Književna poročila.       • 241
Književna poročila.
Slobtidan Jovanovič: »Ustavno pravo kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca.« Beograd, Geca Kon; 1924.
V relativno kratl<em času po objavi Vidovdanakle ustave (1921) in nekaterih v svrho njene izvedbe izdaniii zakonov (1922 in 1923) je izdelal proifesor belgrajske univerze Slcbodan Jovanovič sistem ustavnega prava naše kraljevine. To je prvo sistematično obdelovanije našega novega prava. Delu samemu je bilo v veliko korist, da je avtor že pred vojno napisal sistem srbskega ustavnega prava, ki je v mnogih važnih institucijah služilo za zgled naši sedanji zaikonodaji. Pomen tega d'cla in zasluga avtorja je tem večja, ker je pni naših zelo raztresenih, delonui tfežko dosegljivih pravnih virih (n. pr. poslovnik narodne skupščine ali razprave usitavinega odbora) skoro nemogoče, ustvariti si enotno in popolno sliko naše zakonodaje in prakse. Tudi literatura je v J o v a n o v i-čevem delu vestno zbrana; mislim, da najdemo pod naslovom »književnost« navedena vsa važnejša dela, ki so bila glede na naša ustavna vprašanja publicirana v obliki knjige aH kot članki v znanstvenih revijah, bodisi v srbohrvatskem ali v slovenskem jeziku. Razumljivo je, da se nahaja v knjigli, ki obseza 472 strani in ki se v njej razpravlja taklo de. Hkatna, kočljiva in mestoma sporna snov kakor je naše ustavno pravo, zastopano tu pa tam tudi tako mnenje, s katerim se ne bode strinjal vsakdo. Nekatere pripombe v tem pogledu je najti v oceniv ki jo je o Jovanovičevem delu napisal državni svetnik dr. Štefan Sagadin v »Arhivu za pravne i društvene nauke«, 1924, knj. VIII. br. 2. Tem pripombam' bi se utegnile dodati še dMge. Toda nočem se spuščati v detajle, hočem podati namreč na ikratko vsebino knjige.
U v o d razipravlja o postanku naše države v zgodovinskem in pravnem pogledu ter o postanku Vidovdanske ustave; dodana je glavna vsebina in karakteristika vseh ustavnih načrtov, ki so jih predlagale razne opozici-jonalne stranke. Prvi del govori o osnovnih načelih Vidovdanske u.stavc (državno ime, državni znaki, državni jezik, oblika vlade, državno edinstvo). D r u g i d e 1 razpravlja o ustavotvorni skupščini ter o vprašanju spremembe ustave, tretji in najobsežnejši del 'Pa o narodni skupščini. V trinajstih poglavjih tega oddelka najdemo odgovor na vprašanja o pogojih za volilno pravico, o narodnih poslancih, o volilnem postopanju pred glasovanjem, med glasovanjem i Po njem, o prestopkih volilnega zakona in nijih kaznovanju, o sklicanlju, otvorjenju, odgoditvi, zaključenju in razpustu, dalje o konstituiranju narodne skupščine, o pravicah in dolžnostih poslancev, o skupščinski organizaciji in disciplini, o skupščinskem postopku (z detajlirano razlaganim poslovnikom), o zakonodajnem postopanju, končno o kompetencah narodne skupščine. V četrtem delu, naslovljenem »kralj«, je poleg prestolonasledstva, namestnJštva, :ktraljevih privilegijev in kompetenc obrazložen tudi položaj ministrov in uradnikov;
242 Književna poročila.
posebni poglavji sta posvečeni lokalni upravi ter državnemu svetu in glavni kontroli. Peti in zadnji del »pravni položaj državljanov« se bavi z osebno svobodjo in političnimi pravicami, s socialnimi pravicami in djolžnostmi ter s položajem narodnostnih manjšin.
To je v najkrajših obrisih vsebina knjige. Za tiste, ki poznajo že pisatelja Slobodana Jovanoviča, je odveč opozoriti na lepoto, nazornost in jasnost stila. Vendar pa hočem te odlične kvalitete Jovanoviče-vega sloga podčrtati še posebej, ker bode ta njegova knjiga dobro služila ne samo srbskim in hrvatskim, ampak tudi slovenskim znanstvenikom, dijakom, uradnikom in politikom, sploh vsem, ki se zanimajo za naše ustavno ipravo. Zlasti radi lepote jezika 'bode to delo, pisano od onega najboljših srbskih pisateljev, dostopno tudi onim, ki ne obvladajo popolnoma srbskega jezika.
Univ. prof. dr. Leonid Pitamic.
Inž. M. A. Štcbi: Vzgoja in zaščita obrtnega in industrijskega naraščaja. Natisnila tiskarna M. Hrovatin, Ljubljana. Strani 62, cena 10 Din.
Brošura, ki sc je pojavila na knjižnem trgu že pred časomi, nosi na avoju državni grb in označbo: »Kraljevina Srbov. Hrvatov in Slovencev — Ministrstvo socijalne politike«. Imamo torej opraviti z oficialno izdajo ministrstva socijalne politike, ne zvemo pa, v kakšni zvezi je pisateljevo delo z navedenim ministrstvom. Ob koncu brošure šele čitamo, da je bila napisana po izrecnem nalogu bivšega ministra dr. Kukovca, a pisatelj pravi, da sc nadeja, da »bode ministrstvo še v teku tega leta izvršilo vse predpriprave, tako da bomo v letošnji jeseni že lahko osnovali vs,s prtrebne organizacije za nego in sJkrbstvo vajencev in mladoletnih delavcev«. Katera jesen je mišljena, tudi iz druge vsebine brošure ne izvemo; kajti s oitacijo na str. 45 »z naredbo št. 51.466 od 23. avgusta' 1. 1.« (sic!). si tudi ne moremo pomagati.
Te netočnosti, katerim se pridružuje še po nekod neopiljen jezik in kopa tiskbvnih pogreškov. pa so spričo važnosti in smotrencsti stvarne vsebine povsem le postranskega pomena. Zato naj bodo tudi naši slovenski pravniki nanjo opozorjeni.
Iz cele vsebine se vidi pisateljeva resnično topla ljubezen za obrtniški in industrijski naraščaj, takisto pa tudi njegovo vešče poglabljenje v predmet in široko poznanje prilik v inczemstvu. Pisatelj zahteva, da si naj visoko naobražen« in strokovno^ izkušeno delavstvo sami odgojimo, če se hočem,!' od tujerodinih kvalificiranih delavcev emaincipirati. Zahteva, da naj se ne ustvarjajo posebne organizacije za poklicni svet in posebne organizacije za skrbstvo obrtnega in industrijskega naraščaja v dobi učenja ter priporoča, da se ita dva instituta stopita v eno celoto. Izpod 14. leta naj se prav nirkdo ne jemlje za vajenca ali obrtnika, ampak uvede naj se brezpogojno osemrazredna ljudska šola. Strokovni pouk v delavnici naj se korenito preuredi; odpravi naj se vse vajeništvo iz obrtnih delavnic in ustanove naj se obrtne šole kakor izključna učilišča za obrtni in industrialni naraščaj. Vajenci in mladoletni delavci od 14. do 18. leta naj bi brezpogojno
Književna poročila. 243
posečaM obrtne šole. Zakonito naj se ustanovi, da brez uspešnega obiska obrtne šole vajenec ne more dobiti siprličevala, da se je obrti izučil; ali tisto spričevalo mora biti od šole in mojstra skupno sestavljeno. Za učni sistem obrtno nadaljevalniii šol od 14. do 18. leta predvideva pisatelj 3-letni obisk po o tedenskih ur, ki pa naj &e obavljajo med delovnim časoun (zakiaj predlaga kakor učni predmet za blovenijo »jezik, slovenski in nemški, literatura in slovnica«, ne pa t u d i srbohrvaški jezik, pisatelj ne pove; vsekakor si danes obrtne šole v Jugoslaviji bre^ pc.uka v sibohrvaščini ne moremo misliti!). Posebno toplo se zavzema pisatelj za ustanavljanje »vajeniških domov«, v katerih bi bili vajenci ves čas učne uobe popolnoma preskrbljeni in pod stroigim nadzorstvom.
V poglavju o današnjih ustanovah za vajenišklo nego v naši državi razpravlja pisatelj o državni zaščiti dece in mladeži, a nadzorstvu dela ter popisuje delovanje zasebnih institucij »Radiše« in »Privrednika« v Zagrebu. »Gajreta« v Sarajevu, »Društva za varstvo vajencev« v Ljubljani in »Saiveza hrvatskih obrtnikov« v Zagrebu. Da se spravi enoobraznoi in enotno organizirana nega in skrbstvo vajencev in mladoletnih delavcev v celi državi na pravilni tip, priporoča z vso odločnostjo t. zv. mešani sistem, pri katerem naj bi bila ohranjena iniciativa zasebnikov, ki pa ostane pod državnim nadzorstvom. Naloiga ministrstva za socialno politiko bodi, da sestavi okvirni prcgram in pripravljalne cdbore za ustvarjanje definitivnih organizacij. Pisateljev predjog, da bi isto ministrstvo spo-razum.no z ministrstvom trgovine in industrije izdalo naredbo, po kateri mora vsak obrtnik, trgovec in industrijalec biti član organizacije in prispevati organizaciji z doneski (letnimi, stalnimi, ter z mesečirimi, menjajo-čimii se), pa kaže, — da je pisatelj to idejo o naredbi zasnoval v času šc      pred ustaivoi! Danjs namreč taka »naredba« — ne bi več držala!
Prikazana vsebina se peča zgolj z narodnogospodarsko stranjo predmeta. Morebiti bi bil pisatelj prav storil, ako bi se ozrl tudi še po zaseb-nopravni in kazensktpravni strani problema. Vsekakor nudita tudi te dve strani prav lepo priliko za poglobitev rešitve zanimivega, pa zelo važnega vprašanja o vzgoji in zaščiti obrtnega in industrijskega naraščaja.
Dr. Metod Daleiic.
Joscf Popper-Lynkcus. Philosophie des Strafrechtes. Im Auftrage des Verfassers aus eiiiem Uterarischen Nachlasse heraiisgegeben von Margit Ornstein. Mit einem Vorwort von Dr. Julius Ofner. R. Lovit, Verlag, Wicn und Leipzig, 1924. Str. 112.
Z velikim aplombom dunajskega časopisja objavljeno delo znanega socialnega filozofa nam kaže jasno, kam zabrede teoretično razmišlanje, ako zapusti realna tla življenja. Iz uvoda Ofnerjevega izvemo, da je Popper-Lynkeus smatral za »svojo življensko nalogo, rešiti četvero problemov: metafizični problem, problem sile, kazni in vojaške dolžnosti.« Isiina je pa, da za svojih živih dni tega naznanjenega dela, ki je posvečeno tretjemu problemu, ni objavil! Ofner hvali v predgovoru pisca, češ navzlic temu, da ni bil pravnik - strokovnjak, opazuje ostro in
244 Književna poročila.
jasno in se dotil^a v razlagi kazenske svrhe tisti smeri, ki jo zastopajo naprednejši kriminalisti. In vendar se Ofner zelo previdno izraža o vrednosti te filozofije, izdajateijica pa že govori, da 'Popper-Lynkeus »velikega, liladnokrvnega, od čuta maščevalnosti nadlegovanega kontra - zločinca (sic!), državo, zavrača v njegove meje (!). Država bodi zaščitena pred zločincem, a zločinec pred državo.« — Po takšnem uvodu bi človek pač pričakoval neizpodbitnih dokazov o pogrešenosti današnjega sistema kazenskega prava! V Popperjevih izvajanjih pa dobimo sicer semintam res duhovito opazovanje, ali v splošnem pa vidimo, da se niti z daleka ne zaveda, kaj zahteva praktično življenje v pogledu kaznovalne pravice države. Seveda po pravici pobija enostranske teorije K a n t a, F i c h t e j a, Megla, Herbarta: po njegovem mišljenju je čut maščevalnosti zgolj zmota v času, češ po storjenem zločinstvu bi se hotelo storiti to ali enako, kar bi se bilo moglo in moralo storiti v odklonitev zločina. Da je to samo duhovita besedna igra, ni težko doumeti, če se pomisli — na kaznovanje raznih verbalnih deliktov, ki so tudi delikti. Na takšni osnovi pobija Popper vsako potrebo po pravičnem povračilu za zločin, prezirajoč eminentni čut, ki živi v ljudstvu in naravnost zahteva pravično povračilo za vsaki zločin! Pisec vpraša, ali bi vse propalo, ko bi se mahoma vse kazni odpravile, kakor da bi vsi le na to čakali, da planejo drugi nad drugega, in to vprašanje — kratkomaio zanika; s tem pa pač — negira resničnost starega nepobitnega reka — »homo homini lupus«. Njemu je cel problem filozofije kazenskega prava osredotočen v vprašanju, kako je ravnati spričo potrebe varnosti s tistimi osebami, ki so navzlic svarilnim predpisom oškodovali druge osebe. Na to vprašanje odgovarja, da bodi zlo, ki se zada storilcu, kar moči majhno, povračilo bodi sploh odpravljeno, zlo, ki se zada storilcu, bodi le sekundarna posledica zaščite družbe pred zločini; sredstva, ki naj dosežejo to svrho, bodo naj morali č n a (torej niti telesna, niti denarna), in le tedaj, če ta ne zadostujejo, naj bodo fizična. In kaj predlaga Popper-Lynkeus za takšna sredstva? Po razpravi naj ugotovi sodniški kolegij res ume, ki označa osebo, njegovo kratko biografijo, najučinkovitejše notranje in zunanje nagibe za dejanje, — resumeji naj se čim prej tiskajo in v posebnem sodnem listu objavljajo, n. pr. od tedna do tedna. Iz teh listinskih podatkov naj se tako, kakor iz zemljiške knjige, spoznavajo vsi grehi zločinskih oseb. Samo po sebi umijivo: Pomilostitve ni! »Varnostne odredbe,« ki naj stopijo na mesto današnjih kazni, pa naj bodo zapopadene v nekakšnem tehničnem policijskem kodeksu, po katerem se odloča, katera zaščita naj se ukrene. Od leta do leta naj se vsi procesi v pogledu zaščitnih odredb revidirajo! O modernih »očuvalnih sredstvih« po izvršitvi kazni, ki jih pozna moderno kazensko pravo, pisec te filozofije nima niti besede! —
Mislim, da sem že s tem kratkim izvlečkom iz Popperjevih idej dovoljno pokazal, kako utopistično si on zamišlja zločinski svet. Kdo od članov sodrge in raznih klap, iz katerih se pojavlja največ zločincev, bi
Razne vesti. 245
se brigal za »publiciteto tistih Popperjevih stigmatujočih resumejev«? Naj bi bil »socialni filozof« Lynkeus šel samo enkrat skozi kaznilnico, pa bi si na prstih obeh rok prav lahko seštel vse primere, za katere bi njegov sistem imel morda zaželjenega učinka, a stotine drugih, osobito povratnikov, bi se za njegove »resumeje« zmenilo prav tako malo, kakor za lanski sneg.
Menda je pisec sam čutil negodnost svojih idej in je baš zato prepustil drugim, da se okoristijo s plodom njegove študije — po njegovi smrti. Dr. Metod Dolenc.