BOŽIČNA PESEM LETA TISOČ DEVET STO IN SEDEMNAJSTEGA
Miroslav   Krleža
>F jaslicah revnih dete lezi.. .€
Zima je žalostna, kidt so pač zime v tem našem meglenem mestu
v zavetju modre, dolbre gore
in ob iej sreibrno peneči se vodi, ki nevidno stoletja zre.
Zinui je žalostna in na 'božično drevesce dež prši
in klavir zveni in večer je tih in žolt.
Smrekovina diši in jaz diham njem vonj
in poslušam ljudi iz paipirja, ki v mahu
poid ismirekco svoj ipasitiorale pojo.
Nelbeški angeli s flori lete nad pastirji neulkimi
in deklico s sadjem in deoo in tremi zaoDaiorci: tremi modrijani.
Vsi stoje v krogu oib golem detetu v jaslih.
Zlata zvezda na smreki dišeči iprasne
in pastirji pojo v zboru svečane pesmi, tihe, polglasaie,
in božično luč pijO' iiz živordečih lamJpijolno^',
nad vsem — nad smreko, nad hišo, nad mestom, nad zemljo, ki se kolje,
pojo zbori himno' »Ijuidem dobre volje.«
Reče zamorec prvi, modrec iz Jultrove dežele:
O Galdlejec!
Trideset ognjenih let
bo tvoja misel  v krvd in znoju svoj hram strašno bridko tesala.
V t\"oji duši bo z zvezdami modra tišina plesala,
o Galilejec celih trideset let.
Tiho poje zamoTec drugi, modrec iz Jutrove dežele:
Zidal svetišča boš in nanje
visoke kuipole.
Neurje besno pa, ki stre
toliko deibel in lesov,
ho polkončalo krošnjo tvojih idealov,
razignalo tvoje bele sanje.
983
Ti svetec čudni, doibri ti tesar,
otožni Galilejec, stare te vihar!
Jaz čujem: gre poišaist, ki vse oblike uničuje,
ogenj požre tvoj hram, pepel zasuje.
Zamorec itretji pa smehlja se in poje:
Dva 'tisoč ognjenih elips
znova obsije tio temno kroglo
in visitali bodo tesarjii, hiperborejsiki barbari.
in zidali kupolei iz mramora blestečega.
Cujem kikirikainje :pete]ina rdečega
in poizdravljam zvezdo repat:ioo' nad močvarami hiperiborejskimi
in pojem pesem svetega svitanja.
Prevedel   Matej   Bor
984