Duh casa. VII. Na noge torej, drugače mnogobesedni, učeni in na videz zaslužni klerikalizem, učiteljstvo te kliče še vedno na odgovor! Prevelika bi bila sramota, da bi se tako slavna stranka s tako slavnimi pisatelji in govorniki ne upala stopiti v bran poštenja svoje stranke na dan pred borno, ponižano in od pamtiveka zaničevano učiteljstvo! Ako noče ali ne raore tega storiti, zahteva učiteljstvo kapitulaeijo na vsi črti. če hoče še v bodoče veljati naš klerikalizem z vodstvom in časopisjem vred za katoliško stranko kakor se vedno usti, mora respektirati učiteljstvo, pisati o njem dostojno v katoliškera in verskem duhu, nehati z zlorabo vere za dosego nadvlade, gojiti pošteno in dostojno polemiko na časnikarskem polju in v javnosti pri nastopih; biti spravljiv, miroljuben, odkritosr.en; podpirati narodao zavednost, jenjati s hujskanjem zoper šolo, učiteljstvo in druge stranke; strogo se držati v politiki verskih načel ter tudi po teh delovati, pisati in živeti; storjene krivice poravnati; zavzemati se z vso vnemo za povzdigo šolstva in urejevanja učiteljskega graotnega stanja; gojiti ljubezen, spravljivost in resnicoljubnost v javnosti ter smatrati politiške nasprotnike za Ijudi in ne za pse. — To so zgolj katoliška načela, samoobsebi umevna, na podlagi vere ter sprejeraljiva za vsakega katolika. Ako sprejme naš klerikalizem te pogoje, smo kmalu skupaj. BNarod" in nUčit. Tovariš" bosta takoj odnehala, ker ne bosta imela več povoda napadati niti pisati obrarabe. Mir bo potem med našira narodom; konee bo potem s prepirom, sovraštvom in Bbratomornim1' bojem. Potem bi postali v politiki močni v strah nasprotnikom — to bi bil res božji blagoslov. Ali bo pa naš klerikalizem to storil? Nikdar! Pregloboko je že padel, da bi mogel stopiti na to pot. Sraejal se bo, ko bo to čital ter s hiuavsko proti nebu zavitimi o6mi rekel: BOd učiteljstva se ne damo poučevati, kaj in kako naj delamo; mi smo že sedaj prava katoliška stranka z imenom S. L. S., ki ima za seboj ogromo število naroda brez učiteljstva in naprednjakov — ti naj nas pišejo v uho s svojirai nasveti, mi ostanemo kakor smo bli!" S tem je natančno dokazano in povedano, kdo bi moral prvi stopiti na pot sprave. A sprava je pri našein klerikalizmu nezuan pojem; boj, ubijanje, klanje, prepir, sovraštvo, razdor, nesložnost in krivi nazori so njegovo delo, na katere je ponosen, trdeč, da je to katoliško delo, ali v resnici je pogansko! Ali ne bo temu konca ? Menda nikdar, dokler bo iraelo naše katoličanstvo take prvoborce, voditelje, pclitiške nazore. Kaj pa škof kot višji pastir in odgovornik za naše katoličanstvo pred Bogom in ljudmi? Hm, on odobruje vse to ter to celo blagoslavlja in priporoča. Njegovo geslo je: Mi ostanemo kakor smo bli! Po njegovem zgledu, z njegovo odgovornostjo in pod njegovira vodstvom se dogaja vse, kar smo dokazali, zato bo tudi odgovornost njegova jako težka. Kar se tiče opombe o ustanovitvi društva katehetov v našem glasilu, je bila nepreklicno na svojem mestu, Učiteljstvo je tekom let jako napredovalo z raznimi metodiškimi spisi. Zadnja Ieta deluje BSlovenska Šolska Matica" v tem smislu prav dobro, zato jo pri tej priliki jako priporoSamo učiteljstvu in učiteljskim šolskim knjižnieam. Naša duhovščina pa, ki poučuje verouk po naših šolah, ni storila dosedaj v tem oziru prav ničesar. Slovenskih metodiških knjig za verouk ima doslej še prav malo, da ne rečemo skoraj nič. In vendar je zanjo verouk važen predmet na naših ljudskih šolah. Ne samo važen, marveč je tudi težaven predmet, ker se bavi skoraj izključno s samimi abstraktnimi, otroškemu razumu in duhu težkimi pojmi. Kdor hoče verouk z uspehom poučevati na ljudskih šolah, mora biti marljiv, pripravljen na pouk in imeti mora tudi temeljito pedagogiško izobrazbo, da zna govoriti, misliti in ravnati z mladino v otroškem duhu. To delo ni šala, ampak resno delo. Kako se je to delo opravljalo po naših ljudskih šolah, to vemo mi najboljše. -Slovenec" naj lepo molči, da mu drugič ne posvetimo, kakor mu gre. Večinoma hodijo v šolo naši — zlasti mlajši — kateheti popolnoma brez priprave, razlagajo verouk kakor odraslim, ne vedoč, da imajo pred pabo neumne otroke. Ko pride do izpraševanja, pride tudi razoearanje. Učenci ne znajo nič, ker niso mogli razumeti gradiva, in sedaj poje navadno palica, da je groza! Kako naj se pa katehet pripravi na tako važno, težko in abstraktno gradivo brez metodiških knjig in nazorovanja ? Zadnji čas je že, da se je v ta namen ustanovilo društvo katehetov, ki bo lahko blagodejno delovalo, če bo vztrajno in delavno. Do sedaj seveda ti gospodje niso imeli časa za tako važno delovsnje, za politiko in agitacijo pa je bilo vedno dovolj časa. Mi se ne jezimo zaradi ustanovitve tega društva, marve. ga pozdravljamo, naša nevolja obstoji v tem, da se ta predmet zanemarja, površno opravlja, veliko ur pouekod zamudi in se na mnogih krajih postopa nepedagogiško z ubogo šolsko mladino. Klerikalizem naj lepo javno izjavi^a odobruje sedanji šolski zakon in s tem odobruje tudi svobodno šolo. Drugače naj molči o svobodni šoli, ker se s tem samo smeši! Smešno je, kako zna naš klerikalizem metati javnosti pesek v oči glede sedanje šole. Glede dopisa v BSlovencu" št. 153, ki se poteza za nadzorništro g. Štefana Primožiča, smo že odgovorili na dvugem mestu našega gla.ila. Le to hočemo še pribiti, kar tam piše BSlovenec", namreč: BMi smo resnični pri-jatelji šolstva. Želimo torej, da se imenovanje nadzornikov vrši v versko-nravnem duhu, kakor je to tudi nedavno sam cesar v prestolnem govoru izrečno poudarjal." — Bavno v tem duhu jo jo zavil tudi »Domoljub" žt. 26: BOesar in učiteljstvo. V prestolnem govoru je cesar naglašal, da se mora mladina v ljudskik šolah vzgojati versko - nravno. Krščanski poslanci so glasno odobravali te pomembne besede vladarjeve. Žalibog, da se je liberalno učiteljstvo kaj malo oziralo na to, saj želje po .svobodni šoli' se nikdar ne vjemajo z versko-nravnim poukom. Naj bi bilo odslej bolje v tem oziru!" Iz teh dveh izjav človek ne naore presoditi, ali so klerikalni mazači javnega časopisja pravi ideoti, nevedni puhloglavci, ali pa do skrajnosti zvijačni in hudobni, da z namenom varajo javno mnenje. Klerikalizem je resničen prijatelj šolstva? Od kdaj ? Od pamtiveka je pisal najgrše in najostudnejše vedno proti sedanji šoli, u.iteljstvo je pa vedno napadal, grdil, zasmehoval, zaničeval in oviral pri trudapolnem delu. Pred petimi leti nam je napovedal boj na življenje in smrt, in ta boj traja še danes z neprestanimi napadi, da smo prisiljeni stati v obrambi za čast šole in učiteljstva. Ali pomeni to biti prijatelj šolstva *? To je grda laž — klerikalizem je bil, je in ostane neizprosen sovražnik šolstva, to je pribito. Najbolj smešno je, da Diti noče videti, da je papež Pij IX. proklel sedanji državni šolski zakcn, ker je bila šola in učiteljstvo z njim iztrgano iz rok klerikalizma ter je bilo postavljeno na proste noge. Šola in učiteljstvo je postalo svobodno in to je tista zloglasna „8 v ob o d n a š o 1 a", ki jo še danes proganja klerikalizem kot nekaj grdega, pregrešnega, kot strah Ijudstva. NapredDJaki hočejo pa to šolo obdržati, kakršna je Eedaj, zato poudarjajo, da se bodo Tedno potezali za svobodno šolo kot neko nedotakljivo lastnino. To papeževo prokletstvo ni še do danes preklicano, a vkljub temu je ncvi šolski zakon rodil v Avstriji obilnpga blagoslova in tudi Baš slovenski Darod je deležen v obilnosti tega blagoslova moderne svobodne šole, ki je v očeh Bašega klerikalizma prokletstvo za Daš narod, kar je dr. Šusteršič javno povedal. Učiteljstvo mora priseči pri nastopu svoje službe, da se bo držalo šolskih zakonov. Kateri učitelj se je pregrešil zoper svojo prisego? Z imenom na dan, hudcbni obrekljivci! Mi se rie bojimo javae kritike, a ta mora biti poštena, odkrita in resnična! Ako kdo kaj zagreši proti odgoji, le na dan z Bjim z imenom in priimkom, a ves stan blatiti neprestano po krmm in s hudobnim namenom, to si prepovfmo enkrat za vselej! Ti ljudje se sedaj sklicujejo na verpko-nravno odgojo, ki jo je cesar poudarjal v prestolnem govoru, kar je že nekaj samoobsebi umljivega in starega, kolikor je novi šolfki zakon star. Naš klerikslizem razume pri imenovanju nadzornikov neksj drugega, da iBora biti Dsmreč Bovi nadzornik klerikalec, ki bo na Tidez jako pobožen drugače pa hudoben, zvijačen, obrekljiv, lažnjiv, breznačajen, deBvjneijant in podrepnik sedanjega pokvarjenega klerikalizma. Takih nadzornikov se bo znalo učiteljstvo kmalu znebiti, naj le poizkusi klerikalizem svojo srečo! — Sedaj poudarjajo ti ljudje držsvni šols-ki zakon, a v resniei so vedDO bili, so in bodo proti njemii. Tako varajo naši klerikalci javno mceDJe neprestano na katoliški podlagi. Mi tudi izražaico željo: Naj bi se že enkrat izpreobrnili ti trdovratEi, hudobni in zvijačni nasprotuiki šolstva v veliko korist šole in Baroda! (Dalje.)