Jezuitska kemija v Ljubljani (ob 400-letnici posvetitve prve jezuitske cerkve v današnji Sloveniji) Stanislav Južnič * Corresponding author: E-mail: juznic@hotmail.com Telephone: 031 814 742 Povzetek Opisani sta dve stoletji jezuitskih predavanj kemijskih vsebin v Ljubljani s poudarkom na 17. stoletju. Prvič so podani dosežki vodilnih začetnikov kemije, ki so tedaj delovali v Ljubljani. Prikazan je statistični prerez njihovega porekla, študija in ohranjenih del kot ilustracija presenetljivo močnega jezuitskega vpliva v med tedanjimi ljubljanskimi poznavalci kemijskih lastnosti snovi. Posebej so izpostavljeni tisti, ki jih je v kranjsko prestolnico zaneslo že kot uveljavljene učenjake. Z analizo primerjamo zapisana dela prvega med njimi, Goričana Luke Vintana, in stoletje mlajšega Gradčana Francisca Reinzera. Razlika v njunem poznavanju kemije oziroma filozofije narave orisuje napredek pri dojemanju snovi skozi sholastične spore okoli kartezijancev do Newtona in Valvasorja, čeravno še vedno v formalno zapovedanih Aristotelovih okvirjih. Rojstni in študijski kraji ter ohranjena kemijska dela ljubljanskih jezuitov orisujejo način kadrovanja in urne načrtne izmenjave strokovnjakov med kolegiji avstrijske province je predstavljen kot dobrodošel opis začetkov kemije v tedanji Ljubljani. Bistvena poteza jezuitskega uspeha pri pouku kemije in sorodnih ved je izšla iz zgledne hierarhične organiziranosti. Mednarodna razprostranjenost in izpiljen občutek za sprejemljive domače šege sta bila srž znanstvenih in pedagoških uspehov jezuitov povsod po svetu. Med Kranjci se je godilo ravno tako potem ko so si jezuiti znali pridobiti redovnike iz vrst lokalnih velikašev. Ključne besede: Jezuiti, Ljubljana, zgodovina kemije, zgodovina kemijskega izobraževanja, od protireformacije do razsvetljenstva. 1. Uvod Jezuit Papež Frančišek je končal srednješolski študij kemijske tehnike na argentinski Escuela Técnica Industrial v Buenos Airesu; nekateri mu pripisujejo celo univerzitetni študij kemije, podobno kot ga je leta 1885 končal sloviti bavarski jezuit Franz Xaver Kugler (* 1862; t 1929). Vsekakor je papeževa najstniška odločitev za kemijo dober povod za ogled zgodnje jezuitske kemije, še posebej ljubljanske. Podobno papeževim italijanskim prednikom so tudi zgodnji ljubljanski jezuiti svoja kemijska dognanja sprva opirali predvsem na italijanske strokovnjake, imenoma na rimskega profesorja nemškega rodu Athanasiusa Kurcheija skupaj z njegovima učencema Fanciscom Lano Terzijem v Brescii in G. Schottom. Ljubljanska jezuitska knjižnica se je seveda ponašala tudi z deli vseh teh treh znamenitih sobratov. Kemijske knjige Kircherjevih jezuitskih vrstnikov, prikritega kartezianca Honoratija Fabrija in Paula Casatija, so se med ljubljanskimi in graškimi jezuiti uveljavila šele potem, ko so kritike Roberta Boyla in drugih kemikov okrnile prestiž navidez vsevednega Kircherja. Najmanj 1456 jezuitov je sodelovalo pri kemijskem in drugem izobraževanju v ljubljanskem kolegiju in njegovi pleterski postojanki med letoma 1596-1773. Število se morda ne zdi veliko znotraj 6000 ljubljanskih prebivalcev ob prihodu jezuitov in 9350 Ljubljančani preštetimi leta 1754.1 Ljubljanskih in pleterskih jezuitov je bilo med 32 in 43 v obdobju jezuitskega visokega šolstva 17051773; podobno (malo)številni so bili tudi stoletje prej z nekaj čez štiridesetimi redovniki novembra 1619 in 33 redovniki leta 1673.2 Bilo jih je za približno polovico odstotka Ljubljančanov. Zaradi poznavanja tedanje kemije in sorodnih znanj ob mednarodni razgledanosti pa je jezuitski vpliv v prenekaterem in še posebej kemijskem ozi-ru presegal njihovo maloštevilnost; bili so pomembni dejavniki mestne učenosti tudi v teoriji in uporabi zgodnjega poznavanja lastnosti snovi. v 2. Sola Med letoma 1597-1604 so ljubljanski jezuiti razvili popolno šestrazredno nižje šolstvo; z njim so nadomestili ukinjeni protestantski pouk. Leta 1607/1608 je bil v Ljubljani na pedagoški praksi bodoči svetnik, ogrski plemič jezuit Štefan Pongracz (Pungraz, Pongraez, Pungrutz), ki je pomagal in nadomeščal predavatelja začetnice, Vipavca Janeza Bessaliusa (Besalius). Pribežal je pred kugo skupaj Graf 1: Število začetih fizikalno-kemijskih predavanj ljubljanskih jezuitov na Filozofskih fakultetah v Gradcu, na Dunaju in v Celovcu kot najpogostej{ih kateder. Opazimo stalen porast z izrazitim vi{kom ob prepovedi jezuitov leta 1773, ki ji je, seveda, sledil nagel padec. K vi{ku je prispevalo predvsem veliko {tevilo predavanj ljubljanskih jezuitov na Dunaju po ustanovitvi Terezijani{ča in nekoliko pozneje v Celovcu, medtem ko je {tevilo njihovih predavanj v Gradcu ostajalo vseskozi približno enako do precej{njega znižanja v desetletjih pred prepovedjo. Na Hrva{kem so bila začetna filozofska predavanja ljubljanskih jezuitov domala pol manj pogosta od celov{kih, v skupnem se{tevku vseh filozofskih predavanj ljubljanskih jezuitov pa je Linz prekašal se{tevek vseh hrvaških viso-ko{olskih ustanov. s svojim praškim učiteljem logike, fizike-kemije in metafizike, NOrnberžanom Janezom Luko Struchiusom. Žal sta Pongracz in njegov učitelj Struchius med Ljubljančani ostala le dva semestra: Sturchius na Kranjskem ni mogel nadaljevati svojih predavanj filozofije s kemijo v drugem letniku brez ustrezno podkovanih dijakov in je raje presedlal v Olomuc, Pongracz pa je pedagoško prakso dokončal v Celovcu predno je nadaljeval doktorski študij v Gradcu.3 Ljubljanski jezuiti so po koncu obnove posvetili cerkev sv. Jakoba pred štiristo leti. V soseščini so predavali po poltretjo uro zjutraj in popoldne, po 14. 8. 1658 v novem šolskem poslopju v poznejšem zabavišču imenovan reduta na današnjem Levstikovem trgu; stavbi je zavdal ljubljanski potres pred stodesetimi leti.4 V 17. stoletju so ljubljanski jezuiti organizirali zgolj občasen pouk filozofije s kemijo na najvišji tedanji stopnji. Herman Horst iz Brabanta je bil med letoma 1633-1635 prvi ljubljanski profesor filozofije usmerjene predvsem v dialektiko in manj v kemijo. V jezuitski red ga je sprejel v mestu Mechelen tamkajšnji provincial Karl Scribani (* 1561; t 1629), ki je pisal tudi medicinske knjige. Horst je filozofijo s kemijo študiral v Leuvnu do leta 1618 podobno kot pozneje sloviti jezuitski učenjak André Tacquet; doktoriral je desetletje pozneje v Rimu v dobi Kircherjevega predhodnika, Ch. Clavuisovega učenca Ti-rolca Ch. Grienbergerja.5 Leta 1656 je dunajski profesor Horst objavil izpitne teze; v dvanajsti in predzadnji devet- Graf 2: Ljubljanski jezuiti kot pisci in misijonarji na Kitajskem in v Amerikah, kjer so delovali Karel Boranga (Boronga), ki se je sicer kmalu preselil z Mehike na Filipine in na Marijanske otoke v Oceaniji, Marko Kappus, Inocent Erberg, Franc Vidmayr, Filip Snedec, Hieronim Ketten, Adam Krabath, Henrik Hoffmayr (Hoffmayer), glavni superior misij leta 1766 Franc Ksaver Plindendorffer, Martin Dobrizhoffer in Franc Ksaver Haller. Krivulji celotnega obdobja pisateljevanja in misijonarjenja se v grobem ujemata s pogostostjo visokošolskih predavanj v Ljubljani, imata pa izrazit višek četrt stoletja po uradni ustanovitvi ljubljanskih visokošolskih študijev. Takratni dvig misijonarske dejavnosti in pisanja pa ni bil neposredno povezan z pisanjem o kemijskih vedah ali z ameriškimi misijoni, temveč bolj z delovanjem bratov baronov Hallersteinov v Pekingu in Bruslju ob njuni znanstveni korespondenci. najsti je razmejeval fiziko-kemijo od teologije in nam je tako nakazal snov, ki jo je predaval ljubljanskim {tuden-tom dve desetletji prej.6 V nižjih {olah so med poučevanjem matematike jezuiti obravnavali nekatera izračunljiva področja kemijske znanosti o snoveh, mehanike in geometrijske optike. Končno so dne 1. 11. 1704 so kranjski deželni stanovi zagotovili vzdrževanje treh profesorjev filozofije, ki je vključevala fiziko s kemijo; za plačo profesorja matematike pa je v naslednjih desetletjih pogosto zmanjkalo gotovine. Pouk filozofije se je v jezuitskih višjih {olah do leta 1752 začenjal z logiko, nadaljeval s fiziko-kemijo in končal z metafiziko. Ljubljanski jezuiti so sprejeli izzive novega časa tudi z nakupovanjem naravoslovnih knjig: leta 1675 so nabavili Traberjevo optiko le mesec dni po natisu, leta 1697 pa pol stoletja staro z mnogoterimi kemijskimi zanimivostmi ozaljšano Kircherjevo Ars Magna, ki jim jo je podaril turjaški knez; optiko celovškega-dunaj-skega profesorja matematike Zaharije Traberja je kupil tudi Valvasor. Absolventom višjih študijev na ljubljanskem jezuitskem kolegiju je bil sprva omogočen neposreden vpis na univerzitetni študij teologije, prava ali medicine; nekaj uporabne kemije so lahko poslušali zgolj na slednji. Prehod je onemogočilo terezijansko skrajšanje ljubljanskega filozofskega študija s treh na dve leti; uradno je še veljal jezuitski učni red,7 v resnici pa si ga je Marija Terezija krepko prikrojila. Pred temi spremembami so v prvem letniku predavali logiko in matematiko. V drugem letniku so nadaljevali s fiziko in kemijo v filozofskem smislu. Po ukazu Marije Terezije, podpisanem 25. 6. 1752 vključno s splošnimi predpisi iz leta 1753, so v dveletnem študijskem programu v Ljubljani predavali trije profesorji na katedrah za matematiko, splošno (teorijsko) in posebno (eksperimentalno) fiziko s kemijo ter filozofijo. V prvem letniku so poučevali logiko, metafiziko in matematiko, v drugem pa etiko, splošno in posebno fiziko s kemijo, mineralogijo, botaniko in zoologijo. Študentje teologije so predavanja iz matematike, fizike, kemije in prirodopisa obiskovali po lastni presoji.8 3. Kdo so bili? Med jezuiti Stare družbe je v Ljubljani formalno službovalo skupaj (vsaj) 1456 oseb. Najmanj 363 med njimi je bilo bratov brez visokošolske izobrazbe, ki pa nikakor niso bili nepomembni kot arhitekti ali slikarji. Za 1402 ljubljanskih jezuitov znamo določiti kraj rojstva. Ob 299 Kranjcih opazimo resnično mednarodno pisanost v kateri prednjači 150 Dunajčanov in 188 Nemcev brez bavarskega Passaua, ki je bil del Avstrijske province. 34 v Linzu rojenih ljubljanskih jezuitov kaže na tesno povezavo Linza s Kranjsko, le deset Madžarov pa prikriva po Dolinarju popisane pogoste izmenjave kadra med Ljubljano in Györom. Drugo rojstvo ali vsaj preroditev je prenekaterim pomenil vstop v jezuitsko družbo navadno mladih mož še pred dopolnjenim dvajsetim letom. Za 1309 ljubljanskih jezuitov poznamo kraj vstopa; kar 633, domala polovica, si je zanj izbralo Dunaj. Poglavitni kraj vstopa je bil tako dunajski noviciat sv. Ane, veliko pa jih je izreklo usodni da v Leobnu, slovaškem Trenčinu ali Brnu. Marsikdo, čeravno skupno le 5 %, je slavnostni vstop postoril kar blizu doma, v Ljubljani. Kar devetdeset ljubljanskih jezuitov je iz družbe izstopilo, kar ni bilo vedno povezano s spori, denimo pri dobrotniku jezuitov Janezu Ludviku Schönlebnu ali pri baronih Erbergih in drugih graščinskih ■ vstopi Dun j i ■ Gradec ■ L i ubi] on J ■ I ben ■ Štajerska bi Iv Gradca » Število vstopov v Avstriji brez Dunaja, K rem sa in Linza я Madžarska ■ Krems ■ Gorica ■ Nemčija Graf 4: Kraji v katerih so ljubljanski jezuiti vstopili v red. Graf 3: Kraji rojstev ljubljanskih jezuitov sinovih, ki so po izobraževanju pri jezuitih izstopali iz reda kot dediči graščin. Včasih pa je vendarle tudi dediščina sprožala zamere, denimo ob izstopu kamniškega barona Janeza Jurija Lamberga leta 1636.9 Za 1142 ljubljanskih jezuitov Stare družbe poznamo kraj smrti; težje ga, žal, ugotovimo za one, ki so iz Družbe izstopili. Kraja smrti si človek resda ne izbere kar sam, kljub temu pa je večina jezuitov dočakala poslednjo uro v Ljubljani in na Dunaju. la, ki pa vendarle ni bila brez podlage. Kje so se ljubljanski jezuiti učili? Po tedanjem sistemu študija so si študentje tehnična znanja pridobili pri pouku (uporabne) matematike in fizike s kemijo v prvem in drugem letniku filozofskih študijev, pozneje pa kvečjemu še med študijem medicine, ki se ga jezuiti zvečine niso lotevali. V Ljubljano so v večini primerov prišli predvsem na prakso kot magistri po končanih filozofskih študijih s kemijo in pred doktoratom, v prenekaterem Graf 5: Kraji smrti ljubljanskih jezuitov 4. Kje so se učili? Namen jezuitov je bila propaganda katoliške vere s pomočjo lastnega domnevno superiornega kemijskih in sorodnih znanj. Seveda je šlo za pretirano samohva- primeru pa je Ljubljana gostila že dodobra izklesane učenjake. Za 909 jezuitov ljubljanske stare družbe znamo določiti kaj študija filozofije s kemijo v drugem letniku. Ni lahko dognati kraja študija jezuitom, ki so vstopili v red že 1560 1600 1640 1680 1720 Graf 6: Kraji študija in delovanje ljubljanskih jezuitov razporejen po času rojstva. kot magistri filozofije. Domala petsto magistrov filozofije so izu~ili v Gradcu, pol manj pa na Dunaju; trnavskih in ljubljanskih {tudentov ni bilo veliko, drugi pa so bili redki. [tevilo ljubljanskih in dunajskih magistrov je nara{~alo po Tridesetletni vojni in je ob prepovedi Družbe že preseglo {tevilo gra{kih magistrov. Po vojni so {tevilni ljubljanski jezuiti nadaljevali u~enja{ko pot s predavanji filozofije s fi-ziko-kemijo v drugem letniku na drugih kolegijih. Profesorjev tehni{ko veliko zahtevnej{e matematike sprva ni bilo veliko, med vojno pa je za~elo nara{~ati in je ob prepovedi jezuitov že doseglo {tevilo profesorjev filozofije. Le redke profesorje filozofije ali matematike je pot zanesla v Ljubljano: ve~inoma so se do tehni{kih kateder dokopali po odhodu iz kranjske prestolnice. Seveda je bila v uporabne vede usmerjena predvsem tedanja matematika medtem ko se je jezuitska {olska fizika mukoma izvijala iz teo-lo{ko-filozofskega primeža vse do izsiljenih terezijanskih reform. Med tako tehni{ko izku{enimi ljubljanskimi pri{leki so se po udinjanju na matemati~no-fizikalnih katedrah drugih (semi)univerz izkazali: Cerkni~an Andrej Ko-bav sedemintrideset let po svojih prvih matemati~nih predavanjih v Gradcu, ljubljanski profesor med letoma 1666-1674 Tolminec Janez Krstnik Cruxilla (Cruxilia, Križani~) deset let po prvi zasedbi matemati~ne katedre v Gradcu, ljubljanski profesor 1693-1695 Dunaj~an Janez Krstnik Rösing (Rösingh, Roesing) osem let po svoji prvi matemati~ni profesuri, ljubljanski profesor 1708-1711 Be-lja~an Andrej Franzell (10), profesor uporabne matematike Johann Thullner (1), ljubljanski rektor Augsburžan Josef Spindler (10), ljubljanska profesorja matematike Johan Leger (Legger, 1) in Sebastian Stainer (11), Kranjec Urban Madko (1), Leopold Galler (21), Albertus Socher, Josef Wimmer (Wimer, 1), profesor kazuistike Anton Kappler (12), Johanes Schotter (8), Joannes Schöttl (2), Leopoldus Pfeiffer (Pfeifer, 7), Franciscus Kopp (1), botanik Franc Wulfen (1), Franc Sale{ki Eder (1), Franciscus Radieucig (2), Ignatius Rosenberger (1) in zadnji ljubljanski rektor Christian Rieger (23). Vsekakor je tem izku{enim profesorjem {lo za uvajanje novih znanj v Ljubljano. Ljubljanski jezuiti so bili v prvih desetletjih do Tridesetletne vojne predvsem pridigarji in manj u~enjaki, tako da imamo za prvega res izku{enega ljubljanskega matematika lahko komaj ostarelega spovednika Cerkni~ana Andreja Kobava leta 1651 in pisca {tirih fizikalnih knjig Cruxilio-Križani~a. Grad~an Franciscus Reinzer, brata Zergolla z Vipavskega Križa, Dunaj~an Johannes Schwanari (Schwanasi), Grad~an Mihael Hainz (Heintz), Sigismund Pusch, Mene-gatti, Montegnana, Andrej Schaffer in predvsem Gabriel Hevenesi so Cruxilio v svoji matemati~ni slavi pozneje resda dodobra prekosili, vendar pa so bili v svojih ljubljanskih dneh {e docela neizku{eni mladci. 5. Kaj so znali? Znanje ljubljanskih jezuitov najbolj bode v o~i skozi njihova kemijska dela. Enainosemdeset jih je pisalo o fiziki-kemiji, astronomiji ali matematiki, skupno 267 pa jih ima danes ohranjena dela. Torej je domala petina ljubljanskih jezuitov odmevno zapisovala svoje ideje, ~erav-no nekateri svojih del niso uspeli natisniti. Skoraj ~etrtina piscev se je posve~ala (tudi) tehni{kim vedam. Seveda jih je najve~ pisalo o teologiji (79) manj pa o kemiji ali fiziki (51). 1575 1625 1675 1725 Graf 7: Ljubljanski jezuiti z ohranjenimi deli razporejeni po času vstopa v red. 84 piscev matematičnih, fizikalno-kemijskih oziromaastronomskihdel med nekoč ljubljanskimi jezuiti razporejeno po letih zapisa prvega med deli posameznega avtorja ___ 1700 1640 <- 1600 о г a 6 e io 13 14 Graf 8: Ljubljanski jezuiti kot pisci matematično-prirodoslovnih del vključno s kemijo razporejenih po času prve objave. Jezuiti so veliko dali na plemiški stan, čeravno se sami redovniki med seboj uradno niso postavljali s svojo morebitno modro krvjo; pač podobno kot v sodobni Avstriji, ko si plemiški nazivi resda uradni prepovedani, toli- Število plemičev Stare jezuitske družbe od skupno 129, po letu 1704 pa 93 (1: grofje; 2: baroni; 3: nižje Graf 10: Število in rangi plemičev med ljubljanskimi jezuiti. ko bolj pa je vsakomur jasno, kdo je čigav. Tako je bilo med ljubljanskimi jezuiti gotovo vsaj desetina plemiških sinov med katerimi je 127 jezuitom mogoče dokumentirati žlahtne starše. Deset odstotkov je bilo grofov, domala polovica ljubljanskih jezuitov-plemičev (57) pa je objavljala svoja dela. Posebej plodnih je bilo 29 jezuitov-baro-nov med katerimi je bilo kar 18 piscev; deset se jih je posvečalo predvsem matematično-tehničnim vsebinam. 6. Odmevnost ljubljanskih jezuitskih piscev: Kako so predavali zgodnji ljubljanski profesorji? Oglejmo si navedbe prvega med njimi, Luke Vinta-naja; ki je prvi dne 5. 5. 1597 začel s svojimi ljubljanskimi predavanji začetnice. Sestindvajsetletnemu goriškemu jezuitu Vintanaju10 se seveda ljubljanski dijaki sprva niso zdeli posebno obetavni zaradi šibkega predznanja. Na srečo si znamo predstavljati Vintanajev ljubljanski pouk na temelju devet let poznejših zapiskov njegovega graške-ga študenta filozofije, ki so resda nedvomno nadkrilila nižjo stopnjo ljubljanskih predavanj. Med gornjegrajskimi rokopisi je namreč Filip Terpin naštel zapiske predavanj triletnega tečaja filozofije na Graški univerzi, ki ga je poslušal poznejši ljubljanski škof Rajnald Scarlichi pri svojem profesorju in goriškemu rojaku, Luki Vintanaju.11 Filip Terpin je v svojem katalogu gornjegrajske knjižnice naštel izredno lepe zapiske predavanj triletnega graškega univerzitetnega tečaja filozofije vezane v poltrdi pergament s pozneje uničenima vrvicama za zapiranje. Predavatelj je bil Vintana, študent in zapisovalec pa poznejši ljubljanski škof Rajnald Scarlichi; oba sta bila Goričana, vendar je plemeniti Scarlichijev rod kotiral precej višje. Luka Vintana je doktoriral in habilitiral dne 27. 8. 1602 pri promotorju kanclerju profesorju teologije Janezu Deckerju (* 1560 nekoč belgijski Hazebrouck (Haes-brouck) v današnji Franciji; SJ 1579 Rim; t 3. 1. 1619 Gradec), ki je skupaj z vodilnim graškim učenjakom Pau-lom Guldinom pomagal Keplerju, ko je le-ta moral pobegniti iz Gradca v Prekmuije dne 28. 9. 1597. Kobav je pri svojih kronoloških preračunavanjih navajal dosežke svojega sodelavca astronoma Deckerja ob Keplerju in Koperniku;12 ljubljanski jezuiti so Kobavovo delo zaznamovali s svojim lastniškim vpisom domala pol stoletja po natisu leta 1689. Kepler je resda dokončno zapustil Gradec septembra 1600 ravno ob Deckerjevem prihodu z leuven-ske filozofske katedre na kanclerski položaj profesorja teologije v Gradcu. Vsekakor je Vintana kot graški študent humanistike vpisan 16. 6. 1589 in Deckerjev študent dobro poznal Keplerjevo delo; začel je študirati filozofijo v Gradcu leta 1594/95 takoj po Keplerjevem prihodu na konkurenčno protestantsko šolo v soseščini dne 11. 4. 1594. Tako si lahko mislimo, da je prav Vintana med prvimi sporočil Ljubljančanom novice o Keplerjevi astronomiji. Morda je prav on prinesel v Ljubljano Keplerjevo novo knjigo Mysterium Cosmographicum, čeravno so ljubljanski jezuiti vanjo zaznamovali lastniški vpis komaj leta 1757, podobno kot v Kopernikovo delo; so pač počakali, da je prenehala papeška prepoved zagovarjanja gibanja Zemlje. Obe knjigi sta gotovo bili pri ljubljanskih jezuitih že dolgo pred zapisom ekslibrisa, saj sta bili v času zapisa že dolgo ob pridih novosti. Vintana je vstopil k jezuitom dne 18. 8. 1590 v Gradcu, novic pa je bil v Brnu med letoma 1591-1592. V Chomutovu (Comotoviae) na severu Češke je leta 1593 in 1594 poučeval gramatiko, nato pa je med letoma 1595-1597 študiral filozofijo v Gradcu. Kot mlad graški komaj promovirani magister je prišel v Ljubljano dne 22. 3. 1597 skupaj s Slovakom Danijelom Terianom; dne 5. 5. 1597 sta začela poučevati v prvem in drugem pravkar ustanovljenem ljubljanskem gramatikalnem razredu. Terian je nato odšel v Benetke, Vintana pa se je leta 1599 vrnil k študiju teologije na graško univerzo. V času Vintanajevega Laurentius Lupius 1554 Lorena 15.7.1579 : SJ 1507 Gradec; prof. m al, 1596 Gradec; Praf.mat. 13.3.1599 Dunaj Luca Vintana 1572 Gorica 18.8.1590 Gradec: SJ Bet. 1595— 1597 Gradec 1598 Ljubljana: predaval gramatiko Bet. 1603-5605 Dunaj; profesor filozofije, fizike leta 1604 Bet. 1603—1608 Gradec: profesor filozofije, vmes leta 1607 fizika, baje obenem predaval na Dunaju, promovirat bodočega ljubljanskega Škofa Scarlichija 3.8.1611 Celovec Sebastian Scipio 1566 Plzen 1583 : SJ Bet. 1590-1592 Gradec 1596 Gradec: prof.fizike Bet. 159S-1606 Olomouc ; Prof.mat. Peter Bastius 1556 Warmja na Poljskem Bet. 1576-1604 izstopil v Pragi: SJ Bet. 15B3-15B4 Olomouc Bet. 1589-1591 Gradec: praf.mat. tudi leta 1600 1597 Dunaj: Prof mat. Slika 1: Prvi ljubljanski jezuitski profesor Goričan Luka Vintana kot graški profesor poznejšega ljubljanskega škofa Goričana R. Scarlichija, ki je ohranil rokopis Vintanavih predavanj Aristotelove filozofije s fiziko-kemijo v gornjegrajski škofijski knjižnici. študija se je njegov profesor Decker izrazito posvečal kronološkim preračunavanjem leta Kristusovega rojstva in je k njim gotovo pritegnil tudi Vin tana.13 Med letoma 1603-1606 je bil Vintana profesor filozofije in spovednik na Dunajski univerzi; tako je dopolnil svoj prvi triletni tečaj filozofskih predavanj z logiko, fiziko v drugem letniku leta 1603/04 in metafiziko leta 1604/05. Svoj drugi triletni filozofski tečaj je odpredaval na graški univerzi, kjer je bil obenem še spovednik. Ko je leta 1605/06 dobil graško katedro za filozofijo je bil Scarlichi med njegovimi prvimi študenti.14 »Italijan« Scarlichije študiral gramatiko v Gradcu leta 1601. Vintana je svojega mlajšega goriškega rojaka Scarlicha poučeval logiko leta 1605/06; blesteči dijak Scarlichi je predavanja povzel v rokopisu končanem dne 2. 1. 1606 ob 21. uri.15 Scarlichi je sprva oštevilčil le liste; druga roka je pozneje s svinčnikom zaznamovala še številke strani. Pisal je tudi o vprašanjih narave in dodal celostransko skico logične porazdelitve vej znanosti.16 Slika 2: Konec Terpinovega popis filozofskih, fizikalnih in kemijskih knjig s Scarlichijevimi študentskimi zapiski Manu scripta phi-losophia in tres partes divisa na 9. mestu desno sredi strani 15v17 Tudi predavanja iz leta 1607/1608 je Scarlichi vestno zapisal, Terpin pa jih je katalogiziral pod Scarlichovim imenom. Scarlichi je najprej podal Vintanajev opis štirih Aristotelovih knjig o meteorologiji. Razlago je razdelil na vprašanja (Quaestio), in znotraj njih na sekcije (Sectio). V tretji sekciji prvega vprašanja je opisal delovanje ognja, njegovo domnevno obliko in delovanje na izparine. Drugo vprašanje je Scarlichi po Vintanavem nareku posvetil barvam. V drugi sekciji šestega vprašanja so ga zanimale padavine, vodometi, kovinski fosili in kovine. V tretji sekciji se je lotil podzemnih ognjev. S tem je bilo konec Meteorologije, tedanje znanosti o pojavih pod Luno; za njo se je Scarlichi lotil Vintanavega pojasnjevanja Aristotelove knjige o Nastajanju in uničevanju (Ortu et inter-itu) v osmi disputaciji. Opisal je reakcije, kemijske »elemente« z njihovim številom vred in oblike elementarnih kemijskih substanc. Posebej je raziskal količino-velikost in kvaliteto njihovega gibanja. Zanimale so ga transmuta-cije in spojine oziroma mešanice. Ob velikosti gibanja so ga zanimale tudi njegove lastnosti, kvalitete; seveda ga je vleklo tudi k alkimističnim transmutacijam elementov in zmesi.18 Dne 17. 5. 1607, 31. 5. 1607, 16. 6. 1607 in 19. 6. 1607 popoldne je Scarlichi javno branil Vintanave filozofske teze v Gradcu, čeravno je jezuitski bibliograf Lukacs v isti sapi navedel tudi Vintanava dunajska filozofska predavanja leta 1606/07, ko tam niso zaposlovali posebnega profesorja metafizike. Dne 3. 5. 1607 je irski tomist Joann Gerottus promo viral »goriškega plemiča« Scarlichija v bakalavra filozofije iz razreda profesorja fizike Vintana. Drugi in tretji letnik filozofskih študijev s fiziko in metafiziko je Scarlichi še naprej poslušal pri Vintanaju; le-ta je po koncu njegovih študijev prevzel rektorsko palico v Celovcu leta 1608/09; žal je že čez dve leti umrl.19 Po poljskemu Slezijcu ljubljanskemu rektorju Nikolasu Korvinu-su (Corvinus) in Toledčanu Petru Ximenesu je bil Vintana med prvimi celovškimi rektorji; leta 1611 je vodil kolegij s petimi predavatelji v petih razredih od začetnice do retorike. Po Vintanavi smrti je rektorsko palico prevzel Johan Notarius, za njim pa leta 1620/21 nekdanji pomočnik ljubljanskega rektorja Primorec Janez Rafael Kobencl. Podobne rokopise Vintanajevih predavanj je shranil tudi Scarlichijev sošolec avguštinec Pietro Paolo Mancini iz Pergole jugozahodno od San Marina, nečak avguštin-skega provinciala Amelia Mancinija. Vintana je dne 8. 7. 1608 potrdil Scarlichija in Mancinija v naziv magistra filozofije pri promotorju irskemu tomistu dekanu Joannu Gerottusu; več sošolcev je 17. 4. 1608 doštudiralo pri drugem profesorju, pravkar (1606) promoviranemu doktorju filozofije Stephanusu Szalaiju (Salai). Dne 11. 4. 1611 je kot »pazinski (Pisininsis) prošt Scarlichus« dosegel doktorat pri profesorju filozofije Henriku Philippiju (* 1575).20 Nato se je kot plemiški vzgojitelj in Lehrmeister poznejšega cesarja Ferdinanda III.21 uveljavil na dvoru; postal je tržaški (1620-1630), kasneje pa ljubljanski škof. Po pouku prvega ljubljanskega jezuitskega profesorja Vintanaja i pokukajmo še v predavalnice njegovih naslednikov. Nekateri jezuiti so si kot pisci fizikalnih in kemijskih knjig dodobra opomogli, med njimi tirolski baron Rok Ampach (Ambach) s svojimi linškimi predavanji filozofije s fiziko in kemijo, ki so mu poldrugo desetletje po natisu prinesla ljubljansko rektorsko palico. Ampachova dunajska predavanja so bila leta 1674 natisnjena v čast premožnih grofov Fuggerjev, naslednje leto pa s posvetilom salzburškemu opatu. Ampachov študent je vsakokratne teze razdelil med logiko, fiziko s kemijo in metafiziko; osnovna teža je bila na kmiji.22 Notranji principi mu niso bili elementi-atomi, temveč sol, žveplo in živo srebro; v teh vizijah si se ljubljanski jezuiti krepko razlikovali od svojih sodobnikov Boyle-Newtonovega kroga onkraj Ro-kavskega preliva, ki se jim je z vstopom v londonsko kraljevo družbo približal tudi nekdanji jezuitski učenec Valvasor. Ampach je obravnaval je vid s svetlobo in zvok kot vibracije, nato pa je opisal ogenj. Nasprotoval je horoskopom in še posebej astrologiji G. Cardana. Ni odobraval delovanja na daljavo kot ga je ponovno ustoličeval Newton s svojo teorijo težnosti, temveč se je zavzemal za vmesni medij obenem z magneti v železu.23 Ampach je skupaj z drugimi jezuiti nasprotoval Galilejevim dedičem, Blaisu Pascalu Boylu in večini protestantskih učenjakov z izrecno napačno trditvijo, da v naravi vakuum ni mogoč; dokaze naj bi objavil A. Kircherjev učenec G. Schott v knjigi Technica Curiosa.24 Ampach je bržkone imel v rokah de- setletje staro Schottovo delo, ki ga je kupil tudi Valvasor med tem ko je imel deželni glavar Turjaški prvo izdajo dela iz leta 1657; iz nekdanje ljubljanske jezuitske knjižnice se je do danes ohranil zgolj poznejši ponatis z jezuitskim lastniškim vpisom datiranim leta 1706. Nedvomno je bil jezuit Schott poglavitna jezuitska referenca onih zagatnih dni, saj ga je ob Aristotelu Ampach tudi edinega izrecno citiral. Seveda je Ampach očitno zavajajočo kritiko vakuuma moral omiliti s tedaj priljubljeno krilatico, da Bog vendarle lahko ustvari prazen prostor.25 Ob redčenju kot širjenju teles je ohlapno obravnaval poskuse z Machina Magdeburgica Otta Guericka in kneza Janeza Vajkarda Turjaškega ter sorodnimi napravami, ki jih je prvi opisal in narisal prav Schott, ki je v Würzburgu podedoval prvotno Guerickovo napravo. Mraz za Ampacha ni bil le odsotnost ognja temveč lastna substanca. Opisal je svetlobo in stiskanje snovi, za pojasnitev Zenonovega paradoksa pa mu geometrijski argumenti niso bili nujni;26 Ampachova fraza o prednosti teorije in filozofiranja pred geometrijo (in poskusi) je nedvomno bodla v oči med dobo, ko je (bodoča) Valvasorjeva londonska kraljeva družba uveljavila v eksperimente zaverovan sholastikom nasproten vzklik Nullius in verba. Ampach je obravnavo fizike in kemije zaključil s hvalnico posvečeno cesarjem in petičnim Fug-gerjem. Podobno kot Ampachu se je srečno izšlo tudi ljubljanskemu profesorju retorike Bernardu Geigerju, ki si je z natisom svojih dunajskih predavanj filozofije s fiziko tlakoval pod do judenburškega rektorata in vse tja do položaja pomočnika avstrijskega provinciala. Povsem drugače se je godilo Dunajčanu Rösingu, ki je v Ljubljani predaval z osmimi lastnimi naravoslovnimi in filozofsko-teološkimi knjigami na katedru; do konca dni je ostal zvest predavateljskemu poklicu tudi kot dekan filozofskih fakultet v Gradcu, na Dunaju in v Linzu. V svoji hvalnici protiturškim zmagam cesarja Leopolda I. je Rösing uvodoma navedel svoje izpite teze: dvanajstim tezam iz logi- ke-metafizike je sledilo štirinajst izpitnih vprašanj iz fizike s kemijo, dvanajst iz Sveta-Vesolja z ustvarjanjem-pro-padanjem in končno še dvanajst bioloških iztočnic po Aristotelovi De Anima (O Duši). Tako kot Ampach je tudi Rösing najprej obravnaval obstoj elementov snovi, torej atomizma 13. in 27 tezi; elementi so bili zanj neskončno deljivi v nasprotju z atomizmom, ki je kmalu prevladal pod Newtonovim vplivom in je po svoje ostal v veljavi še dandanes. Čas je bil dejansko deljiv čeravno implicitno nedeljiv po Rösingovi 22. tezi. Ampachov sodelavec pri začetkih pouka filozofije s fiziko v Linzu je bil nekdanji ljubljanski predavatelj poetike Avstrijec Ignacij Kriechpaum, ki je višek svoje kariere uprizoril kot dunajski cesarski pridigar med letoma 1690-1703. V svojih osmi linški teološki izpitni tezi se je leta 1671 izjasnil proti Platonu za Aristotela v skladu z izbiro enega prvih jezuitov Pedra da Fonseca (* 1528; t 1599), ki so se mu Platonove ideje zdele preblizu krščanstvu.28 Vsekakor je G. Galilejevo navdušenje nad Platonovo matematiko kmalu postalo njegov kamen spotike z jezuiti, ki jim Platon ni bil pogodu s povsem neznanstvene plati. Po padcu Carigrada in razselitvijo tamkajšnjih staro-grščine vajenih učenjakov je Cicerov prevedeni Platonov Timaj dobil mlade z dodatnimi prevodi Platonovih dialogov, ki so postali resna prevratna grožnja svojemu dijaku Aristotelu in bojevito orožje Galilejevih privržencev; žal Ampach in jezuiti njegove dobe niso razumeli namiga Newtonove mehanike Demokritovih atomov razvitih pri Gassendiju, italijanski renesansi in neo-platonskih angleških empiricistih. Ignoranca je dotlej upoštevanja vredne jezuite kmalu spravila ob prestiž; jezuit Kircher je še bil bestseller Ampachove dobe, naslednji jezuiti pa komajda še vse do R. Boškoviča kot labodjega speva jezuitske prevlade v matematičnih vedah. Poglejmo si še kemijska dela zadnjega ljubljanskega visokošolskega profesorja Frančiška Reinzerja, ki je Kranjcem predaval pred uradno otvoritvijo visokošolske- > . : ■ / . Slika 3: Akademski predniki pisca osmih filozofsko-kemijskih knjig ljubljanskega profesorja Rösinga. Na Dunaju je učil Karla Markoviča, ki je kot graški predavatelj 1689-1690 in sorodnik pokojnega vipavskega jezuita Lovrenca Marcovicha (Markovitz, Markovitsch, *1596) upravljal jezuitsko posest v Podnanosu in okolici.27 S134 Acta Chim. Slov. 2015, 62, S125-S139 Acta Chim. Slov. 2015, 62, S125-S139 S135 Laurentius (Coreth) Coret 1565 Trento 3.11.1586 : SJ Bet. 1590-1591 Dunaj Bet. 1592-1594 Gradec; prof.mat prefekt cub. alumni: 1593, 1594 prof.mat Bet. 1595-1601 Dunaj ; prof.mat in fil.: 1597, 1598 fizika, 1600 matematika Georg (Elfinstonis, Helfenstonius) Elfenstonis 1565 škofija sv. Andreja na Škotskem 1.11.1585 Rim: SJ Bet. 1599-1610 Dunaj; prof.fil.in kaszuistike, leta 1604 predava fiziko 11.10.1647 Rim Thomas Williams 1542 Oxford 17.11.1564 Rim: SJ Bet. 1565-1569 Rim; štud. Fil. in teologijio Bet. 1589-1612 Olomouc ; spovednik, spiritual, prof.mat.tudi 1582-1587, leta 1592 samo spovednik brez navedene profesure matematike 1613 Olomouc Thobias Prochelius 1554 Bilovec na Moravskem 1.11.1583 Rim: SJ Bet. 1589-1599 Olomouc ; prof. fil. in kazuistike, tudi 1587 4.10.1599 Olomouc Georgius (Milius) Millius 1560 Worms v Pfalzu 4.11.1586 : SJ 1589 Dunaj Bet. 1597-1598 Gradec; prof.mat. 3.10.1600 Dunaj Hieronymus Laelius 1564 Priverno v Italiji 70 km jugovzhodno od Rima 16.11.1584 : SJ 1594 Dunaj Bet. 1595-1598 Gradec; ptrof.fil. 158+97 prof.fiz. Christopher Clavius 25.3.1538 Bamberg 12.4.1555 Rim: SJ 1556-560 Coimbra 1564-612 Rim; prof.mat., predava matematiko že 1563; vmes dve leti v Neaplju 1596, v Messini na Siciliji sodeluje z Francescom Maurolicom leta 1574 6.2.1612 Rim Joannes Angelus Jordanus 1571 Gorica 12.7.1590 Gradec: SJ 1600 Dunaj Bet. 1603-1612 Gradec; študiral teologijo pri Del Riu in predaval matematiko kot subregent, spovednik ter misijonar Bet. 1615-1622 Dunaj , prof.mat. 25.11.1623 Georg Forro 4.1571 Transilvanija 4.11.1588 Krakow: SJ 1593 Olomouc Bet. 1603-1605 Gradec ; prof.fil., leta 1604 predavat fiziko 18.10.1641 Trnava Gulielmus (Jonstionis) Jonstonius 1572 Newis (Newburgh v škofiji Galloway) na Škotskem 1592-595 Rim, Milano, Dole v Burgundiji (Dolae), Leuven Bet. 1601-1607 Gradec; prof.fil.in svetih spisov, 1602 profesor fizike 1609 Wroclaw Johannes Baptist l'Abbe 1574 Dunaj 9.5.1591 : SJ 1597 Gradec Bet. 1602-1603 Gradec ; prof.mat.kot študent 3. in 4. letnika teologije Bet. 1604-1606 Praga; prof.mat.in kontraverzne teologije 23.4.1623 Dunaj Volfgangus (Quelmitz) Quelmetz 1579 Meissen na Nemškem Saškem 25 km severozahodno od Dresdena 16.8.1600 Brno na Moravskem: S J 1604 Gradec 1611-615 Gradec ; prof.mat. 18.4.1622 Praga? Joannes (Heumondt) Heumont 4.1577 Lorena 29.11.1600 Brno na Moravskem: S J 1603 Gradec Bet. 1607-1616 Gradec; štud.teol., prof.l.hebr., prif.fil. 21.1.1617 Gradec Andrej Kobav 7.11. 1591 ali 11.1593 Cerknica 22.10.1610 Brno na Moravskem: SJ. pred tem O.F.M. 1610 Ljubljana 1615 Gradec 10.1623 Gradec Bet. 1627-1631 Gradec; prof.mat.prefekt Fernandeuma, prof, mat Gradec tudi -1623-; leta 1626 dekan humanistike Bet. 1640-1641 Dunaj; prefekt nižjih šol prof.mat. spovednijk 1642 Trnava; prof.mat. Bet. 1645-1649 Gradec; matematik 1614 -1622 (Magister+štud.fil.), 1623 (kot teolog tretjega letnika) (1624 dekan humanistike medem ko matematiko predava Andrej Zergoll) 1622-1633, 1639, 1640 ), matematik 1645-1649, 1630 prefekt Ferdinandeuma 12.2.1654 Trst Andrej Schaffer 3.11.1612 Leibnitz 23.10.1633 Leoben: SJ Bet. 1631-1633 Gradec Bet. 1651-1655 Dunaj; prof. hebr. in fil., vod. sem., spov., filozofska predavanja natisne v učneniku leta 1653 Bet. 1671-1672 Ljubljana; profesor kazuistike, knjižničar, zgdovinar, spovednik, predstojnik višje dijaške in nato nemške kongrergacije 25.5.1674 Slovaška: Leopoldov Slika 4: Akademski predniki ljubljanskega profesorja Štajerca Schafferja. Schaffer je zapisal svoja dunajska filozofsko-kemijska predavanja, v Ljubljani pa so ga zaposlili ob koncu kariere, podobno kot njegovega učitelja cerkniškega matematika Kobava dve desetletji prej. Zacharias Trinkelius 9.10.1602 Bratislava 1617 Brno na Moravskem: SJ Bet. 1621-1628 Gradec Bet. 1630-1740 Gradec; Gradec prof.fil. vodja kongregacij prof cas in teol. Dekan filozofije biblotekar; 1632 prof .fizike, 1633 metafizike 1665 Bratislava Joanes Jansonius) Gans 19.4.1591 Waldeck južno od Würzburga 15.1.1610 Brno na Moravskem: SJ 1613 Gradec 1617-622 Gradec; predaval matematiko in hebrejščino kot magister in študent teologije 1632-658 Dunaj ; dvorni pridigar in spovednik Ferdinanda III. 11.3.1662 Dunaj Mattheaus (Kossubius) Cossubius 1586 Pischkowitz v poljski Šleziji severno od Wroclawa blizu češke meje 6.1.1603 Brno na Moravskem: SJ 1608 Praga Bet. 1616-1619 Olomouc ; prof.fil. leta 1619 prof. fizike Bet. 1621-1623 Gradec; prof. fil. prefekt kora 14.6.1642 Trenčin Queir : 1579 Meissen na Nemškem Saškem 25 km severozahodno od Dresdena 16.8.1600 Brno na Moravskem: S J 1611-615 Gradec ; prof.mat. 18.4.1622 Praga? Jordanus 1571 Gorica 12.7.1590 Gradec: SJ Bet. 1603-1612 Gradec; študiral teologijo pri Del Riu in predaval matematiko kot subregent, spovednik ter misijonar Bet. 1615-1622 Dunaj ; prof.mat. 25.11.1623 Georg Forro 4.1571 Transilvanija 4.11.1588 Krakow: SJ 1593 Olomouc Bet. 1603-1605 Gradec ; prof.fil., leta 1604 predaval fiziko 18.10.1641 Trnava Bet. 1592-1594 Gradec; prof.mat prefekt cub. aiumni: 1593, 1594 prof.mat Bet. 1595-1601 Dunaj ; prof.mat in fil.: 1597,1598 fizika, 1600 matematika Vitalis Pelliceroli 7.9.1577 Trst 7.2.1596 Gradec: SJ 1600 Dunaj 1613 Gradec; prof.fiz. 1634 Gradec; prof.fil. 1635-639 Dunaj; prof.fil. 26.6.1641 Celovec Georg (Elfinstonis, Helfenstonius) Elfenstonis 1565 škofija sv. Andreja na Škotskem 1.11.1585 Rim: SJ Bet. 1599-1610 Dunaj; prof.fil.in kaszuistike, leta 1604 predava fiziko 11.10.1647 Rim Bet. 1602-1603 Gradec ; prof.mat.kot študent 3. in 4. letnika teologije Bet. 1604-1606 Praga; prof.mat.in kontraverzne teologije 23.4.1623 Dunaj Georgius (Wan der Boon) Vanderboon 5.12.1596 Dunai: SJ 1602 Gradec Bet. 1606-1608 Praga ; prof.mat. Gulielmus (Jonstionis) Jonstonius 1572 Newis (Newburgh v škofiji Galloway) na Škotskem 1592-595 Rim, Milano, Dole v Burgundiji (Dolae), Leuven Bet. 1601-1607 Gradec; prof.fil.in svetih spisov, 1602 profesor fizike 1609 Wroclaw Michael Hägen 3.1575 Viterne jugozahodno od Nancyja v Lorraini 2.3.1595 : SJ 1598 Gradec Bet. 1606-1609 Praga; prof. fil. tudi1611 23.6.1611 Praga 4. 1 1. 1 ЭоО . 3J Bet. 1597-1598 Gradec; prof.mat. 3.10.1600 Dunaj Gulielmus (Wrichtus, Wrichius) Wright 1561 York v Angliji 8.12.1581 Rim: SJ 1592 Dunaj; prof.fizike, 1589-1596 štud.teol. prof.fil. Bet. 1597-1603 Gradec; prof.fil.in teologije, dekan filozofije 18.1.1639 London ga študija. Od prihoda jezuitov v Ljubljano je takrat minilo že dobro stoletje, nova dognanja v kemijskih vedah pa so vedo bolj zapostavljala Aristotela. Frančišek Reinzer (* 12. 10. 1661 Gradec; SJ 31. 10. 1678; f 28. 4. 1708 Krems) je bil ljubljanski visokošolski profesor leta 1702, 1704 in 1705; filozofijo s kemijo v drugem letniku je poučeval v Linzu, svoja dognanja pa nam je zapustil v za- jetnem učbeniku natisnjenim še preden je zajadral na Kranjsko.29 Svoja linška razmišljanja je razporedil v ducat disertacij razdeljenih v štiriinosemdeset vprašanj po A. Kircherjevem vzoru. Vsak pojav je najprej opisal, nato pa razložil njegove politične posledice; primerno obnašanje in reakcije sodobnikov nanje lahko slutimo ob priloženih slikah Wolffangusa Josephusa Kadoriza iz Linza. Reinzerja so, tako kot pred njim Vintana, zanimali fosile in kovine, posebno poglavje pa je posvetil električni sili kot simpatiji, žal brez navedb drugih raziskovalcev. Glede kristalov in kamnov je citiral italijanskega matematika Girolama Cardana in Daniela Sennerta. Reinzer ni dojel podobnosti magneta z elektriko ob sklicevanju na tisti čas poglavitno jezuitsko avtoriteto, Athanasiusa Kircherja in njegova učenca Francisca Lana Terzija iz Brescie ter Gašperja Schotta. Ta trojica jezuitov-kemikov je bila med vsemi najbolj priljubljena v Ljubljani in Gradcu, Terzi pa je bil obenem še rimski učenec Paula Casatija, čigar pisanje o kemiji luminiscence in ognja so v Gradcu in Ljubljani obilno ponatiskovali in brali v 18. stoletju. Južnič: Jezuitska kemija v Ljubljani Južnič: Jezuitska kemija v Ljubljani Reinzer je srebru, živemu srebru in cinobru posvetil posebno vpra{anje brez omembe idrijskega rudnika s citati gra{kega profesorja fizike vzgojitelja cesarjevi~ev [kota Gulielmusa Jonstona, Cardana in Marcusa Vitruviusa Pol-lia iz anti~nih dni. Reinzer je obravnaval tudi meteorite, strelo, vetrove, fosile, kovine, vodna telesa, podzemne zaklade in skrivnosti Zemlje. Ni se spu{~al v Aristotelu (in Descartesu) neugodne eksperimentalne dokaze za obstoj vakuuma, ki se jim je Reinzerjev ljubljanski predhodnik Ampach svoj ~as ni izogibal. V zaklju~nem kovinam in rudarstvu posve~enem poglavju je opisal tudi magnet in živo srebro z njegovimi zdravilnimi lastnostmi proti kugi in koliki ob navedbah jezuitov Kircherja in Honorata Fa-brija, Pica de la Mirandola, Lemniusa ter Jonstona, vendar brez omembe Idrije.30 Kaj se je spremenilo v ljubljanskem pouku v stoletju od Vintanaja do Reinzerja? Na videz ne mnogo, saj je Aristotel {e vedno ostal zakon, rahla nagnjenost k alkimiji ali astrologiji pa modna muha. V resnici pa je bilo z Aristote- Georg Sigismundus 1569 UComySt ng GtHttir 25.8.1607 Brno na Moravskem: SJ mil Gradac tei в Pnga; primal. 1619 Otomouc ; prof m.il t620 Gfadec; ptof.mal preteki kora 1621 Dunaj; prof.mal. 15.5.1633 Znojnno na južnem Moravskem Mattheaus (Kossubius) Cossubius ! 15B6 Pischkowitz v poljski Èlezij. severna ođ Wrociawa bifeu ' с mejo 61.1603 Brno rs Moravskem: U j 1608 Prago Bel 1616-1619 Olorrauc ; prol fil. leta 1619 prof. rizika Bel 1621-1623 Gradec; pral til pfetekl kora 14.6.1642 Trertćm Sigismundus Mogilnicki 160& Mog«mica пв Poljskem ИЛШШддЬаш s*! 1629 Gradec Be1. 16ЭВ-1543 GraCEC, pral.ßl. dekan filozofije 1.12.1648 Dunaj Durandus Bernardus Geyer 23.6.1667 Stackerau v Avstriji 19.8.1623 Leoben; SJ 1626 Gradec Bel 1630-1635 Dunaj, 1630-1635 Dunaj šlud. Tool. Prof. mal. vodja kongregacij Bol. 1636-1639 Gradec, prof. fil cas. kn ; konslraverz, dekan filozofske; 1637 prof,fizike I_1.9.1676 Dunaj Johannes Schwanari 11.4.1599 Dunaj 21.5.1615 Cradec: SJ t619 Olotnouc Bel 1637-1636 Djrtet; prof.mat. 1octi 16Z7. 1643-1545 16Д1 Раззаи: prot.fiz. 1653 Gradec; Protasor rapalrtoriev mareinaULe 29.9 1658 Dunaj lom že dolgo tako kot z Marxom v na{i polpreteklosti: treba ju je bilo pogosto citirati v dokaz pravovernosti kot predpogoja za objavo, med vrsticami pa si je pameten pisec lahko premeteno privo{~il povsem samosvoje misli. Uporaba neko~ sovražnih protestantskih piscev je kar ponevedoma prenehala biti tabu. Vintana je bil {e dodobra usidran med anti~nimi pisci, za Reinzerja pa je bil rimski jezuit Athanasius Kircher s svojimi u~enci anti~nim modrecem že povsem enakovreden. Lyonski in nato rimski Claudius (Voraius) Voragius 26.4.1626 Venzone 30 km severne od Vidma 34fiq,1647Pupaj;$g 1651 Duna) 1662 KoSice; profesor matematike 1663 Trnava; profesor matematike 30.6.1664 Novi Zrin na desni hrvaški obali Mure,padel med obrambo trdnjave Philippus (Miller) Müller 27,4.1613 Gradec 7.1Q.1$29 SJ 1633 Dunaj 1642 Gradec; prof. mat. tudi 1640 in 1646 -1653 ko na koncu predava teologijio Bel. 1643-1645 Dunaj ; prof .fil. 7.4.1676 Dunaj Christoph (Lux, Lutz) Luz 29.3.1642 Linz 7.10.1659 Dunaj; SJ 1663 Trnav3 Bel, 1673-1675 Linz; profesor matematike 1676 Celovec; profesor matematike Bet 1677-1676 Gradec: prof. mat. 1630 Dunaj; profesor matematike, leta 1661 profesor hebrejSJine in morda obenem matematike Bel 1682-1684 Gradec ; prof bebrejićine, nato matematke 1665-687 Dunaj; Prof, ma t 1715 Franciscus Reinzer 11.10.1661 Gradec 1Žr1MW Pvfiai; Bel. 1682-1683 Dunaj 1684 Gradec 1697 Linz; profesor fizike, svoja predavanja astrologije objavi 27.4,1708 Krems 28,8.1644 Gradec Martin Zeller 14.4.1629 CluJ 1M.1W 0|»n?l; SJ 1646 1663 Tmava ; profesor fizike 10.3,1663 Trnava Otto Schimonsky 12.1614 Twardogóra, Šlozija Poljska 50 km severovzhodno od Wrodawa 1ВЭ7 Gradec Bei. 1647-1656 Gradec, jwrtf. n, cas. Sveto Pismo. teol. predela filozofijo. Fiziku vergamo 16JH ali lud, 1653 26.В: 1565 Judeaburg jezuit Honorat Fabri je v Reinzerjevem delu nastopal kot eno zgodnjih spogledovanj z Descartesovim naukom; sam Fabri je imel zaradi tega težave v Rimu, ki so jih razvozlali komaj s posredovanjem Kircheijevega francoskega podpornika Peirseca. Slika 5: Ljubljanski profesor Reinzer je bil študent graškega profesorja matematike Luza med graškim študijem metafizike. Reinzer je moral pobegniti iz obleganega Dunaja in prekiniti tamkajšnji študij v strahu pred Turki; učitelj Luzovega učitelja fizike s kemijo je bil mlajši brat ljubljanskega rektorja, šlezijski plemič Otto Schimonsky, ki je služboval v Ljubljani v Valvasorjevih deških letih. 7. Slovenci med jezuitskimi kemiki Sredi mednarodnega značaja jezuitskega reda se kaže vpra{ati, kolik{en delež so med zgodnjimi jezuiti imeli možje slovenskega rodu in koliko so prispevali k kemijskim vedam. Ob narodnostnem me{anju tedanjih dežel je najbolj{i pokazatelj slovenskega rodu ustrezno jezikovno znanje, o katerem je novopečeni redovnik poročal predstojnikom ob vstopu; seveda sloven{čina njega dni ni nosila sodobnega imena, temveč so jo imenovali po kranjsko ali vindi{arsko. Med letoma 1601 in 1640 je delovalo 175 jezuitov slovenske narodnosti rojenih na tedanjem slovenske narodnostnem ozemlju. 60 teh jezuitov ni nikoli službovalo v Ljubljani; med njimi je bil en misijonar, ki je edini specializiral uporabno matematiko s kemijskimi vedami (Ljubljančan Janez Adolf Steinhauser) in en profesor fizike s kemijo, Prekmurec Jurij Dobronoky. Do-bronoky in trije drugi slovenski jezuiti so nam zapustili svoja pisana dela (Goričan Julius Bellini, cesarjev pridigar Celovčan Philibertus Pocobello (Boccabella) in Furlan Karl Andriusio). Kot je mogoče pričakovati, je dvotretjinska večina jezuitov slovenske narodnosti službovala na Kranjskem; pozneje se je mobilnost jezuitov mnogoterno povečala, saj je bila pravzaprav ravno ona skriti adut jezuitskih uspehov. Večina jezuitov slovenskega rodu je bila rojena na Kranjskem, petkrat manj je bilo Štajercev ali Furlanov z Goričani vred, desetkrat manj pa je bilo Prek-murcev ali Koro{cev. Pri tem je bil najpomembnej{i tedanji jezuit Lendavčan Dobronoky, ki se je malodane dokopal do {kofovske mitre. 1500 1520 1540 1560 1580 1600 1620 Graf 11: Graf 12: 8. Zaklju~ek Srž jezuitskega uspeha v kemiji in sorodnih vedah je bila zgledna hierarhična napol voja{ka organiziranost pridobivanja in razpečevanja znanja. Mednarodna razprede-nost, pretanjen posluh za prilagajanje domačim {egam in domači jezuiti plemenitega rodu so so tlakovali učinkovitost vi{kih {ol tudi v Ljubljani. 9. Literatura 1. F. Gestrin, Ljubljana v 16. in 17. stoletju. Zgodovina Ljubljane (ur. F. Gestrin). Kronika, Ljubljana, 1984, str. 120. 2. F. Baraga (ur.), Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596-1691). Družina, Ljubljana, 2003, str. 82, 267. 3. Baraga, 2003, str. 55, 57. 4. V. Steska, Jezuitska šola v Ljubljani (1597-1773). Slovenski učitelj. 1902, 3/10, str. 146, 166. 5. L. Lukacs, Catalogi presonarum et officiorum Provinciae Austriae S.I. (1601-1640). Institutum Historicum S. I., Ro-mae, 1982, 2, str. 625; J.N. Stoeger, Scriptores Provinciae Austriacae Societatis Jesu ab ejus origine ad nostra usque tempora. Collectionis scriptorum ejusdem Societatis univer-sae. Congregationis Mechitharisticae, Viennae, 1855, 1, str. 151-152. 6. H. Horst, Conclusiones theologia de Gratia, Merito, et Justifications. Matthaei Rictij, Viennae, 1656; O. H. Schimonski, Assertiones ex Universa Theologia, Matthaei Rictij, Viennae, 1647. 7. Jezuiti, Ratio atque Institutio Studiorum Societatis Jesu. Antwerpen, 1635, str. 75—77; M. Vanino, Isusovci i hrvatski narod, Filozofsko-teološki institut družbe Isusove, Zagreb, 1987, 2, str. 149; F. Zenko, Aristotelizam od Petrica do Boškovica. Globus, Zagreb, 1983, str. 99-101. 8. W. A. Wallace, Galileo and his sources. The Heritage of the Collegio Romano in Galileo's Science. Princeton University Press, New Jersey, 1984, str. 8, 61; Zenko, 1983, str. 112113; A. Benedeti~, Pot do univerze. Studia humanitatis, Ljubljana, 1999, str. 21, 23-24; B. Reisp, Vi{je {ole na slovenskem ozemlju v XVII. in XVIII. stoletju. Kronika. 1962, 10, str. 166; Ciperle, Podoba, str. 91. 9. Baraga, 2003, str. 142. 10. Baraga, 2003, str. 21. 11. F. Terpin, Terpin Philipus Studi. Theolog. Baccalaureus Vic. Gen. Lab. Constitutiones, et Index librorum et authorum bib-liothecae Oberburgensis excellentissimi et reverendissimi principis episcopi Labacensis conscriptus per reverendum dominum Philippum Terpin vicarium generalem anno 1655, N[AL, [kofijski arhiv (Ljubljana). Kapiteljski arhiv, Gornji Grad 14. 10. 1655, Fascikel 96/14, folij 15v; P. Simoniti, Med knjigami iz stare gornjegrajske knjižnice. Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice. NUK, Ljubljana, 1974, str. 20; Lukacs, 1982, 2, str. 81; J. Andritsch, Die Matrikel der Universität Graz, 1977, Band 1 (1586-1630), str. 112, 115, 119. 12. A, Kobav, Vindicae Astronomicae theticae pro Dionysio cog-nomento Exiguo, abbate Romano, contra eximios chrono-graphos praeterproter summos imos aeram vulgarem usur-pantes seu nato, motuo redivivoque Iesu homini Deo de in-carnationis passionisque anno MDCXXXXIII Mense_ Die_ vota dissertatio. Greg. Gelbhaar, Viennae, 1643, str. 25, 342, 372. 13. Andritsch, 1977, str. 7, 107; C. Sommervogel, Bibliotheque de la Compagnie de Jésus, Premiere partie: Bibliographie par les Peres Augustin et Aloys de Backer, Nouvelle Edition par Carlos Sommervogel, S.J. Strasbourgeois, Tome I-IX. Province de Belgique, Bruxelles-Paris, 1890-1900, 2, stolpca 1870-1871. 14. F.-M. Dolinar, Das Jesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleterje 1597-1704, Dissertatio ad Doctoratum in Fa-cultate Historiae Ecclesiasticae Pontificiae Universitatis Gregorianae. Teolo{ka fakulteta, Ljubljana, 1976, str. 185; Baraga, 2003, str. 21; Simoniti, 1974, str. 344; B. Duhr, Geschichte der Jesuiten in den Ländern deutscher Zunge. Herder, Freiburg im Breisgau, 1913, 2/1, str. 345. 15. P. Simoniti, Med humanisti in starimi knjigami, Slovenska matica, Ljubljana, 2007, str. 343-344; Andritsch, 1977, str. 107. 16. R. Scarlichi, L. Vintana, Tractatus in Universam Aristotelis Logicam a R(everendo) P(atre) Luca It(alo) Vintana e Socie-tate Jesu Philosophiae Doctore et eiusdem in Alma Gra-ce(n)si Academia Professore Ordinario Traditus. Exceptus a Reinaldo Scarlichio Italo inchoatus Anno d(omi)ni 1606 die Secunda Januarii hora 9a ma(uti)na, NUK-Ms 99, 1606, folija 279, 292, 507. 17. Terpin, 1655, folij 15v, 16r. 18. R. Scarlichi, L. Vintana, Disputatio VII. Complectens ea, qu-ae in 4 libris Meteorum Ar(istote)lis tractantur, NUK-Ms 215, 1607-1608, foliji 8, 10, 12, 21, 23 , 24, 29, 36-38, 40, 99, 101, 123, 127, 131. 19. Lukacs, 1982, 2, str. 46, 58, 69, 81; L. Lukacs, Catalogus generalis seu Nomenclator biographicus personarum Provin-ciae Austriae Societatis Jesu (1555-1773), Institutum Histo-ricum S. I., Romae, 1988, 2, str. 810; Duhr, 1913, 2/1, str. 344. 20. Scarlichi, Vintana, 1607-1608, folij 507; Terpin, 1655, folij 15v; Simoniti, 1974, str. 20; Lukacs, 1982, 2, str. 81; Andritsch, 1977, str. XXV, 21 ({t. 47), 24 ({t. 60), 112 (465), 115 (543, 546), 119 (682); P.P. Mancini. Tractatus II. In octo libri Aristotelis de Physica Auscultatione. Manoscritti della Biblioteca Casanatense, Ms 1734. 1607. 21. M. Ur{i~, Jožef Kalasanc Erberg in njegov poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske. SAZU, Ljubljana, 1975, str. 119. 22. R. Ampach, Amalthea scientiarum Amaltheae heroum et honorum Seu philosophia per aliquot assertiones breviss Proposita. Matthaei Cosmerovijm, Viennae, 1674, str. 52-314. 23. Ampach, 1674, str. 62, 100-101, 118, 202, 204; 176; R. Am-pach, Axiomata philosophico-politica. Mayr, Salisburgi, 1675, str. 272. 24. G. Schott, Gaspar: Mechanica hydraulico-pneumatica. Schönwetter, Frankfurt, 1657. Spremenjena izdaja skupaj z A. Kircherjem: Technica curiosa. Hertz, Würzburg, 1664. Ponatis: Endter, Würzburg, 1687; Sotheby's, The Catalogue. Sotheby's, London, 1982, 1, str. 90 ({t. 368), 2, str. 163 ({t. 360); NUK-4158. 25. Ampach, 1674, str. 179, 235, 277; Ampach, 1675, str. 354360. 26. Ampach, 1674, str. 248, 250, 252, 266, 273, 274, 278. 27. P. P. Radics (prepisovalec), Liber archivij Collegij labacensis Societatis Jesu sive instrumenta omnia literaria de verbo ad verbum transumpta ex instrumentis originalibus in archivio contentis, Arhiv Republike Slovenije, AS 1073, II/69r, 1690, foliji 258, 261-463. 28. I. Kriechpaum, Universa Aristotelis Logica. Caspar Freysch-mid, Linz, 1671, str. 13. 29. Sommervogel, 1890-1900, 6, stolpca 1640-1641; Stoeger, 1855, 1, str. 109-110. 30. F. Reinzer, Meteorologia philosophico-politica, in duodecim dissertationes per quaestiones meteorologicas et conclusio-nes politicas divisa, appositisque symbolis illustrata olim honori Augusti Romanorum Regis Josephi II. Nepperschmid, Augustae Vindelicorum (Augsburg), 1697, str. 72, 150, 223, 245, 257, 269, 273, 287-289, 389, 409-411. Abstract Two centuries of Jesuits' lecturing related to chemistry in Ljubljana is discussed. The focus is put on the 17th century. The achievements of distinguished early expert for chemistry employed in Ljubljana in 17th century are put in the limelight for the first time. The statistics of their pedigrees, studies, and preserved works is focused to illustrate the intellectual background of their surprisingly overhelming influence in contemporary Ljubljana circles interested in early chemistry. The special concern is put on Jesuits who arrived to Ljubljana as established scholars. The written chemistry-related works of the first among them, Luka Vintana of Gorizia, were compared to a century younger Ljubljana Jesuit Francisco Reinzer from Graz. The difference in their perception of chemistry, physics, or philosophy of nature outlines progress in the perception of matter which took place through the scholastic conflicts about Cartesians chemistry all the way to Newton and Valvasor. In spite of profound changes all Jesuits' output of those times still formally prescribed Aristotle frames. A statistical cross-section of native places of Ljubljana Jesuits, their Alma Mater, and written works related to chemistry were discussed. The method of staffing and quick carefully planned exchange of professors between colleges of Austrian Jesuit province is presented as a welcome illustration of surprisingly strong Jesuits' impact on the intellectuals of Ljubljana. The essential feature of Jesuit success in teaching of chemistry and related disciplines was connected to their exemplary hierarchical organization. The international distribution and sophisticated sense for acceptable domestic rituals were the keys to scientific and pedagogical success of Jesuits around the world. The Carniola Jesuits followed the same path with numerous Jesuits belonging to the local nobles. Keywords: Jesuits, Ljubljana, History of Chemistry, History of Chemical Education, From Counterreformation to Enlightenment