Dopisi. Iz Ptuja. (Oprafičena nezadovoljnost pri Slovencih.) Kdo se ne spominja, 8 kakim veseljem smo vedno zvesti Slovani pozdravili nastop ministerstva Taaffe-jevega! Osobito mi Slovenci smo imeli uzrok, spremembo vlade z veseljem pozdraviti, kajti nadejali smo se, da se vendar spolnijo besede presvitlega cesarja: ,,mir hočem imeti mej svojimi narodi", — da se odpravi psevdo-nemska liberalna metoda nhammer in ambos", ter da bode Slovan poleg Nemca nosil ista bremena, a ž njim vžival jednake pravice in da ne bode narod narodu hlapčeval. Toda grof Taaffejevo ministerstvo je uže črez dve leti na krmilu vlade. V tem ministerBtvu sta dva ministra — Slovana, in kaj smo dosegli? Bogu bodi potoženo, in recimo — prav nič, barem mi Štirski Slovenci ne. Iz sodnijskih pisarn, kjer je tu pa tam le količkaj po slovenščini dišalo, izbacnila se je vsled znane naredbe najvišjega sodbenega dvora popolnoma, kajti spoznalo se je, da slovenski jezik pri nas ni deželski, dakle nij sposoben za naše nnemške" pisarne. Kaj je toraj storiti nam Slovencein? Tirjajmo svoje narodne pravice brez nehenja! Vsak naj tirja od gosposk le slovenskih piseiu, naj si bodi v sodnijskej, političnej, cdvetniskej ali beležniškej pisarni. Pisec teh vrstic zapazil je, da naši občinski predstojniki le preradi z gosposko v nemščini dopisujejo, da vlagajo pri sodnijah ia pri okrajnih glavarstvih v nemsčini pisane vloge itd. In kaka je ta nemščina! da se Bogu usmili. Bi ne bilo bolje, da se piše po dumače, da razurueta predstojnik in gosposka. Ako tu pa tam kakemu gospodu naščina nij po volji, odgovorimo: nUradniki so zavoljo ljadstva tu, a neljudstvo zavoljo uradnikov." Vsaka vloga, katera se odpošlje v pisarno, naj bode slovenska, in prepričani bodimo, da se naši ,,nemški" gospodje tudi našega jezika navadijo. Naše geslo naj bode: kdor živi mej nami, naj živi z nami, t. j. naj govori in piše tisti jezik, katerega narod govori! IzSredišča. (Modrinjakova svečanost.) Po raznih časopisih javilo se je, da se bo dne 25, t. m. vršila v našem trgu svečanost na slavo pokojnega Stefana Modrinjaka, slovenskega pesnika. Čitatelje ,,Slovenskega Gospodarja'' utegnolo bi zanimati, kdo je bil ta Modrinjak. Tukaj tedaj površno priobčimo, kolikor nam je bilo mogoče, o njem izvedeti: Št. Modrinjak rodil se je v Središči dne 23. decembra 1774. leta. Tri gimnazijalne razrede izdelal je v Varaždinu. Kje je gimnazijo izvršil, nismo mogli izvedeti, da se jo bogoslovja izučil v Gradci, je gotovo. Od leta 1801 do 1804 kapelanoval je pri Velikej nedelji, od 1804. do meseca oktobra 1805. pa v Ormoži, in istega leta postal je župnik pri sv. MiklaTŽi, kder je služboval do 1. majnika 1814. leta. Potem prišel je za župnika k sv. Miklavžu v ljutomerskih Goricah, kder je do 8. oktobra 1827. 1. od mrtvouda zadet, naglo umrl. Površni životopis in kratki pregled njegovih pesni, katere smo dobili do rok, prodajal se bo pri svečanosti po 10 kr.; zaBtonj se ne more dcliti, ker ni pisatelj, ni založnik nista bogatina. Knjižico je pisatelj posvetil rojenemu Središčanu, na glasu rodoljubu g. Štefanu Kočevarju, doktorju vsega zdravilstva. Ob enem imamo javiti, da obed ne bo stal l gl. 50 kr., ampak 1 gl. 20 kr. Nadejamo se obile udeležitve! B. Fl. Iz Središča. (Šolski sklep.) Iiueli smo 30. avgusta ua naši trirazredaici konečno očitno skusnjo, ktere se je razven predsedDika in nekoliko udov krajnega našega šolskega sveta tudi lepo število dragega občinstva udeležilo. Navzoči bili so zelo izneuadeui, kajti slišali in videli so veliko več, kakor so sploh pričakovali. Odgovarjalo se je v vseh predmetih tako gladko in krepko, da je bilo veselje poslušati. Tudi v ueunščiui se je precej podučevalo, in videti je bilo, koliko so se učitelji, posebno pa ubogi šolarji trudili, da so vsaj tako daleč dognali. Sicer si pa usojainu dvomiti, da bi imel sedanji slovenski učenec, ki bo po dovršenem tretjem razredu šolo za vgelej zapustil, kedaj kot odiaščen mož posebno korist n. pr. od nemške pobotnice, ki se mu sedaj s tolikim trudom in naporoiu vliva v glavo. Bojimo se namreč, da bo mu se ta ali una sedaj na pamet naučena beseda s časom iz spomina zgubila in ker nemškega jezika ne bode v oblasti imel, si siroraak sploh več pomagati ne bode mogel. Mogoče, da še o tej reči pri priložnosti kaj več spregovorimo. (Dobro. Ured.) 0 zvršetku skušnje v posameznib razredib jc Središki župan g. Čulek otroke primeroma nagovoril in potem so se šolske nagrade delile. V obče bili smo z uspebom poduka prav zadovoljni. Osupnila so nas pa nemška vabila k tej skusnji od straDi našega šolskega sveta. Dokler je tajnikoval nadučitelj g. Št. Kovačie in potem učitelj g. S. Strenkl, se nam kaj takega ni labko primerilo. Komu na ljubo pa se je neki sedaj od prejsnje hvale vredne navade odstopilo ? Zlasti ker razven predsednika vsem udom tega odbora slovenščina bolj teče, kakor nemški jczik, kterega nekteri niti zroožni niso. Iz Velike Nedelje. (Nemškutarsko uradovanje.) Kako naši župani uradujejo, blagovolite razvideti iz sledecega: ,,Z. 88. An die lobl. k. k. Bezirkshauptmannschaft, Gemeinde-Vorstand von Scharding geschiken disse Miiitžir Pas ftir Frauc Skuhala. Diesse Franc Skuhala ist nicht mehr in der Gemeinde Scbarding, er ist jetzt in Žwaben Gemeinde Runčen und dahin verheurat und zustandig ist. Geineindeatnt Scharding am 18. August 1881. Kucbaritscb G. V." Ali bi ne bilo bolje slovenski pisati? — Gospod glavar pl. Premerstein je predstojnikom javno izrekel, naj se poslužujejo slovenskega jezika, ker ga on tak dobro razume in spoštuje kot nemškega. Od gosp. predstojnika Kuhariča je pričakovati, da take neumnosti v^ slovenščini ne bode pisal. Iz Št llja pri Velenji. (Letina, toca, strela.) Človek obrača, Bog pa obrne! Mnogo smo si spomladi od letošnjega leta obetali, a le malo smo in bomo prejeli, kajti ozimina, ki sicer ni imela nobenih posebnih ujim za prestati, pleni izvanredno slabo; oves je nokoliko boljši, krompir pa, kolikor ga še miši pustijo, je večjidel gnji). Vse pa bi se še posililo, ko bi nas ne bil Bog s ,,trdim dežom" due 17. in 28. julija, ter 22. avgusta, tako hudo obiskal. Najbujše zadete so Laze, za njiiiii Kauče in en del Ložnice; tukaj se težko najde ,,ajdovi cvet", po vinogradih pa še to betvo grojzda, kar ga je silni to6i ostalo, v enomer gnjije in se suši. Češplji, koji so nam lepih novcev obetali, so deloma potolčeni, deloma pa razklani, da gnjijejo. Dne 9. t. m. ob 4. uri popoldne iuislili smo že, da smo pa zopet dobili goste toče, kajti bliskalo in grmelo je, da je bilo groza in strah ; stiela zadene med Krulejevim in cerkvenim bliskovodom stoječo sušilnico Antona Pirnata, koja začne koj strahovito goreti; sreča za tamošnje tri posestnike je le bila, da je vlekel zabodnji veter, sicer bi vsa Ijudska pocuoč bila  le inalo izdala, kajti le 20 korakov od gorečega poslopja stalo je drugo s slamo krito, za tem tretje, četrto itd. poslopje Antona Ježovnika in Matije Voha p. d. Kruleja, koja dva posestnika sta m še itak le komaj od strabovitih požarov leta 1861 in 1869 opomogla.