Zoran Kanduč
NEKAJ PRIPOMB V ZVEZI Z DOMNEVNO KRIZO DRUŽINE
UVODNA OPAZKA
Je družina v krizi? Zdi se, da nam že malone
surova intuicija vsiljuje pritrdilen odgovor.
»Vsi« nekako vemo, da družina je v krizi.
Vendar pa to »vedenje« še zdaleč ni nepro-
blematično (ali morda enovito). Ne naza-
dnje, ali sploh obstaja družbena institucija,
za katero bi lahko odkritosrčno in z go-
tovostjo rekli, da ni v krizi. Če je vse —
posamično, posebno in splošno — v krizi,
potem je sodba, da velja to tudi za družino,
nekaj najbolj banalnega, celo samoumev-
nega (nemara kar do te mere, da je že vse-
eno, ali se do nje dokopljemo induktivno
ali deduktivno).
So far, so good. Ampak zadeva je ven-
darle bolj zanimiva, kot je morda videti na
prvi pogled. Celo če se strinjamo, da »je vse
v krizi«, soglasje splahni, ko je treba »bistvo«
krize opredeliti nekoliko podrobneje.
Pravzaprav se zaplete že na začetku, namreč
pri dojemanju same krize. Nobenega
dvoma ni, da je stavek »X je v krizi« po svoji
naravi vrednostna sodba, do katere lahko
pridemo po različnih poteh. Odločilno je,
kaj vzamemo (ali predpostavimo) kot
merilo. To je lahko: (a) ideal (»dobre« ali
»funkcionalne«') družine (v tem primeru je
pač vsaka empirična družina neogibno
odklonska, nepopolna ali pomanjkljiva; o
krizi pa bi lahko govorili, če je oddaljenost
»prakse« od idealnega tipa prevelika, pri
čemer je seveda vselej vprašljivo, kolikšna
razdalja je še v mejah sprejemljivosti ali
normalnosti); (b) določen lik družine iz
preteklosti (navadno gre za idilično podo-
bo iz »dobrih starih časov«, za katere je
najbrž tudi značilno, da so se ljudje nostal-
gično spominjali »dobrih starih časov«, tako
da se tudi ta zgodovinski standard »dobre«
družine prej ali slej zvede na ideal, le da ga
ne lociramo v nekakšno transhistorično
realnost, ampak v mitično preteklost); (c)
normativna shema, ki je lahko — ne pa
nujno — zmes zakonskih, moralnih, reli-
gioznih ali običajnih norm oziroma pri-
čakovanj.
Značilnost današnjega—modernega, po-
znomodernega ali že kar postmodernega
— časa je obilica, pluralizem meril, glede na
katera »ugotavljamo« krizo družine. Po
drugi strani pa smo priče tudi bohotenju
različnih empiričnih primerkov družine,
zaradi česar si kaže zastaviti vprašanje, ali
je sploh smiselno govoriti o družini v
ednini ali celo, in extremis, z veliko
začetnico. Zdi se, da je morda ustrezneje
uporabljati množinsko obliko, kar pa
ustvari kopico dodatnih problemov: če ni
ene same družine, ampak obstaja kaleido-
skopska množica družin (recimo: tradicio-
nalne jedrne družine, enostarševske druži-
ne, enočlenske/samske družine, homo-
seksualne družine, pogodbene/interesne
družine, družine brez otrok, »zbirne«
družine, dislocirane družine...), ali je potem
sploh upravičeno vse ocenjevati v luči
enega samega vrednostnega merila?
Če se zaplete že pri izhodiščni zaznavi
(pravzaprav apercepciji) krize družine, je
pričakovati še hujše razhajanje na ravni
etiološke analize, se pravi pri določitvi
vzrokov tega — če uprabimo dokaj razšir-
jeno (čeravno zelo vprašljivo) oznako —
»družbenega problema«. Še več, nesoglasja
je najti tudi v zvezi z umestitvijo krize
družine v sobesedilo vseobsežne družbene
275
ZORAN KANDUČ
krize. Grosso modo, naletimo tu na dve
skrajnosti: (1) kriza družine je le odsev
splošne družbene krize; (2) kriza družine
je temeljni vzrok krize drugih institucij (na
primer šole) in torej posredno oziroma
posledično krize cele družbe (že zato, ker
je družina domnevno njena temeljna
celica).
Končno se je treba vprašati, kaj navadno
navajajo kot »kronski dokaz« za krizo
družine. Zdi se, vsajprima facie, da je tu še
najmanj pomislekov. Če se namreč omeji-
mo na medijsko posredovane podobe krize
družine, nam takoj stopijo pred oči podaki
o številu razvez, opisi telesnega in psihič-
nega nasilja v družini, kazalci upadanja
števila rojstev, razraščanje enostarševskih
družin... Ampak prav ti samoumevni dokazi
so pri vsem tem še najmanj samoumevni.
Zakaj bi, denimo, upadanje števila rojstev
šteli za znamenje »krize družine«? Prav
lahko bi jih interpretirali povsem — celo
diametralno — drugače. Recimo kot znak
večje osveščenosti možnih staršev. Ti se
morda zavedajo (čeravno le intuitivno), da
razvpito »prazno gnezdo« še zdaleč ni
sinonim za kakršnokoli prikrajšanje, ampak
omogoča — vsaj v obstoječih razmerah —
pogosto neprimerno bolj kakovostno^
družinsko življenje kakor z otroki napol-
njeno »gnezdo«.' Morda so možni starši celo
svetovno-ekološko razsvetljeni in vedo, da
problem sodobnih kapitalističnih družb
nikakor ni v tem, da bi jim primanjkovalo
ljudi. Nasprotno. Problem je prej v tem, da
je ljudi preveč, saj je pač več kot očitno, da
obstoječe družbe ne znajo produktivno
izrabiti niti že danih človeških kapacitet.
Morda se možni starši zavedajo, da dane
razmere ne omogočajo zadovoljivega
socialnega, ekonomskega, političnega,
emocionalnega in kulturnega »ozadja« za
vzgojo otroka. Odrasli ljudje so namreč v
glavnem proletarci (čeravno si tega pogo-
sto nočejo priznati: od tod privlačnost laži
o »izumiranju delavskega razreda«). Njihov
družbenoekonomski položaj je skrajno
negotov in odvisen od nepredvidljivih
gospodarskih tokov v globalizirani kapita-
listični ekonomiji. Kaj potemtakem lahko
ponudijo svojemu virtualnemu otroku? Mu
lahko zajamčijo varne eksistenčne pogoje,^
ki so sine qua non samodoločenega rav-
nanja? Mu lahko prepričljivo zatrjujejo, da
se bo do njih sam dokopal z dosežki v šoli?
Ali pa mu lahko omogočijo le to, da se bo
tudi sam prej ali slej podal na spolzka tla na
trgu delovne sile, se pravi v poniževalno
prostituiranje (v tem ali onem zbirnem
»delovnem taborišču«)?
Ali pa razveze. Mar njih naraščajoče
število ne govori prej o zastarelosti, celo o
neživljenjskosti te pravne institucije? Morda
pa je bolj problematično to, da se ljudje še
vedno odločajo za raznovrstne prisilne
oblike (monogamne) zakonske zveze? Ali
pa nasilje v družini. Mar ni problem v tem,
da so ljudje še vedno — iz ekonomskih,
kulturnih ali družbenih razlogov — voljni
ali prisiljeni (ali oboje) bolj ali manj stoično
prenašati raznovrstna poniževanja, šika-
niranja in celo najbolj neposredne batine?
Da se vsemu temu sami niso zmožni
postaviti po robu? Ob tem pa seveda ne bi
smeli pozabiti, da so medijske podobe
nasilja v družini v glavnem omejene na
zares skrajne primere telesnega nasilja, ki
jih je mogoče pravno kvalificirati kot
kazniva dejanja zoper življenje ali telo. Malo
ali sploh nič pa se piše in govori o ne-
primerno bolj razširjenih oblikah teles-
nega, spolnega in duševnega nasilja, ki sicer
niso »hudodelstva« stricto sensu, a so vse-
eno skrajno moteče in škodljive, zlasti pa
zadevajo neprimerno večje število ljudi
(»žrtev«, ki se pogosto sploh ne zavedajo,
da so žrtve, saj so že navajene prenašati
vsakodnevna trpinčenja in poniževanja).
Ali pa enostarševske družine. Če so te
problematične (in nemalokrat so), je to
manj zaradi samega enostarševstva, ampak
zaradi družbenih in ekonomskih pogojev
(ki odrasli osebi praviloma skorajda ne
omogočajo, da bi lahko sama — na podlagi
lastnega heteronomnega dela — samostojno
in zadovoljivo poskrbela za otroka). In tako
naprej.
POJEM »DRUŽINA«
Družino je težko definirati, zakaj sleherna
»definicija« praviloma ni samo opis, ampak
je — v večji ali manjši meri — tudi predpis.
276
NEKAJ PRIPOxMB V ZVEZI Z DOMNEVNO KRIZO DRUŽINE
Kakorkoli, morda je koristno začeti pri
nekaterih razločevanjih. Najprej pri razliki
med rodbino in družino. Družina implicira
zlasti druženje, določeno skupno življenj-
sko oblike. Rodbina pravzaprav tudi, ven-
dar s pomembno razliko: spoj je biološki
ali naravni (»krvni«), na primer oče-mati-
otrok (+ očetovi starši in drugi sorodniki +
materini starši in drugi sorodniki). Ključna
pri tem je neprostovoljnost. Otrok pač ne
izbere svojih staršev in navadno mora—vsaj
določeno (zanj vsekakor zelo pomembno)
obdobje — z njimi živeti, praviloma v
razmerju odvisnosti. Človek ima torej očeta
in mater, pa morda še brata ali sestro (ali
več) in še trop drugih sorodnikov, kar je
zanj kontingentno dejstvo, ki ga ne more
zanikati. Največkrat so ti ljudje njegova
primarna skupina, v kateri preživi otroštvo
in mladost (in pozneje z njimi še vedno
ohranja določene stike). Na drugi strani pa
bi si kazalo družino zamisliti kot prosto-
voljno združbo ljudi, ki žive skupaj (ne
nujno v ožjem prostorskem pomenu), in to
v razmerah, iz katerih je odpravljena vsaka
— ekonomska, kulturna, politična ali druga
— prisila.
Družina kot bistveno prostovoljna, vseh
dodatnih prisil očiščena združba ima lahko
številne pojavne izoblikovanosti. »Ničelna«
ali izhodiščna družina je druženje s samim
sabo. Tudi to je družina, saj ima aspekt
prostovoljnosti: mogoče jo je odpraviti (s
samomorom). Ta enočlenska »družina« je
pravzaprav temelj vseh drugih družinskih
oblik. Ima tudi svoje strukturne pogoje
možnosti. Za druženje s samim sabo ozi-
roma za samodoločeno (samostojno ali
svobodno) življenje potrebujemo določene
dobrine. Najprej čas (osvobojen hetero-
nomnega dela), prostor (lastno stanovanje)
in dohodek, ki zadostuje za kulturno
sprejemljivo blaginjo, kajpak v skladu z
danim ekonomskim razvojem. Te pogoje si
lahko človek zagotovi edinole s hetero-
nomnim, družbeno koristnim delom, ki je
kajpada (bolj ali manj) zoprno opravilo, a
na žalost neodpravljivo, čeprav ga je seveda
mogoče — glede na obstoječe tehnološke,
znanstvene in človeške kapacitete — radi-
kalno omejiti (na primer na štiri ure
dnevno) in enakomerno porazdeliti med
vse dela zmožne člane družbe. Vse druge
družinske oblike, ki izraščajo iz enočlanske
družine (temeljne enote zasebnosti v
strogem pomenu), so prepuščene soglasju
in domišljiji oseb, ki jih sestavljajo (zato jih,
strogo vzeto, ni mogoče izčrpno popisati,
saj je zbir potencialnih permutacij prakti-
čno neomejen). Tudi možnih načel druže-
nja je lahko več, na primer spolnost, pri-
jateljstvo, pomoč/solidarnost, zagotavljanje
družbe, emocionalna podpora, intele-
ktualne ali estetske afinitete, ekonomske
koristi... Jasno je, da celo taka prostovoljna
razmerja niso (in pravzaprav niti ne morejo
biti) zunaj temeljnih pravnih norm. Vendar
pa tovrstne pravne urejenosti ne bi smeli
mešati s tako imenovano (pozitivnopravno
reglementirano) zakonsko zvezo, ki je pač
samo ena (družbeno in zgodovinsko kon-
tingentna) izmed možnih normativnih
»nadzidav« določenih družinskih razmerij.
Do specifičnega položaja pride, če se
družina spremeni v rodbino, na primer z
rojstvom otroka, zlasti zato, ker je treba v
tem primeru zavarovati specifične koristi
otroka in še morebitne družbene interese
(konec koncev gre za nastanek novega
člana družbe). Vendar pa se s tem vpraša-
njem v pričujočem sestavku ne bomo
podrobneje ukvarjali.
DRUŽINA V LUČI DIALEKTIKE
JAVNEGA IN ZASEBNEGA
V zgornjem razdelku opredeljena družina
nedvomno sodi v polje zasebnosti (ali za-
sebnega). Nakazano razumevanje družine
je v današnji optiki najbrž utopično (čeprav
načeloma — ali praktično — nikakor ne
neuresničljivo). Vendar pa to v bistvu ni ali
vsaj ne bi smel biti problem. Težava je v tem,
da se tudi (tu in zdaj) obstoječe (empirične)
družine navadno umeščajo v sfero zaseb-
nosti.
V kritični teoriji naletimo v tej zvezi na
kopico pomislekov in ugovorov. Med bolj
znanimi je denimo Althusserjeva teza o
družini kot ideološkem aparatu države. Zdi
se, da omogoča dovolj utemeljeno izho-
dišče za razmislek o razmerju med za-
sebnim in javnim, saj nedvomno prebije
277
ZORAN KANDUČ
zdravorazumska (ideološko posredovana
ali zmanipulirana) pojmovanja. Althusser
(in kajpada še kopica podobno usmerjenih
piscev) je namreč očitno uvidel, da je
običajna ločnica med zasebnim in javnim
hudo vprašljiva. Svoje videnje je podkrepil
z vrsto argumentov (prim. Althusser 1980:
56-61). Vendar pa pri tem ni bil izčrpen (saj
ga je zanimalo zlasti vprašanje reprodukcije
vladajoče ideologije). Njegovo analizo bi
zatorej kazalo dopolniti s precej posplo-
šeno hipotezo, da v obstoječih kapita-
lističnih družbah ni strukturnih pogojev ne
za oblikovanje javnega prostora ne za
oblikovanje zasebnosti stricto sensu.
Glede na to, da javno življenje ni pred-
met te razprave, naj v tej zvezi zadošča le
kratka opazka. Problem je v tem, da v
obstoječih »družbah« družba kot realiteta
sui generis tako rekoč ne obstaja. Še huje,
primanjkuje nam celo politična teorija, v
okviru katere bi si sploh lahko zamisli
družbo kot realiteto sui generis (se pravi
kot »entiteto« z lastnimi specifičnimi cilji in
vrednotami, v imenu katerih bi bilo mo-
goče legitimno omejiti določene posamez-
nikove želje — ne pa seveda njegovih
človekovih pravic in svoboščin). Ni institu-
cionalnih mehanizmov, s katerimi bi bilo
mogoče na demokratičen način izrisati
strateške družbene usmeritve, ki bi jih nato
uresničevala država kot »instanca«, prek
katere se družba posreduje in ki je simbo-
lični izraz njene kohezije.^ Zato ne prese-
neča, da je v sodobnih razmerah »država«
samo orodje za zadovoljevanje koristi
najmočnejših interesnih grupacij (»njeno«
pravo — zlasti law in action — pa je potem-
takem pravzaprav samo pravo močnejše-
ga). Ne preseneča, da se ključni »družbeni
problemi« (narekovaji so pač nujni, če
nimamo na voljo nikakršnega pojma »dru-
žba«) — na primer brezposelnost, uničeva-
nje/ropanje narave, naraščajoče družbeno-
ekonomske neenakosti, nasilje heteronom-
nega (abstraktnega) dela, marginalizacija
čedalje večjih družbenih segmentov ipd. —
samo kopičijo, brez sleherne realistične
obljube, da bi bili lahko v bližnji prihod-
nosti rešeni v zadovoljujoči obliki.
Nazaj k vprašanju zasebnosti. Izražena
domneva, da (vsaj v splošnem) ni zaseb-
nosti oziroma ni strukturnih pogojev zanjo,
je morda na prvi pogled nekoliko paradoks-
na, zato ne bo odveč nekaj dodatnih
pojasnil in ponazoritev.
(a) Najmanj sporno je to, da je polje
zasebnosti pravno-politično regulirano
(čeravno način te regulacije še zdaleč ni
nesporen; prej narobe). Ravno zato ne
moremo neženirano ali prostodušno
uporabljati oznake »intervencija«,^ ko go-
vorimo o različnih državnih ukrepih v zvezi
z družino (največkrat »problematično«).
(b) Zasebnost ni enoznačen ali enoro-
den pojem. Nasprotno. Zasebnost je bistve-
no relativno stanje (ali, bolje, proces),
kolikor implicira »ločenost od nečesa/
nekoga«. Ključno je torej, kaj je to, od česar
se kdo želi oddaljiti (ali umakniti) — trajno
ali (pogosteje) začasno. Na tej ravni bi lahko
sledili razločku med nedoločenimi drugimi
in določenimi drugimi. Umik pred nedolo-
čenimi drugimi je še najmanj proble-
matičen. Zadošča, da ima kdo kakršen koli
prostor, kamor se lahko pred njimi umak-
ne. To je najpreprostejše izhodišče zaseb-
nosti. Za večino odraslih oseb ima to vlogo
»dom« (ali družina): kraj, kamor se vrnejo
po službi (z morebitnimi vmesnimi postan-
ki v trgovini, uradu ali gostilni). Če bi bilo
to dovolj za rešitev problema zasebnosti,
zadeva zvečine niti ne bi bila problema-
tična. Vendar pa se tu težave in zapleti
pogosto šele začnejo.
Omenili smo že, da je za zasebnost
potrebno najmanj dvoje: (a) prosti čas; (b)
lasten prostor. Odraslim osebam primanj-
kuje enega in drugega. Vzemimo najprej
skrajno redko dobrino »čas«. Kako je s
prostim časom pri normalni odrasli osebi?
Delo večine ljudi je heteronomno. Da bi
ugotovili, kolikšen je njihov lastni čas,
moramo od časa, ki je v principu na voljo,
najprej odšeti delovni čas. Ta ne traja samo
osem ur (+ morebitne nadure), ampak dosti
več: prišteti je treba še čas za pripravo na
delo, čas za pot na delo (in nazaj) in čas, ki
je potreben, da se človek (telesno in/ali
psihično) spočije od dela, da se »odklopi«
od vsega, kar je povezano s službo, in da
končno ponovno pride k sebi. Šele v tej
točki se začne prosti čas (osvobojen od
službe in dela). Pa vendar ne povsem. Zopet
278
NEKAJ PRIPOMB V ZVEZI Z DOMNEVNO KRIZO DRUŽINE
je treba odšteti družinsko heteronomno
delo (ki še vedno pripada zlasti osebam
ženskega spola, čeprav to v tej zvezi ni
odločilnega pomena). In to ne le čas
neposrednega dela, ampak tudi čas, ki je
potreben za to, da »družinski delavec« pride
k sebi. Ko takole odštevamo čas, pridemo
do spoznanja (ki ga lahko brez posebnih
težav kadarkoli preverimo z opazovanjem
pojavov iz vsakdanjega življenja), da ima
večina oseb na voljo skrajno malo lastnega
časa, namreč časa, v katerem bi bili lahko
suvereni gospodarji svojega telesa, svoje
»duše« in svojih opravil. Zadeva je nemara
razširjena celo do te mere, da jo odrasli
dojemajo kot nekaj samoumevnega, nor-
malnega in naravnega.
Dodaten problem je pomanjkanje ali —
še huje (dasi nikakor ne redko) — odsotnost
lastnega prostora. Človek, ki ima svoj dom,
se lahko tja umakne pred službo in nedolo-
čenimi drugimi. Ampak kam naj se umakne
pred svojim »domom« oziroma pred dru-
gimi družinskimi člani (določenimi drugi-
mi)? Psihološko nevzdržno bi bilo domne-
vati, da se pri normalni odrasli osebi taka
želja (ali celo potreba) že kar a priori ne
more pojaviti. Empirija (in kajpak teorija)
govori drugače. Težava je natačno v tem,
da se take želje/potrebe pojavljajo (če od-
mislimo razmeroma kratkotrajna obdobja
tako imenovane zaljubljenosti, ko hočeta
biti dve osebi tako rekoč ves čas čim bolj
skupaj) in da jih normalni odrasli zvečine
ne morejo ustrezno zadovoljiti. Ti primeri
so v bistvu najzanimivejši. Človek namreč
ima »svoj« dom in »svojo« družino, nima pa
svoje prave zasebnosti (kadar si jo zaželi):
(a) ne more biti sam — kadar hoče ali kadar
se mu zahoče; (b) ne more biti s tistim(i), s
katerim(i) bi si v danem trenutku želel biti.
V takih primerih postane dom — dozdevni
azil zasebnosti par excellence — trdnjava
prisilne (heteronomne) zasebnosti.
Prisilna zasebnost^ je seveda nekaj
neprijetnega in terja določene prilagoditve
oziroma »rešitve«. V vsakdanjem življenju je
mogoče opaziti celo paleto najrazličnejših
manevriranj. Naj opozorimo samo na
peščico njih (spisek pač ne more biti
izčrpen, saj je odvisen od domišljije in
iznajdljivosti prizadetih ljudi).
(a) Umik v katero od domačih prostor-
skih enklav (če kaj takega obstaja). Zadeva
ni vselej učinkovita, saj eksplicitni ali
implicitni nadzor drugih s tem ni odprav-
ljen. Ti lahko vselej vstopijo ali »vdrejo«^ v
enklavo (saj so konec koncev tudi oni tam
doma). Lahko vidijo, slišijo ali slutijo, kaj se
v njej dogaja. Vsekakor pa lahko opazijo
morebitne obiskovalce. Tem nevšečnostim
se je včasih mogoče izognti s spretnim
manipuliranjem s časom (se pravi z ustvar-
janjem zasebnih časovih enklav) oziroma z
improviziranimi epizodami zasebnosti v
razponih, ko nikogar drugega ni doma.
Seveda pa so v splošnem tovrstne opcije slej
ko prej zelo omejene.
(b) Umik iz doma. Zdi se, da je služba za
večino odraslih najpogostejši način umika
iz prisilne zasebnosti (dasiravno je kakovost
te »rešitve« zelo različna; v največji meri je
odvisna od narave službe oziroma dela). Že
zlasti je mikaven za ženske, za katere so
druge oblike bega od doma (in družine) —
na primer umik v »bife«, ukvarjanje s
»konjički« ipd. — manj dosegljive^ (zlasti
zaradi socialnih, ekonomskih in kulturnih
prisil ali predsodkov). Če bi se namreč
ženska »prepogosto« zatekala k »nesluž-
benim« oblikam umika iz prisilne za-
sebnosti, bi bilo njeno početje bržkone
ocenjeno kot nekaj sumljivega. Recimo kot
zanemarjanje njene najvažnejše tradicio-
nalne vloge matere in (zakonske) žene.
Lahko bi bilo interpretirano tudi kot zna-
menje nedopustnega egoizma (»samo nase
misli«), »moralne« oporečnosti (»najbrž išče
moške«) ali osebnostne šibkosti »njenega«
moža (»kako jih lahko dopusti kaj takega?«
ali »če bi jo zadovoljil...«). Služba je v tem
oziru za žensko (in kajpak tudi za moškega)
še najvarnejša oblika bega iz prisilne
zasebnosti (seveda pod pogojem, da zaradi
nje ne trpita dom in družina oziroma otroci
in mož). Od tod izhaja pomembna impli-
kacija: služba postane s tem prizorišče
»lažne personalizacije« (Riesman)"' ali kvazi
zasebnosti (aspekt, ki nima nobene inhe-
rentne povezave s heteronomnim delom).
Še več, zgodi se, da ženske prodajalke
delovne sile (in vsi drugi ubežniki iz
prisilne zasebnosti") pristajajo na izrazito
nečloveške in poniževalne razmere na
279
ZORAN KANDUČ
delovnem mestu preprosto zato, ker je še
tako mizerna in borno plačana služba boljša
opcija od nenehnega bivanja v domačem
(družinskem) zaporu.
(c) Psihični umik. Pogosto gre za umik
pozornosti od domačih. Ta opcija je pro-
blematična, če je realizirana zgolj kot
negativna reakcija v smislu izbiranja manj
slabe med slabimi rešitvami. Seveda pa je
tudi v tem sklopu na voljo več različic: (1)
zrenje v TV sprejemnik (čeprav se gledalec
morda zaveda, da je program bebav, je to
zanj še vedno sprejemenljivejše kakor
gledanje ali poslušanje domačih; poleg tega
ima televizija — ali kateri od njenih ekviva-
lentov — še dodatno prednost, ker ne
zahteva preveč psihičnega napora/napre-
zanja); (b) umik v tako ali drugačno, hujšo
ali lažjo bolezen (ali vsej »slabo počutje«);
(c) preusmeritev pozornosti na domačo
žival ali razna nepotrebna hišna opravila
(pravzaprav časovna »mašila«).
RUTINA:
NARAVNI SOVRAŽNIK IN SOPOTNIK
KONVENCIONALNEGA
DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA
V prejšnjem razdelku smo nakazali neka-
tere probleme, do katerih pride v trenutku,
ko se družina (iz prostovoljne zasebnosti
in druženja) predrugači v kraj prisilne
zasebnosti. Opozorili smo na nekatere
možne individualne »rešitve« (ali vsaj
poskuse reševanja) težav, ki spremljajo tako
stanje. Seveda so vselej v igri tudi družbena
pomagala (nekakšne družbenopsihološke
»bergle«). Teh je praviloma več in se
pogosto dopolnjujejo.
Najvažnejši dejavnik, ki prispeva k
ohranjanju konvencionalnih (in še vedno
prevladujočih) družinskih struktur, je
sistematično zatiranje želje po svobodi
(oziroma samodoločenem delovanju). To
se začne že zelo zgodaj, in sicer (začuda?) v
družini. Nadaljuje se v šoli, zadnji, milostni
udarec pa praviloma zada heteronomno
delo.'^ Krivični bi bili, če bi prezrli odsot-
nost strukturnih družbenih pogojev za
zadovoljevanje (v danih družbah še vedno
radikalne) potrebe po samodoločenem
delovanju (ali uresničevanju raznovrstnih
človeških potencialov). Tu gre zlasti za
iracionalno organizacijo produkcijskega
procesa (ki ne upošteva človeškega časa kot
ekonomskega »vira«, s katerim bi kazalo
gospodariti kar najbolj varčno) in za pravno
neurejeno delitev družbenega dohodka in
bogastva (velikansko število ljudi si ne more
s sodelovanjem v produkciji zagotoviti
dohodka za samostojno življenje, zlasti pa
ostaja brez lastnega stanovanja). Upoštevati
je treba, da ne tako majhno število žensk še
vedno dojema klasično družino kot te-
meljno družbeno institucijo, v kateri se
lahko realizirajo — kajpada v vlogi matere
in soproge (vse ostale možne vloge so.zgolj
okrasek ali dodatek tradicionalnega žen-
skega poslanstva). Tako pridemo do para-
doksnega, celo grotesknega položaja, v ka-
terem so ravno ženske, ki jih tradicionalna
družina najbolj ogroža, protagonistke
perpetuiranja te anahronistične ustanove.
Ne nazadnje, velja opozoriti na še vedno
nezadostno ponudbo alternativnih zgledov
za družinsko življenje, iz katerega bi bile
izrinjene vsakršne prisile.
Družina praviloma postane problema-
tična tedaj, ko se življenje v njej rutinizira.
Na tej točki družinsko življenje zelo spo-
minja na življenje v zaporu. Sedanjost po-
stane le ponavljanje že videne, občutene in
slišane preteklosti, prihodnost pa se prika-
zuje samo še kot moreča anticipacija vedno
iste (ali celo še poslabšane) sedanjosti. Vse
postane mučno predvidljivo, napovedljivo
in ponovljivo. Vznemirljivosti, novosti in
spremembe so dosegljive največkrat le v
domišljijskih eskapadah, sporadičnih
izrabah naključno ponujenih priložnosti ali
posredno (»delegatsko«), namreč prek
spremljanja avanturističnih televizijskih
oddaj ali pogrošnega rumenega tiska. Eden
od ključnih problemov konvencionalnih
zakonskih zvez (oziroma družinskih oblik)
je slej ko prej otopitev seksualnih želja
oziroma osiromašenje seksualnega življe-
nja. To je bržkone dovolj dobro znan pojav,
ki ga je še zlasti pronicljivo razčlenil sloviti
psihoanalitik Wilhelm Reich. Ta je opozoril
še na dodatni problem, ki navadno spremlja
oslabitev spolnih želja, namreč na poveča-
no emocionalno navezanost (»ljubezen«)
280
NEKAJ PRIPOMB V ZVEZI Z DOMNEVNO KRIZO DRUŽINE
dveh ljudi, ki dalj časa živita skupaj. Vse to
namreč njunih medsebojnih konflikov ne
zmanjšuje, ampak jih pogosto celo še
zaostri. Seksualne frustracije namreč s tem
ne izginejo. »Uspešni« zakonci jih običajno
samo bolj ali manj spretno zakamuflirajo
(temu nekateri cinično pravijo »zrel ljube-
zenski odnos«). V resnici pa je »uspeh«
zakona oziroma konvencionalne družine v
teh primerih zlasti reperkusija vrste kontin-
gentnih okoliščin.
Pomembno vlogo pri vsej tej tragikomič-
ni medosebni (in interaktivni) zmešnjavi
ima prevladujoča seksualna »morala«, ki še
vedno povzdiguje protinaravne vrednote,
kot so monogamija, zvestoba (prepoved
»varanja«), odrekanje in samozanikanje. V
luči takih vrednotno-normativnih »shem« si
lahko ljudje izgrajujejo pozitivne samopo-
dobe in samospoštovanje, zlasti pa se lahko
dojemajo kot moralno superiorni. Svoje
naredi tudi strah. Ta ima več obrazov. Strah
pred osamljenostjo. Strah pred negativnim
mnenjem (oziroma neformalnimi morali-
stičnimi sankcijami) drugih. Strah pred
svobodo (tudi seksualno). Strah pred
morebitnim ekonomskim pomanjkanjem
(revščino). Strah zaradi negotove usode
otrok. Strah zaradi izgube družbene prizna-
ne in cenjene vloge (na primer matere ali
žene). Strah... K temu je treba pridati še
kopico materialnih omejitev, na primer
brezposelnost in nezadostna lastna sredstva
(za samostojno življenje in/ali za pre-
življanje ekonomsko odvisnih članov
družine).
Ob vseh omenjenih ovirah najbrž ne bi
smeli biti presenečeni nad obstoječim
stanjem. Večina odraslih oseb se preprosto
sprijazni z monotonijo svojega seksualnega
življenja in z vsakdanjimi rutinami utesnju-
jočega družinskega življenja. Nekateri
(zlasti bolj izobraženi člani srednjega
razreda) skušajo družinsko/zakonsko bedo
vsaj prikriti pred vselej navzočimi pogledi
od zunaj (pa tudi od znotraj). Drugi se
odpovedo tudi tej psihološki maškaradi. Vsi
se pač v glavnem prilagodijo na dano stanje
(tako kot se delavci prilagodijo na hetero-
nomno delo, zaporniki na življenje v ječi...).
Rezultati tovrstnih adaptacij niso neznani:
alkoholizem in druge odvisnosti, duševne
težave (tako imenovane »bolezni«), resigna-
cija, apatija, fatalizem, religiozni obskuran-
tizem, moralistični puritanizem, mržnja do
drugih družinskih članov ali zakonca
(sovraštvo, ki se oplaja v vsakovrstnih
frustracijah, se včasih preoblikuje v zavest-
no ali nezavedno hlinjeno »ljubezen«),
vzajemno odtujevanje, bolj ali manj pogost
mindfucking (oziroma, vulgarno rečeno,
»jebanje v glavo« — pogosto pred dose-
gljivim občinstvom: da bi bila zadeva bolj
zanimiva)... Najbrž je težko reči, katero od
naštetih stanj je v družbi najpogostejše. Zdi
se, da zelo visoko kotira apatičnost, ki jo
izdajajo brezizrazni obrazi, dokončno
sprijaznjenje z usodo, telesni in duševni
slotv motion, zanemarjanje samega sebe,
zdolgočasenst, neobčutljivost do ponižanj
in zunanjega nasilja, površna veselost,
nezahtevnost in druga znamenja, ki jih je
penologi uvrščajo v sindrom bodičaste žice
(prim. Landau 1977: 137-139).
PROTISLOVNE KRITIKE DRUŽINE
Kritike prevladujočih (konvencionalnih)
družinskih oblik se protislovne, kakor je,
ne nazadnje, protisloven tudi njihov pred-
met. Nekateri se sprašujejo, zakaj zadeva ne
funkcionira oziroma funkcionira slabo ali
»krizno« (z vsakovrstnimi anomalijami).
Druge zanima, kako je mogoče, da nekaj
tako protinaravnega sploh še obstaja.
Konservativni kritiki se razburjajo, ker je
po njihovi presoji obstoječa družina pre-
šibka. Pravzaprav jih moti kopica razno-
vrstnih pojavov: osvobajanje žensk (na
primer za ceno zanemarjanja njihovega
tradicionalnega »ekspresivnega« poslan-
stva), slabitev starševske avtoritete, preti-
rano poudarjanje »grešnih« spolnih užitkov,
upadanje rojstev (»ljudem je več do novega
avtomobila kakor do novega otroka«),
upadajoči vpliv (in ugled) religije/cerkve
in tako naprej. »Progresivni« kritiki pa pro-
testirajo, ker je konvencionalna (jedrna)
družina še vedno premočna.
Edmund Leach je, denimo, družino
opredelil kot »izvir vseh naših nezado-
voljstev«. Tako imenovani antipsihiatri — na
primer Laing, Cooper in Esterson — so
281
ZORAN KANDUČ
družino (ali vsaj nekatere od njenih pojav-
nih oblik) ožigosali kot »uničevalca indivi-
dualnih sebstev«. Marksistično usmerjeni
pisci so jo opisali kot branik kapitalistične
kulture, inkarnacijo zatiralne seksualne
morale, institucijo ekonomske eksploa-
tacije in seksualne represije, kovačnico
družbeno nujnih osebnostnih struktur (ki
bodo pozneje »sua sponte«^^ branile eko-
nomski, politični in kulturni status qud)...
Nič manj ostri pomisleki so prišli iz (no-
tranje sicer zelo raznorodnega) femini-
stičnega tabora. Bety Friedan je družino
iznečila z »udobnim koncentracijskim
taboriščem«. Kate Millett je primerjala
zakonski stan ženske s chattel status.
Germaine Greer je svoj pogled na družino/
zakon dovolj nazorno izrazila že v naslovu
knjige The Female Eunuch. In tako naprej.
Vsekakor je treba priznati, da je med
refleksijami obstoječih družinskih (in
zakonskih) oblik še vedno več takih, ki se
— implicitno ali eksplicitno — zavzemajo za
nadaljevanje (ali celo krepitev) danih
institucij. Radikalni kritiki so v (praviloma
popolnoma nevplivni in marginalizirani)
manjšini. To ne preseneča. Vsaka — kritična
ali apologetska — refleksija o družini je
namreč vselej tudi (v večji ali manjši meri)
avtorefleksija. Ta pa je lahko pogosto zelo
neprijetna, celo boleča. Še huje, družinske
izkušnje (iz otroštva, adolescence ali
odrasle dobe) lahko omrtvičijo kritično
družboslovno refleksijo nasploh.'^
Zdi se, da večina teoretskih refleksij
družine temelji na postopku, ki spominja
na splitting. Objekt preučevanja se razdeli
na dobrega in slabega. Tej temeljni podvo-
jitvi se prida še razlikovanje med normal-
nim in odklonskim (ne glede na to, ali se
slednje ovrednoti kot nemoralno/pokvar-
jeno ali bolezensko). Metoda je torej precej
enostavna. Na dobri (funkcionalni) in
normalni strani imamo nevprašljivo ideali-
zirano podobo družine kot nekakšnega
toplega in varnega paradiža v okrilju
nasilnega, brezsrečnega, tekmovalnega,
»materialističnega« in globaliziranega
kapitalizma. Na slabi in deviantni strani pa
imamo maloštevilne problematične dru-
žine, v katerih kraljujejo nasilje, samovolja,
podrejenost (žensk in otrok), zatiranje,
eksploatacija, surovost, alkoholizem in
vsakovrstne zlorabe. Konvencionalna dru-
žina (in zakonska zveza) je že s samo formo
nakazane analize rešena in zavarovana.
Sporočilo je namreč dovolj jasno: vse je
O.K., samo tistim redkim in obžalovanja
vrednim izjemam bi kazalo nameniti malo
več pozornosti. Bolj strokovni (in čuječi)
pristop odgovornih državnih institucij,
morda kakšen tolar več iz mošnje »socialne
države«, več informacij (o pravilni vzgoji
otrok in o konstruktivnem reševanju
konfliktnih odnosov v družini), več dobro-
delnosti (cerkvene ali posvetne), več
raziskav, več...
Če se ozremo na kritične refleksije dru-
žine, nam hitro pade v oči dejstvo, da ma-
lone nihče ne zagovarja abolicionističnega
stališča. Nihče se ne zavzema za odpravo
ali izničenje družine. Večina jih je uperjena
zgolj zoper obstoječe konvencionalne
družine (in zakonske zveze). Zato so
povsem neumestni pomisleki in boječa
vprašanja v smislu, kaj je (ali naj bo)
alternativa danim zatiralskim (prisilnim)
družinskim/zakonskim oblikam. Nelagodje,
ki marsikoga obhaja ob branju kritik na
rovaš (jedrne ali patriarhalne ali mono-
gamne) družine, pogosto izvira iz strahu,
da bi se človek znašel sam (osamljen)
nasproti vsemogočni državi ali še bolj
vsemogočnim »tržnim silam«. Odziv na
tovrstne skrupule je znan: če je tako, je pa
že bolje ostati v varnem in predvidljivem
okviru »stare dobre« družine, čeprav je ta
grozna, zatiralska, prisilna in zrutinizirana.
Vendar ni tako. Preprosto ne drži, da je
bistvo »alternative« v izbiri med konven-
cionalno družino in osamljenostjo (človek
seveda nikoli ni sam, saj je vselej v svoji
družbi, namreč sam s sabo). Iz kritične
analize družine je razvidno predvsem tole:
družino je v splošnem težko, ne pa nemo-
goče'^ reformirati neodvisno od globljih
družbenih sprememb (denimo skrajšanja
delovnega časa, porazdelitve družbeno
koristnega heteronomnega dela med vse
dela zmožne ljudi in zagotovitve material-
nih pogojev — na primer dohodka in
stanovanja — za samostojno življenje).
282
NEKAJ PRIPOMB V ZVEZI Z DOMNEVNO KRIZO DRUŽINE
SKLEP
Vsaka družina je (»v zadnji instanci«) seveda
svet zase. Je prizorišče specifičnih sub-
kultur, mitov, ritualov, verovanj, interakcij,
skrivnosti in tabujev. Družina je protislovna
tvorba. V njej se prepletajo in prežemajo
ljubezen in sovraštvo, tekmovalnost in
sodelovanje, varnost in nasilje, pomoč in
zatiranje/izkoriščanje, nesebično pre-
dajanje in lastniško posedovanje (z obvez-
nim dodatkom ljubosumnosti), odvisnost
in neodvisnost, zasebnost in prisilna
(nadzirana) zasebnost... (Monogamna pri-
silna družina temelji na zatiranju seksual-
nosti, hkrati pa jo ravno ta pojav čedalje bolj
spodkopava in notranje razkraja.) Pojavov
v družinah seveda ni mogoče pojasniti
samo s pogubnimi učinki heteronomnega
dela ali z zatiranjem, ki se navezuje na
družbeno konstruirane spolne vloge
(gender). Taka analiza bi bila nedvomno
redukcionistična ali esencialistična, zlasti
pa slepa in gluha za vse idiosinkratično,
edinstveno in neponovljivo.
Vse to pa še ne pomeni, da družine žive
v nekakšnem praznem ali steriliziranem
prostoru. Narobe. Namen pričujočega
prispevka je bil, vsaj v grobem, osvetliti
zunanje (družbene) določilnice — na
primer stanovanjske probleme, revščino,
odsotnost/pomanjkanje časa (za samo-
določene dejavnosti in za razvoj abstrakt-
nih in konkretnih zmožnosti), družinsko
ideologijo, represivno spolno »moralo« ipd.
—, ki pohabljajo družinsko življenje oziro-
ma ga že tako rekoč a priori onemogočajo.
Naša ključna teza v zvezi z domnevo o krizi
družine je namreč zelo preprosta. Družina
je problematična, ker (oziroma če) temelji
na prisilah — ekonomskih, političnih,
verskih, ideoloških, družbenih, mora-
lističnih ali kulturnih. Boj zoper obstoječe
družinske/zakonske oblike je potemtakem
v prvi vrsti boj za odpravljanje teh (prav-
zaprav vsakršnih) prisil. To pa je tudi vse.
Zato ni mogoče (oziroma ni dopustno!)
predpisovati — recimo z nekakšne vzvišene
teoretske pozicije —, kakšna naj bo idealna
družina. Zamišljanje in uresničevanje takih
»idealnih« oblik druženja je namreč treba
prepustiti svobodnim moškim in ženskam.
Družina (= prostovoljno druženje) je pač
predstavljiva in smiselna edinole kot
združba brez prisil, saj je njeno strukturno
mesto zunaj »kraljestva nujnosti«, se pravi
zunaj heteronomnega (družbeno korist-
nega) dela: na področju posameznikove
svobode, samostojnosti in samodoloče-
nosti.
Naravni in družbeni sovražniki alter-
nativnih družinskih oblik — in hkrati
»vzroki« obstoječih konvencionalnih (dru-
žbeno prilagojenih ali anomičnih) družin
(in zakonskih zvez) — so torej bolj ali manj
znani. Na žalost jim ni malo. O ekonomskih
prisilah smo bržkone (vsaj glede na prostor-
ske omejitve) povedali dovolj. Tu so kajpak
še druge. Represivna seksualna morala,'^
družinska ideologija (zlasti v zvezi s kultur-
nimi konstrukti družinskih in zakonskih
vlog'0, mitologija romantične ljubezni'^ in
prisrčne domačnosti,'^ kulturni predsodki
v zvezi z normalno^" žensko in moško vlogo
C»gender«), pravne omejitve, politični od-
pori, religiozni obskurtanizem, morali-
stični konservativizem ... Hic Rhodus, hic
salta!
Kaj naj še, prav na koncu, rečemo v zvezi
z domnevo o krizi (tradicionalne) družine?
Videli smo, da njena (strukturno pogojena)
kriza v bistvu sploh ni problematična.
Problematičen je način, kako krizo dojema-
jo prizadeti posamezniki in posameznice
(na primer kot osebni neuspeh ali v obliki
krivdnih občutij, sramu in samoobtoževa-
nja) in še zlasti ideološki aparati države
(mediji, cerkve ali politične stranke), ki
vztrajajo pri zastareli tezi, da bi kazalo
okrepiti zgolj eno samo paradigmatsko
obliko družine, namreč tako imenovano
jedrno družino. Namesto tega (in namesto
jalovega ugibanja o vzrokih krize mono-
gamne heteroseksualne družine) bi se
morali zavzeti za to, da bi imeli vsi člani
družbe na voljo vse strukturne pogoje, ki
so neogibni za svobodno eksperimen-
tiranje in nenehno ustvarjanje alternativnih
(prostovoljnih) družinskih življenjskih
oblik.
283
ZORAN KANDUČ
284
Opombe:
' Besedi »funkcionalno« in »dobro« sta za sociološki mainstream pravzaprav sinonima. Ob tem pa
se nekako »pozablja«, da oznaka »funkcionalno« ni deskriptivna, ampak normativna in v zadnji
instanci kajpak politična, saj implicira povsem določeno vizijo o tem, kaj je oziroma naj bi bila
»dobra« družba.
2 Otrok je zlasti za žensko (mater) danes precejšnje breme (dasiravno ji omogoča nekatere pozitivne
izkušnje, zlasti zaradi družbenega odobravanja materinske vloge, raznovrstnih emocionalnih
doživetij odnosa z otrokom ali ugodja ob realizaciji želje po otroku). Skrb za otroka je namreč še
vedno prepuščena zlasti materi (to družbeno konstruirano vlogo lahko opravlja tudi oseba moškega
spola, kar pa je danes prej izjema kot pravilo). To pomeni, da mora praktično ves svoj čas — ki ji
preostane po delovnem času (heteronomnem delu) — nameniti otroku. Njegove potrebe (po
ljubezni, varnosti, novih doživetjih, inovativni igri, fizičnem okolju in hrani) imajo absolutno
prednost. Vse to — ob gospodinjskih opravilih, vzdrževanju stikov z zunanjim svetom (na primer
z obrtniki, šolniki ali zdravniki) in služenju drugim članom družine — posrka ogromno telesne in
psihične energije in časa. To pogosto implicira, da ženski (oziroma osebi, ki opravlja kulturno/
ideološko posredovano vlogo matere) ne ostane tako rekoč nič časa zase, za lastne samodoločene
(avtonomne) dejavnosti in za razvoj lastnih abstraktnih in/ali konkretnih zmožnosti. Razen seveda,
če je ženska dovolj premožna, da plača (kupi) nekoga (praviloma kakšno revno žensko), da namesto
nje opravlja določena materinska opravila, kar pa v splošnem ne rešuje perečih problemov v
zvezi z neenakopravnim položajem žensk v družbi. Ob tem je treba upoštevati, da vladajoča
družinska ideologija (in mitologija) od ženske/matere ne zahteva samo, da se popolnoma preda
otrokom (in družini), ampak tudi, da ji je ta (mazohistična) vloga všeč: da jo navdaja z imanentnim
zadovoljstvom in ugodjem (kar ustvarja še dodatne psihične napetosti v primerih, ko se realne
izkušnje ne ujemajo s predpisanimi oziroma pričakovanimi: ženska se na tovrstne psihične
konflikte ali protislovja pogosto odzove z občutji krivde, grajanjem same sebe, avtoagresijo, krizo
samozavesti, občutenjem lastne neustreznosti, stresom ali depresijo).
' V tej zvezi so zelo pomenljiva dognanja nekaterih empiričnih raziskav. Oglejmo si ugotovitve, ki
jih iz knjige The Quality of American Life-Perspectives, Evaluation, and Satisfactions povzameta
Heinsohn in Steiger (1993: 314): »Najvišjo stopnjo izraženega zadovoljstva najdemo v družinah
brez otrok v hiši. Z rastočim številom otrok rahlo, vendar stalno pada v enaki meri pri otrokih in
ženskah. Ljudje brez otrok v hiši so heterogena skupina, sestavljena iz mladih parov, ki si še niso
začeli snovati družine, starejših parov, ki so prostovoljno ali neprostovoljno brez otrok, ter ljudi,
katerih otroci so odrasli in so zapustili gnezdo'. [...] Starševstvo očitno ni bistveno za družinski
občutek in za zadovoljstvo, ki raste iz tega občutka. [...] Obdobje, ki ga pogosto imenujemo z
mračnim izrazom prazno gnezdo', se zdi eno najpozitivnejših življenjskih obdobij. [...] Zakonske
žene, ki so dosegle status praznega gnezda', se s svojimi odgovori glede na naša merila na splošno
zadovoljstvo uvrščajo zelo visoko. Prekašajo jih samo še mlade zakonske žene brez otrok«.
^ V tej zvezi si kaže zastaviti vprašanje o smislenosti rojevanja otrok. To ne gre le za problem
(ne)zaželenosti otroka (pri čemer seveda ne kaže prezreti neprijetnega dejstva, da se še vedno
mnogo otrok rodi nezaželenih): »Priti na svet samo zaradi starševske ljubezni ali samouresničevanja,
vendar brez koncipirane otrokove perspektive v prihodnosti, za potomstvo nikakor ne odpravi
vprašanja smiselnosti« (Heinesohn, Steiger 1993: 315). Nakazano dilemo bi lahko izrazili tudi v
trenutno zelo priljubljenem jeziku otrokovih pravic. Ali ima otrok pravico, da se rodi zaželen? Ali
ima pravico, da se rodi v razmerah, ki ne postavljajo pod vprašaj njegove življenjske perspektive v
prihodnosti?
' Prim. zelo podrobno in kritično analizo v Meda 1995: 260-276.
^ To tezo je temeljito razčlenila Frances Olsen v sestavku The Myth ofthe State Intervention in the
Family: »Država opredeli družino in določi vloge znotraj družine; nesmiselno je govoriti o
NEKAJ PRIPOMB V ZVEZI Z DOMNEVNO KRIZO DRUŽINE
285
intervenciji ali neintervenciji, saj država konstantno definira in redefinira družino ter vedno znova
normativno in dejansko ureja posamične družinske vloge« (1995: 192). Olsenova v tej zvezi
opozarja, da država določa družinska razmerja zlasti s tem, da vpliva na distribucijo — ekonomske,
pravne in družbene — moči družinskih članov. Eno izmed ključnih področjih državnega urejanja
notranjih oblastnih razmerij v družinskem krogu je ekonomska (ne)odvisnost, zlasti seveda
ekonomska odvisnost otrok/mladostnikov in žensk. V današnjih razmerah je vloga države morda
manj razpoznavna kakor v preteklosti, vendar pa ni zaradi tega nič manj odločilna. Uveljavlja se na
primer na ravni politike zaposlovanja, stanovanjske politike, normativnega reguliranja pro-
dukcijskega procesa, davčne politike ali ureditve socialnega skrbstva, izobraževanja in zdravstvene
pomoči.
^ Pojem »prisilna privatizacija« je podrobno opisal Riesman (prim. 1965: 324, 326-327, 331, 336-
345, 364).
^ Zaklepanje enklave ni vselej izvedljivo. Praviloma je precej nevljudno, vsekakor pa nadvse
pomenljivo.
9 Med bolj sprejemljivimi oblikami »ženskega« umika iz doma (ali prisilne zasebnosti) je na primer
»podaljšano nakupovanje«.
'° Riesman (1965: 324) je pokazal, da je lažna personalizacija (pa tudi emocionalizacija in
moralizacija) heteronomnega dela (ali »službe«) pogosto tesno povezana s prisilno privatizacijo
na področju zabave (ali tako imenovanega prostega časa). To ustvarja kopico nepotrebnih
problemov. Med drugim tudi pomisleke v zvezi z avtomatizacijo in racionalizacijo produkcijskega
procesa (seveda s ciljem skrajševanja delovnega časa): »Kot smo videli, je za veliko uradnikov
lažna personalizacija edina personalizacija, ki jim je na voljo. Za številne tovarniške delavce je
skupni napor za zmanjševanje produktivnosti edina oblika tovarištva, ki jo poznajo. Ko ima delo
za ljudi takšne prizvoke, ostaja še naprej nekaj stvarnega, pomembnega in privlačnega. To je ena
od mikavnosti, ki so med zadnjo vojno pritegnile v tovarne mnoge ženske iz srednjega in nižjega
razreda in jih tam držale kljub slabim delovnim pogojem, slabemu prevozu in pritiskom soprogov.
Ker so bežale od domačega življenja skrajne privatizacije, so bile pripravljene, celo željne sprejeti
navidez najbolj monotona opravila, t...] Vendar pa si mi gotovo lahko zamislimo kaj boljšega, kakor
je beg od doma v tovarno [...]«(Riesman 1965: 331).
" Frances Olsen (1995: 515-516) je v tej zvezi opozorila na zanimiv paradoks. Ljudje so večinoma
nezadovoljni tako s svojim družinskim življenjem kakor tudi s svojim poklicnim/službenim
življenjem. Vendar pa se na tovrstna nezadovoljstva odzovejo tako, da si izoblikujejo romantične
podobe obeh polov, okoli katerih se redno vrti njihovo vsakdanje življenje. S tem se ustvari (in
nato poustvarja) groteskni začarani krog: v meri, v kateri se svoboda na delovnem mestu izkaže
kot iluzorna (ali celo farsična), se ljudje zatekajo k idealiziranim ali mitologiziranim predstavam o
zakonski in družinski sreči; v meri, v kateri se družinska idila izkaže kot utvara, iščejo zavetišča v
svojem abstraktem delu. Adaptacija, o kateri piše Olsenova, je zares tragikomična. Zvede se namreč
na nenehno umikanje iz enega pekla v drugega, in to v praznem upanju, da pekel na oni strani
vendarle ni (ali ne bo) pekel, ampak nebesa.
»Si, kar delaš. Če opravljaš dolgočasna, neumna in monotona dela, boš po vsej verjetnosti tudi
sam postal dolgočasen, neumen in monoton. Delo je veliko prepričljivejša razlaga za napredovanje
kretenizacije kakor celo tako pomembni poneumljajoči mehanizmi, kakršna sta televizija in
izobraževalni aparat. Ljudje, ki so nenehno upravljani, ki jih je delo prevzelo od šole in so vpeti
med družino na začetku življenja in domom onemoglih na koncu, so navajeni na hierarhijo in so
psihološko zasužnjeni. Njihova pripravljenost na samostojnost je tako zakrnela, da je strah pred
svobodo ena redkih razumsko utemeljenih fobij. Ubogljivost, ki so jim jo privzgojili na delu, se
prenaša v družine, ki jih sami ustvarjajo; sistem se reproducira na več načinov, prenaša se v politiko,
kulturo in vse ostalo. Ko enkrat pri delu izsesaš iz ljudi radoživost, je več verjetnosti, da se bodo
podredili hierarhiji in strokovnjakom v vsem drugem. Tako so navajeni.« (Black 1987: 138-139)
ZORAN KANDUČ
286
Reich je ta pojav opisal s pojmom »reprodukcija«. V bistvu gre za proces, v katerem se vladajoča
ideologija in zatiralna morala »naselita« v posameznikovi notranjosti in se s tem psihično
reproducirata v njegovem vsakdanjem življenju: »Ta družbena, v vseh individuih zasidrana in
nenehno reproducirajoča se morala učinkuje potem nazaj na ekonomsko bazo v konservativnem
smislu: izkoriščani sam pritrjuje gospodarski uredits^i, ki zagotavlja njegovo izkoriščanje; seksualno
zatirani sam pritrjuje seksualni ureditvi, ki omejuje njegovo zadovoljevanje in zaradi katere je
bolan, in sam se čustveno brani drugačne ureditve, ki bi ustrezala njegovim potrebam. Tako morala
izpolnjuje svoj ideološko-ekonomski namen« (Reich 1984: 71).
Reich meni, da je ta nesreča zadela celo Freuda. V intervjuju, v katerem govori o svojem odnosu
do utemeljitelja psihoanalize, naletimo na naslednjo pomenljivo izjavo: »On /Freud/ je bil
iracionalen. Rekel sem mu: 'Če tvoja teorija pravi, da so zastoji energije jedro nevroze, in če je
orgazmična potenca (Freud je ni nikoli zanikal) ključ za preseganje teh zastojev ali pa jih vsaj
zmanjšuje, potem je moja teorija o preprečevanju nevroz korektna. To je tvoja lastna teorija. Jaz
sem iz nje samo povlekel konsekvence.' Toda Freud tega ni želel. Tu se je pokazal kot star gospod,
ki je omejen s svojo družino in s svojimi varovanci, ki so bili deloma nevrotični, deloma pa tudi
sami omejeni z lastnimi družinami« (1988:34).
To je treba posebej poudariti. Ne bi bilo namreč pametno čakati na »globlje družbene
spremembe« (ki jih morda nikoli ne bo, ali pa jih vsaj še ne bo za časa naših življenj) in medtem
prostodušno poustvarjati konvencionalne družinske/zakonske oblike. Z iskanjem in ustvarjanjem
drugačnih oblik druženja in družbenosti je treba začeti že hic et nune. To velja še toliko bolj za
one, ki že imajo vsaj približek objektivnih pogojev za samodoločeno delovanje in oblikovanje
svobodnih/neprisilnih družinskih oblik.
»[...] postopoma se bolj ali manj jasno prebija spoznanje, da nima nihče pravice prepovedovati
partnerju, da ima začasne ali trajne spolne skupnosti z drugimi. Vsakdo ima samo pravico, da se
umakne, da ponovno osvoji partnerja ali da eventualno trpi« (Reich 1985: 55).
" »Prisilna morala zakonskih dolžnosti in družinske avtoritete je morala strahopetcev, ki se boje
življenja, in impotentnih, ki niso zmožni z naravno silo ljubezni doživeti tistega, kar si zaman
prizadevajo pridobiti s pomočjo policije in zakonskega prava« (Reich 1985: 57).
»Koncept romantične ljubezni daje sredstvo za čustveno manipuliranje, ki ga lahko moški
izkorišča, saj je ljubezen edini primer, v katerem je ženski (ideološko) dovoljena spolna dejavnost.
Prepričanost v romantično ljubezen pa ustreza obema strankama, saj je to pogosto edini pogoj,
pod katerim lahko žanska preseže veliko močnejši vpliv vzgajanja k spolni zadržanosti. Romantična
ljubezen prav tako zamegljuje realnost statusa ženske in breme ekonomske odvisnosti« (Millet
1985: 13).
'9 »Domača prisrčnost prispeva k temu, da se pozabijo čutni užitki, in zakon ureja spolno življenje
tako, da 'najvišji' cilji življenja — za moškega in za žensko — ne padejo v pozabo« (Wartmann 1985:
93).
^" Christine Thiirmer-Rohr (1985: 115) takole opiše žensko normalnost: »Negovati, skrbeti,
preskrbeti, vzgajati, stati ob strani, varčevati, privarčevati, omejevati, prikrajševati, dajati,
razdeljevati, držati se nazaj, vedno s pravo mero, da vse teče, da je vse v redu ali se uredi; da
mizernost lastne eksistence, vsakdanje omejevanje ne prekorači meje znosnega. [...] In če pride
do konfliktov: upanje, da se bo vse spet uredilo, da se položaj rešuje ali da ga je mogoče rešiti,
upanje, da pa vse le ne more biti tako slabo«.
NEKAJ PRIPOMB V ZVEZI Z DOMNEVNO KRIZO DRUŽINE
287
Literatura
L. Althusser (1980), Ideologija in ideološki aparati države. V: Z. Skušek-Močnik (ur.). Ideologija in
estetski učinek. Ljubljana: Cankarjeva založba (35-84).
B. Black (1987), Ukinitev dela. V: B. Black, G. Tomc (ur), Pozdravi iz Babilona. Ljubljana: KRT
(135-149).
D. BoADELLA (1988), Bolest društva: uspon seksualne politike. Vidici, 255-256 (1-2); 83-99.
E. Cheser (1988), Spas kroz seks: život i delo Wilhelma Reicha. Vidici, 255-256 (1-2); 73-81.
R. CoLKER (1995), Marriage. V: F. E. Olsen (ur.), FeministLegal Theory Vol H. Aldershot: Darthouth
(239-247).
D. CooPER (1971), TheDeath oftheFamily. Harmondsworth: Penguin.
H. Dahmer (1988), Odnos Wilhelma Reicha do Freuda in Marxa. Vidici, 255-256 (1-2); 47-72.
A. Esterson, R. D. Laing (1970), Sanity, Madness and the Family. Harmondsworth: Penguin.
R. Fletcher (1988), The Abolitionists: The Family and Marriage UnderAttack. London: Routledge.
B. Friedan (1965), The Feminine Mystique. Harmondsworth: Penguin.
N. Heather (1978), Radikalne perspektive u psihologiji. Beograd: Nolit.
G. Heinesohn, o. Steiger (1993), Uničenje modrih žensk. Ljubljana: KRT.
R. Jacobv (1981), Družbena amnezija. Ljubljana: Cankarjeva založba.
R. D. Laing (1976), The Politics oftheFamily. Harmondsworth: Penguin.
S. F. Landau (1977), Temporal Experience and the Criminal. V: S. F. Landau, L. Sebba (ur), Criminology
in Perspective. Lexington: Lexington Books (129-146).
E. R. Leach (1961), A Runaway World. London: BBC Publications.
D. Meda (1994), Le travail: Une valeur en voie de disparition. Pariš: Aubier.
K. Millet (1986), Seksualna politika. V: M. Dobnikar (ur.), O ženski in ženskem gibanju. Ljubljana:
KRT (12-38).
F. E. Olsen: The Myth of State Intervention in the Family. V: — (ur), Feminist Legal Theory Vol 11.
Aldershot: Dartmouth (185-214).
— (1995), The Family and the Market: A Study of Ideology and Legal Reform. V: — (ur.), Feminist
Legal Theory Vol II. Aldershot: Dartmouth (509-528).
W. Reich (1988), Reich govori o Freudu. Vidici, 255-256 (1-2); 21-34.
— (1987), Analiza karaktera. Zagreb: Naprijed.
— (1985), Spolna revolucija. Zagreb: Naprijed.
— (1984), Sexpol. Ljubljana: KRT.
D. Riesman etal. (1965), Usamljena gomila. Beograd: Nolit.
C. Thurmer-Rohr (1986), Stud pred rajem. V: M. Dobnikar (ur.), O ženski in ženskem gibanju.
Ljubljana: KRT (109-126).
B. Wartmann (1986), Gramatika patriarhata: K »naravi« ženskega v meščanski družbi. V: M. Dobnikar
(ur), O ženski in ženskem gibanju. Ljubljana: KRT (76-99).