Wq<-e4*+ 1 \ MMwl\ valovi. Roman, spisal $VAN lll/RGENJEV, f** Tiskala in založila ,,Narodna tiskarna“. 1876 . Pomladanski valovi Eona.an, spisal f VAN f||uRGENJEV, poslovenil dr. Maks Samec. /. 1 . .. . . f ~j t ' V Ljubljani. Tiskala in založila »Narodna tiskarna". 1876 . »Leta vesela, »Srečne dni, „So kot valovi, — „Hitro jih nj.“ Iz stare romance, 'Qb dveh po polu noči se je vrnil v svoj kabinet. Strežaja, ko mu je prižgal svečo, pošlje iz sobe, vrže se na naslonjačo in zakrije lice z obema rokama. Tacega truda, dušnega in telesnega še nij nikdar občutil. Celi večer je bil skupaj s prijetnimi ženskami in izobraženimi možmi; nekatere izmej dam so bile krasne in skoraj vsi možje so se odlikovali po svojem umu in in svojih talentih — on sam je besedoval jako vspešno in celo sijajno ... in pri vsem tem se ga nij še nikdar posilil takšen gnjus do življenja, tak „taedium vitae", o katerem uže stari Rimljani govorijo, nikdar ga še nij kaj s tako nepremagljivo silo obvladalo in ga dušilo. 1 * 4 Da bi bil nekoliko mlajši, bil bi od tesnobe,, dolzega časa, razdraženja zajokal: jedka, žgoča grenkoba, kakor grenkoba pelina jo napolnje¬ vala njegovo dušo. Nekaj neobranljivo hladnega in teškega ga je od vseh stranij obstopilo, kakor jesen¬ ska, temna noč; — in on nij vedel, kako bi ubežal tej temoti, tej grenkobi. Na spanje še misliti nij bilo; to je vedel, da zaspati ne more. Začel je razmišljevati mudno, počasi in zlobno. Razmišljeval je o nečimurnosti, nepotreb¬ nosti, o malovrednosti vsega človeškega. Vse starosti so šle mimo njegovega duševnega po¬ gleda — (on sam je nedavno dovršil 52. leto) — in nobena nij našla milosti pred njim. Povsod in zmirom to večno prelivanje iz pustega v prazno, to butanje vode, ta na pol vestna, na pol zavedna omama samega sebe, — zakaj bi se dete ne utolažilo, zakaj joka — in tam zopet, kako hitro pade sneg na glavo in pri¬ hiti starost — in z njo neprenehoma rastoči* 5 vse razjedajoči in glodajoči strali pred smrtjo .... in buli v peklo! To bi še bilo dobro, da bi se tako izigralo življenje! — Kaj to, pred koncem pridejo kakor rja na železo slabosti in trpljenja . . . Kot z burnimi valovi pokrito, kakor to pesniki popisujejo, se mu pred¬ stavlja morje življenja: ne; — njemu samemu se je zdelo to morje gladko, mirno in jasno do temnega dna; on sam sedi v majhnem majavem čolnu — in zdaj na ta grozni temni dan vidijo se grozna čudišča: vse pozemeljske nadloge, bolezni, muke, brezumnost, revščina slepota ... On gleda: in zdaj se vzdiguje grozno čudovišče iz pomorskega mraka, vidi se jasneje inzmirom bolj zoprno-razgovetno .. . Še jedna minuta — in on prevrže čoln živ¬ ljenja! Zdaj se čudišče zopet izgubljeva, stem- neva, spušča se na dno — in leži tam morda plesom se gibaje ... Ali določen dan pride in ž njim se bode čoln prevrnil. Zdaj vzdigne glavo, skoči iz naslonjače, gre dvakrat po sobi, sede k pisalnej mizi, potegne jeden predalček za drugim, začne pre- 6 metavati svoja pisma, iskati mej starimi, naj več ženskimi listi. Zakaj da je to delal, sam nij vedel, on nij ničesar iskal, hotel je le s kakoršnimkoli poslom odpraviti misli, katere so ga tako mučile. Odpre nekoliko pisem, ka¬ kor so mu ravno v roke prišla — (v jednem izmej njih je šopček suhih cvetlic, prevezanih z obledelo nitko) — skomucne s plečami, pogleda v peč, vrže pismo na stran; name¬ raval je brez dvombe sežgati vso to nepotrebno stvar. Brzo je vtikal roke zdaj v ta, zdaj zopet v drug predalček; zdaj odpre na široko svoje oči,, potegne iz predalčka počasi malo osmovogljato košarico starega kroja, ter pri- zdigne polagoma njen pokrov. V košarici, pod dvojnato skladjo ožoltelega, volnenega papirja je našel mali granatni križec. Nekoliko trenotkov je zdvombo v svojej duši ogledoval križec — kar na jedenkrat molklo zakrikne ... To nij bila ne žalost in ne ra¬ dost, kar so izraževale črte njegovega lica. Jednak izraz se pokaže pri človeku, ki se nepričakovano sreča z družim človekom, ka- 7 terega je uže davno izgubil iz vida, katerega je nekdaj nežno ljubil in ki se je zdaj ne¬ pričakovan vzdignil pred njegovim pogledom, res on — in ves izpremenjen v letih. On vstane, vrne se k peči, sede zopet v naslonjačo — in zopet zakrije lice z rokami . . . „Zakaj denes? in ravno denes?“ mu je brodilo po mislih — in spomnil se je na mnogo, uže davno proteklega. Potreba je, da naj popred imenujemo njegovo ime, domovino in rodbino. Imenovali so ga Sanin, Dimitrij Pavlovič. Premišljeval pa je to-le: I. Bilo je le 1840. Sanin je dokončal 22. leto in je bil v Frankobrodu na potu nazaj iz Ita¬ lije v Busijo. On je bil iz nižjega stanu, ali neodvisen in brez rodbine. Po smrti od¬ daljenega očeta mu je ostalo nekoliko tisoč rubljev in odločil se je porabiti jih izven meje svoje domovine pred nastopom službe, pred ko ši naloži cesarsko breme, brez kate¬ rega mu osigurano bivanje nij misliti bilo. 8 Sanin je točno izpolnil svojo namero in je vse tako spretno razporedil, da je imel na dan svojega prihoda v Frankobrod še ravno toliko denarja, kolikor ga je trebalo, da se pride v Petrograd. Leta 1840 je še bilo malo želez¬ nic in turisti so se le vozili v poštnih kočijah. Sanin je vzel prostor v priložnem privozu; pošta je imela še le ob jednajstih zvečer otiti. Časa mu je ostalo še dosti. K sreči je bilo vreme jako lepo — in Sanin, ko je odobe- doval v znamenitej tadašnjej gostilnici „pri belem labudu," odpravi se po mestu pogle¬ dat. 'Šel je gledat Danekerjevo Ariadno, ki se mu je dopala le malo, obiskal je dom Goe¬ thejev, od katerega del je čital samo Wer- therja in še tega v francoskem prevodu. Na to se gre sprehajat po bregu Majna, poska¬ kuje, kakor se spodobi pravemu popotniku. Ob šestih zvečer pride ves truden in s pra¬ šnimi nogami v jedno izmej neznatnih ulic Frankobroda. Na to ulico nij mogel dolgo potem poza¬ biti. Na jednej izmej malo hiš te ulice je 9 bilo videti kazalo : „Italjanska konditorija. Gi- ovanni Roselli, “ katero je vabilo k sebi mimo gredoče. Sani n je šel noter, da bi izpil kupico limonade. V prvej sobi, kjer je stalo za šta- cunsko mizo na policah barvane omare, ki je na kako apoteko spominjala, nekoliko buteljij z zlatimi napisi in tudi nekaj steklenih shram- bic s sladkorjem, s šokoladnimi gibaničicami in ledenci x ) — v tej sobi nij bilo žive duše; le siv maček je žumiril in brundal na pletenem stolu poleg okna. — Velik šum se je slišal iz sosednje sobe. Sanin postoji — pozvoni s zvoncem ki je visel za durmi in zakliče: „ali nij nikogar tukaj?“ V tem trenotku se odpro dveri iz so¬ sednje sobe — in Sanin se je nejevoljno začudil. II. V konditorijo pribeži s temnimi kodri, ki so bili po golih plečih razsipam, in pred se izpetimi golimi rokami skokoma dekle kacih devetnajst let. Ko zagleda Sanina, skoči k ‘) Zuckerkand. 10 njemu, prime ga za roko ter ga vleče za so- boj govoreče s ihtečim glasom: „hitro, hitra hitite semkaj!" Ne kakor, da bi se ne hotel podvreči, ampak zavoljo prevelikega začu¬ denja nij šel Sanin precej za dekletom — in kakor da bi se bil uprl na mestu: v celem svojem življenji še nij videl jednake lepote. Ona se obrne k njemu — in s takim obupom v glasu, v pogledu, v dviženji stisnene roke, katero je krčevito k bledemu licu povzdignila,, reče: „pojdite vendar, pojdite!" in on je sto¬ pil precej za njo skozi odprte duri. V sobi, v katero je Sanin zbežal z de¬ kletom, ležal je na staromodnem divanu iz konjske žime ves bel — bel s žoltim odlivom kakor vosek ali star marmor, majhen deček kacih 14 let, dekletu jako podoben, očividno njen brat. Njegove oči so bile zaprte, senca od črnih gostih las je padala negorn na ka¬ kor okamenelo čelo, nepremakljive tenke obrvi izpod posinjelih ustnic so se videli stisneni zobje. Deček nij dihal; — jedna roka mu je padla na stran, drugo je bil odet instegnen; tesen ovratnik je stiskal njegov vrat. 11 Dekle se vrže jokaje k njemu. „Umrl je, umrl je! vsklikue ona; ravno zdaj je še tukaj sedel in govoril z menoj — in tako naglo je padel in umrl . . . Moj bog! nij no¬ bene pomoči? Mareri tudi nij! Parita leone, Pantaleone, kje je doktor?" pristavila je liitro po italijanski: — „ali nijsi šel po doktorja?“ — „Gospodičina, jaz nijsern šel, poslal sem Luizo, zasliši se hripav glas za durmi in v sobo prišepa na krivih nogah mali starček v modrem fraku s črnimi gumbicami, visokim belim ovratnikom, v nankinastih, krat¬ kih pantalonih in modrih volnenih nogovicah. Njegovo majhno ličice se je popolnoma skri¬ vajo pod celo gramado sivih las. Povsod so mu stali navpik po konci in zopet pa¬ dali v razčupanih kiticah in delali starčka^ podobnega čopastej kokoši in to tem bolj, ker je bil pod njihovo temnosivo maso komaj za¬ paziti poostren nosiček mej okroglima žoltima očesoma. — „ Linica je naglo tekla, jaz je pa nij- sem mogel dohajati, pravi starček po italjan- 12 ski, vzdigovaje poredoma svoje podagrave noge, obute z visocimi čreviji — in prinesel sem soboj to-le vodo.“ S svojimi suhimi prsti je stikal dolg ste- kleničin vrat. — „Emil je uže mrtev! vsklikne deklina in razprostre roki prote Saninu — o gospod! — Ali vi ne morete pomagati! “ — Treba mu bode krvi spustiti — to je udar, pravi starček, ki je nosil ime Pan- taleone. II. Akoravno nij imel Sanim najmanjšega pojma o medicini, vendar je vedel za gotovo, da štirinajstletnega dečka ne zadene udar. — „To je omedlevica, a ne udar," sprego¬ vori on obnivši se k Panteleonu. „Imate ka¬ tero krtačo?" Starček vzdigne lice. — „Kaj?“ — „Krtačo, krtačo," ponavlja Sanim po nemški in po francoski. — „Krtačo,“ pristavi on ter pokaže z rokama, kako se čisti obleka. Starček ga je razumel. 13 — „A, krtače! spazzette! Da bi krtače ne bilo pri hiši! “ — „Dajte jih sem; slecimo telovnik in. začnimo ga drgniti/' — „ Dobro . . . Benone! Ne bi bilo dobro tudi vode djati na glavo?" — „Ne . . . pozneje; stopite precej po krtačo." Pantaleone postavi sklenico na stran, gre hitro ven in se kmalu zopet povrne z dvema krtačema, jedno za glavo, drugo za obleko. Kodrast pudelj ga je spremljal in prisiljeno mahljal z repom, radovedno ogledovaje starčka, deklino in Sanina — kakor da bi hotel ve¬ deti, kaj pomenja ves ta šunder. Sanin je brzo slekel telovnik z ležečega dečka, raztegnil kolar, zasukal rokave njegove srajce — in vzemši v roke krtačo začel z vso silo drgniti po prsih in rokah. Tudi Pantaleon je drgnil z drugo krtačo po dečkovih hlačah in črevljih. Deklina pa se je vrgla na tla poleg divana, prijela z obema rokama za glavo, ter nepremakljivo zrla v lice svo¬ jemu bratu. 14 Sanin je marljivo drgnil, mej drganjem pa ogledoval po njej. Moj bog? Kakšna kra¬ sota je bila ona! III. Njen nos je bil precej velik, lep, upognen; njeno lice skladno, barva kot slonova kost ali mlečni jantar, volneni lesk njenih las kakor pri Allorijevej Juditi v palači „Pitti“ — po¬ sebno oči, temno-modre, krasne, sijajne — po¬ sebno zdaj, ko je njihov blesk žalost in gorje omračilo! Sanin se je nejevoljno spominjal na divni kraj, od koder se je vračal . . . Da, celo v Italiji nij videl nič jednacega? Dekle je dihalo redko in nemirno, videlo se jej je, da je pričakovala vsak trenotek, da začne di¬ hati tudi brat. Sanin nij jenjal drgniti dečka; on nij gledal samo po dekletu, tudi originalni starček, figura Pantaleona, ga je zanimala. Starček je uže onemogel in sopihal. Pri vsakem udaru s krtačo je bližej skočil in jokavo zahrknil, ogromni šopki las, zmočeni od potu, so težki 15 guljali zdaj na jedno, zdaj na drugo stran, kakor korenine od vode izpodmite rastline. „Izzujte mu vsaj črevlje“ — mu je hotel reči Sanin . . . Pudelj izburjen nenavadnostjo vsega, kar se je godilo, se je spel na zadnje noge in začel lajati. — „ Tastaglia — canaglia!“ je zasikal nad njim starec. Ta trenotek se je devino obličje spreme¬ nilo. Njene obrvi so se vzdignile, oči so po¬ stale večje in zasijale radosti. Sanin se ozre ... Po lici mladega člo¬ veka je nastopila rudečina, trepavnice so zami¬ gale, nosnice so se zmrzile. On potegne sapo skozi stisnene zobe, vzdihne . . . — „Emil!“ vsklikne deva. . . „Emilo mio! “ Počasi so se odprle velike črne oči, gle¬ dale so še topo, ali uže so se zasmijale; to smehljanje se je polagoma spustilo tudi na bleda ustna. Potem je vzdignil dole visečo roko in jo mahoma položil sebi na prsi. — „Emil!“ ponovi deva in vstane. Izraz njenega lica je bil tako silen in jarek, da se 16 jej je vidilo, da morajo zdaj zdaj privreti solze ali izkipeti srčno smijanje. — „Emil! Kaj je tu? Emil," zasliši se za durmi — in v sobo stopi brzim korakom snažno oblečena dama, s srebrnosivimi lasmi in rujavkastim licem. Gospod precejšnje sta¬ rosti je stopal za njo; za njenimi plečami pa se je pokazala glava služabkinje. — Deva jima steče nasproti. — „On je rešen, mama, on je živ!" vsklikne deva, ter prisrčno objame vstopivšo damo. — „Kaj je tu?" ponovi ona. „Ko sem šla proti domu, zagledam gospoda doktorja in Luizo ..." Deva začne razkladati, kaj se je zgodilo; potem stopi k bolnemu, ki je vedno bolj in bolj k sebi prihajal — in vsem se je bralo veselja smehljanje na obrazu. — „ Vi ste ga, kakor vidim, drgnili s krtačami, se obrne doktor k Saninu in Pante- leonu — „prav dobro ste učinili. . 17 „Jako dobra misel je to . . . zdaj hočemo videti, kaj bode še na dalje treba storiti." On ga potiplje za žilo. — „Hm! pokažite jezik !“ Dama se marljivo k bolniku skloni; on se še veselejše zasmehlja, obrne v njo oči... in zaradi. Sanin se spomni, da je zdaj postal ne¬ potreben, ter gre v konditorsko sobo. Še nij prijel za kljuko uličnih vrat, ko se deva zo¬ pet pred njim prikaže in ga ustavi. — „Vi uže greste," začne ona in mu lju- beznjivo v lice pogleda. „Jaz vas ne zadržu¬ jem, ali vi morate brezpogojno priti denes zvečer k nam, mi smo vam neskončno obve¬ zani — vi ste rešili brata — mi se vam ho¬ čemo zahvaliti — mama tako hoče. Povedati nam morate, kdo ste, in se znami veseliti." — „Jaz se odpeljem denes v Berolin," reče Sanin. — „Lehko še odložite in počakate, reče deva živo. „Pridite k nam črez jedno uro na čokolado. Obljubite? Jaz moram zopet k njemu." 2 18 „ Pridete?" Kaj je bilo storiti Saninu. — „ Pridem," bil je odgovor. Lepotica mu naglo poda roko, steče na¬ zaj v sobo — on pa je stal na ulici. IV. Ko se je pol ure pozneje Sanin vrnil v konditorijo „Roselli,“ so ga sprejeli kakor sina. Emil je sedel na ravno tistem divanu, na katerem so imeli ž njim opraviti. Doktor mu je zapisal zdravila ter zapovedal, „da mo¬ rajo naj večjo pozornost obračati na njegove občutke," ker je jako nervoznega tempera¬ menta in naklonen k boleznim srčnim. Deček je bil uže popred podvržen omedlevicam ali dosle še nij bil noben napad tako dolgotrajen in silen. Doktor je objavil, da zdaj nij no¬ bene nevarnosti več. Deček je bil oblečen, kakor je rekonvalescentom prilično, v prostorno ponočno suknjo; mati mu je zamotala okolo vratu visokomodro volneno rutico, njegov po¬ gled je bil vesel, skoraj prazničen in tudi vse 19 okolo njega je bilo praznično. Pred divanom na okroglej mizi pokritej čistim prtnikom se je vzdigoval z dišečo čokolado napoluen, s čaškami in karafinami s sirupom obstavljen, velik porcelanast kavanik. Šest tenkih vo¬ ščenih sveč je gorelo na dveh starih srebrnih svečnikih. Na jednej strani divana je pre¬ lepo kreslo (naslonjača) razkrivalo svoje mehko objetje — in v to kreslo so posadili Sa- nina. Vso prebivalstvo konditorije, s katerim se je denes seznanil, bilo je zbrano, ne iz- vzemši pudlja Tartaglije in mačka; vse se je videlo neskončno srečno; pudelj je ki¬ hal same radosti, maček je hodil in zopet žmuril. Sanina so prosili, da jim razjasni, od kod da je, katerega rodu, in kako mu je ime. Ko je on rekel, da je Rus, ste se dami jako začudili in vzdihnili in ob jednem rekli, da go¬ vori odlično nemški in da, če hoče raji po¬ govarjati se francosko, more posluževati se tudi tega jezika, ker ga oni dve dobro ra¬ zumeti in ga rabiti. Sanin je nemudoma r 20 porabil ta predlog. „ Sanin! Sanin!“ Dame si nijso nikedar mogli misliti, da se ruske ime tako lehko izgovori. Tudi ime: „Dimi¬ trij “ se jima je dopalo. Starša dama pristavi še, da je slišala v svojej mladosti prekrasno opero: „Demetrio e Polibio“ in da je ,.Dimi¬ trij u mnogo boljše kakor „Demetrio“. Na tak način je Sanin besedoval celo uro.. Od svoje strani so mu razložili dami vse po¬ drobnosti svojega življenja. Največ je govo¬ rila mati, dama sivih las. Od nje je Sanin zvedel, da jej je ime Leonora Roselli, da je ostala vdova po smrti svojega moža, Ivana Batista Roselli, ki se je pred 25 leti naselil kot konditor v Frankobrodu, da je bil prav dober človek, če tudi hude jeze in ošaben in. pri tem še republikanec. Pri teh besedah pokaže gospa Roselli na njegov portret, ki je bil slikan z oljnatimi barvami in ki je nad divanom visel. Reči pa moram, da slikar — „tudi republikanec 11 kar je nekako z vzdihom pristavila gospa Roselli, — nij popolnem vlo- vil njegove podobe — ker na portretu je po~ 21 Ikojni podoben mračnemu in surovemu bri- gantu iz rodu Rinaldo Rinaldini! Gospa Ro- selli sama je bila rojena v starinskem in kras¬ nem mestu Padovi. Ali od dolzega bivanja v Nemčiji se je uže popolnem ponemčila. Potem še pristavi, žalostno z glavo pomajaje, da je ta le njena bči in ta sin (ona pokaže na vsacega posebej s prstom); hčer imenujemo Emo, sina pa Emila; da sta oba prav dobra in poslušna otroka, posebno Emil ... („Ali jaz nijsem poslušna?" oglasi se hči — „Oh ti si republikanka," odvrne mati), da opravila •sicer ne gredo tako dobro, kakor tačas, ko je še mož živel, ki je bil, kar se konditorije .zadene velik mojster ... in velik izvedenec pristavi s temnim obrazom Pantaleone, ali ipak stoji vse tako, da lehko živimo. Ema je poslušala mater, zdaj se nasmeh¬ nila, zdaj vzdihnila, zdaj je od strani pogledo¬ vala in jej grozila s prstom, zdaj ozirala se po Saninu. Na konec vstane, poljubi mater na čelo in jo objame. Tudi Pantaleone je bil predstavljen Saninu; on je bil poprej operni 22 pevec za baritonove partije, pa je zdavnaj po¬ pustil ta posel in je v Rosellijevi rodbini živel kot prijatelj. Akoravno je bival uže dolgo na Nemškem, se je nemščine le po vrhu na¬ učil in je znal samo zmerjati v njej, pri čemer je prav nemilosrčne obraze delal. „Ferre- flukte spicepubio!“ je imenoval vsacega, skoro vsacega Nemca. Italijanski pa je govoril iz¬ vrstno lepo — kajti rojen je bil v Sinigaliji,- kjer se sliši Jingua toscana in bocca romana". Emil je bil veselega obraza in se je popol¬ nem prepustil prijetnim občutkom kakor člo¬ vek, ki je ravno zbežal nevarnosti in se malo okreval. Plašljivo se je kazal hvaležnega Sa- ninu, po tem pa tem bolj se pečal s sirupom in konfekti. Sanin je moral izpiti dve večr. čaši izvrstne čokolade in snesti precejšnje šte¬ vilo biškotov: komaj je bil použil jednega,. uže mu je Ema ponudila druzega — odreči jej nij bilo mogoče. On se je čutil kakor doma; čas je pa tekel z neverjetno hitrostjo. Mnogo je moral pripovedovati — o Rusiji v obče, o ruskem podnebji, o ruskem društvu,. 23 ruskem kmetu in posebno o kozakih; o vojski 1. 1820, o Petru Velikem, o Kremlu, o ruskih pesnih in plesih. Obe dami ste imeli jako slab pojem o oddaljenih deželah in njenih pre¬ bivalcih; gospa Roselli, ali kako so jej navadno rekali, gospa Lenora, ga je skoraj v začudenje pripravila s pitanjem: ali je res še zdaj zna¬ meniti, v prejšnjem stoletji postavljeni ledeni dom v Petrogradu, o katerem je bila nedavno čitala kuriozen sestavek v knjigi njenega ranj- cega moža: Belezze delle arti? — Za odgovor na Saninovo vprašanje: „ali res mislite, da nemarno v Rusiji poletja?!" reče gospa Lenora, da si je Rusijo dosehmal vedno le tako pred¬ stavljala: večni sneg, vse vojak, vse hodi v kožuhih — ali prebivalstvo nenavadno gosto¬ ljubno in vsi kmetji jako poslušni! Sanin si je prizadeval, njej in hčeri bolj resnična in točna poročila podati. Ko je govor prišel na rusko muziko, poprosili so ga precej, naj za¬ poje katero rusko arijo in mu pokazali majhen fortepijano, ki je stal v sobi in je imel na mesto črnih bele in namesto belih črne tipalnice. 24 On se ne izgovarja in brez daljših okolnosti zapoje s tenkim nosnim tenorom sprva: „Sa- rafan" — potem: „Po ulici mostovnej “. Dami ste pohvalili njegov glas in muziko, še bolj pa so bile osupneni o mehkosti in lepoglasji ruskega jezika in zahtevali prestavo teksta — ali uže besede „Sarafan“, še menj pa „Po ulici mostovnej" nijse mogle vdahniti slušatelj- cema visokega pojema o ruski poeziji. Potem je deklamoval in zatem zapel Puškinovo: „Jaz pomnim čudni trenutek," kterej pesni je mu¬ ziko složil Glinka. To je dami vsplamtilo. Gospa Lenora je odkrila v ruščini čudno slič¬ nost z italijanščino. „Mgnovenje“ — „o vieni* — „so mnoj“ — „siam noi“ — itd. Celo imena Puškin (ona je izgovarjala Pussekin) in Glinka so se jej glasila sorodno. Tudi Sanin jih zdaj poprosi, da bi kaj zapeli: one se nijsti bra¬ nili. Gospa Lenora se vsede k glasoviru in z Emo skupaj zapojeti nekoliko duetov in „stor- ruello “. Mati je imela precej lep alt, glas hčerin je bil sicer slab ali prijeten. 25 VI. Ne o glasu Eminem — o njej sami se je radoval Sanin. Kadar je ona vzdignila oči, se mu je zdelo, da nij tacih nebes, ko bi se pred tacim pogledom ne odprle. Celo starček Pantaleone, ki je s plečami slonel ob dverih in vtikel brado in usta v široki ovratnik, je poslušal pazljivo s pogledom znatelja — celo on se je radoval prekrasne deve in se jej čudil — akoravno bi se bil moral uže davno nanjo navaditi. Ko ste s hčerjo končale duet, pristavi gospa Lenora, da ima Emil od¬ ličen glas — da je pa ravno zdaj stopil v starost, ko se glas spremeni — (in zares je govoril z neprestano se lomečim basom) in da iz tega vzroka ne sme peti; a da bi Pantale¬ one zamogel v čast gosta zapeti katero staro. Pantaleone je precej napravil čmeren obraz, nahmuril se, ščetinil si lase in rekel, da je uže zdavno vse to opustil in da je tudi ou pripadal tisti veliki epohi, ko so živeli veliki, klasični pevci — ne sme se jednačiti s zdaj- šnimi piskalci! Kaj bo zdajšna pevska šola! 26 Njemu, Pantaleonu Zippatoli, prinesli so nek¬ daj v Modeni v gledišči nekoliko belih golobov; nek rusk knez Tarburski, s katerim je bil večkrat skupaj v društvih, ga je neprestano pozival v Rusijo, obetal mu gore zlata, gore! ... Ah on nij hotel zapustiti Italije, zemlje Dantejeve. Pozneje so prišle — nesrečne razmere, on nij bil zadosti pazljiv . . . Tukaj o djenje starček, vzdihne dvakrat globoko, vtopi se v misli — in spregovori iznova o klasične) epohi petja, o znamenitem tenoru Garsijevem, do katerega je imel častljivo, neomejeno spo¬ štovanje. „To je bil človek!“ vsklikne on. Nikedar se nij ponižal do tega, da bi bil pel, kakor današnji tenoristi, falsetnim glasom; vse iz prs, iz prs, voce di petto, si! Starček je krepko stisnil svoje majhne in suhe kosti. In kakšen igralec! „ Vulkan, si- gnore mio, vulkan, un vesuvio"! Imel sem jedenkrat čast in srečo peti ž njim opero deli illustrissimo maestro Rosini — O telo! Gar- sija je bil Otelo — jaz Jago — in ko je on izpel. . .“ 27 Zdaj vzame Pantaleone pozituro in za¬ poje s tresočim in hripavim, pa vendar še ne¬ koliko patetičnim glasom: L’i .. . ra daver... so daver . . . so il fato Jo piu no ... no ... no .. . non temero ! »Gledišče se je treslo, signori miei! Tudi jaz nijsem zaostal in nijsem za njim:" L’i.. . ra daver ... so dave .. . il fato Teme piu non dovio! — „In zopet on — kakor blisk, kakor tiger:" Morro! . .. ma vendicato . .. Starček je bil še začel to in ono partijo, — pri vsakej desetej noti je obtičal, zaka- Sljal, mahnil z roko in naposled zamrmral: — „Čemu me mučite?" Ema skoči nemudoma s stola, ploska močno z rokama s krikom: bravo! . . . bravo! preteče k ubogemu Jagu in ga z obema rokama ljubeznjivo po plečih potreplje. Emil se je pri tem veselo smijal. Bet age sans pitie (njegova starost je milo- vanja vredna) — mladost ne pozna žalosti — je rekel uže Lafontaine. 28 Sanin je skušal potolažiti starega pevca in govoril ž njim po italjanski o „paese