Kje so naše lutke?
Lutkovno gledališče v Ljubljani je bilo usta-novljeno 1948. leta in je 10. oktobra istega leta izvedlo prvo premiero. Že naslednjega leta je dobilo svojo prvo dvorano. Zaradi omejenih možnosti je sprva negovalo le marlonete, že 1951. leta pa, ko /e dobilo še eno dvorano, je Lutkovno gledališče pričelo tudi s programom ročnih lutk. Ta dva osnovna lutkarska tehnična principa je gledališče razvijalo in izvajalo vse do danes.
Obseg poslovanja Ijubljanskega Lutkovnega gle-dališča se Je od ustanovitve do danes nekollkokrat povečal, toda delovnl pogoji so se vedno bolj slab-šati. Lutkovno gledališče trenutno deluje v majhni marionetni dvorani, kl Ima samo 86 sedežev, kipajo Je gledališče /n razvoj lutkarstva že davno prerasel; mnogo hujša pa Je usoda ročnih lutk. Te so se morale 1976. leta izseliti in od takrat bol/ all manf životarijo. Kolektlv Lutkovnega gledališča jih ohranja z velikimi težavami, tako dajlm išče zatočišče zdaj tu, zdaj tam.
Lutkovno gledališče si ne mora pomagatl Iz tega, saj praktično ne ustvarja nikakršne akumulacije, da bl na ta način lahko izgradllo all adaptiralo kakršne koll prostore za nove dvorane.
Da bi to področje, ki je predvsem Še za naše naj-mlajše tudl del njihove splošne, predvsem pa kul-turne izobrazbe še kako pomembno Inje tako lutkar-stvo nesporno potrebno, približali šlršl javnosti, je uredništvo Dogovorov organiziralo pogovor s pred-stavniki Lutkovnega gledališča Ljubljana. V današ-nfem delu prinašamo problematlko lutkarstva kot ta-kega, v naslednji številki pa se bomo dotaknlli reše-vanja prostorske problematike gledališča, saj bo le-tošnje leto, kot vse kaže, na tem področju prelomno; zasajene bodo prve lopate, kot se temu reče, za adaptacijo bodočega mestnega kulturnega doma, kjer bodo v prvl fazi rešili predvsem prostorski pro-blem Lutkovnega gledališča.
• Kakor botno znali Ja-nezku vcepiti Ijubezen do kulture, tako bo le-ta pri Ja-nezu žela priznanje in ra-zumevanje zanjo. Tako neka-ko je zapisano v enem od do-kumentov Lutkovnega gle-dališča Ljubljana. Koliko to-rej ta misel drži?
Edi Majaron, umetniški vo-dja LGL:
Gotovo je res, da je prav lut-kovno gledališče običajno prvi stik mladega človeka s kulturo. Tega se mi seveda za-vedamo. Lutka je otrokom ta-ko blizu, da je, na določeni stopnji, to njihova igrača. Če pa govorimo o lutkarstvu kot celoti, kot gledališki umetno-sti, moramo nanjo gledati kot na učno-vzgojni proces - ta pa lahko zajema ljudi od tretjega do, če hočete, triinosemdese-tega leta.
Pojem lutkovnega gledali-šča je postal nekako neraz-družljiv z mnenjem, da je to le neka nižja, cenejša zvrst gle-dališča, namenjena izključno otrokom, in še to le za neko določeno starostno stopnjo, ker naj bi bil po svoji specifiki prenosa spoznanj blizu le otroškemu dojemanju sveta, kjer lutke kot predmeti, po-dobno kot kopica igrač, oživi-jo v nekem imaginarnem živ-ljenju.
Seveda se je to, nekako že dve stoletji trajajoče mišljenje odraslih, da je lutkarstvo pač le neka oblika zabave, zakore-ninilo tako daleč in tako moč-
no, da prav iz tega izhaja do-bršen del težav našega lutkar-stva.
Mislim pa, da je to prav na-ša dolžnost, dolžnost lutkar-jev, da poskušamo tudi tej zvrsti gledališke umetnosti priboriti pravo mesto tudi med odraslo publiko - ne le s pripravo predstav izključno za odrasle - take predstave, ki bi bile zanimive tako za mla-do kot tudi za starejše občin-stvo.
Moram dodati, da do nedav-nega nismo imeli niti tekstov niti še nimamo svojih teoret-skih raziskovalcev, in tako je cena lutkovnega gledališča, možnosti njegovega prodora, potrditev lutkarstva kot umetnosti precej manjša.
Vsaj doslej je bilo tako.
Mislim, da smo na nek na-čin lutkarji krivi, da ni bilo pravih šol - pravzaprav jih ni-mamo še sedaj - da bi se lah-ko spoprijeli z vsemi specifi-kami, ki jih lutkarstvo nudi. Kar je nekdo na tem področju spoznal, obvladal preko svo-jega vsakdanjega dela, je pač poskusil tega naučiti sodelav-ce okoli sebe. Tako je nastal nekakšen ceh, ki je ljubosu-
mno čuval te spoznave in jih, v smislu vzgoje kadrov, težko posredoval naprej.
Tako smo prišli do zaprtosti in zdi se mi, da je slovensko lutkarstvo bilo do nedavnega mogoče izrazito zaprta lutkar-ska sfera.
Ko omenjam to zaprtost mi-slim, da je veljala tudi v odno-sih med našimi gledališči in med posameznimi institucija-mi, ki se s tem ukvarjajo. Zelo bi si želeli, da bi vnaprej sode-lovanje steklo in to vseh, ki se z lutkarstvom ukvarjajo, saj se dogaja, da se borimo za oslovo senco ob dokazovanjih kdo ima bolj prav. Pogledov na lutkarstvo je toliko, koli-kor nas v njem dela. Zdi pa se mi^ da ne more biti škode ob tem - da je to pač še vedno predvsem področje, kjer pri delu prevladuje entuziazem in iskanje ustreznih oblik.
• Iz tega bi se dalo sfe/epa-ti, da na AGRFTV še ne ob-stoji katedra ali oddetek xa ta del umetnosti?
Edi Majaron:
Sploh ga ni in tudi nobenih predavanj niti informacij o lutkarstvu sploh ni. Upamo
pa, da Tx>do letos, vsaj taka so zagotovila, v Beogradu odprli oddelek za lutkovno igro. To-liko zaenkrat, ne bo pa še niti režije, ne dramaturgije, ne te-hnološko likovnega oddelka, ki pa je za lutkarstvo še kako pomemben.
Sedaj se tu in tam kakšen Jugoslovan odloči in gre na študij lutkarstva v inozem-stvo, kjer imajo nekaj tovrst-nih fakultet ali akademij.
Poleg tega moram omeniti še naše akcije, ki jih je LGL pričel realizirati. V vsaki sezo-ni nameravamo povabiti iz dežel, kjer je lutkarstvo že ze-lo     razvito,           k nam po
enega od tamkajšnjih moj-štrov, ki naj bi s seboj pripe-ljal tudi potrebne strokovnja-ke, bodisi likovnike in druge, ki bi jih potreboval.
Tako smo lani realizirali predstavo s češkim režiser-jem Pravljičarjeve pravljice, ki je prav tako češkega izvora. Na tak način si tudi sami bo-gatimo svoja spoznanja, od strokovne ekipe do igralcev, ki sodelujejo v predstavi.
Letos je v planu sodelova-nje z enim najboljših poljskih režiserjev, vletu 1981 pa z madžarskim avtorjem.
Ignacije Šunjić, direktor LGL:
Tu bi dopolnil naš pogovor, namreč prav tako, kot vabimo k sodelovanju umetnike iz drugih dežela, nameravamo tudi mi v teh deželah prikazo-vati naše dosežke s področja lutkovne umetnosti.
Edi Majaron:
Prav gotovo. Najmanj kar lahko storim6 je vsaj izmenja-va besedil, tu pa smo do sedaj resnično premalo storili, celo institucije v državnem merilu - ne samo da jih ne prevajamo v jezike, kamor bi jih lahko pošiljali, ne pošiljamo jih niti v originalu.
Navsezadnje nam dobrih tekstov niti ne manjka...
(Nadaljevanj* prihodnjič)