149
Narodno blago.
Doneski k slovanski mitologiji.
Spisuje Davorin Trstenjak.
VIII.
Hiip, Bug.
V svojih mladih letih sem živel nekatere dni pri svoji žlahti v Radincih tik Mure. Dva fanta sta nečega dne odvezala čoln, ga spustila na vodo, in v derečem valovji sta utonila. Moj stric so rekli: „Vodni hudi duh Hl i p ju je vzel".
*) To so slovenske „morske deklice". Kdo nam ve povedati, kaj se je med narodom o njih ohranilo? Mladež slovenska! to bi bili zanimivi „Pogovori4'.                     Pis.
Staročeski glosator Wacerad pa priravnava česko-slovansko boginjo Hl i p a, italski: Salacii, ki je bila po Varronu boginja vode, in „Salacia et Venilia" se rabi za odtok in pritok morja.
V  staroslovenskem in ruskem znači: h 1 i p a t i, sin-gultire, ščučati, schluchzen, tudi ima pomen: gv(ttq{-q)L(jd<u, zusammenwinden, zusammendrehen, toraj je h 1 i p — h lip a, personifikacija vodnega valovja, ki se skup zvija in vrtince dela.
V  istem kraji sem slišal teto svariti otroke: „ne hodite k vodi, da vas Buga ne požre!"
»Slovaci poznajo vodna bitja: Buginki, pol s člo-večjo, pol ribjo podobo. Sorodni Litovci pa so čestili v okrožji morja delovajoče božest?o, katero so imenovali : Bangu-Devaitis, Wellengott, tudi B a n g-Eutis, Wellenbaser, sansk. b hang a, unda, litovski an ga, val, fluctus, unda.
Tudi ruski pisatelj Kulis (Zapisk. juž. Rus. č. 2, str. 2) pripoveduje, da Malorusi imajo povesti o morskih ljudeh, katerih je polovica človek, a polovica riba*), kateri iz morja priplavajo na žalo (Ufer) morja, in spevajo in godejo. Buga je torej osebljeno vodno valovje, valjajoča se voda. Litovci ta vodna bitja imenujejo: Guldelki, die listigen, iz gundu, gusti, tiberlisten, einem etwas vorspielen, v venetščini: ghen-dolar, ghen dol iz ar, tiberlisten; tudi rusko: gudit, prevarit, iz: g^d-it.
Fri severnih Slovanih se je vodni mož tudi velel: Taterman. Slovenci pa živemu studencu pravijo: taterman.
Po žlebih napeljana voda uteka v neotesan kvišku postavljen štor, porob, in skoz nastavljeno cev izvira. Temu štoru pravijo Pohorci: taterman. V ruskih narečjih pa tat ur označuje, štor, penj , truncus, sansk. ta tala, porob, truncus. Naš slavni učenjak prof. M. Valjavec ima: tratrman, der Brunnenrohre obere in einen Menschenkopf auslaufende Theil (Prinos, etc. pag. 80), a jaz mislim, da je tratrman tiskarska pomota, ker povsod, kod sem poprašaval, so izgovarjali: ta trma n. Po štoru, porobku ima tudi rusko božestvo mej in granic: „Curban", svoje ime, ker Curban v ruskih narečjih znači: „najboljšoi otrubok dereva", porob, abgehauener Baumklotz. Bopp sanskritski tata t a izvaja iz: tat, surgere, extollere, zvišavati se, povzdigati se, torej: taterman, porob, ki se povzdiguje. Prebivalci Pohorja spadajo h korotanskemu deblu slovenstva, in se v mnozih rečćh razločujejo od panonskih Slovencev.