tribuna
študentski časopis
številka 7
cena 35 din
četrtek 31.1.1985
letnik 34

Pod velikim priti-skom poglabljajoče se krize družbe me-njavinih ljudi, tj. tudi naraščajočega števila brezposelnih se je sprejemal zadnji del koncepiranja in zakon o usmerjenem izobraževanju re-forme srednjega in visokega       šolstva.
Dobro se je vedelo, da tako ne gre več naprej, ker so nes-kladja med potre-bami združenega dela in z izobrazbeno
oplemenitenostjo delovne sile preveli-ka. Ni pa se prav dobro vedelo, kako naprej. Uveljavila se je linija, ki je z močjo zakom in napotil pristojmh organov uvajala reformne premike, ki so bili po večini mehanske na-rave (število ur, šte-vilo predmetov, šte-vilo učencev, število učiteljev, število šol določenega      tipa).
Kar je bilo od starega šolstva elitnega je v imenu nacionalne prenove moralo s fi-lozofijo in književ-nostjo na čelu v ce-loti ali delno iz zave-sti usmerjenih. Tako se je brez večjega truda in z manjšim rompom obsekal re-produkcijski meha-nizem požlahtnjenja delovne moči naro-da. To je bil moralni poduk predvsem ti-stim učiteljem, ki so do reforme dobro delali. Njihove iz-kušnje in bogato delo je bilo naenkrat izravnjljivo z nak-ljučnimi šomoštri in najnižjimi in najbolj zanikrnimi uradniki države: zreducirani so bili na poslušne pse, katerih ponižno cviljenje si gospodar poljubno razlaga tudi   kot   hinavstvo.
Totalna moralna in strokovna diskredi-tacija. Brezov gaj je ovenel in sem v izsu-šeno in izito pokraji-no, smo natepli na-debudne osnovno-šolce pod pretvezo, da jih pošljemo v kulturni hram.
Mladeniči in mla-denke pa so namesto znanja, prenašanja cveta družbenih iz-kušenj slovenskega naroda in človeštva v celoti, zaužili Je neko nedoločeno brozgo, ki je ravno toliko sladka, da primam-lja, vendar pa nima neke trdne identite-te.
Pri istem mizarju je že bila naročena omara s predalčki, tokrat za višje in vi-soko šolstvo. Na po-kušini so poskušali v predalčke strpati fa-kultete,           smeri,
oddelke. Pa ni šlo. Omara je sedaj nekje v celjskem okrožju v muzeju kot poosebljenje tiste li-nije, ki spredalčkano razmišlja. Omara jasno da ni kriva na-men jeni ji funkcije in uporabe. Že iz sred-nje šolske reforme je bilo znano, kam pelje vlak in na uni-verzi je kmalu pre-vladalo prepričanje, da vožnja na njem ne bo udobna. Začel se je pohod na mesto strojevodje usmer-jenega vlaka. To bo dolg pohod čez ob-zorje sedanjosti v drugačno uhiverzo in med drugačne štu-dente in učitelje. Pa vendar mi gremo, gremo in postajarno drugo samega sebe.
Ce so v začetku prevladala vpraša-nja, ki so bblj od-maknjena študen-tom p zato bljižje učiteljevi eksistenci (moralni, politični, strokovni in fizični) npr. število ur posa-meznega predmeta, število smeri in pro-gramov, je sedaj čas, da se tudi študentje zavzamemo za svoje vizije študija in jih ražvijamo bolj orga-nizirano in bolj od-ločno.
Kaj je od reforme dbbil študent? Po ve-čini samo večje šte-vilo ur predavanj učiteljev, ki v tako začrtanih razmerjih ne bodo imeli časa za znanstveno   delo   in
bodo zato prodajali le dolgčas. Kje pa je oblikovanje celovite osebnosti? Izgubilo se je kot načelo in se bo tudi dejansko z vsakim posameznim študentom vsakokrat vtakšnih razmerjih, ki favorizirajo prak-ticističen boj za eksi-stenco po kvantita-tivnih kriterijih. Re-forma je pokopala svoje temeljno na-čelo s katerim je ma-hala na začetku. Tam, kjer naj bi do-bili intelektualce no-vega tipa — organi-zatorje, graditelje, permanentne prepri-čevalce, politike in strokovnjake v eni osebi, spojitev znan-
stvenotehnične, humanistično in zgo-dovinsko podkovane osebnosti — se nam obetajo intelektualci našega tipa, ki naj bi bili informirani o vseh zanimivostih, njihova         osebna
struktura pa naj ostane nedotaknje-na, le bolj ali manj natrpana, vendar skozinskoz ista.
Socializem, ko-munizetn, marksi-stična naravnanost — vse to zgodovin-sko bogastvo izku-stva drugačnosti in boljšosti medčlove-ških odnosov je re-forma obšla, kot da ni tudi z njo in skoz-njo post&vljeno te-meljno vprašanje zgodovinske eksi-stene ljudi ali komu-nizern ali barbarstvo. Vendar so se iz dol-gega sna prebudile univerzitetne arma-de, ki so bile narav-nost nagnane pre-mišljati o lastni stro-kovni in družbeni ek-sistenci skupaj z dru-gimi, nagnane na sumiranje tiste iz-kušnje, ki jim je do sedaj zadostovala kot individualna in nevprašljiva. Obli-kuje se organski ufii-verzitetni ali vsaj fa-kultetni prostor. In ta družbena klima na univerzi obeta zlom zadolževalne druž-bene prakse.
L.I.
KAJ BODO O REFORMI
POVEDALI ŠTUDENTJE ?
Vrhovni organ študentske organizacije se je do nedavnega držal ob strani reforme unive-rze, v jahuarju pa je sklenil zbrati izkušnje in početja študentov po fakultetah, povzeti tiste napore študentov, ki so jih prispevali v razpra-vah o novih vzgojno-izobraževalnih progra-mih. Delovna skupina je že povabila ksodelo-vanju delegate študentov v svetih VDO in VTO, pa so se na izmenjavo izkušenj odzvali le z medicinske fakultete in likovne akademije.
Na likovni akademiji so bili študentje infor-mirani o poteku priprav in o spremembah v novih VIP, zlasti pa s preskrbljenostjo z novejšo strokovno literaturo (najnovejša knji-ga nosi letnico 1977). Študentje so razjarjeni nad počtejem Gospodarske zbornice, ki je požrla finančne obljube glede na novo na-vedene smeri oblikovanje.
Na medicini ugotavljajo, da kar 95% študentov ne ve za reformo (riajbrž je ocena malo preostra). Kljub temu pa jih je peščica podpirala- prizadevanja za izboljšanje kva-litete študija in podaljšanje študija na šest let. Finančne težave so njihova prizadevanja pokopale.
V razpravi je izstopalo stališče, da je nujno zagotoviti prevetritev univerzitetnega prosto-ra z mlajšimi, svežimi ljudmi, saj so na nekate-rih fakultetah predavatelji že tudi fizično op-ešali, tako da niti predavati ne zmorejo več redno. V takih primerih ni predvideno, da bi
predavatelj vseeno obdržal naziv in kdaj pa kdaj sodeloval v pedagoškem procesu, nosilec1 predmeta pa bi bil njegov mlajši kolega. V večini primerov teh mlajših kolegov ni videti niti do leta 1990. Na likovni akademiji so zelo veseli habilitacijskih nastopov, ko si mladi predavatelji izberejo teme, ki so zanimive in aktualne, nimajo pa mesta v okviru rednegaj programa.
Studentje so opozorili še na pretirano obremenjenost univerzitetnih učiteljev s pe-dagoškimi obvezami (na FSPN obstaja preda-vatelj, ki predava 29 ur na teden, za kar si ni sam kriv!), tako da ti ne morejo slediti niti razvoju lastne stroke, kaj šele da bi se ukvarja-li z raziskovalnim delom. Njihova predavanja nujno zvodenijo in praznijo predavalnice.
Kljub posplošeni oceni, da študentje niso sodelovali pri oblikovanju VIP to velja za ve-liko večino, ne pa za aktivna študentska jedra, ki jih je treba krepiti in med njimi organizirati izmenjavo izkušenj. Zato bodo priprave na problemsko konfereneo povezale ne le for-! malno plat študentske organizacije, pač pa vse delujoče študentske centre v univerzitetnem prostoru, tako da bo možno oblikovati študentsko kolektivno zavest o kontinuiteti reforme izobraževalnih običajev in navad v( naši družbi.
Razprava naj bi bila v drugi polovici marca.
.      I. L.
BOŽO DOLENC
tribuna
Debela snežna odeja
prekriva kip. 26. 1. mineva 75 let, odkar se je rodil E. Kardelj. Šest let bo 10. 2. minilo od njegove smrti. Veliko je bilo potem besed o njem. Njegove misli je načela rja zlorablje-nih citatov, ki podpirajo meglene misli, za zaveso glorifikacije interesi opravičevanja, izpahnjene besede oprte na avtoriteto.
Usoda revolucionarja, teoretika, politika — z vsakim pompoznim po-navljanjem izgubljajo njegove misli ostrino kritike, ki zajeda tu in zdaj, z vsakim zadiranjem je on sam bolj oddaijen od dvigajočega se pedie-stala svoje podobe. Hladna polpro-zorna bela plast omrtvi. Stvari posta-jajo nespoznavne, še tista bela pol-prozornost postaja črna od saj poli-tičnih spopadov. Dekardelizacija po-litičnega sistema. Odstraniti Karde-!ja, ker se je na njem nabralo preveč zmrzline iz meteža vsakdanje politi-ke. Odstraniti revolucionarno misčl, ker se na njej nabira usedlina vsak-danjega pragmati/.ma.
Odstraniti revolucijo zaradi ritual-nega zaklinjanja nanjo. V imenu re-volucije komodni duh kliče po od-stranjevanju misli revolucionarjev. Revolucija zahteva nekaj drugega - PREBITE LSEDLIINE 1N 1Z REVOLUCIONARNE MISLl SKOVATI NOVA OROŽJA.
UREDNIŠTVO
Fotografija: D. GERLICA
CAKO SPREMENITI JNIVERZO ZA 5PREMENJENO OKOLJE?
UNIVERZA JE PREDVSEM RAZISKOVAL-NA USTANOVA
Če pa se vrnemo na širši problem reforme visokega šolstva in dolgoročnega razvoja univerze, potem bi morali reči, da smo še naj-manj zadovoljni z uresničevanjem temeljne opredelitve univerze kot izobraževalne in raziskovalne ustanove. Ta dvojnost njene funkcije naj bi prežemala vse njene institucije in kadre. Res pa je, da je ta navidezna resnica šele postopoma dobila pravo mesto v družbenem konceptu univerze, ker je v prvem pristopu k reformi univerze bila v ospredju njena izobraževalna, ni pa prišla do izraza nje-na raziskovalna funkcija. S časom se je družbeni koncept univerze zaokrožil, kar se je na zunaj izrazilo tudi v nekaterih institucijah, kot npr. v koordinacijskem svetu za razvoj univerze, ki ga poleg predstavnikov univerze in gospodarske zbornice sestavljajo še preds-tavniki kulturne, izobraževalne in razisko-valne skupnosti in kjer se rešujejo zapletena vprašanja, ki izhajajo iz integralnega koncep-ta univerze.
Z zadovoljstvom moram ugotoviti, da raste razumevanje pomena raziskovalnega dela na univerzi v pomembnih gospodarskih krogih, kar se izraža tudi v zelo konktretnih akcijah (npr. medinstitucijski projekt o robotizaciji, vstopanje pomembnih raziskovalnih institucij v univerzo). Tudi sicer je na univerzi prišlo do novega razumevanja povezave raziskovalne dejavnosti z družbeno skupnostjo, čeprav se, kot je znano, srečujemo z določeno ne-varnostjo, da nam raziskovalno delo predvsem razvojnega tipa postane ovira v izobraže-valnem procesu in v fundamentalnih raziska-vah.
DELO NA UNIVERZIJEPODVREDNOTE-no
Mislim, da smo tudi na najboljši poti, da pridemo do trajnejših opredelitev tretiranja kategorije dohodka na univerzi, ki izhaja iz različnih vrst dejavnosti univerzitetnih delav-cev.
Ni treba posebno poudarjati, da se univerza v celoti srečuje z izredno fesnimi materialnimi vprašanji in da prevladuje na naši univerzi pa tudi zunaj nje prepričanje, da je delo na unive-rzi na splošno podvrednoteno. Ne da bi se spuščal v podrobno oceno tega prepričanja, lahko rečem, da bi takšna situacija lahko neželeno vplivala na kadrovsko prenovo univerze. Ne gre za to, da bi delavci na unive-rzi dobivali dohodke, ki bi presegali družbeno normalno raven, temveč za to, da se zagotovi neka stopnja stabilnosti, atraktivnosti, ki je potrebna za delo na univerzi, če želimo, da bi to dosegalo pričakovano kvaliteto. Moram pa reči, da so storjeni napori, da se v letu 1985 ne-katera najbolj zaostrena vprašanja, vezana za odvijanje raziskovalnega pa tudi izobraže--valnega procesa (zagotavljanje najpotrebnejše opreme in najnujnejše tuje literature), ven-darle začenjajo reševati na trajnejših osnovah.
Tudi naša univerza se mora pri obravnavi teh vprašanj zavedati, da tako kot vse unive-rze v svetu, tudi ona dcluje v posebni vrsti tr-žnih razmerij. Znano je, da se univerze v svetu srečujejo z močno konkurenco visokošolskih ustanov, ki so vezane na druge centre družbenega delovanja (npr. na industrijo ali na svobodno organizirane izobraževalne centre). Ta zelo specifična vrsta konkurence deluje v to smer, da se danes v svetu razli-kujejo »dobre« in »slabe« univerze in da sam naslov univerze še ne zagotavlja najvišje kva-litete. To velja tudi za manjše izobraževalne in raziskovalne enote znotraj univerze.
ODPRTOST IN AVTONOMIJA UNIVERZE
To omenjam v zvezi z vprašanjem odprtosti univerze v svet, kar pomeni tudi odprtost do novega, do družbcno potrebnega. To je za univerzo še ne v celoti dovolj dognana kvalite-ta. Ce pa se zavedamo, da univerze v Jugosla-viji šele zdaj iščejo pota iz faze nerazumne eks-panzije, potem je jasno, da bo to vprašanje eno najpomembnejših v letih, ki prihajajo, in eno od izredno pomembnih faktorjev unive-rzitetnega razvoja. Odprtost bo v tem obdo-bju pomenila odprtost v jugoslovanski prostor, v svet čez meje n.aše države, obenem pa odprtost do vseh družbenih struktur, ki imajo in bi lahko imele vsebinski vpliv na pol-ožaj in razvoj univerze. Ko govorim o teh vprašanjih, se globoko zavedam, da se doti-kam vprašnj avtonomije univerze.
D. GERLICA
Mirne duše lahko rečemo, da je stari koncept avtonomije univerze iz 19. stoletja danes za nami. Čeprav bi morali tudi koncept avtonomije iz 19. stoletja realno tolmačiti v okviru tedanjih družbenih razmer in ga prav tako relativizirati. Vprašanje sodobne avto-nomije se nanaša na razumevanje pravega odnosa med univerzo in družbo. Povsod se avtonomija javlja kot statusni položaj, ki ne izolira univerze od družbe, ampak jodefinira kot organizem, ki je sposoben, da znotraj družbe samostojno živi, odgovorno deluje in razvija uspešne poti povezav z družbo.
Gre za kompleksne procese, ki se ne dajo na kratko opisati in ki zahtevajo poglobljeno razumevanje položaja sodobne univerze.
Vse to nas približuje ne abstraktnemu, temveč konkretnemu razumevanju vsega tistega, kar smo poimenovali s svobodno me-njavo dela na področju visokega šolstva. Očit-no je, da je vedno bolj prisotno prepričanje v univerzitetnih krogih, pa tudi v družbi na-sploh, da so potrebne spremembe v kvalitetni naravnanosti univerze in njenih delov in da to, kar je^torjeno do sedaj, predstavlja samo naj-avo tistega, kar naj bi nastopilo v letih, ki prihajajo.
SAMOSPREMINJANJE UNIVERZE
Mislim, da v tem kontekstu ne bi smeli podcenjevati spremembe v vzdušju, ki spremlja razmišljanja o razvoju univerze, ne glede na to, da se javljajo i.n se bodo še javljali poenos-tavljeni pogledi na življenje univerze. Nekateri pogledi jo vlečejo nazaj v za vedno izgubljeno preteklost, nekateri ne razumejo posebnih značilnosti univerze v enotnem sistemu izob-raževanja in raziskovalne dejavnosti. Čim bolj bomo premagovali te enostranske poglede, lažje bomo našli tudi v praksi pota do prakti-čnih rešitev, do praktičnih poVezav idej in ini-ciativ, ki bodo izpolnjevale to, zdaj že v meselnost vgrajeno prepričanje o potrebah sprememb na sami univerzi in v njenem okolju.
Mislim, da je bila v preteklosti preveč priso-tna misel o univerzi kot enostavnem nadalje-vanju srednjega šolstva. Mislim, da je bila, ko-ristna pridobitev misel o enotnosti procesa izobraževanja, vendar ne v tisti obliki, ki se je kazala v zelo poenostavljenem razumevanju prehodnosti, iz srednje šole na univerzo. Pri prehodu iz srednjega v visoko šolstvo nastaja kvaliteten premik. Ta premik mora nastati, če želimo, da srednje šolstvo opravlja svojo funk-cijo in da tudi univerza dela vse kar delati mo-ra. Nedvomno je bistvo kvalitativne razlike vezano na raziskovalno dejavnost univerze.
Vsi ti procesi ki nastopajo, zavezujejo univerzo, da se čutiodgovorna za svoj lasten razvoj, da izraža željo in dokazuje sposobnost opredeljevanja svoje vloge v družbi in da se obrača z največjo, resnostjo k svojim proble-mom in k iskanju rešitev za nemajhno število vprašanj, ki se nanašajo na vlogo univerze. S tem ne želim zmanjšati vloge drugih faktorjev, ki bodo z drugih zornih kotov razpravljali o univerzi, želim le izraziti misel, da bo pravi razvoj univerze dosežen, ko bodo sile na univerzi dosegle pripravljenost, da bodo ak-tivni nosilci razvojnih tendenc na univerzi v skladu z družbenim okoljem.
V pripravah na sedanjo fazo v reformi univerze očitno ni bilo opravljeno večkotpo-trebno raziskovalno delo o univerzi in o možnostih njenih razvojnih poti, ker je bila
vsa pozornost usmerjena na probleme osnov-nega in srednjega šolstva. V obdobju, ko se približujemo novemu tisočletju, pa bodo potrebni povsem drugačni posegi vsvetunive-rze: dobro pripravljeni, raziskani, idejno opredeljeni.
Prav v tem je smisel zastavljenega projekta o dolgoročnem razvoju univerze, ki je nastal iz poglobljenih razmišljanj širokega kroga stro-kovnjakov na posvetovanju univerza v zd-ruženem delu. Projekt se približuje fazi javne razprave. Projekt bo odprl pota za sistema-tično raziskavo kompleksa vprašanj visokega šolstva in bi lahko postal točka zbiranja naj-bolj kvalitetnih idej in zasnov za poglabljanje ideje o odprti univerzi. Računamo na udeležbo velikega števila i učiteljev in strokov-njakov, predvsem pa na zelo organizirano in sistematično delo o vprašanjih razvoja posa-meznih disciplin na fakultetah in visokih šolah, pa tudi na podporo, ki jo je v delu javnosti projekt že dobil. S tem bodo tudi bodoče spremembe na univerzi zasnovane na bolj poglobljenih osnovah in širših spoznanjih o zakonitostih razvoja univerze.
Projekt bo moral odgovoriti tudi na eno od temeljnih vprašanj: za koga pravzaprav dela univerza, komu sta namenjena izobraževalni proces in raziskovalna dejavnost. Univerza bo morala dojeti, da se pojem študenta pri nas in v svetu spreminja. Ona ni več tu samo zaradi tradicionalnega študenta, ki se rekrutira iz vrst srednješolske mladine, čeprav bo ta študent tudi v bodoče ostal eden izmed glav-nih uporabnikov univerzitetnih storitev. Ven-dar pa bodo postale vedno bolj odločilne zahteve sodobne družbe, sodobnega človeka, ki se mora nenehno spreminjati, če hoče, osta-ti in napredovati. Iz istiH razlogov moramo pričakovati nove pritoke študentov iz dela.
Univerza bo morala upoštevati te in druge potrebe, ki bodo nujno vplivale na drugačno oblikovanje in financiranje dvzgojno-izobra-ževalnih programov. To bo vsekakor univerza s fleksibilnejšo organizacijsko strukturo, z večjo sposobnostjo prilagajanja novim potre-bam novih Ijudi, ki bodo prihajali na univerzo ne.le da dobijo prva znanja, ampak da jih tudi obnavljajo in oplajajo.
Po drugi strani pa bo prav tako veliko zahtevnejša gospodarska struktura sicer tudi sama razvijala lastno raziskovalno osnovo, vendar bo zaradi novih nalog vse bolj čutila potrebo po pomoči univerze pri fundamental-nih raziskavah, ki jih lahko zagotovi le unive-rza, če je tem novim potrebam prilagojena.
V tem kontekstu se pojavljajo tudi stara vprašanja o univerzi kot univerzumu znanja, pa tudi o univerzi kot nosilcu »humanizma«. Sprememba odnosov med univerzo in družbo bi morala - vplivati na sedanji odnos med učiteljem in študentom, ki sam po sebi nosi objektivno še vedno elemente medčloveških odnosov, ki močno spominjajo na preteklost. Spremenjen položaj profesorja v pedagoškem in raziskovalnem procesu in drugačen pristop bodočnemu študentu pa naj bi delovala v sme-ri ugotavljanja trajnih skupnib. interesov, od-klanjanja odnosov hierarhije zasnovanih na formalnih načelih in vzpostavljanja novevrste skupnosti študentov in učiteljev, ki bodo od-raz novih značilnosti družbe, ki išče nove odgovore na stara vprašanja.
ZABELEŽIL: IGOR LUKŠIČ
ribuna
Pogovor s prof. dr. Ivom Fabincem, ktorjem Univerze Edvarda Kardelja v jubljani.
Sedaj smo v tisti fazi reforme, ko so v ospre-ju pozornosti vzgojno-izobraževalni progra-i. Delo na teh programih je bilo zelo Dmembno in obsežno, vendar pa je le del ršega svojčas zasnovanega koncepta reforme. Korenine reforme bi morali delno iskati v ibanjih na svetovnem prizorišču, kjer so bile forme univerz pred leti zelo pogoste. To je ilo obdobje, ko so v svetu iskali novo mesto niverze v družbi, ko so razvijali nove po-tzave med univerzo in spremenjenim okoljem, oso oblikovali prakso permanentnega študi-i. Tudi pri nas je v reformi zajeta ta vsebina, endar je bila reforma še posebej obeležena z apori, da se univerza tako kot vsa družba teuredi na osnovah nove ustave in vsega, kar iznje izhajalo. Pa tudi na sami univerži ježe alj časa obstajalo prepričanje, da bi kazalo izmišljati o drugačnih pristopih k unive-atetnemu življenju.
Ne glede na te širše pristope lahko rečemo, i se je sčasoma pokazalo pri nas in v svetu, a ne gre razumeti reforme kot nekakšne ak-jje, mogoče celo zaletave akcije, ampak da je olj razumno, če tako komplicirane institu-ije, kot so univerze, razumemo v procesu jihovega dolgoročnega razvoja v skladu s premembami v proizvodnji, v družbenih otrebah itd.
Ravno to, da je potrebno drugače razumeti eformo, razumeti jo kot refornjiranje, kot azvoj, se je v naši univerzi še posebej jasno po-azalo na znanem posvetu »Univerza v zd-uženem delu«, ob udeležbi velikega števila valificiranih pedagoških delavcev in strokov-jakov iz drugih družbenih struktur. Čim smo Dugotovili, smo postavili na pravo mesto tu-i akcijo izdelave vzgojno-izobraževalnih rogramov, ki sedaj poteka in naj bi se konec ebruarja končala z razpisom vpisa za šolsko to 1985/86.
Če s tega zornega kota pogledamo na pri-avo vzgojno-izobrazevalnih programov, ihko rečem, da je bilo v to delo vloženega ve-ko truda na samih visokošolskih delovnih or-anizacijah, pa tudi izven njih. Moramo seve-aupoštevati, da je bil sam način vodenja pri-iv kompleksen in da je bila tudi naloga itevna, v mnogih podrobnostih prej nezna-i. Potreben je bil tudi čas, da so se družbene trukture med seboj ujele, da je bilo doseženo elovnc razumevanje, kaj je smisel priprave obraževalnih programov v tej fazi reforme ida so se našla pota premagovanja ovir, ki so e pojavljale ob začetnih togostih koncepta.
Kvantitativno gledano bi lahko rekli, da je
lelo prišlo do točke, ko je večina dodiplom-
kih programov pripravljena in so sproženi vsi
ostopki njihovega sprejemanja. Seveda pa se
Ipirajo  vprašanja  pri  oceni  kvalitativnih
ačilnosti  teh programov.  Kvalitativno je
ograme veliko težje oceniti kot njihovo teh-
ično in formalno stran. To tem bolj, ker
:mo iz prakse, naše in tuje, da visokošolski in
obraževalni   programi   niso   nikdar   nekaj
lokončnega, fiksnega, ampak da se spremi-
ajo pod vplivom nas samih, univerze in ok-
)Jja, daje uspešen le tisti šolski sistem, ki uspe
proti prilagajati svoje učne programe neneh-
o spreminjajočim se in novim družbenim
otrebam.
Delo na programih mora postati stalno :lo, ki se bo moralo nadaljevati še posebej v islednjih dveh letih, ko pričakujemo verifi-icijo univerzitetne mreže in bo v tem času še :liko priložnosti, da se ustvarjalno pogovo-mo ne le o vsebinski plati prograinov, mveč tudi o razvoju posameznih disciplin.
Res je, da univerza ni pripravila velikega
evila podiplomskih t. j. programov za spe-
alizacije in za magistrski študij. Očitek bi
žal, če bi gledali na oblikovanje programov
s kvantitativne strani. Res pa je univerza
;upaj   z   zainteresiranimi   strukturami   v
»spodarstvu pripravila vse tiste programe, ki
o v tem trenutku potrebni gospodarstvu in za
tatere obstajajo pogoji, kadrovski, materialni
infinančni, da se lahko tudi uresničijo. S tega
ttališča bi lahko rekli, da je program izpeljan v
o možni meri. Ostaja pa tudi za v bodoče
j odprtih vprašanj organizacije in financi-
ranja ne le podiplomskega študija, temveč
iprmanentnepfl štnriiia nasnlnh
MARXOV CUVAJ V KRIZNEM OBDOBJU
KAKO RS PRITISKA NA SODIŠČE
Marx je preveč pomemben, da bi ga
v celoti prepustili marksistom.
S. S. Pravver
Obstoj etatiziranih družbenih razmerij v socializmu pogojuje, da se družbeni problemi »socializma v eni deželi« prikazujejo v izk-rivljeni pbliki, in tako učinkujejo varljivo, zlasti na inteligenco. S krepitvijo birokratske-ga parazitiranja na protislovjih socialističnega samoupravljanja se ne poraja le vulgarna marksistična apologetika, ampak tudi slepota navidez kritične marksistične in nemarksis-tične analize, ki ni več sposobna zapopasti bistvenih določil situacije, še manj pa točke in sile preseganja. Etatistični voluntarizem, ki v družbi priznava le dva razreda — tistega, ki ga je mogoče disciplinirati in tistega, ki se temu upira — spreminja objektivna protislovja v problem »subjektivne volje« posameznika ali skupin. Tako se danes pri nas govori predvsem o naslednjih vprašanjih: kako prisi-liti ljudi, da bodo izvajali dogovorjeno, kako se vrniti k izvirnemu liku komunista, kako prevzgojiti delavce iz lenuhov v stahanovce, in na drugi strani tudi o tem, kako nesposobne voditelje zamenjati s sposobnimi. Te »me-glice«, ki zastirajo fenomenologijo družbenih spopadov, omogočajo pojav, da za probleme enega od socalizmov v eni od dežel iščemo vzrok — v Marxovi ali kaki drugi doktrini, in »pomanjkljivosti doktrine« vidimo kot iz-virno točko vseh današnjih družbenih pro-tislovij. S tem se v podzavest izrine dejstvo, da gre tudi dandanes pri nas za boj za oblast v pogojih relativne ekonomske in politične krize, obenem tudi v pogojih, ki vsaj za sedaj ne vsebujejo klic revolucionarne ali kont-rarevolucionarne spremembe, ampak kvečje-mu reforme.
Z izhodiščem v površni interpretaciji jružbenih problemov in na osnovi t. im. ekonomske krize se pojavljata »revolucio-narno« in »kontrarevolucionarno« pridiganje namesto delovanja, intelektualni spopadi na-mesto neposredne, odkrite in programsko de-klarirane borbe za oblast med družbenimi skupinami.
Intelektualci z vseh vetrov nastopajo proti prevladujočemu statusu quo med družbenimi silami, in to v situaciji, v kateri je oblikovanje nočne fronte proti odtujenim silam upravlja-lja še vedno blokirano kljub pomembnim po-kusom, da bi jih zbrali. Podobo o družbenem položaju še vedno v največji meri diktirajo iste sile, ki so krizo tudi ustvarjale. Zainteresirane so predvsem za premirje in spravo, za status quo, ki so ga v polpreteklem obdobju omog-očale z zbiranjem in razpolaganjem z odtuje-nimi kapitali. Zdaj gre šele obdržati s pozivi k vsesplošni solidarnosti zodtujenimi vodilnimi silami, ki so bojda edine sposobne odplačati dolgove in učinkovito organizirati socializem.
Intelektualni poligon spopada zato deluje :ot pomožni poligon merjenja sil, ki se še niso nogle odločiti za podoben neposredni politi-;ni spopad, seveda pa prinaša tudi lastne ka-akteristike — karakteristike intelektualnega zražanja ne dovolj artikuliranih interesov različnih družbenih sil. Po eni strani se kliče k radikalizaciji revolucije, ne da bi bilisposobni pokazati na konkretne sile take radikalizacije, medtem ko se na drugi strani zahteva sestop k mirnim in preverjenim potom trdnega tehno-kratskega ali etatističnega upravljanja — 3Ogosto celo v istem besedilu istega avtorja lastopa eno in drugo. Obenem se rojeva vsa ntelektualistična romantika. Začenja se s pre-Dričanjem, da gre dejansko le za intelektualni iialog, da so vprašanja idej ključna družbena vprašanja, da je treba razlike,,ki obstoje, le iz-raziti v idejah in se nato pogovarjati, da čista znanost zmore rezrešiti vsa vprašanja. Ideolo-škemu intelektualnemu slepilu o karakterju lastne dejavnosti se spodobi, da se sklicuje na >vobodo, demokracijo in človeške praviCe, in pri tem spreminja vse te institucije družbene oblasti v institucije intelektualnih pravic in svoboščin, v privilegije. Svoboda priobčanja idej je dojeta kot edina svoboda, ki nam še manjka, demokracija izražanja vseh mogočih interesov kot edina demokracija, ki lahko ?agotovi zadovoljstvo in srečo posamez-likom, pravica do peticije, kavarniških nakla-danj in klepetov pa kot tisla pravica, ki danes predstavlja osnovni predmet spopada s stali-nizmom, etatizmom in birokratizmom. Prav zaradi take intelektualistične kritike »totalita-rizma« se je treba obenem posluževatiroman-tičnega   pričakovanja   množičnega   prihoda
\
deusa ex machina, mitološke mase, ki bo zatr-pala ulice in postavila vse stvari na tisto mesto, ki ga je že vnaprej predvidela taali ona genialna intelektualna intuicija. Dejstvo,daje delavski razred zainteresiran za resnico, je dojeto kot pravica intelektualcev, da družbo modelirajo po svojih cehovskih potrebah, ali z drugimi besedami: smo za etatizem, če bi le bil inteligenten.
Toda kritika tega intelektualizma in njego-vih različnih proizvodov je vendarle postran-ska zadeva, in če v obstoječem stanju vidimo samo dober razlog, da se spet zapletemo v spopad s slabostmi leve ali desne intelektualne kritike stanja, moramo tudi sami pasti v iste iluzije — da gre le za spopad idej, in da je treba le razčistiti z glavami, ki te ideje porajajo, pa bomo brez vseh težav korakali naprej.
Kompromis med socailističnim samoupra-vljanjem in vsemi oblikami odtujevnja oblasti, ki na njem parazitirajo, se ne bo mogel večno obdržati. Poskusi falsificiranja javne razprave po 13. seji CK ZKJ pa kažejo tudi, da obstaja velika bojazen, da bi prekinitev tega kompro-misa mogla biti katastrofalna. To pogojuje tu-di do danes pri nas najbolj množično poja-vljanje intelektualne opozicije, ki brezobzirno kritizira vse razen lastnih samoprevar, patudi pojav brezobzirnih obračunov s to opozicijo.
V tem prostoru nastaja tudi kritika Marxa. Povsem zmotno je, če te kritike ocenjujemo na osnovi njihovega odnosa do Marxa in njegovega dela, saj nas to privede v izrazito sh-olastično situacijo. Ta pot obrambe Marxa sicer lahko prispeva k marskološkim tol-mačenjem, pa tudi k identifikaciji preteklih in sedanjih navdihov za kritiko Marxa. Toda kritiko Marxa danes je treba pri nas presojati zlasti v odnosu med njo in sodobno družbeno situacijo, pri čemer moramo spoštovati tudi dejstvo, da je celotna zgodovina marskizma filter, skozi katerega Marx k nam doteka. Marxovo delo nam torej ni dano neposredno, z njim nismo v neposrednem, ampak v posredovanem razmerju, in zato je z zgodo-vinskim posredovanjem dana tudi njegova kritika. Napadi na Marxa predstavljajo določeno obliko ideološkega, pa tudi vul-garnega izrekanja o sedanjem stanju in o perspektivah, kar velja v isti meri tudi za neposredno obrambo Marxa, ki je naj-pogosteje še vulgarnejša od kritike.
Ta še vedno dovolj idilična intelektualna si-tuacija, ki zgodovinsko periodizacijo naslanja na datume pojavljanja belih in črnih knjig, pa ne more biti večna. Privedla bo do političnih zaostritev. Ali je nastopil čas odločilnega spo-pada in obračuna med socialističnim eta-tizmom in socialističnim samoupravljanjem, ali med socializmom in antisocializmom — to je gotovo dvomljivo. Toda očitno je, da se bo del spopada še naprej dogajal tudi na terenu kritike in oboževanja Marxa. Taka intelek-tualna situacija, pa če to hočemo ali ne, naj-bolj ustreza razvoju in utrditvi dogmatskega marksizma.
Kritika kritike Marxa je do neke mere brezplodno delo, ki ga je kljub vsemu treba opraviti, toda ob tem gre za mnogo resnejše naloge marksistične inteligence: kako v dana-šnjih razmerjih afirmirati marksizem kot rev-olucionarno teorijo, in kako je danes sploh še mogoče brati Marxa?
Zdi se, da mora program marksistične teo-rije, ki se noče izgubiti v branjenju Marxovega dela, in ki ne mara postati korporacija birok-racije, vsebovati predvsem dve komponenti:
1.   Afirmacija revolucionarne teorije je mo-žna le z njenim lastnim radikalnim prizade-vanjem za svobodo kritike. To ne pomeni le vzpostavljanje   pogojev   in   ustvarjanje   iz-razitejše tehnologije javnosti kot dela pluraliz-ma    samoupravnih    interesov,    ampak    in predvsem   omogočanje   pravice. do   kritike »neintelektualnemu« delu družbe.
2.   Praktični pomen revolucionarne teorije nasproti pragmatističnemu in voluntaristične-mu omalovaževanju in zlorabljanju, se lahko ,okrepi le z razvijanjem kritike, ki razkriva odtujene mehanizme oblasti, kakor nastajajo zoper delavski razred — ne pa le v razmerju med inteligenco in politiko.
Če bi torej skušal izraziti, kaj je v Marxu se danes aktualno (čeprav se mi zdi tako vprašanje vredno kritike), bi začel z ugotovi-tvijo, da mora filozofija nastopati v časopi-snih člankih in se lotiti kritike politike.
Lev Kreft
Odločili smo se, da ne bomo več citirali iz-jav odgovornih ljudi in da jih tudi ne bomo več poimensko imenovali, kajti zaradi tega smo imeli že nekaj preglavic. Ker so naše osebnosti še nedorečene in kot študent — je hitro podležemo stresom in psihičnim travmam, smo v skrbi za svoje zdravje raje še enkrat up-ognili hrbtenico. Saj naj bo ta še tako trda* da je ne morejo zlomiti, vedi, da bo za hrbtenico prišla rta vrsto rit (Mogoče bo to voda na mlin tistim, ki kikirikajo, da je Tribuna »režimski« list, oziroma, da je uredništvo postavljeno od »zgoraj«. A tudi če bi to bila, se potem sedaj verjetno ne bi do vratu kopala v finančnih in tehničnih težavah). Poskušali se bomo držati pravila NON QUIS, SED QUID (ne kdo, temveč kaj, oziroma, ni važno, kdo je rekel, temveč kaj je rekel). Apri subjektih kot so Tri-buna, Mladina, Radio Student nam tega ni tre-ba uporabljati, saj njih ne prizadene, če na-vedemo, da so rekli A je enako B in ne B je enako A. Tudi po tem se spozna, kdo in nad kom ima moč in oblast. Oblast moti vsaka iz-puščena vejica v njenih citatih, še posebno, če jih kdo »zlorablja«, kot to počnejo zgoraj omenjeni subjekti, seveda z namenom zavajati javnost.
Preidimo k stvari. Neki funkcionarje pred kratkim opozoril, da pripisuje Radio Student (RŠ) preveliko razsežnost beograjskemu soje-nju šesterici, ki je obdolžena za kaznivo de-janje združevanja s ciljem spremeniti družbe-nopolitični sistem. Menil je, da predstavljajo nekatere oddaje RŠ napade na sodstvo in na organe za notranje zadeve in da RŠ ne more vnaprej podpirati tistih, ki so obtoženi, ne da bi počakal na razsodbo sodišča.
Tako torej. Oddaje RŠ predstavljajo na-pade na sodišče ali če ekspliciramo predsta-vljajo pritisk na sodišče. Ubogo beograjsko sodišče. Poleg mendarodne javnosti (ne ve, »le konservativne zagovornike formalnih meščan-skih svoboščin in pravic, ki pa so, to vsi dobro vemo, samo plašč za eksploatacijo delavskega razreda«) je dobilo na vrat še domačega ner-gača. Čeprav nisem bil preveč slab v fiziki, mi vseeno ne gre v glavo, kako lahko radijska postaja, ki se jo na UK V frekvencah komajda sliši v celi Ljubljani, na sredjevalovnih pa še v bližnji okolici, a nikakor ne čez republiške meje, pritiska na sodišče, ki je oddaljeno vsaj 500 km. Vzemimo za dejstvo, da je RS res pri-tiskal na sodišče. Toda kaj je potem storil na visoki funkcionar na vzezni ravni, ki je že pred sojenje obdolžene spoznal za krive. Ali ni to prejudiciranje, ali to ni pritisk na sodišče? Kot so vedeli že stari Rimljani, je Justicija slepa. A če je slepa, pa zato ni gluha in marsikaj dobro sliši in ve, kako ravnati, da ne bi izgubila še tisto, kar ima. Odnos oblast—sodstvo je iz-razito izkoriščevalski. Justicija je bila ničk-olikokrat v zgodovini oskrunjena in zlorablje-na, ne da bi oblast za to odgovarjala. Konec
D. GERLICA
koncev jo je proizvedla oblast, da bi zanjo dc-iala in da bi jo izkoristila v svoje namene. Za to »častno« delo ji oblast seveda nameni tudi nekaj denarja, da bi Justicija lahko živela. Tu se vidi novi element v odnosu oblast—sodstvo. Prostituiranje. Justicija prodaja svoje uslur oblasti. Kateremu glasu bo torej prisluhniL. če ne oblastiškemu? Kot vemo, pa pri prosti-tutkah (to lahko vidimo le v tujih filmih, kajti »pri nas tega nečednega- posla ni«) velja pra-vilo NO MONEY, NO FUNNY. In zakaj bi potem Justicija morala prisluhniti »ušivemu«' RŠ, ki nima niti za nove čevlje oziroma za novo opremo niti nima politične moči? A naj bo dovolj o tem, pa čeprav bi se dalo o »neo-dvisnosti« sodišč še veliko reči. Mislim pa, da je ta formulacija popolnoma nesmiselna. x; nobeni razredni družbi (če kdo misli, da je p nas brezrazredna družba, naj ta del zamenja kakšnim drugim izrazom, a mišljene so v> danes obstoječe družbe, kjer imajo sodišča) sodišče ne more biti neodvisno, saj je le pro-dukt vladajoče ideologije. Puhlice o neo-dvisnosti sodišč so samo izkrivljena in na glavo obrnjena zavest (iz te posplošitve izvze-mam izjeme, ki pa, kot vemo, samo potrjujejo pravito, npr. razsodba Vrhovnega sodišča SRS v zadevi Matevž Krivic—DELO).
Po vsem tem si lahko postavimo vprašanje, zakaj RS sploh daje preveč razsežnosti beog-rajskemu procesu. Že Pulitzer (oče ameriške-ga masovnega bulvarskega novinarstva)jede-jal, da ljudje potrebujejo senzacije. Kaj naj bi bil proces drugega kot to, saj se ne dogaja vsak dan, da bi kdo hotel spremeniti družbenopoli-tični sistem, še manj pa, da bi mu za to sodili (vsem zagotovo ne. Jovan Mirič npr. v svoji knjigi povsem naravnost pove, da hoče spremembo ustave, ki je temelj vsakega družbenopolitičnega sistema, a mu za to ne bodo sodili, ker ima pač drugačno zaledje kot »tolpa šestih« v Beogradu)? Tudi podatki o naši zadolženosti, pa naj bojo ti točni ali iz-, mišljeni, niso več zanimivi za našo javnost, saj i ob tem človeku postane kar slabo. Stokanje o j ekonomskih težavah pa lahko beremo vsak dan v naših časopisih. In kako smo potešili to željo po »informiranosti« (da ne uporabin izraza »senzacija«, ki sodi samo v kapitalistj no-potrošniško družbo, ki gleda nadaljevanke tipa Dinastija. Mar take stvari vrtijo tudi pri nas?). O sojenju lahko beremo le skopa Ta-njugova poročila, ki pa povedo malo ali pa celo nič, predvsem pa govorijo samo z ene pozicije, s pozicije tožilcev. Druga stran, obtoženi, imajo v teh poročilih samo vlogo ne-gativca. Ob pomanjkanju informiranosti pase takoj začnejo širiti govorice o stilu »rekla-—kazala in tako se je zgodilo tudi v tem primeru. RŠ in Mladina (na našo žalost bi ji-ma težko ob bok postavili Tribuno, a se bomo potrudili, da napako odpravimo) sta ravno hotela zapolniti vrzel, ki je nastala zaradi po-manjkanja in neobjektivnosti informacij ter bi na ta način tudi preprečila razne govorice. S tem sta samo zadovoljevala eno temeljnih potreb in pravic delovnega človeka in občana: biti objektivno informiran. Če bo sodba že izrečena v imenu ljudstva, rnaj to ljudstvo vsaj ve, zakaj pri vsej stvari spkoh gre.
Zakaj nekdo sploh zapina informacije ali, kar je še večji problem, zakaj jih prikazuje neobjektivno. Ne bomo povedali nič novega, če bomo rekli, da imeti monopol nad informa-cijami pomeni imeti moč in posredno s tem tu-di oblast. Torej, če obvladujemo informacije, obvladujemo s tem celo družbo. Borba za zd-ružitev monopola nad informacijami je hkrati borba proti oblasti, kot oblasti nekoga nad nekom, je borba za podružbljanje informacij, je borba za podružbljanje oblasti ali če hočete za »resnično« samoupravljanje. In tu je bil ve-lik prispevek RŠ in upam, da še bo.
ROBERT BOTTERI
P. S.
»Brez splošnih volitev, brez neoyirane svobode tiska in zborovanja, svobodnega boja mnenj zamre življenje v vsaki javni insti-tuciji, postane navidezno življenjeMv kateri postane birokracija sama dejavnosti element. Javno življenje polagoma zaspi, par ducatov partijskih voditeljev z neizčrpno energijo in brezmejnim idealizmom usmerja in vlada... in od čada do časa skličejo na zbt>rovanja elito delavstva, da bi ploskala govorom voditeljev in se enoglasno strinjala s predioženimi res-olucijami... — diktatura vsekakor, toda ne diktatura proletariata, temveč diktatura peščice politikov, tj. diktatura v čisjfl meščanskem smislu.«. (Roza Luxemburg)
trjbuna
PEACE MOVMENT V JUGOSLAVIJI
nekaj gre, haska pa ne bo nobenega, kood že še videli, ko..., ah pusti, mladi so vsi idealisti-čni, potem ko pridejo v službo, pa vidieo, kako je. na srečo so bili taki nasvetov polni občani redki. Največ jih je podpisalo pismo, se zanimalo za delo mirovnikov in jih vprašalo, kdaj bodo spet organizirali kaj podobnega.
Položaj mirovnega gibanja v Jugoslaviji
Ob pojmu »mirovno gibanje« se človeku v mislih najprej pokižejo podobe množičnih demonstracij v zahodni Evropi (posebej v letu 1983), na katerih so sodelovale tudi ugledne osebe in Nobelovi nagrajenci in so se ljudje, maskirani v Reagana in Andropova (Černen-ka) žogali z Zemljo. Naslednja podoba: zapovedane in dirigirane demonstracije na Vzhodu, kjer so v prvih vrstah korakali perspektivni partijski, državni in policijski funkcionarji, ki so energično zahtevali mir, napadali (z besedami) grozeči Zahod in ist-očasno razvijali še močnejša orožja.
Česa takega v Jugoslaviji ni. Mirovne demonstracije potekajo v manjšem obsegu, lahko bi jih prešteli na prste in še tiste, ki so, niso deležne široke publicitete. Zakaj?
1)  Zmotno   bi   bilo   misliti,   da   bi   bile demonstracije v zahodni Evropi uspešne brez predhodnega organiziranega delovanja mirov-nih   skupin.  Namesto političnih  strank,  ki potrebujejo volilce, so Ijudje izbrali združenja, kječ lahko aktivno delajo. Takšne so tudi mirovne organizacije.
2)  Na Zahodu in Vzhodu so zgrajena rake-tna oporišča, ki jih nameravajo zapolniti z
vedno močnejšimi raketami (razen če ne bo drugače zaukazano). V Jugoslaviji tega ni. Vendar Jugoslavija zaradi svoje politike neuvrščenosti in zavzemanja za aktivno mir-oljubno sožitje in za nejedrsko območje na Balkanu ni sama po sebi mirovna skupina. V apelu mirovnikov piše: »Ni čudno, da nekateri menijo, da smo vsi prebivalci Jugoslavije potemtakem veliko mirovno gobanje in zato kakega posebnega mirovnega gibanja in pri-dušanja za mir ne potrebujemo. Če pris-tanemo na to, potem smo le tiha večina, v ime-nu katere se za mir potegujejo politiki. Tako nam je mir pravzaprav podarjen in analogno nam bo v skrajnem primeru lahko podarjene tudi vojna.
Z akcijami hočejo mirovniki opozoriti ljudi na svojo prisotnost, vplivati na njihovo mišljenje in zavest. Nesmiselno bi bilo živeti v iluziji, da se ne more nič zgoditi, da atomskega orožja ne bodo uporabljali. Uporabljeno bo, če se ljudje temu ne bodo uprli. Uspejo pa se lahko samo z izbblikovano zavestjo in prepričanjem.
Lahko bi rekli, da se v Sloveniji ta zavest krepi, hkrati z njo pa ljudje sprejemajo mirov-nike. Če so ob lanskoletni mirovni stojnici, ko so mirovniki demonstrirali proti raketam, de-pozitu in za skrajšanje vojaškega roka, ljudje nej&velrnb zmajevali žglavami in se obračali vstran, tega zdaj skoraj ni bilo. Le redki se »raje« niso hoteli podpisati na protesno pismo (iz strahu? ...BIG BROTHER IS WATC-HING YOU...)
Mirovno gibanje v Jugoslaviji je še v pov-ojih. Skupine delujejo samo v Sloveniji (v Lju-
bljani, Radovljici, na Ptuju, Jesenicah). Lju-bljanska delovna skupina za mirovna gibanja pri RK ZSMS se povezuje s podobnimi skupi-nami iz Avstrije, Italije, Nemčije, Švice in Ma-džarske (v okviru prostora Alpe-Jadran). Novembra so skupaj pripravili Mednarodni mirovni tabor na Srednjem vrhu. Sodelujejo pa tudi z drugimi mirovnimi združenji v Evro-pi. Iz delovne skupine se postopoma razvija društvo (postopek za ustanovitev ustavljajo administrativne ovire). Vprašanje financira-nja (kot povsod pri nas) ni rešeno. Denarja primanjkuje na vseh koncih. Tisk letakov na zadnji stojnici sta finančno omogočila Društvo vojnih invalidov in Združenje španskih borcev. Tudi stalnega prostora nimajo, tre-nutno so na Kersnikovi 4 v sobi 408 (kjer imajo sestanke vsak torek), a ne bodo več dolgo. Kljub vsemu so začeli izdajati svoj bilten, v katerem poročajo, kaj so opravili in kaj še nameravajo. Načrtov in volje je dosti, pa tudi upanja na bolj: - dni (zlasti glede dena-rja). Če je kdo pripravljen sodelovati ali ak-tivno delati v mirovnem gibanju, naj se oglasi na naslov: Delovna skupina za mirovno gi-banje pri RK ZSMS, Dalmatinova 4, Ljublja-na. Morebitne finančne prispevke sprejemajo na žiro račun: Mirovni sklad: 50101-678-47163. Še posebej pa mirovniki pozivajo Ijudi, da ustanovijo mirovne skupine v manjših krajih.                                   Jasmin Držanič
P. S.
Mirovniki poudarjajo, da njihovo delo-vanje ni politično in da tudi sodelovanje s sku-pinami iz drugih držav nima političnega značaja.
ZA KAJ SE BORIJO ANGLESKI RUDARJI?
ričnega zgodovinskega subjekta pri Marxu z empiričnim poznoindustrijskim delavskim razredom Zahoda in njegovimi organizacija-mi in ki se obnaša tako, kot da že ve, kaj prole-tariat je. Velja pa to, kar smo zapisali toliko bolj za situacijo tu in zdaj.
Oliver Mc Donald, profesor političnih ved iz Londona, je v soboto, lh 1. 1985, ob llh v Mali dvorani CD predaval o boju angleških rudarjev proti ekonomski politiki vlade Žel-ezne Maggie, ki v nekaterih točkah že prerašča v boj proti »thatcherizmu« nasploh. V času, ko se oficialni predstavniki »našega« de-lavskega razreda (ali so to resnični predstavni-ki ali pa tisti, ki si to morajo umišljati, pustimo zdaj ob strani) predvsem pogajajo z IMF in so čez glavo zaposleni na eni strani z lovljenjem nacionalnih ravnotežij med različnimi politi-čnimi frakcijami, na drugi pa z uresniče-vanjem rrKdnarodnih obveznosti, kot se dolgovom lepše reče, je dolžnost proletarske-ga internacionalizma opravil Časopis za kri-tiko znanosti, ki je ob pomoči CD predavanje organiziral.
Da je Mc Donald prej vse kaj drugega kot pa neprizadet opazovalec in analitik socialnih premikov, nevtralno orodje v nevidnih rokah »scientific managementa« smo lahko opažali skozi vse predavanje, ki je na najboljši možen način dalo slutiti, kaj se skriva pod t. i. »prole-tarian science«, o kateri pravkar poteka deba-ta v krogih levih mtelektualcev na Otoku. Up-amo, da nam bo duh njegovega predavanja, tisto nekaj več od gole besede in njenega čiste-ga pomena, uspelo zajeti v naslednjih vrsticah.
ENGLAND IS A BITCH
Splošno prepričanje javnega mnenja, ki preko komunikacijskega irnperializma obli-kuje tudi prepričanje tistih, ki boj britanskih rudarjev spremljajo s simpatijo, je, da je do stavke, najdaljše in najboljmnožične v povoj-ni angleški zgodovini, prišlo zaradi zradika-lizirane politike rirdarskega sindikalnega vodstva. Kakor hitro pa pristanemo na to na videz tako očitno in preprosto »dejstvo«, smo že ujeti v vladajočo ideologijo, znotraj katere tudi trmasto in uporniško vztrajanje na »pra-vi« strani, strani zatiranih in marginalnih, ne pomaga. Da je do radikalizacije politike sindi-kalnega vodstva prišlo, je rezultat večletne st-rategije konservativne vlade, ki je s pravimi operacijskimi štabi izoblikovala celoten načrt likvidacije sindikatov, ki so po porazu labu-ristov na volitvah 3978, po katerem je prišlo do razcepa in krize v stranki, ostali poglavitni politični trn v peti v vladavini torijcev. Celo-tna operacija, ki se je začela izvajati takoj po zmagi na volitvah se imenuje »THE RUDD-LEY PLAN«, katere avtor je ameriški premogovni mogotec, ki je uspešno likvidiral
sindikalno gibanje na zahodu ZDA in tako postal »načelnik« štaba, ki ga je oblikovala Margaret Thatcher v boju proti močni sindi-kalni organizaciji z več kot stoletno tradicijo. Simbol vsega sindikalnega gibanja pa so prav rudarji. Zlom rudarskega sindikata bi bila po falklandski epopeji, ki je evforično prerodila že docela odmrlo »libidalno ekonomijo« britanske-ga svetovnega imperija, še ena simbolna zmaga »Železne Ladv«, ki bi si verjetno po zmagi nad simbolom »notranjega sovražnika« britanskega velikega kapitala zagotovila praktično neome-jeno vladavino. Toda gre še za vse kaj drugega kot zgolj »simbolno bitko«. Premogovništvo je tudi ena centralnih točk ekonomskega prog-rama »thatcherizma«, ki je v popolnem na-sprotju s sporazumom, ki ga je leta 1974 z ru-darji podpisala tedanja laburistična vlada. Plan energetske politike konservativne vlade je predvidel popolno reorganizacijo premo-govništva, ki bi se skoncentriralo v nekaj veli-kih jamah, opustili pa bi veliko število ma-njših in manj donosnih jam, tako da bi brez zaposlitve ostalo nad 70 000 rudarjev. Osnova tega načrta, v katerega realizacijo je vlada vi-ožiia ogromna sredstva, je nova tehnologija, ki bi preko TV kamer in kompjuterjev omog-očala kontrolo vsakega delavca v jami. Ist-očasno pa naj bi rudarji prešli na nov plačilni sistem, katerega osnova je načelo plačila po produktivnosti, kar pa glede na sila neenake pogoje dela pomeni, da bi ponekod rudarji za-služili v enem dnevu toliko, kot drugje v celem tednu.
Rudarji seveda niso proti novi tehnologiji, so pa proti temu, da se ta uporabi proti njim samim, da na eni strani takorekoč čez noč pos-tavi na cesto tretjino rudarjev, namesto da se izkoristi za izboljšanje delovnih pogojev, sk-rajšanje delovnega časa in delovne dobe sploh. Niti niso mogli pristati na to, da pos-tane produktivnost, torej ekonomičnost pr-oizvodnega procesa, ki je odvisna od naravnih pogojev in tehnologije, odločilni faktor njihovega zaslužka. Nacionalni odbor sindi-kata je načelo plačila po produktivnosti ostro zavrnil. Konflikt z vlado je bil neizbežen.
GET UP, STAND UP, STAND UP FOR YOU RIGHTS
Kot smo že rekli, je vlada konflikt z rudarji ne samo pričakovala ampak celo načrtovala. T. i. »Ruddleyev plan« je že leto dni pred zmago konservativcev operacionaliziral osno-ve točke:
1.   Moralo bo priti do konfrontacij z ne-katerimi sindikati v nacionalizirani industriji.
2.   Vse napore je treba vložiti v energetiko. Prekiniti je treba preveliko britansko odvis-nost od domačega premoga. V ta namen je tre-ba povečati izkoriščanje nafte v Severnem mo-
rjii in povečati proizvodnjo električneenergije iz jedrskih elektrarn.
3.   Izdelati je treba načrte za uvoz premoga.
4.  Organizirati je treba prevoz uvoženega premoga s prevozniki, ki niso člani sindikata.
5.  Odsekati je treba podporo stavkajočim. (V ta namen je vlada tudi oblikovala posebne, centralistično organizirane in vodene poli-cijske   sile,   ki   štejejo   približno    11   000, predvsem za boj proti demonstrantom us-posobljenih policajev, primerrio oboroženih z gumijastimi naboji, vodnimi topovi itd.)
V začetku pomladi lanskega leta je vlada začela obširno uresničevati načrt zapiranja manjših jam, ki so skoncentrirane predvsem v Yorkshiru, zgodovinskem centru angleškega rudarstva in zibelki sindikalnega gibanja. V neki manjši jami je uprava delavcem še prvi teden marcaobljubila,dajame ne bodo zaprli, samo teden kasneje pa so delavci izvedeli, da nameravajo jamo zapreti konec tedna. Tako je prišlo do prvega štrajka, ki je v napetem oz-račju za sabo spontano potegnil množično stavko, ki je ni organiziralo vodstvo sindikata. Po Mc Donaldovem mnenju je šlo za namerno provokacijo vlade, ki je hotela sprožiti stavko spomladi, ko deluje čas njej v prid in tako pre-prečiti zanjo veliko bolj neprijetno stavko jeseni. Stavka je iz tedna v teden dobivala večji obseg, v juniju je štrajkalo že več kot 200 000 rudarjev. Vendar pa niso stavkali vsi rudarji, največ jih je nadaljevalo z delom v sosednji pokrajini Nottingham, ki bi po načrtih vlade postala center britanskega premogovništva, kajti za razliko od majhnih jam v Yorkshiru prevladujejo v Nottinghamu velike jame. Kako to, da tako močnemu sindikatu, kot je sindikat rudarjev ni uspel generalni štrajk?
Leta 1982 je vodstvo sindikata prvič po letu 1966 prišlo v roke levi struji, ki jo vodi Artur Scargill (dobil je 70% glasov). Od takrat se je sindikat pripravljal na stavko, vendar zaradi spontanega začetka stavke Nacionalni odbor ni sprejel sklepa o splošni stavki. Toje bil eden izmed razlogov, zaradi katerih nekateri ruda-rji niso prekinili dela, vendar niso bili proti stavki, zahtevali so samo, da se sestane Nacio-nalni odbor in se odloči, ali bo šel v generalno stavko ali ne. Po vnaprej pripravljenem načrtu je policiji uspela popolna blokada cest med Yorkshirom in Nottinghamom, tako da do uglaševanja mnenj o generalnem štraku sploh ni moglo priti!*Ko je štrajkalo 11 od približno 30 jam v Nottinghamu so centralne policijske sile (tistih že omenjenih 11 000 policajev) vdrle v Nottingham, uspele presekati vez med tem področjem in Yorkshirom in s tem zlomile stavko v Nottinghamu. Poleg policije sta k zlomu prispevala še dva faktorja: 1) vprašanje plačila po produktivnosti, ki favorizira Not-tingham, 2) v Notinghamu je precejšnje število (Nadaljevanje na 6. stram
tribuna
Že nekaj let je, kar je Andre Gorz rekel zbogom proletariatu in v svoji knjigi »Adieu aux proletariat« izrazil in opredelil izkušnjo nove levice, ki jo je imela s t. i. klasičnim in-dustrijskim delavskim razredom. Medrevolu-Scionarnim vrenjem po univerzah, ki ga je rodil bdpor do vse bolj bornirane družbe, so delavci odgovarjali študentom, da jim je pač kar dobro, da se jim standard izboljšuje, da so pjihova delovna mesta trdna in da lahko celo ^articipirajo pri upravljanju podjetij. Navi-dezno večna prosperiteta je v svojem zenitu še bila prepričana, da lahko državna regulativa Fodi kapital med Scilo recesije in krize ter Ka-ribdo uporov in revolucij. Nesporazum, spodletelo srečanje med »staro« in »novo« le-(vico je torej zrasel na tleh zgodovine, ne pa samo v glavah teoretikov te in one strani, ki so jprerokovali, da se je delavski razred, ki so ga enačili s specifično organizirano obliko in-dustrijskega proletariata, prodal za vse večne čase, oziroma, da so zahteve nove levice le modna muha enodnevnica buržujskih sinov, ki imajo vsega preveč in ne vedo kaj hočejo. Foda kmalu za tem je kapital sam razmeglil ree teoretske konstrukcije o globalno nepro-lislovno upravljivi družbi, o koncu ideologij,
0  tisočletnem reichu rastoče produkcije in )lagostanja   in   bolj   kot   vsi   ekonomsko-statistični indikatorji, ki so beležili krizo med-narodne menjave, upadanje gospodarske rasti itd. o tem pričajo milijoni brezposelnih, ki ni-tnajo te sreče, da bi bili pravšnji po merilih »postindustrijske družbe«. Že v sredini 70-ih let je Paul M. Sweezy spremenil svojo tezo o aerevolucionarnosti delavskega razreda raz-Mega sveta in zapisal, da je prišlo obdobje, ko postaja spet borben.
1  Vendar gredo teorije često svojo pot in se ne |nenijo za to, da se je spremenila tista družben-pzgodovinska realnost, ki jihjeustoličila. Hu-|Jičje seveda v tem, da teorija ne more odražati neposredno svoje »materiaine podlage«, ker že vselej je njen de! in vanj v temelju vpeta, ne stoji tekje zunaj in motri doseganje, četudi se ji zara-i bolezni objektivističnega nevtralizma to celo »ora dozdevati. Zraven pa vtakne prste še jpraktični konformizem, ki v našem primeru teoretiku omogoča, da se vnaprej na hitro poslovi od razreda delavcev, ne da bi trpel ijegov sloves radikalnega levičarja in brezo-ircirnega kritika vsega obstoječega, nasprotno, praktični konformizem delavskega razreda, ki ga prosperiteta omogoča, bolj poudarja blesk jazuma, ki se noče spraviti s statusom quo, teprav si je njegov lastnik praktično še kako ca jasnem o dobrobiti svojega vnaprejšnjega ^lovesa od delavcev, ki so »že itak dokazali,da tonje ne gre računati.« To seveda ne velja za Jk.Gorza, s katerim smo začeli ta uvod in ki je samo nereflektirano pristal  na neko enoz-načno enačenje proletariata kot transempi-
)delu in mestu mirovnih skupin v JugdŠlaviji ikcija...
18. in 19. decembra so poleg duhovitega irodajalca Mladine in Tribune pozornost na-upovalcev pred Maximarketom vzbudili nirovniki (to je krajši naziv za člane delovne ikupine za mirovne skupine pri RK ZSMS). 'ostavili so informativnb stojnico, od koder o ljudi opozarjali, da imajo za otroke bojne Igrače in vojne igre trajne posledice, ko ti enk-rat odrastejo. Svojo stojnico so postavili na-[anko pred tisti del izložbe, kjer je Maxi-Inarket predstavil ponudbo igrač. Pištol,pušk indrugih pokalic res ni bilo v izložbi, so pajih zato toliko bolj navdušeno prodajali na oddel-lu z igračami vsakomur, ki jih je hotel kupiti. ^orda pa je bilo takšnih kupcev vseeno manj, iaj se je večina ljudi pred nakupovanjem usta-vila pri mirovni stojnici in od tam s kančkom [azmisleka krenila po nakupih. Na stojnici so nirovniki delili letake in pozivali ljudi, naj se jim pridružijo. Poleg tega so sestavili protestno pismo, kjer so zapisali, da so proti izdelavi in prodaji igrač, ki v otrocih razvijajo agresivnost. Na to pismo se je v dveh dneh podpisalo več kot 3000 ljudi.
,..in odzivi
Več kot 3000 podpisnikov in še več obisko-valcev dokazuje, da je bil odmev na akcijo ve-lik. Še posebej starejši občani so bili navduše-ni. Mirovnikom so izrekli pohvale in vzpod-bude za nadaljnje delo. Srednja generacija ni bila tako enotna. Slišati je bilo tudi take komentarje in pripombe kot: mularija se spet
(Nadaljevanje s 5. strani) priseljencev iz Poljske in Ukrajine, med kate-rimi prevladuje desna politična tradicija.
Glavna stavkovna ofenziva je trajala preko poletja, ko so se stavkajočim rudarjem prid-ružili še prevozniki, železničarji in pristaniški delavci. Velika brezposelnost (3,5 milijona »uradno« brezposelnih, 1 000 000 prikrito brezposelnih in 750 000 žensk, ki jih statistika ne šteje med brezposelne, ker so »prisilno« gospodinje) je preprečila podporo stavkaj-očim iz zasebnega sektorja, kjer stavkajoči tvegajo, da jih takoj odpustijo.
V jeseni pa je stavkovni val začelpopuščati in petina rudarjev se je vrnila na delo. Poleg ofenzive v množičnih so svoje prispevali še božični prazniki. Toda vodstvu sindikata je jasno, da se bo zlomilo celotno sindikalno gi-banje, če se stavka konča s porazom. Prav tako pa je jasno tudi M. Thatcher, da jo bo poraz v tej poldržavljanski vojni verjetno stal glavo. Gre torej za biti ali ne biti.
SREDSTVA    PRITISKA:    POLICIJA    IN »SVOBODNI TISK«
Med samo stavko je prišlo do velikega števi-la incidentov, v katerih je življenje izgubilo tu-di pet rudarjev, vendar to lahko samo zamegli dejstvo, da je bila celotna policijska aktivnost nezakonita. Prvič je bila nezakonita blokada cest, s katero so preprečili mobilnost drža-vljanov. Policija je sistematično obravnavala zborovanja rudarjev kot kriminalna dejanja, torej gre za kriminaliziranje pravice drža-vljanov do zbiranja, prav tako je policija zlo-rabljala pravico, po kateri lahko aretira kogar koli že na osnovi pričevanja policista. Pogojno so obsodili za manjše prekrške nad 9 000 rudarjev. Lokalni policijski komiteji, v katerih imajo 2/3 večino predstavniki prebi-valstva, so poizkušali onemogočiti nezako-nito delovanje policije. Toda policija jih je preprosto ignorirala!
Vlada je uporabila tudi t. i. «taktiko ročnih lutk«. Na sodisče so zvlekli rudarje, ki so obtoževali druge rudarje oz. sindikat v celoti. Mali mož napada veliko organizacijo in s prstom kaže na vlado kot svojega zaščitnika...
Ker nam zmanjkuje prostora omenimo le glavne grehe britanskega tiska, katerega 75% celotne dnevniške naklade je v rokah treh lju-di: mneriju rudarjev, njihovim občutkom in zahtevam ni tisk posvetil nobene pozornosti, zato pa je toliko večjo pozornost posvetil njihovim ženam, ki jih je prikazal kot žrtve trme njihovih patriarhalnih mcfž. Solziceseve-da niso manjkale. Tisk je nasprotoval, da se o stavki govori kot o javni stavki, češ da ni bilo nacionalnega soglasja. Sindikalnemu vodite-lju Arturju Scargillu je skreiral image fana-tičnega fiihrerja. Predvsem pa je v prvi vrsti vsak dan poudarjal, koliko rudarjev se je vr-nilo na delo. Skoraj popolnoma isto je počela televizija, ki je le enkrat in to na četrtem prog-ramu v večernih urah predvajala objektivno
dokumentarno oddajo o rudarjih. Da ne govorimo o tem, da že tako ali tako pristaja na »common sense« vladujoče ideologije: trg kot univerzalno in edino merilo, nujnost »eko-nomske racionalizacije« itd.
Na strani rudarjev je bilo samo glasilo KP Morning Star, ki pa je s svojimi 40 000 izvodi pljunek v morje milijonskih naklad Murdocko-vega in ostalih dveh koncernov.
STAVKA KOT REVOLUCIONARNA IZ-KUŠNJA ZA SINDIKATE IN NOVO LEVICO
Glede na same cilje stavkajočih, ki se borijo v prvi vrsti za ohranitev svojih delovnih mest, torej pravzaprav za ohranitev statusa quo, stavka sama ni nevemkako revolucionarna. Cinično vprašanje »belih ovratnikov« je: Kaj bi ti rudarji pravzaprav sploh radi dosegli, saj v najboljšem primeru obdržijo svoja umaza-na, nevarna in slabo plačana delovna mesta, ko branijo neko neproduktivno industrijo? In tako ne gledajo na stavko samo razsvetljeni tehnokrati »svobodnega sveta«. Janez Stanov-nik je lansko jesen v »Naših razgledih« ocenil bitko britanskih rudarjev kot zgrešeno, češ da rudarji ne uvidijo nujnosti »strukturnih sprememb v gospodarstvu« in so zato v na-sprotju z interesi delavskega razreda kot celote.
Na delu je neka stara fantazma, ki konstruira »obči interes delavskega razreda« kar vnaprej kot goli teoretsko-spoznavni problem, mimo praktičnih izkušenj delavcev v političnih bojih in zagreši stari greh, ki sc vleče od druge interna-cionale naprej — kar ima za posledico vso, na videz že zdavnaj preživelo stalinistično navlako. Namreč, zgodovinsko-empirični, delujoči delav-ski razred se vselej izkaže kot ne-cel, zavezan partikularnemu, ki mu občost njegovega intere-sa pač stalno uhaja, nikoli ne predstavlja sebe kot tistega »pravega« delavskega razreda, zato je potreben nekdo, ki v nasprotju s tem »empiri-čnim« delavskim razredom zastopa njegov interes kot tak. Kdo drug, seveda, kot »njegova« Partija kot utelešenje tega »občega interesa«, kar je seveda v čistem nasprotju z Marxom, ki pokaže, da je delavski razred vselej ne-cel, da je ujemanje občega interesa tega razreda in zgodo-vinskih bojev tega razreda točka, ki je že zunaj obstoječega horizonta, ker delavski razred ujame svoj obči interes šele takrat, ko odpravi samega sebe kot razred in s tem razredno družbo sploh, da je tisti »pravi« razred šele ta-krat, ko že ni več razred.
Komplepientaren idejnemu je tudi material-ni moment taiste fantazme. V svoji us-merjenosti na obče materialne cilje spregleda celotni »idejni«, duhovni učinek, ki ga sproži aktivizacija nekega takega gibanja, kot je ru-darsko stavkovno gibanje v V. Britaniji^ znot-raj katerega se je sprožil proces spreminjanja zavesti kot komplementarni moment boja. Za tiste, ki »že vedo, kaj delavski razred je in kaj je njegov obči interes« pa je to tako ali tako
irelevantno. Je pa zato toliko bolj zanimivo za nas. Za kaj pravzaprav gre?
Predvsem se je spremenila tradicionalna patriarhalna kultura, trdno zakoreninjena y rudarskih predelih s svojo zacementirano starostno in spolno stratifikacijo. Rudarji so izkusili, da lahko njihove žene prav tako poli-tično delujejo kot oni sami, za kar imajo zgodovinske zasluge feministke, ki so »vdrle« na stavkovna področja in prvič v zgodovini množično podprle delavske boje s tem, da so vzpostavile organizacijo »ŽENSKE PROTI ZAPIRANJU JAM«. Tako se je rodila tudi največja ženska demonstracija v angleški zgodovini. Stavko so podprli še drugi »anar-histični, delomrzni in uporniški elementi«, vključno z antinuklearci (tako tistimi, ki so proti nuklearnemu orožju kot tistimi, ki na-sprotujejo »uporabi jedrske energije v mir-oljubne namene«). Tako je prišlo prvič v ta-kem obsegu do sodelovanja »stare« in »nove« levice, kar še ne opravičuje kakšnih mehani-čnih kvazi Heglovskih konstrukcij o »novi,vi-šji sintezi«, kot predvsem postavlja v ospredje Lukacsevo tezo o proletariatu kot obči usodi družbe. Istočasno se je spremenila tudi celo-tna »politična kultura iz izrazito pasivne, ma-nifestativne, »fuzbalske«, v aktivno. Porodila se je samostojna informacijska mreža s sicer skromnimi nakladami rudarskih biltenov in časopisov, izdali so celo nekaj pesniških zbirk in spominov starih rudarjev na minule štrajke. Skratka, šlo je za nekaj, kar je od vseh marksis-tičnih teoretikov najbolje doumela R. Luksem-burg in kar se je pri nas sprevrglo v politično frazo, šlo je za »samoaktivnost množic«. Gre torej za nekaj več kot samo štrajk, podprt s političnimi mitingi, kjer so na eni strani vo-ditelji, na drugi pa pasivno ljudstvo, čeprav si javna občila še kako prizadevajo prikazati spopad kot bitko med vlado kot zastopnikom »reda, demokracije in varnosti« in nedemok-ratičnimi, fašistično, »fiihrerjevsko« organizi-ranimi sindikati, ki ogrožajo pridobitve demokracije, mir in blagor angleškega ljudstva.
Resnica je seveda drugačna. Rudarski sindi-kat je eria najbolj demokratično organiziranih organizacij v V. Britaniji. Vse odločitve se sprejmejo po delegatskem načelu, najvišji or-gan pa je delegatska konferenca. Je pa sindi-kat zagrešil strateško napako, ker mu ni us-pelo sklicati Nacionalnega odbora in tam dos-eči enotne odločitve o generalnem štrajku.
God save the fascist regime
Last but not least—štrajk je prva velika or-ganizirana delavska akcija proti naraščajoči brezposelnosti kot posledici politike vlade Margaret Thatcher. Cigave interese ta politi-ka zastopa in katero železno logiko pooseblja psihotična »Železna Lady« je verjetno znano. Strajk je pokazal, da ta železna logika ne more čez noč vreči na cesto tistih »stroškovnih pos-tavk«, ki so postale neekonomične, ne da bi se posestniki delovne sile temu uprli. S tem je
začel bledeti mitološki sij najbolj priljubljene-ga angleškega politika sploh, ki mu je uspelo strniti vrste desnice v taki meri, da so zbledele potrebe po neofašističnih organizacijah, kot je »National Front«. V tej točki gre rudarski bojj čez samega sebe in postaja ne le boj za obrambd sindikatov, ki so trn v peti angleški verziji rea-ganomike, ampak postaja tisti duhovni itnpulz, ki brani demokracijo pluralizma nasploh proti ofenzivi neokorporativizma, ki je pač staro konservativno reklo, da se je v hudih časih treba stisniti okoli družinskega ognjišča, preoblekel v modernim časom primerno varianto o »tovariH kot veliki družini«. Ta ideološki smrac »tisočletnega evropskega duha« pa zaudarjj tudi iz vseh tistih Slovencev, pri katerih ima veliki drugi poševne oči in samorajske meče.
Anderw Clevarts
D. GERLICA
6
ibuna
da je bila razstava odprta le teden dni, predsta-vlja 8000 obiskovalcev, ki je razstavo videlo, toliko kot bi danes bila naklada lokalnega časopisa.
Na prvem sestanku fotoreporterjev črno-maljskega okrožja, ki je bil 13. 6. 1944, je bilo v referatu z naslovom »O nalogah fotoreporte-rja«, ki ga je podpisal »frb«, tudi govora o tem, kakšen naj bi bil partizanski fotoreporter:
»Dober fotoreporter ne bo snemal nič povprečnega in vsakdanjega. Iskal bo tipi-čnih, nadpovprečnih motivov. Našel jih bo, če doživlja čas in kraj v katerem dela, če dobro razume in z Ijudstvom sočustvuje. Dobremu fotoreporterju je torej poleg znanja potrebna še znatna mera domišljije in bogato čustvo-yanje. Le tak fotoreporter je iznajdljiv, zna, če je treba inscenirati, da je slika živa, dinami-čna, nesUhoparna in mrtva; zna biti, če je tre-ba biti vsiljiv, da izve, kaj se dogaja tu in kaj tam in ne pričakuje drezanj in informacij »od zgoraj«. Fotoreporter bodi živ človek, ki s svojo pobudo dosega zastavljene cilje.
Med posnetki fotosekcije, ki smo jih imeli doslej pritožnost gledati, so s tega stališča ogromne razlike. S tem je povedano, da je fotoreporterju že pri izbiri motiva postavljena težka naloga. Uspešno jo more vršiti, če živi zakoreninjen v svojem času, če doživlja poli-učno, družbeno in vojaško dogajanje, če poz-na — kot pravimo — linijo naše preobrazbe. Zato mora fotoreporter predvsem živeti, bra-ti, študirati in biti tako pri jedru vsakdanjega življenja. Le tako bo vedel izbrati pravi motiv za svojo propagandno sliko,...«
Frp:
»Slika je močno in učinkovito propa-gandno sredstvo, dobra slika vpliva močneje od kakršnega koli letaka, ker vpliva na gledal-ca neposredno, in čim boljša je, tem večji je njen vpliv. Da prebereš natisnjen stavek, potrebuješ cialj časa, tisto kar prebereš si mo-raš v domišljiji vsaj prostorsko predstavljati. Razmeroma zamotan, celo naporen način doživljanja. Sliko pa pogledaš, v trenutku za-jameš njen pomen in obseg, ker pri gledanju s|ike odpade zahteva po prostorski predstavi.«
Poseben problem pri laboratorijskem delu je bila udi elektrika. Za manjša kopiranja so uporabljali baterijske svetilke, Janez Mare-nčič je v Gorenjskem odredu imel avtomobil-ski akumulator, drugače pa so si pomagali tu-di z avtomobilskimi dinami (če je bil v bližini mlin), v Vojni vasi pri Črnomlju, kjer je največ delovala fotosekcija Glavnega štaba pa je za elektrarno služila lokomotiva na železniški postaji. Ivan Marinček, ki je v taboriščih Mo-nigo in Gonars tudi fotografiral, je kamikalije dobival od brata v Novem mestu: v solnici in sladkornici razvijalec in fiksir, v posodi za mast fotopapir.
Pred koncem vojne se je Sandi Jesenoved nastanil v neki domačiji brez elektrike, in v tem času je kopiral fotografije tako,daje v kle-ti negativ in fotopapir vložil v okvir in prenesel k zastrtemu kletnemu oknu. Na znak mu je pomočnik iz zunanje strani okno odprl in na drugi znak spet .zaprl. Nadaljnji poftopek: razvijalec, voda, fiksir in izpiranje, je bil normalen. Jesenovec je že začel razmi-šljati o povečevalniku na sončno svetlobo.
DEJAN HABICHT, odlomek iz seminarske naloge
^IE2BWMIN^PRII,0GA
I. Lebber: Vi prezirate tehniko?
M. Ray: Tehniko je treba poznati, da jo lahko podredite svojo volji — pomalem pa jo je treba tudi prezirati. Ali pa prikriti tebr.ično plat dela. Ko vidim nekaj predobro narejono preveč dovršeno... pomislite, še pc ;st tisoč letih se delajo take stvari! Na svetu je vse polno dobrih obrtnikov. Toda tisti, ki '.-Jajo z idejami in domišljijo, gredo daije, — ali,. >!je, ker to ni stvar razdalje — prinašajo nekaj dru-gačnega. Umetniškega dela ne bi smeli soditi po njegovih likovnih kvalitetah, temveč po tem, da je sposobno presenetiti, zmesti, misti-ficirati stvari, zabavati in prisiliti k razmišlja-nju.
P. Bourgade: Ali se spomnite, kdo jeposnel to fotografijo?
M. Ray: Ne razumem vašega vprašanja: »Kdo je napravil fotografijo?« Aparat? Ose-ba, ki pritisne na sprožilec?... Oblečem se na določen način, se postavim na razdaljo, dveh metrov pred aparatom in, ali zdaj oseba, ki drži aparat, snema fotografijo?
P. B.: Ne.
M. Ray: To sem govoril svojim učencem, ko sem v šolah predaval fotografijo. Ko so mi ponosno kazali fotografije 30 x 40 cm z vsemi sodobnimi dosežki, sem jim bil prisiljen pove-dati: To je vaša fotografija, ampak niste je vi naredili. Naredil jo je profesor Karl Zeis, ki vam je omogočil, da lahko ujamete sleherni detajl na obrazu. Sedaj mi zamerijo, da sem zapustil fotografijo. Nisem zapustil fotogra-fije. Zapustil sem samo besedo fotografija, to pa ni isto. Ne govorim o fotografiji, tako kot pisatelj ne govori o svojem pisalnem stroju.  •
Kdor je pameten, ve, da lahko oči dvakrat in iz dveh razlogov odpovedo: prvič, če sto-pimo iz svetlobe v temo, in drugič, če iz teme stopimo v svetlobo. Ko se po tem prepriča,da je podobno tudi z dušo, se nikoli ne začne nes-pametno smejati, če vidi, da je duša zmedena...
Platon, Država VII.
TEZKO JE REČI, KJE SE yi USTA-VLJATE IN KJE KAMERA ZAČENJA
Minolta 35 mm SLR omogoča brez kakršnegakoli napora zabeležiti svet okrog sebe. Ali da izrazite svet, ki je v vas samih. Ona vam udobno leži v rokah. Vaši prsti udobno ležejo na njo. Vse gre tako tekoče da kamera kratko malo postane del vas. Nikoli vam ni potrebno odmakniti 'poglede od iskala kamere, da bi nekaj popravili. Poglobitc se lahko samo na ustvarjanje fotografije... A z Minolto dobite svobbdo, da prekoračite meje svoje domišljije.
MINOLTA
Ko ste vi kamera in kamera vi (reklamni oglas, 1976)
FOTOGRAFUA: JANE ŠTRAVS
FOJOGRAFUA: MIKI STOJKOVlC
V svoji nalogi se ne želim lomiti s vprašanji tografije kot svetlopisa ali kot umetnosti. iz   fotografijo   razumem   kot   medij   — edstvo, način sporočanja in sprejemanja. obena od vizualnih kotnunikacij mi ni ne leriornejša in superiornejša kaki drugi, kot di samega  vizualnega  komuniciranja  ne dcenjujem ali precenjujem v odnosu kakega [ugega. Tudi ne delim mnenja tistih ki me-ijo, da je fotografija Evropcu neprimerno iz-izno sredstvo, ker naj bi modrost zahoda, v isprotju z vzhodnjaško, razvila logicen, ver-alen način.
Foložurnalizem vstane in pade z re-ničnostjo v fotografiranem ali drugače pove-, lano, s priljubljenim geslom: Fotografija ne aže. Iz tega sledi, da je fotografski aparat ibjektiven zapisovalec stvarnosti. Dandanes eporterji pristajajo še na to, da se fotografija ihko zlaže, če je opremljena z lažnim kotnen-irjem, a tudi v tem primeru laž ni inherentna Jtografiji. Clovekovo vidno polje pokriva ibližno 50 stopinj po širini in temu so irejene običajne (»normalne«) optike fotog-ifskih aparatov. Resničnost je v fotografiji v iliko, kolikor je človek privajen zmanjševa-ju predmetov glede na oddaljenost od trceptorja, čemur so prirejene tudi fotog-llske optike. Tako so fotografski objektivi josnetki človekovega očesa, film pa je primer-vs spominom. In prav tako, kot (lahko)dva oveka isto stvar vidita različno, jo lahko ibeiežita, oba z (istim) orožjem objektivnosti rokah. Torej: FOTOGRAFIJA NE LAŽE, [ TUDI   MONOPOLA   NAD   RESNICO
Partizanska fotografija je tako le eden od okumentov tega obdobja, s katero pa je bilo oslej mačehovsko ravrtano. Uporabljena za zbijanje monotonije teksta in reducirana na-»dslikavo stvarnosti, šele v zadnjem času do-va pravico do svojega avtorja, veljavnega iročevalca o času.
Teršek pa je bstal slaba vest moje naloge,
prav dvomim, da bi veliko opravil, če bi
»voril z njim. To pravimv pogovorih z Jožico
feraj—Konig, Zalko Kirn, Zdravkom Krži-
nikom, Francetom Brenkom izkazalo, sle-
nji pa me je sam  opozoril  na  to, da je
erškovo pričevanje idealizirano, vendar je ta-
o, kot je on zapisal očitno še najbolje. Tako
me informatorji opravljali češ »je že vse za-
sano«, pogosto pa smo se v pogovoru gibali
otraj intervjua iz leta 1971, ki pa sem ga, po
avilu, dobro poznal.
Jeseni 1941 so italijanske oblasti prepove-ile nošnjo in uporabo fotografskih apa-itov, nemške oblasti pa so fotografske apa-te popisovale, tako kot radijske sprejemnike.
V  tem času tudi  med  partizani ni bilo ivoljeno fotografirati. Slike partizanov, ki bi
kakršenkoli način padle v roke sovra-ikov bi omajale konspirativnost, v kateri je o nujno delovati. Tedaj so po fotografskem aratu segali le vodilni v posameznih enotah še to bolj v lastne, spominske namene kot zadokumentiranje zgodovinskega trenutka.
Višek fotografskega delpvanja je gotovo zstava fotografij v salonu črnomaljskega Kela Lackner, na Božič 1944. Na njej je delovalo 30 brigadnih, okrožnih in podro-nh totografov iz vse Slovenije. Razstavljeno bilo 167 fotografij, med katerimi so obisko-ilci, z anketo, izbrali najboljšo. Zmagal je
nip  Ritf»nr" « tlil^r» \Iq  ctra^i     7 mirnm   na  t/-»
raraOTT-IK^.PB.ILOGA
Fotomontaža je ena od najčistejših in naj-bolj dovršenih oblik umetnosti do katerih je prišla proletarska umetnost. To je autentična umetnost revolucije: borbena, propagandna, tehnično razvita umetnost, na nivoju socialis-tične industrije, orodje idejne propagande in močno orožje in glasnik petletke. (petoljetka)
Fotomontaža uničuje umetniški profesio-nalizem.
Ze sama beseda fotomontaža izraža konst-ruktiven in montažni karakter, za razliko od ročnega in rokopisnega karaktreja slikarstva v olju in grafiki.
Fotomontaža je simultano — optična sint-eza na ploskvi. To je, če se temu lahko tako reče, statični film.
... fotomontaža za kcmunistično interna-cionalo predstavlja tisto kar so freske in slike na oltarju pomenile za katoliško cerkev. Pojem fotomontaže je treba razumeti v širokem smislu besede. Fotomontaže niso samo slike sestavljene iz različnih fotografij temveč vsi načini uporabe fotografije v (poli-tičnem, rekjamnem, literarnem) tisku.
Karel Teige, 1932, iz knjige Sejem utnetnosti
Vedno imam raje fotografiranje v studiju. On izolira ljudi od okolice. Oni v posebnem smislu postanejo... simboli sebe samih. Pogosto čutim da ljudje prihajajo k meni na fotografiranje kot da bi šli k zdravniku ali vedeŽQvalki — da bi odklrili kakšni so. Tako so odvisni od mene. Moram jih angažirati. Drugače ne vem kaj bi se fotografiralo. Skoncentrirati se moram jaz in nato to prenes-ti na njih. Včasih koncentracija'postane tako močna, da se zvoki v studiju ne slišijo več. Ča obstane. Med nami se ustvarja intenzivna pristnost. Vendar pa le ta ni zaslužena. Nima preteklosti... nima prihodnosti. A kojeseansa končana — ko je slika končana — ne ostane nič razen forografije... fotografije in neke vrste vzburjenja. Oni odhajajo... a jaz jih ne poznam. Komaj sem slišal kaj so mi rekli. Če jih srečam čez kak teden, pričakujem da rie poznajo več. Zato, ker se ne počutim, da bi sploh bil tam. Mislim ta del... del, ki je sedaj v fotografiji. A fotografije same imajo re-sničnost, kijeljudjenimajo. Poznamjihpreko fotografije. Mogoče je to odvisno od narave fotografa. Jaz v bistvu nikoli nisem vmešan. Ni mi treba vedeti ničesar. Vse gre v smisla prepoznavanja.
Rihard Avedon
FOTOGRAFUA: ALENKA VIDEGAR
Želja, da se ovekoveči fotografija, ni samo težnja po nemogočem, kot so to prikazali zelo resni poskusi v Nemčiji, temveč to početje me-ji tudi že na bogoskrunstvo.
Bog je ustvaril človeka po svojo podobi in noben človeški str^ ne sme ovekovečiti te božje podobe. Bogbi izdal lastne večne prin-cipe, če bi dopustil, da tam neki Francos, v Pa-rizu, lansira v svet tak HUdlČEV IZUM.
Cf. Leipziger Anzeiger, 1839
Billy je zamižal. Ko je odprl oči, je bil spet v drugi svetovnovojni. Glavamujeležalanara-mi ranjenega rabina. Neki Nemec ga je brcnil v stopalo, mu govoril, naj vstane, čas je, da grejo naprej. Američani so se z Billyjem zunaj na cesti postavili v norčevski sprevod.
Zraven je bil fotograf, nemški vojni dopi-snik z leico, posnel je Billyijeva in Wearyjeva stopala. Dva dni zatem so posnetek vse povsod objavili kot razveseljiv dokaz, kako bedno je opremljena ameriška vojska, čeprav slovi kot bogata.
Fotograf pa bi bil vendar rad kaj bolj živahnega, upodobitev trenutka, ko zajamejo ujetnika. Stražarji so odigrali ta prizor zanj. Pahnili so Billyja v grmovje. Ko je prišel iz grmovja, z obrazom, ovenčanim z bebasto dobrovoljnostjo, so mu grozili z avtomatski-mi pištolami', kakor da so ga pravkar ujeli.
Billyjev nasmešek, kojeprišelizgrmovjaje bil vsaj tako nenavaden kot nasmeh Mona Lize, zakaj hkrati je pešačil po Nemčiji leta 1944 in se leta 1967 vozil v svojem cadillacu. Nemčija je odpadla in leto 1967 je postalo jasno in čisto, ne da bi vanj vdiral kak drug čas.
Kurt Vonnegut m!. iz knjige Klavnica pet
.... Nenadoma se je pred mano zrušil deček na tla. Tedaj sem dojel, da policaji ne streljajo v zrak, kot znak ustrahovanja. Streljali so v množico. Padlo je še nekaj otrok... Začel sem slikati dečka, ki je umiral pred menoj. Kri mu je tekla iz ust, pretekii so še drugi otroci in mu poskušali zaustaviti krvavitev. Kmalu zatem so mi otroci začeli kričati, da me bodo ubili... Prosil sem, da me pustijo na miru, razlagal, da sem reporter in da sem tukaj, da posnamem kaj se dogaja. Deklica me je zadela s kamnom v glavo. Bil sem ranjen, vendar sem se vseeno obdržal na nogah. Nato so dojeli o čem sem govoril in me odpeljali stran. Ves čas so he-likopterfi krožili nad našimi glavami in slišali so se streli. Vse je bilo kot sanje. Sanje, ki jih nikoli ne bom pozabil.
reporter A\f Khumal (o reportaži v Južni Ameriki, 1976)
Vaša fotografija je zapis vašega življenjs vsakogar, ki vidi resnično. Vi lahko vidite drugih ljudi, in one lahko delujejo na vas, t na koncu se jih boste rmorali osvoboditi. N jc mislil Nietz.sche, ko je rekel: »Pravkar prebral Schopenhauera, sedaj se ga mo rešiti.« On je vedel, kotliko so poti drugih I lahko varljive, še posebno tiste, ki imajoi globokega izkustva, če jim dovolite, di prilepijo med vas in vašega osebnega vide
Paul Sti
... nastala je nova industrija, ki nemalo prinaša, da se neumnost utrdi vsvoji veri i se uniči tisto, kar je mogoče &e ostalo božanskega v francoskefn geniju. Množi masa, naklonjena idolom, postavlja i( vreden samega sebe, ideal, ki odgovarja n . naravi — to je dovršeno razumljivo. Ka tine slikarstva in kulture, je trenutni moto turne srenje, predvsem v Franciji... je ta: » rjamem v Naravo in samo v Naravo (obsta dobri razlogi za to.) Verjamem, da Umetnost točna reprodukcija Narave iri more biti kaj drugega... Talco industrija, k nam dala rezultat istoveten z Naravo, to b la absolut umetnosti.«
Bog maščevanja je te želje uslišal. Dague je bil njegov prero.k. In sedaj si reče publi »Ker nam fotografija daje vsako jams točnosti, ki bisi jo lahko zaželeli (oni to v snici verjamejo, budale!), potem so fotogra in Umetnost ista stvar! Od tega trenutka n bedna družba je pohitela, kot Narcis pi človeku, da buli v svojo trivijalno sliko na ščku kovine... Neki demokratični pisec t tem moral spoznati poceni metodo za širje gnusa proti zgodovini in slikarstvu n ljudmi...
Baudela
Fotografija, na kateri skuša snema.
prinesel starki vodo in zaradi tega
dober posnetek bežečih demonstranto
poznati uniformo drugega od obeh dest
cidisov. Ta fotografija je narejena na dru
koncu sveta, kakšnih devet tisoč kilomel
od Majskega trga.  Narejena je z nero
vojaško kamero, kakršno so uporabljali 1
nemški vojaki.  Narejena je maja  1945
Koroškem v Avstriji. Grobo zrnasta povrJ
razločno kaže, da je slika povečana, del
raza na njenem robu pa dokazuje tudi, d
izrezana iz skupinskega posnetka. Kamera
jo  drži v rokah častnik, s svojim njen
očesom zaznamuje v tem hipu obraze vojal
z nenavadno restnostjo. Skupina sedi ob st
nici tovornjaka, tako da se mladi možje na
ozirajo v oko kamefe čez ramena, nekaj jili
oji v ozadju, z rokami v žepih. Tudi ti so s
ojimi suhimi mladimi obrazi videti zresnji
njihovi pogledi so vsi uprti v njeno oko
kakor da so odsotni ali nemara.obrnjeni
vznoter. V hipu, ko častnik pritisne na s
ožilec, tovornjak zahrumi in se strese. Mn<
ca žensk in otrok, tudi vojakov, ki ostajajo
iremirno premakne. Slišijo se posamezni kli
nekateri pomahajo. Potem kamion potegi
ljudje se razmaknejo. T'isti, ki stojijo na njei
rokami v žepih, se oprijemljejo sedečih
ramena. Snemalec z Majskega trga zare!
mogel razpoznati znakov na uniformi en
od obeh deseparecidosov na fotografiji, k
nosi   naokrog   tista  nenavadna  starka.
vojske namreč ni. To je izginula vojska.
Drago Jančar, Dve s
(odlom
INAPRILOGA
XJRAFIJA: PRIMOŽ LAMPIC
Jučajno, da fotograf postane fotograf, ot tudi da krotitelj levov postane kro-ievov.
Dorothea Lange
Doživeti neko stvar kot lepo pomeni: nujno jo doživeti kot zgrešeno.
Nietzche
Mladi umetnik je, kamen za kamnom, posnel katedrale v Strasbourgu in Rheimsu na več sto različnih plošč. Zahvalimo se mu lahko, da smo se z njegovo ponjočjo tudi mi povzpeli na turne, na vse turne, ki.jih mi sami nikoli ne bi videli z lastnimi očmi. On je videl namesto nas... človek pomisli, da so umetniki srednjega veka predvideli dagerotipijo, ko so svoje skulpture in reliefe postavili visoko, tam kjer so samo ptice, ki krožijo okrog njih in se jim čudijo... Cela katedrala je, sloj za slojem, rekonstruirana v čudovitih posledicah sončne svetlobe, senc in dežja. Gospod Le Secq je tudi zgradil svoj spomenik.
H. de Lacretelle, 1852
Kritizirajo Gericaulta, kerje naslikal vsvoji rki v Esponu, ki je v Louvru, dirjajoče nje tako, da imajo trebuh ob tleh in noge irožene naprej in nazaj. Pravijo, da fotog-ska plošča ne daje nikoli take slike. To je i, ko pridejo na fotografiji prednje noge ko-naprej, so se zadnje, ki so z odrivom vsemu |esu dale zagon, že utegnile ž vrniti pod tre-Ih za nov odriv. Tako vse štiri noge skoraj Iružene v zraku, kar daje živali videz, da ače na mestu in da se ne premika naprej. Mi-jm pa da ima prav Gericault, ne fotografija, [jti pri" njegovih konjih imamo vtis, da lejo. Ta vtis imamo zaradi tega, ker gle-imo konja od zadnje strani proti sprednji. ijprej njihove zadnje noge, kako se napno, česar sledi splošni zagon, nato telo, ki se egne, končno pa sprednje noge, ki iščejo tla d seboj. Vse to skupaj je v svoj hkratnosti )ačno, je pa resnično, če opazujete dele loredoma. In samo ta resnica je za nas va-kajti samo njo vidimo in samo ta nas iseneča.
[Umetnikovo delo je resnično, fotografija pa [niva. Kajti v resnici se čas ne ustavlja.
Ce~se na fotografijah zdi, da so osebe kakof revenele v zraku, dasi so fotografirane v |lnem gibanju, občutimo to zaradi tega, ker različni deli telesa reprodvicirani v isti kjsetinki ali šestdesetinki sekunde in tukaj [kakor v umetnosti razvijajočega se giba.
Avguste Rodin (Iz knjige O umetnosti)
Fotografiram tisto, kar nočem slikat, a sli-kam tisto, kar ne morem fotografirat.
Man Ray
Usoda ima rada ponavljanja, variacije, simetrije... Ubijejo ga, toda onne ve,daumira zato, da bi se ponovil neki prizor...
J. L. Borges
Predraet ki govori o izgubi   uničeniu   i> gmevanju predmetov. NegLri oZT&vt n o drugih. Ali jih bo vključil?
Jasper Johns
Spomladi 1921 leta v Pragi, sta nameščena dva avtomatska fotografska aparata, ne-davno izumljena v tujini, ki sta reproducirala šest ali še več poz iste osebe na eni kopiji. Ko sem eno takih fotografij odnesel Kafki, sem v šali rekel: »Za nekaj kron človeka lahko kupi svoje fotografije iz vseh kotov. Aparat je me-hanični »spoznaj sebe«. »Hočeš reči Zgrešeno spoznaj sebe,« je rekel Kafka z blagim posmehom. Nasprotoval sem mu: »Kaj hočeš reči s tem? Kamera ne zna lagati!« »Kdo je pa to rekel? Fotografija človekov pogled koncen-trira na površino. Zato ona zamegljuje skrito zivljenje, ki je skozi obrise stvari koti igra svetlobe in sence. Ta se ne more ujeti niti s pomočjo najostrejših leč. Človek mora to oti-patis pomočjo čustev... Ta avtomatska kame-ra ne množi človeških oči, ampak samo daje fantastično poenostavljen mazaičen vid.«
Iz knjige Gustava Janauscha Razgovori s Kafko
Posnetek mestnega župana New Yorka Williama Gaynosa v trenutku, ko vanj strelja morilec, 1910 leta. Mestni župan se je ravno pripravljal, da se vkrca na ladjo, s katero naj bi potoval na dopust v Evropo, ko je prispel fotograf. Ta ga je zaprosil, da mu pozira za fotografije jn ko je dvignil fotoaparat sta bila ustreljena dva strela. Fotograf je sredi zmede ostal zbran in njegova slika s krvjo oblitega mestnega župana, padlega v naročje enega od tistih, ki so mu pretekli na pomoč, je del zgodovine fotografije.
Legenda v knjigi »Clik« 1974
FOTOGRAFUA: JANEZ BOGATAJ
INlPRILOGA
JOHN SZARKOWSKI:
Fotograflja se je rodila v 19. stoletju in pofodila na tisoče privržencev, ki ^o snemali in še danes snemajo vse, kar zagledajo — toda mojstrska fotografija je brez dvoma umetnost. Umetniško fotografijo lahko na več načinov primerjamo s slikarstvom. Picasso pojasnjuje razliko tako, da primerja slikarja s čarov-nikom. ki je na naravni razdalji do realnosti svojega predmeta, fotografa pa s kirurgom, ki operira na samem tkivu realnosti. Slikarjeva vizija je torej celovita, fotografu pa se svet kaže kot »mnoštvo fragmentov, ki so med seboj povezani z nekim novim zakonom in so
. rezultat globokega prodora v bistvo. V pričujočem Zapisu znani fotograf in kritik
• John Szarkowski raziskuje poti tega prodora.
IZ SNEMALČEVEGA KOTA
Odkritje fotografije je omogočilo popolno-ma nov postopek slikanja, postopek, ki teme-lji na izboru, ne pa na sintezi. Šlo je za radi-kalen preobrat. Medtem ko je bilo treba sliko ustvariti, zgraditi po vzorcu starih konceptov, znanja in pozicij, se je zdelo da je fotografijo dovolj samo posneti.
Ta preobrat je pogojeval novo ustvarjalno dilemo: kako je z mehaničnim postopkom in brez razmišljanja mogoče dobiti jasno in celostno sliko z določeno perspektivo, smisel-no sliko? Kmalu je bilo jasno, da na to vprašanje ne bodo odgovorili zagovorniki sta-rih form, ker fotograf večinoma snema mimo umetniške tradicije svojega medija. Baude-laire je o fotografiji dejal: »... nedvomno je in-dustrija (fotografija) s tem ko je prodrla v umetnost, postala njena smrtna sovražnica ...« Znotraj okvirov svojega razmišljanja je imel Baudelaire delno prav: nov medij ni-kakor ni mogel zadovoljiti starih zahtev. Fotografija je morala najti svoje lastne načine izražanja.
To so dosegli tisti, ki jim je uspelo prekiniti s tradicionalnimi slikarskimi normami, pa tudi ljudje brez slikarske izobrazbe, ki jim ni bilo treba z ničemer prekiniti — in teh je bilo mnogo. S fotografijo se je že od samega začet-ka ukvarjalo na stotine ljudi različnih sposobnosti in različnih tradicij, delujočih mimo akademskih in drugih združenj, ki bi jih povezovala, pogosto neseznanjenih z deli dru-gih fotografov, ljudi z različnimi dojemanji medija — ta so variirala od razumevanja fotografije kot znanosti, umetnosti, preko obrti do zabave. Fotografijo so odkrili znanstveniki in slikarji, toda profesionalno se je z njo ukvarjal čisto drugačen sloj. Modelu zgodnjega fotografa je morda blizu Holgrave, protagonist Hawthorneovega romana »Hiša s" sedmimi zapahi«:
Čeprav jeimel takrat nekaj' mesecev manj kot dvaindvajset let, mesecev, ki pomenijo v takem življenju leta; bil je že vaški učitelj, pro-dajalec v vaški trgovini, hkrati politični ured-nik nekega vaškega dnevnega časopisa (...) hk-rati je študiral stomatologijo in se ukvarjal z njo z zavidljivim uspehom... nedolgo tega je javno predaval o mesmerizmu, za katerega na-uk je imel izredne sposobnosti...
Svojemu sedanjemu poklicu fotografa ne pripisuje kakega posebnega pomena, in verjetno ne bo nič trajnejši od vseh dosedanjih.
Zahvaljujoč ogromni popularnosti novega medija se je pojavilo na stotine profesionalcev — prekvalificiranih zlatarjev, kleparjev, lekar-narjev, kovačev in tiskarjev. Ker je fotografija prinašala s sabo novo umetniško dilemo, so imeli ti ljudje to prednost, da se jim ni bilo tje-ba ničesar naučiti. Naredili so morje slik.
Leta 1853 je newyorški Daily Tribune pre-dvideval, da bo istega leta posnetih približno tri milijone dagerotipij, Med temi slikami so bile nekatere rezultat znanja in spodobnosti, senzibilnosti in ustvarjalnosti, druge pa plod naključja, improvizacije, pomote in ekspe-rimenta. Toda naj so bile te fotografije rezul-tat umetniškega koncepta ali pa srečnih ok-oliščin, vsaka je prispevala k spreminjanju na-šega zakoreninjenega načina gledanja.
Konec 19. stol. se je strokovnjakom in re-snim amaterjem pridružila cela armada priložnostnih fotografov trenutnih fotografij. Suha plošča, ki jo je bilo v začetku 8Ožtih let moč kupiti že pripravljeno, je zamenjala manj občutljivo mokro ploščo, ki jo je bilo treba pri-praviti neposredno pred fotQgJ$|jranjem. S'u-# ha plošča je botrovala očkriwK priročnejše kamere. Naehkrat je fotogramanje postalo enostavno.     «
Nek angleški pisatelj je leta 1983 tožil, da se je v novonastali situaciji »pojavila množica fotografr v, ki brezglavo dirjajo po zemeljski krogli, in snemajo raznorazne predmete vseh barv in oblik v vseh mogočih pogojih, ne da bi se pri tem vprašali, ali gre res za umetniško vredno vsebino... Nekaj se jim zdi lepo, usme-rijo aparat in — klik! Ni premora — zakaj bi le bil? Pesnik pravi: umetnost se lahko zmoti, to-da narava nikoli. (For art may err but nature cannot miss — John Dryden). Fotografom so te besede vodilo. Zanje so kompozicija, svetlo-ba, senca, oblika in tekstura samo prazne besede.«
Ti izletniški posnetki amaterjev so drugačni od vseh dotedanjih. Preseneča razpon izraz-nih sredstev. Tudi z najmanjšo zamenjavo perspektive, razsvetljave, ekspozicije ali barve kopije so dobili novo sliko. Šolan slikar je znal narisati roko ali glavo iz dvajsetih zornih kotov. Fotograf je odkril, da je število kretenj nespremenjeno, da je od sonca osvetljeni zid hiše vsakič drugačen.
Velik del te poplave fotografij je deloval prazno in.nepomembno. A med njimi so bile tudi take, ki so čeprav neobičajne, delovale močno. Nekatere nove slike so se vtisnite v spomin in obdržale pomen tudi zunaj svojega področja. Te slike so obogatile beleženje realnosti. S tem ko so živele v spominu, so se obdržale kot živa bitja, da bi se lahko kasneje reproducirale in razvijale.
i •;.v ni bil samo način na katerega je fotog-vf\4 opiijoval predmete ampak tudi sami predn li, ki jih je izbiral. Slikanjeje bilo na-porno, drago in dragoceno, beležilo je ppmembne predmete in dogodke. Fotografi-ranje pa je bilo enostavno, poceni in vsem dostopno. Tudi beležilo je vse: izložbe, kolibe, hišne ljubljence, parne stroje, male ljudi. Ko je fotografija udejanjila, zaustavila —poveličala take trivialnosti, so le-te dobile večji pomen. Konec stoletja je prvič v zgodovini tudi revež vedel, kakšni so bili videti njegovi predniki.
Fotograf se je učil na dva načina: prvič — kot delavec, ki do potankosti pQzna svoj pribor in materijal, ki ga obdeluje (če plošča ni mogla zabeležifri oblakov, je usmeril svoj apa-rat navzdol in tako odrezal nebo) in drugič — od ostalih fotografov, ki so nenehno prihajali. Ne glede na umetniški ali poslovni nagib, kiga je vodil, so njegovo delo oblikovale vse fotog-rafije, ki so se mu vtisnile v zavest.
Brez dvoma je moč zgodovino medija pri-kazati kot proces fotografovega postopnega odkrivanja medijskih lastnosti in problemov. Tu je obdelanih pet takih kategorij, ki pa ne označujejo posameznih elementov dela — na-sprotno, treba jih je obravnavati kot medseboj odvisne aspekte enega in istega problema: kot segmente enotne fotografske tradicije. Upam, da bo tak prikaz prispeval k formulaciji slova-rja in toleratnejšega kritičnega odnosa do spe-cifičnih lastnosti fotografije
STVAR NA SEBI
Najprej se je fotograf naučil, da se fotografi-ja ukvarja z realnostjo. Ne sa"mo, da je to dejstvo moral sprejeti, moral ga je tudi spošto-vati — sicer bi ga fotografija premagala. Na-učil se je, da je svet sam po sebi umetnik z ogromno ustvarjalno močjo. Prepoznavanje, osvetljevanje in ovekovečenje njegovih remek del in najsvetlejših trenutkov zahteva izostreno _in prilagodljivo zavest.
NauČil se je tudi, da se dejstva z njegovih fotografij, čeravno prepričljiva in nedotaklji-va, razlikujejo od realnosti. Statična, majhna, črno bela fotografija zajema le majhen del as-tvarnosti, vendar je ta nenaravno izostren in potenciran. Predmet in njegova slika nista identična, čeprav bosta kanseje delovala tako. Fotograf mora videti več kot mu ponuja gola realnost — še nerealizirano fotografijo — na podlagi katere določi kader.
Seveda ni šlo za znanstveni, ampak za ume-tniški problem, toda, ker so bili gledalci pre-pričani, da slika ne more lagati, je bilo tudi fotografu lažje, če je tudi sam verjel v to, ali se je vsaj pretvarjal, da verjame. Zato je bil na-gnjen h trditvi, da je tisto, kar vidimo iluzija, medtem ko fotoaparat vidi resnico. Ko je govoril o nekem kopliciranem portretu, je Havvthorneov Holgrave dejal:
Čeprav ji (sončni svetlobi) edini prizna-vanio moč, da nam osvetli samo zunanjost, v resnici poudarja najbolj skrite poteze značaja tako odkrito, kakor si ne bi upal noben slikar, tudi če bi mu jih uspelo odkriti (...)
Ta stvar je pomembna zato, ker je original po menju ljudi (...) človek prijetnega obraza, ki izraža dobrosrčnost, vedro, dobro naturo in druge take dragocene lastnosti. Sonce nam, kot vidite pripoveduje čisto drugačno zgodbo, in na noben način ga ne morem od nje odvrni-ti, čeprav sem to večkrat potrpežljivo po-skušal. Tukaj vidimo, zvitega, pretkanega, zlobnega, oholega in kakor led hladnega človeka.
Holgrave je imel po svoje prav, ko je verjel fotoaparatu bolj kakor svojim očem, kajti sli-ka bo preživela svoj predmet in postala tista resničnost, ki se pomni. William M. Irvins je dejal: »Splošno sprejemljivo poročilo o dogodku je vedno pomembnejše od dogodka samega, oprimemo se namreč simboličnega poročila, ne pa dogodka samega.« Dejal je tu-di: »V začetku devetnajstega stoletja je veljalo za resnično tisto, kar je racionalno, na koncu stoletja pa bo veljalo za resnično tisto, kar pri-kazuje fotografija.«
DETAJL
Fotograf je postal suženj dejstev, njegova naloga pa iz dejstev izžeti resnico. Zunaj svojega ateljeja ni mogel zrežirati resnice — lahko jo je samo zabeležil v njeni pojavni obli-ki, v naravi pa jo je najdeval v obliki nepo-vezanih fragmentov: ne kot zgodbo, temveč kot neključne vzpodbude. Iz teh navedb ni mogel sestaviti zgodbe — izločil in zabeležil je lahko le majhen delček, s tem pa je poudarjal njegov posebni pomen, pomen ki presega okvirje golega opisa. Fotografija je vsakdan beležila brutalno jasno, in tako navajala na misel, da predmeta, ki ga prikazuje, dotlej ni pravzaprav še nihče videl, da sploh ni ob-rabljen, ampak poln skritega pomena. Če fotografije ni bilo moč brati kot zgodbo, joje bilo moč razbrati kot simbol.
Izginjanje pripovednega slikarstva v prete-klem stoletju večinoma pripisujejo pojavitvi fotografije, ki naj bi slikarja »osvobodila« pripovedovalske dolžnosti. To je začudujoča ugotovitev, kajti v pripovedovanju ni imela fotografija nikoli uspeha, tega posla pa se je redko sploh lotila. Komplicirane Robinsonove in Rejlanderove montaže iz prejšnjega stolet-ja, ki sta jih avtorja z veliko truda oestavila s kombiniranjem vecih negativov, so težile h pripovedni obliki, vendar so bile v času svoje-ga nastanka okarakterizirane kot pretenci-ozne zablode. Ko so se pojavili ilustrirani časopisi, so poskušali pripovedovati z nizan-jem fotografij, toda površno povezana zgodba je večinoma samo škodila sami fotografiji. Pretresljiva dokumentacija ameriške drža-vljanske vojne, ki jo je zbral Bradv s svojimi sodelavci in neprimerno večje število fotograf-skih zapisov druge stvetovne vojne, ki zahte-vajo kot pojasnilo obširen spremni tekst, imajo neko skupno karakteristiko — te slike ne služijo pripovedovanju, temveč predočanju zgodbe. Veliki vojni fotograf Robert Capa jž takole izrazil slabosti pripovednega in moč simboličnega izraza fotografije: »Ce slika ni dobra, pomeni, da se niste dovolj približali.«
OKVIR
Fotografije si ne izmišljamo, ampak jo izbi-ramo, zato njen predmet ni nikoli dosegel. prave samostojnosti, popolne zaokroženosti. Robovi na filmskerri traku so omejili tisto, kar se je zdelo fotografu pomembno, toda posneti predmet je doživel spremembo: širil se je na štiri strani. Ko fotografija uokviri dva lika in ju izolira od ostalih, ustvari med njima odnos, ki ga prej ni bilo.
Osnovni fotografski postopki — izbor in eliminiranje — poudarjajo robove fotografije (lihije, ki notranje ločijo od zunanjega) in oblike, ki jih s tem dosegajo.
Robovi slike so bilr redko pravilni. Deli človekove podooe, stavb ali pejsažev so bili odrezani, tako da konture niso pripadale predmetu temveč (v primeru ko je foto. uspe-la), ravnotežju in stilu slike. Fotograf je videl svet kot zvito slikarsko platno, ki pri vsakok-ratnem odvijanju odkriva ogromno izsekov — kompozicij.
Zavest o robu fotografije kot rezu je eno izmed formalnih obelefij, ki so najbolj zani-mala inventivne slikarje konec 19. stol. Odprto vprašanje, je, koliko je ta zavest prodr-la do njih s področja fotografije oziroma vzho-dnjaške umetnosti. Vendar je možno, da je široko razširjena zavest fotografske predstave prispevala k ustvarjanju ugodnc klimc /a percepcijo japosnke grafike, kakor tudi ni iz-ključeno, da je kompo7.icija teh grafik mnogo dolgovala nekaterim oblikam opažanja, ki imajo svojc porekio v tradiciji svitkov.
10
ČAS                                                    ¦
Trenutnega posnetka ni. Vsaka fotogranP je daljša ali krajša časovna ekspozicija, ki zaje-ma določeno časovno obdobje. To obdobje je zmeraj sedanjost. V zgodovini sHkejefotogra-fija specifična prav zato, ker zajema samo tisti čas,   v  katerem je  posneta.   Preteklosti  in prihodnosti se dotika samo, vkolikor sta ti dve prisotni v sedanjosti: preteklosti v starinah. se upirajo zobu časa, prihodnosti v napo dih, ki se odražajo v sedanjosti.
V obdobju počasnega filma in leč je fotogra-fija zajela čas nekaj sekund in tudi več. Ko se je predmet gibal, je prihajalo do nenavadnih slik: dvoglavi psi s celo pahljačo repov, obrazi brez kontur, prozorni Ijudje, ki se tako razvodeneli razprostirajo preko cele plošče. Da je večina imela te slike (v najboljšem primeru) za delno zgrešene, je manj zanimi od dejstva, da jih je bilo zelo veliko — poznali j so jih vsi fotografi in stranke, ki so z nemirni-i mi otroci pozirale za družinski portret.
Ko postane fotografski materia} občutljive-jši, zaklop pa hitrejši, se lahko začno fotografi ukvarjati   z   beleženjem   hitrega   gibanja. Nesposobno da ločeno beleži 24 slik, ki se v eni sekundi projicirajo na filmsko platno, oko ne more niti v vsakodnevnem življenju slediti spremembam položaja pri gibanju. Klasičen je primer konja v galopu. Grki, Egipčani, Pe-rzici, Kitajci in kristjani so ga neštetokrat z lju-beznijo narisali — in zmeraj so vse štiri noge iztegnjene v diru, kot pri kakem beguncu z \ eškega turnirja. Šele ko je Muybridge 1878 ta uspešno posnel vse faze konja v galopu, opustili to konvencijo. Enako se je zgodilo z! jato ptic, mišičjem atletskega hrbta, videzom obleke in izrazi mimoidočih.
Zaustavljanje teh trenutkov je zmeraj fasci-j niralo fotografe. Na sledi tega eksperimantaj so odkrili še nekaj: odkrili so užitek in lepotol trenutka, ki se tako zelo razlikuje od resnične-l ga dogajanja. Tu gre pravzaprav za trenutna vzorec linij in oblik, ki so se med gibanjem^l gubile. Slavni francoski fotograf Henri |H Cartier — Bresson je svojo predanost tej n(^| odkriti lepoti opisal z izrazom »odločilni ^H , nutek«, ki pa je napačno interpretiran: v aH očilnem trenutku ne nastopi dramatski, LlH pak vizualni vrhunec. Rezultat je slika, neS zgodba.                                                  . "fl
PERSPEKTIVA                                       ^
O tistem, karje na fotografiji jasno, je biloj mnogo povedanega. O njenih skritih potezah, pa je bilo povedanega bolj maio. Pa vendaq nas je prav fotografija naučila, da opazujemo( stvari tudi iz neobičajne perspektive in nan^ dala slike, ki predstavljajo prostor, ne da bi pr tem pripovedovale o dejanskosti. Fotogra mora izbirati med možnostmi, ki jih ima n« razpolago, rezultat pa so često slike posnete; zadnje strani odra, ki prikazujejo hrbte ig ralcev, slike iz ptičje ali žabje perspekti^t1 slike s popačeno vsebino, Iki je pbsledica razito majhne oz. velike žairiščne razdalje navadne svetlobe, zaradi naavidtz dvosm nega dejanja ali kretnje.
O delovanju takih fotogrrafij na opazov; iz prejšnjega stoletja je s poisebnim občutk pisal Ivins:
Na začetku so gledalci na veliko govon»i ^ takoimenovanem fotografskem popačenju.. Toda kmalu so sami začeli fotografsko razmi šljati, in opažati tisto, kar je fotografija neko odkrivala njihovemu zaprepadenemu pogle du. Tako kot je nekoč posnemala umetnr \ tako je zdaj začela narava oponašati fotogi jo.«
Fotografija ima velik vpliv na moderno mi-karstvo (in književnost). Pozabljamo tudi. di fotografija vpliva na same fotografe. Ne sam velike fotografije velikih fotografov — foto^ ravija, ta velika specifična* homogena celotj je bila učiteljica, z.akladnica in laborator vsem jnemalcem — umetnikom. Umetnik tei k novim strukturam, ki miu bodo pomagaU da uredi in poenostavi doživetje življenjske d< janskosti. Sama fotografija obilno in sli rivnostr.o obdaruje totograta z doživljanjer stvarnosti (kjer se slika začenja) in doj< manjem veščine in strukture (kjer se slik končuje).
Zgodovina fotografije je bolj podoi vzponu kot potovanju. Njen razvoj n premočrten in vzročno — posledični, ampal centrifugalen. Fotografija in naše dojemanji totograTije se širita iz določenega središča, ck koder delujeta na našo zavest. Kakor živc bitje, se je fotografija rodila cela. Njena zgodo vina pa je naše postopno odkrivanje njenih
LUCAJ STEVILA S
»9/83
ri dobro vedeli, zakaj to delajo) bil povišan na to sodno inštanco. Delavec je bil še naprej tr-mast in je šel na sodišče druge stopnje. Sodišče je med drugim povedalo naslednje: ...»Pre-malo je upoštevano, da delavec doslej ni bil obravnavan v disciplinskem postopku.« ...»Res se morda sliši malenkostno, da delovno razmerje preneha zaradi ene same konzerve, vendar je treba po oceni sodišča upoštevati, da gre za specifično delo (varnostnik).
Po teh dogodkih, porabljenem času in ener-giji, živcih in zdravju, je bilo proces po desetih mesecih končan. Končno je bilo ugcftovljeno, da je kazen »drakonska« in delavec se je spet lahko vrnil na delo s tem, da je dobil plačo za ves čas, dokler je bil »odpuščen«. V enem od minulih mesecev je dobil tudi nagrado (stimu-lacijo) za dobro opravljeno delo. Po procesu
Po končanem procesu, ki je veliko stal, lahko potegnemo nekatere ugotovitve: Šlo je za klasičen primer »jemanja talcev«. Proces ali obračun je del razrednega boja med delavci in vladajočimi sloji ali razredi v naši družbi. Ta primer pokaže, da so vladajoči sloji imeli v sv-ojih rokah samoupravne in druge organe v podjetju. Tudi milica in temeljno sodišče jih je branilo ali prispevalo k ,,njihovi zmagi". De-lavci so samo formalno, pasivno sodelovali kot pasivna množica v tem procesu. Bali so se povedati tisto, kar mislijo, ker jih je bilo strah možnih posledic. Ne veš, kaj se ti jutri lahko zgodi. Časopis podjetja je bil na strani vladaj-očih slojev in manipuliral z resnico in hotel zaslepiti bralce s kompenzacijo za pravilno in kritično informacijo. Sodišče na prvi stopnji je verificiralo tisto, kar so »šefi« že odločili. Sele sodišče druge stopnje je lahko ugotovilo, da je kazen prehuda in za tako stvar ne gre postaviti delavca na cesto. Poleg tega je tudi delavcu podelil par očitkov, da vendar mora biti primeren in z visokimi moralnimi vrednotami in da take stvari niso v skladu z njegovim delom. Delavec naj bi bil skoraj polbog. Kaj pa delavec? Delavec je bil prepuščen sam sebi. Vsi tisti organi v podjetju, ki naj bi ga ščitili so bil.i na nasprotnih pozicijah. OO ZK ga ni ob-ravnavala, »ker ni član ZK«. Tako je bil na cesti 10 mesecev in moralno diskvalificiran. V teh trenutkih, »najtežji v mojem življenju« (§. A.) je vendar imel moralno podporo delavcev, ki so mu svetovali, naj nadaljuje pot v iskanju pravice. Pot do pravice je dolga in je trajala 10 mesecev. Ves ta čas brez službe, z dvema otrokoma in samo z ženino plačo.
Zdaj je Š. A. spet v službi. Proces S—889/83 je končan. Vodilni ljudje v podjetju so mi re-kli, da ne smem iz tega delavca narediti svetni-ka. Odločil sem se, da tudi.njih ne bom.
Postavija se vprašanje, s kakšno lahkoto se da delavcu zagreniti življenje. Če je bil delavec S. A. na sodišču in odgovarjal za poškodo-vano konzervo, ki jo je pojedel, kaj je s tistimi, ki so »pojedli« veliko več? Kaj je s tistimi, ki v obstoječem legalnem sistemu prisvajanja vi-ška dela kradejo na veliko?
Kaj je s tistimi, ki so krivi ali odgovorni za Feni, Obrovac, Korfing, da ne naštevamo dru-gih? Kaj je s tistimi,*ki so »prifurali« Jugosla-vijo v takšno situacijo, v kakršni je danes in v kateri smo tudi mi?
Najlažje je izterjati ;pravico« nad tistimi, ki so najšibkejši. Do kdaj tako? Tudi trpljenje teh ima svoje meje. Ali bomo kdaj slišali za ko-ga, ki je vzel naše »jutrišnje kosilo«. Težkoje v to verjeti. Majhne grehe kaznuje policija, ve-like pa zgodovina. Bomo pustili vsaj eno iskro upanja, da je vendar možno? Svežega zraka tpanjka v tej državi?
G. A.
SAJ VENDAR
NI(SMO) SAMOMORILCI —                 ALI
GERLICA
¦Gozdovi crkujejo, zapojmo elegijo!
»Prej je bilo okolje tako lepo in ljudje so umirali pri 30 letih, danes imamo umazano okolje in ljudje umirajo pri 80!« je menil neki avstrijski politik pri svojem predavanju o umi-ranju gozdov, in odločil naj bi se za odločilne ukrepe in lahko bi... toda politični mlini meljejo počasi; zakoni se porivajo sem in tja, medtem pa razni managerji, bančni izvedenci uspevajo na naš račun. To je oblika LEGA-LIZIRANE KORUPCIJE! Mi vsi smo v plin-ski celici, v katero prav počasi priteka plin in nihče ne zapre pipe! je zapisal naš koroški rojak Esther Giitner.
Na leto pade z dežjem na nas 440 tisoč ton žveplovega dioksida in 234 ton dušikovega ok-sida — tla so prepojena s kislino, drevesa umi-rajo. Poglejmo za ilustracijo, kako se to doga-ja v Sloveniji, ki jo še vedno prekriva več gozdov, kamor so štete tudi gmajne iz katerih delajo vinograde, medtem ko je na evropskem tržišču velik problem, kam s presežki pride-lanega vina, pri nas pa so presežki potro-šnikov rujne kapljice, čeprav so za lansko novo leto Škofljico preselili na Poljanski na-sip, tja za staro dobro cukrarno: na Dolenjskem bo pa čez par desetletij kostanj iskano drevo in bomo toliko bolj ugodno tržišče za kakšne lovranske marone, če bodo še! Danes je v Avstriji približno 400 tisoč ha GOZDA poškodovanega in povzročitelj ni bil tisti mali brezov hrošč ali kakor nekateri po-skušajo dopovedati neka narodna suhota tal.
CE   UMRE   GOZD,   BO   UMRL   TUDI ČLOVEK
Neki pojav, nenadno umiranje otrok je zajel srednjeevropske dežele, vzrok tega umiranja še ni natanko raziskan ne pojasnjen, toda pri vseh dojenčkih (2—4 mesece) so se pokazali is-ti simptomi: vnetje nosu, vnetje žrela, gobaste tvorbe na sluznici v pljučih in povečana količi-na svinca v tkivih. S tem je bilo ovirano di-hanje, izmenjava zraka pa onemogočena, kisi-ka je bilo vedno manj, sledilaje popolna ohro-mitev in končno boleča endogena zadušitev. V zadnjih letih so tudi močno narasla rakasta obolenja, posebno pljučni rak in tudi tukaj so posebno prizadeti otroci od 1—.5 let. Na vprašanje ministrstvu za zdravstvo o takoj-šnjih ukrepih proti temu umiranju otrok so morale nemške Ijudske iniciative požreti tale odgovor: »Navedite nam vsaj enega mrtvega otroka, pri katerem je dokazano, da so vzroki za nenadno otrokovo smrt v zvezi z one-snaženjem okolja!«
Ogledalo — bistrina naših rek
Klici k varstvu okolja vznemirljivo prebu-jajo  svet  in   vedno  več držav  z zakonom
prepoveduje pretirano onesnaževanje narave, vseeno pa smo še vedno priča ogromnim od-padnim snovem v rekah, morju in ozračju, med njimi je malo takih, ki se hitro razkrajajo: različna olja, plini, pesticidi, detergenti, kemi-čni, radioaktivni in drugi odpadki se iz one-snaževanega zraka in vode nazadnje znajdejo v morju in zastrupljajo življenje v njem, posredno pa tudi življenje milijonov ljudi, ki jih morje prehranjuje.
V zadnjih letih so zahteve po čistih rekah in zdravem okolju tudi pri nas vedno glasnejše. V Posavju ljudje vsakič ogorčeno protestirajo, kadar razcvet umazanije na Krki izmaliči podgorjansko pokrajino, ravno tako se prebi-valci ne morejo sprijazniti z odplakami, ki ka-lijo in uničujejo Savo. Sicer zdaj nimajo več st-rahu, da bi se kdo utopil v Krki, kaj šele v Savi, ker se redko kdo opogumi, da bi se šel kopat. Kolpa, najtoplejša slovenska reka, žalostno vzdihuje, lažje se danes okopaš v čistem vinu kot v bistri reki! Reke, nekdaj zelene, valijo na svoji počrneli gladini, v rjavotemni strugi s seboj na tone mehanskih, kemičnih in biolo-ških odpadnih snovi. Življenje v rekah vzdi-hujoče umira. Koliko bi tu zaleglo izvrševanje iniciativ kot so zmanjšanje škodljivih snovi pri motornih vozilih in elektrarnah, znižanje količine žvepla, uvedba brezsvinčnega benci-na in odpiranje ter pospeševanje uporabe ok-olju neškodljivih virov energije!
Človek ima pravico do čistega okolja, to predpisuje tudi 104. člen jugoslovanske us-tave. Onesnažena Sava pa vznemirja; več 100 tisoč ljudi je brez pitne vode, zaradi 30 metrov širokega naftnega madeža, ki lepo mirno pla-va naprej proti Beogradu v Donavo in potem še naprej v Črno morje. Kakšne bodo sankcije zoper delovno organizacijo kovinarski kombi-nat Živan Maričič, ki je sredi novembra spusti-la v Zahodno Moravo približno tisoč litrov na-ftnih derivatov, kot pišejo Večernje novosti? Ali spet ne bo dovolj razvidnih argumentov za kaznovanje in sedanji primer na Savi je le eden izmed mnogih. !?! Koliko je primerov, ko ribe plavajo hrbtno po rekah in potokih! Treba bo vzeti na znanje, da reke in potoki niso od-plakovalci strupenih odpadkov?
Predvsem bi se moralo ljudstvo zavedati, da vsak osebni prispevek, (bodisi da se odpove-mo avtomobilu ali da racionalno kurimo) po-maga zmanjševati onesnaženje.
Odgovorne v politiki in industriji pa je treba pozvati, naj se ne izogibajo problemov in naj uvedejo ukrepe za zmanjšanje škodljivih snovi v zraku.
Vse je storjeno za človekovo dobro, pravijo naši umivalci mrličev, mi pa dihamo, pijemo in jemo za smrt!!
France Adon
founa
11
Proces proti poškodovani konzervi Ali bomo barabe podpirali ali ne? (direktor pnimus)
Na tem procesu, ki je resničen in že končan, bil predmet obravnave delavec—varnoštnik A.. Bil je obtožen za to, da je prejel in ijedel eno poškodovano konzervo v podjet-,kjer je delal. Pravico so hoteli izterjati sam-ipravni in vodilni organi v njegovem podjet-Varnost Moste—Polje. Pri tem sta jim po-agala milica in sodstvo. Skratka, bil je itožen in odpuščen iz službe, ker je prejel in ijedel eno poškodovano konzervo. Prejel je Isvojega sodelavca, ki jo je ukradel iz skla-šča podjetja. Pri tem je padel na nastavljeno ist milice, ki se je na ta strokovni način Jjučila v igro. Takoj potem je nastopila na eno specialistična ekipa milice, ki je bila ses-vljena iz 4 ljudi, in ki je ugotavljala pot te ko-srve (bilo jih je še nekaj, skupaj 6) iz skla-sča do želodca delavca. V podjetju nimajo ganizirane prehrane. Proces je na začetku sno govoril, kaj se bo zgodilo. Kot čreda jen so se usmerili na Š. A. nadrejeni iz sgovega podjetja. Prva violina vsega tega je Inovi direktor, ki je prišel vzpostavit »red in sciplino« v podjetju. »Red in disciplina« sta eta stvar in da ni heca s tem primerom, je itel pokazati vsem delavcem. Grešni kozel je Iverjetno že prej izbran. Š. A. spada v najni-sloj delavskega razreda, ker je imigrant v avensko družbo in njegov družbeni status je bproletarski. Konstruktor ali konstruktorji ocesa so mislili, da bo delavec »pojedel« vse, irbodo oni »skuhali«.
Red in disciplina morata biti, pa tudi dober imer za tiste, ki ne bodo pridni in poslušni. osebej če upoštevamo, da je danes ekonom-;a kriza1 in se pod firmo vračanja zunajih olgov povečuje izkoriščanja delavce, takoda jdeiavci največje žrtve te situacije. ravilna odločitev
Pod naslovom »Pravilna odločitev« ječaso-Ispodjetja Varnost napisal tudi nekaj o tem bgodku. Avtor članka (nepodpisani) je napi-ll, da so danes taki časi, da morata biti večja sciplina in red. Tako je delavec poleg tega, laje bil samo enkrat v disciplinskem posto-;u in je pojedel samo eno konzervo oškodovano) in poleg tega, da ima otroke«, avilno kaznovan s tem, da je vržen nacesto. avilna odločitev, kajne? Ko sem avtorja-članka vprašal, če stoji za atošči, ki jih je napisal, je rekel, da to »niso egova stališča«(?), temveč stališča sodišča. o sem nekatere vodilne osebe v podjetju irašal, kako je možno, da seje takšen primer loh zgodil, so vsi nekako čudno rekli, da so bili v tem času v podjetju ali da so komaj išli.                 •
Disciplinska komisija je ugotovila »mate-a/no resnico«. Delavski svet je potrdil vse, irje ugotovila — da je delavec kriv in da mo-na cesto. Sindikat je potrdil, da so »starejši atje« že ugotovili in bil »brez emocij« za to, delavca »vržejo na cesto«.
Direktor je bil »zelo presenečen«, ko je
šal da je delavec moral na cesto. Delavci so
šali za ta primer od vodilnih oseb na zboru
ilavcev in »nihče« ni bil proti. Po svoje pa jih
veliko misJiJo, da to nima smisla in so mo-
alno podpirali delavca Š. A. na njegovi poti
ikanja pravice »sodobnega hlapca Jerneja«.
'akoje bila končana komedija v podjetju, os-
alo je še sodstvo. Pokazalo se je, da tudi
odstvo ne sklepa logično, in da je prav slepo,
p naj bilo po imenu socialistično. Sodišče
rve stopnje je povedalo tisto, kar je bilo že
pvedano. Tako je zbor neumnih in slepih
lerjevalcev pravice (med katerimi so nekate-
TOM STOPPARD IN NJEGOVA PRAVA STVAR
Lani so v Londonu in New Yorku z velikim uspehom uprizarjali Stoppardov novi tekst z naslovom »Prava stvar« (The Real Thing). V Londonu je igro režiral Peter Wood, v New Yorku pa Mike Nichols. Angleški dramatik Tom Stoppard, ki je pri nas znan predvsem po svoji prvi veliki uspešnici, drami »Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva« (prevedena v slove-nščino, v sezoni 1968/69 uprizorjena v lju-bljanski Drami), je avtor grotesknih in ab-surdnih dramskih del, v katerih je viden Beckettov vpliv. Njegova dela vsebujejo mnogo teatralnih možnosti in odlične ko-mike. Stoppard nikoli ne skopari s šalami ter besednimi asociacijami in ena najznačilnejših lastnosti njegovih dram je virtuozna rabajezi-ka. Njegove igre so polne hitrih menjav perspektive, obratov in nenavadnih razmerij. Stoppard ustvarja različne kombinacije besed in dejanj, s katerimi dosega hitre menjave raz-ličnih ritmov. Napisal je številne gledališke, televizijske in radijske igre. Njegova najbolj znana dela so: Hoja po vodi (A Walk on the Water, 1963), Hazarderji (The Gamblers, 1965), Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva (Rosencrantz and Guildenstern Are Dead, na-pisana 1964—64, uprizorjena 1966—67), Pride svobodnjak (Enter a Free Man, 1968), Zemljiški inšpektor Hound (The Real Inspec-tor Hound, 1968), Po Magrittu (After Mag-ritte, 1970), Dogg je naš ljubljenček (Dogg s Our Pet, 1971), Akrobati (Jumpers, 1972) Travestije (Travesties, 1974), Umazano perilo (Dirty Linen, 1976), Vsak doberdečkozasluži naklonjenost (Every Good Boy Deserves Fav-our, 1977), Poklicna nepoštenost (Professio-nal Foul — izvedba na BBC, 1977)...
Sledi prevod mtervjuja, ki g*a je Jack Kroll naredil s Stoppardom ob njegovem obisku v New Yorku:
Mnogi kritiki in Stoppardovi občudovalci so mnenja, da je s to dramo Stoppard končno našel »Pravo stvar«. Najpomembnejšega ver-balnega čarovnika sodobnega teatra so pred nastankom drame »Prava stvar« isti kritiki obtoževali, da je lingvistični Houdini, ki lahko povzroči, da pomen izgine, ker ga v resnici nikoli ni bilo, zdaj pa pravijo: »Končno je Stoppard zaobjel realnost. Dokazal je, da lahko piše o resničnih ljudeh, o resničnih odnosih in da zna ustvariti še kap drugega kot le bleščeče besedne igre. Ljubezen, to je prava stvar, in Stoppard jo je našel.«
Tak pristop k njegovemu delu Stopparda po eni strani podpira, po drugi pa ga ne razume. Predmet njegovih iger je bila vedno najbolj realna stvar na svetu: iskanje pomena v svetu, prepredenem s prevarami, lažmi in dvoumnostjo. Stoppardu se zdi največja človekova nujnost potreba po spoznanju in zlom tega procesa v epski osuplosti je najvišja komedija, ki si jo lahko zamislimo. Res je, da je tema igre »Prava stvar« Ijubezen, toda lju-bezen je za Stopparda resnična in kritična for-ma spoznavanja. Po zlomu tega procesa pa pride do zmede, ki je najbolj smešna in najbolj žalostna hkrati.
Tomu Stoppardu se zdi moderna zavest kot zlepljen kalejdoskop, ki je potreben temeljite-ga pretresa.
Tom Stoppard, ki bo verjetno doživel svoj največji ameriski uspeh z broadwaysko pro-dukcijo igre »Prava stvar«, je skromen mož. Prejšnji teden sta s kolegom, dramatikom Haroldom Pinterjem, stanovala v istem nevvvorškem hotelu. Stoppard je o svojem pri-jateiju izjavil: »Na Haroldu je nekaj, kar me prisili, da pogledam pod svoj popek, da bi videl, če tam morda piše: MADE IN TA-IWAN. Iskreno priznam, da pripadam tisti skupini piscev, ki dobro zasiužijo in ki ljudi zabavajo. Poleg te velike skupine pisateljev, ki ji pripadam, pa obstaja še neka majhna dru-žba, ki revolucionarno spreminja način pisa-nja za teater (Beckett, Pinter, lonesco)«.
Toda tudi Stoppard sam je s svojo prvp ve-liko dramo »Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva« (Rosencrantz and Guildenstern are dead, 1966) pri devetindvajsetih letih prinesel v gledališče nekaj novega. Hrabro se je odpra-vil tja, kamor ni odšel do takrat še noben dra-matik: skozi zadnja vrata Hamleta, in to ne zato, da bi videl tragičnega junaka, temveč njegova nesrečna prijatelja, dve tesli, ki ju zdrobi grandiozen mehanizem tragedije. S sv-ojim izjemnim smislom za dvoumnosti in nianse jezika, z mislijo, da je moderna zavest zlepljen kalejdoskop, je dosegel karakteris-tičen stoppardovski učinek.
Njegovo razumevanje Rozenkranca in Gildensterna, žrtev sveta, ki ga nista oriadva
12
naredila takega, morda izhaja iz izkušefij njegove nemirne preteklosti. Rodil se je kot Thomas Straussler, sin židovskega zdravnika, leta 1937 na Češkoslovaškem. Ko so nacisti zavzeli Češkoslovaško, je družina emigrirala v Singapur. Po japonski okupaciji Singapuraso Tom, njegov starejši brat in mati odšli v In-dijo. V Singapuru so pustili očeta, ki ni preživel.
Te spremembe so povzročile, da se ima Stoppard za zamaskiranega Čeha: »Moj prvi jezik je bila češčina«, pravi, »toda to je bila otroška češčina. Prva šola, ki sem jo obisko-val, je bila angleška šola v Indiji. Ko sem bil star šest let, je angleščina postala moj prvi re-snični jezik.« Potem se je Tomova mati por-očila z angleškim majorjem Stoppardom in preselili so se v Anglijo, Tom je obiskoval šolo v Nottinghamshiru in v Yorkshiru »kjer mi je dajal poseben pečat specifičen način izgovo-rjave angleščine s češko — ameriško — ki-tajskem akcentom«.
Peter Wood, ki je režiral uprizorkve Stop^ pardovih najpomembnejših tekstov, je dejal: »Potrebno je biti tujec, da lahko pišeš tako hipnotizirajoče briljantno angleščino.« Stop-pard ni radodaren le" z gegi, temveč "tuctiz besednimi igrami, Stoppard je eden redkih piscev, ki se z lahkoto giblje med obravnavo jezika kot objekta v samem sebi inmed tem/ da ga ustvari popolnoma transparentnega pomenu. Njegova virtuoznost in občutek za igro sta povzročila, da je postal predmet snobovskega sumničenja nekaterih »literar-nih« intelektualcev, ki trdijo, da ni resen, čeprav v resnici poskuša zresniti neresno.
To je storil v Akrobatih (Jumpers, 1972), kjer se ubada z vprašanji, kot sta na primer ek-sistenca boga in obstoj moralnih vrednot — in to ne le s pomočjo galaktičnih poletov jezika-, temveč tudi z domislicami, kot so skupina fil-ozofov — akrobatov, striptizeta, ki se guga na lestencu in prva dva britanska astronavta, ki se znajdeta na Luni in se prepirata o tem, kdo od njiju se bo vrnil na Zemljo, ker je vrnitev mogoča le enemu od njiju.
Stoppard je napisal »Travestije (Traves-ties), ko je odkril, da sta tako Lenin kot tudi James Joyce, pomemben politični in literarni revolucionar tega stoletja, živela v času prve svetovne vojne v Ziirichu. Eden od prizorov je pisan v petvrstičnem kitičnem verzu, nekemu drugemu prizoru pa je služil kot osnova napev »Mr. Gallagher and Mr. Shean«.
V dramo »Every Good Boy Deserves Fav-our« (Vsak dober dečko zasluži naklonjenost) Stoppard vključi celoten simfonični orkester. Gre za satirični napad na ravnanje zdisidenti, ki jih v Sovjetski zvezi vtikajo v psihiatrične bolnišnice.
»Po mojem mnenju mora gledališče zadov-oljiti tako čustva kot tudi intelekt«, pravi Stoppard, »teater je dogodek, ne tekst. Stri-njam se s spektaklom. Cilj teatra je poln avditorij.«
»Stoppardova slabos«: obstajata dva Stop-parda: Stoppard snob in Stoppard neotesanec (the highbrow and the lowbrow), nekatere vz-višene kritike moti, da oba prav udobno živita skupaj.                                                      =
Stoppard je nekoč izjavil: »Moja slabost je občudovanje površnih Ijudi, ki nehajo pisati drame, napišejo precej dobro novelo, naredijo intervju s Castrom, napišejo dobro pesem in slabo pesem, dajo bedast intervju in kljub te-mu vsakih pet let napišejo resnično dobro stvar. »Njegov smisel za zmešnjavo našega časa se kaže tudi v občudovanju novinarstva, njegovega poklica pred nenadnim uspehom drame »Rozenkranc in Gildenstern sta mr-tva«. »Jaz sem ,groupi' novinarstva«, pravi Tom Stoppard, ki ga je nekoč obsedla želja, da bi postal slaven potujoči reporter. Odločil se je za pisanje kritik predstav in filmov, ki jih je objavljal v provincialnih časopisih. To, da mu poklic kritika ni ustrezal, je razložil z nasle-dnjimi besedami: »Nikoli nisem imel moralne-ga karakterja, da bi izdal prijatelja, oziroma imel sem moralen karakter, da nisem nikoli iz-dal prijatelja.«
A kljub temu Stoppard pravi: »Vedrlo sem bil konservativen v vseh ozirih, vključno s politiko. Stoppard je za Margaret Thatcher in je podpiral falklandsko vojno. »Naj bo to dobro ali slabo, želim maksimalizirati neo-dvisnost ljudi od države in potem poskrbeti za ljudi, ki ne morejo postati neodvisni. To je bolje kot maksimalizirati odvisnost od države zaradi ljudi, ki ne morejo postati neodvisni.« Ta previdnost v zvezi z monolitetno močjo države povezana z njegovim češkim poreklom.
Stoppard je potoval v Sovjetsko zvezo z Amnesty International, da bi govoril z ruski-mi disidenti. Po osemintridesetletni odstotno-sti se je vrnil na Češkoslovaško, da bi se tam srečal z disidentom in dramatikom Vaclavom Havelom, ki ga ima za svojo »zrcalno sliko«. V dramah »Profesiional Foul« in »Cahoot s Macheth« je prikazal smrtnonosno absurdnost vzhodnoevropske represije. Vendar se Stop-pard ne strinja s tistimi, ki trdijo, da se je odpovedal igrivosti in se odločil za spopad z resnimi političnimi in osebnimi temami. »Nik-
GLEDALIŠČE ANE MONRO: RDEČI ŽAREK
»Prav zares je prišel čas, da se pokoplje na-turalizem in psihologizem« je zapisal okoli Ie-ta 1930 Čuljukov, eden od urednikov Petrog-rajskega časopisa BECChl.
V okviru te zahteve hoče delovati tudi gle-dališče Ane Monro, delno opirajoč se najz-kušnje gledališča 30-ih let v Rusiji, kot to tudi sami poudarjajo. Do resnične prezentacije gle-dališča, ki bi hotelo slediti dosežkom avant-garde 30-ih let (predvsem tehniki dela Vsevoloda Mejerholda) pa pri Ani Monro ne pride. Kljub nakazani konstruktivistični sceni in vpeljavi neteatrskih elementov (predvsem film Psycho A. Hitchocka, diapozitivov, sinhronizacije, »gledališča senc«) pa se v predstavi ne zgodi nič, kar bi potrjevalo Mejerholdov gledališki princip pogojnega Gledališča. To je temeljilo na reorganizaciji ig-ralčevega dela — na biomehaniki, te pa v predstavi Rdeči žarek ni, ker igralec ni v težišču predstave, kaj šele njegovo telo.
Predstavo sestavlja v glatnem »kolažni material«, ki sicer res zanikagledališki natura-lizem in psihologizem, ne ponuja pa nove alternative, saj funkcionira le kot ilustrator. Njegov glavni namen je vizualizirati tekst in ga nazorno, ter včasih tudi z očitno težnjo po komičnosti posredovati gledalcu. V tem pa se skriva ^udi ljudskost gledališča Ane Monro, ki navsezadnje pristane na s hitro roko izpeljani karikaturi.
Iz novele Usodna jajca Mihaila Bulgakova je Ani Monro uspelo potegniti le grob fabula-tivni okvir, osnovni avtorjev princip grotesk-nosti in satiričnosti pa je speljalo na ironično — komično družbeno kritiko, ki vzpostavlja razmerje do preteklosti in s tem hkrati do se-
oli nisem mislil, da mora nekdo z darrom z^| sanje uporabljati ta dar z nekim določenimS menom in s prav nobenim drugim«, prUI »Ne izključujem iger, ki so brez kakršne kol rabe za kogarkoli. Lahko, da bom napisal mul sical o matematiki. Pišeš lahko le o tem, kartj boli, prizadene. Mislim, da lahko drame v enai ki meri zmotijo in potrjujejo gotovost.«   M
danjosti. Iz teksta pa je razvidno, da ponujai bogatejši spekter teatraličnosti, kot ga je polurni predstavi pred nami razgrnilo gledi lišče Ane Monro.                                        <
Sporočilo o državnem mehanizmu, I sprevrže profesorjevo humanistično odkritj rdečega žarka v uničujočo silo, izzveni suhd Gledališče Ane Monro je tekst tudi občutnl skrajšalo, se oprlo le na okvirno zgodboj spremembami in odmiki, hkrati pa vse še loki liziralo z odlomki iz Filmskega obzornika II tnik 1948, z besedili iz Zadružnega koledarjl 1924 in glasila Nova zadruga 1945.
Uprizoritveni koncert problema ni izostril kot tudi »razkošni kolaž« neteatrskih pripo močkov ni mogel enakovredno zamenjati spe cifično gledaliških elementov, kjer je te že taki malo (z izjemo morda odlomka iz Eisenst einovega filma, ki pa je bil predlog!).
Nekako daje Ana Monro tudi slutiti, da se svojem načinu dela vsaj  rahlo naslanjs -princip commedie dell arte, vendar z obč; manjšo zmožnostjo improvižacije.
Igra vseh treh igralcev je temeljila na kan\r ranju in ekspresivno — komičnem igralčevem izrazu.   To  je   še   najbolj   uspelo   And Rozmanu.
Očitno gledališče Ane Monro prisega ni eksperiment brez trdnejšega estetskega koncei ta, popestren z bolj ali manj duhovitimi d misleki. Kot posebnost bi jim^iahko pripisi izrazito naravnanost h komičnosti, ki hoi vzpostaviti dialog s publiko skozi humor. Ti pa se tudi odpirajo ali zapirajo vse zmožr Ane Monro.
Marinka PoaB
BRUTALNI EROS
Noč. Krvavi zvoki lutnje vabijo me,
da skočim v tvoje vlažno sedlo,
a hladen sem mrlič iz sanj,
zato te čutim prazno, plastično in medlo.
»Moj bog, poljubi me vsaj enkrat vroče!«
mi. praviš čudovito blazna in kričiš,
da zelene ustnice ti trepetajo.
In hočeš me še zadnjič, preden obležiš!
Črn, oster bič vihtiš v nežni roki,
jaz z nohti usnje trgam ti s telesa,
grizljaš mi penis, da žile ostre
se napno — močno udariš v navalu besa,
da zakričim in vidim tvoj nasmeh,
tvoj grob nasmeh na robu očesa,
pograbim stekel nož, potem zarežem,
da kri pomeša z vonjem se telesa.
h~
Trd bodi, neizprosen mož jeklen,
ko prodiraš v globine njene,
da na robu ti privrejo pene.
Zdaj si kot volk, velik in steklen.
Železno verigo okoli členka si ovij,
da oblizne jezik, oster kot rezilo
in loči ti meso ovito z belo svilo.
Vulkan neumoren si, ki ona te mori.
Zdaj poln sem strasti. Okrog divjam
kot norec, ki brenka na usodo,
saj čas pred vojno mi ne da miru.
In smejem se, ko moral bi skočiti v vodo.
Ujet v lastno moč telesa
se treseš zdaj. In nočeš biti njen,
ki te ujela je na iluzijo sreče.
Zatorej bodi trd in neizprosen, mož jeklen.
Nocoj široko imaš odprte oči,
in košček telesa stiskaš v roki.
Gledaš me željno in dihaš globoko,
ko jezik ujet je med tvojimi boki.
Žari ti mednožje kot bistri studenec,
izlivaš me v črnega sužnja želja.
Pohodiš mi dušo. Smrt sem in zaživim,
šele ko zgodovino prekrije tema.
Dovoli mi, prosim, da premagam
jarem tvojega zrelega diha —
že zjutraj morda krvnik bom, tiran,
a ti žrtev boš — plaha in tiha!
Ostala le ena bo želja: trpljenje,
razrezano lice boš skrila v dlan,
se očedila v krvi svoje časti,
a po njej bom jaz brodil, kot vedno — pijan!
Kako čudna so pota želečih teles:
ob mraku ljubimec sem poln strasti,
ko hlastno odpenjam ti gumbe nad prsini
in nežno otiram ti znoj iz oči.
Ko luna se dviga, jaz vzpenjam se nate,
da utripaš v ritmu vonja telesa.
Odpiram te mehko in blazno — da vlažna
odplavava v čutna nebesa.
A ko noč mine, postanem pošast,
ki z dolgimi nohti te pahnem v smrt,
s poljubi krvavimi vklenem tvoj vrat,
da rjuha pregrešna mrliški je prt!
Ko zora zasije, ti nisi več ženska.
Ko luna izgine, jaz nisem več mož.
Razširim ti noge in v seme prekletstva
enkrat za vselej zabodem ti nož.
Še ena prebujena noč
za mano gnije. Opojna slast
praznine me drami zdaj, ko
budna sva le jaz in moja strast.
Njeno telo je mirno. Brezskrbno
spi ta ženska — in njena pička
izliva se počasi po beli rjuhi,
le vzdihne, ko poljubim jo na lička.
Nešteto že ljudi umrlo je ob zori,
kot bi bilo to vse. A ko pijan
sem od lepote, me drugo ne zanima:
po njeni krvi žeja me, vse drugo je zaman!
Že se dani, ko si nalijem zadnjič
in zanjo mi prekleto je vseeno.
Kje ste zdaj čustva toliko slavljena?
In zakaj vas vedno sanjam le zeleno?
D. GERLICA    JANEZ BOGai aj
ina
13
STALIN
— DEŽURNI MARKSIST V SREDNJIH ŠOLAH
(Kdo ščiti stalinizem v naših šolah?)
V cilju reprodukcije vsakega sistema in njegove evolucije družba aktivno posega v procese socializacije (reprodukcije družbe in individuov). Tudi naša družba (kljub prisega-nju na permanetno revolucijo) ni nikakršna izjema. Aktiven poseg in delno kreacija pri-marnih socializacijskih faktorjev se kaže naj-bolj pri predmetu STM v srednjih šolah. Am-biciozen in hvalevreden poskus, toda kaj hitro je postala očitna velika razlika med pobožni-mi željami in končnim efektom. Torej, kje naj-ti vzrok?
O podajanju snovi predmeta je bilo že ve-liko napisanega, torej to ne more biti edini vzrok. Izjave in zaključke o nezainteresiranos-ti mladine ne gre jemati resno v smislu, v katerem so bili izrečeni. Kažejo pa na nekaj drugega, »Zakaj ni zanimanja?« bi se lahko lo-gično vprašali.
»Seit radikal!« zahteva Hess. Torej po-skušajmo biti radikalni in poglejmo bistvo. Torej samo učno snov!
Če pogledamo samo zadnji del snovi, ki se nanaša na marksizem, bo morda marsikaj jasno. Že bežen pregled vsebine pove dovolj. Zakaj ločevanje med politično ekonomijo (ki je obdelana pod naslovom Nastanek in bistvo marksistične teorije), marksističnim pojmo-vanjem narave (ki je izenačeno z dialektičnim marksizmom), marksističnim pojmovanjem družbe in kot krono vs*ega (zopet ločeno) marksističnim pojmovanjem človeka. Vse lepo in prav, če bi bilo to le kot pomoč za končno sintezo, ki bi podala bistvo marksis-tičnega nauka. Kdo ve, zakaj ni zaključka! Morda je vzrok omejenost časa ali p-rostora, morda pa ima vsa stvar le svoj razlog kje druge.
Če bi se potem poglobili v vsako »oddvojeno celoto«, bi se nam razgrnilo še marsikaj zanimivega. Ne da je že sama delitev predpisana od »velikega brata« J. V. Džuga-švilija, imenovanega Stalin, ali pa samo skrei-rana pod ideološkim vplivom Zgodovine VKP(b), v sami vsebini je to še bolj očitno. Ko avtor (ali pa že kdo pred njim) opravi s Heglom in njegovim idealizmom, sc loti »marksizma«. Človekov edini namen, cilj in smisel obstoja je produkcija, vse, karse ne tiče direktno proudkcije, je.idealizem, objektivno je le to, kar je posledica avtomatizma raznih dialektičnih zakonov in historičnega materia-lizma (Stalin v svojih kratkih kurzih razlaga isto), subjektivnega ni, ko dialektika stoji na nogah. Reprodukcija je le materialna ali še največ družbena, družbene reprodukcije indi-viduov ni, saj res, le kako bi jo vključili v koncept, kjer je človek le člen družbe, nikakor pa ni individualno družbeno bitje.
Nima smisla še naprej razpravljati o vsebini učne snovi. Očitno je, da gre za poenostavitev (ki najverjetneje ni avtorjev plod, je le posledi-ca družbene reprodukcije individuov, ker je pri nas v pomanjkanju neke bogatejše razlage dominirala prav Stalinova), ki pa ni le sredstvo za lažjo razlago marksističnega pogleda, ampak je tudi in predvsem osiro-mašitev in izkrivljanje filozofije, odvzem življenjskosti in aktuainosti. Neka komplek-sna filozofija oz.- celosten pogled na svet pos-tane enostavna stvar z nekaj zakoni, predvid-ljiva in logično-posledična do podrobnosti, svet po JMarxu" postane stroj, neka objek-tivna stvarnost, ki teče avtomatično kot perpetuum mobile. Ponavadi razumemo pod nižanjem nivoja ustrezno prilagoditev nekega »izvajanja« nivoju poslušalcev in to seveda brez popačitve. Toda marksizem za srednje šole ne le zniža nivo, ampak vso stvar tudi popači.
Zakaj? Ali res nekateri ne dojamejo, da je človek pri 16, 17 letih že dovolj dovzeten in predvsem sposoben razumeti še kaj več kot marksizem »a la Stalin«, da ne sme in ne more vsak osiromašiti marksizma po svoje, ker gre za komplekšen pogled na kompleksen problem, kot je svet z vsemi oblikami življenja, s človeško družbo, s preteklostjo in prihodnost-jo, da po načelu družbene reprodukcije indivi-duov na ta način vzgajamo individue in s tem družbo prihodnosti, ki pa bo ob taki vzgoji še vedno verjeia, da vse teče mimo nas po nekih zakonih, da je kapitalizem na smrtni postelji tik pred koncem, ves smisel človekovega obst-oja le produkcija in konzumacija.
Zakaj torej tak nivo in taka popačitev? Očit-no je, da so avtorji projekta obremenjeni s preteklostjo (in veliko prvo Ijubeznijo). To je pač le dokaz družbene reprodukcije indivi-duov, sami pa niso uspeli prerasti okvira, ki ga jim je dala družba v procesih socializacije (šole...) v povojnih letih. Toda, zakaj ni niko-gar, ki bi opozoril na lo? Morda komu us-treza, saj bi se kmalu podrle večne resnice, če bi ta vulgarni in stalinistični »marksizem« zamenjal »pravi« marksizem s svojo širino in znanstvenostjo.
Vzrok (ali vsaj eden od vzrokov), zakaj ni-ma uspeha poučevanje marksizma v srednjih šolah, smo morda odkrili. Sedaj si lahko pos-tavimo retorično vprašanje: »Kaj storiti?« Up-am, da ni potrebno odgovarjati!
Razčistili smo s Stalinom in stalinizmom, toda dokler bomo v procesu socializacije (v šolah) poučevali vulgarni, če že ne stalinistični marksizem, pa Stalina, Džingiskana, ki je prebral Kapital, ne bomo prepodili iz svojih glav in nazorov, toliko časa pa je res bolje, da srednješolska mladina ne sprejema takega marksizma.
MARKO GAŠPERLIN
AKADEMSKA FOLKLORNA SKUPINA F. MAROLT
Do sedaj se je kulturna politika Tribune ukvarjala v glavnem s tako imenovano »alter-nativno« mladinsko in študentsko kulturo. »Uradna« kultura je ni toliko zanimala, saj ima ta že v drugih sredstvih javnega obvešČa-nja dovolj prostora. »Alnernativna« kultura pa je dobila svoj prostor zgolj v medijih, kot so Mladina, RŠ in Tribuna. Ker pa v mladinsko in študentsko kulturo ne spada samo »alterna-tiva«, temveč tudi še nekaj drugega, kar pa ni nujno »uradno« ali celo »režimsko«, smo se odločili malo spremeniti naš koncept. Aka-demska folklorna skupina »France Marolt« ali npr. Akademski pevski zbor »Tone To-mšič« nikakor ne spadata ne v »alternativno« ne v »režimsko« kulturo, sta pa sestavni del študentske oziroma mladinske kulture. To pa nikakor ne pomeni, da o »alternativni« kultu-ri ne bomo več pisali. Ravno nasprotno. Po-skušali bomo zajeti celotno mladinsko in študentsko kulturo.
Očitek, da je folklorna skupina »režimska« ustanova in da je folklorno izročilo v nasprot-ju z »alternativno« kulturo ne drži, saj ima naša družba do folklore mačehovski odnos. Čeprav je v ljudstvu priljubljena, pa uradnim predstavnikom oziroma zastopnikom kulture očitno nič ne pomeni, saj zanje predstavljajo kulturo zgolj literatura in kvečjemu še gleda-lišče ter film, pa še to samo institucionalni. Na folkloro se gleda približno tako kot na na-rodnozabavno glasbo.'
Gojenje tradicionalnega ljudskega izročila pa se lahko približa celo »alternativni« kultu-ri, na kar kažejo primeri Istranove, Grupo folk internacionale, Havadia itd. Še bolj pomembno za določen narod pa je to, da se s folklornimi skupinami ohranjajo stari ljudski običaji in navade, saj kdor ne pozna in ne razume preteklosti, ne more razumeti in živeti v vsakdanjosti, še manj pa lahko načrtuje za prihodnost.
Omenjeni prispevek je nekoliko skrajšani intervju s predsednikom AFS »France Marolt«, Cirilom Cerarjem.
Skupino je leta  1948 ustanovil danes že pokojni   slovenski   etnomuzikolog   France Marolt.  Pri svojem  raziskovalnem delu je kmalu spozrfal, da Ijudska plesna umetnost počasi izginja. Okrog sebe je zato zbral ljudi, ki so si postavili cilj, da ohranijo našo ljudsko plesno umetnost in ji tako omogočijo, da pos-tane trajna sestavina slovenske kulture. Sam je skupino vodil le idejno. Glasbeno vodstvo je poveril svoji ženi Tončki, plesno pa njeni sestri,  Mariji  Šuštarjevi,  ki se je s to de-javnostjo prav tako ukvarjala že pred vojno. Začeli so s tremi pari in prvi plesi, ki so se jih naučili, so bili plesi s Koroške. Tem so sledili prekmurski, pa gorenjski in tako je počasi skupina obogatila svoj program in obenem s tem tudi kolekcijo lastnih noš. Takrat je to bi-la ena prvih folklornih skupin v Sloveniji in tudi v Jugoslaviji. Vrstili so se nastopi po domovini, že zelo zgodaj pa so se skupini odprlatudi vrata v svet. Do danes je skupina prepotovala že skoraj vso Evropo, dvakrat pa je gostovala tudi v Severni Ameriki. Povsod je bila dobro sprejeta in do danes se je v naši vit-rini nabralo že veliko priznanj. Naj omenim samo »RED bratstva in enotnosti s srebrnim vencem« s katerim je skupino odlikoval tova-riš Tito, potem mednarodno griznanje »Euro-pa—Preiss fur Volkskunst«, Zupančičevo na-grado, ki smo jo prejeli kot edina amaterska skupina do tedaj in še bi lahko naštevali. Člani skupine so bili doslej v glavnem študentje, čeprav to ni pogoj. Med nami so tudi delavci, dijaki in študentje, ki so že končali študij ter se zaposlili. Trenutno je v skupini okrog 110 članov ter 50 brucov, ki so šele začeli vaditi. Dejavnost skupine je izključno amaterska, saj nima nobenega profesionalnozaposlenega delavca. Pri naši dejavnosti se srečujemo z mnogimi problemi, ki pa jih lahko v grobem razdelimo na prostorske in finančne. Kljub dolgoletnemu delovanju skupina nima svojih prostorov. Prostore za vadbo, ki si jih delimo skupaj s ŠPK Kazina in APZ Tone Tomšič, ima že vrsto let najete UK ZSMS pri Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja, ki je pravni lastnik stavbe na Trgu osvoboditve 1. Prosto-ra ni toliko, kot ga potrebujemo, zato mlajši skupini vadita na OS Majde Vrhovnik. Da pa bi bila mera polna, je lansko leto Inštitut pre-kinil pogodbo z UK ZSMS in dal rok za izse-litev do 31. 3. 1985. Do danes nam še nihče ni sporočil, kam naj se preselimo. Ko se je selila UK ZSMS na Kersnikovo smo mislili, da bo ta problem končno rešen, vendar pa se je iz-kazalo, da  tam  ni  ustreznih  prostorov za vadbo.   Drug,  prav  tako  pereč  prostorski problem je naša garderoba, kjer hranimo 20 kompletov različnih noš, karpomeni prek 300 narodnih noš. Denarno je njihovo vrednost nemogoče ovrednotiti, saj je med njimi mnogo originalov. Vanje je stkano veliko število ur prostovoljnega dela. Do sedaj so bili prostori na Krekovem trgu šekardobrijani pasonam ob izgradnji lutkovnega gledališča zazidali vsa
povzel ROBERT BOTTEF
BOŽO DOLENC
14
tribunl
okna. Zračenje je kljub zračniku nezadostnoi tako da smo že našli nekatere kose naših noši plesnivem stanju. V garderobi tudi ni prostorj| za pranje in sušenje noš, zato jih moramd vseskozi nositi na dom. Glede prostorov nal čaka še veliko problemov. Samo z naaj delovno vnemo in nekaj sredstvi, ki jil imamo, tega problema ne bomo mogli rešitij zato pričakujemo, da nam bo kdo priskočil na pomoč.
Druga velika skupina problemov, ki so ii leta v leto hujši, pa so seveda finančna sreds tva. Poslabšanje gospodarske situacije se pr nas še kako pozna. Dotacije za lansko leto s< bile tako majhne, da z njimi nismo mogli p ' * riti niti najosnovnejših stroškov, kaj šele, c: si naredili kakšne nove noše, ali da bi z njim pokrili stroške prevozov na nastope. Taki smo se prisiljeni samofinancirati. Vzemimo z; primer leto 1981. Takrat je bilo razmerje mei dotacijami in lastnimi prihodki 1:1, danes pi je to razmerje 1:6, kar pa ne pomeni, da ve zaslužimo, temveč kaže na drastično zma njšanje dotacij. V treh letih so se dotacije po večale vsega za 30%, medtem ko je znasala in flacija v tem času skoraj desetkrat toliko Jn zi toliko so se povečali tudi stroški. Dotacija ZSMS nam je pred tremi leti zadostovala u najemnino prostorov in za pisarniŠke stroške lani pa smo dobili 25 starih milijonov, sam< najemnina prostorov pa znaša 32 starih mi lijonov. Tako smo si morali pomagati tudi \ samoprispevkom, poleg tega pa s.o se član skupine odrekli tudi dnevnicam, ki jih daje or ganizator turneje in na ta način poskušajo pre magati finančne težave.
Seveda smo ustvarili največji prihodek z na stopi. Lani smo imeli 23 celovečernih in preki 50 delnih nastopov. To je ob dveh dveinpolur nih vajah na teden ogromna obremenitev z amaterje, ki je ne moremo dolgo zdržati. Seve da nenehno iščemo pomoč tudi pri združenert delu, kjer pa tudi ne moremo dobiti veliko, sa se nahaja tudi združeno delo v težkem fr nančnem položaju. Kljub vsemu pa smo let< vseeno »zvozili«. Poleg tritedenskega gostd vanja v Kanadi, smo bili še trikrat v Italiji ir enkrat v Avstriji ter na študentskem festivali v Skopju. Vsega skupaj smo bili tako zdom; več kot 60 dni, kar je za študente velika ovin pri študiju, mnogi pa, ki so že zaposleni, si vseh turnej niti ne morejo udeležiti, čeprav pq rabijo ves dopust na račun folklore. Tudi letoi smo dobili precej vabil. Trenutno se pripra vljamo za gostovanje v ZDA. Če nam bo u$ pelo zbrati dovolj sredstev za letalske karte,s bomo tako v mesecu maju udeležili festivala Tenneseeju in na Floridi. Povabljeni smo tud v ZRN, Poljsko, Italijo in Avstrijo. Vse ] seveda odvisno od finančnih sredstev in o< prostega časa plesalcev, predvsem pa godbe nikov, ki nam jih na žalost manjka. Čepravj delo v skupini zelp naporno, pa je družabm življenje znotraj skupine zelo razgibano,tak( da smo plesalci in godbeniki zelo navezani ni skupino.
AZISKO
fALNI ROJEKT
)
ILOVENSKI
/ILADINI
prava  na   12.  kongres   ZSMS)
una
REVOLUCIJA
Tisti večer sem se odločil. Že ob šestih zvečer sem ugasnil televizijo in izključil gramofon. Po skromni večerji sem zložil nože v kuhinji in skrbno zaklenil shrambo. Potem sem ugasnil vse luči in odšel spat.
državljanka: S. Tratnik
TODA...
KAJ JE DELO?
Še zmeraj iščem brezplačno kuhinjo,
katere okenček bi ne bil kot okenček
v vratih jetniške celice, okenček, ki opazujejo
skozenj jetnika,
okenček, ki se mu pravi špijonček...
KDOR NE DELA, NAJ NE JE! Da,
toda   KAJ  je  delo?  6ITI   ZVEST  SVOJI
NESREČNI USODI—
ali biti prodajavec odpustkov
ali marljiv kurjač v krematoriju,
vtikati toplomer v danko vojne
ali morati med trgatvijo peti    ¦
v dokaz, da ne zoblješ grozdja,
pregledovati konjem zobe ali kot rabelj
trgati bitjem nosnice pred usmrtitvijo,
bili lužen s kisom in žolčem in se maščevati na
drugih
ali izžigati ženskam desno dojko,
da bi postale dobre lokostrelke,
biti seme časa v naročji zgodovine
ali čustvo, obsojeno na težaštvo
pod sivo Sibirijo starih glav—
ali celo pod izgubo grla prepiliti spone
in si raje izbosti oči,
da bi ne videle zdajšnje groze
in vendar zaslišale davno mrtve,
toda svobodne pevce?...
češki državljan V. Holan
(zaprepaden nad popolno gotovostjo,
s katero Andrej Rus opredeljuje DELO)
Časopis študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani I. izdaja UK ZSMS, Ljubljana.   (jREDNIŠTVO:   Sašo   Danev,   v.   d. gl.   urednika,
Andrej   Klemenc,   v. d.   odg.   urednika, Igor   Lukšič ,Robert   Botteri   STALNI   SODElAVCI:   Gligor Atanasovski,   Dragica   Korade,   Katarina
Žumer,   Marinka   Poštrak.   Samo   Škrbec,   Jasmin   Držanič   ČASTNI   ČLAN:   Pavle   Bračko    Oblikovanje
in tehnična ureditev: Škof Dean*        Distribucija: Zoran Thaler. Lektoriranje: Samo Koler. Tajnik: Njela Malečkar. Naslov uredništva:
Kersnikova 4, Ljubljana, tqlefon: 319-496. Izdajateljski svet: Ludvik Horvat (predsednik) Andrej Lukšič, Zoran Kariž, Aleš Kardelj,
Bojan Klenovšek, Robert Skrlj, Primož Hainz, Matjaž Jevnršek, Igor Lukšič, Andrej Kfemenc, Mojmir Ocvirk.
Tisk: Tiskarna   Ljudska pravica. Priprava: IBM Dnevnik. Naklada 5000 izvodov, cena posamezne  številke je 25 din.
Oproščeno temeljnega davka za promet po skiepu št. 421-170, z dne 22. januarja 1973
Javni sestanki uredništva so ob ponedeljkih ob 18. uri. Uradne ure: vsak delavnik od 10. do 12. ure.
15
V vodstvu mladinske organizacije se od imladi lanskega leta že intenzivno pripra-ijo na pripravo naslednjega mladinskega ngresa v letu 1986, ki bo moral odgovoriti nekatera nerešena vprašanja koncep-ilnega značaja. Da bi se stvari lotili anali-io, se je Marksistični center pri RK ZSMS rijel ideje o raziskavi slovenske mladine in lal strokovno skupino, ki je že naredila jno skico in metodološka izhodišča za iskovanje slovenske mladine. Dejansko je iskovanje slovenske mladine le del jugoslo-iskega projetka, ki ga izvaja ZSMJ ob jkovni pomoči Instituta za društven? izt-ivanja v Zagrebu.
ilovenski projekt pa bo kljub temu, da je an na teoretska izhodišča celotnega pslovanskega projekta, imel nekaj speci-nosti, ki izhajajo iz dolgoletne tradicije iskovanja mladine, v kateri se je izobliko-anova kvalitativna metodologija in v kate-» se vzgojili številni raziskovalci mladine.
Obe predpostavki sta omogočili, da se je pri CRK ZSMS oblikovala skupina strokov-ikov, ki bo ob tej raziskavi istočasno tudi ala ledino novega raziskovalnega inštiiuta, se bo integralno ukvarjal z raziskavami adine.
lugoslovanski projekt je bil teoretsko novan še preden so se slovenski raziskoval-vključili v slovenski projekt, tako da v retski zastavitvi celotne raziskave niso lelovali. Vključili pa so se v izdelavo unive-Inega vprašalnika s katerim se bo skuŠalo biti nekatere splošne skupne značilnosti vse adine Jugoslavije. Slovenski projekt pa so [iskovalci razvili iz teoretskih izhodišč loslovanskega projekta, tako da so sledili cifičnem kvalitativnem karakteristikam venske mladine, ki so pogojene z razlikami ačinu življenja, načinu mladinske kulture, :inu percepcijc in vrednotenja realnosti, iebno lastnega položaja mladih in njihovih žnosti v bodočnosti, načinu druženja in mumkacije mladih — in na tej osnovi izde-i mefodološki pristop, ki je primeren jkodnevnemu življenju in dojemanju mla-Ijudi.
•ojekt se izogiba zastavitvam dosedanjih lno uveljavljenih pristopov in poskuša kati tisto pot, kjer mladi ne bodo :deljeni kot le poseben socialni sloj, loten zaradi generacijskih in socializacij-pogojev, temveč vstraja ravno na likah.
; Sloveniji bo tako pptekala razliskava na b nivojih:
-  na kvantitativnem nivoju bo potekala v nn smislu jugoslovanska raziskava in ne-fri deli iz slovenske,
-  na  kvalitativnem  nivoju  pa večji del
c raziskave.
:veda bosta oba pristopa omogočila kva-lejšo interpretacijo in s tem bo dobila na nosti tudi sama raziskava.
same metodološke zastavitve pa raziska-ahteva ogromno sodelavcev, ki ne bodo o anketarji, ampak bodo predvsem v kva-ivnem delu raziskave vključeni v vseh h raziskave: od ugotavljanja problemov o razvijanja v glavi do njihovega anjanja.
akšna raziskava o slovenski mladini pa bo
0    v   marsičem   pomagala   razreševati ivne diieme slovenske mladine in njene or-zacije. predvsem pa na KAKŠEN NAČIN
1  ZSMS  POSTANE ORGANIZACIJA ADIH, če jo mladi sploh potrebujejo in :jo?
Fotografija: D. GERLICA in J. SUHADOLNIK
ZIVLJENJE JE BOLECINA IN BOLECINA JE VSE
Z reduciranjem dogajanja na glasbo se zaprejo vse poti k seznanitvi, odločitvi za ali proti, takrat kritika nima nobenega pomena, je nemogoča.
Dvorana ni bila najbolj primerna, verjetno ni bilo izbire. O dvorani še kasneje. e    Informiranje lahko označimo kot prek-rasen primer združitve sile, nuje in nastopa (nastop pred »nastopom).
Občinstvo: izkazana mu je bila velika mera zaupanja, prepričanost v njega vednost. Pred pol leta v beograjskem SKC-ju je bila po uver-
turi potrebna postavitev vprašanja/odgov-ora, kaj je umetnost (Was ist Kunst?), česar tu ni bilo.
Opozarjem   na  naslednje pomanjkljivosti dogodka:
—  Reflektorji. Premajhno število, prešibka svetilnost. Posledica: prešibka bolečina. Ola-jšava: dvorana.
—  Osebje (tehnične sluge). Dogajalo se je celo to, da so se ob trenutkih popolne teme ob mrtvih reflektorjih pojavljale rdeče lučke ci-
garet. Neodgovorno, nedopustno. Svetloba ni igrača.
—  Oder.  Na  njem  fotografi  nimajč) kaj iskati. Ce lahko slikajo izza občinstva, naj sli-kajo tam, če ne, naj najdejo kakšno drugo rešitev. Na njihov račun dogajanje ne sme trpeti.
—  Publika. Čeprav je oder kot ločnica ko-risten, nujen, to nikakor ne pomeni, da se pu-bliko smatra za (večje/manjše) število naklju-čnih   posameznih   obiskovalcev,   ki   lahko
počnejo, kar hočejo. Potrebne so vrste, ločitev vsaj po spolu, prepoved kajenja, pisanja opazk itd. Potrebni so redarji.
Vključitev Pevke (in njenih?) v projekt je do-pustna le, če se njeno udeležbo plača z de-narjem, ali pa je prisoten pritisk (prisila), pod katerim Pevka popusti.
Ne ljudje ne stvari — samo Bog.
Lj., M. B., 21. 12. 1984 ob 20.00.
Andrej F. Novak