jtunu /{afii(.s	na polek ruzg^efvorä z oLrokí
Vpliv Strokovnjaka na
potek razgovora z otroki
in mladostniki
The role of a pròìéssional^
in setting up an interview
with children and youth
Jana Rapuš Pavel
Jana Rapiiš
Pavel,
mag. soc. ped,
Pedagoška
fakulteta v
Ljubljani,
Kardeljeva
pl. 16,1000
Ljubljana
Povzetek
Strokovnjak, ki oblikuje razgovor z otroki in mladostniki,
pretežno nadzoruje to interakcijo. Odgovoren je za to, da
način vodenja razgovora prilagodi komunikacijskim spo-
sobnostim izpraševanca (psihološki kompetenci za razgo-
vor, kognitivnemu, jezikovnemu razvoju ter ravni otroko-
ve socializacije). Kakovost pridobljenih informacij je tako
kot od otrokove ali mladostnikove kompetence odvisna tu-
di od usposobljenosti in osebnostnih značilnosti strokov-
njaka, od namena pridobivanja informacij, od specifičnih
tehnik vodenja razgovora, vključno z okoliščinami razgo-
vora.
Ključne besede: medosebna interakcija, komunikacija, dia-
gnostični intervju, otrok, mladostnik
^^	Socialna pedagogika, 2001 vol. J, x 1. 1, sir. 2 5-3 S
Abstract
The professional who sets up an interview with a child or
adolescent is mostly in control of the situation. It is his res-
ponsibility to adapt the method of conducting the interview
to the communication skills of the interviewed child (the
child's psychological ability to engage in conversation, his
cognitive and language skills and the level of socialisation).
The quality of the information gathered therefore depends
not only on the child's own abilities but also on the profes-
sional's skill and personal characteristics, the purpose of
the information gathering, the specific techniques used in
the interview and also the context of the interview.
Key words: interpersonal interaction, comunication, dia-
gnostic interview, child, adolescent
1. Uvod
V	prejšnjih številkah revije Socialna pedagogika (1999/št. 1,1999/
št. 4) so se bralci lahko seznanili s sodobnimi pristopi, ki v procesu
socialnopedagoške diagnostike med drugim gradijo na samopred-
stavitvi in upoštevanju uporabnikove lastne ocene življenjskega po-
ložaja in aktualnih življenjskih tem. Informacije, ki jih dobimo s sa-
mopredstavitvijo, uvrščamo med t.i. subjektivne podatke, ki prispe-
vajo k boljšemu razumevanju subjektivnega sveta posameznika. V
tem procesu je pomembno izpostaviti vlogo interakcije^, saj je pro-
ces zbiranja informacij od uporabnikov (otrok, mladostnikov idr.)
nujno interakcijski, kar nas usmerja k upoštevanju usmerjenosti
tako strokovnjaka kot uporabnika (otroka, mladostnika idr.) v tej si-
tuaciji.
V	tem prispevku se bomo ukvarjah z nekaterimi vidiki interakcije
in komunikacije, ki opredelijo vlogo obeh v razgovoru. To je eden te-
meljnih gradnikov socialnopedagoškega odnosa in delovanja.
'Socialne interakcije, so različne oblike vedenjskih in delovanjskih izmenjav med ljudmi v različnih socialnih
odnosih. Razvijajo se na štirih osnovnih nivojih družbene dejavnosti ljudi (individualno osebnem,
medosebnem, skupinskem in institucionalno družbenem nivoju) in analogno s tem lahko razlikujemo štiri
nivoje socialnopsihološke analize in razlage socialnih interakcij: intrapersonalni, interpersonalni in
situacijski nivo, pozicionalni, ideološki nivo (Ule, 1997).
Jana /lapu.š Pavel: Hpllv s iro kov aj aka na polek razgovora z olroki ^^
2. Problemi in ovire pri razvijanju kompetenc za
vodenje razgovorov z otroki in mladostniki
Razgovori so pomemben vir pridobivanja informacij od otroii in
mladostnikov, ki jim je treba pristopiti na specifičen način. Skupaj z
opazovanjem in različnimi oblikami interakcije nam ti pogovori po-
magajo sestaviti sliko mladostnikovega notranjega sveta. Raziskoval-
ci (Young, O'Brien, Gutterman in Cohen, 1987) ugotavljajo, da izurje-
nim strokovnjakom lahko celo zelo majhni otroci podajo verbalni opis
lastnih izkušenj in razumevanja sveta, ki jih obdaja.
Obravnava otrok kot informatorjev o njihovih lastnih občutkih, oba-
našanju, sposobnostih in socialnih odnosih je sorazmerno nov pojav,
saj so ocene psihopatologije otrok v tradicionalnem pristopu temelji-
le na razgovorih s starši ah drugimi odraslimi. Večino tega, kar vemo
o razgovorih z otroki in mladostniki, smo se naučili iz raziskav o raz-
govorih z odraslimi (Edelbrock in Costeho, 1984).
Young, O'Brien, Gutterman in Cohen (1987) so opredelili nekatere
možne vire dezinformacij, pridobljenih iz razgovorov z otroki in mla-
dostniki. Ti viri zajemajo strukturo:
-	samega instrumenta razgovora (npr. zaporedje vprašanj, dvoumni
ali nejasni izrazi),
-	izpraševanca (vrzeli v spominu, doživljanje razgovora kot stresnega)
-	izpraševalca (različna čustvena intenzivnost, napake pri beleže-
nju).
Omenjeni avtorji ugotavljajo, da se več kot polovica dejavnikov, ki
jih navajajo kot probleme pri kliničnih razgovorih z odraslimi, običaj-
no omenja tudi v povezavi z razgovori z otroki in mladostniki.
Pri vseh problemih je v ozadju običajna predpostavka o prepros-
tosti komunikacijskega procesa pri razgovoru, ki je pojmovan le kot
niz psihološko neodvisnih in diskretnih parov dražljaj-odziv, kjer je
dražljaj vprašanje in odziv odgovor (Mishler, 1986; Brenner, 1981; Ci-
courel, 1981, 1982, 1986; Dexter, 1970; Mehan, 1979, po Gumperz,
1982). Tako nekatere raziskave (Erickson in Schultz, 1982; Mishler,
1986; Briggs, 1986, prav tam) kažejo, da je razgovore umestneje ob-
ravnavati kot določeno vrsto govornega dejanja. Komunikacija v raz-
govoru zahteva uskladitev številnih dejavnikov, od razumevanja po-
mena besed do razumevanja in upoštevanja npr. družbenih vlog ude-
ležencev pogovora. Razgovor ne poteka le z besedami, temveč tudi z
.s o C i a I n a /) c d a f; o f; i k a , 2 0 0 1 vol. 5 , si. /, sir. 2 5 - 3 H
gibi, držo, izrazi na obrazu, tonom glasu in hitrostjo govora. Tako so
govorna dejanja nelie vrste dejavnosti, ki jih neposredno obvladuje-
jo na eni strani pravila za rabo govora, vključujejo pa tudi interpre-
tacijo niza družbenih razmerij, ki so potencialno povezana z določe-
nim komunikacijskim ciljem (Gumperz, 1982),
Prednost modela govornih dejanj je, da z njim opišemo naravo
komunikacije v razgovoru. Pridobivanje informacij v razgovoru z mla-
dostnikom zahteva koordinacijo številnih dejavnikov v interakciji,
terja upoštevanje velikega števila družbenih in jezikovnih prvin. Če
zanemarimo katerokoh od teh prvin, lahko preprečimo napredova-
nje razgovora ali povzročimo, da bodo njegovi rezultati zavajajoči
ali neuporabni. Strokovnjak, ki oblikuje pogovorno situacijo in pre-
težno nadzoruje interakcijo, ne more vnaprej presoditi komunika-
cijske kompetence mladostnika, odgovoren pa je za to, da vodenje
pogovora prilagodi komunikacijskim sposobnostim mladostnika.
5. Vidiki socialne interakcije v procesu zbiranja
informacij
v sodobni socialni psihologiji je precej avtorjev, za katere je soci-
alna interakcija izhodišče raziskav in teorij. Tu so predvsem pred-
stavniki simbolnega interakcionizma in teorije vlog (Mead, 1934; Tur-
ner, 1962; po Berger, Luckmann, 1988) ter socialni konstruktivisti
(Harre, 1979, 1983; Harre, Secord, 1972; Gergen, 1985, v Ule, 1997).
Simbolni interakcionisti (Goffman idr.) izpostavljajo odvisnost sa-
mopredstavitve od povratnih sporočil interakcijskih partnerjev, ki
lahko privedejo do sprememb v samodefiniciji posameznika, kar je
tudi eden od namenov socialnopedagoškega posredovanja.
Po Garbarinovem mnenju (Garbarino in drugi, 1992) se koopera-
tivni odnosi med strokovnjakom (ali drugimi odraslimi) in uporab-
nikom (otrokom, mladostnikom idr.) pri pridobivanju informacij do-
tikajo naslednjih pomembnih prvin, ki značilno opredelijo socialno
interakcijo v procesu zbiranja informacij:
1.	Pomena pričakovanj, oblikovanja odgovorov, namenjenih upo-
rabnikom kot virom informacij ter zaupanja strokovnjaka do
uporabnika.
2.	Upoštevanja socialnih kontekstov in temeljnega razvojnega
procesa pri razumevanju uporabnikovih zmožnosti odzivanja v
pogovorni situaciji.
Juna II a/niš Pavel: Kp liv s Ir o kov nj aka na po Lek razgovora z olroki 2Ç
5. Omejenosti metod in tehnik za pridobivanje informacij.
4. Vpliva situacijskih dejavnikov, kot so stres, proceduralni zaple-
ti, etična vprašanja pri pridobivanju informacij.
Izpostavljene prvine nas navajajo k temu, da se moramo pri razu-
mevanju in umeščanju samopredstavitve (npr. v diagnostični pro-
ces) opirati na teorije razvoja in oblikovati model analize izjav. Ta
nam dovoljuje sistematično predstavitev omenjenih križajočih se
prvin, da bi lahko prišli do primernih posplošenih pomenov izjav v
razgovoru. Nekatere od omenjenih prvin bomo v nadaljevanju pri-
spevka bolj podrobno izpostavili.
4. Pomen naravnanosti, pričakovanj in zaupanja
odraslih kot prejemnikov informacij
Pomen naravnanosti, pričakovanj, je povezan s socialnim zazna-
vanjem nas samih, drugih oseb in zaznavo socialnega položaja. Raz-
iskave (v Ule, 1997) so pokazale, da nas v procesu socialnega zazna-
vanja vodijo tri značilne domneve:
-	domneva o namernosti delovanja drugega (drugo osebo vedno
opazujemo kot izvor delovanja, ki ima določen namen),
-	domneva o racionalnosti drugega (drugo osebo dojemamo kot
konsistentno v njenih ravnanjih, motivih in mišljenju),
-	težnja k usklajenosti podatkov in predstav (ko si ustvarimo neko
predstavo o drugem, nove informacije o njem sproti prilagajamo
tej predstavi in ne obratno).
Omenjene domneve dokazujejo konstrukcijski značaj medoseb-
nega socialnega zaznavanja, usmerjajo naše razumevanje drugih,
na njihovi podlagi lahko predvidevamo vedenje in delovanje drugih,
hkrati pa so lahko pomembni viri napak v ocenah drugih ljudi (Ule,
1997).
S preučevanjem interakcijskih procesov v vsakdanjem življenju
se je ukvarjal Goffman (po Andolšek, 1996). Osrednjo idejo njegove
teorije samopredstavitve med posamezniki (skupinami) v interak-
cijskem procesu lahko strnemo v naslednjih točkah (v Andolšek, 1996,
s. 223-224):
-	interakcijski proces med posamezniki (skupinami) vključuje dva
pola: "ospredje" in "ozadje";
-	v interakciji je zelo pomembno vzdrževanje skupne opredelitve
^Q	S o C i u I a a p e d a ¿j o g i k a , 2 0 0 1 vol. 5 , š I. 1, sir. 2 5 - 3 S
položaja - ta se vzdržuje z različnimi oblikami družbenega nad-
zora v ospredju in ozadju;
- posamezniki si vedno prizadevajo, da bi ohranili skupno opredeli-
tev položaja, tako tudi vključujejo različne dodatne postopke in
kontrolne mehanizme.
Omenjeni procesi, ki potekajo v interakciji, nas seznanijo s kompleks-
nostjo in vzajemnostjo medosebnega dogajanja, ki pomembno vpliva na
kakovost informacij, ki jih pridobimo v pogovoru z uporabnikom.
Omenili smo že, da je eno od izhodišč v pogovoru strokovnjakov
način razumevanja socialnega okolja in socialnih okoliščin, kar vpli-
va na to, na katere informacije je strokovnjak pri zbiranju informacij
selektivno pozoren, kateri problemi so zanj pomembni in katere stra-
tegije vodenja razgovora bo izbiral, da bi dosegel izbrani cilj.
Po teoriji socialnih reprezentacij (Moscovici, 1983, po Ule, 1997) je
strokovnjakov način razumevanja družbenega tisti, ki opredeljuje nje-
govo vrednotenje dogajanja kot tudi njegovo naravnanost do uporab-
nikov in vedenje v interakciji z njimi.
Okvir 1: Zaznamek iz dokumentacije (raziskovalno gradivo...primer »Saša« / 16 let)*.
(Ocena vzgojitelja) Po petih mesecih bivanja pri nas ugo-
tavljamo, da se je mladostnica slabo integrirala v delo in živ-
ljenje naše ustanove. Pri njej je opaziti hujšo psihološko zane-
marjenost in nizko sposobnost prilagajanja.
(Relevantni problemi ) V določenih trenutkih deluje po-
polnoma odsotno, zasanjano, z mislimi čisto nekje drugje. Opa-
ziti je čustveno topost, tako do sebe kot do drugih. Zelo težko
se odpre in pove karkoli o sebi in o načrtih za prihodnost. Raz-
ne napotke in pojasnjevanje pravil, ki v naši ustanovi veljajo,
je vedno poslušala in se z njimi strinjala, ne glede, аИ so priha-
jala iz ust njenih vrstnikov ali od vzgojitelja. V večini primerov
pa se teh dogovorov ni bila sposobna držati niti en dan.
Vedno je bila tiha, mirna, zelo redko se je zapletla v pogovor z
vrstniki. Kadar se jije zahotelo, je napravila po svoje. Samovoljno ve-
denje je najpogosteje izražala s poznimi prihodi domov...
* Soša, 17 let, v Rapuš Pavel, J.(l 999): Sainoprezentacija mladostikove življenjske lege - pomen aktivne
participacije mladostnika v procesu socialno pedagoške diagnoze
Jana llapuš l'uvei: УрЦу sLrokovnjaka na polek razgovora z otroki J^
Strokovnjakov način razumevanja uporabnika je potemtakem s
ponotranjenimi socialnimi reprezentacijami skupine uporabnikov s
katerimi dela. Moscovici (1983, po Ule 1997) govori o dveh distinktiv-
nih tipih socialnih reprezentacij, ki vplivajo na to, kako posamezniki
pojasnjujemo razloge realnega dogajanja ter usmerjamo socialne
odnose. Prve poudarjajo individualno odgovornost in osebno zavze-
tost pri reševanju socialnih problemov, druge pa iščejo socialno odgo-
vornost, ki bi razrešila socialno nepravičnost in individualne proble-
me. Če si ilustrativni primer v okviru 1 vzamemo za aphkacijo prav-
kar povedanega, lahko v delni izjavi sicer slutimo poudarek na social-
ni odgovornosti, bolj izrazito pa je, po našem mnenju, izpostavljena
individualna odgovornost mladostnice (npr, »slabo se je integrirala v
življenje ustanove« (individualna odgovornost) in ne npr. »slabo smo
jo integrirali v življenje ustanove« (socialna odgovornost)).
Pri pridobivanju informacij od mladostnikov imajo strokovnjaki
določena pričakovanja o pomenih mladostnikovih izkušenj.
Okvir 2: Zaznamek iz iiitei-vjujn in dokumentacije (raziskovalno gradivo, primer "Zala"- 17
let).
Zaznamek iz intervjuja:
»Ko se pogovarjamo, očeta sploh ne briga za mene, je čisto
tiho, ko se mama začne dret, bo on čisto tiho ... briga ga. Drugič
pa me spet kar brez besed nalomi. Ni mi to v redu, da je čisto tiho,
da ne vem, kaj misli. Mama je ta glavna v familiji, ...če je živčna,
ji ne smeš nič rečt, se zelo hitro razburi. Tako sem tudi jaz nava-
jena, da se zdiram.^
Zaznamek iz dokumentacije:
»V razgovoru s starši je njena komunikacijo negativna. Na
vprašanja, sugestije staršev odgovarja s sumničavostjo, zmerja-
njem, njen ton glasu je zvišan, telo je napeto, pripravljeno za boj.
V pogovoru s starši ne posluša, temveč dokazuje svojo premoč.
Pove, da stori le to, kar hoče, na kar oče še posebej burno odre-
agira in poskuša njeno vedenje zatreti s telesnimi kaznimi in stro-
gimi prepovedmi. Njen odnos do staršev je problematičen. O nje-
nem odnosu smo dobili sliko šele v zadnjem času, saj se nam
pred tem ni odprla. Sama rada pove, da ko pride domov, odi-
Socialna pedagogika, 200 1 vol. 5, šl. 1, sir. 2 5-3 H
de v diskoteko in se ne vrne pred 7. uro zjutraj, potem spi do
16. ure, malce poje, se uredi in zopet odide ven. To se dogaja iz
tedna v teden, kar starši seveda ne odobravajo. Ta situacija
pa je tudi bistvo spora med njo in starši....Starši so vzgojno
nemočni, saj je mladostnica nevodljiva. Predlagamo namesti-
tev v vašo ustanovo, saj menimo, da je to najbolje za njen na-
daljnji osebnostni razvoj«
Prikazani primer predstavi izlmšnjo komunikacije v družini. Mla-
dostnica jo opiše kot težavno, v komunikaciji z očetom in materjo se
težko znajde, prav tako se zaveda, da svoj neprimeren način komu-
niciranja (dretje) povzema po mami. Razlogi za neustrezno komuni-
kacijo v družini so v zaznamku dokumentacije pripisani pretežno
mladostnici. V zaključku zaznamka pa je v razlagi razmer vključeno
pričakovanje strokovnjaka, da se bodo odnosi in komunikacija v dru-
žini uredili z namestitvijo v zavod, ki je primernejše okolje za mla-
dostničin osebnostni razvoj.
Pričakovanja in razlaga strokovnjaka hkrati odražajo tudi povzet-
ke strokovnjakovih lastnih (poklicnih) izkušenj in pristranosti (Gar-
barino in drugi, 1992). Avtorji povedo, da hipoteze odraslih o komu-
nikaciji ter odnosih z mladostniki koreninijo tudi v osebnih izkuš-
njah in «nagnjenosti» odraslega/strokovnjaka k pristranski narav-
nanosti. V tem pogledu v transakcijski teoriji interakcije Berne (1989)
domneva, da se vsi medosebni odnosi zvedejo na preigravanje os-
novnih izkušenj, ki izvirajo iz otroštva.^ Iz omenjenega teoretskega
izhodišča lahko razumemo, da tudi osebne izkušnje strokovnjakov
pomembno vplivajo na to, kako sprejemajo in poročajo o izkušnjah
uporabnikov (otrok, mladostnikov idr.). Glede tega Garbarino (v Gar-
barino in drugi, 1992) meni, da bi morala biti glavna skrb odraslih,
kot prejemnikov informacij s strani mladostnikov, njihove lastne ne-
rešene (nepredelane) izkušnje iz otroštva in mladosti. V zvezi s tem
si postavlja, po našem mnenju, zelo umestno vprašanje, kako po-
membna so lahko pričakovanja odraslih pri razumevanju last-
nih odzivanj na mladostnike, ki prispevajo informacije o lastni
življenjski situaciji.
'Osnovna struktura transakcijske analize interakcij po Bernu temelji na osebnostnih instancah; odrasli, dete
in roditelj ter na določitvi nivoja transakcije, ki mu ustrezajo določene interakcijske forme, definirane z
razmerji med duševnimi instancami posameznikov, udeleženih v interakciji.
Jana liafjux l'uvei: УрЦу s Ir o kov nj аки na fjolck razgovora z olroki ^^
Avtor prav tako poudarja pomen zaupanja v odnosu med odras-
lim in mladostnikom pri zbiranju informacij. Meni, da je pri zbira-
nju in raziskovanju izjav uporabnikov (otrok, mladostnikov idr.) po-
membno izhodišče strokovnjaka, da verjame in je pripravljen ver-
jeti, da večina otrokovih in mladostnikovih izjav temelji na res-
ničnih izkušnjah. Raziskava Eversona in Boata (1986, v Garbarino
in drugi, 1992) je pokazala, da imajo mnogi strokovnjaki, ki delajo z
otroki in mladostniki, težave pri zaupanju, da mladostniki govorijo
resnico, ko prijavijo spolno zlorabo. Z veliko mero nezaupanja gle-
dajo predvsem na poročanje adolescentov.
5. (Ne)resničnost informacij v razgovoru z otroki
in mladostniki
Da bi popolnoma razumeh, kako odrash delujemo kot prejemniki
informacij od mladostnikov, se moramo dotakniti tudi laganja.'^ V
tem pogledu se zdi pomembno razumeti, kaj in kje so meje spre-
jemljivosti laganja - neresničnih informacij.
Nekatere raziskave (Goleman, 1986) navajajo, da je laganje tako
nujno potrebno za razvoj kot govorjenje po resnici. Nekateri psihiat-
ri vidijo nesposobnost laganja kot nevrotično manifestacijo (Gole-
man, prav tam).
S stališča razvojne teorije morajo biti otrokovi kognitivni procesi
dovolj zreli, da prepoznava razliko med fantazijo in realnostjo. Ko
doseže to zrelost, se razvije koncept laganja. Sposobnost uspešnega
laganja je lahko razvojna tranzicija, ki usposablja otroka, da ima na
starše in ostale ljudi bolj realističen pogled. Laganje ima pozitivno
vlogo pri diferenciaciji selfa in uposabljanju otroka, da postane av-
tonomna oseba z lastno voljo. Po Ekmanu (1989) je laganje kazalec
psihološke rasti otroka, ki sodi v isti rang potrebnih spretnosti, kot
so neodvisnost, oblikovanje stališča ter emocionalna kontrola.
Adolescenca je čas, ko se ponovno pojavijo vprašanja, ki zade-
vajo avtonomijo. Pri vzpostavljanju neodvisnosti od staršev ado-
''Pozomost, namenjena tej temi, se mi zdi še posebno pomembna, saj sem sama doživela izkušnjo, da se je
vzgojiteljica, ki je prebrala zapis pogovora gojenke z intervjuvarko (mladostnicam sem dala prepisane
pogovore, nekatere so jih dale v branje svojim vzgojiteljem/cam ), odzvala z izjavo: "To so same laži... "
Kasneje, ko sem ta pogovor primerjala z zaznamki dokumentacije, nisem zasledila odstopanj in nasprotnih
izjav, pač pa mladostnica nekaterih dogodkov, ki so bili zabeleženi v dokumentaciji, ni omenjala v pogovoru.
Predvidevam, da zato, ker ji je bilo neprijetno oz. o teh temah ni želela govoriti.
N o C i a I a a p e dugo g i k u, 2 0 0 1 vol. 5 , š 1. 1, sir. 2 5 - 3 H
lescenü pogosto preizkušajo meje, kar pogosto vključuje tudi laga-
nje in prevarantsko obnašanje. Mladostne sanjarije so velikokrat na-
menjene fiktivnim »igram vlog«, v katerih mladostniki preigravajo
svoje bodoče ali zaželene socialne vloge. Da bi dosegli odobravanje
vrstnikov, si mladostniki pogosto izmišljujejo аИ pretiravajo s pred-
stavljanjem različnih nadarjenosti. Tako prikrivanje informacij je ne-
ke vrste »barantanje« vlog pri poskusih povečanja samospoštovanja.
Mladostniki ustvarjajo v tem obdobju strateške interakcije^, kadar
se od njih zahteva višji nivo mentalnih in psihosocialnih sposobnos-
ti. Ko postanejo spretnejši pri konceptualizaciji mišljenja in sklepa-
nja o vedenju drugih ljudi, postanejo njihove strateške interakcije
bolj učinkovite npr. pri prikrivanju ter razkrivanju informacij o sebi
(primerjaj Selman, 1980).
Čeprav je laganje splošno opredeljeno kot zavestni namen varati,
je v socialnopedagoški situaciji nujno prepoznati tako motivacijo tu-
di kot dejstvo, da vsebino laži lahko določajo obrambni mehanizmi
(npr.zanikanje ali represija idr). Na primer, laži, ki se ponavlja ved-
no znova, lahko tisti, ki jo pripoveduje, postopoma verjame, prav
tako pa ji lahko verjamejo tudi tisti, ki to poslušajo. Če strokovnjak
in odrasli verjamejo mladostnikovim lažem, se zdi laž resnična, med-
tem ko se zdi resnica napačna. Na ta način lahko na boleče spomine
ali travmatične dogodke gledamo tudi kot na neresnične ali zgolj
fantazije (primerjaj Fenichel, 1954, v Garbarino in drugi, 1992).
Za vedenjski simptom patološkega laganja, ki ga včasih zasledi-
mo tudi pri tistih s težavami v socialni integraciji, raziskovalci ugo-
tavljajo, da ima lahko svoje korenine v dejavnikih, kot so zloraba
otroka ah emocionalna travma. V tem smislu verjamejo, da lahko
laganje služi kot drugi način skrivanja pred seboj in drugimi; skriva-
nje tega, kar je preveč boleče izpostavljati. Tako je patološko laganje
za strokovnjaka lahko znamenje zlorabe in travmatičnih izkušenj v
preteklosti (po Goleman, 1986).
Odrasli pogosto vidimo laganje mladostnikov kot negativno, ne-
zrelo in problematično vedenje.^ Odločitve o razkritju ali zadržanju
resnice temelji tudi na mladostnikovi domnevi o tem, kako bodo
odrasli sprejeli njegovo informacijo. Če verjamejo, da bodo kazno-
vani ali ponižani, če bodo govorili po resnici, lahko resnico spre-
^Goffman (1988, v Ule, 1997) pojasnjuje strateške interakcije kot tiste strategije v socialni interakciji z drugimi,
ki imajo za cilj zahtevati, prikrivati ali razkrivati infonnacije.
Jana lla/)uS l'avel: l^'pliv s Iro kov nj aka na polek razgovora z olroki ^^
menijo ali popolnoma skrijejo. Domnevam, da je v tem smislu lahko
laganje ali govorjenje resnice tudi povratna informacija in po-
sledica tega, kako se odrasli, ki je v interakciji z mladostnikom,
odziva.
S to predpostavko ugotavljamo pomen usmeritve in načinov odzi-
vanja odraslih, ki so bistveni za kakovost pridobljenih informacij v
samopredstaviti. Iz povedanega lahko zaključimo, da strokovnjak (kot
prejemnik informacij od otroka ali mladostnika) lahko sprejme la-
ganje kot normalni del repertoarja spoprijemalnih strategij mla-
dostnika, zato ga ne gre prehitro in preprosto zavrniti kot nemoral-
no ali nezrelo, problematično vedenje.
6. Kontekstualni pristop pri razumevanju
informacij v razgovoru
Tako izhodišče zahteva skrbno pozornost interakcijskim proce-
som in postopkom, ki jih uporabljamo pri ocenah mladostnika in
njegove življenjske situacije. Kako smo lahko dovolj občutljivi za mla-
dostnikovo komunikacijo? Učinkovita strategija vključuje konteks-
tualni model pristopa, ki pojmuje razvoj posameznika kot vseživ-
Ijenjski proces interakcije med socialnim in materialnim okoljem
in človeškim organizmom. Posameznikovo vedenje se kroji na pod-
lagi okoliščin; posameznik išče oz. zavrača situacije znotraj meja
okolja in svojih lastnih omejitev. Ima cilj in tehta posledice dejanj za
dosego tega cilja. Zahteve v okolju posamezniku pomagajo, da se v
socialnem okolju vede avtonomno in da oblikuje lastno identiteto
(prim. Hurrelmann, 1988).
Garbarino (v Garbarino in drugi, 1992) zaključuje, da bi v razgo-
voru z mladostnikom morali biti pozorni na naslednje:
''Odrasli redno pripovedujejo otrokom socialne laži. Henry ugotavlja, da mnogo staršev "ne ve", kako in kdaj
povedati svojim otrokom resnico. Nedavna študija je odkrila, da odrasli priznavajo, da se povprečno zlažejo
trinajstkrat na teden: dejansko število laži je lahko celo višje. Določeni tipi socialnih laži - "bele laži" (kijih
izrečemo, ker se bojimo prizadeti čustva drugih), altruistične laži (tiste, ki varujejo nedolžnega), "šaljive laži"
(ki nameravajo zabavati), ter «samo-prepričevalne laži» (tiste, kipredstavaljajo nekoga v boljši luči) -
oblikujejo pomembno komponento odraslih v socialni interakciji. Ti tipi laži ne le da so brezpogojno sprejeti,
pač pa so tudi pričakovani.
Laganje, prikrivanje grde strani otrokom, je tako zelo vkoreninjeno v naši tradiciji, da je potrebno veliko
inteligence, senzitivnosti ter celo treninga pri komuniciranju o realnostih z otroki in mladostniki (Henrj-, po
Garbarino in drugi, 1992).
Jß	Socialna /) e d a g o g i k a , 200 1 vol. 5, šl. 1, sir. 25-3 H
•	Bolj kot osredotočenost na mladostnikovo kompetenco v komu-
nikaciji je pomembno, da smo sami kompetentni pri opredeljeva-
nju procesa, v katerem iščemo informacije.
•	Pozorni moramo biti na lastno profesionalno in osebno naravna-
nost in na to, kako smo organizirali kontekst razgovora.
•	Upoštevati moramo kulturni okvir, ki določa procese posredova-
nja in vrednotenja informacij (raziskovanja) za vse navzoče (kaj
je normalno - kulturni okvir nam sporoča, kaj je normalno ter
ustvarja domnevno o normalnosti, kaj je dopustno, kaj je predpi-
sano, kaj ni dovoljeno).
•	Informacije v samopredstavljanju razumemo v kontekstu infor-
macij drugih sistemov, ki posredujejo informacije o posamezni-
ku (družina, socialne službe, socialne mreže, pravni sistem). •
•	Upoštevati moramo značilnosti posameznikove kompetence v raz-
govoru (npr. mladostnikovo doživljanje kompetentnosti, mladost-
nikovo naravnanost do odraslih, značilnost spoprijemalnih stra-
tegij, ki jih je posameznik zmožen uporabiti v čustveno obreme-
nilnih situacijah ipd.).
•	V pogovoru ničesar ne jemljemo za samo po sebi umevno.
•	Uporabljamo načine komuniciranja, ki so posamezniku znani.
•	Ves čas smo pozorni na možnost vzajemnega nerazumevanja.
•	Upoštevamo posameznikovo psihološko kompetenco, ki vključu-
je razumevanje, kako mehanizmi spoprijemanja z okoljem moti-
virajo posameznikovo vedenje za posredovanje informacij.
•	Upoštevamo posameznikovo razumevanje namena razgovora.
Avtor izpostavlja še nekatere druge probleme komuniciranja v pro-
cesu zbiranja informacij. Tako npr. strokovnjak včasih lahko tudi
precenjuje svojo sposobnost ocenjevanja in točnost svojih razsodb o
tem, kar vidi in shši. Te hipoteze lahko škodijo uporabniku in za-
megljujejo dejansko resnico. Problemi komuniciranja med strokov-
njakom in uporabnikom lahko izhajajo iz obrambnih mehanizmov
strokovnjaka ali pa so posledica preprostih kognitivnih napak (na-
pačno razumemo izrečeno misel).
Naj na koncu naštejemo še nekatere druge dejavnike, ki vplivajo
na kakovost razgovora z otroki in mladostniki. To so: starost, spol,
narodnost ter asertivnost.
.lanu liuf)uš l'avel: F/)liv slrokovnjuku na polek razgovora z otroki J ^
7.	Zaključek
Povedano nakazuje, da je otrokova in mladostnikova samopred-
stavitev pomembno odvisna od značilnosti interakcije in narave od-
nosa z odraslim. Bolj ko je mladostnik samozavesten in psihosocial-
no zrel, bolj domačno ozadje pogovora omogoča, ter bolj ko poteka
zbiranje informacij v sproščenem razgovoru, bolj je proces komuni-
kacije učinkovit, informacije samopredstavitve pa bodo imele večjo
vrednost.
Četudi nikoli ne bomo mogli popolnoma doseči, da ne bi vključe-
vali v interakcijo svojih nezavednih obramb in usmeritev, lahko ne-
kaj naredimo za to, da se soočimo z lastnimi pričakovanji in narav-
nanostjo, prav tako lahko poskušamo izboljšati komunikacijo tako,
da z vednostjo in znanjem zmanjšamo nekatere morebitne začetne
napake.
8.	Literatura
Andolšek, S. (1996). Uvod v zgodovino socioloških teorij. Ljublja-
na: Zavod republike Slovenije za šolstvo.
Berger, P. L. in Luckmann, T. (1988). Družbena konstrukcija real-
nosti. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Berne, E. (1989). Koju igru igraš. Beograd : Nolit.
Edelbrock, C. in Costello, A. (1984). Structured Psychiatric Inter-
views for Children and Adolescents. V: Goldstein, G. & Hersen, M.
(nr.): Handbook of Psychological Assessment. Elmsford: Pergamon
Press,
Ekman, P (1989). Why Kids Lie. New York: Scribner S.
Garbarino, J. in drugi (1992). What children can tell us. San Fran-
cisco: Jossey - Bass Pubhshers.
Goleman, D. (1986). Vital Lies, Simple lYuth: The psychology of
Self- Deception. New York: Simon & Schuster.
Gumperz, J. (1982). Discourse Strategies. New York: Cambridge
University Press.
Hurrelmann, K. (1988). Social structure and personality develop-
ment. Cambridge: Cambridge University Press.
Nastran Ule, M. (1997). Temelji socialne psihologije - 2. dopolnjena
izdaja. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče Ljubljana.
J ß	Socialna pedagogika, 200 1 vol. 5, šl. 1, sir. 2 5-3 H
Rapuš Pavel, J. (1999). Samoprezentacija mladostnikove življenj-
ske lege - pomen aktivne participacije mladostnika v procesu social-
no pedagoške diagnoze, (magistrsko delo). Ljubljana: Pedagoška fa-
kulteta v Ljubljani.
Selman, R. L. (1980). The Growth ofinterpersoncd Understanding,
Developmental and Clinical Analysis. New York: Academic Press.
Young, J. G., O'Brien, J. D., Gutterman, E. M., Cohen, R (1987).
Clinical Interview. Journal of the Child and Adolescent Psychiatry,
26, št.5, s. 613 -620.
Izvirni znanstveni članek, prejet novembra 2000.