Je li sodnik upraviCen presojati potrebnost itd. 331
Je li sodnik upravičen presojati potrebnost ali nepotrebnost odvetniškega zastopanja in
kedaj ?
(Dopis z Dolenjskega.)
V zadnjem času jela so razna okrajna sodišča strogo postopati pri odmeri strošliov odvetnišliega zastopanja in to zaradi tega, ker menijo, da jim gre pravica, presojati, ako je sploli bila pooblastitev odvetnika potrebna ali ne, in potem tudi presojati potrebnost ali nepotrebnost stroškov, vsled zastopanja po odvetniku naraslih. Ako spoznajo zastopanje po odvetniku za nepotrebno, črtajo ves zabeleženi odvetnikov zaslužek.
Rekurzom, ki so se v več slučajih vložili zoper tako odmero, oziroma črtanje pravdnih ali zvršilnih stroškov, je c. kr. okrožno kakor rekurzno sodišče v Novem mestu ugodilo, odvetnikom njih zaslužek pripoznalo in svoje sklepe') obširno utemeljilo.
') Glej jeden tak sklep z rasjlogi mej pravnimi slučaji v tem snopiču „Slov. Pravnika". Ured.
332 Je li sodnik upravičen presojati potrebnost itd.
Vpraša se tedaj, katero mnenje je pravo in v zakonu utemeljeno?
Do sedaj se ni objavila še nobena odločba najvišjega sodišča, tičoča se navedenega, za odvetniški stan tako vitalnega vprašanja, a tudi pravosodno ministrstvo na spomenice, ki so se mu podale od pristojnih slranij v tej stvari, ni dalo še odgovora. A da je nazor rekurznega sodišča novomeškega jedino pravilen, razvidi se tudi iz naslednjih okolnosti.
Prejšnje predloge civilno pravdnega reda so imele glede strankarskih pravd, t. j. onih, pri katerih stranke niso prisiljene posluževati se odvetniškega zastopanja, razne omejitve glede povračila stroškov, provzročenih zastopanjem po odvetnikih. Vse te omejitve so se pa v zadnji predlogi opustile in sprejela se je jedino še omejitev, izražena v ostavku 3. § a 41. civ. pr. reda, ta namreč, da je v zmislu odst. 1. navedenega §a presojati potrebnost onih (večjih) stroškov, ki so nastali vsled tega, 1.) da je stranka poklicala odvetnika, ki ne stanuje na sedežu sodišča, in 2.) da je pooblastila več odvetnikov.
Vprašanje, je li stroške, nastale vsled zastopanja po odvetniku, vedno smatrati za take, ki so za primerno iskanje in obrambo pravice potrebni ali ne, bilo je že za časa veljave starih civilnopravdnih zakonov sporno. Tako so. sodišča z ozirom na določbo §-a 4. ces. naredbe z dne 27. oktobra 1849. 1., št. 12 drž. zak. v pravdah zaradi motenja posesti pač morala pripustiti zastopanje tudi po odvetnikih, a glede stroškov, po tem zastopanji provzročenih, so večkrat razsojevala, da jih ni smatrati za potrebne. Tudi najvišje sodišče je smatralo s početka ta nazor pravilnim (glej odločbo G. U. št. 6773 in posebno št. 6859), a končno je izprevidelo, da je ta nazor napačen ter je z odločbo z dne 9. marca 1880, rep. izr. št. 103, postavilo nasprotno načelo v veljavo in izreklo, da spadajo k stroškom, katere mora v pravdah zaradi motenja posesti zmagujoči stranki povrniti nasprotna stranka, tudi stroški odvetniškega zastopanja.
Istotako se je v malotnem postopanji različno sodilo o potrebnosti ali nepotrebnosti odvetniškega zastopanja, akoravno so nagibi k zakonu z dne 27. aprila 1873. 1. št. 66 drž. zak.
Je li sodnik upravičen presojati potrebnost itd. 333
jasno izrekli, da sodniku o tem ne gre nobena sodba. Ti nagibi (k §-u 9. nav. zakona se namreč glase doslovno: »Selbst-verstandlich ist es, dass die Parteien, deiien die Wahl ihrer Bevollmachtigen freigestellt ist, auch Advocaten zu ihren Vertretern im Bagatellverfahren werden bestellen konnen. In einem solchen Falle wird der Richter selbst bei der Licjuidirung der Gerichtskosten nicht zu untersuchen haben, ob und welche Griinde die Partei zur BesteUung des Advocaten veranlasst h ab e n.«
Tu je tedaj tudi najvišje upravno oblastvo in sicer po svojem tedanjem načelniku, slavnem Glaser-ju samem, ki je sestavil zakon o malotnem postopanji, izreklo se za načelo, katero se sedaj pobija kakor nepravilno, in to, kar je uvaževati, celo za pravde o malotnih rečeh, glede katerih uprav sedanja sodišča največ kratijo zaslužek odvetnikom.
Da sta načeli najvišjega sodišča in upravnega oblastva, ki smo ju ravnokar navedli, veljavni tudi za sedanjo prakso, izhaja iz tega, da temelji določba §-a 41. civ. pr. reda na istem načelu, kakor § 74. bag. postopanja, oziroma § 24. zak. z dne 16. maja 1874, št. 69 drž. žak.
Kakor že rečeno, ima novi civilnopravdni red le v odstavku 3. §-a 41. dve določbi glede dopustnosti presoje o potrebnosti stroškov odvetniškega zastopanja. A tudi prva teh določb (glej zgoraj) se po našem mnenju ne tolmači pravilno. Neumann trdi, v svoji razlagi h §-u 41., da je uporabljati to določbo sploh vselej, kedar pooblasti stranka odvetnika, ki ne stanuje na sedežu sodišča, če prav na tem sedežu ni nobenega odvetnika, — in presojevati po okolnostih o potrebnosti zastopanja takega odvetnika. Te razlage se drže mnoga sodišča, katerim velja Neumann sploh za nezmotnega razlagalca novega pravdnega reda, in ravnajo v tem zmislu pri odmeri stroškov. A Neumannova razlaga napominane izjemne določbe je po našem mnenju kriva; kajti ni uvideti, zakaj bi bilo presojevati o potrebnosti odvetniškega zastopanja drugače tedaj, kedar je na sedežu sodišča nastanjen odvetnik, I^erz/J^S^^akaj zopet drugače tedaj, kedar na sedežu sodišča ni no-
334 Je li sodnik upravičen presojati potrebnost itd.
benega odvetnika. S tako razlago se dela razloček med pravicami odvetnikov, stanujočih na sedežu sodišča, in med onimi, ki stanujejo izven sedeža sodišča, ter ravno tako med pravicami strank, ker bi jedna smela neodvisno posluževati se odvetniškega zastopanja z učinkom, da sme zahtevati povračilo tudi zaslužka njenega zastopnika-odvetnika, druga pa le v gotovih slučajih.
Napominano izjemno določbo je po našem mnenju tolmačiti tako, da ima sodnik uvaževati potrebnost onih večjih stroškov (»Mehrkosten«), ki so nastali vsled tega, daje stranka pooblastila namestu odvetnika, na sedežu sodišča stanujočega, odvetnika izven sedeža sodišča, oziroma »per analogiam« tudi tedaj, kedar stranka namestu odvetnika, sedežu sodišča najbližje stanujočega, najame odvetnika, ki stanuje na bolj oddaljenem kraju. Ako torej stranka, ki ima opravilo za sodišče v Črnomlju ali Metliki, najame odvetnika v Novem mestu, ne sme se presojevati o potrebnosti ali nepotrebnosti te najeme, saj ta pooblastitev ne spada pod izjemno določbo odstavka 3. §-a 41. civ. pr. reda, ker na sedežu sodišča ni odvetnika in je pooblastila stranka odvetnika, sedežu sodišča najbližje stanujočega.
Na vprašanje, katero smo zastavili kot naslov našemu sestavku, odgovoriti je tedaj tako:
Sodnik razun v izjemnih slučajih od s t. 3. §-a 41. civ. pr. reda ni upravičen preudarjati potrebnosti ali nepotrebnosti odvetniškega zastopanja; poleg tega je pa še pripomniti, da je prvi v napomi-nanem odstavku navedeni izjemni slučaj tolmačiti tako, kakor smo to ravnokar razložili zgoraj.
X.