Zgodba o pelinu.
Ko je Jezus viseč na križu zaklical med drugitni tudi besedi: »Žejen sem !«, so mu ponudili Judje grenko pijačo, ki ji je bil primešan jesih in žolč. Božji Zveličar jo je okusil; pri tem pa je padlo nekaj kapljic te ne-okusne pijače na tla. Kar naenkrat — pravi pripovedka — je pognalo na tistem mestu zelišče, ki je skrivalo v sebi vso grenkobo Jezusove bolesti in trpljenja. Kakor bi čutila grozo tnuk in kakor bi sočuvstvovala z Jezu-som, je stala rastlina poleg križa žalobno sklonjena. Kajti v tisti pretresljivi uri je trepetalo vse stvarstvo v neizrekljivi potrtosti. Le človek, ki je zanj Zveličar vse to trpel, je ostal trd in neobčutljiv.
Bolestno se ozre božji Mučenec na rastlino ter reče ljubeznivo in poln miline : »Blagoslavljam te, ne-znatna rastlina; kdor te bo utrgal, da bi se zdravil, naj bo vsled tvojc grenkobe deležen obilne milosti moje. Utrujenemu zemeljskemu popotniku pa, ki bo poklicaa na livade večne domovine, pripoveduj o bridkosti mo-jega trpljenja, da bo mogel mirno in potrpežljivo piti iz keliha svojega trpljenja.«
Tako naj bi bilo še danes! Pelin naj nam zdravi in lajša telesne bolesti, pa tolaži naj nas tudi v dušnih bridkostih, budeč nam spomine na neznosno trpljenje, ki ga je Kristus prestal iz ljubezni do nas !         A. Č.