To in ono.
509
Spomenik J. Dobrovskemu, »očaku slovanskega jezikoslovja" (glej obširni življenjepis v „Dom in Svetu" 1. 1895.), so odkrili dne 29. junija v Pragi. Izvršil gaje kipar V. Žd'arskypo načrtu prof. Seidana. Slavnostni govor je govoril češki učenjak Fr. Pastrnek. Objavljen je v „Filolog;ckych listvch", kjer so citirani tudi vsi viri za življenjepis Dobrovskega.
Povest sv. Vaclava. O sv. Vaclavu nam pripovedujejo razni zgodovinski viri (glej „Dom in Svet" 1.1. str. 375.\ Njegova povest je pa ohranjena v dveh važnih recenzijah: Ena je cirilska in druga hrvaško-glagolska. Jagic je zdaj izdal celoten kritičen tekst z naslovom : I. V. J a g i č, „L e g e n d a o s v a j t o m Vjače slave". Varšava. (Odtisk iz „Rusk. filolo-gičnega Vestnika")-
Zgodovina sv. Cirila in Metoda. Profesor češke univerze Fr. Pastrnek je izdal obširno delo „Dejiny slovanskych apostolu Cyrilla a Methoda s rozborem a otiskem hlavnych pramenu". Poleg natančnega zgodovinskega popisa so tu odtisnjeni tudi vsi viri v izvirniku s kritično razpravo.
Češki arhitekti in inženirji izdajajo v Pragi svoj ilustrirani tednik: „Zpravy spolku arhitektuv a inženiru v kralovstvi Češkem". V številki od dne 2. julija t. 1. smo našli tudi začetek serije zanimivih praških portalov iz baročne dobe. Med temi je portal k Clam-Gallasovi palači, kateri je v vsem načrtu popolnoma podoben portalu ljubljanskega semenišča. Orjaka, ki držita težo, vrhni okraski — vse je v bistvu isto, le v posameznostih kaže akcidentalne razlike. Orjaka je postavil Matija Braun okoli 1. 1712.
Češki modroslovec Josef Durdik.
Profesor Josef Durdik je umrl zadnjega dne junija v Pragi. V dobi zbujajoče se češke narodne energije je bil Durdik eden prvih in najvplivnejših narodnih delavcev. Bil je jako izobražen, plodovit pisatelj, in Čehi ga hvalijo, da jim je ustvaril njih „modroslovni slog". Ko je „Narodni divadlo" začelo gojiti češko dramatično umetnost, so ga privabili k gledišču kot estetika in kritika, in dolgo časa je bil podpredsednik glediškega društva. Kot profesor je pa agitiral za ustanovitev češkega vseučilišča. V „Politiki" je priobčeval v ta namen duhovite članke, ki so zbujali splošno pozornost. Takrat je bil ljubljenec dijakov in občinstva.
Njegove strokovne znanosti so bile matematika, prirodoslovje in modroslovje. Smer njegovega mišljenja je izražena v spisu »Leibnitz und Newton", s katerim se je habiiitiral kot profesor na akademiški gimnaziji v Pragi 1.1869. Leibnitz je mogočno vplival na njegovo mišljenje. Durdik si je po njegovem zgledu sestavil nekak »pluralističen" ali »atomističen" zistem, po katerem je prišel do čudnih zaključkov. Njemu ni nerazumljiva neskončnost, ampak končnost, omejenost,  kajti   atom je  po  Durdikovem  mnenju
neskončen ne le po času, ampak tudi po prostoru. Neskončen po prostoru mu je zato, ker sta lega in gibanje enega atoma odvisna od lege in gibanja vseh drugih atomov in je tako dana medsebojna odvisnost vseh biti. V notranjosti atomov odseva neskončnost. Ta nauk odgovarja v bistvu Leibnitz-ovemu nauku o „monadah". Saj tudi Leibnitz trdi o „monadah", da so »živo zrcalo vesoljnosti". Nauk o medsebojni odvisnosti monad je posnel Durdik iz Leibnitzove „prestabilirane harmonije". Čudno, da je reališki Čeh zašel v ta nauk, ki ga imenuje zgodovina modroslovja »fizikalni idealizem"! Sicer je pa tudi Durdik čutil nezadostnost tega zistema in je bil v metafizičnih vprašanjih toleranten do skep-ticizma.
Najznamenitejše njegovo delo je „Aesthetika" (1875). V estetiki zagovarja »formizem", kateri mu je teoretično preiskovanje pogojev, ki zbujajo čuvstvo lepote. V tem smislu je spisana njegova „Poetika jakožto aesthetika umeni basnickeho" (1881). V dveh delih je izdal zgodovino novodobnega modroslovja „Dejiny novodobe filosofie" (1870, 1887). V rokopisu so našli po njegovi smrti konec drugega dela „Poetike" in zgodovine grškega modroslovja (»Deje-pisny nastin filosofie fecke").
Durdik je postal 1.1874. izredni, 1.1880. pa redni profesor modroslovja na praškem vseučilišču. Njegovi metafizični nazori niso imeli mnogo vpliva v času, ko je vladal materializem, in sedaj, ko se mladina nagiba k Masarvkovemu »realizmu". Pač pa so novodobnim duhovom ugajali njegovi estetični nazori, ker »formizem" pozna samo obliko in ab-strahira pri pojmu lepote od moralne in umstvene vsebine.                                                       Dr. E. L.
Karlštejnska Madona. Ko je lani obiskal cesar starodavni grad Karlštejn na Češkem, je ukazal, da se temu častitljivemu spomeniku češke slave vrne umetnina, katere je pogrešal že 122 let. Cesar Karol IV. je namreč spoznal na Italijanskem v samostanu S. Nicolo di Treviso slikarja Tomaža iz Mu-tine, ki je slovel posebno po krasnih miniaturah. Za svoj grad Karlštejn je dal od njega naslikati Madono s sv. Vaclavom in Palmacijem v slogu tedanje dobe. Podobe so slikane na bukovem lesu, okraski pa z zlatom na lipovem lesu. L. 1780. so vzeli te podobe na Dunaj ter jih združili v triptih. Tomaž Mutinski je slikal največ okoli 1. 1350.
Starorusko slovstvo od XI. do XV. stoletja obdeluje zdaj ruski učenjak A. Arhangelskij v „Učenyh Zapiskih", kjer je izdal sušca meseca začetek teh študij z naslovom „K lekcijam po istorii russkoj literaturv". Večinoma obravnava prevode sv. pisma in cerkvenih očetov.
Uralska razstava A. K. Denisova-Uralskega. Jako zanimiva je sedaj razstava Denisova v Peter-burgu. Denisov je preživel v Uralu celo življenje in