

HRG5 - BIBLIOTHEK

- bES —-

JOHANN y,USCHE3<3
B UCH Kr . fo,

Depos.

Einsiedeln (S 2 wajcary.)

Benziger i 3p.

SVETE MASE

po

Domače in molilne Mve.

Druzega natisa.

V LJUBLJANI, 1879«

V zalogi pri Henrik Ničman-u.

390284

Natis teli bukev je dovolilo visoko častitljivo ljub¬
ljansko škoiijstvo 23. decembra 1874. 1., št. 1369,


“razlago sv. maše poPekcu 1834.1. tiskano,
toda s čerkami, ktere se več ne rabijo. Ker
je pa sveta maša središče kerščanskega življenja,
se je pri izdavanji pričujočih bukev mislilo,
kako naj bi se z njimi pomanjkanje takega
branja odpravilo.

Po izreku sv. Gregorja papeža zgled budi
in vnema; zatoraj se nahajajo mnoge dogodbe
v razlagi sv. maše, kako čudapolnega se je
Bog skazoval tistim, ki so v dobrem in pravem
namenu sv. mašo obiskovali. Iz tega ozira se je
razlaga strogo poslovenila po izvirniku.

Ptuja imena so večjidel po izvernem pi¬
sana, vdomačena so po materno vstrojena.

Sv. pismo se razun oblik navaja po slo¬
venski odobreni prestavi, da si vsak po svojem
ne prestavlja in ne kuje novih besed.

Razlagi so se pristavile kratke navadne
molitve, da posestnik razlage sv. maše ima ob
enem tudi molilne bukve.

Založniki teh bukev nimajo nikakor na¬
mena, delati časen dobiček; veliki trud in
mnogotere stroške darujejo vernim Slovencem,
da bi v njih sercih zbujali spoštovanje in lju¬
bezen do sv. maše, da bi jo prav umevali,
pridno obiskovali in se je vdeleževali v svoj
večni in časni prid; zatoraj se vsem bralcem
priporočujejo v pobožno medsebojno molitev.

Dobro se je pazilo, da bi se kaj zoper
sveto vero in kerščansko nravnost ne vsejalo;
ako bi se vendar kaj takega nahajalo, se v
pokorščini do svete cerkve njeni razsodbi
poklada.

Naj toraj razlaga sv. maše  roma kot
domače duhovno branje in molilne bukvice
po milem Slovenskem!

Ljubljana,  30. marca 1875.

Pervo poglavje

O bistvu svete maše.

1. Sveta maša se imenuje po latinskem „sacri-
ficium 0 , beseda, ktera se ne more prestaviti v slo-
venšini v pravem pomenu. Prestavlja se sicer z
besedo „daritev“, vendar pomenja beseda „daritev“
veliko manj kakor „sacrificium“. Daritev je p. že
to, ako se daruje samo vinar na altar, nikakor pa
„sacrificium“, ker je „sacrificium“ veliko več kot
daritev. Kaj je toraj „sacrificium?“ „Sacrificium“
je vnanji dar, kterega je na duhovni način posvetil
postavno postavljen in posvečen služabnik in kteri
se najvišjemu Bogu samemu daruje v spoznanje in
dokaz njegove najvišje oblasti nad vse stvari. Beseda
„sacrificium“ pomenja toraj veliko več kot „ daritev"
in kadar bomo rabili v ti knjigi besedo daritev, jo
bomo rabili v tukaj razloženem pomenu besede
„sacrificium“. Spominjaj se zraven, da je to tako
imeniten dar in tako visoka služba božja, ktera gre
samemu neskončnemu Bogu in nobeni ustvarjeni reči.

2. Že sveti Avguštin iz obče misli vseh ljud¬
stev spričuje, da se daritev Bogu samemu spodobi.
„Kdo je kdaj terdil“, pravi on (lib. 10. de civ.
cap. 4.), „da se more komu drugemu darovati, kakor

Kazi. sv. ra. X

2

samo tistemu, o kterem se ve ali vsaj misli, da je
Bog?“ In zopet (Tom. VI. Lib. 1. cap. 18. cont.
Advers. leg.): »Hudič bi od svojih nikakoršne da¬
ritve Le zahteval, ako bi ne vedil, da se taka le
pravemu Bogu spodobi. Mnogo imenitnih gospodov
je tirjalo nektera taka spoštovanja, kakoršna se le
pravemu Bogu skazujejo; toda prav malo jih je
bilo, kteri so zahtevali, da se jim imajo tudi božje
daritve opravljati. Tisti pa, kteri so to zahtevali,
so hoteli biti bogovi". Iz teh besedi svetega Avgu¬
ština razvidiš, da je „sacrificium“ služba božja,
ktera se ne spodobi ne človeku, ne svetniku, ne
angelju.

3. Sv. Tomaž Akvinski (2. 2. q. 85. a. 1.)
govori: »Natorna postava je, da se mora Bogu da¬
rovati; brez določne postave in brez posebnega
opominjevanja se čuti človek po svoji natori k temu
zavezanega". To vidimo pri Abelnu, Noetu, Abra¬
hamu, Jobu in drugih očakih, kteri so brez božje
zapovedi iz samega natornega čutila Bogu darovali.

Še več. Ne samo pravoverni, tudi nejeverniki
so svojim malikom, ktere so za prave bogove imeli,
po natornem nagibu prinašali darove. Izraelcem je
Bog zapovedal v postavi, naj mu vsak dan, zlasti o
vseh večih praznikih, s posebno slovesnostjo daru¬
jejo, naj mu pa jagnjet, ovac, telet in volov ne
samo darujejo, ampak mu jih po posvečenih mašni-
kih z gotovimi molitvami in obredi izročujejo, jih
koljejo, oderejo, altar s kervjo oblijejo, meso na
altarju sožigajo, med tim opravilom trobentajo in
pesmi pojejo. Takošne so bile judovske daritve, s

3

kterimi se je dajala Bogu dolžna čast in se pripo-
znavalo njegovo najvišje gospodarstvo nad vse stvari.

4. Ker je tedaj daritev v človeški natori tako
globoko vkoreninjena, da so z njo, razun molitve,
hvalnih pesmi, milošine in drugih dobrih del, vsi
narodi in vsa ljudstva Bogu ali izmišljenim bogovom
spodobno čast skazovali: bilo je potrebno, da je
tudi Kristus svoji cerkvi daritev ali unanjo službo
božjo odločil, s ktero naj bi pravoverni svojega
Boga častili in mu tako najbolj všečno delo oprav¬
ljali. Pameten človek si ne more misliti, da bi bil
mogel Kristus pri svoji cerkvi, ktero je tako lepo
vredil, na to najvišjo službo božjo pozabiti in jo v
tako imenitni stvari nepopolno pustiti; na ta način
bi bila cerkev za judovstvom zaostala, ktero je imelo
tako lepe daritve, da so si hodili ogledovat celo
imenitni pagani judovsko bogočastje ter donašali
denar v pospeševanje judovskih daritev. (II. Mak. 3.)

5. V vesoljnem tridentinskem zboru nas uči
sveta cerkev, kakošno daritev je Kristus v novem
zakonu vstanovil. Izrekla je naslednje (Sess. 22. c. I.):
„Ker je bilo v starem zakonu po spričevanju sv.
Pavla (Hebr. 7. pogl.) zavoljo nezmožnosti levito-
vega duhovstva vse nepopolnoma, je bilo potrebno,
da se vzdigne po določbi Očeta usmiljenja nov maš-
nik po Melkizedekovem redu, naš Gospod Jezus
Kristus, kteri edini je premogel pravo daritev vpe¬
ljati. Ko se je tedaj ravno tisti Gospod in naš
Bog — akoravno se je hotel s svojo smertjo na al-
tarju križa v večno odrešenje dati pa ne s to smertjo
svojega mašništva vničiti — ko se je tedaj ravno

1 *

4

tisti Gospod in naš Bog pri zadnji večerji, preden
je bil izdan, na vekomaj za mašnika po Melkizede-
kovem redu razglasil: je daroval v podobah kruha
in vina svoje telo in svojo kri Bogu Očetu, in za¬
pustil s tim svoji preljubljeni nevesti sveti cerkvi
vidno  daritev, kakoršno zahteva človeška natora.
Ta vidna Kristusova daritev ima predstavljati tisto
daritev, ktera se je na križu le enkrat opravila, ta
vidna daritev ima spomin kervave daritve na križu
do konca sveta ohraniti in svojo blagodejno moč v
odpušenju naših vsakdanjih pregreškov kazati. Po¬
tem je dal Kristus pod onimi podobami aposteljnom
samega sebe v jed, je postavil aposteljne v tem tre¬
nutku za mašnike novega zakona ter je ukazal njim
in vsem njihovim naslednikom to daritev ponavljati
ko je djal: „To storite v moj spomin!" Tako je
že od nekdaj sv. Cerkev to razumevala in učila".

6. To in še več uči sv. cerkev ter nam ve¬
leva verovati, da Kristus pri zadnji večerji ni samo
kruha in vina v svoje telo in kri spremenil, ampak
da je tudi Bogu Očetu daritev opravil, toraj daritev
nove zaveze ustanovil in pokazal, da je on duhoven
po Melkizedekovem redu. O Melkizedeku govori
sv. pismo (I. Mojz. bukve 14. p.): »Melkizedek pa,
salemski kralj, je kruha in vina prinesel, zakaj du¬
hoven je bil Boga najvišjega, in je Abrahama bla¬
goslovil". Sv. pismo tukaj sicer ne pravi narav¬
nost, da je Melkizedek najvišjemu Bogu daroval,
vendar je to sv. katoliška Cerkev že od začetka
tako razumevala in tako so razlagali tudi sveti
očetje. Da, že David razlaga to na enak način, ko

5

poje v 109. psalmu: „ Gospod je prisegel in se ne
bo kesal: „„Ti (moj sin) si duhoven vekomaj po
Melkizedekovem redu““. Da sta pa Melkizedek in
Kristus darovala, spoznamo lahko iz sv. Pavla, ki
tako-le piše Hebrejcem (8. pogl.): „Vsak veliki du¬
hoven je postavljen, da daruje darove in klavšine".
Še očitneje ravno tu govori (5. pogl.): „ Vsak veliki
duhoven, izmed ljudi zbran, je za ljudi postavljen
v to, kar Boga zadeva, da daruje dari in daritve
za odpušenje grehov". Potem pristavlja: »In nihče
si ne vzame časti, razun kteri je poklican od Boga
kakor Aron. Tako tudi Kristus ni sam sebe pove¬
ličal, da bi bil veliki duhoven, temuč tisti, kteri je
govoril k njemu: „„Moj Sin si ti, danes sem te jaz
rodil. Ti si duhoven vekomaj po Melkizedekovem
redu!““ Od tega imamo velike reči govoriti, kar
pa je težko razlagati, ker ste slabi postali za po¬
slušanje".

7. Iz teh svetopisemskih besedi je očitno, da
sta Kristus in Melkizedek — ker sta bila oba ve¬
lika duhovna — oba najvišjemu Bogu daritve in
darove opravljala. Melkizedek ni daroval živali ka¬
kor Abraham in verni tistega časa, ampak po nav-
daji sv. Duha je zoper takratno navado kruh in
vino z gotovimi obredi in molitvami posvetil, pov¬
zdignil, najvišjemu Bogu kot prijeten dar daroval
in je zaslužil postati po tem takem predpodoba
Kristusa in daritve novega zakona. Ker je toraj
Bog Oče Kristusa po Melkizedekovem redu, kteri
je daroval kruh in vino, in ne po redu Aronovem,
ki je živali daroval, za mašnika pomazilil: je Kri-

6

stus v svojem življenji tudi res z darovanjem kruha
in vina mašniško službo opravljal.

8. Vprašuje se zdaj, kdaj je opravii Kristus
mašniško službo po Melkizedekovem redu? Odgo¬
varjam: V evangelijih se o kaki daritvi kruha in
vina nikjer drugde ne govori, kakor samo pri po¬
pisu zadnje večerje, kjer se to-le bere: „Kadar so
pa večerjali, je vzel Jezus kruh, je zahvalil, ga po¬
svetil, razlomil, svojim učencem dal in rekel: Vze¬
mite in jejte, to je moje telo, ktero bo za vas
dano; to storite v moj spomin!“ Ravno tako je
vzel tudi kelih, je zahvalil, jim ga podal in rekel:
„Pijte vsi iz njega, ker to je moja kri novega
zakona, ktera bo za mnoge prelita v odpušenje
grehov

9. S temi besedami sicer še ni naravnost po¬
vedano, da je Kristus kruh in vino daroval, vendar
ja to v celi zvezi tako očitno, da ni bilo treba do¬
ločne omenitve. Dalje pravim: Če Kristus še pri
zadnji večerji ni kruha in vina daroval, tega sploh
nikoli ni storil; ako pa bi tega ne bil storil, bi ne
bil mašnik po Melkizedekovem redu, ko vsaj sv.
Pavl njegovo mašništvo tako krasno popisuje ko go¬
vori: »Drugi so brez prisege duhovni postali, ta pa
s prisego po njem, kteri mu je rekel: »»Prisegel
je Gospod in ne bo se kesal: Ti si duhoven veko-
mej po Melkizedekovem redu““. On pa, ker ostane
vekomaj, ima večno duhovstvo“. (Hebr. 7.)

10. Res je tedaj, kar je sklenila v tridentin¬
skem zboru (Sess. 22. c. 1.) sv. katoliška cerkev:
»On je pri zadnji večerji svoje telo in svojo kri

7

pod podobami kruha in vina Bogu Očetu daroval
ter aposteljnom in njihovim naslednikom ukazal, naj
ga pod ravno tistimi podobami darujejo, rekoč: „To
storite v moj spomin!“ ktere besede je razlagovala
katoliška cerkev vedno v tem pomenu. In to je
tista čista daritev, ktera se ne more z nikakoršno
hudobijo in nevrednostjo darovalca omadeževati,
ktero je Gospod Bog po preroku Malahiju (I. 11.)
kot čisto daritev oznanil in ktera se ima povsod
darovati njegovemu imenu".

11. O ti čisti daritvi piše prerok Malahija
tako-le (1. p.): „Nimam dopadajenja nad vami (t. j.
nad duhovni stare zaveze), pravi Gospod vojskinih
trum, in daru ne bom več sprejemal iz vašik rok.
Zakaj od solnčnega vzhoda do zahoda bo moje ime
veliko med narodi, na vseh krajih se bo darovalo,
in čista daritev se bo opravljala mojemu imenu".
To je prerokovanje daritve sv. maše, ktero se od
vseh očetov tako razlaga in ktero se ni v starem
ampak v novem zakonu spolnilo. V novem zakonu
se je pa tudi vresničilo, kar je Bog Oče svojemu
Sinu v 2. psalmu obljubil: „Moj Sin si ti, danes
sem te rodil. Prosi me in dal ti bom narode v
delež*. Vsi vemo, da se je to takrat zgodilo, ko so
aposteljni nevernike k veri spreobernili. Malahijevo
prerokovanje se pa ne more o tisti daritvi razumeti,
ktero je Kristus na križu opravil, kakor to nekato-
ličani terdijo; kervava daritev se namreč ne nahaja
povsod, ampak le na gori Kalvariji. Malahijevo pre¬
rokovanje tudi ne pomenja hvale božje ali naših do¬
brih del, ker le-ta niso čisce, ampak zelo nečiste

8

daritve, kar nekatoličani sami pravijo in iz preroka
Izaija to dokazovati skušajo, ki pravi v 64. poglavju:
„In mi vsi smo bili kakor nečednik in vsa naša
pravičnost je kakor s kervjo omadeževana ruta“.

12. Malahijevo prerokovanje se more toraj le
o sveti maši razumevati, o sv. maši, ki je edina in
prava daritev novega zakona, ki je popolnoma čista
in sveta, ktero opravlja na vseh krajih in o vseh
časih Kristus sam po mašnikovih rokah Bogu Očetu.
Kristus sam je namreč najimenitniši in najvišji du¬
hoven, navadni duhovni so le njegovi služabniki,
kteri mu posojujejo svoje roke in svoja usta v oprav¬
ljanje te vidne daritve. Ker je Kristus neviden,
daritev pa za nas, da jo vidimo in čutimo, vidna
biti mora: potrebuje on pomoči duhovnov, po kte-
rih jo opravlja. Ta daritev bo ostala do konca
sveta; še-le tedaj jo bo odpravil Antikrist po Da¬
nielovi prerokbi (11. in 12. pogl.).

13. Nekatoličani nam očitajo, da se ne nahaja
beseda „maša“ v svetem pismu. Kes je to, toda
tudi besede „sveta trojica" ne najdemo v sv. pismu,
vendar nam je dolžnost vanjo verovati. Tudi ne
najdemo v sv. pismu zapisanega, da se ne sme ob
nedeljah delati in da se morajo že majhni otroci
kerševati, in vendar smo se dolžni tega deržati. če
toraj besede „maša“ ne najdemo v sv. pismu, naj¬
demo jo v spisih svetih papežev in cerkvenih uče¬
nikov p. v pismih sv. Klementa, tretjega papeža
za sv. Petrom, v spisih sv. papeža Evarista in sv.
papeža Aleksandra, ki sta živela v pervih stoletjih
po Kristusu. Sv. Avguštin, sv. Ambrož, sv. Krizo-

9

stom in drugi rabijo besedo „maša", če govore o
daritvi novega zakona. Tako pravi sv. Ambrož
(Lib. 5. Epist. 33.): „Ostal sem v svoji službi, za¬
čel sveto mašo brati in med darovanjem Boga po¬
moči prositi". Sv. Avguštin (serm. 91. de temp.)
piše: „V berilih, ktera moramo pri sv. maši brati,
bomo slišali". Glej, ta dva cerkvena učenika, ki
sta 300 let po Kristusu živela, oba besedo „maša“
rabita, kar je znamnje, da je bila že takrat v
navadi.

14. V življenju aposteljnov beremo, da so tudi
oni to daritev opravljali. Svetega Matevža so med
sv. mašo pred altarjem prebodli. O sv. Andreju se
bere, da je odgovoril sodniku Egeju: „Vsak dan
vsegamogočnemu pravemu Bogu darujem, pa ne mesa
volov, ne kervi kozlov, ampak nedolžno jagnje božje
na altarju". Po sv. Jakobu in sv. Marku imamo
še mašne liturgije (t. j. obrede in molitve pri sv.
maši), kterib ena se je rabila v Jeruzalemu, druga
v Aleksandriji v Egiptu. (I. zv. Bibliot. PP.) Pra¬
vijo tudi, da izvira od sv. Petra kanon sv. maše,
t. j. del od sanktusa do zavživanja; le nekaj pri¬
stavkov, kteri so se dostavili pervotnemu kanonu,
izvira od poznejših svetih papežev. Iz tega sledi,
da je bila sv. maša že od začetka cerkve v navadi
in da je veljala vedno za pravo daritev novega
zakona.

Kako so krivoverci sveto mašo spodbijali.

15. Visoka cena svete maše se spoznava tudi
iz silnega boja zoper to presveto daritev, s kterim

10

so jo preganjali sovražniki v raznih Časih in v mno¬
gih krivoverstvih. Da se ni daritev nove zaveze v
pervih tisoč letih v svojem bistvu napadala, se iz
tega razlaga, da so Judje in pagani že po natornem
nagibu daritev za središe svoje vere imeli. V onih
časih se ni upalo ne najzaničljivše krivoverstvo te
daritve dotakniti, ker drugače bi ne bilo pridobilo
nobenega priverženca. Nasprotnik, hudobni duh, je
moral poprej marsikaj drugega omajati in se je mo¬
ral dolgo na to pripravljati, da je očitno pokazal
v ti reči svojo nesramnost.

16. Pervo orodje v njegovi roki je bil napuh-
njeni in prisegolomni Berengar iz Turona, ki je ži¬
vel od 1015. do 1088. 1. Vernil se je vendar ne¬
srečnež še 8 let pred smertjo k pravemu uku nazaj
in je umeri ko skesani otrok katoliške cerkve. Seme
pa, ktero je zasejal, je na tihem dalje kalilo in ro¬
dilo nekaj desetletij pozneje brezbožno in sprideno
ločino Albigencev, kterim je bila nečistost dopušena
stvar, prepovedana pa daritev svete maše, posebno
če se je vpričo več ljudstva obhajala. Bere se o
velikih hudobijah, ktere so imeli prestajati mašniki
pred Albigenci. Blaženi Cezarij iz Heisterbaha, ki
je umeri okoli 1240. 1. in toraj ob času teh do¬
godkov živel, nam pripoveduje (Lib. 7. c. 24.) na¬
slednje:

17. „ Albigenci so z najostrejimi kaznimi stra¬
hovali duhovne, ki so opraljali zasebne ali privatne
maše. Pobožen, za čast in slavo svete daritve go¬
reč duhoven se vendar vkljub vsemu groženju in
vsem prepovedim ni bal svojo službo opravljati. Ko

11

to krivoverci izvedo, ukažejo pobožnega moža pred
sodbo pripeljati. „Za gotovo smo izvedeli", pravijo
sodniki, „da si ti maševal zoper našo prepoved in
s tim veliko pregreho storil, zavoljo ktere smo te tu
sem poklicali, da nam poveš resnico". Brez strahu
odgovori duhoven: „Aposteljni, od judovskega zbora
vprašani, če so res zoper prepoved Kristusa ozna-
novali, so odgovorili: Boga je treba bolj slušati ka¬
kor ljudi. Tako vam tudi jaz odgovarjam in zato
sem vkljub vašemu krivičnemu ukazu sveto mašo
bral v čast božjo in v čast Matere božje". To ne-
vstrašeno govorjenje je gospode tako raztogotilo,
da so jeli pobožnega mašnika zasramovati in sem-
tertje porivati; slednjič mu izterga rabelj vpričo
vsega ljudstva jezik iz ust. Bogaboječi duhoven je
prenašal to veliko terpljenje in to veliko sramoto z
vso poterpežljivostjo, je odšel s kervavečimi ustmi
v cerkev, ponižno pred ravno tisti altar pokleknil,
kjer je bral poprej sveto mašo, Materi božji svojo
britko bolečino potožil in se (ker ni mogel govoriti
z ustmi) s sercem izročil varstvu te visoke gospe.
Tukaj sem ne spada, kakošno pomoč je prejel, ker
s tim zgledom smo hoteli samo pokazati, s kako
satansko jezo so ti krivoverci tiste mašnike pre¬
ganjali, pri kterih je bila gorečnost do svete daritve
veča, kakor strah pred vsem žuganjem".

18. Da je ta zgodba resnična, nas blaženi Ce-
zarij sam prepričuje z besedami, s kterimi svojo
izgledno knjigo pričenja; tukaj pravi: „Boga kličem
za pričo, da v ti knjigi ničesar nisem pisal, kakor
to, kar sem z lastnimi očmi vidil ali pa od takih

12

mož slišal, ki bi raje umerli, kakor se zlagali".
Takošnih čudovitih zgodb, ktere je pripuševal Bog
v spričevanje svete maše, okoli 50 najdeš v ti knjigi.
Z njimi boš poterjen v veri in vedno večjo goreč¬
nost si boš pridobival do presvete daritve.

19. Krivoverstvo Albigencev, ki so hoteli zra¬
ven boja zoper sv. mašo tudi vse meščanske dobre
navade zatreti in so zato z mečem v roki svoje
brezboštvo razširjali — se je poslednjič tudi z me¬
čem zaterlo prav po Kristusovih besedah: „Kdor
prime za meč, z mečem pogine". Vojska, ki seje
bojevala od 1209. do 1227.1., je Albigence tako raz¬
kropila, da so zginili pozneje popolnoma z zemlje.

20. Če vendar sovražniki našega Odrešenika
Jezusa Kristusa kako reč preganjati začnejo, ne
polože kmalo orožja iz rok in za pervim zatertim
krivoverstvom prikaže se drugo. Ako so stareji
krivoverci iz zgoraj omenjenih vzrokov daritev sv.
cerkve v miru pustili, se od tega časa dalje no¬
bena kriva vera ni pokazala, ktera bi se ne bila
lotila zraven drugih zmot tudi daritve svete maše.

21. Nesrečni Martin Luter, ki je poprej mirno
in tiho živel, je pričel 1517. 1. svoj odpad od cer¬
kve ter to božjo skrivnost napadal, tajil in zasra¬
moval. Tega pa ni storil od sebe in tudi ne precej
v začetku odpada, ampak po nagibu hudobnega
duha nekaj let pozneje. Da bi ves svet to izvedel,
je pripustil Bog, da je Luter tisti dolgi pogovor,
kterega je imel s satanom, z lastno roko in v lastno
osramotenje popisal. Tukaj bereš nekaj malega
iz omenjenega pogovora:

13

22. V svoji knjigi „0 zakotni maši in farškem
posvečevanju”. (Tom. VII.) Luter tako-le piše:
„Prigodilo se je, da sem se v neki noči naenkrat
zbudil in glej, tu je hudič pri meni, se jame z mano
kregati in tako-le govoriti: „He, slušaj me, ti učeni
doktor Luter; ali ti je še v spominu, da si 15 let
vsak dan maševal? kaj ko bi bile take zakotne
maše gerdo malikovanje? Kaj, ko bi ne bilo na al-
tarju telesa in kervi Kristusove, tako da si more*
biti prazen kruh in samo vino molil?” Odgovorim
mu (pravi Luter) tako-le: „Posvečen mašnik sem,
po škofu odbran in pomaziljen; vse to sem delal
zavoljo povelja in iz pokoršine do svojih prednikov,
kako bi toraj ne bil mogel v resnici podob spre¬
meniti, če sem resno izgovarjal Kristusove besede
in z veliko gorečnostjo mašo opravljal?" Hudič:
»Dobro, tudi Turki in pagani v svojih tempeljnih
vse iz pokoršine delajo in se resno derže svojih
obredov, pa pri vsem tem so brezbožni. Kaj ko bi
bil tvoj poklic napčen in brez pomena tvoje posve*
čenje, kakor so turška ia paganska posvečevanja
brez pomena? opravljal si zato znabiti ravno tako
kakor le-ti napčno službo božjo? Saj ti je vendar
dobro znano, da ob času, ko si bil še papežu po¬
koren, Kristusa poznal nisi in prave vere imel nisi;
ti namreč in s tabo vsi mašniki in škofje ste imeli
Kristusa le za grozovitnega sodnika, da ste bežali
od njega k Mariji in k svetnikom, kteri so bili sred-
niki med Kristusom in med vami! Na ta način ste
Kristusu spodobno čast jemal, česar ti ne moreš
tajiti in papež ne. Zatoraj pravim: posvečeni, po-

14

maziljeni in ostriženi ste kakor pagani, kako ste
mogli toraj mašo brati in posvečevati?" V ti stiski,
govori Luter dalje, sem se hotel braniti ter sem
odgovoril, kakor sem imel še pod papežem navado
govoriti: „Če tudi jest  prav veroval nisem, je ven¬
dar cerkev  prav verovala in njena  vera mi za¬
dostuje". Hudič: „Kje stoji vendar zapisano, daje
že vera cerkve zadosti? če mi tega ne moreš iz
božje besede dokazati, vedno lahko terdim, da je
gola laž ves nauk katoliške cerkve!" To in še ve¬
liko več je govoril satan; jaz pa, Luter, sem iz tega
to-le posnel: „ Spoznati sem moral pred hudičem, po
božji besedi premagan, da sem se z branjem maše
pregrešil in se z Judežem vred pogubil". Glej,
dragi bralec, tu spoznava preslepljeni človek sam,
da ima svoj nauk od hudiča, akoravno je prepričan,
da satan vse dobro sovraži in nič dobrega učiti ne
more. Ali si ni mogel Luter misliti: če bi bila
maša malikovanje, zakaj jo hudič zatira? moral bi
jo še-le hvaliti, da bi se malikovanje razširjevalo,
najvišjemu Bogu pa toliko veča sramota skazovala!

23. Toda ne samo Luteranci, tudi Kalvinisti,
Cvinglijanci in vsi krivoverci, ki so za Lutrom na¬
stali, so tajili najsvetejšo daritev, s tim najimenitnišo
versko službo razdirali ter sami sebi zelo veliko
škodo naklonili. Pa ni jim bilo še tega zadosti:
zašli so tako daleč, da Kalvinisti v svojem Heidel-
berškem katekizmu učijo, najsvetejša skrivnost ker-
vave Kristusove daritve je gerdo malikovavstvo.

24. Ne bom zgubljal veliko časa, da to sra¬
motenje zavernem, enega vendar ne morem zamol-

15

čati. če bi bil ta krivoverski uk resničen, bi iz
tega sledilo, da se ni od Kristusovih časov sem no¬
ben človek, tudi noben apostelj ali mučenik izveli-
čal. Aposteljni namreč in vsi mašniki so sv. mašo
brali in jo najvišjemu Bogu darovali; vsi sveti mu¬
čeniki in spoznovalci so bili pobožno pri nji nazoči
in so jo za najvišjo božjo službo imeli, če bi bila
tedaj sv. maša malikovanje, če bi se bila z njo ker-
vava daritev Kristusova na križu uničevala in ta¬
jila: bi bili aposteljni in vsi verni sami malikovalci,
s tim bi bili najvišjega Boga ze!6 žalili, ter bi bili
zato večno pogubljeni. Kakor tega nobeden pame¬
ten človek terdil ne bo, ravno tako nikdo ne bo
verjel, da je Kalvinov uk resničen. Raji toraj ka¬
kor Kalvinu in Lutru verujem svetemu Avguštinu,
ki (Tom. 3. de fide ad Petrum c. 19.) tako-le go¬
vori : „Terdno se derži tega in za gotovo bodi pre¬
pričan, da je edinorojeni Sin božji za nas človek
postal in se za nas vsegamogočnemu Bogu kot naj-
prijetniša daritev daroval. Temu vsegamogočnemu
Bogu prinaša zdaj katoliška cerkev po celem svetu
v veri in ljubezni daritev kruha in vina in tega ni¬
koli ne be opustila". Zdaj sodi sam, komu imaš
verjeti: visokorazsvetljenemu cerkvenemu učeniku
ali odpadnikoma Lutru in Kalvinu.

25. Bistroumni Peter iz Clugny govori (Lib.
1. epist. 2.) tema odpadnikoma: „Če bi svet vajin
nauk sprejel, zgodilo bi se v tem milostipolnem
času to, kar se ni nikoli v času jeze zgodilo; če bi
namreč kristijani daritev sv. maše opustili, bi zgi¬
nila služba božja, ki je bila vedno na svetu, popol-

16

noma s sveta. Zato, sovražniki božji, terdi cerkev,
da brez daritve ne more biti; pri vsaki priložnosti
podučuje tudi svoje otroke, da daruje pri sv. maši
telo in kri svojega Odrešenika in da to, kar je on
enkrat s svojo smertjo opravil, vselej ponavlja,
kadar daritev novega zakona obhaja“.

26. Varujmo se zato, da se nam kaj enakega
ne zgodi, kar se je milovanja-vrednim krivovercem
pripetilo. Tem je sovražnik človeškega rodu v njih
lastno škodo vplenil sv. mašo; nas katoličane je pa
ker nam svete maše vzeti ne more, oslepil in v
dušno spanje zazibal, da svete maše ne razumemo
in njene velike dobrote ne spoznamo. Gotovo je
satanova zvijača kriva, da se pusti tako malo ljudi
o ti skrivnosti podučiti in da večina ostaja v ne¬
vednosti, to pa iz tega vzroka, ker se tako redko o
ti skrivnosti govori in piše, da, se še celo navad¬
nim ljudem prikriva, kteri zato sv. mašo iz lenobe
zamujajo ali so raztreseni med sveto daritvijo.

27. Da bi se ta škoda odpravila, je katoliška
cerkev v tridentinskem zboru dušnim pastirjem za¬
povedala, da morajo pogosto pridigovati o sv. maši.
Ta ukaz se tako-le glasi (Sess. 22. c. 8.): „Sveti
zbor veleva vsem duhovnim pastirjem, da naj med
sveto mašo večkrat bodisi sami, bodisi po drugih
posamezne dele tega, kar se v sv. maši bere, raz¬
lagajo ali razkladajo kako skrivnost presvete da¬
ritve. To se ima goditi posebno ob nedeljah in
praznikih". Glej, to so besede te cerkvene zapo¬
vedi, po kteri se imajo vsi duhovni ravnati. Vendar
so žalibog taki, ki se tega derže, precej redki;

17

nasproti jih je veliko, ki to zapoved v nemar pušajo
in s tim cerkvi veliko škodo napravljajo. Ker nam¬
reč navadno ljudstvo nič ne ve o neskončni ceni
sv. maše, je tudi ne ljubi in ne spoštuje; opuša jo
ob delavnikih, ob nedeljah in praznikih je pa brez
pobožnosti pri nji nazoče, da! še zamuja jo brez
vse vesti in iz najmanjih vzrokov.

28. Tega zla so najbolj krivi tisti dušni pa¬
stirji, ki skoraj nikoli o sveti maši k ljudstvu ne
govore; pred Bogom tega nikakor ne bodo mogli
zagovarjati. Če bi namreč cerkveno zapoved spol-
novali in le nekolikokrat med letom o veliki moči
svete maše govorili, bi pač ne bilo mogoče, da bi
ljudstvo te dragocenosti bolj ne spoštovalo in serč-
nejše ne ljubilo, ko vendar v katoliški cerkvi ni
imenitnejše, ni koristnejše skrivnosti, kakor skriv¬
nost presvete maše. In če bi prosti ljudje to skriv¬
nost spoznali, gotovo bi tudi ob delavnikih ne za¬
mujali radi svete maše.

Drugo poglavje.

O preimenitnosti svete maše.

I. Čeravno je imenitnost sv. maše tako velika,
la je sam angelj dosti vredno izreči ne more: upam
si vendar jaz o tem govoriti in če se mi posreči o
ti preimenitnosti le slab zaumen izreči, smo si že

Kazi. sv. bi. 2

18

veliko pridobili. Sv. Frančišek Salezijanski daje
sveti maši posebno častna imena, pravi namreč (In-
troductio ad vitam devotam): „Sveta maša je solnce
duhovnih vaj, ona je serce in duša pobožnosti, pla¬
men božje ljubezni, globočina božje dobrote in pre¬
drago sredstvo, po kterem nam Bog svojo milost
skazuje". O, kako so to lepe besede! Kako krasna
so ta častna imena! O, koliko časa bi potreboval,
da bi jih popolnoma razložil! Sv. Frančišek hoče
s tim reči: Kdor hoče prav pobožen postati, kdor
hoče od ljubezni božje vžgan biti: ta naj hodi
pridno k sv. maši in s tim najboljšim pripomoč¬
kom si bo milost božjo pridobil.

2. Učeni oče Ozorij ima sv. mašo za najvišjo
skrivnost naše vere ko (Tom. VI. cone. de Missa)
govori: „Izmed vseh reči, ktere nahajamo v cerkvi,
je daritev sv. maše najvišja in najdražja, tukaj se
posvečuje najsvetejši zakrament, sv. Rešnjo telo, in
se najvišjemu Bogu daritev opravlja". Z njim se
zlaga bivši namestni škof bamberški Forner, ki
(cone. 65. dePass.) pravi: „Sveta maša stoji zavo¬
ljo svoje vrednosti nad vsemi drugimi svetimi za¬
kramenti". Potem (cone. 69.) pristavi: ^Veličastni
so zakramenti, toda veliko veličastneja je daritev
sv. maše. Uni so posode usmiljenja za žive, le-ta
pa je neizmerno morje božje dobrotljivosti za žive
in mertve". Zapomni si, kako krasno ta učenik sv.
mašo povzdiguje in svetim zakramentom predstavlja.
Premislimo zatoraj, zakaj je sv. maša tako drago¬
cena in iz česa to spoznamo.

3. Preimenitnost sv. maše spoznavamo najprej

19

iz obredov in molitev pri blagoslovljenju in posve¬
čevanju cerkev in altarjev. Ker so namreč katoliške
cerkve v to odmeDjene, da se med njihovim zidov¬
jem, na njihovih altarjih ta daritev opravlja: se iz
resnobe in globokega pomena posvečevalnega načina
in posvečevalnih molitev lahko na daritev samo
sklepa. Ker jih ima le malo srečo, da bi bili pri
posvečevanju nove cerkve nazoči, ali če bi že tudi
nazoči bili, vseh molitev ne slišijo in ne razumejo,
hočem tukaj na kratko način cerkvenega posveče¬
vanja razložiti.

O katoliškem cerkvenem posvečevanju.

4. Medtem ko se škof na tistem kraju, kamor
so se prejšnji dan svetinje prenesle, oblačijo, molijo
z drugim duhovstvom s skoraj tihim in ponižnim gla¬
som sedem spokornih psalmov; potem gredo z du¬
hovni pred zaperta cerkvena vrata (le diakon ostane
v cerkvi), prosijo Boga pomoči pri tem opravilu in
blagoslove vodo, potem ko so se na koru litanije vseh
svetnikov do besedi: „Vsega hudega" itd. odpele.
Zdaj pokrope z blagoslovljeno vodo samega sebe
in okolistoječe, govoreči: „Pokropi me, o Gospod, s
hisopom in bom očišen; umij me, in bolj bom bel
kakor sneg", gredo v procesiji okoli cerkve in krope
njene zunanje stene na višjem kraju v podobi križa
z besedami: „V imenu Očeta f in Sina f in sve¬
tega f Duha". Potem berejo Izaijevo prerokovanje
(II. 2.), kjer se pripoveduje, da se bo o Mesijevem
času hiša božja na verhu gore zidala in da bodo

2 *

20

vsa ljudstva k nji vrela. V sledeči molitvi, ktero
molijo, ko so zopet k vratom nazaj prišli, do Boga
Stvarnika in Gospoda celega sveta, prosijo božjega
varstva ti hiši, ktero je prav za prav Bog sam po¬
stavil, in molijo, da bi se mogla v nji vedno čista
služba obhajati in brez vseh opovir bogoljubnost go¬
jiti. Potem stopijo k cerkvenim vratom, vdarijo ob
nje s škofovo palico in pravijo z glasnimi besedami:
»Odprite svoja vrata, knezi, odprite se večna vrata
in vstopil bo kralj časti“. Diakon, ki je v cerkvi,
praša: »Kdo je ta kralj časti? 0  in škof odgore:
»Gospod, močni in mogočni, Gospod, mogočni v boju 0 .
Ko so šli z ravno takimi šegami in z ravno tistimi
molitvami še dvakrat okoli cerkve in so škof v per-
vič podlago, v drugič srednji del zunanje stene z
blagoslovljeno vodo blagoslovili, so v eni molitvi
rekli, da je Sin božji kot pravi vogelni kamen dve
nasprotni steni, judovstvo namreč in paganstvo,
združil, v drugi pa Boga prosili, da bi svojo obljubo
spolnil in zato vse sprejel, kar bodo duhovni spre¬
jeli ter vse blagoslovil, kar bodo duhovni blagoslo¬
vili — ko se je vse to opravilo, stopijo škof tretjič
pred vrata ter odgovore vedno vprašajočemu dia¬
konu v cerkvi, kdo je kralj časti? »Gospod voj-
skinih trum, On sam je kralj častil 0  Zdaj zavpi¬
jejo vsi zunaj stoječi: »Odprite! odprite! odprite! 0
Vrata se odpro, škof s palico prag prekrižajo in
govore: »Glejte znamnje križa! bežati imajo vsi
hudobni duhovi! 0  Perva škofova beseda pri vstopu
v cerkev je: »Mir bodi ti hiši! 0  Na to diakon od¬
govarja: »In vašemu vhodu 0 . Pevci zapojejo pesem

21

miru, kjer se nahajajo evangeljske besede: „Cahej,
hitro stopi doli“ itd. in se pesem sklepa z bese¬
dami: „ Danes je ti hiši od Boga zveličanje došlo“.

5. Ko so prišli škof v sredo cerkve, poklek¬
nejo in pričnejo pesem: „0 pridi Stvarnik, sveti
Duh!“ (Veni creator Spiritus!). Za tim sledijo li¬
tanije vseh svetnikov, kjer se tudi moli: „Da ta
kraj obišeš!“ in „da ga varstvu angeljev izročiš!*
Poslednjič se reče trikrat: „Da to cerkev blafgo-
sloviš, pofsvetiš in pofsvečuješ!“ Ko so se litanije
in dotične molitve dokončale, se poje Caharijeva
hvalna pesem (Luk. 1, 68—79), vsaki kitici pa se
pristavljajo besede očaka Jakopa: „Kako strašen je
ta kraj! Resnično, tukaj je hiša božja, tukaj so
vrata nebeška 1“ Med petjem zapišejo škof v po¬
dobi križa najprej gerški in potem latinski ABC na
cerkvena tla, ki so na tem kraju s pepelom potre¬
sena; blagoslove sol, pepel in vino, vse to med
vodo pomešajo in potem posvečevanje velikega al-
tarja pričnejo.

6. Posvečevanje velikega altarja pričnejo ško
z ravno tisto antifono in z ravno tistim psalmom, s
kterim se sv. maša pričenja. Antifona se glasi:
„ Stopil bom pred božji altar, pred Boga, ki razve¬
seljuje mojo mladost" in 42. psalm: „Sodi me o
Bog in razsodi mojo reč od nesvetega ljudstva" itd.
Med molitvijo pomočijo palec v ravno kar blago¬
slovljeno vodo, narede križ po altarnem kamnu ter
prekrižajo med blagoslovom njegove štiri vogle. V
naslednji molitvi spominjajo nebeškega Očeta tiste
daritve, ktera se je opravila na lesu križa in pro-

22

sijo blagoslova za altarni kamen, čegar predpodoba
je bil po Jakopu postavljen kamen in kterega je
predstavljal kamen, na kterem so bile pisane božje
zapovedi. Precej potem pričnejo škof antifono:
»Pokropi me, o Gospod, s hisopom" itd. in pevci
začnejo peti 50. t. j. 5. spokorni psalm. Medtem
gredo škof, kakor Izraelci pri razdjanju Jerihe, se¬
demkrat okoli altarja, ga z blagoslovljeno vodo
krope in vselej iz novega antifono ponavljajo. Dalje
gredo trikrat okoli notranje cerkve ter krope njene
stene: najprej spodej, potem v sredi, slednjič na
verhu. Tačas se pojejo ti-le psalmi: a) 121., v
kterem je o pravičnem, mirnem, velikem in srečnem
Kristusovem kraljestvu govorjenje; b) 67. od 27.
verstice dalje, kjer se pošiljatev aposteljnov k ne-
jevernikom oznanuje; c) 90., kteri obljubuje tistim
ki so v varstvu božjem, varnost pred pogubo in
pred sovražniki.

7. Po končanju obhodov in spevov stopijo
škof v sredo cerkve, se spomnijo Jakopove lestve,
po kteri so hodili angelji božji gori in doli, prosijo
ti hiši božji najobilnišega blagoslova, se vernejo k
altarju nazaj in narede z blagoslovljeno vodo malto,
ki ima služiti za vzidanje altarnega kamna. Zatim
gredo s procesijo na tisti kraj, kamor so se prejšnji
dan svetinje prenesle, in ktere nesejo sedaj v cer¬
kev med molitvijo teh-le antifon: „0 kako krasno
je kraljestvo, kjer se veseli Kristus s svojimi belo
oblečenimi svetniki, le-ti sledijo Jagnjetu kamorkoli
gre!“ »Pot pravičnih je ravna in gladka! 8  »Pri¬
dite vi svetniki božji v Gospodovo mesto; zidana

23

vam je nova cerkev, kjer bo molilo ljudstvo Go¬
spodovo veličastvo* itd. Pri cerkvenih vratih vsi
obstanejo in škof začnejo ljudstvu govoriti o časti,
ktera se cerkvi spodobi, če so namreč že Judje
Gospodov šotor, ki je bil le senca naših cerkva,
tako visoko častili, koliko bolj moramo mi svoje
cerkve spoštovati! Potem poprašajo ustanovitelja
cerkve, kakošne pravice ji izroči, na kar se jim
poda ustanovno pismo.

8. Po kratki molitvi pomazilijo škof cerkvena
vrata s sv. krizmo v podobi križa ter odidejo s sve¬
tinjami k velikemu altarju. Svetinje se prinesejo
na altar z besedami: „Veselijo naj se svetniki v
svoji slavi, ki so iz ljubezni do Kristusa svojo kri
prelili in tako hodili po njegovih stopinjah". Bla¬
goslovi se zdaj za svetinje odločeni prostor in se
le-te vanj polože in vzidajo z besedami: „Pod
božjim altarjem ste si svoj sedež izvolili, svetniki!"
„Pod božjim altarjem sem slišal glas umorjenih!"
„Vekomaj bodo živela svetnikov trupla!" i. t. d.
Vse te besede so vzete iz sv. pisma.

Ko se je prostor za svetinje zazidal, pomazilil
in pokadil, se prične maziljenje in kajenje vseh šti¬
rih altarjevih strani; to opravijo najprej škof, potem
drug duhoven. Medtem se molijo sledeči psalmi:
a) 83., kjer hrepeni David po tempeljnu na gori
Morija; b) 91., v kterem se oznanuje hvala božja;
c) 44., ki je ženitvanjska pesem in zapopada pred¬
nosti, moč, čednosti in milosti Kristusove in kato¬
liške cerkve; d) 147., kjer se poveličuje Bog, kije
tako krasno cerkev ustanovil. Ko se je vse to od-

24

molilo, pomazilijo škof zid na dvanajsterih krajih,
kamor se obesijo aposteljski svečniki, ktere tudi
precej pokadijo. Vernivši se k altarju, blagoslove
kadilo, ki se ima na altarju sožgati. To se s tim
zgodi, da se dene pet kadilnih zern v podobi križa
na petere križe altarnega kamna; čez to se polože
lične vošene sveče in se vse skupaj sožge. Med
šviganjem peterega ognja pokleknejo škof na stop¬
nice altarjeve ter molijo: „ Aleluja! Pridi sveti
Duh, napolni serca svojih vernikov in vžgi jim ogenj
svoje ljubezni". K temu dostavljajo še druge mo¬
litve; vse te pa sklepa zadnja posvečevalna moli¬
tev, ki se tako poje kakor predglasje. Zatim pro¬
sijo Boga: „Vterdi to, kar si med nami v svojem
svetem tempeljnu storil, ki je Jeruzalem. Aleluja!"
Kor poje zdaj 67. psalm, v kterem prepeva cerkev
Kristusu zmagovalno pesem. Po posvečenju altar-
nih pertov in altarnega kinča pričnejo škof veliko
mašo.

9. Tisti, ki so že bili pri posvečevanju kake
cerkve, nikakor ne morejo dosti občudovati razno-
verstnib obredov, maziljenj, blagoslovljanj in moli¬
tev, s kterimi se cerkev posvečuje. Zakaj je ven¬
dar vsega tega treba? Zakaj je treba za posveče¬
vanje cerkve toliko časa, toliko truda, toliko stro¬
škov ? Zato da se more v cerkvi vredno opravljati
najvišjemu Bogu preimenitna daritev sv. maše, zato
da se more na posvečenem altarju vredno darovati
na duhovni način najčistejše in najsvetejše Jagnje
božje.

10. Naj spoznava iz vsega tega kristijan, kako

25

svete so naše cerkve, kako sveti altarji in v kaki
veliki časti jih moramo imeti! Salomonov tempelj
je bil le senca in le predpodoba naših cerkva, ven¬
dar so ga Judje in nejeverniki zelo čislali; koliko
veče spoštovanje zaslužijo naše posvečene cerkve!
Pri blagoslovljenju Salomonovega tempeljna (III.
Kraljev) je daroval Salomon dva in dvajset tisoč
volov in sto in dvajset tisoč ovnov; le-te so duhovni
zaklali, očistili in kos za kosom na altar položevali.
Med glasno Salomonovo molitvijo — glej čudo! —
pride ogenj iz nebes ter sožge klavne darove. Ves
tempelj se napolni z meglo in dimom in veličastvo
božje se prikaže v svetišču. Vse ljudstvo, ki je
videlo ogenj in božjo slavo, popada s čeznatornim
strahom napolnjeno na svoje obličje in moli Gospoda
Boga. Kralj Salomon pa poklekne na vzvišenem
kraju in govori na glas: „Se more li verjeti, da
Bog pri ljudeh na zemlji stanuje? če Te nebesa
in nebes nebesa ne morejo obseči, koliko manj
hiša, ktero sem Ti sozidal?“

11. Kdo tega ne občuduje? In kdo premore
veličastvo tega svetega tempeljna zadostno razumeti?
Vendar je bil le predpodoba in le pomen, da, samo
senca naših keršanskih cerkva. V njem je bila
skrinja zaveze, v kteri ste bili kamnitni Mojzesovi
tabli shranjeni z oglednimi kruhi in s cvetečo Aro-
novo palico. Judovske daritve so bile zraven kruha,
pečenega testa in vina samo zaklane in sožgane ži¬
vali. Naše cerkve so pa nepremerljivo večje vred¬
nosti; posvečene in pomaziljene so s sv. oljem in
sv. krizmo, pokropljene z blagoslovljeno vodo, po-

26

kajene z blagoslovljenim kadilom, posvečene z več¬
kratnim znamnjem sv. križa — posvečene z darit¬
vijo svete maše. Namesto skrinje zaveze je v njih
sveta monštranica, v kteri se hrani pravi nebeški
kruh, najsvetejši zakrament, sv. Rešnje telo, pravo
telo in prava kri Jezusa Kristusa, če se je toraj
Salomonov tempelj po zasluženju tako visoko častil:
koliko večo Čast zaslužijo naše cerkve, v kterih
Bog osebno stanuje!

12. Naše cerkve se po pravici imenujejo „hiše
božje“, kajti v njih Bog vedno osebno stanuje.
Njegove angeljske trume mu tukaj strežejo, ga mo¬
lijo, hvalijo, časte in naše prošnje k njemu donašajo.
Oznanjeno je bilo to že po prikazni, ktero je imel
očak Jakop (I. Mojz. buk. 28.). Ko se je vlegel po
noči na polju, je videl v spanju lestvico od zemlje
do neba segajočo. Po njej so se sprehajali angelji
gori in doli, na verhu je pa stal Gospod Bog.
Jakop se prestrašen zbudi in zakliče: „Kako strašen
je ta kraj! Resnično, tukaj je hiša božja, tu so vrata
nebeška 11 . Pomazilil je kamen, na kterem je spal,
z oljem, postavil ga za altarni kamen ter daroval
najvišjemu Bogu na njem, ko se je vernil s popot-
vanja. To je bila predpodoba keršanske cerkve, v
kteri se altarni kamen s svetim oljem in s sveto
krizmo mazili, da se tukaj veliko bolj lahko izkliče:
»Kako strašen je ta kraj! Resnično, tukaj je hiša
božja, tu so vrata nebeška! 11  Angelji stopajo iz
nebes doli na ta kraj, ter nosijo naše molitve k
Bogu. Naše cerkve so tisti kraj, o kterem govori
prerok Izaija v 56. poglavju: „Nje popeljem na

27

svojo sveto goro, in jih bom razveselil v svoji mo¬
litveni hiši; njih žgavni in klavni darovi mi bodo
dopadli na mojem altarju, ker moja hiša se bo ime¬
novala hiša molitve za vsa ljudstva*.

13. Iz tega poznavaš, kako svete so naše cer¬
kve in v kaki časti jih moraš zato imeti. Ker so
namreč hiše božje, v kterih ima Kristus od ange-
ljev obdan svoje stanovanje, moramo cerkve čez vse
spoštovati in pobožno v njih moliti. S strahom bi
hodili v posvečene cerkve, v največji ponižnosti bi
molili ondi Jezusa v presvetem zakramentu in pri¬
čujoče angelje častili, ako bi imeli živo vero. To
je delal David, kakor sam pravi v 137. psalmu: „V
tvojo hišo bom šel in te s strahom v tvojem svetem
tempeljnu molil. Vpričo angeljev ti bom prepeval
in tvoje sveto ime poveličeval 11 . Kdor se toraj v
cerkvi med službo božjo pogovarja, smeja ali se na
kak drug način pregreši in Boga žali: ta zelo oskru-
nja božje veličastvo in posvečeno hišo božjo, če
greš tedaj v cerkev, terdno skleni ne ene same ne¬
potrebne besede spregovoriti ali slušati. Nikar se
tudi radovedno ne oziraj, ampak dolžnost ti je z
zbranim duhom molili, Boga častiti, grehe obža¬
lovati in se očiševati. Prepričan bodi, da ti bo
skazal zato Gospod Bog usmiljenje svoje.

§• 2 .

O mašnikovem posvečevanju.

14. Preimenitnost sv. maše se spoznava dalje
iz blagoslovov, kteri se dele altarjevim služabnikom
in brez kterih bi najmanjše službe opravljati ne

28

smeli. Teh blagoslovov je sedem in biti jih mora
vsakdo vreden, kdor hoče postati mašnik Gospodov.
Štirji nižji blagoslovi imajo ta pomen, da se tisti,
ki so jih prejeli, v cerkveno službo sprejmejo in
mašnikom pri daritvi sv. maše strežejo. Nobeden
pa se še ne sme keliha, patene, korporala ali puri-
fikatorija dotakniti; peto posvečenje, subdiakonat,
jih dela še-le za to sposobne. Brez tega petega
svetega reda nima nikdo purifikatorija, korporala,
patene ali keliha s samo roko prijemati, če nima
posebnega dovoljenja ali če ni potrebe, kakor ni
smel po Mojzesovi postavi nihče drugi kakor sami
levitje posvečenih posod prejemati ali snažiti. Ravno
tako imajo prav za prav edino le subdiakoni, dia¬
koni in mašniki oblast, posvečenih posod, ki se za
daritev sv. maše potrebujejo, se dotikovati in jih
snažiti. Spodobi se namreč, da so vse posvečene
za daritev sv. maše odločene reči popolnoma snažne
in čedne, ker se rabijo pri najvišji službi božji in
so s Kristusovim najčistejšim telesom v tesni zvezi.
Zato imajo subdiakoni, diakoni in mašniki lastne
postave, ki jim pod težkim grehom ohranjenje snaž¬
nosti teh posod velevajo, in tudi ni dvomiti, da čaka
duhovne, ki to sveto dolžnost zanemarjajo, težek
odgovor.

15. Ta odgovornost zna pa tudi celo cerkveno
srenjo zadeti, ktera se malo meni za revšino svo¬
jega božjega hrama in ji je vse eno, če mora du¬
hoven tudi v strohnjeni mašni srajci, v stergani
mašni obleki, z zarujavelim kelihom pred altar sto¬
pati, ki je tako vmazan in vprašen, kakor najslabša

29

Staniča, ter kot berač reven in zapušen, medtem ko
srenjčani z lepo in po novi šegi vkrojeno obleko v
cerkev dohajajo. Njihovi preddedje so to hišo božjo
popolnoma prenovili in lepo okinčali, a otroci se ne
menijo več za-njo in menijo, du mora njena oprava
tako dolgo kot kamnje terpeti. Sramota je za celo
srenjo, ako se v njeni cerkvi prav nič drugega ne
vidi, kakor to, kar je že najmanj 100 let staro, vma-
zano in raztergano. Tako ljudstvo očividno kaže,
da preimenitnosti najvišje daritve novega zakona
več ne spoznava.

16. Velika vrednost svete maše pa se razvidi
prav posebno iz mašnikovega posvečevanja, ki se
tako-le godi. Diakon, ki se ima za mašnika posve¬
titi, mora imeti na sebi poramnico (humerale), albo
ali dopetnico, pas (cingulum) in nadramnico (štolo),
ki je po levem ramenu razpeta in na desni strani
zvezana. Tako oblečen poklekne pred škofa, ki se¬
dijo na stolu zraven altarja. Kličejo mu v spomin,
kako težko opravilo ima prevzeti in vprašajo potem
ljudstvo, če ga ima za vrednega mašniške službe.
Ako se nihče ne oglasi, škof pokleknejo in glasno
litanije vseh svetnikov molijo; diakon pa se vleže
na obraz ter s škofom vred litanije moli. Ko je to
končano, mu položijo škof svojo roko na glavo, mo¬
lijo dotično molitev in dolgo predglasje ter mu de¬
nejo nadramnico (štolo) okoli vrata in mašno obleko
čez glavo. Zdaj dolgo časa na glas molijo in pri¬
stavijo ti molitvi himno: „Veni Creator Spiritus!“
(Pridi Stvarnik, sveti Duh!) Potem se vsedejo, in
pred njimi klečeči nmšnik položi svoje roke na nji-

30

hovo naročje. Le-te najprej na dlani v podobi križa
s sv. oljem pomazilijo, zatem perste in vsako roko
posebej, govoreči: »Posveti in blagoslovi o Gospod!
te roke po našem maziljenju in blagoslovu”. Na to
roke prekrižajo z besedami: »Kar bodo te roke bla-
goslovljale, bodi blagoslovljeno in kar bodo posve¬
tile, bodi posvečeno v imenu našega Gospoda Je¬
zusa Kristusa. Amen". Zvežejo mu zdaj s platne¬
nim robcem roko, mu podajo kelih z vinom in vodo,
s pateno in hostijo ter govore: »Prejmi oblast božjo,
daritev opravljati in sveto mašo brati za žive in
mertve v imenu Gospodovem. Amen". Ko se je ro¬
bec odvezal, si novi mašnik roke umije; škof pa
nadaljuje sv. mašo. Pri darovanju daruje novi maš¬
nik gorečo svečo, ktero poljubi in škofu v roke da;
potem poklekne z mašnimi bukvami v rokah za
škofa, z njimi od besede do besede sv. mašo bere
in prejme pri zavživanju iz škofovih rok sv. Obhajilo.
Ko se je odmolila vera, mu škof svoje roke na
glavo polože, govoreči: »Prejmi svetega Duha; ko¬
mur boš grehe odpustil so mu odpušeni, in komur
jih boš zaderžal so mu zaderžani". Najposled maš¬
nik svojemu škofu pokoršino obljubi, oni pa ga bla¬
goslove z besedami: »Blagoslov Boga Očeta, Sina
in sv. Duha se na-te izlij, da si blagoslovljen v
mašnikovem posvečevanju in da opravljaš vsegamo-
gočnemu Bogu spravne daritve za grehe ljudstva".

17. Na popisani način, po kterem morajo biti
vsi mašniki rimsko-katoliške cerkve posvečeni, se
verši toraj mašnikovo posvečevanje. Kdor te obrede
sam pri sebi natanjčneje premišljuje, mora gotovo

31

zelo čislati starodavno navado sv. cerkve, ki tako
slovesno in veličastno zakrament mašnikovega po¬
svečevanja podeljuje. Pa čemu vse to? Zakaj se
mora mašnik tolikokrat, s tolikimi molitvami, obredi
in maziljenji posvečevati? S tim se naznanja, da
mora biti čist, svet in zato vreden, najčistejšo, naj¬
svetejšo in najčastitljivšo božjo daritev svete maše
neskončnemu veličastvu božjemu opravljati.

18. Preimenitnost svete maše se razvidi dalje
tudi iz mnogih reči, ki se pri sv. maši potrebujejo
in ktere hočem tukaj zaporedoma našteti.

I. Sveto mašo more darovati le posvečen mašnik,
ki Kristusa pred altarjem namestuje.

II. Za sv. mašo je treba posvečenega altarja, ki mora
v vseh cerkvah in kapelah na vzvišenem kraju
stati. Le-ta predstavlja goro Kalvarijo, kjer
se je zaklalo in povišalo nedolžno Jagnje božje.

III. Mašniška oblačila, ki so naslednja:

1) Poramnica (humerale), ktero mašnik čez glavo
verže in okoli vrata ovije. Poramnica pomeni
platnen robec, s kterim so Judje v Kajfovi
hiši Kristusu obraz zakrili in ga norčevaje se
vpraševali: „Prerokuj nam Kristus, kdo te je
vdaril?“

2) Dopetnica (alba, mašna srajca), ki pomenja
belo obleko, ktero so Kristusu v Herodovi hiši
ogernili, da so ga s tim zasramovali.

3) Pas (cingulum), vezan iz platna. Z njim se
mašnik prepasuje ter se zraven spominja vervi,
s ktero so Judje Kristusa na oljski gori vjeli
in zvezali.

32

4) Naročnica (manipel), ktero nosi mašnik na
levi roki in se spominja vervi, s ktero je bil
Kristus na ramah zvezan.

5) Štola, ktero mašnik okoli vrata dene, in na-
skriž čez persi priveže; ta naj bi očem pred¬
stavljala železne verige, ktere so obsojenemu
Kristusu položili okoli vratu.

6) Kazula ali mašno oblačilo, ktero pomeni šker-
latasto oblačilo, s kterim so brezbožni vojaki
zasramljivo Kristusa ogernili pri venčanji.

7) Križ na mašnem oblačilu spominja na križ,
na kterega je bil Kristus pribit. Steber na
njem pomeni tisti steber, pri kterem je bil
Kristus bičan.

IV. Posode pri darovanji:

1) Posvečeni kelih, ta pomeni Kristusov grob,
kakor tudi bridkega terpljenja kelih, kterega
je moral piti.

2) Pala, s ktero mašnik kelih, pokrije; ona pd-
meni štirivogelni nagrobni kamen.

3) Patena ali zlati plošček; pomeni skledico, v
kteri so bila mazila (dišave), s kterimi je bilo
maziljeno Kristusovo truplo.

4) Korporale ali štirivogelna platnena rutica
(tančica), na kteri stoji kelih; ono pomeni
mertvaški pert, v kterega je bil Kristus zavit.

5) Purifikatorij ali rutica, s ktero obriše mašnik
kelih, nam predstavlja tančice, s kterimi so
obrisali Kristusovo truplo.

6) Velum ali svilnato ogrinjalo, s kterim se kelih
pokrije; ono naj bi nas spominjalo zagrinjala

v tempeljnu, ktero se je samo razdvojilo pri
Kristusovi smerti.

7) Dva verčka; ta dva pomenita dve posodi, ktere
ste bile napolnjene z žolčem in jesihom.

Razun tega je k veljavni daritvi sv. maše še
potrebno: opresen, pšenični kruh in vino iz terte
z vodo; dva svečnika s svečami; mašne knjige; ena
blazina ali stolček, na kterega se položijo mašne
knjige, trije perti, kteri altar pokrivajo; rutica, s
ktero si mašnik roke obriše pri umivanji; zvonček
ali zvenčkulja; razpelo (križ) sredi altarja stoječe,
in mašni služabnik (strežaj), kteri mašniku pri al-
tarju streže ter v imenu ljudstva odgovarja.

Skoraj vse te reči so tako potrebne, da mašnik
greši, ako brez njih sv. mašo bere; izjema je samo
v veliki stiski.

V ta namen povem naslednji zgeld.

Ko so si Zamorci iz Afrike večji del Španjske
dežele podjarmili, seje zgodilo, da se usmili kralj
Karavaški kristjanov, kterih je imel več vjetih,
potem iz zapora spusti in vse k sebi pokliče.
Vsakterega vpraša, kaj je njegovo rokodelstvo ali
v kteri umetniji se odlikuje in jim dovoli s tisto
rečjo se pečati.

Med vjetimi kristjani je bil tudijmašnik, kteri,
vprašan za njegovo umetnijo, resnobno odgovori:
„Jaz se razumem na umetnijo, s ktero pokličem
vsegamogočnega Boga z nebes”. Ko mu kralj zapove,
da naj pokaže to umetnijo, odgovori: „Tega ne mo¬
rem storiti, ako mi kristjani ne prineso vseh za
mašo potrebnih reči. Kralj reče mašniku, da naj

Razi. sv. m. 3

34

vse potrebne reči zapiše, ter jih zapove prinesti iz
kristjanskega kraja. Mašnik zapiše vse imenovane
reči natanko, vendar pa pozabi na razpelo. Ko so
služabniki vse prinesli in on začne maševati, zapazi,
da ni nobenega razpela na altarji. Zavoljo tega
stoji dolgo, bridko premišljevaje, bi li nadaljeval ali
nehal. Kralj misli, da ne zna svoje umetnije po¬
polnoma in ga vpraša, zakaj je tako zmešan (pre¬
plašen). Mašnik mu odgovori: Pozabil sem razpelo
in zarad tega dvomim in ne vem, bi li maševal
ali nehal.

Ko med tem Boga pomoči prosi, glej, razpoči
se kamniten, terden obok sobe, v kteri je mašnik
pred altarjem stal, in dva angelja bliščeča ko solnce
in v drazih oblačilih, prideta iz razpokljine in pri¬
neseta v rokah lesen svitel križ, komolec dolg, ter
ga postavita na altar veleča mašniku naj začne ma¬
ševati. Kralj in vsi zamorci, ki so bili v sobi, mi¬
slijo, da sta angelja dva boga, preplašeni padejo na
svoj obraz k tlam in leže tako dolgo, da sta ange¬
lja zginila. (Beyrlinck verbo: Čredo.) To je zgodo¬
vina španjskega križa, kteri se še dandanes hrani
v Karavaki z velikim spoštovanjem in se vsako leto
kaže ljudstvu tisti dan, kterega sta ga prinesla an¬
gelja z nebes. To zgodbo sem navedel, da vsakteri
spozna, kako zlo moramo paziti, da so pri darovanji
svete daritve vse potrebne reči pri rokah, in skle¬
pamo na veliko vrednost sv. maše iz skerbi, ktero
ima cerkev, da se jemljejo za najmanjše potrebe
posvečene reči.

19. Imenitnost (velika vrednost) se dalje spozna

35

iz obredov, kteri se morajo pobožno spolnovati pri
vsaki sv. maši; navedel bom le imenitniše. Mašnik
se prekriža šestnajstkrat. Oberne se proti ljudstvu
šestkrat. Altar poljubi osemkrat. Na persi se
terka desetkrat. Vzdigne enajstkrat oči proti nebu.
Poklekne desetkrat. Roke sklene štiri in petdeset¬
krat. Z glavo se priklone eden in dvajsetkrat. Z
ramami se priklone sedemkrat. Globoko se prikloni
osemkrat. Blagoslovi daritev s sv. križem eden in
tridesetkrat. Položi z dlanjo obe roki devet in
dvajsetkrat na altar. Moli z razpetimi rokami štir-
najstkrat; s sklenjenimi pa šest in tridesetkrat. Po¬
loži sklenjene roke sedemkrat na altar. Levo roko
položi na altar devetkrat. Položi levo roko na persi
enajstkrat. Vzdigne obe roki k nebu osemkrat.
Tiho moli enajstkrat. Moli na glas trinajstkrat.
Odkrije in pokrije kelh desetkrat. Gre sem in
tje dvajsetkrat.

Zraven teh 350 velikokrat ponovljenih reči
mora mašnik še na 150 obredov paziti in tako je
vsih obredov skupaj 500. Vsak mašnik mora še
verh tega ravnati se po štiristo rubrikah ali pravilih;
ako se še ta pravila prištejejo k obredom, mora
tedaj vsak mašnik, kteri bere sv. mašo po rimskem
obredu, devet sto členov vediti in se po njih ravnati;
tudi ne sme najmanjše reči zavreči. Kajti vse te
reči imajo duhovni pomen in povišujejo lepo in po¬
božno djanje najčastitljivše in nezapopadljive daritve.
Zavoljo tega so sv. papež Pij V. zapovedali ojstro
pokoršino, da mora vsak kardinal, nadškof, škof,
prelat in mašnik na ta in nobeden drugi način

3*

36

sv. mašo brati in najmanjše reči ne sme spremeniti
ali prid jati ali odstraniti. Zanemarjenja bi ne bila
majhne napake, ampak veliki pregreški, ker bi bilo
tako ravnanje zoper čast in imenitnost prečastit-
ljivega in presvetega Božjega opravila, kakor tudi
zoper ojstro zapoved blaženega Pija V.

Nobeden ne more znajti spodobnišega gibanja
rok, ali pripravnišega ponašanja telesa ali sploh
lepšega obnašanja, kakor ga je cerkev zapovedala
in človek je pri sv. maši, pri kteri se vsi obredi
natanko spolnujejo, z veliko bolj zbranim duhom,
kakor pa, če se ne godi vse tako.

20. Iz tega lehko razvidiš, da mašnik ne za¬
služi majhne hvale od tebe, kteri sveto mašo z
vestno natančnostjo bere, da bi te ne motil v tvoji
pobožnosti, ampak veliko bolj podpiral, ne gledd
na to, da vsaki človek zasluži spoštovanje, ako na¬
tanko spolnuje svoje dolžnosti. Ti boš sam krep¬
keje molil in mašnik bo bistveno pomagal, da se
ti usliši tvoja molitev.

§• 3.

Od najimenitnišega duhovna svete maše.

21. Akoravno dostojnost svete maše spoznamo
iz obredov in molitev pri blagoslovljenji cerkev in
altarjev, kakor tudi iz mašnikovega posvečevanja in
iz načina darovanja, se vendar imenitnost njegova
nikoli tako ne kaže, kakor iz osebe onega, kteri to
nebeško daritev opravlja, Kterega si pač misliš,
da daruje? Mar mašnik? Ali škof? Ali papež?
O ne! Misliš ti, da angelj ali kteri svetnik, ali

37

kraljica in venec vsih svetnikov, Marija? Nobeden
drugi ni kakor mašnik mašnikov, škof škofov, edi-
norojeni sin najvišega Očeta je, Jezus Kristus, od
Očeta maziljeni najviši mašnik, večni mašnik po
redu Melkizedekovem. Ta daje sveti daritvi ono
dostojnost, ktera vse časti preseže, in keršansko
daritev delo Božje naredi.

Da je Kristus mašnik, dokažem po sv. Krizo-
stomu, kteri (hom. 8 in Matth.) tako govori: „Maš-
niki so samo namestniki, oni pa, ki daritev posve¬
čuje in spreminja, je Kristus; oni, kteri je pri
zadnji večerji kruh in vino spremenil, on je, ki še
tudi sedaj kruh in vino spreminja. Zategadelj, ti
neduhovnik! ako vidiš mašnika darovati, ne vervaj,
da mašnik to dela, ampak bodi zagotovljen, da ne-
vidljiva roka Božja daritev po mašniku opravlja".
S temi besedami sv. Krizostom jasno dokazuje, da
Kristus sam v lastni osebi najimenitniša dela mašne
daritve opravlja, da namreč z nebes pride, kruh in
vino v svoje telo in svojo kri spremeni, sam sebe
Bogu Očetu v zveličanje sveta daruje, in kot zvesti
srednik za blagor ljudi prosi. Mašniki pa so samo
služabniki Kristusovi, mu posodijo usta, svoj glas
in svoje roke, da Kristus z njih pomočjo to sveto
daritev opravi.

Ako bi pa znabiti kdo sv. Krizostomu ne ho¬
tel verjeti, navedem drugi dokaz, kteremu se ne
more zoperstaviti in ne sme. Opomnim namreč
spričevalo sv. katoliške cerkve, ktera v Tridentin¬
skem zboru (seja 22. poglavje 2.) tako govori: „Ker
je v tej Božji daritvi, ktera se v sveti maši opravlja,

38

ravno tisti Kristus pričujoč, ker se tukaj nekervavo
daruje, kakor se je sam na altarju križa enkrat
daroval, določuje sv. zbor, da je ta daritev sv. maše
resnična spravna daritev in da se po Jezusu samem
daruje". Glej, s temi besedami nas uči cerkev, in
nas opominja verovati, da so mašniki samo služab¬
niki Kristusovi in da se on ravno tako dobro in
krepko daruje na altarju kakor se je daroval na
križu viseč. O kako velika čast, kako velika mi¬
lost, kako neprecenljiva dobrota je to, da se naš
Zveličar poniža, biti naš mašnik, naš srednik in
zagovarjalec in da se sam v lastni osebi Bogu
Očetu predstavlja in daruje.

23. Sv. apostelj Pavel v tej zadevi (Hebr. 7.
pogl.) tako piše: „Spodobilo se je namreč, da imamo
tacega velikega duhovna, svetega, nedolžnega, neo-
madežanega, odločenega od grešnikov in višega, ko
so nebesa. Zakaj Mozes je postavil le slabotne
ljudi kot mašnike; beseda prisege pa, ktera je za
postavo prišla, je postavila Sina vekomaj popolnega".
Niso to krasne besede, s kterimi nam sv. Pavel
predočuje, kako visoko nas ljubi Bog ceni, ker nam
ni dal slabotnega, grešnega človeka kot mašnika in
srednika, ampak svojega edinega sina, kteri je poln
svetosti in čednosti.

24. Zdaj pa hočemo premisliti, zakaj Kristus
ni zročil te daritve nobenemu človeku. Najvažniši
vzrok je bil, ker je morala biti ta njegova daritev
popolno čista in neomadežana, kakor je prerokoval
prerok Malahija, kteri pravi: „Na vseh krajih", go¬
vori Gospod, „se bo opravljala mojemu imenu čista

39

daritev", v kteri zadevi cerkev v Tridentinskem
zboru tako govori: „To je tista čista daritev, ktera
se ne umaže z nobeno nevrednostjo in hudobijo da¬
rujočih". Ako bi bili namreč mašniki darovalci, bi
se gotovo velikokrat daritev sv. maže onečistila in
omadeževala in vedno bi lahko dvomili, ali se je
najvišemu Bogu opravila prijetna daritev. Zavoljo
tega je Bog Oče hotel, da bi njegov najsvetejši sin
dobil ime in opravilo mašnikovo, kakor sam govori
(ps. 109): „Ti si mašnik na vekomaj po redu Mel-
kizedekovem". Akoravno mašniki sv. mašo bero,
vendar niso pravi darovalci, ampak samo služabniki
najvišega mašnika Jezusa Kristusa. Kakor služab¬
nik, kteri dobi od svojega Gospoda zlat, da bi ga
daroval v romarski cerkvi, tega darila ne bi mogel
onečistiti, ako bi tudi v smertnem grehu daritev
opravil: ravno tako tudi mašniki ne morejo oneči¬
stiti in omadežati najdražje daritve, ktero darujejo
v imenu Kristusovem.

25. Zakaj ni hotel Kristus nobenemu angelju,
ali kakemu svetniku, ali svoji najčistejši materi
izročiti te daritve, ko so vendar ti vsi sveti, polni
milosti, in tudi ne bi te najčistejše daritve oneči-
stili, ampak bi jo popolno opravljali? Kajti, o moj
ljubi Bog, kako bi bila sveta, pobožna tista sv. maša,
ktero bi bral sv. Peter ali sv. Pavel ali kak Kerub
ali najvišji Seraf! O kako serčno veseli in pobožni
bi bili oni ljudje, kteri bi bili lahko pri taki maši;
ako bi z lastnimi očmi gledali, kako Seraf pobožno,
častitljivo in pazljivo bere sv. mašo. Gotovo bi
njih serca sladkost občutila od zgolj pobožnosti, in

40

vzplamtela od božje ljubezni! Ako bi se to zgodilo
pri sv. maši po nebeškem Serafu, kaj bi se še-le
zgodilo potem, ako bi sama mati Božja svojega lju¬
bega sina darovala na altarju? Ona je sv. Mehtildi
(bukve 1. pogl. 19.) razodela: „Jaz sem na svečnico
svojega sina s tako veliko pobožnostjo in hvalež¬
nostjo darovala Bogu Očetu, da, ako bi se pobož¬
nost vseh svetnikov v eno človeško serce zlila, se
ne bi mogla primerjati z mojo pobožnostjo 0 . Ako
je Marija tako delala, ko je še na zemlji živela,
kaj bi ona zdaj storila, ko v nebesih stanuje, in je
vsa polna vseh čednost in božjih milost! O kako
krepko, kako pobožno, kako nezapopadljivo sveta
bi bila ona sveta maša, ktero bi mati Božja daro¬
vala najvišjemu Bogu!

26. Akoravno bi bila taka mašna daritev ka¬
kega velikega svetnika, ali visokega Serafa, ali pre-
blažene device Marije nezapopadljivo zveličavna, bi
vendar ne bila neskončno svetemu Bogu ne enake
vrednosti, ne dosti sveta, ker se Bogu taka daritev
spodobi, ki je njegovemu veličastvu enaka ali enako¬
merna. Zategadelj Kristus najsvetejše mašne da¬
ritve ni hotel in mogel zročiti angelju, svetniku,
ali celo grešnemu človeku, ampak prideržal si jo
je sam sebi, da vsaki dan svojemu vsemogočnemu
Očetu daruje za zveličanje vernikov enakomerno
daritev in jo opravlja tako na neskončno visoki in
nezapopadljivo krepki način.

Le taka daritev si lahko pridobi dopadajenje
Božje.

27. Iz tega sledi, da je vsaka sveta maša ne-

41

zapopadljive veljave in da jo Kristus sam s tako
pobožnostjo, spoštljivostjo in prijaznostjo bere,
opravlja in daruje, da tega ne zapopade ne um an-
geljski ne človeški. To je Kristus sv. Mehtildi
(knj. 2. pogl. 31.) s slednjimi besedami razodel:
»Jaz sam vem in popolno razumem, kako se vsak
dan na altarju za zveličanje vernikov darujem, česar
pa ne Kerubi in Serafi, in vse nebeške moči
popolno ne morejo zapopasti“. O moj Bog! Kako
izverstna, kako mogočna in kako neprecenljiva
mora biti ta daritev Kristusova pri sv. maši; ker jo
najmodrejše nebeške moči ne morejo obseči, še
manj pa zapopasti. O moj preljubi Jezus! kako
nezapopadljiva mora biti ta daritev, ker ti spričuješ,
da jo samo ti po svoji božji modrosti popolno poznaš
in zapopadeš. O kako srečen mora potem oni člo¬
vek biti, kteri je pri sveti maši, in s tem zasluži,
da se ta nezapopadljiva, najmogočniša in najsvetejša
daritev zanj opravlja!

28. Vtisni si vendar te besede v serce, ljubi
bralec, in premišljuj, koliko ti koristi, ako si pri
sv. maši, ker se v njej tisti Kristus sam za-te da¬
ruje, se postavlja kot srednik med božjo pravico in
tvojo človeško krivico ali popolno odvrača ali vsaj
zaderžuje pravično maščevanje, ktero zavoljo svojih
grehov vsaki dan zaslužiš. O, ako bi ti to prav
spoznal, kako bi ljubil sv. mašo, kako hrepenel po
njej in kako pobožen bi bil pri njej in kako nerad
bi jo zamudil. Da, ti bi rajši škodo terpel pri
časnem dobičku, kakor pa sam sebi tako zlo škodoval
z zamudo tako zveličavne sy. maše. To so storili

42

pervi kristjanje, kteri so bili pri sv. maši tako radi
in jo tako zlo ljubili, da so rajši svoje življenje
zgubili, kakor da bi bili hoteli sv. mašo zamuditi.
V tej zadevi pripoveduje Baroni od 306. 1. zlo
znamenito zgodbo na ta način:

29. Ko je bilo v Afriki, v mestu Aluti, kjer
so bile vse cerkve razdjane, mnogo mož in veliko
žensk zoper povelje cesarja Galerija v neki hiši pri
sv. maši zbranih, so jih pagani zasačili, zvezali in
pred sodnika postavili na očitnem tergu. Tukaj so
vergli mašne knjige z drugimi sv. knjigami, ktere
so pagani kristjanom pobrali, z velikim zaničevanjem
v ogenj, Bog jih je pa z naglo ploho, ktera je ogenj
pogasila, obvaroval, da niso zgorele, zarad česar se
sodnik tako prestraši, da vjete, 34 mož in 17 žen,
k cesarju pošlje v mesto Kartago. Kristjanje so
šli tjekaj z veseljem vso pot psalme in hvalne pesmi
prepevaje. Ko so bili cesarju predstavljeni, ga
častnik nagovori: „Te hudobne kristjane, glej cesar,
smo zasačili v mestu Aluti v neki hiši, ko so zoper
vaše povelje bili zbrani pri vražji božji službi". Ce¬
sar koj zapove, enega izmed kristjanov sleči, na te-
zavnico razpeti in z ojstrimi kremplji razmesariti.
Med tem zavpije eden izmed kristjanov, Telika po
imenu, na ves glas: „Zakaj mučiš samo tega, o
trinog! mi vsi smo kristjanje in smo bili vsi pri
sv. maši zbrani". Sedaj zapove sodnik tudi tega
sleči, zraven unega obesiti in razmesariti ter reče:
„Kdo je bil sklical vaš shod?" On odgovori: „Mašnik
Saturni in mi vsi skupaj; ti pa, o hudobnež! delaš
zoper vsako pravico, ker nas mučiš zavoljo tega.

43

Saj nismo morivci in roparji, in nismo ničesar
krivičnega storili". Sodnik odgovarja: „Ti bi bil
imel spolnovati naše povelje in vašo krivično božjo
službo opustiti". Telika reče: „Jaz ne pazim na
drugo povelje, kakor na to našega Boga, za kterega
sem pripravljen tudi umreti". Zdaj zapove cesar
mučenika odvezati in brez jedi in pijače v ječo vreči.

30. Potem nastopi sv. Viktorije paganski brat
in zatoži Dativa, kteri je bil svetovalec, ker je nje¬
govo sestro Viktorijo k sv. maši peljal. Svetnica
pa odgovori: „Ne zavoljo kakega človeškega pri¬
govarjanja, ampak prostovoljno sem šla k hiši in
sem bila pri sv. maši, kajti jaz sem kristjanka
in sem dolžna, pokorna biti Kristusovemu povelju".
Njeni brat jej reče: „Ti bledeš in govoriš kot ne¬
umnica". Ona odgovori: „Jaz nisem neumnežka,
ampak kristjanka". Zdaj cesar reče: „Hočeš zopet
iti z bratom domu". Ona odgovori: „Nočem; kajti
jaz tega ne spoznam za svojega brata, ampak jaz
sem kristjanka in imam tiste za svoje brate in
sestre, kteri zavoljo Kristusa terpe". Cesar odgo¬
vori: ^Prizanesi sama sebi in poslušaj svet svojega
brata!" Ona ga zaverne: „Jaz ne grem od svojih
bratov in sester; saj spoznam, da sem bila ž njimi
pri sv. maši in ž njimi prejela najsvetejši zakra¬
ment". Sedaj zapove sodnik, da jo odpeljejo v ječo
in naj vse pomočke poskusijo, da jo odvernejo od
njene vere, ker je bila zelo lepa in plemenite ro¬
dovine v mestu. Ko so jo hoteli njeni starši zoper
njeno voljo zaročiti, skoči skoz okno in si da po
niašniku Saturniju lase odrezati.

44

31. Potem se oberne hudobnež k temu maš-
niku Saturniju in reče: „Si ti zoper naše povelje
zbral vso množico?“ On odgovori: „Na povelje
Gospodovo sem jih zbral in mi smo njegovo božjo
službo opravljali". Cesar vpraša: „Zakaj si to
storil?" On odgovori: „Ker ne smemo opustiti
sv. maše". Cesar vpraša: „Si ti sklical ta shod,
in si ti vse k temu pregovoril?"

On odgovori: „Jaz sem jih sklical in jaz sem
sv. mašo bral". Zdaj ga zapove sodnik sleči in
z železnimi kremplji tako dolgo tergati, da se mu
čeva prikažejo. Poslednjič ga reče od natezalnice
odpeljati v ječo k drugim.

32. Potem zapove sv. Emerika pripeljati in
mu reče: „Kdo si ti?“ On odgovori: „Jaz sem za¬
četnik tega shoda; ker v moji hiši se je brala
sv. maša". Cesar reče: „Zakaj si jim to zoper
naše povelje dovolil?" On odgovori: „Ker so moji
bratje, zategadelj jim nisem mogel braniti; tudi mi
ne moremo biti brez sv. maše". Potem je bil tudi
on razpet, razmesarjen in v ječo veržen. Med tem
reče sodnik drugim: „ Jaz upam, da se bodete spa¬
metovali nad temi revčiki in ne bodete tako lahko-
mišljeno zapravili življenja. Sveti mučeniki so pa
kakor z enim glasom kričali: „Mi smo kristjanje in
hočemo Kristusovo povelje spolniti, ako tudi zavoljo
tega kri prelijemo". Sodnik reče enemu, kteremu
je bilo ime Feliks: „Jaz ne vprašam, ako si kristjan,
ampak če si bil pri shodu in pri maši". Sv. Feliks
odgovori: „Kako nespametno je to vprašanje? ka¬
kor da bi kristjan mogel biti brez sv. maše in

45

kakor da bi se sv. maša lahko brala brez kristjanov?
Ti ljuti hudobec, jaz te zagotovim, da smo bili
z veliko pobožnostjo zbrani in da smo pri sv. maši
pridno molili 0 . Zavoljo teh besedi se trinog tako
razserdi, da zapove sv. mučenika na tla vreči in
ga s poleni usmertiti.

33. Na ta način je besni sodnik ves dan po¬
rabil z mučenjem sv. mučenikov in ko je noč na¬
stopila, reče vse tiste, ki so še nekoliko dihali, v
veliko ječo zapreti in zažuga stražnikom s smertjo,
ako bi jim kdo kaj piti ali jesti dal. Njih starši,
žene, otroci in prijatelji so sicer prišli k ječi in so
prinesli skrivoma pod obleko nekoliko živeža, straž¬
niki so pa vse natanko preiskali, vse odvzeli, posode
pobili in grozno pretepavali pobožne ljudi. Vendar
so ti zvesti prijatelji ostali po noči in po dnevu
pred ječo, ter se jokali in tožili, misleči da bodo
primorali tega trinoga k usmiljenju proti zapertim.

Ali trinog je bil v svoji hudobnosti tako oterp-
njen, da je pustil da so vsi služabniki in služab¬
nice Kristusovi onemogli in lakote pomerli.

34. Ta zgodba, ktero je Baroni iz starih sod-
nijskih bukev od besede do besede prepisal, jasno
dokazuje, da se je sv. maša precej v pervih časih
po Kristusu brala in da so bili kristjani pri njej
zbrani. Ona nam pa tudi kaže, kako velika pobož¬
nost je perve kristjane vodila k sv. maši, ker so
raji najgrozovitniše muke terpeli in strašno smert
prestali, kakor pa, da bi bili sv. mašo zamudili.
Od kod je prihajala taka pobožnost? Od tod, ker
so veliko vrednost sv. maše spoznali in so se

46

hoteli vdeležiti njenega sadu. To se moramo od
njih učiti, in po njih zgledu navdušeni dobivati
novo veselje in ljubezen do sv. maše.

§• 4 -

Kako drag dar se daruje pri sv. maši.

35. Akoravno smo od imenitnosti sv. maše
do sedaj že veliko povedali, moramo vendar še
eno važno reč premisliti, namreč kako drag je dar,
kteri se sv. Trojici pri sv. maši daruje. Sv. Pavel
(Heb. pog. 8.) piše: »Zakaj vsak veliki duhoven
je postavljen, da daruje darove in klavšine“. Ker
je Kristus tudi od Očeta mašnik postavljen, je
zategadelj potrebno, da ima tudi on kaj, kar daruje.
Sv. Pavel ne omenja, kaj ima Kristus, da daruje,
ampak prepusti našemu premišljevanju. Tako na¬
stane vprašanje, kteri dar Kristus daruje svojemu
Očetu, v svojem velikomašnikovem opravilu.

36. To gotovo ni kaj nizkega, navadnega,
ampak mora imeti nadčloveško ceno, da je vredno,
da se neskončnemu Gospodu daruje. Zakaj čim
večji in imenitniši je Gospod, tim dražji in imenitniši
mora biti dar, ki se daruje. Zakaj, ko bi kdo
kakemu cesarju pest boba podelil, bi slabo zahvalo
zaslužil, da imel bi več sramote, kakor pa hvalež¬
nosti. Vsemogočni Bog je pa Gospod takega veli¬
častva in imenitnosti, da sta nebo in zemlja prime¬
roma nanj manj vredna, kakor pest boba v primeri
s kraljem. Poslušaj kaj modri (pog. 11.) govori:
»Kakor prah na tehtnici, tako je pred Bogom ve¬
soljen svet, in kakor kaplja jutranje rose, ktera na

47

zemljo pade”. Ako je po nezmotljivem spričevalu
sv. pisma ves svet kakor kaplja rose v primeru z
Bogom, kaj bi se pač na vsem svetu najdlo, da bi
bilo vredno njemu darovati? Kaj bi pač Kristus
razun Boga v vseh nebesih najdel, da bi mogel
presv. Trojici darovati kot vreden in dopadljiv dar?

37. Kaj misliš pač ti, da Kristus v sv. maši
najvišemu Bogu daruje? Poslušaj čudež! v vseh
nebesih in na vsem svetu najde samo eno reč, ktera
je vredna, da se daruje neskončnemu Bogu, namreč
svojo najsvetejšo neomadežano, prečastito človeštvo,
to je: svoje najsvetejše telo, rešnjo kri in svojo
presveto dušo. Sv. Krizostom (govor de Cruce et
Sacro) govori od tega tako: „Kristus je bil in je
mašnik in dar; mašnik po duhu, dar po mesu. On
sam daruje in je darovan”. Ravno tako govori
sv. Avguštin (k psalmu 26.): „Samo'Kristus je bil
tak mašnik, da je bil ob enem daritev! kajti on
ni ničesar druzega daroval kakor samega sebe”.
Zavoljo tega sam sebe daruje, ker v vsem bogastvu
nebes in zemlje ni mogel ničesar najti, kar bi bil
lahko rabil za daritev presv. Trojici.

38. To njegovo človeštvo je najizverstniša in
najdražja reč, ktero je ustvarila roka Božja, kakor
je mati Božja (knj. 3. pogl. 13.) sv. Brigiti razodela:
»človeštvo Kristusovo je najdraža reč, ktera je
kedaj bila in je še. Vsaj je radodarna roka Božja
podelila temu človeštvu tolike in posebne milosti,
bogastva, čednosti, svetost, modrost, izverstnost in
prostost, da mu jih več in popolniših dati ni mogla,

48

ne kot da bi Bog večjih dati ne mogel, ampak ker
to človeštvo večjih sprejeti ni moglo.

Akoravno je mati Božja za nas nezapopadljivo
lepa, sveta in blažena, se vendar v primeri s člo¬
veštvom Kristusovim ne sme bolj čislati, ko goreča
svetilnica proti solnčni svetlobi. Zarad te najvišje
izverstnosti so častili na zemlji človeštvo Kristusovo
ne samo pobožni ljudje, ampak tudi angelji in ga
še zdaj poveličujejo v nebesih z najvišjim spošto¬
vanjem ; ker enako češčenje se ni nobeni stvari kdaj
spodobilo, ko njemu, veliki glavi človeškega rodu.

39. Najradodarniši Bog je podaril pri stvar¬
jenju angeljem neprecenljivo in nebrojno svetost
popolnomasti in preimenitnosti; tudi mnogim po¬
božnim ljudem in velikim svetnikom je dodelil pri
stvarjenju marsiktero veliko milost, čednost in svetost
iz svoje dobrotljivosti; pa nad vsemi je oblagodaril
preblaženo devico Marijo ne samo pri njenem stvar¬
jenju, ampak tudi v njenem sv. življenju z mnogimi
nezapopadljivimi milostmi, posebnimi pravicami in
popolnomastmi. Toda ti darovi so posamezni pri
različnih svetnikih. Vse skupaj pa je pri stvarjenju
dobrovoljno podelil sv. Duh človeštvu Kristusovemu;
verh tega je še temu božjemu človeštvu vsadil in
vlil mnogo drugih, skoro bi rekli, brezkončnih mi¬
lost, bogastev, posebnih pravic in nebeških zakladov.
Zdaj sodi, kako nezapopadljivo blago, lepo, ljubez-
njivo, razumljivo, preimenitno in slavno je človeštvo
Kristusovo, ktero obdaja in obsega neizmerno morje
vsih popolnomast.

40. Najdražje in prečastitljivo človeštvo Kri-

49

stusovo je edini dragi dar, kterega naj viši duhoven,
edinorojeni sin božji Jezus Kristus, na najprijazniši
način vsak dan pri vseh sv. mašah ponuja in daruje
presv. Trojici. Da, on ne daruje samo tega, ampak
*  daruje z njim vred vse ono, kar je njegovo člove¬
štvo s serčno ljubeznijo storilo in z najbridkejšimi
bolečinami prenašalo na zemlji v 33. letih v večjo
čast in slavo presv. Trojice, namreč vse poste,
bdenje, molitve, potovanja; vsa pokorila, pridige in
zatiranja; vsa preganjanja, zaničevanja, zasramo¬
vanja in psovke; vse bolečine, vdarce z bičem, ter-
njeve bodeže, pribitje, rane, muke in terpinčenja;
vse solze, kervavi pot, vodo iz strani in rešnjo kri.
Vse to predučuje Kristus pri vsaki sv. maši presv.
Trojici in daruje vse tako veljavno in prijazno, kakor
je to sam storil na zemlji v svojem sv. življenju
in terpljenju.

41. Naj bolj izverstno pa je, da Kristus ne
daruje samo človeštva, ampak da ga daruje ob enem
z božjo natoro združeno. Akoravno se pri sv. mašah
ne daruje božja natora sama za se pri sveti Tro¬
jici, ampak človeštvo Kristusovo, je vendar to člo¬
veštvo v nerazločljivi zvezi z božjo natoro in tisti
popolnomasti, ktero je zadobilo po osebnem zedi¬
njenju z božjo natoro. Vsled tega zedinjenja je
■>  Povzdignjena človeška natora v božjo, obogatena z
brezkončnimi božjimi zakladi in je neizmerne vred¬
nosti. Iz tega zdaj lahko sklepamo, kakšno pre¬
drago daritev ponuja naš Zveličar pri vsaki sv. maši
najvikšemu Bogu, darovaje mu svoje božje človeštvo
I na nezapopadljiv, vzvišen način.

^ Kazi.

sv. m.

4

50

42. Slednjič naj se tudi še pomisli, da Kri¬
stus ne daruje svojega človeštva v tisti podobi, kakor
je v nebesih, ampak v taki podobi, kakor je na
altarju. ■ Ker v nebesih je to človeštvo tako slav¬
ljeno in veličastno, da se tresejo tudi sv. angelji
pred njegovim veličastvom. Na altarju je tako po¬
hlevno in ponižno, da se angelji nad tem čudijo in
sterme. Ker tukaj je božje človeštvo pod podobo
sv. hostije kakor v rašovnik oblečeno, res, kakor v
ozko ječo zaperto. Ker podobe sklepajo telo Kri¬
stusovo in je v njih tako uklenjeno, da se tudi ono
mora premikati iz enega kraja na druzega, če se
preneso podobe iz enega kraja na druzega, in
dokler so podobe nespremenjene, se tudi ono ne
more ločiti od njih z nobeno močjo. Neumer-
ljivo telo Kristusovo, ktero je v nebesih v naravni
velikosti, ni nič večje na altarju, ko podoba sv. kruha.
Da, ono je v najmanjšem kosčeku, ki pade od večje
posvečene hostije, ravno tako majhno, ko isti košček
sam. V takem majhnem kosčeku, kakor tudi v celi
sv. hostiji ne more stegniti svojega sv. telesa, ne
rok in nog premikati, tudi dela ne doveršiti, ktero
s telesnimi udi opravlja, ampak leži notri kakor v
najmanjši ječi, stisnjen in tako rekoč oropan vse
svoje oblasti in moči. V taki majhni, pohlevni in
ponižni podobi se predučuje Kristus presv. Trojici
in se ji daruje tako ginljivo, da se čudi in stermi
nad tem vsa nebeška truma.

43. Kaj si nek misli ali pravi presv. Trojica,
ko gleda to naj bolj slave vredno človeštvo Kristu¬
sovo v tako ponižni podobi kot zaničljivega červička

51

vidi pred nogami ležati! O kako veliko čast s tem
skaže vsemogočnemu nebeškemu očetu, ko zagleda
.svojega sina v največjem ponižanju, dobro vedoč,
da on opravlja vse to v njegovo večjo očetovsko
čast. O kako neprecenljivo veliko moč in preime-
nitnost zadobi presv. daritev s tem, ko se pri njej
gode in zveršujejo te največje božje skrivnosti! O
kako veliko blaženost in korist zadobe ljudje, za
ktere se opravlja in daruje najsv. daritev! O kolika
tolažba in okrepčava za duše v vicah, za kterih
odrešenje se bero sv. maše!

44. Vsaj je znano, da duše v vicah ne morejo
nič več za-se storiti, kar bi moglo čas njihovega
hrepenenja okrajšati. Kakor dobiva platno na be¬
lilu le s pogostim polivanjem in nasledujočim suše¬
njem solnčnih žarkov svojo lepo belo bliščečo barvo,
tako tudi duše v vicah; spokorne solze iz oči na
svetu zapušenih so hladilo revnih duš; pa milost
Jezusa Kristusa, solnca pravičnosti, ki se kakor v
zažiga vnem zerkalu pri sv. maši združuje; to so
solnčni žarki, ki dajejo dušam lepoto, ki jih vredne
stori, da grejo v kraljestvo božje. Spoznaj iz tega
veliko moč sv. maše, da se spodbujaš prav rad,
velikrat in pobožno biti pri sv. maši, da moreš
svojim terpečim bratom v vicah veliko pomagati.

45. Vsakdanje maše so orožje milost, so moči
usmiljenja in klavna daritev vsemogočnega Boga,
kterim se ne more nič v bran staviti, ako smo s
pobožnostjo pri sv. maši. Prizadevajmo si tudi na¬
šemu najzvestejšemu Zveličarju priserčno se zahva¬
liti, ker je postavil za nas reveže premogočno

4*

52

daritev in se daruje samega sebe po sebi presv.
Trojici vsak dan, da, vsako uro. Zahvalujmo se
mu, da nam je dal toliko močnega orožja, s kterim si
moremo božje milosti pridobiti, in moč usmiljenja
božjega krepko izsiliti.

46. Zdaj hočemo k večji slavi sv. maše spre¬
govoriti, kako je Kristus sam pel sv. mašo in jo z
veliko slavo opravljal pri posvečevanju kapelice pri
Mariji v puščavi (Einsiedeln). V življenju sv. Majn-
rada se bere, da je prosil v 80. letu po njegovi
smerti Eberhard, pobožen samotarec, rodu knežev-
skega, sv. Konrada, škofa v Konstancu, ko bi on
hotel kapelico sv. Majnrada posvetiti. V noči pred
posvečevanjem, ko je hotel sv. Konrad v to kapelico
iti, da bi molil, je slišal v njej petje angeljev, ki so
predpeve in odpeve peli iz obredov zgoraj omenje¬
nega cerkvenega posvečevanja. Vstopivši je zagle¬
dal v kapeli polno angeljev, in Kristusa po ško¬
fovsko oblečenega, ki jo je posvečeval. Nad tem
se je tako močno zavzel, da bi bil kmalo umeri in
da je nepremakljivo stal na tistem kraju. Natanko
je pazil in slišal je, da je Kristus rabil ravno tiste
besede in obrede, ktere navadno škofi rabijo pri
posvečevanju cerkva. Vsi štiri evangelisti so stali in
hodili za njim in so mu škofovsko kapo postavljali
ali pa z glave jemali, kakor je bilo potreba. An-
gelji so imeli zlate kadilnice in so kadili okoli
altarja. Sv. Peter je stal zraven Kristusa in mu
je podajal škofovsko palico in sv. Jur je stal zra¬
ven sv. Petra in je nosil škropilnik. Sv. Avguštin
in sv. Ambrož sta pomagala Kristusu pri obredih.

53

Sv. Štefan je deržal škrinjico za sv. krizmo in sv.
Lorene pušico za sv. olje. Sv. Mihael bil je glaso-
vodja in angelji so odpevali vse responzorije, verze
in psalme. Mati Božja, kteri v čast sta bila altar
in kapela posvečena, je stala na altarju v najlepši
krasoti, bolj bliščeča ko solnce, in bolj leskeča ko
blisk. Po dokončanem posvečevanju se je oblekel
Kristus v vijolično-višnjevo mašno obleko, šel je
z mnogimi strežaji k altarju in je pel sv. mašo
z naj večjo slovesnostjo; sv. Štefan je bral listin
sv. Lorene evangelij. Angeljski kori so peli tako
prijetno, da je bil sv. Konrad kar zamaknjen.

47. Sanctus so peli tako-le: »Svet, svet, svet
Bog, v veži častitljive Device, usmili se nas. Nebo
in zemlja sta polna Tvoje slave. Hosana po višavi.
Naj bo hvaljen sin Marijin, vladajoč na veke, ki
pride v imenu Gospodovem, hosana po višavi 11 .
Agnus Dei (Jagnje božje) so tako peli: „0 jagnje
Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se živih, ki
v te verujejo. O Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe
sveta, usmili se mertvih, ki v tebi mirno počivajo.
Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, daj mir ži¬
vim in mertvim, ki v tebi srečno vladajo". Pri Do-
minus vobiseum (Bog z vami) so angelji odgovar¬
jali: „Ki sediš nad kerubi in gledaš v brezen". *)

48. Po dokončani sv. maši je zginila sv. mno¬
žica in je popustila sv. Konrada samega polnega
veselja in sladkosti. Šel je v posvečeno kapelo,

*) To angeljsko posvečevanje, kakor ga imenujejo,
se je godilo 14. sept. 948.1., in ga pripoveduje škof Konrad
sam v svoji knjigi (de secretis).

54

zagledal je Kristusove stopinje v potresenem pepelu
in vidil je, da je stena s sv. krizmo pomaziljena.
Pričujoči gospodji so hotli na jutro, da naj posveti
kapelo. On pa je rekel: „Ne smem je posvetiti,
ker je že posvečena z nebes“. Ko je bil zdaj pri¬
siljen, blagoslovljenje vendar pričeti, slišijo vsi sku¬
paj glas nebeški trikrat klicati: „Stoj, brat! Bog
sam je kapelo posvetil! 0  Potem neha jo posveče¬
vati in je pisal o tej čudni prikazni v Rim.

49. Kar tukaj nek imeniten škof pripoveduje,
to se je vse tako zgodilo pri ustanovitvi nekervave
daritve na veliki četertek. Takrat je Kristus bral
sv. mašo v bistvenem, kakor jo zdaj obhajamo.
In zdaj vprašam, ko bi bili pri enem ali drugem
opravilu pričujoči, kakošno veselje in pobožnost bi
bili občutili in imeli!

Tretje poglavje.

O skrivnostih sv. maše.

1. Ker mi je govoriti o največjih in tako
mnogoterih skrivnostih sv. maše, sem prisiljen s
preroškim pevcem Davidom vsklikniti in vsemu
svetu razjasniti, prepevaje z njim (psalm 45.):
^Pridite in glejte dela Gospodova, kaka čuda je
storil na zemlji!" Mnogo čudežev in znamenj je
sicer storil Kristus na zemlji, meni se pa dozdeva,

55

da ni storil med vsemi višjega in čudovitejega, ko
ravno takrat, ko je pri zadnji večerji najsvetejšo
daritev postavil. To je kratek zapopadek vsih pre¬
čudnih del božjih, in čudež tolikih skrivnost, da se
je sv. Bonaventura (Tom. VI. de Sacram. virtute
lib. 6. c. 19.) derznil reči in pisati: „Sv. maša ima
v sebi toliko skrivnost, ko morje kapljic, zrak
prahu, obzorje zvezd in nebo angeljev. Ker pri
njej se godi vsak dan toliko skrivnosti, da ne vem,
če je vsemogočna roka Najvišjega kedaj bolj ime¬
nitne skrivnosti delala".

2. O zares čudne in skoro neverjetne besede!
Je li mar tedaj res, da ima sv. maša toliko skriv¬
nosti, da se še prešteti ne morejo? Oče Sanchez
(in Thesaur. Missae c. 1.) se strinja s sv. Bonaven¬
turom rekoč: „Pri sv. maši dobimo tako čudne in
resnične zaklade, tako drage nebeške darove, toliko
blaga za sedanje življenje, in tako gotovo upanje
za prihodnje, da potrebujemo, da to spoznamo, daru
čeznatorne vere". Hotel je reči: Pri sv. maši do¬
bimo več dobrot za sedanje in prihodnje življenje
kakor verovati moremo; in ko bi nam Bog ne dal
čeznatorne vere, po kteri sprejmemo tudi ono, kar
ne moremo umeti, bi ne mogli nikoli verjeti, kako
koristna nam je sv. maša. Zatoraj pristavlja ome¬
njeni Sanchez: „Kakor zamoreš iz morja ali iz kake
reke dosti vode zajeti, in je vendar ne pomanjšaš,
tako moreš tudi pri sv. maši storiti. Zakaj neiz¬
mernost njena je tolika, da se ne more samo iz¬
prazniti, ampak tudi ne v naj manjem zmanjšati".
Iz te lepe skrivnosti lahko natanko posnameš,

56

koliko milost in skrivnost da ima sveta maša in
koliko dušnih in telesnih dobrot da lahko vsak dan
iz nje zajemaš.

3. To hočem pojasniti z neko znamenito po¬
vestjo, da vnamem vse bravce k večji pobožnosti
do sv. maše. V življenju sv. Janeza od Fakundo,
iz reda sv. Avguština, se bere, da ta pobožni maš-
nik nikoli ni opustil sv. maše in da jo je bral vsako
jutro za rano, zakaj njegovo hrepenenje in njegova
vnema, da bi Kristusa daroval in ga sprejel, je bila
tolika, da ni mogel dalje čakati. Bral pa je sv.
mašo tako počasi, da so mu mašni strežaji ušli od
altarja in mu nihče ni hotel več streči. Ko je tedaj
predstojnika prosil, da naj bratom zapove, da naj
mu strežejo, je ta nevoljno odgovoril: Zakaj ma¬
šujete tako počasi in spravljate brate v nevoljo?
Zatoraj Vam zapovem, da zanaprej mašujete ko
drugi mašniki. To povelje je bilo sv. možu sicer
zelo težavno, vendar ga je spolnoval nekoliko dni.
Potem pa je padel na kolena pred predstojnikom in
ga je ponižno prosil, da bi ga zopet oprostil tega
povelja. Ta pa je djal: Ne morem tega storiti, ker
s predolgimi mašami brate preveč mučite. Sv. mož
je odgovoril: „Zarad gotovih vzrokov ne morem hitro
maševati". Predstojnik je hotel vediti vzroke, toda
Janez mu jih ni hotel drugače, kakor pri spovedi
odkriti. Ko se je to zgodilo, je zapovedal pred¬
stojnik bratom, naj strežejo očetu pri sv. maši, ko
bi še daljše imel maševati. Rad bi bil tudi drugim
odkril skrivnost; zato je prosil Janeza dovoljenja
in dobivši ga, je djal nekemu zaupljivemu sobratu:

57

„Verjemi mi gotovo, da naš oče Janez zato
tako dolgo mašuje, ker mu Bog razodeva velike
skrivnosti, ki se gode pri sv. maši, ktere so tako
velike, da jih nobeden človek ne more zapopasti s
svojim umom. O tih skrivnostih mi je pripovedoval
tako visoke reči, da sem skoro iz uma prišel vsled
sv. strahu in da bi se bil skoro kakor raertev na
tla zgrudil. Verjemi mi gotovo, da se Kristus pri¬
kazuje temu očetu v pravi podobi, se z njim pri¬
jazno pogovarja, svoje petere rane kaže in iz njih
tako svitlobo na sv. moža lije in ga na telesu in
duši tako okrepčava, da bi lahko živel brez jedi in
pijače. Oče Janez vidi tudi telo Kristusovo ko bli-
ščeče solnce in spoznava njegovo brezkončno slavo
in lepoto. Da, on vidi previsoke nebeške reči, ktere
ne more pretuhtati in izgovoriti nobeden človek.
Pri sebi premišljevaje, kako velike in skoro brez¬
končne dobrote dobivamo pri sv. maši, sem resno
sklenil, nikoli sv. maše ne opustiti, in da bom tudi
druge spodbujal k temu presv. opravilu*. (Henschen.
in actis Sanct. ad XII. diem. Junii.) Zelo zname¬
nite so besede mniškega predstojnika, ko je govoril:
Skrivnosti, ki se gode pri sv. maši, so tako ve¬
like in vzvišene, da jih nobeden človek ne more
zapopasti s svojim umom. O tih skrivnostih mi
je pripovedoval tako visoke reči, da sem skoro iz
uma prišel vsled sv. strahu in da bi se bil skoro
kakor mertev na tla zgrudil. Iz teh besedi lahko
natanko spoznamo, koliko skrivnost da ima sv. maša
in kako visoko da jo imamo častiti.

58

4. Zraven skrivnost se spolnujejo in skoraj
ponavljajo pri sv. maši tudi podobe in spomini,
ki so se godili v starem zakonu, kar hočem tu
popisati.

Perva predpodobasv.  maše bila je dari¬
tev pobožnega in pravičnega Abelna,
ki je iz prave pobožnosti od pervencev svojih pi¬
tanih jagnjet daroval klavščino Bogu v spoznanja
njegovega brezkončnega veličastva. Da je dopadla
ta sv. daritev Bogu, spričuje sv. pismo (Gen. 4.),
rekoč: »In Gospod je pogledal na Abelna in njegove
dari“. Te besede je prestavil Teodotion tako-le:
»Gospod je zažgal Abelnov dar“, namreč med tem,
ko je pobožni Abel položil svoj dar z dervi na
altar in tistega daroval z molitvijo, je padel ogenj z
nebes in požgal meso zaklanih jagnjet. Enako se
godi tudi pri naši daritvi, na ktero božji ogenj
sv. Duha iz nebes pride, daritev kruha in vina zažge
in spremeni v pravo telo in pravo kri Kristusovo,
ako mašnik kruh in vino na altarju daruje Bogu
in ako je izgovoril nad njimi pred povzdigovanjem
sv. besede. Abelnova daritev je zelo dopadla vse¬
mogočnemu Bogu, pa neprimerljivo bolj mu dopade
daritev keršanstva; zakaj če povzdigne duhoven
svoj dar in ga daruje Bogu, govori nebeški oče
ravno tiste besede, ktere je govoril pri kerstu Kri¬
stusovem (Mat. 3.): »Ta je moj ljubi sin, nad
kterim imam dopadajenje“.

5. Druga predpodoba  sv. maše bila je
daritev sv. očaka Noeta,  o kterem je (Gen.
8.) pisano: »Noe pa je postavil altar Gospodu, in

59

je vzel od vseh čistih žival in ptic in je daroval
žgavne darove na altarji". In prijetni duh je bil všeč
Gospodu, in je rekel: „Nikdar več ne bom preklel
zemlje zavoljo ljudi". Če je Noetov dar tako do-
padel razžaljenemu Bogu, da mu je bil njegov duh
všeč, da je obljubil, da ne bo več kaznoval zemlje
s potopom, akoravno so mu bile darovane le nič
vredne živali, koliko bolj mu bo potem dopadla
mašnikova daritev, pri kteri se mu daruje njegov
najljubši sin z najsladkejšim in prijetnišim duhom.
O tem govori sv. Pavel (Ephes. 5.) tako-le: „Kristus
nas je ljubil in se za nas dal v dar in klavšino
Bogu v prijeten duh". Kar je sam storil, to storiti
je tudi zapovedal svojim aposteljnom in njih na¬
slednikom rekoč: „To storite v moj spomini" Tedaj
darujejo duhovni vsakdan vsemogočnemu Bogu tak
dar, od kterega se vzdiguje v nebo najslajši duh
čednosti in svetosti Kristusove in je vsemogočnemu
Bogu neskončno prijeten!

6. Tretja predpodoba  sv. maše so raz¬
lične daritve sv. očaka Abrahama,  o kte-
rem se večkrat bere v sv. pismu: „ Abraham je po¬
stavil altar Gospodu in je klical tukaj njegovo ime".
Ravno to se bere tudi o Izaku in Jakobu, ki so bili
pravi služabniki božji in so po zgledu vsih služab¬
nikov božjih večkrat darovali žgavne in klavne da¬
ritve Gospodu vseh gospodov. Vsi duhovni novega
zakona so zvesto posnemali te velike služabnike
božje in so o različnih časih in na raznih krajih
pobožno darovali najvišemu Bogu najprijetnišo da¬
ritev sv. maše, kar se ponavlja s toliko vnemo, da

60

dan današnji vsak duhoven, ki v resnici Boga časti,
njemu vsak dan opravlja najsvetejšo daritev.

7. Četertapredpodoba  sv. maše bila je
daritev sv. kralja in velikega duhovna
Melkizedeka,  ki je, ko se je očak Abraham
zmagovalno vernil iz vojske zoper svoje sovražnike;
daroval iz hvaležnosti vsemogočnemu Bogu novo da¬
ritev, darovaje mu kruha in vina po gotovih obredih
in z molitvami, o čemur je bilo že zadosti povedano
v pervem poglavju.

8. Peta predpodoba  bila je daritev
Aronova  in vseh duhovnov Mojzesove postave,
ktero je bil zapovedal Bog sam. Zakaj pred onim
časom so darovali klavne dari pobožni očetje le iz
proste volje, kot jih je naravna luč gnala, kakor,
kdaj in kjer so hotli. Po postavi pa je Bog za¬
povedal, da naj mu vsi Judje posebno trojne da¬
ritve darujejo, namreč žgavno, mirno in spravno da¬
ritev. Pri vsakdanji daritvi, ktera je bila tudi po
postavi zapovedana, so darovali dve jagnjeti, od teh
so eno zaklali zjutraj ob devetih, drugo popoldan ob
treh. Vse te judovske daritve so trajale le do
Kristusa in so bile jasni spomini daritve Kristusove
na križu. Po terpljenju Kristusovem pa so zgubile
veljavo in judovska daritev se je spremenila v ker-
ščansko, namreč v sv. mašo.

9. Vse te stare božje daritve, posebno pa da¬
ritev Abelnova, Abrahamova in Melkizedeka, velikega
duhovna, se naravnost jemljejo v misel pri sv. maši,
pri kteri mašniki koj po povzdigovanju tako-le mo¬
lijo: „ Darujemo tvojemu prečudnemu veličastvu od

61

tvojih darov in dajatev ta čisti f dar, ta sveti f
dar, ta brezmadežni j dar: sveti f kruh večnega
življenja in kelih f večnega zveličanja. Milostno
poglej na te dari s potolaženim in milostljivim
obličjem in sprejmi jih; kakor si blagovoljno vzel
dari svojega služabnika, pravičnega Abelna, in da¬
ritev našega očaka Abrahama, in brezmadežni sveti
dar, ki ti ga je daroval Melkizedek, tvoj viši duho¬
ven 0 . S temi besedami nam natanko pokaže sv. Cer¬
kev, da so bile omenjene daritve le predpodobe
najsvetejše daritve in so bile najvišemu Bogu le za
to prijetne in dopadljive.

10. Pri tej molitvi pa se moti mnogo pobož¬
nih katoličanov in se togote nekatoličani; ker me¬
nijo, da duhoven Boga kliče, da bi hotel njegov dar
tako prijazno sprejeti, kakor mu je bila prijetna
daritev Abelnova, Abrahamova in Melkizedekova,
ker je vendar nedvomna resnica, da je sv. maša,
pri kteri se daruje najsvetejše telo in kri Kristu¬
sova Bogu, njemu neskončno bolj dopadljiva, ko ži¬
vali, in kruh in vino, ktero sta mu darovala Abra¬
ham in Melkizedek. Tu se pa mora vediti, da maš-
niki ne molijo, da bi ljubi Bog to milostljivo spre¬
jeti hotel, kar mu darujejo; ker to, kar mu daru¬
jejo, Kristus Jezus, njegov ljubi sin, mu je neskončno
bolj dopadljiv, ko vse zemeljske stvari, ampak du¬
hovni le prosijo, da bi ljubi Bog njih dar, to je
način darovanja, ali pobožnost,  s ktero
sv. mašo opravljajo, ravno tako milostljivo sprejeti
hotel, kakor je milostljivo sprejel pobožnost Abel-

62

novo, Abrahamovo in Melkizedekovo, s ktero so
darovali.

11. Kar se tiče skrivnost sv. maše, se mora
vediti, da se nam predstavljajo in zaznamujejo naj
imenitnejši dogodki vsega življenja in terpljenja
Kristusovega : To nam hoče pokazati David, ko (v
110. ps.) poje: „Spomin svojih čudežev je naredil
milostljivi in usmiljeni Gospod 11 . In da bi spoznali,
da je govoril to o daritvi sv. maše, ki se posvečuje
na altarju, zopet pravi: „Nočem biti pri tvojem al-
tarju, da čujem hvalni glas, in vsem bom oznano-
val tvoja čuda 11 . Ravno to je izgovoril tudi Kri¬
stus, ko je postavil sv. mašo in svojim apostelnom
maševati zapovedal, rekoč: „To storite v moj spo¬
min 11 , kakor bi reči hotel: ker se ločim od vas, da
grem po doveršenem človeškem odrešenju k svo¬
jemu nebeškemu očetu, postavim sv. mašo, edino
daritev novega zakona, v kteri so skrite vse skriv¬
nosti vsega mojega življenja in terpljenja in da se
zmiraj predočuje mojim vernim, da tega nikoli ne
pozabite in da ostane med vami v vednem spominu.

12. Da je temu tako, bom na kratko dokazal
in razložil. Pervič se ne predstavlja samo presv.
skrivnost milosti polnega včlovečenja  Kristuso¬
vega, ampak resnično ponavlja. Zakaj kakor je po¬
klonila in Bogu darovala presv. devica Marija k
doveršenju včlovečenja Božjega telo in dušo, po¬
sebno pa svojo najčistejšo kri in je sv. Duh iz njene
deviške kervi naredil telo Kristusovo in po ustvar¬
jenju preblage duše sklenil božjo natoro s človeško,
ravno tako pokloni duhoven kruh in vino, ga

63

daruje vsemogočnemu Bogu in sv. Duh ga spreminja
vsled besedi, ki se pri povzdigovanju zgovarjajo,
v pravo telo in kri Kristusovo. Na tak način se
ponavlja božja skrivnost včlovečenja Kristusovega
in mašnik ima tako Kristusa v rokah, kakor ga je
nosila mati božja v svojem deviškem telesu. Zatoraj
lahko vsak duhoven o sebi reče, kar je o sebi re¬
kel sv. Avguštin (Lib. de dignitat. Sacerdotum):
„ Tisti, ki me je vstvaril brez mene,- se vstvari z
mojo pomočjo; in tisti, ki je vstvaril vse iz nič
brez mene, mi je podelil (če smem tako reči) vstva-
riti Njega samega". Ali ni to velika skrivnost? Ali
ni to čudež vseh čudežev, da človek vstvarja svo¬
jega stvarnika in določi resnično njegovo osebno
pričujočnost ?

13. Enako se ponavlja in se nam jasno pred-
očuje milosti polna skrivnost rojstva.  Zakaj kakor
je bil Kristus rojen iz sv. deviškega telesa, tako se
rodi pri sv. maši iz ust mašnikov; in ako mašnik
zadnjo besedo pri posvečevanju izgovori, ima in
nosi na svojih rokah resnično in gotovo včlovečenega
Jezusa samega, samo v drugačni podobi.

To pokaže s tem, da pade na kolena, moli po¬
nižno svojega pravega Boga in stvarnika na svojih
rokah, ga povzdigne pobožno nad glavo in ga po¬
kaže z veseljem pričujočemu ljudstvu. Kakor je
pokazala ljubeznjiva Mati Božja svoje novorojeno
dete pobožnim pastirjem zavito v plenice, da bi ga
molili, tako pokaže tudi mašnik ljudstvu ravno ti¬
stega Kristusa v podobi kruha, kakor v plenice za¬
vitega, da bi ga vsi spoznali in kakor svojega Boga

64

in gospoda molili. Kdor to stori iz serca, je več
vredno, kakor so storili pobožni pastirji; ker ti so
vidili s svojimi očmi človeško natoro v Kristusu, mi
pa vidimo le zunanjo podobo, pa vendar terdno ve¬
rujemo, da je v nji skrita božja in človeška natora
Kristusova.

14. Pri sv. maši je tedaj ravno tisti Kristus
pričujoč, kterega so sv. trije kralji molili, kterega
je vzel sv. Simeon na svoje naročje in kterega je
darovala Mati Božja Bogu Očetu v tempeljnu. Te tri
posnemamo pri sv. maši, če ponižno molimo Kristusa,
in si zaslužimo večno plačilo. Tukaj slišimo; kako
Kristus oznanuje svoj evangelij po mašniku, ter si
zajemamo blagor in neizrečeno plačilo. Tukaj ga
vidimo delati čudeže, ker spremeni vino v svoje
presveto kri, kar je veliko večji čudež, kot uni, ko
je spremenil v Kani vodo v vino. Vidimo ga pri sv.
maši obhajati zadnjo večerjo, kjer spremeni kruh in
vino zopet v svoje pravo telo in kri. Pri povzdigo¬
vanji ga vidimo povišanega na križu in slišimo ga
prositi za nas rekoč: „Oče, odpusti, saj ne vedo,
kaj delajo 11 , ne vedo kako zelo tebe žalijo s svojimi
grehi. Tega sicer ne vidimo s telesnimi očmi, ve¬
rujemo pa v sercu in s to vero zaslužimo večje pla¬
čilo, kakor tisti, ki so to vidili, ker Kristus pravi
pri sv. Janezu (20. pogl.): „Blagor jim, ki niso vi¬
dili, pa verujejo' 1 . Kolikor višji je skrivnost, toliko
več je vredna naša vera in toliko večje bo naše
plačilo v nebesih. Zato pravi o. Sanchez (in The-
saur. Missae c. 2.): „Ko bi si kristjan vedil to v

65

prid oberniti, bi po eni sami sv. maši bolj obogatel,
kakor po vsih od Boga stvarjenih rečeh".

15. Pri sv. maši spolni Kristus zvesto svojo
obljubo, ktero nam popisuje sv. Matevž v zadnjem
poglavji rekoč: „Glejte, jaz ostanem pri vas vse dni
do konca sveta". S tem nam ni obljubil svoje pri-
čujočnosti le po božji natori, ampak tudi po člo¬
veški, s ktero je pri sv. maši in v presv. Rešujem
Telesu pričujoč. Tukaj je vedno, po dnevi in po
noči osebno pri nas, je vselej pripravljen naše pro¬
šnje uslišati in nam pomagati v naših potrebah. Pri
sv. maši ni le osebno pričujoč, on je tudi naša da¬
ritev, naš priprošnik in sprava za naše grehe, ker
namreč Kristus pri sv. maši opravlja svojo duhovsko
službo, „daruje“, kakor pravi sv. apostel Pavel
(Hebr. 5.), „nekervavo in kervavo daritev za grehe
ljudstva 0 , ker se daruje svojemu Očetu za ljudstvo,
kakor se je daroval zanj na sv. križu. Iz tega je
razvidno, da je med sv. hostijo v monštranci in pri
sv. maši velik razloček, čeravno je Kristus v obeh
enako pričujoč, ker v manštranci se nam izpostavi
Jezus, da ga molimo, pri sv. maši pa se daruje za
nas po mašnikovih rokah svojemu nebeškemu Očetu
v spravo. V monštranci stopi z nebes k nam, pri
sv. maši pa se vzdiguje od nas proti nebesom; v
monštranci nam je zakrament, da zadobimo milost,
pri sv. maši pa je daritev, nam deli milost; v sv.
zakramentu ga sprejmemo mi v živež, pri sv. maši
ga sprejme nebeški Oče v spravo.

16. Da hoče ljubi Jezus vedno pri nas biti do
konca sveta, je več vzrokov. Ker je on glava svoje

Kazi. 8v. m. 5

66

cerkve ali pravovernih kristjanov, in pravoverni so
njegovo telo, mora glava pri telesu biti na zemlji,
ker telo ne more biti pri glavi v nebesih. Drugič:
ker je Kristus žepin in cerkev njegova nevesta, s
ktero je tesneje zvezan in sklenjen, kakor so po¬
svetni ženini in neveste sklenjeni, ga vedno ljube¬
zen naganja, da je vsaki čas pri svoji ljubi nevesti.
Lepo popisuje sv. apostel Pavel ljubezen Kristusovo
do svoje neveste v listu na Efežane (5. pogl.):

„ Možje, ljubite svoje žene, kakor je ljubil Kristus
svojo cerkev, da se je sam zanjo daroval, da bi jo
posvetil in očistil v kerstu vode z besedo življenja, |
da bi storil cerkev veličastno, ki nima madeža ne
gube ne kaj drugega, temuč da je sveta in brez
madeža". Vsi ljudje so udje cerkve in so bili v
sv. kerstu lepo okinčani, kakor sveti angelji; zato
Kristus bolj ljubi čisto dušo, kakor zamore ljubiti
ženin najlepšo nevesto. Zatoraj ne more biti ločen
od svoje ljube neveste, ki ima toliko čistih duš, te¬
muč hoče ostati pri nji vse dni do konca sveta.

17. Da je pa Kristus nevidljivo pri svoji ljubi
nevesti, sv. cerkvi, sledi iz tega, ker je z njo du-
' hovno zaročen po veri in ne telesno, ker sam go¬
vori po preroku Ozeju (2. pogl.): „Zaročil se bom
s teboj na veke, v pravici in resnici, v usmiljenju
in milosti in v veri, in vedila boš, da sem jaz go¬
spod 11 . Ker se je tedaj Kristus v veri zaročil s
svojo cerkvijo, mora ostati skrit, da sv. cerkev, to
je verni verujejo in si vedno večje plačilo pridobi¬
vajo v nebesih.

Tretjič: ker je Kristus ženin svoje cerkve, mora

67

svojo nevesto vladati, ji dajati potrebni živež in
zvesto skerbeti za njen blagor. To vse in še več
stori pri sv. maši, pri duhovnem in resničnem pre¬
jemanju presv. zakramenta, ter pokaže v djanji, da
je zvest ženin svoje ljube neveste in ji da vse po¬
trebno za časni in večni blagor.

18. Keršanska duša! Ako živiš v smertnem
grehu, si nevesta hudičeva in satan ima oblast čez
te, če si pa v stanu gnade božje, si nevesta Kristu¬
sova, tvoj ženin te serčno ljubi in te preskerbi z
vsem, kar ti služi v zveličanje. Koliko milost in
dobrot ti bode tvoj ljubi ženin skazal pri sv. maši,
koliko pripomočkov ti bo podal, da ti bo mogoče v
čednosti rasti in si večno zveličanje pridobiti! Po¬
slušaj in čudi se! resnično ti povem in dokazati ti
hočem, da ti bo skazal tvoj ljubi Jezus samo iz
ljubezni do tebe pri vsaki sv. maši, pri kteri si brez
smertnega greha pričujoč, pobožno in zbrano moliš,
sedem in sedemdesetero milost in veliko zasluženje.

Da to spoznaš in veruješ, ti jih hočem po versti
našteti.

Sedem in sedemdesetero milost, ktere izvirajo

iz pobožne pričujočnosti pri sv. maši.

1. V tvoj blagor pošlje Bog Oče svojega lju¬
bega sina z nebes.

2. K tvojemu zveličanju spremeni sv. Duh
kruh in vino v pravo telo in kri Kristusovo.

3. Zavoljo tebe pride Sin Božji z nebes in se
zakrije pod sv. hostijo.

5 *

68

4. Se tako poniža, da je v najmabjšem delu
sv. hostije pričujoč.

5. V tvoje zveličanje ponovi veliko skrivnost
včlovečenja.

6. Tebi v zveličanje se pri vsaki sv. maši
zopet duhovno rodi.

7. V tvoj dobiček opravlja na altarju pobož¬
nosti, ktere je opravil na zemlji.

8. Tebi v prid ponovi svoje bridko terpljenje,
da te ga stori deležnega.

9. V tvoje zveličanje umerje zopet na du¬
hovni način in daruje svoje drago življenje zate.

10. Tebi v zveličanje prelije na duhovni na¬
čin svojo sveto kri in jo daruje Bogu zate.

11. S to sveto kervjo pokropi tvojo dušo in jo
očisti vseh škodljivih madežev.

12. Zate se daruje Kristus v pravo žgavno
daritev in daje Bogu visoko čast, kakoršno si sam
želi.

13. Če to čast Bogu daruješ, mu poverneš
vso čast, ktero si mu opustil kdaj skazati.

14. Zato se daruje v hvalni dar in skaže Bogu
vso hvalo, ktere mu ti nisi skazal.

15. Ako daruješ to hvalo Kristusovo Bogu,
mu skažeš večjo hvalo, kakor jo skazujejo angelji.

16. Zate se daruje Kristus v popolni zahvalni
dar in nadomesti, bar si se ti Bogu premalo za¬
hvalil.

17. Če to zahvalo Kristusovo Bogu daruješ,
mu poverneš vse dobrote, kar ti jih je skazal.

69

18. Zate se daruje Kristus v mogočen spraven
dar in razserdenega Boga zopet s tabo spravi

19. Odpusti ti vse male grehe, kterih se varo¬
vati si prizadevaš.

20. On zadosti za mnoge zamude, ktere si
storil z opušenjem dobrega.

21. Popravi mnogo zanikernost, ktere si storil
pri opravljanji dobrih del.

22. Odpusti mnoge neznane in pozabljene
grehe, kterih se nisi nikdar spovedal.

23. Daruje se v dar zadostenja in plača velik
del tvojega dolga in kazni.

24. Z vsako sv. mašo zbrišeš več kazni, kakor
bi jih mogel zbrisati s kakim drugim delom Zveli-
čarjevim, ker:

25. Kristus ti da del svojega zasluženja, kte-
rega daruješ Bogu Očetu za svoje grehe.

26. Kristus se daruje zate v prosilni dar in
prosi zate tako priserčno, kakor je prosil na križu
za svoje sovražnike.

27. Njegova sveta kri prosi zate s tolikimi
besedami, kolikor kapljic je teklo iz njegovega
telesa.

28. Njegove svete rane kličejo zate s tolikimi
glasovi, kolikor jih je bilo na njegovem telesu.

29. Zavoljo toliko tako močnih prošenj bodeš
poprej uslišan, kakor zunaj sv. maše.

30. Tvoja molitev pri sv. maši je veliko moč-
neja, kakor drugi čas, ker:

31. Kristus jo sklene s svojo molitvijo in jo
daruje nebeškemu Očetu.

70

32. Tvoje potrebe in nevarnosti Bogu potoži
in skerbi posebno za tvoje zveličanje.

33. Vsi pričujoči angelji prosijo zate in daru¬
jejo tvojo slabo molitev Bogu.

34. Mašnik bere sv. mašo zate in odvrača hu¬
dobnega duha od tebe.

35. Tudi svojo sv. mašo bere zate in jo daruje
v tvoje večje zasluženje.

36. Ako si pri sv. maši, si na duhovni način
sam mašnik in Kristus ti da oblast darovati sv.
mašo zase in za druge.

37. če daruješ sv. mašo, skažeš sv. Trojici
najprijetniši dar.

38. Daruješ ji tako prijeten dar, da je več
vreden ko nebo in zemlja.

39. Daruješ ji tako prijeten dar, da je toliko
vreden ko Bog sam.

40. S to daritvijo skažeš Bogu tako veliko
čast, kakor zasluži.

41. S tim darom neskončno razveseliš sv.
Trojico.

42. Ta neskončni dar daruješ Bogu kot svoj,
ker ti ga je Kristus sam dal.

43. Ako si spodobno pri sv. maši, skažeš
Bogu najvišjo službo.

44. S sv. mašo skažeš človeški natori v Kri¬
stusu najvišjo službo in vredno češčenje.

45. S tem častiš terpljenje Kristusovo in se

vdeležiš njegovega sadu. 4

46. Tudi Mater Božjo s tem vredno častiš in
povikšaš njeno veselje.

71

47. Vse angelje in svetnike s sv. mašo bolj
častiš kakor z drugimi molitvami.

48. S pobožno pričujočnostjo pri sv. maši na
duši bolj obogatiš, kakor z vsako posvetno rečjo, ker:

49. S tem storiš največje dobro delo.

50. Odlično pokažeš s tem svojo pravo vero
in si zaslužiš veliko plačilo.

51. če se prikloniš v duhu in resnici proti
sveti hostiji ali posvečenemu kelihu, s tem Boga moliš.

52. Kolikorkrat se ozreš verno na sv. hostijo,
se združiš z angelji v nebesih.

53. Kolikorkrat se ponižno in skesano na persi
terkaš, storiš nebesom veselje.

54. Ako si v stanu smertnega greha pri sv.
maši, ti vselej ponuja Bog milost spokorjenja.

55. Ako si v stanu gnade božje pri sv. maši,
se pomnoži božja dobrovoljnost do tebe.

56. Pri sv. maši ti je telo in kri Kristusova v
duhovno jed in pijačo.

57. Tu zadobiš milost pogledati Jezusa in tudi
on se nate ozira.

58. Prejmeš mašnikov blagoslov in Kristus
ga pomnoži v nebesih.

59. če pridno k sveti maši hodiš, boš imel
časen in večen blagor.

60. Obvarovan bodeš mnogo nesreč, v katere
bi sicer padel.

61. Zadobil bodeš moč zoper skušnjave, ktere
bi te sicer premagale.

62. Pri vsaki sv. maši si pridobiš milost srečne
smerti, če si v dobrem stanoviten.

72

63. Zavoljo sv. maše bodeš dobil moč in to¬
lažbo v zadnji potrebi od angeljev in svetnikov.

64. O tvoji smerti ti bodo sv. maše, pri
kterih si bil pričujoč, v tolažbo in ti bodo dajale
terdno zaupanje v milost božjo.

65. Šle bodo staboj pred sodbo božjo in ti
bodo sprosile pri ostrem sodniku milostno sodbo.

66. Upati smeš, da bode čas očiščevanja zelo
skrajšan. Ker s sv. mašami si zbrisal mnogo ne¬
znanega in skritega dolga in kazni, ker:

67. Z vsako sv. mašo bolj zmanjšaš kazni
očiščevanja, kakor s kakim drugim dobrim delom.

68. Sv. maša, pri kteri si bil v življenji sam
pričujoč, ti bo več koristila, kakor več sv. maš, ki
se bodo po smerti zate brale.

69. V nebesih bodeš imel zato gotovo pri¬
merno stopinjo slave in sicer vekomaj, ker:

70. Vsaka sv. maša zelo pomnoži tvoje zve¬
ličanje.

71. Za svoje prijatelje nimaš boljšega, kakor
če daruješ sv. mašo zanje.

72. Svojim dobrotnikom se s sv. mašo naj¬
lepše zahvaljuješ.

73. Revnim, bolnim in umirajočim skazuješ s
sv. mašo najboljo pomoč in največjo tolažbo.

74. Veliko grešnikom z daritvijo sv. maše
sprosiš spreobernjenje.

75. Pri sv. maši sprosiš vsem vernim krist¬
janom velik blagor.

76. Z daritvijo sv. maše revnim dušam veliko
pomagaš.

73

77. Ako ne moreš dati za svoje umerle pri¬
jatelje sv. maše brati, jim lahko pomagaš s priču-
jočnostjo pri sv. maši.

Dokaz vsih teh milost najdeš v teh bukvah.

Kaj se ti tedaj zdi, pobožna duša ? Kaj misliš
o sv. maši? Ti je morebiti znano kako drugo
dobro delo na svetu, s kterim bi si pridobil toliko
milost in sadu, kakor s sv. mašo?

Veruješ tedaj resnično, kar pravi o. Sanchez
(in Thessaur. miss.): „Ko bi si kristjan to vedil v
prid oberniti, bi po eni sami sv. maši bolj obogatel,
kakor po vseh od Boga stvarjenih rečeh". O kako
velik zaklad je sv.maša! srečen je, kdor si z malim
trudom pridobi take zaklade! Kdo tedaj ne bi rad
k sv. maši hodil? Kdo bode sv. mašo malomarno
zamujal ? O ljuba duša! ne zamujaj sv. maše, pusti
vse, kar ti dopusti tvoj stan brez škode, in hiti k
sv. maši.

Pomisli, kako žalosten bi bil, ko bi na dan
sedem in sedemdeset krajcarjev, da ne rečem sre-
bernjakov moral zgubiti ali zaigrati. Gotovo bi se
sedem in sedemdesetkrat na čelo vdaril ter obža¬
loval svojo škodo in svojo zgubo.

Koliko več bi moral obžalovati, ako na dan iz
lenobe in zanikernosti sv. mašo zamudiš. Pa ti
toliko sv. maš zamudiš, pa ti ni kar nič žal, kakor
bi ne imel nikake škode, to jeznamnje, da dragega za¬
klada sv. maše ne spoznaš in ne čislaš. Ako bodeš
pa to knjigo prebiral, bodeš gotovo za naprej ta
nebeški zaklad bolje spoznal, višje cenil in skerb-
neje iskal. To daj ljubi Bog! Amen.

74

Četerto poglavje.

Pri sv. maši ponavlja Kristus svoje
včlovečenje.

1. V prejšnem poglavji smo skrivnosti sv.
maše le kratko in poveršno omenili, zdaj bomo
pa vse skrivnosti, drugo za drugo premišljevali in
razložili in sicer najpred visoko skrivnost včlove-
čenja Kristusovega. Da se pri vsaki sv. maši po¬
navlja včlovečenje Kristusovo, dokažem najpred s
spričevalom imenitnega in zveličanega Marhancija,
ki tako piše (v Horto pastorum Tract. IV. lect. 19.
Candel. mistici): „Sv. maša je živa in popolna
predstava, pravo ponovljenje včlovečenja, rojstva, f
življenja, terpljenja in smerti Jezusa Kristusa in do¬
polnjenega odrešenja?" V resnici čudna in skoraj
neverjetna beseda, kteri bi marsikdo ne verjel! Da
pa to vsakdo spozna, hočem v tem poglavji pokazati,
kako Kristus vsaki dan pri sv. maši ponavlja svoje
včlovečenje.

2. O kako veliko, kako rodovitno in nezapo-
padljivo dobroto je skazalo božje usmiljenje človeš¬
kemu rodu takrat, ko je Sin Božji zavoljo ljudi in
zavoljo našega zveličanja prišel z nebes, ko je bil
od sv. Duha v Mariji Devici spočet in se je včlo-
večil. To nezapopadljivo skrivnost moli mašnik, ko
med ,,Vero“ pri besedah: „in spočet je bil" ne le

75

glave, ampak tudi kolena pripogne, in skaže s tem
božjemu usmiljenju za tako veliko ponižanje naj¬
večjo zahvalo.

3. Sveta cerkev je tudi modro vravnala, da
verni vsako leto v adventu to visoko skrivnost pre¬
mišljujejo in se usmiljenju božjemu zato ponižno za¬
hvaljujejo. Sveta cerkev je namreč vredila, da se
v adventnem času vsaki dan berejo maše »Rorate"
ali angeljske maše, ktere se začnejo z besedami:
»Rosite nam nebesa in dežujte nam oblaki pravič¬
nega; odpre naj se zemlja in nam rodi Zveličarja!"
in vsa maša se nanaša na včlovečenje Sinu Božjega.
S temi mašami naj bi se v nas zbudilo hrepenenje
po rojstvu Zveličarja sveta, vnela naj bi se pa tudi
naša serca k veselju in zahvali. Kristus nam je s
milostipolnim včlovečenjem skazal toliko dobroto in
je v človeškem telesu za nas toliko storil in terpel,
da se mu ne moremo zadostno zahvaliti ne v živ¬
ljenju, pa tudi ne tam na vso večnost.

4. Pa, o čudež! ljubemu Jezusu ni bilo za¬
dosti, da se je samo enkrat včlovečil, znašel je v
svoji neskončni modrosti visoko skrivnost svete maše,
da ponavlja in pomnoži vsaki dan veselje, ktero ima
nebeški Oče in sv. Duh nad včlovečenim Sinom,
ker ponavlja pri sv. maši tako živo svoje včlove¬
čenje, kakor bi se vnovič godilo, da, godi se v res¬
nici, sicer le duhovno, pa vendar resnično. V dokaz
nam je spričevalo sv. cerkve, ki moli v deveto ne¬
deljo po binkoštih pri sv. maši: »Kolikorkrat se
ponavlja spomin te daritve, se ponavlja delo našega
odrešenja". Cerkev ne pravi »se spominjamo na-

76

šega odrešenja, ampak „se ponavlja delo našega
odrešenja". Naše odrešenje pa je včlovečenje, roj¬
stvo, terpljenje in smert Kristusova, in vse to se po¬
navlja pri sv. maši.

5. To nam spričuje tudi sv. Avguštin (Serm.
deSacerd. dignit.): „0 visoka služba mašnikova, v
čegar rokah se Kristus včloveči! O nebeška skriv¬
nost, ktero storijo Bog Oče, Bog Sin in Bog sv.
Duh po mašniku". Sv. Janez Damascen piše (Lib.
4. cap. 14.): „Ako bi kdo vprašal, kako se spre¬
meni kruh v telo Kristusovo, mu odgovorim: Sv.
Duh obsenči mašnika in stori tisto, kar je storil v
Mariji". Tudi sv. Bonaventura uči to z jasnimi be¬
sedami (Tom. IV. de Instit. Novit. p. 1. c. 11.):
„Bog nič manj ne stori, ko pride vsak dan z nebes
na altar, kakor je storil takrat, ko je prišel z nebes
in se je včlovečil". Ali niso to jasne besede, ko
pravi ta serafinski učenik, da Kristus pri sv. maši
nič manj ne stori, kakor je storil pred osemnajst-
sto leti, ko se je včlovečil!

6. To nam nadalje dokazuje spričevalo Kri¬
stusa samega, ki je zveličanemu Alanu de Rupe (in
lib. ejusdem part. 4. c. 27.) sledeče govoril: „Ka-
kor sem se po pozdravu: Češena Marija, včlovečil
v Mariji, tako postanem pri vsaki sv. maši zopet
Bog človek". Kako se to zgodi, mu Jezus sam
razloži rekoč: „Kakor se je beseda Božja včlovečila
po angeljovih besedah, ravno tako postane ravno
tista Beseda božja po besedah mašnikovih pri spre-
minjevanji Bog — človek, sicer na drug način, pa
vendar po obsenčenji ravno tistega sv. Duha". Glej

77

očitno spričevalo Kristusovo, ki nas poduči, da po¬
stane po besedah mašnikovih, po obsenčenji sv.
Duha Bog in človek ravno tako, kakor se je včlo-
večil v Marijnem telesu po obsenčenji sv. Duha.

7. Zaklicati moram s sv. Avguštinom: „O vi¬
soka služba mašnikova, ker v njegovih rokah se Bog
zopet včloveči“. O kolika je čast katoliškega kri¬
stjana, za kterega se Kristus vsak dan pri vseh sv.
mašah včlovečuje! Zakličimo s Kristusom pri sv.
Janezu (3. pogl.): Kako velika je ljubezen božja
do nas revnih grešnikov! „ker Bog je svet tako
ljubil, da je dal svojega edinorojenega sinu“. Kako
sladka tolažba je to za nas revne grešnike, ker nas
Bog tako priserčno ljubi, da stopi vsak dan z ne¬
bes in ponovi milostipolno včlovečenje za nas! Nam
ni li to v veliko tolažbo ? Se li ne bomo tega serčno
veselili?

8. Sv. Tomaž Kempčan o sv. maši tako-le piše
v 4. bukvah „Hoje za Kristusom" (2. pogl.): „Ako
sv. mašo bereš, ali si pričujoč, ti bodi to tako ve¬
liko, tako novo in ljubeznjivo, kakor bi stopil takrat
Kristus z nebes v deviško telo Marijino in se včlo-
večil". Ali niso to ljubeznjive besede? ni li to to-
laživno za nas! Kako velika tolažba bi bila za nas,
ko bi se Kristus še le zdaj v telesu Matere Božje
včlovečil in bi nam bilo to razodeto. Kdo bi se ne
veselil tega? Kdo bi ne hitel tje, kdo bi ne molil
Jezusa v deviškem telesu, ter ga prosil milosti in
usmiljenja? Poglaviten vzrok je, ker nam manjka
žive vere in ne spoznamo velike dobrote božje.

9. Poglejmo pa, kako Kristus ponavlja svoje

78

včlovečenje in koliko čudežev takrat stori. Naša
sv. vera nas uči, da ima mašnik, ko derži pred
povzdigovanjem hostijo, le navaden kruh v rokah,
ko pa besede spreminjevanja čez-nj zgovori, se v
tistem trenutku spremeni kruh v živo telo Kristu¬
sovo. Pa tu ni samo telo, pričujoča je tudi kri,
ker živo telo ne more biti brez kervi. Mašnik ima
tedaj namesto kruha, ki ga je pred trenutkom v
rokah deržal, Jezusa Kristusa, pravega živega Boga,
v svojih rokah. O neizmerna skrivnost! predrag
čudež, s kterim je sklenjenih mnogo velikih ču¬
dežev.

10. Ali ni to čudež vseh čudežev, da postane
iz kruha Bog, in iz natornega vina natorna in živa
kri Kristusova ?

Ali ni to čudež vseh čudežev, da so sicer po¬
dobe kruha in vina še ostale, ali hruh ni več kruh in
vino ni več vino? Sveta hostija namreč ima še
zmiraj barvo, podobo in okus, kakor poprej. Tudi
kri ima še barvo, duh in okus vina, kakor pred
povzdigovanjem. Čudež vseh čudežev je, da zunanje
podobe ostanejo in se ohranijo na čeznatorni način;
kar je tako velik čudež, kakor ko bi kdo vso hišo
poderl, in bi streha sama v zraku obvisela. Za
nas popolnoma nerazumljiv čudež je tudi, da Kristus,
ki ima natorno telo, je vendar v tako majhni hostiji
celo v njenem naj manjšem delu ves pričujoč. (Glej
2. poglavje, št, 42.)

11. Te in še veliko druzih čudežev dela Kri¬
stus med povzdigovanjem v prid naših duš in nam
skazuje neizmerne dobrote. V skrivnem razodenji

79

svete device Jederti (lib. 3. c. 6.) beremo, da je enkrat
ravno pred povzdigovanjem te besede govorila k
Kristusu: „0 presladki Jezus! delo, ki ga hočeš
zdaj storiti, je tako vzvišeno, neprecenljivo in veli¬
častno, da si ne upam pri njem biti pričujoča. V
naj večji ponižnosti hočem pričakovati svoj delež;
ker to povzdigovanje je blagor za vse izvoljene".
Kristus ji odgovori: „Če je tvoja volja in si pri¬

pravljena, mi tudi v naj večjih težavah pomagati,
da bi vsem živim in mertvim kristjanom v korist
namenjena daritev popolni uspeh imela, tedaj mi
boš pri mojem delu veliko koristila".

12. Premisli tudi pred povzdigovanjem, kolika
čuda dela Bog na altarju v tvoj prid in obudi
serčno želje, da bi bila s tvojo pripomočjo daritev
svete maše v povekšanje božje časti in v prid vsem
vernim in prosi z besedami svete Jederti:

„0 presladki Jezus! delo, ki ga hočeš zdaj
storiti, je tako neprecenljivo in veličastno, da si jaz
vbog grešnik ne upam pri njem pričujoč biti. V
globočini svoje ničevnosti hočem pričakovati neza¬
služeni delež, ker vsi izvoljeni iz daritve sv. maše
pomoč zadobijo. Dovoli, o presladki Jezus, da bom
tudi jaz kaj pripomogel k daritvi; storil bom, kar
in kolikor mi bo mogoče in stal bom, če tudi v
naj večjih težavah na tvoji strani, da bo daritev ži¬
vim in mertvim kristjanom v prid in da bo dosegla
svoj namen. Prosim te, dodeli milost vsem, ki sv.
mašo bero ali so pri nji pričujoči, da bodo preča-
stitljivo daritev v večjo čast božjo in v prid vsem
vernim darovali. Amen".

80

13. Premislimo tudi, koliko oblast je dal Kri¬
stus mašnikom, da z malo besedami storijo naj
večji čudež, ko kruh in vino v njegovo najsvetejše
telo in kri spremenijo. O ti mašnikovi oblasti je
govoril nekdaj Kristus zveličanemu Alanu de Rupe
(in ejus. lib. part. 4. c. 27.): „0blast Boga Očeta
je tako velika, da je iz nič vstvaril nebo in zemljo;
oblast mašnikova pa, da samega Sinu Božjega v
zakrament in daritev spremene, Bogu Očetu daru¬
jejo in zaklade, ki jih je Kristus s svojo daritvijo
pridobil, vernim delijo". In Kristus pravi dalje:
^Daritev sv. maše je naj večji del časti božje; naj
večji delež prijatlov Matere Božje; veselje zveliča¬
nih; naj boljša pomoč živim; in naj večji tolažba
mertvim".

14. O čudovita moč besedi, s kterimi mašnik
Kristusa vnovič včloveči, ker po Kristusovih lastnih
besedah je daritev sv. maše naj večji del časti
božje. Ravno tako tudi Marijo zelo častimo, če
gremo k sveti maši, ker s tem, da njenega vdrugič
rojenega sina molimo, skažemo nji naj večjo čast.
„Tudi živim je daritev sv. maše velika pomoč in
mertvim naj slajše tolažilo" (pog. 12. in 22.).

15. Zopet moram s Kristusom zaklicati: „Bog
je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega
sina, da vsak, ki v njega veruje, ne bo pogubljen,
ampak ima večno življenje". To veliko ljubezen je
Bog najpoprej svetu skazal, ko je svojega sina na
svet poslal, da se je za nas včlovečil. In to veliko
ljubezen skazuje človeštvu še vsak dan, ko svojega
sina z nebes pošlje, da včlovečenje ponavlja. S

81

pervim včlovečenjem je Kristus razveselil nebo in
zemljo in razveseljuje še zmiraj z daritvijo sv.
maše. S pervim včlovečenjem je pridobil nepre¬
cenljive zaklade božje milosti, in ko včlovečenje
ponavlja, razdeluje one zaklade vsem tistim, ki so
pobožno pri sv. maši. V dokaz temu sledeči zna¬
meniti zgled.

16. V mniških zgodovinah (par. 3. lib. 2.) be¬
remo (Pizan popisuje obširno), da je zveličani Janez
Fermoški ali Alverniški sv. mašo vselej z naj večjo
pobožnostjo bral in med svetim opravilom toliko
sladkost občutil, da so jo njegove slabe moči komaj
prenašale. V praznik Marijnega vnebovzetja je pel
sveto mašo in občutil toliko notranjo prijetnost, da
ni mogel svetega opravila končati. Ko je namreč
pred povzdigovanjem premišljeval neskončno lju¬
bezen Kristusovo, ki je zavoljo nas na svet prišel
in še pride med vsako sveto mašo, storilo se mu
je tako milo in njegove telesne moči so tako ope¬
šale, da ni mogel besed spreminjevanja izgovoriti.
Samo perve besede: „To je, to je namreč" je še,
akoravno silno težko izrekel, drugih dveh več ni mogel.
Ko to oče gvardijan zapazi, prihiti z enim sobra¬
tom k altarju, da bi mu pomagal besede izreči.
Posvetna gospoda, ki je bila v cerkvi, je mislila,
i  da se je očetu kaka nesreča prigodila. Po mnogem
trudu izgovori oče še zadnje besedi: „moje telo"
in kakor hitro so bile besede izgovorjene, spre¬
menila se je podoba hostije, ki jo je deržal v rokah,
v otročiča, novorojenega Kristusa, ki ga je toraj
i ta svetnik v svojih rokah deržal in spoznal. Ne-

Razi. sr. m. 6

82

skončna ponižnost in ljubezen Kristusova, ki se je
za nas včlovečil, ga je tako presunila, da se je
brez zavesti na zemljo zgrudil. Gvardijan in zra¬
ven stoječi sobrat ga vzdigneta, drugi verniki v
cerkvi pričujoči pomagajo, da se zave in sv. mašo
do zavživanja opravi, in zavžije telo in kri Kri¬
stusovo.

Po obhajilu pa je tako ob vso moč prišel, da
so ga mogli v zakristijo nesti. Terd in merzel
kakor merlič je ležal, in perste na rokah je imel
tako stisnjene, da jih mu niso mogli raztegniti.
Tako je ležal nekoliko ur in nazoči so ga kot
merliča obžalovali. Ko se je iz omotice prebudil,
prosijo ga vsi, da bi jim povedal, kaj se mu je
pri altarju zgodilo in kaj je v zamaknjenji vidil.
Po silni in večkratni prošnji začne pripovedovati:
„Ko sem pred povzdigovanjem neskončno ljubezen
Kristusovo, ki se je za nas včlovečil in se še pri
vsaki sv. maši včlovečuje, premišljeval, postalo je
moje serce mehko, kakor vosek in nisem imel več
toliko moči, da bi se bil na nogah obderžal in iz¬
govoril presvete posvečevalne besede. Ko pa sem po
velikem trudu vendar zamogel besede izgovoriti,
vidil sem namesto hostije prenežno dete, Jezusa, v
svojih rokah, in en sam pogled nanj mi je serce
tako presunil, da sem omedlel”.

To in še veliko druzega je pravil zveličani
oče pobožnim poslušalcem, dokazovaje, kako veliko
ljubezen skazuje Kristus nam ubogim grešnikom,
ko vsaki dan svoje včlovečenje ponavlja in dobrote,
ki iz njega izvirajo, v naš prid obrača.

83

17. Iz tega zgleda, o Boga ljubeča duša,
lahko sprevidiš, koliko veselje nam prihaja z nebes,
ko se studenec vseh nebeških dobrot izliva na
altar. To veselje je občutilo veliko svetih duš in
gotovo bi ga tudi ti občutil, ko bi bil z večjo po¬
božnostjo pri sv. maši. Pomisli tudi, da dobrote,
ki za nas izvirajo iz ponavljanja Kristusovega včlo-
večenja, je Kristus pri pervem včlovečenji pridobil
in jih zdaj deli tistim, ki so pobožno pri sv. maši.
Milosti, ktere je z nebes prinesel, ko je pervikrat
na svet prišel, prinaša še zmiraj in sicer med sv.
mašo in jih deli pri sv. opravilu nazočim po njih
zmožnosti in vrednosti. S svojim globokim poni¬
žanjem potolaži pravično jezo Božjo in odvrača od
nas zaslužene kazni. Za te in veliko druzih dobrot,
ktere nam skazuje, se mu ne moremo dosti zahva¬
liti, da je daritev sv. maše postavil, pri kteri svoje
včlovečenje in vse skrivnosti svojega svetega živ¬
ljenja in smerti ponavlja. Naj bolj se mu pa za
to zahvalimo, če smo vsaki dan, ali kolikorkrat
nam je mogoče, pobožno pri sv. maši in jo pre¬
sveti Trojici v zahvalo za vse skazane dobrote
ponižno in pobožno darujemo.

6 *

84

Peto poglavje

Pri st. maši ponovi Kristus svoje
roj'stvo.

1. O skrivnosti rojstva Kristusovega poje po
vsem svetu sv. katoliška cerkev: „Tisti dan bo na
gore padla sladka rosa in po gričih bo teklo mleko
in med“. In v resnici; na dan presvetega rojstva
edinorojenega Sinu Božjega iz deviškega Marijnega
telesa je padla po gorah sladka rosa in po gričih
je teklo mleko in med. Ker s prihodom tistega,
ki je sladkejši kot mleko in med, s tistim, pravim,
ki je živ studenec sladkosti, je prišla sladkost na
vso zemljo; z njim je prišlo pravo veselje na svet;
on je oznanil mir onim, ki so svete volje; poto¬
lažil je žalostne in s svojim milostnim prihodom je
blagoslovil svet.

2. O kako vesela je morala biti za nebeškega
Očeta noč, v kteri je bil njegov preljubi, od veko¬
maj rojeni sin zopet rojen iz njegove naj ljubše
hčere Marije! O koliko veselje je bilo za Sinu
Božjega, ko ni imel več samo očeta v nebesih,
ampak tudi mater na zemlji! O koliko dopadajenje
je imel sv. Duh, ko je videl onega, kterega je od
vekomaj z Očetom sklenil, po svoji pripomoči s
človeško natoro tako zedinjenega, da ste dve nes¬
končno različne natori v eni osebi zedinjene!

O kolike sladkosti je občutila presveta Devica
Marija, ko je svoje novorojeno dete z dušnimi očmi

85

gledala in spoznala v njem ne samo svojega sina,
ampak tudi pravega sina Boga Očeta 1

3. O kako srečni so bili tadanji ljudje, ki jih
je božja previdnost vredne spoznala, presveto dete
s telesnimi očmi viditi, vzeti na svoje naročje in
poljubiti! Kako veseli so bili gotovo pastirji, ko
so jim angelji še tisto noč naznanili rojstvo Odre¬
šenika svetal Kako so hiteli proti Betlehemu, da
bi molili dete in mu skazali svojo vdanost z da¬
rovi ! Nihče ni ostal doma, celo otroci ne. Koliko
veselje je bilo vsem pobožnim Izraelcem, da je že
davno obljubljeni in pričakovani Odrešenik sveta
rojen, in so jim to sporočali pastirji, potem modri
z jutrovega in Simeon in Ana!

4. Akoravno so bili ti ljudje srečni, je vendar
naša sreča še večja, ker mi zamoremo ravno tisto
presladko dete vsak dan z očmi sv. vere gledati in
veselja pri njegovem rojstvu deležni biti. Sveti
papež Leon I. (Serm. de Nat.) piše: ^Evangeljske
in preroške besede nas tako vžigajo, da ne mislimo
več, da je rojstvo Kristusovo že davno bilo, ampak
mislimo, da se ravno zdaj godi in ga gledamo. Ker
kar je angelj govoril pastirjem, slišimo tudi mi.

„»Glejte, oznanujem vam veliko veselje, danes je
rojen Odrešenik sveta““. Pri tem milosti polnem
rojstvu smo v resnici lahko vsak dan, celo, če
gremo k sv. maši, gledamo ga s svojimi očmi; ker
pri vsaki sv. maši je Kristus vnovič in sicer v naš
prid rojen.

5. V skrivnem razodenji sv. Hildegarde (Lib.
2. visione 6.) beremo: „Ko se je pri sv.maši kruh

86

in vino v presveto Kristusovo telo in kri spreme¬
nilo, pokazala so se tudi kakor v ogledalu zna¬
menja včlovečenja in rojstva Sinu božjega, ki so
se spolnila, ko je bil Kristus na svetu". Iz tega
resničnega in od cerkve poterjenega spričevanja
sv. Hildegarde spoznamo, da se med sv. mašo Kri¬
stusovo rojstvo ravno tako godi, kakor se je godilo
pred osemnajststo leti. Če hočeš vediti, kdo in
kako Kristusa rodi, poslušaj kaj sv. Hieronim
(Epist. ad Heliod.) piše: »Posvečena usta mašnikov
pokličejo Kristusa v življenje", kakor bi bil hotel
reči: Usta mašnikov rodijo Kristusa in sicer takrat,
ko izgovarjajo posvečevalne besede. To spričuje
tudi papež Gregor XV., ki priporočuje mašnikom
sledečo molitev pred mašo: »Opraviti hočem da¬
ritev sv. maše in narediti telo in kri našega gospoda
Jezusa Kristusa".

6. Pred oči nam stavlja to tudi sv. cerkev,
ko zapoveduje med mašo peti hvalno pesem, ktero
so peli angelji na sveti večer, namreč: »Čast Bogu
na visokosti in mir ljudem na zemlji, kteri so svete
volje". Ko slišiš te besede, misli si, da ponavlja
angelj, kar je govoril pastirjem: »Oznanujem vam
veliko veselje, danes je rojen Odrešenik in najdli
boste dete v plenice povito in v jaslice položeno".
Misli si, da angelj varh tebi pravi: »Veseli se,
ker zdaj pri ti sv. maši se zopet tvoj Odrešenik
rodi v tvoj naj večji blagor in vidil ga boš v po¬
dobi svete hostije". Četudi ti angelj varh ne reče
teh besedi, pove ti jih pa sv. vera in gotovo in v
resnici se to godi. Ali ne boš neizrečeno vesel,

87

če to terdno veruješ in se obnašaš proti svetemu
detetu, kakor so se obnašali tisti, ki so bili vredni
ga gledati s telesnimi očmi.

7. V starih legendah beremo večkrat, da je
včasih kak svet človek vidil v najsvetejšem zakra¬
mentu podobo deteta na altarju ali v mašnikovih
rokah. Taka legenda se pripoveduje v življenji cer¬
kvenih očetov (Lib. de provid. num. 13.) o nekem
mašniku, po imenu Pleg. Vendar, kar je vidilo
takrat telesno oko, vidi naše dušno oko vsak dan
in povsod med povzdigovanjem pri sv. maši. Iz
življenja svetega Ljudovika, francoskega kralja, se
pripoveduje: ko mu so sporočili, da se blizo Pariza
pri sv. maši, ktero nek častitljiv duhoven daruje,
Kristus v podobi deteta prikaže, je na prigovarjanje,
da bi sam šel in pogledal toliki čudež, odgovoril:
„Neverni naj gredo gledat, ker jaz pri nobeni
sv. maši ne vidim drugega, kot živega Kristusa".

8. Te zglede sem navedel, da bi, dragi bra¬
lec, spoznal in veroval, da je pri sv. maši presveto
dete Kristus v resnici pričujoče, in sicer ne samo
v mislih, ampak resnično in telesno; pri sv. maši
namreč je ravno tisti Kristus rojen, kterega je
Marija v Betlehemu rodila in so ga trije Modri z
jutrovega molili. Obraz pa si zakrije s plenicami,
v ktere ga je zavila Marija in v kterih so ga najdli
pobožni pastirji. Plenice so podobe posvečene
hostije, ktero s telesnimi očmi vidimo, preljubega, v
njih skritega deteta pa s telesnimi očmi ne moremo
viditi; ampak vidimo ga z notranjimi očmi razuma,
ki razsvetljen terdno veruje, da je pod vidnimi

88

podobami skrito presveto dete Jezus. Mimo mnogo
druzih vzrokov se posebno zato v pravi podobi ne
pokaže, da imamo mi priložnost se v sv. veri va¬
diti in pri vsaki sv. maši si veliko plačilo pridobiti.
Da bi mi bolj terdno verovali v Kristusovo osebno
pričujočnost v sv. hostiji, pokazal se je večkrat po¬
božnim kristjanom, da celo judom in krivovercem.
Povedati hočem več zgledov.

9. Albert Kranci popisuje (de rebus Sax. 1. 2.
c. 8.) večletno vojsko kralja Karola Velikega z ne¬
vernimi Saksonci, pri kterih je skušal vpeljati Kri¬
stusovo vero. Akoravno jih je velikokrat v vojski
premagal in so že popustili malike, jih je vendar
njih vojskovodja Vitikind le še pregovoril, da so
začeli zopet malikovati. Ko je šel cesar Karol dva¬
najstič z veliko vojsko na Saksonsko, bil je ravno
postni čas, in ko so se približali velikonočni praz¬
niki, je zapovedal cesar, da naj vsi vojaki prejmejo
svete zakramente in praznike spodobno obhajajo.
Saksonski vojskovodja Vitikind pa bi bil rad enkrat
z lastnimi očmi vidil kristjanske obrede pri službi
božji. Svojo drago obleko je v ta namen zamenjal
s slabo, stergano, da bi ga kdo ne spoznal in je
šel v sovražni tabor, proseč vbogajme. Pregledal
je skerbno ves tabor in zapazil, da so bili veliki
petek cesar in njegovi vojaki vsi nekako poterti,
žalostni, so se postili, goreče molili, veliko saboto
šli vsi k spovedi in veliko nedeljo k obhajilu. Ko
je veliko nedeljo prišel mašnik pri sv. maši do
povzdigovanja, vidil je z lastnimi očmi prelepo
dete v mašnikovih rokah in v sebi je občutil neko

89

nepopisljivo sladkost in ves čas do konca sv. maše
je zerl nepremakljivo v mašnika. Sterme je vidil
med obhajilom mašnika, dati vsakemu vojaku pose¬
bej ravno tisto lepo dete zavžiti. Zavživanje pa ni
bilo pri vseh enako. K nekterim je hitelo dete z
nepopisljivem veseljem, pri drugih pa se je branilo
z rokami in nogami, pa se je vendar moralo vdati.
Vojskovodja se ti neskončni skrivnosti ni zamogel
dosti načuditi. Po dokončani službi božji sede zo¬
pet med reveže, ki so čakali pred cerkvijo daril.
Cesar je dal vsakemu revežu in tako tudi vojsko¬
vodju, kterega pa je neki cesarjev služabnik spoz¬
nal na krivem perstu. Služabnik cesarju tiho reče:
»Vaše Veličanstvo, ta je saksonski vojskovodja Vi-
tikind, poznam ga na krivem perstu“. Cesar ga
da v šotor poklicati in ga vpraša: »Vojskovodja
saksonski, zakaj si se oblekel kot berač?" Vitikind
se prestraši in misle, da ga bodo zaperli kot ogle¬
duha, pravi cesarju: »Vaše Veličanstvo, nisem sto¬
ril tega iz slabega namena, ampak hotel sem samo
kristjansko božjo službo bolj natanko viditi“. »Kaj
pa si vidil“, ga vpraša cesar. »Tako čudne reči",
odgovori, »da nisem še nikdar o njih slišal in si jih
nikakor ne vem razložiti". Potem pove vse na¬
tanko, kar je vidil in prosi cesarja, da bi mu te
skrivnosti razložil. Cesar se zelo začudi, da je Bog
terdovratnemu krivovercu toliko milost skazal in mu
s telesnimi očmi dal viditi, kar je zakril celo svet¬
nikom. Cesar mu razloži potem vse skrivnosti ža¬
losti na veliki petek, posta, spovedi, sv. obhajila,
sv. maše in poprej terdovratnega malikovavca tako

90

omeči, da prestopi k keršanski veri in po potrebnem
poduku prejme zakrament sv. kersta. Poklical je
tudi nekaj duhovnov v svojo deželo in kmalo je
verovalo vse saksonsko ljudstvo v Kristusa.

10. Iz te povesti lahko spoznaš, da je pre¬
sveto dete Kristus pod podobami posvečene hostije
resnično pričujoče, da se ni le pobožnim kristjanom
ampak tudi judom in krivovercem večkrat, kakor
boš še doli bral, v pravi podobi pokazalo. Naše
grešne oči sicer ne vidijo prelepe Kristusove po¬
dobe, ali vidi jo Bog Oče in vse nebeške množice,
kterim se pri vsaki sv. maši pokaže v čeznatorni
lepoti, in sicer presveti Trojici v neskončno slavo,
Materi Božji, angeljem in svetnikom pa v veliko
veselje. To ravno je po besedah Kristusovih, ki jih
je govoril zveličanemu Alanu, naj večji del božje
slave, naj večje veselje Matere Božje in svetnikov.

11. Ko nebeški angelji zagledajo novorojeno
dete, padejo ponižno na kolena in ga molijo, kar je
že sv. Pavel (Hebr. 1.) hotel naznaniti z besedami:
„Ko je zopet svojega edinorojenega sina na svet
poslal, je rekel: „Na sveti večer je Bog Oče per-
vikrat svojega edinorojenega sina na svet poslal,
pri vsaki sv. maši pa ga zopet pošlje, da bi se na
altarju za nas daroval in nam z rojstvom prido¬
bljene milosti delil. Na altarju ga molijo angelji z
besedami: „Po kterem tvoje veličanstvo hvalijo an¬
gelji, molijo gospodstva, se tresejo moči; po kterem
se nebo, nebeške moči in zveličani Serafi zedinijo
v skupno slavo“, kakor so peli angelji na sv. večer:
„Čast Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji,

91

kteri so svete volje". Tudi mi častimo in hvalimo
presveto dete, ker zavoljo nas pride z nebes in
deli zasluženja, ki jih je z rojstvom pridobilo,
vsem, ki so pri sv. maši.

Koliko veselje imajo nebesa, in kolik blagor za -
dobi svet pri ponavljanji rojstva Kristusovega ?

12. Človeški razum je preslab, da bi si za-
mogel tako veliko skrivnost po vrednosti razložiti,
ampak treba je angeljske modrosti, ker samo an-
gelji vidijo vsak dan veselje, ktero vlada v nebesih,
ko se na zemlji opravlja daritev sv. maše. Ne
moremo sicer vediti, koliko veselje ima presveta
Trojica, vendar nas uči naša sveta vera, da ima
svojo blaženost sama iz sebe in da božje osebe si
med saboj veselje razodevajo. O nevstvarjeni mo¬
drosti, namreč Sinu Božjem, pravi sv. pismo (Sap. 7.):
»Modrost je blišč večne luči, čisto ogledalo božjega
veličanstva in podoba njegove dobrote". To ogle¬
dalo je že od vekomaj pred očmi nebeškega Očeta,
v njem vidi Bog Oče svojo podobo in ima neskončno
veselje; v njem gleda se, kako velik, slaven, moder,
vsemogočen, silen, lep, bogat, srečen in neskončen
je in bo ostal na veke. Da Bog v tem nebeškem
ogledalu sam sebe spozna in gleda brez konca,
je zanj tako bistvena in popolna sladkost, da bi
že samo zavoljo nje večno blažen in zadovoljen bil.

13. To čisto ogledalo je bilo pri rojstvu Kri¬
stusovem na nov način pred očmi božjimi, ko je

92

namreč Kristus v najpopolniši človeški natori z
najlepšimi čednostmi obdarjen bil. Veliko veselje
je bilo za Boga Očeta, ko je pogledal v to čisto
ogledalo in delil ga je z vsemi nebeškimi prebi¬
valci. Zato so peli zveličani duhovi v velikem
veselji tako lepe pesmi, da se je zemlja z njimi
veselila in so se čudili pobožni pastirji. Prepevaje
„Slava Bogu na višavah 0  hitele so angeljske mno¬
žice proti Betlehemu, pokleknile pred novorojenim
detetom in ga molile.

14. Kar se je božično noč godilo, godi se še
vsak dan pri vseh sv. mašah, ko se po mašnikovih
besedah edinorojeni Sin Božji vnovič rodi in v njih
rokah postane človek. Besede, ki jih mašnik pri
povzdigovanji govori, ne vstvarijo novega Kristusa
in ne narede več njegovih oseb, ampak pmnože
njegovo osebno pričujočnost in ga vtelesijo tam,
kjer poprej ni bil s svojo človeško natoro. Je sicer
samo eden Kristus, in ostane samo eden; je pa
vendar duhovno in telesno resnično pričujoč.

Tudi ostane v podobah svete hostije tako dolgo
pričujoč, dokler niso podobe spremenjene. Ko so
se pa podobe spremenile, neha tudi osebna priču¬
jočnost Kristusova, tako da bi Kristus popolnoma
jenjal biti po vžitku podob, in da bi ne bilo več
Kristusa, ne v nebesih ne na zemlji, ako bi ga ne
bilo nikjer drugje, kakor ravno v podobah, ki smo
jih zavžili.

15. Ako se toraj ta edinorojeni Sin Božji
iz mašnikovih ust zopet rodi, in ako mašnik to
zerkalo, svitlo kot solnce, ozaljšano z raznoterimi

93

božjimi lastnostmi povzdigne, ter ga z ljudstvom
Bogu Očetu daruje, kakšno veselje in radost mora
pač občutiti nebeški Oče nad njim? Gotovo nima
nič manjše radosti, kot jo je imel v sveti božični
noči nad svojim ljubim sinčekom. Na obeh krajih
namreč vidi ravno tistega sina, o kterem je (Mat. 3.)
sam govoril: „Ta je moj ljubi sin, nad kterim
imam svoje dopadajenje". Samo ta razloček je, da
je bil takrat Kristus obdan z umerljivim telesom,
v sveti hostiji pa je ozaljšan s častitim telesom
in okinčan s peterimi dragimi kamni, s peterimi
svetimi ranami. Takrat je bil rojen telesno, zdaj
pa se rodi duhovno, vendar pa se resnično rodi.

16. Tukaj tudi vedi, da se Bog Oče ne ra-
duje samo pri gledanji tega božjega zerkala, temuč
da ga to zerkalo, ki je živo, in sicer njegov naj¬
ljubši Sin, tudi z otročjo vdanostjo ljubi in ga ne¬
izmerno razveseljuje. Ta radost in sladkost, ki jo
prejema Bog Oče od Kristusa, presega vse veselje,
ki ga prejema od vse angeljske slave, od časti vseh
svetnikov in od službe vseh pobožnih, kajti najča-
stitljivša človeška natora v Kristusu sama, ki je z
božjo natoro v eno osebo sklenjena in zavoljo te
sklenitve tako rekoč v božjo spremenjena, premore
in ve Boga po svoji neskončni visokosti vredno ča¬
stiti, ljubiti in razveseljevati. To vidimo iz lastnih
besed Kristusovih, ki jih je govoril k sveti Meh-
tildi (Lib. 2. c. 21.): „Jaz sam vem in razumem
popolnoma, kako se vsak dan na altarji za blagor
vernih darujem, kar ne morejo ne Kerufci ne Serafi
ne vse nebeške moči popolnoma razumeti". Kakor

94

pa samo Kristus to ve, tako tudi samo on ve, kako
naj se vsak dan na altarji Bog vredno ljubi in raz¬
veseljuje. Vse to pa opravlja s tako sladkostjo in
ljubeznjivostjo, da ne morejo ne Kerubi ne Serafi
in tudi ne vse nebeške moči popolnoma razumeti
še manj pa storiti. Vsa nebeška množica gleda sicer
začudena in zavzeta, vendar pa ne more razumeti
načina neskončnega radovanja. Ker se to vsak dan
v kakih sto tisuč sv. mašah ponavlja, kdo more
razumeti in dopovedati, koliko sladke radosti pre¬
jema presveta Trojica iz vsakdanjih sv. maš? O
pač serčno veselje! sladka radost! božje darovanje!
O moj ljubi Bog! veselim se tvoje radosti in ne
želim nič drugega, kakor da bi ti jaz ne kalil ve¬
selja z malomarnostjo pri sv. maši. Prosim te, o
Jezus! da bi ti v vseh svetih mašah namesto mene
presveto Trojico ljubil in razveseljeval ter obilno
nadomestil ljubezen in veselje, kar sem jaz opustil.

17. K koncu hočemo še viditi, koliko sreče
prejema grešnik pri vsakdanjem ponavljanji milost¬
nega duhovnega rojstva Kristusovega pri vseh sve¬
tih mašah. O pervem rojstvu je prerokoval prerok
Izaija (cap. 9.): „Dete nam je rojeno in Sin nam je
dan“. Bavno to rečem tudi od duhovnega rojstva
Kristusovega, ki se godi in ponavlja v vseh svetih
mašah. Dete nam je rojeno in sinček nam je dan.
O pač bogat dar! drago darilo! Najdraži zaklad
nebeški, najljubši Sin najbogatejšega Očeta. Ta Sin
pride pri vsaki sveti maši iz daljne rajske dežele,
iz vzhodnje Indije, iz prerodovitnega nebeškega raja
ter nam prinaša neizrekljiva bogastva in nebeške

95

zaklade. Prinaša nam milost božjo, kes in odpu-
šenje grehov, poboljšanje življenja, milost srečne
smerti, povišanje nebeške slave; ravno tako tudi
časne darove, hrano, varstvo pred nesrečo in
grehom, poslednjič nebeški blagoslov. Vse te in
še veliko drugih milost je pripravljen radodarno
deliti vsem tistim, ki so s pravo pobožnostjo pri
sveti maši.

18. Ako pa prerokovanje Izaijevo bolj pre-
vdarimo, vidili bomo še več, kar nam je razodel v
našo tolažbo. Naravnost pravi: da je nam dete
rojeno in nam sinček dan. Ako se Kristus pri
sv. maši za nas rodi, potem je naša lastnina, potem
je vse kar ima, naše, kar na altarji dela, dela za
nas. Po tem takem je češenje, hvala, služba ki jo
skazuje presv. Trojici, naša lastnina. Ali ni to
velika tolažba za človeka pri sv. maši pričujočega,
ako pomisli, da ni samo sv. maša, ampak tudi
Kristus njegova lastnina? Ako bi bil ti v sveti
noči v betlehemskem hlevu pričujoč in presladko
dete v naročje vzel, ter nebeškemu Očetu daroval
proseč, da bi se te zavoljo ljubega deteta usmilil,
kaj meniš da bi te ne bil milostno sprejel in ti
vseh grehov ne odpustil ? Stori toraj ravno to pri
sv. maši zlasti v adventnem in božičnem času.
Stopi v duhu pred altar, vzemi dete v naročje ter
ga daruj nebeškemu očetu.

19. Še nekaj, kar je tukaj posebno znamenito,
moramo tu razjasniti, namreč da se Kristus na al¬
tarji ne samo duhovno rodi, temuč da vzame tudi
ponižno podobo nase, nad čimur se nebo in zemlja

96

čudita. Pervo včlovečenje in rojstvo Kristusovo
popisuje nam sv. Pavel, kazaje nam čudovito po¬
nižanje njegovo, rekoč (Fil. 2.): „Bratje! ravno to
mislite med seboj, kar Kristus Jezus, kteri ko je
bil v božji podobi, ni v rop štel Bogu enak biti,
pa je sam sebe v nič storil, ko je podobo hlapca
na-se vzel, ljudem se upodobil in po vnanjem
najden bil kakor človek. Ponižal je sam sebe in
je bil pokoren do smerti, smerti pa na križu”.

20. To so spomina vredne in pomenljive be¬
sede, s kterimi nam sv. Pavel neizmerno ponižnost
Kristusovo razlaga, ter njegovo nizkost predočuje.
Kdor pa duhovno rojstvo Kristusovo pri sv. maši
premišljuje, našel bo še veliko večo in globokejšo
ponižnost. Kajti pri rojstvu je bil vsaj človeku
enak, ker je vzel na-se podobo prelepega deteta.
Pri duhovnem rojstvu pa vzame podobo kruha na-se
tako, da ne vidimo nič druzega kot košček kruha.
Da, se celo tako globoko poniža, da se skrije tudi
pod najmanjši košček, ki ga z očmi komaj vidimo.

21. O pač neizrekljiva ponižnost! Nezaslišana
nizkost! Od nje lahko Kristus po vsej pravici go¬
vori, kar je govoril David o svoji osebi (Ps. 21):
„červ sem pa ne človek, v smeh ljudem in v za¬
ničevanje ljudstva". Kdo namreč pazi na tako
majhen košček? Kdo ga spozna za svojega Boga?
Kdo mu skazuje Božjo čast in spoštovanje. Skoraj
nihče posvetnih, tudi mnogo mašnikov ne. Oh kako
se poniža Kristus pri sv. maši za nas! Kako se
oropa vsake veljave in časti? Kje je tista slava,
ki pristuje njegovemu častitljivemu telesu? Kje je

97

3  njegova vsemogočnost, ktero bi morali vsi moliti?

Kje je njegovo prevzvišeno veličastvo, ki napolnuje
) vse nebo s strahom in trepetom? Vse to je odstranil
3  in namesto tega je prevzel zaničevanje. Tisti, ki je
večna beseda Boga Očeta, ne more tukaj besedice
i spregovoriti. On, ki je vstvaril nebo, ne more ge-

, niti tukaj ne roke ne noge; ki ga nebesa ne morejo

zapopasti, obdaja ga tukaj mala hostija, ter ga zapre
tako rekoč v ječo. On, ki sedi na nebeškem pre¬
stolu božjega veličastva, leži tukaj kakor zvezano
jagnje na altarji in je pripravljeno za nas še enkrat
zaklano biti. O pač nezapopadljiva ponižnost naj-
višega gospoda nebes in zemlje! Neprecenljiva lju¬
bezen najzvestejšega ljubitelja človeških otrok!

22. Razun tega se podverže tudi vsem maš-
nikom, ne samo pobožnim, temuč tudi malomarnim
in mlačnim, izroči se jim v roke, da po svoji volji
ravnajo ž njim. Še več, poniža se tako zelo, da se
pusti od njih blagosloviti, akoravno sv. Pavel (Heb.
7.) piše: „Brez godernanja pa naj se da, kar je
nižjega od višjega blagosloviti". Kako more Kri¬
stus, ki je neskončno popolnoma, od mašnika bla¬
goslov prejeti? Vendar pa blagoslovi mašnik sveto
hostijo ne samo pred povzdigovanjem, temuč tudi
po spremenenji kruha in vina v telo in kri Kristu¬
sovo, in sicer ne samo enkrat, temveč petnajstkrat.
O pač nezapopadljiva, neizmerna ponižnost! Ko je
Kristus k sv. Janezu prišel, da bi ga kerstil, ga je
zavernil sv. Janez rekoč: „Jaz bi moral biti od tebe
blagoslovljen, in ti, o najviši Bog, hočeš od mene
revnega grešnika blagoslov prejeti". Pa ne smeš

Bazi. sv. m. 7

98

napačno razumeti, kakor da bi mašnik kot človek
blagosloveči križ čez sv. hostijo naredil, on naznanja
s tem blagoslovom veliko več gospostvo Boga Očeta
nad darom, in ob enem predočuje pričujočemu ljud¬
stvu zvezo med daritvijo na križu in med sv, mašo.
Vedno pa ostane čudovito, da se Bog posluži člo¬
veka, da blagoslovi najviši dar in mi imenujemo to
po pravici čudež. Zakaj pa se Kristus tako po¬
niža? Ako hočeš vediti vzrok, poslušaj in čudi se.

23. Eden pervih vzrokov je ta, da on s svojo
neizmerno ponižnostjo razžaljenega Boga tolaži ter
zasluženo kazen od grešnikov odvrača. Vsaj ni
boljšega sredstva sovražnika pomiriti, kot da se
pred njim ponižamo in ga za odpušenje prosimo.
To vidimo nad hudobnim kraljem Ahabom, o kte-
rem nam sv. pismo to-le pripoveduje (II. Kralj. 21.):
Ko mu je bil prerok Elija na božje povelje prero¬
koval, da bo Gospod njega, njegovo ženo in njegove
otroke zavoljo njegovih velikih hudobij hudo kazno¬
val, tako da ne bo nobeden iz med njih pokopan,
temuč da bodo njih mertva trupla psi in krokarji
žerli; je pretergal svoje kraljevo oblačilo, ogernil
se s spokornim oblačilom ter raševino oblekel in
s poobešeno glavo hodil. Na to reče Bog Eliju:
„Ali si vidil, kako se Ahab pred teboj ponižuje?"
„Se ve da“, reče prerok. In Bog mu reče: „Ker
se je zavoljo mene ponižal, mu nočem v njegovem
življenji nič žalega storiti, po njegovi smerti pa se
bom maščeval nad njegovo hišo".

24. Ako je toraj najhudobniši kralj Ahab, od
kterega sv. pismo govori, da njemu enakega ni bilo,

99

k s poniževanjem vsemogočnega Boga tako omečil, da
a  je svojo besedo preklical in zažugano kazen odver-
a  nil, kaj bo še le najglobokejša ponižnost Kristusova
na altarji pri Bogu premogla, ker se zavoljo gre¬
šnikov, ki pravičnega Boga s svojim napuhom in s
svojo hudobijo v maščevanje kličejo, neizmerno bolj
, ponižuje, kot se je Ahab? Vsaj dene obleko veli¬
častva od sebe, se skrije pod podobo sv. hostije,
kot spokorno obleko, poslednjič ne hodi samo s
pobitim obrazom, temuč leži na altarji kot vničen
in kliče iz dna svojega serca k Bogu Očetu za
odpuščenje grehov in za odvemenje kazni. Ali ne
bo rekel Bog k svojim angeljem, kar je govoril k
preroku: n Ali ste vidili, kako se moj sin pred
menoj ponižuje?" »Vidimo", porečejo angelji, »mi
vidmo vse to in skoraj nam je poginiti od ne¬
skončne ponižnosti našega Gospoda in Boga". Na to
poreče Bog: „Ker se je moj sin zavoljo grešnikov
tako ponižal, nočem grešnikom nič hudega storiti
in jih tudi ne bom zavoljo njih velikih grehov ka¬
znoval, kakor zaslužijo".

25. Poslušaj, o grešnik, kar Bog govori, ter
spoznaj od kod pride, da ti pravični Bog življenje
tako zdaljšuje in da te ni že zdavno po meri tvo¬
jih hudobij kaznoval. Jaz menim, da pride od tod,
ker si bil pogosto pri sveti maši in si postal pri¬
prošnje Kristusove deležen. On se je na altarji za
te potegnil inse  namesto tebe pred Bogom ponižal,
da je zasluženo kazen od tebe odvernil. Bodi to-
raj svojemu priprošniku hvaležen in moli iz globo¬
čine svojega serca k njemu: »Hvala in čast bodi

^ *

100

tebi o presladki Jezus! Zahvalujemo se ti zavoljo
tvoje neskončne ljubezni, s ktero se ponižaš pri
vsaki sv. maši z nebes priti, kruh in vino v svoje
meso in svojo kri spreminjati ter se skriti pod
slabe podobe, da bi s svojo neizmerno ponižnostjo
jezo svojega pravičnega Očeta potolažil in zasluženo
kazen od nas odvernil. Zavoljo teh neprecenljivih
dobrot se ti iz serca zahvalujemo; hvalimo, častimo
in poveličujemo te iz vse moči. Prosimo tudi ne¬
beške vojskine množice, da te ob enem z nami
hvalijo in nadomestijo, kar naši zahvali primanjkuje.
Prosimo te tudi ponižno, razsvetli naš um, da mi¬
lostne skrivnosti, ki jih vsak dan pri svetih mašah
ponavljaš, prav spoznamo, vredno častimo in k po¬
višanju našega zveličanja obračamo. Amen.

Šesto poglavje.

Pri sv. maši ponavlja Kristus svoje
življenje.

1. Med vsemi stvarmi, ki oči in ušesa raz¬
veseljujejo, so perve gotovo gledišne igre, kjer se
dogodbe živo predstavljajo. Nad njimi imajo neči-
merni in radovedni ljudje toliko veselja, da bi bili
noč in dan radi pričujoči. Ako velike skrivnosti sv.
maše prav prevdarimo in si jih živo predočujemo,

101

kako Kristus kot v praznični obleki nastopi, nam
skrivnosti svojega čudovitega življenja predstavlja in
zopet ponavlja, gotovo bomo pri pervem klicu zvona
hiteli v cerkev ter se z gorečimi željami te ljubez-
njive igre vdeležili; zlasti iz vzroka, ki ga imenuje
Sanchez (Thesaur. Missae 1.) da „se nam zasluženja
našega Zveličarja v tej sveti igri brezplačno delijo".
Obžalovati moramo toraj, da rajši drago plačane
igre gledamo ter čas tratimo, kakor pa se svete
maše vdeležimo, kjer tako bogate darove prejemamo.

2. Pa bi znal kdo reči: Ni čuda, da rado¬
vedni ljudje rajši k igram kot k sv. maši hitijo,
ker se pri igrah vesele in prijetne reči predstavljajo,
pri sv. maši pa ni ničesar, nad čemur bi se oči in
všesa pasli. O pač velika slepota nečimernik ljudi,
ki nimajo drugih oči, razun pod čelom, na umu pa
so popolnoma oslepljeni. Ko bi imeli pač oči terdne
vere, gotovo bi občutili veliko serčnega veselja pri
tej sveti igri. Sveta maša je namreč zapopadek
vsega Kristusovega življenja in ponovljenje vseh
skrivnosti. Ni toraj izmišljena predstava dogodivšin,
kakor so igre, temuč resnično ponovljenje tega,
kar je Kristus na zemlji delal in terpel.

3. Pri sv. maši imamo ravno tisto dete, ktero
so pastirci v plenicah našli, vendar pa še v slabših
plenicah, namreč v podobah kruha in vina. Trem
kraljem je došla sreča, da so dete molili in Simeon
ga je sprejel celo v naročje; tudi mi ga imamo na
altarji, da ga molimo ter z rokami serčne ljubezni
objemamo. Pri sv. maši slišimo brati evangelij,
akoravno se to godi po mašniku, vendar nam nič

102

manj ne koristi, kakor ko bi ga slišali iz ust Kri¬
stusa samega. Vidimo ga tukaj še veči čudež sto¬
riti, kakor v Kani Galileji. Tam je spremenil
vodo v vino, tukaj pa spremeni vino v svojo kri.
Pri sv. maši ponovi tudi zadnjo večerjo in posveti
tukaj ravno tako kruh in vino, kot je takrat spre¬
menil. Pri sv. maši je zopet zaklan, pa ne od
hudobnih morivcev, temuč od posvečenega mašnika,
ki ga daruje Bogu v spravno daritev. O tem govori
P. Sanchez (Thesaur. Missae c. 2.) pomenljive be¬
sede: „Kdor hoče od nje koristi imeti, zadobi pri
sv. maši ravno tako odpuščenje svojih grehov ter
nebeške darove, kakor ako bi bil pri vseh skriv¬
nostih ob odrešenikovem času osebno pričujoč". Iz
tega se razvidi, kako koristna je sv. maša in koliko
more človek pri njej zaslužiti.

4. Tukaj naj navedem, kako zveličani Dionizi
Kartuzianec ponovljenje skrivnosti Kristusovega živ¬
ljenja pri sv. maši razlaga: On govori („de vita
curat. art. 16.“): Vse življenje Kristusovo, ki ga
je prebil na tem svetu, je ena sama velika daritev
sv. maše, pri kteri je bil on sam altar, tempel,
mašnik in dar.

5. Mašnikovo oblačilo je oblekel v sveti za¬
kristiji maternega telesa s tem, da je naše meso
nase vzel, ter oblekel se v oblačilo umerljivosti. Iz
zakristije je prišel sveto noč ter je pričel „začetek“
sv. maše s tem, da je prišel na svet. „Gospod
usmili se nas“ je pel, ko je v jaslih ležeč svoje
ročice po pomoči stegoval. „Hvala Bogu na vi¬
šavah" so peli angelji v oblakih, med tem ko je

103

mašnik t. j. dete mirno v hlevcu ostalo. »Molitve"
je opravljal, ko je vso noč prečili v molitvi in
božjo milost klical nad nas. »List" je bral, ko je
Mozesa in preroke razlagal. »Evangelij" je pel, ko
je po judovski deželi bodil in svoj nauk oznanoval.
„Darovanje“ je opravil, ko se je vsak dan Bogu
očetu v rešenje človeštva daroval, ter se ponudil
vse preterpeti. „Predgovor“ je pel, ko je namesto
nas Boga neprenehoma hvalil in poveličeval. »Svet"
je pelo judovsko ljudstvo na cvetno nedeljo, ko je
klicalo: »Češen bodi, ki pride v imenu gospodovem,
hozana na višavah". »Posvečenje" je doveršil pri
zadnji večerji, ko je kruh in vino spremenil v
svoje telo in svojo kri. »Povzdigovanje" se je ver-
šilo, ko je na križu pribit izpostavljen bil vsemu
svetu. »Oče naš" je molil, ko je govoril sedem
zadnjih besedi na križu. »Prelomljenje" svete
hostije se je godilo, ko se je njegova sv. duša od
telesa ločila. »Jagnje Božje" je pel stotnik s svojo
četo, ko so se terkali na persi rekoč: »Resnično,
ta je sin Božji". »Obhajilo" se je veršilo, ko je
bilo telo maziljeno in v grob položeno. »Blagoslov"
na koncu sv. maše je podelil, ko je pri vnebohodu
na Oljski gori svoje učence s povzdignjenimi ro¬
kami blagoslovil.

6. Glej to je velika daritev in dolga maša, ki
jo je opravil Kristus na zemlji in ki jo njegovi apo-
steljni in mašniki vsak dan mnogo okrajšano oprav¬
ljajo. O njej govori Borner (Miserere cone. 80.):
»Sv. maša je kratek zapopadek življenja Kristuso¬
vega, kjer se v pol uri godi, kar je Kristus v

104

33. letih opravil". Kakor računar v svoji računski
knjigi natanko zapiše koliko je prejel in potrošil
in potem na koncu knjige vse številke sešteje, da
dobi konečni ostanek: ravno tako se tudi sestavijo
vse skrivnosti življenja in terpljenja Kristusovega
pri sv. maši v kratek pregled. Zatoraj smo ravno
tako srečni, če ne srečnejši, kot uni, ki so s Kri¬
stusom hodili po zemlji. Kajti uni so samo eno,
zlo dolgo sv. mašo slišali in vidili, mi pa lahko
vsak dan veliko sv. maš slišimo in si z manjšim
trudom sad Kristusovega življenja pridobimo. Da
bomo pa še bolj spoznali, da Kristus vse skrivnosti
svojega življenja pri sv. maši ponavlja, hočem tukaj
spomina vredni izgled povedati.

7. Tomaž Kantiprat, posvečeni škof v Veliki-
Kameri piše, da je nek mašnik 1267. 1. v nizozem¬
skem mestu Duay o velikonočnem času v cerkvi sv.
Amata med mašo sv. obhajilo dele zagledal, da ena
sv. hostija v prahu na zemlji leži. Grozno se pre¬
straši ne vedoč kako se je to zgodilo, pade na ko¬
lena ter jo hoče s spoštovanjem pobrati. Naenkrat
pa vidi čudo, kako se je sama vzdignila od zemlje
ter v zraku plavala. Imel je en sam korporale pri
rokah, na kterem je stal ciborij, toraj vzame pu-
rifikatorij, s kterim se kelih briše, ga podloži pod
sv. hostijo ter jo na ta način vjame. Potem jo nese
z veseljem na altar ter prosi kleče Kristusa za od-
pušenje zavoljo nečasti, ki se mu je prigodila. Ravno
ko je sveto rešnje Telo z odpertim očmi gledal,
vidi z velikim začudenjem, da je podoba sv. hostije
zginila, ter se spremenila v podobo prijaznega dečka.

105

Od prevelike čutljivosti prevzet začne na glas vpiti,
da so vsi korarji iz kora hiteli, da bi pomogli maš-
niku. Tukaj vidijo vsi podobo lepega deteta, kar
jih je tako ginilo, da so bili prišli vsi raz sebe za¬
voljo velikega veselja. Vse ljudstvo, ki je bilo v
cerkvi, je hitelo, da bi vidilo veliki čudež ter se
prepričali Kristusove pričujočnosti. Pa glej novi
čudež! Akoravno so korarji vidili dete, ga vendar
posvetnjaki niso mogli viditi, marveč vidili so Kri¬
stusa v svoji moški postavi in v svojem božjem ve¬
ličastvu. Kakošna groza in zavzetje jih je obšlo,
si niso mogli dopovedati in tudi ne pozabiti vse
svoje življenje. Spoštovaje so pobesili oči, kmalo
pa so se ga zopet upali pogledati, dokler se je pu¬
stil Kristus gledati, kar se je godilo celo uro. Ka-
košno radost, kakošno veselje so čutili tisto uro v
svojem sercu, se ne da dopovedati. O Bog, ko bi
pač tudi mi imeli milost, kaj tacega viditi! Potem
ko se je velika množica ljudstva sešla in ko je Je¬
zus odtegnil se njih očem, zaperl je mašnik pre¬
sveto hostijo v tabernakelj, ljudstvo pa je pripove¬
dovalo povsod ta čudež. Ko je zgoraj imenovani
škof o čudežu slišal, popotoval je do mesta Duay
in prišel k dekanu cerkve sv. Amata. Tukaj je
izprašal dekana, jeli je resnica, kar je slišal od pri¬
kazni Kristusove. Dekan mu na njegovo vprašanje
tako-le odgovori: „Resnica je, da se je Kristus v
sveti hostiji dal mnogim viditi, in da se še zdaj
mnogim v človeški podobi da viditi”.

Zdaj se mi obudi želja, piše dalje škof, da bi
tudi jaz Kristusa vidil, toraj prosim dekana, da bi

106

tudi meni sv. hostijo pokazal. Greva toraj do cer¬
kve in z nama gre velika množica, da bi Kristusa
še enkrat vidili. Dekan odpre s strahom taberna¬
kelj, vzame iz njega presveto rešnje Telo z velikim
spoštovanjem, ter podeli ljudstvu z njim blagoslov.

O čudež! Ljudstvo začne jokati in na glas klicati:

„0 Jezus! O Jezus!“ Prašam toraj, kaj pomeni
vpitje in jok. Na to mi rečejo: „S telesnimi očmi
gledamo našega ljubega Zveličarja". Jaz pa nisem
nič druzega vidil, kakor podobo sv. hostije, bil sem
toraj zelo žalosten, misleč, da zavoljo svojih grehov
nisem vreden, da bi vidil svojega odrešenika. Na
to sprašam svojo vest natanko, in ko nisem nič po¬
sebnega našel, prosim Kristusa z objokanimi očmi,
da bi tudi mene vrednega storil gledati mili obraz s te¬
lesnimi očmi. Po moji serčni molitvi je bila moja proš¬
nja uslišana in vidil sem s svojimi nevrednimi očmi
telesno podobo popolnega moža. Vidil sem Kristusa
čisto natanko od obličja do obličja; njegove oči so bile
čudno svitle in mile, njegovi lasje so padali na ra¬
mena, njegova brada je bila precej dolga; njegovo
čelo je bilo gladko in široko, njegova lica bleda in
njegova glava nekoliko nagnjena. V tej lepi podobi
sem gledal svojega odrešenika Jezusa Kristusa pre¬
cej dolgo in bil sem od gledanja tako ginjen, da je
moje serce od velikosti, ljubezni in sladkosti skoraj J
skopernelo. Ko sem že dolgo časa vžival to veliko
radost, spremeni se naenkrat telesna podoba obličja
Kristusovega v žalostno podobo in vidil sem ga,
kakošen je bil v svojem britkem terpljenji, namreč
venčan s ternovo krono in oblit s kervjo, ki je

107

tekla od njegovega čela po obrazu. Ta grozni po¬
gled me je tako presunil, da sem gorke in grenke
solze točil, ter objokoval grenko terpljenje Kristu¬
sovo. Zdelo se mi je, da jaz čutim ojstro ternje
v glavi, kakor da bi bil jaz obdan od bolečih ran.
Tudi pričujoče ljudstvo je vpilo in jokalo, vsak po
svojem, kar je kdo vidil. Nekteri so ga videli v
ravno tistem trenutku v podobi milega deteta, drugi
v podobi krasnega dečka, drugi v podobi doraše-
nega mladenča, zopet drugi v podobi postavnega
moža, še drugi v terpljenji.

Ginjenost njih serca, obljube, ktere so sklepali,
čutila, ki so jih navdajala, potoke radostnih in brit-
kih solza, vse to popisati mi ni mogoče, to naj si
vsakdo sam misli. (Cantip.lib. Apom. cap. 40.parte2.)

8. O kako lep, kako ljub, kako drag, kako
tolaživen izgled! O da bi bil tudi jaz takrat v
Duay! Tudi meni bi bila došla milost, ki jo je
vživalo pobožno ljudstvo; gledal bi bil z lastnimi
očmi svojega Boga in Odrešenika v tako mnogover-
stnih podobah! O kako bi se bil veselil, kako slad¬
kost bi bil občutil! Nikoli, o Jezus! te nisem vidil
v sv. hostiji telesno v tvoji pravi podobi pričujočega,
vendar terdno verujem, da resnično bivaš v nji in
da se nebeškemu Očetu takošen daruješ, kakoršen
si nekdaj hodil po zemlji. Lahko ti je to storiti,
to mi priča tvoja vsemogočnost, ki nima konca ne
kraja. Tudi moje dušno oko, živa vera te zamore
viditi ali slavljenega ali pa terpečega in umirajočega,
kedar premišljevaje s taboj delim ali terpljenje ali
veselje. Telesnim očem pokažeš se le takrat, kadar

108

je tvoja sv. volja, hotel si pa že od nekdaj, da
te verniki gledajo v duhu pri vsaki sv. maši, tu
namreč daruješ svoje življenje in terpljenje nebeš¬
kemu Očetu, sv. Duhu vpričo svoje ljube matere,
vseh angeljskih zborov in množice svetnikov ravno
tako, kakor bi se to sveto djanje vnovič veršilo.

9. Kristus se jim razodene ležeč v maternem
telesu in v jaslicah, vnovič zopet obrezan in darovan
v tempeljnu, zopet beži v Egipt in terpi ondi dve leti
pomanjkanje; odkrije jim, kako se je postil in
oznanoval besedo božjo, kako je hodil od kraja do
kraja, oni gledajo ga preganjanega, prodanega, izda¬
nega, zatoženega, bičanega, s ternjem venčanega,
križanega, vmorjenega in pokopanega; vesele se
njegove slave, kedar vstane iz groba, kedar se
popne v nebo ter tako konča življenje in terplje¬
nje. Tako živo predstavljaje in ponavljaje svoje
življenje in terpljenje razveseljuje Boga Očeta in
sv. Duha, pa tudi vse nebeščane ravno tako, kakor
za časov svojega pozemeljskega bivanja. Zategadel
se ne vesele nebesa nobene stvari, nobenega djanja
bolj, kot daritve sv. maše.

10. Tega veselja ne rodi le živo spremljanje
Kristusa pri ponavljanji življenja in terpljenja, ono
je tudi sad čutil in želja, ki jih človeška natora
Kristusova pošilja Bogu med sv. mašo. Pri vsaki
sv. maši namreč časti, hvali, ljubi, služi in pre-
slavlja Kristus presveto Trojico, kar le premore
njegova božja in človeška natora, slavi jo iz vsega
serca tako neizmerno, tako neizrekljivo, da s tem
neskončno presega vso ljubezen in hvalo angeljsko,

109

ter prekosi vso čast in slavo svetnikov, ktero so
mu nekdaj na zemlji skazovali. Iz tega razvidimo,
koliko daritev sv. maše, če se je prav vdeležimo,
pri Bogu premore. Kako pa Kristus še na drugi
način pri sv. maši svojega Očeta poveličuje, o tem
bomo pozneje obširneje govorili.

11. Končaj to poglavje premišljevaje, kolike
koristi nam prinaša sv. maša, in koliko zasluženja
si ž njo pridobimo. Kristus, naš skerbni oče, se je
tri in trideset let trudil na zemlji zbiraje bogati
zaklad zasluženja ne zase, temveč za nas, ki smo
njegovi ubogi otroci. In še sedaj ne neha delati
za nas, nadaljevaje pozemeljski trud, kakor sam
priča (Jan. 5.): „Moj Oče dela doslej, in tako delam
tudi jaz"; on ne množi sicer več svojih zaslug, le
nas hoče pripravniše storiti za vdeležbo njegovega
zasluženja. Zato vnovič oživi pri vsaki sv. maši,
ter ponovi pri sv. daritvi, kar je storil v tri in
tridesetih letih. Vso svojo delavnost položi pred
obličje svojega Očeta, da nas sprijazni ž njim. In
tako razveseli Očeta, odvzame mu vso nevoljo, ki
so jo naši grehi zakrivili. Daruje se svojemu Očetu,
da bi našo krivdo popravil in kedar smo pri sv.
maši, nas stori po svoji sv. previdnosti deležne
sadu zasluženja svojega, da smo v stanu prikrajšati
si zaslužene kazni.

12. Zahvali se torej svojemu naj zvestejšemu
prijatlu, ki je toliko zate storil, ter ti je tako dra¬
gocen zaklad pripravil! Spoznaj njegovo dobrotlji¬
vost, ki ti ta naj dražji zaklad dan za dnevom od¬
pira, hote ti ga darovati! Ne zamudi torej noben

110

dan sv. maše, malo truda te bo stalo, ali prejel
boš zato velik del onega zaklada. Kako bi se
podvizal, kako hitel, kako v skerbeh bil, ako bi si
tako lahko mogel pridobiti bogastvo in posvetno
blago! In tu se ti ponujajo večni zakladi, večno
bogastvo, pa si tako malomaren, ali se ti ne zdi
škoda izgubiti takšen zaklad? Razsvetli naj Bog
tvojo slepoto, izbudi naj te k delavnosti, vname
naj v tebi blago hrepenenje, da se pogostoma v
svojo korist vdeležiš sv. maše. Amen.

Sedmo poglavje.

Pri sv. maši ponavlja Kristus svojo
molitev.

1. Ljubljenec Kristusov, sv. Janez, piše (v 1.
pismu 2. pogl.): „Besednika imamo pri Očetu, Je¬
zusa Kristusa, pravičnega, ki je sprava za naše
grehe 11 . Ali nam ne zagotavlja s tem za terdno
sv. pismo našega zveličanja, rekoč, da se sam Sin
Božji poteguje pri božji pravici za žive in mertve,
da je naš zagovornik in besednik pri Bogu.

2. Tu pa nehote vprašamo: kdaj in kje
opravlja Kristus to službo? Katoliška Cerkev ve¬
ruje in uči, da Kristus ne-le v nebesih, temveč
tudi na zemlji za nas prosi, priporočevaje nas Bogu.

111

To priča učenjak Suarez (Tom. 3. disp. 79. sect. 2.),
ker pravi: „Kolikorkrat se daritev sv. maše oprav¬
lja, tolikokrat prosi Kristus za darovalca in za
tiste, za ktere se sv. maša daruje". Kristus prosi
namreč za mašnika berečega sv. mašo in za vse
tiste, kterih se mašnik in pričujoči posebno pri
sv. maši spominjajo.

3. Kako Kristus za nje prosi, popisuje sv.
Lavrencij Justinjan (Serm. de corp. Christi): „Kedar
se Kristus na altarji daruje, kliče svojega Očeta
kazoč mu telesne rane, ter goreče prosi, da bi
zavoljo njih človeški rod bil oprosten večne kazni".
Zares krasne besede! one so nam živa priča, kako
verno ljubeznjivi Jezus za nas prosi, kako iskreno
se za nas poteguje. Kako je bivajoč na zemlji za
naš blagor skerbel, to nam dokazuje marsikaka v
vedni molitvi prečuta noč, tako piše sv. Luka (6.
pogl.): „Šel je molit na goro, in je prenočil v
molitvi pred Bogom". In to se ni zgodilo le en¬
krat, sv. Luka mnogokrat govori o molitvi Zveličar-
jevi; (tako v 21. pogl.): „Učil je po dnevuvtem-
peljnu, po noči pa je hodil in ostajal na gori,
ktera se Oljska imenuje. In (v 22. pogl.) pristavlja:
„In je šel proti večeru po navadi na Oljsko goro".
Iz tega razvidimo, da je imel ljubi Jezus navado
prenočevati v molitvi pod milim nebom na Oljski
gori. Česa je prosil, za koga je molil, kaj misliš?
Sv. Ambrož (Lib. 3. in Luc.) odgovarja: „Gospod
ni prosil za-se, molil je, da bi zame kaj prejel".
Torej ne za-se, zame in za-te in za vse ljudi je
prečul Zveličar toliko noči v molitvi, da bi nas

112

rešil večne pogube, kakor pravi sv. Lavrencij Ju-
stinjan. Kristus je vidil v duhu, koliko milijonov
ljudi odrešenih s predrago kervjo bode požerlo
peklensko brezno, zato je objokoval v goreči mo¬
litvi pogubljenje toliko duš, zato je terpelo njegovo
usmiljeno serce.

4. Vse te vnete molitve, ki so nekdaj v tihi
noči puhtele proti nebesom, vse ponavlja ter nav¬
dihnjene s svetim ognjem zopet pošilja nebeškemu
Očetu pri vsaki sv. maši, vnovič dosežejo Božji
prestol, in ž njimi združene se prikažejo pred
Božjim obličjem tudi grenke solze, ktere je točil
Odrešenik za blagor svojih otrok, serčni izdihljeji,
kterim vzrok so bili grešniki, dolge noči, ki jih je
premolil za grešnike. Vse to daruje Zveličar svojemu
Očetu za blagor vesoljnega sveta, posebno pa za
blagor tistih ljudi, ki so pričujoči pri sv. maši.
Sedaj pomisli, kako sveta, kako pobožna, kako
vspešna mora biti ona molitev, ktero moli najsve¬
tejši svetnik, Jezus Kristus, Sin Božji, z vso močjo,
kar jo le ima njegova božja in človeška natora.
O Bog! Kako koristna mora biti ta molitev tistim
dušam, kterim je namenjena! kako prijetna mora
biti nebeškemu Očetu, kterega tako goreče prosi!
Bog, kako dopadljiva mora biti ta molitev presveti
Trojici, ker se nji prinaša v dar!

5. Kristus pa ne moli le na altarji za vse
pričujoče, da bi njegova molitev imela veči vspeh,
se tudi Bogu daruje za njih blagor. Kdo ve ceniti
veličastnost, mogočnost, krepkost tega daru? kdo to
spozna? kdo to zapopade? kdo razloži? Čuj čudo,

113

ki nam ga hrani razodenje sv. Jederti (lib. 2. cap.
62.): „Pri povzdigovanji sv. hostije je vidila sv. Je-
dert Kristusa dvigajočega z lastnimi rokami pre¬
sladko serce v podobi zlatega keliha, postavil ga
je pred svojega Očeta ter se sam tako neizrekljivo
in neprecenljivo daroval za svojo Cerkev, da tega
nobena stvar nikakor razumeti ne more“.

6. Premišljuj vendar, kako velika skrivnost je
sv. maša. Glej ter si vzemi k sercu, kako častit¬
ljiva božja daritev je to. Glej ter občuduj, kako
neizrekljivo, kako čudežno se naš presladki Zveli¬
čar pri vsaki sv. maši svojemu Očetu daruje za bla¬
gor vseh pravovernikov, zopet teče na duševni na¬
čin njegova kri, ali ni to daritev naj častitljivša, naj
večja? Ni ga človeka, ni ga angelja, ne svetnika,
ki bi jo popolnoma spoznal, da še celo mati Božja
je popolno ne zapopade. Da bi še bolj razjasnil
ter poterdil svojo besedo, je razodel Kristus blaženi
Mehtildi, sestri sv. Jederti, to-le (Lib. 2. c. 31.):
»Jaz sam vem in spoznam popolno, kako se vsaki
dan na altarji darujem Bogu Očetu v blagor ver¬
nikov, tega razumeti niso v stanu ne Kerubi ne
Serafi, tega zapopasti ne morejo vse nebeške moči“.
Jako pomenljive so te besede, one ti razodevajo,
kako vneto kako neprestano ljubeznjivi Jezus na al¬
tarji ne samo prosi za svoje vernike, posebno za
tiste, ki so pričujoči pri sv. maši, ampak se za-nje
tudi daruje, tako imenitno, tako nezapopadljivo, da
tega celo najvišji nebeški duhovi čisto razumeti ne
morejo. O kolika milost za nas! O kolik blagor!

7. Razun tega je treba pomniti, da se Kristus

Bazi. sv. m. g

114

pri sv. maši ne daruje v svojem nebeškem veliča¬
stvu, temveč v naj večji ponižnosti, v naj večji po¬
hlevnosti. Na altarji namreč ni le v podobi hostije
resnično pričujoč, ampak tudi v naj manjšem ko-
ščeku, ki se oddrobi od sv. hostije. Kako neznaten,
kako zaničljiv je v takem drobcu, lahko obrača na- *
se besede Davidove, ki govori o njem (v 21. ps.):
„Červ sem in ne človek, v zasmehovanje ljudem in
v zaničevanje ljudstva", in to zategadel, ker malo-.
kdo tako majhni posvečeni drobtini izkazuje dostojno
čast, malokdo spozna in moli v njej svojega Boga.

8. Skrit v tako majhni podobi, globoko poni¬
žan kliče z altarja proti nebeški visočini k Bogu
tako močno, tako glasno, da se dele oblaki, da
se odpre nebo, ter njegov klic prihiti do Božjega
usmiljenja. O Ninivljanskem kralju beremo pri pre¬
roku Jonu (pogl. 3.): „da je izvedevši mestu pre¬
teči pogin vstal s prestola, odvergel kraljevsko
obleko, oblekel žimnato odejo, ter zapovedal vsemu
ljudstvu, naj iz vse moči kliče k Bogu". Taka
ponižnost in spokornost mu je pridobila milost pri
Gospodu; odvernila je zasluženo kazen od spride-
nega mesta. Če je že torej ponižnost paganskega
kralja potolažila ter k usmiljenju nagnila Boga, ko¬
liko prej bo to mogoče ljubeznjivemu Jezusa, ki
veliko več stori pri sv. maši; ali ne bode on vsega od
Boga Očeta prejel, česar ga prosi? Saj on zapusti
svoj kraljevski sedež, verže od sebe svoje veliča¬
stvo, obleče ostro raševino zakrivši se s podobo
presvete hostije, ter milo prosi vsemogočnega Boga
usmiljenja svojemu ljudstvu rekoč:

115

9. O predragi Oče nebeški! ozri se na mojo
pohlevnost, glej moje globoko ponižanje; červu sem
enak, ne človeku, tako sem ponižan. To storim
zavoljo grešnikov in grešnic, za-nje to delam, da bi
našli pri Tebi usmiljenje. Vperli so se tebi, jaz pa
se ponižujem pred teboj. Žalili so te s svojimi
grebi, jaz pa te bom potolažil s svojo ponižnostjo.
Zaslužili so pravično maščevanje, jaz pa bom od-
vernil od njih pretečo šibo nenehoma proseč. Pri¬
zanesi jim zatorej, o ljubi Oče, zavoljo mene; ne
kaznuj jih kakor zaslužijo. Ne daj jih v roke zo-
perniku, in ne pogubi jih na veke. Nikakor ne
smejo poginiti, ker moji so, in z lastno kervjo sem
jih drago odkupil. Posebno pa Te prosim, ljubi
Oče, da pričujoče grešnike in grešnice obvaruješ
večne smerti, saj darujem sedaj zopet svoje življenje
zanje, ter prelivam v duhu za-nje predrago kri.

10. O Jezus Kristus! kolika je ljubezen tvoja
do vernikov; tako krepko se poteguješ za-nje, toliko
storiš za njih blagor na altarji, tako vneto moliš
za-nje! Tolike ljubezni, tolike zvestobe nismo v
stanu dovolj ceniti, zamoremo jo le po nekoliko
vračati s pridnim vdeleževaDjem sv. maše. Kdo ne
bi bil rad in pogostoma pri daritvi sv. maše, vede,
da Jezus Kristus sam za-nj Boga prosi, za-nj ponav¬
lja britko terpljenje, njemu v prid prinaša neizrek¬
ljivi dar podpirajoč ž njim svojo molitev? Kdo ne
bi zaupal taki priprošnji? kdo bi si ne želel, ta¬
kega priprošnika? O kako lahko si ga pridobiš!
Saj tudi za-te prosi, kadar si zbran pri sv. maši.
Gotovo je Kristus viseč na križu svojemu Očetu

8 *

116

posebno priporočil pod križem stoječe vernike, ter
njih posebno vdeležil sadu svojega terpljenja. Zato
tudi pri sv. maši brez dvombe Kristus ravno to
stori pričujočim, posebno kedar se Djegovi priprošnji
priporočajo, proseči ga, da se za-nje daruje. In
tedaj ravno tako iskreno za-nje moli, kakor nekdaj
na križu za svoje sovražnike. Kako velikanski
vspeh bode imela ta molitev! Koliko milosti nam
bo pridobila! Kako terdno, kako nepremakljivo
mora biti naše upanje v večno zveličanje, ker
vemo, da edinorojeni Sin Božji vsaki dan za nas
prosi, da nam nevrednežem zagotovi večno srečo.

11. Kako veselje bi občutil, ko bi preblažena
devica Marija stopila z nebes, ter se ti prikazala
tolažeča te: ^Preljubo moje dete! ne boj se! oblju¬
bim ti, da si bom vse prizadevala, da te zveličam,
prosila bom svojega Sina brez prenehanja, dokler
mi ne obljubi tvojega zveličanja 11 . Poskakoval bi
same radosti pri teh besedah, iz dna serca bi za¬
klical: Potolažena je moja duša, sedaj ne dvomim
več nad svojim zveličanjem, ker mati Božja se mi
je prikazala, ter mi zagotovila, da mi izprosi večni
blagor. Po pravici bi se lahko veselil, ako bi ti
bila došla ta milost in tudi jaz bi se radoval, če
bi mi mati Božja tako dobroto skazala ter mi
obljubila svojo mogočno priprošnjo.

12. Če torej po pravici toliko zaupanje stavimo
v krepko priprošnjo prečastitljive matere Božje,
zakaj ne zaupamo ravno tako, in še veliko bolj naj
mogočnišemu priprošniku, Sinu Božjemu samemu?
On nam ni le obljubil pospeševati našega zveličanja

117

er ter prositi svojega Očeta za našo večo blaženost,
io marveč zares tudi pošilja pri vsaki sv. maši, ktere

0 se osebno vdeležimo, goreče prošnje pred prestol
ji Najvišega, ter prisili tako božjo pravico, da nas ne
n kaznuje zavoljo storjenih krivic, kakor zaslužimo,
j temveč nam milostljivo prizanese ter nas zveliča.

1 Ne moli sam, ž njim se združijo njegove solze,

1  spremljane s tolikimi prošnjami, kolikor solznih
► kapljic je priteklo iz njegovih oči. Ž njim prosijo

presvete rane, vse, kolikor jih je pokrivalo nje¬
govo truplo. Ž njim vkupaj prosijo one neštevilne
kaplje kervi, ki so izvirale iz njegovih bolestnih
ran. Ž njim združeno prosi njegovo božje serce in
vsi izdihljeji, kteri so tolikokrat kipeli iz njega.
Ta glas sv. kervi, to vpitje ran, solza in izdihljejev
je vsemogočno, preseže oblake, razdeli nebo ter
predre serce nebeškega Očeta. Ali ne bo vsega
prejelo, česar le poželi? ali nam ne bo izprosilo
vseh milosti ? nas mar ne bo obvarovalo vsega zla ?

13. Če torej dobro veš, da Kristus pri sv.
maši posebno prosi za vse pričujoče, zakaj ne greš
k sv. maši, zakaj se ne vdeležiš tudi ti njegove
molitve? Tolikokrat tožiš ter zdihuješ, da nisi v
stanu zbrano moliti; zakaj ne hodiš k sv. maši, da
bi tu Kristus za tebe in namesto tebe prosil ter
tvoje slabosti popravil? Saj te tako prijazno vabi
k sebi rekoč (Mat. 11.): „ Pridite k meni vsi, ki se
trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil".
Tako je klical bivaje še na zemlji. Iz altarja pa
se mi zdi, da kliče: »Pridite k meni vsi, ki ne
morete pobožno moliti, in jaz bom za vas molil".

118

Zakaj ne izpolniš Kristusu volje, borni človek? zakaj
ne hitiš k njemu, ki hrepeni po tebi pri vsaki
sv. maši ? Saj v nadlogah še okoli ljudi letaš tože
jim svoje nadloge in britkosti ter se jim pripo¬
ročaš v molitev. Če imaš toliko zaupanje do člo¬
veške molitve, zakaj se ne zaneseš toliko bolj na
vsemogočno molitev Kristusovo? Obložen si z nad- i
logami, da jih komaj nosiš, tvoja naj veča nadloga
pa je očitna nevarnost večnega pogubljenja; vpra¬
šali so učenci Kristusa (Mat. 10.): „Gospod! kdo
bo zveličan? 0  On pa jim je odgovoril: „Pri ljudeh
je nemogoče, pri Bogu pa ne*. Čuj Kristusa sa¬
mega, sam se ne boš zveličal, pravi, iz svoje moči
ne boš dosegel večnega življenja, išči torej v toliki
nevarnosti pogubljenja vsaki dan pomoči pri sv. maši,
zateci se k Kristusu, on bo molil za-te ter ti iz¬
prosil pri Bogu zveličanje.

14. Morda pa porečeš: Oh, jaz ubogi človek,
ne zaslužim ter tudi nisem vreden, da bi Kristus
za-me prosil. Ne bodi takih misli, ker zagotovim
te, da en sam zaupl|iv izdihljej k Kristusu pri sv.
maši ti bo naklonil njegovo priprošnjo, da, primoral
ga bo za-te prositi. Saj piše sv. Pavel (Hebr. 5.):
„Vsak veliki duhoven, izmed ljudi izbran, je za ljudi
postavljen v to, kar Boga zadeva, da daruje dari in
daritve za greh“. Ker pa je po naredbi Boga
Očeta Jezus Kristus naš najvišji duhoven, in ker
pri sv. maši izveršuje duhovsko službo, zato mora
zbog te svoje službe prositi za svoje ljudstvo ter
sv. mašo zanj darovati. Tega pa ne stori le za vse
v obče, marveč moli in daruje tudi za vsakega

119

posebej ravno tako, kakor je za vse sploh, pa tudi
za vsakega posamezno terpel in kakor sedaj za vse
ljudi v obče, in tudi za vsakega posebej skerbi. Ne
dvomi zatorej nad molitvijo Kristusovo, bodi temveč
terdno prepričan in zagotovljen, da se ona vselej,
kedar si pri sv. maši, zate pošilja proti nebesom.

15. Iz doslej povedanega lahko spoznaš, kako
verno, kako vneto ljubi Jezus na altarji za nas
prosi in kako blagonosna je nam ubožcem njegova
sv. molitev. Veže te še ena dolžnost, da svojo mo¬
litev skleneš z molitvijo Kristusovo, ali pa ga pro¬
siš, da jo sam združi s svojo molitvijo. Tako zdru¬
žena je mogočniša, je krepkejša, kot marsiktere
druge molitve. To dokazuje Forner, škof Hebron-
ski (Miser. cone. 83. num. 10.) rekoč: »Molitve,
združene z daritvijo sv. maše, prekose vse druge
pobožne, dolgo časa trajajoče molitve in nebeška
premišljevanja zavoljo velikih zaslug terpljenja Kri¬
stusovega, ki pri sv. maši tako obilno siplje milosti
in nebeške dobrote". „Kakor je namreč glava naj
ponosniši del telesni — nadaljuje Forner svoj
dokaz — ter po dostojnosti preseže vse ude, tako
prekosi tudi molitev, ki jo naš glavar Kristus pri
sv. maši za nas opravlja, zedinjeno molitev vseh
kristjanov, ki so udje Kristusovi".

16. Kedar torej človek svojo slabo molitev,
ki jo opravlja pri sv. maši, združi z naj popolnišo
molitvijo Kristusovo, tedaj se požlahni ter popravi
kakor bakreni denar v raztopljenem zlatu, tedaj se
dviga vkupej z božjo molitvijo Kristusovo proti ne¬
besom ter pride kot prijeten dar pred Božje obličje.

120

Iz tega sledi, da je slaba molitev opravljena pri
sv. maši mnogo boljša od pobožne domače molitve.
Zatorej ne ravnajo prav duhovni in svetni, oprav-
Ijaje navadne molitve doma, ker bi se lahko med
tem vdeležili sv. maše, ter si pridobili tako večje
zasluženje. Pri sv. maši pričujoči bi zbrano sledili
mašnika pri vseh molitvah, ponavljali bi tako
molitve Kristusa samega, ter ž njim vred darovali
naj veličastneji dar; mnogo koristniše je tedaj pri
sv. maši moliti, kakor pa doma ali na polju. Kdor
spolnuje ta svet, ta se vdeleži vseh milosti, o kte-
rih se govori v teh bukvah, ter si nakopiči bogat
zaklad zasluženja v nebesih.

Osmo poglavje.

Pri sy. maši se ponavlja terpljenje
Kristusovo.

1. Izmed vseh skrivnost Kristusovega življenja
je naj koristniše, naj vredniše premišljevanje brit-
kega terpljenja in smerti, ki nam je kupila življenje
in zveličanje. Sv. očetje to posebno priporočajo
obljubovaje častivcu terpečega Kristusa bogato pla¬
čilo od Boga. Mnogotero se lahko pobožno spomi¬
njamo britkega terpljenja, vendar vsa ta premišlje¬
vanja presega po mojih mislih zbrana molitev pri
sveti maši. Zveličar je na altarji resnično pri-

121

čujoč, tu vnovič terpi, vnovič umira; naj lepša
priložnost je toraj tu premišljevati to sveto skriv¬
nost.

2. Kristusovo terpljenje se resnično ponavlja
pri sv. maši, to vidimo na pervi pogled, ker vsako
djanje nas na to spominja, vsaka stvar pomeni
le-to. Kamor se ozremo, povsod se bleskeče zna¬
menje sv. križa. V altarni plošči je izsekano pet
križev, ktere so škof posvečevaje zaznamovali z
mnogimi stotinami križev. Na altarji stoji podoba
sv. križa in v mašnih bukvah pred kanonom je
naslikan na križu viseči Zveličar. Na naramnici je
všito znamenje sv. križa, ravno tako na manipelnu,
na štoli, na mašnem plašču in na pateni. Mašnik
sam se prekriža šestnajstkrat, dar pa devet in
dvajsetkrat. Mar ne pomenijo vsi ti križi kervave
daritve Kristusove na križu, oznanovaje zbranim
vernikom, da Kristus zopet terpi, zopet umira.

3. Pri zadnji večerji je Kristus sicer rekel:
»To storite v moj spomin", vendar daritev sv. maše
ni le spomin, marveč tudi obnovitev terpljenja
Kristusovega. Tako uči tudi katoliška Cerkev
(Trid. sess. 22. can. 3.): „Če bi kdo terdil, da je
daritev sv. maše zgolj spomin daritve, ki se je
veršila na križu, bodi izobčen". In (v 2. pogl.)
nadaljuje: »V tej božji daritvi, ki se opravlja pri
sv. maši, je ravno tisti Kristus pričujoč ter se ne-
kervavo daruje, kakor se je nekdaj kervavo daroval
na altarji sv. križa". Jasno določilo sv. Cerkve
nam zadostuje, njene besede zatro v nas vse
dvombe, saj kar ona izreče, to smo dolžni verovati,

122

ne smemo se protiviti tudi naj manjši njeni določbi.
Cerkev pa uči, da je ravno tisti Kristus, ki se je
svoje dni na križu kervavo daroval, pri sv. maši
resnično pričujoč, ponavljaje nekervavo in brez bo¬
lečin ono pervo daritev.

4. Sv. Cerkev dokazuje to s temi besedami:
„Zakaj dar je ravno tisti in ravno tisti darovalec,
ki se je nekdaj sam na altarji sv. križa daroval
poslužujoč se mašnikov le kot sredstva; le način
darovanja je drugačen". Sv. Cerkev hoče reči:
Pri obeh daritvah, namreč pri oni na križu in
pri daritvi sv. maše, je ravno tisti klavni dar in
tudi tisti, ki daruje je povsod eden, to je Kristus;
način pa, kako se tu in tam daruje, je različen;
zakaj na križu je sam sebe daroval, čeravno so
ga brezbožneži zaklali, na altarji pa se daruje po
rokah mašnikov, ki ga po njegovi volji zopet du¬
hovno zakoljejo.

5. Besedo „klati“ (latinsko immolare) rabi
sv. Cerkev pogostoma v mašnih bukvah. Ravno
tako jo najdemo pri sv. Avguštinu (Epist. 31. ad
Bonif.), ki pravi: „Kristus je bil sicer le enkrat
sam v sebi zaklan, vendar se ponavlja to klanje
v prid ljudstvu vsaki dan pri sv. maši". Ta beseda
je jako pomenljiva in sv. pismo jo več kot stokrat
rabi pri opisovanji klavnih daritev živalskih. Ker
se torej Cerkev te besede poslužuje pri sv. maši,
naznanja s tem, da se Kristus med sv. mašo ne
daruje le s samimi besedami mašnikov, tudi ne
samo pri povzdigovanji prečastitega zakramenta,
temveč da med sv. mašo kot klavno jagnje na

123

duhovni način terpi, umira ter je zaklan. To čemo
natančneje dokazati.

6. Sv. Ciprijan piše o tem (Ep. 63. ad Caecil.)
tako-le: „Terpljenje Kristusovo je dar, ki ga da¬
rujemo". Hotel je s tem reči: kedar beremo sv.
mašo, ponavljamo to, kar se je pri Kristusovem
terpljenju godilo. Še jasneje razlaga to sv. Gregori
(hom. 137.): „Akoravno Kristus več ne umerje,
terpi vendar pri sv. maši skrivnostno in duhovno
za nas“. Ravno tako jasno govori sv. Teodoret
(v 8. pogl. Hebr.): „Ravno tisti dar mi darujemo,
ki se je daroval na križu".

7. Še več enakih dokazov bi lahko naštel, pa
pustim jih, da ne postane reč predolga in omenim
le nezmotljivo spričevalo sv. Cerkve, ki moli pri sv.
maši deveto nedeljo po binkoštih sledeče: »Dodeli
nam, te prosimo, o Gospod, da to skrivnost vredno
obhajamo, ker, kolikorkrat se obhaja spomin tega
sv. daru, se godi delo našega odrešenja". Tu pa
nastane vprašanje, kaj je delo našega odrešenja?
Nato vedo odgovoriti celo otroci. Ako jih vprašaš:
Kako se je zgodilo naše odrešenje? ti odgovorijo:
„Po terpljenji Jezusa Kristusa". Ker pa sv. cerkev
uči, da se pri vsaki sv. maši naše odrešenje po¬
navlja, sledi iz tega, da se ponavlja tudi Kristusovo
terpljenje. Ravno tako moli sv. Cerkev pri spominu
več mučenikov: „Naj pride tvoj obilen blagoslov,
da ti stori našo daritev prijetno, nam pa skrivnost
odrešenja". S tim sv. cerkev ne pravi, da smo po
sv. maši vnovič odrešeni, temuč da se vdeležimo
po sv. maši odrešenja, kakor moli sv. Cerkev (fer.

124

III. p. Dom. 3. Quad.): »Ta sv. zakrament naj nam
bode v odrešenje".

8. O tem govori Mansi (verbo Missa, Disc.
5. 1.): »Sv. maša je ponavljanje našega odrešenja".
Kaj lepo govori Melina (Tract. 4. de Missa cap. 9.):
»Sv. maša neizmerno prekosi vse druge darove, ker
ni le predstava, temuč pravo naše odrešenje, napol¬
njeno s skrivnostmi in v resnici storjeno". Ta spri¬
čevala nam poterjujejo resnico, da je sv. maša po¬
navljanje in nadaljevanje terpljenja Kristusovega in
da se pohlevno jagnje Božje pri vseh sv. mašah
duhovno zopet zakolje. To kažejo nekteri izgledi.

9. Amerumnes, knez Saracenski, pošlje nekdaj
sina svojega brata v Sirsko mesto Amplono, kjer je
bila imenitna Cerkev v čast sv. Gregorija. Ko Sa¬
racen od daleč Cerkev zagleda, reče svojim služab¬
nikom: »Peljite velblodi v Cerkev in položite jim
klajo na altar". Ko hočejo hlapci to storiti, pra¬
vijo duhovniki vladarju: »Gospod! ne stori tega,
ker ta hiša je svetišče Gospodovo, ki se ne sme
oskruniti". Pa knez vendar zapove peljati velblodi
v Cerkev, pa te se zgrudijo mertve na tla. Saracen
se prestraši, in zapove mertve velblodi spraviti iz
Cerkve. Bil je pa tisti dan velik praznik in veliko
ljudstva zbranega v Cerkvi pri sv. maši. Mašnik
začne s strahom sv. mašo, ker se je bal, da bi Sa¬
raceni sv. zakrament onečastili. Knez se vstopi
zraven altarja, da bi vidil, kake obrede imajo kri¬
stjani. Ko mašnik po greškem obredu spremenjen
kruh z darovalnim nožem prereže, vidi Saracen v
mašnikovih rokah majhno dete, čegar razrezano

125

meso mašnik položi na pateno, kri pa zlije v kelih.
Čez to se Saracen tako razserdi, da hoče mašnika
pri altarji prebosti, pa radovednost, kaj se bo dalje
zgodilo, ga zaderžuje. Pri sv. obhajilu zopet vidi,
da mašnik del mesa zavžije in njegovo kri iz keliha
izpije; vidi tudi, kako daje mašnik vsem ljudem,
ki so pristopili k sv. obhajilu, koščeke detetovega
mesa vsakemu posebej v usta. Saracen se tako
razserdi, da pravi sam pri sebi: „Kristjani so
vendar trinogi, pri svojem malikovanju zakoljejo
malo dete in jedo enako divji zveri človeško meso.
Za ta grozoviti umor se hočem maščevati nad njimi
in te človekojedce tudi grozovito pomoriti". Po
sv. maši blagoslovi mašnik kruh, ga razdeli med
ljudstvo in da tudi Saracenu košček. Ta pa zavpije
arabsko: »Kaj je to?“ Mašnik mu odgovori: „To
je posvečen kruh". »Ali nisi kruha daroval, ne¬
sramni pes, divji morilec! mar nisem vidil z lastnimi
očmi, kako si lepo dete zaklal, njegovo kri zlil v
kelih in meso zrezal na štiri kose ter položil na
krožnik? Mar nisem vidil tega z lastnimi očmi,
brezbožni, nesramni, grozoviti morilec? Vidil sem,
kako si jedel detetovo meso in pil njegovo kri in dal
to tudi drugim zavžiti". Mašnik se začudi in reče:
»Gospod, jaz sera grešnik, nisem vreden, da bi take
skrivnosti gledal; ker si jih pa ti vidil, terdno ve¬
rujem, da si velik pred Gospodom". Uni pa odgo¬
vori: »Ali mar ni tako, kakor sem vidil?" Mašnik
mu pravi: »V resnici, tako je, moj Gospod! toda
jaz te velike skrivnosti ne vidim, ker sim grešnik,
jaz vidim le kruh in vino, ktero mi posvetimo in

126

spremenimo v telo in kri Jezusa Kristusa". To Sa¬
racena zelo prestraši, reče svojim hlapcem in krist¬
janom iz Cerkve iti, prime mašnika za roko ter
reče: „Zdaj vidim, da je keršanska vera mogočna;
prosim te tedaj, moj oče, sprejmi me v njo in kersti i
me po keršanski šegi". Mašnik pa odgovori: „Od-
pusti mi, gospod, tega ne smem storiti; ako zve to
brat tvojega očeta, bi me umoril in bi razdjal to
svetišče. Ako pa hočeš biti keršen, pojdi na goro
Sinaj k škofu, povej mu, kaj se ti je prigodilo, on
te bo podučil v keršanski veri in te kerstil“. Nato
se poda Saracen k svojim, pa od vsega tega jim
nič ne pove, kadar pa so vsi zašpali, gre skrivaj
k temu mašniku, odloži svojo zlato obleko, obleče
terd rašovnik in gre skrivaj na goro Sinaj. Tu
pove škofu vzrok spreobernenja, bil je keršen in
imenovan Pahomi ter sprejet v redovniški stan. Ko
se je tri leta ostro postil, se poda z dovoljenjem
višjih k svojemu očetu, da bi ga spreobernil; pa
tu so ga slabo sprejeli; zgrabili so ga, ga strašno
mučili in poslednjič s kamni pobili. (Bollandus ad
vitam s. Georgii Mart. 23. Apr.)

10. V ti povesti se nam pokaže resnica, da
ni le Kristus pri sv. maši resnično in osebno pri¬
čujoč, temuč da se v resnici tudi daruje, sicer ne
telesno, ampak duhovno. Da je pa Saracen vidil
mašnika, ko je dete v koščeke razrezal, se je
zato zgodilo, da je prišel nevernik najprej k začu¬
denju, k preiskovanju in spoznanju, poslednjič pa
k keršanski veri. Bog je tudi hotel, da se je
ta prigodba zapisala, da bi se bolj podučili o ti

127

skrivnosti ter se v veri bolj vterdili. Akoravno
se pri sv. maši Kristus ne daruje telesno, ter ne
terpi v resnici, kaže vendar nebeškemu očetu ža¬
lostne prigodke tako živo, kakor bi v resnici zopet
terpel za svet.

11. Zato piše Lancicius (de Miss. num. 223.):
„Sv. maša je predstava terpljenja in smerti Kri¬
stusa, ne sicer v besedah, kakor pri žaloigrah,
ampak v resnici in bistvu. Zato imenujejo sv. očetje
sv. mašo ponavljanje terpljenja Kristusovega ter
pravijo, da Kristus pri sv. maši zopet terpi in se
duhovno zakolje". To so lastne besede imenitnega
učenika, ki je veliko in učeno pisal o ti visoki
skrivnosti. Povem pa še en zgled, da se bolj vter-
dimo v veri v to visoko skrivnost.

12. V življenji starih očetov (Lib. de provid.)
beremo, da je živel nekdaj star, priprost in neučen
pušavnik, ki si ni mogel misliti, da bi bil Kristus
v presvetem Kešnjem telesu pričujoč ter je govoril
onim, ki so ga obiskovali: „V presvetem zakra¬
mentu ni telo, ampak le predpodoba Kristusa". Ko
dva druga pušavnika to zvesta, se podasta k njemu,
da bi ga o zmoti prepričala. Da bi pa resnico zve¬
dela, mu rečeta: Oče, slišala sva, da je nek brez-
vernik rekel, „kruh, kterega zavživamo, ni telo Kri¬
stusovo 11 . On jima pa reče: „Jaz sem tisti". Ona
pravita: „Oče, ne verjemi tega, ampak veruj, kar
nas uči sv. katoliška Cerkev!“ Potem mu razložita
nauk sv. Cerkve ter mu to dokažeta z izreki sv.
pisma. Pušavnik pa pravi: „Vem, da sta veliko
učeneja od mene ter veliko govorita, pa vendar

128

vama ne morem verovati, ako ne vidim tega v res-
nici“. „Prosila bova tedaj ta teden prav priserčno /
Boga, mu odgovorita, ter terdno upava, da nama to
resnico razodene". Molijo potem vsi trije tisti te¬
den prav priserčno ter se snidejo v nedeljo v cerkvi.
Pokleknejo v klop blizo altarja ter nadaljujejo
svojo iskreno molitev. Ko zgovori mašnik besede
spreminjevanja, vidijo, da leži mesto hostije malo
dete na altarji. Zelo se tega razvesele ter se milo
ozirajo na dete. Ko hoče mašnik hostijo prelomiti, .
vidijo stopiti angelja z nebes, kteri dete zakolje z
nožem ter zlije kri v kelih. Zatoraj se prestrašijo
in napolni jih žalost, ker mislijo, da je angelj dete
v resnici vmoril. K sv. obhajilu pervi pristopi ne¬
verni pušavnik s strahom; pa ko mu hoče mašnik
najsvetejši zakrament podeliti, vidi pušavnik, da
ima v roki kervavo meso detetovo. Obide ga tak
strah, da kervavega mesa ne more pogledati in ne
zavžiti. Zatoraj glasno zavpije: „0 Gospod Jezus!
spoznam svojo nevero ter obžalujem svojo terdo-
vratnost. Terdno zdaj verujem, da je posvečen
kruh tvoje pravo telo in v posvečenem kelihu tvoja
prava kri. Prosim te, o Bog! spremeni zopet to
presveto telo v podobo kruha, da te zamorem v
zveličanje svoje duše prejeti".

Njegova želja se precej spolni in prejme sv.
zakramet s posebno pobožnostjo. Zahvali se Bogu
in unima redovnikoma, da sta ga oprostila dvoma,
in pripovedoval je vsem, ki so ga obiskovali, kaj
je pri sv. maši vidil.

13. Tudi ta zgodba nam kaže, da ni Kristus

129

v sveti hostiji le osebno pričujoč, temuč da ponavlja
tudi pri sv. maši za nas svoje terpljenje. Dvom,
kterega je Bog pripustil pri tem pušavniku, koristi
tudi nam, ker vsi dokazi te skrivnosti sv. vere pre-
šnjih časov veljajo tudi nam in ti čeznatorni dokazi
dobrote božje naj tudi v nas odpravijo vse dvome.
Tudi učeni možje so veliko storili, da bi te dvome
zmanjšali in odpravili, častitljivi Marchant piše
(horto post. Cand. myst.): »Sv. maša ni le predstava,
temuč je duhovno in nekervavo ponovljenje ter-
pljenja Kristusovega. Kakor je nekdaj grehe sveta
nase vzel, da bi jih s svojo kervijo zbrisal, tako
naložimo vsak dan svoje grehe nanj, da zbriše naše
hudobije Jagnje, ki se daruje na altarji". Tukaj
vidimo vzrok, zakaj Kristus pri vsaki sv. maši po¬
navlja svoje terpljenje; natančneje bomo vidili v
prihodnjem oddelku.

Zakaj ponavlja Kristus pri sv. maši svoje
terpljenje ?

14. V pervem delu tega poglavja smo vidili,
da Kristus pri sv. maši v resnici ponavlja svoje
terpljenje. Ker je pa vzrok tega znabiti marsikomu
neznan, bomo to premišljevali v tem oddelku. Učeni
Segneri nam to (Hom. Christ. disc. 12.) lepo raz¬
jasni, ker o ti reči tako-le piše: »Ko je živel Kri¬
stus na zemlji ter vidil s svojo božjo vsegaved-
nostjo, da se bode, čeravno bo veliko terpel, ven¬
dar veliko miljonov ljudi pogubilo, ter se ne vde-
ležilo odrešenja njegovega, in ker je zveličanje ljudi

Razi. sv. ra.  9

130

neskončno ljubil, kakor pravi brat, ter neskončno
žaloval zavoljo njih pogubljenja, se je ponudil svo¬
jemu očetu, da ne bo le tri ure, ampak do sod-
njega dne živ na križu visel, da bo s tim dolgim
terpljenjem, z vednim prelivanjem kervi, s priserč- >
nimi prošnjami in zdihljeji ojstro pravico božjo to¬
lažil, ter ganil milostljivo usmiljenje božje, da bi
znašlo pripomoček, kako bi se vstavila prevelika
poguba toliko miljonov duš“.

Da hoče Kristus do konca sveta na križu vi¬
seti, nam poterjuje tudi sv. Bonaventura v svojih
premišljevanjih; z njim se sklepa zveličani Avila v
svojih govorih, kakor tudi Gautier in Andries v po¬
pisovanji vednega terpljenja Kristusovega. Kristus
sam je tudi velikokrat razodel, da je pripravljen za
vsakega grešnika posebej vse to terpeti, kar je ter-
pel za ves svet.

Ker se je ljubi Jezus ponudil svojemu očetu,
da bi visel do sodnjega dne živ na križu, mu je
oče to prošnjo odrekel, rekoč, da je to zadosti, da
visi tri ure živ na križu; kdor se dobrot njegovega
terpljenja ne vdeleži, si je sam kriv večnega po¬
gubljenja.

15. Po tem odgovoru nebeškega očeta ni
vgasnil ogenj ljubezni Kristusove do nas ljudi, vžgal
se je še bolj, da bi nam revnim grešnikom poma¬
gal. Znašla je tedaj njegova božja modrost drugo
sredstvo, da ostane še po smerti pri nas na zemlji,
nadaljuje svoje milostipolno terpljenje in prosi, ka¬
kor živ na križu višeč, neprenehoma Boga za naše
zveličanje. To sredstvo je daritev sv. maše, kjer

131

vsak dan, neprenehoma duhovno na križu viseč za
nas terpi ter prosi z močnim glasom Boga usmi¬
ljenja za nas.

16. Bollandus piše v življenju sv. device Co-
lete (6. marca), da je imela ta služabnica božja po¬
sebno ljubezen do sv. maše ter bila vsaki dan z
veliko pobožnostjo pri sv. maši. Ko je bila neki
dan pri sv. maši, ktero je bral njen spovednik,
začne naenkrat pri povzdigovanju z velikim glasom
vpiti: „0 moj Bog, o Jezus, o angeli in svetniki.
O vsi ljudje in vi grešniki, glejte in poslušajte, ču¬
dež, čudež!”

Tako govori in zdihuje dolgo časa. Po sv. maši
jo vpraša spovednik, zakaj je tako vpila in jokala.
Ona odgovori: „Vidila in slišala sem tako čudne
reči, da bi bili vi gotovo še bolj vpili, ko bi bili
vidili enake reči”. „Pa kaj si vidila”, jo vpraša?
Začne mu pripovedovati: „Akoravno so te reči tako
čudne in visoke, da jih človek ne zamore izgovoriti,
hočem vendar nekaj povedati, kar zamore človek
razumeti. Ko ste presveto Rešnje telo povzdignili,
sem vidila Kristusa visečega na križu s kervavimi
ranami in slišala prošnjo do nebeškega očeta: „„Po-
glej moj oče to podobo, v kteri sem visel na križu,
ko sem terpei za svet. Poglej moje rane, poglej
mojo prelito kri, premisli moje terpljenje in mojo
smert. Vse to sem terpei zato, da bi bili revni
grešniki rešeni in bi se ne pogubili. Tvoja pravič¬
nost jih hoče pogubiti zavoljo grehov in dati jih
satanu. Kdo mi poverne moje terpljenje? Kdo mi
poverne mojo grenko smert? Zaverženi grešniki mi

9*

132

ne bodo dajali hvale, ampak preklinjali bodo veko¬
maj moje terpljenje. Ako bi bili pa zveličani, bi
me vekomaj častili in mi peli hvalo za mojo bridko
terpljenje. Zatoraj te prosim, o preljubi oče, za- '
nesi revnim grešnikom zavoljo mene, zavoljo brid- j

kega terpljenja jih obvaruj večnega pogubljenja!““

17. Iz teh besedi raz vidiš, kako ljubi Jezus
priserčno prosi za nas pri sv. maši, ter kliče k ne¬
beškemu očetu, da se nas usmili; ker se namreč
pri sv. maši ponavlja terpljenje Kristusovo, se mora
pri nji goditi vse, kar se je godilo na križu. Takrat
je zavpil Jezus z velikim glasom in solznimi očmi:
„Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo 1“ Ravno
tako kliče pri sv. maši na altarju, sicer za vse
grešnike, posebno pa za tiste, ki so pričujoči. Pa
njegov glas ni slab in onemogel; vsemogočen je in
neskončno močen, ker razdeli oblake, predere nebo
in pride do očetovega serca.

Tu je Kristus naš besednik, kakor piše sv. Ja¬
nez (1. p. 2.): „Pri očetu imamo besednika Jezusa
Kristusa, pravičnega, ki je sprava za naše grehe“.
In sv. Pavel piše v pismu do Rimljanov (8.): „Je-
zus Kristus, ki je umeri in je vstal, ki sedi na des¬
nici očetovi, priserčno prosi za nas“. On prosi
sicer tudi v nebesih za nas,, posebno pa na altarji,
ker opravlja tu svojo duhovsko službo, ker je opra¬
vilo duhovnikov po besedah sv. Pavla (Hebr. 5.)
prositi za grešno ljudstvo.

To nam spričuje tudi sv. Lavrenci Justinian,
(Sermo de Corp. Christi): „Ko se daruje Kristus
na altarju, kliče k svojemu očetu, kaže mu rane na

133

svojem telesu, da bi rešil po svoji priprošnji ljudi
večnega terpljenja? O koliko milost nam sprosi
Jezus na altarji s svojo prošnjo 1 Kolikokrat bi bile
pokončane dežele in ljudstvo, ko bi jih ne bil Kri¬
stus s svojo priprošnjo ohranil!

Koliko zdaj zveličanih bi bilo pogubljenih, ko
bi jih ne bil Kristus s svojimi prošnjami rešil! O
grešnik, o grešnica! hodi z veseljem k sv. maši, da
se vdeležiš priprošenj Kristusovih in se obvaruješ
mnogo nesreč, da zadobiš po tem mogočnem be¬
sedniku pri Bogu to, kar bi sam od sebe ne za-
dobil.

18. Iz vsega tega razvidimo pervi vzrok, za¬
kaj ponavlja Kristus pri sv. maši svoje terpljenje,
namreč, da za nas prosi in nebeškega očeta s po¬
navljanjem svojega terpljenja k usmiljenju nagne.
Premislimo pa še drug vzrok, ki je nam še korist-
neji in zelo tolaživen, namreč, da nas stori po sv.
maši deležne zasluženja svoje daritve na križu. Kri¬
stus je namreč v vsem svojem življenju, posebno
pa s terpljenjem nabral neskončen zaklad zasluženja
in tega so se vdeležili takrat le nekteri pobožni.
Iz tega zaklada deli darove vsak dan, posebno pri
sv. maši. Beremo (Padag. Christ. par. 2. cap. 8.
§. 2.): „Kar se je zgodilo na križu, je daritev odre¬
šenja, sv. maša pa je daritev prilastitve, pri kteri
se zasluženje in moč daritve na križu vsakemu člo¬
veku posebej prilastuje". Kaj lepe in tolaživne be¬
sede, nad kterimi naj se grešnik serčno veseli. Mi
grešniki nismo bili pričujoči pri daritvi na križu
na gori Kalvariji, da bi se vdeležili njegovega za-

134

služenja; ako smo pa s pobožnostjo pri sv. maši,
se vdeležimo sadu in zasluženja terpljenja Kristu¬
sovega, in sicer vsi skupaj, pa vsak po svoji po¬
božnosti.

19. Vidimo tedaj, kako velik dobiček je za
nas, da ponavlja Kristus pri sv. maši svoje terplje-
nje in nas vdeleži svojega zasluženja. In kaj mi¬
sliš, zakaj dela vse to ? Zato, da bi rabili njegovo
terpljenje kakor lastnino ter ga darovali Bogu v
naš prid. Kako veliko nam pa koristi tak dar, nam
pove sv. Mehtilda, h kteri je Kristus tako govoril
(lib. 1. cap. 14.): „Glej, darujem ti vso grenkost
svojega terpljenja, da ga zopet kot lastnino daruješ
meni in mojemu očetu“. Da bi pa vedeli, da nam
Kristus daruje svoje terpljenje posebno pri sv. maši,
govori dalje: „Kdor mi daruje terpljenje, ktero sem
mu jaz dal, temu ga darujem dvojno; in kdor mi
ga večkrat daruje, se mu vselej dvakrat poverne,
to namreč pomenijo besede, ktere sim govoril pri
sv. Matevžu (19.): ^Stoterno bo prejel in posedel
večno življenje".

20. O moj Bog, kako tolaživne besede so to 1
Ali nismo neizmerno srečni pri sv. maši, ker nam
daruje Kristus tako velik zaklad, kterega lahko po¬
množimo! Ako le govoriš besede: „0 Jezus, daru¬
jem ti tvoje bridko terpljenje," ti odgovori: „Moj
sin, dam ti svoje terpljenje dvakrat." Ako zopet
zgovoriš: ^Darujem ti tvojo presveto kri," ti zopet
odgovori: „Moje dete, dam ti jo dvakrat". Kolikorkrat
tedaj mu daruješ terpljenje, ti poverne pomnoženo.
Kako dobre obresti so to! Kako lahko obogateti.

135

21. Pa še drug vzrok je, zakaj Kristus pri
sv. maši svoje terpljenje ponavlja, namreč: da imajo
verni, ki niso bili pričujoči pri daritvi na križu, pa
so pri sv. maši, toliko zasluženja, kakor bi bili stali
pod križem, če so le z enako pobožnostjo. To misli
Belei (in Can. Leck 85. lit. K.): »Glej, kako velika
je naša daritev, ker ni le spomin daritve na križu,
ampak je ravno tista daritev; deli namreč tiste mi¬
losti, ktere je delila daritev na križu". Ali niso to
mogočne in skoraj neverjetne besede? Tedaj je sv.
maša ravno tista daritev, kakor je bila na križu?
Tedaj deli ravno tiste milosti, ktere je delila dari¬
tev na križu? Ako je temu tako, je v resnici ve¬
lika in mogočna daritev! O. Melina (Missa tr. 4.
c. 5.) to poterjuje:

22. „Kristus je vredil, da njegova Cerkev
daruje tisto daritev, ktero je sam daroval na križu,
sicer ne, kakor on, kervavo, ampak nekervavo, pa
vendar ravno tisto, ker je v bistvu, in vsem kar
spada k bistvu, ravno tisti dar. Ko pravim „ravno
tista daritev", rečem, da je sv. maša neskončne
vrednosti in milosti; ker je ravno tista daritev, kot
je bila na križu, deli tudi ravno tiste milosti in za-
služenje ter je očetu ravno tako prijetna, kakor
daritev na križu. Da je sveta maša ravno tista da¬
ritev, izvira iz tega, ker je ravno tisti dar, ravno
tisti veliki duhoven, daruje se ravno tistemu Bogu. Le
v tem je razloček, da se daruje sv. maša na drugi
način, kakor daritev na križu, ker takrat se je
daroval Kristus kervavo in v bolečinah, zdaj se pa
daruje nekervavo in brez bolečin.

136

23. Pomisli, ljubi bralec, te visoke in pomen¬
ljive besede in pomisli, kako neprecenljivo draga
daritev je sv. maša in koliko milost deli. Sv. kato¬
liška Cerkev sama uči, da je sv. maša in daritev na
križu ravno tista daritev kakor sem že omenil. (Trid.
sess. 22. c. 2.)

24. Iz vsega tega sledi, da je Kristusu ravno
tako všeč, ako smo pri sv. maši ter si pridobivamo
ravno toliko zasluženja, kakor bi bili stali pod kri¬
žem na gori Kalvariji, če smo le s tako pobožnostjo
pričujoči, kakor bi bili pod križem. Ali nismo tedaj
presrečni, da smo lahko vsaki dan pričujoči pri ter-
pljenju Kristusovem ter se vdeležimo njegovega za¬
služenja? Ali nismo neskončno srečni, da lahko
telesno stojimo pod križem ljubega Jezusa, ga z
lastnimi očmi gledamo, se z njim pogovarjamo, mu
pomagamo v njegovem terpljenju, mu potožimo
svoje nadloge ter zadobimo pomoč in tolažbo, ka¬
kor tisti, ki so v resnici stali pod križem. O kristjani,
čislajte visoko to milost, ktero vam Kristus vsaki
dan skazuje; ne zamudite nikdar milosti, ktero vam
Jezus vsaki dan deli! O kristjani, vdeležite se ven¬
dar, če je mogoče, vsak dan milosti, ktero vam Kri¬
stus ponuja!

137

Deveto poglavje.

Pri sv. maši se ponavlja smert Kri¬
stusova.

1. Po sv. Janezu (15. p.) govori Kristus: „Nihče
nima večje ljubezni kakor tisti, ki da življenje za
svoje prijatelje". Človek nima dražjega in prijet-
nejega, kakor življenje, tedaj ne more dati dražjega
in prijetnejega, kakor življenje. Ljubezen Kristu¬
sova do nas ljudi je neprimerno večja, ker ni dal
življenja le za prijatelje, ampak za najhuje sovraž¬
nike, in sicer najdražje, sveto življenje. Po sv. Ja¬
nezu (10. p.) govori Kristus: „ Jaz dam življenje za
svoje ovce". Te besede imajo nekaj posebnega v
sebi, ker ni rekel: „dal bom življenje za svoje
ovce", tudi ne: „dal sem", ampak „dam življenje
za svoje ovce". Hotel je namreč reči: vsak dan
dam življenje za svoje ovce, in to stori pri sv. maši,
pri kteri svojo smert ponavlja. To se pa tako godi:

2. V nekterih krajih imajo navado, da pred¬
stavljajo terpljenje Kristusovo v žaloigri, obesijo
človeka na križ, ki začne po dolgih mukah umirati,
kaže se onemoglega, kakor bi moral samih bolečin
umreti ter gane gledalce do solz. To se pa pri sv.
maši ne godi: tu ne predstavlja druga oseba terpe-
čega Zveličarja, ampak on sam umerje. Gospod

138

Jezus ni naložil opravila te daritve kakemu angelu
ali svetniku, ker je dobro vedil, da razun njega
nihče tega storiti ne more; hotel je pa pokazati s
tem, da vsaki dan umerje vpričo svojega očeta in
vseh nebes, kako grozovita je bila njegova smert
na križu; Kristus tedaj sam predstavlja pri sv. maši
svojo smert na križu. To naj nam pojasni zgled
in potem nauk cerkvenih učenikov.

3. O. Cezari iz samostana v Haisterbachu piše
(lib. 3. c. 12.): »Bil je pri nas nek duhovnik,
Godschalk po imenu, z gradu Volmenštajnskega.
Med sv. mašo, ki jo je služil pred šestimi leti na
sv. večer o polnoči pri nekem stranskem altarji,
prelivajoč pobožne solze, vgleda po povzdigovanji
mesto sv. hostije v svojih rokah dete, tako lepo,
tako krasno, da bi se celo angeli čudili njegovi
lepoti. Vzame ga v naročje, ga poljubuje vživajoč
nepopisljivo veselje, čez nekaj časa zgine dete in
menih dokonča sv. mašo s posebno pobožnostjo;
kmalo potem zboli ter razodene pred smertjo pred¬
niku to prikazen. Ta pove čudežni dogodek du¬
hovniku Adolfu Dajfernskemu, ki se zdihovaje o tem
tako-le izrazi: »Zakaj neki razodeva Bog take reči
svetnikom, ki imajo že tako dovolj terdno vero;
rajši naj bi meni ubožcu in drugim enakim greš¬
nikom to storil, ki nas večkrat dvomi nadlegujejo o
tem sv. zakramentu 8 . Ne dolgo potem bere ta pre¬
cej lahkomišljeni duhovnik sv. mašo. Dospevši v
sv. maši do »Jagnje Božje 8  hoče prelomiti sv. ho¬
stijo, kar naenkrat zagleda v svojih rokah prelepo
dete, ki se mu prijazno smehlja. S pervega se zelo

139

prestraši, zavedevši pa radostno pogleduje detece.
čez nekaj časa hoče vediti, kaj bi bilo na oni strani
hostije, in glej, obernivši jo, vidi križanega Kristusa,
kako nagnuje glavo ter umira. Tako milo se stori
mašniku pri tem pogledu, da skoro oboli; veliko
njegovo sočutje pa razodeva množina bridkih solz.
Gledaje pred seboj umirajočega Zveličarja ne ve,
bi li nadaljeval sv. mašo ali pa prenehal. Osupnjeno
ga pogleduje ljudstvo, zavzame se nad njegovimi
solzami, sterme opazuje dolgo prenehanje ne vede,
kaj se je pripetilo mašniku; medtem zgine podoba
umirajočega Jezusa, zopet se prikaže sv. hostija in
duhovnik zverši sv. mašo prelivaje gorke solze.
Ljudstvo po vsi sili hoče vediti, kaj se je zgodilo,
znati če, zakaj je tako dolgo trajala sv. maša in od
kod toliko solz. Zatorej stopi mašnik na lečo ter
razloži ljudem čudno prikazen deteta Jezusa, hoteč
jim tudi opisati žalostno podobo umirajočega Odre¬
šenika; pa preveč je ginjen v svojem sercu, pre¬
polno je oko bridkih solz, iz njegovih ust ne pride
druzega kot izdihljej, ni mu mogoče spregovoriti
razumljive besede, jokajoč zapusti lečo, kesa se
storjemh grehov, premišljuje bridko terpljenje in
smert Kristusovo, pripovedovaje pobožnim ljudem,
kako se mu je prikazal Zveličar. Ta dogodek se
mu tako živo vtisne v spomin in serce, da je
slovo dal lehkomišljenosti, pokoril se zavoljo do-
prinešenih pregreh ter zanaprej svojim ovčicam
dajal lep zgled.

4. Iz te pripovedi lahko posnamemo, kako živo
Daš Odrešenik med sv. mašo kaže bridko terpljenje

140

Bogu Očetu in sv. Duhu, pa tudi vsem nebeščanom,
kako globoko ga vtisne v njih sv. serca, ni mu
namen, žaliti jih s tem, ampak hoče, da bi do cela
spoznali veliko .ljubezen, ktera je bila vzrok tako
strašne smerti, vzrok odrešitve sveta. O, ko bi tudi
mi imeli toliko milost, kakor Adolf Dajfernski, ko
bi tudi mi smeli gledati umirajočega Jezusa v sv.
hostiji, kako pobožno bi bili pri sv. maši in kako
usmiljenje bi imeli s svojim Zveličarjem! Toda, če
ga tudi ne vidimo s telesnimi očmi, gledamo ga
vendar popolnoma nedvomljivo z dušnimi očmi, z
očmi sv. vere. Kolikorkrat obudimo to vero, vselej
opravimo službo božjo ter si pridobivamo zaslu-
ženje. Da bi pa terdneje verovali, zato nam daje
Kristus med sv. mašo nektera jasna znamenja svoje
smerti, ktera bogoslovci tako-le razlagajo:

5. Posvetivši svoje sv. telo in svojo kri pri
zadnji večerji ni hotel Jezus tega naenkrat in pod
eno podobo storiti, marveč je posvetil dvakrat in v
dveh podobah, da nam tako prav živo pokaže svojo
smert. Lahko bi bil nad kruhom izgovoril besede:
„To je moje telo in moja kri“; le-to storivši, bi
bil sicer kruh njegovo živo telo in njegova živa kri,
ali jasno bi si nikakor ne mogli predstavljati bridke
smerti. ako bi bila le ena podoba posvečena. Za¬
torej je spremenil naj poprej kruh sam s čudežno
besedo v svoje presveto telo, potem še-le vino, ter
tako oboje, kruh in vino, vsako posebej podal učen¬
cem ; in ravno tako je navdihnil s sv. Duhom svojo
Cerkev, ki zapoveduje mašnikom, da prej sv. hostijo
posvete v sv. telo, potem še-le vino v njegovo

141

sv. kri; ker ločitev mesa in kervi razodeva ljudstvu
jasno njegovo smert.

6. O tem piše Lancicij (Tom. 2. de Missa c. 5.)
tako-le: „Ker navadna smert popolnoma razdruži
kri od telesa in ker je Kristus ravno tako umeri
na križu doveršivši kervavo daritev, zato tudi pri
sv. maši njegovo smert predstavlja ločitev kervi od
telesa; zakaj besede, izgovorjene pri spreminjevanji,
store, da imamo telo le v podobi kruha pred seboj
in ravno tako tudi kri le v podobi vina; in to je
pravo in resnično zaklanje Kristusa, pri kterem se
bistvo kruha in vina zatre in spremeni".

7. Ravno to razlaga o. Gervazi (Tom. V.
dist. 2.) rekoč: „Kar se pri sv. maši daruje, to je
Kristus, ne daruje se sicer v ravno tisti podobi, ki
jo ima v nebesih, temveč v podobah kruha in vina,
ki nam ga predočuje kot umorjenega, saj tu ni v
stanu ne z nogo ne z roko gibati, ni mu mogoče
s svojimi udi kaj telesnega izveršiti, vendar pa
lahko dela duševno, z umom namreč in z voljo
i. t. d“. Ravno tako razjasnujejo vsi učeni to
veliko skrivnost. Neučenim ljudem naj še na drugi
način razložim Kristusovo smert pri sv. maši. Pri
spreminjevanji mašnikovem zadobi Kristus novo
pričujočnost ter novo življenje; zakaj pred spre-
minjevanjem ni bila njegova človeška natora priču¬
joča na altarji, po spreminjevanji pa je tudi kot
človek nazoč na altarji. Novo življenje in osebna
pričujočnost Kristusova nam jako mnogo koristi,
ker tako iskreno na altarji za nas prosi, tolažeč
jezo Očetovo. Novo življenje si je rad prihranil

142

in sicer zato, da bi nebesa bolj razveselil, svetu
prinesel večji blagor, dušam v vicah večjo tolažbo.
Neskončna ljubezen ga je nagnila, da na altarji
ne ponavlja le svojega življenja, temveč tudi svojo
smert, razkrivajoč jo svetu in nebesom; zategadel
ni veleval mašnikora le spreminjevati, ampak tudi
obhajati se ter tako zavživati najsvetejši zakrament.
In kedar mašnik to stori in sv. hostijo povžije,
takrat izgubi Kristus zopet ono bistvo in življenje,
ktero je imel od spreminjevanja; pokopan je v te¬
lesu mašnikovem. Ponavljaje tako svojo smert, do¬
kazuje Bogu Očetu, kako je v bolečinah dal življenje
za svet in dušo daroval za svoje ovce.

8. Kako zelo pa ponavljanje bridke smerti Kri¬
stusove vsemogočnemu Bogu dopade, to dopovedati
ni mogoče človeškemu jeziku. Nekaj malega vemo,
in nekoliko razumemo. Ker Kristus ponavlja pri
sv. maši vpričo Boga Očeta svojo smert, mu daruje
in skazuje s tem vnovič težavno pokornost, s ktero
se mu je radovoljno podvergel. Bil mu je sicer v
vseh rečeh popolnoma pokoren, vendar pa ni bila
nobena pokornost njegovi natori bolj zoperna, kot
ona, ki mu je ukazovala, naj zapusti blago življenje
in terpi grenko smert, ki tako zelo nasprotuje nje¬
govi natori. To težko pokornost popisuje sv. Pavel
(Filip. 2.8.) tako-le: „Sam sebe je poniževal ter bil
pokoren do smerti, smerti pa na križu 0 . Kako
prijetna, kako dopadljiva pa je bila ta težavna po¬
kornost Bogu in kako obilno jo je poplačal, to na¬
dalje pripoveduje apostelj rekoč: „Zato ga je tudi
Bog poveličal in mu dal ime čez vsa imena". To

143

izverstno pokorščino daruje Kristus med sv. mašo
svojemu Očetu, ž njo vred daruje tudi one junaške
čednosti, s kterimi se je poslavil umirajoč, namreč
naj čistejšo nedolžnost, naj večjo ponižnost, nepre¬
magljivo poterpežljivost in gorečo ljubezen ne le do
svojega Očeta, marveč tudi do svojih križavcev in
sovražnikov ter do nehvaležnih grešnikov.

9. Pokaže mu tudi grenke bolečine, ki jih je
umirajoč preterpel, smertne vdarce, ki so zadeli
njegovo serce, smertni trepet, ki ga je prevzel, po¬
kaže mu, kako so mu razmesarili vse ude in kako
mu je naposled neusmiljena sulica presunila sveto
serce. Vse to mu tako živo predstavi, kot bi se
vnovič godilo, gledaje vse to obhaja nebeški Oče
zopet ono neizmerno dopadajenje, ki ga je občutil
nekdaj pri smerti preljubega Sina, videč ga rado-
voljno terpečega njemu v čast naj bridkejšo smert.
Kakor je takrat Kristus potolažil jezo svojega Očeta,
milost zadobil grešnikom in svet sprijaznil z Bo¬
gom, ravno tako dela pri vseh sv. mašah prisluže-
vaje nam milosti, kterih poverniti nismo v stanu.

10. Spoznati čemo sedaj in z besedami du¬
hovnih učenikov dokazati, kolike koristi nam deli
ponavljena smert Jezusa Kristusa. Sv. papež Gre¬
gorij (Homil. 37. in evang.) pravi: »Klavna daritev
obvaruje na posebni način duše večnega pogina s
tem, da predstavlja v blaženi skrivnosti smert edi-
norojenega Sina Božjega". O tolaživne besede za
vse, ki se zavoljo svojih pregreh tresejo pred več¬
nim breznom! Sv. Gregorij, ki ga je, kakor terdi
staro sporočilo, sam sv. Duh navdihoval pri spiso-

144

vanji, naravnost priča, da duhovna smert Kristusova,
ki pri sv. maši predstavlja in ponavlja grenko smert
na križu, toliko premore, da brani duše na posebni
način večne smerti. če toraj nočeš večno pogub¬
ljen biti, pridno hodi k sv. maši, premišljuj in časti
grenko smert Kristusovo in jo daruj Bogu Očetu.

11. Učeni Mansi (in vero Ecclico, lib. I. c. 6.)
piše: „Ker se je edinorojeni Sin Najvišjega na al-
tarji križa daroval v kervavi klavni dar ter pri sv. maši
ravno to ponavlja, zategadel je daritev sv. maše
ravno tolike vrednosti, kot sama smert našega Zve¬
ličarja". Da je res tako in kako naj te besede
razumevamo, to bode iz naslednjega jasno.

12. Kardinal Hosi (de Euchar. c. 41.) piše:
»Kristusa ne umorimo zopet pri sv. maši, vendar
pa si njegovo smert tako prisvojimo kakor bi ravno
sedaj umeri. V nekervavi daritvi sv. maše je ne-
kervavo in duhovno pričujoč, in vendar rodi ravno
tisti sad, ki je nekdaj izviral iz kervave smerti, in
sicer tako, kakor bi bila smert Kristusova resnično
pričujoča. Ali niso to čudapolne, znamenite besede
razodevajoče nam, koliko moč ima ponavljena ali
duhovna smert Kristusova, in koliko prida nam pri¬
naša, namreč ravno toliko, kolikor kervava in bo¬
leča smert. To poterjuje kardinal tako-le: „Pri
sv. maši si ravno tako prilastimo Kristusovo smert in
njen sad, kakor da bi Kristus zares umeri". Ko¬
liko premore tedaj sv. maša, kolike dobrote dodeli
vsakemu, ki se je pobožno vdeležuje? Ko bi bil
na gori Kalvariji pričujoč pri smerti Zveličarjevi,
moj Bog! kolik blagor, kolike milosti, kolike du-

145

hovne dobrote bi bil zadobil ? Ravno tolike, ravno
tako velike dobrote si lahko prilastiš pri vsaki
sv. maši, če si ravno tako zbrano, tako pobožno
pri nji, kakor bi bil na gori Kalvariji pod Kristu¬
sovim križem. Opat Rupert Cin c. 6. Joann.) pravi
o tem to-le: »Tako resnično, kakor nam je Kri¬
stus na križu viseč izprosil odpuščenje grehov, tako
resnično zadobi tudi v podobah kruha in vina vsem
vernikom odpuščenje storjenih grehov".

13. Kako nam sv. maša dodeli odpuščenje
grehov, to bomo vidili v 15. poglavji. Jako tola-
živne so za nas te besede Rupertove, one nas za¬
gotove, da si lahko s pobožnim vdeleževanjem
sv. maše zbrišemo mnogo kazni, ki smo si jih z
grehi nakopali.

14. O tej reči govori tudi o. Segneri (in Ho-
mine Christi disc. 12. c. 9.): »Daritev na križu je
bila občni vzrok zatertja grehov. Daritev sv. maše
pa je posebni vzrok, ki dodeluje posameznim moč
prelite kervi Kristusove. Smert in terpljenje Kri¬
stusovo je skupilo zaklad, sv. maša pa ga razdeli.
Smert Kristusova je občna blagajnica, sv. maša pa
je ključ do nje". O tolaživne besede spodbujajoče
vse tiste, ki imajo malo zasluženja, k pridni vdele-
žitvi sv. maše, ki bogati njih ubožnost. Kedar si
namreč pri sv. maši pričujoč, ti izroči Kristus ključe,
odpirajoče ti prebogato blagajnico, dovoli ti toliko
si prisvojiti, toliko odnesti iz nje, kolikor si za¬
služil s svojo pobožnostjo.

15. O. Segneri nadaljuje rekoč: »Dobro pom¬
nite, kaj je to, sv. mašo brati in pri nji pričujoč

Razi. st.  m. 10

146


biti. To je ravno toliko, kot storiti, da tisti Bog,
ki je za vse ljudi sploh umeri, za-me in za-te in
za vsakega, ki je pri sv. maši, zopet umerje, za
vsakega posebej terpi britko smert“. K sercu si
vzemi te besede, predragi bralec, in dobro prevdari
ljubezen, ki ti jo Bog skazuje, če si iz ljubezni do
njega pri sv. maši. Poverne ti to tako obilno, da
6e enkrat svoje življenje za-te daruje, ponujaje ti
zasluženje svoje smerti. Za-te umerje duhovno, in
bi bil pripravljen za-te še enkrat po telesno umreti,
ako bi bilo mogoče in potrebno!

16. Mati Božja je rekla nekemu velikemu slu¬
žabniku božjemu: „Moj Sin ljubi tako zelo tiste,
ki so pogostoma pri sv. maši, da bi za vsacega,
ako bi bilo treba, tolikokrat umeri, kolikorkrat je
bil v življenji pobožno pri sv. maši pričujoč. Nje¬
govo neskončno zasluženje pa vse to nadomesti 0 .
(P. revid. par. 2. c. 7. n. 26.) O čudopolne be¬
sede, presegajoče skorej našo vero! primerne pa so
neskončni ljubezni Kristusovi, ki ga sili, da ne
umerje le po duši enkrat na dan za grešnike, tem¬
več tisučkrat in še večkrat. To naj te spodbada,
da kolikor mogoče vsaki dan greš k sv. maši ter
se je z največjo pobožnostjo vdeležiš; vodi naj te
misel, da spremljaš Kristusa gredočega na goro
Kalvarijo ter si pričujoč pri njegovem terpljenji in
pri njegovi smerti. To uči tudi blaženi Tomaž
Kempčan (de imit. lib. 4. c. 2.) rekoč: „Kedar
bereš sv. mašo, ali pa si nazoč pri nji, vselej naj
se ti zdi to djanje tako veličastno, tako novo in
tako ljubeznjivo, kot bi se ti zdelo, ako bi Kristus

147

ravno ob tem dnevu z nebes prišel, oblekel de¬
viško telo, človek postal in na križu viseč terpel
in umeri ljudem v zveličanje". In zares, Jezus
terpi in umerje po duši za vsakega pri sv. maši
pričujočega in temu vzrok je ravno tista ljubezen, s
kterojeza vse grešnike sploh telesno smert prestal.

O Bog! kolika ljubezen! o Bog! kolika milost!
Jezus Kristus, Sin Božji, umerje duševno za vse
obiskovalce sv. maše, kakor je poprej po telesu
umeri za vesoljni svet. O kolik prid nam izvira
od tod! kolik blagor lahko po tej poti dosežemo,
in kako obilno zasluženje si zamoremo pridobiti?
Ali meniš, da bi ti ne bil nebeški Oče odpustil vseh
pregreh, ko bi mu bil daroval na Kalvariji naj
britkejše smertne težave umirajočega Sina? O go¬
tovo bi ti bil skesanemu grešniku odvzel usmiljeni
Oče vse krivde in kazni zavoljo grenke smerti pre¬
ljubega Sina. Stori vendar to pri sv. maši, kar bi
bil učinil pod križem, saj je tudi tukej ljubeznjivi
Jezus telesno pričujoč in terpi za-te dušno smert.

Deseto poglavje.

Pri sv. maši Kristus zopet preliva
svojo kri.

1. Sv. Pavel (Hebr. 9.) popisuje navado, ki je
v starem zakonu velevala, naj se poškropi ljudstvo

10 *

148

s kervjo darovanih živali, da postane vse čisto in
sveto. Tako-le piše: „Ko je namreč Mojzes vso
zapoved postave vsemu ljudstvu bral, je vzel kervi
juncev in kozlov z vodo in škerlatno volno in hišo-
pom, in je bukve in ljudstvo pokropil rekoč: To je
kri zaveze, ktero je Bog z vami storil. Tudi šotor
in vse posode za službo je ravno tako s kervjo po- !
kropil. In skorej vse se po postavi s kervjo oči¬
ščuje in brez prelivanja kervi ni odpušenja 8 . To
prelivanje kervi in kropljenje z njo je bila pred-
podoba Kristusove prelite kervi, ki nas mnogo bolj
očiščuje grehov, kakor Jude v starem zakonu kri
zaklanih živali. Saj pravi sv.Pavel: „ Zakaj če kri
kozlov in juncev ognjusene posveti v telesno oči-
čšenje; koliko bolj bo kri Kristusova našo vest oči¬
stila od mertvih del, da bomo služili živemu Bogu!“

2. Marsikdo bi vtegnil reči: Kristus je prelil
terpeč sveto kri in takrat živeče vernike ž njo
pokropil, mi še takrat nismo bili na svetu, torej
nam ni došla ta velika milost. Ne žaluj zategadel,
dragi kristjan, ker Kristus je sv. kri ravno tako
za nas prelil, kot za tedajne vernike. Kristus je
namreč iznajdel sredstvo, ki stori, da vsaki dan
teče njegova kri kropeča in očiščevajoča naše duše.
To se godi pri vsaki sv. maši, kar ti bom obšir¬
neje popisal.

3. Kot pervo pričo navajam sv. Avguština, ki
(Serm. 11. d. S.S.) pravi: „Pri sv. maši se preliva
za grešnike Kristusova kri“. Njegovim prejasnim
besedam ni treba razlage, njegovemu spričevanju se
nihče ne protivi. Drugi spričevalec je sv. Krizostom,

149

ki (de Euchar.) tako-le govori: „ Jagnje božje je
za-te zaklano, kri teče po duhovno na altarji in ta
kri v kelihu se zajemlje iz neomadežane strani Kri¬
stusove zato, da bi bil ti očiščen"' O. Kiseli hotč
razlagati ta izrek sv. Krizostoma (Alveo 2, cone.
36.) piše: „Kristus je enkrat svojo kri vidno in
bolestno prelil, in tedaj nismo bili pričujoči. Pri
sv. maši pa se slednji dan to prelivanje kervi ne¬
vidno ponavlja, saj tu se nevidno ranijo njegove
roke, prebodejo noge, odpre se njegova stran in iz
vseh teh ran teče njegova kri. Njegove neskončne
zasluge pa si lahko v prid obernemo z gorečimi
željami, s kesom in žalostjo nad grehi, s sv. obha¬
jilom, posebno pa z obiskovanjem sv. maše". Za¬
pomni si te besede, ki kažejo pot, ki naj lože
privede do vživanja zaslug Kristusovih. Naposled
še pristavlja učeni menih to-le: „Pri sv. maši zajema
mašnik z besedami, ki jih izgovarja pri spreminje-
vanji, sv. kri iz Kristusove strani, da tebe ž njo
opere, posveti in ti pridobi odpuščenje grehov".

4. Te besede so jako znamenite; slavni pridi¬
gar če namreč reči: kedar mašnik pri spreminje-
vanji izgovarja nad kelihom čudopolne besede, ta¬
krat zajema rožnato kri iz strani Kristusove, ta kri
teče v kelih ter se izliva iz njega duševno na duše
vseh vernikov. Koliko čudo je to, kar nam ta oče
pripoveduje, da so namreč pri sv. maši v duhu ra¬
njene roke, noge in Jezusova stran in da ravno na
ta način kervavč! Lahko bi še mnogo prič in do¬
kazov naštel, ki bi poterjevali resničnost mojega
mnenja; le ena priča naj še govori; Peter Natalis

150

(I. lib. 2. c. 6. 2. 1.) pravi: „V kelihu je ravno
tista kri, ki je Kristusu tekla iz strani, daruje se
tu zopet na duhovni način v odpuščenje naših gre¬
hov, kar razodevajo besede pri spreminjevanji".

5. „To je kelih moje kervi i. t. d., kije pre- /
lita za vas in za vse 'v odpuščenje grehov", to so 1
one spreminjevalne besede, ktere je Kristus izrekel,
ko je spremenil vino v svojo kri. Te besede izgo¬
varjajo tudi mašniki spolnovaje povelje Kristusovo
in sicer jih ne izrekujejo le pripovedovaje, kaj je
Kristus govoril nad kelihom — kdor bi to storil,
ta bi ne posvetil — oni govore marveč poterjevaje
resnico, oni zapovedo, da se vresniči, kar se tudi
zgodi, vino se namreč spremeni v pravo kri Kri¬
stusovo.

6. Mašnik ne pravi le: „To je kelih moje
kervi", ampak pristavlja tudi: „ki je za vas in za
vse prelita v odpuščenje grehov". Perve besede
se spolnijo natanko, toraj se morajo tudi poslednje.
Presveta kri se tedaj pri sv. maši resnično preliva.
„Za vas in za vse“, dd mašnik, t. j. za vas priču¬
joče in za tiste, ki sicer niso nazoči pri sv. daritvi,
ki so pa najeli sv. mašo, tudi za one, ki bi bili
radi pri sv. maši, pa jim ni mogoče: ker jih ali
bolezen ali kaj drugega zaderžuje, ali pa zaradi
važnih opravil ne morejo v Cerkev priti, zato je
Kristus poskerbel, da je tudi njim, akoravno niše
pričujoči, v prid sad, ki ga rodi prelivanje kervi pri
sv. maši. Zatorej naj sv. mašo doma Bogu daru¬
jejo ter naj se priporoče zasluženju Kristusovemu;

151

ker tudi v odpuščenje njihovih grehov pretaka
Kristus pri sv. maši presveto Rešnjo kri.

7. Ta dokaz prekosi vse druge, nam odkrije
resnico, ki jo je izustil Bog sam. Ali ni tedaj to
velika skrivnost? Ali ne blišči iz nje neizrekljiva
ljubezen Kristusova do nas ubozih grešnikov? Je
li verjetno, da ljubi Jezus, ki je za nas predrago
kri do zadnje kaplje prelil, to še zmeraj neprene¬
homa, vse dni, vse ure ponavlja, da bi nam odvzel
grehe, da bi nas zveličal? O koliko milost, kolik
blagor vživajo tisti, ki so pobožno pri sv. maši! Za
nje teče sv. Rešnja kri, v odpuščenje njihovih pre¬
greh kervavi Kristus, saj pravi sv. Ambrož: „Koli-
korkrat teče Kristusova kri, tolikokrat se pretaka v
odpuščenje grehov". Kdo se ne bi torej z veseljem
vdeleževal sv. maše vede, da se tam očisti dušnih
madežev. Da je pa v kelihu prava Kristusova kri,
to je dokazal Bog z mnogimi čudeži; čujte enega!

Pobožni o. Cezari iz Hajsterbacha piše (lib. 9.
c. 22.) o neki puščavnici, ki je o njegovem času,
okoli 1220.1., v kolonjski nadškofiji živela; odtegnila
se je popolnoma svetu, dala si postaviti hišico ti¬
koma pri Cerkvi ter vedno zaperta v njej prebivala.
Tako življenje ni bilo nič nenavadnega v tistem
času, mnogo jih je bilo, ki so tako samotno v sve¬
tosti živeli. Tudi ona se je zelo pokorila, posebno
veselje pa je imela do sv. maše, ktere se je pogo-
stoma vdeleževala skozi okence svoje sobe, ki je
bilo obernjeno v Cerkev. Sovražnik njenega zveli¬
čanja jo je že delj časa skušal, pa vse zastonj, ona
ne gre v nastavljeno mrežo; kar ji vrine v misel

152

da vino, ki je spremenjeno v kelihu, ni prava kri
Kristusova. Ta skušnjava je tako velika, da se ji
šibka devica ne more zoperstaviti, privoli v njo ter
prodaja ta dušni strup tudi prijatljicam, ki so jo
obiskovale ter se ž njo pri okencu pogovarjale.
Ljubemu Bogu pa se usmili služabnica, reši jo s ču¬
dežem hudiču iz žrela in sicer tako-le: Nek župnik
opravljaje sv. mašo v Cerkvi, zraven ktere je sta¬
novala puščavnica, zverne ponevedoma in z Božjim
dopuščenjem posvečeni kelih. Zelo se prestraši; še
veči strah pa ga prevzame zapazivši, kako se je
spremenila razlita podoba vina v rožnato kri. Ves
v skerbeh nadaljuje sv. daritev. Po sv. maši izmiva
skrivaj v zakristiji kervavi korporale, deržeč ga nad
kelihom. Zastonj je njegovo prizadevanje, zastonj
njegove solze, kervave kaplje ostanejo v korporalu.
Poskusi še z merzlim vinom, ali tudi ta ne pomaga;
groza ga obide, ne boji se toliko naj težje cerkvene
kazni, trese se marveč pred ojstro šibo Božjo, ki
mu morda preti. Ni ga skorej sredstva, kterega
bi ne bil čez teden poskusil, kesa se storjenih gre¬
hov, moli in prosi Boga, da bi izginile kervave
kaplje s korporala, toda njegova prošnja ni uslišana.
V nedeljo vzame korporale s seboj na lečo, pove
ljudem, kaj se je zgodilo ter jim naposled jokaje
pokaže okervavljeni korporale. Tu ni bilo nikogar,
ki bi ne bil ginjen v dnu serca, gledaje pravo kri
Kristusovo. Prosi jih, naj vneto Boga prosijo, da
izbriše kervave sledi; verniki molijo, duhoven pa
izpira pred njihovimi očmi kervavi korporale; vse
zastonj. Sedaj spozna, da mora Bog tu kak po-

153

seben namen imeti, odpravi se tedaj v Kolonijo k
stolnemu školastiku Rudolfu, ki je takrat slovel daleč
na okoli, ter mu pove, koliko si je že prizadajal
s korporalom. Sveti strah se je polastil školastika
:  pri pogledu sv. Režnje kervi, ponižno pade na

kolena, pobožno poljubuje sv. pert ne vede kaj
bi rekel, kako mu odgovoril. Naposled spregovori:
»Nam v zveličanje se je zgodilo to čudo, tega tajiti
nihče ne more, ž njim če Bog pešajoče v veri na
ta sv. zakrament poterditi. Ali je morda kdo v vaši
duhovniji, ki dvomi nad presv. zakramentom ?“ »Da
— odgovori duhoven — neki puščavnici se jako
dvomljiva dozdeva pričujočnost Kristusove kervi, to
pričajo njeni pogovori". »Gotovo je Bog v korpo-
ralu zato vidne sledi presvete kervi vtisniti hotel,
da bi se puščavnica, vide vse to, znebila dvomov
ter si oživila vero v ta sv. zakrament. Idi tedaj
tje, pokaži ji korporale ter ji resno prigovarjaj, naj
da slovo vsem dvomom", tako mu svetuje stolni
školastik; zadovoljen in potolažen se poslovi du¬
hoven, napoti se k puščavnici, ter jo izprašuje, kaj
da misli o pričujočnosti Kristusovi v kelihu. »Jaz
verujem sicer — mu obstane — da je v sv. ho¬
stiji resnično telo in kri Kristusova pričujoča, tega
pa ne morem razumeti, da bi bila ravno tista kri
tudi v kelihu, saj Kristus nima kervi drugde, kot
v svojem telesu". Duhoven ji razjasni, da vsled
besedi izgovorjenih pri spreminjevanju postane v
kelihu sv. kri; ker pa živa kri brez telesa biti ne
more, zato je tudi Kristusovo telo v kelihu zdru¬
ženo s kervjo. Pa vse njegove besede niso izdale

154

nič, zaslepljenega serca ne more razsvetliti, ne more
je spreoberniti. Naposled seže po kervavi korpo-
rale, razprostre ga pred njo pripovedovaje ji, kaj
se je zgodilo, ko pa puščavnica sv. kri zagleda,
se tako prestraši, da se zgrudi, svojo zmoto vroče
objokuje in vse pričujoče odpuščenja prosi.

Potem glasno reče: „Verujem terdno, da je v
posvečenem kelihu resnična in prava Kristusova kri,
ktero je prelil za nas na križu, in v tej veri želim
živeti in umreti®. Na to je umil mašnik še enkrat
korporale, in glej čudo! naenkrat je zginila kri.
Puščavnica bila je o tem še bolj prepričana in spoz¬
nala je hvaležno, da se je to čudo le k njenemu
zveličanju zgodilo.

8. Nasprotno je dvomil o. Peter od Lavagnelas
(reda svetega Hieronvma lib. 2. Chron. S. Hieron.),
kterega je dolgo in močno vznemirjala misel, je li
sv. kri Kristusova tudi v sv. hostiji. Ko je nekega
dne zopet maševal in prišedši po povzdigovanju do
besed: „Ponižno te prosimo, vsegamogočni Bog,reci
prinesti te dari po rokah svojega sv. angela na
svoj visoki altar, pred obličje svojega Božjega veli¬
častva i. t. d.“, se pri teh besedah po mašnem pra¬
vilu globoko pripognil, glej, je padel gost oblak na
altar, da ni mogel ne keliha ne sv. hostije viditi.
Na tem se močno prestraši ne vedoč, kaj da to po¬
meni in kako da se bo reč končala. Malo potem
je vidil, da je odnesla nevidna roka sv. hostijo s
kelihom vred, in ni vedil, kam da jo je nesla. Pre¬
straši se misleč, da ga Bog nima zadosti vrednega,
da bi bral sv. mašo; zatoraj je obudil pravi kes

155

nad svojimi grehi in je prosil Boga prav pobožno,
da bi ga rešil iz te zadrege. Ko je dolgo jokal in
zdihoval, je bila uslišana njegova prošnja in vidil
je z lastnimi očmi, kako je bil prinešen kelih s
sv. kervjo in nad njim sv. hostija. Začel se je ve¬
selja jokati in hvaliti Boga, da mu je nazaj dal
sv. zakrament. Premišljevaje s pobožnimi očmi vi¬
sečo sv. hostijo, glej, tu je zapazil, da je priteklo
iz nje ravno toliko kervavih kapljic, kolikor kapljic
vina je bil poprej vlil v kelih. Zelo se je nad tem
začudil, ni več dvomil ampak v prihodnje terdno
veroval, da je tudi v sv. hostiji pričujoča prava
Kristusova kri.

9. Te pripovedki nam kažete, da je telo in
kri Kristusova ob enem v obojih podobah pričujoča,
akoravno je vsled besed, ki se izgovarjajo pri po¬
vzdigovanju, telo posebno v sv. hostiji in kri posebno
v kelihu, in ga tako molimo. Tu pa hočemo na¬
tančneje premišljevati, kako velika milost se nam
skaže, ko imamo najsv. kri Kristusovo pri sv. maši
pred seboj. Ni ga večjega in dražjega svetišča v
celi katoliški Cerkvi, ko je to; zakaj ena sama kap¬
ljica Kristusove kervi osebno združena z božanstvom
je več vredna, ko vsi zakladi vsega sveta, in vseh
prebogatih nebes. Najdražja kri Kristusova ni samo
pri sv. maši pričujoča, ampak je tudi naša lastnina,
in je ravno tako naša, kakor kakemu podeljeno
blago. Ker je Kristus pri sv. maši naša lastnina,
je naša lastnina tudi njegova sv. kri in jo lahko
kot našo lastnino darujemo Bogu.

156

Kako se izškropi sv. kri Kristusova pri sveti
maši.

V pervem delu tega poglavja smo slišali, da se
preliva sv. kri Kristusova pri vseh mašah, zdaj pa
nam je razlagati, kar je tudi prav važno, kako se
izškropi. Zatoraj vedi, kakor se pri sv. maši bla¬
goslovljena kri Kristusova zares preliva, ravno tako
gotovo se tudi duševno izškropuje nad vse priču¬
joče in se izliva nad njih revne duše. O tem
imamo lep spomin v starem zakonu, kterega raz¬
laga sv. Pavel (Hebr. 9.), da je namreč Mojzes pre¬
lito kri telet in kozlov nad ljudstvo razlil in pri
tem govoril: „To je kri zaveze, ktero je Bog z
vami sklenil 11 . Skoraj ravno tiste besede je govoril
Kristus pri zadnji večerji nad kelihom: „To je
kelih, nova zaveza v moji kervi" i. t. d. Sv. Pavel
še pristavi: „Predpodobe nebeških reči se morajo
tedaj s tako kervjo očiščevati; nebeške reči pa
zahtevajo boljše klavne darove". S tem je hotel
reči: Judovska shodnica bila je predpodoba Cerkve
katoliške in bila je očiščena s pokropljenjem kervi
kozlov in juncev; katoliška Cerkev pa se očisti s
kervjo zaklanega božjega Jagnjeta. Tedaj se ne
more nič s kervjo ali vodo očistiti, razun če se z
njo kaj pomoči ali poškropi. Ker se tedaj očišču¬
jejo naše duše pri sv. maši s kervjo Kristusovo, se
morajo z njo poškropiti, kar hočem koj dokazati.

11. Sv. Krizostom (lib. 3. de Sacer. c. 4.)
pravi: „Ako vidiš pri sv. maši, da se Kristus za¬
kolje, ako vidiš, da se zbrano ljudstvo z lepo ru-

157

dečo kervjo pokropi, ali meniš, da stojiš še med
ljudmi na zemlji?” Vsaj tukaj pravi ta izverstni
cerkveni učenik, da se ljudstvo pokropi in pomoči
pri sv. maši s kervjo. Iz tega sledi tedaj, da se
sv. kri pri sv. maši ne preliva samo za nas, ampak
se izliva tudi čez nas. Z njim se strinja tudi Mar-
chant, rekoč: „Sv. kri se preliva pri sv. maši
kot sv. daritev, in zbrani verni se duševno pokro¬
pijo s tisto kervjo". Z bolj jasnimi besedami pa
se ne da povedati, kakor piše sv. Janez (Apoc. c. 1.):
»Kristus nas je ljubil in nas opral od naših grehov
v svoji kervi“. Glej, sv. Janez pravi tedaj določno,
da nas Kristus ne pokropi samo, ampak nas opere
in koplje v svoji kervi.

12. Še določneje nam to predočuje sv. Pavel,
pisaje do Hebrejcev (12. p.): »Pristopili ste k Je¬
zusu, Sredniku nove zaveze in k očiščevavni kervi,
ktera bolje govori ko Abelnova“. Vprašam: kdaj
pristopimo k Jezusu, našemu Sredniku?

O d g o v. Pri sv. obhajilu prav blizo k njemu
Iristopimo in ga sprejmemo v naša serca; tu ne
pristopimo samo k njemu kot našemu Sredniku,
ampak k njemu kot naši dušni jedi. Pri sv. maši
pa stopimo k njemu kot našemu pravemu Sredniku
in Besedniku; zakaj on tu zastopa službo in osebo
mašnikov, čigar opravilo je, prositi za ljudstvo. Ako
tedaj stopimo pri sv. maši k njemu kot našemu
Sredniku, stopimo ob enem k poškropljenju kervi,
po besedah sv. Pavla, ki se duševno poškropi pri
vseh sv. mašah, poškropijo se namreč ne naša te¬
lesa, ampak naše duše. Pri svojem terpljenju je

158

prelil Kristus svojo sv. kri, ta pa je tekla na roke
in obleko njegovih preganjavcev, tekla je celo na
kamenje in zemljo; pri sv. maši pa preliva ravno
tisto kri; ta pa ne teče več na zemljo ali na telesa,
ampak na duše pričujočih. Kakor je poškropil Mojzes
ljudstvo judovsko s kervjo zaklanih žival in duhov¬
nik poškropi keršansko ljudstvo z blagoslovljeno
vodo, tako poškropi Kristus duše s svojo sv. kervjo,
ktera se preliva za nje pri sv. maši.

13. To duševno pokropenje nam koristi veliko
več ko telesno. To se razvidi iz tega, ker so beriči
z zbranimi Judi bili pokropljeni z božjo kervjo na
rokah in obrazih in vendar se niso ne očistili ne
spokorili, ampak še bolj so bili oterpnjeni in razto-
goteni. Ko bi bil pa terpeči Jezus pokropil njih
duše, bi jih bil gotovo s tem omečil, spreobernil
in očistil. Prav malo bi tudi nam koristilo, ko bi
bila pri sv. maši naša telesa poškropljena s sv. kervjo
Kristusovo; prav veliko pa nam koristi, ako se po¬
kropijo naše duše z lepo rudečo kervjo, ker se
one s tem očistijo in posvetijo, ter čez mero lepo
ozaljšajo.

14. Poslušaj še, kaj o tem pravi sv. Magda¬
lena Paciška (in Monitis vitae suae annexis c. 4. n.
14.): „Ko sprejme duša kri, zadobi tako čast,
kakor da bi jo oblekli z drago obleko; blišči in
sveti se tako lepo, da bi jo vsak koj bot božji
odsvit častil, ko bi mogel viditi bliščobo svoje duše,
ktera je pokropljena s sv. kervjo“. Prečudne besede!
Srečna tista duša, ktero zaljša taka lepota! Srečno
oko, ktero je vredno, gledati prečudno lepoto. Ljubi

159

bralec, pojdi vendar večkrat k sv. maši, da se pri
njej pokropiš s kervjo Kristusovo in se ogerneš z
dragimi oblačili, v kterih se prikažeš večne slave
vreden pred vsemi angeli in svetniki. Da pa še
terdneje veruješ, da se izlije čez nas pri sv. maši
Kristusova kri, ti bom povedal sledeči zgled.

15. Platina, ki je popisal življenje rimskih
papežev, pripoveduje v življenju papeža Urbana IV.,
da je bil okoli 1263. 1. v Bulsini, mestu ne daleč
od Rima, nek duhoven, ki je spregovorivši pri po¬
vzdigovanju pri sv. maši nad sv. hostijo besede, začel
po navdihnjenju hudičevem dvomiti, če je ta ho¬
stija pravi Kristus. Mislil in djal je pri sebi: Vsaj
nič ne vidim od tega, ne voham in zapazim nič;
tedaj ni res, da je Kristus, ampak je le sam kruh.
Na ta način ni samo dvomil, ampak celo tajil pri-
čujočnost Kristusovo, zabredel je v preklicano kri¬
voverstvo, vendar je še nadaljeval sv. mašo in po¬
vzdigoval posvečeno hostijo. Pa glej in slušaj čudež,
ki se je zdaj zgodil! Iz povzdignjene sv. hostije je
začela kri teči, kakor nežen dež iz oblakov rosi,
nad tem se je prestrašil tako močno, da ni vedil,
kaj bi počel. Stal je dolgo časa nepremakljivo in
začuden gledal, kako milo je tekla iz sv. hostije
lepo rudeča kri. Pričujoče ljudstvo, viditi ta prizor, je
bilo tako ginjeno, da je začelo na glas klicati: „0
sv. kri! kaj pomeni to? O božja kri! kdo je vzrok
tvojega prelivanja?" Drugi so vpili: „0 lepo ru¬
deča kri, teci na naše duše in umij nas naših gre¬
hov. O draga kri! odpusti nam naše grehe in kliči
k Bogu za odpušenje". Kratko, eden je vpil to,

160

drugi uno; eden se je terkal na persi, drugi je
prelival gorke solze. Med zmešanim krikom ljudstva
se je duhoven zopet zavedil, spusti sv. hostijo in
hotel jo je položiti na korporale; vidil pa je, daje
bil tako pomočen s sv. kervjo, da je bil komaj pro¬
storček, na kterega je mogel položiti svojega Boga
v podobi posvečene hostije. Naenkrat so se mu
odperle notranje oči; spoznal je svoje napake in
obžaloval je svojo nejevero iz vsega serca. Sv. mašo
je sicer dalje bral, vendar s tolikimi solzami, da'
je moral večkrat jokaje prenehati. Po zauživanju
zloži korporale, ga zakrije, kakor je mogel in
hoče veliki čudež zakriti. Toda po sv. maši vre
ljudstvo k njemu, vprašaje ga, kaj je bilo, in ako
je bilo tudi v resnici, kar so vidili. Primoran je
tedaj korporale razgerniti in pokazati. Ko ga po¬
božno ljudstvo vidi vsega kervavega, je tako presu- j
njeno, da pade na kolena, se na persi terka, bridko
joka in kliče božje usmiljenje. Ta dogodek se je i
slednjič tako razširil, da je prihitela množica ljudi !
v Bulsino in je hrepenela veliki čudež viditi in j
slišati. Tudi papež Urban IV. je to zvedil. Ta je
pozval mašnika s korporalom k sebi. Mašnik je
prišel z velikim strahom, padel je pred papežem in
vsemi zbranimi kardinali in duhovni na kolena in
prosil z jokajočimi očmi za milost svojih grehov.
Papež ga vprašajo, kaj da je storil hudega; ta jim
razloži svojo prejšnjo dvombo, kakor tudi prelivanje
kervi, in jim pokaže kervavi korporale. Papež z
vsemi kardinali in duhovni padejo na kolena, molijo
sv. kri, poljubujejo častitljivi korporale in so pri

161

njegovem pogledu kar presunjeni, Papež dajo so-
zidati na čast sv. kervi v Bulsini krasno Cerkev in
zapovejo, da naj se korporale shrani tam s častjo
in da naj se vsako leto tisti dan, ko se je zgodil
ta čudež, v slovesnem sprevodu nese. Ta čudež je
bil glavni vzrok, da se je začel praznik sv. Rešnjega
Telesa.

16. Kar se zgodilo v Bulsini pred nekoliko sto
leti, se še vsak dan godi v vseh Cerkvah pri vsaki
sv. maši. Kadar mašniki med naj večjo božjo službo
povzdignejo hostijo in kelih, teče iz obeh božja, lepo
rudeča kri, kakor pohleven dež iz oblakov, pa ne
na zemljo, tudi ne na človeške glave, ampak na
serca, duše in misli pričujočih; ne samo na po¬
božne, ampak tudi na hudobne. Pobožne očiščuje,
snaži in lepša, stori jih rodovitne za vsa dobra
dela, okrepčuje jih v slabostih, hladi žerjavico skuš¬
njav in dela po sposobnosti vsacega veliko dobrega.
Hudobne si prizadeva pobožne storiti, oterpnjena
serca omehčati, grešnike spokoriti in ponuja vsem
Kristusovim sovražnikom milost in božje prijatelj¬
stvo. Je pa grešnik oterpnjen, da noče božje mi¬
losti sprejeti, kliče vendar še sv. kri za njega k
Bogu in zaderžuje pravično božjo jezo.

17. Glej tedaj, koliko dobrega stori milosti
polna kri pri pobožnih in hudobnih: spoznaj iz tega,
kako koristno je pobožnim in hudobnim, pridno ho¬
diti k sv. maši, ker ona jih očiščuje grehov, kakor
pravi sv. Janez (Epist. I. cap. I.): „Kri Sina bož¬
jega nas očiščuje naših grehov"; tudi hudobne bi
rada očistila; ker pa nočejo biti očiščeni, jih počasi

Kazi. sv. m. li

162

pripravlja k očiščevanju. Pomisli tedaj bogoljubna
duša, kaka milost te doleti, ako si resnično pri
sv. maši z lepo rudečo kervjo Kristusovo pokropljen,
očiščen in olepšan.

O ko bi se mogel v taki krasoti in lepoti >
viditi sam sebe, kako bi se veselil, serčno Boga
eahvalil in kako vneto bi potem hodil k sv. maši!

18. Ko bi bil stal na gori Kalvariji pod kri¬
žem Kristusovim, in bi bil s kervjo s križa tekočo
pokropljen, ali ne bi smel imeti to za naj večjo
milost od Boga? Gotovo bi storil to in bi imel
tudi vzrok. Tedaj je pa vendar prav gotovo, da si
ravno tako s sv. Kristusovo kervjo na duši po¬
kropljen, in da resnično v duhu pod sv. križem
ali pri sv. križu stojiš, kakor da bi bil pokropljen
pod sv. križem na telesu z ravno tisto kervjo, če
si pri sv. maši. Recimo tedaj, ti bi bil pri sv. maši -
s tako pobožnostjo, s kakoršno bi bil pod križem,
koristila bi ti pokropitev s sv. kervjo pri sv. maši
toliko, kolikor bi ti koristila na gori Kalvariji.

Kako kliče sv. kri pomoči za nas.

19. Najimenitniša med drugimi dobrotami in
milostmi, ktere dobivajo, ki so pri sv. maši, je ta,
da božja kri Kristusova, kadar se preliva na altarju,
kliče za nje k Bogu in jim sprosi usmiljenje. Kako
koristno in blago je to klicanje za grešnike! kako
močno odvrača od njih jezo božjo! Vsi smertni
grehi, ki jih storimo, kličejo k Bogu za maščevanje

163

in ga dražijo, kakor vemo iz svetega pisma. Kot v
1. Mojzesovih bukvah (18. p.) beremo, je rekel Bog:
„Vpitje iz Sodome čedalje večje prihaja in njih
hudobija je grozovitno velika. Doli bom tedaj stopil
in pogledal, ali so vpiti nehali". Tu tedaj vidimo,
da kličejo smertni grehi k Bogu in kličejo na ma¬
ščevanje zoper grešnike. Sv. Jakob pravi (5. p.):
»Plačilo, ki ste ga utergali delavcem, vpije; in njih
vpitje je prišlo do ušes božjih". Pri preroku Izaiju
(5. p.) imenuje Bog vse grehe vpitje, rekoč: „Po-
stavil sem ljudstvo moje kot vinograd in pričakoval
sem od njih, da bi storili kar je prav, pa glej! ne
slišim druzega, ko vpitje ali grehe". Iz tega vi¬
dimo, da se veliko vpitje vseh grehov vzdiguje k
Bogu, napolnuje njegova božja ušesa in tirja pra¬
vično maščevanje zoper svet.

Kdo je tedaj oni, ki to brezkončno jezo po¬
tolaži? Kdo je, ki odvrača to strašno maščevanje?
Nihče ne v nebesih ne na zemlji ni za to bolj spo¬
soben, ko glas božje, rudeče kervi Jezusa Kristusa.
Akoravno je vpitje mnogih grehov tako veliko, da
vpije v visoka nebesa, je glas prelite kervi Jezu¬
sove vendar veliko močneji, zakaj on je vsemogočen
in brezkončen, in ne obsega samo zraka, ampak
tudi vsa široka nebesa in sega v božje očetovo
serce. Akoravno razdraži vpitje toliko pregreh in
krivic božje serce in ga žali, vendar je ljubeznjivi
glas prelite kervi tako brezskončno sladek in pri¬
jeten, da prežene vso zamerzo in nejevoljo iz serca
božjega in ga potolaži v tisti meri, kakor je bilo
razžaljeno od vpitja grehov.

11 *

164

i

20. Pa vendar bi vprašali, more li sv. kri
klicati v nebo, ker vendar nič ne slišimo in ne
zapazimo na zemlji? Na to odgovorim: Kako je
mogla kri Abeljnova vpiti v nebo, ki je bil že mer-
tev ter mu je tekla kri mirno iz ran? In vendar f
je djal Bog Kajnu: „Kri tvojega brata kliče z zemlje

k meni v nebo“. Ta glas ni bil tedaj telesen,
ampak duševen, pa vendar tako močen in krepek, da
je priderl z zemlje v nebo, presunil serce božje in
klical Boga na maščevanje zoper bratovskega mo-
rivca. Ravno tako je tudi glas prelite kervi Kri¬
stusove pri sv. maši duševen pa vendar tako močen,
da sili razžaljenega Boga k usmiljenju. Da vpije
kri Kristusova pri sv. maši k Bogu, terdi sv. Pavel
(Rim. 12. c.) rekoč: „Prestopili ste k Kristusu,
sredniku in k pokropenju kervi, ktera bolj kliče,
ko kri Abeljnova". (Da pristopimo pri sv. maši k
Jezusu, našemu sredniku in pokropenju z njegovo
kervjo, smo zadosti pokazali v prejšnem odstavku.)

Iz tega tedaj sledi, da vpije kri Kristusova k Bogu,
kadar pristopimo k temu pokropenju. Sv. Pavel
ne pravi, da kliče kri, ampak da kliče pokropenje
ali prelivanje Kristusove kervi, kar jasno zvemo
tudi iz latinskih besed. To se lahko sklepa tudi
od tod, ker kri Kristusova, ko je bila še v njego¬
vem sv. telesu, ni govorila, ampak molčala. Ko pa
je bila v njegovem bridkem terpljenju boleče in
nedolžno prelita, klicala je z vsemogočnim glasom
usmiljenje za grešnike.

21. Kadar se preliva draga kri pri sv. maši,
kliče z mogočnim in donečim glasom k vsemogoč-

165

nemu Bogu tako-le: „Glej in prevdari, o Bog! kako
sem bila jaz, najdražja kri tvojega edinorojenega
Sina, sramotno, boleče, obilno in ljubeznjivo prelita.
Glej in premisli, kako posilno, zasramovavno in
grozovitim sem bila oskrunjena, zapljuvana, prekli-
njevana in z nogami teptana, to vse sem preterpela
z največjo poterpežljivostjo, da bi bili po meni
grešniki očiščeni in zveličani. Ti pa, o pravični
Bog, jih hočeš zarad njih grehov v pekel pahniti
in vekomej pogubiti. Kdo mi poverne potem mojo
sramoto, ktero sem preterpela? Pogubljeni greš¬
niki gotovo ne, marveč me bodo s peklenskim so¬
vraštvom preklinjali, ako pa bodo po meni zveličani,
vekomaj bi me slavili in kolikor nar bolj mogoče
hvalili. Slušaj tedaj, usmiljeni Bog! mojo prošnjo
in podeli zavolj mene grešnikom milost, da se v
življenju spokorijo in poboljšajo. Pravičnim pa do¬
deli zavolj mene pomnoženje milosti in stanovitnost
v vsem dobrem".

22. Ako tedaj tako kliče presv. kri Kristusova
k Bogu, kako je vendar mogoče, da bi ne uslišal
Bog takega vpitja? Kajti če je nedolžno prelita
Abeljnova kri s tako močnim glasom vpila od zemlje
v nebo, da je poklicala Boga samega z nebes na
zemljo, in ga silila na maščevanje zoper bratovskega
morivca, kakor to spričuje Bog sam (Gen. 4.) re¬
koč: „Glej! kri tvojega brata Abeljna vpije z zemlje
do mene, zato bodi preklet na zemlji, ktera je od-
perla svoja usta in je prejela kri tvojega brata iz
tvoje roke"; jaz rečem, če je toliko premogla pre¬
lita kri Abeljnova, da je klicala Boga na mašče-

166

vanje tega umora, kaj bo še le premogla najne-
dolžniša kri Kristusova, če se zopet preliva pri
sv. maši in daruje Bogu? Sv. Pavel pravi: »Pristopili
ste k prelivanju kervi, ki kliče bolje in močneje,
ko kri Abeljnova“, kajti ta je klicala na mašče¬
vanje, kri Kristusova kliče za usmiljenje. Vendar pa
je Bog bolj nagnjen k usmiljenju ko k maščevanju,
kakor moli sv. Cerkev: „0 Bog! ki se vedno usmiliš
in prizaneseš 11 , in sv. Peter pravi: »Bog noče, da bi
bili nekteri pogubljeni, temuč da bi se vsi k po¬
kori obernili". Veliko ložje tedaj zadobi sv. kri
usmiljenje, ko Abeljnova kri maščevanje.

28. Božja kri je pri obrezovanju, kervavem
potu, bičanju, kronanju in križanju Kristusovem
klicala k Bogu za spravo sveta in jo je tudi dobila,
kakor pravi sv. Pavel (2. Kor. 5.): »Kristus je svet
z Bogom spravil 11 . Ravno ta sv. kri vpije tudi pri
sv. maši ne z enim glasom, ampak s toliko, ko¬
likor se prelije kervavih kapljic, vpije s presunlji¬
vim in vsemogočnim glasom, kliče z vse božje in
človeške moči, ne kliče samo pri eni, ampak pri
vseh sv. mašah; ne kliče sama, ampak ž njo pro¬
sijo tudi Kristusove rane s toliko besedami, koli¬
kor jih je bilo na Kristusovim telesu; ž njo prosi
tudi serce Jezusovo s toliko prošnjami, kolikor
udarcev je v tem sercu bilo, in slednjič prosijo tudi
Kristusova usta tolikrat, kolikor zdihljejev je iz njih
prišlo. Ali bi bilo mogoče, da bi te petkratne vse¬
mogočne prošnje, izhajoče iz kervi Kristusove, iz
serca Kristusovega, iz ran Kristusovih in iz duše
Kristusove, ne omečile božjega serca očetovega, ko

167

bi se še tako vsled naših grehov od nas odtegnilo ?
— Ko bi že Bog bil sklenil, grešnikov ne se več
usmiliti, ampak jih po svoji pravičnosti kaznovati,
ima vender še sv. kri Kristusova moč in preime-
‘  nitnost, da se ji vse umakne, kar je v nebesih in
na zemlji in da ji božja pravičnost ne more take
prošnje odreči. V dokaz hočem povedati čudovit
zgled.

24. V Odenvaldu, v nekdanjem nadškotijstvu
Mogunškem, je mestice po imenu Walthurn, kjer je
1330.1. duhoven Oton pri sv. maši zvernil vsled nepaz¬
ljivosti posvečeni kelih in zlil presv. kri na korporale.
In glej! v sredi se prikaže naenkrat Kristus na
križu viseč, in na obeh straneh božjega razpela
enajst kronanih in okervavljenih Kristusovih glav,
tako naravno in umetno, da jih nobeden slikar ne
more tako natanko naslikati. Nad tem čudom se
duhoven tako prestraši, da se strese in boji, da
ga bo Bog kaznoval in duhovska gosposka. Po
dokončani sv. maši, ko je šlo ljudstvo iz Cerkve,
vzame nek kamen z altarja, položi vanj kervavi
korporale, ter ga skrije kakor ga more. Od tega časa
ga vedno vest muči in to ga tako gani, da kmalo
smertno zboli. Smertne hude težave ga tako mu¬
čijo na duši in telesu, da si želi umreti. Ko se
dolgo bori s smertjo in ne more ne živeti ne
umreti, mu pride na misel, da vse to morebiti
izhaja od tod, ker je zakopal s kervijo namočeni
korporale. Pokliče toraj bližnjega duhovna, mu
odkrije, da je vsled nepazljivosti zlito sv. kri s kor-
poralom zakopal in potem umerje. Po njegovi

168

smerti poišče omenjeni duhoven korporale, ga
najde, spodobno poljubi, ljudstvu pokaže in mu
vso prigodbo pove. Da bi se pa ta čudež povsod
zvedil, se poda k duhovni gosposki in na njeno
povelje v Rim k tačasnemu papežu Urbanu V., ki '
mu vse to poterdi in dodeli odpustkov vsem, ki
ta kraj obiščejo.

25. Tu se tedaj vpraša: Zakaj je Bog hotel,
da se je ta razlita sv. kri prikazala v podobi križa
in enajst kronanih glav Kristusovih? Jaz menim,
da je med drugimi vzroki tudi ta, da bi pokazal,
da kliče prelita kri Kristusova za usmiljenje k Bogu,
in ravno zarad tega je Bog hotel, da se prikaže 11
glav in 11 ust na tem korporalu, ker je morebiti
enajst kapljic priteklo iz posvečenega keliha. Ta
pripovedka je tem bolj važna, ker so se sv. glave
vidile več stoletij in so privabile mnogo romarjev
iz bližnjih in daljnih krajev.

26. Zraven vsemogočne prošnje kervi Kristu¬
sove, ki sega do serca božjega, je opomniti tudi še
nebeško dopadajenje, ki se razliva nad vse, kar je
v duševni dotiki in verni zvezi z njo. O judovskih
žgavnih daritvah je Bog govoril (Num. 28. cap.):
„Žgavne daritve delajte vsak dan ognju v kurjavo
in Gospodu v nar prijetniši duh, ki se vzdiguje iz
žgavne in vsaktere pitne daritve", če je bil duh,
ki se je vzdigoval iz žgavnega mesa in prelite kervi
darilnih žival proti nebesom, kot v prijeten in
spraven dar z vsemogočnim Bogom, kaj bo potem
še le najslajši in naj močneji duh lepo rudeče kervi

169

Kristusove storil, ki se preliva in daruje na altarju
vsemogočnemu Bogu v vreden žgavni dar?

27. Kadar mašnik kelih daruje, pravi: »Da¬
rujemo ti, Gospod kelih zveličanja, tvojo milost
prosijoči, naj gre pred obličje tvojega božjega ve¬
ličastva v prijeten duh za naše in za zveličanje
vsega sveta!“ S temi besedami daruje kelih zato,
ker se vino, ki je v kelihu, spremeni v najslajšo
kri Kristusovo. Sv. Pavel pravi: »Kristus nas je
ljubil in se za nas dal klavšino Bogu v prijeten
duh“. (Ef. 5. p.)

Ko je bila darovana draga klavna daritev na
križu in njena kri boleče prelita, se je vzdigoval k
nebesom prijeten duh, ki je pregnal smrad, ki se
je vzdigoval od sramotnih malikovavskih daritev in
tudi mnogih človeških grehov; ker Bog ima nad
bridko smertjo in prelito Kristusovo kervjo večje
dopadajenje, kakor pa je nedopadajenje nad vsemi
grehi celega sveta. Če se tedaj draga klavna da¬
ritev na altarju daruje in najslajša kri duševno
preliva, se vzdiguje vsak dan nov prijeten duh k
Gospodu in tudi ta prijetni duh preganja nedopa¬
dajenje božje nad grešnim svetom.

28. Ko je hotel stari, oslepljeni očak Izak
svojega sina Jakoba, ki je bil oblečen z obleko
Ezavovo, poljubiti, pravi sv. pismo (Genes 27.): „In
ko je čutil prijeten duh njegovega oblačila, ga je
precej blagoslovil, rekoč: Glej duh mojega sinu je
kakor duh polne njive, ktero je blagoslovil Gospod",
in mu želi vspeh in blagor pri časnem blagu.

Ravno tako stori Kristusova presveta kri Boga

170

Očeta milostljivega vsem pobožnim ljudem, kterirn
deli, če mu daritev sv. maše ponižno darujejo, svoj
nebeški blagoslov in še več druzih nebeških darov.
Vsi svetniki se veselijo sv. maše, ker prijetni duh
svete kervi se tako ljubeznjivo vzdiguje proti nebu,
da občutijo vsi nebeški prebivalci neskončno bla¬
ženost. Skleni toraj, preljubi kristjan, da boš pri
vsaki sv. maši presveto kri pobožno častil, molil
in neskončnemu Bogu ponižno daroval.

Enajsto poglavje.

Sveta maša je naj imenitniša žgavna
daritev.

1. V starem zakonu so imeli štiri klavne da¬
ritve: žgavno daritev  v priznanje in hvalo naj
višjega veličastva božjega in v zahvalo za prejete
dobrote; prosivno daritev,  da bi si sprosili
božjo pomoč; spravno daritev  v odpušenje gre¬
hov; slednjič spokorno daritev  v odpušenje
zasluženih kazni. Vsaka teh daritev se je oprav¬
ljala na poseben način in po postavi ni bilo dopu¬
ščeno dvojno daritev na enak način opravljati.

2. Od začetka sveta do Kristusa so darovali
vsegamogočnemu Bogu brez števila žgavnih daritev,
ktere so mu bile kakor spričuje sv. pismo, posebno
všeč. Po Mojzesovi postavi so morali judje daro-

171

vati vsak dan dve enoletne jagnjeti, in sicer eno-
zjutraj in eno zvečer; v saboto pa zjutraj dve in
zvečer dve. O mlaju so darovali sedem jagnjet,,
dve teleti in enega ovna. O veliki noči in binko-
štih so morali sedem dni po versti po toliko daro¬
vati. Na praznik šotorov pa je bilo zapovedano-
darovati sedem dni zaporedoma po 14 jagnjet, 13
telet, dva ovna in enega kozla. Zraven teh zapo¬
vedanih daritev darovali so po razmeri tudi še:
volove, teleta, ovce, jagnjeta, ovne, golobe, vino,
kruh, kadilo, sol, mlince in opresnike in vsako se
je darovalo na poseben način.

3. Iz tega, predragi kristjan, lahko spoznaš,
kako drage, težavne in neznamenite daritve so imeli
nekdaj očaki in judovski duhovni; in s temi, ako-
ravno dragimi in težavnimi daritvami so vsegamo-
gočuemu Bogu vendar le majhno čast skazali in si
le majhno plačilo zaslužili. Sv. Pavel pravi (Hebr.):
»Bile so Bogu prijeten duh“, ker so bile po¬
dobe Kristusove kervave daritve na
križi.  Kako srečni smo kristjani v primeri z judi:
ker predobri Jezus nam je zapustil tako žgavno
daritev, ki se da z malimi stroški in z majhnim
trudom opraviti, ki je vendar najprijetniša božjemu
veličastvu, naj veselejša za nebesa, svetu naj ko¬
ristnejša in vicam v naj večjo tolažbo.

4. Ko bi bil kdo vse žgavne darove, kolikor
se jih je darovalo od začetka sveta do Kristusa, z
lastno roko in posebno pobožnostjo zaklal, sežgal
in Bogu daroval, gotovo bi to bilo Bogu v veliko
čast in posebno dopadajenje. Vendar bi še vse te

172

daritve ne bile Bogu v toliko čast, kakor mu je
ena sama sv. maša, ki jo vbog duhoven bere in
priprost človek Bogu daruje. Moj Bog! kdo bi mogel
to verovati? Moj Bog! kako je to mogoče? Da
pa boš veroval in spoznal, da je to mogoče, raz¬
ložil ti bom žgavno daritev sv. katoliške Cerkve
in ti razjasnil njeno bistvo.

5. Kristjanska žgavna daritev je zunanja da¬
ritev, ki je namenjena Bogu samemu in pri kteri
pooblasteni služabnik vidno reč v priznanje naj
višjega vladarstva božjega nad vsemi stvarmi po¬
sveti in daruje. Sv. Tomaž pravi (2. 2. q. 85. a. I.):
„S tako daritvijo priznavamo, da je Bog začetek
vsega stvarjenja, slednji namen vse blaženosti,
naj višji vladar vseh reči, ki mu mi v priznanje
dolžne vdanosti vidno, njegovemu naj višjemu veli¬
častvu primerno daritev opravimo". To je z malo
besedami razložena naša žgavna daritev. Morebiti
je to komu nekoliko nejasno; pa mu bo jasno iz
naslednjega.

6. Žgavno daritev je Bog sebi prihranil in ni
nikdar dovolil, da bi se komu druzemu opravljala.
Prerok Izaija piše (p. 42.): „ Jaz sem Gospod, to je
moje ime; svoje časti ne dam nikomur 11 . Iz teh
besed se spozna visokost žgavne daritve, ker se
nobeni stvari, celo Materi božji in svetnikom ne
sme darovati, ampak samo Bogu, ki nam je dovolil,
da smemo svetnike hvaliti, ljubiti, častiti, jih na
pomoč klicati, pred njimi poklekniti, jim kadilo za¬
žigati, luči prižigati in jim sploh spoštovanje ska-
anvati; ali žgavne daritve njim na čast opravljati

175

nam je prepovedal. Zato pravi tridentinski zbor
(Sess. 22. c. 3.): „Akoravno ima Cerkev navado
brati sveto mašo v spomin svetnikov, vendar ne uči,
da bi se jim smelo darovati, ampak daruje se Bogu
samemu, ki je svetnike poveličal". Mašnik tedaj
ne pravi: o sv. Peter, ali o sv. Pavel, darujem ti
sv.mašo; ampak: „o Bog, darujem ti sv. mašo v za¬
hvalo in v večjo čast in veselje svetnikov: kličem
jih na pomoč in prosim, da bi za nas v nebesih
prosili, kterih spomin danes na zemlji obhajamo".

Sveta Cerkev nas toraj uči, da ne smemo sv. maše
svetnikom, ampak Bogu v večjo čast darovati.

7. Poglejmo žgavne daritve bolj natanko, da
bomo njih imenitnost ložje razumeli. Pri judovskih
žgavnih daritvah se je požgalo vse meso; pri vseh
druzih so se sožigali samo nekteri deli; kar je ostalo,
je bilo v živež duhovnom in darujočim. Pri žgav¬
nih daritvah se je vse sožigalo v znamnje, da je
vse, kar imamo, božje in božji časti namenjeno.
Bog bi v ostri pravičnosti lahko zahteval, da bi
mu vsak človek moral darovati svoje življenje, kakor
je zapovedal Abrahamu, da naj mu daruje svojega
sina Izaka. Pa ko je vidil Abrahamovo pokoršino,
bil je zadovoljen. V starem zakonu je zahteval Bog
pervorojence v daritev, rekoč: „Ti so moji"; ali
zadovoljen je bil, če so matere prinesle otroke v
tempelj in jih zopet z majhnim denarjem odkupile.

8. Jezus je bil edinorojeni sin božji, in vendar
ga je morala Marija kot pervorojenca darovati, in
akoravno ga je odkupila, ni bilo zadosti, ker gle¬
dati je morala, kako so ga malo poznej grozovito

174

terpinčili in umorili, da je s svojo drago smertjo
odkupil vse ljudi in jih oprostil dolžnosti, darovati
življenje Bogu v žgavni dar. O tem piše sv. Pavel
{2. Kor. 5.): „Sodimo: Je eden za vse umeri, so
tedej vsi umerli; in za vse je umeri Kristus". S [
tem hoče sv. Pavel reči, da je bilo življenje Kri¬
stusovo več vredno, kot življenje vseh ljudi, in
njegova smert Očetu bolj dopadljiva, kot smert
vseh ljudi. Ker se tedaj pri vseh sv. mašah Kristus
na ta način Bogu daruje, sprejme Bog Oče iz ene
same sv. maše več časti, kot ko bi se njemu na
čast vsi ljudje v žgavni dar darovali.

9. Zato piše o. Gervazij (Tom. V. trač. 3.
disp. 2. q. 1.): „ Daritev sv. maše je izmed vseh
pobožnih del naj imenitniše", in sicer zato, ker z
djanjem daritve pokažemo, da bi Bog od nas lahko
naše življenje v daritev zahteval. Žgavne daritve
starega zakona so imele ravno ta pomen. Daro¬
valec je darovaje hotebreči: „Jaz, o Gospod, sem
s svojimi pregrehami zaslužil, da bi se tebi moral
darovati in ti bi lahko zahteval moje življenje;
toda v svojem usmiljenju si zadovoljen s smertjo
nadomestovajoče živali in jaz ti z daritvijo živali
dam svoje življenje".

10. Sanchez (in Thess. Missae c. 12.) pravi:
„Pri sv. maši skažemo Bogu toliko čast, da bi mu
ves svet ne mogel večje skazati; ker spričujemo,
da je njegovo veličastvo vredno naj večje daritve,
ko mu ne darujemo življenja telet in kervi kozlov,
ampak naj dražje življenje in kri njegovega sina".
Zapomni si vendar, kako visoko ta dva učenika

175

cenita daritev sv. maše in da z njo neskončno čast
vsegamogočnemu Bogu skazati zamoremo. Hodimo
tedaj radi k sv. maši, da bomo vsegamogočnemu
Gospodu skazali potrebno čast. Če sv. mašo zamu¬
dimo, kratimo Bogu čast, ktero bi mu bili sicer
lahko skazali.

11. Poslušaj, kaj pravi Marchant (Candel.
myst. tr. 4. lect. 19.): „Sv. maša je vsakdanje po¬
slanstvo neprecenljivega darila, ktero pošiljamo pre¬
sveti Trojici v priznanje naj višjega vladarstva nad
vsemi stvarmi in v dokaz ponižne vdanosti. Vla¬
darju življenja in smerti daruje vsak dan vojsko-
valna Cerkev v zvezi z zmagovalno življenje in
smert Kristusovo, da bi z njo edinemu in trojnemu
Bogu vse stvari naj večjo čast skazovale tudi nje¬
govo naj višjo moč, modrost in dobroto, ki iz te
skrivnosti izvirajo, po zasluženju častile. Gotovo
je Bogu zelo dopadljivo, če zemlja in nebo njegovo
moč in veličastvo priznavata’ 1 .

12. Skrivnost sv. maše kot prave žgavne da¬
ritve je tako imenitna, da se mora ljudstvu veliko¬
krat razlagati in posebno priporočevati. Nebo in
zemlja pomagata pri sv. maši Boga častiti in hva¬
liti. Angeli nesejo daritev proti nebesom in jo da¬
rujejo Bogu. V dokaz te resnice beremo (Spec.
Exemp. V., angeli exemp. 10.), da je neki duhoven
iz Savienskega samostana vidil med sv. mašo ve¬
liko angelov v lepi obleki okrog altarja stati in
posebno pobožno med povzdigovanjem Boga častiti
in moliti. Ko se je mašnik pri besedah: „Vsega-
mogočni Bog! ponižno te prosimo, dovoli, da tvoj

176

svet angel nese ta dar na tvoj veličasten altar pred
obličje tvojega božjega veličastva 11 , globoko priklo¬
nil, je vidil enega izmed angelov, ki je bil po po¬
dobi in obleki lepši od druzih, kako je presveto
hostijo z altarja vzel, z velikim veseljem kviško
dvignil in spoštljivo podal nebeškemu veličastvu.
Okrog stoječi angeli so se veselili s tim angelom,
mu vošili srečo in pomagali sv. hostijo na altar po¬
ložiti. Vse nebeške trume, pravi Marchant, so bile
pričujoče in so pomagale lepemu angelu presveti
zakrament darovati. Okrog altarja stoječi angeli
so se tako veselili pri daritvi, kakor bi bil vsak
sv. hostijo v nebesa nesel. Mašnik je stal pri al-
tarju ves zamaknjen in gledal z veseljem in začu¬
denjem lepega angela, ki je presveti zakrament v
nebesa nesel, čez nekaj časa pogleda zopet na
altar in najde sv. hostijo na prejšnem mestu čude
se, kako je tako hitro zopet z nebes prišla. Ves
vesel zavoljo prikazni, končal je sv. mašo z velikim
tolažilom in posebno pobožnostjo. Pozneje je po¬
vedal prikazen nekterim svojim sobratom in jih
prosil, da naj z njim Boga hvalijo. Ta pripovest
nam očividno pokaže pomen poprej omenjenih besed
pri sv. maši in poterdi resnico, da nam pri daritvi
sv. maše angeli in svetniki pomagajo.

13. Naj večjo čast pa skaže Bogu z žgavno
daritvijo Kristus sam: ker samo on spozna neskončno
velikost in mogočnost božjega veličastva; samo on
ve in spozna, kakošna čast se mora Bogu skazo-
vati, in zato premore samo on božjemu veličastvu
spodobno darovati. Akoravno angeli in ljudje k

božji časti lahko pripomorejo, vendar ni ta čast v
nikakoršni primeri z ono, ktero Kristus skazuje
božjemu veličastvu.

14. Ko bi tedaj turki našo deželo oropali in
rekli: „Ako ne zatajite Kristusa in ne sprejmete
Mohamedove vere, dal vas bom terpinčiti in žive
sožgati“ — in mi bi vsi enoglasno odgovorili: „stori
kar hočeš, mi ne odstopimo od Kristusa" — in ko
bi nas vse skupaj terpinčil in potem umoril; — ali
ne mislite, da bi bilo tako ravnanje vsegamogočnemu
Bogu zelo všeč in bi veliko pripomoglo k časti ži¬
vega Boga? Da, gotovo! Vendar čast, ktero bi
mi s tem Bogu skazali, bi bila še nič proti časti,
ktera se njemu spodobi. Ko pa se sin božji, go¬
spod neskončnega veličastva, pred sv. Trojico tako
zelo poniža, da je tako rekoč vbog červ pred njo
in ko ji v toliki ponižnosti svoje spoštovanje ska¬
zuje, kdo bi tedaj še primerjal to poveličevanje
in našo slabo daritev? 1

15. Ko se tedaj ravno tisti sin božji v našo
oblast izroči, da ga kot nedolžno jagnje duhovno
zakljati in presveti Trojici v pravi žgavni daritvi
darovati zamoremo, nam je mogoče Bogu skazati
čast, kakoršna se mu spodobi. Samo z božjo žgavno
daritvijo skažemo Bogu toliko čast in toliko dopa-
dajenje, kolikoršno se njemu spodobi. Ko bi ne bil
Kristus te žgavne daritve postavil, bili bi mi vedni
dolžniki božji in bi bili morali z grehi obloženi
umreti. Ali nam ni tedaj preljubi Jezus skazal naj
večje dobrote, ko je za nas iz same ljubezni posta¬
vil naj imenitnišo žgavno daritev ? Ali nismo dolžni,

Kazi. sv. m. 12

178

se mu za njo preserčno zahvaliti in jo porabiti v
odpušenje grehov? Judje so imeli drage žgavne
daritve in so se zelo trudili, da bi Bogu dolžno
čast skazali; mi nasproti imamo neskončno drago
daritev, ki nas nič ne stane, ampak Kristus jo je
nam pridobil, da bi z njo presveti Trojici dolžno
hvaležnost in potrebno čast skazovali. Mnogi pa
drago kupljene daritve nečejo vzeti in darovati Bogu
in gospodu. Da se ne boš enkrat težko zago¬
varjal, pritergaj si toraj pri opravilih toliko časa,
da boš šel k sv. maši in Bogu prijetno žgavno
daritev opravil.

Dvanajsto poglavje.

Sveta maša je naj višja hvalna daritev.

1. Ne angeli, ne ljudje ne morejo izreči, kaj
je Bog. Njegovo bistvo je neskončno, svetost ne¬
razumljiva, veličastvo neprecenljivo in bogastvo
nezmerno. On je naj večja pravica, naj milejša
usmiljenost, naj ljubeznivša prijaznost in naj pri-
jetniša lepota. Akoravno ga vsi svetniki in angeli
iz dna serca ljubijo, se tresejo vendar pred nje¬
govim veličastvom in ga na kolenih ponižno mo¬
lijo. Iz vseh moči hvalijo in častijo njegove ne¬
skončne popolnosti in se nikdar ne naveličajo, ga
hvaliti. Hvalo Bog od njih zahteva, ker se njemu

I

179

naj bolj spodobi in se mu zavoljo neskončne sve¬
tosti skazovati mora.

Od vekomaj, preden je kaj ustvaril, hvali Bog
samega sebe in božje osebe so se veselile svojega
veličastva. Bog Oče hvali neskončno modrost si¬
novo; Bog Sin hvali dobroto sv. Duha in ta hvali
vsegamogočnost Očetovo. Kristus je sv. Mehtildi
razodel (!. b. 35. p.): „Če me hočeš hvaliti, časti
in poveličuj me v zvezi z onim veličastvom, ktero
sta mi Bog Oče v svoji mogočnosti in sv. Duh v
svoji dobroti od vekomaj skazovala; v zvezi z onim
veličastvom, ktero sem jaz v nezmerni modrosti
Očetu in sv. Duhu od vekomaj skazoval in s ktero
sv. Duh v svoji dobroti poveličuje Očeta in mene
od vekomaj".

2. V neskončni dobroti je ustvaril Bog nebo
in zemljo, angele in ljudi in vsakoverstne stvari,
da bi ga kolikor mogoče hvalili in častili. Sveto
pismo poterjuje to z besedami (proverb. 16. c.):
„Bog je vse zavoljo samega sebe naredil"; da bi
ga namreč vse stvari spoznale, častile, hvalile in
molile. To so delali angeli po svojem ustvarjenji,
delajo še zdaj in bodo delali na vekomaj. Delalo
je tako solnce, luna in zvezde, kakor Bog sam v
Jobovih bukvah govori (p. 38.): „Kje si bil, ko sem
zemlji podlage stavil, ko so me jutranje zvezde
hvalile in se veselili vsi otroci božji?" Ti otroci
božji so angeli, ktere je Bog poprej ustvaril, kakor
zemlji podlage stavil. Vse stvari, krotke in divje
živali, vsa drevesa in rastline, železo in kamnje hva¬
lijo Boga, vsako na svoj način in po svoji zmo-

12  *

180

l

žnosti in skazujejo svojemu stvarniku čast in hvalo,
ker jih je ustvaril. V dokaz temu pravi Kristus
sv. Mehtildi (lib. Revel. cap. 28.): „Ko mašnik pri
sv. maši poje: „„Po kterem hvalijo angeli njegovo
veličastvo" “, hvali me tudi ti v zvezi z ono hvalo, :
s ktero se sv. Trojica sama hvali in ktero mi tudi
Marija, vsi angeli in svetniki dajejo. Potem moli
en „oče naš" in daruj mi ga v zvezi s hvalo, ktero
mi skazujejo nebo, zemlja in vse stvari*.

3. Če tedaj po Kristusovih besedah vse stvari
Boga hvalijo, moramo ga tim bolj mi hvaliti in
častiti, ker smo posebno zarad tega ustvarjeni in z
umom obdarjeni. Izmed vseh očakov stare zaveze
je David to naj bolj spoznal in v ta namen veliko
psalmov spisal, v kterih zapoveduje sebi, svojemu
ljdstvu, naravi, da naj Boga hvalijo in tudi nam je
zapustil način, po kterem naj Boga častimo. Nebo
in zemlja in vse stvari naj po njegovih besedah
hvalijo Boga. Da bi tudi njegovi nasledniki Boga
vredno hvalili, zapustil je duhovnom in levitom sto
in petdeset psalmov in jim zapovedal z njimi Boga
vsak dan med službo božjo hvaliti in častiti. Trije
mladenči v ognjeni peči so Davidovo zapoved zvesto
spolnovali, ko so v sredi ognja Bogu hvalo prepe¬
vali in vsem stvarem priporočali božjo hvalo pre¬
pevati rekoč: ^Hvalite gospoda vsa njegova dela,
hvalite in poveličujte ga vekomaj, angeli gospodovi,
častite gospoda, nebesa gospodova, hvalite gospoda
i. t. d."

4. Ker so tedaj očaki in judovsko ljudstvo
Boga tako vneto hvalili, koliko bolj smo ga dolžni

181

!

mi kristjani, ker nas je v ta namen storil otroke
božje, kakor sv. Pavel Efežanom (1. p.) piše: „Bog
nas je izvolil v posinovljenje, v hvalo svoje častit¬
ljive milosti", t. j. Bog je nas vzel za svoje otroke,
:  da bi njegovo milost in veličastvo hvalili in častili.

To je naša dolžnost in sicer tolika, da se pregreši
zoper Boga, kdor je ne spolnuje. Celo pobožni ce¬
sarji, kralji in sploh vladarji so v ta namen zidali
prelepe Cerkve, vstanovili samostane, da bi bil ne¬
skončni gospod nebes in zemlje noč in dan, tako
rekoč neprenehoma hvaljen in časten. Zato je tudi
Cerkev zapovedala, da mora vsak duhoven potem
ko je pervi višji blagoslov prejel, do smerti vsak
dan sedem delov brevirja moliti in stori smerten
greh, ako to brez veljavnega vzroka opusti. Ravno
to dolžnost imajo skoraj vse nune in vsi menihi,
ktere je veselje poslušati, ko po dnevu in po noči
svojega Boga in stvarnika časte in hvalijo.

5. K posebni hvali božji nas opominja Sirah
(43. p.): »Častite gospoda, kolikor le morete, on je
še vendar viši, ker njegova visokost je čudovita,
častite gospoda in povikšujte ga, kolikor morete;
večji je vendar, kakor vsa hvala". David poje v
zadnjih psalmih: »Hvalite gospoda v njegovih mo¬
čeh, hvalite ga po obilnosti njegove velikosti". Kdo
pa premore to, ko je njegova velikost neskončna in
nerazumljiva, in nad vso angelsko in človeško
hvalo? Kaj je tedaj treba storiti? Kako bomo
spolnili svojo dolžnost?

6. Da bi ljudje neskončnega Boga dovolj in
vredno hvaliti in častiti zamogli, je Kristus pri

182

zadnji večerji postavil sv. mašo, in to hvalno dari¬
tev opravlja Cerkev vsak dan in vsako uro po dnevu
in po noči. Mašniki pri altarju izgovarjajo večkrat:
„Darujemo ti, o gospod, hvalno daritev". Pri sv.
maši se poje in mašnik izgovarja Bogu naj večjo
hvalo z besedami: „čast Bogu na višavah, hvalimo,
častimo, molimo, poveličujemo te" i. t. d.

Po predglasju pravi mašnik: „Svet, svet, svet
je gospod Bog Sabaot, nebo in zemlja sta polna
njegovega veličanstva. Hozana na višavah, hvaljen
bodi, ki pride v imenu gospodovem; hozana na vi¬
šavah!" Ali ni to velika hvala božja? Niso li peli
nebeški serafi trikrat sveto? Niso li mali otroci
navdihnjeni od sv. Duha peli hvale po višavah?
Ker se ta pesem prepeva v nebesih in na zemlji v
čast božjo, ponavlja jo sv. Cerkev prevelikokrat in z
njo hvalijo in častijo mašniki Boga pri vseh sv. mašah.

7. Gotovo je toraj Bog nas zato ustvaril, da
bi ga hvalili in častili in sicer na nenavadni, po¬
sebni in neskončni način. Neskončna vrednost božja
zasluži neskončno hvalo. Kdo bi bil v stanu tako
hvalno pesem Bogu zložiti, da bi vse njegove last¬
nosti po vrednosti častila? Ker tega človek ne
zamore, moramo Kristusu neskončno hvaležni biti,
da nam je s sveto mašo dal tako hvalno pesem,
da zamoremo Boga po vrednosti hvaliti in častiti.

8. O tem piše sv. Lavrenci Justinian (Serm. de
corp. christ.): „Gotovo je, da ne moremo Boga z
drugo rečjo bolj hvaliti, kakor z daritvijo sv. maše,
ktero je Kristus postavil, da bi Cerkev z njo Boga
hvalila". Naj bolj tedaj Boga hvalimo, če hodimo

t

183

k sv. maši in mu jo pobožno darujemo. Kako se to
godi, popisuje lepo slavni Molanija (tract. 3. c. 9.):
„Pri sveti maši darujemo Bogu Očetu njegovega
edinorojenega sina s častjo, ktero je Kristus na zemlji
Bogu Očetu skazoval. In tako skazujemo Očetu
neskončno hvalo, namreč božjo hvalo njegovega
sina. Kristus hvali Boga po zasluženji, kar bi ne
angeli, ne svetniki, še manj pa ljudje storiti za-
mogli; ravno zato zadobi Bog v eni sami maši
več časti, kakor bi je mu vsi angeli in svetniki
dati zamogli".

9. Sveti Irenej piše (citatus a P. Segneri in
Hom. Christ. disc. 12.): „Neka devica je iskreno
želela Boga kolikor mogoče hvaliti. Večkrat je
zdihovala iz dna serca: O ko bi imela tisuč jezi¬
kov, da bi z vsemi Boga hvalila. O ko bi zamogla
vse ljudi napeljati, da bi Boga hvalili. Ko bi za-
magla vsem brezumnim stvarem um in serce dati,
da bi Boga večno hvalili in častili. Ko bi zamogla
nova nebesa ustvariti in jih s samimi serafi napol¬
niti, da bi Bogu hvalo peli, bi ne odjenjala, dokler
ne bi dosegla. Kako srečna bi bila, ko bi te za¬
mogla toliko častiti, hvalit in moliti, kolikor te
hvalijo vse nebeške množice!“ Tako je želela po¬
božna, od ljubezni do Boga goreča duša. Ko je
bila nekega dne posebno vneta za božjo slavo, sli¬
šala je na enkrat glas z nebes: „Bodi pozdravljena,
moja hči in vedi, da mi je ena sama sv. maša v
večjo hvalo in čast, kakor bi mi jo ti želeti mogla.
Hodi tedaj pridno in pobožno k sv. maši in daruj

184

mi hvalo, ktero s sveto mašo zadobim; s tem me
lahko hvališ kakor želiš 11 .

10. Iz tega, o pobožna duša, lahko spoznaš,
kako visoka daritev je sv. maša; ker po nji zadobi
Bog večjo hvalo in čast, kakor bi mu jo vsi ne¬
beški duhovi skazati mogli. Ko bi šli vsi nebeški
prebivalci v kolikor mogoče veliko hvalo in čast
presvete Trojice v naj lepšem in veličastnišem ob¬
hodu in bi sama Mati Božja ga vodila in bi jo
spremljevale brezštevilne množice svetnikov in zve¬
ličanih s petjem in godbo; gotovo bi bila tako veli¬
častna procesija Bogu v posebno veliko hvalo in
čast. Ako bi pa k sklepu takega obhoda sv. Cerkev
poslala le enega duhovna, da bi v čast in hvalo
presv. Trojice sv. mašo bral, kaj misliš, ali bi njegova
hvala vse prekosila? Zagotovim te, da bi duhoven
z eno samo sv. mašo presv. Trojico bolj počastil,
kot imenovani veličastni obhod, toliko bolj, kolikor
višji in večji je Sin božji mimo vseh stvari!

11. To je vzrok, zakaj moramo Kristusa bolj
ljubiti in hvaliti, ker nam je s tem, da je postavil
najsvetejšo daritev sv. maše, podelil tako dober
pripomoček, da lahko presv. Trojico dostojno častimo
ter jo po obilnosti njene velikosti in moči hvalimo
in častimo. To premišljevanje naj bi nam vzbudilo
gorečo željo, da bi pridno hodili k sv. maši in
spolnovali veliko dolžnost, Boga hvaliti. Da smo
dolžni Boga hvaliti, vemo, ker nas je Bog zarad
tega ustvaril.

Zavoljo tega pravi sv. Pavel (Efez, 1.): Odlo¬
čeni smo, da hvalimo njegovo veličastvo 11 . S tem

185

je hotel reči: Bog nas ni samo v svojo hvalo
ustvaril, ampak nas je tudi poklical k veri, da ga
zavoljo te velike in nezaslužene milosti hvalimo
in to njegovo hvalo razširjamo; in to je njego¬
vemu veličastvu posebno všeč in v posebno čast,
ker v 49. psalm, sam govori: „Hvalua daritev me
bo častila".

12. Da to dolžnost spolnujemo, nam je Kristus
v sv. maši podelil pomoček, ker ga s tem bolj in
vredniše lahko hvalimo, kakor so ga vsi angeli in
svetniki hvalili in hvaliti mogli, kar bom kratko
dokazal. Ako hočem kterega hvaliti, moram vediti,
kaj je na njem hvale vrednega; ako včm veliko
dobrega o njem, lahko tudi veliko dobrega od njega
povem; — in tako je pri Bogu.

Angeli in svetniki vedo neizrekljivo veliko
dobrega in lepega od Boga; kajti oni ga gledajo
od obličja do obličja in vidijo toliko v njem, da
tega ne morejo ne dovolj hvaliti ne izgovoriti.
Zavoljo tega hvalijo najviše božje veličastvo po
svoji moči in preslavljajo nezapopadljivo popolnost.
Vendar njih hvala ni več, kakor angelska in ustvar¬
jena, in ni nikdar tako visoka, kakor neskončna
božja visokost zasluži hvaljena biti.

13. človeštvo Kristusovo samo popolno spozna,
zavoljo osebnega združenja z božjanstvom, kako
neskončno veliko je božestvo in kako zlo zasluži
hvaljeno biti; in zavoljo tega je samo človeštvo,
po kterem se povsod, kjer je pričujoče, neskončno
veličansko božestvo tako hvali in časti, kakor zasluži
hvaljeno in češeno biti.

186

To pa Kristus dela zlasti na altarju med sv.
mašo, ker je hvalna daritev v slavo Najvišega.
Zdaj pa pazi, kar sledi: Hvala, ktero Kristus
opravlja božestvu na altarju, daruje on zlasti v imenu
onih, kteri so pri sv. maši pričujoči in popravi tako,
kar so v hvali božji zamudili. Da, on jim celo po¬
dari to svojo hvalo božestvu, da jo oni božestvu
kot svojo lastnino darujejo in svoj dolg popravijo.
Ako človek to stori in v svojem sercu govori:
„Moj Bog, jaz ti darujem ono hvalo, ktero ti daje
tvoj sin na altarju* 1 , potem daruje vsemogočnemu
Bogu višo hvalo, kakor so jo vsi angeli in svetniki
dajali in tudi dati mogli; kajti ti dajo in darujejo
samo angelsko in ustvarjeno, tak človek mu pa
daruje božjo in neskončno hvalo.

14. Da pa ne misliš, da le po svoje govorim,
ti hočem navesti nektera spričevala duhovnih uče¬
nikov , kterim lahko terdno veruješ. O. Janez
Angelski, zlo razsvitljen mož (Tract. 2. p. 13.), piše:
„Ako mislim na visoke skrivnosti sv. maše, se mi
dozdeva sv. maše hvala in božja slava tako izverstna,
da primeroma z njo vsi angelski zbori in trume
svetnikov ne vzročujejo take sladkosti. Ako tudi
angeli in svetniki svojemu Bogu in Gospodu naj-
imenitniše službe opravljajo in najvrednišo slavo
pojo, se vendar ta hvala še ceniti ne da, primeroma
na ono, ktero presv. Trojica prejemlje iz sv. maše.
Ko mašnik (in kteri je pri sv. maši) daruje nebe¬
škemu očetu njegovega včlovečenega sina, mu da¬
ruje Boga, in to je gotovo neskončna hvala 11 .

To so pač premišljevanja vredne besede duho-

187

vitega moža, in one nam kažejo, da vsemogočni Bog
pri sv. maši večo hvalo dobiva od človeštva Kristu¬
sovega, kakor od vseh stvari.

15. Da tudi nebesa pri sv. maši Boga hvalijo,
beremo v od Cerkve poterjenem razodenji sv. Bri¬
gite (lib. 8. p. 56.), kjer se bere: „Ko je enkrat
nek mašnik sv. mašo bral in do povzdigovanja pri¬
šel, se mi je zdelo, govori svetnica, kakor da po¬
jejo solnce in luna z vsemi zvezdami in planeti, da
celo vsa nebesa s svojim vertenjem z najsladkej-
šimi glasi in kakor da bi se njim petje daleč na
okoli razlegalo. Poleg tega je bila brezštevilna
množica nebeških pevcev, kterih najslajši glas je
nemogoče razumeti, veliko manj pa popisati. Prišli
so zbori angelov, so pogledali mašnika in so se
pripognili pred njim z največo spoštljivostjo. Hudiči
so pa bežali od tod in se tresli strahu. Bila je
tudi taka množica svetih duš pričujoča, da moje oči
niso pregledale dolgosti, širokosti, visokosti in glo¬
bočine in vsi ti so častili in hvalili skupno z an¬
geli Boga, in so skazovali čast jagnjetu Božjemu 11 .

16. To nam predočuje, koliko angelov in
svetnikov je pri sv. maši pričujočih in kako veličastno
hvalno pesem oni pojo, poduči nas tudi, kako se
celo solnce, luna in zvezde k hvali družijo. V sredi
teh angelov in svetnikov stojiš ti, o pobožna duša,
ako si pri sv. maši in jim pomagaš Boga hvaliti in
častiti. Le pomisli, kako imenitna je hvala, ktera
se opravlja pri sv. maši Bogu! Ali akoravno je
velika, je vendar ona hvala, ktero sv. maša sama
Vsemogočnemu daje, neskončno večja. Od te hvale

188

se bere (Paedagog. Christ. part. 2. c. 4. Sect. 3.):
»Daritev je tako veličastna in Bogu tako dopad¬
ljiva, da se ne morejo ž njo primeriti vse čednosti
in dobra dela kakor tudi vsa hvala, čast in služba
angelov in ljudi. Ker je Kristus sam klavna dari¬
tev in mašnik, kdo ne bo terdil, da hvala in slava
zavoljo neskončne imenitnosti osebe daritve in maš-
nika presega hvalo vse stvari ?“ O. Malobitzk (in
Regali Sacerdotio part. 3. cap. 2.) govori: „Koli¬
ko rk ra t se ponavlja božja mašna daritev, se dvigajo
valovi ljubezni v morju božestva in se preselijo iz
Sina v Očeta in iz Očeta v Sina“.

17. Iz tega razvidimo, kako neskončno ljube¬
zen, kako hvalo in kako čast presv. Trojica po
vsaki maši dobiva in kako se ta na drug način
nedosegljiva hvala obilno povračuje. Ona je proti-
težje zoper vsa zasmehovanja in preklinjevanja, ktera
se vsaki dan zoper Boga store. Ako bi ne bilo
sv. maše, bi bilo nemogoče, da bi svet še stal, ker
se v njem in po njem toliko preklinjevanja zgodi.
Kako zlo Bog taka preklinjevanja studi, nam pre¬
rok Izaija (p. 52.) pove: „Kaj hočem tukaj dalje
delati, ker se ves dan preklinja moje ime?“

S tem je hotil reči: Kaj hočem še dalje ostati
na svetu, na kterem sem zmirom zasramovan, pre-
klinjan in žaljen. Zapustiti hočem svet in ga pre¬
pustiti satanu. Hočem ga razdjati in njegove pre-
klinjevalce pahniti v pekel. Bog bi imel gotovo
dovolj vzroka, da bi to storil; ker je gotovo, da je
smerten greh ali preklinjevanje božje dovoljni vzrok,
da bi se ves svet pokončal. Zakaj pač ne stori

189

Bog tega? Kaj ga zaderžuje? Samo najsvetejša
mašna daritev je, ki to zaderžuje; ker kakor se
božje veličastvo po brezbožnih neprenehoma pre¬
klinja, ravno tako se tisto božje veličastvo po maš-
nikih pri daritvi toliko sv. maš časti ter se po
Kristusu samem dostojno hvali in slavi. Hvala
Kristusova in mašnikov pa preseže vsa preklinjanja
in hudobnosti in tako se odvzame božestvu vsa
sramota, ktero mu delajo preklinjevalci božji.

Mar nimamo dovolj vzroka Kristusu se serčno
zahvaliti, da je ustanovil sv. mašo, po kteri se
brezbožni svet ohrani, hudobneži rešijo pred pe¬
klenskim breznom, naše zamude v hvali Božji po¬
pravijo in neskončni Bog najdostojniše hvali, časti
in slavi.

Naj ti toraj, o najdobrotljivši Jezus! neskončno
hvalo in večno slavo skazujem jaz in vsi katoliški
kristjani, da! vsi prebivalci vse zemlje, zavoljo velike
dobrote, ktero si nam skazal po ustanovljenji svete
mašne daritve in ktero nam skazuješ vsaki dan in
slednjo uro. Kako se ti pa moremo drugač hva¬
ležne skazati, kakor da pridno in pobožno k sveti
maši hodimo in tebi darujemo ono hvalo, ktero ti
svojemu lastnemu božestvu skazuješ! Da bi mi Bog
dal, da bi vse ljudi spodbudil, da bi pridno k
sv. maši hodili in da bi jim vlil duha pobožnosti!
Ali, kar jaz nezamorem, popravi ti, o Jezus! vlij v
moje in vsih ljudi serca duha pobožnosti, da nam raste
poželjenje, da bi bili pri sv. maši, in da bi jo vsaki
dan čezdalje z večo pobožnostjo tebi darovali. Amen.

190

Trinajsto poglavje.

Sv. maša je največa zahvalna daritev.

1. Dobrote, ktere od dobrotljive roke božje
vsak dan prejemamo, so tako velike in mnogoverstne,
da jih ne moremo prešteti, še manj pa poverniti.
Kajti Bog nas je ustvaril, nam je dal pet počutkov,
nam je podaril zdrave telesne ude, nam je vdihnil
dušo, ktera je ustvarjena po njegovi podobi, in
ktero je sv. Duh pri svetem kerstu z vodo očistil,
posvetil in z veliko lepoto olepšal in tako za svojo
nevesto zvolil. Dal nam je v hrambo angela, nas
živi kot svoje otroke, nam odpuša v sv. spovedi
naše grehe, nas živi s svojim najsvetejšim mesom
in kervjo, poterpežljivo prenaša sramoto, ktero mu
delamo, čaka zmirom na čas našega spreobernjenja,
nam daje dobra opominovanja, nam pride naproti s
svojo gnado, nas podučuje po pridigah, nas varuje
zla, usliši našo ponižno prošnjo, nas tolaži v sti¬
skah, nas krepča v skušnjavah, sprejemlja naša
dobra dela milostljivo ter nam skazuje brezštevilne
druge dobrote.

2. Te velike dobrote nam je skazal dobrot¬
ljivi Bog in ne bo nehal skazovati še mnogoterih.
Da, kakor bi bile vse te dobrote premajhne, je
dodal še novo milost ktera vse druge preseže, vzel
nas je namreč za svoje otroke. To neprecenljivo

191

milost preslavlja sv. Janez s sledečimi besedami
(I. p. 3.): „GlejI kakošno ljubezen nam je skazal
Oče, da se otroci božji imenujemo in smo“. In
sv. Pavel (Rim. 8.): „Ker smo otroci božji, smo
tudi dediči božji“. Ni to tedaj velika milost, da
je vsemogočni Bog in Gospod nas vboge reveže
vzel za svoje otroke in postavne dediče?

3. Ali tudi ta dobrota ni zadnja, še veliko
veča jo prekosi; namreč: ker smo zavoljo grehov
prišli v oblast satanovo, nas je rešil po svojem
Sinu iz njegovih verig. To največo dobroto je hotel
Jezus Kristus globoko vtisniti v naš spomin, ko pri
sv. Jan. (p. 3.) govori: „Tako je Bog svet ljubil,
da je dal svojega edinorojenega Sina zanj“, da bi
ne samo človeške natore na-se vzel, ampak da bi
najgrozovitnišo smert za nas terpel.

Pri tem pa pomisli, Bog nam teh dobrot ni
skazal ko svojim prijatlom, ampak kot sovražnikom,
kar si je sv. Pavel zlo k sercu vzel in tudi nas
opominja, da bi premišljevali, ko Rimljanom (p. 3.)
piše: „Bog je pokazal svojo ljubezen nad nami;
ker smo bili mi grešniki, je umeri Kristus za nas“.
Ta ljubezen božja je pa tako velika, jda je ne
moremo nikdar poverniti.

4. Ako bi ti Bog sicer nobene milosti ne bil
skazal, kakor to, da bi te bil samo enkrat s pri¬
jaznim pogledom pogledal, gotovo bi se mu ne
mogel dovolj zahvaliti za to dobroto, veliko manj
pa poverniti; ker se je on, kakor gospod veličastva,
ponižal, tebi ubogemu zemeljskemu červiču skazati
svojo ljubezen, če tudi le za trenutek; — kako mu

192

hočeš potem poverniti, ako ti dodeli, da ga telesno
gledaš, in ako on, da bi se to zgodilo, revno živi
in verh tega prav sramotno in najbridkejše umerje.

5. Osorij (Tom. IV. cone. de Missa) govori:
a Ako od koga prav veliko dobrot prejmeš, si mu
dolžan, obilno poverniti, da se ne skažeš nehvalež¬
nega®. Ker smo od Boga toliko dobrot prejeli,
smo tudi dolžni skerbeti in na to misliti, kako bi
mu to dostojno povernili in zavoljo tega moramo
velikokrat z Davidom reči: „Kaj hočem Gospodu
poverniti za vse, kar mi je dal“. In s prerokom
Mihejem (p. 6.): „Kaj morem Gospodu vrednega
darovati?" Govori velikokrat z mladim Tobijem:
„Kakošno plačilo mu bomo dali in kaj je skazanih
dobrot vredno? Mi smo po njem z vsemi dobro¬
tami napolnjeni in kako mu moremo te vredno po¬
verniti". Kakor so ti svetniki govorili, bi morali
tudi mi govoriti in Bogu hvaležni biti, drugač se
zlo pregrešimo zoper Boga.

6. Kaj hočeš storiti, o ubogi človek? kako
hočeš svoj velik dolg poplačati? Poslušaj tedaj,
kaj David svetuje: „Daruj Bogu hvalni dar in spolni
Najvišemu svojo obljubo". Naj veči dar, kterega
moreš Bogu darovati, je sv. mašna daritev, in za¬
voljo tega ne moreš po svetu kralja Davida svo¬
jemu največemu dobrotniku boljše zahvale skazati,
kakor če pridno k sv. maši hodiš in jo v pover-
nitev dobrot daruješ. Tako govori (lib. 4. contra
Haer. c. 22.) sv. Irenej: »Božja daritev je zavoljo
tega ustanovljena, da bi ne bili nehvaležni svojemu
Bogu". S tem je hotel reči: Ako bi ne imeli sv.

193

mašne daritve, bi ne imeli na svetu ničesar, s čimur
bi prejete dobrote dostojno poverniti mogli. Jezus
je tedaj sv. mašo ustanovil, da bi imeli krepko
hvalno daritev v povračilo božjih dobrot.

7. Da je sv. maša resnična hvalna daritev in
da se kot taka za prejete dobrote Bogu daruje,
lahko razvidimo iz besed v mašnih bukvah, ko
mašnik pri gloriji govori: »Hvalimo te, častimo te,
molimo te, poveličujemo te, dajemo ti hvalo zavoljo
tvoje velike slave, Gospod Bog, nebeški kralj, Bog
vsemogočni Oče“. V predglasju moli mašnik: »Hva¬
limo Gospoda, našega Boga; zares vredno in prav
je, dostojno in koristno, da te zmirom in povsod
hvalimo, sveti Gospod, vsemogočni Oče, večni Bog,
po Kristusu Gospodu našem". V teh besedah je
tabo visoka hvala zapopadena, da bi se komaj veča
mogla peti vsemogočnemu Bogu.

8. Pri povzdigovanju mašnik sledeče besede
govori: »Vzel je kruh v svoje svete in častitljive
roke in je z očmi, obernjenimi proti nebesom, k
tebi, Bog, kot svojemu vsemogočnemu Očetu, se
tebi zahvalil". O kako ljubo in prijazno je preljubi
Jezus svoje oči povzdignil! O kako močna zahvala,
ktera presega vsako angelsko in človeško zahvalo!
Ker ne moremo se Bogu dovolj zahvaliti, je Kristus
že takrat zadostil naši pomanjkljivosti. Kar je pa
Kristus pri zadnji večerji storil, to dela še vsak
dan pri vseh sv. mašah, kjer svoje mile oči k
Očetu povzdigne in se mu za vse dobrote serčno
zahvaljuje. Ker se ta zahvala godi po božji osebi,
tudi ne more drugačna, kakor neskončna biti, in

Kazi. st.  m. 13

194

ker je neskončna, ne more Bog veče zahtevati, mu
mora tudi najbolje dopasti.

9. Kolikorkrat si tedaj pri sv. maši, združi ‘
svoje serce in svojo voljo s sercem in voljo Kristu¬
sovo in zahvali se Bogu iz vseh moči in počutkov. ;

Da bo tvoja hvala tem krepkeja, daruj Očetu
ono hvalo, ktero mu njegov ljubi Sin opravlja, ko <
sam sebe daruje pod podobami kruha in vina in
se namesto tebe za vse tebi skazane dobrote pre¬
obilno zahvaljuje.

10. Iz tega sledi, da, ako bi bil ti od mladih
let do sedanje ure Boga zmirom kleče za prejete
milosti in dobrote hvalil, ne bi z vsem tem toliko
storil, kakor če le pri eni sami sv. maši pobožno
moliš in Boga hvališ. Gremo še dalje in rečemo,
ako bi bil v pomnoženje zahvale vse pobožne duše
povabil, da bi ob enem s teboj ljubega Boga hva¬
lile za skazane dobrote in ako bi bile te ves čas
svojega življenja vso mogočo hvalo Bogu dajale, bi
vendar vse skupaj ne bile skazale Bogu tolike hvale,
kakor ena sama sv. maša. Da, ako bi vso nebeško
trumo poklical, in bi ona s teboj in z vsemi po¬
božnimi dušami neprenehoma z nebeško pobožnostjo
Boga častila in hvalila, bi mu vendar ne skazala
tolike hvale, kolikšna se mu skazuje pri vsaki
sv. maši.

11. Nedvomljivo se ti čudiš nad tem in zah¬
tevaš zvediti vzrok; ti ga bom povedal z malo be¬
sedami. Modrijani pravijo v nekem pregovoru:
„Končljivo nima z neskončljivim nobene euakošnosti,
ampak neskončno preseže končljivo na neskončni

195

način*. Tako je tudi hvala vseh nebeških in ze-
.. meljskih stvari končljiva in ima časno veljavo, za¬
hvala pa, ktero Sin Božji pri sv. maši Očetu ska-
zuje, je pa neskončna, in ima neskončno moč, in
neskončno veljavo. Ravno zavoljo tega je ona Bogu
( (  Očetu neskončno bolj všeč, kakor vse hvale nebes
in zemlje. To neskončno zahvalo skazuje Kristus
na altarju svojemu Očetu posebno Za-te, ako si pri
sv. maši, ter ti jo podeli kot tvojo lastnino, in to
lahko daruješ Bogu kot lastno hvalo. Ako to sto¬
riš, ne skazuješ Bogu končljive ali človeške, ampak
neskončno in božjo hvalo.

12. O Bogi ako bi mi le prav spoznali, kako
velik zaklad imamo v sv. maši, kako srečni bi mi
bili! kako presrečne bi se cenili! kako goreče bi
bili pri sv. maši! Sv. Pavel piše (1. Kor. 1. 4.) in
kliče vsem ljudem: ^Zahvalim Boga vselej za vas
zavoljo gnade božje, ktera Vam je dana v Kristusu
Jezusu; ker ste po njem v vsem obogateli, da vam
ne manjka nobenega daru*. Mi smo tedaj po sveti
maši tako obogateli, da nam ničesar več ne manjka
in mi moremo vse milosti obilno zajemati iz da¬
ritve sv. maše, v kteri so večji zakladi nebeških
bogastev shranjeni, kakor jih ves svet obsega, kar
lahko iz naslednjega spoznaš. Vse zahvaljevanja,
ktera skazuješ v molitvi in dobrih delih Bogu, se
glede na njegovo neskončno veličastvo in tvoje ve¬
liko zadolženje, ne morejo više ceniti, kakor ako
bi bil ti komu deset tisoč funtov zlata dolžan, pa
bi mu za plačilo prinesel samo deset vinarjev. Ako
L  si samo pri eni sv. maši pobožno nazoč, in daruješ

13*

196

Bogu le ono hvalo, ktero Sin božji svojemu nebe¬
škemu Očetu v sv. Duhu daruje, hvališ Boga bolj
in mu večo hvalo izrekuješ, kakor ga vsi nebeški
in zemeljski prebivalci morejo hvaliti. Kajti ti mu
dajo samo angelsko in človeško hvalo, ti mu pa
skazuješ božjo in neprecenljivo hvalo. Resnično
smo po sv. maši v vsem obogateli v Kristusu Je¬
zusu, tako sicer, da nam ničesar ne manjka v
kterikoli milosti.

13. V sv. maši imamo najvišo žgavno daritev,
najvišo hvalno daritev, najvišo zahvalno daritev,
najvišo prosivno daritev, najvišo spravno daritev,
najvišo zadostivno daritev in daritev zveličanja vsega
keršanstva. Sv. maša je največa korist vernih, naj-
serčniše veselje pobožnih, naj zdatniša pokora za
grehe, najmočnejša tolažba umirajočih in najboljša
pomoč umerlih. To in še veliko druzega imamo v
sv. maši in vsaka sv. maša se v teh različnih po¬
menih lahko daruje ali z vsako sv. mašo se zadobi
ves ta sad, in v resnici se lahko reče, da smo
po sv. maši v vsem obogateli v Kristusu Jezusu,
tako sicer, da nam ne manjka ničesar v kterikoli
milosti.

14. Tukaj moram k sklepu pristaviti, kar
Segneri (in Hom. Chr. disc. 12.) govori: »Premisli,

o kristjan! koliko smo dolžni Zveličarju zavoljo >
ustanovitve sv. maše; kajti brez nje bi ne mogli
biti Bogu dovolj hvaležni, ampak bi bili zmirom
nehvaležni za prejete dobrote". To je bila tedaj
neskončno velika ljubezen proti nam, da nam je dal
Kristus sredstvo, po kterem se lahko dostojno za- ^

197

hvaljujemo Bogu za mnoge dobrote. O da bi pač
to srečo dovolj cenili in si ž njo prav zlo koristili.
Ako smo pri sv. maši nazoči, je Kristus, kteri je
za nas zaklan, in Bogu Očetu darovan, naša last¬
nina; ako je pa Kristus naš, so tudi njegova za-
služenja naša. Mi jih tedaj lahko večkrat Bogu
Očetu darujemo in si tako težko breme, ktero nas
tako zlo teži, lahko polajšamo.

15. Te lepe besede bistroumnega očeta mo¬
ramo premišljevati in sami sebi koristiti. Ker one
nam jasno kažejo, kako veliko dobroto nam je Kri¬
stus skazal, ko ni le za nas sv. maše ustanovil,
ampak tako močno hvalno daritev naredil, da po
njej lahko vse prejete dobrote Bogu obilno pover-
nemo. Prepevam ti tedaj, o Kristus Jezus, in vse
stvari neskončno hvalo in veliko zahvalo, ker si nam
ustanovil sv. mašo in skazal brezštevilne milosti in
dobrote. V povračilo darujem tebi in po tebi presv.
Trojici vso hvalo in zahvalo, ktera se ti je skazo-
vala v vseh sv. mašah in se ti bo skazovala do
konca sveta. Prosim tudi vse zbore angelov in
svetnikov, da oni z nami tebi zahvalo prepevajo,
in te na vse veke hvalijo, slave in časte. Amen.

198

Štimajsto poglavje.

St.  maša je najkrepkejša prosivna
daritev.

1. V Mojzesovi postavi je Bog judom zapo¬
vedal, da naj v čast božjo ne darujejo samo žgav-
nih daritev, ampak tudi pomirivne daritve, da do¬
sežejo časne dobrote in si odvernejo škodljiva zla.
Te pomirivne daritve kakor tudi prosivne so bile
pri judih velike veljave. Darujoči take daritve so
zadobili veliko dobrot ter so si odvernili mnoga zla.

V 1. bukvah kraljev (7, p.) beremo: „Ko so
Filistejci Izraelove otroke hotli napasti, so rekli Sa¬
muelu, da naj za-nje k Bogu vpije. Samuel je pa
daroval za-nje jagnje in je vpil k Gospodu. Fili¬
stejci so se kar prestrašili, so bežali in bili so
udarjeni pred Izraelom". Ko je Bog ljudstvo udaril
s kugo, mu je daroval David mirno daritev in Bog
je odvernil od ljudstva strašno kugo; — in tako
beremo v sv. pismu, da je bilo ljudstvo večkrat
uslišano zavoljo pomirivnih daritev.

2. Ker je ljubi Bog terdovratnim judom tako
krepko prosivno daritev dal, koliko bolj smemo ter-
diti, da je kerščanstvu tem krepkejšo daritev poda¬
ril, da si po nji sprosimo mnogo telesnih in dušnih
dobrot od Boga in odvernemo mnogotero zlo. Ako

199

je jagnje, ktero se je v mirno daritev zaklalo in
darovalo, darujočim zadobilo toliko milost, ktero
moč mora pač nedolžno Jagnje božje imeti, ako se
za nas na altarju zakolje in ako ga mi z zakladom
njegovih zasluženj Bogu Očetu darujemo.

3. Koliko srečniša je Cerkev, kot shodnica
judovska! Kajti v shodnici so bile žgavne daritve v
spoznanje najvišje oblasti božje zapovedane, spravne
daritve v odpušanje grehov in prosivne, da so si od
Boga kaj sprosili. Vse te daritve so se morale
darovati vsaka na poseben način. Sv. Cerkev pa,
ako ima tudi le eno daritev, jo vendar lahko da¬
ruje v kteremkoli namenu in si več zadobi s to
edino daritvijo, kakor so si judje sprosili z vsemi
žgavnimi, spravnimi in prosivnimi daritvami.

4. Da se sv. maša iz raznega namena lahko
daruje, uči sv. Cerkev v Trid. zboru (ses. 22. c. 3.):
„Ako kdo terdi, da je daritev sv. maše samo hvalna
in zahvalivna daritev, ali samo spomin daritve na
križu, in ne tudi spravna daritev, ali: ona koristi
samo darujočemu, in se ne sme za grehe, kazni, v
zadostenje in za druge potrebe živečih in mertvih
darovati; naj se izobči iz Cerkve*. Te besede so
verski člen, kteremu ne sme nobeden nasprotovati,
ako hoče ostati ud edine Cerkve, ktera je steber in
podlaga resnice. Gotovo je tedaj, da se sv. maše
iz raznih namenov bero in da se po njih zadobi in
sprosi od Boga veliko milosti. Sem tedaj lahko pri
sv. maši ali jo brati dam v večo čast božjo, v
veče veselje Matere božje, v večo čast angelov in
svetnikov, v naše zveličanje in naš blagor, da si

200

sprosim ali ohranim zdravje, odvernem nesreče, v
odpušenje grehov, v poboljšanje našega življenja
in da si sprosim srečen konec i. t. d. Vse to lahko
prosim za prijatle in vse verne, tako sem tudi pri
tisti maši nazoč ali jo najmem v rešenje ubogih
duš v vicah.

5. Kako krepka da je ta prosi v na daritev,
nas uče bogoslovci, tako piše Marchant (Candelab.
mystico tr. 4. lect. 15. prop. 3.): „Daritev ima ne¬
skončno moč, da se kaj izprosi zavoljo neskončne
veljave in časti te daritve, in sicer je tako močna
ta daritev, da ni tako velike milosti ali dobrote,
ktera bi se ne mogla sprositi po darovanju te da¬
ritve. Tudi število oseb ni nikdar tako veliko, da
bi se jim ne sprosilo vsega, kar si žele, bodisi da
sami darujejo ali prosijo, da se v njihovem imenu
daruje in sicer zavoljo tega: ker Kristus najimenit-
niši darovalec, Bogu neskončno dopade, ker so za-
služenja, ktera se Bogu Očetu darujejo, neskončne
veljave, in ker njegovo terpljenje, njegova kri in
njegove rane neskončno veliko premorejo.

6. Jasno nam je toraj, odkod zajema sv. maša
toliko moč, namreč: iz častitljive osebe J. Kr., ki
kot naj imenitniši duhoven sam daruje in ker je to,
kar daruje: zasluženje, terpljenje in smert, nepre¬
cenljive vrednosti. Ker Kristus več daruje, kot Oče
tirja, kako bi mu Oče kako prošnjo odrekel?

7. S tem se strinja sv. Lavrenci Justinian
(Sermo de corp. Chr.), ko pravi: „Nobena daritev
ni veča, nobena koristnejša in nobena božjemu ve¬
ličastvu ljubša, kakor daritev sv. maše, v kteri se

201

rane našega Srednika: zaničevanje, bičanje i. t. d.
zopet poveličujejo in Očetu doprinašajo. Tudi se
mu daruje človeštvo njegovega Sinu, da bi spoznal,
koga da je poslal na svet, da bi zadobili po nje¬
govi priprošnji grešniki odpuščenje in spravo, pra¬
vični pa življenje 0 , če tedaj mašnik in ljudstvo,
ktero je pri sv. maši, nebeškemu Očetu predočuje
in daruje terpljenje, smert, rane in zasluge Kri¬
stusove, bodo pač lahko dosegli ti darovi vsako
pravično prošnjo.

8. V starem zakonu (Deut. 16.) je zapovedal
Bog sodnikom, da ne smejo nikakovih darov spre¬
jeti, ko je rekel: „Ne glej osebe, in ne jemlji daril;
zakaj darila oslepe oči modrih, in spremene besede
pravičnih". Po pravici je Bog prepovedal spreje¬
mati darove, ker je komaj mogoče, da ne bi bogato
darilo škodovalo pravičnosti sodbe; vsaj ga ni tako
terdega in surovega serca, ktero bi se z darili ne
omečilo in nagnilo darujočemu. Celo tehtnica ni
tako natanka, da bi se ne nagnila na tisto stran,
kjer leži denar. Kdo bi tedaj ne verjel, da nam
bo Bog naklonjen, ako mu pri sv. maši prinesemo
tako dragocen zaklad? Gotovo nima Bog ni želez¬
nega ni kamnitega serca, temveč nježno in milostno.
Kako bi bilo mogoče, da ne bi tako blagega daru,
svojega naj ljubšega Sina, z veseljem sprejel in
vidno zlajšal že izrečeno sodbo? Akoravno pravi
sv. pismo: „da darila oslepe oči modrih", vendar
ne smem reči, da taki darovi oslepijo oči naj mo-
drejšega Boga; po tem takem ne terdim, da Bog
zavoljo darovanja kake sv. maše začne drugače

202


soditi in spremljevati že izrečeno sodbo. Pri tem
namreč smo mi zagotovljeni, da se v tem vdeležuje
nekoliko tudi božja pravičnost, ker mora, ako je
iz naših rok prejela tako dragocen dar, ob enem
z božjo usmiljenostjo naše želje odobriti, in tako I
rekoč z lastno roko podpisati našo prošnjo, ker je
prejela od nas tako dragocen dar. Vsaj se je v
resnici zadostovalo božji pravičnosti.

9. Kiseli piše (Alveo. 2. cone. 36.): B Pri sv.
maši ne prosimo le za dobrote božje usmiljenosti,
temveč darujemo božji pravičnosti tudi plačilo, ktero
je Kristus zaslužil s svojim terpljenjem“, in na tak
način kupimo tako rekoč od Boga zaželjeno milost
za drago plačo. Pomisli toraj, kako dragoceno mi¬
lost darujemo pri sv. maši in kako drago kupimo
od Boga zaželjene dobrote. Darujemo mu blago
človeštvo Kristusovo, ktero je bilo v povzdigo božje
slave bičano, s ternjem venčano in križano. Daru¬
jemo mu človeško natoro, ktera je bila z božjo v
eno osebo združena in po tem zedinjenju neskončno
oplemenitena. Darujemo rane, solze in drago kri,
ktero je to blago človeštvo prelilo.

10. Ako bi bili natančni, bi morali spoznati,
da z daritvijo sv. maše Bogu več damo, kakor mo¬
remo s svojimi molitvami prositi, zatorej bi smeli
reči, da ga ni vzroka, zakaj ali na kak način bi
Bog mogel našo pravično prošnjo odbiti; kar mi
namreč prosimo, ni nič druzega, kakor kaj stvarje-
nega ali zemeljskega, kar pa darujemo, so same
božje in neprecenljive reči. Mar nam radodarni Bog,
ki je sam govoril, da bo bogato odškodoval požirek

203

merzle vode, ne bo poplačal, bo mu kelih, poki kervi
njegovega Sinu, ktero zopet preliva pri sv. maši,
pobožno darujemo ? Tudi kliče ta božja kri k Bogu
Očetu za gnado in prosi za usmiljenje.

11. Kristus je govoril pri zadnji večerji:
»Resnično, resnično vam povem, kar boste prosili
Očeta v mojem imenu, vam bo dal". Kje pa mo¬
remo Očeta v imenu Sinovem bolje prositi, kakor
pri sv. maši, pri kteri ga v lastni osebi predočujemo
Očetu, in z molitvami, ktere je na zemlji opravljal,
Očetu darujemo. Sv. Bonaventura pravi: (Tom. IV.
in Expos. Missae): »Če kakega vojvodo vjamejo,
ne izpuste ga pred, dokler se ne odkupi z velikim
zneskom denarja". Tako naj tudi mi Kristusa,
kterega imamo pri sv. maši tako rekoč vjetega, pred
ne izpustimo, dokler nam ne odpusti grehov in ne
obljubi nebes. Zato mašnik povzdigne Kristusa
altarju in kliče ljudstvu: »Glejte, tisti, kterega svet
obseči ne more, je naš jetnik. Nočemo ga pred
spustiti, dokler ne dosežemo, česar ga prosimo".
To je gotovo dober svet, kterega se lahko vsak
poslužuje in reče s starim Jakobom (Gen. 23.):
»Nočem te spustiti, dokler me ne blagosloviš".
Koliko premore zaupanje v sv. mašo, bomo razvi¬
dih v nekterih zgledih.

12. V letopisih kapucinskih se bere, da je
živela 1582. 1. v mestu Spelo pobožna žena, ki je
imela hudobnega moža, kteri jej ni le vsak dan
sramote delal, temveč jo je tudi mnogokrat pretepal
in ranil. Nekoliko let prenaša tako težavno živ¬
ljenje in skoraj obupa. — Nekega dne prideta dva

204

kapucina, Laktancij in Franc Nurzijski, v njeno
hišo- miloščine prosit, žena jima zdihovaje in jokaje
pripoveduje svojo nadlogo. Brata jo tolažita in
svetujeta, naj se podviza vsak dan k sv. maši iti in
darovati svojo revo s sv. mašo vred nebeškemu
Očetu ter jo zagotovita, da bo njen divji mož meh'
keji postal po moči sv. maše in njo zanaprej bolj
spoštoval. Žena obljubi to storiti, se jima zahvali
za svet ter ju obdari; nato gresta zopet dalje. Mož
je bil pa tako terd do nje, da jej ni nikdar dovolil,
ob delavnikih iti k sv. maši, kar je ženo zelo ža¬
lostilo, ker ni mogla spolnovati sveta onih bratov.
Kmalo potem se poda mož na dolgo pot, kar da
ženi priliko vsak dan iti k sv. maši. S posebno
pobožnostjo hodi v Cerkev in priporoča sebe in
svojega hudobnega moža med sv. mašo ter kliče iz
serca k Bogu, da bi njenemu možu druge misli
navdihnil. Ta pride prej nazaj, kakor se je ona
nadjala, in ko stopi v hišo ter deklo vpraša, kje
da mu je žena, odgovori strežnica, da je šla v
Cerkev, kamor je zahajala ves čas njegovega popo¬
tovanja. Hudobnež se jezi in tako razserdi, da jo
izroča hudiču in preti usmertiti. Ko stopi žena v
sobo, jo zagrabi z obema rokama ter jo hoče udu-
šiti. Žena kliče k Bogu in prosi Kristusa z močjo
sv. maše za rešitev in pomoč. In glej božjo po¬
moč; roke razserdenega moža zastanejo in ni mo¬
gel ne žene zadušiti ne rok od nje odtegniti. To
ga še bolj razjezi, meni, da je njegova žena čarov¬
nica in si na vso moč prizadeva, umoriti jo; a
njegove roke postajajo zmirom bolj merzle in terde.

205

Tu še le spozna kazen božjo, kesa se svojega greha
in obljubi ženi poboljšanje, če ga s svojo molitvijo
reši te kazni. Žena pa koj ne verjame njegovim
besedam in obljubam ter si misli, rajši imam hro-
movega moža kot pa ljutega mučilnika. Vendar jej
pa mož z vso resnobo obljubi, svoje hudobno živ¬
ljenje poboljšati ter jo spoštovati kot svojo za¬
konsko ženo. Oba se združita v molitev in z oblju¬
bami kličeta božje usmiljenje, dokler se jima res
ne spolni prošnja. Kazen je možu toliko koristila,
da je svoje obnašanje premenil, ženo bolj čislal in
večkrat celo z njo k sv. maši šel.

13. Res je, in vsak lahko skusi v svojem živ¬
ljenju, če le na to paziti hoče, kar piše Molina
(tract. 3. c. 10. §. 1): „S tako prijetno in drago¬
ceno daritvijo sv. maše, more človek vse, česar si
želi za svojo zveličanje, dobiti od Boga in njegovih
svetnikov, in ni drugega pomočka, s kterim bi go-
tovejše prišel do svojega namena, če se pomoči
potreben prikaže pred svojim večnim Očetom, nego
je najsvetejši dar sv. maše“. To pa je ravno, kar
menimo, da smo v tem poglavju zadosti dokazali.
Zakaj pri sv. maši ne moli samo človek, ampak z
njim in zanj mašnik, angeli, da! Kristus sam. Člo¬
vek ne moli samo, temveč prinese Gospodu tudi
dar, ki je njemu enako neskončen, če bi se mu
toraj pri taki priliki prošnja odrekla, kedaj in kje
bi se mu potem uslišala? Zato je resnično, da si
človek ne more z nobenim drugim sredstvom pri¬
dobiti, kar se mu odreče po daritvi sv. maše.

14, Znal bi morebiti kdo vprašati: če je

206

sv. maša tako draga daritev, od kod tedaj to, da
Bog tistih ne usliši, kteri mu jo darujejo? Na to
vprašanje odgovori o. Gobat (Alph. de Sac. aud.
num. 74.): *Vsi ne prejmo, kar prosijo, akoravno
namreč lože s sv. mašo Boga izprosimo, kakor s čim
drugim, vendar odvisi vspeh sv. maše od nekterih
pogojev, ki se pri malokterih dobe“. Še bolj jasno
naznani to kardinal Bona (de misša c. 1. §. 9.):
„To je že v natori molitve, da ima prošeni pro¬
stost, po svoji volji ali dati ali pa odreči. Pri pro¬
šnji navedemo sicer vzrok, in mislimo, Boga ome¬
čiti, toda prisiliti ga ne moremo, da bi nas uslišal.
Zavolj tega pa vendar sv. maša ne zgubi svojih
vspehov“. če tedaj tega, kar prosimo, ne prejmemo,
bomo gotovo kaj drugega dobili, kar nam je še
koristneje; in če tudi tega v tistem trenutku ne
prejmemo, nam bo pa došlo v tistem času, kterega
je Bog odločil. Zato si naj ne domišljujemo, da
moramo koj pri pervi nazočnosti pri sv. maši vsaktero
gnado ali milost zadobiti, temveč potrebna je, kakor
pri vsaki molitvi, tudi tu stanovitnost in nadalje¬
vana gorečnost, sv. mašo s pobožnostjo obiskovati.

15. Iz odgovora Kristusovega sv. Jederti (lib.
3. Revel. 33.) to lahko sprevidimo. Ko je enkrat
prašala Kristusa: „kako je to, da moja molitev to¬
likokrat nima vspeha?“ jej odgovori: „če jaz, ki
sem nezapopadljiva modrost, včasih tvoje molitve
ne uslišim po tvojih željah, zaukažem pa vselej
koristnejše stvari za to, ker ti zavoljo človeške
slabosti ne moreš razločiti boljših reči“. S tem je
hotel reči: Ker ne veš, kar je tebi ali drugemu

207

koristno, zato ti ne dam vselej, kar prosiš, ampak
samo to, kar v svoji božji modrosti spoznam kot
koristno in dobro za-te ali za druge. — Drugi pot
je vprašala Kristusa: „Kaj koristi mojim prijatlom
da tako zelo zanje molim, če pa ne vidim pobolj-
šanja?* In Kristus odgovori: „Ne čudi se, da ne
vidiš očitnega sadu svoje molitve; kajti način usli-
šanja vravnam po svoji neskončni modrosti. Vendar
pa ti rečem: kolikor pogostnejše se za koga moli,
toliko blažji bo postal, ker nobena zvesta molitev
ne ostane brez sadu; pot moje milosti je namreč
skrivnostna*. (Lib. 3. Rev. c. 30. §. 15.)

16. S tem odgovorom se lahko tolažimo, ker
Kristus zagotavlja, da nobena pobožna molitev ne
ostane brez sadu in plačila, če pa nobena molitev
ne ostane brez sadu in plačila, kakor Kristus pravi,
kako bi mogla potem kaka brana ali slišana sveta
maša biti brez sadu, ko je vendar sv. maša naj
boljša molitev na svetu, kar bomo pozneje obširneje
slišali. Pa vedi dobro, da je Kristus govoril: „ no¬
bena zvesta molitev ne bo brez sadu*. Zvesta mo¬
litev pa obstoji pred vsem v tem, da se opravlja
z največjim zaupanjem in gorečnostjo. Kdor pa
brez zaupanja moli, bo malo ali nič dobil, kakor
se vidi iz naslednjega zgleda.

17. V životopisu sv. opata Severina piše Surij
(2. januar): „Nekdaj obsedi v okolici grada Kotul-
skega nebrojna množica kobilic in naredi veliko
škodo na sadju in drevju. Ljudstvo se zateče k
svetniku ter ga prosi, naj bi jim s svojo molitvo v
tej hudi sili na pomoč prihitel. Sočutni opat po-

208

kliče ljudstvo v Cerkev, ga opominja k pokori in
molitvi ter konečno reče: „Ker boljše molitve ne
poznam, kot je daritev sv. maše, zato jo hočem
zdaj v odvernitev te nadloge opraviti in vas opo¬
minjam, da v ta namen z menoj vred sv. mašo
Bogu darujete in zvesto v sv. daritev zaupate”.
Stiskano ljudstvo res pridno spolni ta opomin iz-
vzemši enega samega občana, ki je rekel ljudstvu:
Vaše upanje je zares prazno in zastonj; ker če
ste pri vseh sv. mašah in ves dan molite, vendar
se ne bo s tem ni ena kobilica prepodila. Po teh
besedah se poda domu, opravlja svoje delo, drugi
pa vsi ostanejo v Cerkvi, so s posebno pobožnostjo
pri sv. maši in prosijo za odvernitev te šibe. Po
opravljeni pobožnosti gredo vsi na svoje njive gle¬
dat, kaj so dosegli s pobožno nazočnostjo pri sv,
maši in glejl naenkrat se vzdignejo vse kobilice in
letč proč, nad čemur se serčno vesele in s pov¬
zdignjenimi rokami Boga hvalijo. Maloverni občan
je tudi nazočen, vidi v svoje začudenje vse kobilice
se vzdigniti v zrak, in komaj verjame svojim očem.
Da bi pa spoznal greh svoje nezaupnosti in prejel
zasluženo kazen, glej, kar se verne vsa tropa ko¬
bilic, ki je bila že odletela, leti na njegovo njivo
in jo jame popolnoma pokončavati. Z žalostnim
sercem gleda ubogi občan svojo revo, kliče k Bogu
s solznimi očmi, ali pomoči izprositi ne more; ker
ne vzlete pred proč, dokler niso objedle vse njive.

18. Iz tega popisa Surijevega se dvojno učimo:
pervič, moč sv. maše in pa zaveržljivost njenega
zasramovanja in zasmehovanja. Ne posnemajmo

209

toraj tega malovernega občana, ampak pobožno
ljudstvo in stavimo veliko zaupanje v sv. mašo.
Poslušaj toraj, kako nas resno opominja sv. Pavel
(Hebr. 12. c.): „Z zaupanjem tedaj stopimo pred
milostni prestol, da zadobimo usmiljenje in o pra¬
vem času najdemo pomoč“. Kje pa je milostni
prestol, h kteremu nas sv. Pavel vabi? Nebo ni,
ker gori ne moremo stopiti; tudi ni milostni pre¬
stol, ki je bil na skrinji zaveze, ker ta je bil le
podoba našega milostnega prestola; temveč ta pre¬
stol je sveti altar, na kterem se daruje Jagnje božje
in za nas življenje da, da bi nam milost in usmi¬
ljenje izprosilo. K temu prestolu pristopimo vsak
dan, in tukaj iščemo pomoči v svojih potrebah. Pri¬
stopiti pa moramo s pobožnostjo, s spoštovanjem
in z zaupanjem; ker je prestol milosti, ne pa ma¬
ščevanja, — prestol usmiljenja in ne pravičnosti;
je prestol, kjer najdemo pomoč, ne pa zaverženja,
in če imaš kaj prositi pri sv. maši, govori prav
zaupno: Glej, o usmiljeni Oče! med to sv. mašo
stopim k tvojemu prestolu, da dobim usmiljenje za
svoje grehe in pomoč prejmem v svoji nadlogi. Naj
višje zaupanje imam na daritev sv. maše in se
terdno nadjam, z njeno daritvijo vse prejeti od tebe;
ker je vrednost te daritve neskončna; dar, ki se ti
daruje, je po svoji ceni neskončen in zato mora
tudi moč sv. maše neskončna biti. Ta trojna ne¬
skončnost tebe, o moj Bog, omejuje, in te tako
rekoč sili meni skazati naprošeno dobroto (če ni
zoper čast in zveličanje). Zato te prosim z naj
večim zaupanjem po neskončni dopadljivosti, ktefo
Razi. sv. m. 14

210

imaš nad sv. mašo, da mi dodeliš k svoji večji časti
prošeno milost in pomnožiš moje zaupanje v mi-
lostipolno sv. mašo. Amen.

Petnajsto poglavje.

Sveta maša je naj močnejša spravna
daritev.

1. Da hudobna človeška natora, ki tolikokrat
greši, spravne daritve potrebuje, nas um uči, in ča¬
stitljivi očaki so to spoznali že pred Mojzesovim
zakonom. O pobožnem Jobu beremo, da je vsak
osmi dan svojih desetero otrok k sebi poklical, jih
blagoslovil in opravil za-nje spravno daritev; rekel
je sam pri sebi: ^Morebiti so se moji sinovi pre¬
grešili s svojimi dnevnimi deli in Boga preklinjali

v svojem sercu". Iz tega vidimo, da so stari očaki .
,že po navodu svoje pameti vsemogočnemu Bogu
doprinašali spravni dar in ga prosili odpuščenja. V
Mojzesovi postavi je Bog sam ukazal spravno da¬
ritev (Lev. 5.), ko je rekel: „0e je kdo grešil, naj
daruje jagnje in duhoven naj moli zanj in njegov
greh, ako pa ne more darovati živinčeta, naj daruje
dva goloba in sicer enega v žgavni in enega v
spravni dar, duhoven pa naj zanj in za njegov greh
prosi, in mu bo odpušeno 11 .

2. Če je stari zakon, ki je le senca novega, ^

211

v tolažbo in zveličanje judo v imel spravno daritev,
gotovo se še bolj spodobi, da ima tudi Cerkev ali
kerščansko ljudstvo spravno daritev, in toliko bolj
imenitno, kolikor višje stoji kerščanstvo nad judov¬
stvom. Kervava daritev na sv. križu ima sicer ne¬
skončno spravno moč — je postavljena v sredi
zemlje in časa kakor studenec sprave, toda bilo je
tudi želeti, da se je milost sprave naklonila vsa¬
kemu dnevu in vsaki občini posamezno; zato se je
zahtevala druga spravna daritev, ktera bi se lahko
za naše vsakdanje grehe darovala. O tem govori
katoliška Cerkev (Trid. Sess. 22. c. 1.): „ Akoravno
se je Kristus s svojo smertjo na altarju križa samo
enkrat daroval v neprenehljivo rešitev, vendar ni
nikakor hotel s svojo smertjo razrušiti svojega du-
hovstva; zato se je imenoval pri zadnji večerji,
preden je bil izdan, duhovna po redu Melkizede-
kovem, je daroval svoje telo in kri pod podobami
kruha in vina Bogu Očetu, in ko se je bil dal pod
temi znamnji svojim aposteljnom v jed, je zapove¬
dal njim in vsem njihovim naslednikom v duhovstvu,
da naj tudi oni darujejo, rekoč: „to storite v moj
spomin*, tako je katoliška Cerkev od nekdaj razu¬
mevala in učila*.

3. To so besede sv. kat. Cerkve, s kterimi
nam pove, da je Kristus pri zadnji večerji resnično
sv. mašo postavil in zapovedal svojim aposteljnom
in mašnikom jo obhajati. Vzrok pa pristavi Cerkev
z besedami: „Da bi svoji ljubljeni nevesti, Cerkvi,
zapustil vidno daritev, s ktero bi se predočeval ker-
vavi dar, ki se je imel na križu doprinesti, in ktera

14*

212

naj bi pokazala svojo zveličavno moč v odpuščenji
naših vsak dan storjenih grehov". Te besede so
verski člen, kteremu nihče ne sme oporekati in nam
jasno kažejo, da je sv. maša spravna daritev, ker
jo je Kristus v ta namen postavil, da bi njegova
Cerkev imela daritev za odpuščenje vsakdanjih
grehov. O, gotovo zveličavna naredba! kako srečna
je katoliška Cerkev, ki ima tako mogočno spravno
daritev!

4. Da je sv. maša res prava spravna daritev
in da se opravlja v odpuščenje' grehov ljudstva, po¬
kaže mašnik s tem, da globoko priklonjen v začetku
sv. maše na glas moli očitno spoved, da se trikrat
na persi poterka in potem, ko je strežnik v imenu
ljudstva to tudi storil, nad ljudstvom govori: „Usmili .
naj se vas, vsemogočni Bog in po odpuščenju vaših
grehov naj vas pripelje v večno življenje. Amen 8 .

Na to se zaznamova s sv. križem, rekoč: »Milost,
odvezo in odpuščenje naših grehov nam dodeli vse¬
mogočni in usmiljeni Gospod. Amen". Kmalo po¬
tem glasno kliče usmiljenje božje za odpuščenje
grehov, ko govori: »Gospod, usmili se nas! Kriste,
usmili se nas!" Ni-li to pohlevno in pobožno kli¬
canje, ktero prodere do božjih ušes v nebesih in
nam izprosi usmiljenje in spravo?

5. Tudi v mnogih skupnih, tihih in sklepnih f
molitvah prosi mašnik za odpuščenje grehov in spravo

s pravičnim Bogom. Glasno tudi reče trikrat:
»Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se
nas!“ kar jasno priča, da je sv. maša spravna da¬
ritev in da se bere v odpuščenje grehov.

213

6. O tem piše Marchant (in Candel. myst. tr.
4. 1.15. pr. 4.) tako-le: „Kakor je terpeči Kristus
grehe vsega sveta na-se vzel, da bi jih izbrisal s
svojo kervjo, ravno tako mi nanj pokladamo, kakor
na klavni dar, ki se na altarju žertvuje, svoje grehe,
da bi se namesto nas zanje spokoril”. To pokaže
duhoven že pri začetku sv. maše, ko se na stop¬
nicah altarjevih prikloni in se v pohlevnem duhu ne¬
beškemu Očetu predstavi, kakor da bi bil obložen
z grehi vsega ljudstva, da bi mogel giniti usmiljeno
serce Očetovo. Na tak način predstavlja Kristusa
na oljski gori, ki je zavoljo velike teže človeških
grehov, ki mu je bila naložena, na obraz padel,
kervavi pot potil in klical k svojemu Očetu za
spravo. Tako moli tudi mašnik, namestnik Kristu¬
sov, za svoje in vseh nazočnih grehe, za ktere se
kupna cena, ki se je enkrat že za naše odrešenje
plačala, zopet ponovi in zasluži, da se naše vsak¬
danje zadolženje izbriše.

7. Te besede so tako lepe in tolaživne, da bi
lahko vsak grešnik zajemal iz njih posebno goreč¬
nost za sv. mašo. Saj sprevidi iz tega, da Kristus
njegove storjene grehe na-se vzame, jih izbriše s
svojo sv. kervjo proseč svojega Očeta namesto
grešnika in zanj daruje bogat zaklad človeškega
odrešenja in tako zanj odpuščenje dobi.

Poslušajmo pa zdaj še, kaj o tej spravni da¬
ritvi sveti očetje govore, in kako jo razlagajo.

8. ' Sv. apostelj Jakob piše v svoji sv. maši:
»Darujemo ti, o Gospod! nekervavo daritev za svoje
grehe in slabosti ljudstva”. Vedi toraj, da veliko

214

grehov storimo, ki jih zavoljo nespameti ne spoz¬
namo in se jih tudi ne spovemo, a vendar se mo¬
ramo za-nje odgovarjati. Da so pa ta nezavedna
djanja vendar le grehi, se učimo od Davida, za njih
odpuščenje prosečega (24. ps.): »Ne spomni grehov
moje mladosti in moje nevednosti". V 18. ps. go¬
vori: »Kdo spozna pregreho? Očisti me mojih skriv¬
nih grehov in zavoljo ptujih zanesi svojemu hlapcu*.
Da toraj ne pridemo neočiščeni svojih skrivnih gre¬
hov pred božje obličje, zato moramo pridno hoditi
k sv. maši, o kteri pervi škof jeruzalemski, sveti
Jakob, priča, da se daruje za grehe, ktere je ljudstvo
storilo v nespametni nevednosti.

9. Ravno tako piše Marchant (Cand. myst. tr.
4. lect. 13. prop. 4.): »Daritev sv. maše, ki se
Bogu daruje, služi tudi za smertne grehe, posebno
pa za nezavedne grehe, t. j. za tiste, kterih se pri
skerbnem izpraševanju vesti vendar ne moremo
spomniti. Sv. maša ne izbriše grehov, temveč nam
pridobi kesanje, posebno zavoljo nezavednih gre¬
hov". — Sv. Gregorij piše: »Pravični se ne boje za-
rad svojih spoznanih grehov, ker so se tistih spo¬
vedali in zanje pokorili; boje se tem bolj zbog svojih
nezavednih grehov, o kterih pravi sv. Pavel (1. Kor.):
»Nič sicer nimam na vesti; toda v tem nisem opra¬
vičen: Gospod pa je, ki me sodi (ki ima bistreje
oči, kot jaz)“. Ker moramo mi revni ljudje pri
sodbi velik strah in nevarnost prestati zavoljo ne¬
zavednih grehov, zato je koristno, da vse sv. maše
Bogu darujemo za odpuščenje neznanih grehov. To
ima tudi mašnik v mislih, ko govori (Dom. V. p.

215

Ep. in Secr.): »Darujemo ti, o Gospod! klavni dar
sprave, da se nas usmiliš in naše grehe odvežeš".
Ker ne poznamo svojih grehov, zato se jih tudi ne
moremo spovedati mašniku; spovemo se jih pa na¬
sproti Bogu in mu darujemo sv. mašo za spravo,
ker ga prosimo, naj bi nam jih izbrisal.

10. Sv. papež Aleksander piše o spravni da¬
ritvi (I. Ep. I. c. 4.): »S to daritvijo se Gospod po¬
tolaži in odpusti tudi naj večje grehe". Čuj tedaj,
kako lahko zadobiš z daritvo sv. maše odpuščenje
svojih grehov, kar bi razun sv. maše ne bilo mo¬
goče. Sv. papež in mučenik Julij pravi (Ep. ad
Episcp. Aeg.): »Vse hudobije in grehi se zbrišejo z
obhajanjem te daritve". Ali ni to tolaživno za vsa¬
kega grešnika, ako sliši, da mu bodo zbrisani vsi
grehi brez razločka z daritvo sv. maše. Tudi sv.
Atanazij govori o tem tako-le (Orat. pro def.):
»Daritev nekervave klavne žertve je sprava za naše
grehe“. Cele bukve bi napolnil, ko bi hotel vsa
mnenja sv. očetov navesti; zato naj samo še tu pri¬
stavim , kar je določila sv. Cerkev v tridentinskem
zboru (ses. 22. c. 2.): „Sv. zbor uči, da je daritev sv.
maše resnično spravna daritev in da ako z dobrim
sercem in terdno vero, s strahom in spoštljivostjo, z
žalostjo in kesom pred Boga stopimo, usmiljenje do¬
sežemo. Z obhajanjem te daritve podeli nam po¬
tolaženi Gospod milost in dar pokore, in odpusti
hudobije, še celo naj veče grehe 1 '. Kako tolaživne
in sladke so te besede! Kak blagor in kaka mi¬
lost izhaja iz tega cenjenega daru! Kako veliko
hvalo in slavo smo Kristusu dolžni, ker nam je za-

216

pustil tako močno daritev, s ktero nam je mogoče
potolažiti jezo božjo.

11. Tu bi pa znal kdo vprašati: „Čemu pa je
spravDa daritev, ker lahko brez nje s pravim kesa¬
njem jezo božjo potolažimo?“ Odgovorim, da je
sicer res, da s pravim kesom jezo božjo lahko po¬
tolažimo; toda od kod pa dobi grešnik resnično ke¬
sanje? Iz samega sebe mu je tako malo mogoče,
kakor se mertev sam ne more obuditi, ker če bi
grešnik sam od sebe mogel obuditi pravo kesanje,
bi se jih le malo pogubilo, ker bi slehern na
smertni postelji obudil kes in žalost in bi z Bogom
spravljen umeri.

S pridnim poslušanjem pridig in z branjem
duhovnih bukev vtegnemo sicer pravi kes obuditi
pa ne brez posebne milosti božje. Razžaljeni Bog
nam ni dolžan dati te milosti in je tudi ne da, ako
ga zanjo ne prosimo. Pa nič Boga bolj ne gane
ne v nebesih ne na zemlji, nam podeliti to milost,
kakor daritev sv. maše. O. Gobat (in Alphab. Sacr.
aud. n. 528.) govori: „Sv. maša je pričujočim sprav¬
na daritev, ker jim podeli Bog milost, da morejo
to storiti, kar jim je potrebno, da prejmejo odpu-
ščenje smertnih grehov 1 *. Bog jim namreč podeli
milost, da svoje grehe prav spoznajo, jih obžalujejo
in se jih spovedo.

12. Kako lahko se z daritvijo sv. maše zadobi
odpuščenje, povedo besede, ktere je govoril Kristus
k sv. Jederti (lib. 4. c. 75.), ko se je pela veliki
teden antifona: „Darovan je bil, ker je sam hotel* 1 .
Rekel je namreč: „Ako veruješ, da sem bil na križu

217

darovan Očetu, ker sem hotel tako darovan biti,
verjemi tudi, da sem vsaki dan pripravljen s tisto
ljubeznijo za vsakega grešnika darovati se svojemu
Očetu, kakor sem se daroval na križu v zveličanje
vsega sveta. Zatoraj vsak grešnik, naj bo še s tako
težkimi grehi obložen, lahko zadobi odpuščenje, ako
daruje mojemu Očetu moje nedolžno terpljenje in
smert in zraven veruje, da zadobi s tem odpušče¬
nje grehov“.

13. O zares sladke in tolažljive besede bož¬
jega učenika! Se tedaj sme v resnici verjeti, da
je ljubezen Kristusova tako močna, da se želi vsaki
dan darovati nebeškemu očetu za vsakega grešnika
posebej s tisto ljubeznijo, s ktero se je daroval na
križu v zveličanje vsega sveta? On tedaj hrepeni
pri vsaki sv. maši z neizrekljivo ljubeznijo za nas
ljudi darovati se! Spolni tedaj sveto hrepenenje
Kristusovo, o revni grešnik! Daruj vsaki dan, ne
le enkrat, temuč večkrat Bogu očetu nedolžno
terpljenje in bridko smert njegovega ljubega sinu
zase ter zaupaj na obljubo Kristusovo, da zadobiš
odpuščenje grehov. To lahko storiš pri sv. maši,
pa tudi zunaj sv. maše, z ustmi ali s sercem.

14. Ako je že ta duhovna daritev tako mo¬
gočna, kako mogočna in silna je še le prava dari¬
tev pri sv. maši? Pri sv. maši ne daruješ Kristusa
le z besedo ali v duhu, temuč daruješ ga po maš-
nikovih rokah resnično in telesno; daruješ namreč
ravno tisto, kar daruje mašnik; on pa daruje pravo
telo in pravo kri Jezusa Kristusa in sicer v imenu
vseh pričujočih, vseh vernih; precej po povzdigo-

218

vanji moli mašnik: „Spominjarao se mi tvoji slu¬
žabniki, tvoje sveto ljudstvo, o Gospod, tvojega sve¬
tega terpljenja i. t. d. ter darujemo tvojemu ne¬
skončnemu veličastvu tvojih darov in milost čisti
f dar, sveti f dar, brezmadežni f dar“. (Od te
daritve več v 25. pogl.)

15. Kristus je rekel o spravni daritvi sveti
Mehtildi (lib. 5. Revel. c. 18.): „S tako krotkostjo
pridem k sv. maši, da ni tako velikega grešnika
pričujočega, da bi ga ne prenašal poterpežljivo in
ako le želi, mu z veseljem odpustim vse grehe*.
Te ljubeznjive besede nam kažejo, kako močna
spravna daritev je sv. maša, da celo Kristusa po¬
tolaži; in ako še tako velik sovražnik njegov k sv.
maši pride, ga ne zaverže, ga ne zaničuje, ampak
z razpetimi rokami ga objame, kakor iiajdražjega
prijatla in ako le skesano zdihne zavolj svojih
grehov, mu jih rad odpusti.

16. V življenju starih očetov (lib. 5. in fine)
imamo o tem lepo povest. O sv. Pavlu pušavniku
beremo, da je prejel od Boga milost, zvediti tudi
najskrivnejše misli serca; zato se je vstopil v ne¬
deljo, ko so šli pušavniki v Cerkev pred vrata, in
ako je vidil koga obteženega z grehi, mu je to ra¬
zodel ter ga opominjal k poboljšanju. Ko nekdaj
zopet stoji pred cerkvenimi vrati, vidi nekoga priti
s černim obličjem in temnim telesom; hudiči ga
peljejo vklenjenega ter ga sem in tje vlačijo. Nje¬
gov angel varh pa stopa žalostno od zadej. Sveti
Pavel začne britko jokati, se terka na persi in ob¬
žaluje žalostni stan revnega grešnika. Pušavniki

219

pridejo k njemu in ga prosijo, naj gre k sv. maši;
toda on ostane med vratmi ter milo joka in zdi¬
huje. Ko po sv. maši duhovniki odidejo iz Cerkve,
pazi zopet na omenjenega grešnika, pa vidi, da ima
svitlo, jasno obličje in njegov angel varh stopa
vesel zraven njega. Tedaj poskoči sv. Pavel veselja
in zakliče: „0 neizmerno božje usmiljenje! o ne-
zapopadljiva dobrota!" Potem stopi na stopnjice in
reče: ^Pridite, o bratje in glejte čudež božji; po¬
slušajte kaj se je prigodilo. Vidil sem tega moža
černega, obdanega s hudiči, ko je šel v Cerkev; ko
se zdaj vrača iz Cerkve, je lep in njegov angel
varh stopa z njim". Na to pravi svetnik unemu
možu: „I)aj Bogu čast in odkrij nam svoj stan".
Mož odgovori: „Velik grešnik sem in dolgo časa
sem nespodobno živel. Ko sem pa slišal danes v
listu besede preroka Izaija (1. 16.): „Umite se,
očistite se, hudobnost svojih misel spravite spred
mojih oči i. t. d.; ako bi bili vaši grehi kot škerlat,
bodo beli kot sneg", sem zdihnil pri teh bese¬
dah k Bogu: O Bog! ti si prišel na svet, da bi
zveličal grešnike, spolni to obljubo nad menoj rev¬
nim grešnikom; te misli so me navdajale pri sveti
maši in sklenil sem: Gospod! obljubim ti terdno,
d*tega greha ne bom storil nikdar več! O Gospod,
sprejmi me! s temi besedami sem šel iz Cerkve".
Ko drugi to slišijo, vpijejo glasno: Kako velika so
tvoja dela, o Gospod! ker ti spreoberneš grešnika
z močjo sv. maše ter ga zopet milostljivo sprejmeš.

17. Zdihniti moramo s pobožnimi pušavniki:
O častitljiva daritev sv. maše, kako velika je tvoja

220

moč in kako mogočno tvoje delo v spreobernjenji
grešnikov! Koliko terdovratnih grešnikov se je po
tebi spreobernilo in se rešilo večnega pogubljenja!
Ali nismo tedaj Zveličarju dolžni velike hvale, ker
nam je zapustil tako mogočno in drago daritev
sprave, s ktero razžaljenega Boga potolažimo in
plačamo dolg za grehe. Kako nepopolne so proti
ti daritvi živalske daritve starega zakona, ki so le
senca in predpodoba spravne daritve nove zaveze,
ki niso imele moči le en greh zbrisati, pa so ven¬
dar večkrat veliko stale. Sv. Pavel piše v listu
do Hebrejcev (10. pogl.): »Nemogoče je, da bi bili
s kervjo juncev in kozlov grehi odvzeti". Ko bi
pa morali za vsak greh darovati le eno ovco, kje
bi dobili zadosti ovac? Ker imamo tedaj tako
močno daritev, da z njo brez denarja lahko pla¬
čamo dolg za vse grehe, kako hudo se pregrešimo,
če to daritev iz malomarnosti in lenobe zamudimo!
Kaj bi bili storili, ko bi živeli pred Kristusovim
rojstvom ? Koliko krivico storimo, ker toliko sv. maš
zamudimo ter odlašamo pokorjenje za grehe na
drugi svet? Zadostuj tedaj za svoje pregrehe z
novo gorečnostjo in daruj Bogu spravno daritev
kolikorkrat vtegneš.

Kako sv. maša pridobi odpuščenje grehov in
spreoberne terdovratne grešnike.

18. Da ima sv. maša moč sprave z Bogom,
spričuje sv. Tomaž Akvinski (part. 3. q. 49. art. 4.),
ko piše: »Pravi sad svete maše je ta, da se po

221

nji z Bogom spravimo". To nam dokazuje s sle¬
dečo priliko: „Kakor odpusti človek storjeno mu
škodo, ako se mu da velik dar ali se mu skaže
kako dobro delo, ravno tako se spravi Bog z nami
zavoljo prijetne službe, ktero mu skažemo s sveto
mašo in zavoljo prijetnega daru, kterega mu ska¬
žemo z daritvijo telesa in kervi Kristusove". To
so besede angelskega učenika, ktere poterjujejo
sv. pismo in vsi učeniki.

19. Ko je očak Jakob svojega brata Ezava
razžalil, ker mu je vzel očetov blagoslov in pravico
pervorojenstva in se je bal, da se bo Ezav mašče¬
val nad njim, je rekel sam pri sebi (gen. 32.):
„Z darili ga bom potolažil, morebiti se bo dal spra¬
viti z manoj". Poslal mu je velblodi, osle, vole,
krave in ovce in je spravil s tem razserdenega
brata. Ako pa ti pri sv. maši daruješ nebeškemu
očetu čednosti in zasluženje, terpljenje in smert,
rane in bolečine njegovega sinu, ga bodeš gotovo
ložje spravil, kot Jakob Ezava, svojega brata, ker
ti darovi so neskončne vrednosti in Bogu Očetu
silno všeč. Tvoji grehi vpijejo za maščevanje, pri
sv. maši prelita kri pa vpije za usmiljenje; ker je
pa to vpitje močneje, predere tudi dalje kot tvoji
grehi. Zato govori Albert Veliki (de Euchar. dist.
2. tr. 2. c. 1.): „Vso božjo jezo in nevoljo zbrišemo
s to drago daritvijo".

20. Da moč sv. maše skesane grešnike zopet
z Bogom spravi, nad tem nihče ne dvomi. Nastane
pa tu vprašanje: ali spravi tudi nespokorne grešnike
z Bogom? ali se spravi z Bogom, ki je v stanu

222

nespokornosti in smertnega greha pri sv. maši, ali
jo da za-se brati: ali si s tem zadobi spravo in
milost božjo ? Ne! ker noben grešnik ne pride iz
greha v milost božjo, razun z resničnim kesanjem.
Ako je tedaj grešnik brez kesanja pri sv. maši ali
jo da brati za-se, ostane brez sprave in v grehu,
kakor poprej.

21. Lahko bi kdo vprašal: „Kaj pa grešniku
pomaga taka sv. maša?“ Odgovor: Koristi mu prav
veliko, časno in večno, varuje ga nesreče, pridobi
mu veliko blagra in sreče. Vzrok je, ker po ka¬
toliškem nauku ljubi Bog po svoji neskončni dobrot¬
ljivosti tudi najmanjšega dobrega dela ne pusti brez
plačila, toliko manj še sv. mašo, ki mu je najljubša
daritev. Vsaka sv. maša zasluži večno plačilo; ker
pa 'grešnik večnega plačila ne more biti deležen,
mu poverne ljubi Bog po svoji dobroti časno, da
mu podeli srečo, ga obvaruje nesreče. Tako mu
koristi vsaka sv. maša, pri kteri je bil pričujoč,
vsaj na časnem blagu.

22. Pa tudi duhovnih darov mu podeli sv.
maša; ker po nauku bogoslovcev in učenih sprosi
sv. maša milost božjo, da pride grešnik k spoznanju
in sovraži smertni greh. Pridobi mu tedaj božjo
pomoč, ktera ga nagne k kesanju ter ga tako reši
greha. Beremo (Rhodus disp. I. de Missa p. 3.
lect. I.): »Pomoč božja, ktera se zasluži pri sv. maši,
ni pri vsakem enaka; ako grešnik, ki je pri sv.
maši ali za kterega se daruje, ni popolno terdo-
vraten, ampak ima voljo pravi kes obuditi, zadobi
pri sv. maši novo pomoč, da pride hitreje do pra-

223

vega kesanja, če je pa popolno oterpnjen ter ima
sklep še dalje v grehu živeti, mu sicer Bog ponuja
pri sv. maši svojo pomoč, ktere bi mu sicer ne
ponudil, pa grešnik jo zaničuje in zaverže ter si
s tem naklada novo težko odgovorno st “.

23. Akoravno tedaj grešnik ponujano mu pomoč
in milost božjo zaverže, ostane vendar sv. maša
spravna daritev. O tem uči sv. Cerkev (Trid. s. 22.
c. 3.): „Ako bi kdo rekel, da sv. maša ni spravna
daritev, naj bo izobčen". Imenuje se spravna da¬
ritev, pravijo bogoslovci, ker podeli grešniku iz za-
služenja Kristusovega pomoč, da svoje grehe spozna
in jih obžaluje. Ta pomoč je gotova in vsi se je
vdeležijo, ki so pri sv. maši pričujoči. Ako ravno
to v sv. pismu ni zapisano, je vendar gotovo, in
vemo iz nauka sv. Cerkve. Ako bi ne bilo tako,
bi ne imela sv. maša večje moči nas vdeležiti Kri¬
stusovega odrešenja, kot kako drugo dobro delo,
ktero daruje pobožen človek za grešnika. Akoravno
tedaj sv. maša grešnika precej ne ozdravi, odstrani
vendar zapreke spreobernjenja in pripravlja pot
milosti božji. Primeriti se da z zdravilom, ktero
rabi zdravnik pri bolniku. Da! to zdravilo je pri¬
pravil Kristus na križu, in sicer iz svojih ran, svojih
solz, svojih potnih kapljic, iz svoje prelite kervi in
prenešenih bolečin; to zdravilno mazilo položi na
smertne rane, da jih omeči in pripelje do popolnega
ozdravljenja.

24. Ni potrebno, da se precej pokaže sad
sv. maše, ali da se grešnik precej spreobeme ;  Bog
bode že našel pripraven čas. Znano nam je, da je

224

Kristus s solznimi očmi prosil na križu za grešnike
in daroval zanje svoje terpljenje, pa so se vendar
malokteri spreobernili, malo jih je bilo, ki so skesano
terkali na svoje persi, rekoč: „V resnici, ta je Sin
božji". Drugi pa so ostali terdovratni v svoji hu¬
dobiji ter so zaničevali ponujano jim pomoč in
milost božjo. Binkoštno nedeljo pa, ko je bilo njih
serce ginjeno pogovoru sv.Petra in jih je sv.Duh
omehčal, ondaj je pokazala daritev na križu svoj
sad, ko se je okoli tri tisuč ljudi spreobernilo.
Ravno tako tudi sv. maša ne gane precej grešnika,
ampak le o pripravnem času, kadar je serce pri¬
pravljeno in zmožno sprejeti milost božjo in so od¬
stranjene vse zapreke. Tako pozneje spreobernjenje
grešnika se ima pripisovati daritvi sv. maše, pri
kteri je bil sam pričujoč ali se je zanj brala. To
nam spričuje Marchant (Candel. myst. tr. 4. lect.
15. prop. 4.) ko piše: „Sv. maša ne zbriše grehov,
pridobi nam pa kesanje ali vsaj želje po pravem
kesanju. To občutimo včasih že med sv. mašo,
včasih pa še le pozneje o pripravnem času, pa
vendar zavolj sv. maše. Večkrat se zgodi, da se
mnogi čez dolgo časa po posebni milosti božji spo-
kore, pa ne vejo, da se je to zgodilo po zasluženji
sv. maše. Večkrat pa se grešniki ne spreobernejo,
ker ne sprejmejo milosti, ktero jim Bog ponuja ali
jo še celo zlorabijo".

25. Tako piše učeni Marchant in dokazuje,
kako velika moč v spreobernjenje grešnikov je v
sv. maši. Ako tedaj daruje Bogu sv. mašo ginjen
in k spokorjenju pripravljen grešnik v spravo, jo

225

Bog milostljivo sprejme in mu da milost pobolj-
šanja. To spričuje sv. katoliška Cerkev (Trid. s. 22.
c.2.) z besedami: „Ako stopimo z žalostjo in kesom
pred Boga, zadobimo usmiljenje, ker po ti daritvi
nam dodeli potolaženi gospod milost in dar prave
pokore ter nam odpusti hudobije in naj hujše pre¬
grehe". Koliko tolažbe dajo te besede grešniku,
koliko upanje malovernim in obupljivim! Po teh
besedah smejo se terdno zanesti, da po daritvi sv.
maše spravijo razžaljenega Boga, ki spremeni stor¬
jeno sodbo, jim odpusti storjene hudobije ter jih
sprejme v svojo milost in prijateljstvo. Spolni se
tukaj, kaj je modri Sirah že davno prerokoval
(Eccl. 35. 8.): »Daritev pravičnega (ali skesanega
grešnika) altar omasti in je prijeten duh pred oblič¬
jem Najvišjega"; daruje namreč reven grešnik več¬
nemu očetu njegovega edinorojenega sinu v spravno
daritev, daruje mu njegovo zasluženje, da potolaži
jezo božjo. Tako govori tudi modri mož (Prov. 11.):
»Skriven dar ugasne jezo, in darilo v nedrije naj
hujši serd". Kaj je ta skriven dar druzega, kakor
telo in kri Kristusova v podobah kruha in vina;
kaj je darilo v nedrije druzega, kakor Jezus v Ma-
rijnem naročji? To drago daritev, ta skrivni dar
darujmo pri sv. maši in ugasnili bomo jezo božjo
in potolažili njegovo nevoljo.

26. To stori mašnik v imenu vseh pričujočih,
kakor pravi sv. Bonaventura (Tom. 7. in explicat.
can.), ki moli med povzdigovanjem presvete hostije :
»O nebeški očel mi revni grešniki smo grešili in
te zelo razserdili; pa poglej obličje svojega maži-
Kazi. sv. m. 15

226

ljenca, kterega ti pobožno kažemo; naj te on nagne
od jeze k usmiljenju. Nikar ne obračaj svojih oči
od sina, od kterega si sam govoril: „„Ta je moj
ljubeznjivi sin, nad kterim imam dopadajenje"";
zatoraj nas spreoberni". S takimi prošnjami in
zdihljeji so mnogi grešniki milost spokorjenja zado-
bili, kar bi sicer ne bili zadobili, ker daritev tega
spravnega daru ima moč, da omeči terda serca in
spreoberne terdovratoe grešnike, kar nam kaže
Cerkev, ko moli: „Potolaži se, te prosimo, o gospod,
po teh svetih darovih, ktere smo pričeli, in nagni
tudi naše nasprotno hrepenenje k sebi". (Sab. ante
Dom. pass.) Tega bi Cerkev od Boga na altarji ne
zahtevala, ako bi ne vedila, da se najterdovratneji
grešniki po ti spravni daritvi spokore in so se že
večkrat spokorili. Vsak grešnik, še s tako velikimi
hudobijami obtežen, naj bi bil večkrat pri sv. maši
in ponavljal besede: »Potolaži se, te prosim, o go¬
spod, s to daritvijo, ktero sem pričel in nagni mene
nasprotnika milostljivo k sebi", in Bog mu bode
gotovo po sv. maši dodelil milost spokorjenja.

27. Mislil bi pa kdo: Kaj bo pomagala taka
molitev, ker pravi sv. pismo (Prov. 28.): »Kdor
svoja ušesa odvračuje, da ne sliši postave, njega
molitev bo pred Bogom gnusoba". Na to vpra¬
šanje odgovori angelski učenik sv. Tomaž Akvinski
(22. p. 83. a. 15.): »Akoravno sv. pismo na mnogo
krajih govori, da molitev smertnega grešnika Bogu
ne dopade, vendar dobrotljivi Bog molitve ne za-
verže, ki izvira iz dobrega natornega navdihnjenja,

227

ternuč jo sprejme milostljivo v svoji neskončni
dobroti".

28. Ako bi razžaljeni Bog ne hotel uslišati
molitve terdovratnega grešnika, je vendar gotovo,
da sv. maše ne zaverže, ktero mu grešnik daruje,
ampak jo sprejme dobrovoljno. Ne rečem, da je
molitev, ki jo daruje grešnik pri sv. maši, Bogu
prijetna in neskončno dopadljiva. Ako bi ti n. pr.
tvoj sovražnik poslal v dar več stotin denarja, ali
bi jih sprejel? Mislim, da bi jih sprejel in rekel:
Akoravno sovražim nasprotnika, vendar toliko de¬
narja rad vzamem.

29. Zaklicati moramo: »Poslušajte, kaj ta kri¬
vični človek govori, ki od sovražnika dar sprejme.
Ali tedaj pravični Bog od grešnika, kterega sovraži
in zaničuje, ne bo sprejel daru telesa in kervi svo¬
jega sina ter govoril pri sebi: Akoravno je ta moj
sovražnik, in pred mano gnusoba, mi je vendar da¬
ritev, ktero mi prinese z dobrim sercem, neskončno
ljuba in prijetna; ker mi jo tedaj daruje, mu bodem
v oziru na to ponudil svojo milost; ako jo sprejme,
hočem pozabiti vso meni storjeno sramoto in skle¬
niti hočem z njim prijateljstvo".

30. Cerkveni zbor Tridentinski uči, da z da¬
ritvijo sv. maše se Bog z nami spravi in nam od¬
pusti vse smertne grehe in hudobije. O kako pri¬
jetna in vsem grešnikom tolažljiva beseda! Zaupaj,
obupljivi grešnik, pričakuj spreobernenje in zveli¬
čanje svoje, ter teci iz verig obupljivosti k spravni
daritvi! Akoravno pravi sv. pismo (Sap. 14. 8.):
»Bog sovraži hudobnega in njegovo hudobijo", ven-

15*

228

dar pridno obiskuj sv. mašo in jo preserčno daruj
usmiljenemu Bogu. Čeravno tičiš v smertnem grehu,
s tem vendar vnovič smertno ne grešiš, ker tukaj
zadobiš pomoč, vzdigniti se iz pregrešnega stanu.

31. Ravno to se tudi zgodi, ako pobožen člo¬
vek sv. mašo za hudobneža obiskuje ter jo daruje
Bogu v njegovo spreobernenje, kar nam kaže lepa
povest v razodenji sv. Jederti (lib. 3. c. 3.): Ko
prosi nekdaj med sv. mašo, da bi Kristus grešnikom,
ki se bodo spreobernili in zveličali, svojo milost
ponudil in jih zavoljo neskončne daritve sv. maše
pred odločenim časom spreobernil, bi rada prosila
tudi za zaveržene grešnike in grešnice, da bi zadobili
od Boga milost spokorjenja, ker zelo se ji smilijo;
pa ne derzne prositi, ker se boji, da bi ne bila
uslišana; zato ji reče Kristus, da bi odpravil njeno
malovernost: „Ali ne zasluži pričujočnost in čast
mojega čistega telesa in predrage kervi toliko, da
se tudi tisti, ki so sedaj zaverženi, spreobernejo?"
Nad temi tolažljivimi besedami se sv. Jedert zelo
začudi, premišljuje jih v svojem sercu in zdihne z
velikim zaupanjem k Bogu: „Prosim te, o dobrot¬
ljivi Zveličar! po pričujočnosti tvojega čistega te¬
lesa in presvete kervi, pripelji vsaj nektere greš¬
nike, ki so v nevarnosti se večno pogubiti, k svoji
milosti. S to prošnjo darujem tebi in po tebi presv.
Trojici neskončni dar sv. maše z vsem, kar storiš
na altarju v zveličanje grešnikov 11 . Bog sprejme
gorečo molitev ter jo zagotovi, da je njeno molitev
uslišal, več grešnikom podelil svojo milost ter jih
sprejel v stan zveličanja.

229

32. O kako lepa povesti O jasni dokaz ve¬
like moči sv. maše! Zajemaj tedaj, revni grešnik,
novo zaupanje, da se boš zveličal. Hodi pridno k
sv. maši, bodi pobožno pričujoč in jo daruj vsemo¬
gočnemu očetu v svoje spreobernenje in druzih
terdovratnih grešnikov.

Pri sv. maši zadobimo odpuščenje odpustljivih
grehov.

33. Tudi odpustljive grehe zbriše spravna da¬
ritev, kteri Boga hujše žalijo, kakor navadno mislimo.
Dokazal bom to v priliki.

Nek oče je imel sina, ki ga je vsak dan več¬
krat nalašč razžalil. Pri delu je bil len in vse je
opravljal le poveršno, bolj mu je bila všeč igra, pri
kteri je zapravljal očetov denar; očetovih opomi¬
njanj ni poslušal, prišel je še celo tako daleč, da
je očeta večkrat z iglo zbodil ali ga s komolcem
sunil. Oče toži in joka nad hudobnim sinom, sin
pa se zgovarja, rekoč: »Zakaj pa vendar moj oče
toži o meni? Vsaj ga nikdar ne ranim, ne zlomim
mu noge, tudi po življenju mu ne strežem".

34. Ta prilika zadeva nas in nebeškega očeta.
Vsak dan grešimo, akoravno z morivsko roko ne
napadamo življenja našega Boga, to je, akoravno
smertno ne grešimo, vendar se tako obnašamo, da
Bog z nami ni zadovoljen in se nad nami jezi.
Vsak dan si nakopamo božjo nevoljo ter množimo
tako njegovo jezo in našo kazen. Ako bi tedaj ne
imeli spravne daritve, s ktero bi jezo božjo tolažili,

230

kam bi prišli ? Akoravno naši vsakdanji grehi niso
smertni temuč le odpustljivi, vendar zelo potrebu¬
jemo spravne daritve, da nas ne zadene jeza božja
in nas Bog ne zapodi kot zanikerne sinove iz svoje
hiše.

35. Da bi to odvernil, je postavil ljubi Jezus
močno spravno daritev, neskončno daritev sv. maše,
ktera nam zadobi odpušenje smertnih, pa tudi od-
pustjivih grehov. To nam spričuje sv. Cerkev (Trid.
ses. 22. c. 1.) z besedami: „Kristus je postavil pri
zadnji večerji sv. mašo, da po moči te prekoristne
daritve zadobimo odpušenje tistih grehov, ktere sto¬
rimo vsak dan“. To so lastne besede sv. Cerkve,
kterih ni potreba razlagati, ker nam jasno kažejo,
da je Kristus postavil sv. mašo posebno v spravo
vsakdanjih ali odpustljivih grehov.

36. Še jasneje o .tem piše sv. Paskazi (de
Corp. et Sang. Christ. c. 9.): „Daritev se vsak dan
ponavlja, ker vsak dan grešimo in storimo take
grehe, kteri so človeški slabosti prirojeni. Ker tedaj
kristjan vsak dan pade, se Kristus vsaki dan da¬
ruje. Kristus nam je sicer dal več pomočkov, s
kterimi zbrišemo vsakdanje grehe: molitev, prosto¬
voljno ponižanje, nezasluženo terpljenje, kes, bla¬
goslove sv. Cerkve i. t. d.; pa noben pomoček ni tako
zdaten, kakor obiskanje in darovanje sv. maše“.

37. Enako govori tudi učenec Suarez (Tom. 3.
dist. 79. sec. 5.): „Verjetno je, da oni, ki v ta na¬
men darujejo sv. mašo, zadobijo odpušenje odpust¬
ljivih grehov, se ve, da le po prošnji, ker imajo
voljo odpustljivim grehom nasprotno 11 . S tem hoče

231

reči: Ker se po nauku bogoslovcev noben odpust¬
ljiv greh ne odpusti brez žalosti, pričujočnost pri
sv. maši z namenom zadostiti za grehe pa je znamnje
žalosti, zatorej sme grešnik, kteri sv. mašo obi¬
skuje, upati, da mu bodo odpustljivi grehi odpu¬
ščeni. O. Golat (in Alphab. Sacr. audiendi mun.
528) uči: „Sv. maša je daritev, s ktero zadobijo
pričujoči odpušenje tistih odpustljivih grehov, ktere
so poprej radi doprinašali pa so zdaj veselje do
njih zaterli in to prav gotovo, ako so zato pri sveti
maši, da bi zadobili odpušenje grehov". Ako toraj
sv. mašo obišemo in jo Bogu darujemo v odpušenje
naših odpustljivih grehov, ako tudi nagnjenje in
veselje do njih v svojem sercu zatremo, ondaj imamo
prelepo tolažbo v sv. maši, in kdo bi ne bil rad
pri sv. maši vede, da s tem naj lažje opravi pokoro
za vsakdanje grehe?

38. Da sv. maša zares veliko pripomore k
odpušenju odpustljivih grehov, dokazuje Suarez
tako le: „Kristus je ustanovil daritev in ji dodelil
vrednost svoje smerti, ž njo nam odpira svoje zaslu-
ženje v odpušenje vsakdanjih grehov". Hotel je
s tem reči: Ker pri sv. maši Kristus zopet umerje,
zato nam odpušča z močjo svoje smerti naše od¬
pustljive grehe. Tako uči tudi Osorij (4. cone. de
Missa): „Daritev sv. maše odjemlje kazni za grehe,
da tudi mali grehi se nam odpušajo z njih kaznijo
vred". Moč Kristusovega terpljenja nam toraj pri
sv. maši ne izbriše le kazni za odpustljive grehe,
marveč tudi odpustljive grehe same.

39. Jakob Stratius (de Sacrif. Miss. sect. I.

232

c. 8.) pravi: „Sad sv. maše je jako obilen, rodi
nam neizmerno bogastvo zasluženja in zadostovanja
Kristusovega. Odpustljivi grehi se tope pri sv. maši
kakor vosek pri ognju, in mnogo zavolj grehov za¬
služenih kazni sv. maša s svojo močjo od nas od-
verne". In zares! zakaj odpustljive grehe raztopi
in požge ogenj božje ljubezni, goreč pri sv. maši
na altarji, kazni za nje pa izbriše smert Kristusova,
ki se duhovno ponavlja pri sv. maši. Izdihni zatoraj,
kadar mašnik pri začetku sv. maše moli očitno
spoved ter reci: „0 pravični Bog! vse pregrehe,
kar sem jih storil v svojem življenji, polagam ske¬
sano in zaupljivo na ta sv. altar, da jih ogenj
božje ljubezni pokonča, da jih predraga kri Jezusova
izbriše in jih s svojim neskončnim zasluženjem po¬
polnoma poplača. Amen“.

40. Naj še omenim, kaj Marchant (Tract, 4.
lect. 15. prop. 4.) o tem piše: „Gotovo je, da da¬
ritev sv. maše premore že vsled svoje ustanove iz¬
brisati odpustljive grehe, zakaj Kristus je vedil,
da je naša natora slabotna in vsled podedovanega
greha k hudemu nagnjena, zato je poskerbel za nas
ukazavši, da se za vsakdanje grehe opravlja tudi
vsakdanja daritev". Za toliko dobroto se ne moremo
Odrešeniku dovolj zahvaliti, ne moremo je dostojno
ceniti; pomislimo le, koliko breme pregreh bi pri¬
nesli k sodbi božji, če bi ne bilo te sv. daritve, ali
če bi nam ona ne odvzela pokore za odpustljive
grehe! Kolike muke bi morali zato še na unem
svetu terpeti! O teh pregrehah govori David: „Moje
pregrehe so se pomnožile bolj kot lasje na moji

233

glavi 0 . To so tisti grehi, o kterih pravi Cerkev:
„Grešil sem večkrat, kot je peska na dnu morja 0 .
To so grehi, kterim David ne ve števila ter zato
vsklikne: „Kdo spozna pregrehe? 0  Mnogo jih je,
ki se jih še ne zavemo, veliko jih je, kterih se ne
spovemo, kterih ne poravnamo. Izbriše jih spravna
daritev, ki nam jo je naš naj večji dobrotnik podaril.

41. Če hočeš tedaj pri sv. maši odpušenje
odpustljivih grehov zadobiti, posnemaj sv. Jedert, o
kteri se to-le (lib. 8. c. 15.) bere: „Ko je nekega
dne mašnik daroval pri sv. maši, ki je prava in
resnična sprava za vse človeške krivice, najsvetejši
klavni dar, ga je darovala sv. Jedert Gospodu, da
bi jo očistil vseh pregreh; to je dopadlo Bogu
Očetu, ki jo je vzel v svojo milost 0 . Te besede
nam živo pričajo čudovito moč, ki jo ima darovanje
sv. maše; sv. Jedert ni nikdar v svojem življenji
smertno grešila, in izgovorivši pri povzdigovanji
presv. zakramenta besede: »Najsvetejši Oče! da¬
rujem ti to presveto daritev v spravo in odpušenje
vseh svojih grehov 0  je zadobila milost, da je bila
očiščena vseh madežev in še več, Bog jo je vzel v
milosti v svoje naročje.

42. Posnemaj to sv. devico in reci pri po¬
vzdigovanji sv. hostije: »Nebeški Oče! s pobožnostjo
in zaupljivostjo sv. Jederti ti darujem po mašni-
kovih rokah to presv. hostijo, ki je pravo telo in
kri tvojega Sina, da mi popolnoma odpustiš vse
smertne in odpustljive grehe, ki sem jih storil. O
dobrotljivi Oče! ker najsvetejša klavna daritev spravo
deli človeški krivici, zatorej se vtolaži zavoljo uje,

234

prizanesi mi neštevilne pregrehe, odvzemi mi za
nje zaslužene kazni". Vselej, kedar tako ravnaš,
odpravljaš bolj in bolj odpustljive grehe; premišljuj
večkrat čeznatorno moč daritve sv. maše; popisujejo
ti jo te bukve in spoznal boš, da je tolika, da prav
lahko odpravi vse tvoje grehe in prestopke.

43. Sv. maša pa ne izbriše le odpustljivih
grehov, temveč opere tudi našo dušo vseh madežev.
Tako uči sv. Damascen (lib. 4. c. 14.) rekoč:
„Neomadežana in nekervava daritev sv. maše po¬
pravi vso škodo, omije vso nesnago 11 . To je Bog
tudi preroku Ecehijelu (36. 25.) razodel govoreč:
„Izlil bom na vas čiste vode, da bote vseh svojih
gnusob očiščeni 11 . In zares, očiščuje nas presveta
voda, ki je pritekla iz prebodene strani Kristusove;
o nji govori sv. Janez (19. 34.) tako-le: „Eden vo¬
jakov je s sulico njegovo stran odperl in zdajci je
tekla kri in voda iz nje“. To se ni zgodilo po
naključbi, božja previdnost je hotla tako. Dobrotljivi
Jezus je hotel ranjen biti v desno stran, da nam
zapusti po smerti studenec, svojo globoko rano, da
iz nje zajemamo večno življenje.

44. O tem studencu je že prerokoval Caharija
(13. 1.) tako-le: Odperl se bo studenec Davidovi
hiši v očiščevanje grešnika. Iz tega sv. studenca
teče neprenehoma sv. rešnja kri in vsakdo sme
pristopiti k njemu, da si vtolaži žejo ter si opere
omadežano dušo. Vsaj ne teče za nikogar dru¬
gega kot za tistega, ki se približa tej živi vodi,
vsaj koristi le tistemu, ki jo zajemlje, ki se spira ž
njo. Pri vsaki sv. maši teče ta zdravilni studenec

235

za vse pričujoče, ker se rana Kristusova iz nova
odpre. O kolika sreča za nas, da nas očiščuje ta
božji studenec! Kako srečni smo, ker nam nikdar
ne vsahne, vedno teče ponujaje bližajočim se vode
v obilnosti, daje nam jo zastonj. Koliko grešnikov
se je zateklo tje, koliko jih je že radostno zajemalo
iz njega blagodišeč balzam, kakor je že prerokoval
prerok Izaija (12. 3.): „Zajemali bote v veselji vodo
iz studencev zveličarjevih”. Pa tudi one grešnike,
ki iz vnemarnosti ne hodijo tje ter rajši tiče v
grešni mlaki, tudi nje prijazno vabi k sebi (55. 1.):
„Pridite vsi žejni k vodi, in vi, ki nimate denarja,
hitite, kupite in jejte; pridite, kupite brez denarja in
brez vse menje vina in mleka”. Ravno tako nas vabi
sv. Janez v skrivnem razodenji (22.17): Duh in nevesta
rečeta: „Pridi! In kdor sliši, reci: Pridi! In kdor je
žejen, pridi; in kdor hoče, vzemi žive vode zastonj “.

45. Glej tedaj, kako ljubeznjivo nas vabita
prerok Izaija in apostelj Janez k temu studencu, ki
teče pri sv. maši; dobro vesta, kako milostna, kako
koristna nam je voda zveličarjeva. Ta studenec je
zdravilna kopelj, v kteri se naše duše kopajo, oči¬
ščujejo in posvečujejo. Le priti moramo, ter zajeti
naj žlahnejšo, naj dražjo biserno vodo zastonj, ne
kupimo si je z denarji, ne zamenjamo je za kaj
drugega. Biserna voda, tekoča iz strani Kristusove,
je dražja od najžlahnejšega vina; le ena kapljica
te vode je več vredna, kot vsa kraljestva; ali bi
bilo tedaj mogoče, da jo zastonj zajemljemo, da
brez vspeha v nji kopljemo in očiščujemo svoje duše?

236

Šestnajsto poglavje.

Sveta maša je najpopolniša zadosto-
valna daritev.

1. Da se to poglavje dobro razume, je treba
vediti, da rodi vsak greh dvoje zlo, namreč zadol-
ženje in kazen. Dolg, ali nemilost božja se nam
odpusti, kedar vredno prejmemo zakrament sv. po¬
kore, kazen pa, bodi si večno ali časno, nam od¬
vzame popolnoma sv. kerst, nepopolnoma tudi sv.
pokora. Večna kazen sicer tudi v spovedi iz po¬
sebne milosti božje preneha, časne kazni pa se nam
tim rajši odpuščajo, čim večji kes imamo, čim bolj
smo vneti za sv. pokoro in čim resnejšo voljo imamo
poboljšati se. Ker pa je navadno naše kesanje
tako slabo, spoved tako pomanjkljiva, pokora tako
majhna, zato se nam večjidel časne kazni le ne¬
znatno zmanjšajo. Kar jih še ostane, se moramo
zanje pokoriti z molitvijo, s postom, z bdenjem, z
milodari, s spovedjo in sv. obhajilom, z vdeleže-
vanjem sv. maše in z odpustki. Vsa ta pokorila
so jako zoperna naši mesenosti, zatoraj jih mnogi
opuščajo. Kaj je tedaj storiti, ker se nočemo po¬
koriti, še manj pa v vicah grozne muke terpeti?

2. Posnemajmo evangeljskega hlapca, o kterem
pravi Kristus (Mat. 18. 23.): „Nebeško kraljestvo

237

je podobno kralju, ki je hotel obrajt delati s svo¬
jini hlapci. Ko je začel rajtati, je bil predenj po¬
stavljen eden, kteri mu je bil dolžan deset tisoč
talentov. Ker pa ni imel s čem plačati, je padel
na kolena in ga prosil, rekoč: „Poterpi z menoj in
vse ti bom povernil". Kdo bi se ne čudil temu
prederznežu, ki ni hotel prositi odpuščenja ali
zmanjšanja svojega dolga, temveč si je prosil odlog
in poterpljenje, rekoč: Poterpi z menoj, imej me
še nekaj časa v službi, podaljšaj mi še za nekoliko
življenje, in vse ti natanko poplačam. Kako bi
bilo vendar mogoče, da bi ta ubogi hlapec mogel
poverniti tolik dolg! ni ga v stanu, če bi tudi živel
dve sto let; zakaj vrednost vseh 10.000 talentov
je veliko miljonov. Kako bo hlapec tako velik
znesek plačal?!

3. Ta dogodba ni resnična, je le prilika. Hlapec
pomenja velikega grešnika, ki je mnogokrat hudo
grešil. Ti, o grešnik! si tisti, o kterem Kristus
(Skriv. raz. 3. 17.) pravi: „Ti ne veš, da si reven
in usmiljenja vreden, in ubog in slep in nag“. Ti
ne veš in ne verjameš, v kolike dolge si zabredel.
Kako boš z vsemi dobrimi deli, kar jih imaš, pla¬
čeval deset tisoč talentov, vsaj še enega ne zaslu¬
žiš celo svoje življenje? En sam smertni greh ti
nakoplje toliko kazen, da je ne poplačaš iz svojih
moči, tudi ne, če bi se trudil vso večnost. Ne
obupaj, še imaš sredstvo, ki te lahko oprosti toli¬
kih dolgov. Padi kakor evangeljski hlapec na ko¬
lena pred svojega Gospoda in Boga, proseč ga:
»Gospod, poterpi z menoj, daj mi še nekaj časa,

238

da delam pokoro, in ves dolg bom obilno poplačal",
Ker mi ni mogoče, sv. maš nalašč najemati, zatorej
bom toliko pridniši in pobožniši pri njih pričujoč,
daroval ti jih bom, da ti povernem grozni dolg,
ki sem ga s svojimi grehi zakrivil.

4. To nam svetuje tudi učeni Sanchez (in
thes. Missae c. 9.) rekoč: „Ivedar si pri sv. maši,
pomisli, da je sv. daritev tvoja lastnina in da ti jo
je podaril Bog Oče, in ravno tako tudi Bog Sin“.
Da je res tvoja last, to ti pričajo mašnikove besede,
ki jih obernivši se k pričujočim izgovori: „Molite,
bratje, da bo moja in vaša daritev prijetna Bogu
Očetu vsemogočnemu". S tem poterdi, da daritev
ni le njegova, ampak tudi vseh pričujočih vernikov.
Premisli dobro le-to, oberni se k Bogu ter reci:
„Kolik je moj dolg, o Bog? Ali sem ti morda
dolžan sto ali tisoč • ali celo sto tisoč talentov ?
Gospod! jaz spoznam svoj velik dolg in sem pri¬
pravljen, ga poplačati. Moje zasluženje je pre¬
majhno, da hi zadostovalo tolikemu dolgu, poplačal
ga bom z obilnim zasluženjem tvojega Sina, saj si
mi ga dal v popolno last. Ta zaklad ti darujem,
vzemi toliko, kolikor sem ti dolžan". Tako pre¬
mišljevanje, sklenjeno s terdno vero, je jako tola-
živno, nam ubogim grešnikom vlije blagi mir v
serce, ker vemo, da imamo zaklad neskončne vred¬
nosti, ki poravna in poplača ves dolg in to je sv.
maša. Čuditi se moramo, da bogoslovci toliko moč
sv. maši pripisujejo, — pravijo namreč, da sv. maša
sama na sebi (ex opere operato) duhovne kazni
odvzame vsled zasluženja Kristusovega. Tako go-

239

vori Forner, škof Hebronski (Cone. G9. in Pass.):
„Sv. maša ima že sama na sebi (ex opere operato,
s tem, da se opravlja) čudovito moč, da zatre časne
kazni za grehe". To uče tudi drugi cerkveni očetje
in učeniki. Vsi razločno pravijo, da sv. maša od-
jemlje kazni za odpuščene grehe tistemu, ki jo
bere, ki jo najme, pa tudi vsem, ki so pri nji pri¬
čujoči, vsak pa, ki hoče to milost doseči, mora
imeti spokornega duha.

5. Tu naj ti razložim, kaj pomeni: sv. maša
sama na sebi (ex opere operato) odjemlje kazni za
spovedane in odpuščene grehe, če namreč naj¬
svetejšo daritev opravlja postavno posvečen mašnik
tako, kakor zapoveduje Cerkev, tedaj ima sv. maša
toliko moč, da je ne pomnoži pobožnost darovalca,
pa tudi ne zmanjša njegova pregrešnost. Ako se
toraj sv. maša postavno in veljavno daruje, tedaj
pokaže svojo moč.

Ravno tako je tudi pri druzih sv. zakramentih,
n. p. pri sv. kerstu. Pobožen duhovnik ne kersti
deteta bolje, kakor hudoben, le djanje sv. kersta se
mora postavno goditi t. j. sv. kerst dela sam na
sebi.

6. To enoglasno mnenje in nauk bogoslovcev
tolaži vse uboge grešnike, zagotovi jih, da se jim
odpusti, kedar so pri sv. maši pričujoči, del zaslu¬
ženih kazni in terpljenja. Njihova pričujočnost pa
ne sme biti le telesna, oni morajo tudi v duhu biti
pri sv. maši; le tako se smejo nadjati te milosti;
vendar pa odpušenje časnih kazni ni sad njih last¬
nega sodelovanja pri daritvi, to učini dar sam na

240

sebi vsled zasluženja Kristusovega. To spričuje
Marchant (Cande!. myst. tr. 4. lect. 13. prop. 3.):
„Zadostenje je odvisno od volje Kristusove, ki jo
je imel ustanovljaje to daritev, hotel je namreč, da
vsakdo, ki je pobožno pri sv. maši pričujoč, zadobi
kako posebno zadostenje in odpušenje kazni“. Iz
tega sledi, da tisti, ki gre k sv. maši z dobrim
namenom ter z mašnikom vred pobožno moli, pa
tudi oni, ki želi biti pri sv. maši, poplača velik
del odmenjenih mu kazni z zasluženjem Kristusovim.
Koliko kazni se iznebi torej tisti, ki z naj večo
pobožnostjo sledi posamezne dele sv. maše ter jo
z mašnikom vred Bogu daruje; saj pravijo cerkveni
učeniki, da ako je že tistemu, ki je le osebno
pričujoč pri tem sv. djanju, ter se ga nič ne vde-
leži, odpuščen del zasluženih kazni, koliko bolj
sme to pričakovati. oni, ki je ves pobožen pri
sv. daritvi ter jo daruje Bogu?

7. Vprašuješ me, odkod nek toliko zasluženja,
odkod toliko povernitev dolgov? To vse je odtod
ker si prilastujemo zaslužeDje Kristusovo, to priča
že omenjeni Marchant, ki (supra lect. 19.) pravi:
„Sv. maša je najizdatniše prilastovanje zasluženja
Kristusovega, ona nam odpira bogat zaklad, iz
kterega zajemljemo nebeške dobrote, da ž njimi
svoje dolgove poplačamo". Prav ima ta modri
učenik s perstom kazaje nam skriti zaklad sv. maše.
Pri sv. maši deli Kristus obilno svoje zasluženje,
obdarovaje vsakega, ki je brez smertnega greha
pobožno pričujoč pri sv. maši.

8. Da to bolje razumeš, ti je treba rediti, da

241

si je Kristus v življenji in terpljenji, posebno pa
umirajoč na križu, tolik zaklad zasluženja pridobil
da ne zadostuje le vsem sedanjim in prihodnjim
grešnikom, da poplačajo ž njim storjeni dolg, temveč
ostane ga še toliko, da se vtopi v njem ves dolg
neskončne verste svetov. Ta bogati zaklad deli
Kristus mnogokrat, in sicer pri sv. kerstu, vselej,
kedar prejmemo zakrament sv. pokore, kedar gremo
k sv. obhajilu ali kedar storimo kako dobro delo.
Nikdar pa nam tako obilno ne siplje tega zaklada,
kakor pri sv. maši. To priča in uči sv. Cerkev
(Trid. sess. 22. cap. 2.) tako-le: „Sad kervave
daritve se naj obilniše dobiva pri tej nekervavi
daritvi (namreč pri sv. maši)“. Zakaj sv. maša je
izmed vseh djanj, kar jih obsega božja služba, naj
zveličavniša, Bogu naj prijetniša in ljudem naj
koristniša; in da bi ljudje rajše hodili k sv. maši,
zategadel jim Kristus pri nji toliko obilniše milosti
deli iz svojega zaklada.

9. To razdelitev pa si misli tako-le: Kristus
stopi med sv. mašo z altarja, hodi od druzega do
druzega deleč vsakemu nebeški dar, da ga plača za
njegovo pričujočnost pri sv. maši. Nikogar ne iz¬
pusti, le onemu odtegne svoje milosti, ki je v
smertnem grehu, ali ki pri sv. maši šepeta, se smeje,
norčuje, izvedljivo okoli sebe zija, ali druge pri
molitvi moti ali ki med sv. mašo spi. Vse druge
obdaruje nektere bolj, nektere manj, kakor s svojo
pobožnostjo zaslužijo. Prejeti talent naj obdarovanci
prav obernejo, darovaje ga Bogu Očetu, poplačajo
naj ž njim storjeni dolg, pridobe naj si čednosti,
Bazi. ev. m. 16

242

pomnožijo božje milosti povikševaje tako namenjeno
jim prihodnjo slavo. To premišljevanje naj nagiba
vse uboge grešnike, da iščejo pomoči v Cerkvi pri
sv. maši, kedarkoli store kak greh, sv. mašo naj
pobožno Bogu Očetu darujejo, da jim odpusti grehe,
da nadomeste s tem preteče kazni ter poboljšajo
svoje življenje; omehčalo se jim bo serce, spreo-
bernila se bode njih volja, in če ne zaveržejo prejete
milosti, bode sprava z Bogom kaj lahka. To je
naj krepkejši pripomoček, zadobiti odpuščenje, spo¬
koriti se za zaslužene kazni ter se pred novim
padcem vbraniti.

10. Koliko bi se tu lahko povedalo, kako
ginljivo bi bilo slišati, kako je ta in oni grešnik
po tej poti prišel do zveličanja! Pa nam ni dana
naloga, da bi sledili pota, po kterih usmiljenje božje
grešnike k sebi vodi. Naš namen je le v temni
ječi odpreti okence, skozi ktero se vidi lepa in
prijetna pot, ki vodi v nebesa, in njeni začetek je
daritev sv. maše.

11. Prav velikokrat hodi, dragi bralec, k sv.
maši, nikar naj te ne zaderžujejo skušnjave sovraž¬
nika tvoje duše, ki bi tako rad odvzel grešnikom,
ki jih ima v svojih mrežah, vse upanje, rad bi jih
oropal vsake nade, moti jih govoreč: »tvoji grehi
ti zapirajo pot nazaj, oni so zapreka, da se nisi v
stanu poboljšati, vse ti nič ne pomaga, če bi bil
še tolikrat pri spravni daritvi“. Potolažen mu od¬
govori: »moji grehi so veliki in množni, pa še

243

obilniši in mogočniši je sad odrešilne smerti Jezusa
Kristusa in le-ta sad se mi ponuja posebno pri
sv. maši*.

Koliko kazni si lahko zbrišemo s pričujočnostjo
pri sv. maši.

12. če si prejšnje poglavje pazljivo prebiral,
bi gotovo rad izvedil, koliko kazni za grehe ti od¬
vzame pričujočnost pri sv. maši. Povem ti le-to
dokazavši nezmerno vrednost svete maše iz besed
o. Lancicija, ki (lib. 2. de Missa num. 294.) pravi:
»Vrednost daritve sv. maše je neskončna, zakaj to,
kar mašnik daruje, je zavoljo darovalca ravno to¬
liko vredno, kot ono, kar je Kristus pri zadnji ve¬
čerji daroval svojemu Očetu. To pa je bil dar ne¬
zmerne vrednosti, ker so vsa djanja, ki jih je
Kristus storil na zemlji, neskončne vrednosti in
sicer zavoljo neskončne časti njegove božje osebe.
Iz tega sledi, da ima tudi daritev sv. maše ne¬
skončno vrednost*.

13. O. Lancicij pravi sicer, da ima sv. maša
nezmerno ceno, ne reče pa, da se pri sv. maši
pričujočim v neskončni meri prilasti; če bi se to
zgodilo, bi nam bilo mogoče z eno samo sv. mašo
poplačati vse kazni in dolgove in ne bi nam bilo
treba vprihodnje delati pokore. To pa nasprotuje
nauku sv. katoliške Cerkve. Mnogo kazni lahko
zbrišemo, mnogo dolgov lahko poplačamo, le to je
gotovo; ker če smo prav pobožno pri sv. maši, se
nam odpuste vse manjše kazni, to pa le tedaj, kedar
obudimo pri sv. maši goreč kes zavoljo storjenih

16 *

244

grehov. Saj sem že omenil, da ni mogoče izbrisati
si kazni, predenj se ne odpravi greh in to se zgodi
s popolnim kesanjem. O kako hvaležni moramo
biti Kristusu, ker nam je podaril predragi dar, ker
nam je izročil takove pripomočke, da ž njimi po¬
plačamo velike dolgove.

14. Oziraje se na to, pravi sv. Lavrenci Ju-
stinian (in Serm. de, Corp. Christ.): „Denite vsa
dobra dela na zlato tehtnico, namreč molitev, post,
bdenje, milošnjo, zatajevanje i. t. d. in v drugo
skledico položite le eno samo daritev sv. maše in
videli bote, da ni tu enakosti; zakaj pri sv. maši
se daruje tisti, v kterem prebiva vsa polnost bo-
žestva telesno, kakor pravi sv. Pavel (Kol. 2. 9.)
in so vse zaloge modrosti in znanja skrite, kterega
priprošnja je vsemogočna".

15. Ali čuješ, kako visoko ceni ta svetnik eno
samo sv. mašo? Ali tudi razumeš, kaj on pravi?
Morda se čudiš njegovim besedam ter jim ne moreš
verjeti, hočem ti jih torej razložiti: Če vsa gori
omenjena spokorna dela opravljaš darovaje jih Bogu
z naj večjo pobožnostjo in. ljubeznijo, mu gotovo
zelo vstrežeš, če je pa kdo drugi pri sv. maši po¬
božno pričujoč ter jo prav priserčno Bogu daruje,
mu le-ta še veliko ljubši in prijetniši dar prinese,
vstreže mu še mnogo bolj. Vsaj ti si le človeška
dela daroval, ki so v primeru z neskončno popol¬
nostjo božjo jako malovredna; uni pa ne prinaša
Bogu človeških darov, temveč božje, namreč: zaslu-
ženje Kristusovo, rane Kristusove, terpljenje in čed¬
nosti Kristusove, celo edinorojenega Sina božjega

245

samega, in sicer ga ne daruje tako veličastnega,
kakor je v nebesih, marveč ponižnega, skritega v
podobi majhne hostje, daruje ga kot nedolžno jag¬
nje, ki je zopet zaklano in ki Boga Očeta z le-to
duhovno smertjo neskončno časti in poveličuje. Se¬
daj lahko spoznaš, koliko kazni za grehe je v stanu
poplačati ena sama sv. maša, ker je na tehtnici
božje pravice težja od vseh človeških spokornih del.

16. Mnogo sem že povedal o vrednosti in moči
sv. maše, ali to še ni vse. O. Ljudovik Argentan-
ski, provincijal v Normandiji, jako učen mož, piše
(in Exerc. Christ. int. Tom. 2. exerc. II. §. 3.) :
»Visoko cenim sicer vsa spokorna dela, ki jih v
odpušenje grehov opravljamo, vendar pa sem terdno
prepričan, da, če bi se kdo vse svoje žive dni ob
suhem kruhu in vodi postil, vse posvetne zaklade
razdal ubožcem, če bi do konca sveta neprenehoma
pobožno molil, ter bi ta dela na tehtnico božje pra¬
vice položil s kervjo Kristusovo vred, terdno sem
prepričan, da bi bila veliko ložja. S tem pa ne
pravim, da so spokorna dela odveč, jako potrebna
so, da poboljšamo ž njimi svoje življenje ter izru-
jemo s korenino slabe navade.

17. Da pa teh izrekov učenih mož napačno
ne razumemo, je treba pomniti, da se tu vrednost
daritve sv. maše po veljavi ceni, ki jo preljubez-
njivi Sin vživa pri Očetu, s tem pa ne pravijo uče¬
njaki, da spokorna dela, ki jih grešnik sam oprav¬
lja, niso potrebna in kolikor toliko vredna. Ravno
nasprotne misli so, spokornost grešnikova jim je
znamenje, da je vreden izvanredne pomoči božje,

246

ki se deli pri sv. maši; zato preslavljajo tako sv.
mašo in njeno ceno, ki jo ima v oziru na zadoste-
nje za storjene grehe, s tem nas priganjajo, da se
poprimemo vneto spokornih del, vsaj je dovolj
znano, da nespokornežem tudi Kristusova smert na
križu nič ne koristi.

18. Marsikdo bi še rad poizvedel, kakov vpliv
ima naj svetejša daritev na odpušenje kazni v vi¬
cah; tega sicer ne vemo, ker nam ni znano, ka-
kovo je razmerje med časom kazni v vicah in pa
med časom kazni na tem svetu; lahko si mislimo,
da na unem svetu kazen neprimerno dalje terpi;
to pa je gotovo, da ga ni dela v tem življenji, ki
bi bilo pripravniše v dar usmiljenemu Bogu za ter-
peče duše v vicah, kot je nekervava daritev Kri¬
stusova; — saj je že velika tolažba tem ubožcem
pobožni izdihljej, ki ga sorodniki za-nje pošljejo
nebeškemu Očetu, kolika neizrekljiva tolažba jim še
le izvira iz daritve sv. maše, če se daruje s po¬
sebno pobožnostjo za-nje! Ker pa terpeča Cerkev
nima več tistih postav, ki so v navadi v vojsku¬
joči Cerkvi Kristusovi na zemlji, zategadel le po
priprošnji zamoremo darovati sv. mašo za duše v
terpeči Cerkvi, ne moremo tedaj določiti, koliko
časa terpljenja v vicah se jim odpusti. Vse to ima
v rokah usmiljeni Bog, ki popolnoma prosto nam v
neznani meri prizanaša.

19. Tudi, kar smo sedaj premišljevali, naj nas
spodbuda, prav pogostoma in prav pridno hoditi k
sv. maši; sedaj smo še na zemlji ter vživamo ve¬
liko moč sv. maše, če ta pripomoček zanemarimo,

247

bomo morali kazni, ki bi nam jih odvzela sv. da¬
ritev, v vicah terpeti.

20. Misli si, da si zavoljo velike pregrehe
obsojen, naložili so ti težavno kazen, pa so ti na
voljo dali, za to pri eni sv. maši biti; kaj ne,
zvolil bi biti raj pri sto sv. mašah, kot pa hudo
terpljenje prestati!

Akoravno ne vemo, kakšne kazni se nahajajo
v vicah, toliko pa le vemo, da so enake žgečemu
ognju in da ta ogenj duše ravno tako čisti, kakor
čisti navadni ogenj zlato, duše morajo biti toraj
popolnoma očiščene ter obdane z neminljivo lepoto.

21. Tukaj bi lahko kdo opomnil rekoč: ako že
pričujočnost pri sv. maši toliko kazni izbriše, koliko
kazni je še le tistemu odpuščenih, ki da sv. mašo
za-se brati? Odgovor: Kdor da sv. mašo v življenji
za-se brati, njemu se veliko več kazni odpusti, kakor
pa če je sploh pri sv. maši nazoč; kajti s tem si
pridobi poseben del zasluženja, ki mu ga odloči Bog.
Koliko kazen je pa na ta način odpuščenih, Kristus
ni razodel. Ako je pa tisti za katerega se sv. maša
bere, nazoč pri njej, ga opominjam, da naj bo po¬
sebno zbranih misli, ter naj mašnika v molitvah
povsod spremlja, vedoč da mašnik posebno za njega
govori, moli in daruje; ako to stori, pridobil si bo
veliko zasluženja, kot piše učeni Marchant (Candel.
myst. tr. 4. lect. 15. prop. 3.): „Kdor da za sv.
mašo in je pri njej pričujoč, ima veliko več koristi,
kakor pa, ako bi ne bil nazoč; akoravno namreč
tudi nenazoč prejme korist, ki mu jo mašnik pri¬
dobi, vendar pa ne prejme toliko zasluženja". To se

248

tudi samo ob sebi razume, kajti nenazoč ne more
prejeti tistih milost, ktere prejme, ki je pri sv. maši
nazoč.

22. Tukaj opomnimo na važni nauk, ki je
malokomu znan: Ako namreč priprosti ljudje pri¬
nesejo za sv. mašo, na čast kakemu svetniku ali pa,
da bi prijeli kako milost od Boga, ali tudi da bi
jih varoval zla, naročijo si jo morda s tem-le bese¬
dami : Tukaj dam za sv. mašo na čast Matere božje
ali pa: rad bi, da bi se brala sv. maša za bolno
dete i. t. d. S tem so res določili komu na čast
naj se sv. maša daruje in kako milost žele z njo
doseči, niso pa določili, morda tudi ne pomislili,
komu hočejo oberniti na korist zadostilno moč sv.
daritve, če daš toraj za sv. mašo na čast kakemu
svetniku, ali če si morda v kaki stiski, moraš vselej
pomisliti, da hočeš zasluženje sebi v korist oberniti,
na ta način imaš dvojni dobiček od sv. maše; per-
vič častiš s tem Mater božjo, ali svetnika, kojemu na
čast se sv. maša bere, v drugič si pa odslužiš tudi
veliko kazni, ki bi jih moral terpeti za svoje grehe.
Ako pa najmeš sv. mašo, da bi kaj dosegel od Boga
boš gotovo tudi prijel, ako ti je v zveličanje, verh
tega pa odslužiš tudi nekoliko kazni, ki si jih za¬
služil za svoje grehe.

23. Iz vsega tega spoznamo, da nam je treba
nove gorečnosti pri sv. maši, in da si moramo pri¬
zadevati vsak dan pri sv. maši biti; ob nedeljah
in praznikih pa, ako je mogoče, bodimo še pri
več sv. mašah, da zaostale dolgove na tem svetu
poplačamo.

249

24. Posebno pa naj to delajo veliki grešniki,
ki so se mnogokrat smertno pregrešili, vendar pa
še malo pokore opravili. Gotovo je, da ostra pra-
1  vica božja vsak greh kaznuje. Kesničen je toraj
I pregovor: pokoriti se ali pa goreti. Veliko boljše
je toraj za te, o grešnik! da si grehe na tem svetu
sam izbrišeš, kot pa da te ostri sodnik na unem
svetu kaznuje. Ako pa težke pokore ne moreš
opravljati, prevzemi z veseljem lahko pokoro, pa
kadar je mogoče, vdeleži se sv. maše, tako se boš
veliko gnad vrednega skazal.

Sedemnajsto poglavje.

Sveta maša je najimenitnejše delo
svetega Dulia.

1. Ker smo že v raznih poglavjih slišali, v
kaki razmeri sta Bog Oče in Sin z daritvijo sv. maše,
poglejmo zdaj, v kaki razmeri je sveti Duh. V ta
namen bom razlagal v tem poglavji, kaj sv. Duh
pri sv. maši dela, in to je posebno primerno za
binkoštni čas.

2. Koliko dobrot sv. Duh keršanstu skazuje,
ne moremo popolnoma razumeti, še manj pa izreči.
On je božja ljubezen in usmiljenje in si vedno pri¬
zadeva, da bi potolažil božjo pravico ter rešil uboge
grešnike pogube. On je tista božja oseba, ki je delo

250

odrešenja pričela, nadaljevala in doveršila. V de¬
viškem telesu Marijinem je delo pričel, ko je iz
neomadeževane kervi vpodobil presveto telo Kristu¬
sovo, v njega vdihnil nad vse vzvišeno človeško
dušo ter z obema sklenil večno božjo natoro Sinu
božjega v eno osebo; nadaljeval je to delo, ko je
Kristusa v Jordanu tako rekoč mazilil, vterdil in
mu izročil njegov posel; doveršil je delo, ko je na
binkoštni praznik pokazal se vernim v podobi gorečih
jezikov, ter jih napolnil z ognjem svoje ljubezni,
grešnike pa, ki se s čudeži in terpljenjem Kristusovim
niso omečili, je spreobernil, s svojo prijaznostjo.
On tudi vedno ostane pri svojih vernih in akoravno
ga mnogi ne spoštujejo, vendar jih nikdar ne za¬
pusti, temuč terka na njihovo serce, ter želi pri njih
ostati. Zato tudi pričenjamo rožni venec: „Kterega
si Devica od šv. Duha spočela", ter ga končujemo
z besedami: „Ki si nam sv. Duha poslal", kar za
tem pride: „Ki te je v nebesa vzel in v nebesih
venčal", je hvala za sad odrešenja, in Marija se
tukaj imenuje namesto vsega človeštva.

3. Razvidno je toraj, da se je zlasti tudi sv.
Duh vdeleževal dela našega odrešenja in po pra¬
vici smem toraj reči, da je sv. maša najimenitniše
delo sv. Duha. Dokaz tega je naslednji: Vsi bo¬
goslovci terdijo, da je včlovečenje Kristusovo naj-
veči čudež, ki ga je Bog storil, ker je sklenil ne¬
izmerno natoro božjo s slabo človeško natoro v eno
osebo. Največi čudež pa je storil sv. Duh, kar tudi
v molitvi izgovarjamo in v veri terdimo, rekoč: „Ki
je spočet od sv. Duha“. Akoravno je ta čudež

251

neizmeren, vendar je pa čudež, ki se godi pri sv.
maši še veči, ker se tu neizmerna božja visokost
in popolno človeštvo Kristusovo tako poniža, da je
v najmanjših koscih sv. hostije osebno pričujoč.

4. Da je ta čudež delo sv. Duha, nam spri-
čuje obrednik (liturgija) sv. maše, ki se pripisuje
sv. Jakobu. V tem obredniku se berejo ravno pred
povzdigovanjem te-le besede: »Prosimo te, o Go¬
spod, naj pride tvoj sv. Duh in naj s svojo sveto
častitljivo pričujočnostjo posveti naše darove; naj
spremeni kruh v telo in kelih v predrago kri tvo¬
jega sina Jezusa Kristusa 1“

5. Skoraj ravno te besede se nahajajo v li¬
turgiji sv. papeža in mučenika Klementa, kjer be¬
remo: »Prosimo te, o Gospod! da pošlješ svojega
sv. Duha nad to daritev, da spremeni kruh v telo
in kar je v kelihu v kri tvojega sina Jezusa Kri¬
stusa”. Iz tega razvidiš toraj, da so v prejšnjih
časih spremenenje kruha in vina prilastovali sv.
Duhu, in da so njega klicali, da bi storil ta čudež.
Kakor je sv. Duh doveršil včlovečenje Sinu Bož¬
jega po besedah angela Gabriela: »Sv. Duh bo
prišel v te in moč Najvišega te bo obsenčila”;
ravno tako tudi nadaljuje božje včlovečenje pri
vsaki sv. maši.

6. Ravno to naznanja tudi mašnik, kadar pred
pervim križem nad darovano hostijo svoje oči proti
nebu vzdigne, roke razprostre in zopet sklene, ter
potem s serčno pobožnostjo sv. Duha pokliče, da
bi darove kruha in vina posvetil, rekoč: »Pridi
posvečevalec, vsemogočni večni Bog in blagoslovi

252

ta dar, ki je tvojemu sv. imenu pripravljen". Ni
toraj dvombe, da sv. Duh pride z nebes in sv. dar
z lastno roko blagoslovi in posveti. Ravno to prosi
tudi sv. Ambrož v svojih mašnih molitvah, rekoč:
„Naj pride, o Bog! nevidno veličastvo tvojega sv.
Duha k nam, kakor je prišlo nekdaj nad klavne
daritve očakov".

7. Tu hočemo viditi, kako sv. Duh spreme-
njenje doverši: V ta namen piše sv. Hildegarda:
„Ko je neki mašnik v mašni obleki pred altar sto¬
pil, vidila sem, da je prišla velika svetloba z neba,
ki je obdala ves altar in tako dolgo trajala, daje
mašnik po dokončani maši odšel od altarja. Ko je
pa mašnik prišel do sanktusa, glej tu je prišel ža¬
reči ogenj z neba nad kruh in vino, ter obe podobi
tako razsvetlil in prevzel, kakor razsvetli solnčna
svetloba steklo: Med tem je vzdignila ta svetloba
kruh in vino proti nebu, in zdaj ni bilo nič dru¬
gega, kot meso in kri, akoravno so ljudje vidili
samo kruh in vino. Ko sem zagledala meso in kri,
pričelo se je koj včlovečenje, rojstvo, terpljenje in
smert našega odrešenika, kakor v zerkalu, in sicer
ravno tako, kakor se je godilo, ko je Jezus živel
še na zemlji". (Lib. 2. Rev. c. 6.)

8. To so lastne besede sv. Hildegarde, ki nam
pripoveduje, kako se godi spremenenje kruha in
vina s tem, da božji ogenj, sveti Duh, podobi pre¬
šini. Kakor navadni ogenj les prevzame in ga spre¬
meni v goreče ogle, tako se godi tudi pri sprerae-
njenji kruha in vina v meso in kri Jezusa Kristusa.
Kar je ta svetnica takrat vidila, to se godi pri vsaki

253

sv. maši, ko nebeška svetloba altar obda, kjer ostane
do konca sv. maše, kakor tudi to, da pride pri
spremenjenji žareč ogenj z nebes, ki spremeni dar
v telo in kri Jezusa Kristusa.

9. To ste naznanovale tudi lepe predpodobi v
starem zakonu. Perva predpodoba je bil dar
Aronov, od kterega se bere (Levit. 9.23.): »Slava
Gospodova se je prikazala vsi množici: in glej ogenj
je šinil od Gospoda in je povžil žgavno daritev, ki
je bila na altarji, ko so trume to vidile, so padle na
svoje obličje in hvalile Gospoda". Kavno to se je
zgodilo tudi pri posvečevanji Salomonovega tem-
peljna (II. kron. 7. 1.), kjer se bere: „Ko je Salo¬
mon dokončal molitev, je prišel ogenj z nebes in
povžil žgavne in klavne darove in veličastvo Go¬
spodovo je napolnilo hišo. Vsi Izraelovi otroci so
vidili priti ogenj z nebes in veličastvo Gospodovo
nad hišo, in so padli z obrazom na tla, ter so
molili in hvalili Gospoda".

10. To ste bile jasne predpodobe svete maše,
pri kteri vsakokrat ogenj sv. Duha z nebes pride,
kruh in vino prešini ter spremeni v telo in kri
Kristusovo. Akoravno mi ubogi grešniki nimamo
milosti, da bi vidili ta ogenj, vendar se to v resnici
godi, kar so nekteri tudi že z očmi gledali. Meta-
frast piše od svetega Klementa škofa in mučenika
to-le: „23. januarja ga pošlje cesar Dioklecjan k
svojemu sovladajočemu cesarju Maksimijanu. Ko
pride na otok Rod, ga prosi ondotni škof sv. Fotin,
da bi bral sv. mašo. Sv. Klement jo bere in glej
čudež: komaj je besede pri spremenjenji izgovoril,

254

že se je spremenila sv. hostija v žareče ogle, in
vsi pri sv. maši pričujoči so to vidili. Tudi so
vidili, kako je neizmerna množica angelov prišlo z
nebes, ki so obdajali sv. hostijo ter se veselili in
radovali. Nazoče ljudstvo ni moglo prenašati bliščobe,
popadalo je toraj na obraz, ter ostalo na obrazili
ležeče do zauživanja, ker takrat se je podoba svete
hostije zopet vernila, ktero je sv. Klement z veliko
pobožnostjo zavžil".

11. Kavno tako piše tudi Baronij od svetega
Ignacija, očaka Carigrajskega. Ko je sv. Ignacij
sveto mašo poln ljubezni do Boga in gorečnosti do
sv. Duha bral, se je večkrat zgodilo, da je posve¬
čeni kruh svojo podobo spremenjeval v goreč ogenj
z nebeško svitlobo. Gerška Cerkev, ktere ud je
bil sv. Ignacij, nima hostij pri sv. maši kot mi,
temuč bel pšeničen kruh, toraj je še manj mogoče,
da bi se oči motile. Te pripovedke imajo namen
skrivnostne resnice predočiti, ter zlasti dokazati
delovanje sv. Duha pri spremenjenji. Sv. Duh je
namreč čist ogenj, kakor se je tudi razodel binkoštni
praznik v namenu, nas prepričati, da je on ljubezen
Boga Očeta in Sina.

12. Poslednjič beremo v življenji (44. p.) bla¬
ženega Jožefa iz Kupertina, da ga je vselej groza
obšla, ko je imel izgovoriti besede spremenjenja;
in le z velikim trudom je izgovarjal te svete besede;
ko ga je pa minula groza, jih je pa koj lahko
izgovoril. Njegov predstojnik ga torej praša nekdaj,
kako da te svete besede tako težko in potem lahko
izgovarja; na to prejme odgovor: „Te presvete

255

besede so mi kakor goreč ogenj v ustih. Kavno
tako se mi godi, kakor onemu, ki vzame vročo jed
v usta, ker je pa použiti ne more, jo premetava
iz ene strani v drugo, tako dolgo, da poslednjič
jed pogoltne".

13. Tako je toraj! nebeški ogenj, ki vse ze¬
meljsko použije, je v teh besedah; izgovorjene po
človeku storč, da se po božji vsemogočnosti Stvarnik
v stvarjenih rokah zopet včloveči. Kako presunljive
in mogočne so morale biti besede, s kterimi je
Stvarnik stvaril solnce; po teh besedah se pa še
veče reči godijo; Stvarnik sam pride na altar.

14. Da navzočnost sv. Duha pri sv. maši in
sicer pri spremenjenji še bolj spoznamo, naj povem
tukaj neko prigodbo po Baroniju. V Formeli blizo
Rima je bil nek škof, ki je svojo službo zvesto
opravljal in zlasti sv. mašo z veliko pobožnostjo
bral. Vendar pa je bil pri papežu Agapitu zatožen,
da ima navado iz posvečenih posod jesti, in da s
tem ljudstvo pohujšuje. Papeža je to hudo žalilo,
ki pošlje dva duhovna k njemu, da bi ga v ječo
zaperla. Ko je bil tri dni v ječi, se prikaže v
nedeljo jutro papežu v spanji angel, ter mu reče:
»Danes ne smeš ne ti ne kak drug prelat oprav¬
ljati velike maše, temuč škof naj jo bere, ki si ga
dal zapreti". Papež se zbudi ter premišljuje sanje,
rekoč: »Kako, škof naj bere mašo, ki je tolike hu¬
dobije obdolžen?" Ko potem zopet zaspi, sliši vnovič
glas: »Rekel sem ti, da naj zaperti škof sv. mašo
bere". Ko je papež še dvomil in ni imel rad,
da bi zatoženi škof imel veliko opravilo, sliši v

256

tretje glas: »Varuj se, da bi kdo drugi, kot zaperti
škof pred teboj sv. mašo bral“. Prestrašen se zbudi
papež, pokliče škofa ter mu reče: »Kakošno je
tvoje življenje in kaka dela opravljaš?" Škof mu
odgovori: „Jaz sem grešnik". Papež zopet reče:
„Ali ne ješ iz posvečenih posod ?“ Škof mu zopet
odgovori: „Jaz sem grešnik". Ko papež ni mogel
spraviti druge besede iz njega, mu reče: „Danes boš
bral pred nami veliko mašo“. Ponižni škof se sicer
močno izgovarja, pa papež mu reče: „Danes boš
pred manoj in vsemi kardinali imel veliko opravilo 11 .
Pobožni škof gre toraj z mnogimi služabniki pred
altar, prične sv. mašo, pride do pervega križa,
ki se naredi nad hostijo in nad kelihom ter reče:
„Pridi posvečevalec, vsemogočni večni Bog in blago-
fslovi ta dar, ki je pripravljen tvojemu svetemu
imenu 11 . To molitev je izgovoril štirikrat in ni hotel
dalje; tako da so bili vsi drugi nevoljni. Nazadnje
reče papež: „Zakaj se obotavljaš, in tolikokrat
izgovarjaš molitev? Škof odgovori: »Odpusti mi
sv. oče, zato ponavljam tolikokrat to molitev, ker
še nisem vidil sv. Duha priti nad dar. Prosim pa
naj bi Vaša svetost diakonu, ki stoji na moji strani
rekli oditi, ker si ga ne upam sam odpraviti".
Papež koj ukaže, da naj diakon odide. Komaj se
je to zgodilo, zagleda papež in tudi škof, da je
prišel sv. Duh z nebes, ki je ogernil oba, kakor
tudi diakone z oblakom, kar je terpelo tri ure. Iz
tega je spoznal papež nedolžnost in svetost škofovo
in je bil jako žalosten, da ga je ukazal v ječo
vreči.

257

15. Kar je vidil v povedani prigodbi škof z
telesnimi očmi, to se godi pri vsaki sv. maši, da
pride sv. Duh s svojo močjo na altar in blagoslovi
sv. daritev. O tem piše Mansi: „Nekervava dari¬
tev je tako častitljiva in sveta, da sam sv. Duh
pride, jo posveti in se angeli okoli daritve zbirajo*.
S tem je hotel reči: Ko pride sv. Duh z nebes na
altar, da bi spremenil kruh in vino v telo in kri
Jezusa Kristusa, zbirajo se angeli okoli njega, ču¬
deči se nad velikim čudežem.

16. O kako sveto opravilo mora pač biti
sv. maša, ker njo blagoslovi in posveti studenec
svetosti, tretja božja oseba, sv. Duh sam! Kako
moč in sladkost mora imeti ta nebeški kruh, ki
ga pripravlja sam sv. Duh ter ogreva z žarki svoje
ljubezni!

17. Žareča ljubezen sv. Duha ne pripravlja
samo sv. hostije v našo jed, ampak po njem po¬
stane tudi daritev, ktero darujemo neskončnemu
Bogu v čast, nam pa v zveličanje. Kako draga in
neizrekljiva je ta daritev! Kaj ne dela sv. Duh pri
ti daritvi! Koliko si prizadeva, da bi bila ljudem
v časni in večni blagor 1 Od sv. Duha piše sv. Pavel:
»Ravno tako podpera tudi Duh našo slabost; ne
vemo namreč, kaj bi prosili, kakor se spodobi; sam
Duh pa prosi za nas z neizrekljivimi zdihljeji. On
pa, kteri serca pregleduje, vč kaj Duh želi; ker
po Bogu prosi za svete”. (Rim. 8. 26.)

18. To so besede sv. Pavla, vediti je pa tudi
treba, da božje osebe ne prosijo druga druge; kajti
vse tri božje osebe so enake in imajo vse enako

Bazi. sv. m. 17

258

zapovedovati in deliti. Ker se pa Očetu pripisuje
pravičnost, Sinu modrost, sv. Duhu pa dobrota in
milost, zato zdihuje božje usmiljenje v sv. Duhu k
božji pravici v Očetu, da bi grešnikov ne kazno¬
vala po njih zasluženji, ampak jih zveličala v mi¬
losti. To je hotel sv. Pavel z onimi besedami reči,
namreč da sv. Duh za nas prosi. Zdaj pa nastane
vprašanje, kdaj sv. Duh zlasti za nas prosi! Od¬
govor: Akoravno je gotovo, da sv. Duh vedno za
nas prosi, vendar dela to posebno pri sv. maši.

19. To lahko iz tega posnamemo, ker tudi
angeli za nas prosijo, od kterih sv. Krizostom tako¬
le piše: „Pri sv. maši ne prosijo samo ljudje, temuč
tudi angeli vklanjajo svoja kolena, pa tudi arhan-
geli prosijo za nas“. Vzrok je ta-le: „Oni imajo
lepo priložnost, kajti kazaje na sv. daritev prosijo
za človeški rod“. Kakor angeli zlasti pri sv. maši,
kot ob času usmiljenja za nas prosijo, ker spravna
daritev Boga tolaži, tako tudi sv. Duh posebno ta¬
krat božjo jezo tolaži, kadar človeška natora Jezusa
Kristusa za nas prosi, ko rane in kri Kristusova za
usmiljenje kličejo in ostro pravičnost pogovorijo.
Bog pa, ki serca preiskuje, hoče, da sv. Duh za
nič drugega ne prosi, kakor za to, kar je Bogu
všeč in nam v zveličanje.

20. Iz tega razvidiš, kako velika je dobrota
sv. Duha, ker se tako poteguje za naše zveličanje,
kakor da bi šlo za njegov lastni blagor, in da ne
prosi samo za nas, temuč da tako rekoč s posebno
silo božjo milost nam nagiba. Mi bi skoraj ne
verjeli, ko bi ne bilo v sv. pismu zapisano. Kdo

259

bi toraj ne verjel, da je sv. Duh naš zvesti prijatelj ?
Terdno toraj zaupaj v tega prijatla in ljubi ga iz
vseh moči. Ker pa zlasti pri sv. maši za te prosi,
daruj iz ljubezni do njega sv. mašo njemu v čast
in veselje.

Osemnajsto poglavje.

St.  maša je veselje Matere Božje.

1. Kraljica Estera ni imela v svojem življenji
večega veselja, kot tisti dan, ko jo je kralj Asuer
izmed vseh devic izvolil, z lastnimi rokami venčal
ter postavil za kraljico svojega kraljestva. Ravno
tako smem reči, je imela Marija, Mati Božja, takrat
največo čast in veselje, ko jo je njen Sin v nebeško
slavo pripeljal, povzdignil nad angele ter venčal jo
kot kraljico nebes in zemlje. Ne umemo čistosti,
vzvišenosti in velikosti tega veselja, ker nas zader-
žuje naše zemeljsko telesno življenje, v kterem so
dušne radosti ptuje in nerazumljive; ta prihod v
nebeško kraljestvo pa je najviša stopinja dušnega
veselja. In vendar sem rekel iz začetka poglavja,
da je sv. maša največe veselje Matere Božje. Kako
bom to dokazal ? To hočem dokazati iz lastnih besed
Kristusovih, ki jih je govoril k zveličanemu Alanu,
zvestemu služabniku svoje Matere.

2. Kakor je božja modrost izvolila eno samo
devico, iz ktere je imel biti rojen odrešenik sveta,

17 *

260

ravno tako je tudi Zveličar sam mašništvo usta¬
novil, da zaklade svojega odrešenja po daritvi svete
maše ljudem vseh časov deli. To je največi del
Marijinega veselja, radost svetnikov, gotova pomoč
živim, največja tolažba mertvim“. To so besede, ki
jih je govoril Kristus k Alanu ter mu zapovedal,
da naj jih zapiše in oznanuje.

3. Po teh besedah, ki naj imajo za nas samo
tako veljavo kot izreki svetih od Boga razsvetlje¬
nih mož, je v sv. maši za nebeško kraljico nekaj
veselja. Da to prav razumemo, je treba vediti, da
ima Mati Božja, kakor tudi svetniki, dvojno veselje,
bistveno in nebistveno. Bistveno veselje je gledanje
in vživanje Boga, in slava, ki je po zasluženi sve¬
tosti različna. V tej slavi ostane svetnik na vekomaj
ter ne more ne više priti ne niže. Nebistveno ve¬
selje pa je tista slava, ki ga ljudje pri raznih pri¬
ložnostih skazujejo na zemlji; ako n. pr. praznujemo
praznik kakega svetnika, smemo se zanesti, da je
tisti svetniku v posebno radost v nebesih. Gotovo
mu takrat angeli v veselje prinašajo kot dragi dar
molitve in dobra dela, ki jih njemu na čast oprav¬
ljajo. Kar človek na zemlji svetniku na čast moli
in opravi, to mu daruje angel varh kot dišečo
cvetlico in prijeten dar. Od tega se veliko bere v
razodenji sv. Jederti. To je toraj nebistveno ve¬
selje, ki ga more imeti Kristusovo človeštvo, angeli
in svetniki, kakor piše sv. Luka (15. 7.): „Povem
vam, da bo v nebesih veselje nad enim grešnikom,
ki se spokori". To veselje angelov in svetnikov je
nebistveno, ki se ponavlja, kolikorkrat se grešnik

261

spreoberne; zgubi se pa zopet to veselje, ako spo¬
korjen grešnik zopet greši.

4. Iz tega lahko pozvemo, kak pomen imajo
besede Kristusove: „ Sveta maša je največi del ve¬
selja moje Matere", namreč največji del njenega ne¬
bistvenega veselja; ker akoravno Mater Božjo na
razen način lahko častimo in razveseljujemo, vendar
presega veselje, ki ji ga skazujemo pri sv. maši vse
drugo nebistveno veselje; to hočem koj razložiti. Ako
njej na čast opraviš rožne vence, litanije, duhovne
ure, psalme in druge molitve; drug pa ji daruje v čast
sv. mašo in ž njo njenega ljubega Sina, ki je na
altarji osebno pričujoč, kteri izmed vaji jej bo da¬
roval prijetniši dar in jej toraj pripravil veče ve¬
selje? Jaz pravim tisti, ki njej na čast opravi naj-
večo službo, ki jej predstavi njenega ljubega Sina, ter
ga položi njej v naročje; kajti ta njen najljubši Sin
ji vzročuje s svojo novo nazočnostjo neizmerno veče
veselje in radost, kakor ti z vsemi drugimi dobrimi deli.

5. Tudi zato ji sv. maša dela veliko veselje,
ker ljubi in želi pred vsem čast božjo in zveličanje
duš. Znano pa je in zadostno smo dokazali, da
skazujemo z darovanjem sv. maše sv. Trojici naj¬
večjo čast, ji dajemo dostojno hvalo in darujemo
najdražji zaklad. Ako dalje njenega preljubega Sina
s pravo vero moliš, ako se pred njim ponižno pri¬
kloniš, ako se s skesanim sercem na persi terkaš,
serčno prosiš odpušenja grehov, ako kažeš Bogu
Očetu bridko terpljenje Kristusovo, ako mu daruješ
njegovo presv. kri v svoje očišenje in si s posebno
pobožnostjo pri sv. maši; ali ji ne bo to neskončno

262

prijetno, ker s tena si naj gotoveje skerbiš za
zveličanje.

6. Ako ima tedaj Mati Božja tako veselje nad
pobožnostjo pri sv. maši, kako bogato bo obdarovala
one, ki so nji v čast pri sv. maši! V ta namen ti
bom povedal zgled, ki seje zgodil nekdaj sv. Dominiku
pri sv. maši. Ko je ta svetnik nekdaj v Londonu
na Angleškem vpričo kralja, kraljice in obilne mno¬
žice z veliko pobožnostjo sv. mašo bral v praznik
Marije in prišel do spomina živih, se je naenkrat
zamaknil in ostal tako celo uro. Njegov obraz je
rudeč in svitel, raz glave mu teče pot, telo je nepre¬
makljivo, oči povzdignjene. Vsi pričujoči se zelo
začudijo, ginjeni so v sercu in ne vejo, kaj bode iz
tega. Kralju in njegovemu spremstvu traja to pre¬
dolgo, zatoraj zapove služabniku, naj dregne moža.
Ko hoče služabnik to storiti, ga obide velik strah
in ne derzne dotakniti se sv. Dominika. Čez nekaj
časa zapove drugemu služabniku, naj se le malo
mašne obleke na sv. možu dotakne; pa tudi temu se
zgodi kakor pervemu, od straha se skoraj na tla
zgrudi. Nihče več se ne upa služabnika božjega
motiti, vsi morajo čakati, da se čez eno uro zopet
zave. Potem zopet nadaljuje sv. mašo in vsi pri¬
čujoči so zavoljo čudeža, ki se je zgodil, posebno
pobožni. Ko pa sv. Dominik povzdigne presveto
hostijo, zagleda kralj, kraljica in več kot tri sto
pričujočih v mašnikovih rokah namesto hostije ne¬
izrečeno lepo dete Kristusa; vsi se zelo razvesele
tega pogleda, nekteri pa se tako prestrašijo, da se
komaj vpitja zderže; potem zagledajo tudi Mater

263

Božjo, odzad za njenim ljubim sinom v solnčni svet¬
lobi, obdano z vencem in dvanajst zvezd, ki vzame
svojega ljubega Sinu v naročje, mu vzdigne desno
roko, akoravno se dete brani in stori z njo križ nad
pričujočim ljudstvom. Nato občutijo vsi nenavadno
in neizrekljivo sladkost v svojih sercih, in to jih
tako gine, da vsi jokajo. Vse to jih napolni s tako
prijetnostjo, da je vsak iz sebe, pa nihče ne more
drugemu povedati, kaj občuti. Pri povzdigovanji
keliha vidijo zopet vsi zbrani, kako se vzdiguje iz
keliha križ, na kterem visi Kristus, kakor je na
Golgati v resnici visel na križu. Iz peterih ran
teče tako obilno njegova presv. kri v kelih, da se
skoraj izliva. Pa Mati Božja jo zajema z rokami
iz keliha, jo razliva na pričujoče ljudstvo, potem
pa na vse keršanstvo v zveličanje in v duhovno
ozdravljenje vseh narodov. Ko so vsi pokropljeni
s presv. kervjo, spoznajo tako natanko svoje grehe,
da vidijo njihovo težo in velikost, in njih serce se
nad tem zelo prestraši. Vsi občutijo tudi tako
serčno žalost, da glasno zdihujejo in obilne solze
jim teko po obrazu in obleki. Nekteri pa občutijo
tako žalost, da jim hoče serce počiti, smertni strah
jih obdaja. V tako žalost vtopljeni ostanejo pri
vsi sv. maši in kdor jih vidi, mora z njimi jokati.
Po dokončani sv. maši stopi sv. Dominik, ki je vse
to med mašo opazil, na prižnico in za izrek pridige
si zbere besede 97. psalma: „Pojte Gospodu novo
pesem, ker je čuda storil“. Potem nadaljuje: „Vsi
ste vidili z očmi in občutili s sercem, kako čudne
reči je storil Gospod Jezus v presv. zakramentu

264

med vami. Vidili ste z očmi in spoznali s pametjo,
kako je bil Jezus, Zveličar sveta, sin Marije, za vas
zopet rojen in križan. V ti božji, nezapopadljivi'
skrivnosti sv. maše, kjer ni goljufije in zmote,- ste
vidili velike, svete, čudne reči. Ne samo eden, vsi
ste vidili ta čudež. Ako je le iskrica sv, Duha, le
žilica ljubezni do Kristusa v vas, skažite se Bogu
hvaležne, pojte mu hvalo in oznanujte njegovo moč
in veličastvo i. t. d." (Ex lib. intit, B. Alanus rediv.
par. 3. c. 22.)

7. To in še veliko drugega je govoril sv. Do¬
minik ljudstvu in razlagal, koliko milost in dobrot
sta jim skazala Jezus in Marija pij sv. maši. Pa
kar se je tu očitno pokazalo, se popolno vjema s
tem, kar smemo pričakovati od sv. maše, in resnica
tega, kar smo vidili, napolnuje naše serce tudi brez
te povesti; verujemo namreč, da Marija to, kar je
storila tukaj očitno prav velikrat, posebno ob svo¬
jih praznikih nevidljivo dela in blagoslovi vse tiste
pobožne, ki so nji v čast pri sv. maši, z rokami
Jezusovimi in jih pokropi z njegovo kervjo. Da pa
ne občutimo v sercu tega, kar so uni telesno obču¬
tili, pride od tod, ker je naše serce terdo, ker nismo
zadosti pobožni, timveč mnogokrat raztreseni in
nemarni. Uči se iz tega, da vse sv. maše daruješ
Materi božji v čast in moliš ponižno Jezusa v
njenem naročji. Prosi jo pa tudi, naj te blagoslovi
z Jezusovimi rokami, in te pokropi z njegovo kervjo.
Ako si v veliki potrebi, nikjer ne dobiš gotoveje
pomoči, kakor če se po tem potu približaš sedežu
božjemu. Ker s sv. mašo Mariji največjo čast

265

skažeš, Bogu pa največjo službo, zadobiš gotovo
. milost, ktero prosiš.

8. Imenitni zgodovinar Baronij pripoveduje,
da se je podal 998.1. Robert, francoski kralj, v vojsko
in oblegal grad sv. Germana blizo mesta Anjou
z Veliko močjo. Oblegani se hrabro branijo in na¬
pravijo kralju veliko škodo; kar kralja tako raz-
serdij da šesti dan obleganja svoje vojščake resno
opominja, naj grad obstopijo in ga naenkrat z na¬
skokom vzamejo. Oblegani se zelo bojijo tega na¬
pada in iščejo pomoči pri zvel. Gislebertu, mašniku
iz reda sv. Benedikta. Ta jih opominja, naj se za¬
upljivo obernejo do Matere božje in grejo nji v
čast k sv. maši. Sam bere sv. mašo v najimenitniši
cerkvi na altarju Matere božje, in vse ljudstvo je z
veliko pobožnostjo pričujoče. Med tem nastane
gosta megla okrog po polju, da sovražnik gradu ne
vidi in ga ne more napasti; oblegani pa z višine
vse gibanje sovražnikovo natanko razločijo, in mu
s svojim orožjem veliko škodujejo. Kralj viditi,
da se njegova vojska manjša in je v nevarnosti,
da se popolno pobije, zapusti grad z veliko jezo.

9. Bodisi temu vzrok kar hoče, verno serce
rado veruje, da je Bog na Marijino prošnjo meglo
v brambo njenih častilcev raztegnil! Akoravno se
taka čuda ne godijo vedno, vendar priprošnja Ma¬
rijina nikdar ni zastonj in njena priprošnja je toliko
mogočneja, kolikor bližej je Bogu mimo vseh dru¬
gih svetnikov; ona sama je razodela naslednje:

10. 1) „ Karkoli Marija od Boga prosi, gotovo
zadobi. 2) Bog je sklenil vsakemu skazati usmi-

266

ljenje, za kogar Marija prosi. 3) Pri vladanji sveta
Marijina priprošnja veliko velja. 4) Marija ljubi
grešnike bolj, kakor človek človeka. 5) Zveličanje
grešnikov tako, želi, da je pripravljena, ako bi Bog
pripustil, vsak dan vse muke sveta preterpeti za
vsakega grešnika posebej. 6) čast, ki jo skažemo
Mariji, če tudi samo z angelskim češenjem, več ko¬
risti, kakor čast, ki jo skažemo drugemu svetniku.
7) Samo ena „češena Marija" je večje dobro, ka¬
kor vse dobrote telesa in življenja. 8) Nad častjo,
ki se skaže Mariji, imajo veselje vsi svetniki.
9) čast, ktero skažemo svetnikom, je enaka srebru,
ktero pa skažemo Mariji, enaka zlatu. 10) čast,
ktero skažemo Jezusu, je kakor drag kamen; ktero
skažemo sv. Trojici, je enaka zvezdam na nebu.
11) Marija reši vsaki dan veliko grešnikov. 12) Ko¬
likor je nebo večje od zvezd, toliko večje je usmi¬
ljenje Marijino od usmiljenja svetnikov". (B. Aln.
rediv. c. 9.)

Te milosti so kakor venec dvanajsterih zvezd,
kterega je vidil sv. Janez na Marijini glavi. Kdor
to dobro premisli, tega serce sili Marijo častiti.
Kdo ne bi molil „Češene Marije" njej v čast, ker
ve, da je to več vredno, kakor vse natorne dobrote
telesa in življenja? Kdo bi ji ne služil, ki veruje,
da je najmanja nji v čast storjena služba večja, kot
vseh svetnikov? Služi ji tedaj pridno, posebno s
pobožno pričujočnostjo pri sv. maši in daruj ji ljubo
dete Jezusa; ker pri vsaki sv. maši se Kristus
zopet duhovno rodi in materna čast se ponovi, kar
vemo iz Jezusovih besed, ktere je govoril zvel.

267

Alanu (part. 4. cap. 46.): „Ako opusti mašnik sv-
mašo darovati, oropa mojo mater njene materne
časti“. Iz tega se učimo, da mašnik pri vsaki
sv. maši ponavlja Marijino čast, ke.r pri sv. maši
Marija zopet svojega sinu rodi ter vnovič zadobi
radost, ktero je občutila, ko se je Jezus rodil.

Sv. maša je veselje svetnikov.

11. Ko smo vidili, koliko časti in veselja da¬
rujemo Mariji s sv. mašo, poglejmo še, koliko časti
in veselja skažemo svetnikom božjim s sv. mašo.
Kako se povikšuje čast svetnikov, smo slišali; tukaj
le še pristavim, zakaj svetniki žele, da jih verni
časte: Pervi vzrok je, ker je volja božja, da ča¬
stimo zveste služabnike božje,- potem, ker čednosti,
ktere so si pridobili in nam živo pred oči
postavljajo, zaslužijo tako češenje. Kristus sam
pravi (Razod. 3. 4.): „Hodili bodo z menoj v belih
oblačilih, ker so vredni 11 . In Bog govori (1. Kralj.
2. 30.): „Kdor mene časti, njega bom častil; kdor
pa mene zaničuje, bodi zaničevan". Razun še mno¬
gih drugih povem še le en vzrok, zakaj moramo
svetnike častiti: ker so v svojem življenju čast za¬
ničevali, se ponižali in zatajevali, brezbožni ljudje
so jih zaničevali, zasramovali in preganjali: zato pa
Bog hoče, naj se pokaže njih nedolžnost, da jih
kristjani hvalimo in častimo.

12. Zgled imamo nad Mardohejem; akoravno
je bil pobožen mož in služabnik božji, ga je ven¬
dar prevzetni Aman preganjal in k smerti obsodil.

568

Pa pravični Bog je uničil ta naklep in storil, da je
vse ljudstvo častilo njegovega zvestega služabnika;
ko je namreč kraij Amana vprašal (Ester. 6. 6.):
fl Kaj s mora zgoditi možu, kterega želi kralj ča¬
stiti ?“ Odgovori Aman: „Človek, kterega želi kralj
častiti, se mora v kraljeva oblačila napraviti in po¬
saditi na konja, ki je kralju za ježo in prejeti kra¬
ljevo krono na svojo glavo. Pervi zmed kraljevih
poglavarjev in oblastnikov naj derži njegovega ko¬
nja in po mestnih tergih grede naj vpije in govori:
Tako se časti, kogar hoče kralj počastiti”. In rekel
mu je kralj: „Hiti, vzemi oblačilo in konja, in
stori judu Mardoheju, kakor si govoril".

13. če je neverski kralj Asuer Mardoheju za¬
voljo zveste službe skazal tako čast, koliko čast bo
Bog skazal in z njim vsi nebeščani svojim zvestim
služabnikom, posebno tiste dni, ko gredo v nebesa
in ko se njih spomin obhaja po vsem svetu? Po
sv. Duhu je naročil svoji cerkvi, naj se njegovi
zvesti služabniki one dni častijo z molitvami in po¬
božnostmi, s pridigami in petjem, s procesijami in
božjimi poti, posebno pa z daritvijo sv. maše. „Ker
tako se naj časte, ktere želi nebeški kralj častiti".

14. Največja čast, ki se zamore skazati svet¬
nikom, je daritev svete maše, ako se njim v čast
bere ali posluša, in se nebeškemu očetu daruje njim
v čast in slavo. Velikašem v čast se večkrat igrajo
igrokazi ali predstavljajo dogodbe iz preteklih ča¬
sov. Akoravno se v takih igrah velikaš nič ne
omeni, so mu vendar prijetne, ker se to godi njemu
v čast in ga veseli. Akoravno je sv. maša spomin

26S

terpljenja in smerti Kristusove in se daruje nebe¬
škemu Očetu, imajo vendar svetniki posebno veselje
nad tem, ker se to godi njim v čast in razveseljuje
vsa nebesa.

15. Ako se pa pri sv. maši imenujejo in se
daruje ravno njim v čast, jim mora biti gotovo prav
všeč po spričevanji sv. Krizostoma, ki govori (Hom.
21. in acta): „Ako se obhaja slava kraljeve zmage,
se po imenu kličejo vsi tisti, ki so bili ž njim v
vojski in so se hrabro bojevali zoper sovražnika.
Ravno tako je tudi svetnikom v posebno čast in
slavo, ako se pri sv. maši vpriča svojega gospoda
(čegar terpljenje in smert se zmagoslavno obhaja)
po imenu kličejo in se slavijo njih dela v boju
zoper peklenskega sovražnika". Tudi vsemogočnemu
Bogu se izrekuje zahvala za moč, ktero jim je
skazal in za milost, da jim je podelil zmago. O
tem piše Molina (tract. 4. c. I.): „ Svetnikom se ne
more večja čast skazati, nego da se v njih imenu
vsemogočnemu Bogu daruje sv. maša, se mu zahva¬
ljuje za njim skazane dobrote, se spominja njih zaslu-
ženja, ki ga darujemo s sv. mašo presveti Trojici".

16. Kdor pa hoče veselje kakega svetnika po¬
množiti in mu pripraviti novo nebeško poveličanje,
mora sv. mašo ali Kristusa v presv. hostiji Bogu v
ta namen darovati, da se svetnik počasti. Tako je
delala sv. Jedert in učila sosestre. Vidila je večkrat
v duhu, koliko stori tako darovanje. V njenem ra-
zodenju se bere (lib. 4. c. 55.) naslednje:

17. „V praznik sv. Mihaela daruje pri sv. maši
presv. zakrament telesa in kervi Kristusove Go-

270

spodu, rekoč: „„K časti tvojih pervakov ti darujem,
o ljubeznjivi Gospod, ta veliki zakrament, darujem
ti ga v slavo in povikšanje veselja tvojih svetnikov,
v čast in slavo vseh angelov"Potem  vidi, kako
Bog sprejme daritev ter iz nje angelskim duhovom
nezapopadljivo veselje vliva. Zato pridejo vsi an¬
geli po verstah spoštljivo k sv. Jederti in se ji za¬
hvaljujejo".

18. To so besede onega razodenja, ktero so
mnogi učeni in redovniki preiskovali in odobrili.
To se nam zdi sicer čudno in komaj verjetno, da
samo ena sv. maša podeli vsem angelskim duhovom
tako veselje, da zadobijo po eni sami sv. maši pre¬
obilno veselja, ko bi ga poprej prav nič ne imeli;
pa vendar je tako. Kako močna je tedaj daritev
sv. maše! kolik blagor izvira iz nje nebeščanom in
ljudem! Sv. Jedert ni darovala sv. maše angelom,
ampak Bogu Očetu, on je dar sprejel in razlil nad
vse angele neskončno veselje. Ravno tako se zgodi,
ako darujemo Bogu sv. mašo v čast kterega svet¬
nika.

19. Da to bolj razvidimo, poglejmo zgled v
ravno tistem razodenju (lib. 5. c. 4.): „Ko umerje
neka sv. devica iz samostana sv. Jederti v Helpedi
na Saksonskem, daruje neka druga redovnica iz ti¬
stega samostana zanjo sv. mašo in govori pri po¬
vzdigovanji svete hostije: „ »Nebeški Oče! darujem ti
to sveto hostijo telesa in kervi Jezusa Kristusa za
umerlo sestro; s to presv. hostijo ti darujem vso
zvestobo nar slajšega serca Jezusovega, ktero ti je
vedno skazovala"". Bog ji odpre duhovne oči in

271

vidi, da njena sestra že uživa plačilo svetega živ¬
ljenja na zemlji, pa zdi se ji, kakor bi bila po ti
daritvi višje povzdignjena, postavljena na višjo
stopnjo zveličanja, oblečena z bolj svitlim oblačilom
in obdana od svetejših služabnikov".

20. Mislimo si, da je redovnica vse to v duhu
vidila, ondaj se poterjuje poprej rečeno, da sad te
daritve je pomnoženo veselje zveličanih. Pa misliš
si znabiti: Je li mogoče, da se po daritvi sv. maše
povikša slava svetnika, da je obdan z večjo krasoto
in mu strežejo svetejši služabniki? Pa pomisli, da
pravi razodenje, da se ji je le zdevalo, kakor bi
bila v večjo slavo povikšana, ne pa, da je bila v
resnici povikšana, ker višja stopinja slave spada k
bistvu zveličanja, ktero se ne more pomnožiti. Pa
vendar je občutila zveličana sestra veliko pomno-
ženje veselja; ker okinčana je kakor nevesta v dan
poroke z dragim lepotičjem in odbrani služabniki
ji strežejo z veliko častjo.

21. Iz tega lahko raz vidiš, koliko čast skažeš
svetniku in koliko veselje mu napraviš z daritvijo
sv. maše. Ako bi njemu v čast vse psalme zmolil,
bi mu ne povikšal toliko veselja, kolikor redovnica
s pobožno daritvijo sv. maše. Ako hočeš tedaj
svoje patrone častiti, pojdi k sv. maši in pri po¬
vzdigovanji svete hostije daruj Bogu ljubega Jezusa
v čast in slavo svetnika. S tem jih boš zelo častil
in to ti bodo bogato povernili. V dokaz povem
nektere zglede.

22. s  V življenji sv. Ferdinanda, španjskega
kralja se' bere, da so se 1380. 1. Španjci vojsko-

272

vali s Portugalci in nek mornar iz Sevilje je na¬
pravljal Portugalcem veliko škodo. Pa Portugalci
vjamejo mornarja in veliko Španjcev in jih veržejo
v temno ječo. Ko mornarjeva žena to zve, hiti v
kapelo sv. Ferdinanda, ga kliče na pomoč z gorečo
molitvijo, obljubi, da bo 30 sv. maš njemu v čast
brati dala in verh tega še kaj darovala. Ko se
pervi dan sv. maša bere, glej, skrivna roka odpre
ječo, v kteri je lakote skoraj omedleli mož, postavi
pred-nj gorečo svečo, darovani kruh in vino. Mornar
se temu zelo začudi, prekriža sebe in kruh, po¬
kliče na pomoč Boga in se s kruhom in vinom
poživi. Tudi prihodnji dan se tako zgodi in po¬
navlja osem dni. Osmi dan pa pride jetničar po
naključbi ravno takrat, vidi prižgano svečo, kruh
in vino in misli, mornar si je to s čarovno močjo
pridobil, zato mu preti, da ga bode mučil, ako mu
ne pove resnice. Ta pa mu reče: „Nepotrebno je,
da bi me mučili, saj vam tako rad resnico povem.
Že osem dni je, kar mi neznana roka vsak dan
prižge svečo in postavi pred me kruh in vino. Kdo
pa prinese in kje dobi, si ne morem misliti in tudi
ne prašati". Jetničar pove to kralju, ki zapove,
naj mu pripelje jetnika; ta mu vse natanko pove.
Nato pravi kralj: „Priseži mi pri Bogu, da se
zopet verneš in spustim te domu, da natanko zveš,
kakšno dobro delo so ‘zate storili 11 . Mornar mu
priseže, gre domu na Španjsko in dvajseti dan pride
v Seviljo. Njegova žena je ravno v cerkvi pri
dvajseti sv. maši za oprostenje svojega moža; ko
pride domu, ga najde zdravega in srečnega v hiši.

273

Pripovedujeta si, kaj sta storila in vidila in ko spo¬
znata, kako velik čudež se je zgodil na prošnjo
sv. Ferdinanda, se podasta oba v kapelo in se iz
serca zahvalita Bogu in svetniku. Ko mož nektere
dni počije, gre zopet na Portugalsko ter pripoveduje
kralju, kaj je žena zanj storila med časom, ko je
bil v ječi. Akoravno je bil smert zaslužil za svoja
prejšnja dela, mu vendar da kralj življenje in
prostost".

23. Vidiš toraj, kaj so dosegle obljubljene
sv. maše pri sv. Ferdinandu: mornar je rešen smerti
in ječe. To bi se gotovo ne bilo zgodilo, ko bi žena
ne bila iskala pomoči pri sv. maši. Ker so bile
sv. maše svetniku bolj všeč, kakor vsa druga dobra
dela, je bil skoraj primoran skazati se hvaležnega.
Ravno to velja tudi o druzih svetnikih, ki nam bodo
poprej pomagali, ako darujemo njim v čast sv. mašo,
kakor če njim v čast opravljamo druge molitve.

24. Več takih zgledov najdemo v življenji
sv. Antona Padovanskega in druzih svetnikov, ki
nam kažejo, kako radi pomagajo svetniki, ako jih
prav častimo. Darujmo tedaj Bogu sv. mašo njim
v čast in ljubi Jezus, ki je na altarju pričujoč, bo
njih priprošnjo za nas uslišal. Kako hvaležni nam
bodo, kaže naslednja prigodba:

25. V življenji zveličane device Pasideje (par.
2. c. 5) beremo, da je šla nekdaj s svojim duhovnom
v bolnišnico obiskat bolnikov. Med drugimi pride
do neke deklice, ki je sama v sobi in že umira.
Naenkrat pa odpre oči, pogleda proti nebesom in se
sladko smehlja. Ko to vidi Pasideja, reče duhovnu:

Bacl. st. m. 18

274

To smehljanje pomeni nekaj posebnega, ker pri
umirajočih to ni navadno; prosimo tedaj Boga, da
zvemo, kaj pomeni to smehljanje. Poklekneta toraj
in prosita Boga, in precej se deklica zave; prašata
jo, zakaj se je tako smejala. Ona pravi: „Imela
sem v življenji navado, da sem o praznikih svet¬
nikov rožni venec molila njim v čast; vsi svetniki,
ktere sem v rožnem vencu častila, so zdaj prišli
mi pomagat in me spremit v nebesa. Od veselja
sem se smejala in hotla iti z njimi, pa vidva sta
me z molitvijo zaderžala in prisilila, da vama to
razodenem". Nato umerje.

26. Ta zgodba nam kaže, kako hvaležni so
svetniki svojim častivcem in kako jim povernejo
skazano čast. če je že rožni venec toliko milost
zaslužil, koliko bo še le sv. maša? Sv. maša, pri
kteri smo njim v čast pričujoči in jo darujemo
Bogu, jim dela neskončno več veselja in slave, kakor
rožni venec. Pozvedi toraj, predno greš v cerkev,
kterega svetnika spomin je in pri sv. maši mu reci:
„0 sveti N., tebi v čast darujem to sv. mašo".
Pri povzdigovanji govori: „Moj ljubi Bog, darujem
ti to sv. mašo v večjo čast in veselje svetega N."
Kaj si bodeš s tem zadobil, zvedel bodeš vsaj na
smertni postelji.

275

Devetnajsto poglavje.

Sveta maša je za verne največji do¬
biček.

1. Ker bom v tem poglavju pisal o koristi
sv. maše, sem v zadregi, kaj bi zbral, ker sveti
očetje in učeniki so toliko pisali o tem, da se težko
pregleda. Med pervimi je sv. Lavrencij Justinian,
ki (lib. de obed. c. 24.) tako piše: „Noben človeški
jezik ne more zgovoriti, kako bogat sad izvira iz
nje: Po daritvi sv. maše se grešnik z Bogom spravi,
pravičen postane še pravičneji; hudobije se odpu-
šajo, pregrehe zgubljajo, čednosti množijo, zaslu-
ženje zvekša in zvijača hudičeva premaguje".

2. Ti izreki so toliko bolj pomenljivi, kolikor
natančneje jih premišljujemo. „Gotovo ne more
nihče s človeškim jezikom izreči, kako bogat sad
izvira iz daritve sv. maše".

Kaj večjega in boljšega moremo povedati v
hvalo sv. maše, kakor to, da zadobijo tisti, ki jo
darujejo, tolik in tako velik sad, da ga človeški
jezik zgovoriti ne more? Veliko reči se lahko povč
o moči in koristi sv. maše, pa po izreku sv. Lavr.
Justiniana je vse to skoraj nič proti vrednosti sv.
maše.

3. častitljivi o. Anton Wollna, učen kartuzi¬
janec na Španjskem, je v svojih bukvah o časti

18*

276

mašništva tako lepih reči napisal o daritvi sv. maše,
da morajo vsako serce nagniti k ljubezni do nje.
Tukaj omenimo le nekaj (tr. 3. c. 10. §. 2.): »Nič
ni koristneje ljudem, nič močneje revnim dušam,
nič pripravneje pridobiti si duhovno bogastvo, kakor
daritev sv. maše in sicer v taki meri, da so vsa
dobra dela, ki jih storimo noč in dan, združena
z najpopolnišimi čednostmi, komaj iskrica vrednosti
proti sv. maši, ako se prav daruje". To so gotovo
visoke in tolažljive besede, ki presegajo vso člo¬
veško pamet". Kdo bi verjel, da je prava daritev
sv. maše toliko vredna, da se vsa naša dobra dela,
ki jih storimo po noči in po dnevi, tudi tista, ki
jih storimo s pravo pobožnostjo, s popolno zbra¬
nostjo, z veliko ponižnostjo, z gorečo ljubeznijo in
najboljšim namenom, še primerjati ne morejo s
sv. mašo? Resnico tega bodeš pa ložje zapopadel,
ako si dozdajno razlago pazljivo bral in premiš¬
ljeval. Da pa to ložje veruješ, bom povedal več
spričevanj.

4. Forner, Hebronski škof, piše o 50. psalmu
»Usmili se" (Cone. 38.): »Kdor je brez smertnega
greha in pobožno pri sv. maši, pridobi več zaslu-
ženja, kakor ako bi v božjo čast najtežje delo
opravil ali šel na božjo pot; ker dobra dela nimajo
samo bistva, ampak tudi vrednost in čast od reči, v
kteri obstoje. Kaj pa je večje, dražje in veličast-
neje kakor presveta daritev ?“ Pač imenitne besede!
tolažljiv izrek! Tukaj naj vsi odprejo svoja serca,
ki si hočejo pridobiti duhovni dobiček in opravljati
Bogu prijetna dela. Ta učeni škof toraj piše, da

277

oni, ki je v stanu gnade božje in pobožno pri sv.
maši, več zadobi od Boga, kakor ako bi opravil
najtežje delo iz ljubezni do Boga, ali romal na
najdaljo božjo pot. Kdo bi tedaj ne hodil rad k
sv. maši, s ktero si pridobi toliko zasluženja in
skaže Bogu toliko čast. Kdor se ni zaobljubil na
božjo pot, naj doma raj k sv. maši gre, da ne
zamudi z romanjem marsiktere sv. maše, pri kteri
lahko in v kratkem času toliko dobrega stori!

5. O koristi sv. maše piše Marchant pomen¬
ljive besede: »Katoliška cerkev ne more storiti nič
svetejšega, nič boljega, Bogu nič višjega, Jezusu in
Mariji nič prijetnejega, angelom in svetnikom nič
slajšega, pravičnim in grešnikom nič koristnejega,
revnim dušam nič vrednejega, kakor če daruje sv.
mašo njim v čast in zanje“. Glej, kako se učeniki
vjemajo in daritev sv. maše višje cenijo, ko vsa
druga dobra dela. Vjemaj se tedaj tudi ti z njimi
in ceni sv. mašo višje, ko vse drugo. Pa poslušaj
dalje.

6. V mašnih bukvah, prestavljenih 1634 1.
opominja predgovor vse tiste, ki sv. mašo berejo:
»naj spoznajo visok pomen sv. maše, da se z da¬
ritvijo ene same sv. maše Bogu večja čast skaže,
kakor če bi obudil vse čednosti in veliko terpel iz
ljubezni do Boga“. (Lohner in Biblioth. tom. lit.
28. §. 10.) O čudne in nezapopadljive besede!
Kako jih dokazati? Od kod pride to? Od tod, ker
Kristus pri sv. maši zadobi vse čednosti in s temi
daruje nebeškemu Očetu vse terpljenje. Vse čed¬
nosti hvale, ljubezni, časti, molitve in zahvale, ktere

278

skaže Kristus pri vsaki sv. maši presv. Trojici, so
veliko več vredne, kakor hvala angelov in služba
svetnikov in sicer toliko, da, ako bi kdo daroval
vsa spokorna dela, molitve, službe in čednosti apo-
steljuov, mučenikov, spoznovalcev, devic in vseh
svetnikov presv. Trojici, bi to ne bilo toliko, kakor
sv. maša, ki jo daruje zadnji mašnik.

7. Še močnejši dokaz nam daje sv. katoliška
cerkev v Tridentinskem zboru (Sess. 22. in Decreto
de observ. in Missa): »Moramo spoznati, da verni
kristjani ne morejo opraviti svetejšega in vrednej¬
šega opravila, kakor to skrivnost, v kteri oživlja¬
jočo klavno daritev mašnik daruje na altarju, v
spravo z Bogom Očetom 0 . Ko bi ne imeli družili
dokazov, bi nam že ta zadostil in nas pripravil
vsak dan k sv. maši iti.

8. Pomisli, kristjan, kaj nam sveta katoliška
cerkev, ki ne more goljufati, ne goljufana biti, z
onimi besedami dokazuje, da katoliški kristjan ne
more darovati Bogu svetejše in dražje daritve, kakor
je skrivnost sv. maše. Pa ne misli, da govori te
besede sv. cerkev le o mašnikih, da ti ne morejo
storiti svetejšega dela, kakor brati sv. mašo! Ne,
tako ne govori sv. cerkev, temuč govori razločno;
da kristjani ne morejo storiti boljšega dela; toraj
ponavljam: mašnik ne more storiti svetejšega in
boljšega dela, kakor če bere sv. mašo, drugi ljudje
pa ne morejo svetejšega darovati, kakor pri sveti
maši biti, jo darovati, mašne molitve moliti in se
med sv. mašo z mašnikom v molitvi združiti. Ker

279

je to delo najsvetejše, je tudi naj koristneje in
neskončno zaslužljivo.

9. Poglej bogoljubna duša, in poslušaj, občuti
v svojem sercu, kaj govori in uči v tvojo tolažbo
in tvoje zveličanje mati katoliška cerkev! Veliko
dobrih del vtegneš storiti v večjo čast božjo in
svetnikov, nič pa ne moreš storiti, kar bi bilo tako
sveto, tako veličastno in njim tako všeč, kakor da¬
ritev sv. maše. Veliko dobrega lahko storiš v svoje
večje zveličanje, v svoj prid in zasluženje, nič pa
ne moreš storiti, kar bi ti bilo tako zveličavno,
tako koristno in zaslužljivo, kakor pobožna priču-
jočnost pri sv. maši; ker to je po nauku sv.cerkve
več vredno, kakor vsa druga dela. Kakor prekosi
solnce vse zvezde v svitlobi in gorkoti in zemlji
več koristi, kakor vse zvezde skupaj, ravno tako
preseže pobožna pričujočnost pri sv. maši vsa dobra
dela celega dneva po veljavi in koristi; in kakor
je košček zlata več vreden, kakor velik kos svinca,
ravno tako je pobožna pričujočnost pri sv. maši več
vredna, kakor mnoge molitve in spokorna dela.
Kako tedaj, da si večkrat pri sv. maši tako raz¬
tresen, jo večkrat zamudiš in tako velik zaklad
zavolj slabega dobička zapraviš?

10. Sv. Frančišek Šaleški sv. mašo tako ceni,
da mu je več vredna, ko premišljevanje, akoravno
vsi učeniki premišljevanje višje cenijo, ko molitev.
Ko nekdaj redovnici svojega reda na drugem kraju
samostan zidati ukaže, ji piše kmalo po odhodu
naslednje pismo (Lib. 3. Epist. 11.): „Ljuba hči,
prosim, postavite najpred kapelico, da bote vsak

280

dan pri sv. maši. Če tega ne morete v vaši hiši,
pojte vsak dan pobožno v bližnjo cerkev k sv. maši;
ker je močna bramba duši čez dan, ako smo zjutraj
Zveličarju, ki je v presv. daritvi resnično pričujoč,
tako blizo". Na to piše redovnica, Ivana Frančiška
Fremiot po imenu, svojemu duhovnemu očetu: »Naj
premišljevanje pretergam ali še celo opustim, da
grem k sv. maši? ali naj o delavnikih sv. mašo *
opustim, da vtegnem premišljevati?" Svetnik ji
odgovori: »Je veliko koristneje, da greš vsak dan
k sv. masi, kakor da jo z izgovorom, da doma pre¬
mišljuješ, zamudiš; ker telesna pričujočnost pri da¬
ritvi telesa in kervi Kristusove se ne da nado¬
mestiti s pričujočnostjo v mislih, posebno pa, ker
katoliška cerkev toliko želi, da smo vsak dan pri
sv. maši.

11. Iz tega odgovora in nauka sv. Frančiška
Sal. se učiš, da je pričujočnost pri sv. maši več
vredna, kakor premišljevanje, posebno tistim, ki
premišljujejo in preiskujejo, pa imajo malo duhov¬
nega dobička od tega. To nam spričuje škofFor-
ner (Cone. 83. in miser.): »Molitev pobožnega, ki
je pri sv. maši in jo daruje zase, je veliko več
vredna, kakor vse druge še tako dolge molitve in
premišljevanja". Vzrok temu je, pravi: »To se pa
zgodi po moči zasluženja in terpljenja Jezusa Kri¬
stusa, ki pri sv. maši svojo moč z neskončno obil¬
nostjo milost in nebeških dobrot skazujo". Premisli
te besede, pobožna duša, in našla boš, da so prišle
od zgoraj in zapopadejo v sebi koristen nauk; okleni
se jih in spoznal boš njih sad.

281

12. Ako si pa drugih misel in hočeš življenje
in terpljenje Kristusovo prav premišljevati, nikjer
tega bolje ne storiš, kakor pri sv. maši, kjer imaš
pred očmi vse skrivnosti življenja in terpljenja Kri¬
stusovega, ktero se v resnici ponavlja pri sv. maši.
Če si hočeš Kristusa prav živo predstaviti in z
njim govoriti, tu je osebno pričujoč ko Bog in
človek. Mašnik te v premišljevanji ne bo motil, ker
to ni raztresenost, temuč prava pazljivost, ako prav
premišljuješ mašnikovo delo in pomen obredov.

13. K sklepu tega poglavja povem še znamenit
zgled, kterega nam popisuje Luka Pinellus (lib. 2.
de Missa c. 3. Forner. in Pers. cone. 72.), iz kte¬
rega jasno spoznamo veliko korist sv. maše. Nek
reven rokodelec je imel posebno pobožnost do sv.
maše, in ako je le vtegnil, je ni nikdar zamudil.
Neko jutro vstane zgodaj in gre na terg ter čaka
tam dela po navadi tistega mesta z mnogimi dru¬
gimi delavci. Med tem zvoni k sv. maši, pusti vse
druge delavce ondi in gre sam k sv. maši. Pri nji
je tako pobožen, da ostane še po sv. maši nekaj
časa v cerkvi in prosi Boga vsakdanjega kruha.
Ko pa pride zopet na terg, so odšli že vsi na svoje
delo in nihče ne pride, da bi tudi njemu dela dal.
Po dolgem čakanji se poda domu in se še skoraj
kesa, da je zamudil s sv. mašo svojo delo. Tu ga
sreča bogat gospod in ga vpraša, zakaj je tako ža¬
losten ? Potoži mu, da je zamudil s sv. mašo svoje
delo. Gospod mu reče: »Ne žaluj, pojdi v cerkev
k sv. maši, daruj jo zame in povernil ti bom za¬
služek za danes*. Dobri delavec gre vesel v

282

cerkev in je pri vseh sv. mašah, ki so se brale v
samostanu. Ko pride potem k bogatinu, mu da dobro
kosilo, kruha in denarja. Dninar se lepo zahvali
in gre vesel domu. Na potu ga pa zopet sreča
prav imeniten gospod in ga vpraša, zakaj je tako
vesel. Revež pove vse in hvali dobrotljivost boga¬
tinovo. Pa gospod mu reče: „Bogatin ti je premalo
dal za toliko svetih maš, pojdi tedaj nazaj in reci
mu, naj ti da več, ako ne, se mu bo slabo godilo".
Delavec gre k bogatinu, mu pove, kaj mu je rekel
gospod, ki ga je srečal in mu popisuje njegovo lepo
postavo in prijaznost. Bogatin meni, to mora biti
kak velik svetnik, mu da pet tolarjev in mu reče,
naj moli zanj. Dobri dninar hoče vesel hiteti domu
in oznaniti ženi in otrokom veliko srečo; pa zopet
mu pride uni gospod nasproti in ga vpraša, koliko
je dobil. Delavec zopet bogatina hvali in mu reče,
da je dobil pet tolarjev. Pa gospod mu pravi:
»Pojdi zopet nazaj in reci mu, ako ti ne da sto
tolarjev, jutri ne bode več živel". Revež se ustav¬
lja, da ne more od bogatina zahtevati denarja, pa
gospod ga prisili, da se verne in pove bagatinu,
kar mu je bil gospod rekel. Nad tem se bogatin
prestraši, ker bil je velik grešnik in se ni svojih
grehov nikdar prav spovedal; zato rajši da delavcu
sto tolarjev, kakor da bi umeri nagle smerti. Pri¬
hodnjo noč se mu prikaže v sanjah Kristus in mu
reče: „Jaz sem tisti, ki sem revnega dninarja nazaj
poslal in sicer zato: hudič je tirjal od moje pra¬
vične sodbe maščevanje nad taboj in sem te obsodil
in dal tvojo dušo v oblast satanovo zavoljo tvojih

283 -

velikih pregreh, kterih se nisi nikdar spovedal. V
tvojo srečo pa je bil ta revni dninar v cerkvi in je
tako pobožno molil zate, da sem sodbo preklical in
ti dal čas pokore; spokori in pobolšaj se, bodi do¬
brotljiv in hvaležen revnemu dninarju 0 . Vse to je
bogatin natanko spolnil in bil zanaprej prav pobožno
pri sv. maši. Sv. maša mu je tedaj več pomagala,
kakor vse njegovo bogastvo, ker sv. maša ga je
rešila časne in večne smeiti in ga spreobernila v
pobožnega moža.

14. Če to premišljujemo, nastane vprašanje,
ali se zamore sv. maša prodati? Odgovor: To se
nikakor ne moro zgoditi, ker to bi bila prava Ju¬
dova kupčija, ki je Kristusa prodal za 30 sreber-
nikov. Pa rekel bodeš: Saj vzamejo mašniki vendar
denar za sv. mašo. Odgovor: To storijo zato, ker
pravi sv. Pavel (L Kor. 9. 13.): „Kteri altarju slu¬
žijo, od altarja delež prejemajo 0 . Mašniki tedaj
vzamejo denar za trud in v pripomoček za življe¬
nje, ne pa kot plačilo za zasluženje Kristusovo, ki
se ponavlja pri sv. maši, in se tistim prilastuje, za
ktere se sv. maša bere; to bi bila »Simonija 0 , t. j.
hudobija, ki ima ime od Simona čarovnika, ki si je
hotel kupiti za denar od aposteljnov darov sv. Duha.
Ako bi n. pr. rekla revna ženica bogati gospej:
»bila sem danes pri sv. maši in si pridobila zaslu¬
ženje J. Kr.; ako mi pa daste kaj jesti, vam pre¬
pustim svoje zasluženje 0 , bi bilo to slabo delo in
ženica bi za časni dobiček zamenjala večno zaslu¬
ženje. Zamenjava bi bila tudi neveljavna, ker pla¬
čila za sv. mašo Bog ne odlaša tako dolgo.

284

Ko je bila revna ženica pri sv. maši, ji je Bog
zasluženje precej plačal, ako jo je sicer darovala
zase; ako jo je pa komu drugemu v prid darovala,
je Bog precej onemu plačal. Ako je pa ni niko¬
mur darovala, gre zasluženje v cerkveni zaklad, do
kterega pa ženica nima ključa. Iz tega tedaj raz-
vidiš, da se zasluženje po sv. maši nikomur ne
more darovati. Kar velja o tej ženici, velja tudi o
tebi in o vseh. Po sv. maši tedaj zasluženja ne
moreš nikomur dati, stori namen pred sv. mašo, za
koga prideš k sv. maši ali komu hočeš nakloniti
zasluženje in zadostenje sv. maše.

15. Ko bi pa rekla revna žena bogati gospej:
„če mi daste jesti, bodem danes ali jutri za vas pri
sv. maši“; bi bilo to prav in veljavno, kakor uči o.
Gobat (Alph. Sacri audiendi num. 534.), ker to je
toliko, kakor bi govorila: „Plačilo, ktero bodem
danes pri sv. maši od Boga zaslužila, bom sebi
odtergala in tebi prilastila 11 . Ženica bi ti dala veliko
več, kakor bi ji dal ti, čeravno jo bogato obdariš;
ker vsak človek, ki je pri sv. maši, dobi iz sv. maše
same na sebi t. j. zavoljo moči presv. daritve del
zasluženja J. Kr., s kterim poplača del svojega
dolga in si pridobi nebeško bogastvo. Ker ti kak
revež za nektere krajcarje da prostovoljno tolik
zaklad, si tako bogato zamenjal, da ni bogateje za¬
menjave. Skerbi tedaj, da tudi večkrat kak reven,
človek daruje zate sv. mašo, da tako zbrišeš svoj'
dolg in si povikšaš nekdaj slavo v nebesih.

285

Dvajseto poglavje.

St.  maša povikša milost in nebeško
slavo.

1. V mestih in večjih tergih je navada, da se
vsako leto napravi sejm; vsakoverstne koristne reči
se tam prodajajo. Tako napravi tudi cerkev, da,
nebo samo vsaki dan sejm in prodaja najdražje
blago. Kaj pa prodaja? Odgovor: Milost božjo in
nebeško slavo. Pa te reči so dragocene, bi rekel
kdo, kje imamo denar, da jih kupimo? Bodi brez
skerbi za denar; akoravno je blago zelo dragoceno,
je vendar prav dober kup, kupi se še celo brez
denarja. Prerok Izaija nas kliče na ta sejm, ko go¬
vori (55. L): „Vi, ki nimate denarja, hitite, kupite
in jejte; pridite, kupite brez denarja in brez vsake
menje". Tudi kralj David pravi, da milost in
slavo bode dal Gospod. Daje jo sicer večkrat, pa
nikdar v večji meri, kakor pri sv. maši in to hočem
dokazati v tem poglavju. Poprej pa hočem še raz¬
ložiti, kaj je gnada.

2. Gnada božja je čeznatoren dar, ki stori
človeka pravičnega, Bogu prijetnega in vrednega
večnega življenja. Ta milost je z dušo sklenjena
in ostane v nji, ako je s smertnim grehom ne zgu¬
bimo. Gnado razločimo dvojno. Perva stori, da

.286

pride človek iz stanu smertnega greha v stan pra¬
vičnega; postane v trenutku iz sovražnika božjega
pravičen; druga je pa, ako raste človek po dobrih
delih v gnadi in dospe do nove stopinje v nji.

3. Koliko je gnada vredna, uči sv. Tomaž
(I. 7. 9. 113. art. 9.): „Dobrota samo ene gnade je
večja, kakor vse zlato sveta“. Ko bi kak angel
gnado cenil, moral bi spoznati, da je najmanjša več
vredna, kakor vse bogastvo celega sveta. To je
komaj verjetno, nikakor pa zapopadljivo, pa je
vendar gotova resnica. Ker, če ima človek le kap¬
ljico ali iskrico gnade, je prijatelj božji in ako v
gnadi umerje, mu da Bog vse bogastvo nebes, celo
samega sebe v plačilo, kakor je rekel Abrahamu
(Gen. 15. 1.): „Jaz sem tvoj varh in tvoje veliko
plačilo 11 . Ker so tedaj vsi zakladi nebes in zemlje
v Bogu, ker je Bog neskončno več vreden, kakor
vse, kar je v nebesih in na zemlji, je gotovo da,
ako dobi človek, ki je v gnadi, Boga samega v
plačilo, neprimerljivo več dobi, kakor ko bi si za¬
služil ves svet z vsemi zakladi.

4. Vemo tudi, da si pobožen človek z vsakim
dobrim delom gnado pomnoži, pa ne le z velikimi
dobrimi deli, temuč z vsakim, postavim: z vsako
dobro mislijo, z vsakim sklepom dobro storiti, z
vsakim ponižnim spoštovanjem in z vsakim serčnim
zdihljejem. Vse take misli, besede in djanja po¬
množijo gnado v človeku in za vsako dobimo vno¬
vič pomnoženo gnado in veliko plačilo v nebesih po
besedah Kristusovih (Mat, 10. 42.): »Kdorkoli da
piti komu izmed teh nar majnših le kozarec merzle

287

vode, vam povem, ne bo zgubil svojega plačila";
ker bo dobil veliko čast in veselje v nebesih, Bog
sam se mu podeli, se mu da bolje spoznati, da ga
n serčneje ljubi in bolj uživa. Ker se tedaj gnada
tako lahko pridobi, z njo pa se zasluži tako veliko
plačilo za vsako nar manjše delo, kdo bi ne delal
dobrega in ne služil Bogu z vsem sercem? Poslu¬
šaj pa, kaka čuda dela milost na duši.

5. Dodeli a)  duši neizrekljivo lepoto, stori jo
prijetno in ljubeznjivo, da se ji ne more primerjati
lepota solnca, zvezd in cvetlic. Ko bi vidil dušo,
ki je v gnadi božji, bi spoznal, da je vsa lepota v
naravi proti nji gerda. Tako velika je lepota, da
se Bog sam razveseljuje nad njo in bi rajši, da
zgineta nebo in zemlja, kakor da se mu odvzame
ta lepota le za trenutek s smertnim grehom. To
stori vsaka gnada; kdor pa ima več in večje gnade,
ima tudi višjo in večjo lepoto.

6. Pridobi gnada duši b)  prijateljstvo božje in
stori, da sta si Bog in duša, kakor dva zvesta,
ljuba in zaupljiva prijatla. Da, Bog takšno dušo
toliko ljubi, da bi bil rajši pri nji, kakor v nebesih,
ako se le duša vname ljubezni božje in se nagne
k Bogu; če tudi duša tega ne stori, je vendar ne
zapusti, dokler ga s smertnim grehom šiloma ne
prežene. Potem se težko loči od nje, in občuti
huje to nezvestobo, kakor si človek misli; pa ne
beži popolno od duše, ampak stoji od daleč, terka
in kliče skoraj proseč, naj ga zopet sprejme, kakor
govori v skrivnem razodenji (3. 20.): „ Glej, stojim

288

pri vratih in terkam, ako mi kdo vrata odpre,
pojdem noter k njemu*.

7. Iz tega prijateljstva izhaja, da je c)  tudi
Bog duši dobrotljiv in deli svoje bogastvo z njo.
Da ji čednosti: pobožnost, tolažbo, dobre želje in
notranje veselje. Varuje jo in jo krepča, vodi jo
in vlada, daruje se ji samega sebe in se popolno z
njo sklene, kakor pravi sv. pismo (2. Petr. 1. 4.):
„Nam je naj veče in naj drajše obljube dal, da
bote po njih deležni božje natore*. Niso li to bo¬
gati darovi ? če že prijaznost in milost visokih go¬
spodov čislamo in skerbno išemo, koliko skerbneje
naj išemo prijaznost in gnado božjo, ki nas tako
neskončno obogati?

8. Slednjič d)  postane duša po gnadi božji
tako plemenita, da ne postane le prijatelj, ampak
otrok božji. Ko bi sprejel cesar kakega siroma-
škega otroka za svojega, kolika čast bi bila za
otroka? Kolikokrat večja čast je za dušo, ki jo
sprejme neskončni Bog v svojega otroka? Nad tem
se čudi sv. Janez, ko pravi (I. 3. 1.): „Poglejte,
kakošno ljubezen nam je skazal Oče, da se božji
otroci imenujemo in smo*. Sv. Pavel (Rim. 8. 17.)
dostavi: „Ako smo pa otroci, smo tudi deleži*. O
koliko bogastvo, ako smo dediči božji 1 Kakor je
nemogoče zapopasti, kako velik in neskončen je
Bog, tako je tudi nemogoče spoznati, kako visoka
čast in milost je, ako smo otroci in dediči božji.

9. Iz tega razlaganja tedaj spoznaš, koliko je
vredna gnada božja, da toraj zasluži, da si z vso
močjo prizadevaš si jo pridobiti. Pervo gnado si

I

289

pridobiš s kesom; drugo ali pomnoženje gnade pa
z vsakim dobrim delom. Kolikor boljše je delo,
kolikor popolniše in z boljšim namenom ga storiš,
toliko višje in večje gnade si pridobiš. Iz tega
lahko sklepaš, koliko gnad si zaslužiš s pobožno
pričujočnostjo pri sv. maši, ker je izmed vseh do¬
brih del najboljše, kakor si že slišal. Da pa sv.
maša v resnici povikša gnado božjo in nebeško
slavo, nam spričujejo bogoslovci z naslednjimi be¬
sedami :

10. „Ne le mašnik, ampak tudi tisti, ki daje
sv. mašo brati, kakor tisti, ki so pri sv. maši, za-
dobijo po svoji vrednosti (de condigno) povikšanje
posvečujoče gnade in nebeške slave in to pomno¬
ženje zadobijo zato, ker se vdeležijo daritve (ex
opere operantis)“. Tako piše o. Gervazi (Tom. 5.
de Missa num. 45.). Ta izrek bogoslovcev priča,
da posebno mašniki zadobijo po sv. maši pomno¬
ženje gnade. Koliko gnad zadobijo, se ne da dolo¬
čiti, gotovo pa toliko več, kolikor so bolj pazljivi
na obrede, kako živa je njih vera, pa tudi notranja
pobožnost, s ktero opravljajo daritev. Ako je po¬
božnost velika, je tudi dobiček velik, ako je pa
majhna ali je prav nič ni, je tudi dobiček majhen,
znabiti jih zadene še velika odgovornost, posebno,
ako so brezbožni, prehitri in v obnašanju pohuj-
šljivi.

11. Pomnoženje gnade zadobijo po prejšnjih
besedah tudi tisti, ki dajo sv. mašo zase brati ali
za druge, ako so v gnadi božji.

12. Zadobijo tudi oni, ki so pobožno pri sv.

Bazi. sy,  m. 19

290

maši pričujoči veliko pomnoženje gnade in slave,
ne toliko zavoljo pobožnosti, s ktero so pričujoči,
temuč zavoljo toliko čednost, v kterih se vadijo:
pri sv. maši obudijo vselej kes in žalost, kolikor-
krat se v spoznanji svoje slabosti ponižno na persi
terkajo; vadijo se v čednosti vere, ker terdno ve¬
rujejo, da je Kristus v presv. hostiji resnično pri¬
čujoč in se na altarju svojemu Očetu daruje za nas
uboge grešnike.

To je eden najimenitniših členov naše kato¬
liške vere, in akoravno presega našo pamet, vendar
ni zoper našo pamet, kar smo že drugod dokazali.
Da pa ostane naša vera v to božjo resnico stano¬
vitna, moramo svojo pamet ponižno neskončni pa¬
meti božji podvreči, in ako radovoljno verujemo v
to resnico, smo v posesti imenitne kreposti. Koli-
korkrat si toraj pri sv. maši in verno oči na altar
k svojemu Odrešeniku oberneš, tolikokrat si zado-
bivaš milosti za življenje in slavo po smerti.

13. Zraven vere se vadiš tudi v čednosti mo¬
litve vselej, kadar pred Bogom kolena uklanjaš ali
mu notranje in vnanje spoštovanje skazuješ. če¬
ravno je to tvoja dolžnost, ima vendar Kristus ve¬
liko dopadajenje nad zvestimi in ponižno ga ljube¬
čimi otroci ter jim gotovo ne bo odrekel plačila.
Kadar povzdiguješ pri povzdigovanju presv. hostije
in kervi svojo dušo od svetnih skerbi k Bogu, vselej
čednost lepe in zelo zaslužljive pobožnosti oprav¬
ljaš ; in če telo in kri Kristusovo daruješ, mu ska¬
zuješ največjo službo in najvišjo čast, ker tako ve¬
lika je ta daritev, da se po nji sam Bog ljudem

291

dolžnega čuti. Da! kolikorkrat pri sv. maši mo¬
liš: „Moj Bog! darujem ti tvojega ljubega Sina;
darujem ti njegovo bridko terpljenje; darujem ti
njegovo grenko smert“ itd. — tolikokrat se vadiš
v čednosti radodarnosti do Boga, toliko novega pla¬
čila in novih milost prejemaš. Če govoriš: „Go¬
spod! to sv. mašo ti darujem za žive in mertve,
zlasti za tiste, za ktere sem najbolj dolžan moliti"
— se vadiš v čednosti ljubezni do bližnjega in go¬
tovo ne boš zgubil svojega plačila, če se vdeležiš
duhovnega obhajila ali če gojiš željo, telo in kri
Kristusovo z mašnikom vred prejeti — za posebno
milost prosiš in boš v resnici na duhovni način na¬
siten in napojen. Pred vsem pa vedi, da je pobožna
navzočnost pri maši eno najboljih, najbolj zasluž-
ljivih in Bogu naj dopadljivših dobrih del, ker cer¬
kev pravi: ^Spoznati moramo, da ne morejo ver¬
niki nobenega drugega tako svetega in božjega dela
opravljati, kakor je ravno ta častitljiva skrivnost".
(Trid. sess. 22. in decr. de observ. in Missa.) Zato
si nabiraš pri sv. maši zdatno pomnoženje milosti
in slave. Ker nekatoličani sv. mašo zasmehujejo
in za malikovanje razglasujejo, Bogu neskončno do-
pada, če jo zato mi toliko bolj častimo in zasra¬
movanje s svojo pobožnostjo plačujemo. Iz tega
vzroka nam podeluje Bog posebnih milost, kakor
terdijo sveti očetje.

14. Sv. Ciril (Cat. 5. Mystagogica) pravi:

„ Tisti, ki so spodobno pri sv. maši, obilno duhov¬
nih darov prejemajo". Sv. Ciprijan (sen. de Ce-
rena) govori: „čeznatorni kruh in posvečeni kelih

19*

292

pomaga človeku k življenju in zveličanju". Papež
Inocencij III. (lib. 3. de Missa, c. uit.) piše: »Da¬
ritev sv. maše vse naše čednosti pomnožuje ter
nam deli obilno vseh milost". »Kristijan daritve
svete maše nikoli ne sme zamuditi", pravi Maksim,
»zavoljo milosti sv. Duha, ktera se med pričujoče
razliva". Forner (cone. 83. in Miser.) piše: »Moč
zasluženja Kristusovega terpljenja se mogočno kaže
pri sv. maši v mnogoterih milostih in nebeških da¬
rovih". Ali niso ta spričevala svetih očakov najbolji
dokaz božje milosti, ki se bogato celo prebogato
pri sv. maši dobiva?

15. Temu spričevanju dodam še Osorijeve be¬
sede, ki (Tom. 4. cone. de Missa) tako-le govori:
»če bi dal oče sinu deset tisuč talentov denarja,
da bi kupčeval: bi si mar ne pridobil z majhnim
trudom velikega dobička? Gotovo bi v kratkem
času obogatil!" Zdaj pa premisli, ljubi moj, kako
veliko bogastvo ti tvoj nebeški Oče pri sv. maši
ponuja, da bi bil podoben kupčevalcu, ki iše dra¬
gocenih biserov in bi rad veliko pridobil. Bog
Oče ti daje pri sv. maši svojega edinorojenega
Sina, v kterem polnost božjega bitja telesno pre¬
biva in v kterem so shranjeni vsi zakladi modrosti
božje, če je svojega Sina za nas vse dal; kako
da bi nam ne bil tudi z njim vsega podelil?
(Rimlj. 8. 32.) Bog Oče ti toraj pri sv. maši
lastnega Sina podeluje in z njim vsa bogastva,
vsa zasluženja in zadostovanja! Daje ti njegovo telo
in kri, njegove pridobljene zaklade in njegovo bo¬
gastvo. Glej, kakošne in kako velike darove vsak

293

dan prejemaš in kako se lahko z majhno pridno¬
stjo obogatiš, če svojemu Bogu njegovegu Sina z
vsem njegovim zasluženjem in bogastvom nazaj
daruješ!

Kolikorkrat namreč pri sv. maši telo in kri
Kristusovo z vsem njegovim zasluženjem in boga¬
stvom daruješ, tolikokrat Bogu Očetu tako rekoč
denar šteješ, s kterim nebeško blago kupuješ ter
že prejete dobrote raznoverstno pomnožuješ.

16. če toraj imenovane milosti in dobrote
pobožne nazočnosti pri sv. maši, k unim, o kterih
je bilo v 3. poglavju govorjeno, prištevaš: moraš
pač spoznati, da ga ni dela na svetu, s kterim bi
se moglo toliko zasluženja pridobiti, kakor z da¬
ritvijo sv. maše, ako jo pobožno bereš ali poslušaš.

Daritev sv. maše pomnošuje slavo.

17. O kako nezapopadljiv dar je nebeška
slava, za ktero smo stvarjeni, po kteri zdihujemo
in tako goreče hrepenimo! Kaj hočem vendar še-le
o njenem pomnoženju reči, ko je že najmanja tako
velika in sladka, da po besedah sv. Pavla „nobeno
oko ni vidilo, nobeno uho slišalo, nobeno človeško
serce čutilo, kar je Bog tistim pripravil, ki ga lju¬
bijo !“ Katoliška cerkev (Trid. Sess. 6. can. 24.)
pravi sicer, da se pridobljena gnada božja z do¬
brimi deli ne samo ohrani, ampak tudi množi; ne
pove pa in tudi reči ne more, koliko milost in slave
nam naklonijo dobra dela. Sveti Jederti je rekel
Kristus (lib. 2. c. 18. §. 3.): „ Kolikorkrat si človek

294

prizadeva pobožno pri sv. maši pričujoč biti, toli¬
kokrat si pomnožuje in zbira zasluženja za večno
življenje". To so Kristusove lastne besede, s kte-
rimi hoče povedati, da si tisti, ki sicer ni pobožen,
pa bi vendar rad pobožen bil in si zato pridno pri¬
zadeva pobožno pri sv. maši nazoč biti, pri vsaki
sv. maši nebeško slavo zbira in pomnožuje. Ravno
tako piše sv. Luka (6. 38.): „ Dobro, natlačeno, po¬
treseno in zverhano mero vam bodo dali v vaše
naročje", s kterimi besedami kaže, da plačilo ne
bo majhno, ampak veliko in obilno.

18. To je gotovo, da si pridobi človek z vsako
sv. mašo, ktero pobožno sluša, višjo stopinjo nebe¬
ške slave, ravno tako, kakor da bi se po lestvi pre¬
stopal. Kakor se namreč s pomočjo lestve vedno
više in više pride, tako se stopa s pomočjo svete
maše od stopinje do stopinje višje v nebesa. Kdor
pa s posebno vnemo sv. mašo sluša, ta naenkrat
dve stopinji prekorači; da, tri ali še več jih pre¬
stopi, ki jo sluša s posebno gorečnostjo ter se pri¬
bližuje Bogu toliko bolj, ga spoznava, ljubi in uživa
toliko bolj, kolikor više se vzdiguje. Pri vsaki sto¬
pinji postaja lepši, svitlejši, boljši, bogatejši, slav¬
nejši. Kolikorkrat sv. mašo slušaš, tolikokrat je to
dobro delo v nebesih zaznamovano, in ti je višja
stopinja v nebeški slavi odločena. To slavo ti more
le smerten greh odvzeti; z obujenjem kesa se ti
pa zopet v zgubljeni stopinji poverne. če si bil
tedaj v vsem svojem življenju vsak dan pri sv. maši,
kaka čast ti je v nebesih odmenjena! kako veselje
te ondi pričakuje 1

295

19. Zato poslušaj, kar o tem sv. Pavel (2.
Kor. 4. 17.) piše: „Naša sedanja, kratka in lahka
nadloga nam pripravlja nezmerno, visoko čast, ktera
vse preseže “. Premisli te besede in vzemi jih k
sercu, ker sežejo tako visoko, da zamoreš komaj
va-nje verovati, koliko manj jih še le prav ceniti.
Kdo bo precej veroval, da bo lahka kratka bolečina
neskončno, preobilno in večno slavo v nebesih do-
nesla ? če tedaj sv. Pavel lahkemu in kratkemu ter-
pljenju tako bogato povračilo pripisuje: pač ložje
še jest pobožnemu slušanju sv. maše to obljubujem,
kajti zelo majhen in kratek trud te stane po gerdih
nevarnih in težavnih potih k sv. maši hoditi, če
po zimi med sv. mašo zmerzuješ, če zavoljo maše
bolj zgodaj vstajaš, če je maša predolga, če s tem
potrebno delo zamudiš, če zavoljo slušanja sv. maše
majhen dobiček zgubiš in če včasih pri sv. maši
nobene prave pobožnosti nimaš: so take in enake
težavnosti le majhne in kratke nadloge, kterih
nimaš zavoljo kake posvetne reči prestajati, ampak
zavoljo božje službe, zavoljo najvišjega dobrega
dela vsega sveta. Iz tega sledi, da ti pripravljajo
te kratke in nepomenljive britkosti neskončno slavo
v nebesih.

20. Nekoliko malega o ti veliki slavi ti kaže
zgled, kterega frančiškan Pelbart iz Temešvara
(cone. in Dedicat.) pripoveduje. Nek kmetič je
hodil vsak dan v svojem življenju prav pridno k
sv. maši; če je bil tudi na polju ali v gozdu in je
k sv. maši zvoniti slišal, vselej je pustil plug in
vole ter hitel v cerkev. Ti lepi navadi, ktero je

296

pričel že od mladih nog, je ostal zvest do sive starosti.
Ko je šel nekega jutra s polja v cerkev ter se mu
je pot zavoljo slabega vremena prav težavna zdela,
je tako-le pri sebi govoril: „Postaral sem se že in
ne morem več tako urno hoditi, kakor v mladih letih;
zato mislim, da mi Bog ne bo zameril, ako v pri¬
hodnje ne bom več s polja tako daleč k sv. maši
hodil. Od doma bom sicer še vedno k sv. maši
hodil, s polja se pa ne bom več v cerkev vračal,
ampak v božjem imenu bom naprej delal 11 . Komaj
je zadnje besede izgovoril, ko začuje za seboj ko¬
rake; oberne se in — o čudo! — pred njim stoji
angel s cvetečimi vertnicami. Angel je bil tako lep,
da ga je imel kmetič za samega Boga; zato pade
pred njim na kolena in zakliče: „LjubiBog! odkod
ta milost, da se ponižaš k meni priti ?“ Angel mu
odgovori: „Nisem Bog, le tvoj angel varh sem“.
Kmetič reče: „ Ljubi angel, kako sem vreden, da
smem gledati v tvoje obličje?" Angel odgovori:
„Bog me je poslal, da te vselej spremljam, kadar
hodiš s polja k sv. maši". „Zakaj vendar to?
vpraša kmetovalec. „ Kolikor korakov si v cerkev
grede storil, mu odgovori angel, toliko vertnic je
pod tvojimi nogami pognalo! le-te sem vedno po¬
biral in v nebesa nosil". Pri teh besedah mu po¬
kaže vertnice ter pravi: „Glej, te vertnice sem
danes za tabo pobral; svetujem ti zato, da ne boš
tega storil, kar si danes sklenil, hodi marveč še
zanaprej s polja v cerkev, kakor si iz mladosti na¬
vajen; če se boš hvalevredne navade do konca deržal,
ovenčal ti bom pri smerti glavo s cvetlicami ter

297

okinčal z njimi pripravljen ti nebeški sedež v tvojo
večno čast in slavo Zdaj angel zgine, kmetič pa
s solznimi očmi svoje stopinje poljubuje ter se za¬
hvali nebeškemu Očetu za to preveselo prikazen,
ktere nikoli več ni mogel pozabiti. Zavoljo angeleve
lepote in prijetnega duha vertnic so se mu nebeške
reči tako priljubile, da se mu je vse posvetno gnju-
silo. Po ti prikazni ni živel več dolgo časa, zakaj
vzrok njegove smerti niso bile toliko bolečine bo¬
lezni kolikor želje po nebeškem veselju.

21. Vidiš, vsaka stopinja tega pobožnega moža,
ktero je storil zavoljo sv. maše, je bila v nebesih
zaznamovana ter z nevenljivimi nebeškimi cvetlicami
poplačana; zdaj se veseli v svitu nebeškega veli¬
častva. In če je bila že njegova težavna hoja v
tempelj Gospodov Bogu toliko všeč, koliko bolj mu
je morala dopasti njegova zbrana pričujočnost pri
sv. maši? Tega sicer ne vemo in tudi razumeti ne
moremo: zvedili pa bomo v nebesih ter z njim vred
vživali obilno plačilo svoje pobožnosti pri ti presv.
daritvi.

O duhovnem obhajilu.

22. Duhovno obhajilo t. j. serčna želja Kri¬
stusa prejeti in se z njim združiti, božjo milost in
nebeško slavo zelo pomnožuje. Kristus se namreč
brez telesnega vživanja tudi lahko na duhovni način
prejme, kar se zgodi z gorečim hrepenenjem po
njegovem sv. telesu in kervi. Kakor je namreč še
na zemlji bivajoč veliko bolnikov s tem ozdravil,
da je na-nje svoje sv. roke pokladal: ravno tako so

298

zadobili po njem celo taki zdravje, ki so bili od
Djega oddaljeni in ga še vidili niso, p. hči kananejske
žene, hlapec stotnikov itd. Enako Kristus ne deli
samo onim, ki ga v sv. zakramentu vredno preje¬
majo, obilno milost: podeluje jih tudi onim, ki imajo
serčno hrepenenje po njegovem prejetju. Saj je
rekel sam (Jan. 6. 35.): „Jaz sem kruh življenja:
kdor k meni pride ne bo lačen, in kdor v mene
veruje, ne bo nikoli žejen 0 . Ker kaj se pravi „k
Kristusu iti" drugega, kakor v njega verovati, na
njega upati, njega ljubiti? Kdor toraj to dela ali
vsaj to delati skuša, se duhovno obhaja in vekomaj
ga ne bo žejalo. Kristus ne deli svojih gnad samo
v sv. zakramentih, tako da bi se brez le-tih ne
mogle dobivati; marveč včasih nekterim po duhovnem
obhajilu celo večo gnado podeluje, kakor drugim po
pravem prejetju Kristusovem, in sicer takrat, kadar
imajo pervi večo željo po njegovem telesu kot
drugi. Kolikor bolj iskreno je hrepenenje, tolikor
veča milost izvira iz duhovnega obhajila.

23. Kako pa se moramo duhovno obhajati?
Bistroumni Forner, škof hebronski, nam odgovarja
(cone. 83 in Miserere): „Vsi tisti, ki so s pravo
pobožnostjo pri sv. maši, prejmejo na duhovni način
po mašnikovih ustih telo Kristusovo; moč sv. maše
je namreč tako velika, da vsi tisti, ki se z mašnikovim
namenom sklenejo in presv. daritve vredni biti žele,
z mašnikom vred to daritev vživajo in sad te du¬
hovne jedi prejemajo". Zelo tolaživen je ta nauk
posebno za tiste, ki bi se radi duhovno obhajali, pa
ne vedo, kako jim je to storiti. Po uku učenega

299

Fornerja že zadostuje, če le mislijo: »Svoj namen
sklepam z mašnikovim namenom, se želim z mašni-
kom vred obhajati in sv. daritve popolnoma deležen
postati". Da se le-ti ravno tako duhovno obhajajo*
kakor mašnik telesno, dokazuje Forner z naslednjimi
primerami:

24. »Kakor telesni udje ravno tisto jed vži-
vajo, kakor usta, akoravno ne jedo udje, ampak
usta: tako se nasitujejo ljudje, ki so pri sv. maši
pričujoči, na duhovni način po mašnikovih ustih*
čeravno ne prejmejo sv. obhajila. Pristojno je, da
kdor z mašnikom pri altarju duhovno služi, se tudi
duhovno obhaja. Zelo nespodobno bi bilo, ako bi
se kdo, ki je pri kraljevi mizi stregel, lačen spustil:
enako ne moremo misliti, da bi se mogel tisti brez
duhovne hrane verniti, ki je pobožno slušal sv. mašo".
Glej, ljubi moj, v ti primeri terden dokaz, da prej-
meš pri vsaki sv. maši duhovno obhajilo! Forner
govori dalje: »Kakor novo vino v kleti zrak tako
s svojim duhom napolnuje, da bi pri vhodu skoraj
pijan postal: enako prejemajo ljudje v cerkvi od te
presv. daritve obilno milost, ki jih vsega zlega va¬
rujejo in napolnujejo z nebeško sladkostjo". — Te
lahko umevne primere nam kažejo, kako sv. maša
vse pričujoče nasituje in kako jih Kristus duhovno
obhaja.

25. O tem hočem še lep zgled povedati, kte-
rega nam Piner (in Fornicario lib. I. c. 1.) pripo¬
veduje : »Blizo mesta Norimberga je živel kmet, ki
je pobožno Bogu služil in se z delom svojih rok
pošteno preživljal. Najbolj pa je bil vnet do sv.

300

maše in nikoli je ni opustil brez posebnega vzroka.
Pazljivo je pri njej mašnika spremljal ter premi¬
šljeval v svoji priprostosti Kristusovo terpljenje.
Kadar se je duhoven obhajal, je občutil veliko željo
po Kristusovem telesu. Ker je bila vendar o tistem
času navada, da so hodili ljudje le dvakrat med
letom k sv. obhajilu, je ta pobožni kmetič večkrat
zdihoval: »Gorje mi revežu, ki ne morem tega sv.
zakramenta večkrat prejemati in ne vživati sadu
njegovega. Tebi, o sladki Jezus! je najbolj znano,
kako rad bi te prejel, kako rad se s tabo sklenil!
Ker mi to ni dovoljeno, te ponižno prosim, da bi
me vsaj duhovno nasitil s tem sladkim kruhom ne¬
beškim". Tako je s serčnim hrepenenjem molil in
vselej, kadar se je mašnik obhajal, usta odperl ter
jezik pomolil, kakor da bi hotel Kristusa v resnici
prejeti. Tu se prigodi nekega dne, ko je bil v
enako premišljevanje vtopljen, da čuti naenkrat
košček na jeziku nevede, odkod bi to prišlo. S
popolnim spoštovanjem košček zavžije ter čuti ne¬
beško sladkost v svojem sercu. Od tega časa mu
hrepenenje po sv. obhajilu vedno večje postaja in
res dobivlja vsak dan košček na jezik. Ko se hoče
enkrat iz radovednosti prepričati, kaj mu vendar
na jezik prihaja, se ust s perstom dotakne ter
spozna, da je prejeti košček sv. hostija. Zelo se
prestraši ter ga hitro povžije, toda iz serca mu je
žal, da se je dotaknil z neposvečenim perstom pre¬
častitega zakramenta. Zavoljo te prederznosti mu
tudi Bog skazano milost odtegne, da v prihodnje
ni več prejel sv. hostije na jezik. Pač pa je ohra-

301

nil še zanaprej goreče hrepenenje po duhovnem ob¬
hajilu, s kterim je krepčal vsak dan svojo dušo“.

26. Sveto in zelo koristno je hrepenenje, s
kterim si človek toliko milost nabira. Sv. cerkev
pravi (sess. 13.c.8.) v tridentinskem zboru: „Kdor
z živo vero, ki je v ljubezni delajoča, ta nebeški
kruh duhovno vživa, bo gotovo njegov sad in nje¬
govo korist okusil". S tem hoče cerkev reči: Kdor
ima goreče hrepenenje po tem nebeškem kruhu, bo
sadu te jedi ravno tako deležen, kakor da bi bil
v resnici prejel sv. obhajilo.

Eno in dvajseto poglavje.

Sveta maša je upanje umirajočih.

1. Kako grenka da je smert, ve le tisti, ki jo-
je okusil; njeno grenkobo si vendar vsak lahko
predstavlja, ki je že kdaj stal pri smertni postelji
umirajočega ter z lastnimi očmi gledal njegov boj,
njegov merzel pot, njegovo globoko zdihovanje. Zato
smemo pač z Aristotelom reči: „Izmed vseh straš¬
nih reči je smert najstrašnejša". Pa ne samo iz
tega vzroka je najstrašnejša, ker je ločitev duše od
telesa, ampak veliko bolj zavoljo tega, ker pelje k
vratom večnosti in pred ostro sodbo božjo. Živ
spomin teh dveh reči umirajočemu tak strah pri-

302

zadeva, da se mu jame serce v persih tresti in
merzel pot liti po obrazu.

2. Kaj je v ti veliki potrebi storiti? S čim
se mora umirajoči tolažiti, da ne obupa? česa se
deržati, da ga ne pahne hudič v obupnost? Odgo¬
vor: Terdno naj v Boga zaupa in nikar naj ne po¬
zabi usmiljenja njegovega. Sv. Gregorij pravi (Mo¬
ral. 1.2. c. 14.): „ Kdor je vse svoje dolžnosti opra¬
vil, ta naj stanovitno v božje usmiljenje upa, ktero
ga tudi ne bo zapustilo; kdor pa ni vsega storil,
kar je bil storiti dolžan, ta naj se nikar na božje
usmiljenje ne zanaša,'ker bi sam sebe goljufal 4 . Toda
pokažite mi človeka, ki bi bil vse storil, kar je
premogel! Resnično, izmed nas navadnih ljudi bi
se dobil med tisuč komaj eden! Mi vsi bi gotovo
lahko več dobrega storili, le volje nam manjka!

3. Ako bi me kdo vprašal, s čim se vtegne
umirajoči najbolj tolažiti, bi mu odgovoril: S sveto
mašo. Vesel spomin, da je v zdravih dneh sv. mašo
visoko čislal, pobožno slušal in je brez silne po¬
trebe nikoli ni zamudil; — ta vesel spomin je bol¬
niku gotovo največje tolažilo za smertno uro! To
bom dokazal iz sv. pisma; v 4. psalmu beremo:
»Darujte darove pravice in zaupajte v Gospoda!*
Dar pravice pomenja daritev sv. maše, ktera kazni
za greh po pravici plačuje in Bogu za prizadjano
sramoto po pravici zadostuje. Darovi starega za¬
kona te moči niso imeli in se zato prav za prav
niso mogli imenovati „darovi pravice*. To poter-
juje tudi Forner v razlagi psalma „Usmili se“, kjer
beremo: »Tedaj boš sprejemal darove pravice*.

303

4. če toraj David kliče: »Darujte darove pra¬
vice in zaupajte v Gospoda! 0  s tem v duhu kristi-
jane, zlasti duhovne, k daritvi sv. maše opominja in
sv. mašo „dar pravice 0  imenuje. »Pobožno obhajajte
daritev sv. maše" nam pravi »zraven pa zaupajte v
Gospoda, ker s tem darom pravice hote vtolažili
jezo božjo in oprali dolgove svojih grehov! 0  Daje
naše razlaganje pravo, kaže psalm 4. (v. 8.): »Obo¬
gateli so s sadom žita, vina in olja 0 . Duhovni, ki
so bili s sv. oljem pomaziljeni, darujejo namreč pri
sv. mašah sad pšenice in vina, le-ta sad v Kristu¬
sovo telo in kri spreminjajo ter si nabirajo s to
prijetno daritvijo zasluženja in čednosti pri vsemo¬
gočnem Bogu. David nadaljuje: „V miru na to
spim in počivam; zakaj ti, o Gospod! si me po¬
sebno poterdil v upanji! 0

5. Te besede govori psalmist v imenu kristi-
janov in hoče z njimi pokazati, na kaj imajo naj¬
bolj zaupati pri svoji smerti. Da se nanašajo te
besede na umirajoče, priča tudi sv. cerkev, ki jih je
iz Davidovih ust vzela in pravi o umerlih: »Naj v
miru počivajo 0 . David govori: »V miru počivam"
in cerkev pravi: »Naj v miru počivajo! 0  Vsak umi¬
rajoč, ki se je v življenju lepo po Davidovem svetu
ravnal ter večkrat, da! vsak dan, to daritev pravice
Bogu prinašal, naj toraj terdno na božje usmiljeuje
upa ter z Davidom govori: »Z zaupanjem na dari¬
tev sv. maše hočem v miru zaspati in počivati v
grobu do sodnjega dne. Ne bojim se smerti, zakaj
ti, o Gospod! si me posebno poterdil v upanju!
Ne morem si misliti, da bi me vekomaj zavergel,

304

saj sem ti, moj Bog, tolikokrat najprijetnišo daritev
pravice prinašal, da se zdaj terdno nadjam tvoje
pomoči. Z daritvijo sv. maše sem ti skazoval ne¬
skončno čast in prijetno službo. Delal sem ti z
njo neskončno veselje ter popravljal krivico, ki sem
ti jo storil s svojimi grehi. Zato si mi dodelil upa¬
nje večnega življenja in s tem upanjem hočem v
Gospodu zaspati; s tem upanjem bom v miru po¬
čival, s tem upanjem stopil pred tvojo ostro sodbo 11 .

6. Na ta način se lahko vsak umirajoči v svoji
malovernosti tolaži, to tolažilo ga bo varovalo obup¬
nosti in spoznal bo, da je zidal svoje upanje na
terdno podlago. Pri vsem tem vendar nikar ne mi¬
slimo, da bi ne bilo treba živeti tudi po uku in
zgledu tistega, ki je za nas to daritev na lesu sv.
križa opravil ter ukazal, da se ima njegova kervava
daritev ponavljati pri nekervavi daritvi sv. maše.

7. Posebno v mestih se sv. maša lahko vsak
dan sluša in vsak stan se je lahko vdeleži. Zgodnja
jutranja maša je pripravna za posle, poznejše maše
za gosposke, otroci imajo tako skoraj povsod lastno
mašo. Z majhnim trudom si sprosi toraj vsak
srečno smert, milostljivo sodbo božjo in neskončno
plačilo v nebesih. Kdor pa ne more vsak dan k
sv. maši priti, naj, če mu je mogoče, vsaj četert ure
časa Bogu daruje ter tačas mašne molitve opravi.
V naslednjem bom dokazal, da ga ni močnejšega
pripomočka si smertno uro olajšati, kakor vsakda¬
nje slušanje sv. maše.

8. Naša vera nam pravi, da se ne moremo na
nobeno reč terdneje zanašati, kakor na zasluženje

305

Kristusovega terpljenja in njegove smerti. To za-
služenje se pa ravno pri sv. maši nahaja in vsi pri
sv. maši pričujoči zanj prosijo ter ga darujejo ne¬
beškemu Očetu. Še več! Vsi, ki so brez smertnega
greha, postanejo tega zasluženja deležni, preobilno
deležni. Kdor toraj v sv. mašo zaupa, ta zaupa v
terpljenje Kristusovo in smert njegovo.

9. Znal bi kdo reči: Saj se tudi z vrednim
prejemanjem sv. pokore in svetega rešnjega Telesa
zasluženje Kristusovega terpljenja in smerti dobiva,
tedaj se ravno tako lahko upa v zakramente, kakor
v daritev sv. maše. Temu odgovarjam: Velik raz¬
loček je med tem, ki sv. zakramente prejema in
med tem, ki je nazoč pri sv. maši. Uni jih mora
namreč vredno prejeti, t. j. spoved mora s pravim
kesom opraviti in sv. rešnje Telo z veliko pobož¬
nostjo prejeti. Kdor tega ne stori, nima le samo
nobenega deleža pri Kristusovem zasluženju, marveč
nov greh, božji rop, stori. In ker ne more brez
posebnega božjega razodenja noben človek vediti,
je-li vredno prejel sv. zakramente: se tudi na-nje
tako terdno zanašati ne more, kakor na daritev sv.
maše, bati se mu je veliko več, če jih ni morebiti
nevredno prejel in s tem nov smerten greh storil.

10. Nasproti slušanje sv. maše ne zahteva
ravno, da je pričujoči v gnadi božji; ker kdor jo
sluša v smertnem grehu, ni kriv zavoljo tega no¬
vega smertnega greha, ampak zadobi celo, ako le
hoče, milost spreobernenja. Da, lahko ima terdno
upanje, da se bo z darovanjem tega predragega
daru vrednega storil usmiljenja božjega. Kdor pa

Razi. sv. m. 20

306

je brez smertnega greha pri sv. maši pričujoč, ta
naj terdno veruje, da mu bo darovanje telesa in
kervi Kristusove pomnožilo gnade in zbrisalo mnogo
zasluženih kazni.

11. Zopet znaš reči: Saj mora vendar vsak
umirajoč na Kristusovo terpljenje in smert terdno
zaupati, ker zato ravno je Kristus toliko terpel, da
bi naše grehe zaterl in nas večne smerti obvaroval.
Odgovarjam: Ako smo sad in zasluženje Kristuso¬
vega terpljenja resnično zadobili, smemo in moramo
upati na njegovo terpljenje; ako pa tega sadu nismo
prejeli, se zastonj zanašamo na njegovo zadostenje.

Kaj pomaga velikim grešnikom, da je Kristus za- j
nje terpel in umeri, ako bodo kljub temu pogub¬
ljeni. Zakaj bodo pogubljeni? Zato ker niso de¬
ležni postali Kristusovega zasluženja. In zakaj tega
niso deležni postali? Zato ker so ga bili nevredni.

S čim postanemo vredni Kristusovega zasluženja?

S pravim kesom, z vrednim prejemanjem sv. zakra¬
mentov, zlasti pa s pobožnim branjem in slušanjem
sv. maše. Sv. cerkev uči v tridentinskem zboru
(Sess. 22. c. 2.): „Nekervava daritev sv. maše nam
v obilni meri donaša sad kervave daritve na križu*.

In v pervem poglavju govori: ^Kristus je zato da¬
ritev sv. maše postavil, "da bi se po nji zasluženja
Kristusove kervave daritve na križu vdeležili in da I
bi nam bili po nji grehi odpušeni*. Ker se nam
toraj pri sv. maši v bogati meri deli Kristusovo
zasluženje, stavimo veliko zaupanje va-njo.

12. Vsak človek tedaj, ki je v svojem življe¬
nju pogostoma, rad in goreče slušal sv. mašo, ob

I

svoji smertni uri s tolažila polnim sercem lahko
govori: „Ali bi bilo mogoče, da bi se Bog na-me
serdil, ko sem mu vsaj z daritvijo sv. maše ne¬
skončno prijetno službo opravljal in mu dragocene
darove prinašal, kteri so mu bili dragi nad vse ne¬
beške in pozemeljske darove? Ali bi bilo mogoče,
da bi se še vedno mojih grehov spominjal ter s
kaznijo me pričakoval, ko sem ga saj vsak dan tako
ponižno odpušenja prosil in mu v plačilo svojih
dolgov daroval bogato zasluženje preljubega Sina
njegovega? Ali bi bilo mogoče, da bi ne bil moje
molitve uslišal, ko ga je saj njegov serčno ljubljeni
Sin z mano vred prosil ter mu za mene svoje svete
rane in svojo kri daroval?”

13. Kdor ima tako upanje, se ne zanaša sam
na se ali na svoja lastna zasluženja; zanaša se na
Kristusa in na njegovo zadostenjel Kdor toraj v
sv. mašo upa, stavi svoje upanje v Kristusovo ter-
pljenje, ktero se pri sv. maši ponavlja in nadaljuje;
stavi svoje upanje v preblago kri Kristusovo, ktera
se pri sv. maši nad njega razliva; stavi svoje upa¬
nje v Kristusovo zasluženje, kterega se pri sv. maši
vdeležuje; stavi svoje upanje v najdražji dar, kteri
se je pri sv. maši po mašnikovih rokah daroval in
kterega je tudi božja dobrota hvaležno sprejela;
stavi svoje upanje v molitev, ktero je Kristus za
njega molil in daroval v njegov blagor Bogu Očetu!
V to moramo upati, na to se smemo in tudi ho¬
čemo zanašati.

14. To upanje je tako terdno, da govori učeni
Sanchez (in Thesar. Missae c. L): „Sv. maša nam

20 *

308

daje tako gotovo upanje večnega življenja, da po¬
trebujemo daru nadnatorne vere, ako se hočemo
tega upanja terdno deržati“. S tem hoče reči:
„Kdor moč sv. maše prav spozna in ve, kako
zdatno upanje večnega življenja nam podeluje: se
mora čuditi in klicati: Nikoli bi ne bil tega verjel,
ako bi mi ne bila božja luč tega odkrila. Prav
dobro so to sveti očetje spoznali ter se zato s po¬
božnim branjem in slušanjem sv. maše na srečno
smert pripravljali.

15. O sv. Teodora Studita, imenitnem in mo¬
gočnem branitelju katoliške -  vere, piše Baronij:
Ležal je na smert bolan in prosil v zadnjih zdih-
ljejih Boga te edine milosti, naj bi mu življenje le
toliko podaljšal, da bi mogel še eno sv. mašo brati
ter se z njo za srečno večnost pripraviti. Bolezen
res toliko odneha, da v začudenje vseh iz postelje
vstane in se poda v cerkev. Tukaj s tako pobož¬
nostjo mašuje, da se začne sam in vsi pri sv. maši
pričujoči solziti. To je bila njegova zadnja in naj-
bolja priprava na smert. Po dokončani sv. maši se v
posteljo vleže ter mirno v Gospodu zaspi.

16. Enako pripoveduje Baronij o sv. Taraziju,
carigrajskem očaku, da mu niso mogli vsakdanjega
branja sv. maše zabraniti, akoravno mu je njegova
zadnja bolezen že skoraj vso moč odvzela. Dan na
dan je z gorečo ljubeznijo maševal ter se ni nič
zmenil za hude bolečine. Ko so ga moči tako za¬
pustile, da več stati ni mogel, je s persmi na al-
tarju leže maševal. Do konca svojega življenja je

309

Bogu ta prijetni dar opravljal, s tem si pa tudi
srečno smert in večno življenje zaslužil.

17. Veliko pobožnih mašnikov sedanjega časa
je ravno tako vnetih za sv. mašo, ker jim je znano,
da je ni bolje priprave k smerti, kakor vsakdanje
branje sv. maše. Posvetnim se z dovoljenjem v do¬
mačih kapelicah ali celo v sobi, kjer bolnik leži,
sveta maša bere, da Boga srečne smerti prosijo.
Blagor tistim, ki so do zadnjega izdihljeja vneti
do sv. maše; čeznatorna moč sv. maše jih bode
branila napadov hudobnega duha ter jih obvarovala
večnega pogubljenja. To tolažilo jim daje tudi papež
Gregorij (lib. 4. Dial. c. 58.), ki piše: „Daritev
sv. maše varuje dušo večne smerti". In ako je že
nadangelj Rafael Tobiju (12. 9.) rekel: „Milošnja
reši smerti, zbrisuje grehe in pomaga najti milost
in večno življenje; koliko bolj velja vse to o pre¬
sveti daritvi!

18. Zapomni si zdaj, kako veliko obljubo je
dal sam Kristus tistim, ki pobožno slušajo sv. mašo.
Rekel je sv. Mehtildi (lib. 3. Revel. c. 19.): „Povem
ti, da bom tistemu, ki se bo s pobožnostjo svetih
maš vdeleževal, ob njegovi smertni uri toliko svet¬
nikov poslal, kolikor sv. maš je goreče slušal; le-ti
bodo spremljevali njegovo dušo s tega sveta pred
sodnji stol božji". O sladke besede, o tolažilna ob¬
ljuba? Kdo si ne želi njene spolnitve? Te besede
niso sicer verska resnica; nahajajo se vendar v ra-
zodenju sv. Mehtildi, in bogoljubne duše so jih vedno
imele za resnične. Ah, ljubi Jezus! če se bo ta
tvoja obljuba nad mano spolnila, bom v smertnih

310

težavah z Davidom (ps. 26.) prepeval: B Gospod je
moja luč in pomoč; koga se bom bal? Gospod je
varh mojega življenja; pred kom se bom tresel? 1 *
Če mi boš poslal k smertni postelji toliko svetnikov
za varhe in tolažnike, kolikor sv. maš sem pobožno
slušal ali vsaj pobožno slušati želel: ne bom se bal
druhali hudob, ker zamore en sam svetnik vse pe¬
klenske duhove zapoditi. Spolni zato, moj Jezus, na
meni svojo obljubo in v mojem upanju me nikar
ne osramoti! Da bom pa te spolnitve vreden, hočem
z največjo vnemo vsak dan pri sv. maši biti ter ti
jo po mašnikovih rokah darovati v večjo čast in
slavo! —

19. Tako se loči duša polna upanja s tega
sveta ter stopi potolažena pred sodnji stol Kristusov.
Hočeš mar tudi vediti, kaj se s tako dušo godi, ko
stopa k sodnjemu stolu večnega sodnika? Tega ti
ne morem drugače razložiti, kakor z neko povestjo,
ktero je sv. Bonifacij, mogunški nadškof, svoji sestri
pisal (Baron. Tom. 9. ad ann. 716. num. 18.). V
mogunškem samostanu je bil nek brat zopet k živ¬
ljenju obujen in le-ta je sam sv. Bonifaciju pravil,
kako se mu je po smerti godilo. Rekel je: „Ko
sem šel k božji sodbi, mi pridejo vsi moji storjeni
grehi kakor osebe naproti; zelo gerdo so izgledali
ter mi očitali: Jaz sem prazna čast, s ktero si se
nad druge ljudi povzdigoval; jaz sem laž, s ktero si
se pregrešil, smo nepotrebne misli, ki si jih imel v
cerkvi in zunaj cerkve. In tako so mi hodili vsi moji
grehi naproti, kterih iz lenobe, pozabljivosti ali ne¬
vednosti pri spovedi nisem razodel; s strašnim gla-

311

som so kričali in me tožili. Tudi hudiči so bili
pričujoči ter s svojim spričevanjem dokazovali, kdaj
in kje sem storil vse te grehe. Za temi me sreča
nekoliko dobrih del, ktera sem v življenju doprinašal
in ktera me zaporedoma nagovarjajo. Jaz sem po-
koršina, ktero si skazoval predstojnikom; jaz sem
post, s kterim si meso krotil; jaz sem molitev, ktero
si opravljal itd. Nazoči angeli so vse to poterjevali
in zelo poviševali moja dobra dela“.

20. Kar se je temu pobožnemu bratu zgodilo,
se bo zgodilo gotovo tudi tebi, meni in vsem lju¬
dem. Storjeni grehi te bodo v strašnih podobah
srečevali, storjena dobra dela te bodo pa podpirala
in tolažila. In če si pobožno veliko svetih maš
slušal, ti bodo le-te naproti prišle najlepšim nebeš¬
kim devicam podobne; ves strah ti bodo odvzele ter
ti ljubeznjivo prigovarjale: „Me smo svete maše,
kterih si se z gorečnostjo vdeleževal. S tabo bomo
pred ostrega božjega sodnika stopile, ter pred njim
zagovarjale in pričale, kako veliko vnemo si imel
pri sv. mašah, kolibo grehov si z njimi zbrisal in
koliko kazen poplačal. Zato se ničesar ne boj,
ker bomo sodnikov serd vtolažile in ti pri njem
milost sprosile*. Kako tolažilo bo tvoji stiskani
duši, ako boš veliko takih devic našel pred sodnjim
stolom božjim!

21. Upaj, da se ti bo potem to zgodilo, kar
piše 1241. 1. Rajnald o Nankeru, vratislavškem
škofu. Nanker je sv. mašo visoko čislal in je vsak
dan, če je le mogel, vse svete maše slušal, ktere
so se brale v njegovi cerkvi. Ko je umiral, je

312

slišala neka pobožna gospa sladko in premilo, da,
rajsko angelsko petje. Rada bi zvedila, kaj ima to
pomeniti; tu začuje glas: „Duša škofa Nankera se
je ravnokar od telesa ločila in angeli jo neso proti
nebu“. Gospa vpraša: „S čim si je škof to veliko
čast in milost zaslužil ?“  Glas ji odgovori: „Z da¬
ritvijo sv. maše, do ktere je imel posebno spošto¬
vanje*. Na tem imamo toraj gotovo zelo tolaživen
zgled; spodbuja naj nas k enaki gorečnosti do pre¬
svete daritve. Glej, škof Nanker je bil sprejet brez
kakega poprejšnjega očiševanja v sv. nebesa; da,
angeli so ga nesli tje gori z veliko slavo in s slad¬
kim petjem. Zakaj? Zato, ker je ves za sv. mašo
gorel, si z njo svoje dolgove izbrisoval ter si srečno
smert in božji raj zaslužil. Če hočeš tudi ti tako
veliko milost doseči, če se nočeš dolgo časa v
vicah mucjiti, ampak kmalo v nebesa priti: posnemaj
ga v pobožnem slušanju sv. maše! Ako ti ne pri-
puša priložnost pri toliko svetih mašah biti, kakor
je on bil: nosi vsaj željo v svojem sercu po toliko
in še po več mašah! Taka želja ti je gotovo
mogoča! Ljubi Bog bo tudi tvoje volje vesel in ti
zato srečno smert naklonil.

313

Dva in dvajseto poglavje.

Sveta maša je naj večja tolažba
umerlim.

1. Koliko verne duše v vicah terpe, zdaj še
ne moremo razumeti in tudi ne zadosti verovati;
toda skusiti znamo kdaj to terpljenje. Sv. očetje
nam na več krajih vica popisujejo; sv. Avguštin
eden najimenitnejih in najstarejih, nam o njih (Tom.
10. serm. 41. de Ss.) piše: „Z  ravno tistim ognjem
se bodo očiševali izvoljeni in zaverženi. Ogenj je
huji, kakor vse, kar moremo misliti, viditi in čutiti na
zemlji 0 , če bi nobenega drugega spričevanja o
vicah ne imeli, kakor samo to: bi že potem grozne
muke vic lahko spoznali in se tresli. Toda sv. Av¬
guštin nam hoče to strašno terpljenje globokeje v
serce vtisniti, ker on govori dalje: „če ravno ogenj
vic ni večen, presega vendar vse kazni in bolečine,
ktere smo že kdaj na svetu terpeli. Akoravno so
bili sv. mučenci grozno terpinčini, si vendar še
nihče ni takega terpinčenja zmislil, kakoršno imajo
prestajati verne duše v vicah 0 . Pomisli nekoliko
bolj natanko te besede sv. Avguština in poglej v
življenje svetnikov, kako strašno so bili mučeni.
Spoznal boš, kako grozovitne in nečloveške muke
terpe uboge duše v vicah.

314

2. Ako sv. Avguštinu ne veruješ, ti povem
več drugih sv. očetov, ki so z njim enakih misli.
Tako piše sv. Ciril, aleksandrijski očak (citatus ab
Horn. cone. 27.): »Vsak človek bi gotovo raji do
smerti vsakoršno drugo terpljenje prestajal, kakor
se znajdel le en dan v vicah*. O Bog! kake ne-
sterpljive kazni nas čakajo v vicah, kjer se v enem
dnevu več terpi, kakor bi se na zemlji do sodnjega
dneva terpelo! Sv. Tomaž Akvinski (in 4. Sent
dist. 20. 9. I. c. 2.) piše: »Iskrica ognja iz vic je
veliko huja kakor vsako drugo pozemeljsko terplje¬
nje*. O strašne in skoraj neverjetne besede! Ljubi
Bog! kako bomo mi revni grešniki prestajali, ako
pridemo po smerti v vice, v ta grozno-žgeči ogenj ?
Ah, koliko bomo morali terpeti! Kako se bomo v
skelečem plamenu vili; milo ječali in zdihovali! In
beržkone ne bomo mogli priti brez teh muk v ne¬
besa, ker nismo ne sveti, ne dosti popolni, mi, pre¬
obloženi s hudobnimi mislimi in nečistimi željami 1

3. Še z mnogimi izreki svetih očetov bi lahko
terpljenje v vicah dokazoval, vendar samo besede
sv. Bernardina (Tom. 2. serm. 15.) tu sem postavim,
ki tako-le govori: »Med našim natornim ognjem
in med ognjem vic je tak razloček, kakor med na¬
slikanim in pravim ognjem". Sv. Magdalena Pari¬
ška, ki je vice večkrat vidila in svojega brata v
njih najdla, terdi, da je velik zemeljski ogenj pri¬
jazen vert proti ognju vic. Te primere, kterih si¬
cer drugod nikjer nisem bral, naj nas priganjajo za
grehe na tem svetu zadostovati, da jih nam ne bo
treba še le z groznimi mukami v vicah oprati.

315

Zraven tega serčno milujmo uboge verne duše, ki
morajo toliko v vicah terpeti.

Ostrost teh kazni razvidimo tudi iz tega, ker
so dušne kazni, in mi vsi že na tem svetu vidimo,
da je dušno terpljenje veliko hujše od telesnega.
Ogenj vic ne bo žgal zunaj, kakor navadni ogenj,
razprostiral se bo marveč znotraj v duši.

4. Več pomočkov imamo sicer, s kterimi lahko
terpeče duše iz vic rešujemo, toda ni ga tako moč¬
nega in koristnega, kakor je daritev sv. maše. To
spričuje katoliška cerkev v tridentinskem zboru
(Sess. 25.): n Vesoljni zbor uči, da se dušam v vi¬
cah z molitvijo vernikov, zlasti pa z daritvijo svete
maše, pomoč donaša“. To je nauk cerkve in ver¬
ska resnica, kteri se ne sme nasprotovati. Ta nauk
nam pravi, da se vernim dušam najzdatniše z da¬
ritvijo sv. maše pomaga, naj že mašnik sami za-nje
daritev opravljajo ali katoliški kristjani pobožno pri
sv. maši za-nje molijo. Ravno to je še sv. Tomaž
Akv. 200 let poprej učil govoreč (in 4. sent. dist.
45.): „Z nobeno drugo daritvijo se umerli poprej
iz vic ne rešijo, kakor z daritvijo sv. maše“.

5. Zakaj ima vendar sv. maša tudi za mertve
tako veljavo? Zato ker tukaj mašnik in z njim
pričujoči vsemogočnega Boga odrešenja duš prosijo,
zraven tega pa tudi božji pravici zaostali dolg umer-
lih plačujejo ter božjo jezo vtolažujejo. če namreč
sodnik koga zavoljo dolgov v ječo verže, mu ne na¬
klonijo rešitve samo prošnje drugih, ampak njegovi
prijatli morajo dolg plačati, potem se še le izpusti.
Revne duše v vicah ne živč v jezi, temuč v milosti

316

božji, saj so ohladile s kesom in spovedjo jezo
božjo; kazni jih terpinčijo le zavoljo neplačanih
dolgov in zavoljo nepopolne dušne snažnosti, če
iz miloserčnosti za-nje pobožno moliš in jim zaslu-
ženje svoje [molitve daruješ, s tem sicer nekoliko
njihovih velikih dolgov plačuješ, ali težko jih boš
bridkega terpljenja rešil, ker vedi, da je sodnik sam
nad njim sodbo izrekel, rekoč: »Resnično, povem ti,
ne pojdeš od ondod, dokler ne plačaš zadnjega vi¬
narja". (Mat. 5. 26.) Spoznaj iz teh Kristusovih
besed, kako je oster in natančen! Glej, hlapcu, ki
mu je dolžan tisoč zlatov, še vinarja, še zadnjega
vinarja ne prizanese, če pa za kako verno dušo
sv. mašo slušaš in jo Bogu daruješ: vselej velik
del dolgov te duše izbrišeš.

6. Ne vemo pa, koliko kazen se z eno sv.
mašo plačuje, tega Bog ni razodel: znano nam je
le to, da ima sv. maša veliko več moči, ako jo člo¬
vek sam za-se v življenju daruje in da ne izbriše
mertvemu toliko kazen, kolikor bi mu jih živemu
izbrisala. V tem oziru pravi sv. Ambrož (citat, a
Fornero cone. 83. in Miser.): „Ako se je kdo sv.
maše v življenju vdeležil, mu ta sv. maša več
pomaga, kakor po njegovi smerti veliko za njega
branih". Za kogar se v življenju sv. maša bere ali
samo sluša, zadobi po nji zvikšanje nebeške slave,
kar se pa po smerti ne zgodi.

7. Če v svojem življenju sv. mašo slušaš ali
jo za sebe brati daš, smeš upati, da ti bo Bog —
de bi bil tudi v grehu — usmiljenje skazal, te po
svoji milosti k spoznanju in kesu tvojih grehov pri-

317

peljal ter ti posvečujočo gnado božjo dodelil; takošne
milosti pa ne pričakuj več po smerti. Ako bi ti
bila gotova ura v smert odločena in bi ravno ob
tem času ne bil v gnadi božji, ti zna tvoje pobožno
slušanje sv. maše za smert kako drugo uro odlo¬
čiti, o kteri bi se pa znajdel v gnadi. Sv. maše,
ktere pred smertjo slušaš ali brati daš, te na unem
svetu pričakujejo, kjer te bodo k sodbi spremile ter
ondi milosti za-te prosile, one te bodo vic ali po¬
polnoma obvarovale ali ti vsaj toliko pomagale, da
ne boš moral nar hujših kazni prestajati. Ako na¬
sproti sv. maše po svoji smerti brati daš, ti bodo
sicer gotovo, pa manj koristile. Zasluženja namreč,
ktero je odmenil Kristus pri sv. maši pričujočim, si
sam ne moreš več pridobiti; prijatel pa, kteri po
tvoji smerti za-te maše sluša, s tem tvoji duši le
toliko pomaga, kolikor njegova priprošnja premore,
ker to priprošnjo Bog lahko ali usliši ali zaverže.

8. Ako v zdravih dneh za sv. maše kak dar
podeliš, ta dar samemu sebi vzameš, takorekoč svo¬
jim ustom pritergaš ter ga prostovoljno svojemu
Bogu izročiš. Toda po smerti si ga ne moreš več
pritergati, ker blago, kar si ga zapustil, ni več tvoja
lastnina, ampak lastnina dedičev. Glej že iz tega
vzroka bi ti znal Bog le pičlo plačilo dati, in manj
bi ti znale koristiti sv. maše po smerti. Slednjič
tudi to pomisli, da ti premore sv. maša v tvojem
življenju več kazni zbrisati, kakor njih veliko po
tvoji smerti, ker vedi, da je na zemlji čas milosti,
in na unem svetu čas pravičnosti. Veliko ložje se
zato z ostrim sodnikom tukaj spraviš, kakor v več-

318

nosti. V tem pomenu pravi sv. Bonaventura (in
Brevil. par. I. c. 2.): „Pri Bogu veliko več velja
majhna, prostovoljna in v življenju storjena pokora,
kakor zelo huda in neprostovoljna na unem svetu,
ker kos zlata ima večo vrednost, kakor kos svinca*.

9. Iz tega se učimo, da po smerti brana sv.
maša terpljenje vic olajša; vendar o tem nič goto¬
vega reči ne moremo, ker nam manjka določnega
razodenja; zadostuje naj nam to vediti, da daritev
sv. maše čas očiševanja v vicah prikrajšuje.

10. Misel, da moremo svojim umerlim bratom
iz vic pomagati, nas bo gotovo gnala, vsako pri¬
ložnost porabiti v dosego tega namena. In kdo
izmed nas si ne bo prizadeval, umerlim zlasti z
daritvijo sv. maše stati na strani, ko vsi vemo, da
je to najkoristnejši pomoček? Kdor te priložnosti
ne rabi, z njo svojim terpečim bratom iz vic po¬
magati noče, more li reči o sebi, da ima ljubezen
do bližnjega? če pa ljubezni do bližnjega nima,
tudi Boga ljubiti ne more! V resnici 1 grozno ža¬
lostno znamenje dušnega stanu je, ako koga hudo
terpljenje duš v vicah ne gane in jim ne pomaga
s sv. mašo.

11. Vedi vendar, da ni prav lahko dušam v
vicah pomagati in poslušaj zato naslednjo dogodbo:
(„Epherem. Dominicorum* ad Diem XI. Octobris):
Oče sv. Bertranda je bil vradnik, ki je mislil sto¬
piti v mladih letih v red Kartajzarjev, pa ni storil.
Prikazala sta se mu dvakrat sv. Brunon in sv. Vin¬
cencij in mu ukazala se oženiti. Res se oženi in v
zakonu dobi sina Bertranda, kteri hoče iti že v

319

svojem 17. letu v dominikanski samostan. Starši s
tem niso bili zadovoljni, ter so Bertrandu ostro
branili, čez nekaj let oče nevarno zboli. Sin nje¬
gov sv. Bertrand mu zvesto v bolezni streže, zraven
pa tudi serčno Boga prosi za zveličanje njegove
duše. Ko oče umerje, se Bertrand s tem tolaži, da
je očetova duša, ki se je s toliko vdanostjo v voljo
božjo s tega sveta ločila, gotovo v nebesih. Toda
nekega dne jo zagleda v duhu v vicah in jo sliši
milo klicati pomoči. Noč in dan misli Bertrand na
to žalostno podobo v svojem sercu ter si na vse
moči prizadeva, da bi rešil svojega ljubega očeta.
Zato se začne zelo pokoriti; vsak dan se posti ob
kruhu in vodi, po noči se kervavo biča, sv. maše
zanj opravlja ter s svojimi samostanskimi brati vred
neprenehoma za njega moli. Ali z vsem tem ne
more zadostiti božji pravici, kajti čez nekaj časa
mu je razodeto, da njegov oče že osem let v vicah
pokoro dela za svoje pregreške. V njegovo veliko
veselje se mu prikaže vendar kmalo potem odrešena
očetova duša, se mu za skazano miloserčnost lepo
zahvali ter mu pove, da bi se bila morala še veliko
več let v vicah pokoriti, ako bi ne bil Bertrand
imenovanih dobrih del zanjo opravljal. Ta dogodba
naj nas s strahom in čudenjem napolnuje. Glej,
ako je moral pobožen mož, kteremu sta se dva
svetnika prikazala in za kterega je njegov sveti sin
toliko sv. maš in pokoril daroval — ako je moral
tak pobožen mož toliko v vicah prestati: kaj še le
nas čaka?

12. Učimo se iz tega za mertve neprenehoma

320

moliti ter se ne tolažiti z goljufivim upanjem, da
so že v nebesih, ker duše se ne sprejemajo tako
kmalo v nebesa, kakor si mi to domišljujemo. če
ne moreš dati za-nje sv. maše brati, vsaj pri sveti
maši za-nje moli in tudi svoje prijatle prosi, da se
bodo te ali une duše v svojih molitvah spominjali.
Takošen svet je dal Tamberin neki revni vdovi, to¬
žeči mu, da iz revšine ne more dati nobene svete
maše za svojega umerlega moža brati. Rekel ji je:
„Slušaj veliko svetih maš ter jih za zveličanje svo¬
jega moža Bogu daruj, ker s pobožnim slušanjem
veliko svetih maš bi mu znala več pogamati, kakor
če bi dala eno za njega brati in bi pri nji ne bila
nazoča". Tudi Gobat (in Alph. Sacrific. času 5. in
fine) ta svet odobruje, ravno to je moja misel; Bog
daj, da bi se je deržali vsi revni, ki ne morejo dati
sv. maše brati! Res je sicer, da imaš takorekoč
veči zaklad v oblasti, ako se sv. maša v tvoj na¬
men obhaja; res je pa tudi, da že stanovitna mo¬
litev pri sv. maši marsikaj premore ter vernim du¬
šam veliko koristi donese, ako se jih pri sv. maši
spominjaš in sveto kri Kristusovo na-nje razlivaš.

13. O kako bi se mi vsi čudili nad čudežem
godečim se pri sv. maši, ako bi mogli viditi s svo¬
jimi tesnimi očmi, kako se izlivajo milostipolni
studenci z altarja doli v kraj očiševanja in kako
veliko ohlajenje donašajo vernim dušam v vicah.
Vidili bi lahko, kako le-ti milostipolni studenci naše
umerle brate in sestre okrepčujejo, da, viditi bi
znali, s kakim veseljem naši ljubi prijatli brezno

321

skelečega ognja zapuščajo ter hite gori v Očetovo
hišo.

14. Iz tega vzroka opominjam vse tiste, ki v
prid vernih duš sv. maše opravljajo ali slušajo, da
naj delajo to z največjo gorečnostjo, ker le tisti do¬
biček sv. maše darujejo za duše v vicah, ki ga z
lastno pobožnostjo zaslužijo; tedaj lahko vedo, da
toliko večje milosti sprosijo duši, ki želi njih po¬
moči, kolikor pobožniši so pri sv. maši pričujoči.

15. Posebno tolaživno je dušam v vicah, če
za-nje pri sv. maši darujemo sv. Rešnjo kri Kristu¬
sovo, oblivaje jih ž njo. To je bilo že predpodob-
ljeno v stari zavezi (Lev. 17.11.); Bog je govoril:
„Kri sem vam dal, da bi po nji na altarji spravo
zadobivali svojim dušam in da bi bila kri duši v
spravo". Te besede razlaga sv. Tomaž Akvinski
(opuse. 58.) tako-le: „Te besede nam pričajo, da
se Kristusovo telo in njegova kri daruje v prid
dušam v vicah. Ker je namreč Bog živalsko kri
Judom dal, da se očistijo grehov, zato je tudi nam
ravno v ta namen podaril kri Jezusa Kristusa; in
Če je kri zaklanih in Bogu darovanih kozlov in telet
očiščevala njihove duše, ali ne bode te in še ne¬
skončno večje moči imela predraga kri Jezusova,
ki se na altarji posveti in daruje? ali ne bode vzela
nam, pa tudi dušam v vicah vseh grešnih madežev
ter nas rešila zaslužene kazni?"

16. Ko je sv. Rešnja kri vpervič tekla na sv.
križu, je vse duše v vicah rešila iz strašne ječe.
To priča prerok Caharija (9. 11.), ki pravi o Kri¬
stusu: »Izpustil si po kervi svoje zaveze svoje

Kazi. sv. m. 21

322

jetnike iz jame". S temi besedami naznanja, da je
vesoljna rešitev duš sad prelite kervi Kristusove.
In kakova je moč sv. maše, pri kteri se vedno ravno
tista rešnja kri nove zaveze posvečuje ter v od-
puščenje naših grehov preliva? Gotovo ima toliko
moč, da poživlja, očiščuje in zveličuje drage duše.
Kako pokrepča in poživi požirek merzle vode žejo
zevajočega bolnika! pa še veliko bolj krepi, poživlja,
očiščuje in zveličuje predraga kri Jezusa Kristusa,
ki se pri sv. maši duhovno razliva na duše v vicah.

17. V življenju čast. Henrika Suza, mašnika
iz pridigarskega reda, beremo, da se je zavezal z
nekim ljubljenim očetom, ko je bil še dijak v Ko¬
loniji, da tisti, ki bi dalje živel, opravi nekaj sv.
maš za umerlega. Dokončavši nauke, ostane Suzo
v Koloniji, zaveznika pa pošljejo na Švabsko. Ne¬
kaj let preteče, kar umerje le-ta menih na Švab-
skem, njegovo smert izve kmalo Suzo. Precej se
spomni obljube, pa ne more je koj spolniti, ima še
veliko drugih sv. maš opraviti. Mnogo moli, ostro
se posti in dela pokoro, da bi rešil drago mu dušo.
Pa kmalo vidi v prikazni, kako napačno ravna, in
kako pomanjkljivo vsa spokorna dela to nadome-
stujejo, kar je nekdaj prijatlu obljubil. Hitro se
oberne do prednika proseč ga, naj mu odvzame ne¬
kaj sv. maš, da bi kmalo spolnil obljubo. Ko je
opravil več sv. maš za blagor ranjcega, mu zopet
razodene prikazen, da je duša njegovega prijatla
rešena, ter se vsled presvetih daritev preselila v
raj, kjer vživa večni mir. (Ephrem. Dominic. ad
diem 25. Jan.)

323

18. Jako zanimljiv je le-ta zgled, ker nam
kaže, koliko premore pri sv. maši posvečena Kri¬
stusova kri, kako krepča in poživlja drage duše, če
se pri sv. maši za-nje daruje. Pobožna molitev bla¬
ženega Henrika Suza, moža tako ponižnega in sve¬
tega, ni imela tolike moči, da bi bila kmalo rešila
dušo iz vic, kako malo vspeha pa ima še le naša
molitev, ki jo tako raztreseno, tako mlačno oprav¬
ljamo! Vse drugačna pa je njena moč, kedar pri
sv. maši molimo združevaje svojo molitev z mašni-
kovo. Daruj tedaj pri sv. maši sv. Rešnjo kri
vernim dušam v prid, oblij jih ž njo, le tako jim
lajšaš grozne muke, le tako jih poživljaš.

19. Da bi pa toliko rajši za ranjce molil pri
sv. daritvi, ter za-nje daroval sv. maše, naj dosta¬
vim še, kar sv. Hieronim o tem pravi (Missale de-
funct. Venetiis. 1869 impressum): „Duše v vicah, za
ktere mašnik pri sv. maši moli, ne terpe muk med
sv. mašo, ki se zanje opravlja". To poterjuje tudi
sv. Gregor (lib. 4. Dial. c. 56.): „Ranjcim, za ktere
se bere sv. maša, in za ktere mašnik posebno moli,
se odpuste muke, ali pa se jim zmanjšajo". In
takih izrekov je še mnogo.

20. Kako čudovito je to, kar nam ta dva ve¬
lika cerkvena učenika, sv. Gregor in sv. Hieronim,
povesta, da med sv. mašo ne občutijo terpljenja
tiste duše, za ktere se opravlja, pa tudi one, za
ktere mašnik posebno moli, spominjaje se jih po
povzdigovanji.

21 *

324

Tri in dvajseto poglavje.

O molitvah mašnikovih za pričujoče
pri st.  maši.

1. Pobožni ljudje večidel tožijo, da ne morejo
prav zbrano moliti, da jih posvetne misli preveč
nadlegujejo. Njim svetujem, naj hodijo k sv. maši,
kjer naj svojo pomanjkljivo molitev združijo z mo¬
litvijo Kristusovo in mašnikovo; takovo združenje
požlahni človeško molitev, slabotno in malovredno
spremeni v plemenito in cenjeno molitev. To priča
Forner (Cone. 83. in Miser.): »Molitev, združena s
sv. mašo, prekosi vse še toliko ur dolge in pobožne
molitve 0 . Vzrok temu bom razložil v tem poglavji.

2. Mašniki morajo za vse pričujoče vernike
moliti ter sv. mašo njim v zveličanje darovati vse¬
mogočnemu Bogu. Vsakemu mašniku je naravnost
zapovedano, to storiti za vse nazoče; dotične mo¬
litve bere v mašnih bukvah ter jih nikakor ne sme
opustiti. Za pričujoče se opravljajo vse molitve pri
začetku sv. maše, tihe molitve po darovanji, molitve
po zavživanji, pa tudi vse tiste molitve, ki se v
imenu mnozih glase, če si tedaj pri sv. maši, se
molijo tudi za-te in ti ravno toliko koristijo, kot bi
bil z mašnikom sam v cerkvi. Da pa veš, ktere

325

in koliko molitev se opravlja za-te, ti jih bom v
tolažbo povedal.

3. Najprej moli strežaj v imenu vseh pričujo¬
čih očitno spoved, na-to da mašnik vsem sv. odvezo
rekoč: »Usmili se vas vsemogočni Bog, odpusti naj
vam pregrehe ter naj vas vpelje v večno življenje!"
Strežaj odgovori namesto pričujočih: »Amen" t. j.
»Bog daj!“ Potem nadaljuje mašnik: »Pomilostenje,
odvezo in odpuščenje naših grehov naj nam dodeli
vsemogočni in usmiljeni Bog!“ in zopet ponovi stre¬
žaj: »Amen". Stopaje po stopnicah k altarju moli
mašnik za se in vse pričujoče: »Odvzemi od nas,
o Bog! naše pregrehe, da čistega serca vstopimo v
svetišče, po Kristusu, Gospodu našem. Amen".

4. »Gospod usmili se“, s kterim na pomoč
kliče presv. Trojico in hvalni spev »Slava Bogu na
višavah", pa tudi molitve moli mašnik za-se in za-te
in za vse pričujoče. Okoli altarja zbrane vernike
večkrat pozdravlja s sv. pozdravom: »Gospod bodi
z vami!" To je že v sv. pismu navadni pozdrav,
pozdravljali so se tako nekdaj angeli in ljudje; tako
beremo v sv. pismu stare zaveze (Sodn. 6.; Rut. 2.;
II. Paral. 15.). S tem pozdravom, ki ga mašnik
večkrat ponavlja, vošči ljudstvu naj večjo dobroto,
tj. Boga; pa tudi ljudstvo odzdravljaje: »in s tvojim
duhom" želi, da bi bil ravno tisti Gospod Bog v
sercu mašnikovem; tako eden drugega pozdravljaje
se neločljivo združita v Bogu ljudstvo in mašnik
in vselej, kedar se mašnik oberne k pričujočim
rekoč: »Gospod bodi z vami", prosi za se in za
ljudstvo. Ravno tako moli mašnik tudi vero v imenu

326

svojem in vseh pričujočih vernikov, ki žele po nji
živeti, umreti in večno se zveličati.

5. Darovaje sv. hostijo govori: »Vzemi sveti
Oče, vsemogočni Bog! ta prečisti dar, kterega jaz,
tvoj nevredni služabnik, darujem tebi, svojemu ži¬
vemu in pravemu Bogu, za brezštevilne grehe, za¬
mere in zanikernosti in za vse pričujoče, pa tudi
za vse verne kristjane, žive in mertve. Daj da bo
meni in njim v zveličanje in v večno življenje.
Amen".

6. Vlivaje vodo v kelih moli: „Bog! kteri si
človeka v blagem stanu čudno stvaril, in ga, ko je
bil grešil, še bolj čudno prenovil, daj nam po skriv¬
nosti te vode in tega vina združenim biti z božjo
natoro tistega, ki se je ponižal deležen biti naše
človeške: Jezus Kristus, tvoj Sin, naš Gospod itd."

7. Kelih z vinom darovaje prosi tako-le: »Da¬
rujemo ti, Gospod! kelih zveličanja ter prosimo
tvojo milost, da gre pred obličje tvojega božjega
veličastva v prijeten dar za zveličanje naše in vsega
sveta. Amen/

8. Umivši si roke moli mašnik: »Sprejmi, sv.
Trojica! to daritev, ktero ti darujemo v spomin ter-
pljenja, vstajenja in vnebohoda Gospoda našega
Jezusa Kristusa in v čast sv. Marije, vselej Device,
sv. Janeza Kerstnika, sv. aposteljnov Petra in Pavla,
njih in vseh svetnikov. Naj bo njim na čast, nam
pa v zveličanje, in naj prosijo v nebesih za nas,
kterih spomin na zemlji obhajamo. Po ravno tem
Kristusu, Gospodu našem. Amen".

9. Po darovanji slede tihe molitve, polne

327

skrivnosti, njih opravlja mašnik tihoma za blagor
ljudstva; navadno so tri, včasih tudi pet, ob velikih
praznikih le ena. V predglasji, ki je vselej času
primerno, glasno hvali mašnik v svojem in v imenu
ljudstva najvišega Boga. Ta hvalni spev obsega
vse, kar le zamore človeški jezik izgovoriti vzviše¬
nega in blagega, v slovesnih glasovih se dviga proti
nebesom, veličastno done njegove veličastne in resne
besede, ki so ob navadnih godovih svetnikov te-le:

10. „Gospod bodi z vami! Povzdignimo serca!
Zahvalujmo Gospoda svojega Boga! Zares, spodobno
in pravično, dobro in zveličavno je, da ti vselej in
povsod zahvalo dajemo, sveti Gospod, vsemogočni
Oče, večni Bog! po Kristusu, Gospodu našem. Po
kterem tvoje veličastvo hvalijo angeli, molijo gospo¬
stva, trepečejo pred njim oblasti; nebesa in moči
nebeške, ter blaženi serafi z združenim radovanjem
preslavljajo. Z njimi, prosimo, zapovej zediniti tudi
naše glasove, ki te ponižno spoznavamo in kličemo:
Svet, svet, svet Gospod Bog vojskinih
trum! Nebo in zemlja sta polna tvoje
slave; hosana na višavah! Hvaljen bodi,
kteri pride v imenu Gospodovem; ho¬
sana na višavah!"

11. Sedaj se začenja kanon ali tiha maša, tu
bom povedal le tiste molitve, s kterimi se pričujoči
verniki posebno priporočajo Bogu. Spominjevaje se
živih moli mašnik tako-le: „Spomni se tudi, Go¬
spod! svojih služabnikov in služabnic I. I.“ Sedaj
prosi mašnik v duhu za vse, za ktere opravlja sv.
mašo in za tiste, ki jih želi posebno deležne storiti

328

daritve sv. maše. Potem pa nadaljuje: »Spomni se
tudi, o Gospod! vseh pričujočih, kterih vero poznaš
in pobožnost vidiš, za ktere ti darujemo: ali kteri
ti darujejo ta hvalni dar za se in vse svoje v odre¬
šenje svojih duš, v upanje zveličanja in varnosti
svoje: in ti pošiljajo svoje želje, tebi večnemu in
pravemu Bogu“.

O teh besedah [govori nek duhovni učenik tako¬
le : »Uči se iž njih, da ti ni treba žal hiti, če za¬
voljo svoje ubožnosti ne moreš najemati svetih maš;
saj daruje mašnik sv. mašo, pri kteri si pričujoč, v
tisti namen, ki ga ti imaš in prosi Boga, da dodeli
tebi in vsem, kterih se spominjaš, toliko sadu pre¬
svete daritve, kolikor si s svojo pobožnostjo in go¬
rečimi željami zaslužil". (P. Marianus Schott in
Fundam. perfect. tract. 2. cap. 6. §. 12.)

12. Po spominu živih govori mašnik: »Skle¬
njeni z vso družbo izvoljenih in obhajajoči spomin
častite vselej device Marije, matere našega Boga
in Gospoda Jezusa Kristusa, pa tudi tvojih sv. apo-
steljnov in mučencev Petra in Pavla i. t. d., po
kterih zasluženji in prošnjah daj, da bomo v za¬
vetji tvoje pomoči obvarovani pri vseh rečeh. Po
Kristusu, Gospodu našem. Amen".

13. Stegnivši roke nad kelih moli mašnik:
»Prosimo te tedaj, o Bog! potolažen sprejmi ta dar,
kterega ti darujemo tvoji služabniki in z nami vred
vsa tvoja družina; daj nam v tvojem miru preživeti
naše dni, reši nas večnega pogubljenja in daj nam
štetim biti med svoje izvoljene. Po Kristusu, Go¬
spodu našem. Amen".

329

14. Povzdignivši kelih prosi mašnik: „Po tem
povelji tedaj obhajamo, o Gospod! mi tvoji hlapci
in tvoje sv. ljudstvo spomin presvetega terpljenja,
vstajenja in častitega vnebohoda ravno tega Kristusa,
Sina tvojega, Gospoda našega, in darujemo tvojemu
prečudnemu veličastvu, od tvojih darov in daril ta
čisti f dar, ta sveti f dar, ta brezmadežni f dar,
sveti f kruh večnega življenja in kelih f večnega
zveličanja. Poglej na te dari s potolaženim in mi-
lostivim obličjem in sprejmi jih, kakor si bil sprejel
dari svojega hlapca, pravičnega Abelna in daritev
našega očaka Abrahama in pa sveto daritev in brez¬
madežno posvečbo, ktero ti je daroval tvoj veliki
duhovnik Melkizedek".

15. Globoko se prikloni mašnik, ter nadaljuje:
„Ponižno te prosimo, vsemogočni Bog, reci prinesti
te dari po rokah svojega svetega angela na svoj
visoki altar, pred svoje božje veličastvo, da bomo
vsi, kar nas je deležnih tega altarja in zavžilo
presveto f telo in presveto f kri tvojega Sina, na¬
polnjeni z vso nebeško dobroto in milostjo. Po
ravno tem Kristusu, Gospodu našem. Amen".

16. Odmolivši le-to se spominja mašnik ranj-
cih ter daruje sv. mašo posebno za tiste duše,
ktere so mu priporočene, potem pa za vse one,
ktere hoče posebej priporočiti božji milosti. Po
„spominu mertvih" govori: „Tudi nam grešnikom,
svojim služabnikom, ki v tvoje veliko usmiljenje za¬
upamo, daj kaj deleža in družbo s svojimi aposteljni
in mučenci 1.1., v kterih družbo nas vzemi, ne za-

330

voljo našega zasluženja, ampak zavoljo svoje milosti.
Po Kristusu, Gospodu našem".

17. Potem moli mašnik „Oče naš" za-se in
za vse kristjane ter pristavi: „Reši nas, prosimo,
Gospod, vseh zlegov: preteklih, sedanjih in prihod¬
njih in na prošnjo svete, Častite vselej device in
božje matere Marije, svojih svetih aposteljnov Petra
in Pavla, Andreja in vseh svetnikov, daj milostljivo
mir v naših dneh, da bomo s pomočjo tvoje milosti
podpirani vselej brez greha ter obvarovani vse
zmote. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen".

18. „Jagnje božje" izgovarja mašnik trikrat
tako-le: ,, Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ,
usmili se nas".

Molitve pri zavživanji govori sam za-se. Zadnje
molitve po zavživanji pa moli zopet za-se in za vse
pričujoče ter jim pridene to-le molitev: „Naj ti do-
pade, sveta Trojica, opravilo moje službe, in daj,
da bo daritev, ki sem jo nevredni človek pred očmi
tvojega veličastva daroval, Tebi prijetna, za me pa
in za vse, za ktere sem jo opravil, po tvoji milosti
spravna. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen".
Naposled blagoslovi mašnik vse pričujoče v imenu
Kristusa in sv. cerkve ter konča sv. mašo z evan¬
gelijem sv. Janeza.

19. Glej, to so molitve, ki jih mašnik za te
opravlja, kedar si pri sv. maši. Veliko moč in kre¬
post imajo v sebi, ker navdihnjen od sv. Duha jih
je vpeljal sv. apostelj Peter in drugi njegovi na¬
sledniki ; sam sv. Duh je posvetil te molitve. Maš¬
nik jih ne zgovarja v svojem imenu, temveč v imenu

331

in v osebi Kristusa in vsega kerščanstva, čegar po¬
slanec je. Vesoljna katoliška cerkev namreč t. j.
vsi katoliški kristjani pošljejo mašnika kot izvolje¬
nega poslanca k sv. altarju, izročč mu svoje pro¬
šnje, da jih opravljaje sv. djanje položi pred obličje
božje ter se poteguje za njihovo časno in večno
srečo, pa tudi za blagor vesoljnega kerščanstva in
za rešenje ubogih duš.

20. Kedar toraj mašnik pride k altarji ter se
postavi pred božje obličje, tedaj ga Bog Oče ne
sprejme kot ubogega grešnika, temveč kot častitlji¬
vega poslanca svoje cerkve, tedaj milostljivo po¬
sluša njegove priprošnje ter mu spolni vse, kar želi.
Celo časti ga kot poslanca svojega preljubega Sina,
čegar osebo mašnik pri altarji tako rekoč nadome-
stuje, čegar terpljenje pri sv. maši ponavlja in v
čegar imenu zgovarja pri spreminjevanji sv. besede:
„To je moje telo. To je kelih moje kervi". Ker
tedaj mašnik pri altarji nadomestuje Kristusovo
osebo, zato toliko velja njegova molitev pri Bogu,
saj jo Kristus sam nese pred obličje svojega nebe¬
škega Očeta. MašDik pri altarji ne moli samo, tudi
daruje neprecenljivi biser, namreč spremenjeno telo
in kri Kristusovo, zatoraj Bog Oče ne more zavreči
tako dragega daru, ali prezreti mašnikove prošnje.
Skleni tedaj svojo slabo molitev z mašnikovo, ker
se ondaj popravi, požlahni in dvigne s to vred proti
nebesom. Tako ti pomaga mašnik moliti; kar ne
premore tvoja pobožnost, to nadomesti krepka mo¬
litev inašnikova.

21. Vedi pa tudi, da mašnik gori omenjenih

332

molitev ne moli le za-te, ampak tudi nad te t. j.
vse njegove molitve te blagoslavljajo. Blagoslovi
sploh že sami na sebi mnogo premorejo, še veči
moč pa imajo, kedar so združeni z najsvetejšo da¬
ritvijo. Tudi dva evangelija in mnoge molitve zgo-
varja mašnik nad te in naposled dvigne še enkrat
roko, da te blagoslovi ter odverne od tebe čez dan
vse hudo, želeč ti časni in večni blagor.

§• 1 .

Ali so vse sv. maše enako dobre ?

22. Tu moraš na dvoje paziti, na daritev samo,
in na pobožnost, s ktero se daruje, če toraj vpra¬
šaš, je li daritev ravno tako dobra, naj jo opravlja
dober ali slab mašnik, ti moram odgovoriti: „Da,
ravno tako!“

Sv. kerst je veljaven, naj ga podeli grešnik ali
pravičnik, krivoverec, kristjan ali turk ali nevernik,
če le od cerkve zapovedane besede zgovarja ter
ima voljo kerstiti; enako je tudi pri sv. maši, ven¬
dar pa mora biti darovalec postavno posvečen in
ne izobčen iz cerkvenega občestva, tudi mora imeti
namen presv. daritev darovati in sicer s tistimi be¬
sedami in šegami, ki jih je vpeljala sv. cerkev.
Kedar bi tedaj rad najel sv. mašo, ti ni treba ni¬
koli dvomiti, bi li prosil tega ali onega mašnika,
zakaj vsi darujejo enako sveto, enako mogočno,
enako vspešno daritev, in dar najsvetejšega mašnika
ni sam na sebi kar nič boljši od daritve naj slab-

333

šega. Dobroto sv. maše same na sebi imenujejo
učenjaki „iz doprinešenega dela“ (ex opere operato).

Ali pa vsi mašniki — vprašaš nadalje — da¬
ritev sv. maše enako pobožno, enako zbrano, enako
spodbudljivo opravljajo? Odgovoriti ti moram: »Ni¬
kakor ne“. Tega je vsak mašnik sam prepričan;
ve, da je sedaj zbran, sedaj zopet razmišljen, vča¬
sih goreč v veri, drugikrat mlačen, in zato prav
mnogokrat sam sebe opominja med sv. mašo. Umivši
si roke po darovanji kruha in vina v znamenje, da
se želi popolnoma očistiti, se oberne celo k ljudstvu
milo proseč: »Molite bratje!“ s tem če reči: Pre¬
dragi bratje in sestre, začel sem prevažno djanje,
preslab sem in ne morem ga dostojno izveršiti;
zatorej prosim vas vse skupaj, da mi pripomorete
pri molitvi in daritvi, ker dar je ravno tako vaš,
kot moj, daruje se v vaš in v moj blagor. Zakaj
če prav in spodobno opravim daritev, izvira vam
iz tega velik blagor, ker tudi vas spodbujam k po¬
božnosti; če pa nemarno veršim sv. daritev, imate
tudi vi kaj malo koristi od tega, ker tudi vam dajem
slab zgled, tudi vi ste razmišljeni in moteni. Le
to loči mašnike, da nas ta bolj vnema k pobožnosti
drugi manj, gotovo boš tedaj rajši pri sv. maši, ki
jo opravlja pervi, kot pri daritvi drugega. Resno
pa te svarim, da ne delaj prevelikega razločka,
varuj se, da ne sodiš prederzno mašnikov ter tako
ne zgubiš še pred sv. mašo njen sad; pervi pogoj
vdeležiti se milosti sv. maše je namreč ljubezen,
in zoper njo bi se pregrešil s krivično sodbo. S
tem nevarnim presojevanjem in zbiranjem mašnikov

334

bi ničesar ne dosegel, saj je tudi naj pobožniši
mašoik mnogokrat pri sv. daritvi raztresen. Moral
bi tedaj izbrati ne le posameznega mašnika, temveč
pri vsakem tudi dneve, kedar ni razmišljen.

23. Znameniti primer, ki poterjuje naše mne¬
nje, beremo v neki knjigi, ki popisuje življenje ime¬
nitnih mož iz reda cistercijenskega. Nek mašnik je
že mnogo let bral sv. mašo posebno spodbudljivo,
jako je vnemal s svojo pobožnostjo ovčice svoje; pa
tudi sam se je čutil močnega ter vžival nepopisljivo
sladkost, obhajaje to veliko skrivnost. Kar se zgodi,
da mu sosedova čeda veliko škodo napravi na polji.
Prijazno in resno opominja soseda, naj bolje pazi
na živino; pa vse zastonj! Sklene tedaj, sam se
odškodovati, ubije eno živinče, ter si ga priderži
hote si ž njim popraviti škodo, ki se mu je godila;
zato ne plača ubite živali sosedu. Ne dela si vesti
zavoljo tega, misleč, da mu je sedaj velika škoda
le nekoliko povernjena; drugi dan gre brez pomi¬
sleka v cerkev. Ko opravlja sv. mašo, se mu zdi,
da je ves drug človek, prečudno je mlačen, mertev
in razmišljen. Ravno tako se čuti tudi neka po¬
božna duša, kteri je Bog med sv. mašo tega duhov¬
nika že večkrat dodelil velike milosti. Tudi njej
manjka pobožnosti, tako zaspana, tako mlačna je.
Nemirna zavoljo tega gre k mašniku ter mu pove,
kako čudno ji je bilo med sv. mašo, pa sama ne
ve, zakaj? Sedaj spregleda duhovnik, spozna, kako
napačno je ravnal s sosedom in da je le-to vzrok,
da se milosti niso tako razlivale na-nj in vernike,

335

kakor navadno; šel je k soseda ter se spravil ž
njim povernivši mu storjeno krivico.

24. Iz tega zgleda lahko spoznaš, da se tudi
sv. maše, ki jih pobožen duhoven mašuje, ločijo
med seboj. Takov razloček dokazuje tudi sv. pa¬
pež Aleksander (in Cap. Ipsi Sacerdotes) rekoč:
„čim vredniši so mašniki, tim ložje so uslišani v
prid tistih, za ktere prosijo". Sv. Bonaventura
(Tom. 7. de Sacram. virt. lib. 76. c. 18.) pravi:
„Vse sv. maše so enako dobre v oziru na Kristusa;
če pa se ozremo na mašnike, si niso enaki, eden
je boljši od drugega; da smo bolj vneti k pobož¬
nosti, je tedaj boljše biti pri maši pobožnega kot
mlačnega mašnika". Kardinal Bona (cap. I. §. 3.
de Missa) ravno to poterjuje: čim svetejši in Bogu
prijetniši je mašnik, tim prijetniša je tudi nje¬
gova molitev in daritev, in čim večja je njegova
pobožnost, tim koristniša je pričujočim tudi sveta
maša. Saj so tudi druga dobra dela pobožnega
človeka tim vspešniša, čim pobožniše jih je oprav¬
ljal; ravno tako je tudi pobožno doveršena sveta
maša mnogo koristniša mašniku in vsem, za ktere
se je posebno darovala. To je vzrok, zakaj mašnik
tolikokrat med sv. mašo prosi ljubega Boga, da bi
njegov dar milostljivo sprejel v prid in blagor njemu
in ljudstvu.

336

§• 2 .

Kako angeli pri sv. maši za nas prosijo.

25. Gotovo in neovergljivo je, da so angeli I
pričujoči pri sv. maši. To uči sv. katoliška cerkev

in spričuje psalmist rekoč: »Svojim angelom je za¬
voljo tebe ukazal, da te varujejo na vseh tvojih
potih". Iz tega sledi, da nas povsod obdajajo in
branijo. Kako radi nas spremljajo k sv. maši! kako
se vesele, če smo pobožno pri nji pričujoči! kako
krepko odbijajo od nas navale hudobnih duhov, ki
bi nas radi motili v pobožnosti! Angelov je toraj
naj manj toliko pri sv. maši, kolikor ljudi se je
vdeležuje, ker vsakdo ima svojega angela varha pri
sebi, ki mu pomaga moliti in Kristusa na altarji
darovati. Prosi tedaj svojega angela varha, da s
teboj in za te moli pri sv. maši, da te priporoči
Kristusu, njemu daruje, njega na pomoč kliče, prosi
ga, da nadomesti tako tvojo pomanjkljivo molitev
in darovanje ter stori na ta način presveto daritev
Bogu tim prijetnišo.

26. Razun teh nebeških duhov, ki so ljudem
odločeni v varstvo in se ž njimi vred vdeležujejo
sv. maše, je še mnogo drugih angelov, ki strežejo
pri altarji, zatorej mašnik po spreminjevanji prosi
nebeškega Očeta tako-le: »Ponižno te prosimo, vse¬
mogočni Bog, reci prinesti te dari po rokah svojega
sv. angela na svoj visoki altar i. t. d." Kralj an¬
gelskih trum je osebno pričujoč na altarji in opravlja
tu najimenitniše delo božje vsemogočnosti, spodobi

337

se tedaj, da ga obdajajo kraljevi služabniki in mu
kot svojemu gospodu skazujejo dolžno službo.

27. To lahko dokažemo iz besed sv. Pavla
(Hebr. 12. 22.), ki pravi: »Pristopili ste k množici
veliko tisoč angelov in k Jezusu, sredniku nove za¬
veze 0 . Te besede se lahko obračajo na sv. mašo,
pri kteri je Kristus pričujoč, opravljaje prevažno
službo kot naš zvesti srednik, obdan z neštevilnimi
angeli. Če si tedaj pri sv. maši, kličeš z Davidom
(ps. 137.1.): »Vpričo angelov ti bom prepeval, moj
Bog! Molil te bom proti tvojemu tempeljnu in sla¬
vil tvoje ime“. Tu klečiš v sredi angelov, povsod
na okoli te obdajajo, s teboj vred se vdeležujejo
sv. maše vneto proseči za-te. Med kerubi in serafi
stojiš, obnašaj se tedaj tako, da jih ne žališ z raz-
mišljenostjo, razveseluj jih marveč s pravo pobož¬
nostjo.

28. Da ljubi angeli za nas prosijo, jasno priča
sv. Janez Zl. (lib. 6. de Sacerd.): »Mašnika oprav¬
ljajočega častitljivo daritev sv. maše obdajajo angeli
in vesoljni zbor nebeških duhov prepeva hvalno pe¬
sem onemu v čast, ki se daruje*. In (Hom. 3. de
incomp. Dei natura) pristavi: »Ko se to godi, ne
molijo le ljudje, tem več tudi angeli se priklanjajo
pred Bogom in nadangeli molijo zanje. To je pri¬
praven čas zanje, saj imajo tu najsvetejši dar pred
seboj, tu prosijo angeli in govore: »Za tiste te pro¬
simo, Gospod! ki jih je tvoj Sin tako ljubil, da je
smert prestal za-nje; za one molimo, za ktere je
tvoj Sin svojo kri prelil; onim prosimo milost, za
ktere se je tvoj Sin na lesu sv. križa daroval".

Kazi. sv. m. 22

333

Glej, kako vneto ljubi angeli za vse pričujoče ver¬
nike molijo, kako milo prosijo za vse uboge greš¬
nike, da bi se jih Bog usmilil. Angelska molitev
mnogo več premore, kot človeška; saj so angeli
polni ljubezni božje, gledajoči Boga od obličja do
obličja; oni molijo iz dna svojega sv. serca. Zato
so pa tudi pri Bogu mnogo prej uslišani, kot mi
ubogi grešniki s svojimi mlačnimi, razmišljenimi in
nemarnimi molitvami. Če tedaj pri sv. maši svojo
molitev združiš z angelsko, predere z njo vred
oblake in mnogo poprej si uslišan, kot če bi doma
molil.

29. Ljubi angeli niso pri sv. maši le priču¬
joči, temveč tudi darujejo presv. daritev z našo mo¬
litvijo vred vsemogočnemu Bogu. To razvidimo iz
skrivnega razodenja sv. Janeza, ki (8. 3.) piše: »In
drugi angel je prišel in se je vstopil pred altar,
imel je zlato kadilnico, in mu je bilo dano veliko
kadila, da bi položil od molitev vseh svetnikov na
zlati altar, ki je pred sedežem božjim. In dim ka¬
dila se je kviško valil z molitvami svetnikov iz roke
angelov pred Boga“. Te besede nam kažejo, kako
ljubeznjivi angeli v cerkvi jemljo molitve pobožnih
ljudi z njih jezika hiteči ž njo v nebesa, kjer jo
darujejo kot blagodišeče kadilo na zlatem altarji
stoječem pred prestolom božjim, da se razširja pre¬
blaga vonjava okoli in okoli.

30. Da se molitev posebno med sv. mašo da¬
ruje, to naznanja sv. Janez rekoč: »Angel se je
vstopil pred altar v svetišči". Gotovo bi angel ne
stal pred altarjem, če bi ne bilo sv. maše pri njem.

339

In zakaj je postavil blago kadilo molitev svetnikov
na nebeški altar, ki se dviga pred božjim sedežem ?
Gotovo zato, da je s kadilom vred tudi prinesel tje
daritev sv. maše. Le temu in nobenemu drugemu
altarju je namenjena, le na-nj se postavlja vsak
dan daritev sv. maše, to poterjujejo prej omenjene
besede iz mašnih bukev: „na tvoj visoki altar“,
to je oni altar, o kterem smo rekli, da angeli
kadilo t. j. molitev vernikov in daritev na-nj po-
kladajo.

31. Iz tega, kar smo ravno kar omenili, lahko
posnamemo, da ljubi angeli sv. mašo z molitvami
vred, ki se pri nji opravljajo, radostno neso proti
nebesom, kjer jo presv. Trojici kot naj prijetnišo
vonjavo darujejo. Molitev toraj, ki se moli pri
sv. maši, je krepkejša od one, ki se opravlja sicer
z enako pobožnostjo pa ne pri sv. maši. Hodi tedaj
vsak dan pridno k sv. maši, pridruži se v molitvi
angelom, ki te okoli in okoli obdajajo, izroči jim
svojo molitev, da jo priporoče najvikšemu Bogu
ter nadomeste s svojo pobožnostjo, kar si zakrivil
z razmišljenostjo.

22 *

340

Štiri in dvajseto poglavje.

Ttleleževanje sv. maše ne zaderžuje
dela, marveč ga pospešuje.

1. Glavni vzrok, zakaj ljudje premalo hodijo
k sv. maši, je delo, ž njim se vkvarjajo noč in dan;
vse ure, ki jih brez dela prežive, menijo, da so
zgubljene. Posebno se jim zdi škoda časa, kedar
so pri sv. maši ali pri kaki drugi božji službi. O
kako neznansko se motijo, kako gerdo sami sebe
goljufajo! Nekdo izmed njih gre na polje delat,
med potom pa ga morda dober prijatel sreča, pri¬
poveduje mu mnogo novic, rad ga posluša pol ure
in še dalje in kar nič na delo ne misli. Vse dru¬
gače pa bi ga skerbelo, če bi si nekaj časa vzel
ter šel k sv. maši, kako bi komaj čakal, da se po-
verne k delu, ki ga je po njegovih mislih toliko za¬
mujenega. Drugemu zopet gredočemu na svoj posel
ponudi prijatel piti, rad pije in prav nič se mu
ne bode zdelo škoda časa; kako bi pa tarnal po
zapravljeni pol uri, ki bi jo v to obernil, da začne
delo s sv. mašo.

2. Glej, kako se napenja satan hote nas na
vsak način odverniti od sv. maše. Bom dokazal,
da nam vdeleževanje sv. maše kar nič ne škoduje,

temveč zelo koristi, da nas ne opovira pri delu,
marveč ga jako pospešuje.

3. Naj boljši dokaz temu so besede J. Kr.
samega, ki (Mat. 6. 33.) kaznovavši preveliko skerb
ljudi za telesno hrano pristavi: »Iščite najpoprej
božjega kraljestva in njegove pravice, in vse drugo,
(kar za ohranitev telesa potrebujete) vam bo pri-
verženo*. Ta izrek obračajo razlagavci sv. pisma
na vdeleževanje sv. maše; Kristus je hotel narav¬
nost reči: „Ne skerbite preveč za telesno hrano,
molite in priporočujte se Bogu, pojdite vselej, predno
začnete delati, k sv. maši, storite Bogu to službo,
vidili bote, da vam poverne to s telesno hrano 0 .
Če kdo kakemu imenitnemu in ljubeznjivemu go¬
spodu kaj velikega in prijetnega stori, ali meniš,
da ga ne poplača zato? Obilno ga bo nadaril.
Kavno tako je tudi pri tebi; kedar si pri sv. maši
prav pobožno pričujoč ter jo Bogu daruješ, oprav¬
ljaš s tem Bogu veliko službo, neskončno ga častiš,
neskončno ga razveseljuješ, daruješ mu dragoceni
dar, ki prekosi vse nebeško bogastvo. Kaj meniš,
da ti prehvaležni Gospod ne poverne te službe in
tega bogatega daru? Kaj misliš, da te bo zavolj
te zveste službe škoda zadela? To ni mogoče, tega
ne morem verjeti. Zakaj Bog poplača vse dobro,
kako bi toraj mogel prezreti naj večje dobro, ter
ga ne poverniti, in če bi to zares storil, bi lahko
ta in oni rekel sodnji dan: »Gospod! tebi v čast
sem bil pri sv. maši, pa mi nisi dal plačila zato, še
celo škodo sem moral terpeti zavoljo tega“. Da
mu pa nihče kaj takega ne oporeče, vsakemu že

342

sedaj obilno povraČuje sv. maše, ki mu jih daruje,
še obilneje pa jih poverne po smerti. Vendar nikar
ne misli, da ti Bog vselej dodeli za opravljeno sv.
mašo kako časno dobroto; premnogokrat ti vendar
blagoslovi imetje, ki si ga pridobiš, da raste, ter
se množi. Pa tudi vidno  je Bog premnoge po¬
plačal, ker so pridno hodili k sv. maši; to naj
razjasnijo nekteri zgledi.

4. Spominjam se znane prigodbe, ki jo pripo¬
veduje sv. Janez, milošnjar, in ktero beremo v nje¬
govem življenjepisu. V Aleksandriji sta živela dva
čevljarja; eden je imel ženo in otroke ter hodil vsak
dan k sv. maši; Bog ga je zato blagoslovil, opomo¬
gel si je iz svoje ubožnosti. Drugi pa je bil sicer
oženjen pa brez otrok, in ni bil nikoli med tednom
pri sv. maši, delal je noč in dan, pa vse zastonj,
nič se mu ni poznalo. Čude se, gre nekdaj k svo¬
jemu sosedu in mu pravi: »Ljubi sosed! ne vem,
kako je to, da dan za dnevom bogatejši prihajaš,
saj imaš ženo in otroke, in se še toliko ne trudiš,
kot jaz. Otrok nimam, noč in dan delam in sprav¬
ljam vkupej, pa sem vsak dan na slabejem, vsak
dan sem ubožniši".

Pobožni čevljar odgovori na to: „  Jaz sem najdel
nebeški zaklad in vsak dan si ga nekoliko prilastim,
in to mi pomaga, da sem vedno bolj in bolj pri
moči“. »Predragi tovariš! — pravi uni — pokaži
mi ta zaklad in privošči mi saj nekaj malega od
njega". »Dobro! — odverne le-ta — jutri zjutraj
pridi k meni in pokažem ti kraj, kjer je tolik
zaklad zakopan, da bi lahko vse naše mesto obo-

343

gatelo". Drugo jutro na vse zgodaj pride ubogi
čevljar ves vesel ter prosi soseda, naj ga pelje tje-
kaj, kjer je zaklad skrit. Ta pa mu reče: Poprej
pojdiva k sv. maši in potem še le k zakladu. Po
sv. maši ga odpravi domu veleč mu, naj drugo
jutro zopet pride. Nekoliko nevoljen ga uboga, pa
pride drugo jutro vnovič, zopet gresta skupej k
sv. maši, potem pa praznih rok domu. In to se
ponovi tudi tretje jutro, nevoljen reče tedaj ubogi
čevljar: „Pot v cerkev mi je dovelj znana in tildi
pri sv. maši biti znam že dalj časa; ni se ti treba
norčevati, če mi nečeš pokazati zaklada". Tedaj ga
zaverne pobožni tovariš: „Ne jezi se zarad mene,
dragi sosed! nisem se šalil s teboj, temveč pokazal
sem ti kraj, kjer je zaklad. Ta kraj je cerkev in
zaklad je sv. maša, ona mi da vsak dan toliko do¬
brega, da moja hiša ne terpi pomanjkanja. Stori
tudi ti tako, in prejemal boš gotovo tudi take do¬
brote od Boga. Da je res, kar sem govoril, to
priča Kristus sam, ki govori v evangelji tako-le:
„„Iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove
pravice in časno vam bo priverženo““. Precej v
začetku stopivši v zakonski stan sem iskal božjega
kraljestva z vsakdanjim vdeleževanjem sv. maše in
spoznal sem, da mi je za časne stvari Bog poskerbel;
ti se pa nisi zmenil za ta svet Kristusov, opuščal
si sv. mašo zavoljo dela in glej! Bog te ni blago¬
slovil v časnih stvareh, poslal ti je zato ubožnost".
Te opominjevalne besede spreobernejo posvetnega
čevljarja, zanaprej je vsak dan hodil k sv. maši
in Bog ga je blagoslovil.

344

5. Ime pripovedovalčevo nam svedoči, da je
resnična ta dogodba in iz nje se lahko mnogo
učimo. Popolnoma prav ima pobožni čevljar ime-
novaje sv. mašo zaklad, saj to je v resnici, sveta
maša je takov zaklad, kakor beremo v sv. pismu
(Modr. 7. 14.): „Ona je ljudem nezmeren zaklad;
kteri si ga v prid obračajo, so deležni prijaznosti
božje 0 . Zlat rudnik je, iz kterega se koplje ne¬
beško in pozemeljsko zlato, vsakdo namreč, ki je v
stanu gnade božje, se vdeleži pri nji zasluženja
Kristusovega in gre vselej bogatejši iz cerkve, kot
je stopil vanjo. Zadobi tudi blagoslov svojega ne¬
beškega Očeta in sicer mnogo zdatniši blagoslov,
kot ga je podelil Izak svojemu sinu Jakobu rekoč
(Gen. 27. 28.): „Bog ti daj rose neba in debelosti
zemlje, žita in vina“. Ta blagoslov se je oziral le
na časnost, blagoslov pa, ki ga prejmeš pri sveti
maši, je tudi nebeški, vsaj prosi mašnik po spre-
minjevanji: „Da bomo vsi, kar nas bo deležnih tega
altarja in zavžilo presveto j- telo in presveto f kri
tvojega sina, napolnjeni z vso nebeško f dobroto
in milostjo 0 . Moč te molitve in pa daritev svete
maše te blagoslovi in osreči na duši in telesu, pri
vseh tvojih delih in opravilih, v časnih in večnih
zadevah in spolni se nad teboj blagoslov božji
(Deut. 28. 6.), ki se glasi: „Blagoslovljen boš ko
prideš in odideš; blagoslovljen boš v mestu in na
polji in blagoslovljena naj bodo vsa dela tvojih
rok“.

6. Znan in resničen je pregovor: Z Bogom
začni vsako delo in bo dober tek imelo. To sku-

345

šajo vsi rokodelci in kmetovalci. Naj se še toliko
trudijo pri delu, vse nič ne pomaga, če jim Bog
ne da svojega blagoslova. Naj krajši pot izprositi
si milostni blagoslov božji je pa ravno vdeleževanje
sv. maše. Pri sv. maši te ne blagoslovi le mašnik,
Kristus sam te blagoslovi; tako je sv. Brigita nekdaj
očitno vidila Kristusa pri povzdigovanji blagoslav¬
ljajočega z desnico ljudstvo, čula je njegove blagro-
valne besede: „Blagoslovim vas vse, ki v me veru¬
jete". Tako blagoslovi Kristus vse pri sv. maši
pričujoče vernike, blagoslovi tudi njihova dela, njih
opravila. Kolikorkrat pa zavoljo dela opustiš sv.
inašo, vselej odbijaš od sebe blagoslov božji in tvoje
delo, brez božjega blagoslova začeto in končano,
bode imelo kaj malo teka.

7. Še drug zgled naj tu navedem. Enej Sil¬
vij (in descript. Europae c. 21.) pripoveduje o ne¬
kem štajarskem, plemenitažu, ki sicer ni pregrešno
živel, le eno napako je imel, premalo je zahajal k
sv. maši; zato mu je Bog odtegnil svoj blagoslov
in vsa prejšnja sreča je splavala po vodi. Zelo je
obožal, ni mu bilo več mogoče po svojem stanu
živeti; zapusti tedaj mesto in se naseli v neki vasi,
kjer si kupi kmetijo. Težko in nepoterpežljivo pre¬
naša svojo ubožnost, vda se maloserčnosti, naposled
obupa. Hudič ga mami, naj se obesi ter se tako
reši velikega pomanjkanja. Skušnjava je tako silna,
da se je komaj vbrani, nevarnost samomora je ve¬
lika. Zateče se k duhovnikom in svetnim, ravna
po njih svetu, ali vse zastonj. Kar ga obiščeta dva
duhovnika, njima potoži veliko nadlogo proseč jih

346

sveta. Priporočita mu, naj vsak dan gre k sveti
maši ter naj potoži Bogu svoje žalostno stanje; za¬
gotovita ga, da je to naj boljši pripomoček, zatreti
skušnjave in si pridobiti božji blagoslov. Plemeni-
taž stori, kar sta svetovala, vsak dan hodi k sveti
maši in jo Bogu daruje za svoj blagor. Skušnjava
pojenjuje in blagoslov božji se zopet vseli v nje¬
govo hišo. Spoznavši, kako koristno je, vdeleževati
se sv. maše, si poišče duhovnika, da mu vsak dan
v hišni kapeli mašuje. To vsakdanjo pobožnost
pridno nadaljuje, Bog mu odvzame zato skušnjavo,
razun tega pa mu dodeli vse, kar le potrebuje.
Proti koncu pervega leta ga prosi tamošnji dušni
pastir, naj bi dovolil svojemu duhovniku, da na
žegnansko nedeljo v farni cerkvi pervo mašo bere,
da bi bili pri sv. maši tudi njegovi posli in bi po¬
tem pripravljali pojedino za povabljene goste. Ako-
ravno nerad, naposled vendar privoli v to pod po-
gojo, da ga počakajo z veliko sv. mašo. Drugo
jutro vstane na vse zgodaj ter odjezdi čez goro k
farni cerkvi. Med potjo pa ga sreča sluga z jako
važnimi pismi, na ktera mora precej odgovoriti, če
neče velike zgube terpeti. Verne se tedaj in naglo
spiše odgovor; že jezdi zopet navkreber proti vasi,
kjer je cerkev, kar mu pride nasproti kmet, ki mu
pove, da je bil v vasi pri sv. maši, pa pridiga še
ni minila. Plemenitnika zelo prestraši ta novica,
tako tarna, kot bi ga zadela naj večja nesreča.
Kmet se mu posmehuje rekoč: „Čudim se vam, go¬
spod ! da se tako neumnega delate, kot bi vam za¬
res toliko bilo za eno sv. mašo. Bog ve, koliko

347

sv. maš sem svoje dni zamudil, pa nisem nikdar
takih neumnost počel“. „Ali ne čislaš sv. maše?“-
ga vpraša plemenitaž. »Spoštujem jo sicer — mu
odgovori kmet — ali koristi imam prav malo od
nje. Kaj mi pomaga, da sem bil danes pri sveti
maši? Nič nisem bogatejši in ne srečniši, vse eno
je, če bi tudi ne bil v cerkvi“. „Jaz pa jako ce¬
nim sv. mašo — pravi uni — in če mi prepustiš
blagoslov božji in zasluženje, ki si ga pri današnji
sv. maši zaslužil, ti podarim zato svoj plajš“. Kmetu
je to prav všeč, da dobi plajš oddavši plemenitniku
prejeti blagoslov in zasluženje. Veselo prijezdi le-ta
v vas, božja služba je že končana, pritoži se du¬
hovnu, zakaj ni spolnil obljube ter ga čakal s sv.
mašo. Ta pa se opravičuje rekoč: S službo božjo
sem čakal prav dolgo, naposled sem vendar moral
pristopiti ter mislil, da ste kje drugej pri sv. maši.
Odkosivši odjezdi plemenitaž s svojim kaplanom,
med potjo mu pripoveduje, kaj ga je tako dolgo
zaderževalo in da si je od kmeta kupil zasluženje
sv. maše. Pozneje se je razvedilo, da so onega
kmeta ravno take skušnjave usmertiti se napadale,
kakor prej plemenitnika, žalibog! da se jim ni dosti
zoperstavil; našli so ga na drevesu obešenega s
plajšem, za ki ga je prodal sv. mašo, v svarilni
zgled vsem zaničevalcem daritve sv. maše. To
zgodbo je plemenitaž povsod pravil, ter povsod javno
poveličeval moč sv. maše; sam pa si je to naj bolj
k sercu vzel ter se vedno goreče vdeleževal da¬
ritve sv.maše; ki ga ni le rešila groznih skušnjav,

348

dodelila mu je v obilnosti vsega, česar si je v časni
in večni prid želel.

8. Uči se tudi ti iz tega zgleda ter posnemaj
plemenitaža, ki si je z opuščenjem sv. maše nako¬
pal uboštvo in obupnost, z vsakdanjim vdeleževa-
njem sv. maše pa si zopet sprosil božjega blago¬
slova ter zopet prišel k moči. Če malokdaj hodiš
k sv. maši ter z družino vred pomanjkanje terpiš,
vedi, da si sam vzrok temu; ker si skop proti Bogu,
je tudi on proti tebi. Ker mu ne privoščiš velikega
veselja in dopadajenja, ki bi mu ga storil z več¬
kratno pobožno pričujočnostjo pri sv. maši, zato ti
tudi on odteguje svoj blagoslov.

9. Varuj se toraj, da ne posnemaš kdaj ome¬
njenega kmeta rekoč: Kaj mi pomaga k sv. maši
hoditi? S tem ne obogatim in tudi ne postanem
srečniši, saj mi nič ne koristi, če sem pri sv. maši
ali ne. Tako govore tisti, ki ne vedo, kaj je sv.
maša. Ti pa si se dovolj prepričal prebiraje to
knjigo o njeni čeznatorni moči, in o njenem sadu.
Pobožna pričujočnost pri sv. maši ne koristi le duši,
ampak tudi telesu, ne pospešuje le duhovnih, tem¬
več tudi časne dobrote. Zato pravi Forner (in Mi-
ser. cone. 83.): „Jed, ki jo vživaš tisti dan, ko si
bil pri sv. maši, ti bolje tekne, delo, ki ga po sv.
maši doveršiš, ima večji blagoslov, in tako se po¬
manjša nadloga, ki te tare 11 .

10. Enako govori tudi pobožni Discipul (Serm.
48.): „Ivdor je bil pri sv. maši, ta je srečniši tisti
dan pri svojem delu, rokodelstvu, kupčiji, na poto¬
vanji. Gospod ga pokrepča na duši in na telesu;

3i9

angeli so veliko rajši pri njem in še zvestejše ga
varujejo. Ako bi ta dan, ko si bil pri sv. maši,
nagle smerti umeri, bo Kristus pri tebi v zadnjih
trenutkih, kakor si bil ti med sv. mašo pri njem".
Tako nas Discipul spodbada k vdeleževanju svete
maše.

11. Obiskovanje sv. maše nam nič ne škoduje
pri delu, temveč ga še le pospešuje, to sem sam
skusil, to so skusili tudi drugi. O sv. Izidorji,
špaDjskem kmetu, se bere v njegovem življenji, da
se je pogodil z nekim bogatinom, da mu za malo
plačilo na leto obdeluje njivo. Prav pridno je delal,
zraven pa ni opuščal svojih navadnih pobožnost,
hodil je vsako jutro od cerkve do cerkve, kjer so
se brale sv. maše; molil je tako nektere ure pri
sv. daritvah. Njegova pobožnost je Bogu tako
všeč, da mu pošlje svoje angele, ki mu pomagajo
pri delu, da nič ne zamudi. Večkrat vidi njegova
žena, ko mu jedi na polje prinese, dva angela z
belimi voliči in dvema piugomo, kako pomagata
možu orati. Tega pa ni vidil sv. Izidor in tudi
žena mu tega ne razodene, da bi ga obvarovala
prevzetnih misli. Nekteri bogatinovi podložniki pa,
ki so bili svetniku nevošljivi, ga tožijo gospodu
rekoč: „ Vedite, gospod! da Izidor, ki ste mu izro¬
čili polje obdelovati, vsako jutro vse mestne cerkve
oblazi ter tako pozno pride na delo, da komaj pol
tega stori, kar mi doveršimo na dan. To vam na¬
znanimo zvesti podložniki hote odverniti od vas
veliko škodo". Gospodarja to silno razjezi, gre k
najemniku ter ga hudo ošteje, češ da je nezvest de-

350

lavec. Izidor pa mu prav mirno odverne: »Gospod!
jaz sicer vem, da sem vaš podložnik, vendar pa
sem dolžan tudi kralju vseh kraljev služiti ter ga
nikakor ne zanemarjati. Če se bojite škode, ki bi
vam jo morda storil pozno prihajaje na delo, sem
pripravljen vse vam poverniti o žetvi". Prijazni
odgovor potolaži bogatina, pobožnemu Izidora do¬
voli še zanaprej hoditi k sv. maši. Vendar ga pa
zelo mika poizvediti, kdaj se navadno dela loti; za-
toraj gre neko jutro na polje, skrivši se za skalo,
opazi, da Izidor zares jako pozno začenja orati.
Zelo ga jezi to, že se napoti na njivo, delavca do¬
bro oštevat, kar zagleda tjekaj gredoč še dva druga
orača z belimi voliči zraven Izidorja. Jako se za¬
čudi, na mestu obstoji gledaje bele vole in neznana
delavca. Naposled pristopi bliže, da bi si ju na¬
tančneje ogledal, pa glej! komaj se jima približa,
zgineta z volmi in plugoma vred. Še bolj se za¬
vzame, prišedši k Izidorju, ga prijazno pozdravi re¬
koč: »Predragi! povej mi za Boga, kdo sta moža,
ki ti pomagata orati.“ Svetnik se smeje, ne vede,
kaj bi odgovoril. Na to pravi bogatin: »Za terdno
ti povem, da sem še dva druga vidil s teboj vred
orati; ko sem se jima pa približal, sta mi zginila
spred oči." »Pred Bogom ti povem — odgovori Izi¬
dor — da nisem imel nobenega pomagača pri tem
poljskem delu, le Boga sem prosil, naj mi pomaga".
Iz teh besed spozna bogatin, da sta bila oratarja
angela; zelo se veseli, da ima tako sv. delavca.
(Henschenius in Actis Sanct. ad diem XV. Maji.)

Ta zgodba naj te uči, da obiskovanje sv. maše

351

dela ne opovira, temveč ga še pospešuje; Bog nam¬
reč blagoslovi naše delo, da se po sreči izide ter
ima boljši vspeh. Čas, ki ga ne obernemo v delo,
temveč v najvikšo službo božjo, čas, ki ga Bogu
darujemo, čas, kedar ne iščemo svojega dobička,
marveč pospešujemo božjo čast, ta čas ni zgubljen,
dobro smo ga porabili in Bog nam ga poplača na
tem in unem svetu. Kako že Bog časno poverne
vdeleževanje sv. maše, naj pojasni ta-le znamenita
dogodba.

12. Na Španjskem je živel nekdaj blag vitez,
Fernando Antolin po imenu, ki je imel toliko ve¬
selje do sv. maše, da je ni noben dan opustil, naj
je imel opravkov še toliko. Takrat so si divji afri-
kanski Mavri podvergli velik del Španjskega in ne¬
znansko stiskali kristjanske prebivalce. Okoli 982.1.
p. Kr. zvolijo Španjci omenjenega Fernanda kot na¬
čelnika kerščanski vojski; s svojimi četami zelo
nadleguje Mavre in jim veliko škodo prizadeva.
Sovražniki izvedo po ogleduhih, da Fernando vsaki
dan k sv. maši hodi. Zato napadejo neko jutro v
naglici španjski tabor, morijo in palijo vse, kar do¬
sežejo. Častniki hitro pošljejo po načelnika proseč
ga, da prihiti na pomoč ter vdari na Mavre. Fer¬
nando se zelo prestraši čuvši žalostno novico, ven¬
dar pa sporoči častnikom, da prej ne pride, preden
se ne skonča sv. maša. Na to se odpravijo častniki
sami k njemu v cerkev, pregovarjajo ga, naj jim
pride na pomoč, drugač poginejo. »Ne bojte se,
preljubljeni bratje! — pravi Fernando — saj nas
brani Bog, ki mu služim. Ne bom pa cerkve za-

352

pustil, dokler se sv. maša ne dokonča, častniki so
šli žalostni proč, misle, da je gotovo že ves tabor
razdjan in vojšaki pobiti. Pa bilo je ravno na¬
sprotno; ko so prišli do tabora, jezdil je povelj¬
niku čisto podoben vitez na njegovem konji in z
njegovim orožjem opravljen pred vojsko in jo zbu¬
jal k pogumu in serčnosti. Vitez napade sovražno
vojsko, jo žene na desno in levo, predere njih ver-
ste in kar ni bežalo, bilo je pobito. Kristjanski
vojšaki so sterme pa s toliko večjim pogumom šli
za svojim vojskovodjem in v pol ure so sovražnika
sijajno premagali. Vsi so zmago pripisovali Fer-
nandu in ko so ga iskali, da bi mu srečo vošili in
se mu zahvalili, ga ni bilo najti; zginil je spred
njih oči. Mišič, da se je šel morebiti Bogu za
zmago zahvalit, gredo v lepem redu proti cerkvi.
Fernando o zmagi še nič ne ve in gre po dokon¬
čani sv. maši iz cerkve, da bi se pripravil za boj.
Častniki gredo k njemu in mu z velikim spoštova¬
njem vošijo srečo zavoljo zmage in hvalijo njegov
pogum. Fernando se čudi in ne ve, kaj bi jim od¬
govoril. „Ljubi bratje 1 — kliče 'potem — jaz ne
vem, kaj hočete z manoj; ali se šalite, ali kaj“.
»Kako si moreš, hrabri vodja, od nas kaj takega
misliti", mu odgovorijo častniki. »Nismo li v bitvi
tvojf zvesti služabniki in spremljevalci bili in imamo
zdaj vzrok, ti srečo vošiti, kjer je k zmagi največ
tvoja hrabrost pripomogla? Vsa naša vojska bi
bila potolčena, ko bi ne bil ti z osebno pričujoč-
nostjo in hrabrostjo sovražnikov v beg zapodil".
»Verjemite mi, ljubi bratje, pravi Fernando, da da-

I

353

nes še nisem bil v bitvi, ampak do konca sv. maše
v cerkvi“. Častniki pa mu le še ne verjamejo in
pravijo: „Z lastnimi očmi smo te vidili, ko si jezdil
pred vojšaki in Mavre podil na vse strani 11 . Čude
se pravi vojskovodja: „če je tako, kakor pravite,
nisem storil tega jaz, ampak kdo drugi 11 . Zdaj
pripelje eden Fernandovega konja, ki je brez jez¬
deca po polji dirjal. Vsi so stermeli, ko so vidili
konja vsega penastega in obodenega; orožje povelj¬
nikovo na konja privezano je bilo vse kervavo in
poznalo se je, da so ga na več krajih pušice za¬
dele, pa od njega zopet odletele. Ves začuden
pravi Fernando: „Ker danes jaz še nisem bil na
konji, se je nedvomljivo moj angel varh vojskoval s
sovražniki med tem, ko sem jaz pri maši bil. Spoz¬
najte tedaj moji preljubi bratje, kako prijetno je
Bogu, če hodimo k sv. maši in kolike koristi nam
iz nje izvirajo. Ker ko bi po vaši želji jaz ne bil
šel k sv. maši, bi ne bil prišel moj angel varh se
zame vojskovat, in mi sami bi gotovo ne bili zma¬
gali. Spoznajte iz te povesti, da sv. maša naših
opravil ne zaderžuje, ampak dušne in telesne do¬
brote pomnoži in nam nebeški blagoslov pridobi 11 .
(Mariana Hist. Hisp. lib. 8. c. 9.) Iz te povesti
lahko spoznaš, kako blagoslovi Bog čas, kterega
mu daruješ, če greš k sv. maši; in da pridobiš,
kar po mislih ljudi zgubiš.

Ljubi Bog nam je to sam obljubil z besedami
(Mat. VI.): „Išite naj poprej božjega kraljestva in
njegove pravice, vse drugo vam bo priverženo 11 .
To božjo zapoved naj bolj spolnujemo, če hodimo

Razi. sv. m. O 3

354

vsak dan, predenj začnemo vsakdanje delo, k sv.
maši ali se je vsaj duševno vdeležimo.

Pet in dvajseto poglavje.

Način sv. mašo darovati.

1. Beri, pobožna duša, to poglavje posebno
pazljivo in vtisni si v spomin; ker v njem je veliko
koristnega za tvojo dušo. Vedi, da je sveta maša
prava, edina in naj višja daritev kristjanska, in da
;Vsi, ki so pobožno pri sv. maši, to daritev naj viš-
’ jetrni, večnemu Bogu darujejo. Tako piše Gobat
(Alphab. Sacr. aud. n. 220.): „Če gremo k sv. maši,
molimo in darujemo na edino vredni način, ker
opravimo z mašnikom božjo daritev. Najvikši du¬
hoven ali darovalec pa je Kristus, ki vse sv. maše,
kolikor se jih bere, svojemu Očetu daruje. Za njim,
in sicer njegovo orodje., roka in jezik je mašnik,
kteri sv. daritev opravlja. V 3. versti mašništva
nove zaveze so vsi ljudje pri daritvi sv. maše pri¬
čujoči; tudi oni imajo moč, sv. mašo darovati in
sicer tako, da nekteri z večjo pobožnostjo in dušno
čistostjo sv. daritev opravijo, kot mašnik sam. V
4. versto bi postavil tiste, ki dajo sv. mašo brati,
ali kteri k daritvi potrebno posodje in oblačilo na¬
pravijo, postavim: kelih, mašni plajš i. t. d.; tudi
so deležni sv. maše, ki so sicer z opravili zader-

355

Žani, pa se v duhu vdeležijo. Vsi ti so deležni do¬
brot, ktere izvirajo iz daritve sv. maše že zavoljo
daritve same na sebi, ker tako rekoč pomagajo da¬
rovati; dobrote sv. maše vtegnejo tudi drugim v
korist oberniti“. Vse to lepo in tolažilno uči Gobat,
na kar nam je dobro paziti.

2. Mislim, da je Bog skazal preimenitno milost
pravovernim, da ne samo duhovni, ampak tudi možje,
žene in otroci smejo naj vrednejšo in višjo daritev
svete maše božjemu veličastvu darovati. Judom
Bog tolike milosti ni skazal; ker neduhovnom ni
bilo dopuščeno klavne daritve opraviti in še celo
kadila v svetišču niso smeli zažigati. Dovoljeno,
celo zapovedano jim je bilo, k vsaki žgavni in mirni
daritvi kadila pridevati, pa v svetišču ga niso smeli
zažigati. Hudo se je pregrešil, kdor je nalašč kaj
takega storil.

3. Zato beremo v sv. pismu (II. kron. 26. 18.),
da so se duhovni kralju Oziju ustavili, ko je hotel
na altarji kadilo zažigati rekoč: „Ni tvoje opravilo,
Ozija, da bi zažigal kadilo Gospodu, ampak duhov¬
nov, ki so posvečeni v tako službo. Pojdi iz sve¬
tišča, ne zaničuj ga; ker ti to ne bo šteto v čast
pri Bogu“. Ozija se razserdi in derže kadilnico v
roki preti duhovnom. Zdajci ga Gospod obsuje z
gobami in duhovni to viditi izženejo ga iz svetišča.
Ozija pa je ostal gobov do smerti. Poglej toraj,
kako plačilo je dobil kralj, ki je hotel zoper postavo
starega zakona Bogu kadilo zažigati in darovati.

4. V novem zakonu pa je vse drugač; zdaj je
vsakemu dovoljeno darovati kadilo in vsakoverstne

23*

356

žgavne in spravne daritve in celo presveto telo in
kri Kristusovo pri sv. maši. Poslušaj, kako sveti
Peter kristjansko prostost povzdiguje (I. Pet. 2. 9.):
„Vi ste izvoljen rod, kraljevo duhovstvo in imate
oblast, Bogu prijetne daritve opravljati po J. Kr.“.

5. S temi besedami hoče sv. Peter reči, da
so vsi verni obojega spola pri sv. maši v duhovnem
pomenu mašniki in imajo oblast, to daritev Bogu
opravljati, če pa sv. mašo z mašnikovimi rokami
darujejo, je ne darujejo samo v duhu, ampak tudi
telesno, ker ravno tisto darujejo, kar ima mašnik v
rokah, kar bomo poznej dokazali. Gotovo velika
milost je za vse ljudi, da jim je dovoljeno brez
stroškov naj dražji zaklad telesa in kervi Kristu¬
sove kupiti in brez truda, z malo besedami v svoj
največji dobiček darovati. Posluži se večkrat te
milosti, pobožni kristjan! ker po tem lahkem sred¬
stvu dobiš veliko bogastvo. To darovanje je naj
imenitniše delo, ktero storiš pri sv. maši in brez
njega ne moreš vredno pri sv. maši biti.

6. Tako pravi o. Anton (de Spir. S. in direct.
Conf. Sect. I. disp. 2. de Missa): „Ne zadostuje, da
smo pri sv. maši pričujoči, ampak treba je, da z
mašnikom sv. mašo darujemo". Pomisli dobro te
besede, če želiš, da bi bil prav in v prid pri sveti
maši. Dalje pravi omenjeni učenik: „Vsi verni za- *
morejo sv. mašo darovati, ali ne sami, ampak z
mašnikovimi rokami. Da pa zamorejo nemašniki
darovati, treba je, da sv. mašo najmejo, pri nji
služijo, ali jo slušajo. Vsi tisti pa, ki so samo
telesno pri sv. maši, med njo na druge reči mislijo,

357

ne darujejo, če so ravno udje sv. cerkve; potrebno
je, da se je z djanjem vdeležijo*.

7. Tako misli slaven učenik; toraj ni zadosti,
če smo pri sv. maši samo osebno pričujoči, ampak
z mašnikom moramo presv. daritev Bogu darovati.
Ker je sv. maša daritev, je bistveno potrebno, da
jo Bogu darujemo in zato so vsi tisti, ki z bese¬
dami ali z djanjem sv. maše ne darujejo (akoravno
cerkveno zapoved spolnijo, če opravijo druge mo¬
litve, v kterih pa darovanje ni izrečeno), brez deleža
pri daritvi, in imajo samo tisti dobiček, ki ga z
vsakim drugim dobrim delom zaslužijo.

8. V dokaz sledeče. Ko bi kdo veliko rožnih
vencov molil in jih Bogu in Materi božji daroval,
bi storil gotovo zelo dobro delo in bi smel veliko
plačilo pričakovati; ko pa bi drug bil pri sv. maši
in bi jo daroval Bogu, vprašamo: kteri bi bil Bogu
boljši dar prinesel in bi smel večje plačilo priča¬
kovati? Nedvomljivo bi bil drugi boljši dar prine¬
sel in bi smel večje plačilo pričakovati. Ker kaj
stori pervi z darovanjem veliko rožnih vencev? Da¬
ruje sicer naj svetejše molitve, ktere nas je Bog
sam učil, vendar te molitve imajo le toliko vrednost,
kolikor pobožno jih je molil. Pa ko bi jih z naj
večjo pobožnostjo molil, so in ostanejo vendarle
nepopolna darila in molitve. Kaj pa stori nasprotno
oni s sveto mašo? Daruje čeznatorna, naj popol-
niša darila; daruje meso Kristusovo, bolečine Kri¬
stusove, smert Kristusovo in vse zasluge Kristusove.
Ali niso to naj svetejša, popolniša in Bogu Očetu
prijetniša darila?

358

9. Morebiti bo kdo rekel: „Kdor daruje svojo
molitev in svoje rožne vence, daruje lastna, s svo¬
jim trudom pridobljena darila; kdor pa daruje sv,
mašo, ali zasluge Kristusove, ne daruje svojih,
ampak ptuja darila, ki jih je Kristus pridobil. Jaz
pa pravim, da tisti, ki sv. mašo ali zasluge Kri¬
stusove daruje, ne daruje ptujih, ampak svoja lastna
darila; ker pri sv. maši postanejo zasluge Kristu¬
sove njegova lastnina. O tem beremo (Paedagogus
Christ. par. 2. c. 9. §. 2.): „Pri nekervavi daritvi
sv. maše si pridobimo vse, kar je Kristus s svojim
terpljenjem, s svojo smertjo in kervjo zaslužil". O
kako vesele so za nas te besede: Če bi pa tem be¬
sedam ne hotel verjeti, verjeti moraš, kar uči sv.
cerkev v tridentinskem zboru (s. 22. c. 2.): „Zasluge
kervave daritve na križu se zadobijo v obilni meri
pri nekervavi daritvi sv. maše". S temi besedami
uči sv. cerkev, da vsak, ki hodi k sv. maši, zadobi
zasluge Kristusovega terpljenja in sicer v obilni meri.
Kar se ti podari, je pa ravno tako tvoje, kakor
kar sam pridobiš in zato zamoreš pri sv. maši Bogu
Očetu zasluge Kristusove ravno tako darovati, kakor
bi bile tvoje.

10. Pomisli tedaj, koliko milost ti Kristus
skazuje, ko te pri sv. maši stori mašnika v duhu
in ti da oblast, da daruješ sv. mašo, mašniku po¬
doben, sebi in drugim v prid. Tako piše Forner
(in Miser. cone. 78.): „Svete maše ne daruje samo
mašnik za-se in za druge, ampak daruješ jo lahko
tudi ti in sploh vsak kristjan, kolikorkrat si pri
sv. maši, za-se in za svoje prijatle". To poterjuje

359

sv. cerkev z besedami, ki jih mašnik po sar.ktusu
moli: »Spomni se, o Gospod! svojih služabnikov in
služabnic in vseh pričujočih, za ktere darujemo,
ali pa kteri sami darujejo hvalni dar za se in za vse
svoje i. t. d.“. Te besede jasno kažejo, da zamore
vsak, če je pri sv. maši, sv. daritev Bogu darovati,
pa ne samo za se, ampak tudi za vse svoje prijatle
in dobrotnike, za vse žive in raertve.

11. To poterjujejo tudi besede, ktere mašnik
po umivanji rok k ljudstvu obernjen govori: »Mo¬
lite, bratje, da bi bila moja in vaša daritev prijetna
Bogu, vsemogočnemu Očetu!“ S temi besedami
mašnik naravnost izreče, da sv. daritev ni samo
njegovo delo, ampak delo vseh pričujočih. Proti
ljudstvu obernjen hoče reči: »Molitev, ki jo hočem
zdaj opraviti, je tudi vaša molitev, in moja daritev
tudi vaša daritev; ker je toraj daritev tudi vaša,
pomagajte mi darovati". Ko kelih vzdigne, pravi:
»O Gospod! mi, tvoji služabniki in tvoje sveto ljud¬
stvo, darujemo tvojemu neskončnemu veličastvu
čisto, sveto, neomadeževano klavno daritev i. t. d.“.
Tukaj zopet pravi mašnik, da čiste klavne daritve
ne daruje sam, ampak z njim vred tudi ljudstvo;
ker z besedami „mi, tvoji služabniki" zaznamnja
namreč vse somašnike; z besedami »tvoje sv. ljud¬
stvo" pa vse pri sv. daritvi pričujoče. Če toraj
pričujoči z besedami, ali v mislih sv. maše ne da¬
rujejo, ne goljufajo samo mašnika, ampak tudi sebe,
ker si velike zasluge kratijo. Forner namreč pravi
(loc. cit.): »Poslušajte in pazite dobro, koliko do¬
brot si prikratite, če greste le malokrat k sv. maši,

360

ali pa če tudi hodite, je pa za se in za svoje ne
darujete".

12. Te besede naj bi vsi ljudje dobro pre¬
mišljevali, ker ne samo tisti, ki iz nemarnosti ne
gredo k sv. maši, si zelo škodujejo, ampak tudi
tisti, ki so samo telesno pri sv. maši, vsakdanje
molitve opravijo, sv. maše pa ne darujejo; ker da¬
rovanje sv. maše je največ vredno in kolikor po-
gostneje in pobožniše sv. mašo darujemo, toliko bolj
razveseljujemo Boga, polajšamo kazen za grehe in
toliko večje plačilo borne v nebesih dosegli. Koli-
korkrat praviš „darujem“, pomeni pri Bogu „plačam“.
Plačam za odpušenje grehov; kupim nebeške da¬
rove, odkupujem duše iz vic.

13. Ne samo pri sv. maši, ampak v veliko
zasluženje sploh lahko rečemo: „Gospod, darujem
ti tvojega ljubega Sina; darujem ti njegovo terplje-
nje in smert; darujem ti njegove kreposti in za¬
sluge; vendar ima tako darovanje manjšo vrednost,
kot če ga opravimo pri sv. maši; ker tako darova¬
nje je le v besedah in v duhu, pri sv. maši pa se
godi v resnici. Pri sv. maši je Kristus osebno pri¬
čujoč in spremljajo ga vse čednosti in zasluženja.
Pri sv. maši se še enkrat daruje in ponavlja svoje
terpljenje in smert. Pri sv. maši deli svoja zaslu¬
ženja v obilni meri, nam samega sebe daruje, da bi
ga mi njegovemu Očetu darovali. Kristus je rekel
sv. Jederti (1. 4. c. 25.): „Ce je kdo še tako velik
grešnik, vendar zamore pričakovati, da mu bodo
grehi odpušeni, če Očetu moje terpljenje daruje".
Če imajo toraj te besede tolik vspeh, zadobi gotovo

361

Se veliko večje milosti resnično darovanje terpljenja
Kristusovega pri sv. maši.

Tudi sv. Mehtildi je rekel Kristus med sveto
mašo (1. I. c. 14.): „Glej! dam ti svojo božjo lju¬
bezen, pobožnost in grenkost terpljenja. Vse te
reči ti dam v last, da jih kot svoje zopet meni dati
zamoreš. In ko mi jih potem zopet ti daruješ, po-
vernem ti jih jaz vselej dvojno; to je stoterni sad,
ki se na tem svetu dobi, na unem pa večno živ¬
ljenje 0 . Kristus toraj ni samo sv. Mehtildi podaril
svojega zasluženja pri sv. maši, ampak deli ga tudi
nam, da mu ga v svoj dobiček zopet darujemo.

Vrednost daritve sv. maše.

14. Učeni Sanchez pravi (thes. missae c. 24.):
„V nobenem delu sv. maše in v nobeni njeni mo¬
litvi ni izrečena tolika tolažba in toliko veselje, ka¬
kor v besedah, ki jih mašnik po povzdigovanji keliha
moli. Darovaje jagnje božje, ki grehe sveta od-
jemlje nebeškemu Očetu govori: „„0 Gospod, mi,
tvoji služabniki in tvoje sveto ljudstvo, darujemo
tvojemu neskončnemu veličastvu či f sto, sve f to in
neoma j deževano klavno daritev i. t. d.“°. Ljudstvo
se imenuje sveto, ker ga sv. maša posvečuje po
Kristusovih lastnih besedah (Jan. 17. 19.): „Za nje
sam sebe posvečujem, da so tudi oni posvečeni v
resnici". Posvečuje tudi nazoče, ker jih poškropi
s svojo sveto kervjo, ktero je po povzdigovanji ke¬
liha na nje razlil, po besedah sv. Pavla (Hebr. 13.
12.): „Da bi posvetil s svojo kervjo ljudstvo 0 .

362

15. O kako imenitne so besede, s kterimi
mašnik po povzdigovanji v imenu ljudstva sv. mašo
Bogu daruje: „0 Gospod! mi, tvoji služabniki in
tvoje sveto ljudstvo, darujemo tvojemu neskončnemu
veličastvu čisto klavno daritev, sveto daritev, neoma-
deževano daritev i. t. d.“. O koliko vrednost ima
daritev, ki jo mašnik in vsak kristjan božjemu ve¬
ličastvu daruje! kako zelo razveseli vsemogočnega
Boga in nebeščane! Čista, sveta in neomadeževana
klavna daritev je pravo meso, presveta duša in ne¬
omadeževana kri Jezusova, ki se da za nas na al-
tarjn zaklati, ne sicer telesno in v bolečinah, am¬
pak duhovno in čeznatorno. Kristusova človeška
natora je prava klavna daritev, ki jo Bogu mašnik
in nazoči darujejo, če z besedami, ali v duhu iz¬
govarjajo: „0 Gospod! darujem ti tvojega ljubega
Sina po mašnikovih rokah v podobi, ki jo ima na
altarju".

16. Vprašal bi kdo, kaj pa daruje mašnik in
ljudstvo pri sv. maši. Večkrat že sem rekel, da je
dar, ki ga najvišjemu Bogu darujejo, več vreden,
kot vse zlato in vsi biseri sveta. Vrednost je še
večja: „Ko bi bil kdo pravi in resnični posestnik
celega sveta in ko bi to svoje posestvo daroval
Bogu vsemogočnemu, bi bil vendar še njegov dar
manj vreden, kot je sv. maša. In ko bi bil gospod
nebes in bi zamogel zapovedovati vsem nebeščanom,
in bi vse to daroval, vendar bi se ne dalo pri¬
merjati z daritvijo sv. maše". To je že veliko, pa
povem še več.

17. Kaj damo toraj Bogu, če mu pri sv. maši

363

Kristusa darujemo? Damo mu tako imenitno da¬
rilo, da je toliko vredno, kakor vsemogočni, ne¬
skončni Bog z vso popolnostjo in vsem veličastvom.
Višje sv. maše ne morem ceniti, ker kaj višjega,
najti ali misliti ne morem, kot je Bog. Pomisli
sedaj, kako važno je darilo, ki po vrednosti presega
nebo in zemljo; lahko si tudi misliš, da cena darila
v enaki meri povikšuje tudi daritev samo. Če komu
iz ljubezni podeliš košček kruha, je že nekaj vredno;
vrednost je veliko večja, če kralj podeli vse svoje
zaklade revežem, posebno če to stori iz ljubezni do
Boga in bližnjega; če pa mašnik in ljudje samega
Sinu božjega z njegovo človeško natoro darujejo
vsemogočnemu Bogu, je cena take daritve še veliko
večja, je neskončno velika. V pojasnilo sledeča
primera.

18. Ko bi dalo bogato kraljestvo iz naj lep¬
šega in dražjega zlata preumetno narediti kozarec
in bi ga izbrano poslanstvo svojemu kralju poda¬
rilo v znamnje spoštovanja in ljubezni, bi bil kralj
takega darila gotovo prav vesel in bi se svojim
podložnim kolikor mogoče hvaležnega skazal. Ko
bi pa kraljestvo v kozarec še biser neprecenljive
vrednosti položilo in oboje svojemu kralju podarilo,
bila bi čast, ki jo bi ljudstvo skazalo, še večja ins
hvaležnost njegova bi bila gotovo višja.

19. Primerjajmo to darilo z daritvijo sv. maše.
Pri sv. maši darujemo Bogu Očetu Kristusovo člo¬
veško natoro, ki je tako blaga in veličastna stvar,
da bi Bog imenitniše ne mogel ustvariti, ker se
popolnost ne da zvikšati. Imenujmo Kristusovo člo-

364

veško natoro kozarec, ali kelih velike vrednosti. Ta
predragi kelih toraj daruje Bogu vsak pri sv. maši,
če po povzdigovanji sledeče besede govori: „0 moj
Bog! darujem ti tvojega ljubega Sina, kije zdaj na
tem altarju pričujoč". Lahko spoznaš vrednost in
imenitnost takega darila. Denimo v ta dragi kelih
•biser, po vrednosti enak neskončnemu Bogu.

Kaj pa je ta biser? Ta biser je Kristusova
božja natora, sklenjena s človeško. Sv. Pavel (Kol.
2. 9.) pravi: „V Kristusu prebiva vsa polnost bo-
žestva telesno". Pri sv. maši Bogu sicer ne daru¬
jemo božestva, ampak človeštvo Kristusovo, namreč
njegovo telo, dušo in kri; ker pa je njegovo člove¬
štvo z božestvom neločljivo zedinjeno, darujemo
tudi božestvo sklenjeno s človeštvom. Če toraj pri
sv. maši Bogu Očetu daruješ Kristusa, daruješ mu
naj dražji biser — božestvo — v naj lepšem ko¬
zarcu — človeštvu — in to darilo presega po vred¬
nosti nebo in zemljo, ker to darilo je Bog sam.
O človek! kako zelo razveseljuješ nebeškega Očeta
s tako dragim darilom. 'Daruješ mu ravno tistega
Jezusa, o kterem sam pravi (Mat. 17. 5.): „Ta je
moj ljubi Sin, nad kterim imam dopadajenje". In
kako obilno ti bo povernil nebeški Oče, ki je naj
dobrotljivši in hvaležniši v nebesih in na zemlji!
Koliko dolgov boš lahko poplačal z daritvijo, ki je
■več vredna, kot si dolžen!

20. Ta dar je naša lastnina, ker sta ga nam
Bog Oče in Bog Sin dala in ga še zmiraj dajeta
pri vsaki sv. maši, kar mašnik poterjuje z bese¬
dami, da daritev telesa in kervi Kristusove, ki jo

365 -

opravlja, ni samo njegova daritev, ampak daritev
vseh pričujočih. Ker je pri sv. maši Kristus naša
lastnina, so tudi vsa njegova nezmerna bogastva
naša. Iz tega vidimo, kako lahko pri sv. maši obo¬
gatimo. Zato pravi Sanchez (thes. Missae c. 24.):
„Če smo pobožno pri sv. maši, zadobimo v nji
večje bogastvo, kakor v kterikoli drugi stvari".
Posebno na to pri sv. maši pazi, da Bogu Očetu
njegovega Sina večkrat daruješ.

21. Pazi tudi na to, da boš vsako sv. mašo
po mašnikovih rokah Bogu daroval, rekoč: „0 Go¬
spod! darujem ti po mašnikovih rokah tvojega pre¬
ljubega Sina“. S temi besedami izrečeš: „0 Go¬
spod! nisem vreden pristopiti k altarju in tvojega
Sina vzeti v neposvečene roke; zato pristopim samo
v duhu in pomagam mašniku sv. hostijo in kelih
povzdigniti". O angleškem kralji Henriku I. piše
Rajnald (ad an. 1341, n. 34.), da je bil vsak dan
pri treh sv. mašah in je na stopnjicah pred altar-
jem klečal. Pri povzdigovanji sv. hostije in keliha
je mašnika prijel za roke in z njim v svoje veliko
veselje povzdigoval presv. zakrament. Ko bi bilo
to še v navadi, bi gotovo vsak hitel, da bi bil pervi
v cerkvi in bi z mašnikom povzdigoval; ker pa to
zdaj ni več v navadi, je dovolj, če rečemo: „0
Gospod! darujem ti po mašnikovih rokah tvojega
preljubega Sina".

22. V naše veliko zasluženje je tudi, če ne
darujemo samo sv. hostije, ampak tudi kri Kristu¬
sovo. V življenji sv. Magdalene Paciške (c. 101.)
beremo: „Ti svetnici je Bog razodel, koliko moč

366

ima darovanje sv. kervi Kristusove, ki pravično, z
grehi zasluženo jezo božjo potolaži. Bog se je proti
nji pritožil, da je tako malo ljudi, ki bi skušali
njegovo jezo potolažiti. Opomnil jo je tudi, da naj
ona to stori. V ta namen je darovala velikokrat,
navadno oOkrat na dan presv. kri Kristusovo za
žive in mertve; v plačilo ji je Kristus večkrat ra¬
zodel, da je z daritvijo presv. kervi več grešnikov
spreobernila in duš iz vic rešila".

23. Rekla je tudi večkrat: „Naša lenoba je
kriva, da se grešniki tako malokrat spreobernejo.
Ko bi mi večkrat za nje molili in kri Kristusovo
darovali, bi se gotovo zopet k Bogu obernili in re¬
šili večnih kazen. Darujmo toraj vedno kri Kristu¬
sovo za spreobernjeuje grešnikov". Iz tega spre¬
vidiš, predragi kristjan, da lahko z majhno rečjo
potolažiš božjo jezo, spreoberneš grešnike, rešiš
terpeče in zadostiš za svoje grehe. Sveto kri lahko
daruješ povsod, posebno pa pri sv. maši, pri kteri
se daritev ne opravlja samo z besedami, ampak v
djanji. Mašnik ima presv. kri v kelihu in je ne
daruje samo v svojem imenu, ampak v imenu ve¬
soljne cerkve, posebno vseh pričujočih. Kdor tedaj
pri sv. maši reče: „0 Gospod! darujem ti po maš-
nikovih rokah presv. kri Kristusovo", daruje zares
presv. kri, ker daruje to, kar ima mašnik v kelihu
in ima več zasluženja, kakor če sicer samo z be¬
sedami daruje.

24. O vrednosti take daritve beremo v živ¬
ljenji poprej omenjene svetnice (Florent. p. 3. §. 5.):
„Z daritvijo presv. kervi daruje človek tako nepre-

367

cenljiv dar, da ga Bog tako rekoč še poverniti ne
more in ostane dolžen svojim stvarem". Je li mo¬
goče, da je daritev presv. kervi toliko vredna, da
Bog nima daru, s kterim bi jo mogel poverniti?
In vendar je tako; ker razun Boga ni v nebesih in
na zemlji tako drage reči, kakor je kri Kristusova.
Ena sama kaplja njegove kervi je več vredna, kot
kri vseh mučencev. „Ena sama kaplja, — pravi
sv. Tomaž Akv. — zamore izbrisati grehe vsega
sveta". Ko bi ti Bog za to daritev vse grehe od¬
pustil, bi vendar ne storil še zadosti, ker zamore
ena sama kaplja izbrisati grehe vseh grešnikov. Ko
bi ti zavoljo sv. kervi dal nebesa, bi te vendar še
ne poplačal po vrednosti, ker presv. kri zamore
zveličati vse grešnike.

25. Ko bi bil s toliko ljubeznijo do Jezusa,
kakor jo imaš zdaj, stal na gori Kalvariji in bi bil
v roke vjel kervi Kristusove in jo z velikim zaupa¬
njem in spokornim sercem Bogu Očetu daroval: ali
bi ne bil za terdno upal, da ti bo Bog vse grehe
in kazni odpustil? Glej, ta tvoj odrešenik je na
altarju osebno pričujoč, kaže svojemu nebeškemu
Očetu zopet in v resnici križanje, kakor se je go¬
dilo na gori Kalvariji, in njegova presveta kri teče
iz ran v kelih, če toraj ravno tisto sv. kri v duhu
vzameš v roke in jo tako pobožno, kakor bi bil na
gori Kalvariji, Bogu daruješ, boš imel ravno tako
zasluženje, kakor bi ga bil takrat imel; ker presv.
kri Kristusova opere vse grehe in poplača vse dol¬
gove. Božja kri zamore več očistiti, odpustiti in
poplačati, kakor ves svet zagrešiti in zadolžiti. S

368

terdnim zaupanjem daruj toraj pri sv. maši Bogu
presv. kri Kristusovo. Prosi tudi angelje, kakor
priporočuje sv. Magdalena Paciška, da bi presv. kri
Bogu za te darovali in sprosili odpušenje grehov.

Šest in dvajseto poglavje.

Mnogo svetim mašam se priporočevati
je koristno.

1. Da me ne boš napčno razumel, hočem ti
naj poprej razložiti, kaj je mogoče storiti in kaj ne,
ako si v cerkvi, v kteri se ob enem več sv. maš
bere. Pri več sv. mašah ob enem ne moreš biti,
da bi vsako popolnoma in veljavno daroval. Nek-
teri ljudje sicer res mislijo, da zamorejo vse maše,
kolikor se jih v kaki cerkvi ob enem bere, darovati
in je vse eno, kakor ko bi bili zaporedoma pri to¬
liko sv. mašah. Da to ni tako, ti bom dokazal.

2. Vsaka sv. maša je za-se celota, toraj posa¬
meznih delov ne moremo darovati. Tako je tudi
pri drugih rečeh, posebno takih, ki več razuma po¬
trebujejo, Urar ne more več ur ob enem zloževati,
govornik o dveh rečeh ob enem govoriti in poslu¬
šalec dveh poslušati. Kakor mašnik na altarju samo
eno daritev opravlja in vse dušne moči napenja,
da se kaj ne pregreši, tako žamoreš tudi ti ob enem
pri eni maši biti in jo Bogu darovati.

,

369

3. O tem govori sv. Alfonz Ligv. (Homo ap.
tr. VI.) v razlaganji cerkvene zapovedi: »Bodi ob
nedeljah in praznikih pri sv. maši“; on pravi, in z
njim več drugih, ki so o tem pisali, da ste posebno
dve reči potrebne, če hočemo to zapoved spolnovati:
a) namen (intentio) to storiti in b) pazljivost (atten-
tio) pri opravljanji sv. daritve. Kdor tedaj med
sv. mašo na druge reči misli, ali celo ne ve, kaj
se godi, zapovedi ne zadostuje. Sv. Alfonz, sv. To¬
maž Akv., Lavmann in drugi zahtevajo, da se mora
v duhu paziti na skrivnosti daritve ali besede in
dela darujočega mašnika. Če se po besedah ime¬
nitnih in učenih mož samo z notranjo in zunanjo
pazljivostjo cerkvena zapoved spolnuje, lahko spre¬
vidiš, da ni mogoče biti ob enem pri dveh ali več
sv. mašah.

4. Omenjeni sv. možje tudi terde, da ne za-
moreš posameznih delov sv. maše darovati. Pri
ravno tisti priložnosti (homo ap. tr. VI. c. III. punct.
1. §. 27, 28, 34) pravi sv. Ligvorjan, da ne velja
slišati polovici dveh maš in ji skleniti v eno mašo.
Da zapoved spolnimo, moramo biti pazljivo pri
celi  maši. Ko bi kdo prišel v cerkev, v kteri bi
ravno dva duhovna maševala in bi bil pri njegovem
prihodu eden pri povzdigovanji, drugi bi pa ravno
začel maševati, vendar ne sme reči, da je bil pri
sv. maši, če bi bil tudi pri pervi do konca in pri drugi
do povzdigovanja pričujoč. Bil je sicer pri službi
božji in če je bil med tem časom zbrano in pobožno
pričujoč, ima, če je tudi le malo časa Bogu daroval,

Kazi. sv. m.

24

370

veliko zasluženje; ali daritve ni opravil, ktera mora
biti vsa in nerazdeljena.

5. Vprašaš, ali ni boljše, če smo pri več sv.
mašah ob enem? Odgovorim ti: Svojo dolžnost si
storil, če si pri eni, ker od več sv. maš ob enem
zamoreš le eno darovati; — ali molitev, ki jo vsi
mašniki zate opravljajo in daritev nebeškega Sred-
nika J. Kr., kterega vsi mašniki tudi za te daru¬
jejo nebeškemu Očetu, je v tvojo veliko srečo, če
si pri več sv. mašah ob enem pričujoč. Vendar
naj te ne moti cerkveni šum, ki navadno nastane,
če se več sv. maš ob enem v eni cerkvi bere. če
pa te vsaka reč od sv. daritve, ki jo s tem, ali
unim izmed mašnikov opravljaš, odvrača, pojdi rajši
v tako cerkev, v kteri se samo ena maša na enkrat
opravlja in bodi pri tisti z vso pobožnostjo pri- r
čujoč.

6. Zdaj toraj veš, da ni veljavno ob enem več
sv. maš darovati in da ne boš napčno razumel raz¬
laganja o zasluženji, ktero zadobimo, če smo pri
več sv. mašah pričujoči. V 23. poglavji smo doka¬
zali, da vsi mašniki pri vseh sv. mašah za vse pri¬
čujoče molijo, vse sv. maše za nje darujejo in da¬
rovati morajo, če je samo en mašuik pri altarji,
moli in daruje samo eden za te; če sta dva ob
enem pri altarju, molita in darujeta za te oba; če

so trije, ali jih je več pri altarjih, mašujejo vsi za i
te in na ta način se stori za te več molitve, kakor
ko bi bil pri maši samo enega mašnika.

7. V 23. poglavji smo tudi dokazali, da an¬
geli, ki so pri vsaki sv. maši, za vse pričujoče pro-

371

sijo, in če je ob enem več sv. maš, je tudi več an¬
gelov pričujočih in imaš pri Bogu več priprošnikov.
Tretjič smo dokazali, da Kristus, najvišji duhoven,
pri vsaki sv. maši za svojo cerkev, posebno pa za
pričujoče moli in se za vsakega posebej daruje.
Kakor je Kristus ob enem za vse ljudi terpel, tako
je terpel tudi za vsakega posebej. Sv. Pavel piše
Galačanom (2. 20.): »Kristus me je ljubil in dal
sam sebe za me“. Kakor je rekel sv. Pavel, reče
lahko vsak človek, da ga je Kristus ljubil in se zanj
daroval; Kristus je namreč za vsakega posebej in
za vse skupaj terpel. Ravno tako dela na altarju,
kjer za vse skupaj in vendar za vsakega posebej moli.

8. Če se tedaj samo ena sv. maša v pričo
tebe opravlja, moli Kristus samo pri tistem altarju
za tebe; če se ob enem več sv. maš bere, moli
Kristus za te pri vsaki posebej, in ne moli samo,
ampak daje ti od vsakega altarja del svojega za-
služenja, daje ti v duhu jesti in piti svoje lastno
meso in kri; deli ti nebeške milosti in očetovski
blagoslov. Vse te in še več druzih milost prejmeš
pri vsaki sv. maši, če si v gnadi božji; kolikor več¬
krat si pri sv. maši, toliko bolj se ti množe božje
milosti; zato je za te velika sreča, če si v cerkvi,
ko se več sv. maš ob enem bere.

9. V dokaz, kako Bog poplača pobožno pri-
čujočnost pri sv. maši, naslednji zgled. Pripovest
je vzeta iz življenja sv. Elizabete, portugalske kra¬
ljice. Nek kraljev služabnik pokliče sina k smertni
postelji in mu reče: „Moj sin! umeri bom v zau¬
panji na božje usmiljenje in tebi izročim vsa svoja

24*

372

posestva; pred vsem pa ti priporočujem, da hodi
vsak dan k sv. maši in če prideš na moje mesto,
kralju zvesto služi“. Po smerti očetovi je prišel
sin na kraljevi dvor in kraljica ga je vzela za svo¬
jega služabnika. S posebno pobožnostjo si je pri¬
dobil blagovoljnost kraljičino, ki mu je večkrat lepe
nauke dajala in po njem delila milošnjo revežem po
mestu. Imela pa je kraljica še drugega mladenča,
ki pa je imel več nerodnost; sovražil je svojega
pobožnega sodruga in mu zavidal kraljičino prijaz¬
nost. Da bi ga spodrinil, ga kralju obrekuje ter
sumiči, da se proti kraljici nepošteno obnaša in k
nji pogosto zahaja. Kralj ne verjame, ker je pre¬
pričan o poštenosti in čistosti svoje žene. Hudobni
mladeneč pravi, da hoče kralja na tak kraj peljati,
kjer bo lahko sam vidi), ko bo služabnik iz kralji¬
čine sobe prišel. Ko to kralj nekega dne res vidi,
se hudo raztogoti nad kraljico, ter ugiba, kako bi
mladenča vsmertil. Nekega dne pride jahajoč zunaj
mesta do apnenice; pokliče apnarja in mu reče:
„Jutri zjutraj pošljem nekega, ki te bo prašal, če
si moje povelje spolnil; ti pa ga zgrabi in verzi v
gorečo peč, če se bo tudi izgovarjal; če ne boš sto¬
ril po mojem povelji, dal bom tebe v peč vreči".
Apnar obljubi povelje spolniti. Drugo jutro pokliče
kralj pobožnega mladenča k sebi in mu reče:

„Pojdi k apnarju zunaj mesta, vprašaj ga, če je
moje povelje spolnil in prinesi mi hitro odgovor".
Mladeneč obljubi, da hoče povelje spolniti in gre
precej proti mestnim vratom, zelo pa ga boli, ko
se spomni, da še ni bil pri sv. maši in da mu

373

danes morebiti več mogoče ne bo. Med tem gre
mimo cerkve, v kteri je ravno k povzdigovanju po¬
zvanjalo 5  vstopi, moli Kristusa in ga daruje nebe¬
škemu Očetu v svoj časni in večni prid. Ko je
odmolil, gre zopet naprej vesel, da je bil vsaj pri
enem delu sv. maše. čez nekaj časa pride do druge
cerkve, v kteri zopet k povzdigovanju pozvanja, kar
ga močno veseli. Zopet gre notri, opravi navadne
molitve, pa ker se mu mudi, gre poprej iz cerkve,
kot je sv. maša minula. Ko pride do 3. cerkve,
zopet zvoni k povzdigovanju in gre še v tretje k
sv. opravilu. Od samega veselja, da mu je bilo
mogoče v tako kratkem času biti pri treh sv. ma¬
šah, ostane v ti cerkvi do konca sv. opravila. Med
tem bi kralj rad vedil, ali je apnar njegovo povelje
spolnil, toraj pošlje hudobnega mladenča vprašat.
Vesel, ker vedoč, kaj to pomeni, leti in pride prej
ko pervi do apnenice; apnarja vpraša, če je kra¬
ljevo povelje spolnil. Do zdaj še ne, pa se bo koj
spolnilo". Mladenča zgrabijo ga slečejo, roke in
noge zvežejo in akoravno vpije, da se motijo o njem,
ga veržejo v peč. Komaj je to storjeno, kar pride
pobožni mladeneč in vpraša, če je kraljevo povelje
spolnjeno. Apnar pravi: „Ko bi bil ti malo poprej
prišel, bi bil vidil goreti svojega tovariša, akoravno
je terdil, da bi imel ti, in ne on sožgan biti“. Mla¬
deneč se ustraši, ne vedoč kaj bi bil pregrešil. Ko
se verne, kralj stermi in se čudi, da še živi, ga
vpraša, če je bil pri apnarji. Mladeneč pade kralju
pred noge, pove mu, da mu je oče na smertni po¬
stelji zapovedal iti vsak dan k sv. maši in pre-

374

svitlemu kralju zvesto služiti; ker je imel danes
priložnost, biti pri treh sv. mašah, se je toliko za¬
mudil, da je poznej prišel k apnenici, kot njegov
tovariš. Kralj spozna nedolžnost mladenčevo, pelje
ga k kraljici in zve, da mu je k sebi prihajati
sama dovolila, ker mu je dajala skrivaj milošnjo
za uboge.

10. Posnemaj pobožnega mladenča in hodi rad
k sv. maši, da boš Bogu potrebno čast skazal. Kako
imenitna in skrivnostna je daritev sv. maše, bom
poznej dokazal. Zdaj ti hočem razložiti, kako si
več sv. maš ob enem v prid oberniti.

11. Učeni še niso edini o nauku, koliko za-
služenja prejemamo, ako se v sv. mašo priporoču-
jemo. Nekteri mislijo, da se lahko vse sv. maše v
prid obernejo, od kolikor vemo, da se berejo in se
jim priporočujemo. Drugi mislijo, da je priporoče-
vaDje sicer dobro in milostipolno, ali človek si do¬
brot sv. maše ne more v prid oberniti, ker k nji
nič ne pripomore. Ker ko bi se zamogli samo z
željo vseh sv. maš vdeležiti, bi ne bilo treba ob de¬
lavnikih iti k sv. maši, ampak bili bi lahko doma,
in imeli vendar ravno tak dobiček.

12. Dokazal sem že, da vtegneš biti samo pri
eni sv. maši, ko bi se jih tudi ob nem v tisti cer¬
kvi 100 bralo, če pa se vsem drugim sv. mašam
priporočiš, in si v duhu pri vseh pričujoč, in ko z
enim mašnikom presv. daritev popolnoma in z zbrano
pobožnostjo opraviš, molijo za te vsi drugi mašniki,
ki ob enem sv. mašo v tisti cerkvi berejo. Ne-
dvomljivo je tako priporočevanje zelo imenitno in

375

veliko vredno; je prav, se pri vsaki priložnosti v
sv. maše priporočevati. Stara navada je, da se
duhoven duhovnu v daritev priporočuje, in če se že
mašniki drug drugemu priporočujejo, moraš se še
veliko bolj ti, ki nisi tako blizo Boga kot mašnik,
če si še tako pobožno pri sv. maši. Omenjena na¬
vada mašnikov je sledeča: Predenj mašnik iz za¬
kristije k altarju gre, prosi vse navzoče duhovne
za blagoslov z besedami: ,,blagoslovite me!“ drugi
odgovore: „Bog te blagoslovi!" in pristavijo: „pri-
poročujemo se tvoji daritvi“, ali: „spomni se nas
pri altarju". Tako se lahko tudi ti veliko sv. ma¬
šam priporočuješ in če si pričujoč pri opravljanji
daritve, ali ne, gotovo ti bo veliko koristila, ker
priporočilo je želja biti pri prav veliko sv. mašah;
ker se pa ne moremo razdeliti, da bi pri več altar-
jih z mašnikom sv. daritev opravljali, bo gotovo
že sama želja imela pri Bogu veliko veljavo, kakor
je Kristus sam sv. Jederti (lib. 4. c. 15.) rekel.

O kako veliko srečo lahko zadobimo, če se pri-
poročujemo več sv. mašam. Lahko veš, da se o tem
času v tej cerkvi veliko sv. maš bere; glej, vsem
se lahko priporočuješ in ko tam mašnik za vse
pričujoče moli, moli tudi za te, ker si v duhu pri¬
čujoč.

13. V posebno tolažbo je to vsem samostan¬
skim ljudem, ker ne morejo biti pri toliko sv. ma¬
šah, kakor bi bili radi, in vsem tistim, ki samo k
eni maši, ali zavoljo posebnih opravil še k eni ne
hodijo. Če ti toraj ni mogoče iti k sv. maši, ven¬
dar pa doma mašne molitve opraviš z namenom,

376

biti pri vseh sv. mašah, za kolikor veš, da se jih ob
tisti uri bere, in Kristusa na vseh altarjih, na kte-
rih je pričujoč, moliti in darovati- zagotovim te,
da se ravno tako sv. maš vdeležiš, kakor ko bi se
v eni cerkvi med časom, ko si bil v nji pri sveti
maši, več sv. maš darovalo; ker v duhu si pri vseh
sv. mašah, daruješ jih z vsemi mašniki in vsi maš-
niki, ki v tisti uri mašujejo, darujejo svoje daritve
tudi za te. Velika tolažba je to bolnim, jetnikom
in vsem, ki ne morejo k sv. mašam iti, ker zamo-
rejo zasluženje imeti od vsili svetih maš, kterim se
priporočujejo, če doma mašne molitve opravijo in
sploh tisti čas tako porabijo, kakor bi bili pri sveti
maši.

14. Vprašanje: Zakaj praviš, da zamoremo
samo od tistih sv. maš zasluženje imeti, kterih čas
in kraj daritve vemo in se jim toraj v resnici pri¬
poročiti vtegnemo? Ali ni boljše, se vsem svetim
mašam, kolikor se jih na zemlji bere, priporoče-
vati; tedaj ne samo sv. mašam enega dneva, ampak
vsega življenja?

Odgovor: Tvoja misel je sicer prav lepa in
veliko ljudi jo ima za pravo in resnično, ali da se
dobrot sv. maš vdeležimo, moramo na kakoršni koli
način k daritvi pripomoči. Po vseh cerkvah na
zemlji pa še z mislimi ne moreš biti, veliko manj
kaj k daritvam pripomoči, če ti tudi ne morem
tvoje misli poterditi, vendar imaš veliko tolažbo.
Ker vsako sv. mašo daruje le katoliška cerkev in
je mašnik le njen služabnik in posebno za njo da¬
ruje, ima od sv. maše pervi in glavni dobiček sv.

377

cerkev. Če si toraj dober kristjan in dobivaš živ¬
ljenje iz njenega življenja, vdeležiš se dobrot vseh
sv. maš. Bodi toraj pobožen kristjan in sv. cerkev
ti bo delila milosti, ktere dobiva iz daritev sv. maš.

15. Drugač je z mašami, ki se o tvoji nazoč-
nosti v cerkvi opravljajo in če si se jim od začetka
priporočil, če prav samo eno sv. mašo z enim
mašnikom darovati zamoreš, pripomoreš vendar tudi
k drugim vsaj v duhu in se vdeležiš mašnikovih
molitev, v kterih se spomni pričujočih in vseh, ki
so se njegovi daritvi priporočili.

16. Pristavim še besede o. Mariana (Schott in
fund. perf. tr. 2. c. 6 §. 12.): „Velika sreča je zate,-
če se te mašnik vsak dan pri sv. maši spomni in
vsakega prosi za to; ker na ta način imaš du¬
hovne, ki za te mašujejo in ti odpirajo Kristusove
zaklade". Res je, da Kristus pričujočim velike mi¬
losti deli, pa tudi tisti, ki je v duhu in po pripo-
ročenji pri sv. maši, ima veliko zasluženje.

Sedem in dvajseto poglavje.

Vsak dan k sveti maši iti je posebno
koristno.

1. Če si te bukve pazljivo bral in njih zapo-
padek premišljeval, upam, da si že spoznal, kako

378

koristno je iti vsak dan k sv. maši. Vendar naj te
sledeče besede še posebno spodbujajo k pridnemu
in pobožnemu obiskovanju sv. maše.

2. Naj poprej to zagotovim, da je najbolj po¬
rabljen čas vsega dneva tisti, v kterem si pri sveti
maši in presv. Trojici daruješ sv. opravilo! Ta čas
je za te v resnici zlata ura in dobra dela, ki jih
storiš pri sv. maši, se svetijo kakor zlato. Zaslu-
ženja, ki jih pridobiš med dnevom, so proti temu
času le navadna kovina in vse drugo, kar čez dan
za telo pridobiš, je le majhna reč proti zakladu sv.
mašel — Morebiti pa praviš: „Delati je bolj po¬
trebno, kot k sv. maši iti, ker brez dela se ne mo¬
rem preživeti". Jaz pa pravim: „K sv. maši iti je
bolj potrebno, kakor delati, ker se boš brez nje
težko zveličal". Ne rečem, da ne smeš delati, am¬
pak da si moraš pri delu toliko časa pritergati, da
boš Bogu sv. mašo daroval; delo bo imelo potem
večji vspeh in božji blagoslov. Če pa zavoljo po¬
svetnega dobička, ali iz nerodnosti ne greš k sveti
maši, zgubiš zlati čas in imaš neizrečeno škodo,
zgubiš stokrat večji dobiček, kakor bi ga bil ves
dan z delom pridobil. Kristus govori (Mat. XVI.):
„Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, na svoji
duši pa škodo terpi". Če o delavnikih sveto mašo
zavoljo posvetnega dobička zamudiš, škoduješ svoji
duši neizrečeno veliko in vendar ne poslušaš sveta
Kristusovega, ampak hitiš za posvetnim dobičkom.

3. O, ko bi si pač delavci, kteri zavoljo maj¬
hnega dobička ali zavoljo slabega dela sv. mašo
zamudijo, to prav k sercu vzeli, bi gotovo to na-

379

pačno navado v boljšo spremenili in k sv. maši hi¬
teli. Koliko zasluži kmetovalec z obdelovanjem svoje
njive ali pa rokodelec pri svojem opravilu v pol
uri? Gotovo ne dvajset krajcarjev; ker bi sicer v
dvanajstih urah čez dva goldinarja zaslužil in hitro
obogatel. Kaj more ženska ali dekla s svojim prede¬
njem v pol uri zaslužiti? Ali ni rokodelec, ki rajši
sv. mašo kakor nekoliko krajcarjev zamudi, nespa-'
meten? Ali je ženska modra, ki rajši zamudi dra¬
goceno sveto mašo zavoljo nekoliko polovičarjev?
Ker s pobožno nazočnostjo pri eni sami sv. maši
bi si pridobili lahko tak zaklad, s kterim bi si 1
lahko nebesa kupili. Toda rajši zapravijo ta mo¬
gočni zaklad, kakor da bi pustili nekoliko krajcar¬
jev, dasiravno ne verjamem, da kaj zamude, temveč
sem prepričan, da radodarni Gospod to zgubo zopet
nadomesti z blagoslovljenem naslednjega dela.

4. Naj še nekaj pristavim, s čemur se jasno
dokaže nespametnost takih ljudi, če bi zlato od
neba padalo, ali bi ne popustil vsakoršnega dela,
letel na ceste in zlato pobiral? če bi pa rajši
svoje delo nadaljeval, kakor zlato pobiral, ali te ne
bi po pravici vsi ljudje zasmehovali? Gotovo pa je,
da pri vsaki sv. maši ne iz oblakov, ampak s sa¬
mih nebes doli, ne zemeljsko, temveč nebeško zlato
v veliki obilnosti kaplja, in slehern ga sme popol¬
noma prosto pobirati. Hočeš vediti, kako zlato da
pada med sv. mašo, poslušaj čuda: Rosi pomnože-
nje nebeške gnade; rosi pomnoženje čednost in za-
služenja; rosi pomnoženje nebeške slave; rosi ne¬
beška tolažba in pobožnost; rosi nebeški blagoslov

380

čez časno premoženje; rosi' odpuščenje odpustljivih
grehov; rosi spregledanje veliko zadolženj in kazen;
rosi vdeleževanje Kristusovih zaslug; da, rosi doli
sama sreča in blagor, gnada in usmiljenje. Ali ni
to vse samo čisto zlato? če toraj zavoljo pičlega
truda, kterega moraš prestati, ali zavoljo slabega
dobička, kterega moraš zgubiti, ako si pri sv. maši,
ob delavnikih zamudiš sv. mašo, ravnaš bolj nespa¬
metno, kot tisti, ki rajši dela med tem, ko zlato
kaplja, kakor da bi ga pobiral.

5. Eligij piše (lib. 34. cap. 22.): „  Sveta maša
prekosi vse pobožnosti, in če se opušča, razkadila
se bo vsa notranja pobožnost 0 . Kakor kaže solnce
vsem premičnicam pot, tako sveti ponižna nazoč-
nost pri sv. maši vsem drugim pobožnostim. Solnčna
svetloba je jasneja, njena gorkota je večja in njena
moč zemlji veliko bolj koristna, kakor svit, gorkota
in vse moči neštevilnih premičnic. Ravno tako je
pobožna nazočnost pri sv. maši Bogu ljubša, tebi
koristneja, svetu blagonosneja in dušam v vicah to-
lažljivša, kot vsa druga tvoja dobra dela in molitve
celega dne. S temi skažeš Bogu veliko dopada-
jenje, s sv. mašo pa mu skažeš neskončno čast;
naj večo dopadljivost. S svojimi dobrimi deli raz¬
veseliš angele in svetnike; s sveto mašo pa jih še
veliko bolj zveseliš. S svojimi dobrimi deli dose¬
žeš za-se velik dobiček, s sv. mašo pa zaslužiš z
malim trudom neskončno veče plačilo. To ti bom
zdaj s priliko dokazal.

6. Delavca gresta v vinograd, da bi tam se¬
kala in kopala. Eden najde zaklad, drugi pa ne.

381

Ta dela celi dan v potu svojega obraza; zvečer pa
ne dobi večega plačila, kot navadno. Drugi pa se
je bil po najdbi zaklada vlegel in celi dan posta¬
val, a zvečer je imel vendar stokrat več, kot nje¬
gov tovariš. Kavno tako je s tvojimi dobrimi deli,
ktera opraviš, kolikor moreš, pobožno; vendar ne
zaslužiš več, kakor dnevno plačo, namreč toliko, ko¬
likor so ravno vredna tvoja dobra dela. če si pa
pri sv. maši, najdeš zaklad, namreč zaklad Kristu¬
sovih zaslug, ki se deli pri vsaki sv. maši, in s tem
več prejmeš, kakor si moreš domišljevati. Zato
pravi Forner (miser. cone. 83.): „Sv. maša je zlata
jama“, ker tu navaden delavec več zasluži, kakor
pa oskerbnik kakega kamnoloma. Tako tedaj po¬
božno pri sv. maši nazočni bolj bogat postane, ka¬
kor tisti, ki druga spokorna dela opravlja. Da je
pa sv. maša najsvetejše opravilo, priča sv. cerkev
(trid. s. 22 in Decr.) z besedami: ^Prisiljeni moramo
spoznati, da verni kristjani ne morejo nobenega
tako svetega in tako božjega dela opravljati, kakor
daritev sv. maše“. Ker je tedaj sv. maša naj bolj
sveto in božje opravilo, zato je tudi naj bolj za¬
služno in koristno sredstvo, s kterim moremo doseči
nebeška bogastva. Zato beremo (Paedagog. part.
2. c. 9. §. 1.): „Vsak naj pazi, da se ne pusti za-
derževati od vsakdanje nazočnosti pri sv. maši, ker
če bi se sv. maša cenila po vrednosti zemeljskega
zlata, gotovo ne bi bilo nikogar, ki bi jo zamudil.
Kaj pa je vse zlato zemeljsko proti neizmernim
dušnim dobrotam, ki izvirajo iz pobožne nazočnosti

pri sv. maši". Modri mož izrekoma govori (Sap.
7. 9.): „Vse zlato je v primeri z njo slab pesek".

7. Zato vas ponižno in prijazno prosim, vsak¬
danje sv. maše, če je le mogoče, ne opustiti, ampak
pridno obiskovati. Spomni se vendar, da te je Bog
zato stvaril, da bi mu služil ter ga častil. Tega
pa ne moreš z ničemur drugim bolje spolnovati,
kakor če hodiš vsak dan k sv. maši; sv. maša je
namreč naj viša služba božja. — Spomni se, da si
dolžan svojemu Bogu spodobno se zahvaliti za to¬
liko telesnih in dušnih dobrot; tega pa ne moreš z
ničemur bolje opraviti, kakor če si vsak dan pri
sv. maši, ker je sv. maša naj dražja zahvalna dari¬
tev. Spomni se, da si zato na svetu, da bi božje
veličastvo spodobno slavil; tega pa boljše ne moreš
storiti, kakor s sv. mašo, ki je naj spodobniša sla-
vivna daritev. Spomni se, da je Kristus rekel
(Mat. 7.): „Vsako drevo, ki ne prinaša dobrega
sadu, se bo posekalo in v ogenj verglo". Ne mo¬
reš pa boljšega sadu doprinašati, kakor če si v
stanu gnade božje pri sv. maši, ker je ona naj
boljše opravilo. Spomni se, da si svojemu Bogu
zelo veliko dolžan. Tega dolga ne moreš boljše
poplačati, kakor če si goreče pri sv. maši nazoč,
ker je sv. maša naj bogatejša zadostivna daritev.
Spomni se, da si vsak dan v nevarnosti v grehe in
nesrečo zabresti! Tega ne moreš z nobenim sred¬
stvom bolje odverniti, kakor s sv. mašo, ki je naj
močneji prosivna daritev.

Spomni se, da so ti vedno za petami smert in
satan, da bi ti življenje vzela? in pogreznila v pe-

383

kel; zoper te se pa ne moreš z nobenim ščitom
oborožiti, kakor s sv. mašo, ki je naj boljša bramba
pred vsem hudim. Konečno pomisli, da boš pri
svoji smerti zelo potreboval pomoči ljubih svetni¬
kov; te pa z nobeno drugo rečjo gotovejše ne do¬
sežeš, kakor ravno s pobožno nazočnostjo pri sveti
maši. V tem obziru govori Kristus k sv. Mehtildi
(lib. 2. rev. c. 4.): „da bom vsakemu pri njegovi
smerti toliko svetnikov poslal na pomoč in tolažbo,
kolikorkrat je bil pobožno nazočen pri sv. maši 0 .
Vzemi si toraj ta opomin k sercu in terdno skleni
od danes, da boš vsak dan, če bo mnogoče pri
sv. maši.

8. Če ti pa tvoj stan ne dopušča vsak dan iti
k sv. maši, skerbi, da se bo včasih za-te sv. maša
brala, da s tem dotečeš, kar si v službi božji za¬
mudil in se tako odkupiš hudih kazen, ki si jih za¬
služil s svojimi grehi. Ako si pa reven in nimaš
sredstev, da bi dal za sv. mašo, ti pa nekaj dru¬
gega svetujem, ki ti bo prav koristno. Kakor hva¬
ležni podložniki za dobre vladarje mnogo molijo in
večkrat sv. mašo darujejo; to njim in vsi deželi
mnogo milost prinaša, ravno tako si tudi ti lahko
revnega moža, ženo ali celo stiskano družino hva¬
ležno storiš, če jim v svojih prostih urah pri delu
pomagaš. Ako jim rečeš: „bodite za-me včasih pri
sv. maši, ker mi moja dela ne dopuste, ob delav¬
nikih iti v cerkev 0 , ako jim to rečeš, gotovo, radi
bodo to storili ali sami ali pa kterega svojih otrok
v cerkev poslali, in ti vživaš veselje, da imaš, med
tem ko delaš, namestnika pri sv. maši. Koliko pa

384

ti koristi, če reven človek sv. mašo mesto tebe sluša
in daruje, ne morem dosti dopovedati; lahko pa iz
tega posnameš, če se spomniš na zgled v 19. po¬
glavju, kjer je bil ubog delavec mesto bogatega
gospoda pri sv. maši in je bil ta s tem časne in
večne smerti obvarovan. Ker, če te drugi name-
stuje pri sv. maši, podari ti del svojega dobička,
kterega je prejel od sv. maše, in ti pridobi tudi
posebno gnado od Boga, ktera te obvaruje časne
in dušne nesreče.

9. Vprašanje: Ali se more biti pri sv. maši
namesto druzega? Odgovor: Brez dvombe in še ve¬
liko bolje, kakor če bi šel mesto drugega k sv. ob¬
hajilu. Ker to drugo se mi ravno tako zdi, kakor
bi hotel mesto drugega se nasititi. Obhajilo pa ni
nič druzega, kakor zakrament in dušna hrana. Go¬
tovo pa je, da ne morem nobenega zakramenta za
druzega prejeti; tudi je gotovo, da jaz svoje dušne
hrane kakor tudi gnade božje, ktero duša v obha¬
jilu prejme, nikomur drugemu dati ne morem, če
se pa vendar reče: Jaz darujem to sv. obhajilo za
revne duše v vicah", se to ne sme drugače ume¬
vati, kakor: z vžitjem nar Svetejšega prejmem po¬
sebno stopinjo gnade in to od Boga zavolj zakra¬
menta podeljeno mi priložnost porabim v to, da po¬
sebno priserčno in zato tudi vspešno molim za uboge
duše. Drugači se ne sme umevati. Ker sem tedaj
po sv. obhajilu v gnadi božji, lože tudi za druzega
gorkejše molim in izprosim zaželjeno gnado.

10. Drugače je to pri sv. maši; sv. maša je
namreč za to postavljena, da jo da ne samo za-se,

385

ampak tudi za druge brati ali da je pri njej mesto
drugega nazoč.

Mašnik namreč tako-le moli po sanktusu:
„ Spomni se, o Gospod! svojih služabnikov in slu¬
žabnic in vseh nazočnib, za ktere ti darujemo, ali
kteri ti sami to hvalno daritev darujejo za-se, in za
vse svoje 1 *. Glej, te mašnikove besede kažejo, da
tisti, ki so nazočni pri sv. maži, jo ali za sebe ali
svoje darujejo in izprositi zamorejo z daritvijo pre¬
mnogo milost. Zraven prejme vsak, ki je nazočen
pri sv. maši, dober del zasluženj ali zadostenj, ktere
lahko drugemu, posebno tistemu, za kterega je pri
sv. maši, daruje, in zato se meni zdi bolje, namesto
koga biti pri sv. maši, kakor zanj prejeti sveto ob¬
hajilo.

Nimaš pa tudi zato priložnosti, da bi si koga
hvaležnega storil, da bi te namestoval pri sv. maši)
naj te še na to opomnim, kar sem že omenil, nam¬
reč: da se priporočiš kteremu mašniku, ali da si
samo duhovno nazočen pri sv. mašah, o kterih veš,
kedaj in kje se bodo brale. Na tak način si tudi
naj ubožniši lahko pomaga.

Zgledi svetnikov nas spodbujajo biti vsak dan
pri sv. maši.

11. Navadni pregovor se glasi: „Besede mi-
čejo, zgledi pa vlečejo 1 ', če te moje prejšnje be¬
sede niso nagnile, da bi bil vsak dan pri sv. maši,
naj ti razne zglede svetnikov navedem, kteri dasi-
ravno obloženi s težkimi opravili, niso opuščali vsak-
Eazl. sv. m. 25

386

danje sv. maše, ti te naj spodbujajo, da boš vsak
dan hodil k sv. maši.

12. Baronij, imenitni zgodovinar, pripoveduje
(ad an. 940. n. 6.), da je bilo v starih časih maš-
nikom dovoljeno, tolikokrat maševati, kolikorkrat se
jim je potrebno zdelo. Zato piše (an. 816. n. 45.)
o sv. papežu Leonu III., da v svojih stiskah ni ve-
dil boljšega pomočka, kakor ravno sv. mašo, ktero
je vsak dan ne samo enkrat ali dvakrat, ampak ve¬
čidel sedemkrat, včasih tudi devetkrat z veliko po¬
božnostjo daroval. Sv. škof Ulrik je na dan, kakor
se bere v njegovem življenji, po tri sv. maše pel,
če ga ni zaderžavala telesna bolezen ali važno opra¬
vilo. Ne dvomim, da bi se tudi v sedanjem času
mnogo pobožnih duhovnov našlo, ki bi posnemali
ta zgled, če bi še bila ta navada v cerkvi božji.
Ta navada pa se je 1073. 1. odpravila in papež
Aleksander II. jo je omejil vsak dan samo na eno
sv. mašo.

13. Sv. Hedviga, poljska vojvodinja, je tako
spoštovala in cenila sv. mašo, da je bila vsak dan
pri več sv. mašah in če ni dosti duhovnov v njeni
dvorni kapeli maševalo, poklicala jih je več ter jim
trud plačala. O sv. Ludoviku, kralju francozkem
piše Rajnald (a. 1270. n. 19.), da je bil vsak dan
pri dveh, večkrat treh, včasih pri štirih sv. mašah.
Dvorni strežaji so nad tem godernjali rekoč: „Ne
spodobi se, da je naš kralj, kakor samotarec, celo
jutro v cerkvi. Bolje bi bilo, če bi deržavna opra¬
vila opravljal in mašnikom njih maše prepustil".
Kralj to zvediti reče: »Čudim se, da moji strežniki

387

nad menoj godernjajo zavolj moje pogostne nazoč-
nosti pri sv. maši, ko bi gotovo nobeden ne tožil,
če bi dvakrat toliko časa presedel pri igri ali po¬
tratil na lovu“. Resnično izversten odgovor, ki se
ne tiče samo kraljevih služabnikov, ampak nas vseh.
Mi namreč mislimo zavoljo zalezovanja satanovega,
da veliko časa in dobička zgubimo, če smo ob de¬
lavnikih pri eni ali dveh sv. mašah. Če pa eno ali
dve uri potratimo z blebetanjem, igro, popivanjem
ali spanjem, si nič s tega ne storimo, temveč mi¬
slimo, da smo zgubljene, da! zapravljene ure dobro
obernili. To je velika slepota!

14. O Henriku!, angležkem kralju, piše Raj-
nald (an. 1271 n. 61.), da je bil vsak dan pri treh
sv. mašah, akoravno je bil preobložen s težkimi
deržavnimi opravili. Nekdaj pride francozki kralj k
njemu, se pomenkova z njim o taki nazočnosti pri
sv. maši in med drugim pravi: „Ne smemo biti samo
pri sv. mašah, ampak treba večkrat tudi pridige po¬
slušati". Henrik prijazno odgovori: „Raj prijatla
gledam kot o njem govoriti slišim". Tega mnenja
sem jaz in sem mnogim vpraševalcem, ali je bolje,
pri sv. maši biti ali pridigo slišati, odgovoril, da je
oboje potrebno in dobro, vendar boljše, pri sv. maši
biti kot pa pridigo poslušati. Velikim grešnikom
pa so pridige tako potrebne, da s tem dospejo k
spoznanju in studu svojih grehov.

15. Blaženi brat Anton Stronkonski ni nobene
pobožnosti bolj ljubil, kakor sv. mašo. Bil je in
stregel pri njej s tako pobožnostjo in občutil tako
serčno veselje, da je pozabil na jed in pijačo. Da,

25 *

388

če bi se bile maše brale od zore do mraka, ne bi
bil šel proč, ampak zmirom v cerkvi ostal. Ko že
zelo star ni mogel več v cerkev hoditi, je vendar
še hotel biti pri sv. maši. Še pred smertjo vstane
iz postelje in gre k sv. maši. Drugi bratje mu sve¬
tujejo, naj opusti sv. mašo, ko mu moči zavoljo hoje
zelo pešajo; pa on jim odgovori: „Če bi vedili,
kolik dobiček da prejme duša od sv. maše, ne bi
tako govorili". (P. R. Bollandus ad diem VIL Febr.)
Nad tem bratom, ki je bil iz reda sv. Frančiška in
v 1690. 1. med blažene prištet, se naj vsi zgledu¬
jemo in zajemamo novo gorečnost do sv. maše.

16. O Lotarji, rimskem cesarji, piše Baronij
(ad an. 1137 n. 22), da je bil, akoravno že na boj¬
nem polji, vse eno trikrat na dan pri sv. maši.
O Karolu V. pripoveduje Surij (ad an. 1459), da je
ves čas svojega življenja bil vsak dan pri sv. maši
in samo enkrat to opustil v afrikanski vojski. Rim¬
ski brevir pravi o sv. Kazimira, da je bil pri du¬
hovnem opravilu tako serčno ganjen, da so mislili
ljudje, da je zamaknjen.

17. O sv. Venceslavu beremo to-le: „Ko je
sklical cesar Oton v Regensburgu deržavni zbor in
vsem knjezom in gospodom napovedal, da se naj
drugo jutro na vse zgodaj zbero, gre sv. Venceslav
popred k sv. maši ter do konca pri njej ostane.
Cesar in knjezi dolgo čakajo nanj nevoljno in ko
ga ni, reče cesar: „Le začnimo in če Venceslav
pride, naj mu nobeden ne vstane in prostora na¬
pravi". Po končani sv. maši pride Venceslav, in
cesar vidi iti z njim dva angela, zato se koj vzdigne

389

s svojega prestola, mu gre naproti ter ga objame z
obema rokama. Knjezi se serde nad cesarjem, da
je sam zoper svojo zapoved ravnal. Cesar se pa
opravičuje in reče, da je videl dva angela zraven
njega iti in da ga je gnalo k tisti častitvi. Potem
mu podari kraljevo krono, in venča za pervega
češkega kralja.

18. Slavni vojskovod Tili je bil tako navajen
vsak dan biti pri sv. maši, da je ni opustil tudi v
naj veči nevarnosti. Kako ljubo je to bilo Bogu,
se nam pripoveduje v mični povesti, ktero je zapi¬
sal o. Gobat (in Alph. aud. Sane. num. 254.) in se
je za njega med ljudstvom pripovedovala. Ko se
je Tili 1623.1. zoper krivoverce bojeval, in nekega
jutra v skednju bil pri sv. maši, ktero je služil nje¬
gov spovednik, prihiti k njemu častnik Lindelo in
pravi, da je Kristijan, brunšviški vojvoda že na potu
in da namerava napasti cesarski šotor. Tili reče:
„Dragi Lindelo, saj vidiš, kako važno opravilo me
zaderžuje, zato se naglo verni v šotor, razpostavi
vojake v red, in po končani sv. maši pridem za
tabo“. Lindelo jaha hitro k šotoru in ko tje dospč,
vidi generala Tilija na njegovem konju jahati med
armado, vsem serčnost buditi in napadati krivoverce.
Kmalo je sovražno konjištvo razperšeno, pešči, ka¬
terih je bilo trideset tisuč, so večidel pomorjeni in
drugi zajeti. Po sv. maši se Tili zavihti na svojega
konja, hitro jaha na bojišče in vidi v svoje začude¬
nje, da je že zmagana sovražna armada. Ko je
zmaga popolnoma dobljena in bogat plen razdeljen,
praša Tili Lindela, odkod ta slavna zmaga; ta mu

S90

pa odgovori: „Vojskovodjeva nazočnost je vojake
tako navdušila; ker ko sem nazaj prišel k vojski,
sem te že vidil prodirati v sovražne čete in s „te-
boj tudi naše konjike“. Tili spozna v tem nebeško
pomoč; ker je dobro vedil, da je pridirjal še le
konec bitve; da bi se pa samopridni slavi izognil,
je o tem molčal. Mašnik pa je pričal, da je bil
Tili do konca pri sv. maši, tako se je spoznalo in
verovalo, da se je angel varh Tilijev mesto njega
bojeval.

19. Če so tedaj tako visoki kralji in knjezi,
ki so bili preobloženi z mnogimi težkimi opravki,
vsak dan bili pri eni, ali mnogi pri več sv. mašah
s pobožnostjo, kako se bomo mi mogli opravičiti
pred Bogom, ki prav leno zamujamo zavoljo majh¬
nih in nepotrebnih opravil toliko sv. maš? Ne vem,
ka"ko bomo pred Bogom obstali, in bojim se, da bo
pri sodbi o nas rekel: „Nepridnega hlapca zgrabite,
zvežite mu roke in noge ter veržite ga v vnanjo
temo; tam bo jok in škripanje z zobmi". (Mat.
25. 30.)

20. Znal bi pa vprašati: „Kako me pa more
Bog zavreči zavoljo zamujenih sv. maš, ker ni za¬
povedano ob delavnikih biti pri sv. maši?“ Odgo¬
vor: „Bog te ne zaverže zavoljo zamujene sv. maše
ob delavniku, ampak ker si bil len v njegovi službi
in nisi prav obernil podeljenega talenta njegovih
milost. Ravno za to je bil nepridni hlapec veržen v
vnanjo temo, ker ni rabil podeljenega mu talenta.
Ni ga zapil ali zapravil ali zaigral, ampak ga je

m

391

zopet svojemu gospodu izročil, pa je vendar moral
biti zaveržen.

21. Pri zamudi sv. maše ni toliko gledati na
našo škodo, kakor na škodo božjo in svetnikov.
Kolika pa je ta škoda, se piše (Paed. christ. 2. c.
9. §. 1) tako le: „Častitljivi Beda (de Euch.) govori:
Če je mašnik brez smertnega greha v dobrem sklepu
in brez pravega zaderžka, in ne iz spoštljivosti,
ampak po nemarnosti mašo opusti, tako odvzame,
kolikor je na njem, sv. Trojici hvalo in slavo, an¬
gelom veselje, grešnikom odpuščenje, pravičnim po¬
moč, dušam olahčauje, cerkvi duhovno dobroto, in
samemu sebi zdravilo. To je zares velika zguba,
ki izvira iz malomarnosti mašnikove; ne manjša pa
je škoda tistega, ki opusti nebeške skrivnosti, da-
siravno bi bil lahko pri njih nazočen".

22. Ravno to priča tudi sv. Bonaventura (tom.
7. de praep. ad Miss. c. 5.). S tem hoče, da bi
spoznali, kako veliko škodo nemaren duhoven na¬
pravi z opuščanjem vsake sv. maše nebesom, zemlji
in vicam. Ne kakor da bi jim kaj odvzel, ampak
ker jim ne da, kar bi jim lahko dal in po čemur
tako serčno hrepene. Ne ravno tolike, pa vendar
še dosti veliko škodo vzroči vsak človek nebesom,
zemlji in vicam, ki opusti iz lenobe ali zavoljo
majhnega vzroka med tednom sv. mašo. Zato pravi
Forner (in Pass. cone. 72.): „Vedi, da tisti dan naj
večo škodo terpiš, ob kterern opustiš sv. mašo“.
če bi tebi tvoj hlapec ali dekla vsak dan toliko
škodovala, kakor ti škoduješ z opuščanjem sv. maše
svojemu Bogu, ali ju ne bi kot malovredna služab-

392

nika odpravil? Kavno tako se tudi boj, da bo tebe
Bog enkrat odpravil, ker si mu marsikako škodo
storil na njegovi časti in njegovi slavi.

23. Lahko bi še veliko zgledov povedal o ta¬
kih, ktere je Bog kaznoval zavoljo zamude svete
maše; pa samo eden naj zadostuje. Avguštin Mani
(in Select. Hist. c. 145.) piše, da se je po zimi
1570.1. v Rimu to-le zgodilo: Tri tergovci so šli iz
Evgubija v Cisterno na somenj ter so skup preno¬
čevali v neki kerčmi. Po končanem somnji, ko ve¬
liko skupijo, rečeta dva tretjemu: „Jutri bomo na
vse zgodaj odšli, da zvečer že pridemo v Evgubijo".
Tretji pa pravi: „Tega predloga ne odobravam, am¬
pak mislim, da bi jutri za rana, ker je nedelja, šli
k sv. maši in potem šli v božjem imenu“. Ona dva
pa se ne strinjata s tem nasvetom, marveč hočeta
na vse zgodaj zasesti svoja konja, da bi v enem
dnevu prišla domu. Tretji reče: „Mar hočeta opu¬
stiti na jutranjo nedeljo sv. mašo?“ Odgovorita:
„Kako drugo nedeljo bova že nadomestila to sveto
mašo, in Bog nama ne bo v zlo štel, če iz tako
važnih vzrokov, opustiva sv. mašo". Tretji si zelo
prizadeva svoja tovariša pregovoriti, da bi šla k sv.
maši, ker pa vse nič ne pomaga, ju pusti odjezda-
riti; sam pa gre k maši, zajuterkova ter hitro po¬
tem jaha za njima. Ko prideta ona dva v Kor-
fuone, dve milji od Cisterna in hočeta jezditi čez
leseni most, se ta zavoljo naraslega potoka zruši
in ona se potopita. Konja priplavata sicer na suho,
skupljeni denar pa se s tergovcema zgubi.

Tako sta zgubila ob enem življenje in denar,

393

in Bog hotel, da bi tudi njune duši ne bile zgub¬
ljene ! — Mertve trupli potegnejo na suho. Ko pride
tretji tergovec eno uro pozneje v Korfuone, sliši
žalostno prigodbo od kmetov in vidi trupli pri po¬
toku ležati. To ga zelo pretrese, spozna ostro
sodbo božjo in se zahvali Bogu, da ga je rešil za-
volj nazočnosti pri sv. maši enake smerti. Srečno
dokonča svoj pot in je pervi, ki tergovčevima dru¬
žinama obširno pripoveduje žalostno dogodbo 11 .

24. Zguba teh dveh tergovcev naj te zmodri;
glej, da zavoljo dobička nikdar ne zamudiš ob ne¬
deljah in praznikih iti k sv. maši, kar še zdaj to¬
liko tergovcev brez spodtikljeja opusti. Ne morejo
se pa oprostiti smertnega greha, ker ni dovoljeno
zarad časnega dobička opustiti zapovedano sv. mašo.
Pa tudi kupci naj to mislijo, da ne smejo, ako
hočejo kaj kupiti, ob nedeljah in praznikih sv. maše
zamuditi, tudi ne na tak kraj se podati, kjer ne
morejo biti pri sv. maši; ker bi sicer s svojim
blagom kupili peklenske muke, izvzemši, če je reč
velike važnosti, ki se brez velike škode celo po¬
grešati ne more.

25. Ako stariši svoje otroke brez velike sile
zaderžujejo od sv. maše, smejo ti posnemati sv. Ge¬
novefo Parižko, o kteri beremo, da jo je enkrat
njena mati Geruncija ob enem prazniku brez po¬
trebe hotla zaderžati od sv. maše ter ji velela doma
ostati. Ta pa reče: „Draga mati! ne morem danes
z dobro vestjo zamuditi sv. maše, zato hočem rajši
vas razžaliti kakor ljubega Boga“. Nad temi be¬
sedami se mati tako razserdi, da svojo hčer vdari

394

in z jeznimi besedami očita njeno nepokorščino.
Po božji sodbi koj oslepi in mora dve leti biti slepa,
dokler ne spozna svoje krivice in svojo hčer po¬
nižno prosi, da ji od Boga prejšnji vid sprosi, kte-
rega koj prejme. Otroci naj tedaj reko staršem,
če jih ti brez važnega vzroka zaderžujejo od svete
maše: „Dolžen sem Boga bolj slušati, kakor vas.

26. Hišni očetje in matere so dolžni svoje
otroke in podložne k pobožnosti in vsemu dobremu
nagibovati, in če to opuste, se bolj pregreše, kakor
pa mislijo. Tega ne rečem iz sebe, ampak z bese¬
dami sv. Pavla, ki tako-le govori (I. Tim. 5.): „če
kdo ne skerbi za svoje, zlasti za domače, ta je vero
zatajil in je hujši od nevernika". To so znamenite,
da! celo strašne besede, ktere sv. Krizostom (Hom.
14. Tom. I.) tako razlaga: „Z besedo „skerb“ hoče
sv. Pavel naznaniti ne samo preskerbljenja telesa,
ampak tudi duše“. Ker če tistega gospodarja, ki
svojim otrokom in družini živeža in obleke ne pre-
skerbi, Bog huje obsodi kot nevernika, koliko bolj
bo Gospod onega imel kot zatajevavca vere in ga
huje kot nevernika obsodil, kteremu ni skerb za
dušni blagor njegovih otrok in domače družine.

27. Spereli, škof evgubijski, piše v svojem
razlaganji sv. maše (cap. 12.), da je sv. maša eno
nar imenitniših dobrih del, s kterim se dušni blagor
pospeši, in da bi vsi hišni očetje morali zapovedati
svojim otrokom in podložnim vsak dan, če je sicer
mogoče, iti k sv. maši. Zoper to se pregreše ne
tako kmetje, ktere velika oddaljenost od cerkve
opravičuje, ampak posebno mnogo meščanov, kjer

'

395

pač dosti redovnikov živi in vsak dan na vse zgodaj
mašujejo. Škoda, ktero ima Bog in oni z zamudo
sv. maše, se ne more primerjati s časno zgubo, ka¬
kor se razvidi iz prejšnjega poglavja.

28. Hišni očetje in matere, ki odvračajo svoje
otroke, hlapce in dekle od sv. maše, hočejo tako
rekoč zapovedati: Ne smeš Bogu služiti, ampak
meni. Cel teden moraš samo meni delati, ker ti
moram jaz, ne Bog, dati hrano in plačo. Tega sicer
ne reko z besedami, marveč z djanjem in ne do-
vole svojim podložnim cel teden ne ene ure, da bi
Bogu služili; zato so pa taki možje in žene tudi,
po izreku sv. Pavla, gorji mimo nevernikov in za-
tajevavci vere. Kdor se za to ne briga, bo v svoji
smerti spoznal, kako težko da se je pregrešil zoper
svojega Boga.

Osem in dvajseto poglavje.

Opomin k pobožnosti pri sv. maši.

1. Obžalovanja vredno je, da imajo ljudje v
obče tako malo prave pobožnosti pri sv. maši in
so pri njej prav nemarni in brez gorečnosti. Mno¬
žina takih ljudi zija krog sebe, ogleduje vse pri- in
odhajajoče, moli samo z ustmi brez serčnega ga¬
njena, sedi cel čas leno in brezmišljeno v stolih,
nima razuma za opravilo, ki se na altarju verši in

396

sploh kaže, da je vera v naj višo daritev sv. maše
globoko zakopana med vsakdanjo šego, in da v tem
obziru ne zaslužijo več katoličani se imenovati. Ako
si take ljudi ogledamo, ne moremo dosti med tem
žalovati. Pripravno se mi toraj zdi, poseben odde¬
lek tu postaviti in jih k pobožnosti opominjati, če
so pri sv. maši.

2. S kako spoštljivostjo moramo biti pri sv.
maši, nam pokaže katoliška cerkev, ko govori (Trid.
s. 22. in Decr. de obser. in Missa): „Ker moramo
očitno spoznavati, da nobenega drugega opravila ne
morejo kristjani opraviti tako svetega, da! božjega,
kakor ravno to, pobožen strah vzbujajočo skrivnost,
v kteri se ona življenje dajoča klavna daritev, po
kteri smo bili z Bogom Očetom spravljeni, vsak dan
daruje na altarji po mašnikovih rokah, je dosti jasno,
da se mora ves trud in vsa pridnost na to obra¬
čati, kako bi mogli opraviti z naj večjo notranjo
serčno čistostjo, unanjo pobožnostjo in spodbudnostjo.
Ni ravno potrebno, da bi kazal počutno pobožnost,
ampak zadostuje, če imaš gorečo voljo, pri tej pre¬
častiti daritvi biti s pravo pazljivostjo in spoštlji¬
vostjo. To povzemi iz naslednjega zgleda.

3. Bere se v bukvah o. Ivana, prednika zele-
nodolskega, da so nekdaj tri nune pred altarjem
kleče bile pri sv. maši pobožno in da so goreče
molile; za njimi je klečala pobožna gospa, ki je
bila tudi pri sv. maši. Po povzdigovanju vidi z
lastnimi očmi, da je lep otrok stopil z altarja in
pervo teh objel in serčno poljubil. Potem stopi k
drugi ter se jej prijazno nasmehlja. Na zadnje

397

stopi k tretji, jo resno pogleda, udari z ročico na
lice in z nožicami tapta. Po tem zopet gre na
altar in omenjena gospa ga ni več vidila. Nad tem
se pa zelo začudi in si misli, tretja devica mora
velika grešnica biti, ker se je otrok tako zaniče¬
valno proti nji obnašal. Ker ne more te skrivnosti
nikakor razumeti, prosi Boga, naj bi jej jo razodel.
Kristus jej reče: „Perva devica, kteri sem se pri-
jaznejega kazal, je zelo slaba in neodločna proti
meni; če bi do nje ne bil tako prijazen, bi se morda
od mene obernila in k svetu vernila. Druga devica
je zadovoljna, če jej skažem le majhna sladkost in
malo duhovnega okusa. Tretja devica pa je moja
ljuba nevesta, ki mi je zmir zvesta in neomahljiva,
če jej tudi pošljem razne grenkosti in preganjanja".
Iz tega odgovora gospa sprevidi svojo pomoto ter
spozna, v čem da obstoji prava pobožnost. (Specul.
Exempl. V. Triculatio Exemp. VI.)

4. Iz tega spoznaj, da prava pobožnost ne
obstoji v sladkosti, marveč v serčni gorečnosti, svo¬
jemu Bogu služiti in stanovitno pri njem ostati, če
mu tudi ne obudi nikakovega notranjega čutila. Ako
bi bil rad med sv. mašo pobožen, a vendar nimaš
pobožnosti in pazljivosti, ne obupaj zato, ampak po¬
misli, da nisi pobožnosti vreden, in vendar nadaljuj
svojo molitev prav stanovitno, če pa nimaš pobož¬
nosti in tudi ne hrepeniš po njej ali si je dobiti ne
prizadevaš, si odvzameš drago zaslugo in tolažbo,
kakor lehko razvidiš iz naslednje zgodbe. (Bev. S.
Mecht. I. 2. cap. 19.)

5. Ko je bila sv. Mehtilda enkrat pri sv. maši,

398

je vidila Kristusa sedeti na visokem kristalnem
prestolu, spod kterega sta izvirala kaj čista in lepa
studenca. Ko se nad tem čudi, jej Kristus razo¬
dene, „da en studenec pomeni odpuščenje grehov,
drugi pa dušne tolažbe in pobožnosti, ktere gnade
prejme vsak, kdor je pri sv. maši, z močjo Kristu¬
sove nazočnosti in veliko lože, kakor pa zunaj sv.
maše“. Zapazi si te spomina vredne in tolažilne
besede; ker nam kažejo, da z močjo telesne nazoč¬
nosti Kristusove pri sv. maši veliko lože, kakor
zunaj sv. maše zadobimo odpuščenje grehov in pravo
pobožnost. Sv. Mehtilda nadaljuje: „Ko je mašnik
sv. hostijo povzdignil, vstane Kristus s kristalnega
prestola in vzdigne svoje sv. serce z obema rokama
na kviško; serce pa je bilo čisto jasno in polno
drazega mazila, krog in krog se cedečega, ki pa se
ni vendar nič zmanjševalo. Serca vseh nazočnih
ljudi so plavala pod Kristusovim sercem v zraku,
kterih ena so bila že polna olja in dragega mazila
in svetlo plamtela. Druga serca pa so bila narobe
obernjena, prav prazna in brez luči“. Razodelo se
jej je, da so goreča serca tistih, ki so s pobož¬
nostjo in hrepenenjem bili pri sv. maši; narobe
obernjena serca so pa bila tistih, ki se niso trudili
za pravo pobožnost.

6. Iz te prikazni spoznaš zdaj razloček med
pobožnimi in nepobožnimi serci. Kakor so bila
namreč ona napolnjena z balzamom iz Jezusovega
serca kapljajočim, z ognjem njegove pobožnosti raz-
žarena in z gorečo željo bila nagnjena ljubemu
Bogu največo službo skazovati, tako so bila serca

399

drugih k zemlji obernjena, s posvetnimi mislimi na¬
polnjena in popolnoma prazna olja pobožnosti. Ra-
zodenje ne pravi, da taki ljudje nimajo nikake po¬
božnosti, ampak pravi: da so zamudili se povzdig¬
niti v pobožnosti, da so namreč bili počasni v po-
vzdigi svojega serca, ali da si niso prizadevali za
pobožnost. Koliko sere v cerkvi narobe plava,
pobožnosti prazna, merzla v ljubavi in oropana
sleherne dušne tolažbe in gorečnosti!

7. Vprašanje: „Kaj pa mi je storiti, če vča¬
sih med sv. mašo nisem pobožen in se tudi ne mo¬
rem za pobožnost vneti?" Odgovor: Posnemaj svet,
kterega je Kristus dal sv. Jederti, o kteri v njenih
bukvah (lib. 3. c. 25.) naslednje beremo: Ko si en¬
krat prizadeva, da bi v zbora pazljivo pela, ker je
bila iz človeške slabosti večkrat raztrešena, pravi
pri sebi: „Kakšen dobiček pač more izhajati iz
tako nestanovitne molitve; saj je bolje, ako jo opu¬
stim". Ko hoče oditi, se jej prikaže Kristus, derži
svoje serce v rokah rekoč: „Glej! tu ti izročam
svoje serce v tvojo strežbo, da mu vse, kar sama
ne moreš, storiti zapoveš; ker potem se bo vse
pred mojimi očmi popolnoma zdelo". Nad tem se
zelo začudi in nedostojno se jej zdi, da bi to tako
blago serce njene nepopolnosti dopolnilo. Kristus
pa jej pove to priliko: „Kakor bi se ti, če bi prav
lep glas imela in rada pela, jezila, če bi te druga,
slab glas imajoča, ne pustila za- se peti, ravno tako
zahteva moje božje serce z velikim hrepenenjem,
da bi mu ti, če ne z besedami, pa saj z migljejem
naložila, kar ti ne moreš obvladati". O, kako to-

400

lažilne besede! kako izversten uk! kako lahen po-
moček, nemarnost poboljšati! Če si tedaj pri sveti
maši prav razmišljen in ne moreš biti zbran, prosi:
„Ljubi Jezus! serčno mi je žal, da sem tako raz-
trešen v svoji molitvi; zato jo priporočim tvojemu
najslajšemu sercu ter prosim, da bi nadomestilo
moje pomanjkanje".

8. Da boš pa s pobožnostjo nazoč pri sv. maši,
se tako-le zaderži: Če greš k sv. maši, pomisli,
kam da greš in kaj hočeš početi. Ti ne greš s fa¬
rizejem in cestninarjem v cerkev, da bi tam molil,
ampak greš z Davidom k daritvi, ki pravi v 53.
(8.) psalmu: „Radovoljno ti bom daroval", in v 115.
ps. (7.): „0 Gospod! tvoj hlapec sem; tebi bom da¬
roval hvalni dar in bom klical tvoje ime". Ti greš
tje, svojemu Bogu darovat in naj večo čast skazo-
vat. Greš tje, da bi mu opravil tako blag dar, ki
mu je tako ljub, kakor on sam sebi. čuj, kaj o
tem pravi o. Gobat (in Alph. Sacr. aud. num. 220.):
„Nazočnost pri sv. maši prav za prav ni molitev,
ampak daritev, ali opravljanje nebeške daritve; ker
vsi pri sv. maši v resnici nazočni naj z mašnikotn
darujejo". Kaj se pa pravi darovati, razlaga (Alph.
Sacrf. n. 5.): »Darovati ali daritev opravljati, je
nar imenitniše delo ali vadba med vsemi nravnimi
čednostmi. Ker če darujemo, tedaj smo voljni s
svojim darovanjem spoznati, da je Bog naj viši Go¬
spod, kteremu gre neskončna čast in slava, in da
smo mi njegovi podložni, s kterimi lahko po svoji
volji ravna in dela". Zato je daritev med vsemi

401

čednostnimi deli Bogu naj ljubša ter nam ljudem
naj koristnejša.

9. Pazi toraj, kako izverstno opravilo da je
daritev in premisli, kako bi naj blažje delo dosti
dostojno opravljal, ker je na vredni izveršitvi ne¬
skončno veliko ležeče. Pri začetku sv. maše obudi
krepko misel, da bi rad s koristjo bil pri sv. maši.
Ako imaš potem obljubljene in resno sklenjene mo¬
litve opraviti, moli jih do povzdigovanja zmirom
paze na mašnika. Pri povzdigovanju v teh molit¬
vah prenehaj in z mašnikom vred Kristusa moli in
daruj; ker samo te in ne drugih molitev po po¬
vzdigovanju opravljaj, če hočeš velik dobiček imeti
od sv. maše.

10. Pa porečeš: Vest mi ne da, da bi zavoljo
mašnih molitev svoje dnevne opustil. Odgovor:
Nasproti naj ti vest vznemirja, če opuščaš zarad
vsakdanjih mašne molitve, ker so te mimo vsakda¬
njih molitev toliko boljše, kolikor boljše je zlato od
kovine. Vsakdanje molitve lahko opravljaš po maši,
da celo popoldan, mašnih molitev pa ne moreš ni¬
kjer tako koristno opraviti, kakor pri sv. maši. če
pa en dan ne moreš opraviti svojih prostovoljnih
molitev, ti ne bo njih opuščanje prineslo tolike
škode, kakor pa opuščeno darovanje mašne daritve.
Kakor se mašna daritev odlikuje pred vsemi po¬
božnostmi in duhovnimi vajami, tako se odlikujejo
tiste mašne molitve, ki obsegajo močno darovanje,
pred drugimi molitvami.

11. Pri očitni spovedi se trikrat poterkaj na
persi in obudi tako velik kes in žalost nad vsemi

Razi. sv. m. 26

402

grehi, kolikor ti je le mogoče. Predočuj si, kako
je Kristus na oljski gori na obrazu ležal in tvoje
storjene grehe s kervavimi solzami objokoval ter s
kervavim potom izbrisal. Potem sledi molitvam
mašnikovim; posebno bodi zbran in tudi ti daruj, ko *
duhoven kruh in vino daruje in se spomni svoje
grešnosti, v kteri se sam ne upaš Bogu Očetu se
predstaviti. Pri „Sanktusu“ se prikloni in moli po¬
nižno sv. Trojico; ker te besede so nad vse svete,
serafi jih v nebesih govore, kakor prerok Izaija
(6. 3.) piše. Zato zvončka pri vseh sv. mašah pri
teh besedah, da se vsak priklone in Boga moli.

12. Po Sanktusu se začne Kanon ali tiha maša,
ktera se zato tiho moli, da bi se visoke skrivnosti,
ki so zapopadene, ne zaničevale, ampak v časti
ostale. Kaj naj potem začnemo, nas uči sv. apo-
stelj Jakob v svojem obredoslovji z besedami: „Vsak
človek naj tu molči, naj se straha trese, in ne misli
posvetnega, ker se približuje kralj vseh kraljev;
Gospod vseh gospodov, da bi bil zaklan in vernim
dan v hrano. Pred njim se verste angelski zbori z
vso močjo in mogočnostjo, zakrivaje si obraze ter
pevaje slavne pesmi z veliko radostjo".

13. O teh slavnih pesmah piše sv. Brigita
(1. 8. c. 96.): „Ko je nek duhoven maševal in pri¬
šel do povzdigovanja, sem vidila, kako se je solnce, \
luna in zvezde z vsemi premičnicami, kako so se
vsa nebesa v svojem teku in premikanju z verstiv-
nimi glasovi združila tako rekoč v en sladkodoneč
zbor in njih petje se je daleč slišalo. Tudi nebrojna
množica nebeških pevcev je bila nazočna, ktere

403

trume sladkega petja človeška pamet ne more raz¬
umeti, ne stvarjeni jezik izreči. Angelski zbori so
gledali mašnika in se mu priklanjali s spoštovanjem
in častenjem. Hudobe pa so se tresle in strahoma
bežale".

14. Kdo se ne čudi vsej tej veliki pripravi,
ktero nebesa delajo za povzdigovanje, da bi se naj
veči čudež in naj globokeja skrivnost doprinesla z
naj večjo vrednostjo. Mi revni ljudje pa smo brez
spoštljivosti pri tej božji skrivnosti, si ne domiš-
ljujemo nič nadnatornega ter menimo, da je ta vi¬
soka spremenitev kruha in vina samo prazen obred.
O, ko bi nam ljubi Bog oči odperl, kakor jih je sv.
Brigiti, kaka čuda bi gledali, kako bi pač pazili na
to veličastno opravilo! Vidili bi, kako se vsa ne¬
besa dostojno pripravljajo k novemu predočevanju
življenja, terpljenja in smerti Kristusove. Vidili bi
z največjim veseljem in začudenjem, kako solnce,
mesec in zvezde svetijo k tej skrivnosti in kako
poveličujejo nebesa s svojim tekom in premikanjem,
in tudi angeljski zbori s svojim petjem presveto
opravilo, če bi to pripravo v duhu viditi mogli,
bi se po besedah sv. Jakoba straha tresli, in nič
posvetnega, nič časnega ne mislili.

Dozdaj smo govorili o pripravljanju k povzdi¬
govanju, zdaj naj pa o povzdigovanju ali prav za
prav o spremenjenju nekoliko omenimo. Ko se ima
nezapopadljiva skrivnost izveršiti, odpro se nebeška
vrata, božji Sin se bliža v lastni osebi z velikim
veličastvom, da bi ponovil delo našega odrešenja.

26 *

404

Kako pa da pride, to se mu je dopadlo razodeti
sv. Mehtildi (lib. 3. rev. c. 38.):

15. „Pervič pridem tako ponižno, da ga ni pri
sv. maši tako zaničljivega, h kteremu bi se pohlevno
ne pripognil in k njemu prišel, če le želi. Drugič
pridem s tako veliko poterpežljivostjo, da ni nobe¬
den mojih sovražnikov tako velik, kterega ne bi
poterpežljivo prenašal, in če želi se z menoj spra¬
viti, mu z veseljem vso krivico odpustim. Tretjič
pridem s tako veliko ljubeznijo, da ni nobeden
tako merzel in terd, kterega ne bi, če le hoče, s
svojo ljubeznijo vnel in serca mu omečil. Četertič
pridem s tako radodarnostjo k sv. maši, da ni no¬
beden tako reven, kterega ne bi čez mero obogatil.
Petič pridem s tako sladko jedjo, da ni nobeden
tako potreben in lačen, kterega bi jaz zadosti ne
pokrepčal in nahranil. Šestič pridem s tako svet¬
lobo tje, da ni nobeno serce tako zaslepljeno in
otemnjeno, da bi ga moja pričujočnost ne razsvet¬
lila in očistila. Sedmič pridem s tako obilnostjo
svetosti in gnade, da ni nobeden tako len, tako ne-
pobožen in čmeren, kterega bi ne mogel zdramiti
iz njegovega spanja 11 .

16. Glej toraj, na kako prijazen način nebe¬
ški Zveličar pride k sv. maši, in kako serčno želi,
vse zaničljive sprejeti, vse sovražnike spraviti, vse
zastarele omečiti, vse revne obogatiti, vse lačne na¬
sititi, zaslepljene razsvetliti in vse raztresene zdra¬
miti. To spolnuje, kar je sam o sebi rekel (Luk.
19.): »Sin človekov je prišel iskat in zveličat, kar
je bilo zgubljenega". In zopet (Jan. 3.): „Bog ni

405

poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, am¬
pak da bi se svet po njem zveličal". Ne pride k
sv. maši, da bi grešnike kaznoval in preklel, ampak
da bi jih zopet milostno sprejel in jim skazal gnado
in usmiljenje; ravno zato naj se noben grešnik ne
boji k sv. maši iti; ker ne gre k svojemu sodniku,
temveč k svojemu sredniku. Tudi ne stori novega
smertnega greha, če je vedoma pričujoč pri sveti
maši v smertnem grehu; ampak spodobnega se stori
s pričujočnostjo pri sveti maši (ex congruo) k pre¬
stopu v stan posvečujoče gnade zavoljo usmiljeno¬
sti. Človek se tudi odpustljivega greha deležen ne
stori, če je iz človeške slabosti pri sv. maši nepo-
božen in razmišljen, posebno če je pred sv. mašo
resno sklenil, s pobožnostjo pričujoč biti.

17. Prišli smo k povzdigovanju. Kaj pač ob¬
čuti Kristusovo človeštvo, če se vidi pomnoženo
skozi moč posvečevalnih besed in samo sebe gleda
pod podobami sv. hostije! Kristus se ne ogleduje,
kakor človek v kakem zerkalu; ker ta vidi le svojo
zunanjo podobo. Kristus pa vidi pomnoženo svojo
osebno pričujočnost, kakor da bi bil v tistem hipu
novi Kristus postal, ko vendar ni drug, ker se ni
on, ampak njegova pričujočnost pomnožila. On se
gleda na tolikih krajih, v koliko se spremenitev
godi. Brez dvoma se s tem njegova radost in bla¬
ženost pomnoži; brez dvoma samega sebe gleda na
toliko krajih z največo prijaznostjo. Te visoke
skrivnosti ne more razumeti noben človeški um, te
visoke sladkosti ne more občutiti nobeno stvarjeno
serce

406

18. O povzdigovanji govori sv. Brigita (lib. 8.
c. 56.), kar je vidila v duhu: „Ko je mašnik izre¬
kel besede spremenjenja, postal je kruh živo jagnje;
jagnje je imelo obraz, kakor človek, prikazal se je I
goreč plamen v in zunaj jagneta. Vsi pričujoči
angeli so ga molili in mu stregli; teh angelov je
pa bilo neštevilno. Bila je tudi pričujoča tolika
množica sv. duš, da jih moj obraz ni mogel spre¬
gledati v daljavi, širjavi in višavi". O Bog, kako
veličastna je morala biti ta slavnost, pri kteri je
bilo toliko angelov in svetnikov? Nobeden ni bil
preveč, nobeden nekoristen, nobeden brez opravka.
Kaj pa so delali? Sv.Brigita odgovori: „Molili so
jagnje in mu služili". Kako pa so mu služili, ne
pove, ampak prepusti, da si sami mislimo. Brez
dvombe vsak je imel svoje opravilo.

19. Če bi samo enkrat vidili, kaj se med po¬
vzdigovanjem na altarju godi, o Bog, kako bi se
tresli! Čuj, kaj o tem govori sv. Frančišek (Tom.

I. ep. 12.): „Ves človek naj oterpne, ves svet naj
se trese, in vsa nebesa naj sterme, ko je Sin ži¬
vega Boga na altarji v mašnikovih rokah. O ču¬
dežne visokosti in pohlevne ponižnosti! ker se edi-
norojeni Sin božji, Gospod vsega stvarjenja, tako
zelo poniža, da se zavolj zveličanja ljudi skrije pod
majhnimi podobami kruha 1“ Ker pa tega ne vidimo
s telesnimi očmi, ne pazimo na to. Angeli pa, ki
to vidijo, se tresejo, kakor se poje v predglasji:
„tresejo se oblasti". Da! hudobe se boje te velike
skrivnosti in bežč, kakor je Kristus sam razodel
sv. Brigiti (lib. 4. c. 58.) rekoč: „Kakor so zarad

407

ene besede, ktero sem izustil: Jaz sem,  moji
sovražniki popadali na zemljo; ravno tako beže, ko
se izrečejo besede: To je moje telo, hudobe proč
in nehajo nadlegovati duše darujočih".

20. Iz teh reči toraj smo slišali, kako velike
skrivnosti se verše pri povzdigovanji, in kako ča¬
stitljivo se opravljajo.

Ali nismo dolžni tudi mi, kakor si prizadevajo
vsi angeli in svetniki Kristusu služiti in se te pre-
častitljive daritve vdeležiti, vse storiti in napeti vse
dušne in telesne moči, da bi božja daritev v svoji
največi časti prinesla naj bogatejši sad. Nam ka¬
toličanom pamet pove, da moramo jenjati od drugih
molitev, svoje oči povzdigniti proti altarju, obuditi
živo vero, ponižno moliti nebeško jagnje; njego¬
vemu nebeškemu Očetu resno darovati take in enake
pobožnosti, dokler je Kristus na altarju pričujoč,
goreče nadaljevati.

21. Dasiravno bi morali vsi ljudje to storiti,
vendar jih je malo, ki store, ker množina tudi med
povzdigovanjem sv. skrivnosti nadaljuje svoje na¬
vadne molitve in se proti Kristusu obnašajo, kakor
da ne bi bil pričujoč. Kako nedostojno da je to,
hočem pokazati v priliki: Če bi te bil tvoj prijatel
večkrat pismeno prosil, da bi ga vendar enkrat
obiskal, se z njim v njegovo tolažbo prijazno po¬
menkoval, in ti bi se bil dal preprositi, bi daljno
pot storil iz ljubavi do prijatla, in če bi predenj
stopil, on pa bi te ne pozdravil, veselo ne sprejel,
ne govoril s teboj besede, ampak te pustil stati,
kakor bi te ne poznal: ali bi te ne zbodla ta su-

408

rovost prijatlova? Ali bi se v resnici ne kesal, da
si šel tako daljno pot njemu na ljubav? Zdaj pazi,
kam meri ta prilika. Kristus pride pri vseh sv.
mašah tebi na ljubav z visokih nebes, da bi te obi¬
skal, tolažil in oblagodaril. Pred tabo stoji na al-
tarju, gleda te z lastnimi očmi ter pričakuje, kaj
mu boš rekel in kako se proti njemu obnašal. Toda
viditi in skusiti mora, da se proti njemu tako ob¬
našaš, kakor da bi ne bil pričujoč. Ne pozdraviš
ga, in ne moliš, nikake časti mu ne skažeš, marveč
se tako deržiš, kakor bi se sv. maša ne darovala.

22. Vprašanje: Kaj naj pa storim, ko mašnik
izgovori spremenilne besede? Odgovor: Stori, kar
vidiš, da dela mašnik. Koj ko duhovnik sv. besede
izreče, pade na koleno in moli svojega Boga v svo¬
jih rokah. Ravno to stori tudi ti; globoko prikloni
svojo glavo, spomni se, da je tvoj Bog resnično
pričujoč pod podobo sv. hostije; ga s spoštovanjem
moli kakor svojega Boga; to si mu dolžen, in pa¬
met ti veleva, da moraš svojemu najvišemu Go¬
spodu in Bogu dostojno čast skazovati. To priča
sv. pismo na mnogih krajih, posebno pri sv. treh
kraljih, o kterih pravi sv. Matevž (2. 9.): „So šli v
hišo, so našli dete in njegovo mater ter padli in ga
molili". Ko sliši sleporojeni iz Kristusovih ust, da
je Sin božji, je padel in ga molil (Jan. 9.). „Ko so
učenci Kristusa vidili na gori v Galileji, so ga mo¬
lili" (Mat. 28. 17.). Ravno to stori tudi ti, ko
mašnik kleče moli Kristusa; ker to zahteva tvoja
dolžnost; če tega ne storiš, bi te skoro greha pro¬
stega ne imenoval.

409

Devet in dvajseto poglavje.

Kaka pobožnost je med povzdigo¬
vanjem primerna.

1. Povzdigovanje je središče in naj imentniši
del sv. maše. Da se more vse ljudstvo priserčno
in prav pri tem vdeleževati, je sv. cerkev po po¬
sebnem navdihnjenji sv. Duha zaukazala povzdigo¬
vanje sv. podob J. Kr. in dozdaj zmirom spolnovala
z največo pobožnostjo in koristjo. Kako primeren
obred je to, če se sv. hostija in posvečeni kelih na
altarju povzdigne! Kako veselje nastane v nebesih,
in kak blagor izhaja iz tega za zemljo! Kako po-
življenje izvira iz tega za vice, in kak strah pre¬
vzame pekel! O, kako blag dar, kako neprecen¬
ljivo daritev prinese mašnik presv. Trojici, če sveto
hostijo povzdigne in po rokah svetih angelov nebe¬
som kot dar ponudi! O, kako umetno podobo kaže
duhoven naj višjemu Bogu, ko povzdigne naj sve¬
tejšo hostijo, in jo postavi pred njegove božje oči!
O kako neizrekljivo veselje občuti tisti neskončni
Bog, če to častislavno podobo in podoba njega gleda !

2. Ali pa veš, kakošna podoba da je to, ktero
mašnik predočuje pri povzdigovanju Bogu Očetu?
To je v božestvo povzdignjeno človeštvo njegovega
edinorojenega Sina. To je naj bolj izverstna in tudi

410

resnična podoba presv. Trojice. To je naj veči dra¬
gocenost, kakoršna se ne more dobiti med vsemi
zakladi zemeljskimi. Boga — človeka kaže maš-
nik sv. Trojici, pa ne samo v eni, ampak v več
podobah.

Kaže ga, kakor bi se vnovič včlovečil in rodil.
Kaže nebeško človeštvo Jezusa Kristusa v podobi,
kakor bi šlo zopet po potu terpljenja, kervavega
potu, venčanja, križanja in smerti. Kaže ga v onem
stanu, ko stopi posredovalno med Boga in grešni
svet, odrešivno med večnega Očeta in grešni člo¬
veški rod, plačaje dolg med pravičnega sodnika in
revnega dolžnika. Kaže Bogu naj večjo nedolžnost,
največjo ponižnost, neskončno poterpežljivost, pri-
serčno ljubezen, popolno pokoršino in brezštevilne
čednosti, kar je storil njegov sin njemu v ljubo na
zemlji ter daroval svojemu Očetu kot najvišjo da¬
ritev. Kako veselje, kako priserčno dopadajenje
ima Bog Oče nad to sv. daritvijo svojega edinoro-
jenega sinu!

3. Pa ne le mašnik, Kristus sam se predstavi
tu svojemu očetu, daruje se mu tako visoko in
skrivnostno, da stvarjena pamet tega umeti ne za-
more; tako namreč beremo (lib. 4. c. 26. Rev. S.
Gert.): Pri povzdigovanji sv. hostije je vidila sv.
Jedert, da se je Jezus sam kazal svojemu očetu in
se mu daroval tako neposnemljivo za svoje verne,
da nihče stvarjenih tega razumeti ne more. Kaj
stori tu Bog Oče, kaj občuti, ko mu kaže in daruje
najsvetejšo daritev Kristus z mašnikom? Bog! kdo
bode to razumel? Kdo si more to predočiti? Ta

411

skrivnost je tako visoka in globoka, da je ne umejo
in dosežejo najvišji serafi. Bog Oče dobi novega
sinu, ker se pomnoži njegova osebna pričujočnost;
vidi pred sabo novo ogledalo, v kterem se neskončno
razveseljuje. Kaj govori Bog Oče svojemu Sinu,
kaj Bog Sin svojemu Očetu, koliko ljubezen si
skazujeta, o tem človek ne more govoriti, mora
molčati. Gotovo govori Bog Oče, kar je govoril
nekdaj pri Kristusovem kerstu: »Ti si moj ljubljeni
Sin, nad kterim imam dopadajenje". Brez dvoma
govori tudi Bog Sin: „Ti si moj ljubljeni Oče, nad
kterim imam svojo radost in veselje".

4. Sv. Bonaventura (Tom. 7. in expos. mis.)
piše, da ondaj naj govori mašnik in ljudstvo: »Glej,
o večni Oče! ta tvoj edinorojeni Sin, kterega ne
more obseči ves svet, je zdaj naš jetnik. Ne spu¬
stimo ga, ako ne prejmemo po njem, kar te vedno
prosimo. Prosimo tedaj odpušenje grehov, odpu-
šenje kazen, pomnoženje tvoje milosti, pomnoženje
čednost in veselja v večnem življenji". Po pravici
sme reči mašnik med povzdigovanjem ljudstvu:
»Glejte, ljubi kristjani, tukaj je naš zveličar, naš
odrešenik, naš posvečevalec. Glejte ga s pravo
vero, odprite mu svoja serca. Srečne oči, ki vidijo,
kar vi vidite". Srečne in presrečne so oči, ki gle¬
dajo pobožno presveto hostijo in terdno verujejo,
da je pod to podobo skrit ljubi Jezus. Vsakdo iz
med nas sme reči z očakom Jakobom (Gen. 32. 30.):
»Boga sem vidil od obličja do obličja in oteta je
moja duša". Z večjo pravico smeš ti reči, kot očak
Jakob; ker on je vidil le od Boga poslanega an-

412

gela, ti pa si vidil svojega pravega zveličarja skri¬
tega pod podobo kruha. Ako tedaj živo veruješ in
mu skažeš dolžno čast, ti bo izviral od tod velik
blagor in reči boš smel z očakom Jakobom: „Vidil
sem Boga od obličja do obličja in oteta je moja
duša“.

5. Med povzdigovanjam naj gleda ljudstvo na
altar in presveti zakrament. Kako je to Bogu všeč
in ljudem koristno, je razodel Kristus sv. Jederti,
ko ji je rekel (lib. 4. Rev. c. 25.): „Kolikorkrat
pogleda človek posvečeno sv. hostijo, ali, če se to
ne more zgoditi, vsaj želi, tolikorkrat pomnoži svoje
zasluženje za nebesa in toliko posebnega veselja
bode imel v večnem zveličanji 11 . Glej in poslušaj,
kako bogato povračilo ti obljubi Kristus za vsak
pobožen pogled sv. hostije; ne opusti tedaj tega
nikoli iz nemarnosti.

6. Pri ti priložnosti moram grajati slabo na¬
vado toliko ljudi, ki se med posvečevanjem in po¬
sebno povzdigovanjem presv. zakramenta tako zelo
sklonijo k tlam, da jim je nemogoče gledati svojega
zveličarja. Tudi mašniki ne ravnajo prav, ki ne
povzdignejo sv. podob nad glavo; sv. cerkev raz¬
ločno veleva: „Ko moli mašnik sv. hostijo, se
vzdigne, povzdigne kviško, da jo lahko vsi vidijo
in jo pokaže z nanjo obernjenimi očmi vernim, da
jo molijo“. Ravno tako je tudi s sveto Rešnjo
kervjo.

7. Iz teh besed sledi, da je misel in volja
sv. cerkve, da mašnik sv. hostijo in posvečeni kelih
tako visoko nad glavo povzdigne, da ljudstvo oboje

413

lahko vidi in tako dolgo derži povzdignjene, da
ljudstvo lahko moli. Zoper to zapoved papeža Pija V.
se pregrešijo vsi mašniki, ki brez tehtnega vzroka
dosti ne povzdignejo sv. hostije in keliha nad glavo
ali zopet prehitro položijo na altar, da ljudstvo
časa nima pogledati in moliti.

8. Kako koristen je ta pobožen pogled, nam
je Bog pokazal nekdaj v podobi, ker pisano je v 4.
Mojzesovih bukvah (21. 5.): „Ko je ljudstvo govo¬
rilo zoper Boga in Mojzesa, je poslal Gospod ognje¬
nih kač med nje, in ko jih je bilo prav veliko pi¬
čenih in umorjenih, so prišli k Mojzesu in prosili
za pomoč. Mojzes je molil za ljudstvo. Gospod
mu je rekel: Naredi bronasto kačo ter jo postavi v
znamnje; kdor koli bo pičen in jo bo pogledal, bo
živel. Mojzes je tedaj naredil bronasto kačo in jo
postavil v znamnje in ko so pičeni pogledali, so
bili ozdravljeni". Da je bila ta kača predpodoba
Kristusova, spričuje sam, ko govori pri sv. Janezu
(3. 14.): „Kakor je Mojzes povišal kačo v pušavi,
tako mora povišan biti Sin človekov na križu". Ker
je tedaj imela ta bronasta kača moč rešiti jude
časne smerti, kteri so bili pičeni od strupenih kač,
koliko bolj bode ozdravel pobožen pogled na Kri¬
stusa, ko se povzdigne pri sv. maši, od strupa
greha ranjene duše in poživil ter tolažil žalostna
in obupljiva serca!

9. Potem, ko Kristusa pogleda in že med tem
naj vsak obudi prav živo vero, t. j. terdno naj ve¬
ruje, da je pod podobo sv. hostije J. Kr., naš odre-

414

šenik, osebno pričujoč in se daruje na altarju svo¬
jemu Očetu za nas revne grešnike.

To obujenje vere je zelo krepostno in zasluž-
ljivo, ker verujemo, kar ne vidimo, ne okusimo, ne
primemo in ne razumemo, človeška pamet ne ume,
da se po petih malih besedicah spremeni kruh v
telo in vino v kri Kristusovo. Turki, neverniki in
kalvinski krivoverci nas zasmehujejo kot nespametne,
ker to verujemo, pa vendar zvesti ostanimo veri in
prenašajmo zasramovanje zavoljo Kristusa. Kaj si
pa z vero zaslužimo, je povedal Kristus (Jan. 20.):
»Blagor jim, ki ne vidijo, pa verujejo 11 . S tem hoče
reči: Ki me ne vidijo v presv. zakramentu, pa ven¬
dar terdno verujejo v mojo pričujočnost, storijo to¬
liko delo, da si s tem lahko zaslužijo večno zveli¬
čanje. če se večkrat in živeje vadimo v ti čedno¬
sti vere, večjo stopinjo milosti in slave si zaslužimo
v nebesih in na zemlji.

10. To lahko spoznamo iz naslednje povesti,
ki se bere v življenji nekega učenika Hugona (a s.
Victore). Ta pobožni mašnik si je dolgo in večkrat
želel viditi Kristusa v podobi sv. hostije in je več¬
krat goreče prosil, da bi mu dodelil Jezus to mi¬
lost. Slednjič je bila uslišana njegova prošnja in
spolnila se je njegova serčna želja. Ko bere neki
dan sv. mašo, vidi ljubo dete Kristusa v popolni
podobi ležati na mašnem pertu. Veliko je njegovo
veselje in sladkost, kar precej časa gleda. Posled¬
njič reče dete: »Ker si me hotel Hugon viditi s
telesnimi očmi, si zgubil veliko zasluženje svoje
vere"; po teh besedah zgine dete in pusti mašnika

415

žalostnega zarad zgube. Ta zgled naj te poterdi v
veri in naj te zagotovi, da si zaslužiš vselej pri
Bogu veliko plačilo, kadar obudiš vero pri pogledu
sv. hostije.

11. To je dobro vedil sv. Ludovik, francoski
kralj, in ni hotel zgubiti tega zasluženja. Ko so
mu povedali, da se pokaže ne daleč od Pariza med
sv. mašo nekega mašnika Jezus v vidljivi in telesni
podobi in ga silili, naj gre pogledat ta čudež, jim
je rekel: „Naj gredo gledat Gospoda Jezusa Kri¬
stusa s telesnimi očmi v pravi telesni podobi, ki
tega ne verujejo; jaz pa verujem v njegovo osebno
pričujočnost in ne potrebujem iti in viditi".

Gotovo je imel kralj natorno željo viditi dete
Jezusa (kaj slajšega se zamore komu na svetu pri-
goditi, kakor viditi najlepše dete?), pa vendar, da
bi ne zgubil zasluženja, ni dovolil svojim očem te
radosti in veselja, da bi pridobil svoji duši večjo
stopinjo slave. Posnemaj kralja in akoravno imaš
veliko željo viditi Kristusa v presv. hostiji, se ven¬
dar zadovolji z živo vero in tolaži se, da boš vidil
in gledal svojega Jezusa toliko lepšega v prihodnji
slavi.

12. Gotovo je imel tudi sv. Paskal, brat iz
reda sv. Frančiška, posebno ljubezen in veselje pri
pogledu sv. hostije, ker v popisu njegovega življe¬
nja to le beremo: Ko so postavili v dan pokopa
njegovo truplo v cerkev in je med tem nek mašnik
sv. mašo pel, odpre merlič oči, ko pride mašnik do
povzdigovanja presv. hostije, jo ljubo pogleda ter
kaže pri tem pogledu posebno veselje. Vsa nazoča

416

množica gleda ta čudež z velikim veseljem in za¬
čudenjem, kar jo zelo gane in poterdi v veri.

13. Znamenito je tudi, kar piše Forner (in
Miser. cone. 78.) o izverstnem junaku Simonu
Montfortu, ki je bil vsaki dan z največjo pobož¬
nostjo pri sv. maši ter se razveseljeval nad pogle¬
dom sv. hostije ter večkrat zaklical s Simeonom:
»Zdaj, o Gospod, spustiš svojega hlapca v miru,
ker moje oči so vidite tvojega zveličarja". Ko se
je bojeval s pomočjo Nemcev in Francozov 12 let
s krivovernimi Albigenci, in je bilo veliko kervi
prelite, napadejo krivoverci, vedoči, da hodi vodja
vsak dan zjutraj k sv. maši, naenkrat šotorišče ka¬
toličanov ter napravijo veliko zmešnjavo in strah.
Simon je v kapeli pri sv. maši in zasliši naenkrat
veliko vpitje; precej pristopijo tudi častniki ter mu
naznanijo, da so krivoverci v šotor priderli in ljud¬
stvo je v največi nevarnosti. Prosijo ga, naj pusti
sv. mašo in hiti na pomoč stiskanemu ljudstvu.
Vojvoda pa jim reče: »Pustite, naj božje reči višje
cenim kot človeške ter skažem svojemu odrešeniku
pri sv. maši dolžno čast". Ko odpravi te častnike,
pristopijo drugi ter mu naznanijo nesrečo, ki se je
že zgodila; vojvoda pa pravi: „Ne grem od tod,
dokler ne vidim svojega zveličarja in ga ne molim".
Med tem priporoči Kristusu pričujočo nevarnost in
ga prosi, naj po veliki moči sv. maše pomaga ljud¬
stvu. Ko je mašnik povzdignil presv. zakrament,
izlije svoje serce pred njim, moli ponižno zveličarja,
daruje nebeškemu Očetu telo in kri in celo življe¬
nje Kristusovo v čast in po povzdigovanju keliha

417

reče: „Zdaj, o Gospod, spustiš svojega služabnika
v miru, ker moje oči so vidile tvojega zveličarja".
Po teh besedah vstane in reče častnikom: „Pojdimo
tedaj in umrimo, ako je volja božja zanj, ki se je
ponižal za nas umreti na križu". Nato si opaše
svoje orožje, zavihti se na konja ter razdeli ko-
njike in pešce v tri oddelke in se bojuje v imenu
presv. Trojice z neizmerno množico krivovercev,
ktereje vodil grof iz Toloza, ki mu na pomoč je
prišel Peter kralj Aragonski, grofov svak. To ne¬
izmerno množico zgrabi verli junak Simon Mont-
fort pogumno, pobije jih silno veliko in druge
zapodi v beg.

To slavno zmago so pripisovali Montfortu, ki je
pa premagal sovražnika z močjo sv. maše, ne s
svojo slabo vojsko. Po zgledu tega junaka obudi
tudi ti vselej pri sv. maši pri povzdigovanju živo
vero v resnično pričujočnost svojega zveličarja, moli
ga ponižno in kleče, prosi ga s skesanim terkanjem
na persi odpušenje grehov, ter ga daruj prav resno
in zaupljivo nebeškemu očetu, da zadobiš njegovo
milost.

14. K ti zgodbi moram še pristaviti, kar piše
omenjeni Forner (in Miserere cone .84.) o Robertu,
kralju francoskem: Ko je oblegal uporno in močno
mesto Meldun na Francoskem, ni zamogel nikakor
nagniti stiskanih in terdovratnih meščanov, da bi se
vdali. Ko je pa bil pri sv. maši ter prosil Jezusa
pri povzdigovanju hostije, ktero je mašnik dolgo
časa kviško deržal, prav priserčno za zmago, glej!
tu je naenkrat mestno zidanje samo razpadlo (ka-
Razi. sv. m. 27

418

kor nekdaj pri Jerihi) in kralj je šel prosto v me¬
sto. Iz tega je spoznal veliko vrednost povzdigo¬
vanja sv. hostije pri sv. maši in jo je potem še bolj
častil.

15. Ko smo vero obudili in molili Jezusa v
sv. hostiji, ondaj še darujmo, o čem smo govorili v
25. poglavji. Tukaj pristavim le še izrek sv. Je-
derti, ki pravi (lib. 3. Revel. c. 14.): »Daritev
presv. hostije je pravo in najmočneje zadostenje za
ves človeški dolg"; to je: z ničemur se razserjeni
Bog gotoveje in ložje ne spravi, kakor če se mu
daruje pri sv. maši presv. hostija telesa in kervi
njegovega Sinu.

Na to naj dobro pazijo vsi grešniki ter naj da¬
rujejo med, ali precej po povzdigovanju sv. hostijo
z vso močjo svojega serca v odpušenje grehov. Da,
ne le veliki grešniki, vsi, ki so pri sv. maši, naj
med posvečevanjem keliha Bogu Očetu njegovega
Sinu darujejo v podobi sv. hostije.

16. Po tem darovanju sledi povzdigovanje ke¬
liha, ki je drugi najimenitneji obred svete maše ter
ima poseben pomen in čeznatorno moč. Ker tukaj
se draga kri Kristusova duhovno zopet preliva ter
se pokrope vsi verni. To sledi jasno iz besed po- ,
svečevanja, ktere je sprejel sv. Jakob v svojo mašo: I
„To je moja kri nove zaveze, ki bo prelita za vas
in za mnogo v odpušenje grehov". Ravno te besede i
so tudi v maši sv. evangelista Marka in nam kažejo |
jasno, da se sv. kri v resnici duhovno pri sv. maši
preliva. Ako si tedaj pri sv. maši, se udeležiš mi¬
losti, kakor bi bil na gori Kalvariji stal skesano

419

pod križem in bil poškropljen s presv. kervjo. Ka¬
kor bi bil ondi očišen dušnih madežev, tako si pri
sv. maši duhovno poškropljen s sv. kervjo Kristu¬
sovo in očišen bodeš madežev, ako imaš pravo
kesanje.

17. Izraelcem je rekel Bog (Exod. 12. 6,
13.): „Vsa množica Izraelovih otrok naj zakolje
jagnje in pomaže z njegovo kervjo podboja in nad-
durje hiš! in ko bom vidil kri, bom šel memo vas
in ne bo med vami pokončevavne šibe, kadar bom
moril po egiptovski deželi*. Ako je pa kri veliko¬
nočnega jagnjeta namazana na podboja rešila šibe
morilnega angela, kolikor bolj nas bode rešila kri
nedolžnega jagnjeta, ki je bila prelita na sv. križu
in se škropi vsak dan na nas pri sv. maši, hudob¬
nega duha, ki hodi kakor rjoveč lev okoli in išče,
kogar bi požerl*. (1. Petr. 2.)

18. Kaj naj pa storijo oni, ki so zunaj cerkve
in ne morejo ali nočejo biti pri sv. maši? Takim
v prid in korist je vpeljala sv. cerkev modro na¬
vado, da se pri povzdigovanju sv. hostije in keliha
pozvanja, da vsi bližnji slišijo in vejo, da se po¬
vzdiguje pri sv. maši naš Gospod. Pri tem glasu
naj vsi doma in na polju pokleknejo, se obernejo
proti cerkvi in molijo svojega Gospoda v mašniko-
vih rokah. Ta lepa in koristna navada je v mnogo
krajih vdomačena in vpeljala naj bi se po vseh de¬
želah sveta; to namreč služi v večjo čast božjo in
v naš blagor, kar hočem pokazati v zgledu.

19. Imenitni pisatelj Gabriel Biel piše (ad
Fer. 3. Hebdom. S.), da je živela o njegovem času

27*

420

revna ženica, ki je imela zelo hudobnega moža, ki
je vse zapravljal in jo neusmiljeno pretepal. Žena
terpi dolgo časa to s ponižnostjo in misli, mož se
bode spreobernil in poboljšal. Ko pa vendar z ža¬
lostjo vidi, da je vedno huji, jo obide maloserčnost *
in slednjič obupnost ter misli sama pri sebi: ker
ni upanja poboljšanja mojega moža in ker me vedno
huje muči, ne vem boljega sredstva, kakor da se
obesim in tako oprostim vsega zlega. Vzame tedaj
verv, priveže jo na žebelj, ki je tičal v tramu njene
spalnice, stopi na stol ter si dene verv v obupno¬
sti okoli vratu. Ko pa hoče odturniti stol izpod ■
nog, k njeni sreči zazvoni v bližnji cerkvi k po¬
vzdigovanju. Imela je pa ženica navado, da je vse¬
lej, ako ni vtegnila k sv. maši iti, pri znamnji po- |
vzdigovanja pokleknila ter ponižno molila svojega
Zveličarja in te lepe navade tudi o konci svojega
življenja noče opustiti, toraj odloži verv od vratu,
poklekne proti cerkvi obernjena ter govori: „Go-
spod Jezus, vsak dan sem te povzdignjenega pri sv.
maši molila in prosila usmiljenja. Zdaj te zadnjič
molim in te darujem nebeškemu Očetu. Ker me '
pa ne uslišiš in ne rešiš hudega, se hočem v obup¬
nosti obesiti in se rešiti zlega. Komaj te besede :
zgovori, se zlomi tram, kjer je bil žebelj zabit, na I
kterem je visela verv in pade ji verv na roko. Za- *
čudenja ostermi in ne ve, kaj bi si mislila in kaj i
govorila. Med tem pa zasliši strašen glas, ki ji ne |
prešini le ušeš, ampak tudi serce: „Ko bi svojega j
Boga na altarju ne bila molila, bi bila že to noč v
peklu terpela". Žena spozna, da je glas hudičev,

421

se strese groze, spozna svojo hudobijo in strašno
nevarnost večnega pogubljenja, v kteri je bila. Ske¬
sano obžaluje svojo hudobijo, ponižno prosi dobrot¬
ljivega Boga odpušenje in se mu mnogokrat zahvali,
da jo je tako čudovito rešil pogubljenja. Na to se
poda k možu, mu resno očita njegovo obnašanje in
mu reče brez strahu: „0 neusmiljeni mož, kaj si
storil, kam si pripravil mene nesrečno; s svojo gro¬
zovitostjo si me pripravil v tak obup, da sem se
hotla obesiti. Ko sem pa pri povzdigovanju zvoniti
zaslišala in pokleknila, v prah se zdrobi tram, na
kterem je visela verv in pade pred me. Ob enem
sem slišala tudi hudičev glas, ki mi je klical: Ko
bi ne bila molila svojega Boga na altarju, bi bila
že to noč terpela v peklu. Spoznaj tedaj, brez¬
božni mož, svojo hudobijo in pomisli, kako se bo¬
deš nekdaj odgovarjal pred ostrim sodnikom, ker si
mene revno ženo pripravil v obup in bi me bil pah¬
nil v pekel, ko bi me ne bil ljubi Bog tega obva¬
roval". Mož se trese pri teh besedah svoje žene,
spozna po milosti božji svojo hudobijo ter prosi
Boga in ženo odpušenje, se poboljša, ima potem
posebno pobožnost do sv. maše ter tudi druge spod¬
buja s svojim zgledom.

20. Spolnuj tudi ti navado žene, poklekni v
hiši, ako ne vtegneš v cerkev k sv. maši, ko zasli¬
šiš zvonenje k povzdigovanju, pa ne skrivaj, temuč
očitno, oberni se proti cerkvi, moli svojega ljubega
Boga v mašnikovih rokah in daruj ga njemu. Ne
zmeni se za zasramovanje hudobnih ljudi, timveč
pomisli na izrek Kristusov (Mat. 10.): „Kdor me

422

bo spoznal pred ljudmi, tega bom spoznal jaz pred
svojim Očetom". Potem: „Kdor se bo sramoval
mene in mojih besed, tega se bode sramoval sin
človekov, ko bo prišel v svojem veličastvu in v ve¬
ličastvu Očeta in svetih angelov". (Luk. 9.) Za¬
voljo napačne sramote mnogi ljudje veliko opuste,
ne skažejo Bogu dolžne hvale, ter se oropajo veli¬
kega zasluženja; kdor namreč Kristusa med po¬
vzdigovanjem moli in daruje, obudi čednost vere,
ponižnosti, pobožnosti ter se vdeleži sadu svete
maše.

21. V letopisu zgodovine kapucinov 1715. 1.
se bere, da je imel brat Bonaventura posebno po¬
božnost do sv. maše ter pri nji stregel mašniku z
največjim veseljem in pobožnostjo. Ko opravlja
nekdaj v kuhinji in iz tehtnih vzrokov ne more biti
pri družbini maši, zasliši zvon pri povzdigovanji,
se oberne proti cerkvi in pobožno moli Kristusa.
Ta pobožnost je Kristusu tako všeč, da jo poveliča
s čudežem; stori namreč, da zid in stene ne delajo
zapreke in brat vidi iz kuhinje tako na altar, ka¬
kor bi bil zid odpravljen, toraj vidi presv. hostijo
in kelih. Koliko veselje in pobožnost občuti po¬
božni brat zarad tega velikega čudeža in kako pri-
serčno moli sv. telo in sv. kri, si lahko mislimo.
Ko konča svojo molitev, se zidovje zopet sklene,
da ni bilo več znamnja razdelitve. Na pobožnem
bratu pa se je vidilo, da se je nekaj posebnega
zgodilo; zatoraj ga prednik vpraša in zve resnico.
Zato imajo kapucini še vedno navado, da pri po¬
vzdigovanji vsi, ki niso v koru, proti altarju ober-

423

njeni pokleknejo ter povzdignjeno sv. telo in kri
pobožno molijo. To pobožno navado naj bi vsi
ljudje posnemali in molili Zveličarja med povzdi¬
govanjem.

22. češka zgodovina nam pripoveduje zname¬
nito zgodbo o materi sv. Venceslava, neverni voj¬
vodinji Drahomiri, ki je češke kristjane ostro pre¬
ganjala in jih skušala zatreti. Zato je sklenila pe¬
ljati se s kočijo iz Prage v Žatec, da bi ondi na
grobu svojega nevernega očeta prisegla, da iztrebi
vse kristjane. Ko pride na Hradšinu do kapelice,
stoječe pri cesti, se ravno pozvanja k povzdigova¬
nju, voznik skoči na tla, poklekne pred kapeličina
vrata ter moli povzdignjeni presveti zakrament.
Vojvodinja vpije nad voznikom, naj se vsede in vozi
urno dalje. Ko pa tega precej ne stori, strašno
preklinja ne le katoliškega voznika, temuč tudi naj¬
svetejši zakrament. Med tem bogokletnim rotenjem
leze voz in konji vedno nižje. Vojvodinja in njena
spremljevalka vpijete na pomoč, pa bilo je vse za¬
stonj, ker pogreznile ste se popolno in še sledu od
nju niso našli. Voznik se serčno veseli, da je sko¬
čil raz voza in molil Kristusa na altarju. Ko bi
tega ne bil storil in ostal na vozu, bi bil gotovo z
unimi poginil. (Hagec. in Chron. Bohem. ad an.
930.) Iz te povesti lahko spoznaš, kako prijetno
je Bogu, ako pri povzdigovanju pokleknemo in mu
skažemo dolžno čast. Ako ob delavnikih ne vteg-
neš biti pri celi sv. maši, potrudi se vendar da bo¬
deš vsaj pri povzdigovanju sv. hostije in keliha pri¬
čujoč, da bodeš daroval pravo telo in kri Kristu-

424

sovo Bogu Očetu, kar je tako veliko in zaslužljivo
delo. Ako greš mimo cerkve, kjer je sv. maša blizo
povzdigovanja, stopi notri, poklekni in kleči toliko
časa, da se povzdigovanje konča.

Kaj naj storimo po povzdigovanji?

23. Dolgo smo se zaderževali pri povzdigova¬
nji presv. podob; poslušajmo tedaj, kaj naj storimo
po povzdigovanji. Mnogi imajo navado, da v čast
peterih svetih ran pet očenašev in češenamarij mo¬
lijo, kar je lepa vendar'neprimerna navada. Drugi,
bi imajo veliko moliti, molijo vsakdanje molitve, na
sveto mašo pa ne pazijo. Po vaseh imajo nekteri
navado, da med povzdigovanjem ali po povzdigova¬
nji pojo sv. pesmi, kar je zoper cerkveno navado,
ki zapoveduje od „sanktusa“ do „očenaša“ tihoto,
da zamore ljudstvo v miru in brez motenja pre¬
mišljevati najvišjo skrivnost in si jo oberniti v prid,
da Kristusa moli, ga daruje in se mu priporočuje.
Ako se pa precej po povzdigovanji poje, se mašnik
in pevci, pa tudi drugo ljudstvo v pobožnosti moti,
se odvrača in zavira pri daritvi in premišljevanji
presv. daritve, ki je neskončno več vredna, kakor
petje. Toraj bi duhovni ne smeli dovoliti, da se po
povzdigovanji do očenaša poje, priporočuje naj se
vernim, da povzdigujejo svoja serca k Kristusu, ki
je na altarju resnično pričujoč.

24. Prašanje: Kaj naj storim po povzdigovanji ?
Odgovor: Ne vem ti bolje svetovati, kakor storiti,
kar stori mašnik, ker dar je tvoj, kakor mašnikov,

425

in ti ravno tako daruješ, kakor mašnik. Akoravno
že pred povzdigovanjem daruje Bogu sv. mašo, ako¬
ravno daruje posebno med povzdigovanjem telo in
kri Kristusovo, vendar tudi po povzdigovanji nada¬
ljuje svoje darovanje; ne zamore namreč storiti bo-
ljega, kakor darovati Bogu ta najdražji dar in mu
povikšati z večkratnim darovanjem veselje in do¬
padljivost. Mašnik moli: „Zatoraj, o Gospod, daru¬
jemo mi, tvoji služabniki in tvoje sveto ljudstvo,
tvojih darov in daril tvojemu neskončnemu veliča¬
stvu čisti f dar, sveti f dar, brezmadežni f dar,
sveti f kruh večnega življenja in kelih f večnega
zveličanja". O tem pravi Sanchez (in Thesaur.
Missae c. 24.): „V celi sveti maši ne zgovori maš¬
nik tolažljiveje daritve, kakor takrat, ko govori po
povzdigovanji: Gospod! mi, tvoji služabniki in tvoje
sveto ljudstvo, darujemo tvojemu veličastvu čisto
daritev i. t. d., ker pri sv. maši ne zamore storiti
boljega, pa tudi mi ne, kakor darovati našemu Bogu
sv. mašo". Ako se pa precej po povzdigovanji
verneš k svojim navadnim molitvam, odstopiš od
daritve sv. maše in hočeš darovati Bogu namesto
daritve sv. maše svojo slabo molitev, ki je manj
zaslužljiva.

25. Kaj imamo mi, revni ljudje, da bi zamogli
darovati bogatemu Bogu? Akoravno smo revni v
čednostih in milostih, imamo vendar v sv. maši tako
bogat zaklad, da zamoremo obogatiti nebo in zem¬
ljo. Ta zaklad nam kaže sv. Pavel (Rom. 8. 32.):
„Bog je dal svojega edinorojenega Sinu za nas vse;
kako da bi nam ne bil tudi z njim vsega podelil?"

426

Bog tega ni le enkrat storil, ampak pri vsaki sveti
maši nam svojega Sinu zopet da (kar je bilo v teh
bukvah večkrat dokazano), in z njim nam podeluje
tudi vse svoje bogastvo, da mu ga darujemo v pla¬
čilo za svoje dolge in kupimo nebeške zaklade.
Ako hočeš tedaj biti prav pri sv. maši; da boš s
sv. mašo veliko zaslužil in zelo obogatel, se moraš
poslužiti tega zaklada in ga Bogu večkrat darovati.
Ki znajo brati, dobijo način darovanja v mašnih mo¬
litvah; ki brati ne znajo, naj vse, kar vejo od Kri¬
stusa, darujejo Bogu tako ali enako:

»Nebeški Oče, darujem ti to presv. mašo; da¬
rujem ti tvojega ljubega Sinu; darujem ti njegovo
včlovečenje; darujem ti njegovo rojstvo; darujem ti
njegovo bridko terpljenje; darujem ti njegov kervav
pot; darujem ti njegovo venčanje; darujem ti nje¬
gov križ; darujem ti njegovo grenko smert; daru¬
jem ti njegovo kri; darujem ti vse, kar je tvoj ljubi
Sin za me storil in terpel, kar ponavlja zopet pri
sv. maši. Vse to ti darujem v tvojo večjo čast in
v zveličanje svoje duše. Amen".

26. To je sicer priprosta, pa zelo močna mo¬
litev, ktero se lahko vsak iz glave nauči in pri sv.
maši moli po povzdigovanji; to jim bode prav ve¬
liko koristilo, kar je razodel Kristus sv. Mehtildi
(iib. I. c. 15.): »Glej, dam ti vso grenkost svojega
terpljenja, kakor tvojo lastnino, da mi jo kakor
svojo zopet daruješ. Ako kdo to stori, mu zopet
dvojno povernem“. Iz teh Kristusovih besed spo¬
znaš, koliko moč ima ta daritev in koliko zaslu¬
žimo, ako jo večkrat ponavljamo, posebno pa če

427

darujemo terpljenje in smert Kristusovo, ktero
on vsakemu da pri sv. maši kot lastnino.

27. Tako naj storijo, ki brati ne znajo, po
povzdigovanji in darujejo naj sv. mašo ljubemu
Bogu, kar jim bode več koristilo, kakor če navadne
molitve opravijo; za te imajo tudi zunaj sv. maše
časa. Prosijo naj tudi vselej Kristusa, naj nadome¬
sti njih pomankljivost in daruje namesto njih sv. mašo
nebeškemu Očetu. Koliko je to vredno, spoznamo
iz naslednjega razodenja. Ko je molila nekdaj sv.
Mehtilda v čast deveterim korom angelov devet oče-
našev in hotla prositi svojega angela varha, naj to
daruje nebeškemu Očetu, ji reče Kristus (lib. I. c.
53.): „Zapovej meni, naj jaz to storim; to me raz¬
veseli neskončno in vsako daritev, ki se meni pri-
poročuje, izročujem [nebeškemu Očetu, ker ji pode¬
lim veliko vrednost". Te misli naj premisli vsak
dobro in govori med sv. mašo: Preljubi Jezus! ker
ne znam prav darovati sv. maše, jo izročim tebi in
te prosim, daruj jo zame svojemu Očetu.

28. Slednjič te opomnim, da bodi kolikor mo¬
goče pobožno pri sv. maši in ne stori nič nespo¬
dobnega. Varuj se smejati ali pogovarjati; tudi ne
sedi od povzdigovanja do sv. obhajila brez potrebe.
Nespodobno je sedeti vpričo J. Kr., ki se za nas
ponižuje. Spodobi se pa, da klečiš in se ponižaš
pred onim, ki je zavoljo tebe prišel z nebes. Kdor
pri sv. maši greši, je njegov greh veliko večji, ker
onečasti najvišjo službo božjo in v pričujočnosti
svojega zveličarja, ki ponavlja najvišje delo svojega
odrešenja, prederzno greši. Sv. Krizostom pravi

428

(Hom. 40. ad pop.): „da oni, ki se pri sveti maši
smejajo in pogovarjajo, zaslužijo, da jih v cerkvi
strela ubije 8 . Preti tem, kakor tudi onim, ki takih
ne kaznujejo, božja sodba. To žuganje zadeva po¬
sebno starše, ki ne kaznujejo svojih otrok, ko se
smejajo ali šepetajo pri sv. maši. Po mnogih kra¬
jih je, žali Bog! gerda navada, da se ne samo
otroci, temuč tudi odraščeni med sv. mašo slabo
obnašajo. Starši to vidijo in slišijo, pa jih ne
strahujejo in k molitvi ne napotujejo, naj se spom¬
nijo, kako je Bog Helita kaznoval.

29. O. Gobat, pravi (Alph. aud. Sacram. num.
211.), da so deklice, ki so 8 ali 9 let, in dečki, ki
so 9 ali 10 let stari, pod smertnim grehom zave¬
zani, ob nedeljah in praznikih pobožno pri sv. maši
biti. Ako pa taki dečki in deklice med sveto mašo
ne molijo, ne pazijo na sv. mašo, ampak šepetajo
ali se šalijo, storijo smerten greh in njihovi starši
in dušni pastirji, ki jih ne svarijo, se ga vdeležijo.

429

Trideseto poglavje.

Kako spoštljivo moramo biti pri sv.
maši in kako zelo se pregrešijo, ki so
brez spoštovanja pričujoči.

1. Sv. Tridentinski zbor uči (sess. 22. c. 9.):
„Ker moramo spoznati, da verni kristjani nimajo
tako svetega in veličastnega dela, kakor je neskončna
skrivnost, v kteri mašniki vsak dan na altarju pri¬
našajo živo daritev, je zadosti razvidno, da si mo¬
ramo z vso pridnostjo in močjo prizadevati, da smo
z največjo pobožnostjo in notranjo čistostjo priču¬
joči". To so imenitne besede, ki ne zavezujejo le
duhovnov, ampak vse pričujoče ljudstvo, da uni z
največjo pobožnostjo sveto mašo berejo, ti pa da¬
rujejo.

O judovskih daritvah piše zgodovinar Jožef
Flavij, da je vsak dan služilo v svetišču sedem sto
duhovnikov in levitov, ki so darivne živali klali,
čistili, razsekavali in na altarju sožigali. To se je
godilo s takim spoštovanjem in tako tihoto, kakor
bi bil en sam duhoven v svetišču. Ako so tedaj
judje svojim živalskim daritvam skazovali tako spo¬
štovanje, ki so bile le predpodoba naše daritve sv.
maše, koliko čast in spoštovanje moramo skazovati
mi kristjani presv. daritvi sv. maše, pri kteri se

430

jagnje božje v resnici v naše zveličanje duhovno
zakolje; kako naj bomo pazljivi in molčeči!

2. Po zgledu judovskih duhovnov so se rav¬
nali tudi pervi kristjani, o kterih piše sv. Krizostom
(Homil. 3. in 2. Corinth.): „da so v cerkev sto-
pivši ponižno poljubili prag in bili med sv. mašo
tako tihi, kakor bi nihče ne bil v cerkvi". To za¬
poveduje tudi sv. ap. Jakob v svojem obredniku,
ko pravi: „Vsi ljudje naj molčijo, stojijo naj v strahu
in trepetu, pozabijo naj na vse pozemeljsko, ker
prišel bode kralj vseh kraljev, naš Gospod J. Kr.,
da bode zaklan svojim vernim v živež". To je na¬
tanko spolnoval sv. škof Martin, kakor se bere v
njegovem življenji; v cerkvi ni nikdar sedel, ampak
klečal ali stal je in molil z boječim obličjem. Ko
ga nekdo vpraša po vzroku tega, mu odgovori: „Se
li naj ne bojim, ko stojim pred svojim Bogom in
Gospodom?" Tak strah je imel tudi David, ko je
molil (ps. 5. 8.): „ Stopil bom v tvojo hišo in molil
v tvojem strahu v tvojem tempeljnu".

3. Tu smem navesti besede, ktere je govoril
Bog Mojzesu iz gorečega germa: „Sezuj svoje čev¬
lje s svojih nog; zakaj mesto, na kterem stojiš, je
sveta zemlja". Veliko svetejši pa je vsaka cerkev,
ktero posveti škof z mnogimi obredi in molitvami,
(kar smo že povedali v 2. pogl. §. L); in ktera se
vsak dan posvečuje po daritvi sv. maše. Ako je
tedaj stopil David s strahom in trepetom v hišo
božjo, kjer se je hranila skrinja zaveze, s koliko
večjim strahom in trepetom moramo stopiti mi revni
grešniki v posvečeno cerkev, kjer se hrani najvišji

431

zakrament, kjer se daruje sv. maša, s koliko po¬
božnostjo moramo biti pri sv. maši. Zato govori
vsemogočni Bog (Lev. 19. 30.): „Mojega svetiša se
bojte". To velja toliko bolj od naših cerkev, kakor
od šotora Izraelcev, tudi Jakobova lestva in kraj
Betel sta bolj predpodobovala naše cerkve, kakor
Salamonov tempel, ker očak Jakob (Genes. 28.17.)
govori: „Kako strašen je ta kraj, v resnici, tukaj
ni drugega, kakor hiša božja in vrata nebeška".
Vse to sem pa zato omenil, da vsakdo spozna, kako
svete so naše cerkve in naša božja služba, s kako
pobožnostjo in s kakim spoštovanjem moramo v nje
iti in ondi moliti.

4. Iz tega lahko sodiš, kako slabo delajo tisti,
ki se v cerkvi obnašajo, kakor doma, in ne pomi¬
slijo, da je cerkev hiša božja in da v nji stanuje
Sin božji. Nekteri so še celo tako prederzni, da se
med službo božjo, med sv. mašo, pri kteri angeli
strahu in spoštovanja na obrazu leže, ozirajo, pri¬
hajajoče in odhajajoče štejejo, Da posvetne reči mi¬
slijo, se od nepotrebnih reči pogovarjajo in šepe¬
tajo. Po vsi pravici zamore reči Kristus o takih,
kar je rekel prodajalcem v tempeljnu (Mat. c. 21.):
»Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste jo naredili
kraj šepetanja, jamo razbojnikov". O tem govori
tudi Kornelij a Lapide: ^Katoliške cerkve so v res¬
nici hiše božje, ker v njih resnično stanuje Kristus".
Kakor je pa Kristus z bičem spodil jude iz tem-
peljna, tako bode nekdaj kristjane bičal, ki oneča¬
stijo njegovo hišo s šepetanjem, s prederznim ozi¬
ranjem, z nečistimi pogledi!

432

5. O radovednem oziranji v cerkvi med sveto
mašo pripoveduje zveličana devica Veronika iz Ve-
naska naslednjo povest: „Ko nekdaj med sv. mašo
neko pri altarju klečečo sestro radovedno pogledam,
glej 1 tu me angel Gospodov, ki je vedno pri meni,
tako ostro pokara, da me strahu obidejo smertne
bridkosti. O kako strašno me pogleda, kako z
ostrimi besedami me pokara rekoč: Zakaj pustiš
svoje serce prosto? zakaj gledaš radovedna svojo
sestro? V resnici, nisi se malo s tem pregrešila
zoper Boga. To in še več mi reče angel in mi na
višje povelje naloži tako ostro pokoro, da sem zato
tri dni brezštevilne solze pretakala. Kadar sem
pri sv. maši, nisem več tako prederzna, ne obra¬
čam radovedno glave, ker bojim se zameriti bož¬
jemu veličastvu". (P. Bollandus in vita ejusdem 13.
Jan. lib. 3. cap. 9.)

6. Iz teh besed bogoljubne duše spoznaj, kako
zelo Boga žali, ako se med sv. mašo radovedno
oziramo, prihajajoče in odhajajoče opazujemo in po
ljudeh gledamo, kako so oblečeni, kako molijo,
kratko: vse, kar se godi v cerkvi, opazujemo. Opra¬
viti imamo zadosti, da berzdamo svoje misli, da
moremo pazljivo moliti. Kdor se pa radovedno
ozira, se nalašč raztrese in si napravlja nepo¬
trebne misli, kar je prederzen greh, samovoljna
raztresenost in očitna nepobožnost. Da to veliko
zlo odpraviš, spomni se večkrat na zveličano Ve¬
roniko.

7. Če je že radovedno oziranje greh, kak greh
je moteče šepetanje v cerkvi med sv. mašo? Lažje

433

krotimo usta kot oči, zato je večja prederznost in
večji greh v cerkvi šepetati, kakor ozirati se. Sv.
škof Cezarij (Homil. 12.) pravi, da storijo manji
greh, ki sv. mašo popolno zamudijo, kakor ki so sicer
pričujoči, pa se pogovarjajo, s svojim šepetanjem druge
pohujšujejo in v molitvi motijo. Ti sicer praviš:
Saj moram odgovoriti, ki me vprašajo. Jaz pa ti
rečem: Samo odgovoriti ni greh, pa večkrat in dalje
časa ob nedeljah in praznikih med sv. mašo od po¬
svetnih reči pogovarjati se, je greh. To navado
imajo večkrat imenitniše osebe in zavolj šepetanja
niso ob nedeljah in praznikih pri sv. maši. Kako
težka bo nekdaj odgovornost za take ljudi I

8. Pa je znabiti kdo tako priprost, da bi si
mislil: Kaj pa je, ako svojemu sosedu to ali uno
hitro, na uho povem? Nikomur ne storim krivice,
nikomur ne škodujem, vse je le malenkost, da ni
vredno govoriti o nji. Takemu odgovorim s sv.
pismom (Mat. 12.), da bomo morali od vsake ne¬
potrebne besede odgovor dati. Gotovo si želiš, da
bi angeli vse tvoje dobre pogovore, vse dobre misli
zaznamovali; v tvojo tolažbo ti povem, da se vse
to v resnici zgodi; pa spomni se na besede ostrega
odgovora od vsake nepotrebne besede.

9. Ko sem vse to naštel, moram tudi omeniti,
da moramo pri sv. maši klečati z velikim spošto¬
vanjem, kar sledi iz besed sv. Pavla (Philipp. 2.

10.): „V imenu Jezusovem naj se vsako koleno
pripogne v nebesih, na zemlji in pod zemljo".
Koliko več naj se pripognejo vsa kolena, ko je
Jezus na altarju resnično pričujoč in ponavlja delo

Eazl. sy. m. 28

434

našega odrešenja. Mnogo ljudi ima slabo navado,
da vso sv. mašo stojijo, med povzdigovanjem sicer ,
pokleknejo, pa potem precej zopet vstanejo, kakor
bi Jezus ne bil več pričujoč, kar je nespodobno in
zoperkeršansbo. Kdor ne more med sv. mašo kle- <
čati, naj stoji do povzdigovanja; od tu pa, dokler
mašnik ne zaužije presv. kervi, naj kleči, llnogi
duhovni učeniki sicer dovoljujejo, naj se med mo¬
litvijo složno postavimo, da se duh ne moti v svo- I
jem premišljevanji; pa pri sv. maši ne smemo po¬
zabiti na to, da smo v pričo božjega veličastva in
da zahteva pričujočnost božja največje spoštovanje
v obnašanju. Pri ženskah je druga, nikakor hvale
vredna navada, da se precej v klopi vsedejo in med
sv. mašo, celo od povzdigovanja do zauživanja se¬
dijo, s čimur pokažejo, da je njih vera majhna, če •
se morajo zavoljo slabosti vsesti, naj sedijo od za- I
četka sv. maše do povzdigovanja, potem pa naj kle¬
čijo. Male otroke naj pustijo doma in rajši naj
mati sv. mašo zamudi, kakor da prinese jokajoče
otroke saboj, ki ne motijo le matere s svojim vpit¬
jem, ampak tudi mašnika in drugo ljudstvo.

10. Ne le slaba, timveč gerda navada in ma¬
lovredna razvada je, pse saboj v cerkev voditi. Te
živali čutijo, da niso na svojem mestu, ker tekajo
semtertje. Kako pa s tem božjo službo motijo in „
vse pričujoče, večkrat tudi mašnika pri altarju, se
lahko prepričamo iz stare navade pri velikih cerkvah,
kjer je bil za plačilo nastavljen človek, da je pse I
odganjal. V zadnjem poglavju skrivnega razodenja
sy. Janeza se bere: „vun pse!“ Vem sicer, da to

i

435

pomeni hudobne ljudi, pa bodi mi dovoljeno, naj
vsem prijatlom psov zakličem „vun pse“, da ne bodo
slišali na sodnji dan iz sodnikovih ust strašnih be¬
sed: „vun pse!“ V sramoto nam je reči, da so
v ti zadevi vsa druga verstva pred nami, ki ne
jemljo svojih psov saboj v svetišče.

11. Slednjič je še velika razvada pri nas, da
se ženske, ko grejo v cerkev, tako nališpajo, kakor
bi šle na ples ali v gledišče. To prepoveduje sv.
Pavel (1. Cor. 11. 5.) z besedami: „Vsaka žena,
ktera moli z nepokrito glavo, nečast dela svoji
glavi 1 '. Sv. papež Lin je po teh besedah sv. ap.
Pavla dal postavo, da morajo ženske, ko grejo v
cerkev, imeti zakrito obličje. Sv. Karol Boromej je
zapovedal, naj se ženske, ki nimajo pokritih obrazov,
ne pustijo v cerkev. Sv. Klemen Aleksandrijski
(lib. 2. Paedag. c. 10.) pravi o tem: „Ženskam je
bilo to zapovedano, ker se ne spodobi, da bi mo¬
tile drugi spol".

12. Zapoved sv. Pavla, sv. Lina, sv. Boromeja
ne zadeva kmečkih žen in deklic, tudi ne meščan¬
skih, ki se spodobno oblačijo, temuč tiste gosposke,
ki se kinčijo in lepotičijo, da bi jih drugi gledali
in častili. Neki taki ženski, ki se je zelo lišpala,
je rekel nekdaj zveličani Tomaž Morus: „Ako ti ne
da pravični Bog v plačilo za tvojo pridnost pekla, ti
stori veliko krivico". Ravno to rečem tudi jaz
vsem nališpanim ženskam. Sv. Krizostom je neki
taki djal: „Greš znabiti kot nevesta na ženitovanje?
Ali greš zato v cerkev, da bi kazala ljudem svojo
lepoto in lišp? Ako pa greš v cerkev, da bi pro-

28*

436

sila Boga odpušenje, čemu se lišpaš? To ni obleka
spokorne grešnice! S svojo lepoto ne zaslužiš le
odpušanja grehov, temuč si jih še zelo pomnožiš in
si vnovič nakladaš jezo božjo". Tako je govoril sv.
Krizostom, in imel je prav.

13. Take nališpane ženske navadno več hu¬
dega napravijo v cerkvi, kakor dobrega; one so
vzrok, da se radovedni moški več ozirajo po njih,
kakor na altar, da opazujejo njihovo lepoto, so raz¬
treseni v molitvi, navdajajo jih hudobne želje. „Take
dajejo moškim strup, ako bi ga kdo hotel piti",
pravi sv. Hieronim. (Epist. ad Nepotian.) Kakor
ima tisti, ki strup da, smerten greh, akoravno drug
strupa ne pije, tako so tudi nališpane ženske težko
brez smertnega greha, akoravno se nikdo ne vjame,
ker vsakemu ponujajo strup, zbujajo v njem nečiste
misli, in to v posvečeni cerkvi, med daritvijo sv.
maše, kjer naj bi prosile odpušenje grehov. Zato
pravi sv. Ambrož (in I. Tom. 2. c.): „Kolikor bolj
so nališpane pred ljudmi, toliko gerje so pred Bo¬
gom, kolikor bolj jih hvalijo ljudje, toliko bolj jih
Bog sovraži in zaničuje". Bog ima gnjusobo nad
takimi osebami, zama ši si ušesa nad njih molitvijo.

14. Tomaž Kantiprat (lib. 2. Apum. c. 28.)
piše: da je šel na Nizozemskem nekdaj sedem let
star deček s svojo bogato oblečeno materjo v cer¬
kev; tam vidi lep križ in pokaže nanj s perstoin
rekoč: »Glej, ljuba mati! Kristus visi popolno gol
na križu, oškropljen s svojo kervjo. Ti pa se ne
sramuješ z drago obleko njemu v sramoto iti v cer¬
kev k sv. maši. Glej in boj se, da te ne verže z

437

novo obleko v večen ogenj". Te besede se zdijo
materi, kakor bi govoril Bog po dečkovih ustih.
Po sv. maši hiti domu, verže od sebe ves lišp, se
meščansko obleče in po smerti svojega moža po¬
stane redovnica; njen sin pa redovnik. Vse bogato
oblečene ženske naj bi se pri pogledu križa sramo¬
vale in zdelo naj bi se jim, da govori Kristus:
r Grlej, moja hči! ves sem gol, poln ran in kervi vi¬
sim na križu in plačujem lepoto tvojega oblačila
tako drago. Ti pa se meni v sramoto tako drago
in nepotrebno oblačiš in se ne sramuješ biti v taki
obleki pri sv. maši vpričo mene in pohujševati po¬
božne ljudi s svojim zgledom. Glej in pazi, da te
jaz, tvoj prihodnji sodnik, ne veržem s tvojo obleko
vred v večni ogenj".

15. Tako žuganje Kristusovo se ti, nališpana
ženska, prav lahko pripeti in mnogim se je že pri¬
petilo, kar se pripoveduje v verjetnih zgodbah. Ker
kinč obleke je velik greh, ki se težko odpusti, ker
ga malokdo obžaluje, se ga spove in poboljša. Ako
se že spoveš, da si se lepo oblačila in imela po¬
sebno veselje nad tem, ti vendar ni žal in ne misliš
na to, da bi se poboljšala in odpravila lepo obleko;
terden sklep imaš krasno živeti, krasno umreti, kra¬
sen pogreb imeti. Da spoznaš velikost tega greha,
pomisli, koliko časa in ur potrebuješ, da se oblečeš,
koliko dopadljivost imaš nad lišpom, kako veselje
imaš, ako drugi tvojo lepoto hvalijo, koliko ljudi s
tem pohujšaš, koliko oseb zapelješ, da te posnemajo,
v kolikih zbudiš zavist, ker so revne in te ne mo¬
rejo posnemati, koliko moških zapelješ, da te gle-

438

dajo in zbujaš v njih pregrešne misli. Teh grehov
se še ne spomniš, jih ne obžaluješ, se jih ne spo¬
veš; z vsemi temi bodeš prišla pred ostro sodbo
božjo in največja nevarnost ti žuga pogubljenje.

16. O. Joan mlajši, pobožen dominikanec, piše
v svojih bukvah (Spec. exempl. verbo vestis) resno
o ti reči, pa resnično, ko pravi, da človek zraven
pobožne čistosti, velike dobrotljivosti in spokornega
življenja večkrat ljubi lišp; ta greh se mora pa
primeriti s peklenskim ognjem, ki vse žge, pa nič
ne sožge. Ker z lišpanjem telesa in z lepo, bo¬
gato obleko zapeljujejo ženske ne le grešnikov, am¬
pak tudi pravične v pogubljenje. Zato pravi: „Pre-
vzetno lišpanje in obleka je bakla, ki prižge vsak
ogenj pregrehe; je izdajalec, ki proda posestvo
božje hudiču, podoba je večnega pogubljenja".

17. Prestrašile naj bi se teh besed pobožnega
moža vse prevzetne in nališpane ženske in spoznale
naj bi nevarnost pogubljenja. Ker živi čista, do¬
brodelna in spokorna ženska samo zavoljo svojega
lišpa v grehih in zavoljo svoje prevzetnosti v veliki
nevarnosti se pogubiti, kako pa bo z onimi žen¬
skami, ki se nalašč v pohujšanje in zapeljivost li-
špajo? če lišp že pravične omami, kaj še le ne¬
previdne mladenče? Ker se pa to godi v cerkvi
med sv. mašo, kaj to ni greh? Vsaj že nakinčane
ženske gledajo po nališpanih ženskah.

Tudi je več ljudi pri sv. maši zavolj tega raz-
mišljenih, ker ne vejo kako moliti in ker mašnika
ne razumejo. Da bi ta zaderžek odpravil, sem pre¬
stavil sveto mašo tako, kot jo bere mašnik.

439

S tem končujem razlago sv. maše ter serčno
želim, da bi mnogim koristila, kar bo gotovo, ako
se tega derže, kar so brali. Kteri so mlačni, naj
bero in premišljujejo ter Boga za razsvitljenje pro¬
sijo; kteri se za sv. mašo ne zmenijo, za te nimam
besed, ker ne bero in ne poslušajo; molimo pa za
njih spreobernjenje. Vsem pobožnim pa povem,
kar pišejo o sv. maši naslednji učeniki: O Segneri:
»Maševati ali pri sv. maši biti je toliko kot storiti,
da ta Jezus, ki je za vse ljudi na križu umeri, za
me, za te, za slehernega, ki je pri sv. maši, skriv¬
nostno zopet umerje". Sv. Tomaž Akv.: „Pri vsaki
sv. maši se najde ves sad in ves prid, ki ga je Kri¬
stus veliki petek s svojo smertjo zaslužil". Sveti
Frančišek Sal. kliče: »Sv. maša je solnce duhovnih
vadb, brezno božjega usmiljenja, studenec božje lju¬
bezni, serce pobožnosti, duša bogaboječnosti, naj
drajši pripomoček gnade zadobiti".

Tako prosim ljubega Boga po Jezusu Kristusu
njegovem Sinu in v moči sv. Duha, da vsem, ki
bodo te bukve brali, um razsvetli, voljo nagne in
serce omeči, da preveliko delo božje, sv. mašo, po¬
božno obiskujejo in se v svoji molitvi vseh spomi¬
njajo, ki so kaj pripomogli, da se je ta razlaga v
domačem jeziku na svitlo spravila. Naj bo toraj v
čast presvete Trojice in v zveličanje naših duš!
Amen.

440

ZPrlsta-Trel^.

Jutranja molitev.

V imenu Boga f Očeta in f Sina in sv.
f Duha. Amen.

presveta Trojica:  Oče, Sin in sv.
'Duh,  moj Bog in vse! pred sedežem
tvojega veličastva jaz tvoja stvar tebe
molim in častim v nar večji ponižnosti
in se ti prav serčno zahvaljujem, da si me
stvaril in odrešil in me ohraniš; da si postavil
sv. zakramente in sv. mašo, me k pravi veri
poklical; da deliš neštevilne dobrote meni in
vesoljnemu svetu. Posebno se ti zahvaljujem, da
me si preteklo noč vsega hudega obvaroval.
Naj te z manoj hvalijo vsi angeli in svetnik 1 ',
naj te slave vse stvari in naj poveličujejo
tvoje slavno ime na vekomaj.

O moj Bog! vse, kar bom dans mislil,
delal, prenašal in terpel, darujem tebi po tvo¬
jem preljubem Sinu Jezusu Kristusu v moči sv.
Duha; naj bo vsak moj dihljej tebi v čast;
zatoraj studim vsak greh in želim, da bi te
ne žalili ne jaz ne drugi s kakim grehom.
Kakor želim, da bi ti meni odpustil moje grehe,
tako odpuščam tudi jaz vsem svojim zopernikom.

Da bom pa dobro delal in se greha va¬
roval, prosim te, ljubeznjivi Oče! blagoslovi me;

441

naj me vodi tvoja Očetova mogočnost, naj me
oživlja Sinova modrost in naj me razsvitljuje
moč sv. Duha.

O Marija,  mati Zveličarjeva in moja,
ti si moje zaupanje in pribežališče, ti si to¬
lažba žalostnih in pomoč kristjanov, tebi sebe
in vse kristjane v varstvo priporočujem; sprosi
nam pravično živeti in srečno umreti.

Sv. Angel varh!  ker me je Bog tvo¬
jemu varstvu izročil, prosim te, vodi me sla¬
bega, podučuj me nevednega, oserčuj me omah¬
ljivega, budi me zaspanega, posebno stoj mi na
strani, kadar me skušnjave motijo, da srečno
dosežem svoj namen v nebesih!

Tudi tebi, sveti Jožef,  tebi, moj patron,
in vam vsem svetnikom in svetnicam se pri¬
poročujem, da mi sprosite v gnadi božji živeti
in umreti, da se bom z vami enkrat na vso
večnost veselil! Amen.

Oče naš. češenamarija in apostoljska vera.

Večerna molitev.

O presveta Trojica!  pred tvojim ve¬
ličastnim obličjem pokleknem, te molim, slavim
in želim, da te vse stvari z manoj poveličujejo.
Zahvaljujem se ti nebeški Oče za vse dobrote,
ktere mi si ta dan tako milostno in mnogo
skazoval, da-si jih nisem vreden, ker sem te
tolikokrat žalil vedno in nevedno, zatoraj te v
ponižnosti svojega serca prosim, odpusti mi

442

moje grehe, daj mir mojemu sercu, tolažbo moji
duši, da prepričan tvoje gnade mirno in sladko
zaspim.

O moj Jezus!  tebi izrekujem dolžna
zahvalo, ker ti si za nas ljudi se včlovečil,
rodil, terpel in umeri; ti si nam v zveličanje
kazal pot, življenje in resnico, ti si nam zapu¬
stil nebeški nauk, postavil nam presv. zakra¬
mente in spomin zadnje večerje — sv. mašo,
— ti si nas izročil svoji nevesti sv. cerkvi,
kako se ti morem zadostno zahvaliti! O da bi
te ne žalil, ampak živel po tvoji volji! In tebi,
o s v. D u h! naj se zahvaljujem v imenu svo¬
jem in vseh ljudi, ker ti nas nagibaš, razsvit-
ljuješ, vterjuješ; ti nam daješ spoznanje in
gnade, da se grehu odpovemo in za dobro od¬
ločimo; bodi ti vsa hvala in čast!

Ker se bom podal k počitku, prosim te,
presv. Trojica, odpusti mi revnemu grešniku
vse, s čimur sem te dans razžalil; ne upam
svojih oči k tebi povzdigniti, pa kam hočem
bežati, kje se pred taboj skriti? Da-si sem
nevreden tvoj sin, vendar nimam razun tebe
drugega očeta; pri tvojih nogah klečeč prosim:
Odpusti mi, prizanesi mi posebno zavolj Jezusa
Kristusa, čigar življenje, terpljenje in smert
sem pri sv. maši obhajal in zdaj vse to in
sebe tebi darujem.

Presladko serce Jezusovo!  pod¬
piraj mojo prošnjo, ker terdno obljubim po
tvojih zapovedih živeti.

443

O Marija,  prečista devica, mati božja!
ti si pribežališče grešnikov, zdravje bolnikov,
mati usmiljenja, jaz kličem tvojo materno var¬
stvo na pomoč; ker si mati Odrešenika in
Sodnika, bodi tudi mati popotnika in grešnika,
tebi se priporočujem; zatoraj sprosi mi milost
pri Jezusu.

Preljubi angel varh,  moj patron,
vsi ljubi prijatli božji v nebesih! vam se to
noč izročujem, varite me, in ko bom jaz po¬
čival, hvalite Boga namesto mene; bodite mi
na strani, varujte me na duši in telesu! Amen.

Oče naš, češenamarija, apost. vera.

Sveta maša.

(Kakor jo mašnik bere.)

Vstopna molitev.

Stopil bom pred božji altar; — pred Boga,
ki razveseljuje mojo mladost. Sodi me, o Bog!
in razsodi mojo pravdo zoper nesveto ljudstvo;
krivičnega in zapeljivega človeka me reši; —
ker ti, o Bog! si moja moč; zakaj si me za-
vergel in zakaj hodim žalosten, ko me sovraž¬
nik stiska ? Pošlji svojo luč in svojo resnico ;
da me peljete in pripeljete na tvojo sveto goro
in v tvoje šotorje. In stopil bom pred božji
altar, pred Boga, ki razveseljuje mojo mladost.

444

Hvalil te bom s citrami, o Bog, moj Bog!
Zakaj si žalostna, moja duša in zakaj me motiš ?
Zaupaj v Boga; zakaj še ga bom hvalil, on je
pomoč mojega obličja in moj Bog. čast boe 1 '
Očetu in Sinu in sv. Duhu. Kakor je bilo od
začetka, zdaj in vselej in na vekomaj. Amen.
Stopil bom pred božji altar; — pred Boga,
ki razv. reljuje mojo mladost. Naša pomoč je
v imenu Gospodovem, ki je stvaril nebo in
zemljo.

Izpovem se Bogu vsemogočnemu, sveti
Maliji vselej devici, svetemu Mihaelu nadangelu,
svetemu Janezu Kerstniku, svetima apostelj-
noma Petru in Pavlu, vsem svetnikom in vam,
bratje, ker sem veliko grešil z mislijo, besedo
in djanjem: moj dolg, moj dolg, moj prevelik
dolg. Zatoraj prosim sv. Marijo vselej devico,
sv. Mihaela nadangela, sv. Janeza Kerstnika,
sveta aposteljna Petra in Pavla, vse svetnike,
in vas, bratje, da molite a me pri Gospodu,
Bogu našem.

Usmili se vas v mogoči"' Bog, in po od¬
puščenih vaših grehih pripelji vas v večno živ¬
ljenje. Amen.

Piizanesljivost, odvezo in odpuščenje naših
grehov nam dodeli vsemogočni Bog! Amen.

Bog! obernil se boš k nam in nas poživil,
in tvoje ljudstvo se bo veselilo v tebi. Skaži
nam, Gospod! svoje usmiljenje, in daj nam svoje
zveMčanje. Gospod, usliši mojo molitev, in moje

445

vpitje naj k tebi pride. Gospod z vami, —
in s tvojim duhom.

Molimo.  Odvzemi nam, prosimo, Gospod,
naše pregrehe, da zaslužimo stopiti s čistim
sercem v tvoje svetišče. Amen. Prosimo te,
Gospod, po zasluženji tvojih svetnikov, kterih
svetinje so tukaj, in vseh svetnikov, da blago¬
voliš odpus^ti vse moje grehe. Amen.

Vhod.

Ceščena bodi sv. Trojica in nerazdeljiva
enota: hvalimo jo, ker nam je skazala svoje
usmiljenje. Gospod, naš Gospod! kako čudo-
vitno je tvoje ime po vsi zemlji, čast bodi
Očetu in Sinu in sv. Dubu. Kakor je bilo od
začetka, zdaj in vselej in na vekomaj. Amen.
Ceščena bodi sv. Trojica in nerazdeljiva enota:
hvalimo jo, ker nam je skazala svoje usmiljenje.

Gospod, usmib se nas! — Gospod, usmili
se nas! — Gospod, usmili se nas! — Kriste, usmili
se nas! — Kriste, usmHi se nas! — Kriste,
usmii' se nas! — Gospod, usmili se nas! —
Gospod, usmili se nas! — Gospod, usmili se nas!

Glorij a.

Slava Boga v višavah in na zemlji mir
ljudem dobre volje. Hva ,: mo te, častimo te,
molimo te, povišujemo te, zahvaljujemo se
zavolj tvoje velike slave. Gospod Bog, kralj

446

nebeški, Bog vsemogočni Oče. Gospod edino-
rojeni Sin Jezus Kristus; Gospod Bog, Jagnje
božje, Sin Očetov; ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas; ki odjemlješ grehe sveta, sprej¬
mi našo prošnjo; ki sediš na desnici Očetovi,
usmili se nas! Ker ti sam si svet, ti sam
Gospod, ti sam naj višji Jezus Kristus, s sv.
Duhom v slavi Boga Očeta. Amen.

Gospod z vami — in s tvojim duhom.

Molimo.  Vsemogočni, večni Bog! ki si
svojim služabnikom v pričevanji prave vere
dal spoznati slavo večne Trojice in v mogoč¬
nosti veličastva moliti enoto: prosimo, da se
po terdnosti iste vere obvarujemo vselej vseh
zopeinost. Po Gospodu našem Jezusu Kristusu,
Sinu tvojem, ki s taboj živi in kraljuje v edi¬
nosti sv. Duha, Bog od vekomaj. Amen.

Berilo iz lista sv. Pavla do Rimljanov.

( 11 . 33  — 36 .)

O globočina bogastva, modrosti in znanja
božjega! Kako nerazumljive so njegove sodbe
in neizvedljiva njegova pota! Zakaj kdo je
spoznal misel Gospodovo, ali kdo je bil njegov
svetovalec? Ali kdo mu je pred kaj dal in se
mu bo povernilo ? Ker je vse iz njega, in po
njem in v njem; njemu čast in slava na veke.
Amen.

Slava Bogu.

Češen bodi Gospod, kteri pregleduješ glo-

447

bočine in sediš nad Kerubi. Ceščen bodi na
terdnjavi neba in hvaljiv na veke. Ceščen bodi
Gospod Bog naših očetov in hvaljiv na veke.

V sredi altarja.

Očisti moje serce in moja usta, vsemo¬
gočni Bog, ki si očistil usta preroka Izaija z
razbeljenim ogljem, tako blagovoli me očistiti
s svojo nezasluženo milostjo, da morem vredno
oznanovati tvoj sveti evangelij. Po Kristusu
Gospodu našem. Amen. Ukaži Gospod blago¬
sloviti. Gospod bodi v mojem sercu in v mo¬
jih ustih, da vredno in spodobno oznanujem
njegov evangelij. Amen.

Evangelij.

Gospod z vami — in tvojim duhom.

Evangelij sv. Matevža (28. 18 — 20).

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem :
Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji.
Toraj pojdite in učite vse narode, in keršujte
jih v imenu Očeta in Sina in sv. Duha. Učite
jih spolnovati vse, kar koli sem vam zapovedal.
In glejte! jaz sem z vami vse dni do konca
sveta.

Po evangeljskih besedah naj se zbrišejo
naše pregrehe. — Hvala tebi, Kriste!

448

Vera.

Verujem v enega Boga, Očeta vsemogoč¬
nega, stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih
in nevidnih reči. In v enega Gospoda Jezusa
Kristusa, Sina božjega edinorojenega, in iz
Očeta rojenega pred vsemi veki: Boga od Boga,
luč od luči, pravega Boga od pravega Boga,
rojenega ne stvarjenega, z Očetom istega bitja;
po kterem je vse vstvarjeno. Kteil je zavolj
nas ljudi in zavolj našega zveličanja z nebes
prišel. In včlovečil se je po sv. Duhu iz Ma¬
rije Device ter postal človek. Tudi križan bil
je za nas, terpel pod Poncijem Pilatom in po¬
kopan. In tretji dan je zopet vstal po pismih,
in je šel v nebesa, sedi na desnici Očeta in
bo zopet prišel s slavo sodit žive in mertve,
čigar kraljestva ne bo konca. In v sv. Duha,
Gospoda in Oživljavca, ki izhaja iz Očeta in
Sina, ki se z Očetom in Sinom enako moli in
časti, ki je govoril po prerokih. In v eno,
sveto, katoliško in apostoljsko cerkev. Spoznam
en kerst v odpuščenje grehov, in pričakujem
vstajenje mei i,vih, in življenje prihodnjega veka.
Amen.

Darovanje.

Gospod z vami — in tvojim duhom.

Molimo.  Ceščen bodi Bog Oče, in edino-
rojeni Sin božji pa sv. Duh, ker je storil z
nami svoje usmiljenje.

449

Sprejmi sv. Oče, vsemogočni večni Bog,
ta neomadežni dar, ki ga jaz nevreden tvoj
služabnik darujem tebi svojemu živemu in pra¬
vemu Bogu za svoje neštevilne grehe in raz¬
žalitve in zanikernosti, in za vse nazoče, pa
tudi za vse verne kristjane žive in mertve, da
koristi meni in njim k zveličanju v večno živ¬
ljenje. Amen.

Bog, ki si čudapolno vredno stvaril člo¬
veka in čudapolniše prenovil; daj nam po
skrivnosti te vode in vina združenim biti z bo-
žestvom tistega, ki je blagovolil deležen postati
našega človeštva, Jezus Kristus, tvoj Sin, naš
Gospod, ki s taboj živi in kraljuje v edinosti
sv. Duha, Bog od vekomaj. Amen.

Darujemo ti, Gospod! kelih zveličanja
proseči tvojo milost, da se vzdiguje s prijetnim
duhom pred obličjem tvojega božjega veličastva
za zveličanje naše in vsega sveta. Amen.

V duhu ponižnosti in v skesanem sercu
sprejmi nas, o Gospod, in naj postane naša
daritev dans taka, da ti je všeč, Gospod Bog.

Pridi posvečevalec vsemogočni večni Bog,
in blagoslovi ta dar, pripravljen tvojemu sve¬
temu imenu.

Umivanje perstov.

Umil bom med nedolžnimi svoje roke in
obdajal tvoj altar, Gospod, da poslušam hvalni
glas in oznanujem vsa tvoja čuda. Gospod,

29

Kazi. sv. m.

450

ljubil sem lepoto tvoje hiše in kraj, kjer pre¬
biva tvoje veličastvo. Ne pogubi s hudobnimi,
Bog, moje duše in s kerviželjnimi mojega živ¬
ljenja, v čigar rokah je krivica, njih desnica
je polna daril. Jaz pa sem hodil v svoji ne¬
dolžnosti ; reši me in usmili se me. Moja noga
je stala na ravnem; v zbiralih te bom hvalil,
o Gospod! čast bodi Očetu i. t. d.

Vzemi, sv. Trojica! to daritev, ktero ti
darujemo v spomin terpljenja, vstajenja in vne¬
bohoda Jezusa Kristusa, Gospoda našega; v
čast blažene Marije vselej device, sv. Janeza
Kerstnika, svetih aposteljnov Petra in Pavla,
istih in vseh svetnikov, da bo njim v čast,
nam pa v zveličanje ; naj prosijo v nebesih za
nas, kterih spomin obhajamo na zemlji. Po
Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Molite, bratje, da bo moja in vaša daritev
prijetna pri Bogu, vsemogočnem Očetu. Naj
sprejme Gospod dar iz mojih rok v hvalo in
slavo svojega imena, tudi v prid naš in vse
svoje sv. Cerkve. Amen.

Tiha molitev.

Posveti, prosimo, Gospod naš Bog, po
klicanji svojega svetega imena to daritev in po
nji pripravi nas sebi večni dar. Po Gospodu
našem Jezusu Kristusu, ki s taboj živi in kra¬
ljuje v edinosti sv. Duha.

451

Predglasje.

Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.

Gospod z vami — in tvojim duhom.

Serca kviško — imamo pri Gospodu.

Hvalo dajajmo Gospodu našemu Bogu. —
Vredno in prav je.

Res je vredno in prav, spodobno in ko¬
ristno, da ti vselej in povsod hvalo dajemo,
sveti Gospod, vsemogočni Oče, večni Bog! ki
si z edinorojenim Sinom svojim in sv. Duhom
en Bog, en Gospod, ne v enoti ene osebe,
ampak v Trojici enega bitja. Kar namreč po
tvojem razodenji o tvoji slavi verujemo, to
mislimo brez razločka o tvojem Sinu, to o sv.
Duhu. Da se v spoznanji pravega in večnega
božestva moli v osebah različnost, v bitju pa
enota in v veličastvu enakost: ktero hvalijo
angeli in nadangeli, tudi kerubi in serafi, ki ne
nehajo klicati vsak dan enoglasno rekoč:

Svet, svet, svet, Gospod Bog Sabaot!
Polna so nebesa in zemlja tvoje slave, čast
v višavah! Češen, ki pride v Gospodovem
imenu; čast v višavah!

Kanon ali tiha maša.

Tedaj te, premilostni Oče po Jezusu Kri¬
stusu, Sinu tvojem, ponižno prosimo, da sprej¬
meš in posvetiš te ponudbe, te darove, te
svete čiste daritve, zlasti ktere ti darujemo za

29 *

452

tvojo sveto katoliško cerkev, ktero blagovoli
vmiriti, varovati, zediniti in vladati po vsem
svetu; ob enim za tvojega služabnika našega
papeža I., našega škofa L, našega cesarja I.
in za vse pravoverne in spoznovalce katoliške
in apostoljske vere.

Spomni se, Gospod! svojih služabnikov in
služabnic I. I. in vseh nazočih, kterih vero
poznaš in vidiš pobožnost, za ktere ti daru¬
jemo ali kteri ti darujejo ta hvalni dar za se
in vse svoje, za odrešenje svojih duš, za upanje
svojega zveličanja in varnosti ter pošiljajo svoje
želje tebi živemu in pravemu Bogu.

Združeni in obhajajoči spomin sosebno
častite vselej Device Marije, matere našega
Boga in Gospoda Jezusa Kristusa, pa tudi tvo¬
jih zveličanih aposteljnov in mučencev: Petra
in Pavla, Andreja, Jakoba, Janeza, Toma, Ja¬
koba, Filipa, Jerneja, Matevža, Simona in Ta¬
deja ; Lina, Kleta, Klementa, Siksta, Kornelija,
Ciprijana, Lavrencija, Krizogona, Janeza in
Pavla, Kozma in Damijana in vseh tvojih svet¬
nikov, po kterih zasluženju in prošnjah daj, da
bomo obvarovani pri vsem v pomoči tvojega
zavetja.

Po istem Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Prosimo te tedaj, o Gospod, da potolažen
sprejmeš ta dar svojih hlapcev pa tudi vse
svoje družine, daj nam v svojem miru preži¬
veti naše dni, reši nas večnega pogubljenja in

453

daj nam štetim biti v cedi tvojih izvoljenih.
Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Prosimo, blagovoli o Bogu storiti, da bo
ta dar ves posvečen, sprejet, poterjen, resničen
in prijeten, da nam postane telo in kri tvojega
preljubega Sina, Gospoda našega Jezusa Kri¬
stusa, ki je predvečer svojega terpljenja vzel
kruh v svoje svete in častitljive roke, ter
vzdignil oči proti nebu k tebi, svojemu vse¬
mogočnemu Očetu, te zahvalil, ga posvetil, raz¬
lomil ter dal svojim učencem rekoč: Vzemite
in jejte vsi od tega:

Zakaj to je moje telo.

Ravno tako je vzel po večerji tudi ta pre¬
čudni kelih v svoje svete in častitljive roke,
tebe zopet zahvalil, ga posvetil ter dal svojini
učencem rekoč: Vzemite in pite vsi iz njega:

Zakaj ta j e kelih moje kervi nove
in večne zaveze, skrivnost vere,
ktera se bo za vas in za mnoge pre¬
lila v odpuščenje grehov.

Kolikorkrat bote to storili, storite v moj
spomin.

Po povzdigovanji.

Zavolj tega tedaj, Gospod, se spominjamo
mi tvoji hlapci pa tudi tvoje sveto ljudstvo
tako svetega terpljenja, od smer ti vstajenja in
veličastnega vnebohoda istega Kristusa, tvoj ega
Sina, Gospoda našega, in darujemo tvojemu pre-

454

čudnemu veličastvu od tvojih darov in dobrot
čisti dar, brezmadežni dar, sveti kruh večnega
življenja in kelih večnega zveličanja. — Bla¬
govoli pogledati na te darove s potolaženim in
milostnim obličjem in jih sprejeti, kakor si
sprejel darove svojega hlapca, pravičnega Abel-
na in daritev našega očaka Abrahama in sveto
in brezmadežno daritev, ktero ti je daroval
tvoj veliki duhoven Melkizedek. Ponižno te
prosimo, vsemogočni Bog, ukaži prinesti te
darove po rokah svojega sv. angela na svoj
visoki altar pred svoje božje veličastvo, da bomo
vsi, kar nas bo deležnih tega altarja in zav-
žilo presv. telo in kri tvojega Sina, napolnjeni
z vso nebeško dobroto in milostjo. Po istem
Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Spomni se tudi, Gospod! svojih služabnikov
in služabnic I. I., ki so šli pred nami z znam-
njem vere in spijo v miru. Tem, Gospod, in
vsem, ki v Kristusu počivajo, podeli, te prosimo,
kraj okrepčanja, luči in miru. Po istem Kri¬
stusu, Gospodu našem. Amen.

Tudi nam grešnikom, svojim služabnikom,
ki v tvoje veliko usmiljenje zaupamo, podeli
kaj deleža in družbe s svojimi svetimi aposteljni
in mučenci: z Janezom, Štefanom, Matijem,
Barnabom, Ignacijem, Aleksandrom, Marcelinom,
Petrom, Felicito, Perpetvo, Agato, Lucijo, Nežo
Cecilijo, Anastazijo in z vsemi svojimi svet¬
niki, v kterih družbo te prosimo nas vzemi ne
zavolj našega zasluženja, ampak zavolj svoje

455

prizanesljivosti. Po Kristusu, Gospodu našem,
po kterem vse te dobrote, Gospod, vselej stvar-
jaš, posvetuješ, oživljaš, blagoslavljaš in nam
deliš. Po njem in z njim in v njem je tebi
Bogu vsemogočnemn Očetu v edinosti sv. Duha
vsa čast in slava od vekomaj do vekomaj. Amen.

Molimo.  Z zveličavno zapovedjo opom¬
njeni in z božjim naukom podučeni si upamo
reči: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno

bodi tvoje ime; pridi k nam tvoje kraljestvo;
zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na
zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh;
odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpu¬
ščamo svojim dolžnikom; in ne pelji nas v
skušnjavo, temuč reši nas hudega. Amen.

Reši nas, prosimo, Gospod, vseh zlegov
preteklih, sedanjih in prihodnjih, in na prošnjo
blažene in slavne vselej Device in matere božje
Marije, svojih sv. aposteljnov Petra in Pavla
in Andreja in vseh svetnikov, daj milostljivo
mir v naših dnevih, da bomo s pomočjo tvoje
milosti podpirani vselej greha prosti in vse
zmote obvarovani. Po istem Gospodu našem
Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s taboj živi
in kraljuje v edinosti sv. Duha, Bog od veko¬
maj do vekomaj. Amen.

Mir Gospodov bodi vedno z vami — in
s tvojim duhom.

Ta zmes in posvečenje telesa in kervi
našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi nam
prejemnikom v večno zveličanje. Amen.

456

Proti obhajila.

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ,
usmili se nas! Jagnje božje, ki grehe sveta
odjemlješ, usmili se nas! Jagnje božje, ki
grehe sveta odjemlješ, daj nam mir!

Gospod Jezus Kristus, ki si rekel svojim
aposteljnom: mir vam zapustim, svoj mir vam
dam, ne oziraj se na moje grehe, ampak na
vero svoje cerkve, in daj ji po svoji volji mir
in edinost. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga,
ki si po Očetbvi volji s pomočjo sv. Duha svet
s svojo smertjo oživil; reši me s tem pre¬
svetim svojim telesom in kervjo vseh mojih
pregreh in vseh zlegov, in daj, da se vselej
tvojih zapovedi deržim in ne dopusti, da bi se
kdaj od tebe ločil, ki z istim Bogom Očetom
in s sv. Duhom živiš in kraljuješ, Bog od
vekomaj do vekomaj. Amen.

Gospod Jezus Kristus, vžitje tvojega te¬
lesa, ktero prejeti se jaz nevreden človek pre-
derznem, ne bodi mi v sodbo in pogubljenje,
temuč naj mi bo po tvoji dobroti bramba in
zdravje duše in telesa. Ki živiš in kraljuješ
z Bogom Očetom v edinosti sv. Duha, Bog od
vekomaj do vekomaj. Amen.

457

Obhajilo.

Kruh nebeški bom prejel in klical ime
Gospodovo.

Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo
streho, ampak reci le z besedo in ozdravljena
bo moja duša (trikrat se to govori).

Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa naj
ohrani mojo dušo v večno življenje. Amen.

Kaj bi povernil Gospodu za vse, kar mi
je dal? Kelih zveličanja bom vzel in klical
Gospodovo ime. Klical bom Gospoda in hvalil
ter bom varen pred svojimi sovražniki.)

Kri Gospoda našega Jezusa Kristusa naj
ohrani mojo dušo v večno življenje. Amen.

Kar smo z ustmi prejeli, Gospod, naj s
čistim sercem zavžijemo in časni dar nam bodi
v večno zdravilo.

Tvoje telo, Gospod, ktero sem zavžil, in
kri, ktero sem pil, naj se sklene z mojim
sercem in daj, da ne ostane madež pregrehe
v meni, ki ga so čiste in svete skrivnosti
okrepčale. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Po Obhajilu.

častimo Boga nebes in slavimo ga pred
vsemi živečimi, ker je storil z nami svoje
usmiljeni e.

Gospod z vami — in s tvojim duhom.

458

Molimo. Naj nam koristi v prid telesa
in duše, Gospod, naš Bog, vžitje tega zakra¬
menta; in češčenje večne sv. Trojice in iste
nerazdeljive enote. Po Gospodu našem Jezusu
Kristusu, Sinu tvojem, ki s taboj živi in kra¬
ljuje v edinosti sv. Duha, Bog od vekomaj do
vekomaj. Amen.

Gospod z vami — in s tvojim duhom.

Pojdite, maša je minula, Hvala Bogu!

Naj ti bo všeč, sv. Trojica, opravilo moje
službe in daj, da bo daritev, ktero sem jaz
nevreden vpričo tvojega veličastva opravil, tebi
prijetna, za me pa in za vse, za ktere sem jo
opravil, po tvoji milosti spravna. Po Kristusu,
Gospodu našem. Amen.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog: Oče in
Sin in sv. Duh. Amen.

Zadnji evangelij.

Gospod z vami — in s tvojim duhom.

Začetek evangelija po sv. Janezu (1.1—14.).

Čast tebi, Gospod.

V začetku je bila Beseda, in Beseda je
bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda. Ta je
bila v začetku pri Bogu. Vse je po nji stor¬
jeno, in brez nje ni nič storjenega, kar je
storjenega. V nji je bilo življenje, in življenje
je bilo luč ljudi. In luč v temi sveti in tema

459

je ni zapopadla. Bil je človek poslan od Boga,
kteremu je bilo ime Janez. Ta je prišel v
pričevanje, da je pričeval od luči, da bi vsi
verovali po njem. On ni bil luč, ampak da
bi pričeval od luči. Bila je prava luč, ktera
razsvetli vsakega človeka, kteri pride na svet.
Na svetu je bil, in svet ga ni spoznal. V
svojo lastino je prišel in njegovi ga niso spre¬
jeli. Kolikor pa jih ga je sprejelo, jim je dal
oblast božjim otrokom biti; njim, kteri veru¬
jejo v njegovo ime; kteri niso iz kervi, ne iz
volje mesa, ampak iz Boga rojeni. In Beseda
se je včlovečila  in med nami prebivala,
in smo vidili njeno čast, kakor čast Edinoro-
jenega od Očeta, polna gnade in resnice.

Hvala Bogu!

Sv. maša od terpljenja našega
Gospoda Jezusa Kristusa.

Vstopna molitev.

Ponižal je sam sebe Gospod Jezus Kri¬
stus do smerti, smerti pa na križu; zato ga
je tudi Bog povišal in mu dal ime, ktero je
čez vsa imena. (Filip. 2. 8—9.)

Gospodovo usmiljenje bom vekomaj pre¬
peval od roda do roda. (Ps. 88. 1.)

Čast bodi Očetu in Sinu i. t. d.

460

Ponižal je sam sebe Gospod J. Kr. (kot
perva verstica).

Glorija.

(Kadar se moli, kot na strani 445.)

Molimo.  Gospod Jezus Kristus, ki si pri¬
šel z nebes na zemljo iz naročja Očetovega in
si prelil svojo predrago kri v odpuščenje na¬
ših grehov; ponižno te prosimo, da bi v dan
sodbe na tvoji desnici slišati zaslužili: Pridite
blagodarjeni. Ki živiš in kraljuješ i. t. d.

Berilo po preroku Cahariji.

(12. 10—11; 13. 6—7.)

Tako govori Gospod: Izlil bom na Davi¬
dovo hišo in na Jeruzalemske prebivalce Duha
gnade in prošnja, in gledali bodo v mene, kte-
rega so prebodli, in močno bodo jokali po
njem, kakor po edinorojenem, in žalovali bodo
po njem, kakor se po navadi žaluje ob smerti
pervorojenega. Tisti dan bo veliko plakanje v
Jeruzalemu in se bo reklo: Kaj so tiste rane
na sredi tvojih rok? In poreče: S temi sem
bil ranjen v hiši tistih, ki so me ljubili. Meč,
vzdigni se nad mojega pastirja in nad moža,
kteri se mene derži, pravi Gospod vojskinih
trum; udari pastirja in ovce se bodo razkro¬
pile, govori vsemogočni Gospod. — Hvala
Bogu!

461

Moje serce pričakuje zasramovanja in reve;
pričakoval sem ga, da bi me miloval, pa ga
ni; in da bi me tolažil, pa ga ne najdem. In
dajejo mi žolča v jed, in v moji žeji me na¬
pajajo s kisom. (Ps. 68. 21.)

Bodi pozdravljen naš kralj; ti sam si se
naših zmot usmilil; Očetu pokoren si bil peljan
k križanju, kot krotko jagnje v mesnico.

(V sredi altarja kot stran 447.)

Evangelij.

Evangelij sv. Janeza. (19. 28—35.)

V tistem času ker je Jezus vedil, da je
vse dokončano, da se je dopolnilo pismo, je
rekel: Žejen sem! Stala je pa ondi posoda
polna kisa. Oni pa so gobo s kisom napojili
in na hisop nataknili, ter mu jo k ustom po¬
dali. Kadar je bil tedaj Jezus kisa vzel, je
rekel: Dopolnjeno je! tu je glavo nagnil in je
dušo iz sebe dal. Judje tedaj (ker je bil dan
pripravljanja), da bi ne ostala na križu trupla
v saboto (bil je namreč velik tisti sabotni dan),
so Pilata prosili, da bi se jim kosti sterle in
da bi se sneli. Vojaki so toraj prišli in so
pervemu sicer sterli kosti, in drugemu, kteri je
bil z njim križan. Ko so pa do Jezusa prišli,
so vidili, da je že mertev, in mu niso kosti
sterli; ampak eden vojakov je s sulico njegovo
stran odperl in zdajci je tekla kri in voda iz

462

nje. In kteri je vidil, je pričeval, in resnično
je njegovo pričevanje.

Hvala tebi, Kriste!

(Vera, kadar se moli, kot na strani 448.)

Darovanje.

Vzdignili so se zoper mene krivični možje;
brez usmiljenja so me hotli umoriti; mi niso
prizanesli pljuvati v moj obraz; s svojimi su¬
licami so me ranili in vse moje kosti so se
pretresle.

Tiha molitev.  Tebi Gospod prinesena
daritev naj nas na posredovanje terpljenja
tvojega edinorojenega Sina vedno oživlja in
varuje. Ki s taboj živi in kraljuje i. t. d.

Predglasje.

Res je vredno in prav, spodobno in ko¬
ristno, da ti vselej in povsod hvalo dajemo
sveti Gospod, vsemogočni Oče, večni Bog: Ki
si zveličanje človeškega rodu na lesu križa
ustanovil, da bi od ondot, od koder je smert
prišla, tudi življenje vstalo, in da bi zmago¬
valec z lesa tudi na lesu premagan bil. Po
Kristusu, Gospodu našem. Po kterem tvoje
veličastvo hvalijo angeli, molijo gospostva, se
tresejo oblasti; poveličujejo nebesa in nebeške
moči in blaženi serafi z združenim radovanjem.

463

S kterimi daj, prosimo, tudi naše glasove spre¬
jeti, ker s ponižnim spoznanjem kličemo:

Svet, svet, svet i. t. d.

Po obhajilo.

Moje roke in moje noge so prebodli; vse
moje kosti so razšteli. (Ps. 21. 17—18.)

Molimo.  Gospod Jezus Kristus, Sin ži¬
vega Boga, ki si ob 6. uri za zveličanje sveta
na lesu križa visel in svojo rešnjo kri v od-
puščenje naših grehov prelil: ponižno te pro¬
simo, daj, da bomo po naši smerti veseli šli v
sveti raj. Ki živiš in kraljuješ i. t. d.

Sveta maša v čast preblažene
Marije Device.

Vhod.  Bodi pozdravljena sveta mati, ti
si rodila kralja, ki vlada nebo in zemljo od
vekomaj do vekomaj. — Iz serca mi vre
dobra beseda, svojo pesem pojem kralju (psalm
44. 1.). Čast bodi Očetu i. t. d. Bodi po¬
zdravljena sv. mati (kot zgoraj).

Molimo.  Dodeli nam, prosimo te, Gospod
Bog, da dušno in telesno zdravje vživamo in
da bomo po mogočni priprošnji blažene Marije
vselej Device sedanje žalosti rešeni in večnega
veselja deležni. Po Gospodu našem i. t. d.

464

Berilo iz bnkev Sirahovih.

( 24 . 14  — 26 .)

Od začetka in pred veki sem stvarjena
in nikdar ne bom nehala in v svetem prebi¬
vališču sem pred njim služila. In tako sem v
Sionu uterjena in v svetem mestu ravno tako
počivam in v Jeruzalemu je moja oblast. In
vkoreninila sem se med častitim ljudstvom in
v mojem Bogu je njegov del in v družbi svet¬
nikov je moje stanovanje. — Hvala Bogu.

Češena in častitljiva si ti Devica Marija,
ki si devica ostala in postala mati Zveličar-
jeva, Devica, božja porodnica, ki ga ves svet
ne mora obseči, se je v tvoje serce zaperl in
včlovečil. Po rojstvu si ostala devica brezma¬
dežna; božja porodnica prosi za nas.

Evangelij sv. Luka.

( 11 . 27  — 28 .)

Tisti čas, ko je Jezus množicam govoril,
je povzdignila neka žena glas zmed množice
in mu je rekla: Blagor telesu, ktero je tebe
nosilo, in persim, ktere si sesal! On pa je
rekel: Veliko bolj blagor tistim, kteri božjo
besedo poslušajo in jo ohranijo.

Češena Marija, milosti polna, Gospod je
s taboj; blažena si ti med ženami in blažen
je sad tvojega telesa.

465

Tiha molitev. Po tvoji milosti, Gospod,
in priprošnji blažene Marije vselej Device naj
nam bo ta daritev v večni in sedanji blagor
in mir. Po Gospodu našem Jezusu Kristusu itd.

Predglasje.

Res je vredno in prav, spodobno in ko¬
ristno, da ti vselej in povsod hvalo dajemo
sveti Gospod, vsemogočni Oče, večni Bog, in
te v češčenji blažene Marije vselej Device hva¬
limo, slavimo in poveličujemo, ktera je tudi
tvojega edinorojenca z obsenčenjem sv. Duha
spočela in, ko ji je čast devištva ostala, svetu
rodila večno luč Jezusa Kristusa, Gospoda na¬
šega ; po kterem tvoje veličastvo hvalijo angeli,
molijo gospostva, se tresejo oblasti. Nebesa
in nebeške moči in blaženi serafi te slavijo z
združenim radovanjem. S kterimi daj, prosimo,
tudi naše glasove sprejeti, ker s ponižnim spo¬
znanjem kličemo:

Svet, svet, svet i. t. d.

Po obhajila.

Blaženo telo Marije Device, ktero je no¬
silo Sinu večnega Očeta.

Molimo.  Ker smo zavžili pomočke našega
zveličanja, daj, prosimo, da se vedno nahajamo
pod varstvom blažene Marije vselej Device, v
ktere češčenji smo tvojemu veličastvu te darove
prinesli. Po Gospodu našem Jezusu Kristusu itd.

Bazi. sv. m.

30

466

Sveta pokora.

Molitve pred sv. spovedjo.

1. Po zgledu sv. Petra.

f tebi, moj Gospod Jezus, se ponižno vra¬
čam, ko sem se z grehi od tebe tolikokrat
odstranil; kam hočem iti, ako ne k tebi ?
Ako me ti zaveržeš, kdo me sprejme ? ako me
ti pogubiš, kje dobim odpuščenje? Terdno sem
že poprej sklenil, tvoje zapovedi spolnovati in
se grehov ogibati; pa ah, nestanoviten sem;
po poželjivosti zapeljan sem se zopet pregrešil,
tebe zapustil; kaj mi je storiti ? kam se naj
obernem jaz revež, ako ne k tebi, v kterem
je rešenje, življenje in naše vstajenje? Ozri
se na me, moj Jezus, kot si se ozerl na Petra,
usmili se me! Da bi pričal po njegovem zgledu
s toliko solzami žalost svojega serca! V tvoje
usmiljenje, o Gospod, zaupam, ker je večje, kot
moja pregreha; vsaj ti vtegneš več odpustiti
kot jaz grešiti. Ne zaverzi me spred svojega
obličja. Reci moji duši: „ Jaz sem tvoja pomoč*.
(Ps. 34, 3.)

467

2. Po zgledu sv. Marije Magdalene.

Kdo bo dal moji glavi vode in mojim
očem studenec solz, da objokujem noč in dan
svoje grehe, s kterimi sem te, preljubi Jezus,
tolikokrat žalil! Z Magdaleno padem k tvojim
nogam, jih objemam in poljubujem, ter ponižno
usmiljenja prosim. Prizanesi, o Gospod, mojim
grehom; da bi jih s tako obilnimi solzami
opral, kot Magdalena! Mojo pomanjkljivost
nadomesti, o Jezus, s svojo presveto kervjo,
ktero si tako obilno prelil. Od tvojih nog se
ne odmaknem, dokler me ne blagosloviš in ne
slišim tolažljivih besed: „Tvoji grehi so ti od¬
puščeni". (Mat. 9, 2.)

3. Po zgledu zgubljenega sina.

Oče, grešil sem zoper nebesa in tebe;
nisem vreden se imenovati tvoj sin. Svoji
grešni poželjivosti sem se vdal in tebe pre-
zvestega Očeta zaničeval. Kopal sem si vod¬
njake zemeljskega veselja, luknjaste vodnjake,
ki vode ne derže, in zapustil sem tebe stude¬
nec žive vode. Iskal sem v stvareh veselja,
ki se le v tebi nahaja. Zares, brezbožnih nima
miru! Zatoraj se vračam k tebi, preljubljeni
Oče, ki ga usmiljenje je neskončno in dobrota
prevelika. Zopet kličem: Oče, grešil sem zoper
nebo in tebe; poverni meni, da-si nevrednemu

30*

468

svojemu sinu, obleko milosti, ktero sem s svo¬
jimi grehi zgubil; daj mi perstan svoje ljubezni,
ki ga sem z ljubeznijo stvari zapravil, da tako
oblečen sem vreden tvoje večerje in se s taboj
na veke skleniti. „Za me pa je dobro, da se
Boga deržim“. (Ps. 72, 28.)

4. Po zgledu Caheja.

Tožim sebe krivičnika tebi, o Gospod;
krivično sem delal ne samo zoper čast tvojega
veličastva, ampak tudi zoper ljubezen do bliž¬
njega, ki ga ljubiti si mi ukazal. Spoznam,
da sem mnogokrat tvojo zapoved hudo pre¬
lomil; polakomil sem se časnih reči v škodo
drugih; častiželjen sem druge zaničeval. Kaj
mi pomaga, ako ves svet pridobim, na duši pa
škodo terpim! kaj mi pomaga svetna slava,
ako se pa pogubim? kaj naj pričakujem od
neba, kaj od zemlje, ako tebe, o Bog, žalim?
Spoznam, da sem do zdaj krivično ravnal,
in bližnjemu, mnogotero škodo storil; pa od¬
pusti mi, ker spoznam svoje zadolženje; v za-
dostenje in spolnovanje tvoje volje sklenem,
da bom s tvojo pomočjo popravil vsem, kar
sem jim škodoval na časti in premoženji, ko¬
likor mogoče, in poverh bom milošnjo delil.
Odstrani od mene, kar sem dozdaj ljubil, kam¬
nito, terdo, nevošljivo serce, in daj mi človeško,
mehko serce, podobno tvoji dobrotljivosti, da
bom vreden prištet biti med tvoje izvoljene

469

sinove. „Ker ti si prišel zveličat, kar je zgub¬
ljeno (Mat. 18, 11.)

5. Po zgledu desnega razbojnika.

Pozno pridem k tebi, o križani Jezus! je
čas, da se s taboj spravim. Koliko mladih in
starih je smert pokosila, med tem ko sem jaz
grešil? Ali bi ne bil tudi jaz lahko umeri in
se na veke pogubil? Kaj te je, ljubi Jezus,
nagnilo, da si meni izmed mnogih prizanašal,
če ne tvoja neskončna milost! Ne zaverzi me
toraj zdaj; vsaj resničen spokornik ne pride
k tebi prepozno. V zadnjem trenutku si raz¬
bojniku s križa odpustil, kar je svoje dni za¬
grešil in si ga tisti dan v sveti raj sprejel.
Po tem prevelikem znamnju tvojega usmiljenja
in prizanesljivosti te ponižno prosim z razboj¬
nikom (o da bi imel enako žalost in ljubezen):
O Jezus Nazarenski, usmili se me in sprejmi,
dasi sem nevreden, v svojo milost. Spoznam, da
moji grehi so krivi tvojega grenkega terpljenja
in britke smerti na križi; obžalujem jih in
terdno sklenem, da s pomočjo tvoje gnade ne
bom več grešil. Usmili se me, o Jezus, usmili
se mene, „ki se usmiliš vseh zavoljo pokore".
(Modr. 11, 24.)

470

6. Po zgledu zgubljene ovčice.

Taval sem kot zgubljena ovčica, o dobri
pastir, o mili Jezus; išči svojega hlapca, in
pelji me na pot svojih zapoved. Ti si rekel
(Eceh. 34, 16): Jaz bom obiskal svoje ovce;
zgubljeno bom poiskal, izgnano nazaj pripeljal,
ranjeno obezal, slabo okrepčal. Ozri se na
rane mojih grehov, kterih je neštevilno, in
ozdravi me. Zadeni me, dasi nevrednega, na
svoje rame in pripelji me k čedi svojih zvolje-
nih; tam „bom Gospodovo usmiljenje vekomaj
prepeval". (Ps. 88, 2.)

7. Po zgledu napadenega popotnika.

Jaz revež! ki sem šel iz Jeruzalema v
Jeriho; ki sem kraj pravega miru zapustil in
hodil za goljufivimi sladkostmi sveta in mesa
ter padel v roke peklenskih razbojnikov, ki mi
so vzeli obleko nedolžnosti in dušo do smerti
ranili! Ozri se milostno na me, o ti usmiljeni
Samarijan! usmili se me, ki se valjam v kervi
svojih grehov. Ni ga, ki bi mi podal svojo
rešivno roko, le ti, o Jezus, vtegneš pomagati,
v tebe zaupam; ti si edini zdravnik moje duše,
vlij ji vina svoje ljubezni in olja svojega usmi¬
ljenja in pripelji jo v rano svoje svete strani.
„To je moje počivališče vekomaj in vekomaj,
tukaj bom stanoval, ker sem ga izvolil". (Ps.
131, 14.)

471

Molitev kralja Manasa.

Vsemogočni Gospod! kdo prenaša veli¬
častvo tvoje slave in togoto tvojega žuganja
zoper grešnike: pa tudi neizmerno je usmiljenje
tvoje obljube, ker ti si nar višji, dobrotljiv,
poterpežljiv in usmiljen. Ti, Gospod, si obljubil
po svojem usmiljenji odpuščenje tistim, ki te
so razžalili in si postavil pokoro v zveličanje,
ne pravičnim, ampak grešnikom: glej, mojih
grehov je kot peska v morji, moje hudobije so
se pomnožile, da se ne upam povzdigniti svo¬
jih oči proti nebesom. Zdaj pred te padem in
prosim milost. Grešil sem, o Gospod, spoznam
svoje pregrehe; kličem in prosim: odpusti mi,
ne pogubi me, vsaj si ti Bog spokornikov;
reši me, na veke te bom hvalil, ker nebeške
moči te hvalijo in tvoja slava je na veke. Amen.

Zdaj prašaj svojo vest, kaj si se pregrešil zoper
božje in cerkvene zapovedi; kako si zapopaden v 7 po¬
glavitnih grehih; v 6 grehih zoper sv. Duha; v 4
vnebovpijočih grehih; v 9 ptujih grehih; premisli, če si se
kaj pregrešil v delih zoper usmiljenje in zoper dolžnosti
svojega stanu. Potem moli naslednje molitve.

Molitev k Mariji, Materi Božji.

Pozdravljam te, kraljica nebes in zemlje;
tebe je Bog zvolil mater svojemu Sinu od ve-«
komaj. Po tebi je hotel Jezus Kristus rojen
biti in nebo z zemljo skleniti; ti si vrata mi¬
losti, ti zavetje proti viharjem; ti nar varniše
zavetje in pomoč grešnikov. V tebe zaupajoč

472

se k tebi zatečem, ne zaverzi me. Spoznam,
da sem mnogokrat in hudo tvojega Sina raz¬
žalil, pa zdaj obžalujem, da sem grešil; zdaj
njega, nar večjo dobroto, ljubim, in vpričo tebe
obljubim poboljšanje. Prosim te, pridobi mi
odpuščenje grehov in milost od Boga. Vsaj ti
oznanuješ ljudem tisto milost, ktero si sama
našla. O ljubeznjiva Gospa, moja tolažba, prosi
zame revnega grešnika, zdaj spokornika, prosi,
o prosi! Amen.

Obudenje upanja.

Gospod, hudo sem grešil, pa ne obupam;
ker kadar so se pomnožile pregrehe, prema¬
gala je milost. Kdor zavolj grehov obupa, taji
tvojo usmiljenost; kdor ne zaupa, greši. Ako
se tvoje smerti spominjam, me grehi ne strašijo.
Žeblji in sulica mi kličejo, da sem s taboj
spravljen, ako te ljubim. Longin mi je tvojo
stran odperl, jaz sem vstopil in mirno počivam.
Nar močneji nagib, tebe ljubiti, je tvoja smert,
s ktero me si odkupil; nagnil si glavo, da me
spokornika poljubiš; raztegnil si svoje roke,
da me objameš. V tvojem naročji želim ži¬
veti in umreti. Amen.

Kes.

Moj Bog in Gospod, da bi te jaz nad vse
ljubil iz vsega svojega serca, iz vse svoje duše

473

in iz vseh svojih moči! Da bi imel ljubezen
serafov in v nji ostal! Ti Gospod veš, da te
ljubim in še bolj ljubiti želim; raj stokrat
umerjeni, kot še grešim. O kako se kesam,
da sem tebe, nar večjo dobroto, žalil. Da bi
te vsaj nikoli več ne žalil, ker ti si vse hvale,
slave in ljubezni vreden; želim tvojo voljo
zvesto spoinovati. Amen.

Molitve po sv. spovedi.

1. Molitev.

Prosim te, o Gospod, naj ti bo všeč moja
spoved po zasluženji Marije vselej Device in
vseh tvojih svetnikov; in kar je bilo pomanj¬
kljivega v spoznanji in kesanji, naj nadorne-
stuje tvoje usmiljenje in prijaznost. Tako imi
me mojih grehov odvezanega tudi v nebesih.
Amen.

2. Zahvala po zgledu gobovega.

Vernem se k tebi, o premili Jezus, in se ti
zahvaljujem, ker si me očistil ostudnih gob mo¬
jih grehov. Naj se tvoje sveto ime hvali na
veke. Resnično, o Jezus, ti Odrešenik, niko¬
gar še tako hudobnega ne zametuješ; spreje¬
maš vse, ki se zares pokorijo, v svojo milost
in jih prištevaš svojim izvoljenim. Tvoje usmi¬
ljenje spoznam in se ga oklenem in se posve-

474

čujem popolno tvoji službi. Pomagaj, prosim
te, moji slabosti, da nikdar te meni skazane
dobrote ne pozabim, nikdar v prejšnje grehe
ne padem in se od tebe ločim. Moje serce in
mojo dušo tako terdno saboj skleni, da pore¬
čem s sv. Pavlom: „Kdo me bo ločil od lju¬
bezni Kristusove?“ (Rim. 8, 35.)

Molitve pred sv. Obhajilom.

1. Molitev.

O ljubeznjivi Jezus, k tvoji večerji bom
jaz spokornik pristopil, nimam dobrih del, pa
v tvojo milost in dobroto zaupam. Serce in
telo sem z mnogo grehi oskrunil, jezika in
nagnjenja nisem dosti varoval. O večno veli¬
častvo, k studencu tvojega usmiljenja se jaz
v stiski zatečem, k tebi hitim se ozdravit, pod
tvojo hrambo pribežim, in ki ga ne morem
prestajati Sodnika, ga želim Odrešenika. Tebi,
Gospod! kažem svoje rane, tebi odkrijem svojo
sramožljivost. Vidim in se bojim svojih mno¬
goterih grehov; pa zaupam v tvoje neizmerno
usmiljenje. Ozri se z milostnim očesom, o
Jezus, večni kralj, ti Bog-človek, ki si bil za-
volj človeka križan. Usliši me, ki v tebe upam,
usmili se me, ki sem poln nadlog in grehov,
ti, ki ga studenec milosti nikdar ne vsahne.
Pozdravljam te, zveličavna daritev, ki si bila
za me in ves človeški rod križana. Pozdrav-

475

ljam te, presveta Rešnja kri, ki si tekla iz ran
križanega Jezusa Kristusa in si oprala grehe
vsega sveta. Spomni se, Gospod, svoje stvari,
ktero si s svojo kervjo odkupil. Mi je žal,
da sem grešil; rad bi popravil, kar sem zagre¬
šil. Odvzemi, milostljivi Oče, od mene vse
pregrehe in krivice, da na duši in telesu oči¬
ščen te vredno prejmem, in daj, da zavžitje
tvojega telesa in kervi mi je v odpuščenje
grehov, v prenovljenje dobrih misel in v terdno
brambo pred sovražniki duše in telesa. Amen.

2. Molitev sv. Tomaža Akvinskega.

Vsemogočni, večni Bog! glej, pristopil bom
k mizi tvojega edinorojenega Sina. Bližam se
slab in bolan k dušnemu zdravniku, nečist k
studencu milosti, slep k luči večnega veselja,
ubog in reven k Gospodu nebes in zemlje.
Prosim toraj tvojo neskončno radodarnost, da
ozdraviš mojo bolezen, opereš ostudnost, obo¬
gatiš revščino, oblečeš golost, da tebe, Gospoda
angelov, kralja kraljev, prejmem s takim spo¬
štovanjem, ponižnostjo, kesom in pobožnostjo,
čistostjo in vero, sklepom in namenom, kot ko¬
risti v zveličanje moje duše. Daj mi, Gospod,
užiti ne samo zakramenta presv. telesa in kervi,
ampak tudi moč sv. zakramenta. O usmiljeni
Oče, daj mi telo svojega edinorojenega Sinu,
ki ga je vzel iz Marije Device, tako sprejeti,
da se z njim duhovno sklenem. Daj, da, ko

476

zdaj v življenji tvojega Sina skritega prejemam,
enkrat ga vekomaj od lica do lica gledam.
Amen.

Trije zdihljeji k Jezusu.

a)  Vžgi, o Jezus! z ognjem svoje ljubezni
moje serce, ki ti ga darujem, ugasni plamen
zemeljske ljubezni, da mi nič na svetu ne bo
ljubo, razun tebe. V ljubezni do tebe želim
živeti in umreti.

b)  Tvoj klic, o Jezus, je: Pridite k meni
vsi, ki se trudite in ste obloženi, in jaz vas
bom okrepčal. Z razpetimi rokami na križi
me pričakuješ. Glej, pridem, prosim te, o Je¬
zus, sprejmi me in naj bom vekomaj v lju¬
bezni s taboj sklenjen.

c) Mi ukazuješ, da pred te ne smem
priti prazen. Pa kaj ti bom dal, moj Jezus!
sprejmi darove svoje dobrotljivosti, zmožnosti
moje duše: spomin, pamet, voljo; posvečujem
'jih v tvojo službo. Naj se le tebe spominjam,
naj le tebe ljubim in v vsaki zadevi naj velja
tvoja volja, ne moja. Amen.

O dobrotljivi Jezus! po svoji milosti usmili
se me, ker pri tisti Rešnji kervi, ktero si za
nas grešnike prelil, te prosim, reši me, usmili
se me, odpusti mi; ne pogubi me, ki sem iz
nič stvarjen; naj me ne pogubi moja hudobija,
ki me je stvarila tvoja vsemogočnost; spoznaj,
kar je tvojega, in odpravi, kar je ptujega;
usmili se me, ko je še čas; če sem pogubljen,

477

ali te bom hvalil? Daj mi tiste čednosti, ki
me vrednega store tebe prejeti. Amen.

Moj Gospod! pravi Bog in človek; spoz¬
nam in verujem, da si v sv. Rešujem telesu
resnično pričujoč; ponižno te molim; o da bi
te premišljeval, spoznal, ljubil, hvalil in pove¬
ličeval, kakor te slave angeli z nar večjim ve¬
seljem v nebesih! Koliko sem ti dolžan, ker
iz ljubezni do mene si nebesa zapustil, na svet
prišel in se na križi daroval. V vedni spomin
svoje ljubezni si se mi v presv. Rešujem telesu
v jed zapustil. Kako ti naj toliko ljubezen
povernem! Amen.

Zdaj, o kralj veličastva Jezus Kristus, se
vsedem k tvoji mizi jaz reven in umazan, ki
bi te prejeti ne upal, ako bi me tvoja dobrota
ne podpirala. Ozri se na mojo revščino in po¬
trebnost, ktero odpraviti zamore le tvoja gnada,
in za to te prosim pri zavžitji presv. zakra¬
menta, ki mojo željo z dobrotami napolnuje.
Amen.

Po sv. Obhajilu.

1. Po sv. Tomažu Akvinskem.

Zahvaljujem se ti, sveti Gospod, vsemo¬
gočni Oče, večni Bog, ki si blagovolil nasititi
z mesom in kervjo Jezusa Kristusa mene ne¬
vrednega grešnika, svojega hlapca brez mojega
zasluženja iz čistega usmiljenja. Te prosim,

478

naj mi to sv. obhajilo ne bode v kazen, am¬
pak v odpuščenje; naj mi bo orožje vere in
škit dobre volje; naj iztrebi iz mene napčnosti
in odpravi poželjivost; naj pomnoži v meni
ljubezen in poterpežljivost, ponižnost in pokor¬
ščino; naj me brani napadov vidnih in nevid¬
nih sovražnikov; naj umiri v meni dušne in
telesne počutke, da se tebe terdno deržim
in srečno umerjem. Prosim te, pripelji me
slednjič k svoji večerji v nebesih, kjer si ti
svojim svetnikom prava luč, popolno nasitenje,
večno veselje, doveršena radost in dopolnjena
blagovitost. Amen.

2. Po sv. Bonaventuri.

Vtisni, sladki Jezus, v moje serce rano
svoje prijetne in zveličavne ljubezni, da moja
duša hrepeni in se topi po tvoji ljubezni, želi
umreti in biti pri tebi. Daj, da moja duša
hrepeni po tebi, kruhu angelskem, po okrep-
čanju svetih duš, po našem vsakdanjem nad-
natornem kruhu, ki ima vso sladkost in pri¬
jetnost in okusnost v sebi, ki ga gledati angeli
koperne; naj hrepeni in vživa moje serce tebe
in naj sem te vedno napolnjen; naj žejim po
tebi studencu življenja, modrosti, učenosti, večne
luči; po potoku radosti; po bogastvu hiše
božje; naj tebe iščem, najdem, k tebi pridem,
tebe premišljujem, o tebi govorim in vse de¬
lam v tvojo hvalo in slavo; naj ostanem sta-

479

noviten v tvoji službi, ker ti si moje upanje,
moje zanašanje, moje bogastvo, moja radost in
moje veselje, moj mir in pokoj; moja jed in
moje okrepčanje, moje pribežališče in moja po¬
moč. Naj se moje serce v tebi nepremakljivo
ukorenini. Amen.

3. Molitev.

Tvojo neizrekljivo milost, Gospod Jezus,
ponižno prosim, da zakrament presv. telesa in
kervi, kar sem jaz nevreden prejel, me očisti
hudobije, vterdi slabost, poterdi zoper nevar¬
nosti, sprosi odpuščenje, pridobi gnado, ozdrav¬
lja življenje, spominja me tvojega terpljenja,
naj bo okrepčalo zoper slabost in popotnica
mojega življenja. Ako hodim, naj me vodi;
ako se motim, naj me pelje; ako se vernem,
naj me sprejme; ako se opotekam, naj me
derži; ako padem, naj me vzdigne; in ako
sem stanoviten, naj me vpelje v večno slavo.
O visoki Bog, naj pričujočnost tvojega telesa
in kervi moje serce tako prevzame, da razun
tebe ne čuti nobene druge sladkosti, ne ljubi
nobene lepote, ne želi nobene tolažbe; ne išče
nobene časti in se nikogar ne boji. Amen.

Najdel sem, ki ga ljubi moja duša, ga
deržim in ne spustim. Tebe, moj Jezus, obje¬
mam in veselje svoje ljubezni hranim. Deržim
tebe zaklad svojega serca, v kterem imam vse.
Naj občuti moja duša tvojo nazočnost; naj po-

'480

kusi tvojo sladkost, da v tvoji ljubezni vjeta
razun tebe nič ne išče in ljubi. Ti si moj
kralj, ne pozabi moje revščine in stiske. Ti si
moj sodnik, prizanesi mi in usmili se me; ti si
moj zdravnik, ozdravi vse moje slabosti; ti si
ženin moje duše, zaroči se z manoj na veke;
ti si moj sodnik in branitelj, postavi me poleg
sebe; ti si se za me žertvoval, in jaz tebe
hvalim in poveličujem; ti si me odrešil, reši
me pogubljenja in zveličaj me; ti si moj
Bog in vse. Kaj imam v nebesih in kaj na
zemlji razun tebe? Ti si Bog mojega serca
in moj delež na veke. Tebi toraj, moj Jezus,
moj začetek in konec, moj Bog in Zveličar,
naj bo čast in hvala! Amen.

Litanije od presv. Serca Jezusovega.

Gospod, usmili se nas!
Kriste, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!
Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče nebeški, vsemogočni Bog,
Sin, vsega sveta rešnji Bog,

Sveti Duh, resnični Bog,

Sveta Trojica, sami Bog,

. Presveto serce Jezusovo,

Serce Jezusa, Sina živega Boga,

m

P

B

c o

p

481

Serce Jezusa, Sina prečiste Device,

Serce Jezusovo, dopadajenje nebeškega
Očeta,

Serce Jezusovo, tempelj sv. Duha,

Serce Jezusovo, večna ljubezen presvete
Trojice,

Serce Jezusovo, raj božjega veselja,

Serce Jezusovo, studenec nebeške slad¬
kosti,

Serce Jezusovo, sedež večne milosti,
Serce Jezusovo, morje usmiljenja,

Serce Jezusovo, zaklad vsega bogastva
božjega,

Serce Jezusovo, vir sv. ljubezni in sv. ke¬
sanja,

Serce Jezusovo, konec vsega usmiljenja
nebeškega Očeta,

Serce Jezusovo, visokost božje modrosti
in božjega znanja,

Serce Jezusovo, potok, ki razveseljuje
mesto božje,

Serce Jezusa, našega nebeškega kralja,
Serce Jezusa, našega dobrega pastirja,
Serce Jezusa, našega usmiljenega brata,
Serce Jezusa, našega preljubega učenika,
Serce Jezusa, nar ljubeznjivšega ženina
naših duš,

Serce Jezusovo, zgled krotkosti in poniž¬
nosti ,

Serce Jezusovo, studenec miru in sv. po¬
koja,

Kazi. sv! m.

31

usmili se nas!

Serce Jezusovo, nar bolj popolnoma podoba
našega življenja,

Serce Jezusovo, tolažba žalostnih,

Serce Jezusovo, pribežališče v skušnjavah
in nadlogah,

Serce Jezusovo, veselo prebivanje čistih
duš,

Serce Jezusovo, veselje vseh izvoljenih,

Serce Jezusovo, studenec vseh sv. misel
in želj,

Serce Jezusovo, luč popotnikov,

Serce Jezusovo, altar sprave,

Serce Jezusovo, ognjeni studenec božje
ljubezni,

Serce Jezusovo, hrepenenje in nar slajša
ljubezen vseh sv. duš,

Serce Jezusovo, zavolj nas na Oljski gori
žalostno in otožno do smerti,

Serce Jezusovo, oslabljeno od kervavega
potu,

Serce Jezusovo, na križu s sulico prebo¬
deno,

Serce Jezusovo, upanje umirajočih,

Serce Jezusovo, večno veselje vseh svet¬
nikov v nebesih,

Serce Jezusovo, krona vseh stvari božjih,

Bodi nam milostljivo; zanesi nam, o Serce Je¬
zusovo !

Bodi nam milostljivo; usliši nas, o Serce Jezu-

usmili se nas!

483

■

I

r

i Vsega greha,

Zanemarjanja presvetega navdajanja,

Vse nepobožnosti in mlačnosti,

Vse merzlote do tvoje božje ljubezni,
Vseh nečistih misel in želj,

Vse slepote in terdovratnosti serca,

Po svoji čudni krotkosti in ponižnosti,
Po svoji nar večji čistosti,

Po svojem usmiljenji in prizanesljivi mi¬
losti,

Po svojem skrivnem življenji,

Po svoji revščini in sveti pokorščini do
smerti na križi,

! Po svojem preljubeznjivem obnašanji med
ljudmi,

f Po svojem notranjem miru,

Po svoji usmiljeni ljubezni do nas greš¬
nikov,

S kervjo in vodo, ki si jo v naše oči¬
ščenje in posvečenje prelilo,

Mi grešniki,

Da svojo sveto in čisto ljubezen v naše
serce vliješ,

Da naša serca k posnemanju svojih čed¬
nost vlečeš,

Da nam pravo ponižnost, krotkost in no¬
tranji mir dodeliš,

Da vse misli in želje našega serca očistiš
in posvetiš,

Da nas in vse ljudi razsvetliš in k spoz¬
nanju svoje božje ljubezni pripelješ,

31 *

prosimo te, sliši nas! reši nas, o Serce Jezusovo!

484

Da nas v britkostih tega življenja milost¬
ljivo poživiš in poterdiš,

Da svojo sveto ljubezen v nas vedno po¬
množiš,

Da ob naši smertni uri naše duše v svo¬
jih svetih ranah skriješ,

Da nas v veličastvo svojih izvoljenih sprej¬
meš,

O presladko Serce Jezusovo,

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; zanesi
nam, o Serce Jezusovo!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; usliši
nas, o Serce Jezusovo!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; usmili
se nas, o Serce Jezusovo!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Oče naš, kteri si v nebesih . . Oeščena si
Marija . .

Pomagaj svojim služabnikom, o Gospod!

Ki si jih s svojo drago kervjo odrešil!

Gospod, usliši mojo molitev!

In moje vpitje naj k tebi pride!

Molimo.

Ozri se, prosimo, vsemogočni večni Bog,
na preljubeznjivo Serce svojega Sina, nad kte- -

485

rim imaš dopadajenje, ter odpusti nam zavoljo
tega preljubeznjivega Serca naše grehe, odverni
od nas zasluženo šibo, vlij v naša serca svojo
ljubezen, ohrani, vladaj in pripelji nas v večno
življenje. Amen.

Zdihljeji k Jezusovemu sercu.

O usmiljeni Jezus, usliši me!

Gnada tvojega Serca spreoberni me!
Svetloba tvojega Serca razsvetli me!
Žalost tvojega Serca omeči me!

Rana tvojega Serca prešini me!

Kri tvojega Serca spravi me!

Voda tvojega Serca očisti me!

Zasluženje tvojega Serca posveti me!
Križ tvojega Serca poterdi me!

Ternjeva krona tvojega Serca ozaljšaj me!
Usmiljenje tvojega Serca skrij me!

Duh tvojega Serca oživi me!

Ogenj tvojega Serca ogrej me!

Plamen tvojega Serca užgi me!

Ljubezen tvojega Serca vnemi me!

Vrednost tvojega Serca povzdigni me!

Lepota tvojega Serca spremeni me!
Veselje tvojega Serca zveličaj me!
Bogastvo tvojega Serca nasiti me!

V tvojem Sercu, o Jezus, živim in umerjem.
Svoje serce tvojemu dam, in ljubim te.
O sladko Serce! osreči me

Tukaj in tam vekomaj. Amen.

486

Darovanje samega sebe Jezusovemu presv.

Sercu in hrepenenje po njem.

O preljubeznjivi Jezus, nič nimam, kar bi
bilo tebi všeč, sam od sebe tudi ne morem
nič storiti, kar bi te veselilo. Imam pa serce,
ki si mi ga ti dal, da tebe ljubim. O Jezus,
vzemi to moje serce, in daj mi nazaj svoje
Serce in svojo ljubezen. Ne želim ne boga¬
stva, ne časti, ne posvetnega veselja, temuč le
po tvojem Sercu in po tvoji ljubezni hrepeni
moje serce. Vžgi v meni, o ljubeznjivi Jezus,
ta neugasljivi ogenj svoje ljubezni, da bom jaz
tvoj in ti moj.

O ženin moje duše, odpri mi vrata svo¬
jega Serca, vrata usmiljenja, ter nerazvezljivo
skleni moje serce s svojim Sercem, da prebi¬
vaš ti v meni in jaz v tebi; vsaj nobenega
grešnika ne izključiš, boš toraj tudi mene spre¬
jel. Vzemi toraj moje serce, da le tebe ljubi
in vse drugo zametuje; o da bi moje serce
le z nebeškimi rečmi opraviti imelo! zatoraj
raztergaj vezi, ki moje serce na svetne reči
vežejo, da ga časnim rečem odtegnem in
večnim posvečujem. Daj mi toraj svojo lju¬
bezen, vžgi jo v mojem sercu, da za tebe živim
in umerjem. Amen.

487

Litanije od Marijinega presvetega
Serca.

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče nebeški, vsemogočni Bog, usmili se nas!
Sin, vsega sveta rešnji Bog, usmili se nas!
Sv. Duh, resnični Bog, usmili se nas!

Sv. Trojica, sami Bog, usmili se nas!

Sveto Marijino Serce,

Serce Marijino, brez madeža spočeto,

Serce Marijino, gnade polno,

Serce Marijino, blaženo med vsemi serci,
Serce Marijino, za sercem Jezusovim nar
čistejše,

Serce Marijino, tempelj presv. Trojice,

Serce Marijino, sedež modrosti,

Serce Marijino, podoba pravice,

Serce Marijino, stol usmiljenja,

Serce Marijino, zapopadek vse svetosti,

Serce Marijino skrinja miru in sprave,

Serce Marijino, vrata nebeška,

Serce Marijino, častitljivo,

Serce Marijino, mogočno,

Serce Marijino, usmiljeno,

Serce Marijino, verno,

Serce Marijino, hvale vredno,

Serce Marijino, ljubeznjivo,

za nas Boga prosi!

488

Serce Marijino, krotko,

Serce Marijino, ponižno,

Serce Marijino, poterpežljivo,

Serce Marijino, za nas z bolečinami pre¬
bodeno,

Serce Marijino, luč zmotenih,

Serce Marijino, pribežališče grešnikov,

Serce Marijino, moč pravičnih,

Serce Marijino, tolažba žalostnih,

Serce Marijino, terdnost v skušnjavi,

Serce Marijino, upanje umirajočih,

Serce Marijino, pomoč v vseh naših nad¬
logah,

Serce Marijino, zastava obljub Jezusovih,
Serce Marijino, popolni žgavni dar božje
ljubezni,

Serce Marijino, veselje vseh sere,

Serce Marijino, s častjo v nebesih venčano,

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; zanesi
nam, o Jezus!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; usliši
nas, o Jezus!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; usmili
se nas, o Jezus!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče naš . . . Ceščenamarija,

Prosi za nas sveto Marijino serce!

Da bomo vredni te serčno ljubiti!

za nas Boga prosi!

489

Molimo.

O Bog, ki si Serce prečiste Device Ma¬
rije z iiar gorečnišo ljubeznijo vžgal, z vso
milostjo napolnil in z nar lepšimi čednostmi
ozaljšal, da je z nar večjim dopadajenjem v
njem prebival tvoj edinorojeni Sin, naš Gospod
Jezus Kristus, dodeli meni in vsem, kteri to
prelepo in prečisto Serce časte, da se tudi
naša serca od te ljubezni do tebe vžgo ter
zadobe nekoliko tistih obilnih gnad in lepih
čednost, s kterimi si obdaril Serce naše pre-
ljubeznjive Matere Marije, da brez čednost in
dobrih del pred tvoje obličje ne pridemo, te-
muč da bomo kot tvoji zvesti otroci v tvoje
kraljestvo sprejeti, kjer te bomo z Marijo,
tvojo presveto Materjo, in z vsemi svetniki
častili in hvalili vekomaj. Amen.

Serčni zdihljeji k Marijinemu Sercu.

Tvoje Serce, o Marija, odpri se!

Tvoja moč varuj me!

Tvoja ponižnost uči me!

Tvoja revščina obogati me!

Tvoja poterpežljivost prenašaj me!

Tvoja pokorščina podverzi me!

Tvoja nedolžnost posveti me!

Tvoja ljubezen vžgi me!

Tvoje usmiljenje obdaj me!

490

Tvoja ljubeznjivost zamakni me!
Tvoja lepota vnemi me!

Tvoja nagnjenja naj vodijo me!
Tvoje solze naj omečijo me!

Tvoje terpljenje presuni me!

Tvoje bolečine naj ranijo me!
Tvoje veselje zveličaj me!

O Devica Marija, usliši me!

V svoje presladko Serce skrij me!

V življenji in smerti varuj me!

Da čedalje bolj ljubim te!

Tukaj in tam vekomaj. Amen.

Vse v slavo in zalivalo presveti Trojici!

491

Litanije vseh svetnikov.

Gospod, usmili se nas!
Kriste, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!
Kriste, sliši nas!
Kriste, usliši nas!

za nas Boga prosi!

Bog Oče nebeški, usmili se nas!

Bog Sin, Odrešenik sveta, usmili se nas!

Bog sveti Duh, usmili se nas!

Sveta Trojica, en sam Bog, usmili se nas!

Sv. Marija,

Sv. Mati Božja,

Sv. devic Devica,

Sv. Mihael,

Sv. Gabriel,

Sv. Rafael,

Vsi sveti angeli in arhangeli, za nas Boga
prosite!

Vse svete verste zveličanih duhov, za nas Boga
prosite!

Sv. Janez kerstnik, 1 ^  ..

Sv. Jožef, / za nas Boga pr0Sl!

Vsi sveti očaki in preroki, za nas Boga pro¬
site!

Sv. Peter,

Sv. Pavel, „ ..

Sv. Andrej, za nas Boga pr0S1!

Sv. Jakop,

492

za nas Boga prosi!

Sv. Janez,

Sv. Tomaž,

Sv. Jakop,

Sv. Filip,

Sv. Jernej,

Sv. Matevž,

Sv. Simon,

Sv. Tadej,

Sv. Matija,

Sv. Barnaba,

Sv. Lukež,

Sv. Marka,

Vsi sveti aposteljni in evangelisti, za nas Boga
prosite!

Vsi sveti učenci Gospodovi, za nas Boga prosite!
Vsi sveti nedolžni otroci, za nas Boga prosite!
Sv. Štefan, .

Sv. Lavrenci, j za nas Boga prosi!

Sv. Vincenci, ’

Sveta Fabijan in Sebastijan,

Sveta Janez in Pavel,

Sveta Kozma in Damijan,

Sveta Gervazi in Protazi,

Vsi sveti marterniki, za nas Boga prosite!

Sv. Silvester,

Sv. Gregori,

Sv. Ambrož,

Sv. Avguštin,

Sv. Jeronim,

Sv. Martin,

Sv. Nikolaj,

za nas Boga
prosita!

za nas Boga prosi!

493

za nas Boga prosi!

za nas Boga prosi!

Vsi sveti škofje in spoznovavci, za nas Boga
prosite!

Vsi sveti učeniki, za nas Boga prosite!

Sv. Anton,

Sv. Benedikt,

Sv. Bernard,

Sv. Dominik,

Sv. Frančišek,

Vsi sveti mašniki in leviti, za nas Boga prosite!
Vsi sveti mnihi in pušavniki, za nas Boga prosite!
Sv. Marija Magdalena,

Sv. Agata,

Sv. Lucija,

Sv. Neža,

Sv. Cecilija,

Sv. Katarina,

Sv. Anastazija,

Vse svete device in vdove, za nas Boga prosite!
Vsi svetniki in svetnice Božje, za nas Boga
prosite!

Bodi nam milostljiv; zanesi nam,

Bodi nam milostljiv; usliši nas, o
Vsega hudega,

Vsega greha,

Svoje jeze,

Nagle in neprevidene smerti,

Skušnjav hudičevih,

Jeze, sovraštva in vse hude volje,

Duha nečistosti,

Treska in hudega vremena,

Šibe potresa,

o Gospod!
Gospod!

O

04

02

o

o

cš

C3

494

Kuge, lakote in vojske,

Večne smerti,

S skrivnostjo svojega svetega včlovečenja,
S svojim prihodom,

S svojim rojstvom,

S svojim kerstom in svetim postom,

S svojim križem in terpljenjem,

S svojo smertjo in svojim pokopom,

S svojim svetim vstajenjem,

S svojim čudovitnim vnebohodom,

S prihodom Tolažnika svetega Duha,

V dan sodbe,

Mi grešniki,

Da nam zanesi,

Da nam odpusti,

Da nas k pravi pokori pripelji,

Da svojo sveto cerkev vladaj in ohrani,
Da pastirja apostoljskega in vse cerkvene
stanove v svoji sveti veri ohrani,

Da sovražnike svete cerkve ponižaj,

Da našega cesarja obvaruj,

Da keršanskim kraljem in oblastnikom
mir in pravo enovoljnost daruj,

Da vsemu keršanskemu ljudstvu mir in
edinost dodeli,

Da nas vse v svoji sveti službi poterdi in
ohrani,

Da naše misli k nebeškim željam povzdigni,
Da vsem našim dobrotnikom večne dari dodeli,
Da duše naše in naših bratov, bližnjih
in dobrotnikov večnega pogubljenja reši,

prosimo te, sliši nas! reši nas, o Gospod!

495

o S

a ®

‘CQ Jfg

” GO

Da sad zemlji daj in ohrani,

Da vsem vernim dušam večni pokoj dodeli,

Da nas usliši,

Sin Božji,

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; zanesi
nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ j usliši
nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ ;  usmili
se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Oče naš.(tiho.)

M.  In nas ne vpelji v skušnjavo.

Lj.  Temuč reši nas hudega. Amen.

Molitve po litanijah

pri popoldanji službi Božji ob nedeljah in praz¬
nikih, ki niso Matere Božje.

Kadar je sv. rešnje telo izpostavljeno.

V.  Kruh z nebes si jim dodelil.

O. Ki ima vso sladkost v sebi.

Molimo.

O Bog! kteri si nam v prečudnem zakramentu
spomin svojega terpljenja zapustil, daj nam, te pro-

496

simo, svete skrivnosti tvojega telesa in tvoje kervi
tako častiti, da sad tvojega odrešenja vedno v sebi
čutimo. Kteri živiš in kraljuješ z Bogom Očetom
v edinosti svetega Duha Bog vekomaj. Amen.

Za odvernenje vseli nadlog in nevarnost.

Vsegamogočni, večni Bog! nebeški Oče! poglej
z očmi svoje neskončne milosti naše reve in nad¬
loge. Usmili se vseh vernih kristjanov, za ktere
se je tvoj edinorojeni Sin, naš Gospod in Zveličar
Jezus Kristus, voljno grešnikom v roke dal, in je
tudi svojo drago kri na lesu svetega križa prelil.
Po tem Gospodu Jezusu odverni, milostljivi Oče!
zaslužene šibe, sedanje in prihodnje nevarnosti,
punte, vojsko, kugo, lakoto, dragino, bolezni in
žalostne revne čase.

Vsegamogočni, večni Bog! usmili se svojega
služabnika našega papeža I., in vodi ga po potu
večnega življenja, da bo s tvojo pomočjo, kar je
tebi prijetno, želel in z vso močjo storil.

O Bog! pastir in vladar vseh vernikov, glej
milostljivo na svojega služabnika našega škofa I.,
ki si ga pastirja naši škofiji postavil; dodeli mu,
da tistim, čez ktere je postavljen, z besedo in z
djanjem k dobremu služi, in tako s čedo, ki mu
je izročena, večno življenje doseže.

Bog, varh vseh kraljestev, dodeli svojemu slu¬
žabniku našemu cesarju I., spoznati in častiti tvojo
moč, s ktero se sovražnik premaga, da bo, ker
je iz tvoje volje cesar postal, tudi v tvojem varstvu
vselej mogočen.

Razsvetli in poterdi v vsem dobrem duhovske
in deželske oblastnike in gosposke, da nas bodo
na vse to napeljevali, kar more k tvoji Božji
časti, k našemu zveličanju in k miru in sreči vsega
keršanstva pripomoči.

497

Prosimo tudi, kakor hočeš, da nam je prositi,
za svoje prijatle in neprijatle, za zdrave in bolne,
za vse žalostne in revne kristjane, za žive in mertve.

Vsegamogočni, večni Bog, ki gospoduješ čez
žive in mertve, in se usmiliš vseh, ktere iz vere in
dobrih del za svoje spoznaš, pohlevno te prosimo,
da vsi, za ktere smo se namenili moliti, kteri so
še pri življenji, ali pa so se že s sveta ločili, na
prošnjo vseh tvojih svetnikov od tvoje dobrote
odpušenje vseh svojih grehov dosežejo.

Dodeli nam, o Bog miru! pravo edinost v
veri brez vsega razdertja in ločitve. Preoberni naše
serca k pravi pokori in poboljšanju našega življenja.
Vžgi v nas ogenj svoje ljubezni. Daj nam goreče
želje po vsi pravičnosti, da ti bomo kakor tvoji
pokorni otroci v življenji in v smerti prijetni in
dopadljivi.

Tebi, o Gospod! bodi vedno priporočeno vse
naše djanje in nehanje, naše delo in opravilo, naše
življenje in naša smert. Daj nam tvojo milost tukaj
vživati, in tamkaj z vsemi izvoljenimi doseči, da te
bomo v večnim veselji in zveličanji hvalili in molili.
To nam dodeli, Gospod nebeški Oče! po Jezusu
Kristusu, svojem ljubem Sinu, Gospodu našem in
Odrešeniku, kteri s teboj živi in kraljuje v edinosti
svetega Duha Bog vekomaj. Amen.

V.  Božja pomoč ostani vselej pri nas.

O.  Amen.

Oče naš. Češena Marija (petkrat.)

Eazl. sv. m.

32

498

Lavretanske litanije.

\

usmili
se nas!

Ob praznikih Matere Božje in ob sabotah.

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Bog Oče nebeški,

Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog.

Sv. Marija,

Sv. Mati Božja,

Sv. devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti Božje,

Mati prečista,

Mati brez madeža,

Mati nedolžna,

Mati presveta,

Mati ljubeznjiva,

Mati prečudna,

Mati našega Stvarnika,

Mati našega Odrešenika,

Devica modra,

Devica častitljiva,

Devica hvale vredna,

Devica mogočna,

za nas

Boga prosi!

499

Devica usmiljena,

Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti Božje,

Začetek našega veselja,

Posoda duhovna,

Posoda časti vredna,

Posoda vse svetosti,

Skrivnostna roža,

Turn kralja Davida,

Turn slonokosteni,

Hiša zlata,

Skrinja mini in sprave,

Vrata nebeške,

Zgodnja danica,

Zdravje bolnikov,

Pribežališe grešnikov,

Tolažnica žalostnih,

Pomoč kristjanov,

Kraljica angelov,

Kraljica očakov,

Kraljica prerokov,

Kraljica aposteljnov,

Kraljica marternikov,

Kraljica spoznovavcev,

Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,

Kraljica brez madeža izvirnega
greha spočeta,

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; zanesi
nam, o Gospod!

za nas

Boga prosi!

32 *

500

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; usliši
nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; usmili
se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče naš i. t. d, Cešena Marija i. t. d.

RD @ Hi t v

1. K  presv. rešuj emu Telesu.

(Kadar je izpostavljeno.)

t - . Kruh z nebes si jim dodelil.

O. Kteri ima vso sladkost v sebi.

« I

:L/£ o 1 i isti o.

O Bog! kteri si nam v prečudnem zakramentu
spomin svojega terpljenja zapustil, daj nam, te pro¬
simo, svete skrivnosti tvojega telesa in tvoje kervi
tako častiti, da sad tvojega odrešenja vedno v sebi
čutimo. Kteri živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v
edinosti svetega Duha Bog vekomaj. Amen.

2. K sv. Devici, materi Mariji.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta Božja
porodnica! ne zaverzi naših prošenj v naših po¬
trebah, temuč reši nas vselej vseh nevarnost. O
častitljiva in blažena devica, naša gospa; naša sred-
nica; naša besednica; naša pomočnica! S svojim

Sinom nas spravi, svojemu Sinu nas priporoči, svo¬
jemu Sinu nas izroči.

Prosi za nas, sveta Božja porodnica!

O. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

o 1 i m. o.

Dodeli nam, svojim služabnikom, prosimo, Gospod
Bog! da vedno zdravje na duši in na telesu vži-
vamo; in da bomo po častitih prošnjah presvete
Marije vselej Device sedanje žalosti rešeni in več¬
nega veselja deležni.

Češena bodi, Kraljica, Mati milosti, življenje,
sladkost in upanje naše, bodi češena! K tebi vpi¬
jemo zapušeni Evini otroci, k tebi zdihujemo žalostni
in objokani v tej solzni dolini. Oh, oberni tedaj, naša
pomočnica! svoje milostljive oči v nas; in pokaži
nam po tem revnem življenji Jezusa, blaženi sad
tvojega telesa; o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka
Devica Marija!

f.  Prosi na nas, sveta Božja porodnica!

O. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

o 1 i m o.

Vsegamogočni, večni Bog! ki si dušo in telo
častite Device Matere Marije, da bi vredno prebi-
vališe tvojega Sina biti zaslužila, s pomočjo
svetega Duha pripravil, daj, da bomo, ki se
njenega spomina veselimo, po njenih milost¬
ljivih prošnjah prihodnjega zlega in večne smerti
rešeni.

502

3. K svetemu Jožefu.

Glejte, zvesti in modri hlapec, kterega je po¬
stavil Gospod čez svojo družino.

V. Prosi za nas, sveti Jožef!

O. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

o X izaa. o.

Naj nam, prosimo, Gospod! zasluženje ženina
tvoje presvete Matere Marije pomaga, da, kar naša
slabost ne premore, nam bode po njegovih prošnjah
dodeljeno.

4. Za vse potrebe.

Gospod! ponižno te prosimo, razveži po svoji
milosti naših grehov vezi, in ohrani po prošnjah
svoje izvoljene Matere, ljube Device Marije in vseh
svojih svetnikov nas svoje služabnike, naše dobrotnike
in naše pohištvo v vsi svetosti; očisti tudi vso
našo rodovino in naše prijatle od hudobe in grehov,
in napolni jih z lepimi čednostmi; dodeli nam mir
in zdravje, odverni od nas vidne in nevidne so¬
vražnike, in odženi vse hude želje; daj nam zdravo
vreme in dobro letino, skazi milost našim prijatlom
in neprijatlom, in obvaruj to duhovnijo z vsemi,
kteri v njej prebivajo, kuge, lakote, vojske, ognja,
potresa, povodnji, in dodeli milostljivo vsem vernim
kristjanom, živim in mertvim, v nebeškem kra¬
ljestvu večno življenje, mir in pokoj. Obvaruj
našega papeža I., našega škofa I., našega ce¬
sarja I„ in vso našo duhovsko in deželsko gosposko,
in vse keršansko ljudstvo vseh nadlog in vsega
zlega. In tvoj blagoslov pridi z nebes na nas,

503

in bodi vselej nad nami. Po Gospodu našem
Jezusu Kristusu, Sinu tvojem, kteri s teboj živi in
kraljuje v edinosti svetega Duha Bog vekomaj.
Amen.

V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.

O. Amen.

Oče naš i. t. d. češena si Marija i. t. d. (petkrat).

Sveti križev pot.

1. O moj Jezus in moj sodnik, za mene k
smerti obsojen, da bi moja sodba mi¬
lostna bila, — daj iz ljubezni do tebe
krive sodbe mirno poslušati, nikogar ne
soditi, enkrat pa milostljivo sojenim biti.

2. O Jezus, moj zgled! ki radovoljno križ
objameš, da bi ga za mene nesel, —
pomagaj mi, iz ljubezni do tebe svoj
križ voljno nositi, proti bližnjemu za¬
nesljiv, proti sebi oster biti, in po smerti
plačilo resničnih spokornikov zadobiti.

3. O Jezus, moja podpora! ki slab postaneš,
da pod križem padeš, meni moč v skuš¬
njavah pridobiti, — derži me, da ne
padem; daj mi usmiljenje do slabih bratov,
da jih vzdigujem; povzdiguj moje misli
k nebeškim željam in povzdigni enkrat
mojo dušo k nebeškim sladkostim.

4. O Jezus in Marija, moja zvesta sprem-
ljevavca! zavoljo žalosti, ktero sta občutila,
kadar sta se srečala, — me spremljajta

504

po vsih mojih potih, da steze v obljub¬
ljeno deželo ne zgrešim.

5. O prevbogi Jezus! ki pomoč Simonovo
hvaležno sprejmeš, — ne daj mi v vbo-
štvu godernjati, v bogastvu se prevzeti,
vbogih zaničevati in nebeškega bogastva
pozabiti.

6. O Jezus, ženin čistih duš! ki ti je dar
čiste Veronike toliko dopadljiv, — pod¬
piraj me, da vse nečiste želje v sebi
poterem, in tako vreden postanem, tvoje
lepo obličje v družbi čistih angeljev ve¬
komaj gledati.

7. O poterpežljivi Jezus! ki ne zapustiš
križa, dasi te ravno na tla meče, — daj,
da ne obupam zavolj premnogih grehov,
v ktere tolikrat padem, ampak da po-
terpežljivo pri tebi zdravila išem, dokler
vsem nevarnostim odidem.

8. O milostljivi Jezus! ki sam poln težav,
žalostne žene tolažiš, — potolaži mojo
dušo, kadar si svetovati ne ve, in pripelji
v presrečni kraj, v kterem solze več ne teko.

9. O Jezus, stanovitni vojšak, ki še križ
za me objemaš, ker ga nesti več ne
moreš, — daj se mi tako dolgo serčno
vojskovati, dokler vseh sovražnikov svo¬
jega zveličanja ne premagam.

10. O Jezus, ti zaničevan kralj, ki se sleči
in z žolčem pojiti pustiš, — naj mirno
poslušam, ako me bližnji z žolčem zani-

505

čevanja poji, in krotko prenašam, ako
oblačilo dobrega imena z mene terga, da
plačilo krotkih zadobim.

11. O Jezus, z britkostjo napolnjen! ker ti
vse ude grozovitno razpenjajo, in roke
in noge neusmiljeno na križ pribijajo, —
naj iz ljubezni do tebe vse težave umer-
jočega života voljno prenašam, da mi ga
boš sodni dan poveličal.

12. O Jezus, ti krotko jagnje božje! ki se
rado volj no v našo spravo v smert daš,
— naj sebi in svetu odumerjem, in le
tebi živim zdaj in vekomaj.

13. O Jezus, moje življenje, ki v naročji
Marije mertev ležiš, da bi jaz vekomaj
živel, — naj bom z Marijo rad pri tebi,
ne le v veselji, ampak tudi v težavah,
ker je to gotovo znamnje zvestega učenca.

14. O Jezus, moja hrana! ki iz ljubezni do
mene v grobu ležiš, v tabernakeljnu pre¬
bivaš in do prebivanja v mojem sercu
hrepeniš, — daj, da bo moja duša ne¬
beške hrane tvojega presvetega telesa in
kervi vedno lačna, daj, da bo to moja nar
slajša hrana, moja radost, moja popotnica, da
obilen sad prinesem za večn o ži vij enj e. Amen.

Opazka.  Ako se pred vsako molitev postavi:
»Molimo te, o Kristus! in te hva¬
limo, — ker si s svojim križem svet
odrešil"  in na koncu molitve moli en Oče-
naš in Cešena Marija in pridene: »Usmili
se nas, o Gospod, usmili se nas!  —
velja taka obhaja za križev pot.

506

Poduk o preganjanju,

po sv. Tereziji.

Kakor moja mesena natora preganjanje
občuti in težko prenaša, si vendar duša tako
malo iz njega stori, da ne urnem, kako more
oboje skup obstati. Se mi dozdeva, kakor
da bi bila moja duša o preganjanju in ter-
pljenju na kakem sedežu in bi vse to za
podnožje imela, če pomislim sodbo, ktera je
bila nekdaj nad našim Zveličarjem storjena,
spoznam, da je vse, kar bi se zoper mene
moglo reči, skoraj nič. Od kar sem se mo¬
litve terdno prejela, nisem čutila nobene ne-
volje nad svojimi preganjavci. če so me njih
krivice včasi še nekoliko motile, v nevoljo in
jezo me niso mogle več pripraviti. Le me¬
senega, grešnega človeka v nas se morejo naši
sovražniki lotiti in po zasluženji naj terpi,
da le naša duša nepoškodovana ostane. Kadar
se je duša popolno Bogu vdala, je več ne
gane ne dobro ne hudo, kar od nje govorijo.

Vsako preganjanje in terpljenje se duši
polajša, kadar se srečno čuti, da se terpljenja
Jezusovega vdeležuje. Ali se pravi križ ob¬
jemati, ako nar manjšega opravljanja prena¬
šati ne moremo; tudi takrat ne, ko moramo
spoznati, da je resnično? če tudi preganjanja
kot valovi bijejo, in včasi na videz naš Od¬
rešenik spi; zapoveduje le vendar viharju in
mu mnogokrat reče, ko nar huje divja, naglo
umolkniti. Gospod hoče, da ga kličemo, ker

507

njegova ljubezen vse poskuša nas poboljšati.
Vse hudo, kar so od mene govorili, mi je dalo
spoznati, da bi se bilo po vsi pravici še ve¬
liko več lahko reklo; zakaj če tudi tisto, kar
so rekli, ni bilo res, sem pa v toliko drugih
rečeh Boga razžalila, da so še prav priza¬
nesljivo z manoj ravnali. Ena krivična ob¬
tožba, če jo molče in voljno poterpimo, zda
več pri naših zopernikih, ko nar lepša opo-
minjevanja. Da si ravno bi bilo včasi pripu-
ščeno izgovarjati se, postavim, kadar bi se
sicer vtegnilo pohujšanje dajati, je vendar
treba modrosti in ponižnosti, da se razloči,
ali bi bilo to v resnici koristno, ali nas le
lastna ljubezen k temu žene. — Misel in
upanje, da smo od Boga odpuščenje vseh
grehov zadobili, nam polajša drugim odpustiti
in z razžaljivci spraviti se. če molitev duše
ne nakloni h krotkosti in prizanašljivosti, in
v nji ne obrodi terdnega sklepa odpustiti sle¬
herno preganjanje, je molitev brez cene, in
pobožnost takega človeka je videzna.

Molitev sv. Terezije

za gnado popolne čistosti.

O Jezus, naj čistejši ženin duš in za¬
četnik vse čistosti in nedolžnosti, dodeli mi
milost, da se sleherno meseno nagnjenje iz
mojih muzgov in udov prežene. In ker si mi
dal dušo tako plemenito in duhovito, da je
zmožna čistosti tvojih svetih v nebesih, dodeli

508

mi, da jih od te ure naprej posnemam in da
kot tvoja zvesta hči s pomočjo te čednosti
njim in Tebi podobna postanem. Ako bi se
pa v meni kaka poželjivost vnela, ki je tem
nebeškim čednostim nasprotna, raj me terpinči,
naj se nad manoj mašuje, naj me zavolj stor¬
jenih nerodnost nadleguje in mojo dušo kot
v razbeljeni peči čisti! Naj mi tudi v to
služi, da previdniše živim, sebi ne zaupam, v
vseh rečeh le tebi se zaupam in se te oklenem.
Tudi me naj spodbuja, da v svojih dobrih
željah in namenih popolne čistosti toliko go-
rečniši ostanem, kot v zaupanji na tvojo božjo
pomoč terdno sklenem, se vseh pomočkov
poslužiti, ki me v tej čednosti pospešujejo!
Amen.

Daritev svete maše aposteljnom in njih
naslednikom zročena.

Jezus je djal pri zadnji večerji svojim apo¬
steljnom: „To storite v moj spomin“.  S

temi besedami je hotel aposteljnom in nam reči:
Glejte, tako veliko ljubezen imam do vas. Zdaj
grem za vas v smert, da bi vi v večno smert ne
prišli. Pa za vse to drugega od vas nočem, kakor
da se me spominjate, kadar se boste znašli pri
daritvi, ktero vam zapustim. Spomnite se moje
ljubezni do vas in glejte, da mi ljubezen z lju¬
beznijo povračujete in mi zvesti ostanete. Kdo
izmed nas bi ne bil Jezusu s solznimi očmi obljubil,
ljubiti ga in sicer do zadnjega zdihljeja, ko bi mi
bili z aposteljni okoli njega sedeli, kadar je tako
milo od njih slovo jemal? Ljubimo ga toraj in

509

sicer nad vse! Kako bi mogli Jezusove smerti po¬
zabiti, po kteri nam je tolika sreča došla! Kako
bi mogli Jezusu ljubezen odreči, ki nas je tolikanj
ljubil, da je za nas umeri! Vender bi pa ne bilo
dovolj le takrat na Jezusa misliti, kadar smo pri
daritvi sv. maše, ali kadar k sv. Obhajilu pristopimo,
ali ako bi naša ljubezen do Jezusa le v nerodo¬
vitnih svetih občutljejih obstala; ampak še kaj več
je treba, ker sv. Pavel piše: „Kolikorkrat
bote jedli kruh, in kelih pili, botesmert
Gospodovo oznanovali, dokler  n e pride 11 .
Hoče reči: Ni zadosti le pri sv. maši ali zunaj
nje Jezusovo smert premišljevati, ampak treba Je¬
zusovega duha imeti, grehu odmreti, grešno pože-
ljenje krotiti, dobro delati in keršanske čednosti
si pridobiti, in sploh tako živeti, da ne bomo mi,
ampak da bo Kristus v nas živel, da se bo toraj
Jezusovo življenje v nas kazalo; da se bodo iz
našega djanja Jezusove čednosti: ponižnost, čistost,
zmernost, poterpežljivost in druge svetile; da se
bo vsak, ki vidi naše življenje, spomnil Jezusovega
življenja. To se pravi Gospodovo smert oznano-
vati. In k temu se zavežemo, kadar smo pri sv.
maši, še bolj, kadar sv. Obhajilo prejmemo. Vedno
toraj pomnimo besed sv. aposteljna Pavla: „Koli-
korkrat bote jedli kruh in kelih pili, bote smert
Gospodovo oznanovali, dokler ne pride", in ne po¬
zabimo, kaj se pravi Gospodovo smert oznanovati.

Duhovno obhajilo.

O moj Jezus! nad vse te ljubiti, čistost serca
ohraniti, tvojo sveto voljo dopolniti, to jaz hočem,
to jaz želim; zato ti svoje serce odprem, te lju-
beznjivo povabim in prosim: Pridi k meni, da boš
brez vsega odložka storil in dal, kar te prosim.
Amen.

510

Hvalna pesem sv. Ambroža.

Tebe Boga hvalimo, Gospoda te častimo.

Tebe večnega Očeta časti vsa zemlja.

Vsi angelji, nebesa in vse moči.

Kerubi, serafi tebi neprenehoma pojo:

Svet, svet, svet, Gospod, Bog vojsknjih trum.
Polna so nebesa in zemlja slave tvojega veličastva.
Tebe hvali častiti zbor aposteljnov.

Prerokov hvaljeno število.

Mučencev v belo oblečena truma.

Po vesoljnem svetu cerkev te časti.

Očeta nezmernega veličastva.

Prečastitega tvojega pravega edinega Sina.

Tudi svetega Duha poterdnika.

Ti Kriste, Kralj časti.

Ti večni Očetov Sin!

Ker si hotel zarad odrešenja se včlovečiti, se nisi
bal Device telesa.

Zmagal si zelo smerti in odperl vernikom nebeško
kraljestvo.

Na desnici božji sediš v časti Boga Očeta.

Da imaš sodit priti, verujemo.

Prosimo te tedaj, pridi na pomoč svojim služab¬
nikom, ktere si z drago kervijo odrešil.

Daj nam v časti štetim biti med tvojimi svetniki.
Zveličaj, Gospod, svoje ljudstvo, in blagoslovi svojo
dedšino.

Vladaj jih in povišuj na veke.

Slednji dan te častimo.

In hvalimo tvoje ime od veka do veka.

Daj nas, Gospod, današnji dan milostljivo brez
greha ohraniti.

Usmili se nas, o Gospodi ker zaupamo v te.

V te, Gospod! upam, ne bom osramoten na veke.
Amen.

ZESZeuzeilo.

Stran

Predgovor.

1. poglavje. O bistvu sv. maše. 1

2. „ O preimenitnosti sv. maše ....  17

3. „ O skrivnosti sv. maše.34

4. „ Pri sv. maši ponavlja Kristus svoje

včlovečenje.74

5. „ Pri sv. maši ponovi Kristus svoje rojstvo 84

6. „ Pri sv. maši ponavlja Kristus svoje

življenje.100

7. ,. Pri sv. maši ponavlja Kristus svojo

molitev.110

8. „ Pri sv. maši se ponavlja terpljenje Kri¬

stusovo .120

9. „ Pri sv. maši se ponavlja smert Kri¬

stusova .137

10. „  Pri sv. maši Kristus zopet preliva svojo

kri.  . 147

11. „  Sv. maša je naj imenitniša žgavna

daritev.170

12. „ Sv. maša je naj višja hvalna daritev . 178

13. „  Sv. maša je naj večja zahvalna daritev 190

14. „ Sv. maša je naj krepkejša prosivna

daritev.198

15. „ Sv. maša je naj močnejša spravna da¬

ritev .210

16. „ Sv. maša je najpopolniša zadostovalna

daritev.236

17. „  Sv. maša je najimenitnejše delo sv. Duha 249

18. „ Sv. maša je veselje Matere Božje . . 259

19. „ Sv. maša je za verne največji dobiček 275

20. „ Sv. maša povikša milost in nebeško slavo 285

21. „  Sv. maša je upanje umirajočih . . . 301

22. „  Sv. maša je največja tolažba umerlim 313

23. „ O molitvah mašnikovih za pričujoče pri

sv. maši.324

24. poglavje. Vdeleževanje sv. maše ne zaderžuje dela

marveč ga pospešuje.340

25. „ Način sv. mašo darovati.354

26. „ Mnogo sv. mašam se priporočevati je

koristno.. 368

27. „ Vsak dan k sv. maši iti je posebno

koristno.  377

28. „  Opomin k pobožnosti pri sv. maši . . 395

29. „  Kaka pobožnost je med povzdigovanjem

primerna.409

30. „  Kako spoštljivo moramo biti pri sv.

maši in kako zelo se pregrešijo, ki
so brez spoštovanja pričujoči . . . 429

Pristavek.

Jutranja molitev.440

Večerna molitev.441

Sveta maša (navadna).443

Sv. maša od terpljenja našega Gospoda Jezusa Kri¬
stusa .459

Sveta maša v čast preblažene Marije Device . . . 463

Sveta pokora. Molitev pred sv. spovedjo ....  466

Molitev kralja Manasa.471

Molitev k Mariji Materi Božji.471

Molitve po spovedi.. 473

Molitve pred sv. Obhajilom.474

Po sv. Obhajilu.477

Litanije od presvetega Serca Jezusovega ....  480

Litanije od Marijinega presvetega Serca ....  487

Litanije vseh svetnikov .491

' Lavretanske litanije.498

Sveti križev pot.503

Poduk o preganjanju, po sv. Tereziji.506

Molitev sv. Terezije za gnado popolne čistosti . . 507

Daritev sv. maše aposteljnom in njih naslednikom zročena 508

Duhovno obhajilo.509

Hvalna pesem sv. Ambroža.510

Natisnil R. Milic .v Ljubljani.


:







i