30 LET RAŠICE - HORJUL
Po nas bi se lahko zgledovali tudi drugi
Trideset le ni kratka doba. Posebno še ne, če gre za delo, ki zahteva več kot celega človeka; ki se ne ozira na to, da je treba vstajati zgodaj, naj bo poleti ali pozimi, v mrazu, snegu ali dežju, in točno sesti za stroj, za vedno enako sukajoče se kolesje, ki »požira« drobno nitje, na kilometre nitja in »rojeva« pravcate izdelke, ki načenja oči in živce, a ki vendar vrača z dobrolo, ki jim pravimo kruh.
Prenekatera starejša delavka Rašice TOZD Konfekci-ja Horjul pred tridesetimi leti ni mogla slutiti, da bo ta delovni ritem postal njen vsakdan. Tedaj so delavke delale še doma, matična Rašica jim je dobavljala le material. Šeleleta 1958sosepreselilevdružbenoposlop-je in prevzele družbene stroje.
»Sprva smo polnih šestnajst let samo pletle,« se spomi-nja tistih časov delavka Pavla Čepon, ki bo po okroglih tridesetih letih dela letos 1. maja stopila v pokoj. »Tedaj je bilo treba še vse delati na toke, kajti elcktričnih strojev še ni bilo. To je zahtevalo precej potrpežljivosti. Zdaj se za nič na svetu ne bi rada vrnila v tisti čas«
Leta 1971 je obrat prešel na konfekcioniranje. To je narekovalo vse zahtevnejše tržišče.
»Od takrat izdelujemo v glavnem trikotažo,« je pove-dala nadalje Pavla Čepon. »Sama zdaj že polnih štirinajst l^t delam na istem stroju. Moram reči, da sem se dobese-dno zrasla z njim, in nikoli si niscm niti za hip želela, da bi delala kje drugje«
Podobno ubranost in delovno vnemo je čutiti v vsem kolektivu. Zdi se, ko da so se prav vsi v resnici zlili s svojimi stroji, z delom, in da so celo zasebne skrbi odrinjene v drugi plan.
»Brez pretiravanja lahko rečem, da delavke dobese-dno živijo z obratom,« je pohvalila vzorno marljivost zaposlenih obratovodkinja Marinka Hribar, ki je pred
kratkim prevzela obrat. »Pripravljene so delati vse in z njimi res ni kakih posebnih težav «
Skupinovodkinja Jelka Gočen pa je šla v svoji pohvali 5e nekoliko dlje: »Če bi tako delali tudi drugod, pri nas ne bi bilo izgubarstva.«
Tolikšna delovna zavzetost kajpada ni mogla ostati brez rezultatov. Lani so delavke zaključile delovni plan (235.000 kosov) s 100 odstotno realizacijo, upajo pa, da bo tako tudi letos, pa čeprav bo zahtevnost artiklov še večja.
»Temu primerno tudi osebni dohodki niso tako skro-mni,1« je pridala Marinka Hribar. »Gledano v celoti ima tozd najvišje OD od vseh konfekcijskih tozdov, k čemur pa seveda precejšen delež prispeva tudi večje število delavk z dolgoletnim delovnim stažem (kar 14 delavk horjulske Rašice dela že od vsega začetka - 30 let).«
Glede na precejšnje povpraševanje, Rašica-Horjul za zdaj še nima težav s prodajo svojih izdelkov. To kljub vsc večji zahlevnosti tržišča. Precej njenih izdelkov gre na konvertibilni trg: v ZRN, Francijo, Anglijo in Italijo, nekaj pa tudi v Vzhodno Evropo - Sovjetsko zvezo in Češkoslovaško. Ostalo pa ostane na domačem tržišču.
»Žal pa nas pri vsem našem delu še vedno močno ovira huda prostorska stiska,« je razgrnila največji problem kolektiva obratovodkinja. »Nimamo prav kam z materia-lom, tako da se nam ta kopiči kar po hodnikih, težko premeščamo stroje in delavke še vedno malicajo kar med stroji. To ni ravno prijetno. Ne moremo pa tudi še uvesti tekočega traku, zavoljo česar delavke dobivajo 5 odstot-kov dodatka za normo. To je v veljavi tudi v ostalih tozdih Rašice«
Že leta 1980 so tozdu obetali gradnjo nove proizvodne hale, a se je zataknilo pri denarju. Zdaj jim to obljubljajo za letos, pri čemer pa še ni gotovo, ali bo šlo za docela novo zgradbo ali pa le za prizidek. Le-ta naj bi poleg drugega omogočil tudi več novih delovnih mest, s čimcr bi se zdajšnje število zaposlenih (68) povečalo na 80-100. Ti naj bi delali le v eni sami izmeni. Za kolektiv, ki jc začel takorekoč iz nič, bo to vsekakor pomembna in koristna prelomnica, obenem pa tudi neogibna nuja, saj ne more vedno ostati pri starem in preživetem.
BRANKO VRHOVEC