IZ ZGODOVINE ILIRSKE BISTRICE Kronika 2023, letnik 71, številka 3 – Iz zgodovine Ilirske Bistrice Odgovorni urednik/ Managing editor: dr. Miha Preinfalk (Ljubljana) Tehnicna urednica/ Technical editor: mag. Barbara Šterbenc Svetina (Ljubljana) Uredniški odbor/ Editorial board: dr. Imre Szilágy (Budimpešta) in dr. Nadja Tercon (Piran) © Kronika Redakcija te številke je bila zakljucena: 20. oktobra 2023 Naslednja številka izide/ Next issue: februar/ February 2024 Prevodi povzetkov/ Translations of Summaries: Manca Gašperšic - anglešcina (English) Lektoriranje/ Language Editor: Rok Janežic Uredništvo in uprava/ Address of the editorial board: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU / Milko Kos Historical Institute at ZRC SAZUNovi trg 2, SI–1000 Ljubljana za posameznike/ Individuals 25,00 EURza študente in upokojence/ Students and Pensioners 18,00 EURza ustanove/ Institutions 30,00 EURCena te številke v prosti prodaji/ Single issue 20,00 EUR Izdajatelj/ Publisher: Zveza zgodovinskih društev SlovenijeAškerceva cesta 2 SI–1000 Ljubljana Transakcijski racun/ Bank Account: Zveza zgodovinskih društev Slovenije 02010-0012083935 Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije/ Slovenian Research AgencyZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa/ ZRC SAZU, Milko Kos Historical Institute Izid te številke je financno podprla tudi: Obcina Ilirska Bistrica Racunalniški prelom/ Typesetting: Medit d.o.o. Tisk/ Printed by: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada/ Print run: 420 izvodov/ copies Revija Kronika je vkljucena v podatkovno bazo/ Kronika is indexed in: Bibliography of the History of Art.Na naslovni strani/ Front cover: obcine in pošte / Ilirska Bistrica in the 1970s. View of the buildings of today's courthouse, bank, municipality and post office(hrani /kept by: Knjižnica Makse Samsa Ilirska Bistrica). Na zadnji strani/ Back cover: Vitraž na Gregorcicevi 15 v Ilirski Bistrici z grbom Ilirske Bistrice ter zastavamiAvstro-Ogrske in Avstrijskega primorja, domnevno 70. leta 19. stoletja. Heraldicne barve niso povsem tocne. /Stained glass window at 15 Gregorciceva Street in Ilirska Bistrica with the coat of arms of Ilirska Bistrica and the flagsof the Austro-Hungarian Empire and the Austrian Littoral, presumably from the 1870s. Heraldic coloursare not entirely accurate (foto / Photo: Marjan Krebelj). CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4Ilirska Bistrica)(082) IZ zgodovine Ilirske Bistrice / uredil Miha Preinfalk ; [prevodi povzetkov Manca Gašperšic - anglešcina]. ­Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2023. - (Kronika, ISSN 0023-4923 ; letn. 71, št. 3) ISBN 978-961-6777-32-2 COBISS.SI-ID 169613571 Miha Preinfalk: Ilirska Bistrica – dva kraja, ena zgodovina ...................445 Ilirska Bistrica. Two places, one history .......................447 Razprave Boris Golec: Vanja Kocevar: Vanja Kocevar: Damir Tulic, Mario Pintaric: Igor Gardelin: Boris Golec: Kdaj in zakaj je bilo Trnovo trg ...................................449 Kužna epidemija leta 1631 na Kranjskem in njena razširjenost ob zgornjem toku reke Reke .....................471 Trnovsko župnišce kot prenocišce cesarja Karla VI.na potovanju ob dednih poklonitvahnotranjeavstrijskih dežel leta 1728...............................489 Altaristicka i kiparska oprema župne crkvesvetog Petra u Ilirskoj Bistrici......................................519 Plemiška rodbina Porcia in zapušcinaHanibala Alfonza kneza Porcia na gradu Prem ...........535 Dvorec Trnovo – tri razrešene neznanke: Boris Golec: Aneja Rože: Bogdan Kolar: nastanek, izginotje in lokacija ......................................561 Skladatelj Fran Gerbic in Trnovo pri Ilirski Bistrici ....575 Spominska obeležja Dragotinu Ketteju od pesnikove smrti do stote obletnice njegovega rojstva....................591 Zacetki ustanove notredamskih sester v Trnovem .......611 Nejc Bratina: Delovanje telovadnega odseka Orelna Ilirskobistriškem .....................................................623 Emilija Kastelic: Arhitektura obcine Ilirska Bistrica in okolice Eda Belingar: Urška Godina: v obdobju fašizma ........................................................631 Nacrtovanje palace nekdanje Hranilnice(Cassa di Risparmio) v Ilirski Bistrici..........................643 Sakralna umetnost Toneta Kralja na Primorskem.Umetniška dela v cerkvah na Ilirskobistriškem............657 Irena Uršic: Klemen Kocjancic: Denis Cerkvenik: Tjaša Jakop: Možje in fantje z Ilirskobistriškega v italijanskivojaški suknji. Med imeni pobeglih in mrtvihter spomini preživelih ..................................................679 Vojaške operacije v casu nemške okupacije IlirskeBistrice in okolice med drugo svetovno vojno..............703 Zakljucni boji v okolici Ilirske Bistrice ob koncudruge svetovne vojne....................................................717 Opis govora vasi Jelšane...............................................727 Jubilej Vojko Celigoj, raziskovalec ilirskobistriških korenin in skozi desetletja kronist bistriškega vsakdana s fotografskim aparatom v roki (Dragica Jaksetic) ...........735 Ocene in poro~ila Janez Bilc: Kronika fare trnovske na Notranjskem (Bogdan Kolar)........................................737 Vlasta Beltram: Svet med Snežnikom in Slavnikom med drugo svetovno vojno (Klemen Kocjancic) .............738 Ilirska Bistrica – dva kraja, ena zgodovina Leta 2011 je Ilirska Bistrica praznovala 100.obletnico povzdiga v trg. Ob tej priložnosti je izšla tudi obsežna monografija, ki je predstavila številne tematike iz zgodovine ne le samega kraja, pac pa ce­lotne obcine, ki je po velikosti druga v Sloveniji. Mo-nografija je bila zasnovana celostno, pokrila je dolgo obdobje od prazgodovine do današnjih dni. Na enem mestu je bila takrat zbrana vecina takratnega vedenja o Ilirski Bistrici. Ne glede na to smo se pri Kroniki odlocili, da s tokratno tematsko številko razišcemo Ilirsko Bistri-co, saj v tematikah clankov v reviji vse (pre)redko za­idemo tja. Poleg tega je deset let in vec v raziskovalni sferi sorazmerno dolgo obdobje, v katerem se lahko odkrije marsikaj novega. In imeli smo prav. Ilirskobi­striška številka Kronike prinaša 17 novih prispevkov z razlicnih raziskovalnih podrocij. V njih smo se osre­dotocili na manj znane tematike, ceprav se tudi bolj znanim in že obdelanim ni možno povsem izogniti,jih je pa mogoce pogledati s kakšnega drugega zor­nega kota. Zgodovina Ilirske Bistrice je pravzaprav zgodovina dveh krajev,Trnovega in Bistrice, ki sta do združitve leta 1927 živela loceni življenji. A to niti ni tako pomembno, saj se tudi Kronika ni osredotocila le na sam kraj, pac pa na širše obmocje Ilirskobistri­škega. Prvi clanek razkriva uganko, ali je imelo Trno­vo leta 1713, ko se v nekem viru omenja kot trg, res takšen status. Kot kaže, naselje ni imelo formalnega trškega naziva, pac pa so na njegovo dojemanje kot trga od 17. stoletja dalje vplivali razlicni dejavniki.(Boris Golec) V 17. stoletju je širše obmocje Ilirske Bistrice trpelo za kužno epidemijo; eden od clankov razkriva njene razsežnosti na podlagi registraturne­ga protokola (Vanja Kocevar). Prav nic laskavo se ni o Ilirski Bistrici izrazil cesar Karel VI., ko se je leta 1728 na poti na Reko ustavil v tamkajšnjem župni-šcu. V dnevnik je zapisal: »… slaba nastanitev in iz­jemno pomanjkanje vode …«. (Vanja Kocevar) Ilirska Bistrica je bila od nekdaj tesno povezana z Reko, tudi v umetnostnem smislu. Umetniki, ki so ustvarjali v Ilirski Bistrici, zlasti na podrocju cerkvene opreme,so v veliki meri ustvarjali tudi na Reki; med njimi je najbolj prepoznavno ime kiparja Antona Miche­lazzija. V duhu nekdanjih povezav sta clanek o tem napisala hrvaška kolega umetnostna zgodovinarja z Reke. (Damir Tulic in Mario Pintaric) Na širšem obmocju Ilirske Bistrice je bil nekdaj zelo pomemben kraj Prem, zlasti zaradi gospostva in gradu, ki sta bila tri stoletja v rokah grofovske oziro-ma knežje rodbine Porcia. O rodbini je bilo sicer v slovenskem prostoru do sedaj napisanega zelo malo,tako da smo tokrat s clankom o njej zaorali ledino in postavili temelje za nadaljnje raziskovanje. (Igor Gardelin) Prav tako je s plemstvom povezan dvorec Trno­vo, katerega lokacija in celo sam obstoj sta za dolgo casa utonila v pozabo. Dvorec so v zacetku 18. sto­letja zgradili baroni Oberburgi, po nekaj desetletjih pa je prišel v neplemiške roke in spomin na njegovo nekdanjo funkcijo se je dokoncno izgubil. Eden od clankov razkriva njegovo lokacijo in današnjo podo­bo. (Boris Golec) Med znanimi osebnostmi, ki so izvirale in delo-vale na Ilirskobistriškem, sta tokrat predstavljena dva umetnika. Prvi je skladatelj Fran Gerbic, ki je med letoma 1857 in 1868 (s triletnim premorom zaradi študijskega dopusta na glasbenem konservatoriju v Pragi) kot ucitelj deloval v Trnovem. Eden od pri­spevkov na podlagi njegove avtobiografije, spominov ter zlasti dokumentov o šoli in uciteljih predstavi Gerbicevo življenje in delovanje v Trnovem. (Boris Golec) Druga znamenita osebnost je pesnik Dragotin Kette, ki se je rodil na Premu. Za casa svojega krat­kega življenja ni bil deležen tolikšne slave, kot bi si jo zaslužil, je pa v desetletjih po smrti njegov spomin oživel tudi po zaslugi spominskih obeležij v krajih, ki so bili povezani z njegovim življenjem. (Aneja Rože) Trnovo je bilo od leta 1888 znano tudi po samo­stanu sester de Notre Dame, v sklopu katerega je de­lovala dekliška šola. Eden od prispevkov je posvecen ustanovitvi samostana, kar je v veliki meri zasluga dveh domacinov, trgovca Ivana Valencica in njegove žene Ivane. (Bogdan Kolar) S Cerkvijo je povezana tudi ustanovitev telova­dnega odseka Orel na Ilirskobistriškem leta 1908.Ustanovitev Orla je bil katoliški odziv na bolj libe­ralno telovadno društvo Sokol, na Ilriskobistriškem pa je njegov odsek deloval le dobrih deset let, saj je z izbruhom prve svetovne vojne njegovo delovanje zamrlo. (Nejc Bratina) Obdobje med obema svetovnima vojnama je za širše obmocje Ilirske Bistrice prineslo velike spre­membe, saj je postalo del italijanske kraljevine. Bi-strica in bližnje Trnovo sta se leta 1927 združila v enoten kraj, takrat z italijanskim imenom Villa del Nevoso. Prikljucitev italijanski državi je v Ilirsko Bistrico prineslo uvajanje nove italijanske kulture,tudi na podrocju arhitekture. Še danes stoji v me­stu in okolici kar nekaj stavb iz medvojnega obdobja.(Emilija Kastelic) Med njimi je ena najbolj znanih palaca nekdanje Hranilnice (Cassa di Risparmio) v Ilirski Bistrici (danes na Bazoviški cesti 18). Eden od prispevkov na podlagi arhivske dokumentacije, ki jo hrani Državni arhiv na Reki, predstavlja nacrt za njeno gradnjo. (Eda Belingar) Po drugi strani je bilo medvojno obdobje prežeto z odporom do italijani­zacije, kar se je med drugim mocno odrazilo tudi v umetnosti. Slikar Tone Kralj, ki je postal legendaren zaradi svojih poslikav primorskih cerkva, v katerih je subtilno kritiziral italijanski fašisticni režim, je svoj pecat pustil tudi na Ilirskobistriškem. V enem od pri­spevkov so analizirane njegove poslikave cerkva na Premu, v Ilirski Bistrici in Podgrajah. (Urška Godina) Ko je Ilirskobistriško postalo del Italije, je to mocno vplivalo na tamkajšnje prebivalstvo. Vse do kapitulacije Italije leta 1943 so morali možje in fan-tje služiti v italijanski vojski. Eden od prispevkov se posveca vojni v Etiopiji in begu vojaških obveznikov leta 1935, prinaša osebne izkušnje nekaterih prežive­lih, hkrati pa poskuša rekonstruirati usodo mrtvih in pogrešanih v vojski in ujetništvu. (Irena Uršic) V prvih letih druge svetovne vojne se je na Ilir­skobistriškem odvilo sorazmerno malo bojev. Zara-di svojega pomembnega geostrateškega položaja je imela namrec Ilirska Bistrica mocno garnizijo, ki so jo sprva sestavljale le nemške enote, leta 1944 pa so se jim pridružili tudi pripadniki Slovenskega naro­dnega varnostnega zbora ter nazadnje še pripadniki Srbskega prostovoljskega korpusa in cetniške Dinar-ske divizije. (Klemen Kocjancic) Prisotnost teh sil je onemogocala neposredni partizanski napad na Ilir­sko Bistrico, ki je tako vecje vojne dogodke obcutila šele v zadnjem mesecu vojne. Takrat je na Ilirsko­bistriškem prišlo do ene najvecjih frontnih bitk na Slovenskem med nemškim 97. armadnim korpusom in 4. jugoslovansko armado. (Denis Cerkvenik) Sklop clankov zakljucuje prispevek o govoru vasi Jelšane. Dialektologi ga uvršcajo v notranjsko narecje primorske narecne skupine, ki je po izvoru dolenj­sko narecje, prekrito z mlajšimi primorskimi pojavi.(Tjaša Jakop) Raziskovanju zgodovine Ilirske Bistrice je svo­je življenje posvetil domacin Vojko Celigoj, castnik JLA in Slovenske vojske, ucitelj in tudi poslanec dr­žavnega zbora RS. V sistem cobiss je vpisanih 200 enot, rezultatov njegovega neumornega brskanja po preteklosti domacega kraja. Ker letos praznuje 85 let,smo mu posvetili jubilejni zapis. (Dragica Jaksetic) Ilirskobistriško Kroniko zakljucujemo s predsta­vitvijo dveh knjižnih novosti, povezanih s tamkajšnjo zgodovino. Prva od njiju je Kronika fare trnovske na Notranjskem, ki jo je župnik Janez Bilc (1839–1906) pisal pred vec kot stoletjem, a je do danes ostala ne­objavljena. Skupina zagnanih domacinov je poskrbe-la, da je v tiskani obliki izšla leta 2022, ob 750-letnici prve znane omembe župnije. Objava vsebuje tudi ne­katera krajša spremna besedila. (Bogdan Kolar) Dru-go predstavljeno delo je knjiga v dveh delih avtorice Vlaste Beltram o nekdanjem brkinskem okrožju med drugo svetovno vojno. Prvi del opisuje narodnoosvo­bodilno in socialno-revolucionarno gibanje, drugi del pa predstavlja narodnoosvobodilno gibanje po posameznih krajih nekdanjega brkinskega okrožja.(Klemen Kocjancic) Ce se je ob izidu monografije o Ilirski Bistrici leta 2011 zdelo, da je o njeni zgodovini povedano vse, je pricujoca številka Kronike s številnimi novimi do-gnanji dokazala, da temu še zdalec ni tako. In tudi v prihodnje ostaja še vedno veliko neobdelanih tema­tik in raziskovalnih izzivov, ki cakajo na raziskovalce zgodovine tega zanimivega kraja. Na koncu bi se rad zahvalil Aneji Rože in Igorju Gardelinu za vse usmeritve in nasvete pri nastanku pricujoce Kronike ter Obcini Ilirska Bistrica, katere financna podpora je olajšala izid te številke Miha Preinfalk odgovorni urednik Kronike Ilirska Bistrica.Two places, one history In 2011, when Ilirska Bistrica celebrated the 100th anniversary of its elevation to a market town,a comprehensive monograph was published on the same occasion, presenting an array of topics from the history of town itself as well as the entire municipa­lity, the second largest municipality by surface area in Slovenia. Conceived in an integrated manner, the monograph covered a long period from prehistory to present day and accumulated most of the existing knowledge of Ilirska Bistrica at that time. Nevertheless, Kronika’s team also decided to de­dicate the current thematic issue to Ilirska Bistrica,especially given that the authors (all too) rarely visit the area in their articles. Besides, ten years and more is a relatively long period in research, during which many new discoveries may be made. As it turned out,we made the right decision. Kronika’s thematic issue on Ilirska Bistrica brings seventeen new articles from different research areas, with the main focus on less known topics, although, to a certain extent, we also delved into the more familiar and already discussed topics to present them from new perspectives. The history of Ilirska Bistrica is in fact a history of two places,Trnovo and Bistrica, which existed as separate towns until united in 1927. However, this is only of marginal importance because Kronika, too, focuses not on the place itself, but rather the wider area of Ilirska Bistrica. The first article sheds light on the mystery of whether Trnovo, documented in a source dated 1713 as a market town, indeed, had such a status. There are all indications that the town did not bear a for­mal market-town title and that the perception of it as such was since the seventeenth century influenced by a number of other factors. (Boris Golec) During the seventeenth century, the wider area of Ilirska Bi-strica was struck by a plague epidemic; one article presents its dimensions by drawing on the registrar protocol (Vanja Kocevar). Making a stop at the local parish house on his Rijeka-bound journey in 1728,Emperor Charles VI had nothing flattering to say about Ilirska Bistrica. He wrote the following in his diary: “… poor accommodation and acute shortage of water…”. (Vanja Kocevar) Ilirska Bistrica was once closely affiliated with Rijeka, including in terms of artistic endeavours. Artists who were active in Ilir-ska Bistrica, especially in church furnishings, were also prolific in Rijeka. The most recognizable among them was the sculptor Antonio Michelazzi. In the spirit of former affiliations, this topic was presented in an article by Croatian art historians from Rijeka.(Damir Tulic and Mario Pintaric) A very important part of the wider Ilirska Bistri-ca area was once played by the town of Prem, most notably its seigniory and the castle, which remained in the possession of the comital or, rather, princely family of Porcia for three centuries. After very little has been written about the family in Slovenian ter­ritory to date, one article in the current issue of Kro­nika is breaking new ground and setting foundations for further research. (Igor Gardelin) The history of local nobility is also linked to Tr-novo Mansion, the location of which and its mere existence have long remained forgotten. The man­sion was built by the Barons Oberburg in the ear­ly eighteenth century. However, once it passed into non-noble hands a few decades later, the memory of its former function was definitively lost. One article reveals the location of the building as well as its cur­rent appearance. (Boris Golec) As regards renowned personalities who origi­nated and worked in the Ilirska Bistrica area, spe­cial presentation is made of two artists. First, thecomposer Fran Gerbic, who served as a teacherin Trnovo between 1857 and 1868 (except for histhree-years-long sabbatical, during which he pursu­ed his studies at the music conservatory in Prague).Drawing on his autobiography, memoirs, and espe­cially documents on the school and teachers, onearticle presents Gerbic’s life and work in Trnovo.(Boris Golec) The other famous personality was the poet Dra­gotin Kette, born in Prem. In his short life, Kette did not receive the recognition that he deserved; howe­ver, in the decades following his death, his memory began to be marked by erecting memorials in places related to his life. (Aneja Rože) From 1888 onwards, Trnovo was also known for the convent of the School Sisters of Notre Dame,which founded and operated a school for girls. One article presents the establishment of the convent,which was largely owed to two local inhabitants, the tradesman Ivan Valencic and his wife Ivana. (Bogdan Kolar) Furthermore, the Church also played a notable role in founding the Ilirska Bistrica section of the gymnastics organization Orel in 1908. The said sec­tion, the establishment of which was the Catholic re­sponse to its liberal counterpart Sokol, only operated in the Ilirska Bistrica area for a little over ten years until its activities were cut short by the outbreak of the Second World War. (Nejc Bratina) During the interwar period, the wider area of Ilirska Bistrica experienced major changes after it became part of the Kingdom of Italy. In 1927, Bistri-ca and the nearby Trnovo merged into a single town,then under the Italian name Villa del Nevoso. Ilirska Bistrica’s annexation by the Italian state entailed the introduction of a new, Italian culture, including in the field of architecture. Quite a few buildings still stand in the town and its surroundings from the period between the world wars. (Emilija Kastelic) Among the most famous ones is the palace of the former Savings Bank (Cassa di Risparmio) in Ilirska Bistrica (on modern Bazovica Road 18). Drawing on archival documents, kept by the State Archives in Rijeka, one article presents the plans for its con­struction. (Eda Belingar) On the other hand, the in-terwar period was permeated with an anti-Italiani­zation sentiment, reflected especially vividly in art.The painter Tone Kralj, whose legendary paintings of churches in the Littoral (Primorska) communicated a subtle criticism of the Italian fascist regime, also left his indelible mark on the Ilirska Bistrica area. One article analyses his paintings in the churches in Prem, Ilirska Bistrica, and Podgraje. (Urška Godina) The annexation of Ilirska Bistrica to Italy stron­gly affected its local population. All until Italy’s ca­pitulation in 1943, men and boys were to perform compulsory service in the Italian army. One article,dedicated to the war in Ethiopia and desertion of conscripts in 1935, describes the personal experien­ces of several survivors while aiming to reconstruct the fates of the dead and missing soldiers and war captives. (Irena Uršic) During the first years of the Second World War,the Ilirska Bistrica area witnessed relatively little fighting. Because of its important geostrategic po­sition, the town housed a strong garrison, manned exclusively by German units until 1944, when they were joined by the members of the Slovenian Nati­onal Defence Corps and finally also the members of the Serbian Volunteer Corps and the Cetnik Dinara Division. (Klemen Kocjancic) Their presence preven­ted the Partisans from launching a direct attack on Ilirska Bistrica, which therefore only witnessed the first fighting in the last month of the war. That was when the area became the stage of one of the major battles on Slovenian soil, fought between the Ger­man 97th Army Corps and the 4th Army of Yugo­slav Partisans. (Denis Cerkvenik) The series of contributions is concluded by an ar­ticle on the local dialect used in the village of Jelšane.Classified as an Inner Carniolan (Notranjska) dialect of the Littoral (Primorska) dialect group, it evolved from the Lower Carniolan dialect, taking on more recent Littoral features. (Tjaša Jakop) Ilirska Bistrica’s native Vojko Celigoj, a former officer of the Yugoslav People’s Army and the Slo­venian Armed Forces, a teacher, and Slovenian par­liament member, dedicated his life to exploring the history of his home environment. The library infor­mation system Cobiss holds 200 units, all testify to his tireless investigations into the past of his birth­place. We mark his eighty-fifth anniversary with a special record. (Dragica Jaksetic) The thematic issue is rounded off with the pre­sentation of two book novelties on Ilirska Bistrica’s local history. The first one is Kronika fare trnovske na Notranjskem (Chronicle of Trnovo Parish in Inner Carniola), which was compiled by the parish priest Janez Bilc (1839–1906) more than a hundred years ago and yet remained unpublished until now. Thanks to a group of Ilirska Bistrica’s impassioned inha­bitants, the volume was published in print form in 2022, on the 750th anniversary of the first known written mention of the parish. The publication also contains a few short accompanying texts. (Bogdan Kolar) The other work is Vlasta Beltram’s two-vo­lume book on the former Brkini district during the Second World War. The first volume describes the national liberation and social-revolutionary move­ment, and the second focuses on the national libe­ration movement in individual areas of the former Brkini district. (Klemen Kocjancic) If on publication of the monograph in 2011 it still appeared that everything had been said about the history of Ilirska Bistrica, the many new findings featured in the current issue of Kronika have demon­strated that this is far from the case. And there are still plenty of undiscussed topics and research chal­lenges regarding its past to be addressed in the future. In the end, I wish to express my gratitude to Ane­ja Rože and Igor Gardelin for all their guidance and advice in compiling this issue of Kronika as well as to the Municipality of Ilirska Bistrica for its financial support, which has facilitated its publication. Miha Preinfalk Managing Editor of Kronika 1.01 Izvirni znanstveni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.01CC-BY-NC-ND Boris Golec prof. dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 LjubljanaE-pošta: bgolec@zrc-sazu.siORCID: 0000-0003-0367-0141 Kdaj in zakaj je bilo Trnovo trg IZVLECEK Trnovo, danes del Ilirske Bistrice, se, kolikor je znano, kot trg edinkrat omenja v urbarju domace župnije iz leta 1713. Prispevek obravnava ozadje te za zdaj osamljene omembe statusa naselja. Osrednje vprašanje se glasi: kako dolgo in na kakšni podlagi je kraj, sicer sedež župnije, veljal za trg? Primerjava z drugimi pozno dokumentiranimi trgi na Slovenskem izkljucuje možnost, da bi imel trški naslov globlje, še srednjeveške korenine. Kot vse kaže, je na percepcijo Trnovega kot trga vplivalo vec dejavnikov, med katerimi je bila zelo pomembna deželnostanovska mit­nica. S trgom je bila povezana tudi nominalna funkcija (trškega) sodnika, združena s funkcijo vaškega župana za Bistrico in Trnovo. Trški naslov se je najverjetneje zacel uveljavljati v 17. stoletju in najbrž nikoli ni dosegel širšega priznanja in prepoznavnosti. KLJUCNE BESEDE Trnovo pri Ilirski Bistrici, trgi, trške pravice, sejmi, zgodnji novi vek ABSTRACT WHEN AND WHY TRNOVO WAS A MARKET TOWN To the best of our knowledge, the only mention of Trnovo, now part of Ilirska Bistrica, as a market town is con­tained in the rent­roll of the local parish from 1713. The article examines the background of what for now appears to be the sole reference to the status of the settlement. The central question is: How long and on what basis was the place,which otherwise served as the parish seat, considered a market town? The comparison to other late­documented market towns in Slovenian territory excludes the possibility that the title of market town had deeper roots, reaching as far back as the Middle Ages. There is every indication that the perception of Trnovo as a market town was influenced by several factors, including the very important provincial estates’ tollhouse. The market town was also associated with the nominal office of (market­town) judge, combined with that of village head for Bistrica and Trnovo. The title ofmarket town was most probably gradually introduced in the seventeenth century, and it very likely never attained wider recognition and visibility. KEY WORDS Trnovo near Ilirska Bistrica, market towns, market rights, markets, Early Modern Period Kolikor je znano, je na doslej edino znano omem­bo Trnovega kot trga – ta se pojavi v urbarju doma-ce župnije iz leta 1713 – opozoril šele gospodarski zgodovinar, trnovski rojak dr. Vlado Valencic (1903–1999),1 v prvem zvezku Bistriških zapisov leta 1980. Podatka, ki ga je po vsej verjetnosti odkril sam, se je v prispevku o gospodarski preteklosti Ilirske Bistrice in Trnovega zgolj dotaknil: »Zanimivo je, da je v ur­barju za leto 1713 Trnovo omenjeno kot trg, dasi ni imelo tržnih pravic.«2 Skromna navedba o Trnovem kot trgu zatem dolgo ni pritegnila prave pozornosti ne pri zgodovinarjih ne pri domoznancih, predvsem pa ni doživela razlage in nadgradnje.3 Leta 2013 jo je ilirskobistriško Društvo za krajevno zgodovino in kulturo sicer postavilo na piedestal v naslovu zborni­ka Trnovo: ob 300­letnici omembe trga,4 v katerem je France Baraga povzel vsebino urbarja iz leta 1713 z omembo Trnovega kot trga,5 v skrajšani obliki pa je bil v njem ponatisnjen tudi Valencicev prispevek iz leta 1980.6 Vlado Valencic je s svojim minucioznim razisko­vanjem gospodarske preteklosti rodnega Trnovega in širšega ilirskobistriškega obmocja v precejšnji meri olajšal zastavljeno nalogo odgovoriti na vprašanje,ali, od kdaj in zakaj naj bi Trnovo veljalo za trg. V iz­hodišcu pricujocega prispevka se bomo tako oprli na njegove ugotovitve na podlagi terezijanskega katastra iz srede 18. stoletja, prvega katastra za naše ozemlje in s tem prvega sistematicnega popisa zemljiških posestnikov in zemljišc. Ta kataster sicer še ni bil sestavljen po teritorialnem nacelu, ampak tako kot urbarji po posameznih zemljiških gospostvih, zato pa socasno in po enaki metodi. Terezijanski kataster je tudi casovno razmeroma blizu edini znani omembi trnovskega trga, bliže od katerega koli evidentirane­ga urbarja osmih zemljiških gospostev in imenj, ki so imela v Trnovem podložnike oziroma podložnazemljišca.7 Znacilnost tako Trnovega kakor tudi ve-like vecine krajev na Bistriškem je bila razdeljenost med vec zemljiških gospodov, pri cemer je Trnovo prednjacilo, saj je tu ob nastanku terezijanskega kata­stra podložno posest izkazalo kar osem gospodov, je pa kraj štel tudi najvec podložnih posesti – za Zagor­jem (151) in Knežakom (144). V Trnovem je Valen-cic naštel 115 podložnih posestnih enot, v Bistrici 89, 1 O Valencicu gl. Drnovšek, Ob visokem jubileju. 2 Valencic, Iz gospodarske preteklosti Bistrice, str. 70. Prim. tudi: Valencic, Iz gospodarske preteklosti Trnovega, str. 43. 3 Podatek je po Valencicu leta 2011 povzel T. Šajn v zborniku Obcina Ilirska Bistrica (Šajn, Gospodarsko življenje, str. 89). 4 Trnovo: ob 300­letnici. – Brez osnove je trditev T. Šajna, da je »njihov kraj [Trnovo] pred 300 leti že dobil tržne pravice« (Šajn, Trnovo je in ga obenem ni, str. 4). 5 Baraga, Inventar in urbar. – Mag. France Baraga me je junija 2012, še pred objavo zbornika, prvi opozoril na podatek o trgu, za kar se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem. 6 Valencic, Iz gospodarske preteklosti Trnovega. 7 O katastru in Valencicevem pristopu k njemu: Valencic, Nek­danji bistriški okraj, str. 3; o terezijanskem katastru na splo­šno: Ribnikar, Zemljiški kataster, str. 321–324. razdeljenih med samo tri gospode, na Premu, nekoc trgu, pa 86 v rokah šestih gospostev. Pri tem je treba upoštevati, da so imeli nekateri posestniki zemljišca pod vec gospostvi, tako da je bilo število podložnikov oziroma podložniških domov dejansko nižje.8 Kot bomo videli, je Trnovo ob prvem hišnem oštevilcenju leta 1770 štelo 74 hiš, in to skupaj z župnišcem, dve-ma kaplanijama in dvorcem Trnovo. Okoli leta 1750, ko je terezijanski kataster nastal,se torej Trnovo kaže kot precej veliko naselje, vendar od drugih ni obcutneje odstopalo po številu in deležu podružnikov (kajžarjev), ki so bili sicer ena glavnih znacilnosti notranjskih trgov.9 Kataster jih izkazuje samo 21, od tega 15 podložnih trnovski župniji. Bi-strica in Prem sta jih imela 27 oziroma 26, kar je bila tretjina tamkajšnjih posestnih enot, najvecja vas Za­gorje pa 25. Številne vasi jih niso poznale, le na Pivki jih najdemo skoraj v vsaki in v vecjem številu.10 Tudi neagrarna dejavnost, kolikor jo kataster razkriva – v glavnem le pri kajžarskem sloju –, ne prica o tem,da bi se Trnovo bistveno razlikovalo od Bistrice in Prema. Pri slabi polovici od 21 trnovskih podružni­kov in kajžarjev ni navedbe, s cim so se ukvarjali; od preostalih je bilo 7 tkalcev, trije kmecki cevljarji in en kmecki krojac, eden je oznacen kot gospod, en do-mec (oštat) pa je bil v rokah duhovnika. Med 26 po­družniki na Premu je izpricanih šest obrtnikov (tesar,kmecki mizar, kmecki krznar in trije kmecki cevljar­ji), precej vec (18) pa med 27 v Bistrici (14 kmeckih cevljarjev, trije kmecki krojaci in en krznar). Poleg kmeckega cevljarstva sta bili za Bistrico znacilni še dve obrti, mlinarstvo in žagarstvo (kataster pozna 16 mlinov in pet žag), pri cemer zadnje tedaj še ni dose-glo vrhunca.11 Tako je bila v luci terezijanskega kata­stra posebnost Trnovega samo tkalska obrt.Tkalci po Valencicu glede na številcnost verjetno niso tkali le volne iz domace vasi, ampak za širše tržišce, tako kot je krajevne potrebe presegalo število cevljarjev v Tr-novem in Bistrici. Pri obeh kakor tudi pri nekaterih drugih okoliških vaseh je k živahnejšemu prometu in s tem gospodarskemu razvoju prispevala lega ob tr-govski cesti, po kateri je potekal promet na Reko in nazaj ter prinašal zaslužek zlasti tistim podložnikom,ki so se ukvarjali s prevozništvom trgovskega blaga.Poleg tega je imel za razvoj Trnovega pomembno vlogo sedež obsežne župnije.12 8 Valencic, Nekdanji bistriški okraj, str. 9–14. – O Premu kot trgu gl. Golec, Senožece in Prem, str. 378–382. 9 Od zgodnjenovoveških notranjskih trgov so bili izrazito kaj­ žarski Vrhnika, Gorenji Logatec in Cerknica (Golec, Zgo­ dnjenovoveška »kajžarska« trga; Golec, Cerknica – pozni nastanek). 10 Valencic, Nekdanji bistriški okraj, str. 9–14, 16–17. 11 Prav tam, str. 16–17; isti, Iz gospodarske preteklosti Bistrice, str. 72–73. – Pridevnik kmecki za obrtnika (kmecki cevljar, krojac idr.), ki se v tem casu v virih pogosto pojavlja, pomeni osebo, ki izdeluje in popravlja manj zahtevne obrtne izdelke, namenjene kmeckemu prebivalstvu. 12 Valencic, Iz gospodarske preteklosti Bistrice, str. 73. V takšnih oziroma zelo podobnih okolišcinah je torej nekaj desetletij prej, leta 1713, v pisnem viru zasvetila naslovitev Trnovega kot trga. K funkcijam kraja, ki bi lahko prispevale k uveljavitvi trškega naslova, se bomo v nadaljevanju še vrnili. Prej pa si oglejmo temeljne znacilnosti Trnovega v srednjem in zgodnjem novem veku ter v kakšnih razmerah in ob kateri priložnosti je kraj dokumentiran kot trg. Temeljne znacilnosti Trnovega v srednjem in zgodnjem novem veku Kot receno, je bilo Trnovo sedež velike župnije, z ugodno prometno lego in razdeljeno med vec zemlji­ških gospodov. V pisnih virih se prvic omenja leta 1264 (in contrata Dornech), malo preden je z omembo župnika (plebano de Dornech) izprican obstoj župnije (1272),13 dobrega cetrt stoletja zatem pa še sosednje vasi Bistrica (1300).14 Tako kot v srednjeveških virih ni mogoce zaslediti bistriškega gradu, a je potrjeno obstajal,15 bi tudi Trnovo lahko bilo že v srednjem veku trg, ki bi ostal nedokumentiran in bi zakrnel oziroma ugasnil.16 Tako bi njegova osamljena omem­ba iz leta 1713 pricala o reliktu nekdanjega trškega naselja.17 Velika vecina srednjeveških trgov na Slovenskem – kot tudi nekateri mlajši – se je razvila pod gradom kot središcem teritorialnega zemljiškega gospostva z deželskosodnimi pravicami. Pri Trnovem ta temelj­ni element pogrešamo najprej. Resda je v bližini stal bistriški grad, a kot tak ni bil organsko povezan s Tr-novim in je za povrh zgodaj izgubil funkcijo sedeža gospostva. Njegova posest je namrec v zacetku 15.stoletja prišla pod gospostvo Postojna, tedaj v rokah grofov Celjskih. Od teh so postojnsko gospostvo leta 1430 pridobili deželni knezi Habsburžani, ki jim je od konca 16. stoletja sledilo vec plemiških lastnikov,dokler ni leta 1722 zopet postalo deželnoknežje ozi­roma komorno gospostvo.18 Razumljivo je, da je bila Postojna v Trnovem zemljiški gospod najvecjemu delu podložnikov – ob nastanku terezijanskega kata­stra sredi 18. stoletja približno polovici.19 Postojnske-mu gospostvu je pripadalo tudi deželsko sodišce kot policijsko in višjesodno oblastvo z dolocenimi pri­stojnostmi nad vsemi podložniki na ozemlju sodišca 13 Bizjak et al., Historicna topografija Primorske, str. 522; Höfler, Gradivo za historicno topografijo, str. 106. 14 Prav tam, str. 140. 15 Sapac, Grajske stavbe, str. 7. Prim. Bizjak et al., Historicna to­pografija Primorske, str. 140–141. 16 Tak primer stare farne vasi, ki je v srednjem veku izpricana kot trg, nato pa je trški naslov ugasnil, je Šentvid pri Sticni (Golec, Šentvid pri Sticni). 17 Morda je bil v srednjem veku tak trg belokranjski Pusti Gra­dec, ki je imel med koncem 17. in zacetkom 19. stoletja, ko je dokumentiran, samo še dva oziroma tri domove (Golec, Trgi,ki jih ni bilo?, str. 615–623). 18 Sapac, Grajske stavbe, str. 7–8. Prim. Smole, Grašcine na nek­danjem Kranjskem, str. 379. 19 Valencic, Nekdanji bistriški okraj, str. 11. ne glede na njihovo pripadnost razlicnim gospodom.Še po terezijanskem katastru sredi 18. stoletja naj bi bilo celotno Trnovo v postojnskem sodišcu, si je pa nad vasjo dolocene deželskosodne pravice ocitno lastilo tudi gospostvo Prem. Kot vse kaže, so mejo med sodišcema slednjic prestavili, tako da je šla (od) leta 1764 natanko po sredi vasi.20 Za razliko od go-spostva Postojna je imelo premsko gospostvo dotlej 20 Zgodovinska karta deželskih sodišc, nastala na podlagi razi­skav L. Hauptmanna, prikazuje potek meje med postojnskim in premskim deželskim sodišcem natanko skozi Trnovo (Hi­storischer Atlas, Landgerichtskarte, Bl. 35). Opira se na edini znani opis meje postojnskega sodišca iz leta 1764, medtem ko avtor ni razpolagal z nobenim opisom za deželsko sodišce Prem (Erläuterungen zum Historischen Atlas, str. 482–483).V Hauptmannovem gradivu je ohranjen prepis poteka meje deželskega sodišca Postojna iz omenjenega leta, ki pravi, da pride meja iz Trnovskega gozda cez pašnike do vasi Trnovo,gre na kolovoz (Fahrweg), tako da vsakemu deželskemu so­dišcu pripada polovica vasi in s tem polovica hiš, nato pa se nadaljuje na deželno cesto (Landstrasse), ki jo precka in vodi naravnost do cerkve sv.Trojice (SI AS 1339, Zbirka Ljudmila Hauptmanna, šk. 4, št. 45, Adelsberg, pag. 3). Najbolj logicen potek meje po sredini vasi bi bil vzdolž (danes pokritega) po­toka Trnovška, ki deli Trnovo na dva dela. Potok je tekel pod deželno cesto Postojna–Reka, od nje pa je bilo v isti smeri naravnost najbliže do (nekdanje) cerkve sv. Trojice (gl. Lie-berjevo cestno karto iz okoli leta 1780: SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/526; in franciscejsko katastrsko mapo iz leta 1823: SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Trnovo, mapni list VII). Vec virov prica o tem, da potek meje še malo pred letom 1764 ni mogel biti takšen. Okoli leta 1750 je Trnovo v terezijanskem katastru pri prav vseh go-spostvih in imenjih, ki so tu imela posest, navedeno kot kraj,ki pripada deželskemu sodišcu Postojna; posebej pomenlji­vo je, da je s takim podatkom v svoji krajevni tabeli – šlo je za tiskane obrazce, namenjene cenam pridelkov – postreglo tudi premsko gospostvo (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 25, RDA, P 14 (župnija Trnovo s pripadajocimi cerkvami), No. 3, s. d.; šk. 30, RDA, P 98 (gospostvo Postoj­na), No. 3, s. d.; šk. 31, RDA, P 103 (imenje Bottoni-Nicolet-ti), No. 2, s. d.; šk. 32, RDA, P 109 (dvorec Trnovo), No. 2, s.d.; šk. 36, RDA, P 132 (Oberburgovo imenje), No. 2, s. d.; šk.37, RDA, P 136 (gospostvo Prem), No. 4. s. d.; šk. 38, RDA,P 138 (posest Prestranek-Mühlhofen), No. 2, s. d.). Iz tri de­setletja mlajšega jožefinskega katastra je poleg hišnih številk,uvedenih leta 1770, za povrh razvidno, da so vsi postojnski podložniki razen enega, vecina podložnikov Mühlhofna ter dva od štirih premskih podložnikov prebivali v tistem delu Trnovega, ki je leta 1764 pripadal deželskemu sodišcu Prem;lokacije domov so ugotovljive iz hišnih številk na omenjeni cestni karti iz okoli leta 1780. Na šele nedavno spremembo poteka deželskosodne meje prejkone kaže tudi tisti del nje­nega opisa iz leta 1764, ki se nanaša na Trnovo. Pri navedbi,da polovica vasi s polovico hiš pripada postojnskemu, druga polovica pa premskemu gospostvu, je pripomba, da s tem ni prejudicirana sejemska stojnina (Standgeld), katere pobiranje sta dotlej nadzorovali obe deželski sodišci; pri cerkvi sv.Troji­ce pa je zapisano, da si obe sodišci pridržujeta dotlej obicajno stojnino (SI AS 1339, Zbirka Ljudmila Hauptmanna, šk. 4,št. 45, Adelsberg, pag. 3). Zgovorna je prošnja Janeza Fer­dinanda grofa Porcie kranjskim deželnim stanovom v zvezi z zakupom pobiranja cepnine leta 1636. Grof je prosil, naj vasi Košana,Trnovo in Bistrica v izogib sporom štejejo k nje­govima deželskima sodišcema Senožece in Prem, ceprav se njegovo deželskosodno ozemlje tam prepleta s postojnskim sodišcem (mit Adelsperg zwar vermischet), vendar so ti kraji z vseh strani obdani z njegovim deželskim sodišcem (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 488, fasc. 298, pag.883, 14. 7. 1636). v Trnovem zelo obrobno vlogo, saj v kraju skoraj ni premoglo podložnikov. Teritorialno gospostvo, ki bi Trnovemu lahko po­delilo trški status, najsi bo še v srednjem veku ali po­zneje, je bilo tako samo postojnsko, a se to ni zgodilo.Glede na to, da v njegovih urbarjih, ki se zacenjajo konec 15. in segajo v drugo polovico 18. stoletja,21 za razliko od trga Postojna, s tem naslovom niko­li ne zasledimo Trnovega, ni nobenega dvoma, da trnovski trg, prvic izprican leta 1713, ni mogel biti ustanova postojnskega zemljiškega gospostva in ni imel srednjeveških korenin. V postojnskih urbarjih je Trnovo vseskozi vodeno kot vaško naselje osmih hub (kmetij). Vecina je okoli leta 1500 prikazanih kot opustelih (zaradi turških vpadov).22 V drugi polovici 16. stoletja jih srecamo nastanjene in vse še kot cele,medtem pa se jim je pridružilo tudi eno podružništvo (kajža).23 V casovnem razponu do srede 18. stoletja,ki ni pokrit z urbarji, so se nato vse razdelile, s cimer se je število posestnikov potrojilo. Tako je bilo po ur­barju iz leta 1754 v kraju (Dornegg Dorff) 25 hubnih posesti, velikih od ene osmine do polovice hube, in ob teh še 5 kajžarjev ter 5 rovtov.24 Trg Postojna, ki se je sicer razvil iz vasi z izvorno 13 hubami, je imel v izhodišcu drugacno posestno strukturo. Že konec 15.stoletja so bile namrec v trgu (margk zu Adlsperg) vse hube razen dveh razdeljene, število posestnih enot pa je znašalo 24 (brez neznanega števila samo sumarno navedenih kajžarjev),25 kar je trikrat toliko kot v tedaj vecinoma opustelem Trnovem. Tudi za drugo teritorialno oziroma pravo gospo­stvo, Prem, so urbarji ohranjeni že od konca 15. sto­letja in enako kot postojnski ne pokrivajo casovnega 21 Seznam urbarjev gospostva Postojna gl. v: Žnidaršic Golec,Vodnik po urbarjih, str. 164. Vodnik povzema tipkovno napa­ko, ki se je pripetila v 2. zvezku vodnika pri dataciji najmlaj­šega urbarja (št. 274), in sicer da gre za nedatirani urbar iz druge polovice 16. stoletja ( Juricic Cargo in Žnidaršic Golec,Vodnik, str. 217). Urbar v resnici spada v drugo polovico 18.stoletja in je nekoliko mlajši od terezijanskega katastra. Naj­starejši urbar je v vodniku in arhivu po novem datiran v leto 1496 (prav tam, str. 214) – letnica je tudi na ovitku iz okoli leta 1900 –, M. Kos pa je njegov nastanek postavil v leto 1498 (Kos, Srednjeveški urbarji, str. 16), O pravilnosti Kosove data-cije pricata referencni letnici 1497 in 1499 (fol. 12r in 13r). 22 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 73, I/42, Lit. A-1 (a), urbar gospostva Postojna, s. d. [1496], fol. 80v; prav tam,Lit. A-1 (b), urbar gospostva Postojna, s. d. [1500], fol. 35v––36r; prav tam, Lit. A-1 (c), urbar gospostva Postojna, s. d.[1503–1504], fol. 28r. O pustotah zaradi turških vpadov na tleh zgodovinskega Krasa gl. Šumrada, Gospodarske posledi­ce. 23 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 73, I/42, Lit. A-1,register urbarskega davka gospostva Postojna 1564, s. p.,Dornnegkh; SI AS 174,Terezijanski kataster za Kranjsko, šk.30, RDA, P 98, No. 42, urbar gospostva Postojna, s. d. [1576], s.p., Dornneckh. 24 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 22, RDA,P 98, urbar gospostva Postojna, s. d. [1754], s. p., Dornegg Dorff. 25 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 73, I/42, Lit. A-1 (a), urbar gospostva Postojna, s. d. [1496], fol. 1–3v. Prim.Kos, Srednjeveški urbarji, str. 223–224. razpona od 70. let 16. stoletja do nastanka terezijan­skega katastra sredi 18. stoletja.26 Premsko gospostvo je bilo na trnovskih tleh, kot receno, komajda zasto­pano s podložniško posestjo. Okoli leta 1500, na pre­lomu iz srednjega v novi vek, je imelo tu eno samo hubo in še to je izgubilo že v prvi polovici 16. stole­tja.27 Sredi 18. stoletja pa so mu na dveh drugih kon­cih Trnovega pripadali trije podružniki ali kajžarji.28 Žal vse do zacetka 18. stoletja nimamo vpogleda v podložniško posestno strukturo drugega najpo­membnejšega zemljiškega gospoda v kraju, trnovske župnije, katere urbar iz leta 1713 govori o Trnovem kot o trgu. O njeni podložniški posesti v kraju v pre­teklih stoletjih lahko sicer sklepamo glede na veliko število podružništev ali kajž, ki so mlajši pojav in o cemer bomo še govorili v nadaljevanju. Drugih pet zemljiških gospodov, ki so ob nastanku terezijanske­ga katastra v Trnovem imeli podložniško posest,29 je bilo znatno manj pomembnih, s skupno nekaj vec kot šestimi hubami. Njihova imenja so razen župnijske cerkve sv. Petra nastala pozno, šele v prvi polovici 18.stoletja: Bottoni-Nicolettijevo imenje, posest Pre­stranek-Mühlhofen, Oberburgovo imenje in dvorec 26 Žnidaršic Golec, Vodnik po urbarjih, str. 164. 27 V najzgodnejših premskih urbarjih iz obdobja 1494–1501 je Trnovo poimenovano po župnijskem zavetniku kot Sv. Pe­ter. Huba je morala biti blizu župnijske cerkve, na kar poleg imena kraja kaže dajatev prošcenjski oves (kirchtag habern), ki jo je podložnik placeval po urbarju iz leta 1494, edinem, v katerem so navedene dajatve. Kraja ni v urbarjih od urbarja za leto 1548 dalje. – SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 102. I/58, Lit. P-VI, 1a, urbar gospostva Prem 1494, fol. 16v;prav tam, Lit. P-VI, 1b, urbar gospostva Prem 1498, fol. 91v;prav tam, Lit. P-VI, 2, urbar gospostva Prem 1499–1501, fol.79v; prav tam, Lit. P-VI, 3, urbar gospostva Prem 1548; prav tam, Lit. P-VI, 5, urbar gospostva Prem 1572; prav tam, Lit.P-XIX, 10, urbar gospostva Prem, 1574; SI AS 174, Terezi­janski kataster za Kranjsko, šk. 37, RDA, P 136, No. 33, ur-bar gospostva Prem 1574; prav tam, No. 34, urbar gospostva Prem 1578. 28 Po terezijanskem katastru je imelo premsko gospostvo v Trnovem tri podložnike: dva s pol podružništva ali kajže (Vntersass oder Khe˙schen) in enega s celim. Poleg tega je šest podložnikov drugih gospostev – kot take jih srecamo v kata­stru pri gospostvu Postojna, župniji Trnovo in dvorcu Trnovo – uživalo posamezne košcke premske gospošcinske gmajne (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 11, BT; P 136 (gospostvo Prem), No. 30, napovedna tabela, s. d.; šk. 37,RDA, P 136 (gospostvo Prem), No. 6, izvlecek iz štiftnega registra 1757; šk. 22, RDA, P 98, urbar gospostva Postojna, s. d. [1754], s. p; šk. 32, RDA, P 109 (dvorec Trnovo), No. 3,štiftni register 1756, s. p.; šk. 25, RDA, P 14 (župnija Trnovo s pripadajocimi cerkvami), No. 11, izvlecek iz urbarja, s. d., s. p.). Po jožefinskem katastru s konca 80. let 18. stoletja so premski podložniki, tedaj štirje, prebivali v hišah št. 1 in 2 ter 43 in 44, pri cemer sta bila enaka kot po terezijanskem katastru priimka na št. 1 – Štefancic in 43 – Sever (SI AS 175,Jožefinski kataster za Kranjsko, šk. 292, Naborno gospostvo Prem, katastrska obcina Bistrica [prav: Trnovo], parcelnik, s.d., s. p.). Cestna karta iz okoli leta 1780 razkriva, da sta hiši št.1 in 2 stali na skrajnem zahodnem koncu vasi, št. 43 in 44 pa na vzhodnem, takoj cez potok Trnovšek (SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/526). 29 Številcni pregled nad posestjo osmih zemljiških gospodov v Trnovem gl. v: Valencic, Nekdanji bistriški okraj, str. 11. Trnovo na Lieberjevi cestni karti iz okoli leta 1780; vse hiše razen petih pod župnijsko cerkvijo so oznacenes hišnimi številkami (SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/526). Trnovo.30 Slednji je – poleg župnije in župnijske cer­ kve – edini imel sedež v kraju, na doslej neznani, zdaj ugotovljeni lokaciji v bližini župnišca in je kot pravna oseba funkcioniral malo casa, le nekaj desetletij sredi 18. stoletja.31 Fiziognomijo Trnovega kot prvi vir celovito prikazuje Lieberjeva cestna karta iz okoli leta 1780 (raje prej kakor pozneje), ki razen za pešcico hiš pod župnijsko cerkvijo vsebuje tudi hišne številke.32 30 Valvasor (1689) ne pozna še nobenega teh imenj (prim.Gratzy, Repertorium). O njihovi posesti v Trnovem: Valen-cic, Nekdanji bistriški okraj, str. 11; o historiatu: isti, str. 7–8;Smole, Grašcine na nekdanjem Kranjskem, str. 308 in 503. 31 O dvorcu Trnovo gl. samostojni prispevek v isti številki Kro­nike. 32 SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/526. – Nedatirano karto komercialne ceste od Postojne do Reke je narisal in podpisal Leopold Lieber, vodilni zemljemerec tega casa na Kranjskem (o njem gl. Korošec, Naš prostor, str. 129). V literaturi najde-mo datacijo 1785 (na str. 2 k sliki na hrbtni strani zbornika Simcic (ur.), Trnovo: ob 300­letnici), ki je prepozna. Za dolo-citev casa nastanka karte so referencni vir župnijske matice iz casa po letu 1770, ko so v Trnovem, tako kot drugod, pr­vic uvedli hišno oštevilcenje (ŠAK, Ž Ibi, MKK 1766–1783,MKK 1783–1790, MKK 1791–1803, MKP 1702–1773,MKP 1773–1790, MKP 1791–1803, MKU 1748–1790,MKU 1791–1803). Kot pricajo župnijske maticne knjige, je leta 1785 v kraju stalo že vseh 81 hiš, ki jih srecamo v jože­finskem katastru okoli leta 1787; v slednjem manjka le št. 75,ker je verjetno za nekaj casa opustela (SI AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko, šk. 292, Naborno gospostvo Prem, ka­tastrska obcina Bistrica [prav: Trnovo], parcelnik, s. d., s. p.).Janezu Vicicu, po katastru gospodarju hiše št. 81, se je namrec 23.oktobra 1785 na tej številki rodil otrok. Na cestni karti pa najdemo samo 75 hiš, in sicer so s številkami opremljene hiše št. 1–69 ter št. 75, medtem ko številke pogrešamo pri petih hišah med župnišcem in župnijsko cerkvijo. Kot je razvidno iz jožefinskega katastra in je mogoce potrditi tudi s pomocjo hišnih številk v maticnih knjigah, sta bili hiši št. 69 in 70 v resnici zasebni, št. 71 mežnarija tik ob cerkvi (po jožefinskem katastru je bil njen posestnik Anton Abramic, ki pa ga krstna matica 22. oktobra 1772 imenuje v rodilniku editui parochia­li), št. 72 in 73 hiši za kaplane (kaplaniji), župnišce pa je imelo št. 74 in ne 69, kot je pomotoma vpisano na cestni karti, manj Malo mlajši jožefinski kataster iz okoli leta 1787,ki sicer še ne pozna tlorisne upodobitve zemljišc,33 pa za posamezne hiše razkriva, kateremu gospostvu so bile podložne.34 Na podlagi teh dveh virov in ob pritegnitvi župnijskih maticnih knjig je bilo mogoce ugotoviti, da je Trnovo ob prvem hišnem oštevilcenju leta 1770 štelo 74 hiš ter kako so bile razdeljene med razlicna zemljiška gospostva.35 Zelo malo, nasprotno,pove jožefinski vojaški zemljevid iz let 1784–1787, ki pravi, da so vse hiše zgrajene iz kamna, ne da bi kate­ro posebej izpostavil.36 O t. i. poštni cesti od Zagorja zanesljivem viru od prej navedenih. Hišno oštevilcenje se je ob uvedbi leta 1770 zacelo na skrajnem severnem koncu Tr-novega in koncalo na južni strani z župnišcem kot najvišjo številko. Št. 75 je nastala pozneje, o cemer prica dejstvo, da je na cestni karti vrisana na povsem drugem koncu Trnovega,vrinjena med hiši št. 7 in 8. V maticnih knjigah je dokumen­tirana sploh šele s krstom otroka 31. maja 1794 (medtem je,kot receno, za nekaj casa najbrž propadla), naslednja št. 76 pa se prvic pojavi v vpisu krsta 8. junija 1782. Številke od 75 do 81 in naprej so hišam dodeljevali glede na kronologijo njiho­vega nastanka, zato so bile raztresene po vsem Trnovem. Za datacijo Lieberjeve cestne karte je tako kljucno dejstvo, da je št. 75 potrjeno poznejšega nastanka, dodeljena po letu 1770,in da višjih številk od te oziroma novonastalih hiš brez šte­vilk na karti še ni. Kartograf Lieber je na Kranjskem deloval okoli leta 1780, potrjeno še leta 1782 (Korošec, Naš prostor, str. 129), sicer pa že od leta 1775, ko je zacel z dve leti traja­joco gradnjo ceste od Pazina do Reke (Šorn, Modernizacija cestnega in vodnega omrežja, str. 79). 33 O jožefinskem katastru Ribnikar, Zemljiški kataster, str.324–327. 34 SI AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko, šk. 292, Naborno gospostvo Prem, katastrska obcina Bistrica [prav: Trnovo],parcelnik, s. d., s. p. 35 ŠAK, Ž Ibi, MKK 1766–1783, MKP 1702–1773, MKU 1748–1790 – Pripadnost posamezne hiše zemljiškemu go-spostvu so v krstno in porocno matico vpisovali dve leti in pol od dodelitve hišnih številk, od zacetka novembra 1770 do konca maja 1773. 36 Opisni del zemljevida v rubriki Trdne zgradbe napotuje na opise okoliških naselij, Slovenija na vojaškem zemljevidu, str. 178), pri katerih pravi enako (prav tam, str. 170–178). proti Reki izvemo, da je zaradi kamnite podlage upo­ rabna ob vsakem casu, druge poti pa so bolj pešpoti.37 Prometni pomen Trnovega se je mocno povecal v 18.stoletju, ko je Reka postala svobodno pristanišce (1719). Kljub pomembni prometnici proti Kvarnerju že od srednjega veka dalje38 pa tu še vse 16. stoletje ni izpricana nobena mitnica.39 Mitninsko postajo, t. i.prejemniški urad, so vzpostavili šele kranjski deželni stanovi v 17. stoletju.40 Poštna postaja, tako kot mit­nica oddana v zakup, se ji je pridružila kmalu po po­državljenju pošte (1722),41 verjetno v tridesetih letih 18.stoletja,42 pri cemer je obe nekaj casa upravljala ista družina Klapše.43 Že iz lokacije Klapšetove hiše44 37 Tudi to se ponavlja pri vseh krajih, pri cemer manjka navedba širine ceste v cevljih (prav tam, str. 170–178). 38 Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja, str. 202–203. 39 Gl. karto mitnic prav tam, list med str. 208 in 209, in karto v:Gestrin, Mitnina, str. 163. 40 Konec 17. stoletja je bila deželnostanovska mitnica v Tr-novem že nekaj casa utecena (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 312, fasc. 554, pag. 354–356, 27. 3. 1696). 41 O podržavljenju pošte Žontar et al., Razvoj poštnega prome­ta, str. 99. 42 Na cas nastanka trnovske pošte lahko sklepamo iz podatkov,da so pošto na Reki odprli leta 1730, v Postojni pa okrog leta 1736 ( Juriševic, S pošto skozi preteklost, str. 46–47), ter da ima Florijancicev zemljevid Kranjske iz leta 1744 pri Trnovem znak za poštno postajo (Florijancic, Deželopisna karta, list 8 in legenda na listu 11). Trnovski poštni mojster je izprican naslednje leto (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk.254, I/132, lit. P VI–10, 11. 6. 1745; prim. Juriševic, S pošto skozi preteklost, str. 54). 43 Leopolda Klapšeta in clane njegove družine srecujemo v trnovskih maticnih knjigah, ki se zacenjajo po požaru leta 1702, od leta 1705 dalje (ŠAK, Ž Ibi, MKP 1702–1773, s. p., 10.7. 1705; MKK 1706–1714, s. p., 31. 8. 1706, 11. 3. 1707, 2.8. 1712), kot mitnicarja (Telonar˙) prvic poimenovanega leta 1718 (prav tam, MKK 1714–1746, s. p. 18. 12. 1721).Umrl je pri 75 letih, in sicer 14. februarja 1725, ko ga mrli­ška matica oznacuje kot deželnega, tj. stanovskega mitnicarja (prav tam, MKU 1702–1747, s. p.). Sledil mu je Jožef Leo­pold, prvic oznacen kot stanovski mitnicar istega leta 1725 (prav tam, MKK 1714–1726, s. p., 27. 9. 1725), ki je premi-nil (brez navedbe starosti) 19. januarja 1756 (prav tam, M;1748–1790, s. p.). Kot cesarsko-kraljevega poštnega mojstra v Trnovem ga srecamo leta 1745 (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 254, I/132, lit. P VI–10, 11. 6. 1745), zapušcin-ski inventar pa ga imenuje »nekdanji c.-kr. poštni mojster in filialni (mitninski) prejemnik v Trnovem« (SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk.43, H-54 (nova H-53), 23. 6. 1756, pag. 3). Kot prica trnov-ska porocna matica, je bil Jožef Leopold sin mitnicarja Leo-polda; 23. novembra 1723 se je porocil z Recanko Katarino Spoliati (ŠAK, Ž Ibi, MKP 1802–1773, s. p.). – Klapšeti so sicer prišli iz Kostela, kjer se je okoli leta 1688 rodil Leopol­dov sin Franc Pavel, slovenski nabožni pisatelj, župnik v Ko­stelu in najdlje v Tomaju, umrl 1772 (Lukman, Klapše Pavel Franc, str. 458). Tega svojega brata je namrec Jožef Leopold leta 1756 z oporoko imenoval za svojega glavnega dedica (gl.naslednjo opombo). 44 Gre za hišo št. 63, ki jo na Lieberjevi cestni karti iz okoli leta 1780 (SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/526) najdemo v bolj poudarjeni barvi od drugih. Stala je v središcu zgornjega dela Trnovega, med glavno cesto in župnišcem; z naprej štrlecim delom je tvorila cestno ožino, na drugi strani ceste pa je vi-deti prav majhno poslopje, ki skupaj z ožino kaže na funkcijo mitnice. Po jožefinskem katastru je bila hiša v lasti Ignaca ba­rona Lazarinija (SI AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko, je jasno, da je šla prvotna glavna cesta skozi Trnovo in ne mimo kraja, kot prikazujejo zemljevidi v drugi polovici 18. stoletja.45 V kraju je bila tako dolga stoletja najpomembnej­ša (in edina) ustanova župnija sv. Petra, ena obsežnej­ših in starejših v tem delu Kranjske, vkljucena v trža­ško škofijo ter pod patronatom deželnega kneza.46 Po Valvasorju (1689), cetrt stoletja pred omembo trga,je imela tri vikariate (Prem, Podgraje in Knežak) ter skupno kar 38 podružnicnih in vikariatnih cerkva.47 Porocilo ob obisku tržaškega škofa leta 1693 za celot-no župnijo navaja 3500 obhajancev in 2500 mlajših oseb, v njej pa so poleg župnika delovali trije kaplani [pri vikariatnih cerkvah] in dva duhovna pomocnika [trnovska kaplana].48 šk. 292, Naborno gospostvo Prem, katastrska obcina Bistrica [prav: Trnovo], parcelnik, s. d., s. p., parcela 1852/128). Ta je bil brat barona Antona, ki je leta 1772 umrl na tej hišni številki, star 33 let (ŠAK, Ž Ibi, MKU 1748–1790, s. p., 25. 9.1772). Iz Antonovega zapušcinskega inventarja, iz katerega je razvidno tudi njuno sorodstveno razmerje, izvemo, da je hišo v Trnovem kupil le dobro leto prej, tik pred poroko leta 1771,in sicer za 800 goldinarjev od tomajskega župnika Franca Pavla Klapšeta (SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 65, l-87, 5. 12. 1772, pag.1–3). Ta pa je prišel do nje leta 1756 kot glavni oporocni de­dic svojega brata, trnovskega poštnega mojstra in mitnicarja Jožefa Leopolda Klapšeta, o cemer prica bratova oporoka (SI AS 309, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljubljani, III.serija, H-40, 25. 2. 1756). O hiši Leopolda Jožefa Klapše­ta iz njegovega zapušcinskega inventarja izvemo, da so jo sku­paj s pritiklinami ocenili na 5000 goldinarjev, ker pa je stala na podeželju, so njeno vrednost znižali na realnejših 3000 in od tega odšteli 400 goldinarjev, kolikor je cesarski erar Klap­šetu dodelil za zgraditev t. i. uradne hiše (zur erbauung des Einehmmer Ambts­Haus) (SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 43, H-54 (nova H-53), 23. 6. 1756, pag. 3–4). Lokaciji ni mogoce z goto-vostjo slediti dlje v preteklost. Po terezijanskem katastru je imel »gospod« ( Jožef ) Leopold Klapše okoli leta 1755 oštat in kajžo, oba podložna trnovski župniji (SI AS 174, Terezi­janski kataster za Kranjsko, šk. 25, P 14, No. 5, s. d.); teh dveh nepremicnin njegov zapušcinski inventar ne pozna, ampak ju ocitno vkljucuje med pritikline omenjene hiše. To posest ali njen del je Klapše leta 1736 kupil od trnovskega župnika;kot pravi regest kupnega pisma v njegovem zapušcinskem in-ventarju, sta tedaj bila predmet kupoprodaje opušcena hiša in pol podružništva oziroma kajže (wegen des veredten Hauß und zu Dorneg ligenden halben untersasserey) (SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk.43, H-54 (nova H-53), 23. 6. 1756, pag. 8–9). V župnijskem urbarju iz leta 1713 Klapšetove hiše ni, ker bodisi ni stala na župniji podložnem zemljišcu bodisi ker je še ni bilo. Je pa kot zadnja popisana hiša prejemniškega, tj. mitninskega urada (von denen Einember Ambt hauß daselbt zu Dornekh), za katero so župniji placevali deželni stanovi, in sicer najvec od vseh v Trnovem (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk.66, I/38, Lit. T VI-4, inventar in urbar župnije Trnovo 1713,pag. 765–772). – Danes je na tem mestu nova stavba, zgrajena na prelomu iz 20. v 21. stoletje. Hišno ime prejšnje je skoraj povsem pozabljeno: Klepcárjeva (informator Ivan Valencic,roj. 1958, Gregorciceva cesta 14, Ilirska Bistrica). 45 SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/526; Slovenija na vojaškem zemljevidu, sekcija 229. 46 Höfler, Gradivo za historicno topografijo, str. 106–107; Valva­sor, Die Ehre VIII, str. 737. 47 Valvasor, Die Ehre VIII, str. 737–739. 48 Durissini, Diario di un viaggiatore, str. 113–119. Kljub sedežu stare župnije pa Trnovo ni bilo ti-picna farna vas, ki bi se strnila okoli župnijske cerkve.Slednja še danes stoji nekoliko odmaknjena na vzpe­tini južno od kraja, ki sta ga v preteklosti sestavljali dve vaški jedri – Gorénc pod cerkvijo in Gabrje na severni strani.49 Župnijski podložniki so bili pove-cini kajžarji ter le nekaj kmetov na razdeljenih dveh hubah in pol. Po terezijanskem katastru sredi 18. sto­letja je dalec najvec kajž (15 od 21) pripadalo prav župniji.50 Že izraz kajža ali podružništvo kaže na mlajši nastanek, praviloma šele v zgodnjem novem veku. Stare farne vasi so, nasprotno, poznale oštate (domce), tako kakor urbana naselja.51 Kot je mogoce ugotoviti na podlagi cestne karte iz okoli leta 1780 in nekaj let mlajšega jožefinske­ga katastra,52 so se že dolgo razdeljene hube in kaj­že, podložne domaci župniji – skupaj 23 (vkljucno z župnišcem, obema kaplanijama in mežnarijo) –,koncentrirale v zgornjem delu Trnovega, od potoka Trnovška, ki je tekel po sredi vasi, do mežnarije ob cerkvenem zidu. Onstran potoka, v severnem delu vasi, so mocno prevladovali podložniški domovi po­stojnskega gospostva, ki jih je bilo skupno 34. Drugi domovi v kraju so pripadali posesti Mühlhofen (6),posesti Zemon (4) in gospostvu Prem (4).53 Pri treh gosposkih hišah v bližini župnišca (št. 63, 64 in 66) kataster ne navaja pripadnosti gospostvu; prva je bila mitnica,54 zadnja od treh (št. 66) pa dominikalna po­sest, nekdanji dvorec Trnovo.55 Dihotomija med obema deloma naselja, ki jo po­trjujejo tudi zgodovinska dejstva, ne nazadnje poraja vprašanje, o katerem bo še tekla beseda, in sicer: ali se je oznaka trg v zgodnjem 18. stoletju, ko je po do-sedanjih spoznanjih edinkrat dokumentirana (1713), 49 Krajevni leksikon Slovenije iz leta 1968 Gorenc imenuje Go-renje (Krajevni leksikon Slovenije, str. 90). 50 Valencic, Nekdanji bistriški okraj, str. 11. 51 Tak razvoj – starejši oštati in mlajše kajže – je lepo viden pri stari farni vasi Šentvid pri Sticni, ki je konec srednjega veka veljala za trg (Golec, Šentvid pri Sticni, str. 38–42). 52 SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/526; SI AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko, šk. 292, Naborno gospostvo Prem, kata­strska obcina Bistrica [prav: Trnovo], parcelnik, s. d., s. p. 53 V zgornjem delu so okoli leta 1780 stale hiše s hišnimi šte­vilkami od 42 do 74, v spodnjem pa od 1 do 41 in po letu1770 zgrajena hiša št. 75. Pod župnijo so po jožefinskemkatastru okoli leta 1787 spadale številke: 45–46, 49, 52–62,65 ter 67–74. V katastru je pri št. 62 sicer navedeno Gült Dornegg namesto Pfarrgült Dornegg, kar je ocitna napaka, sajkrstna matica leta 1812 izpricuje, da je šlo za hišo, podložnožupnijskemu imenju: sub dnio paroch (ŠAK, Ž Ibi, R 1804–1831, pag. 11). Podložni domovi gospostva Postojna so bilehiše št. 3–5 in 12–42. Posesti Mühlhofen so pripadale hiše sšt. 6–11, posesti Zemon hiše s št. 47–48 in 50–51, gospostvuPrem pa s št. 1–2 in 43–44. Posest Zemon, ki v Trnovempo terezijanskem katastru še ni imela podložnikov (Valencic,Nekdanji bistriški okraj, str. 11), jih je medtem pridobila odnekdanjega dvorca Trnovo in Oberburgovega imenja (SI AS174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 32, RDA, P 109,No. 7 1/2). 54 Gl. op. 44. 55 O tej hiši gl. prispevek o dvorcu Trnovo v isti številki Kronike. nanašala na celotno Trnovo ali samo na njegov južni,zgornji del, pretežno podložen domaci župniji. V terezijanskem katastru ni Trnovo nikjer ozna-ceno kot trg, ampak samo kot vas. Trga ni v doku­mentih nobenega od osmih zemljiških gospostev in imenj, ki so tu imela posest, tako tudi ne pri trno­vski župniji,56 v katere urbarju ga najdemo približno štirideset let prej. Pri tem naj povemo, da kraj Prem v katastrskih dokumentih domacega, premskega gospostva prav tako ni voden kot trg. Premu ob is-toimenskem gradu, najbližjemu trgu Trnovega, je s Trnovim skupno to, da je v virih komajda kdaj iz­prican s trškim naslovom, ki je tu prav tako ugasnil.Dolgo sta bila sploh edina znana vira o Premu kot trgu Valvasorjevi Topografija Kranjske (1679) in Slava vojvodine Kranjske (1689), dokler nista prišli na po­vršje omembi iz prve cetrtine 17. stoletja, obe v davc­nih registrih premskega gospostva.57 Ce ne bi imeli Valvasorja, ne bi bil na Prem kot trg nihce pozoren.In takih trgov je bilo na Kranjskem še nekaj, med njimi na Notranjskem Gorenji Logatec, za katere­ga imamo o naslavljanju s trgom poleg Valvasorja en sam podatek.58 Ne Prema ne Gorenjega Logatca ne bomo vec našli vrisana z znakom za trško naselje na Florijancicevem zemljevidu Kranjske iz leta 1744.59 Valvasor je bil in ostaja najpomembnejša referen-ca za to, kateri kraji na Kranjskem so bili konec 17.stoletja trgi, vendar ni povsem zanesljiv. Ceprav rav-no po njegovi zaslugi izvemo za vec trgov, ki bi jih iz objektivnih razlogov zlahka prezrli – v Slavi vojvodi­ne Kranjske se, denimo, kot trg prvic omenjajo Jeseni­ce in izrecno, ne vec samo posredno,Turjak60 –, vemo danes tudi za trge, ki jih Valvasor nima, a je njihov obstoj dokumentiran še v njegovem casu ali kmalu zatem. Gre za Poljane (Stari trg ob Kolpi), Rako pri Krškem, Toplice (Dolenjske Toplice)61 in Trnovo, ki se v virih pojavi kot zadnje (1713). Vsi so pozneje kot trgi ugasnili, pri cemer so Poljane trški naslov ohra­njale že od 15. pa vse do prve polovice 19. stoletja in bile eden od samo treh kranjskih trgov (poleg dveh gorenjskih, Vac in Tržica), ki so skrbeli za to, da so 56 Rektificirani dominikalni akti (RDA) so ohranjeni za vseh osem zemljiških gospodov, napovedne tabele (BT) pa manj­ kajo za dvorec Trnovo in imenje Bottoni-Nicoletti. – SI AS 174,Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 3, BT, P 14 (župnija Trnovo s pripadajocimi cerkvami); šk. 4, BT, P 58 (župnijska cerkev sv. Petra v Trnovem); šk. 5 in 6, BT, P 98 (gospostvo Postojna); šk. 10, BT, P 132 (Oberburgovo imenje); šk. 10 in 11, BT, P 136 (gospostvo Prem); šk. 13, BT, P 138 (posest Prestranek-Mühlhofen); šk. 25, RDA, P 14 (župnija Trnovo s pripadajocimi cerkvami); šk. 28, RDA, P 58 (župnijska cerkev sv. Petra v Trnovem); šk. 30, RDA, P 98 (gospostvo Postojna); šk. 31, RDA, P 103 (imenje Bottoni-Nicoletti); šk. 32, RDA, P 109 (dvorec Trnovo); šk. 36, RDA, P 132 (Oberburgovo imenje); šk. 37, RDA, P 136 (gospostvo Prem); šk. 38, RDA, P 138 (posest Prestranek-Mühlhofen). 57 Golec, Senožece in Prem, str. 378–381. 58 Golec, Zgodnjenovoveška »kajžarska« trga, str. 131–134. 59 Prav tam, str. 132; Golec, Senožece in prem, str. 382. 60 Golec, Novonastali zgodnjenovoveški trgi, str. 215 in 236. 61 Prav tam, str. 211 in 218. Trnovo (Dornek) ima na Florijancicevem zemljevidu Kranjske iz leta 1744 znaka za župnijo in poštno postajo (Florijancic, Deželopisna karta, list 8). deželni knezi oziroma vladarji kontinuirano potrje­vali njegove skromne zapisane pravice.62 Vsem štirim trgom, ki jih pri Valvasorju pogrešamo, je skupno, da so bili farna oziroma vikariatna vas in da niso stali ob gradu, sedežu zemljiškega gospostva. Ni izkljuceno,da Valvasor za njihovo oznacevanje kot trg resnicno ni vedel, lahko pa se mu ni zdelo dovolj uveljavljeno,da bi ga omenil in se je zadovoljil samo z obravnavo župnije. Kakor koli, Trnovemu bi vsekakor naredil uslugo, ce bi ga uvrstil na seznam desetih trgov no-tranjske cetrti,63 kjer so tudi takšni, kakor sta pozneje ugasla Prem in (Gorenji) Logatec, nadalje Idrija, ki je ležala že zunaj Kranjske in za katero trški naslov ni potrjen,64 ter Šentvid pri Vipavi, ki ni nastal ob gradu in je vecidel pripadal Goriški.65 Ne vemo skratka, ali Trnovega tedaj še niso pojmovali kot trg, koliko je bil kot tak prepoznaven navzven, ce sploh, ter kakšne kriterije je imel za trge Valvasor. Trnovo je navedel samo na seznamu sedemnajstih župnij Notranjske66 ali cetrte petine Kranjske, tedaj manjše od poznejše Notranjske.67 62 Golec, Trgi, ki jih ni bilo?, str. 595–609. O Tržicu: Golec, Tr- ške pravice, str. 440–447; o Vacah: isti, Trg Vace, str. 48–51. 63 Valvasor, Die Ehre II, str. 256. 64 O Idriji: Golec, Erze, Wasser, Feuer, str. 159–161. 65 Valvasor, Die Ehre XI, str. 473; Golec, Novonastali zgodnje­ novoveški trgi, str. 226. 66 Valvasor, Die Ehre II, str. 256. – Valvasor pravi, da je tu eno samo pravo mesto, Devin, in da bi morda precej hiš iz Ajdov- šcine lahko pocastili z nazivom mesto. Nato pa navaja deset trgov »tega cetrtega dela« dežele: Postojna, Planina, Prem, Štivan, Logatec,Vrhnika, Senožece, Šentvid,Vipava in Idrija. 67 Poznejše terezijansko Notranjsko okrožje, ustanovljeno leta Trnovega kot trga prav tako ne bomo našli v no-benem drugem relevantnem viru o statusu naselij – v nobenem popisu krajev, trgov ali na kakem zemlje­vidu.68 Valencic, ki je na omembo trga ocitno naletel prvi, je imel vsekakor prav, ko je zapisal, da ni imelo »tržnih pravic«,69 zlasti ce je s tem mislil trški privile­gij, predvsem za sejemske pravice. Gotovo je eno. Trnovo ni bilo trg srednjeveške­ga nastanka, ki bi mu trški naslov priznal teritorialni zemljiški gospod, niti ne tipicna farna vas, iz katere bi se razvilo trško naselje. Poimenovanje trg se je po­javilo šele v zgodnjem novem veku. Tako se Trnovo uvršca med poznonastale zgodnjenovoveške trge, ki jih je bilo na Kranjskem lepo število, skupaj s Trno-vim 15, od tega šest na Notranjskem.70 Zgodnjeno­voveški trgi so prepoznavni po tem, da praviloma niso razvili vseh trških funkcij in da predvsem niso imeli klasicne trške samouprave.71 O mestu Trnove­ga med tovrstnimi trgi zapoznelci bomo natancneje 1748 in od leta 1783 imenovano Postojnsko, je poleg doteda­nje Notranjske cetrti zajelo prejšnjo Istrsko cetrt in del cetrti Srednja Kranjska. S francosko zasedbo (1809) je izgubilo oba dostopa do morja, ki ju po restavraciji avstrijske oblasti ni vec dobilo nazaj (prim. Slovenski zgodovinski atlas, str. 112, 118, 128 in 130). 68 Omembi Trnovega kot trga je med temi viri poleg Valvasor­ja casovno najbližji Florijancicev zemljevid Kranjske iz leta 1744 (Florijancic, Deželopisna karta). 69 Valencic, Iz gospodarske preteklosti Bistrice, str. 70. 70 Gl. zemljevid v: Golec, Novonastali zgodnjenovoveški trgi,str. 213. Na Notranjskem (v mejah po letu 1813) so bili taki trgi še: Prem, Šentvid pri Vipavi (Podnanos), Cerknica, Go-renji Logatec in Vrhnika. 71 Golec, Novonastali zgodnjenovoveški trgi, str. 240–242. spregovorili pri obravnavi možnih razlogov za nasta­nek trga in analogij z drugimi kranjskimi trgi. Prej pa si bomo pogledali okolišcine, v katerih se je v viru domace provenience pojavilo kot trg. Edina znana omemba trga leta 1713 in okolišcine njenega nastanka Trnovo je kot trg edinkrat omenjeno v najstarej­šem ohranjenem urbarju trnovske župnije sv. Petra,ki je sestavni del župnijskega inventarja, ohranjenega v arhivu vicedomskega urada v Ljubljani. Župnija je namrec spadala pod patronat deželnega kneza, vice-dom pa je bil med drugim zadolžen za deželnoknežje župnije na Kranjskem. Izvod župnijskega inventar­ja in urbarja v vicedomskem arhivu je eden od treh identicnih, napisanih v nemšcini, ki sta jih 6. maja 1713 podpisala in pecatila kranjski deželni vicedom Franc Anton grof Lanthieri in novi trnovski župnik Anton (Antonio) Spingaroli (Spignaroli), ko je zase­del izpraznjeno mesto predstojnika obsežne trnovske župnije.72 Spingaroli, župnik celih 45 let do smrti leta 1758,je nasledil malo prej umrlega Nikolaja Salona (Solo-na), župnika v letih 1678–1710, ki se je župniji predsmrtjo odpovedal.73 Ob Spingarolijevem prevzemužupnije so inventar župnijskega premoženja sestavi­li na novo, o cemer jasno pricajo navedbe, da je biložupnišce (od požara 1702) še vedno v pogorelem sta­nju, brez pohištva in kuhinjske posode (ki bi pripa­dala župniji kot taki, ne duhovnikom). Nasprotno sose pri urbarju nedvomno naslonili na urbar, ki ga jeuporabljal prejšnji župnik. Bilo bi komajda verjetno,da bi za Trnovo, ki je v urbarju prvi navedeni kraj, šeletedaj prvic uporabili oznako trg, ne da bi jo vsebovalže urbar, iz katerega so podatke prepisali. Poimeno­vanje trg je torej v župnijski urbar, enega ali vec, za­pisal vsaj že župnik Salon konec 17. ali v zacetku 18. 72 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 66, I/38, Lit. T VI-4, inventar in urbar župnije Trnovo 1713. – Inventar in urbar je v slovenskem prevodu – uvod in zakljucek v pov­zetku, osrednja vsebina pa v celoti – objavljen v: Baraga, In-ventar in urbar, str. 5–22. Od manjših netocnosti prevoda gre opozoriti zlasti na naslednje: denarna enota ni lira, temvec beneški libernik, kontribucija ni vojni, ampak izredni davek,Ambthauß v Trnovem pa ni bil »pobiralni urad«, ki bi placeval denarno obveznost deželi, ampak t. i. prejemniški urad (mit­ninski), od katerega so deželni stanovi placevali župniji (ker je stal na njej podložnem zemljišcu). 73 Prim. Vidrih, Kratek zgodovinski oris, str. 31–32. – Po Vi-drihu je bil Salon župnik od leta 1686 do 1712 (prav tam,str. 31). Dejansko je bil na to mesto imenovan in ustolicen že leta 1678 (Smole, Vicedomski urad. 6. del, str. 177, 180, 181 in 190). Župniji se je odpovedal pred 12. oktobrom 1710 zaradi starosti in nesoglasij s svojim ordinarijem, tržaškim škofom (Smole, Vicedomski urad. 6. del, str. 191 in 193; prim. Smo­le, Vicedomski urad. 2. del, str. 331). Umrl je v Trnovem 13.septembra 1712 v starosti 75 let in bil pokopan v župnijski cerkvi sv. Petra (ŠAK, Ž Ibi, MKU 1702–1747, s. p.). Njegov priimek so pisali tudi kot Saloni, Solani, Salomi (Smole, Vi­cedomski urad. 6. del, str. 177). stoletja. Ali ga je v župnijske urbarje uvedel on ali jeto storil že kateri njegovih predhodnikov, bo ostaloneznanka, razen ce ne pride na dan kak starejši urbar.V vicedomskem arhivu ob spisih o ustolicenju Spin-garolijevih predhodnikov ni nobenega prevzemnegainventarja z urbarjem.74 Obstaja sicer možnost, da seje kateri ohranil drugje. Prvo potencialno hranišceje arhiv notranjeavstrijske vlade in komore v Grad-cu, kamor je, denimo, leta 1713 romal eden od trehizvodov inventarja in urbarja, nastalega ob nastopužupnika Spingarolija, kranjski deželni vicedom pa jeleto prej o tem porocal kot o stalni praksi.75 Izvod kakega župnijskega urbarja bi nadalje lahko prišel vroke tržaškemu škofu, ceprav ta nad župnijo v pre­moženjskem pogledu in glede imenovanj župnikov niimel pristojnosti.76 In koncno bi ta ali oni urbar ute­gnil zaiti tudi kam drugam, kjer ga ne bi pricakovali.77 Tisti del pisane zgodovine župnije Trnovo, ki je stoletja nastajal in se hranil v trnovskem župnišcu,pa je 20. avgusta 1702 v celoti unicil požar. Tako so v ognju koncale tudi vse dotedanje krstne, porocne in mrliške maticne knjige,78 ki so segale vsaj v prvo polovico 17. stoletja, ce ne morda še v konec 16. sto­letja. Glede na znana dejstva o požaru župnišca79 je 74 V vicedomskem arhivu sta samo dokumenta o popisu zapu-šcine župnikov Petra Abramica iz leta 1659 in Salonovega predhodnika Gregorja Franka iz leta 1678 (Smole, Vicedom­ski urad. 6. del, str. 190). 75 Smole, Vicedomski urad. 6. del, str. 283. – Potencialni inven-tar z urbarjem bi bil v Štajerskem deželnem arhivu glede na majhen format in obseg lahko shranjen kje med vladnimi in dvornokomornimi spisi, ki niso podrobneje popisani. V seriji urbarjev dvorne komore ni nobenega (StLA, I. Ö. HK, Ur-bar- und Buchreihe, Verzeichnis). V elektronskih seznamih Štajerskega deželnega arhiva župnije Trnovo ni mogoce najti.Za natancen pregled arhivskih evidenc in informacijo se is-kreno zahvaljujem kolegu dr. Norbertu Weissu, arhivistu v deželnem arhivu. 76 Ustolicevanje trnovskih župnikov je bilo na podlagi patronat­skih pravic deželnega kneza v pristojnosti deželnega vicedo-ma, ki je prevzel tudi zaporo imetja ob smrti vsakokratnega župnika, popis zapušcine in njeno izrocitev novemu župniku,vkljucno z urbarji (Smole, Vicedomski urad. 6. del, str. 283– 284). 77 Noben urbar župnije Trnovo iz casa pred letom 1713 ni bil evidentiran v Arhivu Republike Slovenije (Žnidaršic Golec,Vodnik po urbarjih, str. 224), v Nadškofijskem arhivu Ljublja­na (Cipic Rehar et al., Urbarji Nadškofijskega arhiva Ljublja­na, str. 107) ter v treh štajerskih regionalnih arhivih in Nad­škofijskem arhivu Maribor (Žižek et al., Vodnik po urbarjih, str. 447). 78 Najstarejša ohranjena mrliška matica na zacetku navaja, da se zacenja po požaru 20. avgusta 1702; prvi vpis ima datum 25.avgust (ŠAK, Ž Ibi, MKU 1702–1747, s. p.). V porocni mati­ci je prvi vpis z dne 27. avgusta (prav tam, MKP 1702–1773, s.p.), prva krstna knjiga iz casa po požaru pa je izgubljena;najstarejša ohranjena se zacenja 25. junija 1706 (prav tam,MKK 1706–1714, s. p.). – Vodnik po slovenskih župnijskih arhivih iz leta 1975 v župnijskem arhivu Ilirska Bistrica – Tr-novo ne pozna nobenega dokumenta, ki bi segal še v cas pred požarom, razen dveh prepisov katapana iz leta 1690, nastalih v prvi polovici 19. stoletja (Umek in Kos, Vodnik po župnijskih arhivih, str. 142–145). 79 Iz dokumentov v vicedomskem arhivu, nastalih leta 1712,lahko posnamemo, da je župnišce pogorelo skupaj s hlevom, komaj verjetno, da bi ognjeno ujmo preživel kak žup­nijski urbar. Inventarja župnije iz let 1758 in 1770 sicer sumarno in brez datacij navajata stare župnijske in cerkvene urbarje,80 vendar so kot stari zagotovo mišljeni urbarji iz casa po letu 1702. Nekaj se jih je ohranilo v naš cas, a gre le za urbarje podružnicnih cerkva, ne pa tudi župnije in župnijske cerkve sv. Pe­tra.81 Tako ne vemo, kako so v župnijskih in šentpe­trskih urbarjih kraj Trnovo oznacevali po letu 1713 – kot trg, vas ali zgolj s krajevnim imenom. V terezi­janskem katastru sredi 18. stoletja ni v spisih župnije in župnijske cerkve nikoli navedeno kot trg,82 kakor tudi ne v urbarjih iz let 1758 in 1770, sestavnih delih prej omenjenih dveh inventarjev, nastalih ob nastopu novih župnikov; v obeh je Trnovo izrecno oznaceno kot vas.83 Iz povedanega lahko povzamemo, da je oznace­vanje Trnovega kot trga v župnijskih urbarjih pre­nehalo pod župnikom Spingarolijem (1713–1758),in sicer še v prvi polovici stoletja, preden je nastal terezijanski kataster. Sledi vprašanje, ali je Spingaroli to storil samovoljno, pri cemer bi sodobniki Trnovo še naprej šteli za trg. Ali pa je kraju trško oznako na lastno pest podelil eden od njegovih predhodnikov,ne da bi imela podlago v dejanski rabi? Možni sta obe diametralno nasprotni si hipotezi, ki nista edini. Prvi naslov za to vprašanje so župnijske matic­ne knjige, v katerih dosedanje pregledovanje ni dalo rezultata. Trnovo je tako kot drugi kraji v župni­ji imenovano le s krajevnim imenom (na primer ex Ternoua). Kot trg ni v maticah oznaceno niti v casu Spingarolijevega predhodnika, župnika Salona, od leta 1702 dalje.84 Kakšno težo ima torej oznaka trg v župnijskem urbarju leta 1713 ob odsotnosti v matic­nih knjigah? Na Slovenskem poznamo vec primerov,ko zgodnjenovoveški trg kljub izpricanemu obstoju kot tak ni dokumentiran v maticah domace župnije.Tipicen primer je Prem, najbližji trg Trnovega, o ka­ skednjem in vsem pohištvom; župniku Solonu je ostalo le to,kar je imel na sebi, iz gorecega poslopja pa so ga rešili tako,da so izdrli okensko mrežo, sicer bi zgorel tudi on (Smole,Vicedomski urad. 6. del, str. 221, 226 in 230). 80 Popis listin in cerkvenih urbarjev v inventarjih iz let 1758 in 1770 govori o 44 starih cerkvenih urbarjih (Kirchen­ Urba­ria), dveh starih župnijskih (Pfarrhöfliche Urbaria), o priroc­nem župnijskem urbarju, ki je v rabi zadnja leta, ter o štirih rektificiranih urbarjih (iz casa terezijanskega katastra) (SI AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko, šk. 19, fasc. IX/61­1, inventar in urbar župnije Trnovo 1758, s. p.; prav tam, fasc.IX/61-2, inventar in urbar župnije Trnovo 1758, s. p.). 81 Umek in Kos, Vodnik po župnijskih arhivih, str. 144. 82 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 3, BT, P 14 (župnija Trnovo s pripadajocimi cerkvami); šk. 25, RDA, P 14 (župnija Trnovo s pripadajocimi cerkvami); šk. 28, RDA,P 58 (župnijska cerkev sv. Petra v Trnovem). 83 SI AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko, šk. 19, fasc.IX/61-1, inventar in urbar župnije Trnovo 1758, s. p.; prav tam, fasc. IX/61-2, inventar in urbar župnije Trnovo 1758, s. p. 84 ŠAK, Ž Ibi, MKK 1706–1714, MKP 1702–1773, MKU 1702–1747. terem zelo dolgo nismo poznali sploh nobenega dru­gega zapisa kakor pri Valvasorju.85 Drugi je Gorenji Logatec, prav tako kot trg komaj pokrit z drugimi viri,86 in tretji Jesenice.87 Poleg tega so tudi nekate­ri drugi trški kraji redko oznaceni kot trgi. Maticne knjige torej niso vedno zanesljiv kriterij za presojanje,ali in kdaj – kdaj še, kdaj ne vec – je dolocen kraj veljal za trg. Kakšen je bil trg ob edini znani omembi Kaj nam župnijski urbar iz leta 1713 pove o Tr-novem? V urbarju je zajeta samo posest, podložna župniji in župnijski cerkvi sv. Petra, torej le manjši del Trnovega. Za razliko od prvih treh vasi, ki mu sledi­jo – Zemona, Šembij in Dobrega Polja – in so vse izrecno oznacene kot vas (Dorff), takih pa je potem še nekaj v nadaljevanju, je v naslovu kraja naveden kot trg: »V trgu Trnovo« (In Markht Ternoua). Zno­traj tega sta še dva razdelka, naslovljena »Podružniki(kajžarji) v Trnovem« (Volgen die Unterßasßen in Ternova) in »Polovicni podružniki« (Halbe Unter­ßasßen).88 Pri posameznem gospodarju je specifici-ran samo davek, medtem ko so kontribucija, tlaka in desetina zgolj naštete. V prvem delu je popisanih sedem podložnikov, katerih posest obsega skupno dve hubi in pol (celi kmetiji) ter pol podružništva ali kajže (Vntersassere˙). Štirje podložniki so imeli vsak po pol hube in eden od teh še pol podružništva, eden cetrt hube, zadnja dva z enakim priimkom pa skupaj cetrt hube. Podružnikov s celim podružništvom (kaj­žo) je popisanih pet, v razdelku Polovicni podružniki pa je navedenih deset popisnih enot.89 Od slednjih pritegnejo pozornost zadnje tri, saj vsaka po necem odstopa. Skupno jim je, da pri nobeni ni naveden davek s tlako in desetino kakor pri drugih posestni­kih, ampak samo skupna višina obveznosti v denarju.Gospodarica prve od teh treh je neimenovana vdova,ki ima hišo (von einer wohnung),90 druga je hiša »go­ 85 Golec, Senožece in Prem, str. 380. 86 Golec, Zgodnjenovoveška »kajžarska trga«, str. 135. 87 Golec, Trg Jesenice, str. 37. 88 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 66, I/38, Lit. T VI-4, inventar in urbar župnije Trnovo 1713, pag. 765–772. 89 Pri Matiju Starcu s polovicno hubo je navedba, da daje tlako in desetino trnovski župnijski cerkvi, kar je bila izjema; drugi so bili z obema obveznostma zavezani župniji. Gospodarji polovicnih hub v trgu so placevali davek v višini 15 liber­nikov in 10 soldov (eden 17 lib. in 10 soldov), gospodarja cetrtinskih hub pa pol manj, 7 libernikov in 15 soldov. Celim podružništvom so odmerili po 5 libernikov (enemu 5 lib. in 10 soldov), enako kot vecini polovicnih (le dvema po 3 lib.),hišama, popisanima na koncu polovicnih podružništev, pa vec: prvi, hiši pokojnega župnika Franchija oziroma Franka,10 libernikov in drugi, prejemniškemu (mitninskemu) uradu,4 goldinarje, kar znaša 18 libernikov. Za preracunavanje de­narnih enot prim. Vilfan, Temelji in razvoj, str. 28–30. 90 Neimenovana vdova je oznacena kot »druga vdova« (Ein an­dere wittib N: N:), ker je pri prejšnji posestni enoti napaka:namesto vdova piše namrec tlaka pokojnega Vida Koprive (Die Robbath des seel: Veit Capriua), kar je F. Baraga prevedel Edina znana omemba Trnovega kot trga (In Markht Ternoua) v župnijskem urbarju iz leta 1713 (SI AS 1,Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 66, I/38, Lit. T VI­4, inventar in urbar župnije Trnovo 1713, pag. 765). spoda« Franchija (das hauß des H: Franchi), v katerem prepoznamo leta 1678 umrlega trnovskega župnika Gregorja Franchija ali Franka,91 ki ima dvakrat višjo letno obveznost od podružništev, zadnja pa hiša pre­jemniškega, tj. mitninskega urada (von denen Einem­ber Ambt hauß daselbt zu Dornekh), od katere kranjski deželni stanovi placujejo 4 goldinarje nemške veljave (18 libernikov) na leto, kar je najvec od vseh.92 Žup-nija je imela poleg tega ob glavni cesti pod župnijsko cerkvijo (na Vidmu) nekaj vec kot za celo hubo polja in majhen travnik.93 Na koncu urbarja so popisani še podložniki župnijske cerkve sv. Petra, skupno sedem imen,94 vendar brez navedb krajev. Na podlagi tere­zijanskega katastra iz okoli leta 1755, ki podložnike župnijske cerkve navaja loceno za Trnovo in Bistrico,je v urbarju iz leta 1713 mogoce z gotovostjo prepo­znati obe posesti, ki sta ležali v Trnovem, in sicer dve polovicni hubi.95 Tako sta torej župnija in župnijska kot: za tlako (Baraga, Inventar in urbar, str. 11). Obe vdovi sta placevali enako, 5 libernikov, le da je pri prvi naveden davek,pri drugi pa, da toliko »služi za hišo«. 91 O casu smrti župnika Franka gl. Smole, Vicedomski urad. 6. del, str. 190. 92 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 66, I/38, Lit. T VI-4, inventar in urbar župnije Trnovo 1713, pag. 765–772.Gl. tudi op. 89. 93 Prav tam, pag. 755. Baragov prevod se pomotoma glasi: pod župnišcem (Baraga, Inventar in urbar, str. 7). 94 Prav tam, pag. 793–796. – Zanimivo je, da sta bili cetrtinski hubi obdavceni z 18 liberniki in 10 soldi, kar je više od obeh polovicnih hub z davcno obveznostjo 15 libernikov. Gospo­dar cele hube je placeval 30 libernikov, gospodarja njive pa 20. 95 Urbar iz leta 1713 med podložniki župnijske cerkve navaja dva na polovicni hubi, dva na cetrtinski, enega na celi ter dva posestnika njive. Po terezijanskem katastru in župnijskem ur­barju iz leta 1758 se je posest cerkve sv. Petra medtem skrcila na štiri posestne enote: na dve polovicni hubi v Trnovem in cerkev v Trnovem skupaj premogli tri hube in pol, na katerih je živelo osem družin (od tega dve na pose-sti, podložni župnijski cerkvi). Celih podružništev je bilo pet, polovicnih pa skupno enajst, vsega skupaj 24 posestnih enot. Kje v Trnovem so bile posamezne posestne eno­te oziroma domovi, je mogoce ugotavljati s pomocjo poznejših virov, a zaradi casovne distance ne povsem eksaktno. Kot smo videli, so v osemdesetih letih 18.stoletja vse ležale v zgornjem, južnem delu Trnove­ga. Na podlagi stanja, kot ga prikazujeta cestna karta iz okoli leta 1780 in malo mlajši jožefinski kataster,lahko tudi precej dobro rekonstruiramo, kje so stali podložni domovi drugih zemljiških gospodov, niti za enega pa nimamo ohranjenega urbarja iz casa okoli leta 1713. Posestno stanje v Trnovem je tako zanje dokumentirano šele v terezijanskem katastru sredi stoletja. dve cetrtinski v Bistrici, odpadli pa sta cela huba (leta 1713 jo je imel Luka Šircel) in njiva. Ni dvoma, da je bila ena po­lovicna huba v Trnovem Kocjanova: leta 1713 je na njej go-spodaril Matija Kocjan, sredi stoletja pa Janez Kocjan. Drugo je imel leta 1713 skoraj gotovo Urban Vicic, medtem ko je bila sredi stoletja njena gospodarica vdova Rainboltova. V Bistrici je na eni cetrtinski hubi obakrat gospodaril Gregor Kramar, medtem ko je bila druga posest Valenciceva: leta 1713 je tu gospodaril Matija Valencic (Baraga, Inventar in urbar, str. 20, mu pomotoma pripisuje cetrtinsko hubo) in sredi stoletja Avguštin. Ni povsem gotovo, kaj se je zgodilo s Širclovo celo hubo. Po vsem sodec gre za celo hubo, ki je ležala v Dobrem Polju, bila sredi 18. stoletja v rokah Antona Šircla in je tedaj spadala pod podružnicno cerkev sv. Trojice.SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 28, RDA,P 58, župnijska cerkev sv. Petra v Trnovem, No. 1, izvlecek iz štiftnega registra, s. d., s. p.; SI AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko, šk. 19, fasc. IX/61-1, inventar in urbar župnije Trnovo 1758, s. p. Zelo pomemben podatek bi bil, ali so socasno z župnijo vodili Trnovo kot trg tudi v urbarjih gospo­stva Postojna. Ne samo, da je Postojni pripadala velika vecina podložnih domov v spodnjem, severnem delu kraja, ampak je Trnovo, kot smo videli, ležalo na tleh postojnskega deželskega sodišca. Sredi in v drugi po­lovici 18. stoletja mu gospostvo v terezijanskem kata­stru, kot vemo, ni pripisovalo trškega naslova.Tudi ce ta nikoli ni prišel v postojnske gospošcinske urbarje,to še ne pomeni, da ga gospostvo ne bi priznavalo – bodisi za celotno vas bodisi samo za župnijske pod-ložnike, strnjene v drugem, zgornjem delu Trnovega,tj. v širšem prostoru pod župnijsko cerkvijo. Smo bili torej v zacetku 18. stoletja prica dihotomiji, ko bi bil del Trnovega trg, drugi del pa samo vas? Tak­šna delitev je v slovenskem prostoru izpricana pri Senožecah, kjer je bila na eni strani senožeška vas in na drugi mali obzidani trg ob gradu. Še vec, tržcu,ki ga je obvladovala skupina priseljenih bergamskih trgovcev, je senožeško gospostvo od druge polovice 16.stoletja priznavalo doloceno samoupravo s po­stavljenim trškim sodnikom, v prvi polovici 18. stole-tja pa se je trg tako izpraznil, da je tako rekoc prene­hal obstajati tudi fizicno.96 O tako izraziti dihotomiji pri Trnovem ne more biti govora. Razmere in pogoji so se tu obcutno razlikovali od senožeških, kjer je trg v celoti spadal pod teritorialno gospostvo in bil su­burbialna naselbina pod zgornjim gradom oziroma ob spodnjem gradu. Neagrarne dejavnosti so se str­nile v malem obzidanem trgu, medtem ko je vecinski,vaški del Senožec ostajal ruralen. Kot vemo že iz Valenciceve obravnave terezijan­skega katastra, je bilo v Trnovem sredi 18. stoletja ravno obrnjeno. Kot prvo, je tukaj manjkal grad. Kaj­žarji, ki so se v znatni meri ukvarjali z neagrarnimi poklici, predvsem s tkalstvom, niso bili postojnski gospošcinski podložniki, temvec župnijski podaniki,kajžarstvo pa je bilo v kraju dalec najbolj razširjeno med slednjimi. In kot je znano zdaj, so podložniki domace župnije prebivali v zgornjem, južnem delu Trnovega. Trški naslov, ki ga leta 1713 srecamo vžupnijskem urbarju, se je konkretno nanašal na ta,pretežno župnijski del vasi, ne pa tudi na gospošcin­skega, podložnega gospostvu Postojna. Ali je ta takrat v oceh domacega gospostva veljal za trg, iz urbarja ne izvemo. A tudi ce gospostvo lastnim podložnikom oziroma tistemu delu Trnovega, kjer so strnjeno ži­veli, niti mimo urbarjev ni priznavalo trškega statusa in naslova, bi bilo nenavadno njegovo nasprotovanje obstoju in naslovu trga na župnijskih tleh. Imeti v tem prostoru trško naselje je moralo biti namrec tudi v interesu postojnskega gospostva, še posebej, ker je Trnovo ležalo znotraj njegovega deželskega sodišca in ker trg kot tak ni konkuriral oddaljenemu trgu Postojna, temvec bližnjemu trgu Prem na tleh prem­skega gospostva in deželskega sodišca. Golec, Senožece in Prem, str. 371–378. Po razpoložljivih skromnih podatkih lahko za zdaj recemo le to, da je župnija Trnovo trški naslov priznavala svojim podanikom, ki so v Trnovem živeli precej strnjeno, vsi v njegovem zgornjem delu med potokom Trnovškom sredi vasi in župnijsko cerkvijo.Glede na razlicno gospodarsko in posestno struk­turo spodnjega in zgornjega dela Trnovega bi lah­ko pricakovali, da spodnji, v veliki vecini postojnski del ni veljal za trg ali vsaj ne enoznacno. Doloceno podobnost vidimo pri notranjskem trgu Planina, po nastanku sicer zelo starem, kjer je Spodnja Planina ostala vas, Zgornja pa je bila trg.97 Pri Trnovem bi delitev na vas in trg poleg pripadnosti razlicnimazemljiškima gospodoma pogojevala neenaka gospo­darska in družbena struktura obeh delov, za uveljavi­tev trškega naslova celo pomembnejša od razdelje­nosti podložnikov med dve v kraju vodilni gospostvi.Ce pa v obravnavo pritegnemo še druge vire, zlasti o prebivalcih, se izriše drugacna slika. O trnovski družbi so za zgodnje 18. stoletje po­glavitni vir župnijske maticne knjige, ki se žal zace­njajo šele po požaru župnišca leta 1702. V njih je zelo natancno opredeljena krajevna pripadnost oseb, zelo malo pa je, kot je sploh znacilno za ta cas, podatkov o poklicnem oziroma socialnem statusu. Med Trnov­ci so z gosposkim predikatom (Dominus, Domina) oznaceni clani dveh sorodstveno povezanih družin:stanovskega mitnicarja Leopolda Klapšeta, ki je izvi­ral iz Kostela,98 in mitninskega protipisarja Baltazar­ja pl. Abramsberga,99 clana leta 1657 poplemenitene vojaške rodbine,100 ki se je leta 1712 iz Šentvida pri Vipavi priženil h Klapšetovi hcerki.101 Le izjemoma srecamo z gosposkim naslovom ranocelnika (kirur­ga) Antona Rainbolta, po rodu iz Senožec,102 ki ga prav tako še lahko štejemo h krajevni eliti. Konec dvajsetih let se naštetim pridruži plemiška rodbi­na baronov Oberburgov, ki se je naselila v strogem središcu Trnovega, nedalec od Klapšetove hiše, v na novo zgrajeni hiši, prezidani ali samo preimenovani v dvorec Trnovo (1740).103 O naslavljanju kogar koli od Trnovcev kot tržana, najsi bo z oznako civis ali zgolj oppidanus, pa v maticah ni sledu. To samo po 97 Kos, Doneski, str. 145–146. 98 O Klapšetu gl. op. 43. 99 ŠAK, Ž Ibi, MKK 1706–1714, s. p., 8. 11. 1712, 20. 1. 1713,18. 2. 1714. 100 Plemiški predikat leta 1657 poplemenitenih bratov Abraham se je glasil Abrahamsberg (Frank, Standeserhebungen und Gnadenakte, str. 2). Priimek so v Trnovem zapisovali izkljuc­no kot Abramsperg, njegovi nosilci pa so bili pozneje drugje na Kranjskem pl. Abrahamsbergi (prim. Schiviz von Schiviz­hoffen, Der Adel in den Matriken, str. 327–328). 101 ŠAK, Ž Ibi, MKP 1702–1773, s. p., 4. 7. 1702. 102 Prav tam, MKK 1706–1714, s. p., 18. 2. 1712 (brez navedbe poklica); MKK 1714–1746, s. p., 14. 2. 1723, 8. 4. 1727. – Franc Anton Rainbolt, sin pokojnega »gospoda« Lovrenca iz Senožec, se je kot »gospod« 16. novembra 1708 porocil z vdovo, Bistricanko Nežo Sodar (ŠAK, Ž Ibi, MKP 1702–1773, s. p.). 103 O dvorcu Trnovo gl. samostojni prispevek v isti številki Kro­nike. Gregor Kramar, naveden kot »sodnik in župan v Trnovem in Bistrici« (Richter, Vnndt Suppan zu Dornegg, Vnnd Fe˙striz) v prošnji iz leta 1711 (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 66, I/38, lit. T VI 1­24, pag. 612). sebi sicer še ni dokaz, da se vsaj nekateri vodilni ne bi kdaj oznacevali kot purgarji, ce ne doma, nemara kje drugje. O tem, da je v zacetku 18. stoletja morda obsta­jal tak družbeni sloj, bi lahko sklepali iz veckratne omembe trnovskega sodnika ali rihtarja. V virih ga srecujemo samo kratek cas, tik pred nastankom žup­nijskega urbarja in edine omembe trga (1713), pri cemer gre za specificne vire, kakršnih ni žal ne za cas pred tem ne pozneje. Ko se je leta 1710 z odstopom Nikolaja Salona izpraznilo mesto župnika, so vodil­ni župljani pri cesarju podprli kandidata dr. Franca Lovrenca Rometa. Pod prošnjo, ki jo je v imenu ne­pismenih župljanov podpisal trnovski sredstveninski prejemnik (mitnicar) Leopold Klapše skupaj z bistri­škim duhovnikom (kaplanom) Matijo Evstahijem Samso, so navedena imena 17 prosilcev – cerkvenih kljucarjev in vaških županov. Na prvem mestu je Gregor Kramar, in sicer kot »sodnik in župan v Tr-novem in Bistrici« (Richter, Vnndt Suppan zu Dorneg, Vnnd Fe˙striz).104 Stvari so se zapletle zaradi suma oblasti, da je prošnja ponarejena oziroma napisana na Rometovo pobudo, tako da je o tem sledila preiskava deželnega glavarja.105 Kramar, ki se je za Rometa še posebej zavzemal in mu bil pripravljen pomagati ob-noviti župnišce, je v spisih imenovan razlicno: samo kot bistriški župan, kot bistriški in trnovski župan ter samo kot trnovski sodnik (rihtar). V svojem porocilu 104 Prepis prošnje je ohranjen v dveh izvodih: SI AS 1, Vice- domski urad za Kranjsko, šk. 66, I/38, lit. T VI 1-24, pag. 609–612, prezentirano 20. 6. 1711; šk. 67, lit T XII 4-5, pag. 1091–1094, prezentirano 20. 6. 1711). Iz drugega izvoda (pag. 1093) je iz okrajšave za manu propria videti, kot da bi se Kramar, ki je tudi štet med nepismene, vendarle podpisal sam. 105 Smole, Vicedomski urad. 6. del, str. 197, 221 in 224–229. 26. januarja 1712 ga le kot župana v Bistrici (Suppan zu Feistriz) oznacuje omenjeni duhovnik Samsa,njegovo oznako pa povzema porocilo deželnega gla­varja.106 Na zaslišanju sedmih izbranih pric v vice-domski pisarni v Ljubljani 25. januarja 1712 je bil Kramar zaslišan kot prvi in imenovan samo »sodnik v Trnovem« (Richter zu Dornekh, v osnutku zapisnika pa sploh le kot sodnik, Richter).107 Najdolocneje, tudi s krajem bivanja, je opredeljen na zaslišanju v dvor-cu Jablanica 11. oktobra 1712: »stanujoc v Bistrici,župan tam in v Trnovem« (Zu Fe˙stritz Wohnhafft Suppan daselbsten, Vnnd zu Dornekh), pri cemer ga naslednja prica Peter Benigar iz Trnovega imenuje samo »župan v Bistrici«.108 Ni dvoma, da je Kramar opravljal dve funkci­ji – župansko tako v Bistrici kot v Trnovem, saj je bila to, kot pozneje prica urbar, ena župa,109 sodni­ško pa samo v Trnovem. Le kot sodnik, kar je bilo prestižnejše od župana, se je predstavil v Ljubljani,dalec stran od domacih krajev. Postavlja se vpraša­nje, ali je bil »sodnik« za celotno Trnovo ali samo s pristojnostmi nad tamkajšnjimi župnijskimi podlo­žniki, živecimi v južnem delu kraja. V znatni meri nam pomagajo njegov položaj razumeti podatki, ki jih o njem najdemo v urbarjih in župnijskih maticnih knjigah. V njegovem casu, sodec po maticah, ni bilo dveh Gregorjev Kramarjev, kar bi nas lahko odvedlo 106 SI AS 1,Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 67, I/38, lit.T XII 4-26-3, 26. 1. 1712, pag. 1302; prav tam, 4-11, pag. 1131, 22.2. 1712. 107 Prav tam, 4-26-6, pag. 1315; prav tam, pag. 1327. 108 Prav tam, 4-23, 11. 10. 1712, pag. 1223 in 1225. 109 V urbarju iz leta 1754 je vas Trnovo (Dornegg Dorff) navede­na znotraj župe Bistrica (Supp Fa˙striz) (SI AS 174, Terezi­janski kataster za Kranjsko, šk. 22, RDA, P 98, urbar gospo­stva Postojna, s. d. [1754], s. p.). v napacno smer. Gregor je že imel družino leta 1706,ko se zacenja prva krstna matica, in bil dvakrat po-rocen, drugic z žensko iz družine Klapše, vsekakor sorodnico trnovskih mitnicarjev. Maticne knjige nje­ga in obe ženi postavljajo v Bistrico, kjer je Kramar leta 1752 precej prileten tudi umrl.110 Iz terezijanske­ga katastra za gospostvo Postojna je razvidno, da je imel v Bistrici célo hubo, ki jo je nasledil po (ocetu) Andreju Kramarju. Tako kot drugi kmetje v Bistrici se ni ukvarjal z nobeno obrtjo, ampak je v katastru oznacen zgolj kot kmet.111 Obenem je v Bistrici po­sedoval cetrtinsko hubo, podložno župnijski cerkvi v Trnovem, in sicer tako po terezijanskem katastru sredi 18. stoletja kot po župnijskem urbarju iz leta 1713,112 tistem, v katerem se Trnovo edinkrat omenja kot trg, in malo zatem, ko Gregorja Kramarja srecu­jemo kot župana in sodnika. S posestjo je bil torej podložnik dveh zemljiških gospodov, prebival pa je v Bistrici, ne v Trnovem. Brez tega védenja bi v zvezi s funkcijo trnovskega sodnika tavali v temi. 110 Mrliška matica ob smrti ne navaja Kramarjeve starosti. Na to, da mu je bilo vsaj 70 let, navajata podatka, da se mu je že leta 1706 rodil otrok, ki ni bil nujno prvi (ŠAL, Ž Ibi,MKK 1706–1715, s. p., 28. 6. 1706), in da je bila druga žena Marjeta ob smrti leta 1759 stara okoli 83 let (prav tam, MKU 1748–1790, s. p., 2. 4. 1759). Vpis ženine smrti je izjemno bogat s podatki: umrla je v Trnovem, njen dekliški priimek je bil Klapše, prvi mož »gospod« Franc Mihael Schriner in drugi tedaj prav tako že pokojni Gregor Kramar. S slednjim se ni omožila v Trnovem (prav tam, MKP 1702–1773), tako kot se Kramar prvic ni oženil v domaci župniji po 27. avgustu 1702, ko se zacenja prva ohranjena porocna matica. Kar ne­kajkrat se pojavlja v vlogi krstnega botra, dosledno kot Bistri-can, neprimerno veckrat pa obe njegovi ženi. Glede na to, da mu je prva žena Marija umrla 20. decembra 1720 (prav tam,MKU 1702–1747, s. p.) in se druga kot botra prvic pojavi 11.decembra 1722 (prav tam, MKK 1714–1746, s. p.), je bil vdovec najvec dve leti. Marija mu je rodila vsaj dva sinova,Petra, kršcenega 28. junija 1706, in po vec kot desetletju Gre­gorja, kršcenega 10. marca 1717 (prav tam, s. p.). Z drugo ženo Marjeto je imel samo sina z enakim imenom Gregor,ki ga je žena povila 7. februarja 1725 (prav tam, s. p.), ko ji je bilo glede na izpricano starost ob smrti leta 1759 že oko­li 49 let. Marjeto krstna matica kmalu po poroki kot krstno botro postavlja v Trnovo (prav tam, s. p., 11. 12. 1722 in 11. 1.1723), kjer je nemara krajši cas še živela pri Klapšetovih.Zaradi »gosposkega« sorodstva in izvora jo krstna matica ne­kajkrat imenuje tudi gospa (prav tam, s. p., 11. 12. 1722, 11. 1.1723, 8. 8. 1723, 18. 10. 1723), Gregorja, navadnega kmeta,pa razumljivo nikoli. 111 Po napovedni tabeli iz okoli leta 1750, ki ima pri Kramarju v rubriki, namenjeni obrti, navedbo Bauer, je na njegovi hubi prej gospodaril Andrej Kramar (SI AS 174, Terezijanski ka-taster za Kranjsko, šk. 5, P 98, No. 11, s. d.). Ta je bil tedaj že dolgo pokojni, saj je njegova žena Marjeta leta 1721 umrla kot vdova (ŠAK, Ž Ibi, MKU 1702–1747, 25. 1. 1721). Gre­gor je tudi edini bistriški kmet, pri katerem je prejšnji pose-stnik naveden s predlogom prej (vor), pri drugih pa je najprej ime prejšnjega gospodarja in nato sedanjega (jezt). V urbarju iz leta 1754 je še Gregorjevo ime (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 22, RDA, P 98, urbar gospostva Po-stojna, s. d. [1754], s. p., Supp Fa˙striz), v urbarju iz leta 1764 pa ob njegovem imenu tudi ime novega gospodarja Jožefa Samse (jezt Joseph Samsa) (prav tam, šk. 30, No. 45, urbar go-spostva Postojna 1764, fol. 25). 112 Gl. op. 95. Kot prvo se postavlja vprašanje, kaj so na Bistri­škem v tem casu bili župani. V prošnji v podporožupniškemu kandidatu Rometu (1711) jih srecamo vec, poleg Kramarja, župana v Bistrici in Trnovem,še tri – v Bukovici, Zemonu in Vrbovem.113 Iz kon­teksta ni razvidno, ali gre za soseskine župane, nad­rejene podložnikom razlicnih gospostev v soseski in organe deželskega sodišca, ali za gospošcinske župane (postojnskega gospostva), organe gospostva,pristojne samo za njegove podložnike v eni ali vec vaseh.114 V urbarjih postojnskega gospostva se župe pojavljajo od samega zacetka.115 Tako je na prelomu iz 15. v 16. stoletje obstajala župa Trnovo,116 že v po­stojnskem urbarju iz leta 1576 pa najdemo dolocilo o županu v Bistrici.117 Kot receno, je župa Bistrica sredi 18.stoletja vkljucevala tudi vas Trnovo. Bistriško-tr­novski župi je torej v zacetku 18. stoletja naceloval Gregor Kramar. Posebnost pri njem je oznaka Rich­ter (sodnik ali rihtar), ki je na tem in širšem obmocju nikoli ne zasledimo kot poimenovanje za vaškega župana, najsi bo soseskinega ali gospošcinskega.118 Že sáma oznaka je za to okolje nenavadna. Richter je bilo namrec poimenovanje za mestne in trške so-dnike, v slovenšcino prevzeto v obliki rihtar,119 tu pa ga po analogijah prevajamo kot sodnik. V Kramarje­vem primeru se je nanašal na Trnovo, pri cemer je bil Gregor hkrati župan, in sicer tako za Bistrico kot za Trnovo. O vsebini sestavljene oznake lahko le ugiba-mo. Je kot sodnik (rihtar) v Trnovem imel drugacne,širše pristojnosti od navadnega vaškega župana ali pa je sodniški (rihtarski) naslov samo dodatek, ki pou­darja, da je Trnovo posebnost – trg? Ni izkljuceno, da bi bil Kramar kot sodnik (rih-tar) – bodisi izvoljen bodisi imenovan – predstojnik samo enega dela Trnovega – zgornjega oziroma samo predstojnik tamkajšnjih podložnikov trnovske žup­nije. Bilo pa bi zelo nenavadno, da bi se na tem po­ložaju znašel clovek, ki sploh ni prebival v Trnovem in tam ni imel posesti, ampak je bil samo manjši del njegove zemlje, cetrtinska huba v Bistrici, podložen trnovski župnijski cerkvi. Te okolišcine vodijo stran od domneve, da bi imel »župnijski del« Trnovega la-stnega predstojnika, podrejenega župniji kot zemlji­škemu gospodu. Veliko bolj logicna je funkcija so­ 113 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 66, I/38, lit. T VI 1-24, pag. 611. Prim. Smole, Vicedomski urad. 6. del, str. 195. 114 O funkciji župana: Vilfan, Soseske in druge podeželske skup­nosti, str. 35–44. 115 Prim. postojnski urbar iz okoli leta 1400 (Kos, Srednjeveški urbarji, str. 199–200). 116 Prav tam, str. 238. 117 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 30, RDA, P 98, No. 42, urbar gospostva Postojna, s. d. [1576], s. p., Fei­striz. 118 Prim. Kos, Srednjeveški urbarji, str. 64–68. 119 Prim. slovenski letni obracun mestnega sodnika v Ložu, Tr-novemu najbližjemu mestu, za leto 1739–1740 (Slovenšcina v dokumentih, str. 32–35) in prisežni obrazec za mestne sodni­ke na Kranjskem 1750–1771 (Ribnikar, Slovenska prisežna obrazca, str. 260–261). dnika (rihtarja) nad celotnim Trnovim, podrejenega postojnskemu gospostvu ali njegovemu deželskemu sodišcu. Oznaka sodnik (rihtar) kaže na povezanost s trgom, na izpeljanost iz dejstva, da Trnovo velja za trg, pa cetudi je šlo samo za »okrasni« dodatek k žu­panu. Ker sta soobstajala trg s sodnikom (rihtarjem) in bistriško-trnovska župa z županom, ni verjetno, da bi se sodniška (rihtarska) funkcija osamosvojila od županske. Podoben, a v koncni konsekvenci drugacen primer srecamo v Cerknici, poznonastalem trgu, kjer se je župan sredi 17. stoletja preimenoval v sodnika;to je bilo zelo verjetno povezano tudi s povecanjem pristojnosti, v 18. stoletju pa funkcijo srecamo z iz­recno oznako trški sodnik (Marktrichter).120 Za Trnovo takšna oznaka ni izpricana, kar bi bilonavsezadnje lahko tudi posledica drugacne struktureohranjenih virov. Pri vseh drugih poznonastalih tr-gih, kjer zasledimo sodnika (Richter, judex), je ta vsaj enkrat izrecno naveden kot trški (Marktrichter, judex oppidi). Takšna sta kratkotrajna dolenjska trga Rakain (Dolenjske) Toplice, ki sta ob Šentvidu pri Vipavi(Podnanosu) po temeljnih znacilnostih najbolj po­dobna Trnovemu: farna oziroma vikariatna vas, fizic­na locenost od gradu, razdeljenost med vec zemljiškihgospodov. V obeh najdemo tudi oznako tržan (Bürger, civis), v Toplicah pa je sodnik potrjeno imel še dolo-cene sodne pristojnosti, ne le upravno-policijskih.121 Ker vsebine trnovske sodniške (rihtarske) funkci­je ne poznamo, se lahko opremo samo na analogije.Poleg Rake in Toplic kaže izpostaviti še Poljane (Sta-ri trg ob Kolpi), prav tako župnijsko središce, sicer pa majhen trg, ki je izprican že v 15. stoletju in je premogel po vsebini sicer nadvse skromen, a vendar kontinuirano potrjevan trški privilegij. Valvasor, kot že znano, tudi Poljan ni prišteval k trgom. Sodnik (Richter, judex), postavljen s strani poljanskega go-spostva, je tu izprican šele od sedemdesetih let 18.stoletja dalje in nikoli izrecno kot trški. Od njegovih pristojnosti poznamo samo eno, in to je pobiranje davkov v trgu, medtem ko skoraj zagotovo ni imel nobenih nižjesodnih kompetenc.122 Iz povedanega – skromnih dejstev in analogij – lahko potegnemo sklep, da je Trnovo veljalo za trg tudi v oceh postojnskega gospostva, ki je v kraju ime-lo vecino podložnikov, tj. približno polovico vseh do-mov, in deželskosodno oblast. Morda bo kdaj prišel na dan kak postojnski urbar iz obdobja med zadnjo cetrtino 16. in sredo 18. stoletja, v katerem bo Trno­vo izrecno oznaceno kot trg. Kot vemo, v znanih ur­barjih takšnega poimenovanja ni. A cetudi ga nikoli ni bilo, to še ne pomeni, da gospostvo Postojna kot glavni dejavnik na tem obmocju Trnovemu ni nomi­nalno priznavalo trškega statusa. 120 Golec, Cerknica – pozni nastanek, str. 220–222. 121 Golec, O nastanku in zatonu, str. 109–116; Golec, Raka – ne­koc trg, str. 23–44. O Šentvidu pri Vipavi: Golec, Mešcanska naselja Vipavske, str. 217–223. 122 Golec, Trgi, ki jih ni bilo?, str. 606–607. Trnovo je bilo trg po naslovu, morda so se Trnov­ci kdaj kot kolektiv celo ponašali z oznako purgarji, vsekakor pa kraj ni premogel lastne trške samoupra­ve in sloja polnopravnih tržanov, ki bi jim obstojeca tržanska skupnost individualno podeljevala tržan­ske pravice. Celo trg Postojna, eden maloštevilnih notranjskih trgov srednjeveškega nastanka, ni imel razvite samouprave na celu s trškim sodnikom in svetom, ampak je nekaj casa, kot je izpricano v dru­gi polovici 16. stoletja, za svojega sodnika priznaval postojnskega gospošcinskega uradnika – deželskega sodnika. Tako kakor trg Vipava in poznonastali no-voveški trg Vrhnika, v katerem se je takšna funkcija edina obdržala daljše obdobje.123 Opozoriti je treba še na nekaj, kar Trnovo odda­ljuje od trških naselij. Posestniki v »pravih« trgih so svojo posest praviloma uživali pod boljšimi pogoji od navadnih podložnikov, kot kupnopravno ali celo kot prostolastno. Trnovo od svoje okolice ni izstopalo po drugacnem, ugodnejšem statusu podložniške pose-sti. Kot prica terezijanski kataster sredi 18. stoletja,je bila ta na Bistriškem nasploh samo zakupna. Pri župniji Trnovo in gospostvu Postojna sicer teh po­datkov za sámo Trnovo ni, a bi bil morebitni kupno­pravni status nedvomno izpostavljen.124 Za zdaj se Trnovo postavlja ob bok tistim ma-loštevilnim kranjskim trgom, za katere nista znana ne kolektivna oznaka tržani ne poimenovanje tržan za posameznika. Takšni so še štirje pozno izpricani trgi: Turjak, Prem, Gorenji Logatec in Sodražica, ce izvzamemo dva, za katera je trški naslov dokumenti-ran le bežno (Semic) oziroma že po propadu (Pusti Gradec).125 Vec je takih, ki v nobeni obliki niso po­znali sodnika – ne kot postavljenega ne kot dežel­skega z dodatno oznako trški: Jesenice, Šentvid pri Vipavi, Gorenji Logatec, Turjak, Sodražica ter trije obkolpski taborsko-utrdbeni trgi – Kostel, Pobrežje in Vinica.126 Od kdaj, zakaj in do kdaj trg? Kljucna vprašanja naše obravnave so tri: cas uve­ljavitve statusa trga, razlogi oziroma podlage zanj ter razlogi in cas za njegovo ugasnitev. Na prvo in zadnje vprašanje, ki se nanašata na casovno komponento,smo deloma že odgovorili. Župnijskih urbarjev kot referencnih virov izpred leta 1713 nimamo, zato je cas »nastanka« trga precej bolj raztegljiv in zamegljen kakor cas prenehanja rabe trškega naslova v virih tega 123 Golec, Zgodnjenovoveška »kajžarska« trga, str. 112–119. 124 O zemljiških gospostvih s posestjo v Trnovem gl. op. 56. – Zakupni status podložniške posesti v Trnovem je izprican za Oberburgovo imenje (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 36, RDA, P 132 (Oberburgovo imenje), No. 9, štiftni register 1756, s. p.) in dvorec Trnovo (prav tam, šk. 32, RDA, P 109, No. 3, štiftni register 1756, s. p.). 125 Golec, Novonastali zgodnjenovoveški trgi, str. 229–231 in 235–239. 126 Prav tam, str. 215, 227, 235–238. tipa. Kot smo videli, se Trnovo ni vec imenovalo trg v terezijanskem katastru sredi 18. stoletja in v malo mlajših urbarjih domace župnije (1758 in 1770). Od­govoru na vprašanje, kdaj bi se pojmovanje vasi kot trga lahko uveljavilo in kdo je trgu dal legitimnost, se bomo najlaže približali tako, da po analogijah pretre­semo elemente, ki so pogojevali »nastanek« drugih trgov, zlasti zapoznelih, novoveških. Prvi, temeljni in najpogostejši pogoj za pridobi­tev trškega naslova je bilo redno sejemsko trgovanje.Redno pomeni funkcioniranje tedenskega sejma,ne le dolocenega števila letnih sejmov, ki so jih po­znale tudi številne vasi, zlasti farna središca. Komaj je mogoce, da bi Trnovo kdaj dobilo deželnoknežji oziroma vladarski privilegij za tedenski sejem, ne da bi bilo to iz razpoložljivih virov razvidno, pa cetudi le zaradi kakega poznejšega spora. Trg Trnovo tako ni mogel nastati na podlagi tedenskega sejma kakor Cerknica in Šentvid pri Vipavi, dve vaški soseski,ki sta tak privilegij izposlovali konec 16. stoletja.127 Tudi o nezakonitem, nedovoljenem sejmu nimamo nobenih porocil, a takšna možnost bi bila precej bolj verjetna, saj so samovoljno uvedeni sejmi v 17. stole-tju na Notranjskem nekaj casa potrjeno cveteli. Imel ga je, denimo, Gorenji Logatec, ki se kot trg prvic omenja pri Valvasorju in nato le še sredi 18. stoletja.V pritožbi Jurija Sigmunda pl. Stemberga (s Klane) iz leta 1660 zoper vec takih notranjskih sejmov, ki naj bi bili dotlej že veckrat prepovedani, so se poleg Gorenjega Logatca in (neupraviceno) Cerknice zna­šle kar tri vasi blizu Trnovega: Zagorje na Pivškem ter Huje in Prelože v Brkinih.128 Potemtakem bi se tedenski sejem v Trnovem pojavil pozneje. Zgledov v okolici mu ni manjkalo, za njim pa je poleg tega stalo mocno postojnsko gospostvo, vendar morebitni se­jem potrjeno ni mogel obstati dolgo. Iz prve polovice 18. stoletja poznamo primer majhnega, prav tako kot Trnovo farnega kraja, kjer je tak samovoljno uvedeni tedenski sejem vodil v poskus uveljavitve trškega na­slova. Gre za belokranjski Semic, katerega podpornik je bil domaci župnik kot najvecji zemljiški gospod v vasi. Tako kot pri Trnovem se oznaka trg za Semic pojavi v župnijskem urbarju, in sicer nekoliko pozne­je, sredi 18. stoletja, v okviru terezijanskega katastra,potem pa o njej ni vec sledu.129 Kot receno, letni sejmi sami po sebi ne bi zado-šcali, da bi kraju njegovi zemljiški gospodje in okoli-ca lahko priznavali trški naslov, so pa bili zanj mocan podporni dejavnik. Na katere dneve oziroma prazni­ke v letu so se odvijali v Trnovem, vemo šele za leto 1835, ko jih je bilo pet, in sicer: v ponedeljek po sv.Treh kraljih (6. januarja), dan po vnebovzetju (maja ali junija), 30. junija (dan po župnijskem zavetniku 127 Golec, Cerknica – pozni nastanek, str. 217–218; Golec, Me- šcanska naselja Vipavske, str. 220. 128 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 514, fasc. 303a, 30. 6. 1660, pag. 845. 129 Golec, Trgi, ki jih ni bilo?, str. 623–624. sv. Petru), v ponedeljek po rožnovenski nedelji v ok­tobru in v ponedeljek po beli nedelji v oktobru. V postojnskem (notranjskem) okrožju sta jih vec pre­mogla samo Vrhnika (7) in Zagorje (6), drugih 16 krajev pa od enega do štiri, med njimi Bistrica dva,oba spomladi (24. aprila, tj. na dan cerkvenega zave­tnika sv. Jurija, in 11. novembra).130 Trnovo vsekakor ni moglo pridobiti vseh petih v samo nekaj desetlet­jih, ampak so bili vsaj nekateri zelo stari. Njihovo is-kanje v relevantnih upravnih virih doslej ni obrodilo sadov.131 Valvasor (1689) pri opisu trnovske župnije drugace kot pri nekaterih drugih žal ne omenja no-benega sejma,132 a ni dvoma, da je že zgodaj obstajal sejem okoli dneva župnijskega zavetnika, praznika sv.Petra in Pavla (29. junija). Sejmi so bili v pristojno­sti deželskosodnega gospostva Postojna, vendar je o njih znanih zelo malo podatkov. Dolocila v izvlecku iz prirocnega urbarja postojnskega gospostva iz srede 18.stoletja povedo le, da je gospostvo v svojem dežel­skem sodišcu na prošcenjih oziroma majhnih sejmih (Kirchtäg oder respective kleine Märckt) pobiralo stoj­nino (Stand=Geld) v dveh višinah, odvisno od obsega blaga.133 Opis meje postojnskega deželskega sodišca s premskim sodišcem, ki je leta 1764 (spremenjena) tekla sredi Trnovega, pa pravi, da sta sejemsko stojni-no dotlej nadzorovali obe deželski sodišci in da si obe pridržujeta tudi dotlej obicajno stojnino pri cerkvi sv.Trojice pri Trnovem.134 Poleg sejemske trgovine so bile pogoj za uvelja­vitev statusa trga razvite druge neagrarne dejavnosti,zlasti obrtne. A te same po sebi niso imele tolikšne teže, saj je veliko obrtnikov živelo tudi na podeželju,zlasti v farnih vaseh. Kot smo spoznali že v uvodu, je Trnovo po terezijanskem katastru sredi 18. stoletja premoglo enajst obrtnikov, ki so bili vsi podružniki oziroma kajžarji, med njimi najvec tkalcev (7). So-sednja Bistrica z 18 kajžarji obrtniki je bila poudar­jeno cevljarska (14 kmeckih cevljarjev), mlinarska in žagarska.135 Za zgodnejši cas tovrstnih podatkov ni.Je pa zelo pomenljivo število krcmarjev (tavernarjev),kot jih izkazuje postojnski urbar iz leta 1576. Med-tem ko jih je imela Cerknica 12, Bistrica in Landol 130 Schematismus des Laibacher Gouvernements=Gebiethes, str. 229–230. 131 Brez uspeha je bilo iskanje v fondih, za katere obstajajo po­pisi: SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko (1492–1747); SI AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko (1746–1763) in SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politicni oddelek (1763–1783). Iskanje po najobsežnejšem fondu gubernija je veliko zahtevnejše (SI AS 14, Gubernij v Ljubljani). 132 Valvasor, Die Ehre VIII, str. 737–739. – Valvasor poroca na primer o datumih sejmov oziroma prošcenj v trgih Postojna (prav tam, str. 714), Litija (prav tam, str. 767) in Žužemberk (prav tam, str. 806). 133 SI AS, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 30, RDA, P 98,No. 18, s. d., Anmerkungen etc. 134 SI AS 1339, Zbirka Ljudmila Hauptmanna, šk. 4, št. 45,Adelsberg, pag. 3. Gl. tudi op. 20. 135 Valencic, Nekdanji bistriški okraj, str. 16–17; isti, Iz gospo­darske preteklosti Bistrice, str. 72–73. Zgornji del Trnovega, Gorenc, na razglednici, odposlani leta 1899 (iz zbirke Milana Škrabca). po pet, Knežak in Vreme po štiri, Košana tri in Ra-kek dva, ni v Trnovem naveden niti eden.136 Trnovo v drugi polovici 16. stoletja po vsem sodec še ni moglo biti opaznejše neagrarno središce. Da je to lahko postalo in da je slednjic za nekaj casa prido­bilo celo trški naslov, je moralo priti do dolocenega premika. Iskati ga gre v pojavu novega elementa, ki je kraj mocno zaznamoval v 17. in 18. stoletju, in sicer deželnostanovska mitnica. Kolikor je znano, tu vsaj do konca 16. stoletja ni izpricana nobena mitnica.137 V tem obdobju je obstajala križišcna mitnica v bliž­njih Šembijah, izpricana od leta 1478 in v 16. stoletju veckrat omenjena v zvezi z reškim mitninskim (šti­ridesetninskim) uradom.138 Kot kaže, je bila trnov-ska mitnica, ki so jo vzpostavili enkrat v 17. stoletju,njena posredna ali kar neposredna naslednica. Leta 1696 je, denimo, notranjeavstrijska dvorna komora v Gradcu od kranjskih deželnih stanov zahtevala, naj se sredstvenina od olja enako kot vselej dotlej pobira v Trnovem in ne tudi na Reki.139 Konec 17. stoletja je bila stanovska mitnica v rangu podružnicne mit-nice (Filial Ambt)140 in torej že uveljavljena institu­cija, katere zacetki so po vsej verjetnosti segali vec desetletij nazaj. Prav prisotnost mitnice je lahko bila tista spodbuda, ki je prispevala k rasti neagrarnih de­javnosti in kajžarskega elementa. Kot smo videli, je bilo leta 1713 po župnijskem urbarju v kraju poleg treh in pol že razdeljenih hub precej podružništev (kajž) – pet celih in deset polovicnih, med zadnji-mi hiša nekdanjega župnika in mitninska hiša (hiša prejemniškega urada). Slednja, za katero so dajatve placevali deželni stanovi, je nastala na župniji podlo­ 136 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 30, RDA, P 98, No. 42, urbar gospostva Postojna, s. d. [1576], s. p. 137 Prim. Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja, zlasti karto mit­ nic med str. 208 in 209; Gestrin, Mitninske knjige. 138 Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja, zlasti str. 203, 115 in 119. 139 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 312, fasc. 554, pag. 354–356, 27. 3. 1696. 140 Prav tam, fasc. 555, pag. 1621, 19. 7. 1698. žnem zemljišcu, tako kot so na župnijski zemlji zrasle kajže, ki so, kot že vemo, vse po vrsti stale v južnem delu Trnovega. Tu se je koncentriral kajžarski (ne­hubni) element, ki je, kot pozneje prica terezijanski kataster, v znatni meri živel od obrti, zlasti tkalske. Na Kranjskem poznamo še vec poznonastalihzgodnjenovoveških trgov, v katerih ni nikoli izpri-can tedenski sejem, obrt pa le skromno, tako da sose oblikovali na drugacni podlagi.141 V Trnovem jeprišlo do stika vec ugodnih okolišcin. Utecenim let-nim sejmom sta se kot novosti pridružila stanovskamitnica in obrtniško kajžarstvo, morda pa za nekajcasa tudi tedenski sejem, ne da bi zanj obstajalapravna podlaga v deželnoknežjem privilegiju. Pred­videvamo lahko, da se je kajžarski element povecalpo vzpostavitvi mitnice, in sicer tako, da so kajžezrasle na župnijski dominikalni zemlji. Od okrepi­tve neagrarnih gospodarskih dejavnosti sta imelanajvec koristi domaca župnija kot zemljiški gospodvelike vecine kajžarjev ter postojnsko gospostvo kotnajvecji zemljiški gospod v kraju in deželskosodnaoblast. V interesu obeh je bilo, da kraj obvelja za trg.Zunanje znamenje njegovega »potrženja« je bilo do-datno poimenovanje za bistriško-trnovskega župa­na – trnovski sodnik (rihtar), s cimer so v Trnovemnominalno posnemali zgled trgov z razvito trško sa­moupravo. Ali so se pristojnosti župana s tem kakorkoli povecale ali pa je šlo zgolj za naslov brez pravevsebine, je vprašanje, na katero nimamo odgovora.Prav tako ne vemo, ali je trnovski trg pospešil na­zadovanje trga Prem, ki mu je bil nedvomno kon­kurenca. Morda pa je Prem doživel zaton že prej, ceupoštevamo, da ni znanega prav nicesar o tamkaj­šnjih neagrarnih dejavnostih in da je zanj tako redkodokumentiran trški naslov.142 141 Tipicen primer so trije obkolpski taborsko-utrdbeni trgi Vi- nica, Kostel in Pobrežje, pa tudi obgrajska trga Prem in Tur­ jak (Golec, Novonastali zgodnjenovoveški trgi, str. 231–237). 142 O Premu: Golec, Senožece in Prem, str. 378–382. Trnovo neizpodbitno ne sodi v naslednje tri tipe zgodnjenovoveških trgov: med trge s privilegiranim tedenskim sejmom, med taborsko-utrdbene in med trge ob središcu zemljiškega gospostva,143 kakršen je bil njegov najbližji trški sosed Prem.144 Uvrstiti ga je mogoce v cetrti tip – med trge s posebnimi gospo­darskimi in upravnimi funkcijami, kamor so spadali naslednji poznonastali kranjski trgi: gorenjska Bela Pec (danes v Italiji) in Jesenice, notranjska Vrhnika ter dolenjska Raka in (Dolenjske) Toplice.145 Pri Tr-novem je bila v ospredju gospodarska oziroma pro-metna funkcija – posebej zaradi stanovske mitnice,pri cemer je imela ta tudi doloceno upravno vlogo.Šele posledicno in z manjšo težo je upravne funkcije kraja mogoce pripisati obstoju krajevnega sodnika ali rihtarja. Tako kot je vsak od naštetih trgov tega tipa po necem poseben, je bil unikum tudi trg Trnovo,še najbliže Raki in (Dolenjskim) Toplicam, ki sta se prav tako razvila ob sedežu župnije oziroma vikaria­ta. Dolocene podobnosti, zlasti v prometni funkciji,opazimo tudi s sicer veliko vecjo in pomembnejšo Vrhniko. Glede na skromna znana dejstva in analogije je mogoce skleniti, da se je trški naslov najverjetneje zacel uveljavljati v 17. stoletju ter da najbrž nikoli ni dosegel širšega priznanja in prepoznavnosti. Tako mu, kot prenekateremu drugemu zgodnjenovoveške-mu trgu, ni uspelo »preživeti« 18. stoletja. Leta 1795 ga ni na Kindermannovem zemljevidu Notranjskega okrožja146 in na uradnem seznamu trgov.147 Pogre­šamo ga že na Florijancicevi karti Kranjske iz leta 1744148 in v najmerodajnejšem viru – porocilu no-tranjskega okrožnega glavarja o neagrarnem gospo­darstvu trgov iz leta 1752.149 Enoznacnega odgovora, kdaj je trg ugasnil, ni.Postavlja se vprašanje, ali njegovo ugasnitev pome­ni izginotje oznake trg v župnijskih urbarjih ali ne.Poleg tega zunanjega znamenja trškosti je bila ena­ko pomembna odprava funkcije trnovskega sodnika oziroma rihtarja, za katero ne vemo, kako dolgo je še živela, potem ko je dokumentirana samo v letih 1711–1712, tik pred edino omembo trga (1713).Zanjo namrec ne poznamo referencnih virov, druga-ce kot za trški naslov, ki se ne pojavlja vec v mlajšihžupnijskih urbarjih. Morda se je oboje – pojmova­nje Trnovega kot trga in sodniška funkcija, združena z župansko – obdržalo še globoko v 18. stoletje in (dokoncno) izginilo šele s terezijansko-jožefinskimi upravno-politicnimi reformami. 143 O tipih trgov: Golec, Novonastali zgodnjenovoveški trgi, str. 212. 144 Prav tam, str. 238. 145 O tem tipu trgov: prav tam, str. 212–224. 146 Kindermann, Atlas von Innerösterreich, No. 11. 147 Schematismus für das Herzogthum Krain 1795, str. 188. 148 Florijancic, Deželopisna karta, list 8 in legenda na listu 11. 149 SI AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko, šk. 88, fasc.XXVIII, 4. 12. 1752. – V porocilu pogrešamo tudi trga Prem in Gorenji Logatec. Otipljivejše oziroma laže merljivo je nazadovanje Trnovega v gospodarsko-prometnem pogledu, kar je bilo prej ko slej podlaga za »ugasnitev« trškega na­slova. V tem kontekstu je posebej pomembna izguba mitnice in poštne postaje, obeh v drugi polovici 18.stoletja.150 Kot je poudaril že V. Valencic, je gospo­darsko središce vecjega okoliša v tem casu postala Bistrica.151 Ta je v osemdesetih letih 18. stoletja po številu hiš (skoraj) ujela Trnovo.152 Natancne podatke imamo šele za leto 1817, ko je bilo v Trnovem 80 hiš in v Bistrici 83, število prebivalcev pa 475 oziroma 496.Glavna obcina se je tedaj sicer imenovala Trnovo in je imela pet podobcin, med njimi trnovsko in bi­striško.153 Že dobro desetletje pozneje v obljudenosti obeh krajev opazimo vecjo razliko. Ceprav je število hiš po štetju leta 1830 pri obeh ostalo nespremenjeno (80 oziroma 83), je imelo Trnovo zdaj komaj kaj vec prebivalcev kot prej (493), Bistricanov pa je bilo že 600.Od 103 trnovskih gospodinjstev (Wohnparte˙en) se jih je dobre tri cetrtine (80 ali 77,7 %) ukvarjalo samo s kmetijstvom, od 113 gospodinjstev v Bistrici pa le dobre tri petine (69 ali 61,1 %). Cistih obrtni­kov (vkljucno s trgovci in kramarji) je bilo v Trno­vem malce vec (10 ali 9,7 %) kakor v Bistrici (8 ali 7,1 %), zato pa je tam od kmetijstva in obrti živela skoraj tretjina gospodinjstev (36 ali 31,0 %), med-tem ko so v Trnovem takih našteli le osmino (13 ali12,7 %). Trnovo je za razliko od Bistrice izkazalo še štiri gospodinjstva drugacne vrste: župnišce, dve ka­planiji in šolo.154 19. stoletje je bilo Bistrici bolj na­ 150 Zadnji omembi dveh mitninskih uslužbencev najdemo v kr­stni matici leta 1771 (ŠAK, Ž Ibi, MKK 1766–1783, s. p., 2.8. 1771, 4. 11. 1771), enega na št. 63 (Klapšetova hiša) in drugega – verjetno pomotoma – na št. 53. Od osemdesetih let srecujemo le še tobacne revizorje, najprej na št. 63 (prav tam,MKU 1748–1790, s. p., 30. 5. 1786) in nato na št. 66 (prav tam, MKK 1791–1803, s. p., 11. 5. 1803; MKK 1804–1841,pag. 2; Schematismus fürdas Herzogthum Krain 1795, str. 60).Pošta je prenehala obstajati pred letom 1783. Morda je bil Jožef Leopold Klapše, ki je umrl leta 1756 (gl. op. 43), sploh zadnji trnovski poštni mojster. Kranjski deželni šematizem za leto 1795 na tem obmocju navaja samo postaji v Zagorju in Lipi (Schematismus für Krain 1795, str. 62). Obe sta iz­pricani leta 1783 v porocilu o poštah na Primorskem, ko tr-novska potrjeno ni vec obstajala, in sicer naj bi pošto v Lipi odprli že pred letom 1750, pošto v Zagorju pa po letu 1751 ( Juriševic, S pošto skozi preteklost, str. 44 in 51). Kaže, da je bila slednja naslednica trnovske. V. Celigoj v pregledu poštne dejavnosti na Bistriškem prvotne poštne postaje v Trnovem sploh ne omenja, ampak pozna šele ponovno vzpostavljeno pošto iz leta 1903, kot prvo pošto na tem obmocju pa bistri­ško, ustanovljeno leta 1809 (Celigoj, Pošta na Bistriškem, str.114–116). 151 Valencic, Iz gospodarske preteklosti Bistrice, str. 73. 152 Leta 1783 je v krstni matici v Bistrici izpricana najvišja šte­vilka 79 (ŠAK, Ž Ibi, MKK 1783–1790, s. p., 9. 9. 1793),medtem ko je Trnovo po jožefinskem katastru okoli leta 1787 premoglo 81 hišnih številk in eno hišo manj (SI AS 175, Jo-žefinski kataster za Kranjsko, šk. 292, Naborno gospostvo Prem, katastrska obcina Bistrica [prav: Trnovo], parcelnik, s.d., s. p.; gl. tudi op. 32). 153 Haupt­Ausweis, fol. R2. 154 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni opera-ti, A 26, k. o. Trnovo, cenilni elaborat, uvod, s. d. [1833], & 3; klonjeno kakor Trnovemu, ki je pešalo tako v gospo­darskem kot upravno-politicnem pogledu. Slednjic je Bistrica, zdaj že Ilirska, pred zatonom avstrijske dobe leta 1911 uradno postala trg.155 Ce izvzamemo dva še v srednjem veku tudi fi-zicno izginula dolenjska trga – Kronovo in Otok (Gutenwerd) – ter enega gorenjskega (Ljubelj),156 je Trnovo danes na Slovenskem edini zgodovinski trg,ki uradno ne obstaja vec niti kot kraj. Celo njegovo castitljivo župnijo so iz trnovske preimenovali v ilir­skobistriško.157 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI AS – Arhiv Republike SlovenijeAS 1, Vicedomski urad za KranjskoAS 2, Deželni stanovi za KranjskoAS 6, Reprezentanca in komora za KranjskoAS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politicni oddelek AS 174, Terezijanski kataster za KranjskoAS 175, Jožefinski kataster za KranjskoAS 176, Franciscejski kataster za KranjskoAS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Dežel­nega sodišca v LjubljaniAS 1068, Zbirka nacrtovAS 1339, Zbirka Ljudmila Hauptmanna ŠAK – Škofijski arhiv KoperŽ Ibi – Župnija Ilirska Bistrica LITERATURA Baraga, France: Inventar in urbar za cesarsko in deželnoknežjo župnijo v Trnovem. Trnovo: ob 300­letnici omembe trga (ur. Ivan Simcic). Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kultu­ro, 2013, str. 5–22 (Zbirka Ilirske teme 11). Bizjak, Matjaž et al.: Historicna topografija Pri­morske (do leta 1500): na podlagi gradiva Milka Kosa. Ljubljana: Založba ZRC, 2022 (Sloven-ska historicna topografija 2). DOI: https://doi.org/10.3986/9789610506126 Celigoj, Vojko: Pošta na Bistriškem. Obcina Ilirska A 29, k. o. Ilirska Bistrica, cenilni elaborat, uvod, s. d. [1833],& 3. 155 Pod Italijo so Ilirski Bistrici leta 1927 prikljucili Trnovo, ki je s tem prenehalo obstajati kot samostojno naselje, slednjic pa je kraj leta 1932 dobil status mesta. Prim. Krajevni leksikon Slovenije, str. 91; Šajn, Trnovo je in ga obenem ni, str. 3. 156 Golec, Erze, Wasser, Feuer, str. 174, 176–177; Slovenski zgo­dovinski atlas, str. 76. 157 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6­0052 (Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti), ki ga iz javnega proracuna sofinancira Javna agencija za razisko­valno dejavnost Republike Slovenije. Bistrica: monografija (ur. Ivan Simcic). Ilirska Bi-strica: Obcina, 2011, str. 114–119. Cipic Rehar, Marija et al.: Urbarji Nadškofijskega ar­hiva Ljubljana. Ljubljana; Nadškofija, 2019. Drnovšek, Marjan: Ob visokem jubileju dr. Vlada Valencica: Trnovo: ob 300­letnici omembe trga (ur.Ivan Simcic). Ilirska Bistrica: Društvo za krajev-no zgodovino in kulturo, 2013, str. 53–56 (Zbirka Ilirske teme 11). Durissini, Daniela: Diario di un viaggiatore del 1600 in Istria e Carniola. Monfalcone: Laguna S.R.L. 1998. Erläuterungen zum historischen Atlas der Österreichi­schen Alpenländer. I. Abteilung. Die Landgerichts­karte, 4. Teil: Kärnten, Krain, Görz und Istrien. Wien: Adolf Holzhausens Nachfolger, 1929. Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Öster­reichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich öster­reichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt­Österreichischen Adels­Lexikon« 1823–1918. 1. Band. A–E. Schloss Senftenegg: Selbstverlag, 1967. Gestrin, Ferdo: Mitnina. Enciklopedija Slovenije. 7. zvezek. Marin–Nor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993, str. 163–164. Gestrin, Ferdo: Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: SAZU, 1972 (Viri za zgo­dovino Slovencev. Knjiga peta). Gestrin, Ferdo: Trgovina slovenskega zaledja s primor­skimi mesti od 13. do konca 16. stoletja. Ljubljana:SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede,1965 (Dela 15). Golec, Boris: Cerknica – pozni nastanek in specific­ni razvoj najvecjega slovenskega trga. Kronika 66, 2018, št. 2, str. 213–230. Golec, Boris: Erze, Wasser, Feuer und Erdbeben als Mitgestalter der räumlichen, wirtschaftlichen und sozialen Antlitzes der Städte und Märkte in Krain in der vormodernen Epoche. Man, Nature and Environment between the Northern Adriatic and the Eastern Alps in Premodern Times (ur. Peter Štih in Žiga Zwitter). Ljubljana, Zveza zgodo­vinskih društev Slovenije, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013, str. 156–180. Golec, Boris: Mešcanska naselja Vipavske in njihove posebnosti do konca fevdalne dobe. Kronika 55, 2007, št. 2, str. 201–230. Golec, Boris: O nastanku in zatonu edinega zdra­viliškega trga na Slovenskem. Dolenjske Toplice v odsevu casa. Znanstvena monografija ob 800­letnici prve omembe Dolenjskih Toplic v zgodovinskih virih(ur. Robert Peskar). Dolenjske Toplice: Obcina,2015, str. 101–118. Golec, Boris: Raka – nekoc trg, nato spet vas. Raka,ljudje in vino. Zbornik ob deseti obletnici delovanja Društva vinogradnikov Raka (ur. Ivan Vizlar).Raka: Društvo vinogradnikov, 2015, str. 23–44. Golec, Boris: Senožece in Prem – nenavadni trški naselbini na t. i. Kraških gospostvih. Kronika 54, 2006, št. 3, str. 365–384. Golec, Boris: Šentvid pri Sticni: ugasli srednjeveški trg. Šentviško tisocletje 1000 let Župnije Šentvid pri Sticni: znanstvena monografija (ur. Dušan Šte­pec in Matej Šteh). Šentvid pri Sticni: Župnijski urad, 2017, str. 39–53. Golec, Boris: Trg Jesenice – od kdaj, zakaj in ali res trg? Kronika 67, 2019, št. 1, str. 35–50. Golec, Boris: Trg Vace do srede 19. stoletja. Kroni­ka 71, 2023, št. 1, str. 43–72. DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.1.03 Golec, Boris: Trgi, ki jih ni bilo? Prezrta trška naselja Bele krajine in njen nikoli obstojeci trg. Kroni­ka 58, 2010, št. 3 (Iz zgodovine Bele krajine), str.593–630. Golec, Boris: Trške pravice in avtonomija Tržica od nastanka do srede 19. stoletja. Kronika 68, 2020,št. 3 (Iz zgodovine Tržica), str. 439–468. Golec, Boris: Zgodnjenovoveška »kajžarska« trga Vrhnika in Gorenji Logatec. Med Srednjo Evropo in Sredozemljem. Vojetov zbornik (ur. Sašo Jerše et al.). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006,str. 105–138. Gratzy, Oskar: Repertorium zu J. W. Freiherrn von Valvasors »Die Ehre des Herzogthums Krain« (1689). Laibach: Selbstverlag, 1901. Haupt­Ausweis über die Einteilung des Laibacher Gouvernements in Provinzen, Kreise, Sektionen,Bezirksobrigkeiten, Hauptgemeinden, Untergemein­den und Ortschaften, nebst deren Häuser und Seelen­zahl in Jahre 1817. [Laibach, 1817]. Historischer Atlas der Österreichischen Alpenländer. I.Abteilung. Die Landgerichtskarte. 4. Lieferung.Wien: Akademie der Wissenschaften, 1929. Höfler, Janez: Gradivo za historicno topografijo predjo­žefinskih župnij na Slovenskem: Primorska (Oglej­ski patriarhat, Tržaška škofija). Ljubljana: Vihar­nik, 2016. Juricic Cargo, Danijela in Žnidaršic Golec, Lilijana:Vodnik po urbarjih Arhiva Republike Slovenije. 2.zvezek. Urbarji v upravnih in rodbinskih fondih ter v delu fonda Terezijanski kataster za Kranjsko. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2009. Juriševic, Fran: S pošto skozi preteklost Slovenskega Pri­morja in Istre. Koper: Lipa, 1981. Kindermann, Joseph Carl: Atlas von Innerösterreich. Reprint. Wien: Archiv Verlag, 2005. Korošec, Branko: Naš prostor v casu in projekciji. Oris razvoja zemljemerstva, kartografije in prostorskega urejanja na osrednjem Slovenskem. Ljubljana: Geo-detski zavod SR Slovenije, 1978. Kos, Milko: Doneski k historicni topografiji Kranj­ske v srednjem veku. Zgodovinski casopis 19–20, 1965–1966, str. 139–147. Kos, Milko: Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zve­zek tretji. Urbarji Slovenskega Primorja. Drugi del. Ljubljana: SAZU, 1954. Krajevni leksikon Slovenije. I. knjiga. Zahodni del Slo­venije (ur. Roman Savnik et al.). Ljubljana: DZS, 1968. Lukman, France: Klapše Pavel Franc. Slovenski bio­grafski leksikon. Prva knjiga Abraham – Lužar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str. 458. Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodo­vinski opis. V Postojini [Postojna]: R. Šeber, 1889. Ribnikar, Peter: Slovenska prisežna obrazca iz srede 18.stoletja. Jezik in slovstvo XIX (1973–74), str. 260–262. Ribnikar, Peter: Zemljiški kataster kot vir za zgo­dovino. Zgodovinski casopis 36, 1982, št. 4, str. 321–337. Sapac, Igor: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. III.Notranjska. Tretja knjiga. Porecje Reke z Brkini. Ljubljana: Viharnik, 2007. Schematismus des Laibacher Gouvernements=Gebiethes im Königreiche Illyrien für das Jahr 1835. Laibach: Eger´sche Gubernial Druckerei, [1835]. Schematismus für das Herzogthum Krain 1795 mit ver­schieden nützlichen Nachrichten geographischen und statistischen Inhalts. Laibach [1795]. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Opisi. 3.zvezek (ur. Vinko Rajšp). Ljubljana: Znanstve­noraziskovalni center SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 1997. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011. Slovenšcina v dokumentih skozi stoletja. Razstava ob 25­letnici samostojnega delovanja Arhiva Slove­nije. Ljubljana, 8. do 17. februarja 1971 (ur. Ema Umek). Ljubljana: Arhiv SR Slovenije, 1971. Smole, Majda: Grašcine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: DZS, 1982. Smole, Majda: Vicedomski urad za Kranjsko 13. stol. – 1747. 6. del: Cerkvene zadeve Lit. S–Z. Ljubljana:Arhiv Republike Slovenije, 1997 (Arhivi držav­nih in samoupravnih organov in oblastev. Zvezek 4). Šajn, Tomo: Gospodarsko življenje Bistrice in Trno­vega do 18. stoletja. Obcina Ilirska Bistrica: mono­grafija (ur. Ivan Simcic). Ilirska Bistrica: Obcina,2011, str. 88–91. Šajn, Tomo: Trnovo je in ga obenem ni. Trnovo: ob 300­letnici omembe trga (ur. Ivan Simcic). Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kultu­ro, 2013, str. 3–4 (Zbirka Ilirske teme 11). Šorn, Jože: Modernizacija cestnega in vodnega omrežja v casu od leta 1713 do 1830 na ozemlju današnje Socialisticne republike Slovenije. Ra­zvoj prometnih zvez v panonskem prostoru do 1918.leta (ur. Vanek Šiftar in Janko Kuster). Maribor: Univerza, 1977, str. 59–86 (Mednarodni kultur­nozgodovinski simpozij Modinci 1977). Šumrada, Janez: Gospodarske posledice turških vpa­dov na Kras do tridesetih let 16. stoletja. Druž­bena in kulturna podoba slovenske reformacije (gl.ur. Darko Dolinar). Ljubljana: SAZU, 1986, str.17–24. Trnovo: ob 300­letnici omembe trga (ur. Ivan Simcic).Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 2013 (Zbirka Ilirske teme 11). Umek, Ema in Kos, Janez (ur.): Vodnik po župnij­skih arhivih na obmocju SR Slovenije. Ljubljana:Skupnost arhivov Slovenije, 1975 (Vodniki. 2.zvezek). Valencic, Vlado: Iz gospodarske preteklosti Bistrice in Trnovega. Ob koncu srednjega in v zacetku novega veka. Bistriški zapisi (Ilirska Bistrica), 1, 1980, str. 67–87. Valencic, Vlado: Iz gospodarske preteklosti Trnove­ga v 18. stoletju. Trnovo: ob 300­letnici omembe trga (ur. Ivan Simcic). Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 2013, str. 43–52 (Zbirka Ilirske teme 11). Valencic, Vlado: Nekdanji bistriški okraj v terezijan­skem katastru. Bistriški zapisi (Ilirska Bistrica), 2, 1984, str. 1–35. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzog­thums Crain, I–XV. Laybach, Nürnberg: Wolf­gang Moritz Endter, 1689. Vidrih, Gabrijel: Kratek zgodovinski oris župnije Tr-novo (danes župnija Ilirska Bistrica). Trnovo: ob 300­letnici omembe trga (ur. Ivan Simcic). Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kultu­ro, 2013, str. 23–42 (Zbirka Ilirske teme 11). Vilfan, Sergij: Soseske in druge podeželske skupno­sti. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev.Zgodovina agrarnih panog. II. zvezek. Družbe­na razmerja in gibanja (ur. Pavle Blaznik et al.).Ljubljana: SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1980, str. 9–74. Vilfan, Sergij: Temelji in razvoj denarnih sistemov v slovenskih deželah do 17. stoletja. V: Zgodovina denarstva in bancništva na Slovenskem: Posvetova­nje ob štiridesetletnici Denarnega zavoda Slovenije,Ljubljana, 11. in 12. decembra 1984 (ur. Peter Kos et al.). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1987, str. 19–32 (Zbirka Zgodovinske­ga casopisa, 3). Žižek, Aleksander et al.: Vodnik po urbarjih in urba­rialnih registrih štajerskih arhivov. Celje, Maribor,Ptuj: Zgodovinski arhiv Celje, Nadškofijski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, Zgodovinski arhiv Ptuj, 2009. Žnidaršic Golec, Lilijana: Vodnik po urbarjih Arhiva Republike Slovenije. 5. zvezek. Popis na novo evi­dentiranih urbarjev, zbir podatkov o urbarjih v vseh petih zvezkih in skupno imensko kazalo. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2021. Žontar, Majda in Klinar, Vladimir in Hozjan, An­drej: Razvoj poštnega prometa na Slovenskem od podržavljenja leta 1722 do 1918. Pošta na sloven­skih tleh (gl. ur. Andrej Hozjan). Maribor: Pošta Slovenije, 1997, str. 98–177. SUMMARY When and why Trnovo was a market town To the best of our knowledge, the only mention of Trnovo, now part of Ilirska Bistrica, as a market town is contained in the rent-roll of the local parish from 1713. Whereas this detail was noted no earlier than 1980 by Vlado Valencic, no further information or explanation followed. The article examines the background of what for now appears to be the sole reference to the status of the settlement. The cen­tral question of the discussion is: How long and on what basis was the place, which otherwise served as the parish seat, considered a market town? The com­parison to other late-documented market towns in Slovenian territory excludes the possibility that the title of market town still had its roots in the Mid­dle Ages. There is every indication that the percep­tion of Trnovo as a market town was influenced by a combination of factors and favourable circumstances: the established annual markets were followed by the introduction of the provincial estates’ tollhouse in the seventeenth century, cottage industry as well as per­haps weekly markets for a while, which had no legal basis in the provincial princely privileges. It may be assumed that cottage industry developed after the tollhouse was built. The title of market town was most probably gradually introduced in the seven­teenth century, and it very likely never attained wider recognition and visibility. The designation market town is no longer present in the Theresian Cadastre from the mid-eighteenth century and in the parish rent-rolls from 1758 and 1770. The market town was not only the ambition of the local parish priest, but it was also recognized by the major landlord in the area, the Postojna seigniory.The designation market town therefore covered the entire settlement, not merely its upper part, which was largely subjected to the parish and home to a majority of cottagers (Sln. kajžarji; Germ. Keuschler). In the mid-eighteenth century, about one-half of cottagers engaged in crafts, predominantly weaving.The market town was also associated with the nomi­nal office of (market-town) judge, combined with that of village head (Sln. župan, Germ. Suppan) for Bistrica and Trnovo, documented in 1711 and 1712. The market town of Trnovo may be classified as an early modern market town in Carniola with specific economic and administrative functions. It prioritized the economic or, rather, transport function, especially owing to the provincial estates’ tollhouse, which also accorded it a certain administrative role. There is no simple answer as to when the market town ceased to exist. It is not clear whether or not its extinction might be implied by the disappearance of the designation market town in parish rent-rolls.Apart from this external indication, an important role was also played by the abolition of the office of Trnovo judge, for which there is no knowledge of how long it existed. There are no known referential sources for it, unlike for the title of market town,which no longer appears in the more recent parish rent-rolls. Perhaps both–the perception of Trnovo as a market town and the office of judge, combined with that of village head–survived well into the eighteenth century and (permanently) disappeared with the Theresian-Josephinian administrative-po­litical reforms. 1.01 Izvirni znanstveni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.02CC-BY-NC-ND Vanja Kocevar dr., znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 LjubljanaE-pošta: vanja.kocevar@zrc-sazu.siORCID: 0000-0002-1177-2319 Kužna epidemija leta 1631 na Kranjskem in njenarazširjenost ob zgornjem toku reke Reke IZVLECEK Razprava obravnava kužno epidemijo, ki je leta 1631 z zahoda prekoracila meje vojvodine Kranjske ter priza­dela zlasti Loško dolino in Loški Potok ter vasi ob zgornjem toku reke Reke. Kot glavni vir je študiji služil stanovski registraturni protokol, v katerem naletimo na tri neposredne in vec posrednih omemb širjenja nalezljive bolezni na ozemlju današnje obcine Ilirska Bistrica, in sicer je med avgustom in novembrom 1631 epidemija izpricana v vaseh Zabice, Podgraje, Kuteževo in Zemon. Kranjski deželni stanovi so širitev bolezni skušali prepreciti s postavitvijo infekcijskih straž, ki so julija najprej zasedle deželne meje, avgusta pa zacele izolirati okužena obmocja v deželi in na položajih vztrajale vsaj do novembra. Znotraj dežele sta znani dve zapori, ki so ju vzpostavili najeti vojaki, in sicer na severozahodnem robu Loške doline in na neznanem mestu v dolini reke Reke. KLJUCNE BESEDE Kužna epidemija 1631, protiepidemiološki ukrepi, Kranjska, dolina reke Reke, registraturni protokoli, Janez Ferdinand grof Porcia, Zabice, Podgraje, Kuteževo in Zemon, Loška dolina, Loški Potok ABSTRACT THE PLAGUE EPIDEMIC OF 1631 IN CARNIOLA AND ITS SPREAD ALONG THE UPPER COURSE OF THE REKA RIVER The paper deals with the plague epidemic that in 1631 crossed the borders of the Duchy of Carniola from the west,affecting especially Loška Dolina, Loški Potok, and villages along the upper course of the Reka River. The main sourcefor the research was the Provincial Estates’ Registry Protocol, which contains three direct and several indirect refer­ences to the spread of the contagious disease in the territory of the present­day Municipality of Ilirska Bistrica: betweenAugust and November 1631, the epidemic was recorded in Zabice, Podgraje, Kuteževo, and Zemon. The ProvincialEstates of Carniola attempted to prevent the spread of the disease by deploying plague guards, who first took control ofthe provincial borders in July; in August, they began to isolate the infected areas within the province itself and remainedin place at least until November. Two documented barriers were set up by hired soldiers within the province: one at thenorthwestern edge of Loška Dolina and the other at an unknown location in the Reka River valley. KEY WORDS Plague epidemic of 1631, anti­epidemic measures, Carniola, Reka River valley, Provincial Estates’ Registry Protocol, Johann Ferdinand von Porcia, Zabice, Podgraje, Kuteževo, and Zemon, Loška Dolina, Loški Potok Uvod Zgodnjenovoveška Evropa je bila soocena z la-tentno pandemicno grožnjo. Eden od primerov ure­snicitve te nevarnosti je bila »velika milanska kuga«,ki je med letoma 1629 in 1633 opustošila severno in srednjo Italijo.1 Leta 1631 je pandemija pljusknila preko meja Svetega rimskega cesarstva in med dru­gim prizadela tri obmocja Kranjske, Loško dolino,Loški Potok2 ter vasi ob zgornjem toku reke Reke.Ker za obmocje današnje obcine Ilirska Bistrica, kjer sta se v zgodovinski spomin vtisnili zlasti epidemiji kolere v letih 1836 in 1855,3 ne razpolagamo z razi­skavami nalezljivih bolezni v predmodernih obdob­jih, želi ta razprava s kronološko rekonstrukcijo šir­jenja pandemije leta 1631 in protiepidemioloških ukrepov prispevati k boljšemu poznavanju tega po­drocja zgodovine. Kljub razcvetu raziskav epidemij po letu 2020 v slovenskem zgodovinopisju še vedno beležimo pri­manjkljaj tovrstnih študij za obdobja pred 18. stolet­jem, cemur nemara botruje tudi pomanjkanje virov,ki so za zgodnji novi vek skromni, za srednji vek pa pogosto odsotni. Od mlajših slovenskih študij, po­svecenih (tudi) kužni epidemiji leta 1631, gre izpo­staviti zlasti razpravi Borisa Golca Kužne epidemije na Dolenjskem (2001, 2022)4 ter Urške Bratož Kuga in prestopki zoper zdravje (2015).5 Sicer so bile epide­mije predmodernih obdobij vec pozornosti deležne v starejšem slovenskem zgodovinopisju in publicisti­ki, zlasti pri Antonu Koblarju (1891)6 in Vladimirju 1 O širjenju te pandemije v novejši znanstveni literaturi na­letimo na podatek, da se je ta zacela v severni Franciji leta 1623 ter se od tam razširila v Anglijo, na Nizozemsko, v Nemcijo in Švico. Iz srednje Evrope naj bi v Italijo »kugo« leta 1629 preko Alp prinesle francoske in španske cete, ki so se udeležile mantovanske nasledstvene vojne (Alfani in Per-coco, Plague, str. 5–6; Cherini, La peste, str. 1). V starejšem zgodovinopisju po drugi strani naletimo na podatek, da se je obravnavana pandemija v Evropo razširila iz Azije (Schiavu­zzi, Le epidemie, str. 442). O tem gl. tudi Gruden, Zgodovina, str. 869. 2 Medtem ko v zgodovinopisju najdemo bežne omembe kužne epidemije v Loški dolini leta 1631, gl. Valvasor, Die Ehre, XV, str. 591; Kebe, Loška dolina, 458, je bila njena prisotnost na Bistriškem do zdaj v slepi pegi historiografije. 3 Anonimni avtor drugega poglavja publikacije Postojinsko okrajno glavarstvo iz leta 1889, posvecenega Bistriškemu sodnemu okraju (prav tam, str. 68–106), denimo, omenja epidemiji kolere, ki sta obravnavane kraje prizadeli zlasti v letih 1836 in 1855, ter »strašno živinsko kugo«, ki je razsajala domnevno konec 17. stoletja (prav tam, str. 75, 83, 92, 106).Janez Bilc, Kronika, str. 40, op. 110, omenja le kolero leta 1855, ne pa epidemij v letih 1836 in 1631. Sodobne raziskave epidemij kolere v 19. stoletju tudi za obmocje današnje obci­ne Ilirska Bistrica je prispevala Katarina Keber, Cas kolere, str. 93, 98, 108, 109, 111, 135, 139, 162, 179. Za podrocje Pivške kotline gl. Keber, Epidemija kolere. 4 Golec, Kužne epidemije (2002) in dopolnjena objava v te­matski številki revije Kronika, posveceni epidemijam, gl. Go-lec, Kužne epidemije (2022). 5 Bratož, Kuga in prestopki; gl. tudi Bratož, Peste sul e oltre il confine. 6 Koblar, O cloveški kugi. Travnerju (1934).7 Temeljne študije obravnavanega epidemicnega vala leta 1631 sta prispevali tudi itali­janska8 in hrvaška historiografija.9 Prispevek temelji na metodi raziskovanja širje­nja epidemij na podlagi registraturnih protokolov kranjskih deželnih stanov, ki jo je v zgoraj omenje­ni študiji razvil Boris Golec. Registraturni protokoli so bili evidence prejete in odposlane pošte, ki so jih vodili stanovski knjigovodje v kranjski deželni hiši,živcnem središcu stanovske korporacije v dežel­ni prestolnici Ljubljani.10 Po Golcevih ugotovitvah je omenjeni vir zlasti od konca 16. stoletja še zelo lapidaren,11 vendar za mlajša obdobja kljub temu vse­buje dovolj podatkov za dokaj zanesljivo ugotavljanje širjenja epidemij po Kranjskem. Žal je bera ostalih virov za obravnavani epidemicni val skromna, tako kar zadeva gradivo kranjskih stanov12 kot vire lokalne provenience, k cemur je nedvomno prispeval požar trnovskega župnišca leta 1702.13 Poleg stanovskih registraturnih protokolov se razprava v manjši meri opira na še en vir stanovske provenience,14 in sicer na deželnozborske protokole,ki obravnavano epidemijo osvetljujejo v zapiskih vsaj dveh sej stanovskih teles, ter na gradivo kranjskega deželnega vicedoma na podlagi regestov, ki jih je v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja pripra­vila Majda Smole.15 Bodoce raziskave bodo morale upoštevati tudi gradivo Katoliške cerkve, zlasti (nad)škofij v Trstu in Ljubljani. Ker je na podlagi raz­položljivih virov, ki ne vsebujejo tocnih podatkov o simptomih obolenja, težko sklepati, za katero nalez­ljivo bolezen je v obravnavanih primerih šlo, besedo infection,16 ki se v obravnavanih virih najveckrat upo­ 7 Travner, Kuga. 8 Gl. Schiavuzzi, Le epidemie; Cossŕr, Epidemia; Cherini, La peste; Alfani in Percoco, Plague. 9 Gl. Bertoša, La peste. 10 Registraturni protokoli (Registratursprotokolle) so serija 26 knjig, nanašajocih se na cas med letoma 1509 in 1782, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije (SI AS 2, Stan. I., šk.849–872). O tem gl. Nared, Dežela, str. 244–245; isti, Arhiv, str. 9–11. 11 Golec, Kužne epidemije (2001), str. 30; Golec, Kužne epide­mije (2022), str. 47. Gl. tudi Kocevar, Kužna epidemija med letoma 1623 in 1627, [v tisku]. 12 Zbirka dvanajstih škatel gradiva kranjskih deželnih stanov, ki jo Wallnerjeva kartoteka imenuje Pest und andere Seuchen und Contagien betreffende Acta, se z izjemo nekaj spisov nanaša zlasti na prvo polovico 18. stoletja (SI AS 2, Stan. I, šk. 687 (fasc. 393a)–698 (fasc. 393e)). 13 Vodnik po župnijskih arhivih, str. 142–145. O tem gl. clanek Borisa Golca v tej številki Kronike. O požaru trnovskega žup­nišca gl. Bilc, Kronika, str. 34, 38. 14 Sodec po vpisih v t. i. Registraturni glavni knjigi deželnozbor­skih aktov v deželnovicedomskem arhivu se epidemija v dežel­nozborskih spisih kranjskega deželnega zbora iz leta 1631 v Vicedomskem arhivu ne omenja (SI AS 1, Vic., šk. 381, Re­gistraturs Haubtbuch, fol. 361), seveda bodo to lahko potrdile ali ovrgle šele nadaljnje raziskave primarnega gradiva. 15 Smole, Vicedomski urad, zv. 6. 16 Poleg najpogostejše besede infection registraturni protokol št.15 kužno epidemijo leta 1631 oznacuje z besedami pest (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 59r), seuh rablja za oznacevanje proucevane bolezni, prevajam z besedno zvezo »kužna epidemija«.17 Zgodovinski kontekst Na Kranjsko je pandemija leta 1631 pljuskni-la po kratkem, zgolj štiriletnem premoru, ceprav je za razliko od prejšnjega epidemicnega vala, ki je med letoma 1623 in 1627 zajel zlasti Gorenjsko in Dolenjsko,18 prizadela le južne in zahodne obronke dežele, in sicer Loški Potok, Loško dolino, Bistriško,Kras in deloma morda tudi Vipavsko dolino. Poleg tega je obravnavani epidemicni val leta 1631 napocil ravno v casu, ko je katoliški deželni knez cesar Ferdi­nand II. utrdil svojo dokoncno zmago v desetletja trajajocem politicno-konfesionalnem konfliktu s pre­težno protestantskim plemstvom. To je bilo namrec tri leta poprej, 1. avgusta 1628, dokoncno postavljeno pred izbiro spreobrnjenja v katoliško veroizpoved ali izselitve iz habsburških dednih dežel cesarstva.19 Poleg tega so se, tik preden je epidemicni val z za­hoda in juga pljusknil preko kranjskih meja, v deželi zgodili trije pomembni dogodki, in sicer je najprej na poti iz Trsta na Dunaj na zacetku leta 1631 sko­zi Kranjsko potovala španska infantinja Marija Ana,(bodoca) soproga cesarjevega sina in naslednika, te­daj ogrskega kralja Ferdinanda III., ki je bila dele­žna slovesnega sprejema v deželni prestolnici;20 nato je junija Janez Ulrik vojvoda Krumlovški in knez Eggenberg kot komisar v imenu bodocega deželne­ga kneza, omenjenega Ferdinanda III., sprejel dedno poklonitev kranjskih deželnih stanov,21 deželni zbor (prav tam, fol. 57r), abscheüh (prav tam, fol. 58r) in z besedno zvezo der laidige abscheüh der infection (prav tam, fol. 66r). 17 V zgornji opombi našteti termini bi namrec poleg »prave kuge« lahko oznacevali še vsaj deset drugih bolezni. O tem gl. Travner, Kuga, str. 7–16; Zupanic Slavec, Epidemije, str.202; Golec, Kužne epidemije (2022), str. 42. V starejši litera­turi sicer naletimo na podatek, da je šlo pri kužni epidemiji leta 1631 za bubonsko kugo, gl. Cossŕr, L'epidemia. 18 Gl. Golec, Kužne epidemije (2001), str. 25, 37–40; isti, Kužne epidemije (2022), str. 42, 43, 54–57; Kocevar, Kužna epide­mija med letoma 1623 in 1627, [v tisku]. 19 Cesar Ferdinand II. je protestantizem tudi med družbeno elito notranjeavstrijskih dednih dežel dokoncno prepovedal s patentom o spreobrnjenju ali izselitvi, gl. SI AS 1097, Zbir­ka normalij, Cesarski patenti 1620–1700, št. 110 (Gradec, 1.avgust 1628). Gl. kriticno objavo Kocevar, Patent cesarja Fer­dinanda II. 20 Potovanje španske infantinje po Kranjskem je zelo zanimiva zgodovinska epizoda, ki bi v prihodnosti zaslužila vec pozor­nosti zgodovinopisja. Potovanje v zimskih mesecih je namrec terjalo veliko naporov (Dimitz, Geschichte, III. Theil, str. 406; Kocevar, Vojvodina, str. 389–398), ki jih je kronalo streljanje z možnarji za sproženje snežnih plazov na Vršicu itd. (Tschaik­ner, Eine winterliche Reise, str. 278–280). Enako velja za prisotnost visoke gostje v Ljubljani, ki je bila tam slovesno sprejeta, kot je opisal Valvasor, Die Ehre, XV, str. 591–593. Dimitz, Geschichte, III. Theil, str. 464, navaja, da so ljubljan-ski jezuiti za špansko infantinjo v svojem kolegiju uprizorili komedijo Lepa Rahela, na koncu katere je Paris visoki gostji izrocil zlato jabolko kot priznanje njeni lepoti. 21 Kocevar, Dedna poklonitev, str. 226–230. pa je nekaj dni pozneje odobril še nesorazmerno vi-sok delež dvornih in vojnih dolgov, ki so jih tega leta prevzele notranjeavstrijske dežele.22 Odjek velike pandemije iz Italije življenja v osred­njih predelih Kranjske leta 1631 torej ni zmotil. Lud­vik Schönleben v Kranjski kroniki kuge med letoma 1629 in 1634 ne omenja,23 pac pa leta 1629 poroca o veliki draginji v Ljubljani,24 ki ji je sledila »vrocicna bolezen«.25 Tudi Valvasor ob obravnavani epidemiji zapiše le, da je tega leta »grabežljiva kužna bolezen« na Krasu in v Loškem Potoku umorila veliko ljudi.26 Precej drugacne kot v notranjosti Kranjske so bile razmere v Istri, ki je tedaj doživela zadnjo veliko epi­demijo kuge. Ta je zajela zlasti najpomembnejše pri­staniške kraje ob obalah celotnega polotoka.27 Bene­ški Koper, denimo, naj bi med septembrom 1630 in novembrom 1631 izgubil vec kot tisoc devetsto ljudi,epidemija pa naj bi mocno prizadela tudi polovico koprskega okoliša.28 Glede kužne epidemije, ki je od poletja 1631 dalje pestila južne in jugozahodne predele Kranjske, so že sodobniki, ki so z nekoliko casovne distance urejali naš glavni vir, registraturni protokol št. 15, ugotovi­li njena glavna žarišca v deželi, in sicer nas indeks protokola na notice o »infekciji« leta 1631 usmerja po naslednjih kategorijah: »za infekcijo na podrocju Loža in Šteberka«,29 »za infekcijo na podrocju Zabic in Podgraj«, »za infekcijo v Istri in na Krasu«.30 V 22 SI AS 2, Stan. I., šk. 889, Landtagsprotokoll 15, fol. 543v––545v. O tem gl. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 318, 322; Košir, Stanovska uprava, str. 76, 101; Kocevar, Vojvodina, str. 503–506. 23 SI ZAL LJU 346, Rokopisni elaborati 26, Schönleben – Dolnicarjeva kronika, fol. 262r–264r. 24 SI ZAL LJU 346, Rokopisni elaborati 26, Schönleben – Dolnicarjeva kronika, fol. 262r. Prim. razmere na Štajerskem,kjer so se cene žita leta 1631 umirile, gl. Peinlich, Geschichte, Bd. 1, str. 478. 25 Ist hierauf ein hizige krankheit entstanden, das zu Laybach vill starckhe burger daran todts für worden (SI ZAL LJU 346, Ro­kopisni elaborati 26, Schönleben – Dolnicarjeva kronika, fol.262r). 26 Aber eine noch ab.cheulichere Grab­Betterinn/ .tellte .ich Anno 1631/ ein/ am Kar.t und im Laa.er Bodem [sic!]; nemlich die grifftige Pe.t­Seuche/ welche da.elb.t manchen Men.chen umbra­chte (Valvasor, Die Ehre, XV, str. 591). 27 Schiavuzzi, Le epidemie, str. 442–446; Bertoša, La peste, str.152–153; Travner, Kuga, str. 103-104; Ivetic, La peste (non vidi). 28 Schiavuzzi, Le epidemie, str. 442; Cherini, La peste, str. 3–6;Cossŕr, L'epidemia; Bratož, Clovek v primežu, str. 275–282;ista, Kuga. Kramar, Epidemije, str. 100, navaja, da naj bi kuga v Kopru trajala do oktobra 1632; Bertoša, La peste, str. 152,pa, da je leta 1632 v Kopru prišlo do zadnjega ponovnega izbruha epidemije. O zadnjem, a nemara najhujšem izbru­hu kuge v Istri prica tudi latinski grafit v cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah, in sicer v glavni apsidi, na oblacilu apostola Petra (Zadnikar, Hrastovlje, str. 72). 29 Šteberk je današnji Podšteberk, del Lipsenja. 30 Indeks navaja: Per laaserische und stegbergerische infection fol.10, 45, 57, 58, 59, 61, 63, 68, 140; Per sabitschiscische und po[d]graische infection fol. 59, 63; Infection fol. 59, 66, 732, 735 in Per ysterreich­ und carsterische infection fol. 59, 761 (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, Index, lit. I). Pri tej razpravi se posvecam epidemiološkemu žarišcu na podrocju Zabic in Podgraj v zgornji dolini reke Reke,31 na katerega se neposredno nanašajo le tri za­beležke v protokolu, vendar je bila kužna epidemi­ja leta 1631 tako na Bistriškem kot v njenih drugih dveh žarišcih do zdaj v slepi pegi zgodovinopisja. Zgornja dolina Reke je pripadala župniji sv. Petra in Pavla v Trnovem,32 ki je spadala v tržaško škofijo,33 njeni patroni pa so bili Habsburžani.34 Žal ne vemo,kdo je bil leta 1631 trnovski župnik. Bilceva Kronika za cas med letoma 1401 in 1686 navaja le dve imeni,in sicer Petra Adamica in Gregorja Franka, vendar cas njunega župnikovanja ni znan.35 Nekaj podatkov o tem ponuja vicedomsko gradivo, in sicer da je leta 1659 preminil trnovski župnik Peter Abramic,36 ki je verjetno istoveten s Petrom Adamicem, omenjenim pri Bilcu. Tega je nasledil Gregor Frank, ki je verjet-no preminil leta 1678.37 Vprašanje, kdo je trnovsko župnijo vodil leta 1631, ostaja odprto, ceprav vemo,da je cesar Ferdinand II. trnovsko župnijo leta 1627 podelil Avguštinu Haysu,38 že naslednje leto pa se je zanjo potegoval Janez Sandalic.39 Preden se posvetimo rekonstrukciji dogajanja,kaže izpostaviti, da bi se stanovski protiepidemiolo­ški ukrepi lahko ravnali po infekcijskem redu, ki ga je leta 1625 v jeku predhodnega epidemicnega vala objavil notranjeavstrijski guverner, že omenjeni knez Eggenberg.40 Odlocitve stanovskih organov iz Ljub­ljane, ki so se jim nemara pridružile deželnoknežje odredbe, so na terenu izvajali posamezni plemici, cla- tem je treba opozoriti, da v indeksu niso navedene vse omem-be kužne epidemije v protokolu. 31 Za geografski opis obravnavanega obmocja gl. Kranjc, Reka,str. 161–162. 32 Höfler, Gradivo, Primorska, str. 106–111; Valvasor, Die Ehre, VIII, str. 737–739; Smole, Vicedomski urad, zv. 6, str. 177–184, 189–202. 33 Höfler, Gradivo, Primorska, str. 107; Valvasor, Die Ehre, VIII, str. 737. 34 Bilc, Kronika, str. 23; prim. Höfler, Gradivo, Primorska, str. 107. 35 Bilc, Kronika, str. 17, 127. 36 Smole, Vicedomski urad, zv. 6, str. 190, navaja popis njegove zapušcine z dne 2. septembra 1659. 37 Smole, Vicedomski urad, zv. 6, str. 190, navaja popis njegove zapušcine z dne 22. februarja 1678. 38 Smole, Vicedomski urad, zv. 6, str. 178, 189. 39 Prav tam, str. 189–190. 40 Infekcijski red je datiran v Gradcu 21. avgusta 1625. Tiska­na razlicica vsebuje še Eggenbergov Publications­Patent s 26. avgusta 1625. Tiskani izvod gl. SI AS 1079, Zbirka normalij 1513–1951, šk. 28, Zdravstveni predpisi 1625–1886, št. 1. In-fectionsordnung 1625. Dva poznejša prepisa: SI AS 2, Stan.I., šk. 935, Sammlung von Verordnungen, [brez paginacije] (21.avgust 1625); šk. 936, Landesfürstliche generalia, fol.166r–195r. Kužni red je bil leta 1691 ponatisnjen v Ljublja­ni: Infections­Ordnung, anno M. DC. XXV., dva izvoda hrani NUK, R II 4910; GS II 4910/d1.Transkripcijo patenta je leta 1846 objavil Macher, Handbuch, Erster Band, str. 18–31, op. 1.O tem: Peinlich, Geschichte, I. Bd., str. 240–243, 471–472,op. 2. O infekcijskih redih na podrocju habsburških dednih dežel gl. Travner, Kuga, str. 39–48; Glaser, Kuga v dobi, str.204, 209–210; Flamm, Die ersten Infektions­ oder Pest­Ord­nungen. ni stanovske korporacije. Glavni vir raziskave toza­devno navaja vec oseb, izmed katerih kaže predstaviti zlasti Janeza Ferdinanda grofa Porcio (1605–1665),lastnika posestva Prem ter poznejšega vzgojitelja ce­sarja Leopolda I. in prvega kneza iz svoje družine,41 ki je med kužno epidemijo leta 1631 odigral po­membno vlogo pri koordiniranju stanovskih ukrepov na terenu. Na podrocju zgornje doline reke Reke registra­turni protokol pogosto omenja Jurija pl. Stemberga ali Steinberga in Emanuela De Finija ali Defini­ja. Ob izbruhu epidemije je imel prvi v fevdu grad Gotnik pri Zabicah, ki je leta 1633 prešel v last De Finija.42 Stemberg je okrog leta 1620 zgradil dvorec Kalec pri Zagorju, ki se je v slovensko zgodovino zapisal zlasti pod poznejšimi lastniki Vilharji.43 Iz Benetk izvirajoci plemic De Fini je bil od leta 1629 lastnik polovice gospostva Jablanica, kjer si je zgradil nov nižinski dvorec. Desno okno nad glavnim por­ 41 Gl. razpravo Igorja Gardelina v tej številki Kronike. 42 Sapac, Grajske stavbe, III, zv. 3, str. 16; Smole, Grašcine, str. 35, 163. 43 Sapac, Grajske stavbe, III, zv. 3, str. 52–60; Smole, Grašcine, str. 313. talom propadajoce zgradbe ima na prekladi vklesano letnico 1631.44 Na podrocju deželskega sodišca Lož pa je med obravnavano epidemijo pomembno vlogo odigral vicedomski tajnik45 in sodni gospod Rafael Coraduzzi.46 Kronološki potek širjenja kužne epidemije na Kranjskem leta 1631 V nadaljevanju je na podlagi notic o prejeti in odposlani pošti kranjskih deželnih stanov v regi­straturnem protokolu št. 15 (1630–1645) predstav­ljen kronološki pregled širjenja kužne epidemije na Kranjskem. Poleg tega so protiepidemiološki ukrepi,ki so jih deželni stanovi na dveh zasedanjih svojih or-ganov v Ljubljani sprejeli junija in julija 1631, pred­stavljeni na podlagi deželnozborskega protokola št.15 (1622–1633). Kot je bilo omenjeno že v uvodu pri komentarju k obravnavanim virom, ne moremo zagotoviti, da naši viri podajajo celotno sliko obrav­navanega epidemicnega vala, lahko pa z veliko verjet­nostjo sklepamo, da vsebujejo vsaj kljucne podatke o njem. Prvi podatek o nevarnosti kužne epidemije, ki se je z ozemlja Beneške republike bližala mejam Svete­ga rimskega cesarstva in vojvodine Kranjske, v regi­straturnem protokolu zasledimo že na zacetku leta 1630, januarja je namrec vpisan »patent, ki prepo­veduje sleherno trgovanje z Benecani zaradi kužne epidemije, ki se tam širi«,47 vendar je notica precr­tana, kar bi lahko pomenilo, da je bil ob naknadnem sestavljanju protokola omenjeni patent sprva napac­no vpisan, saj se z zabeležko enake vsebine ponovno srecamo marca 1630.48 Ker marcni vpis ni precrtan,lahko sklepamo, da so kranjski deželni stanovi tedaj z zahoda bližajoco se epidemijo prvic dojeli kot po­tencialno grožnjo za svojo deželo. Patent, katerega izdajatelj ni naveden, je bil nato objavljen še dvakrat,in sicer marca in avgusta 1631.49 Sodec po vpisih v registraturnem protokolu so prvo polovico leta 1630 pomembno zaznamovali osmanski napadi na Vojno krajino, od avgusta dalje pa so poslovanje deželnih stanov pomembno zazna­movale priprave na sprejem španske infantinje Mari-je Ane,50 ki je v kranjskem glavnem mestu bivala med 5.in 8. februarjem 1631.51 Marca je cesar Ferdinand 44 Sapac, Grajske stavbe, III, zv. 3, str. 30–31, 42, 46, 49. O Jabla­ nici gl. tudi Smole, Grašcine, str. 194. 45 Smole, Vicedomski urad, 2. zv., str. 414. 46 O posestih Rafaela Coraduzzija na Kranjskem (Koca vas, Mirna, Orehek) gl. Smole, Grašcine, str. 224, 295, 332. 47 Patent darinen alle und jede commercia mit den Venedigischen wegen der eingerissenen infection eingestelt worden (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 2r). 48 SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 10v. 49 SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 45r, 58v. 50 Vpise za leto 1630 gl. SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registraturs­ protokoll 15, fol. 1r–34v. 51 SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 41r; II.zacetek kranjskega deželnega zbora, dolocen za 28.april,52 prestavil na nedolocen termin, nakar je bil po enem letu ponovno objavljen že omenjen patent o prepovedi vsakršnega trgovanja z Beneško republi­ko zaradi tamkajšnje »infekcije«.53 Enoletni premor omemb epidemije bi nemara lahko kazal na uspeh protiepidemioloških ukrepov ali na pocasno širjenje bolezni, saj je ta že od septembra 1630 pestila bližnji Koper.54 Pomlad 1631 je minila v znamenju priprav na dedno poklonitev, ki jo je, kot receno, po svojem ko­misarju vojvodi Krumlovškem in knezu Eggenber­gu vivente predecessore sprejel bodoci deželni knez Ferdinand III. Poklonitev kranjskih deželnih stanov je potekala na Ljubljanskem gradu, najverjetneje 4.junija 1631.55 Kranjski deželni zbor, ki je naposled zacel zasedati 30. maja,56 pa je nekaj dni pozneje, na svoji šesti seji, 9. junija odobril nesorazmerno visok, 800.000 goldinarjev težak delež dvornih in vojnih dolgov,57 s cimer je tridesetletna vojna potrkala na kranjski erar.58 Junija je v registraturnem protokolu vpisana tudi cesarska resolucija, naj se izseljenim ne­katoliškim plemicem kapitala, ki ga imajo na Kranj­skem, do nadaljnje cesarske odredbe ne daje vec izven dežele.59 Kranjski deželni zbor je medtem nadaljeval z zasedanji. Deželni upravitelj in hkrati deželni mar-šal Ditrih grof Auersperg (1578–1634)60 in deželni vicedom Oktavij baron Panizoll sta dvanajsto sejo, 10.julija 1631,61 zacela s svarilom pred nevarnostjo,kranjskim mejam se je z Beneškega namrec približe­vala »neprijetna kužna epidemija«. Obstajala je tudi bojazen, da bo »infekcija« zajela in zadržala tovore,ki so šli na Beneško po sol. Zato sta Auersperg in Panizoll predlagala, da bi se med pogajanji o soli s Tržacani dogovarjali še z Beneško republiko, ce se s prvimi ne bi mogli pogoditi za ugodno ceno. Do-dala sta še, da gre za opravljanje te naloge odposlati Valvasor, Die Ehre, XV, str. 591; Dimitz, Geschichte, III. Theil, str. 406, 464; Kocevar, Vojvodina, str. 389–398. 52 SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 45r. 53 Prav tam. 54 Gl. op. 28. 55 Kocevar, Dedna poklonitev, str. 224–230, 231. 56 SI AS 2, Stan. I., šk. 889, Landtagsprotokoll 15, fol. 532r. O tem gl. Kocevar, Vojvodina, str. 484–486. 57 SI AS 2, Stan. I., šk. 889, Landtagsprotokoll 15, fol. 543v––545v. O tem gl. Kocevar, Vojvodina, str. 503–506. 58 O tridesetletni vojni gl. Grdina, V blodnjakih. 59 SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 52r.O tem gl. Valvasor, Die Ehre, VII, 470; Kocevar, Generalni mandat, str. 92. 60 Gl. Preinfalk, Auerspergi, str. 227–228, 421. 61 Dvanajsta seja, 10. julija 1631, je tudi zadnja deželnozborska seja, vpisana v deželnozborskem protokolu za to leto. Kljub temu obstajajo indici, da bi deželni zbor lahko zasedal še tudi potem, gl. SI AS 2, Stan. I., šk. 351 (fasc. 236), Landtagsacta de anno 1631, No. 5, Credentzschreiben zu reassuirung des 1631ten landtags). Pogajanja med stanovi in vladarjem o od­placevanju prevzetih dolgov so se nadaljevala še v naslednje leto. Janeza Ferdinanda grofa Porcio in »gospoda Baio«, vikarja iz Gradišca ob Soci.62 Clani kranjskih stanov, zbrani na deželnem zboru,63 so nato sklenili grofa Porcio prositi, naj se skupaj z vikarjem Gradišca ob Soci gospodom Baio poda v Trst in se tam sporazume za ugodno pogodbo o soli. Ce Tržacani ne bi pristali na pravicen dogovor,naj sklene »interno pogodbo« samo z Beneško repu­bliko in pri tem izpusti sicer pristojnega pokrajinske­ga namestnika v Kopru.64 Sklep deželnozborskega zasedanja je pomemben, ker se zdi, da je pogajanja o soli nato prekinil izbruh kužne epidemije. Kranjski komisarji, ki so se v Benetkah pogajali o trgovini s soljo, se v registraturnem protokolu namrec pojavlja­jo od junija do decembra 1632,65 Janez Ferdinand grof Porcia pa je pomembno vlogo odigral med samo kužno epidemijo na Kranjskem jeseni 1631. Dober teden po zadnji deželnozborski seji, 18.julija 1631, so se predstavniki stanovskih kurij66 se­šli na posebnem sestanku, t. i. »konferenci vseh šti­rih stanov«,67 v hiši grofa Auersperga v Ljubljani.68 Deželni upravitelj Ditrih grof Auersperg je zbranim najprej porocal o poteku pogajanj grofa Porcie in doktorja Baie s Tržacani o soli,69 nakar je opomnil,da grof Porcia zahteva, naj zaradi širjenja kužne epi­demije vse prelaze zavarujejo s po dvajset ali vec ose­bami.70 Stanovi so izrazili zaupanje v grofa Porcio in 62 Povzeto po izvirniku: Den 10. july vormittag. Hat herr lanndts­verwalter und herr lanndtsvizdomb dennen löb[lichen] ständen proponiert, das die laidige infection sich von dem Venedigischen,disen confinen nachet und zubefürchten, das die umb saalz gehen­de sämber sich vergehen und dieselbe vertragen möchten. Damit dan soliches unhail abgewendet, hüelten sye für rathsamb, das man erstens mit Triest und zum fall sie nit zu einem billichen pretio zubewegen, mit der signoria di Venetia interim tractiern solle. Zu verrichtung soliches werkhs erachten sye herrn Johann Ferdinanden grauen von Portia und herrn Baio abzufertigen (SI AS 2, Stan. I., šk. 889, Landtagsprotokoll 15, fol. 551v). 63 Poleg Auersperga in Panizolla so bili prisotni še: kostanjevi­ški opat Rupert Eckart, vitez nemškega viteškega reda Rajn­preht baron Händel, bistriški prior Pavel Waysot, Jurij Gusic,stolni dekan Kheysell, Janez Ferdinand grof Porcia, stolni prošt Adam Sontner, Jurij Baltazar baron Kacijaner, Henrik baron Paradeiser, Jernej Valvasor, Bernardin baron Moscon,Janez Jurij Posarell in ljubljanski župan Jurij Vidic (SI AS 2,Stan. I., šk. 889, Landtagsprotokoll 15, fol. 551v–552r). 64 SI AS 2, Sant. I., šk. 889, Landtagsprotokoll 15, fol. 552r. 65 Gl. SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol.85v–99v. 66 Srecanja so se udeležili: deželni maršal grof Auersperg, dežel­ni vicedom Oktavij baron Panizoll, komtur nemškega vite­škega reda Rajnpreht baron Händel, ki je predstavljal prelate,Jurij Gusic, Janez Jurij Posarell iz vrst vitezov in oprod terljubljanski župan Jurij Vidic in mestni sodnik Janez Cornian,ki sta zastopala cetrto kurijo deželnoknežjih mest (SI AS 2,Stan. I., šk. 937, Carnioliae Pragmatica, Pars I., Prot. 15, § 45). 67 Ker deželnozborski protokol ne navaja, za srecanje katerega stanovskega organa je pravzaprav šlo, se držim Perizhoffer­jevega poimenovanja conferenz von allen vier ständen (SI AS 2, Stan. I., šk. 937, Carnioliae Pragmatica, Pars I., Prot. 15, § 45). 68 SI AS 2, Stan. I, šk. 889, Landtagsprotokoll 15, fol. 553r. 69 Prav tam, fol. 553r–553v. 70 Item proponiern ihr gnaden, das herr graff von Portia, für sich und an statt der andern confinanten, begert, das der eingerissenen sklenili, naj vpoklice 10. in 12. ter po potrebi še vec mož deželne vojske,71 ga prosili, naj to pridno nadzi­ra, ter mu obljubili, da bodo nastale stroške v bodoce nadoknadili pri davkih.72 Med protiepidemiološke ukrepe, ki jih je spreje-la »stanovska konferenca«, lahko uvrstimo še sklep predstavnikov stanovskih kurij, da bodo gospodu Rafaelu Coraduzziju pisali, naj prekine tedenski sejem v Grahovem.73 Zadnji sklep konference, naj se mandate, ki so bili pred kratkim poslani sodnim gospodom, dopolni z dolocilom, da nikomur ni do-voljeno jamciti za Benecane, naj bo kdorsibodi,74 pa odpira vec vprašanj. Ne vemo namrec, ali se nanaša na patent, izstavljen marca 1630 in 1631, o prepovedi trgovanja z Benecani zastran kužne epidemije, ki je tam razsajala, ali gre za še enega v vrsti ukrepov za omejitev pravnih ingerenc Republike sv. Marka nad cerkvenimi in svetnimi podložniki Habsburžanov v notranjeavstrijskih deželah.75 Avgusta 1631 se po štirimesecnem premoru vesti o kužni epidemiji ponovno pojavijo tudi v registra­turnem protokolu; »infekcija« je tedaj nemudoma postala glavna tema stanovske korespondence, ki ji je tega meseca posvecenih kar 26 zabeležk. Prvo žarišce epidemije na Kranjskem je bil ocitno Loški Potok; Janez Ludvik Benkovic76 je deželne stanove namrec obvestil, da se je »nesrecna infekcija« razširila na treh krajih prizadetega obmocja.77 Nato je stanove infection halben, die pass mit 20 oder mehr persohnen verhüett werden sollen, dann dits die grösse noth erfordren thet (SI AS 2, Stan. I, šk. 889, Landtagsprotokoll 15, fol. 553v). 71 Kmecki poziv pešcev, gl. Simoniti, Vojaška organizacija, str. 91–111. 72 Ist geschlossen. Herrn graffen von Portia zu schreiben, das ein er[same] lanndt[schaft] so weit in sein persohn das verthrauen sezen, und ime herrn haimbstellen wolle, damit er 10., 12. oder mehr persohnen auf nemben und die confinen also besezen solle,auf das die gefahr müglichist verhüett werde. Ein ersambe landt­schafft wolle demselben die spessa, so dits fahls aufgehen möchte,khünfftig an der steuer guetmachen und die inspection darüber fleissig zuhalten, gebetten haben (SI AS 2, Stan. I, šk. 889,Landtagsprotokoll 15, fol. 553v–554r). 73 Herr Coraduzi mit ernst zuschreiben, damit er alßbalden den wochen markht zu Grachauia der infection halben einstelle (SI AS 2, Stan. I, šk. 889, Landtagsprotokoll 15, fol. 554r). Gra­hovo pri Cerknici se v nemšcini sicer imenuje Grachaw, naš vir pa govori o kraju Grachauia, a ker je imel Coraduzzi pose-sti v teh krajih, lahko s precejšnjo mero verjetnosti sklepamo,da gre res za Grahovo. 74 Die jüngst abganngenen mandata, an die gerichtsherrn, sollen renoviert, das niemandts, wer der seye, mit dennen Venetianern zu prae[s]tieiren, nit solle verstatten werden (SI AS 2, Stan. I, šk. 889, Landtagsprotokoll 15, fol. 554v). 75 Gl. tozadevni ukaz nadvojvode Ferdinanda iz leta 1609 (SI AS 2, Stan. I, šk. 935, Sammlung von Verordnungen, [brez paginacije] (Gradec, 3. januar 1609)). Poleg epidemioloških zadev je stanovska konferenca 18. julija 1631 razpravljala o pošiljanju streliva v Vojno krajino, gl. SI AS 2, Stan. I., šk.889, Landtagsprotokoll 15, fol. 554r. 76 Neidentificiran. 77 Hans Ludwich Wenkhouitsch avisiert, daß die laidige infection in Laaser Poden an dreyen undterschidlichen orthen eingerissen habe (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 57r). o sumljivem primeru epidemije v Trstu obvestil tam-kajšnji glavar Benevent baron Petazzi.78 Zabeležen je tudi ukaz neimenovanega izdajatelja za sodnega go-spoda v Ložu Rafaela Coraduzzija, naj vzdržuje svoje uboge okužene podrejene. Stanovski poverjeniki so mu obljubili, da mu bodo poslali nekaj izkušenih oseb z zdravili.79 Sledilo je porocilo, da v Loškem Potoku vsak danumre katera od okuženih oseb,80 na možnost širje­nja epidemije pa kaže notica o domnevno cesarjevemukazu, naj zemljiška gospostva in deželska sodišcapod grožnjo izgube cesarske milosti svojim okuženimpodložnikom brez zavracanja nudijo življenjske po­trebšcine.81 Nato je Janez Ferdinand grof Porcia sta­novom porocal o pojemanju »gnusobe« ter da je pre­jel ukaz gospodoma ( Juriju) Stembergu in EmanueluDe Finiju, ki svojim okuženim podrejenim že nuditapotrebno, in dodal, da iz Trsta ni slišati nicesar.82 Žal notica z izjemo Trsta ne navaja imen krajev, za katereje grof Porcia porocal o pojemanju epidemije. Iz Ljubljane so nato o kužni epidemiji, razširjeni v Loškem Potoku, pisali grofu Porcii in mu narocili,naj nudi ustrezno podporo sodnemu gospodu Rafae­lu Coraduzziju.83 Na širjenje epidemije iz Loškega Potoka proti severozahodu pa kaže naslednji dopis,namenjen pravkar omenjenemu gospodu Coraduz­ziju, o »neprijetni infekciji«, ki se je razširila v vas Podlož v Loški dolini.84 Sledita zabeležki, ki se na­našata na protiepidemiološke ukrepe na ravni celotne dežele, ponovno sta namrec zavedena že trikrat ome­njeni patent o prepovedi trgovanja z Benecani85 ter 78 Herr Benvenutto [sic!] Petäz freyherr haubtmann zu Triest re­ferirt, waß für ein verdähtiger fahl einer leidigen seuh diser tagen zu Triest in deß Donato Martena behausung fürgangen (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 57r). 79 Herren Raphaeli Coraduz wierd die undterhaltung denen arm­ben ihme undtergebenen inficierten zugeben anbefohlen. Sein auch die herrn verordenten in werkh ein erfahrne persohnen mit medicamentis hinundter zuschikhen (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 57r). 80 Tag jedlein der jenigen pershonen so an der infection in Laaser Poden gestorben (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursproto­koll 15, fol. 57v). 81 Die grundherschaften und landgerichts herren sollen bey verlie­hrung khay[serlichen] gnad ihren inficirten unterthanen die not­turft des leibs unwaigerlich raichen (SI AS 2, Stan. I., šk. 861,Registratursprotokoll 15, fol. 58r). 82 Herr graf von Portia referirt die abnembung des abscheühs, wie auch den empfah der befelch an herrn Stembergen und Emanuel de Fini, welicher seinen undtergebenen inficirten alberaith die notturft raihe. Von Triest ist nichts zu hören etc. (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 58r). 83 An herren Johan Ferdinanden grafen von Portia, wegen der in Laaser Poden eingerissenen laidigen infection, herr Raphael Co­raduzi, alß g[e]richts inhaberen guette assistenz zu laisten (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 58v). 84 An herrn Raphael Coraduzi alß landtgerichts inhabern der her­schaft Laaß, wegen der in dorf Podlaß eingerissenen laidigen in­fection (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15,fol. 58v). 85 Patent darinen alle und jede handlungen mit den Venedigischen eingestelt worden (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registraturspro­tokoll 15, fol. 58v). »instrukcija in patent« za doktorja Andreja Ludvika Bezjaka86 in ljubljanskega »sanitetnega nadzornika« (provisor sanitatis)87 Melhiorja Štoka (Stokh).88 Za razliko od obdobja kužne epidemije med le­toma 1623 in 1627 v zapisih o »infekciji« leta 1631 v registraturnem protokolu ne najdemo nobene nepo­sredne omembe »izolacije« okuženih krajev v deželi ali »infekcijskih zapor«,89 vendar lahko na podlagi vec omemb »zastraženja« (verwachtung) in vojakov z veliko gotovostjo sklepamo, da je šlo za isti proti­epidemiološki ukrep. Poleg zgoraj že omenjene dva­najste seje deželnega zbora, 10. julija, ki je sklenila zapreti zunanje meje, se avgusta srecamo z jasnimi znaki, da je po vdoru epidemije v deželo prišlo tudi do izolacije posameznih naselij na Kranjskem, in si­cer takšen sklep omogoca prvo od treh pisem Janeza Ferdinanda grofa Porcie, ki jih kot naslednja omenja protokol. V prvem dopisu je grof stanovom porocal, da so nekatere vasi »v najvecji ogroženosti« ter da jih je na mnogih mestih že oskrbel s stražami.90 Pismo sicer ne navaja, katere vasi naj bi bile ogrožene, vendar lah­ko sklepamo, da se je grofov dopis nanašal na Loški Potok ali Loško dolino. Nekaj odprtih vprašanj pu-šca tudi njegovo drugo pismo; Porcia je v njem med drugim porocal, da je v Trstu umrl okuženi mornar in da so zdravniku, ki mu je nudil pomoc, izolirali hišo.Težave z interpretacijo nastopijo, ko grof navaja, da njegovega pisma niso želeli sprejeti na Vrhniki. Ob tem se poraja vprašanje, ali je s »pismom« dejansko mišljen fede91 ali se drugi del pisma sploh ne nanaša 86 Doktor medicine Andrej Ludvik Bezjak ali Vezjak se je poja­vil že med epidemicnim valom v letih 1623 in 1627, gl. SI AS 2, Stan. I., šk. 860, Registratursprotokoll 14, fol. 410r, 411r. O tem gl. Kocevar, Kužna epidemija med letoma 1623 in 1627,[v tisku]. 87 V Beneški republiki je bila funkcija proveditori della sanitŕ(Cossŕr, L'epidemia, str. 188, op. 17). Janez Kramar, Epide­mije, str. 102, to prevaja kot »sanitetni providurji«. 88 Instruction und patent auf doctorem Andre Ludwig Wesiakhen und den Laybaherischen provisorem sanitatis Melchiorn Stokhen (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 58v). 89 Obravnavani vir kraje, »izolirane« zaradi epidemije med leto-ma 1623 in 1627, obicajno oznaci s pridevnikom bandisiert, gl. SI AS 2, Stan. I., šk. 860, Registratursprotokoll 14, fol.271r, 274v, 275v, 344v, srecamo se tudi z besedo infections­spörr (prav tam, fol. 271r). O tem gl. Kocevar, Kužna epide­mija med letoma 1623 in 1627, [v tisku]. 90 Johan Ferdinandt grave von Portia relationiert etlichen dörfer högsten gefahr, auch wie dieselben an undterschidlichen orthen wol mit wahten versehen sein. Bittet beynebens herrn Coraduzi seinen begehren nicht statt zu thuen (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 58v). 91 Fede ali fedi je bilo potrdilo ali spricevalo, ki so ga potujocim ljudem izdale lokalne oblasti in je bilo potrebno za vstop v mesto. Po uvodoma omenjenem infekcijskem redu iz leta 1625 je moral fede izkazovati, da potujoci prihaja iz krajev,kjer 6 tednov nihce ni umrl zaradi kuge, ter vsebovati podatke o njegovem stanu, fizionomiji, postavi, laseh in morebitnih znamenjih (SI AS 2, Stan. I., šk. 935, Sammlung von Verord­nungen, [brez paginacije] (21. avgust 1625), [brez paginaci­je]; o tem gl. Flamm, Die ersten, str. 18 (op. 3), 56; Gruden, Zgodovina, str. 1078; Bratož, Kuga in prestopki, str. 717). Prva notica v registraturnem protokolu, ki neposredno omenja kužno epidemijo v Zabicah,Podgrajah in Kuteževem, avgust 1631 (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 59v). na epidemijo. Ob koncu je grof v Ljubljano prosil še za 30 funtov smodnika in prav toliko svinca.92 Vsebine tretjega pisma grofa Porcie protokol ne povzema, temvec navaja, da je šlo za njegovo porocilo o epidemiji.93 Žal je skopa tudi naslednja notica, ki med drugim omenja porocilo o zdravih in okuženih vaseh v Loškem Potoku in [loškem] deželskem so­dišcu.94 Sledita omembi dveh porocil že omenjenih doktorja Andreja Ludvika Bezjaka in »sanitetnega nadzornika« Melhiorja Štoka. V prvem naj bi gospo­da porocala o svojem delu in zahtevala, naj jima za pomoc na teren pošljejo dobrega padarja.95 Ceprav notica o prvem porocilu ne navaja, kje sta se njego­va avtorja mudila, lahko na podlagi drugega poro-cila »o kugi v Loškem Potoku« z veliko gotovostjo sklepamo, da sta se doktor in »sanitetni nadzornik« zadrževala prav tam.96 Žal notici ne vsebujeta drugih podatkov. Na obmocje Loškega Potoka in Loža se je po vsej verjetnosti nanašalo tudi naslednje pismo grofa Porcie, v katerem je zahteval, da gospod Coraduz­ 92 Herr Johann Ferdinandt graue von Portia berichtet, das zu Tri­est ein barcarol infectioniter [fol. 59r] gestorben und des medici,der ihm insi[s]tirt, sein hauß versperth worden, auch des herren grauen schreiben zu Oberlaybach nicht annemben wollen. Bittet umb einen 30 pfunt pulver und sovil pley (SI AS 2, Stan. I., šk.861, Registratursprotokoll 15, fol. 58v–59r). 93 Herr Johan Ferdinandt graue von Portia relation wegen der in­fection (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15,fol. 59r). 94 Relation der gessundten und inficierten dörfer im Laaser Po­den und landgericht. Dabey ein verzaichnuß der dorfer und einschreiben ahn herren de Fini (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Regis-tratursprotokoll 15, fol. 59r). 95 Doctor Andre Ludwig Wesiagkh und Melchior Stokh provisor sanitatis relationieren ihre ver[r]ichtung wegen der infection und begeren ein tauglichen pader (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Regi­stratursprotokoll 15, fol. 59r). 96 Relation doctoris Wesiakhen und Melchioren Stokhens de peste in Laaser Poden (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 59r). zi vojakom nudi potreben proviant za stražo, dobro naj poskrbi tudi za to, da bodo stari in ubogi oku­ženi podložniki dobili dnevne potrebšcine, pa tudi Tržacani, ki bi jim ob prekinitvi trgovine z zaledjem lahko grozilo pomanjkanje.97 Grof je še velel, da je treba potujocim tovornikom popolnoma prepove­dati prehod, in nadaljeval, da bo pomoc za izvedbo teh ukazov nudil Martin pl. Palmburg (v virih tudi Pallenburg).98 Stanovi so grofu Porcii sicer odgovori­li, vendar registraturni protokol vsebine stanovskega pisma žal ne povzema.99 Poleg prvega žarišca epidemije v Loškem Potoku in Loški dolini naslednja vpisana cesarska odredba za ustrezen nadzor zaradi epidemije na Krasu, v Istri in Šteberku100 kaže, da je nalezljiva bolezen deželne meje preckala tudi na drugih mestih. V drugi po­lovici avgusta se kužna epidemija prvic neposredno omenja tudi na podrocju zgornje doline reke Reke. 97 Prekinitev trgovine z zaledjem je lahko za Trst v zgodnjem novem veku pomenila pomanjkanje živeža. Tako so se Trža-cani februarja 1623, ko je Kranjska zaradi kužne epidemije na Goriškem zaprla svoje zahodne meje, nemudoma prito­žili zaradi »zapore živil« (SI AS 2, Stan. I., šk. 860, Regi­stratursprotokoll 14, fol. 261r). Podobno se je zgodilo med pripravami na dedno poklonitev Karlu VI. leta 1728. O tem gl. posebno razpravo v tej številki Kronike. 98 Herr Johan Ferdinandt grauen von Portia wölle herr Coraduz zur verwachtung und raichung nothwendigen proviant denen soldaten, auch alten, auch guette achtung geben damit denen arm­ben inficierten undterthanen die taglihe notturft geraicht wierdt und denen von Triest, wie auch denen durchraisenden saumeren völlig der paaß abgeschlagen. Zu dem ende wirdt herr Merth von Pallenburg alle assistenz laisten (SI AS 2, Stan. I., šk. 861,Registratursprotokoll 15, fol. 59r). O Palmburgih gl. Smole,Grašcine, str. 126, 218, 269, 564. 99 Abschrift von herrn Johann Ferdinanden graven von Portia an ihne abgangenen schreiben, die infection betreffent (SI AS 2,Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 59r). 100 Khay[serliche] verordnungen per guette aufsicht wegen der infec­tion am Kharst und in Ysterreich, Laß und Stegberg (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 59r). Tozadevna notica v registraturnem protokolu se v prostem prevodu glasi: »Gospod Janez Ferdinand grofPorcia poroca, da torej kužna epidemija narašca v vasi Zabice, ki je popolnoma zajeta, razširila se je tudi na so­sednje vasi Podgraje in Kuteževo. Zato želi novega gro­barja in ranocelnika skupaj s sposobnim pomocnikom, za nadzorovanje pa želi tudi 30 funtov smodnika in prav toliko svinca itd«.101 Grof Porcia je nato porocal o težavah pri postav­ljanju straž, ki naj bi preprecile promet okuženih kra­jev z neokuženimi, in sicer je trdil, da dvanajst nano­vacenih vojakov ne bo zadostovalo. Poleg tega je imel težave z njihovim vzdrževanjem, zato se je za pomoc obrnil na kranjske deželne stanove in zemljiške go­spode.102 Notica sicer ne vsebuje podatka o tem, kje so bile omenjene straže postavljene, vendar lahko na podlagi poznejših zaznamkov sklepamo, da je šlo za severni rob Loške doline. V popolnem nasprotju z zgoraj opisanimi razmerami na jugu Kranjske nasle­dnja notica omenja porocilo tržaškega glavarja Pe­tazzija, da v Trstu ni strahu pred »infekcijo«.103 Epidemiološke razmere so bile drugod ocitno po­polnoma drugacne kot v Trstu, v nadaljevanju namrec naletimo na podatek, da je moral Emanuel De Fini pod grožnjo kazni 1000 dukatov zagotoviti živež za svoje revne podrejene, ki so se okužili.104 Vpogled v organiziranje zapor v casu epidemije omogoca zabe­ležka, da si je Martin pl. Palmburg zacel dopisovati z grofom Porcio glede zašcite prehodov in oskrbova­nja okuženih v prizadetih gospostvih s stvarmi, ki jih potrebujejo.105 Navedeno je še eno porocilo doktorja Bezjaka in nadzornika Štoka o mestih, trgih in vaseh,ki jih je zajela kužna epidemija, skupaj z okuženimi in umrlimi osebami.106 Žal tudi ta notica ne vsebuje 101 Herr Johan Ferdinand grave von Portia referirt, das die infecti­on in dorf Sabitscha also zuniembt, das mit demselben ganz auß ist und nägste dörfer als Podgraia und Coteso ergreiffen worden.Deshalben begehrt ein zwen todtengraber und einen barbierer sambt einen tauglichen subiectu, zu der inspection begert auch ein 30 pfunt pulver und soviel pley etc. (SI AS 2, Stan. I., šk. 861,Registratursprotokoll 15, fol. 59v). 102 Herr grave von Portia berichtet, das die 12 geworbene soldaten nicht erkhläkhlich, welichen, die weil er die undterhaltung zu ge­ben, zu schwach, wolle inen die löb[liche] la[ndschaft] ander aber die g[e]richts und grundt herren beyspringen (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 59v). 103 Herr Petazi zu Triest meldet, sey khain scheüh der infection ver­handen (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15,fol. 59v). 104 Herr Emanuel de Fini solle g[e]wislichen bey pönen 1000 dt de­nen armben ihme undtergebenen inficierten die notwendige pro­fianthierung laisten (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registraturs­protokoll 15, fol. 59v). 105 Herr Merth von Pallenburg wölle sich der mühewoltung und­terfangen und mit den herren graven von Portia correspondie­ren, damit die päas verhüettet und denen inficierten von denengrundtherschaften die notturft geraicht werde (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 59v). 106 Relation herrn Andre Ludwihen Wesiagkhens und herren Mel­chior Stokhens der inficierten stätt, märkht und dorfer sambt de­nen inficierten und verstorbenen persohnen (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 59v). konkretnih podatkov ne o krajih, ki jih je pestila ku­žna epidemija, ne o številu obolelih. Tudi zadnja avgustovska notica v registraturnem protokolu je posvecena kužni epidemiji, in sicer ome­nja odgovor grofa Porcie, kako naj se z dvanajstimi vojaki zastraži okužene kraje, kar se verjetno nanaša na severni rob Loške doline, in dolocilo, da je Trža-canom do nadaljnje odredbe prepovedan prehod.Poleg tega zadnja avgustovska zabeležka omenja po­noven »resen« ukaz neznane vsebine, ki je bil poslan Emanuelu De Finiju.107 Potemtakem se avgust 1631 kaže kot mesec, ko je kužna epidemija, potem ko se je bila deželnim mejam z zahoda približevala že vsaj od marca prejšnjega leta, naposled izbruhnila. Njeno prvo in glavno žarišce na Kranjskem je postal Loški Potok, od koder se je »infekcija« kmalu razširila še v Loško dolino, drugo pa je ocitno nekoliko pozneje nastalo v zgornji dolini Reke. Septembra se število notic, posvecenih kužni epi­demiji na jugozahodu dežele, precej zmanjša, saj se ta v registraturnem protokolu pojavi le še devetkrat.Podobno kot Emanuelu De Finiju nekaj tednov po­prej je bilo na zacetku septembra tudi Rafaelu Cora-duzziju pod grožnjo kazni 1000 dukatov naloženo,naj svojim podložnikom nudi življenjske potrebšcine,loci okužene od zdravih, z vojaki in podložniki nudi pomoc Martinu pl. Palmburgu in naj nobenemu to-vorniku ne dovoli prehoda.108 Glede na to, da je bil Coraduzzi sodni gospod v Ložu, se notica verjetno nanaša na obmocje deželskega sodišca Lož. Sledita notici o dveh porocilih Martina pl. Palmburga o ku­žni epidemiji v Loškem Potoku.109 Da je bila epidemija veliko breme ne le za »oku­žena« gospostva, temvec tudi za tista, ki so nanje mejila, dokazuje naslednja zabeležka, ki navaja, da so za vzdrževanje dvanajstih vojakov, ki so zaradi kužne epidemije stražili v vaseh ob mejah Loškega Potoka,od vsake cele hube v celotnem gospostvu Hošperk in Šteberk, pa tudi na Cerkniškem in na okoliških cesarskih posestih, zahtevali mernik110 pšenice. Za to vzdrževanje »infekcijske straže« je prior kartuzijan­ 107 Herr graf von Portia beantwort sich, wiederumben umb 12 sol­daten, die inficierte örter zuverwehten, denen von Triest ist aufweitere verordnung der päaß abgeschlagen und den de Fini einen erstlicher befelch geschikht worden (SI AS 2, Stan. I., šk. 861,Registratursprotokoll 15, fol. 59v). 108 Herren Raphaeli Coraduz wirdt bey pönen 1000 dt auferlegt,das er seinen undterthanen die notturft des leibs darreihe, die inficierte von denen gesundten separire, herren Merth von Pal­lenburg mit soldaten und undterthanen die assistenz laiste und khainen saumer den paaß verstatte (SI AS 2, Stan. I., šk. 861,Registratursprotokoll 15, fol. 61r). 109 Herr Merth von Pallenburg avisirt die beschaffenheit der zu Laa­ser Poden eingerissenen infection; Herr von Pallenburg avisirt den laidigen standt der in Laaser Poden eingerissenen infection (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 61r). 110 Vir kot votlo mero v danem primeru navaja khaufmaaß, ki po ugotovitvah Sergija Vilfana, Prispevki, str. 45, 76, »s precej­šnjo verjetnostjo« ustreza merniku po ljubljanski meri, o tem gl. prav tam, str. 48–50. Notica »Porocilo gospoda Jurija Stemberga o kužni epidemiji v vaseh Podgraje in Zabice«,oktober 1631 (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 63r). skega samostana v Bistri, gospod Pavel (Waysot),111 resno opomnil svoje tam nastanjene podložnike.112 Kljub omenjenim izrednim dajatvam za oskrbovanje vojakov, ki so zavarovali povezave z Loško dolino, so težave na tem podrocju ostale. Podobno kot v zgoraj navedenih primerih gospo­dov De Fini in Coraduzzi bi lahko sklepali, da se je pomoci obolelim podložnikom otepal tudi Nikolaj Hörner, za katerega sicer ne vemo, kje je imel posesti.Prvi ukaz, ki je zaveden v registraturnem protokolu,Hörnerju naroca, naj svojim okuženim podložnikom nudi nujne življenjske potrebšcine. Poleg tega naj po­stavi dobro stražo pri vaseh, ki so mu podrejene, da se tega zla ne bo treba vec bati.113 Vendar prvi ukaz verjetno ni veliko zalegel, saj so deželni poverjeniki nato za Hörnerja sestavili nov ukaz, ki mu je med drugim velel, naj bolj upošteva cesarsko in deželno­knežjo milost kot druge nepomembne skrbi. Poleg tega so mu sporocali, da bo »prihodnji torek«, ver­jetno na njegovo gospostvo, prišel doktor Bezjak s preventivnimi zdravili.114 Tudi septembra 1631 je glavno žarišce kužne epidemije na Kranjskem ocitno ostal Loški Potok s širšo okolico. Naslednji notici namrec kažeta, da so stanovski poverjeniki hoteli vedeti imena petnajstih »okuženih« vasi na podrocju deželskega sodišca Lož in Loškega Potoka. Gospodu Hörnerju so zaupa­li povracilo dvanajstih pušk skupaj s steklenicami 111 Pavel Waysot je bil prior kartuzije Bistra od 29. septembra 1629 do svoje smrti 1. septembra 1652 (Mlinaric, Kartuzija Bistra, str. 474). 112 Zu unterhaltung der zwolf soldaten, so in grainzenden dörfe­ren umb den Laaser Poden wegen der infection wahten, wirdt von jedweder ganzer hueben in der herschaft Habs[berg] und Stegberg, wie auch in Zirkhnizer Poden und denen herumligen­den khaishleren ein khaufmaaß waitzen abgefordert. Zu diserundterhaltung wolle herr p[ater] [?] Paulus prior zu Freidniz seine aldort gesessene undterthanen ernstlich anhalten (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 61r). 113 Herr Niclaß Hörner solle denen ihme untergebnen inficierten undterthanen die nothwendigkhait des laibs raichen, auch guette waht bey denen ihme undtergebnen dörferen, damit nicht ferrers unhails zubeförhten, anstellen (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Regi­stratursprotokoll 15, fol. 61r). 114 Die herren verordenten haben ein befelch auf Niclaßen Hörner außgefertigt, damit er mehr die kay[serliche] und fürst[liche] gnad, alß andere unnothwendige sorg gelten lasse. Herr d[octo]r And[reas] Ludovicus Wesiagkh wirdt auf khünftigen erhtag mit denen praeservativis volgen (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Regi­stratursprotokoll 15, fol. 61v). za smodnik, dvajsetimi funti svinca in prav toliko smodnika. Zabeležka navaja še opravicilo »gospoda Coraduzzija« ter nadaljuje, da župnik na Blokah ni prišel in da je doktor Bezjak že odpotoval.115 Nato je v Ljubljano prispel dopis Rafaela Coraduzzija o sta­nju razširjajoce se kužne bolezni v Loškem Potoku,v katerem se je sodni gospod med drugim opravicil zaradi svoje neposlušnosti,116 vendar podrobnosti o razlogu za njegovo opravicilo niso znane. Število omemb kužne epidemije se nato postop-no zmanjšuje, saj registraturni protokol oktobra 1631 vsebuje le tri tovrstne zabeležke. Prva je porocilo go-spoda Jurija Stemberga o »infekciji« v vaseh Podgraje in Zabice,117 kar je druga neposredna zabeležka o ku­žni epidemiji v zgornji dolini Reke. Da je epidemija poleg Loškega Potoka mocno prizadela tudi Loško dolino, kaže zabeležka pisma Baltazarja pl. Rauna­cha grofu Porcii, v katerem je Raunach opisal veliko stisko, ki so jo mešcani Loža trpeli zaradi kužne epi­demije, in naslovnika prosil za pomoc.118 Kljub temu so konec oktobra v Ljubljano prispele tudi spodbu­dnejše novice, grof Porcia je namrec porocal, da je epidemija v Loškem Potoku »prav tako« popustila,osvobojene so bile tri vasi. Poleg tega je obstajalo upanje, nadaljuje Porcia, da bosta kmalu varni tudi drugi dve vasi. Grof je stanovom posredoval popis stroškov, nastalih za stražo in vojake.119 115 Die herren verordneten begehren zu wissen, wie die 15 inficierte dörfer in laasarischen landtgericht und poden mit namben hais­sen. Haben auch herrn Hörner auf widerstattung 12 rohr sambt denen pulverflaschen, 20 pfunt bley und sovil pulver anver­trauth. Entschuldigung herrn Coraduzi. Pfarrer zu Ablagkh, ist nicht erschinen, herr d[octo]r Wesiagkh, ist alberaith, verraist (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 61v). 116 Herr Raphael Coraduz g[e]richts inhaber in Laaser Poden beri­chtet die beschaffenheit der grassierenden infection, entschuldiget sich auch seines imputirten unfleis (SI AS 2, Stan. I., šk. 861,Registratursprotokoll 15, fol. 61v). 117 Herr Georg Stembergers relation wegen der infection in dorfPodgraie und Zabiche (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registraturs­protokoll 15, fol. 63r). 118 Herr Balthasar von Raunach berihtet den herrn graven von Por­tia, die grosse noth der burgerschaft zu Laas, die sye wegen der infection laiden müessen, rueft umb hilf (SI AS 2, Stan. I., šk.861, Registratursprotokoll 15, fol. 63r). 119 Herr Johan Ferdinand graf von Portia berichtet, das die infection in Laaser Poden etlicher massen nachgelassen, drey dörfer liberi­ret, verhoffent in khurzen auch die ander zwey dörfer zuversi­chern. Darbey ist die specification der auferlassenen spesa auf die wächt und soldaten (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registraturspro­tokoll 15, fol. 63v). Notica: »Gospod Janez Ferdinand grof Porcia poroca, da se neprijetni gnus okužbe v Kuteževem in Zemonu zdaj zmanjšuje in da so bili prejšnji vojaki odpušceni in sprejeti drugi, pa tudi to, da je nadzorovanje za nekaj dni prepustil gospodu Stembergu«, november 1631 (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 66r). Novembra 1631 se »infekcija« neposredno ome­nja le v eni zabeležki registraturnega protokola,vendar so z njo po vsej verjetnosti povezane še vsaj tri druge, cetudi je ne omenjajo. Edina neposredna omemba kužne epidemije tega meseca se nanaša na obmocje zgornje doline Reke, in sicer je grof Porcia v Ljubljano porocal, da se je »neprijetni gnus okužbe« v Kuteževem in Zemonu120 tedaj že zmanjševal ter da so bili prejšnji vojaki odpušceni in sprejeti drugi.Dodal je še, da je nadzorovanje za nekaj dni prepu­stil gospodu Juriju Stembergu.121 Slednja zabeležka kljub kratkosti vsebuje veliko pomembnih podatkov o protiepidemioloških ukrepih na Bistriškem, ki pa jih je manj kot za podrocje Loške doline in Loškega Potoka. Zgornje navedbe grofa Porcie, ki obenem pome­nijo tretjo omembo kužne epidemije na obravnava­nem obmocju, potemtakem kažejo, da so bile tudi na Bistriškem postavljene t. i. »infekcijske straže«,ceprav ne vemo, v katerih vaseh in koliko vojakov je bilo za to najetih. Sklepamo lahko, da so vzdrže­vanje stražarjev prevzela okoliška gospostva, ceprav tudi o tem neposrednih podatkov v pregledanih vi-rih ni. Obravnavana notica o porocilu grofa Porcie kaže, da je infekcijskim stražam na Bistriškem kužno epidemijo uspelo omejiti na zgornjo dolino Reke, za Loškim Potokom drugo žarišce »infekcije« na Kranj­skem, saj s podatki o obolelih severno od Zemona ne razpolagamo. »Infekcijske straže« so novembra vztrajale tudi na severnem robu Loške doline. Martin pl. Palmburg je od deželnih stanov tega meseca namrec ponovno že­ 120 Glede Zemona se odpira vprašanje, ali je epidemija prizadela oba, Gornji in Dolnji Zemon, ali le eno od teh vasi, delitev je namrec obstajala že od srednjega veka, gl. Historicna topo­grafija Primorske, str. 75–76, 117–118, 606. Obravnavani vir navaja le toponim Semnu (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registra­tursprotokoll 15, fol. 66r). 121 Herr Johan Ferdinand grave von Portia berichtet, das der laidige abscheüh der infection zu Cotheso und Semnu nunmehr abnembe,und die vorigen soldaten abgedankht worden und andere auf­genomben, auch auf etliche täg die inspection herrn Stembergen übergeben (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 66r). lel 24 funtov smodnika in svinca za nanovacene vo­jake, ker so prejšnjo pošiljko že porabili. V nadaljeva­nju povzetka pisma izvemo, da je Palmburg porocal tudi o pomanjkanju živeža, ki je pestilo vojake, kar kaže, da se razmere na podrocju preskrbe kljub izre­dnim dajatvam v naturalijah na obmocju Cerknice in Hošperka, omenjenim septembra, do novembra niso izboljšale. Poleg tega izvemo, da so bile »infekcijske straže« postavljene v krajih: [Bloška] Polica proti Blokam, Blocice, grad Šteberk, Žerovnica, Lipsenj in Goricice.122 Naslednji z epidemijo povezan zaznamek je sicer pomemben, ker je prvi v obravnavanem viru, ki kaže,da je epidemicni val leta 1631 pljusknil tudi na šir­še podrocje Vipavske doline, vendar po drugi strani pušca veliko odprtih vprašanj. Registraturni proto­kol namrec navaja, da so novembra Lanthierijevemu skrbniku in sodniku v Vipavi z vso resnostjo narocili,naj takoj izolira Rihemberk (danes Branik) in naj od nikogar, naj bo kdorsibodi, ne sprejema fede. Poleg tega so vipavskemu skrbniku in sodniku narocili, naj v Ljubljano piše o stanju v Vipavi in okoliških kra­jih.123 Omenjena zabeležka kaže, da se je epidemija s Krasa, ki jo je avgusta med drugim omenjala zgoraj obravnavana cesarska odredba,124 zacela širiti v Vi-pavsko dolino. Iz obravnavanega zaznamka žal ne izvemo, ali je kužna epidemija prizadela tudi kranjski del Vipavske doline125 ali pa je ostala omejena na Goriško. S tem 122 Herr Merth von Pallenburg begert von einer löb[lichen] la[ndschaft] für die geworbene soldaten widerumb ein 24 pfunt pulver und bley, dan das vorige alles verbraucht worden. Referirt auch den mangel der victualien, so die soldaten leiden, die das dorfPoliza gegen Ablagk, Oblatschiz, das g[e]schlos Stegberg, Schrau­niz, Libsen und Goriziza starkh verwahten (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 66r). 123 Den lantherischen pfleger und richter zu Wippach wirdt alles ernsts auferlegt, das sy Reiffenberg alsobaldt bandisirn und von khainen, sey wehr er will, die fede annemben, auch waß für ein beschaffenheit zu Wippach und andern umbligenden orthen seye auf Laybach zueschreiben (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registra­tursprotokoll 15, fol. 66r). O fede gl. op. 91. 124 SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 59r. 125 Znano je, da je kužna epidemija kranjski del Vipavske doline prizadela spomladi 1623 (SI AS 2, Stan. I., šk. 860, Registra­ Zemljevid z zgornjo dolino reke Reke in Loško dolino, glavnih žarišc kužne epidemije na Kranjskem leta 1631 ( Joseph Karl Kindermann, Atlas von Inneroesterreich (1789–1797), Innerkrain oder der Adelsberger Kreis,Graetz 1795, detajl; Wikimedia Commons). v zvezi je presenetljivo navodilo, ki ga je vipavski oskrbnik in sodnik prejel iz Ljubljane, naj izolira Ri­hemberk, ki je ležal na goriški strani deželne meje.Nemara se je nanašalo le na prometne povezave, ki jih je ta goriški kraj imel s kranjskim delom Vipavske doline. Sicer pa tudi mejni spori med Kranjsko in Goriško v casu kužnih epidemij ne bi bili brez prece­densa, oktobra in novembra 1625 se je namrec med omenjenima deželama zaradi postavitve goriških »infekcijskih straž« v Razdrtem in na Colu razvnel mejni spor.126 Drugih podatkov o epidemiji na Vi-pavskem leta 1631 v pregledanih virih ne najdemo. Konec novembra naletimo na podatek, da je de­želni upravnik Auersperg s stanovskimi poverjeniki obravnaval dokumente o izdatkih, ki sta jih imela tursprotokoll 14, fol. 271r). O tem gl. Kocevar, Kužna epide­mija med letoma 1623 in 1627, [v tisku]. SI AS 2, Stan. I., šk. 860, Registratursprotokoll 14, fol. 386v,390r, 390v, 391r. O tem gl. Kocevar, Kužna epidemija med letoma 1623 in 1627, [v tisku]. gospoda Palmburg in župnik na Blokah.127 Ceprav se epidemija v omenjenem zaznamku ne pojavi, lahko z veliko verjetnostjo sklepamo, da so izdatki, o katerih je bil govor, nastali zaradi boja proti kužni epidemiji na obmocju Loške doline in Loškega Potoka. Kljub temu, da padanje števila omemb »infekcije« v regi­straturnem protokolu od septembra dalje in pravkar omenjena razprava o stroških kažeta na postopno umirjanje razmer, so se primeri obolenj vsaj v glav­nem žarišcu na Kranjskem ocitno pojavljali vsaj še do konca leta 1631. Decembra namrec naletimo na zadnje porocilo o »stanju neprijetne infekcije« v Lo-škem Potoku.128 127 Acta so zwischen herrn landtsverwalter und anderen herren ver­ordneten wegen allerley ausgaaben den herrn von Pallenburg und pfarherren zu Ablagkh, sein tractirt worden (SI AS 2, Stan. I.,šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 66v). 128 Herr von Prankh berichtet, die beschaffenheit der laidigen infec­tion zu Laaserpoden (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registraturs­protokoll 15, fol. 68r). Kužna epidemija leta 1631 v registraturnem protokolu Število omemb kužne epidemije v registraturnem protokolu št. 15 po posameznih mescih leta 1631 25 20 15 10 5 0 V pregledanih virih vesti o kužni epidemiji na Kranjskem decembra 1631 prenehajo. Ceprav lahko na podlagi zgoraj predstavljenih podatkov sklepamo,da vecjih izbruhov nalezljive bolezni na jugozahodu dežele v tem casu ni bilo vec, posameznih primerov ne moremo izkljuciti. Dejstvo, da se kužna epidemija v nobenem od treh epidemioloških žarišc, vkljucujoc dolino Reke, v registraturnem protokolu leta 1632 ne omenja niti enkrat, je pomembno, saj obstaja verjet­nost, da se je po drugi strani »kuga« tega leta po­novno pojavila v Kopru.129 Za dokoncen odgovor na vprašanje izzvenevanja epidemije bodo v prihodnosti potrebne analize virov cerkvene provenience, zlasti tržaške škofije, in notranjeavstrijske vlade v Gradcu,ki bodo nemara postregli z novimi podatki. Poleg tega so kranjski stanovi maja 1632 obudili pogajanja z Beneško republiko o trgovini s soljo.130 V imenu kranjskih stanov so se zastran soli v Benet-kah pogajali »komisarji«, ki se prvic omenjajo junija,pogajanja pa so bila po mucnih zapletih, kot kažejo dozdajšnje raziskave, sklenjena decembra 1632. Z vi-dika proucevanja epidemioloških razmer je povedno,da se v živahni korespondenci, ki je med junijem in decembrom 1632 potekala med kranjskimi komisar­ji v Benetkah in organi kranjskih deželnih stanov v Ljubljani,131 kužna epidemija ne omenja niti enkrat,kar kaže na umirjanje razmer na tem podrocju, ce­prav naj bi Koper tega leta utrpel ponoven krajši iz­bruh kužne bolezni.132 129 Schiavuzzi, Le epidemie, str. 442; Kramar, Epidemije, str.100–102. 130 SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 82v. 131 Glede pogajanj o trgovini s soljo je leta 1632 med Ljubljano in Benetkami potekala živahna korespondenca, gl. SI AS 2,Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 85v–99v. 132 Schiavuzzi, Le epidemie, str. 442; Kramar, Epidemije, str.100. V zvezi z zgornjo rekonstrukcijo dogajanj, pove­zanih z epidemijo, lahko zakljucimo, da je ta med av-gustom in decembrom 1631 na Kranjskem prizadela zlasti Loški Potok in Loško dolino ter kraje ob zgor­njem toku reke Reke. Grafa, ki ga izrišejo po mese­cih taksativno nanizane omembe »infekcije« v regi­straturnem protokolu št. 15, ne smemo uporabljati za ugotavljanje incidence okužb, saj je študija epide­micnega vala med letoma 1623 in 1627 pokazala, da so v omenjenem viru možne velike diskrepance med kvantitativno in kvalitativno izpovedno vrednostjo protokoliranih zabeležk.133 Kljub temu lahko število omemb epidemije po posameznih mesecih ponudi dolocen vpogled v aktivnosti kranjskih deželnih sta­nov za zajezitev njenega širjenja. Na spodnjem grafu je po posameznih mesecih predstavljenih 44 omemb kužne epidemije iz glav­nega vira te razprave. Prva omemba leta 1631 je za­beležena marca, ko se je epidemija Kranjski bližala z zahoda, po štirimesecnem premoru in julijskih raz­pravah na deželnem zboru in t. i. stanovski konferen­ci pa avgusta s 26 zabeležkami »infekcija« postane glavna tema korespondence kranjskih deželnih sta­nov. V treh avgustovskih noticah se kužna epidemija sicer ne omenja neposredno, vendar lahko na podlagi vsebine nedvomno sklepamo, da se nanašajo nanjo.Število omemb se septembra zniža na devet in okto-bra pade na tri. Novembra beležimo štiri zabeležke,v katerih se epidemija neposredno omenja le v prvi,ostale pa se nanjo nanašajo. Decembra se »neprijetna infekcija« omenja le še enkrat. O razširjenosti kužne epidemije leta 1631 na Kranjskem zgoraj obravnavane zabeležke iz registra­ 133 O tem gl. Kocevar, Kužna epidemija med letoma 1623 in 1627, [v tisku]. turnega protokola omogocajo sklep, da je na obmoc­ju Loške doline najsevernejša tocka, ki jo je dose-gla »infekcija«, Podlož,134 v dolini Reke pa Zemon,pri cemer ni znano, ali se omemba v viru nanaša na Gornji ali Dolnji Zemon.135 V Vipavski dolini se je kužna epidemija kranjskim mejam približevala z ob-mocja Rihemberka, danes Branika, vendar za zdaj še ni gotovo, ali je goriško-kranjsko deželno mejo de­jansko prestopila.136 Poleg Kranjske je kužna epide­mija v obravnavanem valu prizadela nekatera druga obmocja slovenskega etnicnega prostora na zahodu,in sicer je v Istri opustošila zlasti Koper z okolico,137 pljusknila pa naj bi celo do koroškega Beljaka.138 Sklep Protiepidemiološki ukrepi kranjskih deželnih stanov so se stopnjevali glede na ogroženost. Po prvih dveh patentih o prepovedi trgovanja z Bene­ško republiko marca 1630 in 1631 je deželni zbor na dvanajsti seji, 10. julija 1631, sklenil zapreti zu­nanje meje dežele. Ker je kljub zapori v naslednjem mesecu dni kužna epidemija zajela nekatere južne in zahodne dele dežele, so stanovi avgusta zaceli izoli­rati tudi posamezne okužene kraje znotraj kranjskih meja. Za izolirane kraje se v pregledanih virih za leto 1631 pojavljajo zlasti izpeljanke iz besede »zastraže­nja« (verwachtung), medtem ko je bila v prejšnjem epidemicnem valu med letoma 1623 in 1627 pogosta beseda bandisiert.139 Kljub temu lahko sklepamo, da gre za identicen ukrep osamitve krajev oziroma ob-mocij, kjer je izbruhnila kužna epidemija. Infekcijske straže so se na deželni meji torej po­javile julija, avgusta pa so zacele izolirati okužena obmocja v deželi in na položajih vztrajale vsaj do novembra 1631. Vzpostavili so jih najeti vojaki, in sicer sta nedvomno izpricani dve takšni zapori; prvo je dvanajst mož pod orožjem vzpostavilo na severo­zahodnem robu Loške doline, druga pa je po vsej verjetnosti stražila nekje v dolini Reke, domnevno severno od Zemona, ki je najsevernejši kraj na Bistri­škem, kamor se je izpricano razširila epidemija. Poleg veckrat omenjenih težav s preskrbo najetih vojakov med Goricicami in Bloško Polico v oci bode podatek 134 SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 58v. 135 Prav tam, fol. 66r. 136 Prav tam, fol. 66r. 137 Za razliko od Kopra, kamor naj bi se kuga z ladjo razširila iz Benetk (Schiavuzzi, Le epidemie, str. 442), naj bi grozote epidemije povecini ostale prihranjene Trstu, kjer je znan le primer sumljive smrti nekega mornarja avgusta 1631 (SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 58v–59r), in Goriški, kjer se je nalezljiva bolezen novembra 1631 morda pojavila le na obmocju Rihemberka (prav tam, fol. 66r). 138 Travner, Kuga, str. 103–104. 139 Prim. SI AS 2, Stan. I., šk. 860, Registratursprotokoll 14, fol.271r, 274v, 344v. O tem Golec, Kužne epidemije (2022), str.44; Kocevar, Kužna epidemija med letoma 1623 in 1627, [v tisku]. o veliki porabi smodnika in svinca.140 O možnih ra­zlogih zanjo lahko trenutno le ugibamo, saj s porocili o morebitnih uporih protiepidemiološkim ukrepom ali celo spopadih ne razpolagamo.141 Poleg preventivnih ukrepov za preprecevanje šir­jenja bolezni v deželo in po deželi sami se omenjajozdravstveni ukrepi na prizadetih obmocjih, in sicersta jih v Loškem Potoku izpricano izvajala doktorAndrej Ludvik Bezjak in sanitetni nadzornik Mel-hior Štok ob pomoci neimenovanih padarjev in nji­hovih pomocnikov. Po do zdaj zbranih podatkih jebila njuna dejavnost omejena zlasti na Loško dolinoin Loški Potok, ranocelnik pa se omenja tudi na Bi­striškem.142 Za preskrbo obolelih so bili zadolženilokalni zemljiški gospodje, registraturni protokolomenja: Stemberga, De Finija, Coraduzzija, Hör­nerja in posredno tudi Raunacha. Ker so pogostecelo grožnje z izgubo cesarske milosti in denarnimikaznimi, se zdi, da je ta del preskrbe vsaj v zacetnemobdobju šepal in da so se mu nekateri plemici želeliizogniti. Na prisotnost kužne epidemije ob zgornjem toku Reke na zacetku avgusta 1631 prvic opozori porocilo,v katerem grof Porcia stanovske urade obvešca, da je prejel ukaz gospodoma Juriju Stembergu in Ema-nuelu De Finiju, ki naj bi svojim okuženim podreje­nim že nudila potrebno.143 Ker je bil Stemberg tisti cas lastnik gradu Gotnik pri Zabicah, De Fini pa je imel v lasti polovico gospošcine Jablanica,144 je jasno,da zabeležka v registraturnem protokolu kaže na pri­sotnost kužne epidemije na obravnavanem obmocju.Verjetno se nanj posredno nanašajo tudi opomini De Finiju, naj zagotovi preskrbo za svoje obolele pod-ložnike. Kužna epidemija se v zgornji dolini Reke v zabeležkah registraturnega protokola neposredno omenja le trikrat, in sicer v drugi polovici avgusta,oktobra in novembra 1631.145 Za ozemlje današnje obcine Ilirska Bistrica soznana imena štirih vasi, ki jih je med avgustom innovembrom 1631 prizadela nalezljiva bolezen, insicer gre za naselja Zabice, Podgraje, Kuteževo inZemon,146 medtem ko porocil o obolelih v sosednjihvaseh ni. Prav tako po zbranih podatkih ne razpola­gamo z nobenim seznamom obolelih ali žrtev kužneepidemije leta 1631. Medtem ko je znano, da so se 140 SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 58v– –59r. 141 Znano je, denimo, da so prebivalci Šentpetrskega predmestja Ljubljane avgusta 1599 podrli protiepidemiološko ograjo, ki so jo okrog njihovega naselja postavile mestne oblasti (Trav­ ner, Kuga, str. 99). 142 SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 59v. 143 Prav tam, fol. 58r. 144 Smole, Grašcine, str. 35, 163, 686; Sapac, Grajske stavbe, III, zv. 3, str. 16. 145 SI AS 2, Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 59v, 63r, 66r. 146 Vir ne navaja, ali je šlo za Gornji ali Dolnji Zemon (SI AS 2,Stan. I., šk. 861, Registratursprotokoll 15, fol. 66r). mešcani Loža med epidemijo zaobljubili zgraditicerkev, posveceno sv. Roku, ki je bila postavljena poletu 1635,147 za obmocje ob zgornjem toku Reke po­dobne gradnje sakralnih objektov iz zaobljube v po­vezavi z epidemijo leta 1631 še niso znane. To je ra­zumljivo, saj je bila Loška dolina med obravnavanoepidemijo bolj prizadeta kot kraji na Bistriškem.148 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljublja­na (Slovenija)Glavno skladišce. Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov. SI AS – Arhiv Republike SlovenijeAS 1, Vicedomski urad za Kranjsko.AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko.AS 1097, Zbirka normalij. SI ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 346, Rokopisni elaborati 26. LITERATURA Alfani, Guido in Percoco, Marco: Plague and long­-term development: the lasting effects of the 1629-30 epidemic on the Italian cities. EHES Working Papers in Economic History 106, 2016, str.1–37 (https://ehes.org/working-papers/). Bertoša, Slaven: La peste in Istria nel medio evo e nell eta moderna (il contesto europeo delle epide­mie). Atti, št. 37, 2007, str. 121–159. Bilc, Janez: Kronika fare trnovske na Notranjskem. Ilirska Bistrica: Župnija, 2022. Bratož, Urška: Clovek v primežu epidemije: doživlja­nje kuge v Kopru in Gorici v 17. stoletju. Arhivi 43, 2020, št. 2, str. 271–286. Bratož, Urška: Kuga in prestopki zoper zdravje: iz fragmentov sodnih procesov (Koper, 1630–31).Acta Histriae 23, 2015, št. 4, str. 713–734. Bratož, Urška: Med naravnim in družbenim: zgo­dovina epidemicnih bolezni v ponovnem branju.Acta Histriae 14, 2006, št. 2, str. 393–414. 147 Kebe, Loška dolina, str. 458; Travner, Kuga, str. 104, op. 60. 148 Clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa PODO­BA – BESEDA – ZNANJE. Življenje idej v prostoru med vzhodnimi Alpami in severnim Jadranom 1400–1800 (P6–0437) ter raziskovalnega projekta Epidemije in zdravstvo v interakciji. Epidemije kot javnozdravstveni problem v slo­venskem prostoru od epidemij kuge do 20. stoletja ( J6-3122),ki ju iz državnega proracuna sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). Za nesebicno pomoc pri pripravi razprave zahvalo dolgujem Borisu Golcu. Bratož, Urška: Peste sul e oltre il confine asburgico--veneto: un'epidemia per ricostruire la popolazio­ne (Capodistria, 1630–31). Popolazione e storia 16, 2015, št. 2, str. 73–94. Cherini, Aldo: La peste di Capodistria e il santuario di Semedella (1630­1631). Trieste: Autoedizione,1991 (https://www.cherini.eu/pdf/Peste.pdf ). Cossŕr, Ranieri Mario: L'epidemia di peste bubboni-ca a Capodistria negli anni. 1630 e 1631. Archeo­grafo triestino, 3a ser., vol. 14, 1928, str. 177–192. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813: mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung, III. Theil, Vom Regierungs­antritte Erzherzog Karls in Innerösterreich bis auf Leopold I. (1564–1657). Laibach: I. v. Klein-mayr & F. Bamberg, 1875. Fabjancic, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269–1820, 4. zv., Župani in sodniki 1650–1785 (ur. Sonja Anžic-Kemper in Barba­ra Žabota). Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2012 (Gradivo in razprave, 34). Flamm, Heinz: Die ersten Infektions­ oder Pest­Ord­nungen in den österreichischen Erblanden, im Fürst­lichen Erzstift Salzburg und im Innviertel im 16.Jahrhundert. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2008 (Veröffent­lichungen der Kommission für Geschichte der Naturwissenschaften, Mathematik und Medizin,Band 58). Glaser, Edvard: Kuga v dobi Andreja Perlacha. Caso­pis za zgodovino in narodopisje 62 = n. v. 27, 1991, št. 2, str. 195–216. Golec, Boris: Kužne epidemije na Dolenjskem med izrocilom in stvarnostjo. Kronika 49, 2001, št. 1–2, str. 23–64. Golec, Boris: Kužne epidemije na Dolenjskem med izrocilom in stvarnostjo = Plague epidemics in Lower Carniola between tradition and reality.Kronika 70, 2022, Iz zgodovine epidemij (izredna številka), str. 41–78, 141–182. DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.izr.04 Grdina, Igor: V blodnjakih vecne vojne za trajni mir. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo - ICK, 2020 (Zbirka Zbiralnik, 27). Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Del 1.Reprint prve izdaje, ki je izšla v 6 zvezkih v letih od 1910 do 1916. Celje: Mohorjeva družba, 1992. Höfler, Janez: Gradivo za historicno topografijo predjo­žefinskih župnij na Slovenskem: Primorska (Oglej­ski patriarhat, Tržaška škofija). Ljubljana: Vihar­nik, 2016. Ivetic, E.: La peste del 1630 in Istria: alcune osser­vazioni sulla sua diff usione. Atti e Memorie della Societŕ Istriana di Archeologia e Storia Patria, a. XCVI, n. s. XLIV, 1996, str. 171–194. Kebe, Janez: Loška dolina z Babnim Poljem. Zgodovi­na župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje [1. del]. Ljubljana: Družina, 1996. Keber, Katarina: Cas kolere: epidemije kolere na Kranj­skem v 19. stoletju. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007 (Thesaurus memoriae. Dissertatio­nes 6). Keber, Katarina: Epidemija kolere na Pivki leta 1855.Slavenski zbornik (ur. Janko Boštjancic). Vrhnika:Galerija 2, 2005, str. 9–26. Koblar, Anton: Iz kronike krškega mesta. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 9, 1899, št. 1, str. 19–24. Koblar, Anton: O cloveški kugi na Kranjskem. Izve­stja muzejskega društva za Kranjsko 1, 1891, št. 1, str. 39–55. Kocevar, Vanja: Dedna poklonitev vojvodine Kranj­ske kralju Ferdinandu III. leta 1631. Kronika 67, 2019, št. 2, str. 219–234. Kocevar, Vanja: Kužna epidemija med letoma 1623 in 1627 na Kranjskem na podlagi stanovskega registraturnega protokola. Epidemije in zdravstvo: zgodovinski pogled (ur. Katarina Keber). Ljublja­na: Založba ZRC, 2023 [v tisku]. Kocevar, Vanja: Patent cesarja Ferdinanda II. o spre­obrnjenju ali izselitvi protestantskega plemstva notranjeavstrijskih dežel iz leta 1628: Kriticna objava in prevod. Arhivi 43, 2020, št. 2, str. 381– 426. Kocevar, Vanja: Vojvodina Kranjska v casu Ferdinan­da II. (1595–1637): politicna zgodovina osrednje slovenske dežele. Ljubljana: doktorska disertacija, 2016. Košir, Matevž: Stanovska uprava v obdobju vzpona protestantizma in zmage protireformacije in abso­lutizma (1560–1660) na Kranjskem. Ljubljana: (doktorsko delo), 1999. Kramar, Janez: Epidemije v Slovenski Istri. Zgodo­vinski casopis 49, 1995, št. 1, str. 99–112. Kranjc, Andrej: Reka. Enciklopedija Slovenije (ur.Marjan Javornik), zv. 10. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996, str. 161–162. Macher, Mathias: Handbuch der kaiserlichen königl.Sanität­Gesetze und Verordnungen mit besonderer Beziehung auf die innerösterreichischen Provinzen [...], Erster Band: Von den ältesten zeiten bis Ende 1812. Graz: bei Jakob Franz Dirnböck;Laibach: bei Ignaz Alois Edlen v. Kleinmaier;Klagenfurt: in Sigismund's Buchhandlung (E.Liegel.), 1846. Nared, Andrej: Arhiv kranjskih deželnih stanov. Ar­hivi 24, 2001, št. 2, str. 1–17. Nared, Andrej: Dežela – knez – stanovi: oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009 (Thesaurus memoriae. Dissertationes 7). Peinlich, Richard: Geschichte der Pest in Steiermark, I. Band. Graz: Vereins-Buchdruckerei, 1877. Postojinsko okrajno glavarstvo: zemljepisni in zgodo­vinski opis. Vrhnika: Galerija 2; Postojna: Obcina, 2003. Preinfalk, Miha: Auerspergi. Po sledeh mogocnega tura. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2005 (Thesaurus memoriae. Dissertatio­nes, 4). Sapac, Igor: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 3, No­tranjska. Knj. 3, Porecje Reke z Brkini. Ljubljana:Viharnik, 2007 (Zbirka Grajske stavbe, 19). Schiavuzzi, Bernardo: Le epidemie di peste bubbo­nica in Istria. Atti e Memorie della Societa Istriana di Archeologia e Storia Patria, vol. IV, 1888, št. 1–2, str. 423–447. Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Smole, Majda: Grašcine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: DZS, 1982. Smole, Majda: Vicedomski urad za Kranjsko: 13. stol.–1747. Cerkvene zadeve, 2. in 6. del. Ljubljana: Ar-hiv Republike Slovenije, 1988, 1997. Travner, Vladimir: Kuga na Slovenskem. Ljubljana: Življenje in svet, 1934. Tschaikner, Manfred: Eine winterliche Reise von Innsbruck über Kärnten nach Triest und Wien (1630/31): die Beschreibung des Brautzugs der Prinzessin Maria Anna von Spanien durch Jakob Hannibal II. von Hohenems. Arhivi 32, 2009, št 2, str. 269–282. Valvasor, Johann Weikhard: Die Ehre dess Hertzog­thums Crain, das ist, Wahre, gründliche, und recht eigendliche Belegen­ und Beschaffenheit dieses [...]. Laybach: Wolfgang Moritz Endter, 1689. Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev: od naselit­ve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska matica, 1961. Vilfan, Sergij: Prispevki k zgodovini mer na Sloven-skem s posebnim ozirom na ljubljansko mero.Zgodovinski casopis 8, 1954, str. 27–86. Vodnik po župnijskih arhivih na obmocju SR Slovenije(ur. Ema Umek in Janez Kos). Ljubljana: Skup­nost arhivov Slovenije, 1975 (Vodniki. 2. zvezek). Zadnikar, Marijan: Hrastovlje: romanska arhitektura in gotske freske. Ljubljana: Družina, 2017. Zupanic Slavec, Zvonka: Epidemije na Slovenskem.Lakote, kuge in vojne reši nas, o Gospod! Mno­žicne smrti na Slovenskem. Zbornik referatov. 29. zborovanje slovenskih zgodovinarjev. Izola, 22.–24. 10.1998 (ur. Stane Granda in Barbara Šatej).Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev, 1999, str.201–210. SPLETNI VIRI Bizjak, Matjaž, in Šilc, Jurij in Serucnik, Miha in Makuc, Neva: Historicna topografija Primorske (do leta 1500) [Elektronski vir]: na podlagi gradiva Milka Kosa. Ljubljana: Založba ZRC, 2022 (Slo­venska historicna topografija, 2)https://zalozba.zrc-sazu.si/sl/publikacije/histo­ ricna-topografija-primorske-do-1500). SUMMARY The plague epidemic of 1631 in Carniola and its spread along the upper course of the Reka River The plague pandemic that ravaged northern and central Italy between 1629 and 1633 extended be­yond the boundaries of the Holy Roman Empire in 1631, impacting, among others, the area of Loška Dolina and Loški Potok, as well as villages along the upper course of the Reka River in the Duchy of Carniola. The article details the timeline of the epidemic’s transmission in Carniola and the preven­tive measures adopted by the Carniolan Provincial Estates. Due to a shortage of historical documents on the pandemic outbreak in Carniola, the primary source used in this investigation is the Provincial Estates’ Registry Protocol No. 15, which chronicles the correspondence sent and received by the Estates’clerks. To a lesser extent, the research also draws on the minutes of the Carniolan Provincial Assembly and the materials of the Carniolan Provincial Vid­ame (Vizedom). The Registry Protocol made the first reference to the plague epidemic in March of 1630, in a re­corded patent that restricted trade with the Venetian Republic due to a spreading ‘infection’. Afterwards,the epidemic disappeared from the source for a year,reemerging in March 1631, after trade with the Venetians was banned again. On 10 July, the Carni­olan Provincial Assembly addressed the ‘unpleasant infection’ approaching the provincial borders from the west. On 18 July, the representatives of the four Curiae of the Estates convened and resolved to au­thorize Johann Ferdinand von Porcia to close the external provincial borders. They also sent a letter to Rafael Coraduzzi requesting the suspension of the weekly fair in Grahovo. Despite these measures, the epidemic crossed the borders of Carniola. By Au­gust, it had spread to some areas in the southern and southwestern parts of the province. In July, plague guards were deployed to the pro­vincial border to prevent the spread of infection. In August, they began to isolate the infected regions within the province and remained in place at least until November 1631. Within the province, hired soldiers set up two documented barriers: the first,manned by twelve individuals, at the northwestern edge of Loška Dolina, and the second is believed to have been located in the Reka River valley. Addition­ally, health measures were implemented in the affect­ed areas by Dr Andrej Ludvik Bezjak and Sanitary Superintendent Melhior Štok in Loška Dolina and Loški Potok as well as an anonymous barber surgeon at the epidemic hotspot in the Bistrica region. These measures were taken alongside preventive measures aimed at halting the spread of the disease. Local landlords were responsible for providing for the sick,a duty which some nobles wanted to avoid. Between August and November 1631, the con­tagious disease struck four villages in the present Municipality of Ilirska Bistrica, namely, Zabice, Pod-graje, Kuteževo, and Zemon, while it was not re­ported in the surrounding villages. Also, based on the data we have collected, there is no list available of patients or victims affected by the epidemic. The initial indications of a plague outbreak in the up­per section of the Reka River can be traced back to August 1631, as per reports that the local landlords Georg von Stemberg and Emanuel De Fini were di­rected to assist their ailing serfs who had contracted the disease. The registry protocol only makes three direct mentions of the “infection” in the area under consideration–in the second half of August, October,and November 1631. Stara razglednica Knežaka (iz zbirke Milana Škrabca). 1.01 Izvirni znanstveni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.03CC-BY-NC-ND Vanja Kocevar dr., znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 LjubljanaE-pošta: vanja.kocevar@zrc-sazu.siORCID: 0000-0002-1177-2319 Trnovsko župnišce kot prenocišce cesarja Karla VI.na potovanju ob dednih poklonitvahnotranjeavstrijskih dežel leta 1728 IZVLECEK Ko je cesar Karel VI. leta 1728 sprejel dedne poklonitve notranjeavstrijskih dežel Štajerske, Koroške, Kranjske,Goriške, Gradiške ter pristanišc Trsta in Reke, je na poti med Postojno in Reko v noceh s 14. na 15. ter z 18. na 19.september prenocil v Trnovem, danes delu Ilirske Bistrice. Za rekonstrukcijo cesarjevega potovanja in postankov na širšem podrocju obcine Ilirska Bistrica so kljucni zlasti trije viri, in sicer ceremonialni protokol, ki ga hrani Hišni,dvorni in državni arhiv na Dunaju, publikacija o kranjski dedni poklonitvi, ki jo je leta 1739 objavil Karl Seyfrid Perizhoffer, in potopis, ki ga je po letu 1735 pripravil Johann Adam von Heintz. Na podlagi slednjega vemo, da je cesar prenoceval v trnovskem župnišcu ter da je imel kraj v tistem casu težave s preskrbo z vodo, ki jo je bilo treba s cebri prinašati iz Bistrice. KLJUCNE BESEDE Karel VI., dedna poklonitev, cesarjevo potovanje 1728, Notranja Avstrija, Trnovo, trnovsko župnišce,Ilirska Bistrica, Johann Adam von Heintz, Karl Seyfrid Perizhoffer von Perizhoff auf Ehrenhaimb ABSTRACT TRNOVO PARISH HOUSE AS A LODGING FOR EMPEROR CHARLES VI ON HIS WAY TO RECEIVE THE ACTS OF HEREDITARY HOMAGE (ERBHULDIGUNGEN)OF THE INNER AUSTRIAN PROVINCES IN 1728 In 1728, Emperor Charles VI received the acts of hereditary homage (Erbhuldigungen) from the Inner Austrian provinces of Styria, Carinthia, Carniola, Gorizia and Gradisca, and from the ports of Trieste and Rijeka. On his way between Postojna and Rijeka, the emperor spent the night of 14 to 15 September and again the night of 18 to 19 September in Trnovo, today a part of Ilirska Bistrica. Three sources are particularly important for the reconstruction of the emperor’s journey and his stops in the wider area of the present­day municipality of Ilirska Bistrica, namely, the Ceremonial Protocol, preserved in the House, Court and State Archives in Vienna, the publication on the Carniolan Act of Hereditary Homage of 1739 by Karl Seyfrid Perizhoffer, and a travelogue written after 1735 by Johann Adam von Heintz. From the following source we know that the emperor spent both nights in the Trnovo parish house and that at that time the town had problems with water supply, which had to be fetched in buckets from the Bistrica River. KEY WORDS Charles VI, act of hereditary homage (Erbhuldigung), emperor’s journey 1728, Inner Austria, Trnovo, parish house of Trnovo, Ilirska Bistrica, Johann Adam von Heintz, Karl Seyfrid Perizhoffer von Perizhoff auf Ehrenhaimb Uvod Razprava obravnava dva postanka cesarja Karla VI.v Trnovem, danes delu Ilirske Bistrice, v dneh med 14. in 15. ter 18. in 19. septembrom 1728, ki ju je vladar opravil v okviru svojega dednopokloni­tvenega potovanja po notranjeavstrijskih deželah.Poleg tega prispevek cesarjevo navzocnost na obmo-cju današnje obcine Ilirska Bistrica postavlja v širši zgodovinski kontekst obdobja vladanja »zadnjega« moškega Habsburžana ter rekonstruira nacrtovanje poti, priprave dunajskega dvora in kranjskih deželnih stanov nanjo, pa tudi njen potek. Posebna pozornost je posvecena Karlovemu potovanju med Postojno in Reko, ki je botrovalo njegovemu obisku Trnovega,podobi Bistriškega v socasnih virih in trnovskemu župnišcu, kjer je cesar dvakrat prenocil. Kot glavni vir za predstavitev priprav dunajske­ga dvora na notranjeavstrijske dedne poklonitve leta 1728 je razpravi služil Ceremonialni protokol št. 14 (1728–1731), ki ga hrani Hišni, dvorni in državni ar­hiv na Dunaju.1 Poleg tega se opis potovanja med Postojno in Reko z obravnavanima postankoma v Trnovem opira zlasti na opis cesarjevega potovanja Erb­Huldigungs­Actus in Inner­Oesterreich,2 ki ga je po letu 1735 pripravil dvorni knjigovodja Johann Adam von Heintz. Ceprav je omenjeno porocilo sekundarni vir, ki je za namecek nastal z vsaj sede­mletno casovno distanco, Heintzev potopis po drugi strani od vseh do zdaj znanih virov prinaša najvec podatkov o cesarjevem potovanju po Bistriškem. Kot nepogrešljiv vir informacij o pripravah na­stanitev, preskrbe, priprege in cestne infrastrukture je služila publikacija Erb­Huldigungs Actus im Her­tzogthum Crain, ki jo je po narocilu kranjskih dežel­nih stanov leta 1739 izdal stanovski registrator Karl Seyfrid Perizhoffer pl. Perizhoff auf Ehrenhaimb. Za razliko od zgoraj naštetih virov dvorne provenien­ce Perizhofferjev opis prinaša uradni pogled kranj­skih deželnih stanov na dedno poklonitev Karlu VI.in njegovo potovanje po Kranjskem. Poleg tega je kranjski stanovski registrator svojemu opisu dodal objavo devetinsedemdesetih virov, nanašajocih se na obravnavano temo.3 1 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 218r–218v,221r–221v. Vir je v elektronski obliki dostopen na spletu. O tem gl. Hengerer, Die Zeremonialprotokolle. 2 Celoten naslov: Erbhuldigungs­actus in Inner­Österreich, idem Steüer, Kärnthen, Crain, Görtz, Triest und Fiume. Wie solcher anno 1728 ihro röm[ischen] kay[serlichen] in Hispanien auch zu Hungarn und Boheimb königl[ichen] may[estät], ertzhertzogen zu Österreich Carolo sexto etc. etc. alß erblandes fürsten und herrn herrn von denen gesambten ständten nach alten löbl[ichen] ge­brauch und herkommen praestiret und abgeleget worden. Podatki in transkripcije v tej študiji temeljijo na izvirniku rokopisa,ki ga hrani Avstrijski državni arhiv (AT ÖStA/FHKA SUS HS 0101), dva primerka sicer hrani tudi Zbirka rokopisov in starih tiskov Avstrijske nacionalne biblioteke (ÖNB, HAN,Cod. Ser. n. 2705 (non vidi)). 3 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus. Dedne poklonitve Karlu VI. leta 1728 so tudi prvi umestitveni obredi vladarjev v notranjeavstrijskih deželah, o katerih je porocalo socasno casopisje. Zato se študija opira tudi na dunajski casnik Wienerisches Diarium, ceprav ta cesarjevega postanka v Trnovem ne omenja.4 Socasna podoba Bistriškega temelji zla­sti na popisu kranjskih cest iz leta 1713,5 potopisu Johanna Georga Keyßlerja, ki je leta 1730 obiskal obravnavane kraje,6 ter spisovnem in kartografskem gradivu t. i. jožefinske vojaške izmere, objavljenem v zbirki Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787 (1804).7 Pri kartografskem gradivu velja navesti še Krajepisni zemljevid Kranjske Janeza Dizme Florjan-cica pl. Grienfelda iz leta 17448 ter zemljevid komer­cialne ceste med Postojno in Reko Leopolda Lieber­ja iz okrog leta 1780.9 Za kljucni vir informacij o trnovskem župnišcu,današnjem sedežu župnije Ilirska Bistrica, se je izkazalzlasti 6. zvezek serije publikacij Majde Smole Vice­domski urad za Kranjsko 13. stol.–1747.10 V prihodnjeraziskave bo treba vkljuciti tudi vire stanovske in vi-cedomske provenience v Arhivu Republike Slovenije,dnevnik cesarja Karla VI., ki ga hrani Hišni, dvorni indržavni arhiv na Dunaju, ceprav se na podlagi dozdaj­šnjih objav iz tega vira zdi manj verjetno, da bi cesar o svojem potovanju po Bistriškem, ce sploh, zapisaldaljšo notico,11 pa tudi socasni graški casnik Posttäg­lich Grätzerisch Ausfliegender Mercurius.12 Dednopo­klonitveno potovanje Karla VI. je na Kranjskem za­pustilo tudi nekaj materialnih sledov, vendar se nobe-den ne nanaša na cesarjevo bivanje v Trnovem.13 Glede stanja raziskav kaže poudariti, da sta tako starejše kot mlajše slovensko in avstrijsko zgodovi­nopisje prispevala vec študij o potovanju Karla VI. 4 Wienerisches Diarium, Num 82, 13. 10. 1728; Num. 83, 16. 10. 1728. 5 Gl. tocki 21. Od Ribnice in Loža do Jurišca in naprej do Trnovega in 23. Od Postojne do Trnovega ali Bistrice v: SI AS 2, Stan I., šk. 767 (fasc. 527a). O tem gl. Holz, Cestne povezave, str. 497–498. 6 Keyßler, Neueste Reisen. O tem gl. Shaw, Foreign, str. 61–62; Helmedach, Das Verkehrssystem, str. 318–338; Holz, Cestne povezave, str. 509. 7 Slovenija na vojaškem zemljevidu, zv. 3 (Opisi 3, Karte 3). 8 Florjancic, Deželopisna karta, Sekcija 8. 9 Za dodatne podatke o zemljevidu gl. razpravo Borisa Golca v tej številki Kronike. 10 Smole, Vicedomski urad, 6. del. 11 O dnevniških zapiskih Karla VI. gl. Redlich, Die Tage­bücher; Seitschek, Die Tagebücher; isti, Person, str. 33–34 z navedbo relevantne literature; isti, Die Erbhuldigungsreise,str. 68–73. 12 O tem gl. Golob, Mediale Reflexionen, str. 9–22. 13 Med materialno zapušcino potovanja Karla VI. po Kranj­skem lahko štejemo dvoglavega orla, ki je nekdaj krasil fasa-do ljubljanske mestne hiše in ga danes hrani Narodni muzej Slovenije, cesarjevo marmorno poprsje, ki ga je po narocilu ljubljanskega magistrata izdelal znameniti kipar beneškega rodu Francesco Robba, ter obeliska na Ljubelju. O tem gl.Koblar, Cesta, str. 222–226; Klemencic, Francesco Robba, str. 69–74, 188, 269; Pokrajac Iskra, Stenske poslikave; Kocevar,Ljubljana, str. 295–301. po notranjeavstrijskih deželah, zlasti študije Simona Rutarja, Antona Koblarja, Wilhelma Rauscha, Da­niele Hahn, Eve Holz, Stefana Seitschka in Julijane Visocnik. Poleg tega je v zadnjih desetletjih opazno ponovno zanimanje raziskovalcev za same dedne poklonitve,14 za podrocje nekdanjih notranjeavstrij­skih dežel gre omeniti zlasti raziskave Donatelle Porcedda, že omenjenih Hahnove in Seitschka, pa tudi Susane Gmoser, Petra Mate in avtorja tega pri­spevka. Za zgodovino Trnovega v obravnavanem ob-dobju so še vedno merodajne študije Vlada Valencica in Kronika fare trnovske Janeza Bilca. Dedna poklonitev: Karel VI. in njegovi umestitveni obredi Dedna poklonitev ali dedni poklon, kot ta umesti­tveni obred imenuje slovensko zgodovinopisje (nem.Erbhuldigung, lat. actus homagii, it. atto d'omaggio), je pomenila inavguracijo novega deželnega kneza,javno priznanje njegove vladarske oblasti in prisego zvestobe s strani politicne elite dežele, združene v korporaciji deželnih stanov, z njo pa je bila obicajno povezana tudi vladarjeva potrditev stanovskih svobo-šcin in privilegijev.15 Štajerski deželni stanovi so uži­vali celo posebno pravico, da jim je ob dedni pokloni­tvi pred njihovo obljubo zvestobe novi deželni knez s telesno prisego moral zagotoviti spoštovanje njiho­vih svobošcin. Ceprav je to dolocilo štajerskega prava nekaj casa veljalo tudi v sosednjih deželah Koroški in Kranjski, so se morali kranjski stanovi ob zadnjih dveh poklonitvah zadovoljiti z zašcitnim pismom.16 14 Dedne poklonitve so bile vec pozornosti zgodovinopisja deležne zlasti do konca prve svetovne vojne, po drugi sve­tovni vojni pa je interes zanje za vec desetletij zamrl. Za šta­jerske dedne poklonitve gl. Leitner, Die Erbhuldigung, str.129–133; Mell, Grundriß; Hisch, Die Erbhuldigungen; za koroške: Puntschart, Herzogseinsetzung; za kranjske: Legat, Erbhuldigung; Dimitz, Geschichte; Fabjancic, Zgodovina; za goriške: Morelli di Schönfeld, Contea di Gorizia; za tržaške: Löwenthal, Geschichte, Erster Theil. 15 Prim. razlicne definicije dednih poklonitev Rohr, Einleitung, (III. Theil, VII. Capitul, § 1), str. 657–658; Leitner, Die Erb­huldigung, str. 98; Mell, Grundriß, str. 143; Holenstein, Die Huldigung, str. 9; Strohmeyer, Svoboda politike, str. 89–90. Gl.tudi Seitschek, Die Länder, str. 98; isti, Legitimating Power,str. 35–38, 46–53. Dedna poklonitev je bila zapovrh precej­šnja posebnost srednje Evrope oziroma habsburške sestavlje­ne monarhije, ceprav je imela nekaj vzporednic drugod po Evropi (Strohmeyer, Vom Widerstand, str. 219; Mata, The Care, str. 34–40). 16 Deželnoknežja dolžnost do telesne prisege je izvirala iz pri­vilegijske listine kralja Rudolfa I. za štajerske ministeriale iz leta 1277 (Mell, Grundriß, str. 145–146, op. 724). Z izstavi­tvijo dveh privilegijev Albrehta II. za Koroško in Kranjsko leta 1338 je štajersko deželno pravo postalo vir subsidiarnega prava v teh deželah in jima posredno dalo tudi to pravico (Vilfan, Pravna zgodovina, str. 200–201), ki pa je vsaj na Kranjskem veljala le, ce je bila podprta z realno politicno mo­cjo stanov. Ob zadnjih dveh dednih poklonitvah Leopoldu I.(1660) in Karlu VI. (1728) v Ljubljani so se kranjski stanovi zastran cesarskega dostojanstva vladarjev pravici do njune te­lesne prisege odrekli in se zadovoljili z reverzom oziroma za- Medtem ko je imela dedna poklonitev nekajskupnih znacilnosti s kronanjem, kot na primer ume­stitev novega vladarja, vzajemno prisego ali zaoblju­bo med vladarjem in podložniki oziroma stanovi ter sklepni banket, se je od kronanja tudi pomembno razlikovala. Kronanje je bilo namrec vsaj v katoli­ških deželah primarno cerkvena ceremonija, ki po katoliški liturgiji poteka v okviru sv. maše v cerkvi,obicajno katedrali. Dedna poklonitev je bila na drugi strani primarno pravno dejanje, izvršeno v dvorani vladarjeve rezidence, ceprav so se njeni udeleženci pred poklonitvijo udeležili slovesne sv. maše v cast sv. Duhu in po prisegah v kapeli intonirali Te Deum laudamus.17 Poleg tega dedna poklonitev ni poznala položitve krone na vladarjevo glavo.18 Karla VI. (1685–1740), cesarja, cigar umesti­tvene obrede proucuje ta razprava, danes pomnimo zlasti kot oceta znamenite vladarice Marije Terezi­je (1717–1780). Kot mlajši sin cesarja Leopolda I.(1640–1705) je bil sprva predviden za nasledstvo Španije, kjer se je kot Karel III. v nasledstveni vojni boril proti bourbonskemu tekmecu Filipu V., dokler ga ni v Kataloniji dosegla vest, da je 17. aprila 1711 na Dunaju preminil njegov starejši brat, cesar Jožef I.(1678–1711), ki ni zapustil moškega potomca, am-pak samo dve hceri.19 Na zahtevo dunajskega dvora je 27. septembra istega leta zapustil Španijo in oble­gano Barcelono, kjer je regentstvo prevzela njegova soproga Elizabeta Kristina.20 Ko se je Karel 12. oktobra 1711 izkrcal v Liguriji,so ga volilni knezi v Frankfurtu na Majni izvolili za cesarja.21 Po daljšem postanku v Milanu je izvoljeni cesar prispel v Innsbruck, kjer se je sestal s svetovalci pokojnega brata in 24. novembra 1711 sprejel tirol­sko dedno poklonitev. Konec leta, natancneje, 22. de­cembra, je bil naposled v Frankfurtu tudi kronan za cesarja kot Karel VI., s cimer sta bili prvic po 155 le­tih, odkar je leta 1556 odstopil Karel V., v rokah ene osebe vsaj nominalno združeni cesarska in španska kraljeva krona.22 Januarja 1712 je novi cesar po osmih šcitnim pismom (Valvasor, Die Ehre, X, str. 382; Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 41, Num. 77, str. 205–207; Kocevar, Ljubljana, str. 290). 17 Mata, The Care, str. 30; Klezath, Die heilige Krone, str. 158. 18 Medtem ko so kronanja potekala na ravni cesarstva in kra­ljevin, so (nad)vojvodine in poknežene grofije poznale dedne poklonitve. Izmed habsburških dednih dežel, ki niso imele statusa kraljevin, so tri – Štajerska, Tirolska in Spodnja Av-strija – imele tudi svoje »koronete« ali »(nad)vojvodske klo­buke« (Diem, Die Symbole, str. 169–173), vendar so od teh le spodnjeavstrijske regalije dejansko uporabljali pri dednih poklonitvah, kot je 1. maja 1728 ugotavljala tretja dvorna konferenca (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol.83v), o kateri bo govor v nadaljevanju. 19 Schreiber, Habsburger, str. 59. o Karlovi notici glede bratove smrti gl. Redlich, Die Tagebücher, str. 146. 20 Die Kaiser, str. 588; Mikoletzky, Hofreisen, str. 267; Vokáco­vá, The Bohemian Coronation, str. 145. 21 Arneth, Karl VI. Allgemeine Deutsche Biographie (21. 7. 2023); Die Kaiser, str. 587–588; Seitschek, Die Länder, str. 94. 22 Braubach, Karl VI. Neue Deutsche Biographie (19. 7. 2023); letih odsotnosti ponovno prispel na Dunaj in bil 22.maja v bližnji Bratislavi okronan kot apostolski ogr-ski kralj Karel III.,23 cemur je 8. novembra 1712 na Dunaju sledila poklonitev spodnjeavstrijskih dežel­nih stanov.24 Nemara so nadaljevanje umestitvenih obredov prekinile zunanje vojne,25 saj je bil edini tovrstni dogodek v naslednjih enajstih letih26 kronanje ce­sarjeve soproge Elizabete Kristine za ogrsko kraljico Mikoletzky, Hofreisen, str. 267; Schreiber, Habsburger, str. 59; Die Kaiser, str. 587–588; Seitschek, Die Länder, str. 94, 97. 23 Holcík, Krönungsfeierlichkeiten, str. 12, 36–37; Die Kaiser, str. 587; Hende, The Hungarian Coronations; Mikoletzky, Hof­reisen, str. 267, op. 7; Seitschek, Die Länder, str. 94; Prinz Eugen, št. 2.7, 2.8, str. 81. 24 Nádudvar, Kaiser Karl VI. (non vidi); Schreiber, Habsburger, str. 59; Mikoletzky, Hofreisen, str. 267; Gmoser, Die Erbhul­digungen, str. 102–110; Prinz Eugen, št. 2.14, str. 86. 25 Vojne kot razlog za prekinitev umestitvenih obredov med drugim navaja Mikoletzky, Hofreisen, str. 267. O tem gl. Sei­tschek, Geschichtlicher Abriss, str. 38–53. 26 Enajstletni premor v izvajanju obredov umestitve se nanaša zgolj na habsburške dedne dežele, ki jih je nemška veja dina­stije posedovala že pred špansko nasledstveno vojno. Dedne poklonitve v Španski oziroma Avstrijski Nizozemski, prido­bljeni po miru v Rastattu leta 1714, so vecinoma potekale leta 1717 (Van Gelder, Inaugurations, str. 173–176, 182; Mata,The Care, str. 45–47; Seitschek, Legitimating Power, str. 62). v Bratislavi 18. oktobra 1714.27 Medtem je Karlovo nasledstvo španske krone doživelo težak udarec, ko so habsburški zavezniki 11. aprila 1713 v Utrechtu s Francijo sklenili mir in priznali Filipa V. za vladarja Španije ter njenih kolonij pod pogojem, da ne bo pri­šlo do združitve med Španijo in Francijo. Karel VI.in državni zbor v Regensburgu sta takšen sporazum zavrnila, cesar pa je že 19. aprila razglasil pragma-ticno sankcijo, ki je dolocala nedeljivost habsburških dednih dežel in njihovo dedovanje po nacelu primo­geniture znotraj moške linije dinastije, ob izumrtju slednje pa je dopušcala tudi žensko nasledstvo.28 Slab financni položaj in bližajoca se nova voj­na proti Osmanom sta Karla VI. naposled prisilila v popušcanje pri vprašanju španskega nasledstva. Z mirom, sklenjenim z Burboni 7. marca 1714 v Ra-stattu, je cesar iz španske dedišcine pridobil Špansko (od tedaj dalje Avstrijsko) Nizozemsko, Lombardijo z Mantovo, Neapelj in Sardinijo, s cimer je Habs­burška monarhija postala dominantna sila v Italiji in pridobila skromno vojaško mornarico.29 Kljub temu se cesar de iure ni odpovedal naslovu španskega kralja in ga je še naprej uporabljal v svoji uradni titulaturi.30 Kljub napetosti, ki je ostala v odnosu med Habsbur­žani in Bourboni, je 7. septembra 1714 mir s Francijo sklenilo tudi Sveto Rimsko cesarstvo.31 Poleg tega bi pocasnemu napredovanju sprejema­nja umestitvenih obredov lahko botroval upad njiho­vega pomena po koncu konfesionalnih bojev.32 Petr Mata je namrec opozoril, da je Moravska v casu Leo-polda I. kot prva med habsburškimi deželami izgu­bila dedno poklonitev.33 Pri Leopoldovem starejšem sinu Jožefu I. pa je opazna splošna težnja k opušcanju umestitvenih obredov, poleg tega tudi stanovi dednih dežel, z izjemo koroških in šlezijskih, niso vztraja­li pri njihovem izvajanju.34 Cesar Jožef I. je bil tako 27 Cesarica soproga je bila za ogrsko kraljico kronana po po­vratku iz Barcelone, po koncu španske nasledstvene vojne.Holcík, Krönungsfeierlichkeiten, str. 12, 37; Seitschek, Die Länder, str. 94; isti, Legitimating Power, str. 61. 28 Die Kaiser, str. 589; Seitschek, Die Pragmatische Sanktion,str. 235–239; Brückmüller, Avstrijska zgodovina, str. 184–185.O sprejemu pragmaticne sankcije s strani kranjskih stanov gl.Radics, »Die pragmatische Sanction«. 29 Schreiber, Habsburger, str. 79; Braubach, Karl VI. Neue Deu­tsche Biographie (19. 7. 2023); Seitschek, Geschichtlicher Abriss, str. 41–48, 51–53. 30 Vokácová, The Bohemian Coronation, str. 145. Tako so ga naslavljali tudi slovesni napisi, ki so cesarja pozdravljali na Kranjskem ob njegovem potovanju skozi deželo leta 1728 (Kocevar, Ljubljana, str. 295). 31 Die Kaiser, str. 589–590. 32 Strohmeyer, Vom Widerstand, str. 241; isti, Svoboda, str. 151; Seitschek, Die Länder, str. 98. 33 Ceprav je Leopold I. kot prvi Habsburžan izpustil moravsko dedno poklonitev, je po drugi strani kot prvi habsburški cesar osebno sprejel dedne poklonitve notranjeavstrijskih dežel in uvedel nov umestitveni obred v Trstu, kjer tega poprej niso poznali. O tem gl. Mata, The Care, str. 42–43. 34 Mata, The Care, str. 43–45; Vokácová, The Bohemian Coro­nation, str. 147–148; Seitschek, Legitimating Power, str. 37, 61.Jožef I., denimo, ni bil kronan niti za ceškega kralja, kar kronan »zgolj« za ogrskega kralja leta 1687 v Brati­slavi in za rimskega kralja leta 1690 v Augsburgu, po ocetovi smrti leta 1705 pa je sprejel dedno poklonitev spodnjeavstrijskih stanov na Dunaju, kar je bila edina dedna poklonitev, ki jo je sprejel v svoji kratki, šest­letni vladavini.35 Opušcanju dednih poklonitev pod Jožefom I.bi lahko poleg kratkosti njegove vladavine botrova-lo pomanjkanje financnih sredstev v casu španske nasledstvene vojne.36 Poleg tega so spodnjeavstrij­ske dedne poklonitve v tem casu prevzele vlogo prvih javnih ceremonij po nastopu oblasti novega vladarja,37 William Godsey pa jim pripisuje tudi naddeželni pomen.38 Pod vladavino Karla VI. so de­dne poklonitve nato doživele zacasen preporod, ven­dar so jih pozneje pod Marijo Terezijo in Jožefom II., z izjemo Spodnje Avstrije, v dednih deželah pre­nehali izvajati.39 Po ocenah Petra Mate ne vemo, ali je bilo izpušcanje dednih poklonitev, ki se je zacelo z moravsko izjemo Leopolda I. in pozneje v nekaterih deželah postalo splošna praksa, zgolj posledica na­kljucij in financnih primanjkljajev ali rezultat nacrtne dinasticne politike.40 Na vrnitev dednih poklonitev v casu Karla VI. je vplivalo vec dejavnikov. Leta 1717 so njegovi name-stniki sprejeli vecino umestitev na teritorijih Avstrij­ske Nizozemske,41 ceško kronanje je prišlo na vrsto leta 1723, dvanajst let po Karlovem prevzemu oblasti v dednih deželah.42 Pet let pozneje, leta 1728, je cesar so habsburški prestolonasledniki nekdaj opravili vivente prae­decessore. 35 Seitschek, Legitimating Power, str. 61; Holcík, Krönungs­feierlichkeiten, str. 12, 34–36; Die Kaiser, str. 580; Godsey,Herrschaft, str. 145–151 (non vidi); Mata, The Care, str. 43–45; Prinz Eugen, št. 2.6, str. 81; št. 2.12, str. 84–85; Gmoser,Die Erbhuldigungen, str. 102–110. Spodnjeavstrijska dedna poklonitev Jožefu I. je sicer eden likovno bolje dokumentira­nih umestitvenih obredov v habsburških dednih deželah. Gl. Gülich, Erb­Huldigung. 36 Mata, The Care, str. 43–45. 37 Prav tam, str. 50. 38 Godsey, Herrschaft, str. 150–152 (non vidi); navedeno po Seitschek, Legitimating Power, str. 61. 39 Marija Terezija je 25. junija 1743 sprejela tudi zgornjeav­strijsko dedno poklonitev v Linzu, vendar je pri tem šlo tudi za anuliranje poklonitve, ki jo je tam 2. oktobra 1741 sprejel vladaricin nasprotnik v avstrijski nasledstveni vojni, bavarski volilni knez in poznejši cesar Karel Albreht (Kocevar, Dedna poklonitev Avstrije, str. 133–155; gl. tudi Mata, The Care, str.47–48). 40 Mata, The Care, str. 45. 41 Karel VI. je po svojih namestnikih med letoma 1703 in 1720 skupno sprejel inavguracije v desetih teritorijih habsburške Nizozemske, šest od teh leta 1717. O tem gl. Van Gelder,Inaugurations, str. 173–174, 176, 182–184 (Tabela 6.1);Mata, The Care, str. 46; Seitschek, Legitimating Power, str.62; Prinz Eugen, št. 2.2, str. 78–79. 42 Karel VI. je 4. septembra sprejel poklonitev ceških stanov in bil naslednjega dne, 5. septembra 1723, kronan za ceškega kralja. Tri dni pozneje, 8. septembra, je bila za kraljico kro­nana še njegova soproga Elizabeta Kristina (Die Kaiser, str. 587; Berning, “Nach alltem”, str. 164–170). Vokácová, The Bohemian Coronation, str. 147–150, kot glavni razlog za iz­vedbo ceškega kronanja Karla VI. vidi zunanjepoliticne izzive sprejel dedne poklonitve notranjeavstrijskih dežel.43 Temu potovanju je po ocenah Stefana Seitschka bo­trovalo vec razlogov, med drugim strah, da bi notra­njeavstrijski fevdi postali dedni, saj je zadnja poklo­nitev teh dežel potekala leta 1660.44 Poleg tega se je dvor nadejal blagodejnega vpliva menjave zraka na cesaricino zdravje.45 Naposled je cesar 10. septembra 1732 vracajoc se iz Karlovih Varov in Prage v Linzu sprejel še dedno poklonitev Zgornje Avstrije.46 Poleg tega Seitschek domneva, da »zamude« pri sprejemanju dednih poklonitev oziroma vseh umesti­tvenih obredov, ki so se zacele pojavljati v 18. stoletju,kažejo tudi na upadanje pomena tovrstnih umesti­tvenih obredov. Leopold I. je notranjeavstrijske de­dne poklonitve namrec sprejel leta 1660, »le« tri leta po prevzemu oblasti, Jožef I. jih sploh ni sprejel,47 Karel VI. pa šele sedemnajst let po prevzemu krmila nemške veje dinastije.48 Kot je »zadnji pravi« Habs­buržan 20. marca 1728 zapisal v svojem dednopoklo­nitvenem patentu, namenjenem kranjskim deželnim stanovom, mu vse od prevzema oblasti, kar se je zgo­dilo »že davno«, cas in zaporedje dogodkov do zdaj nista dovoljevala, da bi sprejel obicajno dedno poklo­nitev v svoji ljubi vojvodini Kranjski.49 Seitschek na podlagi študije koroške dedne po­klonitve Karlu VI. opaža tudi težnje po poenotenju umestitvenih obredov, ki se jim naposled ni mogel vec upreti niti starodavni obred ustolicevanja koro­ških vojvod. Obred se je namrec leta 1660 z Gospo­svetskega polja dokoncno umaknil v koroško dežel-no hišo v Celovcu, kjer sta dedni poklonitvi koroških habsburške dinastije, ki je bila brez moškega potomca ter so-ocena z bavarskimi in saškimi nasledstvenimi pretenzijami.Tozadevno naj bi ceško kronanje s svojim visoko sofisticira­nim simbolnim jezikom demonstriralo stabilnost habsburške vladavine. Gl. tudi Seitschek, Die Länder, str. 96; Mikoletzky,Hofreisen, str. 267; Redlich, Die Tagebücher, str. 146, 150;Prinz Eugen, št. 2.10, str. 82–83. 43 O notranjeavstrijskih poklonitvah leta 1728 splošno gl. Sei­tschek, Die Erbhuldigungsreise. Karel VI. je vse notranjeav­strijske dedne poklonitve, z izjemo gradiške, sprejel osebno,vec o tem v nadaljevanju, gl. tudi Seitschek, Legitimating Power, str. 52–53, 59. 44 Ob koncu koroške dedne poklonitve je Karel VI. dejansko podeljeval fevde (Lehensvergabe). Seitschek, Die Länder, str.99–100, op. 24; 102; isti, Die Erbhuldigungsreise, str. 52–53;isti, Legitimating Power, str. 62. Gl. tudi AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 10v–12r. 45 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 10r–10v; Sei­tschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 52–53; isti, Legitimating Power, str. 62. 46 Rausch, Die Hofreisen, str. 143–146; Mikoletzky, Hofreisen,str. 275, o poteku potovanja gl. str. 268–275. O stroških gl.str. 275–285; Mata, The Care, str. 46–47; Seitschek, Legiti­mating Power, str. 45, 48, 49–50, 58, 62. Gl. tudi Seitschek,Verhandlungssache? (non vidi). 47 Mata, The Care, str. 43. O kranjski dedni poklonitvi Leopol­du I. leta 1660 gl. Valvasor, Die Ehre, X, str. 367–388, XI, str. 725. 48 Seitschek, Die Länder, str. 98. 49 Povzeto po izvirniku: Wann nun seithero die Zeit/ und Läuffe nicht wol zugegeben/ die hergebrachte gewöhnliche Erb­Huldi­gung in Unserem geliebten Hertzogthum Crain zu empfangen … (Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 6, str. 87). stanov sprejela Leopold I. leta 1660 in Karel VI. leta 1728, tradicionalni obred ustolicevanja pa se je de iure ohranil le na papirju. Deželna kneza, ki sta koro­ško dedno poklonitev kot zadnja sprejela na ozemlju dežele, sta koroškim stanovom namrec izdala zašcitni pismi, da izpust ustolicevanja ne bo obvezujoc za na­daljnje dedne poklonitve.50 Ob koncu pregleda umestitvenih obredov Karla VI.kaže izpostaviti, da je na poznejše poklonitve po­membno vplivalo tudi vprašanje nasledstva.51 Potem ko so stanovi habsburških dednih dežel v zgodnjih dvajsetih letih 18. stoletja sprejeli pragmaticno sank-cijo, sta ceško kronanje leta 1723 in notranjeavstrij­sko dednopoklonitveno potovanje leta 1728 nemara ponudila priložnost, da je cesar stanovom predstavil svojo najstarejšo hcer Marijo Terezijo. Poleg tega,tako Seitschek, lahko Karlovo osebno prisotnost morda razumemo tudi kot znamenje njegove hva­ležnosti za sprejem pragmaticne sankcije, ki je na­posled utrdila vladarjeve vezi s stanovi.52 Za dedne poklonitve Mariji Tereziji pa je bilo še prezgodaj, saj se Karel VI. nikoli ni odpovedal upanju na moškega potomca.53 Dedne poklonitve notranjeavstrijskih dežel Karlu VI. Dunajski dvor se je na cesarjevo potovanje v no-tranjeavstrijske dežele zacel pripravljati na zacetku leta, in sicer je 15. februarja 1728 pri vrhovnem dvor­nem mojstru Rudolfu Sigmundu grofu Sinzendorfu potekala prva dvorna konferenca in vladarju nasle­dnjega dne posredovala svoje mnenje, iz katerega iz­vemo, da je Karel VI. sklical omenjeni sestanek, ker so zdravniki menili, da bi si lahko cesarica po prestani težki bolezni s potovanjem in menjavo zraka povrnila zdravje.54 Poleg tega so udeleženci konference cesarja opozorili na pomen sprejema notranjeavstrijskih de­dnih poklonitev, ker je od leta 1660, ko so se te dežele poklonile njegovemu ocetu, minilo že veliko casa, in zaradi fevdnih zadev, saj je obstajala bojazen, da bodo nekateri fevdi sicer skrivoma postali dedni.55 50 Seitschek, Die Länder, str. 101, 103. Gl. tudi Puntschart,Herzogseinsetzung, str. 128–130. 51 Godsey, Herrschaft, 149; Van Gelder, Eighteen- and Nine-teenth-century, str. 9; Seitschek, Legitimating Power, str. 62;Seitschek, Verhandlungssache, 199–200 (non vidi). 52 Seitschek, Legitimating Power, str. 62; prim. Vokácová, The Bohemian Coronation, str. 147–150, ponuja pregled starih in novih razlag. 53 Seitschek, Legitimating Power, str. 63. O Karlovih upih na moškega potomca gl. Redlich, Die Tagebücher, str. 144. 54 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 9v–10v. V cere­monialnem protokolu pozneje izvemo, da je bila cesarica za­radi težje bolezni skoraj pet mesecev, od 24. novembra 1727 do 22. aprila 1728, nepokretna (prav tam, fol. 70r). O tem gl.Seitschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 51–54. 55 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 11r–12r. Pov­zetek celotnega mnenja prve dvorne konference gl. prav tam,fol. 9v–17v; besedilo celotne ekspertize z naslovom Allerun­terthanigster gehorsambster praeliminar unterredungs oder con­ Druga dvorna konferenca je potekala 3. marca v hiši vrhovnega cesarskega hlevskega mojstra kneza Schwarzenberga in naslednjega dne sestavila mnenje o prihajajoci poti.56 Med podatki, pomembnimi za to razpravo, velja omeniti cesarjevo odlocitev, da bo­sta od clanov njegove ožje družine z njim do Gradca potovali le cesarica in nadvojvodinja Marija Terezija,poleg njiju pa še cesarjev bodoci zet, lotarinški princ Franc Štefan, ki naj bi v štajersko prestolnico pripo­toval s pošto in tam ostal.57 Kot bomo videli v nada­ljevanju, je v tej tocki prišlo do spremembe, saj se je lotarinški princ pozneje pridružil cesarju na poti do jadranske obale. V obravnavanem dokumentu se tudi prvic pojavi cesarjeva želja po potovanju na Reko, ki je botrovala njegovima obiskoma v Trnovem.58 Konferenca je še predlagala, naj v notranjeavstrij­ske dežele pošljejo enega komornega in tri dvorne furirje ter po enega uslužbenca iz urada vrhovnega dvornega hlevskega mojstra in iz dvorne kuhinje z nalogo, da poišcejo primerne kraje za dnevne in noc­ne postanke ter primerne prostore za bankete v de­želnih glavnih mestih, cemur je pritrdil cesar. Tem dvornim uradnikom so nato izdali potrebne ukaze za deželne gosposke, kjer so opravljali terensko delo.59 Poleg tega gre izpostaviti skrb dvora, da v deželah, ki jih bo obiskal cesar, ne bi prišlo do draginje živil in furaže, saj je bil dvor zaradi številcnosti clanov, voja­škega spremstva in konj velik porabnik.60 Cesar je v svoji resoluciji k mnenju konference izrazil željo, da se potovanje, kjer je to mogoce, pospeši.61 Za nadaljnje izvajanje te razprave je pomembna zlasti instrukcija, izstavljena 10. marca za dvorne uradnike,62 ki so v skladu z zgoraj omenjeno cesarje­vo odlocitvijo morali odpotovati v notranjeavstrijske dežele ter tam poiskati primerne prostore za cesar­jeve opoldanske in nocne postaje. Pri izbiri postaj so ferenz gutachten die kay[serliche] reyß in die innerösterreichische provinzen und dortige erbhuldigungen betreffend, Wienn den 16.ten februarii 1728 je v dveh izvirnikih (prvi je koncept, drugi cistopis) ohranjeno v: AT ÖStA/HHStA OMeA ÄZA, Ktn. 34, fol. 1r–48v, 51r–59r. O tem gl. Seitschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 52. 56 Cistopis mnenja druge dvorne konference z naslovom Erstes allerunterthänigst gehorsambstes hoff­conferenz gutachten die ver­anstaltung der von ew[er] kay[serlichen] may[estät] nach Gratzund übrigen innerösterreichischen ländern allergnädigst resolvir­ten reyß zur erbhuldigung betreffend, Wienn 3. martii 1728 jeohranjen v AT ÖStA/HHStA OMeA ÄZA, Ktn 34, fol. 62r––75v. O tem gl. Seitschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 54–60. 57 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 21v–22v, 36r,38v. Kranjskim deželnim stanovom so verjetno v drugi po­lovici avgusta sporocili, da bo lotarinški princ pripotoval v deželo, Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 21–22. 58 Dokument daje vtis, da je vkljucitvi Reke med cilje potova­nja botrovalo zlasti zanimanje za njeno pristanišce. Naletimo tudi na podatek, da v Trstu in Reki ne bo dednopoklonitvenih banketov, AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 23v,24v, 41r. 59 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 24v–25v. 60 Prav tam, fol. 30v. 61 Prav tam, fol. 34v. 62 Prav tam, fol. 35v–41v. torej dvorni furir Johann Baptist Robinet, nižji ko­morni furir Heinrich Meichsner, dvorni in prehran-ski protipisar Johann Frantz Lukawsky in kuharski mojster Zacharia Volzinger morali poskrbeti, da so bila izbrana postajališca varna pred epidemijami ter da je bilo tam dovolj prenocišc za cesarja in njegovo spremstvo ali vsaj dovolj prostora za gradnjo provi­zoricnih kuhinj in hlevov iz lesa. Poleg tega so morali zagotoviti cistoco in požarno varnost.63 Za potek Karlove poti po zahodnem delu sloven-skega etnicnega prostora je zanimiv podatek, da je dvor zaradi cesarjevega obiska Reke iskal neposredno povezavo med Celovcem in Gorico, da bi se izognil dvakratnemu bivanju v Ljubljani,64 vendar je bila za­misel pozneje opušcena, tako da je skozi Posocje ne­mara potoval le del vojaštva.65 Deseta tocka instruk­cije naštetim dvornim uradnikom naznanja, da želi cesar iz Trsta odpotovati še na Reko in v Bakar, kar od njih terja, da na tej poti poišcejo postaje. Urad ce­sarskega dvornega mojstra je še zanimalo, v kolikšni meri poti med temi kraji potekajo po kopnem in po vodi, kako so udobne in ali v celoti potekajo po ce­sarskih tleh. V enajsti tocki je omenjeno, naj vrnitev z Reke in Bakra proti Ljubljani poteka preko Krasa,kjer je cesarska kobilarna.66 Pred zacetkom potovanja je cesarja cakalo še eno opravilo, in sicer obred, pri katerem si je Karel VI.kot avstrijski nadvojvoda v fevd podelil vse »dežele,ki pripadajo nadvse presvetli Avstrijski hiši tako v Nemciji kot v Italiji in v Burgundskem okrožju« ce­sarstva.67 Obred podelitve fevdov, ki ga je vsakokratni najstarejši avstrijski nadvojvoda izvedel bodisi oseb-no bodisi po odposlancih, je koreninil v prvi polovici 16.stoletja.68 Posebna dvorna konferenca na to temo je potekala 20. marca,69 podelitev fevdov, pri kateri je cesarjev obicajni naslanjac brez baldahina stal na preprogi, pa so izvedli 9. aprila v njegovi dvorni reti­radi.70 Seitschek tozadevno navaja, da izvedba obreda za Karla VI. pred zacetkom njegovega dednopoklo­nitvenega potovanja po notranjeavstrijskih deželah ni bila nakljucna.71 63 Trasa poti je morala biti dolocena tako, da je cesar lahko cim hitreje napredoval (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 36v). 64 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 40r. 65 Tak sklep dopušca resolucija s 15. avgusta, naj Kranjska z de­ želno vozno tlako pomaga Goriški pri prevozu vojaštva cez Trbiž, Bovec, Kobarid in Kanal (ob Soci) v Gorico (Perizhof- fer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 65, str. 21, 179–180). Kranjci so temu nasprotovali rekoc, da imajo veliko dela s priprego med cesarjevim potovanjem po lastni deželi (prav tam, Num. 66, str. 21, 180–182). 66 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 41r–41v. 67 Prav tam, fol. 65v. 68 Mikoletzky, Hofreisen, str. 267. 69 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 48v–58r. 70 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 65v–66v. O tem gl. Mikoletzky, Hofreisen, str. 267; Seitschek, Die Erbhuldi­ gungsreise, str. 51. 71 Seitschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 51; isti, Der Adel, str.69. Medtem so se nadaljevale priprave na potovanje v Notranjo Avstrijo.6.aprila je namrec potekal posvet o cesarjevem potovanju med Gradcem in Celovcem,72 dvorni vojni svet pa je 15. aprila dobil naznanilo o varovanju cesarja na poti,73 iz katerega izvemo, da je bil potek poti do Ljubljane tedaj že dolocen. Podatek o terenskem delu furirjev, ki sta tedaj zarisovala pot,74 daje slutiti, da sta dvorna uradnika iskala najugodnej­še povezave med kranjsko prestolnico ter Gorico,Tr­stom in Reko. Naposled se je 1. maja pri vrhovnem dvornem mojstru, grofu Sinzendorfu, sestala še tretja dvorna konferenca in dva dni pozneje cesarju posre­dovala svojo ekspertizo o bližajocem se potovanju.75 Cesarju posredovano mnenje tretje dvorne kon­ference obsega vrsto pomembnih podatkov o cere­monialnem poteku dednih poklonitev, ki presegajo okvire te razprave, zato se osredotocam zgolj na ne­katere informacije, kot denimo, da je Karel VI. do-locil, da bo iz svoje rezidence v Laxenburgu v bližini Dunaja 16. junija odpotoval v Dunajsko Novo mesto in od tam 19. junija nadaljeval pot v Gradec, kamor bo prispel 21. junija.76 Poti iz Trsta na Reko ter v Bakar in Kraljevico je posvecena šesta tocka doku­menta, iz katere izvemo, da je dvor za ureditev kuhinj in jedilnic na tem odseku s seboj moral vzeti nekaj šotorov, ki so jih sicer potrebovali tudi na nekaterih drugih delih poti, ter da vrnitev z Reke v Gradec te­daj še ni bila dolocena, cesar pa je dolocil, naj poteka preko Ljubljane.77 Za kontekst te razprave je pomembna še cesar­jeva resolucija k deseti tocki, v kateri je Karel VI. o tržaškem umestitvenem obredu med drugim zapi­sal, da ta ni uradna poklonitev, temvec le prisega me­sta, ki poteka brez posebnih opravil,78 kar se je ocitno nanašalo tudi na Reko.79 Cesarjeva konstatacija se je pozneje odrazila v porocanju casnika Wienerisches Diarium, ki za oznacevanje umestitvenih obredov v vojvodinah Štajerski, Koroški in Kranjski ter pokne­ženih grofijah Goriški in Gradiški uporablja bese­ 72 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 65r. 73 Prav tam, fol. 68v. 74 Prav tam, fol. 68v. 75 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 74v–94r. Ci-stopis mnenja tretje dvorne konference pod naslovom Ander­tes allernuterthänigst­gehorsambstes hofconferenz gutachten die allergnädigst resolvirte kay[serliche] reyß in I[nner] Ö[sterreich] und dortige erbhuldigungen betreffend, Wienn den 3.ten maii 1728. Den 10.ten may herunterkommen je ohranjen v AT ÖStA/HHStA OMeA ÄZA, Ktn 34, fol. 88r–106v. O tem gl. Seitschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 65–68. 76 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 75r. 77 Prav tam, fol. 78r–79r. 78 Prosti prevod izvirnika: … förmbliche huldigung, nur der eyd der stadt, der ohne sondere functionen fruhe geschicht (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 82v). 79 Medtem ko je Leopold I. leta 1660 kot prvi vladar sprejel »poklonitev« Trsta, ki tega obreda poprej ni poznal (Mata,The Care, str. 43), je Karel VI. leta 1728 takšen obred uvedel na Reki. Ce so Valvasorjeve (Die Ehre, XI, str. 717) navedbe tocne, sta obe pristaniški mesti svoje odposlance nekdaj poši­ljali na kranjske dedne poklonitve v Ljubljano. dno zvezo Erb­Huldigung,80 medtem ko sta obreda v mestih Trst in Reka oznacena zgolj s Huldigung.81 Pri »poklonitvah« pristaniških mest tudi ni bilo de­želnoknežjega ali stanovskega banketa (taffel), kot je ugotavljala že druga dvorna konferenca.82 V svoji resoluciji k dvanajsti tocki je cesar še dolo-cil, da razen v štajerski Gradec v deželna glavna mesta ne bo vstopal slovesno na konju, temvec se bo pripe­ljal v kociji, stanovski odbor naj ga pozdravi opoldan pred prihodom, celotna stanovska korporacija pa naj ga pricaka pred cerkvijo, kamor se bo pripeljal.83 Ven­dar je cesar med potovanjem svojo odlocitev spre­menil in v nekatera mesta vendarle vstopil na konju.Poleg Gradca je to cast izkazal še Velikovcu, Gorici,Trstu in Reki, kjer je pred mestom izstopil iz kocije,se povzpel na konja ter v mesto prijahal.84 Cesarjevo potovanje se je naposled zacelo dan pozneje, kot je bilo uvodoma doloceno, in sicer je cesarski par polet-no rezidenco Laxenburg zapustil v cetrtek, 20. junija,in 23. prispel v Gradec.85 Z nastanitvijo v štajerskem glavnem mestu je Gradec za dvor postal locus stabilis residentiae, med-tem ko so postanki v ostalih deželnih prestolnicah trajali le po nekaj dni.86 Štajersko dedno poklonitev 80 Gl. porocilo o dedni poklonitvi deželnih stanov poknežene grofije Gradiške, ki jo je v cesarjevem imenu 4. septembra v Gradišcu ob Soci sprejel njegov komisar Leopold Adam grof Strassoldo (Wienerisches Diarium, Num 75, 18. 9. 1728, [fol. 5]). 81 Gl. porocila o poklonitvi Trsta, 11. septembra (Wienerisches Diarium, Num. 81, 9. 10. 1728, [fol. 9]), in Reke, 17. septem-bra 1728 (prav tam, Num 82, 13. 10. 1728, [fol. 4]; Num. 83 ,16. 10. 1728, [fol. 4]). 82 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 24v. 83 Prav tam, fol. 84v. 84 Karel VI. je 23. junija kljub mocnemu dežju na konju vsto­pil v Gradec (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol.123r; Rausch, Die Hofreisen, str. 106–108) in nato 19. avgusta nepricakovano še v Velikovec (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 177r–177v; Rausch, Die Hofreisen, str. 115). 20.avgusta se je cesar s kocijo pripeljal v Celovec (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 178r–178v; Rausch, Die Hofreisen, str. 116) in 26. avgusta v Ljubljano (tako vsaj lahko razumemo porocilo v AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot.14, fol. 192r in Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 31; prim. Rausch, Die Hofreisen, str. 124, ki navaja, da je Karel VI.v kranjsko prestolnico prijezdil). Po vsej verjetnosti je 2. sep­tembra cesar prijezdil v Gorico (medtem ko AT ÖStA/HH-StA OMeA ZA-Prot. 14, 200v navaja, da je njegov prihod v Gorico potekal ohne offentlichem Einzug und gepräng; Morelli di Schönfeld, Contea di Gorizia, volume terzo, str. 11, izrecno zapiše: »Carlo VI preceduto da una compagnia di dragoni, ed accompagnato dalla numerosa sua corte fece il suo ingresso a cavallo«). Do Trsta se je pripeljal 10. septembra, se pred mestom povzpel na konja ter odjezdil v mesto (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 208v–209r; Löwenthal,Geschichte, Erster Theil, str. 176; Hahn, Zwei Besuche, str. 70–71, (transkripcija) 102–103). Karel VI. je 15. septembra na konju vstopil tudi na Reko (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 218v–219v). 85 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 120r–127r;Rausch, Die Hofreisen, str. 106–108; Schreiber, Habsburger, str. 62–65; Seitschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 68. 86 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 25r. je Karel VI. sprejel 6. julija,87 nakar se je udeleže-val razlicnih pobožnosti, dvornih slovesnosti, lovov in oper88 ter 16. avgusta z manjšim dvorom odrinil proti ostalim notranjeavstrijskim deželam.89 Pot ga je preko Maribora in Velikovca vodila v Celovec, kamor je prispel 20. avgusta in dva dni pozneje tam sprejel dedno poklonitev koroških deželnih stanov.90 24. av-gusta je vladar pot nadaljeval do vznožja Karavank,prenocil v koroški mitninski postaji pri Kožentavri in se 25. avgusta na konju podal preko prelaza Ljubelj ter nato pot nadaljeval skozi Tržic in Kranj do Ljub­ljane, kamor je prispel 26. avgusta.91 Kranjska dedna poklonitev je potekala 29. avgus­ta,92 nakar je cesar naslednjega dne zapustil kranj­sko glavno mesto in po Ljubljanici z razkošno lad-jo Carolus Boromaeus tipa »la peota« na celu flotiljemanjših plovil za dvorjane odplul na Vrhniko, kjerje prenocil in pot od tam nadaljeval preko Postoj­ne, Vipave in Šempasa v Gorico, kamor je prispel 2.septembra.93 Dva dni pozneje, 4. septembra, jeLeopold Adam grof Strassoldo v Gradišcu ob Socikot cesarski komisar v vladarjevem imenu sprejeldedno poklonitev deželnih stanov poknežene grofijeGradiške,94 ki je tako edina izmed notranjeavstrij­ 87 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 142r–157r;Leitner, Die Erbhuldigung, str. 129–133; Mell, Grundriß, str. 553–555; Hisch, Die Erbhuldigungen, str. 104–106; Rausch, Die Hofreisen, str. 111–112; Schreiber, Habsburger, str. 66–68;Gmoser, Die steirischen Erbhuldigungen, str. 272, 278–279;Seitschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 68. 88 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 157r–171r;Rausch, Die Hofreisen, str. 112–114; Schreiber, Habsburger, str. 68–72; Seitschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 68–69. 89 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 171r–176v;Rausch, Die Hofreisen, str. 114–115; Schreiber, Habsburger, str. 72–73; Seitschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 69. 90 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 176v–189r;Puntschart, Herzogseinsetzung, str. 129–130; Rausch, Die Hofreisen, str. 115–119; Schreiber, Habsburger, str. 73–76;Seitschek, Die Erbhuldigung; isti, Die Erbhuldigungsreise,str. 69. 91 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 190r–194v;Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 23–34; Legat, Erb­huldigung, str. 61–62; Rausch, Die Hofreisen, str. 119–125; Schreiber, Habsburger, str. 76–77; Seitschek, Die Erbhuldi­gungsreise, str. 69–70; Kocevar, Ljubljana, str. 288–289. O potovanju cez Ljubelj gl. Koblar, Cesta, str. 222–226. 92 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 195r–200r;Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 44–63; Legat, Erbhul­digung, str. 65–66; Dimitz, Geschichte, IV. Theil, str. 150–151 (op. 1); Gruden, Zgodovina, str. 935–936; Mal, Poklonitev; Fabjancic, Zgodovina, 4. zv., str. 123; Rausch, Die Hofreisen, str. 130–132; Schreiber, Habsburger, str. 77; Seitschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 70; Kocevar, Ljubljana, str. 291–292.O Karlovi potrditvi kranjskih deželnih privilegijev, ki je sledi-la šele 14. marca 1736, gl. Nared, Kranjski deželni privilegiji,str. 61; Volcjak, Kranjski deželni privilegiji, str. 148. 93 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 200r–200v;Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 63–65; Legat, Erbhul­digung, str. 69–70; Rutar, Zur Schiffahrt, str. 70–71; Rausch,Die Hofreisen, str. 132–134; Schreiber, Habsburger, str. 77; Se-itschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 70–71; Kocevar, Ljub­ljana, str. 293, 298–299. 94 Kot razlog za cesarjevo odlocitev, da gradiško dedno poklo­nitev sprejme po komisarju, viri navajajo »pospeševanje poti skih dežel to dolžnost leta 1728 opravila posredno.Goriško dedno poklonitev je Karel VI. osebno spre­jel 5. septembra,95 dva dni pozneje zapustil mestoin preko Ajdovšcine pripotoval v Vipavo, kjer je 8.avgusta zastran malega šmarna potovanje za en danprekinil.96 Cesar je 9. avgusta iz Vipave pot nadaljeval preko Senožec in Lipice, kjer je prespal, in 10. septembra prispel v Trst, katerega poklonitev je sprejel že nasle­dnji dan.97 Ker je nadaljevanju cesarjeve poti iz Trsta preko Postojne in Trnovega na Reko spodaj posvece-no celotno poglavje, tu kratko povzemam le sklepno etapo Karlovega potovanja po notranjeavstrijskih deželah, in sicer je z Reke vracajoci se cesar 19. sep­tembra prenocil v Postojni,98 nato preko Logatca in Vrhnike odrinil proti Ljubljani, kamor je z osebno ladjo priplul 20. septembra, naslednji dan obeležil god sv. Mateja, apostola in evangelista, ter 22. sep­tembra odrinil proti dvorcu Cešenik pri Domžalah,kjer je prespal, nato pa nadaljeval pot cez Trojane na Štajersko.99 Dan po prihodu v Celje, 24. septembra, se je cesar odlocil, da bo potovanje pospešil, in se iz Celja s pošto odpravil neposredno v Gradec, kamor je prispel iste­ga dne ob 8. uri zvecer. Ta odlocitev je Karlu VI. ne­mara rešila življenje, saj se je v spalnici mariborskega gradu, ki je bila dolocena zanj, v tem casu vdrl greda­sti strop (tippelboden).100 Zato si je naslednjega dne, 25. septembra, v dnevnik zabeležil, da ga je obvaroval Bog.101 Cesarski par je 6. oktobra zapustil štajersko glavno mesto in se po desetdnevnem postanku v Du- nazaj«. AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 201v–203r; Wienerisches Diarium, Num 75, 18. 9. 1728, [fol. 5]. O tem gl. Rausch, Die Hofreisen, str. 134–135. 95 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 203r–208v;Rausch, Die Hofreisen, str. 135; Morelli di Schönfeld, Contea di Gorizia, volume terzo, str. 11, po drugi strani navaja, da je l'atto del vassallaggio Gradiške potekal naslednjega dne, torej 4.septembra. 96 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 203r–208v. 97 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 208v–218r; gl.transkripcijo pri Hahn, Zwei Besuche, str. 102–112; o cesar­jevem obisku Trsta gl. prav tam, str. 67–83; Löwenthal, Ge­schichte, Erster Theil, str. 173–179; Rausch, Die Hofreisen, str. 135–137; Schreiber, Habsburger, str. 78–80; Seitschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 71. 98 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 221r–221v; AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 101r–101v. 99 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 221v; Perizhof-fer, Erb­Huldigungs Actus, str. 66–68; Legat, Erbhuldigung, str. 70; Rausch, Die Hofreisen, str. 140; Schreiber, Habsburger, str. 82; Seitschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 72; Holz, Die Habsburger, str. 37; Visocnik, »Piramida«; Kocevar, Ljublja­na, str. 293–294. 100 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 222r; Rausch,Die Hofreisen, str. 140–141. Tippelboden oz. der Dippelboden je gredasti strop, strop iz vodoravnih tramov (Hudelja, Nemško­­slovenski, str. 218). O cesarjevem povratku iz Celja v Gradec s pošto je porocal tudi Wienerisches Diarium, Num. 80, 6. 10.1728, [fol. 4–5], vendar brez omembe »mariborskega inci­denta«. 101 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 222r; Perizhof-fer, Erb­Huldigungs Actus, str 70; Rausch, Die Hofreisen, str. 141; Seitschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 72. najskem Novem mestu 18. oktobra naposled vrnil na Dunaj,102 s cimer je bilo sklenjeno celotno približno štiri mesece trajajoce dednopoklonitveno potovanje po notranjeavstrijskih deželah.103 Po zelo zgošcenem pregledu cesarjevega potova­nja velja pozornost posvetiti še pripravam kranjskih deželnih stanov na visoki obisk, in sicer se sledeci komprimirani povzetek kranjskega angažmaja pri izvedbi cesarjevega potovanja leta 1728 opira na uvodoma omenjeno publikacijo Karla Sajfrida Periz­hofferja pl. Perizhoffa in vire, ki jih je objavil v njej.Seveda bodo v prihodnje potrebne tudi raziskave primarnega gradiva deželnih stanov in vicedomskega urada na to temo. Kar zadeva vire vicedomske prove­nience, so upoštevani v šestem poglavju te razprave,in sicer pri predstavitvi stanja trnovskega župnišca,kjer je cesar prenoceval. Prve vesti o cesarjevi odlocitvi za sprejem dedne poklonitve naj bi, vsaj tako kažejo dokumenti, ki jih je objavil Perizhoffer, na Kranjsko prispele v zacetku marca,104 torej približno ob istem casu, kot se je na Dunaju sestala druga dvorna konferenca, 20. marca pa je bil izstavljen zgoraj že omenjeni deželnoknež­ji dednopoklonitveni patent za Kranjsko.105 Cesar je nato 23. marca od Kranjcev zahteval donacijo 16.000 goldinarjev za bližajoce se potovanje106 in z deželnozborskim patentom, izdanim 20. aprila, sta­novom narocil, naj se 7. maja zberejo in razpravljajo o njegovem postulatu.107 Ker je deželni zbor odob­ril le 12.000 goldinarjev prispevka,108 je Karel VI. 12.junija izrazil pricakovanje, da bodo stanovi odo­brili celoten zahtevani znesek,109 ki ga je nato 23. ju­nija odobril stanovski odbor.110 Pomembna predpogoja za izvedbo potovanja sta bila tudi cestno omrežje in priprega. Ker je razvoj ce­stnega omrežja med Postojno in Reko, po katerem je cesar prispel v Trnovo, posebej predstavljen v nada­ljevanju, je na tem mestu govor le o izboljšavah cest 102 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 222r–228v;Rausch, Die Hofreisen, str. 141; prim. Seitschek, Die Erbhul­digungsreise, str. 72. 103 Tocen cas trajanja potovanja je vprašljiv. Medtem ko je ne­sporno, da je cesar na pot krenil 17. junija 1728, zapustivši Laxenburg, v strokovni literaturi naletimo na vsaj dva raz­licna datuma njegovega povratka na Dunaj. Po Ceremonial-nem protokolu (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14,fol. 120r, 121v, 228v–229r) se je Karel VI. na Dunaj vrnil 18.oktobra 1728 (gl. tudi Heintzov opis AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 105v–106r), v literaturi pa naletimo tudi na 12.oktober. Prim. Rausch, Die Hofreisen, str. 141; Schreiber, Habsburger, str. 83; Seitschek, Die Erbhuldigungsreise, str.73; Kocevar, Ljubljana, str. 288, op. 41. 104 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 1, str. 2, 79–81; Num. 2, str. 2, 81–82. 105 Prav tam, Num. 5, str. 3, 86; Num. 6, str. 3, 87–88. 106 Prav tam, Num. 7, str. 3, 89–91. 107 Prav tam, Num. 34, str. 11, 135–137. 108 Prav tam, Num. 38, str. 12, 139–142. 109 Prav tam, Num. 51, str. 17, 161–162. 110 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 17. Cesar je 8. avgu­sta izstavil privoljenje k odlocitvi o potrditvi donacije v višini 16.000 goldinarjev (prav tam, Num. 53, str. 17, 163–164). neposredno pred Karlovim prihodom. Na dvoru so že konec februarja in v zacetku marca 1728 izhajale odredbe o popravilu cest,111 konec marca pa je poseb­na dednopoklonitvena konferenca v Gradcu112 dolo-cila, naj bo priprega na prihajajocem cesarjevem po­tovanju med posameznimi postajami pod nadzorom komisarjev deželnih cetrti (Viertls­Commissarij), ki bodo jezdili zraven.113 Tocen potek svoje poti je cesar kranjskim stanovom sporocil z resolucijo z 10.114 in naznanilom z 19. aprila115 ter od njih zahteval, naj zakljucijo dela na Ljubelju.116 Odlokom iz Gradca je sledila akcija Ljubljane, pa­tent deželne gosposke o cestah s 30. aprila117 je po Pe­rizhofferjevih besedah med drugim velel, da je trebaceste, po katerih bo potoval cesar, spraviti v »popol­noma perfektno stanje«.118 Izšlo je tudi nekaj odredb o delih na posameznih odsekih; tako so stanovi 30.aprila od Tržicanov zahtevali, naj popravijo svoje cestein povišajo trška vrata,119 cesarska resolucija s 3. majapa je med drugim velela popravilo in vzdrževanje ce­ste med Ljubljano in Vrhniko.120 Odprto vprašanje, ki 111 Odredba z dne 2. marca, objavljena v: Perizhoffer, Erb­Hul­digungs Actus, Num. 2, str. 2, 81–82, se sklicuje na cesarsko »resolucijo in odredbo« z 28. februarja in kranjskemu dežel­nemu glavarju Volfu Vajkardu grofu Gallenbergu kot vrhov­nemu direktorju cestnih zadev nalaga, naj poskrbi za sanacijo cest. 112 Naznanilo za graško Erb­Huldigungs­Conferenz je bilo iz­stavljeno 2. aprila (Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 8, str. 3–4, 91–92). O sami konferenci gl. Seitschek, Die Erb­huldigungsreise, str. 63. 113 Podatek je iz odredbe notranjeavstrijske vlade z dne 7. aprila,gl. objavo: Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 16, str. 7,102–103, ki se sklicuje na sklep graške dednopoklonitvene konference z dne 27. marca. Kranjske stanove je odredba še obvešcala, da bodo z Dunaja že pred cesarjevim odhodom v notranjeavstrijske dežele poslali nekaj cesarskih kocij. Ukazi o pripregi so bili veckrat ponovljeni, gl. prav tam, Num. 18,str. 7, 105. 114 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 25, str. 9, 118–119. 115 Prav tam, Num. 30, str. 10, 125–127. 116 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 25, str. 9, 118–119.Kranjski stanovi so sprico cesarske resolucije pred njego-vim prihodom junija in julija 1728 podrli dotrajani predor na Ljubelju, ga nadomestili s 130 metrov dolgim usekom (Koblar, Cesta, str. 222–226; Likovic [et al.], Zgodovina cest, str. 153–154; Šorn, Modernizacija, str. 70, 76; Rausch, Die Hofreisen, str. 120–122; Zwitter, Od zgodnjega kapitalizma,str. 147, 230; Holz, Die Habsburger, str. 33) ter postavili dva obeliska z latinskimi napisi cesarju v cast (latinske napise z Ljubelja in s Trojan je v Ljubljani neznanokdaj natisnil ti-skar J. G. Mayr (AT ÖStA HHStA OMeA ÄZA 34-13,fol. 9r–12v)). Prepise so prispevali tudi Heintz (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 67v–69v), Perizhoffer, Erb­Huldi­gungs Actus, str. 24–28, 68–70, in Koblar, Cesta, str. 222–226.Transkripcijo s komentarjem je priskrbela Julijana Visocnik,»Piramida«, str. 387–390. 24. junija, dan po cesarjevem priho­du v Gradec, je kranjski deželni glavar grof Gallenberg izdal še patent o postavitvi ograje na Ljubelju (Perizhoffer, Erb­­Huldigungs Actus, str. 20). 117 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 36, str. 11, 137–138. 118 Izvirnik: … zu einem volkommenen Perfections Stand gebracht werden müssen … (Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 35, str. 11, 136). 119 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 36, str. 11, 137–138. 120 Prav tam, Num. 37, str. 11–12, 13, 138. bi si zaslužilo obravnavo v posebni razpravi, je stanov-ska gradnja ladjevja, s katerim je cesar na celu svojegadvora dvakrat plul po Ljubljanici med Ljubljano inVrhniko,121 pa tudi njegova plovba med Bakrom inKraljevico, o kateri bo govor v nadaljevanju.122 Kot je bilo omenjeno zgoraj, so bila dvornim uslužbencem, ki so zgodaj spomladi 1728 odpotovali v notranjeavstrijske dežele, da bi dolocili natancen potek poti ter poiskali primerne prostore za cesar­jeve opoldanske in nocne postaje, 10. marca s poseb-no instrukcijo postavljena nacela za izbor primernih krajev za postajališca.123 Nekaj dni za instrukcijo, 15.in 20. marca, sta bila izstavljena še posebna kredenc­na patenta, ki sta kranjskim deželnim stanovom na­znanjala prihod zgoraj omenjenih furirjev Robineta in Meichsnerja, zadolženih za ureditev »spodobne namestitve« za cesarja tako v glavnih mestih kot v krajih ob poti,124 ter kuharskega mojstra Volzingerja in protipisarja Lukawskega, ki sta morala na vseh ce­sarskih postajah pripraviti glavno dvorno kuhinjo ter konjske hleve in lope za vozove.125 Ceprav navedena patenta ne pušcata odprtih vprašanj glede pristojnosti za ureditev nastanitev za dvor, se ta ob nadaljnjih ukazih, ki so v Ljubljano vecinoma prihajali iz Gradca, vendarle pojavijo. Od­redba z 2. aprila je stanovom namrec narocala, naj v vseh krajih, kjer se bo cesar ustavil, pravocasno posta­vijo kuhinje in priskrbijo potrebna živila.126 Ne glede na to, v cigavi pristojnosti je bila priprava »kvartir­jev«, lahko sklepamo, da je zlasti na obmocju med Ljubljano in pristaniškimi mesti terjala veliko dela in materiala, saj tod ni bilo mest, ki bi dvorjanom za bivanje ponudila svoje palace. Na to ne nazadnje kaže stanovska odredba z 10. junija, ki je gospostvu 121 Cesar je z delom dvora in kranjskih deželnih stanov iz Ljub­ljane na Vrhniko plul 30. avgusta, v obratni smeri pa 20. sep­tembra 1728. Stanovi so zanj zgradili ladjo tipa »la peota«,imenovano Carolus Boromaeus (o ladji gl. Perizhoffer, Erb­­Huldigungs Actus, str. 9, 64, Num. 26, str. 119–121, Num.31, str. 127–128, Num. 37, str. 11–12, 138; Rutar, Zur Schif­fahrt, str. 70–71; Holz, Die Habsburger, str. 34–35; Kocevar,Ljubljana, str. 292–293, 298–299 (op. 147); o ladjah tipa »la peota« gl. Bonin, Belo zlato, str. 218–219). Za lotarinškega princa Franca Štefana je bila zgrajena ladja tipa »Chai­chio« (Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 64) oz. »Kaik« (Rausch, Die Hofreisen, str. 133). Gl. tudi Kocevar, Ljubljana, str. 299. 122 Cesar in lotarinški princ sta 16. septembra 1728 iz Bakra v Kraljevico in nazaj plula z ladjo tipa brigantina, katere ime iz pregledanih virov ni znano. Vec o tem v nadaljevanju. Sei­tschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 70, navaja, da je Karel VI. 10. avgusta svojemu dnevniku med drugim zaupal: … weyl mein rais aufs mer, ich angst. To se zdi nenavadno, saj je cesar še iz casov španske nasledstvene vojne imel izkušnje s plovbo po morju, gl. drugo poglavje te razprave. 123 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 35v–41v. 124 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 3, str. 2, 83–84. 125 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 4, str. 3, 85. Oba patenta sta kranjskim stanovom nalagala, naj dvornim usluž­bencem omogocijo prosto pot, jim pokažejo vse potrebno ter jim po najboljših moceh pomagajo. 126 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 19, str. 7, 106. Hošperk prepovedovala prodajo gradbenega lesa zu­naj dežele.127 V Perizhofferjevem opisu naletimo tudi na po­datek, da je bilo prav tako v zacetku junija doloceno,da mora cesarske furirje, ki so po deželi pripravljali nastanitvene kapacitete za cesarja, vselej spremljati stanovski uradnik, ker furirji niso vešci slovenskega jezika.128 Poleg tega so kranjski deželni stanovi pre­vzeli vse stroške potovanj in preskrbe na ozemlju de­žele zanje in za njihove spremljevalce.129 Glede pri­prav gostiteljev na prihod dvora je povedna še priloga naznanila glede preskrbe z 9. aprila, ki je bila sicer namenjena Gradcu in Ljubljani, nemara pa so njena dolocila upoštevali tudi drugod. Tozadevno je zani­miva zlasti 12. tocka o požarni varnosti, ki veli, da morajo biti v vseh hišah pripravljeni cebri za vodo.130 Cebri so nato, kot bomo videli, v Trnovem opravili še neko drugo nalogo. Graška dednopoklonitvena konferenca je konec marca obravnavala tudi vprašanje preskrbe s hrano in krmo v casu cesarjevega potovanja. Zato sta v za-cetku aprila iz Gradca v Ljubljano prispeli vsaj dve odredbi; prva z 2. aprila je stanovom narocala, naj na postajah pripravijo potrebna živila, ki bodo placana 127 Prav tam, Num. 50, str. 17, 159–160. 128 Dobesedno: … wegen unkündiger Sprach… (Perizhoffer, Erb­­Huldigungs Actus, str. 19). Glede jezikov, v katerih so pote-kale notranjeavstrijske dedne poklonitve Karlu VI., lahko z veliko gotovostjo sklepamo, da so na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem potekale v nemšcini. V Gradišcu ob Soci je bila prisega stanovom prebrana v nemšcini in italijanšcini (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 202v), v Go-rici ceremonialni protokol štirikrat poudari, da so tako ce­sar kot stanovi govorili v nemšcini (prav tam, fol. 206r), kar nemara kaže na napredovanje nemšcine, ob obisku Leopol­da I. leta 1660 so goriški stanovi ob vladarjevem prihodu in na poklonitvenem deželnem zboru odgovarjali v italijanšcini,medtem ko je poklonitev potekala v nemšcini (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 2,Teil 1, fol. 945–955).V Trstu so predstavniki mestnega sveta pri poklonitvi tudi leta 1728 na nemške nagovore s strani dvorjanov odgovarjali v italijanšci­ni, v tem jeziku jim je bila prebrana tudi prisega (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 214r–214v). Za Reko o jeziku poklonitve uporabljeni viri molcijo. Raba slovenšcine pri ustolicevanju koroških vojvod je sicer izpricana do leta 1414 (gl. Štih, Ustolicevanje, str. 116–117), nemara lahko po­dobno sklepamo tudi za srednjeveške dedne poklonitve na Kranjskem. Kranjski plemici so tudi v 18. stoletju, ko sicer beležimo nazadovanje slovenšcine na racun nemšcine, vselej ostali vecjezicni in so slovenšcino obvladali kot rojeni govor­ci, kot kaže tudi v nadaljevanju obravnavana izjava nemškega ucenjaka Johanna Georga Keyßlerja iz leta 1740 (Keyßler,Neueste Reisen, str. 1189). Poleg tega je Boris Golec, Karnio­lizacija, str. 179 (op. 176), odkril vec primerov plemicev, ki jih nevtralni viri še v 18. stoletju oznacujejo kot Slovence, na primer Leopold baron Moscon iz Mengša (1725), praenobilisFranc Serafin de Schurian iz Dobrle vasi (1742, 1743), nobilis Maksimilijan Pogacnik iz Velike Nedelje (1764) in Michael pl. Brandenau z Dobrne pri Celju (1765). Tudi sicer je bil jezik pomemben dejavnik v vsakdanjem življenju, trnovski župljani, denimo, so si leta 1713 želeli, da bi bil morebitni vikar domacin, ki bi obvladal njihov jezik (Smole, Vicedomski urad, 6. del, str. 201–202). 129 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 19. 130 Prav tam, Num. 23, str. 8, 111–115. v gotovini,131 drugi dokument, nastal 6. aprila, pa je velel, naj stanovi na postajah zagotovijo dovolj ovsa,sena in slame za konje cesarja, dvorjanov in telesne straže (Harchier­Garde).132 Zaradi teh navodil je kranjski deželni glavar Volf Vajkard grof Gallenberg 4.aprila s posebnim patentom zemljiškim gospo­stvom, skozi katera naj bi potoval cesar, ukazal, naj priskrbijo dovolj živil in krme.133 Temu je 6. aprila sledila popolna prepoved lova po vsej deželi, ki je ve­ljala do cesarjevega odhoda na Štajersko.134 Cetudi je s Karlom VI. iz Gradca v ostale notra­njeavstrijske dežele potoval le del dvora, je ta ven­darle pomenil veliko breme za preskrbo s hrano v krajih, skozi katere je potoval. Tocno število cesarje­vega spremstva je težko ugotoviti, sodec po enem od seznamov, bi lahko štelo 480 oseb,135 k cemur je treba prišteti šestnajst glasbenikov, ki so potovali v lastni režiji,136 in okrog devetdeset mož cesarjeve telesne straže,137 kar bi pomenilo, da je s cesarjem potovalo nekaj manj kot 600 ljudi. Vendar tudi ta številka ni popolna, saj pri Perizhofferju izvemo, da je cesarja na poti spremljalo moštvo polkov Guido Stahrenberg in Waderborn.138 Števila vojakov, ki so spremljali cesar­ja, vir ne navaja, znano pa je, da so kranjski stanovi prevzeli placilo vojaštva, ki je cesarja spremljalo na poti po deželi, pa tudi v Trstu in na Reki.139 Poleg tega se na podlagi zgoraj omenjenega na­znanila za dvorni vojni svet s 15. aprila zdi, da iz­vzemši telesno stražo s cesarjem po notranjeavstrij­skih deželah ni potoval vecji vojaški kontingent. 131 Prav tam, Num. 19, str. 7, 106. 132 Besedna zveza Harchier­Garde se nanaša na vojake, ki se v nemšcini oznacujejo z variantami besede Hatschiere (ednin­ske razlicice: Hatschier, Hatschierer in Hartschier). Beseda naj bi v nemšcino prišla iz italijanšcine (arciere) ali francošcine (archer), naletimo pa tudi na podatke o njenem domnevnem španskem izvoru. Ceprav naj bi v romanskih jezikih izvorno oznacevala lokostrelca, se je v nemšcini njen pomen spreme-nil, tako da se je uporabljala za oznacevanje telesne straže ali garde deželnih knezov (Deutsches Wörterbuch (11. 9. 2019)).Zato uvodoma omenjeno besedno zvezo tu prevajam kot »te-lesna straža«. 133 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 20, str. 7, 107–108. 134 Prav tam, Num. 22, str. 7, 109–110. 135 Seštevek je narejen po (drugem) seznamu General lista der mit ihro kay[serlichen] may[estät] von Gratz auß in die wei­tere i[nner]ö[sterreichischen] länder mit zu gehen habender kay[serlichen] hofstaat und comitiva (AT ÖStA HHStA OMeA ÄZA 34, 22). O tem gl. Kocevar, Ljubljana, str. 288. 136 Število navaja seznam Die musique, welche in die weitere i[nner]ö[sterreichische] landen beordert, bestehet in 16 musican­ten als… (AT ÖStA HHStA OMeA ÄZA, Ktn. 34, fol. 53r––53v). Glasbeniki, ki so cesarja spremljali na poti iz Gradca v ostale notranjeavstrijske dežele, so potovali le do Gorice, se nato vrnili v Vipavo in po malem šmarnu od tam namesto v Trst odpotovali nazaj v Ljubljano, kjer so pocakali na cesarje­vo vrnitev z Reke. 137 Telesno stražo je po dokumentu z dne 29. maja, gl. Perizhof-fer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 48, str. 156–157, sestavljalo 70 gardistov, porocnik, višji furir, neznano število adjutantov,šest trobentacev, vojaški bobnar, brivec, kovac, Macht­Knecht in napovedovalec (Ansager). 138 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 61, str. 19, 173–174. 139 Prav tam, str. 19. Cesarju se, kot kaže obravnavano aprilsko naznanilo,namrec ni zdelo potrebno, da bi vojaštvo, doloceno za njegovo varnost, vsakic jezdilo z njim od postaje do postaje, temvec je narocil, naj ga na vsakem opol­danskem postajališcu caka nekaj vojakov, pri nocnih postajah pa nekoliko vec moštva, ki bo poskrbelo za sprejem in varnost.140 Ceprav število vojaškega spremstva ni znano, lahko za predstavo, kakšno obre­menitev je prihod okrog šeststoglavega spremstva pomenil za kranjsko glavno mesto, navedem podatek,da je Ljubljana šestdeset let pozneje, leta 1788, štela 10.047 prebivalcev.141 Zaradi tega so se pogovori o preprecevanju dragi­nje ter pomanjkanja hrane in krme za konje na Du-naju zaceli že marca. Nato sta notranjeavstrijska vla­da in tajni svet 12. aprila Kranjce prosila za porocilo o hrani in cestah, da ob cesarjevem prihodu ne bi za­vladalo pomanjkanje, ter jih obvestila, da bodo cene živil zacasno regulirali.142 Pri vprašanju dolocanja cen je ocitno prišlo do spora med stanovi in deželnim vicedomom,143 ki ga je moral razrešiti cesar.144 Strah pred pomanjkanjem sprico bližajocega se cesarjevega prihoda je ocitno botroval tudi embargu na izvoz ži­vil, ki sta ga verjetno zgodaj spomladi 1728 razglasili Kranjska in Štajerska. Vprašanje prepovedi izvoza leta 1728 je še ne­raziskano. Na podlagi Perizhofferjevih objav izvemo,da je tržaški glavar v Gradcu dosegel, da je notranje­avstrijska vlada 15. maja v Ljubljano pisala, naj bo zaradi preskrbe cesarskega dvora ponovno dovoljeno trgovanje Prema, Postojne, Senožec, Podgrada in So-cerba s Trstom.145 Kranjski deželni glavar je 28. maja s patentom naznanil, da lahko omenjeni kraji v Trst ponovno prodajajo živila, živino, les, seno in oves.146 Že pred sprostitvijo trgovine z Reko so cesarski tajni svetniki iz Gradca 20. maja kranjskemu deželnemu glavarju narocili, naj prekine tudi prepoved izvo­za na Reko in Recanom zagotovi takšna živila, da bodo lahko cesarja primerno sprejeli. Poleg tega je bil govor o umiku prepovedi izvoza iz Štajerske na Kranjsko.147 140 Povzeto po izvirniku: … finden allergnädigst nicht nötig, daß die zur bedeckung beordnete miliz von einer station zur anderen jedesmahl mitreythen, sondern genueg zu seyn, daß in jedem mit­tagsquartier einige, in denen nachts­stationen aber etwelch meh­rere mannschafft zur aufwarth­ und bedeckung sich einfinden (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 68v). 141 Vrhovec, Die Wohllöbl. Landesfürstl. Hauptstadt, str. 211. Ob tem velja poudariti, da je imelo »notranje mesto«, kjer je bil dvor nastanjen, leta 1706 okrog 4000, leta 1754 pa 4129 pre­bivalcev (Valencic, Prebivalstvo in hiše, str. 119). Za nesebic­no pomoc pri iskanju navedenih podatkov iskreno zahvalo dolgujem Mihi Kosiju. 142 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num 27, str. 10, 121–122. 143 Prav tam, Num. 32, str. 10–11, 129–132. 144 Prav tam, Num. 33, str. 11, 132–134. 145 Prav tam, Num. 41, str. 14, 144–145. 146 Prav tam, Num. 42, str. 14, 146–147. 147 Prav tam, Num. 46, str. 15, 153–155. Za nadaljnjo obravnavo cesarjevega postanka na Bistriškem je pomemben zlasti stanovski patent o vnaprejšnji pripravljenosti hrane, izdan 1. junija, ki je v tretji tocki narocal, da morajo biti vsa zemljiška go-spostva in gosposke, kjer bo cesar opravil opoldanske ali nocne postanke, založena z »dobrim laškim in vi-pavskim vinom«, ki ga bodo nato lahko prodajali po ugodni ceni.148 Kot je opozoril že Perizhoffer, je na zacetku junija sledil nesporazum o tem, katera stran – deželnoknežja ali stanovska – bo prevzela stroške pripravljenih živil. Ceprav se je sprva zdelo, da jih bo kril cesarski erar, je bankalna odredba 5. junija stro­ške pripisala stanovom, ki so nato tožili, da ob velikih izdatkih trenutno ne morejo zagotoviti preskrbe na vseh cesarjevih postajah po deželi.149 Ker stanovi zaradi številnih opravil pred cesarje-vim prihodom niso mogli sami skrbeti, da za dvor nikjer ne bi zmanjkalo živil ali furaže, so deželni gla-var in stanovski poverjeniki 24. junija Sajfrida Bona-venturo pl. Wertenthalla opolnomocili kot izrednega »ordonancnega komisarja« (Ordinirungs­Commis­sarius) z nalogo,150 naj po celotni cesarjevi poti po Kranjskem potuje pred cesarjem in poskrbi, da bo na vseh postajah dovolj živil, furaže, slame, lesa za kur­javo in vseh drugih potrebšcin.151 Poleg tega naj bi stanovi, tako Perizhoffer, na cesarjevih postajališcih priskrbeli celo sneg in led.152 Na dan Karlovega od­hoda iz Gradca, 17. avgusta, je bil izstavljen stanovski patent, po katerem se ob cesarjevem prihodu živil ni smelo vec prodajati po cenah, višjih od dolocenih.153 Ker bi obravnava ceremoniala dednih poklonitev presegala okvire te razprave, se omejujem le na krat­ko predstavitev protokola, ki je bil predpisan za spre­jeme cesarja na opoldanskih in nocnih postajah, torej tudi v Trnovem. Ceprav je notranjeavstrijska vlada kranjskim stanovom že 2. aprila narocala, naj cesarja v krajih, kamor bo prispel, pricaka postrojeno me-šcanstvo pod orožjem in topovske salve,154 se zdi, da je to pravilo veljalo le za naselja s statusom mesta, de­nimo za Kranj in Ljubljano.155 Zato je manj verjetno,da bi bil podoben sprejem organiziran v Trnovem, ki 148 Prav tam, str. 15, Num 49, str. 159. 149 Gl. Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 15–17. Vprašanje prevzema stroškov preskrbe bo v prihodnosti terjalo raziskave na podlagi neobjavljenih primarnih arhivskih virov. 150 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 62, str. 175–176. 151 Prav tam, str. 19–20. 152 Prav tam, str. 19. 153 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 67, str. 21, 182–185.Perizhoffer je objavil tudi prilogo patenta s cenami perutnine,rib, rakov in drugih stvari, potrebnih za cesarski dvor (prav tam, str. 183–185). O tem gl. Mal, Poklonitev. Verjetno v dru­gi polovici avgusta je bil kranjskim stanovom naznanjen še prihod lotarinškega princa Franca Štefana. Zato so Kranjci poskrbeli, da je bilo tudi zanj na vseh postajah ob poti dovolj preskrbe (Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 21–22). 154 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 17, str. 7, 103–104.O urjenju mešcanstva za streljanje pozdravnih salv je govo­rilo tudi naznanilo z 9. aprila, gl. prav tam, Num. 23, str. 8,111–115. 155 Gl. Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 30–33. je imelo (domnevno) vsaj leta 1713 status trga.156 Za predstave o tem, kakšne priprave na cesarjev prihod so potekale na Bistriškem, je nemara povednejša od­redba graške dednopoklonitvene konference kranj-skim stanovom, izdana istega dne.157 Omenjeni dokument je namrec velel, da mora ce­sarja v vsakem kraju ob poti, kjer se bo ustavil opol­dan za kosilo ali ponoci za spanje, pricakati nekaj clanov deželnih stanov in mu biti na voljo. Poleg tega je treba od postaje do postaje pravocasno pripraviti priprego, potrebno za cesarske osebne in dvorne ko-cije, ki naj jih pošljejo naprej. To naj nadzira cetrtni komisar na konju. Nato je ponovljeno zgoraj ome­njeno navodilo s konca marca, naj med posamezni-mi postajami ob poti pravocasno pripravijo priprego,potrebno za cesarske osebne in dvorne kocije, ki so poslane naprej, kar naj nadzira komisar deželne cetrti na konju.158 Za zdaj lahko le ugibamo, v kakšni meri so bila zgornja navodila udejanjena, študija primera za Trnovo pa bo predstavljena v nadaljevanju. Ob pripravah dednih poklonitev za Karla VI. v notranjeavstrijskih deželah so poleg teženj po po­enotenju umestitvenih obredov v vseh deželah, na katere je opozoril Seitschek,159 opazne težnje po krajšanju njihovega ceremoniala na najnujnejše160 ter po izogibanju stroškom z »nepotrebnim blišcem in razkošjem«.161 Vendar se je Ljubljana po zgledu drugih deželnih glavnih mest kljub cesarjevemu na­vodilu, da razsvetljava in slavoloki niso potrebni,162 odlocila za oba izkaza casti visokemu gostu.163 Tudi sicer je uspeh varcevalnih ukrepov vprašljiv,164 avstrij-ski zgodovinar Wilhelm Rauch stroške Karlovega potovanja po notranjeavstrijskih dednih deželah leta 1728 namrec ocenjuje na 928.677 goldinarjev in 27 krajcarjev.165 156 Gl. razpravo Borisa Golca v tej številki Kronike. Sicer pa je streljanje z možnarji v cast pomembnih dogodkov za mlaj­ša obdobja izpricano tudi v Trnovem, gl. Bilc, Kronika, str. 41–42. 157 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 18, str. 7, 105. 158 Prav tam, Num. 18, str. 7, 105. 159 Seitschek, Die Länder, str. 101, 103. 160 Gl. Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 4, 14, Num. 44, str. 149–151. 161 Gl. AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 17v, 34v;Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 8, Num. 23, str. 115. O tem gl. Hisch, Die Erbhuldigungen, str. 104. 162 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 39, str. 13, 142–143. 163 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 64, str. 178–179. O tem gl. Fabjancic, Zgodovina, 4. zv., str. 123; Klemencic, Francesco Robba, str. 69–74, 188, 269; Kocervar, Ljubljana, str. 295–298. 164 Ob dednih poklonitvah notranjeavstrijskih dežel leta 1728,denimo, niso izdali spominskih novcev (Mikoletzky, Hofrei-sen, str. 282), kot je bila pogosta praksa ob tovrstnih umesti­tvenih obredih (Rohr, Einleitung, (III. Theil, VII. Capitul, §.42), str. 678–679; Mikoletzky, Hofreisen, str. 282–285), na Kranjskem, na primer, ob dedni poklonitvi nadvojvodi Ferdi­nandu leta 1597 (Valvasor, Die Ehre, X, str. 355). 165 Rausch,Die Hofreisen, str. 142; Seitschek, Die Erbhuldigungs­reise, str. 77. Prim. stroške potovanja Karla VI. z Dunaja v Karlove Vare, od tam v Linz na zgornjeavstrijsko dedno Na potovanju v notranjeavstrijske dežele sta od ožjih družinskih clanov cesarja spremljali le cesarica in starejša hci, nadvojvodinja Marija Terezija, ki sta nato ostali v Gradcu.166 V notranjeavstrijske dežele je potoval tudi poznejši Karlov zet, bodoci soprog Marije Terezije in naslednik na cesarskem prestolu,lotarinški princ Franc Štefan, ki pa je potoval posebej s pošto. Ceprav je bilo sprva predvideno, da bo tudi on ostal v Gradcu,167 se je pozneje vendarle pridružil bodocemu tastu na potovanju po ostalih notranjeav­strijskih deželah. V Ljubljani so zanj zgradili celo po­sebno ladjo tipa »Chaichio« oz. »Kaik«168 za plovbo po Ljubljanici med kranjsko prestolnico in Vrhniko. Poleg naštetih clanov dinastije je s cesarjem v Gradec potoval predsednik dvornega vojnega sve­ta Evgen Franc princ Savoje in Piemonta. Znano je, da je bil znameniti vojskovodja v Gradcu, viri, ki bi pricali o njegovi udeležbi na potovanju po osta­lih notranjeavstrijskih deželah, pa mi še niso zna­ni.169 V štajersko prestolnico, kjer je bila v dvornem vrtu »pod milim nebom« postavljena improvizirana operna hiša,170 je pripotoval tudi cesarski kapelnik in skladatelj Johann Joseph Fux,171 Karel VI. naj bi se v Trstu med drugim sešel z znamenitim italijanskim skladateljem Antoniem Vivaldijem,172 ob cesarjevem drugem obisku v Ljubljani pa je cast igranja med ce­sarjevo vecerjo doletela clane ljubljanske Akademije filharmonikov.173 Od Postojne do Reke in nazaj (14.–19. september 1728) Karel VI. je v ponedeljek, 13. septembra, dopol­dne zapustil Trst, obedoval v gospostvu Senožece,ki je pripadalo knezom Porcia, in prenocil v Postoj­ni, kamor je prispel prek Razdrtega.174 Medtem ko poklonitev in nazaj na Dunaj, gl. Mikoletzky, Hofreisen, str.275–285. 166 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 36r, 38v. 167 Prav tam, fol. 36r. 168 Prim. Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 64 in Rausch, Die Hofreisen, str. 133. »Kaik« naj bi bil coln na vesla, ki je lahko imel tudi en jambor in pol, gl. Kaik. Maritimes Lexikon (22. 9. 2023). 169 Gl. naznanilo, poslano dvornemu vojnemu svetu 10. marca 1728 (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 42r––42v). O omembah princa Evgena v cesarjevem dnevniku gl.Rausch, Die Hofreisen, str. 113. 170 Improvizirano operno hišo je 11. avgusta porušil veter (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 170r; Rausch, Die Hofreisen, str. 113–114). 171 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 71v–72r. 172 Hahn, Zwei Besuche, str. 6–7, 81–82 (z navedbo relevantne literature). 173 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 66–67; Kocevar, Ljub­ljana, str. 294. 174 Heintz: Den 13ten septembris vormittag montags reiseten i[hre] m[ajestät] von Triest hinweg, speiseten mittags auf der dem für­sten von Portia zugehörigen herrschaft Senosetsch, nachts aber giengen die selb[s]te über Prewaldt nach Adelsberg (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 94r). Gl. tudi Wienerisches Diari­um, Num. 81, 9. 10. 1728, [fol. 9]. Heintz ne zapiše, kje tocno na ozemlju senožeškega gospostva je tega dne obedoval cesar, ceremonialni protokol navaja, da se je to zgodilo v Senožecah.175 Naslednjega dne, v torek, 14. septembra, je cesar nadaljeval pot proti Reki. Odrinil je iz Postojne ter preko Zagorja, kjer je imel opoldanski postanek, in ozemlja gospostva Prem176 prispel v Trnovo,177 kar dvorni uslužbenec v prostem prevodu opiše z nasle­dnjimi besedami: »14. tega meseca [septembra] je bilo kosilo v Steinbergu ali Zagorju, ponoci pa [smo] skozi gospostvo Prem, ki pripada knezu Porcii, [potovali] v Trnovo, kjer je bila slaba nastanitev in izjemno po­manjkanje vode, tako da je sem ter tja po vasi in povecini zunaj nje stalo mnogo lesenih cebrov,178 ti so bili tako za postrežbo dvora kot vojaštva napolnjeni z gorsko vodo in prineseni iz Bistrice. Celo župnik179 v tem kraju je imel v svojem župnišcu, kjer je bilo glavno bivališce, vodnjak,ki je bil popolnoma presahel. Ta vodnjak so napolnili z vodo, ki jo je vec kot petdeset oseb prinašalo od pol ure [hoda] stran.«180 Po odhodu iz Trnovega v sredo, 15. septembra, je cesar obedoval v Škalnici na današnjem Hrvaškem, ki jo je Heintz slabo ocenil. Po njegovem mnenju naj bi bil namrec ta kraj »še slabši kot prejšnji«, saj v Škal­nici ni bilo mogoce dobiti ne vina ne kruha. Poleg tega je predhodnica cesarjevega spremstva, nadaljuje Heintz, ki je tjakaj prispela že dan poprej in v Škal­nici prenocila, povecini morala spati v svojih vozovih 175 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 218r. Gl. tudi Rausch, Die Hofreisen, str. 138; Schreiber, Habsburger, str. 80; Hahn, Zwei Besuche, str. 82–83. 176 Gl. zemljevid deželskega sodišca Prem v Historischer Atlas, Bl. 35, Adelsberg. 177 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 218r. 178 Gre za besedo bodung oz. die Bodung, ki pomeni kad, ceber ali bedenj (Hudelja, Nemško­slovenski, str. 157; Pleteršnik, Slo­vensko­nemški slovar (26. 7. 2023)). Ob tem velja dodati, da je notranjeavstrijska vlada 9. aprila kranjskim stanovom poslala navodila oskrbovanja za mesto Gradec, ki so kot smernice ve­ljala tudi na Kranjskem. 12. tocka dokumenta predvideva, da morajo biti v vseh hišah pripravljeni cebri ali sodi z vodo tudi zaradi požarne varnosti (Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 8, Num 23, str. 114–115). 179 Med letoma 1712 in 1758 je bil trnovski župnik Janez Anton Spingarolli (Smole, Vicedomski urad, 6. del, str. 198–199; gl.tudi razpravo Borisa Golca v tej številki Kronike. Prim. Bilc, Kronika, str. 17, 28–29, 127; Vidrih, Kratek zgodovinski oris,str. 31–34). 180 Heintz: Den 14ten dito wahre das mittagmahl zu Steinberg oder Saguria, nachts aber über die fürst[liche] portysche herrschaft Prem nacher Dornöckh, allwo ein schlechtes unterkommen (fol.94v) und absonderlich mangel am wasser wahre, dergestalt daß hin undt wider im dorf mehrestentheils aber außer desselben viele höltzerne bodungen gestanden, welche mit dem auß der Vistriz geholten berg­wasser zu bedienung der hofstadt sowohl, alß der soldatesca angefüllet waren, ja selbst der pfarrer des orths hatte den in seinem pfarrhof (allwo das haubt­quartier wahre) sich be­fündenden aber völlich außgetrockneten brunen mit obbesagten,gegen einer halben stundt von mehr alß 50 persohnen hergeholten wasser, anfüllen lassen (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol.94r–94v). Marginalija poleg besedila navaja: Wassermangel zu Dorneck (prav tam, fol. 94v). Ceremonialni protokol ra-zen imen krajev na poti ne prinaša drugih podatkov, gl. AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 218r. in kocijah181 ali pa kar pod milim nebom.182 Kljub temu se zdi, da ne pomanjkanje vode v Trnovem ne manko provianta v Škalnici nista sodila med resnejše incidente, kot je bil že omenjeni mariborski pripet­ljaj, ko se je v cesarju dodeljeni spalnici vdrl strop.183 Poleg tega lahko z veliko verjetnostjo sklepamo, da nevšecnosti, ki jih omenja Heintz, niso pestile cesar­ja, temvec njegovo spremstvo.184 Istega dne, v sredo, 15. septembra, je Karel VI.med 5. in 6. uro popoldne dosegel svojo zadnjo po­klonitveno postajo – Reko.185 Ko je prispel do novihcesarskih lazaretov, ki so stali pol ure pred mestom, jeizstopil iz kocije, se povzpel na konja, jezdil po srediniskozi lazarete in pot nadaljeval skozi predmestje domestnih vrat.186 Heintz zapiše, da je Karlov prihod vmesto potekal brez posebnega razkošja.187 Podatek o tem, da je cesar na Reko vstopil »na konju« (zu pferdt), je zanimiv,188 saj je cesar, kot omenjeno, 3. maja 1728dolocil, da bo cast njegovega vstopa v mesto na konjupripadla le štajerskemu Gradcu, vendar je to odlocitevmed potovanjem nekajkrat spremenil.189 181 Nekaj odprtih vprašanj pušca prevod iz francošcine izvirajoce besede chaise, ki naj bi oznacevala dvo- ali štirikolesno polod­prto kocijo (Duden.de) ali lahek, napol odprt voz, polkocijo (Hudelja, Nemško­slovenski, str. 178). 182 Heintz: Den 15ten septembris speiseten i[hre] m[ajestät] mit­tags zu Scalniza, welcher orth noch schlechter, alß der vorige und weder wein noch brodt allda zubekommen wahre, ja die jenige parthey, welche einen halben tag voraußgegangen und daselbst über nacht geblieben ist, mehrsten theils (fol. 95r) mit ihren wägen und chaisen, oder wohl gahr unter freyen himmel haben campiren müssen (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 94v––95r; gl. tudi AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol.218r–218v). 183 Incident se je zgodil v petek, 24. septembra, ko je cesar izpu­stil postanek v Mariboru in se s pošto iz Celja odpravil narav­nost v Gradec (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol.222r). O tem Rausch, Die Hofreisen, str. 141; Seitschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 72. 184 Wienerisches Diarium, Num. 83, 16. 10. 1728, [fol. 3–4] v drugem delu porocila o cesarjevem obisku Reke sicer omeni Karlovo kosilo v Škalnici, vendar ne omenja morebitnih ne­všecnosti. Gl. tudi Rausch, Die Hofreisen, str. 138. 185 Karel VI. je Reko v svojem dnevniku oznacil kot »boljšo« od Trsta (Seitschek, Die Erbhuldigungsreise, str. 71), poleg tega naj bi tako cesar kot lotarinški princ med obiskom Kraljevice, 16.septembra, po porocanju Wienerisches Diarium, Num 83, 16.10. 1728, [fol. 4] izjavila, da sta jima mesti Reka in Kra­ljevica všec. 186 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 218v; Wiene­risches Diarium, Num. 83, 16. 10. 1728, [fol. 4]. O tem gl. Schreiber, Habsburger, str. 81; Seitschek, Die Erbhuldigungs­reise, str. 71. 187 Heintz: Eodem dato nachts langten ihro may[estät] glücklich zu Fiume an, und hielten dero einzug ohne sonderbahren pracht zu pferdt durch die vorstadt in die stadt und folgsamb ins schloß,allwo das haubt­quartier wahre (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 95r, gl. tudi opis mesta, njegove okolice, cesarjevega obiska lazareta in Kvarnerskega zaliva, fol. 95r–97r). 188 Podatek o vstopu »na konju« vsebujejo vsi trije pregledani viri:AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 218v–219v; AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 95r, glede vstopa na ko­nju je Heintzev opis nedvoumen, saj tudi marginalija navaja:Einritt daselbst (prav tam, fol. 95r); Wienerisches Diarium, Num. 83, 16. 10. 1728, [fol. 4]. 189 Cesar je glede 12. tocke mnenja tretje dvorne konference Pred mestnimi vrati so visokega gosta ob salvah iz težkih topov z obzidja sprejeli sodnik, ki je imel poz­dravni govor, rektor (jezuitskega kolegija) in odpo­slanci, ki so mu izrocili mestne kljuce. Ko jih je Karel VI.vrnil mestnim ocetom, se je napotil do jezuitske cerkve, pri cemer ga je ob poti pozdravila mestna milica, postrojena v dve ceti. Pred jezuitsko cerkvijo,kjer je visoki gost razjahal, so nanj cakali mestni gla-var na celu plemstva ter picenski in senjski škof. Ce-sarja so pod baldahinom, ki ga je nosilo osem stolnih kanonikov, pospremili v cerkev do glavnega oltarja.Ko je bil odpet Te Deum laudamus, se je cesar napotil na grad, kjer je bilo zanj pripravljeno stanovanje, in nato javno obedoval v prico velikega števila ljudi.190 Naslednjega dopoldneva, 16. septembra, sta se ce­sar in lotarinški princ na konjih podala v Bakar, kjer sta se skupaj z viceadmiralom baronom Teichman­nom191 vkrcala na »lepo okrašeno« brigantino,192 ki ju je cakala v tamkajšnjem pristanišcu. Visoka gosta sta nato s svojim plovilom v spremstvu galeje iz Senja in mnogo drugih ladij odplula v Kraljevico, kjer sta si ogledala tamkajšnji grad. Zatem sta se ponovno vkrcala na ladjo ter ob salvah topov in postrojene mi-lice iz Vinodola odplula nazaj v Bakar. Po kosilu je popoldne sledila vrnitev na Reko, kjer je cesarja ob ustju Rjecine ali Fiumare pricakala omenjena senjska galeja, ki je tja priplula iz Bakra. Po ogledu plovila je cesar obdaril njeno posadko.193 V petek, 17. septembra, je Karel VI. na gradu, kjer je bila njegova rezidenca, sprejel »poklonitev« (huldi­ 3.maja dolocil: Weilen auser Grätz nirgendts kein einritt, son­dern nur einfahren werd, werden auch die ständt nur auf dem mittag und außschuß und dann bey dem wagen, bey der kürchen empfangen und auffwarten (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101,fol. 12r–12v; AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol.84v). Karel VI. je, kot omenjeno, med potovanjem po notra­njeavstrijskih deželah na konju vstopil v Gradec, Velikovec,Gorico, Trst in Reko. Gl. op. 84. 190 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 218v–219v. Gl.tudi Wienerisches Diarium, Num. 82, 13. 10. 1728, [fol. 4];Num. 83, 16. 10. 1728, [fol. 4]); Schreiber, Habsburger, str. 80. 191 Neidentificiran. 192 Tip ladje je vprašljiv, viri ga namrec navajajo v naslednjih oblikah: Bregantin (Wienerisches Diarium, Num. 83, 16. 10. 1728, [fol. 4]) in Pregantin (AT ÖStA/HHStA OMeA ZA­-Prot. 14, fol. 219v). Heintz po drugi strani piše, da je bilo plovilo tipa Lancia, ki naj bi v Bakar priplulo iz Trsta (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 97v). Medtem ko je slednji termin neidentificiran, lahko prva dva nemara prevajamo z izrazom brigantina, ki oznacuje jadrnico z dvema jamboroma (SSKJ (1. 9. 2023)), ali bregantin (Pust, Beneško-osmanski,str. 106) in brigantin. Medtem ko naj bi se jadrnice brigan­tine na vzhodni obali Jadrana pojavile sredi 18. stoletja, je bregantin/brigantin njen predhodnik na vesla in jadra, ki se je pojavil že v 16. stoletju (Štumberger, Brik, str. 70–71). 193 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 219v–220v;Wienerisches Diarium, Num. 82, 13. 10. 1728, [fol. 4–5]; Num.83, 16. 10. 1728, [fol. 4]. Pri Heintzu, AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 97v–101r, naletimo tudi na podatke o dveh nesrecah, ki sta spremljali cesarjev obisk, in sicer naj bi bila nesreca pri streljanju s topovi usodna za enega od topnicarjev v Kraljevici, v Bakru pa naj bi nekdo ob eksploziji smodnika izgubil dlan (prav tam, fol. 99r–99v). Prim. Rausch, Die Hof­reisen, str. 139; Schreiber, Habsburger, str. 81. gung) reških mestnih oblasti,194 s cimer je bil oprav­ljen še zadnji notranjeavstrijski umestitveni obred.Cesar je nato v soboto, 18. septembra, dopoldne krenil nazaj proti Gradcu. Pot ga je vodila mimo Sv.Matije v Škalnico, kjer je obedoval, in od tam popol­dne skozi Lipo in Rupo v Jelšane, nato po »dobri in z zidovi obdani poti« (gut und gemauerten weeg), kot zapiše Heintz, skozi Dolenje (pri Jelšanah) in Koseze (Lassessa)195 »med gorami« v Trnovo, kjer je prespal.Naslednjega dne, 19. septembra, je visoki gost pot nadaljeval v Zagorje na kosilo in nato v Postojno, kjer je prenocil.196 Kot komentar h Karlovemu potovanju po Bistri­škem gre izpostaviti, da med dozdajšnjimi raziskava-mi žal ni bil odkrit noben vir, ki bi neposredno obrav-naval priprave Trnovega na cesarjev prihod, medtem ko je znano, da so stanovi, denimo, Tržicanom naro-cili, naj za vladarjev obisk pripravijo »Šutinovo hišo« in zvišajo trška vrata,197 od Franca pl. Creitzberga zahtevali, naj v Postojni za cesarjevo nastanitev pri­pravi svojo hišo,198 gospostvu Hošperk pa veleli, naj ima za primer visoke vode pripravljene splave.199 Ker tovrstni viri za Trnovo še niso znani, lahko o poteku priprav sklepamo zgolj na podlagi splošnih odredb,predstavljenih v tretjem poglavju razprave. Po vsej verjetnosti sta »spodobno namestitev« za cesarja v trnovskem župnišcu pripravila že dvakrat omenjena furirja Robinet in Meichsner, kot jima je z instrukcijo narocil dvor in jima zato izstavil kredenc­ni patent.200 Vendar po drugi strani ne moremo a 194 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 219v–221r;AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 97v–101r; Wienerisches Diarium, Num. 82, 13. 10. 1728, [fol. 4–5]; Num 83, 16. 10.1728, [fol. 4–5]. Gl. tudi Rausch, Die Hofreisen, str. 139–140; Schreiber, Habsburger, str. 81. 195 Potencialno odprto vprašanje ostaja le, kateri kraj je Heintz oznacil z besedo Lassessa (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101,fol. 101r). Upoštevajoc dejstvo, da sta bili ob trasi tedanje ce­ste med vasjo Dolenje pri Jelšanah in Trnovim le vasi Koseze (Kaseze) in Bistrica (Feistritz), sklepam, da se omenjeni ozna-cevalec nanaša na Koseze. Gl. tudi Lieberjevo cestno karto (SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/526, 527). 196 Heintz: Nach solcher gestalt von denen gesambten i[nner] ö[sterreichischen] landen allermildest empfangenen erbhuldigun­gen, habe s[eine] kay[serliche] may[estät] sich aller gnädigst belie­ben lassen den 18ten septembris vormittag dero ruckreyße nacher Grätz vorzunehmen und giengen diesen tag von Fiume ab durch Sa[nk]t Mathia, Scalniza, allwo sie zu mittag speiseten, von dannen nachmittags über Lippe, Ruppe, Jelleschana in gut und gemauerten weeg durch das do[r]f Dolegina, Lassessa (?) zwi­schen (fol. 101v) denen bergen biß Dorneck, allwo sie auch über nacht ver[b]lieben. Den 19ten continuirten Ihro may[estät] dero fernere reyße biß Saguria oder Steinberg zum mittagmahl, na­chts aber auf Adelsberg (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol.101r–101v). Gl. tudi AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot.14, fol. 221r–221v. Franc Štefan Lotarinški je za razliko od cesarja z Reke odpotoval s pošto in v Gradec prispel dva dni pred njim (Rausch, Die Hofreisen, str. 141). 197 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, str. 8, 11, Num. 36, str. 137–138. 198 Prav tam, str. 13. 199 Prav tam, str. 8. 200 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 35v–41v; Periz­hoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 4, str. 3, 85. priori izkljuciti možnosti stanovskega angažmaja pri pripravi župnišca, saj so 2. aprila stanovi iz Gradca dobili odredbo, ki jim je narocala, naj na postajali-šcih ob poti postavijo kuhinje in priskrbijo živila.201 Žal ne vemo niti tega, ali so bili za potrebe visokega gosta in njegove kuhinje ob trnovskem župnišcu po­stavljeni zacasni leseni objekti. Heintzev potopis pa kaže, da so cebri za vodo, ki jih je naznanilo z 9. aprila predvidevalo za požarno varnost,202 v Trnovem služili za prinašanje vode. Vec vprašanj odpirata tudi Heintzevi navedbi, da so morali dvorni uslužbenci, ki so v Škalnico prispeli dan pred cesarjem, spati na prostem ter da tamkaj ni bilo mogoce dobiti ne vina ne kruha. Medtem ko je na podlagi kredencnega patenta z 20. marca mogoce sklepati, da je bila priprava konjskih hlevov in lop za vozove v pristojnosti protipisarja Lukawskega,203 še ni povsem jasno, ali je bila skrb za namestitev dvor­nih uslužbencev v pristojnosti stanov.204 Kar zadeva pomanjkanje vina in kruha v Škalnici, vemo, da je kranjski deželni glavar že 4. aprila zemljiškim gospo­stvom, skozi katera naj bi potoval cesar, narocil, naj pripravijo dovolj živil in krme,205 1. junija pa jim je stanovski patent narocal, naj se založijo tudi z »do-brim laškim in vipavskim vinom«.206 24.junija je bil imenovan »ordonancni komisar« Wertenthall, ki je moral po vsej deželi potovati pred cesarjem in poskrbeti, da je bilo na vseh postajališcih dovolj živil, krme in drugih potrebšcin.207 Pomanj­kanju vina in kruha bi lahko botrovala tudi spomla­danska prepoved izvoza iz Kranjske, ki je do odprave konec maja težave s preskrbo povzrocala zlasti v Tr-stu in na Reki. Ceprav Škalnica ni bila del reškega ozemlja, na dolocene težave na tem obmocju nema­ra kaže ukaz graških tajnih svetnikov kranjskemu deželnemu glavarju, naj sprosti trgovino z Reko in njenim mešcanom dobavi dovolj živil, da bodo lah­ko cesarja primerno sprejeli,208 pa tudi siceršnje slabo stanje kraja, o cemer bo govor v naslednjem poglavju. H Karlovemu potovanju po ozemlju današnje obcine Ilirska Bistrica kaže dodati, da ga je po vsej verjetnosti na tem delu poti spremljal lotarinški princ in bodoci cesar Franc Štefan, cigar navzocnosti v Tr-novem viri sicer ne omenjajo, je pa izpricana na Reki.Na podlagi naznanila za dvorni vojni svet s 15. apri-la lahko sklepamo, da je gosta v Trnovem pricakal manjši kontingent vojakov, ki so poleg telesne straže skrbeli za cesarjevo varnost.209 Poleg njih bi mu do-brodošlico lahko izrekel tudi kateri od clanov kranj­ 201 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 19, str. 7, 106. 202 Prav tam, Num. 23, str. 8, 111–115. 203 Prav tam, Num. 4, str. 3, 85. 204 Naroceno jim je bilo, naj poskrbijo za vojake, gl. Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 61, str. 19, 173–174. 205 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 20, str. 107–108. 206 Prav tam, Num. 49, str. 15, 157–159. 207 Prav tam, Num. 62, str. 175–176. 208 Prav tam, Num. 46, str. 15, 153–155. 209 AT ÖStA/HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 68v. skih deželnih stanov, kot je velela odredba graške de­dnopoklonitvene konference z 2. aprila.210 Ceste in kraji na Bistriškem v socasnih virih Poleg utrditve pravnega okvira s pragmaticno sankcijo211 je vladavina Karla VI. v dvajsetih letih 18.stoletja Habsburški monarhiji postavila tudi temelje cestnega omrežja. Gradnja cest je bila namrec po­vezana z vladarjevimi merkantilisticnimi nazori ter nacelom povezovanja sestavljene monarhije v gospo­darsko in trgovinsko celoto;212 dodatno jo je spod­bujala razglasitev proste plovbe pod cesarsko zastavo na Jadranskem morju leta 1717213 ter Trsta in Reke za prosti pristanišci leta 1719.214 V prvi fazi izgra­dnje cestnega omrežja v dvajsetih letih 18. stoletja je bila cesta med Postojno in Reko še brez gostišc,zgodovinopisje pa ugotavlja, da je bilo na tem odseku težko kupiti hrano,215 kar potrjuje zgoraj omenjeni Heintzev potopis. V kontekst skrbi za cestno omrežje na Kranjskem lahko uvrstimo porocilo deželnega knjigovodje Ja­neza Boštjana (Sebastjana) Rakovca pl. Raigersfelda (1655–1732)216 o izboljšavi in gradnji deželnih cest,ki ga je 17. avgusta 1703, torej že pred nastopom Karlove oblasti, sestavil za kranjski urad poverjeni­kov.217 Uvod porocila navaja, da je bilo nekdaj obi­ 210 Perizhoffer, Erb­Huldigungs Actus, Num. 18, str. 7, 105. 211 Gl. Seitschek, Die Pragmatische Sanktion, str. 235–239. 212 Gröger, Ausbau, str. 163; Helmedach, Das Verkehrssystem, str. 77–78; Zwitter, Od zgodnjega kapitalizma, str. 147. Gl. tudi pregled razvoja cest na Slovenskem v 18. stoletju v Likovic [et al.], Zgodovina cest, str. 146–156. 213 Karel VI. je izkoristil šibkejši položaj Beneške republike v casu skupne vojne proti Osmanom (1714–1717) ter ob pod-pori Velike Britanije in Francije leta 1717 razglasil svobodno plovbo po Jadranskem morju, o tem gl. Löwenthal, Geschichte, Erster Theil, str. 151–157 (objava patenta prav tam, Anhang III., str. 219–222); Cesnik, Trgovina, str. 39–40. Primerek patenta gl. SI AS 1097, Zbirka normalij, Cesarski patenti 1703–1720 (1717, junij 2, Dunaj). Prim. Helmedach, Das Verkehrssystem, str. 77, ki kot datum izstavitve patenta navaja 2. julij 1717. 214 Löwenthal, Geschichte, Erster Theil, str. 157–162; Rausch, Die Hofreisen, str. 101, 136; Gröger, Ausbau, str. 164; Holz, Ce-stne povezave, str. 498; Cesnik, Trgovina, str. 39–46 (z naved­bo druge relevantne literature). Prim. Brückmüller, Avstrijska zgodovina, str. 195. 215 Gröger, Ausbau, str. 167; Helmedach, Das Verkehrssystem, str. 119.Prim. Kosi, Potujoci srednji vek, str. 204, ki po drugi strani navaja, da so leta 1498 gostišca premogli naslednji kraji: (Ilir-ska) Bistrica, Knežak, Šembije, Zagorje, Klenik, Trnje, Selce,Pivka, Narin, Nadanje selo, Košana in Vreme. Nemara gre razlog za ocitno razliko med poznim 15. in zgodnjim 18. sto­letjem iskati v upadu trgovine na Reki, ki se je na raven iz 15.stoletja ponovno povzpela šele po merkantilisticnih reformah v 18. stoletju. Gl. Cesnik, Trgovina, str. 13, 35, 41–44, 47 z navedbo relevantne literature. O stanju gostiln ob komercial­nih cestah Podkoren–Ljubljana, Ljubelj–Ljubljana in Ljub­ljana–Postojna leta 1765 gl. Šorn, Zanimivosti, str. 164–165. 216 Andrejka, Raigersfeld. SBL (8. 8. 2023)). Preinfalk, Plemiške rodbine, 17. st., 1. del, str. 121–130; Kos, V službi, str. 7, 11–12,101, 106, 140–141, 168, 186, 193, 207–215, 245, 267, 275. 217 SI AS 2, Stan I., šk. 767 (fasc. 527a), sn. 1, […] Bericht wegen besser- und bauung, 17. avgust 1703, [s. p.]. cajno, da so ceste z deželno tlako vzdrževala posa­mezna gospostva, in opozarja, da je vzdrževanje cest pomembno za gospodarstvo dežele, saj se nekateri trgovci, tako Raigersfeld, zaradi slabih cest raje po­služijo drugih poti, denimo, preko Koroške v Italijo.Sledi opis kranjskih cest po posameznih odsekih s podatki o lastnikih, ki so jih morali vzdrževati.218 Obmocje današnje obcine Ilirska Bistrica se v Raigersfeldovem porocilu pojavi dvakrat, in sicer se z njim prvic srecamo v zelo skromnem opisu ceste iz Loža preko Jurišca do Trnovega.219 Vec podatkov o obravnavanem obmocju prinaša opis ceste »od Po-stojne do Trnovega ali Bistrice«, ki opisuje celotno pot do reškega ozemlja220 in so ga kranjski stanovi v nekoliko predelani obliki ponovno uporabili slabih deset let pozneje, ko je 21. julija 1713 zaradi pritiskov z dvora na Kranjskem izšel patent za izboljšanje cest,ki je predvideval popravila na ravni celotnega omrež­ja, ne le posameznih odsekov.221 Deželni stanovi so ob tej priložnosti nekoliko predelali Raigersfeldovo porocilo,222 popravila cest pa so morala zaradi po­manjkanja denarja pocakati še dobro desetletje.223 Pot, po kateri je Karel VI. septembra 1728 potoval na Reko, je predstavljena v 23. odseku, ki navaja, da je cesto od Postojne do zidanega mostu pod Rakit­nikom z »mojstrskim delom« (maisterschaft) morala vzdrževati dežela, sam most pa notranjeavstrijska dvorna komora. Popravilo nadaljevanja ceste je bilo v pristojnosti gospostva Prem, ki je v ta namen pobi­ralo mitnino. Premsko gospostvo je bilo dolžno tudi graditi most preko »Bistrice ali Reke« nedalec od vasi Bistrica. Za popravila ceste od Trnovega do Škalnice dežela ni bila dolžna nuditi povracila. Porocilo nato ponovno navaja, da mora gospostvo Prem vzdrževati mostove na ozemlju svojega deželskega sodišca, prav tako gospostvo Novi grad v svojem deželskosodnem okrožju. Pri Škalnici je mitnino pobiralo gospostvo Švar­cenek, ki je zato moralo popravljati tamkajšnjo cesto,ko je bilo to potrebno. Cesto do Staroda je imelo po­sestvo Mune, ki je bilo obvezano vzdrževati ta odsek 218 SI AS 2, Stan I., šk. 767 (fasc. 527a), sn. 1, […] Bericht wegen besser- und bauung, 17. avgust 1703, [fol. 1–3]. O tem Holz,Cestne povezave, str. 497. O vzdrževanju cest pred zgodnjim 18.stoletjem gl. Šorn, Zanimivosti, str. 158. O stanju cest pred 18. stoletjem gl. Helmedach, Das Verkehrssystem, str. 52–57; Zwitter, Od zgodnjega kapitalizma, str. 143–145. 219 SI AS 2, Stan I., šk. 767 (fasc. 527a), sn. 1, […] Bericht wegen besser- und bauung, 17. avgust 1703, [fol. 8]; o tem Holz, Cestne povezave, str. 497. 220 SI AS 2, Stan I., šk. 767 (fasc. 527a), sn. 1, […] Bericht wegen besser- und bauung, 17. avgust 1703, [fol. 8–9]. 221 SI AS 2, Stan. I., šk. 767 (fasc. 527a). O tem gl. Šorn, Zani­ mivosti, str. 158; isti, Modernizacija, str. 64; Helmedach, Das Verkehrssystem, str. 76; Zwitter, Od zgodnjega kapitalizma, str. 146–147. 222 SI AS 2, Stan I., šk. 767 (fasc. 527a), sn. 2, Abteilung […], 21. julij 1713, [s. p.]; o tem Holz, Cestne povezave, str. 497–498; Šorn, Modernizacija, str. 64. 223 Holz, Cestne povezave, str. 497; Šorn, Modernizacija, str. 64;Zwitter, Od zgodnjega kapitalizma, str. 147. v voznem stanju. Porocilo dodaja, da [za vzdrževanje ceste] od Trnovega do Klane dežela ni dolžna nuditi povracila. Gospostvi Jablanica in Gotnik pa sta mo-rali ceste vzdrževati z deželno tlako.224 Porocilo torej vecinoma obravnava cesto na Reko, razen odseka do Staroda, kjer Karel VI. poldrugo desetletje pozneje ni potoval. Žal iz opisa ne izvemo nicesar o stanju cestne infrastrukture, krajev ob poti in njihovih na­stanitvenih kapacitet.225 Pravo spodbudo za izgradnjo cest je nekaj let po­zneje dala že omenjena razglasitev proste plovbe na Jadranu (1717) ter Trsta in Reke za svobodni prista­nišci (1719), s cimer so poti preko alpsko-dinarske pregrade do morja dobile pomen za vso monarhijo.Zato so med letoma 1718 in 1724 na širšem obmo-cju Krasa potekale posamezne izboljšave cest.226 Dela je leta 1725 dodatno spodbudila napoved potovanja Karla VI. po notranjeavstrijskih deželah, ki je sledilo tri leta pozneje.227 Ta gradbena dela228 s strani dvo­ra niso ostala neopažena, Heintz je namrec pri opisu Reke pohvalil tudi cesto iz Bakra v Karlovec, imeno­vano Via Carolina,229 ki jo je treba po njegovem mne­nju spoštovati kot »polovicno svetovno cudo« (halbes weldtwunder), ter nadaljeval, da se to: »… lahko rece tudi o poti, popolnoma udobno, dobro in trajno nareje­ni cez celoten Kras od Vrhnike do Gorice, Trsta in Reke.Prav tako [kot med Bakrom in Karlovcem] se je pred ko­maj štirimi ali petimi leti po vseh teh cestah tako pri po­ 224 Povzeto po izvirniku: 23. Von Adlsperg biß auf Dornegg oder Veistriz. Alda hat daß landt die strassen biß an die gemau­erte prukhen unter Rakhitnikh, ratione der maisterschaft zu reparieren, die prükhen aber betröffen die löb[liche] i[nner]ö[sterreichische] hofcammer etc. und die weitere weegs reparation,die herrschaft Bremb, welche derentwegen die mauth einnimbt,auch die prukhen über daß wasser Veistriz oder Reka genant,unweith des dorfs Veistriz gelegen, zu pauen hat. Von Dornegg biß auf Scalniza ohne entgelt des Landts. Die herrschaft Bremb mit erhaltung der prükhen in ihren landtgerichtlichen district.Item die herrschaft Castelnovo ingleichen in ihren landtgericht­lichen district. Zu Scalniza hat die herrschaft Schwarzenegg ein mauth einzunemben, soll derowegen auch den weeg reparieren, so nothwendig ist. Guett Munia hat den weeg biß auf Stärädä und selbiger revier in wandlbahren standt zuerhalten. Von Dornegg biß Clana ohne entgelt des landts. Hat die herrschaft Jablaniz und Guttenegg die strassen mit der landtrohath zu pauen (SI AS 2, Stan I., šk. 767 (fasc. 527a), sn. 2, Abteilung […], 21. julij 1713, [fol. 12–13]). 225 O gospodarskem pomenu Reške ceste za Trnovo gl. Valencic,Iz gospodarske preteklosti Trnovega, str. 46. 226 Holz, Cestne povezave, str. 498–499; Šorn, Zanimivosti, str.159–160; isti, Modernizacija, str. 63–77; Zwitter, Od zgo­dnjega kapitalizma, str. 147; Cesnik, Trgovina, str. 39–46. 227 Zwitter, Od zgodnjega kapitalizma, str. 147; Holz, Die Habs-burger, str. 31–37; gl. tudi Rausch, Die Hofreisen, str. 99–101. 228 Kranjski deželni glavar Volf Vajkard grof Gallenberg je nepo­sredno pred zacetkom cesarjevega potovanja, 19. aprila 1728,izdal patent o obnavljanju cest na izpostavljenih odsekih poti,po kateri je pozneje potoval Karel VI., gl. Perizhoffer, Erb­­Huldigungs Actus, Num. 35, str. 135–137; Rausch, Die Hof­reisen, str. 125, op. 268, 126. 229 O tem gl. Helmedach, Das Verkehrssystem, str. 120–127; Gröger, Ausbau, str. 166–168; Cesnik, Trgovina na Reki, str. 15–16, 18–19, 21. Navedeni deli navajata ostalo relevantno literaturo na temo Karoline. tovanju oseb kot pri prevozu ekvipaž, drugih potrebnih živil in trgovskega blaga lahko potovalo le z najvecjimi nevšecnostmi, s pomocjo tovornih konj. Po drugi strani se lahko poslej tod na lahkih in težkih vozovih prevaža z najvecjo udobnostjo.«230 Poleg tega je, kot omenjeno, pri opisu cesarjevega povratka z Reke proti Postojni Heintz kot pendánt nelaskavi oceni nastanitvenih kapacitet v Trnovem in Škalnici pohvalil »dobro in z zidovi obdano« cesto med Jelšanami in Trnovim.231 Slabi dve leti za cesar-skim dvorom, konec maja in junija 1730, je po šir­šem obmocju Krasa potoval nemški ucenjak JohannGeorg Keyßler (1693–1743), ki je spremljal dva mla­da grofa na izobraževalnem potovanju po Evropi.Trojica je iz Trsta preko Škalnice krenila na Reko in od tam proti Postojni. Nemški popotniki, ki so si po poti ogledovali kraške pojave, so obiskali še Planino,Cerknico in Idrijo ter se preko Vrhnike, Ljubljane in Celja odpravili v Gradec.232 Keyßler je vtise s svojega potovanja leta 1740 objavil v veckrat prevedeni knjigi,233 v kateri med drugim opisuje pot z Reke v Postojno. Avtor sicer neposredno ne omenja krajev na Bistriškem, opiše pa Škalnico, za katero pravi, da je »slab kraj« z le nekaj hišami, njena okolica pa naj bi bila kamnita in neu­porabna. Kraj je zlasti pestilo pomanjkanje vode, ki je je, kot zapiše, primanjkovalo še vec ur hoda naprej.Zato so morali vodo prinašati z Reke, in ker so to poceli s sodi, v katerih je bilo poprej vino, si je popot­nik z njo, tako avtor, lahko le malo pomagal. Zemlja in tla naj bi se postopno izboljševala proti Postojni.Keyßler doda, da v deželi »do Ljubljane« govorijo slovensko, medtem ko gospoda poleg tega govori še italijansko in nemško.234 Nedolgo za potovanjem nemškega ucenjaka je zemljemersko delo po Kranjskem verjetno za-cel izvajati Janez Dizma Florjancic pl. Grienfeld (1691–1757), ki je vec kot desetletje terenskega dela leta 1744 kronal z objavo zemljevida celotne dežele 230 Heintz: …, welches auch von dem über den völligen Carst von Oberlabach biß Görtz, Triest und Fiume vollkomment(?) bequem, gutt undt dauerhafft gemachten weeg kann gesaget wer­den, allermassen auff all diesen strassen vor kaum 4 oder 5 ja­hren nicht anderst alß mit gröster ungelegenheit durch hülf derensaimb­rossen sowohl in reysung deren persohnen, alß forthbrin­gung der equipage, auch anderer nothwendiger lebensmittel undt (fol. 101r) kaufmanns güttern gewandert hat werden können,wo man hingegen alles nunmehro auff leücht­ und schwehren wägen mit der grösten bequemlichkeith forthzubringen vermag (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 100v–101r). 231 AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 101r. 232 Shaw, Foreign, str. 66; Helmedach, Das Verkehrssystem, str. 318–338; Holz, Cestne povezave, str. 509. O Johannu Geor­gu Keyßlerju gl. Ratzel, Keyßler, Johann Georg. Allgemeine Deutsche Biographie (10. 8. 2023). 233 Delo je bilo prvic objavljeno leta 1740, faksimile angleškega prevoda 48. pisma iz leta 1760, ki se nanaša na slovenska kra­ška podrocja, je objavil Shaw, Foreign, str. 67–70. 234 Keyßler, Neueste Reisen, str. 1189. Prim. faksimile nekoliko spremenjenega angleškega prevoda iz leta 1760 v Shaw, Fore­ign, str. 67. Ducatus Carnioliae Tabula Chorographica (Krajepisni zemljevid Kranjske).235 Kdaj natanko je avtor meri­tve izvajal na Bistriškem, ni znano, so pa obravnavani kraji upodobljeni na Sekciji 8 njegovega zemljevida.Trnovo je oznaceno kot sedež župnije in pošte, ki jo je kraj verjetno dobil v tridesetih letih 18. stoletja.236 Ob glavni komercialni cesti, ki je na kolorirani karti oznacena z rdeco barvo,237 so kot sedež župnije pra­vilno oznacene še Jelšane,238 kot kraja brez cerkve pa napacno Šembije in Koseze.239 Po spodletelem poskusu sistematicnega popravila cest na Kranjskem leta 1713 so se vecja dela naposled zacela med letoma 1746 in 1747, ko za vzdrževanje cest niso vec skrbeli kranjski deželni stanovi, temvec je Dunaj cestna dela dajal v zakup.240 Leta 1746 je cestne zadeve na Kranjskem prevzel grof Leopold Lamberg, cigar zakup je trajal do leta 1763. Stanje cestnega omrežja, kakršnega je vzpostavil Lamberg,je opisano v znameniti »jožefinski« vojaško-topo­grafski izmeri, nastali med letoma 1763 in 1787.241 Širše obmocje današnje obcine Ilirska Bistrica veci­noma pokrivata sekciji 226 in 229, ki sicer prinaša­ta le skope, vendar relevantne podatke o razmerah v drugi polovici 18. stoletja.242 Na podlagi opisov sekcije 226 ugotovimo, da je bila »deželna in poštna cesta« (die Land und Post­strasse), ki je potekala iz Raduhove vasi (danes del Pivke) skozi Zagorje, Knežak in Šembije proti Tr-novemu, »po naravi kamnita, zelo dobra in ob vsa­kem casu uporabna«, njena širina pa je variirala med 235 Reisp, Florijancicev veliki zemljevid; Gašperic, Florjancic pl.Grienfeld, Janez Dizma. Slovenska biografija (20. 8. 2023); Južnic, Študij, str. 383. 236 Gl. razpravo Borisa Golca v tej številki Kronike. 237 Nekaj odprtih vprašanj pušca Florjanciceva upodobitev odse­ka ceste med Šembijami in Trnovim, saj bi lahko to razumeli tudi tako, da je cesta vodila skozi Podstenje, vendar se to zdi le malo verjetno. Za Podstenje Slovenija na vojaškem zemlje­vidu, zv. 3, Opisi, str. 156, v tocki 8 namrec navaja, da so poti takšne kot v tocki 1., torej v Suhorju, to je: Poti, ki vodijo od tu, velja vecinoma oznaciti kot peš steze in jezdne poti (prav tam,zv. 3, Opisi, str. 154). Tudi zemljevid sekcije 226 ne kaže, da bi deželna in poštna cesta med Šembijami in Trnovim pe­ljala skozi Podstenje, kaže pa, da so med Šembijami in Pod-stenjem poti, katerih prehodnost je zgoraj opisane kvalitete.Tako tudi Lieberjeva cestna karta, nastala okrog leta 1780, ne kaže, da bi trasa ceste med Šembijami in Trnovim potekala skozi Podstenje (SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/525, 526). 238 O župniji Marijinega vnebovzetja v Jelšanah gl. Höfler, Gra­divo, Primorska, str. 111–113. 239 Gl. Florijancic, Deželopisna karta. O tem gl. Gašperic, Stari zemljevidi, str. 79–80; Gašperic, Šolar in Zorn, Kartografski zakladi, str. 27, 82–85. Da sta Šembije in Koseze oznacena z znakom pagi sine templis, je napaka, saj sta v obeh vaseh stali podružnicni cerkvi trnovske župnije sv. Petra in Pavla, in sicer cerkev sv. Vida v Šembijah ter sv. Marije Magdalene v Kose­zah (Höfler, Gradivo, Primorska, str. 107, 109). 240 Holz, Cestne povezave, str. 500. 241 Holz, Cestne povezave, str. 501. Prim. Likovic [et al.], Zgo­dovina cest, str. 151–153; Šorn, Zanimivosti, str. 160–163; isti,Modernizacija, str. 65–68; Zwitter, Od zgodnjega kapitaliz-ma, str. 149. 242 Slovenija na vojaškem zemljevidu, zv. 3, Opisi, str. 153–158, 169–178. Glavna komercialna cesta na odseku od Parja do Škalnice po Florjancicevem Krajepisnem zemljevidu Kranjske,detajl (Florijancic, Deželopisna karta, Sekcija 8). 6 in 7 do komaj 4 sežnjev243 na nekaterih mestih.244 Opisa Knežaka in Šembij žal ni, na podlagi opisov drugih naselij pa lahko sklepamo, da so bile hiše tudi tod zgrajene iz kamna.245 Dobre ocene je Reška cesta deležna tudi v sekciji 229, kjer pri opisu Rupe bere-mo, da je poštna cesta (die Poststrasse) »cevelj široka [sic!]246 in zaradi kamnite podlage ob vsakem casu uporabna; ostale poti so bolj pešpoti.«247 243 Seženj ali klaftra naj bi meril med 189,4 in 189,6 cm (Vilfan,Prispevki, str. 59). 244 Slovenija na vojaškem zemljevidu, zv. 3, Opisi, str. 157. 245 Slovenija na vojaškem zemljevidu, zv. 3, Opisi, str. 153–158. 246 Cevelj naj bi meril 31,6 cm (Vilfan, Prispevki, str. 59). Po-temtakem lahko sklepamo, da je avtor opisa pri širini ceste pozabil vnesti število cevljev, prim. nemški izvirnik: Die Post­strasse, so von Saguria kommet und nach Fiume gehet, ist Schuch breit und jederzeit wegen steinigten Grundes gut zu gebrauchen(Slovenija na vojaškem zemljevidu, zv. 3, Opisi, str. 173–174). 247 Slovenija na vojaškem zemljevidu, zv. 3, Opisi, str. 173–174.Na ta opis se sklicujejo omembe poštne ceste pri opisih dru­gih krajev v sekciji 229. Opisi sekcije 229 prinašajo nekaj skopih podat­kov o krajih, skozi katere je petintrideset let pred zacetkom »jožefinskih« vojaških meritev potoval Ka­rel VI. Za Trnovo, denimo, posredno izvemo, da so hiše kamnite, rubrika o trdnih zgradbah v kraju pa žal ne omenja župnišca, kjer je cesar dvakrat preno-cil.248 Opis Bistrice, naslednjega naselja ob Karlovi poti, pri navedbi voda prinaša tudi nekaj podatkov o gospodarskih panogah, razvitih v okolici, in sicer: Tu izvirajoci potok Bistrica poganja mline, bakrove in železove fužine, je zelo deroc. Ko pade nekaj vec dežja,dre na plan iz jame, oznacene na karti, s tako silo, da ga brez nevarnosti ni mogoce nikjer preckati.249 Pri Kosezah, naslednji vasi ob poštni cesti, vojaška izmera navaja, da so hiše vecinoma kamnite,250 opisa 248 Slovenija na vojaškem zemljevidu, zv. 3, Opisi, str. 178. 249 Slovenija na vojaškem zemljevidu, zv. 3, Opisi, str. 178. O go- spodarskih razmerah v 18. stoletju gl. Valencic, Iz gospodar­ ske preteklosti Bistrice, str. 70–77. 250 Slovenija na vojaškem zemljevidu, zv. 3, Opisi, str. 177–178. Deželna in poštna cesta med Trnovim in Jelšanami, detajl z zemljevida sekcije 229(Slovenija na vojaškem zemljevidu, zv. 3, Karte, sekcija 229). reke Reke, ki jo je cesar preckal na poti iz Bistrice, pa najdemo vsaj še v tockah, posvecenih Jasenu, Jabla­nici in Zabicam. Pri prvem beremo: »Tukajšnji potok Reka je širok 8 do 10 korakov,251 ima položne bregove in kamnito dno, je razlicno globok, vecinoma 1 cevelj.252 Ob suhem vremenu je skoraj povsod prehoden, ob dol­gotrajnem deževju pa je razen cez most med Kosezami in Ilirsko Bistrico zaradi derocega toka neprehoden. Na­ 251 Natancna dolžina koraka (Schritt) ni znana, znašala je med 0,71 in 0,75 m. Prim. Hudelja, Nemško­slovenski, str. 801. 252 Cevelj je meril 31,6 cm (Vilfan, Prispevki, str. 59). rase toliko, da poplavi celo podrocje.«253 Zelo podobne ocene je vodotok deležen tudi pri opisu Jablanice in Zabic, le da je v višjem toku Reka ožja in globlja kot tik pred Bistrico in Kosezami.254 Iz Kosez je poštna cesta mimo Dolnjega Zemona in Male Bukovice vodila v Dolenje in Jelšane, od tam pa preko današnje slovensko-hrvaške državne meje v Rupo. Za vsa tri naselja opis navaja kamnite cerkve 253 Slovenija na vojaškem zemljevidu, zv. 3, Opisi, str. 170. 254 Prav tam, str. 171–172. in hiše.255 Jožefinska vojaška izmera je na Bistriškem torej ugotavljala dobro stanje Reške ceste med Za­gorjem in Rupo, druga poštna cesta mimo Podgrada,Racice, Staroda ter skozi Pasjak in Špajne bi, kot na­vajajo opisi, zahtevala malo popravil,256 medtem ko je bila ostala prometna infrastruktura znotraj sekcije 229, kot, denimo, med Jasenom in Trpcanami257 ali med Gornjim in Dolnjim Zemonom ter Bistrico,primerna zlasti za lahke in kmecke vozove z volov­sko vprego.258 Slabše ocene so bile deležne »steze« med Kute­ževim in Podgrajami,259 na obmocju Brdca,260 Nove vasi pri Jelšanah, Fabcev, Malih Loc,261 Sabonja, Ha-rij, Tominja in Velike Bukovice.262 Opisi dajejo slu­titi, da bi lahko v komercialne namene uporabljali še poti iz Zabic preko Klane na Reko ter preko Velikega Brda in Staroda v Istro.263 Glede stanja zgradb lahko ugotovimo, da so bile cerkve in hiše na Bistriškem grajene iz kamna, opis kot solidne gradnje izposta­vlja grad in pristavo pri Jablanici,264 grad Podgrad265 ter mitnico in kapelo v Starodu.266 Slabše ocene sta deležna grad Gutnik pri Zabicah267 in grad Dolnji Zemon.268 Cesta, po kateri je leta 1728 potoval Karel VI., je vidna na detajlu zemljevida sekcije 229. Kot zadnji vir v tem poglavju obravnavam ze­mljevid komercialne ceste iz Postojne do Reke,269 ki ga je Leopold Lieber, vodilni zemljemerec svoje dobe v deželi, po ugotovitvah Borisa Golca narisal okrog leta 1780.270 Za to študijo je Lieberjeva karta zani­miva tako zaradi dokaj natancnega nacrta Trnovega,kjer je približno pol stoletja pred njenim nastankom prespal cesar, kot zaradi natancnega pregleda trase komercialne ceste, po kateri je visoki gost potoval.Medtem ko bo nacrt Trnovega predstavljen v nasle­dnjem poglavju, tu podajam komentar k nacrtu ce­ste. Ta je iz Zagorja, kjer je cesar dvakrat obedoval (verjetno na tamkajšnji poštni postaji),271 na ozemlje 255 Prav tam, str. 173–174. 256 Prav tam, str. 173, 176. 257 Prav tam, str. 170–171. 258 Prav tam, str. 174–175. 259 Prav tam, str. 171–172. 260 Prav tam, str. 173. 261 Prav tam, str. 175. 262 Prav tam, str. 176–177. 263 Prav tam, str. 172–173. 264 Prav tam, str. 171. 265 Prav tam, str. 176. 266 Prav tam, str. 176. 267 Prav tam, str. 172. 268 Prav tam, str. 174. 269 Zaradi obsežnih cestogradenj v casu Karla VI. se je takrat uveljavila delitev cest na komercialne in stranske. Med glav­ne komercialne ceste, ki so jih razglasili leta 1726, je sodila tudi cesta iz Ljubljane v Trst z odcepom na Reko v Postojni(Zwitter, Od zgodnjega kapitalizma, str. 147; Helmedach,Das Verkehrssystem, str. 113–119). Na obravnavano cestno karto me je nesebicno opozoril Igor Gardelin, ki se mu za pomoc najlepše zahvaljujem. 270 Gl. razpravo Borisa Golca v tej številki Kronike. 271 Trenutno mi ni znan noben vir, ki bi porocal o tem, kje tocno je Karel VI. obedoval na svojih postankih 14. in 19. septem­ današnje obcine Ilirska Bistrica vodila v Knežak in nato skozi Šembije v Trnovo, ki za razliko od Flor-janciceve karte iz leta 1744 nima vec pošte.272 Pod jugozahodnim pobocjem grica trnovske cerkve je stal »cetrti vmesni kolicek« (vierter Mittel­pflock), ki je oznaceval 14.000 klafter oz. sežnjev od­daljenosti od odcepa Reške ceste s Tržaške ceste pri Postojni.273 Ce je razdalja podana v dunajskih klaf­trah, bi to pomenilo 26,5 km,274 kar približno ustreza dolžini današnje ceste med Postojno in Ilirsko Bi-strico preko Knežaka.275 Cesta se je preko mostu cez potok Bistrica nadaljevala do carinske postaje (bancal zohlamt Kaseze), kjer je zavila, nato s Koseškim mo-stom preckala Reko in se nadaljevala skozi Koseze,276 Dolenje in Jelšane, preko današnje slovensko-hrva­ške državne meje skozi Rupo277 in Lipo, kjer je bila naslednja poštna postaja, v že veckrat omenjeno Škalnico.278 Kje v Trnovem je prespal cesar? Pregledani viri in literatura, vkljucujoc Bilcevo Kroniko fare trnovske,279 sicer izrecno ne navajajo, kje v Trnovem je v noceh s 14. na 15. ter z 18. na 19.september 1728 prespal Karel VI., vendar lahko na podlagi Heintzeve navedbe, da je bilo »glavno biva­lišce« (haubt­quartier) v župnišcu (pfarrhof) trnov­skega župnika,280 z veliko gotovostjo sklepamo, da je cesar noc prebil prav tam. Heintz je namrec z istim izrazom oznaceval tudi druga poslopja, kjer je bil med potovanjem nastanjen cesar.281 Poleg tega so bili Habsburžani že od Friderika III., natancneje, od leta 1492, patroni trnovske in drugih župnij na tedanjem Krasu.282 Potemtakem sta bila trnovska župnija sv. bra 1728 v Zagorju. Vendar se sprico podržavljenja pošte leta 1722 (gl. Bezlaj-Krevel, Pošta, str. 182–183; Žontar, Klinar in Hozjan, Razvoj poštnega prometa) prav ta zdi najverjet­nejša lokacija njegovega postanka. Na Lieberjevi cestni karti je zagorska Posthaus (SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/525) oznacena s št. 88. 272 SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/526. Prim. Florijancic, De­želopisna karta. Splošno o pošti v Trnovem gl. tudi: Celigoj,Poštna tradicija. 273 SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/526. 274 Dunajski seženj ali klaftra naj bi meril od 189,4 do 189,6 cm (Vilfan, Prispevki, str. 59). 275 Cesta skozi Knežak je bila glavna do leta 1867, ko je bila med Št. Petrom (danes Pivko) in Trnovim zgrajena nova cesta (Postojinsko okrajno glavarstvo, str. 69). 276 SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/526. 277 Prav tam, št. 3/527. 278 SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/528. Karel VI. se je v Škal­nici ustavil 15. in 18. septembra 1728. Kot najverjetnejši kraj cesarskega kosila se zdi objekt, ki je na Lieberjevi karti ozna-cen kot Altes Schlos. 279 Bilc, Kronika, str. 35–117, 135–151, niti ne omenja potovanja Karla VI. leta 1728 niti ne navaja, da bi visoki gost prespal v trnovskem župnišcu. 280 AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 94v. 281 Tako, denimo, v Kranju (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101,fol. 70r), Ljubljani (prav tam, fol. 71r, 72v, 101v, 102v) in na Reki (prav tam, fol. 95r, 97r, 100r). 282 Bilc, Kronika, str. 22–23, 36. O trnovski župniji sv. Petra in Današnja Župnija Ilirska Bistrica, nekdanje trnovsko župnišce in »haubt­quartier« cesarja Karla VI. leta 1728 ( Jurciceva 29, Ilirska Bistrica, foto: Vanja Kocevar, avgust 2023). Petra in župnišce z njo kot patronat deželnega kneza že s tega stališca primerna za cesarjevo nastanitev. Trnovsko župnišce je bilo skupaj s svojim arhi­vom šestindvajset let pred prihodom visokega gosta,natancneje, 20. avgusta 1702, uniceno v požaru.283 Nekaj podrobnosti o požaru vsebujejo dopisi v arhivu kranjskega deželnega vicedoma z dne 22. februarja 1712, ki navajajo, da je trnovsko župnišce pogorelo z vsem pohištvom, gospodarskimi poslopji, živino in žitom vred, tedanjega župnika Nikolaja Solona (žup­nik 1678–1710),284 ki je ostal brez vsega premoženja,pa so iz gorece hiše rešili župljani tako, da so izdrli Pavla gl. Höfler, Gradivo, Primorska, str. 106–111. 283 O požaru gl. Bilc, Kronika, str. 29, 34, 38; Vidrih, Kratek zgo­dovinski oris, str. 30. K trnovskemu župnišcu so spadali tudi hlev, vrt, ki se je razprostiral okrog njega, ter polje z vino-gradom pod župnijsko cerkvijo, ki se imenuje Videm (Bilc,Kronika, str. 31). 284 Boris Golec na podlagi Smole, Vicedomski urad, 6. del, str.177, 180, 181–182 in 190, ugotavlja, da je bil Nikolaj So­lon imenovan in ustolicen za trnovskega župnika leta 1678,medtem ko se v literaturi obicajno omenja leto 1686 (Bilc,Kronika, str. 17, 28, 127; Vidrih, Kratek zgodovinski oris, str.31–32). Solon se je župniji verjetno odpovedal leta 1710, gl.Smole, Vicedomski urad, 2. del, str. 331, 6. del, str. 191, 192–193; medtem ko se v literaturi obicajno omenja leto 1712. Gl.tudi razpravo Borisa Golca v tej številki Kronike. mrežo z okna.285 Viri vicedomske provenience še raz­krivajo, da je bilo župnišce, ki je bilo tedaj enonad­stropna zgradba s petimi vecjimi in manjšimi sobami,kuhinjo, kletjo in manjšim hlevom,286 še dvanajst let po požaru »skoraj popolnoma razpadlo«.287 Zato je kranjski deželni glavar verjetno na pre­lomu let 1711 in 1712 ocenitev stroškov prenove župnišca zaupal Janezu Jakobu baronu Raunachu in Francu Petru Lazariniju,288 ki sta v že omenjenih do-pisih z dne 22. februarja 1712 menila, da bi obnovi­tvena dela lahko izvedli podložniki župnišca Trnovo ob pomoci kolegov iz vikariata Prem ter kaplanij v Knežaku in Parjah. Komisarja sta odlocno zavrnila sleherne krivdne ocitke na racun tedaj že nekdanje­ga župnika Solona.289 Deželni vicedom Franc Anton Lanthieri je 27. marca 1713 svetoval, naj novi župnik cim prej obnovi župnišce.290 Ugotavljanje, kdaj je do 285 Smole, Vicedomski urad, 6. del, str. 221, 226 in 230. O tem gl. razpravo Borisa Golca v tej številki Kronike. 286 Za opis poslopja gl. Smole, Vicedomski urad, 6. del, str. 229– 230. 287 Smole, Vicedomski urad, 6. del, str. 199, 221, 226, zlasti 229– 230. 288 Prim. oceno stroškov obnove v Smole, Vicedomski urad, 6. del, str. 221, 226. 289 Smole, Vicedomski urad, 6. del, str. 221, 226, 229–230. 290 Prav tam, str. 199. Detajl trnovskega župnišca (Pfarhoff ) z Lieberjeve cestne karte, nastale okrog leta 1780(SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/526). obnove naposled prišlo, presega okvir te študije, z gotovostjo pa lahko sklepamo, da so se dela koncala pred obiskom Karla VI. leta 1728.291 V casu cesarjevega obiska je trnovsko župni­jo vodil novi župnik Janez Anton Spingarolli (ali Spignarolli),292 ki ga je na to mesto imenoval sam Karel VI., verjetno septembra 1712.293 Spingarolli je župnijo prevzel potem, ko je bila od odstopa njego­vega predhodnika Solona leta 1710294 nezasedena in se je zanjo potegovalo še osem drugih kandidatov.295 291 Bilc, Kronika, str. 29, sklicujoc se na ljudsko izrocilo navaja, da je bilo na novo pozidano župnišce pozneje povecano skoraj za tretjino. 292 Gl. seznam Fajmoštri in dekani trnovski, kolikor jih je znanih (Bilc, Kronika, str. 17). O Antonu Spingarolliju zlasti prav tam, str. 28–29, 127. Gl. tudi: Vidrih, Kratek zgodovinski oris, str. 31–34. 293 Trditev se opira na cesarski odlok z 10. septembra 1712, v katerem Karel VI. kranjskega deželnega vicedoma obvešca,da je Spingarolija imenoval za trnovskega župnika (Smole,Vicedomski urad, 6. del, str. 198–199). 294 Solonov odstop je sprejel cesar Jožef I. in o tem 12. okto-bra 1710 obvestil kranjskega deželnega vicedoma (Smole,Vicedomski urad, 6. del, str. 190–191). Za Solonov odstop se omenjata dva razloga, in sicer spor s tržaškim škofom, ki naj bi slabo ravnal z deželnoknežjimi župniki v svoji škofiji (prav tam, str. 191, 226), ter župnikova starost in zdravstvene teža­ve, Solon naj bi leta 1712 štel 78 let (prav tam, str. 221). 295 Spingarolijevi konkurenti za položaj trnovskega župnika so Spingarolli je trnovsko župnijo vodil do svoje smr-ti leta 1758.296 Poleg tega je po nastopu službe novižupnik, kot receno, 6. maja 1713 sopodpisal župnijski inventar in urbar, edina do zdaj znana vira, ki ome­njata Trnovo kot trg.297 Poleg župnika bi cesarja leta 1728 v župnišcu lahko sprejel tudi tedanji kaplan in duhovni pomocnik Andrej Šajn (Šain), ki naj bi to funkcijo opravljal med letoma 1728 in 1730.298 V prejšnjem poglavju omenjena Lieberjeva karta Reške ceste iz okrog leta 1780 vsebuje tudi natancen bili: Janez Gerlicic, Franc Lovrenc Rome (favorit župljanov),Jožef grof Lanthieri, Franc grof Strassoldo, Volf Engelbert pl.Buset (Wuseth), Jurij Francišek (Franc) Ksaverij pl. Marot-ti, Dominik Culiani (Zuliani) in Karel Jožef baron Apfaltrer (Smole, Vicedomski urad, 6. del, str. 190–199). Izbor novega trnovskega župnika ni potekal brez zapletov in bi zaslužil po­sebno obravnavo. 296 Gl. razpravo Borisa Golca v tej številki Kronike. Prim. Bilc, Kronika, str. 17, 28–29, 127. 297 Valencic, Iz gospodarske preteklosti Bistrice, str. 70; isti, Iz gospodarske preteklosti Trnovega, str. 43; Smole, Vicedomski urad, 6. del, str. 202. Gl. tudi razpravo Borisa Golca v tej šte­vilki Kronike. Avgusta 1713 sta nastala tudi vizitacijski zapi­snik o župniji Trnovo in izjava župnijskega odbora, ki navaja,da so trnovski župljani želeli, da bi bil morebitni vikar doma-cin, vešc njihovega jezika (Smole, Vicedomski urad, 6. del, str. 201–202). 298 Bilc, Kronika, str. 117, 128; Vidrih, Kratek zgodovinski oris, str. 34, 38. nacrt naselja Trnovo z vpisanimi hišnimi številkami in trnovskim župnišcem pod številko 69.299 Vendar je ta vir, kot ugotavlja Boris Golec, manj zanesljiv,saj pet hiš med župnišcem in župnijsko cerkvijo ni oštevilcenih.300 Poleg tega Golec na podlagi primer-jav z jožefinskim katastrom in maticnimi knjigami ugotavlja, da je napacna tudi hišna številka 69, ki jo na karti nosi župnišce. Hišno oštevilcevanje se je na­mrec po uvedbi leta 1770 zacelo na severnem delu Trnovega in se koncalo na jugu naselja z župnišcem kot zadnjim oštevilcenim objektom pod številko 74,ki je tudi prava hišna številka.301 Sklep Dedne poklonitve Karlu VI. leta 1728 so bile za­dnji umestitveni obredi te vrste, ki so jih notranje­avstrijske dežele podale na svojih tleh. Po cesarjevi smrti leta 1740 se je naposled uveljavil trend opušca­nja umestitvenih obredov v nekaterih deželah, ki se je komaj opazno zacel pod Leopoldom I., nato postal opaznejši pod Jožefom I. in se po oživitvi umesti­tvenih obredov pod Karlom VI. v notranjeavstrijskih deželah uveljavil pod Marijo Terezijo. Znamenita vladarica je poleg ogrskega (1741)302 in ceškega kro­nanja (1743)303 namrec sprejela le spodnje- (1740) in zgornjeavstrijsko dedno poklonitev (1743).304 Od tedaj so dedne poklonitve potekale le v Spodnji Avstriji305 in se konec stoletja vrnile na Tirolsko.Obdržali so se tudi umestitveni obredi v Avstrijski Nizozemski,306 Lombardiji in Transilvaniji, pokloni­tve pa so bile izvedene tudi v novopridobljenih Gali­ciji in Bukovini.307 Nocna postanka Karla VI. s 14. na 15. ter z 18. na 299 SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/526. Gl. tudi Valencic, Iz gospodarske preteklosti Trnovega, str. 44. 300 Gl. razpravo Borisa Golca v tej številki Kronike. 301 Prav tam. 302 Holcík, Krönungsfeierlichkeiten, str. 12, 38–48; Kocevar, De-dna poklonitev Avstrije, str. 129–131. 303 O tem Maur, 12. 5. 1743 – Marie Terezie; Kocevar, Dedna poklonitev Avstrije, str. 132–133. 304 Hisch, Die Erbhuldigungen, str. 104; Kocevar, Dedna poklo­nitev Avstrije, str. 133–155. 305 Spodnjeavstrijske dedne poklonitve na Dunaju so v 18. sto­letju dobile novo vlogo prve velike ceremonije, ki jo je vladar opravil po prevzemu oblasti (Mata, The Care, str. 50). Josip Mal, Poklonitev, je navajal, da je dvor od Marije Terezije dalje kranjskim deželnim stanovom nastop novega vladarja nazna-nil z okrožnico in povabilom, naj se dolocenega dne udeležijo slovesne sv. maše. Stanovi so kljub temu še leta 1790 poudar­jali svojo pravico do dedne poklonitve (SI AS 2, Stan. II., šk 43, Erster Theil der ständischen beschwerde und wünsche,§ 3). Za Štajersko prim. Gmoser, Die steirischen Erbhuldi­gungen, str. 272, 278–279. Dedne poklonitve so se v okrnjeni obliki vrnile po koncu napoleonskih vojn. Od tedaj dalje so se stanovske deputacije novim cesarjem poklonile na Dunaju,denimo v letih 1836, 1849 in 1917 (Mal, Poklonitev; Poklo­nitev vojvodine Kranjske; Rahten, Od Majniške deklaracije, str. 47–49). 306 Van Gelder, Inaugurations, str. 176, 180, 182–184 (Tabela 6.1). 307 Mata, The Care, str. 50. 19.september 1728 v Trnovem, ki ju je cesar opra­vil na potovanju med Postojno in Reko, sta po vsejverjetnosti prva cesarska obiska na obmocju današnjeobcine Ilirska Bistrica. Poleg tega velja omeniti, da jes cesarjem skozi obravnavane kraje potoval tudi nje-gov bodoci zet in cesarski naslednik, lotarinški princFranc Štefan. Na podlagi korespondence med organina Dunaju in v Gradcu s kranjskimi deželnimi stano-vi v Ljubljani lahko z veliko gotovostjo sklepamo, daje visokega gosta v Trnovem pricakal manjši kontin-gent vojakov, ki je moral tja prispeti že prej. Prav takomu je dobrodošlico verjetno izrekel kateri od lokalnihplemicev, nemara pa tudi trnovski župnik Janez An­ton Spingarolli in duhovni pomocnik Andrej Šajn. Kljub slabi oceni, ki jo je Johann Adam vonHeintz v svojem potopisu namenil trnovskim na­stanitvenim kapacitetam in pomanjkanju vode, ki jo je bilo treba za potrebe dvora in vojaštva s cebri prinašati iz pol ure hoda oddaljene Bistrice, je dvor­ni knjigovodja po drugi strani pohvalil dobre ceste med Jelšanami in Bistrico, novim cestam med Vrh­niko, Gorico, Trstom in Reko pa skupaj z via Ca­rolina med Bakrom in Karlovcem nadel celo laskavi epiteton »polovicnega svetovnega cuda«. Trnovo je v casu prvega vladarskega obiska poleg sedeža župnije pod cesarskim patronatom nemara še vedno uživalo status trga in je v naslednjem desetletju postalo tudi sedež pošte.308 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AT ÖStA – Österreichisches Staatarchiv [FHKA] Finanz- und Hofkammerarchiv[SUS] Sammlungen und Selekte, [HS] Hand-schriftensammlung des Finanzarchivs.[HHStA] Haus-, Hof- und Staatsarchiv[ÄZA] Ältere Zeremonialakten[HA] Hofarchive, Privat- und Familienfonde,[OMeA] Obersthofmeisteramt[ZA-Prot] Zeremonialprotokolle. SI AS – Arhiv Republike SlovenijeAS 2, Deželni stanovi za Kranjsko.AS 1068 Zbirka nacrtov. AS 1097, Zbirka normalij. 308 Clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa PO­DOBA – BESEDA – ZNANJE. Življenje idej v prostoru med vzhodnimi Alpami in severnim Jadranom 1400–1800 (P6–0437) in raziskovalnega projekta Ambicije, karierizem,pohlep, prevare: socialno-materialne strategije, prakse in ko­munikacija družbenih elit na Slovenskem v zgodnjem novem veku ( J6-2575), ki ju iz državnega proracuna sofinancira Jav­na agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejav­nost Republike Slovenije (ARIS). Za nesebicno pomoc pri njegovi pripravi se najlepše zahvaljujem Borisu Golcu, Mihi Kosiju in Igorju Gardelinu. CASOPISI Slovenec, 1917.Wienerisches Diarium, 1728. LITERATURA Berning, Benita: “Nach alltem löblichen Gebrauch.” Die böhmischen Königskrönungen der Frühen Neuzeit (1526-1743). Köln, Weimar, Wien: Böhlau, 2008 (Stuttgarter Historische Forschungen, 6). Bezlaj-Krevel, Ljudmila: Pošta. Enciklopedija Slove­nije (ur. Marjan Javornik), zv. 9. Ljubljana: Mla­dinska knjiga, 1995, str. 181–186. Bilc, Janez: Kronika fare trnovske na Notranjskem. Ilirska Bistrica: Župnija, 2022. Bonin, Flavio: Belo zlato krilatega leva: razvoj sever­nojadranskih solin v obdobju Beneške republike. Pi-ran: Pomorski muzej »Sergej Mašera«, 2016. Bruckmüller, Ernst: Avstrijska zgodovina. Ljubljana:Slovenska matica, 2017 (Zgodovina držav in na­rodov, 7). Celigoj, Vojko: Poštna tradicija v Trnovem. Trnovo: ob 300­letnici omembe trga (ur. Ivan Simcic). IlirskaBistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kul­turo, 2013, str. 123–128 (Zbirka Ilirske teme, 11). Cesnik, Nika: Trgovina na Reki od 16. do 18. stoletja. Ljubljana: (diplomsko delo), 2022. Die Kaiser: 1200 Jahre europäische Geschichte (ur. Ger­hard Hartmann in Karl Schnith). Wiesbaden:Marix, 2006. Diem, Peter: Die Symbole Österreichs. Zeit und Geschi­chte in Zeichen. Wien: Kremayr & Scheriau, 1995. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813: mit besonderer Rück­sicht auf Kulturentwicklung, IV. Theil. Laibach: I. v.Kleinmayr & F. Bamberg, 1876. Fabjancic, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodni­kov in županov 1269–1820, 4. zvezek, Župani in sodniki 1650–1785 (ur. Sonja Anžic-Kemper in Barbara Žabota). Ljubljana: Zgodovinski arhiv,2012 (Gradivo in razprave, 34). Florjancic de Grienfeld, Ivan Dizma: Deželopisna karta vojvodine Kranjske [Kartografsko gradivo].Ljubljana: Slovenska knjiga, 1994. Gašperic, Primož in Šolar, Renata in Zorn, Matija:Kartografski zakladi slovenskega ozemlja = Carto­graphic treasures of Slovenian territory. Ljubljana: Založba ZRC, 2020. Gašperic, Primož: Stari zemljevidi ozemlja Slovenije.Historicni seminar 13, 2018, str. 67–94. Gmoser, Susanne: Die Erbhuldigungen in Öster­reich unter der Enns 1564–1835. Bedeutungswan­del oder Bedeutungsverlust?. Wien: (diplomsko delo), 2010. Gmoser, Susanne: Die steirischen Erbhuldigungen.Beiträge zur Rechtsgeschichte Österreichs 2, 2012, št. 2, str. 263–281. Godsey, William: Herrschaft und politische Kultur im Habsburgerreich, Die niederösterreichische Erbhuldigung (ca. 1648–1848). Aufbrüche in die Moderne: Frühparlamentarismus zwischen altstän­discher Ordnung und monarchischem Konstitutiona­lismus 1750–1850. Schlesien­Deutschland­Mittel­europa (ur. Ronald Gehrke). Köln: Vandenhoeck & Ruprecht, 2005, str. 161–177. Golec, Boris: Karniolizacija: stranpot v slovenski etnogenezi?. Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja: slovenski pogledi (ur.Vanja Kocevar). Ljubljana: Založba ZRC, 2022,str. 147–197. Golob, Andreas: Mediale Reflexionen auf Schritt und Tritt: Zeitungsberichterstattung über Habs­burgerreisen im 18. Jahrhundert. Habsburger un­terwegs. Vom Barocken Pomp bis zur smarten Buis­nesstour (ur. Renate Zedinger, Marlies Raffler in Harald Heppner). Graz: Leykam, 2017, str. 9–29. Gröger, Roman Hans: Ausbau des Straßennetzes in der Habsburgermonarchie. 300 Jahre Karl VI. (1711–1740). Spuren der Herrschaft des »letzten« Habsburgers (ur. Stefan Seitschek, Herbert Hut-terer in Gerald Theimer). Wien: Generaldirekti-on des Österreichischen Staatsarchivs, 2011, str.163–168. Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda, Del 1. Celje: Mohorjeva družba, 1992. Gülich, Ludwig von: Erb­Huldigung, So Dem Aller­­Durchleüchtigist­Großmächtigist­ Und Unüber­windlichsten Römischen Käyser, Auch Zu Hungarn,vnd Böheimb König, etc. etc. Als Ertz­Hertzogen zu Oesterreich Josepho Dem Ersten, Von Denen gesamb­ten Nider Oesterreichischen Ständen von Praelaten,Herren, Rittern [...] auff den 22. deß Monats Sep­tembris, Anno 1705 angesetzten Tag abgelegt [...]. Wienn: Kürner, 1705. Hahn, Daniela: Zwei Besuche im österreichischen Li­torale. Triest als Station der innerösterreichischen Erbhuldigungsreisen Leopolds I. 1660 und Karls VI.1728. Wien: (diplomsko delo), 2013. Helmedach, Andreas: Das Verkehrssystem als Moder­nisierungsfaktor. Straßen, Post, Fuhrwesen und Rei­sen nach Triest und Fiume vom Beginn des 18. Jahr­hunderts bis zum Eisenbahnzeitalter. München: R.Oldenburg Verlag, 2002 (Südosteuropäische Arbeiten, 107). Hende, Fanni: The Hungarian Coronations of Char­les VI and Leopold II and the Representation of Political Compromise. More Than Mere Spectacle:Coronations and Inaugurations in the Habsburg Monarchy during the Eighteenth and Nineteenth Centuries (ur. Klaas van Gelder). New York, Ox­ford: Berghahn Books, 2021, str. 99–118 (Austri­an and Habsburg Studies, 31). Hengerer, Mark: Die Zeremonialprotokolle undweitere Quellen zum Zeremoniell des Kaiser-hofes im Wiener Haus-, Hof- und Staatsarchiv. Quellenkunde der Habsburgermonarchie (16.–18.Jahrhundert). Ein exemplarisches Handbuch (ur. Jo­sef Pauser). Wien: Oldenbourg, 2004, str. 76–93. Hisch, Heribert: Die Erbhuldigungen in der Steier­mark. Graz: (doktorska disertacija), 1949. Historischer Atlas der Österreichischen Alpenländer. Wien: Akademie der Wissenschaften, 1929. Höfler, Janez: Gradivo za historicno topografijo predjo­žefinskih župnij na Slovenskem: Primorska (Oglej­ski patriarhat, Tržaška škofija). Ljubljana: Vihar­nik, 2016. Holcík, Štefan: Krönungsfeierlichkeiten in Preß­burg/Bratislava 1563–1830. Bratislava: Tatran, 1992/2005. Holenstein, André: Die Huldigung der Untertanen.Rechtskultur und Herrschaftsordnung 800–1800. Stuttgart: Gustav Fischer Verlag, 1991. Holz, Eva: Cestne povezave na Krasu od konca 17.do sredine 19. stoletja. Kronika 63, 2015, št. 3 (Iz zgodovine Krasa), str. 495–512. Holz, Eva: Die Habsburger in Krain. Habsburger unterwegs: Vom barocken Pomp bis zur smarten Bu­sinesstour (ur. Renate Zedinger, Marlies Raffler in Harald Heppner). Graz: Leykam, 2017, str.31–43. Hudelja, Niko: Nemško­slovenski zgodovinski slovar. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakul­tete, 2016. Južnic, Stanislav: Študij in znanost Ivana Dizma Florjancica. Bogoslovni vestnik 70, 2010, št. 3, str. 379–389. Keysslers, Johann Georg: Neueste Reisen durch Deu­tschland, Boehmen, Ungarn, die Schweiz, Italien und Lothringen. Hannover: N. Foerster, 1751. Klemencic, Matej: Francesco Robba (1698–1757). Be­neški kipar in arhitekt v barocni Ljubljani. Mari-bor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2013. Klezath, Hermann: Die heilige Krone von Ungarn ihre Heimkehr und Ausstellung im Schloss zu Kittsee im Jahre 1790. Burgenländische Heimat­blätter, Band 74, 2012, str. 155–176. Koblar, Anton: Cesta cez Ljubelj in ljubeljski pira-midi. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 3, 1893, št. 6, str. 218–226. Kocevar,Vanja: Dedna poklonitev Avstrije nad Anižo kraljici Mariji Tereziji leta 1743 v Linzu: prispe­vek k umestitvam Marije Terezije kot vladarice.Marija Terezija: med razsvetljenskimi reformami in zgodovinskim spominom (ur. Miha Preinfalk in Boris Golec). Ljubljana: ZRC SAZU, 2018, str.123–161. Kocevar, Vanja: Ljubljana kot prizorišce dedne po­klonitve cesarju Karlu VI. leta 1728: Raba javnih prostorov za vladarsko inscenacijo na primeru kranjske prestolnice. Kronika 70, 2022, št. 2, str.285–306. DOI: https://doi.org/10.56420/Kroni­ ka.70.2.03 Kos, Dušan: V službi njenega velicanstva: politika in elite med Dunajem, Ljubljano in Trstom v zapisih Franca Henrika barona Raigersfelda (1697–1760). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2022 (Thesaurus memoriae. Dissertationes, 15). Kosi, Miha: Potujoci srednji vek: cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 1998. Legat, Franz Xaveri: Erbhuldigung in Krain im Jah-re 1728. Carniolia 11, 1839, št. 16, str. 61–62; št.17, str. 65–66; št. 18, str. 69–70. Leitner, C. G. von: Die Erbhuldigung im Herzog­thume Steiermark. Mittheilungen des Historischen Vereines für Steiermark, Heft 1, 1850, str. 98–136. Likovic, Josip in Bohinec, Valter in Dobre, Andrej in Golia, Ludvik Modest in Petru, Peter in Se-dej, Ivan: Zgodovina cest na Slovenskem. Ljubljana: Republiška skupnost za ceste, 1972. Löwenthal, Jakob: Geschichte der Stadt Triest, Erster Theil, Triest von der ältesten Zeit bis zum Jahre 1780. Triest: Literarisch-Artist. Abtheilung des österr. Lloyd, 1857. Mal, Josip: Poklonitev cesarju Karlu VI. v Ljublja­ni (Zgodovinski spomini). Slovenec XLV, 30. 1. 1917, št. 24, str. 1–3. Mata, Petr: The Care of Thrones: A Plethora of In­vestitures in the Habsburg Composite Monarchy and Beyond from the Sixteenth to the Eighte­enth Century. More Than Mere Spectacle: Corona­tions and Inaugurations in the Habsburg Monarchy during the Eighteenth and Nineteenth Centuries (ur.Klaas van Gelder). New York, Oxford: Berghahn Books, 2021, str. 29–66 (Austrian and Habsburg Studies, 31). Maur, Eduard: 12. 5. 1743 – Marie Terezie: Koruno­vace na usmírenou. Praha: Havran, 2003. Mell, Anton: Grundriß der Verfassungs­und Verwal­tungsgeschichte des Landes Steiermark. Graz, Wien,Leipzig: Leuschner & Lubensky, 1929–1930. Mikoletzky, Hanns Leo: Hofreisen unter Kaiser Karl VI. Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 60, 1952, št. 1–3, str. 265–285. Morelli di Schönfeld, Carlo: Istoria della Contea di Gorizia in quattro volumi compresavi un Appendi­ce di note illustrative, Volume terzo: che abbraccia l'epoca dall'anno 1700 all'anno 1790. Gorizia:Premiata tipografia Paternolli, 1855. Nádudvar, Arpád Gyory von: Kaiser Karl VI. und die Erbhuldigungen der niederösterreichischen Stände. Blätter des Vereins für Landeskunde von Niederösterreich, NF 24, 1890, str. 82-96. Nared, Andrej: Kranjski deželni privilegiji (rocini):1338–1736. Kranjski deželni privilegiji = Carni­olan provincial privileges = Krainische Landespri­vilegien: 1338–1736 (ur. Andrej Nared in Jure Volcjak). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije,2008, str. 36–67. Perizhoffer pl. Perizhoff auf Ehrenhaimb, Karl Seyfrid: Erb­Huldigungs Actus im Hertzogthum Crain. Gedruckt zu Laybach: bey Adam FriderichReichhardt ..., [1739]. Pokrajac Iskra, Ana: Stenske poslikave glavne dvo­rane gradu Križ pri Komendi. Knjiga, znanje, ra­zum: od protestantizma do razsvetljenstva (1500–1800) (ur. Mojca Ferle in Irena Žmuc). Ljubljana:Muzej in galerije mesta Ljubljane, Mestni muzej,2021, str. 280–297. Postojinsko okrajno glavarstvo: zemljepisni in zgodo­vinski opis. Vrhnika: Galerija 2; Postojna: Obcina, 2003. Preinfalk, Miha: Auerspergi: po sledeh mogocnega tura. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2005 (Thesaurus memoriae, Dissertatio­nes 4). Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem, 17. stoletje, Del 1: Od Billichgrätzov do Zanettijev.Ljubljana: Viharnik, 2014 (Blagoslovljeni in pre­kleti, 4). Prinz Eugen und das barocke Österreich: Ausstellung der Republik Österreich und des Landes Niederöster­reich, Marchfeldschlösser Schlosshof und Niederwei­den, 22. April bis 26. Oktober 1986 (ur. Karl Gutkas). Wien: Kuratorium zur Veranstaltung der Ausstellung »Prinz Eugen und das barocke Österreich«, 1986. Puntschart, Paul: Herzogseinsetzung und Huldigung in Kärnten: ein Verfassungs­ und kulturgeschichtli­cher Beitrag mit fünf Abbildungen. Leipzig: Veit & Comp., 1899. Pust, Klemen: Beneško-osmanski pomorski spopa­di na Jadranu v 16. stoletju. Povijesni prilozi 38, 2010, str. 97–133. Radics, Peter von: »Die pragmatische Sanction« und der krainische Landtag vom 19. Juni 1720. Argo 3, 1894, št. 1, str. 13–17. Rahten, Andrej: Od Majniške deklaracije do habsbur­ške detronizacije: slovenska politika v casu zadnje­ga habsburškega vladarja Karla. Celje, Ljubljana:Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2016. Rausch, Wilhelm: Die Hofreisen Kaiser Karl VI. Wien: (doktorska disertacija), 1949. Redlich, Oswald: Die Tagebücher Kaiser Karls VI.Gesamtdeutsche Vergangenheit. Festgabe für Hein­rich Ritter von Srbik. München 1938, str. 141–151. Reisp, Branko: Florijancicev veliki zemljevid Kranj­ske iz leta 1744 [priloga]. (Florijancic de Grien­feld, Janez Dizma): Deželopisna karta vojvodine Kranjske. Ljubljana, 1995, str. 7–20. Rohr, Julius Bernhard von: Einleitung zur Ceremoni­el­Wissenschafft Der großen Herren: Die in vier be­sondern Theilen, Die meisten Ceremoniel­Handlun­gen, so die Europäischen Puissancen überhaupt, und die Teutschen Landes­Fürsten insonderheit […]. Berlin: Bey Joh. Andreas Rüdiger, 1729. Rutar, Simon: Zur Schiffahrt auf der Laibach. Mit­teilungen des Musealvereins für Krain 5, 1892, št. 1, str. 65–82. Schreiber, Georg: Habsburger auf Reisen. Wien: Ue­berreuter, 1994. Seitschek, Stefan: Der Adel. 300 Jahre Karl VI. (1711–1740). Spuren der Herrschaft des »letzten« Habsburgers (ur. Stefan Seitschek et al.). Wien:Generaldirektion des Österreichischen Staatsar­chivs, 2011, str. 63–73. Seitschek, Stefan: Die Erbhuldigungsreise 1728,Organisation und Durchführung. Habsburger un­terwegs. Vom Barocken Pomp bis zur smarten Buis­nesstour (ur. Renate Zedinger et al.). Graz: Ley­kam, 2017, str. 45–85. Seitschek, Stefan: Die Länder der Monarchie: Verwaltung und Finanzen. 300 Jahre Karl VI. (1711–1740). Spuren der Herrschaft des »letzten«Habsburgers (ur. Stefan Seitschek et al.). Wien:Generaldirektion des Österreichischen Staatsar­chivs, 2011, str. 94–135. Seitschek, Stefan: Die Pragmatische Sanktion. 300 Jahre Karl VI. (1711–1740). Spuren der Herrschaft des »letzten« Habsburgers (ur. Stefan Seitschek et al.). Wien: Generaldirektion des Österreichi­schen Staatsarchivs, 2011, str. 235–239. Seitschek, Stefan: Die Tagebücher Kaiser Karls VI.Zwischen Arbeitseifer und Melancholie. Horn: Ber­ger Verlag, 2018. Seitschek, Stefan: Geschichtlicher Abriss, 300 Jahre Karl VI. (1711–1740). Spuren der Herrschaft des »letzten« Habsburgers (ur. Stefan Seitschek et al.). Wien: Generaldirektion des Österreichischen Staatsarchivs, 2011, str. 38–57. Seitschek, Stefan: Herrschaftsantritt. 300 Jahre Karl VI. (1711–1740). Spuren der Herrschaft des »letz­ten« Habsburgers (ur. Stefan Seitschek et al.). Wien: Generaldirektion des Österreichischen Staatsarchivs, 2011, str. 94–103. Seitschek, Stefan: Legitimating Power? Inaugural Ceremonies of Charles VI. Hungarian Historical Review 10, 2021, št. 1, str. 35–72. Seitschek, Stefan: Person und Familie. 300 Jahre Karl VI. (1711–1740). Spuren der Herrschaft des »letzten« Habsburgers (ur. Stefan Seitschek et al.). Wien: Generaldirektion des Österreichischen Staatsarchivs, 2011, str. 14–37. Seitschek, Stefan: Verhandlungssache? Vorbereitun-gen zur Huldigung Kaiser Karls VI. in Linz. In Festvorbereitung – Die Planung höfischer Feste in Mitteleuropa 1500–1900 (ur. Gerhard Ammerer in Ingonda Hannesschläger) [v tisku]. Shaw, Trevor R.: Foreign travellers in the Slove­ne Karst: 1486­1900. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787 (1804), zvezek 3 (ur. Vincenc Rajšp). Ljubljana: Znan­ stvenoraziskovalni center SAZU; Arhiv Republi­ke Slovenije, 1997. Smole, Majda: Grašcine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: DZS, 1982. Smole, Majda: Vicedomski urad za Kranjsko: 13. stol.–1747. Cerkvene zadeve, 6. del. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1997. Strohmeyer, Arno: Svoboda politike in moc vere: štu­dije o politicni kulturi deželnih stanov habsburške monarhije v casu verskih vojn (ok. 1550–ok. 1650). Ljubljana: Založba /*cf., 2011. Strohmeyer, Arno: Vom Widerstand zur Rebelli­on. Praxis und Theorie des ständischen Wider-stands in den östlichen österreichischen Ländern im Werden der Habsburgermonarchie (ca. 1550–1650). Widerstandsrecht in der frühen Neuzeit. Erträge und Perspektiven der Forschung im deutsch­­britischen Vergleich (ur. Robert von Friedeburg),Zeitschrift für Historische Forschung, Beiheft 26. Berlin 2001, str. 207–243. Šorn, Jože: Modernizacija cestnega in vodnega omrežja v casu od leta 1713 do 1830 na ozemlju današnje Socialisticne republike Slovenije. Med­narodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci, 9, Razvoj prometnih zvez v panonskem prostoru do 1918. leta (ur. Vanek Šiftar in Janko Kuster).Maribor: Univerza v Mariboru, 1977, str. 59–86. Šorn, Jože: Zanimivosti z naših cest v 18. stoletju.Kronika 27, 1979, št. 3, str. 157–167. Štih, Peter: Ustolicevanje koroških vojvod. Enciklope­dija Slovenije (ur. Marjan Javornik), zv. 14. Ljub­ljana: Mladinska knjiga, 2000, str. 116–117. Štumberger, Miroslav: Brik. Vojna enciklopedija, 2. zvezek (ur. Boško Šiljegovic et al.). Beograd: Re-dakcija Vojne enciklopedije, 1959, str. 70–71. Valencic, Vlado: Iz gospodarske preteklosti Bistrice in Trnovega: Ob koncu srednjega in v zacetku novega veka. Bistriški zapisi 1, 1980, str. 67–87. Valencic, Vlado: Iz gospodarske preteklosti Trnove­ga v 18. stoletju. Trnovo: ob 300­letnici omembe trga (ur. Ivan Simcic). Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 2013, str. 43–52 (Zbirka Ilirske teme 11). Valencic, Vlado: Prebivalstvo in hiše stare Ljubljane.Kronika 5, 1957, št. 3, str. 111–123. Valvasor, Janez Vajkard: Die Ehre dess Hertzogthums Crain: das ist, Wahre, gründliche, und recht eigen­dliche Belegen­ und Beschaffenheit dieses ... Rö­misch­Keyserlichen herrlichen Erblandes. Laybach: Wolfgang Moritz Endter, 1689. Van Gelder, Klaas: Eighteenth- and Nineteenth­-Century Coronations and Inaugurations in theHabsburg Monarchy: Why Do They Matter?.More Than Mere Spectacle: Coronations and Inaugu­rations in the Habsburg Monarchy during the Eigh­teenth and Nineteenth Centuries (ur. Klaas van Ge-lder). New York, Oxford: Berghahn Books, 2021,str. 1–28 (Austrian and Habsburg Studies, 31). Van Gelder, Klaas: Inaugurations in the Austrian Netherlands: Flexible Formats at the Interface between Constitution, Political negotiation, and Representation. More Than Mere Spectacle: Coro­nations and Inaugurations in the Habsburg Monar­chy during the Eighteenth and Nineteenth Centuries(ur. Klaas van Gelder). New York, Oxford: Berg-hahn Books, 2021, str. 168–197 (Austrian and Habsburg Studies, 31). Vidrih, Gabrijel: Kratek zgodovinski oris župnije Tr-novo (danes Župnija Ilirska Bistrica). Trnovo: ob 300­letnici omembe trga (ur. Ivan Simcic). Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kultu­ro, 2013, str. 23–42 (Zbirka Ilirske teme 11). Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev: Od nase­litve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Sloven-ska matica, 1961 (1996). Vilfan, Sergij: Prispevki k zgodovini mer na Sloven-skem s posebnim ozirom na ljubljansko mero.Zgodovinski casopis 8, 1954, str. 27–86. Visocnik, Julijana: »Piramida« na Zgornjem Motni­ku in njen zgodovinski kontekst. Studia Historica Slovenica 18, 2018, št. 2, str. 371–391, 605. Vokácová, Petra: The Bohemian Coronation of Charles VI and Its Hidden Message. More Than Mere Spectacle: Coronations and Inaugurations in the Habsburg Monarchy during the Eighteenth and Nineteenth Centuries (ur. Klaas van Gelder). New York, Oxford: Berghahn Books, 2021, str. 143–167 (Austrian and Habsburg Studies, 31). Volcjak, Jure: Kranjski deželni privilegiji: 1338–1736: katalog razstave. Kranjski deželni privile­giji = Carniolan provincial privileges = Krainische Landesprivilegien: 1338­1736 (ur. Andrej Nared in Jure Volcjak). Ljubljana: Arhiv Republike Slo­venije, 2008, str. 80–157. Vrhovec, Ivan: Die Wohllöbl. Landesfürstl. Hauptstadt Laibach. Laibach: J. Blasnik's Nachfolger, 1886. Zwitter, Žiga: Od zgodnjega kapitalizma do konca prve svetovne vojne: razvoj cest in cestnega pro-meta v novem veku od zacetka 16. stoletja do leta 1918. Ceste na Slovenskem skozi cas (ur. Gregor Ficko in Sonja Eržen). Ljubljana: DRC, 2014,str. 141–237. Žontar, Majda in Klinar Vladimir in Hozjan, Andrej:Razvoj poštnega prometa na Slovenskem od po­državljenja 1722 do 1918. Pošta na slovenskih tleh (ur. Andrej Hozjan). Maribor: Pošta Slovenije,1997, str. 98–177. KARTOGRAFSKO GRADIVO Florjancic de Grienfeld, Ivan Dizma in Kaltschmidt,Abraham (1744). Ducatus Carnioliae Tabula Chorographica, Jussu, Sumptu'que Inclitorum Provinciae Statuum geometrice exhibita. (dosto­pno na http://www.dlib.si). SPLETNI VIRI Allgemeine Deutsche Biographie Arneth, v.: Karl VI. http://www.deutsche-bio­graphie.de/.html Ratzel, Friedrich: Keyßler, Johann Ge­org. https://de.wikisource.org/w/index.php?title=ADB:Key%C3%9Fler,_Johann_Georg&oldid= Deutsches Wörterbuch von Jacob und Wilhelm Grimm. https://woerterbuchnetz.de/?sigle=DWB#0 Duden https://www.duden.de/ Maritimes Lexikon https://www.modellskipper.de/Maritimes/mari-time_Begriffe_Deutsch_Abschnitt_K/Kaik Meyers Großes Konversations­Lexikon http://www.zeno.org/Meyers-1905/A/Hartschi-ere Neue Deutsche Biographie Braubach, Max: Karl VI. http://www.deutsche--biographie.de/.html Pleteršnik, Maks: Slovensko­nemški slovar https://www.fran.si/136/maks-pletersnik-slo­ vensko-nemski-slovar Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) www.fran.si Slovenska biografija Andrejka, Rudolf: Raigersfeld. http://www.slo­venska-biografija.si/rodbina/sbi481370/#slo­venski-biografski-leksikon Gašperic, Primož: Florjancic pl. Grienfeld, Janez Dizma (1691–okoli 1757). http://www.sloven­ska-biografija.si/oseba/sbi189985/#novi-sloven­ski-biografski-leksikon SUMMARY Trnovo parish house as a lodging for Empe­ ror Charles VI on his way to receive the acts of hereditary homage (Erbhuldigungen) of the Inner Austrian provinces in 1728 The paper deals with two visits by Emperor Charles VI to the market town of Trnovo, now part of Ilirska Bistrica. In 1728, during a four-month journey, the emperor received the acts of hereditary homage (Erbhuldigungen) from the Inner Austrian provinces of Styria, Carinthia, Carniola, Gorizia and Gradisca as well as from the port cities of Trieste and Rijeka. The inaugural rites of the aforementioned lands only took place seventeen years after Charles VI, returning from Spain in 1711, assumed the lead­ership of the German branch of the Habsburg dy­nasty following the death of his elder brother and predecessor, Joseph I. In the patent of hereditary homage dated 20 March 1728, the “last male” Habs-burg informed the provincial estates of Carniola that time and events had until then not allowed him to receive their inaugural rite. While the Viennese court had already begun preparations for the emperor’s journey in mid-Feb­ruary 1728, the emperor’s wish to visit Rijeka as part of his journey to Inner Austria was first mentioned in the report of the second court conference, held on 3 March. Seven days later, the emperor’s intention to visit Rijeka, along with the neighbouring town of Bakar, was confirmed in an order to the court of­ficials who were on the spot to determine the exact route and prepare “suitable accommodation” for the emperor. Charles VI was the first emperor to receive the homage of this port town, and his visit to Rijeka also led to his travels through the territory of the present-day municipality of Ilirska Bistrica and his overnight stays in Trnovo. While the emperor’s accommodation was pre­pared by court officials in the provincial capitals and at various stops along the way, the provincial estates of Carniola provided the arriving court and military entourage with delicacies, provisions, forage,firewood, and even ‘good Italian and Vipava wine’.Although Charles VI travelled from Graz in Styria to the rest of the Inner Austrian lands with only a small part of his court, estimated at around 600 men,plus an unknown number of military escorts, this put a considerable strain on local food supplies. In early spring, Carniola therefore declared an export ban, which caused problems especially in Trieste and Rijeka, and prohibited any hunting activity in its ter­ritory until the emperor’s departure. Accompanied by Prince Francis Stephen of Lor­raine, the emperor travelled through the area of Ilir-ska Bistrica in September, when on his return from Trieste he visited Rijeka and on the night of 14 to 15 September slept for the first time in the parish house in Trnovo. In his travelogue, the court accountant Johann Adam von Heintz criticised the local accom­modation for the emperor’s entourage and the lack of water, which had to be fetched from Bistrica, half an hour’s walk away.The travel writer had a better opin­ion of the new roads, both in the area of the present municipality of Ilirska Bistrica and in the wider re­gion. On his return from Rijeka, the emperor stayed again in the Trnovo parish house on the night of 18 to 19 September and then travelled via Ljubljana to Graz. 1.01 Izvirni znanstveni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.04CC-BY-NC-ND Damir Tulic izv. prof. dr. sc., Odsjek za povijest umjetnosti, Filozofski fakultet Sveucilišta u Rijeci, Sveucilišna avenija 4, HR–51000 Rijeka E-pošta: damir.tulic@gmail.com ORCID: 0000-0003-3677-4430 Mario Pintaric dr. sc., Odsjek za povijest umjetnosti, Filozofski fakultet Sveucilišta u Rijeci, Sveucilišna avenija 4, HR–51000 RijekaE-pošta: pintaricm01@gmail.comORCID: 0000-0002-0230-6463 Altaristicka i kiparska oprema župne crkve svetog Petrau Ilirskoj Bistrici SAŽETAK U radu se analiziraju cetiri oltara izradena od kamena i mramora smještena u župnoj crkvi svetog Petra u Ilir­skoj Bistrici. Njihovo se podizanje stilski i kronološki može podijeliti u tri faze tijekom 18. stoljeca. Najstariji su oni na trijumfalnom luku i mogu se datirati u prvu cetvrtinu 18. stoljeca. Onaj s lijeve strane bio je izvorno posvecen svetom Nikoli Biskupu, a ciji se lik nalazi isklesan na stipesu. On je djelo nepoznate radionice pod utjecajem goricke altaristicke obitelji Pacassi. Kipovi su djelo nepoznatog lokalnog majstori koji je poznavao opus putujuceg kipara pa­dovanskog porijekla Angela De Puttija. S druge strane desni oltar na trijumfalnom luku posvecen Presvetom Sakra­mentu izradio je neznani majstor koji je uzore za svoja djela pronašao u onim gradišcanskog kipara i altarista Paola Zulianija. Najvrjedniji mramorni oltar je narucen kod rijeckog kipara Antonija Michelazzija oko 1741. godine za netom sagradenu kapelu Blažene Djevice Marije od Ružarija. Konacno, novi monumentalni glavni oltar nastao je oko 1780. godine, a u njegovoj izradi sudjelovali su Sebastiano Petruzzi i Giovanni Battista Zipperla. KLJUCNE RIJECI Ilirska Bistrica, župna crkva svetog Petra, Antonio Michelazzi, Sebastiano Petruzzi, Giovanni Battista Zipperla,kiparstvo, barok, Rijeka ABSTRACT ALTAR FURNISHINGS AND SCULPTURES IN THE PARISH CHURCH OF ST. PETER IN ILIRSKA BISTRICA The paper analyses four altars made of stone and marble in the parish Church of St. Peter in Ilirska Bistrica.Stylistically and chronologically, their construction went through three phases during the eighteenth century. The oldest ones stand under the triumphal arch and may be dated to the first quarter of the eighteenth century. The altar on the left was originally dedicated to St. Nicholas, whose figure is carved on the altar frontal. It was the work of an unknown workshop influenced by the Pacassi family of altar builders from Gorizia. The sculptures were produced by an unknown local master who was familiar with the opus of Angelo De Putti, the travelling sculptor from Padua. On the right side of the triumphal arch, the Altar of the Blessed Sacrament was accomplished by an unknown master who drew inspiration from the works of the sculptor and altar builder Paolo Zuliani from Gradisca d’Isonzo. The most important of all, the marble altar was commissioned about 1741 from the Rijeka sculptor Antonio Michelazzi for the Chapel of the Blessed Virgin Mary of the Rosary, constructed shortly before that. Finally, a monumental new main altar was built about 1780 by the sculptors Sebastiano Petruzzi and Giovanni Battista Zipperla. KEY WORDS Ilirska Bistrica, parish Church of St. Peter, Antonio Michelazzi, Sebastiano Petruzzi, Giovanni Battista Zipperla,sculpture, Baroque, Rijeka Vizurom Ilirske Bistrice još od srednjeg vije­ka dominira župna crkva svetog Petra smještena na uzvisini iznad grada. Ona se u arhivskim izvorima prvi put spominje 1272. godine kada je bila pod nadležnošcu tršcanskog biskupa.1 Za sada još uvi­jek nije u potpunosti poznat izgled prve crkve, ali je postojeci jednobrodan prostor u 15. stoljecu dobio novo poligonalno svetište s križno rebrastim svo­dom. Medutim, pocetkom 16. stoljeca crkva je bila znatno oštecena zbog provala i pustošenja Osmanlija na podrucju Ilirske Bistrice.2 Nakon što je sredinom 17.stoljeca otklonjena osmanlijska opasnost konac­no se zapocelo i sa znacajnim preinakama župne cr­kve. Tako je postojecem gotickom svetištu nadodan novi prostrani brod, a s južne strane prezbiterija je podignuta sakristija. Preuredenu crkvu je krajem 17.stoljeca prilikom vizitacije posvetio tršcanski biskup Giovanni Miller (1692. – 1720.). Prelat je tom pri­likom pregledao i posvetio netom podignute drvene oltare svetog Petra Apostola, Presvetog Sakramenta,svetog Nikole i svete Marije Magdalene.3 U 18. sto­ljecu je zahvaljujuci sredstvima Gregorija Cramera 1741. godine na južnoj strani broda sagradena ka­pela Blažene Djevice Marije - Gospe od Ružarija.U nju je istovremeno bio postavljen i novi mramor­ni oltar, a iz sacuvanog natpisa uklesanog na lijevoj strani imposta ulaznog luka kapele saznaje se da je u to vrijeme župom upravljao Antun Spignaroli.4 Po-sljednja znacajna promjena u 18. stoljecu odvijala se tijekom 1780-ih godina kada je narucen novi glavni mramorni oltar. Godine 1827. brod je crkve ponovno bio produžen da bi se mogao podignuti prostrani kor za orgulje, a radovi su potrajali sve do 1852. godine.5 Manje pregradnje su se nastavile i sljedecih pede­setak godina pa je tako kamenoklesar Franc Štolfa 1880. godine postavio novo mramorno poplocenje ispred glavnog oltara.6 Ipak, najopsežniji zahvat na župnoj crkvi trajao je od 1960. do 1961. godine.Tada 1 Höfler, Gradivo, str. 107. 2 Santoro, Cerkev sv. Petra, str. 12. 3 Santoro, Cerkev sv. Petra, str. 12. 4 Santoro, Cerkev sv. Petra, str. 12. 5 Santoro, Cerkev sv. Petra, str. 12. 6 Bilc, Kronika fare trnovske, str. 64. je odluceno da ce se pod vodstvom arhitekta Jane-za Valentincica crkvi pokušati vratiti izvorni goticki sloj koji je vecim dijelom bio poništen u 17. stoljecu.7 Osim Valentincica, u ovom je zahvatu imao znacaj-nu ulogu i akademski slikar Tone Kralj. On je bio zadužen za izradu novih oltarnih pala, ali i cjeloku­pne slikarske dekoracije svodova crkve, kao i bocnih kapela. Naposljetku, potrebno je spomenuti da je u crkvi posljednja obnova završena 2020. godine (sl. 1). U župnoj crkvi svetog Petra danas se nalaze tekcetiri oltara izradena od kamena i mramora. Oni su poznati u strucnoj literaturi, ali do sada nisu bili de­taljnije analizirani.8 Njihovo se podizanje stilski i kro­nološki može podijeliti u tri faze tijekom 18. stoljeca.Najstariji su oni na trijumfalnom luku koji se mogudatirati u prvu cetvrtinu 18. stoljeca, potom onaj ukapeli Gospe od Ružarija nastao nakon 1741. godinete konacno glavni oltar nastao oko 1780. godine. Oltari uz trijumfalni luk u velikoj su pregradnji crkve u drugoj polovici 20. stoljeca izgubili izvorne dedikacije, kao i oltarne slike na platnu. Onaj s lijeve strane sada ima noviju sliku Bogorodice s Djetetom,dok je izvorno bio posvecen svetom Nikoli Biskupu,a ciji se lik nalazi isklesan na stipesu (sl. 2).9 Oltar je uzdignut na tri stube te se stupnjevito širi u tri stra­žnja plana. Pravokutni stipes ukrašen je mramornim poljem s lisnatom reljefnom kartušom s likom sve-tog Nikole u biskupskom ruhu i brodom u stražnjem planu te bocno raznovrsnim mramornim inkrusta­cijama. Retabl tvore dva korintska stupa od crvenog mramora uzdignuta na profiliranu predelu te nose posve prekinuto grede zakljuceno segmentom zabata s parom sjedecih andela. Lucno zakljucena oltarana pala ukrašena je mramornim okvirom flankiranim s dva korintska polustupa. Nad njom je valovito polje s plitkim volutama zakljuceno segmentom ukrašenim školjkom i girlandama. U središtu polja je reljefni 7 Kirn Vodopivec, V prezbiteriju, str. 34–36. 8 Vrišer, Barocno kiparstvo, str. 74–81. Autor spominje sva cetiri oltara te ih datira u 18. stoljece. Smatra da su izradeni u ne­ poznatim lokalnim radionicama, no pritom se nije osvrnuo na moguce utjecaje na majstore oltara u Ilirskoj Bistrici. 9 Fajdiga, O cerkvi sv. Petra, str. 20. Sliku Bogorodice s Djete-tom je 1959. izradio Tone Kralj. oblak s tri istovjetne glave bradatog muškarca, od­nosno simbolickim, no ikonografski vrlo arhaicnim prikazom Presvetog Trojstva. Izmedu stupova i ol­tarne niše postavljena su dva kamena kipa svetaca u prezbiterskoj odjeci te s biretima na glavi. Desni se može prepoznati kao sveti Lovro na što upucuju gra­dele u ruci, dok lijevi ima palmu te pridržava, cini se,kamen pa bi mogao biti sveti Stjepan Prvomucenik.Citav oltar odiše nizom arhitektonskih nelogicnosti te vidnih prekrajanja, a koja su se mogla dogoditi kroz 19. stoljece, kao i u velikoj pregradnji crkve u 20.stoljecu.10 Pojedini elementi oltara, napose geo­metrijske inkrustacije od raznobojnog mramora na stipesu, pilastrima iza stupova te uokolo lucne pale proizlaze iz furlanske altaristike kasnog 17. stoljeca,na prvom mjestu one kakvu je producirala altaristic­ka radionica Giovannija († Gorizija, oko 1690.) i Leonarda Pacassija († Gorizija, 1697.) iz Gorizije.11 Kamene, nekoc polikromirane skulpture svetaca uz oltarnu palu skromne su kvalitete te su najvjerojat­nije djela nekog lokalnog majstora. On je poznavao slicna djela kipara padovanskog porijekla Angela De Puttija (Padova, oko 1680. – Žminj, 1731.), a cija je aktivnost dobro dokumentirana izmedu Veneta, Fur-lanije, Kranjske te Istre u kojoj se majstor skrasio u trecem desetljecu 18. stoljeca.12 Desni oltar na trijumfalnom luku gotovo je iden­ticne koncepcije kao onaj s lijeve strane (sl. 3). Raden je od iste kamene grade u kombinaciji s raznovrsnim mramorom, no razlikuje se po kiparskoj dekoraciji.Kameni stipes ovog oltara ima kompoziciju s dva klececa andela koji nose euharistijsku pokaznicu, a njoj se klanjaju još dva nespretno isklesana andela smještena uz bocne rubove kompozicije. Stipes je rad majstora vrlo ogranicenih izražajnih mogucnosti, no zanimljiv je zbog prikaza euharistijske pokaznice s arhaicnom pravokutnom tekom za izlaganje posve-cene hostije. Taj motiv sugerira da je ovaj oltar služio za pohranu posvecenih hostija, odnosno Presvetog oltarskog sakramenta.13 Na njemu se izvorno mogao nalaziti tabernakul koji je sada postavljen na glavni oltar, buduci da njegove stilske karakteristike ne od­govaraju strukturi s kraja 18. stoljeca. Iako preprav­ljen u gornjem dijelu gdje je nespretno ubacen tron za izlaganje pokaznice, njegov donji poligonalni dio ukrašen usitnjenom geometrijskom inkrustacijom 10 Valja upozoriti na cinjenicu dasu skulpture, ali i arhitekton-ska dekoracija oltara premazani bijelom bojom, odnosno va­pnom te da je završetak oltara iznad niše mogao biti kasnije izmijenjen, odnosno nadodan. 11 De Grassi, Nuovi contributi, str. 7–16.Tu svakako treba upo­zoriti na motiv izduženog elipticnog cvijeta valovitih latica ispunjenog raznobojnim mramorom te slicne motive kruga i ovala na bocnim stranicama stipesa u stražnjim planovima. 12 Pintaric, “Angelus De Putti’’, str. 93–104. 13 Postoji mogucnost da je stipes s tabernakulom nekoc bio dio starog glavnog oltara, te da je kasnije prenamijenjen i prilago-den svom sadašnjem mjestu na lijevom oltaru uz trijumfalni luk, a što se moglo dogoditi u posljednjoj cetvrtini 18. stolje-ca, prilikom izgradnje novog mramornog glavnog oltara. medu mramornim stupicima stilski i izvedbeno mo-gao bi se uklopiti u prvu cetvrtinu 18. stoljeca te time odgovarao trenutku podizanja desnog bocnog oltara uz trijumfalni luk. Arhitektonska dekoraciji ovog ol­tara nešto je kvalitetnije klesana od one s lijeve stra­ne, kapiteli stupova i polustupova su kompozitni, a valoviti završetak polja nad lucnom nišom cini se sa-cuvan u izvornom obliku. Sastoji se od plitkih voluta zakljucenih u reljefu triju kerubina na vrhu dok je u središtu polja krug od oblaka s reljefnim poprsjem Boga Oca. Nad segmentima zabata smještena su dva kamena andela, a uz stupove retabla s lijeva kameni kip svetog Antuna Opata te svetog prezbitera, mogu-ce svetog Valentina. Sve navedene skulpture retabla imaju odredene slicnosti s djelima radionice furlan­skog majstora Paola Zulianija (Gradisca d’Isonzo,1698. – 1769.) iz Gradische d’Isonzo pa se cini vrlo vjerojatnim da je ovaj nepoznati kipar dobro pozna­vao njegova djela.14 Za razliku od navedenih oltara, za Ilirsku Bi-stricu neusporedivo je važniji oltar u bocnoj kapeli posvecenoj Blaženoj Djevici Mariji, odnosno Gospi od Ružarija. Sagraden je oko 1741. godine u vrijeme župnika Antuna Spignarolija, a kako i stoji uklesano na bocnim stranama imposta luka ulaza u kapelu (sl.4).15 Oltar je uzdignut na dvije stube, a pravokutni stipes u središtu ima lisnatu reljefnu kartušu s dva velika kerubina flankirana vertikalnim mramornim poljima. Stipes je bocno u stražnjem planu flanki-ran postamentima vanjskih stupova uz koje su dvije konzole za kipove svetog Dominika i svete Katari­ne Sienske, a koji su se tu izvorno nalazili sve dok nisu u 20. stoljecu prebaceni u nasuprotnu kapelu uz krstionicu cime je nepotrebno narušen izvorni ar­hitektonsko-kiparski sklad cjeline. Retabl se sastoji od pravokutne niše s lucnim zakljuckom, a flankira je par kompozitnih stupova u prednjem i stražnjem planu. Oni nose posve prekinuto grede naglašenih obrata, a povezani su trokutnim zabatom na vrhu.Na njegovim skošenim stranicama sjede dva andela,a iza njih su postavljene naglašeno izdužene volute koje se srecu u reljefnoj školjci na sredini. Visina je oltara prilagodena svodovima relativno niske bocne kapele što je možda i bio razlog primijene klasicnog edikulskog rješenja retabla gdje se luk oltarne niše za smještaj kipa penje visoko u prostor zabatnog zavr­šetka. Arhitektonske specificnosti, nacin obrade i ko­rištenja raznovrsnih mramora te kiparska dekoracija oltara pružaju dovoljno elemenata da se ovo važno djelo pripiše najuglednijem rijeckom altaristu i kipa­ru Antoniju Michelazziju (Gradisca d’Isonzo, 1707.– Rijeka, 1771.). 14 Pintaric, Narucitelji i umjetnici, str. 231–242. 15 Na lijevoj strani je natpis: SUB PAROCHO ANTON/ SPINGAROLI, a na desnoj: 1741. Ulazni luk u kapeli nosi natpis koji je ujedno i kronogram: GREGORIO CRAMER AVTHORE REGINAE ROSARIANAE PIA VOTA FV­NDITVS PONI CVRAVERVNT. U rodnoj Gradisci d’Isonzo mladi je Michelaz­zi ucio zanat u radionici tamošnjeg majstora Paola Zulianija.16 Privucen povlasticama koje je strancima jamcio carski patent Karla VI., Michelazzi dola­zi u Rijeku 1727.godine, 1733. godine otvara prvu bottegu za mramorne oltare i skulpturu na Kvarne­ru.17 Tijekom svoje dugogodišnje karijere isklesao je brojne oltare i kipove za crkve u Rijeci, Senju, Bakru,Mošcenicama, Portu, Krku i Kastvu. Osim lokalnih narucitelja, angažirali su ga i zagrebacki kanonici,isusovci iz Graza, kao i klerici iz Celja, furlanskog gradica Cinta Caomaggiorea i Ljubljane.18 Becki ga je dvor 1755. imenovao carsko-kraljevskim arhitek-tom, stoga je majstor napravio niz nacrta za razlici­te gradnje u Rijeci, Senju i Karlobagu, a vodio je i obnovu rijecke augustinske crkve te gradnju župne crkve u Mrkoplju.19 Oltar Gospe od Ružarija izveden je na za Mi-chelazzija tipican nacin: korištene su velike plohe raznobojnog mramora koje se ritmicki kombiniraju bez dodatnog složenijeg reljefnog ukrasa (sl.5).Tako se skladno izmjenjuju stupovi, postamenti i okviri voluta od žutog mramora sa stupovima, postamen­tima i predelom od crvenog mramora dviju razlicitih vrsta te konacno i s poljima na stipesu, konzolama te zonom uz oltarnu palu od ljubicasto-sivog mramo­ra. Svi skupocjeni materijali oltara u Ilirskoj Bistrici mogu se prepoznati u dosadašnjem Michelazzijevom opusu, konkretnije na dokumentiranom oltaru sve-tog Josipa u rijeckoj isusovackoj crkvi svetog Vida iz 1733. – 1734. godine. Ondje arhivski izvor o speci­fikaciji materijala spominje crveni mramor (rosso di Verona), crveni mramor s bijelim šarama (rosso di Francia), žuti mramor (giallo di Torre), bijeli (marmo di Carrara), ljubicasti s bijelo-sivim šarama (marmo Africano), a rijec je sirovinama dobavljenim iz Fran-cuske i sjeverne Italije.20 Arhitektonska jednostavnost bistrickog oltara, možda i najklasicnijeg od dosada poznatih majstorovih djela proizlazi iz vec spomi­njanog oltara svetog Josipa kod rijeckih isusovaca.Upravo je tim djelom majstor pokazao projektantsku zrelost odbacivši dotadašnju tipologiju svojih oltara iz kasnog treceg desetljeca. Njih je karakterizirala usitnjena i prenatrpana arhitektonsko-kiparska de­koracija karakteristicna za furlanske radionice poput one njegova ucitelja Paola Zulianija. Za jednostavne i monumentalne forme svojih oltara Michelazzi se ko­ristio predlošcima i arhitektonskim traktatima. Do-voljno se prisjetiti njegovog glavnog oltara u rijeckoj augustinskoj crkvi svetog Jeronima iz 1744. godine, a koji nastaje djelomicnim kolažiranjem predložaka iz 16 Pintaric, Antonio Michelazzi, str. 99–117. 17 Tulic i Pintaric, Prilozi, str. 127–129. 18 Tulic i Pintaric, Antonio Michelazzi i Francesco Cabianca,str. 144–145. 19 Tulic i Pintaric, Io Antonio Michelazzi, str. 107–132. 20 Šourek, Mramorna skulptura, str. 295. Za navedene vrste mra-more vidjeti d’Agostino, Atlante dei litotipi, str. 315–335. slavne knjige isusovca Andree Pozza (Trento, 1642. – Bec, 1709.) – Perspectiva pictorum et architectorum, objavljene u dva toma u Rimu 1693. godine i 1700.godine.21 I Michelazzijev monumentalni oltar Gospe od Ružarija iz istoimene kapele u krckoj katedrali,a koji je 1827. godine postavljen kao glavni oltar te otocke stolnice, takoder je proizašao iz Pozzovih predložaka. Izraden je u cijelosti od bijelog mramora te je 1744. godine placen 1700 dukata.22 Osim predložaka, Michelazzi se inspirirao i dje­lima koje je osobno mogao vidjeti u Veneciji gdje jecesto boravio zbog nabave mramora za svoje kipovei oltare. Stoga je potrebno upozoriti na izrazitu slic­nost Michelazzijevog bistrickog oltara s onim svetogKriža podignutog oko 1585. godine prema projektuAlessandra Vittorie (Trento, 1525. – Venecija, 1608.)za oratorij posvecen svetom Jeronimu i UznesenjuMarijinom u blizini crkve San Fantin, a 1816. pre­nesenog u baziliku Santi Giovanni e Paolo (sl. 6).23 Oba oltara slijede strogu formu klasicne edikule s dvapara korintskih stupova i trokutnim zabatom na vrhu.Valja istaknuti da je Michelazzi u Ilirskoj Bistrici ko­ristio i specifican ukras zabata u vidu dviju zrcalnopostavljenih izduženih voluta sa školjkom u sredini.Taj ce motiv ponoviti kasnije na zabatu krckog oltaraGospe od Ružarija. Ovaj ukrasni element tipican zazabate drvenih i mramornih venecijanskih oltara dru­ge polovice 16. i prve cetvrtine 17. stoljeca Michelazzije mogao preuzeti iz traktata Sebastiana Serlija (Bo­logna, 1475. – Pariz, 1554.).24 Bolonjski arhitekt i te­oreticar je navedeni dekorativni element detaljno opi­sao uz pripadajuci graficki list u svojoj cetvrtoj knjiziRegole generali di architettura tiskanoj 1537. godine u Veneciji.25 Osim što je iz traktata preuzimao odrede­na altaristicka rješenja, Michelazzi ih je istovremenokoristio i kao glavne izvore za poznavanje matema­tike, geometrije i perspektive s obzirom na to da sa­drže iscrpna racunska pojašnjenja. Rijecki je majstorteorijske studije slavnih arhitekata zasigurno mogaonabaviti u nekoj od brojnih knjižara u Veneciji.26 Ta-kvih je knjižara, primjerice, 1735. godine u glavnomgradu Mletacke Republike bilo registrirano dvadeseti šest.27 Jedna od cjenjenijih bila je ona u vlasništvuBartola Occhija i nalazila se na Riva dei Schiavoni.28 Iz arhivskih dokumenata je poznato da je svaki vla­snik cijenu knjiga formirao ponaosob na temelju po-nude i potražnje. Najjeftinije su bile nabožne knjižicekao i pucka literatura cija je cijena na tržištu variralaod 2 do 4 lire. S druge strane, za traktate o arhitekturi 21 Tulic, Kamena skulptura i oltari, str. 371; Šourek, Mramorna skulptura, str. 298. 22 Matejcic, Barok u Istri, str. 599; Velcic, Katedrala, str. 21. 23 Finocchi Ghersi, Vergine addolorata, str. 263–265. 24 Kruft, Storia della teorie, str. 79. 25 Serlio, Regole generali, str. 158. tav 2. 26 Carnelos, Libri da grida, str. 77–89. 27 Carnelos, Libri da grida, str. 77–89. 28 Stipcevic, Hrvatske knjige, str. 296. trebalo je izdvojiti od 30 do 100 lira, a najpopularnijasu bila djela Leona Battiste Albertija, Andree Palladi­ja, Sebastiana Serlija te Vitruvija.29 Njih je Michelazzimogao po pristupacnim cijenama pronaci u centruSerenissime, ali je istovremeno imao i mogucnost kori­štenja Vitruvijevog I dieci libri dell’architettura ili Sca­mozzijevog L’idea dell’architettura universale u knjiž­nici isusovackog kolegija u Rijeci.30 Michelazzijevoltar u Ilirskoj Bistrici, nalik jednostavnoj i svecanojedikuli, primjer je strogog i klasicno intoniranog ve­necijanskog altaristickog rješenja te premda nevelikihdimenzija djeluje monumentalno za razliku od oltarauz trijumfalni luk s pomalo konfuznim arhitekton-skim siluetama i usitnjenim kiparskim dekoracijama.Bistricki oltar je, slijedom navedenog, izuzetno važnoi najklasicnije ostvarenje u velikom altaristickom kor­pusu rijeckog majstora. Znacajan je i skulptorski ukras oltara Gospe odRužarija izveden od kararskog mramora, a ukljucujekerubine na stipesu, svetacke kipove na konzolama,jednog kerubina koji sada nedostaje, a bio je smještenna oblacima u tjemenu pod lukom zabata te konacnodva sjedeca andela na timpanu. Kiparski su najizrazi­tiji likovi svetog Dominika i svete Katarine Sienskekoji su se nekoc nalazili na konzolama uz retabl (sl.7, 8). Njihov izvorni smještaj na oltaru zabilježen jena staroj fotografiji s pocetka 20. stoljeca (sl. 9). Svetije Dominik bio smješten s lijeve, a sveta Katarina sdesne strane dok se u oltarnoj niši nalazio drveni kipBogorodice s Djetetom, kasnije zamijenjen kipomSrca Isusovog.31 Sadašnji smještaj kipova uz krstio­nicu u nasuprotnoj kapeli uredenoj u sklopu velikeobnove crkve u 20. stoljecu nepotrebno je poništioizvorni sklad i ikonografsku cjelovitost Michelazzi­jevog oltara. Naime, navedeni su svetacki kipovi za­jedno s drvenom skulpturom Bogorodice nepoznatogmajstora cinili uobicajenu ikonografsku shemu olta­ra posvecenog Ružariju, odnosno svetoj krunici kaojednom od najjacih Marijinaskih kultova nakon Tri­dentskog sabora (1545. – 1563.). Taj se kult snažnoi nezaustavljivo širio nakon što je udružena kršcan-ska flota pobijedila osmansko brodovlje kod Lepanta(Naupaktos u Grckoj) dana 7. listopada 1571. godi­ne.32 Za sretan ishod bitke papa Pio V., dominikanaci jedan od predvodnika protuturskog saveza bio jeodredio moljenje ružarija, a s krunicama je opskrbioi saveznicku mornaricu. Na uspomenu ove pobjedepoceli su se podizati oltari i osnivati bratovštine u castGospe od Ružarija, posebno od kad je nasljednik PiaV., papa Grgur XIII. 1573. godine odredio da svakacrkva mora imati oltar ili kapelu posvecenu Ružarijugdje ce se svake prve nedjelje u listopadu slaviti ovajMarijin blagdan.33 Tako je krunica koju daje Marija 29 Borean, Libri e stampe, str. 107–110. 30 HR-DARI-4, Poglavarsko namjesništvo Rijeka, busta 8. 31 Bilc, Kronika fare trnovske, str. 83. 32 Prijatelj Pavicic, Dominikanci, str. 209–220. 33 Prijatelj Pavicic, Dominikanci, str. 211. držeci Dijete u narucju postala znak zaštite i jamacpobjede u kasnijim protuturskim ratovima koje je Ve­necija i Habsburško carstvo poduzimalo za potiski­vanje Osmanlija iz Europe, posebno nakon njihovogporaza kod Beca 1683. godine. Kada ih je kod Petro­varadina 1716. godine porazio vojskovoda cara KarlaVI., princ Eugen Savojski, papa Klement XI. je Gos-pu od Ružarija proglasio blagdanom veceg dvostru­kog obreda (lat. rito duplex majus) za cijelu Crkvu.34 Michelazzi je likove svetog Dominika i svete Ka­tarine ranije isklesao za oltar Gospe od Ružarija u župnoj crkvi svetog Andrije u Mošcenicama, tada posjedu rijeckih isusovaca.35 Ova su djela nastala u drugoj polovici cetvrtog desetljeca 18. stoljeca u tre­nutku kada je majstor radio na svom remek-djelu, ol­taru svetog Franje Ksaverskog za rijecku isusovacku crkvu svetog Vida. Mošcenicke skulpture imaju na­glašenu elongiranost tijela, melankolicnije izraze lica te draperiju složenijih nabora. Bistricki kipovi nešto su robusniji, no posjeduju jednaku mekocu obrade mramorne površine te prirodnost pokreta. Medutim,još se vece slicnosti mogu pronaci s Michelazzijevim djelima iz prve polovice petog desetljeca, poput kipo­va na oltaru svetog Jurja iz stare katedrale u Zagre-bu, danas u Lupoglavu. Posebice treba usporediti lice svetog Dominika s onim svetog Franje Ksaverskog u Lupoglavu gdje je vidljiv jednak senzibilitet za modelaciju volumena, kao i izraz lica (sl. 10,11). Na slican su nacin izvedene i fizionomije muških liko­va ispod menze glavnog oltara u nekadašnjoj augu­stinskoj crkvi u Rijeci, a kojeg je Michelazzi podigao 1744. godine. Tu je iznova zamjetna mekoca obrade licâ, napose ociju, oživljena blago izvedenim incizija-ma brade, kose ili bora na muževnim fizionomijama što prikazuju Duše u cistilištu.36 I za lik svete Kata-rine u Bistrici može se naci znatan broj analogija u Michelazzijevu opusu. Na toj se skulpturi istice vje­što isklesana trnova kruna sa šupljinama te posebno strucak rascvjetalih ljiljana s raspelom kojeg svetica promatra u zanosu. Valja upozoriti i na medaljicu na krunici što je svetica nosi o pojasu. Na njoj je u vrlo plitkom reljefu skicirano poprsje pape u profilu u ci­joj se fizionomiji može prepoznati lik pape Honorija II., koji je priznao dominikanski red 1216. godine.Michelazzi je za ovaj lik zasigurno koristio graficki predložak s prikazom medaljona s portretom pape Honorija II. u profilu.37 Na isti je nacin kipar izveo i lik Djevice Marije u profilu što se nalazi na medaljici krunice svetog Franje Ksaverskog na stipesu oltara u Lupoglavu. Michelazzi je upravo 1744. godine izradio boc­ni desni oltar posvecen Gospi od Ružarija u župnoj 34 Cvetnic, Dominikanci, str. 186. 35 Tulic, Skulptura, str. 241–249. 36 Tulic, Antonio Michelazzi, str. 170–172. 37 Giovanni Giacomo de’Rossi, Chronologia Summo­rum Romanorum Pontificum, 1675. The British Museum (1870,0514.139.A) crkvi svetog Nikole u Pazinu, sjedištu lokalne kneži­je. Slavolucni oltar s dva para stupova i dvostrukom atikom uz retabl ima kipove svetog Dominika i svete Katarine koji flankiraju sliku Marije s Kristom kako dijeli krunice. Michelazzi je na ovom otaru izveo tek dio kiparske opreme, odnosno reljefni stipes i andela na atici, a izradu je svetackih kipova povjerio surad­niku, najvjerojatnije Francescu Rottmanu (Vene­cija, 1710. – Ljubljana, 1788.).38 Pazinski su kipovi doslovne replike onih kvalitetnijih iz Ilirske Bistrice.Na istarskim su skulpturama ispušteni tek poneki sitni detalji, poput psa uz noge svetog Dominika ili ljiljana u rukama te krunice o pojasu svete Katari­ne. Znatna slicnost ovih skulptura možda se može tumaciti postojanjem zajednickog crteža ili glinenog modela kojeg je izveo Michelazzi, a što je bio uo-bicajen kiparski postupak. Zbog brojnih narudžbi u petom desetljecu 18. stoljeca Michelazzi je morao uzeti pomocnike ili dio kiparskih zadataka povjeriti suradnicima svoje rijecke radionice. Tako je u petom desetljecu 18. stoljeca Rottmanov udio vec prepo­znat u vidu kerubina na stipesu glavnog oltaru župne crkve u Bribiru kojeg je Michelazzi ugovorio 1747.godine.39 Na istom se oltaru na atici nalaze kipovi mramornih andela što ih je izveo još jedan njegov suradnik, kipar Orazio Bonetti (Venecija, oko 1700. – ?, ?).40 I na ranije spomenutom krckom oltaru Gos-pe od Ružarija iz 1744. godine može se prepoznati Rottmanov udio u pokojem kerubinu te na atici. Ke­rubini na stipesu oltara u Bistrici bliži su Rottmano­voj nego li Michelazzijevoj ruci pa oni dobro ilustri­raju nacin funkcioniranja radionice rijeckog majstora u petom desetljecu gdje je zamjetna fluktuacija kipa­revih pomocnika i suradnika. Za podizanje oltara Gospe od Ružarija važan je tadašnji župnik Antun Spignaroli, a cije se ime nalazi uklesano na lijevom impostu ulaza u spomenutu ka­pelu. On je roden 1675. godine u Rijeci, a njegov otac Giovanni Ernesto je bio poznati trgovac te je obna­šao službu gradskog vijecnika 1678. godine.41 Antun se krajem 17. stoljeca školovao kod rijeckih isusova-ca te je zatim 7. sijecnja 1713. godine bio imenovan župnikom crkve svetog Petra u Ilirskoj Bistrici.42 Tamo je proveo 46 godina, a izvori ga spominju kao iznimno sposobnu osobu koja je uvelike doprinijela vjerskom i kulturnom životu župe. Upravo je Spigna­roli u rodnome gradu oko 1741. godine mogao kod Michelazzija naruciti novi mramorni oltar i kipove za netom sagradenu kapelu Gospe od Ružarija. Cetrdesetak godina kasnije je za vrijeme župnika Franje baruna Lazarinija narucen novi monumen­talni mramorni oltar smješten u dnu prezbiterija (sl. 38 Tulic i Pintaric, Kipar Orazio Bonetti, str. 263, bilj. 30. 39 Klemencic, Francesco Robba, str. 156, 174–175; Tulic i Pinta­ric, Kipar Orazio Bonetti, str. 251–253, 263. 40 Tulic i Pintaric, Kipar Orazio Bonetti, str. 247–264. 41 Kobler Memorie, str. 181. 42 Valencic, Župljani Trnovega, str. 39–40. 12). Mramor za njegovu gradnju je pocetkom 1780­ih godina bio nabavljen u Veneciji.43 Oltar je izdi­gnut na tri stube, a na središtu stipesa izvijenih boc­nih stranica velika je kartuša s prikazom evandeoske scene Isusa koji hoda po vodi. Oltar se stupnjevito širi u tri bocna plana blago konkavnog tlocrta. Re-tabl mu se sastoji od tri para kompozitnih stupova od kojih se istice onaj u sredini koji ima tordirano deblo. Na visokim postamentima uz retabl su veliki mramorni kipovi svetog Petra s lijeva te svetog Pa­vla s desna. Stupovi nose prekinuto grede naglašenih obrata s kontinuirajucim vijencem. Nad segmentima zabata, u osi tordiranih stupova, sjedi andeoski par. U središtu retabla je niša za izvorno lucno zakljucenu palu nad kojom se izdiže vijenac i visoko aticko polje s lucnim zakljuckom pod kojim je lik Boga Oca i golubica Duha Svetoga. Oltar nije sacuvan u izvornom obliku buduci da mu je pod izvorni mramorni luk pale u 20. stoljecu ubacen šiljati luk za novu oltarnu sliku, s ciljem da se ona što bolje uskladi s neogotickim obrisom prozora i jedara svodova u svetištu.44 Isto tako nisu sacuva­ni ni izvorni bocni ophodi te mramorna balustrada.Najprofinjeniji detalj oltara njegov je stipes s prika­zom dogadaja iz Matejevog evandelja gdje Isus hoda po vodama Genezaretskog jezera (Galilejskog mora) dok mu Petar dolazi u susret iz lade koja se nošena valovima i vjetrom otisnula od kraja (sl. 13).45 Buduci da se apostol uplašio naleta vjetra poceo je tonuti, no Krist ga spašava i blagoslivlja koreci njegovu nevje­ru. Na suptilno modeliranom reljefu protagonisti su postavljeni u prvi plan, a kipar je razlicitim klesar-skim postupkom docarao dubinu prostora prikazavši ulaštene likove Krista i Petra okružene vodom po­mno definiranom mnoštvom valovitih, gustih inci­zija. Staticnost reljefa, koji je najvjerojatnije preuzet iz nekog grafickog predloška istog motiva, moguce i iz kakvog misala, donekle razbija i sugestivan pri­kaz lade u daljini, na kojoj ostali apostoli u panici 43 Santoro, Cerkev sv. Petra, str. 13. Navodi se arhivski zapis da je župnik Lazarini 1780. mramor za oltar nabavljao u Vene­ciji, ali se ne donosi prijepis zapisa. 44 Najvjerojatnije iz te obnove potjecu i dva korintska kapitela ubacena pod volute atike oltara u osi vanjskih stupova, a koji su pripadali nekom uklonjenom oltaru iz prve polovice 18.stoljeca. 45 Mt 14,22–33 „I odmah prisili Isus ucenike da udu u ladu i dase prebace prijeko dok on otpusti mnoštvo. A pošto otpustimnoštvo, uzide na goru, nasamo, da se pomoli. Uvecer bijašeondje sam. Lada se vec mnogo stadija bila otisla od kraja, ši­bana valovima. Bijaše protivan vjetar. O cetvrtoj nocnoj stražidode on k njima hodeci po moru. A ucenici ugledavši ga kakohodi po moru, prestrašeni rekoše: “Utvara!” I od straha kri­knuše. Isus im odmah progovori: “Hrabro samo! Ja sam! Nebojte se!” Petar prihvati i rece: “Gospodine, ako si ti, zapovjedimi da dodem k tebi po vodi!” A on mu rece: “Dodi!” I Petarside s lade te, hodeci po vodi, pode k Isusu. Ali kad spazi vje-tar, poplaši se, pocne tonuti te krikne: “Gospodine, spasi me!”Isus odmah pruži ruku, dohvati ga i kaže mu: “Malovjerni,zašto si posumnjao?” Kad udoše u ladu, utihnu vjetar. A oni naladi poklone mu se nicice govoreci: “Uistinu, ti si Sin Božji!” skupljaju jedra i uz napor drže kormilo kako bi odr­žali kurs broda. Stilske odlike reljefa kao što su po­jednostavljene fizionomije, nacin drapiranja odjece kao i sam klesarski postupak upucuju na autorstvo udomacenog rijeckog kipara Sebastiana Petruzzzi­ja (Gradisca d’Isonzo ? – ?, nakon 1791.). Majstor se u Rijeku doselio 1775. godine i u njoj je boravio do 1787. godine nakon cega se s njegovim djelima susrecemo na otocima Cresu i Rabu.46 Poput svojeg prethodnika Michelazzija i Petruzzi je dobio neko­liko uglednih narudžaba od kojih se svakako isticu one za staru zagrebacku katedralu.47 Petruzzi je osim reljefa u župnoj crkvi isklesao i glavni oltar u crkvi svetog Jurja, takoder u Ilirskoj Bistrici.48 Izmedu ostalog, on je zajedno sa svojom radionicom izradio i glavni oltar za župnu crkvu u Jelšanama kao i glavni oltar za malenu srednjovjekovnu crkvu u nedalekom Obrovu.49 Bistricki reljef s prikazom evandeoske sce­ne Isusa koji hoda po vodi je kvalitetnija i kompozi­cijski razradenija verzija istoimenog reljefa kojeg je Petruzzi izradio na stipesu oltara svetog Petra i Pavla u župnoj crkvi u gradu Cresu.50 Za razliku od reljefa,arhitektonsko-dekorativni leksik oltara i mramorni kipovi svetog Petra i svetog Pavla ne uklapaju se u Petruzzijev opus. Njih je s oprezom moguce povezati s djelatnošcu dosad slabo istraženog gorickog kipa­ra i altarista Giovannija Battista Zipperle, a kako je predložio Vrišer (sl. 14,15).51 Glavni oltar iz župne crkve u Ilirskoj Bistrici može se usporediti s monu­mentalnim Zipperlinim oltarom u župnoj crkvi u Oreheku kod Postojne. Bocni kipovi svetog Petra i Pavla lišeni pokretacke snage koju guši teška i gusta draperija te shematiziranih lica bliski su dokumenti­ranim Zipperlinim istoimenim kipovima nastalima 1789. godine za glavni oltar župne crkve u Vipavi.52 S lijeve strane glavnog oltara u zidu svetišta ma-lena je niša za pohranu svetih ulja. Njezin mramorni prospekt sastoji se od lucno zakljucenog okvira izra-denog od zelenog mramora, a zatvaraju ga mjedena vratašca s reljefnim inicijalima O[leum]. S[anctum].Bocno su flankirana s dvije reljefne volute te nadviše­na profiliranim vijencem s cvjetnim ukrasom na vrhu te bocnim girlandama sa strana. Kvalitetno izraden okvir niše može se datirati najvjerojatnije u vrijeme izrade glavnog oltara oko 1780. godine. Mramorni oltari u župnoj crkvi svetog Petra u Ilirskoj Bistrici nastali su u rasponu od gotovo jed­nog stoljeca. Pocetkom 18. stoljeca izvedeni su oni na 46 Pintaric, Narucitelji i umjetnici, str. 276–290. 47 Baricevic, Oltari Sebastijana Petruzzija, str. 371–400. 48 Pintaric, Narucitelji i umjetnici, str. 276–290. 49 Glavni oltar iz Jelšana s kipovima dva andela Mario Pintaric je uvrstio u opus Sebastiana Petruzzija prilikom izlaganja na medunarodnom znanstvenom skupu ,,Kruno Prijatelj o 100. obljetnici rodenja’’ održanog u Splitu 28. i 29. rujna 2022. go- dine. 50 Tulic, Kamena skulptura i oltari, str. 524–525. 51 Vrišer, Barocno kiparstvo, str. 85–88. 52 Vrišer, Barocno kiparstvo, str. 85, 176. trijumfalnom luku, a karakterizira ih usitnjen i likov-no skroman kiparski ukras. Oko 1741. godine nasta­je najvažniji oltar u crkvi, onaj Gospe od Ružarija, a izradio ga je rijecki altarist i kipar Antonio Miche­lazzi i njegova radionica. Klasicna mramorna edikula sa strana je nadopunjena mramornim skulpturama svetog Dominika i svete Katarine te one predstav­ljaju ujedno i najkvalitetnije skulptorsko ostvarenje u župnoj crkvi. Konacno, tijekom posljednja dva deset­ljeca 18. stoljeca podignut je mramorni glavni oltar s lijepim reljefom kipara Sebastiana Petruzzija na stipesu. Michelazzijeva i Petruzzijeva djela u Ilirskoj Bistrici pokazuju da se Rijeka u 18. stoljecu doista može smatrati regionalnim centrom za nabavu mra­morne skulpture i oltara iz kojeg se koncentricno šire utjecaji, podjednako na kvarnerske otoke i Istru kao i na kontinentalno zalede.53 ARHIVSKI IZVORI I LITERATURA NEOBJAVLJENI ARHIVSKI IZVORI HR-DARI – Državni arhiv u RijeciHR-DARI-4 – Poglavarsko namjesništvo Rijeka. LITERATURA Baricevic, Doris: Oltari Sebastiana Petruzzija u za­grebackoj katedrali. Tkalcic. Godišnjak Društva za povjesnicu Zagrebacke nadbiskupije, 1, 1997, str. 371–400. Bilc, Janez: Kronika fare trnovske na Notranjskem. Ilirska Bistrica: Župnija, 2022. Borean, Linda: Libri e stampe di casa Manfrin a Ve­nezia tra Sette e Ottocento. Prime considerazio­ni. Venezia Arti, 29, 2020, str. 97–124. Carnelos, Laura: Libri da grida, da banco e da bot­tega. Editoria di consumo a Venezia tra norma e contraffazione (XVII –XVIII) (tesi di dottorato).Universitŕ Ca’ Foscari Venezia, 2009. Cvetnic, Sanja: Dominikanci i njihova ikonografija nakon Tridentskog koncila. Dominikanci u Hr­vatskoj (ur. Igor Fiskovic). Zagreb: Galerija Klo-vicevi dvori – Hrvatska dominikanska provincija,2011, str. 182–202. d’Agostino, Cinzia: Atlante dei litotipi. Scultura in Trentino. Il Seicento e il Settecento, vol. 1 (ur.Andrea Bacchi, Luciana Giacomelli). Trento,Universitŕ di Trento, 2003, str. 315–335. De Grassi, Massimo: Nuovi contributi al catalogo di Leonardo Pacassi. Studi Goriziani, 76, 1992, str. 7–16 De’Rossi, Giovanni Giacomo: Chronologia Summo­rum Romanorum Pontificum. Roma, 1675. 53 Istraživanje za ovaj rad je financiralo Sveucilište u Rijeci u sklopu projekta Barokna Rijeka (uniri-human-18-85 1219). Fajdiga, Stanko: Iz župnijske kronike. Prav lepa je trnovska fara (ur. Stanko Fajdiga et al.). Ilirska Bistrica: Župnija, 2020, str. 14–25. Finocchi Ghersi, Lorenzo: Vergine addolorata – San Giovanni Evangelista. La Basilica dei Santi Gio­vanni e Paolo (ur. Giuseppe Pavanello). Venezia:Marcianum Press, 2013, str. 263–265. Höfler, Janez: Gradivo za historicno topografijo predjo­žefinskih župnij na Slovenskem: Primorska. Ljub­ljana: Viharnik, 2016, elektronska izdaja (http://www.viharnik.com/downloads/HistTop_Pri­ morska.pdf ). Kirn Vodopivec, Katja: V prezbiteriju bodo odslej vidni tudi novoodkriti gotski elementi. Prav lepa je trnovska fara (ur. Stanko Fajdiga et al.). Ilirska Bistrica: Župnija, 2020, str. 34–38. Klemencic Matej: Francesco Robba (1698–1757). Be­neški kipar in arhitekt v barocni Ljubljani. Mari-bor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2013. Kobler, Giovanni: Memorie per la storia della Liburni­ca cittŕ di Fiume, sv. 3. Fiume: E. Mohovich, 1896. Kruft, Hanno-Walter: Storia delle teorie architetto­niche. Da Vitruvio al Settecento. Bari, Biblioteca Universale Laterza, 2020. Matejcic, Radmila: Barok u Istri i Hrvatskom pri­morju. V: Horvat, Andela i Matejcic, Radmila i Prijatelj, Kruno: Barok u Hrvatskoj. Zagreb: Liber, 1982, str. 365–648. Pintaric, Mario: ,,Angelus De Putti’’ – prilozi za pa-dovanskog kipara u Istri i Venetu. Radovi Insti­tuta za povijest umjetnosti, 45, 2021, str. 93–104.(https://doi.org/10.31664/ripu.2021.45.07) Pintaric, Mario: Antonio Michelazzi ,,di professsi-one, scultore de’Marmi’“: novi arhivski prilozi za rijeckog kipara. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 54, 2018, str. 99–117. Pintaric, Mario: Narucitelji i umjetnici u Rijeci tije­kom 17. i 18. stoljeca (doktorski rad). Sveucilište u Zadru, 2022. Prijatelj Pavicic, Ivana: Dominikanci i poslijetrident-ska ikonografija. Trident u Hrvatskoj: vizualizaci­je tridentskog programa u likovnoj baštini (ur. Sanja Cvetnic,Danko Šourek,Tanja Trška).Zagreb:FF press, 2022, str. 207–235. Santoro Irena: Cerkev sv. Petra (Trnovo, Ilirska Bi-strica) – umetnostnozgodovinski oris. Prav lepa je trnovska fara (ur. Stanko Fajdiga et al.). Ilirska Bistrica: Župnija, 2020, str. 12–13. Serlio, Sebastiano: Regole generali di architettura sopra le cinque maniere degli edifici. Venetia, 1537. Stipcevic, Aleksandar: Hrvatske knjige u inventaru mletackog tiskara i knjižara F. Brogiolija iz 1678.god. Croatica et Slavica Iadertina, 4, 2008, str. 279–308. Šourek, Danko: Mramorna skulptura i altaristika XVII. i XVIII. stoljeca na podrucju Rijeke i Hrvat­skog primorja (doktorski rad). Filozofski fakultet u Zagrebu, 2012. Tulic, Damir i Pintaric, Mario: Antonio Miche­lazzi i Francesco Cabianca: nova djela u Italiji i Hrvatskoj. Ars Adriatica, 10, 2020, str. 144–145.(https://doi.org/10.15291/ars.3196) Tulic, Damir i Pintaric, Mario: Io Antonio Miche­lazzi Architetto di professione. Nepoznati maj­storovi projekti i nacrti za Krk, Omišalj, Senj,Karlobag i Rijeku. Ars Adriatica, 9, 2019, str. 107–132. (https://doi.org/10.15291/ars.2927) Tulic, Damir i Pintaric, Mario: Kipar Orazio Bo-netti izmedu Furlanije, Kvarnera i Dalmacije. Ars Adriatica, 11, 2021, str. 247 –264. (https://doi.org/10.15291/aa.3573) Tulic, Damir i Pintaric, Mario: Prilozi za kipara i arhitekta Antonija Michelazzija o 250. obljetni­ci majstorove smrti. Radovi Instituta za povijest umjetnosti, 45, 2021, str. 127–129. (https://doi.org/10.31664/ripu.2021.45.10) Tulic, Damir: Antonio Michelazzi, Duše u cistilištu.Czriquenicza 1412. Život i umjetnost Vinodola u doba pavlina (ur. Nina Kudiš). Crikvenica: Muzej grada Crikvenice, 2012, 170–172. Tulic, Damir: Skulptura, altaristika i liturgijska sre­brnina u picanskoj katedrali: prilozi za Antonija Michelazzija i Gasparea Albertinija. Picanska bi­skupija i Picanština (ur. Robert Matijašic). Pazin:Državni arhiv, 2012, str. 241–249. Tulic, Damir: Kamena skulptura i oltari iz 17. i 18.stoljeca u Porecko­pulskoj biskupiji (doktorska di­sertacija). Filozofski fakultet Sveucilišta u Zagre-bu, 2012. Valencic, Vlado: Župljani Trnovega pri Ilirski Bistri­ci zoper laške župnike v XVIII. stoletju. Kronika, 6, 1958, št. 1, str. 39–42. Velcic, Franjo: Katedrala Uznesenja Blažene Djevice Marije – Krk. Omiš, 2013. Vrišer, Sergej: Barocno kiparstvo na Primorskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1983. SUMMARY Altar furnishings and sculptures in the pari­sh Church of St. Peter in Ilirska Bistrica The paper analyses four altars made of stone and marble in Ilirska Bistrica’s parish Church of St. Peter.Stylistically and chronologically, their construction went through three phases during the eighteenth century. The oldest ones stand under the triumphal arch and may be dated to the first quarter of the eighteenth century.The altar on the left was original­ly dedicated to St. Nicholas, whose figure is carved on the altar frontal.The figure was the work of an un­known workshop, strongly influenced by the Pacassi family of altar builders from Gorizia. The sculptures were produced by an unknown local master who was familiar with the works of the sculptor Angelo De Putti from Padua. On the right side of the triumphal arch, the Altar of the Blessed Sacrament was accom­plished by an unknown master who drew inspiration from the works of the sculptor and altar builder Paolo Zuliani from Gradisca d’Isonzo.The most important of all, the marble altar was commissioned about 1741 from the Rijeka sculptor Antonio Michelazzi for the Chapel of the Blessed Virgin Mary of the Rosary,constructed shortly before that. The altar was built in Michelazzi’s characteristic style, rhythmically combining large slabs of multicolour marble without additional complex relief decoration. All expensive materials used in the construction of the altars in Ilirska Bistrica can be found in Michelazzi’s earlier works, specifically, the documented Altar of St. Jo­seph (1733–1734) in the Jesuit Church of St. Vitus in Rijeka. Sculpturally the most compelling works are the statues of St. Dominic and St. Catherine of Siena, which, as an old photograph from the early twentieth century reveals, were formerly displayed on the altar sides. Before that, Michelazzi carved the figures of the same pair of saints for the Altar of Our Lady of the Rosary in the parish Church of St. An­drew in the town of Mošcenice, which belonged to the Jesuits from Rijeka. Even greater similarities can be found with Michelazzi’s works from the first half of the fifth decade of the 18th century, for example,the sculptures on the Altar of St. George from the old cathedral of Zagreb (now in the parish church of Lupoglav). A comparison should especially be drawn between St. Dominic’s face and that of St. Francis Xavier in Lupoglav, both exhibiting the same apti­tude for volume modelling and expressivity. During the days of the parish priest, Franz Baron Lazarini, a monumental new high altar was commissioned and built in the presbytery. The marble for its construc­tion was purchased in Venice in 1780. The altar was built by the sculptors Sebastiano Petruzzi and Gio­vanni Battista Zipperla. POVZETEK Oltarji in kiparska oprema župnijske cerkve sv. Petra v Ilirski Bistrici Clanek analizira štiri oltarje iz kamna in mar-morja v župnijski cerkvi sv. Petra v Ilirski Bistrici.Slogovno in kronološko lahko njihov nastanek v 18.stoletju razdelimo v tri obdobja. Najstarejša ol­tarja stojita ob slavoloku in ju lahko datiramo v prvo cetrtino 18. stoletja. Oltar na levi strani je bil prvotno posvecen sv. Miklavžu, cigar podoba je vklesana na prednji strani oltarne menze in je delo neznane de­lavnice, na katero so mocno vplivali oltarji goriške družine kamnosekov Pacassi. Oba kipa na oltarju je izdelal neznani lokalni mojster, ki je poznal opus ki­parja Angela De Puttija iz Padove. Na desni strani slavoloka je oltar Najsvetejšega izdelal neznani moj­ster, ki se je zgledoval po delih kiparja in kamnoseka Paola Zulianija iz Gradišca ob Soci. Najdragocenejši je marmorni oltar, ki je bil okoli leta 1741 narocen pri reškem kiparju Antoniu Michelazziju za novo­zgrajeno kapelo Blažene Device Marije Rožnovenske.Oltar je izdelan v znacilnem Michelazzijevem slogu,ki je ritmicno združeval vecje plošce iz raznobarvne­ga marmorja brez dodatnega zapletenega reliefnega okrasja. Vse dragocenejše materiale, uporabljene pri gradnji oltarjev v Ilirski Bistrici, je mogoce najti v Michelazzijevih zgodnejših delih, zlasti v doku­mentiranem oltarju sv. Jožefa (1733–1734) v jezuits­ki cerkvi sv. Vida na Reki. Pomemben je tudi v karar­skem marmorju izvedeni kiparski okras tega oltarja.Kiparsko najbolj prepricljiva sta kipa sv. Dominika in sv. Katarine Sienske, ki sta bila, kot razkriva stara fotografija iz zacetka 20. stoletja, nekoc postavljena na konzolah ob oltarnem nastavku. Pred tem je Mi-chelazzi izklesal figuri istega para svetnikov za oltar Marije Rožnovenske v župnijski cerkvi sv. Andreja v kraju Mošcenice, ki je bila v lasti reških jezuitov.Še vecje podobnosti najdemo na Michelazzijevih delih iz prve polovice petega desetletja 18. stoletja,na primer na kipih na oltarju sv. Jurija, ki je bil izde­lan za zagrebško katedralo, zdaj pa je v župnijski cerkvi v Lupoglavu. Še posebej lahko primerjamo obraz sv. Dominika z obrazom sv. Franciška Ksaverja v Lupoglavu, saj oba kažeta enako nadarjenost za prostorsko modeliranje in izraznost. V casu župnika oltar. Marmor za njegovo izdelavo je bil kupljen v Franca barona Lazarinija so v Ilirski Bistrici narocili Benetkah leta 1780, pri delu pa sta sodelovala Sebas-in v prezbiteriju postavili nov monumentalni glavni tiano Petruzzi in Giovanni Battista Zipperla. Slika 1: Fotografija unutrašnjosti župne crkve u Ilirskoj Bistrici iz prve cetvrtine 20. stoljeca(Bilc, Kronika fare trnovske) Slika 2: Nepoznata radionica: nekadašnji oltar svetog Slika 3: Nepoznata radionica: nekadašnji oltar Nikole s lijeve strane trijumfalnog luka, prva cetvrtina Presvetog sakramenta s desne strane trijumfalnog luka, 18.stoljeca, župna crkva svetog Petra, Ilirska Bistrica prva cetvrtina 18. stoljeca, župna crkva svetog Petra,(foto: Mario Pintaric). Ilirska Bistrica (foto: Mario Pintaric). Slika 4: Bocna kapela posvecena Blaženoj Djevici Slika 5: Antonio Michelazzi: oltar Gospe od Ružarija,Mariji – Gospi od Ružarija, 1741, župna crkva svetog oko 1741., župna crkva svetog Petra, Ilirska Bistrica Petra, Ilirska Bistrica (foto: Damir Tulic). (foto: Mario Pintaric). Slika 6: Alessandro Vittoria: oltar svetog Križa, oko 1586., Santi Giovanni e Paolo, Venecija(foto: Damir Tulic). Slika 7: Antonio Michelazzi: sveti Dominik, oko 1741.,Slika 8: Antonio Michelazzi, sveta Katarina Sienska,župna crkva svetog Petra, Ilirska Bistricaoko 1741, župna crkva svetog Petra, Ilirska Bistrica (foto: Damir Tulic). (foto: Mario Pintaric). Slika 9: Fotografija kapele i oltara Gospe od Ružarija u Ilirskoj Bistrici s pocetka 20. stoljeca(Bilc, Kronika fare trnovske). 1.01 Izvirni znanstveni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.05CC-BY-NC-ND Igor Gardelin mag. zgod., Dolnja Bitnja 1, SI–6255 PremE-pošta: igor.gardelin@gmail.com Plemiška rodbina Porcia in zapušcina Hanibala Alfonzakneza Porcia na gradu Prem IZVLECEK Clani izvorno furlanske rodbine Porcia so na prehodu iz 16. v 17. stoletje stopili v službo habsburških vladarjev.S porokami v plemiški rodbini Lamberg in Raunach so pridobili gospostvi Senožece in Prem na Kranjskem ter si s tem utrdili položaj za karierni vzpon v Habsburški monarhiji. Njihovo zvesto služenje je bilo nagrajeno leta 1662,ko je cesar Leopold I. svojega prvega ministra ter nekdanjega vzgojitelja Janeza Ferdinanda grofa Porcia povzdignil v knežji stan. Na združenem gospostvu Prem in Senožece se je zvrstilo petnajst knezov iz rodbine Porcia, vse do leta 1906, ko se je s prodajo posesti po 300 letih koncala prisotnost te plemiške rodbine na Kranjskem. Eden znamenitejših clanov rodbine je bil Hanibal Alfonz knez Porcia (1679–1738), cigar zapušcinski inventar iz leta 1740 predstavlja edinstven vpogled v popis stanja in premicnin v prostorih gradu Prem v casu gospodovanja rodbine Porcia. KLJUCNE BESEDE gospostvo Prem, plemstvo, knezi Porcia, Prem, zapušcinski inventarji, genealogija ABSTRACT THE NOBLE PORCIA FAMILY AND THE LEGACY OF HANNIBAL ALPHONS PRINCE OF PORCIA AT PREM CASTLE At the turn of the seventeenth century, the members of the originally Friulian Porcia family entered the service ofthe Habsburg rulers. By marrying into the noble families of Lamberg and Raunach, they came into the possession ofthe seigniories of Senožece and Prem in Carniola, thus fortifying their position for a career ascension in the Habsburg monarchy. Their loyal service was rewarded in 1662, when Emperor Leopold I raised his first minister and former tutor, Johann Ferdinand Count von Porcia, to the rank of prince. The unified seigniory of Prem and Senožece passed through the ownership of fifteen princes of Porcia until 1906, when the family sold its estate, thus ending its three­hundred­years­long presence in Carniola. One of its most famous members was Hannibal Alphons Prince of Porcia (1679–1738), whose probate inventory from 1740 provides a unique insight into the room­by­room inventory ofthe condition and movable property of Prem Castle during the period when it was in the hands of the Porcia family. KEY WORDS Prem seigniory, nobility, Princes of Porcia, Prem, probate inventories, genealogy Uvod Grad Prem, ki se dviga na vzpetini nad reko Reko ter je viden z glavne ceste med Postojno in Reko, je ena najmarkantnejših kulturnih znamenitosti v Ob­cini Ilirska Bistrica. V osnovi je srednjeveška utrdba,ki naj bi nastala na starejših, rimskih temeljih. V sre­dnjem veku so tam gospodovali Devinski in njiho-vi nasledniki Walseejski, nato je bil v posesti rodbin Oberburg in Raunach, v novem veku pa sta tako grad Prem kot gospostvo za tri stoletja pripadla zname­niti rodbini Porcia.1 O tej rodbini do sedaj še ni bilo narejene poglobljene raziskave v slovenskem jeziku.To belo liso bo poskušal do dolocene mere zapolniti pricujoci clanek, ki bo predstavil clane rodbine Por­cia, lastnike gradu in gospostva Prem. Obenem bo v ospredje postavil enega zanimivejših premskih go-spodov, Hanibala Alfonza kneza Porcia (1679–1738) ter odstrl pogled v zapise o njegovem premoženju, ki ga je po smrti zapustil na gradu Prem. Na kratko o izvoru rodbine Porcia »PORTIA aut PORCIA, EX SANGVINE RE­GUM TROIANORUM ET SICAMBRORUM PROGENITUS« je napis, ki stoji pod velicastnim, s knežjim klobukom okrašenim grbom rodbine Porcia v gradu v Špitalu na Koroškem in je bil postavljen v casu gospodovanja Hanibala Alfonza kneza Porcia v Vec o zgodovini kraja in gradu Prem gl. Golec, Senožece in Prem, str. 365–384; Jakic, Vsi slovenski gradovi, str. 260–261; Kosi, Boj za prehode, str. 379–444; Kosi, Spopad za prehode; Lannes, Il castello di Primano; Sapac, Grajske stavbe 19, str. 108–133; Sapac, Srednjeveška gradbena zgodovina, str. 439– 476; Smole, Grašcine, str. 387–388; Valvasor, Die Ehre, XI, str. 38–40. zacetku 18. stoletja.2 Grb rodbine, ki je skozi stoletja ostal enak, je bil moder šcit z zlato glavo in v njem šest zlatih lilij (3, 2, 1).3 Napis v Špitalu namiguje na domnevni izvor rodbine, katere korenine naj bi sega­le vse do trojanskih in sikambrijskih kraljev, njihov legendarni prednik, vojskovodja Armann, pa naj bi se za oglejskega patriarha v 5. stoletju bojeval celo proti hunskemu kralju Atili.4 Po drugih virih naj bi izhajali iz rodbine grofov Purtillis, ki je od 5. stoletja dalje posedovala posesti v Furlaniji.5 Listinsko je dokazano, da je rodbina že v letih 1181 in 1198 imela v lasti grofije Porcia, Prata, Bru­gnera in Ceneda na obmocju Furlanije.6 Sredi 12. stoletja se omenja Vecelletus grof Prata in Porcia,vojskovodja v službi oglejskega patriarha. Njegova sinova Gabriel da Prata ter Federico di Porcia sta si leta 1214 razdelila ocetovo dedišcino in ustvarila li­niji, imenovani po svojih gradovih.7 Federicova vnu­ka pa sta si v 13. stoletju razdelila dedišcino rodbine Porcia. Artico di Porcia je utemeljil linijo Porcia di Sopra, njegov brat Gabriele pa linijo Porcia di Sot­to.8 Leta 1369 naj bi grofoma Bianchinu in Lodo­vicu Porcia, naslednikoma Gabriela iz linije Porcia di Sotto, cesar Karel IV. podelil »veliki palatinat«, to je posebne privilegije, kot sta pravica do podeljeva­nja plemstva (concedimus licentiam, et authoritatem,ut possitis ignobiles quoslibet nobilitare) in pravica do legitimacije nezakonskih otrok (... possitis ac singulos naturales bastardos, spurios et damnatos coitu procrea­tos... ad omnia jura legitima restituere).9 Po osvojitvi in prihodu Beneške republike na obmocje Furlanije leta 1420 je rodbina Porcia postala zvesta republiki sv. Marka.10 Clani linije Porcia di Sopra so si v na­slednjih stoletjih gradili kariere tudi pod Benecani;med njimi velja izpostaviti kapitana Beneške repu­blike Silvia grofa Porcia (1526–1603), ki se je leta 1571 proslavil kot vojni junak v pomorski bitki pri Lepantu na strani Svete lige proti floti Osmanskega imperija.11 Clani linije Porcia di Sotto pa so se od­locili, da bodo svoja financna sredstva vložili drugod ter priložnosti poiskali v deželah Svetega rimskega cesarstva in na dvorih habsburških vladarjev.12 2 Probszt-Ohstorff, Die Porcia, str. 150. 3 Beckh-Widmanstetter, Ueber Archive in Kärnten (1883), str. CXXVII. 4 Vidmar, Rodovnik Auerspergov, str. 253. 5 Illyrisches Blatt, 28. 7. 1838. 6 J. Siebmachers grosses und allgemeines Wappenbuch, str. 222; Gothaischer genealogischer Hofkalender (1900), str. 415–416. 7 Beckh-Widmanstetter, Ueber Archive in Kärnten (1883), str. CXXXVI. 8 Beckh-Widmanstetter, Ueber Archive in Kärnten (1883), str. CXXXVI; Imperio, Elenco, str. 148–149. 9 J.Siebmachers grosses und allgemeines Wappenbuch, str. 222; Im­perio, Presentazione, str. 6–7. 10 Santon, Al servizio, str. 26–28. 11 Probszt-Ohstorff, Die Porcia, str. 103–109. 12 Santon, Al servizio, str. 28. Rodbina Porcia v habsburških deželah in na Kranjskem Zacetnik »avstrijske« veje rodbine Porcia je bil Hermes grof Porcia (ok. 1550–1608).13 Leta 1571 je s poroko z Magdaleno baronico Lamberg, hcer­jo pokojnega Hansa barona Lamberga z Ortneka in Ottensteina ter Justine roj. grofice Lodron,14 za dobrih 300 let utrdil položaj svoje rodbine v habs­burških deželah oziroma Svetem rimskem cesarstvu. Iz tega zakona so izhajali vsi potomci rodbine Porcia,ki so gospodovali na Kranjskem. S priženitvijo med kranjsko plemstvo je Hermes s soprogino dedišci-no pridobil gospostvo Senožece na Krasu oziroma Kranjskem, ki je pomenilo odskocno tocko za dvig statusa in karierno napredovanje rodbine. Njegova tašca Justina pl. Lodron, ki je po imenjski knjigi za Kranjsko vsaj od leta 1575 razpolagala s posestvom Hansa barona Lamberga na Krasu, je namrec v opo­roki z dne 28. avgusta 1598 vse svoje premoženje,vkljucno s Senožecami, zapustila hceri oziroma zetu.V imenjski knjigi tako že leta 1600 najdemo zapis, da Hermes Porcia in njegova žena Magdalena upravlja­ta s tem posestvom.15 Gospostvo Senožece je rodbina obdržala v posesti vse do leta 1906.16 Hermes je oko­li leta 1590 opravljal funkcijo komornika na dvoru nadvojvode Karla II. Habsburškega, ki je v Notranji Avstriji vladal v letih 1564–1590.17 Leta 1605 je bil Hermes v funkciji predstavnika notranjeavstrijske vlade pri Beneški republiki. Malo pred smrtjo je z oporoko ustanovil prvi premoženjski fidejkomis rod-bine Porcia.18 Hermesov naslednik je bil njegov sin Janez Sfor­za grof Porcia (ok. 1576–1639),19 ki je tako kot oce opravljal pomembne funkcije. Leta 1603 je postal komornik notranjeavstrijskega nadvojvode Ferdi­nanda, kasnejšega cesarja Ferdinanda II. Leta 1605 je bil imenovan za notranjeavstrijskega predstavnika v Benetkah. Leta 1608 je postal vitez reda sv. Jakoba,nato je opravljal funkcijo poslanika na dvorih v Fi­rencah, Pisi in Rimu, leta 1612 pa ga je nadvojvoda Ferdinand poslal na dvor kralja Filipa III. v Špani­jo. Med letoma 1610 in 1624 je grof Janez Sforza opravljal funkcijo glavarja Goriške grofije, torej tudi 13 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 135. 14 SI AS 204, Zbirka digitalnih posnetkov arhivskega gradiva, I. Listine knezov Auersperg, I/175 Porocna pogodba Porcia – Lamberg, 1571.04.24. 15 Santon, Al servizio, str. 29–30, 156; SI AS 173, Imenjska knji­ ga za Kranjsko, knjiga št. 4, Landbuch, Ab- und Zuschrei- bung aller Standgülten 1546–1618, fol. 437–438. 16 SI AS 315, Deželna deska, zemljiškoknjižni vložki, knjiga 13, vložek 1295, Fideicommiss Herrschaft Senosetsch, list B, str. 113. 17 Probszt-Ohstorff, Die Porcia, str. 118; Sutter, Karl II., str. 240–241. 18 Beckh-Widmanstetter, Ueber Archive in Kärnten (1883), str. CXXXVII. 19 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 135. v casu vojne z Beneško republiko leta 1616.20 Po-memben korak k dodatni utrditvi statusa rodbine na Kranjskem je pomenila njegova leta 1602 na Premu sklenjena zakonska zveza z Ano Marijo pl. Raunach,ki je kot doto v zakon prinesla gospostvo Prem.21 To gospostvo je imela rodbina Raunach v zakupu od leta 1508; Bernardin pl. Raunach je gospostvo namrec dobil kot nagrado, ko je pod njegovim poveljstvom cesarska vojska v istem letu z gradu Prem pregnala Benecane. Z omenjeno poroko je gospostvo v posest rodbine Porcia prešlo za naslednjih 300 let.22 V opo­roki leta 1620 je grof Janez Sforza za svoja posestva na Kranjskem ustanovil fidejkomis z namenom, da pri dedovanju ne bi prišlo do delitve oziroma drobi­tve obeh gospostev (Senožece in Prem) ter da bi po­sest po nacelu primogeniture ostala v rokah rodbine Porcia tudi za prihodnje rodove.23 Najpomembnejši pripadnik rodbine Porcia je bilnedvomno sin in dedic Janeza Sforze in Ane Mari-je pl. Raunach, v Benetkah še kot grof rojeni Janez Ferdinand knez Porcia (1605–1665).24 Leta 1627 je 20 Beckh-Widmanstetter, Ueber Archive in Kärnten (1883), str. CXXXVII. 21 Probszt-Ohstorff, Die Porcia, str. 123; Naschenweng, Der landständische Adel, str. 135. 22 Sapac, Grajske stavbe 19, str. 111. 23 SI AS 315, Deželna deska, Q12 – 1, pepelnati kvatern, N12– N17. 24 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 135. odkupil gospostvo Prem za 63.257 goldinarjev ter gaspremenil iz fevdne v alodialno rodbinsko posest.25 Leta 1629 se je porocil z Ano Konkordijo Elizabetobaronico Auersperg, hcerjo barona Herbarda s Tur­jaka in Felicite baronice Kacijaner pl. Katzenstein.V zakonu se jima je rodilo pet otrok, sin Janez Karelter štiri hcere, Marija Felicita, Margareta Magdalena,Ana Margareta in Marija Terezija. Po smrti prve ženese je leta 1642 v drugo porocil z Marijo Katarino gro­fico Althann, a z njo ni imel otrok.Tretjic se je porocilz Beatriko Benigno baronico Rican, s katero je imel trihcere, Franciško Benigno, Marijano ter Izabelo Mag­daleno.26 Leta 1634 je postal notranjeavstrijski vla­dni svetnik, med letoma 1639 in 1647 pa je opravljal 25 Beckh-Widmanstetter, Ueber Archive in Kärnten (1883), str.CXXVIII. 26 Preinfalk, Auerspergi, str. 102, 409; Naschenweng, Der land­ständische Adel, str. 135. funkcijo deželnega upravitelja na Kranjskem.27 Leta 1635 je skupaj z Janezom Filipom grofom Thurnom,Jurijem Baltazarjem pl. Raunachom in AndrejemDanijelom pl. Barbom z 20 konjeniki in 100 uskokipri Šilentabru premagal 600 upornih kmetov. Padlonaj bi vec kot 40 upornikov, 15 je bilo ujetih, ostali paso se razbežali.28 Grad Prem, ki je bil leta 1508, v casuvojne Habsburžanov z Beneško republiko, požgan innato zasilno popravljen, je bil v casu Janeza Sforze inJaneza Ferdinanda temeljito obnovljen, o cemer pricaletnica dokoncanja 1645, vklesana na prekladi glavne­ga portala grajskega jedra.29 Med letoma 1647 in 1652 je Janez Ferdinand opravljal funkcijo cesarskega veleposlanika v Benet­kah.30 Leta 1652 je kupil posestvo in grad Orehek pri Postojni, vendar ga je že leta 1655 prodal Janezu Antonu baronu Rossettiju.31 Leta 1652 je postal vr­hovni dvorni mojster in vzgojitelj (ajo) nadvojvode Leopolda. Ta je bil leta 1658 izvoljen za cesarja Leo-polda I., pri cemer je imel velike zasluge tudi Janez Ferdinand grof Porcia.32 Zaradi interesov Francije in protestantske Švedske Leopoldova izvolitev ni potekala gladko. Zato je Janez Ferdinand z vsemi napori prek svoje diplomacije dosegel, da je pridobil podporo brandenburškega volilnega kneza Frideri­ka Viljema, s tem da je zagovarjal avstrijsko pomoc združeni Poljski-Litvi in Brandenburgu-Prusiji proti Švedski v drugi nordijski vojni (1655–1661). V tem zavezništvu je bil volilni knez Friderik Viljem na do-bicku, saj je po sklenjenem miru leta 1660 pridobil priznano polno suverenost nad Prusijo.33 V casu vla­davine cesarja Leopolda I. je Janez Ferdinand postal predsednik tajnega sveta in s tem cesarjev prvi mini­ster. Leta 1657 ga je doletela cast, da mu je španski kralj Filip IV. podelil red zlatega runa. Njegov rival za vpliv na cesarskem dvoru na Dunaju je bil kranj-ski sodeželan in sorodnik njegove prve žene, Janez Vajkard grof in od leta 1653 knez Auersperg. Leta 1660 je cesar Leopold I. Janezu Ferdinandu poklonil 200.000 goldinarjev in Pazinsko grofijo, za katero je bilo obljubljeno, da bo kmalu povišana v pokneženo grofijo.34 Leta 1662 je cesar Leopold I. Janeza Ferdinan­da zaradi njegovih zaslug povzdignil v knežji stan.V diplomi o povzdigu je bilo doloceno, da se knežji naziv deduje po nacelu primogeniture, kar je pome­nilo, da je knez postal vsak prvorojeni moški poto­mec prejšnjega kneza, drugi clani rodbine pa so še 27 Beckh-Widmanstetter, Ueber Archive in Kärnten (1883), str. CXXXVIII. 28 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 511; Koropec, Slovenski puntarji, str. 36. 29 Sapac, Srednjeveška gradbena zgodovina, str. 469. 30 Beckh-Widmanstetter, Ueber Archive in Kärnten (1883), str. CXXXVIII. 31 Sapac, Grajske stavbe 17, str. 81. 32 Krones, Porzia, str. 450–452. 33 Probszt-Ohstorff, Die Porcia, str. 130–132. 34 Krones, Porzia, str. 450–452. Trg in grad Prem leta 1679, ko je bil v lasti Franca Antona kneza Porcia (1663–1698)(Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679). naprej nosili grofovski naziv. Ce knez Porcia ne bi imel (moških) potomcev, je lahko knežji naziv z opo­roko prenesel na drugega grofovskega clana rodbine Porcia v stranski liniji, pri cemer so zanj za knežje nasledstvo veljala ista nacela primogeniture.35 Kmalu po povišanju v knežji stan je Janez Ferdi­nand leta 1662 kupil gospostvo Ortenburg na zgor­njem Koroškem. Sedež gospostva je bil renesancni grad v Špitalu ob Dravi, ki ga je do izumrtja leta 1639 posedovala rodbina Salamanca iz Španije, nato pa je pripadel rodbini Widmann. Knez Janez Ferdinand je grofijo Ortenburg kupil za 365.000 renskih gol­dinarjev, z nakupom pa je pridobil še pridružena ko­roška posestva Pittersberg, Goldenstein, Oberdrau-burg, Grünburg, Flaschberg in Möderndorf. Grad v Špitalu je nato po novem lastniku dobil ime »Schloss Porcia« in pod tem imenom je znan še danes.36 Nacrti kneza Janeza Ferdinanda v zvezi z držav-no neposrednostjo Pazinske grofije se zaradi naspro­tovanja kranjskega deželanstva niso uresnicili, zato je grofijo leta 1665 prodal kranjskim stanovom za 550.000 goldinarjev.37 Umrl je 17. februarja 1665 in bil pokopan v grobnici Škotske cerkve na Dunaju.38 Ta cerkev stoji nedalec stran od palace Porcia na ulici Herrengasse, ki jo je kupil njegov edini, v prvem zakonu s Konkordijo baronico Auersperg rojeni sin 35 AT KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv. 30.2-B-212 F St Kaiser Leopold erhebt seinen Obristhofmeister Johann Ferdinand Grafen von Porcia in den Reichsfürstenstand. 36 Probszt-Ohstorff, Die Porcia, str. 143–150. 37 Krones, Porzia, str. 450–452. 38 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 135. in naslednik Janez Karel knez Porcia († 1667). Ta je od leta 1666 opravljal funkcijo deželnega glavarja na Koroškem, vendar je umrl že leto po nastopu funk-cije in dve leti za ocetom.39 Knez Janez Karel je leta 1667 sestavil oporoko, v kateri je vzpostavil majorat oziroma prvenstvo najstarejšega družinskega clana pri dedovanju, pri cemer je dopustil tudi možnost de­dovanja po ženski strani, ce bi prej izumrli vsi moški potomci v direktni in stranskih linijah.40 Janezu Karlu sta se v zakonu z Ano Heleno grofi-co Lamberg rodila hci in sin; slednji, leta 1663 rojeni Franc Anton (1663–1698), ga je nasledil kot tretji knez Porcia.41 Ker je bil ob ocetovi smrti star komaj štiri leta, je njegova mati postala njegova skrbnica.Leta 1689 je cesar Leopold I. njegovo gospostvo Tettensee (Dettensee) na Švabskem povzdignil v pokneženo grofijo.42 V casu njegovega gospodova­nja na Premu je bil dokoncan tudi most cez reko Reko pri današnjem naselju Dolnja Bitnja, ki vodi na Prem. Napis na t. i. Premskem mostu se glasi »1694 / DURCH FÜRST CARL / ERBAUT«. Glede na letnico in napis bi lahko sklepali, da so gradnjo mo-stu cez reko Reko zaceli v casu kneza Janeza Karla,dokoncali pa v casu Franca Antona. 39 Probszt-Ohstorff, Die Porcia, str. 138, 150–151, 157–159. 40 SI AS 315, Deželna deska, Q12 – 1, pepelnati kvatern, N17– N20. 41 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 136. 42 Probszt-Ohstorff, Die Porcia, str. 157–160; AT KLA, Porcia,Herrschaftsarchiv. 30.2-B-234 St Kaiser Leopold erhebt die Herrschaft Tettensee in eine gefürstete Reichsgrafschaft. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske piše, da ima dežela pripadnike treh posvetnih knežjih rodbin.Knezi Auersperg in Eggenberg so prebivali v deželi,medtem ko so knezi Porcia na sedežih svojih pose-stev na Kranjskem prebivali le obcasno.43 Knez Franc Anton se je porocil z Marijo Anto­nijo grofico Zinzendorf, a je njegov zakon ostal brez otrok, kar je pomenilo, da bo direktna avstrijska lini­ja rodbine, ki je izvirala vse od grofa Hermesa, prek kneza Janeza Ferdinanda, in dedovala fidejkomis,majorat ter knežji naziv, z njim ugasnila.44 S tem v mislih je 8. aprila 1698 sestavil oporoko, v kateri je za svojega univerzalnega dedica fidejkomisnega premo­ženja imenoval clana stranske veje rodbine, Hieroni-ma Askanija grofa Porcia (1645–1725), za njim pa naj se nasledstvo in majorat preneseta na njegovega sina Hanibala Alfonza.45 Franc Anton knez Porcia je umrl (okoli) 20. aprila 1698, a ker se je njegov dedic Hieronim Askanij ob razglasitvi njegove oporoke cu­til prestarega za prevzem obveznosti, bremen in od­govornosti, se je odlocil, da dedišcino kmalu zatem prepusti svojemu sinu Hanibalu Alfonzu.46 S pod-pisom listine o predaji na Dunaju 28. julija 1698 jeHieronim Askanij po kratkotrajnem prevzemu knež­je casti in dedišcine to s soglasjem cesarja Leopolda I.prenesel na sina Hanibala Alfonza, ki je tako postal naslednji knez Porcia.47 Hanibal Alfonz knez Porcia (1679–1738) Hanibal Alfonz, s polnim krstnim imenom Hen­rik Hanibal Alfonz Emanuel, se je kot grof Porcia rodil 7. maja 1679 na Bavarskem. Njegova starša sta bila Hieronim Askanij grof Porcia in Luiza grofica Polcenigo-Fano. Pripadal je t. i. alfonzovski oziroma bavarski veji rodbine Porcia. Njegov praded (sin Her-mesa grofa Porcia) Fortunat Alfonz (1585–1620) se je leta 1601 porocil z Elizabeto, hcerjo SigmundaViehhauserja, lastnika gospostev Ober- in Unterlau­terbach, Niederulrain in Grub na Bavarskem, ter s tem zase in za svoje naslednike pridobil omenjena gospostva.48 V mladih letih je študiral filozofijo in pravo na univerzi v Ingolstadtu.49 Po smrti sorodnika Franca Antona kneza Porcia je v skladu z njegovo oporoko ter ocetovo odpovedjo dedišcini postal cetrti knez Porcia ter podedoval vse rodbinsko premoženje in gospostva v habsburških deželah oziroma pred­vsem na Koroškem in Kranjskem. Potem ko je po­dedoval tudi fidejkomisno gospostvo Prem in Seno­ 43 Valvasor, Die Ehre, IX, str. 102. 44 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 136. 45 SI AS 308, Zbirka testamentov, serija III, P 32, Portia, knez Anton von, Dunaj, 8. april 1698. 46 Probszt-Ohstorff, Die Porcia, str. 160; Naschenweng, Der landständische Adel, str. 133. 47 Türk, Fürst, str. 695–696. 48 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 136–137. 49 Türk, Fürst, str. 695. Hanibal Alfonz knez Porcia (1679–1738), gospod na Premu med letoma 1698 in 1738, je bil clan rodbinske veje s posestmi na Bavarskem, ki je od avstrijske veje podedovala gospostva na Koroškem in Kranjskem (Baldramsdorfer Museumsblätter, Jg. 1, 1995/2). žece, je v imenjski knjigi za Kranjsko kot naslednik Janeza Karla kneza Porcia vpisan od leta 1706. Istega leta so k njegovemu posestvu na Kranjskem pripisana še posestva Lovrenca pl. Oberburga, Franca Jurija pl.Oberburga, Ane Magdalene pl. Raunach ter Matije Speranza, ki so bila istocasno izbrisana kot samostoj­ni vložki v imenjski knjigi.50 Poleg tega je bil po oce­tovi strani upravicen do fidejkomisa na Bavarskem,ki je obsegal posestva Oberlauterbach, Niederlauter­bach, Horneckh in Meillenhofen, pa tudi pivovarno ter hiši v Münchnu in Landshutu. Knez Hanibal Alfonz je imel precej razsipniški življenjski slog in je življenje zajemal z veliko žlico.Sprva je imel razmerje z Julijano Konstanco grofi-co Lodron, ki je z njim pricakovala otroka, vendar se z njo ni hotel porociti. Srce mu je bílo za drugo žensko – Dorotejo grofico Daun, s katero se je leta 1700 tudi porocil. Grofica Lodron je zaradi razža­litve casti in prelomljene domnevne obljube zaroke proti Hanibalu Alfonzu sprožila pravne postopke.Poleg odškodnine je zahtevala razveljavitev njegove­ga zakona z grofico Daun. Zadeva je romala do pa-peškega sodišca v Rimu, ki pa je že leta 1701 potrdilo veljavnost knezove zakonske zveze z grofico Daun.51 V civilnem postopku za razžalitev casti pa je grofica Lodron na Dunaju dosegla zase ugoden razplet. Po odlocitvi cesarja Jožefa I. z dne 6. septembra 1706 je bil knez Hanibal Alfonz dolžan grofici Lodron poravnati odškodnino za neizpolnjeno obljubo po­roke, za nastalo škodo (pro damno Emergente), izgubo nedolžnosti (defloratio) ter zanositev (impregnatio). Njej in njuni hceri Mariandel je moral letno placevati 2.500 goldinarjev za preskrbo in preživljanje – vse skupaj v znesku 40.000 goldinarjev.52 Knez Hanibal Alfonz je bil edini clan rodbine Porcia, ki je izkoristil pravico do kovanja lastnega 50 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knjiga št. 6, Gült- und Einschreib-Buch 1662–1756, fol. 590, 593, 595, 596, 608. 51 Türk, Fürst, str. 695–699. 52 Türk, Fürst, str. 702; Probszt-Ohstorff, Die Porcia, str. 182. Zlatnik s podobo Hanibala Alfonza kneza Porcia. Leta 2022 je bil na spletni avkciji prodan za 23.000 EUR (NumisBids.com). denarja, ki jo je rodbini podelil cesar Leopold I. leta 1662 ob povzdigu v knežji stan. Leta 1704 je bil sko-van zlatnik oziroma cekin s podobo kneza Hanibala Alfonza ter napisom HAN: ALP: EM: SA: ROM:IMP: PRIN: A: PORCIA ob robu na sprednji strani.Na zadnji strani kovanca je ob robu napis COMES:AB: ORTENBURG: 17-04., na sredini pa ga kra­si grb v podobi kvadriranega šcita z grbom grofije Ortenburg v 1. in 4. polju, Pazinske grofije v 2. in 3.polju ter rodbine Porcia v srcnem šcitu.53 Ni znano,koliko primerkov tega redkega zlatnika je bilo skova­nih, do sedaj so znani le trije. Vsekakor pa niso bili namenjeni za denarni obtok, temvec kot darilo ter za promocijo Hanibala Alfonza.54 Leta 1704 je bil knez Hanibal Alfonz imenovan za odposlanca cesarja Leopolda I. na dvoru ruske­ga carja Petra Velikega. Vendar do njegovega odho­da v Rusijo ni prišlo. Istega leta mu je Franc Karl grof Auersperg ponudil v odkup Karlovški generalat za vsoto 40.000 goldinarjev ter doživljenjsko letno rento 3.500 goldinarjev. Hanibal Alfonz je ponudbo sprejel; po dogovoru je 20.000 goldinarjev placal v gotovini, preostanek kupnine pa je poplacal s prevze-mom razlicnih dolgov grofa Auersperga. Leta 1705 je cesar Jožef I. kneza Hanibala Alfonza postavil za generalpolkovnika Hrvaške in Morske krajine.55 V casu njegovega upravljanja je bil leta 1705 izdan t.i. karlovški patent, po katerem naj bi prebivalce,ki so razpršeno živeli po krajini, naselili v strnjena obmocja z namenom ucinkovitejše obrambe meja z Osmanskim imperijem. Njegovo poveljevanje v Kar­lovškem generalatu je trajalo do leta 1709, ko ga je za 40.000 goldinarjev prodal Jožefu grofu Rabatta, 53 Ambrosoli, Lo zecchino, str. 159–173. 54 Probszt-Ohstorff, Die Porcia, str. 181. 55 Türk, Fürst, str. 699–700; SI AS 2048, Zbirka digitalnih po­snetkov arhivskega gradiva, I. Listine knezov Auersperg, 540 Cesarjeva potrditev pogodbe s Hanibalom knezom Portia o prepustitvi vrhovnega poveljstva v Karlovcu, 1705.03.02. sam pa se je za nekaj let umaknil v svojo rezidenco v Špitalu ob Dravi.56 Po zatrtju tolminskega kmeckega upora leta 1713 s pomocjo vojske iz karlovške vojne krajine je bila za namene sodne preiskave ter »pacifikacije« dežele Goriške imenovana posebna komisija. Za njenega predsednika je bil imenovan Hanibal Alfonz knez Porcia, preostala clana pa sta bila tajni svetnik in notranjeavstrijski državni podnamestnik Janez Kri­štof grof Wildenstein ter notranjeavstrijski dvorni komorni svetnik Janez Jožef pl. Lindl.57 Komisija je imela mandat, »da razsodi po pravici in resnici spor med goriškimi podložniki in gospodom Jakobom Bandelom, grofom Jakobom Antonom Coronini­jem ter drugimi žlahtnimi gospodi grofi in baroni«.58 Obenem je bilo razglašeno, da »naj pred to slavno komisijo pridejo vsi podložniki goriške dežele, ki mislijo, da se jim je zgodila kaka krivica od gospo­ske, in tej naj predložijo vse pritožbe. Ta komisija bo tudi sodila vse tiste, ki so dvignili orožje proti svoji postavni gosposki, šuntali in zbirali ljudstvo za punt ...«.59 Komisija pod vodstvom Hanibala Alfonza kne­za Porcia je zasedala dve leti; po njenih odlocitvah je bilo enajst vodij upora obsojenih na smrt, preostalih 61 soobtožencev pa na dolge ali kratke zaporne kazni ter zaplembo premoženja.60 Leta 1715 je bavarski volilni knez Maksimilijan II.Emanuel kneza Hanibala Alfonza imenoval za svojega zaupnika,61 cesar Karel VI. pa ga je leto po­zneje imenoval za koroškega deželnega glavarja. V 56 Türk, Fürst, str. 700–703. 57 Beckh-Widmanstetter, Ueber Archive in Kärnten (1884), str.X. 58 Remec, Veliki punt, str. 218. 59 Remec, Veliki punt, str. 219. 60 Beckh-Widmanstetter, Ueber Archive in Kärnten (1884), str.X. 61 Beckh-Widmanstetter, Ueber Archive in Kärnten (1884), str.IX–X. tej funkciji je vodil kazenske sodne preiskave protiprikritim protestantom na Koroškem po takrat ve­ljavnih predpisih z uporabo torture.62 Funkcijo de­želnega glavarja je opravljal do leta 1728, nato pado leta 1733 še funkcijo predsednika cesarskega tr-govskega kolegija (kais. Commerz­Collegium) za Trst in Reko.63 Hanibal Alfonz si je nakopal veliko dolgov, za­mujal je tudi s placilom letnega zneska za preskrbo in preživljanje v višini 5.000 goldinarjev skupaj z obrestmi grofici Lodron, zato je ta na cesarskem dvo­ru dosegla, da so leta 1720 nad njegovim celotnim premoženjem postavili sekvester oziroma prisilno upravo. Leta 1729 naj bi njegovi dolgovi po oceni komisije pri notranjeavstrijski vladi v Gradcu znašali 328.272 goldinarjev in 51 Ľ krajcarja. Najprirocnejšo rešitev za poplacilo nakopicenih dolgov je Hanibal Alfonz videl v sekanju lesa v gozdu na svojem go-spostvu Senožece na Kranjskem. Glede tega je leta 1733 z Gašperjem Ernestom grofom Blumenthalom sklenil kupoprodajno pogodbo za 20.000 debel po ceni 10 renskih goldinarjev. Del kupnine v vrednosti 80.000 goldinarjev je bil kupcu že izrocen, vendar je posel nazadnje padel v vodo, saj so kranjski stanovi nasprotovali tako obsežnemu sekanju gozdov, temu pa so pritrdile tudi oblasti na Dunaju.64 Razlog za precedencni poseg v zasebnopravna razmerja in raz­veljavitev pogodbe naj bi bil tudi v tem, da na Dunaju niso želeli, da bi ta les prodajali Benecanom in Nizo­zemcem, poleg tega pa so ga potrebovali za gradnjo lastnih ladij v Trstu in na Reki.65 Hanibal Alfonz knez Porcia je umrl 4. novembra 1738 v Špitalu ob Dravi na Koroškem, pokopan pa je bil tri dni kasneje v istem kraju.66 Poleg knežje ca-sti ter premoženja vseh fidejkomisnih gospostev na Koroškem, Kranjskem in Bavarskem je svojemu sinu oziroma dedicem in naslednikom zapustil ogromno financno breme. Obseg gospostva Prem in vrednost premoženja Hanibala Alfonza kneza Porcia Gospostvo Prem je po imenjski knjigi št. 20 za leto 1758, v kateri je kot njegov lastnik vpisan Hen­rik Hanibal Alfonz Emanuel knez Porcia, imelo 333 hub oziroma kmetij. Za dominikalno posest je 20-odstotna kontribucija znašala 784 goldinarjev in 44 krajcarjev. Davek za rustikalno oziroma podložni­ško posest je znašal 1607 goldinarjev in 25 krajcarjev.Kontribucija rustikalne posesti je znašala 1999 gol­ 62 Türk, Fürst, str. 704. 63 Wurzbach, Porcia, Hannibal Alphons Emanuel Fürst, str.121. 64 Türk, Fürst, str. 704–706. 65 Wurzbach, Porcia, Hannibal Alphons Emanuel Fürst, str.121. 66 Pfarrarchiv Spittal an der Drau, Sterbebuch Tom I. 1692–1756, str. 226. dinarjev, 3 krajcarje in 2 denarica.67 Gospostvo Prem je po terezijanskem katastru iz leta 1755, 17 let po smrti Hanibala Alfonza, obsegalo veliko obmocje, saj so njegovi podložniki prebivali ne samo na Ilirsko­bistriškem, temvec tudi na Pivškem, in sicer v vaseh Bac, Celje, Dolnja Bitnja, Dolnji Zemon, Drskovce,Gradec, Hrastje, (Ilirska) Bistrica, Janeževo Brdo,Jasen, Juršce, Kal, Klenik, Kilovce, Koseze, Mala Bu-kovica, Mala Pristava, Merece, Nadanje selo, Narin,Neverke, Nemška vas (Slovenska vas), Palcje, Parje,Petelinje, Pod jamo (Podtabor), Podstenje, Prelože,Prem, Radohova vas, Ratecevo Brdo, Selce, Slavina,Smrje, Nova Sušica, Šembije, Šempeter (Pivka), Tr-nje, Trnovo pri Ilirski Bistrici, Topolc, Velika Buko­vica, Velika Pristava, Vrbovo, »Wienn« (Pristavca pri Dolnji Bitnji), Zagorje, Zarecica, Zarecje in Žeje.68 Mline je imelo na rekah Reki (Matija in Peter Va­lencic, Gašper Valencic, Valentin Ambrožic, Andrej Renko in Janez Mršnik) in Bistrici (Anton Baša, Si­mon Starc), na potoku Levnica pri Dolnjem Zemonu oziroma Zemonski Vagi (Matej Hodnik), na Dolenj­skem potoku pri Mali Bukovici ( Janez Novak), na potoku Molja pri Veliki Bukovici (Matija Mikuletic),na potoku Posrtev pri Zarecju (Miha Renko, Štefan Renko, Anka Vrh), na potoku Podstenjšek (Luka Va­lencic, Matej Šajn, Andrej Valencic) ter na reki Pivki pri vasi Klenik (Matija Valencic).69 V istem casu je bilo v lasti rodbine Porcia tudi po­sestvo Turn pri Premu oziroma Radelšek (Radelse­gg), ki pa je okoli leta 1760 dobilo nove lastnike in je bilo najverjetneje prodano zaradi poplacila dolgov.70 Njegovi podložniki so prebivali v vaseh (Ilirska) Bi-strica, Janeževo Brdo, Kilovce, Per mosti (Gornja Bitnja), Podstenje, Prem, Rakitnik, Ratecevo Brdo,Smrje, Zarecica in Zarecje.71 Posestvo je imelo mline na Podstenjskem potoku (Filip Šajn, Matevž Šajn),reki Bistrici (Miha Hodnik, Avguštin Ferlan) ter reki Pivki pri Rakitniku (Pavel Milharcic).72 Na gradu Prem je bil sedež deželskega sodišca,73 v prvi polovici 19.stoletja pa je tam delovalo okrajno sodišce.74 67 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knjiga št. 20, Haupt­ gültbuch, Herrschaften in Krain, 7. Band, Prem, Herrschaft, fol. 214. 68 SI AS 174,Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 37, fasc. 136, Premb Herrschaft nebst dem Gut Radelsegg, 32, Urbars- extract. 69 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 12, No. 136, Premb Herrschaft, II. Theil, No. 48 Mühlen. 70 SI AS 315, Deželna deska, Q 18 – 3, modri kvatern, F9. 71 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 12, No. 136, Premb Herrschaft, II. Theil, Guth Radelseckh unter Premb Herrschaft gehörig, No. 61–71. 72 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 12, No. 136, Premb Herrschaft, II. Theil, Guth Radelseckh unter Premb Herrschaft gehörig, No. 71 Mühlen. 73 Historischer Atlas der österreichischen Alpenländer. Landgeri­chtskarte Blatt 35. Adelsberg. 74 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, 176/A/A132 Prem, k. o. A132PZ, katastrski cenilni elaborat, 1. Topogra­phie. Karta deželskega sodišca Prem ter deželskega sodišca Senožece, ter drugih deželskih sodišc na širšem podrocjuIlirske Bistrice (Historischer Atlas der österreichischen Alpenländer, Blatt 35). Poleg tega so bili knezi Porcia na Kranjskem la-stniki gospostva Senožece. Leta 1818 so podložniki tega gospostva živeli v vaseh Betanja, Bogo, Cermeli­ce, Dolenja vas, Duplje, Erzelj, Famlje, Gabrce, Gri­že, Jakovce, Laže, Lozice, Mahnici, Potoce, Rakulik,Razguri, Sajevce, Senožece, Slavinje, Studenec, Ustje,Veliko Polje, Vrabce in Vremski Britof.75 Gospostvo Senožece je po podatkih iz imenjske knjige št. 20 za leto 1758 obsegalo 148 hub oziroma kmetij. Za do-minikalno posest je 20-odstotna kontribucija znašala 662 goldinarjev, 38 krajcarjev in 1 denaric. Davek za rustikalno posest je znašal 491 goldinarjev, 27 kraj­carjev in 1 denaric. Kontribucija rustikalne posesti je znašala 892 goldinarjev, 17 krajcarjev in 1 denaric.76 Tako kot gospostvo Prem je tudi gospostvo Senožece opravljalo sodno funkcijo deželskega77 in okrajnega sodišca.78 Kot lastniki gospostev Prem ter Senožece so knezi Porcia imeli pravico patronata nad cerkvami v 75 Alphabetische Tabelle aller Ortschaften des Adelsberger Kreises. 76 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knjiga št. 20, Hauptgültbuch, Herrschaften in Krain, 7. Band, Senno­ setsch, Herrschaft, fol. 226. 77 Historischer Atlas der österreichischen Alpenländer. Landgeri­chtskarte Blatt 35. Adelsberg. 78 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A/A171 Se­nožece, k. o. A171PZ, katastrski cenilni elaborat, 1. Topo­graphie. vikariatu Prem79 in župniji Senožece.80 V 14. letu go-spodovanja Hanibala Alfonza kneza Porcia leta 1712 je bilo njegovo premoženje v habsburških dednih deželah ocenjeno na skupno vrednost 3.513.000 gol­dinarjev. Od tega sta bila na Koroškem grofija Or-tenburg, ocenjena na 3.060.000 goldinarjev, in go-spostvo Möderndorf, ocenjeno na 24.000 goldinarjev.Na Koroškem je razpolagal tudi s 100.000 goldinarji kapitala. Na Kranjskem je bilo gospostvo Prem oce­njeno na 150.000 goldinarjev, gospostvo Senožece na 100.000 goldinarjev, kapital na Kranjskem pa na 18.000 goldinarjev. Poleg tega je razpolagal s stavbo na Dunaju, vredno 50.000 goldinarjev, skedenj in vrt na Dunaju sta bila vredna 4000 goldinarjev. Hiša v Celovcu je bila prav tako vredna 4000 goldinarjev,tista v Ljubljani pa 3000 goldinarjev. Leta 1712 so njegovi letni prihodki od posesti v habsburških de­želah skupno znašali 26.250 goldinarjev. Prihodek od grofije Ortenburg je bil 12.000 goldinarjev letno,gospostva Prem 5000 goldinarjev letno in gospostva Senožece 4000 goldinarjev letno. Preostanek je izvi­ 79 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, 176/A/A132 Prem, k.o. A132PZ, katastrski cenilni elaborat, 1. Topo­graphie. 80 SI AS 176 Franciscejski kataster za Kranjsko, A/A171 Se­nožece, k. o. A171PZ, katastrski cenilni elaborat, 1. Topo­graphie. ral iz drugih dohodkov, kot so obresti od nepremic­nin na Dunaju, Špitalu in Ljubljani.81 Zapušcinski inventar Hanibala Alfonza kneza Porcia na gradu Prem V zbirki zapušcinskih inventarjev Arhiva Repu­blike Slovenije (SI AS 309) hranijo tri zapušcinske inventarje clanov rodbine Porcia, in sicer inventar Hanibala Alfonza kneza Porcia za grad Prem, dvorec v Senožecah in hišo v Ljubljani iz leta 1740,82 inven-tar njegovega sina Alfonza Gabrijela kneza Porcia za dvorec Senožece iz leta 177683 ter inventar vnuka Jožefa kneza Porcia iz leta 1786 za grad Prem.84 Do-datno v zbirki fidejkomisnih spisov (SI AS 311) hra­nijo popisa premoženja, ki sta ga zapustila Alfonz Serafin knez Porcia (1801–1876)85 in Leopold knez Porcia (1801–1878).86 Vendar se ta popisa osredo­tocata predvsem na prihodke in izdatke gospostev Prem in Senožece ter nudita le opis stanja nepremic­nin, ne pa tudi inventarja premicnin na gradu Prem oziroma dvorcu v Senožecah. Med naštetimi inventarji je za grad Prem najbolj zanimiv tisti iz obdobja kneza Hanibala Alfonza, saj najpodrobneje popisuje grajsko premoženje, in sicer za vsako grajsko sobano posebej. Enako velja za nje­govo premoženje v dvorcu v Senožecah. Zapušcinski inventar, sestavljen dve leti po njegovi smrti, se pric­ne z besedami: Inventar zapušcine presvetlega visoko­rodnega kneza in gospoda, gospoda Hanibala Alfonza Emanuela Svetega rimskega cesarstva, plemenitega kne­za Porcia, v Pazinu, na Ortenburgu ter Brugneri, go­spoda v Senožecah in Premu, Pittersbachu, Goldenstei­nu, Grünburgu, Thraburgu in Flaschbergu, vrhovnega dednega dvornega mojstra poknežene grofije Goriške,pravega komornika velicanstva Svetega rimskega cesar­stva itd. itd., blaženega spomina, na gospostvu Prem za­pušcenega in tam nahajajocega se premoženja. V prem­skem inventarju so sprva navedene nepremicnine,in sicer grad Prem, dvor Radelšek oziroma Turn pri Premu ter hiša oziroma prebivališce na Novem trgu v Ljubljani. Sledi popis premicnin oziroma predme­tov na gradu Prem. Najprej je popisana gotovina, in sicer zlatniki in srebrniki razlicnih vrednosti, nato pa dolgovi do gospostva iz razlicnih pravnih naslovov.Naslednje poglavje je popis dokumentov in listin v zvezi z upravljanjem gospostva Prem. Najdemo naj­razlicnejše urbarje in registre za obveznosti podlo­žnikov, kot so razlicne kontribucije in desetine. Med 81 Santon, Al servizio, str. 165. 82 SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev, šk. 87, P-111. 83 SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev, šk. 91, P-187. 84 SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev, šk. 92, P-206. 85 SI AS 311, Zbirka fidejkomisnih spisov, 516/A Alfons Sera­fin Fürst von Porcia. 86 SI AS 311, Zbirka fidejkomisnih spisov, 516/A Fürst Leo­pold Porcia. Verlass. dokumenti na gradu so tudi spisi o kazenskih zade­vah. Gospostvo Prem je bilo namrec sedež deželske­ga sodišca, ki je imelo pristojnost odlocati o najhujših kaznivih dejanjih podložnikov. V inventarju najdemo spise o kazenskih procesih, ki zadevajo rop (furtum), umor (homicidii) in kazenske registre. Drugi del inventarja je popis premicnin, pravilo-ma po posameznih grajskih prostorih in sobanah. V knežji sobi so stene krasili neokvirjen portret papeža Urbana VII. in portreti grofa ( Janeza) Sforze Por­cia ter cesarja in cesarice v pozlacenih okvirjih, poleg njih pa neokvirjen portret neznanega princa ter por­tret Franca Antona kneza Porcia v crnem okvirju. V sobi poleg grajske kapele so viseli en velik portret in trije manjši neznanih vojvod. V dvorani je bil tudi portret španskega kralja Filipa (ni znano, katerega).V gradu je bila soba, okrašena s portreti nekega kar­dinala, princa in princese. Popisu posteljnine in obicajnega pohištva na gra­du sledi popis pohištva, izdelanega po okusu kneza Hanibala Alfonza. V knežji sobi je imel pozlaceno posteljo iz trdega lesa in stole oziroma naslanjace z oznako A. A. F. V. P. (Annibale Alfonso Fürst von Porcia). Ti so stali tudi po drugih prostorih in soba­nah v gradu. V grajskih prostorih so bile turške pre­proge, ponekod v boljšem, drugod v slabšem stanju (bile so raztrgane). V orožarni so hranili 18 pušk in 31 mušket, v grajskem stolpu pa dva možnarja. Na gradu so imeli tri železa za vžiganje znaka kneza Porcie, razpolagali pa so tudi z železnimi okovi za vklenitev prestopni­kov. V grajskih kleteh so stali vecji in manjši sodi ter cebri za vino in zelje. Na pristavi gradu Prem so bili po popisu dva velika vola, šest velikih krav, en dve­letni vol, en bik, mlada krava ter štiri teleta, pa tudi seno in slama. Prav tako so bile kašce polne pšenice,rži, jecmena, ovsa, prosa in turšcice. To je le nekaj iz­postavljenih stvari iz zapušcinskega inventarja Hani­bala Alfonza kneza Porcia.87 Lastniki gospostva Prem za Hanibalom Alfonzom knezom Porcia Kneza Hanibala Alfonza je po smrti nasledil nje-gov najstarejši sin Janez Anton (1702–1750), ki se je leta 1737 porocil z Marijo Jožefo grofico Topor-Mo­rawitzky. Z njo je imel enega otroka, ki pa je umrl kmalu po rojstvu.88 Marija Jožefa je bila sprva ljubica bavarskega volilnega kneza Karla Alberta, poznejše­ga cesarja Karla VII., in naj bi mu celo rodila sina.Volilni knez Karel Albert ji je leta 1736 namenil in moderniziral palaco v Münchnu, ki so jo prej pose-dovali Fuggerji, njej sami pa namenil stanu primer­ 87 Transkripcija celotnega zapušcinskega inventarja Hanibala Alfonza kneza Porcia je v prilogi. 88 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 137. V casu gospodovanja Franca Serafina kneza Porcia (1753–1827) (Wikipedia) je bil temeljito popravljen oziroma na novo zgrajen kamniti most cez reko Reko pri Dolnji Bitnji, ki vodi na Prem. O tem še danes prica plošca na mostu (foto: Igor Gardelin). nega ženina Janeza Antona kneza Porcia. Palaca v Münchnu se je nato preimenovala v Palais Porcia.89 Po smrti Janeza Antona kneza Porcia leta 1750 gaje nasledil njegov mlajši brat Alfonz Gabrijel I. knez Porcia (1703–1776). Porocen je bil dvakrat, prvic zvdovo Marijo Ano Katarino baronico Weichs (roj.grofico Leublfing zu Rain) (1700–1762). Drugic se jeporocil z Marijo Beatriko baronico Rechbach (1712–1811), s katero je imel hcer Marijo Franciško.90 Nad vhodnimi vrati v notranje dvorišce gradu Prem je vzi­dana plošca z napisom: IOSEPHO DEL S.R.I. / PRINCIPE DIPORCIA / A FVNDAMENTIS / REPARAVIT. Napis naj bi bil kronogram, iz katere­ga je mogoce razbrati letnico 1768. Glede na zapis najbi grad Prem leta 1768 temeljito obnovil Jožef Janezknez Porcia, vendar je takrat tam gospodoval njegovstric Alfonz Gabrijel I., zato domnevamo, da je go­spošcino Prem in Senožece namesto ostarelega stricaupravljal njegov necak Jožef Janez.91 Alfonzu Gabrijelu I. je sledil necak (sin njegovega brata grofa Alojza Jožefa in Helene Laurini) Jožef Janez knez Porcia (1747–1785). Ta je bil porocen s svojo sestricno Marijo Franciško grofico Porcia (1765–1831), hcerjo Alfonza Gabrijela I.92 Gospo­doval je devet let, otrok pa ni imel, zato ga je po smrti nasledil njegov brat, v Slovenskih Konjicah rojeni Franc Serafin knez Porcia (1753–1827).Ta se je leta 1777 porocil z Barbaro baronico Jöchlingen. Ker je poroka naletela na neodobravanje njegovega brata,kneza Jožefa Janeza, se je Franc Serafin preselil v vi­ 89 Probszt-Ohstorff, Die Porcia, str. 185–187. 90 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 137. 91 Sapac, Grajske stavbe 19, str. 119, 131. 92 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 138. nogradniško hišo v kraju Krottendorf pri Gradcu in se ukvarjal z botaniko. Kasneje je odšel na popotova­nje po Italiji, kjer je v Firencah kot bolnicar pomagal bolnim in ubogim. Po bratovi smrti je postal deveti knez Porcia. Slovel je po velikodušnosti do revnih in ubogih ter po številnih dobrih delih. Ohranila se je anekdota, da je za božic prebivalce vasi Vrabce ob-daroval s sadnim kruhom, zaradi cesar so mu ti dali vzdevek »knez sadnega kruha« (Kletzenbrodfürst).93 Za casa Franca Serafina kneza Porcia je bil zgra­jen novi veliki kamniti »Premski most« cez reko Reko. Na njem je še danes napis FRANCISCUS / SERAPHINUS PRINCEPS / SACRI ROMANI IMPERII / a PORTIA / 2da VICE A FUNDA­MENTIS REPARAUIT ANNO 18 = 08 DEI / FELICITAS MO = / MO MISERIA. Zadnje be-sede so najbrž slogan kneza Franca Serafina – Deus Felicitas, Homo Miseria.94 Druga plošca z napi­som 1823 VOM WASSER ABGERISSEN. 1824 UNTER FÜRST FRANZ SERAPH AUFGE­FÜHRT pa prica o tem, da je reka Reka leta 1823 unicila starejši most, naslednje leto pa je dal novega postaviti knez Franc Serafin. V casu gospodovanja Franca Serafina (podatki so za leto 1810) je gospostvo Prem obsegalo 380 hub oziroma kmetij, prebivalcev je bilo 5202, od tega 2548 moških in 2654 žensk. Za primerjavo: gospo­stvo Senožece je takrat obsegalo 184 hub z 2475 pre­bivalci, od teh je bilo 1245 moških in 1230 žensk.95 93 Wurzbach, Porcia, Franz Seraphin Fürst, str. 117. 94 Wurzbach, Porcia, Franz Seraphin Fürst, str. 117. 95 AST, Archivio privato Hohenwart. Busta 1, fasc. 2, Feudalitŕ delle Province Illiriche 1810–1821, list 34. Knez Franc Serafin je bil porocen dvakrat, prvic z Barbaro baronico Jöchlingen, s katero je imel pet hcera.96 Ena od njih, Beata (1783–1820), se je leta 1812 porocila s pravnikom in sodnikom Antonom Gogalo (1780–1841) iz Nove vasi pri Lescah, ki je leta 1835 postal predsednik deželnega sodišca v Tr-stu. Ko je bil povzdignjen v plemiški stan s predi­katom »Leesthal«, je v svoj grb prevzel lilijo iz grba rodbine Porcia kot spomin na prvo soprogo Beato.97 Drugic se je knez Porcia porocil z neko grofico Sauer pl. Kosiak, s katero pa ni imel otrok. Z njegovo smrtjo leta 1827 (v Benetkah) je njegova rodbinska linija po moški strani izumrla.98 Knežji naziv in rodbinski fidejkomis je nato pode­doval Alfonz Gabrijel II. knez Porcia (1761–1835)iz mlajše rodbinske veje. Rodil se je leta 1761 v Gorici.Bil je vnuk grofa Germanika, brata Hanibala Alfonzakneza Porcia, njegova starša pa sta bila grof AlfonzAnton grof Porcia in Leopoldina grofica Attems.Vzgojen je bil na dvoru bavarskega volilnega kneza,pravo pa je študiral v mestu Kaiserslautern na Pfal­škem. Postal je financni svetnik v mestu Mannheim, vobdobju cesarja Jožefa II. pa je prišel v habsburške de­žele.99 Leta 1785 je postal okrožni komisar na Gori­škem, leta 1791 pretor v Gradiški, leta 1795 pa stanov-ski odbornik na Goriškem.100 Leta 1799 se je poro-cil s Terezijo, hcerjo Alojza Jožefa grofa Porcia.101 Po avstrijski osvoboditvi Ilirskih provinc ter pridobitviBenecije in Lombardije za Avstrijsko cesarstvo je leta1814 opravljal službo dvornega komisarja za organi­ziranje italijanskih provinc, naslednje leto pa je postalpodpredsednik gubernija v Benetkah. Leta 1817 jepostal tajni svetnik, leta 1819 pa podpredsednik de­želnega gubernija kraljevine Ilirije v Ljubljani.102 Leta 1823 je bil imenovan za guvernerja Avstrijskega pri­morja in je to funkcijo opravljal do leta 1833. V temcasu je skrbel za gospodarski razvoj mesta Trst ter zaizboljšanje njegovih povezav z zaledjem. Leta 1830pri Opcinah postavljeni obelisk, ki obeležuje spominna izgradnjo nove ceste iz Trsta na kraško planoto,nosi napis: Curante / V. C. / Alphonso Porcia Princ. /Praefecto Provinciae / Collegium Mercatorum / Ter­gestinae Civitatis / Novae munificentiae / Augusti /Monumentum posuit. Istega leta ga je cesar Franc I.povzdignil med viteze reda zlatega runa. Knez AlfonzGabrijel II. je umrl 20. aprila 1835 v Milanu.103 Po Alfonzu Gabrijelu II. knezu Porcia je sijaj rodbine Porcia zacel bledeti. Kneza je nasledil sin Alfonz Serafin knez Porcia (1801–1876), ki je bil 96 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 138. 97 Rugále in Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, str. 66–69. 98 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 138. 99 Probszt-Ohstorff, Die Porcia, str. 209–210. 100 Beckh-Widmanstetter, Ueber Archive in Kärnten (1884), str. X. 101 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 138. 102 Beckh-Widmanstetter, Ueber Archive in Kärnten (1884), str. X. 103 Probszt-Ohstorff, Die Porcia, str. 214–217. porocen z Evgenijo grofico Vimercati-Sanseveri­no.104 Imel je naziv vrhovnega dednega deželnega dvornega mojstra poknežene grofije Goriške, hkrati pa je bil clan deželnih stanov na Koroškem in Kranj­skem.105 Njegovo gospostvo Prem je pred zemljiško odvezo leta 1848 obsegalo za 8977 oralov in 173,36 kvadratnih sežnjev106 zemljiške posesti.107 Po uvelja­vitvi zakona o zemljiški odvezi leta 1848 so pri fidej­komisnem gospostvu Prem še vedno ostala številna polja, pašniki, travniki in gozdovi, vendar je šel razvoj dogodkov v smer odsvojitve oziroma odprodaje teh parcel.108 Enak trend velja za gospostvo Senožece.109 Gospostvo Prem je zemljišca posedovalo v katastr­skih obcinah Prem, Ratecevo Brdo, Trnovo Merece,Smrje, Velika Bukovica, Mala Bukovica, Celje, Šem­bije, Dolnji Zemon, Parje, Zagorje, Palcje, Topolc,Selce, Petelinje, Nadanje selo, Stara Sušica, Narin in Radohova vas.110 Trideset let po zemljiški odvezi je gospostvo Prem obsegalo le še 387 oralov in 677,47 kvadratnih sežnjev ter se je torej v tem casu zmanj­šalo za 8589 oralov in 1095,89 kvadratnih sežnjev.111 Na zacetku petdesetih let 19. stoletja je Alfonz Serafin živel v Milanu, obcasno na gradu v Špitalu na Koroškem, v zimskem casu pa v Parizu ali Firencah.Leta 1867 je bil imenovan za clana gosposke zbor-nice na Dunaju.112 Ta cast je pripadla tudi njegovim naslednikom vse do konca monarhije leta 1918.113 Alfonz Serafin je umrl leta 1876 v Monzi.114 Na-sledil ga je njegov bratranec Leopold knez Porcia (1801–1878), porocen s Karolino de Puerari, a je umrl že dve leti po prevzemu dedišcine.115 V njegovem za­pušcinskem inventarju iz leta 1879 je navedeno, da je grad Prem v razmeroma slabem in propadajocem stanju, zato je bil ocenjen le na 1000 goldinarjev.116 104 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 138. 105 Wurzbach, Porcia, Alphons Seraphin Fürst, str. 121. 106 Stare merske enote, ki so bile v veljavi do leta 1872, ko je bil uveden metricni sistem. 1 oral = 0,575 ha; 1 kvadratni seženj = 3,597 m2 (Državni zakonik za kraljevine in dežele v držav­nem zboru zastopane. 2. marec 1872). 107 SI AS 311, Zbirka fidejkomisnih spisov, 516/A Alfons Se­rafin Fürst von Porcia, 7. Fideikommiß-Herrschaft Prem,Gutachten, ad 2. 108 SI AS 315, Deželna deska, Zemljiškoknjižni vložki, knjiga 10, vložek 1165, Fideicommiss Herrschaft Prem, list A, str.679–694. 109 SI AS 315, Deželna deska, Zemljiškoknjižni vložki, knjiga 13, vložek 1295, Fideicommiss Herrschaft Senosetsch, list A,str. 101–112. 110 SI AS 315, Deželna deska, Zemljiškoknjižni vložki, knjiga 10, vložek 1165, Fideicommiss Herrschaft Prem, list A, str.679–688. 111 SI AS 311, Zbirka fidejkomisnih spisov, 516/A Alfons Se­rafin Fürst von Porcia, 7, Fideikommiß-Herrschaft Prem,Gutachten, ad 2. 112 Wurzbach, Porcia, Alphons Seraphin Fürst, str. 121. 113 Probszt-Ohstorff, Die Porcia, str. 218. 114 SI AS 311, Zbirka fidejkomisnih spisov, 516/A Alfons Sera­fin Fürst von Porcia, Certificato di morte, 31. Gennajo 1876,Porcia principe Alfonso Serafino. 115 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 139. 116 SI AS 311, Zbirka fidejkomisnih spisov, 516/A Fürst LeopoldPorcia, Verlass, Inventar der Fideikomissherrschaft Prem. Gradova Senožece in Prem na fotografiji leta 1898 (Österreich in Wort und Bild, str. 503). Leopoldu je sledil sin Ferdinand knez Porcia (1835–1896), ki je bil najprej od leta 1859 porocen z Antonijo grofico Zeno,117 nato pa se je od nje locil in se leta 1890 v Budimpešti porocil z Rozalijo Klein.Z nobeno od žena ni imel otrok. V knjigi Postojinsko okrajno glavarstvo je o njem zapisano: »Sedanji po­sestnik je knez Ferdinand Porcia, kateri je tudi varuh (patron) farne cerkve. Dné 11. prosinca 1885 je bil knez na Premu. Spremljala sta ga pokneženi princ Viljem Hohenlohe in grof Franjo Wilczek. S svojo blago roko je visoki gospod revno šolsko mladino in druge reveže prav po knežje obdaroval.«118 Umrl je v Špitalu ob Dravi leta 1896.119 Po njegovi smrti je v ospredje prišla oddaljena stranska linija rodbine Porcia, ki je imela domicil v mestu Belényes na Ogrskem, danes imenovanem Beiu. v Romuniji, blizu meje s Sedmograško (Tran-silvanijo). Kot štirinajsti knez Porcia je gospostvi Prem in Senožece podedoval Ludvik knez Porcia (1838–1902), porocen z Eleonoro Jordan. Njegov oce je bil Oto grof Porcia, bratranec kneza Alfonza Serafina, njegova mati pa Ana Popovits.120 Ludvik oziroma Lajos knez Porcia je bil uradnik na ogrskem ministrstvu za kmetijstvo, umrl pa je leta 1902 na 117 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 139; Probszt- -Ohstorff, Die Porcia, str. 225–226. 118 Postojinsko okrajno glavarstvo, str. 86. 119 Wiener Zeitung, 21. 4. 1896. 120 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 139–140. svojem gradu v Špitalu ob Dravi na Koroškem.121 Zadnji clan rodbine Porcia, ki je bil lastnik fi­dejkomisnega gospostva Prem in Senožece, je bil Ludvikov sin Aladár knez Porcia (1869–1941), ki je dal decembra 1905 svoja gospostva na Kranjskem na dražbo. Izklicna cena je znašala 160.000 kron.122 Obe posestvi je na dražbi za 185.950 kron kupil Ka­rel Lenassi, kurat cerkve sv. Mihaela pri Nadanjem selu, prek svojega pooblašcenca, advokata dr. Ivana Šušteršica.123 S tem ko je bil Karel Lenassi januarja 1906 vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, je bil iz­brisan fidejkomis nad gospostvi Prem in Senožece.Obenem je bilo konec prisotnosti rodbine Porcia na Kranjskem, ki je trajala dobrih 300 let.124 Aládar je bil financni svetnik v Budimpešti. Prvic je bil porocen z Ano Ging in drugic z Marijo Za­jicek. V prvem zakonu se mu je leta 1891 rodil sin Ferdinand, ki je umrl leta 1915.125 Aládar je leta 1918 prodal še grad Špital na Koroškem. Kupca sta bila barona Hugo in Robert Klinger pl. Klingerstorff,126 od te rodbine pa je leta 1930 grad kupilo mesto 121 Neuigkeits Welt Blatt, 26. 4. 1902. 122 Wiener Zeitung, 28. 12. 1905. 123 SI AS 315, Deželna deska, Zbirka listin, zap. št. 72, leto 1906, 104/6 Adjudicirungsurkunde. 124 SI AS 315, Deželna deska, Zemljiškoknjižni vložki, knjiga 10, vložek 1165, Fideicommiss Herrschaft Prem, list B, str. 699. 125 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 140. 126 Mitteilungen der Zentral-Kommission, Tätigkeitsberichte für das erste Halbjahr 1918, Kärnten, str. 97. Špital ob Dravi.127 Po Aládarjevi smrti leta 1941 je poglavarstvo rodbine ponovno prešlo na oddaljene sorodnike,128 tokrat na potomce iz linije Porcia di Sopra, oziroma vejo iz kraja Pordenone, z maticnim sedežem na gradu Porcia pri istoimenskem kraju.Trenutni šef rodbine je Guecello di Porcia, rojen leta 1971.129 Zakljucek Od dveh sedežev gospostev, ki sta bili nekoc v la-sti rodbine Porcia na Kranjskem, se je ohranil le grad Prem. Dvorec v Senožecah je bil po prvi svetovni vojni prepušcen zobu casa in je danes le še ruševina.Rodbina Porcia je tako kot mnoge plemiške rodbine v slovenski prostor prišla in iz njega tudi odšla. Njeni clani so zaznamovali furlanski, slovenski, avstrijski,bavarski, hrvaški in madžarski prostor. Za njimi je na gradu Prem ostala nepremicna kulturna dedišcina ter njihove življenjske zgodbe, ki, enako kakor zgodbe rodbin Raunach, Oberburg, Wallsee in Devinskih,tvorijo našo skupno dedišcino v tem prostoru. Med clani rodbine Porcia, ki so posedovali grad in gospostvo Prem, posebna pozornost velja Hani­balu Alfonzu oziroma njegovemu zapušcinskemu inventarju. Ta dokument razkriva notranjo opremo na gradu Prem sredi 18. stoletja, kar je zelo drago­ceno, saj do sedaj razen podatkov o opremi po okusu lastnika Bruna Zucculina iz tridesetih let 20. stoletja o predmetih z gradu Prem ni bilo nic znanega. Ce pa bi želeli od bliže podrobneje spoznati premske gospode iz rodbine Porcia, zgodovino gradu, admini­stracijo gospostva Prem v novem veku od 17. do 20.stoletja ter ne nazadnje zgodbe in usode nekdanjih podložnikov gospostva Prem na ilirskobistriškem ter pivškem obmocju, bodo potrebne raziskave gradiva v Koroškem arhivu v Celovcu. Tja so namrec cla­ni rodbine Porcia predali rodbinski arhiv ter arhive svojih gospostev, med njimi gospostev Prem in Se­nožece. S preucevanjem teh virov bi lahko odgrnili tancico skrivnosti, ki zaenkrat še zakriva to obdobje naše zgodovine. 127 Probszt-Ohstorff, Die Porcia, str. 150. 128 Naschenweng, Der landständische Adel, str. 140. 129 Imperio, Elenco, str. 148–149; Naschenweng, Der landständi­sche Adel, str. 141. Priloga: Zapušcinski inventar Hanibala Alfonza kneza Porcia (1738) Inventarium Über Weylandt deß Durchleüchtig Hochgebohrnen Fürsten, undt Herrn Herrn Hanibal Alphons Emanuel des Hl. Röm Reichs Fürsten von Portia, undt Mütterburg, zu Ortenburg, undt Brugnera, Herrn auf Schenoschetsch undt Premb, Pitterß­bach, Goldenstein, Grüenburg,Thraburg, und Flaschberg, Obrist Erb Hofmaisters der Fürstl. Grafschaft Görz, der Röm. Kayl.Mayl. etc. etc. würklichen Cammrers seel. Gedächtnus bey der Herrschaft Premb hinterlassene, undt derzeit sich daselbst befindende Verlassenschaft, darzue auch daß zu Laybach gelegene Hauß Eingeführt worden. Liegende Gründtstükh Erstlich gedachte Herrschaft Premb sambt aller An- undt Zuegehör. Item der Herrn Siz Radels-Egkh oder Thurn. Fehrer die fürstl. am Neüen Markht zu Laybach gelegene Behaußung. Baarschaft Ausser dessen, so sich bey der Löbl. Landts. Haubtl. Ställ. in Crain, oder in der Sequestrations Cassa befindet. Alß f. xr. d. In Zechini 88 ŕ pr 4 f. 15 xr. facit 374 — — In Ducaten 4 ŕ pr. 4 f. 9 xr. ff. 16 36 — In Philipi 13 ŕ pr. 2 f. 5 xr. ff. 27 5 — In Specie Gulden 6 30 — In Siben-Zehner 5 23 — In Sibnern 93 33 — In verschidener Silber Münz 87 30 — Bauern Ausstandt f. xr. d. Graf von Plumenthallische Ausstandt de Anno 1735, undt 1736 2543 57 2 Sequestrations Ausstandt de Anno 1737, 1738, undt 1739. 8633 16 — Schrüftliche Urkhunden No. 1 Ein Wällisches durch den Maristoni fürgebendermassen geschribenes Urbarium de Anno 1644. No. 2 Verschidene ungefertigte Handt Urbaria alß zwey de Anno 1678 undt zwey de Anno 1683 dan de Anno 1684biß 1694 Inclusive Item de Anno 1695 bis 1697 Inclusive, fehrer de Annis 1699, 1700, 1702, 1703, 1704, 1705. No. 3 Contributions Register de Annis 1685 bis 1689 Inclusive, sodan de Annis 1690, 1691, 1692 undt zwey de Anno 1693. Item de Annis 1695, 1697, 1701 undt 1672. No. 4 Ein Zinss Register ohne Dato. No. 5 Ein Handt Urbar ohne Dato. No. 6 Ein Detto Simile. No. 7 Ein Holz Register de Anno 1721. No. 8 Gemeine Dienst Registeria de Annis 1685, 1688, 1689, 1690, 1694, 1695, 1696, 1701. No. 9 Jugendt Zehendt Register de Annis 1688, 1689, 1694, 1695, 1696, 1697, 1698, 1700 und 1705. No. 10 Ein Pinen-Stökh Register de Anno 1697 No. 11 Wein Daz Register de Annis 1677, 1678, 1683, 1686, bis 1695 Inclusive worunter zwey de Anno 1695. No. 12 Ein Criminal Process in Puncto Homicidii wider Jera Lenertschin de dato 1688. No. 13 Fehrer ein Criminal Process in Puncto Homicidii wider Matheußen Skrebell. No. 14 Ein Criminal Process wider Mathia Wishtschiakh de Anno 1683. No. 15 Ein criminal Process contra Matheußen undt Marco Skrebell in puncto Homicidii de Anno 1682 No. 16 Ein Straff Register de Anno 1694. No. 17 Ein liquidations Prothocoll de Anno 1681 bis 1692. No. 18 Ein Criminal Process Contra Michael Miloschnikh vulgo Fartschez in Crimine Furti de Anno 1679. No. 19 Ein liquidierter Register über die Raspacherische Ausständt sambt denen Beylagen. No. 20 Koschutnikhische Ausstandt No. 21 Ein Carlo Wagnische verwaltungs Raittung der Herrschaft Schenoschetsch de Dato 22ten Februarii 1700. No. 22 Ein liquiditations Register über die Raspacherische Ausständt de Dato 1683 bis 1693 Inclusive. No. 23 Item ein anderes de Anno 1697 und 1698. No. 24 Ein Verwalters Raittung des Jacoben Koschutnikh de Anno 1697. No. 25 Ein Quittung des Ermellgewesten Verwalters der Herrschaft Premb pr. 420 f. L. W. de Dato 1 September 1702. No. 26 Ein Specification der Wein Däz Restanten de Anno 1701. No. 27 Ein Quittung von Josephen Marburg gewesten Verwaltern der Herrschaft Premb de Dato Idria den 5ten Juny 1700. No. 28 Ein Puechhalterischer Extract de Dato 1702. No. 29 Wein Däz Ausstandt de Anno 1696. No. 30 Ein Specification des accordiorten Wein Däz Ausstandt de Anno 1701. No. 31 Ein Quittungs Copy pr. 1500 f. de Dato 9ten Aprill 1695. No. 32 Ein Außgaabs Specification des Neü aufgerichten gewesten Gestütts de Anno 1698. No. 33 Ein Relation wegen das in 1694 Jahr erschlossenen Paulle Dougan. No. 34 Ein Specification der Gräfl. Ambt an Mauthen. No. 35 Ein Ausstandt Lista der Steuer, und Gemein de Anno 1701. No. 36 Etliche Register ohne Namben. No. 37 Ein Inventarium denen Gregor Sambßa pod Jamo betreffend de dato 20ten Jenner 1686. No. 38 Ein Pinen Stökh Register ohne Dato. No. 39 Ein Cassirter Vergleichs Contract zwischen Petter Megsche Müllner pod Jamo, dan seinen Brüedern de Dato Premb den 8ten Aprill 1646. No. 40 Ein Cassirter Interims Bescheinung pr. 694 f. Gethraidt Gelder de Dato 1695. No. 41 Ein Cassirter Original Bekhantnuss von Carlo Batoni Verwalter der Herrschaft Premb an Jury Schein wegen Aufrichtung einer Mühl de dato 15ten Juny 1681. No. 42 Ein Summarischer Ausstandt Register de Dato 1702. No. 43 Gerbadia Ertrag de Anno 1694. No. 44 Ein Prothocoll der Herrschaft Premb de Anno 1712 bis 1740 welches sich bey Handen des Verwalters Bajardi befindet. No. 45 Ein Landsvized. Verordnung de Dato 17ten May 1678. No. 46 Una Copia della Commissione di S. Maa, nella qualle Commanda la rellasatione del Sequestro del Castello di Prem. No. 47 Ein Extract auß dem Spän-Buech über etliche Makhrizerische Gülten. No. 48 Ein Paquet worinen verschidene Actiones zu finden. No. 49 Ein Paquet, worinen verschidene Actiones zu finden No. 50 Ein Fascicl unterschidlicher Verordnungen undt Patenten. No. 51 Forma waßgestalten ein Pfarer zu Spital von der Löbl. Grafschaft Ortenburg alß ordentliche, Vogt undt Lechens Herrschaft etc. intemporalibus installiert wirrdet. No. 52 Ein Prothocolls Verzeichnus der wider den Jury Sambßa vorgekherten Schäzung. No. 53 Ein original Versaz Brief de Dato 16ten Juny 1687 von Andree Zessnikh außgehendt. No. 54 Pau undt Rdo. Gäll Register dem Fürstl. Mayerhof zu Premb betreffend. No. 55 Ein Examen Contra Pietro Milomich de Dato 25ten Oktober 1695. No. 56 Ein unliquidirter Ausstandt Register de Anno 1694. No. 57 Ein Testament des Johann Kautschitsch de Anno 1696. No. 58 Ein Criminal Process Gaspern Novakh betreffend de Dato 1696. No. 59 Grafschaft Adlsperg undt Herrschaft Premb betreffende Streitigkheiten Puncta de Anno 1693. No. 60 Ein Bekhantnuss des Marburg wegen empfangenen 2174 f. No. 61 Ein Anzaigung der Marina Sedmakhin de Anno 1688. No. 62 Verschidene ungefertigte Attestata. No. 63 Ein Erkantnuß dem Andree Fatur betreffend. No. 64 Ein gefertigte Attestation de Dato 1698 dem Jury Gustinich betreffend.Dan ein andere de Dato 1697. No. 65 Beschreibung weill. Jacoben Kureth der Herrschaft Premberischen Unterthans Verlassenschaft. No. 66 Ein Cassirter Quittung von H. von Marburg. No. 67 Ein Specification de Anno 1695. No. 68 Ein Fascicl worinen verschidene Decrate undt Pettschafter zu finden. No. 69 Ein original Bestandts Contract dem Peter Wostiantschitsch betreffend de Anno 1691. No. 70 Ein Schäzung über daß Mathia Schinkhauizische Vermögen de Anno 1698. No. 71 Unterschidliche Puechhalterische Extracta in einen Fascicl. No. 72 Ein grosses Fascicl, worinen sich verschidene Correspondenz Brieff undt unnuze Schrüften befinden. No. 73 Verschidene Mugerlische Correspondenz Brief. No. 74 Ein Fascicl, worinen sich verschidene Suppl. befinden. No. 75 Ein Herrschaft Prember. liquidirter Pauern Ausstandt de Annis 1735 und 1736. No. 76 Ein Jugendt Zehendt Register de Anno 1739. No. 77 Ein Zinss Register. No. 78 Ein Handt Urbarium von 1735 bis 1739. No. 79 Ein durch Johann Andree Bonin, alß gewesten Verwaltern der Herrschaft Premb verfastes Inventarium besogter Herrschaft Premb. Item ein dergleichen Inventarium so durch dem von Mezberg aufgericht worden. Diße zwey lezte Inventaria befinden sich bey Handen des H. Sequestratoris der Herrschaft Premb undt Schenoschetsch. Bilder In den Fürstlichen Zimmer Summi Ein Contrafait Urbani VII Pontificis ohne Rammen 1 Ein Contrafait Sforze Portia mit vergulten Rahmen 1 Zwey grosse Contrafait eines Kaysers oder König, einer Kayserin oder Königin mit vergolten Rahmen 2 Ein Contrafait eines jungen Prinzen ohne Rahmen Ein Contrafait deß Fürsten Franzen Anthoni von Portia in den Kindtheit mit schwarzen Rahmen 1 Ein Steinerne Stug-Kugl 1 In den Zimmer neben der Capellen. Ein grosses herzogliches Contrafait ohne Rahmen 1 Drey kleine Deto 3 Im Saal. Zwey Papierenene Bilder mit schwarzen Rahmen 2 Ein Contrafait Königs Philippi auß Hispanien. 1 Ein anderes Contrafait ohne Rahmen 1 In der Cammer ober deß Fürstens Zimer Nihil. Ob deß Verwalter Zimer. Ein Contrafait eines Cardinals ohne Rahmen 1 Ein Contrafait einer Prinzen ohne Rahmen 1 Dan ein Contrafait einer jungen Prinzesin ohne Rahmen 1 Beth Gewandt Vier völlig zerissene Madrazen, undt ein Haubt Kiss 4 Ein Feder Pett, undt eine Wollener Polster 2 Ein Wollene, und Ross-Harrene Madrazen 2 Ein alter Tebich 1 Ein Feder Peth 1 Ein Madrazen 1 Zwey Wollene alte Polster 2 Zwey Feder Better 2 Ein Wollener Polster 1 Lein Gebandt Nihil. Zin-Geschier Nihil. Mässing Ein Merster 1 Kupfer-Geschier Ein kleines Schisserl 1 Ein Brandt-Wein Kästl sambt der ä ussenen drey-Fuess 1 Ein balvier-Schüssl 1 Ein kupferner Brau Kästell 1 Ein kupferner Kuplenig 1 Mayolkhen Geschier Nihil Messer undt Gabell Nihil Thisch, Sessell, Stüell, undt Pettstatten In Fürstlichen Zimmer Eine Pettstatt von harten Holz 1 Ein aüssene vergolte Pettstatt 1 Vier zerissene Sessel von harten Holz mit leder überzogen, worunter zwey Litt. A. A. F. U. P. Signiert seindt 4 Ein Tisch von waichen Holz 1 Ob deß Fürstlichen Zimmer Nihil In der Cammer Ein grosser Kläder Kasten von waichen Holz 1 Ein Pettstatt etwas vergolt von harten Holz 1 Ein Trugen von harten Holz 1 Ein zerbrochener Sessel mit Leder überzogen mit Lit. A. A. F. V. P. Signiert 1 Am Saal bey dem Fürstl. Zimmer Ein alter Schankh-Tüsch von harthen Holz 1 Ein Kasten von weichen Holz 1 Ein Ovall-Tisch von waichen Holz 1 Ein lang Vier Egkheter Tisch von Harthen Holtz 1 In der Thafell Stuben Ein Ovall Tisch von harthen Holz 1 Ein Thürkhischer alter Tebich 1 Ein Pettstatt von waichen Holz 1 Ein Vier Egkheter Tisch von harten Holz 1 Acht Sessell mit Leder überzogen darunter einer zerbrochen, undt deren viere mit Lit. A. A. F. V. P. Signiert seindt 8 Am Saal bey deß Plegers Stuben Ein Ovall Tisch von waichen Holz 1 Ein Schänkh-Tisch von harthen Holz 1 Vier Sessel mit Leder überzogen, wovon drey mit Lit. A. A. F. V. P. Signiert seindt 4 In deß Schreibers Stuben Ein Pettstatt von waichen Holz 1 Ein Vier Egkheter Tisch von harten Holz 1 Ein kleiner Deto 1 Ein Kasten von waichen Holz 1 Zwey Sessel mit Leder überzogen 2 Ein Kürchen Trügl von harten Holz 1 In der Cammer ob deß Verwalters Stübel Zwey zerbrochene Pettstatt von harthen Holz 2 Ein alte Trugen von waichen Holz ohne Dekhel 1 In der nächsten Cammer darneben Nihil In der Cammer ob der Tafel Stuben Ein zerbrochener Sessel von harthen Holz 1 In der ob den Saal Ein alter Thüsch-Gerist 1 Ein Thürkischer zerissener Tebich 1 Ob der Cammer bey der Capellen Ein zerbrochene Pettstatt von harten Holz 1 Ein Trugen von waichen Holz 1 Zwey alte völlig zerissene Türkhische Tebich 2 In den obern Saal Ein zerbrochene Pettstatt von harten Holz 1 Ein alter Sessel von harthen Holz 1 Ein kupferner alter Ofen, so dan vernomben nach durch H. Saatholl zerschnitten worden 1 In den Zimmer bey dem Cammin Zwey alte Pettstätter von waichen Holz 2 Zwey zerbrochene Laam Sessel von harthen Holz 2 Ein vier Egkheter Tisch von harthen Holz 1 Gethraidt. Waitzen Mernig oder Koplenig 1156 — Rokhen 126 1/2 Gersten Merl. 210 — Habern 1397 — Hiersch 189 — Thürkischer Wazen 7 — Rind Vieh an den Mayerhof Zwey grossen Ochsen 2 Sechs grossen Khüe 6 Ein junges zwey jariges Öxel 1 Ein Stüer 1 Ein junge Khue 1 Vier Kälber 4 Obiges Vieh soll von der Jezigen Sequestration Erkhauft worden sein. Hey undt Stroch Acht Fueder Stroch 8 Drey Fueder Hey 3 Dan ein voller Poden Hay ob den ddo. Stall 1 In der Kuchl Ein alter Kasten von waichen Holz 1 Ein alter Vier Egkheter Tisch von waichen Holz 1 Ein alter zerbrochener großer Käßell 1 Zwey Feüer-Hundt 2 Zwey Pradtspiess 2 Zwey Rost 2 In Kuchl Gewölb Ein alter Vier Egkheter Thüsch von waichen Holz 1 Ein Pettstatt von waichen Holz 1 Ein Mehl Trugen von waichen Holz 1 In den Speiss Gewölb Zwey Trugen von waichen Holz 2 Ein Fleischbankh 1 Ein Trugen ohne Dekhel 1 Ein Krauth Pottinkh 1 Ein altes Fässel 1 Ein Öell-Stain 1 Item Schmalz lb. 18 Allerley Eißenwergkh Ein eißenes Prun Rädl 1 Drey grosse Fürst Portysche Merkh-Preneißen 3 Ein halb aisener Räff 1 Ein Mittelmässiger Ampos 1 Ein Prunn-Kheten mit 173 Gliedern 1 Ein Paar Fueß Eißen vor die Malleficanten 1 In Wein Keller Zwey grosse Podinkh 2 Ein sehr grosser Oell Stain 1 Ein Deto kleiner 1 Ein klein Zuber 1 Ein grosses Vass 1 Ein kleines Vässel 1 In Krauth Keller Zwey grosse Krauth Podinkh 2 Zwey Deto kleinere 2 Ein zerfahlenes Weinfass 1 In Rist Cammerl Topel Haakhen 18 Musskheten 31 In Thurn. Zwey Merster 2 In Casten Hauss. Ein runder Tisch von harten Holz 1 In Casten. Ein Merl. oder Kuplenig mit eisenen Raff undt Stangen 1 Ein Halb Mernig oder Kuplenig mit eisenen Raff 1 Ein viertl Merl. oder Kuplenigkh mit eisenen Raff 1 Ein alter Kuplenigkh 1 Zwey alte unbrauchbare Vässer 2 In Ross Staall Nihil So dan kommen die Gethrayder Ausstandt. Von 1737, 1738, undt 1739 Jahr. Waizen Merl. oder Kuplenikh 272 1/2 Rokhen 21 — Gersten — — Hiersch 82 1/2 Habern 755 — Urkhundt dessen ist unser hierunter gestelte Färtigung Actum Herrschaft Premb den 18ten Jenner 1740. L.S. Georg Andree Freyherr von Raunach als Hochen Commissarius. L.S. Georg Joseph De Leo Freyherr als in Sachen Commisarius. Franz Joseph von Aramsperg J. V. Dr. qua actuarius Commissionis. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AST – Archivio di Stato di Trieste Archivio privato Hohenwart, 1522–1843. AT KLA – Kärntner Landesarchiv KLA Porcia, Herrschaftsarchiv. Pfarrarchiv Spittal an der DrauSterbebuch Tom I. 1692–1756. SI AS – Arhiv Republike SlovenijeAS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, 1539–1871.AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, 1747–1805. AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, 1823–1869 AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljubljani, 1406–1898.AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Dežel­nega sodišca v Ljubljani, 1544–1813.AS 311, Zbirka fidejkomisnih spisov Deželnega sodišca v Ljubljani, 1770–1945.AS 315, Deželna deska za Kranjsko, 1759–1945.AS 2048, Zbirka digitalnih posnetkov arhivskega gradiva za slovensko zgodovino, ca. 1100–1939. CASOPISNI VIRI Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. Kos VI., 2. marec 1872. Illyrisches Blatt, 1838.Neuigkeits Welt Blatt, 1902. Wiener Zeitung, 1896, 1905. LITERATURA Alphabetische Tabelle aller Ortschaften des Adelsberger Kreises. Laibach, 1819.Ambrosoli, Solone: Lo zecchino di Porcía. Rivista italiana di numismatica, 1897, str. 159–173. Beckh-Widmanstetter, Leopold von: Ueber Ar­chive in Kärnten. II. Familien-Archiv in Spit-tal. Mittheilungen der K.K. Central­Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst­ und Historischen Denkmale. IX. Jahrgang, 1883, str.CXXXV–CXLIII; X. Jahrgang, 1884, str. VIII–XVII. Golec, Boris: Senožece in Prem – nenavadni trški naselbini na t. i. Kraških gospostvih. Kronika 54, 2006, št. 3, str. 365–384. Gothaischer genealogischer Hofkalender nebst diploma­tisch­statistischen Jahrbuche, 137. Jahrgang. Gotha: Justus Perthes, 1900 [Porcia na str. 415–416]. Historischer Atlas der österreichischen Alpenländer.Herausgegeben von der Kais. Akademie der Wis­senschaften in Wien. I. Abtheilung: Die Landgeri­chtskarte. Wien: Verlag von Adolf Holzhausen, 1906. Imperio, Loredana: Elenco dei documenti nei quali figurano personaggi dei Prata e Porcia-Brugnera.I Porcia: Avogari del Vescovo di Ceneda, condottieri della Serenissima, Principi dell’Impero; Atti del con­vegno 9 aprile 1994, Castello Vescovile di Vittorio Veneto. Vittorio Veneto: Circolo Vittoriese di Ri­cerche Storiche, 1994, str. 143–150. Imperio, Loredana: Presentazione. I Porcia: Avogari del Vescovo di Ceneda, condottieri della Serenissi­ma, Principi dell’Impero; Atti del convegno 9 aprile 1994, Castello Vescovile di Vittorio Veneto. Vittorio Veneto: Circolo Vittoriese di Ricerche Storiche,1994, str. 5–8. J.Siebmacher's grosses und allgemeines Wappenbuch in einer neuen, vollständig geordneten und reich ver­mehrten Auflage mit heraldischen und historisch­ge­nealogischen Erläuterungen. Ersten Bandes Dritte Abtheilung, Dritte Reihe A. Die Fürsten des heiligen Römischen Reiches. M–Z. Nürnberg: Verlag von Bauer und Raspe, 1887. Jakic, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapušcine (dopolnjen natis). Ljubljana: DZS, 1997. Koropec, Jože: Slovenski puntarji med 1573 in 1635.Casopis za zgodovino in narodopisje 46, n. v. 11, 1975, št. 1, str. 12–43. Kosi, Miha: Boj za prehode proti Jadranu – Kras od 12.do 15. stoletja (politicno- in vojnozgodovin-ska skica). Kronika 63, 2015, št. 3 (Iz zgodovine Krasa), str. 379–444. Kosi, Miha: Spopad za prehode proti Jadranu in nasta­nek »Dežele Kras«. Vojaška in politicna zgodovina Krasa od 12. do 16. stoletja. Ljubljana: Zgodovin-ski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2018. Krones, Franz von: Porzia, M. Johann Ferdinand Fürst von. Allgemeine Deutsche Biographie. Band 26, 1888, str. 450–452. Lannes, Mario: Il castello di Primano. Trieste: Topo­grafia Consorziale, 1936. Mitteilungen der Zentral­Kommission für Denkmalpfle­ge, III. Folge, Band XVI, Nr. 2, 1918, str. 97. Naschenweng, Hannes P.: Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kompen­dium. Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 2020 (dostopno na: https://www.landesarchiv.steier­mark.at/cms/dokumente/12799919_77967720/a7a9fa8a/NASCHENWENG%20Webseite%20Version%20Oktober%202020.pdf ). Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodo­vinski opis. Postojna: Založil in tiskal R. Šeber, 1889. Preinfalk, Miha: Auerspergi. Po sledeh mogocnega tura.Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2005 (Thesaurus memoriae. Dissertatio­nes, 4). Probszt-Ohstorff, Günther: Die Porcia. Aufstieg und Wirken eines Fürstenhauses. Klagenfurt: Geschi­chtsverein für Kärnten; Bonn: Rudolf Habelt Verlag, 1971. Remec, Alojzij: Veliki punt. Kmecka zgodba iz 18. sto­letja. Gorica: Založil Alojzij Filipic, 1909. Rugále, Mariano in Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. 1. del. Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2010. Santon, Vania: Al servizio degli Asburgo: carriere, fa­miglie e proprietŕ di nobili friulani in Austria tra Seicento e Settecento. Trieste: Universitŕ degli studi di Trieste, 2012 (doktorska disertacija). Sapac, Igor: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 3,Notranjska. Knjiga 1, Med Planino, Postojno in Senožecami. Ljubljana: Viharnik, 2005 (Grajske stavbe, 17). Sapac, Igor: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 3, No­tranjska. Knjiga 3, Porecje Reke z Brkini. Ljublja­na: Viharnik, 2007 (Grajske stavbe, 19). Sapac, Igor: Srednjeveška gradbena zgodovina gradu Prem. Acta Histriae 27, 2019, št. 3, str. 439–476.DOI: 10.19233/AH.2019.19 Smole, Majda: Grašcine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Türk, Franz: Fürst Hannibal Alphons von Porcia 1698–1738. Carinthia I., Heft 4, 145. Jahrgang, 1955, str. 694–707. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzog­thums Crain, I–XV. Laybach, Nürnberg: Wolf­gang Moritz Endter, 1689. Vidmar, Polona: Rodovnik Auerspergov s Turjaka ter rodovniki genealoga in historiografa Domini-ka Franciška Kalina von Marienberga za dvorno plemstvo. Kronika 69, 2021, št. 2, str. 239–266. Wurzbach, Constantin von: Porcia, Alphons Se-raphin Fürst. Biographisches Lexikon des Kaiser­thums Oesterreich. 23. Theil. Wien: Kaiserlich--königliche Hof- und Staatsdruckerei, 1872, str.121. Wurzbach, Constantin von: Porcia, Franz Seraphin Fürst. Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oe­sterreich. 23. Theil. Kaiserlich-königliche Hof- und Staatsdruckerei, 1872, str. 117. Wurzbach, Constantin von: Porcia, Hannibal Alphons Emanuel Fürst. Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich. 23. Theil. Kaiserlich--königliche Hof- und Staatsdruckerei, 1872, str.121. SUMMARY The noble Porcia family and the legacy of Hannibal Alphons Prince of Porcia at Prem Castle The noble Porcia family left its mark on the ter­ritories of modern Friuli, Slovenia, Austria, Bavaria,Croatia, Hungary as well as Rumania and, as the leg­end goes, had its roots reaching as far back as the kings of Troy and Sicambri. Its seat was originally in Friuli, where it owned the counties of Porcia, Pra­ta, Brugnera, and Ceneda from 1181 onwards and served the Aquileian patriarchs. Following the arrival of the Venetians in 1420, the members of the Porcia family were servants of the Republic of San Marco.In the second half of the sixteenth century, Hermes Count von Porcia (ca. 1550–1608) passed into the service of the Habsburgs, assuming the offices of chamberlain and ambassador of the Inner Austrian government to the Venetian Republic at the court of Charles II, Archduke of Austria. Through his marriage to the Carniolan noblewoman, Magdalena Baroness von Lamberg, he came into the possession of the Senožece seigniory. Their son, Johann Sforza Count von Porcia (ca. 1576–1639) reaffirmed the family’s status in Carniola by marrying Anna Ma­ria von Raunach and purchasing the Prem seigniory,which his wife’s ancestors had held in lease. To pre­vent the newly acquired seigniories from being di­vided and fragmented through inheritance, Hermes and Johann Sforza created a fideicommissum in their respective wills. The family reached its zenith dur­ing the days of Johann Ferdinand von Porcia (1605–1665), who held the offices of provincial administra­tor in Carniola and of Hofmeister or, rather, tutor of Archduke Leopold, later-to-become Emperor Leo­pold I. After Johann Ferdinand was appointed as the imperial first minister, in 1662 the emperor raised him and his successors to the rank of princes. In that time, Johann Ferdinand further expanded his estates by purchasing the County of Ortenburg in Carinthia with its seat in Spittal an der Drau (Sln. Špital ob Dravi). He was succeeded by his son Johann Karl (died in 1667) and his grandson Franz Anton (1663–1698). Because the latter died childless, the family heritage and princely title passed on to Hannibal Al-phons, a distant relative from the side branch of the Porcia family, settled in Bavaria. In the nineteenth and twentieth centuries, the estate and princely title were frequently inherited via side family branches due to the lack of direct male successors. In the service of the Habsburg emperors, Han­nibal Alphons Prince of Porcia (1679–1738) held the positions of the lieutenant-general of Croatia and Maritime Frontier (Germ. kroatische und Meergren­ze) in Karlovac, the president of the commission for investigating the peasant uprising in Tolmin (Germ.Tolmein), the provincial governor of Carinthia, and the president of the imperial commercial college for Trieste and Rijeka. He was the first and only member of the family who exercised the right to mint coins with his image. Hannibal Alphons was succeeded by ten princes from the Porcia family, most notably Franz Serafin (1753–1827), a great philanthrope,and Alphons Gabriel II (1761–1835), the gover­nor of the Austrian Littoral. The reputation of the Porcia family gradually began to fade following the abolition of serfdom in 1848. Finally, in 1906, Prince Aladár Porcia (1869–1941), a representative of the Hungarian branch of the family, sold the castles of Prem and Senožece, thus putting an end to the Por­cias’ three-hundred-years-long presence in Carniola or, rather, Slovenia. The oldest of the probate inventories for indi­vidual members of the Porcia family, which are now kept by the Archives of the Republic Slovenia, is that concerning the estate of Hannibal Alphons Prince of Porcia (1740). Apart from listing sums in cash, (land) registers, and other documents, it also provides a detailed and unique room-by-room itemization of Prem Castle’s furnishings. These pieces of informa­tion help us to visualize the interiors of the castle as they were three hundred years ago, that is, during the period when it was in the hands of the Porcia family. VECELLETUS 12.stoletje GABRIEL da Prata FEDERICO di Porcia om. 1214 om. 1214 ARTICO Porcia di Sopra GABRIELE Poricia di Sotto HERMES ok. 1550-1608 oo Magdalena b. Lamberg JANEZ SFORZA ok. 1576-1639 oo Ana Marija pl. Raunach FORTUNAT ALFONZ ok. 1585-1620 oo Elizabeta g. Gazzoldo, roj. Viehhauser JANEZ FERDINAND (1) 1605-1665 1) oo Ana Elizabeta b. Auersperg 2) oo Marija Katarina g. Althann 3) oo Beatrika Benigna b. Rican FERDINAND GVIDO † 1688 oo Marija Elizabeta g. Valmarana 1) JANEZ KAREL (2) † 1667 oo Ana Helena g. Lamberg HIERONIM ASKANIJ (4) 1645-1725 oo Luiza g.- Polcenigo-Fano FRANC ANTON (3) HANIBAL ALFONZ (5) 1663-1698 1679-1738 oo Marija Antonija g. Zinzendorf oo Doroteja g. Daun JANEZ ANTON (6) 1702-1750 oo Marija Jožefa g.Topor-Morawitzky ALFONZ GABRIJEL I. (7) ALOJZJOŽEF 1703-1776 1713-1760 1)oo Marija Ana g. Leublfing oo Helena Laurini 2)oo Marija Beatrika b. Rechbach JOŽEF JANEZ (8) FRANC SERAFIN (9) 1747-1785 1753-1827 oo Marija Franciška 1) oo Barbara b. Jchlingen g.Porcia 2) oo N. g. Sauer-Kosiak GUECELLO 1971­ RODOVNIK RODBINE PORCIA (shematicni prikaz) Odebeljena imena oznacujejo kneze, podcrtana imena pa lastnike Prema; za imenom vsakega kneza je njegova zaporedna številka. GERMANIK 1683-1752 oo Kasandra Avgusta g. Piazzoni ALFONZ ANTON 1732-1804 oo Leopoldina g. Attems ALFONZ GABRIJEL II. (10) 1761-1835 oo Terezija g. Porcia ALFONZ SERAFIN (11) 1801-1876 oo Evgenija g. Vimercati-Sanseverino FERDINAND JANEZ 1762-1835 oo Ana Felicita g. Seriman LEOPOLD (12) 1801-1878 oo Karolina de Puerari FERDINAND (13) 1835-1896 1)oo Antonija g. Zeno ANTON 1769-1842 oo Ivana g. Lubno-Lubienski OTO 1795-1860 oo Ana Popovits LUDVIK (14) 1838-1902 oo Eleonora Jordan ALADAR (15) 1867-1941 1)oo Ana Ging 2)oo Marija Zajicek FERDINAND 1891-1915 Grad Prem na stari razglednici (hrani: Knjižnica Makse Samsa Ilirska Bistrica). 1.01 Izvirni znanstveni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.06CC-BY-NC-ND Boris Golec prof. dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 LjubljanaE-pošta: bgolec@zrc-sazu.siORCID: 0000-0003-0367-0141 Dvorec Trnovo – tri razrešene neznanke: nastanek, izginotje in lokacija IZVLECEK Dvorec Trnovo, imenovan po istoimenski vasi, danes delu Ilirske Bistrice, je eden tistih zgodnjenovoveških dvor­cev, sedežev zemljiških gospodov, katerih lokacija je utonila v pozabo, zelo dolgo pa je bil pozabljen celo njegov obstoj.Glavna razloga za to sta dva. Prvic, majhno zemljiško gospostvo z imenom dvorec Trnovo je obstajalo samo del 18.stoletja, stavba dvorca pa po videzu ni tako izstopala, da bi jo pozneje nujno povezovali z nekdanjim sedežem zem­ljiškega gospoda. Gospostvo so ustanovili baroni Oberburgi in je kot pravna oseba dejansko prenehalo obstajati že leta 1762, ko si je njegovo posest razdelilo pet dedicev barona Volfa Antona. Dvorec, v resnici le boljša hiša, je tedaj pripadel baronovi sestri, ki ga je dve desetletji pozneje prepustila sorodniku iz druge veje Oberburgov, ko pa je prišel v neplemiške roke, se je spomin na njegovo nekdanjo funkcijo dokoncno izgubil. Prispevek na metodološki nacin pri­kazuje odkrivanje nastanka, lokacije in izginotja dvorca. KLJUCNE BESEDE dvorec Trnovo, Trnovo pri Ilirski Bistrici, baroni Oberburg, kastelologija, kataster ABSTRACT TRNOVO MANSION–THREE MYSTERIES SOLVED: ITS ORIGIN, DISAPPEARANCE,AND LOCATION Trnovo Mansion, named after the eponymous village, which now forms part of Ilirska Bistrica, is one of those early modern mansions and seigniorial seats, the location of which has sunken into oblivion and the very existence of which has remained forgotten for a very long time. There are two main reasons for this. First, the small seigniory,named Trnovo Mansion, only existed for a part of the eighteenth century, and the appearance of the building itselfwas in no regard so distinct as to be later necessarily associated with the former seigniorial seat. Founded by the Barons Oberburg, the seigniory de facto ceased to exist as a legal entity in 1762, when its estate was divided among Baron Wolf Anton’s five heirs. At that time, the mansion itself, no more than a fine house, belonged to the baron’s sister, who,two decades later, handed it over to her relative from another branch of the Oberburg family. Once it passed into non­noble hands, the memory of its former function was definitively lost. The article methodologically presents the process of tracing the construction, location, and disappearance of the mansion. KEY WORDS Trnovo Mansion, Trnovo near Ilirska Bistrica, Barons Oberburg, castellology, cadastre – Dvorec Trnovo je eden tistih zgodnjenovoveškihdvorcev, sedežev zemljiških gospodov, katerih lokacijaje utonila v pozabo. Celo njegov obstoj je bil pozabljentako naglo in temeljito, da za dvorec oziroma grašcinos tem imenom ocitno že konec 19. stoletja ni vedelnihce.Vsakršno omembo ali vsaj namig na kak dvorecv Trnovem tako pogrešamo že v domoznanski mono-grafiji Postojinsko okrajno glavarstvo iz leta 1889.1 Tudi v Krajevnem leksikonu Slovenije iz leta 1968 ni o tem plemiškem domovanju nobene besede.2 Kaže, da je v strokovni literaturi na obstoj dvorca prvi bežno opozoril trnovski rojak, gospodarski zgo­dovinar Vlado Valencic (1903–1999). Leta 1980 mu je v prvi številki Bistriških zapisov, v prispevku o go-spodarski preteklosti Bistrice in Trnovega, namenil le nekaj omemb kot enemu od zemljiških gospodov,ki so sredi 18. stoletja v obeh vaseh imeli podložnike.Zasledil ga je v terezijanskem katastru, kot njegovega lastnika pa imenoval barona Oberburga brez oseb­nega imena.3 Poleg tega je zapisal, da se rodbina ba­ronov Oberburgov v 18. stoletju omenja v maticnih knjigah trnovske župnije in da je živela »menda celo v Trnovem«.4 Vec podatkov o dvorcu je lahko Valencic kmalu zatem prebral v monografiji arhivistke in zgodovi­narke Majde Smole Grašcine na nekdanjem Kranj­skem, ki jo je dve leti po njenem izidu (1982) vec­krat citiral v drugi številki Bistriških zapisov (1984).5 Smoletova, ki je celovito obdelala gradove in dvorce v deželi – vse je nediferencirano imenovala s skupnim imenom grašcina –, je za cas od srede 18. stoletja kot glavni vir uporabljala deželno desko za Kranjsko, te­daj novonastalo zemljiško knjigo za zemljiške gospo­de.6 V njej je našla posest z imenom Dvorec Trnovo (Hof Dornegg), o kateri so na voljo le podatki do leta 1781 in dobrih sto let pozneje (1887) zabeležba o izbrisu dvorca iz evidence kot brezpredmetnega. Prvi podatek o njem je datiral v leto 1762, ko je Volf An­ton baron Oberburg v oporoki njegovo posest razde­lil med vec dedicev. Ne da bi se oprla na kak vir, je M.Smole obstoj Trnovega pravilno pomaknila nekoli­ko nazaj, v drugo cetrtino 18. stoletja, in lastništvo v tem casu pavšalno pripisala baronom Oberburgom.Tako kot se nasploh ni ukvarjala z lokacijami gradov in dvorcev, se je pri Trnovem zadovoljila z navedbo katastrske obcine (Trnovo) in s številom kmetij (7 in 5/6 po deželni deski leta 1767).7 1 Postojinsko okrajno glavarstvo, zlasti str. 68–80. 2 Krajevni leksikon Slovenije, str. 90–91. 3 Valencic, Iz gospodarske preteklosti, str. 73 in 87. – Valencic je na str. 70, kjer je vse zemljiške gospode naštel, dvorec Tr- novo pomotoma izpustil, ga je pa omenil v opombi, ki se na to mesto nanaša (str. 83, op. 14). 4 Prav tam, str. 70. 5 Valencic, Nekdanji bistriški okraj, str. 33. – Valencic je tudi opozoril, da je Smoletova grašcino Zemon napacno imeno­ vala Zemono (prav tam, op. 8). 6 O deželni deski: Smole, Grašcine, str. 6–7. 7 Prav tam, str. 503. Ce izvzamemo Valenciceve bežne omembe iz leta 1980, se je pisana zgodovina dvorca Trnovo pravza­prav zacela šele s Smoletovo (1982). Valencic ji je kmalu dodal svoj prispevek, ko se je v drugi številki Bistriških zapisov (1984) temeljito lotil terezijanske­ga katastra za celotno obmocje nekdanjega bistri­škega sodnega okraja.8 V katastrskem operatu tega prvega katastra za naše ozemlje, sestavljenega sredi 18.stoletja še po posameznih zemljiških gospostvih in ne po teritorialnem nacelu,9 je ohranjeno tudi gra­divo zemljiškega gospostva z imenom Dvorec Trno­vo.10 Po razlicnih dokumentih iz katastra je Valencic Trnovo strnjeno opisal z besedami: »Gospostvo pod nazivom Dvorec Trnovo je pripadalo baronu Volku [Volfu – op. B. G.] Antonu Oberburgu. Obsegalo je 6 1/2 hub [kmetij] podložnih zemljišc, imelo je tudi nekaj podružnikov [kajžarjev] in dva mlina v Bistrici. Pristave ni imelo, pripadala pa sta mu le dva mala vrtova in dva travnika. Po nazivu gospostva bi sodili, da je imelo grašcinsko poslopje, dvorec, vendar iz spisov ni videti, kje je stalo.« Valencic je glede na katastrsko oznako Hof pravilno presodil, da je moral tudi fizicno obstajati dvorec oziroma grašcina, druga-ce kot pri (nekaterih) manjših zemljiških gospodih,katerih posest se je imenovala imenje (Gült). Tako je za imenje Marije Antonije baronice Oberburg z obsegom 8 hub zapisal, da »najbrž ni imelo niti gra-šcine«, in sicer glede na to, da ni premoglo »domi­nikalnih zemljišc, to je zemljišc, ki bi jih zemljiški gospod obdeloval v lastni režiji«. Tudi za manjšo po­sest Marije Ane pl. Raab, rojene baronice Oberburg,s tremi podložnimi hubami in pol je ugotovil, da je bilo brez dominikalne zemlje.11 Neobstoj dvorca ozi­roma grašcine kot sedeža je nasploh znacilnost tistih imenj, ki v katastru in tudi sicer niso poimenovana s toponimom, ampak zgolj po lastniku; ta je lahko prebival kjer koli, denimo v kaki hiši v mestu ali na podeželju. Imenja so pogosto inkorporirali kakemu gospostvu, v okviru katerega pa so administrativno ostala posebno telo.12 Ker sta Smoletova in Valencic vsak na svoj na-cin in vsak po drugem viru (deželni deski oziroma terezijanskem katastru) že precej natancno obdelala lastnike in podložno posest dvorca, bom njune ugo­tovitve o tem v nadaljevanju v glavnem samo pov­zel in po potrebi dopolnil. Podrobneje bom obdelal manjkajoci del kronologije obravnavanega predmeta – njegove zacetke, o katerih za cas pred terezijanskim 8 Valencic, Nekdanji bistriški okraj, zlasti str. 7. 9 Ribnikar, Zemljiški kataster, str. 321–324. 10 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 32, RDA, P 109. 11 Valencic, Nekdanji bistriški okraj, str. 7. 12 O imenjih prim. Vilfan, Zemljiška gospostva, str. 194–195. – V Trnovem je bilo takšno imenje, imenovano po lastniku,Klapšetovo imenje v rokah tamkajšnjega mitnicarja in po­štnega mojstra; posest je sicer ležala v Velem Brgudu v hrva­ški Istri, tedaj na Kranjskem (SI AS 174,Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 21, P 169); prim. Smole, Grašcine, str. 80). – katastrom nismo vedeli nicesar. Nadalje bom osvetlil vprašanje, kako in zakaj je dvorec poniknil v pozabo,in se kot osrednjemu problemu posvetil njegovi loka­ciji. V kastelološki in domoznanski literaturi namrec od Valencica dalje beremo, da ni znano, kje je stal.13 Nastanek in zaton dvorca Pri dvorcu Trnovo je – kot sploh pri oznaki Hof – treba razlikovati med stavbo in pravno osebo (z dominikalno in podložniško ali rustikalno posestjo).V virih je skoraj vedno mišljena le pravna oseba –zemljiško gospostvo (v širšem pomenu besede, ne kot pravo, teritorialno gospostvo). Kot tak je dvorec Tr-novo obstajal zelo kratek cas, le nekaj desetletij v 18.stoletju. Njegov sedež, domovanje lastnikov iz rodbi­ne baronov Oberburgov, ga je krepko preživel, vendar sam po sebi ni vzbujal posebne pozornosti in mu na prvi pogled ne bi pripisali takšne vloge. Glede védenja o dvorcu pred nastankom terezi­janskega katastra (1747–1756) smo za zdaj v celoti odvisni od kranjske imenjske knjige, davcne evidence nad zemljiškimi gospodi, ki so jo od prve polovice 16.stoletja vodili deželni stanovi.14 Tega dragocenega vira, ceprav zaradi neažuriranega vodenja ne vedno tudi najbolj zanesljivega, M. Smole žal ni uporabljala,prav na njegovi podlagi pa je mogoce rekonstruirati zacetke dvorca kot pravne osebe in tudi kot stavbe. Nobenega dvoma ni, da dvorec Trnovo niti kot pravna oseba niti kot stavba s tem imenom še ni ob-stajal v Valvasorjevem casu. V Slavi vojvodine Kranj­ske (1689), kjer so tovrstni majhni dvorci v XI. knjigi vsaj omenjeni pri opisih drugih gradov in dvorcev – Valvasor o vseh nediferencirano govori kot o gra­dovih (Schloss) –, ga pogrešamo. Opis gradu Bistrica ima na koncu samo omembo pol ure oddaljenega dvorca Zemon (Seml), ki je bil tedaj že v rokah ba­ronov Oberburgov.15 Druga veja te rodbine je šele nekaj desetletij pozneje zasnovala majhno novo ze­mljiško gospostvo s sedežem v vasi Trnovo, po kateri je posest dobila ime. O Oberburgih je Valencic izrazil domnevo, da bibil lahko med njihovimi predniki Janez Oberburg,sredi 15. stoletja izprican kot upravitelj in kastelan(gradišcan) na Premu.16 Kranjsko deželanstvo in znjim sedež na deželnih zborih je rodbina pridobilaleta 1571,17 Lovrenc pl. Oberburg pa je leta 1669 pricesarju Leopoldu I. zanjo izprosil še baronski naslov,in sicer predvsem zaradi vojaških zaslug rodbinskihclanov.18 Na ilirskobistriškem obmocju Oberburge 13 Jakic, Vsi slovenski gradovi, str. 346; Sapac, Grajske stavbe, str. 184; Simcic, Ilirskobistriški gradovi, str. 57. 14 O imenjski knjigi gl. Polec, Svobodniki na Kranjskem, str. 16–33. 15 Valvasor, Die Ehre XI, str. 135. 16 Valencic, Iz gospodarske preteklosti, str. 71. 17 Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken, str. 499. 18 SI AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 66, Oberburg, srecamo že v 16. stoletju,19 nato pa kontinuirano oddruge polovice 17. do zgodnjega 19. stoletja kot la-stnike dvorca Zemon.20 Po Valvasorju je Janez Jakobbaron Oberburg, mejni proviantni mojster Kranjske,Zemon pridobil s poroko z Ano Marsilijo Marasto­ni, hcerko Valvasorju prvega znanega lastnika, in ta jekot Oberburgova vdova gospodarila v casu izida Slave vojvodine Kranjske.21 Vendar pa »ustanovitelja« dvorcaTrnovo Janez Jožef baron Oberburg (1670–1734) innjegov sin Volf Anton (ok. 1699–1762) nista izšla zZemona. Oce se je rodil v dvorcu Prestranek v župnijiSlavina pri Postojni,22 sin pa skoraj nedvomno v Klani v hrvaški Istri,23 tedaj na Kranjskem. Janezu Jožefuso v imenjski knjigi leta 1706 pripisali manjšo posest,imenovano vas Klana (Dorff Clana), ki je prej pripa­dala klanskemu gospostvu, bila leta 1673 prodana injo je Oberburg odkupil nazaj ter dal prepisati nase.24 V imenjski knjigi so jo z 11 goldinarji imenjske ren­te vodili kot vas Klana oziroma posest Klana (Guett Clana). Pod tem imenom jo je baron Janez Jožef leta1720 zamenjal z Adamom Danijelom pl. Lazarini­ 3.9. 1669. – Rodbine Oberburg ne pozna temeljno delo o plemiških povzdignitvah (Frank, Standeserhebungen und Gna­denakte 4, str. 2). 19 Henrik pl. Oberburg je imel po urbarju postojnskega go-spostva iz leta 1576 žago v Bistrici (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 30, RDA, P 98, No. 42, urbar gospo­stva Postojna, s. d. [1576], s. p., Feistriz). Vsaj že leta 1620 so Oberburgi posedovali dvorec Turn pri Premu (Smole, Grašci­ne, str. 509), kjer jih kot nekdanje lastnike leta 1689 omenja tudi Valvasor (Valvasor, Die Ehre XI, str. 459). 20 Sapac, Grajske stavbe, str. 196; Smole, Grašcine, str. 568. 21 Valvasor, Die Ehre XI, str. 135. 22 Janez Jožef baron Oberburg je bil kršcen 12. decembra 1670 kot sin barona Andreja Bernardina in Katarine Sidoni­je (ŠAK, Ž Slv, MKK 1650–1695, s. p.; prim. Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken, str. 280). Umrl je 23.novembra 1734 v Trnovem, mrliška matica pa mu prisoja 66 let (ŠAK, Ž Ibi, MKU 1702–1747, s. p.). Njegov oce Andrej Bernardin je bil sin Lovrenca, ki je leto poprej dosegel baron-ski naslov in cigar baronska diploma omenja tudi zasluge sina Andreja Bernardina, stotnika v Otoccu (SI AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 66, Oberburg, 3. 9. 1669). Dvorec Pre­stranek je Andrej Bernardin kupil leta 1669 in ga obdržal do prodaje leta 1675 (Smole, Grašcine, str. 390). O casu rojstva sina Volfa Antona prica navedba njegove starosti okoli 63 let v trnovski mrliški matici 15. avgusta 1762 (ŠAK, Ž Ibi, MKU 1748–1790, s. p.). 23 Maticne knjige župnije Klana, ki je tedaj že obstajala (Val­vasor, Die Ehre VIII, str. 754), so vse izgubljene za cas pred letom 1821 (t). – Valvasor leta 1689 piše, da je gospostvo Kla­na v posesti dedicev pokojnega Andreja Bernardina barona Oberburga (Valvasor, Die Ehre XI, str. 303). Po M. Smole ga je za njim imel Jožef baron Oberburg, nato pa ni poznala lastnikov do leta 1735 (Smole, Grašcine, str. 216). Gl. tudi naslednjo opombo. 24 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756),fol. 699r. – Leta 1673 je to posest 20 hub in z imenjsko rento 11 goldinarjev od klanskega gospostva kupil Rafael Panizoll (Raphael Bonicelli) (prav tam). Valvasor gospode Panizolle navaja kot lastnike gospostva Klana, in sicer pred Horacijem Scampichem, ki so mu sledili baroni Oberburgi (Valvasor,Die Ehre XI, str. 303). Gospostva Klana kot takega v imenjski knjigi ni mogoce najti. Potemtakem je bila posest z imenom vas Klana temeljna posest klanskega gospostva, ki je v tem casu že imelo sedež v tamkajšnjem novem gradu. – jem, lastnikom gospostva Gotnik, ki je imelo sedež vdvorcu pri Zabicah jugovzhodno od Ilirske Bistrice.Janez Jožef je v zameno za klansko posest postal la-stnik imenja s 15 goldinarji in 45 krajcarji imenjskerente, odcepljenega od gotniškega gospostva.25 Tako je ta veja baronov Oberburgov prišla na bi-striško obmocje, kjer so tedaj že živeli in gospodarili zemonski Oberburgi. Družina barona Janeza Jožefa,ki mu je bilo leta 1720, ko je posest kupil, petdeset let, se je naselila v samem Trnovem, o cemer prica­jo župnijske maticne knjige od leta 1729 dalje,26 eno leto potem, ko je tu na poti na Reko prenoceval ce­sar Karel VI. Vprašanje je, zakaj se je cesar nastanil v župnišcu,27 ne pri Oberburgih, ce je njihov dvorec že stal. Morda še ni bil dokoncan in za visokega go-sta dovolj udoben. Župnik je tudi veliko laže izpra­znil župnišce, poleg tega pa je bila trnovska župnija pod deželnoknežjim, torej cesarskim patronatom.28 Kot bomo videli v nadaljevanju, je dvorec nastal na zemljišcu, ki ga je kupil Volf Anton baron Ober-burg, ta pa v dvajsetih letih še ni bil lastnik posesti.Oberburgi bi potemtakem v Trnovem najprej živeli v neki drugi hiši. Nic manjša ni možnost, da so se vendarle – kot najemniki ali zakupniki – nastanili v hiši, ki jo pozneje srecamo kot dvorec Trnovo ozi­roma jo je Volf Anton prezidal ali zgradil na novo na istem mestu. Kot krstni botri z izrecno navede­nim krajem bivanja Trnovo (ex Ternoua) se od konca dvajsetih let pojavljajo naslednji Oberburgi: baron Anton, v katerem prepoznamo poznejšega lastnika dvorca Volfa Antona,29 njegova neporocena sestra Terezija, navedena kot hci barona Jožefa, tj. Janeza Jožefa,30 ter druga še neporocena sestra Marija Ana,prvic oznacena kot Antonova sestra in Jožefova hci,drugic pa le kot hci slednjega.31 Baron Janez Jožef se je neznanokje, najverjetneje okoli leta 1730, vnovic porocil,32 tako da sta se mu v zakonu z drugo ženo Marijo Antonijo rodila še otroka Ferdinand (1732) in Elizabeta (1733), oba v Trnovem; za krstne botre so jima šli zemonski baroni Oberburgi in gotniški pl.Lazariniji.33 Že 23. novembra 1734 pa je »zacetnik« kratkotrajne trnovske veje Oberburgov preminil.34 Njegovo posest, ki so jo v kranjski imenjski knjigi še naprej vodili pod imenom vas Klana, sta naslednje leto, 1735, dala prepisati nase brata barona Franc Jo-žef in Volf Anton kot ocetova dedica in pooblašcenca svojih sorojencev. Po poravnavi med njimi so hkrati s tem dejanjem dve hubi prenesli na njuno maceho,ocetovo drugo ženo Marijo Antonijo kot skrbnico dveh mladoletnih otrok, tako da se je imenjska renta bratov Oberburg zmanjšala na 12 goldinarjev in 25 krajcarjev. Dve leti pozneje, leta 1737, je lastnik pose-sti, ki je obsegala 11 hub in se je še vedno imenovala vas Klana (darff Clana), na prošnjo in po deželno­stanovskem dekretu postal Volf Anton sam, obenem kot zastopnik omenjenih sorojencev.35 Istega leta 25 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756),fol. 699r. – Podrobnosti o kupljeni posesti ne poznamo, ker za ta cas niso ohranjeni urbarji gospostva Gotnik (prim. Žnidar­šic Golec, Vodnik, str. 71). 26 Na sreco so v trnovskih krstnih maticah za sleherno osebo,tako za starše kot za botre kršcencev, navajali, iz katerega kra­ja v župniji ali zunaj nje prihaja. Tako lahko trnovske Ober­burge jasno razlikujemo od zemonskih, s katerimi so, deni-mo, skupaj botrovali 22. januarja 1736 (ŠAK, Ž Ibi, MKK 1714–1746, s. p.). 27 O cesarjevem obisku Trnovega gl. prispevek Vanje Kocevarja v isti številki Kronike. 28 O deželnoknežjem patronatu gl. Höfler, Gradivo, str. 107. 29 ŠAK, Ž Ibi, MKK 1714–1746, s. p., 1. 2. 1729, 12. 3. 1732,22. 1. 1736. 30 Prav tam, 23. 3. 1731. 31 Prav tam, 12. 3. 1732, 22. 1. 1736. 32 Poroke ni v trnovski porocni matici (prav tam, MKP 1702–1773). Prav tako je ne pozna Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken. 33 ŠAK, Ž Ibi, MKK 1714–1746, s. p., 22. 5. 1732, 21. 11. 1733. – Pri prvem otroku je ime matere navedeno kot Jožefa An-tonija, pri drugem pa samo kot Antonija. V imenjski knjigi jo najdemo kot Marijo Antonijo, kar je glede na naravo vira vsekakor pravilno (SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko,knj. 6 (1662–1756), fol. 699r, 700r). 34 ŠAK, Ž Ibi, MKU 1702–1747, s. p. 35 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756),fol. 699v. – 1737 se je, star blizu štirideset, oženil, in sicer z neko precej starejšo Marijo Ano, ki mu ni rodila otrok, saj je imela ob poroki že okoli petdeset let, in ki najver­jetneje niti ni bila plemiškega rodu.36 Tedaj ali kmalu zatem se je spremenilo še nekaj stvari. Z utemeljitvijo, da je bila vas Klana, po kate­ri se je imenovalo imenje barona Volfa Antona, že leta 1720 prodana Adamu Danijelu pl. Lazariniju, so imenje v imenjski knjigi leta 1740 uradno preimeno­vali v dvorec Trnovo (Hoff Dorneg).37 Tedaj se dvo-rec po dosedanjih ugotovitvah sploh prvic omenja,oznaka Hof namesto Gült (imenje) za Oberburgovo posest pa kaže, da je že morala stati stavba dvorca,cetudi majhna, in to v Trnovem. Posest barona Volfa Antona je nato leta 1743 v imenjski knjigi doživela še dve spremembi. Najprej so tri hube in pol z imenjsko rento 4 goldinarje (kot dedišcino) prenesli na Ma­rijo Ano pl. Raab, rojeno baronico Oberburg38 (ok.1697–1787), v kateri prepoznamo malo prej omože-no, za poroko ne vec mlado sestro Volfa Antona.39 Kot bomo videli, je ta oseba, porocena v Brezovico v Brkinih, pozneje postala lastnica in stanovalka stav-be dvorca, prav njeno ime pa bo kljucno za dolocitev lokacije zgradbe. S prepisom manjšega dela posesti na sestro je Volfu Antonu ostalo sedem hub in pol,v imenjski knjigi napovedanih z 8 goldinarji in 25 krajcarji imenjske rente. Istega leta 1743 so njego­vemu dvorcu Trnovo pripisali še skromne 4 krajcarje rente, in sicer oštat Marka Nucija v Trnovem (die zu Darneg ligende Marco Nuzische hoffstatt).40 36 V njegovem zapušcinskem inventarju je popisana porocna pogodba z datumom 20. november 1737, brez navedbe kra­ja in ženinega imena (SI AS 309, Zbirka zapušcinskih in-ventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 78, O-19, 20. 9.1762, pag. 4–5). Z Marijo Ano, kot se je žena imenovala, se ni porocil v župniji Trnovo (ŠAK, Ž Ibi, MKP 1702–1773).Ob smrti 10. februarja 1766 ji mrliška matica daje okoli 80 let (prav tam, MKU 1748–1790, s. p.), kar pomeni, da se je rodila približno leta 1686, kakih 13 let pred možem. Pomen­ljivo je, da ne v njeni oporoki ne v zapušcinskem inventarju ni naveden dekliški priimek (SI AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljubljani, III. serija, O-17, 26. 3. 1765;SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega so­dišca v Ljubljani, šk. 78, O-22, 25. 4. 1766). V oporoki, pod katero se je samo okorno podpisala, je sicer za vec baronov Oberburgov navedla svoje sorodstveno razmerje z njimi (Vöt­ter, Mumb, Neve), vendar so bile imenovane osebe v resnici v takšnem sorodstvu z njenim pokojnim možem, ne pa z njo. 37 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756),fol. 699v. 38 Prav tam. 39 Marija Ana se je 20. junija 1742 porocila z Janezom Jurijem pl. Raabom iz župnije Brezovica v Brkinih (ŠAK, Ž Ibi, MKP 1702–1773, s. p.). V zapušcinskem inventarju njenega moža,malega grašcaka v Brezovici, je med listinami navedena po­rocna pogodba z datumom 18. junij 1742 (SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk.99, R-97, 13. 3. 1759, pag. 12). Ob smrti 1. februarja 1787 daje trnovska maticna knjiga Mariji Ani 90 let (ŠAK, Ž Ibi,MKU 1748–1790, s. p.). 40 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756),fol. 699v. Prav Nucijev oštat (domec) je ob vsem, kar o njem vemo, lokacija Oberburgovega trnovskega dvorca.V prid trditvi govori vec dejstev. Prvic, v približno desetletje pozneje nastalem terezijanskem katastru ni med podložniško posestjo v vasi Trnovo popisan noben oštat, ampak samo dve kajži,41 kar kaže, da je baron Oberburg oštat ocitno pridržal za svoje biva­lišce in sedež posesti. Drugic, cas prenosa v imenjski knjigi, leto 1743, nikakor ne pomeni tudi dejanskega casa pridobitve dolocene posesti, saj je šlo pri vpisih pogosto za casovni zamik. Baron Volf Anton je oštat torej lahko kupil pred letom 1740, ko so njegovo imenje preimenovali v dvorec Trnovo, za prepis pa je prosil tri leta pozneje. In tretjic, ko so Nucijev oštat stoletje prej, leta 1645, z enako imenjsko rento 4 krajcarjev vpisali v imenjsko knjigo – tedaj ga je imel Mario Nuci (Dornegg Mario Nuzi) –, je posest opi­sana kot (nova) hišica z dvema majhnima vrtovoma (wegen eines New angesagten heüsels und zwe˙er khlai­nen Gärtl).42 Ravno ta vrtova sta kljuc k identifikaciji lokacije. Po terezijanskem katastru namrec dvorec Trnovo leta 1749 ni premogel nobene pristave, am-pak samo štiri dominikalna zemljišca: dva travnika in dva majhna kuhinjska vrtova (!).43 Iz imenjske knjige ni razvidno, kaj se je z Nuci­jevim oštatom, tj. hišico z vrtovoma, dogajalo med letoma 1645 in 1743. V naslednji knjigi, nastavljeni leta 1662, je tako kot v prejšnji voden med deželnimi svobodniki in vseskozi pod imenom Marka Nucija (Dornegg Marco Nuz˙). Vpisov o spremembah obse­ga in lastništva nato ni vse do leta 1743, ko so oštat prepisali na Volfa Antona barona Oberburga, ki je izrecno naveden kot njegov kupec (als erkauffern).44 Dejstvo, da v vmesnem casu niso vpisali nobenih sprememb, kaže na to, da je oštat ohranjal nespreme­njeno skromno posest in ostajal v rokah iste rodbine – morda sicer pod razlicnimi priimki –, zato ni bilo potrebe po novih vpisih. Nucijev oštat je torej ku­pil Volf Anton, ki je lastnik glavnine ocetove posesti postal leta 1737 (solastnik dve leti prej), in ne že nje-gov oce Janez Jožef, umrl leta 1734. Kot receno, pa bi Oberburgi lahko tu že dotlej prebivali kot zakupniki ali najemniki. Ce povzamemo, je dvorec pred letom 1740 po­zidal ali prezidal novi lastnik imenja Volf Anton ba­ron Oberburg, in sicer na mestu nekdanje Nucijeve hišice,45 najsi je ta tedaj še stala ali ne oziroma je tu 41 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 32, RDA, P 109, No. 1, 10. 6. 1749; No. 3, štiftni register 1756, s. p. Prim. Valencic, Nekdanji bistriški okraj, str. 11. 42 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619–1661), fol. 482v. 43 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 32, RDA, P 109, No. 1, 10. 6. 1749. 44 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 668r. 45 Podrobnosti o pridobitvi posesti ne razkriva niti popis listin v zapušcinskem inventarju Volfa Antona barona Oberburga.Razen njegove porocne pogodbe iz leta 1737 so vse izvirale – že bila vecja zidana hiša. Ni tudi izkljuceno, da Volf Anton na kupljeni stavbi sploh ni izvedel bistvenih sprememb.46 Referencna vira za pozni nastanek dvorca sta šedva, oba »ex silentio«. Ce bi v Trnovem leta 1728, koje tu na poti na Reko prenoceval cesar Karel VI., žestal dovolj velik dvorec v lasti baronske rodbine, bise cesar prejkone nastanil pri Oberburgih, tako pa jeimel »glavni kvartir« v bližnjem župnišcu,47 o kate-rem iz poznejših kartografskih virov vemo, da ni biloveliko.48 In drugic, na Florijancicevem zemljeviduKranjske iz leta 1744 je pri Trnovem (Dornek) samoznak za župnijo in poštno postajo, ne pa tudi za gradv širokem pomenu besede (v legendi Arces). Res pa je,da oznako za grad pogrešamo tudi pri kraju Zemon.49 Najbogatejši vir o dvorcu Trnovo je terezijanski kataster, ki je nastajal konec štiridesetih in v petde­setih letih 18. stoletja in v katerem je V. Valencic to posest sploh odkril. Ni pa omenjeni kataster vir take vrste, ki bi kar koli povedal o samih grajskih stavbah.Ce že, gre za veliko izjemo; podatki so praviloma le posredni, še najvec o pristavah, obravnavanih v na­povedih dominikalnih zemljišc.50 Kot receno, dvorec Trnovo po katastrski napovedi iz leta 1749 ni imel pristave, njegova dominikalna posest pa je bila zelo skromna: dva majhna kuhinjska vrtova in dva travni­ka.51 Ravno podatki o teh štirih zemljišcih bodo po­zneje podkrepili spoznanja o lokaciji dvorca, tako kot je bila navedba dveh vrtov pri Nucijevi hišici kljucna za enacaj med lokacijo te nepremicnine in dvorca. Na kratko si oglejmo, kaj je po katastru sredi 18.stoletja obsegala podložniška posest trnovskega dvorca, tedaj še vedno v lasti Volfa Antona barona Oberburga. Po štiftnem registru iz leta 1756 je dvor-cu pripadalo šest hub in pol, ki so bile razdeljene med 16 podložnikov. Od tega sta bili po dve hubi v Dolnjem Zemonu in Meracah, po ena v Dobrem Polju in Vrbovem ter pol hube v Jasenu. Poleg tega šele iz obdobja 1747–1762 (SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 78, O-19, 20.9. 1762, pag. 2–6). 46 Obstajali so namrec tudi dvorci, sedeži zemljiškogosposke posesti, ki so se komaj razlikovali od (vecjih) kmeckih hiš.Tak je bil, denimo, dvorec Podšentjur v današnjem Podkumu,tako na Valvasorjevi upodobitvi (Valvasor, Die Ehre XI, str. 182) kot še slabih sto let pozneje, ko iz zapušcinskega in-ventarja lastnika (1781) spoznamo tudi posamezne prostore (Golec, Slovenska posebnost, str. 104–105). 47 O cesarjevem obisku gl. prispevek Vanje Kocevarja v isti šte­vilki Kronike. 48 Prim. cestno karto iz okoli leta 1780, na kateri je župnišce opremljeno z napisom Pfahrhof (SI AS 1068, Zbirka nacrtov,št. 3/526), in franciscejsko katastrsko mapo iz leta 1823, kjer je prikazano kot leva stavba na stavbni parceli št. 19 (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Trnovo,mapni list VII). 49 Florijancic, Deželopisna karta, list 8 in legenda na listu 11. 50 Golec, Zemljiški katastri, str. 307–308. 51 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 32, RDA,P 109, No. 1, 10. 6. 1749. Prim. Valencic, Nekdanji bistriški okraj, str. 7. je imel dvorec v Trnovem dve kajži in eno v Dolnjem Zemonu, v Bistrici pa dva mlina, ki so ju racunali kot eno hubo.52 Dvorec Trnovo se je tako po podatkih v deželni deski, novonastavljeni zemljiški knjigi za zemljiške gospode, uvršcal med najmanjša zemljiška gospostva na Kranjskem.53 Stavba dvorca je svoje »polnokrvno življenje« –kot sedež zemljiškogosposke posesti – živela le enogeneracijo. Baron Volf Anton jo je pozidal, prezidalali zgolj prevzel z nakupom Nucijevega oštata, kar seje zgodilo med letoma 1735, ko je postal (so)lastnikocetove posesti, in 1740, ko je prosil deželne stanove,naj njegovo posest (skladno z novim realnim stanjem)v imenjski knjigi preimenujejo v dvorec Trnovo. Prelomnica v življenju dvorca kot zemljiškega go-spostva je nastopila s smrtjo barona Volfa Antona,ki se je od tega sveta poslovil 15. avgusta 1762, po trnovski mrliški matici star okoli 63 let.54 Kot je iz njegove oporoke s 27. marca istega leta povzela M.Smole – oporoka je bila tudi najstarejši njej znani vir o dvorcu Trnovo –, je baron svojo posest razdelil med pet dedicev: brata Jožefa Dizma, sestro Mari­jo Ano pl. Raab, necakinji Marijo Franciško in Ano Mihelino ter ženo Marijo Ano. Smoletova je precej podrobno opisala, koliko kmetij in kajž ter v katerih krajih je dobil kateri od dedicev. Nato je po listinah in železnobarvnem kvaternu deželne deske sledila posestnim spremembam v naslednjih dveh desetlet­jih. Razen bratovega deleža – šestih kmetij, ki jih je brat Jožef Dizma prodal Jožefu pl. Nicolettiju55 – so vsi drug za drugim do leta 1781 na razlicne nacine pristali v rokah »necaka« Franca Ksaverja, sicer gra-šcaka na Zemonu. V železnobarvnem kvaternu so nazadnje pri vseh spremembah zapisali, da je posest postala del Zemona.56 Tako je zemljiško gospostvo z imenom dvorec Trnovo dejansko prenehalo obstajati že leta 1762. Odtlej je v virih govor le še o njegovih delih, imenovanih imenje Trnovo,57 in o »iz dvorca Trnovo izlocenem imenju«.58 Administrativno so dvorec sicer še dolgo šteli za samostojno gospostvo.59 Toda ko so leta 1833 pri deželni pravdi v Ljubljani 52 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 32, RDA, P 109, No. 3, štiftni register 1756. Prim. tudi Valencic, Nekda­ nji bistriški okraj, str. 9–12. 53 Gl. razpredelnico gospostev v: Smole, Grašcine, str. 16–19. 54 ŠAK, Ž Ibi, MKU 1748–1790, s. p. 55 Smoletova kot letnico prodaje navaja 1783, pravilno pa je 1763 (Smole, Grašcine, str. 503). 56 Prav tam. – SI AS 315, Deželna deska za Kranjsko, Q 1, 1. železnobarvni kvatern, fol. P 3. 57 SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodi- šca v Ljubljani, šk. 78, O-22, 25. 4. 1766, pag. 1. 58 Na primer »aus dem Hoff Dornegk excorporiert geweste […] Gült« (SI AS 315, Deželna deska za Kranjsko, Q 16, 1.modri kvatern, fol. G 1, 18. 3. 1763), »Gült […] aus dem Hoff Dorneg extindiret worden« (prav tam, Q 5, 1. rumeni kvatern, fol. F 4, cesija pl. Raabove 20. 1. 1780, fol. F 4). 59 V deželnem šematizmu za leto 1807 je med gospostvi in po­sestmi še naveden kot Hof Dorneg in v lasti (tedaj že pokoj­nega) Franca Ksaverja barona Oberburga (Schematismus für Krain, str. 47). – nastavili glavno knjigo deželne deske z zemljiško­knjižnimi vložki, so v vložek za dvorec Trnovo vpisali zgolj njegov naslov (Dornegg Hof) brez imen nekda­njih lastnikov in drugih podatkov. Kot deželnode­skina posest je naslednjega pol stoletja ostajal mrtva crka na papirju, dokler niso vložka ob nastavitvi nove glavne knjige leta 1887 po sklepu deželnega sodišca v Ljubljani izbrisali kot brezpredmetnega (als gegen­standslos gelöscht).60 Tako kot po letu 1762 ne najdemo vec posesti,imenovane dvorec Trnovo, je iz virov izginila nanjo vezana stavba, ki bi nosila tako ime. Kot bomo videli,jo odtlej srecujemo le še kot navadno hišo, v kate­ri s težavo prepoznamo nekdanji Oberburgov sedež zemljiškogosposke posesti. Toliko teže, ker po zuna­njosti ni dovolj izrazito odstopala od drugih vecjih zgradb v okolici. Tako opisni del jožefinskega voja­škega zemljevida iz let 1784–1787 pri vasi Trnovo ne izpostavlja nobene stavbe, ampak zgolj pravi, da so vse zgrajene iz kamna.61 Edina svetla izjema je Kindermannov zemljevid Notranjskega okrožja iz leta 1795, ki ima rahlo de­sno nad Trnovim, oznacenim z znakom za župnijo,znak za grajsko razvalino (stari bistriški grad), rahlo levo nad krajem pa za grad oziroma gospostvo,62 s cimer je lahko mišljen samo trnovski dvorec. Pri tem je zanimivo, da takšnega znaka ni pri Zemonu, pri katerem ga, kot smo videli, pogrešamo že na pol sto­letja starejšem Florijancicevem zemljevidu Kranjske (1744). Ne vemo, na katere oziroma kako stare vire se je Kindermann opiral. Bližnji Prem, denimo, oznacu­je kot trg, tj. z oznako, ki je v znanih virih nismo sre-cali že vse od Valvasorja dobrih sto let prej (1689).63 Vrnimo se v prelomna zgodnja šestdeseta leta 18.stoletja. V zapušcinskem inventarju barona Volfa Antona, sestavljenem 20. septembra 1762 v Trno­vem, dvorec Trnovo (Hoff D ornegkh) še zadnjic srecamo kot posestno celoto.Kot pokojnikova edina nepremicnina je naveden v rubriki Zemljišca, in sicer z nekaj manj kot 16 huba-mi ter ocenjen na dobrih 5310 goldinarjev vrednosti.Drugo pokojnikovo zapušcino so sestavljale izkljuc­no premicnine, med njimi precej skromna oprema in oblacila, vse skupaj pa je bilo vredno nekaj vec kot 7016 goldinarjev. O prostorih v stavbi, ki jih vcasih navajajo zapušcinski inventarji, ne izvemo nicesar.64 60 SI AS 315, Deželna deska za Kranjsko, gl. knj. VIII, fol. 405.– M. Smole ima pravilen datum, a napacno letnico 1883 (Smole, Grašcine, str. 503); slednjo je povzela poznejša litera­tura ( Jakic, Vsi slovenski gradovi, str. 346; Sapac, Grajske stav­be, str. 184). 61 V rubriki Trdne zgradbe z navedbo »enako kot zgoraj« (Slo­ venija na vojaškem zemljevidu, str. 178) napotuje na opise okoliških naselij, kjer se ista trditev samo ponavlja (prav tam, str. 170–178). 62 Kindermann, Atlas von Innerösterreich, No. 11. Prim. Baraga, Gradova v Trnovem, str. 133–134. 63 Golec, Senožece in Prem, str. 378 in 382. 64 SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodi-šca v Ljubljani, šk. 78, O-19, 20. 9. 1762. Tudi v literaturi o stavbi za cas po letu 1762 ne najdemo nic otipljivega. M. Smole, ki je v Grašcinah na nekdanjem Kranjskem precej natancno navedla,katere nepremicnine so po baronovi oporoki pripa­dle kateremu od dedicev, ni omenila stavbe. Ker je citirala oporoko, po kateri naj bi preostalo premic­no in nepremicno premoženje dobila njegova vdova Marija Ana,65 bi seveda sklepali, da je stavba dvorca pripadla njej. Zato je tem bolj nenavadno, da nekaj let pozneje ni nobene omembe stavbe dvorca ne v vdovini oporoki ne v zapušcinskem inventarju. V oporoki, sestavljeni 26. marca 1765 v Trnovem, vdova govori samo o podložniških hubah in kajžah v Zare-cju in Trnovem ter o desetini.66 Prav tako je v njenem zapušcinskem inventarju, datiranem v Trnovem 25.aprila 1766, ob zelo skromnih premicninah kot edi­na nepremicnina navedeno zgolj imenje Trnovo (die gült Dornegg). Vredno je bilo malo manj kot 1700 goldinarjev,67 pac ustrezno posestnemu deležu, ki ji ga je zapustil mož, cigar še nerazdeljena posest je štiri leta prej imela trikrat višjo vrednost. Kaj je vzrok tega, da je stavba skrivnostno izgini-la, je mogoce ugotoviti ob natancnem branju oporoke barona Volfa Antona. M. Smole je v objavi izpustila za nas kljucen podatek, da je baron Oberburg svojo hišo v Trnovem (mia casa in Ternova) namenil sestri Mariji Ani, vdovi pl. Raab, in sicer po ženini smrti ali že prej, ce njegova vdova tu ne bi želela prebiva­ti.68 Hiša, kot je v oporoki na dveh mestih imenovan trnovski dvorec, je torej pripadla sestri. Tako postane razumljivo, zakaj dvorca oziroma hiše ni ne v oporoki ne v zapušcinskem inventarju baronove vdove. Osta­rela gospa, ki se je enako kot baronova sestra ime­novala Marija Ana, je najbrž vendarle ostala v hiši do smrti 10. februarja 1766,69 ce upoštevamo, da so njeno zapušcino popisali v Trnovem.70 Potem pa bi se vanjo po logiki stvari preselila nova lastnica, vdova pl. Raabova, ki je prej živela v Brezovici v Brkinih in jo v sedemdesetih letih kot stanujoco v Trnovem srecujemo v vlogi krstne botre.71 65 M.Smole ni uporabljala izvirnika oporoke, temvec njen pre-pis v 1. pepelnatem kvaternu deželne deske (Smole, Grašcine, str. 503). 66 SI AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljublja­ ni, III. serija, O-17, 26. 3. 1765. 67 SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodi- šca v Ljubljani, šk. 78, O-22, 25. 4. 1766, pag. 1. 68 SI AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljublja­ ni, III. serija, O-16, 27. 3. 1762. – Marija Ana pl. Raab je ovdovela tri leta prej. Zapušcinski inventar Janeza Jurija pl. Raaba so sestavili 13. marca 1759 v Brezovici (SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljub­ ljani, šk. 99, R-97), kdaj natanko je umrl, pa ne vemo, ker se prva ohranjena brezoviška mrliška matica zacenja šele 19. oktobra istega leta (ŠAK, Ž Bre, MKU 1759–1784). 69 ŠAK, Ž Ibi, MKU 1748–1790, s. p. 70 SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodi- šca v Ljubljani, šk. 78, O-22, 25. 4. 1766. 71 Na primer ŠAK, Ž Ibi, MKK 1766–17873, s. p., 25. 9. 1778. – Kot prebivajoco v Trnovem jo omenja tudi vdova Jožefa Antonija pl. Oberburg v svoji oporoki, napisani v dvorcu Ze­ – Kot bomo videli, je Marija Ana pl. Raab, rojena baronica Oberburg, leta 1787 umrla v Trnovem št.66, socasno nastali jožefinski kataster pa jo pozna kot posestnico (Grundbesitzer) te hiše in dveh vrtov ob njej. Hišna številka je sicer lahko zelo dobro izho­dišce za ugotavljanje lokacije stavbe, vendar je treba potrditi, da je to resnicno hiša, ki jo je pl. Raabova cetrt stoletja prej podedovala po bratu Volfu Antonu baronu Oberburgu, in ne kaka druga, pridobljena po­zneje, denimo z nakupom ali zamenjavo. Kje je dvorec stal oziroma stoji še danes Eden najzanesljivejših, ce ne sploh najtrdnejši po­datek, na katerega se lahko opre dolocanje lokacije stanovanjske stavbe, je hišna številka. Toda na Slo­venskem še niso poznali hišnega oštevilcenja, ko sta v šestdesetih letih 18. stoletja drug za drugim umrla zakonca Volf Anton in Marija Ana Oberburg. Uve­dli so ga namrec leta 1770, hkrati z oblikovanjem uradnih krajev.72 17 let pozneje, 1. februarja 1787,ko se je od tega sveta poslovila Oberburgova sestra Marija Ana pl. Raab, v trnovski mrliški matici naj-demo zapis, da je 90-letna »precastita gospa« umrla v hiši št. 66.73 Ker v njenem zapušcinskem inventarju ni navedena nobena nepremicnina,74 bi lahko skle­pali, da je na tem naslovu samo prebivala in da se št.66 ne ujema z nekdanjim dvorcem Trnovo. Poraja se vprašanje, ali je vdova pl. Raabova medtem zamenja-la stanovanje in je hiša prešla v druge roke ali pa se je zgodilo samo slednje, pri cemer bi kot najemnica ostala v svoji nekdanji hiši. Še vec, zapušcinski inven-tar z datumom 16. november 1787, skoraj leto dni po pokojnicini smrti, je bil podpisan in pecaten v dvorcu Zemon, ne v Trnovem, kar poraja dodatna vpraša­nja. Zadeva je razložljiva tako, da so njene skromne premicnine medtem prenesli na Zemon, kajti hišo je pokojnica, kot bomo videli, že prej prodala zemon­skemu grašcaku. Kljucni podatek o domovanju pl. Raabove, ki tega nedvoumno povezuje s podedovanim dvorcem Trno­vo, se skriva v cesiji, datirani v Trnovem 20. januarja 1780, istega dne kot njena oporoka. S cesijo je vdo­va Marija Ana svojemu sorodniku (Vöttern) Francu Ksaverju baronu Oberburgu še za življenja izrocila podložniško posest (ki jo je deloma podedovala po možu in deloma po bratu), vkljucno s hišo št. 66 (!).Še vec, hišo je navedla skupaj z dvema dominikal­nima travnikoma, »v deželnem jeziku imenovanima Mala Žabavca in Župenca« (in der Landessprache mon (SI AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljubljani, III. serija, O-22, 1. 10. 1779). 72 V trnovskih maticnih knjigah so hišne številke zaceli vpisova-ti v zacetku novembra 1770 (ŠAK, Ž Ibi, MKK 1766–1783,MKP 1702–1773, MKU 1748–1790). 73 Prav tam, MKU 1748–1790, s. p. 74 SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodi-šca v Ljubljani, šk. 96, R-144, 16. 11. 1787. malla Schabauza, und Suppenza genannt).75 V njiju prepoznamo tisti dve travniški parceli, ki ju je Volf Anton baron Oberburg navedel v dominikalni napo­vedni tabeli za dvorec Trnovo leta 1749 (Velika Sabo­uiza in Supniza), le da je prvi travnik tam imenovan Velika Žabov(i)ca, ne Mala.76 Pl. Raabova je sorodniku Francu Ksaverju zem­ljišca odstopila skupaj s pravico, da jih lahko takoj inkorporira svoji posesti Zemono, kar je ta v deželni deski cez dobra tri leta tudi storil.77 Od leta 1780 oziroma uradno od 1783 je bil torej lastnik nek­danjega dvorca zemonski grašcak Franc Ksaver pl.Oberburg. Kako dolgo je to ostal, vseskozi do smrti leta 1803 ali ne, niti ni tako pomembno. V njego­vem zapušcinskem inventarju so zemljišca navedena samo sumarno,78 tako da ta vir ne daje odgovora na vprašanje. Naše kljucno vprašanje je drugo, in sicer kako ugotoviti, katera hiša v Trnovem je od leta 1770 ime-la hišno št. 66. V delno pomoc je lahko jožefinski kataster, katerega parcelnik je za Trnovo ohranjen v celoti.79 Kataster je bil izdelan v letih 1785–1789 kot prvi po teritorialnem nacelu (po novooblikova­nih davcnih oziroma katastrskih obcinah) in je ostal v veljavi le kratek cas. Gre za sploh najzgodnejši vir s celovitim pregledom nad posestniki hiš, njihovimi 75 SI AS 315, Deželna deska za Kranjsko, Q 5, 1. rumeni kva-tern, fol. F 4. 76 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 32, RDA, P 109, No. 1, 10. 6. 1749. 77 SI AS 315, Deželna deska za Kranjsko, Q 5, 1. rumeni kva-tern, fol. F 4, 2. 5. 1783, 12. 5. 1783. 78 SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodi-šca v Ljubljani, šk. 78, O-31, 17. 6. 1803. 79 SI AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko, šk. 292, Naborno gospostvo Prem, katastrska obcina Bistrica [prav: Trnovo],parcelnik, s. d., s. p. – hišnimi številkami, vsemi zemljišci in njihovo pod-ložnostjo razlicnim zemljiškim gospostvom. Nima pa še katastrske mape s tlorisno upodobitvijo zemlji­ških in stavbnih parcel,80 na podlagi katere bi slednje umestili v prostor. Po parcelniku za trnovsko obcino iz okoli leta 1787 je hišo št. 66 še vedno posedovala Marija Ana pl. Raab,81 ceprav jo je v resnici že prej iz-rocila sorodniku pl. Oberburgu in je omenjenega leta umrla. Ni nepomemben podatek, da pri tej in dveh bližnjih hišah št. 63 in 64, obeh prav tako v plemiški lasti – dveh baronov Lazarinijev82 –, ni navedbe, ka­teremu gospostvu pripadajo, ocitno zato, ker niso bile podložniški domovi, a je na drugi strani pri župnišcu (št. 74) in dveh kaplanskih hišah (št. 72 in 73) kljub temu navedeno, da spadajo pod župnijsko imenje.83 Ob hiši pl. Raabove s hišno št. 66 sta bila tudi dva prav majhna hišna vrtova (Haußgarten), prvi pred in drugi za hišo,84 o katerih ni dvoma, da sta identicna z dvema majhnima kuhinjskima vrtovoma, popisani-ma med skromno dominikalno posestjo dvorca Tr-novo leta 1749 (zwe˙ khleine kuchelgarten).85 Drugi dve hiši v plemiški lasti sta nasprotno imeli le po en 80 Ribnikar, Zemljiški kataster, str. 324–327. 81 SI AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko, šk. 292, Naborno gospostvo Prem, katastrska obcina Bistrica [prav: Trnovo], parcelnik, s. d., s. p., parcela 1859/135. 82 Hiša št. 63 je pripadala Ignacu, hiša št. 64 pa Francu baronu Lazariniju (prav tam, parceli 1852/128 in 1855/131). 83 Prav tam, parcele 1876/152, 1878/154 in 1880/156. – Žup- nijski zapisnik duš iz okoli leta 1830 razkriva, da sta obe hiši, tedaj s hišnima št. 4 in 5, spadali pod župnijsko imenje: Dom: Pfarrhof (ŠAK, Ž Ibi, SA 1, status animarum 1804 [dejansko ok. 1830], pag. 3 in 4). 84 Prav tam, parceli 1860/136 in 1861/137. 85 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 32, RDA, P 109, No. 1, 10. 6. 1749. vecji vrt, št. 63 pa pred hišo še majhen travnik.86 Po-datki o vrtovih bi imeli neprimerno vecjo težo, ce še ne bi vedeli, da je bil nekdanji dvorec Trnovo istove-ten s hišo št. 66 in bi morali kot potencialni lokaciji s pomocjo ugotavljanja lastnikov izlociti drugi dve ple­miški hiši, v casu jožefinskega katastra Lazarinijevi. Lokacija hiš je praviloma razvidna šele iz tretjega katastra, franciscejskega, ki ima prvi tudi katastrsko mapo, in sicer v merilu 1 : 2880.87 Mapa za trnovsko katastrsko obcino je bila zrisana leta 1823,88 pri ce-mer je tako kot pri številnih drugih krajih oziroma katastrskih obcinah medtem prišlo do preštevilcenja hiš (v Trnovem okoli leta 1814),89 parcelne številke pa so druge kot v jožefinskem katastru. Za locira­nje nekdanje hišne št. 66 bi bilo tako treba najprej ugotoviti novo številko, kar je najlaže pri tistih hišah,kjer se je vseskozi obdržal isti priimek stanovalcev oziroma za katere iz porocnih in krstnih matic vemo,kateri priimek je v hišo prišel s priženitvijo. Ker so se lastniki marsikje zamenjali s prodajo, ker stanovalci niso bili vselej tudi lastniki in ker fizicno zaporedje hišnih številk iz casa franciscejskega katastra pravi­loma ni enako onemu iz leta 1770, je treba za zane­sljivo identifikacijo dolocene hiše pritegniti še druge vire, kolikor so na voljo (zlasti zemljiškoknjižne, ur­barje, župnijske zapisnike duš ipd.), uspeh pa skoraj nikoli ni popoln. Tudi velikost stavb na franciscej-ski katastrski mapi ne more biti zanesljiv kriterij za identifikacijo, ceprav s pomocjo jožefinskega katastra in maticnih knjig vemo, da je hiša z nekdanjo št. 66 morala stati nekje blizu župnišca. Vecjih hiš je bilo namrec leta 1823 vec,90 zunanji videz kraja pa se je v desetletjih od jožefinskega katastra spreminjal. Tako je, denimo, vec novih hiš zraslo ob cesti med obrav­navano hišo in križišcem z glavno, deželno cesto. Velika sreca za zastavljeni problem in celotno Trnovo je Lieberjeva cestna karta iz okoli leta 1780,ki ponazarja vse hiše v kraju. Za povrh so vse razen pešcice pod župnijsko cerkvijo opremljene s hišni-mi številkami, kar omogoca natancno identifikacijo številk,91 ki jih od leta 1770 srecujemo v maticnih knjigah in okoli leta 1787 v jožefinskem katastru.Tlorisi hiš so, ce jih primerjamo s franciscejsko ka­tastrsko mapo,92 prikazani precej natancno, le gospo­ 86 SI AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko, šk. 292, Naborno gospostvo Prem, katastrska obcina Bistrica [prav: Trnovo], parcelnik, s. d., s. p., parcele 1853/129, 1854/130 in 1856/132. 87 Ribnikar, Zemljiški kataster, str. 327–333. 88 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Tr- novo. 89 O casu preštevilcenja med letoma 1813 in 1815 pricajo žup­ nijske maticne knjige v primerih, ko se pri isti družini spre­ meni številka (ŠAK, Ž Ibi, MKK 1804–1841, MKP 1804– 1841, MKU 1804–1841). 90 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Tr- novo, mapni list VII. 91 SI AS 1068, Zbirka nacrtov, št. 3/526. – O dataciji karte gl. prispevek o trgu Trnovo v isti številki Kronike. 92 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Tr-novo, mapna lista III in VII. – darskih poslopij, ki so za razliko od stanovanjskih zgradb v sivi barvi, je (pre)malo.93 In kje na karti najdemo hišo št. 66, nekdanji dvorec Trnovo? Stala je na križišcu vaških poti, na mestu, kjer se zlijejo v manjši tržni prostor, od koder vodi ena proti deželni cesti, druga proti Gabrjam in tretja mimo župnišca navzgor do župnijske cerkve sv. Petra. V celotnem Trnovem je bila to najvecja hiša ali druga po velikosti za bližnjo hišo št. 63 in pred hišo št. 64, ki sta po jožefinskem katastru prav tako imeli plemiška lastni­ka, vsaka enega clana rodbine Lazarini, vendar obe šele krajši cas.94 Kdaj je nekdanji Oberburgov dvo-rec dobil obliko, kot jo prikazuje zemljevid, ne vemo.Verjetno ga je pozidal ali do te velikosti prezidal šele Volf Anton pl. Oberburg, lahko pa tudi že prejšnji lastniki oštata. Ce tloris stavbe na cestni karti iz okoli leta 1780 primerjamo z natancnim tlorisom na franciscejski katastrski mapi iz leta 1823,95 opazimo, da je stavba zdaj dobila obliko pravilnega pravokotnika, prej pa je bila zgornja polovica širša. Kaj se je v vmesnem casu z njo zgodilo, ostaja zunaj dosega naših spoznavnih možnosti. Omejili se bomo samo na to, kar nam pove franciscejski kataster. Katastrska mapa prica o tem,da se je križišce oziroma tržni prostor pred njim od okoli leta 1780 razširil. Stavbna parcela št. 12, na kateri je stala stavba nekdanjega dvorca (Trnovo št. 93 Kot razberemo iz cestne karte, hišno oštevilcenje ni dosledno sledilo fizicnemu zaporedju stavb, ampak je vcasih preskocilo cesto ali skupino hiš in se nadaljevalo drugje, je pa ohranjalo rdeco nit oziroma notranjo logiko. 94 Hiša št. 63 je prej pripadala mitnicarski družini Klapše in jo je Anton baron Lazarini kupil šele leta 1771, po njegovi smrti naslednje leto pa na tak ali drugacen nacin prevzel nje-gov brat Ignac, oba z bližnjega Gotnika (o tem gl. prispevek o trgu Trnovo v isti številki Kronike). Za mitnico je služila vsaj še leta 1771, ko je tu kot oce kršcenke izprican mitnicar Matevž Ernest Kušman (ŠAK, Ž Ibi, MKK 1766–1783, s.p., 2. 8. 1771). Lastnik sosednje hiše št. 64 Franc baron La-zarini bi bil lahko bodisi brat Antona in Ignaca Lazarinija Franc Ksaver, sicer trnovski župnik, bodisi Ignacev sin Franc Ksaver, prav tako z Gotnika in pozneje zacetnik smledniške veje Lazarinijev (prim. Lazarini, Zgodovina rodbine Lazarini, str. 111–114, 127 in 174 sl.). Ko je župnik Franc jeseni 1789 umrl (v mrliški matici je ravno v tem casu vrzel), niso v nje­govi zapušcini popisali nobene nepremicnine ali dokumenta o lastništvu kake hiše. Ce gre za pravo osebo, je hišo morda maloprej prodal ali komu izrocil, tako kot je pl. Raabova pred smrtjo dvorec Trnovo (h. št. 66) prepustila sorodniku baronu Oberburgu in ga zato v njenem zapušcinskem inventarju ni.Hiša št. 64 bi lahko bila v duhovniški lasti že prej. V tere­zijanskem katastru namrec okoli leta 1755 v okviru župniji podložne posesti najdemo kajžo duhovnika Andreja Šajna,popisano takoj za oštatom, in kajžo gospoda Leopolda Klap­šeta (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 25,RDA, P 14, No. 5., s. d.). Šajn je umrl v Trnovem 10. marca 1759, star okoli 65 let (ŠAK, Ž Ibi, MKU 1748–1790, s. p.). – Po franciscejskem katastru iz leta 1823 je nekdanja hiša št.63 pripadala Jakobu Zoretu in imela hišno št. 5 (stavb. parc.8), nekdanja št. 64 pa je bila šola s hišno št. 4 (stavb. parc. 5), v zapisniku stavbnih parcel pomotoma vodena pod h. št. 6 (SI AS 176,Franciscejski kataster za Kranjsko,A 26,k. o.Trnovo,zapisnik stavbnih parcel, 1. 1. 1824; mapni list VII). 95 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Tr-novo, mapni list VII. 18), je merila 57 kvadratnih sežnjev (205 m2), njene meje pa so se natanko ujemale s pozidano površino,oznaceno kot stanovanjska stavba. Prostora za majh­na kuhinjska vrtova pred in za hišo, ki ju poznamo iz obeh prejšnjih katastrov, zdaj ni bilo vec. Tisti pred hišo se je ocitno umaknil razširjeni cesti, tržnemu prostoru, drugi, nekoc za hišo, pa je po vsem sodec postal sestavni del njive (parc. št. 57), ki je bila v ro­kah istega lastnika in na karti štrli v prostor za stav­bo.96 Ista parcela velikosti 96 kvadratnih sežnjev (345 m2) je v drugem parcelniku oznacena kot majhen vrt (!), podložnost dvema gospodoma – polovica župnij­skemu imenju in polovica gospostvu Postojna – pa govori o njeni sestavljenosti. Žal omenjeni parcelnik pripadnost zemljiškim gospostvom navaja le za zem­ljiške parcele, ne pa tudi za stavbne.97 Stavbišce št. 12 je moralo zdaj pripadati posesti Zemon, in sicer kot dominikalno. Lastnik hiše in nanjo mejece njive je bil po franciscejskem katastru Jožef Jenko, po domace Drist, ki je imel tudi sosednjo hišo na stavbni parceli 11 s hišno št. 26.98 Te okoli leta 1780 še ni bilo in v njej je Jenko, po poklicu trgovec, s svojo družino de­jansko živel, kot prica župnijski zapisnik duš iz okoli leta 1830.Ta potrjuje tudi podložnost zemljišca ime­nju Zemon.99 Po katastru je Jenku pripadalo skupno 41 zemljiških parcel, združenih v eno posest.100 Historiat lastnikov in stanovalcev nekdanjega dvorca od smrti pl. Raabove dalje (1787) bi zahte-val posebno temeljito raziskavo, v katero bi bilo treba pritegniti staro in novo zemljiško knjigo, župnijske maticne knjige, zapisnike duš in druge razpoložlji­ve vire. Omejimo se samo na nekaj znanih podatkov do nastanka franciscejskega katastra. Ni jasno, ali je zemonski grašcak Franc Ksaver pl. Oberburg, ki je hišo dobil od Raabove leta 1780, še bil njen lastnik ob svoji smrti leta 1803. Lastništvo ni razvidno ne iz njegove oporoke ne iz zapušcinskega inventarja, ki nepremicnine navajata le sumarno.101 Hiša je torej v 96 Prav tam, zapisnik zemljiških parcel, 4. 4. 1823; zapisnik stavbnih parcel, 1. 1. 1824. 97 Prav tam, Cenilni operati, A 26, k. o.Trnovo, zapisnik zemlji­ških in stavbnih parcel, 1. 1. 1824. 98 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Tr-novo, zapisnik zemljiških parcel, 4. 4. 1823; zapisnik stavbnih parcel, 1. 1. 1824; mapni list VII. 99 ŠAK, Ž Ibi, SA 1, status animarum 1804 [dejansko ok. 1830],pag. 9 in 12. – Jožefu in Heleni Jenko s hišnim imenom Drist se je na tej številki leta 1815 rodil sin Anton (ŠAK, Ž Ibi,MKK 1804–1841, pag. 16). Drug za drugim sta tu leta 1820 umrla 63-letni Jožef Jenko st., oznacen kot »pater familias«,in njegova 26-letna hci Franciška (prav tam, MKU 1804–1841, pag. 14). 100 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Tr-novo, abecedni seznam posestnikov, 1. 3. 1824. 101 Urbarji za Zemon iz tega casa niso ohranjeni (Žnidaršic Go-lec, Vodnik, str. 243). V deželni deski in poznejših rektificira­nih dominikalnih aktih dvorca Zemon ni nobene zabeležbe o odtujitvi hiše (SI AS 315, Deželna deska za Kranjsko, Q 1, 1.železnobarvni kvatern, fol. P 21); SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 39, RDA, P 147). – V izkazu o raz­delitvi vojnega davka iz leta 1802, priloženem oporoki, baron Oberburg omenja tri svoje dominikalne podložnike oziroma – T.i. Jenkova hiša na lokaciji nekdanjega dvorca – Jurciceva ulica 18 (foto: Viljem Gombac, avgust 2023). roke Jožefa Jenka prišla pred letom 1823, ko je nastal franciscejski kataster. Iz maticnih knjig razberemo,da je tu v zgodnjih devetdesetih letih prebivala dru­žina Jakoba Fabianija, umrlega leta 1792,102 v prvih dveh desetletjih 19. stoletja pa najdemo vec družin in oseb, ki so tu ocitno le prehodno stanovale, med njimi leta 1802 cestnega nadzornika iz Ljubljane in naslednji dve leti trnovskega tobacnega nadzorni­ka.103 Sklenemo lahko, da se je spomin na nekdanjo funkcijo stavbe dokoncno izgubil, potem ko je prešla v neplemiške roke. V 19. in deloma 20. stoletju je na tem mestu stojeca stavba v lasti družine Jenko služila za trgovino.104 posestnike dominikalnih zemljišc – kar je bila tudi hiša v Tr-novem –, ne vemo pa, kateri so to bili in kje (SI AS 308,Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljubljani, III. serija,O-27, 19. 10. 1801, 21. 2. 1802). V njegovem zapušcinskem inventarju so nepremicnine navedene le sumarno: posest Ze­mon s prikljucenimi posestmi in pripadajocimi dominikalni-mi zemljišci v vrednosti nekaj manj kot 18.561 goldinarjev (SI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega so­dišca v Ljubljani, šk. 78, O-31, 17. 6. 1803, pag. 13). 102 ŠAK, Ž Ibi, MKK 1783–1790, s. p., 11. 5. 1790; MKK 1791–1803, s. p., 11. 8. 1791; MKU 1748–1790, s. p., 9. 8. 1790;MKU 1791–1803, s. p., 5. 8. 1792, 9. 9. 1792 in 4. 10. 1792. 103 Prav tam, MKK 1791–1803, s. p., 31. 5. 1802, 11. 5. 1803;MKK 1804–1841, pag. 2 in 4; MKU 1804–1841, pag. 13 (že nova št. 18). – Kljub pricakovanjem ni bil v pomoc župnijski zapisnik duš (status animarum) z letnico 1804, shranjen v Škofijskem arhivu Koper (ŠAK, Ž Ibi, SA 1), saj je v resnici nastal šele okoli leta 1830. 104 Po župnijskem zapisniku duš iz okoli leta 1830 je družina Jožefa Jenka, po domace Drista, prebivala na št. 26, tu pa je Tako kot okvire pricujoce obravnave prese­ga vprašanje lastništva nekdanjega dvorca do naših dni, prepušcam nadaljnjim raziskovalcem raziskavo o stavbni zgodovini, ki zahteva tudi pristop drugih ved. Po sekundarno dorisani šrafuri na mapi francis­cejskega katastra (1823)105 in sedanji zunanji podobi stavbe je mogoce sklepati, da so staro stavbo pozneje v celoti nadomestili z novo, ki je na zahodni strani širša od njene predhodnice.106 Na mestu dvorca stoji danes dvonadstropna oziroma trietažna hiša:107 Jur-ciceva ulica 18.108 kot gostac stanoval trnovski duhovnik zornicar (ŠAK, Ž Ibi,SA 1, status animarum 1804 [dejansko ok. 1830], pag. 9 in 12). Po zapisniku duš iz leta 1857 je bilo stanje zelo podobno:Jenkovi so živeli na št. 26, tu pa sta bila samo trgovina, »Sta­cuna«, in nekaj casa stanovanje za služkinjo (prav tam, SA 2,status animarum 1857 [1857–1866], Ternovo, fol. 18 in 26). 105 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Tr-novo, mapni list VII. 106 Za mnenje se iskreno zahvaljujem dr. Igorju Sapacu. 107 Hiša razen prizidka na zahodni strani daje vtis enovite, soca­sno postavljene zgradbe iz druge polovice 19. stoletja. Danes si jo delijo štirje lastniki. Za pomoc pri terenskem ogledu 18.avgusta 2023 se iskreno zahvaljujem g. Viljemu Gombacu in solastnici hiše ge. Dušanki Vicic, tej še posebej za dragocene informacije. 108 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6­0052 (Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti) in raziskovalnega projekta J7-50216 (Materialna struktura plemstva na Slovenskem v poznem srednjem in zgodnjem novem veku), ki ju iz javnega proracuna sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. – VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI AS – Arhiv Republike SlovenijeSI AS 173, Imenjska knjiga za KranjskoSI AS 174, Terezijanski kataster za KranjskoSI AS 175, Jožefinski kataster za KranjskoSI AS 176, Franciscejski kataster za KranjskoSI AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodi-šca v LjubljaniSI AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev De-želnega sodišca v Ljubljani SI AS 315, Deželna deska za KranjskoSI AS 1064, Zbirka plemiških diplomSI AS 1068, Zbirka nacrtov ŠAK – Škofijski arhiv KoperŽ Bre – Župnija BrezovicaŽ Ibi – Župnija Ilirska BistricaŽ Slv – Župnija Slavina LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Baraga, France: Gradova v Trnovem. Trnovo: ob 300­letnici omembe trga (ur. Ivan Simcic). Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kul­turo, 2013, str. 133–134 (Zbirka Ilirske teme 11). Florijancic pl. Grienfeld, Janez Dizma: Deželopisna karta vojvodine Kranjske. Ljubljana 1744. Faksi­mile (Monumenta slovenica VI). Ljubljana: Slo­venska knjiga, 1995. Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Öster­reichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich öster­reichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt­Österreichischen Adels­Lexikon« 1823–1918. 4. Band. O–Sh. Schloss Senftenegg: Selbstverlag, 1973. Golec, Boris: Senožece in Prem – nenavadni trški naselbini na t. i. Kraških gospostvih. Kronika 54, 2006, št. 3, str. 365–384. Golec, Boris: Slovenska posebnost dvorec Podšentjur v Podkumu: Od nenavadnega nastanka do desetih ro­dov rodbine Cop. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2020 (Thesaurus memoriae. Dissertatio­nes 14). DOI: 10.3986/9789610504733 Golec, Boris: Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja kot vir za stavbno zgodovino. Arhivi 32, 2009, št. 2, str. 83–338. Höfler, Janez: Gradivo za historicno topografijo predjo­žefinskih župnij na Slovenskem: Primorska (Oglej­ski patriarhat, Tržaška škofija). Ljubljana: Vihar­nik, 2016. Jakic, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapušcine. Ljubljana: DZS, 1997.Kindermann, Joseph Carl: Atlas von Innerösterreich. Reprint. Wien: Archiv Verlag, 2005. Krajevni leksikon Slovenije. I. knjiga. Zahodni del Slo­venije (ur. Roman Savnik et al.). Ljubljana: DZS, 1968. Lazarini, Franc: Zgodovina rodbine Lazarini. Kroni­ka, dokumenti, genealogija, komentarji, zgodbe. Ra-dovljica: Didakta, 2013. Polec, Janko: Svobodniki na Kranjskem. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XVII, 1936, str. 5–142. Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodo­vinski opis. V Postojini [Postojna]: R. Šeber, 1889. Ribnikar, Peter: Zemljiški kataster kot vir za zgo­dovino. Zgodovinski casopis 36, 1982, št. 4, str. 321–337. Sapac, Igor: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. III.Notranjska. Tretja knjiga. Porecje Reke z Brkini. Ljubljana: Viharnik, 2007. Schematismus für Krain, Görz und Gradiska auf das Jahr 1807. Laibach: Leopold Eger, [1807]. Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig: Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. Görz: Selbstver-lag, 1905. Simcic, Ivan: Ilirskobistriški gradovi pripovedujejo.Obcina Ilirska Bistrica: monografija (ur. Ivan Sim­cic). Ilirska Bistrica: Obcina, 2011, str. 48–57. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Opisi. 3.zvezek (ur. Vinko Rajšp). Ljubljana: Znanstve­noraziskovalni center SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 1997. Smole, Majda: Grašcine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: DZS, 1982. Valencic, Vlado: Iz gospodarske preteklosti Bistrice in Trnovega. Ob koncu srednjega in v zacetku novega veka. Bistriški zapisi (Ilirska Bistrica), 1, 1980, str. 67–87. Valencic, Vlado: Nekdanji bistriški okraj v terezijan­skem katastru. Bistriški zapisi (Ilirska Bistrica), 2, 1984, str. 1–35. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzog­thums Crain, I–XV. Laybach, Nürnberg: Wolf­gang Moritz Endter, 1689. Vilfan, Sergij: Zemljiška gospostva. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrar­nih panog. II. zvezek. Družbena razmerja in giba­nja (ur. Pavle Blaznik et al.). Ljubljana: SAZU,Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1980, str. 75–239. Žnidaršic Golec, Lilijana: Vodnik po urbarjih Arhiva Republike Slovenije. 5. zvezek. Popis na novo evi­dentiranih urbarjev, zbir podatkov o urbarjih v vseh petih zvezkih in skupno imensko kazalo. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2021. ELEKTRONSKI VIR https://www.klana.hr/index.php/template/2014-12­ 18-10-48-47?start=15 – SUMMARY Trnovo Mansion–three mysteries solved: its origin, disappearance, and location Trnovo Mansion (Germ. Hof Dornegg), named after the eponymous village, which now forms part of Ilirska Bistrica, is one of those early modern man­sions and seigniorial seats, the location of which has sunken into oblivion and the very existence of which has remained forgotten for a very long time. There are two main reasons for this. First, the small sei­gniory, named Trnovo Mansion, only existed for a part of the eighteenth century, and the appearance of the building itself was in no regard so distinct as to be later necessarily associated with the former sei­gniorial seat. Once it came into non-noble hands, the memory of its former function was definitively lost. The article methodologically presents the process of tracing the construction, location, and disappear­ance of the mansion. It was first documented as a legal entity in sources in 1740, when its owner, Wolf Anton Baron von Oberburg, requested the Carniolan provincial estates for the small landed property that he inherited from his father to be renamed Trnovo Mansion in the seigniorial tax records (Germ. Gült­buch). His father, Johann Josef Baron von Oberburg,came into the possession of the above-mentioned estate through an exchange in 1720, and in the sec­ond half of the 1730s or no later than 1740, Wolf Anton himself bought a farmstead (Germ. Hofstatt) in Trnovo where, according to the seigniorial tax records, a small house with adjacent two small gar­dens stood at least from 1645 onwards. At the time of Oberburg’s purchase, a sizeable building might have already stood there that he rebuilt, built anew,or simply settled in. A turning point in the life of the mansion as the seigniorial seat came with the death of Baron Wolf Anton in 1762 and the division of his property (in accordance with his last will) among his five relatives.By that, the seigniory under the name Trnovo Man­sion de facto ceased to exist, even though it was not eliminated from the provincial rent roll until 1887.The mansion, simply referred to in Oberburg’s last will as the house, was inherited by his sister Maria Anna von Raab. Its exact location was determined thanks to house number 66, which the building had from 1770 onwards and in which von Raab died in 1787, after we excluded the possibility that von Raab had moved within Trnovo and that the house number might therefore mislead us. One reference for identifying the building as the right one is the two gardens and meadows stated as the mansion’s feudal property in 1749 and after that as von Raab’s property. The floor area of the building with house number 66 was drawn on the road map from about 1780, when it was the biggest or the second largest building in Trnovo. In 1780, von Raab handed it over to her relative, Franz Xaver von Oberburg, and the house passed into non-noble hands before 1823. To­day, a large storey building with the address Jurciceva ulica 18 stands in its location. The chronology of its owners and its architectural history over the last two centuries still wait to be addressed by researchers of historical and other disciplines. – Trnovo na stari razglednici (iz zbirke Milana Škrabca). 1.01 Izvirni znanstveni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.07CC-BY-NC-ND Boris Golec prof. dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 LjubljanaE-pošta: bgolec@zrc-sazu.siORCID: 0000-0003-0367-0141 Skladatelj Fran Gerbic in Trnovo pri Ilirski Bistrici IZVLECEK Slovenski skladatelj Fran Gerbic (1840–1917) je v Trnovem pri Ilirski Bistrici uciteljeval med letoma 1857 in 1868, pri cemer je vmes tri leta (1864–1867) preživel na študijskem dopustu na glasbenem konservatoriju v Pragi.Gerbicevo trnovsko obdobje spada v njegovo formativno dobo, ko mu je bilo med 17 in 28 let ter je pridobil vecino svoje glasbene izobrazbe, najprej kot samouk, nato kot praški študent. Prispevek na podlagi njegove avtobiografije,spominov ter zlasti dokumentov o šoli in uciteljih, ki jih hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana, obravnava Gerbicevo življenje in delovanje v Trnovem in med Trnovci. Ti so ga med študijem v Pragi tri leta financno vzdrževali iz lastnih sredstev, namenjenih uciteljevi placi. Po vrnitvi v domovino se je Gerbic uciteljski službi v Trnovem iz ne povsem pojasnjenih razlogov že po nekaj mesecih odpovedal. KLJUCNE BESEDE Fran Gerbic, Trnovo pri Ilirski Bistrici, trivialna šola, uciteljski poklic, glasba, skladanje ABSTRACT COMPOSER FRAN GERBIC AND TRNOVO NEAR ILIRSKA BISTRICA The Slovenian composer Fran Gerbic (1840–1917) served as a teacher in Trnovo near Ilirska Bistrica between 1857 and 1868, during which he also spent three years (1864–1867) on a sabbatical at the music conservatory in Prague. Gerbic’s years in Trnovo represent his formative period, during which he was aged between seventeen and twenty­eight years and he obtained most of his music education, first as an autodidact and then as a Prague student.Drawing on his autobiography, memoirs, and especially documents on the school and teachers kept by the Archiepisco­pal Archives of Ljubljana, the article presents Gerbic’s life and work in Trnovo and among its inhabitants. During his studies in Prague, they supported him for three years with their own funds allocated to his teacher’s salary. A few months after returning to his homeland, Gerbic renounced his teacher position in Trnovo for reasons not entirely clear. KEY WORDS Fran Gerbic, Trnovo near Ilirska Bistrica, trivial school, teaching, music, composing Fran Gerbic (1840, Cerknica – 1917, Ljubljana),eden najbolj znanih slovenskih skladateljev v dobi Habsburške monarhije, je bil s Trnovim pri Ilirski Bi-strici povezan vec kot desetletje, in to v svoji forma­tivni dobi, med 17. in 28. letom starosti, ko je dozo­reval poklicno in kot osebnost. Na Ilirskobistriškem je zavest o tem vcasih nekoliko potisnjena v ozadje,kakor je nasploh pomanjkljivo raziskano in osvetlje-no Gerbicevo bivanje, delovanje in poznejši stiki s Trnovim, ceprav je bil skladatelju ob 160-letnici roj­stva posvecen poseben zbornik,1 pred nekaj leti, ob stoletnici smrti, pa je doživel obsežen monografski prikaz.2 Gerbicevo prvo službeno mesto kot ucitelj in bivanje v Trnovem resda nista tako pomembna ka­kor njegovo poznejše udejstvovanje, lahko pa njuna osvetlitev z znanimi in še neznanimi viri pripomore k celovitejšemu razumevanju skladateljeve osebnosti in življenja. Gerbicevo trnovsko obdobje, razdeljeno na dva dela z vmesnim praškim obdobjem, je doslej eno naj­manj osvetljenih na njegovi življenjski poti.3 V pri- 1 Škulj (ur.), Gerbicev zbornik. 2 Škulj, Fran Gerbic. 3 Edo Škulj v svoji monografiji o Gerbicu (2017) ni upošteval vseh dognanj. Na slabih dveh straneh poglavja (brez dodatka) Naducitelj v Trnovem (1857–1865) se vec kot z Gerbicem ukvarja s trnovsko šolo kot takšno od njenih zacetkov do pol-pretekle dobe (Škulj, Fran Gerbic, str. 84–86), pri cemer pov­zema predvsem iz knjižice Dimitrija Grlja o ilirskobistriškem šolstvu (1994) (Grlj, 180 let, str. 5). cujocem prispevku bo o svoji povezanosti s Trnovim najprej spregovoril sam prek svoje Avtobiografije in drugih besedil. Sledile bodo nove ugotovitve in do-polnitve doslej znanega na podlagi arhivskih in dru­gih virov. Gerbic sam o Trnovem in Trnovcih Gerbic je v svoji tipkopisni Avtobiografiji, nastaliob njegovi sedemdesetletnici (1897) in prvic objav­ljeni dobrih sto let pozneje v Gerbicevem zborniku (2000),4 trnovskemu obdobju posvetil eno in pol donajvec dve strani (lista) od skupno 23. Svoje življenjev Trnovem je zacel popisovati na strani (listu) 7, kjermu je odmerjeno tri cetrtine prostora, žal pa je pogre­šana stran (list) 8, kjer je s pripovedjo že prešel na pra­ški konservatorij, o katerem govori na strani (listu) 9.Koliko in kaj je še zapisal v izgubljenem delu besedila,ne vemo. Koncalo se je z uvodom v besede skladateljaMiroslava Vilharja, ki manjkajo. Nato se je Trnovegadotaknil še z odstavkom na strani (listu) 15.5 70-letni Gerbic s casovno distanco treh do štirih desetletij v Avtobiografiji brez tistega, kar je danes izgubljeno, o svojih trnovskih letih ni povedal prav veliko. Za lažje razumevanje je smiselno zaceti pri omenjenem poznejšem odstavku: »Moja prva služba je bila kot naducitelj v Trno­vem pri Ilirski Bistrici, imenovan sem bil z dekretom dne 14. X. 1857. Ko se je tam ustanovila po mojem delovanju narodna citalnica [1864],6 sem tudi sesta­vil moški zbor za veselice. A ta zbor je obstajal iz clanov, ki so imeli po 2 uri hoda in še daljša pota k skušnjam, ker domacinov ni bilo dovolj. Danes bi se na kaj takega še misliti ne moglo, kar je bilo tedaj le pri takratni splošnji navdušenosti mogoce.«7 Pred tem je v kronološkem pregledu svojega živ­ljenja o tem obdobju zapisal naslednje nedokoncane misli: »Po dokoncani preparandiji [pripravnici za uci­teljski poklic v Ljubljani]8 sem bil namešcen kot 4 Gerbic, Avtobiografija (tipkopis). – Besedilo, shranjeno v Gerbicevi mapi v Glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, je objavil Edo Škulj; ekdoticna nacela so pojasnjena na str. 166. – Ceprav Škulj govori o straneh, gre lahko samo za liste, saj ni mogoce, da bi bila stran 7 ohranje­na, stran 8 (na istem listu) pa bi manjkala. Gerbiceva tipkopi­sna Avtobiografija je bila nato ponatisnjena še v: Škulj, Fran Gerbic, str. 17–32. 5 Gerbic, Avtobiografija (tipkopis), str. 153–154 in 159. 6 Oglate oklepaje je dodal avtor pricujocega prispevka. – Cital­nica je bila ustanovljena 7. avgusta 1864 (gl. op. 84). 7 Gerbic, Avtobiografija (tipkopis), str. 159. 8 Prim. Škulj, Fran Gerbic, str. 81. – Zanimive podatke o Ger­bicu (Franz Gerbez) najdemo v redovalnici pripravnice (Pre­paranden­Kurs). V prvem letniku, leta 1856, je bil s 16 leti med petimi sošolci najmlajši (eden je imel 17 let, dva 18 in eden že 25). Po ocenah se je znašel na tretjem mestu, pri ce-mer sploh ni izstopal pri dveh glasbenih predmetih: iz petja (Gesang) je namrec dobil oceno dobro (gut) – tako kot še dva sošolca, medtem ko je imel eden srednjo oceno (mittelmäßig) in najslabši sošolec slabo (schwach) –, iz orglanja (Orgelspie­ naducitelj v Trnovem pri Ilirski Bistrici [1857]. Kot takemu mi je bila pa tudi dolžnost skrbeti za orglja­nje in petje v cerkvi. Tu sem spadajo moji prvi po­skusi v kompoziciji. Kadar nisem imel za kak pra­znik primerne cerkvene pesmi, sem jo kar napisal,seveda niso tedaj imeli ti poskusi še nikake glasbene vrednosti. Dovolj mi je bilo za zacetek, ako so uga­jali uhu in so jih pevke rade pele. Riharjevi napevi [Gregor Rihar st., 1796–1863] so mi bili tedaj vzor,ker drugih boljših domacih tedaj še nismo imeli. Moj glasbeni obzor je bil jako omejen, ker nisem poznal svetovne glasbene literature in nisem imel uciteljev,kateri bi me v isto uvedli. Taval sem v tej temi, do-kler sem semtertja našel kako solnce in tega sem se tedaj oklenil in iz njega crpal, dokler nisem prišel do virov, ki so mi zaceli kazati nadaljnjo pot. V to dobo spada tudi prva izdaja Davorin Jenkovih zbo­rov [zborovskih skladb], med njimi Naprej zastava Slave [1861].Ta zbor je povsod, kjer se je pel, elektri­ral poslušalce. Mene pa je še posebno navdušil in me spodbudil, da sem se bolj resno poprijel kompozicije in tako je izšel moj prvi poskus v kompoziciji pod naslovom Glasi slovenski, obsegajoc zborov in cetve­rospevov in 3 pesmi s klavirskim spremljevanjem za solospev in to je bilo leta 1861 [1862].9 Zapisal sem jih seveda sam, rokopisa pa nimam pri roki, gotovo se nahaja v kakem zaboju. Izšli so v lastni založbi,tiskani pa so bili v Becu pri […].10 Kritika je torej ta moj prvi poskus prav simpaticno pozdravila. Pesmi so peli povsod, kjer je bil kak moški zbor, posebno pri veselicinih prireditvah v citalnicah. Napravili so tedaj na poslušalce vedno prijeten vtis, saj tedaj sploh ni bilo mnogo na izbor. Spominjam se, da je prišel rajni Miroslav Vilhar [skladatelj, 1818–1871], ki je stanoval na svojem gradu na Kalcu [pri Pivki], ko so bile pesmi v Novicah [Kmetijske in rokodelske no­vice] naznanjene,11 k meni in me prosil, da bi mu jih zaigral. Storivši to mi je z glavo prikimal, rekoc: [od tod dalje besedilo manjka].12 len) pa skupaj z enim sošolcem srednjo oceno (mittelmäßig), samo eden si je prislužil dobro in dva slabo. Naslednje leto,1857, so v drugem letniku ostali le še štirje sošolci, saj je eden medtem že dobil uciteljsko mesto na trivialki. Ocene so bile zdaj na splošno višje. Gerbic je s sedmimi odlicnimi (sehr gut) ter šestimi dobrimi ocenami (gut) delil drugo in tretje mesto za sošolcem, ki je imel eno odlicno vec. Iz petja in orglanja so trije dobili dobro oceno, eden srednjo, nihce pa odlicne. Toda v prvem letniku so tisto leto pri obeh glasbenih predmetih vendarle izpricane tudi najvišje ocene: od petih sošolcev so si odlicno prislužili dva iz petja in eden iz orglanja (SŠM,Arhivska zbirka, f. 61/1). Za skene redovalnice se iskreno za­hvaljujem kolegu mag. Stanetu Okolišu. 9 O letu izida gl. v nadaljevanju. 10 Ta oglati oklepaj ima že objava Avtobiografije. – Gerbiceva izdaja Glasi slovenski ne vsebuje ne letnice ne imena tiskarne (Gerbic, Glasi slovenski). 11 Gerbic je najavo, tedaj še brez naslova svojega dela, objavil 12.marca 1862 in pozval k zbiranju narocil do konca mese-ca (Novice gospodarske, obrtniške in narodne XX, št. 11, 12. 3. 1862, str. 86). 12 Gerbic, Avtobiografija (tipkopis), str. 153–154. V nadaljevanju Avtobiografije se je Gerbic Trno­vega mimogrede dotaknil še v stavku: »Moj edini poklic, s katerim se bavim, je glasba in razen prva leta uciteljiške službe v Trnovem se nisem s kakim drugim poklicem.«13 Vec kot toliko o svojem trnov­skem obdobju v tem avtobiografskem tekstu, ki ni njegov edini,14 ni povedal. Avtobiografija je izrazito usmerjena v njegovo glasbeno in skladateljsko delo­vanje, zato izvemo le malo o trnovski šoli in ljudeh,komaj kaj celo o novoustanovljeni narodni citalnici,kjer so prepevali njegove svetne pesmi. Pravzaprav je vse povedal v zgornjem stavku, da se je razen kot uci­telj v Trnovem vseskozi ukvarjal izkljucno z glasbo. Ta je tem bolj v ospredju v Gerbicevih (nedo­koncanih) Spominih umetnika, ki so prvic izšli leta 1910 v Slovencu.15 V tem skladateljevem sestavku sta obravnavani samo dve njegovi življenjski obdobji,prvo trnovsko (1857–1864) in praško (1864–1867),slednje iz razumljivih razlogov precej obsežneje.16 Ce je v Avtobiografiji, kolikor je njen del o trnovskem obdobju ohranjen, omenil samo generacijo starejšega skladatelja Miroslava Vilharja s Kalca na Pivškem, so se v tem besedilu znašla še tri imena sodobnikov iz Trnovega in okolice, vsa zgolj s priimkom: trnovski župnik in dekan Anton Grašic, vikar Anton Mlakar iz Zagorja in ilirskobistriški sodni uradnik N. Al-tenburger. S temi štirimi osebami se je bolj ali manj družil oziroma ga je z obema neduhovnikoma pove­zovala glasba. Mimogrede je brez imena in priimka omenil še kolega poducitelja Franca Uršica, dvakrat ilirskobistriškega gostilnicarja Antona Jelovška, po enkrat pa bistriškega narodnjaka Matijo Licana ter domacina, bogoslovca Janeza Bilca, vse brez osebnih imen in v povezavi z dvakratnim postankom Josipa Juraja Strossmayerja v Ilirski Bistrici maja 1862. »Bilo je leta 1857, ko sem dobil dekret za nadu-citelja v Trnovo pri Ilirski Bistrici. V oni dobi sem bil organist v naši župni cerkvi in kot tak sem za-cel komponirati cerkvene pesmice, kadar mi je pri­manjkovalo primernega materiala. Tedaj je nastalo par mojih božicnih pesmi, od katerih so bile tri tudi objavljene. V dobo onih mojih glasbenih zacetkov pade prva izdaja Jenkovih kompozicij [Davorin Jen-ko, 1835–1914], med njimi tudi Naprej [1861]. To me je navdušilo za kompozicijo. 'Kaj,' sem si mislil,'Jenko, ki se je z menoj na istem klavirju igrati ucil,je zložil nekaj tako lepega? Fant, sedaj se pa pošteno poprimi!' In posledica je bila, da so izšle leta 1862 v tisku moje prve skladbe pod naslovom Glasi sloven­ski. Te svoje prvence sem posvetil dr. Lovru Tomanu [politik in pesnik, 1827–1870], katerega sem poseb­ 13 Prav tam, str. 162. 14 Prim. Škulj, Fran Gerbic, str. 15. 15 [Gerbic], Spomini umetnika. – Spomini umetnika so bili ob-javljeni tudi v Škuljevi monografiji o Gerbicu, po kateri so tukaj povzeti (Gerbic, Spomini umetnika, str. 41–48). 16 O trnovskem obdobju po: Gerbic, Spomini umetnika, str.41–43. no castil zaradi njegovih krasnih govorov ob priliki Vodnikove slavnosti [ob 40-letnici smrti Valentina Vodnika 1859]. Še pred izdajo teh pesmi sem se seznanil z Mi-roslavom Vilharjem. To se je zgodilo tako-le [marca 1862]:17 Stal sem na cesti pred hišo, kjer sem stano-val, ko se pripelje mimo kocija, v kateri je sedel Mi-roslav Vilhar. Dal je takoj ustaviti, stopil z voza in me kratko vprašal, ce bi hotel zaigrati svojih kompozicij,katere nameravam izdati. Vedel je namrec za nje, ker so bile takrat na vrsti. Vilhar me je mirno poslušal,le ko sem koncal, me je prijel za roko in mi laska­vo dejal, da ni kaj takega pricakoval, in takoj narocil en izvod pesmi. Njegova hvala me je razveselila, ker je bil mož, dasi diletant, vendar takrat v naši glasbi merodajen. Pozneje sem se cesto sestal z Vilharjem,in sicer v Zagorju [pri Pivki],18 kjer sva bila veckrat gosta župnika Mlakarja. Nekoc sva bila povabljena z Vilharjem v Trnovo k dekanu Grašicu. Po obedu je vzel Vilhar v roke kitaro in rekel, da nam bo zapel eno svojih novih kompozicij. – Tako mislim, da sem bil eden izmed prvih, ce ne prvi, ki je slišal lepo pe­sem Po jezeru. Vsem je pesem mocno ugajala in vsi 17 V Avtobiografiji postavlja Gerbic Vilharjev obisk v cas takoj po najavi izida skladb v Novicah (Gerbic, Avtobiografija (tip­ kopis), str. 154). Gl. op. 11. 18 Ta oglati oklepaj vsebuje že Škuljeva objava. smo hiteli Vilharju cestitati. On pa je dejal: 'Upam,da se bo ta pesem med našim narodom še bolj razši­rila kot Mila lunica.' Omeniti moram še, da sem se za svojega bivanja v Ilirski Bistrici seznanil z našim velikim Jugoslova­nom biskupom Strossmayerjem [ Josip Juraj Stross-mayer, mecen in politik, škof v Đakovu, 1815–1905]. Bilo je leta 1862 in imela se je blagosloviti za­stava reškega kotora [okraja] na Grobniškem polju.19 Na to slavnost je prihitel biskup Strossmayer. Kako rad in živo se spominjam, kako je bilo tedaj. Pripeljal se je z Rackijem [Franjo Racki, duhovnik, politik in zgodovinar, 1828–1894] in Kurelcem [Fran Kurelac,književnik in filolog, 1811–1874] v poštnem vozu.20 Vsa inteligenca in duhovšcina iz kraja in okolice ga je pricakala na pošti [v Ilirski Bistrici].21 Šli smo vsi skupaj z njim k Jelovšku [sosednje gostišce],22 drugi dan pa k blagoslovljenju. Jaz in poducitelj sva se ne­koliko zamudila in se odpeljala potem skupaj v [po­štnem] vozu k Sv. Matiji [nad Reko].23 Od tam sva imela še štiri ure pešhoda crez hribe. Utrujena, lacna in žejna sva prispela koncno k cilju [na Grobnik] ob 7.uri zvecer [25. maja 1862].«24 V nadaljevanju Gerbic podrobno in duhovito opi­še nastop pevskega kvarteta pred Strossmayerjem, ki ga je ad hoc sestavil Miroslav Vilhar, dve uri trajajoce pešacenje s kolegom poduciteljem do Reke, napetosti med hrvaškimi narodnjaki in madžaroni v tamkajšnji kavarni ter druge peripetije. »Potem pa peš nazaj k Sv. Matiji, kjer naju je cakal voz. Komaj sem se vsedel v voz, sem že spal in ob peti uri sem bil zopet srecno doma v Trnovem. Toda s pocitkom ni bilo nic, ob šesti sem že moral s procesijo v Veliko Bukovico in to je bilo dobro uro hoda. Ob devetih sem bil nazaj.Hvala Bogu, sedaj se bom pa vlegel in odpocil. toda delal sem racun brez krcmarja. Ob enajstih je zacelo ropotati in bobnati na moja vrata. 'Kdo pa je?' 'Stross-mayer! Strossmayer!' sem cul zasopel Bilcev glas [ Janez Bilc, domacin, bogoslovec, 1839–1906]. 'Kaj, 19 Dejansko je Strossmayer v nedeljo, 25. maja 1862, blagoslovil zastavo Reške županije, ki je bila tedaj krajši cas (1848–1868) sestavni del Hrvaške oziroma Troedinega kraljestva. Na Reko se je pripeljal v petek, 23. maja, kar pomeni, da je v Ilirski Bistrici prenoceval prejšnjo noc. Po isti poti se je vracal v po­nedeljek, 26. maja. O tem: Širola, Na Grobnickom polju, str.307–309. 20 Strossmayer je s spremstvom verjetno potoval po Savi do Zi­danega Mosta ter nato po železnici do Ljubljane in naprej do Postojne ali Šempetra na Krasu (danes Pivka), nato pa s poštnim vozom na Reko. 21 Pošta je bila v Ilirski Bistrici št. 2, danes Bazoviška cesta, v zasebni hiši poštnega mojstra Jožefa Valencica (ŠAK, Ž IBi,SA 2, status animarum 1857 [1857–1866], Bistrica, fol. 2). 22 Anton Jelovšek, prvi sosed pošte, Bistrica št. 1 (prav tam, fol.1); od leta 1864 je bila v njegovi gostilni narodna citalnica (gl.op. 84). 23 Poštna postaja pri Sv. Matiji je bila po F. Juriševicu usta­novljena šele leta 1863 ( Juriševic, Primorska pošta, str. 96).Dotlej je bilo tu najbrž mogoce samo vstopati in izstopati iz poštnih vozov. 24 Gerbic, Spomini umetnika, str. 41–43. Strossmayer?' in vsa moja utrujenost je bila v hipu pozabljena, v hipu sem bil oblecen in že sva hitela z Bilcem k Jelovšku, kjer se je Strossmayer ustavil.Zopet sta ga spremljala Racki in Kurelac. Djakovski biskup je tedaj rekel: 'Najlepši trenutek cele slavno­sti [na Grobniku] je bil, ko so prišli bratje Slovenci in zapeli.' […]25 Predstavljen je bil biskupu [Mati­ja Lican, domacin, narodnjak, 1785–1877],26 da zna celega Vodnika na pamet in da je priden nabiratelj narodnih izrekov in narodnega blaga, ga je objel in poljubil na celo. Starega Licana je poljub tako razve­selil, da je kar skakal od veselja in trdil, da bode sedaj gotovo še sto let živel. S Strossmayerjerm, Rackim in Kurelcom sem imel še cesto v poznejšem življenju priliko priti v dotiko. V istem casu zahajal je k meni neki Altenburger,ce se ne motim, je bil nastavljen na sodišcu v Ilir-ski Bistrici. Mož je izborno igral glasovir. Od njegasem cul prvic Beethovnovo sonato. V istem casu semspoznal tudi Schubertovo kompozicijo Der Erlkönig. Ti dve skladbi sta mi odprli popolnoma novo glas­beno polje, zacel sem gledati skladbe z druge, resnej­še strani. Misel, da se spopolnim v glasbi, mi ni dala miru.In ker nisem mogel doma o konservatoriju nic bli­žnjega izvedeti, sem se odpeljal o božicu istega leta [1862] na Dunaj, da tam poizvem za pravo pot, ki vodi na konservatorij.«27 Po opisu uspešnega obiska Dunaja, kjer je dobil nasvet, naj se raje vpiše na konservatorij v Pragi,28 je Gerbic o svojem trnovskem obdobju zapisal le še te besede: »Ko sem bil zopet doma, poprijel sem se še pri­dneje glasbe. V tej dobi sem komponiral solopesem za petje s spremljevanjem klavirja Z Bogom. Že ta skladba je v glasbenem oziru izgledala popolnoma drugace kot moji prejšnji proizvodi. Vplivala sta name mocno Schubert in Beethoven, kojih skladbe sem proucil. Do tedaj mi je bil vzor Rihar, tedaj naša glasbena avtoriteta. Razne ovire so me zadržale, tako da sem šele leta 1864 prosil za sprejem na praški konservatorij. Ker pa nisem od konservatorija dobil odgovora, sem se kratko in malo naravnost v Prago odpeljal.«29 Spomini umetnika se odtlej nanašajo samo na Prago,30 kjer je Gerbic preživel s prekinitvami štiri leta od 1864 do 1869, nazadnje pol leta kot teno­ 25 V nadaljevanju je Kurelac ogorceno pripovedoval o divjanju madžaronov in italijanskih iredentistov na Reki, ko so se gostje zvecer vracali z Grobnickega polja. O izgredih prim. Širola, Na Grobnickom polju, str. 309 sl. 26 Kaže, da pred tem stavkom manjka del besedila, v katerem je ime predstavljene osebe; pogrešamo ga že v prvi objavi v Slovencu leta 1910 (gl. op. 15). 27 Gerbic, Spomini umetnika, str. 43. 28 Prav tam, str. 43–44. 29 Prav tam, str. 44. 30 Prav tam, str. 44–48. rist pri narodnem gledališcu.31 Kot bomo videli, je bil prva tri leta uradno še vedno trnovski ucitelj, vendar na študijskem dopustu.32 Nova spoznanja o skladateljevem prvem trnovskem obdobju Gerbicu se ocitno ni zdelo vredno razlagati, ka­kšne »razne ovire so me zadrževale«, preden je leta 1864 zaprosil za sprejem na konservatorij v Pragi.Prav tako ni pojasnjeval, kakšen je bil njegov status oziroma kako je uredil s službenim razmerjem v Tr-novem. Tudi v njegovih biografijah je to vprašanje ostalo ob strani. Podobno ni bilo ustrezno pojasnje-no, kaj je v tem casu pomenil izraz naducitelj. Gerbic je veckrat izprical, da je bil že leta 1857, ko mu je bilo torej komaj 17 let, namešcen za trnovskega naduci­telja.33 Dejansko je bil v Trnovem najprej zacasni (provi­zoricni) ucitelj, kot je že leta 1926 v geslu o Gerbicu v Slovenskem biografskem leksikonu pravilno navedel Stanko Premrl.34 Dekret za stalno nastavitev na me-sto ucitelja, orglarja (organista) in cerkovnika (me­žnarja) je dobil 10. februarja 1862,35 naducitelj pa uradno, strogo gledano, ni bil nikoli, ceprav je ucitelj,ki ima ob sebi poducitelja, veljal tudi za naducitelja. Doslej so v zvezi z Gerbicem ostali neuporabljeni dokumenti o trnovski šoli, ki jih hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana36 in ki razkrivajo vec podrobnosti, o katerih skladateljeve biografije in on sam molcijo.V dokumentih sicer ni epohalnih odkritij, osvetlju­jejo pa stanje šole kot take, Gerbicevo uciteljevanje,gmotne razmere in težave, s katerimi se je sreceval,ter slednjic, kako je dobil študijski dopust in kdaj mu je uciteljska služba dokoncno uradno prenehala.Drugi potencialni viri o tem obdobju bodo za zdaj ostali ob strani. Preden se posvetimo arhivskim dokumentom, je nujno treba opozoriti na variantnost skladateljevega priimka. V tem obdobju ga ne bomo nikoli srecali v pozneje uveljavljeni obliki Gerbic, ampak vedno kot 31 Gerbic, Avtobiografija (tipkopis), str. 154–159. 32 Premrlovo geslo o Gerbicu v Slovenskem biografskem leksi­ konu pravi, da je iz Trnovega odšel na praški konservatorij leta 1865 in tam ostal do leta 1867 (Premrl, Gerbic Fran, str. 208). Letnico 1865 kot konec njegovega trnovskega in zace­ tek praškega obdobja ima tudi Škulj (Škulj, Fran Gerbic, str. 84 in 87). Medtem ko D. Grlj (1994) pravilno navaja, da je bil Gerbic ucitelj v letih 1857–1868 in imel medtem triletni dopust na praškem konservatoriju (Grlj, 180 let, str. 5), je iz Škuljevih besed, ki se nanj sklicuje, zaradi površnega prepiso­ vanja mogoce razumeti, da je bil na dopustu pred letom 1865. 33 Gerbic, Avtobiografija (tipkopis), str. 153, 159; Gerbic, Spo- mini umetnika, str. 41. 34 Premrl, Gerbic Fran, str. 208. 35 B.Rotar Pance kot datum izdaje dekreta navaja 31. december 1861 (Rotar Pance, Gerbic – pedagog, str. 41), kar pa je v resnici datum, ko je deželna vlada v Ljubljani razpisala stalno uciteljsko mesto v Trnovem (gl. op. 74). 36 NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56, mapa 25, Dekanija Trnovo, 25/1/2,Trnovo. Gerbec in Gerbic, po nemški ortografiji pisano tudi Gerbez in Gerbiz. Skladatelj sam je, kot piše Edo Škulj, v tretji avtobiografiji, ki je ostala torzo na treh straneh, pojasnil, kako je prišlo do transformacije pri­imka. O svojih prednikih, ki so se v Cerknico priselili od neznanokod, je Gerbic zapisal: »Pisali so se Ger-bec, Hrvatje pišejo Grbic. Ime mojega oceta so razni uradi razlicno pisali, npr. Gerbetz, Gerbitz, Gerbec,oce sami pa so se podpisovali Gerbic. Ko sem deloval v Zagrebu kot operni pevec [1869–1878], pa so mi c spremenili v c in tako je to poslednje ostalo v moji podpisavi [podpisu].«37 Kot bomo videli, se je sam leta 1865 v Trnovem podpisal kot France Gerbic.Tako ga imenuje tudi Janez Bilc v župnijski kroni­ki.38 Trnovci so ga torej poznali kot Franceta in po priimku prejkone kot Grbca. V krstno knjigo rojstne župnije Cerknica je bil ob krstu 6. oktobra 1840, na dan, ko se je rodil, vpisan kot Gerbiz.39 V pricujocem prispevku ga bomo naceloma imenovali Gerbic, pri povzemanju iz dokumentov pa se bomo držali oblike vsakokratnega zapisa.40 Preden Gerbica še kot Gerbca oziroma Gerbica pošljemo na prvo službeno mesto v Trnovo, se kratko 37 Škulj, Fran Gerbic, str. 77. 38 Bilc, Kronika fare trnovske, str. 33. 39 NŠAL, ŽA Cerknica, Maticne knjige, R 1840–1861, fol. 7. 40 Geslo o Gerbicu v novi Slovenski biografiji ima skladateljev priimek v obliki Gerbic (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi198718/) (avgust 2023). pomudimo pri tamkajšnji šoli. V njegovem casu je bilo osnovno šolstvo pod cerkvenim nadzorom (do leta 1869). Krajevni šolski nadzornik je bil navadno vsakokratni župnik, višješolska oblast pa je sledila cerkveni hierarhicni strukturi do škofijskega šolskega nadzornika oziroma škofijskega konzistorija.41 V Trnovem so preprosto enorazredno trivialko – najpreprostejšega in dalec najpogostejšega od treh tipov osnovnih šol42 – ustanovili leta 1814, o cemer prica ustanovno pismo z dne 11. avgusta omenjenega leta, sestavljeno »v´hishi sedajniga Rihtarja ali Shu-pana Gregorija Severja v´Ternovim«.43 Tedaj je bila trnovska župnija še del tržaške škofije, in sicer do ize­nacenja škofijskih meja s politicnimi (deželnimi) leta 1830 (dejansko 1831), ko je za dobro stoletje prišla v ljubljansko.44 V literaturi beremo, da je trnovska šola vse do zgraditve nove šolske stavbe leta 1866, torej še v Gerbicevi dobi, delovala v zasebni hiši,45 a to ne drži. Stavba s hišno št. 4 (danes Jurciceva ulica 1) je že v franciscejskem katastru leta 1823 oznacena kot šol-ska zgradba (Schulgebeu) v lasti trnovske obcine (Ge­meinde Dornegg),46 kar je postala v manj kot enem desetletju od ustanovitve šole.47 Župnijski zapisnik duš iz okoli leta 1830 jo imenuje trivialna šola (Schola trivialis) in prica o tem, da je stala na zemljišcu, pod-ložnem domaci župniji (Dom: Pfarrhof).48 Kot pri­poveduje Bilceva župnijska kronika, so staro šolsko stavbo po zgraditvi nove prodali na dražbi 27. marca 1868,49 tj. med Gerbicevim drugim, kratkotrajnim trnovskim obdobjem. Do srede 19. stoletja je pouk ocitno (skoraj) v celoti potekal v nemšcini.50 S. Pavlic je v tem videla 41 Schmidt et al., Osnovna šola, str. 189. 42 Prim. prav tam, str. 189–190. 43 Objava: Pavlic, Ustanovno pismo, str. 25–26. – Ustanovni do-kument trnovske šole je že zgodaj pritegnil pozornost, ker je pisan v slovenšcini (Postojinsko okrajno glavarstvo, str. 70), ko te v pisnem uradovanju prakticno še niso uporabljali. Ni pa še doživel ustrezne umestitve v razvoj slovenskega uradovalnega pismenstva. Kot tako je trnovsko ustanovno pismo posebej dragoceno, ker gre za najstarejše znano tovrstno pisanje v slo­venšcini, edino še iz prve polovice 19. stoletja. 44 Bilc, Kronika fare trnovske, str. 39. – V ljubljanski škofiji je ostala do nove regulacije škofijskih meja po politicni meji (ta­krat državni med Italijo in Jugoslavijo) leta 1933. 45 Grlj, 180 let, str. 5; Grlj, Razvoj šolstva, str. 71. 46 Stavba s hišno št. 6 je stala na stavbni parceli št. 5 (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Trnovo,zapisnik stavbnih parcel, 1. 1. 1824; mapni list VII). 47 Bilc v župnijski kroniki piše, da najprej »ni imela šola svojega poslopja, temvec po privatnih hišah so sobe za šolo najemali.Šele vec let pozneje, ko je fara farno šolo ustanovila [1814],je tedanji šolski ogleda [nadzornik] kupil v imenu fare staro Severjevo hišo, v kteri je letos (1866), zadnje leto menda ucil­nica« (Bilc, Kronika fare trnovske, str. 33). 48 ŠAK, Ž Ibi, SA 1, status animarum 1804 [dejansko ok.1830], pag. 3. 49 Bilc, Kronika fare trnovske, str. 46. 50 Ustanovno pismo o jeziku pouka pravi: »ena deshelska po zesar.ki postavi ali Trivialschula, v´katiri otrozi, bi se mogli uzhit brati, pisati in rajtati, posebno nemshku in kolkajn bo mogozhe krainsko« (Pavlic, Ustanovno pismo, str. 25). vzrok, da je bil obisk šole dolgo slab. Bistrican Ja­nez Bilc, duhovnik, pesnik in pisatelj (med drugim pisec župnijske kronike), je v svojem življenjepisu zapisal: »Dovršivši sedmo leto, torej 1846, sem zacel obiskovati že takrat obstojeco šolo v bližnjem Trno­vem. Huda je bila posebno zato, ker je bil ves pouk nemški.« Leta 1849, zlasti potem ko je prišel ucitelj Leopold Belar, se je v šoli uveljavila tudi slovenšcina,vendar po Pavlicevi ne za dolgo.51 Kdaj se je jezikov­na praksa spet prevesila v korist slovenšcine, še ni dognano – z Gerbicem, v njegovem casu ali že malo pred njegovim nastopom? Nemara šele s koncem Bachovega absolutizma (1859). Ob koncu šolskega leta 1866, ko je bil Gerbic že poldrugo leto v Pragi in je imel v Trnovem namestnika, je ta porocal, da so »kršcanski nauk, branje, številcenje, slovnico in spisje poucevali v lepi, cisti slovenšcini«, tako da so bili vsi navzoci pri skušnji zadovoljni.52 Omenjeni ucitelj Leopold Belar je v Trnovem po­uceval med letoma 1849 in 1854.53 Gerbic ga v Avto­biografiji navaja kot prvega med svojimi ucitelji v ro­dni Cerknici, kjer je hodil v šolo najprej, med letoma 1846 in 1851, star od šest do enajst let.54 Zanimivo je, da Belar (1828–1899) ni opazil Gerbiceve nadar­jenosti za glasbo, ceprav je bil sam orglar in skladatelj,vecinoma slovenskih in latinskih cerkvenih del, pov-sod, kjer je pouceval, pa je vodil tudi cerkveno petje.55 Gerbic je namrec povedal tole: »Ker se tedaj še ni po­ucevalo v šoli petja, ni imel noben izmed teh uciteljev [v Cerknici] priliko spoznati v meni kako muzikalno nadarjenost. […] Spominjam se tega še prav dobro,ko sem kot sedmoletni decek cerkvenim pevkam se­kundiral pri njih petju in so me na koncu pohvalile rekoc: 'Glejte, kako ima Francel lep alt!' […] Prvi,kateri so bili pozorni na mojo glasbeno nadarjenost,bil je ucitelj Statin na normalki v Ljubljani.«56 Ce se vrnemo v Trnovo, kjer Belarja ob Gerbice­vem prihodu leta 1857 ni bilo vec, ne moremo mimo dveh dokumentov iz prejšnjega leta 1856, ki nazor­neje od tistih iz skladateljevega prvega trnovskega obdobja prikazujeta stanje tamkajšnje šole. Prvi je vizitacijski zapis škofa Antona AlojzijaWolfa po birmi 26. maja: »V Trnovem se za ureditev(Herstellung) slabega župnišca in za ureditev šole (des Schulhauses) še vedno ni zgodilo nic. Dva kaplana inzornicar stanujeta še vedno v najetih stanovanjih, tudišola je nastanjena le v najemu (auch die Schule ist nur miethweise untergebracht).«57 Najpopolnejši vpogled v 51 Pavlic, Ustanovno pismo, str. 27. 52 Prav tam. 53 NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56, mapa 25, Dekanija Trnovo, 25/1/2, 22.9. 1849, 13. 6. 1854, 22. 12. 1854. Prim. Postojinsko okrajno glavarstvo, str. 70. 54 Gerbic, Avtobiografija (tipkopis), str. 152. 55 Mantuani, Belar Leopold, str. 29–30. 56 Gerbic, Avtobiografija (tipkopis), str. 152–153. 57 NŠAL 14, Vizitacije, šk. 9, vizitacije škofa Antona Alojzija Wolfa 1825–58, str. 490–491. – Šola je, kot poroca Bilc, v resnici vendarle bila kupljena v imenu župnije, že leta 1849 v stanje šole ponuja napoved ali fasija (Fassion) prihod­kov in izdatkov ucitelja, orglarja in cerkovnika z dne 22. septembra 1856. Župnijska šola (Pfarrschule), kotso jo oznacili glede na vrsto, je obsegala šolski okolišs 17 kraji, v katerih so našteli 550 šoloobveznih otrok,od tega 318 deckov in samo 232 deklic. Šola, katerepatron je bil deželni knez (cesar), je imela – drugace odzabeležke škofa Wolfa iz istega leta – lastno stavbo zeno ucilnico in dvema stanovanjskima sobama za uci­telja, stavba pa naj bi bila v dobrem stanju. Vsakokrat­ni ucitelj je za vzdrževanje prejemal dotacijo v goto-vini v višini 254 goldinarjev ter od posameznih krajevprostovoljni prispevek, skupno slabih 220 goldinarjev.Prihodki za orglarsko službo so znašali piclih 12 gol­dinarjev iz treh cerkvenih blagajn, za cerkovniško padobrih 123 goldinarjev bere in štolnine, skupaj 609goldinarjev in 17 krajcarjev. Nosilcu vseh treh službje dejansko ostala manj kot polovica navedene vsote,in sicer 300 goldinarjev. Kot ucitelj je moral namrec150 goldinarjev prepustiti svojemu pomocniku (Ge­hilfe), 20 goldinarjev je šlo za drva za ogrevanje, 60 paza pobiranje bere (Kollektureinhebung). Nadalje je bilod cerkovniških dohodkov za pobiranje bere dolžanodšteti slabih 9 goldinarjev in 70 za pomoc (Aushilfe). Njegova obveznost je bila tudi skrb za ogrevanje šole,za kar je od všolanih krajev prejemal 60 goldinarjevletno. Fasijo je poleg župnika in okrajnega šolskeganadzornika Antona Grašica podpisalo osem obcin­skih predstojnikov, vsak s po dvema obcinskima sve­tovalcema, potrdilo pa jo je državno namestništvo vLjubljani 7. marca 1857.58 Malo vemo o tem, kako so stvari delovale v pra­ksi. V letu Gerbicevega nastopa službe, 1857, sta v šolskem poslopju s hišno št. 4 po župnijskem za­pisniku duš (najverjetneje ob veliki noci) stanovala kaplan Jakob Ferjancic in neki ucitelj Okorn (Okorn ludimagister).59 O slednjem ni znanega nicesar, saj se v spisih, ki zadevajo personalne spremembe uciteljstva v Trnovem, ne omenja. Najbrž je samo zacasno nado­mešcal ucitelja Seljaka, ucitelja v letih 1855–1857.60 Ker c.-kr. šolski svétnik ni bil zadovoljen z doteda­njim zacasnim (provizoricnim) uciteljem Janezom Seljakom, ki so mu ocitali predvsem mladostno neizkušenost,61 je bil prestavljen za zacasnega ucite­lja na Unec, trnovska šola pa je z dekretom 14. okto-bra 1857 dobila hkrati dve novi ucni moci. Škofijski konzistorij je za zacasnega ucitelja (als provisorichen povsem rušljivem stanju (in einem ganz baufälligen Zustand) in leta 1866, ko je o tem pisal, v še slabšem (Bilc, Kronika fare trnovske, str. 33). 58 NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56, mapa 25, Dekanija Trnovo, 25/1/2,22. 9. 1856. 59 ŠAK, Ž Ibi, SA 2, status animarum 1857 [1857–1866], Ter­novo, fol. 4. 60 NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56, mapa 25, Dekanija Trnovo, 25/1/2. – O Seljakovem službovanju: prav tam, 31. 12. 1854, 11. 8.1857, 14. 10. 1857; prim. Postojinsko okrajno glavarstvo, str. 70. 61 NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56, mapa 25, Dekanija Trnovo, 25/1/2,12. 8. 1857. Lehrer) imenoval izprašanega kandidata (geprüften Lehramtskandidaten) Franca Gerbca (Franz Gerbec) in za poducitelja (Unterlehrer) Lovrenca Vebra (Lo­renz Weber), dotlej poducitelja v Ribnici.62 Bilc v svoji kroniki (1866) o Gerbicu govori kot o »prvem uce­niku«, ne kot o naducitelju: »Leta 1856 [prav 1857] je fara dala še pomocnika prvemu uceniku Francetu Gerbicu, prvi pomocnik je bil neki Lovre Veber.«63 Za tega je prestavitev v Trnovo pomenila zadnjo pri­ložnost za poboljšanje (den letzten Besserungversuch) pred trajnim odpustom iz uciteljske službe, saj se kljub opozorilu, ki ga je dobil pol leta prej kot ribni­ški poducitelj, ni odpovedal popivanju po gostilnah.64 Medtem ko je Gerbic ostajal na mestu zacasnega ucitelja, le pogojno imenovanega tudi naducitelj, so se njegovi pomocniki – poducitelji redno menjava­ li.Dobro leto po Gerbicevi in Vebrovi nastavitvi je bil 6. novembra 1858 z dekretom poslan v Trnovo novi zacasni poducitelj, izprašani uciteljski kandidat Peter Gros.65 Temu je za dobra tri leta, do pomladi 1862, sledil Idrijcan Franc Govekar (1840–1890),poznejši naducitelj na Igu in pedagoški pisatelj66 ter oce tedaj še nerojenega pisatelja Frana Govekarja (1871–1949).67 V Trnovo je bil napoten 19. oktobra 1859 z mesta zacasnega ucitelja v Šturjah pri Ajdov-šcini, kjer je prihajal navzkriž s krajevnim kuratom,in s popotnico, naj se bolj potrudi pri samoizobraže­vanju, vloži v svoje delo vec prizadevanj in naj se ne vede lahkomiselno ter neprimerno svojemu stanu.68 Ko je za premestitev uradno izvedel trnovski župnik Grašic, jo je skušal prepreciti s prošnjo škofijskemu konzistoriju, naj na mestu poducitelja pusti Grosa,vendar so bili njegovi pomisleki v Ljubljani zavrnje­ni. Zanimivi so, ker osvetljujejo gmotne in bivanjske razmere v trnovski šoli dve leti po Gerbicevem pri­hodu. Grašic je za spremembo pri zasedbi poduci­teljskega mesta prosil iz naslednjih razlogov. Podu-citeljeva letna placa znaša samo 150 goldinarjev, na druge prihodke pa ne more racunati, še posebej, ce že sicer ni na dobrem glasu, tako da z družino ne bo mogel živeti stanu primerno. Stanovanje za ucitelje sestavljata samo majhni, zgolj s paravanom pregra­jeni sobici, ker je najboljša stanovanjska soba za uci­telja trenutno namenjena za ucilnico prvega razreda.Tako lahko tu prebivata samo dva samska in mirna ucitelja.69 62 NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56, mapa25, Dekanija Trnovo, 25/1/2,14. 10. 1857. 63 Bilc, Kronika fare trnovske, str. 33. 64 NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56, mapa 25, Dekanija Trnovo, 25/1/2,dopis konzistorija L. Vebru 14. 10. 1857. 65 Prav tam, 6. 11. 1858. 66 Šlebinger, Govekar Franc, str. 238. 67 Grafenauer, Govekar Fran, str. 237–238. 68 NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56, mapa 25, Dekanija Trnovo, 25/1/2,19. 10. 1859. 69 Prav tam, 9. 11. 1859. – Pet let prej, 22. decembra 1854, je župnik Grašic konzistoriju porocal, da sta bili za uciteljevo stanovanje urejeni majhni sobi poleg ucilnice v prvem nad­stropju, v pritlicju pa vecja soba, ki jo lahko v sili uporabljajo Ob tem se postavlja vprašanje, kje v Trnovem je Fran Gerbic prebival, v šoli ali v najetem zasebnem stanovanju oziroma sobi. V župnijskem zapisniku duš, ki so ga vodili od leta 1857, niso na hišni št. 4 za kaplanom Ferjancicem in uciteljem Okornom vpisali nikogar vec, pa tudi kje drugje v Trnovem ali Bistri­ci ne najdemo nobenega ucitelja. Tako kot župnijska duhovšcina in uradništvo je bilo uciteljstvo iz te pa-storalne evidence izvzeto,70 zato ne vemo niti tega,kje se je Gerbic po prihodu v Trnovo nastanil, niti tega, kje (vse) je stanoval med svojim s prekinitvi­jo vec kot desetletje trajajocim službovanjem. Zelo verjetno ni bival v šoli ali vsaj ne ves cas, saj v Av­tobiografiji pravi: »Stal sem na cesti pred hišo, kjer sem stanoval, ko se pripelje mimo kocija, v kateri je sedel Miroslav Vilhar.«71 Glede na to, da je imel do-bro situirane starše – oce, posestnik, mesar, ljudski živinozdravnik in cerkovnik, je bil v Cerknici lastnik kar treh hiš72 –, si zlahka predstavljamo, da si je lahko privošcil boljše stanovanje od tistega v šolski stavbi.Poiskal si je takega, kamor je bilo mogoce spraviti tudi klavir in ga igrati, ne da bi koga motil. Morda je imel stanovanje v veliki nadstropni hiši trgovca Jožefa Jenka, h. št. 18, v istem delu Trnovega blizu župnišca (danes Jurciceva ulica 18), kjer sta bila po zapisniku duš za obdobje 1857–1866 samo trgovina in nekaj casa stanovanje za služkinjo, Jenkova druži­na pa je prebivala v sosednji hiši št. 26.73 Pred to hišo je bilo za Vilharjevo kocijo, ki jo Gerbic omenja v Spominih umetnika, vec kot dovolj prostora. Po dobrih štirih letih zacasnega uciteljevanja je 21-letnemu Gerbicu uspelo izposlovati stalno na­stavitev. Z dekretom škofijskega konzistorija z dne 10.februarja 1862 je bil na podlagi razpisa deželne vlade z dne 31. decembra 1861 postavljen na mesto ucitelja, orglarja in cerkovnika.74 Župnik Grašic je njegovo prošnjo slab mesec prej, 15. januarja, pod-prl z ugodnim mnenjem, da je Franc Gerbec v štirih letih službovanja na trnovski trivialni šoli pridobil polno zadovoljstvo višjih šolskih oblasti in svojih ne­posrednih nadrejenih ter da za to mesto ni primer-nejšega kandidata. Hkrati je predlagal, da bi Gerbca razbremenili cerkovniške službe, ki je potrebna nove ureditve, saj naj bi bila napoved (fasija) prihodkov in izdatkov pomanjkljiva. Ce ni mogoca definitivna na­stavitev za ucitelja, naj dobi prosilec vsaj stalno mesto poducitelja.75 23. januarja je naklonjenost kandida­tu izrazil tudi škofijski konzistorij v dopisu deželni kot drugo ucilnico, prostorna kuhinja in shramba (prav tam,22. 12. 1854). 70 ŠAK, Ž IBi, SA 2, status animarum 1857 [1857–1866]. 71 Gerbic, Spomini umetnika, str. 41. 72 Prav tam, str. 73. 73 ŠAK, Ž IBi, SA 2, status animarum 1857 [1857–1866], fol.18 in 26. – Gre za stavbo na mestu nekdanjega dvorca Trno­vo. O njem gl. prispevek istega avtorja v tej številki Kronike. 74 NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56, mapa 25, Dekanija Trnovo, 25/1/2,10. 2. 1862. 75 Prav tam, 15. 1. 1862. vladi, v katerem izrecno govori o mestu naducitelja (Oberlehrer) ter izpostavlja Gerbcevo »blagonravno vedenje« (wohlgesittete Aufführung), z odliko oprav­ljena dva letnika nižje realke in dveletni uciteljski tecaj s kvalifikacijo za ucitelja. Ni pa se strinjal z ne­imenovanjem za cerkovnika, ker je bila cerkovniška služba po ureditvi tega službenega mesta iz leta 1857 združena z uciteljsko in orglarsko.76 Deželna vlada je strinjanje izrazila 31. januarja 1862 in konzistoriju prižgala zeleno luc za izdajo dekreta.77 Šele od definitivne nastavitve dalje lahko o Ger­bicu govorimo kot o naducitelju, ceravno je v dekretu zapisano samo ucitelj in se je tako tudi predstavljal.Zagotovo ne odtlej ne prej ni opravljal vseh del or-glarja in cerkovnika v župnijski cerkvi sv. Petra. Kot smo videli, je od 123 goldinarjev cerkovniških do-hodkov iz bere in štolnine šlo kar 70 goldinarjev za t.i. pomoc, orglarski prihodki pa so znašali piclih 12 goldinarjev. Gerbic je imel pomocnika, in sicer v zacetku orglarja Matijo Valencica ter cerkovnika Franca Krajnca, ki ju kot taka srecujemo v župnijskih maticnih knjigah.78 Kmalu po njegovem imenovanju za stalnega uci­telja je prišlo do menjave na poduciteljskem mestu.Z dekretom z dne 10. marca 1862 ga je dobil Franc Uršic, dotedanji poducitelj na Igu, s katerim so bili nadrejeni dotlej zadovoljni. Službeno mesto je zame­njal s trnovskim poduciteljem Francem Govekarjem,zdaj poslanim na Ig,79 kjer se mu je slabih deset let pozneje rodil sin, pisatelj Fran Govekar. Franc Uršic je tisti »kolega poducitelj« brez na­vedbe imena, ki je dva meseca in pol pozneje z Ger-bicem potoval na »narodno svecanost« na Grobniku nad Reko. Trnovska kolega, naducitelja in poducite­lja, je kmalu zatem trdneje povezala gmotna stiska, v katero sta prišla, ko sta cele mesece ostala brez place,ki sta jo prejemala iz obcinskih doklad trošarine. 15.in 29. maja 1863 je župnik Grašic škofijski konzisto­rij obvestil o njunem »žalostnem stanju« in o tem,kako ne bi želela prenehati s poucevanjem, a bosta od binkošti dalje to napoved skupaj s katehetom ure­snicila. Kriv je bil zakupnik trošarine, ki tako dolgo ni odvedel pobranega davka. Gerbec ni prejel place osem mesecev, Uršic pa šest, tako da je morala posre­dovati kranjska deželna vlada.80 Fran Gerbic je svoje zadnje leto v Trnovem do-bil še petega poducitelja. Po nekako poldrugem letuslužbovanja je njegov poduciteljski kolega Uršic jeseni1863 odšel na uciteljsko in orglarsko mesto na Kastav.Župnik Grašic je v dopisih konzistoriju 26. oktobrain 1. novembra 1863 prosil, naj na izpraznjeno mesto 76 Prav tam, 23. 1. 1862. 77 Prav tam, 31. 1. 1862. 78 ŠAK, Ž Ibi, MKK 1842–1873, na primer fol. 134, 135, 138,139. 79 NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56, mapa 25, Dekanija Trnovo, 25/1/2,10. 3. 1862. 80 Prav tam, 14. 5. 1862, 29. 5. 1862 in 2. 6. 1862. imenujejo domacina Antona Benigarja, ki bi lahkostanoval in bil na hrani kar pri starših, vendar prošnjani bila uslišana.81 Kandidat naj bi bil namrec manjnadarjen in neizkušen, poleg tega pa naj v domacemkraju ne bi užival zadostne avtoritete. Poduciteljskomesto je tako dobil Janez Zakrajšek z Blok,82 ki je natem mestu ostal še po Gerbicevem odhodu v Prago. Ko se je 24-letni Gerbic že intenzivno priprav­ljal na novi izziv, se je dogajanje v njegovem okolju precej zgostilo. Kot je zapisal v Avtobiografiji, naj bi se v Ilirski Bistrici »ustanovila po mojem delovanju narodna citalnica«, za katero je sestavil moški pev-ski zbor.83 Od ustanovitve citalnice 7. avgusta 1864 do njegovega odhoda iz Trnovega je tako minilo le nekaj kratkih mesecev. O citalnici gre povedati, da je bilo njeno odprtje po opisu v Bleiweisovih Novicah zelo slavnostno, v navzocnosti dr. Janeza Bleiweisa in pravkar izvoljenega ljubljanskega župana dr. Etbina Coste. Bésedo je uvedel domaci pevski zbor pod vod­stvom »neutrudljivega našega g. Gerbeca, ki je sam izvrsten pevec in skladatelj«, nastopil je pevski zbor iz Planine, vojaška godba z Reke pa je spremljala do­maci zbor pri izvedbi Gerbiceve pozdravne pesmi na besedilo domacina Janeza Bilca. Dvorano za citalni- 81 Prav tam, 26. 10. 1863 in 1. 11. 1863. 82 Prav tam, 6. 11. 1863. 83 Gerbic, Avtobiografija (tipkopis), str. 159. co je v prvem nadstropju svoje gostilne – kjer je dve leti prej prenoceval Strossmayer – dal na razpolago Anton Jelovšek (Bistrica št. 1, danes Bazoviška cesta 5). Za prvega predsednika so izvolili Aleksandra Li­cana, poznejšega ilirskobistriškega župana.84 Le nekaj dni zatem, 15. avgusta 1864, je omenje­ni Bistrican Janez Bilc, tedaj 25-letnik, poznejši pi-sec župnijske oziroma krajevne kronike, v Trnovempel novo mašo in bil hkrati z dekretom imenovanza trnovskega zgodnjika (duhovnika zornicarja).85 Gerbic se je potem lahko z njim intenzivno družille kratek cas, saj je bil pred vrati njegov študijski do-pust, za katerega je uradno zaprosil konec naslednje­ga meseca. Njegovo prošnjo za študijski dopust in denarno podporo, naslovljeno na škofijski konzistorij, si na tem mestu poglejmo v celoti v slovenskem prevodu.86 »Precastiti knezoškofijski konzistorij! Ponižno podpisani je leta 1857 absolviral priprav­ljalni tecaj (Preparandenkurs) v Ljubljani in je odtlej namešcen kot ucitelj, orglar in cerkovnik v Trnovem,kjer se je v svojih prostih urah poleg drugih njegov poklic zadevajocih znanosti posebej posvecal študiju glasbe. Toda okolišcine, ki vladajo pri tovrstni izo­brazbi, mu na podeželju ne morejo zagotoviti tiste želene stopnje izobrazbe, po kateri nenehno stremi,ob misli pa in dejstvu, da njegova 'spodnja dežela Kranjska' (sein Unterland Krain) ne premore zdaj niti enega samega sina, ki bi izšel iz kakšne višje glas­bene izobraževalne ustanove in bi potem toliko laže prispeval k dvigu domace cerkvene in tudi nacional­ne glasbe (Nationalmusik), za katero je imel posebne zasluge že blagopokojni mojster Rihar [Gregor Ri­har st.], se je pri njem stopnjevala posebna ljubezen (die Vorliebe) do te umetnosti in znanosti, da si drzne najponižneje prositi, naj mu precastiti knezoškofijski konzistorij blagovoli milostno izdati dovoljenje, da se bo lahko dalje izobraževal na praškem konserva­toriju, in za cas njegove odsotnosti pošlje na njego­vo mesto namestnika. Obenem ponižno podpisani prosi, da mu precastiti knezoškofijski konzistorij za nadaljnje izobraževanje dodeli majhno podporo, tako da se mu dovoli iz njegovih skupnih prihodkov, ki so napovedani (fassioniert) na 315 goldinarjev avstrijske veljave, za dotiranje namestnika prepustiti cisti zne­sek 215 goldinarjev avstrijske veljave poleg brezplac­nega stanovanja v šolski stavbi. 84 Obsežno (Bilcevo) porocilo o tem z naslovom Iz Bistrice na Notranjskem so objavile Novice (Novice gospodarske, obrtniške in narodne XXII, št. 33, 17. 8. 1864, str. 268–270); prim. Ker- mavnar, Planinski pevski zbor (https://www.mojaobcina.si/ logatec/novice/planinski-zbor-in-narodna-citalnica-v-ilir­ ski-bistrici.html) (avgust 2023). – O Jelovškovi hiši in hišni številki: ŠAK, Ž IBi, SA 2, status animarum 1857 [1857– 1866], Bistrica, fol. 1. 85 Bilc, Kronika fare trnovske, str. 41–42. 86 NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56, mapa 25, Dekanija Trnovo, 25/1/2,27. 9. 1864. Ker se tecaj na konservatoriju zacne že v mesecu oktobru, bo ponižno podpisani, takoj ko bo precastiti knezoškofijski konzistorij blagovolil privoliti v nje­govo prošnjo, prosil praški konservatorij za sprejem,da bo v primeru, ce mu ta ne bi bil odobren, to na­znanil precastitemu knezoškofijskemu konzistoriju pred zasedbo uciteljskega mesta in zacetkom tukaj­šnje šole. Neutrudna marljivost pri pridobivanju vseh znanj in vešcin, ki spadajo v to umetnost in znanost, naj s strani prosilca precastitemu knezoškofijskemu konzistoriju dokaže, da si bo vedno prizadeval biti vreden te velike milosti. Trnovo, 27. septembra 1864Franc Gerbic l. r. ucitelj« Župnik Anton Grašic je Gerbicevo prošnjo tri dni pozneje, 30. septembra, pospremil z dopisom škofijskemu konzistoriju, v katerem je kratko in je­drnato podprl »hvalevredno stvar, tj. stremeti po višji izobrazbi«, in ga zakljucil z besedami, da glede na veliko število uciteljskih kandidatov ne bo težko najti namestnika.87 Prošnja je bila rešena resnicno zelo hitro, saj je ljubljanski škofijski konzistorij že 7. oktobra sporocil šolskemu nadzorništvu v Trnovem, tj. župniku in de­kanu Grašicu, da je ucitelju in orglarju Franu Gerbcu (Franz Gerbez) odobren dopust za toliko casa, koli­kor ga bo namenil glasbenemu študiju na praškem konservatoriju. O tem naj obvestijo njega kakor tudi okrajni urad (v Ilirski Bistrici) s pristavkom, da je hkrati na Gerbcevo mesto imenovan Leopold Cvek,dotlej poducitelj v Škofji Loki.88 Jeseni 1864 je Fran Gerbic, tedaj še Gerbec ali Gerbic, za vedno zapustil Trnovo, ceprav je bil ura­dno tam v službi še tri leta in pol. »Uka žeja« ga je odvedla v Prago,89 kjer je, kot bomo videli, namera-val ostati dve leti, a je svoje glasbeno izpopolnjevanje podaljšal. Predstavljeni dokumenti torej ne pokrivajo vseh kljucnih dejstev o Gerbicevih službenih nastavitvah,placi in drugem, zato pa lepo dopolnjujejo že znano.Preden se bomo posvetili trnovski šoli v letih njegove študijske odsotnosti, se pomudimo pri nekaterih ose-bah, s katerimi se je v Trnovem družil oziroma tako ali drugace prihajal v stik. Nicesar ne vemo o odnosu med Gerbicem in njegovim poduciteljem Francem Govekarjem v letih 87 Prav tam, 30. 9. 1854. 88 Prav tam, 7. 10. 1864. 89 Gerbic sam pravi, da je na praškem konservatoriju študiral od leta 1864 do konca leta 1867 (Gerbic, Avtobiografija (tipko-pis), str. 154–155). Premrlovo geslo o Gerbicu v Slovenskem biografskem leksikonu nasprotno trdi, da je iz Trnovega odšel na praški konservatorij leta 1865 in tam ostal do leta 1867 (Premrl, Gerbic Fran, str. 208). 1859–1862, sicer strokovnim pisateljem in pozneje prizadevnim javnim delavcem, ki pa je v Trnovo pri­šel s slabo karakteristiko. Gerbic, kolikor je znano,v svojih rokopisnih in objavljenih zapisih o njem ni pisal. Pomembno vlogo v skladateljevem trnovskem obdobju je imel seveda dekan in župnik Anton Gra­šic (1803–1880), po službeni dolžnosti tudi šolski nadzornik in s tem Gerbicev predstojnik. Gerbic ga v avtobiografiji omenja samo bežno kot gostitelja, h kateremu sta bila nekoc povabljena s skladateljem in grašcakom Miroslavom Vilharjem.90 Dejansko je Grašic napisal vsa porocila in priporocila, ki zadevajo Gerbica, in to vecinoma zelo naklonjeno, kot bomo videli, pa je bil verjetno tudi sam precej zadržan do skladateljevega enoletnega podaljšanja študijskega dopusta v Pragi. Grašic, doma iz Strahinja pri Na-klem, je v Trnovem služboval 22 let, od leta 1849 do 1871, ko je odšel za kanonika v Novo mesto.91 Drugi duhovnik, cigar ime se je znašlo v sklada­teljevih spominih, je Anton Mlakar (1806–1880),po rodu z Brda pri Podpeci, pri Gerbicu imenovanžupnik v Zagorju, dejansko pa tri desetletja, od 1843 do 1873, tamkajšnji vikar. Zatem je postal župnik v Mirni Peci in nazadnje, tako kot Grašic, novomeški kanonik. Na Pivki (Pivškem) je bil prvi sadjerejec ter zelo znan kot homeopat.92 O Mlakarju lahko sodi-mo, da je bil z Gerbicem v dobrih odnosih, glede na to, da sta bila z Vilharjem veckrat njegova gosta. Gerbica in generacijo starejšega Miroslava Vil­harja, ki ga ni treba posebej predstavljati, so poleg glasbe prejkone povezovali prijateljski odnosi. Kot smo videli, je 44-letni Vilhar v Trnovem leta 1862 sam poiskal mladega, še ne 22-letnega Gerbica in se potem z njim precej družil. Zaradi Vilharjeve zgo­dnje smrti (1871) so njuni stiki ostali omejeni pred­vsem na cas obeh Gerbicevih službovanj v Trnovem,bi jih pa kazalo še natancneje preuciti. Podobno gre o prijateljskem razmerju z Gerbicem sklepati pri domacinu Janezu Bilcu (1839–1906),samo leto dni starejšem Bistricanu od skladatelja, ki je pisal v zvezi s Strossmayerjevim obiskom, bila pa sta tudi soavtorja – tekstopisec in skladatelj – poz­dravne pesmi ob odprtju bistriške citalnice. Gerbic je Bilca v opisu Strossmayerjevega obiska omenil zgolj s priimkom kot nekoga, cigar ime je samoumevno.Janez Bilc je bil tedaj 23-letni domacin, bogoslovec na dopustu, posvecen dve leti pozneje. V Trnovem je kot zgodnjik služboval do leta 1867, tako da se tam z Gerbicem po njegovi vrnitvi iz Prage ni vec srecal.Ker je šel iz zdravstvenih razlogov zgodaj v pokoj in 90 Gerbic, Spomini umetnika, str. 42. 91 Bilc, Kronika fare trnovske, str. 39, 48–49; NŠAL 580, Zapu- šcina Viktor Kragl, šk. 1, Duhovniki ljubljanske škofije umrli od l. 1842 do 1941, s. p., Grašic Anton. 92 NŠAL 580, Zapušcina Viktor Kragl, šk. 1, Duhovniki ljub­ljanske škofije umrli od l. 1842 do 1941, s. p., Mlakar Anton. je do smrti prebival v domacem kraju,93 se je lahko tem bolj posvetil pisanju dragocene kronike trnovske župnije. Z njeno pomocjo je mogoce dopolniti tudi vec podatkov o Gerbicu, ceprav ga Bilc v kroniki omenja samo na enem mestu.94 O skladateljevih uciteljskih kolegih, najsi bo iz sosednjih krajev ali o trnovskih poduciteljih, izvemo komaj kaj. Treba je imeti pred ocmi, da so Gerbiceve avtobiografije zelo glasbeno naravnane. Dolocenih oseb, ki zanj sicer niso bile nepomembne, v njih pre­prosto že zato ne bomo našli ali pa le v stranski vlogi.Svojemu poducitelju, s katerim je leta 1862 potoval na Grobnik na Strossmayerjevo slovesnost, ni name-nil niti priimka, ker se ga po 35 letih nemara ni vec spomnil. Šlo je za Franca Uršica, ki je poduciteljsko službo v Trnovem nastopil marca 1862 ter po letu in pol odšel drugam. Posebno mesto, ceprav domala anekdoticno, ima v skladateljevih spominih stari Mihael Lican (1785–1777), narodnjak iz Bistrice, po poklicu cevljar, ki se je sam naucil brati in pisati, dobro je poznal sloven-sko slovstvo ter pogosto na pamet recitiral Prešer­nove in Vodnikove pesmi. Bil je neutruden borec za slovenstvo in eden glavnih pobudnikov ustanovitve citalnice v Ilirski Bistrici leta 1864, katere prvi pred­sednik je postal njegov vnuk Aleksander Lican.95 Kot nekaj samoumevnega, brez vsakega pojasni-la, se v zgodbi o Strossmayerjevem obisku leta 1862 pojavi še Jelovšek, in sicer kot lokacija škofovega postanka in prenocevanja. Šlo je za znano bistriško gostilno v Bistrici št. 1, tedaj v lasti mladega Antona Jelovška (roj. 1832),96 ki je dal dve leti pozneje na razpolago dvorano za novoustanovljeno citalnico. Na istem naslovu, Bistrica št. 1, v trnovskih ma-ticnih knjigah nekaj let srecujemo stanovanje pred­stojnika okrajnega urada, tedaj združenega z okraj­nim sodišcem. Predstojnik Valentin Šušteršic,97 ki ga Gerbic sicer nikoli ne omenja, je bil oce malo pozneje v Ribnici na Dolenjskem rojenega Ivana Šušteršica (1863–1925), enega vodilnih slovenskih politikov v zadnjem dvajsetletju dvojne monarhije.98 Gerbic je s Šušteršicem st. vsekakor prihajal v stik, njun odnos pa ni znan. 93 Zoltan, Bilc Janez: https://www.slovenska-biografija.si/ose­ ba/sbi142316/ (avgust 2023); NŠAL 580, Zapušcina Viktor Kragl, šk. 1, Duhovniki ljubljanske škofije umrli od l. 1842 do 1941, s. p., Bilc Janez. 94 Bilc, Kronika fare trnovske, str. 33. 95 https://www.vzajemnost.si/clanek/181594/licanov-rod-je- -pustil-mocan-pecat-v-razvoju-kraja/ (avgust 2023); Raspor, »Lican, Matija« (https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/ oseba/lican-matija/) (avgust 2023). 96 ŠAK, Ž IBi, SA 2, status animarum 1857 [1857–1866], Bi- strica, fol. 1. 97 Valentin Šušteršic je postal predstojnik ilirskobistriškega okrajnega urada najpozneje leta 1856. V zakonu z Marijo, rojeno Jalen, so se mu v Ilirski Bistrici št. 1 med letoma 1856 in 1869 rodili trije otroci, cetrti pa leta 1861 v Trnovem št. 39 (ŠAK, Ž Ibi, MKK 1842–1873, fol. 125, 133, 147 in 183). 98 Kranjec, Šušteršic Ivan, str. 731–735. Ohlapen odnos, povezan zgolj z glasbo, je po vsemsodec vladal med skladateljem in »nekim Altenbur­gerjem«, ki je bil po Gerbicevih besedah menda za­poslen pri okrajnem sodišcu, sicer pa si ga je zapomnilkot izvrstnega pianista, ki mu je s Schubertovo in Bee-thovnovo glasbo odstiral »popolnoma novo glasbenopolje«. Kdo in od kod je bil Altenburger, ne vemo.Župnijski zapisnik duš iz let 1857–1866 namrec iz­pušca uradništvo, v maticnih knjigah pa ta glasbeninavdušenec ni zapustil sledov ne kot krstni boter nekot ženin, oce, porocna prica ali umrla oseba.99 Pac pa trnovske maticne knjige odkrivajo Gerbi-ceve povezave z drugimi osebami. Dvakrat ga sreca-mo kot krstnega botra in enkrat kot porocno prico,ko je bil že v Pragi, v Trnovem pa ocitno na pocitni­cah ali sploh samo zaradi poroke. Prvic je botroval kmalu po zacasni namestitvi v Trnovem, in sicer že 9. julija 1858 Marjeti, hcerki tricetrtinskega kmeta Janeza Benigarja in njegove žene Helene, rojene Ur­bancic, iz Trnovega 51.100 Drugic sta ga za krstnega botra sinu Janezu, kršcenemu 7. novembra 1861, pro-sila triosminski kmet Anton Kregar in Ana, rojena Stemberger, iz Vrbovega 31.101 Dovolj pristne vezi je moral imeti z Janezom Brinškom, trgovcem iz Trno­vega št. 5, saj mu je 19. septembra 1865, ko je torej že bil v Pragi, a trenutno na Kranjskem na pocitnicah,šel za porocno prico, in sicer skupaj s posestnikom Jožefom Hodnikom, ki je bil prica mlade neveste Ivane Gaspercic iz Bistrice. 35-letni Brinšek, doma iz župnije Sv. Gregor nad Sodražico, je bil deset let starejši od Gerbica in je stanoval v Trnovem št. 5, v sosednji hiši šole. Pri tem je zanimivo in pomenlji­vo, da sta se porocni prici v maticni knjigi izjemoma podpisali sami, in to zapovrh še slovensko: France Gerbic mp [= manu propria] Ucitelj; Jožef Hodnik Posestnik.102 99 Prim. ŠAK, Ž Ibi, MKK 1842–1873, MKP 1842–1883, MKU 1842–1876. 100 ŠAK, Ž Ilb, MKK 1842–1873, fol. 140. 101 Prav tam, fol. 165. 102 Prav tam, MKP 1842–1883, fol. 123. – Na isti strani poroc­ne matice sta se v vlogi porocne price znašla še dva ucitelja Trnovska šola med Gerbicevim dopustom in koncno slovo od Trnovega Gerbiceva odsotnost iz Trnovega je trajala dobra tri leta. Medtem je bil uradno še vedno ucitelj in or-glar, poluradno z nazivom naducitelja, dejansko pa na študijskem dopustu v Pragi. Šola je po njegovem odhodu najprej doživljala precej klavrno usodo, saj Trnovci niso imeli srece z ucitelji, ki so se za povrh zelo hitro menjavali. Na drugi strani pa je Trnovo doživelo nadvse pomembno pridobitev – novo šolsko poslopje, zgrajeno skoraj nasproti starega. Ljubljanski škofijski konzistorij je 7. oktobra 1864, istega dne, ko je Franu Gerbicu odobril študij-ski dopust, obvestil Leopolda Cveka, naj nemudoma nastopi službo trnovskega ucitelja in orglarja ter se podredi župnikovim in dekanovim navodilom. Mož ni bil na dobrem glasu, saj je okrajno šolsko nad­zorništvo na Vrhniki, kjer se je Cvek tedaj nahajal,prejelo obvestilo, da je ta nastavitev zadnji poskus za njegovo poboljšanje. Cakal bi ga namrec neizogiben odpust iz vrst škofijskega uciteljstva, ce bi nadaljeval z obiskovanjem gostiln, druženjem z osebami, ki niso bile vredne njegovega stanu, pocel druge nerednosti in zanemarjal dolžnosti.103 Kako se je Gerbicev na­slednik obnašal in obnesel v Trnovem, ne vemo na­tanko, zato pa veliko pove dejstvo, da je službo pustil že po kakih petih mesecih. 13. marca 1865 je namrec župnik in dekan Grašic v svojstvu okrajnega šolskega nadzornika škofijski konzistorij obvestil, da si je uci­teljski namestnik (Lehrers­Substitut) Cvek našel dru-go službeno mesto v Trstu, kamor je že odšel. Da že tako »nekoliko zanemarjeni šolski pouk« ne bi trpel,je bil na to mesto sprejet že znani uciteljski kandidat,domacin Anton Benigar, ki je dotlej dve leti cakal na kako nastavitev in se je zdaj odpovedal službi diur­nista pri ilirskobistriškem okrajnem uradu ter zacel s poucevanjem. Grašic je konzistorij prosil, naj Beni­garja imenuje bodisi za uciteljskega namestnika bo­disi za poducitelja, dotedanjega poducitelja Zakraj­ška pa v takem primeru za namestnika. Župnijsko obcestvo (die Pfarrgemeinde), ki placuje ucitelje, naj bi zahtevalo »znosnega« (einen doch etwas leidentlichen) orglarja in kornega pevca, Benigar pa naj bi se dotlej kot tak izkazal najbolje.104 Ljubljanski konzistorij se s takšno personalno zasedbo ni strinjal in je cez dva tedna, 27. marca 1865, odlocil, naj poducitelj Zakraj­šek prejema višjo placo in prevzame v obeh oddelkih (in beiden Abtheilungen) poucevanje težjih predme­tov, ker je veliko bolj nadarjen in izkušen od Beni­garja, ki je konzistoriju z omenjenega tecaja znan kot (Sch.[ul] Lehrer; Lehrer), Jožef Samsa in Miha Celigoj (Zel­ligoi). – Po zapisniku duš 1857–1865 je bila hiša Trnovo št.5 last kajžarja Jurija Zoreta (prav tam, SA 2, 1857 [1857–1866], Ternovo, fol. 5). 103 NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56, mapa 25, Dekanija Trnovo, 25/1/2,7. 10. 1864. 104 Prav tam, 13. 3. 1865. Gorenc, zgornji del Trnovega, danes Jurciceva ulica; na desni zgradba stare šole, kjer je Gerbic pouceval v letih 1857–1864, levo nova šola, odprta leta 1866, od katere se je poslovil spomladi 1868 (foto: B. Golec, avgust 2023). slabo izobražen in malo nadarjen uciteljski kandidat.Benigar kot domacin pri otrocih tudi ne bo pridobil ustreznega ugleda, zato je bolje, da išce napredovanje kje drugje. Sklicevanje na pravice obcine zahtevati »znosnega« orglarja je konzistorij oznacil kot »ne­koliko enostransko«, saj bi ta lahko želela prositi za rednega ucitelja (einen ordentlichen Schullehrer), oboje pa že ima na odlicni ravni (im vorzüglichen Grade) v osebi svojega dejanskega ucitelja Gerbca (Gerbec). Upoštevaje, da se je ta zaradi pridobitve višje glas­bene izobrazbe odpravil na konservatorij v Prago in prej poskrbel za namestnika, vzdrževanega na lastne stroške (auf eigene Kosten), bi bile omenjene zahteve tem manj indiskretne, ker bi se lahko vrnil, preden bi bila koncana nova šolska stavba (das neue Schulhaus), namenjena za dva prizadevna ucitelja.105 Iz tega dokumenta v povezavi z Gerbicem prvic izvemo za nameravano ali morda celo že zaceto gra­dnjo nove šolske stavbe. Ni dvoma, da jo je podpiral tudi Gerbic, ko je še pouceval v Trnovem, ni pa no-bene potrditve, da bi šolo, kot trdi Škulj, zgradili na njegovo pobudo.106 Zamisel je bila namrec starejša,saj jo posredno kot še vedno neuresniceno omenja že vizitacija škofa Wolfa leta 1856.107 Anton Benigar je kot uciteljska moc v Trnovem 105 Prav tam, 27. 3. 1865. 106 Škulj, Fran Gerbic, str. 84. 107 NŠAL 14, Vizitacije, šk. 9, vizitacije škofa Antona Alojzi­ja Wolfa 1825–58, str. 491. – O možnosti gradnje nove šole govori dopis državnega namestništva v Ljubljani škofijskemu konzistoriju 28. marca 1857, dobrega pol leta pred Gerbice-vim nastopom službe v Trnovem (NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56,mapa 25, Dekanija Trnovo, 25/1/2, 28. 3. 1857). ostal zelo kratek cas, saj je župnik in dekan Grašic že 5. oktobra 1865 na škofijski konzistorij naslovil prošnjo, v kateri je sporocil, da je dotedanji poducitelj Benigar odšel na novo službeno mesto v Povir v trža­ški škofiji. Za poducitelja je bil medtem z dekretom že nastavljen Franc Zakrajšek, ker pa ne on ne nad-uciteljev namestnik (Stellvertretter des Oberlehrers) nista zmogla naduciteljevih obveznosti, posebej or-glanja in vodenja petja v cerkvi, je Grašic prosil za nastavitev dveh sposobnih uciteljev (Lehrindividuen), še posebej glede na naduciteljeve dobre dohodke (das der Oberlehrer gut dotirt ist) in ker župnijsko obcestvo meni, da je upraviceno do sposobnega, dejavnega in zlasti v orglanju izvedenega ucitelja.108 Slabe tri te­dne zatem, 25. oktobra 1865, je konzistorij nastavi­tveni dekret za personalnega pomocnika (Personalge­hilfe) izdal uciteljskemu kandidatu, zacetniku Janezu Valentinu, o katerem je imel pohvalne informacije.Nekaj dni pozneje, 31. oktobra, je luc sveta zagledal še dekret za novega poducitelja Avgusta Praprotnika iz Šencurja.109 Trajalo je torej skoraj leto dni, da se je personal-na sestava trnovskega uciteljstva koncno stabilizirala.Trnovo medtem ni imelo srece z zapolnitvijo mest Gerbicevega namestnika in njegovega poducitelj­skega kolega. Zdi se, kot da bi bilo to v popolnem nasprotju s siceršnjim uspehom – zgraditvijo nove šole. Kot poroca Bilceva župnijska kronika, so z zi­davo zaceli enkrat med aprilom in decembrom 1865, 108 NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56, mapa25, Dekanija Trnovo, 25/1/2, 5. 10. 1865. 109 Prav tam, 25. 10. 1865 in 31. 10. 1865. po letu do letu in pol je 11. novembra naslednje leto sledilo slavnostno odprtje, cez dva dni, 13. novembra 1866, pa se je v šoli zacel pouk. Tedaj sta poleg kate­heta Bilca, domacina iz Bistrice, poucevala omenjeni Janez Valentin, ki je v Trnovo prišel prejšnje leto, in novi poducitelj Janez Zarnik.110 Ta je bil imenovan dober mesec prej, 8. oktobra, v Trnovo pa prestavljen »po kazni«. Zaradi zanemarjanja šole se namrec ni obnesel kot zacasni ucitelj v Begunjah pri Cerknici,kamor so zdaj namesto njega poslali dotedanjega tr-novskega poducitelja Praprotnika.111 V naslednjem letu 1867 bi se moral Fran Gerbicpo dveh letih vrniti iz Prage in nadaljevati z ucite­ljevanjem v Trnovem, vendar ni vse teklo po nacrtih. 16.oktobra omenjenega leta je trnovski župnik indekan Anton Grašic pisal škofijskemu konzistoriju,da je pred tremi leti sam privolil v Gerbicevo (Franz Gerbec) študijsko izpopolnjevanje v pricakovanju, dabo v Trnovo poslan namestnik (Stellvertreter), ki gabo nadomešcal, a se to žal ni zgodilo. Kot je znano, jetamkajšnja šolska obcina (Schulgemeinde) zaradi tegabrez uspeha protestirala. To je ni pomirilo, saj vednoznova sprašuje, zakaj bi morala Gerbca podpirati prinjegovem nadaljnjem izobraževanju, medtem ko semorajo tisti, ki delajo namesto njega (an seiner Stelle), le siromašno prebijati ter ne morejo delati z veseljemin vnemo – posebej odkar so lani od gospoda kano­nika in višjega šolskega nadzornika ( Jurija) Zavašni­ka izvedeli, da se je Gerbicev dopust »glasil le na dveleti« in da ni nihce slišal nicesar o podaljšanju. Že lanije obcasno prišlo do sporov zaradi cerkovnikove bere(Collectur), ki so kmalu privedli do nasilja (Gewalt­tätigkeiten). Da bi ga preprecili, so zdaj župani (obcinz ozemljem v trnovski župniji) z župnikovo privolitvi­jo sklenili gospodu Gerbcu prepustiti 118 mernikovin 5/6 žita, kolikor je doloceno (fassionirt), prostovolj-no bero, ki je tako ali tako mišljena v ovsu, pa razdelitimed »aktivne« (unter die Activen), za kar je potrebnapredhodna privolitev škofijskega konzistorija.112 Konzistorij v Zavašnikovi osebi je osem dni po­zneje, 24. oktobra, v svojem odgovoru Gerbica vzelodlocno v bran. Sporocil je, da se nima za poklicane­ga, niti da bi v »vprašljivo zadevo« privolil niti da bijo zavrnil, ker ima poducitelj napovedano (fassionirte) dotacijo, osebni pomocnik (Personalgehilfe) pa z Ger-biceve strani (Gerbec) zagotovljenih 250 goldinarjev,na podlagi cesar je Gerbic zaprosil za dveletni dopust,ki mu je bil tudi odobren. Zato je vsakršno zavrnitev(Abweisung) mogoce imeti bolj za zasebno zadevomed Gerbicem in njegovim namestnikom (Substi­tutum) oziroma obdavcenci in jo je treba ustaviti. Topa, da se je Franc Gerbec (Franz Gerbec) za dosego svojega cilja potegoval (in Anspruch nehmen) za eno 110 Bilc, Kronika fare trnovske, str. 42 in 44. O novi šoli prim.:Postojinsko okrajno glavarstvo, str. 69. 111 NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56, mapa 25, Dekanija Trnovo, 25/1/2, 8. 10. 1865. 112 Prav tam, 16. 10. 1865. leto daljši dopust, niti najmanj ne nasprotuje prvot­ni privolitvi in njenim pogojem, kajti iz Trnovega nizoper podaljšanje prišel nikakršen protest, da bi zatomoral opustiti tamkajšnjo šolsko službo in na lastnopest absolvirati študij ali zaradi namestnikov drugace»paktirati«. Osebni pomocnik naj ne bi bil podobenvirtuoz kot Gerbic, kar se prvic (od njega) ne zahteva.Poleg tega, kot je bilo v tej zadevi že dvakrat pove­dano, nikakor ni bil dosegljiv, ker tudi za veliko po­membnejše kraje (für weit wichtigere Stationen) in za stalno mesto (stabil) ni mogoce najti drugega Gerbica (einen zweiten Gerbec). Konzistorij je še izrazil željo,da bi se stvar uredila mirno (gütlich), saj je vendar tudiv interesu šolske obcine, ki daje toliko na lepo cerkve-no glasbo, da bi imela sposobnega ucitelja, Gerbic pase v obojem odlikuje (vorzüglich hervorragt). Gerbic,ki naj bi bil zaradi velikih naporov vidno utrujen (si­chtlich angegriffen), zaradi šcuvanja tretje osebe (einer Mittelperson) najbrž ne bo toliko užaljen (soweit dis­gustirt), da se bo prijavil za drugo službo, ker bi mulahko ustrezno mesto prav kmalu ponudili.113 Konec oktobra 1867, ko je potekalo opisano do-pisovanje med Trnovim in Ljubljano, se je Gerbic že pocasi vracal iz Prage. Kdaj natanko se je vrnil in kam najprej, ne vemo. V tipkopisni avtobiografiji je izprical, da je na praškem konservatoriju študiral od leta 1864 do konca leta 1867.114 Vrnitev v Trnovo za ucitelja je slabo osvetljena z razpoložljivimi viri.Po vsej verjetnosti se je tam zglasil po božicno-no­voletnih praznikih. V kakšnih odnosih je bil potem s predstojnikom, župnikom Grašicem, in Trnovci,ostaja za zdaj neodgovorjeno. Poznamo le suhoparno odstopno izjavo z mesta ucitelja, orglarja in cerkovni­ka iz zdravstvenih razlogov, datirano v Trnovem 10.maja 1868.115 Utemeljen je dvom, da bi šlo za resno bolezen, saj sam na drugem mestu v avtobiografiji iz­recno pravi: »Bil sem zdrav brez vsake hujše bolezni do svojega 38. leta«,116 tj. deset let po drugem odhodu iz Trnovega. Še vec, na binkoštni ponedeljek 1868, 1.junija, je z znanim ceškim pisateljem Janom Nerudo (1834–1891), s katerim sta v Pragi postala prijatelja,obiskal Postojnsko jamo.117 V svoji odpovedni izjavi, naslovljeni na trnovski župnijski urad, pa je povedal tole: »Ponižno podpi­sani je iz zdravstvenih ozirov (aus Gesaundheitsrücksi­chten) na nasvet zdravnika (auf Anrathen des Doktors) primoran resignirati na nastavitev na mesto ucitelja,orglarja in cerkovnika in prosi, naj precastiti župnij-ski urad to ustrezno sporoci precastitemu knezo­škofijskemu konzistoriju v Ljubljani, da bo cim prej poskrbljeno za novo zasedbo te službe, kajti on je iz 113 Prav tam, 24. 10. 1865. 114 Gerbic, Avtobiografija (tipkopis), str. 154–155. 115 NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56, mapa 25, Dekanija Trnovo, 25/1/2,10. 5. 1868. 116 Gerbic, Avtobiografija (tipkopis), str. 157. 117 Prav tam, str. 144; prim. Škulj, Fran Gerbic, str. 89. – O prija­teljstvu z Nerudo: Gerbic, Spomini umetnika, str. 45. razloga, ker bo moral skrbeti za svoje zdravje, ne bo vec mogel opravljati. Z vsem spoštovanjem pokorno podpisuje Franc Gerbec (Franc Gerbic) l.r., ucitelj.« Gerbic je s takojšnjim prenehanjem poucevanja mislil resno, saj je župnik Grašic tri dni pozneje nje­govo odstopno pismo pospremil s prošnjo konzisto­riju za takojšnji razpis mesta zacasnega ucitelja in sporocil, da bodo za šolski pouk medtem skrbeli ka­plani.118 Konzistorij je prosto mesto ucitelja, orglarja in cerkovnika z letno placo 320 goldinarjev razpisal dobra dva tedna zatem, 26. maja 1868.119 Morda je zdravnik Gerbicu res svetoval, naj se umakne z uciteljskega mesta, morda zaradi psihic­ne, fizicne ali obojne preobremenjenosti. Spomnimo na besede kanonika Zavašnika iz jeseni 1867, da je Gerbic zaradi velikih naporov vidno utrujen. Ni pa tudi izkljuceno, da je prišel v spor z lokalnimi dejav­niki, predvsem s predstojnikom, dekanom Grašicem.Kakor koli, potem ko so ga župljani Trnovega tri leta vzdrževali med študijem v Pragi, jim vložka ni po­vrnil, ce seveda odmislimo, da je zanje veliko storil že prej. Stikov s Trnovim in Trnovci po svojem drugem odhodu vendarle ni prekinil. Leto dni po Grašice­vem odhodu za kanonika v Novo mesto so Bleiwei­sove Novice 6. avgusta 1873 porocale:120 »Obiskal nas je pred nekoliko casom slavni umetnik in pevec na gledišcu [gledališce] Zagrebškem Fr. Gerbic. Igral je na praznik sv. Rešnjega telesa [12. junija] na naše nove orgle ter tudi nekoliko pel; pod njegovimi tip-kami šele smo videli, kaki glasi se morejo iz krasnih orgel privabiti, ako jih tako umetna roka prebira.«121 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL 14, Vizitacije NŠAL 31, Šolstvo NŠAL 580, Zapušcina Viktor Kragl ŽA Cerknica SI AS – Arhiv Republike SlovenijeAS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko SŠM – Slovenski šolski muzej, LjubljanaArhivska zbirka 118 NŠAL 31, Šolstvo, šk. 56, mapa25, Dekanija Trnovo, 25/1/2, 13. 5. 1868. 119 Prav tam, 26. 5. 1868. 120 Novice gospodarske, obrtniške in narodne XXXI, št. 32, 6. 8. 1873, str. 257. Prim. Škulj, Fran Gerbic, str. 86. 121 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6­0052 (Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti), ki ga iz javnega proracuna sofinancira Javna agencija za razisko­valno dejavnost Republike Slovenije. ŠAK – Škofijski arhiv KoperŽ IlB – Župnija Ilirska Bistrica CASOPISI Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 1862, 1864, 1873. LITERATURA Gerbic, Franc: Glasi slovenski za cveterospev, samospev in glasovir. [Dunaj: 1862]. Gerbic, Fran: Avtobiografija (rokopis). Gerbicev zbornik (ur. Edo Škulj). Ljubljana: Družina, 2000,str. 139–150 (Knjižnica Cerkvenega glasbenika:Zbirka 5. Knjižna zbirka; zv. 14). Gerbic, Fran: Avtobiografija (tipkopis). Gerbicev zbornik (ur. Edo Škulj). Ljubljana: Družina, 2000,str. 151–166 (Knjižnica Cerkvenega glasbenika:Zbirka 5. Knjižna zbirka; zv. 14). [Gerbic, Fran]: Spomini umetnika. Slovenec 38,1910, št. 293, Priloga Narodnoobrambni vestnik,str. [3–4]. Gerbic, Fran: Spomini umetnika. Gerbicev zbornik (ur. Edo Škulj). Ljubljana: Družina, 2000, str.41–48 (Knjižnica Cerkvenega glasbenika: Zbirka 5.Knjižna zbirka; zv. 14). Gerbicev zbornik (ur. Edo Škulj) Ljubljana: Družina,2000 (Knjižnica Cerkvenega glasbenika: Zbirka 5.Knjižna zbirka; zv. 14). Grafenauer, Ivan: Govekar Fran. Slovenski biografski leksikon. Knjiga prva. Abraham–Lužar. Ljubljana:Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str.237–238. Grlj, Dimitrij: 180 let osnovnega šolstva v Ilirski Bi­strici. Ilirska Bistrica: Skupšcina obcine, 1994. Grlj, Dimitrij: Razvoj šolstva. Obcina Ilirska Bistri­ca: monografija (ur. Ivan Simcic). Ilirska Bistrica:Obcina, 2011, str. 70–73. Juriševic, Fran: Primorska pošta skozi zgodovino. Ko-per: Lipa, 1967. Kranjec, Silvo: Šušteršic Ivan. Slovenski biografski le­ksikon. Tretja knjiga. Raab–Švikaršic. Ljubljana:SAZU, 1960–1971, str. 731–735 (dostopno tudi na: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi678766/). Mantuani, Josip: Slovenski biografski leksikon. Knjiga prva. Abraham–Lužar. Ljubljana: Zadružna go-spodarska banka, 1925–1932, str. 29–30. Pavlic, Slavica: Ustanovno pismo trnovske šole. Kro­nika 14, 1966, št. 1, str. 25–28. Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodo­vinski opis. V Postojini [Postojna]: R. Šeber, 1889. Premrl, Stanko: Gerbic Fran. Slovenski biografski le­ksikon. Knjiga prva. Abraham–Lužar. Ljubljana:Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str.208–209 (dostopno tudi na: https://www.sloven­ ska-biografija.si/oseba/sbi198718/). Rotar Pance, Branka: Gerbic – pedagog. Gerbicev zbornik (ur. Edo Škulj). Ljubljana: Družina, 2000, str. 41–60 (Knjižnica Cerkvenega glasbenika:Zbirka 5. Knjižna zbirka; zv. 14). Schmidt, Vlado in Pavlic, Slavica in Strmcnik, Fran­ce: Osnovna šola. Enciklopedija Slovenije. 8. zve­zek. Nos–Pli. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994,str. 188–192. Širola, Ivan: Na Grobnickom polju dne 25. svibnja 1862. Grobnicki zbornik. Sv. 7 (gl. ur. Irvin Luke­žic). Rijeka: Katedra Cakavskog sabora Grobni-šcine, 2005, str. 295–339. Škulj, Edo: Fran Gerbic (1840–1917): ob 100­letnici smrti. Celje: Celjska Mohorjeva družba; Društvo Mohorjeva družba, 2017. Šlebinger, Janko: Govekar Franc. Slovenski biografski leksikon. Knjiga prva. Abraham–Lužar. Ljubljana:Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str.238. SPLETNI VIRI Moja obcina Kermavnar, Simona: Planinski pevski zbor in cital­nica v Ilirski Bistrici: https://www.mojaobcina.si/logatec/novice/planinski-zbor-in-narodna-ci­ talnica-v-ilirski-bistrici.html Obrazi slovenskih pokrajin Raspor, Tadeja: »Lican, Matija (1785–1877)«. Obra­zi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj,2020: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/lican-matija/ Slovenska biografija Jan, Zoltan: Bilc Janez (1839–1906): https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi142316/ Vzajemnost https://www.vzajemnost.si/clanek/181594/licanov--rod-je-pustil-mocan-pecat-v-razvoju-kraja/ SUMMARY Composer Fran Gerbic and Trnovo near Ilir-ska Bistrica The Slovenian composer Fran Gerbic (1840–1917) served as a teacher in Trnovo near Ilirska Bistrica between 1857 and 1868, during which he also spent three years (1864–1867) on a sabbatical at the music conservatory in Prague. Gerbic’s years in Trnovo represent his formative period, during which he was aged between seventeen and twenty-eight years and obtained most of his music education, first as an autodidact and then as a Prague student. The article presents Gerbic’s life and work in Trnovo by drawing on his autobiography, memoirs, and espe­cially documents on the school and teachers kept by the Archiepiscopal Archives of Ljubljana. During the first four years, between October 1857 and February 1862, Gerbic served as a provi­sional teacher, that is, teacher without a permanent post; however, having had a teacher’s aide from the start, he was also addressed as head teacher. At the same time, he served as an organist and sexton. After obtaining a permanent teaching post, Gerbic taught for another two years and a half and no more than a few months on his return from Prague. In the early 1860s, he earned distinction as a musician and com­poser and in his local environment especially caught attention of the composer Miroslav Vilhar. Most mentions given to Trnovo in his autobiography and other writings relate to music. His references to in­dividual people shed some light on whom he was in contact with. He also appears twice as a godfather to his fellow villagers and once, on his home leave from Prague, as a bridegroom. During his three years of studies in Prague, the parishioners of Trnovo financially supported Gerbic with their own funds allocated to his teacher’s salary,including a small part for his aide. In May 1868, not long after returning to his homeland at the end of 1867, Gerbic renounced his position in Trnovo for reasons not entirely clear, officially on his doctor’s advice. 1.02 Pregledni znanstveni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.08CC-BY-NC-ND Aneja Rože univ. dipl. um. zgod. in mag. zgod., strokovna sodelavka, Obcina Ilirska Bistrica, Bazoviška cesta 14, SI–6250 Ilirska BistricaE-pošta: aneja.roze@ilirska-bistrica.si Spominska obeležja Dragotinu Kettejuod pesnikove smrti do stote obletnice njegovega rojstva IZVLECEK Prispevek predstavlja postavljanje spominskih obeležij pesniku Dragotinu Ketteju in ritualov, ki so se ob njih vzpostavili, od njegove smrti 26. aprila 1899 do stote obletnice njegovega rojstva, 19. januarja 1976. V tem 78­let­nem obdobju lahko sledimo, kako se je skozi cas in prostor spreminjal odnos do Dragotina Ketteja ter kako je postavlja­nje spominskih obeležij in ob njih vzpostavljenih ritualov oblastem služilo za vzpostavljanje kolektivne identitete v danih družbenih, politicnih in ideoloških razmerah. KLJUCNE BESEDE Dragotin Kette, spominsko obeležje, slovenska moderna, spomeniki, Prem, Novo mesto ABSTRACT MEMORIALS OF DRAGOTIN KETTE FROM THE POET’S DEATH TO THE 100th ANNIVERSARY OF HIS BIRTH The contribution presents the building of memorials dedicated to the poet Dragotin Kette and the development ofrituals to honour his memory from his death on 26 April 1899 to the 100th anniversary of his birth on 19 January 1976. In the span of eighty years, it is possible to observe how the attitude towards Kette changed in time and place as well as how the memorials and associated rituals served the authorities in the construction of collective identity under the given social, political, and ideological circumstances. KEY WORDS Dragotin Kette, memorial, Slovenian modernism, monuments, Prem, Novo Mesto Uvod V tradicionalnem smislu so spominska obeležja orodja za ustvarjanje kolektivne identitete.1 Pomaga­jo graditi skupnost na dolocenem prostoru, obliku­jejo njen odnos do preteklosti in predstavljajo njene vrednote. Vendar ne sama po sebi, saj bi, kot je dejal rimskokatoliški duhovnik in narodni delavec Matija Majar, »kamenit ali železen možicelj« koristil zgolj kamnoseku ali kovacu.2 Okrog spominskega obe­ležja, postavljenega na dobro premišljenem javnem kraju, je potreben propagandni stroj, ki seže v medije,prireditve in šolski kurikulum. Ta stroj je v pogonu,dokler služi vladajocim elitam, in se zaustavi oziroma spremeni v dolocenih družbenih, politicnih in ideo­loških razmerah. Ta proces je izrazito viden zlasti ob menjavah politicno-ideoloških sistemov, ko umika­jo oziroma unicujejo spominska obeležja prejšnjih vladajocih voditeljev in jih postavljajo novim. Me-njavanje politicno-ideoloških sistemov je nekoliko prizanesljivejše do spominskih obeležij osebnosti, ki so delovale na podrocju kulture in znanosti in ki no-vim oblastem niso trn v peti.3 V primežu nove obla­sti lahko postanejo stvar pozabe, zgolj »kameniti ali železni možiclji«, zacasno pa lahko njihova dela po­stanejo orodje asimilacije, kot se je pri nas pokazalo zlasti na zacetku vzpostavljanja fašisticne italinitá ob ustanovitvi Ljubljanske pokrajine ob zacetku druge svetovne vojne.4 V vzpostavljanje kolektivne identitete v vsako­kratnih družbenih, politicnih in ideoloških razmerah sodijo tudi postavitve spominskih obeležij Dragoti-nu Ketteju, enemu od štirih predstavnikov slovenske moderne. Njegova spominska obeležja so bila evi­dentirana v sklopu projekta »Prostor slovenske lite-rarne kulture«; ta je zajel 323 osebnosti, ki so med le­toma 1780 in 1940 delovale na podrocjih ustvarjanja (pisatelji, pesniki, dramatiki), kritike in literarnega posredništva (založniki, tiskarji, knjigotržci …). Sku­paj je bilo evidentiranih 1676 spominskih obeležij,od tega jih je Dragotinu Ketteju posvecenih 28 (gl.Tabelo 1).5 V prispevku je obravnavano postavljanje eviden­tiranih spominskih objektov pesniku med letoma 1899 in 1976, pri cemer je vanje umešceno tudi po­stavljanje doprsnih javnih kipov. 1 Csáky, Ambivalentnost, str. 131. 2 Jezernik, Moc spomina, str. 9. 3 Jezernik, Moc spomina. 4 Slovenski dom, 24. 6. 1941, str. 2; Jutro, 29. 6. 1941, str. 3; Domoljub, 23. 12. 1943, str. 10; Slovenec, 28. 4. 1943, str. 3;Gioventů Lubianese ­ Ljubljanska mladina, 15. 7. 1943, str. 4 in 5. 5 Prostor slovenske literarne kulture: spomeniki, dostopno na:http://pslk.zrc-sazu.si/sl/#/layer/1 (6. 1. 2023); Dovic, »Spo­minska obeležja: Analiza podatkovne baze«, dostopno na:http://pslk.zrc-sazu.si/static/media/analize/sl/Spomeniki--ANALIZA-Marijan-Dovic.pdf (6. 1. 2023). Tabela 1: Število spominskih obeležij Dragotina Ketteja, evidentiranih v projektu »Prostor slovenske literarne kulture«. Spominsko obeležje Število evidentiranih enot Doprsni javni kip (na javnem kraju) 3 Spominski objekti (hiša, soba,obelisk, nagrobnik, plošca …) 4 Poimenovanje ustanove 3 Poimenovanje lokacije 17 Spominska pot 1 Oris življenja Dragotina Ketteja do obolenja za jetiko Zgodbo o Dragotinu Ketteju lahko zacnemo s prihodom njegovega oceta Filipa Ket(t)eja6 (1849– 1891) s trnovske7 na premsko ljudsko šolo. Na Premu se je seznanil z mlado deklo Marijo Špilar, s katero je imel nezakonsko hcer Franciško Špilar (1872–1928).Kmalu po otrokovem rojstvu se je porocil s krcmar­jevo hcerjo Ano Valencic (1853–1880) s Trnovega.Rodili so se jima štirje otroci, ki so vsi, razen Drago­tina, umrli že v zgodnjem otroštvu. Dragotin se je rodil 19. januarja 1876 na Premu.V krstni knjigi je njegovo ime zapisano kot Karol, v oklepaju pa je pripisana še slovanska razlicica imena,Dragotin, ki naj bi se zavoljo oceta uveljavila kasneje.8 Ko je bil Dragotin star komaj dve leti, se je družina preselila na Col pri Vipavi, cez dve leti pa v Zagorje pri Pivki (takrat Sv. Peter na Krasu). Kmalu po pre­selitvi, 25. septembra 1880, je štiriletnemu Dragotinu umrla mati. Pesnik ji je v svojem zgodnjem obdo­bju ustvarjanja namenil pesem Za materjo.9 Že dva meseca po soprogini smrti se je oce Filip porocil s Franciško Fatur iz ugledne zagorske kmecke družine. V Zagorju je Dragotin preživel najvec svojih otroških let. Kot otrok podeželskega ucitelja je spo­ 6 Priimek je v dokumentih zapisan v dveh razlicicah – kot Kete in Kette. S priimkom Kete se je Filip podpisal v Zapisniku za ljudsko šolo v Košani 1890–1891. Isti priimek nosi tudi njegov nagrobnik v Košani. S priimkom Kette pa je podpisan kot Dragotinov oce v krstni knjigi župnije Prem. Zdi se, da se je Filip podpisoval s priimkom Kete, drugi pa so ga v uradnih dokumentih navajali s priimkom Kette. Ta priimek se pojavi tudi v uradnih dokumentih njegovega sina Dragotina, ki je ta priimek ponotranjil. Aškerc je namrec v drugi izdaji Ket­tejevih Poezij zapisal, da je bil pesnik ogorcen nad casopisom Ljubljanski zvon, ki je njegov priimek zapisal Kete. Dalje pa Aškerc piše, da se s priimkom Kete podpisujejo v tržaški oko­lici in da je priimek Kette nemški (PMK, Zapisnik za ljudsko šolo v Košani 1890–1891; ŠAK, Popisna in krstna knjiga fare Prem 1875–1905, str. 4–5; PMK, Jahresbericht des k. k. Ober­­Gymnasiums in Rudolfswert für das Schuljahr 1897–1898; Aškerc, Poezije, str. IX). 7 Trnovo je od leta 1927 del Ilirske Bistrice. 8 ŠAK, Popisna in krstna knjiga fare Prem 1875–1905, str. 4–5. 9 Ceprav je mater izgubil v ranem otroštvu, preseneca, da ta ne­srecni dogodek ni imel vecjega vpliva na njegovo ustvarjanje (Martinovic, Dragotin Kette, str. 10–13). znaval takratno kulturno okolje ter se družil s tam-kajšnjimi politicnimi in kulturnimi veljaki. Tam je dokoncal prve štiri razrede ljudske šole, s šolanjem pa je nadaljeval v Ljubljani. Tja ga je oce vpisal zato,da bi se dobro pripravil za gimnazijo, na kateri je bilo treba znati nemški jezik. Ko je zacel Dragotin Kette obiskovati drugi razred gimnazije, so njegovega oceta premestili za naducitelja v Košano. Spomladi 1890 so se zaceli pri njem kazati prvi znaki jetike, zato je sinu svetoval, naj se prepiše na uciteljišce, da bo tako prej prišel do kruha. Dragotin je ocetov nasvet upošteval. Naslednje leto (1891) se je Filip ob popisu pre­bivalstva na Ostrožnem brdu mocno prehladil, zacel bljuvati kri in 12. aprila umrl. Sin mu je posvetil dve pesmi, Ob smrti ocetovi in Na otcevem grobu. Od te­daj je za Dragotina skrbel materin stric iz Trnovega,Janez (tudi Ivan) Valencic. Ker si je stric nadvse že­lel, da bi Dragotin postal duhovnik, se je moral ta z uciteljišca vrniti na gimnazijo. Leta 1893 je napisal znano satiricno pesem Naš mesija, v kateri je kritizi­ral ljubljanskega knezoškofa Jakoba Missio, ceš da s svojim politicnim delovanjem neti razprtije med Slo­venci. Za kazen ga je stric Janez Valencic prenehal gmotno podpirati in Dragotin se je moral preživljati sam. Nato so ga še obtožili, da je pisal neprimerna pi-sma enemu od ljubljanskih deklet. Ker ni mogel pla-cati šolnine, ki so mu jo dolocili zaradi neprimerne ocene iz vedenja, so ga iz gimnazije odslovili. Kljub revšcini in pomanjkanju se ni vdal, temvec se je še vedno izobraževal in ustvarjal. V dijaških letih se je spoprijateljil z Ivanom Can-karjem, s katerim je bil nekaj casa tudi sostanovalec v baraki na Ledini in kasneje na Vodmatu v Ljublja­ni.10 Skupaj sta obiskovala Josipa Murna (Aleksan­drova), ki je z oskrbnico Polonico Kalanovo bival v stari Cukrarni. Vcasih se jim je pridružil še Oton Župancic. Dijaki so tam prebirali tujo in domaco literaturo ter se pogovarjali o književnosti. Njihove vezi so se spletle že v tajnem dijaškem društvu Za­druga, obdržale pa so se še ob Dragotinovem odhodu v Novo mesto leta 1896. Pred septembrom 1896 je uspelo ocetovemu pri­jatelju Ivanu Resmanu Ketteja pregovoriti, naj s šo­lanjem nadaljuje na gimnaziji v Novem mestu. Tam je sprva živel pri Matevžu Juncu, nato pa se je prese­lil k dimnikarju Štamcarju. Po zgledu ljubljanske je ustanovil novomeško Zadrugo, ki pa je bila kratkega daha. V Novem mestu se je nesrecno zaljubil v so-dnikovo hcer Angelo Smola, ki mu ljubezni ni nikoli vracala, je pa »zaradi nje« napisal najlepše ljubezen­ske pesmi, kot je tista Na trgu.11 Po opravljeni ma-turi leta 1898 je moral namesto na študij na Dunaj oditi na služenje vojašcine v Trst. Postal je pripadnik 10 Cankar, Konec, str. 430. Vec o tem glej v: Simcic, Kettejeve sledi, str. 36. 11 Vec o Kettejevem domovanju v Novem mestu gl. Vasic, Kette in Novo mesto, str. 194–201. 4.stotnije 97. pešpolka. Prosti cas je še vedno na­menjal poeziji in pošiljal pesmi v objavo slovenskim casopisom (ena od bolj znanih je Adria, objavljena v Ljubljanskem zvonu leta 1898).12 Na vojaških vajah,ki so potekale na Krasu v okolici Trsta se je mocno prehladil in zacel bljuvati kri. Tako kot starša je tudi on zbolel za jetiko.13 Kettejev pogreb Zaradi slabega zdravstvenega stanja so Ketteja konec marca 1899 v tržaški garnizijski bolnišnici v Ulici Fabio Severo razglasili za nesposobnega za voj­sko in ga 1. aprila odpustili. Hudo bolan se je zatekel h gospodinji Polonici Kalan v staro Cukrarno, v ka­teri so bila stanovanja za revnejše prebivalce Ljublja­ne.14 »Žal, da nisem niti slutil, kako se mu godi. Sredi aprila pa mi je prišel Murn Aleksandrov povedat, da so Ketteju že šteti dnevi /…/ Murn mi je ves prepaden pri­ 12 Kette, Adrija, str. 548–549. 13 Vec o življenju Dragotina Ketteja gl. Mušic, Dragotin Kette, in Simcic, Kettejeve sledi. 14 Zupan, K 32-letnici smrti pesnika, str. 4. Ivan Zupan je bil med letoma 1896 in 1899 pripadnik sanitetnega oddelka v bolnišnici, v kateri se je zdravil Dragotin Kette. S Kettejem sta se poznala že iz dijaških dni v Ljubljani (Zupan, K 32-let­nici smrti pesnika, str. 2–3). Ljubljanska Cukrarna iz leta 1917 (Wikimedia Commons). povedoval, da bi bilo treba poskrbeti tudi za Kettejevo hrano, ker gospodinjina sredstva ne dovoljujejo bolniku nikakršnih priboljškov,« pripoveduje Fran Govekar v Ljubljanskem zvonu. Govekar je nato z Aškercem po­hitel k bolnemu pesniku in mu ga predstavil. Skupaj sta ga pregovorila, da je vso svojo književno lastnino (druge ni imel) prodal založniku Schwentnerju. Za edinega dedica je v oporoki dolocil Podporno dru­štvo za slovenske velikošolce na Dunaju. »Jaz sem nemudoma alarmiral ljubljansko javnost v ''Slovenskem narodu''15 ter opozoril na bednega pesnika,« pripove­duje dalje Govekar. »Zacela se je tudi denarna zbirka in narodne dame so nosile in pošiljale Ketteju jestvin in pijac.«16 Dragotin Kette, star komaj 23 let, je bil to-rej (že) prepoznan kot ena vecjih figur slovenskega naroda, ki je ni vredno izgubiti in ki je vredna ta­kojšnje pomoci vseh zavednih Slovenk in Sloven-cev. Kljub temu je nekaj dni zatem, 26. aprila okrog devetih zjutraj, umrl. Ob poslednjih trenutkih je bil ob njem Anton Aškerc. Ubesedil in objavil jih je v Kettejevih Poezijah.17 Že isti dan je žalostno novico objavil Slovenski narod, v njem pa je osmrtnico ob-javilo tudi Slovensko pisateljsko društvo.18 Od Ket­teja so se poslovili tudi v Slovencu19 in Ljubljanskem zvonu, je Anton Aškerc zapisal, da je sonet Spominizadnje Kettejevo delo, ki ga objavljajo, saj je njegova dela kupil založnik Schwentner.20 Ketteju je poslovil­ 15 Najverjetneje gre za novico, objavljeno v Slovenskem narodu 19. aprila 1899 (str. 3). 16 Govekar, Kette in Aškerc, str. 511. 17 Aškerc, Dragotin Kette, str. III–V. 18 Slovenski narod, 26. 4. 1899, str. 2, 4. 19 Slovenec, 27. 4. 1899, str. 2–3. 20 Aškerc, Dragotin Kette, str. 312. no pesem napisal tudi Alojzij Merhar, ki je bil javno­sti bolje poznan kot Silvin Sardenko.21 Naslednji dan se je množica žalujocih zbrala pri Cukrarni. Sprevod se je vil po Poljanski in Resljevi ulici na pokopališce pri Sv. Krištofu (danes Navje).Dijaki so pred krsto nosili venec s trobojnim trakom akademicnega društva Triglav in venec ljubljanskih gimnazijcev. Na krsto sta bila položena venca ne­kega prijatelja in sorodnikov. Pogrebu so prisostvo­vali župan Ivan Hribar, deželni poslanec in ravna­telj Ivan Šubic, predsednik Slovenske matice Franc Levec, predsednik Slovenskega pisateljskega društva prof. Rajko Perušek, uredniki Ljubljanskega zvona, Slovenskega naroda, Uciteljskega tovariša in Sloven­ca, narodne dame in gospodicne, na celu katerih sta bili Franja Tavcar in žena [Karla] viteza Bleiweisa,22 ravnatelji srednješolskih zavodov, ucitelji, dijaki, se­menišcniki ter razni pripravniki in pripravnice. »Ves pokop je prical, da je imel blagi pokojnik izredno število prijateljev in cestilk, ter se ljubljansko obcinstvo zaveda,da je izgubilo v Ketteju mladenica izvanrednih talen­tov, ki bi donašali slovenskemu narodu stoteren sad.«23 Ker je Dragotina Ketteja javnost po imenu spoznala šele malo pred smrtjo, je casopisje bralce obvešcalo tudi o tem, da je to tisti pesnik, ki se je v objavah svo­jih del pogosto skrival pod raznimi psevdonimi (Ket­te se je v Ljubljanskem zvonu podpisoval kot Mihael 21 Merhar, Zadnji pozdrav, str. 346. 22 Dragotin Kette je bil eden od tistih izobražencev, ki je pod- piral boj za ženske pravice, zlasti pravico do izobraževanja (Narodne dame in feministke: https://old.delo.si/zgodbe/ sobotnapriloga/narodne-dame-in-feministke.html) (6. 1. 2023) 23 Slovenski narod, 28. 4. 1899, str. 2. Mihajlov, Zvonoslav in Zor; v Novi Nadi kot Zvo­noslav in Zor ter v Vrtcu in Angelcku kot Siluška).24 Poslovilni govor ob grobu je imel pesnik Engelbert Gangl, umrlemu pesniku pa je prepeval mladinski pevski zbor. Pogrebno slovesnost v cerkvi sv. Petra je vodil župnik Malenšek.25 Kljub slovesnemu vzdušju,ki je dajalo težo pomembnosti Kettejevega ustvarja­nja za slovenski narod, primerjavam z meteorjem na slovenskem literarnem nebu in vzporejanju kvalitete njegovih sonetov s Prešernovimi26 ga niso pokopali v grobnici Slovenskega pisateljskega društva, temvec so mu namenili poseben grob. Ob to se je obregnil anonimni avtor prispevka v Slovenskem narodu iz leta 1906, ko so v grobnico pisateljskega društva položili posmrtne ostanke pesnika Andrejckovega Jožeta (tj.Josipa Podmilšaka (1845–1874)).27 Vir financiranja Kettejevega pogreba ostaja ne­znan. Casopisje tistega casa je domnevalo, da ga bo financiralo pisateljsko društvo.28 Obenem obstaja verjetnost, da so ga financirali iz denarne nabirke, ki se je zacela še za casa pesnikovega življenja.29 24 Kette se je v Ljubljanskem zvonu podpisoval kot Mihael Mi-hajlov, Zvonoslav in Zor; v Novi Nadi kot Zvonoslav in Zor ter v Vrtcu in Angelcku kot Siluška (Slovenec, 27. 4. 1899, str. 2; Slovenski narod, 26. 4. 1899, str. 2; Slovenski narod, 27. 4. 1899, str. 3). 25 Slovenski narod, 28. 4. 1899, str. 2. 26 Slovenski narod, 27. 4. 1899, str. 3; Peterlin, V stari Cukrarni, str. 6; Slovenski narod, 6. 7. 1900, str. 1. 27 Slovenski narod, 3. 5. 1906, str. 3. 28 Slovenski narod, 26. 4. 1899, str. 2; Slovenec, 27. 4. 1899, str. 2–3. 29 Po porocanju casopisa Jutro leta 1939 je tudi Bojan Drenik zacel zbirati denar za bolnega Ketteja in z njim financiral tako pogreb kot nagrobnik. Bojan Drenik je bil telovadec So-kolskega društva Ljubljana, nato pa je treniral v telovadnici Sokolskega društva v Novem mestu. Nekaj casa je bil Kette­jev sostanovalec in predsednik novomeškega tajnega društva Zadruga, ki je bilo ustanovljeno na Kettejevo pobudo (Vasic,Dragotin Kette, str. 198). Postavitev nagrobnika Dragotinu Ketteju Po dobrih dveh letih je bil Kettejev grob po po­rocanju casopisa Slovenski narod zapušcen30 in brez nagrobnika.31 Tako so pesnikovi prijatelji sklenili,da mu ga bodo postavili do praznika vseh svetih leta 1902.32 Spomladi se je pod okriljem omenjenega ca-sopisa zacela denarna nabirka za kamnit nagrobnik.Zbrati je bilo treba 120 kron.33 Casopis Slovenski narod je bil obenem glavni medijski pokrovitelj, lju­di pa je spodbujal tudi k darovanju. Denar so rodo­ljubni Slovenci darovali bodisi posamicno34 bodisi prek manjših prireditev. Julija je društvo Ljubljana v gostilni Ivana Pavška na Martinovi cesti v Ljublja­ni priredilo pevski nastop, na katerem je zbralo pet kron.35 K zbiranju denarja so pristopili tudi mladi,ki so Ketteju v cast organizirali dve veselici v Škofji Loki36 in Idriji.37 Nekaj denarja so zbrali tudi na ve­selici v Zagorju pri Pivki, kjer so v ta namen zložili naslednje verze: »Pri kozarcih smo se zbrali ''Triglav''38 pili, fajn plesali; Nekaj dnarcev smo nabrali, Za spomenik Ketteja poslali.«39 31.oktobra je Kettejevim prijateljem uspelo zbrati potreben denar in postaviti nagrobnik na pesnikovo gomilo na pokopališcu pri Sv. Krištofu.40 Kakšen je bil Kettejev spomenik in kdo ga je izdelal, ni znano.Iz posrednih informacij, ki jih posreduje casopisje, si lahko ustvarimo predstavo o grobu z arhitektonskim nagrobnikom, sestavljenim iz spodnjega kamnitega dela in (kovinskega?) križa41 v zgornjem delu42 ter z dvema cipresama ob straneh.43 Nad vzdrževanjem pesnikovega groba, za katere­ga naj bi skrbela šolska mladina,44 pa je bilo manj navdušenja. Ob desetletnici Kettejeve smrti je bil grob popolnoma zapušcen. Ciprese so bile suhe, na gomili je rasel plevel. Na dan vseh svetih leta 1909 je na grobu ležal le šopek, ob katerem sta bili po­stavljeni sveci nekega dijaka.45 Stanje groba se je še poslabšalo leta 1920, ko je kamnit nagrobnik padel 30 Slovenski narod, 12. 7. 1902, str. 4. 31 Slovenski narod, 31. 10. 1902, str. 4. 32 Slovenski narod, 12. 7. 1902, str. 4. 33 Slovenski narod, 12. 7. 1902, str. 4. 34 Slovenski narod, 3. 5. 1902, str. 5; Slovenski narod, 16. 7. 1902, str. 4; Slovenski narod, 4. 10. 1902, str. 6. 35 Slovenski narod, 3. 5. 1902, str. 5. 36 Slovenski narod, 23. 8. 1902, str. 4; Slovenec, 21. 8. 1902, str. 2. 37 Slovenski narod, 17. 9. 1902, str. 4. 38 Vrsta piva, ki ga je varila pivovarna Union. 39 Slovenski narod, 4. 10. 1902, str. 6. 40 Slovenski narod, 31. 10. 1902, str. 4. 41 Križ se je kot pokopališko znamenje uveljavil v casu romanti­ ke (Žitko, Nagrobna plastika, str. 39). 42 Jutro, 1. 11. 1923, str. 3. 43 Slovenski narod, 12. 7. 1902, str. 4; Slovenski narod, 3. 11. 1909, str. 4. 44 Jutro, 1. 11. 1923, str. 3. 45 Slovenski narod, 3. 11. 1909, str. 4. na gomilo, na sredino trave in zimzelena. Za njegovo obnovo so se zavzele licejke iz ljubljanske Mladike.Na zacetku jeseni so poskrbele, da so nagrobnik po­stavili na prvotno mesto, da so prenovili napis in da so grob primerno uredili.46 Posebej bogato okrašen je bil 1. novembra 1921, ko so na njem ležali venci iz smrecja in bršljanovega listja s trakovi slovenske trobojnice.47 Ureditev skupne grobnice slovenske moderne Po prvi svetovni vojni so Slovenci v Kraljevini SHS in nato po letu 1929 v Kraljevini Jugoslaviji ob spominskih obeležjih novim državnim voditeljem še naprej postavljali spominska obeležja osebnostim, ki so jih imeli za pomembne osebnosti svojega naroda,s cimer so ohranjali in utrjevali slovensko identiteto.Eden od znamenitih primerov je bilo odkritje celo­postavnega spomenika in plošce Ivanu Cankarju av-gusta 1930 na Vrhniki.48 V cast pomembnih sloven-skih osebnosti so objavljali prispevke in organizirali prireditve. Nekoliko pred postavitvijo celopostavnega kipa Cankarju so leta 1923 vsem trem pokojnim pred­stavnikom slovenske moderne, Ketteju, Murnu in Cankarju, postavili dostojno grobnico, ki je odsevala njihovo pomembno vlogo v takratni slovenski iden­titeti. Le nekaj dni pred praznikom vseh svetih so jim ljubljanske mestne oblasti uredile skupno pocivališce na pokopališcu pri Sv. Križu v Ljubljani (današnje ljubljanske Žale), odprtem leta 1906.49 »Prekop se je vršil z najvecjo pieteto: prisostvovali so mu: dr. Prijatelj,dr. Iz. Cankar in dr. Rus.«50 Prekopa se je želel udele­žiti tudi Niko Zupancic, Kettejev prijatelj iz ljubljan­skih dijaških dni, vendar zaradi sprtosti z Ivanom Prijateljem ni bil obvešcen o datumu premešcanja posmrtnih ostankov.51 Grobarji so posmrtne ostanke Ketteja in Murna (ta je umrl leta 1901) izkopali iz grobov na poko­pališcu pri Sv. Krištofu, jih položili v nove krste in nato prenesli v tamkajšnjo cerkev. Naslednje jutro so jih prepeljali na ljubljansko pokopališce pri Sv. Kri­žu in položili v nov grob. Medtem so na tem poko­pališcu odprli grobnico družine Rohrmann, v kateri je bil pokopan Ivan Cankar. Grobarji so dvignili še njegovo krsto ter jo položili v grob ob krsti Ketteja in Murna. »Ves prostor je obdan s kamnitim okvirjem. V ozadju se dviga skupen spomenik s tremi kamni, ki nosijo kratko imena in rojstne in smrtne letnice vseh treh pesni­ 46 Jutro, 10. 10. 1920, str. 3. 47 Ob Ketteju so se poklonili še osemdesetim drugim zaslužnim možem, pokopanim na takratnem pokopališcu pri Sv. Krišto­fu (Jutro, 3. 11. 1921, str. 3). 48 Cankarjev spomenik na Vrhniki: https://www.kamra.si/digi­ talne-zbirke/cankarjev-spomenik-na-vrhniki/ (3. 1. 2023). 49 Žitko, Nagrobna plastika, str. 36. 50 Jutro, 1. 11. 1923, str. 3. 51 Zupanic, Še nekaj spominov, str. 113. kov. Pokrit je prostor z zelenim mahom, po kamnih pa se vzpenja bršljin.«52 Kdo je bil pobudnik in financer prekopa in postavitve spomenika slovenski moder-ni, ni znano. »(K)akor se zdi, je imel vsaj eden od teh treh naših pesnikov še po smrti prijateljico, ki je mislila nanj in poskrbela vsem trem primeren skupni grob.«53 Medtem so s prvotnega Kettejevega nagrobnika, ki je zvrnjen ležal ob zakopanem grobu na pokopališcu pri Sv. Krištofu, že ukradli (kovinski?) križ.54 To je bilo zadnje spominsko obeležje Dragotinu Ketteju do obdobja po drugi svetovni vojni. O Kette­ju so še naprej pisali v casopisju, ki je izhajalo v Kra­ljevini SHS in nato v Kraljevini Jugoslaviji. Prispevki s spomini, orisi pesnikovega življenja in njegovimi deli so izhajali zlasti ob obletnicah njegovega rojstva in smrti.55 Organizirali so tudi razne prireditve, kot je bila 25. obletnica pesnikove smrti. Ob tej priložno­sti so v Kamniku, Litiji in Novem mestu pripravili recitacijski vecer s spominskim govorom.56 Ob 50. obletnici rojstva je Kettejev prijatelj Ribaric na ma-riborski ljudski univerzi priredil predavanje o pesni­kovem življenju in ustvarjanju.57 Ob tej priložnosti je Pavel Strmšek izdal Kettejevo burko Naši dijaki.58 Kettejeve pesmi so recitirali in uprizarjali tudi mimo datumov obletnic njegovega rojstva in smrti.Tak pri­mer je bila uprizoritev pesmi Pijanec, ki jo je marca 1925 v ljubljanskem dramskem gledališcu pripravilo kulturno-umetniško društvo Novi oder.59 Povsem drugacno je bilo glorificiranje Ketteja in drugih pomembnih slovenskih osebnosti pri Slo­vencih, ki so po prvi svetovni vojni prešli pod Kra­ljevino Italijo in po podpisu Rapalske pogodbe leta 1920 postali njeni državljani. Slavljenje oseb, ki so jih Slovenci dojemali kot pomembne figure svojega na­roda, je bilo v takratni novozamišljeni Julijski krajini nezaslišano, kaj šele, da bi jim postavljali spominska obeležja. Na njihovo mesto so stopile osebe, ki so jih takratne italijanske oblasti dojemale in predstavljale kot pomembne za italijanski narod. Lokacije njiho­vih spominskih obeležij so bile skrbno izbrane. Tako so na primer Firence ob koncu dvajsetih let 20. stole-tja tolminski obcini darovale bronasto poprsje pesni­ka Danteja Alighierija z napisoma »Dante ob mejah, ki jih je zacrtal Bog«, in »Firence najbolj italijanskemu Tolminu«. Pomembnim italijanskim možem so po­stavljali tudi spominske plošce in po njih imenovali 52 Jutro, 1. 11. 1923, str. 3. 53 Prav tam. 54 Rože, »Nekaj dnarcev smo nabrali«, dostopno na: http://zgo­dovina.si/nekaj-dnarcev-smo-nabrali-za-spomenik-ketteja--poslali/. 55 Glej nekaj primerov: Jutro, 26. 4. 1924, str. 5; Zupan, K 32-obletnici smrti, str. 2–3; Peterlin, V stari Cukrarni, str.5–7; Istra, 8. 5. 1936, str. 5; Jutro, 26. 4. 1939, str. 7. 56 Jutro, 22. 11. 1924, str. 3; Slovenski narod, 5. 10. 1924, str. 2; Slovenski narod, 8. 11. 1924, str. 4. 57 Slovenski narod, 15. 1. 1926, str. 3. 58 Kette, Naši dijaki: Burka v dveh dejanjih. 59 Gl. Slovenec, 3. 3. 1925, str. 4. Grobnica vseh štirih predstavnikov slovenske moderne: Josipa Murna­Aleksandrova, Dragotina Ketteja,Ivana Cankarja in Otona Župancica (Martinovic, Dragotin Kette). nekatere ustanove, ulice, trge, šole ipd.60 Ohranjanje slovenske identitete je bilo potisnjeno v ilegalo. Pod podobnim raznarodovalnim pritiskom so se znašli tudi Slovenci, ki so zaživeli v Avstriji in na Madžar­skem. Druga svetovna vojna, boj za obstoj slovenske identitete in odnos do Dragotina Ketteja Med drugo svetovno vojno se je Dragotin Kette s svojimi stvaritvami obdržal na gladini takratnega kulturnega in politicnega življenja ter ni tonil v po­zabo, ni pa zasedal osrednjega mesta na slovenskem kulturnem podrocju. Pri italijanskih oblasteh so bila dela Dragotina Ketteja zlasti orodje asimilacije. Za približevanje su­periorne italijanske kulture so italijanske oblasti upo­rabile vec mehanizmov propagande. 23. junija 1941 je v ljubljanski operi potekal prvi vecer slovenske in italijanske lirike, ki sta se ga udeležili italijanska in slovenska politicna in cerkvena elita. Glavni govor­nik je bil profesor Urbani, docent srbsko-hrvaške literature na tržaški univerzi. Govor je zacel z navaja­njem italijanskih vplivov na slovensko književnost in poudaril, da so po mnenju dr. Luigija Salvinija Gra­dnikovi prevodi italijanskih pesnikov »najpomemb­nejša slovenska kulturna stvaritev v zadnjem desetle­tju«. Italijanskih pesnikov, predstavljenih na veceru,ni predstavljal, saj naj bi jih poznal tako rekoc ves Vec o dedišcini iz casa fašizma in fašisticni dedišcini gl. Ka­stelic, »Vpliv fašizma«, str. 55–70. svet. Nasprotno pa je bil izbor slovenskih pesnikov zaradi pomanjkanja popolnega pregleda nad slo­vensko liriko težji. Pri tem je izpostavil Salvinijevo knjižico »Liriche slovene moderne«, v kateri je zajetih 24 slovenskih pesnikov. V njej je Salvini kot prvega predstavil Dragotina Ketteja, koncal pa jo je z njego-vim premskim rojakom, Bogomilom Faturjem (roj.1914). Urbanijevemu govoru so sledile recitacije del italijanskih in slovenskih pesnikov, med katerimi so bila tudi Kettejeva. Ta vecer naj bi bil prvi v vrsti manifestacij, »ki bodo na kulturnem podrocju v vedno tesnejšem sodelovanju zbliževale Italijane in Slovence za slavo in velicino Ducejeve Italije«.61 O prispevku italijanske kulture k slovenski je v reviji La Nuova Antologia pisal tudi italijanski slavist Giovanni Ma-ver in pri tem omenil, da se njen vpliv kaže tudi v Kettejevih stvaritvah.62 O Kettejevem življenju in ustvarjanju je casopisje tako kot v medvojnem ob-dobju še naprej pisalo.63 Dvojezicni casopis Gioventů Lubianese/Ljubljanska mladina je na primer v julijski številki leta 1943 – najprej v italijanšcini, nato pa še v slovenšcini – objavil dve Kettejevi basni, Srna in orel ter Muha in pajek.64 Vzrok za postavitev Ketteja na periferijo na slo­venskem kulturnem podrocju lahko pripišemo eksi­stencni krizi slovenskega naroda in njegovemu boju za obstanek, ki je oporo in navdih našel tudi v knji­ 61 Slovenski dom, 24. 6. 1941, str. 2. 62 Jutro, 29. 6. 1941, str. 3. 63 Domoljub, 23. 12. 1943, str. 10; Slovenec, 28. 4. 1943, str. 3. 64 Gioventů Lubianese ­ Ljubljanska mladina, 15. 7. 1943, str. 4 in 5. ževnosti iz casa, ko je potekalo živahno oblikovanje in utrjevanje slovenskega naroda, pesnik pa je tedaj imel vlogo glasnika družbenih teženj in potreb. »Pe­snik je postal svecenik ideologije in tako ni vedel vec, kaj se dogaja v njegovem srcu. Vse svoje sile je podredil borbi za ideologijo in vsak vzgib srca, ki bi ga lahko odtujil tej borbi, se mu je zdel pregrešen,« je leta 1955 zapi­sal literarni zgodovinar Dušan Pirjevec.65 V ospredje je stopila pripovedna pesem, ki je morala vsebovati družbenovzgojno vlogo s poudarkom na narodnoo­brambni in narodnovzpodbudni tendenci. V sredi-šcu zanimanja in promocije je bila skupnost in ne vec ustvarjalnost posameznika. »Naš realizem je hotel vzgojiti slovenski narod v duhu narodnostne borbenosti,hotel ga je nacionalno utrditi in usposobiti za narodno­stni boj.«66 Osrednje mesto je pripadlo Francetu Pre­šernu. »(O)svobodilno gibanje [je] v Prešernu gledalo skoraj izkljucno glasnika osvobodilnih stremljenj sloven­skega ljudstva, ki jih zdaj revolucionarno rešuje, torej glasnika politicnih idej osvobojenja in združenja Slo­vencev ter mednarodnega sožitja.«67 Osemindvajsetega januarja 1945 je odsek za prosveto pri Predsedstvu Slovenske narodnoosvobodilne vojske v Crnom­lju pripravil predlog o razglasitvi dneva Prešernove smrti za slovenski kulturni praznik.68 Nasprotno od književnosti iz druge polovice 19. stoletja je sloven-ska moderna dala prednost osebnemu doživljanju sveta, s cimer ni zadostovala potrebam ideologov Osvobodilne fronte v casu druge svetovne vojne.69 Slovensko moderno in narodnoosvobodilni boj so zacele slovenske oblasti povezovati šele kasneje, zlasti leta 1955, ko je v Ljubljani potekala velika slovesnost v pocastitev Cankarju, Ketteju, Murnu in Župancicu. Postavljanje spominskih plošc po drugi svetovni vojni v službi gradnje slovenske kulturne identitete Med drugo svetovno vojno so bili v okviru od­porniškega gibanja postavljeni temelji oblikovanja socialisticnega slovenstva. »Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni znacaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in cloveške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.«70 Slovenske ljudske množice so v doktrini oblikovanja enega delavskega razreda tako predstavljali kmetje in delavci, pa tudi intelek­tualci, med katerimi so bili posebne pozornosti dele­žni predvsem t. i. kulturni delavci. Ti so postali po­ 65 Pirjevec, Družbeno politicni vzroki, str. 16. 66 Pirjevec, Družbeno politicni vzroki, str. 16–17. 67 Smolej, Prešeren, str. 7. Gl. tudi: Osvobodilna fronta, decem­ ber 1941, str. 1. 68 Smolej, Prešeren, str. 13. 69 Pirjevec, Družbeno politicni vzroki, str. 15–21; Kude.lka, O nekaterih problemih moderne, str. 292–302. 70 Cetrta tocka, sprejeta na vrhovnem plenumu Osvobodilne fronte 1. novembra 1941 (Osvobodilna fronta 1, 1941, št. 1, str.1, »Temeljne tocke Osvobodilne fronte slovenskega naroda«). memben podpornik in promotor takratne slovenske kulturne identitete. Med njimi so bili tako umetniki kot znanstveniki humanisticnih ved.71 Njihova nalo­ga je bila na stežaj odpreti vrata svojega ustvarjanja in delovanja ljudskim množicam ter prispevati k do-stopnosti kulture. »Naša kultura mora težiti za svojo resnicno višino, hkrati pa z vso silo stremeti, da postane last najširših družbenih plasti.«72 Pomembno vlogo pri oblikovanju in utrjevanju takratne slovenske identitete je imel Zavod za spo­meniško varstvo Ljudske republike Slovenije (LRS),ustanovljen leta 1945.73 Z letom 1949 je poleg refe­ratov za upodabljajoce umetnine, urbanizem in arhi­tekturo ter za spomenike NOB neposredno pokrival referat za domove pomembnih slovenskih osebno­sti. Ta naloga mu je pripadla tudi po spremembah organizacije zavoda leta 1950.74 Poleg domov so v delokrog referata sodili spomeniki v ožjem pomenu besede in grobovi. Med pomembne osebnosti so šte­li pesnike, »od Primoža Trubarja, ki je stal ob rojstvu slovenske knjige«, glasbenike, »pocenši z Jakobom Gal­lusom Petelinom«, likovne umetnike, »od najstarejših mojstrov pa do impresionistov in umetnikov – borcev«, znanstvenike in mojstre slovenske odrske umetnosti.Izpušceni so bili tisti, ki so bili v casu druge svetov­ne vojne nasprotniki Osvobodilne fronte, kot je bil France Balantic.75 Zgoraj našteti »bodo dobili«, kot je dejal Marjan Zadnikar, »za svoje delo skromno pri­znanje šele takrat, kadar njihovi domovi ne bodo raz­padali in na njihova poslednja bivališca kulturen narod ne bo odlagal – smeti«. Pri tem je izpostavil ruševine domnevne rojstne hiše Antona Aškerca in prekopan grob Ivana Groharja na takratnem pokopališcu pri Sv. Križu v Ljubljani. Poudaril je, da sta oba navedena primera slovenska kulturna spomenika, saj so Ašker-ceve pesmi in Groharjeve slike pomembne price slo­venske literarne oziroma slikarske kulture in da kot take pomenijo bogastvo slovenskega naroda.76 Po-men ohranjanja domov slovenskih pomembnih mož je pojasnil tudi s primerjavo z drugimi kulturnimi spomeniki. »Spomeniška pomembnost gotske plastike,romanske cerkve ali Šubiceve slike je v njej sami, ker gre 71 Dolenc, Med kulturo in politiko, str. 127–128. 72 Slovenski porocevalec, 3. 8. 1945, str. 2. 73 Njegovo polno ime je bilo Zavod za varstvo in znanstveno proucevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenito­ sti Slovenije v Ljubljani. Ustanovljen je bil na podlagi pr- vega državnega zakona o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti ter uredbe Ministrstva za prosveto Narodne vlade Slovenije z dne 27. avgusta 1945. Leta 1948 je bil sprejet nov zakon o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti na podrocju LRS. Leta 1950 je zavod dobil pravilnik, ki mu je skrajšal naziv v Zavod za spomeniško varstvo LRS (Kuševic, Razvoj, str. 249; Ur. list LRS 23/1948). 74 Kuševic, Razvoj, str. 249–250. 75 Pibernik, s. v., »Balantic, France (1921–1943)«: https://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi1016830/; Balantic, Zbrano delo, str. 139–455. 76 Zaradi neplacevanja prispevkov je bila v Groharjev grob julija 1921 položena nova krsta (Zadnikar, Spomeniki velikih Slo­vencev, str. 10–13). v sebi za zakljuceno umetnino, ki je samostojen in enkra­ten likovni organizem. Rojstna hiša Ivana Cankarja na Vrhniki n. pr., ki celo ni vec prvotna niti ni pomembna kot primer bodisi kmecke ali mešcanske hiše dolocene sta­rosti, pa je kljub temu kulturni spomenik, ker se veže z rojstvom našega najvecjega pisatelja, kar ji posredno daje spomeniški znacaj.« Zavod je imel nalogo zašcititi vse predmete, povezane z velikimi slovenskimi osebnost-mi, dokler ne bodo postali last dolocenega muzeja,knjižnice ali galerije oziroma dokler ne bodo našli svojega koncnega mesta v za to urejenem poslopju,kot je rojstna hiša.77 Z ustanovitvijo referata za domove slovenskih pomembnih mož je zavod stopil na precej neobdela-no polje. Zato je moral najprej evidentirati domove,grobove in druge spomenike v ožjem pomenu bese­de ter ugotoviti njihovo stanje. Sledila sta ureditev grobov in popravilo domov pomembnih slovenskih mož. Po splošnem nacelu varstva kulturne dedišcine so najprej poskrbeli za najbolj ogrožene spomenike.Pri nepremicninah, pri katerih je bila prepoznana spomeniška vrednost zaradi rojstva, smrti ali bivanja ene od pomembnih slovenskih figur, sta sledili še do-stojna oznacitev in promocija. Zamišljeno je bilo, da bo zavod dal pobudo za postavitev spominskih plošc,odgovornost za izvedbo in slavnostno odkritje pa naj bi padla na Ljudsko prosveto in strokovno društvo,na podrocju katerega se je doticni mož, ki naj bi mu postavili spominsko plošco, posebno izkazal. Nato naj bi se Ljudska prosveta in strokovno društvo po­vezala z množicnimi organizacijami, ki so delovale v kraju odkritja spominske plošce. V nasprotju s prica­kovanji je zavod ponekod naletel na gluha ušesa ter je moral sam priskrbeti plošce in s pomocjo krajevnih organizacij ljudske prosvete, šol in množicnih orga­nizacij organizirati slavnostna odkritja.78 Eden takih primerov je bila postavitev spominske plošce Drago­tinu Ketteju na Premu leta 1949, medtem ko so se v Novem mestu precej bolje odrezali. Postavitev spominskih plošc Dragotinu Ketteju v Novem mestu in na Premu leta 1949 Spominska plošca Dragotinu Ketteju v Novem mestu je bila na pobudo zavoda postavljena 5. junija 1949 na t. i. Štamcarjevi hiši pod Marofom, ki je stala na takratni Tavcarjevi cesti 5 (današnji Kettejev dre­vored). Izdelana je iz marmorja, nanjo pa so vklesali napis: »V tej hiši je leta 1897 in 1898 živel in ustvarjal svoja najvecja dela Dragotin Kette, slovenski pesnik.« Slovesnost njenega odkritja se je zacela že v soboto dopoldne, 4. junija 1949. V pritlicnih prostorih no-vozgrajene stavbe okrajnega magazina na Glavnem 77 Zadnikar, Spomeniki slavnih Slovencev, str. 63. 78 Zadnikar, Spomeniki velikih Slovencev, str. 10–13; Zadnikar,Domovi, str. 91–94; Zadnikar, Spomeniki slavnih Slovencev,str. 63–65. trgu je bila razstava Kettejevih fotografij, rokopisov,dokumentov in spominov na pesnika. Obširno gra­divo je uredil takratni ravnatelj novomeške študijske knjižnice Bogo Komelj. Posebno pozornost so zbu­dili zapisniki novomeške dijaške Zadruge, Ketteje­va pisma Cankarju in Resmanu ter gradivo, ki ga je zbiral takrat že pokojni literarni zgodovinar Alojz Turk. Razstavili so tudi 24 risb Vladimirja Lamuta79 ter dve Vavpoticevi sliki, »Novo mesto« in znamenit Kettejev portret (1932).80 Zvecer se je dogajanje premestilo v Dom Ljudske prosvete, kjer je Ketteju v cast potekala spominska svecanost. Predsednik odbora za Kettejevo prireditev je na zacetku pozdravil vse prisotne, med katerimi so bili Božidar Jakac, rektor Akademije upodabljajocih umetnosti, Ignac Koprivec, clan Društva slovenskih književnikov, in Janko Jarc, višji arhivar v Muzeju na­rodne osvoboditve v Ljubljani. Na prireditev je bil povabljen tudi Oton Župancic, vendar se je zaradi bolezni ni mogel udeležiti. Le nekaj dni zatem, 11.junija, je preminil. Spominski svecanosti je sledil program, v katerem so clani dramatskega društva SKUD Dušan Jereb recitirali nekaj Kettejevih pesmi, nekaj pesmi pa sta izvedla novomeški moški pevski zbor in orkester. Za konec je sledila še igra Kette v Novem mestu avtorja Severina Šalija, ki je v šestih slikah prikazala pesni­kovo življenje in delo v Novem mestu.81 Epilog slovesnosti je bilo odkritje spominskeplošce. Ob številni ljudski množici so se ga udeležilipredstavniki Okrajnega komiteja Komunisticne par-tije Slovenije Novo mesto, predstavniki Okrajnegaljudskega odbora, Mestnega komiteja in Mestnegaljudskega odbora, Mestnega komiteja ljudske mladi­ne Slovenije in frontne organizacije. Povabili so tudinekaj visokih gostov iz Ljubljane. Varstvo nad plošcoje prevzel Mestni odbor Osvobodilne fronte. Po pola­ganju venca se je Ignac Koprivec v imenu Slovenske­ga društva književnikov poklonil spominu na Ketteja,pesnikovo življenje pa je predstavil knjižnicar in pro-fesor slovenšcine na novomeški gimnaziji Milan Do­dic. Prireditev se je koncala z eno od Kettejevih uglas­benih pesmi v izvedbi moškega pevskega zbora.82 Novembra 1949 je potekala postavitev spomin­ske plošce Dragotinu Ketteju na Premu, v rojstni vasi Dragotina Ketteja. Postavili so jo na sredino proce­lja takrat še delujoce premske osnovne šole, v kate­ri se je pesnik rodil. Zato so na spominsko plošco napisali: »Tu je bil rojen 19. 1. 1876 Dragotin Kette, 79 Med razstavljenimi deli so vecinoma prevladovali motivi Krke, saj ji je Kette posvetil pesem Na Krki (Ljudska pravica, 8.6. 1949, str. 3; Vasic, Dragotin in Novo mesto, str. 200). 80 Po pricevanju Nika Zupancica je Vavpotic Ketteja upodobil na podlagi dveh njegovih slik iz dijaških dni in na podla­ gi njegovega opisa. Kot letnico upodobitve sicer navaja leto 1940 (Zupancic, Še nekaj spominov, str. 113). 81 Ljudska pravica, 8. 6. 1949, str. 3. 82 Ljudska pravica, 8. 6. 1949, str. 3. Slovesnost ob postavitvi spominske plošce Dragotinu Ketteju leta 1949 na t. i. Štamcarjevi hiši pod Marofomv Novem mestu (Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto). slovenski pesnik.« Spominsko plošco je iz repentabor­skega marmorja izdelalo podjetje Marmor Sežana in je podobna tisti, ki so jo predtem odkrili Srecku Kosovelu v Sežani.83 Priprave za njeno postavitev so Podjetje Marmor Sežana je iz repentaborskega marmorja iz­delalo tudi spominsko plošco pesniku Srecku Kosovelu. Ta je bila postavljena na procelje »stare šole« v Sežani (današnja se zacele jeseni 1949. Pri postavitvi spominske plošce in organizaciji prireditve je sodeloval tudi Zavod za spomeniško varstvo LRS.84 Slavnostno odkritje je potekalo v nedeljo, 27. no-vembra (najverjetneje v okviru praznovanja dneva republike, 29. novembra). Pozno dopoldne so se pred okrašeno šolsko stavbo zbrali Premci, med katerimi so bili tudi »trdni možje, ki so pesnika še poznali, saj je še veckrat prihajal v svoj rojstni kraj, matere v crnih oblekah, kakršno je nosila tudi pesnikova mati«.85 Zbra­ne je nagovoril premski ucitelj Hinko Kukovec, ki je Premcem najprej »po domace« povedal, kako je prišlo do tega, da njihovemu rojaku odkrivajo spominsko plošco. Zatem je literarni zgodovinar Lino Legiša »v preprostih besedah, ki so jih razumele tudi premske ma­tere in predvsem mladina«, orisal pomen Kettejevega ustvarjanja za slovensko kulturo. Ucenci so recitirali nekaj pesnikovih del, prvošolci pa so bili sprejeti v pionirski odred Dragotina Ketteja in s tem v Zvezo pionirjev Slovenije. S pionirsko himno se je dopol­danski svecani del zakljucil. Druženje se je nadalje­valo popoldne na premskem gradu, kjer je nastopil pevski zbor Toneta Tomšica iz Ilirske Bistrice.86 Leto 1955 – leto obeleževanja slovenske moderne Ko se je življenje po burnih casih druge svetovne vojne ustalilo in so Slovenci zaživeli v eni od šestih Bazoviška 9), v kateri se je Kosovel leta 1904 rodil. Slavno­stno odkritje plošce je potekalo v nedeljo, 18. septembra 1949 (Ljudski tednik, 4. 11. 1949, str. 8–9). 84 Obcina Ilirska Bistrica, delovodnik premske osnovne šole 1948–1958 (neurejeno arhivsko gradivo). 85 Primorski dnevnik, 24. 12. 1949, str. 4. 86 Primorski dnevnik, 10. 12. 1949, str. 3; Primorski dnevnik, 24.12. 1949, str. 4; Enakopravnost, 3. 1. 1950, str. 2. Spominska plošca predstavnikom slovenske moderne, postavljena na Cukrarni v Ljubljani leta 1955(Martinovic, Dragotin Kette). konstitutivnih republik Socialisticne federativne re-publike Jugoslavije, je središce raziskovalnega zani­manja literarnih zgodovinarjev do srede sedemde­setih let prejšnjega stoletja postala moderna. Tako slovenski kot tudi hrvaški, srbski in makedonski li­terarni zgodovinarji so jo obravnavali z razlicnih ge­neracijskih, nazorskih in metodoloških vidikov ter jo skušali v vseh nacionalnih književnostih, iz katerih so izhajali, globlje osvetliti.87 Splošno zanimanje za slovensko moderno je pri­šlo do izraza zlasti leta 1955, ko so v vec krajih po­tekale spominske slovesnosti, posvecene praznovanju takratne 60. obletnice slovenske moderne. Osrednja prireditev je potekala v Ljubljani v petek, 10. junija.Zamišljena je bila kot uvod v veliko proslavo desete obletnice osvoboditve. Slovesnost se je zacela v veliki dvorani hotela Union. Na njej so recitirali dela vseh štirih stebrov slovenske moderne, slišati pa je bilo tudi njihova uglasbena dela in Lajovcevo Pesem jese­ni. Slavnostni govor o pomenu slovenske moderne je imel Josip Vidmar.88 V njem je segel vse do Prešerna in poudaril, da je Ketteju, Cankarju, Murnu in Žu­pancicu skupno to, da so za razliko od književnikov prejšnjih generacij želeli prodreti v svet.89 Naslednjega dne so na ljubljanskih Žalah ob grobnici slovenske moderne postavili nagrobnik, po­svecen Otonu Župancicu. Njegov narocnik je bil Iz­vršni svet LRS, izdelan pa je bil iz dutovskega apnen-ca po zasnovi inženirja Marka Zupancica. Odkritja so se udeležili številni prosvetni in kulturni delavci.Literarni zgodovinar in rektor Akademije za igralsko umetnost, France Koblar, je imel slavnostni govor, v 87 Kude.lka, O nekaterih problemih moderne, str. 292. 88 Svobodna Slovenija, 25. 8. 1955, str. 3. 89 Slovenski Jadran, 17. 6. 1955, str. 5. katerem se je spomnil vseh štirih predstavnikov slo­venske moderne, akademski pevski zbor pa je zapel dve Adamicevi pesmi. Prisotni so se Župancicu po­klonili tudi s številnimi venci.90 Slovesnost ob 60. obletnici slovenske moderne se je koncala v nedeljo, 12. junija, z odkritjem spominske plošce slovenski moderni na procelju Cukrarne. Ob slovenski politicni in kulturni eliti je bila posvecena množici ljudi, ki se je je udeležila v velikem številu.Ob 10. uri je na Ambrožicevem trgu nastopila godba Delavsko prosvetnega društva Svoboda iz Trbovelj,ki je pospremila obcinstvo do Cukrarne, kjer se je ob 11. uri zacela slovesnost. Akademski pevski zbor pod vodstvom Rada Simonitija je zapel štiri uglas­bene Kettejeve in Murnove pesmi, nato pa je Ivan Regent, predsednik odbora za pripravo slovesnosti,odkril spominsko plošco, sestavljeno iz treh delov. Na levem, vecjem delu je vklesan napis: »V tej hiši so imeli pri preprosti in plemeniti ženi Poloni Kalanovi dom in zatocišce Murn, Kette, Cankar, Župancic in njihovi pri­jatelji.« V manjšem delu zgoraj desno je napis: »V tem okolju je nastajala in zorela slovenska moderna«, pod njim pa napis, posvecen smrti Dragotina Ketteja in Josipa Murna: »Tu sta izdihnila Dragotin Kette 26. IV.1899 in Josip Murn, 18. VI. 1901.« Nato je imel ob plošci spominski govor univerzitetni profesor Anton Slodnjak, ki je spregovoril tudi o pogledih literarnega zgodovinarja na umetnost. Skrb za spominsko plošco je v imenu Ljudskega odbora glavnega mesta Ljub­ljana prevzel Dušan Bole.91 Še ena od vecjih slovesnosti obeleževanja sloven-ske moderne je potekala ob novomeškem obcinskem prazniku. Zaceli so jo že 28. oktobra 1955, ko je pro­ 90 Slovenski Jadran, 17. 6. 1955, str. 5. 91 Primorski dnevnik, 14. 6. 1955, str. 3–4. Mušicev vodnjak s Kettejevimi verzi pesmi Na trgu na novomeškem Glavnem trgu(foto: Boštjan Pucelj, 2020, Dolenjski muzej Novo mesto). fesor in predsednik obcinskega sveta za prosveto in kulturo, Janko Jarc, popoldne v Sindikalnem domu odprl razstavo o življenju Janeza Trdine avtorja Boga Komelja, zvecer pa se je dogajanje preselilo v novo­meško dvorano. V kulturnem programu je nastopi-la tudi Mila Kacic (1912–2000), clanica ljubljanske Drame, ki je recitirala Kettejeve pesmi. Dragotinu Ketteju in Janezu Trdini je bila posvecena zlasti osre­dnja slovesnost obcinskega praznika naslednjega dne na Glavnem trgu. Po budnici in govoru predstavni­kov lokalnih oblasti o pomenu osvobodilnega boja za Novo mesto, povojni graditvi in novih gospodarskih smernicah je predsednik obcinskega ljudskega odbo­ra Novo mesto, Maks Vale (1912–1983), s krajšim nagovorom pred mestno hišo odkril spomenika Dra­gotina Ketteja in Janeza Trdine, delo kiparja Jakoba Savinška. Le nekaj metrov stran so ob tej priložnosti na mesto nekdanjega litoželeznega vodnjaka posta­vili kamnit vodnjak, delo arhitekta Marjana Mušica (1904–1984).92 Na njem so vklesani verzi Kettejeve pesmi Na trgu, »Noc trudna molci, nezamudno beži cez mestni trg luna sanjava, vse v mraku mirno, na vodnja­ku samo tih vetrc z vodo poigrava«, ki jih je pesnik spe­snil poleti 1897,93 dogajanje pa lahko umestimo na novomeški Glavni trg. S to pesmijo je vecerni kon-cert na Glavnem trgu, zakljucni dogodek novome­škega obcinskega praznika, zacel tudi Moški pevski zbor Dušan Jereb.94 Mušicev vodnjak je bil leta 1992 razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena.95 92 Dolenjski list, 14. 10. 1955, str. 2; Dolenjski list, 28. 10. 1955, str. 1; Dolenjski list, 4. 11. 1955, str. 3; Dolenjski list, 11. 11. 1955, str. 4. 93 Prvi dve kitici sta datirani 1. julija, tretja 8. julija, ko je bil Kette še v Novem mestu, cetrta kitica pa je datirana 8. avgu­ sta 1897, ko je bil pesnik že na pocitnicah v Trnovem (Kette, Zbrano delo, str. 297). 94 Dolenjski list, 4. 11. 1955, str. 3. 95 Uradni list RS, št. 38/1992. Manjše obeleženje slovenske moderne s pridru­ženo narodnoosvobodilno vsebino so maja 1955 pri­redili tudi v Kettejevem rojstnem kraju. Na kulturno prireditev so prišli številni prebivalci Prema, okoli­ških vasi in Ilirske Bistrice. Med udeleženci so bili predstavniki kulturnikov iz Ilirske Bistrice in profe­sor Alfonz Gspan s soprogo. Prireditev se je zacela z govorom predsednika SZDL Prem, gospoda Gra­horja, nato pa je profesor Gspan v daljšem govoru prikazal pomen slovenske moderne. Po slavnostnem govoru so nastopili ucenci takrat še delujoce prem­ske osnovne šole, ki so recitirali izbrana dela Ketteja,Murna in Župancica, pevski zbori iz Celj in Prema pa so zapeli vec pesmi, med njimi Na trgu. Nastopila je še godba napihala, po prireditvi pa so udeleženci odšli na skupne grobove padlih v narodnoosvobodil­nem boju, kjer je imel predsednik SZDL Prem spo­minski govor. Prireditev se je koncala z žalostinko ilirskobistriškega pevskega zbora.96 Omeniti velja še kulturno prireditev celjske­ga mladinskega društva Oton Župancic, ki je junija1955 potekala v dvorani Narodnega doma v Celju. Nanjej je eden od profesorjev celjskega uciteljišca polegpomena narodnoosvobodilnega boja poudaril vlogoslovenske moderne ter izcrpno predstavil življenje indelo Cankarja, Ketteja, Murna in Župancica. Sledileso glasbene in recitatorske tocke njihovih del, v pro­gram pa so vkljucili tudi narodne in borbene pesmi.Kulturni vecer se je zakljucil z Internacionalo.97 V letu obeleževanja slovenske moderne velja v zvezi s Kettejem omeniti še poimenovanje ene od celjskih ulic po njem98 in novomeški drevored (nek­danja Ljubljanska in nato Tavcarjeva cesta), ki je bil leta 1987 razglašen za naravno znamenitost v novo­ 96 Slovenski Jadran, 20. 5. 1955, str. 9. 97 Celjski tednik, 10. 6. 1955, str. 5. 98 Enakopravnost, 20. 9. 1955, str. 3. Stavba nekdanje premske osnovne šole leta 1965. Od leta 1968 je v njej urejena Kettejeva spominska soba(Vojko Celigoj, spletni portal Kamra). meški obcini.99 Po Ketteju so leta 1955 poimenovali tudi takrat ustanovljeno novomeško osnovno šolo za otroke s posebnimi potrebami.100 Leto 1968 – leto obeleževanja Dragotina Ketteja v obcini Ilirska Bistrica Osnovna šola, poimenovana po Dragotinu Ket­teju, je bila v Ilirski Bistrici (Trnovem) zgrajena leta 1963.101 Kmalu zatem so lokalni kulturniki, šolniki in vodstvo obcine zaceli razmišljati o ureditvi pesni­kove spominske sobe, saj se je ta potreba pokazala že izven lokalnega okolja. Kettejevo rojstno vas so na­mrec obiskovali dijaki iz Postojne in Ljubljane, vecje skupine izletnikov in posamezniki, ki so si hoteli po­bližje ogledati pesnikovo rojstno hišo, naleteli pa so na ropotarnico in drvarnico takrat še delujoce osnov­ne šole, ki je imela ucilnici v prvem in stanovanje za ucitelja v drugem nadstropju.102 Zato so na ilirskobi­striški osnovni šoli, pod katero je spadala tudi prem-ska podružnica, leta 1966, ob devetdeseti obletnici pesnikovega rojstva, ustanovili Odbor za ureditev Kettejeve spominske sobe (v dokumentih zasledimo tudi Odbor za ureditev Kettejeve rojstne hiše), ki si je zadal urediti celotno pritlicje šolske stavbe in ki je deloval pod vodstvom takratnega ucitelja Vojka Ce-ligoja (roj. 1938). Denarna sredstva je odbor zbiral iz razlicnih vi-rov. Nekaj denarja je prispevala obcina, ki je konec 99 Kettejev drevored, dostopno na: https://www.kamra.si/digi­ talne-zbirke/kettejev-drevored/ (22. 12. 2022); Hudoklin in Jankovic, Sanacija spomenika, str. 67–75. 100 Zaman, 40 let osnovne šole Dragotina Ketteja, str. 111. 101 Kindler, Ali bo 1963. leta dograjena osemletka, str. 7; Snežnik 4, 1965, št. 7, str. 10, »Štiri obdobja našega šolstva v slikah«. 102 Snežniški razgledi, 1. 1. 1967, str. 9. leta 1966 pod investicije umestila »Prispevek za ure­ditev rojstne hiše ''Dragotina Ketteja'' na Premu«. Za ureditev crne kuhinje in sobe (pod, vrata, omet) so predvideli 17.000 dinarjev, za odkup klavirja Ket(t)e­jevih in dokumentacije ter za izdelavo pesnikovega doprsnega kipa pa 13.000 dinarjev, ki naj bi jih odbor zbral od šolarjev, obcanov in gospodarskih organi­zacij.103 Za zgled si je odbor vzel odkup Prešernove rojstne hiše pred drugo svetovno vojno ter zbiranje sredstev za Jurcicevo in Gregorcicevo rojstno hišo po drugi svetovni vojni.104 Leta 1966 so zasnovali Kettejev dinar, ki ga je oblikoval domaci slikar Jože Šajn (roj. 1936), takrat zaposlen kot likovni pedagog na Osnovni šoli Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici.Na njem sta bila silhueta Prema in Kettejev portret,pod katerim je bil napis 1876–1899. V pravokotni­ku na levi strani spodaj je bil napis: »1 N/DIN/ Za ureditev Kettejeve spominske sobe na Premu in njegov doprsni kip v Ilirski Bistrici«, nad njim pa je bila šte­vilka 90 z vejico, ki je oznacevala devetdeseto oblet­nico pesnikovega rojstva. Sprva je bilo mišljeno, da ga bodo kupovali le ucenci osnovnih šol in obcani Ilirske Bistrice, a se je njegova prodaja razširila še na druge osnovne šole po Socialisticni republiki Sloveniji.105 Po pripovedovanju upokojene uciteljice Nede Pockaj je posameznik za vsak Kettejev dinar prejel spominsko odlikovanje.106 Zbiranje denarja se je hitro razširilo tudi v slovensko zamejstvo v Italiji.Med tamkajšnjimi zamejskimi Slovenci, zlasti med tistimi brkinskega rodu, ga je spodbujal zlasti caso-pis Primorski dnevnik. Prispevke v dinarjih so lahko 103 Arhiv Obcine Ilirska Bistrica, Proracun Obcine Ilirska Bi-strica za leto 1967, t. e. 25, Financni plan za leto 1967. 104 Snežniški razgledi, 1. 1. 1967, str. 9. 105 Primorski dnevnik, 19. 3. 1967, str. 3. 106 Neda Pockaj, rojena Abram, 14. 6. 2021. Kettejev dinar (Primorski dnevnik, 19. 3. 1967). (prosim izreži prispevek o Ketteju na str. 3 zgoraj) nakazali iz Kopra, Sežane ali kateregakoli kraja v Ju­goslaviji po poštni nakaznici, prispevke v lirah pa so izrocili upravi Primorskega dnevnika v Trstu, ki jih je nato odboru izrocil osebno ali prek Konzulata SFRJ v Trstu.107 Zbiranje denarja za ureditev Kettejeve spominske sobe se je nadaljevalo leta 1968. Odbor je sredstva zbral z nakazili bistriške obcinske skupšcine,iz Sklada za pospeševanje kulturnih dejavnosti SRS in s prostovoljnimi prispevki.108 Dokoncno naj bi, kot je zapisal Vojko Celigoj,ucenci na Premu zbrali 19.200 dinarjev, v Vrbovem 9.700, na Dolnjem Zemonu 7.300, na Ostrožnem Brdu 4.800 in v Ilirski Bistrici 307.000 dinarjev,ostale šole na Primorskem pa so zbrale skupaj vec kot milijon dinarjev. Ureditev pesnikove sobe so fi­nancno podprli tudi maticna knjižnica, Zveza kul­turnih organizacij Ilirska Bistrica in Sklad za kulturo v višini 2.850.000 dinarjev. Nekaj je prispevala tudi Obcina Ilirska Bistrica, tako da je odboru na koncu uspelo zbrati štiri milijone dinarjev.109 Nasprotno pa je upokojena uciteljica iz trnovske osnovne šole Da­rinka Žbogar za casopis Tovariš leta 1969 povedala,da je bilo zbranih pet milijonov dinarjev in da je de­narna pomoc prišla tudi iz Clevelanda in Milana ter v višini 300.000 dinarjev od Kettejevega strica.110 Izdelavo nacrtov za postavitev Kettejevega spo­menika pred Osnovno šolo Dragotina Ketteja v Ilir-ski Bistrici je Zavod za spomeniško varstvo Nova Gorica poveril arhitektu Janezu Suhadolcu, ki je sodeloval tudi pri ureditvi pesnikove spominske so­be.111 »Spomnim se, da sem zasnoval na steni življenje­pis in delo Ketteja. Narejena je bila vitrina s tiskanim gradivom, rekonstruirali smo neko mini krušno (?) pec,nad vhod je bil narejen napis ''Ljudska šola,'' ureditev je obsegala tudi doprsni kip pesnika […].«112 Doprsni kip Dragotina Ketteja je izdelal kipar Marjan Keršic Belac v ateljeju na Dolenjski cesti v Ljubljani. Pri oblikovanju kipa naj bi bili svojevrsten podvig prav Kettejevi brki, saj se je umetnik bal, da bi 107 Primorski dnevnik, 19. 3. 1967, str. 3; Primorski dnevnik, 21. 3. 1967, str. 2. 108 Primorski dnevnik, 2. 6. 1968, str. 3. 109 Kettejev dinar, dostopno na: https://www.kamra.si/album­ -slovenije/kettejev-dinar-za-kettejev-dom-1967/ (3. 1. 2023). 110 Lapajne, »Ponosna glava«, str. 35–36. 111 Smole, Zgodovinski in memorialni spomeniki: Prem, str. 260. 112 Korespondenca z Janezom Suhadolcem 9. 9. 2021. pesnikovo figuro postaral. V bron ga je ulila livarna Vladimirja Šeksa v Zagrebu, kamnit podstavek pa je izdelalo podjetje Marmor Sežana.113 Doprsni kip iz žgane gline so postavili v Kettejevi spominski sobi,kjer stoji še danes. Kettejevo spominsko sobo so clani odbora opre­mili s klavirjem znamke Daniel Dörr,114 ki je edini originalni predmet Ketejevih v pesnikovi spominski sobi. »Bil je last Filipa Keteja, ucitelja ljudske šole in organista,« je pripovedoval Vojko Celigoj, »kamor je šel Filip Kete službovat, ga je vlekel s seboj. V [Dolnji, op. a.] Košani ga je nato na pevskih vajah uporabljal Pavel Renko. Nato ga je Štefanja Pupis vzela s seboj v Suhorje, k ugledni družini Volk (Betegarjevi). Moža­kar iz te družine je sam opremljal klavir. Ob urejanju Kettejeve spominske sobe je bil klavir v slabem stanju,vendar smo se zmenili za zamenjavo. Možakarju smo v zameno dali harmonij, ki je bil v nekdanji osnovni šoli v Jasenu [najverjetneje gre za osnovno šolo v Dolnjem Zemonu, op. a.].«115 Posredno je s Ketejevimi povezana tudi bider-majerska kredenca, v Kettejevo spominsko sobo pri­nesena iz samostana Ubogih šolskih sester de Notre Dame v Trnovem, saj je bil samostan ustanovljen v stavbi, ki sta jo redovnicam podarila zakonca Va­lencic (Kettejeva sorodnika po materini strani), bla­goslovil pa ga je Jakob Missia, torej tisti knezoškof,ki mu je Kette namenil satiricno pesem Naš mesija. Kredenco je zaradi ureditve spominske sobe obnovil Jernej Kranjc, ki je izdeloval pogrebne krste. Ostali predmeti so bili prineseni od drugod in nimajo po­vezave s Ketejevimi, razen tega, da je odbor skušal ujeti duh casa, v katerem so Ketejevi živeli. Tako je bila postelja v predstavljeni spalnici last družine Ga­šperšic s Prema, lesena stola z rdeco garnituro sta iz družinske zapušcine Darinke Žbogar iz Janeževega brda, v kamin vzidano figuro s cloveško glavo pa je dal eden od Premcev v zameno za žakelj cementa.Ker so clani odbora menili, da so se morali Ketejevi z necim greti, so na mestu, kjer peci sicer nikoli ni bilo, postavili lonceno pec. Dele zanjo so uporabili iz neke nekdanje šole na Bistriškem,116 izdelal pa jo je zidarski mojster iz Gorskega Kotarja za 127.000 dinarjev. Odbor je kot kopije iz novomeške knjižnice predstavil tudi Kettejevo rokopisno gradivo in drugo slikovno gradivo z upodobitvijo pesnika117 ter nekaj zbranih publikacij in njegovih del, med drugim prve izdaje Kettejevih Poezij. V sklopu urejanja Kettejeve 113 Celigoj, »Keršicev Kette, 1967«, dostopno na: https://www. kamra.si/album-slovenije/kersicev-kette-1967/ (3. 1. 2023). 114 Dörr, Familie, dostopno na: https://www.musiklexikon.ac.at/ ml (27. 3. 2023); Klavir Ketejevih, dostopno na: https://www. youtube.com/watch?v=O9-2qeJjFhI (27. 3. 2023). 115 Pogovor z Vojkom Celigojem 20. 10. 2020. Zapis hrani avto­ rica. 116 Pogovor z Vojkom Celigojem 20. 10. 2020. Zapis hrani avto­ rica. 117 Lapajne, »Ponosna glava«, str. 35–36. Prvotna postavitev Kettejeve spominske sobe na Premu (Martinovic, Dragotin Kette). spominske sobe je spremembe doživelo tudi procelje stavbe nekdanje osnovne šole na Premu, saj je bila spominska plošca iz leta 1949 premaknjena k vhod­nim vratom v spominsko sobo, s cimer je njen napis postal lažje dostopen obiskovalcem.118 Slavnostna otvoritev Kettejeve spominske sobe na Premu in Kettejevega doprsnega kipa pred trnov­sko osnovno šolo je potekala v sklopu obcinskega praznika 9. junija 1968. Ta se je zacel s slavnostno sejo Obcine Ilirska Bistrica, ki so se je udeležili tudi predstavniki obcinskih skupšcin iz nekaterih primor­skih obcin in gostje iz hrvaške Istre. Slavnostni go-vor je imel predstavnik obcinske skupšcine Vitomir Dekleva. Popoldne se je pisana množica domacinov,ucencev, predstavnikov lokalne oblasti in organiza­cij ter zastopnikov šolskega republiškega sekretariata za šolstvo in Društva slovenskih književnikov zbra-la v Osnovni šoli Dragotina Ketteja Ilirska Bistrica (prvotno je bilo sicer zamišljeno, da bo program, ka­terega avtor je bil Vojko Celigoj, potekal pred šol-skim poslopjem, vendar jim je nacrte prekrižal dež).Osrednja govornika sta bila Franc Munih, ravnatelj trnovske osnovne šole, in Anton Slodnjak, ki je pred­stavil pesnikovo življenje in delo. France Bevk in Ciril Zlobec sta ucencem, ki so bili nagrajeni s Ket­tejevo bralno znacko (uvedena je bila leta 1967),119 prebrala nekaj odlomkov iz svojih del. Na prireditvi je nastopil Moški pevski zbor Dragotin Kette iz Ilir­ske Bistrice, pesnikov spomenik pa je odkril Vitomir Dekleva. Program se je nadaljeval na Premu. Zbrane je ponovno nagovoril ravnatelj šole Franc Munih,Vojko Celigoj pa je predstavil delo odbora. Slavno­ 118 Celigoj, Kettejev dom na Premu, dostopno na: https://www. kamra.si/album-slovenije/kettejev-dom-na-premu-1965/ (3. 1. 2023). 119 Simcic, Kettejeve sledi, str. 95. stni govornik je bil France Bevk.120 »Doletela me je prijetna dolžnost in cast, da spregovorim nekaj besed ob priložnosti, ko izrocamo javnosti prenovljeno rojstno hišo Dragotina Ketteja. To mi je posebej ljubo, ker mi je bil Kette najljubši pesnik naše Moderne […] Zdi se mi,da je bil Kette kot pesnik nekoliko pozabljen. Toda – to prica današnji dan – njegova ožja domovina ga ni po­zabila. Ta se ga spominja in se ga bo spominjala za vse,kar ji je trajnega dal. Mladina naj roma v njegovo roj­stno hišo in naj obnavlja njegove nesmrtne pesmi. Slava njegovemu spominu!«121 Bevkovemu govoru je sledil nastop gledališke igralke Alenke Svetel Keršic, ki je zbranim z umetniško besedo predstavila nekaj Ket­tejevih pesmi, nato pa je France Bevk prerezal trak in s tem otvoril Kettejevo spominsko sobo.122 Dogodki ob stoti obletnici Kettejevega rojstva Ena od zakljucnih nalog Odbora za ureditev Ket­tejeve sobe na Premu je bila priprava slovesnosti ob stoti obletnici rojstva Dragotina Ketteja. 19. januarja 120 Primorski dnevnik, 12. 6. 1968, str. 3; Celigoj, Kettejev dom na Premu, dostopno na: https://www.kamra.si/album-slo­venije/kettejev-dom-na-premu-1965/ (3. 1. 2023); Celigoj,Dragotinu Ketteju so odkrili spomenik, dostopno na: https://www.kamra.si/album-slovenije/dragotinu-ketteju-so-odkri­ li-spomenik-v-ilirski-bistrici-in-obnovili-njegov-dom-na--premu-1968/ (4. 1. 2023). 121 Primorski dnevnik, 12. 6. 1968, str. 3. 122 Primorski dnevnik, 12. 6. 1968, str. 3; Celigoj, Kettejev dom na Premu, dostopno na: https://www.kamra.si/album-slo­venije/kettejev-dom-na-premu-1965/ (3. 1. 2023); Celigoj,Dragotinu Ketteju so odkrili spomenik, dostopno na: https://www.kamra.si/album-slovenije/dragotinu-ketteju-so-odkri­li-spomenik-v-ilirski-bistrici-in-obnovili-njegov-dom-na--premu-1968/ (4. 1. 2023). Od otvoritve je bila Kettejeva spominska soba obnovljena dvakrat. Obnovili sta jo kusto­sinji Pokrajinskega muzeja Koper. Leta 2000 jo je obnovila Zvona Ciglic, leta 2021 pa Aneja Rože, ki je razstavo naslo­vila: Ne bom se vdal: življenje Dragotina Ketteja. 1976 so v Ilirski Bistrici in na Premu pripravili manj­ šo spominsko slovesnost, na kateri so poleg doma- cih ucencev nastopili ucenci rojanske osnovne šole s pesnikovim imenom, predsednik skupšcine Bojan Brozina pa je v navzocnosti številnih obcanov in kul­ turnikov v Kettejevi spominski sobi odkril spomin­ sko plošco, na kateri piše »Pesniku/ ob/ 100­letnici/ rojstva/ rojaki«.123 Dvaindvajsetega januarja 1976 so na seji kulturne skupnosti v Ilirski Bistrici datum Kettejevega rojstva (19.januar) razglasili za lokalni kulturni praznik, na katerem bodo organizacijam in posameznikom, ki s svojim kulturnim delovanjem izkazujejo pomembne dosežke, podeljevali Kettejeve nagrade.124 Njihov po­budnik je bil domaci kulturnik Ivko Spetic Magaj­na.125 Nagrade so prvic podelili na drugem mesecu kulture, 31. januarja 1978, v ilirskobistriškem Domu družbenopoliticnih organizacij126 (Sokolski dom v Ilirski Bistrici).127 Podeljevanje Kettejevih nagrad se je leta 1980 preselilo v novozgrajeni Dom JLA v Trnovem (današnji Dom na Vidmu),128 od januarja 1983 pa je potekalo na premskem gradu.129 Zadnja podelitev Kettejevih nagrad je bila leta 1990,130 mesec kulture pa se je obdržal do današnjih dni. Pogost gost na prireditvah ob ilirskobistriškem mesecu kulture in na obcinskih prireditvah ob slovenskem kulturnem prazniku je Moški pevski zbor Dragotin Kette, ki je bil pod tem imenom ustanovljen leta 1969.131 123 Primorski dnevnik, 20. 1. 1976, str. 2; Jesenovac, Njegovo delo je spoštovano, str. 17; Celigoj, Ketteju za sto letnico rojstva,dostopno na: https://www.kamra.si/album-slovenije/ketteju--za-sto-letnico-rojstva-prem-19-jan-1976/ (4. 1. 2023); Pri­morski dnevnik, 15. 1. 1976, str. 2. 124 Primorski dnevnik, 20. 1. 1976, str. 2; Jesenovac, Njegovo delo je spoštovano, str. 17. 125 Notranjsko primorske novice, Ilirska Bistrica: Naziv castni ob­can, dostopno na: https://notranjskoprimorske.si/2015/06/ilirska-bistrica-naziv-castni-obcan-letos-podelili-ivku-spe­ ticu-magajni/ (4. 1. 2023). 126 Delo, 20. 1. 1978, str. 10. 127 Ilirskobistriški sokolski dom, zgrajen leta 1912, je najverjet­neje leta 1928 zasegla italijanska oblast in ga spremenila v dom fašisticnih kulturniških organizacij (Casa del fascio). Po drugi svetovni vojni je stavbo zasegla Jugoslovanska ljudska armada. Ob zgraditvi nove stavbe Doma JLA (današnji Dom na Vidmu) se je sokolski dom spremenil v Dom družbeno­politicnih organizacij. Od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja v njegovih pritlicnih prostorih domuje Mladinski klub Nade Žagar. Dom JLA se je po osamosvojitvi Republike Slovenije preimenoval v Dom na Vidmu. Celigoj, TVD Par-tizan, dostopno na: https://www.kamra.si/album-slovenije/tvd-partizan-ilirska-bistrica-1960/ (9. 2. 2023); MKNŽ se predstavlja, http://www.drustvo-mknz.si/mknz.html (9. 2.2023); Celigoj, Sokolstvo in orlovstvo, str. 81; Beltram, Ži-vljenje, str. 139. 128 Delo, 25. 1. 1980, str. 7. 129 Delo, 21. 1. 1983, str. 8. 130 Delo, 31. 1. 1990, str. 7. Kettejeve nagrade še vedno podelju­jejo ucencem Osnovne šole Dragotina Ketteja Novo mesto,ki izkažejo izjemne dosežke na podrocju kulture. Kettejevi nagrajenci 2021, dostopno na: https://dknm.splet.arnes.si/2021/02/05/kettejevi-nagrajenci-2021/ (27. 2. 2023). 131 Zacetki pevskega zbora segajo v leto 1946 (Ternovec, Nekaj o delu, str. 11). Odlocitev o ustanovitvi Kettejeve knjižnice na obnovljenem premskem gradu, ki so jo ravno tako sprejeli na seji temeljne kulturne skupnosti v Ilirski Bistrici 22. januarja 1976, pa se ni obnesla. Njen na-men je bil zbirati izvirno slovensko poezijo in njene prevode,132 s cimer naj bi književnost približali tako slovenskim kmetom kot doktorjem znanosti.133 Kettejevi stoti obletnici rojstva so se pokloni­li tudi v Novem mestu, kjer so v Študijski knjižnici Mirana Jarca otvorili razstavo Kettejevih del, druge literature in predmetov, povezanih s Kettejem.134 Zakljucek Postavljanje spominskih obeležij Dragotinu Ket­teju in rituali, ki so se ob njih vzpostavili, kažejo na spreminjajoce se vrednotenje državnih, predvsem pa lokalnih oblasti in družbe do pesnika ter na obliko­vanje pesnika v orodje za doseganje politicnih ho-tenj. Da je umrli pesnik služil za ustvarjanje kolek­tivne identitete v dolocenem zgodovinskem obdobju,je prišlo v ospredje zlasti po njegovi smrti, ko se je oblikovala takratna slovenska identiteta, in po kon-cu druge svetovne vojne, ko se je zacela oblikovati in utrjevati slovenska socialisticna identiteta. Vidnejše dejavnosti ritualov in spominskih obeležij (ustano­vitev Kettejeve poti med Ilirsko Bistrico in Premom leta 2006)135 so v casu samostojne Republike Slove­nije zacele potekati po letu 2000 in jih lahko razu-memo kot spodbujanje ohranjanja lokalne identitete v globalnem svetu, so pa vselej odvisne od interesov oziroma zagnanosti posameznikov in lokalne oblasti.Za konec lahko recemo, da si Ketteja lastijo na raz­licnih koncih Slovenije, kjer je pesnik živel in deloval,vendar ostajajo akterji ohranjanja kolektivnega spo­mina na pesnika bolj ali manj nepovezani med seboj. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKO GRADIVO ŠAK – Škofijski arhiv KoperPopisna in krstna knjiga fare Prem 1875–1905 Obcina Ilirska Bistrica Delovodnik premske osnovne šole 1948–1958 (neurejeno arhivsko gradivo). Proracun Obcine Ilirska Bistrica za leto 1967. 132 Primorske novice, Oddolžitev pesniku, dostopno na: https:// www.primorske.si/plus/sobota/o-cem-so-primorske-novice­ -porocale-januarja-1976 (9. 2. 2023). 133 Jesenovac, Njegovo delo je spoštovano, str. 17. 134 Dolenjski list, 15. 1. 1976, str. 7. 135 Kettejeva pot od Ilirske Bistrice do Prema (zgibanka). PMK – Pokrajinski muzej KoperJahresbericht des k. k. Ober-Gymnasiums in Ru-dolfswert für das Schuljahr 1897–1898.Zapisnik za ljudsko šolo v Košani 1890–1891. CASOPISI Celjski tednik, 1955. Delo, 1978, 1980, 1983, 1990. Dolenjski list, 1955, 1976. Domoljub, 1943. Enakopravnost, 1950, 1955. Gioventů Lubianese ­ Ljubljanska mladina, 1943. Istra, 1936. Jutro, 1920, 1921, 1923, 1924, 1939, 1941. Ljudska pravica, 1949. Ljudski tednik, 1949. Osvobodilna fronta, 1941. Primorski dnevnik, 1949, 1955, 1967, 1968, 1976. Slovenec, 1899, 1902, 1925, 1943. Slovenski dom, 1941. Slovenski Jadran, 1955. Slovenski narod, 1899, 1900, 1902, 1909, 1924, 1926, 1939. Slovenski porocevalec, 1945. Snežniški razgledi, 1967. Svobodna Slovenija, 1955. Snežnik, 1965. Uradni list LRS 23/1948. Uradni list RS, št. 38/1992. INFORMATORJI Vojko Celigoj (1938), 20. 10. 2020.Neda Pockaj (rojena Abram, 1938), 14. 6. 2021.Janez Suhadolc (1942), 9. 9. 2021. LITERATURA A[škerc, Anton]: † Dragotin Kette. Ljubljanski zvon 19, 1899, št. 5, str. 312. Aškerc, Anton: Dragotin Kette. Dragotin Kette, Poe­zije. Ljubljana: L. Schwentner, 1900, str. III–X. Balantic, France: Zbrano delo (urednik France Piber­nik). Maribor: Litera, 2008. Beltram, Vlasta: Življenje med svetovnima vojnama (1918–1941). Obcina Ilirska Bistrica. Monografi­ja (urednik Ivan Simcic). Ilirska Bistrica: Obcina Ilirska Bistrica, 2011, str. 130–143. Cankar, Ivan: Konec literarne krcme. Dom in svet 24, 1911, št. 11, str. 430. Csáky, Moritz: Ambivalentnost kolektivnega spo­mina v Centralni Evropi (prevod Anja Naglic).Zgodovinski casopis 58, 2004, št. 1–2, str. 131–142. Celigoj, Vojko: Sokolstvo in orlovstvo. Obcina Ilir­ska Bistrica. Monografija (urednik Ivan Simcic).Ilirska Bistrica: Obcina Ilirska Bistrica, 2011, str.80–83. Dolenc, Ervin: Med kulturo in politiko: kulturnopoli­ticna razhajanja v Sloveniji med svetovnima voj­nama. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino,2010. Govekar, Fran: Kette in Aškerc. Ljubljanski zvon 32, 1912, št. 9, str. 509–512. Hudoklin, Jelka in Jankovic, Liljana: Sanacija spo­menika oblikovane narave v grajeni mestni struk­turi: Kettejev drevored v Novem mestu. Urbani izziv, 1993, št. 23/25, str. 67–75. Jasenovac, Stane: Njegovo delo je spoštovano. Sto­letnica rojstva Dragotina Ketteja. Rodna gruda Slovenija 23, 1976, str. 17. Jezernik, Božidar: Moc spomina, premoc pozabe:zgodovina ljubljanskih »nacionalnih spomeni­kov«. Zgodovina za vse 11, 2004, št. 1, str. 5–18. Kastelic, Emilija: Vpliv fašizma na kulturno dedišci-no Primorske. Kronika 56, 2008, št. 1, str. 55–70. Kette, Dragotin: Adrija. Ljubljanski zvon 18, 1898, št. 9, str. 548–551. Kette, Dragotin: Naši dijaki: burka v dveh dejanjih (ur. Pavel Strmšek). Maribor: V. Weixl, 1926. Kette, Dragotin: Zbrano delo: Prva knjiga: Pesmi: Pe­smi in proza (urednik France Koblar). Ljubljana: DZS, 1976. Kettejeva pot od Ilirske Bistrice do Prema (zgibanka).Ilirska Bistrica: TIC Ilirska Bistrica, s. a. Kindler, Viljem: Ali bo 1963. leta dograjena osem­letka v Ilirski Bistrici. Snežnik 2, 1963, št. 1, str. 7. Kudelka, Viktor: O nekaterih problemih moderne v slovstvih jugoslovanskih narodov (prevod L.Turnšek-Kajtner). Jezik in slovstvo 19, 1974, št. 8, str. 292–302. Kuševic, Alenka: Razvoj spomeniškega varstva na Slovenskem. Varstvo spomenikov 38, 1999, str. 247–254. Lapajne, Niko: »Ponosna glava moja se ne klanja …« Tovariš 25, 1969, št. 21, str. 34–36. Martinovic, Juraj: Znameniti Slovenci: Dragotin Kette. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1978. Merhar, Alojzij (Silvin Sardenko): Zadnji pozdrav umrlemu pesniku. Dom in svet 12, 1899, št. 11, str. 346. Mušic, Janez: Dragotin Kette. Ljubljana: Mladika, 1993. Peterlin, Radivoj: V stari Cukrarni. Kronika sloven­skih mest 2, 1935, str. 5–7. Pirjevec, Dušan: Družbeno politicni vzroki slovenske moderne. Kronika 3, 1955, št. 1, str. 13–21. Simcic, Ivan: Kettejeve sledi. Ilirska Bistrica: Borovci, 2023. Smole, Emil: Zgodovinski in memorialni spomeniki.Prem. Varstvo spomenikov, 1970, št. 13–14, str. 260. Smolej, Viktor: Prešeren in narodnoosvobodilna voj­na. Kronika 3, 1955, št. 1, str. 5–14. Ternovec, Aleksander: Nekaj o delu moškega pev­skega zbora »Dragotin Kette«. Krajan, 28. 1. 1982, str. 11. Vasic, Ivan: Dragotin Kette in Novo mesto. Kronika 1, 1953, št. 1, str. 194–201. Zadnikar, Marjan: Domovi in spominske plošce veli­kih Slovencev. Varstvo spomenikov 2, 1949, št. 3–4, str. 91–93. Zadnikar, Marjan: Spomeniki slavnih Slovencev.Varstvo spomenikov 3, 1950, št. 3–4, str. 63–65. Zadnikar, Marjan: Spomeniki velikih Slovencev. Var­stvo spomenikov 2, 1949, št. 3–4, str. 10–13. Zaman, Marjeta: 40 let osnovne šole Dragotina Ket­teja. Rast 7, 1996, št. 1–2, str. 111–112. Zupan, Ivan: K 32-letnici smrti pesnika Dragotina Ketteja. Glasilo K. S. K. jednote, 21. 4. 1931, str. 2–3; 28. 4. 1931, str. 4. Zupancic, Niko: Še nekaj spominov na Dragotina Ketteja. Tovariš, 13. 7. 1950, str. 113–114. Žitko Durjava, Sonja: Nagrobna plastika slovenskih akademskih kiparjev okrog leta 1900. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 33, 1997, št. 33, str. 36–68. SPLETNE STRANI Casopis Delo Narodne dame in feministke, 2012: https://old.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/narodne-dame-in-fe­ ministke.html. Kamra Cankarjev spomenik na Vrhniki: https://www.ka­ mra.si/digitalne-zbirke/cankarjev-spomenik-na--vrhniki/. Celigoj, Vojko: Dragotinu Ketteju so odkrili spome­nik v Ilirski Bistrici in obnovili njegov dom na Premu, 1968: https://www.kamra.si/album-slo­ venije/dragotinu-ketteju-so-odkrili-spomenik-v­ -ilirski-bistrici-in-obnovili-njegov-dom-na-pre­ mu-1968/. Celigoj, Vojko: Keršicev Kette, 1967: https://www.kamra.si/album-slovenije/kersicev-kette-1967/ Celigoj, Vojko: Kettejev dinar za Kettejev dom: https://www.kamra.si/album-slovenije/kettejev--dinar-za-kettejev-dom-1967/. Celigoj, Vojko: Kettejev dom na Premu: https://www.kamra.si/album-slovenije/kettejev-dom--na-premu-1965/. Celigoj, Vojko: Ketteju za sto letnico rojstva, Prem, 19.jan. 1976: https://www.kamra.si/album-slo­ venije/ketteju-za-sto-letnico-rojstva-prem-19­ -jan-1976/. Celigoj, Vojko: TVD Partizan Ilirska Bistrica, 1960:https://www.kamra.si/album-slovenije/tvd-par­ tizan-ilirska-bistrica-1960/. Kettejev drevored: https://www.kamra.si/digitalne--zbirke/kettejev-drevored/. Mladinski klub Nade Žagar (MKNŽ) MKNŽ se predstavlja: http://www.drustvo-mknz.si/mknz.html. Notranjsko primorske novice Ilirska Bistrica: Naziv castni obcan letos podelili Ivku Speticu Magajni: https://notranjskoprimor-ske.si/2015/06/ilirska-bistrica-naziv-castni-ob­ can-letos-podelili-ivku-speticu-magajni/. Primorske novice Oddolžitev pesniku: https://www.primorske.si/plus/sobota/o-cem-so-primorske-novice-porocale-ja­ nuarja-1976. Oesterreichishes Musiklexikon online Dörr, Familie: https://www.musiklexikon.ac.at/ml. Slovenska biografija Pibernik, France: s. v. Balantic, France (1921–1943):https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1016830/. Youtube Kulturne drobtinice s Prema. Klavir Ketejevih:https://www.youtube.com/watch?v=O9-2qeJjF­ hI. Zgodovina.si Rože, Aneja: »Nekaj dnarcev smo nabrali, za spome­nik Ketteja poslali«, 2021: http://zgodovina.si/nekaj-dnarcev-smo-nabrali-za-spomenik-kette­ ja-poslali/. Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti Dovic, Marjan: Spominska obeležja: Analiza podat­kovne baze, 2014: http://pslk.zrc-sazu.si/static/media/analize/sl/Spomeniki-ANALIZA-Mari­ jan-Dovic.pdf (projekt Prostor slovenske literar­ ne kulture). Prostor slovenske literarne kulture: spomeniki:http://pslk.zrc-sazu.si/sl/#/layer/1 (projekt Pro-stor slovenske literarne kulture). SUMMARY Memorials of Dragotin Kette from the poet’s death to the 100th anniversary of his birth The contribution presents the memorials of one of the four representatives of Slovenian modernism,the poet Dragotin Kette, who was born in Prem near Ilirska Bistrica on 19 January 1876 and died of tu­berculosis in Ljubljana’s Cukrarna (a sugar refinery­-turned-shelter for the socially disadvantaged; transl.note) on 26 April 1899. Focusing on the memorials set up in the period between Kette’s death and the 100th anniversary of his birth, the article discusses how the attitude towards the poet changed in time and place. Following the poet’s death, the memorials con­centrated in Ljubljana. Kette was accompanied on his final journey from Cukrarna to St. Christopher’s Cemetery (present-day Navje Memorial Park) by a procession of his friends, literary authors, and the Slovenian elite, which used his funeral to promote and strengthen Slovenian identity. A decade later,also thanks to funds collected, his burial mound was finally given a headstone. Less enthusiasm, however,was demonstrated for maintaining the grave, which remained in the state of neglect until the pupils from the town’s lyceum for girls began to take care of it. In 1923, the remains of three representatives of Slove­nian modernism—Dragotin Kette, Josip Murn, and Ivan Cankar—were placed in a decent tomb in the Holy Cross Churchyard (modern Ljubljana’s central Žale Cemetery). Activities honouring Kette’s memory resumed after the Second World War, during the period of constructing Slovenian socialist identity. On the ini­tiative of the Institute for the Protection of Cultural Heritage of the People’s Republic of Slovenia, a me­morial plaque was mounted on the poet’s birth house in Prem near Ilirska Bistrica and, respectively, on the Štamcar house at Marof in Novo Mesto, where Kette lived in 1897 and 1898.The general interest in Slove­nian modernism piqued in 1955, with festivities held in several places across Slovenia to commemorate the sixtieth anniversary of the literary movement. The main event took place in Ljubljana, where a memo­rial plaque dedicated to all the four representatives of Slovenian modernism (the three mentioned abo­ve and Oton Župancic, who died in 1949) was mo­unted on the façade of Cukrarna as their gathering place and Župancic’s monument was erected next to the tomb in the Holy Cross Churchyard. The city of Novo Mesto organized the unveiling of Kette’s memorials (a pair of busts in front of the town ma­gistrate and a fountain displaying his verses from the poem “Na trgu”). On that same occasion, the former Tavcar Road was renamed Kette Tree-Lined Ave­nue. On the other hand, the poet’s native village only held a minor event marking the sixtieth anniversary of Slovenian modernism. The interest in Dragotin Kette, along with the re­cognition of his stature also in his native environment finally grew in the 1960s, when the local cultural workers, most notably Vojko Celigoj, launched the awareness-raising campaign. That was when Ilirska Bistrica built a new school bearing the poet’s name (1963), introduced the Kette Reading Badge (1966),arranged his memorial room in Prem, and erected his bust at the local school building (1968); Dragotin Kette also gave the name to the Ilirska Bistrica male choir (1969). On the 100th anniversary of his birth,the municipal assembly set up a memorial plaque in his memorial room and proclaimed the day of his birth as municipal cultural holiday, on which it also presented the Kette Awards for outstanding cultural achievements in the Municipality of Ilirska Bistrica.In addition, the municipal assembly endeavoured to arrange the Kette Library in Prem Castle; however,the project never materialized. The Kette Awards were discontinued after Slovenia’s independence in 1991; the tradition that has remained constant is the month of culture, which takes place every year in the period between the poet’s birth on 19 January and the Slovenian Cultural Holiday on 8 February. Prem, rojstni kraj Dragotina Ketteja (iz zbirke Milana Škrabca). 1.01 Izvirni znanstveni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.09CC-BY-NC-ND Bogdan Kolar redni profesor v. p., Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Poljanska cesta 4, SI–1000 LjubljanaE-pošta: bogdan.kolar@guest.arnes.si Zacetki ustanove notredamskih sester v Trnovem IZVLECEK Redovna skupnost šolskih sester de Notre Dame je nastala sredi 19. stoletja na Bavarskem, in sicer kot odgovor na velike potrebe po izobraževanju, zlasti deklet. Z ustanavljanjem šol razlicnih smeri in stopenj ter zavodov je skupnost ponudila odgovor na te potrebe in pricakovanja okolja. Prve ustanove so zaživele v nemškem prostoru. Leta 1857 sta bila ustanovljena šola in internat v Gorici. Od tam so sestre s podporo ljubljanskega škofa Jakoba Missia svoje delova­nje razširile v Šmihel pri Novem mestu (1886) in Trnovo (1888) pri Ilirski Bistrici. Bile so prve, ki so izobraževanje omogocile tudi gluhonemi mladini. V prispevku so orisani zacetki šole in internata v Trnovem. KLJUCNE BESEDE Kongregacija šolskih sester de Notre Dame, Trnovo (Ilirska Bistrica),Karolina Elizabeta (Marija Terezija) Gerhardinger (1797–1879), Katoliška cerkev, izobraževanje deklet ABSTRACT THE BEGINNINGS OF THE NOTRE DAME’S SISTER SCHOOL IN TRNOVO The religious Congregation of the School Sisters of Notre Dame was founded in the mid­nineteenth century in Bavaria in response to an urgent need for educating particularly girls. The new religious order addressed the needs and expectations of society by founding schools offering different courses and grades and boarding houses. The first in­stitutions were established in the German­speaking world. In 1857, a school and a boarding house were founded in Gorizia. With the help of Jakob Missia, Bishop of Ljubljana, the sisters expanded their activities to Šmihel near Novo Mesto (1886) and Trnovo near Ilirska Bistrica (1888). They were also the first to provide education of deaf youth.The paper presents the beginning of the school and boarding house in Trnovo. KEY WORDS Congregation of the School Sisters of Notre Dame, Trnovo (Ilirska Bistrica), Karolina Elizabeth Gerhardinger (1797–1879), Catholic Church, girls’ education Redovna skupnost sester de Notre Dame, uradno se je imenovala Kongregacija ubogih šolskih sester naše ljube Gospe (Arme Schulschwestern Unserer Lieben Frau), izvira iz Bavarske. Njena zacetnica je Karolina Elizabeta (redovno ime Marija Terezija Je­zusova) Gerhardinger (1797–1879), rojena v bavar­skem mestu Stadtamhof pri Regensburgu, ki je kot uciteljica ustanovila redovno skupnost za vzgojo in izobraževanje deklet. Ko je videla, da zaradi slabih socialnih razmer, obveznosti v domacem okolju in zapostavljanja v širši družbi dekleta nimajo veliko možnosti za pridobitev dobre izobrazbe in pripravo na življenje, je rešitev videla v novi redovni skupnosti,ki bi kot temeljni cilj imela prav organiziranje šol­skega pouka in vzgoje za dekleta. Ob podpori javnih oblasti, domacega duhovnika in škofa v Regensburgu so bila pripravljena nova pravila, ki jih je leta 1834 potrdila krajevna cerkvena oblast in leta 1865 še Rim (to je bil prvi primer ženske redovne skupnosti v Cerkvi, v kateri so ženske imele vodstvene polo-žaje na vseh ravneh in so bile neodvisne od moške ustanove).1 Šlo je za aktivno skupnost, v kateri ni bilo stroge klavzure, kot je bila v ženskih samostanih pred tem, temvec so clanice imele možnost pouce­vanja izven samostanskih prostorov. Za razliko od mocnih in neodvisnih opatij iz predhodnega casa je bila nova skupnost organizirana bolj centralisticno (posamezne hiše niso bile samostojne, temvec del province), kar jim je omogocalo sprejemanje novih ustanov in usklajevanja kadrovskih potreb na najviš­ji ravni. Za novo ustanovo so bile zadosti dve ali tri sestre, ki so se lahko v polni meri vkljucile v življenje okolja. Skupnost je bila zelo konkreten odgovor na izobraževalne in socialne potrebe v nemškem pro-storu tistega casa. Podobno so v drugih evropskih okoljih nastale druge redovne skupnosti, ki so že v imenu izražale svoje mesto v družbi in Cerkvi – raz­licne skupine šolskih sester in šolskih bratov. Zibelka nove ustanove je postalo bavarsko mesto Neunburg vorm Wald (Oberpfalz), ustanovni datum je bil 24.oktober 1833, najvecje središce skupnosti pa je bilo v bavarski prestolnici München, kamor so se sestre na­selile leta 1843. Številni kraji so si želeli imeti takšno ustanovo. Pozornost sester so pritegnili tudi nemški izseljenci; že leta 1847 so odšle med nemške izse­ljence v Združene države Amerike, kjer so sodelovale pri ustanavljanju župnijskih šol, najprej prav v hribo­vitih delih Pensilvanije, kjer so skrbele za izobrazbo otrok nemških priseljencev. Ob smrti ustanoviteljice Karoline Terezije Gerhardinger je skupnost štela že 2500 clanic in je kmalu postala najštevilcnejša ženska šolska izobraževalna skupnost v Katoliški cerkvi.2 1 Notredamske sestre sto let na Slovenskem; Balgac, Delovanje, str. 235–236. 2 Mati Terezija Jezusova, str. 28; Kongregacija ubogih šolskih se­ster, str. 15–18. Zacetki v slovenskem prostoru V slovenskem prostoru je skupnost dobila ime Uboge šolske sestre naše ljube Gospe ali Sestre »Notre Dame«, Kongregacija šolskih sester de No­tre Dame ali preprosto notredamke. Glas o njih je prišel iz Gorice, kjer so že od leta 1857 vodile šolo za gluhonemo mladino, in z Dunaja, to je predvsem iz nemškega okolja. Z njimi so se srecali posamezniki,ki so prav v tej sestrski ustanovi videli možnost za iz­boljšanje šolskih razmer in ponudbe na vzgojno-izo­braževalnem podrocju nasploh. Šlo je za ljudi, ki so cenili izobrazbo in so želeli mladim ponuditi okolje,v katerem bi jo lahko pridobili. Pogovori o tem, da bi notredamske sestre prišle v Šmihel pri Novem mestu,kjer je zaživela njihova prva ustanova v osrednjem slovenskem prostoru, so z vodstvom zavoda v Gorici stekli že leta 1881 in so trajali pet let. Prva skupi­na notredamskih sester se je v kraju Šmihel naselila 29.septembra 1886. Za njihov prihod so se zavzeli trije domacini. Med njimi je bil baron Tadej Merkl,lastnik posestva na Velikem Slatniku, ki je sestre po­znal z Dunaja, kjer je opravljal naloge predsednika Trgovske zbornice.3 Po smrti edinega sina je svoje posestvo želel prepustiti župniji Šmihel z namenom,da bi tamkajšnji župnik priskrbel sestrsko skupnost,ki bi prevzela vodstvo zavoda za vzgojo in šolanje de­klet, tudi tistih z Velikega Slatnika, ki do tedaj niso imele možnosti šolanja. Novomeški franciškan p.Bernard Vovk (1824–1911) se je na predlog barona Merkla povezal s sestrami v Gorici in na tamkajšnjo skupnost naslovil prošnjo, da bi prišle v Novo me-sto. Zamisel je podprl Anton Peterlin (1833–1912),župnik v Šmihelu, ki je storil konkretne korake za zacetek nove ustanove. Ko je videl, da hiša in pose-stvo na Slatniku nista primerna za naselitev sester,je poskrbel, da je bila posest na Velikem Slatniku prodana, z denarjem pa je kupil posestvo v Šmihelu ter zacel zidati šolo in samostan. Leta 1886 so bila poslopja zaradi spodbujanja škofa dr. Jakoba Missia (1838–1902, ljubljanski škof 1884–1898) vecja od prvotnega nacrta in pripravljena za vselitev. Iz Gorice so prišle tri sestre, ki so postavljale temelje delovanja šole. Ob prihodu v kraj jim je župnik Peterlin izrocil kljuce šole in samostana ter jih predstavil ljudem. 3.oktobra 1886 so bile s cerkvenim obredom, ki ga je vodil novomeški prošt Peter Urh, slovesno sprejete.4 29.oktobra 1886 je Zgodnja Danica pozdravila nji­hov prihod in poudarila širši pomen njihovega de­lovanja: »Dolenjcem cestitamo, da se je tudi med njimi osnovala dekliška šola šolskih sester, ki so v zacetku tega mesca v Šmihelu pri Novem mestu pricele svoje blago­ 3 Kongregacija ubogih šolskih sester, str. 27–28. Baron Tadej Merkl je posestvo Veliki Slatnik dobil leta 1880 kot sorodnik Johanna Macha. 4 Notredamske sestre sto let na Slovenskem. dejno delovanje. Posebna sreca ne le za Dolenjce marvec tudi za druge slovenske pokrajine bo šola za gluhoneme deklice, ki jo že prihodnji mesec pricno te tako spretne odgojiteljice ženske mladine.«5 Soglasje za naselitev je dal tudi Kranjski deželni šolski svet in dolocil pod-poro 200 gld za vsak razred. Že v prvih dneh se je v dva razreda vpisalo 90 otrok. Sestrska skupnost je ponudila še dodatne oblike izobraževanja. Starejšim dekletom je omogocila, da so prihajala ob nedeljah in se udeleževala raznih tecajev. Ucenke so prihaja­le tako iz raznih krajev Dolenjske kot iz Primorske,Štajerske in Koroške. Prvi namen sester je bil, da so izobraževanje po­nudile dekletom, ki bi sicer ostala brez drugih mo-žnosti na poti v samostojno življenje. Zato so v Šmi­helu poleg vec drugih šolskih programov odprle šolo za gluhonema dekleta. To je bila prva tovrstna šola na slovenskih tleh. Dnevnik Slovenec, ki je spremljal zacetke ustanove, je 27. oktobra 1886 porocal: »Nase­lile so se te redovnice k nam, da bi v tukajšnji ljudski šoli deklice poducevale; sprejemale pa bodo v svojo lepo novo hišo, v kteri je prav veliko prostora, tudi gojenke, ktere bodo zamogle dobivati v njih samostanu hrano in poduk.Zacele pa bodo šolske sestre že prihodnji mesec tudi s šolo,kakoršne na Kranjskem še ni, s šolo za gluhoneme (gluhe in mutaste) deklice. Poducevali se bodo tukaj gluhonemi otroci v slovenskem jeziku, kar je neprecenljiva dobrota,ker gluhonemi, kteri pridejo iz Linca ali kacega drugega nemškega vstava, razumejo le nemški in ko iz vstava domu pridejo, svojimi domacimi govoriti ne morejo – so zopet tako rekoc mutasti. /…/ Boljši dote gluhonemi hceri stariši ne morejo dati, kakor ce jo dado v taki šoli izuciti.«6 S poukom so zacele 15. novembra 1886. V prvi skupini je bilo sedem deklet, v casu najvecjega obsega pa je njihovo število naraslo na 30. Ko je bila leta 1900 v Ljubljani ustanovljena državna šola za 5 Zgodnja Danica, št. 44, 39 (1886), 29. 10. 1886, str. 352, »Do­ lenjcem cestitamo«. 6 Slovenec 14 (1886), št. 246, 27. 10. 1886, str. 3, »Iz Šmihela pri Novem mestu«. gluhonemo mladino, je šmihelska šola štiri leta za­tem prenehala delovati.7 Prva predstojnica ustanove je bila s. Ivana Oblak (1853–1927),8 doma iz Škofje Loke, ki je pred tem delovala v goriškem samostanu in je bila uciteljica gluhonemih. Ustanova notredamskih sester v Šmi­helu je bila lepo sprejeta in je od prvega leta potrjeva-la uspešno vzgojno-izobraževalno delo. Ljudski šoli so se kmalu pridružili trgovski tecaji ter mešcanska in gospodinjska šola. Gojenke so prihajale od blizu in dalec. Poleg šolskega dela v ožjem pomenu besede je zavod omogocal uveljavljanje na kulturnem in pro-svetnem podrocju. Ob zavodu je zaživel ljudski oder.Ko so leta 1938 praznovali 50-letnico delovanja, je dozorela ideja o ustanovitvi sirotišnice za dolenjske otroke, vendar je zacetek druge svetovne vojne to preprecil. Iz Šmihela so notredamske sestre prevze­le vrsto novih ustanov. V Ljubljani so odprle vzgojni zavod in otroški vrtec, v Šentjerneju otroški vrtec in gospodinjsko šolo, podobno v Žireh, na Jesenicah je zaživela ustanova z vrtcem in domom za dijakinje ter ljudska kuhinja, v Ljubljani mestno zavetišce Antona Jerine in v Beogradu vzgojni zavod.9 Povecevanje števila novih ustanov je bilo mogo-ce, ker so v skupnost vstopala slovenska dekleta in se usposabljala za izvirne oblike vzgojno-izobraže­valnega dela. Hkrati so se s tem postopoma izpol­nili pogoji, da so lahko sestre nacrtovale ustanovi­tev lastne redovne province, kar jim je zagotavljalo bolj proste roke pri sprejemanju odlocitev in oblik delovanja. Leta 1937 so bili izpolnjeni pogoji, da je bila ustanovljena jugoslovanska redovna provinca (po letu 1993 slovenska provinca).10 Njena osrednja ustanova in uradni sedež je bila v Šmihelu pri Novem mestu. Ko so po drugi svetovni vojni notredamke to središce izgubile, je bilo sestrsko vodstvo na Strugi (1948–1968) in po letu 1968 v Ljubljani. Prvi koraki v Trnovem Pobudniki za prihod sestrske skupnosti v Trnovo so bili domacini, ki so delo sester poznali iz drugih okolij in so se hkrati zavedali pomena izobrazbe za dekleta. Trnovski trgovec Ivan Valencic z ženo Ivano velja za predlagatelja prihoda sester v Trnovo. Ku-pil je poslopje, ki je bilo sicer prvotno namenjeno za druge potrebe, ga razširil in v njem slednjic pripravil stanovanja, ki so jih najemali razlicni uporabniki. Ker nista imela potomcev, sta Valencica želela poslopje sprva nameniti za sakralni prostor, razmišljala sta o 7 Notredamske sestre sto let na Slovenskem. 8 Sestra Ivana Oblak se je s sestrami de Notre Dame srecala v Gorici, v skupnost je vstopila v osrednji hiši v Münchnu leta 1875. Umrla je v Šmihelu. Prim. Provincialni arhiv, In memoriam. Nekrolog šolskih sester de Notre Dame. 9 Notredamske sestre sto let na Slovenskem; Balgac, Delovanje, str. 236–237. 10 Notredamske sestre sto let na Slovenskem. Ivan in Ivana Valencic, pobudnika šole v Trnovem (zbirka fotografij skupnosti v Trnovem). postavitvi kapele ali podružnicne cerkve, nato pa sta se na prigovarjanje znancev odlocila stavbo in veczemljiških parcel izrociti župnijski cerkvi v Trnovem z namenom, da ta poišce žensko redovno skupnost,ki bi v kraju poskrbela za izobraževanje deklet. Kot je ostalo zapisano v spominu sester, sta se Valencice­va odlocila za takšen korak in prek svojega znanca,zdravnika dr. Franca Bachmanna, ki je imel hcerko v internatu šolskih sester v Mariboru, skušala izvedeti,ali bi ta skupnost prevzela novo ustanovo v Trno­vem.11 Na Valencicevo povabilo sta 30. avgusta 1879 iz Maribora prišli dve sestri skupnosti šolskih sester sv. Franciška in si ogledali poslopje; ena od njiju je bila s.Terezija (Angelina) Križanic (1854–1937), po­znejša dolgoletna vrhovna predstojnica šolskih sester in zacetnica vrste ustanov zunaj ožjega slovenskega prostora. S ponudbo sta bili zadovoljni, vendar so imeli domaci duhovniki veliko pomislekov v zvezi z viri sredstev, ki bi sestram zagotavljala preživetje in omogocala delovanje ustanove.12 Zato se je odlocitev zavlekla za vec let. Ko pa je leta 1885 prišel v Trnovo za župnika in dekana Janez Vesel (1840–1900), se je takoj zacel za­ 11 O zacetkih ustanove v Trnovem govorijo zapisi v Kroniki samostana in šole v Trnovem za leta 1888–1947, ki jo hrani provincialni arhiv sester de Notre Dame v Ljubljani; Arhiv skupnosti, Šolska kronika 1888–1922, str. 1–2. 12 Zanimivo je, da sicer bogata kronika skupnosti mariborskih šolskih sester ne omenja stikov s Trnovim, tako tudi ne obi-ska. Prim. Kronika materne hiše šolskih sester v Mariboru 1864– 1919, Ljubljana, 2007. vzemati za to, da bi se Valenciceva zamisel uresnicila.Glede na mnenje, ki si ga je zapisal škof dr. Anton Bonaventura Jeglic, je imel dekan Vesel dobre odnose s krajevnimi liberalnimi voditelji, trgovci in gostilni-carji, kar mu je bilo v pomoc pri pripravljanju poti za prihod sester.13 Vesel je o zadevi govoril z novim ljubljanskim škofom dr. Jakobom Missiem, ki je 25.maja 1886 prišel v Trnovo na birmo. Škof Missia je dobro poznal razmere na šolskem podrocju v celotni monarhiji, saj je bil dolga leta v službi škofije Gra­dec in je imel vec nalog v okviru avstrijske škofovske konference. Poznal je tudi delo, ki so ga pri vzgoji in izobraževanju opravljale razlicne ženske redovne skupnosti.14 Zato je odlocno podprl idejo, da v kraj pridejo sestre. Ob istem obisku se je srecal s trgov­cem Valencicem in mu predlagal, da bi v Trnovo povabili šolske sestre de Notre Dame. Škof Missia je sicer najprej ponovno povabil mariborske šolske sestre, vendar so tokrat odgovorile, da ustanove ne morejo prevzeti. Dekana Vesela je 19. marca 1887 spomnil na pogovor v predhodnem letu in mu na­ 13 Jeglicev dnevnik za 2. maj 1899 (str. 22). J. Vesel (16. 8. 1840,Mengeš–9. 12. 1900, Trnovo) je bil ordiniran 30. julija 1865 in je pred prihodom v Trnovo duhovniško službo opravljal v vec župnijah. Znan je bil kot prevajalec vec ruskih avtorjev in pisec izvirnih literarnih besedil. Ob njegovi smrti je dnevni tisk objavil vec zapisov o sodelovanju z liberalno usmerjenimi krogi v kraju. Izraženi so bili pomisleki o pravilnosti ravnanja škofa Jeglica, ki se ni strinjal, da bi Vesel dobil kanoniški na­ziv. Prim. Slovenski narod, št. 285, 12. 12. 1900, str. 2, »† Ivan Vesel«. 14 Kogoj, Missiev odnos, str. 209. rocil, naj se zavzame za ustanovitev ženskega samo­stana in šole v Trnovem. Hkrati mu je svetoval, kako naj bo sestavljena darilna pogodba glede poslopja in zemljišca župnijski cerkvi sv. Petra v Trnovem. Daril­na listina je bila sestavljena in podpisana 29. marca 1887. Kot price so nastopili dekan Janez Vesel, cer­kvena kljucarja Franc Šircelj in Matija Kranjec ter Janez Tomšic in Jože Rihar.15 Dar je bil utemeljen v stavku: »Zemljiška posest se podari Cerkvi z name-nom, da se ustanovi postopoma štirirazredna šola za deklice.« Še za casa življenja darovalca Valencica je bilo lastništvo preneseno na Naselbino Kongregacije šolskih sester de Notre Dame v Trnovem in vknjiže-no v zemljiško knjigo. Zato se je škof Missia obrnil na skupnost notre­damskih sester v Gorici, s katerimi je že bil v stikih,ko so ustanavljali samostan v Šmihelu pri Novemmestu. Ob obisku v Gorici se je srecal z vrhovnopredstojnico skupnosti s. Margaretho Wiedmann,16 s katero je lahko spregovoril o pomenu šole za Trnovoin širše okolje, kjer ni bilo nikjer podobne ustanovein ljudje sploh niso imeli možnosti, da bi se srecali ssestrsko skupnostjo. Dopisovanje med Ljubljano, Go-rico in Trnovim je trajalo vec mesecev. Odprta vpra­šanja, ki so jih imele sestre, je pomagal reševati kaplanpri vrhovnem vodstvu sester v Münchnu Fried­rich Friess, ki je 16. junija 1887 škofa Missio prosil zapojasnilo o nekaterih odprtih vprašanjih.17 Po naro-cilu vrhovne predstojnice sester je želel izvedeti: kdobo moral skrbeti za vzdrževanje poslopij – župnija aliredovna skupnost; koliko sester bo potrebnih za delov štirirazredni osnovni šoli; ce pricakujejo, da bodoza štiri razrede pripravljene štiri sestre, je to nemo­goce, ker toliko sester z znanjem slovenskega jezikaše nimajo na razpolago; iz katerih virov bodo zago­tovljena sredstva za vzdrževanje sester. V istem do-pisu je bilo jasno povedano, da zaradi pomanjkanjaosebja septembra istega leta ni mogoce poslati sesterv Trnovo; prišle bodo septembra 1888. Napovedan jebil obisk dveh sester, da si bosta ogledali poslopje zašolo in prostore za bivanje sester. To je pomenilo, daso se goriške sestre odlocile obiskati kraj in preveritimožnosti za zacetek delovanja. Konec julija 1887 jedekan Vesel dobil sporocilo, da bo v zacetku avgustaTrnovo obiskala goriška predstojnica in skupaj z njoše predstojnica iz Šmihela. Krajevni kronist Janez Bilc 15 NŠAL, ŠAL, spisi V., fasc. 216, osnutek dopisa ljubljanskega škofijskega ordinariata deželnemu šolskemu svetu z dne 12. oktobra 1888, št. 1939. 16 Margaretha Wiedmann je bila vrhovna predstojnica skup­ nosti v letih 1879–1894 in je tako odobrila naselitev v obeh krajih – Šmihelu pri Novem Mestu in v Trnovem. Kot je razvidno iz pregleda zgodovine skupnosti na Slovenskem, je obiskala posestvo in grašcino Slatnik ter predlagala, da se sestre naselijo v Šmihelu. Prim. Provincialni arhiv, Zgodovina slovenske province, str. 2–3. 17 NŠAL, ŠAL, spisi V, fasc. 216, dopis z dne 16. junija 1887.Poslano je bilo iz Birminghama v Veliki Britaniji, kjer je bila vrhovna predstojnica na obisku. je za 3. avgust zapisal, da »sta bili dve nuni /gospepresv. Srca/, prednica goriškega samostana in predni-ca novomeška v Trnovem, ogledali hišo; všec jima jebila. Upamo, da se bo z Božjo pomocjo v prihodnjemletu zacela šola«.18 V kroniki goriškega samostana jeza 1. avgust 1887 zapisano: »S. prednica Emanuelain s. prednica Johanna potujeta v Trnovo pri Reki naogled nove filiale. 4. avgust. S. prednica se je vrnila vsazadovoljna. V vsakem oziru srecno potovanje.«19 Vtis ob obisku je bil ugoden, kajti že 5. avgusta 1887 je izGorice prišlo sporocilo, da sestre sprejemajo ustanovoin da bo tudi vrhovna predstojnica zacetek delovanjapodprla z vecjo vsoto 10.000 gld.20 Goriške sestre so se priporocile za podporo indekana Vesela prosile, naj zacne urejati pravne potiza pridobitev dovoljenja državnih oblasti za naseli­tev skupnosti in odprtje šole. Da so bili pogoji zato izpolnjeni, je dekan Vesel škofijskemu ordinariatusporocil v zacetku avgusta 1888.21 Dobiti podporo zanovo ustanovo je bilo pomembno tudi za ustanovite­lja Valencica, ki za svoj namen ni dobival le podporein simpatij. Marsikateri domacin ni bil naklonjenideji, da se v kraju naselijo redovnice in prevzamejošolsko delo. Dekan Vesel in zdravnik dr. Bachmann sta vsak po svojih moceh nudila podporo Valencicuin hkrati utirala pot za pridobitev vseh potrebnih do-voljenj, da bi šola lahko zacela delovati z naslednjimšolskim letom. Pri deželnih in državnih oblasteh se je za to zavzemal škof dr. Missia, ki je celoten nacrtdosledno podpiral in takoj obljubil, da bo s svojimisredstvi poskrbel za kapelo v ustanovi. Za ta namenso prilagodili dva prostora v pritlicju, kjer kapela stojiše danes; odstranjena ni bila niti v casu, ko so bile re-dovnice pregnane iz osrednjega samostanskega po­slopja. Veliki kamniti oltar je izdelal podobar JanezVurnik iz Radovljice; postavljen je bil sredi januarja1889.22 Oltarna slika je delo dunajskega slikarja Jo­sefa Alexiusa Kastnerja, ki je s svojimi deli okrasilvrsto notredamskih ustanov v Avstriji (slika je bilaizdelana leta 1901).23 Soglasje, ki ga je bilo trebapriložiti vlogi na deželne oblasti, je izdala tudi ob­cina Ilirska Bistrica; njen edini pogoj za naselitev jebil, da sestre ne smejo prosjaciti po hišah. Neposre­dno pred prihodom sester je konec septembra 1888dekan Vesel obiskal sestrsko skupnost v Gorici, dase je dogovoril o podrobnostih prihoda in priprave 18 Bilc, Kronika, str. 85–86. 19 Prepis kronike vsebuje Provincialni arhiv, Kronika samostana in šole, str. 4. 20 Provincialni arhiv, Kronika samostana in šole; NŠAL, ŠAL,spisi V., fasc. 216, dopis vrhovne predstojnice z dne 18. no-vembra 1888. 21 NŠAL, ŠAL, spisi V., fasc. 216, dopis dekana Vesela na ško­fijski ordinariat z dne 4. avgusta 1888. 22 Arhiv skupnosti, Hauskronik, str. 7. 23 Posnetek iz samostanske kronike za leto 1901. J. A. Kastner (1844–1923) je bil znan po številnih delih v avstrijskih sa­mostanskih cerkvah in kapelah. Njegove slike so bile tudi v cerkvi sv. Jožefa v ljubljanskem karmelu na Selu. prostorov.24 9. oktobra 1888 je vrhovna predstojnicaMargaretha škofu Missii sporocila, katere sestre jedolocila za Trnovo, ter za vsako pripisala informacije o pridobljeni izobrazbi in izkušnjah.25 Potem ko so bili zbrani vsi podatki o material-nih sredstvih za zacetek delovanja osnovne šole in naselitev redovnic, ki bi prevzele vodenje šole, je ljubljanski škofijski ordinariat 12. oktobra 1888 na Deželni šolski svet naslovil prošnjo za ustanovitev dekliške osnovne šole v Trnovem. V vlogi je pred­stavil šolske razmere v kraju in dotedanje delovanje šole ter posebej poudaril pomanjkanje možnosti iz­obraževanja za dekleta. Hkrati je predstavil ustrezno rešitev vprašanja uciteljic, ki bi prevzele vodenje šole in izvajanje pouka. Posebej je bila predstavljena uci­teljica sestra Marija Cirila Obersnel (1865–1937),26 24 NŠAL, ŠAL, spisi V., fasc. 216, sporocilo dekana Vesela ško­fijskemu ordinariatu v Ljubljani z dne 14. septembra 1888. 25 NŠAL, ŠAL, spisi V., fasc. 216, dopis vrhovne predstojnice z dne 9. oktobra 1888. 26 Sestra Marija Cirila Obersnel je bila Tržacanka. V sestrsko skupnost je vstopila v Gorici, kjer je opravila vse stopnje re- ki si je vso izobrazbo pridobila na šolah v Gorici, kjer je z dobrim uspehom opravila uciteljski izpit. Imela je pravico poucevati vse predmete ljudske šole s slo­venskim in italijanskim ucnim jezikom, enako tudi v nemškem jeziku. Dekleta je smela poucevati v rocnih delih. Do tedaj je že dve leti poucevala na redovni šoli v Gorici.27 Deželni šolski svet za Kranjsko je odlocitev, s ka­tero je dovolil odprtje enorazredne zasebne katoliške ljudske šole za dekleta v Trnovem, sporocil 23. ok­tobra 1888. Z isto odlocbo je šolsko sestro de Notre Dame Marijo Cirilo Obersnel potrdil kot voditeljico šole in uciteljico.28 Iz porocila o stanju šole v Trnovem na zacetku šolskega leta 1888/89, to je pred prihodom sester, ki ga je pripravil dekan Vesel, je razvidno, da so bile ta­krat v kraju tri uciteljske moci. V zacetku istega šol­skega leta je šolo obiskovalo 290 otrok, 163 deckov in 127 deklic. Ni pa dekan imel natancnih podatkov o tem, koliko otrok je sploh bilo na obmocju župnije.V istem casu je župnija Trnovo skupaj s podružni­cama Harije in Podstenje štela okoli 7.500 ljudi. V Trnovem je bila štirirazredna šola, enorazrednice pa so bile v krajih Harije, Podstenje, Vrbovo in Dolenje Zemono. Predvideno je bilo, da bo del deklet šolski pouk obiskoval v samostanski šoli. »Ker imamo zdaj tukaj samo tri uciteljske moci, meni g. naducitelj, da bi lahko ena sester prevzela poducevanje v enem razredu s placilom 400 fl., ker v samostanski šoli bode zacetek samo s pervim letom, a prišli bote dve izprašani sestri«, je v svojem porocilu pripisal dekan Vesel.29 Prihod sester v Trnovo Po pridobitvi vseh potrebnih dovoljenj in adapta­ciji prostorov so lahko sestre, ki so zacele poucevati novembra, dolocile datum zacetka delovanja nove ustanove. 4. novembra 1888 je iz Gorice prišlo spo-rocilo, da bodo sestre v Trnovo prišle 20. novembra in da bo uradni zacetek delovanja naslednji dan, to je 21. novembra 1888, ko je Cerkev v svojem litur-gicnem koledarju obhajala praznik Marijinega da­rovanja v templju. Isto sporocilo so poslale še ljub­ dovnega izobraževanja. Do konca življenja je delovala v Tr-novem in tam tudi umrla. Izobrazba, pridobljena v italijan­skih ustanovah, je bila pomemben razlog, da je lahko na šoli delovala tudi v casu italijanske zasedbe slovenskega Primorja.Prim. Provincialni arhiv, In memoriam. Nekrolog šolskih sester de Notre­Dame. 27 NŠAL, ŠAL, spisi V., fasc. 216, osnutek dopisa škofijskega ordinariata Deželnemu šolskemu svetu z dne 12. oktobra 1888, št. 1939. 28 NŠAL, ŠAL, spisi V., fasc. 216, dopis kranjskega deželnega šolskega sveta št. 2135 z dne 23. oktobra 1888. Odlocbo je podpisal predsednik deželnega šolskega sveta Andrej Win-kler (1825–1916), znan po zavzemanju za odpiranje novih šol na podeželju. 29 NŠAL, ŠAL, spisi V., fasc. 216, dopis dekana Vesela z dne 10.oktobra 1888. Najstarejša upodobitev samostanskega poslopja (Arhiv skupnosti de Notre­Dame v Ilirski Bistrici). ljanskemu škofu.30 Izbira datuma zacetka delovanja ustanove je bila še toliko bolj pomenljiva, ker je bila v oltarju samostanske kapele upodobitev Marijinega darovanja v templju; ta podoba je ostala na istem me-stu vse do našega casa. Potem ko je dekan Vesel do-bil sporocilo o prihodu sester, je 12. novembra ljub­ljanski škofijski ordinariat prosil za nasvet, kako naj organizira sprejem in obred blagoslovitve prostorov. 16.novembra ga je o vsem obvestil Jožef Lesar, takrat škofijski kaplan in tajnik škofa Missia, ki je predla-gal posamezne sestavne dele slovesnosti. Po nacrtu je prvi del potekal v župnijski cerkvi, drugi del pa v prostorih šole in samostana.31 Vrhovna predstojnica s. Margaretha je ljubljanski škofijski ordinariat o prihodu sester obvestila 18. no-vembra in hkrati sporocila, da bo vsoto 10.000 gld., ki jo je namenila za pomoc novi ustanovi, nakazala v av-strijskih vrednostnih papirjih na škofov naslov. Škofu je priporocila delo sester in ga prosila za blagoslov.32 19. novembra navsezgodaj sta iz Gorice odpotovali s.Marija Cirila Obersnel in kandidatka za skupnost Franciška Wagner (1861–1911).33 Prva, stara tri­indvajset let, ki je le nekaj dni pred tem izpovedala 30 NŠAL, ŠAL, spisi V., fasc. 216, dopis goriške predstojnice z dne 4. novembra 1888. 31 NŠAL, ŠAL, spisi V., fasc. 216, dopis dekana J. Vesela z dne 12.novembra 1888. Pripis na dekanovem dopisu pravi, da je bil J. Vesel o vsem informiran na zaseben nacin. Prihod vlaka v Trnovo je bil predviden ob 7.33 zjutraj. Na hrbtni strani dopisa je seznam vseh postaj ter prihod in odhod škofa. 32 NŠAL, ŠAL, spisi V., fasc. 216, dopis vrhovne predstojnice z dne 18. novembra 1888. 33 Sestra Franciška Evangelista Wagner je bila doma iz Podb­rezij na Gorenjskem. Clanica skupnosti je postala na Dunaju leta 1890. Umrla je v Trnovem. Prim. Provincialni arhiv, In memoriam. Nekrolog sester de Notre­Dame. prve redovne zaobljube, naj bi prevzela vodstvo šole,druga, ki je bila tri leta starejša, pa naj bi skrbela za gospodarski del poslovanja ustanove. V Ljubljani se jima je pridružila bodoca trnovska predstojnica s. In-gonda Pavlin (1854–1920),34 ki je do tedaj delovala v Šmihelu, vse tri pa je v Trnovo pospremila šmihel-ska predstojnica s. Ivana Oblak. To nalogo bi sicer morala opraviti goriška predstojnica, a je bila zaradi bolezni zadržana, tako da jo je nadomestila šmihel-ska predstojnica. V Ljubljani so se srecale s škofom dr. Missiem ter 20. novembra z vlakom odpotovale v Trnovo. Tu sta jih sprejela dekan Janez Vesel in pod-pornik Ivan Valencic. Slednji jih je pospremil na svoj dom, kjer so pocakale do naslednjega dne, da so bile slovesno uvedene v novo hišo. Kronist Bilc je kot del krajevne zgodovine zabeležil prihod »sester De Notre Dame, da bojo dekliško šolo odprle v hiši, ktero je v ta namen daroval gosp. Janez Valencic ( Jejcek)«.35 V kraju so z delom uradno zacele 21. novembra 1888, ko je zavod obiskal škof Missia in blagoslovil nove prostore (ta dan velja za zacetek delovanja sester v Trnovem). Po obredih v cerkvi se je množica ljudi v procesiji napotila k poslopju, ki je postalo samostan.Poleg škofa in domace duhovšcine ter velikega števi-la otrok in odraslih je bil v sprevodu tudi postonjski okrajni glavar Friedrich vitez Schwarz, ki je ob tej priložnosti izrazil željo, da bi sestrska skupnost zaži-vela tudi v Postojni. V Zgodnji Danici so zapisali: »V lepem ginljivem govoru z lece so se zahvalili prevzvišeni gospod blagemu dobrotniku g. Valencic­u, kteri je daro­ 34 Sestra Ingonda Jera Pavlin je bila doma iz Naklega pri Kra­ nju. Sestrski skupnosti se je pridružila leta 1881 v osrednji ustanovi v Münchnu. Prim. Provincialni arhiv, In memoriam. Nekrolog sester de Notre­Dame. 35 Bilc, Kronika, str. 89. Prva stran šolske kronike ustanove de Notre Dame v Trnovem (Arhiv skupnosti de Notre­Dame v Ilirski Bistrici). val hišo, preskerbel vse potrebno za hišo, kapelo, in šolo,ter obljubil še naprej redovnice podperati. Drugi dan se je zacela dekliška šola; zapisalo se je okrog 30 deklicev pervega razreda. Šola obeta naj boljšega sadu, ker dalec na okrog, od Ljubljane do Reke ni takega vstava.«36 Isti dopisnik je v Slovencu dodal, da je podpornik Janez Valencic, »vrli mož potem od darovane hiše placal pri­stojbino, popravil celo poslopje, daroval vse hišno orodje,priredil šolsko sobo, narocil lep kamenit altar za kapelo, ­z eno besedo, vse je preskrbel, kar je bilo potrebno, zraven tega pa še obljubil, da bo tudi nadalje zavod gmotno pod­piral. Hiša in prihodnja šola je bila izrocena 'ubogim se­stram naše ljube Gospe presv. Srca«.37 Iz daljšega zapisa je razvidno, da predhodno niso bili vsi krajani navdu­šeni nad tem, da bi v kraju odprli šolo, ko pa so doži­veli prihod sester in slovesnost blagoslova poslopij, so številni spremenili mnenje. S svojo navzocnostjo so pomen dogodka za kraj potrdili nosilci vseh funkcij v kraju, od okrajnega glavarja do okrajnega sodnika in županov okoliških obcin, ucitelj in uciteljice skupaj z otroki. S cerkvene strani je ustanovitev šole poleg 36 Zgodnja Danica 41 (1888), št. 48, 30. 11. 1888, str. 380, »V Ternovem na Notranjskem«. 37 Slovenec, št. 272, 26. 11. 1888, str. 2, »Iz Ternovega na No-tranjskem«. škofa dr. Missia ves cas podpiral trnovski dekan Ve­sel, ki je prav v sestrski skupnosti videl najboljšo pot,da možnost splošnega in poklicnega izobraževanja dobijo tudi dekleta, ki so sicer ostajala brez boljših življenjskih možnosti. Kronist Bilc je opisu dogodka pripisal: »Bog blagoslovi našo novo šolo, da bo rastla in cvetela! Bog živi in ohrani dobrega vikšega pastirja, ki so se mnogo trudili pri ustanovljenju in blagoslovljenju novega zavoda. Današnji dan je z zlatimi crkami zapi­san v zgodovino naše fare!«38 Za prvo predstojnico skupnosti je bila imeno­vana s. Marija Ingonda Pavlin, doma iz Naklega na Gorenjskem, kvalificirana uciteljica rocnih del, ki je pred tem delala v goriškem in šmihelskem zavodu. V obeh krajih si je poleg pedagoških nabrala tudi izku­šnje poslovanja s krajevnimi šolskimi in upravnimi oblastmi.39 Ob nastopu službe v Trnovem je imela 35 let. Ustanovo je vodila do konca prve svetovne vojne.Poleg podpore domacinov so pomoc nudile druge skupnosti, kar je omogocilo, da je zavod pridobil vso potrebno opremo in se lepo razvijal. Že v prvih letih so bila dograjena nova poslopja in s tem povecane možnosti za razlicne oblike izobraževalnega dela. 38 Bilc, Kronika, str. 89. 39 Kongregacija ubogih šolskih sester, str. 38, 66. Nadaljnji razvoj Kot lahko vidimo iz zapiskov škofa Antona Bo-naventura Jeglica, ki je v Trnovem leta 1899 opra­vil prvi uradni obisk (kanonicno vizitacijo), je polegžupnijskih prostorov obiskal še šolo in sestrsko skup­nost. Zanimal se je za delo šole in preveril pouk ve­rouka, za kar je skrbel domaci dekan Vesel. Po obisku sestrskih in šolskih prostorov si je v dnevnik zapi­sal znacilno ugotovitev: »Zdi se mi, da so castite sestre dobre, gorece, pobožne, pokorne, da žive v lepi slogi in vzajemnosti. Za sedaj moram popolno zadovoljen biti.Z g. Valencicem, utemeljiteljem, jim gre kaj težko. Tr­govec je, prodaja drago in slabo robo, a morajo pri njem kupovati. V hišo ne pride vec. Stari dve hiši, ki ju je on kupil in poklonil, sta slabi, šolo so morale same napraviti.Vlada jim daje podporo 600 gld., drugace bi morale oditi iz Trnovega.«40 Kot v vec drugih primerih in okoljih pobudniki in ustanovitelji redovnih ustanov niso bili najbolj zadovoljni z nadaljnjim razvojem in delova­njem skupnosti – pricakovanja in predstave se niso vedno ujemale z resnicnostjo in možnostmi, ki so jih skupnosti prinašale vsakodnevne naloge. Sestre so podporo za svoje delo iskale pri drugih skupnostih in posameznikih, ki so bili pripravljeni podpreti njihove napore. Redni pouk se je v sestrski šoli zacel 21. novem-bra 1888 in je obsegal prvi razred osnovne šole s pet-desetimi dekleti (prvi dan se jih je vpisalo 34, kasne­je še preostale). Poucevale so tri uciteljice: s. Cirila Obersnel je skrbela za redni pouk, s. Ingonda Pavlin je uvajala v rocna dela, uciteljica na deški šoli v kra­ju Marija Souvan pa je poucevala petje. Nadzor nad delovanjem šole je imel šolski nadzornik iz Postojne Janez Thuma, ki je šolo prvic uradno obiskal v zacet­ku maja 1889. Prvo šolsko leto so sklenili 27. julija in ob tej priložnosti pripravili prvo razstavo rocnih del,»le okoli 60 pletenih izdelkov, ker druzega niso zmogle izdelati ucenke I. razreda«.41 Za verski pouk v šoli in za obrede v samostanski kapeli so skrbeli domaci du­hovniki. Nato so sestre vsako leto dodale razred, tako da se je v treh letih oblikovala štiriletna osnovna šola s 170 ucenkami. S šolskim letom 1890/91 so sestre sprejele še prve notranje gojenke, kar je pomenilo za-cetek internata. 27. januarja 1893 je šola dobila pravi-co javnosti.42 To je pomenilo sprejetje vseh predpisa­nih postopkov vodenja evidenc, pripravljanja porocil ter organiziranja izobraževalnega dela in uciteljskih konferenc. Potrebe po novih uciteljicah so zadovolje-vale tako, da so prihajale sestre iz drugih skupnosti,predvsem iz Gorice, Dunaja in Münchna, ki so v tr-novsko šolo prinašale nova znanja in jo vkljucevale v razvejan sistem šol, ki so ga gradile šolske sestre de 40 Jeglicev dnevnik za 4. maj 1899 (str. 23). 41 Arhiv skupnosti, Šolska kronika 1888–1922, str. 5. 42 Provincialni arhiv, Zgodovina slovenske province, str. 32. Notre Dame. Vodstvo šole pa je skrbelo, da so se uci­teljice, med katerimi so bile že od drugega šolskega leta posamezne laikinje, redno dodatno izobraževale in si pridobivale potrebne kvalifikacije. Kot pomem­ben dosežek celotne ustanove in vecletnega prizade­vanja za to je mogoce razumeti oblikovanje osem­letne osnovne šole, ki je pravico javnosti dobila leta 1915. Kot sestavni del izobraževalnih programov za dekleta so sestre tudi v Trnovem izvajale pouk rocnih del in konec vsakega šolskega leta pripravile razstavo izdelkov. Kot ugotavlja kronika skupnosti, se je števi-lo izdelkov iz leta v leto povecevalo, kar je pripomo­glo k temu, da je bilo že pred letom 1900 na razstave letno uvršcenih vec kot 500 izdelkov.43 Že kmalu so sestre v predmetnik uvedle stenografijo, ki je služila predvsem tistim dekletom, ki so se pripravljale na tr-govski poklic in obiskovale trgovske tecaje. Sestavni del rednega šolskega dela je bila telesna vzgoja. S širjenjem dejavnosti in števila ucenk so se po­kazale potrebe po dodatnih prostorih. Prvotno pri­dobljeni prostori so se že v naslednjem šolskem letu pokazali kot nezadostni. Zato so bile potrebne nove gradnje. Prostori so bili povecani v letih 1892 in 1895,dokler se niso sestre leta 1899 odlocile za gradnjo novega poslopja, ki je bilo dokoncano v dveh letih.Istocasno se je širila gospodarska dejavnost skupnosti (obdelovanje vrta in njiv, preskrba z lesom za kurjavo in ogrevanje, gojenje živine, peka kruha), s pomocjo katere so sestre zagotavljale materialne pogoje za vsakodnevno življenje skupnosti in notranjih gojenk. Ustanova sester je postala pomemben del krajev­nega življenja in ugodna možnost za usposabljanje deklet. Ugodna porocila cerkvenih, šolskih in kra­jevnih oblasti so šoli zagotavljala vedno vecji ugled in s tem možnost pridobivanja sredstev iz razlicnih virov. Poleg izobraževanja in pridobivanja novih znanj v okviru šolskega programa so v ustanovi ve­liko pozornosti posvecali uvajanju v socialno delo in seznanjanju s kršcanstvom. Med gojenkami so se oblikovale skupine za socialno pomoc, ustanova kot taka pa je nudila pomoc najbolj potrebnim. Ta se je kazala v dnevni oskrbi s toplim obrokom ter preskrbi z obutvijo in obleko. Že po petih letih delovanja se je ustalila praksa, da je kosilo redno prejemalo vec kot petdeset otrok. Dekleta, ki so med šolskim letom bivala v internatu, so prihajala iz razlicnih krajev: od Voloskega do Postojne, Idrije in Goriške. Spricevala so sestre izdajale štirikrat letno: decembra, februarja,maja in julija. Za pocitnice so gojenke odhajale v do­mace okolje. Ustanove notredamskih sester v Gorici, Šmihelu in Trnovem so bile do konca avstro-ogrske države del avstrijske province, ki je imela sedež na Dunaju.Ceprav so bili osrednji provincialni uradi in službe tam, je zavod v Gorici imel nekatere pravice. Med drugim so lahko sestre v goriški ustanovi sprejemale 43 Provincialni arhiv, Zgodovina slovenske province, str. 31. Priznanje za uspešen zakljucek prvega razreda v šolskem letu 1912/13(Arhiv skupnosti de Notre­Dame v Ilirski Bistrici). nove kandidatke za skupnost, cemur je služil novi­ciat, sicer pa so dekleta, ki so želela postati redovni­ce, pošiljale na Dunaj ali v München. Zaradi vecjega števila kandidatk za skupnost iz šmihelskih šol so lahko dolocene stopnje uvajanja opravile v Šmihelu.Skupnost v Trnovem takšnih nalog ni nikoli imela.Ker je po koncu prve svetovne vojne zaradi Rapalske pogodbe Trnovo prišlo pod italijansko oblast, je bil sestrski zavod, podobno kot goriški, del italijanske redovne province. Je pa pozornosti vredno dejstvo, da je bila s. Sta-nislava (Antonija) Babnik (1882–1950), prva pred­stojnica jugoslovanske province sester de Notre Dame po njeni ustanovitvi leta 1938, doma iz Tr-novega in je pri trnovskih sestrah opravila velik del svojega izobraževanja. Bila je ena prvih ucenk v šoli in nato gojenka v internatu. Tu je zacela sodelovati s sestrami leta 1900. Pred vstopom v redovno skupnost leta 1906 se je v Gorici usposobila za uciteljico, nato pa je bila uciteljica v Trnovem, kamor se je vrnila ta­koj zatem, ko je postala redovnica. V Trnovem je bila uciteljica in vzgojiteljica deklet v internatu, slednjic je postala predstojnica skupnosti in šole ter te naloge opravljala vse do leta 1933.44 Provincialni arhiv, Zgodovina slovenske province, str. 52–58;kot prva predstojnica jugoslovanske province je na njenem Sklep Skupnost šolskih sester de Notre Dame je v slo­venski prostor stopila v drugi polovici 19. stoletja, to je potem, ko si je že pridobila ugled v nemškem pro-storu, in najvecji razmah doživela v casu med svetov­nima vojnama. Zavod v Gorici je zacel delovati leta 1856, v Šmihelu pri Novem mestu leta 1886 in v Tr-novem leta 1888. Slednja sta bila ustanovljena v casu,ko je ljubljansko škofijo vodil škof Missia, vrhovna predstojnica notredamskih sester pa je bila Marga­retha Wiedmann. Ob prevzemanju novih ustanov so pri vsaki naselitvi sodelovali domacini, duhovniki,župani in drugi posamezniki, ki so bili pripravlje­ni prispevati ne le podporo, temvec tudi materialna sredstva. Vzgojno-izobraževalno delo je bilo name-njeno predvsem dekletom, ki so jim sestre omogoca­le pridobivanje temeljne izobrazbe, a tudi uvajanje v poklicno delo, cemur so služili razlicni tecaji. Vsaka sestrska ustanova je opravljala socialno poslanstvo ne le za dekleta, ki so si v ustanovi nabirala znanja,temvec tudi za širšo skupnost. Ustanova šolskih se­ster de Notre Dame v Trnovem, ki je v casu svojega celu ostala dva mandata, to je do leta 1950, ko je umrla v grašcini Struge na Dolenjskem. Prim. Provincialni arhiv, In memoriam. Nekrolog šolskih sester de Notre Dame. najintenzivnejšega delovanja štela okoli 30 sester, je kraju dala pecat v mnogih pogledih in prispevala k širjenju splošne izobrazbe. Skupnosti se je pridružilo tudi nekaj domacih deklet. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Arhiv skupnosti de Notre-Dame v Ilirski BistriciHauskronik 1888–1920 Posnetek iz samostanske kronike 21. 11. 1888– 1948 Šolska kronika 1888–1922 Zbirka fotografij NŠAL – Nadškofijski arhiv LjubljanaŠAL, spisi V, fasc. 216, Notredamke Provincialni arhiv skupnosti de Notre Dame Ljublja­na In memoriam. Nekrolog šolskih sester de Notre DameKronika samostana in šole v Trnovem 1888–1947 Zgodovina slovenske province kongregacije šolskih sester de Notre Dame (rokopis, pripravljen leta 2002) CASOPISI Slovenec, 1886, 1888.Slovenski narod, 1900.Zgodnja Danica, 1886, 1888. LITERATURA Balgac, Karmen: Delovanje šolskih sester de Notre Dame v župniji Šentjernej. Zbornik župnije Šent­jernej (ur. Marinka Dražumeric in Stane Granda).Šentjernej: Župnija Šentjernej, 1999. Bilc, Janez: Kronika fare trnovske na Notranjskem. Ilirska Bistrica: Župnija, 2022. Jeglicev dnevnik. Znanstvenokriticna izdaja (ur. Blaž Otrin in Marija Cipic Rehar). Celje, Ljubljana:Celjska Mohorjeva družba, 2015. Kogoj, Jasna Marija: Missiev odnos do redovnikov.Missiev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje:Mohorjeva družba, 1988, str. 196–216. Kongregacija ubogih šolskih sester de Notre Dame v Šmihelu pri Novem mestu ob petdesetletnem jubileju 1886–1936. Šmihel: Udružene bivše ucenke šmi­helskega zavoda za zgradbo sirotišnice za Dolenj­sko v Šmihelu pri Novem mestu, 1936. Mati Terezija Jezusova Gerhardinger. Žena, ki je tve­gala v veri. Ustanoviteljica kongregacije Šolskih se­ster de Notre Dame 1797–1879. Ljubljana: Druži­na, 1996. Notredamske sestre sto let na Slovenskem. 1886–1986. Ljubljana: Provincialat Notredamskih sester, 1986 (b. p.). SUMMARY The beginnings of the Notre Dame’s sister school in Trnovo One of the institutions that left an indelible mark on the village of Trnovo near Ilirska Bistrica from the end of the nineteenth century onwards was the convent of the School Sisters of Notre Dame. With the support from the local inhabitants who provided the material foundations, the sisters settled in Trno­vo in 1888, after they had already established two institutions in Slovenian territory: in Šmihel near Novo Mesto, where they arrived two years before that, and in Gorizia, where they commenced their operations in 1857. It was precisely their convent in Gorizia, which enabled them to receive the first Slo­venian members who then assumed leadership po­sitions in other areas across Slovenia. The religious congregation was founded in Bavaria in the mid-nineteenth century, with the aim to establish schools and other education institutions for girls. Its founder,Maria Theresia Gerhardinger, endeavoured to estab­lish schools in environments that lacked schools and other forms of education for girls. To meet the needs of these areas, the congregation established primary schools, including schools for girls with special needs (deaf ), and organized short forms of vocational train­ing. In Ilirska Bistrica, the sisters initially taught the first grades and soon expanded the programme to all grades of primary school; subsequently, they also began to provide girls with vocational training and prepare them to take on a responsible role in family and society. Najstarejša razglednica samostana (Arhiv skupnosti de Notre­Dame v Ilirski Bistrici). 1.04 Strokovni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.10CC-BY-NC-ND Nejc Bratina mag. zgod., Ulica Toneta Tomšica 8a, SI–6250 Ilirska BistricaE-pošta: bratina.nejc@siol.net Delovanje telovadnega odseka Orel na Ilirskobistriškem IZVLECEK Na Slovenskem je na podrocju telovadbe od leta 1863 delovalo društvo Sokol. Vanj so se lahko vkljucili vsi Sloven­ci, ki jih je zanimala telovadba. Tako je bilo vse do propada ideje slogaštva v slovenski politiki. Po ponovni politicni locitvi med Slovenci pa je katoliška stran leta 1905 ustanovila svojo telovadno organizacijo z imenom Orel. Tudi na Ilirskobistriškem sta obstajali obe telovadni skupini. Sokolu se je pridružil Orel, ki je bil ustanovljen 8. novembra 1908. V clanku je na podlagi literature in casopisnih virov predstavljeno njegovo delovanje. KLJUCNE BESEDE Orel, telovadba, Lojze Zajc, Trnovo, Ilirska Bistrica ABSTRACT OPERATIONS OF THE OREL GYMNASTIC SECTION IN THE ILIRSKA BISTRICA AREA Since 1863, the gymnastic organization Sokol operated in Slovenia, welcoming all Slovenians with a vested interest in gymnastics; that is, until the collapse of the idea of Slovenian political unity. In 1905, following the new political division in Slovenian society, the Catholic side founded its own gymnastic organization, named Orel. Both also operated in the Ilirska Bistrica area. Following Sokol, the Orel organization was established on November 8th,1908. The article presents its activities by drawing on the literature and newspaper sources. KEY WORDS Orel, gymnastics, Lojze Zajc, Trnovo, Ilirska Bistrica Dvorana ali stavba nekdanje hranilnice v Trnovem (foto: Nejc Bratina, 2021). Uvod Telovadni odsek Orel v Trnovem je bil v prete­klosti že predstavljen v nekaj publikacijah. Leta 1993 sta bila tako v casopisu Snežnik objavljena dva clan-ka o Lojzetu Zajcu, v katerih sta podrobno opisanaživljenje in delo tega pomembnega clana trnovske­ga telovadnega odseka. Nekaj podatkov o trnovskem Orlu lahko zasledimo tudi v leta 2005 objavljenem clanku Sokoli mladi naša nada (zbornik Bistriški za­pisi). Istega leta je izšla Monografija Obcine Ilirska Bi­strica, v kateri so prostor dobili tudi trnovski Orli. V knjigi Trnovo: ob 300­letnici omembe trga iz leta 2013 pa najdemo veliko podatkov o delovanju Orla v Tr-novem in o stavbi, kjer so telovadili; tej stavbi se še danes rece Dvorana. Pricujoci clanek dosedanje vedenje o trnovskem Orlu nadgrajuje s podatki iz objav v glasilu Mladost ter prinaša natancnejši pregled delovanja trnovskega telovadnega odseka in statisticne podatke o njem. Ustanovitev telovadnega odseka Orel v Trnovem Zacetek slovenske telesnovzgojne ideje pomeni leto 1863, ko je bila v Ljubljani uradno dovoljena ustanovitev telovadnega društva Južni Sokol. V za­dnji tretjini 19. stoletja je slovenska politika imela slogaško držo. Liberalci so se odpovedali izražanju liberalnih stališc. Sprejeli so nazor, da je katolištvo nosilni steber slovenske narodne zavesti. Kljub slo­gi so mladoslovenci in konservativci delovali loceno, vsak z lastnimi glasili in lastno politiko. O skupni na­rodni politiki so se dogovarjali na medsebojnih po­svetih. Prvi se je proti Sokolu obrnil goriški profesor bogoslovja dr. Anton Mahnic (1850–1920). Mahnic je deloval v skladu z novimi nacelno bojevitimi ka­toliškimi idejami, ki jih je zagovarjal sam papež, in je tako na prelomu osemdesetih in devetdesetih let 19.stoletja nastopil proti liberalizmu in socializmu.Z vecletnim delom je pocasi zacel spreminjati pogle­de na Sokola v katoliškem taboru. Sokol je bil že od samega zacetka bližje svobodomiselnim pogledom, v letih ideološkega locevanja pa je bil še bolj potisnjen v liberalni tabor. To je njegove nazorske nasprotnike prisililo, da so zaceli pospešeno iskati rešitve zunaj te organizacije. Tako se je porodila ideja o katoliški telovadni organizaciji, ki je dobila potrditev na zbo­rovanju Slovenske kršcansko-socialne zveze (SKSZ) v zacetku septembra 1905 v Mariboru. Za uresni-citev sklepa so se zavzeli 12. novembra tega leta na obcnem zboru SKSZ v Ljubljani. Predlagali so usta­novitev lastnih telovadnih odsekov in v ta namen imenovali pripravljalni odbor za ustanovitev prvega v Ljubljani. 10. novembra 1907 je bila vzpostavlje­na krovna organizacija – Zveza telovadnih odsekov (ZTO). Zveza ni bila samostojna in je delovala pod okriljem SKSZ. Njen predsednik je postal dr. Lovro Pogacnik, nacelnik pa Albert Jelocnik. ZTO je aprila 1908 zacela izdajati glasilo Mladost.1 1 Šafaric, Nastanek, str. 176–177, 179–180 in 183–184; Pancur,Doba slogaštva, str. 30. Te ideje so se razširile tudi na obmocje Ilirske Bi-strice, kjer je že delovalo društvo Ilirski Sokol. Kon­servativno okolje Trnovega in njegovih številnih vasi se je ob mocni podpori tamkajšnjega župnišca zave­dalo, da se mladi navdušujejo nad telovadnimi uspehi društva iz sosednje Bistrice. Zato so pri izobraževal­nem društvu v Trnovem 8. novembra 1908 ustanovili telovadni odsek Orel.2 Na ustanovnem obcnem zbo­ru je podpredsednik ZTO Ivan Podlesnik predaval o namenih mladeniške organizacije in o pomenu telo­vadbe. Podlesnik je bil knjigovodja Ljudske posojil-nice v Ljubljani in nekdanji ljubljanski sokol (aktiven clan vse do vsesokolskega zleta 1904). Od samega zacetka je v sodelovanju z dr. Janezom Evangeli­stom Krekom (predsednik SKSZ), stolnim dekanom dr. Luko Smolnikarjem in dr. Evgenom Lampetom igral pomembno vlogo pri nastajanju katoliške telo­vadne organizacije. Ob ustanovitvi je trnovski odsek oblikoval svoje vodstvo. Za predsednika in nacelnika je bil izvoljen Ivan Gogala, kaplan v Trnovem med letoma 1908 in 1913. Podpredsednik je postal Fr.Šircelj, naloge tajnika je prevzel A. Logar, blagajnika pa A. Škrab. Za odbornika sta bila dolocena J. Barbic in A. Potepan. K odseku je pristopilo 37 fantov (24 odraslih in 13 narašcaja).3 Po ustanovitvi je telovadni odsek v Trnovem za-cel z delovanjem. Narocili so drog in bradljo, kar je placal dekan. Telovadili so v dvorani izobraževalne­ga društva, in sicer vsako nedeljo in obcasno tudi ob praznikih, v zimskem casu pa je bilo to mogoce samo v nedeljo popoldne. 10. januarja 1909 so celo uprizo­rili igro Zamujeni vlak.4 V Bohinjski Bistrici je 19. marca 1909 potekala seja odbora Zveze Orlov (ZO). Predstavniki trnov­skega telovadnega odseka se seje niso udeležili, ven­dar razlog za njihovo neudeležbo ni znan.5 Oblikovanje okrožja s trnovskim telovadnim odsekom Orel Na mladeniškem tecaju, ki je julija 1908 potekal v okviru zborovanja vseh SKSZ v Škofji Loki, so spre­jeli sklep, da katoliška telovadna organizacija ni le telovadna, temvec v prvi vrsti vzgojna. V zacetku leta 1909 je sledila akcija za vzpostavitev sistematicne or-ganizacije narašcaja, deckov od 8. do 16. leta starosti.Do pomembnejših organizacijskih sprememb v dru­štvu Orel pa je prišlo 19. marca 1909 na seji odbora ZTO v Bohinjski Bistrici. Zveza telovadnih odsekov se je preimenovala v Zvezo Orlov (ZO). Odseki so dobili pripono orlovski, clani pa so bili po novem 2 Snežnik, 1993, št. 18, str. 5, »Lojze Zajc«. 3 Mladost, 1, 1908, št. 17, str. 154, »Nov telovadni odsek«; Ša­ faric, Nastanek, str. 179; Vidrih, Kratek zgodovinski oris, str. 36. 4 Mladost, 2, 1909, št. 3, str. 26, »Tiho delo«. 5 Mladost, 2, 1909, št. 7 in 8, str. 53–54, »Bohinjska Bistrica:Seja odbora Zveze Orlov 19. marca 1909«. orli. Kot v vseh katoliških izobraževalnih društvih je tudi v orlovskih odsekih vodilna vloga vecinoma pri­padala duhovnikom, najveckrat kaplanom. Uredili so tudi vprašanje ženske telovadbe.6 Ena pomembnejših organizacijskih sprememb,ki so jih sprejeli v Bohinjski Bistrici, je bila uvedba okrožij. Po prvotnem nacrtu bi bilo Trnovo uvršceno v okrožje številka VI na Notranjskem. Vendar je Ivan Podlesnik, referent za okrožja pri ZO, na 3. obcnem zboru ZO 21. novembra 1909 podal nacrt za ustano­vitev novih okrožij. Trnovo bi po tem nacrtu spadalo pod Kranjsko in Notranjsko okrožje. Podlesnik je na seji odbora ZO 5. junija 1910 predlagal novo okrožje številka 16 z imenom Košana, v katero bi sodilo tudi Trnovo.7 Okrožje odsekov Košana in Trnovo so ustanovi­li 21. septembra 1910. Takrat so izbrali zastopnike okrožja. Predsednik je postal Karol Lenasi, za pod-predsednika so izbrali Jožefa Brodica, tajnik je po­stal Franc Bišcak, za delo blagajnika je bil dolocen Ludovik Kranjc, okrožni nacelnik pa je postal Ivan Gogala. Dolocili so tudi ekipo vaditeljskega zbora. V njej so bili Ivan Gogala, A. Srebot, Ludovik Kranjc, I.Smrdelj, J. Škof, A. Morelj in A. Samsa.8 Telovadna odseka Košana in Trnovo sta 28. avgu­sta 1910 v Košani ob obeležitvi petletnice pevskega društva iz Košane priredila javno telovadbo, ki jo je vodil nacelnik iz Trnovega Ludovik Kranjc. Nastopi-lo je 30 telovadcev. Telovadba je obsegala rajalni pri-hod, proste vaje, orodno telovadbo (drog, bradlja) in rajalni odhod. Na dogodku se je po porocanju caso­pisov zbralo veliko ljudi, ki so bili s prikazano javno telovadbo zadovoljni.9 Telovadni nastopi so bili naloga katoliških te­lovadnih odsekov. Z njimi so se predstavili javnosti in pokazali svoj napredek. Moc orlovskega gibanja je bila v trdni in razširjeni organizaciji katoliškega tabora. Vendar je prav to zaviralo njegov razvoj na telesnokulturnem podrocju, saj je bil glavni namen organizacije predvsem vzgojni, s katerim so hoteli doseci koncni politicni cilj.10 Proti koncu leta 1909 se je orlovska organizacija mocno razširila. Rast se je nadaljevala tudi v nasled­njih letih, tako da je imela ZO ob petletnici leta 1911 148 odsekov s 4015 clani, od tega je bilo 2694 telovadcev. Zato so se okrožjem pridružile nove or-ganizacijske enote – podzveze, katerih namen je bil razbremenitev ZO, boljše in tocnejše poslovanje ter živahnejše delovanje okrožij.11 O podzvezah je Podlesnik porocal na 5. seji 6 Šafaric, Nastanek, str. 184–186. 7 Mladost, 2, 1909, št. 7 in 8, str. 60, »Sestava in naloga okro­ žij«; Mladost, 2, 1909, št. 22, str. 180, »III. Obcni zbor Z. O.«; Mladost, 3, 1910, št. 10, str. 79, »Odborova seja Zveze Orlov«. 8 Mladost, 3, 1910, št. 1, str. 134, »Trnovo. Okrožje«. 9 Mladost, 3, 1910, št. 16, str. 135, »Trnovo. Košana«. 10 Šafaric, Nastanek, str. 189 in 192. 11 Šafaric, Nastanek, str. 188. predsedstva ZO, ki je potekala 29. decembra 1910.Podzveze naj bi ustanovili za Štajersko, Goriško in Kranjsko. Za prvi dve deželi naj bi zadostovala po ena podzveza, na Kranjskem pa so predvideli ustano­vitev štirih: Ljubljanska okolica, Gorenjska, Dolenj-ska in Notranjska. Okrožje Trnovo naj bi spadalo v podzvezo številka III Notranjska.12 V Št. Petru na Krasu (danes Pivka) so na svec­nico (2. februar) 1912 pripravili obcni zbor okrožja Trnovo-Košana. K temu okrožju sta na ta dan ura­dno pristopila orlovska odseka iz Št. Petra in Postoj­ne. Svecanost je potekala tako, da je šentpetrski Orel na kolodvoru sprejel goste iz Trnovega. Oba odseka sta skupaj odkorakala v društveno dvorano na obcni zbor. Srecanje je otvoril Karol Lenasi, ki je podal or-ganizacijsko porocilo. Nato je Ivan Gogala porocal o tehnicnem delu, sledile so volitve predsedstva. Za predsednika so izvolili Radovana Strnada, podpred­sednik je postal Anton Abram, delo tajnika in blagaj­nika pa je prevzel Ivan Gogala. Odborniki so postali Karol Lenasi, Janko Grad, Bernard Pirnat, Anton Žele, Rudolf Kapš in Anton Mekinda. Za nacelni­ka je bil izvoljen Josip Kumer, podnacelnik je postal Vekoslav Zajc, za tajnika je bil dolocen Franc Žele.Vaditelji so postali Janez Smerdel, Leopold Špetic,Josip Jenko in Alojz Smrekar. Nato so izpeljali še seji predsedstva in vaditeljskega zbora.13 Okrožje Trnovo-Košana je imelo v Št. Petru na Krasu 10. marca 1912 prvo redno sejo, na kateri so sprejeli vec sklepov. Tako so denimo sklenili, da se bo okrožje od tedaj naprej imenovalo Št. Peter. Do-govorili so se, da odseki v okrožno blagajno mesecno placujejo po 5 K (kron). Ker je okrožni odbor hotel preveriti stanje odsekov, so na seji sklenili, naj se ne­mudoma zacne njihova revizija. Anton Žele je dobil nalogo, da revidira odsek v Trnovem, Ivan Gogala je bil dolocen za revizijo postojnskega odseka, Rudolf Kapš je moral revidirati odsek v Košani, Janko Grad pa je bil dolocen za revizijo odseka v Št. Petru. Na seji so izrazili mnenje, da lahko postanejo uspešen del ZO, tudi v tekmovalnem smislu. Vaditeljski zbor je imel sejo 3. marca 1912. V polnem številu so se je udeležili orli iz Košane in Trnovega. Iz Postojne sta prišla dva clana.14 Okrožje Trnovo-Košana je imelo 14. aprila 1912 novo sejo, ki so se je udeležili vsi clani okrožja. Skle­nili so, da v okrožno blagajno vsak odsek mesecno prispeva po 1 K, za poravnavo stroškov vecjih prire­ditev pa bi se dogovorili sproti. Za organizacijskega revizorja je bil dolocen Gogala iz Trnovega, ki naj bi odseke revidiral do konca maja. Sklenili so tudi,da v Št. Petru izvedejo okrožno prireditev, ki bi bila nekakšna priprava za skupno prireditev na Vrhniki.15 12 Mladost, 4, 1911, št. 1, str. 5–6, »Naša organizacija. V. seja predsedstva Zveze Orlov«. 13 Mladost, 5, 1912, št. 5, str. 37–38, »Okrožja Trnovo-Košana«. 14 Mladost, 5, 1912, št. 6, str. 45, »Okrožja. Št. Peter«. 15 Mladost, 5, 1912, št. 8, str. 66, »Okrožje Trnovo-Košana«. Odsek v Trnovem je v drugem letu obstoja neko­liko popustil v delovanju, a je bilo v prvi polovici leta 1912 stanje veliko boljše. Za to je bila zaslužna pred­vsem mladina. Telovadcev je bilo 25 in telovadili so trikrat na teden v urejeni telovadnici. Vsako nedeljo so imeli poleg telovadbe še predavanje, za kar je po­skrbel Radovan Strnad. Prirejali so tudi igre in druge zabave. Med drugim so uspešno izpeljali prireditev Silvestrov vecer in imeli pri tem 100 K dobicka. Leta 1912 so trikrat nastopili v krojih, in sicer ob poroki brata orla J. Božica, na obcnem zboru okrožja Trnovo v Št. Petru in pri vstajenju, ko so stražili božji grob ter delali špalir ob baldahinu. Trnovski Orel je imel kar nekaj nasprotnikov, a tudi številne prijatelje in do-brotnike. Med njimi je bil na celu župnik in dekan dr.Jožef Marija Kržišnik, ki je med drugim pomagal pri narocilu desetih novih krojev leta 1912.16 Odsek v Trnovem je ob koncu leta 1912 in v pr-vih mesecih leta 1913 doživel šestmesecno krizo. Te-lovadnica je bila oddana gospodinjskemu tecaju, zato so ostali brez prostora, v katerem bi lahko pozimi telovadili. Prav tako je ravno v tistem casu nacelnik za šest mesecev odšel v Ljubljano, podnacelnik in en telovadec pa sta morala k vojakom. Še osem drugih clanov Orla je bilo odsotnih, saj so bili po raznih krajih v domovini in na tujem. Orel se je v javnosti pojavil šele pri velikonocni procesiji. V tem casu so dobili na novo izbrani vaditeljski zbor, ki je zavzeto telovadil, da bi bil v pomoc nacelniku.17 Vaditeljski zbor Kranjske podzveze Orlov je 1.in 2. februarja 1914 za vse okrožne nacelnike Kranj­ske podzveze priredil dvodnevni tecaj, na katerem je bilo zastopano tudi okrožje Trnovo-Košana pod vodstvom Vekoslava Zajca. V okviru tecaja so izvajali proste vaje, vaje s palicami in vaje na orodju, s poseb­nim poudarkom na vadbi clanov po odsekih. Okro­žnim nacelnikom so narocili, naj te vaje vadijo po odsekih. Nacelnik Kranjske podzveze Pavle Kržan je udeležena okrožja oznacil kot najboljša.18 Okrožje Trnovo-Št. Peter je imelo v prvi polovici leta 1914 4. obcni zbor, na katerem je okrožni nacel­nik Zajc podal porocilo. Povedal je, da okrožje šteje 88 clanov in da je dobro preskrbljeno s telovadnim orodjem. Za predsednika je bil ponovno izvoljen Ra-dovan Strnad, za okrožnega nacelnika pa je bil prav tako vnovic izvoljen Zajc.19 Na seji predsedstva 23. aprila 1914 so dolocili, da bi okrožno prireditev za okrožje Trnovo-Košana 19.julija izvedli v Št. Petru na Krasu. Na njej naj bi na­stopilo tudi idrijsko, cerkniško in logaško okrožje.20 2.junija 1914 je potekala druga plenarna seja ZO. 16 Mladost, 5, 1912, št. 9–10, str. 83, »Trnovo«; Vidrih, Kratek zgodovinski oris, str. 33. 17 Mladost, 6, 1913, št. 8, str. 117–118, »Trnovo«. 18 Mladost, 7, 1914, št. 2 in 3, str. 37–38, »Kranjska podzveza«. 19 Mladost, 7, 1914, št. 6, str. 84, »Trnovo-Št. Peter«. 20 Mladost, 7, 1914, št. 5, str. 66, »Iz sej predsedstva in odbora Z. O.in K. P.«. Tabela 1: Znacilnosti clanstva trnovskega telovadnega odseka Orel po kategorijah med letoma 1910 in 1912 Kategorije clanstva Število v letu 1910 Število v letu 1911 Število v letu 1912 clani 26 25 32 telovadci ni podatka 16 22 clani v uniformi 10 12 22 narocniki glasila Mladost 4 5 12 izvedena predavanja 0 2 15 Med kranjskimi okrožji je bilo zastopano tudi Trno­vo. Na seji so razpravljali o narašcaju in prireditvi v Gorici ter dolocili prireditve podzvez.21 Za 19. julija je bila v Št. Petru na Krasu nacrto­vana javna telovadba notranjskih Orlov. Dogodek je odpadel zaradi atentata na avstro-ogrskega prestolo­naslednika, nadvojvodo Franca Ferdinanda, in njego­vo soprogo, vojvodinjo Sofijo Hohenberg, v Sarajevu 28.junija 1914. V znak žalovanja so bile vse orlovske prireditve v juliju preložene na nedolocen cas. Izbruh prve svetovne vojne je skoraj v celoti zaustavil de­lovanje Orlov. S slovenskega ozemlja je bilo vpokli­canih od 30.000 do 35.000 vojaških obveznikov. Na Kranjskem naj bi padlo 2,4 % prebivalstva.22 Po koncu prve svetovne vojne so bistriško obmo-cje in s tem tudi Trnovo 14. novembra 1918 zasedle italijanske cete. To je bil najverjetneje razlog, da Orel v Trnovem ni dobil okrožnice, ki jo je Orlovska zveza poslala svojim odsekom in okrožjem. Okrožnica je odseke in okrožja opozarjala, naj sklicejo redne obcne zbore in pricnejo z delom. Trnovski Orel tako kot odsek na zasedenem obmocju ni bil deležen spodbud za delovanje s strani Orlovske zveze. Na sestanku vo­diteljev in prijateljev orlovske organizacije 10. marca 1919 je Ivan Podlesnik na podlagi statistike za leto 1913 povedal, da nekateri odseki delujejo, drugi pa se še niso odlocili za nadaljnje delo. Župnim uradom je narocil, naj poskušajo poživiti odseke.23 Telovadni odsek Orel v Trnovem v številkah Statisticni podatki za telovadni odsek Orel v Tr-novem obstajajo za leta 1910, 1911 in 1912. Podat­kov za leti 1908 in 1909 ni, kajti leta 1908 so bile vprašalne pole poslane še pred ustanovitvijo telo­vadnega odseka v Trnovem, medtem ko je bila leta 1909 statistika izdelana samo za okrožja, odsek Tr-novo pa tedaj ni bil vkljucen v nobeno okrožje. 21 Mladost, 7, 1914, št. 7, str. 99, »Bratski odseki 2. plenarna seja Z.O.«. 22 Mladost, 7, 1914, št. 7, str. 89–91, »Franc Ferdinand«; Mladost 7, 1914, št. 7, str. 100, »Bratski odseki, 2. plenarna seja Z. O.«;Mladost, 7, 1914, št. 8, str. 105–106, »Kaj zdaj«; Mladost, 7, 1914, št. 9 in 10, str. 141, »Drobiž. Vesti Z. O. in uredništva«;Mladost, 7, 1914, št. 11 in 12, str. 164, »Bratom Orlom in na-rocnikom Mladosti«; Guštin, Vstop, str. 124 in 128; Guštin,Izgube, str. 146; Pancur, Zacetek, str. 123. 23 Mladost, 12, 1919, 5–6, str. 75, »Tajniško porocilo«; Mladost, 12, 1919, št. 5–6, str. 67; »Baša, Prva svetovna vojna na Ilir­skobistriškem«, str. 125. Telovadni odsek Orel v Trnovem je leta 1910 imel 26 clanov. Naslednje leto se je število clanov zmanj­šalo za enega clana, leta 1912 pa se je povecalo za 7.Podatki o številu clanov, ki so telovadili v odseku,obstajajo samo za leti 1911 in 1912. Leta 1911 je bilo 16 telovadcev, v naslednjem letu pa 22. Leta 1910 je imel telovadni odsek Orel v Trnovem 10 clanov v uniformi, leta 1912 pa kar 22. Podoben skok opazi-mo tudi pri narocnikih na glasilo Mladost. Leta 1910 so bili samo štirje, leta 1912 pa jih je bilo 12. Leta 1910 telovadni odsek še ni izpeljal nobenega preda­vanja, zato pa jih je leta 1912 kar 15. Dve kategoriji iz statistike telovadnega odseka Orel v Trnovem se pojavita samo eno leto: za leto 1911 je znan podatek,da je imel odsek v Trnovem devet podpornih clanov,za leto 1912 pa obstaja podatek, da je imel trnovski telovadni odsek tri trobentace.24 Alojz (Lojze) Vekoslav Zajc Delovanje trnovskega Orla so zaznamovali šte­vilni posamezniki. Eden najvidnejših je bil Lojze Ve­koslav Zajc, ki je v Trnovem in Bistrici v drugem de­setletju 20. stoletja pustil pomemben pecat. Znan je predvsem po svoji vlogi na podrocju telovadbe v te­lovadnih skupinah Orel in Ilirski Sokol, zelo uspešen pa je bil tudi kot ustvarjalec (gledaliških) prireditev.Njegova družina je imela korenine na Dolenjskem.Oce Anton se je leta 1896 z ženo Jožefo in otrokoma (tudi dveletnim Lojzetom) preselil v Trnovo. Tam je sprejel mesto tajnika pri hranilnici ter bil med letoma 1913 in 1915 trnovski župan. Umrl je leta 1915. Sin Lojze je po trgovski osnovni šoli obiskoval zadružno osnovno šolo v Ljubljani ter gimnaziji v Ljubljani in na Sušaku. Gotovo se je prav v teh dveh mestih srecal z novimi gibanji v telesni kulturi, moc­no podrejenimi narodni identiteti. Zaposlil se je v tr-novski hranilnici in po ocetovi smrti prevzel njegovo tajniško mesto. Lojze, ki ga v telovadnih porocilih zasledimo pod imenom Vekoslav Zajc, je bil v telovadnem odseku Orel v Trnovem nacelnik in organizator, prav tako je bil nacelnik in podnacelnik okrožja, kamor je sodilo Trnovo. Pomagal je tudi drugim odsekom. Telovadni 24 Mladost, 1, 1908, št. 17, str. 150, »Naša statistika«; Mladost, 2, 1909, št. 22, str. 179, »Statistika«; Mladost, 3, 1910, št. 20 in 21, str. 167, »Naše delo«; Mladost, 4, 1911, št. 22, str. 174–175, »Statistika Zveze Orlov«; Mladost, 5, 1912, št. 21 in 22, str. 167, »Statistika Zveze Orlov«. Pogled na Trnovo s stavbo nekdanje hranilnice (foto: Nejc Bratina, 2021). odsek Št. Peter na Krasu mu je na obcnem zboru 12.oktobra 1911 izrekel javno zahvalo, ker se je zelo tru­dil zanj in dva meseca pouceval telovadbo namesto odsotnega nacelnika.25 Zajc je bil tudi režiser, avtor in organizator pro-svetnih prireditev v trnovski dvorani. V letih po prvi svetovni vojni se je lotil številnih narodnih dejavnosti.Deloval je v citalnici v Trnovem, sestavljal in režiral je številne gledališke prireditve, ki so jih izvedli na odru v trnovski dvorani. Telovadil in vadil je pri Sokolu v Bistrici ter postal nacelnik Sokola. Za kratek cas je prevzel predsedništvo domacega (ilirskobistriškega) planinskega društva. Domacini so tega pomembnega moža v Trnovem in Bistrici oznacevali kot »Lojzeta Zajcevega iz dvorane v Trnovem«. Leta 1921, ob 15-letnici smrti primorskega pe­snika Simona Gregorcica, je pripravil veliko spo­minsko prireditev Poklon Gregorcicu. Ta prireditev je bila zadnja, ki jo je pripravil za svoj domaci kraj.Že v naslednjih dneh je njegova družina dobila nekaj obiskov orožnikov. Ob drugem obisku so orožniki Lojzeta ob njegovem upiranju pretepli, odvlekli proti Postojni in ga tam pahnili na vlak za Ljubljano. Leta 1922 se je tako zacelo njegovo izgnanstvo. Sprva je delal v tržiški tovarni obutve Peko, nato je iskal pri- Mladost, 4, 1911, št. 21, str. 171, »Št. Peter na Krasu«. ložnostna dela v Ljubljani. Kasneje je odprl pisar-no sodno zapriseženega revizorja. Ob vseh udarcih usode ga je gotovo najbolj prizadela casopisna izjava »nekdanjega poslovnega tekmeca bistriške posojil-nice«, ki jo je junija 1922 objavil ljubljanski casopis Jutro. Ta je na racun Lojzeta Zajca izrekel številne neresnicne obtožbe in natolcevanja. Napadenemu v bran se je postavil dnevnik Slovenski narod. Delo financnega revizorja je Lojze Zajc opravljal tudi po drugi svetovni vojni in tako službeno prihajal v Bistrico. Porocen je bil z Bistricanko Marico Sam-sa, hcerko sokolskega staroste Franca Samse. Leta 1924 se jima je rodila hci. Zajc se je v poznejših letih redko vracal v Trno­vo in Bistrico. Leta 1956 je po krajši bolezni umrl vLjubljani, kjer je tudi pokopan.26 Radovan Strnad Radovan Strnad (1874–1933) je poleg Lojzeta Zajca druga pomembna oseba, ki je delovala v tr-novskem telovadnem odseku Orel. Pred tem je bil dejaven v Ilirskem Sokolu. S svojim približno deset­letje trajajocim delom pred zacetkom prve svetovne 26 Snežnik, 1993, št. 18, str. 5, »Lojze Zajc«; Snežnik, 1993, št. 19 in 20, str. 8, »Lojze Zajc«. vojne je mocno zaznamoval dogajanje v Bistrici in Trnovem. Strnad, po poklicu davcni kontrolor, je bil pobudnik obnovitve Ilirskega Sokola in clan skupi­ne sklicateljev pripravljalnega odbora. Ko so na seji 26.septembra 1904 imenovali odbor, je postal nje-gov vodja. Na ustanovnem obcnem zboru 16. aprila 1905 je bil izvoljen v stalni odbor za odbornika. Na prvi odborovi seji je prevzel nalogo blagajnika. Na peti redni seji 10. septembra so ga izvolili v zvezni sokolski odbor v Ljubljani za namestnika tajnika, na izrednem obcnem zboru teden dni kasneje pa še za delegata na obcnem zboru Slovenske sokolske zveze (SSZ) v Ljubljani. Kot zaslužni ustanovitelj Ilirskega Sokola je (ver­jetno zaradi kake zamere) po razvitju sokolskega prapora izstopil iz sokolskih vrst, zato se je v letih 1910/11 usmeril k telovadnemu odseku Orel v Trno­vem in postal njegov predsednik. Leta 1912 (in po­novno leta 1914) je bil izvoljen tudi za predsednika okrožja. Strnad je bil na Ilirskobistriškem dejaven tudi na drugih podrocjih. Leta 1907 je bil izvoljen za predse­dnika novoustanovljenega cebelarskega društva Ilir-ska Bistrica. Bil je velik prijatelj cebelarja in župana Antona Žnideršica, ki je bil prav tako clan Sokola.27 Trnovska dvorana Telovadni odsek Orel v Trnovem je deloval v okviru domacega Katoliškega izobraževalnega dru­štva, katerega sedež je bil v stavbi trnovske hranilnice in posojilnice. Stavba, ki je med domacini poznana po imenu Dvorana, je imela v pritlicju poslovne pro-store in veliko dvorano z gledališkim odrom, name-njeno javnim prireditvam in telovadbi trnovskega telovadnega odseka Orel. Stavba hranilnice oziroma Dvorana je bila zgraje­na leta 1905 in stoji na koncu sedanje Kosovelove uli­ce (št. 18). Po drugi svetovni vojni je lastništvo stavbe prešlo na Obcino Ilirska Bistrica, ki je še danes njena lastnica. Stavba je danes predelana v stanovanja, a je v slabem stanju.28 Zakljucek Letos (2023) jeseni bo minilo 115 let od ustano­vitve telovadnega odseka Orel v Trnovem. Trnovski Orel je imel v svoji šestletni zgodovini boljša in slab-ša obdobja ter tudi dve vecji krizi. Prva se je zacela ob koncu leta 1909 in je trajala približno eno leto.Drugo težko obdobje je telovadni odsek v Trnovem doživel ob koncu leta 1912. Krizno obdobje je trajalo približno pol leta. Izmed boljših obdobij trnovskega 27 Celigoj, Sokoli, str. 56, 62, 65 in 68; Celigoj, Cebelarstvo, str. 99; Stepišnik, Telovadba, str. 84 in 91. 28 Celigoj, Sokolstvo in orlovstvo, str. 82; Celigoj, Trnovska dvorana, str. 105–108 in 112; Snežnik, 1993, št. 18, str. 5, »Lojze Zajc«. Orla bi lahko izpostavili tri. Prvo je bilo leta 1910.Tedaj se je oblikovalo okrožje, ki je vkljucevalo te­lovadna odseka Trnovo in Košana. V Košani sta oba odseka priredila uspešen nastop v javni telovadbi.Javno telovadbo je vodil nacelnik iz Trnovega. Dru-go uspešno obdobje je bilo leta 1912. V tistem casu sta se okrožju pridružila odseka Št. Peter na Krasu in Postojna. Najuspešnejše obdobje pa je bilo leta 1914,ko je bila julija nacrtovana okrožna prireditev v Št.Petru na Krasu, ki bi se je morali udeležiti tudi clani iz okrožij Idrija, Logatec in Cerknica. Vendar je bila prireditev zaradi sarajevskega atentata prestavljena in nato zaradi izbruha prve svetovne vojne odpovedana. Trnovci so imeli v okrožju pomembno vlogo. Ra-dovan Strnad je bil dvakrat izvoljen za predsednika okrožja, Lojze Vekoslav Zajc je bil najprej izvoljen za okrožnega podnacelnika in nato še za nacelnika okrožja. Prva svetovna vojna je zaustavila nadaljeva­nje uspešnega delovanja trnovskega Orla in njego­vega okrožja. Po vojni je Trnovo zasedla italijanska vojska. Orlovska zveza na zasedena obmocja ni poši­ljala okrožnic, tako da spodbude od osrednje zveze v Trnovem ni bilo vec. VIRI IN LITERATURA CASOPISI Mladost, 1908–1919. Snežnik, 1993. LITERATURA Baša, Nadja: Prva svetovna vojna na Ilirskobistri­škem. Obcina Ilirska Bistrica – monografija (ur.Ivan Simcic). Ilirska Bistrica: Obcina, 2011, str.124–127. Celigoj, Vojko: Sokoli mladi naša nada. Bistriški za­pisi 6 (ur. Tomo Šajn in Simon Kerma). Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kultu­ro in KD Zgubljena legija, 2005, str. 55–87. Celigoj, Vojko: Sokolstvo in orlovstvo. Obcina Ilirska Bistrica – monografija (ur. Ivan Simcic). Ilirska Bi-strica: Obcina, 2011, str. 80–85. Celigoj, Vojko: Cebelarstvo pod Snežnikom. Obci­na Ilirska Bistrica – monografija (ur. Ivan Simcic).Ilirska Bistrica: Obcina, 2011, str. 98–99. Celigoj,Vojko: Trnovska dvorana.Trnovo: ob 300­let­nici omembe trga (Ilirske teme 8) (ur. Ivan Simcic).Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 2013, str. 105–112. Guštin, Damijan: Vstop Avstro-Ogrske v vojno. Slo­venska novejša zgodovina 1: Od programa Zedinje­na Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 (ur. Jasna Fischer). Ljublja­na: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgo­dovino, 2006, str. 125–128. Guštin, Damijan: Izgube Slovencev med prvo sve­tovno vojno. Slovenska novejša zgodovina 1: Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 (ur. Ja­sna Fischer). Ljubljana: Mladinska knjiga in In-štitut za novejšo zgodovino, 2006, str. 144–146. Pancur, Andrej: Doba slogaštva. Slovenska novejša zgodovina 1: Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 (ur. Jasna Fischer). Ljubljana: Mla­dinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino,2006, str. 30–31. Pancur, Andrej: Zacetek prve svetovne vojne. Sloven­ska novejša zgodovina 1: Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 (ur. Jasna Fischer). Ljublja­na: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgo­dovino, 2006, str. 123–125. Stepišnik, Drago: Telovadba na Slovenskem. Ljublja­na: Državna založba Slovenije, 1974. Šafaric, Aleš: Nastanek slovenske katoliške telesno­vzgojne organizacije Orel. Kronika 65, 2017, št. 2, str. 175–194. Vidrih, Gabrijel: Kratek zgodovinski oris Župnije Trnovo. Trnovo: ob 300­letnici omembe trga (Ilirske teme 8) (ur. Ivan Simcic). Ilirska Bistrica: Dru-štvo za krajevno zgodovino in kulturo, 2013, str.23–42. SUMMARY Operations of the Orel gymnastic section in the Ilirska Bistrica area Since 1863, the Sokol gymnastics organization operated in Slovenia, welcoming all Slovenians with a vested interest in gymnastics; that is, until the col­lapse of the idea of Slovenian political unity (Sln.slogaštvo). In 1905, following the new political divi­sion in Slovenian society, the Catholic side founded its own gymnastic organization, named Orel. Both also operated in the Ilirska Bistrica area. Following Sokol, the Orel organization was established on No­vember 8th, 1908, and remained in operation for no more than six years. In 1910, the Orel Union decided to develop districts. The Trnovo section merged with Košana to form a single district, which in 1912 fur­ther incorporated the sections of Št. Peter na Krasu (modern Pivka) and Postojna. Several inhabitants of Trnovo played a notable role in the district. Rado-van Strnad was elected twice as the district president,and Lojze Vekoslav Zajc was first elected as the dis­trict lieutenant and subsequently as the district chief. The most successful year of Orel’s operations in Trnovo was 1914. In July that same year, a district-wide festivity was to be held in Št. Peter na Krasu,with the attendance of the organization members from the districts of Idrija, Logatec, and Cerknica.Ultimately, the event never took place due to the outbreak of the First World War, which brought the activities of the Trnovo Orel and the entire district to a grinding halt. After the war, when the area under discussion was occupied by the Italian army, the Orel Union forwarded no circulars to the occupied areas,leaving Trnovo entirely to its own devices. 1.04 Strokovni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.11CC-BY-NC-ND Emilija Kastelic dr., Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, Povšetova 37, SI–1000 Ljubljana, SlovenijaE-pošta: emilija81@gmail.com Arhitektura obcine Ilirska Bistrica in okolice v obdobju fašizma IZVLECEK Ilirska Bistrica in njena okolica sta pomembni prici zgodovinskega dogajanja med svetovnima vojnama, pri cemer med pomembnejša, hkrati pa tudi najmanj raziskana podrocja spada arhitektura. Pricujoci prispevek poskuša to vrzel zapolniti s kratko predstavitvijo najpomembnejših objektov, ki so nastali v obdobju po prvi svetovni vojni.Izbrani so le nekateri vidnejši objekti, ki so krajše slogovno analizirani in umešceni v takrat obstojece arhitekturne sloge. Na osnovi slogovne analize potrjujemo pomembnost obmocja za slovenski zgodovinski arhitekturni prostor in odpiramo možnosti za nadaljnje raziskave. KLJUCNE BESEDE Ilirska Bistrica, fašizem, arhitektura, racionalizem, italijanski racionalizem, Stile Littorio ABSTRACT ARCHITECTURE OF THE MUNICIPALITY OF ILIRSKA BISTRICA AND ITS SURROUNDING AREA DURING THE FASCIST PERIOD Ilirska Bistrica and its surroundings are important witnesses to the historical developments during the interwar period, with their architecture representing one of the most important yet also the least researched areas. The article therefore aims to fill this gap by briefly presenting a few of the most notable buildings constructed after the First World War. The selected buildings were subject to a short stylistic analysis and classified as one of the architectural styles ofthe period under discussion. The analysis confirms the significance of the Ilirska Bistrica area for Slovenia’s historical­architectural milieu and presents possibilities for further research. KEY WORDS Ilirska Bistrica, fascism, architecture, rationalism, Italian rationalism, Stile Littorio Arhitektura v obdobju fašizma Da je bila arhitektura v obdobju totalitarnih reži­mov izrabljena v propagandne namene, ni neznano;ta koncept je bil prisoten v casu fašisticnega režima ter ga lahko opazimo tudi na ozemlju Ilirske Bistrice in okolice. Splošno stanje na podrocju arhitekture v Italiji v omenjenem obdobju je bilo zaradi idej nove politicne oblasti in temu neustreznega izobraževanja precej kaoticno, zato je zahtevalo nove pristope, ki so vsebovali veckratno spreminjanje zakonodaje. To je do dolocene mere vplivalo tudi na Ilirsko Bistrico, saj je bilo tam kar nekaj novogradenj, ki so bile slogovni tujek. Na obravnavanem ozemlju o inženirskem nacr­tovanju vecjega obsega v smislu stanovanjskih sosesk,sprememb mestnih predelov in industrijskih obratov ne moremo govoriti, zato tudi ne o njegovi estet-ski vrednosti. Veliko lažje je govoriti o posameznih objektih, saj se njihova estetska vrednost kaže v vec razlicnih arhitekturnih elementih, ki pa jih ne more-mo jasno opredeliti niti kot Stile Littorio niti kot ita­lijanski racionalizem. Gre torej za mešanico slogov,ki zaznamujejo obravnavano ozemlje in prinesejo moderni izraz krajini, vendar niso nosilci enotnega arhitekturnega sloga. Objekti klasicnih elementov odražajo svojo funkcionalnost in ne kažejo pretira­nega zanimanja za modernost, medtem ko so objekti modernih elementov bližje evropskemu kot italijan­skemu racionalizmu. To gre pripisati dejstvu, da so njihovi avtorji tudi njegovi nosilci. Raziskovanje in iskanje podatkov je prineslo spoznanje, da je objektov in arhitektov/inženirjev,ki bi si zaslužili primerno obravnavo, veliko vec, kot jih bomo predstavili. Ravno tako se je izkazalo, da je zanimanje za obravnavano temo in konkretnejše pristope k njeni predstavitvi izredno veliko, saj se z njo ukvarjajo le posamezni, velikokrat med seboj nepovezani ljubiteljski zgodovinarji, vsak s svojim naborom pomembnih podatkov, ki nikoli niso bili združeni, ustrezno ovrednoteni in predstavljeni jav­nosti. To je pomembno, saj govorimo o arhitekturi v dveh danes locenih državah. Zato je pomembna vsaka aktivnost, ki omogoca,da tovrstna arhitektura ne potone v pozabo. Stavbna primera, ko bi se lahko zgodilo prav to, sta (delno) zapušceni stavbi obcine oziroma do nedavnega pošte na Premu ter obcine in šole v Materiji, ki sta, širši javnosti skorajda neznani, še vedno odraz nezane­marljivih sprememb kulturne krajine. Brez ukrepanja se bo nekoliko drugacen obraz fašisticnega obdobja izgubil in z njim tudi poznavanje na tem obmocju delujocih osebnosti. Delujoci arhitekti na obmocju Ilirske Bistrice V obdobju fašizma so bile razmere za arhitekte neugodne. Ureditev položaja arhitekta in inženirja v prvih letih po prvi svetovni vojni je bila v Italiji velika težava, ki so jo poskušali rešiti s sprejemanjem za­konov, odlokov in pravilnikov.1 Vsi poskusi ureditve so se zaradi specificnih družbeno-politicnih razmer naposled usmerili v nastanek posebnih seznamov (t.i. Albi), na katere so se lahko vpisovali arhitekti in inženirji, ki so želeli opravljati svoj poklic. V teh Albih so skorajda edini dostopni podatki o delujocih arhitektih in inženirjih. Za obmocje Ilirske Bistrice sta pomembna Albo del Carnaro2 (Seznam Kvar­nerske province) oziroma Albo degli ingegneri della provincia del Carnaro (Seznam inženirjev Kvarner­ske province) (1928) ter Albo degli ingegneri dela provincia di Fiume (Seznam inženirjev Reške pro­vince) (1932), oba vzpostavljena na podlagi ukaza,3 ki ga je 20. novembra 1928 izdal »predsednik sodišca« (specifikacija sodišca namrec v Albih ni navedena).S pomocjo podatkov iz Albov, imen pripravljavcev nacrtov zgradb in njihove slogovne analize je nastal poskus predstavitve arhitekture in njenega sloga na obravnavanem ozemlju. Kdo so bili delujoci arhitekti, inženirji in celo geometri v pasu Reka–Trst, pokažejo risbe, nacrti,zapisniki oziroma druge dostopne arhivske listine ter Albi. Imena, ki se pojavljajo na obravnavanem ozemlju, so Andrea Bayer, Yvone Clerici, Giuglio Duimich, Umberto Ballontini, Umberto Lunghini,Bruno Muck, Danilo Grillo, Santo Pillepich, Gior­gio Scarpa, Giuseppe Baldi, Federico Mazzoni, Pi-erino Traversa, Umberto Miotto in Enrico Polla.Njihovo delovanje je v manjšem ali vecjem obsegu zaznamovalo kulturno krajino s tem, da so prejšnjim arhitekturnim vzorcem (neo)klasicnega, renesancne­ga in tradicionalnega sloga dodali drznejše z novimi materiali. Njihovi nacrti so velikokrat pomenili dr­znost, kljub morebitnemu nasprotovanju, predvsem zaradi navidezne slogovne nepomembnosti posa­meznih objektov v primerjavi s precej bolj monu­mentalnimi v mestih Reka in Trst. Obcina Ilirska Bistrica Na ozemlju, ki ga je na vzhodni strani Jadrana zasedla italijanska vojska, je bila najprej vzpostavljena vojaška oblast z guvernerjem na celu in s sedežem v Trstu. Ozemlje sedanje obcine Ilirska Bistrica je bilo razdeljeno na vec obcin (najprej osem, nato šest); te so takrat zajemale tudi kraje, ki so danes na hrvaški strani.4 1 Poskusi ureditve kompleksnih razmer so podrobneje razlože­ ni v Kastelic, Racionalisticna arhitektura. 2 Vsi Albi so dostopni pri prof. Paolu Nicolosu, Fakulteta za arhitekturo Univerze v Trstu, ki je za namen raziskave prija­ zno dovolil vpogled (op. a.). 3 Ukaz je bil osnovan na podlagi 1. in 59. clena pravilnika z dne 23.10. 1925, št. 2537 (Albo degli ingegneri della provincia di Fiume, 2). 4 Vec v Simcic, Obcina Ilirska Bistrica, str. 132–133. Razvoj Bistriškega je bil po novem v veliki meri vezan na obmejno lego in utrjevanje meje. Vojaške objekte in infrastrukturo je gradila italijanska vojska,civilne javne objekte in infrastrukturo obcina z na­jemanjem kreditov, nekaj objektov pa tudi fašisticne potujcevalne organizacije. Zaradi vseh omenjenih gradenj se je obcina prezadolžila in od reške poso­jilnice ni vec dobivala posojil, ki bi omogocila izved­bo vseh zastavljenih nacrtov. Prezadolženost obcine je posledicno pomenila, da nekaterih objektov niso zgradili, ceprav so bili nacrti že izdelani. Kljub temu je bilo zgrajenih kar nekaj stavb, ki so zaznamovale tako urbano kot ruralno okolje. Delovanje uradov, ki so omogocili gradnje V casu italijanske oblasti sta na obmocju Kvar­nerske province oziroma v reški obcini delovala dva pomembnejša tehnicna urada. Najpomembnejši je bil Gradjanski tehnicki ured (Mestni tehnicni urad),ki je deloval kot samostojna tehnicna oblast širokih usmeritev, vendar podrejena Ministero dei lavoripubblici (Ministrstvo za javna dela) v Rimu. Ustanov­ljen je bil 1. novembra 1924, takoj po dolocitvi meje med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo na obmo-cju Reke. Do leta 1934 je bil njegov delovni naziv Corpo reale del Genio civile,5 nato pa je deloval pod imenom Ufficio del Genio civile a Fiume (Urad za gradbene zadeve na Reki). Drugi pomemben urad je bil Pokrajinski tehnicki ured (Pokrajinski tehnicni urad). Ustanovljen je bil 14.maja 1926 in je deloval pod imenom Provincia del Carnaro – Ufficio tecnico (Kvarnerska provinca – tehnicni urad) oziroma Amministrazione provinciale – Ufficio tecnico (Administracija province – tehnic­ni urad) ali tudi pod imenom Ufficio tecnico pro-vinciale a Fiume (Tehnicni urad province na Reki).Zanj se najveckrat uporabljajo kratice U. T. P., ki jih je mogoce zaslediti na številnih nacrtih zgradb. Nje-gov domet delovanja je bil precej manjši od prvega,administrativno pa je bil podrejen regionalni upra- vi.Medtem ko je Mestni tehnicni urad deloval kot projektno-tehnicni zavod za splošne zasebne in dr­žavne gradnje in obnove ter kot strokovno-tehnicni nadzorni organ na lastnem obmocju, je Pokrajinski tehnicni urad organiziral in spremljal delo obcinskih tehnicnih uradov, ni pa sledil gradbeno-tehnicni de­javnosti. Odgovoren je bil samo za objekte, ki jih je državna oblast prepustila pokrajinski upravi. Poleg razlicnih objektov pokrajinskih uprav so pod njegovo okrilje spadale šolske zgradbe, obmocne cestne pro-metnice ter nekateri objekti splošne varnosti oziro- Gre za periferni državni organ z nalogo nadzora javnih gra­denj na periferni in lokalni ravni. Uradnega prevoda oziroma ustreznih slovenskih sopomenk za pravilen dobesedni prevod ni (op. a.). ma mestne zašcite. Urad je prenehal delovati 3. maja 1945.6 Poleg omenjenih dveh so takrat na Reki delovali tudi drugi regionalni tehnicni uradi, vendar se po­datki o njih niso ohranili v enakem obsegu. Price­tek njihovega delovanja lahko vidimo v nastanku in razvoju prvih regionalnih organov državnih oblasti na reškem obmocju. Mednje prištevamo Poglavar­sko namjesništvo (Luogotenenza capitanale oziro-ma Komerzassessorium – Glavarsko namestništvo,1752–1776), Rijecki gubernij (Regium Gubernium Fluminense – Reški gubernij, 1776–1809), Rijecko okružno poglavarstvo (Fiumaner Kreisamt; Capi­tanato distrettuale Fiume – Reško okrožno glavar­stvo, 1814–1822), Kraljevski rijecki gubernij (Re­ški kraljevi gubernij, 1822–1850), Rijecka županija 1848–1869 ter Kraljevski gubernij za Rijeku i Ugar­sko-hrvatsko primorje (Kraljevi gubernij za Reko in Ogrsko-hrvaško primorje, 1869–1918).7 Poleg omenjenih so imele na podrocju gradbe­ništva dolocene pristojnosti tudi druge organizacije.Ena takih je bila Trgovacko-obrtniška komora v Ri­jeki (Trgovsko-obrtna zbornica na Reki, 1811–1924),ki je imela velik vpliv na gradbeno dejavnost, še pose-bej na cestne povezave, reško pristanišce in njegovo ureditev skladišc, trgovskih, industrijskih ter drugih pomembnih objektov za gospodarski razvoj Reke8. Druga, še pomembnejša organizacija, ki je vplivala na razvoj gradbeno-tehnicnih dejavnosti, je bil Governo marittimo (Pomorska oblast), ki je v obdobju 1870–1918 deloval na obmocju Reke in Ogrsko-hrvaške­ga primorja. V njegovem okviru je delovala posebna tehnicna služba, ki je bila odgovorna za gradnjo po­morsko-tehnicnih naprav, namenjenih varni plovbi,ter gradnjo pristanišca, skladišca, naprav za naklada­nje in razkladanje ter drugih objektov, pomembnih za pomorstvo, nadzirala pa je tudi izdelovanje plovil.9 Nekateri najreprezentativnejši objekti na Bistriškem in njihovi arhitekti Obcinska stavba v Ilirski Bistrici in Santo Pillepich Med najpomembnejše arhitekturne spomenikev slovenskem delu novoprikljucenega ozemlja ne­dvomno sodi obcinska stavba v Ilirski Bistrici. V tridesetih letih 20. stoletja (datacija o dograditvi varhivski dokumentaciji ni dosegljiva) jo je zgradilogradbeno podjetje Santo Pillepich, ki je na javnemrazpisu zmagalo z najnižjo ceno. Pillepich se je rodil 6 HR-DARI-55, Inventar Pokrajinskih tehnickih ureda u Ri­ jeci. 7 HR-DARI-55, Inventar Pokrajinskih tehnickih ureda u Ri­ jeci. 8 Lozzi Barkovic, Stambeno-najamno graditeljstvo, str. 171– 191. 9 HR-DARI-55, Inventar Pokrajinskih tehnickih ureda u Ri­jeci. Ilirska Bistrica – obcinska stavba (iz zbirke Primoža Rojca). na Reki 25. oktobra 1876. V Državnem arhivu na Reki so dostopni posamezni spisi, iz katerih je razvi­dna naklonjenost lokalnih oblasti njegovemu podje­tju. Med pomembnejšimi dokumenti je Pillepichevaprošnja lokalnim oblastnikom za izdajo certifikatamoralne in politicne ustreznosti za vpis v Albo izva­jalcev gradbenih del.10 Med izvedena dela njegovegapodjetja na Reki in v bližnji okolici so tedaj spadalinekdanja livarna Mateo Skull (1881), hiša Bacar­chich (1884), hiša Cretich (1893), hiša Sillich(1896), rekonstrukcija – nekdanji mlini Bruni, re-konstrukcija stanovanja Lenaz, nadgradnja nekdanjehiše Retti P. Hektorovica (1897), zapiranje dvorišcahiše Cretich (1904), izgradnja nekdanje hiše Se-gnan na Koblerovem trgu na Reki (gabariti P + 3)(1923) in gradnja nekdanje hiše Radetich (gabaritiP+1+Pk) (1924).11 Nadzornik gradbenih del pri izgradnji obcinske stavbe je bil inženir Ferrucio Jelousheg, tehnik v Hranilnici (Casa di Risparmio). Na nacrtih obcinske stavbe ni avtorjevega podpisa, le podpis takratnega župana Ilirske Bistrice Carla Ognibeneja, ki jih je pregledal; avtor torej ostaja neznan. Po besedah Vojka Celigoja, ljubiteljskega zgodo­vinarja in avtorja številnih poljudnih clankov o Ilir-ski Bistrici, naj bi bila stavba posvecena bratu Benita Mussolinija, ki je bil urednik revije Il Popolo.12 Stavba stoji ob glavni prometnici Reka–Trst in je s proceljem obrnjena proti mestu. Glede na lego mesta je njena postavitev robna in verjetno namen-ska, saj daje vtis, da dominira prostoru in hkrati nad­zoruje mesto. V njeni neposredni bližini ni drugih stavb, stoji na samem, sredi prostrane krajine, ki je ne zamejujejo hribi ali drugi prostorski mejniki. Po velikosti se uvršca med najvidnejše mestne zgradbe.V izvornem nacrtu je bilo pritlicje namenjeno po­slovnim prostorom in trgovini, nadstropji pa stano­vanjem, a sta bili kasneje preurejeni v pisarne. Pri- Celna fasada stavbe obcine Ilirska Bistrica (HR­DARI­8, mapa 1626). 10 Albo hranijo v HR-DARI-1108. 11 http://croinfo.net/forum/index.php?topic=1435.30;wap2 12 (15.3. 2016). Vec v Kastelic, Racionalisticna arhitektura, str. 87–88. Ilirska Bistrica – risba stavbe vrtca (HR­DARI­8, mapa 1626). marna funkcija zgradbe je bila administrativna – za potrebe obcine. Stavba, zanimivo, meša vec vzorov, na eni stra­ni zgodnjerenesancno palaco, na drugi pa primestno vilo. Obenem se navezuje na znacilne tipe mestnih (obcinskih) hiš iz 19. stoletja, ki crpajo vzorce v poz­nosrednjeveških mestnih hišah italijanskih mestnih držav oziroma flamskih samostojnih mest, le da bi-striško zgradbo zaznamujeta dvojnost obeh kril in vmesna praznina, medtem ko bi morala biti po vzor-cu ravno v tej vmesni praznini poudarjena vertikala,obicajno mestni stolp ali vsaj nekakšen rizalit. Pri tej stavbi bi dodatna podrobna analiza tipa verjetno raz­krila marsikaj zanimivega o dejstvu, da so ob vsem modernisticnem racionalizmu postavili nekaj tako staromodnega. Zgodovinske dokumente ilirskobistriške obcin­ske stavbe hranijo v reškem arhivu.13 Celoten projekt zgradbe je bil sestavljen iz sedmih risb, tehnicnega opisa, specifikacije ter ponudbe za javno narocilo s specifikacijo cen (preventivo di asta con la tabella dei prezzi unitari). V arhivski dokumentaciji so shranjeni tudi zapisniki in izpisi sklepov mestnega nacelnika. Stavbo lahko slogovno oznacimo kot mešanico modernih in ustaljenih klasicnih elementov s pre­vlado slednjih. Ko govorimo o klasicnih elementih,govorimo o elementih zgodovinskih (historicnih) slogov – tj. romanike, gotike, renesanse in baroka.Med klasicne elemente umešcamo rustikalno pritli-cje, oboke in arkade s podpornimi stebri s kapitelom,bogato fasadno okrasje, šotorasto streho, lesen strešni venec in delitev oken. Stavbo bi lahko opredelili kot neohistoristicno; morda gre celo za enega najboljših primerov te, sicer težko opredeljive slogovne smeri pri nas. Stavba je izjema v primerjavi z ostalimi in je izjemen arhitekturni spomenik v Sloveniji, zato bi si zaslužila posebno obravnavo. HR-DARI-8, mapa 1626. Dodatna podrobnejša obrazloži­tev v Kastelic, Racionalisticna arhitektura, str. 92–93. Vrtec v Ilirski Bistrici in Giorgio Scarpa Stavba stoji na današnji Zupancicevi ulici 5, v starem mestnem jedru Ilirske Bistrice. V primerjavi s postavitvijo obcinske stavbe je vrtec na precej »ne­strateškem« mestu. Gre za longitudinalno dvonadstropno, izrazito kubicno zasnovano zgradbo jasne arhitekturne za­snove s poudarjenim vhodom, ki jo nadgrajuje manj­še nadstropje podolgovate oblike. Levi in desni krilni del stavbe sta izbocena in kubicne oblike. V zapisniku Tehnicnega urada na Reki z dne 1.marca 1935 so opisane znacilnosti stavbe. V prvem odstavku zapisnika je navedeno, da je zgrajena po vzoru takrat že obstojecih stavb, natancneje, po vzoru stavbe, namenjene materam in otrokom v Lovranu.Gre za dvonadstropno stavbo s pritlicjem za vrtec in ambulanto ter prvim nadstropjem za porodniški oddelek. Nosilne strukture so predvidene v armira­nem betonu, stavbni skelet je grajen iz pilastrov in povezovalne preklade, streha je iz armiranega betona,zazidane stene in tramovi pa iz materiala »ALFA«, ki pa v zapisniku ni opredeljen.14 Stavba je danes precej spremenjena. Stavba v primerjavi z obcinsko stavbo ne meša razlicnih arhitekturnih slogov. Sledi modernim pri­jemom racionalizma z ravnimi, enostavnimi linijami,fasado brez okrasja in ravnokrito streho iz armira­nega betona. Edini del, ki bi lahko stavbo slogovno približal tradicionalnim elementom, je vhod, ki ga podpirata polstebra in zakljucuje trikotni nadstrešek.Stavba v nicemer ne spominja na »klasicne« stavbe prejšnjih obdobij. Kljub temu pa je zanimiva posta­vitev vhoda, ki sledi renesancni arhitekturi. Primeri takega vhoda, podprtega s polstebri na podstavkih in zakljucenega s trikotnim zatrepnim nadstreškom, so pogosti na primer v Firencah.15 Tak vhod je v popol­nem nasprotju s siceršnjo arhitekturo stavbe in zato mocno izstopa. 14 HR-DARI-8, mapa 1626. 15 Koch, Umetnost stavbarstva, str. 219–228. Ilirska Bistrica – nacrt stavbe vrtca (HR­DARI­8, mapa 1626). Avtor nacrta je arhitekt Giorgio Scarpa, pri ce-mer so v raziskavo vkljuceni le osnovni podatki o njegovem rojstvu in poklicu. V Albu degli ingegneri della provincia di Fiume je Giorgio Scarpa naveden kot aktivni clan – predstavnik arhitektov. Njegovo ime se v omenjenem Albu pojavi v rubriki Elenco speciale, supplementare e transitorio degli Architetti in base al R.D. 3 Settembre 1926 n. 1660 (Poseben nadomestni in prehodni Albo arhitektov, osnovan na podlagi KO 3. september 1926, št. 1660). Ta pravna podlaga je veljala za arhitekte in tehnike, t. i. stavbne mojstre iz novih provinc, še posebej tujce. Po dostop­nih podatkih se je Scarpa šolal v Trstu na Scuola Ind.Superiore, habilitacijski izpit pa je leta 1912 opravljal v Zadru. Ni imel stalne zaposlitve, temvec je delo-val kot samostojen arhitekt in živel v Ilirski Bistrici.Stavbo je zgradilo podjetje inženirja Carla Fratija.Pravne zahteve gradnje so zabeležene v pogodbi z omenjenim podjetjem.16 Vrtec v Ilirski Bistrici ni bil edini objekt tega ar­hitekta. Zelo zanimivi so nacrti, ki jih je pripravil za vrtec v Knežaku, za katerega so v državnem arhivu zelo dobro ohranjeni nacrti ter knjižica s popisom del in cenami. To je za zdaj edino, kar je na voljo. Pri terenskem pregledu ni bilo mogoce zaznati nobene podobne stavbe. HR-DARI-8, mapa 1626. Karabinjerske vojašnice v Ilirski Bistrici – Trnovo Vojašnice so bile na Ilirskobistriškem strateškega pomena, zato so bile premišljeno umešcene v okolje.Poleg trnovske so bile zgrajene tudi manjše, na pri­mer na Premu, v Jelšanah in Zagorju, še ena vecja pa v Ilirski Bistrici, za katero nismo zasledili nacrtov. Po razglednicah (dostopne v zbirkah Vojka Celigoja in Primoža Rojca) sodec sta si vojašnici v Ilirski Bistrici in Trnovem vizualno zelo podobni, zato lahko skle­pamo, da so si podobni tudi nacrti. Pod vecino nacrtov najdemo kratico U.T. P. (Uffi­cio Tecnico Provinciale), ne pa tudi podpisov avtorjev nacrtov. Pri nacrtih ilirskobistriške vojašnice nad sta-rim mestnim jedrom je le kratica urada. Pri vojašni­ci na Premu so na nacrtih kratica urada ter podpisa Yvona Clericija in Giuglia Duimicha. Pri vojašnici v Zagorju pa ni niti kratic urada niti podpisov. Na osnovi razpoložljivih podatkov lahko opravimo le slogovno analizo stavbe, ki glede na arhitekturne vzorce in elemente najverjetneje nakazuje na tipsko gradnjo vojašnic, ki spada bolj v klasicno kot moder-no arhitekturo, in primerjavo z današnjim stanjem,ne moremo pa dolociti avtorja objekta. Zaradi šte­vilcnosti in podobnosti objektov bi bilo zanimivo ve­deti, ali je nacrte pripravljal isti arhitekt ali skupina,kar bi olajšalo dolocitev, ali gre za tipsko gradnjo. V tem primeru lahko o tem le domnevamo. Trnovo (Ilirska Bistrica) – risba vojašnice (HR­DARI, Progetto della caserma dei reali carabinieri, mapa 13 in 14). Trnovo (Ilirska Bistrica) – stavba vojašnice danes (foto: Emilija Kastelic, 2015). Tovarna Lesonit v Ilirski Bistrici in Giuseppe Baldi stavljeni nacrt je edini dostopen in kot tak osnova za slogovno analizo tovarne. Vecina stavb poslovnega Tovarna Lesonit (v casu izgradnje imenovana kompleksa je zelo modernih v primerjavi z edino Fallersa) je vecstavbni kompleks. Opredelitev njego-bolj tradicionalno zgradbo na nacrtu. Ta je zadnja vega sloga je zaradi številcnosti in raznolikosti stavb zgradba poslovnega kompleksa, ki je bolj podobna kompleksa zahtevnejša. Vhod v osrednji kompleks že obstojecim stanovanjskim objektom v mestu kot je po nacrtih sodec modernisticen. Polkrožne stavbe ostalim delom kompleksa. Kombinacija modernejših jasnih linij in ravnokritih streh se stikajo s pomocjo in klasicnih arhitekturnih elementov tovarno uvršca srednjega dela in ne vsebujejo tradicionalnih arhitek-v mešanico modernega in klasicnega arhitekturnega turnih elementov. Kompleks skladišc in proizvodne sloga.linije je najverjetneje pomemben bolj s funkcionalne-Avtor nacrta je Giuseppe Baldi, o katerem nam ga kot slogovnega vidika, medtem ko je drugi kom-je uspelo pridobiti le osnovne podatke o rojstvu in pleks stavb po nacrtu sodec precej modernejši. Pred-smrti ter informacijo o poklicu inženirja. Na nacrtih Ilirska Bistrica – Risba tovarne Lesonit – Fallersa (HR­DARI­55, šk. 89). tovarne je pod njegovim imenom navedeno Studio d'ingegneria, Inženirski biro. Ali je bil to njegov biro ali je bil v njem le zaposlen, ni znano. O njem tudi ni podatkov v dostopnih Albih, zato ni mogoce prido­biti informacij o šolanju in izobrazbi. Možno je tudi,da je vpisan v Albo druge province. Casa della madre e del bambino (Materinski in otroški dom) – NIDO v Ilirski Bistrici in Yvone Clerici Stavba je ohranjena skoraj v prvotnem stanju.Najvidnejša sprememba je barva fasade in zamenja­va oken. Stavba je lep primer moderne arhitekture v Ilirski Bistrici. Na njej ni elementov starejše arhitek­ture, ki bi nakazovali ali spominjali na že obstojece vile ali druge (ob)mestne stavbe. Pod risbo je podpisan Yvone Clerici,17 ki je bil v sodelovanju z Giugliem Duimichem eden aktiv­nejših inženirjev na obravnavanem obmocju. Med njegova dela uvršcamo Dispanzer za tuberkulozo v Matuljih, Palazzino della Provincia (1933) in druga dela, na primer vojašnice CC.RR in materinske do-move. Bil je inženir na uradu Ufficio Tecnico Co-munale di Fiume (Tehnicno komunalnem uradu na Reki) in odgovorni inženir province. Izvedel je tudi nekaj del za cestno omrežje. Clerici je na obravnava­nem obmocju podpisan pod vecino risb in nacrtov.Eden njegovih vecjih objektov je bil NIDO, narisal pa je še nacrte za vojašnico Prem in obcinsko stavbo Vec o obeh arhitektih v Malvic Rotim, Enea Perugini, str.271–352. v Materiji. Vedno je deloval skupaj z Giugliem Dui­michem.18 Oba arhitekta sta bila nosilca sodobnega moder-nega arhitekturnega sloga na obravnavanem obmo-cju. Poleg arhitekture je pri njiju zanimivo izogibanje vpisu v fašisticno stranko, zlasti glede na njun položaj in uživanje zaupanja oblasti, ki jima je ta položaj do-delila. Zanimiva je primerjava z inženirjem Andreo Bayerjem, ki pa je prisegel pripadnost režimu. Vsi trije so bili na pomembnih položajih, z ocitno precej drugacnim mnenjem o pripadnosti režimu. Obcinska stavba na Premu Nekdanja obcinska stavba na Premu (zgrajena leta 1937) je postavljena na dvignjenem terenu in ob križišcu. Ce se iz Ilirske Bistrice vozimo proti Pre-mu, jo takoj opazimo, saj je še danes popoln tujek v tamkajšnji okolici. V širši okolici namrec ni nobene stavbe podobnega sloga.19 Postavitev je bila najverjet­neje strateška, saj je dominirala okoliškim zgradbam in krajini. Pomembna pa ni bila le zaradi arhitekture,temvec tudi zaradi namembnosti, saj je bila namenje­na vodenju obcine Prem. Stavba nima elementov tradicionalne arhitekture. Slogovno že na prvi pogled deluje moderno in dru­gace kot obcinska stavba v Ilirski Bistrici ali vojašnica na Premu. Slogovno je veliko bližje stavbama vrtca in zdravstvenega doma ter nacrtom šol v Podgradu in Klani. Slogovno analizo smo izvedli na podlagi raz­ 18 Vec o njunem sodelovanju v Kastelic, Racionalisticna arhitek­ tura, str. 111–112. 19 Vec o slogu tamkajšnje okolice v Kastelic, Racionalisticna ar­hitektura, str. 17–23. Ilirska Bistrica – risba NIDO (HR­DARI­55, šk. 159). Ilirska Bistrica – NIDO (iz zbirke Primoža Rojca). Ilirska Bistrica – stavba NIDO, danes veterinarska postaja (foto: Emilija Kastelic, 2015). Prem – obcinska stavba (iz zbirke Primoža Rojca). glednice in terenskih fotografij. Nacrtov in natanc­nejših podatkov ni bilo mogoce pridobiti. Stavba je skoraj v celoti ohranjena, žal pa je njeno stanje precej slabo, saj je zapušcena in pocasi propada. Brez ustre­zne zašcite bo propadla in z njo še en arhitekturni spomenik tistega casa. Zakljucek Krajša slogovna analiza izbranih objektov, zgra­jenih med svetovnima vojnama, kaže na primere šir­šega arhitekturnega izraza 20. stoletja na posebnem obmocju današnje Slovenije. Mešanica arhitekturnih elementov torej dokazuje, da je šlo na obravnavanem obmocju za raznoliko arhitekturo, ki je v svojih zna-cilnostih nekoliko izstopala tudi od okvirjev italijan­ske arhitekture vecjih mest.20 Bolj kot za podrejanje režimu gre pri arhitekturnem slogu za preplet ele­mentov klasicne arhitekture (ta je najizrazitejši pri stavbi Obcine Ilirska Bistrica) in modernih elemen­tov (najbolj izpostavljeni pri stavbi NIDO). Pred­stavljeni objekti se torej slogovno nedvomno razliku­jejo od obstojecih (pred vojno je to obmocje zazna­movala klasicna arhitektura prejšnjih obdobij, ki je vplive sprejemala iz razlicnih smeri)21 in so vplivali na oblikovanje videza takratne krajine. 20 Podrobna obrazložitev arhitekture fašisticnega obdobja v Ita­liji v Kastelic, Racionalisticna arhitektura. 21 Podrobna obrazložitev videza obmocja pred prvo svetovno Prem – nekdanja obcinska stavba, danes zapušcena vojno in vplivov na arhitekturo v Kastelic, Racionalisticna ar­(foto: Emilija Kastelic, 2015). hitektura. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Državni arhiv u Rijeci (DARI)HR-DARI-8, Rijecka prefekturaHR-DARI-55, Pokrajinski tehnicki uredi u Ri­jeciHR-DARI-1108, Rijecka kvesturaHR-DARI, Progetto della caserma dei reali cara­binieri, mapa 13 in 14 LITERATURA Kastelic, Emilija: Racionalisticna arhitektura v pasu Reka­Trst (doktorska disertacija). Koper, 2016.Koch, Wilfried: Umetnost stavbarstva. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 1995. Lozzi Barkovic, Julija: Stambeno-najamno gradi­teljstvo Rijeke izmedu dva svjetska rata. Radovi Instituta za povijest umjetnosti 26, 2002, str. 171– 191. Malvic Rotim, Jasna: Enea Perugini, Giulio Dui­mich in Yvone Clerici u arhitekturi Rijeke iz­medu dva rata. Quaderni, vol. XXVI, 2015, No. 1, str. 271–352. Simcic, Ivan: Obcina Ilirska Bistrica. Ilirska Bistrica: Obcina, 2011. SPLETNA STRAN Nenad Labus: ARHITEKTI Rijeke & Sušaka, pa i Opatija http://croinfo.net/forum/index.php?topic=1435.30;wap2 SUMMARY Architecture of the Municipality of Ilirska Bi-strica and its surrounding area during the fascist period The article provides a short overview of architec­ture in Ilirska Bistrica and its surroundings during the interwar period. The area saw many new con­structions, and the number would probably be much higher had the municipality not been constrained by excessive debt. Due to Ilirska Bistrica’s important strategic position, most new buildings were of mili­tary nature (e.g.,Trnovo Military Barracks), followed by public buildings (the municipal building in Ilirska Bistrica, Mother and Child Shelter, the municipal building in Prem, etc.) and industrial facilities (Le-sonit factory, named Falersa at the time).The analysis of the selected new buildings points to the mixing of elements of classical and modern architecture, ma­king it impossible to describe them as representing a uniform twentieth-century architectural style. The analysis allows us to identify the explicitly modern architectural style of some buildings as exemplifying the architectural rationalism of the period concer­ned (Mother and Child Shelter), whereas others (the municipal building in Ilirska Bistrica) exhibit more classical features and are stylistically akin to,e.g., Italian villas.This is primarily owed to the archi­tects active in the period under discussion, who left their mark on Ilirska Bistrica’s architectural landsca­pe by employing different architectural styles. Some buildings still stand out from the more recent con­structions surrounding them. The aim of the article is therefore to stress the importance of architectural heritage, which remains a severely under-researched topic, and to prompt a revalorization of the existing architecture. Razglednica Ilirske Bistrice iz casa med obema vojnama (iz zbirke Milana Škrabca). 1.02 Pregledni znanstveni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.12CC-BY-NC-ND Eda Belingar univ. dipl. etnologinja in prof. sociologije, konservatorska svetnica, ZVKDS, OE Nova Gorica, Delpinova 16, SI–5000 Nova GoricaE-pošta: eda.belingar@zvkds.si Nacrtovanje palace nekdanje Hranilnice(Cassa di Risparmio) v Ilirski Bistrici IZVLECEK Na podlagi arhivske dokumentacije, ki jo hrani Državni arhiv na Reki, prispevek predstavlja nacrt za gradnjo nekdanje Hranilnice (Cassa di Risparmio) v Ilirski Bistrici (danes Bazoviška cesta 18). Bogato obrtno in industrij­sko življenje Ilirske Bistrice je omogocilo razvoj spremljevalnih dejavnosti, med katerimi sta bili med najpomemb­nejšimi bancništvo in posojilništvo. Denarni zavodi so bili vedno med prvimi institucijami, ki si jih je vsaka nova oblast najprej podredila. Tako je bilo tudi v Ilirski Bistrici po koncu prve svetovne vojne, ko je bil kraj prikljucen Italiji. Podatka o tocnem datumu gradnje palace Hranilnice v Ilirski Bistrici (Cassa di Risparmio), enega najmar­kantnejših javnih poslopij v mestu, v arhivski dokumentaciji ni. Gradilo jo je podjetje Santo Pillepich po nacrtih,datiranih z letom 1929 in overovljenih s podpisom takratnega župana Carla Ognibeneja. Pripravili so natancen popis predvidenih del, tehnicno porocilo, pogodbo in predracune, ki jih navajamo v prispevku. KLJUCNE BESEDE Ilirska Bistrica, palaca Bazoviška cesta 18, Cassa di Risparmio, Hranilnica, bancništvo, stavbna zgodovina ABSTRACT CONSTRUCTION PLANS FOR THE PALACE OF THE FORMER SAVINGS BANK (CASSA DI RISPARMIO) IN ILIRSKA BISTRICA The article presents the construction plan for the former Savings Bank (Cassa di Risparmio) in Ilirska Bistrica (on Bazoviška cesta 18), based on archival documents kept by the State Archives in Rijeka. The prominent craft and industrial life of Ilirska Bistrica enabled the development of accompanying activities, especially banking and lend­ing. Financial institutions have always been among the first institutions to be put under governmental control. The same thing happened in Ilirska Bistrica upon its annexation to Italy after the end of the First World War. Archival documents do not contain information on when precisely the construction of the Savings Bank palace, one of the most prominent public buildings in Ilirska Bistrica, began. The construction was performed in accordance with the plans from 1929, which were signed by the then mayor, Carlo Ognibene. A detailed list of the intended works was compiled,as well as a technical report, the construction contract, and estimates, which are all presented in the article. KEY WORDS Ilirska Bistrica, palace on Bazoviška cesta 18, Cassa di Risparmio, Savings Bank, banking, architectural history Na severnem robu plosko razširjene doline reke Reke se je ob izdatnih kraških izvirih in v bližini ob-sežnih snežniških gozdov razvila Ilirska Bistrica, ki je bila leta 1911 povzdignjena v trg, leta 1952 pa je po­ stala mesto. Poselitev sta usmerjala dva vodotoka, Bi-strica in Sušec, ki teceta skozi mesto. Postopen razvoj mlinarstva in žagarstva, omenjenih že v prvi polovici 15.stoletja,1 ter trgovine je povzrocil razvoj mešcan­stva in prvih manjših industrijskih obratov. Literatu­ra navaja, da naj bi v 17. stoletju Bistrica poganjala vec kot 45 vodnih koles, v zacetku 19. stoletja pa je bilo ob njej 26 žag, katerih število se je še povecalo po zgraditvi železniške proge do Reke v drugi polo-vici 19. stoletja, vrhunec pa doseglo med svetovnima vojnama.2 Kmalu so se razvili tudi industrijski obrati,na primer prva kranjska tovarna testenin Pekatete, ki je zacela obratovati leta 1899. Bancništvo in posojilništvo na Slovenskem Bogato obrtno in industrijsko življenje je omo-gocilo in hkrati potrebovalo spremljevalne storitvenedejavnosti, med katerimi sta bili med najpomemb­nejšimi bancništvo in posojilništvo. Na Slovenskemsta se v casu, ko se je zacel utrjevati kapitalizem,uveljavili zlasti dve obliki kreditnih zavodov na za­družni osnovi. Prvi kreditni zavodi na Slovenskem,nastali po zgledu tistih na Nemškem, v Avstriji in naCeškem, so bile posojilnice zadružnega tipa z ome­jeno zavezo, ki so bile zanimive predvsem za trgovcein obrtnike, t. i. vošnjakovke.3 Drugi tip posojilnic, t.i. rajfajznovke,4 so bile zadruge z neomejeno zave­zo, ki so jih ustanavljali za manjša obmocja, obcineali male župnije, kjer so se ljudje med seboj poznaliin vedeli, komu lahko zaupajo. Na Slovenskem sose razvile zlasti na podeželju, najveckrat na pobudožupnikov, pa tudi sedež posojilnic je bil navadno vžupnišcih. Na obmocju dežele Kranjske je poleg sodnih okrajev Idrija, Vipava, Senožece in Postojna v No-tranjsko upravno sodila tudi Ilirska Bistrica, in to vse do konca leta 1918, ko so del glavarstva Postojna s prej naštetimi okraji po zasedbi italijanskih cet pri­ 1 Prvo omembo mlinarstva in žagarstva zasledimo leta 1432,»po kateri je Uzim, sin Blaža iz Bistrice, prodal Mihaelu Sto­perju iz Zemona in njegovi ženi svoj mlin s stopami in žago poleg Križmanove žage« (Valencic, Iz gospodarske preteklo­sti, str. 66–67). 2 Krajevni leksikon Slovenije. Zahodni del Slovenije, str. 90. 3 Zanje se je na Slovenskem zavzemal Mihael Vošnjak in zanje sestavil pravila za slovenske potrebe. Povzel je idejo Herman-na Schulze-Delitzscheja, ki je ustanovil prvo posojilnico, na­menjeno zlasti obrtnikom (Waltritsch, Slovensko bancništvo, str. 20). 4 Friedrich Wilhelm Raiffeisen je bil župan v vec nemških kra­jih. Bil je sodobnik Hermanna Schulze-Delitzscheja, vendar se je posvetil ustanavljanju posojilnic predvsem za kmecko prebivalstvo, ki ni razpolagalo s tolikšnimi vsotami denarja kot obrtniki in trgovci (Waltritsch, Slovensko bancništvo, str. 20, 21). kljucili Kraljevini Italiji, tako da so bili do leta 1923 v sklopu Goriško-Gradiške pokrajine.5 Konec 19. stoletja sta bila v Trnovem6 ustanov­ljena dva kreditna zavoda. Prva je bila Hranilnica in posojilnica v Trnovem, ustanovljena 11. septem-bra 1894, likvidirana leta 1931.7 Druga, Posojilnica za ilirskobistriški okraj s sedežem v Trnovem, je bila ustanovljena 15. aprila 1894 in prvic likvidirana leta 1925.8 Gospodarski položaj v deželi, poškodovani po prvi svetovni vojni, je bil težak. Po zasedbi Italije se je kmalu cutil pritisk fašisticnih oblasti, ki se je usme­ril tudi na slovenske gospodarske organizacije. Poleg tega so številne posojilnice in zadruge med vojno iz varnostnih razlogov dale denar na varno v ljubljan­ske banke in zadružne centrale, katerih denar je po novi državni razmejitvi ostal blokiran v Ljubljani.Tudi menjava avstrijskih kron v italijanske lire je bila za prebivalstvo zelo neugodna. Po ukinitvi Goriške pokrajine konec leta 1923 so bile slovenske posojil-nice in zadruge leta 1924 primorane spremeniti na­ziv, sprva v dvojezicnega, kmalu pa le italijanskega.Tocnih razlogov za likvidacijo obeh posojilnic v Tr-novem ne poznamo, gotovo pa je to bila posledica pritiska italijanskih oblasti na slovenske ustanove.Denarni zavodi so bili vedno med prvimi instituci­jami, ki si jih je vsaka nova oblast najprej podredila,saj je s tem pridobila moc odlocanja ter vpliv na vseh podrocjih javnega in zasebnega življenja. To je po­sledicno omogocilo uveljavljanje poleg gospodarskih tudi politicnih ciljev.9 5 Ozemlje vzhodnega Jadrana, ki ga je po prvi svetovni vojni zasedla Italija in imenovala Julijska krajina, je bilo januarja 1923 upravno razdeljeno na dve novoustanovljeni pokrajini,Istrsko in Tržaško. Bistriško s sodnim okrajem Ilirska Bistri-ca in ozemljem nekdanje avstro-ogrske dežele Istra je sodilo v Istrsko pokrajino s sedežem v Pulju, in to do prikljucitve Reke k Italiji februarja 1924, ko je bila ustanovljena nova Kvarnerska pokrajina (Beltram, Življenje, str. 132). 6 Trnovo, do tedaj samostojno naselje, so italijanske oblasti 11.novembra 1927 združile z Bistrico v obcino Ilirska Bistrica (Villa del Nevoso). 7 Po prvi svetovni vojni, 15. maja 1925, je bila registrirana na sodišcu v Kopru kot Ljudska posojilnica Trnovo – Cassa po­polare di prestiti Terranova di Bisterza. 13. oktobra je bila vpisana v trgovinski register sodišca na Reki. Leta 1928 je spremenila naziv v Cassa popolare di prestiti Villa del Ne-voso – Terranova. Z dekretom prefekta na Reki z dne 28.decembra 1931 pa je bila zadruga likvidirana (Waltritsch,Slovensko bancništvo, str. 255). 8 Na sodišcu v Ljubljani je bila registrirana 28. septembra 1894. Leta 1924 je spremenila naziv v Cassa di Credito per il distretto di Bisterza in Terranova ter bila vpisana na sodišcu v Trstu. Zaradi teritorialne pristojnosti se je iz Trsta prepisala na sodišce na Reki. 15. decembra 1925 so na skupšcini spre­jeli sklep o likvidaciji, registriran naslednje leto na sodišcu na Reki. Po sklepu izredne skupšcine 28. julija 1945 se je poso­jilnica ponovno aktivirala, a je bila na podlagi zbirne likvida­cijske bilance hranilnic in posojilnic goriške oblasti zadruga 17. oktobra 1955 izbrisana (Waltritsch, Slovensko bancništvo, str. 256). 9 Cibej, Denarni zavodi, str. 4. Hranilnice, imenovane Cassa di Risparmio, javne ustanove, katerih upravitelje so imenovale obcine in osrednja rimska vlada, so pricele ustanavljati podru­žnice v vecjih krajih. Prej obstojece posojilnice so se morale z njimi združiti ali so jih kar ukinili, hranilnice pa so prevzele njihove kliente. Na sestanku tajnikov fašisticnih zvez iz obmejnih pokrajin junija 1927 so sprejeli spomenico, v katero so med drugim zapisali,da je treba »naglo vsrkati drugorodne kmecke poso­jilnice, ki so glavne postojanke slovenske politicne obrambe«,10 oziroma, kot je porocala Goriška straža, katere uredniki sicer zapisanemu niso verjeli: »Vla-da naj razpusti vsa še živeca slovanska društva in naj jim zapleni premoženje.«11 A že v dneh, ki so sledili,je vlada zacela z razpušcanjem slovenskih in hrva­ških društev. Tako je bila razpušcena tudi Zadružna zveza v Gorici, v katero je bila vkljucena posojilnica v Trnovem.12 Slovenske posojilnice niso vec igrale tako pomembne vloge kot v letih pred prvo svetovno vojno. V vecjih središcih so poslovalnice odprle ne­katere italijanske banke, ki so zadovoljevale potrebe tako vojske kot krajevnih oblasti in številnih prise­ljencev.13 Posojilnice niso zmogle mocne konkurence italijanskega bancništva ter so druga za drugo spreje-male odlocitev o likvidaciji. Cassa di Risparmio di Fiume in priprave na gradnjo hranilnice v Ilirski Bistrici Na Reki so šele sredi štiridesetih let 19. stoletja po zgledu drugih mest zaceli razmišljati o možno­sti ustanovitve denarnega zavoda. Leta 1842 je bila ustanovljena posebna komisija, ki naj bi preucila mo-žnost in nacin ustanovitve take ustanove, kar pa ni obrodilo sadov. Leta 1846 je bila ustanovljena nova komisija, ki je predlagala nova pravila, po katerih naj bi za razliko od prejšnjih, po katerih naj bi ustanov­ni kapital prispevali posamezniki, to pot tega dalo mesto. Predlog je bil tema številnih in dolgotrajnih razprav, tako da je bilo šele leta 1858 odobreno delo Mestni hranilnici obcine Reka (Cassa di Risparmio 10 Prav tam, str. 132. 11 Goriška straža, letnik 10, št. 56, 20. 7. 1927, str. 2, »Ne veruje-mo«. 12 Zadružna zveza v Gorici naj svojim clanicam tudi zaradi po­manjkanja sredstev ne bi mogla nuditi uspešne pomoci, ki bi bila »za zagotovitev vecjega razvoja in porasta potrebna«, zato je prefekt Goriške pokrajine »upoštevajoc 3. clen obcinskega in pokrajinskega zakona, ki je bil potrjen s kr. Odlokom od 4.februarja 1915, štev. 148, delno spremenjen s kr. Odlokom od 30. decembra 1923, štev. 2839« odredil, da so upravni organi Zadružne zveze v Gorici razpušceni. Samostojna slovenska Zadružna zveza je bila razpušcena v zacetku leta 1928 (Wal-tritsch, Slovensko bancništvo, str. 133). 13 Prav tam, str. 163. Prvi svetovni vojni je sledila velika gospo­darska kriza, tej pa množicno izseljevanje. Italijani so usta­novili poseben zavod za preporod kmetijstva, Ente per la Rinascita Agraria delle Tre Venezie, ki je odkupil slovensko zemljo in na njej naseljeval italijanske priseljence. V okoliške vasi Ilirske Bistrice so naselili vec kot 25 italijanskih družin (Stopar, Ilirska Bistrica, str. 13). del Civico Comune di Fiume).14 Povecana gospodar-ska moc je leta 1883 omogocila gradnjo lastne re­zidencne palace na Reki, ki so jo zaradi velikosti in bogate opreme imenovali »Palazzo Modello«. Po pri­kljucitvi Reke Italiji leta 1924 je Cassa di Risparmio svojo dejavnost razširila po vsem Kvarnerju ter zgra­dila podružnice v Opatiji, Lovranu in Ilirski Bistri­ ci.15 Celotne korespondence o poteku ter nadaljnjih postopkih v zvezi z gradnjo palace Cassa di Rispar­mio v Ilirski Bistrici v razpoložljivi dokumentaciji ni. V izvlecku zapisnika sklepa župana ob asistenci tajnika Antonia Zaccarie so v zadevi hipotekarne po­godbe za gradnjo obcinske stavbe16 poleg razlogov za gradnjo nove obcinske stavbe navedeni podatki o gradnji stavbe Cassa di Risparmio. Obcinska admi­nistracija je že dalj casa cutila potrebo po lastni stavbi za opravljanje svoje dejavnosti, saj so bile vse pisarne tedaj namešcene v zasebnih hišah. S Cassa di Rispar­mio z Reke je bilo dogovorjeno, da bo zgrajen repre­zentativen arhitekturni kompleks, ki bo služil tako 14 Povjest Rijeke, str. 190. 15 Cassa di Risparmio di Fiume, str. 5, 6. 16 HR-DARI-8, š. 1612, izvlecek z dne 4. 5. 1929. Zaris parcele št. 300, k. o. Ilirska Bistrica, po delitvi in z zarisom predvidene novogradnje(HR­DARI­8, š. 1612, 24. 4. 1929). obcinski stavbi kot podružnici Cassa di Risparmio v Ilirski Bistrici. Za ta namen je tehnik Cassa di Risparmio, inže­nir Ferrucio Jelousheg,17 pripravil nacrt. Sklenili so,da bosta stavbi zgrajeni na zemljišcu, ki ga je od Iva-ne Novak kupila Cassa di Risparmio po ceni 22 lir za m2. Celotno zemljišce je merilo 4080,36 m2. Od tega naj bi ta obdržala 2124,50 m2, medtem ko naj bi bila ostala površina namenjena gradnji obcinske stavbe.Opisani so prostori, ki naj bi jih imela obcinska stav­ba, ter cena za nakup zemljišca in gradnjo obcinske Ferruccio Jelousheg se je rodil 9. decembra 1884, umrl pa 10.decembra 1939. Bil je sin Franca Pavla Natalisa Jellou­schega (1843–1916), trgovca in mestnega uradnika na Reki.Ime Pavel se nanaša na njegovega deda, ki je bil rojen leta 1759 v Vremskem Britofu na Krasu, tako kot tudi oce, slo­venski ladjar in ljubljanski castni mešcan, Franc Jelovšek st.(1798–1897) (Lukežic, Fluminensia Slovenica, str. 157–160, 272–276; Pahor, Sto let, passim). Gl. tudi rodovnik Roberta Fonde na: https://gw.geneanet.org/rfonda?lang=en&p=franciscus+paulus+natalis&n=jellouscheg (29. 5. 2023). stavbe, ki naj bi znašala 662.665,52 lire. Ker obcina s tem denarjem ni razpolagala, je bila prisiljena najeti posojilo pri Cassa di Risparmio. Zacetni obrok od sedemdesetih naj bi odplacali 1. januarja 1930. Pred­videno je bilo, da bo stavba, ki bi jo gradili za potrebe obcine, imela v kleti bivališce za vratarja ter dodaten prostor, namenjen za strojne instalacije za centralno kurjavo, v pritlicju deset prostorov za pisarne ter atrij,v prvem nadstropju stanovanje s petimi sobami z opremo in pet sob za pisarne ter cakalnico, v drugem nadstropju pa dve stanovanji s štirimi oziroma petimi sobami z opremo in uporabnim podstrešjem. Cassa di Risparmio je za gradbena dela pri lastni stavbi na dražbi kot najboljšega ponudnika izbrala podje­tje Santo Pillepich, ki je ponudilo 8-odstotni popust na enotno dražbeno ceno. Narocnik se je zavezal, da bo prevzel tudi gradnjo obcinske stavbe pod enakimi pogoji, takoj ko bo to odobril deželni upravni svet (Giunta Provinciale Amministrativa). Sklenjeno je bilo, da bodo nadzor nad izvajanjem del poverili teh­niku Cassa di Risparmio, ostali sklepi pa se nanašajo na pogoje, ki naj bi jih izpolnila obcina glede financi­ranja v odnosu do Cassa di Risparmio. Leta 1929 je notar Giovanni Cattunar iz Ilirske Bistrice Romeu Žagarju sporocil,18 da je zemljišce s parcelno št. 300, ki ga je Cassa di Risparmio kupila od Ivane Novak, geodet Ornig razdelil na parcele št.300/1, 300/2 in 300/3. Zadnji dve parceli sta se po­vecali z vkljucitvijo dela parcel št. 303, 305/1, 305/2 in 306. Parcela št. 300/3 je s pogodbo 27. marca 1929 prešla v last Cassa di Risparmio in je segala od dežel­ne ceste do posesti Schulz, od katere jo je delila za­sebna cesta gospe Novak, medtem ko je bila parcela št. 300/2, ki je potekala vzporedno s parcelo št. 300/3,prodana obcini.19 Leta 1930 med dokumenti zasledimo kupopro­dajno pogodbo, s katero je prefektura na Reki z odlo­kom z dne 5. junija 1929 obcino Ilirska Bistrica po­oblastila, da lahko kupi zemljišce Ivane Novak po ceni43.028,92 lire.20 Vrednost nepremicnine je tehnicniurad financne uprave v Trstu ocenil na 60.600 lir. Oceni so potekali pogovori med financno upravo in žu­panom, saj župan ni bil pripravljen sprejeti ocenjenevrednosti. Obcina Ilirska Bistrica je v izogib nadalj­njemu sporu v odgovoru prefekturi na Reki »zaradimirne vesti in v duhu pravicnosti« navedla dokoncnokupoprodajno ceno zemljišca, in sicer 42.051 lir ozi­roma 21,50 lire za m2, ter prefekturo zaprosila, naj prifinancnem uradu posreduje za mirno rešitev spora.21 Nacrti za gradnjo Hranilnice in obcinske stavbe Sredi novembra 192922 je Mestni tehnicni urad obcine Reka za obmocje Kvarnerske province (Cor-po reale del genio civile)23 na Prefekturo naslovil do­ 18 Romeo Žagar je bil kasnejši vodja poslovalnice, ki je imela še dva zaposlena, Angela Carisija in Carla Kanobela, ter uradni­ka Roberta Carisija (Guida generale di Fiume, str. 52). 19 HR-DARI-8, š. 1612, dopis z dne 29. 4. 1929. 20 HR-DARI-8, š. 1612, dopis št. 6938, 19. 7. 1930. 21 HR-DARI-8, š. 1612, dopis št. 2491, 6. 8. 1930. 22 HR-DARI-8, š.1612, dopis št. 1035/2332. 23 V casu italijanske oblasti sta na obmocju Kvarnerske provin­ce oziroma v reški obcini delovala dva pomembnejša tehnic­na urada. Najpomembnejši je bil Gradjanski tehnicki ured (Mestni tehnicni urad), ki je deloval kot samostojna tehnicna oblast širokih usmeritev, vendar podrejena Ministero dei la-vori pubblici (ministrstvu javnih del v Rimu). Ustanovljen je bil 1. novembra 1924, takoj po dolocitvi meje med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo na obmocju Reke. Do leta 1934 je bil njegov delovni naziv Corpo reale del Genio civile (šlo je za periferni državni organ z nalogo nadzorovanja javnih gra­denj na periferni in lokalni ravni; uradnega prevoda oziroma ustreznih slovenskih sopomenk za pravilen dobesedni prevod ni). Nato je deloval pod imenom Ufficio del Genio civile a Fiume (Urad za gradbene zadeve na Reki). Drugi pomem­ben urad je bil Pokrajinski tehnicki ured (Pokrajinski tehnic­ni urad). Ustanovljen je bil 14. maja 1926 in je deloval pod imenom Provincia del Carnaro – Ufficio tecnico (Kvarnerska provinca – tehnicni urad) oziroma kot Amministrazione pro-vinciale – Ufficio tecnico (Administracija province – tehnicni urad) ali tudi pod imenom Ufficio tecnico provinciale a Fiu-me (Tehnicni urad province na Reki) (Kastelic, Italijanska racionalisticna arhitektura, str. 87). pis, v katerem ugotavlja, da je Cassa di Risparmio na Reki prek svojega tehnika zagotovila projekt za gradnjo skupine stavb, od katerih bo ena v uporabi Cassa di Risparmio, druga Obcine Ilirska Bistrica (Municipio di Villa del Nevoso), vmesna pritlicna pa bo namenjena trgovinam. Projekt obsega sedem listov risb, tehnicnega opisa, natancnega popisa ter dražbenega predracuna s tabelo cen. Pri tem bi bila zemeljska dela za ureditev zemljišca za gradnjo pred­videna po dejanskih izvedenih delih, medtem ko je bilo vrednotenje zgradb predvideno v celoti, to je po kubicnem metru. Narocnik vseh del, tudi tistih, ki so se nanašala na gradnjo obcinske stavbe, je bila Cassa di Risparmio na Reki. Podatka, kdaj tocno so z gradnjo priceli, v arhiv-ski dokumentaciji ni. Lokacija je bila skrbno izbrana ob glavni prometnici Reka–Trst, s proceljem, obrnje­nim proti mestu. Oblikovanje tako obcinske stavbe kot Cassa di Risparmio v neohistoristicnem slogu je enotno. Fasade obeh kril oznacuje izrazita plastic­nost. Na stavbi razberemo na eni strani znacilnosti zgodnjerenesancne palace, na drugi pa primestne vile. Obcestni del pritlicja obsega arkadni hodnik s stebri in šilastimi loki. Prvo nadstropje na fasadi je dvobarvno z izmenjujocima se svetlim in temnim odtenkom. Nadstropji sta loceni s tankim, rahlo iz­stopajocim vodoravnim zidcem. Drugo nadstropje je dvodelno, zasnovano s spodnjim širokim temnim pasom iz opeke in vencnim pasom s poslikavo s cvet­licnim motivom. Okna, bifore s kamnitimi delilnimi stebrici in kamnito balustrsko ograjo, so v obeh nad­stropjih. Pri tem so bifore prvega nadstropja s pove­zovalnim lokom in dodatnim reliefom v locnem po­lju, v drugem nadstropju pa so enostavnejše. Stranski v drugem nadstropju imata še plitek balkon. Pritlicje je clenjeno s kvadri in ga clenijo arkade odprtega hodnika, za njimi pa so vhodi v stavbo. Na vsakem kraku je po pet vhodov, ki so enako oblikovani kot oboki hodnika. Tlak arkadnih hodnikov je bil oblo­žen s šesterokotnimi cementnimi dekorativnimi plo-šcicami v dvobarvni shemi z borduro.24 Stebri imajo bazo in kapitel. Na obeh zunanjih stranskih fasadah sta v prvem nadstropju na betonskih konzolah slo­neca pomola. Vsak pomol ima triforo, v osi nad njo pa je bifora, pred katero je vrh pomola balkoncek z balustrado. Zadnja fasada je preprosteje in funkcio­nalno oblikovana, z enostavnimi pravokotnimi okni.Streha obeh kril je štirikapna in položna, podprta z razmeroma zapleteno leseno vencno konzolno kon­strukcijo.25 24 Leta 2010 so vse tlake v okolici tako stavbe hranilnice kot obcine izdelali na novo po projektih podjetja 3B arhitekti iz Ljubljane iz leta 2007. Betonske dekorativne plošcice so bile zaradi dotrajanosti nadomešcene z novimi kompozitnimi, iz­delanimi po vzoru prvotnih. 25 Opis je povzet po Kastelic, Italijanska racionalisticna arhitek­tura, str. 92–93. Umetelno izdelan napušc, slonec na lesenih opornikih, in poslikani friz (foto: Eda Belingar, 2023). V Državnem arhivu na Reki so ohranjeni tehnic­no porocilo, pogodba in predracuni tako za gradnjo poslopja Cassa di Risparmio kot obcinske hiše in vmesnega povezovalnega dela, namenjenega trgo­vinam, v skladu z nacrti, ki so bili izrisani v merilu 1 : 100. Napotki so zelo nazorni in natancni. Zemelj-ska dela, ki so bila obracunana posebej, naj bi izvajali na kakršnem koli terenu, tudi takem, ki bi zahteval razstrelitev. Vkljucevala bi odstranitev izkopanega materiala na javno odlagališce ali pa bi ga uporabili za oblikovanje trgov, cest ipd. Iz zemeljskih del so bili izkljuceni izkopi za temelje, ki so bili obracunani v skupni ceni objektov. Natancno so bila popisana zidarska in tesarska dela. Zapisali so, da bodo za zidavo uporabili lokalni kamen, za namen uporabe primerno obdelan, ter ce­mentno malto za temelje in klet, medtem ko naj bi preostali del stavb zidali z opecnimi zidaki z navadno malto v razmerju 1 : 3. Stebre in najbolj obremenjene dele zidave naj bi zidali z »malto bastardo«.26 Zahte­vali so, naj bo apno za zidavo starano vsaj šest tednov,pesek pa mešanica mletega apnenca in soške mivke.Izvajalec je bil dolžan uporabljati hidravlicno apno.Za malto niso smeli uporabljati peska s primesmi gline ali soli. Pri grobih maltah za omete so lahko primešali pesek kot pri zidanju, pri maltah za fine Malta bastarda je cementna malta za pozidavo, izdelana na osnovi hidravlicnega veziva, pretežno hidravlicnega apna in posebnih dodatkov. Zaradi visoke mehanske trdnosti je primerna tudi za pozidavo nosilnih sten (https://www.for­ nacigrigolin.it/sl/costruzione-tradizionale/malte-del-piave/malta-bastarda.htm) (1. 6. 2023). omete pa je bila obvezna raba cistega recnega peska.Opecni zidaki so morali imeti zahtevane strukturne koeficiente, biti dobro in enakomerno peceni ter brez vsakršnih soli. Uporabiti niso smeli niti opeke niti peska iz porušenih objektov. Preklade oken in vrat naj bi bile armiranobeton­ske namesto obicajnih lesenih ali železnih nosilcev.Podjetje je bilo dolžno predvideti dovolj prostora v zidavi za namestitev rolet, za odprtine oken in vrat,niš za odtoke, vodovodne, elektricne ter cevi central-ne kurjave, ki bodo vse podometne, zato ne bodo pri­znana nobena naknadna dela. Na podstrešju obeh objektov je bilo treba izvesti izravnavo, na katero so namestili betonski rezervoar zunanjih mer 1,20 × 70 × 0,60 m, skrbno zaglajen tako znotraj kot zunaj s cementno malto in opremljen z bronastim odtocnim ventilom, ki ga bo mogoce za­pirati, ter skrbno obzidan kotel iz emajliranega litega železa, ki naj bi služil kot kurišce. V armiranobeton­skih tleh naj bi brezhibno in po vseh pravilih podo­metno namestili vse potrebne napeljave. Za kritino naj bi uporabili ukrivljene strešnike (korce) odlicne kakovosti, položene na plast katra­nizirane lepenke. Napušc, ki izstopa iz stene 1,60 m,naj bi bil podprt s stebri in podporniki, opirajocimi se na konzole iz umetnega kamna. Glave opornikov naj bi bile oblikovane po vzorcu, ki ga mora odo­briti uprava. Oporniki in ves uporabljen les je moral biti zdrav, dobro sušen in enakomernega prereza 16 x21 cm. Ostrešje naj bi bilo leseno ali iz lesa in žele­za, v vsakem primeru pa racunano na obtežbo kriti­ne in snega 150 kg/m2 poleg obicajne pricakovane obremenitve pritiska vetra. Deske debeline 25 mm so morali na vidnem delu napušca skrbno obdelati.Celotno ostrešje so morali trdno pritrditi na tla pod-strešja, da bi preprecili morebitno premikanje zaradi vetra. Slog fasad, dveh stranskih in sprednje, so v nacrtu opredelili kot »neoflorentinski«. Stebri, katerih jedro naj bi bilo po izracunu izdelano v armiranem beto-nu in naj bi v pritlicju tvorilo arkadni hodnik, zidava vse do višine niza v prvem nadstropju, vsi izstopajoci robovi, okenske police, okvirji oken, balkoni, parapeti nosilci, ki podpirajo napušc in venec nad zgrafitnim27 frizom, ter vsi okrasni deli naj bi bili iz fino štoka­nega umetnega kamna in dekorativno opremljeni z gladko obdelanimi robovi. Fasada vmesnega dela (trgovin), notranji del ar­kad in prvo nadstropje treh fasad obeh vecjih objek­tov naj bi bili izmenicno barvani z dvema harmo-nicnima barvama, ki naj bi ju dolocilo vodstvo na podlagi odobrenih vzorcev. Drugo nadstropje naj bi Sgraffito (it.) je tehnika stenskega slikarstva z izpraskava­njem. Surovo ometano zidno površino so obicajno prekrili s temnim ometom, vse skupaj še enkrat ometali s svetlim beležem ter v ta drugi, še svež sloj po pripravljenih risbah izpraskali okras ali upodobitev. Ce je bilo barvnih slojev vec,je nastal vecbarvni zgrafito (Menaše, Evropski umetnostno zgodovinski leksikon, str. 1967). bilo iz izbranih opecnih zidakov, predhodno opranih z razredceno solno kislino, na vidno lice postavlje­nih v vzorcu anticnega križa in zasticenih s cement-no malto. Lahkoten in umirjen zgrafito okras naj bi krasil tudi robove križnih obokov arkadnih hodnikov. Zadnja fasada naj bi bila izvedena v malti z enostav­nimi navezavami na vence in izstopajoce zidce glavne fasade. Podporni zidovi dvorišca kot odprtega prostora,ki gleda na glavno cesto, naj bi bili iz rustikalno ob-delanih in v nepravilne vrste položenih kamnov, zi­danih s cementno malto. Enako naj bi bil zidan talni zidec objektov, pa tudi fasada kleti, ki gleda na dvo­rišce. Vrh podpornih zidov naj bi bil debeline 25 cm in s 7 cm širokim previsnim nosom, izdelan iz grobo špicenega lokalnega sivega kamna z gladko obdela­nimi robovi. Slopi, med katere naj bi bila namešcena preprosta, a cedna železna ograja, naj bi bili izdelani iz enakega in enako obdelanega kamna. V zidarska dela je bila zajeta vsa pomoc in vgra­dnja kamnitih elementov, delo monterjev, klepar­jev, kovacev idr. Podjetje, ki je dela izvajalo, ni bilo upraviceno do dodatnega placila. Podjetje je bilo dolžno izvesti izolacijski sloj preko celotnega te­meljnega zidu, ki je moral biti popolnoma raven in cez katerega je bila nanesena plast asfalta v debelini1–1,5 cm. V ceno zidarskih del so bile vštete tudi okenske površine. Okenske površine in niše, ki so merile 4 m2 ali vec, so bile iz obracuna zidave izvzete,obracunali so le preklade. Podjetje je poskrbelo tudi za namestitev kljuk za zavese ob vsakem oknu v stanovanjih in pisarnah, in to pred zacetkom sobopleskarskih in slikarskih del.Vkljuceni sta bili tudi dostava in namestitev kljuk za obešanje lestencev v sredini posameznega prostora,razen tam, kjer v tehnicnem porocilu ni bilo predvi­deno drugace. Tudi prostori s centralno kurjavo naj bi imeli ustrezno število dimnikov. Dimna tuljava naj bi bila obzidana z opecnim zidom debeline vsaj 14 cm. Zu­nanja stran dimnikov nad streho naj bi bila zastice­na s cementno malto. Prekriti naj bi bili z dvokapnokamnito strešico z utorom za odtok vode. Posebej so opisana kamnoseška dela. Poleg ele­mentov v umetnem kamnu28 naj bi bile iz kraškega apnenca s fino krempo29 obdelane vse stopnice zuna­njih stopnišc, ki vodijo na trg pred stavbami, pragovi arkadnih hodnikov, vhodi v trgovine, izhodna vrata na dvorišce in dostopna stopnišca do njih, dostopna vrata na balkone in terase ter notranje stopnice med 28 Umeten dekorativen kamen je izdelan iz cementa, naravnega agregata ter dodatkov, ki izboljšajo lastnosti betona. Na Cassa di Risparmio je površina fino štokana. 29 Fina krempa je zobato kladivo z eno vrsto manj kot 1 cm velikih, trikotno oblikovanih konic na obeh straneh udarne površine, ki se uporablja za izdelavo zakljucnih površin iz­delka iz naravnega kamna in obdelavo vbocenega krožnega profila (Kamnarski terminološki slovar, str. 35). kletjo in pritlicjem. Profilacijo vseh stopnic iz pritlicja do podstrešja podestov, pragov oken in vhodov pod arkadami naj bi podalo vodstvo. Prednje in stranske strani naj bi bile zglajene in polirane, zgornja povr­šina pa fino obdelana s fino krempo. Iz istega kamna in s polirano površino naj bi bila obdelana pomivalna korita zunanjih mer 0,85 × 0,45 m. V vsaki kuhinji naj bi bila v steno vgrajena kamnita polica dimenzij 0,70 × 0,25 × 0,20 m (zunanje mere 0,30 × 0,25 × 0,20 m), ki naj bi služila kot podstavek za sekanje drv. Izdelana naj bi bila iz kraškega apnenca z gladko obdelanimi robovi in obdelana s fino krempo. Kovaška dela so obsegala izdelavo ograj, rolet,okenskih ograj, okvirjev stekel nadsvetlob ter var-nostnih vrat Cassa di Risparmio. Ograja, namešce­na med kamnitimi slopi nad podpornim zidom trga pred stavbami ob glavni cesti, naj bi bila iz kvadrat­nega železa ali železnih cevi ustreznih dimenzij in teže najmanj 40 kg/ml, razdeljena v polja z mrežo, ki naj bi jo potrdilo vodstvo. Ograja notranjih stopnic in terase nad arhivom naj bi bila izdelana po risbah iz kvadratnega železa in plošcatega železa ustrezne debeline ter teže najmanj 32 kg/ml, opremljena s po­liranim lesenim držajem. Okna pritlicja obeh poslopij in štirih vrat trgovin naj bi bila opremljena s kovinskimi roletami, po mo-žnosti z jekleno mrežasto konstrukcijo in trdnostjo, ki jo mora odobriti vodstvo. Za dve veliki okni in vrata stavbe Cassa di Risparmio ter štiri velika okna mestne hiše so predpisali notranje upravljanje rolet z odstranljivo rocico. Podjetje bi lahko rolete štirih velikih oken obcinske stavbe zamenjalo s fiksnimi ograjami, izdelanimi v neoflorentinskem slogu, seve­da z odobritvijo vodstva. V tem primeru naj bi bila lesena okna z enojno zasteklitvijo. Okna pisarn Cassa di Risparmio, ki gledajo na stransko fasado ali dvo­rišce, naj bi bila opremljena s preprostimi, a licnimi kovanimi ograjami iz kvadratnega železa profila 20 × 20 mm in spojnim plošcatim železom, izdelanimi po zavarovalniških predpisih. Ogrodje stopnišcne kletke iz železnih nosilcev, spojenih z vijaki in maticami, bi lahko podjetje nadomestilo z armiranim betonom. V atriju vsake stavbe naj bi svetlobo zgornjihkrižnih hodnikov omogocala nadsvetloba. Ta naj bi bila dvojna, zgornja z mocnim železnim okvirjem okvirjene plošce kaljenega stekla tipa »Luxfer«, ki naj bi lomile svetlobne žarke, hkrati pa bile z zgornje strani pohodne, nosilnosti 220 kg/m2. Spodnja, zgolj dekorativne narave, naj bi bila opremljena z barvnim ornamentnim steklom. V atriju stavbe Cassa di Risparmio naj bi bilo dvoje dvojnih notranjih varnostnih vrat, izdelanih iz železne plocevine, debeline 5 mm na mocnem okvir­ju in s trojnim zaklepanjem s kljucem tipa »Yale«.Pred vsakim vhodom mora biti namešcena železna rešetka. Vecji, dimenzij 0,60 × 1,00 m, snemljivi in postavljeni v poseben železen okvir in z zbiralnikom deževnice, naj bi bili montirani pred atrija obeh po­slopij. Za vsa mizarska dela je bila predpisana upora­ba kakovostnega jelovega lesa brez napak in dobro sušenega, razen za velika okna in vhodna vrata pod arkadnimi hodniki, ki naj bi bila na notranji strani iz jelovine, na zunanji strani pa hrastova. Okna naj bi bila vsa dvokrilna, opremljena s švedskimi vroce im­pregniranimi žaluzijami, razen tistih na stopnišcih z enojnimi okni in brez rolet. Okovje naj bi bilo s troj­nim zaklepanjem, zgornji del naj bi bil polpremicen.Podjetje je bilo dolžno izdelati vzorec okna, ki naj bi ga potrdilo vodstvo. Vrata in notranja vrata naj bi bila zrcalna in opremljena z enostavnimi profili. Tudi potrebne okenske okvirje je morala pred vgradnjo potrditi uprava, ki je morala biti zelo stroga in ne­popustljiva glede uporabljenega lesa in izvedbe oken na splošno. Posebno pozornost je moralo podjetje posvetiti natancnemu zapiranju oken in vrat zaradi vlažne in hladne klime v mestu. Predpisana je bila oprema rolet. Okenske deske iz bukovega lesa naj bi bile polirane, pritrjene z medeninastimi vijaki z okro­glo glavo na podlago. Držalo stopnišcne ograje naj bi bilo iz parjene bukve, polirano in z utorom na spodnji strani za montažo na ograjo. Mizarska dela naj ne bi obsegala izdelave in mon­taže dveh vhodnih vrat v prostore Cassa di Rispar­mio in tistih v davcno blagajno, ki naj bi jih izdelala Cassa di Risparmio sama. Kleti naj bi bile pregrajene z lesenimi ograjami, sestavljenimi iz pribitih letvic 5 x 2,5 cm, z vmesnimi 5 cm širokimi režami. Vsak po­možni prostor mora biti opremljen z vrati na mocnih tecajih, z zapahom in kljucavnico. Predpisano je bilo tlakovanje.Talne obloge na ce­lotnem dvorišcu za objekti, v kleteh in na podstrešju naj bi bile postavljene na 10 cm debelo podlogo be-tona v razmerju 1 : 6, prekritega s cementno zagla­jeno in valjano malto v razmerju 1 : 3 ter debeline1,5 cm. Na dvorišcu, v kotlovnici za centralno ogre-vanje in sploh povsod, kjer zahtevajo predpisi, naj bi bili izdelani odtoki, opremljeni z litoželeznim venti­lom in zbiralnikom, prekritim z železno rešetko. Prekrivna malta naj bi bila na podstrešju nanese­na neposredno na armiranobetonska tla. V sobah in vseh pisarnah ter prostorih, namenjenih bivanju, naj bi bil na tleh hrastov parket prve kvalitete, položen na podlago, sestavljeno iz letvic ali desk povprecne širi­ne 8 cm, razporejenih na armiranobetonsko plošco v razmiku ok. 8 cm. Letvice parketa so morale sloneti na vsaj treh podložnih letvicah, tako da so morale biti dolge vsaj 50 cm. V treh tockah morajo biti pribite na spodnji pod in postavljene tako, da bo linija, ki jo tvorijo konci letvic, pravokotna na smer desk. Kjer ni bila predvidena armiranobetonska plošca, naj bi bile postavljene na s katranom zašcitenih tramckih 8 × 8 cm. Sobice za pomožno osebje in vratarnica naj bi bile tlakovane s talnimi plošcicami, položenimi na neobdelana tla. Verande, atriji in stopnišcni podesti naj bi bili tlakovani z dekorativnimi keramicnimi ali cementnimi plošcicami. Izbrane vzorce mora potr­diti vodstvo, pri cemer bodo bolj dekorativne plo-šcice izbrane za atrije, manj pa za podeste stopnišc in verande. Prostori Cassa di Risparmio in Esattoria (davkarije), namenjeni javnosti, naj bi bili tlakovani z marmornimi plošcicami, ki naj bi jih podjetje kupilo od Cassa di Risparmio na Reki. Vsi ostali prostori naj bi bili tlakovani v teracu (terazzo veneziano), ki ga obkroža barvni pas. Tega bo lahko podjetje nado­mestilo z betonskimi plošcicami z obrobo. Terase in prostore za cistila naj bi tlakovali z litim in peskanim asfaltom debeline 2 cm. Podlaga mora imeti naklon vsaj 1 % za odtok vode. Posebno poglavje je posveceno kleparskim izdel­kom. Tako je bil predpisan premer stranišcnih od­tocnih cevi 125 mm, vseh ostalih 100. Te cevi niso smele služiti za odtok deževnice. Cevi naj bi bile li­toželezne in vgrajene v zidu za zašcito pred zmrzaljo,na spodnjem delu pa zakljucene z revizijsko vrtino in dvojnim pokrovom. Prikljucne cevi med umivalniki,kadmi in školjkami naj bi bile svincene in ustreznega premera. Sanitarna oprema, kot so stranišcne školj­ke, umivalniki, kadi in ostalo, je morala biti doma-ce proizvodnje. Stranišcne izplakovalnike je izbralo vodstvo med predlaganimi s strani družbe. Vgradne vodovodne cevi so morale biti iz pocinkanega železa tipa Mannesmann ali svincene. Žlebove so morali izdelati iz pocinkane plocevine primerne debeline (št. 24). Zunaj naj bi bili pocin­kani, znotraj dvakrat prebarvani z rdecim minijem,obešeni na kljukice 30 x 5 mm. Strešne obrobe, ob-robe dimnikov ipd. naj bi bile razvite širine 33 in50 cm, izdelane iz pocinkane plocevine št. 13. Odtoc­ne cevi, izdelane tako kot žlebovi, naj bi imele premer 15 cm in bile obešene pod napušcem z ustreznimi policami, preprosto dekorirane v skladu s stilom fa-sade, ali železnimi pritrdilnimi palicami, 25 x 4 mm.Spodnji del teh cevi naj bi bil v višini 1,60 m iz litega železa. Stik naj bi bil okrašen s pocinkano plocevino.Za osvetlitev podstrešja naj bi bilo na vsakem objektu namešcenih šest strešnih oken iz pocinkane plocevi­ne, velikih 48 x 70 cm in zaprtih z rebrastim steklom.Podani so bili tudi napotki za izvedbo kanalizacije. Centralno ogrevanje z radiatorji naj bi bilo vgra­jeno le v pritlicju stavbe Cassa di Risparmio in v ce­lotni obcinski stavbi. Merilo za ogrevanje na +18 ° naj bi bila zunanja temperatura -15 ° ob burji. Za ogrevanje stanovanj, kleti, prvega in drugega nad­stropja stavbe Cassa di Risparmio in pritlicja, name-njenega trgovinam, naj bi podjetje namestilo eno pec v bivališce vratarja, dve peci za trisobna in štiri peci za štirisobna stanovanja ter po eno pec v vsako tr-govino. Peci naj bi bile keramicne in naj bi imele za kurivo tako drva kot premog. Omenili so, da lahko podjetje kotel za centralno kurjavo kupi pri Cassa di Nacrt prvega nadstropja za predvidene novogradnje (HR­DARI­8, š. 1612, 24. 4. 1929). Risparmio z Reke, kjer so nedavno posodobili sistem ogrevanja. Podana so še navodila in karakteristike za kurišca v kuhinjah. Predpisana stekla za vsa okna so bila tipa Solin,debeline 3 mm, razen za okna in vrata v pritlicju pod arkadami ter okna in vrata trgovin, ki so morala biti debela 6 mm in umetelno namešcena. Za vhodna vrata stanovanj naj bi uporabili dekorativna stekla,zavarovana z letvicami in po nacrtih, ki jih bo izbra-lo vodstvo. Enako steklo naj bi uporabili za notranje okno stranišc oziroma kopalniških stranišc. Predpisali so tudi slikopleskarska dela. Prosto­ra, namenjena Cassa di Risparmio in davcni upravi,ter atrija obeh stavb naj bi bili zmerno in preprosto okrašeni s štukaturami v mavcu. Okrašene naj bi bile stene in stropi ter lupinaste strukture. Na mestih, kjer naj bi visele svetilke, naj bi bili stropi okrašeni z rozetami. Okrasitev naj bi bilaskromnejša v pisarniških prostorih in nekoliko boga­tejša v tistih, namenjenih javnosti. Talni zidec naj bi bil v višini 1 m obložen s sijajno štukaturo v izbrani barvi, opremljeno s podnožjem in okvirjem iz umet­nega kamna, skupne višine 1,45 m. Enako velja za dva prostora Cassa di Risparmio in davcne uprave,namenjena strankam. Slikarsko naj bi bila zmerno in preprosto okrašena z mavcem z dodatkom kleja. Vsi ostali prostori morajo biti poslikani z mav­cem z dodatkom kleja v vzorcih, ki jih izbere vodstvo glede na namembnost prostorov. Sobe naj bi bile tre­tjinsko poslikane z eno barvo, s podstavkom in crto,dvotretjinsko pa okrašene z vzorci, izdelanimi z naj­vec petimi modeli, s podstavkom in crto. Izjema so kuhinje, stranišca in kopalnice, ki naj bi bile barvane z apnom. Za barvanje fasade ali dela fasade je obve-zen dodatek sorazmerna kolicina olja, da je barva bolj odporna na vremenske vplive. Vsa vrata in okna naj bi bila po natancnem kitanjuin brušenju pobarvana s tremi nanosi lanenega olja innaknadno barvana z belim emajlom. Isto velja za tal­ne zidce, višine 1,60 m, v vseh kuhinjah, kopalnicah,stranišcih in predsobah. V vratarnici naj bi belo obar­vanje zamenjali s preprostimi tremi nanosi oljne bar-ve.Vhodna vrata na fasadi, ki gleda na stopnišce, oknale-teh, vsa vrata in okna prostorov, ki se uporabljajokot pisarne ali trgovine, naj bi bila barvana s treminanosi oljne barve ter naknadno lužena in flodrana vvzorcu hrasta. Vrata in okna v kleti naj bi bila pobar­vana s tremi nanosi barve, ki jo je bilo treba še defini­rati. Vsi okvirji oken, ki gledajo na zunanjo stran, najbi bili barvani s tremi nanosi oljne barve v rdeckastemodtenku, ki ga bo dolocila uprava na osnovi prej iz­delanih vzorcev. V isti barvi, a v treh odtenkih, naj bibili pobarvani spodnji deli napušca in opor. Vse že­lezne ograje naj bi bile barvane. Na osnovni rdeckastpremaz, minij, naj bi bila nanesena dva sloja jeklenomodre barve, isto velja za okovje rolet itd. Sledijo natancna navodila za izdelavo elektricne podometne napeljave ter popis svetil. Svetilka, se­stavljena iz enostavnega nosilca z belo pobarvano ko­vinsko plošco, naj bi bila namešcena v prostor vsake stavbe, in sicer dve v kleti, po ena v shrambi trgo­vin pod zemljo, na vsako podstrešje dve, na podeststopnic kleti ena in ena v shrambi za cistila. Enostavna stropna luc z motnim dekorativnim steklom naj bi bila montirana na vsak podest stopni-šca. Dekorativna stropna svetilka s premerom 40 cm naj bi bila v atrijih; po tri luci iz kovanega železa,visece na kratki verigi, naj bi namestili v arkadni ho-dnik ter stenske svetilke iz belega porcelana na pre­prostem nosilcu v vse dodatne prostore v stavbah, kot so garderobe, lože, stranišca in predsobe, skupaj 25 v stavbo Cassa di Risparmio in 16 v obcinsko stavbo. Poslopji Cassa di Risparmio z ohranjenim napisom na procelju in sosednje obcinske stavbe(iz arhiva Primoža Rojca). Na koncu so zapisana splošna pravila, ki jih je bilo treba upoštevati pri gradnji. Podjetje je moralo predložiti vodstvu v odobritev vse materiale in pred-mete, ki naj bi jih uporabilo pri gradnji, kot so strani-šca, umivalniki, izplakovalniki, loncene peci, svinceni sifoni, plošcice, kompletni vratni in okenski okvirji,vratne in okenske kljuke, kljucavnice, Bergmannove cevi, elektricne žice, stikala, konektorji, stropne luci,kaminske lopute, kadi, medeninaste rozete, hrastov parket … Za vsa dela v zvezi z gradnjo naj bi poskrbelo podjetje. Vodstvo Cassa di Risparmio naj bi bilo pri preverjanju kakovosti izvedbe gradbenih in drugih del popolnoma nepopustljivo pri zahtevah, da so vsa dela in vgrajeni materiali najvišje kakovosti. Dela so morala biti izvedena v pogodbenem roku. Objekti so morali biti popolnoma dokoncani in vseljivi. Po koncu gradnje je bilo podjetje dolžno ves od­padni material odstraniti z gradbišca in iz objektov.Prav tako je moralo z gradbišca odstraniti eksploziv,barake, ograje, deske itd., morebitne luknje ali jame pa zapolniti in skrbno poravnati. Podjetje je moralo v vseh pogledih upoštevati na­vodila vodstva ter voditi gradbeni dnevnik in knjigo obracunskih izmer. Vsa nepredvidena dela so obracu­nali po prvotnem predracunu. Izvajalca za izvedbo del, potrebnih za gradnjo dveh stavb za pisarne in stanovanja ter vmesnega pritlicnega dela, namenjenega trgovinam, vkljucno z zemeljskimi deli, so izbirali na dražbi, za katero so pripravili posebne, zelo natancne razpisne pogoje. Na dražbo so se lahko priglasila vsa podjetja iz pokraji­ne, ki so bila registrirana najmanj šest mesecev in so imela usposobljenega inženirja za vodenje gradnje.Navesti so morala ceno, po kateri so bila pripravljena izvesti dela, in to zapisano s številkami in beseda-mi. Z izjavo so morala potrditi popolno poznavanje gradbenih nacrtov, razpisnih specifikacij in tehnicne­ga opisa. Podjetje ali vec podjetij, ki bi prevzela delo,ne smejo v celoti oddati dela podizvajalcem, pac pa le tista specificna dela, za katera niso usposobljena.Obenem je podjetje dolžno upoštevati navodila in predpise narocnika, Cassa di Risparmio z Reke. Iz­vajalec je bil dolžan izvajati dela po predpisani casov­nici, ki jo je dolocil odgovorni inženir, in jih koncati v sedmih mesecih po zacetku gradnje. Za vsak dan zamude bi podjetje moralo placati 500 lir. Zanimiv je clen, ki navaja, v katerih primerih je upravicena za­muda zaradi višje sile, kot so hude atmosferske mo-tnje, potresi, vojne in splošne stavke v gradbeništvu.Podjetje je bilo dolžno voditi delavniški dnevnik.Tehnicno vodenje gradnje je bilo izkljucno v rokah tehnicnega inženirja Cassa di Risparmio in le spre­membe, ki bi jih potrdil, so lahko predmet dodatnih del. Le on in Cassa di Risparmio sta si lahko pridr­žala pravico potrjevati vzorce materialov, vratnih in okenskih okvirjev ter drugih detajlov, pa tudi kvali­teto materialov ter brezhibno in kvalitetno izvedbo. Posebno pozornost so posvetili izboru delavcev in pomocnikov. Predpisali so pogoje, ki so jih morali izpolnjevati. Bili naj bi primerno usposobljeni in in-teligentni. Podjetje jih je lahko takoj odpustilo v pri­meru neposlušnosti ali nesposobnosti za delo. Ravno tako so poudarjali kvaliteto vseh materialov, uporab­ljenih pri gradnji ali oblikovanju stavb. Nabaviti so jih morali tam, kjer je bilo predpisano v tehnicnem porocilu, sicer so sledili penali. Podjetje je bilo dolžno poskrbeti tudi za vse zašcitne ukrepe. Dolocen je bil nacin izplacila, in sicer naj bi bilo 45 % pogodbene cene izplacano po koncanju »surove konstrukcije«, po vgradnji oken in vrat, cevi, stropov in sten, vkljucno z ometom, nadaljnjih 20 %, po zakljucku polaganja tla­kov, pleskanju prostorov, dekoraciji fasade, montaži kopalnic, sanitarij, kuhinj itd. 10 % in po tehnicnem pregledu zadnjih 15 %. Predvideli so tudi pogoje v primeru smrti lastnika podjetja. Celotna gradnja je bila ocenjena na 1.273.605,10 lire. Koliko je znašala koncna cena po izgradnji, ni znano. Kot podružnica Cassa di Risparmio di Fiume je hranilnica v Ilirski Bistrici že zavedena v seznamu italijanskih hranilnic v letih 1929–1930.30 Sklep Palaca nekdanje Cassa di Risparmio je še da­nes ena najreprezentativnejših gradenj v mestu. Daso stavbo gradili po nacrtih in upoštevali predpisa­na navodila, dokazuje dejstvo, da jo lahko še danesoznacimo kot kvalitetno gradnjo. Z zunanjo podobov izbranem slogu je poudarjena nacionalisticna notagraditeljev. Hkrati so z gradnjo, ki je bila za tisti caszelo sodobna in z uporabo modernih materialov, vmesto vnesli nove standarde gradnje, ki pa niso imeliširšega odmeva. Cassa di Risparmio di Fiume je bilakot lastnica nepremicnine v zemljiško knjigo vpisa­na 22. junija 1929. Leta 1950 je nepremicnina po­stala splošno ljudsko premoženje, katerega upravniorgan je bila Narodna banka FLRJ, glavna centra-la Beograd. Podružnica Ilirska Bistrica Komunalnebanke Koper je postala nova upravnica septembra1958.31 Danes ima v stavbi prostore ilirskobistriškaposlovalnica banke Intesa Sanpaolo Bank, ki je poprevzemu leta 2007 nasledila prejšnjo uporabnicoprostorov v družbeni lastnini, bistriško podružnicoBanke Koper.32 30 Dizionario, str. 519. Domacin in ljubiteljski zgodovinar Janez Lican pravi, da naj bi se med gradnjo del obcinske stavbe zru­ šil, zaradi cesar so dela za dolocen cas prekinili. Ali to drži in kako je to vplivalo na gradnjo hranilnice, nimamo podatkov. 31 Zemljiška knjiga Ilirska Bistrica, z. k. v. 459. 32 Leta 1955 je bila z namenom spodbujanja regionalnega go-spodarstva ustanovljena Istrska komunalna banka, ki se je leta 1961 preimenovala v Komunalno banko Koper. Leta 1978 se je vkljucila v sistem Ljubljanske banke – Združene banke kot LB Splošna banka Koper. Leta 1992 se je osamosvojila kot Splošna banka Koper, cez tri leta pa je spremenila ime v Banka Koper. Leta 2002 je italijanska banka Sanpaolo IMI, S.p. A., postala vecinski delnicar Banke Koper, leta 2007 pa je Banka Koper postala clanica skupine Intesa Sanpaolo (Šti­blar, Bancništvo, str. 275). VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI HR-DARI – Državni arhiv u RijeciHR-DARI-8, Rijecka prefektura Zemljiška knjiga Ilirska Bistrica, z.k.v. 459. USTNI VIR Janez Lican (1944), Ilirska Bistrica. CASOPISI Goriška straža, 1927. LITERATURA Beltram, Vlasta: Življenje med svetovnima vojnama.Obcina Ilirska Bistrica (ur. Ivan Simcic). Ilirska Bi-strica: Obcina Ilirska Bistrica, 2011, str. 130–143. Cassa di Risparmio di Fiume. Roma: Tipografia delle Terme, 1937. Cibej, Nada: Denarni zavodi cone B in cone B STO in njihov vpliv na gospodarstvo na Primorskem in v Sloveniji 1945–1956 (magistrsko delo). Ljubljana, 2004. Dizionario delle Banche, Banchieri e Casse di Risparmio d`Italia. Ancona: U. Gozzini, 1929. Guida generale di Fiume e provincia di Carnaro, anno 1937–1938. Fiume: Stabilimento tipografico de »La vendetta d`Italia«, 1937. Kamnarski terminološki slovar. Ljubljana: Za­ložba ZRC SAZU, 2022. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610506874. Kastelic, Emilija: Italijanska racionalisticna arhitektu­ra v pasu Reka–Trst (doktorska disertacija). Ko-per, 2016. Krajevni leksikon Slovenije. Zahodni del Slovenije. Ljubljana: DZS, 1968, str. 90. Lukežic, Irvin: Fluminensia Slovenica. Rijeka: Kul­turno-prosvjetno društvo Bazovica, 2007. Menaše, Luc: Evropski umetnostno zgodovinski lek­sikon. Bibliografski, biografski, ikonografski,kronološki, realni, terminološki in topografski prirocnik likovne umetnosti zahoda v 900 geslih.Ljubljana: Mladinska knjiga, 1971. Pahor, Miroslav: Sto let slovenskega ladjarstva 1841– 1941. Piran: Splošna plovba, 1969. Povjest Rijeke. Rijeka: Skupština opcine Rijeka i Iz­davacki centar Rijeka, 1988. Stopar, Petra: Ilirska Bistrica med letoma 1918 in 1941 (diplomsko delo). Ljubljana, 2021. Štiblar, Franjo: Bancništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010. Waltritsch, Marko: Slovensko bancništvo in posojilni­štvo na Goriškem. Gorica: Kmecka banka, 1982. SPLETNI VIRI Geneanet: https://gw.geneanet.org/rfonda?lang=en&p=franciscus+paulus+natalis&n=jellouscheg Malta bastarda: https://www.fornacigrigolin.it/sl/costruzione--tradizionale/malte-del-piave/malta-bastarda.htm SUMMARY Construction plans for the palace of the for­ mer Savings Bank (Cassa di Risparmio) in Ilirska Bistrica The prominent craft and industrial life of Ilirska Bistrica enabled the development of accompanying activities, especially banking and lending. Financial institutions have always been among the first institu­tions to be put under governmental control.The same thing happened in Ilirska Bistrica upon its annexati­on to Italy after the end of the First World War. Bi-strica region with Ilirska Bistrica judicial district, and the territory of the Istria, the former Austro-Hunga­rian crown land, belonged to the Province of Istria (with its capital in present-day Pula) until Rijeka (It. Fiume) was annexed to Italy in February 1924. After that the new Province of Kvarner was establi­shed. In that period, the local savings bank, Cassa di Risparmio di Fiume, expanded its activity thro­ughout Kvarner, building branch offices in Opatija,Lovran and Ilirska Bistrica. Part of the construction documents for the Ilirska Bistrica palace, which was a branch of Cassa di Risparmio di Fiume, are kept in the State Archives in Rijeka. First, on the fringes of the town raw land designated for construction was purchased. A municipal building and an intermediate ground floor tract dedicated to stores were also being built at the same time as the Ilirska Bistrica branch. The archival documents provide no information on when precisely the construction of the Savings Bank palace (Cassa di Risparmio), one of the most promi­nent public buildings in Ilirska Bistrica, began. The construction company Santo Pillepich won an open tendering as the best bidder. The construction work was performed in accordance with the plans from 1929 and signed by the then mayor, Carlo Ognibene.A detailed list of the intended works was compiled,as well as a technical report, the construction con­tract, and estimates, which are all presented in the article. The documents also stipulated the conditions that must be met by hired construction workers on one hand and the company and its contractors on the other. These pieces of information are of cruci­al importance for professionals in cultural heritage.The construction was very ambitious; it was highly advanced for that period and used modern materi­als. Furthermore, it also introduced new standards of construction in Ilirska Bistrica, which, however, did not gain widespread recognition.Today, the premises of former Savings Bank in Ilirska Bistrica (on Bazo­viška cesta 18) are occupied by a branch office of In-tesa Sanpaolo Bank, which succeeded a local branch office of Banka Koper after its takeover in 2007. Osrednji del Ilirske Bistrice na razglednici iz casa med obema vojnama(hrani: Knjižnica Makse Samsa Ilirska Bistrica). 1.02 Pregledni znanstveni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.13CC-BY-NC-ND Urška Godina mag. umetnostne zgodovine, Zagorje 48, SI–6257 PivkaE-pošta: urskagodina@gmail.com Sakralna umetnost Toneta Kralja na Primorskem. Umetniška dela v cerkvah na Ilirskobistriškem IZVLECEK Sakralna dela Toneta Kralja so v razponu od medvojnega obdobja do vec desetletij po drugi svetovni vojni mocno predrugacila cerkvene notranjšcine na obmocju Primorske, kakor je bila zamejena med drugo svetovno vojno, med drugim štiri cerkvene prostore na Ilirskobistriškem: na Premu, v Ilirski Bistrici in Podgrajah. V dela za tamkajšnje cerkve je slikar kontinuirano vkljuceval slovenske, domacinske note, v nekaterih prizorih pa je neposredno izražal svojo kritiko okupatorja in njegovega nasilja, ki ga je utrpel slovenski narod. Povojna umetniška dela, ki so zajemala tovrstno tematiko, pa so nosila pomembno vlogo ohranjanja spomina na vojne dogodke na domacih tleh. KLJUCNE BESEDE Tone Kralj, umetnost 20. stoletja, sakralna umetnost, druga svetovna vojna, Prem, Ilirska Bistrica, Podgraje ABSTRACT TONE KRALJ’S RELIGIOUS ART IN THE LITTORAL. ARTWORKS IN CHURCHES IN THE ILIRSKA BISTRICA AREA In the period between the interwar years and several decades after the Second World War, Tone Kralj’s religious artworks greatly transformed the interiors of churches in the Littoral, as it was delineated during the Second World War, including four churches in the Ilirska Bistrica area, specifically, in Prem, Ilirska Bistrica, and Podgraje. While continuously imbuing his works for the said churches with notes of Slovenian vernacular culture, in a few scenes the painter also expressed his direct criticism of the occupier’s violence against the Slovenian people. Kralj’s postwar paint­ings that addressed the same topic played an important role in preserving the memory of wartime events that unfolded on Slovenian soil. KEY WORDS Tone Kralj, twentieth­century art, religious art, Second World War, Prem, Ilirska Bistrica, Podgraje Uvod Umetniško delovanje Toneta Kralja je ilirskobi­striško obmocje v sklopu sakralne umetnosti zazna­movalo v casu pred drugo svetovno vojno in po njej.Umetnik je ustvaril vrsto del za župnijsko cerkev sv.Helene na Premu leta 1921, za podružnicno cerkev sv. Jurija v Ilirski Bistrici v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja, za župnijsko cerkev sv. Petra v Ilirski Bistrici od petdesetih do zacetka sedemdesetih let 20.stoletja ter za župnijsko cerkev Karmelske Mate-re božje v Podgrajah med letoma 1958 in 1960.1 Cilj prispevka je predstaviti Kraljev sakralni opus v njiho­vih notranjšcinah, ki ga sestavljajo stenske poslikave,samostojne slike, dolocen kiparski okras ter posame­zni deli cerkvene opreme, poleg tega pa je umetnik ponekod poskrbel za vecje predelave posameznih sklopov cerkvene notranjšcine. Osvetljeni bodo pri­jemi, s katerimi je želel Kralj v omenjenih cerkvah svoje umetnine približati preprostemu cloveku in kako je temu med drugim botrovala ena od kljucnih znacilnosti Kraljeve sakralne umetnosti v casovnem razponu od medvojnega obdobja do vec desetletij po drugi svetovni vojni – vpletanje slovenskih, domacin­skih not v umetniška dela, ki se kažejo v specificni ikonografiji, izboru motivov, barv ipd. Poleg prvin, ki zaznamujejo Kraljevo sakralno umetnost v cerkvah na Ilirskobistriškem, bodo predstavljeni tudi pristopi,s katerimi je slikar po zakljucku vojne nadaljeval s svojo sakralno slikarsko tradicijo, ki jo je vzpostavil že pred njenimi zacetki, in tako prek umetniških del še naprej obsojal okupatorjevo zatiranje v tem obdo­bju slovenske zgodovine. Obenem tovrstna motivi­ka še danes služi ohranjanju spomina na trdno voljo domacega naroda, ki se je takrat boril za svojo do-movino. Natancnejša obravnava Kraljevih umetnin v cerkvah na Ilirskobistriškem je sicer v dolocenih primerih precej otežena, saj so nekatere župnijske kronike, ki bi lahko njegovo umetniško dejavnost konkretneje opisale, izgubljene ali unicene. Tiste, ki so ohranjene, pa skupaj z drugimi obstojecimi ar­hivskimi viri o tamkajšnjih cerkvah omogocajo laž­jo kronološko opredelitev tamkajšnjega Kraljevega ustvarjanja in ponujajo vpogled v takratno soocanje z umetnostnimi narocili za obravnavane cerkve. Tone Kralj kot ustvarjalec sakralnih umetnin »Takoj takrat, ko je Tone Kralj kot osmošolec šentvi­ške gimnazije prvic nastopil v Jakopicevem paviljonu, se je predstavil kot dolgo zaželeni religiozni slikar, ki ima dovršiti veliko in ne lahko nalogo, postaviti cerkveno sli­ Berce, Župnijska kronika; Kranjc, Tone Kralj. Retrospektiva, str. 107–108, 116, 117; Pelikan, Tone Kralj, str. 86; ZVDKS – OE Nova Gorica, EID (EŠD): 3703, map. Ilirska Bistrica, p. c. sv. Jurija; EID (EŠD): 3696, map. Ilirska Bistrica, ž. c. sv.Petra; EID (EŠD): 3902, map. Podgraje, ž. c. Matere božje;EID (EŠD): 3959, map. Prem, ž. c. sv. Helene. karstvo spet enkrat na umetniško stopnjo, kot jo cerkev zasluži, in ga dvigniti od obicajnega 'okrasa hiše božje' do aktivnega verskega cinitelja, do resnicnega posredovalca med dušo in naukom.«2 Iz navedenega zapisa o nasto­pu Toneta Kralja na razstavi v Jakopicevem paviljonu leta 1920 je razvidno, da si je Tone Kralj za koncno funkcijo, ki naj bi jo izpolnjeval njegov sakralni opus,zastavil visoke cilje.Raznovrstne dekoracije cerkvenih notranjšcin po njegovi presoji namrec niso izpolnje-vale namena, kakršnega je za cerkveno opremo imel v mislih umetnik sam. Stremel je k sakralni umetnosti,ki bi bila blizu vsakemu posamezniku, ki ne bi ime-la zgolj estetske funkcije, marvec bi tudi angažirala gledalca, da vzpostavi tesen odnos z umetninami, ki ga tam obdajajo. Na tej postavki je temeljilo Kraljevo cerkveno ustvarjanje v splošnem, dodaten pomen pa je ta težnja pridobila v obdobju fašizma pred drugo svetovno vojno in med njo, ko je umetnik s svojimi umetniškimi deli opremljal cerkvene notranjšcine na tedanjem podrocju Primorske.3 Tamkajšnja Kraljeva dela imajo namrec globljo namembnost, tj. narodno usmerjeno sporocilnost,4 saj je slikar v svetopisemske prizore pogosto neposredno vpletal vojno tematiko z namenom kritike nasilja vojnega sovražnika. Po vojni je Kralj take prijeme v snovanju slikarskih motivov še naprej uporabljal, le da ti takrat niso vec le obso­jali okupatorjevega nasilja, temvec so tudi – oziroma predvsem – pridobili vlogo trajnega spomina na voj­ne dogodke na obmocju tedanje Primorske. Mara Kralj, življenjska sopotnica Toneta Kralja, je ob omembi moževe prve cerkvene poslikave na Ilir­skobistriškem leta 1921 v premski župnijski cerkvi sv. Helene poudarila njegov boj proti italijanizacijiumetnosti na Primorskem: »Ko je /…/ poslikal prvo cerkev na Premu, je spoznal, kakšna nevarnost grozi Primorski, saj je italijanska oblast hotela, naj bi vse cer­kve opremili njihovi slikarji, da bi tudi tako poitalijan­cili ta del Slovenije. Ker ni hotel, da bi se to zgodilo, je garal od jutra do vecera, da bi poslikal cim vec cerkev.«5 Za razliko od vecine drugih umetnikov, ki so zapusti­li Primorsko zaradi obstojece in še narašcajoce vojne nevarnosti, se je Kralj v okviru sakralnega slikarstva posvetil izkljucno temu ozemlju. S tem je izkazal 2 Marolt, Cerkvena dela, str. 208. 3 S tem delom Kraljevega opusa so se v svojih besedilih ukvar­ jali Marijan Marolt (Marolt, Cerkvena dela), Milcek Komelj (Komelj, Pogled; Komelj, Med univerzalnostjo življenja), Tosja Makuc-Kozina (Makuc-Kozina, Oris umetnosti), predvsem v slogovnem kontekstu je Kraljeva dela na Ilir­ skobistriškem obravnavala Irena Santoro (Santoro, Slikarski opus), med preostalim naborom del Kraljevega opusa pa jih je osvetlil Igor Kranjc (Kranjc, Tone Kralj. Retrospektiva). Ve­ rena Koršic Zorn (Koršic Zorn, Tone Kralj) se je ukvarjala s slikarjevimi sakralnimi deli v kontekstu dolocenega casa in okolja, tj. v zamejstvu med svetovnima vojnama in med drugo svetovno vojno. Takratno Kraljevo ustvarjanje v cerkvah na Primorskem je podrobno obravnaval Egon Pelikan (Pelikan, Tone Kralj). 4 Vuk, Pojav ekspresionizma, str. 55. 5 Guzej-Sabadin, Primorske ljudi, str. 18. empatijo do Slovencev, žrtev vojnega terorja, ki so s strani okupatorja utrpeli nehumane oblike nasilja s smrtnimi izidi, izgubili svojo lastnino zaradi ropanja,svoje domove zaradi požigov ter svoje bližnje zara­di zapiranja, interniranja in pobojev.6 Kralj je hkrati želel svojo umetnost, namenjeno cerkvam takratne Primorske, opredeliti kot nasprotni pol sovražniko­vemu, italijanskemu narodu ter njegovemu umetno­stnemu okusu. To namero je dosegel s posameznimi likovnimi prijemi, ki asociirajo na slovenstvo, kot so upodabljanje slovanskih svetnikov Cirila in Metoda,predstavljanje Marije kot zašcitnice slovenskega na­roda pred okupatorjem, uporaba barv slovenske za-stave ipd. Na ta svojstven umetniški nacin se je meta­foricno boril proti fašizmu in za ohranitev domovine,saj je bilo izražanje prek likovne umetnosti zaradi prepovedi slovenskega jezika manj težavno kot tisto na besedni nacin. Z motivi, v katerih so prepoznavni nastavki, vezani na slovenstvo, je obenem želel po­kazati, da simpatizira in se bori skupaj z zatiranim slovenskim narodom, ter skušal usmeriti njegove upe v bolj optimisticne case, poleg tega pa je poudarjal njegovo vzdržnost in pogum.7 Da je bil Kralj pri uresnicevanju svojih ambicij zares odlocen in vztrajen, dokazuje dejstvo, da je v približno pol stoletja – ob sprotnem ustvarjanju po­svetnega opusa, kar napravi sledec podatek še toliko bolj impresiven – poslikal vec kot štirideset cerkev na podrocju tedanje Primorske. Za svoja dela je bil povecini zelo skromno placan, vcasih le z raznolikim blagom namesto denarja, vendar se ni s tem nikdar obremenjeval, saj mu je njegovo umetniško poslan­stvo pomenilo vec kot zaslužek, ki bi ga lahko od tega pridobil.8 Izjemno število cerkev, ki jih je poslikal in umetniško opremil, prica tudi o njegovem pogumu in visoki produktivnosti. V vojnem casu je ustvarjal na tveganih lokacijah, posledicno je moral biti zelo hiter, ob teh ovirah pa si je prizadeval ustvariti dela,ki se natancno skladajo z njegovim ciljem, tj. umet­nost, ki izpolnjuje tako svoj estetski namen kot tudi nagovarja gledalca prek premišljeno upodobljene in poglobljene vsebine. Sodec po njegovih koncnih stvaritvah, ki bogatijo videz cerkvenih notranjšcin,mu je uspelo cilje doseci.Tako kot skrito, tiho ustvar­janje je tudi dogovarjanje z narocniki, ki je do tega privedlo, zaradi fašisticnih in pozneje vojnih groženj potekalo na karseda diskreten nacin. K umetniškemu opremljanju cerkev so Kralja vabili primorski župni­ki in Tajna kršcanskosocialna organizacija. Vecinski del narocil je prejel prav od Vrhovnega sveta slednje,saj je z njenimi vodilnimi clani stkal prijateljske ve­ 6 Beltram, Vojno nasilje, str. 97–98; Koršic Zorn, Tone Kralj, str. 106–107. 7 Komelj, Pogled, str. 115; Komelj, Med univerzalnostjo življe­ nja, str. 27–28; Koršic Zorn, Gosta, str. 146; Pelikan, Tone Kralj, str. 39. 8 Guzej-Sabadin, Primorske ljudi, str. 18; Ognjišce, 1972, str. 16–19, »Pogovor s slikarjem Tonetom Kraljem«. zi.9 Tudi širše slovensko okolje, v katerem je delal, je umetnika pozitivno sprejelo. Vzpostavitev osebne­ga stika med njim in cerkveno umetnostjo je dose-gel tudi s specificnimi slogovnimi prijemi. Njegoveumetnine, namenjene predvsem preprostemu slo­venskemu ljudstvu, so zaznamovane z ilustrativno­stjo, ki se scasoma prelevi v obcutnejšo plasticnost,z lahkotno dekorativnostjo, ki izhaja iz secesijskega sloga, s figuralnim in barvnim simbolizmom in nara­tivnostjo, hkrati pa z izžarevanjem verske misticno­sti in custvenosti še nadrobneje izpolnjujejo slikarjev namen zbližanja gledalca in njegovih del.10 Pri delih v župnijski cerkvi sv. Helene na Premu je ocitno, da jih v vecji meri zaznamujejo nežne risar­ske linije, vecja ploskovitost in fantasticnost, medtem ko je v njegovih kasnejših umetninah v podružnicni cerkvi sv. Jurija in župnijski cerkvi sv. Petra v Ilirski Bistrici ter v župnijski cerkvi Karmelske Matere bož­je v Podgrajah mogoce prepoznati vecjo otipljivost figur, realizem in pripovednost, ki ima izhodišca v nazarenski umetnosti.11 Pri delih, ki so nastala za na­vedene cerkve, se slovenski gledalec v slikarjeva dela ne vživi le zaradi njihove vizualne izpeljave, temvec v precejšnji meri tudi zaradi njihove specificne vsebine. Prem, župnijska cerkev sv. Helene Kraljeva pot monumentalnega sakralnega slikar­stva se je pricela v premski cerkvi, na novo zgrajeni leta 1868, ki je nadomestila prejšnjo iz 17. stoletja – tj. župnijska cerkev sv. Helene, ki jo je poslikal leta 1921.12 Gre za slikarjevo prvo cerkveno notranjšcino,ki jo je opremil s stenskimi poslikavami, k cemur ga je povabil njegov prijatelj in hkrati premski župnik Ignacij Žgajnar, Dolenjec po rodu, prav tako kot umetnik.13 Ceprav Kraljeva dela v cerkvi na Premu najvec pozornosti pritegnejo predvsem zaradi svoje monumentalnosti in izrazitega duhovnega, misticne­ga obcutenja, Kralj ni edini, ki je prispeval k njeni okrasitvi. Na njenih stenah so vidne tudi poslikave druge roke. Slikar, ki je v cerkvi deloval pred Tone-tom Kraljem, je bil dlje casa znan zgolj kot mojster s podrocja Furlanije.14 Medtem ko je mnogo podatkov o cerkvi sv. Helene nepoznanih, ker je bila župnijska kronika po drugi svetovni vojni odtujena, so v prem­skem župnišcu shranjeni dokumenti, ki italijanskega umetnika natancneje identificirajo. Ta se je namrec na potrdila za prejetje placila za svoj delež tamkaj­šnjih cerkvenih poslikav podpisoval kot »F. Furlani« 9 Komelj, Med univerzalnostjo življenja, str. 27; Pelikan, Tone Kralj, str. 31. 10 Komelj, Slovensko ekspresionisticno slikarstvo, str. 20–21; Koršic Zorn, Gosta, str. 145–146. 11 Komelj, Pogled, str. 115; Koršic Zorn, Gosta, str. 147; Ma- kuc-Kozina, Oris umetnosti, str. 250. 12 ZVDKS – OE Nova Gorica, EID (EŠD): 3959, map. Prem, ž. c. sv. Helene. 13 Kranjc, Tone Kralj. Retrospektiva, str. 107. 14 Marolt, Cerkvena dela, str. 209. Slika 1: Primer enega od potrdil za prejetje placila za poslikave v ž. c. sv. Helene na Premu s podpisomFerruccia Furlanija, 18. julij 1921 (foto: ZVKDS – OE Nova Gorica). Slika 2: Delavnica Ferruccia Furlanija, apostola Peter in Pavel, 1924, prezbiterij, ž. c. sv. Roka, Nabrežina(vir: arhiv ZVKDS – OE Nova Gorica). Slika 3: Delavnica Ferruccia Furlanija, apostola Peter in Pavel, 1921, prezbiterij, ž. c. sv. Helene, Prem(foto: osebni arhiv). Slika 4: Tone Kralj, sv. Ciril in Metod, 1921, desna stranska kapela, ž. c. sv. Helene, Prem (foto: osebni arhiv). Slika 5: Tone Kralj, Marijino oznanjenje, 1921, leva stranska kapela, ž. c. sv. Helene, Prem (foto: osebni arhiv). (slika 1), kar je okrajšava za Ferruccia Furlanija.15 Njegova dela v premski cerkvi so poleg apostolov še evangelisti na oboku,16 ostale figure in prizori pa so avtorstvo Toneta Kralja, ki je nasledil projekt itali­janskega mojstra, saj je ta ustvarjanje prekinil zara­di prošnje, naj naslika svetnika sv. Cirila in Metoda.Narocilo za podobi slovanskih svetnikov je zavrnil zaradi osebnih vzgibov, konkretno zaradi svojega narodnostnega porekla.17 Tako je bil k nadaljevanju poslikave premske cerkve povabljen Tone Kralj, ki je izvršil monumentalni figuri svetnikov (slika 4),18 ki s svojo navzocnostjo po svojem zgledu slehernega Slovenca vabita k vzornemu življenju.19 Podrobnejši 15 Kirn Vodopivec, Prve primorske poslikave, str. 7. 16 Trditev, da je v premski cerkvi zares deloval Ferruccio Furlani,podkrepijo poslikave iz župnijske cerkve sv. Roka v Nabrežini iz leta 1924, za katero je znano, da jo je poslikala Furlani­jeva ali njemu sorodna roka (Markuža, Cerkev in župnija,str. 227). Ob primerjavi tamkajšnjih podob apostolov Petra in Pavla v prezbiteriju (slika 2) s figurami istih svetnikov v prezbiteriju premske cerkve (slika 3) je jasno, da gre za isto delavnico. 17 Komelj, Med univerzalnostjo življenja, str. 27. 18 Kralj je sv. Cirila in Metoda upodobil v številnih primorskih cerkvah, ki jih je poslikal po premski, kot so župnijska cerkev sv. Lenarta v Volcah pri Tolminu (1927), župnijska cerkev sv.Nikolaja v Avberju na Krasu (1927/1928), župnijska cerkev sv. Lucije v Mostu na Soci (1939/1940), podružnicna cerkev sv. Jožefa v Soci pri Bovcu (1944) in druge. Upodobitve v:Pelikan, Tone Kralj, str. 91, 97, 128, 197. 19 Koršic Zorn, Tone Kralj, str. 108. vpogled v knjigo, ki jo v roki razpira sv. Ciril, razkrije,da je na njenih straneh delno v staroslovanski pisavi in delno v srbski cirilici zapisana molitev ocenaš. Prvi omenjen nacin zapisa asociira na vidik slovanskosti,ki ga svetnika predstavljata, druga pisava pa na vne-mo, da bi se Primorska prikljucila Kraljevini Srbov,Hrvatov in Slovencev ter postala del jugoslovanskega prostora.20 Slovanska svetnika sta naslikana v desni stranski kapeli, kjer ju spremljajo podobe angelov, ti pa so prisotni tudi v kapeli nasproti, kjer je kot glav­ni motiv izpostavljeno Marijino oznanjenje (slika 5).Še posebej v tem prizoru so prisotni secesijski vplivi,pastelni kolorit (za razliko od intenzivnejših barvnih odtenkov in kontrasta pri sv. Cirilu in Metodu, s ci-mer je poleg njune velicine še toliko bolj poudarjena njuna relevantnost zaradi omenjenega slovanskega ter jugoslovanskega vidika), preciznost forme in zna-cilnosti risbe, na kar se je umetnik naslanjal, da bi izrazil duhovno, misticno vsebino naslikanega. Poleg naštetih del je Kralj na stene prezbiterija ob velikem oltarju umestil podobi nadangelov Mihaela in Rafaela, na kor pa medaljona s kraljem Davidom ob harfi in s sv. Cecilijo za orglami. Pri zadnjih opa­zimo nacelo Kluba mladih, katerega clan je bil od leta 1922 tudi Tone Kralj. Društvo je stremelo k vzposta­vitvi harmonije med glasbo, besedo in podobo, prav to nacelo pa prek »melodioznih«, elegantnih potez 20 Pelikan, Tone Kralj, str. 89. zaznamuje podobi z inštrumenti na koru.21 Cetudi gre pri delih v premski cerkvi komaj za prvo Kraljevo narocilo za monumentalno sakralno poslikavo, nje­gova tamkajšnja dela zaradi spajanja izjemne dovrše­ne slogovne izpeljave z ekspresionisticnimi nastavki in edinstvenega simbolizma, navezanega na sloven-stvo, že od tedaj neprekinjeno nosijo sloves vrhunca slikarjevega sakralnega opusa.22 Ilirska Bistrica, podružnicna cerkev sv. Jurija Za raziskovanje poslikav Toneta Kralja na Ilirsko­bistriškem predstavlja izcrpen vir župnijska kronika Viktorja Berceta, ki jo je med župnikovanjem v Ilir-ski Bistrici ustvarjal od 1. oktobra 1950 do 7. avgusta 1976 in v njej opisoval dogodke v povezavi s Kralje-vim delom za dve ilirskobistriški cerkvi: za podru­žnicno cerkev sv. Jurija in župnijsko cerkev sv. Petra v Trnovem. Kralja je v Ilirsko Bistrico k delu povabil prav Viktor Berce, tamkajšnji župnik, saj je bil ta med drugim clan Tajne kršcanskosocialne organizacije, s katero je bil Kralj v tesnih stikih. Predhodno je v letih 1936–1950 župnikoval v Slivju v Brkinih, kjer je bil za ustvaritev poslikav, slik in Križevega pota za žup­nijsko cerkev sv. Martina med letoma 1943 in 1944 prav tako zadolžen Kralj.23 Umetnik se je oktobra 1950 na obisku v Ilirski Bistrici seznanil s stanjem župnijske in podružnicne cerkve ter se takrat odlocil za njuno preureditev in umetniško opremljanje.24 Za notranjšcino podružnicne cerkve sv. Jurija je Tone Kralj ustvaril štirinajst šesterokotnih postaj za Križev pot, kjer so pasijonski motivi naslikani na ste­klo, in lesonitne slike, ki imajo mesto na stenah ladje.Za cerkev je izdelal tudi nacrt za barvno shemo sten,ki so bile prepleskane decembra 1952, ter nacrta za vetrolov in ambon. Slednjega je istega meseca leta 1973 izvršil kamnosek iz Brj pri Komnu.25 V cerkvi je 22. marca 1953 potekal blagoslov na novo pridobljenega Križevega pota, ki pa ga je Tone 21 Kranjc, Tone Kralj. Retrospektiva, str. 107. 22 Kraljeve poslikave je mogoce oznaciti za brezcasne v kon­tekstu njihovega sloga, vendar pa o neminljivosti ne more-mo govoriti v kontekstu slikarjeve tehnike. Kralj je namrec ustvarjal na suh omet, zaradi cesar so njegova stenska dela v primerjavi s slikanjem na svež omet slabše obstojna. Pozivi k nujnosti restavracije in konservacije premske cerkve zaradi zamakanja in vlage so se vrstili že od sredine šestdesetih let 20.stoletja. Zavod za spomeniško varstvo je z restavriranjem zacel konec devetdesetih let, obnovitveni posegi pa so se po­spešeno nadaljevali leta 2000. Takrat je pobudo zanje prevze-la Fundacija Toneta Kralja, ki je bila po dolgoletnih prizade­vanjih Tatjane Kralj ustanovljena prav z namenom obnove Kraljevih poslikav v premski cerkvi. V posameznih obdobjih so se prenove vrstile do leta 2020, zadnja pa se je pricela julija 2022 (Valencic, Svežina, str. 18; Steklasa,Tatjana Kralj o fun-daciji, str. 7; ZVKDS – OE Nova Gorica, EID (EŠD): 3959,map. Prem, ž. c. sv. Helene). 23 Pelikan, Tone Kralj, str. 172. 24 Berce, Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, 1. 10. 1950. 25 Berce, Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, 8. 12. 1952, decem­ber (polnocnica) 1973; ustni vir: Stanko Fajdiga (22. 1. 2023). Kralj izdelal že približno desetletje prej, kar je zabe­leženo na podobi prve postaje, »Pinx. 1941«, ter na zadnji, »T. K. FECIT 1942«. Viktor Berce v kroni­škem zapisu navaja, da je »mons. Kalan z dovoljenjem prevzvišenega Ordinarija ljubljanskega škofa mons.Antona Vovka blagoslovil nov [K]rižev pot, delo akad.slikarja Toneta Kralja. Posebnost slik je v tem, da so iz­delane na steklo in razsvetljene od zadaj, kar prav lepo ucinkuje. Na to misel smo prišli slucajno, ko je umetnik šel tod mimo in nesel neke slicice[,] izdelane na steklo[,] za cerkev v Šempasu. Žal, da niso izdelane še slike za stene. Umetnik jih je obljubil za poznejši cas.«26 Zaradi izvirne odlocitve slikanja na steklo v celotnem sklo­pu umetnin odsevata prefinjenost in pretanjenost, pri posameznih pasijonskih prizorih pa se izrazi še bolj dramaticno obcutje, kot ga ti zaradi svoje vsebine vzbujajo že sicer. Kristus je naslikan v oblacilu v bar-vah slovenske trobojnice, kar kaže na Kraljevo name-ro izpostaviti slovenske note v sakralnih umetninah.Že na prvi postaji Križevega pota umetnik posebej izrazi tudi kritiko italijanskega okupatorja, saj pred cilindricno butaro s sekiro, fašisticni simbol, postavi 26 Berce, Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, 22. 3. 1953. Slika 7: Tone Kralj, Vstali Zvelicar, 1953, p. c. sv.Jurija, Ilirska Bistrica (vir: arhiv ZVKDS – OE Nova Gorica, EID (EŠD): 3703, map. Ilirska Bistrica,p. c. sv. Jurija, št. 12362). Poncija Pilata, v katerem je v obraznih potezah mo­goce prepoznati Mussolinija (slika 6).27 Slike za stene oziroma ladjo, ki jih omenja nave-dek iz župnijske kronike iz marca 1953, v casu pisa­nja še niso bile naslikane, je bila pa julija tistega leta dokoncana slika z motivom Vstalega Kristusa (slika 7), ki je daljše obdobje visela na vrhu slavolocne ste­ne.28 Viktor Berce v kroniškem zapisu o njej pove: »Med pocitnicami ob morju v Lovranu je Tone Kralj naslikal sliko 'Vstalega Zvelicarja' za bistriško cerkev.Slika je izdelana na lesonitni plošci. Po njegovi želji, naj se ne dene na mesto takoj. Postavili jo bomo za veliko noc 1954. leta. (Nagrada za sliko 10.000 din).«29 Dokument iz 4. junija 1967 iz novogoriške­ga arhiva ZVKDS, v katerem Emil Smole opisuje ilirskobistriško podružnicno cerkev, lesonitne slike za ladijske stene datira v oktober 1954 ter v obdo­bje med 15. in 22. decembrom istega leta.30 Tiste na 27 Santoro, Slikarski opus, str. 46–47. 28 Od prenove cerkve v letih 1995 in 1996, pri kateri sta so-delovala ZVKDS – OE Nova Gorica in dipl. inž. Franc Kvaternik, je na slavolocni steni freska, prav tako posvecena Kristusovemu vstajenju, akad. slikarja Lojzeta Cemažarja. V tem casu se je med drugim Kraljev Križev pot reorganiziral in pridobil nove okvirje (sliki 8 in 9), ki so jih z novima spo­vednicama izdelali lokalni mizarji. Temeljita prenova je bila kljub delnim adaptacijam cerkve od petdesetih let 20. stoletja dalje potrebna zaradi posledic potresa, ki je 31. januarja 1956 prizadel cerkev. Berce, Sredi mesta, str. 5; Berce, Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, 31. 1. 1956; Snežnik 5, 1996, št. 3, str. 4, »Prenovljena cerkev sv. Jurija«. 29 Berce, Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, julij 1953. 30 ZVKDS – OE Nova Gorica, EID (EŠD): 3703, map. Ilirska Bistrica, p. c. sv. Jurija. južni ladijski steni prikazujejo obuditev Lazarja ( Jn 11,38–44) in Jezusa, ki pomiri vihar (Mr 4,35–41),medtem ko sta na severno steno umešcena prizora Jezusovega blagoslavljanja otrok (Mr 10,13–16) ter Jezusa med bolniki in potrebnimi pomoci.31 Tako na 31 Te umetnine omenja Bercetov kroniški zapis, v katerem so opisane posledice potresa, ki je 31. januarja 1956 hudo po­ Križevem potu kot na samostojnih lesonitnih slikah je Jezus naslikan v oblacilih v barvah slovenske zasta­ve. Tovrstno prepletanje biblijskih motivov s sloven-skimi narodnimi notami je pri Kraljevem ustvarjanju sakralnih umetnin za cerkvene prostore skorajda ne­pogrešljivo, med cerkvami na Ilirskobistriškem pa se v vecjem obsegu pojavlja v trnovski župnijski cerkvi sv. Petra in župnijski cerkvi Karmelske Matere božje v Podgrajah. Ilirska Bistrica, župnijska cerkev sv. Petra Zapisi Viktorja Berceta v župnijski kroniki poleg podatkov o Kraljevem ustvarjanju v podružnicni cer­kvi sv. Jurija ponujajo podrobnejši vpogled v njegovo umetniško opremljanje druge ilirskobistriške cerkve,tj. župnijske cerkve sv. Petra v Trnovem, v kateri je deloval v istem obdobju. Zanjo je ustvaril vec sten­skih poslikav, oltarnih slik, ne nazadnje je sam izdelal dolocen del cerkvene opreme, kot so spovednice in krstni kamen v severni kapeli, po njegovi zamisli pa je okrašen tudi ladijski strop.32 Obiskovalca v notra­njosti cerkve nenehno spremljajo Kraljeve stvaritve vecjih dimenzij in posamezne umetniške prvine, ki so za umetnika posebej znacilne, denimo dekorativne poslikave z navpicnimi crtami, vzpostavljene vzdolž celotne višine sten, in angelske glavice,33 naslikane na steni severne kapele in tudi kot kiparski okras ume-šcene na strop prezbiterija ter pod kor. Toda Kralj je imel s cerkvijo še vecje nacrte. Njegova želja, ki je sovpadala z umetnikovo vecno težnjo po ustvaritvi celostne umetnine,34 ki bi povezovala arhitekturo, ki­parstvo in slikarstvo, je bila celovita preureditev no-tranjosti cerkve sv. Petra. Kot piše Berce v župnijski kroniki, je Kralj 19. maja 1951 obiskal trnovsko cer­kev z namenom izdelave nacrtov za njeno celostno notranjo preureditev.35 27. maja 1951 jih je izdelal,kmalu zatem pa je v Ilirsko Bistrico poslal slike nacr­tov, od katerih je en izvod prejel Škofijski ordinariat v Ljubljani.36 V enem od sledecih kroniških zapisov se izkaže, da ta Kraljevim idejam ni bil naklonjen, saj sta septembra 1951 trnovsko cerkev obiskala arhitekt škodoval cerkev. Pove, da je Tone Kralj slike naslikal na leso-nit, zaradi cesar so ostale brez poškodb, tako kot Križev pot.Kraljeva odlocitev za ustvarjanje na lesonit se je torej izkazala za ucinkovitejšo v primerjavi s slikanjem na suh omet, zna-cilnim za Kraljeve poslikave cerkva, saj pomeni velik izziv v smislu vzdrževanja in obnavljanja (prim. poslikave v župnijski cerkvi sv. Helene na Premu, op. 22). 32 ZVKDS – OE Nova Gorica, EID (EŠD): 3696, map. Ilirska Bistrica, ž. c. sv. Petra. 33 Angelske glavice je Kralj v svoja cerkvena dela pogosto vklju-ceval kot dekorativni element. Pojavijo se na primer v ozadju slike s sv. Ano in Marijo ter slike z Marijo in Detetom v župnijski cerkvi sv. Silvestra v Pevmi (1934), ob podobi nad­angela Mihaela v podružnicni cerkvi sv. Jožefa v Soci pri Bov-cu (1944) itn. Upodobitve v: Koršic Zorn, Tone Kralj, str. 58; Pelikan, Tone Kralj, str. 127, 205. 34 Koršic Zorn, Gosta, str. 150. 35 Berce, Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, 19. 5. 1951. 36 Berce, Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, 27. 5. 1951. Janez Valentincic in njegova hcerka, ki sta skupaj iz­merila cerkev za pripravo novih nacrtov za celovito obnovo.37 Zamisli drugega arhitekta so bile Škofij­skemu ordinariatu bolj pogodu kot Kraljeve, ker naj bi imele njegove, ki so med drugim zajemale odstra­nitev obstojecih oltarjev,38 prevec neugoden vpliv na obstojece stanje notranjšcine. Tako so bili decembra 1951 odobreni Valentincicevi nacrti, ki so se nana­šali na arhitekturno preureditev cerkvenega prostora,kot je zvišanje ladje.39 Berce piše, da so bili Kraljevi »/n/acrti in zamisli /…/ prav lepe in je le obžalovanja vredno, da jih ordinariat ni odobril; z njimi bi trnov­ska cerkev bila celotno prenovljena. /…/ Ordinariat je odobril predlog, naj bi cerkev slikal T. Kralj.«40 Ceprav so bile Kraljeve ideje o celostni obnovi cerkve zavr­njene, je bil naposled sprejet sklep, da poskrbi vsaj zaopremljanje cerkvene notranjosti z likovnega vidi­ka, ce že ne bo zadolžen za njeno popolno prenovo.Predlog se je izkazal za ustreznega, saj je ucinkovi-to povezal estetiko cerkvene notranjšcine. Projekt so zaceli izvajati v naslednjih letih po odobritvi nacrtov. Tone Kralj je s slikami na lesonit opremil prezbi­terij cerkve: na njegovo levo stran je umestil prizor Vstalega Kristusa, ki obišce apostole, na nasprotno steno pa prizor, kjer Jezus apostolom umiva noge.Nad levim sklopom slik je v risarski maniri upodo­bil sv. Petra kot pastirja potujoce cerkve, nad desnim pa Jezusa, Dobrega pastirja. Oba spremljajo ovce,simboli vernikov, ki jih usmerjata proti velikemu ol­tarju. Tega krasi podoba zavetnika cerkve, kar je bila Kraljeva prva slika za trnovsko cerkev.41 V župnijski kroniki Viktor Berce 17. januarja 1954 piše: »G. škof je odobril zamisel, naj bi naredili novo sliko sv. Petra na glavnem oltarju na steklo, transparentno. Celo je oblju­bil, da bo on kril stroške za to delo, ki naj bi ga naredil Tone Kralj (ta je naredil bistriški [K]rižev pot).42 /…/ 28.februarja je prišel Tone Kralj in je vzel mere za novo sliko sv. Petra.«43 Umetnina na steklu je bila koncana do poletja, saj 29. junija 1954 Berce že piše o njeni prisotnosti na velikem oltarju in doda nekaj opazk,ki omogocajo vpogled v takratne okolišcine, pove­zane s Kraljevim delom in koncno oceno slike: »Na praznik zavetnika župnije je prevzvišeni g. škof Anton Vovk blagoslovil pri vecerni sv. maši sliko sv. Petra na glavnem oltarju. Sliko je dovršil akad. slikar Tone Kralj.Delal je v srednji sobi župnišca. V strahu in trepetu, da ne bi pocilo tako veliko steklo, smo jo le srecno prenesli v cerkev in postavili na oltar. S sliko so v splošnem vsi zadovoljni. Posebno je bil zadovoljen z njo g. škof, ki jo je sam prišel blagoslovit. V zahvalo za denarno pomoc smo 37 Berce, Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, september 1951. 38 Berce, Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, december 1951. 39 Kirn Vodopivec, V prezbiteriju, str. 36. 40 Berce, Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, december 1951. 41 Do tedaj je na velikem oltarju stala slika istega svetnika, ki ga je upodobil Ivan Franke (Slovensko Primorje, str. 243). 42 Tj. Križev pot v podružnicni cerkvi sv. Jurija v Ilirski Bistrici. 43 Berce, Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, 17. 1. 1954. mu poklonili sliko v miniaturi, ki jo je izdelal Tone Kralj kot nacrt za sliko.«44 Obravnavana podoba sv. Petra pa ni ta, ki se danes nahaja na velikem oltarju trnovske cerkve. Izvirna slika na steklu, o kateri govori kroniški zapis, je bila namrec v enem od potresov na Ilirsko­bistriškem poškodovana, zato je Kralj izdelal novo, o cemer prica poznejša letnica ob njegovi signaturi v spodnjem desnem kotu umetnine, »T. KRALJ / l. 63«. Župnijska kronika pa ne beleži le blagoslova Kra­ljeve oltarne slike, marvec tudi podob na stranskih oltarjih. Desni stranski oltar je opremljen s sliko sv.Stanislava Kostke, ki je bila blagoslovljena 14. avgu­sta 1955 med sveto birmo v trnovski cerkvi. Viktor Berce v župnijski kroniki ob tem datumu zapiše, da je Tonetu Kralju »župni upravitelj dal življenjepis svet­nika, naj izbere primeren motiv za zgled naši mladini.Slikar je izbral cudež sv. obhajila v svetnikovi bolezni.Za nagrado je župnijska uprava placala enomesecno le­tovišce, ki ga je slikar preživel pri c. sestrah v Lovranu od 15. avgusta do 15. septembra. Znesek je bil 12.500 din.«45 Berce še doda, da je Kraljevo delo na oltar­ju nadomestilo že poškodovano sliko zadnje vecerje neznanega slikarja. Kralj je ocenil, da je bila ta vcasih del vecje izvirne umetnine in da je bila iz nje izreza­na. Svoje avtorstvo je na novo oltarno sliko zabele­žil na izviren nacin, in sicer je v spodnji desni vogal zapisal crko T ter namesto svojega priimka nad njo naslikal krono. Štiri leta kasneje je bila blagoslovljena še slika s podobo Marije in Jezusa na levem stranskem oltarju (slika 10), ki jo je slikar napravil istega leta, kar je zabeleženo s signaturo na spodnjem delu umetnine:»Tone Kralj 59«. Priložnost je z dodanimi detajli o procesu nastanka slike ponovno opisal Viktor Berce v župnijski kroniki. Navaja, da je 16. avgusta 1959 škof »blagoslovil novo Marijino sliko v Marijinem ol­tarju. Sliko je meseca julija in v zacetku avgusta izdelal akad. slikar Tone Kralj v Podgrajah. [Lesonitno podla­go] sta župnik in kaplan odpeljala z avtom v Podgraje.Tu je slikar slikal župno cerkev in po hipih delal tudi Marijino sliko za cerkev sv. Petra. /…/ Ob priliki birme l.1955 je g. škof blagoslovil sliko sv. Stanislava. Zdaj pa prav slovensko Marijino sliko.«46 Bercetov izraz, da je Marijina podoba zares »slovenska«, utemeljujejo barve Marijine oprave, saj jo je Kralj naslikal v barv­ni kombinaciji slovenske trobojnice.47 Brezmadežna 44 Berce, Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, 29. 6. 1954. 45 Berce, Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, 14. 8. 1955. 46 Berce, Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, 16. 8. 1959. 47 Kralj je na svojih sakralnih slikah in poslikavah vedno znova stremel k poudarjanju pomena slovenstva in domovine, zato je v svojih prizorih v slovenske narodne barve odel razlicne fi­gure. Oblacila v teh barvah nosijo recimo Kristus in slovenski domacini na eni od podob v ladji župnijske cerkve sv. Mihaela v Lokvi na Krasu (1942/1943), sv. Martin, ki deli plašc z be-racem, na prizoru v prezbiteriju župnijske cerkve, posvecene temu svetniku, v Slivju v Brkinih (1943/1944), nadangel Mi-hael v podružnicni cerkvi sv. Jožefa v Soci pri Bovcu (1944) itn. Upodobitve v: Pelikan, Tone Kralj, str. 168–169, 174, 205. je obdana s soncnim sijem, njena glava je obkrožena z dvanajstimi zvezdami, njena leva noga pociva na luni, desna pa tepta kaco, simbol zla, kar predstavlja Marijino zmago nad njim. Kombinacija slovenskih narodnih barv, ki jih je Kralj izbral za Marijino obla-cilo, in položaja, ki nakazuje njeno mogocnost, nosi globlji pomen. Marija, upodobljena kot taka, simbo­lizira zašcitnico slovenskega naroda, ki ga obvaruje pred fašizmom – kaco, ki jo pohodi.48 Tudi obe stranski kapeli sta prežeti z bogato sim-boliko. Južna je posvecena Jezusovemu trpljenju – orodja Kristusovega muceništva so upodobljena na štirih manjših polkrožnih lesonitnih slikah, na vsako stran oltarja v kapeli pa sta umešceni dve ovalni sliki 48 Na sakralnih umetninah Toneta Kralja se Marija, odeta v bar-ve slovenske zastave, pojavi veckrat, na primer na stranskem oltarju v župnijski cerkvi sv. Lenarta v Volcah pri Tolminu (1927), v župnijski cerkvi sv. Silvestra v Pevmi (1934), kjer je, stojeca na kaci, prav tako prikazana kot varuhinja Sloven-cev pred fašisticnim režimom, v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Dekanih (1944), kjer barve slovenske zastave kolektivno tvorita njeno in Kristusovo oblacilo, na prizoru v prezbiteriju podružnicne cerkve Marije Device Lavretanske v Trenti (1945), kjer so na Marijinem oznanjenju v istih barvah kot Marijino oblacilo upodobljena tudi krila nadangela Ga-brijela, in drugod. Upodobitve v: Pelikan, Tone Kralj, str. 95, 127, 191, 215. z motivoma Usmiljenega samarijana in Izgubljenega sina. Kristusovo stisko, ki jo utelešajo slikarske podo-be Arma Christi v kapeli, dodatno podkrepi oblikov­na zasnova stene. Ta v zgornjem predelu zaobjame sliki in se zakljucuje v obliki dveh solz (slika 11). Kot je zabeleženo v zapisih v župnijski kroniki,je Kralj maja 1960 vnovic obiskal trnovsko cerkev in tam poleg nacrta za pleskanje prezbiterija izdelal nacrt za severno, krstno kapelo.49 Ta je obogatena s številnimi znacilnimi elementi Kraljevega slikarske­ga sloga. Strop in stene krasijo na gosto naslikane srebrne navpicne crte, sredi njih pa so pasovi s podo­bami otrok, oblecenih v belo, v barvo nedolžnosti. V rokah držijo srebrne lilije, cvetlice, ki prav tako nosijo simbolni pomen cistosti. V kapeli je slika Darovanje v templju (slika 12), s signaturo v spodnjem desnem kotu, »TONE KRALJ 2. 12 / 1961«. Umešcena je nad krstni kamen, ki ga je Kralj izdelal leta 1972, pribli­žno deset let po obdobju aktivnega preurejanja krstne kapele.50 Ob sliki se nahaja stenska poslikava dveh pasov angelskih glavic, Kraljevih priljubljenih mo-tivov. Pogled na stensko površino pod polkrožnimi okni v ladji usmerja v še eno sicer nepotrjeno, ven­dar zelo verjetno možnost, in sicer da sedanje stanje cerkvene notranjšcine v smislu umetnostne okrasitve ni popolnoma takšno, kot si ga je v osnovi zamislil 49 Berce, Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, maj 1960. 50 ZVKDS – OE Nova Gorica, EID (EŠD): 3696, map. Ilirska Bistrica, ž. c. sv. Petra. Kralj. Pod okni so namrec s srebrnimi crtami uokvir­jena polja v beli barvi (slika 13), njihova vizualna izo­liranost od rumenkastega odtenka preostale površine stene pa vodi k predpostavki, da so morda predstav­ljala mesto za poslikave, ki zaradi dolocenega vzroka niso bile izvršene. Podgraje, župnijska cerkev Karmelske Matere božje Temeljitejšo obravnavo del, ki jih je Tone Kraljnapravil za podgrajsko župnijsko cerkev KarmelskeMatere božje med letoma 1958 in 1960, ovira odsot­nost župnijske kronike, saj je zgorela ob požigu vasiPodgraje leta 1944, v katerem je bilo uniceno celotnožupnišce, kjer so bili ti zapisi hranjeni. Pa vendar jev podgrajski cerkvi zaradi dolocenih motivov, ki soedinstveni in netipicni za cerkvene prostore, tudi brezžupnijske kronike mogoce priti do številnih spoznanjin opažanj o umetninah v njih. Tako kot je Kralj vvec svojih sakralnih del vkljucil detajle, povezane zvojnimi dogodki, so tudi umetniška dela v cerkvi Kar­melske Matere božje zaznamovana s spomini nanje,konkretno z dogajanjem v Podgrajah. Tovrstni motiviso upodobljeni v delih, ki so prikljucena tradicional­nemu Križevemu potu na ladijskih stenah tako predprvo postajo kot tudi po zadnji, v maniri risbe pa senahajajo tudi na stenah nad stranskima kapelama.Poleg pasijonskih prizorov ta umetniška dela nosijointenzivnejši custveni naboj, medtem ko so slike in stenske poslikave v prezbiteriju in stranskih kapelahvezane izkljucno na biblijsko tematiko in so v primer-javi z motivi, ki spominjajo na cas vojne, razpoloženj­sko pretežno lahkotnejše oziroma nevtralnejše. Na stenah prezbiterija so razobešeni štirje leso­nitni medaljoni s casom nastanka v letih 1958 in 1959. Od leve proti desni prikazujejo Jezusa, ki se po vstajenju prikaže Mariji, Jezusovo rojstvo, Mariji-no oznanjenje ter njeno smrt. Motivi na medaljonih prikazujejo prizore iz Marijinega življenja, vendar je prvi (slika 14) z ikonografskega vidika poseben in redko upodabljan, saj je Vstali Kristus obicajno nasli­kan ob Mariji Magdaleni, ki jo je po vstajenju srecal v vrtu ob grobu. Da gre zares za Marijo, je ocitno zara­di razlik od standardnega upodabljanja Kristusovega prikazovanja Mariji Magdaleni, ki se kažejo v spre­menjenem prizorišcu in drugacnem videzu ženske figure. Te distinkcije je mogoce opazovati ob primer-javi Kraljevega motiva na medaljonu ter slike z Vsta­lim Kristusom in Marijo Magdaleno, ki jo je umetnik leta 1956 naslikal za podružnicno cerkev istoimen­ske svetnice v Kosezah pri Ilirski Bistrici (slika 15).51 51 Vstali Kristus in Marija Magdalena sta na sliki, nastali za podružnicno cerkev v Kosezah, umešcena ob Kristusov grob,v podgrajski cerkvi pa sta Jezus in Marija postavljena v zaprt notranji prostor. Marija ima okrog glave avreolo, ki jo oznaci za Jezusu statusno primerljivo sveto osebo, in lase zakrite s tancico, Marija Magdalena pa ima na sliki za koseško cerkev in v umetnosti nasploh praviloma izpostavljene lase, ki (sicer zmotno) asociirajo na Marijo Magdaleno kot grešnico. Slika 14: Tone Kralj, Vstali Kristus se prikaže Mariji, 1958–1959, prezbiterij, ž. c. Karmelske Matere božje,Podgraje (foto: osebni arhiv). Kralj ne nazadnje Marijo veckrat naslika v enaki podobi tudi na postajah Križevega pota v ladji. Pod medaljone s prizori iz Marijinega življenja so ume-šceni napisi, ki povedo, kateri domacini so financno prispevali k njihovemu nastanku, ceprav podatki niso najbolj tocni.52 Predel oboka prezbiterija nad meda­ljoni v tipicni Kraljevi maniri krasijo angelske glavi­ce ter gosto posejane crte (prim. stenske poslikave vžupnijski cerkvi sv. Petra v Ilirski Bistrici), ki se iz­tekajo v monumentalen prizor sredi oboka prostora.Tu je s posameznimi slikarskimi poudarki v srebrni in zlati barvi, ki izpostavljajo slovesnost dogodka, na­slikano Marijino kronanje v spremstvu množice an-gelov.Tudi v tem primeru ne gre za freske, temvec za Kralja znacilno tehniko slikanja na suh omet. Na oba stikajoca se robova slavolocne in ladijske stene je Kralj umestil par lesonitnih slik, ki so nasta­le socasno z umetniškimi deli v prezbiteriju. Prizora,ki sta vsak na svoji strani slavolocne stene, prikazu­jeta dvanajstletnega Jezusa v templju med modreci na levi in Jezusovo darovanje v templju na desni. V levem kotu sta na ladijski steni upodobljena Jožef in Marija, ki vstopata v tempelj, kjer najdeta dvanajst­letnega Jezusa. Ceprav gre za dve loceni slikarski deli,je Kralj spretno ustvaril vtis enotnosti prostora, saj vhod v tempelj, kjer stojita Jožef in Marija, vodi v prostor z Jezusom in modreci. Enak iluzionisticni ucinek ima par vogalnih slik v kotu ladijske in slavo­ 52 Ustni vir: Peter Pipan (22. 1. 2023). Slika 16: Iluzionisticna povezava slik in stropa(pred prenovo konec osemdesetih let 20. stoletja),levi kot ladijske in slavolocne stene, ž. c. Karmelske Matere božje, Podgraje (vir: arhiv ZVKDS – OE Nova Gorica, EID (EŠD): 3902, map. Podgraje,ž. c. Matere božje, št. 12299). locne stene na desni: prizorišce slike na prvi steni, ki prikazuje prinašanje otrok k darovanju v tempelj, se poveže z že omenjenim prizorom Jezusovega daro­vanja v templju na drugi. Na obeh umetniških delih na slavolocni steni izstopa lesen strop, ki je imel v casu postavitve Kraljevih umetnin v cerkev specificno nalogo, in sicer je ladijski strop vizualno povezoval s tistim na podobah (slika 16). Predhodni strop ladje je bil od prenove cerkve konec petdesetih let 20. stoletja namrec tak, kakršnega je upodobil Tone Kralj – leso­niten z vzdolžno trikotno grebenasto zasnovo. Novo obliko, kakršna je v cerkvi vidna danes, pa je dobil ob prenovi, ki jo je arhitekt Miro Homšak izvedel v ob-dobju od poznih osemdesetih let do zacetka devetde­setih let 20. stoletja.53 Od tedaj je strop sicer še vedno lesen, vendar je za razliko od prvotnega kasetiran. Socasno z umetninami v prezbiteriju in na slavo­locnih ter ladijskih stenah so nastala slikarska dela v stranskih kapelah. Slika v levi prikazuje Jožefa med opravljanjem tesarskih del in Jezusa ob njem.V ozadje prizora je Kralj umestil Marijo med gospo­dinjskim opravilom v hišnih prostorih. Do njih vodi­jo stopnice, pred katere so postavljene bele lilije kot simbol Marijine nedolžnosti. Celotna kompozicija vzbuja domacno razpoloženje, kar je bil tudi Kraljev namen, saj je stremel k temu, da bi se lahko gledalci poistovetili z vzdušjem v njegovih delih, obcinstvo pa so bili v podgrajski cerkvi prav vašcani. Na sliki Ustni vir: Peter Pipan (22. 1. 2023). v nasprotni kapeli se ta slikarjeva težnja zopet kaže,in sicer je tokrat upodobil Jezusa med ozdravljanjem bolnih, ti pa nosijo oblacila, ki po videzu spadajo v takratni sodobnejši cas – kakor da bi predstavljali do­macine, ki so prišli h Kristusu v upanju na ozdravitev. Konkretno na prebivalce Podgraj je Kralj navezal motive na slikah, ki jih je dodal postajam Križevega pota. Pricajo o agresiji nemškega okupatorja, ki so jo vašcani doživeli leta 1944, in obeležujejo konec dru­ge svetovne vojne. Prvi par slikarskih del je umetnik umestil pred prvo postajo Križevega pota, drugega pa za zadnjo. Prva slika izmed para pred zacetno po­stajo predstavlja prebicanega in s trnjem okronanega Jezusa s prevezanimi ocmi, ki ga obkrožajo figure, v katerih so prepoznavni obrazi vojnih zatiralcev (slika 17): za Kristusovim hrbtom je Kralj upodobil Hitler-ja, na desni strani slike njegovega podpornika rjavo­srajcnika, na levi pa kleci crnosrajcnik, ki se spakuje trpecemu Jezusu. Podobe vojnih voditeljev nasprotnikove strani innjihovih pristašev se pri Kraljevem ustvarjanju za cer­kvene notranjšcine kot kritika fašizma in nacizma po­gosto pojavljajo.54 V ladji župnijske cerkve sv. Martina 54 Kralj je Hitlerja naslikal na primer na prizor v ladji župnij­ske cerkve sv. Vida na Šentviški gori (1941), kjer ga sv. Vid v Hrenovicah (1942/1943) je kronanje Kristusa, okrogkaterega so zbrani Mussolini, nacist, fašist in pomoc­niki v oblacilih v italijanskih nacionalnih barvah,55 v dolocenih elementih podobno prav prizoru Kristusa,obkoljenega s sovražniki, v podgrajski cerkvi. Vzpo­rednice pri obeh delih je mogoce opaziti v podobnozastavljeni kompoziciji, predvsem pa pri crnosrajcni­ku, ki na obeh slikah na obrazu nosi enako grimaso.Pod obravnavano sliko v cerkvi Karmelske Matere božje Kralj umesti napis, ki dokumentira poslediceprihoda nemške vojske v Podgraje, »DNE 6. MAJA 1944 SO / INTERNIRALI 167 OSEB / IN POŽ­GALI 127 HIŠ«. Na ta požig asociira tudi motiv naddesno stransko kapelo, in sicer je Kralj v maniri risbeupodobil z ognjenimi plameni obdano podgrajskocerkev v njeni takratni, starejši arhitekturni zasnovi,56 ozdravlja od necistih duhov, upodobil ga je na enajsti posta­ji reliefnega Križevega pota v župnijski cerkvi sv. Martina v Slivju v Brkinih (1943/1944), kjer vlece križ, na katerega je pribit Jezus. Mussolini je bil na Kraljevih umetninah za cer­kvene notranjšcine veckrat upodobljen ob mucenju Kristusa ali drugih svetnikov: na primer v že omenjeni ladji župnijske cerkve sv. Vida na Šentviški gori (1941), kjer sv. Vida pod Mussolinijevim budnim ocesom bicata nacist in fašist ter kjer Mussolini nadzoruje mucenje sv. Vida na natezalnici, v ladji župnijske cerkve sv. Martina v Hrenovicah (1942/1943), kjer pozorno opazuje bicanje Kristusa, ki ga izvajajo Nemci in Italijani itn. Upodobitve v: Pelikan, Tone Kralj, str. 137–139, 140–141, 148–149, 188. 55 Upodobitev v: Pelikan, Tone Kralj, str. 146. 56 ZVDKS – OE Nova Gorica, EID (EŠD): 3902, map. Pod-graje, ž. c. Matere božje. z zapisano letnico dogodka v rdeci barvi – barvi krvi.Naslednji, vecji prizor, ki stoji tik pred prvo postajoKriževega pota, pa ta dogodek še natancneje vizualnopredstavi, saj na njem sovražniki nasilno preganjajoprestrašene in pretresene Podgrajce iz domacega krajav ozadju, ki je tako kot bližnja vas Kuteževo na levistrani kompozicije prežet z ognjenimi plameni (slika18). Tudi tu na skrajni levi rob prizora Kralj naslikaHitlerja. Pri tej upodobitvi gre namrec za obeleženjeene izmed obsežnih akcij nemškega okupatorja. Izve­dena je bila v sklopu ofenzive proti Cicariji, Kastav-šcini, Podgori in Brkinom, ki je pod vodstvom OdilaGlobocnika, višjega vodje SS in policije v operativniconi Jadransko primorje, trajala od 26. aprila do 6.maja 1944. Prav na zadnji dan so bile mocno priza­dete Podgraje, in sicer je bila požgana vecina domovv vasi. Med množicnimi požigi so vašcani izgubilistreho nad glavo, živino, hrano in druge dragoceno­sti. Poleg tega so si bili primorani poiskati mesto zanadaljnje bivanje pri svojih bližnjih na drugih lokaci­jah ali v zapušcenih stavbah, kot so šole, vojašnice innenaseljene hiše, saj je zanje veljala prepoved vracanjav domaco vas za obdobje treh mesecev. Tja so se – cejim je nemška vojska dopustila – lahko vracali le znamenom oskrbe svojih pridelkov na poljih, ce so jihsploh še imeli. V Podgrajah je istocasno kot požig vasipotekala obsežna skupinska aretacija, v kateri je biloosemnajst57 posameznikov prijetih zaradi razlicnih 57 Beltram, Vojno nasilje, str. 109, op. 34. razlogov, kot so izdaje ali mašcevanja za partizanskenapade. Ti in mnogi drugi domacini, ki so bili tarcakrutosti nemškega okupatorja, so bili bodisi poslanina prisilno delo v nemške in avstrijske kraje, ce so bilimlajši, bodisi so bili nasilno nagnani v vagone in od­vedeni v koncentracijska taborišca.58 Druga dvojica podob, ki jih je Kralj dodal kon­vencionalnim postajam Križevega pota, ima mesto po zadnji postaji in predstavlja konec tovrstnega trpljenja. Vecja slika prikazuje vrnitev Podgrajcev v domaci kraj po koncani vojni (slika 19). Tu skupina domacinov, ki so že nastanjeni v vasi, sprejema del komaj vracajocih se sovašcanov iz pregnanstva, zato je možno, da gre za nanašanje na konkreten proces vnovicnega naseljevanja v Podgraje med vojno in po njej. Medtem ko se namrec nekateri pred njenim koncem niso vrnili v domaci kraj, so se drugi že pred tem naselili v svoje opustošene domove in jih popra­vili, da bi lahko v njih spodobno živeli in bili tam pri-ca zakljucku vojne.59 V ozadju v središcu kompozicije je vidna avtenticna podoba kapelice, ki je imela tedaj in ima še danes mesto sredi vasi, s cimer je dogajanje natancno locirano v središce Podgraj, z upodobitvi­jo tega verskega znamenja pa je izkazana tudi poni­žnost in hvaležnost domacinov Bogu, h kateremu so se priporocali za uresnicitev upodobljenega dogodka. 58 Beltram, Vojno nasilje, str. 106–109; Zadnik, Brkini, str. 359; Zadnik, Istrski odred, str. 273–274. 59 Beltram, Vojno nasilje, str. 108. Kralj je na tem prizoru izpostavil tudi narodnostni moment: otroci, ki zavzemajo osrednji del prizora,prihajajocim Podgrajcem delijo jugoslovanske zasta-vice in zastavice slovenskih partizanov. Na prvi pogled je nenavadno, da so komunisticni simboli upodobljeni na umetniškem delu v cerkve­nem prostoru, vendar ta pojav razjasni dejstvo, da gre pri likovnem opremljanju podgrajske cerkve za specificnega narocnika. Tone Kralj je cerkev opre-mil z umetniškimi deli po narocilu župnika Milana Grlja, ki je med letoma 1941 in 1973 župnikoval v Podgrajah in bil kot zaveden narodnjak globoko predan domovini. O tem med drugim prica župni­kova angažiranost v odborih oziroma društvih, ki so jih sestavljali duhovniki, naklonjeni nacelom tedanje oblasti. Grlj je bil eden od clanov pripravljalnega od­bora duhovnikov clanov OF, ki je bil sestavljen 22.oktobra 1947, ter clan Odbora duhovnikov OF za Slovensko Primorje, v katerega je bil izvoljen 2. julija 1948, aktiven je bil tudi v Cirilmetodijskem društvu,ki se je z ustanovitvijo 20. septembra 1949 razvilo iz Odbora duhovnikov OF.60 Milan Grlj se je torej za­vzemal za širjenje naklonjenosti tako do vere kot do domovine, Kralj pa je tovrstne interese delil z njim,saj mu je obe župnikovi tendenci uspelo v podgrajski cerkvi združiti v umetniška dela, ki izžarevajo edin­ 60 Cipic Rehar, Cerkev in oblast, str. 210, op. 977, str. 213, op. 992, 994, str. 218; V nove zarje, str. 211; Valencic, Grlj Milan – Anton, str. 607–608; Žajdela, Spodbujal je, str. 19. stven znacaj in s pomocjo katerih bodo dogodki, ki so zaznamovali Podgraje med vojno, vselej ostajali v zavesti Slovencev. Na desni strani slike z vrnitvijo Podgrajcev v domaco vas manjša skupina žena in mož povezuje prizor z naslednjo podobo, ki jo je Kralj dodal tradi­cionalnemu Križevemu potu, in sicer z Vstalim Kri­stusom (slika 20), pod katerega je umešcen napis, ki prica o posledicah tamkajšnjega okupatorjevega na­silja: »26 USTRELJENIH IN PO / V TABORIŠCIH UMRLIH«. Vecina skupine ima poglede obrnjene proti Kristusu, ena od žensk pa je zazrta v gledalca ter ga z gesto svojih rok vabi k pogledu nanj in k zahvali za konec vojnih tegob. Tega simbolicno po­nazarjajo predmeti, odvrženi na tleh ob Kristusu – vojaške celade, bodeca žica in naboji, ki jih morda lahko dojemamo kot orodja muceništva prebivalcev Podgraj. Kristusu so ne nazadnje v smislu trpljenja,pa tudi metaforicnega prerojenja in novega zacetka po vojni podobni tudi sami. Upanje v boljšo priho­dnost in vnovicen zacetek življenj Podgrajcev pona­zarja tudi motiv na steni nad levo stransko kapelo. V kontrastu s podgrajsko cerkvijo, obkroženo z ognjem,nad nasprotno stransko kapelo, je ista cerkev tokrat osvetljena z vzhajajocim soncem in v zlati barvi pri­pisano letnico 1945. Ta obeležuje konec vojnega ob-dobja, ki ga je Kralj skupaj s slovenskim ljudstvom,za katero je ustvarjal, neizmerno cakal. Ustno izrocilo župnikov, ki so spremljali Kralja pri njegovem snova­nju umetnin za podgrajsko cerkev, izpostavi drago­ceno informacijo o slikarjevem osebnem odnosu do teh ljudi. Umetnik naj bi namrec podgrajski Križev pot in štiri dodane slike, navezane na vojni cas, sli­kal v vasi, upodabljal pa naj bi resnicne Podgrajke in Podgrajce, ki jih je opazoval med njihovimi opravili in dejavnostmi.61 Cetudi prenesen od ust do ust, je podatek zelo verjeten, saj se je Kralj v svojih sakralnih delih mocno nagibal k ljudskosti in želel, da bi se – predvsem v prenesenem pomenu, a v tem primeru tudi v dobesednem – v njegovih umetniških delih našel vsak posameznik. Še eno Kraljevo umetniško delo v podgrajski cerkvi omenja ilirskobistriška župnijska kronika, ki jo je pisal Viktor Berce. Maja 1960 namrec nava­ja, da je Tone Kralj obiskal cerkev sv. Petra v Ilirski Bistrici in izdelal nacrt za tamkajšnjo krstno kapelo ter nacrt za pleskanje prezbiterija, v nadaljevanju pa omeni in pohvali še Kraljevo sliko s podobo Marije in Jezusa, ki jo je tistega meseca umetnik prinesel v Podgraje za cerkev Karmelske Matere božje62 in je bila najverjetneje dokoncana istega leta. Ceprav je slikarsko delo skrito pogledom obiskovalcev cerkve,je tam še danes. Vcasih je krasilo veliki oltar, sedaj pa je postavljeno za njegovo hrbtno stran. Da je bila slika v preteklosti umešcena na veliki oltar, je mogoce sklepati po sovpadajocih oblikah njegove odprtine in Kraljeve slike. Gre za prizor Marije z Jezusom (slika 21); ta je v dolocenih slikarskih elementih podoben sliki Brezmadežne iz ilirskobistriške župnijske cer­kve sv. Petra (slika 10), ki je nastala v približno is-tem casovnem obdobju. Podgrajska Marija sedi nad mavrico in, tako kot trnovska, tudi nad Zemeljsko oblo. V rokah obe z enako gesto pridržujeta Jezusa kot otroka v rožnatem oblacilu. Podgrajskemu Kralj v roke doda še škapulir.63 Tudi kolorit draperij pod-grajske in trnovske Marije je soroden in se ujema z barvami slovenske zastave. Medtem ko se nad glavo Brezmadežne iz cerkve sv. Petra vije dvanajst zvezd,je podgrajska Marija obdana z množico zvezd, na­slikanih v podobni maniri, ki simbolizirajo Mariji-no božanskost. Kraljevo umetniško delo, ki je stalo na velikem oltarju za še danes obstojecima kipcema Marije in Deteta, je bilo v preteklosti tarca kritik, saj 61 Ustni vir: Peter Pipan (22. 1. 2023). 62 Berce, Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, maj 1960. 63 Škapulir je poenostavljena razlicica redovnega oblacila kar­melicanskega reda in ima poseben pomen za tiste, ki ga skozi življenje in ob smrti ponižno nosijo na sebi. Po besedah Ma-tere božje, ki se je 16. julija 1251 prikazala sv. Simonu Stocku in mu v dar predala škapulir, naj tisti, ki ga zvesto nosijo, ob svoji zadnji uri ne bi bili pogubljeni (Lavric, Velike Marijine bratovšcine, str. 136, op. 76). po mnenju nekaterih vernikov ni predstavljalo prave Karmelske Matere božje, ki ji je posvecena podgraj-ska cerkev. Marija in Jezus namrec na glavi nimata naslikane krone, kar je bilo pri upodobitvah, reliefih in kipih s Karmelsko Materjo božjo oziroma Škapu­lirsko Marijo in Jezusom sicer pogosto. Ne nazadnje oltar podgrajske cerkve krasita prav okronana kipca teh svetih oseb. Na poziv vernikov je bila Kraljeva slika tako umaknjena z oltarja in od tedaj nikoli ni bila prestavljena na njej prvotno namenjeno mesto.64 Kraljevo podobo Marije z Jezusom, ceprav je žal skorajda pozabljena, še vedno hranijo v prostorih cer­kve. Nekaj Kraljevih del pa je bilo v preteklih desetlet­jih iz cerkve popolnoma odstranjenih, kar vidimo iz opisa in primerjave fotografij cerkve iz druge polovi­ce šestdesetih let 20. stoletja, ki jih hrani novogori­ški arhiv ZVKDS. Dokumentacija, ki jo je ob obisku cerkve sestavil Emil Smole, najprej omenja prižnico, Ustni vir: Peter Pipan (22. 1. 2023). na kateri so naslikani štirje evangelisti (slika 22). To je kakor preostalo slikarsko dekoracijo cerkve ustvaril Tone Kralj,65 a je v cerkvi ni vec. Tudi manjši tridelni oltar s Kraljevimi poslikavami (slika 23) s fotografij iz leta 1967 je bil iz notranjšcine odstranjen. V njego-vi sredini je imel mesto Bog Oce, nad katerim se je vil pas za Kralja znacilnih stiliziranih angelskih glavic,na stranska krila oltarja pa je umetnik umestil mno­žico otrok v belih oblacilih z enakobarvnimi lilijami v rokah, ki jih je kot simbol nedolžnosti veckrat vklju-cil v svoja sakralna slikarska dela (prim. strop severne kapele, župnijska cerkev sv. Petra, Ilirska Bistrica). Iz fotografske dokumentacije iz oktobra 1986 je razvi­dno, da je bil osrednji del oltarja z Bogom Ocetom scasoma premešcen na levi del slavolocne stene, da­nes pa v cerkvi tudi ta ni vec ohranjen. Kraljeva umet­niška dejavnost v podgrajski cerkvi konec petdesetih let 20. stoletja je zaznamovala tudi obliko velikega oltarja, saj je umetnik umaknil obhodna loka velikega oltarja in ju umestil v niši pod okni v prezbiteriju,oltar pa sta poprej krasila tudi putta, ki ju je premestil pod kor na konzoli pilastrov. Spomeniški elaborat je glede Kraljevega dela v podgrajski cerkvi menil, da je »[s]tara cisto stilna notranjšcina /…/ s Kraljevo adapta­cijo izgubila na svoji pristnosti. Del nove opreme je dokaj 65 Ceprav Emil Smole avtorja evangelistov ne poimenuje kon­kretno (cit. »Na prižnici so štirje evangelisti.«), je z gotovo­stjo mogoce zatrditi, da jih je naslikal Kralj, saj pisec podobe evangelistov omeni med navajanjem Kraljevih preostalih del za podgrajsko cerkev in drugega avtorja ne omenja, poleg tega pa so naslikani v znacilnem Kraljevem slogu (ZVKDS – OE Nova Gorica, EID (EŠD): 3902, map. Podgraje, ž. c.Matere božje). kicast in z arhitekturo neskladen.«66 Zapisano mnenje o Kraljevih arhitekturnih preureditvah in umetni­ških delih v podgrajski cerkvi prica o neustreznosti umetnikovih odlocitev, ki so po mnenju spomeniško­varstvene stroke negativno vplivale na celosten uci­nek prostora. Kljub temu je Kralj pri ustvarjanju v cerkvenih prostorih sledil svojim zastavljenim ciljem in idejam ter kot bistveno vselej upošteval pestrost simbolnih pomenov, za kar je bil pripravljen poseci tudi po estetskih odlocitvah, ki so bile in so še danes po oceni nekaterih poznavalcev umetnosti vprašljive. Sklep Kraljevo ustvarjanje na Premu, v Ilirski Bistrici inPodgrajah pred drugo svetovno vojno in v desetletjihpo njej je v slovenski zgodovini umetnosti pustiloizrazit pecat. Dela, ki jih je Kralj napravil za tam-kajšnje cerkvene notranjšcine, namrec nimajo zgoljestetske vloge, temvec se v njihovi vsebini kažejo tudiKraljeva globoka naklonjenost do domacega naroda,socustvovanje z njim v casu vojne represije ter potre­ba po ohranjanju spomina na tovrstne dogodke, kiso zaznamovali ilirskobistriški prostor. Pri poslika-vi župnijske cerkve sv. Helene na Premu, ki pomenivrhunec umetnikovega sakralnega monumentalnegaopusa, je Kralj že uporabljal umetniške prijeme, kipoudarjajo slovensko narodnostno noto, tj. posega­nje po specificni simboliki, ki se odraža v poslikavis slovanskima svetnikoma, sv. Cirilom in Metodom. ZVKDS – OE Nova Gorica, EID (EŠD): 3902, map. Pod-graje, ž. c. Matere božje. Nadalje se je denimo pri delih v podružnicni cerkvisv. Jurija posluževal rabe slovenskih narodnih barv,prav tako kot v župnijski cerkvi sv. Petra ter župnij-ski cerkvi Karmelske Matere božje v Podgrajah. Prizadnjih dveh se je še v vecji meri naslanjal na ikono­grafijo, ki izkazuje globoko predanost in naklonje­nost domacemu narodu ter upor do sovražnikovegarežima. Pri umetniških delih za podgrajsko cerkevje stopil še korak dlje in skušal ciljnemu obcinstvuomogociti, da se z njegovimi deli karseda mocnopoistoveti, kar je dosegel z upodabljanjem pozna­nih domacnih momentov in dejanskih dogodkoviz casa vojne – tako tistih najbolj travmaticnih kottistih olajšujocih, spodbudnih, ki so sledili po nje­nem koncu –, ki so jim bili Podgrajci prica. Že predzacetkom druge svetovne vojne, ko se je slovenskiprostor soocal z okupatorjevo represijo, in med nje­nim trajanjem je z umetniškim delovanjem v nadvsenepredvidljivih casih na rizicnem obmocju ogromnotvegal, vendar je obenem slovenskemu narodu s svo­jim delom tudi veliko doprinesel. Z umetnostjo semu je približal in ga na svoj najbolj poznan nacin,z ustvarjalnostjo, sprva podpiral v boju za svobodo,po vojni pa je ta prizadevanja ovekovecil v cerkve­nih prostorih. Ni namrec dovolil, da bi tako bistvendel slovenske zgodovine pozabili, zato ga je z umet­niškim pristopom ohranil v trajen spomin na moc,trdnost in hrabrost Slovencev. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Berce, Viktor: Župnijska kronika, Ilirska Bistrica, 1. oktober 1950–7. avgust 1976 (hrani župnišce v Ilirski Bistrici). ZVKDS, OE Nova Gorica – Zavod za varstvo kul­ turne dedišcine Slovenije – Obmocna enota Nova Gorica Register kulturne dedišcine USTNI VIRI (ustne in pisne izjave, pridobljene od januarja 2023 do avgusta 2023)Stanko Fajdiga, župnik (1958), Ilirska Bistrica.Peter Pipan, župnik v pokoju (1947), Podgraje. CASOPISI Ognjišce, 1972. Snežnik, 1995, 1996. LITERATURA Beltram, Vlasta: Vojno nasilje v Brkinih in na Bistri­ škem v casu druge svetovne vojne. Prispevki za novejšo zgodovino 45, 2005, št. 1, str. 97–114. Berce, Bogdan: Sredi mesta božji in clovekov hram.Snežnik 4, 1995, št. 5, str. 5. Cipic Rehar, Marija: Cerkev in oblast. Ljubljana: Družina, 2007. Guzej-Sabadin, Cveta: Primorske ljudi je imel ne­znansko rad. 7. val, 7. februar 1997, št. 11, str. 18. Kirn Vodopivec, Katja: Prve primorske poslikave To-neta Kralja bodo spet zasijale. Primorska, 6. junij 2023, št. 128, str. 7. Kirn Vodopivec, Katja: V prezbiteriju bodo odslej vi-dni tudi novoodkriti gotski elementi. Prav lepa je trnovska fara: obnova župnijske cerkve sv. Petra v Ilirski Bistrici 2019–2020 (ur. Stanko Fajdiga et al.). Ilirska Bistrica: Župnija, 2020, str. 34–38. Komelj, Milcek: Med univerzalnostjo življenja in kmeckim izrazom slovenske identitete [uvodna beseda]. Umetnost Toneta Kralja. Med univer­zalnostjo življenja in kmeckim izrazom slovenske identitete (ur. Goran Milovanovic). Kostanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac, 2010, str. 11–49. Komelj, Milcek: Pogled na religiozno slikarstvo bra-tov Kraljev. Sinteza, 1978, št. 41/42, str. 114–116. Komelj, Milcek: Slovensko ekspresionisticno sli­karstvo, risba in grafika. Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem, 1920–1930 (Moderna Galerija, 10. oktober–21. december 1986). Ljublja­na: Moderna galerija, 1986, str. 7–36. Koršic Zorn, Verena: Gosta z Dolenjskega: Tone Kralj in France Gorše. Umetnost 20. stoletja na Goriškem in v Posocju (ur. Marko Vuk). Gorica:Goriška Mohorjeva družba, 2000, str. 141–168. Koršic Zorn, Verena: Tone Kralj. Cerkvene poslikave na Tržaškem, Goriškem in v Kanalski dolini. Gori-ca: Goriška Mohorjeva družba, 2009. Kranjc, Igor: Tone Kralj. Retrospektiva. 22. januar–22.marec 1998, Moderna galerija, Ljubljana. Ljublja­na: Moderna galerija, 1998. Lapanja Jazbec, Nataša: Restavriranje slik Toneta Kralja. Prav lepa je trnovska fara: obnova župnij­ske cerkve sv. Petra v Ilirski Bistrici 2019–2020 (ur.Stanko Fajdiga et al.). Ilirska Bistrica: Župnija,2020, str. 50–51. Lavric, Ana: Velike Marijine bratovšcine na Sloven-skem: ikonografija bratovšcin pod okriljem men-dikantskih redov. Acta historiae artis Slovenica 21, 2016, št. 2, str. 119–167, 204. Makuc-Kozina, Tosja: Oris umetnosti Toneta Kra­lja na slikarskem, graficnem in ilustrativnem po­drocju. Goriški letnik, 1985/1987, št. 12/14, str. 237–297. Markuža, Jože: Cerkev in župnija sv. Roka v Nabreži­ni. Nabrežina skozi stoletja. Nabrežina: Slovensko kulturno društvo Igo Gruden, 1996, str. 225–227. Marolt, Marijan: Cerkvena dela Toneta Kralja. Dom in svet 41, 1928, št. 7, str. 208–213. Pelikan, Egon: Tone Kralj in prostor meje. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016. Santoro, Irena: Cerkev sv. Petra (Trnovo, Ilirska Bi-strica) – Umetnostnozgodovinski oris. Prav lepa je trnovska fara: obnova župnijske cerkve sv. Petra v Ilirski Bistrici 2019–2020 (ur. Stanko Fajdigaet al.). Ilirska Bistrica: Župnija, 2020, str. 12–13. Santoro, Irena: Slikarski opus Toneta Kralja na ob-mocju obcine Ilirska Bistrica. Bistriški zapisi 4, 1993, str. 41–50. Slovensko Primorje v luci turizma (ur. Valter Bohinec et al.). Ljubljana: Svet vlade LRS za blagovni pro-met, Uprava za turizem in gostinstvo, 1952. Steklasa, M.: Tatjana Kralj o fundaciji Toneta Kralja.Naš kraj, 1999, št. 6, str. 7–8. V nove zarje: zbornik ob desetletnici Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov LR Slovenije. Ljub­ljana: Cirilmetodijsko društvo katoliških duhov­nikov LRS, 1959. Valencic, Rafko: Grlj Milan – Anton. Primorski slo­venski biografski leksikon, 4. knjiga, sn. 19, 1993, str. 607–608. Valencic, Tina M.: Svežina Kraljevih del. 7. val, 5. marec 2010, št. 52, str. 18. Vuk, Marko: Pojav ekspresionizma na Primorskem.Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem,1920–1930 (Moderna Galerija, 10. oktober–21. de­cember 1986). Ljubljana: Moderna galerija, 1986, str. 50–57. Zadnik, Maks: Brkini so umirali v plamenih. Borec 26, 1974, št. 6/7, str. 357–374. Zadnik, Maks: Istrski odred. Nova Gorica: Odbor Is-trskega odreda, 1975. Žajdela, Ivo: Spodbujal je k ohranjanju vrednot: pred 110 leti se je rodil duhovnik Milan Grlj, veliki ro­doljub in mocno zaveden Slovenec. Družina 63, 12. oktober 2014, št. 41, str. 19. SUMMARY Tone Kralj’s religious art in the Littoral. Art­works in churches in the Ilirska Bistrica area In the period between the interwar years and several decades after the Second World War, Tone Kralj left a profound mark on the appearance of church interiors in the then Littoral by imbuing the aestheticism of his religious murals, paintings, and other church furnishings with a higher and deeper purpose which underscored his artistic creativity.One of Kralj’s aims was to enable every observer to identify themselves and establish their own in­ner connection with religious artworks. Especially during, but also before and after the Second World War, however, many of the painter’s religious scenes could be placed and interpreted within a much more specific historical context. Kralj frequently combined Biblical motifs with Slovenian vernacular elements,war scenes, and depictions of war leaders to convey his critique of the occupier’s aggression on Slovenian soil as well as express his compassion for the suffe­ring of the Slovenian people. Although he continued to envision his artworks in accordance with the same principle even after the war, their primary purpo­se now became to preserve the memory of the past events and thus to eternalize the bravery and perse­verance of the Slovenian people during the period of the occupier’s aggression. Apart from a host of churches in the Littoral (modern Primorska), the interiors of which he beau­tified, furnished, and adapted, Kralj’s opus also inclu­des four churches in the Ilirska Bistrica area, where he worked before and a few decades after the Second World War, namely: the parish Church of St. He­len in Prem, the parish Church of St. Peter and the succursal Church of St. George in Ilirska Bistrica as well as the parish Church of Our Lady of Mount Carmel in Podgraje. The studies of Kralj’s artistic ac­tivity in the said churches draw primarily on parish chronicles and other archival sources that provide insight into the extraordinary accomplishment that Kralj’s works represent in Slovenian art history by blending the aesthetic quality, the profound com­municative value, Slovenian vernacular elements, the impact of wartime uncertainties facing the artist and his creative endeavours as well as his postwar desire to preserve the memory of events that unfolded in Ilirska Bistrica during the Second World War. Župnik Viktor Berce (prvi z leve) in Tone Kralj (tretji z leve) (Pelikan, Tone Kralj, str. 172). 1.01 Izvirni znanstveni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.14CC-BY-NC-ND Irena Uršic prof. zgodovine in geografije, muzejska svetovalka, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije,Celovška cesta 23, SI–1000 Ljubljana; študentka programa III. stopnje,Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Aškerceva cesta 2, SI–1000 LjubljanaE-pošta: irena.ursic@muzej-nz.si Možje in fantje z Ilirskobistriškega v italijanskivojaški suknji Med imeni pobeglih in mrtvih ter spomini preživelih IZVLECEK Možje, vpoklicani v italijanske oborožene sile, in mladoletni fantje, prisilno odvedeni v posebne bataljone itali­janske vojske, so v obdobju med letoma 1922 in 1943 z Ilirskobistriškega kot italijanski državljani po uveljavitvi Rapalske pogodbe odhajali v vojaške strukture države, ki ni bila njihova domovina. S poitalijancenimi imeni in iz raznarodovalnega okolja fašisticnega režima so za vojaške interese Kraljevine Italije tvegali življenje. Prispevek se posveca izbranim vsebinam, osredotocenim na beg vojaških obveznikov leta 1935, pred vojno v Etiopiji in po njej,na osebne izkušnje preživelih med svetovnima vojnama in med drugo svetovno vojno ter na mrtve in pogrešane v vojski in ujetništvu. Avtoricini temeljni viri so italijanski arhivski viri, viktimološki viri in ustni viri, pridobljeni s terenskimi raziskavami. V izogib posplošitvam poskuša clanek približati razsežnosti vpoklicev ter s konkretnimi imeni pobeglih, mrtvih in pricevanji preživelih postaviti v ospredje cloveka. KLJUCNE BESEDE Ilirska Bistrica, italijanske oborožene sile, vpoklicani, mobilizirani, ilegalno izseljeni, dezerterji, ujetniki, žrtve,italijansko­etiopska vojna, druga svetovna vojna, spomini ABSTRACT MEN AND BOYS FROM THE ILIRSKA BISTRICA AREA IN ITALIAN MILITARY UNIFORM. FROM THE NAMES OF DESERTERS AND DEAD SOLDIERS TO SURVIVORS’ MEMOIRS Between 1922 and 1943, after the Treaty of Rapallo came into force, men enlisted in the Italian armed forces and boys forcibly incorporated into special battalions of the Italian army left the Ilirska Bistrica area as Italian citizens,joining the military structures of a state that was not their homeland. Having their names Italianized and com­ing from an environment that the fascist regime had stripped of its national identity, they risked their lives for the military interests of the Kingdom of Italy. The contribution sets forth selected topics, focusing on conscripts deserting in 1935, before and after the war in Ethiopia, on survivors’ personal experiences during the interwar period and the Second World War as well as on dead and missing soldiers and war captives. The author draws primarily on Italian archival sources, victimology sources, and oral sources obtained through conducting field research. To avoid generaliza­tions, the article aims to highlight the different dimensions of enlistments and personalize the narrative by using the concrete names of deserters and dead soldiers as well as survivors’ testimonies. KEY WORDS Ilirska Bistrica, Italian armed forces, the enlisted, the mobilized, the illegally expelled, deserters, captives, victims,Italian­Ethiopian War, Second World War, memoirs Uvod Služenje vojaškega roka, vpoklic v italijanske obo­rožene sile in posledicno ujetništvo ter umešcanje v posebne bataljone italijanske vojske so prvic v slo­venski zgodovini med svetovnima vojnama in med drugo svetovno vojno vojaške obveznike slovenskega rodu razkropili na pet celin sveta, tudi za vojsko spo­sobne fante in može z Ilirskobistriškega.1 Z italijansko zasedbo slovenskega ozemlja ob koncu prve svetovne vojne in uveljavitvijo Rapalske pogodbe2 so vsi kraji v današnji ilirskobistriški obci­ni od 5. januarja 1921 postali del Kraljevine Italije,njeni prebivalci pa italijanski državljani (ozemlje je italijanski državi pripadalo do 15. septembra 1947,3 potem ko je bila že vec kot leto dni razglašena Re-publika Italija). Ilirskobistriško je postalo del Julij­ske krajine. Pristojnosti Istrske ali Puljske province (Provincia dell'Istria/Provincia di Pola) iz leta 1923 in Postojnskega okrožja (Distretto di Postumia) so bile po letu 19244 postopoma prenesene na novo pro-vinco Julijske krajine, ki je imela dve razlicni imeni:Reška provinca ali Kvarnerska provinca (Provincia di Fiume/Provincia del Carnaro). Obsegala je vse kra­je današnje ilirskobistriške obcine,5 ki so bili s po­italijancenimi imeni razdeljeni v šest obcin: Ilirska Bistrica (Bisterza, od leta 1927 Villa del Nevoso), Ja­blanica (Castel Iablanizza), Jelšane (Elsane), Knežak (Fontana del Conte), Podgrad (Castelnuovo d'Istria) in Prem (Primano).6 Leta 1923 je bila uveljavljena zakonodaja, ki je reformirala naborniški sistem.7 Nabor so izvajali ob­cinski naborni uradi (Ufficio Comunale di Leva) (s pripravljanjem seznamov nabornikov), naborni sveti 1 Termin »Ilirskobistriško« se v prispevku nanaša na vse kraje v današnji Obcini Ilirska Bistrica. 2 Mirovna pogodba med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS,podpisana 12. 11. 1920 in uveljavljena 5. 1. 1921. 3 Uveljavitev dolocil Pariške mirovne pogodbe z dne 10. 2.1947. 4 Tedaj je bilo Kraljevini Italiji prikljuceno tudi mesto Reka. 5 Obsegala je tudi nekaj krajev v današnjih obcinah Pivka in Hrpelje - Kozina ter nekaj krajev v zaledju Reke onkraj dana­šnje meje s Hrvaško. Tedanja Obcina Jelšane je pod Puljsko provinco spadala do leta 1924, Obcina Podgrad pa do leta 1928. Obcine Ilirska Bistrica, Jablanica, Prem in Knežak pa so do leta 1928 spadale pod Postojnsko okrožje (Perselli, I Censimenti, str. 22). 6 Obcine Celje (Ceglie), Janeževo Brdo (Berdo San Giovanni), Kilovce (Monte Chilovi), Ratecevo Brdo (Ratecevo in Monte) in Smrje (Smeria) so bile decembra 1924 prikljucene Obci­ni Prem. Obcina Trnovo (Torrenova di Bisterza) je bila de­cembra 1927 prikljucena Ilirski Bistrici s skupnim poitali­jancenim imenom Villa del Nevoso. Obcina Podgrad je bila šele leta 1928 prikljucena Reški provinci (Storia dei Comuni, www.elesh.it/storiacomuni/) (29. 5. 2023). Po podatkih itali­janskega letopisa iz leta 1940/1941 je bilo število prebivalcev sledece: 7.180 v Obcini Podgrad, 5.588 v Obcini Ilirska Bi-strica, 3.727 v Obcini Knežak, 3.363 v Obcini Jelšane, 3.106 v Obcini Jablanica in 1.455 v Obcini Prem (ACS, DOC D 6 75, Annuario, str. 747–750). 7 Gazzetta Ufficiale, n. 149, 1923, str. 5015–5018. (Consiglio di Leva) (s preverjanjem sposobnosti na­bornikov za služenje vojaškega roka) in naborni uradi (Ufficio di Leva) (s potrjevanjem seznamov in nepo­sredno odgovornostjo vojnemu ministrstvu v Rimu).Sedež nabornega sveta za Ilirskobistriško je bil na Reki kot glavnem mestu Reške province, sestavljale pa so ga mobilne naborne komisije, ki so obiskovale obcine ali, v primeru novih provinc, sedeže sodnih okrožij. To je bilo v Ilirski Bistrici. Mobilno naborno komisijo, pri kateri so se morali zglasiti naborniki,so sestavljali sodnik, castnik kraljeve vojske, deželni svetnik in vojaški zdravnik. Potrjeni seznami nabor­nikov so bili posredovani vojaškim okrožjem. Pristoj­nost nad vojaškimi obvezniki, služenjem vojaškega roka in mobilizacijo sta za Ilirskobistriško imeli dve vojaški okrožji: tržaško (Distretto militare di Trieste) in puljsko (Distretto militare di Pola). Pod tržaško vo­jaško okrožje so spadale obcine Ilirska Bistrica, Jabla-nica, Knežak in Prem, pod puljsko pa obcini Jelšane in Podgrad.8 19.septembra 1921 je bila s kraljevim odlokom vojnemu ministrstvu predana pristojnost, da odredi služenje vojaškega roka v kopenski vojski in morna­rici za prebivalce novih provinc, in sicer za rojene v letih 1901 in 1902, ter da služenje opravljajo istoca­sno.9 Vojaški obvezniki so bili postopoma razvršceni v vse rodove italijanskih oboroženih sil, v kraljevo kopensko vojsko (Regio Esercito), kraljevo mornarico (Regio Marina), kraljevo letalstvo (Regio Aeronautica) in v druge formacije pod vojaškim okriljem (financo,policijo, gasilce, paznike in fašisticno milico MVSN). Leta 1922 so na služenje vojaškega roka odšli prvi za vojsko sposobni možje, zadnji pa leta 1943. Na služenje vojaškega roka v kopenski vojski so prvotno odhajali v dopolnjenem dvajsetem letu starosti, od leta 1927 v enaindvajsetem, od leta 1939 pa ponov-no v dvajsetem, a tudi mlajši.10 Vojaški rok je trajal osemnajst mesecev, obdobje vojaške dolžnosti pa do konca leta, v katerem je vojaški obveznik dopolnil 55 let.11 Enote posebnih bataljonov (battaglioni specia­ li) italijanske vojske, v katere so v letih 1940–1943 vkljucevali redno vpoklicane, razorožene zaradi ne­zaupanja, mladoletnike (rojene med letoma 1924 in 1926) ter vojaške obveznike starejših letnikov, so izkoristili za delovno silo in jih odvrnili od morebit­ne vkljucitve v odporniško gibanje. Starejši vojaški obvezniki, rojeni v letih 1901–1916, so slovensko osnovno šolo obiskovali še pod Avstro-Ogrsko (do leta 1918) in pod Kraljevino Italijo (do leta 1923).Mlajšim vojaškim obveznikom, rojenim v letih 1917–1923, pa je bilo osnovno šolanje v materinšcini odvzeto. Leta 1923 je bila uzakonjena šolska reforma pod vodstvom italijanskega ministra za izobraževa­nje Giovannija Gentileja. Pomenila je najobsežnejšo prenovo izobraževalnega sistema od osnovnih šol do univerz in uvedbo obveznega šolanja do štirinajstega leta starosti, a postavila tudi temelje fašisticnega sis-tema nacionalne prevzgoje in z ukinitvijo poucevanja v slovenšcini na slovenskih šolah izbrisala slovenski jezik kot samobitni del slovenske identitete. Že v šolskem letu 1923/1924 je v prve razrede petletnih osnovnih šol (trajajocih od šestega do desetega leta starosti) uvedla poucevanje izkljucno v italijanšcini.V naslednjih letih so bile slovenske šole ukinjene v celoti. Otroke je italijanski šolski sistem vzgajal v duhu, da je s pridobitvijo slovenskega ozemlja glas italijanskega Risorgimenta12 koncno dosežen. Od leta 1926 so bili neprostovoljno vkljuceni v organizacije fašisticnega režima, pred odhodom na služenje voja­škega roka pa so bili deležni predvojaške vzgoje. Bili 8 Nuovo dizionario, str. 55, 59, 89, 95, 185, 261. 9 Primo manuale, str. 47, 49. 10 Testo Unico, 5. 8. 1927, Ilari, Storia, str. 295. 11 Testo Unico, 16. 4. 1938, str. 12. 12 Politicno gibanje za združitev in osvoboditev Italije v 19. sto­letju. so del sistema, ki je tesno povezoval šolo, politicni režim in oborožene sile.13 Vojne preizkušnje so se za vojaške obveznike za-cele že leta 1935 z italijanskim napadom na Etiopijo oziroma Abesinijo. Nadaljevale so se v španski drža­vljanski vojni na strani nacionalisticnih sil generala Franca (1936–1939) in v italijanski zasedbi Albanije leta 1939. Ilegalne izselitve v strahu pred vojskovanjem v Etiopiji Kraljevina Italija je do vojaškega napada na Etio­pijo v Afriki že imela kolonije Libijo, Eritrejo in Ita­lijansko Somalijo. Sedemmesecna vojna v Etiopiji (1935–1936) se je odvijala v okviru Mussolinijeve ideje, da bi kraljevino ozemeljsko približali veliko­sti Rimskega imperija, in se zakljucila z razglasitvijo Afriškega vzhodnega imperija (Africa Orientale Ita­liana). Za može z Ilirskobistriškega je bil to cas prvih mobilizacij v obdobju fašizma, bojevanja v kolonial­ni vojni na afriški celini, pa tudi prvih intenzivnejših ilegalnih izselitev zaradi vojaških razlogov. Na sprejemanje ali zavracanje vojaške dolžnosti so vplivale vesti iz tiskanih medijev, kazenska od­govornost v primeru izogibanja vpoklicu in mnenja protifašistov, ki so sodelovanje v vojni zavracali ali pa mu niso nasprotovali. Del tržaškega politicnega vod­stva društva Edinost14 je zagovarjal opredelitev Zve­ze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine, naj vpoklicani zbežijo cez mejo, da ne bodo pripomogli k izgradnji imperija in umirali v Afriki, del pa je temu nasprotoval.15 Tigrovec Dorce Sardoc16 je razmišljal takole: »Nekaj jih bo padlo, a tisti, ki ostanejo pri živ­ljenju, se bodo vrnili, se porocili in imeli bomo tristo slo­venskih družin. Ce gredo cez mejo, pa bodo dekleta osta­la neporocena. Torej ne izgubimo samo tristo ali štiristo fantov, izgubimo štiristo mož in družin!«17 Casopis Istra18 je med rednim porocanjem o raz­merah v Etiopiji objavljal tudi strah vzbujajoce vesti, 25.oktobra 1935 na naslovnici tudi clanek: Žalostna porocila naših fantov iz Afrike – Neozdravljive kužne bolezni najhujše zlo! Z velikimi tiskanimi crkami je zapisano, da je Stanislav Penko, po domace Makla­vinov z Ratecevega Brda, obolel zaradi gobavosti:»Oboleli Penko je tudi sam sporocil svoji materi o stanju svoje bolezni in pravi med drugim: 'Živ sem, a za vas 13 Gl. Kacin Wohinz in Verginella, Primorski upor fašizmu; To- gnon, La riforma Gentile: https://www.treccani.it/enciclo­ pedia/la-riforma-gentile_%28Croce-e-Gentile%29/ (22. 7. 2023). 14 Uradno je bilo društvo Edinost tedaj že razpušceno. 15 Sardoc, Tigrova sled, str. 108. 16 1898, Slivno pri Nabrežini–1988, Gorica; na drugem trža­ škem procesu leta 1941 obsojen na smrt in pomilošcen. 17 Sardoc, Tigrova sled, str. 109. 18 Glasilo Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine,ki je v letih 1929–40 v hrvaškem in slovenskem jeziku izha­jalo v Zagrebu. Fotografija Stanislava Penka z Ratecevega Brda, rojenega leta 1911, je nastala septembra 1936 v ateljeju Fotografia Meridiana v Torinu po koncu italijansko­etiopske vojne. Na naslovnici casopisa Istraje bila manj kot leto dni pred nastankom fotografije objavljena vest, da je Stanislav Penko v Etiopijizbolel za gobavostjo, toda njegova družina o tem ne ve nicesar(MNSZS, Osebna zapušcina Stanislava Penka – evidentirano gradivo, izvirnik hrani sin Stanislav Penko). toliko ko mrtev. Nahajam se namrec v bolnici bolan na gobavosti. Nekaj gob mi zazdravijo, a vedno se mi jih še enkrat toliko pojavi. Radi tega so se zdravniki zdaj odlo­cili, da me pošljejo v poseben izoliran kraj za gobavce.'«19 Ceprav je bilo v kolonialnih vojnah število smr­tnih žrtev zaradi bolezni pogosto enako visoko ali celo višje od števila smrtnih žrtev zaradi bojevanja,so italijanske oblasti, kot razbiramo iz porocila vo­jaškega zdravnika Alda Galfettija, precejšnjo pozor­nost namenjale preventivi in ustreznemu zdravljenju vojakov, da bi preprecile visoko število obolelih. Ena najsmrtonosnejših bolezni je bila malarija, ki so jo preprecevali z vsakodnevnimi odmerki kinina, pogo-sti so bili tifus, vrocinski udari, griža in denga. Za­znali so tudi primere gobavosti, vendar po Galfettije­vih besedah le med temnopoltimi vojnimi ujetniki.20 Sin Stanislava Penka in njegov soimenjak, rojen leta 1941, je ohranil lepo ocetovo fotografijo iz sep­tembra 1936 v Torinu, torej iz casa po koncani vojni.Novica, ki jo je izvedel leta 2023, da naj bi njegov oce v Etiopiji zbolel za gobavostjo, ga je presunila.V družini ni namrec o tem nikoli nicesar slišal, niti tega, da bi bil oce mobiliziran za vojno v Etiopiji in da bi obstajalo omenjeno pismo materi. Leta 1937 se je Stanislav Penko st. porocil in si kmalu ustvaril dru­žino. Zaradi pomanjkanja dokumentacije, predvsem 19 Istra, 25. 10. 1935, naslovnica, »Žalostna porocila naših fantov iz Afrike – Neozdravljive kužne bolezni najhujše zlo!«. 20 Galfetti, Il servizio, str. 37–39. listine Foglio matricolare z natancnimi podatki voja­ške poti, ne moremo z gotovostjo potrditi ali ovre-ci njegovega odhoda na bojišce v Etiopiji, ovržemo pa lahko casopisni podatek o njegovi obolelosti za gobavostjo. Prvo ucinkovito zdravljenje gobavosti z antibiotikom dapsonom je bilo namrec na voljo šele v štiridesetih letih 20. stoletja.21 Ce bi za nalezljivo gobavostjo res zbolel, bi torej ostal v izolaciji, iz To-rina ne bi poslal lepe portretne fotografije in se ne bi vrnil na Ratecevo Brdo. Nepojasnjeno ostaja ozadje nastanka in objave clanka na naslovnici, kajti ime,priimek, rojstni kraj in hišno ime so resnicni. Sklepa-mo, da je casopis z objavljanjem tovrstnih, tudi lažnih vesti poskušal vplivati na javno mnenje o vojni in jo za vojaške obveznike slovenskega rodu prikazati v najstrahotnejši luci. Sin Stanislav se oceta ne spomni. Med drugo svetovno vojno je bil namrec ponovno vpoklican. Na dopust domov je skupaj z bratom Rafaelom prišel ravno v casu italijanskega požiga Ratecevega Brda 4.junija 1942, ko je bil požgan tudi njegov dom in je zadnjic videl svojega sina, dojencka Stanislava. Sta-nislav po materinih spominih ve, da je oceta in strica pred ustrelitvijo rešila italijanska uniforma: »Karabi­njer ju je vzel, ker je odgovarjal za italijanske vojake, ki so bili na dopustu. Vzel jima je opasace in vezalke, da si ne bi kaj storila, ju peljal na vlak in z njim sta odšla vsak 21 Biasizzo in Grbec, Lepra (gobavost), str. 39. Fotografiji Antona Potepana iz Male Bukovice (ACS, C1, 1935–1936, 11/3). Anton Potepan (roj. 1888) je bil leta 1935 pridržan zaradi suma pomoci pri pobegih mladih fantov iz ilirskobistriških vasi, ki so se z ilegalno izselitvijo iz Kraljevine Italije hoteli izogniti vojaški obveznosti med vojno v Etiopiji. Iz ohranjenih dokumentov je razvidno, da so ga obravnavali kot sumljivega in mu izrekli le opomin, kajti ocitanega dejanja mu niso dokazali. v svoj regiment.«22 Stanislav Penko je po kapitulaciji Italije septembra 1943 na jugoslovansko bojišce sto­pil v vrstah prekomorcev in 6. januarja 1945 padel v Lapcu na Hrvaškem. V osrednjem državnem arhivu v Rimu23 je ohra­njena dokumentacija prefektur provinc in organovministrstva za notranje zadeve, redkeje tudi mi-nistrstva za zunanje zadeve, v kateri so podatki oSlovencih,24 ki so se z ilegalno izselitvijo v Kraljevi-no Jugoslavijo izognili vojaški obveznosti bodisi poprevzemu bodisi že pred prejemom poziva na vpo­klic bodisi z dezerterstvom iz vojaških enot. Naj­obsežnejša dokumentacija je za province v Julijskikrajini, tudi za reško. Prvo in obenem najštevilcnejšomobilizacijo februarja in marca 1935 je doživela ge­neracija mož, rojenih leta 1911. Druge, rojene medletoma 1907 in 1912, so mobilizirali selektivno.25 Prav zato je bila negotovost med morebitno vpo­klicanimi še vecja, zaradi cesar so bili med ilegalno 22 MNSZS, Stanislav Penko, zapis izjave, 5. 6. 2023. 23 ACS, PS C1: Mobilitazione classe 1911, b. 4, fasc. 11/3. 24 Redki so tudi podatki o ilegalno izseljenih Hrvatih in v red-kih primerih Italijanih. 25 Vpoklic letnika 1911 je bil izveden 7. februarja in 26. marca 1935. Poleti, 2. julija in 10. avgusta, ter jeseni, 6. septembra 1935, so bili vpoklicani vojaki iz avtomobilisticnih in tehnic­nih enot letnikov 1910 in 1912, 23. avgusta iz konjeniških enot letnika 1907, 25. avgusta in 6. septembra pa vojaki iz avtomobilisticnih in artilerijskih enot letnika 1909. V vec terminih oktobra 1935 ter 1. januarja 1936 so bile vpoklicane dodatne enote avtomobilistov, tehnikov, sanitete in karabi­njerjev (Ilari, Storia, str. 186). izseljenimi z Ilirskobistriškega leta 1935 možje raz­licnih letnikov. Najvec ilegalno izseljenih je bilo iz krajev Jabla­nica, Podgraje in Zabice, ki so bili najbližje italijan-sko-jugoslovanski meji. Jablanico je zapustilo kar trinajst mož: Roko Ignacij Baricic (roj. 1909), Jože Fabec (roj. 1910), Alojz Gržina (roj. 1914), Jože Hrenovec (roj. 1906), Anton Hrvatin (roj. 1910),Franc Hrvatin (roj. 1915), Alojz Iskra (roj. 1915),Ignacij Iskra (roj. 1910 v Podgrajah), Franc Poklar (roj. 1912), Alojz Štefancic (roj. 1915), Jože Štefancic (roj. 1912), Anton Štemberger (roj. 1916) in Anton Štemberger (roj. 1913). Od italijanskega konzulata v Sarajevu je ministrstvo za notranje zadeve pridobilo podatke, da se je Jože Štefancic izselil v Kumsale pri Banjaluki, Anton Štemberger v Cesmo pri Banjaluki,Alojz Štefancic v Slavonsko Požego, Anton in Franc Hrvatin pa v Slavonijo.26 Šest jih je odšlo iz Pod-graj: Alojz Lican (roj. 1909 v Jablanici), Ivan Lican (roj. 1914 v ZDA), Jože Lican (roj. 1917 v ZDA),Marjan Poklar (roj. 1914 v Jablanici), Štefan Poklar (roj. 1914) in Ivan Valencic (roj. 1910 v Jablanici).Tudi Zabice jih je zapustilo šest: Alojz Gržina (roj.1914), Andrej Hrenovec (roj. 1905), Jože Hrenovec (roj. 1906), Alojz Iskra (roj. 1915), Franc Maraž (roj.1916 v Šleziji) in Stanko Uljan (roj. 1914). Alojza Is-kro so ob vrnitvi v Kraljevino Italijo septembra 1936 aretirali in predali pristojnim oblastem.27 26 ACS, PS C1, b. 4, fasc. 11/3, 16. 1. 1936. 27 ACS, PS C1, b. 4, fasc. 11/3, 15. 10. 1936. Dokument o ilegalnih izseljencih Francu Rojcu, Jožetu Primcu in Ivanu Kovacicu iz Ilirske Bistrice z dne26. avgusta 1935, v katerem je ministrstvo za notranje zadeve ministrstvo za zunanje zadeve in vojno ministrstvo obvestilo, da poteka preiskava za njihovo izsleditev (ACS, C1, 1935–1936, 11/3). Reška oziroma kvarnerska prefektura je ministr­stvu za notranje zadeve 21. februarja 1935 posebej porocala o Roku Ignaciju Baricicu, Jožetu Fabcu,Ignaciju Iskri, Ivanu in Jožetu Licanu, Francu Po-klarju in Ivanu Valencicu, ki naj bi se 18. februarja 1935 zbrali v gostilni Jožeta Štembergerja v Zabicah,da bi proslavili odhod vpoklicanega vojaka Ivana Bo­štjancica. Iz porocila sledi, da so bili v gostilni tudi italijanski castniki, ki so fante prepricevali, da v pri­meru vojne vpoklicani ne bodo v preveliki nevarnosti.Toda ne menec se za te besede so ti fantje še isto noc pobegnili v Kraljevino Jugoslavijo v strahu pred mo-bilizacijo in odhodom v Italijansko Somalijo, kjer je bilo eno od izhodišc za bojišce v Etiopiji. V porocilu je še navedeno, da se med prebivalci Podgraj in Zabic širijo govorice o številnih ilegalnih izselitvah mladih iz reške in tržaške province ter da o tem izseljevanju pišejo v casopisih onkraj meje. Da bi preprecili ile­galne izselitve letnika 1911, so predlagali postopen odvzem obmejnih dovolilnic rojenim tega leta.28 Iz vasi Smrje so se izselili Leopold Boštjancic (roj.1911), Anton Mršnik (roj. 1912), Anton Samsa (roj. ACS, PS C1, b. 4, fasc. 11/3, 21. 2. 1935. 1910) in Jože Urh (roj. 1912), iz Ilirske Bistrice Ivan Kovacic (roj. 1912), Jože Primc (roj. 1910) in Franc Rojc (roj. 1912), z Male Bukovice pa Stanislav No­vak (roj. 1910) in Franc Jagodnik (roj. 1910).29 Izselili so se tudi Pavel Matko (roj. 1912) s Prema, Anton Iljaš (roj. 1914) iz Podgrada, Franc Štemberger (roj.1911) iz Kuteževega, Rudolf Medved (roj. 1912) z Janeževega Brda in Anton Zidaric (roj. 1914) iz Sta-roda. Iz Knežaka je pobegnil Anton Fatur (roj. 1910),ki je služenje vojaškega roka opravil v 22. polku arti­lerije in pridobil cin Caporal Maggiore.30 Šembije so zapustili Franc Vrh (roj. 1911) in nje-gov istega leta rojeni soimenjak ter Emil Samsa31 in Franc Dolgan (roj. 1912). Za zadnja dva je navedeno mnenje sodišca v Ilirski Bistrici, da izselitev zaradi izogibanja vojaškim obveznostim sodi med zlocine politicne narave, o cemer sodi Posebno sodišce (Tri­bunale Speciale).32 Pri nekaterih ilegalno izseljenih, ki 29 Iz porocila ni razvidno, ali je bil doma z Male ali Velike Bu- kovice. 30 ACS, PS C1, b. 4, fasc. 11/3, 9. 5. 1936. 31 Datum rojstva Emila Samse ni naveden. 32 Posebno sodišce za zašcito države (ACS, PS C1, b. 4, fasc.11/3, 26. 5. 1935). so jih oblasti izsledile v Kraljevini Jugoslaviji, so na­vedene osebne karakteristike, predvsem v obliki mo-ralnega obnašanja, izražanja narodne pripadnosti ter odnosa do Kraljevine Italije in fašisticnega režima. O Francu Dolganu je zapisano, da se oddaljuje od vse­ga, kar se nanaša na fašisticni režim, da goji slovan-ska custva (sentimenti slavi), vztraja pri »slovanskem« govorjenju (parlare slavo) in izkazuje protiitalijanska custva (sentimenti anti italiani).33 Med ilegalno izseljenimi so bili tudi dezerterji, ki so jim pristojna vojaška sodišca izdala nalog za are-tacijo. To so bili: Jože Benigar (roj. 1915) in Milan Benigar (roj. 1910) iz Ilirske Bistrice, Rudolf Zadnik (roj. 1911) iz Trnovega, Vincenc Slavec (roj. 1914) iz Knežaka in Franc Mikuletic (roj. 1914) z Velike Bukovice.34 Iz omenjenih arhivskih virov je tudi razvidno, da so oblasti poostrile nadzor na meji, da bi prepreci­le ilegalne izselitve. Poleg poimensko navedenih 49 ilegalno izseljenih se omenjajo neidentificirani, pri katerih motivi za izselitev niso znani. Slovenska po-rocila kažejo, da se je iz Julijske krajine v Jugoslavijo tedaj izselilo okoli tisoc mož, ki so jih delili na dezer­terje (okoli 50) in na tiste, ki so zbežali pred ali med vpoklicem (med 700 in 1.000). V Jugoslaviji so jih slabšalno imenovali abesinci.35 Iz primerjave števila poimensko navedenih z Ilirskobistriškega in okvirne številcne navedbe vseh izseljenih iz Julijske krajine lahko ugotovimo, da je bilo Ilirskobistriško demo-grafsko osiromašeno za desetino vseh dezerterjev in za manj kot desetino od vseh iz Julijske krajine, ki so pobegnili, da bi se izognili odhodu na etiopsko bojišce. V duhu omenjenih Sardocevih razmišljanj je to pomenilo izgubo 49 fantov in prav toliko družin,ki bi jih lahko ustvarili. Ne moremo pa z gotovostjo trditi, da so ilegalni izseljenci v Kraljevini Jugoslaviji tudi ostali. Iz obravnavane arhivske dokumentacije nadaljnje usode izseljenih niso poznane oziroma je le za nekatere razvidno, da so se po koncani vojni vrnili v Kraljevino Italijo in bili priprti. Albert Tomšic z Baca v spominih: »Dejali so nam, da nam bodo rezali ušesa in oci.«36 Med ustnozgodovinskim projektom vpoklicanih,katerih avdio- ali videoposnetke pricevanj hrani Mu-zej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v zbir­ki ustnih virov, je tudi pricevanje Alberta Tomšica iz leta 2007, edinega pricevalca z Ilirskobistriškega (z Baca na Zgornji Pivki), ki je bil mobiliziran za vojno v Etiopiji. V njegovo družino sta bistveno za­rezali prva in druga svetovna vojna: Albertov oce se je kmalu po mobilizaciji v avstrijsko vojsko skupaj s 33 ACS, PS C1, b. 4, fasc. 11/3, 26. 4. 1935. 34 ACS, PS C1: Mobilitazione classe 1911, b. 4, fasc. 11/3. 35 Kacin Wohinz, Ob »abesinski« vojni, str. 130. 36 MNSZS, ZUV, Albert Tomšic, avdioposnetek pricevanja,28. 12. 2007 in 23. 1. 2008. konji vrnil domov in leta 1915 umrl zaradi pljucnice,Albertova sestra Frana je umrla v Auschwitzu, pol-sestro Stano so leta 1945 v Mrzli jami pri Zagorju umorili cetniki,37 bratranec Tone, po smrti razglašen za narodnega heroja, pa je bil leta 1942 ustreljen v Gramozni jami v Ljubljani. Toda Alberta, rojenega 8.aprila 1911 v družini s trinajstimi otroki, je naj­bolj zaznamovalo bojišce v Etiopiji. Izšolanega pod Avstro-Ogrsko v slovenskem jeziku ga je v prvih letih pod Kraljevino Italijo doletelo obiskovanje ur italijanšcine, iz katerega se je spominjal, kako so be-sedo sicilijanskega ucitelja scrivere (pisati) razumeli po svoje in se skrili pod klop. V najstniških letih je služil v Urbancicevi38 lesni tovarni na Bacu, od koder se je spominjal tigrovcev Alojza Valencica39 in Jožeta Vadnjala.40 Alberta in nekaj drugih fantov je Valen-cic veckrat zbral v cerkvi in jih svaril pred fašizmom.Med delom v gozdu je bil prica Urbancicevi aretaciji v casu, ko so oblasti izsledile tigrovce in jim sodile na prvem tržaškem procesu. Leta 1930 je odšel na vizito (nabor), spomladi 1932 pa na služenje vojaškega roka v pehotno enoto v Messino na Siciliji. Nastanjeni so bili v lesenih barakah, obcasno tudi v cerkvi, kajti mesto, ki ga je leta 1908 prizadel rušilni potres, si še po dobrih dveh desetletjih ni opomoglo. Ob priho­du v vojsko je komaj kaj razumel italijansko. Ko je prevzemal uniformo, je opazoval vojake italijanskega rodu in se naucil, da so hlace pantaloni in da je srajca camicia. Le besede povelja je dobro poznal, ker se jih je naucil na predvojaških vajah v Knežaku. V Messini je doživel prvo protislovje. Doma pre­ganjano slovensko petje je bilo tam dovoljeno, odnosi z nadrejenimi dobri: »Je bil en kolonelo,41 komandant regimenta, je bil iz Udin doma in je znal tudi slovensko.[…] Zmeraj nam je držal govor. Je rekel: 'Chi vince? Distretto Trieste!' Zmeraj smo bili Tržacani najboljši.[…] Ce je bil kdo dober strelec, je dobil nagrado in jaz sem dobil diplomo za streljanje. Poslali so me domov na dopust za štirinajst dni.« Italijanov ni imel za napacne ljudi in poudaril je lastno izkušnjo, da so nadrejeni imeli vojake slovenskega rodu celo raje kot Italijane,»zato, ker smo se vsako stvar prej naucili kot oni. Ma­gari razkopati orožje in ga zložiti, mi smo to prec! Enih parkrat sem videl, pa sem ga zložil. Onim pa nikakor ni šlo.« 37 Fatur, Zagorje, str. 192. 38 Alojz Urbancic, tigrovec, lastnik lesne tovarne na Bacu. V njegovi delavnici sta bila izdelana peklenska stroja, uporab­ljena za razstrelitev tržaškega svetilnika zmage in uredništva fašisticnega casopisa Il Popolo di Trieste. 39 Alojz Valencic (1896, Trst–1930, Bazovica), prokurist v to-varni svojega strica Alojza Urbancica na Bacu. Sodeloval je pri izdelavi peklenskih strojev (glej zgornjo opombo) in ju prepeljal v Trst. Na prvem tržaškem procesu je bil obsojen na smrt in ustreljen. 40 Jože Vadnjal (1898, Zagorje–1985, Opatija), eden od ustano­viteljev organizacije TIGR, zaposlen pri Alojzu Urbancicu na Bacu, leta 1930 se je izognil aretaciji in pobegnil v Kraljevino Jugoslavijo. 41 It. colonnello, polkovnik. Urili so se pod vulkanom Etna. Kadar jim je ostal kruh,so ga podarili domacinom.»Smo imeli dobro hra­no, opoldne zmeraj mesno juho, pa kruh, ob petkih ribe,zvecer pa mocno hrano, pašto, makarone na suho s sirom in meso.« Tam je prvic pil kakav, prvic je jedel peceno polenovko in hrano, zabeljeno z oljcnim oljem. Jedel je indijske fige, pomarance in rožice. Leta 1933 se je vrnil domov, leta 1935 pa je bil že ponovno vpokli-can (richiamato) v 75. pehotni polk (75o Reggimento fanteria 'Napoli'). Spominjal se je osmih vpoklicanih mož z Baca.42 Pred odhodom v Etiopijo je bil v kra­ju Villa San Giovanni ob Reggio Calabria in nato v Sirakuzah na Siciliji, od koder so pred množico ljudi,ki jih je obdarovala, pa tudi objokovala, izpluli z ladjo Principessa Maria in skozi Sueški prekop nadaljevali pot do Eritreje. Od tam so jih z vojaškimi vozili od­peljali v Etiopijo. Dežele temnopoltih ljudi se je sprva bal: »Dejaliso nam, da nam bodo rezali ušesa in oci, pa v resnici nibilo res. So bili dobri.« Ceprav se je sovražnikove voj­ske spominjal kot »dobre«, so ga bosi vojaki v belih oblacilih osupnili: »Sablje so imeli, pa so naši tudi plinvrgli. […] Drugace so bili pa cvrsti tudi crnci, so imelisablje in žihar si ga streljal, je skocil in enemu glavo od­ sekal. […] So znali teci! Prej kot smo mi naredili osemkilometrov, so jih oni osemnajst!« Omenil je upora­bo plina. Ženevski protokol iz leta 1925 o prepo­vedi uporabe strupenih plinov in biološkega orožjaso italijanske oborožene sile spoštovale med drugosvetovno vojno, ne pa med vojno v Etiopiji. Albertuje v spominu ostala znamenita gora Amba Alagi43 na vec kot 3000 metrih nadmorske višine, »kjer se je kot kaca vila cesta vse do vrha« in kjer je bil na straži.Gore Amba Aradam pa se je spominjal kot bojišca.Nizal je utrinke o kamelah, ki so nosile orožje, o opi­cah, ki so metale kamenje, o porcijah, v katerih jebilo »vec kebrov kot riža ali pašte«, in o mrlicih, ki sojih domacini do mesta pokopa prinašali privezanena kolih. Po koncani vojni je v Etiopiji ostal zaradigradnje cest. Šele ob vrnitvi na Apeninski polotok okoli božica 1937 je izvedel za špansko državljansko vojno. V Ne-aplju je naletel na ljudi, ki so vojake prepricevali, naj se cim prej preoblecejo v civilno obleko in zbežijo do-mov, ker jih bodo v nasprotnem primeru odvedli na špansko bojišce. Albert je nasvet upošteval in si pred vožnjo domov kupil civilno obleko. Iz casa italijan­skega napada na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941 Vsi vpoklicani iz župnije Knežak so vojno v Etiopiji preži­ 43 veli (Župnijska kronika, 1935: https://zupnija-knezak.rkc.si/Amba Alagi je bila prizorišce dveh bitk, prve iz leta 1895 in index.php/zupnijska-kronika/). druge iz leta 1941. Italijanska vojska je bila obakrat poražena. Identifikacijski medaljon Antona Poklarja iz Podgraj. Identifikacijske obeske so vojaki nosili, da bi jih v primeru smrti lahko identificirali, identificirane pokopali in obvestili svojce. Ceprav so v italijanskih oboroženih silah že pred drugo svetovno vojno uvedli kovinske obeske z vgraviranimi podatki, so med samo vojno še vedno uporabljali medaljone, uvedene med prvo svetovno vojno, kakršen je tudi medaljon Antona Poklarja. Kovinski medaljon v velikosti 5,2 x 3,4 x 0,3 cm ima papirnati zvitek z osebnimi podatki vojaka: imenom, priimkom in rojstnimi podatki, naslovom in imeni staršev, identifikacijsko številko, imenom vojaškega okrožja in številko kategorije. Na drugi strani zvitka sta podatka o cepljenju proti crnim kozam (30. 3. 1940) in tifusu (2. in 20. 4. 1943)(MNSZS, Osebna zapušcina Antona Poklarja, podaril pranecak Joško Dekleva). se je spominjal evakuacije vašcanov ter Italijanov, ki rekel: 'Toliko vam jih manjka. Dva bom odrezal, enega so se napada bali in kupovali »bele facolice, da se bodo bom zdrl. Vi se držite pa za želodec, kot da vas boli.' In predali«, saj so jih ljudje strašili, da je »en srbski vojak je to res ratalo! Eni so šli nazaj v Afriko, jaz pa domov!« hud za tri italijanske«. Nato je bil ponovno vpoklican,Po vrnitvi domov je postal terenec partizanskega tokrat v Caserto, kjer je bil na straži. Božic je preživel gibanja na Bacu. Leta 1944 so ga v Palcju obstrelili z nemškimi vojaki, ki so italijanske vojake povabili na domobranci. Iz celotnega v vojski in vojnah prebi­cigarete, piškote in kavo: »Oni so si naredili drevcek,tega casa se je kot najhujšega spominjal odhoda v kot smo ga delali mi tu. Vecji del so ga okrasili s piškoti in Etiopijo, ker se kljub lepemu slovesu Sirakužanov ni karamelami, pa njihovimi zastavicami.« Ko je izvedel,mogel znebiti obcutka, da se na ladjo vkrcava »živina da vojake spet pošiljajo v Afriko, je v strahu pred po-za zakol«.44 novnim odhodom prosil za »pomoc« zobozdravnika:»Je bil tam en zobozdravnik, ki je bil proti fašizmu in je 44 Albert Tomšic je umrl septembra 2008. Izkušenjske razsežnosti vpoklicanih in odvedenih v posebne bataljone med drugo svetovno vojno Za Ilirskobistriško, tako kot za celotno Julijsko krajino, se je druga svetovna vojna zacela prej kot za Slovence v Kraljevini Jugoslaviji, in sicer z vojno na­povedjo Kraljevine Italije Veliki Britaniji in Franci­ji 10. junija 1940. Vstop v vojno so izrazito obcutili vojaški obvezniki. Leta 1940 so bili namrec ponov-no vpoklicani letniki 1911, 1914, 1915, 1916, 1917,1918 in 1919, prvic pa so bili vpoklicani rojeni leta 1920, kar pomeni, da je bilo v prvem letu vojne vpo­klicanih kar osem letnikov mož, medtem ko so bili rojeni leta 1912 in 1913 ponovno vpoklicani že leta 1939. Sledili so jim letniki 1921 (leta 1941), 1922 (leta 1942) in 1923 (leta 1943).45 Slednji so bili za­dnji redno vpoklicani. Statisticni podatki vpoklicev nam povedo, da na Ilirskobistriškem leta 1940 tako ni bilo mož, starih med 20 in 27 let. Število fantov in mož v italijanski vojaški suknji se je do leta 1943 le povecevalo z na novo vpoklicanimi in prisilno odve­denimi v posebne bataljone. Druga svetovna vojna je vpoklicane razkropila na vsa bojišca, na katerih so se vojskovale italijan­ske oborožene sile od 10. junija 1940 do kapitulacije oziroma premirja 8. septembra 1943. Sodelovali so pri napadu na Francijo (1940), se vojskovali v Gr­ciji (1940–1941 in tam delovali do 1943) ter se po napadu na Egipt leta 1940 proti zavezniškim silam vojskovali do spomladi 1943 na severnoafriškem bojišcu, v Libiji in Egiptu, v manjšem obsegu tudi v Tuniziji, Maroku in Alžiriji. Od leta 1941 so delova­li tudi na ozemlju Ljubljanske pokrajine in na delu Balkana, ki je bil pod okriljem fašisticnega okupa­cijskega sistema. Odhajali so na vzhodno fronto, v najvecjo vojaško invazijo proti Rdeci armadi do leta 1943. Delovali so na Apeninskem polotoku in itali­janskih otokih, v mornarici in letalstvu. Kot ujetniki so bili odvedeni v ujetniška tabo­rišca zavezniških sil v Združene države Amerike,Afriko, Evropo, Azijo in Avstralijo ter v ujetništvo na ozemlju Tretjega rajha. Nadaljnje vojaške poti vpoklicanih so bile, predvsem po kapitulaciji Italije,zelo razlicne, od vkljucevanja v Jugoslovanski kraljevi gardni bataljon na Bližnjem vzhodu, v prekomorske enote, pridruževanja partizanskemu gibanju doma in odporniškim gibanjem v tujini do služenja v obo­roženih silah zaveznikov in celo v enotah italijanske vojske, pridružene zavezniški. Izkušenjske razsežnosti, predstavljene v nadalje­vanju, poskušajo odstreti del širine spoznanj, ravnanj in odlocitev v kompleksnih vojaških razmerah. So del mikrozgodovine izbranih posameznikov, ki so se znašli v kolesju italijanskih oboroženih sil, in jih prikazujejo z zornega kota spominov, spodbujenih z nestandardiziranimi pripovednimi intervjuji in pol- Ilari, Storia, str. 294–299. strukturiranimi intervjuji. Pridobljeni so bili v casu še zadnjih živecih 'italijanskih soldatov' na Ilirskobi­striškem. Franc Smrdelj iz Ilirske Bistrice: »Lepo po Španiji, same avtoceste, jaz sem užival.«46 Primer vojaškega obveznika, ki je služenje itali­janskega vojaškega roka izkoristil za svoje dobro in za svojo družino, je bil Franc Smrdelj iz Ilirske Bistri­ce.47 Rodil se je 23. novembra 1919 mami gospodinji in ocetu furmanu. Imel je polsestri in brata. Že kot otrok in najstnik je pomagal pri delu v bližnji mesnici in pekarni, toda delo, ki ga je navduševalo, je našel v avtomehanicni delavnici Riccarda Kluna v Ilirski Bi-strici. »En dan pritece kolega: 'Frane, pusti delo, gremo k soldatom!' Sem rekel: 'Kako?!' Je rekel: 'Popoldan gremo že na vlak.' 'Ne grem.'« Bila je sreca v nesreci, da ga je obvestilo o vojaški obveznosti res cakalo na obcini,toda ker ga osebno niso obvestili, je lahko zaprosil za enomesecni odlog. Ker je bil izucen za avtomehanika in je poznal italijanske avtomobile, so ga leta 1939 kot vojaškega obveznika v mornarici iz Pulja poslali v La Spezio, kjer je bila poleg Taranta in Neaplja ena glavnih baz italijanske kraljeve mornarice. V avtošo­li (Scuola Autisti Regia Marina) je vozil avtomobile, tovornjak in avtobus. »En dan sem rekel: 'Poslušaj­te, gospod maršalo,48 kako da vsi nekam vozijo, jaz pa sedim zadaj in gledam? Je rekel: 'Ti vozil ne boš vec,ker boljše znaš od mene, kaj šele od tvojih kolegov.'« Po opravljenem vozniškem izpitu je bil v voznem parku.Mornarjem, ki so odhajali na oddih v zaledje mesta,je vozil hrano in cakal na uresnicitev obljube, da bodo zanj našli boljše delo. Potem ko je v La Spezii prevažal poveljniški ka­der, je sprejel privlacno ponudbo in odšel za osebnega voznika visokega predstavnika italijanske mornariške misije v Španijo. Priskrbeli so mu nova civilna obla-cila in dovoljenje za odhod iz države. Na plovbo iz Genove do Barcelone je odšel skupaj s Tržacanom,izbranim za osebnega kuharja. Ceprav se je španska državljanska vojna tedaj že koncala, je Franc še doži­vel nekaj povojne tesnobe: »Ko sem bil v Španiji, mi je rekel admiral, da moram imeti pištolo, ker se je revolucija komaj koncala.« Najprej je bil nastanjen v vili na ob-robju mesta Burgos, od koder je med vojno povelje-val španski general Francisco Franco. Šele nato so se preselili v Madrid. »Sem vprašal, da kako lahko vozim.Pa mi je rekel: 'To je tvoja stvar, kakor je tebi prav.' In tudi žena ni nikoli protestirala, vozil sem zmeraj cez sto. 46 MNSZS, ZUV, Franc Smrdelj, videoposnetek pricevanja, 21. 6. 2011. 47 Prispevek v casopisu Goriška straža (št. 5, 27. 9. 1922, str. 3, »Našim fantom – vojakom v slovo«) sporoca primer javnega nagovarjanja, naj vojaški obvezniki slovenskega rodu izkori­ stijo vojaško službo sebi in družini v prid, naj torej izkoristijo znanje in pridobijo novo. 48 It. maresciallo, podcastniški cin. Fotografija Franca Smrdelja iz Ilirske Bistrice, pripadnika kraljeve mornarice in voznika visokega predstavnika italijanske mornariške misije v Madridu leta 1939(MNSZS, Osebna zapušcina Franca Smrdelja – evidentirano gradivo). To so bile ceste take, da samo glej! Mi pa smo se tukaj po teh Brkinih martrali, ko sem bil mulc. Tako da moje življenje tam je bilo jako, jako lepo.« Iz Španije je vozil tudi v Francijo: »Lepo po Španiji, same avtoceste, jaz sem užival, in kamor sem šel, so bili putokazi tako veliki,da nisi mogel zgrešiti, kam greš. In smo prišli v Francijo.[…] Namesto da bi denar porabil za spat, sem spal v avtomobilu na plaži. Z avtomobilom corpo diplomati­co pa na plaži! In sem kupil en kapot [plašc] iz usnja za oceta in sem ga poslal domov, se je hotel zmešat. […] Takrat, kdo ga je imel? Nobeden!« Prejemal je placo v višini 2.500 lir mesecno, kar je bil izreden zaslužek v primerjavi z domaco »mizerijo«. V Madridu je obcu­doval ameriške avtomobile: »Amerikanci so imeli lepe avtomobile, cele barke. Ko sem prišel v Madrid, je bila privat garaža in trideset, štirideset avtomobilov. Prišle so punce z ameriškimi avtomobili in sem samo zijal, pa radio noter. Jaz sem samo gledal te avtomobile, pa tudi šinjorine noter.« Ob vstopu Italije v vojno se je moral vrniti v Pulj.Njegov castnik je odšel na floto v Neapelj, pred Fran-cem pa je bil odhod na bojišce v Libijo: »V Bengazi smo bili eno leto in pol. […] Naše avtomobile, ki so jih poslali za nami, so potopili. In tam smo bili brez. Osta­la je samo kareta. […] Bili so sami rezervisti, ki so jih vpoklicali k soldatom, sami starejši, in nobeden ni hotel voziti karete, ker jim je bilo spod casti. Sem rekel: 'Bom pa jaz.'« Prevažal je živež. »Imel sem, kar sem hotel, ka­kšen dinar je padel vcasih, ker sem oficirjem kaj peljal v pristanišce, ker so švercali s kafetom, ker ga ni bilo v Ita­liji.« Po begu iz Bengazija v Tripoli se je po srecnem nakljucju iz Afrike vrnil v Pulj, a bil kmalu ponovno odveden nazaj, tokrat v Tunis. Razlog za to je videl v italijanskem podcastniku, ki je Franca preziral za­radi slovenske narodnosti. Na veliko noc 1942 je kot sopotnik doživel prometno nesreco. Eden od sopot­nikov je bil mrtev, Franc pa jo je odnesel z zlomlje-no roko in ranami na glavi. Nemci so ga odpeljali v bolnico. Tudi drugic mu je bila sreca naklonjena. Po odpustu iz bolnice je Franc s Sicilijancem, ki se ga je držal »kot srap srajce«, našel nekega nemškega castni­ka: »Je bil en nemški oficir, kapetan, zelo fajn clovek. Da kaj želimo? Da smo kaput, da smo ranjenci in da želimo pasiršajn za Italijo in nam ga je napisal in rekel: 'Jutri ob 10. uri bodite na aviodromu, pridejo letala iz Italije.'« Franc se je izkrcal na Siciliji in odpotoval v La Spe­zio, kjer je docakal kapitulacijo Italije. Ko je prišel na slovenska tla, so ga partizani vzeli pod svoje okrilje, še preden je prestopil prag domace hiše.49 Franc Tomšic iz Koritnic: »Tanki so bili spodaj. Po to smo prišli?«50 Franc Tomšic, rojen 28. februarja 1922 v Korit­nicah, se je po koncani italijanski osnovni šoli pri mojstru na Bacu izucil za mizarja. V najstniških le­tih je kot inštruktor sodeloval na predvojaških vajah 49 Deloval je v Istrskem odredu. Po vojni je bil krajši cas za­ dolžen za prevažanje prvoborca in sodelavca OZNE Franca Copija - Borotina. Po ustanovitvi Triglav filma leta 1946 je postal voznik ekipe. Sodeloval je pri snemanju hrvaškega fil- ma Ta narod bo živel, pri snemanju filma Na svoji zemlji, kjer je kot voznik tudi nastopal, in pri snemanju propagandnih posnetkov o industrializaciji v Jugoslaviji. Umrl je leta 2013. 50 MNSZS, ZUV, Franc Tomšic, avdioposnetek pricevanja, 22.2. 2007, videoposnetek pricevanja, 18. 8. 2009. Franc Tomšic iz Koritnic, voznik in inštruktor vožnje italijanskega tanka M14/41 v Nettunu leta 1943 (MNSZS, Osebna zapušcina Franca Tomšica – evidentirano gradivo, izvirnik hrani sin Joško Tomšic). in se na predlog župana v Knežaku prijavil za pilota italijanskega letalstva. Prošnji ni bilo ugodeno. Dejal je: »Ko si tako mlad, si kot tele, veš? Ne moreš razumeti,za kaj pravzaprav gre. Vse te lahko napotijo.« Še kot devetnajstletnik je bil januarja 1942 predcasno vpo­klican na služenje vojaškega roka in bil dodeljen v 120.polk motorizirane artilerije v Padovi (120. Re­ggimento Artiglieria Motorizzato). Najprej je opravljal tecaj voznika. »Ko sem bil v Padovi, je bilo vse dobro,edino en porocnik je bil, ki je mucil ljudi. Tisti, ki je bil kaznovan, ni smel ven v mesto. Drugace smo vsak vecer šli lahko v oštarijo, vsak vecer, nic ni bilo prepovedano,ce ni bilo kazni. Vino je bilo poceni, 1,4 lire je bil liter vina. Dobili smo pa 1,3 lire na dan. Pa veš, kaj se je tudi zgodilo? Je bil kamerad, ki je rad kje kaj našpilal, pa ni smel zvecer v mesto. Pa je vseeno hotel iti v oštarijo, pa sva zamenjala bluzi in sem jaz ostal namesto njega no­ter, on pa je šel v oštarijo. To je bilo, ko je bil drugi oficir,ki nas ni poznal.« Spominjal se je tudi svetih maš, ki so jih obiskovali vojaki in molili v slovenšcini: »Cujte,Italijani niso imeli nic knjižice za mašo brati, Slovenci pa smo jo imeli vsi v žepu. Pa smo šli k maši skupaj, je bila maša samo za vojake, pa smo imeli knjižice, pa so se ozirali, da kaj beremo, pa sem rekel da mašo. Je bilo v slovenšcini napisano.« Po zaprisegi je bil med dvaintrideseterico voja­kov, premešcenih v Pordenone, med katerimi sta bila poleg Italijanov le dva Slovenca, Franc in Jože Prelc iz Nadanjega sela. Tam je avgusta 1942 pridobil vo­zniško dovoljenje za vožnjo tritonskih tovornjakov SPA 38,51 novembra 1942 pa za vožnjo sedemton- MNSZS, Osebna zapušcina Franca Tomšica, evidentirano:vozniško dovoljenje, SPA 38, Pordenone, 25. 8. 1942. skih tovornjakov Lancia 3/RO.52 Zaradi voznika, ki ga je obšla slabost, je doživel prometno nesreco, a je kmalu okreval in se vrnil v Padovo, kjer je pricel tecaj za voznika Fiatovih vozil SPA TL.37, ki so služila za vlacilce topov. Sredi tecaja ga je med vecerjo pre­senetila novica, da mora skupaj z dvema vojakoma brez spremstva odpotovati v Civitavecchio. Prihoda v mesto se je spominjal po vojakih, namenjenih v Afri­ko: »Tam so bili vsi v rumenem za v Afriko in so se nam cudili, ker smo bili v zelenem.« Šele tam je izvedel, da se bo ucil voziti italijanski tank M14/41: »Eden iz­med Italijanov je rekel: ‘Vidite skozi okno? Kaj je tu?’ Tanki so bili spodaj. ‘Po to smo prišli?’ ‘Ja,’ je rekel, ‘po to smo prišli mi vsi! Okoli sto nas mora biti, in ko bodo vsi prišli, bomo zaceli.’« Uril se je na dveh poligonih,aprila 1943 opravil izpit in bil med okoli šestdesetimi vojaki, dodeljenimi v Nettuno.53 Tam je bil inštruktor drugih vojakov, ki so se urili na tankih M14/41 in na novih tankih M15/42, ki so jih dobili pozneje. Spo­minjal se je vseh tehnicnih podrobnosti tipov tankov in dejal: »Vsi smo bili tankisti, izurjeni za na teren. […] To je bila jako tvegana vožnja s temi zavorami, gre prec tako ali pa tja. To niso špasi, veste?« Predvsem pa si je v luci raznarodovanja sonarodnjakov na domacih tleh in premešcanja italijanskih vojakov slovenskega rodu v posebne bataljone postavljal vprašanje: »Od odhoda iz Padove v Civitavecchio in potem še v Nettuno sem bil edini Slovenec med Italijani. Kako to, da so izbrali prav 52 MNSZS, Osebna zapušcina Franca Tomšica, evidentirano: vozniško dovoljenje, Lancia 3/RO, Pordenone, 9. 11. 1942. 53 MNSZS, Osebna zapušcina Franca Tomšica, evidentirano:vozniško dovoljenje, M14/41, Nettunia, 28. 4. 1943. Mesto Nettuno je v dokumentaciji Franca Tomšica zapisano kot Nattunia. Nastalo je leta 1940 z združitvijo mest Anzio in Nettuno, leta 1945 sta bili mesti ponovno loceni. mene, saj so vedeli, od kod sem doma? Kako to, da me niso izlocili, ker sem bil Slovenec?« Odhoda na bojno polje s tankom ni doživel. Bodoce tankiste je inštruiral do kapitulacije Itali­je. Takrat so »zaceli eni vriskati, peti od veselja, pa kdor je malo vec mislil ali pa bolj razgledan bil, je rekel: ‘Nic se ni za veseliti, ker Nemcija še obstoja.’« Ravnanja nem­ških vojakov do italijanskih, dotedanjih zaveznikov,se je spominjal takole: »Tam so bili vinogradi, tu je bila cesta, pa mreža, in so nas vse zgnali, kar je bilo nas tankistov in tudi artileriste. […] Orožje smo morali po­ložiti na tla kot drva. […] Nemški oficirji, bilo je zvecer,so spraševali: ‘Kdo je šofer?’ – pa smo bili vsi tiho, ‘Kdo je tankist?’ – vsi tiho. Nismo vedeli, za kaj se gre. Oni so vedeli, da je tankovska šola. Prej smo bili prijatelji, sku­paj, zavezniki. Po osmem septembru smo ratali sovra­žniki.« Franc je izvedel, da so nemški vojaki nekatere italijanske postrelili. Po nevarnem prihodu domov se je prikljucil partizanskemu gibanju in bil ranjen.Prehod iz italijanske vojske v partizansko je sklenil z mislijo: »V partizanih sem bil s svojo civil obleko, pa zvezdo na kapi, pa puško na traku. […] Ko smo prišli na Mašun, tam je bilo zbirališce – kot da bi me s padala vrgel iz take sodobne armade – pa priti v pehoto. Veste,kaj se to pravi?« Iz vojnega casa je ohranil trajno pri­jateljstvo z Enzom Boianijem iz Mantove, s katerim sta si po vojni pisala in se obiskala.54 Stanko Jenko iz Topolca: »Italijani so rekli, da lepo pojemo.«55 Stanko Jenko, rojen 21. novembra 1921, je živel v družini z desetimi otroki. Preživljali so se s kmetijo in ocetovo pokojnino, ki jo je prejemal kot avstro-ogrski vojni invalid. Stanko je moral že kot otrok na dnino.V italijansko šolo je hodil na Topolc in v Trnovo. Na vizito (nabor) je odšel v pražnji obleki, okrašen z ro­žami, ki so jih izdelala dekleta, in dolgimi trakovi,»pankeljci«. Sprejem v vojsko so proslavili s plesom.Ne glede na to, da je odhajal v italijansko vojsko, je dejal, da je vsak fant hotel postati vojak: »So rekli, da ce nisi za vojaka, nisi tudi za ženske.« Pred odhodom v vojsko je moral vsako soboto v Ilirsko Bistrico na predvojaške vaje. Leta 1941 je bil vpoklican na služe­nje vojaškega roka v 7. polk artilerije (7o Reggimento Artiglieria) v Piso. Še isto leto je bil odveden v Sas-sari na otoku Sardinija. Spominjal se je, kako radi so prepevali v slovenšcini, pa tudi kakšno v italijanšcini:»Tam od Gorice so bili taki pevci, so peli kot slavci. Itali­jani so rekli, da lepo pojemo. […] 'Dio del cielo … vorrei volare in braccio la piu bella … rondinella' so lastovice.Da ce bi bil jaz lastovica, bi letel in letel k moji punci.« Nad hrano se ni pritoževal: »Ko so Italijani naredili paštašuto na suho, pa noter mesa, pa sira, joj je dišalo 54 Franc Tomšic je umrl leta 2012. 55 MNSZS, ZUV, Stanko Jenko, avdioposnetek pricevanja, 7. 11. 2008. dalec. […] Sadje, smo rekli fichi d'India. […] Mi naj­prej nismo vedeli, kako to prijeti. Ce si dal na jezik, si se zbodel. Take trne ima. Si ga moral razparati na pol in prijeti in odpreti. Fino kot strela.« Tudi vode so imeli dovolj, kajti imeli so konje in voda je bila nepogrešljiva. V vojski ni imel obcutka,da bi Slovence sovražili. Smilili so se mu ujetniki iz Jugoslavije, ki so bili internirani in so delali v rudni­kih. Kot hudo breme Sardinije je doživljal malari­jo, za številne smrtonosno bolezen. Leta 1943 so ga premestili v Olbio. Ob bližajoci se kapitulaciji Italije je hrana postajala slabša: »Cviboh, trdo kot to, je bila rezerva za vojake, cviboh ali galeta so rekli oni. Kva­draten trd kruh. Si ga imel za cel mesec.« Po kapitulaciji Italije so prišli v Neapelj, kjer je zasledil agitatorje partizanskega gibanja in odšel v Gravino. Do konca druge svetovne vojne je deloval v okrevališcu v me-stu Trani, kamor so prepeljevali ranjene partizane iz Jugoslavije.56 Ivan Smrdelj iz Knežaka: »Rekli so nam bambini, ucili so nas kot soldate.«57 Ivan Smrdelj se je rodil 19. decembra 1924 v Knežaku v družini z dvanajstimi otroki. Italijanske osnovne šole, za katero je potreboval »en zvezek na rit, v varžet zvit«, se je spominjal po dveh prija­znih uciteljicah in ucitelju, ki je bil »Kalabrež, fašist ta pravi, nas je tudi tepel in tako je šlo naprej bolj na trdo do petega razreda. […] Ma še danes imam tisti duh italijanski. Ne da hocem biti. […] Jaz še zdaj po itali­jansko racunam, tako sem se ucil in mi gre bolj od rok.« Kot otrok, ki je od zgodnje pomladi do prve jesen­ske slane hodil bos, je moral pasti krave in hoditi na žernado,58 da si je prislužil hrano, kot najstnik pa je hodil na žernado kosit. Za nabor so si kupili »pankeljce«, dolge trakove, ki so bili vecinoma v barvah italijanske zastave. Zapeli so si jih na klobuk in obleko. Z rožami okrašenimi konji in na lojtrskem vozu z godcem so se odpravili v Ilirsko Bistrico: »Tam so nas slekli do nagega. Vsem je govoril: 'Va bene!', meni je pa rekel, ker sem bolj majhen:'Abile! Ben fatto!' To pomeni 'vzet in fejst narejen.'« Za vojsko ni bil navdušen: »Sem gledal, kako bi se farder­bal, da ne bi šel k vojakom. Mi ni dišalo. Vizita je bil pregled, veselica. Ma kar je bilo za tem, je vsem smrdelo.« 56 Po vojni je bil sprva intendant pri Udbi, nato je bil dolocen za stražo ob državni meji, a je bil namesto tega dodeljen 1. diviziji KNOJ v Ljubljani. Septembra 1951 je bil obtožen sodelovanja pri organiziranih ilegalnih prehodih cez državno mejo in obsojen na eno leto in pol zaporne kazni. V resnici je želel ilegalno prestopiti državno mejo in se izseliti v tujino. Umrl je leta 2012. 57 MNSZS, ZUV, Ivan Smrdelj, videoposnetek pricevanja, 10. 8. 2017. 58 Žernada ali dnina je delo na kmetiji, ki ga opravlja najet de­lavec, placan na dan, ali placilo, zaslužek za tako delo (SSKJ,https://fran.si/) (25. 8. 2023). Fotografija mladoletnikov v posebnih bataljonih italijanske vojske med drugo svetovno vojno.Drugi z leve je Ivan Smrdelj iz Knežaka(MNSZS, Osebna zapušcina Ivana Smrdelja – evidentirano gradivo, izvirnik hrani necak Darko Urbancic). Ivana so v posebne bataljone italijanske vojske odvedli januarja 1943: »So nas kar po vasi pobrali in nas vlekli v Zagorje.« Iz Zagorja so jih s tovornjakom odpeljali v Trst, od tam pa v Arezzo. Ker so bili fantje še zelo mladi, so jim Italijanke rekle »bambini«. »Ucili so nas kot soldate. Tudi orožje so nam dali, vse, razen metkov, in po dvajset kilometrov smo morali hoditi. Pu­ške smo mulci imeli ves cas pri sebi, kot soldati, pa z bri­tvijo smo v kopito vrezali svoje ime. Pa so bile štange za pucati rol, in tisto smo stavili noter, pa papir, in na enih dvajset metrov s tistim ciljali. Smo vse puške farderbali! Udarna igla je bila vsa stolcena! In cez enih štirinajst dni je prišel major pregledat puške. Videl je eno, drugo,tretjo, vsi smo imeli zarezane puške z imeni in udarne igle vse stolcene. Vsa preseta59 so nam prerekli. So nam pobrali puške pa dali pekone [krampe] in lopate.« Ker so se med seboj pogovarjali slovensko, jih je tenente (porocnik) vprašal, od kod so, da tako govorijo, pa je Ivan odgovoril, da so Slovenci, doma blizu Trsta. Po odvzemu orožja so bili premešceni v kraj Mas-sa Carrara v Toskani: »Ko smo delali s pekonom in lopa­to, pa je bil en tenente, ma nas je imel rad. So pa avioni vsak dan grmeli cez in bombardirali. Pa je rekel: 'Bam­bini, bejšte v ricovero, v luknje, pod zemljo!'« Tarnal je nad slabo prehrano: »So nas slabo futrali. Tak hlebcek kruha kot en krof so dali za cel dan. Pa župo, rumena je bila, ma noter je plavalo deset rajžev, nic vec. So pa kuharji tudi nosili domov in prodajali. Mi smo pa sadje kradli. Smo delali bunkerje, kjer je bila sama mivka. Eno lopato sem vrgel ven, tri so pritekle noter. Voda! Pa je Prase ali prese je prašicek (SSKJ, https://fran.si/) (25. 8. 2023).V doticnem stavku so »preseta« sinonim za nicvredneže. prišel tenente. Pa sem mu pokazal: eno vržeš ven, tri pri­letijo noter. 'Kaj je za narediti?' Sem rekel: 'Kolce, veje,pa splesti okoli in okoli.' 'Pojdite.' 'Morate dati papir, da gremo lahko po vrtu!' In je res dal papir, smo šli, vsak en kolc smo prinesli, pa polne trebuhe! Siti! Smo se najedli!« Ko je porocnik to opazil, jim je izhode prepovedal. Ob kapitulaciji Italije je zavladalo veselje in sledil je beg proti domu. Pri neznanki je nahrbtnik zame­njal za civilna oblacila in odhitel na prenatrpan vlak:»Vlak je bil tako poln, da smo bili po strehah. […] Ko smo prišli do drugega staciona, je ustavil, pa so prišli trije Nemci. […] Tako je bilo napeštano z ljudmi, da ne bi žveplenice dal vmes. Je pa vzel pištolo in ustrelil v luft kar v vagonu, da je šlo skozi streho ven. Takoj je ratal plac, da bi šla skoraj dva vštric noter! Nas je bilo pa se­dem, nekaj Juršcanov, sosed, pa jaz. Sem rekel: 'Cujte,tu ne bo dobrega. Bežimo!' Smo se skrili v koprive.« Pot domov so nadaljevali peš. Ivan se je doma ustavil le toliko, da je na hitro pojedel, in nato v strahu pred nemškim ujetništvom odšel v partizane.60 Franc Gulja z Velikega Brda: »Suhi kot trte«61 Franc Gulja se je rodil 3. maja 1926 na Velikem Brdu v družini s petimi otroki. Že pri šestih letih je odšel v Dolenje, kjer je eno leto varoval sestrinega dojencka, po vrnitvi domov je pasel krave in služil 60 S Šercerjevo brigado se je udeležil pohoda XIV. divizije na Štajersko in bil v bližini Solcave ranjen v obe nogi. Po zdrav­ ljenju v Bariju v južni Italiji je deloval na Visu in tam doživel konec vojne. Umrl je leta 2022. 61 MNSZS, ZUV, Franc Gulja, avdioposnetek pricevanja, 7. 3.2007. Razglednica vojašnic (Caserme Artiglieria Caporale Antonio Trua) v Trnovem iz tridesetih let 20. stoletja (hrani Domoznanski oddelek Knjižnice Makse Samsa v Ilirski Bistrici). Nekateri vojaški obvezniki so vojaško službo opravljali v bližini doma. Med njimi je bil Francelj Frank62 iz Gornje Bitnje, rojen 10. marca 1920. Zaradi sestrine smrti so mu ugodili prošnjo za enomesecni odlog odhoda v vojsko ter mu na prošnjo prijatelja in sodelavca,trgovca z živino, omogocili služenje v vojašnici v Trnovem in na Jeršicih v enoti obmejne straže (Guardia alla frontiera). Toda privilegij služenja tako blizu doma ni trajal dolgo, saj so ga pred napadom italijanskih sil na Kraljevino Jugoslavijo premestili v Genovo in nato v kraj Pigna nad Ventimiglio ob italijansko­francoski meji,nazadnje pa v posebni bataljon, v Mede južno od Milana in nato v bližino italijansko­švicarske meje. Deloval je kot kuhar in dobavitelj živeža. 4. junija 1942 so tudi njegovo rojstno hišo požgale italijanske enote. pri drugih ljudeh. Obiskoval je italijansko osnovno šolo, v kateri so bili za neposlušnost ali neznanje ka­znovani s klecanjem na koruzi ali soli. Spominjal se je pohoda italijanskih oboroženih sil pred okupacijo slovenskega ozemlja v Kraljevini Jugoslaviji: »Smo gledali leta 1941 napad na Jugoslavijo. So prišli na cesto tanki, avtoblinde in vse to, saj se niso nic borili, so kar šli in zasedli Jugoslavijo.« Iz prvih vojnih let je slišal za partizane, ki so jim ljudje pravili boljševiki, a sam ni vedel, kdo so. Marca 1943, še ne sedemnajstletnega, so ga od­vedli v posebne bataljone italijanske vojske: »So vas obkolili in so nas pobrali in odpeljali v Šapjane na žele­zniško postajo.« Od tam so ga odpeljali v Pulj. Štirje domacini so se odhodu izognili: »Eden je šepal, dva sta bila švoh, eden pa je pojedel surovo kafe, dobil tem­peraturo in bil poslan domov.« Sledila je pot v Pistoio,Fossano in Cherasco. Le nekaj dni je v rokah držal orožje. Kot pripadnik delovne enote je bil nazadnje odveden v Kalabrijo, »v šoln na kraju Italije«, v kraj Caraffa di Catanzaro, kjer so bili nastanjeni v šoto­rih pod kostanji in gradili ceste. Spominjal se je pre­gretega peska, ovsenega kruha »s slamo«, jedi casta­gnaccio, a predvsem lakote, zaradi katere so bili »suhi MNSZS, ZUV, Francelj Frank, avdioposnetek pricevanja,18. 2. 2008. kot trte«. Kazen zaradi rabutanja sadja ali zelenjave je bila neizbežna: »Kateri je šel ca po kakšno grozdje,pa pomidore, saj tam dol ni bilo drugega kot grozdje in pomidori, pa smokve. […] Pa so ga prijeli, pa javili po­liciji. […] Pod šotor, na sonce, pa ne odpreti! Veste, kaj se to pravi pod soncem biti v šotoru zaprt?!« Od opreme je imel pri sebi »obleko in uši« in prosti cas je porabil za »kuhanje uši«. Ko so na Siciliji »zbarkirali Angleži in Amerikani«, cesar so se fantje veselili, jim je nadrejeni »škvadrist, ki je bil žleht kot pes«, zabical, da jih bodo v primeru pobega ujeli in vsakega petega ustrelili: »Siete allegri che sono i 'nostri amici' venuti alla nostra Sicilia. Ma c'č noi cacceremo, ogni quinto vi fucilo!«63 Zajeli so ga vojaki anglo-ameriških sil, pri katerih je krajši cas opravljal dela na porušenih mostovih. V Salernu je v skupini slovenskih fantov ušel iz ujetništva in z agitatorji partizanskega gibanja prispel do Gravine.Dodeljen je bil sanitetni službi 1. tankovske brigade NOV. Pred koncem druge svetovne vojne je bil v za­kljucnih spopadih na Ilirskobistriškem, konec vojne pa je doživel v Knežaku.64 63 Transkripcija brez popravkov. 64 Franc Gulja je umrl leta 2013. Fotografija groba Antona Zadela iz Podbež. Zadel je bil kot italijanski vojak zajet in odpeljan v vojno ujetništvo v Združenih državah Amerike. Tam je umrl 7. junija 1944. Na spletni strani »Find a Grave« je objavljena tudi ta fotografija njegovega groba na pokopališcu italijanskih vojnih ujetnikov iz druge svetovne vojne v Fort Gordonu,Richmond County v zvezni državi Georgia. Ceprav manjka podatek o casu rojstva, je v anglešcini pripisano:»Italijanski vojak, zajet med drugo svetovno vojno. V casu smrti star 36 let; pripadnik gradbenega bataljona.Njegov grob je na istem pokopališcu, a na parceli, loceni od Nemcev in Avstrijcev; receno je bilo, da ni želel biti pokopan poleg njih.« Fotografija, na kateri je grob, okrašen z rožami in italijansko zastavo, je iz leta 2017(https://www.findagrave.com/memorial/16819347/antonio­zadel/photo.). Umrli in pogrešani med drugo svetovno vojno Seznam 108 fantov in mož z Ilirskobistriškega,umrlih ali pogrešanih v italijanskih oboroženih si­lah, posebnih bataljonih, v ujetništvu ali doma zaradi obolelosti v italijanski vojski, je nastal s pomocjo pri­merjave temeljnega slovenskega uradnega seznama Smrtne žrtve med prebivalstvom na obmocju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej,65 ki je plod dolgoletnega in pomembnega dela raziskovalcev Inštituta za novejšo zgodovino, nadalje osrednje italijanske spletne baze Banca Dati dei Ca­duti e Dispersi 2a guerra Mondiale,66 ki so jo ustvarili raziskovalci arhiva Generalnega komisariata v cast padlim pri Ministrstvu za obrambo Republike Italije,in dopolnjevanja podatkov iz župnijskih knjig, stro­kovne literature ter drugih spletnih podatkovnih baz. V strukturi žrtev z Ilirskobistriškega med drugo svetovno vojno se po številu vseh žrtev uvršcajo na tretje mesto, za umrlimi pripadniki Narodnoosvobo­dilne vojske Jugoslavije (med katerimi so bili vecino­ 65 INZ, Mobilizirani Slovenci, SIstory: Zgodovina Slovenije, Žrtve II. SV (https://www.sistory.si/zrtve) (13. 2. 2021). 66 BDCD, Difesa.it. (https://www.difesa.it/Il_Ministro/ONO­ RCADUTI/Pagine/Amministrativo.aspx) (5. 4. 2023). ma nekdanji italijanski vojaki), za žrtvami nacifaši­sticnega terorja doma ter pred žrtvami nacifašisticnih zaporov in taborišc.67 Mrtvi in pogrešani so bili vec­kratne žrtve: mobilizirani so bili brez narodnostnih pravic iz raznarodovalnega okolja fašisticnega reži-ma, življenje so izgubili za vojaške interese tuje drža­ve, v povojnem okolju lastne države pa so bili kot žr­tve iz vrst »okupatorske« vojske odrinjeni iz javnega spomina.68 Objava imen ima pietetno vrednost za vec desetletij pozabljene žrtve in njihove svojce. Iz analize podatkov lahko ugotovimo, da jih je glede na kraj smrti oziroma izginotja najvec, tj. 20,umrlo na bojišcu vzhodne fronte ali v ujetniških ta­borišcih v Zvezi sovjetskih socialisticnih republik.V severni Afriki jih je umrlo štirinajst, vecina v Tu-niziji. Le za Antona Vatovca z Ostrožnega Brda je znan kraj pokopa. Padel je v znameniti drugi bitki pri El-Alameinu in je pokopan na pokopališcu Sidi Abd El-Rahman v Egiptu. Na malaricnem otoku Sardinija jih je umrlo trinajst, na Siciliji devet, ve-cina v casu invazije anglo-ameriških vojaških sil. 67 Številcna primerjava je bila izvedena na podlagi poimenskega seznama žrtev druge svetovne vojne, ki ga je objavila Vlasta Beltram (Svet, 2021). 68 Uršic, Mrtvi in pogrešani, str. 39. Na Apeninskem polotoku jih je umrlo osem, prav toliko na domacih tleh vecinoma zaradi obolelosti v vojski. Manj, tj. šest, jih je umrlo v Grciji, pet jih je utonilo na bombardiranih ladjah v Sredozemlju,na Hrvaškem sta umrla dva. V nemškem ujetništvu jih je umrlo pet. Na spletnem portalu Dimenticati di stato: I Caduti sepolti nei cimiteri militari italiani in Germania, Austria e Polonia so navedeni »Italijani iz Istre, Julijske krajine, Reke in Dalmacije«, ki so po­kopani na vojaških pokopališcih v Avstriji, Nemciji in na Poljskem. Med »Italijani« je tudi Franc Pugelj z Velike Bukovice, ki je umrl v ujetništvu v mestu Zgorzelec/Görlitz v Šleziji, pokopan pa je na itali­janskem vojaškem pokopališcu Bielany v Varšavi.69 V ujetništvu anglo-ameriških sil v Veliki Britaniji, In-diji in ZDA so umrli trije, med njimi Anton Zadel,rojen leta 1908 v Podbežah, ki je umrl leta 1944. Na spletni strani Find a Grave je naveden kraj pokopa na pokopališcu italijanskih vojnih ujetnikov iz dru­ge svetovne vojne v kraju Fort Gordon, Richmond County v zvezni državi Georgia, priložene pa so tudi fotografije oskrbovanega groba.70 Za tri, ki so umrli na afriški celini leta 1945, predvidevamo, da so umrli v ujetništvu zavezniških sil. Za dvanajst umrlih kraji smrti še vedno niso znani. Na italijanskih spletnih seznamih so imena in priimki slovenskih žrtev v italijanski vojaški suknji še vedno izpisani v poitalijanceni obliki, zaradi cesar je iskanje lahko težavno. Za primer navajam Ivana Sušanja iz Dolenj, ki je pripadal letalskim enotam in umrl 29. avgusta 1943. Na spletni strani Per non di­menticare, elenco dei caduti Italiani in Egeo,71 na kateri so podatki o žrtvah med italijanskimi vojaki, ki so iz­gubili življenje na egejskih otokih Dodekanez, je na­veden kot Giovanni Strino, v italijanskem spletnem registru na portalu ministrstva za obrambo pa kot Giovanni Susani. Na tem seznamu je kot kraj smrti navedena Grcija ali Dodekanez, v slovenskem regi­stru pa kot kraj smrti in kraj pokopa otok Rodos.72 Iz kategorizacije po letih smrti je razvidno, da jih je najvec, tj. 74, umrlo v letih 1942 in 1943, v casu odlocilnih vojaških operacij na severnoafriški in vzhodni fronti, pa tudi v casu invazije na Sicilijo in zacetka vzpostavitve fronte v Evropi. Leta 1941 jih je umrlo osem, leta 1944 devet in v zadnjem letu vojne pet. Za enajst umrlih leto smrti še vedno ni znano. 69 Dimenticati di Stato, Francesco Pugelli (https://dimenticatidis- tato.com/2017/02/05/italiani-distria-giulia-fiume-e-dalma­ zia-sepolti-nei-cimiteri-militari-italiani-in-austria-germa­ nia-e-polonia/) (6. 2. 2012). 70 Find a Grave: Antonio Zadel (https://www.findagrave.com/ memorial/16819347/antonio-zadel) (19. 1. 2023). 71 Dodecaneso. Per non dimenticare (https://www.dodecaneso. org/content/elenco-dei-caduti-italiani-in-egeo/) (13. 1. 2021). 72 Uršic, Mrtvi in pogrešani, str. 97. Fotografija Alojza Tomšica z Baca: svojci so po 76 letih našli njegov prvotni grob. Kljub skoraj osmim desetletjem po drugi svetovni vojni so želje svojcev po iskanju grobov prednikov še vedno žive.Kako zapleteno je lahko iskanje groba, dokazuje primer prizadevanja Boštjana Gerka z družino v iskanju kraja pokopa prastrica Alojzija Tomšica. Po pripovedovanju je sporocilo o Alojzovi smrti družino doletelo na god sv. Marjete, 20. julija 1943. Alojz,vojak italijanskih oboroženih sil, naj bi bil v taboru, ki so ga bombardirale anglo­ameriške sile. Pokopan naj bi bil v mestu Salemi oziroma na obmocju mesta Trapani na Siciliji, kar je navedel tudi župnik Janez Krstnik Kalan v Repertoriumu Župnije Knežak. V slovenskem spletnem registru žrtev druge svetovne vojne je kot kraj smrti navedeno mesto Salerno v Kampanji in 13. junij 1943 kot datum smrti oziroma izginotja.Vir za ta podatek je bil izpisan iz Maticne knjige umrlih. V spletnem registru italijanskega ministrstva za obrambo je kot kraj smrti navedena Italija, kot datum smrti pa 12. julij 1943. Podatek, ki je potrdil védenje svojcev, da je Alojzij umrl v kraju Salemi na Siciliji, je s spletnega seznama žrtev Elenco Caduti Italiani in Sicilia, ki ga je objavil zgodovinar Lorenzo Bovi. Družina Boštjana Gerka je leta 2019 obiskala Salemi. Uslužbenec pokopališca je v racunalniški bazi res našel Alojza Tomšica, a s pripisom, da je bil leta 1964 prekopan, njegovi posmrtni ostanki pa preneseni v Palermo. Tam ga med preverjanjem seznamov niso našli. Kljub temu je na pokopališcu v kraju Salemi še vedno grobnica, na kateri je, sicer z napako pri navedbi priimka, na marmorni plošci izklesano ime Luigi Tonisich (MNSZS, Osebna zapušcina Alojza Tomšica – evidentirano gradivo, izvirnik hrani Boštjan Gerk). Sklep V življenja fantov, mož in njihovih družin na Ilir­skobistriškem sta med letoma 1922 in 1943 zarezali vojaška dolžnost služenja italijanskim oboroženim silam ter odvedba mladoletnikov in vojaških obve­znikov v posebne bataljone italijanske vojske. Rojeni med letoma 1901 in 1923 so odhajali v oborožene sile Kraljevine Italije, ki je postala njihova država, a ne domovina. Srecevali so se z najhujšimi vojnimi preiz­kušnjami, od kolonialne vojne v eksoticni Etiopiji do vojskovanja v pušcavah severne Afrike in mrzlih ste­pah Sovjetske zveze, kjer so bili med drugo svetovno vojno neposredno vpeti v najvecje vojaške operacije v svetovnem merilu. Strah pred smrtjo na etiopskem bojišcu je leta 1935 sprožil prve izrazitejše ilegalne izselitve devetinštiridesetih ubežnikov. Demografsko podobo in življenje družin pa je dodatno osiromašilo 107 umrlih in pogrešanih med drugo svetovno voj-no. Za vecino je kraj pokopa oziroma kraj groba 78 let po koncani vojni še vedno neznan, medtem ko so kraji ali države smrti za vecino poznane. Razsežnosti mobiliziranih in zajetih ter mladoletnikov v poseb­nih bataljonih so z geografskega, viktimološkega in izkušenjskega vidika izjemne. Izbrane izjave preži­velih odstirajo širino osebnih izkušenj, presenecajo s protislovji ter predstavljajo okolišcine in nacine posa­meznikovega delovanja in preživetja. Umrli in pogrešani v italijanskih oboroženih silah in v ujetništvu med 2. svetovno vojno73 Leto / kraj smrti oz. pogrešanosti APENINSKI POLOTOK SICILIJA SARDINIJA 1941 Franc Tomšic (ZDA, 1912,preb. Koritnice–1941/1942?,Percia/Pescia)74 Janez Šabec (Ratecevo brdo, 1913– Cagliari) 1942 Severin Dorz (Vas, 1922,preb. Trnovo–Treviso), Jože Gustincic (Rjavce, 1922– Piemonte)75 Srecko Batista (Ilirska Bistrica, ?–Catania), Franc Renko (Brce, 1909–Palermo),76 Leopold Škrabolje (Il. Bistrica, 1910– Sicilija) Franc Grlj (Studena Gora, 1914–Sardinija, 1942), Anton Štemberger(Sušak, 1915–Sardinija) 1943 Jože Baša (Vrbovo, ?–Taranto),Jože Gustincic (Rjavce, 1908– Taranto), Ivan Rudolf Kovacic (Sabonje, 1921–Imola), Ivan Logar (Vrbovo, 1905–Kalabrija) Franc Hrabar (Veliko Brdo, 1893– Palermo), Marjan Hrvatin (Reka,1922, preb. Il. Bistrica–Sicilija),Jožef Kernel (Koseze, 1923– Catania), Jožef Stanic (Podgrad, 1913–Modica), Alojz Tomšic (Bac, 1922–Salemi),77 Franc Zadnik (Pregarje, 1912–Trapani)78 Ivan Bergoc (Knežak, ?–Sardinija),Leopold Konestabo (Pregarje, 1922– Sardinija), Anton Kuret (Pregarje, 1905–Ittiri), Matija Cvetko Novak(Smrje, ?–Catania), Jakob Šajn(Knežak, 1914–Sardinija)79 1944 Teodor Celin (Podgraje, 1920– Popoli)80 Anton Vrh (Šembije, 1914–Cagliari),81 Anton Zadnik (Pregarje, 1922– Sardinija) 1945 Stanislav Barbiš (Knežak, 1923– Cagliari)82 Neznano kdaj Peter Kuret (Pregarje, ?–Sardinija, ?),Milan Petrac (Sabonje, ?–Olbia)83 73 Podatki v razpredelnicah so iz slovenske nacionalne zbirke Smrtne žrtve med prebivalstvom na obmocju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej: INZ, Mobilizirani Slovenci v italijansko vojsko (Excelov dokument) iz Interne baze INZ, SIstory: Zgodovina Slovenije, Žrtve II. SV. (https://www.sistory.si/zrtve). Podatki iz drugih virov so posebej navedeni v sprot­nih opombah. 74 SIstory, Žrtve II. SV.: »Percia« [Kalabrija]; Ž K SA: »Umrl v Pescia, 20. 5. 1941.« [Toskana]. 75 Ž H SA: »Ospedale Civile Biella Vercelli (Piemonte).«, umrl 25. 1. 1942. 76 INZ, Mobilizirani: »1942«; Beltram, Svet, str. 258: »Umrl v Palermu na Siciliji kot nemški ujetnik.« Leto smrti in podatek o ujetništvu sta vprašljiva. 77 Glej podnapis v tem prispevku pod fotografijo Alojza Tomšica z Baca. 78 Bovi, Elenco, Francesco Zadnich: »Messina«. 79 SIstory, Žrtve II. SV.: »28. 2. 1942«; Ž K, SA: 21. 3. 1943, »Sardinija, ustreljen.« 80 BDCB, Teodoro Celin. 81 Ž K SA: »Umrl v bolnišnici na Sardiniji kot vojak.« 82 Ž K SA. 83 Beltram, Svet, str. 257: »Umrl zaradi malarije v italijanski vojski v Olbii.« Leto / kraj smrti oz. pogrešanosti AFRIKA ZSSR (V VOJSKI IN V SOVJETSKEM UJETNIŠVU) 1941 Jože Baša ( Jasen, 1913–Libija),84 Alojzij Sterle? (Bac, 1917–Tunizija),85 1942 Jože Mahne (Rjavce, 1910–Tunizija),86 Jože Mavric (Trst, 1911, preb. Hrušica–Egipt),87 Jože Šajn (Knežak, 1921–Egipt),88 Anton Vatovec (Košana, 1922, preb.Ostrožno brdo–El Alamein, Egipt, pokop. Sidi Abd El-Rahman) Stanislav Andrej Barbiš (Šembije, 1919–Rusija),89 Branko Brinšek (Trnovo, 1918–Rusija), Dušan Butinar (Podgrad, 1920–?),90 Natan Anton Hrvatin (Reka, 1920, preb. Gornji Zemon–Stalingrad/Volgograd), Ivan Iskra (Dolenje pri Jelšanah, 1920–Rusija), Miroslav Kastelic (Dobropolje, 1921– Luhansk Voroshilovgrad/Luhansk, Ukrajina), Rudolf Kocjancic (Tominje, 1914–?91), Ivan Polh (Harije, 1910–Rusija),Božidar Pavel Simoncic (Ilirska Bistrica, 1922–vzhodna fronta), Ivan Stopar (Dolenje pri Jelšanah, 1916–Rusija), Ludvik Škrab (Il. Bistrica, 1913–Rusija)92, Anton Valencic (Huje, 1921–ruska fronta) 1943 Anton Batista (Velika Bukovica, 1919–Oglat el Melah, Tunizija), Jože Bubnic (Starod, ?–Afrika), Vladislav Fatur (Bac, 1921–Mareth, Tunizija),93 Anton Gombac (Zarecje, 1916–Sfax, Tunizija),94 Anton Jagodnik (Tominje, 1922–Tunizija?),95 Franc Viktor Mežnar (Soze, 1919–Tunizija?),96 Ivan Tomažic (Huje, 1922–Tunizija),97 Alojz Volk (Velika Bukovica, 1921– Tunizija)98 Milan Karel Dekleva (Novokracine, 1920– Rusija),99 Florjan Cvetko Kinkela ( Jelšane, 1915–Rusija), Ivan Olenik (Prem, 1921– StalingradVolgograd), Jože Škerl (Knežak, 1914– Rusija),100 Ivan Rudolf Štembergar (Vrbovo, 1920–Rusija),101 Anton Udovic ( Jelšane, 1920–?, Rusija)102 1945 Ivan Jožef Cekada (Dolenje pri Jelšanah, 1921– Rusija)103 Neznano kdaj Jože Ivan Fidel (Sušak, 1916–?)104 84 BDCD, Giuseppe Bassa. 85 SIstory, Žrtve II. SV.: ni naveden; Ž K R: »Bellevue (Dubosville) Tunis de victoires.« Podatek, da je umrl kot pripadnik italijanske vojske, manjka. 86 BDCD, Giuseppe Mahne; SIstory, Žrtve II. SV.: »pri Kairu«. 87 BDCD, Giuseppe Maurich; Beltram, Svet, str. 257: »Umrl v Libiji, 27. 7. 1942, zaradi vrocine.« 88 SIstory, Žrtve II. SV.: »Vojna bolnica 811«; Ž K SA: »Padel v Afriki«; Ž K MK: »Ranjen v Egiptu–Barce–Afrika, Ospedale da Campo.« 89 Ž K SA: »Porocen v Rusiji.« 90 SIstory, Žrtve II. SV.: brez navedbe kraja smrti oz. izginotja; Beltram, Svet, str. 254: »Padel leta 1942 na ruski fronti.« 91 SIstory, Žrtve II. SV.: brez navedbe kraja smrti oz. izginotja; Beltram, Svet, str. 256: »Umrl decembra 1942 na ruski fronti.« 92 ŠAK Ž Ibi SA 8: »V Rusiji pogrešan«, roj. 1912. 93 Ž K SA:»1942«. 94 Beltram, Svet, str. 255: »Umrl leta 1943 v Afriki, ko je stopil na mino.« 95 BDCD, Antonio Jagodnik; SIstory, Žrtve II. SV.: brez navedbe kraja smrti oz. izginotja; Beltram, Svet, str. 256: »Umrl marca 1943 v Tuniziji.« 96 SIstory, Žrtve II. SV.: brez navedbe kraja smrti oz. izginotja; Beltram, str. 257: »Umrl maja 1943 v Tuniziji.« 97 BDCD, Giovanni Tomasich. 98 BDCD, Luigi Volk; SIstory, Žrtve II. SV.: »Sredozemsko morje na poti v Tunis.« 99 BDCD, Emilio Decleva; SIstory, Žrtve II. SV.: »1942«. 100 SIstory, Žrtve II. SV.: brez navedbe; Ž K R: »V Rusiji, 10. 2. 1943.« Podatek, da je umrl kot pripadnik italijanske vojske, manjka. 101 ŠAK Ž Ibi SA 9: »Pogrešan v Rusiji.« 102 BDCD, Antonio Udovic: brez navedbe kraja smrti oz. izginotja, »1943«; Ž J SA: »Pogrešan od decembra, v 8. armadnem korpusu, rusko bojišce 1942.«; Beltram, Svet, str. 258: »Padel decembra 1942 v Rusiji.« 103 Beltram, Svet, str. 255: »Padel v Rusiji.« 104 BDCD, SIstory, Žrtve II. SV.: brez navedbe; Beltram, Svet, str. 255: »Padel na ruski fronti.« Leto / kraj smrti oz. pogrešanosti SLOVENIJA HRVAŠKA GRCIJA 1941 Ivan Rojc (Vrbica, 1918–Vrbica) Milan Matija Dekleva(Novokracine, 1912–Icici)105 1942 Milan Volk (Ostrožno Brdo, 1920–Ostrožno Brdo/Rusija?)106 1943 Josip Bencic (Bac, ?–Bac), Alojz Rojc (Vrbica, 1915–Slovenija), Pavel Maljevac (Zabice, 1922)107 Jožef Primc (Velika Bukovica, 1923– Grcija), Ivan Sušanj (Dolenje pri Jelšanah, 1923–Rodos), Dušan Štumf ( Jelšane, 1923–Rodos), Ivan Ujcic(Veliko Brdo, 1923–Rodos), Jože Vicic (Gornji Zemon, 1923–Rodos) 1944 Anton Bevcic (Dolnji Zemon, ?–Dolnji Zemon?) Franc Stopar (Pavlica,1919–Opatija) 1945 Cvetko Prelog (Zarecje, 1921)108 Neznano kdaj Jože Boštjancic (Velika Bukovica, 1926)109 Milan Torjan (Harije, ?–Rodos) Leto / kraj smrti oz. pogrešanosti SREDOZEMLJE (UTONILI) V NEMŠKEM UJETNIŠTVU V ANGLO­AMERIŠKEM UJETNIŠTVU NEZNANO KJE 1941 Anton Kirn (Topolc,1912–Afrika/Sredozem­sko morje?)110, Anton Lever (Pregarje, 1919–Sredozemsko morje)111 1942 Anton Štefan Jenko (Topolc, 1911–,Sredozemsko morje)112 Franc Peloza (Starod, ?–) 1943 Milan Lavrencic (Dolnji Zemon, 1923–Grcija, 1943)113, Ludvik Šircelj (Harije, 1912– Rodos)114 Stanislav Novak (Dolnji Zemon, 1922–?)115, Franc Rudolf Bevcic (Dolnji Zemon, 1920–Grcija?)116 Anton Penko (Podstenje, ?–Velika Britanija), Franc Selez (Prem, ?–Bombaj, Indija)117 Alojzij Barba (Podbeže, 1921),Ludvik Benigar (Trnovo, 1922), Josip Janežic (Zarecje, 1905), Ivan Lavrencic (Dolnji Zemon, ?), Jože Štemberger (Vrbica, ?) 105 SIstory, Žrtve II. SV.: »18. 1. 1941«; Ž J LD: »Umrl v vojni bolnici v Icicih (Opatija).« Umrl 18. 1. 1942, pokopan 21. 1. 1942. 106 Beltram, Svet, str. 259: »Padel 27. 12. 1942 v Rusiji.« SIstory, Žrtve II. SV.: »Ostrožno Brdo«. 107 Beltram, Svet, str. 291: »Zbolel v italijanski vojski, umrl 30. 8. 1943 v Zabicah.« 108 Beltram, Svet, str. 291: »Zbolel kot italijanski vojak, se zdravil v bolnišnicah, umrl doma 21. 2. 1945.« 109 Beltram, Svet, str. 290: »Februarja 1943 je bil prisilno mobiliziran v italijansko vojsko, kjer je zbolel in kmalu doma umrl.« 110 Beltram, Svet, str. 256: »R. 1912, v Afriki je leta 1941 postal britanski vojni ujetnik, na vožnji z ladjo so jih Nemci bombardirali in potopili.« 111 Beltram, Svet, str. 256: »Utonil 24. 5. 1941 v Sredozemskem morju na poti v Afriko.« 112 Beltram, Svet, str. 256: »Potonil z ladjo leta 1942 med Sicilijo in Tunizijo.« 113 Beltram, Svet, str. 256: »Potonil z ladjo leta 1943 v Grciji.« 114 Beltram, Svet, str. 258: »Utonil na poti iz Grcije v Italijo.« 115 BDCD, Stanislao Novak; Beltram, Svet, str. 257: »Ubili Nemci septembra 1943 na poti iz Grcije v Italijo.« 116 Beltram, Svet, str. 254: »Ubili Nemci leta 1943 na poti iz Grcije v Italijo.« 117 SIstory, Žrtve II. SV.: naveden s priimkom Seler. Predvideva se napako pri izpisu priimka. Ž IB SA Prem: priimek Selez. 1944 Jožef Maljevac(Veliko Brdo,1907–Nemcija?)118, Stanislav Potepan(Mala Bukovica, 1923–Ravensbrück)119, Franc Pugelj (Velika Bukovica,1916– Görlitz/Gross-Rosen, pokop. Bielany,Varšava)120 Anton Zadel (Podbeže, 1908–Fort Gordon, Georgia,ZDA)121 1945 Jožef Iskra? (Zabice, ?–Afrika)122, Janez Šircelj? (Bac, 1908– Egipt)123, Josip Ujcic(Starod, ?–Afrika)124 Neznano Milan Barbiš (preb. Jelšane, ?), kdaj Anton Primc (Tominje, 1907)125, Jože Prosen (Kuteževo, 1919), Stanislav Šajn (Kuteževo, 1922)126, Jožef Štemberger? (Novokracine, 1928)127, Franc Uljancic (Mala Bukovica, ?) 118 Beltram, Svet, str. 266: »R. 1907, kmet, Nemci zajeli v Grciji kot italijanskega vojaka, umrl leta 1944 v nemški internaciji.« 119 Beltram, Svet, str. 267: »Zajet kot italijanski vojak in interniran, umrl 12. 5. 1944 v taborišcu Ravensbrück.« 120 Dimenticati di Stato, Francesco Pugelli; Beltram, Svet, str. 267: »Zajet v Grciji kot italijanski vojak in interniran, umrl 21. 11. 1944 v taborišcu Görlitz/Gross­Rosen (Nemcija).« 121 Find a grave, Antonio Zadel; SIstory, Žrtve II. SV.: »Charlston, ZDA«; Beltram, Svet, str. 271: »Umrl v nemškem ujetništvu kot itali­janski vojak.« 122 Podatek, da je umrl kot italijanski vojak v ujetništvu, manjka. 123 SIstory, Žrtve II. SV.: brez navedbe; Ž K Repertorium: »[?] Egipet«. Podatek, da je umrl kot italijanski vojak v ujetništvu, manjka. 124 Podatek, da je umrl kot italijanski vojak v ujetništvu, manjka. 125 SIstory, Žrtve II. SV: brez navedbe; Beltram, Svet, str. 257: »Umrl v italijanski vojski.« 126 Beltram, Svet, str. 258: »R. 1922, kmet, umrl v italijanski vojski.« 127 Po podatkih INZ je uvršcen med umrle v italijanski vojski. Predvideva se napako pri izpisu letnice rojstva ali pri kategorizaciji med žrtve v italijanski vojski. Ž J SA: Jožef Štemberger, roj. 15. 6. 1928, umrl 30. 4. 1944 »na Dunaju glasom mrtvaškega lista dunajske bolnice.« VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ACS – Archivio Centrale dello Stato (Osrednji dr­žavni arhiv v Rimu)PS C1: Mobilitazione classe 1911, 1935–1936, b.4, fasc. 11/3.DOC D 6 75: Annuario Generale d'Italia e dell'Impero Italiano, 1940–1941. Torino: Ditta Fratelli Pozzo. INZ – Inštitut za novejšo zgodovinoMobilizirani Slovenci v italijansko vojsko (Exce-lov dokument) iz Interne baze Inštituta za no-vejšo zgodovino: Tadeja Tominšek Cehulic, Moj-ca Šorn, Marta Rendla, Dunja Dobaja: Smrtne žrtve med prebivalstvom na obmocju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposre­dno po njej [Zbirka]. Ljubljana: Inštitut za novej­šo zgodovino, [1997-] na dan 23. 7. 2020. Knjižnica Makse Samsa Ilirska BistricaDomoznanski oddelek, razglednica Villa del Ne-voso - Caserme Artiglieria Caporale Antonio Trua, Ediz. Cartoleria C. Marozzi, Villa del Nevoso,inv. št. 6698. MNSZS – Muzej novejše in sodobne zgodovine SlovenijeZbirka Osebne zapušcine – podarjeno gradivoOsebna zapušcina Antona Poklarja. Podaril Joško Dekleva, 12. 6. 2014.Zbirka Osebne zapušcine – evidentirano gradivo Osebna zapušcina družine Barbo – evidenti­rano 29. 6. 2023. Izvirnik hrani Elka Seles. Osebna zapušcina Stanislava Penka, evidenti­rano 5. 6. 2023. Izvirnik hrani Stanislav Penko. Osebna zapušcina Franca Smrdelja, evidenti­rano 23. 6. 2011. Izvirnik hrani družina Fran-ca Smrdelja.Osebna zapušcina Ivana Smrdelja, evidentira-no gradivo, 10. 8. 2017. Izvirnik hrani Darko Urbancic. Osebna zapušcina Alojza Tomšica, eviden­tirano gradivo, 22. 5. in 9. 10. 2019. Izvirnik hrani Boštjan Gerk.Osebna zapušcina Franca Tomšica, evidenti­rano 26. 3. 2007. Izvirnik hrani Joško Tomšic. Zbirka Ustni viri (ZUV)Frank Francelj, avdioposnetek pricevanja, 18. 2. 2008, vodenje intervjuja in snemanje: Irena Uršic. Gulja Franc, avdioposnetek pricevanja, 7. 3.2007, vodenje intervjuja in snemanje: Irena Uršic. Jenko Stanko, avdioposnetek pricevanja, 7. 11.2008, vodenje intervjuja in snemanje: Irena Uršic. Smrdelj Franc, videoposnetek pricevanja, 21. 6.2011, vodenje intervjuja: Irena Uršic, sne­manje: Vasten Valic.Smrdelj Ivan, videoposnetek pricevanja, 10. 8.2017, vodenje intervjuja: Irena Uršic, snema­nje: Vasten Valic.Tomšic Albert, avdioposnetek pricevanja, 28. 12. 2007 in 23. 1. 2008, vodenje intervjuja in snemanje: Irena Uršic.Tomšic Franc, avdioposnetek pricevanja, 22. 2. 2007, vodenje intervjuja in snemanje: Irena Uršic, videoposnetek pricevanja, 18. 8. 2009,vodenje intervjuja: Irena Uršic, snemanje: Filmservis. ŠAK – Škofijski arhiv KoperŽ Ibi SA 8: Župnija Ilirska Bistrica, Status Ani­marum 8: Trnovo, Bistrica Ž Ibi SA 9: Župnija Ilirska Bistrica, Status Ani­marum 9: Jablanica, Jasen, Vrbica, Vrbovo, Gornji Zemon, (Dolnji Zemon) Ž Ibi SA 10: Župnija Ilirska Bistrica, Status Ani­marum 10: Brce, (Topolec), Dobropolje, Zareci-ca, (Šembije), Zarecje Ž H – Župnija HrušicaSA – Status Animarum: Pregarje, Brezovo Brdo,Gabrk, Erjavce [danes Rjavce], Huje, Prelože,Ta­tre, Zajelšje Ž IB – Župnija Ilirska BistricaSA – Status Animarum (IV. Stan duš, fare na Premu, od 1880 dalje) Ž J – Župnija JelšaneLD – Liber Defunctorum SA – Status Animarum: Brce, Brdo, Dolenje, Jel­šane Ž K – Župnija KnežakSA – Status Animarum R – RepertoriumMK – Mrliška knjiga CASOPISI Goriška straža, 1922. Istra, 1935. OBJAVLJENI VIRI Regio Decreto 1o ottobre 1923, n. 2185. Ordinamen-to dei gradi scolastici e dei programmi didattici dell'istruzione elementare. Gazzetta Ufficiale, 24. 10. 1923, št. 250, str. 6505–6507. Regio Decreto 27 maggio 1923, n. 1309, che riforma il servizio della leva del Regio esercito. Gazzetta Ufficiale, 26. 6. 1923, št. 149, str. 5015–5018. Regio Decreto 30 dicembre 1923, n. 2985, Modifica­zioni al R. decreto 27 maggio 1923, n. 1309, sulla riforma del servizio della leva. Gazzetta Ufficiale,24. 1. 1924, št. 20, str. 393–394. Primo manuale legislativo per la sistemazione giuridica delle nuove provincie. Roma: La giustizia sociale, 1923. Testo Unico delle disposizioni legislative sul Reclu­tamento del Regio Esercito. Gazzetta Ufficiale, 16. 4. 1938, št. 88, str. 1–22. LITERATURA Beltram, Vlasta: Svet med Snežnikom in Slavnikom med drugo svetovno vojno. Knjiga I. Koper: Pokra­jinski arhiv Koper, 2021. Biasizzo, Helena in Grbec, Petra: Lepra (gobavost).Medicinski razgledi 59, 2020, št. 1, str. 39–51. Fatur, Silvo: Zagorje in drugi zgornjepivški kraji. Zgo­dovinsko berilo. Koper: Libris, 2008. Galfetti, Aldo: Il servizio di sanitŕ nella guerra d'Etiopia. Rivista Militare Ticinese 10, 1937, št. 6, str. 37–39. Ghisleri, Arcangelo: Atlantino storico d'Italia. Berga-mo: Istituto Italiano d'arti grafiche, 1923. Ilari, Virgilio: Storia del servizio militare in Italia. Vo­lume Terzo. »Nazione militare« e »Fronte del lavo­ro« (1919–1943). Roma: Centro militare di studi strategici, 1990. Kacin Wohinz, Milica: »Ob 'abesinski' vojni«. Pri­spevki za novejšo zgodovino 37, 1997, št. 2, str. 123–39. Kacin Wohinz, Milica in Verginella, Marta: Primor­ski upor fašizmu 1920–1941. Ljubljana: Društvo Slovenska matica, 2008. Krebelj, Jana: Slovenci in abesinska vojna – vojna v luci slovenskih casopisov Jutro in Slovenec (diplomsko delo). Ljubljana, 2004. Marušic, Branko: Slovenci v italijanski vojski v dvaj­setih in tridesetih letih 20. stoletja. Izvestje razi­skovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici, št. 8, 2011, str. 4–10. Nuovo dizionario dei comuni e frazioni di comune del Regno d'Italia. Roma: Carlo Voghera, 1938. Perini, Sara: Battaglioni speciali – Posebni bataljoni – Slav company, 1940–1945. Opcine: Slovensko kulturno društvo Tabor, Knjižnica Pinko Toma­žic in tovariši, 2004. Perselli, Guerino: I Censimenti della popolazione dell'Istria, con Fiume e Trieste, e di alcune cittŕ della Damlazia tra il 1850 e il 1936. Trieste, Rovigno:Unione Italiana - Fiume, Universitŕ Popolare di Trieste, 1993 (Etnia, IV). Rainero, Romain H. in Alberini, Paolo: Le forze ar­mate e la nazione Italiana: 1915–1943. Rim: Uffi­cio Storico della Difesa, 2004. Sardoc, Dorce: Tigrova sled, pricevanje o uporu pri­morskih ljudi pod fašizmom. Trst: Založništvo tr-žaškega tiska, Koper: Lipa, 1983. Sedmak, Drago: Mobilizacije v italijansko vojsko.Primorska srecanja, 318–319, 2007, str. 41–64. Uršic, Irena: Dragoceni odzivi na objavljene sezname pomagajo k resnici in zadošcenju. Primorske no­vice, 10. 2. 2023. Uršic, Irena: Mrtvi in pogrešani Slovenci v italijan­skih oboroženih silah in vojnem ujetništvu med drugo svetovno vojno: izpraševanja o virih, številu,imenih. Prispevki za novejšo zgodovino 61, 2021,št. 1, str. 86–101. DOI: https://doi.org/10.51663/pnz.61.1.04 SPLETNI VIRI BDCD – Banca Dati dei Caduti e Dispersi 2a guerra Mondiale – Difesa.it: https://www.difesa.it/Il_Ministro/ONORCADU­ TI/Pagine/Amministrativo.aspx. Bovi, Lorenzo: Elenco Caduti Italiani in Sicilia: http://www.lambadoria.it/caduti/Elenco%20Cadu­ti/elenco%20caduti.html. Dimenticati di Stato. I Caduti sepolti nei cimiteri mili­tari italiani in Germania, Austria e Polonia: https://dimenticatidistato.com/2017/02/05/italiani--distria-giulia-fiume-e-dalmazia-sepolti-nei--cimiteri-militari-italiani-in-austria-germania--e-polonia/. Dodecaneso. Per non dimenticare, Elenco dei Caduti ita­liani in Egeo: https://www.dodecaneso.org/content/elenco-dei--caduti-italiani-in-egeo/ Find a Grave, Memorials, Antonio Zadel: https://www.findagrave.com/memorial/16819347/antonio-zadel/photo SIstory: Zgodovina Slovenije, Žrtve II. SV: https://www.sistory.si/zrtve. SSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika:https://fran.si/ Storia dei Comuni. Variazioni Amministrative dall'Unitŕ d'Italia: www.elesh.it/storiacomuni/ Tognon, Giuseppe: La riforma Gentile: https://www.treccani.it/enciclopedia/la-riforma--gentile_%28Croce-e-Gentile%29/. Župnijska kronika, Župnija Knežak. Kroniko napisal župnik Janez Krstnik Kalan, prepisal župnik Alojz Milharcic: https://zupnija-knezak.rkc.si/index.php/zupnijska--kronika/ SUMMARY Men and boys from the Ilirska Bistrica area in Italian military uniform. From the names of deserters and dead soldiers to survivors’ memoirs The contribution focuses on men and boys from the area of present-day Municipality of Ilirska Bis-trica who, between 1922 and 1943, were conscripts of the Kingdom of Italy. The Ilirska Bistrica area fell under the Julian March (It. Venezia Giulia), which became part of the Kingdom of Italy under the Treaty of Rapallo, with its inhabitants made Italian citizens and conscripts. Entering the military service with Italianized names and from an environment that the fascist regime had stripped of its national identity, they were to risk their lives for the military interests of a country that was not their homeland. Serving in all branches of the army, they fought in Ethiopia, Spain, and Albania in the interwar pe­riod and then during the Second World War—after the Kingdom of Italy entered the war in June 1940 and until its capitulation in September 1943—in all battles in which the Italian armed forces were in­volved. During the Second World War, part of mili­tary conscripts of Slovenian descent were disarmed and incorporated, including minors, into special bat­talions to prevent them from joining the resistance.The Italian-Ethiopian War (1935–1936) caused the first mobilizations and intensive illegal expulsions for military purposes, which led to the depletion of the demographic structure of the wider area of Ilir-ska Bistrica. The analysis of documents in the archi­val collection PS C1: Mobilitazione classe 1911 from the Central State Archives in Rome has provided the names of forty-nine illegally expelled men represent­ing less than one-tenth of all persons expelled from the Julian March for military purposes. The experi­ential world of the conscripts during the interwar period and the Second World War is revealed by the summaries of testimonies that were obtained during the implementation of the oral history project and are currently kept by the Museum of Contemporary History of Slovenia as part of its collection of oral sources. The contribution presents the personal experienc­es of Albert Tomšic from Bac, Franc Smrdelj from Ilirska Bistrica, Franc Tomšic from Koritnice, Stanko Jenko from Topolc, Ivan Smrdelj from Knežak, and Franc Gulja from Veliko Brdo. They convey the sur­vivors’ personal views of compulsory military ser­vice, including their relations with the uniformed personnel and Italian civilians, surprise with their contradictions, and present images that have become ingrained in their memories. According to victimo-logical sources, during the Second World War, 107 boys and men from the Ilirska Bistrica area died as members of the Italian armed forces and special battalions of the Italian army, as prisoners of war of both the Allied Forces and Axis Powers, or at home of diseases contracted in the Italian army. Seventy-eight years after the end of the Second World War,the places or countries of their death in Europe, Af­rica, Asia, and North America are generally known,whereas the places of their burials or graves remain largely unknown. 1.01 Izvirni znanstveni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.15CC-BY-NC-ND Klemen Kocjancic asist. dr., Obramboslovni raziskovalni center, Fakulteta za družbene vede UL, Kardeljeva plošcad 5, SI–1000 LjubljanaE-pošta: klemenkocjancic@gmail.comORCID: 0000-0001-5206-6405 Vojaške operacije v casu nemške okupacijeIlirske Bistrice in okolice med drugo svetovno vojno IZVLECEK Med letoma 1918 in 1946 je današnja Ilirska Bistrica spadala pod italijansko kraljestvo; septembra 1943 je Ita­lija kapitulirala, sledilo pa je obdobje nemške okupacije. Zaradi svojega geostrateškega položaja na cestno­železniški povezavi med Postojno in Reko je imela Ilirska Bistrica pomembno vojaško vlogo in posledicno mocno garnizijo.Sprva so garnizijo sestavljale le nemške enote, toda leta 1944 so sem prišli tudi pripadniki Slovenskega narodnega varnostnega zbora ter nazadnje še pripadniki Srbskega prostovoljskega korpusa in cetniške Dinarske divizije. Prisot­nost teh sil je onemogocala neposredni partizanski napad na Ilirsko Bistrico, ki je tako vecje vojne dogodke obcutila šele v zadnjem mesecu vojne. KLJUCNE BESEDE Ilirska Bistrica, druga svetovna vojna, Wehrmacht, Waffen­SS, partizani, Srbski prostovoljski korpus,cetniki, OZAK ABSTRACT MILITARY OPERATIONS DURING THE GERMAN OCCUPATION OF ILIRSKA BISTRICA AND ITS SURROUNDINGS DURING THE SECOND WORLD WAR Between 1918 and 1946, the area of present­day Ilirska Bistrica fell under the Kingdom of Italy; Italy’s capitu­lation in September 1943 was followed by the period of the German occupation. Due to its geostrategic position on the rail and road junction between Postojna and Rijeka, Ilirska Bistrica had an important military role and hence a strong garrison. Whereas initially, the latter was only composed of German units, starting with 1944, the area also witnessed the arrival of the members of the Slovenian National Defence Corps and finally also the members of the Serbian Volunteer Corps and the Cetnik Dinara Division. The presence of these forces prevented the Partisans from launching a direct attack on Ilirska Bistrica, which therefore only witnessed major battles in the very last month ofthe war. KEY WORDS Ilirska Bistrica, Second World War, Wehrmacht, Waffen­SS, Partisans, Serbian Volunteer Corps,Cetniks, Operational Zone of the Adriatic Littoral (OZAK) Uvod Zaradi svoje lege je bila ilirskobistriška kotlina že od nekdaj pomembna prometna povezava med osred­njo Slovenijo in Jadranskim morjem. Tako vemo, da je na tem obmocju že v rimskih casih potekala via vicinalis, ki je Postojno povezovala z Rupo, kjer se je prikljucila na via itineraria, ki je povezovala Oglej z Reko. Ta geostrateška lega je temu obmocju in dana­šnji Ilirski Bistrici pomenila pomemben vir prihod­kov, in sicer zaradi izvajanja ali podpiranja prevoz­ništva. Povezave med Dunajem in Trstom, kot tudi prikljuceni odsek Postojna–Reka, so skozi stoletja ohranile pomen ne le za okoliško prebivalstvo, am-pak tudi za dlje ležece pokrajine. Njihov pomen se je povecal v drugi polovici 19. stoletja, ko so tu zgradili železniško progo Pivka–Reka, ki je bila slovesno od­prta 24. junija 1873.1 Tudi v casu druge svetovne vojne je bila Ilirska Bistrica pomemben kraj, saj je bila zaradi njene lege tu vedno nastanjena mocna garnizija sovražnikovih sil. Tako je bilo tudi v casu nemške okupacije, pri ce-mer so garnizijo sprva sestavljale samo nemške enote,od sredine leta 1944 pa so jih pricele nadomešcati lokalne in tujerodne kolaboracionisticne formacije.2 Pricujoci clanek bo poskušal z uporabo arhivskih virov in povojne literature osvetliti pomen Ilirske Bi-strice (in neposredne okolice) v casu nemške oku­pacije med drugo svetovno vojno (1943–1945), s poudarkom na identifikaciji najpomembnejših oku­patorskih (para)vojaških formacij, ki so bile tu garni­zirane oziroma so tu delovale, ter najpomembnejših medvojnih (vojaških) dogodkov. Od prve svetovne vojne do kapitulacije Italije Kraljevina Italija, ki je tik pred izbruhom prve svetovne vojne (avgusta 1914) razglasila nevtralnost (julija 1914), je aprila 1915 podpisala tajni london-ski sporazum, na podlagi katerega je mesec pozneje napadla Avstro-Ogrsko, primarno zaradi obljubljene teritorialne ekspanzije na obmocju današnje Italije,Slovenije in Hrvaške, pa tudi v Aziji in Afriki.3 Današnja Ilirska Bistrica je v zaledju soške fronte nedotaknjena preživela vojna leta, ce odštejemo pri­sotnost vojnih beguncev, ki so ostali tu oziroma so se selili v mirnejšo notranjost obdonavske monarhije.Po vojaškem porazu in razpadu Avstro-Ogrske okto-bra 1918 so pricele italijanske cete zasedati ozemlje v skladu z londonskim sporazumom. 12. novembra so Italijani vkorakali v Ilirsko Bistrico in takoj vzpo­stavili svoje državne organe. Rapalska pogodba iz novembra 1920 in rimski sporazum iz januarja 1924 1 Rustja, 130 let, str. 7–37. 2 Beltram, Svet, str. 87. 3 Dokumenti (1915–1955), str. 254–257; Šinkovec, Uporni svet, str. 93–94. sta dokoncno dolocila mejo med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo.4 Današnja Ilirska Bistrica je po­stala del italijanske kraljevine, pri cemer so Trnovo in Bistrico združili v novo obcino – Villa del Nevoso. Sledila je poitalijancevalna kampanja.5 Zaradi lege ob strateško pomembni železniški progi Postojna–Reka je Ilirska Bistrica postala garni­zijsko mesto; leta 1923 so tu priceli zidati vojašnice,pozneje pa še karabinjersko postajo. V Ilirski Bistri­ci sta bila nastanjena dva pehotna polka, v Trnovem pa artilerijske in motorizirane enote. V Trnovem in Podgradu so zgradili še obsežnejša skladišca, ki so oskrbovala ne le lokalne enote, ampak tudi obmejne enote vzdolž italijansko-jugoslovanske meje. Obno­vili in izboljšali so še lokalno infrastrukturo; celotno obmocje okoli Snežnika je dobilo boljše ceste.6 Gradnja fortifikacijske linije Alpski zid (Val­lo Alpino), ki je potekala tudi v neposredni bližini Ilirske Bistrice, je še dodatno povecala prisotnost italijanskega vojaštva. V Ilirski Bistrici je bil nasta­njen XXVI. sektor, ki je bil podrejen 5. armadnemu korpusu (pozneje 23.), s sedežem v Trstu.7 Sestavljen je bil iz treh podsektorjev: Ermesburgo (XXVI. a),Klana (XXVI. b) in Matulje (XXVI. c). Podsektor Ermesburgo (oziroma Hermesburg) je zadnja sekcija Alpskega zidu na slovenski strani današnje meje med Slovenijo in Hrvaško. Glavna naloga ilirskobistriške­ga sektorja je bila obramba prehodov cez snežniško obmocje, še posebej križišca v Leskovi dolini in na Mašunu, ter prehoda Gomanec–Cabranska polica–Babno polje.8 Aprila 1941 je prišlo do napada sil osi na Jugo­slavijo, cemur je sledila okupacija jugoslovanskega ozemlja. Na obmocju Ilirske Bistrice in Pivke je bil namešcen 1. hitri (konjeniški) korpus s tremi konje­niškimi divizijami; korpus je bil rezerva italijanske 2.armade, ki je zasedla južno slovensko ozemlje; to je bilo italijanskemu kraljestvu prikljuceno kot Ljub­ljanska pokrajina.9 Organiziranje narodnoosvobo­dilnega gibanja je zajelo tudi italijansko zasedeno Primorsko. Že maja 1941 je Komunisticna partija Slovenije v Ilirsko Bistrico poslala domacina Er-vina Dolgana (1923–2008) z nalogo, da na širšem obmocju Ilirske Bistrice, Pivke in Brkinov vzpostavi podtalno odporniško gibanje. 16. januarja 1942 so v bližini Ilirske Bistrice, na Premu, pripadniki Prve primorske cete napadli italijansko protiletalsko po­stojanko. Pozneje je bila ustanovljena še brkinska ceta, nato pa so priceli v ožji in širši okolici delova-ti tudi drugi partizanski bataljoni in odredi. A same Ilirske Bistrice slovenski partizani niso nikoli nepo­ 4 Dokumenti (1915–1955), str. 261–269; Šinkovec, Uporni svet, str. 102–104. 5 Šinkovec, Uporni svet, str. 118, 124–127. 6 Šinkovec, Uporni svet, str. 127–128. 7 Di Giusto, Operationszone, str. 27. 8 Juvancic, Mussolinijev utrdbeni pas, str. 173. 9 Narodnoosvobodilna vojna, str. 35. sredno napadli; omejili so se na preskrbovalne ak­cije v okolici, napade na cestno-železniško omrežje ter manjše sovražnikove enote. Tako je Brkinska ceta 18.maja napadla stražarsko postajo v Mali Bukovici,južno od Ilirske Bistrice, pri cemer je zajela dva ita­lijanska castnika, enega podcastnika in 23 vojakov.10 Prav uspešne akcije brkinske cete so bile povod za poostreno italijansko nasilje nad civilnim prebival­stvom. 4. junija so partizani napadli manjšo italijan­sko postojanko pri Merecah, okoli 5 km severno od Ilirske Bistrice, pri cemer so ubili tri, ranili enega ter zajeli dva vojaka. Sledil je italijanski požig vasi Me­rece, Podstenje, Postenjšek, Gornje in Dolnje Bitnje,Kilovce in Ratecevo brdo; skupaj je bilo unicenih 106 stanovanjskih hiš in 126 gospodarskih poslopij. Pri tem so Italijani ubili 29 talcev, 462 vašcanov poslali v internacijo, v sami Ilirski Bistrici pa so obesili dva aktivista OF.11 Umik Italijanov, prihod Nemcev V zacetku leta 1943 so priceli v Ilirski Bistrici ustanavljati lokalne organizacije OF. Januarja 1944 je bil ustanovljen Aktiv Zveze komunisticne mla-dine Bistrica (in marca še v Trnovem). Februarja je bila ustanovljena terenska organizacija, aprila celica Komunisticne partije Slovenije, junija odbor Zveze socialisticne mladine (ZSM) Bistrica in julija ZSM Trnovo ter tik pred italijansko kapitulacijo odbor Slovenske protifašisticne ženske zveze.12 Po porazu sil osi v severni Afriki maja 1943 so pricakovali prihod zavezniških sil na evropsko celi-no – ali v Italijo ali na Balkanski polotok. Posledicno je pricelo nemško vrhovno poveljstvo na jug Evrope pošiljati dodatne sile, da bi odvrnilo zavezniške in-vazijske sile. Hkrati je pripravilo številne nacrte za zasedbo najpomembnejše infrastrukture (cestno-že­lezniško omrežje, pristanišca, letališca, industrijski obrati itn.) na italijanskih in zasedenih obmocjih.13 Že konec julija 1943 je nemško vrhovno povelj­stvo pricelo pošiljati dodatne nemške enote na ita­lijansko ozemlje. Med njimi je bil 2. SS-tankovski korpus, ki so ga poslali z vzhodne fronte. Slovenski partizani so priceli napadati te nemške transporte,ki so preckali slovensko ozemlje. Tako je 23. avgu­sta Tomšiceva brigada pri Goricici med Preserjem in Borovnico minirala železniško progo in napadla nemški transportni vlak z nemško 24. tankovsko di­vizijo. Izguba vlaka in prekinitev prometa za en dan sta poveljstvo armadne skupine B spodbudili, da je nemškemu vrhovnemu poveljstvu predlagalo premik 10 Narodnoosvobodilna vojna, str. 123, 223, 380; Šinkovec, Upor­ ni svet, str. 144–217. 11 Narodnoosvobodilna vojna, str. 383. 12 Beltram, Svet, str. 89–90. 13 Ferenc, Kapitulacija Italije, str. 20–27; Forty, The Armies of Rommel, str. 182–183. Prim. Agarossi, A Nation Colapses; Morgan, The Fall of Mussolini. na italijansko zasedeno ozemlje z namenom zavaro­vanja železniških prog. 26. avgusta so nemške enote prispele na slovensko ozemlje pod italijanskim nad­zorom, do 29. avgusta pa so zasedle položaje vzdolž celotne železniške proge Ljubljana–Postojna–Trst.14 8.septembra je prišlo do razglasitve brezpogojne kapitulacije italijanskih oboroženih sil.Takoj je sledil nemški odgovor, in sicer so nemške enote pricele raz­oroževati bližnje italijanske enote. Istocasno z nem­škimi pripravami so se tudi jugoslovanski (in s tem slovenski) partizani priceli pripravljati na ta dogodek.Ustanovili so nove enote in okrepili stare, povecali število napadov na prometno omrežje in se prema­knili bližje strateško pomembnim komunikacijam.Slovenski partizani so italijanske enote takoj pozvali k predaji in razorožitvi, nato pa so potekala tudi ne­posredna pogajanja (na primer v Novem mestu, Ko-cevju). Nekatere italijanske enote so bile razorožene v celoti, medtem ko so drugim dovolili umik proti Italiji z njihovo osebno oborožitvijo. Nemškim eno-tam je tako uspelo razorožiti le manjši del italijanskih oboroženih sil na slovenskem ozemlju, pri cemer so bile partizanske enote precej uspešnejše. Kljub temu je nemškim silam uspelo prodreti preko slovenskega ozemlja (iz Italije in Avstrije) v Trst, Pulj in na Reko.Tako je nemška 71. pehotna divizija 9. septembra zasedla Trst, Trbiž, Reko in Gorico, do sredine sep­tembra pa še vsa vecja naselja v Slovenskem primorju in Istri. S tem je tudi zavarovala železniške proge.15 Na dan razglasitve kapitulacije so se na Pivškem pricele množicne razorožitve italijanskih vojakov.Tako so v Hrastju lokalni aktivisti OF sami razoroži­li številne italijanske vojake. Podobno so posamezni aktivisti storili v Novih Sušicah, Knežaku, Zagorju,Šembijah, Koritnicah itn., drugje (v Pivki in Pre­stranku) pa so Italijane razorožili Nemci.16 V okolici Ilirske Bistrice so v tem casu ustanovili Brkinsko-bistriški odred, ki je takoj pricel pogajanja z italijansko posadko v mestu; to so bili 151. in 152.pehotni polk ter 4. polk poljskega topništva. Kljub dogovoru o skupnem nastopu proti nemškim silam,ki so zasedle Pivko in Postojno, so Italijani ob pri­hodu partizanskih sil 12. septembra zapustili mesto.Kljub temu je partizanom uspelo zapleniti vecje ko­licine orožja, streliva in opreme, ki so jih nemudo-ma prepeljali v zavetje snežniških gozdov.17 Takoj po prihodu v Ilirsko Bistrico je bila ustanovljena par-tizanska Komanda mesta Ilirska Bistrica, ki je bila namešcena v (zdaj nekdanji italijanski) vojašnici Trua v Trnovem. Komanda je v mestu ostala le do 16. sep­tembra, ko se je morala umakniti na Mašun.18 14 Ferenc, Kapitulacija Italije, str. 30–64. 15 Di Giusto, Operationszone, str. 44–51; Ferenc, Kapitulacija Italije, str. 127–169. 16 Kraigher, Ljudje in kraji, str. 171–174. 17 Beltram, Svet, str. 91; Klanjšcek, Deveti korpus, str. 28; Naro­ dnoosvobodilna vojna, str. 514. 18 Beltram, Svet, str. 90. 11. septembra 1943 je bil ustanovljen Narodno­osvobodilni svet za Primorsko Slovenijo kot vrhov-no politicno telo za nekdanje italijansko zasedeno slovensko ozemlje. Sledila je ustanovitev okrožij in obcinskih narodnoosvobodilnih odborov. Ilirska Bi-strica je imela lasten obcinski odbor in je bila hkrati sedež rajonskega odbora Osvobodilne fronte (OF).Do junija 1943 je bil ilirskobistriški rajon podre­jen brkinskemu okrožju, to pa brkinsko-istrskemu okrožju. Pozneje je bila Ilirska Bistrica oddvojena kot samostojno okrožje, a nato pripojena brkinskemu okrožju. Z avgustom 1944 je postala del južnopri­morskega okrožja, ki je zajemalo postojnski, pivški in ilirskobistriški okraj.19 Istega dne (11. septembra 1943) so partizani pri-celi izvajati splošno mobilizacijo vseh moških, ki so bili fizicno sposobni za vojaške napore. Mobilizirali so moške iz lokalnega okolja ter vracajoce se inter-nirance iz italijanskega ujetništva, ki jim je uspelo zbežati ob razglasitvi kapitulacije.20 V Ilirski Bistrici je bil razglas o splošni mobilizaciji objavljen 15. sep­tembra, pri cemer so se morali zbrati »vsi moški od 17 do 45 leta, kateri naj p[r]idejo takoj z 1 odejo in suho hrano za 2 dni pred Poveljstvo Brigade v Kne­žak«. Javiti so se morali tudi mlajši (15- in 16-letniki) ter starejši (46 do 55 let), ki so morali sami najti obo­rožitev »in formirati patrole po 5 mož za odganjanje italijanskih vojaških beguncev«. V skladu z odredbo so zaplenili vsa motorna kolesa, vse osebne in tovor­ne avtomobile ter njihove šoferje. Odredba se je kon-cala z naslednjimi besedami: »V splošnem je narodna zavest in dolžnost že tolika med prebivalstvom, da je skoro odvec omeniti, da naj ves narod z vso svojo mocjo prispeva navdušeno in hvaležno k svobodi in njenim bodocim sadovom.«21 Okrepljena partizanska vojska je pricela širi-ti osvobojeno ozemlje in zasedati vecje kraje, ki so bili brez stalne nemške posadke. Tako je Šercerjeva brigada 14. septembra preckala nekdanjo italijansko--jugoslovansko mejo in prodrla z Blok do vasi Bac;naslednjega dne je prišla v Ilirsko Bistrico, kjer se je spopadla s kolono poveljnika 71. pehotne divizije, ki je bila na poti iz Reke. Nemška stran je izgubila tank,oklepno vozilo, šest avtomobilov in okoli 16 vojakov,medtem ko so partizani prav tako izgubili okoli 20 mož, dva lahka italijanska tanka in izvidniški avto­mobil. Prihod nemških okrepitev iz Pivke je brigado prisilil k umiku na Mašun, od koder je v naslednjih dneh napadala železniško progo Postojna–Trst. Na-padom nanjo se je pridružila tudi 15. septembra usta­novljena Snežniško-brkinska brigada.22 19 Ferenc, Kapitulacija Italije, str. 216–221; Ferenc, Kratek pre­ gled razvoja, str. 142–148. 20 Kraigher, Ljudje in kraji, str. 177–178. 21 SI AS 1497, t. e. 1, »Splošna mobilizacija«, 15. september 1943. 22 Ferenc, Kapitulacija Italije, str. 264–266; Narodnoosvobodilna vojna, str. 552; Kraigher, Ljudje in kraji, str. 179. Okrepljena partizanska aktivnost v Ljubljanski pokrajini je privedla do nemškega nacrtovanja ob-sežnejše vojaške operacije, s katero bi vso pokrajino ocistili partizanskih sil oziroma vsaj ucinkovito zava­rovali cestno in železniško omrežje. Sredi septembra je armadna skupina B prek podrejenega 2. SS-tan­kovskega korpusa pricela izvajati prve priprave na ofenzivo. Izhodišcne položaje za ofenzivo so v Ilirski Bistrici (in okolici) imele naslednje nemške enote: 5.in 6. ceta 901. šolskega tankovskogrenadirskega polka, 1. ceta 1. tankovskega polka in 3. ceta 171.poljsko-nadomestnega bataljona.23 24. septembra se je zacela ofenziva, ki je v prvem delu imela nalogo ocistiti Vipavsko dolino, Kras, Trnovsko in Banjško planoto; ta del se je koncal 30. septembra. Sledil je drugi del, ki je potekal na obmocju Brkinov in Istre.Poglavitne nemške sile so sestavljali trije okrepljeni polki pod poveljstvom 44. grenadirske divizije (1.SS-tankovskogrenadirski polk, 21. tankovskogrena­dirski polk in 132. grenadirski polk) ter dva polka pod poveljstvom 71. pehotne divizije (901. šolski tankovskogrenadirski polk in 211. grenadirski polk).Ilirska Bistrica je bila na skrajnem vzhodnem delu ofenzivnega obmocja in skozi naselje so se nenehno premikale nemške enote, sodelujoce v ofenzivi. Od treh slovenskih partizanskih brigad, ki so se bojevale proti nemškim silam v sklopu te operacije, je le Šer­cerjevi brigadi uspelo ohraniti svoje sile; Snežniška in Istrska brigada sta postali operativno nezmožni zaradi izgub ali dezertacij.24 25. septembra sta bili v Ilirski Bistrici le dve nemški ceti: 3. ceta 171. polj­sko-nadomestnega bataljona in 6. ceta 901. šolskega tankovskogrenadirskega polka.25 Naslednji del ofenzive (Wolkenbruch) je bil usmer­jen proti Dolenjski in Notranjski. Ilirska Bistrica je bila eno od izhodišc za napade že omenjene 44. pe­hotne divizije proti zahodu, pa tudi del vecjega ob-kolitvenega kroga (Ilirska Bistrica–Postojna–Vrhni­ka–Ljubljana–Catež–Žužemberk–Kocevje–Brod na Kolpi–Klana–Ilirska Bistrica).26 Kljub tej veliki nemški ofenzivi, ki je do novem-bra 1943 zajela Gorenjsko, Primorsko, Notranjsko,Dolenjsko in manjši del Štajerske, so se partizanske sile (Kosovelova brigada) vrnile na širše obmocje Ilirske Bistrice ter še naprej napadale železniške in cestne objekte.27 Konec oktobra je bila edina nem­ška enota v Ilirski Bistrici 171. poljsko-nadomestni bataljon, medtem ko je bil 1. bataljon 1. tankovskega polka razmešcen na obmocju Ilirska Bistrica–Reka.Novembra so bile tu 2., 3., 4. in 5. ceta 171. polj­sko-nadomestnega bataljona; cesto Postojna–Ilirska Bistrica sta varovala dva voda 2. cete 171. poljsko-na­domestnega bataljona, medtem ko so glavno cesto iz 23 Di Giusto, Operationszone, str. 80–83. 24 Narodnoosvobodilna vojna, str. 375–403. 25 Di Giusto, Operationszone, str. 87–90. 26 Narodnoosvobodilna vojna, str. 594–603. 27 Narodnoosvobodilna vojna, str. 621. Ilirske Bistrice proti Matuljem varovali pripadniki 1.cete 194. grenadirskega polka, ki je bil del nemške 71.pehotne divizije. V zacetku januarja je bila 71. pehot­na divizija premešcena, tako da sta njene položaje prevzeli 162. turkestanska pehotna divizija in 114.lovska divizija. Fusilirski (izvidniški) bataljon slednje je bil nastanjen v Ilirski Bistrici, a že konec istega meseca ga je nadomestil 171. poljsko-nadomestni bataljon. Sredi februarja 1944 je bila tu poglavitna nemška enota 1. bataljon 138. rezervnega gorskega polka. Junija 1944 je bil tu nastanjen 3. polk »Bran­denburg«. Novembra 1944 je bila v Ilirski Bistrici le ena nemška ceta, in sicer iz sestave 509. varnostnega bataljona.28 V casu nemške okupacije so bile nemške sile v obeh ilirskobistriških vojašnicah. Nemška policija se je nastanila v prostorih današnje pošte (nasproti sodišca), medtem ko so prostore samostana šolskih sester de Notre Dame v Trnovem pri Ilirski Bistrici preuredili v vojaško bolnišnico.29 OZAK Neposredno po pricetku nemške zasedbe Ljub­ljanske pokrajine in severne Italije je Hitler že 10.septembra 1943 zacrtal prihodnost na novo zase­denih obmocjih. Ukazal je ustanovitev dveh novih administrativno-upravnih podrocij (operacijskih con) na ozemlju zasedene Italije, in sicer Jadransko primorje (Operationszone Adriatisches Küstenland; OZAK), ki je zajemala nekdanjo Ljubljansko pokra­jino s sedežem v Trstu, in Alpsko predgorje (Opera­tionszone Alpenvorland; OZAV) s sedežem v Bolza-nu. OZAK je obsegala (nekdanje italijanske) pokra­jine Furlanija, Gorica, Trst, Istra, Reka, Kvarner in Ljubljana. S tem je bilo rešeno vprašanje upravno-politicne ureditve tega ozemlja, a urediti je bilo treba še po­ložaj stalne vojaške organizacije. Vecina prihajajocih nemških enot ni bila namenjena za dolgotrajno oku­pacijsko dolžnost. 25. septembra je sledil prvi korak k ureditvi te problematike, ko je tedanji nemški vojaški poveljnik severno-osrednje Italije, general Joachim Witthöft (1866–1966), sam (zacasno) prevzel po­ložaj vojaškega poveljnika severne Italije (Militärbe­fehlshaber Oberitalien). Na tem položaju je nadziral tudi teritorialno vojaško poveljstvo 1001 (Militär­­Kommandatur 1001) s sedežem v Trstu, ki je pokri­valo ozemlje pokrajin Trst, Reka, Pulj in Ljubljana.Poveljstvo 1001 je sprva vodil polkovnik Georg Erd­mann, oktobra 1944 pa ga je zamenjal generalmajor Johann (Hans) Sauerbrey (1893–1982). Gorica je prav tako gostila teritorialno vojaško poveljstvo 1002 (Militär­Kommandatur 1002), ki je pokrivalo pokra­ 28 Di Giusto, Operationszone, str. 134, 144, 291–295, 348–349, 353, 372, 477. 29 Beltram, Svet, str. 91. jini Gorica in Videm. Osnovne naloge obeh povelj­stev so bile zbiranje italijanske vojaške opreme in oborožitve, izvajanje vojaške zasedbene uprave, vzdr­ževanje varnosti v pokrajinah, organizacija alarmnih enot, zagotavljanje vojaške discipline itd.30 Medtem ko sta bili navedeni poveljstvi primar-no odgovorni za izvajanje vojaško-birokratskih na-log, je bilo treba zagotoviti še loceno poveljstvo za operativno vodenje vojaških operacij proti lokalnim poveljstvom. Tako je bil 1. oktobra 1943 uveden po­ložaj »Poveljnika v varnostnem obmocju Jadransko primorje« (Befehlshaber im Sicherungsgebiet 'Adria­tisches Küstenland'), ki ga je do konca vojne zasedal general gorskih enot Ludwig Kübler (1889–1947).General Kübler je tako postal vrhovni vojaški po­veljnik v OZAK, pri cemer je oblikoval tudi Splošno poveljstvo Kübler (General­Kommando Kübler), ki je bilo 28. avgusta 1944 preimenovano v 97. armadni korpus (LXXXXVII. Armeekorps).31 Kübler je vojaški nadzor nad OZAK prevzel v obdobju, ko je vecina nemških enot, vpletenih v ve­liko nemško ofenzivo, zapušcala slovensko ozemlje.Tako je imel v zacetku leta 1944 nadzor le nad 162.turkmensko pehotno divizijo (162. (Turkmenische) Infanterie­Division). Njeni pripadniki so bili nekda­nji sovjetski vojaki turkmenskega rodu, ki so pristali v nemškem vojnem ujetništvu in nato prestopili v nemško službo. A prisotnost te divizije slabše bojne kvalitete ni zadostovala za uspešen boj proti sloven-skim partizanom, tako da je marca 1944 Kübler do-segel dodelitev še ene divizije, in sicer 188. rezervne gorske divizije (188. Reserve­Gebirgsjäger­Division). Avgusta 1944 je prišla še 237. pehotna divizija (237. Infanterie­Division), januarja 1945 710. pehotna di­vizija in aprila 392. pehotna divizija (hrvaška) (392. Infanterie­Division (kroatische)). Hkrati je Kübler nadziral kraške lovce in italijanski gorski polk »Ta-gliamento«. Tako je bil neposredno odgovoren za iz­vajanje vojaških operacij v Istri in v 30 km širokem obalnem pasu vzdolž Jadranskega morja. Primarno je njegov korpus imel nalogo prepreciti morebitno zavezniško invazijo na tem obmocju, a je dejansko deloval le proti lokalnim partizanom.32 Pri usklajevanju protipartizanskih operacij je Kübler sodeloval z višjim esesovskim in policijskim vodjem za OZAK (Höherer SS­ und Polizei­Führer; HSSPF) Odilom Globocnikom (1904–1945), ki je bil na to mesto imenovan 13. septembra (z nastopom 17. septembra) 1943. Na tem položaju je prevzel poveljstvo nad vsemi varnostnimi silami in enotami na tem obmocju, tj. nemškimi in italijanskimi poli­ 30 Di Giusto, Operationszone, str. 59–61. 31 Di Giusto, Operationszone, str. 61–65; Umbreit, »Die deutsche Herrschaft«, str. 80. 32 Kaltenegger, General der Gebirgstruppe, str. 292; Klanjšcek, Deveti korpus, str. 68-69. Vec o 162. (turkestanski) pehotni diviziji gl. Cerkvenik, Nacisticna rekrutacija. Vec o 188. re-zervni gorski diviziji gl. Kaltenegger, Die Operationszone. Odilo Globocnik (foto: neznan, hrani: MNZS). cijskimi organizacijami ter esesovskimi silami. Za boljše izvajanje operativnih nalog je tudi Globocnik oblikoval svoj štab, in sicer Štab za boj proti parti­zanom Trst (Bandenbekämpfungstab Triest), poznan tudi kot Vodstveni štab za boj proti partizanom Trst (Führungsstab für Bandenbekämpfung Triest). Po ce­lotnem Tretjem rajhu so namrec HSSPF vodili pro-tigverilsko bojevanje, ki je bilo domena notranjega ministrstva.33 Zaradi svojega položaja je imela Ilirska Bistrica posadko esesovske policije pod vodstvom Ericha Eberharda. Glede na povojne raziskave Komisije za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih po­magacev je bil Eberhard ves cas (od oktobra 1943 do februarja 1945) »strah in trepet dalec naokoli«.Vse okoliške vasi so v teh mesecih nemške okupa­cije obiskali esesovci in terorizirali lokalno prebival­stvo: »Morili so, ropali in požigali, zapirali in muci­li civiliste ter jih masovno gonili v koncentracijska taborišca.«34 Konec oktobra 1943 je partizanska 1. udarna »Tomšiceva« brigada prejela pismo nemškega povelj­stva v Ilirski Bistrici. Poveljstvo je partizane pozvalo,naj se predajo, v zameno pa bi jih vkljucili v nemške delovne bataljone. Nadaljnja pogajanja o tem so par-tizani zavrnili.35 Konec decembra 1943 in v zacetku 33 Di Giusto in Chiussi, Globocnik's Men, str. 9–10. 34 Kraigher, Ljudje in kraji, str. 239. 35 Zbornik dokumentov in podatkov, Del VI, knjiga 8, doku­ment št. 18. leta 1944 je bilo v Ilirski Bistrici 1200 vojakov.36 Ko­nec januarja 1944 so partizanski obvešcevalci poro-cali le o 500 sovražnikovih vojakih v Ilirski Bistrici,medtem ko so na sektorju Ilirska Bistrica–Postojna sovražnikovo moc ocenili na 4500 vojakov. Pri tem je treba upoštevati, da je bila Ilirska Bistrica pomemb-no transportno obmocje, kar so zabeležili tudi parti­zanski obvešcevalci: »V Ilirski Bistrici je bilo do 27. t.m. [januarja 1944] okrog 3000 alpskih lovcev in 400 kolesarjev, ki pa bi morali še tega dne odpotovati na ital. bojišce.«37 Zaradi pomembnosti komunikacijske infrastruk­ture na tem obmocju so nemške sile vsakodnevno pošiljale patrulje, kar so izkoristili partizani. 13. fe­bruarja 1944 je Istrski odred na cesti Ilirska Bistrica–Podgrad napadel konvoj nemških vozil (avtobus in motorno kolo s prikolico), v katerem naj bi bil »štab SS oddelka, ki je v Bistrici«. V napadu so partizani ubili tri Nemce, štirje pa so pobegnili (a sta dva umr-la pozneje), hkrati pa so zaplenili en mitraljez, dve avtomatski pištoli ter vec opreme. Obe vozili so pred umikom zažgali.38 Prav tako so partizani nenehno minirali železniško progo. V noci s 30. septembra na 1.oktober 1944 je minersko-sabotažna skupina 4.bataljona 9. brigade na progo Pivka–Ilirska Bistrica 36 Zbornik dokumentov in podatkov, Del VI, knjiga 10, doku­ment št. 106. 37 Zbornik dokumentov in podatkov, Del VI, knjiga 10, doku­menta št. 131 in 166. 38 Zbornik dokumentov in podatkov, Del VI, knjiga 11, doku­ment št. 54. podstavila štiri mine, ki so unicile 110 metrov žele­zniške proge in 70 metrov elektricne žice.39 A tudi nemške sile so bile proaktivne in so obca­sno izvajale ofenzivne akcije. Tako so 19. novembra 1944 istocasno izpadle nemške enote, okrepljene s cetniki, domobranci in nedicevci, iz Ilirske Bistrice (dva tovornjaka vojakov), Pivke (dva tovornjaka), Di­vace (šest tovornjakov) in Trsta (32 tovornjakov mo-štva), ki so nato prodrle na sektor Suhorje–Ostrožno Brdo–Prelože–Prem–Brce do Ilirske Bistrice, a jim ni uspelo doseci cilja – unicenje partizanov.40 SNVZ Nenehna potreba po novem moštvu je Odi-la Globocnika prisilila v pridobivanje vojaštva med lokalnim prebivalstvom. Medtem ko so nekatere vkljucili neposredno v nemške enote (na primer v SS­Wachmannschafts­Bataillon Triest),41 so ustano­vili tudi samostojne paravojaške formacije. Tako je 12.novembra 1943 Globocnik ukazal ustanovitev Slovenskega narodnega varnostnega zbora (SNVZ) kot vodilne slovenske protirevolucionarne oborožene formacije na Primorskem. V naslednjih mesecih so izvedli številne propagandne akcije z namenom pri­dobivanja prostovoljcev za SNVZ.42 Dalje je Globocnik polkovnika Antona Kokalja (1892–1945) imenoval za inšpektorja deželne varno­sti na obmocjih OZAK, kjer živijo Slovenci (razen v Ljubljanski pokrajini), in ga postavil neposredno pod svoje poveljstvo. 26. novembra 1943 mu je izdal smernice glede ustanovitve in delovanja SNVZ. Na obmocju OZAK je moral vzpostaviti obširno mrežo varnostne organizacije, ki je temeljila na lokalnem nacelu. Najmanjša enota je bila krajevna varnostna straža, ki so jo sestavljali pripadniki SNVZ iz doloce­nega kraja (v manjših krajih najvec 20 % prebivalstva,v vecjih pa do 10 %), pri cemer je straža delovala v vojašnici. Krajevne varnostne straže, ki so delovale le v okolici, so bile združene v skupine varnostnih straž, te pa v odseke varnostnih skupin. V primeru operativnih potreb so se lahko enote SNVZ združile.Sprva naj bi v teh krajih delovale tudi druge tujero­dne enote, a po vzpostavitvi in doseganju dolocene stopnje razvoja lokalnih enot SNVZ bi tuje enote umaknili. Za potrebe šolanja pripadnikov SNVZ so ustanovili rekrutne šole. Pripadniki SNVZ so imeli lastno uniformo in oborožitev na podlagi ukaza po­veljnika (nemške) redarstvene policije. Ta je bil od­govoren za materialno podporo SNVZ, medtem ko je bil SNVZ v gospodarskem in financnem pogledu podrejen HSSPF, ki je poskrbel tudi za propagandno 39 Zbornik dokumentov in podatkov, Del VI, knjiga 17, doku­ ment št. 13. 40 Zbornik dokumentov in podatkov, Del VI, knjiga 17, doku­ ment št. 71. 41 Di Giusto in Chiussi, Globocnik's Men, str. 113–153. 42 Mlakar, Domobranstvo, str. 60–69. in kulturno podporo. Podrejenost nemškim okupa­torjem se je kazala tudi v tem, da so lahko SNVZ uporabili za rekrutiranje za potrebe pomožne poli­cije in/ali SS.43 Kokalju je uspelo postaviti SNVZ na noge kljub zelo slabemu odzivu na rekrutne akcije,pri cemer je ustanovil tudi organizacijski štab s sede­žem v Trstu, kjer je bila tudi rekrutna šola.44 Konec maja 1944 je imel SNVZ enajst cet s 1.225 clani. Cete so bile razporejene tako: 1. ceta v Klani, 2.v Gorici, 3. v Ilirski Bistrici, 4. v Postojni, 5. v Razdr­tem, 6. v Tolminu, 7. v Pivki, 8. v Trstu, 9. v Kobaridu, 10.v Veharšah in 11. ceta v Trstu.45 A raznolikost ob-sega posameznih cet se vidi v dejstvu, da je najmanjša ceta v Kobaridu štela le osem pripadnikov, medtem ko je bilo v najvecji (postojnski) ceti 147 mož. Te cete so bile pozneje združene v štiri skupine s sedeži v Gorici, Idriji, Postojni in Ilirski Bistrici.46 Tako je bila takrat v Ilirsko Bistrico poslana 3. ceta SNVZ,ki je postala ogrodje za vzpostavitev SNVZ v širši okolici. Ilirska Bistrica je namrec postala tudi sedež skupine za Reško pokrajino, pri cemer je pod njen nadzor spadala tudi 1. ceta SNVZ s sedežem v Klani (Hrvaška).47 V Ilirski Bistrici je bila posadka SNVZ v vojašnicah na Vidmu.48 Septembra 1944 je Globocnik ukazal, naj se sile SNVZ osredotocijo na obmocje Postojna–Ilirska Bistrica, kjer so 24. in 27. oktobra dotedanje bojne skupine, sestavljene iz tam ležecih postojank, preo­blikovali v 1. udarni polk SNVZ. Polk naj bi imel štiri bataljone, vsak od njih pa tri pehotne in eno težko ceto. Toda zaradi pomanjkanja moštva ni ni­koli prišlo do nacrtovane popolnitve polka, tako da je polk deloval le na obmocju Postojna–Idrija–Col.Sedež polka je bil v Postojni.49 4. bataljon, ki je imel v sestavi 13., 14., 15. in 16. ceto, je bil namešcen v Ilirski Bistrici, pri cemer so nove rekrute pošiljali v postojnsko šolo.50 V okviru SNVZ je delovala tudi policija, ki je v Ilirski Bistrici imela policijski vod; po-leg opravljanja klasicnih policijskih nalog so policisti SNVZ izvajali mobilizacijske in obvešcevalne nalo­ge ter varovali najpomembnejše objekte.51 V Ilirski Bistrici je delovala tudi slovenska gospodarska poli­cija, ki je bila podrejena nemški gospodarski policiji iz Trsta. Njena naloga je bila uveljavljanje pravil na podrocju gospodarstva; tako so gospodarski policisti pregledovali vlake in lokalne gospodarske obrate.52 Kljub temu da je bilo obmocje med Pivko in Ilir­ 43 Iskra, Slovenski narodni varnostni zbor, str. 43–44. 44 Kraigher, Ljudje in kraji, str. 495. 45 Klanjšcek, Deveti korpus, str. 107–108. 46 Mlakar, Domobranstvo, str. 97. 47 Mlakar, Domobranstvo, str. 85–86. 48 Beltram, Svet, str. 91. 49 Narodnoosvobodilna vojna, str. 696. 50 Di Giusto, Operationszone, str. 499; Iskra, Slovenski narodni varnostni zbor, str. 46, 49–50. 51 Narodnoosvobodilna vojna, str. 577, 599; Mlakar, Domobran­stvo, 90. 52 Kraigher, Ljudje in kraji, str. 495. sko Bistrico zelo pomembno za pridobivanje novih rekrutov (sredi poletja 1944 je namrec najvec pripa­dnikov SNVZ prišlo z obmocja Postojne in Ilirske Bistrice), sta bili morala in pripravljenost pripadni­kov ilirskobistriške posadke SNVZ zelo slabi, kar je razvidno iz nenehnih dezertacij. Povodi zanje so bili neizplacevanje plac in družinske podpore, slaba oprema in oborožitev, služenje izven rodnega kraja oziroma kraja stalnega prebivanja, nizka izobrazba itn. Tako je samo 5. in 6. julija 1944 iz 8. cete po­begnilo 21 stražarjev, rojenih na ilirskobistriškem obmocju. Skupaj je med vojno iz vrst SNVZ dezer­tiralo 1.175 pripadnikov, vecina v partizanske vrste.53 Nazoren primer takega prisilnega rekrutiranja sega v november 1944: nemške enote so v casu ofenzive precesale obmocje obcin Knežak in Zagorje, nakar so v Ilirsko Bistrico odpeljale vse najdene moške. Tam so jih zadrževali vec dni in jih prepricevali, naj vsto­pijo v SNVZ; 14 jih je ponudbo sprejelo, medtem ko so preostale pozneje spustili nazaj domov.54 Tudi drugi opis dobro prikaže rekrutni postopek: »Kakor smo izvedeli so bg. priceli mobilizirati po okolici Il.Bistrica moške od 14 let do 45. Izvedeli smo tudi da bg. oblasti pustijo nekaj dni doma na dopustu njiho­ve 'vojaške obveznike' ce jim njihovi svojci prinesejo kaj v dar.«55 Tik pred koncem vojne, 24. marca 1945, je SNVZ pricel organizirati 2. slovenski udarni polk, ki naj bi imel sedež prav v Ilirski Bistrici. A zaradi premajhne­ga števila pripadnikov in razpada ob koncu vojne do ustanovitve polka ni nikoli prišlo.56 V Ilirski Bistrici je delovala še domobranska ambulanta. 28. aprila so se pripadniki SNVZ priceli umikati iz Brkinov pro-ti Postojni, kjer so 1. maja sodelovali v kratkotrajni obrambi mesta, a so se nato odpravili na dolg pohod proti avstrijskemu ozemlju.57 SDK in cetniki Proti koncu druge svetovne vojne, predvsem v za­dnjem polletju vojne, so na slovensko ozemlje pricele prihajati številne tujerodne (para)vojaške formacije v nemški službi, ki so se sem umaknile z vzhodne ali balkanske fronte. Med temi formacijami je bil tudi Srbski prostovoljni korpus (...... ............ ...... / Srpski dobrovoljacki korpus; Serbisches Frei­willigenkorps; SDK), ki je bil pod vodstvom generala Milana Nedica (1877–1946) ustanovljen 15. septem-bra 1941 kot Srbsko prostovoljsko poveljstvo (Srpska dobrovoljacka komanda). Avgusta 1944 je SDK zabe­ležil personalni vrhunec, saj je bilo v njegovih vrstah 53 Iskra, Slovenski narodni varnostni zbor, str. 50–52; Kraigher, Ljudje in kraji, str. 495; Mlakar, Domobranstvo, str. 97. 54 Kraigher, Ljudje in kraji, str. 238. 55 SI AS 1835, t. e. 49, »Situacijsko porocilo za dan 4. december 1944«. 56 Mlakar, Domobranstvo, str. 112. 57 Kraigher, Ljudje in kraji, str. 496. 9886 pripadnikov. Toda že naslednji mesec so jugo­slovanski partizani, s podporo sovjetske Rdece arma­de, priceli z ofenzivo za osvoboditev Beograda. Ko je postalo jasno, da Beograda ne bodo mogli obraniti,so se pripadniki SDK kot zadnji umaknili iz srbske prestolnice in 17. oktobra priceli dolgo pot proti Slo­veniji.58 Prva vlakovna kompozicija z okoli 1500 srbski-mi vojaki je 30. oktobra 1944 prispela v Ljubljano,po kratkem postanku pa je nadaljevala pot proti Pri­morski. Slovenski partizanski obvešcevalci so tako že 2. novembra zabeležili, da se bo SDK nastanil na obmocju Postojne, Prestranka, Pivke in Ilirske Bi-strice. Njegov prihod je izboljšal moralo tamkajšnjih posadk SNVZ. Skupaj je tako na slovensko ozemlje prišlo okoli 4000 pripadnikov SDK.59 Do sedaj prvi znani transport SDK je v Ilirsko Bistrico prispel 5. novembra zvecer, in sicer preko Reke, »kateri je pripeljal [o]krog 1000 nedicevcev, ki so se tam vstavili. So jako stari in tudi še mladoletni.Trdijo, da so srbska vojska, ker 'nas je kralj Peter pro-dal Nemcem' in 'ne moremo se boriti proti partiza­nom in Rusom'.«60 Že 19. decembra so prvi pripadniki SDK iz sesta­ve 2. bataljona 2. polka SDK sodelovali v boju proti slovenskim partizanom, in sicer v Vipavski dolini in Trnovskem gozdu. Nemško-srbske sile niso dosegle svojega cilja, saj so se partizanske enote umaknile brez vecjih izgub. Srbi so v casu ofenzive, skupaj s pripadniki 2. bataljona 10. SS-policijskega polka, za dva tedna ustanovili zacasno postojanko na Colu.61 Zanimiva je anekdota, povezana z SDK. 25. de­cembra 1944 je 400 pripadnikov SDK prišlo v Bo-hinjsko Bistrico iz Avstrije, a so tam ugotovili, da so namenjeni v drugo Bistrico – Ilirsko. V pravo Bistri-co jim je uspelo priti z vlakom šele 9. in 10. januarja 1945.62 V zacetku leta 1945 so bile enote SDK raz­porejene takole: poveljstvo korpusa v Postojni, štab 1.polka SDK v Prestranku (polkovne enote namešcene vzdolž proge Postojna–Pivka), štab 2. polka v Pivki (enote vzdolž proge Pivka–tunel pod Kilovcami), 3.polk v Jordanih (enote na položajih ob železnici Jor-dani–Reka), 4. polk v Ilirski Bistrici (varoval progo Ilirska Bistrica–Jordani in Col) ter 5. polk SDK na 58 SI AS 1848, t. e. 29, porocilo obvešcevalnega centra 9. korpu­ sa o Nedicevcih in cetnikih, nedatirano; Borkovic, Kontrare­ volucija u Srbiji 2, str. 352–355. 59 SI AS 1851, t. e. 89, situacijsko porocilo obvešcevalne patrulje 1 Dolinar, 3. november 1944; SI AS 1912, t. e. 8, novice, 2. november 1944; Klanjšcek, Deveti korpus, str. 295; Narodno­ osvobodilna vojna, str. 691; Kociper, Kar sem živel, str. 250. 60 SI AS 1835, t. e. 49, »Situacijsko porocilo za dan 7. november 1944«. 61 SI AS 1848, t. e. 29, porocilo Obvešcevalnega centra 9. kor­ pusa o Nedicevcih in cetnikih, nedatirano; t. e. 32, situacijsko porocilo št. 201 Obvešcevalnega centra 9. korpusa, 20. de­ cember 1944; t. e. 32, situacijsko porocilo št. 204 Obvešceval­ nega centra 9. korpusa, 31. december 1944. 62 Zbornik dokumentov in podatkov, Del VI, knjiga 18, doku­ment št. 31. Premu (enote so varovale progo Kilovce–Ilirska Bi-strica). 4. polk je imel tri bataljone, vsak od njih je imel štiri cete. V Postojni je bilo še poveljstvo vojaške policije SDK, medtem ko je bila v Ilirski Bistrici še šolska ceta. Prav ilirskobistriška in premska posadka SDK sta veljali za najaktivnejši in najnevarnejši za lokalne partizane.63 Ena takih akcij ilirskobistriške posadke je pote­kala 16. februarja 1945, ko je skupina 200 srbskih vojakov pod poveljstvom treh nemških castnikov na­vsezgodaj zjutraj zapustila Ilirsko Bistrico. Sprva so prišli v vas Potok, ki so jo preiskali; nato so šli v vasi Janeževo brdo, Prelože in Pregarje, pozno popoldne pa so se vrnili v Ilirsko Bistrico. Med to enodnevno akcijo so srbski vojaki ujeli dva partizana ter pretepli civilista, za katerega so sumili, da pomaga partiza­nom.64 Marca 1945 je v Ilirsko Bistrico prišla cetniška Dinarska divizija, sestavljena iz štirih cetniških kor­pusov (Dalmatinski, Liški, Bosanski, Jevdevicev);skupaj je divizija imela okoli 7.400 pripadnikov. Z divizijo pod poveljstvom popa Momcila Djujica je prišel še crnogorski cetniški korpus, ki pa se je vklju-cil v SDK.65 Jevdevicev odred je na Primorsko prišel že konec septembra 1944 in se utrdil na gradu Prem ter v Šembijah, nato pa so bili cetniki odgovorni za obrambo proge Pivka–Reka.66 24.septembra so cetniki v Premu nagovarjali va-šcane in okoliške prebivalce, ki so prišli k maši: »Za-govarjali so svoje stališce, trdili da se borijo za kralja Petra II in za demokraticno Jugoslavijo. Izjavili so,da jih je v tukajšnji okolici okrog 600, 600 v Istri in tudi 600 v Sloveniji.«67 Pri tem je zanimivo, da se je v Zemonu pri Ilirski Bistrici oblikoval še slovenski Kraški cetniški odred z okrog 300 možmi, ki so bili podrejeni Jevdevicevemu korpusu.68 Srbi in cetniki so pozneje sodelovali v vecjih nem­ških ofenzivah, na primer Rübezahl III, Frühlingsan­fang in Winterende,69 dokler ni bila Dinarska divizija konec marca oziroma v zacetku aprila 1945 preme-šcena na Kras in v Vipavsko dolino.70 Vse prispele srbske paravojaške formacije so bile podrejene Glo­bocniku.71 V Ilirski Bistrici so se nedicevci naselili v 63 SI AS 1848, t. e. 24, mesecno porocilo 4. bataljona 18. brigade od 15. februarja do 15. marca 1945, 15. 3. 1945; t. e. 29, poro- cilo Obvešcevalne tocke I o SDK in cetnikih, 19. marec 1945; Di Giusto, Operationszone, str. 590, 607; SI AS 1864, t. e. 4, situacijsko porocilo 2. bataljona narodne obrambe, 31. januar 1945. 64 SI AS 1864, t. e. 320a, situacijsko porocilo št. 145 obvešceval­ nega centra Komande istrskega vojnega podrocja, 17. 2. 1945. 65 Klanjšcek, Deveti korpus, str. 295; Narodnoosvobodilna vojna, str. 874. 66 Kraigher, Ljudje in kraji, str. 521. 67 SI AS 1835, t. e. 49, situacijsko porocilo Komande mesta Ilir- ska Bistrica, 25. 9. 1944. 68 Klanjšcek, Deveti korpus, str. 296. 69 Kocjancic, The last months, str. 176–177. 70 Klanjšcek, Deveti korpus, str. 344. 71 Kraigher, Ljudje in kraji, str. 522. bistriški vojašnici, medtem ko je bil glavni cetniški štab v hiši Andreja Žnidaršica.72 6.aprila 1945 je imel 4. polk SDK v Ilirski Bistri­ci le 1. in 2. bataljon, medtem ko je bil tretji bataljon premešcen v Trnovo.73 Sredi aprila 1945 je nemški 97.korpus pricel z gradnjo fortifikacijskih položajev na relaciji Reka–Snežnik, pri cemer so bili trije pol-ki SDK ter deli Dinarske divizije in nemške polici­je razporejeni na položajih na liniji Prezid–Cabar–Osilnica–Gerovo.74 Ves cas okupacije so Nemci obdržali vecjo garni­zijo v Ilirski Bistrici, tako v obliki policije kot vojakov.Tako so partizanski obvešcevalci 11. oktobra 1944 porocali, da sta tu dve ceti »bele garde« (oziroma do-mobrancev) ter 450 nemških vojakov.75 S prihodom drugih sil pa so lahko Nemci zmanjševali svojo gar-nizijo; 8. februarja 1945 so partizanski obvešcevalci v Ilirski Bistrici našteli 250 nemških vojakov, 10 do-mobranskih policistov ter 950 nedicevcev.76 Konec vojne V zadnjih dneh aprila 1945 je jugoslovanska 20.divizija, del jugoslovanske 4. armade, dobila nalo-go, da prodre proti Ilirski Bistrici,77 pri cemer se je spopadala z nedicevskim 1. in 5. polkom ter cetni­ki Jevdevicevega korpusa. Zaradi mocne obrambe je bila 20. divizija okrepljena z 11. brigado 26. divizije,dvema tankovskima bataljonoma, dvema topovskima baterijama ter s 3. prekomorsko brigado.78 28. aprila je 20. diviziji uspelo osvoboditi Ilirsko Bistrico, ko se je iz naselja umaknila posadka SDK.79 Toda nemško poveljstvo se je odlocilo, da bo 97.armadni korpus napredoval v obliki t. i. premicnega ježa v smeri Ilirska Bistrica–Postojna in naprej proti Ljubljani. 5. maja je nemškim silam uspelo ponovno zasesti Ilirsko Bistrico, a prihod novih jugoslovan­skih sil je onemogocil nadaljnji nemški prodor. 6.maja je sledila kapitulacija 97. korpusa v vasi Zagor­je, severno od Ilirske Bistrice. Predalo se je vec kot 16.000 vojakov, vkljucno s poveljnikom korpusa.80 Partizanske enote so v Ilirsko Bistrico ponovno vsto-pile 7. maja.81 72 Beltram, Svet, str. 91. 73 Di Giusto, Operationszone, str. 613–615. 74 Klanjšcek, Deveti korpus, str. 418. 75 SI AS 1835, t. e. 49, »Situacijsko porocilo za dan 11. oktober 1944«. 76 SI AS 1835, t. e. 49, situacijsko porocilo Komande mesta Il.Bistrica, 8. 2. 1945. 77 Vec o osvoboditvi slovenskega primorja gl. Kostic, Oslobode­nje Istre; Oslobodilacki pohod na Trst. 78 Narodnoosvobodilna vojna, str. 945. 79 Narodnoosvobodilna vojna, str. 948; Petelin, Osvoboditev, str. 196–197. 80 Narodnoosvobodilna vojna, str. 960–961. 81 Beltram, Svet, str. 91. Vec o zadnjih vojaških operacijah na tem obmocju gl. prispevek Denisa Cerkvenika v tej publika­ciji. Prihod jugoslovanskih sil v Ilirsko Bistrico maja 1945 (foto: neznan, hrani: MNZS). Kljub temu da Ilirska Bistrica med drugo svetov-no vojno ni bila neposredno napadena in je utrpela le manjšo gmotno škodo, je njen strateški položaj, še posebej ob koncu vojne, narekoval vojaške operacije v neposredni bližini, kar je privedlo do številnih padlih.Tako so po vojni na obmocju obcine Ilirska Bistrica evidentirali vec kot 120 lokacij grobov. Posamezne lokacije obsegajo od enega pokopanega do 120 pa-dlih nemških vojakov.82 Vojne žrtve Brkinsko-bistriško obmocje je med drugo svetov-no vojno utrpelo številne žrtve, predvsem zaradi svoje geostrateške lege ob pomembni prometni povezavi med Balkanom, italijanskim polotokom in Srednjo Evropo. Po vec desetletjih fašisticnega režima je to obmocje prišlo pod nadzor novega (nemškega) to-talitarnega sistema, s cimer so bili lokalni prebivalci izpostavljeni novemu vojnemu nasilju. Zaradi partizanskih akcij je maja 1944 vrhovni nemški poveljnik v Italiji, Albert Kesselring (1885–1960), ukazal represijo nad civilnim prebivalstvom.V OZAK pri tem niso sodelovale le nemške enote,ampak tudi lokalne kolaboracionisticne formacije in tujerodne enote v nemški službi. Posledicno so bile unicene celotne vasi, vašcani so bili ustreljeni, zapr-ti in/ali poslani v internacijo ali koncentracijsko ta­borišce. Tretjina brkinskih vasi je bila izpostavljena požigalnim »akcijam«, pri cemer so 17 vasi vecino- Ferenc, »…Grobovi so zravnani in zarašceni«. ma požgali, medtem ko so številne druge vasi utrpe­le razlicno škodo. Tudi v Ilirski Bistrici je bilo med zadnjimi boji pred osvoboditvijo porušenih nekaj hiš, pri cemer je bilo mesto 16. oktobra 1944 izpo­stavljeno tudi zavezniškemu letalskemu napadu; ob tem napadu so bile porušene tri hiše, 15 prebivalcev je umrlo.83 Tudi nekateri drugi kraji v okraju Ilirska Bistrica so bili izpostavljeni letalskim napadom, ki so jih izvedla nemška letala.To se je zgodilo 23. februar­ja 1944 v vasi Bac, ko »so prišli trije zrakoplovi nad našo vas ter obstreljevali hiše s strojnicami in me-tali vžigalne bombe; zgorela je hiša in gospodarsko poslopje Šajn Ivana štev. 82 ter vsa premicnina, hlev Tomšic Antona 19.«84 Ob požigih so bili prebivalci praviloma žrtve ropov; izgubili so živino, pridelke, obleke, denar in druge vrednejše predmete. Take roparske pohode so izvajale predvsem lokalne in tuje kolaboracionisticne enote, saj so tako pridobile hrano. Vcasih so lokalne prebivalce tudi aretirali. Prehodno »bivanje« v zapo­ru je bilo zaznamovano z mucenjem, zasliševanji in pritiski, nato pa so nekatere (prisilno) vkljucili v ko­laboracionisticne enote, druge poslali na prisilno delo znotraj OZAK, nekateri pa so pristali v italijanski in-ternaciji, na prisilnem delu v Avstriji ali v nemških koncentracijskih taborišcih. Tudi v Ilirski Bistrici so mucili in ubili vec zapornikov.85 83 Beltram, Vojno nasilje, str. 106. 84 SI AS 1818, t. e. 232, »Opis zlocinov izvršenih od 6. 4. 1941 do maja 1945«, 3. 6. 1946. 85 Beltram, Vojno nasilje, str. 108–111. 18.maja 1944 je okupator požgal vasi Zajelšje in Podbreže (foto: neznan, hrani: MNZS). V okolici Ilirske Bistrice niso delovale le tam gar-so popolnoma izropali ter nekaj živine, kar je je še nizirane nemške in v nemški službi delujoce forma-ostalo odpeljali iz vasi naslednjega dne.« Skupaj je cije, ampak so prihajale tudi iz bolj oddaljenih krajev.bilo unicenih 32 hiš.86 Tako so 18. maja 1944 v vas Podbreže prišle »italijan­ske fašisticne edin[ic]e iz Podgrada, Postojne in Trsta ter nemške SS edinice ter požgale celo vas, od katere 86 so ostale le 4 hiše in še te poškodovane. 22 ljudi so SI AS 1818, t. e. 230, »Kraj PODBEŽE – okraj Ilirska Bi-zaprli v gorece hiše in skozi okna streljali nanje. Vas strica«, nedatirano. Osvobojena Ilirska Bistrica maja 1945 (foto: neznan, hrani: MNZS). Namesto zakljucka Cas nemške okupacije na obmocju Ilirske Bi-strice in okolice lahko razdelimo na vec obdobij:vzpostavljanje okupacijske prisotnosti ob italijanski kapitulaciji (od septembra do decembra 1943), po­stopno nadomešcanje nemške garnizije z domacimi kolaboracionisticnimi enotami SNVZ (leto 1944) in leto 1945, ko so vecino garnizije sestavljale domace in tujerodne enote v nemški službi. Zaradi svoje strateške lege med Postojno (oziro-ma Pivko) in hrvaško Reko je bilo ilirskobistriško obmocje med vojno zelo pomembno. Samo takoj po italijanski kapitulaciji je partizanskim silam uspelo zavzeti mesto, a so ga kmalu izgubile; podobna zgod­ba se je ponovila v zadnjih vojnih dneh. Prav velikost garnizije in bližina drugih naselij z nemško vojaško posadko sta partizanske sile prisilili predvsem v na­pade na cestno-železniško omrežje. Ilirska Bistrica je bila za nemški okupacijski režim vedno pomembno izhodišce za izvajanje manjših in vecjih protiparti­zanskih operacij. Pomen tega obmocja je konec vojne potrdila prav jugoslovanska 4. armada, ki je tu pro-dirala proti Ljubljani in v neposredni bližini Ilirske Bistrice h kapitulaciji prisilila nemški 97. korpus, no-silca nemške vojaške prisotnosti v Operacijski coni Jadransko primorje. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 1497, Zbirka gradiva komitejev Komuni­sticne partije Slovenije in odborov Osvobodilne fronte na Primorskem (1943–1945)AS 1818, Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst (1944–1947)AS 1835, Poverjeništvo Pokrajinskega narodno­osvobodilnega odbora za Slovensko primorje (1945–1947)AS 1848, Deveti korpus narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije (1943–1945)AS 1851, Glavni štab narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (1941–1945)AS 1864, Komanda vojne oblasti, komande po­drocij in komande mest devetega korpusa, 1944–1945 AS 1912, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, In-formacijski oddelek OBJAVLJENI ARHIVSKI VIRI Dokumenti (1915–1955). Casopis za suvremenu po­vijest 1, 1975, str. 253–296. Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov. Del VI, knjiga 8. Bor­be v Sloveniji 1943 (Oktober–November) (ur. Tone Ferenc et al.). Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1962. Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodil­ni vojni jugoslovanskih narodov. Del VI, knjiga 10.Borbe v Sloveniji 1944 ( Januar) (ur. Tone Ferenc et al.). Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavske­ga gibanja, 1963. Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodil­ni vojni jugoslovanskih narodov. Del VI, knjiga 11.Borbe v Sloveniji 1944 (Februar) (ur. Tone Ferenc et al.). Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavske­ga gibanja, 1964. Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodil­ni vojni jugoslovanskih narodov. Del VI, knjiga 17.Borbe v Sloveniji 1944 (21. oktober–15. december)(ur. Jože Certalic in Jože Novak). Ljubljana: Par-tizanska knjiga, 1986. Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobo­dilni vojni jugoslovanskih narodov. Del VI, knjiga 18.Boji na Slovenskem 1944 – 1945 (16. december 1944 – 28. februar 1945) (ur. Jože Novak et al.).Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1994. LITERATURA Agarossi, Elena: Nation Colapses. The Italian Surren­der of September 1943. Cambridge: Cambridge University Press, 2000. Beltram, Vlasta: Svet med Snežnikom in Slavnikom med drugo svetovno vojno. Narodnoosvobodilno gi­banje po posameznih krajih nekdanjega brkinskega okrožja. Knjiga 2. Koper: Pokrajinski arhiv, 2021. Beltram, Vlasta: Vojno nasilje v Brkinih in na Bistri­škem v casu druge svetovne vojne. Prispevki za novejšo zgodovino 45, 2005, št. 1, str. 97–114. Cerkvenik, Denis: Nacisticna rekrutacija in urjenje sovjetskih vojnih ujetnikov na primeru 162. tur­kestanske divizije (1942–43). Prispevki za novej­šo zgodovino 60, 2020, št. 3, str. 220–238. DOI:http://doi.org/10.51663/pnz.60.3.09 Di Giusto, Stefano in Chiussi, Tommaso: Globocnik's Men in Italy, 1943–45. Abteilung R and the SS­­Wachmannschaften of the Operationszone Adriati­sches Küstenland. Atglen, PA: Schiffer Publishing, 2017. Di Giusto, Stefano: Operationszone Adriatisches Ku­stenland. Udine, Gorizia, Trieste, Pola, Fiume e Lubiana durante l'occupazione tedesca 1943–1945. Udine: Instituto Friulano per la Storia del Movi­mento di Liberazione, 2005. Ferenc, Mitja: »…Grobovi so zravnani in zarašceni«.Seznam grobov sovražnikovih vojakov padlih iz casa 2. svetovne vojne na obmocju obcine Ilirska Bistrica. Prispevki za novejšo zgodovino 44, 2004, št. 1, str. 160–168. Ferenc, Tone: Kapitulacija Italije in narodnoosvobodil­na borba v Sloveniji jeseni 1943. Maribor: Obzor­ja, 1967. Ferenc, Tone: Kratek pregled razvoja KPS in OF v Slovenskem Primorju od decembra 1942 do sep­tembra 1943. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1, 1960, št. 1, str. 105–170. Forty, Georg: The Armies of Rommel. London: Arms and Armour, 1997. Iskra, Dejan: Slovenski narodni varnostni zbor v Ilir­ski Bistrici (diplomsko delo). Koper: Fakulteta za humanisticne študije, 2012. Juvancic, Ivo: Mussolinijev utrdbeni pas preko naših gora in planin. Kronika 16, 1968, št. 3, str. 168– 174. Kaltenegger, Roland: Die Operationszone 'Adriatisches Küstenland': Der Kampf um Triest, Istrien und Fiu­me 1944–1945. Würzburg: Flechsig, 2018. Kaltenegger, Roland: General der Gebirgstruppe Lu­dwig Kübler: Der Bauherr der deutschen Gebirgs­truppe und seine Zeit. Würzburg: Flechsig, 2011. Klanjšcek, Zdravko: Deveti korpus slovenske narodno­osvobodilne vojske: 1943–1945. Ljubljana: Dru-štvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1999. Kociper, Stanko: Kar sem živel: Spomini. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996. Kocjancic, Klemen: The last months of the SDK:Srpski dobrovoljacki korpus in Slovenian territo­ry during the Second World War. Vojnoistorijski glasnik 2, 2019, str. 166–184. Kostic, Uroš: Oslobodenje Istre, Trsta i Slovenackog primorja 1945. godine. Vojnoistorijski glasnik 32, 1981, št. 2, str. 61–86. Kraigher, Živa: Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (1941–1945). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgo­dovino, 2002. Mlakar, Boris: Domobranstvo na Primorskem. Ljub­ljana: Borec, 1982. Morgan, Philip: The Fall of Mussolini: Italy, the Ita­lians, and the Second World War. Oxford: Oxford University Press, 2008. Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945 (druga izdaja) (ur. Zdravko Klanjšcek). Ljubljana:Vojaško zgodovinski inštitut Jugoslovanske ljud­ske armade in Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1977. Oslobodilacki pohod na Trst cetvrte jugoslovenske armi­je (ur. Petar Tomac et al.). Beograd: Vojno delo,1952. Petelin, Stanko: Osvoboditev Slovenskega primorja. Nova Gorica: CZP Soca, 1965. Rustja, Karel: 130 let železniške proge Pivka–Reka. Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 2003. Šinkovec, Crtomir: Uporni svet pod Snežnikom: Kro­nika. Nova Gorica: Obcinski odbor Združenja borcev NOV Ilirska Bistrica, 1966. Umbreit, Hans: »Die deutsche Herrschaft in den be-setzten Gebieten 1942–1945«. Organisation und Mobilisierung des deutschen Machtbereichs. Kriegs­verwaltung, Wirtschaft und personelle Ressourcen 1942–1944/45 (ur. Bernhard R. Kroener et al.).Stuttgart, 1999, str. 3–274 (Das Deutsche Reich und der Zweite Weltkrieg, Band 5.2). SUMMARY Military operations during the German occu­pation of Ilirska Bistrica and its surroun­dings during the Second World War After the end of the First World War, the area of present-day Ilirska Bistrica was occupied by the Italian armed forces and subsequently formally in­corporated into the Kingdom of Italy with the rest of the Littoral and Istria. These developments also ushered in the period of fascist violence and Italiani­zation imposed on both the population and cultural landscape, which lasted until Italy’s capitulation in September 1943. The dissolution of the Italian army enabled the Slovenian Partisans to achieve a short-li­ved liberation of Ilirska Bistrica and its surroundings until the arrival of the German forces threw the local population back into the subjugated status; the fa­scist regime gave way to the Nazi takeover. Due to its geostrategic position on the Postojna–Rijeka axis,the shortest route connecting central Slovenia and the important northern Adriatic port, Ilirska Bistri-ca also served as an important garrison town in the period of the Nazi occupation, during which it was incorporated into the newly established Operational Zone of the Adriatic Littoral (Germ. Operationszone Adriatisches Küstenland; OZAK). Whereas initially,the Ilirska Bistrica garrison was only composed of German units, important changes began to take pla­ce from 1944 onwards. With German troops needed on other battlefronts or in other parts of the occupi­ed Europe, Ilirska Bistrica first saw the arrival of the members of the Slovenian National Defence Corps (orig. Slovenski narodni varnostni zbor; SNVZ), the leading Slovenian collaborationist, anti-revolutiona­ry formation under German command. Ilirska Bi-strica and its surroundings constituted an ideologi­cally pivotal area for recruiting new members into the SNVZ, who cannot be said to have been known for their military prowess and reliability. In the se­cond half of 1944, the Ilirska Bistrica area also saw the arrival of collaborationist units from the south of the Kingdom of Yugoslavia, thus became an opera­tional area of the Serbian Cetniks, members of the Cetnik Dinara Division, and the so-called “Nedic’s men,” members of the Serbian Volunteer Corps. By the end of the war, Yugoslav collaborationists had formed the main body of Ilirska Bistrica’s garrison.Nonetheless, acting in concert with the rest of the German units, it still fell short of blocking the 4th Army of the Yugoslav Partisans from advancing to­wards Ljubljana. It was precisely at Ilirska Bistrica that the German forces suffered the second biggest defeat in Slovenian territory in the Second World War, marked by the surrender of the 97th Army Corps, along with the subordinate or incorporated collaborationist units. 1.01 Izvirni znanstveni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.16CC-BY-NC-ND Denis Cerkvenik dr., asistent z doktoratom, Žirje 16, SI–6210 SežanaE-pošta: denis.cerkvenik@protonmail.comORCID: 0000-0003-2518-7396 Zakljucni boji v okolici Ilirske Bistriceob koncu druge svetovne vojne IZVLECEK Skozi obcino Ilirska Bistrica potekata dve pomembni cestni povezavi: Ljubljana–Reka, ki se proti jugu nadaljuje ob morju do Splita in je bila kljucna za nemški nadzor nad hrvaško obalo, in Trst–Reka. Povezavi sta postali še toliko pomembnejši, ko so se ob koncu druge svetovne vojne pri umikanju iz Grcije, Albanije, Srbije in Hrvaške enote Wehr­machta premikale proti mejam Tretjega rajha. Nemška vojska je morala zagotoviti odprte povezave proti severu, da ne bi prišlo do partizanskih zased, ki bi jim ovirale pot. Iz tega razloga so morali Nemci Ilirsko Bistrico in okolico do prihoda enote z juga obdržati trdno v rokah, za kar je bil zadolžen 97. armadni korpus (97. Armeekorps – 97. AK) pod poveljstvom Ludwiga Küblerja. Nasproti mu je stala 4. jugoslovanska armada, ki je želela karseda hitro prodreti in zasesti Trst. Boj med tema formacijama je privedel do ene najvecjih frontnih bitk na Slovenskem. KLJUCNE BESEDE Druga svetovna vojna, nemški 97. armadni korpus, 4. jugoslovanska armada, Ludwig Kübler, Ilirska Bistrica ABSTRACT THE FINAL BATTLES IN THE SURROUNDINGS OF ILIRSKA BISTRICA AT THE END OF THE SECOND WORLD WAR Two important road connections pass through the area of the municipality of Ilirska Bistrica: Trieste–Reka and Ljubljana–Rijeka, which continues South along the sea to Split and was the key to the Nazi control of the Croatian coast during the Second World War. They became even more important at the end of the war, when the Wehrmacht units began to retreat from Greece, Albania, Serbia and Croatia towards the borders of the Third Reich. The Wehr­macht needed to keep connections to the north cleaned and protected from Partisan ambushes blocking their way. For this reason, it was imperative for the Germans to maintain a firm hold on Ilirska Bistrica and the surrounding area until the arrival of their units from the South. The task was assigned to the 97th Army Corps (97. Armeekorps) under the command of Ludwig Kübler, which engaged the 4th Army of Yugoslav Partisans pressing for a rapid advance to occupy Trieste. The fighting that ensued constituted one of the major battles in Slovenia. KEY WORDS Second World War, German 97th Army Corps, 4th Army of the Yugoslav Partisans, Ludwig Kübler, Ilirska Bistrica Priprave na bitko Ilirska Bistrica je bila v casu druge svetovne vojne pomembno sticišce povezav med severom in jugom.Na zacetku vojne je bilo to obmocje še pod Kraljevi-no Italijo, po italijanski kapitulaciji pa so nacisti usta­novili Operacijsko cono Jadransko primorje (Ope­rationszone Adriatisches Küstenland – OZAK), ki je,vkljucno z Ilirsko Bistrico, prešla pod nemško oku­pacijo. Tu so imeli Nemci posamezne enote Wehr-machta, SS in policije, kmalu pa so se jim pridružile še enote slovenskih kolaboracionistov (Slovenski na­rodni varnostni zbor). Ob koncu vojne so na to ob-mocje prišli še srbski cetniki, ki so v zakljucnih bojih odigrali pomembno vlogo.1 Skoraj do konca vojne je bil vojaški poveljnik obmocja OZAK general Ludwig Kübler podrejen poveljniku celotnega italijanskega podrocja (Oberbe­fehlhaber Südwest oziroma Heeresgruppe C) feldmar­šalu Albertu Kesselringu.2 Vendar pa sta bili Ilirska Bistrica in Ljubljanska pokrajina ob koncu vojne vedno pomembnejši za drugo nemško armadno sku­pino (Heeresgruppe E), ki je delovala na Balkanskem polotoku in ji je poveljeval feldmaršal (Oberbefehlha­ber Südost) Alexander Löhr. Partizanske enote so z juga proti severu potiskale Löhrovo bojno skupino,hkrati pa so ji želele zapreti pot na severu in jo s tem obkoliti. Da bi lahko nemške enote in kolaboracio­nisti varno prišli do Tretjega rajha in se jim ne bi bilo treba bojevati na dveh frontah, je bilo torej treba obdržati odprte poti. Löhr je kot kljucno pot umika izbral povezavo od Reke preko Ilirske Bistrice proti Ljubljani. Nalogo zašcititi obmocje je dobil 97. kor-pus (LXXXXVII. Armeekorps), ki mu je poveljeval že omenjeni general Ludwig Kübler.3 8.aprila 1945 je v Sežani potekal sestanek po­veljnikov enot, ki so sestavljale 97. AK, na katerem so bile dorecene še zadnje podrobnosti zašcite po­vezav, v naslednjih dneh pa so nemške enote že za-cele zasedati svoje položaje.4 Treba je poudariti, da je že v zacetku aprila prihajalo do vedno ocitnejšega razpada Wehrmachta. Na nemško vojsko so pritiska­li na vseh frontah, zavezniki pa so že stopili na tla Tretjega rajha; prav tako je obstajala stalna nevarnost bombnih napadov. Na obmocju OZAK je kronicno primanjkovalo bencina, zato so morali dve tretjini vseh tovornjakov, ki so bili namenjeni 97. korpusu, iz bencinskega pogona predelati v pogon na drva. Tudi konj, ki bi vlekli topove, ni bilo vec, »ker so Italija­ 1 O nemških, slovenskih, srbskih in lokalnih partizanskih eno­ tah, ki so med drugo svetovno vojno delovale na obmocju Ilirske Bistrice, gl. clanek Klemna Kocjancica v tej publikaciji. 2 Potem ko so marca 1945 Kesselringa premestili na zahodno fronto, ga je na italijanski fronti zamenjal Heinrich von Vie- tinghoff (Di Giusto, Operazione, str. 570). 3 Kaltenegger, Ludwig Kübler, str. 318. 4 BArch, RH 24-97/5, str. 1. ni porabili vse konje za italijansko fronto«.5 Podobno kot kolicina bencina in število konj se je iz dneva v dan zmanjševala bojna morala, predvsem med kola-boracionisti. Nemški castniki so clane 392. hrvaške legionarske divizije opazili v okolici Rupe in Šapjan,ki so ob najmanjšem partizanskem napadu zbežali,za seboj pa pustili še zapakirane mitraljeze.6 Za na­mecek je bila tu še obrambna linija severno od Reke,sestavljena iz starih italijanskih utrdb ob nekdanji jugoslovansko-italijanski meji,7 ki so jih Nemci upo­rabljali kot pomoc pri obrambi, vendar zaradi neneh­nih partizanskih napadov popravila na utrdbah niso bila zakljucena. V tem nezavidljivem položaju je moral 97. korpus držati povezavo med Reko in Ilirsko Bistrico pro-ti severu, vse dokler ne bi prišla glavnina armadne skupine E. Partizani na drugi strani pa so bili v ofen­zivi. 2. marca se je 8. korpus Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije (NOVJ) preoblikoval v 4. jugoslovansko armado. Ta je dobila nalogo karseda hitro prodreti v smeri Gospic–Oto-cac–Senj–Reka–Ilirska Bistrica–Trst. Ker je fronta še vedno potekala na Hrvaškem in v Bosni, je bila naloga razdeljena na dva dela: na liško-primorsko operacijo, ki naj bi bila izvedena do sredine aprila,in reško-tržaško operacijo, ki bi bila zakljucena v za-cetku maja. In res, 16. aprila se je koncala operacija v Liki in Gorskem kotarju, fronta pa se je vzpostavila na liniji od Kraljevice in Lokve do Delnic.8 S tem se je zacela zakljucna partizanska reško-tržaška ofenzi­va, ki so jo Nemci nameravali ustaviti. Na drugi stra­ni jadranske obale, na Apeninskem polotoku, so se nemški poveljnik armadne skupine C Heinrich von Vietinghoff in njemu podrejene enote pripravljali na podpis kapitulacije na italijanskem bojišcu, do kate­rega je prišlo 29. aprila. Na frontni crti pri Reki pa nemške enote 97. korpusa niso smele kapitulirati, saj bi se s tem zaprl prehod za armadno skupino E.Tako je bil štiri dni pred podpisom kapitulacije v Italiji 97.korpus iz armadne skupine C premešcen v armadno skupino E.9 Fronta Najprej je treba poudariti, da boj med Nemci in partizani, ki se je oblikoval med Reko in Ilirsko Bi-strico, za slovenske razmere ni bil nekaj obicajnega.Ce so partizani ves cas druge svetovne vojne uporab­ljali gverilsko bojevanje, so sedaj sprejeli frontalno bojevanje. Vzpostavila se je frontna linija, kar je bilo najbolj razvidno v Klani, kjer je prihajalo do obsežnih napadov in protinapadov. Tudi število sodelujocih je bilo veliko vecje kot pri obicajnih bojih, razpršenih 5 BArch, RH 24-97/5, str. 5. 6 BArch, RH 24-97/5, str. 6. 7 BArch RH 11-III/321. 8 Klanjšcek in Petelin, Deveti korpus, str. 415. 9 Klanjšcek in Petelin, Deveti korpus, str. 418. Zakljucni boji v Jadranskem primorju s poudarkom na obmocju Ilirske Bistrice in Reke (BArch RH 24­97­5). na širšem obmocju. Ce je imel 9. korpus (ta je de­loval v zaledju 97. armadnega korpusa) vsega skupaj okrog 9000 borcev, je imela celotna 4. jugoslovanska armada, vkljucno z 9. korpusom, maja 1945 61.502 partizana. Nemške in kolaboracionisticne enote, po­stavljene proti 4. jugoslovanski armadi, so štele 135 bataljonov, 100 artilerijskih baterij in 60 tankov ozi­roma skupaj 93.000 mož.10 Vsi se niso bojevali na obmocju med Ilirsko Bistrico in Reko, saj so morali Nemci nadzorovati tudi zaledje.11 Kljub temu pa je na omenjenem obmocju prišlo do neobicajno velike koncentracije vojaškega moštva in opreme. Kje se je frontna linija sploh vzpostavila? Nemške in kolaboracionisticne enote so se z linije Kraljevica– 10 Klanjšcek in Petelin, Deveti korpus, str. 416, 419. 11 Okoli Ilirske Bistrice in Reke so 97. AK sestavljale 392. le­gionarska divizija, 237. pehotna divizija in 188. gorska divizi­ja ter manjše policijske in SS enote. Delnice premaknile na linijo Rjecina–Snežnik, kjer se je bilo lažje braniti. Frontna linija je bila, natanc­neje, vzpostavljena od izliva reke Rjecine navzgor,preko Grobnika, Jelenja, Studene in Plešišca do Kla­ne in Železnih vrat, preko Trstenika do Snežnika.12 Nastala je t. i. Ingridina linija, kjer so se namestile tri divizije.13 Najjužneje, pri Reki, je bila namešcena 392.hrvaška (legionarska) divizija pod poveljstvom generala Reindla, od katere pa je ostalo le še okoli 3000 od približno 11.000 mož, vecinoma nemškega moštva, saj so Hrvatje množicno dezertirali. Severno od hrvaške divizije je bila nemška 237. pehotna divi­zija, medtem ko je glavno težišce obrambe, obmocje Klane, obvladovala 188. gorska divizija. Severno od Snežnika je bilo zaledje fronte. To obmocje je bilo del OZAK, kjer je v Ljubljanski pokrajini naloge SS 12 Šinkovec, Uporni svet, str. 307. 13 Petelin, Osvoboditev, str. 187. in policije opravljal Erwin Rösener. V ostalih petih (Reški, Puljski, Goriški, Tržaški in Videmski) po­krajinah pa je imel glavno vlogo Odilo Globocnik.Zaradi podobnih razlogov, kot je bila premestitev 97.AK iz armadne skupine C v E, je 25. aprila pri­šlo do prerazporeditve obmocja med Rösenerjem in Globocnikom. Slednji je prevzel nadzor nad obmo-cjem zahodno od Soce, Rösener pa vzhodno od nje.Ta je sedaj postal poveljnik zaledja armadne skupine E (Befehlshaber des rückwärtigen Gebietes der Heeres­gruppe E).14 Ce je bila naloga partizanskega 9. kor­pusa oteževati nemško delovanje v zaledju fronte,15 je bil Rösener s podrejenimi enotami korpusov kon­trapunkt, torej tisti, ki 97. AK in celotni armadni skupini E omogoca nemoteno delovanje in oskrbo.Rösener je imel ob koncu druge svetovne vojne Srb-ski dobrovoljski korpus, 14 (1. ukrajinsko) SS divizijo ter manjše SS in policijske enote.16 Armadna skupi­na E mu je obljubila tudi 7. prostovoljsko gorsko SS divizijo (7. SS­Freiwilligen Gebirgs­Division »Prinz Eugen«), ki se je morala iz Nove Gradiške v vzhodni Hrvaški odpraviti proti Karlovcu, kjer naj bi delovala na obmocju od Snežnika do Dolenjske. Partizani so divizijo ustavili že na Hrvaškem, zato je Rösener ni mogel uporabiti v obrambi zaledja reško-snežniške fronte. Poveljnik zaledja je opazil, da so na obmocju severno od Delnic (od Gerova, Cabra in Prezida do Loža) le šibke nemške enote, vecinoma namešcene v Cabru. Tja je Rösener, da bi zaprl vrzel, iz Postojne poslal tri polke Srbskega dobrovoljskega korpusa.17 Na partizanski strani so 4. armado sestavljale 9.,13., 19., 20., 26., 29. in 43. divizija ter tankovska,inženirska in artilerijska brigada. 16. aprila so par-tizanske enote trcile ob Ingridino linijo. Štab je za tocko preboja izbral najkrajšo pot proti Trstu, preko Klane in Ilirske Bistrice, zato je bila tu razporejena glavnina partizanskih sil (13., 19., 26. in 43. divizija).Desno krilo, od doline Kolpe do Prezida, je prevzela 20. divizija, medtem ko je bila 9. divizija dolocena za osvoboditev otokov Krk, Cres in Lošinj ter kasneje za prodiranje proti Istri.18 S tem je bila šahovnica po­stavljena. Partizani so se pri Klani nameravali prebiti,medtem ko so si Nemci isto obmocje izbrali z name-nom, da partizane najprej ustavijo, nato pa gredo v protinapad in enote 4. armade potisnejo proti mor­ju.19 Partizani so najprej osvojili Sušak, medtem ko je 21. aprila 13. divizija želela prebiti nemško obram­bo, pri cemer je do najhujših bojev prišlo v Klani in pri Železnih vratih. Partizani so bili najprej uspešni,vendar jih je kmalu ustavila 188. gorska divizija ter 14 BArch, RH 24-97/5, str. 14. 15 Zadnik, Istrski odred, str. 692. 16 Za enote Waffen-SS gl. Kocjancic, Red mrtvaške glave pod Alpami. 17 Kocjancic, The last months, str. 179; Di Giusto, Operazione, str. 650. 18 Petelin, Osvoboditev, str. 189. 19 Klanjšcek in Petelin, Deveti korpus, str. 419. zacela 13. in 26. divizijo potiskati nazaj. V naslednjih dneh je prišlo do napadov in protinapadov, vendar se fronta ni bistveno spremenila. Bojevanje na obmocju okrog Klane je bilo težavno, vreme je bilo vecinoma deževno in megleno. 29. aprila je bila zaradi megle vidljivost le 50 metrov. Tudi teren je, vsaj Nemcem,povzrocal težave. Za poveljnika Carla Schulzeja je bila to »prava džungla«. Na vsakih 50 do 100 metrov je bilo gnezdo z mitraljezom, vendar je bilo veliko grmicevja, zato so se lahko »partizani na tem tere­nu neopazno, po macje premikali, se pretihotapili pre­ko frontne linije, naskocili gnezdo in povzrocili bog si ga vedi kakšen zlocin«.20 Nemci so v teh težkih raz­merah uporabili vse, kar so imeli na voljo, tudi dva težka topa K5, ki so ju skrivali v železniških tunelih pri Pivki. Topa, ki sta imela kaliber 28 centimetrov,teža streliva pa je bila 255 kilogramov,21 sta 29. apri-la 1945 skupno izstrelila 22 izstrelkov.22 To je bilo zagotovo eno najvecjih enodnevnih obstreljevanj na Slovenskem. Domacini se še danes spominjajo uni­cenja, ki so ga ti izstrelki povzrocili, na primer v vasi Smrje. Fronta se je ustavila, kar je štab 4. armade prive­dlo do ugotovitve, da je 97. AK najmocnejši ravno na sredini. Namesto da bi še naprej napadal pri Kla­ni, se je štab odlocil okrepiti sile na krilih in zaobiti Nemce. 9. diviziji je ukazal, naj se izkrca na istrski obali in karseda hitro zasede Ucko, 26. divizija pa naj 2. prekomorsko brigado, v kateri je bilo veliko primorskih Slovencev, pošlje v sovražnikovo zaledje (obmocje med Ucko, Materijo in Podgradom).23 Na obmocje Cabra je bila poslana 20. divizija z nalogo zaobiti Nemce severovzhodno od Snežnika. Do od­locilnega premika je prišlo 27. aprila, ko je Tito štabu 4.armade ukazal, naj na severnem krilu iz 13., 20. in 29.divizije oblikuje posebno skupino, ki se bo preko Loža in Mašuna prebila proti Ilirski Bistrici in naprej proti Trstu. V naslednjih dneh se je vse spremenilo,zgolj tri divizije so še napadale celno, pet jih je bilo usmerjenih v obkolitveni manever, pet partizanskih divizij pa je bilo v sovražnikovem zaledju (vecina jih je prodirala proti Trstu).24 9. divizija je prodrla do Opatije, v zaledje nemške bojne crte pri Reki, med-tem ko je 20. divizija cez Mašun prišla do Ilirske Bi-strice, premagala bataljon 9. SS policijske divizije in del Jevdjevicevih cetnikov ter 4. maja zasedla Ilirsko Bistrico.25 Tu in v okoliških vaseh se je zacelo pro-slavljanje, praznovanje 1. maja, ljudje so se na ulicah veselili,26 kar pa ni trajalo dolgo. 20 BArch, RH 24-97/5, str. 21. 21 Taube, Deutsche Eisenbahngeschütze, str. 41. 22 PVZ, Vorläufiges Rohrbuch des K5­Rohres Nr. 2/3; Vorläufiges Rohrbuch des K5­Rohres Nr. 12. 23 Vilhar, Prva in druga, str. 375. 24 Klanjšcek in Petelin, Deveti korpus, str. 421. 25 Petelin, Osvoboditev, str. 176; BArch, RH 24-97/5, str. 33. 26 Šinkovec, Uporni svet, str. 312. Obkolitev Ob nemškem spoznanju, da so jih partizani pre­lisicili, se je njihov položaj postavil na glavo. Iz uspe­šnega branjenja linije, ki je prehajalo v protinapad, se je situacija spremenila. Nemci so postajali vedno bolj utrujeni, še vecjo težavo pa je pomenilo pomanjkanje streliva, s katerim se niso vec mogli oskrbovati, saj so bile povezave s Tretjim rajhom prekinjene. Tudi si­tuacija na širšem bojišcu je pokazala, da se bo arma­dna skupina E namesto preko Reke raje prebila pre­ko Štajerske do nacisticne Nemcije. Tega niso sporo-cili 97. AK, vendar se je Kübler kljub temu odlocil in 1.maja ukazal preboj proti severu.27 Zacelo se je ponovno razmešcanje nemških enot.Tako je 902. polk 188. gorske divizije še pred mrakom zapustil obmocje Klane in se preko Lisaca premaknil proti Sušaku ter še naprej proti Fabcem. Na tej poti je poveljnik polka Schulze srecal policijskega stotnika Neumayerja. Ta je neodlocno zbiral svojo ceto in ga mirno ogovoril. Schulze je prišel k njemu in ga jezno nagovoril, policijski poveljnik pa mu je zacel razlaga-ti, da njegovi možje niso vajeni bojevanja na tako tež­kem terenu in v slabem vremenu. Polkovni poveljnik je, po lastnih besedah, v oceh policistov opazil strah pred sovražnikom in željo zapustiti boje brez ukaza.Zaradi tega jih je spomnil »na firerjev ukaz28 (zdržati do zadnjega moža in naboja) in ukazal takoj ponovno zasesti dodeljene položaje na fronti. Ce se to v naslednjih pol ure ne bo zgodilo, vas imam pravico takoj ustreliti.«29 Zaradi te grožnje se je policijska enota odpravila na­zaj na svoje položaje, Schulze pa ni nikoli izvedel, ali jih je zares zasedla. Medtem so partizani prišli do Dolnjega Zemona,pa tudi iz smeri Hrpelj, tocneje, iz Materije je 4. ar­mada izvajala mocan pritisk. Partizani so kmalu do-segli Podgrad, kjer so jih Nemci ustavili. 97. armadni korpus je bil ujet v podolgovat obroc, ki se je zacel v Reki, medtem ko so partizani držali Opatijo in Sušak.Proti severu je obroc potekal preko nekdanje fronte na Klani, Zabic, Gornjega in Dolnjega Zemona ter na zahodu do Podgrada.30 Kübler je za tocko preboja dolocil Knežak, od koder bi krenili preko Ljubljane proti Avstriji. Vendar to ni bilo vec obicajno boje­vanje, kot je potekalo ves cas druge svetovne vojne.Partizani so Nemce ovirali v vsaki vasi – Dolnji Ze­mon, Koseze, Vrbovo, Jasen, Ilirska Bistrica, precka­nje reke Reke, Podstenje, Šembije. Za zasedbo vsake vasi so se morali Nemci mocno potruditi, in ko jim je uspelo, jih je že cakala nova vas. In kljub naporom so morali z bojevanjem nadaljevati, saj bi se ob nemških odmorih partizanski položaji okrepili. Nemci so za 27 BArch, RH 24-97/5, str. 16. 28 V štabu 97. AK so 1. maja izvedeli za Hitlerjevo smrt (Kal­tenegger, Zona d'operazione, str. 249). Vprašanje je, ali je tudi Schulze vedel, da je Hitler dan prej storil samomor. 29 BArch, RH 24-97/5, str. 23. 30 Di Giusto, Operazione, str. 661. vsak napad porabili veliko energije in streliva, obroc se je še bolj razpotegnil, hkrati pa niso bili bistveno bližje mejam rajha. Njihova moc se je zmanjševala in le pomoc od zunaj bi jih lahko rešila.Tako so upali na enote iz Trsta, vendar so imeli tam Nemci že dovolj težav z branjenjem lastnih položajev. Upe so polagali tudi v armadno skupino E, ki pa je ubrala pot preko Štajerske, zaradi cesar so bili pripadniki 97. AK po koncani vojni hudo jezni.31 Nemške enote, ki bi pre-bile obroc, niso prišle ne z juga ne z zahoda, še edino upanje je ostal poveljnik zaledja Rösener, vendar je 5.maja korpusu sporocil, da je bil njegov (šibek) poskus preboja neuspešen.32 Nasprotno so jih partizani želeli na vsak nacin ustaviti in se mašcevati za vse trpljenje,ki so jim ga Nemci povzrocili med vojno. 5.maja so Nemci preckali Reko in zaceli zasedati Ilirsko Bistrico. Pri tem jih je ovirala meter visoka reka. Medtem ko so jo preckali z vprežnimi živalmi,jim je naproti prišlo štiri ali pet partizanskih tankov,proti katerim Nemci niso imeli vec nobenega ucin­kovitega odgovora. Tu je treba poudariti, kako poca­sno je bilo nemško napredovanje. 902. polk se je na primer 1. maja premaknil iz Klane, v Ilirsko Bistrico pa je prišel šele cez štiri dni. Kljub temu so Nemci mislili, da je preboj v domovino mogoc. Tisti dan so zasedli celotno Ilirsko Bistrico, vendar so jih parti­zani z okoliških gricev neprenehoma obstreljevali z minometalci, topovi in mitraljezi. Naslednjega dne so jih Nemci pregnali z višav okoli Bistrice, 902. polk 188.gorske divizije pa je dobil ukaz prodreti do Šem­bij in naprej proti Knežaku. Predaja Kljub vedno težji komunikaciji med nemškimi enotami je 7. maja ob pol petih zjutraj prišlo do na­pada na Jezerni hrib, vzhodno od Šembij. Napad je bil uspešno izveden in poveljnik Carl Schulze, ki ga je vodil, je naivno verjel, da je preboj do Šembij in Knežaka res mogoc. Tudi možje, ki jih je spraševal,ali naj se prebijejo ali predajo, so mu enoglasno go-vorili, da se želijo prebiti.33 Ni razumel, da bi imel,tudi ce bi se prebil do Knežaka, 97. armadni korpus še vedno približno 150 kilometrov poti preko so-vražnega ozemlja do meje rajha, kjer bi mu lahko partizani postavljali ovire. Poleg tega so bili Nemci utrujeni od bojev, primanjkovalo jim je streliva, vozil in na splošno vse vojaške opreme. Podoben preboj je uspel Löhrovi armadni skupini E, ki se je prenehala bojevati šele 15. maja, vendar pa je to skupino se­stavljalo približno dvakrat vec mož kot 97. armadni korpus.34 Po napadu na Jezerni hrib in zacetku pri­prav na napad na Knežak je poveljnik 902. polka 188. 31 BArch, RH 24-97/5, str. 41. 32 Di Giusto, Operazione, str. 663. 33 BArch, RH 24-97/5, str. 43. 34 Di Giusto, Operazione, str. 658. Potek bojev okoli Ilirske Bistrice 6. in 7. maja 1945 (BArch RH 24­97­5). gorske divizije iz štaba 97. armadnega korpusa dobil radijsko sporocilo: »Prilagoditev bojevanja, ob 6:05 prekinitev ognja! Ob 10:00 pogajanja o kapitulaciji v Opatiji.« Schulze je odgovoril: »Preboj koncan. Zakaj prekinitev ognja? Zahtevam geslo.«35 Bal se je namrec,da so partizani zajeli nemško radijsko postajo in da pošiljajo lažna sporocila. Kot odgovor je dobil enako sporocilo, tokrat z geslom. Ko je s clani svoje enote razpravljal o tem, kaj storiti, je v skupino nenadoma trešcila granata.Ta je enega ubila, drugega ranila, po­veljnik Carl Schulze in sogovornik, major Huber, pa sta se posledicam srecno izognila. Nekaj minut po tem dogodku je k nemški enoti prišlo šest do osem partizanskih odposlancev z belo zastavo iz Šembij. V znak dobre volje so nemškemu poveljniku ponudili cigareto in eden od partizanov je vprašal: »Ste vi komandant?«, nakar mu je Schulze BArch, RH 24-97/5, str. 44. odgovoril: »Ja, kdo želi vedeti?« Partizan mu je od­vrnil: »Imamo ukaz o prekinitvi ognja. Položite orožje dol.« Nemec mu je jezno odgovoril: »Nisem navajen, da mi sovražnik ukazuje.« Partizan mu je razložil: »Kapitulacija je bila pravkar podpisana, na podlagi ka­tere morate vi in vaše enote predati orožje.« Nemški po­veljnik se je znašel v škripcih, saj v tistem trenutku ni mogel vzpostaviti povezave s štabom korpusa, zato je vprašal partizana: »Ali mi lahko date na voljo vaš džip,da grem lahko z njim do mojega korpusa?« Partizani so imeli v Šembijah zasežen nemški džip, tako je par-tizanski vodja odposlancev odvrnil: »Pridite z mano,moj džip vam je na voljo, tam odzadaj je parkiran.«36 Nemci partizanom niso zaupali, menili so, da bodo Schulzeja peljali in »tam odzadaj« usmrtili, zato je poveljnik vodstvo enote predal svojemu podreje­nemu, Huberju, in mu zabical, naj ne preda orožja, 36 BArch, RH 24-97/5, str. 45. dokler ne pride nazaj z džipom. Nemški polkovnik se je v partizanskem spremstvu peljal po cikcakasti poti proti Ilirski Bistrici. Najprej so srecali partizan­sko patruljo, ki so ji razložili namen potovanja, pred Ilirsko Bistrico pa jih je ustavila še nemška patrulja,ki ji je Carl Schulze ukazal, naj mu dovoli priti do štaba korpusa. V Ilirski Bistrici je bilo na cestah vi-deti barikade, na stotine nemških vojakov brez orožja in splošno vdanost v usodo. Poveljnik 902. polka 188.divizije se je odpravil v štab korpusa. Dan prej, 6. maja, je pred poveljnika 97. AK med pregledom nemških enot priletela granata iz mino­metalca, katere šrapneli so mu raztrgali desno lice in mocno poškodovali oko. Za to naj bi bila odgovorna 20-letna Bistricanka, ki je tekoce govorila nemško in so jo uporabljali za prevajalko. Partizanom, ki so na pobocju pri Ilirski Bistrici ravnali z minometom, je pokazala, kje je Kübler, in ti so izstrelili granato, ki ga je mocno ranila. Nemci so to dejanje imenova­li »slovenska izdaja«, ni pa jasno, kaj se je zgodilo z mlado Bistricanko. Ob Küblerju ni bilo zdravnika,zato je dlje casa cakal, da so oskrbeli njegove rane,kasneje pa so ga prepeljali v bolnišnico na Reko.37 Zaradi nezmožnosti poveljevanja je njegovo mesto v 97.armadnem korpusu prevzel poveljnik 188. gorske divizije, Hans von Hösslin, h kateremu je naslednje­ga dne prišel Schulze. Novi poveljnik mu je razložil položaj, v kateremse je znašel korpus, in potrdil predajo. Ob 16. uri seje Carl Schulze, skupaj s partizani, vrnil k svoji enoti,kjer so že pricakovali najhujše. Namestnik Huber muje razložil, da so med njegovo odsotnostjo partizaninenehno pritiskali nanj, naj polku ukaže predajo orož­ja, vendar se ni zlomil. Poveljnik polka je sedaj res uka­zal predajo orožja partizanom. Težko ranjene so zace­li voziti v bolnišnico v Ilirsko Bistrico, ostali Nemcipa so se morali ob 18. uri pod budnim partizanskimspremstvom odpraviti do Šembij. S tem so se tudi ura­dno koncale sovražnosti okrog Ilirske Bistrice.38 Kakšni pa so bili pogoji kapitulacije in kaj je sle­dilo nemški predaji orožja? Za podpis kapitulacije je Kübler pooblastil polkovnika Reindla, ki je v zameno za predajo orožja zahteval prosti prehod do mej raj-ha. V delu B so bili definirani splošni pogoji: 1. pride do prekinitve vseh sovražnosti; 2. 97. armadni korpus mora takoj brezpogojno predati vse orožje in voja­ški material; 3. moštvo in castniki 97. AK preidejo pod nadzor 8. divizije 4. jugoslovanske armade, ki jih mora tudi oskrbovati, in 4. za cilj pohoda, s katerim bi Nemci ob partizanskem spremstvu dosegli meje rajha, je bil dolocen Celovec.39 Kapitulacijska pogodba, ki sta jo z jugoslovanske strani podpisala polkovnik Bjelajac in Sukrija Bije­ 37 Kaltenegger, Ludwig Kübler, str. 322. 38 Teden dni po predaji 97. armadnega korpusa pri Ilirski Bi- strici se je predal še Löhr s svojo armadno skupino na Štajer­ skem. 39 BArch, RH 24-97/5, Kapitulations – Urkunden Abschrift B. dic, je vsebovala še del C, v katerem so bile razja­snjene še zadnje malenkosti: 1. vsa vojaška oprema in vozila bodo pospravljena na obmocju industrijskega kompleksa na severovzhodu Ilirske Bistrice; 2. vsak zajeti Nemec ima lahko s seboj nahrbtnik in hrano,kolikor jo lahko nosi; 3. armadnemu korpusu osta­ne pet vozil in štiri kolesa, dve vozili in eno kolo za štab korpusa ter po eno vozilo in kolo na divizijo,ki sta bili dve; 4. radijske sprejemnike se takoj pre­da partizanom; 5. sanitetni material ostane nemškim enotam, kar manjka, bodo priskrbeli partizani; 6. Ce-lovec, ki je dolocen kot cilj pohoda, je treba doseci do 31. maja; 7. jugoslovanska vojska bo med poho­dom oskrbovala korpus; 8. locevanja med nemškim moštvom in castniki ne bo, enote ostanejo skupaj; 9.jugoslovanski armadi mora biti predložen seznam bataljonov, štabov, cete …; 10. hrvaške (legionarje) in italijanske vojake ter civiliste, ki spremljajo korpus,bodo obravnavali enako kot nemške cete, le da jih ne bodo vrnili v Nemcijo, temvec v njihove domovine; 11.samo ranjenci, ki lahko hodijo, bodo šli na po-hod, težki ranjenci bodo ostali v bolnišnici v oskrbi nemškega medicinskega osebja in se bodo šele po okrevanju vrnili v domovino; 12. o vseh nadaljnjih vprašanjih odloca poveljnik 4. jugoslovanske armade,korpusu pa je dodeljen jugoslovanski castnik, ki skrbi za reševanje težav.40 40 BArch, RH 24-97/5, Kapitulations – Urkunden Abschrift C. Sklep Kapitulacijski pogoji so bili torej podpisani, o nji­hovi izvedbi pa zgolj na kratko, saj bi to lahko bila tema samostojnega clanka. Jugoslovanski partizani dogovora niso spoštovali, še posebej za Nemce kljuc­ne 4. tocke. Namesto pohoda proti Celovcu so vojake 97.AK prisilili, da zamenjajo smer pohoda in gredo proti Beogradu. Ta partizanska odlocitev je po eni strani razumljiva, saj so si Jugoslovani po štirih le­tih trpljenja pod nemškim jarmom želeli mašcevanja.Prav Kübler je izdal razglas »oko za oko, zob za zob«41 in med vojno na splošno uporabljal skrajne ukrepe za zatiranje partizanskega upora.42 Jugoslovanski parti­zani so imeli vse razloge za sovraštvo in mašcevanje,vendar je tako grobo kršenje kapitulacijskih pogojev kljub temu sporno. Ravno strah pred mašcevanjem 41 Collotti, Il Litorale Adriatico, str. 95. 42 Na primer pobijanje talcev kot povracilo za bombne napade v Trstu in na Opcinah (Liuzzi, Violenza, str. 207). je botroval temu, da so se Nemci še osem dni po Hi-tlerjevem samomoru, sicer v brezupnem položaju,obkoljeni in dalec od meja rajha, tako odlocno bo­jevali.43 Ludwig Kübler, sedaj z mocno poškodovano desno polovico obraza, se je 6. maja vdal v usodo in dovolil podpis pogodbe. V delu A, o pogojih kapi­tulacije, je poveljniku 4. armade napisal: »Zaupam vaši dani vojaški castni besedi.«44 Med pohodom protiBeogradu številni nemški vojaki niso mogli razumeti,kako sta lahko bila generala Kübler in von Hösslin »tako naivna in sta domnevala, da ima beseda parti­zanskega poveljnika enako težo kot beseda poštenjaka (Ehrenmannes)«.45 Kršitev pogojev kapitulacije je z današnjega zornega kota mocno sporna. Zaradi te odlocitve so nekateri nemški vojaki Küblerja sovra­žili, poleg tega pa so mu ocitali, da kljub opozorilom castnikov 97. AK ni pravocasno umaknil proti seve­ru, temvec je slepo cakal na Löhrove ukaze. Enote so bile v nasprotju s pogoji razpušcene, ca-stniki pa loceni od moštva. Na pohodu pokore, kot so ga imenovali Nemci, je bilo treba vsak dan narediti od 30 do 50 kilometrov, dokler niso med 11. in 25.julijem prispeli do Vršaca v Srbiji, kjer so jih zaprli v taborišce. Še posebej so trpeli ranjenci, na primer Ludwig Kübler, ki je imel mocno poškodovan obraz.Leta 1947 so ga premestili v Ljubljano, na t. i. Ljub­ljanski proces, kjer je bil »zaradi svojih vojnih zlocinov storjenih v Jugoslaviji in svojih drakonskih ukrepov v casu operacij na obmocju Sovjetske zveze«46 obsojen na smrt z obešenjem. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI BArch – Bundesarchiv – Militärarchiv Freiburg RH 11-III/321, Die italienischen Grenzbefesti­ gungen von Fiume bis Postumia; Denkschrift vom 30. Dez. 1944 mit Beschreibung der Anla- gen vom 5. Mai 1943 und Sperrplänen, Stand 4. Dez. 1940 (Auswertung italienischer Beuteun­ terlagen) Dez. 1944 RH 24-97/5, Bericht über die Schlußkämpfe des LXXXXVII. (97.) Geb. AK und der 188. Geb. Div. im Räume Fiume und Villa del Nevosa (Ilir. Bistrica). 1945 PVZ – Park vojaške zgodovine Pivka Vorläufiges Rohrbuch des K5-Rohres Nr.2/3 Vorläufiges Rohrbuch des K5-Rohres Nr.12 43 Kaltenegger, Zona d'operazione, str. 252. 44 BArch, RH 24-97/5, Kapitulations – Urkunden Abschrift A. 45 Kaltenegger, Ludwig Kübler, str. 322. 46 Kaltenegger, Ludwig Kübler, str. 324. CASOPISI Ljudska pravica, 1947. LITERATURA Collotti, Enzo: Il Litorale Adriatico nel Nuovo ordine. Milano: Vangelista editore, 1975. Di Giusto, Stefano: Operazione Adriatisches Küsten­land: Udine Gorizia Trieste Pola Fiume e Lubiana. Udine: LithoStampa Pasian di Prato, 2005. Kaltenegger, Roland: Ludwig Kübler. General der Ge­birgstruppe. Der Bauherr der deutschen Gebirgsgrup­pe und seine Zeit. Würzburg: Verlaghaus Würz-burg GmbH & Co, 2011. Kaltenegger, Roland: Zona d'operazione Litorale Adriatico: la battaglia per Trieste, l'Istria e Fiume.Gorizia: Libreria Editrice Goriziana, 1996. Klanjšcek, Zdravko in Petelin, Stanko: Deveti korpus slovenske narodnoosvobodilne vojske: 1943–1945. Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slo­venije, 1999. Kocjancic, Klemen: Red mrtvaške glave pod Alpami:enote in ustanove Waffen­SS na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Inštitut za novej­šo zgodovino, 2021. Kocjancic, Klemen: The last months of the SDK:Srpski dobrovoljacki korpus in Slovenian territo­ry during the Second World War. Vojnoistorijski glasnik: organ Vojnoistorijskog instituta. Beograd:Vojnoistorijski institut, 2019, št. 2, str. 166–184. Liuzzi, Giorgio: Violenza e repressione nazista nel Li­torale Adriatico: 1943–1945. Trieste: Istituto re-gionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli Venezia Giulia, 2014. Petelin, Stanko: Osvoboditev Slovenskega primorja. Nova Gorica: CZP Soca, 1965. Šinkovec, Crtomir: Uporni svet pod Snežnikom: (kro­nika). Nova Gorica, Ilirska Bistrica: Obcinski od­bor zveze združenj borcev NOV, 1966. Taube, Gerhard: Deutsche Eisenbahngeschütze. Stutt­gart: Motorbuch Verlag, 2017. Vilhar, Srecko: Prva in druga prekomorska brigada. Nova Gorica: Soca, 1967. Zadnik, Maks: Istrski odred. Nova Gorica: Odbor Istrskega odreda; Ljubljana: Partizanska knjiga,1975. SUMMARY The final battles in the surroundings of Ilir-ska Bistrica at the end of the Second World War At the end of the war, Army Group E (Südost) was withdrawing from the Balkan Peninsula and saw the area between Rijeka and Ilirska Bistrica as one of the key crossing points. To ensure its successful retreat towards the Reich’s borders, it was vital not to let the Partisans seize control of the area. There­fore, the commander of Army Group E, Alexan­der Löhr, ordered the 97th Army Corps to prevent the 4th Army of Yugoslav Partisans from gaining ground. At the end of April 1945, the corps, led by the commander of the OZAK, Ludwig Kübler not only successfully fended off the Partisan attacks near the village of Klana, but it also carried out several counterattacks in an attempt to push the partisans towards the sea. However, the Germans had gravely miscalculated. Part of the partisan units advanced via the island of Cres and to the north across the Istrian peninsula, cutting the corps’ espace route between Trieste and Rijeka at Materija. In the east, the parti­sans came behind the Germans via Delnice and Lož and captured Ilirska Bistrica, thus blocking their way to the north. Meanwhile, Army Group E decided to reach the Reich’s borders via Styria, thus leaving the 97th Army Corps to be transformed within days from the attacker to the besieged. They recaptured Ilirska Bistrica and tried to break through Knežak towards Austria, but it was too late. On 7th of May,the new Corps commander, Hans von Hösslin, was forced to sign a capitulation and surrender weapons.The captured Germans were originally supposed to march on foot to Klagenfurt; however, violating the terms of capitulation, the Partisans made the 97th Army Corps march to Belgrade instead. Grobnica in spomenik padlim borcem 4. jugoslovanske armade, prekomorcem ter domacinom,delo kiparja Janeza Lenassija in arhitektke Žive Baraga Moškon(foto: Jošt Gantar, hrani: arhiv LAS­a med Snežnikom in Nanosom). 1.01 Izvirni znanstveni clanek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.17CC-BY-NC-ND Tjaša Jakop dr., višja znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: tjasa.jakop@zrc-sazu.si ORCID: 0000-0002-1299-4431 Opis govora vasi Jelšane IZVLECEK V prispevku je predstavljen krajevni govor Jelšan. Govor dialektologi uvršcamo v notranjsko narecje primorske narecne skupine, ki je po izvoru dolenjsko narecje, prekrito z mlajšimi primorskimi pojavi. Podrobneje je obravna­vano glasoslovje govora, izpostavljene pa so tudi njegove oblikoslovne posebnosti ter besedje, znacilno za to obmejno obmocje. KLJUCNE BESEDE Jelšane, slovenska dialektologija, jezikovni stik, primorska narecna skupina, notranjsko narecje, narecno glasoslovje,narecno oblikoslovje in narecna leksika ABSTRACT THE LOCAL DIALECT OF THE VILLAGE OF JELŠANE The article presents the local dialect of Jelšane. Classified as an Inner Carniolan (Notranjska) dialect belonging to the Littoral (Primorska) dialect group, it evolved from the Lower Carniolan (Dolenjska) dialect, taking on more recent Littoral features. The contribution provides a detailed presentation of the dialect in terms of its phonology as well as morphological peculiarities and vocabulary, typical of this border area. KEY WORDS Slovenian dialectology, language contact, Littoral (Primorska) dialect group, Inner Carniolan (Notranjska) dialect,dialect phonology, dialect morphology, and dialect lexis Predstavitev krajevnega govora Jelšan Jelšane so notranjska vas v obcini Ilirska Bistri-ca, ob regionalni cesti Ilirska Bistrica–Rupa, na meji s Hrvaško. Krajevno ime Jelšane, ki je množinsko ime za prebivalce kraja *Jelša ali *Jelše, je izpeljano iz nekdanjega krajevnega imena *Jelša ali *Jelše, to pa iz obcnega imena jélša »drevo Alnus glutinosa inca­na«; prvotno pomeni torej »prebivalce kraja Jelša ali Jelše«.1 Domacini za kraj uporabljajo narecno poi-menovanje Ju'ša.ne, prebivalci se imenujejo Ju'ši...ci, govorijo pa po ju'ši...sku. Krajevni govor Jelšan spada v notranjsko nare-cje, ki ga uvršcamo v primorsko narecno skupino.2 Notranjsko narecje je po izvoru dolenjsko narecje,ki je prekrito z mlajšimi primorskimi pojavi, tako da spada danes po slušnem vtisu in novejših razvo­jih k primorski narecni skupini.3 Govori se v srednji in zgornji Vipavski dolini (od Ajdovšcine, Postojne do Ilirske Bistrice, Divace pa vse do Opcin in Trsta).Govor Jelšan je najjužnejši notranjski govor in meji na cakavsko ciško narecje. Narecno gradivo za Jel­šane je avtorica prispevka zbrala v letih 2011–2016.Zbiranje gradiva je potekalo z metodo snemanja pro-sto govorjenih besedil in z metodo terenske ankete 1 Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 176. 2 Logar in Rigler, Karta slovenskih narecij. 3 Logar, Slovenska narecja, str. 124–125. po vprašalnici za Slovenski lingvisticni atlas (SLA).Glavna informatorja sta bila domacina Miran Udo­vic (roj. 1942 v Jelšanah) in Katja Bubnic (roj. 1986 v Postojni). Slovenski lingvisticni atlas (SLA) je eno temeljnih del slovenske dialektologije. Danes je v SLA zajetih 417 krajevnih govorov (od tega 337 v Sloveniji, 28 v Italiji, 39 v Avstriji, 2 na Madžarskem in 7 na Hrva­škem); v mreži teh tock oziroma krajevnih govorov imajo Jelšane številko 156 (tj. T156). Sosednje go-vore je med letoma 1952 in 1958 zapisal in popisal Tine Logar: Podgrad (T153), Trnovo pri Ilirski Bi-strici (T155) in Podgraje (T157), leta 1959 pa Jakob Rigler: Hrušica (T152) in Sabonje (T154). V clanku bodo predstavljene vse ravnine govora: podrobneje bodo podane glasoslovne in oblikoslovne znacilnosti govora, na koncu pa še nekaj leksikalnih posebnosti ter krajše narecno besedilo. Glasoslovje govora Govor pozna le jakostno naglaševanje; tonemska nasprotja so odpravljena. Tudi kolikostna nasprotja so zaradi podaljšanja kratkih naglašenih samoglasni­kov v zadnjem ali edinem zlogu odpravljena in nado­mešcena s kakovostnimi: naglašeni samoglasniki so lahko samo dolgi; kratki so le nenaglašeni. Samoglasniki Samoglasniški sistem dolgih naglašenih samo­glasnikov je enoglasniško-dvoglasniški; sestavlja ga 5 dvoglasnikov (i.., e.., .e./.ä., .o./.a., u..) in 6 enogla­snikov (i., e., .., a., o. in u.). Prikaz izvora dolgih naglašenih samoglasnikov:4 i. . stalno dolgi *i in kratko akutirani *ě-v nezadnjem besednem zlogu (k'ri.š, 'li.ce, 'si.n, st'ri.c, s'tri.na; 'xi.ša, ku'ri.tu, ug'ni.šce, stra'ni.šce, 'ši.lu, 'ži.la, ž'li.ca; 'si.va) .vcasih *i po mlajšem umiku naglasa ('i.ma, je 'ži.vi.) . v prevzetih besedah (bu'ti.ga ‘trgovina’, fa'mi.lija, ku'ši.n ‘blazina’, ošta'ri.ja ‘gostilna’) i.. .stalno dolgi *e in kratko akutirani *č- v nezadnjem besednem zlogu ('li..t ‘led’, 'pi..c, s.r'ci..; u'ši..su .uho', 'ži..nska) .stalno dolgi nosni *. in kratko akutira­ni *.- v nezadnjem besednem zlogu (i'mi.., 'pi..t ‘pet’, 'ri..p, s.r'ši..n, 'ši..st ‘šest’; g'ri..m, t'ri..sem, 'vi..žem; 'di..tela, s'ri..ca, nes'ri..ca, smo se s'ri..cali) .v prevzetih besedah (f.r'mi..nta .koruza') .e./.ä. . umicno naglašeni in novoakutirani *č- ('c.ä.lu, 'r.ä.bra (I mn.); 's.e.stra, 't.e.ta, 'ž.ä.na; je 'n.e.sla, 't.e.be) 4 Po Jakop, Govor vasi Jelšane, str. 140–142, z dodanim gradi­vom iz 2016. .stalno dolgi nosni *.('p.ä.ta, ub de'v.ä.tix; 'm.e.xku, 't.e.ški; 'ž.e.t ‘žeti’) . nosni *.- v zadnjem/edinem besednem zlogu ('z.ä.t) . vcasih iz *a ('d.e.lec) .v prevzetih besedah (lu't.e.rna) e.. . stalno dolgi jat *. in kratko akutirani jat *.- v nezadnjem besednem zlogu (b're..skva, c're..vu, k'le..šce; d've.., 'le..p, s'le..p; 'le..pu; 'ne..ma (3. os. ed.); 'ce..sta, 'de..kla, ku'le..nu, 'le..ta (R ed. s. sp.), p'le..ve, st're..xa, 'te..me, t're..bux; že'le..zna; na s're..di; 'de..lale) e. . vcasih *-ě v zadnjem/edinem besednem zlogu ('ne.c ‘nic’, 're.t ‘rit’) .vcasih nosni *e po poznem umiku naglasa s koncnega kratkega zloga ('je.zik) .e, ki je prišel pod naglas po mlajšem umi­ku naglasa ('se.nce) . v prevzetih besedah ('fe.bra ‘vrocina’, 'ke.tina .veriga', kant're.ga .stol') a. . stalno dolgi *a in kratko akutirani*ŕ- v nezadnjem besednem zlogu (b'ra.da, gospo'da.r, 'ja.buka (I mn., I dv.), 'la.s, v'ra.t, v'ra.ta; b'ra.ta (R ed.), k'ra.va, 'ma.ma; s'ta.ra, zd'ra.va) . *-ŕ v zadnjem/edinem besednem zlogu (b'ra.t) . stalno dolgi *. in kratko akutirani *.- v nezadnjem besednem zlogu ('da.n, 'la.n, 'ma.x, 'va.s; bu'la.n; 'ma.ša, 'ta.šca) .vcasih *a po umiku naglasa ('za.cnen ‘zac­nem’, za'ma.šen, 'za.vas ‘za vas’) . v prevzetih besedah (ca'va.te ‘copati’, 'ca.ca ‘oce’, f'ra.jar ‘njen fant’ in f'ra.jarica ‘njegovo dekle’, štra'ma.c ali št.r't.rc ‘blazi­na, na kateri se leži’, 'va.jkušnica ‘prevleka za blazino’, zer'ma.n ‘bratranec’ in zer'ma.na ‘sestricna’, ž'la.xta; š'ku.ru ‘temno’; je pa'sa.lo ‘je šlo mimo, skozi, cez’) o. . *o iz knjižnega jezika ali v prevzetih bese­dah ('o.špice, 'o.cim, ner'vo.z.n; 'fa'co.. ‘ruta’, ka'po.t ‘plašc’, 'no.no, 'no.na; b'jo.ndast, 'co.ra. (slabšalno ‘slep’), 'ro.šast ‘rdec’) .vcasih a v položaju pred -. (zd'ro..) .o./.a. . umicno naglašeni in novoakutirani *ň- (c'l.a.vik, 'g.a.ra, 'k.o.sa, 'k.a.za, 'n.o.ga, 'n.a.x.t ‘noht’, '.a.r.x, '.a.sa, '.o.da/'.a.da) . o po mlajšem umiku naglasa ('.a.ku ‘oko’, '.a.tr.k ‘otrok’; 'k.o.sit, 'l.o.vit, '.o.pren ‘od­prem’) .*o (s'n.o.p, '.o.na, 'd.o.li, 'p.o.li (nov.) ali 'p.o.tle (star.)) . stalno dolgi nosni *o('r.o.ka, 'mu..ka) . v prevzetih besedah (bu't.o.n ‘gumb’) u.. .stalno dolgi nosni *oin *.- (k'ru..x ‘krog’, 'mu..š, 'pu..t, 'ru..ka (nov.), t'ru..b.c (slab­šalno ‘usta’), 'zu..p; 'gu..ba, 'tu..ca, 'nu..tri) . umicno naglašeni in novoakutirani *ň- ('ku..ža .koža, usnje', 'nu..ga (nov.), 'nu..si) .v prevzetih besedah (kan'tu..n .vogal') u. . stalno dolgi *u in kratko akutirani *ů- v nezadnjem besednem zlogu (k'lu.c, 'ku.ga, me'xu.r, p'lu.ca, 'u.sta, 'u.stnica; g'lu.x, 'su.x, ta d'ru.gi; 'ju.tru, k'lu.ka, k'ru.xa (R ed.); 'cu.d.n) . *-ů v zadnjem/edinem besednem zlogu ('ju.x ‘jug’, k'ru.x, u'nu.k) . stalno dolgi *o (g'nu.j ‘gnoj’, ku'ku.ša ‘ko­koš’, 'ku.st ‘kost’, 'lu.pa ‘lopa’, 'mu.rje, 'mu.st, ne'bu., 'nu.c, 'nu.s, 'nu.žic ‘nož’, se'nu., 'šu.la ‘šola’, s'tu. ‘sto’, 'vu.s; 'mu.j, le'pu., 'nu.t.r, s'ku.zi, p'ru.ti, 'tu.; je b'lu.) . .l . zlogotvorna*. in *.- ('pu.š ‘polž’, 'su.za, '(v)u.k; 'du.go ­a, 'pu.na) .vcasih *u po mlajšem umiku naglasa (lah­ko tudi po naglasni analogiji) ('su.šit, je 'u.cu, so 'ku.pili) . v prevzetih besedah ('mu.l.c ‘fant’ in 'mu.la ‘dekle’, 'pu.na ‘pest’, 'šu.štar ‘cevljar’) .. . *-. v zadnjem/edinem besednem zlogu ('d..š, 'p..s) .. po mlajšem umiku naglasa s koncnega zloga ('k..de ‘kdaj’, 'l..xku ‘lahko’; 'p..rdit ‘pr­deti’, s'm..rdit ‘smrdeti’) . vcasih naglašeni a ali .v nezadnjem zlo­gu ('k..mene, 'k..m.r ‘kamor’, 'k..sno ‘pozno, kasneje’, s't..za) . vcasih kratki naglašeni a v zadnjem/edi­nem besednem zlogu ('b..t ‘kladivo’) . razlicni reducirani samoglasniki, ki so prišli pod naglas po umiku naglasa s koncne­ga kratkega zloga ('p..ršu ‘prišel’, od d'r..gdi ‘tujec (od drugod)’) + ..r . zlogotvorna *. in *.- ('b..rke, 'g..rlu, o'b..rvi, 'p..rsi, 'p..rst, s'm..rt; 'c..rni (I mn.), 'g..rbast; je u'm..ru, se je 'v..rni.) Samoglasniški sistem kratkih nenaglašenih sa­moglasnikov sestavlja 6 samoglasnikov: i, ., e, a, o in u.Nenaglašeni o prehaja v u v položaju pred naglasom (ku'ku.ša ‘kokoš’, ku'le..nu, ku'pi.tu, pu'tu.ki (I ed.), gnu'ja. (R ed.); bu'la.n; u'ku.li), najpogosteje pa v iz­glasju ('c.ä.lu, c're..vu, 'g..rlu, 'ma.slu, 'r.ä.bru, u'ši..su, 'ži.tu; 'be..lu, 'g..rdu, 'ja.ku ‘zelo’, 'ma.lu, 'k..snu ‘po­zno’, pre'd..rtu, u't..rjenu; se je 'je..lu, m'la.tilu, su'ši.lu, pre'na.šalu, 'v..rglu, je sfa'le..lu). V govoru ni mogoce opaziti moderne vokalne redukcije ali pa je zelo šibka (na primer 'ba.cvica ‘majhen sod’, b'ri.tvica, 'u.stnica; bi'li., 'ku.pili, je po'za.bila, zas'lu.žili itd.). Soglasniki Pri soglasnikih naletimo na naslednje posebnosti:5 Govor pozna mehke soglasnike n, l in c: 'cu.na, 5 Po Jakop, Govor vasi Jelšane, str. 142–143, z dodanim gradi­vom iz 2016. lo'ba.na, 'ka.mena (R ed.), 'ni.va, s'k..dna (R ed.), s'vi.na, u'nu.kina, se 'ža.ne; 'di..tela, 'ka.š.l, p'lu.ca, p.r'ja.tli (I mn.), š'ku.la ‘luknja, jama’, 'ta.lar ‘krožnik’, 'ža.kle (T mn.); g'lu.x; se p.rpe'la.; x'ci., 'm..rlic, 'nu.c ‘noc’, 'pi..c, s'ri..ca, 'su.xici ‘jabolcni krhlji’. Prehoda g > . – kot je znacilno za nekatere pri­morske govore – govor ne pozna (na primer 'g.a.ra, 'du.go), le v izglasju gre koncni -g > -x ('ju.x ‘jug’, k'ru..x ‘krog’, p'lu.x oziroma p'l..x (star.) ‘plug’, 'ru..x ‘rog’; 'du.x ‘dolg’); tudi koncni -m > -n ('ne..man, pel'ja.n se, se'di.n, 'vi.din, ne z'na.n ‘ne vem’; 'v.o.lan pa k'ra.van, ži'va.lin (D mn.); na 'su.xin, na 'va.rnin, 'ta.n); soglasniška skupina st > št (na št'r.o.ki ‘na ko­ruznem storžu’, ošt'ri.na); soglasniška skupina sk > šk (šk'ri.na); soglasniška skupina šc je ohranjena (stra'ni.šce, topo'ri.šce,). Prvotni soglasniški skupini tl in dl sta se v opis­nem deležniku asimilirali v l (na primer je 'pa.la, p'r.e.la, (s)p'l.e.la ‘(s)pletla’, se je 'je..lu). Pred vzglas­nim o- se v govoru pojavi proteticni v­(na primer 'vo..ca ‘ovca’, 'vo.gna ‘ogenj, R ed.’). Prvotni j je ohra­njen pred vzglasnim i­ ('je.gla ‘igla’, jeg'li.ca ‘iglica’).Govor pozna prilikovanje soglasnikov po zvenecnosti (na primer pot'ku.va, 'ši..zdeset), ne pozna pa preglasa za palatalnimi soglasniki (na primer Oš'ta.rjovi). Naglas Naglas ni vezan na doloceno mesto v besedi.Naglašeni samoglasniki so samo dolgi, nenaglašeni samoglasniki samo kratki. Govor ne pozna tonem­skega naglaševanja; naglas je jakosten, kolikostna na­sprotja so odpravljena. Med mlajše narecne premike sodijo samogla­sniki, ki so prišli pod naglas po umiku naglasa skoncnega zloga ('.a.tr.k .otrok', '.a.ku .oko', c're..vu .crevo', 'k.o.lu, 'p.o.kro. .pokrovka'; p'le.ten, 've.sok .visok', za'ma.šen; '.o.pren .odprem', 'za.cnen, 'i.ma, 'j..skat .iskat(i)', 'k.o.sit, 'l.o.vit, 'p..rnest .prinesti', (ras)'k.o.pat, 's..gret .segreti', 'su.šit, 'za.spat, 'm..ncat .mencati', 'm..nca., je 'd..rža., je 'je.mu .imel', 'p..sti. .pustil', 'ra..na., 'ži.vi. .živel', san se 'u.cu, smo 'ku.pili, Sklanjanje samostalnikov moškega spola: I R D T M O ed. 'si.n 'si.na 'si.ni 'si.na6 p.r 'si.ni s.s 'si.n.n dv. 'si.na 'si.nu 'si.n.n 'si.na p.r 'si.nix s.s 'si.nmi mn. 'si.ni 'si.nu 'si.n.n 'si.ne p.r 'si.nix s.s 'si.nmi Sklanjanje samostalnikov ženskega spola: je po'za.bila, so 'p..ršli; 's..mo .samo'); tudi predlog po­tegne naglas na predhodni zlog ('p..rnas, 'za.vas itd.). Oblikoslovje govora Samostalniki srednjega spola ohranjajo prvotni spol v ednini ('c.ä.lu ‘celo’, 'g..rlu, 'ju.tru, ku'le..nu, 'me..stu, m'le..ku, ne'bu., 'r.ä.bru, 's.e.dlu, sto'pa.lu, u'ši..su ‘uho’; 'li.ce, 'mu.rje ‘morje’, 'pu.le ‘polje’, 'se.nce, 'te..me ‘teme’), prav tako v množini ('li.ca, '.a.kna, 'r.ä.bra, sto'pa.la, u'ši..sa), v dvojini pa so maskulinizi­rani (na primer d'va.'.a.kna). Dvojino uporabljajo samo za samostalnike in pri­devnike moškega spola; za samostalnike in pridevni­ke ženskega spola ter za vse glagolske oblike name-sto dvojine uporabljajo množino: d'va.'d.a.bra 'si.na, d'va. ot'r.o.ka toda d've..'d.a.bre 't.ä.te; d've.. ko'zi.ce; 'mi.dva ži'vi.mo, 'vi.dva ži'vi.ste; smo se poro'ci.li ‘sva se porocila’. Samostalniki ženskega spola na -ev so iz u-jevske sklanjatve prešli v a-jevsko (oziroma iz 2. ženske skla­njatve v 1. žensko sklanjatev), kar kaže na težnjo po posploševanju a-jevskih koncnic, na primer b're..skva ‘breskev’, b'ri.tva, 'ci..rkva, pot'ku.va .podkev'. Posebnosti pri sklonih: D ed. m. in s. sp. na -i (b'ra.ti, '.a.kni);M ed.m.in s.sp.na -i (p.r b'ra.ti, na 'n.ä.bi ‘na nebu’, po 'nu.si, na 'su.nci, na 'v..rxi, u 'v..rtci ‘v vrtcu’, u z'ra.ki); O ed. o-jevske sklanjatve (-om, -em) > -.n (s.zb'ra.t.n, s.s st'ri.c.n, s.z 'g..rl.n, s.z v'ra.t.n ‘z vratom’, pot ku'le..n.n); R mn. -ov > -u ('ne..ma 'p..rstu ‘nima prstov’); D mn. o-jevske skla­njatve (-om, -em) > -.n (b'ra.t.n, 'si.n.n); O mn. o­-jevske sklanjatve (-i) > -mi (s.z ot'ru.cmi ‘z otroki’, s.z u'ši..smi). V mn. sam. m. sp. se je namesto nenaglašene koncnice -je posplošila koncnica -i (na primer b'ra.ti, s'va.ti), naglašena koncnica pa je ohranjena (na pri­mer lud'j.. ‘ljudje’, las'j.., zub'j..); ne poznajo podalj­ševanja osnove z -ov-, znacilnega za osrednja narecja (tj. za govore gorenjske, rovtarske in dolenjske narec­ne skupine), na primer 'si.ni, p.r 'si.nix, s.s 'si.nmi ‘s sinovi’. I R D T M O ed. k'ra.va k'ra.ve k'ra.vi k'ra.vo p.r k'ra.vi s.s k'ra.vo dv.=mn. k'ra.ve k'ra.. k'ra.van k'ra.ve p.r k'ra.vax s.s k'ra.vami Samostalniki moškega spola locijo v T ed. podspol živosti:na primer 'vi.dim si.na : 'vi.dim k'lu.c. V pridevniški sklanjatvi imamo v rodilniku ed-nine moškega spola pri priponi -ega refleks -iga (na primer do'le..nskiga, ka'ti..riga, 'ši..sti'ši..zdesetiga). V sedanjiški spregatvi se je (kot pri vecini govo­rov primorske narecne skupine) atematska glagolska spregatev posplošila tudi pri tematskih glagolih; na­mesto -ta, -te imamo -sta, -ste: 'de..laste, g'li..daste, g'ri..ste, 'da.ste, 'vi.diste, ži'vi.ste. Pri glagolih, pri ka­terih se nedolocnik v knjižnem jeziku koncuje na -sti, so nekatere nedolocniške oblike nastale analogicno po sedanjiški obliki (na primer 'na.jdit). Uporabljajo tudi predpreteklik, na primer so b'li. za'ce.li. Glagoli na -uje imajo koncaj -eva (se pribli'že.va ‘približuje se’, so razis'ke.vali, so se zad.r'že.vali, se zmiš'le.va ‘si zmišljuje’). Besedje govora7 Od besedja prevladujejo neprevzete besede, na-stale v kontinuiranem jezikovnem razvoju, na primer:brada = b'rĺ.da (< psl. *borda ‘brada’), las = 'la.s (< psl. *vols. ‘las’), vrat = v'rĺ.t (< psl. *vort. ‘vrat’), vrata = v'ra.ta (< *vorta, kolektiv od psl. *vorto ‘vrata’, kar kaže na prvotno dvodelnost vrat);celo = 'c.ä.lu (< psl. *celo ‘celo’), rebro = 'r.ä.bru (< psl. *rebro ‘rebro’), sestra = 's.ä.stra (< psl. *sestra ‘sestra’), crevo = c're..vu (< psl. *cervo ‘crevo’), lemež = 'le.meš (< psl. *lemež. ‘lemež’), nevesta = ne've..sta (< psl. *nevesta ‘nevesta’); ognjišce = ug'ni.šce (< *ognišce .psl. *ogn. ‘ogenj’), rit = 're.t (< psl. *rit. ‘rit; zadnjica’); roka = 'r.o.ka oziroma 'r...ka (nov.) (< psl. *roka ‘roka’),popek = 'p...p.k (< *pop.k. . psl. *pop. ‘popek’); ujna = 'u.jna ‘ujna; od ujca žena oziroma žena mate- rinega brata’ (< *uj.na . *uj.n. ‘ujcev’. psl. *uj. ‘ujec, materin brat’),usta = 'u.sta (< psl. *usta ‘usta’), mehur = me'xu.r (< *mexur. . psl. *mex. ‘meh’), pljuca = p'lu.ca (< psl. *plu.a ‘pljuca’); žrd = 'ž..rt (< psl. *ž.rd. *‘drog v plotu’),8 smrt = s'm..rt (< psl. *s.m.rt. ‘smrt’). Prevzete besede Zaradi dolgotrajnih jezikovnih in kulturnih slo­vensko-romanskih in hrvaško-romanskih, torej slo­vensko-italijanskih in hrvaško-italijanskih stikov med prevzetimi besedami prevladujejo romanizmi, ki 7 V gradivu so navedene foneticno poknjižene oblike narecnih leksemov, ki jim sledijo: 1) njihov praslovanski predhodnik ali 2) tujejezicni vir. Simbol * pomeni rekonstrukcijo, < ‘se je razvilo iz’, > ‘se je razvilo v’, .‘tvorjeno iz’ in ‘xxx’ pomen (po SLA 2.2: 52–58). Viri: ESSJ, SES, SLA 1.2 2011, SLA 2.2 2016. 8 Furlan, O nastanku, str. 51–52. pa jih je v primerjavi z ostalimi primorskimi narecji precej manj, na primer:faš = 'fa.š ‘butara’ (. it. fascio, ben. it. fasso, furl. fas ‘snop, sveženj),’febra = 'fa.bra ‘vrocina, mrzlica’ (. it. febbre ‘vrocina, vrocica, mrzlica’),frmenta = f.r'mi..nta ‘koruza’ (. furl. forment ‘koruza’),9 kareta = ka'r..ta, ka'r..tica ‘rocni vozicek z dvema ko­lesoma’ (. ben. it. carčta ‘ciza’), karjola = kar'j..la ‘samokolnica’ (. ben. it. cariňla, it. carriola ‘samokolnica’), korona = ku'ru..na ‘travnik’(. istr. it. corona ‘brežina na terasi med vrstami trt’),10 kušin = ku'ši.n ‘blazina’ (. istr. ben. cussin ‘blazina, podzglavnik’),mula = 'mu.la ‘dekle’ (. it.mula ‘(nezakonski) otrok’), mulec = 'mu.l.c ‘fant’ (. it. mulo ‘(nezakonski) otrok’),porton = par'tu.n ‘vhodna vrata’ (.ben. it. porton, it. portone ‘hišna vrata’), punja = 'pu.na ‘pest’ (. (ben.) it. pugno ‘pest’), škaline = ška'li.ne ‘stopnice’ (. (ben.) it. scala ‘stopnica’),11 šterna = š't.e.rna ‘vodnjak’ (. rom. *cisterna < lat. ci­sterna ‘podzemni prostor, v katerega se steka kap­nica’), zerman = zer'ma.n ‘bratranec’ (. ben. it. zerman ‘bratranec’),zermana = zer'ma.na ‘sestricna’ (. ben. it. zermana ‘sestricna’). Romanizmi so še: bu'ti.ga ‘trgovina’, bu't.o.n ‘gumb’, ca'va.te ‘copati’, fa'co.. ‘ruta’, kan'tu..n .vogal', kant're.ga .stol', mi'ze.rija ‘katastrofa’, ošta'ri.ja ‘gostil­na’, š'tu.rlo ‘nepremišljen, zaletav clovek’, š'ku.re ‘pol­kne’, šku'ra.va ‘tema, ko se približuje nevihta’, š'ku.ru ‘temno’; je pa'sa.lo ‘je šlo mimo, skozi, cez’, vse je na rika'ma.no ‘okrašeno, nakvackano’. Germanizmi so redkejši:aks = 'a.ks . nem. Achse ‘os, prema’, cegel = 'c..gu ‘opeka’ . nem. Ziegel ‘opeka’, ranta = 'ra.nta ‘deska, letva’ . bav. nem. Rante ‘pali- ca’, nem. Rante ‘letva’, šporget = š'pa.rget ‘štedilnik’ . nem. Sparherd ‘šte­ dilnik’,štanga = š'ta.nga ‘oje’ . nem. Stange ‘drog’, žlajf, žlajfati = ž'la.jf ‘zavora’, ž'la.jfat ‘zavirati’,. slifen ‘brusiti’ (po srvnem. diftongizaciji i > ei > ai).12 Germanizmi so še: d'ra.t ‘žica’, 'fa.rba ‘barva’; 'nu.cat ‘potrebovati’ in 'ri.xtat ‘urejati’. 9 Pirona et al., Il Nuovo Pirona, str. 336. 10 Manzini in Rocchi, Dizionario storico, str. 55. 11 Boerio, Dizionario, str. 614; Doria, Grande dizionario, str. 573. 12 Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika IV, str. 461. Miniatura stola (kant're.ga .stol') z napisom Jušane na dnu, ki ga je izdelal informator Miran Udovic in ga podaril avtorici prispevka (foto: Tjaša Jakop, avgust 2023). Razglednica iz Jelšan z gostilno pri Jurcovih; poslana 16. 1. 1917 v Vrbosko na Hvaru. Razglednico hrani Marjan Baša iz Dolnjega Zemona (vir: Facebook stran Jelšane – ko so bile nekoc). V Trnovem pri Ilirski Bistrici imajo za koruzo na primer iz 1952 podatek oziroma besedo sirk (s.rk), iz 1984 pa frmenta (f.r'mi.nta); za bratranca imamo iz 1952 slovansko poimenovanje (bratr.nc), toda kužina (kuž.na) za sestricno, za leto 1984 pa strnic in strnicka (s't..rn.c in st.r'ni.cka). Za jelšansko štanga imamo iz 1952 podatek oje (woj.), iz 1984 pa š'ta.n.a. Za štedilnik imamo šporget (š'po.r..rt) in žlajf (ž'la.jf) za zavoro. Za jelšanski romanizem korona (za travnik) imajo v Trnovem leksem travnik (t'ra..n.k). Vcasih ni jasno, ali gre za prevzem preko ger­manske ali preko romanske besede, na primer štuk = š'tu.k ‘strop’ . nem. Stuck ‘zmes drobnega peska,apnenega mleka, mavca za izdelavo štukatur’ / it. stu­cco ‘zmes drobnega peska, apnenega mleka in mavca’).V Trnovem pri Ilirski Bistrici je v rabi romanizem šonfit (šonf.t) . furl. sofit, it. soffitto ‘strop’. Vidni so tudi vplivi sosednjih cakavskih govorov;na primer bacvica ('ba.cvica) ‘majhen sod’, caca/tata ('ca.ca/ 'ta.ta) ‘oce’, cizme ('ci.zme) ‘cevlji’, roba ('ro.ba) ‘pe-rilo’, šuma ('šu.ma) ‘gozd’, krov (k'r...) ‘streha’ (. hrv. krov ‘streha’, toda tudi st're..xa); corav ('co.ra.) ‘slabš. slep’, prid. puna ('pu.na) ‘polna’, ja ('ja.) ‘jaz’, ca ('ca.) ‘tja, stran’, jako ('ja.ku) ‘zelo’, vec (vec) ‘že’, i ‘in’; 'xo.mo se 'pu.zat ‘pojdimo se sankat’, 'ka.'ja. z'na.n ‘kaj jaz vem’, ne z'na.jo ‘ne vedo’. V Trnovem pri Ilir-ski Bistrici imamo na primer cizme (c.žme), toda oce ('.a.ce) in streha (st're.xa). V vasi najdemo tudi zanimiva hišna imena, na primer Oštirjevi (Oš'ta.rjovi .ošta'ri.ja ‘gostilna’ . it. osteria) ali Dopo lavore ('Do.po la'vo.re ‘po delu’ . it. dopo lavoro). Pri napovedovanju casa uporabljajo drugacen nacin od osrednjeslovenskega: namesto ob pol desetih recejo na primer ub de'v.a.tix in 'po.. (. it. alle nove e mezzo). Besedilo Prvi zapis je iz knjige Sabine Pugelj Vile bíle: do­lina Reke od Ilirske Bistrice do Zabic in Hrušice,13 drugi zapis pa je po posnetkih za knjigo v foneticno tran­skripcijo prepisala Tjaša Jakop;14 informator je bil Miran Udovic (roj. 1942). Cesta Dolenje – Jelšane V samih Jušánah je bla pa – mostá dolenjskiga nej b.lu. Tan p.r Piéki se je šlu, je še – so vidni sle­dovi cejste, ki je šla pocasi duôli proti Jarku, t.n na približnu ist.mi mejsti, k.m.r je must, in se je potem vzdig.nlu proti Bernardet guôri, naravnost guôri, sta­ra vas, ki gr.guôri. Zgliéda, da je bil ta must narjen t.krat, tisoc uósamstu šestišesdesetiga. Prašanje, no – ne bom riéku sigurnu. Ku so to rekonstrukcijo n.rdili veliko ceste, je bla velika rekonstrukcija, so ovinke 13 Pugelj, Vile bíle, str. 302. 14 Zahvaljujem se Sabini Pugelj za posredovanje posnetka. sekli in so škarpe šiérili i kaj jas znan. In takulé. In v vasi je šla puót odzguôrej h ciérkvi, nej šla skuzi vas naravnost. V prvotni stanji. Puótlje, ne znam ka­tiériga leta, so pa nardili v sami vasi naravnost proti pokopališcu. Od severa proti jugu, no. Sedanja pa je vec triéta varianta. Ta, ki gr. zdej duôla. Tu je triéta varianta, ki gr.. In vas se je zmiéram duôli pomikala,vsaka tista, ki je p.ršla nova, je šla duôli. Táku. Miran Udovic, Jelšane 2006. Jušáne – Jelšane; Piék – domace ime in gostilna v Dolenjah; Jar.k – meja med Dolenjami in Jelšanami U 'sa.mix Ju'ša.nax je b'la. pa – mos'ta. do'le..nskiga 'ne.. b.'lu.. 'ta.n p.r 'Pi..ki se je š'lu., je še – so 'vi.dni sle'do.vi 'ce..ste, ki je š'la. po'ca.si 'd.o.li proti 'Ja.rku, 't..n na prib'li.žnu 'i.st.mi 'me..sti, 'k..m.r je 'mu.st, in se je po'te.m uz'di.g.nlu proti Bernar'de.t 'g.o.ri, 'pu..t, na'ra..nost 'g.o.ri, s'ta.ra 'pu..t u 'va.s, ki g'ri.. 'g.o.ri. zg'li..da, da je 'bi..'ta.'mu.st nar'je.n 't..krat, 'ti.soc 'u..samstu 'ši..sti'ši..zdesetiga. pra'ša.ne, 'no. – ne 'bo.m 'ri..ku si'gu.rnu. ku so 'tu. rekons'tru.kcijo 'n..rdili ve'li.ku 'ce..ste, je b'la. ve'li.ka rekons'tru.kcija 'tu., so o'vi..ke 'se.kli in so š'ka.rpe 'ši..rli i 'ka.j 'ja.s z'na.n. in ta'ku.le. in u 'va.si je š'la.'pu..t 'g.o.re x 'ci..rkvi, 'ne.. š'la. s'ku.zi 'va.s na'ra..nost. u p.r'vo.tni s'ta.nji.'p.o.tle, ne z'na.n ka'ti..riga 'le..ta, so pa nar'di.li u 'sa.mi 'va.si na'ra..nost proti pokopa'li.šcu. od 'se.vera proti 'ju.gu, 'no.. se'da.na pa je vec t'ri..ta var'ja.nta. 'ta., ki g'ri.. z'de.j 'd.o.la. 'tu. je t'ri..ta var'ja.nta, ki g'ri... in 'va.s se je z'mi..ram 'd.o.li po'mi.kala, .'sa.ka 'ti.sta, ki je 'p..ršla 'no.va, je š'la.'d.o.li. 'ta.ku. Zakljucek Jelšanski govor je – kot ostali notranjski govori – nekoc spadal v dolenjsko narecno skupino (tudi tu se je razvil diftong e.., na primer c're..vu, ku'le..nu, ne've..sta, s'le..p, t're..bux), a je zaradi okupacije Italije ter posledicno mocnega stika in vpliva primorskega narecja prevzelo primorske narecne znacilnosti in tako danes spada v primorsko narecno skupino, ce­prav ima to narecje v primerjavi z ostalimi v primor-ski narecni skupini najmanj primorskih znacilnosti in najmanj romanizmov.15 Krajšave in kratice D = dajalnik, ed = ednina, I = imenovalnik, M = mestnik, m. sp. = moški spol, mn. = množina, nov. = novejše, O = orodnik, prid. = pridevnik, R = rodil­nik, s. sp. = srednji spol, SLA = Slovenski lingvisticni 15 Prispevek je nastal v okviru projekta i-SLA – Interaktivni atlas slovenskih narecij (L6-2628, 1. 9. 2020–31. 8. 2023,ARRS in SAZU, https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/programi-in­-projekti/i-sla-interaktivni-atlas-slovenskih-narecij) in pro-grama Dedišcina na obrobjih: novi pogledi na dedišcino in identiteto znotraj in onkraj nacionalnega (P5-0408). atlas, star. = starejše, T = tožilnik, ž. sp. = ženski spol;bav. nem. – bavarsko nemško, ben. – beneško, nem. – nemško, furl. – furlansko, hrv. – hrvaško, istr. – istr­sko, it. – italijansko, srvnem. – srednjevisokonemško,psl. – praslovansko. VIRI IN LITERATURA Boerio, Giuseppe: Dizionario del dialetto veneziano. Venezia: Giunti editore, 1856. Doria, Mario in Noliani, Claudio: Grande dizionario del dialetto triestino. Trieste: Il Meridiano, 1987. ESSJ = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I: A–J, Ljubljana: SAZU, Inštitut za slo­venski jezik (izd.) – Mladinska knjiga (zal.), 1977 (11976); II: K–O, Ljubljana: SAZU, Inštitut za slovenski jezik (izd.) – Mladinska knjiga (zal.),1982; III: P–S, dopolnila in uredila Marko Snoj in Metka Furlan, Ljubljana: SAZU – Znanstve­noraziskovalni center, Inštitut za slovenski jezik,Etimološko-onomasticna sekcija (izd.) – Mla­dinska knjiga (zal.), 1995; IV: Š–Ž, avtorji gesel France Bezlaj, Marko Snoj in Metka Furlan,uredila Marko Snoj in Metka Furlan, Ljubljana:SAZU – Znanstvenoraziskovalni center, Inštitut za slovenski jezik, Etimološko-onomasticna sek­cija (izd.) – Založba ZRC (zal.), 2005; V: kazala, izdelala Marko Snoj in Simona Klemencic, Ljub­ljana: SAZU – Znanstvenoraziskovalni center,Inštitut za slovenski jezik, Etimološko-onoma­sticna sekcija (izd.) – Založba ZRC (zal.), 2007. Furlan, Metka: O nastanku slovenskih parov tipa žrd : žrk. V: Globinska moc besede: red. prof. dr. Martini Orožen ob 80­letnici (ur. Marko Jesenšek). Mari-bor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, 2011, str. 46–56 (Medna­rodna knjižna zbirka Zora, 80). Jakop, Tjaša: Govor vasi Jelšane (SLA T156) na skrajnem jugu notranjskega narecja. Jezikoslovni zapiski 19, št. 2, 2013, str. 139–147. Logar, Tine: Trnovo pri Ilirski Bistrici (T155): Gradi­vo po vprašalnici za SLA (rokopis), 1952. Logar, Tine: Slovenska narecja. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 1993. Logar, Tine in Rigler, Jakob: Karta slovenskih nare­cij; priredila Tine Logar in Jakob Rigler na osnovi Ramovševe dialektološke karte slovenskega jezi­ka, novejših raziskav in gradiva Inštituta za slo­venski jezik ZRC SAZU; svetovalec za narodno mejo V. Klemencic; izdelal Geodetski zavod SRS,kartografski oddelek; merilo 1 : 350.000; Ljublja­na: DDU Univerzum, 1983 (stenski zemljevid).(S ponatisi.) Manzini, Giulio in Rocchi, Luciano: Dizionario storico fraseologico etimologico del dialetto di Capodistria. Ro­vigno: Centro di ricerche storiche Rovigno, 1995. Pirih, Alenka: Govor Trnovega pri Ilirski Bistrici (dip­lomska naloga). Ljubljana, 1984. Pirona, Giulio Andrea in Carletti, Ercole in Battista Corgnali, Giovanni: Il Nuovo Pirona: vocabolario friulano, aggiunte e correzioni riordinate da Gio­vanni Frau. Udine: Societŕ filologica friulana (11935, 1972, 1996), 2001. Pugelj, Sabina: Vile bíle: dolina Reke od Ilirske Bistri­ce do Zabic in Hrušice. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2012 (Zbir­ka Glasovi, knjiga, 41). SES = Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljub­ljana: Modrijan, 32016. Dostopno na portalu Fran.si (https://fran.si/). SLA 1 = Slovenski lingvisticni atlas 1: clovek (telo, bo­lezni, družina) 1: atlas in 2: komentarji (ur. Joži-ca Škofic et al.). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 ( Jezikovni atlasi). Dostopno na por­talu Fran.si (https://fran.si/). SLA 2 = Slovenski lingvisticni atlas 2: kmetija, 1: atlas in 2. komentarji (ur. Jožica Škofic et al.). Ljub­ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016 ( Jezi­kovni atlasi). Dostopno na portalu Fran.si (htt­ ps://fran.si/). Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Založba Modrijan, 2009. SUMMARY The local dialect of the village of Jelšane The local dialect of the village of Jelšane is one of the Inner Carniolan dialects that belong to the Littoral dialect group. In the article, it is presented at three different levels: phonological, morphological,and lexical. The dialect only uses pitch accent after it has lost quantitative contrasts. In addition, the dia­lect has preserved the soft consonants c, l, n (e.g., x'ci. ‘daughter’, 'nu.c ‘night’, s'ri..ca ‘luck’, p'lu.ca ‘lungs’, 'ka.š.l ‘cough’, š'ku.la ‘hole, pit’, 'ta.lar ‘plate’, lo'ba.na ‘skull’, 'ni.va ‘field’, s'vi.na ‘pig’). Whereas neuter nouns keep the original gender in the singular (e.g.,'g..rlu ‘throat, n sg’, 'me..stu ‘town, place, n sg’, u'ši..su ‘ear, n sg’) and the plural (e.g., '.a.kna ‘windows, n pl’, u'ši..sa ‘ears, n pl’), they are masculinized in the dual (e.g., d'va. '.o.kna ‘two windows, m du’). The dual form is only used with masculine nouns and ad­jectives; with feminine nouns and adjectives as well as all verb forms, the plural is used instead of the dual (e.g., d've..'d.a.bre 't.ä.te (‘two good aunts, f pl’); smo se poro'ci.li (‘we (two) got married’)). A notable part of its vocabulary consists of borrowings, especially Romanisms (e.g., butiga ‘shop’, frmenta ‘corn’, kušin ‘pillow’, škaline ‘stairs’, zerman ‘cousin’, and zermana ‘female cousin’). Jubilej Vojko Celigoj, raziskovalec ilirskobistriških korenin in skozi desetletja kronist bistriškega vsakdana s fotografskim aparatom v roki Tomo Šajn, zgodovinar, dolgoletni novinar, vse­stranski ucitelj in neformalni mentor številnim, ki nas zanima lokalna in širša zgodovina, je za svojega društvenega kolega in sodelavca Vojka Celigoja, od letos tudi castnega obcana Obcine Ilirska Bistrica,dejal, da je zgodba Vojkovega življenja in dela tolik­šna, kot bi živel ne le eno, pac pa pet življenj. Ta trditev ne bi mogla bolj držati. Vojko Celigoj je deloval na res številnih podrocjih in na mnogih je bil pionir, glavni pobudnik, gonilna sila. Vprašanje je, kaj bi prebivalci Reške doline, Brkinov, Zgornje Pivke, Jelšanskega in Podgrajskega podolja vedeli o svojih prednikih, o dogodkih in osebnostih, ki so zaznamovali našo, lokalno, manj in bolj oddaljeno zgodovino, ce jih ne bi raziskoval, beležil in o njih objavljal naš »tovariš Vojko«, kot smo ga imenovali pred desetletji, in ga še danes – bolj za šalo kot zares.Kaj bi vedeli o bistriških ilirskih sokolih? Kako bi bilo z ilirskobistriškim organiziranim planinstvom in kdo bi o dolgoletni zgodovini bistriškega planinstva sploh še kaj vedel, ce ne bi bilo Vojkovih knjig in neštetih clankov v Planinskem vestniku in drugih re-vijah in casopisih. Kdo bi organiziral in vodil zbiralce znamk in kovancev? Ni dvoma, Vojko Celigoj, ki je letos dopolnil 85 let in (koncno!) postal castni obcan, je neizbrisno za­znamoval zadnjih 60 let dogajanja v naši obcini. Bil je tudi naš, nekakšni živi arhiv, knjižnica in album.Kadarkoli smo rabili informacijo ali sliko, smo se obrnili na Vojka. Še vedno bi se, a nam ga je bolezen,žal, zaprla v njegov dom. Vojko je letnik 1938. Na uciteljišcu v Ljubljani je maturiral leta 1957. Zaposlil se je najprej kot ra­zredni ucitelj na osnovni šoli v Košani, med letoma 1961 in 1974 pa je kot ucitelj in pomocnik ravna­telja služboval na Osnovni šoli Dragotina Ketteja v Trnovem (danes del mesta Ilirska Bistrica). Tedaj je dokoncal tudi višjo pedagoško šolo v Ljubljani. Ne-kaj casa je bil med prosvetnim delom sekretar obcin­skega odbora Socialisticne zveze delovnega ljudstva (SZDL). Med letoma 1974 in 1983 je bil zaposlen kot svetovalec za poklicno usmerjanje na Zavodu za zaposlovanje Koper. Od leta 1983 do upokojitve leta Vseskozi je bil strasten ljubiteljski fotograf. Na podrocju fotografije je bil mladim velik vzornik in ucitelj. Številni smo se s fotografijo spoznali prav v temnici Osnovne šole Dragotina Ketteja, kjer smo fotografije razvijali še po starem. Za prepoznavnost ljudi in krajev z obmocja ob­cine Ilirska Bistrica v širšem prostoru je prispeval ogromno, prav tako pa lahko tudi zapišemo, da na­šega Vojka pozna cela Slovenija, saj prijateljuje in si dopisuje s prijatelji, znanci, sodelavci iz vse Slovenije,pa tudi s številnimi zunaj njenih meja. Bil je soavtor ali avtor knjig (npr. Knjige o Snežni­ku – Bela gora), kronist-dopisnik, publicist in foto­graf. Zabeležil in s tem za vse nas je ohranil spomine na številne dogodke in srecanja. Številke Planinskega vestnika so polne Vojkovih porocil in reportaž, prav tako ilirskobistriški obcinski casopisi, Primorske no­vice in drugih casniki. Kot aktivni clan Društva za krajevno zgodovino in kulturo Ilirska Bistrica je so-deloval pri vseh izdajah Bistriških zapisov in številnih publikacijah cikla Ilirske teme. Je zbiralec (ne)mate-rialne dedišcine in raziskovalec zgodovine domacih krajev. Podrobno je na primer raziskal in javnosti predstavil cas narodne prebuje, citalništva in še po­sebej ilirskih sokolov, zaslužen pa je tudi za vrnitev sokolskega prapora v Ilirsko Bistrico. Vojko je tudi numizmatik in filatelist. Bil je pobu­dnik in ustanovni clan Primorskega numizmaticnega društva (PND) Ilirska Bistrica. Od samega zacetka,to je od leta 1973, je bil glavni motor društva in kar 29 let tudi njegov predsednik. Bil je organizator ra­znih dogodkov, razstav in prireditev PND in urednik društvenega casopisa Numizmaticni list. V arhivih hrani vec kot 200 posebnih poštnih žigov, 150 doti­skanih dopisnic in razglednic ter 24 osebnih poštnih znamk (izdelanih v sodelovanju s Pošto Slovenije), ki so spremljale, zaznamovale ter v svet razširile novice o dogodkih in jubilejih na Ilirskobistriškem. In ce se še enkrat vrnemo v casu, moramo ome­niti še, da je bil pobudnik in predsednik odbora za ureditev spominske sobe pesnika Dragotina Ketteja na Premu ter skupaj z (od lani žal pokojnim publici­stom, slavistom) Silvom Faturjem snovalec Kettejeve poti in vsakoletnega pohoda po njej. Vojko nam je na primer tudi razkril, od kod ladjica v bistriškem grbu, redno nas je spominjal na obletnice mesta,raznih ustanov, društev, pomembnih prednikov. Ne nazadnje pa velja omeniti, da je Vojko avtor skoraj 400 domoznanskih prispevkov na portalu slovenskih knjižnic Kamra. Vecino od teh smo v društvu za kra­jevno zgodovino leta 2021 strnili v posebno številko bistriške revije Ilirske teme z naslovom »Vojkovi zapi­si«. Tako smo dobili nekakšen lokalni »vse na enem mestu«, nepogrešljivi »zgodovinski prirocnik za vsak­danjo rabo«. Marsikdo od nas doma hrani razglednico z lepimi pozdravi, zapisanimi v znacilnem Vojkovem lepopi­su, s katero se nas je spomnil s kakšnega dogodka ali pa kar tako. Vojko je vedno, tudi mimogrede na ulici ali v bližini svojega doma na vznožju Hriba svobo­de, prijeten in dobrodušen sogovornik. Pot v njegovo delovno sobo, prepolno knjig, fotografskih albumov in številnih dokumentov, listin … vodi tako rekoc s travnika, vanjo je povabljen vsakdo, majhen ali velik,znanec ali prijatelj. Vojku, našemu cenjenemu sokra­janu, smo Bistricani iskreno hvaležni za vse doku­mentirane zapise in fotografije o ljudeh in dogodkih iz naše daljne in bližnje preteklosti, ki bi se brez njega za zmeraj zgubili. V imenu vseh njegovih znancev,prijateljev in v svojem imenu mu želim cim boljšega zdravja in vsega dobrega! Kajti ne dvomim, da Vojko hrani še številne stare fotografije in razglednice, ki jih treba opisati in objaviti v Kamri. Dragica Jaksetic Ocene in porocila Janez Bilc: Kronika fare trnovske na Notranjskem. Ilirska Bistrica: Župnija, 2022, 178 strani. Duhovnik Janez Bilc (1839–1906), ki se je v slo­vensko kulturno zgodovino zapisal kot pesnik, pre­vajalec, publicist in predvsem kot zbiralec ljudske­ga izrocila, se je leta 1878 iz zdravstvenih razlogov umaknil iz rednega pastoralnega dela in se naselil na domu v Trnovem, takrat še locenem od (Ilirske) Bistrice. Ceprav je bil krhkega zdravja že iz študij­skih let, je vec let opravljal manj zahtevna duhov­niška dela. Slednjic se je odlocil za umik in zadnja tri desetletja, poleg prevajanja in ustvarjanja izvirnih besedil, cas namenil zbiranju gradiva o župniji sv. Pe­tra in njenih podružnicnih cerkvah. V istem casu je za objavo pripravil vec izvirnih pesniških del in po­ljudno-zgodovinskih zapisov o domacem kraju in širši okolici, med drugim tudi veckrat ponatisnjeno delo o Postojnski jami. Iz hrvašcine je prevedel epsko pesnitev Ivana Mažuranica Smrt Smail­Age Cengica. Na liturgicnem podrocju pa je zapustil trajno sled s prvim prevodom latinskih cerkvenih himen v sloven-ski jezik, ki so izšle v dveh zvezkih (1869, 1881). Na kroniko se je podpisal kot manemissarius (zgodnjik;duhovnik, ki je opravljal prvo jutranjo mašo). Sad njegovega zbirateljskega dela je Kronika fare trnovske na Notranjskem, katere izvirni rokopis hra­ni Škofijski arhiv v Kopru. Zacetek kronike (ali prvi zvezek) sega v najstarejši cas, ko se je v ta del rim-skega imperija zacelo širiti kršcanstvo in se je zacela oblikovati cerkvena organizacija. Potem ko je na prvi strani pripravljen seznam poznanih trnovskih župni­kov in dekanov, so orisani zacetki trnovske kršcanske skupnosti, domneva se, da ima svoje korenine že v 10.stoletju, ter cerkvene ustanove, ki so se razvile iz nje ter njihova škofijska pripadnost. Predstavljeni so patroni trnovske fare, farna cerkev in njene podru­žnice ter duhovniki, ki so oskrbovali župnijsko in druge cerkve. Dodani so temeljni podatki o trnovski župnijski šoli (zacetki segajo v leto 1814). Posebno in najbolj obsežno poglavje je namenjeno kronološke-mu pregledu pomembnih dogodkov, ki so se zgodili na ozemlju župnije: segajo od srede 12. stoletja, ko naj bi bila župnija uradno ustanovljena, do leta 1904.Kronist je pri tem pokazal zanimanje ne le za cerkve-no dogajanje, temvec za vse, kar je kraju dajalo pecat in je pritegovalo pozornost ljudi. Spomnil je na na­vsakokratni krajevni župniki, ki so nadaljevali Bilce­vo delo, drugo so dodali uredniki. Ta zvezek se zacne s kratkim popisom trnovskih župnikov in zajetnim seznamom kaplanov v župniji po letu 1700, dodana so še imena duhovnikov, ki so oskrbovali duhovniji Harije in Postojna, ter seznam duhovnikov, ki so v trnovski župniji delovali od leta 1929 dalje. Vnema za zbiranje gradiva za zgodovino doma-cega kraja nasploh in še posebej župnije je bila izraz Bilceve tesne povezanosti s krajem in z ljudmi, za­nimanja za njihovo preteklost in želje, da bi prihod­njim rodovom ohranil zapis preteklih casov in del.Vsebina zapisov zato presega okvir naslova in je vir za celotno krajevno zgodovino. Zavzeta skupina cla­nov župnijske skupnosti v Ilirski Bistrici, ki za svoje delo zasluži priznanje, pa se je potrudila, da je ro­kopis prepisala, ohranila izvirni car jezika, vnesla le manjše pravopisne popravke in kronološko uredila dodatek.Tiskana oblika kronike je izšla leta 2022, ob 750-letnici prve znane omembe župnije. Objava vsebuje tudi nekatera krajša spremna be-sedila. O sporocilu kronike trnovske fare in o pome-nu zbiranja zgodovinskega gradiva nasploh sprego­vori v uvodu dr. Rafko Valencic, ki v župnijski kroniki(liber memorabilium) vidi »pomemben zgodovinskidokument za krajevno zgodovino, skupaj z drugimizgodovinskimi viri, pa tudi za širše podrocje«(str. 8) in pri pastoralnem delu »nepogrešljiv vir za po­znavanje preteklosti župnije, razumevanje sedanjegastanja in pastoralnega nacrtovanja«(prav tam). Mar­tina Petek Gojak je na koncu knjige dodala pred­stavitev pisca kronike Janeza Bilca. Slikovna prilogadopolnjuje besedila in pokaže na najstarejše slikov­ne spomine kraja, ljudi v njem (tudi avtorja kroni­ke J. Bilca in ustanovitelja zavoda šolskih sester deNotre Dame Ivano in Ivana Valencica) in nekatereznacilne pomnike krajevne zgodovine. Kot bistvenidel objave so obsežne opombe, ki dodatno in izvirnorazlagajo zapise v kroniki ali manj znane izraze (zaprevode latinskih izrazov in besedil je poskrbel Bo-gomir Trošt). Bogdan Kolar Vlasta Beltram: Svet med Snežnikom in Slavnikom med drugo svetovno vojno. Koper: Pokrajinski arhiv, 2021, 2 zvezka, 320 + 318 strani. Leta 2021 je Pokrajinski arhiv Koper izdal mono-grafijo Vlaste Beltram, v katerem je avtorica preuce­vala zgodovino nekdanjega brkinskega okrožja med drugo svetovno vojno. Monografija je izšla v dveh knjigah: prva nosi (pod)naslov Narodnoosvobodilno in socialno­revolucionarno gibanje v nekdanjem brkinskem okrožju in druga Narodnoosvobodilno gibanje po posa­meznih krajih nekdanjega brkinskega okrožja. Pricujoca monografija je znanstveno obdelala nekdanje brkinsko okrožje, ki v dosedanjem zgodo­vinopisju širšega obmocja Primorske in Istre ni bilo deležno celovite analize. Kot brkinsko okrožje, ki je obstajalo samo v obdobju med 20. decembrom 1943 in avgustom 1944, avtorica obravnava ozemlje, ki je segalo »od nekdanje jugoslovansko-italijanske meje v obcini Ilirska Bistrica do današnje slovensko-ita­lijanske meje v obcini Hrpelje–Kozina, na severu do Košanske in Zgornje Pivške doline, na jugu pa do današnje slovensko-hrvaške meje in koprske obcine«,pri cemer je okrožje dejansko segalo vse »do Bazovi­ce in zajelo še tri vasi na hrvaški strani«. V prvem poglavju prve knjige je avtorica celovito pregledala in analizirala medvojno dogajanje na do-ticnem obmocju, od konca aprilske vojne leta 1941 pa vse do konca druge svetovne vojne maja 1945. Pri tem je navedla razlicne organizacijske (teritorialno--upravne) enote in njihove reorganizacije, ki so bile izvedene v sklopu narodnoosvobodilnega gibanja (NOG) oziroma Osvobodilne fronte (OF) v casu vojne, ter to dopolnila s pregledom podrejenih or-ganizacij, ki so tu delovale. Med predstavljenimi or-ganizacijami so tako Komunisticna partija Slovenije,terenski odbori OF, Slovenska protifašisticna ženska zveza, Zveza slovenske mladine in Narodna zašcita.Na koncu poglavja se avtorica posveti vzponu par-tizanske prisotnosti na tem obmocju po italijanski kapitulaciji septembra 1943 in prihodu nemškega okupatorja. Drugo poglavje je posveceno pregledu razlicnih dejavnosti NOG v tem okrožju: gospodarska in fi­nancna dejavnosti, šolstvo in kultura, agitacija in propaganda, Narodna zašcita, zdravstvo ter Komisija za ugotovitev zlocinov okupatorjev in njihovih po­magacev. Sledi poglavje, v katerem je natancno iden­tificirano vojno nasilje, usmerjeno proti lokalnemu prebivalstvu. V samostojnih podpoglavjih avtorica obravnava tako italijanske in nemške vojne zlocine kot tudi vojne žrtve, ki so jih povzrocile zavezniške sile (preko letalskih napadov) in partizani. V okviru tega je avtorica priložila še nekaj krajših pricevanj o omenjenih medvojnih dogodkih. Za zgodovinarje in lokalno prebivalstvo je pose-bej dobrodošlo naslednje poglavje, saj je v njem av-torica objavila seznam žrtev druge svetovne vojne.Seznam je tako razdeljen na popise padlih in umrlih v vojaških formacijah (NOG, drugih odporniških formacijah v tujini, ameriških oboroženih silah, ita­lijanski kraljevi vojski, fašisticnih in kolaborantskih formacijah) ter popise civilnih in vojaških žrtev (ob-sojeni na smrt, umrli v zaporih in taborišcih, ubiti v Sloveniji s strani okupatorja in NOG, žrtve zavezni­ških letalskih napadov). Dodan je tudi seznam oseb,ki so se smrtno ponesrecile zaradi uporabe vojaške oborožitve; v vecini primerov gre za otroke, ki so ak­tivirali eksplozivna telesa (rocne bombe), osebe, ki so umrle po vojni zaradi posledic medvojnih dogodkov (dolgotrajne bolezni, telesni napori itn.). Dodan je tudi krajši seznam pogrešanih oziroma izginulih oseb. Seznami ne zajemajo le osebnih imen, ampak so dopolnjeni tudi s konspirativnimi imeni (ce so ob-stajala) ter krajšimi osebnimi podatki (rojstvo, smrt,okolišcine smrti). Staticna analiza žrtev druge svetovne vojne v br­kinskem okrožju tako pokaže, da je bilo najvec žrtev clanov NOG (502), sledijo civilne žrtve okupator­jev (247), umrli v zaporih in taborišcih (191), padli v italijanskih formacijah (114), žrtve NOG (95) ter žrtve zaradi letalskih napadov, vojnega materiala in posledic vojne (skupaj 92). Sedem oseb je padlo ozi­roma umrlo v drugih oboroženih silah (odporniška gibanja, zavezniška vojska, domobranci), devet oseb pa je bilo obsojenih na smrt s strani Posebnega in vojaškega sodišca. Na koncu prve knjige sledijo šebiogrami vidnejših aktivistov OF z opisom njihovega medvojnega delovanja. Medtem ko je prva knjiga namenjena celovitemu pregledu medvojnih dogodkov na obmocju celotne­ga brkinskega okrožja, pa je druga knjiga posvecena posameznim naseljem v sklopu omenjenega okrož­ja. Vsako naselje je opisano po naslednjem principu: krajši opis naselja in medvojnih dogodkov, število prebivalcev in naseljenih hiš, vkljucitev naselja v te­ritorialno-upravne enote NOG/OF, prvi prihod par-tizanov v naselje, organizatorji NOG v naselju, prvi domacini v NOG (pred italijansko kapitulacijo), prvi domacini v partizanskih vrstah, pregled upravno-po­liticnih organizacij NOG/OF v naselju (vkljucno s popisom clanstva oz. vodilnih ljudi), izvedba volitev v krajevni narodnoosvobodilni odbor (KNOO), de­lovanje partizanskih šol, delovanje partizanskih enot v naselju in/ali okolici, aktivnosti NOG v naselju in/ali okolici, pregled (drugih) pomembnih dogodkov,prisotnost sovražnikovih postojank ali enot, vojno nasilje (požigi), domacini kot pripadniki razlicnih (para)vojaških formacij, domacini kot vojne žrtve ter datum, kdaj je bilo naselje osvobojeno. Posamezne predstavitve naselij so opremljene tudi s slikovnim materialom, tako medvojnim kot sodobnim. Prav druga knjiga prinaša presežno vrednost doticne monografije na podlagi dolgotrajnega hi­storicnega raziskovanja avtorice, ki je s pregledom razlicnih virov zbrala, uredila in oblikovala preglede medvojnih dogodkov na mikro nivoju, torej na rav­ni posameznih naselij. Uporabljeno arhivsko gradivo izhaja iz slovenskih arhivov (Pokrajinski arhiv Koper in Arhiv Republike Slovenije), medtem ko je litera­tura skoraj popolnoma slovenska, le nekaj posame­znih knjig je iz Italije. Pri tem je ocitna odsotnost tu­jega arhivskega gradiva (predvsem nemškega), hkrati pa nabor literature ne zajema vseh možnih virov za opis medvojnega dogajanja na tem obmocju, pred­vsem nemškega in srbskega izvora, kot tudi sodobnih del slovenskega zgodovinopisja. Vseeno je doticna monografija dobrodošla obo­gatitev slovenskega (vojaškega in vojnega) zgodovi­nopisja druge svetovne vojne, hkrati pa predstavlja opomin, da veliko obmocij Slovenije še vedno caka na podrobno zgodovinopisno raziskavo medvojnih dogodkov. Klemen Kocjancic Navodila avtorjem * Kronika – casopis za slovensko krajevno zgodovino – je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino. Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije. * Prispevki, ki jih objavlja Kronika, so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska pola in pol, to je do 24 strani obicajnega tipkopisa. Clanek naj bo lektoriran. Avtorji morajo poslati:clanek – vsebinska razclenitev naj bo pregledna in logicna;podatke o avtorju – ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, in njen naslov, naslov elektronske pošte in telefonsko številko, kjer je avtor dosegljiv;povzetek – predstavi naj glavne rezultate prispevka in naj, razen v izjemnih primerih, ne presega ene strani (30 vrstic);izvlecek – kratek opis prispevka (do 10 vrstic);kljucne besede;spisek uporabljenih virov in literature; priloge – slikovno gradivo, kopije dokumentov, zemljevidov ipd. Fotografije naj bodo oznacene z legendo. Na iztisu clanka oznacite. kje naj bi bila posamezna priloga objavljena. * Opombe – morajo biti pisane enotno. Avtorji naj uporabljajo opombe pod crto (footnote) in ne opombe medtekstom (v oklepaju) ali na koncu (endnote). V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj skraticami razložene v poglavju viri in literatura. Pri arhivskih virih uporabljamo uveljavljene kratice za arhiv, natonavedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote aliime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja, smiselno skrajšani naslov (ne letnice izdaje) in številkestrani. * Poglavje Viri in literatura – v njem morajo biti sistematicno navedeni vsi viri in vsa literatura, ki smo jo navedli v opombah. Loceno navedemo arhivske vire, literaturo, po potrebi tudi casopise, ustne izjave ipd. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu. Najprej navedemo skrajšano navedbo, ki smo jo uporabljali v opombah, in nato celotno navedbo vira ali literature. Arhivski viri – navedemo: arhiv, ime fonda ali zbirke, po potrebi še številke fasciklov ali škatel.Primer: AS 231 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945–1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, ce navedemo: AS 231, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta).Primer: ZAP, MOP (kot navajamo v opombah) – Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Mestna obcina Ptuj (po potrebi še številke škatel ali fasciklov). V opombi zadostuje, ce navedemo: ZAP, MOP, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Literatura – monografije – navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležecem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura – clanki – navedemo: priimek in ime avtorja, naslov clanka. Naslov periodike ali zbornika (v ležecem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1–2, str. 20–41.Primer za zbornik: Melik,Vasilij:Ideja Zedinjene Slovenije 1848–1991. Slovenija 1848–1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15–20. * Prispevke naj avtorji pošljejo na sedež uredništva Kronike (Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ašker-ceva 2, 1000 Ljubljana) ali odgovornemu uredniku Kronike (Miha Preinfalk, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, p.p. 306, 1000 Ljubljana). Prispevke lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslova odgovornega urednika (mpreinfalk@zrc-sazu.si) ali tehnicne urednice Barbare Šterbenc Svetina (barbara.svetina@zrc-sazu.si). * Clanki naj bodo napisani v obicajnih racunalniških programih. Na poslanem gradivu naj bodo upoštevane zgoraj navedene zahteve. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja clanka. Priporoca se oddaja slikovnega gradiva v obliki fotografij, diasov ali podobno, ce pa je skenirano, mora imeti locljivost najmanj 300 dpi. Biti mora v približni velikosti objave v reviji ter shranjeno v tif formatu brez kompresije. * Za prevode povzetkov in izvleckov v tuje jezike (v nemšcino in anglešcino) poskrbi uredništvo revije. Slikovno gradivo vrnemo po izidu prispevka. * Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji clankov. Prispevki so strokovno recenzirani, recen­zentski postopek je anonimen. Uredništvo Kronike NAROCILNICA . želim postati narocnik Kronike, casopisa za slovensko krajevno zgodovino z letom ___________ naprej . Narocam ______ izvod(ov) Kronike letnik/številka ______________________________________ Cena: Letna narocnina: za posameznike 25,00 EURza upokojence: 18,00 EURza študente: 18,00 EURza ustanove: 30,00 EUR Ime: _____________________________________________________________________________ Priimek: __________________________________________________________________________ Naslov: ___________________________________________________________________________ Pošta: ____________________________________________________________________________ Status: . zaposlen . študent . upokojenec . ustanova Telefon: __________________________________________________________________________ e-pošta: ___________________________________________________________________________ Datum: ________________ Podpis: ___________________________________ Narocilnico lahko pošljete na naslov ali el. pošto: Barbara Šterbenc Svetina Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZUNovi trg 2, p.p. 3061000 LJUBLJANA barbara.svetina@zrc-sazu.si ODJAVE Odjave od narocnine sprejemamo za naslednje koledarsko leto na zgoraj navedene naslove. ISSN 0023-4923 (tiskana izdaja) ISSN 2670-6865 (spletna izdaja) UDK 94(497.4)