Na drevesni meji v Repovem kotu pod Zeleniškimi špicami. V ozadju 
Kurja dolina s predgorjem Kamniških planin ( Mokrica, Jermanov turen, 
Koren itd.) llih.ba Pa,~I kuua,er 
Prirodni park v Kamniških planinah 
• 
Slovenci imamo lep priroclni park v Zajezerski dolini v območju 
Triglava. Vendar si dovoljujem trditi, da ga množica gornikov, ki hiti 
po tej dolini od koče do koče, prav malo pozna in še mno~o manj 
spoštuje. Premnogo jih je, ki se po počitku pri zajezerski koci vzpno 
v strmine in trgajo predvsem planike, tako <la so kljub splošni zaščiti 
in posebni zaščiti v parku samem z mogih pobočij čisto izginile. Tako 
pa se godi tudi drugim lepim cveticam, ki jih doseže gornikova roka, 
in oh zajezerskem potu le še izumirajoči viharniki ter mogočne, rm·ke 
gore v glavnem predstavljajo nedotaknjeno naravo parka. Skrite krnice 
in nekatera pobočja so manj obiskana in nedotaknjena. Varstvo tega 
velikega prirodnega parka je bilo od vsega početka premalo oraanizi­
rano, gornikom pa spoštovanje do tamošnje narave premalo gYoboko 
vcepljeno. Za veliko množico planincev leži ta park tudi nekoliko 
od rok. 
. Prirodni park ima dva enako vredna pomena: prvič naj varuje 
pred 1.mičenjem prirndo samo, da ostane v prvo~em stanju in se po 
svoji volji naprej razvija. Ob njej naj se ucimo spoznavati lepoto in 
189 

njene zakone. A drugič naj nedotaknjena priroda služi clovcku tudi 
kot vzgojiteljica in plačnica za njcgo,· trud, v času. ko po delu išče 
oddiha v nepokvarjeni nara,i. Torej morn biti prirodni park primerno 
dostopen, gorniki pa na vse, kar je v njem velikega in lepe«a, praYo­
Č'asno opozorjeni ter z vsemi danimi sredsh·i poučeni, kako naj se 
obnašajo tam. da ne k,·arijo. kar je ustrnrila priroda. 
Tak park pogrešamo v osrcju SloYenije in sedaj, ko je ,·sa zemlja 
ljudska. ga lahko tmli ustrnrimo sebi v korist in narodu v ponos. Kje 
naj bi bil tak pri rodni park? Se ob času. ko so ,·sako leto mei;;cea 
septembra razni tuji gospodje lo,ili po gorah in ko so nas za , sakim 
oglom legitimirali kraljevski žandarji, sem si želel. da bi bil vsaj del • 
Kamniških planin res popolnoma s,·oboclen. nnjcn gospoclarici :'.\aravi, 
da naj v njem snuje. kakor jo je volja in kakor ji je prav. Y to nararno 
SYctišce bi hodili ljudje le kot clostojno se vedoči gostje in se napajali 
ob lepoti narave. Kateri del Kamniških planin hi bil najprimernejši 
in ne bi motil načrtnega gospodarsl\·a, ki sega sedaj tudi v gore? 
::\Ied navpičnimi stenami Rzenika in Konja, ki so težko dostopne 
in Y vznožju porasle le z gozdom. ki je gospodarsko manj ,--reden. 
zanimiv pa zaradi s,·oje tezke borbe s stnninami in s sencami se,ernih 
pobočij, pa do grebenov Skarij in Planjave leži s, et, primeren za 
planinski prirodni park. ~jegon1 naj;irša meja hi bila greben od Kope 
nad Kopišči crez Rzenik in Konja ter čez Presedljaj in pot do Korošice; 
ocl tam <lo škarij, po grebenu čez Luško Brano na Planjavo; z vrha 
Planja, e doli po južnem grebenu. ki vodi do Sukalnika v ;.\Ilin in po 
jarku do konca Kamniške Bish·ice: ocl tam zopet do vhoda v Belo 
dolino in na Kopo, kjer se meja prične. 
V tem širšem obsegu hi park obsegal vso Delo dolino, kjer, kakor 
sem že omenil, razen blizu vhoda v dolino ni gozdov, ki bi bili za 
~ospodarstvo pomembni. \ ' arsn·o težko se borečega gozda bi celo zelo 
koristilo, ker bi zadrzernlo z gora se vdirajoče prodovje in meli, ki 
zasipajo Bistriško dolino. Parku bi pripadal ves Dedec (2033 m) z 
Vršiči, torej s seYernfrni navpičnimi stenami in strminami nad Korosico, 
Petkovi.mi njivami in Šraj peskom ter Orličjem, na južni strani pa s 
sončnimi zelenicami in skalnimi policami, para<ližem za divjad. 
Gozdovi se tam ne morejo izkori;čati. ker bi sicer vode, ki že ilak 
Imelo gospodarijo po pobočjih, hitro do golega izprale vse pobočje. 
Trdi boj za življenje ne dopusti, da bi se raz,·ila drevesa, ki hi bila 
zapeljirn za narodnega gospodarja. So pa tam nad gozdovi pobočja, 
kjer so nekoč uspe,·ale planike i:tredne velikosti. Danes je v bližini 
potov vse w1ičeno. Toda ocl verodostojnih ljudi sem izvedel, da je bila 
ramo v teh krajih utrgana pred desetletji največja planika, katere 
premer je bil dvanajst centimeb:ov. V tezje dostopnih krajih je flora 
tudi še danes lepo razvita in užitek je opazovati jo proti koncu pomladi 
in začetkom poletja. 
Bela dolina med Orličjem in Korošico je v spodnjem delu zelo 
strma, porasla le z bolj 1·edkim gozdom, ki ne samo .,vetru, zimi v 
bran stoji", ampak se žilam bori za obstanek na zelo strmih stenah 
Zeleniških špic in Dedca. Se bolj pa bije od zgoraj pritiskajoči veliki 
mel pod Dedcem, lcatcrega del se imenuje Šraj pesek. če ga opazuješ 
190 

., 
' 
.. 
J 
f" • . t 
id ~ t , • 
. ' ~"\{'j!'" 
, . • ~ .-. • !,,{-' 
-r 
Dedec nad Korošico, vzhodna meja prirod nega parka v Kamniških 
planinah. V ozadju Mokrica. Risal Pavel Kunaver 
leto za letom, opaziš, kako se po vsaki pomladi in po vsakem daljšem 
deževjll poznajo nod, globlje segajoči nasipi preperelin, ki so jih 
plazo,i in vode prinesli s stnnin. Tako je tudi tu nujno potrebno, da 
ostane gozd, v kolikor ga puste še rasti od zgoraj napredujoče sovražne 
sile, nedotaknjen. Nakopičene mase v mel zdrobljenega skalovja bi 
namrec mogle resno ogrožati velike nove naprave- v Bistriški dolini, če 
bi popustili nam tako naklonjeni stotisoči in milijoni neutrudljiY:ih 
delavcev - drevesa in žilave korenine gozda, ki zadržujejo prnd in 
~ušč. Lepota tega samotnega sveta se mi je neizbrisno utisnila v srce 
se v tistih mladih letih, ko smo tam plezali po južnih pobočjih Zele­
niških špic, poči,,ali na mehkih tratah Pctko,i11 njiv in na Britofih, se 
divili v času mirovanja neštetim, živobarvnim planinskim cveticam, 
ki so se nežno in skrom:no, a hitro razvijale v naglo minevajoči 
pomladi in poletju. Obzirno izpeljana steza iz Bele čez Orličje, čez 
strmine pod Dedcem in južna pobočja Zeleniških špic hi privedla 
tihega občudovalca nepokrnrjene gorske prirode v posebno ozek stik 
z vsem, kar razveseljuje in osvežuje dovzetnega človeka: z nežnimi 
cveticami, ki jih tam še niso trgali turisti; z raznolikimi viharniki, 
mojstrsko oblikovanimi od trde roke planinskih plazov in viharjev; s 
širnimi melmi, zelenimi tratami, lepimi skalami, ki jih ovija in porasča 
žareči rododendron ter prožni, čudovito se zvijajoči pritlikavi bor. 
191 

Okvir tej <livni sliki tvorijo mrke stene Dedca na južni strani, razrita, 
dolomitna pobočja Zeleniških špic pa na severu. 
Dedec in Zeleniške špice, ki se vlečejo od l\Ialega Dedca (1582 m) 
nad Bistrico čez Staničev vrh in na vrh 1965 m proti Planjavi., naj bi 
bili središče tega prirodnega parka. Zeleniške špice so malo gorovje 
zase. Dolomitaste so in vse raztreska.ne. Gorje dolini, če bi se žilavih 
gozdov na njihovih spodnjih pobočjih lotila sekira! Pnič sem vstopil 
vanje okoli leta 1910 od juga, pozneje pa od severa skozi dolino Repov 
kot med Planjavo in Zeleniški.mi špicami. Repov kot se začne v :i\llinu, 
eno uro nad Bistrico. Tedaj smo v njegovem gornjem koncu pod ste­
nami našli še lep gozdiček, obdan od vseh strani s prodom in žlebovi 
pod strmimi stenami. Ze dobrih petindvajset let potem o gozdiču ni 
bilo ne duha ne sluha. Nalivi onih časov so prinesli posebno s sedla 
med Planjavo in zadnjim ,Thom Zelenišlcih špic toliko grušča, da so 
ga zasuli, v kolikor ga niso odnesli. Razdejanja tam v sredini Repovcga 
kota živo pričajo o silni moči vode, o kr~tem boju življenja z uniče­
valnimi si.lami Yode in udirajočimi se preperelinami. Vendar je to 
čudoYit svet, zaprt na treh straneh s strminami Planjave, Staničevega 
vrha in drugih delov raztreskanih Zeleniških špic. Medtem ko so špice 
posebno v vrhnjem delu in v jarku strašno razbite, saj so iz dolomita 
sestavljene, je Planja,ina stran solidnejša in ima kljub precejšnji raz­
členjenosti med zelo strmimi stenami mnogo lepih zelenih polic, više 
gori proti Sukalniku pa one znane velike strme zelenice, ki bi jih 
clovek :imenoval kar pašnike gamzov. Tihemu občudovalcu se te živali 
tam v Repovem kotu, kjer imajo mu· pred vriskajoči.mi ter kamenje 
valeči.mi turisti, komaj wnalmejo. Zdi se, kakor bi te gamzi prezirljivo 
motrili in povpraševali: ,,kaj pa je tebe treba bilo?" Nekoč, v mladih 
letili, so nam te divne živali pokazale pot čez :imenitno fapeljane police 
na razsekani greben Zeleniški.h špic. A tudi tam sem v zadnjih letih 
zasledil velike izpremembe. l\Inogo se je odkrušilo skalo,·ja in vo<la ga 
je odnesla tja skozi Bistriško dolino na Ljubljansko polje in zadnje, v 
prah zdrobljene delce daleč, daleč tja v Crno morje. Taka je pač usoda 
gora. In zopet: opravičilo za obstoj tega dela prirodnega parka! l\Iili­
joni in milijoni ton grušča čakajo prilike, da hi se usuli v doli.ne ter 
zasuli in strli delo človeka tam dolil 
Kaj pa lov? Ali ta ne bi trpel zaradi tega? Dedec, Zeleniške špice 
in pripadajoče doli.ne Bele in Repov kot so le del velikanskega loYišča, 
ki ga predstavljajo vse ostale Kamniške planine na južni strani, na južni 
strani Rzenika in Konja, na obsežnih pobočjih Velike planine, na za­
padni strani Kamniške Bistrice pa vse veliko ozemlje Dolge njive, 
Mokrice, Kalc, Kalške gore in Kalškega grebena z vsemi od gamzov 
mrgolečimi jarki, krnicami in dolinami. Kje pa so še vse ostale plani.ne, 
ki obsegajo svet od vrha Planjave in Sukalnika čez širna Jermanom 
vrata, Brano, Tursko goro, Skuto do Gri.ntavca s pripadajočimi pre­
krasnimi lovišči v Zmavčarjih, Gamzovem Skretu, Velikem in Malem 
hudem grabnu ter Jurjovcu. V varstvu pri.rodnega parka, kjer ne bi 
več počila puška, bi se nemoteno razvijala divjad; ker pač nikdo ne 
more zabraniti divjadi prostega prehoda čez mejo parka, bi ostali del 
lovišča sai no pridobil. 
192 

Risal Pavel Kunaver 
Bela dolina z Dedcem in Srajpeskom - osrčje prirodnega parka 
13 
193 

Končno pa bi prirodni park vzgajal gornika, da bi se dostojno 
vedel po gorah, tiho pohajal po njegovih čudovitih predelih, kjer ne hi 
smel trgati cvetic, valiti kamenja, vriskati in jodlati, kar nam je že 
narodnostno tuje. Ta park bi tako koristil tudi ostalemu lovisču, kjer 
brezobzirni „turisti" plaše plemenito divjačino in motijo ter prega­
njajo žival! S popolnim prenehanjem vsakega sekanja teh gospodarsko 
itak skoraj brezpomembnih gozdov hi se tudi zaščitila nevarna pobočja 
in vse dragocene nove naprave v dolini Kamniške Bistrice, ki jim groze 
na pobočjih gora vedno bolj se nabirajoče množine prepereli.ni 
Ustvarimo torej nekaj lepega, koristnega ljudstvu in dobrega za 
naše potomce! Yrnimo majhen košček zemlje aravi, .ki nas obdarja s 
tolikimi dobrinami! Naj po svoje ustvarja in raz,·ija svoja bitja in 
oblike po zakonih, ki vladajo v nji od vekov v veke. 
Uroš .Zupančič: 
Po robeh Prisojnika in Razorja 
Grapa Utrujenega stolpa 
(Severna stena Planje) 
Sneg je bil trd in zbit. od plazov in padajočega kamenja, mukoma 
so oko,·anke sekale slabe stopinje v strmal pod Utrujenim stolpom. 
Hiteti smo morali po plaznici, kajti neprestano nas je padajoče ka­
menje v vseh mogocih tonih opominjalo na nevarnost. Naglo in ročno 
smo preskočili visoko zgoraj krajno poč, ki je zijala med snegom 
in steno. 
Vsi razgreti smo se pognali v varno zavetje prevesne skale. Pod 
nami se je grezilo snežišče globoko doli do Mlinarice. ad nami pa je 
visel skalni zid Planje! Tu okoli še ni šaril človek, iščoč svoje sreče 
v borbenih dejanjih, morda je redkega gornika zaneslo pod stene, sem 
gori pa se po strmih snegovih gotovo pred nami še nihče ni povzpel. 
Plezalni problem Planje, sem dolgo :ereučeval od vsepoVsodi in 
ob različnih časih. Markantna grapa se spusča izpod Utrujenega stolpa 
in preseka ves mogočni masiv Planje na dvoje. la levi ob grapi je 
svet prehoden, na desni ob grapi pa se silna še nepreplezana stena 
Planje požene v enem samem skoku prav pod nebo. 
Sedeli smo molče na varnem pocivalu. Mogočen po
0
1ed nas je že 
tu v začetku naŠe[ a podviga stotero zadovoljil. Trentarst: skalni veli­
kani z mogočnim Grintavcem na čelu so žareli v zarji jutranjega sonca, 
smelo izoblikovani Jalovec se je družil ž njimi, tik pred nami pa je 
kipela v nebo mo~~~na grmada Prisojnika. Okoli nas je vladal hlad, 
ki ga je večala bližina snegov in mogočna stena Planje. Le malo je 
bilo časa, da smo se odsopli, založili in se preobuli; oh pasu so na 
zankah klini in zaponke zazvonili svojo pesem. 
ameravana smer nam je pri prvi dolžini pokazala zobe, prevesni, 
algasti in krušljivi skok nam ni dovolil direktnega vstopa v grapo. Vse 
iskanje nam ni pomagalo. Opustili smo nameravano smer in se umaknili 
na levo. Tam smo hoteli izsiliti prehod preko pn ·ega skoka v grapi. 
194