FURLANSKI LINGVISTIČNI ATLAS Ob koncu lanskega leta sta inštitut za jezikoslovje in fonetiko v Padovi in inštitut za romansko filologijo na tržaški fakulteti za tuje jezike in literaturo (s sedežem v Vidmu) izdala prvi del Furlanskega histo-rično-lingvistično-etnografskega atlasa (At-lante-storico-lingvistico-etnografico friula-no, ASLEF), ki pomeni z več stališč pomembno obogatitev italijanske arealne lingvistike in lingvistične geografije sploh. Pred njim sta v italijansko-romanskem okviru izšla lingvistično-etnografski atlas Korzike (Atlante linguistico-etnografico italiano della Corsica, Pisa 1933—1942, v desetih zvezkih) in lingvistični atlas Sardinije (Saggio di un Atlante linguistico della Sardegna in base ai rilievi di Ugo Pellis, Torino 1964, I. del — zemljevidi, ?. del — komentar). Od široko zasnovanega Italijanskega lingvističnega atlasa (Atlante linguistico italiano, ALI) pa je bilo do zdaj objavljenih le nekaj poskusnih listov. Delo zanj, in sicer prva faza (zbiranje jezikovnega gradiva na terenu), se je začelo že 1. 1925 in se je končalo pred kakšnim letom, a težavna sistematizacija gradiva in priprava zemljevidov še zahtevata svoj čas. Furlansko gradivo za ta atlas — zbral ga je na začetku edini zbiralec za ALI, zdaj že umrli furlanski jezikoslovec Ugo Pellis — je po določenem izbirnem merilu uvrščeno v ASLEF, ki poleg tega upošteva tudi lingvistični atlas Sprach- und Sachatlas Italiens und der Südschweiz, AIS (Zofingen, 1928—1946). V raziskovalno mrežo ASLEF, ki je bila razpredena po pokrajini Furlaniji in Julijski krajini in ki je upoštevala tudi območja, kjer se je govorilo furlansko do nedavnega, je bilo zajetih tudi deset krajev, v katerih živijo Slovenci (Lipalja ves in Ukve v Kanalski dolini, Osojaae in Solbica v Reziji, Ter, Cernjeja, Brnas ob Nadiži, So-vodnje v Beneški Sloveniji, Zgonik na Krasu in Zavije pri Miljah). ASLEF je obsežno, poglobljeno in zahtevno programirano delo. Glede na že izdane lingvistično-etnografske atlase ima vrsto novosti, ki opravičujejo njegov naslov. Deli se na: a) kartografski lingvistični prikaz — izšel bo v šestih delih — sledile pa mu bodo historične in demološke karte, ki jih bodo pripravili strokovnjaki za furlansko zgodovino in ljudsko izročilo; b) komentarje, ki bodo zbrani v seriji ono-mazioloških monografij, najverjetneje v 26 do 28 knjigah, v katerih bodo razložena posamezna področja furlanske leksike. Le-ta je za jezikoslovca še posebno zanimiva in privlačna, ker je pogosto arhaična in hkrati zelo raznolika, saj se je oblikovala na stičišču romanskega, slovanskega in germanskega sveta, a tako z etimološkega kot komparativnega stališča še ni primerno raziskana. O zasnovi dela nam govori G. B. Pellegrini, glavni pobudnik, organizator in vodja dela za ASLEF, sicer profesor za jezikoslovje na univerzi v Padovi, ko nam na uvodnem listu 1. dela ASLEF v zgoščenem predgovoru posreduje bistvene podatke o zamisli tega dela in njegovi izpeljavi. Priprave za atlas so se začele že 1. 1965 in zdaj so tu prvi vidni sadovi. Prvi del ASLEF prinaša: a) 11 uvodnih zemljevidov (zgodovinskih, upravno-političnih, dialektičnih ...), ki uporabniku atlasa pomagajo pri neposredni orientaciji na raziskovanem območju; b) 159 listov •— na 130-ih so po tradicionalni metodi lingvističnih atlasov prikazani leksikalno najbolj bogati pojmi na zemljevidih, na ostalih pa so podane bolj ali manj obsežne preglednice raziskanih besed. V 1. delu atlasa je 633 pojmov — celotni jih bo imel okrog 6000 — in ti so zajeti iz naslednjih krogov: vesoljstvo in podnebni pojavi, delitev časa (dnevi v tednu, meseci in letni časi), oblikovanost tal in samoniklo rastlinstvo. Na zemljevidih sta zaznamovani orografija (sicer komaj vidno, a vendar toliko opazno, da je mogoče lepo določiti potek dolin m glavnih komunikacijskih poti) in hidrografija. V rahli okrasti barvi so zapisana imena krajev, od koder je gradivo, in vsak kraj izpraševalne mreže ima svojo številko. Vse to ne ovira branja odgovorov (v črni barvi), olajšuje pa orientacijo in pomaga pri interpretaciji registriranih besed, zlasti pri določanju njihove zemljepisne razširjenosti. Ob strani vsakega zemljevida je kot naslov karte zapisan raziskani pojem v italijanščini, francoščini, nemščini in slovenščini (pri rastlinski leksiki tudi v latinščini), z ustreznim primerjalnim aparatom pa je uporabnik atlasa opozorjen na potrebne konfrontacije v zvezi z ALI in AIS. Na istem mestu so navedene tudi še nekatere potrebne dodatne opombe. Karte, 2.99 na katerih je leksika samoniklega rastlinstva (spontane flore), pa so ilustrirane tudi z risbami rastlin. Ob prvem delu je izšla tudi knjiga Uvod v furlanski historično-lingvistično-etnografski atlas (Introduzione aH' Atlante storico-lin-guistico-etnografico friulano). V tej knjigi, ki je nujna spremljevalka kartografskega dela in pomeni tudi uvod v komentarje, je G. B. Pellegrini osvetlil motive in vzroke za pripravo ASLEF, prikazal načrt zanj, opisal raziskovalno metodo in organizacijo dela. Pri delu »in loco« je nastala tudi do-kajšnja fono- in fototeka, in v uvodu lahko zvemo, kje so bili govori posneti in kateri predmeti so bili fotografirani. Zvemo tudi za posamezne sodelavce in njihov delež pri pripravi atlasa. Za zbiranje, zapisovanje in pregledovanje slovenskega gradiva imajo — poleg prof. Pellegrinija, ki atlasu posveča vse svoje moči in znanje (njegovo znano raziskovalno torišče so prav slovensko-romanski jezikovni stiki) — največ zaslug: Milko Matičetov je kot folklorist tudi poznavalec slovenskih narečij v Italiji (predvsem režij anščine) in ima za seboj že lepo število tiskov, zadevajočih jezikoslovje in slovensko-furlanske stike. Za ASLEF je sam ali skupaj s Pellegrini jem zbiral gradivo v več krajih. Pavle Merkü je poleg zapisovanja na terenu pri ASLEF sodeloval tudi s popolnim pregledom zapisov iz Cernjeje in Tera. Nicola Peisici je v svoji diplomski nalogi preučeval narečje v Cernjeji, za ASLEF pa je zbiral in pregledoval slovensko leksiko. Mara Debeljuh-Poldini je opravila težavni pregled zapisov iz Liplje vesi in v Kanalski dolini tudi marsikaj posnela na magnetofonski trak. Božo Radovič, profesor za slovansko jezikoslovje na univerzi v Padovi, je pregledal zapise raznih zbiralcev. V osrednjem delu Uvoda so zbrani številni pomembni podatki o krajih, v katerih so zbirali gradivo (o zemljepisni legi, prebivalstvu in njegovi socialni pripadnosti, o upravni ureditvi, zgodovinski dokumentira-nosti kraja, družbenih in kulturno-izobra-ževalnih ustanovah, turizmu, prometni zvezi s svetom .. .). Pomembni so tudi podatki o informatorjih (starost, izobrazba), še bolj pa ugotovitve o zdajšnjem jezikovnem stanju, o rabi furlanščine in italijanščine ter (v krajih iz »aloglotnih oaz«) tudi o rabi slovenščine in nemščine. Kjer je gradivo zapisoval tudi (ali samo) Ugo Pellis, so omenjena tudi njegova opažanja jezikovnih posebnosti. (Za slovenske govore prinaša ASLEF samo Pellisovo gradivo za dva kraja, in sicer za Sovodnje in Zavije pri Miljah.) Za slovenskega etimologa, dialektologa in tudi zgodovinarja pa je posebno zanimivo tisto poglavje Uvoda, ki je posvečeno nemškim in slovanskim »oazam«, tujejezičnim pasovom na robeh furlanščine. To poglavje spodbuja k nadaljnjim raziskavam, čeprav bodo pisci komentarjev v ASLEF verjetno še sami povedali marsikaj. Ko pisec Uvoda posega v zgodovino in govori o prodiranju Slovanov v Furlansko nižino, ugotavlja, da še vedno obstaja negotovost v zvezi z datacijo prvih slovanskih valov na italijanski severovzhod. Zgodovinske raziskave si v takih okoliščinah lahko uspešno pomagajo z odkritji filoloških analiz, predvsem toponomastičnih. Pri raziskavi furlanskih krajevnih imen je treba vedno računati tudi na možnost razlage s pomočjo slovanskih apelativov, in v Uvodu je našteta vrsta takih slovenskih besed, ki so »kristalizirane« v krajevnih imenih pokrajine Furlanije in Julijske krajine (str. 78-79). Najpogosteje so to izrazi iz geono-mastike in se nanašajo na oblikovanost tal. Najjasnejši zgled: gora ali gorica je kot krajevno ime dokumentirano že 1. 1001 (ttjeditatem predii Solikano et Gorza non-cupatum) ali 1. 1015 (unius ville que sclavi-ca lingua vocatur Goriza). Iz geonomastike je podobnih apelativov več kot trideset, pridružuje pa se jim še vrsta poimenovanj iz živalskega in rastlinskega sveta ter iz hidronimike; pogostna so tudi imena za barve, poklice, lastna imena oseb in občna poimenovanja naselij ter stavb, kot je npr. grad. Ob gradu Pellegrini zavrača razlago nekaterih slavistov, ki so iz te slovanske besede izpeljevali tudi Grade (Gradež). Po njegovem je verjetnejša izpeljava tega toponima iz lat gradus v pomenu »razklada-lišče, pristanišče«. Meni (str. 77), da so slovenski znanstveniki in diletanti (npr. Tu-ma) pri razlagi furlanskih krajevnih imen s slovansko leksiko precej pretiravali. Z ASLEF bo mogoče takšna vprašanja natančneje preučiti. Ugotoviti se bo dalo tudi, kolikšen je slovanski delež v furlanski leksiki nasploh. S tovrstnimi raziskavami so se že ukvarjali (predvsem K. Strekelj, H. Schuchardt, I. Koštial, pa tudi Pirona, Cosattini, Pellis in G. Marchetti), toda številne etimologije furlanskih besed, ki so jim našli korenine v slovanski podlagi, po Pellegriniju (str. 86) niso prepričljive, ne- 300 katere pa je sploh treba ovreči. Seveda pa je pričakovati, da bodo prišle na dan nove. To delo še čaka pisce komentarjev, ki bodo natančno razčlenili furlansko besedje. Treba bo tudi ločiti tiste furlanske besede iz slovenščine, ki na široko krožijo po Furlaniji (npr. černikule »črnice«, triskule »troskalice«, čespe, siespe »češplje«), od tistih, ki so omejene na ozka območja. Za nas je poleg slovenskega deleža v furlanski leksiki zanimiv tudi furlanski (romanski) vpliv na naša narečja v Italiji. Pisec Uvoda jim je posvetil precej pozornosti: naštel je šest oziroma sedem narečij (ziljsko, rezijansko, tersko, nadiško, briško, kraško in sledi brkinskega) ter omenil raziskovalce, ki so se ukvarjali z njimi (Bau-douin de Courtenay, Ramovš, T. Logar, F. Bezlaj, I. Trinko, P. Merku, M. Matičetov in še vrsta italijanskih). Pellegrinija samega je med slovenskimi obrobnimi narečji najbolj pritegnila rezijanščina; njene posebnosti je dokaj natančno podal in se ustavil tudi ob znanih domnevah o izvoru Re-zijanov. Na koncu je skušal povezati raziskave slovenske obrobne dialektologije s furlansko in je našel vrsto romanskih vplivov na slovenska narečja (str. 87-88). V lo-netiki naj bi bili pod romansko-furlanskim vplivom: 1) obsežna diftongizacija nekate- rih samoglasnikov, 2) prehod 1'>?, 3) -m>-n, 4) palatalni izgovor č in g', 5) izguba h