Izvirni znanstveni članek (1.01) BV 72 (2012) 1, 89—100 UDK: 929Boškovic R.
Besedilo prejeto: 12/2011; sprejeto: 02/2012
Stanislav Južnič
Ljubljančani gostijo Boškovica
Ob 300. obletnici rojstva slovitega jezuitskega znanstvenika
Povzetek: Sloviti jezuitski učenjak Boškovic se je med svojimi popotovanji velikokrat ustavil v Ljubljani; ob teh priložnostih je prespal v hiši profesorjev ljubljanskih jezuitov pri sv. Jakobu. Boškovic ni bil le izboren mislec, temveč je zelo uspešno gojil tudi družabno žilico, saj se je rad gibal v visokih krogih tedanjih evropskih mest. Njegovi obiski nikakor niso bili zgolj vljudnostne narave ali celo brez pravega haska, temveč so odločilno prispevali k uveljavljanju njegovih idej. Praviloma si je prav med svojimi gostitelji nabral najbolj vnetih oboževalcev; po drugi strani pa se njegov nauk ni prijel v krajih, kamor ni stopila njegova noga, denimo na Pirenejskem polotoku, ki je bil v času Boškoviceve slave kar najbolj negostoljuben do jezuitov. Boškovicevi osebni stiki z ljubljanskimi jezuiti in z ljubljansko-goriškimi grofi Kobencli so prispevali k hitremu razmahu novih znanstvenih smeri na Kranjskem. Tako se je v Ljubljani in drugod na območju sedanje Slovenije že zelo zgodaj začelo predavati po načelih Boškoviceve filozofije in fizike, ki jo najbolje ponazarja uporaba njegovih misli v tedanjih učbenikih nadaljevalnih šol. Kljub nasprotjem med redovniki so knjige Boškovica in njegovega kroga s pridom uporabljali tudi ljubljanski in novomeški frančiškani; novomeški tudi pri pouku za zunanje gojence. Ob 300. obletnici Boškovicevega rojstva predstavljamo dolgoročne vplive njegovega opisa snovi, ki so zaznamovali Gabrijela Gruberja, ljubljanskega rektorja Antona Ambschlla, njunega študenta Jurija Vega, Vegovega starejšega sošolca Franca Ksaverja Karpeta in številne poznejše slovenske znanstvenike.
Ključne besede: Ruder Boškovic, zgodovina znanosti, Ljubljana, Gabrijel Gruber, Anton Ambschell, Franc Ksaver Karpe, Jurij Vega
Abstract: Ljubljana Regales Boškovic: 300th Anniversary of Birth of the Famous Jesuit Scientist
The famous Jesuit scientist Boškovic visited Ljubljana several times during his European travels. He also slept in the house Ljubljana Jesuits professors by Saint Jacob's. Boškovic was not just scientist, but he also cultivated a first rate diplomatic abilities in European high society saloons. His visits were not just social gatherings because they fundamentally contributed to the popularity of his ideas. As a rule, his hosts became his most devoted supporters. His ideas did not prosper in the areas where he never put his foot, for example in Pyrenean peninsula which was at draggers drawn with the Jesuits in the times of
Boskovic's early fame. Boskovic's personal contacts with the Jesuits of Ljubljana and Ljubljana-Gorizian family of Kobencls (Cobenzl) contributed to early acceptation of his new philosophy and physics in Carniola (now Central Slovenia) in a similar way as it happened in other European towns during his journeys. After Boskovic's visits his followers in Ljubljana and in other schools in now Slovenian lands quickly began to lecture on his philosophy and physics while using his ideas in the local secondary school textbooks. In spite of their occasional quarrels with the Jesuits, the Franciscans of Ljubljana and Novo mesto widely used the works of Boskovic and his followers from Habsburg Monarchy, in Novo mesto also in the secondary school for lay students. On the 300th anniversary of Boskovic's birth the wide range of influences of his description of matter was described. His teachings influenced several generations of Slovene scientists including Gabrijel Gruber, Ljubljana rector of Hungarian heritage Anton Ambschell, their student Jurij (Georg) Vega, Vega's older classmate Franc Ksaver Karpe, and many other later Slovenian scientists.
Key words: Ruder Boskovic, History of Science, Kobencl (Cobenzl), Gabrijel Gruber, Anton Ambschell, Franc Ksaver Karpe, Jurij (Georg) Vega
1. Uvod
Prazen prostor - vakuum - se je v vihri tisočletij izkazal za domala največjo zagato, ki je pestila in še muči izobražence. Številnim antičnim ali celo srednjeveškim mislecem se je vakuum zdel vsaj čuden, če že ne strašljiv. Zato so ga na vse pretege zanikovali, dokler ni sredi 17. stoletja postal temelj nove znanosti v poskusih magdeburškega župana Otta Guericka, ki mu je pomagal prvi ljubljanski knez Turjaški, Janez Vajkard Auersperg. Še posebno jezuitski krogi okoli rimskega profesorja Athanasiusa Kircherja so se dognanjem novih vakuumskih tehnik sprva uspešno upirali z raznoterimi domiselnimi zvijačami, vendar so bile prav vse dokaj kratke sape. Sodobne vakuumske tehnike so kmalu postale temelj industrijske revolucije, saj je prav na njih temeljilo delovanje parnega stroja. Neovrgljiva resničnost je sprejela dotlej zagatno gibanje v vakuumu kot najtrši oreh zahajajoče Aristotelove filozofije in fizike, ki je prevladovala v Evropi ali v arabskih deželah domala natančno dve tisočletji. Kljub prepričljivim poskusom Torricellija, Guericka, Boyla ali Pascala se iz zamotanih čeri gibanj v praznem prostoru nista znala rešiti niti misleca takšne ravni, kakor sta bila Descartes ali Leibniz. Naravnost v posmeh usode pa izzvenijo sodobna dognanja, ki vendarle kažejo, da popolnega vakuuma ne znamo ustvariti v laboratorijih, celo v mogočno prazno vesolje tu pa tam vedno zaide kak blodeči atom ali njegov delec, ki vedno znova pokvari praznino. Kakorkoli že, obstoj praznega prostora bo delal preglavice tudi našim potomcem.
Boškovic je bil prvi, ki se mu je posrečila dolgo pričakovana pojasnitev takrat že celo stoletje starih pionirskih vakuumskih poskusov ob upoštevanju Aristotelovih sholastičnih ved, brez katerih bi Boškovicev poseg povzročil preveliko zarezo v ra-
zvoju tedanjega katoliškega nadaljevalnega šolstva. Boškovic je znal nekoliko zastarele nauke svojih učiteljev zlepiti z Newtonovimi dognanji in predvsem z mislimi Newtonovega sovražnika Leibniza, češ da narava nikoli ne dela skokov. Boškovic si je vakuum zamislil kot domovanje množice nedeljivih točkastih središč sil brez razsežnosti, prednic sodobnih atomov ali celo osnovnih delcev. Domiselna Boškoviceva znanost je po najmanj treh njegovih obiskih v Ljubljani postala temelj ljubljanskih predavanj matematičnih ved, prav tako pa srž pouka v vsej srednji Evropi najmanj tri generacije, ki so vključevale Boškovicevega dunajskega prijatelja Karla Scherfferja, Scherfferjevega učenca Gabrijela Gruberja, Gruberjevega študenta Jurija Vega, Vegove dijake na dunajski topniški šoli, Vegovega starejšega ljubljanskega sošolca Franca Ksaverja Karpeta in Karpetove Kantu nasprotne študente po vsej habsburški monarhiji.
2. Boškovic v Ljubljani
Slika 1. Bernard Ferdinand Erberg, uradni jezuitski dnevniški zapis ob Boškovičevi prenočitvi pri ljubljanskih jezuitih pri sv. Jakobu dne 9. marca 1758 (Erberg 1758, 1742r).
Boškovic se je prvič ustavil v Ljubljani v začetku aprila 1757, namenjen proti Dunaju. Na poti na Dunaj seveda ni pustil trebuha zunaj, temveč je tam s Scherf-ferjevo pomočjo poskrbel za natis svojega temeljnega dela, Theoria Philosophiae
Naturalis, ki je ugledalo luč sveta ob letu osorej. Ob povratku z Dunaja v Benetke je dne 9. 3. 1758 prijazno sprejet prespal pri ljubljanskih jezuitih, ki so njega dni imeli šolski internat, visoko šolo in hišo profesorjev med cerkvijo sv. Jakoba in današnjo Gruberjevo palačo; danes vmesne Dolenjske ceste pa tedaj še ni bilo. Bo-škovica so pri sv. Jakobu v Ljubljani bogato gostili predvsem rektor Jožef Carl (1706-1776), vodja semenišča Ernest baron Apfaltrer (1701-1767) z gradu Grma-če v kraju Zavrstnik pri Šmartnem pri Litiji, ki je naslednje leto podedoval Carlovo rektorsko palico, in Bernard Ferdinand baron Erberg (Ljubljana, 1718 - Krems, 1773) z Dola pri Ljubljani. Tisti čas je bil Erberg ljubljanski profesor filozofije s fiziko in matematike, obenem zadolžen za zapisovanje pomembnejših dogodkov na jezuitskih šolah kot zgodovinar doma. Erberg je bil glavni ljubljanski zaupnik dunajskega ministra van Swietena za uvedbo sodobnega k poskusom naravnanega pouka na ljubljanskih višjih šolah; njegov pokojni bratranec, nekdanji ljubljanski rektor Anton Erberg (1695-1746), pa je s svojimi učbeniki zaoral ledino novodobnega pouka na habsburških višjih šolah še pred uveljavitvijo Boškoviceve filozofije. Malo po Boškovicevem ljubljanskem obisku je Erberg odšel na sloviti dunajski Theresianum, vendar se je v Ljubljano še vrnil in je bil med pomembnimi profesorji tudi v času študija Jurija Vega, katerega je poznal še iz domačih krajev; Vegova gorska domača vas Zagorica namreč leži le streljaj proč od Erbergovega gradu v Dolu ob Savi. Dunajski geodet Jožef Kauffmann (1725-1791) je nadomestil Erberga po njegovem odhodu na Theresianum prav zato, ker so Boškovicevi obiski stopnjevali zanimanje Ljubljančanov za Boškoviceve meritve poldnevnika v tedanji papeški državi med Rimom in Riminijem. Prav Erberg je verjetno zapisal v šolski dnevnik zaznamek o Boškovicevem obisku v Ljubljani, čeprav je pri tem prvo črko Boškovicevega priimka obelodanil zelo nenavadno: »Woscovich, ki je že slaven zavoljo svojih meritev poldnevnika v Papeški državi.« ([Erberg] 1758, 1742r) Ljubljanski zapisovalec ni posebej izpostavil Boškoviceve v tistem trenutku še preveč nove filozofije, ker se mu je to morda zdelo za malo zavoljo tedanjih sporov okoli Boškoviceve optike v Rimu kmalu po razvpitem rimskem predavanju Boškovice-vega učenca in namestnika Karla Benvenutija leta 1754. Nenavaden, a ne povsem napačen zapis Boškovicevega priimka morda nakazuje, da Erberg tisti čas sam še ni prebral nobenega Boškovicevega dela, saj je bil ob objavah Boškovicev priimek seveda zapisan z začetnico, ki je v navadi danes. Erberg je vsekakor zelo spoštoval Boškovicevo znanje, saj še ni preteklo veliko vode, odkar je dne 17. 9. 1755 za novi ljubljanski fizikalno-matematični kabinet nabavil Boškovicevi podobno geodetsko merilno palico, zemljemerske vezi in številne podobne naprave za pouk v Boško-vicevem duhu. Ob obisku in bogati pogostitvi v Ljubljani je Boškovic prav dobre volje podaril Erbergu svojo in Mairovo (1697-1767) knjigo o njunih družnih meritvah rimskega poldnevnika (Boškovic, Maire 1755). Še isto leto je Erberg vanjo ponosno zapisal svoj lastniški zaznamek: Insertur Catalogo Biblioteca Philosophica Coll. Labaci S. J. 1758. A S. Bernardino Erber (sic!). Upravičeno sklepamo, da je Boškovicev dar urno postal temelj k uporabnim vedam vedno bolj usmerjenega pouka v Ljubljani.
Slika 2. Bernard Ferdinand Erber, popis naprav iz leta 1755 pri ljubljanskih jezuitih, ki so se s temi sodobnimi nakupi končno uklonili dolgoletnim pritiskom cesarice Marije Terezije (Erberg 1755).
Avgusta 1768 sta na Ortneku vzgojeni Ljubljančan Karpe in Kamničan Franc Svetic dala vezati svoje izpitne teze pri ljubljanskem profesorju jezuitu Janezu Kr-stniku Pogrietschnigu (Pogričnik, Radiže na Koroškem, 1722 - po letu 1773) ob petintrideset strani dolgo Asclepijevo astronomsko delo, prvič izdano v Rimu tri
leta prej. Jezuit Giuseppe Maria Asclepi (Macerato, 1706 - Rim, 1776) je po Bo-škovicevem prehodu na habsburško pavijsko univerzo podedoval Boškovicevo katedro v Rimu, to pa je zagotovo vplivalo na Karpetovo odločitev, na odločitev gojenca jezuitskega semenišča Svetica in na njune profesorje, da so prav Asclepijevo delo izbrali za dodatek k svojim izpitnim tezam borih pet let po Boškovicevem tretjem obisku v Ljubljani, na katerem je bil nižješolec Karpe seveda navzoč z odprtimi očmi. Karpetovo mladostno zanimanje za astronomijo je vplivalo na njegove poznejše filozofske usmeritve, seveda pa ne on ne njegovi ljubljanski profesorji tedaj niso mogli vedeti, da Boškovic v svojih zasebnih pismih svojega rimskega naslednika Asclepija nikakor ni prav posebno hvalil.
3. Boškovicevi ljubljanski prijatelji drugod po Evropi
Boškovic se je zelo zanimal za pouk v Ljubljani in drugod po habsburški monarhiji; avstrijske šole je imel za precej naprednejše od pouka v južnih italijanskih deželah, predvsem pa so naši profesorji veliko prej in globlje upoštevali Boško-viceve smernice pri svojem poučevanju. Prav zato je Boškovic v šolskem letu 1763/1764 sprejel katedro v habsburški Pavii, kmalu potem ko je zapustil gostoljubno Ljubljano. V začetku junija 1763 je Boškovic namreč ob vrnitvi z Dunaja v Italijo še tretjič potoval skozi Ljubljano, v času Apfalterjevega naslednika, rektorja jezuita Karla Dillherra (1710-1778); iz Ljubljane se je napotil proti Benetkam, kjer je še isto leto svojeročno nadzoroval tretji natis svoje glavne knjige Theoria. Dillherr je bil pomemben raziskovalec vakuuma; o tem je objavil več knjig, ki so jih s pridom uporabljali tudi ljubljanski frančiškani. Pozneje se je ponovno vrnil v Ljubljano na rektorski položaj kot predhodnik zadnjega ljubljanskega jezuitskega rektorja, Riegerja. Dillherr je vplival tudi na pouk sosednjih frančiškanov v Ljubljani, ki so radi listali njegove priredbe razlage vedenja vakuuma v barometru, povzete po belgijskem jezuitu Laurentu Gobartu (Liège, 1656 - Liège, 1750); Gobart je prijazno posnemal celo misli zakletega jezuitskega janzenističnega sovražnika, Blaisa Pascala.
Slika 3.
Stran pred naslovnico graške Dillherrove izdaje Gobartove jezuitske razprave o vakuumu v barometru pri ljubljanskih frančiškanih (Gobart jin Dillherr 1746; FSLJ -18 g 120, fotografiral avtor s prijaznim dovoljenjem dr. Mirana Špeliča, OFM).
Lepemu sprejemu na jezuitskem kolegiju v Ljubljani so botrovale Boškoviceve zveze z najvišjim kranjskim plemstvom, predvsem z grofi Kobencli, ki so se z Bo-škovicevimi novostmi seznanili v dunajskih šolah. V začetku maja 1757 je bil Bo-škovic na Dunaju navzoč pri izpitih pri Paulu Maku von Kerek-Gedeju in pri poznejšem zadnjem ljubljanskem jezuitskem rektorju Christianu Riegerju; seveda je nadvse pohvalil njune študente. Nekaj mesecev pozneje je ljubljanski grof Janez Filip Kobencl (Ljubljana, 1741 - 1810) svečano opravil izpit pri dunajskih piaristih, ki so za pomoč pri matematičnem delu izpita prosili tedaj že slavnega Boškovica; dokaz več, da tekmovanje med jezuiti in piaristi nikakor ni bilo tako hudo, čeprav so pi-aristi po letu 1773 prevzeli številne dotlej jezuitske šole. Janez Filip Kobencl je pozdravil Boškovica v rimanih hvalospevih; Boškovicu se je veslo muzal v prepričanju, da si takšne hvale ne zaslužita niti Newton niti Leibniz. Boškovicu pohvale niso poganjale rdečico v lica, zato sploh ni treba poudariti, da je Janez Filip Kobencl izpit opravil z odliko. Pozneje je še večkrat obiskal Boškovica na Dunaju in pri njem posebno rad pil čokolado; široko razgledani, uglajeni gospod Boškovic je znal Dunajčanom približati prijetne razvade iz tujih krajev. Na Dunaju in pozneje v Bru-
Slika 4. Beneška izdaja glavnega Boškovičevega dela (1763) pri ljubljanskih frančiškanih (fotografiral avtor leta 2010 z dovoljenjem dr. Mirana Špeliča, OFM).
slju je Boškovic prijateljeval s stricem Janeza Filipa, grofom Janezom Karlom Filipom Kobenclom (Ljubljana, 1712 - Bruselj, 27. 1. 1770), ki je bil prav tako rojen Ljubljančan. Kobencli so se tako na Dunaju vključili v krog svetnih zagovornikov Boškovicevih idej, to pa je v marsičem pripomoglo k Boškovicevim uspehom.
Janez Filip Kobencl je dunajske študije nadaljeval v Salzburgu leta 1758. Dve leti pozneje je stopil v državno službo v Bruslju, kjer je bil njegov stric Janez Karl Filip Kobencl od leta 1753 dalje pooblaščeni minister cesarice Marije Terezije za Belgijo in za Luksemburg, ki sta bili tisti čas habsburška Nizozemska. Dne 27. 12. 1760 je Boškovic v Bruslju obiskal Janeza Karla Filipa Kobencla in bil pri njem dvakrat na kosilu. Janez Filip in Janez Karl Filip Kobencl sta ga peljala na dvor, kjer so hranili bogato zbirko umetnin, ki jih je po bankrotu Janeza Karla Filipa Kobencla kupila carica Katarina II. za petrograjski Ermitraž. Boškovic je svojemu gostitelju Kobenclu daroval posebno lepo vezano pesniško razpravo o mrkih Lune in Sonca, ki jo je prav tedaj izdal v Londonu (Boškovic 1760). Boškovicevi latinski heksametri so bili zlata vredni in so mu pogosto prinašali še veliko globlji sloves od njegovih proznih tekstov, ki seveda prav tako niso bili od muh. Druga dva natisa Boškoviceve pesnitve naj bi Kobencl poslal na Dunaj grofu Karlu Firmianu, pooblaščenemu ministru cesarice za Lombardijo, to pa je zagotovo utrlo pot poznejši Boškovicevi službi na pavijski univerzi, ki ji je v veliki meri botroval koprski grof Gian Rinaldo Carli. Janez Filip Kobencl je kljub prirojenemu jecljanju znal dobro slovensko, tako da so se v Boškovicevi družbi zanesljivo lahko pogovarjali tudi v domačem jeziku; Kobencli
so bili prostozidarji in svetovljani, a prav radi so nadvse javno poudarjali svoj slovanski rod, podobno pa je tudi Boškovic. Boškovic se je družil s Kobencli vse do svojega odhoda iz Bruslja dne 11. 1. 1761. Ponovno je prišel tja leta 1769 zaradi zdravljenje ran na nogi, ki so ga mučile že ob njegovem tretjem obisku Ljubljane. Janez Karl Filip Kobencl mu je pomagal pri iskanju primernih zdravnikov, vendar je Kobencl trošil nad svojimi zmožnostmi in je kmalu umrl hudo zadolžen. Njegov sin Ludvik Kobencl, tudi sam znamenit diplomat in dunajski minister, je šele devet let po očetovi smrti poravnal dolgove in tako od upnikov dobil nazaj posesti na Kranjskem in v vojvodini Avstriji. Tesno prijateljstvo med Boškovicem in ljubljanskimi grofi Kobencli se je nadaljevalo še v naslednjih letih, ko je državni svetnik Janez Filip Kobencl leta 1777 spremljal cesarja Jožefa II. v Pariz, kjer je v tem času živel Boškovic kot francoski državljan in direktor optike francoske mornarice.
4. Boškovicevi ljubljanski dediči
Boškoviceva številna potovanja po Evropi in v Mali Aziji so dodobra spremenila način poučevanja na višjih šolah v katoliških deželah. Med Boškovicevimi ljubljanskimi zagovorniki je bil najbolj uspešen Anton Ambschell, dolgoletni ljubljanski profesor fizike in rektor liceja, ki je njega dni stal na prostoru današnje ljubljanske tržnice. Po ukinitvi jezuitskega reda je začel Ambschell komaj dvajsetleten poučevati fiziko na liceju v Ljubljani. Bil je član ljubljanske Akademije ope-rozov, ki so jo skušali ponovno oživiti leta 1781; akademija bi zagotovo še bolj zaživela, če bi se tedaj že slavni Karpe bolj zavzel zanjo, potem ko je leta 1786 prevzel prestižno dunajsko filozofsko katedro. Skupaj z Gabrijelom Gruberjem in Gregorjem Schottlom je bil Ambschell član Kranjske kmetijske družbe, ustanovljene leta 1767. Obe članstvi je ohranil še po odhodu iz Ljubljane leta 1792. Žal je cesar Jožef II. kot pretvezo za večletno ukinitev ljubljanskega pouka filozofije izkoristil prav Ambschllov bogoslovni spor s kolegom, cistercijanskim profesorjem logike in metafizike Jožefom Novakom (redovno ime Andrej, 1742/1750-1788); Ambschllu je še posebno šla v nos Novakova po grofu Buffonu povzeta razsvetljenska misel o milijonih let zemeljske zgodovine.
Ambschell je po Gregorju Schottlu prevzel katedro za fiziko na liceju v Ljubljani. Gregor Schottl je dal v letih 1771, 1772 in 1773 objaviti izpitne teze, podobne učnim načrtom za posamezna področja fizike in astronomije; marsikatero misel je povzel kar iz Karpetovega izpita iz leta 1768. Leta 1775 je Schottl - tako kakor Ambschell v letih 1778-1780 - objavil teze iz celotne fizike skupaj z mejnima področjema meteorologije in astronomije. Vse Schottlove teze so bile tiskane samostojno, medtem ko so bile Ambschllove zbirke tez uvrščene za njegovim prevodom oziroma razpravama o mehaniki. V naslovnicah Schottlovih in Ambschllovih tez je tiskar navedel fiziko, leta 1775 in leta 1778 pa tudi filozofijo. Teze so vsakokrat dali tiskati študentje 2. letnika ljubljanske filozofije, ki so se leta 1771 in 1772 predstavili kot »slušatelji fizike«, leta 1773, leta 1779 in leta 1780 kot »slušatelji filozofije v 2. letniku«, leta 1775 pa kar poenostavljeno s frazo: »Iz navedenih predmetov
Slika 5. Naprave za pouk v popisu Kranjske kmetijske družbe v Ljubljani, ki ga je sestavil madžarski profesor fizike in rektor Anton Ambschell dne 7. 11. 1785 (Ambschell 1785).
so opravili izpite.« Le leta 1778 se je študent označil kot »ponižni varovanec« brez oznake letnika. Pred tezami sta bili samo leta 1778 in leta 1779 objavljeni posvetili, prvič ljubljanskemu škofu Karlu Janezu Herbersteinu (1719-1787) in drugič baronu Žigu Zoisu. Seveda so se odnosi med Herbersteinom in nekdanjimi ljubljanskimi jezuiti kmalu dodobra skazili, tako da je bil položaj za Ambschlla vsaj na videz
manj ugoden, tudi če je po odhodu iz Ljubljane konec leta 1785 zasedel vplivno katedro za fiziko in mehaniko na dunajski univerzi. Na novem mestu si je seveda lahko privoščil objavljanje odmevnih učbenikov Boškovicevega nauka v nemškem in v latinskem jeziku, ki so močno presegali domet ljubljanskega profesorja. Nobeden od natisov Schottlovih ali Ambschllovih izpitnih tez ni ohranjen, niti v drugačni izdaji morebitne druge skupine študentov, kakor jo imamo na voljo pri Kar-petovih tezah iz leta 1768. Samo Ambschllove teze iz leta 1780 so se začele s posebno skupino vprašanj iz celotne fizike. Seveda so vse različice izpitnih tez že uvodoma prisegale na Boškoviceve ideje, saj sta od leta 1775 dalje tako Schottl kakor Ambshell svoje študente dodobra izpraševala o Boškovicevem nauku, ki je postal temelj njunega pouka v Ljubljani in Ambschllovih poznejših dunajskih predavanj.
Ambshell pa ni vodil le šolskega pouka na liceju in šolskega fizikalnega laboratorija, temveč je podobno delo opravljal tudi za Kranjsko kmetijsko družbo; ta družba je podpirala ljubljanske nadaljevalne šole, saj je med drugim organizirala pouk mehanike Gabrijela Gruberja, kmalu nato pa še predavanja Gruberjevega nasprotnika po letu 1775, Balthasarja Hacqueta. Dne 7. 11. 1785 je Ambschell popisal knjige in pouku namenjene znanstvene naprave Kranjske kmetijske družbe, s katerimi je naravne pojave demonstriral dijakom v Ljubljani.
5. Sklep
Boškovicevi obiski v Ljubljani so kar najgloblje zaznamovali pouk na ljubljanskih višjih šolah jezuitske in za njo laične dobe. Franc Ksaver Karpe in dijak Gregorja Schottla, Jurij Vega, sta Boškovicev nauk upoštevala vse življenje. Vega je v svojih učbenikih, namenjenih dunajskim topničarjem, opisoval in risal Boškovicevo krivuljo, to pa je bila najbolj značilna poteza vseh zagovornikov Boškoviceve šole. Karpe se je celo postavil v bran Boškovicevim idejam nasproti poplavi Kantovih novosti, a se je to sčasoma seveda izkazalo za jalovo početje, kljub Karpetovi ugledni dunajski profesuri. Po Karpetovi in Vegovi smrti si je Boškoviceva znanost našla številne britanske občudovalce, vključno z Michaelom Faradayem, Maxwellom in z Williamom Thomsonom Lordom Kelvinom, tako da je mogla postati zanimiva tudi za sodobno filozofijo skupaj s kvantno mehaniko Nielsa Bohra in Wernerja Heisenberga. V Srednji Evropi - vključno s Slovenijo - Boškovicevih naukov nikakor bilo treba na novo odkrivati (Baldini 2006, 504; Baldini 2011, 6), saj so jih Ambschell, Karpe, Vega in njihovi študentje vseskozi s pridom upoštevali. Levji delež pa so Boškovicevi priljubljenosti v naših krajih prinesli njegovi osebni obiski in druženje z velmožmi ljubljanskega rodu.
Krajšave
AS - Arhiv Republike Slovenije. Ljubljana.
FSLJ - Frančiškanska knjižnica. Ljubljana.
NM - Narodni muzej. Ljubljana.
NUK - Narodna in univerzitetna knjižnica. Ljubljana.
Reference
Ambschell, Anton. 1785. Popis fizikalnih naprav Kranjske kmetijske družbe. AS 533, Kranjska Kmetijska Družba, spisi, Statut 1780-1820, začetni dokumenti podpisani dne 7. 11. 1785.
Asclepi, Giuseppe Maria. 1768. De obiectivi micro-metri Vsv in planetarium diametris metiendis: Exercitatio Optico-astronomica habita in Colle-gio Romano a patribus S.J. Romae 1765. Grae-cii 1768. De Obiectivi Micrometri usu in Planetarum Diametris Metiendis. Exercitatio Optico-Astronomica habita in Collegio Romano a Patribus Societatis lesu Anno MDCCLXV.III. Non. Sept. Graecii: Typis Haeredum Widman-stadii. Assertationes ex Universa Philosophia, quas in Archi-Ducali, et Academico Societatis lesu Gymnasio Labaci Anno M.DCC.LXVIII. Mense Augusto, Publice Propugnandas Susce-perunt Eruditus, ac Perdoctus Dominus Franci-scus Karpe, Carniolius Labacensis, Eruditus, ac Perdoctus Dominus Franciscus Suetiz, Carniolus Lythopolitanus e Sem. S. J. Ex Praelectionibus Reverendus Pater loannis Baptistae Pogrietsnig e Societate lesu, Philosophiae Professoris publi-ci, et Ordinarii. Graecii [Gradec] (NUK-8209; NM-3804-3805).
Baldini, Ugo. 2006. The Reception of a Theory: A provisional Syllabus of Boscovich Literature, 1746-1800. V: John W. O'Malley, Gauvin Alexander Bailey, Steven J. Harris in T. Frank Kennedy, ur. The Jesuits II. Cultures, Sciences, and the Arts 1540-1773, 404-450. Toronto: University of Toronto Press.
Baldini, Ugo. 2011. Physics and metaphysics in Boscovich. V: Program and Booklet of Abstracts. International Conference for the tercentenary of the birth of Ruggiero Giuseppe Boscovich (Ragusa, 1711 - Milano, 1787). September 8th—11th, 2011, 6-7. Universita degli Studi di Pavia. Htp://www.edizionenazionaleboscovich.it/ index.php/conference.html (pridobljeno oktober 2011).
Boškovič, Ruder Josip. 1760. De Solis ac Lunae Defectibus libri V. P. Rogerii Josephi Boscovich, Societatis Jesu, ad Regiam Societatem Londi-nensem. Ibidem autem, et Astronomiae Synopsis, et Theoria Luminis Newtoniana, et alia multa ad Physicam pertinentia, versibus per-
tractantur, cum ejusdem Auctoris Adnotationi-bus. Londini: Apud Andream Millar.
Boškovič, Ruder Josip, in Christoph Maire. 1755. De litteraria expeditione per pontificam ditio-nem ad dimetiendos duos meridiani gradus et corrigendam mappam geographicam jussu, et auspiciis Benedicti XIV Pont. Max. suscepta a Patribus Societ. Jesu Christophoro Maire et Rogerio Josepho Boscovich. Romae.
Gobart, Laurent, in Karel Dillherr. 1746. Tractatus Philosophicus de Barometro. Autore R. P. Lau-rentio Gobart e Societate Jesu, honoribus Illustrissimorum, Perillustrium, Reverendorum, religiosum, Praenobilum, Nobilum, ac Eridito-rum Dominorum, Dominorum cum in alma, ac Celeberrima Universitate Graecensi suprema AA. LL. et Philosophiae laurea insignirentur. Promotorer R. P. Carolo Dillherr, e Societate Jesu AA. LL. & Philosophiae Doctore, eju-sdemque professore emerito nec non Incultae Facultatis Philosophiae P. T. Seniore. A philo-sophis condiscipulis inscriptus Anno Salutis M. DCC.XLVI Mense Julio. Graeci [Gradec]: Typis Haeredum Widmanstadii, 12°.
Erberg, Bernard Ferdinand. 1755. Popis jezuitskih nabav za fizikalno-matematični kabinet višjih filozofskih študijev v Ljubljani. AS 2, Deželni stanovi 1, fascikel 514, litera F, šk. 747, zapisi z dne 17. 9. 1755.
[Erberg, Bernard Ferdinand]. 1758. Diarium Ministri jezuitskega kolegija v Ljubljani. AS 1073, zbirka rokopisov, I/40r (1754-1772), list št. 1742 z dne 9. 3. 1758.
Južnič, Stanislav. 2011. Boscovich's Mid-European Legacy. V: Program and Booklet of Abstracts. International Conference for the tercentenary of the birth of Ruggiero Giuseppe Boscovich (Ragusa, 1711 - Milano, 1787). September 8th—11th, 2011, 6-7. Universita degli Studi di Pavia. Htp://www.edizionenazionaleboscovich.it/ index.php/conference.html (pridobljeno oktober 2011).