molitve in branja iz svetega pisma. Sam za-se je Mor imel en oddelek hiše, v kterem je bila knjižnica, zbirka podob in kapela, kjer jp svoje mrtvičenje prikrival tudi svoji družini; vsako jutro, tuidi o časih mnogih opravil in prav zarad teh molil in premišljal je Mor, ki jo le 4 do 5 ur spal, od 2. do
7.	ure, ob petkih pa celi dan, o poldne jo ena njegovih hčer najprej brala svetopisemsk oddelek, v kteri je on sam vpletel kakov razveseljiven razgovor, in pozno zvečer je še enkrat sklical vso družino (to tudi potem, ko je bil včliki kancelar) ter je ž njo molil tri psalme (51. 26. in 67.) — „Usmili se me o Bog/'
—	„Gospod je moja luč“ — Bog se nas usmili“), nato še „Salve Regina“ (češčena kraljica) in za verno duše v vicah psalm (130.) „Iz globočino vpijem," —• „Nikogar ni v hiši — piše Erazem, ki je mnogokrat in jako rad vse to ž njimi opravljal — ki ne bi bil vtopljen v prosto vedo in rodovitno branje, al prva in najglavnejša skrb vsem je vendar-lo prava nabožnost. Tu ni niti prepira niti hude besede, ni pa tudi videti lenuha; slehern je
pri svojem delu, a vse je veselo in oče vlada družino ne s karanjem in kregom, ampak prijazno in blagosrčno.“ — ,,Livij — pravi Erazem 1521. leta, ko je naj starši otrok bil okoli 14 let star — je vsem v rokah, razumejo ga brez prevoda; v njihovih latinskih spisih, ki jim jih je oče velel meni pisati, pa jim jih ni popravljal, bili so misli brez kacega pogreška/'
V	Chelseji, blizo Londona (že davno se ve da v mestu) tik ob reki Temsi imel je Mor hišo; ni bila krasna — pravi Erazem — a priličnain dosti prostorna za mnogo njih, za ktere seje bila pomnožila Morova družina. Kajti ko so se bile hčere druga za drugo pomožilein sin oženil, ostale so vse štiri rodovine pri njem v Chelseji, in tri zete, eno sinaho in enajst vnukov je bilo v „do-mači soli“ blizo do konca njegovega življenja.
Izmed njegovih otrok sin ni bil najzmožnejši, ampak prejel je bil tako malo darov, da je očeta s težka stala šala, ko je so-prugo tolažil, češ, da deček, kterega si je že dolgo želela, ostane „deček“ do konca svojega življenja; vendar pa je Jon Mor (sin) bil dober in priden s tolikim vspehom, da so učenjaki, kakor Grinej in Erazem — se ve da bolj k spodbudi in zarad očeta — svoje spise o Platonu in Aristotelu izdali njemu na čast.
Po zgodnji smrti (1514. 1.) prve sopruge oženil sc je bil Mor v drugoč, in to zarad še mladih otrok in zavoljo gospodinjstva. Vzel je bil udovo Alico Midletonovo, ki je bila sedem let starejša od njega in majhne postave, tako da je Mor v šali rekel: „med dvema zloma je treba voliti najmanjše.“ Aliča ni bila prav Morovega duhd, a bila je zvedena in dobra gospodinja, tako da je imela dobre lastnosti Ksantipe, kakor jo j"e popisal Zeller, in je zarad njih koristna bila Morovi sokratični hiši, a vendar ni bila taka, da bi bil Mor mogel imeti posebno nagnjenje do nje, ampak ravnal je ž njo z isto prizanesljivostjo, s ktero je vse, tudi tuje ljudi, zlasti ženske, razveseljeval in k sebi vabil. Saj je bilo obema na veselje, dajo je, če tudi ne do ved, vendar nagnil do umetnosti, ki so se gojile v njegovi hiši; tako jej je —-kakor priča Erazem — vdihnil veselje do godbe; da-si tudi že postarna, učila se je igrati na četvero godbino orodje in se vsaki dan vadila v godbi.
Drugo in veče veselje so Moru bile zmožnosti in napredki njegovih treh hčer: Margarete, Elizabete in Cecilije in vnukinje Margarete Gyge-jeve. Tudi te so bile med seboj različne; oče sicer nikdar ni najzmožnejše hvalil tako, da bi bil žalil druge, tudi njihove vednosti in omika mu niso nikdar bile naj viši blagor, ampak le pomoček do viših namenov; vendar mu je bilo veselo zadostilo , aa mu je bila hči, ktera je njemu bila najbliža v učeni oliki, nabogatejša in najpodobnejša tudi v visokih mislih in v ljubezni. Poznal je nevarnost, ktero za njegove hčere v sebi nosi bogato znanje; vedel je, da je boljše nič znati , kakor pa mnogo, a nabožnosti in pobožnosti na škodo
zato je učeniku, kteri je drugo njegovo hčer hvalil zarad ponižnosti, pisal:	„Kaj bi tudi znanosti brez te kreposti bile drugega,
nego bliščeča sramota, zlasti pri ženskah; kajti njihovo omiko, ki je kaj novega in oponos možki nevednosti, kaj radi napadajo možki, kteri svojo nevednost imajo za krepost, ako na bolj podučenih, nego so sami, zapazijo kakovo napako." Mor kar nič ne dvomi, da viša izolika v znanostih more in mora tudi ženskam koristna biti za njihovo dušno izveličanje. „Nič ni novemu rodu
—	dalje piše Mor — tako nevarno, nego po tuji hvali neprene-hani pohlep, kteri se goji že v otrocih, in jih pozneje stori nesrečne; kajti človeško srce je brez pokoja in človek brez značaj-nosti in brez prostosti, dokler je suženj tujega mnenja, ktero se vedno spreminja, in odvisen od hvale in graje večine ljudi; kajti slabih je vedno večina. Tej odvisnosti ali sužnosti lek je edina samostalnost pridobljena po omiki, zidani na pravo spoznanje blagrov in božje volje; ta samostalnost tudi pri ženskah učini, da. ne zdihujejo po tem, čemur se brez vzroka, čudijo pri drugih, ta samostalnost stori, da si ne zd6 boljše biti s tem ali onim kin-čem, ali slabejše brez tega ali onega kinča; ta samostalnost jim velikoveč dA spoznanje, da je krepost prvi, znanosti in vede še-le drugi blagor, zlasti iste znanosti, ktere jih uč6 hvalo do Boga in ljubezen do vseh ljudi, ter v njihovem srcu goje ponižnost in pri-prostost. Če se ženskega duha manj prime dušna setev, a bolj plevel, zato je prav tukaj treba pridnejšega obdelovanja, da se odvrne škoda; kajti pamet je, ki človeka loči od živali, zato mora pri obeh, pri možkih in ženskah, biti nekaj, česar je neobhodnje treba, da se prav lika pamet.“
Veseli ga vse, kar se je v tem oziru srečno izšlo pri njegovih otrocih in v vsem svojo ljubezen, ktere mu srce prevpliva, razodeva v pismih, ktera jim je bodisi v verzih ali v prozi pošiljal s svojih mnogih popotvanj. Pisma, ktera je pisal vsej družini — »vsej svoji šoli,“ tu so bolj vedrivnega in razveseljivnega obsega; piše jim n. pr., da nd-nje misli tudi na tujem, da hrepeni po njih, kedar mora jezditi čez reko, v slabem vremu hoditi po slabih potih, da jih je vedno ljubil, zdaj pa, odkar so bolj dušno olikani, še bolj, nego nekdaj, ko ga je z njimi vezal le naturni nagib; srčno hvalo jim izreka, da tudi, kedar njega ni domsl, spisujejo latinske spise in delajo vrze, ki vedo, da ga, tudi ko je domsl, najbolj razveseli ž njimi. Kedar je pa pisal Margareti sami, bil je še srčnejši, razodeval še veče veselje, še ži-vejšo zahvalo.
Margareta, najstarejša Morova hči, bila je rojena okoli 1509. leta; Bog jej je bil — tega je Mor bil prepričan — življenje prav s čudežem ohranil v smrtni bolezni; ona se je v klasičnih jezikih kmalu povzdignila na tako visoko stopinjo, da je z lahka latinski in grški pisala tako v prozi kakor v verzih, da je umela stare pisatelje in vso Evzebijevo cerkveno zgodovino prevela na latinski jezik; prav tako dobro pa jo pisala tudi
angleščino. Se mlada omožena z Jonom Roper-jem, mladim pra-voslovcem, ki je potem tudi živel v Morovi hiši, nadaljevala je znanosti, učila se tudi matematike in zvezdoslovja, — znanosti, ki so poslednjič na korist bile le njeni družini in njenim otrokom, ktere je zopet sama podučevala skoro z enakim vspehom. Z zdravilstvom, tako je hotel oče, naj sklene uk, da bode tudi po tej vednosti koristila hiši; vendar pa njenih spisov, ktere je svojim enako čislal, ni dal v natis. Očetovo zaupanje je imela v toliki meri, da je ona bila edina, ki so jej bila znana pokorila, v kterih se je skrivaj vadil, rašovina, ktero je nosil, in bičanje; le njej je» kedar je bil oviran, zaupal nadzorstvo nad ubožnico in bolnico, ktero je bil ustanovil ter jo izdržaval v Chelseji.
Tudi drugi ljudje so se jej čudili, kakor n. pr. Reginald Pole, mlajši prijatelj in tovarš Morov, ekseterski škof Jon, kteri je njeno latinske verze in spise tako visoko čislal, da jo je prebravši njene spise obsul z velikimi zlati, tako da je oče zarad tega nehal kazati mu jih. Erazem sam jej je že v visoki starosti 1529. 1., ko je v Bazelu prejel Holbeinovo sliko vse njene družine, pisal, kako srčno hrepeni le še enkrat pred svojo smrtjo videti vse ljube Morove, kterim hvalo daje za najboljši del svoje sreče in še cel6 svoje slave, in da v sliki vse spoznd, najbolj pa njo.
1’oda največo ljubezen do Margarete, največe veselje nad njo vendar izrazujejo očetova pisma. Tudi ta pisma sicer niso brez šale, n. pr. ko njenim latinskim pismom, v kterih ga je prosila denarja, odgovarja, da bi jej sicer rad vsako vrstico plačal z zlati, kakor nekdaj Aleksander Korilu, a da jej le toliko, za kolikor ga je prosila, pošilja zarad tega, da ga kmalo spet poprosi, ker se srečnega čuti, tolikanj sladka in ljubeznjiva pisma dobivati od hčere, ktera mu je najdraža po svoji omiki in po svojem srcu.
Še veče čudenje in vrh tega še večo skrb za Margareto izrazujejo druga pisma, kakor n. pr. ono, v kterem jej naznanja, da je Reginald Pole bil mnenja, češ, da jej kakov učenik pomaga pri njenih spisih, in pristavi „kakor da bi v hiši ali kje drugej na svetu bil mož, kteremu ne bi bilo bolj treba, da mu ti pomagaš pisati, kakor da bi on tebi pomagal. Se ve da sem te — dalje piše — vedno miloval prav zarad tega, da bodo to mislili mnogi, ki bodo brali tvoje spise, in potem takem mnogo zaslu^ žene pohvale odide njej, kteri vendar nikdar ni bila navada in tudi ni treba s tujimi žuli bahati se. Toda tolikanj lepše je, da nadaljuješ trud in da si zadovoljna s plačilom svoje dobre vesti in z veseljem, ktero imaš sama v tem, da ne iščeš tuje hvale, ampak da se je še ogiblješ ; — po svoji veliki ljubezni in zvestobi do nas — tako sklepa to pismo — imaš v meni in v svojem možu zadosti bralcev in ljudi, in tako hočemo zdaj goreče moliti za-te o uri, kteri se bližaš; naj ti Gospod podeli' dete v vsem razun spola materi podobno, ali 'če tudi je deklica, da bodo
le taka, ki s svojim duhom in srcem materi nadomesti to, kar ni, kajti taka deklica bila bi mi ljubša nego trije dečki.
II.
Nad četrtstoletja je teklo to domače življenje, ta „domača šola“ Morova, na zadovoljnost vsem, kteri so se šteli k Morovi družini, in tudi njim, ki so se ga vdeleževali kot gostje. Toda 1529. leto, spomina vredno v angleški zgodovini, bilo je osode polno tudi za Mora. V zvezi z ločitvijo kralja Henrika VIII. od prve sopruge Katarine aragonske je bilo to, da je kralj jeseni istega leta odstavil najvišega ministra (včlikega kancelarja) kardinala Volsey-a; bilo je to raj treba iskati mu naslednika, in to možti splošnega zaupanja, ne le protipapeževcev ampak tudi papeževcev. Najviše službe velikega angleškega kancelarja dosihmalše ni opravljal niti kakov svetovnjak niti kakov plemenitaš niže vrste; sedaj pa je v vsi Angliji za-njo sposoben bil skoro le isti mož, kteri je več ko 20 let bil kralju znan in drag, mož, ki je že 15 let sedel v kraljevem tajnem svetovalstvu, mož, kteri je ondi in v državnem zboru že večkrat nasproti stopil Volsey-u, in kterega je sam kralj zagovarjal proti njemu, mož, kteri se je ravnokar kot poslanec odlikoval pri sklepanju kambrejškega miru, — in ta mož je Tomaž Mor. To se v6 da je kraij že vedel, da o svoji zakonski ločitvi od Mora skoro gotovo nima pričakovati sodbe, kakoršno bi bil rad slišal; kajti bil mu je že razložil svoje razloge, ki ga pa niso prepričali, na to ga je navel do bogoslovcev, ki so pisali
o	tej stvari, in ga nagovarjal k resnemu premišljevanju o njej, a vse to ga ni preverilo. Toda brž ko ne se je kralj nadjal, da Mor, če ga pokliče v to službo in jo Mor prevzame, nazadnje vendar-le ustreže njegovim željam in pomaga, da se ta stvar po domači razsodbi, ktere je iskal pridobiti si, ugodnejše izide, nego po obravnavah s papežem. Mor odlaša sicer prevzeti to visoko službo, ker je slutil, da mu ne bode na srečo, a vendar se udi in kralja uboga.
Ni nam tukaj namen razkladati, kako je sicer opravljal to službo, kako ponižno jo je že nastopil, kako skromno se je vedel v njej, kako goreče so jo kot najviši sodnik trudil, da se skončajo vse pravde — našel je po 20 let stare — kako je zeta zavrnil, ko sta od njega pričakovala, da jima bode na roko šel, kako je v ukazih do oltsfordskega vseučilišča grajal nevednost duhovnikov, kteri so učili, da je staro modroslovje in slovstvo le svetovna veda in nevarno, grški in hebrejski jezik pa nepotreben za duhovne, kako jo pa tudi ostrejšo, nogo kardinal, njegov prednik, ravnal s krivoverci, če tudi ni bil tako oster, da bi jih bil kaznoval s smrtjo i. t. d.
Toda bolj so ga grudile druge skrbi. Da so tri reči, — re kel jc enkrat svojemu zetu — rad bi se precej dal v vrečo vte-
kniti in tukaj vreči v reko, in te so: mir med krščanskimi vladarji, edinost v cerkvi brez krivover in dober, Bogu ljub izid kraljeve zakonske zadeve. Ali zlasti ta — kraljeva ločitev od Katarine — ga je čedalje bolj skrbela in tlačila. Z nova se Henrik obrne do Mora, zopet ga sili, da se posvetova s škofi in učenjaki. Mor je bral vse, kar je bilo pisano za ločitev, a nič, kar je bilo pisano zoper njo; toda prišel je do tega, da je kleč6 spoznal kralju rekoč: „nič na svetu mi ni tako težko, kakor da v tej zadevi brez žaljene vesti ne morem pripomoči k zadovoljnosti Njega Veličanstva, toda sklicujem se na lastni kraljev ukaz, ki mi je bil dan o nastopu te službe, ukaz, lcteri pravim, da boljšega še ni noben vladar dal svojemu služabniku, in to je ukaz: najprej ozirati se na Bogd in zatem še-le na kralja." To je takrat prav po všeči bilo Henriku, kajti zagotavljal mu je še potem svojo milost ter rekel, da ne bode od njega nikdar nič zahteval zoper njegovo vest, in obljubil, da hoče v tej zadevi poklicati drugo svetovalce.
Ker je pa ločitev vendar le po volji bila ne le kralju ampak tudi mnogim drugim, lcteri so se ž njim nadjali, da se potem potu ustanovi njegovo nasledstvo in razdere zveza s papežem, — ker je duhovska skupščina že 1530. 1. kralja imenovala poglavarja angleške cerkve; — in ker je 1530. in 1531. leta čedalje več menenj angleških duhovnikov in tujih vseučilišč dohajalo proti veljavi kraljevega zakona s Katarino: zato je bilo čedalje bolj nemogoče , da bi Mor ostal v službi velikega kancelarja. Po pol-tretletnem kancelarjenjiv štel si je za dolžnost prositi kralja, da ga izpusti iz službe. Ze to je bilo kralju Henriku bridko očitanje, da mož, kterega je bil tako visoko povzdignil nad vse, sam več ni hotel njega služiti, da je sam iz rok dal veliko darilo in da je vsej deželi znan bil nagib, ki je do tega pripeljal naj-višega sodnika in pravoslovca, in vrh tega možd brez vsega madeža. Toda odpust, ki ga je Mor po svojem prijatelju, vojvodi norfolskem, prosil se v6 da le na videz iz ozira na zdravje, ktero so mu izpodkopovala mnoga dela te službe, dovolil mu je kralj še z najtrdnejšim zagotovilom vedne svoje milosti meseca maja 1532. leta, toraj še pred novo poroko; dal mu je svojo zadovoljnost z njegovim službovanjem očitno izreči še cel6 o nastopu novega kancelarja; pa saj takrat še sam ni bil dosegel namena, od kterega ni bilo več moč odstopiti.
Mnogokrat se ji Mor prej želel prostega časa, da se zopet povrne k vedam in k temu, kar je imenoval „sam sebi živeti," in tudi zdaj Erazmu razodeva veselje, da so se mu spolnile želje, toda sedaj je ta spolnitev imela svoje težave v sedanjosti, še več strahu za prihodnost. Že spremen domačega življenja mu ni bil lahko prenašati. Nekdaj kot odvetnik je bil bogat vkljub svoji radodarnosti in nesamopridnosti; pozneje visoke službe ga niso obogatile. 50.000 goldinarjev, ki mu jih je duhovska skupščina po treh škofih v dar ponudila za njegov trud v zatiranji krivover
ni hotel vzeti niti za-se, niti za svojo ženo in otroke, in zdaj, ko je dvojno potreboval domačega zavetja, ni imel toliko, da bi bil vso družino mogel obdržati in vzdržati v svoji hiši. To je njej bilo še teže, nego njemu samemu; zato se mu je sedaj še potreb-nejše zdelo, s svojim veselim duhom tudi njo, kolikor je bilo moč, ohraniti pri dobri volji.
„Milord jo odšel“ — s temi besedami so njegovi ženi po strežaji v njeni cerkveni klopi naznanjali, ko je včliki kancelar šel iz cerkve; prav s temi besedami, kterih pa od začetka ni umela, je Mor svoji ženi, ki ni nerada bila sopruga velikega kan-celarja, naznanil, da je izpuščen iz te službe. No le da je zunaj dveh vse posle, za ktere je pa skrbel s svojimi priporočili, izpustil iz službe, ampak moral je ločiti so tudi od svojih otrok družin, in jih prepustiti samim sebi. Od začetka jih je sicer razveseljeval tako-le: ko sem v šolo hodil, skušal sem marsiktero hrano; Če tudi zdaj imam le malo nad 1000 goldinarjev za vse, vendar nočem začeti z najslabejšo, ampak s srednjo; če s to ne izhajamo, prestopimo na najslabejšo; in če tudi tako ne pojde, vendar hočemo skupaj ostati in pred hiše hoditi ,,Salve regina" pet, in dobre ljudi milili darov prosit in skupaj veseliti so.“ Toda tudi ta predlog se ni dal izvršiti. Le Margareto in njeno družino je mogel obdržati pri sebi.
Oče je bil umrl, malo preden je bil Tomaž popustil službo; tudi zdravje mu ni pripuščalo prav veseliti se zaželenega prostega časa.	Mnogokrat je	z ženo in	otroci, da	jih	je pripravljal na to,
kar je	slutil, govoril	o nebesih	in o peklu, o	starih mučencev po-
trpežljivosti, in o trpljenji, ktero so rajši pretrpevali, kakor da bi bili žalili Boga, o sreči in blagru, iz ljubezni do Bogi zgubiti posvetne dobrine, prostost in še cel6 življenje. Zagotavljal je, da bi ga to, ko bi mu žena in otroci prigovarjali umreti za dobro reč, tako utolažilo, da bi lahko prav vesei tekel v smrt. Tudi jih je mnogokrat strašil izmisljivši si šalo, češ, da je poklican pred kraljevo sodbo, to pa zato, da jih je, ko so se preveč preplašili,	mogel buditi	k srčnosti,	ktere jim	bode treba, ko se to v
resnici	zgodi; in res	to tudi ni	izostalo.	To	je bilo takrat, ko si
je bil osnoval grobni napis; grob v svoji cerkvi v Chelse-ji med svojima ženama in grobni napis tudi za nju je bil že prej določil. Tudi zemljišča, kolikor jih je še imel, izročil je bil ženi in otrokom, češ, da se ne potegnejo v državni zaklad, česar se je bal; a to se je pozneje vendar zgodilo. Kmalu potem, ko je odstopil iz službe in je nehala njegova oblast, začeli so prav živo zoper njega delati mnogi, kterim je njegov trdni značaj bil očit, da so so udali kraljevi volji in poprijeli novih načel, ki imajo Anglijo oprostiti od papeža. Tudi so okoliščine tedaj bile drugačne: o veliki noči 1533. 1. bil je nov zakon kralja Henrika naznanjen; meseca maja je nadškof' (po kontumaciji) ločil zakon med Henrikom in Katarino; meseca junija je bila kronana nova kraljica Ana; meseca septembra bila'je Elizabeta (hči Katarinina) rojena;
trije škofje, Morovi prijatelji, so Mora vabili, da se ž njimi vde leži slovesnosti pri kronanji, ter mu S200 gold. v dar ponudili, da si omisli praznično obleko; Mor ni sprejel niti vabila niti daru, temuč še odsvetoval jim je udeležbo. Brez vspeha so bili prvi napadi na Mora. Dolženje, češ, da je on brezimeno knjigo spisal zoper kraljevo zakonsko ločitev, moralo seje kmalu popustiti; še manj utrjene so bile ovade, kterih ni nerad sprejemal kralj, ovade o podkupljivosti, ko je bil Mor še sodnik. Veča nevarnost mu je protila od tod, da so ga tudi vpleli v preiskavo zoper nuno iz Kenta, ktera je prorokovala o kralju in mu protila, da kmalo umrie, ako se loči od žene. To vedeti in ne ovaditi tega, pravi se vdeležiti se včlike izdaje, in prav s tem dolženjem so tudi mučili Mora, češ, da bi ga preiskovalci laže nagnili, da odobri kraljevo ločitev. Tudi so mu morali očitati, da prav on je nekdaj kralja nagnil pisati za papeža sebi na škodo. Toda Moru, o čegar izpovedi ni mogel nikdo dvomiti da je resnična, bilo je lahko na tanko dokazati, kako da je kralj takrat hotel zahtevati še večo udanost do papeža, a prav on (Mor) mu je bil to odsvetoval. In tako so sodniki sami svetovali kralju, naj odjenja od te preiskave, in Mor je bil res izbrisan iz imenika zatožencev. Toda „odloženo ni pozabljeno" rekel je svoji hčeri Margareti, ko mu je prinesla veselo sporočilo, da je oproščen zatožbe zarad kentske nune. In ko mu je na vprašanje, kako se godi na kraljevem dvoru, odgovorila: „0 nilidar boljše, kajti le pleše in igra se,“ — rekel je: „0h Margareta, smili se mi kralj, ko premišljam, v kako nesrečo kmalu pride uboga duša (tako je imenoval kraljico Ano); ti njeni plesi oznanjajo plese, v kterih odletč naše glave, toda kmalu potem prav tako zapleše njena glava." Mor je tedaj bil pripravljen na vse. Vojvoda norfolski ga je hotel še enkrat svariti s svetopisemskimi besedami: „kraTjeva srd je smrti sel;" Mor mu je odgovoril: „No, potem je med nama le ta razloček, da vi umrjete jutri, jaz pa danes." Kmalu se tudi dopolni, česar se je Mor najbolj bal, namreč da bodo vsi morali s prisego odobriti vse, kar se je bilo dosedaj že zgodilo. Meseca marca 1534. 1. so novi kancelar Audley, nadškof Kranmer, Kromvel in vestminsterski opat dobili povelje, vse londonske duhovne, izmed svetovnih pa le edinega Mora na to prisego sklicati v Lambet. Za to priseganje sestavlja se je oblika, s ktero prisegajoči novi kraljev zakon pripozni, da je praven in postaven, svet in čist, sam sebe pa zaveže, da hoče nepogojno pokoren biti kralju, kraljici Ani in njunemu zarodu; dalje, da je Kralj cerkvi angleški poglavar, da papež nima druge veljave in pravice, nego vsak drug škof v svoji škofiji, in da za vselej d& slovo papeževim velevam. To se v6 da je bil Moru težaven pot — kratki pot po vodi od njegove hiše po reki Temsi v Lambet, — pot, s kterega se več ne povrne domu.
Takrat mu ni bilo moč posloviti se od svojih kakor druge-krati; pripustil ni, da bi ga bili kakor navadno spremili do čolna;
kakor pred vsemi važnimi opravili svojega življenja, sel je pred ta dan k spovedi in pri sv. masi je prejel sv. obhajilo. Toda potoma se mu povrne srčni pogum, tako da svojemu zetu Roper-ju, kteri edini se je peljal ž njim, reče: „Hvala Bogu, zmaga je dobljena.'1
Pred kraljevo gospodo je izrekel, da je pripravljen pokoren biti v tem, da pripoznava spremen nasledništva in to tudi priseči, ker to sme skleniti državni zbor; tudi noče obsojati onih, ki so prisegli na vse točke, nikakor pa sam ne more priseči na vse, kar zahteva prisega in na vse njene vvodne pripoznave. Vzrokov, ki mu to branijo, ne povč le zarad tega ne, ker se boji, da bi moral izgovoriti kaj, kar bi kralja žalilo, a voljen je povedati vse, ako mu njega veličanstvo da zagotovilo, da mu to ne bode na škodo. Dali so mu odloga; nadškof Kranmer mu pred oči stavi, da, ker ne graja onih, ki so prisegli, o tem vendar tudi ni prepričan, kdo ima prav, ali oni ali on; o tem pa je prepričan, tudi on, da je dolžan kralju pokoren biti. Ta nadškofov izrek je v Moru za nekoliko trenutkov res vzbudil dvom, toda kmalu izreče, da mora vendar ostati pri svoji prejšnji izreki in sicer ne iz lahkomišljenosti, ampak iz popolnega prepričanja, da je to primerljej, v lcterem kralju ne sme pokoren biti. — Nato mu vestminsterski opat postavi ugovor, ali se mu ne zdi mogoče, da se moti njegova vest, ker se ne vjema z vestjo vseh onih, ki so prisegli? Mor odvrne, da je takih, ki pritrjujejo razlogom, kteri njemu ne dopuščajo priseči, vendar še več, zato on svoje vesti ne more po zboru ene dežele premeniti gledd na splošnjo določbo vesoljnega krščanstva. Kad priseže, da je le njegova vest, ktera mu prepoveduje prisego na vse izraze; če se ne zanes6 na to prisego, koliko jim more neki sploh veljati njegova prisega. V tem je izrečeno, da imajo, če ga ne silijo krivo priseči na to, česar nikakor ne more priseči, ker mu vest in srce ne dopušča, in ga tako obvarujejo krive prisege v eni točki, veliko veče zagotovilo, da bode tem gotovejše spolnoval to, kar priseže, namreč pripoznati novo nasledstvo in pokorščino do njega. In tako so tudi v kraljevem svetovalstvu, kteremu se je to sporočilo, bile raz-lične misli o tem, kaj bi bilo storiti z Morom. Nadškof je svetoval, sprejeti Morovo prisego; toda, kakor Morov zet Koper pripoveduje, kraljica Ana je kralja pregovorila, naj od Mora zahteva prisego, kakoršna je z vvodom vred. Tako tedaj Mor, kterega je vestminsterski opat še štiri dni pri sebi imel v zaporu, ni smel več domu vrniti se, ampak bil je meseca aprila 1534. 1. na kraljev ukaz skozi izdajalniška vrata odpeljan v tover*) v ječo. Še le v ječi, ko je bil prestal ta boj, povrne se mu ves dušni mir in ž njim tudi veselost srca. Velika zlata verižica, ktero je navadno nosil kot znak nekdanje kraljeve milosti, prišla je z vsem, kar je imel na sebi, jetničarju v roke. Kih. Kromvel mu je bil sicer dal svet,
*) Beseda to v er je vzeta Iz latinske bosede: „turris,“ slovenska turn
—	stolp.
naj jo pošlje svojim otrokom, toda Mor odgovori: „Ne, če me moji sovražniki vjem6 na bojišču, privoščim jim tudi, da dob6 dober plen“. Tudi vrhno oblačilo je šlo jetničarju, toraj ga, predno v ječo stopi Mor, zahteva od njega; Mor pa mu dA le svojo čepico kot najvrhnejše oblačilo ter obžaluje, da ni boljša, vendar se pa prestrašenemu jetničarju ne brani dati tudi vso obleko. Jetni-ški nadzornik, kteri je bil Moru od poprej mnogo hvale dolžan, izgovarjal se je, da mu zoper kraljev ukaz ne more dajati boljše hrane, nego jo daje drugim jetnikom; Mor pa mu odgovori: „da je zadovoljen s to; če palcedaj ne bobnaj ga le iztira iz hiše.“ Še le tukaj je tudi zadobil zaželeni pokoj. Cas, ki mu je bil dolg od začetka, obrnil je v to, da je n. pr. spisal zgodbo ^Jezusovega trpljenja" in iz vseh psalmov izbral tolaživne reke; tudi je spisal majhen sestavek o tem, da se človek ne sme umekniti smrti za vero; temu sestavku je začetek ta-le: „Njemu, ki si življenje obdrži iz nepokorščine do Bogd, bode breme to življenje, kajti če si s tem ohraniš življenje, bodeš ga jutri sovražil ter se kesal, da nisi rajši včeraj pretrpel smrti.“ Brez veselja in zadovoljnosti Mor se ve da ni mogel živeti, al prav to si je ohranil s svojim življenjem, a zgubljeno bi bilo, ako bi si bil škodoval na duši. Zato mu je tudi v ječi zastonj prigovarjala družina, naj bi si saj zarad njih ohranil življenje. Prego valjala ga je žena njegova al tako neukretno, da ga še do resnega pomisleka ni nagnila; rekla je: „da si tega vendar ni mislila da on, ki je veljal za tako modrega moža, tukaj rajši prebiva s podganami in mišimi nego v Chelseji z ženo in otroci, pri svojih knjigah, pri svojih podobah, v svoji lepi hiši.“ i. t. d. Na to jej je on odgovoril: „Ali iz te hiše ni ravno tako blizo v nebesa, kakor iz naše ?“ Vpraša jo nato, kako dolgo meni, da bode živel? in ko ona reče, da morda vendar-le 20 let, odgovori jej on: kako slabo šteješ; za 30 let naj bi jaz zgubil večnost! In recimo, da bi mogla dati mi še 1000 let, al kaj so tudi ta proti večnosti."
Vse drugače mu je vedela Margareta govoriti na srce, in tudi on jej je drugače odgovarjal. Po zvijači si je pridobila privoljenje v ječi obiskovati očeta. Pisala mu je namreč list, ker je vedela, da vse liste prebere jetniški nadzornik, predno jih izroči vietnikom, in v tem pismu je očetu silno svetovala, naj bi se vendar-le udal; zdelo se je po tem pismu, da zna na korist biti, če ona sme očeta obiskovati, in dovolilo se jej je. Ko Margareta pride do očeta, brala sta, predno sta začela govoriti, sedem psalmov o pokori, kakor je domd bila vsakdanja navada, potem jo je skušal pomiriti v pogovorih. Nekoliko teh pogovorov nam je Margaretin soprug Roper obranil v životopisu o njenem očetu.
„Oni, ki so me sem-le pripeljali — rekel je enkrat — po svoji lastni postavi ne morejo opravičiti moj zapor; al pač je žalostno, da krščanskega vladarja, prilizovaje se mu, zapeljujejo prepokorni svetovalci in omahljiva duhovščina, ktera ne more pogrešati njegove pomoči/'
„Oni, ki so me sem-le spravili — rekel je drugoč — menijo, da so mi napravili hudo bolečino ; al jaz ti zagotavljam, Margareta, da mi ni bilo za vas , kedaj bi se bil že sam zaprl prav v tako tesen če ne Se tesnejši prostor, nego je ta. Ker si pa sam nisem pomagal semkaj, zato upam, da Bog po svoji dobroti hoče meni odvzeti skrb zato, da me sam nadomestuje pri vas. Tukaj se mi ne godi hujše, nego domA, dozdeva se mi še cel6, kakor da me Bog hoče prevzetnega storiti s svojo dobroto, in vzeti me v svoje naročje."
Maja meseca 1535. 1. so štiri obsojene menihe (Raynolda in 3 kartuzijanske prednike), ki tudi niso hoteli s prisego pripoznati kraljevo najviše cerkveno poglavarstvo in njegovo zakonsko ločitev, pod okni ječe, v kteri je bil Mor, peljali v smrt. Bila je ravno takrat Margareta pri njem. ,,Vidiš li — jej reče oče — kako veselo v smrt gred6 ti pobožni očetje, kakor da gred6 na svatbo. Zdaj lehko vidiš razloček med takimi, ki so živeli v pokori in molitvi, in med takimi, ki so — kakor tvoj oče —• živeli posvetno, onih Bog noče več pustiti v tej dolini solz, tvoj oče pa je živel v mnogih grehih, zato ga Bog ne spoznd vrednega večnega zveličanja, ampak pusti ga še dalje mučiti z nadlogami."
Prav tako tolažbo in prav isti mir, isto resnobo in veselje veje iz njegovih pisem, ki jih je iz tovra pisal Margareti.
„Ljuba moja liči — tako se glasi eno teh pisem — hvala Bogu zdrav sem na telesu, pa tudi mirnega srca; izmed vseh posvetnih stvari si ne želim drugega, nego to, kar imam. Prosim vas, vsi se veselite v upanji, da pridete v nebesa. Vse, o čemur bi se rad z vami pogovarjal o prihodnjem življenji itd., to vse naj vam Bog polaga na srce, in jaz upam, da to tudi dela, in sicer boljše nego jaz, po svojem svetem Duhu, ki naj vas vse blagoslavlja in varuje. To Vam z oglom piše oče, ki vas srčno ljubi, oče, ki v svojih revnih molitvah ne žabi nikogar izmed Vas, niti vaših otrok, niti vaših dobrih soprugov, niti vaših soprugov hudih so-prug, niti vašega očeta hude sopruge, niti vsoli vaših prijateljev."
V	drugem pismu Margareti razodeva, kako mučilne so mu njene prošnje: „Da nisem tako trden, kakor sem že dolgo po Božji dobroti, tvoje otožno pismo bi me bilo bolj pretreslo, nego vsi strahovi, ki se mi jih vendar ne manjka. Izmed vsega me nič tako ne gine, kakor to, da se ti, preljubo moje dete, tako silno trudiš mene pregovoriti k temu, kar sem ti že tolikrat rekel, da ne morem z ozirom na svojo dušo. Po tem toraj vaji, tebe in tvojega sopruga, le prosim, opustita tak trud in zadostujejo naj vama moji prejšnji odgovori. Smrtna bolečina, hujša od tč, ko bi slišal govoriti o svoji smrti (kajti strah do smrti mi hvala Bogu vedno bolj gine) za-me je videti, da vsi veliko trpite zarad tega. Toda, ker ni v mojih rokah, odvzeti vam to bolečino, zato moram to prepustiti Bogu, v čegar roki — pravi sv. pismo
—	je kraljevo srce tako, kakor voda v potoku, in on ga nagne, kamor hoče. Njegovo dobroto prosim, naj Vam nagne blago
kraljevo srce in meni ne dd nič boljšega, nego to, kar moje njemu zvesto srce zasluži in moja vsakdanja molitev za nj. Da kralj more videti moje srce, kakošno je in kakor ga Bog poznd, gotovo bi se zmanjšala njegova nezadovoljnost z menoj. Al ker mu na tem svetu tega ne morem pokazati tako, da bi dobil drugačno menenje o meni, zato ne morem drugaoi, nego da vse izročim v roke tistemu, čegar nevolje se bojim, da ne pozabim svoje duše, in zarad kterega vse to trpim. Njega toraj prosim, da me, lcedar je njegova volja, sprejme v večno srečo svetih nebes, potem ko je meni in Vam v vseh bojih dodelil milost, misliti na hud boj našega Zveličarja pred njegovim trpljenjem."
Temu odgovoru še cel6 Margareta več ni mogla zoperstavljati se; v svojem pismu le razodeva, da ne more druzega, nego da bere .in zopet bere očetovo pismo, tega zvestega svedoka nje* govega srca, ki se je popolnoma odluščilo od ljubezni do svetd ter se trdno oklenilo Boga in hrepenenja po nebesih. Vendar pa upa — pravi — da Bog še čuje nad vsem, ter reče, da se vsa njegova družina more utolažiti le s tem, da se v nepričnosti njegovi spominja njega, občevanja ž njim, lepih njegovih naukov in njegovega svetega življenja, ktero je porok, da ostane takošno, kakoršno je bilo, in pa z božjim darom, ki mu množi mir in veselost srca. „Naj bi bilo tudi nam otrokom tvojim dano, posnemati to, kar slavimo nad teboj, da se enkrat s teboj, ljubi moj oče, zopet vidimo v nebesih, ktera nam je naš Gospod kupil z lastno svojo krvj6.“
Tudi nekteri boljarji (lordi) so Mora obiskovali v ječi, da bi ga nakrenili podvreči se. Toda nevarnost je čedalje veča za-nj. Novembra meseca 1534. 1. državni zbor, opirajoč se na to, kar je dosedaj bilo, izreče, da na Mora leti sum velikega izdajstva in da zarad tega zasluži kazen, postavljeno za to hudodelstvo. Ta kazen pa je bila: dosmrtna ječa in zguba premoženja. Leta 1535. pa kralj ni imel pokoja, al prav za prav kraljica kralju ni dala miru, tako da še več zahteva od Mora.
Najimenitnejši Morov tovarš v trpljenji, ki je bil tudi odrekel prisego na omenjene postave, bil je Jon Fischer, osemdeset let stari rochesterski škof. Tudi on je bil nekdaj visoko v čislih pri kralji, kajti mati mu ga je bila umirajoča posebno priporočila; ta škof, kakor je Henrik sam spoznal pred vsemi svojimi dvorjani, bil je najnabožnejši mož, ki ga je on kedaj poznal. In prav ta mož, edini še ostali minister kraljevega očeta, bil je z Morom vred enako dolgo v ječi, v ktero mu je papež Pavel III, v pripoznanje njegove stanovitnosti poslal kardinaski klobuk. To je silno razkačilo Henrika, tako daje menda rekel: „Papež mu je poslal klobuk, a jaz hočem skrbeti, da ne bode imel, kamor bi ga del.“ Nova preiskava in obravnava se prične zoper škofa in Mora, od obeh se zahteva določen odgovor, ali nepogojno pripo-znavata ali ne vso postavo, kakoršno je državni zbor sklenil o ločitvi prvega zakona Henrikovega s Katarino aragonsko.
N&rodni Koledar 1870. ([Letopis.)	17
Tudi o teh dveh zaslišbah, ktere ie Mor meseca maja 1535.1. imel pred javnim tožnikom, pot6m tudi pred včlikim kancelarjem in nadškofom in pred drugimi, razjasnite nam marsikaj dve pismi do Margarete. Mor je še zdavnaj previdel, kam to pelje; vendar se je kot pravoslovec in anglež zagovarjal z vsemi postavnimi sreustvi, ker je želel, kralja, kterega je ljubil s staro zvestobo, obvarovati krivde in daljnega zadolženja. Mor je bil trdno prepričan, da postava moro pokorščino zahtevati le v vnanjem obnašanji, da se jej v tem toraj mora podvreči, in da prod drugimi ne sme nič niti delati niti govoriti zoper postavo; toda postavi, ki notranjega kaj zapoveduje ter ga sili pripoznati kaj, kar žali njegovo vest, mora zarad svoje duše odreči pokorščino. In prav to mu je kralj sam zapovedal tedaj, ko ga jo bil poklical v službo. Kralj — reklo so je zdaj — pa zahteva odločen odgovor: ali naj kralju pripozni najviše cerkveno poglavarstvo, ali naj očitno pokaže svoje hudodelstvo. Mor je lahko odgovoril, da v srcu nič hudega ne misli, zarad tega tudi vnanje pokazati ne more nič hudega; on hvali Boga, da mu je jasno razsvetlil vest, ter reče, da ga pač more zadeti muka, a nikdar nobena škoda, kajti — rekel je po svojem načinu — v tem primerljoji more človek zgubiti glavo pa vendar ne trpeti škode. Na vprašanje, ali postavi pripoznava postavno veljavo, nič ne odgovori; kajti to zanikati prepoveduje mu dolžna jej pokorščina, ki ne dopušča delati kaj zoper postavo. Na puhli ugovor nekega uradnika: — če je že tako pripravljen umreti, zakaj očitno ne izreče, da ne pripoznava postave, bržkone ga ni resna volja umreti, — rekel sem — piše svoji hčeri — kakor je tudi res, da nisem bil človek tako svetega življenja, da bi smel tako predrzen biti, da bi sam šel v smrt, sicer bi me Bog zarad te predrznosti zapustil, in onemogel in padel bi; zato naprej ne silim, ampak zadržujem se. Toda če me Bog sam k sebi vleče, potem upam v njegovo veliko dobroto, da mi ne odtegne svoje pomoči in milosti.'1
Po sedaj so v ječi precej ostrejše ravnali ž njim. Mož, ravnokar povzdignjen v službo javnega tožnika, Mr. Rich po imenu, odvzame mu knjige in papir. Na to je Mor menda za-tvoril tudi oknice rekoč: „Kedar zgine blago, zapre ee prodajal-nica.“ Mr Rich, že od prejšnjih časov Moru znan, vplete ga precej v prijazen pogovor, s kterim ga pozneje izd;i. Vpraša ga: ako bi državni zbor njega (Rich-a) pnpoznal za kralja, bi ga li pripoznal tudi on? D&, bil je Morov odgovor. Kaj pa, ako za papeža? Na to Mor	Rich-u	zastavi	drugo	vprašanje: Ako bi
državni zbor izrekel,	da Bog	ni Bog,	ali bi	Vi pritrdili, da	je to
res tako? Rich pravi, da temu ne bi pritrdil, — bil je to nek naznanek, a ne zanikanje zborove pravice v cerkvenih zadevah.
Prvi dan meseca julija	1535. 1.	bil je	Mor postavljen	pred
isto najvišo sodnijo,	kteri je	bil on pred malo časom sam	vele
slavni predstojnik, pred sodnji stol velikega kancelarja, nevre-
dnega svojega naslednika Audley-a in pred komisijo boljarske zbornice.
Vso pot iz ječe v Westminster moral je peš, borno oblečen, opirajoč se ob palico, nevečen in osivel v dolgem zaporu iti po dolgih ulicah mimo množice zijale prodajoče. Ondi mu (sedeti so mu vendar dovolili) ber6 tožbo brez konca dolgo in jako zamotano, na njo mu je bilo precej odgovoriti ali pa udati se in tako si zopet pridobiti kraljevo milost. Mor hvalo izreče za poslednjo ponudbo, ter precej prične zagovarjati se. Obžaluje sicer, da vse obtožbe ni mogel v spominu obdržati, vendar zdi se mu, da je bilo najvažnejše to-le Čvetero dolženje:
1) da je prejšnje čase grajal kraljev zakon; — toda kraljevemu vprašanju o tej stvari nikdar ni smel odgovoriti s prilizovanjem, ampak po svojem trdnem prepričanji, in če je to bilo hudodelstvo, gotovo mu je zadostna kazen za to, zguba premoženja in dolga ječa;
2) da ni izrekel svojega menenja o postavi; — toda kaznovati se smejo le besede in djanja, in s temi se ni pregrešil; za molk ni nobene postave, nobene kazni;
3) da je v pismih zaroto plel s škofom Fischer-jcm; — al da-si tudi niso mogli predložiti ta pisma, toraj Moru tudi nič dokazati ne, vendar hoče sam povedati kaj je pisal škofu; pisal mu je, da mu je jasno, kaj zahteva njegova vest, Fischer pa naj sam skrbi za svojo;
4) da je postavo primerjal zmečem, ki reže na ob6 strani; z mečem, ki, če se postava zavrže, umori tel6, če se sprejme, pa dušo; Fischer je ravno tako odgovoril, to kaže, da sta plela zaroto ; — toda on (Mor) je govoril le pogojno, češ, postava ima nevarnosti na obč strani; če je Fischer tudi tako rekel, bil bi to le dokaz, da se vjemate njuni misli, a zarota pa ni.
Že so z glavo majali sodniki in porotniki, kajti premalo podlage je bilo za obsodo in priče cel6 ni bilo nobene. Kar se proti vsi dosedanji navadi za pričo ponudi Mr. Rich, javni tožnik sam. Kakor je pred 14 dnevi k obsodbi škofa Fischer-ja prav on vse pripomogel s tem, da je objavil njegove izreke, kijih je bil izvabil iz njega; ravno tako je prijateljski govor, ki ga jez Morom v ječi imel, ovadil, češ, da je Mor rekel mu:	Kakor	državni
zbor ne more skleniti, da Bog ni Bog, prav tako tudi ne more skleniti, da kralj je cerkvi poglavar. In ta izrek je potrdil s prisego. Samo to, namreč ta laž, Mora vznemiri za nekoliko trenutkov, da vpraša, ali sodnija bolj verjame njegovi prisegi, ali novo izvoljenemu tožniku kterega vsi od sodnij že poznajo, da je človek slabega slovesa, igralec, nepošten in nevesten. Tudi priče, ktere je Kich še navajal za pogovor v ječi, niso hotele nič vedeti o njem. Toda veliki kancelar poprime besedo ter govori
o	tem, kako silno je kralj razžaljen in kaljen občni mir. Beseda „malice“ (oblika stare obsodbe zarad misli) zadoni po zbor-
17*
nici, in to je bilo tudi ravnilo 12 porotnikom, ki se čez četrt ure povrnejo z izrekom: „kriv jo/1
Precej potem jo hotel kancelar, da se izdela sodba. Mor spregovori in za trenutek je zatoženec lcancelarjev sodnik. „Ko sem Se sodnik bil, opomni Mor, moral je zatoženec po izreku porotnikov vselej vprašan biti, ali ima še kaj povedati, in to predno se ž njim ravna po postavi.“ ln dana mu je bila beseda. Mor odkritosrčno povč vzrok, ki mu brani udati se, vzrok, kterega je dosle v sebi hranil iz pokorščine, ktera mu je prepovedovala govoriti zoper postavo. Državna postava, na ktero se opira zatožba, je naravnost nasproti ne lc zapovedim božjim in cerkvenim, ampak tudi angleški ustavi; prva beseda včlike „Charte“ (ustave) se glasi, da je cerkev v Angliji prosta in da ima neoskrunjene ohraniti svoje pravice, in slovesno je pri svojem venčanji prisegel kralj, da se hoče držati ustave.
Kancelar mu seže v besedo ter se obrne do velikega sodnika z vprašanjem, kaj on poreče na ta ugovor. Ta nekako ogibno odgovori rekoč: „če državnega zbora sklep ni zoper postavo’, postavna bode tudi obsodba." Kancelar nato izreče kazen, in sicer kazen na smrt in to na smrt raztrganja na štiri kose, pred tem pa da se mu pohabijo telesni udje.
Mor prav	mirno reče, Bog vč, ali je	pravično obsojen ali
ne;	sedem let je to premišljal,	toda nikjer	ni našel potrdila, da
je svetoven človek cerkvi poglavar. Sedaj nima nič več povedati,	toda če je	nekdaj apostelj	Pavel smrt	prvega mučenca Stefana	pospeševal	in še pomagal,	pa sta sedaj	vendar obil svetnika
v nebesih in večna prijatelja, tako hoče tudi on upati in srčno moliti na ta namen, da sc, če tudi so boljarji tukaj na svetu bili njegovi sodniki, vendar ž njimi vsemi snide v nebesih na večno zveličanje.
Nazaj v ječo ga vendar niso pustili peš iti, ampak peljati so ga dali po Temsi; sekire proti njemu obrnjene, naznanjale so ljudstvu njegovo obsodbo. Pri izhodu iz vestminsterskega podstrešja čakal ga je sin, ter je pred njim pokleknil in prosil ga blagoslova. Na bregu, kjer se je imel pripeti čoln, čakala je Margareta; ko ga ugleda, udere jo skoz množico in vojake do njega, poklekne pred njim, prosi ga blagoslova, nato ga objame in po-ljubuje vedno ponavljaje vsklik: „o moj oče!“ On jej prigovarja, jo blagoslovi ter jo izpusti od sebe; toda komaj stori dva koraka, pa se zopet povrne, ter si zopet predere pot do njega in se ga zopet oklene okoli vratu. Poslednjič so jo pustili, ker je vsa množica, ki je to videla, žalovala in jokala se ž njo.
Po vsem tem si Mor tudi v ječi ni dozdeval, da jo velik in junašk, ampak zraven resnobe povrnila se mu je veselost srca, zlasti v tem, kar je zadevalo njega samega.
Se en teden je bival tukaj. Ko se mu naznani kraljevo pomiloščenje, da ne bode raztrgan na štiri kose, ampak da bode zato, ker je bil včliki kancelar, le obglavljen, reče: „Naj bi pač
kralj nobenemu mojih prijateljev več ne podelite milosti!“ Zapa-živši znak neke bolezni rekel je sam o sebi:	„Bolnik je brez
nevarnosti, še dolgo lehko živi, ako je kralju po volji/'
Dan pred smrtjo svojo raševno obleko, ktero je vedno nosil, pošlje Margareti, da je ne bi videl nikdor, in pisal jej je — zopet z oglom — zadnje pismo, v kterem blagoslavlja vse otroke in umike, male spominke razdeljuje, vsem hvalo izreka za vse, zlasti Margareti za način , po kterem je slovo vzela od njega. „Nikdar mi nisi bila bolj všeč, kakor ko si me poslednjič polju-bovala, kajti ljubo mi je to, da hčerina ljubezen in udanost ne poprašuje po svetovni šegi.“ Z mnogimi naročili, ktera jej daje, pravi, da jo ž njimi sicer nadleguje, in bilo bi mu žal, ako bi to dalje trpelo, nego do jutri; želi si, da bi se že drugi dan zedinil z Bogom, in ta želja se mu je tudi spolnila.
Šestega julija meseca 1535. 1. zarano pošlje kralj starega prijatelja, Tomaža Pope-ja k Moru z naročilom, da se isti dan do
9.	ure zjutraj pripravi na smrt. Mor hvalo izreče zlasti za to, da kralj tako naglo izvrši njegovo obsodbo, pa saj je bil vedno milostljiv do njega, ter ga obsipal s tolikimi dobrotami in častmi; hvalo mu izreče tudi za opomin, da kralj ne želi, da bi pri izvrševanji sodbe mnogo govoril, kajti mislil je dolgo govoriti, najži-vejše kralju izreka svojo hvalo, ko pristavi prošnjo, da se njegovi hčeri Margareti dovoli prični biti pri njegovem pogrebu, tako da mu je Pope že naprej v kraljevem imenu obljubil to milost ne le za Margareto, ampak tudi za sopruge, otroke in prijatelje. Svoje najboljše oblačilo, ktero je bil oblekel še za rablja, čegar bi imela biti, na prošnjo jetniškega nadzornika spremeni z drugo ter rablju zato pošlje en zlat. Potoma ga nagovori neke žene: ena, da bi mu dala kozarec vina; al te ljubeznjive ponudbe ne sprejme, rekoč: „Krist ni vina pil, ampak vrisk in žolč—ena ga nagovori, da ga zakolne zarad neke sodbe, ktere jej ni bil sklenil po njeni všeči. ,,Dobro se spominjam — reče jej — iste sodbe, toda tudi zdaj bi jo ravno tako sklenil?" — Morilni oder tik tovra postavljen, majal se je in zdel se mu je nevaren. Pomagajte mi na-nj — reče nadzorniku — doli hočem že sam skrbeti za-se;“ in rablju, poljubivši ga, pravi:	,,Pogum, mož, moj
vrat je kratek, da ne ostaneš na sramoti, ako neukretno mahneš !“ —
Predno na klado položi glavo, prosi gledalce, da bi molili za-nj; nato poklekne, prav ginljivo moli 51. psalm, navadno svojo očitno spoved, ter v šali sklene življenje: Bil si je sam_zavezal oči in ko je bil že glavo položil na klado, prosi; potrpljenja še za en trenutek, „kajti mora si še na stran položiti brado, ker ni razžalil kralja."
Pripoveduje se, da je kralj, ko mu je došlo naznanilo o Morovi smrti, ravno igral se s kraljico ter rekši jej : „ti si kriva smrti tega mož&“ — zapustil jo ter se vrnil v svoje sobe.
Leto potem šla je Ana isto pot.
Vse Morovo premoženje je kralj potegnil v državno blagajn ico in ukazal je še eel6 njegovo ženo spoditi iz njene hiše v Chelseji, tudi Morovo glavo je velel natekniti na londonski most,'truplo pa je bilo pokopano v ječi. Toda njegova hči Margareta je vendar dosegla to, da se jej je izročilo očetovo truplo, da je bil pokopan ondi, kjer si je bil že sam napravil svoj grob in grobni napis — v cerkvi Chelsejski.
—	Dobila je tiidi glavo, ko jo na kolu izpostavljena bila že cele tedne, ter jo je v svinčeni posodi hranila kot najdražo svetinjo v svoji hiši. In ko je 9 let pozneje (1544. 1.) umrla, spolnilo se je, kar je bila naročila:	Očetova j^lava se je položila
na njeno mrtvaško trugo in pokopala pri sv. Dunstans-u.
Tak značaj se pač ne rodi vsako leto.
Bog je pravičen.
Povest.
(Resnična prigodba.)
V	blagoslovnem Sremu, to je, tistem predelu slovanske zemlje, kateri je med mogočno Donavo in bistro Savo, in se od savskega ustja pri Belemgradu razprostira do reke Bosute, rečem v tistem krasnem predelu, v kterega so stari Rimljani, — nekdanji gospodarji Evropo, — radi odhajali, in ga ,,delicium romanorom" — veselje Rimljanov — imenovali, stoji prijazna vas X.
Selo je jako staro in stoji na ravnici v prekrasni okolici. Proti jugu se ravnina po malko na niže spušča, dokler se no zgubi v bližnji Savi. Proti severju obdajajo to ravnico visoke planine fruške (hruške) goro kakor nepremekljivi mejniki zoper derečo Donavo; obraščene so te planine po vrhu in na podu-navski strani sč stoletnimi hrasti in svitlo zelenimi bukvami. Na južni strani te slovite gore gornik obdeluje vinsko trto, katera mu njegov trud s presladko kapljico svojega sadu obilno naplati. Po ravinci se v hladivnem vetriču ziblje plodno klasje žita vsake baže. V tem rajskem predelu nalaziš, dragi moj potnik, prijazno selo X.
Selo ni tako veliko in razprostirno kakor so druga sela sremska in v sosednji Bački; šteje komaj do 400 ognjišč in hiš, in ima malo čez dve hiljadi (dva tisuča) prebivalcev. Ulice so ravne in do 12 sežnjev široke in se v prave okljuke strinjajo in prerezujejo. Poleg hiš stojijo v drevored nasajena visoka ja-
gneda, košate murbe in tudi drevesa druzih plemen osobito akacije, da delajo senco prolažečim ljudem. V sredi sela stoji pravoslavna cerkev v bizantinskem zlogu zidana. Nasproti cerkve vidiš parohov dom ali župnikovo stanovališče. Ce nekoliko korakov dalje storiš, prideš do varoške kuče ali občinske hiše, kjer ima župan svojo pisarnico. Vse je prav lepo uredjeno. Hiše so, kakor je po Sremu običajno, nizke, s trsko (dolgim ločkom) tu in tam tudi se slamo pokrite. Stene so iz naboja1) in od zvunaj in znotraj lepo iz apnom pobeljene. Ko v vežo stopiš, stojiš že tudi v kuhinji, ker v teh krajih veža tudi za kuhinjo služi; na levi in desni so vrata, katera v sobe peljejo. V sobo stopivši vidiš po belih stenah podobe različnih svetnikov in tu in tam kakov krevet2) pregrajen se šarenim čilimom 3) pod nogami čutiš, da soba nima poda in da na tvrdi zemlji stojiš. V taki hiši v selu X. sta stanovala Živan Nestorovič in^ njegova sopruga Jela.
Bila sta oba dva še mlada, kajti Živan je komaj trideseto leto svoje starosti spolnil; in Jela je še le 22. leto nastopila. Živan je imel lepo posestvo, katero mu je živeža vsake baže, vsako leto več podalo, kakor mu gaje za hišno porabo treba bilo. Ambar in kašta sta bila žita polna, in obor4) hrani rogate marve,5) prascev in ovac obilo. Živan se je tedaj med bogatejše seljake v X. šteti smel. On in Jela sta tedaj pri sosedih ne le kakor premožna, neg’ tudi kakor — poštena in priljudna človeka — posebno spoštovanje vživala.
To veliko posvetno srečo je Bog njima še s tem povekšal, da je njima malo dete naklonil. Mileva — tako sta ona dva to dete pri svetem krstu imenovati velela — bila je res prekrasno dete, vedno zdravo se je hitro telesno in duševno razvijalo; oba
') Naboj je način zidanja, po katerem Sremci svoje hiše stavijo. Najprvo se izkoplje temelj za zid v četiri vogle, potem se postavijo visoki stebri drug drugemu nasproti toliko daleč, kolikor ima stena debela biti, potem se med stebre položijo žaganiee in med žaganice edan delavec zemljo vozi in vsiplje, drugi jo pa z batom nabija in kadar je prostor med žaganicami zemlje poln in nabit, vzdignejo se žaganice, in zopet se zemlja vsipa in nabija in tako dela toliko časa, da je stena toliko visoka, kolikor je po pogoji treba. Tako se napravijo vse četiri stene, in se potem z odrom in streho hitro pokriti morajo, da jih dež ne vjame in spere. Tako sirovo poslopje so mora nekoliko tednov sušiti in pri miru pustiti; in kadar je suho, pride še-le zidar in izseka se sikiro vrata in okna, zamaže razpoke in stene ogladi z malto narejeno iz ilovice in plev, katere se namesto peska vmešajo. Kadar je mizar okna in vrata naredil, zidar stene z apnom pobeli, in hiša je gotova in za stanovanje vgodna. Pod imajo le hiše gospode in bogatinov,
3) Špampet.
3) Čillim ~ Teppieh.
‘) V Sremu običajno nimajo hlevov in štal, nego svojo govejo živino spravljajo v dvorišča, katere imajo visok plot iz desek.
s) Marva ~ goveja živina; konji se ne spravljajo v obor, nego se celo zimo po pušči pasejo , in si uboge pare morajo se sprednjimi nogami iz snega svoj pičli živež kopati. To sem sam večkrat videl.
sta ga edmiko ljubila, oba sla to dete čuvala, kakor vpun-čico v očesi, kakor najdraži biser v svojem zakladu. Živan in Jela sta bila prijazna in priljudna, in gostoljubnosti, — to stare šege Slovanov — nista niti zaboravila, niti opustiti hotela. Zato so ljudje iz bližnjih in tudi iz daljnih krajev radi k njima dohajali; sprejeti in postreženi so bili prav po prijateljski. Jela
1‘e bila še mlada in tanka kakor jela in njeno obličjo je sijalo takor rumena zarja izhajočega solnca na jutranjem nebu. Iz njenih iskrenih očes je vljudna prijaznost sijala. Ni bilo tedaj čuda, da se ljudje racti k njima dohajali in sicer ne le iz sosednjih ampak tudi iz tujih krajev, ker daleč okoli je bilo znano, da vsak je od njih lepo dočekan in gostoljubno postrežen.
Pripetilo se je, da je nek mlad tujec v selo prišel, kakor je on sam rekel v trgovačkih poslovih. Nikdo ni znal, od kod da je, in sam tudi svoje domovine nikoli imenoval ni. Imenoval je sam sebe Nenada, in rekel, da njegov praded jo bil po-turica1) in da je kakor beg, turškemu caru služil. Zato so Nenada vsi seljaci v X. Begoviča zvali. Nenad je često v Živanovo hišo hodil, in se je Živanovo prijateljstvo pridobiti trudil. Pri vsem tem trudu ni bil Nenad niti Živanu, niti Jeli prijeten; nobeden od nju mu ni mogel pravosrčno udanost pokloniti, kajti njegovo srodstvo in njegov značaj nista bila v stanu, Zivanovo in Jelinino poverjenje njemu pridobiti. Videti je bilo Nenadu, da se on Živanu prijatelja hlini, in da se on le v svoj korist prizadeva, Zivanovo prijateljstvo doseči. Živan in Jela sta, ne vede zakaj, neko vnutrašnje mrzenje do Nenada imela, toda tega mrzenja njemu nista niti pokazala, niti spoznati dala. Ni bilo dana, da Nenad ne bi bil Živanove hiše pohodil. Pri teh pohodih sta se Zivan in Nenad o trgovini, o poljskih pridelkih in posebno o narodnih stvarčh pogovarjala. Jela jih je rada poslušala, ker je tudi njo mikalo od narodnih stvari kaj slišati in pozvedeti. To je bilo poseben vzrok, da je ona Nenada v svoji hiši trpeti mogla. Večkrat bi bila rada Nenadu pred nosom hišna vrata zaprla, pa mislila si je, Bog zna, kaj ima danas zopet Živanu povedati; in če bi to storila, gotovo bi Živana razžalila; česar pa pri svojem čutu in pri iskreni ljubezni do Živana pod nobenem pogojem ne bi bila storila. Tudi Živan bi bil rad Nanadu večkrat vrata pokazal, ker mu je odveč odljuden bil; tudi je bila neka nepokojna misel Živana obšla, da Nenadovi pohodi bolj Jeli kakor njemu veljajo, in da on boče Jelo na svojo stran pridobiti; — ali Živan o tem očitnih dokazov ni imel, zraven si je pa mislil, da bi morebiti presrčno ljubljeno Jelo razžalil, če bi pred tem pohlepnikom vrata zapiral, in ga od hiše odganjal. To je trpelo cele dve leti in priliznjenega go-
') Poturicn — kristijan, kateri je svojo kristijansko vero zatajil in v izlam ali turško vero prestopil.
sta se Zivan in Jela z lepa odpraviti in se njega lišiti nista mogla.
Med tem je bila Mileva že precej porasla, že je hodila in govorila vse; otac in mati sta imela nad svojim detetom nepopis-ljivo veselje. Pa kakor na svetu nič stanovitnega ni, posebno pa človeška sreča na zemlji veči del le kratek čas trpi, tako se je tudi v srečo Jele in Živana neka tuga vmešala. Poletni dan meseca avgusta so se po veliki vročini proti večeru od zapada sivi oblaki vzdigovati začeli; krivec jih je proti iztoku gnal, in na visokih sremskih planinah so kakor dereča voda na jezu obstali. Od daleka se je videlo bliskanje in slišalo gi’menjo in šumenje. Vihar je zmeram bliže prihajal in rastel; črni oblaki so večerni mrak še bolj otemnili, in ko je na večer k angeljskemu češčenju zazvonilo, bila je že temna noč nastopila; samo pogosti blisk jo je razsvetljeval, kakor da bi strašno nevihto človeškim očem pokazati hotel, in strašno grmenje, treskanje in padajoči led jo je še strašnejšo delal. Nenada ta dan v Živanovo hišo ni bilo, da-si ravno poprej ni bilo dneva, kteri ne bi Nenad bil obiskal Živa-nove hiše. Jela je bila svoje hišne posle ta večer hitro opravila; tudi je bila svojo milo hčerko zgodaj spat spravila. Ker je svoja poglavitna opravila za ta dan storila, in ker je tako nezgodna noč nastala, zato se je tudi kmalu k počitku podala.
Samo Zivan, ta večer nenavadno tužen in v se zamišljen, je še pokonci ostal; sedel je za mizo in pri brljavi sveči na desno roko z glavo naslonjen, kmalu zadremlje. Zvunaj je vihar vedno še besnil, celo noč razsajal, tuljenje viharjev, grmenje, treskanje in bliskanje je celo noč trajalo, in je še-le proti jutru ponehavalo. Ko je drugi dan nevihta potihnila, in se jutranja zarja na jasnem iztočnem nebu prikazala, in ko je žarko solnce na istoku iz za-daljenih hribov vstajalo in se svojimi rumenimi žarki osrebreno streho na cerkvenem stolpu zlatilo, prebudil se je Živan iz strašnih sanj; bila je to strašna in osode polna noč za-nj in tudi za nekoga druzega.
Hitro iz-za mize vstane in pogleda v kolevko , kjer je njegovo malo dete ležalo. Pa tudi Mileva se je bila že zbudila in ko ona svojega otca pri zibelki zagleda, odmah ga nagovori poprašaje: otac, kdi je majka? je-li več vstala? Živan svoje dete milo pogleda, ter Milevi odgovori: Neznam kdi je? odišla je na polje.“ — Istina je, ta strašna noč je bila Jelo in Nenada vzela. Oba dva sta iz sela zginila kakor kafra iz zaprte škatljice ali kakor pomladanski sneg črez toplo noč zgine. Vse iskanje, vse popraševanje je bilo zabadava, nobeden od nju dveh nič povedati ni vedel. Gotovo je ona z Nenadom po noči pobegnila, za-pustivša svojega sopruga in svoje mlado dete. V vsem selu nije bilo človeka, kateri bi bil še dvomil, da je Jela z Nenadom pobegnila, toda nobeden ni vedel kam? Ni bilo v vsem selu človeka, kateremu so ne bi bila iz globočine srca smilila Živan in njegovo zapuščeno dete.
Zenice in deklice so si na ušesa šepetale in se nad nezvestobo Jelino in nad smelostjo Nenadovo grozilo in jezile; vendar Zivanu nobeden pomagati ni znal. Zivan je bil že poprej bolj v sebe zabrnjen in tužen. Ali Jelina zguba je njegovo tužno srce še globokeje v žalost potopila. Od zdaj je vsako prijateljsko zavezo popustil, ljudi se ogibal, le malo govoril, in posebno od Jele več govoriti ni hotel. Kadar mu je kdo v misel njegovo ženo vzel, brez odgovora mu je Živan hrbet obrnil. Njegovo srce je bilo popolnoma potrto in pregloboko ranjeno, kakor da bi za-nj bil še kakov lek. On je vsemu posvetnemu veselju slovo dal, samo za svoje gospodarstvo se je brigal, pri vsem tem pa za svoje malo dete — svoje edino veselje — največo skrb imel. V delu in v molitvi je svoje tolažbe iskal, vsako nedeljo in vsaki praznik je s6 svojim detetom bližnjo cerkvo obiskal , in pri božji službi pobožno molil in v svoje molitve tudi Jelo vpletal. Večerne molitve ni nikoli več opustil; posebno je ob Jelinem godu svojo pobožnost kazal. Na predvečer pred praznikom svete Jelene je Božje razpetje na mizo postavil, dve voščeni sveči prižgal in dva poliča vina prinesti ukazal. Potem je pobožno molitev opravil, in po molitvi edan polič vina sam popil, drugi polič pa pod mizo izlil. To je vsako leto o istem času ponavljal, dokler je živel, ni tega ponoviti pozabil. Trajalo je to celih 18 let. Med tem je bila Mileva že dorasla, in se telesno in duševno popolnoma razvila, kajti štela je že 20 let svoje starosti. Bila je prava krasotica v VBi okolici krasnejše od nje in tudi ednake devojke daleč okoli najti ni bilo. Rast in telesni obrisi so bili brez madeža in pogreška, njeno okroglo in prijazno obličje, njeni polnoglasni prijetni govori so očarali vsacega, kdor koli je ž njo kaj opraviti imel, ali se njej le bližal. Ona je bila živa podoba svoje zgubljene matere. Naravno je bilo tedaj, da je imela mnogo častiteljev. Ni bilo čuda, da so mladenči se njej radi bližali in njene naklonosti iskali. Snubačev joj tedaj ni manjkalo; iz bližnjih in daljnih krajev so momci kakor snubači dohajali, in za Milevino roko prosili. Iz vseh teh snubačev si Mileva domačega in poštenega Milana Z dr a vk o vi č a za svojega ženina zbere", in mu v večno zavezo roko podi. Zivan v v to ženitev svoje preljube hčere rad dovoli, in to toliko rajši, ker je tudi on Milana le od dobre strani poznal in vedel, da je poštene rodovine, in da se sme njegova hči s takim ženinom pred svetom ponašati. Precej po venčanji Milana in Mileve in po dovršeni svatbi se Mileva v Milanovo hišo preseli. V njenem novem stanu je Mileva popolnoma zadovoljna bila, in ni imela nikakega vzroka čez kako stvar potožiti se; ali vendar pri vsem tem srečna ni bila. Svoje mile majke ni bila pozabila, in je tudi pozabiti ni mogla niti hotela. Vedno je na-njo mislila in prerano zgubo premišljevala in obžalovala. Da-si ravno je sadaj tudi svojega očeta, katerega je tudi jako ljubila, zapustiti morala, in se v tujo hišo k tujim ljudem preselila, vendar ta prenaredba je ni
toliko zanimala, kakor način, po katerem je svojo mater tako rano in tako čudovito zgubila. Premišljevala je svoja otročja leta, spomnila se jo, kako je po materi britko plakala, kako jo je otac tolažil, kako vselej globoko zdihnil, in kako naglo so mu solze oči zalile, kadar je po svojej materi prašala; spomnila se je, kako je njen otac vsako leto na predvečer pred praznikom svete Jelene — godom njene matere — pred božjim razpetjem molil, in vino pod mizo razlival. Te misli in premišljevanje o očetovem čudnem obnašanji so pri Milevi porodile sum, katerega si več iz glave izbiti ni mogla. Po noči in po dnevu, kodar koli je Mileva hodila, in kjer koli je bivala, so jej strašne misli po glavi rojile, vavek jej je nekaj na jezik pokladalo besede, ali ni si upala, izustiti jih. Strašne misli so to bile, one jej niso nikoli počitka dale, ampak jo povsod zvesto spremljevale.
Otac je mater ubil, in jo pod mizo pokopal. To so bile tiste strašne misli, to so bile tiste besede, katerih se Mileva ni upala izustiti; vendar je njim popolnoma verjela. Ker od sadaj nikjer več ni počitka našla, in ker jo je nek vnutranji nagib naganjal, da naj to sodniji naznani in jej svoje misli objavi, zato se na pot podd v P.
Stopivši v sodnico se predstavi sodniškemu predstojniku in začne govoriti:
,,Milostivi„ gospodin, ja se imam vam nešto potužiti.“
Sodnik: Sto želiš:
Mileva: Jaz sam sad dvadeseto leto svoje starosti dopolnila,
i	sam vdata sa Milanom Zdravkovičem iz sela X. Moj otac Ži-van Nestrovič živi v selu X.; moju majku sam rano zgubila i to več pred 18 godinami; bilo je njezino krstno ime Jelena. Zatim kad je moje majke nestalo, i kadgod ja moga otca zapitaše: Otče kdi je moja majka, i kad bude ona opet kuči došla, svagda moj otac zaplakaše i rone suzo prolivaše , on me ovek teši: „če-kaj moje milo dete, tvoja majka hoče opet doči,“ drugo nehtede da mi odgovori nego se od mene okrenuše. Na večer pred praznikom svete Jelene je moj otac svako leto božje razpetje na astal (mizo) postavio, in dao donesti dve holbe (dva poliča) vina, se ie Bogu molio, i je zatim ednu holbu vina sam popio, a drugu holbu je pod astal razlio. — To on radiše svake godine od isto dobe kad je moje majke nestalo. Ja mislim da jo moj otac moju majku ubio in v sobi pod astal pokopao.
Sodnik je njen govor pazljivo poslušal in njene izrečeno besede zabeležil.
Ko je končala svoj govor, reče jej sodnik, da bode vse to, kar je ona njemu objavila, preiskal, in postavno dolžnost točno spolnil.
Sodnik odmah odredi preiskovalno komesijo, kateri tudi dva zdravnika kakor zvedenca pridruži. Ta komesija se še tisti dan v Zivanovo hišo poda; stopivši vvZivanovo sobo komesija odstrani tam stoječo mizo, in v pričo Živana počnejo kopači svojo
delo na tistem mestu sobe, lcjei’ je kratko prej odstranjena miza še stala. Kopači kmalu na neke človeške kosti zadenejo, in po napeljevanji nazočih dveh zdravnikov odstranijo zemljo in odkrijejo človeško okostje, katero so pričujoči zdravniki za žensko spoznali, ter iz trohljivosti teh kosti sodili, da je ženska, od katere je okostje, najmanj 18 leti tukaj zakopana bila. — Preiskovalna komesija vzame najdene človeško kosti kakor predmet hudodelstva seboj, dfi pa tudi Živana zvezati in v sodnico odpeljati.
Živan je tam svojo zločinstvo obširno in natančno obstal in je bil v tamnico vržen. Sadaj še le se mu j c vest prav obudila, ni mu dala več počitka, vedno ga je v srcu tako peklo, da je v kratkem času težko obolel, in preden je svetni sodnik črez njega izrekel svojo sodbo, že ga je Bog pred svoj najpravičnejši prestol na odgovor in na sodbo pozval; nagla smrt je njegovemu krivičnemu in nesrečnemu življenju konec storila.
Sosedje in vsi, katerim je bila ta prigodba znana, so Boga častili, in soglasno rekli: Bog je pravičen.
Bibliografia slovenska,
ali
slovensko knjigoznanstvo od začetka 1868. leta do konca meseca oktobra 1869. leta.
Bibliografia ali knjigoznanstvo je jako važna vednost. Ona je zrcalo slovstva in duševnega napredovanja vsacega naroda, in nedomestljiv vir povestnice literature in izobraženosti.
Mi Slovenci imamo izvrstno sestavljeno bibliografio v P. J-Safari k -ovi nemško pisani knjigi „Geschichte der siidslavischen Literatur. Aus dessen handschriftlichen Nachlasse herausgegeben von Josef J ir e če k I. Band, Prag 1864 8".“, a žalibog! dodelano le do 1830. leta. Od tega časa sem — ko je slovensko slovstvo nastopilo novo cvetno dobo, nimamo nobenega voditelja na tem polji znanstva.
1860. leta je ,,društvo za jugoslavensko povjestnicu i starine" izdalo ,,Bibliografio hrvatsko" (V Zagrebu 1868. 8°.) kot „prvo knjigo bibliogratie jugoslavenske." Obljubil sem jaz sestaviti za to delo „bibliografio slovensko" in dotična pogodba je bila že gotova in veljavno sklenjena. A politične razmere avstrijske so zabranile izdelovanje tega početja. — Ker se ni nadjati, da bi kak drug se lotil tacega silno težavnega in malo hvaležnega dela, zato sem jaz sestavil „bibliografio slovensko" od začetka
1868.	1. do danes — in sem se z vso marljivostjo prizadeval, popisati vse, kar je bilo v slovenskem jeziku tiskano. Pri po-
pisu sem se strogo držal dotičnih znanstvenih pravil, in da sem tudi manj važne knjige, brošurice i. t. d. popisal, — ne bo se mi očitalo, ker ravno taki manjši spisi imajo zgodovinsko važnost in v kratkem času popolnoma zginejo. V tem sem sc ravnal po zgledu našega slavnega rojaka dr. Konstantina pl. Wurzbacha in njegovih izvrstnih del „Bibliogratisch - statistische Uebersicht der Literatur des osterreichischen Kaiserstaates" 1.1853., II. 1854. III. 1855. Wien 8"., in „Bibliografisches Zentralorgan des osterreichischen Kaiserstaates“ I. 1858., II. 1859. 4".
Kako potrebna nam pa je „slovenska bibliogralia“, to je razvidno iz tega, da avstrijska bibliografija, ktero društvo avstrijskih knjigarjev izdaja vsako leto od leta 1861. začenši, v treh zadnjih letnikih ne imenuje prav nobene slovenske knjige. Potem takem se res ni čuditi, če Nemci mislijo, da Slovenci nimajo nobene literature.
Radostno bom tudi v prihodnje izdelaval tak zapisnik duševnega delovanja našega naroda. Želeti pa bi bilo, da bi v ta namen izdajatelji pošiljali svoje spise knjižnici slovenske Matice.
V	Ljubljani 20. novembra 18G9.
Dr. E. H. Oosta,
slovenske matice predsednik.
I.	Časniki.
1. Besednik. Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. I. Leto 18G9. Izdajatelj: A. Janežič. V Celovcu 4".
Izhaja 2krat v mesecu.
2. Brencelj v lažnjivi obleki. V Ljubljani. Založnik: J. AleSo-vec. Letnik L 1869. 4°.
Izhaja dvakrat na mesec.
3. Cvetje iz domačih in tujih logov. Zbirka izvirnih del slovenskih in slovenskih prevodov. 34. in 35. vezek. (VI. šestke
1.	in 2. snopič.) V Celovcu 1868. 8".
Cvet in sad. Izviren roman. Spisal J. Jurčič st. 2—160.
4. Domovina. Lastnik Andrej Marušič. Gorica II. Tečaj 1868.
III.	tečaj 1869. 4°.
Izhaja vsak petek.
5. Glasnik. List za zabavo, književnost in poduk. Izdaje in vreduje J. Jurčič. Maribor 1869. 8°.
Le 1. številka, 32 st. je prišla na svitlo.
6. Jadranska zarja. Političen, podučiven in kratkočasen list. Lastnik G. H. Mar te lan e c. Trst 1. tečaj 1869. 4".
Izhaja od meseca septembra 1869. 2krat v mesecu.
7. Juri s pu.Šo. Dolgočasen list — za lahonc, nemškutarje i druge nerodne ljudi. Lastnik G. H. Martelanec. I. tečaj 1869. Trst. 4°.
Izhaja lkrat na mesec.
8. Novice gospodarske, obrtniške in narodne. V Ljubljani Blaznik 4». XXVI. tečaj 18G8. 438 str. XXVII. tečaj 1869.
Izhajajo vsako sredo.
9. Pre.itave iz državnega zakonika za Kransko vojvodino. V Ljubljani. 4". Leto 18G8. XXII. in 354 st. Leto 1869.
10. Primorec. Političen, podučen i kratkočasen list. Lastnik Ivan Piano. Trst III. tečaj 1868. IV. tečaj 1869. Fol.
Je izhajal 2krat na mesec in nehal konec julija 18G9.
11. Slovenski Primorec. Podučen i kratkočasen list. Lastnik Ivan Piano. Trst I. tečaj 1868. Fol.
Je izhajal 2krat na mesec.
12. Slovenski glasnik. Lepoznansko podučen list. Vredil in založil Anton Janežič. XI. tečaj. V Celovcu 1868. 8". 236 strani.
S 6. listom 1. junija 1868. je nehal ta časnik.
13. Slovenski Gospodar. Podučiven list za slovensko ljudstvo. Maribor II. tečaj 1868. III. tečaj 1869. Založnik in vrednik Dr. Matija Prelog 4°.
Izhaja vsaki četrtek.
14. Slavenski jug. Zabavno podučna knjiga s podobami. Izdaje in vreduje Gjuro Klarič v Karlovcu. I. leto 1868. 4°. Zagreb. 4 zvezki 140 strani.
Ne izhaja več.
15. Slovenski Narod. V Mariboru. Fol. 115 št. prvega tečaja od
2.	aprila 1868. do konca leta. II. tečaj 1869. Lastnik dr. Jože Vošnjak. Izdatelj Anton Tomšič.
Izhaja 3krat na teden.
16. Slovenski Prijatel. Vredil in založil Andrej E in spi le r. V Celovcu 8°. Leto 1868. XVII. tečaj 536 str. — Leto 1869. XVIII. tečaj.
Izhaja lkrat v mesecu. — Priloženo: ,,Razlaganje kerščanskega katoliškega nauka“ spisali nekteri duhovni ljubljanske škofije. IV. poglavje, do sedaj 30 pol 8°.
17. Učiteljski Tovarn. List za šolo in dom. Vrednik Andrej Praprotnik učitelj. V Ljubljani 8". VIII. tečaj 1868. 381. str. IX. tečaj 1869.
Izhaja 2krat v mesecu.
18. Zakonik in ukazni list za vojvodstvo Kranjsko. V Ljubljani 4°. Leto 1868. VIL in 76 str. — Leto 1869.
19. Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list. Vrednik Luka Jeran.
V	Ljubljani. Založnik Blaznik 4°. XXI. tečaj 1868. 422 str. XXII. tečaj 1869.
Izhaja enkrat na teden.
II.	Društvena dela.
Čitalnica v t'cTiioiiiljii.
20. Pravila. V Ljubljani 8".
Čitalnica narodna v Ljubljani.
21. Imenik udov narodno čitalnice v Ljubljani o začetku leta
1868. sč sporočilom preteklega leta. V Ljubljani 8”. 16 str.
22. Imenik udov narodne čitalnice v Ljubljani o začetku leta
1869. sč sporočilom preteklega leta. V Ljubljani 8°. 20 str.
Čitalnica v Metliki.
23. Udje. V Ljubljani 1869. Fol. 1 pola.
Narodna čitalnica v Novoinestu.
24. Imenik društvenikov o začetku leta 1869. V Ljubljani 8°. 6 strani.
Dramatično društvo v Ljubljani.
(212 družbenikov.)
25. Slovenska Talija. Zbirka dramatičnih del in iger. 1. in 2. leto. V Ljubljani 1867., 1868. 8°.
I. leto: Priročna knjiga za glediške diletante posebno za ravnatelje igrokazov ter prijatelje slovenske dramatike sploh. Sestavil Josip Nolli, odbornik dramat. društva. V Ljubljani 1868. 8°. VII. 172 str.
Ultra. Veseloigra, v(/endm djanji. Češki spisal F. Samberk, poslovenil F. M. V Ljubljani 1867. 8°v27 str.
Na mostu. Gluma v enem djanji. Iz Češkega po Klicperi poslovenil Fr. Rebec. VvLjubljani 1867. 8". 38 str.
Mlinar in njegova hči. Žalostna igra v petih aktih. Po E. Raupachu poslovenil Fr. Malavašič. V Ljubljani 8°. 78 strani.
II. leto: Dobro jutro. Vesela igra s petjem v dveh djanjih. (Iz Češkega.) V Ljubljani 1867. 8°. 4b str.
Bog vas sprimi! Kdaj pojdete domu? Vesela igra v enem djanji. Poslovenil Val. Mandelc. V Ljubljani 1868. 8°. 23 strani.
To sem bil jaz! Šaloigra v enem dejanji. Po nemškej: „Das war ich!“ prenaredil Miroslav Vilhar. V Ljubljani 1868. 8°. 39 strani.
Ravni pot najboljši pot. Vesela igra v enem dejanji. Svobodno poslovenil Bernard Tomšič, bivši učitelj v Vinici 1852. V Ljubljani v1868. 8°. IV. in 42 str.
Gospod Čapek, ali kaj me nihče ne pozna? Veseloigra v enem dejanji. Poljski spisal grof Aleksander Fr e dr o poslovenil .Josip Stare. V Ljubljani 1868. 8. 45 str.
26. Serežan. Hrvatska opereta v enem dejanji. (Besede napevov.) Besede i glasbo sestavil Ivan N. Kock. V Ljubljani 1869. 16°. 19 strani.
Katoliška družba na Kranjskim.
(1230 družbenikov.)
27. Govor, ki ga je imel grof Viljem Wurmbrand v Ljubljani 29. listopada 1868. v družbi, povabljeni v ta namen, da bi se napravila katoliška bralnica. V Ljubljani 8°. 4 strani.
28. Govor, ki ga je imel grofViljem Wurmbrand 9. decembra
1868. v Ljubljani pred zbirališem za posvetovanje pravil katoliške družbe. V Ljubljani 8°. 4 str.
29. Pravila. V Ljubljani. 16°. 10 strani.
30. ZlatomaŠnik sveti oče Pij IX. Čertice o Njihovem življenju, delovanju in značaju. V Ljubljani 1869. 8°. 50 str.
31. Katoliška družba za Kranjsko. Bukvarnični imenik. Oktober
1869. Laibach 8°. 38 str.
(J. kr. kmetijska družba kranjska.
(838 družabnikov.)
32. Poduk kako najbolje živo mejo zasaditi. S podobo po J. Schenkovem in Faberjevem spisu. V Ljubljani 1868.
8.	15 strani.
33. Naznanila. Letnik 1869. Zvezek I. V Ljubljani. 8°. 120 str. Sporočilo o občnem zboru 24. novembra 18G8. — Naznanila iz s(5j glavnega odbora. — Dodatek.
Društvo Marijnc bratovščine v Ijubljani.
(1600 družbenikov.)
34. Pravila. Laibach 8°. 8 str.
Matica slovenska v Ljubljani.
(1497 družbenikov.)
35. Pravila v Ljubljani 8°. 4 str.
36. Narodni koledar, sporočilo in letopis matice slovenske za leto 1869. V Ljubljani 8«. XXXII. 95, in 166 str.
Kazalo letopisa: Eaziskavavanja na polji staroslovenske zgodovine, spisal Dav. Trstenjak. — Spominska svetinja kranjskih stanov 1790. leta; spisal J. Parapat. — Cesar Leopold I. v Ljubljani; spisal J. Parapat. — O davkovstvu; spisal L. Robič. Slava in sreča kmetijstva. ■— Pot do bogastva; priobčil A. L (5 s ar.
—	Sava. — Borovniška okolica v prirodoslovnem obziru ; spisal Sim. Robič. — Kmetovo in književno polje. — Kaj je n&rodnost; spisal J. N a d k u p s k i. — Zgodovinska črtica; spisal dr. J. B1 e i-weis. — A. Kremplj; spisal Božidar Raičev. — O dvoboji; odlomek iz zgodovine prava; sjjisal dr. E. H. Costa. — Ilija, zgodo-vinsko-romantičen obraz iz bolgai'skega života; iz Češčine poslovenil
Podgorica n. — Dožeška, zgodovinska povest poslovenil Fr. Jaroslav. — Kozaki v Carigradu, zgodovinska povest. — Vinš-njogorči pa Turki; burka spisal Pr. Nekdo.
37. Slovenski Stajer. Dežela in ljudstvo. Spisali rodoljubi. I. snopič. V. Ljubljani 1868. 8". str. 1—138.
Prvi oddelek. Dežela 1. Zemljopisno razmere; spisal prof. J. Šaman. 2. Geognozija; spisal Ivan Žnža. 3. Meteorologija; sostavil prof. J. M a j c i g e r.	f
38. Olikani Slovenec. Spisal Ivan Vesel. V Ljubljani 1768. 8U. 132 strani.
Društvo svetega Moli »ra v Celovcu.
(13.GGG družbenikov, namreč 329 dosmertnih in 13.337 letnih.)
39. Koledarček družbe svetega Moliora za navadno leto 1869. V Celovcu 1868. 8°. 128 in 72 str. za navadno leto 1870. V Celovcu 1869. 8°. 40 in 64 str.
40. Življenje svetnikov in svetnic Božjih. Po najboljših virih spisal dr. J. Rogač III. IV. snopič. V Ljubljani 1868., 1869. 8". II. del 448 str.
41. Kristusovo življenje in smrt v premišljevanjih in molitvah. Poleg Gasparja Erharda za Slovence predelal Štefan K o-ciančič. L ll. snopič. V Celovcu 1868. 1869. 8°. str. 1 — 320. I. dola.
42. Slovenskih večernic XVIII. XX. zvezek. Domače in tuje živali v podobah. Slovenskej mladini v poduk in kratek čas popisal France Erjavec. L II. del: četveronožne živali. V Celovcu 1868., 1869. 8°. 150 str. (22 podob) 192 str. (56 p.)
43. Slovenskih večernic XVII. zvezek. Mati božja dobrega sveta ali bratovska ljubezen. Povest iz časov turških bojev konec XVI. stoletja. Spisal duhoven ljubljanske škofije. V Celovcu 1868. 8°. 119 str.
44. Slovenskih večernic XIX. zvezek. Perpetua ali afrikanski mučenci. Pogled v tretje stoletje po Kristovem i’ojstvu, povest po pravih mučenshih zapiskih. Poslovenil Anton Ldsar. V Ljubljani 1869. 8°. 164. strani.
45. Friderik Baraga, pervi kranjski apostoljski misijonar in škof med Indijani v Ameriki. Spisal dr. Leo Vončina. V Ljubljani 1869. 8". 198 strani.
46. Umni gospodar ali gospodarsko berilo. Spisal France Jančar. V Ljubljani 1869. 8U. 212 strani.
Katoliška rokoricljska družba v Ljubljani.
(50 členov.)
47. Bog blagoslovi pošteno rokodelstvo! Udom katoliške rokodelske družbe. Postave družbe. V Ljubljani 1868. 8°. 7 strani.
N&rodni koledar 1870. (Letopis.)	18
Slovenija, društvo za hrambo narodnih pravic v Ljubljani.
(770 društvenikov.)
48. Pravila. V Ljubljani 16°. 8 str.
Slovensko politično društvo v Mariboru.
49. Pravila. V Mariboru 8°. 4 str.
50. Slovenski tabori. Za prosto slovensko ljudstvo spisal dr. Jože Vošnjak. Maribor 1869. 8. 15 strani.
Sokol. ljubljansko gimnastično društvo.
(198 členov.)
51. Pravila. V Ljubljani 8°. 45 strani.
Izobraževalno društvo za tiskarje v I juhljani.
52. Pravila. V Ljubljani 1868. 8°. 17 strani.
III.	Zgodovinska, pravoznanska in državoznanska dela.
53. Cesar Maks in Mehika. Za prosto ljudstvo spisal J. A1 e-sovec. vV Gradcu 1868. Giontini 8°. 50 strani.
54. Oujte! Cujte! kaj slovenski jezik tir ja. Za prosto slovansko ljudstvo spisal P. Jankovič. Na Dunaju. Založil Janko Pajk. 1869. 8». 39 str.
55. Kratko in lahkoumno pojasnilo nove vojne postave, V Ljubljani 1869. Klcinrnayer 8°. 29 strani.
56. Mariin spominek na šentjakopskein trgu v Ljubljani. V Ljubljani. 1868. 8°. 13 strani.
57. O malej obliki na svitlo dani zakoni (postave) in ukazi za Kranjsko. 2. zvezek. Zakon za skladne ceste. — Postava zastran uvrstovanja cest. — Dodatek k zakonu za skladne ceste. — Poselski red. — Postava, kako jo poljd varovati.
—	Domovinska postava. — Gasilni rod. — Postava o zidanji cerkev. — Obrtnijska postava. — Deželni red. — Volilni red deželnega zbora. — Gojzdna postava. — Postava za živinsko ogledovanje. — Postava o pravici shajati se. —
V	Ljubljani 1868. 12°. 638 strani.
58. Obravnave deželnega zbora ljubljanskega v tretji sesiji, druge volitvene dobe od 22. avgusta do 3. oktobra 1868. Po steno-grafičnih spisih. V Ljubljani 4°. 604 strani.
59. Opombice zastran občnega cerkvenega zbora v Rimu 1. 1869. ali knjižica, v lcteri se pove, zakaj so Pij IX. poklicali vse škofe v Rim na zbor. Spisal in založil Lavoslav Gregorec doktor bogoslovja, kaplan sv. Rprt. v. Slov. gor. V Mariboru. 8". 48 strani.
60. Opravilni red deželnemu zboru vojvodstva Kranjskega. Lai-bach 1869. 8°. 15 strani.
61. Osnovne državljanske pravice, razglašene 8 postavo od 21. decembra 1867. Nekaj besedi za slovensko ljudstvo. V Ljubljani. KIeinmayer. 1869. 8". 35 strani.
62. Sporočilo kranjskega deželnega odbora od 27. decembi’a
1866.	leta do konca meseca julija 1868. leta. V Ljubljani 4H. 43 strani.
63. Sporočilo kranjskega deželnega odbora od 4. oktobra 1868. do konca meseca avgusta 1869. leta. V Ljubljani 4°. 42 strani.
64. Konkordat, cerkev, šola. Spisal, založil in na svitlo dal Jožef Suc, duhoven lavantinske školije. V Ljubljani 1868. 8". 38 strani.
65. Tabor pri Šempasu, 18. oktobra 1868. „Zložimo se!“ V Gorici 1868. 8". 49 strani.
IV.	Jezikoslovne knjige.
66. Jezičnih ali pomenki o slovenskem pisanji. Spisal J. Marn. VI. leto. V Ljubljani 1868. 8°. 54 strani.
Posebni iztis iz ,,Učiteljskega Tovarša.“
67. Slovenska slovnica za pervence. Spisal Andrej Praprotnik, učitelj v Ljubljani 1869. Milic. 8". 82 strani.
V.	Narodno-gospodarska dela.
68 a) Kmetijske table: I. Sadje. Zložil Baron A. Rabo. II. Vi-noreja. Zložil Baron A. Babo. III. Opravila z vinom v kletu. Zložil Baron A. Babo. IV. Nauk od gnoja. Zložil Bar.
A.	Babo. V. Drenaža. Zložil Oton Schmidt. VI. Pomaka travnikov. Zložil Oton Schmidt. VII. Cbeloreja. Zložil dr, L. J. Melicher. VIII. Opresnina. Zložil Rudolf Abel. IX. Hmelj. Zložil F. W. llofmann. X. Svila. Zložil F. W. H o fm a n n. XI. Umetna riboreja. Zložil dr. Gustav Jaeger. XII. Gozdoreja. Zložil J. Pitasch. XIII. Raba gozda. Zložil J. Z en k er. XIV. Poljedelstvo. Zložil M. Rohrmann. Živinoreja. Zložil Henrik Baron Doblhoff. XVI. Raba živine. Zložil Henrik D o b 1 h o f f. — Poslovenil Janez Zalokar. V Ljubljani. Na Dunaji 1869. Fol.
68 b) Poduk, kako se dela žganje vsake baže, mrzlo in brez posebnih naprav (aparatov). Ozira se na navadne pijače, liktire, kuhanje sladkorja (cukra) in barvanje blaga. Za krčmarje in za tiste, ki satni kuhajo in mešajo pijače, je ta knjižica ne-obhodno potrebna. Obsega blizo 100 receptov. V Ljubljani
1868.	Giontini 8°. 46 strani.
69,	Navod, kako naj ravnajo posamesni kmetje in cele soseske z gozdom. Slovenskim soseskam in kmetom spisal Mavricij Schever, bivši nadlogar. Na svitlo dal deželni odbor kranjski. V Ljubljani 1869. 8°. 43 strani.
70. Slovenska kuharica ali navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila. Narekovala Magdalena P1 c i w e i s - ova rojena Knafelj-ova. Pisala Neža Lesar-jeva. V Ljubljani
1868. 8°. VI in 308 strani.
71. Sviloreja umevno in v podobah razlagana za male svilorejce. Cena 10 kr. V Ljubljani 1869. 1 pola v Fol.
VI.	Lepoznanska dela.
72. Vrtomirov ‘prstan ali zmaj v Bistriški dolini. Ljudska povest iz pretečenih časov. Spisal J. A1 e a o v e e. V Ljubljani 1869. Giontini 8°. 80 strani.
73. Prestave naj lepših himen sv. cerkve. (Ponatis iz „Zgod. Dan.“) V Ljubljani. Založil J. Jeran. 8°. 44 strani.
74. Pesmi. Zložil Josip Cimperman. V Ljubljani 1869. 8". 62 strani.
75. Kralj Vondra XXVI., ali žalosten konec vesele pojedine, ali strašna osveta. ^ Velika romantično - heroično - tragična opera v 3 aktih. — Ceski zložil J. II In er, poslovenil J. Illono-vič. „Kritiki! Vzdignite vojsko črnilno na tenkem reščetu,
—	Jetrnic tečni okus plačal obilni bo trud \“ V Ljubljani.
1869. Egcr 8°. 15 strani.
76. Novi svet. Saloigra, v treh djanjih. Spisal Anton Klodič. Izdan kot rokopis. V Gorici 1868. Seitz 8°. 84 strani.
77. Mazepa Jovan, Hetman ukranjski dobe Petra Velikega. Pravlica zgodbe resnične po Byronovi istega imena slo-bodno pel in pomnožil Jovan Koseski. Doklada Novic. V Ljubljani 1868. 16". 55 strani.
78. Pesmi zložil Boris Miran. Na Dunaji 1868. Geitler 8". 155 strani.
7V). Mladika. Izdala in založila J. Stritar in J. Jurčič. Prvo leto. V Ljubljani 1868. 12". 223 strani.
80. Slomšekove Drobtinice. XX. Letnik. Vredil Franc Kosar, dekan v Kozjem. Izdalo ravnateljstvo Mariborskega semenišča. V Ljubljani 1869. 8“. VI in 316 strani.
Kazalo: A. Pastirska hrana. B. Ogledalo pobožnega življenja I. Mihael Piki, prošt lavantinski. II. Elija l?ebič, gimnazijalni prefekt v Ljubljani. III. Luka Levičnik, fužinar v Železnikih. C. Prigodbe, žalostne in vesele. I. Sv. Trojica v slovenskih goricah. II. Zlata maša sv. očeta Pija IX. D. Priliko in basni. E. Ogledalo za šolo in narodnost. Obrazci pogovorov pri učiteljskih zborih. P. Slovenska gorlica.
81. Venček, za vezilna darila, ali vošilne pcsmicc o godovih, novem letu in drugih priložnostih, z nekterimi spominskimi listeki in grobnimi napisi. (Drugi popravljeni in pomnoženi natis). V Ljubljani 1869. Giontini 8°. 82 strani.
VII.	Šolske knjige.
82. Drugo berilo za slovenske šole. 36 n. kr. Na Dunaju 1869. 8. 242 strani.
83. Kratki katekizem v vprašanjih in odgovorih za ljudske šole ljubljanske škofije 18 kr. V Ljubljani, 1868. Gerber 8°. 96 strani.
84. Cvetnik slovenske slovesnosti. Berilo za više gimnazije in realke. Sestavil Anton Janežič. Drugi ves predelani natis.
V Celovcu 1868. 8n. 379 strani.
Kazalo: Vvod. I. Lirika, a) Pesmi in elegije, b) Vzvišene poezije: ode, himne in popevke, c) Poezijo v stalnih oblikah: sonotje, glose, in kancone. d) Lirično-naučnc poezije: naučna pesem, poslanica, satira, nadpisi in uganjke. II. Epika, a) Pripovedno-naučne poezije: bazni, parabole, in alegorije, b) Pravlice, pripovedke in legende, c) Balade, romance in pripovesti. d) Junaške pesmi, epopeja in roman. III. Dramatika. IV. Poduena tvarina: a) Krajepisni in natoro-znanski sestavki, b) narodopisni in zgodovinski, c) Razprave, pisma in ogovori.
85. Praktična slovensko-nemska gramatika I. Del. Za II. in III. razred slovensko-nemških šol v c. kr. avstrijanskih deželah 34 kr. Na Dunaju 1868. 8". 223 strani.
86. Svete pesmi za šolsko mladost. Nabral in izdal Andrej Praprotnik učitelj. 2. natis. V Ljubljani. Milic. 1869.32°. 105 strani.
87. Zgodbe svetega pisma stare in nove zaveze. Za katoliške ljudske šole. S 112 podobšinami in 1 zemljovidom. Po nemško spisal dr. J. Schuster poslovenil Anton Lesar, duhoven ljubljanske škofije. (2. natis.) Dunaj 1868. 43 kr. 8°. 262 strani.
88. Slovenski Abecednik za pervi razred ljudskih šol. Na Dunaju.
1868.	8". 96 strani.
89. ABC v podobah in besedi za otroke sestavil Ivan Tomšič.
V Ljubljani Giontini. 8°. 12 strani.
90. Prirodoslovje v podobah. Slovenskej mladini v poduk i zabavo posvetil Ivan Tomšič učitelj na c. kr. normalki. V Ljubljani 1869. Giontini 4°. 15 str. in 14 podob.
VIII.	Šolska sporočila.
91. Besedoslovje, kako so je začelo in kak napredek je do sedaj storilo. Spisal J. Solar.
„Jahresbericht des k. k. Obergimnasiums zu L a i b a c h veroffentliclit am Schlusse des Schuljahres 1868 durch den Direetor Jakob Smolej.'* Laibach 1868. 4". p. 17	27..
92. O besednih pomenih. Spisal J. Š61ar.
,,Jahresbericht des k. k. Obergimnasiums zu L a i b a e li veroffentliclit am Schlusse des Schuljahres 1869 durch den k. k. Direetor Jaeob Smolej.“ Laibach 1869 4°. p. 8—13.
93. O pregovorih in prilikah, sosebno slovenskih.
„9. Jahrcsbericht der k. k. Oberrcalschulo in Gorz.w 1869. 8n. strani 5—33.
94. Vvod v Sokratovo Apologijo spisal P. Ladislav Hrovat. ,,Programm der k. k. Obergymn. zu ltudolfswert (Novomesto) veroffent, am Scblusso des Scbulj.	1869.	Laibach 8°. p.	1—25.
95. Letno sporočilo mestne glavne	deške	Šole pri sv.	Jakobu v
Ljubljani 18G8. V Ljubljani	8°. 17	strani.
Zanemarjeni otroci v našem mestu.	Spisal	M. Močnik.
96. Letno sporočilo mestne glavne šole pri sv. Jakobu v Ljubljani 1869. V Ljubljani 8". 21 strani.
Napčna odreja otrok. Spisal Janez Rozman.
97. Letno sporočilo očitne glavne šole v Orno ml ji 1868. V Ljubljani 8°. 18 strani.
Dva ugovora zastran šol. Spisal M. P o č.
98. Letno sporočilo glavne šole v Ornomlji 1869. V Ljubljani 8°. 18 strani.
Kdo je srečen. Spisal J. Pintbaeh.
99. Letno sporočilo očitne glavne šole Ipavske 1868. V Ljubljani 8°. 12 strani.
Kakošne naj bi bile ljudske šole za naprej. Spisal J. Grabrijan.
100. Pregled obrtnijske dekliške šole v Kamniku po dokončanem šolskem letu 1868. V Ljubljani 8°. 6 strani.
101. Letno sporočilo obrtnijske dekliške šole v Kamniku po dokončanem šolskem letu 1869. V Ljubljani 8°. 6 strani.
102. Letno sporočilo očitne glavne šole Kranjske 1868. V Ljubljani 8°. 16 strani.
Krepki in nepravilni glagoli. Spisal M. K u s t e r.
103. Klasifikacija učencev in učenk očitne glavne šole v Kranj i po dokončanem letu 1869. V Ljubljani 8°. 8 strani.
104. a) Napredek učencev glavne šole v Loki. 1868. V Ljubljani 8°. 6 strani.
104 h) Napredek učencev glavne šole v S k o f j i 1 o k i 1869. V Ljubljani 8°. 6 strani.
105. Razredba učenk v dekliški, obrtnijski, glavni šoli C. G. Uršulinaricah v Loki, koncem drugega šolskega poletja
1869.	V Ljubljani 4U. 9 strani.
106. Letno sporočilo očitne glavne šole Tržiš k e 1868. V Ljubljani 8°. 15 strani.
Šola, starši, učitelji. Spisal L. Knific.
IX.	Molitvene in podučne knjige.
107. Dušna paša za kristjane, kteri želč v duhu inv resnici Boga moliti. Spisal Friderik Baraga nekdanji kaplan v Metliki. Sedmiga natisa. V Ljubljani 1869. Ig. Klemena 479 str. 8°.
108. Nevesta Kristusova ali podučne in molitevne bukve za pobožno keršanske device. Iz nemškiga poslovenil B. Bartol,
kaplan na Dobrovi. Z dovoljenjem visok očas ti tlj evi ga ljubljanskega škofijstva. Ceterti natis. V Ljubljani 1860. Henrik NičmanS". 613 strani.
109. Vedno češenj e svetiga Košnji ga Telesa in lepšanje revnih cerkvi. — Premišljevanja in molitve, posebno za ude te bratovšine. Spisal v Francozkim O. J. K. Bo on e iz reda Jezusoviga. Poslovenil .Janez B on a6, duhoven ljubljanske škofije. Z dovoljenjem visolcočastitljeviga ljubljanskega škofijstva. Druziga natisa. V Ljubljani 1869. Henrik Ničman. 8°. 561 strani.
110. Božja pot k sv. Joštu ali češenje sv. Jošta, spoznavavca in pušavnika, in obiskovanje sv. šteng na gori sv. Jošta v fari sv. Martina pri Kranji na Gorenskem z ozirom na božjo pot k sv. Joštu na Kumu na Dolenskem. V Ljubljani. Blaznik
1868.	8°. 47 strani.
111. Jezus v Sercu. V podobah, kako se Jezus serca polasti, ga čisti in sabo zedinja; z mašnimi in drugimi navadnimi molitvami. Vredil Jožef Buh, kaplan v Račji. 2. natis. V Ljubljani 1870. Milic. 8°. 204.
112. Čast Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji! Kratek molitvenik za vse stanove posebno za šolsko mladino. Zbral in spisal L. J. duhoven ljubljanske škofije. V Ljubljani 1868. Gerber 16°. 348 strani.
113. Duhovno povračilo dobrotnikom cerkve o. o. Kapucinov v Trstu. Trst 1869. 8°. 4 strani.
114. Dušna hrana za katoliške deržine ali keršanski nauk iz življenja svetnikov s podobami VIL IX in X. zvezek. V Ljub-bljani 1869. Giontini str. 297—420.
115. Kratek poduk od višnjevega šltapulirja na čast Marije Device brezmadežne z zapisnikom odpustkov. Posnel iz bu-kvic reda Teatinskega v Rimu poterjenih, in založil za bra-tovšino L. Jeran. V Ljubljani 1868. 8H. 23 strani.
116. Jezus na križi moja ljubezen! Molitevne bukve, ki obsežejo mašne, spovedne obhajilne in druge molitve. Svet križev pot. Litanije in pesmi. A. M. Ceterti natis. V Ljubljani. 1870. Henrik Ničman. 8°. 346 strani.
117. Jezus dobri pastir to je, lepe molitvice pri sv. maši in dru-zih posebnih priložnostih s svetim križevim potam in pesmi. Sesti natis. V Ljubljani 1868. Henrik Ničman 16". 188 str.
118. Jezusu v spomin, ali molitve za pobožne kristjani. Spisal
B.	P. 5. natis. V Ljubljani 1869. Kremžar. 16". 158 strani.
119. Katekizem za Slovence na Beneškem. V Vidnu 1869.
Glej „Novice“ 1869. p. 95.
120. Pravi Marijni služabnik. Molitevne in podučne bukve zlasti v prid keršanski mladosti. Spisal Jožef K er č on, duhoven ljubljanske škofije. Z dovoljenjem visokočastitljevega ljubljanskega škofijstva. V Ljubljani 1868. H. Ničman. 8". 208 st.
121. Lepa Molitev k Mariji, materi zapušenih. Lenk v Znojmc 8°. 4. strani.
122. Hvaljen bodi Jezus Kristus. Molitvene bukve za katoliške kristijane. Poslovenil Anton Lesar. 2. natis. V Ljubljani
1869.	Kremžar 510 strani.
123. Molitev v petek na čast britkega terpljenja in smerti našega gospoda Jezusa Kristusa! Lenk v ZnojmS 32°. 6 str.
124. Obrazci življenja svetih in zveličanih, ki so bili lani (1867.) o sv. Petru v Rimu slovesno razglašeni. Po raznih spisih prosto poslovenjeno. V Ljubljani 1868. Milic 8. 64 strani.
125. Nebeške iskrice za mladost pa tudi za odrašene ljudi. Spisal po najboljših molitevnih bukvah mnogih jezikov Lovrenc Pintar, duhoven v Radolici. V Ljubljani 1869. Gerber 16". 202 strani.
126. Jesus moje shelje. Katolishke molitvene bukve s nauki in napeljevanjem k poboshnimu shivljenju. Poleg nemshkiga od zha-stitljiviga gospoda Alojsja Schlora VIL natis. V Ljubljani 1868. Giontini 8°. 548 strani.
127. Sedem „kljuSavnic.“ Molitve v ktere se bogaboječa duša ži-her zakljeniti zamore. V Novemmestu. Lohbauer 16°. 5 str.
128. Steza v sveti raj ali mašne bukvice z lepimi spovednimi, obhajilnimi molitvami i. t. d. Vredil J. P. V Ljubljani 1868. H. Ničman. 16°. 316 strani.
129. Sveta ura ali Jezus na oljski gori. V Znojmč. Lenk. 4°. 4 strani.
130. Sveta vojska v svetom letu za vesoljni cerkveni zbor s primernimi nauki, opomini, in molitvami. Poleg nemškega od viših potrjenega spisa. V Ljubljani 1869. H. Ničman. 8°. 127 strani.
131. Jezus in Marija, moja ljubezen, ali nauki in molitve. Spisal Janez Volčič duhoven ljubljanske škofije. V Ljubljani 1869. Gerber 16". 222 strani.
132. Getzemani in Golgata, šola ponižnosti, pokorščine in ljubezni do smrti. Bukve premišljevanja in molitve britkiga terpljenja in smerti našiga|Gospoda Jezusa Kristusa, po premišljevanji pobožno nune Ane Katarine Emerih in po spisih nar ime-nitnejših častivcev presvetiga terpljenja našiga Zveličarja. Po devetim nemškim natisu poslovenil Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. Cetertiga natisa. V Ljubljani 1868. Gerber 8°. 664 strani.
133. Vertec nebeški, ali molitevne bukvice za pobožne Slovence. Izpisal iz svojiga „vrta nebeškiga.“ Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. Druzega pomnoženiga natisa. V Ljubljani 1868. Gerber 8°. 350 strani.
134. 'Slovesnost o prenašanji čudodelne podobe in blagoslovljevanji velikega oltarja Matere Božje v Kropi in pridiga: „Kako sedajni sv. Oče papež Pij fX. Marijo čast6 in ljubijo, in kako Marija njih varuje in tolaži/1 ki so jo imeli o tej slo-
vesnosti prečastiti gospod korar in fajmošter ljubljanske stolne cerkve Jožef Zupan 9. vel. serp. 1868. S podobo Matere Božje. Ves dobiček prejme cerkev B. M. v Kropi.
V Ljubljani 1869. 8°. 43 strani.
X.	Različna dela.
135. Evangeljpo sv. Marku.Na Dunaji A. Richard. 1869. 16n. 48st.
Tekst je protestantišk.
136. Prave egiptovske sanjske bukve ed leta 1231 z razkladanjam sanj s perstavljenimi numarami, za tiste, kteri hočejo svojo srečo v loteriji poskusiti. V Ljubljani 1868. Giontini 8°. Natis Feihtingerjev v Linču. 40 str. Priloga. Sanje v podobah. Zu finden bei J. F. Kaiser in Gratz.
137. Velika pratika za navadno leto 1869, ki ima 365 dni. Na svitlo dana po c. kr. kmetijski družbi. V Ljubljani. 16°.
XI. Muzikalije.
138. Zloga! V spomin pervega občnega zbora ljudskih učiteljev na Kranjskem. 15. septembra 1868. leta zložil Lavoslav Belar, učitelj. V Ljubljani. Fol. 4 strani.
139. Cerkvene pesmi. Za petje postavil F. Gerbic (opus 8). V Ljubljani (1868.) 4°. 16 strani.
140. Kratek navod za poduk v petji za kterikoli glas. Zložil Anton Forster pevovodja ljubljanske čitalnice. V Ljubljani
1867.	4°. 63 strani (2. zvezek s'tr. 29—63 izdan 1869. leta.)
141. Sveta maša z blagoslovom. V f-dur. Besede A. Prprotni-kove. V spomin stoletnice c. kr. kmet. družbe na Ki-anjskem. Zložil in posvetil prečast. gosp. Fid. Terpincu, prvosedniku to družbe Fr. Gerbic (op. 6.) V Ljubljani 1868. Milic. Fol.
142. Srbske, hrvatske i slovenske pesme za moški zbor zložil Davorin Jenko (op. 4). Lastnina skladateljeva. Tisk v Prazc Fol. 18 strani.
143. Mali slovenski pevec. Zbirka dvoglasnih šolskih napevov. Zložil in na svitlo dal v spomin 11. aprila 1869., zlate maše sv. očeta Pija IX. Josip Levični k, učitelj v Železnikih.
V Ljubljani 8". 16 strani.
144. Osem cerkvenih spevov za Sopran, Alt, Tenor in Bas, zložil in poklonil blagorodni gospej Josepi Terpinc-evi Ant. Ned-v 6 d (op. 10). V Pragi. Schindler. 8". 22 strani.
145. Napevi svetih pesem od Matere božje in sv. obhajila. Cve-teroglasno postavil Gr. Rihar. 2. natis. V Ljubljani 1869. Kamnotis Egerjev 4°. 26 strani.
146. Velika maša. čveteroglasno, sostavno in razstavno postavil Gr. Rihar, bivši organist v ljubljanski stolnici. V Ljubljani 1868. Fol. Kamnotis Egerjev 12 strani.
147. Pustne cvetke. Polka fran§aise. Zložil in poslovenil preblagim gospem in gospodičnam v Idrii 1. 1869. Feliks Stegnar. Založil skladatelj. Tisk Egerjev v Ljubljani 8°, 3 strani,
Statistični spregled
Sostavil
Ime	Leto		Število ndov		Imen a
in kraj	ustanovljcnja	Ustanovniki	do- mačih	zu- nanjih	častnih udov
*1. Čitalnica v Ajdovščini pri Gorici.	22. Februarja 1864.				
*2. Bralno društvo v sv. Andreži pri Gorici.	1869.				
*3. Čitalnica v Barkoli pri Trstu.	18. septembra 1868.				
1. Kmetijska čitalnica pri sv. Benediktu v slov. gor.	15. avgusta 1869.	Dominik Čolnik, Vincenc Krmek, Ant. Roškar, Vekoslav Polanec, Tom. Kurnik, Matija Zemlič, Janez Kurnik, Janez Ješovnik, Mart. Tomažič, Jak. Zorman, Matija Golob, Anton Vidovič.	40		
5. Čitalnica v ilirski Bistrici na Notranjskem.	1864.	Anton Grašič, Janez Ur-banček, Franc Gorbic, Lav. Mogainer, Aleksand. Ličan.	36	20	J. J. Strossma-jer.
6. Čitalnica v slovenski Bistrici na Šta-jarskem.	1868.	Dr. J. Vošnjak, Fr. lčatej, J. Železnikar, P. Limavšek.	12	16	
*7. čitalnica v Brežini pri Trstu.	22. decembra 1868.				
*8. Čitalnica v Čcrnomblji na Kranjskom.	1868.		75		
O p a z It a 1. Znamenje * pri zaporedni številki kaže, da— vkljub večkratni prošnji — liisom prejel nobenega sporočila od odbora dotičnega društva.
vseli slovenskih čitalnic.
dr. E. H. Costa.
Sedanji odbor	lo naro- [ časnikov	nd a> co m O .8 S S »	Ali ima čitalnica	Opazko
	> -a ■2 '3	> JŠ	pevski zbor	
				
Dr. Dragotin Lavrič, predsednik.				
Začasni odbor so nstanovniki.				To družtvo še je v osnovanju.
Franc Bachman, predsednik; Aleksand. Ličan, blagajnik; Lavoslav Mogainer, tajnik; Janez Brinšek, Anton Domladiš, Franc Valenčič, Jožef Valenčič.	12	2		
Dr. J. Vošnjak, predsednik; vFr. llatej, predsednikov namestnik; Iv. Železnikar, tajnik; P. Lirnavšek, K. Ceneč.	14	4		Igrali ste se dve glediščni igri.
Dr. Karol Breznik, predsednik; France Uranič, namestnik.				Društvo je izdalo „imenili udov“ v začetku 1869. 1.
Opazka 2. V 1864. 1. ni bilo vež, nego 14 čitalnic. (Glej »Koledar slo' venski za navadno leto 1866“. Izdala ,,Slovenska Matica" str. 104 107.)
Ime	Loto		Števil o udov		Imena
in kraj	ustanovljenja	U Stanovniki	-a o HI * a	zu- nanjih	častnih udov
0. Narodna čitalnica v Celji.	20. novembra 1861.	Dr. Štef. Kočevar, France Kapus, Ivan Žuža, Andr o Pirnat.	55	42	Anton Martin Slomšek, J. J. Strossmajer. Dr. J. Bleiweis, Dr. Lov. Toman, Ant. Črno, Dr. Klaudi, Dr. L. Kieger, Dr. Fr. Palacky, Dr. F. Pražak, Dr. F. Brauner, Dr. F. Miklosich, Dr. Jos. Muršec, J. Rozman.
*10. Čitalnica v Celovcu.	24. decembra 1862.				
11. Narodna čitalnica v Črničah pri Gorici.	20. aprila 1867.	Juh And., Vodopivec Perd. Vičič Miha, Batič Andrej, Kosavel France.	37	1	
12. Narodna čitalnica v Cirkini(Kircli-heim) pri Gorici	29. prosenca 1869.	Jože Jeram dekan, Janez Wester, T. Trepal kaplana, Gašp. Likar, Pet. Podobnik, Lovro Sedej, Ivan Eržen, Janez Eržen, J. Jurman, Avg. Brelih, France Jež, lože Roje, France Čelik, Mat. Mavrič, Mart. Obed.	54	6	Andrej Winkler, okrajni glavar v Tominu. Dr. Lavrič, odvetnik v Gorici.
13. Slovenska čitalnica v Gorici.	2. oktobra 1862.	Dr. Tonkli, And. Winkler, Andrej Jeglič, Mat. Pirc, Ant. Toman, Jož. Budal f, Perd. Hofar, Leop. Budal, Prane Budal, Štef. Zabric.	64	10	Vladika Strossmajer; nadškof Dr. Gollmayr, Dr. Blehveis.
14. Narodna čitalnica v Idrii na Kran jskem.	29. novembra 1866.	Jan. Kovačič, Fr. Močnik f Dr. Lj. Gerbec, Lavoslav Jrbas, Jan. Majnik, Iv. J. loman, Jožef Stranocky, <V. Hojšer, Št. Lapajne, T. JIanov8ak, Jožef Gnezda, 1. Leskovec, Jož. Kos f, Jurij Tavčar, Fr. Lederer, Jan. Romž.	49	12	
Sedanji odbor	Število naro- | čenih časnikov;	Število besed v letu 1868 j	Ali ima čitalnica pevski zbor	Opazka
Dr. St. Kočevar, predsednik; Iv. Žuža predsedn. namestnik; Fr. Kapus, blagaj nilc; V. Levičnik, tajnik; Gr. Jesenko knjižničar, Ed. Jeretin, Andrej Pirnat, Stef. Poseunik, Mor. Ripšl.	‘20	10		
Juli Andrej, predsednik; Batič Andrej, predsedn. namestnik; Vodopivec Ford., denarničar; Vičič Miha, tajnik; Kosavel Valentin, Kosavel France, Loj k Anton, Fišer Ant., Ambrožič Janesi, Jože Batič.	9	3	Pevski zbor in pevska šola pod vodstvom Miha Vičič-a.	
Jožo Jeram, predsednik; Tone Trepal, predsed. namestnik; Gašp. Likar, tajnik; Pet. Podobnik, blagajnik; Lovro Sodej, Janez Eržen.	12	3	Pevski zbor in pevska šola pod vodstvom T. Trepal-a.	
Klodič, predsednik ; Lazar, podpredsodn. Jeglič, And. denarničar; Hafner, tajnik; Toman Ant., Marušič, Hribar, Klavžar Ernest, Klavžar Valent.	25	6	Po zimi se pod-učuje v petji.	
Jan. Kovačič, predsednik; Fel. Stegnar, tajnik; Stef. Lapajne, blagajnik; Jak. Inglič, Tone Planovšak.	22	12 veselic in 9 gledišČinih predstav.	Pevski zbor in godbo.	
Ime	Loto		Število udov		Imena
m kraj	ustanovljenja	Ustanovniki	do- mačih	zu- nanjih	častnih udov
15. Narodna čitalnica v Ipavi na Kranjskem.	14.avgusta 1864,	Po sklepu 18. febr. 1864 je večina bivšega kazinskega društva izrekla, da ima kazina minuti, in se namesto nje čitalnica osnuje.	26	16	Jožef Biber. Anton Reschigg.
*16. čitalnica pri sv. Ivanu poleg Trsta.	24. septembra 1868.				
17. Narodna čitalnica v Kamniku na Kranjskem.	1. julija 1868.	Janez Debevec, Dr. Val. Prevc, Simon Jenko, Jan. Klander, Jernej Grašek, Aleks. Gasperotti, Gregor Slabajna.	70	14	
18. Narodna čitalnica v Kanalu pri Gorici.	1. januarja 1867.	Jož. Križnič, Miroslav Se-galla, Jožef Terčič, Jožef Gorjup.	37	4	
*19. Čitalnica v Kapli na Koroškem.					
20. Narodna čitalnica v Kastvu na Istrijskem.	13. decembra 1866.	Vlah Vekosl., RnbeSa Ant. Bahman Franjo, Steindle Fr. JeluSič Ernest, Jelušič Vekoslav, Jurbman Simon, Jurinac Ant., Lučič Drag., Premuda Juraj, Reti Ana-tazij, Trampuš Ant., Volčič Jaka, Zamlič Ljud. Maroti Andrija, Batistin Matko, Braunitzer Ivan plem., Du-brovic Vicko, Pezdič Mih. Olesius Honrik plem.	26	23	Juraj Strossma-jer, Bart. Legat, Juraj Dobrila, Ivan Dr. Blei-weis, Lovro Dr. Toman, Mirosl. Vilhar.
21. Narodna čitalnica v Kranji na Kranjskem.	29. januarja 186ii.	Konrad Pleivveis f, M. Pirc, Konr. Lokar, Jan. Holcer f Drag. Šavnik, Fr. Dolenc, Jan. Globočnik.	80	32	J.J.Strossmajer.
*22. čitalnica v Kobaridu pri Gorici.					
Sedanji odbor	Število naročenih Časnikov	Število besed v letu 1868	Ali ima Čitalnica pevski zbor	0 p a z k a
Grof Dragotin Lanthieri, predsednik; Miklavž Moos predsedn. namestnik; Ant Vidrih, blagajnik; Janez GoraiČ, tajnik; And. Ditrih, Ivan Furlani, Evg. Mayer, odborniki.	17	3	Pevski zbor poč vodstvom Jan. GorSič-a.	
Janez Debevec, predsednik; Dr. Val. Prevc, predsedn. namestnik; And. Goli, blagajnik; Simon Jenko, tajnik ; Aleks. Gasperotti, Ant. Janežič, Jožef Pfoifer, Greg. Slabajna, Alojzij Stadler.	14	4	8 pevcev, pevovodja Jož. Filec.	
Val. Jakopič, predsednik; Jož. Kragelj, tajnik; Valentin Kofol, Jožef Ferčič, Andrej Tomažič.	11	3	Pevski zbor pod vodstvom Ivana Širca.	
Vekoslav Vlali, predsednik; Ant. Rubeža, I. podpredsednik; Franjo Balunan, 11. podpredsednik; Ernest JelutSič, blagajnik; Franjo Steidle, tajnik.	14	2	Pevski zbor in pevska šola pod vodstvom Franja Sever-a.	Čitalnica ima svoju knjižnici! i je bez-mestni član „ilir. Matici)*' u Zagrebu.
Mat. Pirc, predsednik, Leop. Jugovič, predsedn. namestnik; France Dolenc, denarničar, Drag. Savnik, tajnik; Greg. Kršič, Vene. Kravs, Franc Krisper, Luka Robič, Ferd. Sajovic.	17	7	Pevski zbor.	
I m e	Leto		Število udov		Imena
m kraj	ustanovljenja	1/Stanovnik i	£ o >3 •rl cC a	£ p :5“ N B a	častnih udov
♦23. čitalnica v Kolonji pri Trstu.	27. decembra 1868.				
*24. Čitalnica v Komni pri Gorici.					
*25. Čitalnica v Laškem trgu na Štajerskem.	19. septembra 1869.				
26. Narodna čitalnica v Ljubljani.	30. avgusta 1861.	V. C. Supan, Dr. J. Ulei-weis, P. X. Souvan, Dr. E. H. Costa, M. Ambrož t, J. Macun, J. N. Ilorak, J. Pleiweis f, Dr. J. Orel, Dr. A. Vojska, V. Krisper.	292	25	J.J.Strossmajer.
*27. Čitalnica v Škofji Loki na Kranjskem.	24. oktobra 1862.		47		
*28. Čitalnica v Ljutomeru na Stajar-skein.					
29. Slovanska Čitalnica v Mariboru.	17. julija 1861	Dr. Janko Srnoc, Dr. Val. Pavlič, Dr. Ford. Dominku!), Dr. Myatija Prolog, Prof. Josip Šuman, Prof Janez Majciger, J. čuook Jan. Miklošič, Jan. Rupnik A. Stadler, Franjo Švare Drag. Vučnik, J. SemliČ Dr. Jak. Ploj, Prof. Uužidar Šinko, Lovre Herg, Viljem Mussi, Jakob Ferk, Drag Ravnikar, Makso Morič.	50	40	čaBtnili udov nima čitalnica. Ko posebnega dobrotnika, ima čitalnica imenovati hvaležno: prevzvišenega biskupa Juraja StroBSmajerja.
S edanj i odbor	Število naro- | čenih časnikov;	Število besed i v letu 1869 |	Ali ima čitalnica pevski zbor	Opazka
Dr. J. Bloiweis, predsednik; Dr. E. H. Costa, predsedn. namestnik; Karol Cva-jer, blagajnik; Dr. J. Poklukar, tajnik; Dr. Karol Bleiweis, J. Debevec, Peter Graseli, Emil Gutman, Janez Horak, Janez Jamšek, Anton Jentl, Andrej Praprotnik, Fr. Ravnikar, Ivan Vilhar, Dr. Leon Vončina, Dragotin Žagar, Dr. Jernej Zupanec. Blaž Mohar, predsednik; Val. Pečnik, namestnik; 3 odborniki.	62	10	Pevski zbor in pevska šola pod vodstvom Ant. Forster-ja.	Čitalnični odbor izd/i vsako leto natisnjeno sporočilo z imenikom udov (od 1863 do 1869. 1. jih je 7).
Dr. Matija Prelog, predsednik; Profes. J. Šuman, tajnik; Prof. Božidar Šinko, denarniČar. Odborniki: Prof. Janez Maj-ciger, Davorin Berdajs, trgovec; Dr. Janko Srnec, odvetnik, Dr. Fr. Raday, biležnik.	20	13	čitalnica ima pevski zbor pod vodstvom gosp. Mauih-a in Miklošič-a.	
N Aro dni koledar 1870. (Letopis.)
19
Ime	Leto		Število udov		Imen a
in kraj	ustanovljenja	Ustanovniki	do- mačih	zu- nanjih	častnih udov
30. Narodna čitalnica v Metliki na Kranjskem. *31. čitalnica v Nabrežini pri Trstu.	15. kozoprska 1865.	J. Kapelle, A. ReS, A. Golobič, J. Šafer, Dr. Sa-vinaeg, F. Guštin, F. Krištof.	26	10	
*32. Čitalnica v Novomestu na Kranjskem.			121		
*33. čitalnica v Občini pri Trstu.	26. septembra 1868.				
34. Narodna čitalnica v Ormužu na Štajerskem.	9. maja 1869.	Dr. Iv. Petovar, Dr. Ant. Magdič, Blaž GruSkovnjak, Jan. Simonič, Gaspar Majhenič, Ivan Stegar, Jože Hanselič, Blaž Sova.	35	8	
*35. Čitalnica v Planini na Kranjskem.	10. oktobra 1864.				
36. KmetiSka čitalnica v Podragi pri Vipavi na Kranjskem.	16. februarja 1868.	Ant. Žgur, Kaspar Mašič •]■ Anton Uršič, Iv. Semenič, Val. Šraj, Iv. Žgur, Filip Trost, France Fabčič, Ivan JamSek, Anton Uršič, Miha Semonič, AntonyŽgur, Fr. Fabčič, Ivan Žgur, Kih. Dolenec.	18	11	
37. Čitalnica v Postojni na Kranjskem.	1. maja 1868.	And. Lavrončič, Dr. Bučar t Drag. Premeri, Vojt. Kraus.	39	7	
	> £.3 rs	11 G) co	Ali ima	
Sedanji odbor	Število i čenih čas	° .2 ^ — s > CG	čitalnica pevski zbor	Opazka
Janez Kapolle, Dragotin Dollar, Franc Guštin, Slavoljub Gracer, Milozvan Salo ker.	11	8	Pevski zbor pod vodstvom Vene. Sturm-a.	
Martin Mohar, predsednik, Jakop Me-liora, njegov namestnik; Valant. Oblak, blagajnik ; Karol Tekavčič, knjižničar; Dr. Žiga Bučar, tajnik; Janez Bizjak, France Durini, Anton Kalčič, France Kastelic, Janez Ogrinec, Karol Poxider, Dr. Jožef Rosina, Karol Rozman.				Društvo je izdalo : Imenik društvenikov v začetku 1869. 1.
Dr. J. Petovar, predsednik; Dr. A. Magdič, podpredsednik; Blaž Gruškovnjak, tajnik; Jan. Simonič, blagajnik; Milož-van Goričan, Ivan Stegar, J. Hanselič, Juri Herženjak, Andrej Sidarič, Franjo Kotnik.	10		Vstanovi se.	
Valentin Šraj, podpredsedn. Ant. Uršič, blagajnik; Jože Vrtovec, tajnik; Ivan Semenič; Iv. Lozej. NB. Služba predsednika je izpraznjena, ter čaka občnega zbora.	8	2		V knjižnici je 360 zvezkov. Sobo kinča 17 raznovrstnih podob slovj. prvakov. Čitalnica ima tudi lopo zastavo.
A. Lavrenčič. predsednik, R. Hočevar, 'predsednika namestnik; Dr. M. Razpet, blagajnik, T. Stegu, tajnik; Jož. Belar, Drag. Drmelj, And. Ditrih, Jan. Koš-Imelj, Rad. Silvester, Mir. Vičič, Jurij Volčič. 1	12	4		
Ime	Leto		Število udov		Imena
in kraj	ustanovljenja	Ustanovniki	do- mačih	zu- nanjih	častnih udov
*38. Bralno društvo v Prevačini pri Gorici.	1869.				
*39. Čitalnica Ptujem na Š tuj ar s kem.	21. maja 1864.'				
*40. Čitalnica v Pulji na Isterskem.	1. novembra 1869.				
41. Narodna čitalnica v Rihenbergu pri Gorici.	24. svečana 1867.	Jan. Nep. Pirc, župnik, And. Robič, Ivan Furlani, Tomaž Juh, Ivan Ličen,	29		
'42. čitalnica v Rocoli pri Trstu	22. novembra 1868.				
*43. Čitalnica v Rojani pri Trstu.	12. julija 1868.				Mihael Herman, Dr. Vošnjak, Dr. Bleiweis.
*44. Bralno društvo v Rušah na Šta-jarskem.					
45. Čitalnica v Šentvidu pri Ipavi na Kranjskem.	27. septembra 1868.	Fr. Kavčič, Greg. Bratož, Štef. Francelj, Kopatin Fr. Božič Tone.	25		
46. Narodna čitalnica v Šentvidu pri Ljubljani.	1. januarja 1866.	BI. Potočnik, Al. Stare, M. Tomec, J. Kunovar, J. Rožman, J. Štrukelj, A. Štrukelj.	30	3	
47. Narodna čitalnica v Sevnici na j Štajerskem.	1865.	Dr. J. Razlag, Alojzij Lenček, Franc Valter Dr. Mencinger, Anton Raje, Tom. Drnjač, Franc Praunseis, Anton Hribar 'j'.	18	11	J. J. Strossmajer, biskup. Dr. Valentin Zarnik. Karol Gorišek, grajSčak.
Sedanji odbor
si
GO
J2
* „ £ | S co
Ali ima čitalnica pevski zbor
Opazka
G. župnik Jan. Ev. čarn, predsednik; Ivan Ličen, podpredsednik; Ant. Vidmar, blagajnik; Tomaž Juh, tajnik. Andrej Robič, Jožef Pavlica, France Fabian.
Pevski zbor in pevska Sola pod vodstvom Tom. Juh-a.
France Kavčič, predsednik; Jakob Košir, predsedn. namestnik; Greg. Bratož, blagajnik; Štef. Francelj, tajnik; Fr. Ko-patin, Tone Božič.
Blaž Potočnik, predsednik; Mat. Tomec, Jernej Rožman, Janez Štrukelj, Alojzi Štrukelj , Janez Kunovar ■[ tajnik, blagajnik in denarničar. (Miroslav Tomec, začasni oskrbnik čitalnice.)
Alojzij Lenček, predsednik; Franc Praun-s, podpredsednik, Janez Pajek, blagajnik, Mijo Starkelj, tajnik; Dragot, Ripšl, Tomaž Drnjač, Ivan Smole.
9
Jv J
10
2
Ravno zdaj v v' .ogpovanji. ■
Čveterospev.
t
Ime
in
kraj
Leto ustanovljenja
♦48. Čitalnic« v Skednji pri Trstu.
49. Narodna čitalnica v Skopem na
Krasu.
50. Narodno Bralno dru-
stvo“ v Sodražioi na Kranjskem.
61. Narodna čitalnica v Solkanu pri
Gorici.
52. Narodna čitalnica v Tominu pri Gorici.
'53. Čitalnica v Trstu.
64. Čitalnica Vrtojba pri
Gorici.
jW, r
t/f »v x	<•	V	<) 6
/-M).
'V (i-(. V '
r* V •
Usta nov n iki
Število
udov
s p
N (S fl
13. decembra 1868.
10. decembra
1866.
7. julija 1869.
10. junija
1867.
6. prosinca 1862.
1861.
1868.
4 c /
v/.«- /t. v.
<C/
«	»v*	(l
I V 'J J
C<itj r
r~ rv-t /vt e V.
Jožef Živec, Franc Živec, Franc Živec, Anton Živec, Janez Živec, Andrej Stok, Jože Ženko.
Janez Fajdiga, Janez Stupica, Primož Pakiž, Jauez Lovšin, Simen Vesel.
Dolenec Viktor, Jug Ant., Jug Janez, Klemenčič Št., Makuc Št., Podreka Franc, Valentinčič Štefan, Vogrič Gregor.
Devetak Jožef, posestnik; Furlani Jakob, učitelj j Pencin Dragotin, kaplan Dr. Lavrič, Drag. odvetnik; Dr. Janez zl. Premerstein, c. k. bilježnik; Tavčar Sim. c. k. okrajni pisar.
France Maraš, Štefan Fa-ganelj, Ivan N. Boštjančič, Ivan Jarec, Kranc Mozetič.
^ ^	{J
JL / > ^ ^ -y4~r- A. #^-r> -j\
t' f t f ‘‘ . tO-P
.-A-A.	A
j ti	P	/	/'*•	r'	t	C
-ic. - •J/*-
r-* .y «
Jvir^ A d.. O?
■A^. .	c*	u	r-c/.
18
53
40
55
•28
r.*'-/ !> //»
:j3
A
13
12
Imena častnih udov
Dr. Jožef Orel Matija Živoc, inženir.
f'
/A-,
Dr. Drag. Lavrič, odvetnik.
z<, < .v*4 ,V
A
‘V)»	-r-»
r S*-Jr- e * /r
c
C-C-J /i <-> ^ ’/e <	^	/•'Kw/*	/
'	i'
,v/y
j 'A''^
“I
/<
p
t Ž*
t~y, t*l( JcL*	**).A	/1	cg/*Sc/*.
L. v.'o^ ,	^	>;	^Vwvcrc4 *•»	r	i	±4*	,	f/	^
C//A~'.	aT^r'	^	j
»to tw-t	y,/<	^	->«•<	*/<	^	rv/J.	y	-t	/At	'	At	■	1
Sedanji odbor	Število naročenih časnikov	Število besed j v letu 1868 [	Ali ima čitalnica pevski zbor	Opazka
Fr. Cegnar, predsednik; Janez Sancin, Mat. Šaman, Jan. Nemec, Lov. Godina, Vincenti Sancin, Andrej Sancin.				
Jožef Živec, predsednik; Franc Živec, predsedn. namestnik; Franc Živec, blagajnik in tajnik; Pavel Slobec, Anton Živoc, Janez Živec, Jožef Rudež.	7	i		
Primož Pakiž, predsednik, Janez Lovšin, predsedn. namestnik, an. Štupica, blagajnik, France Pleško, tajnik; Janez Fajdiga, Jožef Lesjak, Šimen Pakiž, Šimon Vesel, Jakob Pakiž.	12			
Doljak Matija, predsednik; Skočir Jože, predsedn. namest. Jug Janez, blagajnik, Klemenčič Štefan, tajnik, Dražček And. Gaberjevčič Jože, Kos Jan., Lorenzutti Anton, Makuc Štefan, Vogrič Gregor.	14	3	Pevski zbor je prenehal z koncem leta 1868, zarad pomanjkanja prvega tenorja.	Čitalnična bu-kvarnica šteje čez 250 zvezkov skor samih slov. knjig.
Dr. Janez zl. Premerstein, ravnatelj; Franjo Kokole, denarničar, Dr. Anton Tušar, predsedn. namestnik; Dr. Anton Rojc, tajnik; Dr. Franc Kovačič, Jan. Gaberščik, Anton Tusulin.	17	4	Čitalnica ima svojo sloveče pevce, ktere orglist D. Feigl vsak večer j>od-učuje.	čitalnica ima svoj glasovir in si napravlja oder za glo-diščine igre.
France Maraš, Jožef Arčon, Ivan Nep. Hoštjančič, Jožef Pavlin, Ivan Jarec, France Podbrsič, Ivan Soban.	5			Memo omenjenih 5 časnikov je čitalnica dobivala še druge od posameznih udov, ki so je čitalnici darovali. Mosto besed so se udje obprostihurali zbirali ter pogovarjali se o rečeh, ki so kmetijstvu in sploh napredku najbolj koristne.
Ime	Leto		Števil o udov		Imena
in kraj	ustanovljenja	Ustanovniki	do- mačih	M h 'g* n rt a	častnih udov
*55. Čitalnica vv Vojniku na Štajerskem.					
56. Narodna čitalnica v Volčah pri Gorici.	25. aprila 1867.	Androj Makarovič, Karol Hvala, Andrej Portunat, And. Urbančič, Jan. Jug.	22	2	
57. Narodna čitalnica. na Vranskem na Štajerskem.	3. prosenca 1869.	Začasni odborniki: Dr. F. E. Lipold, Franjo Šentak, M. Koren, L. Švent-ner, G. Šorn, J. Pirš, J. Kure. Namestniki: J. Slinca, J. S. Oset, P. Mortl.	19	54	J. J. Strossmajer.
*58. Čitalnica v Žavcu na btajerskem.					
 ------‘>■^<#£55'^-©-----
Sedanji odbor
>
g .s sl
_ rt
o >o
OJ 00 cn CO
<13 00
rO v-t
S &
► s
Ali ima čitalnica pevski zbor
Opazka
Karol Itvala, predsednik; g. J. Golja, predsodn. namestnik; Andr. Urbaničič, tajnik; And. Fortunat, blagajnik; And. Štrakl, odbornik.
L. Šventner, predsednik ; G Šorn, podpredsednik, J. S. Oset, tajnik in blagajnik, J. Voh, knjižničar, Fr. Šentak, M. Koren, M. Krašovic, J. Muzi.
28
Pevski zbor pod vodstvom Karola Hvala.
Ima.
Čitalnica obstoji iz samih kmetov — ra-zun 1 g. duli. in 2 g. zun. udov.
Ima tudi odsek za lcmetiški poduk. Prvega pol leta 186 je imela 149 veselic.
Tiskarni pogreški.
stran
45
73
76
ursta 4 od zgoraj
6 od zdolej 1 od zgoraj
V sporočilu:
namesto	bari
predsednik	podpredsednik.
V letopisu:
je	nej
s sam oglasom s samoglasom, ne zna slovenščina.
KAZALO.
Stran
četrto sporočilo o delovanji slovenske Matice od 1. julija 1869 1.
Raziskovanja na polji staroslovanske mythologije, spisal Dav. Trstenjak	1
Poženčanovi spisi. II. razdelek: Sled Slovencev po	zemljopisu staro
Evropo......................................................................24
Prekmurski knjižniki pa knjige. Spisal Raičev	Božidar.....................57
Svetinje škofov ljubljanskih. Spisal J. Parapat	 ........................84
Pogled v Pohorje, potopisna črtica napisana po Iv.	Macunu ...	86
O kmečkih puntih sploh in o uporu 1573. 1. posebej.	Spisal J. Parapat	97
Tundza. Obraz valaškega života. Po odeskeni „almanahua poslovenil
L. Gr. Podgoričan..........................................................111
Najdenec. Poleg francoskega predelal J. Ogrinec...............................130
Lepa ideja v neumni odeji. Spisal F. D........................................189
Slovenci in sedemnajsti vek v književno-zgodovinskem oziru. Popisal A. J. 200 Kraljevina Poljska pa Jageloni. Poleg Luc. Semenskija poslovenil
Pr. Jaroslav...................................................................204
Tomaž Morovo domače življenje. Posnel Ant.	Lesar......................237
Bog je pravičen. Povest...........................................................262
Bibliografija slovanska 1868. in 1869.	leta. Spisal dr. E. H, Costa . 268
Spregled slovenskih čitalnic. Spisal dr.	E' H.	Costa......................282
V.ftU0/.
Naznanilo.
Matičine knjige imajo na prodaj:
V	Ljubljani: Janez Giontini; Jurij Lerchor; Zeschko & Till j Otok. Klorr. v Celovcu: J. Leon; E. Liegel;
V Mariboru: Fr. Schubert;
V Trstu: F. H. Schimpf; v Gorici: Karol Sobar; v Cel ji: Karol Sobar.
Družbinim knjigam pak je ta-lo cena
1. Zgodovina slovenskega n&roda velja .	.	.	.
2. Vojvodstvo Kranjsko	„..................
3. Vojvodstvo Koroško	„..................
4. N&rodni	koledar in letopis	za	1867. 1. velja .	.
5. N&rodni	koledar in letopis	zn	1868. 1. volja .	.
6. Štirje letni časi veljajo.............................
7. Rudninoslovjo velja...................................
8. N4rodni koledar, sporočilo in lotopis za 1869.1. velj
9. Olikani Slovenec velja................................
10. Slovenski Štajer I. snopič velja .....
11. Lotopis za 1869. 1.................................
12. Sehoedler. Knjiga prirode. 1. snopič. Fizika.
113. Nauk o	telovadbi I. del s	50	podobami, velj4
14. Nauk o	telovadbi II. del s	164	podob, in VI. obraze
15. Atlant. 1. snopič. Poluti, Evropa in Avstrija
16. V. Vodnik. Pesni ..................................
gld. 60 „	40
„ 34
• „ 40 50
'*MI
40 50 40 50 80
- „ 80
- ,, 40
- „ 80 1	„	5
tl
60
Opomba, častiti družbeniki naj g. poverjenikom povrnejo stroške, ki jih ti imajo s projemanjem in razpošiljanjem družbimh knjig.	'	>