„Še nekaj, Ivan. Rekel si prej, naj ne govoriva o tem, kar mi je pisala Minka. Toda moram ti razodeti še eno stvar, meni se zdi modra. Minka mi namreč svetuje, naj povabim mamo semkaj za par dni. Tedaj bi bila prilika, da ljudem pokažemo, če gremo skupno na izprehod, v gostilno, k Smre-karju, da so njih govorice zlobne, da najine ljubezni ne skrivava pred starši, da je poštena, kajne, Ivan?"
Alena je videla, da je Bresta spreletelo. Vendar ji je z ljubeznivim smeškom odgovoril mirno:
MAKEDONSKI VOJNIK.
„Alenčica, nikar ne ceremonij! Ali ne bi bila z njimi ubita vsa tiha lepota najinega prijateljstva? Ali nisi samostojna ti, samostojen jaz? Čemu Minkino mešetarjenje ? Vrzi njeno pismo v ogenj in pozabi. Bodi močna in bodiva hvaležna usodi, da sva užila skrivnostno lepe ure gorkega kopr-nenja. Lahko noč, dušica!"
Brest ji je poljubil   obe  roki  in naglo odšel,
Ko ga je objel mrzli   zimski zrak  pred šolo,
je začutil, kako drgeta po vsem telesu,   V glavo
mu je silila vročica, po udih ga je zeblo. Nemiren
in zbegan je hitel proti domu. Niti lahko noč ni
šel voščit materi, ki je ob brleči lučki sedela na zapečku in molila, Zapahnil je vrata v veži, od naglih korakov so zaškripale stopnice, po katerih je bežal v podstrešje. Ko je prižgal luč, ni odložil ne suknje, ne klobuka. Razburjen je begal po sobi, Včasih se je ustavljal, postajal pri oknu in naslanjal čelo ob šipe. Nato je začel hoditi še hitreje gor in dol. Trdi koraki so odmevali skoz strop in dramili mater, ki je milovala ubogega sina, ker se toliko trudi in študira. Ura se je bližala polnoči, Sto načrtov in sto premislekov je preudaril, in sto jih zavrgel. Slednjič je obstal miren j,        sredi sobe, topotnil z nogo, vrgel klobuk in
suknjo na posteljo, potegnil izza peči zaboj ter začel vanj skladati knjige in izpiske, Na-vrh je zložil obleko in pokrov zaprl,
„Končano," je izpregovoril sam s seboj, „To je najboljše! Grem!"
V rano jutro je šel k materi in ji razodel, da mora nenadoma na Dunaj, Starica se je naglo sklonila v postelji,
„Križ božji, Janez, zakaj tako   naglo?" „Moram, mati. Oni zaboj s knjigami pošljite za menoj!"
Mati je poizkušala vstati, toda sin ji je ubranil,
„Brez zajtrka greš?" „Se mudi,   sicer   zamudim vlak,   Z Bogom, mati!"
Mater so polile solze, segla je z desnico sinu v roke,   z levico   je poiskala pod  blazino zadnji prihranek in mu ga dala, „Hvala lepa, mati! Z Bogom!" Sin je naglo odšel, starica je   pomočila prst v kanglico ob  postelji in oddaleč kro-I        pila popotnika,
Zunaj je bila še tema. Nihče ga ni videl. Tistega  dne   zvečer se  je   prismejala k Aleni Mara. Prišla je z vasi, kjer je izvedela o Brestovem odhodu.
„No, Alenčica, kraljica lepa ogrska, kaj si storila svojemu Matjažu, da je pobegnil?" Alena je prebledela, se ozrla v kot, da je zakrila lice pred Maro, in rekla kakor užaljena: „Kaj me briga! Ne draži me! Pusti me!" „Izvrstno! Torej   spet   enaki: Ti — sama — jaz sama — servus, koleginja! Lahko noč!"
Mara se je zasukala in odfrlela, pojoč iz sobe,
Alena je obstala na mestu kakor vkopana, Srepo je zrla na vrata, skoz katere je odšla zna-nilka zla — Mara. Vsa kri ji je izginila iz lic, ustnice so se ji krčevito stiskale, na čelu so se razpredle temne gubice.
—   440   —