Jana Mali
SKRB ZA DEMENTNE STANOVALCE
V DOMU STAREJŠIH OBČANOV PREDDVOR
Staranje in starost prinašata v človekovo živ-
ljenje številne spremembe zlasti na misel-
nem, čustvenem in socialnem področju.
Poleg teh običajnih starostnih motenj pa
poznamo v starosti bolezen, za katero so
značilne bolj ali manj moteče spremembe
in izgube sposobnosti na čustvenem, mi-
selnem področju in področju socialnega
vedenja.
Tej bolezni, ki je v zadnjem času v veli-
kem porastu, pravimo demenca.
Tudi v Domu starejših občanov Preddvor
se v zadnjih letih srečujemo s problematiko
dementnih stanovalcev. Ne le, da je med
prosilci za sprejem v dom čedalje več de-
mentnih oseb, tudi sami stanovalci doma
obolevajo za različnimi stopnjami in obli-
kami demence; posledica je drugačna oskr-
ba, prilagojena njihovim potrebam, in spre-
menjena organizacija dela v domu.
Za strokovne delavce Doma to pomeni,
da se morajo udeleževati številnih preda-
vanj s to tematiko ter seznanjati z različnimi
oblikami dela z dementnimi stanovalci v
domovih doma in po svetu. Glede na tako
pridobljene izkušnje smo se v Domu odlo-
čili za skupinsko obliko dela z dementnimi
stanovalci, ki sicer prebivajo skupaj z osta-
limi stanovalci.
Skupina dementnih stanovalcev se se-
staja v dopoldanskem in popoldanskem
času vse dni v tednu, razen ob nedeljah.
Skupino vodi delovna inštruktorica, ob
njeni odsotnosti pa medicinska sestra.
Osnovni namen skupinskega dela lahko
strnem v naslednje točke:
1.	zaposlitev
2.	spoznavanje posameznika in njegove
stopnje dementnosti
3.	ohranjanje sposobnosti, ki jih posa-
meznik še ima
4.	prilagajanje posameznikovim indivi-
dualnim željam, potrebam.
Za doseganje teh ciljev se zaposleni v
skupini prilagajajo posamezniku in izvajajo
njegovi stopnji bolezni ustrezno pomoč v
okviru delovne terapije.
Zavedamo se, da ta način dela še ni do-
končno oblikovan in bo potreboval še
določene organizacijske in vsebinske spre-
membe.
STAROST IN DEMENTNOST
Večina laikov, pa tudi mnogi strokovnjaki
gledajo na staranje kot na proces prido-
bivanja in izgubljanja (Pečjak 1998: 12). V
zgodnjem obdobju človek nekaj pridobiva
(npr. učenje), v poznem pa izgublja (npr.
pešanje spomina). Vsaka človekova funkcija
spominja na let topovske krogle: najprej se
dviga, nato leti na približno enaki višini,
nato pade.
Toda mnogi strokovnjaki pojmujejo sta-
ranje drugače — kot dvojni proces prido-
bivanja in izgubljanja, ki poteka povezano
in sočasno. V vsakem življenjskem obdobju
posameznik nekaj izgublja in nekaj pri-
dobiva. Že kot dete izgubi nekatere refle-
kse, a tudi v visoki starosti se še zmeraj mar-
sičesa nauči. Razlika je v tem, da v mladosti
več pridobiva kot izgublja, v tretjem živ-
ljenjskem obdobju pa praviloma več izgu-
blja kot pridobiva.
Bolezen, ki je značilna za starost in jo
spremljajo izgube različnih sposobnosti, je
demenca. Bolezen se lahko začne že v
331
JANA MALI
srednjem življenjskem obdobju, v jasni
obliki pa se pokaže predvsem v starosti.
Zato tudi govorimo o dementnosti kot o
bolezni starih ljudi.
Dr. Vida Drame Orožim (1999: 3) defi-
nira demenco kot upad ali izgubo sposob-
nosti mišljenja, spomina, govora, učenja,
presoje itn. To je propad osebnosti, ki ga
zaznamuje obubožanje višjih psihičnih fun-
kcij zaradi bolezenskega procesa in pelje na
koncu v razosebljenost. Višje psihične
funkcije — mišljenje, govor, delo, socialno-
čustveno funkcioniranje — so v življenju
namreč pridobljene, v nasprotju z nižjimi,
ki so samodejne. Bolnikovo funkcioniranje
se spremeni, in sicer tako, da ni več spo-
soben samostojnega življenja.
Pri normalnem staranju ne propadajo
vse spoznavne funkcije enakomerno. Ene
propadajo hitro (npr. senzorne in reaktiv-
ne), druge počasi ali pa se lahko celo dvig-
nejo (npr. modrost in sposobnost izkori-
ščanja preteklih izkušenj). Razlikujejo pa se
tudi posamezniki med seboj. Nekateri znan-
stveniki so napisali svoja najpomembnejša
dela celo po 70. ali 80. letu starosti (Pečjak
1999: 2).
Pri demenci ATD (Alzheimerjeva bole-
zen) je upad funkcij veliko hitrejši in ena-
komernejši, nobena od posameznih funkcij
ni dobro ohranjena. Pri MID (cerebro-
vaskularna bolezen) pa so lahko nekatere
funkcije ohranjene in se pojavijo tudi za-
časna izboljšanja.
Med najbolj vidnimi propadajočimi fun-
kcijami je spomin. Spominske motnje so
značilne tako za normalno kot za dementno
staranje, vendar so pri dementnem dosti
hujše in napredujejo hitreje. Zato dementni
starostniki slabše ohranjanjo informacije,
sprejete pred nekaj dnevi, tedni ali meseci.
Zelo dobro pa uporabljajo informacije, ki
so jih zbirali vse življenje.
DELO Z DEMENTNIM BOLNIKOM
Daljša življenjska doba je postala izrazit člo-
veški, socialni in medicinski problem sodo-
bnih razvitih družb. Z napredkom medici-
ne se spreminjajo pogledi na vzroke de-
mence, njihovo kvalifikacijo in zdravljenje.
Na splošno še vedno prevladuje mnenje,
čeprav napačno, da je bolnik, pri katerem
je bila postavljena diagnoza demence, ob-
sojen na stalno slabšanje bolezni in neizo-
gibno smrt. Zato je zelo pomembno, da
ohranjamo psihične in fizične sposobnosti
dementnega bolnika. Treba ga je spodbujati
k različnim dejavnostim.
Dejavnosti, ki jih poznamo za dementne,
lahko delimo v tri skupine (Gamse 1998: 2-
3):
1.	intelektualne: ohranjanje spomina,
orientacije, mišljenja, presojanje in reše-
vanje problemov
2.	telesne: telovadba, sprehodi, ples
3.	sestavljene; vzdrževanje vsakdanjih
aktivnosti (oblačenje, osebna higiena, go-
spodinjska dela).
Aktivnosti so različnih težavnosti in so
prilagojene bolniku glede na stopnjo de-
mence.
Pri delu z dementnimi osebami ni po-
membno, česa vsega ti ljudje ne zmorejo
več. Pomembno je, kaj še vedno zmorejo
in kaj lahko storimo za razvoj preostalih
funkcij, da bi bila kakovost življenja teh ljudi
čim boljša.
Dogaja se, da svojci dementnemu bol-
niku zaradi njegove počasnosti in manjše
učinkovitosti pogosto jemljejo delo iz rok.
Vendar je pomembno, da bolnik še opravlja
delo, ki ga zmore. Dr. Pentkova (1997:144)
posebej poudarja, da je napačno, na primer,
oblačiti dementnega bolnika, če ob pravilni
pomoči to dejavnost zmore sam. Raziskave
so pokazale, da večina bolnikov rada kaj po-
čne v kuhinji; pomagajo pri pripravi hrane,
čistijo zelenjavo, mešajo pijače, zmes v
posodi, pomivajo in brišejo posodo. Lahko
pomagajo pri ostalih gospodinjskih opra-
vilih, kot so pospravljanje, zlasti brisanje
prahu, zlaganje perila. Radi sodelujejo pri
raznih družabnih igrah, kot so kartanje in
odkrivanje ter opisovanje predmetov v vre-
čah in posodah, žoganje. Veseli so nagrad.
Lahko kaj barvajo, zlagajo, lepijo različne
lepljenke, oblikujejo šopke. Priljubljena je
tudi vožnja z avtomobilom.
332
SKRB ZA DEMENTNE STANOVALCE V DOMU STAREJŠIH OBČANOV PREDDVOR
DEMENTNI BOLNIK
V DOMU STAREJŠIH OBČANOV
Biti dementni bolnik ali pa imeti takega
bolnika doma, v domačem okolju, je težka
življenjska preskušnja. Demenca prinaša
težave, ki se globoko zarežejo v medsebojno
razumevanje. Ob tem so pogosti občutki
nemoči, potrtosti, pa tudi jeze in nera-
zumevanja. Ob slabšanju bolezni potrebuje
dementni bolnik tudi 24-urni nadzor, kar
največkrat pomeni, da ostane edini izhod
za starostnika in njegove svojce namestitev
v dom starejših občanov.
V domovih poznamo tri osnovne oblike
varstva dementnih oseb: integrirano, se-
gregirano in delno segregirano (Imperi
1999).
Pri integrirani obliki prebivajo demen-
tni stanovalci skupaj z ostalimi stanovalci.
Taka oblika ima seveda svoje prednosti in
slabosti. Lahko jih strnemo v naslednjih
nekaj točk:
Prednosti:
•	v idealnem primeru spodbuja medse-
bojno razumevanje, sprejemanje
•	zmanjša se agresija
•	pozitivno vpliva na ravnanje/vedenje
dementnih
•	psihično zdravi stanovalci zaradi svo-
jega prispevka k boljšemu življenju dement-
nih pridobivajo samozavest.
Pomanjkljivosti:
•	starostnik je vse manj toleranten
•	ni naklonjen nenehnemu »opozar-
janju«: tak bom lahko kmalu tudi sam
•	tudi z vidika dementnih je lahko ta
oblika obremenilna: obremenjuje jih od-
klanjanje ostalih
•	pogoste so situacije, ki so zanje
prezahtevne, jih naredijo agresivne in
depresivne
•	v posebni skupini je lahko vse prila-
gojeno njim.
Na dnevnem redu so številni konflikti.
Dementni bolnik pogosto leže v posteljo
sostanovalca, opravi fiziološko potebo v
smetnjak v drugi sobi, seže v sosedov kro-
žnik (Ključevšek Novak 1994:48). Potrebni
so pogovori s prizadetimi in vznemirjenimi
sostanovalci, ki težko razumejo, da je to bo-
lezen, in zahtevajo svoj mir.
Zato se v nekaterih domovih pojavlja
segregirana oblika varstva dementnih oseb,
kjer bivajo dementni stanovalci ločeno, na
posebnih, varovanih oddelkih.
Vmesna možnost pa so na primer sku-
pine za dementne stanovalce, kakršna je v
Domu starejših občanov Preddvor.
REZULTATI RAZISKAVE
Raziskava se omejuje le na stanovalce, ki jih
je lečeči zdravnik diagnosticiral kot demen-
tne. Izbrala sem šest stanovalcev, ki v domu
prebivajo različno dolgo, imajo različno
stopnjo, vrsto in obliko demence, so pa vsi
vključeni v skupino dementnih stano-
valcev. Zaradi narave bolezni stanovalcev
nisem spraševala samih stanovalcev, ampak
sem v raziskavo na osnovi vzorca stanoval-
cev zajela svojce teh starostnikov. Odločila
sem se, da raziščem problem na podlagi
posameznega primera, zato sem za zbiranje
empiričnega gradiva pri svojcih izbrala
anketni vprašalnik, v katerem sem spra-
ševala o funkcioniranju svojca pred priho-
dom v dom, v času bivanja v domu in v času
delovanja skupine dementnih stanovalcev.
Konkretnega vprašanja o poznavanju de-
lovanja skupine pa jim namenoma nisem
zastavila, saj mi verjetno ne bi pomagal
oblikovati realnega poznavanja skupine pri
svojcih.
Predpostavljala sem, da mi bodo lahko
največ informacij o funkcioniranju stano-
valcev dali zaposleni, ki delajo v skupini
dementnih, zato sem se omejila le na štiri
zaposlene z bogatimi izkušnjami dela v
skupini. Vzorec zaposlenih so sestavljale tri
medicinske sestre in delovna inštruktorica.
Zanje sem izbrala vprašanja v obliki stan-
dardiziranega intervjuja. Sestavila sem ga v
tri enote.
V prvem delu sem se osredotočila na
analizo posameznega starostnika, saj sem
spraševala po spremembah v funkcioni-
ranju posameznika, opažanju sprememb v
vedenju posameznika pred vključitvijo v
skupino in po njej in o pogostosti stika svoj-
cev z voditelji skupine. V dugem delu me
je zanimalo, ali vključenost posameznika v
skupino vpliva na delo s posameznikom na
333
JANA MALI
oddelku. Zanimalo me je tudi, ali imajo
ostali zaposleni v zdravstveno-negovalni
službi zdaj kaj drugačen odnos do teh sta-
novalcev, so mogoče bolj razumljivi do njih
in potrpežljivejši.
V	tretjem delu pa me je zanimal vpliv
dela v skupini na zaposlene, ki skupino vo-
dijo (ali se več izobražujejo, lažje opravljajo
delo z dementnimi in ostalimi stanovalci
itn.).
Na podlagi kvalitativne obdelave podat-
kov sem prišla do naslednjih rezultatov:
Princip dela, ki ga Dom starejših obča-
nov Preddvor organizira za dementne sta-
novalce, je delna segregacija. Dementni sta-
novalci so vključeni v bivalno okolje z os-
talimi stanovalci, le daje zanje organizirana
oblika skupinske terapije, ki jo imenujemo
skupine za dementne stanovalce.
Za dobro delo v skupini je nujna posta-
vitev zaposlenega v vlogo dementnega
starostnika in prilagoditev njegovi stopnji
razumevanja sveta. Zaposleni se zato iden-
tificirajo s starostnikom. Poskušajo ga ra-
zumeti skozi njegovo bolezen, a ga hkrati
obravnavajo kot zdravega človeka. Zelo po-
membno pri tem je, da uporabljajo vikanje,
saj tako ohranjajo pri starostniku občutek
pomembnosti in spoštovanja.
V	skupini prav manjše število starost-
nikov omogoča individualen stik zapo-
slenih z dementnimi. Zaposleni se lahko
posvetijo individualnim potrebam posa-
meznika, ga dobro spoznajo in se mu pri-
lagodijo. Zato ne gledajo le na to, kaj sta-
rostniku manjka, ali je dovolj čist, je bil
danes že nahranjen itn. To jim omogoča
prepoznavati posameznikove ohranjene
sposobnosti in spodbujati njegovo samo-
stojnost. Zato se nekateri stanovalci od
vključitve v skupino naprej prehranjujejo
sami, drugi ne potrebujejo več pomoči pri
oblačenju, spet tretji sami opozarjajo na
odvajanje blata in urina in zato ne potre-
bujejo več plenic.
Pri opravljanju osnovnih življenjskih
funkcij so ti starostniki večinoma samo-
stojni. S tem je odveč pretirano zaščitništvo
do njih, ki proces demence le še pospešuje.
V	laičnih, pa tudi strokovnih pojmo-
vanjih demence je še zelo pogosto prepri-
čanje, da demenca pelje le še v počasen
propad človeka. Vendar je s pravilnim pri-
jemom mogoče še marsikaj storiti. Uspeh
je že vzdrževanje obstoječega psihičnega in
fizičnega stanja. V skupini je opaziti to-
vrstno stagnacijo, ki jo omogočajo zlasti
različne oblike in metode dela z njimi.
Enega od neposrednih rezultatov dru-
ženja dementnih starostnikov v skupini bi
lahko poimenovali socializacija. Stanovalci
med seboj čutijo večjo povezanost, pripad-
nost, lahko bi rekli, da so na svoj način po-
vezani med seboj. Komunikacija med njimi
poteka na drugačen način kot med ostalimi
stanovalci, a je usmerjena v medsebojno
druženje in življenje.
Med seboj občutijo zaupanje in toplino.
Ker redno prihajajo v že znan prostor in se
srečujejo z že poznanimi ljudmi, lahko
razvijejo zaupanje do drugih in do samih
sebe.
Dementne osebe običajno zmorejo več,
kot od njih pričakujemo ali kot same pri-
čakujejo od sebe. Potrebujejo pa veliko
zaupanja, da lahko znova razvijejo zaupanje
vase.
Med njimi je opaziti tudi boljšo orien-
tiranost. Časovno, prostorsko in situacijsko
so bolje orientirani v vsakdanjem življenju.
To se še posebej kaže pri starostnikih, ki so
prišli v dom šele pred kratkim in so z od-
hodom v dom doživeli velike spremembe.
Vsi ti neposredni rezultati vključenosti
starostnika v skupino omogočajo razbre-
menitev dela na bolniškem oddelku. Na
oddelku so starostniki bolj vodljivi, mir-
nejši, ne uhajajo, ne potrebujejo več po-
moči pri hranjenju, oblačenju itn. Veliko
lažje je delati z njimi.
Zelo pomembno za zaposlene, ki delajo
v skupini, je izobraževanje. Redno obisku-
jejo seminarje, ki jih organizirajo različna
podjetja in društva. Nekateri pa tudi izven
tega okvira spremljajo literaturo in različne
publikacije o tej tematiki.
Spremljanje in razumevanje demence in
z njo povezanih težav pomaga vzpostaviti
boljši odnos med dementnimi stanovalci,
njihovimi svojci in zaposlenimi v domu.
Napačno razumevanje starostnikov in
nepoznavanje bolezni lahko prav hitro
pripelje do pretirane skrbi in zaščitništva
do starostnika. Namesto da bi upoštevah
334
SKRB ZA DEMENTNE STANOVALCE V DOMU STAREJŠIH OBČANOV PREDDVOR
ohranjene zmožnosti in sposobnosti staro-
stnika, mu ponujamo preveč in na napačen
način. To starostniku onemogoča samo-
stojnost in pelje v osebno nazadovanje in
napredovanje bolezni.
Zelo pomembno spoznanje, ki ga je
prinesla raziskava, je to, da svojci dement-
nih stanovalcev niso seznanjeni z načinom
in oblikami dela, ki jih poznamo za dement-
ne starostnike v našem domu.
Svojci o obstoju skupine za dementne
stanovalce niso bili vprašani neposredno,
ampak posredno. Neposredno vprašanje o
poznavanju skupine ne bi dalo točnih po-
datkov o tem, koliko poznajo delovanje
skupine.
Dejstvo je, da o namenu, načinu in obliki
delovanja skupine niso seznanjeni. Zato se
tudi ne vključujejo v tako obliko dela. Zani-
mivo pa je, da čutijo potrebo po tovrstnem
delu v našem domu in predlagajo, da bi v
okviru delovne terapije vključevali stano-
valce v zaposlitev.
Svojci so izrazili tudi nemoč, ki so jo
občutili ob skrbi za dementnega sorodnika
v domačem okolju. Zaradi upada življenj-
skih funkcij starostnika ga niso mogli ali
znali ustrezno negovati in posledica tega
je bil odhod v dom starejših občanov.
Zelo malo tudi vedo o sami demenci kot
bolezni, zato so mnenja, da se zaposleni ne
morejo dovolj približati starostniku in upo-
števati njegovih potreb, interesov in želja.
Večina svojcev ugotavlja upad indivi-
dualnih potreb pri dementnih sorodnikih,
zato menijo, da se zaposleni ne morejo
približati posamezniku kot individumu s
svojimi potrebami. To pomeni, da bivanje
svojih dementnih znancev v domu do-
življajo kot bivanje v totalni ustanovi, ki ne
dopušča preseganja institucionalnih ok-
virov.
postavili nova spoznanja in nove izkušnje
ter tako olajšali dementnim starostnikom
življenje, sebi pa delo.
Najprej bomo izboljšali seznanjenost
svojcev s tem načinom dela in z boleznijo
samo. Sledili bomo novim spoznanjem o
delu z dementnimi doma in po svetu.
Nekako ne morem mimo misli, ki jo je
izrekel George Marshal in lepo ponazarja
naša prizadevanja na tem področju: »Drob-
na dejanja, ki jih naredimo, so boljša kot
velika, ki jih samo načrtujemo.«
ZA KONEC
V našem domu smo se odločili za tako
obliko dela z dementnimi stanovalci zato,
ker je bila v določenem obdobju najpri-
mernejša. To ne pomeni, da gre za edino
mogočo obliko dela in da se ne bo nič
spremenila. Je temelj, na katerega bomo
335
JANA MALI
Literatura
Acceto, B. (1987), Starost in staranje, Osnove medicinske gerontologije. Ljubljana: Cankarjeva
založba.
Gamse, J. (1998), Psihogeriatrični dnevi — povzetki predavanj.
HojNiK-ZuPANC, I. (1994), Institucionalno bivanje starih ljudi. Ljubljana: Gerontoioško društvo
Slovenije.
—	(1997), Dodajajmo življenje letom. Ljubljana: Gerontoioško društvo.
Imperl, F. (1999), Delo z dementnimi osebami v socialnovarstvenih zavodih — staranje in trendi
razvoja. Ljubljana: FIRIS IMPERL in CO.d.n.n.
Kijučevšek-Novak, B.(1994), Dementni bolnik v domu za starejše občane. V: Hojnik-Zupanc, I. (ur.),
Dementni bolnik in njegova okolica, 1. Učna delavnica. Medijske toplice — Izlake. Ljubljana:
Gerontoioško društvo.
Kogoj, A. (1998), Psihogeriatrični dnevi — povzetki predavanj.
Orožim, v. d. (1999), Medicinski vidiki demence. Ljubljana: Firis Imperl in Co.
Pečjak, V. (1998), Psihologija tretjega življenjskega obdobja. Ljubljana: samozaložba.
—	(1998), Psihološki vidiki staranja in demence. Ljubljana: Firis Imperl in Co.
PoŽARNiK, H. (1981), Umetnost staranja: Leta, predsodki in dejstva. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Stoppard, M. (1991), Življenje po petdesetem. Ljubljana: DZS.
336