LETNIKXVI., ST. 6 (729) / TRST, GORICA ČETRTEK, 17. FEBRUARJA 2011
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Damijan Terpin
Deset let zaščitnega zakona
Po desetih letih od odobritve zaščitnega zakona smo Slovenci v Italiji še precej daleč od tega, da bi lahko bili z dejansko zaščito posebno zadovoljni.
Kljub takšnemu stanju pa v manjšini ni videti prav dosti razburjenja, prej bi lahko govorili o nekakšni prilagodljivosti, negibnosti ali stagnaciji.
Zakaj je temu tako?
Zgodba o zaščitnem zakonu je očitno predolga in v ljudeh se je najbrž podzavestno že usidralo prepričanje, da se itak kaj dosti ne da spremeniti, niti odločilno vplivati na kakšen premik pri izvrševanju zakona.
Nimam občutka, da bi manjšina ob njegovi odobritvi pred desetimi leti začutila, da sedaj končno "nič nam ne morejo". Prej bi rekel, da smo si le začasno oddahnili, vedoč, da se borba nadaljuje.
Pred desetimi leti smo na koncu le sprejeli to, kar nam je bila takratna leva sredina pripravljena priznati: zakon, ki je sicer priznal Benečane kot Slovence, njihovo dvojezično šolo, vendar pa brez dvojezičnih napisov v središču Trsta in Gorice, brez zajamčenega zastopstva, predvsem pa brez kakršnih koli posledic za javno upravo, če se zakon ne bi izvajal. Da o nerealno zapisanih določbah o Narodnem domu, slovenskem glasbenem konservatoriju in še marsičem niti ne govorimo. Odločitev o tem, kje in kako naj se zakon izvaja, kar je bilo ves čas ena od ključnih zaprek za njegovo odobritev, pa je parlament "pilatovsko" prenesel na lokalne uprave, ki so lahko danes bolj, jutri manj naklonjene naši manjšini. To se nazorno pozna npr. v Gorici, kjer nam bolj ali manj uspe braniti, kar je bilo doseženo pod Branca-tijevo upravo, ne dobimo pa nič več. Kabine za simultano prevajanje v goriškem občinskem svetu so še vedno prazne, v tržaškem pa jih, kljub zakonu, ne nameravajo niti namestiti. Pa še rajone nam hočejo ukiniti.
Naša največja napaka pri uresničevanju zakona je v tem, da je kljub dokaj ugodni sestavi paritetnega odbora bil sprejet izjemno omejevalen sklep o vidni dvojezičnosti: samo to, kar so bili trenutni župani pripravljeni dati: Dipiazza v Trstu, Romoli v Gorici in Novelli v Čedadu. Že imena veliko povedo in rezultati so le posledica: dvojezične napise imamo praktično skoraj samo tam, kjer smo jih imeli tudi brez zaščitnega zakona, razen v Ronkah, ki so zgled, kako bi moralo biti dvojezično območje, a se je to zgodilo le zato, ker je imel dovolj političnega poguma tedanji župan Furlan. Razumem potrebo po postopnosti, potrebo da se "pripravi teren" itd. Če pa bi vedno tako razmišljali, npr. ko je šlo za uveljavitev zakona v celotni občini Gorica, bi nam še danes govorili, da imamo pravice le v Štandrežu, Pevmi in Podgori. Premalo odločnosti in političnega poguma ima torej naša manjšina, tudi borbenost je s časom krepko padla. Res, da je k sreči napadov skrajnih nasprotnikov slovenstva in dvojezičnosti vse manj, ocenjujem pa, da smo tudi mi sami preveč previdni in pohlevni.
V	političnem smislu smo še vedno organizirani bolj ali manj kot pred petdesetimi leti! Na eni strani samostojno politično nastopanje (SSk), na drugi dve, včasih kar štiri ali pet levičarskih strank, ki pa same, in Slovenci v njih, pomenijo vedno manj. Čeprav je v ljudeh vedno več želje po enotnosti, je paradoks v tem, da prav tisti na levici, ki zagovarjajo združitev krovnih organizacij, protislovno zagovarjajo status quo v politiki, čeravno je prav navedena politična delitev pravi vzrok, da sploh imamo dve krovni organizaciji.
/ stran 2
Obisk svetega očeta v Ogleju in Benetkah
Utrdi nas v veri!
u
"trdi nas v veri"! je naslov obiska svetega očeta Benedikta XVI. na severovzhodu Italije, v Ogleju in Benetkah. Papež bo prišel na pastoralni obisk v Furlanijo Julijsko krajino in v Veneto 7. in 8. maja letos.
Na tiskovni konferenci v pastoralnem središču Kardinal Urbani v Zelarinu pri Benetkah je minuli teden kardinal Angelo Scola z go-riškim nadškofom msgr. Dinom De Antonij em vodil tiskovno konferenco, prisotna pa sta bila tudi beneški pomožni škof msgr. Be-niamino Pizziol, ki je zadolžen za organizacijo papeževega obiska, ter podpresednik odbora za organizacijo sinode "Oglej št. 2", msgr.
Lucio Soravito De Franceschi, škof iz Adrie in Roviga. "Oglej št. 2" je delovni naslov nadaljevanja sinode izpred desetih let. "Peter v Markovi deželi"! bo pisalo na letaku, ki vabi v Oglej in Benetke na srečanje s svetim očetom, saj je bil prav evangelist sv. Marko prvi znanilec krščanstva v naših krajih. Iz nekdanjega oglejskega patriarhata je nastalo kar 57 krajevnih Cerkva (škofij in nadškofij), od katerih jih danes deluje na ozemlju Italije, Avstrije, Slovenije, Nemčije, Hrvaške in Madžarske še 35. Na letališče v Ronke bo sveti oče priletel s spremstvom ob 16. uri, tam bo imel krajše srečanje s političnim vrhom dežele FJk, nato ga bodo prepeljali v Oglej, kjer bo pred starodavno krščansko baziliko imel kratek nagovor. Sveti oče bo pozdravil v italijanskem, furlanskem in slovenskem jeziku; v slovenskem jeziku bo imel tudi krajši nagovor, saj je kardinal Scola poudaril, da iz Slovenije pričakujejo vse slovenske škofe in številne vernike, kajti Slovenci smo prav iz Ogleja prejeli krščanstvo. Takoj za pozdravi se bo sveti oče odpravil v baziliko in nagovoril delegate posameznih župnij iz Triveneta, ki bodo sodelovali pri drugi sinodi v Ogleju. Takoj po srečanju z verniki v oglejski baziliki bo sveti oče s helikopterjem odletel v Benetke, kjer bo na Tr-
gu sv. Marka nagovoril vernike iz Benetk in turiste, saj je to izjemno pomembno, če pa vemo, da vsako leto Benetke obišče več kot 26 milijonov turistov. "Sveti oče prihaja na pastoralni obisk za vse ljudi, kot Peter je naslednik Kristusa, ki je prišel na svet za vse ljudi, da bi nas vse odrešil! Bog se je namreč odločil, da izbere človeka, da bo prisoten v zgodovini"! je bil jasen beneški patriarh kardinal Angelo Scola, ki nam je časnikarjem vehementno zabičal, naj zapišemo, da prihaja sveti oče na obisk vseh ljudi, in
to "na severovzhod, ki mora danes sam najti nov obraz, ne sme več gledati samo na odnose med Vzhodom in Zahodom, ampak se mora vse bolj zavedati svoje vloge na osi Sever - Jug"! V nedeljo, 8. maja, bo ob 10. uri zjutraj v parku San Giuliano pri Benetkah maša. Škofje so se odločili, da bodo papežev obisk v Ogleju in Benetkah plačali verniki sami, ker se zavedajo kočljivega trenutka, v katerem se je zaradi gospodarske krize znašla tudi Italija.
JUP
Zahvala
Člani uredništva in uprave Novega glasa se iskreno zahvaljujemo vsem naročnikom našega tednika, ki so poravnali naročnino, še posebej pa tistim, ki ste plačali t. i. podporno naročnino ali darovali ob naročnini še kakšno vsoto denarja za naš Novi glas. Hvala lepa in Bog naj povrne! Ostanite nam zvesti tudi v prihodnje, trudili se bomo, da bomo naš Novi glas skušali delati po najboljših močeh čim bolj zanimiv in verodostojen.
Slovenska škofovska konferenca
Izjava ob dolžniški krizi gospodarskih družb, povezanih z mariborsko nadškofijo
Dolžniška kriza gospodarskih družb, povezanih z mariborsko nadškofijo, je razkrila številne nepravilnosti pri poslovanju. Gospodarska uprava je prevzemala prevelika tveganja s sredstvi, ki so bila last Cerkve in njenih vernikov, pri tem pa je tudi presegala svoja pooblastila. Odpovedal je tudi nadzor. Ko bodo opravljene verodostojne analize, bo vse to potrebno pošteno razčistiti, ugotoviti naravo in težo teh nepravilnosti in odgovornost vseh vpletenih ter jih sankcionirati. Škofje podpiramo novega mariborskega nadškofa metropolita Turnška pri njegovem prizadevanju za pošteno razjasnitev nastalega položaja, za ugotovitev odgovornosti, za jasno in bistveno drugačno usmeritev v gospodarjenju s cerkvenim premoženjem in za personalne spremembe, kijih bo ta proces zahteval. Verjamemo, da bo to izpeljal do konca. Prav tako ga podpiramo v njegovem odločnem prizadevanju, da bi tudi mali delničarji ne ostali brez svojih deležev. Končno pa se škofje pridružujemo opravičilu in obžalovanju, ki sta ga nekdanji in sedanji mariborski nadškof že izrekla vsem, ki so zaupali Cerkvi in nanjo vezanemu gospodarstvu.
Ta izkušnja nas tudi zavezuje, da bomo v prihodnje gospodarjenje s premoženjem v Cerkvi zaupali strokovnjakom, predvsem pa bomo zagotovili še bolj skrben, reden in zlasti učinkovit strokovni nadzor.
Dogajanje, povezano s poslovanjem mariborske nadškofije, poskušamo razumeti kot Božji poziv, da vse delovanje Cerkve na Slovenskem še naprej opiramo predvsem na velikodušnost in prostovoljstvo naših duhovnikov in vernikov.
/stran 4 msgr. dr. Anton Stres ljubljanski nadškof metropolit predsednik SŠK
NARODNI DOM V TRSTU
Ob 10. obletnici odobritve zaščitnega zakona
SSO in SKGZ: zakon št. 38 je temeljni kamen naših pravic
Tesporno je dejstvo, da neka manjšina živi bolje z zakonom, ki jo ščiti, kot brez njega". S temi besedami je predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka strnil svojo misel, ko je s predsednikom Slovensko kulturno gospodarske zveze Rudijem Pavšičem na tiskovnem srečanju v Narodnem domu v Trstu, v ponedeljek, 14. februarja,
zakonu določen kot organ, ki nadzoruje izpeljavo določenih zakonskih določil. Svojo prvenstveno vlogo je opravil z določitvijo občin, v katerih naj bi veljale zakonske norme, odslej pa mu je treba zagotoviti večjo vlogo v pogovorih med javnimi institucijami in slovensko manjšino, najbrž ravno z deželo FJK, ki ostaja še vedno krhek člen na poti uveljavitve naših pravic. Deže-
Foto IG
obeležil deseto obletnico odobritve zakona št. 38 oziroma bolje poznanega zaščitnega zakona.
Predsednika krovnih organizacij sta obletnico, zakon in njegovo udejanjanje presodila bodisi s sinhroničnega bodisi z diahro-ničnega vidika. Oba sta obenem presodila razne vidike zakonskega besedila in ugotavljala njegove pozitivne in negativne plati. Osrednja vsebina pa je zadevala zlasti udejanjanje oziroma neu-dejanjanje zakona samega. Predsednik Pavšič je vsekakor prepričan, da stopa naša manjšina v boljše čase. To nedvomno lahko zatrdimo po obisku treh predsednikov v Trstu, zlasti v Narodnem domu, s čimer so "priznali zgodovino naše skupnosti". V naši manjšini pa je treba ustvariti pogoje, da se bo zakon št. 38 uresničeval. Gotovo mora k temu prispevati svoj delež tudi država, tako da zajamči mesto manjšinskemu predstavniku v parlamentu in da dokončno reši vprašanje financiranja. V zakonu je namreč določena vsota v višini 18 milijonih evrov, ki pa se ne izkoriščajo zaradi neudejanjanja nekaterih zakonskih norm. "Dve tretjini te vsote se vsako leto vračata v Rim in je treba vnovič moledovati za minimalno finančno podporo”, je ugotovil Pavšič, ki obenem meni, da se bo položaj izboljšal, če bodo v Rimu ustanovili manjšinsko omizje pri predsedstvu vlade: danes je neposredni stik s pristojnimi političnimi krogi zelo šibak. Posebno vlogo bo moral še naprej ohranjati paritetni odbor, ki je po
la se po Pavšičevih ugotovitvah ne zaveda, da ima status avtonomnosti ravno zaradi prisotnosti narodnih in jezikovnih manjšin. Dežela bi se morala zavzeti za drugačen odnos, ki naj ne bi slonel več na zgolj birokratskem nivoju, temveč na stimulativnih vsebinah: v zadnjih letih pa je bilo očitno, da se raven ne-posluha dežele za manjšinska vprašanja veča. Kljub deželnemu zakonu so pristojni organi v bistvu izničili t. i. sklad za manjšino. Pavšič je tudi mnenja, da je pri uveljavitvi zaščitnega zakona poklicana zlasti celotna slovenska narodna skupnost, da strni svoje vrste in odločno koristi to, kar je že možno koristiti (na primer dvojezične osebne izkaznice, vračanje slovenskih priimkov, uporabo slovenskega jezika v odnosu do institucij), ter da evidentira potrebno strategijo, da bodo tudi ostali členi postali otipljiva stvarnost. Pavšič je s tem omenil možnost uskladitve skupnega zastopstva, svojo vlogo pa morajo odigrati tudi mediji in slovenske šole.
O skupnem pogledu, ki jo SSO in SKGZ imata glede pomembne obletnice, pa je spregovoril predsednik Drago Štoka, ki je obenem spomnil, da se je zgodba o zaščitnem zaknu začela dolgo prej kot 14. februarja 2001. Predsednik Štoka je obudil spomine na obdobje iz začetka sedemdesetih let, ko so se odnosi med Italijo in Jugoslavijo začeli boljšati in privedli do podpisa Ozimskih sporazumov leta 1975. Predstavniki manjšine so že leta 1971 v duhu nekega skupnega zasto-
pništva začeli dolgoletno družbenopolitično prepričevalno akcijo, brez katere zaščitnega zakona ne bi bilo! Neomajnost tovrstnega zastopništva je po Štoko-vem mnenju prišla do izraza tudi takrat, ko ni bil sprejet Macca-nicov predlog zaščite, ki se ni nanašal na slovensko etnično telo v videmski pokrajini. Predsednik SSO je hibe zakona iz leta 2001 videl v dejstvu, da dokument ne jemlje slovenske narodne skupnosti kot enovito etnično telo, temveč kot skupnost posameznih italijanskih državljanov slovenske manjšine: "Toni dobro, saj od posameznikov ne moremo zahtevati, da bodo vsi heroji", je podčrtal. Drago Stoka pogreša tudi dejstvo, da zakon sam ni evidentiral občin, v katerih naj bi veljala zaščita, a je to nalogo prepustil paritetnemu odboru, in da še ni nastala slovenska sekcija na konservatoriju Tartini; zakon je pomanjkljiv tudi glede vračanja nepremičnin (to je narodnih domov) in glede avtonomije deželnega šolskega urada. Pozitivnost zakona št. 38 pa gre nedvomno uvideti v dejstvu, da SSG daje status produkcijske gledališke hiše in da določa rabo slovenskega jezika v odnosu do javnih oblasti. Posebno pomemben je zaščitni zakon tudi zato, ker sprejema dotedanje mednarodne sporazume, v katerih je predmet manjšinsko vprašanje, in ker je dvojezični šoli v Špetru dal državni značaj. "Zaščitni zakon ni večen: lahko se spremeni v boljše, lahko pa tudi v slabše", je svaril predsednik SSO. "Truditi se je treba, da bo zakon postal vedno bolj prikladno sredstvo pri zagovarjanju naših manjšinskih pravic"!
IgoiGiegon
Društvo Edinost pa...
S1. strani
Deset let...
Prešernov nagrajenec Miroslav Košuta je septembra v Bazovici v isti sapi dejal, da je združitev krovnih organizacij nuja, skupna stranka pa utopija. Ce bi ne imeli tedaj utopičnih idej Bazoviški junaki, za katere so bili pripravljeni celo umreti, bi gotovo danes tudi nas ne bilo več.
Vprašajmo se torej, potem ko Jugoslavije ni več, ko socializma ni več, ko Berlinskega zidu ni več, ko ni več komunistične partije Italije, ko tajnik njene glavne naslednice Bersani razmišlja, kako bi sklenil koalicijo s Fi-nijem, ali ne bi bil končno čas, da naredimo korak naprej tudi mi? Z zbirno stranko, ki bi imela v žepu npr. vsaj dvakrat toliko glasov, kot jih ima sedaj SSk, bi se gotovo dalo iztržiti marsikateri dvojezični napis, dobiti Trgovski dom in še marsikaj.
Samo Pahor o zaščitnem zakonu: “Po mojem mnenju je totalen faliment. Razsodbe ustavnega sodišča nam jamčijo rabo slovenskega jezika, kar je v Trstu in Gorici sedaj onemogočeno, otežkočeno, prepovedano. Razsodbe ustavnega sodišča so obvezujoče. Društvo Edinost je leta 1998, ko še ni bil odobren zaščitni zakon, doseglo v deželi objavo volilnih razglasov v furlanščini, nemščini in slovenščini. Po sodni poti se torej lahko nekaj doseže: hudo je, da v parlamentu so takrat to stvar prezrli. Razsodbe ustavnega sodišča se v Italiji imenujejo 'di indirizzo': to pomeni, da ustavno sodišče zavrne pritožbo, a pove zakonodajnim telesom, kaj morajo storiti, da bo ustava spoštovana. Tega naši voditelji niso nikoli razumeli'’.
V desni sredini v Trstu
Zakulisne spletke za javne položaje oblasti
Z e nekaj časa politično in drugo dogajanje v Trstu pogojujejo predvidene občinske volitve za izbiro novega župana in občinskega sveta ter pokrajinskega predsednika in sveta. Boj med strankami oz. strankarskimi koalicijami zlasti za prevzem prihodnje občinske uprave v mestu s skoraj 210.000 prebivalci, pomembnim pristaniščem, številnimi trgovinami, bankami in zavarovalnicami ter izhodišče prometnih zvez z zaledjem in tradicionalno politično torišče za prevzem glavnih vzvodov oblasti je zato trd in neizprosen. Kot klasičen primer naj navedemo pristanišča. Minulega decembra se je iztekel mandat predsedniku Pristaniške oblasti Boni-ciolliju iz levosredinskega okolja. Za njegovega naslednika je bila nato imenovana Marina Monassi, ki je to mesto zasedala že v preteklosti pred Bo-niciollijem. Odločilno vlogo pri njenem imenovanju sta imela Dežela in osrednja vlada, obe izraz desnosredinske politične opcije. Novo imenovana predsednica o sebi meni, da ima zato potrebne izkušnje za ponovno vodenje tržaškega pristanišča in si je kot enega prvih ukrepov privoščila njegov izstop iz Zveze italijanskih pristanišč z utemeljitvijo, da tržaško pristanišče nima od tega nobene pomembne koristi. Ta njena usmeritev je v marsikaterih krogih izzvala neodobravanje, kajti povezava med pristanišči je zlasti v današnjih razmerah neobhodno potrebna, ker nobeno pristanišče si ne more privoščiti avtarhičnega samohodstva. Mnogi se ob tem tudi sprašujejo, ali omenjeni ukrep pomeni, da se tržaško pristanišče tudi ne bo potegovalo za načrtovano povezavo severnojadranskih pristanišč z vključno Koprom in Reko, če se želijo ustvariti pogoji za učinkovito tekmovanje z velikimi severnoevropskimi pristanišči.
V pravkar minulih tednih je v
tržaških krogih povzročila veliko razburjenje vest iz Rima, da osrednja vlada namerava prednostno finančno podpreti pristanišče v Benetkah na škodo znanega načrta bančne skupine Unicre-dit za izgradnjo nove tržaško-tržiške logistične ploščadi v Tržiču prav z namenom, da se postavijo temelji za konkurenčno tekmovanje s severnimi evropskimi pristanišči. Omenjena bančna skupina se je čutila močno prizadeto, potem ko so italijanski vladni krogi pred kratkim izrazili podporo njenemu načrtu. V naslednjih
dneh so vladni predstavniki delno zanikali pisanje medijev, da bi se Benetke obravnavale prednostno v škodo Trsta in Tržiča, a je kljub temu ostalo nemajhno razočaranje. Skupina Unicredit je sicer sprejela v vednost omenjena vladna zagotovila, postavlja se pa vprašanje, kateri krogi iz zakulisja skušajo ovirati namere, ki niso naperjene proti Benetkam, ampak so tudi v njeno korist.
Zagoneten razplet zadobiva postopek za določitev županskega kandidata na bližajočih se občinskih volitvah v Trstu v desnosredinski opciji, konkretno stranko Ljudstva svobode. Kot znano, sedanji župan Dipiazza po dveh opravljenih mandatih ne more več kandidirati. Od svoje stranke Ljudstva svobode je pričakoval podporo za imenovanje na položaj predsednika Pristaniške ustanove. Kot smo videli, je imenovanje na to mesto dobila Marina Monassi. Župan Dipiazza je nato skušal vplivati na prvake v tržaškem vodstvu Ljudstva svobode, da bi izbralo po njegovem naj-
Povejmo na glas
bolj ustreznega županskega kandidata, in sicer nekdanjega vladnega podtajnika Roberta Antonio-neja, ki uživa podporo samega Berlusconija in je baje prejel največjo podporo v notranji "tajni" anketi tržaškega Ljudstva svobode. To pa ni šlo v račun politično najbolj vplivnim predstavnikom te stranke, z bratoma Camber na čelu, ki odločno nasprotujejo kandidaturi Antonioneja, ki velja za zmernega predstavnika stranke. Tržaški občinski koordinacijski odbor Ljudstva svobode je nato v večini predlagal za županskega kandidata deželnega svetnika Piera Tono-nija. Njegovo kandidaturo morata še potrditi deželno vodstvo Ljudstva svobode in vsedržavni koordinacijski odbor stranke v Rimu. V končni fazi bo ta odbor moral dokončno odločiti za Tononija ali Antonioneja. Odločilno besedo bo verjetno imel predsednik Berlusconi. Kandidatura Antonioneja uživa podporo deželnega predsednika Ton-da in zunanjega ministra Fratti-nija.
Stranke leve sredine so že pred več tedni na osnovi notranjih primarnih volitev izbrale svojega županskega kandidata, in sicer Roberta Cosolinija (nekdanjega deželnega odbornika v Illyjevi upravi in do pred kratkim pokrajinskega tajnika Demokratske stranke), tako da ta že vodi volilno kampanjo. Končno še beseda o spornem regulacijskem načrtu tržaške Občine, ki da ga je desnosredinska uprava že pred poletnim premorom zamrznila zaradi njegovega spornega postopka in močnega nasprotovanja številnih krajevnih skupnosti. Po zadnji razsodbi Državnega sveta glede pritožbe tržaških geologov je župan Dipiazza nepričakovano odločil, da bo moral občinski svet ponovno razpravljati in glasovati o regulacijskem načrtu z "novo" geološko ekspertizo. Vprašanje je, ali bo načrt lahko prejel podporo zadostnega števila svetnikov.
Alojz Tul
Nas že vodijo v nestrpnost?
V senci dogodkov v Egiptu, v senci burnih škandalov okrog predsednika italijanske vlade, v senci Dneva spomina, kjer 5e vsi sklicujejo na spravnostin še vedno ponavljajo zamere Sloveniji in Hrvaški, smo bili pred nedavnim ponovno priče izjavi visoke politike, ki vzbuja osuplost in strah. Angleški predsednik David Came-ron je pred dobrimi desetimi dnevi vMiinchnu na zelo oster način izrazil prepričanje, da je politika multikulturnosti propadla. V odnosu do priseljencev da je treba uporabiti tršo roko, pokazati "mišice", ker je sedanja popustljivost kriva, da se “razrašča islamski ekstremizem". Podoben izpad proti multikulturnosti je pred nekaj meseci izvedla nemška kanclerka Angela Merkel, ker da se bo treba do turških in arabskih priseljencevposlužiti dosti odločnejšega prijema. Vsekakor je več kot pomenljivo, da v Nemčiji sedanjo politiko do tujcev porogljivo imenujejo "multi-kulti", vendar je Merkiova šla še dlje in se pohvalila s “krščanskimi vrednotami, s katerimi se čutimo povezane". Ni potrebno dokazovati, da je sklicevanje na naše krščanske vrednote na način, kot da druga verstva vrednot sploh ne poznajo, daleč najslabši pristop k medverskemu in medetičnemu sožitju, še več, je daleč najboljša pot do popolne zaostritve in celo smrti vsakršnega srečnega sobivanja. Ob takšnem nastopu predsednikov dveh nadvse uglednih in vplivnih evropskih držav se človek vpraša, kaj se pravzaprav pripravlja, ali kaj nam pripravljajo, če se
spomnimo le pregonov Romov v Franciji ali nezakonitega priseljeništva kot kaznivega dejanja pri nas v Italiji? Mar je mogoče, da Evropejci nad sožitjem s priseljenci obupujemo in tega sožitja nismo več sposobni vzdrževati? Mar se ne zavedamo, da je t. i. tujcev na milijone in milijone, zgolj v Italiji skoraj štiri milijone? Mar nismo pomislili, da bi opustitev politike multikulturnosti vodila v takšen ali drugačen pregon tolikšnega števila pripadnikov drugačnih narodnosti in drugačne vere, da bi bilo obračunavanje zJudi pred drugo svetovno vojno in med njo le nekakšen uvod v novo katastrofo? In medtem ko se upravičeno z vso pretresenostjo spominjamo nasilja nad Judi, kaj res nismo sprevideli, da se lahko podobna nestrpnost razraste in ponovno izbruhne danes, če bomo vrgli sožitje na smetišče? Klanjamo se judovskim žrtvam v preteklosti, pri tem pa se ne zavedamo, da drsimo v nestrpnost tukaj in danes in sedaj. Verjetno še nismo do kraja prepoznali značaja zla - in zlo je neskončno iznajdljivo in močno v prevari -, ki se pod novo podobo in novo preobleko časa vtihotaplja v človeka in ga preslepi, kot da nima ničesar skupnega s preteklimi dogodki. Zato je pravi odgovorna malodušje naše visoke politike jasna zavest, da brez odločnega in prepričanega ustvarjanja dobrih odnosov s priseljenci nimamo nobene prave prihodnosti, če pa jo že imamo, bomo oropani miru pripravljali prostor za novo zatemnitev človečnosti.
Janez Povše
POGOVOR
P. David Šrumpf, gvardijan na Kostanjevici
V Frančiškovem duhu pred vedno novimi izzivi za medsebojno povezovanje in sodelovanje
Pater David Šrumpf, gvardijan na Kostanjevici, biva na Goriškem deset let, pred dobrim mesecem je vodil večdnevno slavje ob 200-letnici prihoda frančiškanov v goriško svetišče; to velja za živo in živahno versko in kulturno žarišče, ki po več desetletjih z novimi močmi povezuje Goričane na obeh straneh meje.
Kaj nam lahko poveste o sebi?
Prihajam iz Sv. Trojice v Slovenskih Goricah, iz družine, kjer sem bil tretji, najmlajši. Po osnovni šoli sem šel na gimnazijo v Kamnik, kjer sem živel v samostanu in po drugem letniku gimnazije sem vstopil v noviciat na Kostanjevici in prav tukaj postal frančiškan. Po gimnaziji in vojaščini sem študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil leta 1990 posvečen v duhovnika.
Kot duhovnik sem bil eno leto v Kamniku in eno leto v Mariboru, nato sem preko Avstralije, kjer sem pol leta pomagal tamkajšnjim izseljenskim duhovnikom, odšel za izseljenskega duhovnika v Združene države Amerike. Tam slovenski frančiškani delujemo med našimi rojaki že več kot sto let. Dve leti sem bil v Jolietu pri Chicagu v državi Illinois, potem pa sem odšel v bližnji Lemont, na "Ameriške Brezje". V tistem času so naši rojaki vLemontu gradili "Slovenski dom", chicaška nadškofija pa je tam ustanovila slovensko narodno župnijo, ki sem jo tako imel priložnost oblikovati od samega začetka. Konec leta 2001 sem se vrnil v Slovenijo in predstojniki so me poslali za župnika na Kostanjevico. Župnik sem bil do leta 2007, od 2005 dalje pa sem gvardijan, to je predstojnik samostana.
Nedavno ste izjavili, da se "človek na Kostanjevico kar naveže". Tu ste deset let. Kako ste se znašli na Goriškem?
Teče deseto leto... To je že moje tretje bivanje na Kostanjevici: v letu 1980-81 sem bil tu v noviciatu, v pastoralnem letu 1989-90 pa sem bil na Kostanjevici kot diakon.
Že ob svojem prvem stiku s Kostanjevico ali Kapelo, kot rečete tukaj "po domače", sem občudoval povezanost frančiškanov z ljudmi ter skupno skrb za samostan in župnijo. Dalje je bila zame nekaj novega neposredna bližina državne meje. Goriški nadškof De Antoni je pri pridigi na dan spomina (6. januarja 2011, op. ur.) rekel, da je to lahko tudi blagoslov - a tega takrat nismo občutili tako. Ne samo na materialnem, tudi na duhovnem in kulturnem področju sem začutil odprtost in povezanost Slovencev z obeh strani meje. Občudoval sem tudi pogum pričevati za vero in krščanske vrednote ljudi, ki so prihajali na Kostanjevico, kar v tistem času in v tistih okoliščinah v Novi Gorici ni bilo vedno lahko. Živeti na Kostanjevici sem vseeno že od vsega začetka doživljal kot "privilegij" in mislim, da so ga tako doživljali tudi mnogi drugi kostanjeviški frančiškani.
Za nami je odmevno praznovanje ob 200-letnici
prihoda frančiškanov na Kostanjevico.
Kaj vam je pomenila ta obletnica?
Ob 50- oziroma 60-letnici župnije smo v podnaslovu Spominske knjige, ki smo jo takrat izdali, napisali: "da spomini ostanejo živi in ne utonejo v pozabo...". Pisanje zgodovinskega dela te knjige me je kar malo "zasvojilo" z zgodovino Kostanjevice in Goriške.
Ob sedanjem praznovanju, ki ima za svojo osnovo zgodovinski dogodek, sem hotel nekaj tega bogastva zgodovine deliti tudi z drugimi in to zgodovino povezati s sedanjostjo. Zato sem prvi dan poimenoval "Dan spomina", ki nas je spominjal na dogodek izpred 200 let, ko so se frančiškani preselili iz samostana sv. Antona na Kostanjevico. Ta dan spomina pa je nosil v sebi tudi vso tragiko zadnjega stoletja, ki se je tu dogajala, ko je
“Živeti na Kostanjevici sem že od vsega začetka doživljal kot ‘privilegij’”.
to območje v celoti spadalo v drugo državo z narodom drugačne kulturne in jezikovne tradicije (tudi politične), žal tolikokrat sovražne do vsega, kar je slovenskega.
Procesija iz Gorice na Kostanjevico ni bila samo po-doživitevprocesije izpred dvesto let, ampak tudi znamenje naše povezanosti, ki jo moramo vedno graditi in poživljati; da sem povabil goriškega nadškofa, msgr. Dina De Antonija, prijatelja Slovencev in Kostanjevice, ni bilo samo zato, ker je pred dvesto leti tudi Kostanjevica spadala v goriško škofijo, ampak tudi zato, ker živimo skupaj, ker smo sosedje. To je bilo po drugi svetovni vojni prvič, da je go-riški nadškof maševal za našo, kostanjeviško slovensko skupnost.
8. januarja, dan po njegovem rojstnem dnevu, smo se spomnili p. Stanislava Škrab-ca, ki je med vsemi kostanje-viškimi frančiškani gotovo najgloblje zaznamoval ne samo Goriško, ampak vso slovensko kulturo, predvsem slovenski jezik in slovensko jezikoslovje. Na ta "Dan p. Stanislava Skrabca " smo mu skupaj z družino Škrabčevih iz Hrovače (prapranečakom Janezom Škrabcem) postavili spomenik na alejo zaslužnih na Erjavčevi ulici v Novi Gorici.
Naslednji dan pa sem poimenoval "Dan zahvale", ko je zahvalno bogoslužje vodil koprski škof msgr. Metod Pirih. Z njim smo se frančiškani zahvalili za Kostanjevico, zahvalili smo se za vse dobro, kar smo
v	teh dveh stoletjih prejeli od Boga in od ljudi. Zahvalili smo se tudi za vse, kar so frančiškani dobrega in plemenitega dali ljudem Goriške v teh dveh stoletjih	na
duhovnem, kulturnem, narodnostnem, šolskem in pastoralnem področju. Zavedali smo se tudi, da je "zahvala najlepša prošnja za naprej", da bi Bog še naprej kazal, kje in na kakšen način naj služimo, in da bi nam dal moči, da to po najboljših močeh tudi izpolnimo, kot so to naredili naši predniki.
V	zadnjih letih ste lahko bili priča nekaterim pomembnim spremembam na tem področju. Kako ste jih doživljali?
Spremembe, kakršne so se zgodile v zadnjih dveh desetletjih, so se v preteklosti dogajale stoletja. Smo res blagoslovljena generacija, ki je vse to doživela - a te spremembe niso enkratna dogajanja ali dejanja. Bolj ko se jih zavedamo, bolj spoznavamo, da naloge in možnosti, ki so nam jih prinesle, še zdaleč niso izčrpane, ampak predstavljajo vedno nove izzive za naše medsebojno povezovanje in sodelovanje.
Znamenje tega bo, upam, tudi obnovljena Pot na Kapelo. Skupaj z novogoriško in goriško občino smo se prijavili na evropski razpis za čezmejne projekte, toda na italijanski strani se zatika in ne vemo, zakaj zavlačujejo. Poleg praktične uporabnosti za Goričane (pot je sicer prehodna že od leta 1990) bi bilo med drugim tudi lepo znamenje zgodovinske povezanosti dveh narodov in enega naroda, živečega v dveh državah, dveh držav, dveh mest, dveh Evrop itd.
Na Kostanjevici je občutiti živo in mnogoplastno pastoralno - in drugačno -dejavnost, ki je presegla župnijsko raven. Kaj vam daje največ zadoščenja in v kaj bi radi vložili več prizadevanj? Če spet pogledam zgodovinsko, je Kostanjevica v skoraj štirih stoletjih obstoja izpolnjevala zelo različna poslanstva: najprej je bila - in je še vedno - romarska Božja pot,
karmeličani so živeli globoko duhovno in molitvno življenje, ko je bil samostan prazen, je služil za pribežališče beguncev in za bolnišnico; fančiškani so tu odprli srednjo šolo in pričeli študij teologije, kar se je ob skrbi za romarje in ob drugi pastoralni dejavnosti odvijalo do prve svetovne vojne; ko je italijanska oblast po prvi vojni slovenske frančiškane pregnala, so italijanski frančiškani na "slovenski" Kostanjevici malo težje našli svoje poslanstvo; po drugi svetovni vojni, ko so se slovenski frančiškani vrnili, pa je bila tu ustanovljena župnija in od takrat naprej je ena glavnih skrbi tukajšnjih frančiškanov redno župnijsko delo. Tu je bil 15 let sedež apostolske administrature za slovenski del goriške
nadškofije, tu je pričel izhajati verski list Družina, dogajale so se stvari, pomembne za celotno ozemlje današnje koprske Škofije; tu je bil dolga leta noviciat, leta 1994 pa smo dali del stavbe na razpolago za "Skupnost srečanje", kjer si fantje utrjujejo voljo, da bodo mogli po zaključku programa zaživeti brez odvisnosti od drog. Ves čas pa smo frančiškani tudi varuhi bogate
“Dokler bomo frančiškani živeli pristno frančiškansko življenje, bo to vedno zanimivo in privlačno
kulturnozgodovinske dediščine samostana. Vse to nam daje veliko priložnosti, da to svoje raznoliko poslanstvo vedno preverjamo in ga izboljšujemo na vseh področjih. Na Kostanjevici sta prisotna tudi dva posebna zgodovinska spomenika: samostan-ska-Škrabčeva knjižnica z inkunabulami in drugimi dragocenostmi ter grobnica Bourbonov. Vlada zanimanje za ta dva bisera? Knjižnica ima bogato in burno zgodovino, saj so najstarejše knjige tiste, ki so jih frančiškani prinesli s Svete Gore, najprej v Gorico in potem sem. Tu so morali knjižnico za potrebo šole in študija obogatiti. Večji del je na srečo
preživel burne dogodke prve vojne. Danes je vseh knjig približno 16.500, od teh 30inku-nabul oz. prvotiskov, kar nas postavlja na peto mesto med knjižnicami v Sloveniji. Najpomembnejša knjiga pa je gotovo eden od osmih na svetu še ohranjenih izvodov prve slovnice slovenskega jezika "Arcticae Horulae" Adama
“Prepričan sem, da prav zbiranje pri maši ljudi še posebej posvečuje’ v slovenskost”.
Bohoriča z njegovim posvetilom, ki je bila natisnjena leta 1584.
Grobnica zadnjih članov francoske kraljevske družine Bourbonov, z zadnjim kraljem Francije, Karlom X., Kostanjevico povezuje z zgodovino evropskih vladarskih hiš, ki je med seboj precej prepletena,
še posebej z družino avstrijskih Habsburžanov. Za nekatere Francoze in zgodovinarje je Kostanjevica pomemben kraj, "Mali St. Denis", kot ga imenujejo po pariški baziliki, kjer so pokopani skoraj vsi drugi francoski kralji. Grobnico in knjižnico si na leto ogleda preko 10.000 obiskovalcev. V maju, ko cvetijo vrtnice, se več tisoč ljudi usta-
vi	tudi na našem vrtu, medtem ko je na Kostanjevici vedno, skoraj ob vsakem času dneva, vsaj nekaj obiskovalcev ali sprehajalcev. Novogoriška občina je v zadnjih desetih letih financirala obnovo in ureditev knjižnice, pomagala je obnoviti zunanjščino cerkve in samostana, financira pa tudi zaposleno gospo Mirjam Brecelj, ki skrbi za knjižnico in zadnja leta sprejema tudi turistične obiskovalce.
Za Novo Gorico je Kostanjevica tudi edinstvena priložnost za turizem, saj mesto nima prav bogate zgodovine, samostan pa je najstarejša stavba mesta. Frančiškani smo seveda odprti za poživitev te dejavnosti, pobuda pa mora biti v rokah lokalne skupnosti, saj za frančiškane turizem ne more biti glavna dejavnost.
Ob nedeljah mašujete tudi pri sv. Ignaciju na Travniku, kakšenkrat tudi v Štmavru. Kakšen je vaš stik s Slovenci - verniki in sobrati duhovniki - na italijanski strani meje?
Ko je goriški kaplan šel na študij v Rim, je prišel g. nadškof osebno na Kostanjevico in nas prosil za pomoč. Ker sem bil ob tej osebni skrbi nadškofa navdušen za to pomoč, sedaj
običajno sam prihajam maševat. Največkrat mašujem pri sv. Ignaciju (do leta 1947je tudi naš samostan spadal pod to župnijo, tako da sem kar nekako "doma"), včasih tudi v Štmavru.
Prepričan sem, da prav zbiranje pri maši ljudi še posebej "posvečuje" v slovenskost. Kot duhovnik sem ponosen na vse tiste duhovnike, ki so v hudih časih fašizma prav po teh cerkvah ohranjali slovensko besedo in slovensko vernost - in za to mnogi veliko pretrpeli, kot tudi mnogi laiki; ponosen sem na vse tiste duhovnike, ko so v časih Cerkvi in veri nenaklonjenega režima v Sloveniji kljub vsemu znali ohranjati ljubezen do Slovenije, slovenske besede in kulture ter verjeli, da se bo politična situacija v Sloveniji spremenila.
Meja je v dobrih štiridesetih letih vseeno globoko zarezala v naše narodno telo. Zdi se mi, da še vse preveč čutimo razliko med tem, kar je "tu pri nas" in kar je "tam preko meje" - in tako čutimo veliko bolj mi v Sloveniji kot goriški Slovenci, ki se čutijo (kar me velikokrat prijetno preseneča) vseeno bolj doma v Sloveniji kot v Italiji.
Vse to občutim sedaj popolnoma drugače kot pred tem in Bogu sem hvaležen za to izkušnjo in za vsa ta nova prijateljstva - in seveda tudi za to, da lahko frančiškani s Kostanjevice pomagamo.
Kakšno je "stanje duha" med slovenskimi frančiškani? Zakaj je karizma "ubožca iz Assisija" danes lahko še aktualna tudi za mlade?
Da lahko rečem, da je "stanje duha" med nami frančiškani dobro, ne gre toliko zasluga nam, kot gre zasluga našemu ustanovitelju. Sv. Frančišek svoje karizme ni "zabetoniral" in je strogo določil; postavil jo je tako, da jo lahko živimo na različnih področjih, v različnih kulturah in na različnih koncih sveta. Spolnjevati evangelij na preprost način z življenjem po redovnih zaobljubah se da tako pri delu z brezdomci kot pri pastoralnem delu ali delu na univerzi. Povsod smo lahko znamenje bratstva vsem in vsemu ter prinašalci Kristusovega miru.
Slovenskih frančiškanov nas je 101 in delujemo na 16 krajih po Sloveniji, kjer imamo župnije ali skrbimo za romarska svetišča (tudi Sveta Gora in Brezje), na treh mestih med izseljenci v Združenih državah Amerike ter na treh mestih v Avstraliji (slovenski frančiškani smo v Avstraliji edini, ki pastoralno delujemo med našimi rojaki). Dva naša sobrata sta v misijonih. Trenutno so v noviciatu na Sveti Gori trije novici, ki se uvajajo v frančiškanski način življenja v bratski skupnosti.
Kot je sv. Frančišek rekel glede kruha, da bo svet še zadnji kos kruha delil z njegovimi brati, če bodo res živeli po evangeliju, tako gotovo velja tudi za poklice: dokler bomo živeli pristno	frančiškansko
življenje, bo to vedno zanimivo in privlačno. Če bi se pa pričeli "prilagajati" v svojem osnovnem poslanstvu samo zato, da bi bili bolj "zanimivi in privlačni", pa sinovih poklicev tako in tako ne bi niti zaslužili.
Danijel Devetak
■1 tai n i ii n a 1* «
Foto DPD
17. februarja 2011
Kristjani in družba
NOVI
GLAS
Poslanica papeža Benedikta XVI. za 19. svetovni dan bolnikov
Z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni" (1 Pt2/24)
3. S pogledom na svetovni dan mladih, ki bo avgusta 2011 v Madridu, želim posebno pozornost usmeriti k mladim, zlasti k tistim, ki doživljajo izkušnjo bolezni. Jezusovo trpljenje in križ pogosto zbujata strah, ker se zdita zanikanje življenja. V resnici je ravno obratno! Križ je Božji "da" človeku, je najvišji in najsilovitejši izraz njegove ljubezni in vir, iz katerega vre večno življenje. Iz prebodenega Jezusovega srca je privrelo božansko življenje. Samo On more osvoboditi svet zla in dati rast kraljestvu pravice, miru in ljubezni, po katerem vsi hrepenimo (prim. poslanico papeža Benedikta XVI. za svetovni dan mladih 2011, 3). Dragi mladi, naučite se gledati in srečevati Jezusa v evharistiji, v kateri je v obliki hrane resnično navzoč. Spoznajte ga in mu služite tudi v revežih, bolnikih, trpečih bratih in v težavah, v katerih je potrebna vaša pomoč (prim. prav tam, 4). Mladim, bolnim in zdravim ponavljam povabilo, da ustvarjate mostove ljubezni in solidarnosti, zato da se ne bo nihče počutil osamljenega, ampak blizu Bogu in del velike družine njegovih otrok (prim.
splošno avdienco papeža Benedikta XVI. z dne 15. novembra 2006).
4. Ko opazujemo Jezusove rane, se naš pogled usmeri k presvetemu Srcu, v katerem se razodeva najvišja stopnja Božje ljubezni. Presveto Srce je križa-
Predvsem vi, dragi bolniki, čutite bližino tega Srca, polnega ljubezni, in črpate z vero in veseljem iz tega izvira, ko molite: “Voda strani Kristusove, operi me. Trpljenje Kristusovo, utrdi me. O dobri Jezus, usliši me. V svoje rane sprejmi me" (prim.
f
ni Kristus s stranjo, ki jo je odprla sulica in iz katere sta pritekli kri in voda (prim. Jn 19,34), kot "znamenji zakramentov Cerkve, zato da vsi ljudje, pritegnjeni k Odreše-nikovemu srcu, z veseljem zajemajo iz večnega vira odrešenja" (Rimski misal, Hvalospev na slovesni praznik Presvetega Srca Jezusovega).
molitev sv. Ignacija Lojolskega z naslovom Duša Kristusova). 5. Ob sklepu poslanice za svetovni dan bolnikov izražam svojo ljubezen vsem in vsakomur, ko se čutim sodeležnega trpljenja in upanja, ki ju združeni s križanim in vstalim Kristusom doživljate vsak dan. Naj vam da mir in ozdravljenje srca. Skupaj z njim naj bdi ob
vas devica Marija, ki jo z zaupanjem kličemo Zdravje bolnikov in Tolažnica žalostnih. Ob vznožju križa se zanjo udejanja Simeonova prerokba: njeno materinsko srce je prebodeno (prim. Lk 2,35). Iz brezna bolečine, ki je združena s Sinovo bolečino, je usposobljena za sprejem novega poslanstva: postane Kristusova Mati v njegovih udih. Na križu ji Jezus predstavi vsakega od svojih učencev, ko ji pravi: "Glej, tvoj sin”! (prim. Jn 19,26-27) Materinsko sotr-pljenje s Sinom postane sotr-pljenje z vsakim izmed nas v naših vsakodnevnih bolečinah (prim. homilijo papeža Benedikta XVI. v Lurdu z dne 15. septembra 2008).
Dragi bratje in sestre! Ob svetovnem dnevu bolnikov vabim tudi odgovorne v družbi, da v delovanje zdravstvenih struktur vložijo čim več naporov, da bodo le-te v pomoč in oporo trpečim, najbolj revnim in potrebnim. Pozornost namenjam škofijam in prisrčno pozdravljam škofe, duhovnike, posvečene osebe, bogoslovce, zdravstvene delavce, prostovoljce in vse, ki z ljubeznijo zdravijo in lajšajo rane vsakega bolnega brata ali sestre tako v bolnišnicah in domovih za ostarele kot tudi v družinah. V obličjih bolnikov vedno prepoznajte obličje vseh obličij, ki je Kristusovo obličje. Zagotavljam vam molitev in vam podeljujem poseben apostolski blagoslov.
Vi sprašujete, duhovnik odgovarja Andrej Vončina
Zakaj je treba moliti? Kakšen smisel ima molitev rožnega venca?
Pravzaprav sem tudi sam imel na tem področju velike težave - ne smemo pozabiti, da naša družina ni bila tradicionalno verna, torej tudi rožni venec ni imel svojega mesta zvečer pri mizi. Vsak večer sem sicer kot otrok zmolil tiste "molitvice", a so bile samo neka dolžnost, nekaj zunanjega. Zdi se mi, da je tako tudi pri naših veroučencih. Kadar jih potem nihče več ne nadzira in “spodbuja " k molitvi, se tudi ta neha (če včasih “mulo" ni hotel moliti, je takoj dobil "dve okoli ušes"). Kaj bi delali nekaj tako neprijetnega, pa še splača se ne, saj nične dobimo, kar prosimo. Torej, sam sem si moral molitev osmisliti postopoma, tudi rožni venec oziroma še posebej rožni venec. Spoznal sem, da je molitev nekaj, kar kristjan potrebuje, saj je res “pogovor" z Bogom, v smislu, da se mu popolnoma odprem in mu izrazim vse, kar sem in nosim v sebi. Videl sem, da Bog ni nekje daleč, ampak nam je res blizu, da je vedno ob nas. Bog vsakega izmed nas ljubi kot svojega ljubljenega sina in nam vso to
ljubezen vseskozi izkazuje na številne načine, saj je ljubezen iznajdljiva. Bog ni tak, da bi čakal, da postanemo pridni in nam potem nekaj da, ampak on nam najprej da, mi pa se moramo odpreti in te darove njegove ljubezni sprejeti. Kakor bi nam mama ali tata dala čokolado na mizo in rekla, naj si jo pridemo iskat, samo to. Znekom, kimeima rad, bi pa rad imel odnos, z njim bi rad govoril, rad bi se mu prepustil.
Seveda nam Bog ne odgovarja na človeški, ampak na Božji način. Dobimo darove duha, o katerih govori apostol Pavel v pismu Galačanom: v sebi čutimo ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestobo, krotkostin samoobvladanje (Gal 5,22-23). Vidimo, kako zelo to potrebujemo, dobimo pa to prav v molitvi. To se potem v vsakdanjem življenju še kako pozna. Oblik molitve je kar nekaj - lahko v molitvi prosimo, se zahvaljujemo, se priporočamo, se izročamo. Sam že od srednje šole naprej še posebej skrbno opravim večerno molitev pred spanjem, ko pregledam dan, ki sem ga preživel: kaj je bilo v njem dobrega, kaj sem dobrega tudi prejel, katere ljudi sem srečal, potem šele pride na vrsto vse, kar je bilo v dnevu narobe in nepopolno. Boga nato prosim, da sprejme vse dobro, ostalo pa popravi in dopolni, kakor tudi naj sprejme in blagoslovi vse ljudi, ki sem jih srečal, posebej pa naj ponoči bdi nad bolnimi, osamljenimi ostarelimi in otroki, ki se bodo
rodili. Je pa prav tako pomembna jutranja molitev, ko Boga prosim, naj blagoslavlja ves dan, vsa srečanja in vse delo - tak dan je precej drugačen. Bog nam seveda posebej govori po Svetem pismu, zato zelo priporočam, da pri molitvi uporabljamo to knjigo življenja. Bog je stalno navzoč po naših cerkvah pod podobo kruha v tabernaklju, pogosto (pri nas tedensko) pa posvečeno hostijo tudi izpostavljamo včeščenje - zame je to navadno priložnost, da premišljujem evangeljski odlomek prihodnje nedelje, v preostalem času pa Bogu povem, kaj nosim v srcu ali tudi koga nosim tam.
Rožni venec, ki ga navadno molim v avtu, je moja prošnja za pomoč in blagoslov, moja izročitev nebeški Materi Mariji. Ona vse to ljubeznivo sprejme in preda, a obogateno še s svojo materinsko priprošnjo, Bogu. Če vsako jagodo rožnega venca posvetim meni ljubi osebi, potem mi sploh ne bo težko (sam se navadno spomnim svojih ve-roučencev, mladih, duhovnikov, prijateljev, bolnih in trpečih, ostarelih, mladih zakoncev, družin v težavah...). Pa še tako čudovito me pomirja - notranje. Ko se mi zdi brez veze moliti, takrat si predstavljam, da se vse tiste moje molitve, ki pridejo iz srca, kot zrna spravljajo v eno veliko žitnico, kjer se pridružijo še vsa druga zrna, ki jih vsak molivec prispeva. Ker je ves svet lačen duhovne hrane, si predstavljam, da jo dobiva prav iz te žitnice.
S1. strani
Izjava ob dolžniški...
Tako je bilo v minulih desetletjih in bo ostalo še naprej, kar pa ne izključuje pametnega in zlasti odgovornega go-spodarjenja s premoženjem, ki nam je zaupano, pač pa nam nalaga dolžnost, da na novo upravičimo pričakovanje, da bo Cerkev dober gospodar in da bo prednostna namembnost teh materialnih sredstev za pospeševanje pastoralnih dejavnosti Cerkve v celoti spoštovana in dovolj jasno razvidna.
Škofje se tudi boleče zavedamo nevarnosti, da bi mnogi z nepravim odzivom na te žalostne do-
godke postali malodušni ali se celo oddaljili od Cerkve. Četudi je razkritje teh nepravilnosti v javnem mnenju naletelo na odmev, ki ga je v naših razmerah bilo pričakovati, gospodarske dejavnosti še zdaleč niso v ospredju naših prizadevanj, našega dela, našega upanja, našega veselja in razlogov, da pripadamo Kristusu v Katoliški Cerkvi. Gospodarska dejavnost posamezne škofije in Cerkve nasploh je njen zelo mali del, z njim se neposredno ukvarja sorazmerno malo ljudi, a ob zlomu pade senca na vse in vsakogar. Vendar nimamo pravice prezreti dejstva,
da večina naših duhovnikov in vernikov po župnijah gospodari varčno, zgledno in pošteno ter z zelo skromnimi sredstvi izpolnjuje vse pastoralne in druge naloge. Kot smo že večkrat poudarili, Cerkev na Slovenskem ni bogata v gmotnem smislu, bogata pa je z velikodušnimi in požrtvovalnimi duhovniki in verniki, ki imajo Cerkev za svojo. Zato se ne moremo strinjati s posploševanji, kakor da je vse cerkveno gospodarjenje v Sloveniji enako sporno. Res je utrpel škodo ugled enega dela Cerkve kot dobrega in odgovornega gospodarja. Ta ugled si bo mariborska nadškofija skušala povrniti s temeljito ugotovitvijo krivde odgovornih in njihovim sankcioniranjem ter z verodostojnim ravnanjem v prihodnosti. V ostalem
Misli iz knjige duhovnika Pier Antonia Belline
Biti duhovnik ni lahko (7)
delu Cerkve na Slovenskem bomo zato še bolj budni in bomo skrbeli, da se kaj takega ne bi zgodilo tudi drugod.
V Cerkvi na Slovenskem bomo delili položaj celotne družbe, ki doživlja gospodarsko krizo. Zaradi tega, kar se je zgodilo v Mariboru, se Cerkev na Slovenskem ne bo odpovedala svojim nalogam in bo storila vse, kar je v njeni moči, da bodo lahko njene ustanove, ki delujejo v blagor ljudi in pri njih uživajo zaupanje, še naprej nemoteno delovale. Tudi leto družbenega nauka, ki je pred nami, bomo porabili za to, da se bomo še bolj jasno kot posamezniki in kot občestvo zavedali svojih nalog in osebno odgovorno delovali pri poslanstvu, ki nam ga je zaupal Jezus Kristus.
Tajbrž je kar malo stereotip ali usoda X ^1 človeka, da se prepozno zave pomena zdravja, skrbnosti in ljubezni staršev, ljubezni žene ali moža, mnogih stvari, ki bi nam jih mati želela povedati, če bi jo le želeli kdaj poslušati, ko smo še imeli priložnost. Mnogim se zgodi, da odkrijejo dragocene stvari, vključno z ljubeznijo, ko jih ni več".
"Ko sva z materjo končno imela možnost in čas, da bi si povedala vse o najinih tako različnih življenjih, o najinih strahovih, o najinih malih zadoščenjih, najinih načrtih, o najinih porazih in razočaranjih, ona ni govorila več (Ko je namreč potres porušil rojstno hišo pre Tonija, je šla mama v dom. Od vsega popotresnega šoka in izgube svojega naravnega okolja do smrti ni več veliko govorila, razen nekaj skopih osnovnih stavkov, op. prev.). Povedala bi si lahko vsak svojo življenjsko zgodbo v celoti, pa z najinih ust ni prišla niti ena sama beseda.
Prav v tistih neskončnih tihih obiskih pri materi v domu za starejše sem prišel do tega spoznanja: največje, najlepše, resnične in pomembne stvari je težko povedati, kakor je tudi težko vedno najti čas in način, da bi jih povedali. Ostanejo znotraj nas, postanejo neizrečene besede, naredimo nekakšen besedni splav. Če bi tudi kdo hotel povedati "neko veliko stvar", bi se kmalu zavedel, da je velika, dokler ostane v skrinji srca. Ko nekaj takega posredujemo drugemu, bodisi iz sramu bodisi iz drugih razlogov, izgubi večji del svoje vrednosti in obstaja celo nevarnost, da ostane brez neke prave vrednosti. Je kot tisti, ki se javno poljubljajo. Tisti poljub ni intimen, oseben, vznemirljiv. Iz intimnega čutenja lahko postane karikatura le-tega. Če isto stvar, namesto na nekem skrivnem kraju, naredimo vsem na očeh, izgubi na svetosti in resn (ičn) osti. Takšna je skrivnost človeka - je kakor vrtnica, zaprta v popek. Dokler je vrtnica zaprta v popek, je lepa in skrivnostna, ko se odpre, postane nekaj običajnega, vsakdanjega, izgubi svojo lepoto. Človek je kakor
zaprta vrtnica ali zaprta ostriga - ko jo odpreš, bi najraje vzdihnil: "In to je vse"!?
Vsak od nas nosi neko svojo skrivnost, tisto, čemur sam pravim skrivni predalček. Je nekaj osebnega, lepega, velikega, izredno dragocenega ali tudi neprijetnega. Je pa ta predalček zaprt. Kadar želim drugim posredovati nekaj njegove vsebine, jim lahko povem le en odstotek tistega, kar se v njem skriva, drugi pa bo razumel samo eno tisočinko tistega, kar mu povem. Govorjenje je zelo potratno!
Od vsega, kar sem v petinšestdesetih letih življenja izkusil, ti morda lahko povem deset minut ali pol ure, ti pa razumeš, kar razumeš. Ne morem ti povedati vsega, kar sem pretrpel, čutil, kar sem se naučil, kar sem
užil, to pa pomeni, da vsakdo nosi s sabo svojo skrivnost. Ta gre z njim v grob. Niti mož in žena si ne moreta povedati vsega, kakor tudi ne oče in sin. Iz tega sledi, da je največje bogastvo vsakega od nas zamolčano, neizgovorjeno, ne posredovano. Stisnjeno je v naš najbolj intimni jaz in se bo končalo pod zemljo. "Neizgovorjene besede" (Belinejeva knjiga - Lis peraulis tasudis, prev.) čaka isti konec kakor liste, ki odpadejo z vej dreves v tistih dolgočasnih jesenskih dneh. Odpadejo in mrzel veter jih odnese ter postanejo listje in stelja, dokler jih dež ali sneg ne povsem uničita. So ti listi izgubljeni? Mislim, da ne, saj s tem, ko grej o pod zemljo in zgnijejo, pognojijo zemljo in so po koreninah spet vključeni v življenjski krog. Neizrečene besede bodo torej tudi nekega dne prišle na piano. Gotovo se bo tako zgodilo tudi z besedami, ki jih moji mami ni uspelo reči".
Andrej Vončina
Vabilo slovenskih agendi
Romanja v Rim ob beatifikaciji papeža Janeza Pavla II.
Na Trgu sv. Petra v Rimu bo v nedeljo, 1. maja, med mašo, ki jo bo daroval papež Benedikt XVI., potekala razglasitev papeža Janeza Pavla II. (1978-2005) za blaženega. Nekatere slovenske turistične agencije in Društvo SKAM bodo ob tej priložnosti organizirali romanja v Rim.
-Turistična agencija Appia: od sobote, 30. aprila, do ponedeljka, 2. maja. Spored in druge podrobnosti na spletni strani.
- Agencija Quo Vadiš v sodelovanju z Radiom Ognjišče: od 30. aprila do 1. maja 2011. Dodatne informacije na spletni strani. -Turistična agencija TRUD organizira tri različice programa. Za dvodnevni programje predviden odhod 30. aprila in vrnitev 1. maja 2011. Tridnevni program bo potekal od 30. aprila do 2. maja 2011, štiridnevni pa od 29. aprila do 2. maja 2011. Dodatne informacije na spletni strani agencije.
- Društvo SKAM - Skupnost katoliške mladine je pripravilo dve možnosti romanja za mlade. Dvodnevno bivanje v Rimu vključuje večerno vigiljio na Circus Maximus ter mašo na Trgu sv. Petra. Odhod bo 29. aprila, vrnitev 2. maja. Krajša oblika: odhod 30. aprila, vrnitev 2. maja. Dodatne informacije na spletni strani. Programi so začasni, organizatorji si pridržujejo pravico do sprememb.
NOVI
GLAS
Kristjani in družba
17. februarja 2011
Msgr. Giampaolo Crepaldi je predaval v Gorici
Ali moderni Evropejec lahko verjame v Božjega Sina?
O tem, ali lahko moderni Evropejec verjame v Božjega Sina, je v torek, 8. februarja, v dvorani Della Torre Fundacije Carigo v Gosposki ulici v Gorici govoril tržaški nadškof msgr. Giampaolo Crepaldi.
V	organizaciji kulturnega središča Studium v sodelovanju z državno knjižnico je vodja tržaške škofije prvič uradno obiskal Gorico. Po pozdravu Sergia Pel-legrinija je goriški nadškof msgr. Dino De Antoni o gostu povedal, da oba izhajata iz škofije Chiog-gia, čeprav je bil msgr. Crepaldi posvečen v mašnika v Rovigu. Po opravljenem študiju filozofije in teologije je od 80. let dalje vodil pomembne cerkvene ustanove, saj je bil med drugim tajnik papeškega sveta Pravičnost in mir, vodi mednarodni observatorij
“Demografska zima kaže na nezaupanje v prihodnost... Evropejci bodo čez 30 let manjšina na svoji zemlji”.
Card. van Thuan, pri Italijanski škofovski konferenci je bil ravnatelj oddelka za reševanje socialnih problemov in vprašanj dela, velja namreč za velikega poznavalca cerkvenega družbenega nauka. S tega področja je tudi objavil številne študije. Pred imenovanjem za škofa v Trstu 1. 2009 je imel veliko opraviti z usklajevanjem vsebine za papeževo socialno okrožnico Caritas in veritate.
Kot prefinjen mislec in človek, ki v globokem poznavanju sodobnih družbenih in kulturnih tokov brezkompromisno odklanja t. i. šibko misel, je pribil, da obračun "pustolovščine" moderne dobe, ki je na Zahodu sicer omogočila velik razvoj in napredek, ni spodbuden. Do skrajnosti je ta čas privedel Grotiusovo formulo "et-si Deus non daretur" (tudi če Boga ni) in uveljavljal zgolj človeški um. Vedno bolj jasno je, da je modernizem zgradil svet, ki se
Fon
Cassa d
D A Z I O N E
Risparmio di Gorizia
obrača proti človeku. "Prisiljeni smo iti naprej, toda še sami ne vemo, kam gremo". Osrednje vprašanje je danes vprašanje smisla.
Velike ideologije 19. stoletja so propadle. Vedno bolj pa se uveljavlja nova ideologija, vezana na svet tehnike in tehnologije. Pa še pojav globalizacije: ta odpira nova vprašanja, ki silijo Evropo v iskanje nove identitete in nove vloge. Dovolj je, da pomislimo na vozle multikulturnosti, ki je npr. v Veliki Britaniji doživela pravi polom, in priseljevanja, pa tudi varstva okolja in promocije miru. Verstva na evropski celini so prepuščena valovom parajočega procesa sekularizacije, obenem pa se ljudje odločajo za oblike vernosti "a la carte"; v težavah so tradicionalna verstva, z močjo pa se vračajo bogovi in ne Bog.
Odprto vprašanje je tudi vloga Evrope v odnosu do mogočnih velesil (Kitajska, Indija, Brazilija, Rusija), ki prihajajo na površje. Mednarodno prizorišče se spreminja z neverjetno naglico. Kot primer je msgr. Crepaldi povedal, da je nedavno kupoval mašniško obleko v okolici Vatikana, pa je na etiketi videl zapisano: Made in China. "Kitajski komunisti torej oblačijo katoliške duhovnike"! Kaj ima v takšni Evropi še povedati kristjan danes? Kako lahko stara celina sploh preživi v takih okoliščinah, ko je ostala brez lastnih korenin? Predavatelj je povedal, kako je bila ena zadnjih velikih bitk Janeza Pavla II. prizadevanje, da bi bile v preambuli evropske ustavne listine omenjene krščanske korenine. "Bitko je izgubil" kljub številnim javnim nastopom in intenzivnemu dogovarjanju s političnimi vrhovi. Pri tem ni hotel uveljavljati razlogov Cerkve, temveč
Evrope. Wojtylove sanje so bile Evropa od Atlantika do Rusije, ki bi dihala z dvema pljučnima kriloma in imela jasno zavest svojih korenin, te sanje pa so se razblinile na čereh moderne šibke misli. V temelju krščanske omike so grška misel, rimski svet, ju-dovsko-krščanska vera. Pojmovanje človeka kot osebe ter njegovih temeljnih in neodtujljivih pravic je tipično krščansko, in vendar današnja Evropa nevzdržno drsi proti popolnemu odpadništvu, nima zaupanja vase, se sovraži, nima več kaj povedati, izgubila je svoje vesoljno poslanstvo. "Smo pred samomorom Evrope"! V letošnjem rokovniku Evropskega sveta, najvišjega političnega telesa EU, so prisotni vsi mogoči prazniki razen krščanskih, o Božiču in Veliki noči ni ne
“Evangelizacija ni stvar priučenega znanja, temveč posredovanje pristne osebne izkušnje Boga prek medčloveškega odnosa”.
duha ne sluha... O samomoru celine govori upadanje rojstev, "demografska zima" kaže na nezaupanje v prihodnost. Evropa je vedno starejša, "Evropejci bodo čez 30 let manjšina na svoji zemlji". Preplavila jo bodo - po vsej verjetnosti muslimanska - ljudstva z juga-
Katoliška vera je danes med vsemi najbolj preganjana, in to že na ravni simbolov. Vse več je poskusov, da bi jo izkoreninili iz javnega življenja, vse več je na-
padov na družino in življenje (bioetika!). Na vse to Cerkev odgovarja z zagovarjanjem štirih glavnih in neodtujljivih pravic, to so: življenje, družina kot zveza med moškim in žensko, družbena pravičnost in svoboda. Danes o 'spolu' govori samo še Cerkev, je pripomnil tržaški nadškof; drugim je očitno bližji izraz 'gender': biti moški ali ženska postaja osebna izbira... Mogočni lobiji podpirajo in podpihujejo to ideologijo, sad današnje kulture.
Zlasti v večjih evropskih državah je kristjanov vedno manj, slavne katedrale postajajo "tematski parki" za kitajske in japonske turiste. Z izgubo krščanstva in zaupanja vase izgublja Evropa tudi sposobnost razumevanja. Bolezen današnje Evrope se imenuje relativizem: vse sloni na mnenjih in na pohlepu po oblasti, ki ni sposobna ločiti dobrega od zlega. In vendar ni vse, kar prihaja iz Bruslja in Strasburga, dobro. V evropskih organizmih odločajo birokrati in lobiji, ki pa ne morejo zamenjati politike in etike, tistih, ki postavljajo cilje, ki so po svoji naravi sad moralnih prizadevanj. Evropejec brez Boga je že dokazal, da je propadel. Največje kulturno in politično vprašanje Evrope je zato danes vprašanje Boga. "Ni krščanstvo tisto, ki potrebuje Evropo, temveč Evropa potrebuje krščanstvo, da bi uvidela, kaj sama je in kaj lahko postane". Kristjani sicer nimamo 'recepta', da bi rešili vse vozle: 'recept' je pravzaprav vedno isti -prenoviti se v veri v Boga, ki pa ni Bog vrednot in morale, temveč Bog vere. Če to "tekmo" izgubi Evropa, bo huda predla vsemu katoliškemu svetu tudi po drugih celinah. "Bogu moramo omogočiti, da se vrne v svet, to pa zmoremo storiti, samo če ga nosimo v srcu". Evangelizacija ni stvar priučenega znanja, temveč posredovanje pristne osebne izkušnje Boga prek medčloveškega odnosa. Pred 2000 leti je dvanajst preprostih apostolov spremenilo svet... / DD
Misijon v mestu Koper
Poudarek na evharistiji
Kristus, sonce življenja, je bil naslov mestnega misijona v Kopru, to je župnij Koper-stolnica in Kop-er-sv. Marko, ki sta zaupani v dušnopastirsko varstvo župnikoma msgr. Jožetu Peganu in mag. Jožetu Korenu. Skrbno oblikovano geslo je z izbiro sonca kazalo na identiteto mesta Koper, saj je sonce upodobljeno v mestnem grbu in ga za svojega že od nekdaj uporablja tudi koprska škofija. Po drugi strani pa okrogla podoba sonca kaže na sveto hostijo in evharistijo, kar je bil glavni poudarek misijona.
Misijon sta uvedla škof ordinarij msgr. Metod Pirih ter koprski pomožni škof msgr. Jurij Bizjak. Vodili pa so ga bratje kapucini, Štefan Kožuh, Primož Kovač in Jurij Štravs, in v tistem milostnem času skušali pri vernikih poglobiti osebno
vero, da bi se ponovno odločili za Jezusa Kristusa ter s tem za odgovorno življenje iz vere. Za vse se je Jezus daroval; za vse iz Kalvarije izvira studenec "žive vode", ob katerem se na poti vere iskalec lahko odžeja in okrepi. Misijon je trajal deset dni. Da bi se mogli iztrgati vsakdanjim navadam in spremeniti svoje življenje, so spodbujali udeležence, naj prehodijo celotno pot misijonske prenove, saj je uspeh odvisen predvsem od lastne zavzetosti in sodelovanja. V stolnici in pri sv. Marku so se tako udeleženci dnevno zbirali pri maši, kar pomeni jedro za življenje iz vere. Misijonska spodbuda je dajala poudarek tudi poživitvi osebne in družinske molitve, češčenju Rešnjega Telesa, odpovedim in premagovanju.
I
Eden od misijonskih dnevov je bil posvečen nebeški Materi Mariji, ki, kot je poudaril br. Štefan, "more biti učiteljica in sopotnica v ljubezni do Jezusa", ter dodal: " Njene oči so gledale bolj navznoter
kakor navzven, kajti znotraj je bil njen Zaklad, v sebi je nosila	svojo
Skrivnost, ki se ji je lahko samo čudila. Takšen bi moral biti vsakdo izmed nas, ko prejme Jezusa pri svetem obhajilu. Tudi mi, ki s svetim obhajilom telesno prejemamo Jezusa, usmerimo svoj pogled navznoter: mislimo nanj, občutimo njegovo bližino, prepustimo mu krmilo naših misli, hotenj in dejanj, da nas bo
-	svoje prijatelje in priče - povedel na globoko in široko"! Sveti misijon je bil velika priložnost, ki se v desetletju ponudi le enkrat. Bog daj, da bi iz te misijonske setve vsakdo zajemal za poglobljeno življenje iz vere in tako uresničeval zaupano mu poslanstvo.
Jba
Kratki
Nov apostolski nuncij v Sloveniji
Papež Benedikt XVI. je za novega apostolskega nuncija v Sloveniji s funkcijo apostolskega delegata na Kosovu v četrtek, 10. februarja, imenoval naslovnega nadškofa mesta Caorle msgr. Juliusza Janusza. Nadškof Janusz seje rodil 17. marca 1944 v Lyczani na Poljskem. V duhovnika krakovske nadškofije je bil posvečen I. 1967. Po diplomi iz kanonskega prava na Papeški cerkveni akademiji leta 1973 je vstopil v diplomatsko službo Svetega sedeža. Služboval je na papeških nunciaturah na Tajskem, v Skandinaviji, Nemčiji, Braziliji, Nizozemski in na Madžarskem. Za odpravnika poslov a. i. na Kitajskem je bil imenovan 25. avgusta 1992, za naslovnega nadškofa mesta Caorle in apostolskega nuncija v Ruandi 25. marca 1995, za apostolskega nuncija v Mozambiku 26. septembra 1998 in za apostolskega nuncija na Madžarskem 9. aprila 2003. Nadškof Juliusz Janusz poleg poljskega jezika govori še angleško, francosko, italijansko, kitajsko, madžarsko, nemško, nizozemsko, portugalsko, rusko in špansko.
SD Sončnica: Branko Cestnik o pop ljubezni
V organizaciji Skupnosti družin Sončnica bo Branko Cestnik v torek, 22. februarja, ob 20.30 v dvorani Doma Franc Močnik v Gorici govoril na temo: “Pop ljubezen”.
Danes je ljubezen prisotna povsod. Še nikoli se ni toliko govorilo o njej, pa vendar je veliko razbitih družin. Naša kultura je pop kultura, kjer prevladujejo uživaštvo, erotika in nihilizem. Potencira naše potrebe po užitku in jih potem zadovoljuje, pomembno je, da ne razmišljamo, saj nas lahko vznemiri občutek praznine. Pristna in zrela ljubezen pa je tista, ki se daruje za drugega, zato jo bo tisti, ki jo išče z iskrenim srcem, tudi našel. Branko Cestnik je diplomiral iz teologije in pripada misijonarskemu redu klaretincev. V Rimu je študiral filozofijo, teologijo, pedagogiko in mladinsko pastoralo. Najbolj se je poglabljal v vprašanja umetnosti, medijev in vere. Sedaj je župnik župnij Frankolovo in Črešnjice, aktiven je pri skavtih, piše za Družino.
Nekaj misli ob članku Bogdana Vidmarja
Odvisnost od prenosnega telefona
V	prvi številki nove priloge Bodi človek objavlja Bogdan Vidmar članek o odvisnosti od prenosnega telefona. Z njegovimi ugotovitvami se strinjam, čeprav bi bil verjetno tehnično bolj točen izraz "čezmerna ali rizična uporaba prenosnega telefona". Kotpri čezmerni uporabi interneta in sploh moderne tehnologije gre za rizična obnašanja, ki jih mednarodna klasifikacija še ne priznava kot motnje, ampak kot sredstva, preko katerih se lahko izraža druga psihična patologija, npr. depresija, motnja osebnosti ali druga odvisnost. Vemo, da mnogi mladi igrajo na srečo prek prenosnega telefona, zlasti so pri tem razširjene športne stave in igranje pokerja. Podatki so glede tega ze-
lo	jasni. Raziskava CNR (Consi-glio nazionale delle ricerche) iz Pize, ki je bila opravljena v lanskem letu na 2200študentih med 8. in 35. letom starosti, pravi, da je med tehnološkimi pripomočki najbolj pogosta rizična uporaba avtomatov za igre na srečo, nato pa pride uporaba Interneta ter televizije oz. prenosnih telefonov. Vsa ta sredstva lahko človeka spravijo v virtualen svet, kjer obstaja popolno življenje z idealnimi odnosi med ljudmi. Prav tako zanimiva je raziskava, ki jo je pred kratkim opravila ameriška univerza Maryland. 200 univerzitetnim študentom so eksperimentalno odvzeli za 24 ur možnost stika z elektronskimi mediji, smeli pa so brati knjige in telefonirati preko fiksnega telefona. Ko so jih potem vprašali za poročilo
o	njihovem psihičnem stanju, so mnogi izrazili strah, depresijo, nemir, občutek osamljenosti zaradi tega, ker se jim je zdelo, da niso povezani s svetom. Bolj kot pomanjkanje informacij jih je skrbelo pomanjkanje povezanosti z vrstniki, da bi vedeli za njihove reakcije ob dogodkih.
Rad bi poudaril še en vidik, ki je značilen za čezmerno uporabo tehnologije. Ko imamo opravka s patologijami odvisnosti, kemičnimi in nekemičnimi, je cilj zdravljenja abstinenca. Taka na-
ravnanost zdravljenja izhaja iz prepričanja, da je njena glavna značilnost prav izguba kontrole nad nekim obnašanjem. Če je kdo izgubil kontrolo nad obnašanjem ali nad uporabo neke snovi, je ne bo nikdar več spet mogel pridobiti. Zato vsa zdravljenja slonijo na programu, ki skuša prepričati pacienta in njegovo družino, da je vsaka ponovna uporaba kemične snovi ali patološkega obnašanja nov začetek bolezni ali rizičnega obnašanja. To velja za alkohol, za droge, za pomirjevalna sredstva, pa tudi za igre na srečo. Pri tehnologiji pa je tak cilj neuresničljiv. Mediji nam lahko zelo koristijo, če znamo kritično in selektivno sprejemati informacije, v obratnem primeru pa našo realnost izkrivljajo. Kako si lahko sploh zamišljamo človeka, ki ne bo uporabljal prenosnega telefona ali interneta! Smo torej pred nemogočim ciljem: doseči kontrolo nad uporabo pri človeku, ki je kontrolo izgubil. Ti primeri v ambulanti za odvisnosti predstavljajo resnično velik izziv za terapevta.
Zato je pomembno preventivno opozarjanje staršev in vzgojiteljev. Kot pri uporabi kemičnih snovi sta tudi pri rizični uporabi tehnologije potrebna pravilna informacija in postavljanje pravil zlasti v družinskem krogu. Tehnologijo je treba uporabljati, toda z omejitvami! Pravijo, da je Bill Gates, ustanovitelj Microsofta, svojim otrokom omejil dostop do Interneta na eno uro na dan. Prav tako je brez smisla tekanje za zadnjimi novostmi, ki jih ponuja tržišče, saj je pri normalnem uporabniku vsak navaden prenosni telefon dovolj za vsakodnevno potrebo.
Na koncu pa Še ugotovitev, da ni povsem jasno dokazano, da čezmerna uporaba prenosnega telefona ne škodi organom v notranjem ušesu in v glavi. Rezultati raziskav so na tem področju do sedaj še nejasni, vendar je tudi zaradi tega boljša omejena uporaba.
Bernard Špacapan
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Marko Vogrič: fotografska razstava Miška v Gorici
Kinodvorana Kinemax prireja v sodelovanju s Fotoklubom Skupina75 fotografsko razstavo njenega člana Marka Vogriča. Odprtje razstave bo v razstavnih prostorih v atriju kinodvoran Kinemax na Travniku v Gorici v petek, 18. februarja, ob 19. uri. Fotografski projekt z naslovom Miška v Gorici sestavlja niz vedut iz Gorice in ga bo kritično predstavila priznana fotografinja in umetnostna ter fotografska kritičarka Lorella Klun.
Fotografije so posnete z luknjičarko (pinhole camera) z “mišje perspektive" na črno-beli film. Avtor si predstavlja, da je miška-turist, ki se potepa po Gorici in jo opazuje iz cestnih odtokov in jaškov. Cestni tlak in objekti, ki jih po navadi prezremo in le teptamo, postanejo protagonisti. Fotografije, ki so bile že razstavljene v Ločniku, Ronkah, Fiumicellu, Števerjanu, Šmartnem in Celovcu, so končno na ogled v Gorici, med njimi je marsikateri nov posnetek. Marko Vogrič, večletni član goriškega Fotokluba Skupina75, je sodeloval na natečajih in razstavah ter je soavtor fotografskega dela raznih knjižnih publikacij. Razstavo si bo mogoče ogledati v prostorih Kinemaxa ob umikih odprtja kinodvoran do konca marca. Tehnika: Hibridna tehnika: snemanje z luknjičarkami, z doma izdelanimi luknjicami na ČB film malega in srednjega formata; digitalno skeniranje negativa in digitalni Giclee Fine Art tisk s karbonskimi pigmenti.
Dobrodelni nastop štandreške dramske skupine
Društvo srčnih bolnikov Severne Primorske se je v soboto, 12. februarja, zbralo na letnem zasedanju in podalo poročilo o delu v korist srčnih bolnikov in preventivnih ukrepov za preprečitev teh težav. Srečanje je bilo v veliki dvorani Mestne občine Nova Gorica. Društvo skrbi poleg strokovnega dela za razna predavanja in za druge prireditve na družabnem, rekreacijskem in kulturnem področju. Tokrat je povabilo štandreške igralce, ki sojih razvedrili s komedijo Čudna bolezen. Nastopajočim so številni prisotni namenili topel in navdušen aplavz.
Ob dnevu slovenske kulture / Malčki iz vrtcev so sooblikovali pravljico
Na sam dan slovenske kulture, v torek, 8. februarja 2011, seje nad petdeset malčkov, ki obiskujejo zadnji letnik vrtcev v doberdobskem ravnateljstvu, v Doberdobu, Sovodnjah, Rupi, Ronkah in Romjanu, zbralo v župnijski dvorani v Doberdobu, da bi s pravljico počastili naše velike knjižne ustvarjalce. Mednje je prišla učiteljica, izvrstna ljubiteljska igralka Majda Zavadlav, ki s pripovedovanjem pravljic otrokom razkriva bogati svet literature in lepoto slovenskega jezika ter svojo dragoceno odrsko izkušnjo radodarno vliva v ta pravljična srečanja, da v njih zgodbice oživijo in postanejo pravi drobni odrski prikaz. Vanj seveda dejavno vselej vključuje tudi male poslušalce, da so še sami soustvarjalci pripovedi. Tako je bilo tudi tokrat, ko je s pomočjo rekvizitov, velikih živali, med katerimi je bil še posebno posrečeno izdelan protagonist polž Vladimir, razvijala zgodbico Polž
Vladimir gre na stop Mojce Osojnik, o polžu, ki seje zbudil zelo lačen in je zaman prosil ježka, želvo, žabo, ptiča in celo avto, naj mu pomagajo priti do hrustljave solate na zelenjavnem vrtu.
Uspelo mu je dospeti do nje, ko seje opogumil in sam vzel pot pod noge, saj ‘tudi počasi se daleč pride’. Festina lente! so pravili modri Latinci. O tem so se prepričali tudi otroci, ki so najprej povedali, kje si izposojamo in kje kupujemo knjige, kakšne očarljive zgodbe najdemo v njih, nato pa jih je pravljičarka naučila pesmico, ki so jo večkrat navdušeno zapeli in dvigovali tablice z napisom štop, da bi polžku pomagali štopati. Zavadlavova jim je živo, živahno in z veliko privlačnostjo prikazala polževe dogodivščine in njegova občutja. Ob koncu se je od njih poslovila s ‘poskočnim’, z mimiko in gibom obogatenim pozdravom, ki je še dodatno razigral malčke. Prav gotovo jim bo ta dan ostal še dolgo v spominu. / IK
Prešernov dan na osnovni šoli v Doberdobu
Kultura se izraža na mnogotere načine, eno izmed njenih sredstev izražanja je knjiga. Lahko je velika, majhna, debela ali tanka, če je namenjena otrokom, mora biti predvsem privlačna. Otroške knjige morajo biti lepo oblikovane in morajo imeti lepe ilustracije. Ta svet je opisal VValter Grudina učencem doberdobske osnovne šole v ponedeljek, 7. februarja. Učitelji so namreč tako hoteli nameniti nekaj časa dnevu slovenske kulture. Grudina je otrokom prikazal razne ilustracije in knjige, ki sta jih z ženo Paolo Bertolini opremila in ilustrirala. Njuno delo ni poznano samo v našem okolju; njune ilustracije so namreč obredle cel svet. Otroci so si z zanimanjem ogledovali knjige v raznih jezikih. Grudina je pripovedoval šolarjem, kako seje približal oblikovanju in ilustraciji in kako pomembno je, da avtor in ilustrator sodelujeta pri nastajanju knjige. Učenci so pozorno poslušali, še raje pa so si ogledovali ilustracije in knjige v tujih, nerazumljivih jezikih. Razumeli so, da nas v knjigi ne nagovarja samo beseda, ampak tudi ilustracija.
Predavanje Alenke Rebula v Močnikovem domu
Otrok mora čutiti notranji mir staršev
cije so odrasli imeli ob močnih čustvih v otroškem obdobju. Od vseh čustev pa je najhujše čustvo sramu, ker je nanj zelo težko reagirati.
Ljudje delujemo podobno kot zrcalo. Ko odrasli vidijo žalostnega otroka, postanejo tudi sami žalostni, možgani prikličejo spomine na žalost, ki so jo odrasli doživeli. Takrat se morajo starši ločiti od svojega spomina in se osredotočiti na otrokove želje. Ohranjanje čustva jim ne pomaga, ker ta zamegli um. Zato se morajo starši najprej pomiriti, tega pa ne morejo narediti s svojo voljo, pač pa le s čustvi in čutenjem. Poudarila je tudi, da se možgani nehajo učiti, ko so v šoku, zato se otroci s tepenjem ne naučijo ničesar. Starši lahko na otroke vplivajo le, če ti čutijo toplino v odnosu. Pri tem je pomembno poslušanje, ki je zelo dragoceno predvsem v tistih trenutkih, ko se kdo počuti poražen ali osramočen. Otroci bodo veliko bolj ubogali, če jih bodo starši poslušali. Iskali bodo stik, ki se zgodi le takrat, ko imajo starši svoj notranji mir. Zato je poudarila, da je gojenje notranjega miru najpomembnejši del starševstva.
Bee
Zelo pomembna pridobitev SCGV Emil Komel
Prevzel je šolsko stavbo na Plešivem
Prejšnji četrtek sta predsednica SCGV Emil Komel Mara Černič in predstavnik občine Krmin podpisala pogodbo za najem in uporabo šol-
ske stavbe na Plešivem. Do podpisa je prišlo na sedežu glasbene šole v Gorici. Glede na to, da imata od letošnjega šolskega leta slovenska osnovna šola in vrtec novo poslopje v Brača-nu, je pomemben dogodek, da je stavbo prevzel SCGV Emil Komel. Tako namreč poslopje lahko še vedno ostaja referenčna točka za Slovence na Plešivem.
O tem pomembnem dogodku ter o prihodnjih načrtih smo nekaj vprašanj postavili predsednici Mari Černič.
Od četrtka dalje nekdanjo šolsko stavbo upravlja SCGV Emil Komel. Ali bodo pri tem kakšne novosti? Prav gotovo vstopamo v novo obdobje in potrebno
bo uvesti tudi kaj novega. Glavni namen pa je isti, ohranitev in razvoj slovenske identitete, jezika in kulture. S tem ciljem že več let deluje naša podružnica, ki otrokom omogoča glasbeni pouk na pevskem in instrumentalnem področju. Še naprej bo pomembno ohranjati tesen stik s prebivalci ter skupaj z njimi razvijati kulturno udejstvovanje. Podčrtala bi tudi, da si veliko nadejamo od sodelovanja z domačim društvom Mali Collio. Kako je prišlo do podpisa konvencije? Kakšen je bil odnos z občino Krmin? Krminskemu županu Patatu je treba priznati, da je bil vseskozi zelo razpoložljiv. Od trenutka odločitve, da se bo osnovna šola preselila v Bračan, je Slovencem takoj ponudil stavbo na Plešivem. Pri podpisu konvencije ni bilo večjih težav. Na roko pa nam je šla tudi občinska odbornica Gizela Reja. Ob strani pa nam je vseskozi stal pokrajinski predsednik SSO VValter Bandelj. Seveda si SCGV Emil Ko-
mel prevzema pomembno breme, saj so z uporabo stavbe povezani tudi stroški, ki jih bo treba kriti.
Na SCGV Emil Komel si nadejamo, da bomo lahko imeli tudi kakšno prireditev v samem Kr-minu. Zupan Patat je pri tem izrazil razpoložljivost in nam obljubil možnost uporabe prostorov v mestni hiši, tako da bi tam lahko izvedli kakšen koncert ali večji glasbeni dogodek. Imate že kakšen konkreten načrt?
Iztočnic je precej. Poleg rednega delovanja naše plešivske podružnice, ki predstavlja osnovno delovanje, želimo dodatno razviti sodelovanje z občino Dobrovo in tamkajšnjo glasbeno šolo, s katero imamo že nekatere stike. Želimo tudi, da bi se s šolo in z vrtcem v Bračanu razvilo redno sodelovanje. Na Plešivem pa bomo še naprej prisotni tudi s prireditvami Snovanj, kakor prejšnja leta. V mislih pa imamo tudi organizacijo poletnega središča. Kot vidite, idej in dela nam ne manjka.
Foto IG
KULTURNI DOM
Komigo
Uvertura z bodicami satirične komedije
Na oder Kulturnega doma v Gorici so se vrnile predstave trijezičnega festivala komičnega gledališča Komigo, ki ga osmo leto prirejata Kulturni dom in kulturna zadruga Maja iz Gorice v sodelovanju z ZSKD, združenjem Terzo Teatro in še drugimi ustanovami iz Slovenije in Italije, pod pokroviteljstvom goriške občine in pokrajine ter SKGZ in s posebnim prispevkom Fundacije Goriške hranilnice. Prva predstava letošnjega, edinstvenega tovrstnega abonmajskega sporeda je bila v torek, 1. februarja, v popolnoma zasedeni veliki dvorani goriškega Kulturnega doma - v pozdravne besede ravnatelja Igorja Komela se je s 'telefonskim klicem' v njemu lastnem tonu vpletel sam 'italijanski premier'in zaželel Komigo-ju čim več uspeha - in je zabeležila velik uspeh pri občinstvu, ki je bučno ploskalo Borisu Kobalu in Gojmirju Lešnjaku -
Gojcu, protagonistoma "revolucionarne komedije z blagoslovom", Poslednji termina (lt) or. Dramsko delo je nastalo izpod peresa Tamare Ma-tevc in Borisa Kobala, ki je zelo priljubljen tudi pri goriški publiki. Režijo je podpisal Samo M. Strelec, dramaturginja je bila Maja Lapornik. V satirično obarvani komedijski vsebini se zrcali, kot v sicer vseh Kobalovih predstavah, ‘zamejski' politični vsakdan z večnim bojem Slovencev za pravice, ki jim jih zagotavlja zaščitni zakon, a jih oblasti ne udejanjajo. Predstavnik te realnosti je trdoživi borec, nekdanji partizan, rojak iz Trsta Stanko Skerjanc-Scheriani, lastnik Radia Juriš, preko valov katerega kot
neomajni idealist bije svoj boj ‘proti mlinom na veter', pa tudi oglašuje razne dejavnosti, s katerimi se preživlja njegova družina (npr. copate iz ovčje kože); žal se ob vsem tem njegova hčerka in sin že utapljata v morju asimilacije. Po naključju se pri njem znajde papež Celestin VI., rojen v Ameriki kot John Wayne, ki je prišel v Trst blagoslavljat žaveljski terminal. Skupaj se tako znajdeta
dva popolnoma ideološko si nasprotujoča človeka, ki pa se naivno skušata rešiti iz vsakdana, v katerem bi oba rada več poštenosti, odkritosrčnosti, iskrenosti. Stanko izrabi priložnost in z idejo o ugrabitvi papeža Celestina
želi opozoriti svetovno javnost nase in na zamejske težave ter pri tem postavi določene zahteve za njegovo izpustitev. Žal ga ob lažnih obljubah čaka popoln poraz. Celestina je v dostojanstveni papeški drži, ki mu je tuje vatikansko spletkarjenje ter na račun tega pove marsikateri vic, upodobil Gojmir Lešnjak - Goje, dobrodušnega, v ideale partizanstva zaverovanega Stanka, ki se izraža v sočnosti narečja, pa Boris Kobal.
Z marsičim natrpani komediji, tudi z že slišanimi vici ali že videnimi scenskimi domislicami, s katerimi želi zabavati gledalce, primanjkuje ostrejših kritičnih vbodov, ki bi gledalca resnično zbodli in prevzeli, pa tudi čvrstosti, ki bi objemala celoten potek in vsebinski razvoj. Vsekakor pa vsebuje kar precej trpkosti, grenkobe in melanholije, ki silijo k razmisleku o naši prihodnosti in usodi.
IK
Kadar v vzgoji pademo v svojo zgodbo je bil naslov predavanja, ki ga je v sredo, 9. februarja, imela Alenka Rebula. Drugo srečanje Skupnosti družin Sončnica je spet privabilo v Močnikov dom lepo število staršev in vzgojiteljev, saj je bila dvorana tudi tokrat nabilo polna. Alenka Rebula je v uvodu povedala, da ima vsakdo svojo zgodovino. Pri vzgoji je tako kot pri zgodovini narodov. Narodi, ki svoje zgodovine ne poznajo, ponavljajo svoje napake. Vzgojitelji torej morajo vedeti, kaj so čutili, ko so bili sami otroci. Opazovati morajo same sebe, kako se obnašajo z otroki. Ko nastopijo huda čustva (jeza, strah, sram), se zgodijo stvari, ki odnos natrgajo. V takih trenutkih pride do močnih reakcij. Odrasli takrat delajo stvari, zaradi katerih
starše in pretehtajo, ali so stvari, ki jih morajo povedati, primerne. To se dogaja zato, ker si otroci želijo bližino s starši in čutijo, da se starši v primeru močnih čustev oddaljijo od njih. Iz svojih izkušenj je povedala, da je prva stvar, ki jo prosijo dijaki, ko ji zaupajo svoje težave, ta, da ne pove ničesar njihovim staršem. Najvažnejše, kar je treba iskati v odnosu do otrok, je zaupanje. Ni važno to, da otrok naredi v vsakem hipu to, kar si starši želijo, pač pa to, da jim zaupa. Čustev se pred otroki ne da skrivati, ker jih ti opazijo, tudi če jim odrasli ničesar ne povejo. V tem primeru pomaga le to, da tudi sami odrasli vedo, kaj čutijo. Postati morajo kos svojim čustvom, razumeti morajo svoje reakcije. Dobro bi bilo vedeti, katere reak-
izgubijo otroci zaupanje do njih. Če pride do težav, ne zaupajo več staršem, ker se bojijo
njihovih reakcij. Naučijo se skrivati svoja čustva, opazujejo
r 'Uh r f;" a . č
Tomaž Čeč je priznal, da je sam velik ljubitelj znanstvene fantastike, vendar je Slava vojvodine Kranjske mnogo boljša od Harryja Potterja ali Gospodarja prstanov, ker v njej nastopa veliko več škratov, duhov, čarovnic in kamnov modrosti.
To delo ni enciklopedija, saj se bere od začetka do konca. Ker avtor ni želel biti dolgočasen, je v knjigo vključil veliko bajk, pripovedk in zgodb iz ljudskega izročila. Je duhovit in ciničen. Prevedli so ga v sodoben slovenski jezik, a ohranili starinsko patino tako, da so ohranili značilnosti Valvasorjevega baročnega jezika: veliko pridevnikov, prislovov in priredij.
Stanka Golob je Valvasorja predstavila kot avtorja in izdajatelja. Poleg Slave vojvodine Kranjske je izdal še osem knjig, nekaj jih je ostalo v rokopisu, nekateri izmed teh so se izgubili. Izdal je dve študiji o Habsburžanih, nekaj literarnih in teoloških del. Zanimiv je njegov cerkveni molitvenik, ki je v celoti napisan v slovenščini. Poudarila je pomen njegovih grafičnih listov, ki dodatno bogatijo njegova dela in prikazujejo gradove, samostane in večja mesta. Doslej sta izšla prevoda prvih dveh delov Slave, ki opisujeta zgodovino in vero, konec leta pa bi moral iziti tretji del, ki opisuje zgodovino mest, trgov in gradov. V četrtem delu je opisana zgodovina severne Hrvaške, izdali pa bodo tudi peto knjigo s študijami različnih strokovnjakov.
Dijaki so imeli na koncu možnost, da so gostoma postavljali vprašanja in tako so izvedeli, da bo Slava vojvodine Kranjske prej ali slej izšla tudi v cenovno dostopnejši obliki in da za zdaj lahko berejo Valvasorjeve zgodbe kar na facebooku, kjer jih Tomaž Čeč enkrat tedensko objavlja.
Bee
Predavanje na licejskem polu ob dnevu slovenske kulture
Valvasor bolj zanimiv od znanstvene fantastike
Na goriškem licejskem polu so proslavili dan slovenske kulture s predavanjem Tomaža Čeča in Stanke Golob o Slavi vojvodine Kranjske. Adrijan Pahor je v uvodu povedal, da je zamisel za praznovanje v taki obliki nastala jeseni, ko je bil prevod Valvasorjevega dela predstavljen v Kulturnem domu. Kljub temu da izhaja Valvasorjev rod iz Bergama, ga Slovenci imamo za svojega, a mu ne namenjamo veliko pozornosti.
Tomaž Čeč je predstavil Valvasorjevo življenje in najpomembnejše delo: Slavo vojvodine Kranjske. Valvasor se je v mladosti odpravil na študijsko potovanje in v trinajstih letih pregledal celotno zahodno Evropo. Prišel je v stik z
bakrorezci in to obrt prinesel na Kranjsko. Potovanja so bila pomembna za razvoj njegove osebnosti, ker jih je opravil v času po tridesetletni vojni, zato je zanimivo, da je bil katolik, a je v svojo ekipo pripeljal tudi protestante. O
kovance in glasbene inštrumente. V sedemnajstem stoletju so bile kronike različnih dežel zelo pogoste. Valvasor je pomagal Schon-lebnu pri njegovem delu Carnio-la antiqua et nova. S tem je bil zelo nezadovoljen, tudi ker je bilo
rokih množic. Najprej je prosil vse samostane, župnike in grofe, naj mu posredujejo podatke, a ker mu ti niso odgovorili, mu ni preostalo nič drugega, kot da se s konjem odpravi naokoli po Kranjski. Njegovo delo je izjemno, tako da se prevajalci pred njim počutijo res majhne. Bil je polihistor, izvedenec na različnih področjih znanosti. Valvasor je vse podatke, če je le mogel, preveril.
protestantski in katoliški veri je pisal popolnoma objektivno. Na gradu Bogenšperk je imel največjo knjižnico v Evropi, zbiral je tudi
napisano v latinščini, in torej dostopno le strokovnjakom. Zato se je odločil, da bo sam delo napisal v nemščini, ki je bila tedaj jezik ši-
//
Prejeli smo
Sami moramo izvajati zaščitni zakon!"
Iz razprave ob desetletnici odobritve zaščitnega zakona, ki poteka že nekaj tednov, zelo jasno izhaja, da je njegovo izvajanje v veliki meri odvisno predvsem od nas samih. Od posameznikov pa tudi od ustanov, ki tako ali drugače predstavljajo slovensko narodnostno skupnost.
In prav tu beležimo težave in zamude, neko - morda prirojeno -mlačnost in ponižnost, ki bi ju morali čim prej preseči, namesto da se ob vsaki priložnosti sklicujemo na pomanjkanje politične volje javnih uprav, ki da so gluhe, nimajo posluha in še kaj. Vidna dvojezičnost je le eden od vidikov (ne) izvajanja zaščitnega
zakona; to vprašanje gre pogosto precej gladko mimo nas. Seveda je pomembno tudi, kako bo z rajonskimi sveti v Gorici po preureditvi, ki se napoveduje. Že danes bi lahko naredili precej več prav na področju vidne dvojezičnosti. Recimo v Štan-drežu, kjer potekajo dela za prenovo glavnega trga, da bi od Občine Gorica zahtevali, da na gradbišču namesti sicer obvezno tablo z opisom javnega dela, na kateri bo prisotna tudi slovenščina, da namesti dvojezične smerokaze na obvoznicah, in še kaj. Majhen, a konkreten korak!
Pred slabim letom sem predsednikom treh rajonskih svetov
gorica
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
Koncertna sezona 2010-2011
VOKALNA EKSTAZA
Perpetuum jazzile
Tomaž Kozlevčar, umetniški vodja
Kulturni center Lojze Bratuž
četrtek, 3- marca 2011, ob 20.30 - RAZPRODANO
ponovitev v sredo, 13. aprila 2011, ob 20.30
predprodaja vstopnic na tel. 0039 0481 531445 info@kclbratuz.org
(Standrež, Podgora, Stmaver) predlagal, naj bi -pravzaradi že takrat nakazanih možnih sprememb in ukinitve oziroma združevanja rajonskih svetov -sami in v sodelovanju z društvi poskrbeli za namestitev tabel z izvirnimi ledinskimi imeni, ter izrazil pripravljenost, da priskočim na pomoč z izkušnjami na tem področju.
Če je izvajanje zakona, kar zadeva vidno dvojezičnost počasno in težavno v Gorici in Trstu, se včasih zatakne tudi v "naših"
občinah.
V začetku lanskega novembra sem na županstvu v Sovodnjah izročil kratko pisemce in dve sa-molepljivi tablici z besedilom RINI/VLECI (kupil sem ju v Novi Gorici) in prosil, da se namestita na vhodna vrata slačilnic novega nogometnega igrišča, na katerih je bil (in je še zmeraj, tako sem preveril v soboto, 12. t. m.) nameščen samo napis v italijanščini. Pa so se tablici in pismo nekje očitno "izgubili".
Vlado Klemše
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ, KROŽEK ANTON GREGORČIČ, RTV SLOVENIJA, KD ČEDERMAC in KINOATEUE - GORICA
vabijo na
projekcijo filma po istoimenski povesti Franceta Bevka
ČRNI BRATJE
scenarij za film sta napisala Marjan Bevk in Marko Bratuš režija Tugo Štiglic pred predvajanjem filma bo spregovoril Marjan Bevk
Kulturni center Lojze Bratuž petek, 18. februarja 2011, ob 20.30
\V
vljudno vabljeni na
KONCERT JPC QUARTET
Nicola Privato, Jan Sturiale, Marco Privato in Igor Cecchini
posebni gost J.Kyle Gregory
predstavljena bodo dela iz zgoščenke LIBRA
vstop prost
Kulturni center Lojze Bratuž sobota, 19. februarja 2011, ob 20.30
Obvestila
V petek, 18. februarja 2011, ob 18.
uri bo v galeriji A. Kosič odprtje slikarske razstave Brede Sturm iz Ljubljane. Umetnico in razstavljena dela bo predstavil prof. dr. Milček Komelj. Urnik razstave: od torka do sobote, od 9. ure do 12.30 in od 15.30 do 19.30. Vhod skozi trgovino v ulici Raštei 7.
SKPD F. B. Sedej vabi v petek, 18. februarja, ob 20.30, v Sedejev dom v Števerjan na Prešernovo proslavo. Dan slovenske kulture bosta obeležila dramska skupina KPD iz Sel na Koroškem z igro Obisk ter Nikolaj Pintar z recitalom Prešernovih poezij. Toplo vabljeni!
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško prireja v soboto, 12. marca, ob prazniku dneva žena enodnevni izlet v Koper. Odhod iz Gorice ob 8. uri. Ob 10. uri vodeni ogled kleti Vina-koper, nato z avtobusom vodeni o-gled Luke Koper. Popoldne srečanje v restavraciji EMONEC, kjer bo družabnost in podelitev mimoz vsem ženskam. Vpisovanje do zasedbe prostorov na avtobusu na tel. št. 0481 882024 (Ivo T.), 0481 882183 (Dragica V.), 347 1042156 (Rozina F.), 0481 21361 (Ema B.), 0481 390697 (Marija Č.), 0481 390688 (Saverij R.), 048178061 (Ana K.). Na račun 20 evrov.
PD Štandrež prireja šestdnevni društveni izlet Italija - Črna gora od 9. do 14. aprila 2011. Program predvideva: Loreto, Monte Sant'Angelo, San Gio-vanni Rotondo, Alberobello, Matera, Bari, Bar, Kotor, Lovčen, Cetinje, Be-čiči, Dubrovnik, Medugorje, Čitluk in Mostar. Informacije: 0481 20678 (Božo) ali 347 9748704 (Vanja).
KD Sabotin prireja od 9. do 11. aprila tridnevni izlet v Rim. Razpoložljivih je še nekaj mest. Informacije 0481 539992 (Nadja).
Z Novim glasom v Nemčijo od 14.
do 21. junija 2011. Prijava in informacije na upravi NG v Gorici, tel. 0481 533177, in na uredništvu v Trstu, tel. 040 365473. Akontacija ob vpisu: 200,00 evrov. Kdor bi želel prejeti program potovanja po elektronski pošti, naj sporoči na naslov mohorjeva@gmail. com. Slovensko planinsko društvo v Gorici prireja ob 100-letnici ustanovitve
večdnevni planinsko-turistični izlet v Bolgarijo od 25. junija do 3. julija. Prevoz z avtobusom. Prednost imajo člani.
Še vedno se nadaljuje akcija za riž otrokom p. Pedra Opeke na Madagaskarju. Vaš dar lahko izročite po banki na: Misijonski krožek Rojan, via Cordaroli 29, 34135 Trieste, tel. 040 362120, IBAN: IT22 L089 2802 2010 2000 0086 948, Codice BIC: CCTSIT2TXXX.
Darovi
Ob nabirki za katoliški tisk, za Novi glas: župnija Zgonik 110,00 evrov, župnija Šempolaj 90,00 evrov, Slovensko pastoralno središče-Gorica, Travnik in kapucini 520,00 evrov. Namesto cvetja na grob sestrični Elici Pintar daruje Ana Vicchi za cerkev v Štmavru 50 evrov, za akcijo riža mis. Pedro Opeka 50 evrov in za CRO Aviano 50 evrov.
RADIO SPAZIO 103
(od 18.2.201 Ido 23.2.2011)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob četrtkih in sobotah, od
21.30 do 22.30. Ob nedeljah od
14.30 do 15.30. Spored:
Petek, 18. februorjo (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2.
Nedelja, 20. febmaija (vodi Ezio Gos-gnach): Okno v Benečijo: oddaja v be-nečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 21. februarja (v studiu An drej Baucon): Narodno-zabavna, zabavna in zborovska glasba - Zanimivosti v naši okolici - Iz krščanskega sveta - Kratke zgodbice - Obvestila. Torek, 22. februarja (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem.
Sieda, 23. februarja (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Divja mačka - Izbor melodij.
V sodelovanju z:
Okrožnim svetom za Pevmo-Štmaver-Oslavje, Župnijo sv. Mavra in Silvestra,
Zvezo slovenske katoliške prosvete, Civilno zaščito Občine Gorica Turističnim društvom Solkan
SAGRA SV. VALENTINA
ŠTMAVER
NA SEDEŽU DRUŠTVA - OKRAJ ZNORIŠČE, 4 17., 18., 19. in 20. februarja 2011
četrtek, 17. februarja 2011
ob 20.30 odprtje razstave Zdravka Grudna
MOJA MAMA KUHA KAFE: vzorci kavnih mlinčkov
petek, 18. februarja 2011
ob 20.30 tekmovanje v briškoli
ob 21.00 rock večer s skupinama RADIOWAVE in ANTIOKSIDANTI
sobota, 19. februarja 2011
ob 18.00 nastop otroških pevskih zborov ob 20.00 ples z ansamblom ARENA
nedelja, 20. februarja 2011
ob 10.00 odprtje kioskov ob 14.30 slovesna sv. maša ob 16.00 ples z ansamblom BRJAR
Toplo vabljeni!
M
DRUŠTVO ARS vljudno vabi na odprtje razstave
VODA IN ZEMLJA
predstavili se bodo likovniki Društva Mazzini iz Tržiča
razstavljena dela bo predstavil Jurij Paljk
Galerija Ars na Travniku 25 v Gorici petek, 18. februarja 2011, ob 18. uri
SSG v goriškem Kulturnem domu
Beda srca v skrajno naturalistični
tragikomediji
Ansambel Slovenskega stalnega gledališča, ki je z letošnjo 'okrnjeno' sezono na Goriškem postal v zavesti go-riških gledalcev še bolj tržaški, je v soboto, 5. februarja, v goriškem Kulturnem domu uprizoril svojo zadnjo produkcijo, tragikomedijo dubrovniškega pisca iz 18. stoletja Vlaha Stul-lija Kate Kapuralica, ki je v prevodu igralca Danijela Malalana postal Kažin ali Karabinjerjeva Katra, pod njo pa se je podpisal režiser Vito Taufer. Premiero je de-
lo	doživelo v tržaškem Kulturnem domu na silvestrski večer, kar je bilo verjetno precej neposrečeno. Kdo bi si upal sproščeno in z optimizmom voščiti srečno novo leto po takem gledališkem prikazu, ki te pusti izpraznjenega, malodušne-ga, skrajno razočaranega.
Komaj čakaš namreč, da se odpraviš iz dvorane in zadihaš svežega zraku, pri tem se pa vztrajno sprašuješ, zakaj je treba uprizarjati prav v našem gledališču tako de-
lo,	v katerem se kot toča usipajo na gledalčeva ušesa kletve in psovke vseh vrst v italijanskem, slovenskem in hrvaškem jeziku. Zdi se, da je ob prelivanju teksta v 'kraško' narečje, ki je izzvenelo bolj kot jezikovna spakedranščina z veliko italijanskimi primesmi - v
poklicnem gledališču, predvsem pri nas, si želimo slišati lepe slovenske besede, saj je naš jezik že tako siromašen! -, igralec Malalan zelo užival in da sta se z režiserjem Tauferjem prav izživljala, ko se je delo levilo v gledališko predstavo,
ki bi si jo lahko privoščili v slovenski prestolnici, kjer je na razpolago pestra pahljača uprizoritev za vse okuse, ne pa v 'zamejskem' gledališču, ki se je komaj prebilo iz hude finančne krize, nikakor pa še ne iz popolnega sušnega obdobja obiskovalcev, ki se tragično kaže prav v Gorici. Tu so mu v zadnjih letih obrnili hrbet tudi najbolj zvesti gledalci. Tudi Kažin si je ogledala le peščica gledalcev, in to predvsem zato, da bi preve-
rili, ali je v predstavi res tako, kot je z ogorčenostjo in gnevom opisala gospa Marjuča Offizia v pismu Koprolalija, ki je bilo objavljeno v Primorskem dnevniku 6. januarja 2011. Spoznali so, da je vse res! Prikaz družine, v ka-
teri ni nikakršnega odnosa - kaj šele kakšnega čustva! - in je pijančevanje očeta in matere na dnevnem redu ter je primarna skrb staršev, da se s čimprejšnjo poroko znebijo naj starejše hčerke, ki so ji nočni zmenki z mornarji povsem naravna stvar, je baje izrez iz resničnega življenja, kakršnega je spoznal sam pisec teksta.
V	današnji črni kroniki bi lahko gotovo našli kake vzporednice s to vsebino. Toda mimo le-te gledal-
ca odvračajo nagrmadeni prostaški izrazi, geste, tako da mu videno vzbuja gnev in gnus ter se pri tem sprašuje, zakaj morajo igralci (dva sta odigrala dve različni vlogi in se pri tem učinkovito prelevila v ženski) kratiti svoje enegije za takole predstavo, ki naj 'šokira'. Čeprav bo za ušesa tistih, ki so želeli postaviti na oder ta tekst, izzvenelo starikavo in anahronistično ter prežeto s 'tercialskim' moraliziranjem, si gledalec v gledališču še zmeraj želi videti nekaj, kar človeka obogati in kulturno dvigne, tudi ko mu predstava, kot je prav, prikazuje negativne strani družbe našega ali nekdanjega časa, v katerem se vselej zrcalijo splošne človeške stranpoti, od antike do danes. Poslušati prostaške besede, zmerjanje in gledati do skrajnosti priveden naturalistični prikaz, pa je prava muka, ki ne dela časti niti režiserju, katerega sicer poznamo kot čudovitega tolmača različnih gledaliških žanrov in ki se je v Talijin svet zapisal kot enkraten ustvarjalec in pronicljiv ter domiseln posrednik misli in razmišljanj avtorjev iz slovenske in svetovne literature.
Iva Koršič
Foto Agnese Divo
Visoko priznanje glasbenemu pedagogu
Prof. Sijavuš Gadžijev Škerjančev nagrajenec
V	spomin na slovenskega skladatelja, dirigenta in pedagoga Lucijana Marijo Škerjanca so v Ljubljani tudi letos podelili Škerjančeve nagrade, diplome in priznanja. V počastitev kulturnega praznika je Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana v Slo-
Pred dvema tednoma smo vkorakali v februar, ki je krajši kot ostali meseci, a vendar nosi v sebi kar nekaj pomembnih dni. Drugega je svečnica, po kateri se februar poimenuje svečan. Na ta dan se spominjamo na to, kako je Marija darovala Jezusa v templju, in se dokončno poslovimo od božičnega časa. Tet j ega februarja nam sv. Blaž, ki je bil zdravnik, kasneje pa škof, podeljuje blagoslov proti boleznim v grlu. Enajstega praznuje Lurška Mati Božja, priprošnjica bolnikov; ta dan je namenjen vsem trpečim. Štirinajstega februarja goduje sv. Valentin, ki ima ključe od korenin. Valentinovo je
v	zadnjih letih tudi praznik zaljubljencev. Urednik Pastirčka Marijan Markežič nagovarja otroke, naj se zahvalijo mami in očetu, da med njiima še gori ljubezen, ki je nedvomno velik božji dar. Šesta številka Pastirčka opozarja tudi, da je 8. februar od leta 1945 dan slovenske kulture, spomin na vse naše velike ustvarjalce, predvsem na Prešerna. Njegovo Zdravljico, ki jo je uglasbil Stanko Premrl in je slovenska himna, bodo lahko
venski filharmoniji 4. februarja priredil koncert Simfoničnega orkestra in podelitev odličij.
Škerjančevi nagrajenci v letu 2011 so prof. Sijavuš Gadžijev, prof. Slavko Goričar, prof. Irena Baar, violinistka Ana Vasič, harfistka Ula Mlakar, violonče-
zapeli tudi šolarji, saj besedilo in notni zapis je na drugi strani šeste številke. Pastirček ponuja še drugi pesmici: Sveča na besedilo Jožeta Tovšaka in glasbo Dominika Krta ter Po hribčkih, dolinah, ki jo je ob misli na zasneženo pokrajino, polno pristnega ve-selja smučarjev, napisala Barbara Rustja in ji pridala še posamezne dele smučarske opreme, ki jih bodo poimenovali bralci; vse je razigrano narisala Svetlana Brecelj. V rubriki Jezikoslovje se Berta Golob poigrava s protipomenkami in postavlja otrokom vprašanja za boljše poznavanje jezika. Nos je ime kratkemu prizorčku iz zimske idile, ki ga je stkal Vojan T. Arhar. Mala, prikupna miška praznuje rojstni dan; otroci ji bodo pomagali prešteti svečke na torti in povezati številke, da se bo prikazal... Narisala jo je Danila Komjanc, ki je poskrbela tudi za ostale ilustracije. V kar
najbolj iskrive barve jih bodo pobarvali najmlajši prijatelji Pastirčka, ki bodo gotovo tudi radi prisluhnili zgodbici izpod peresa Ma-rize Perat, Marinka in igrače. Pri tem bodo spoznali, da ti je toplo pri duši, če koga osrečiš. Dobro nam je pri srcu tudi, ko zmolimo jutranjo in večerno molitev. Prav ti dve sta med prvimi, ki se jih otroci naučijo, in prav ti sta tokrat
v	rubriki Boža Rustje. V zgodbah iz Svetega pisma, ki jih na kratko
povzema Walter Grudina, opremlja pa Paola Bertolini Grudina, so Mojzes in egiptovske nadloge. O Izraelcih v puščavi in o kralju Davidu je govor v kvizu, namenjenem predvsem ministrantom. V
list Sebastian Bertoncelj in baletna plesalka Barbara Po. Prof. Gadžijev, ki od 1. 2001 poučuje klavir na ljubljanskem konservatoriju, že vrsto let pa tudi na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, kjer je vzgojil lepo skupino odličnih in uspešnih glasbenikov, je prejel Škerjančevo diplomo "za izjemne zasluge pri vzgoji mladih slovenskih pianistov in umetniškem uveljavljanju šole".
zimski zgodbi je glavni junak radovedni medvedek, ki se odpravi iz toplega brloga, da bi videl, kaj je tisti 'belih prah', ki prekriva zemljo, a pri tem ga zaloti volk s svojimi ostrimi zobmi... Kako je prebrisani kmet pregnal ptičke s polja, bodo otroci izvedeli iz kratke pripovedi V. T. Arharja, na katero se navezuje tudi slikovna križanka. Simpatične prstne lutke iz kartona, papirja in še česa bodo otroci lahko izdelali po navodilih Tatjane Ban in z njimi razprostrli krila domišljije ter odigrali čisto svojo igrico. Sikajoče, odljudne kače predstavlja Nina Grudina v rubriki Halo? ob ilustracijah P. Bertolini Grudina in zankah, ki čakajo rešitve. Mišek Mat Veronike Srebrnič je matematično nalogo spravil v rožice; s števili se neuspešno muči tudi Pacek VValterja Grudine. V februarski številki so še pomenljiva dopolnje-vanka o dnevu bolnikov, zabavni KrižK-raž, razvedrilni kotiček na hrbtni platnici in najbolj pisane in raznolike strani Pastirčkove pošte, ki prinašajo vrsto lepih risbic in zapisov različnih vsebin.
IK
Šesta številka otroške revije Pastirček
Kratkonogi, a bogati februar
MEDVEDEK JE OBLEKEL TOPLA OBLAČILA. PRIPRAVLJEN JE ZA IZHOD...
ŽELIM VEDETI KAJ RAVZAPRAV IZGUBIM KO SPIM!
' - 'i'*
H ■-
Kratke
Odprtje razstave Rudija Skočirja v Tolminskem muzeju
V galeriji Tolminskega muzeja je bilo v sredo, 9. februarja, odprtje razstave ilustracij akademskega slikarja Rudija Skočirja. Ob umetnikovi 60-letnici bo letos cikel razstav v tisti h slovenskih krajih, ki so povezani z njegovo življenjsko potjo.
V galeriji Tolminskega muzeja bodo do 30. marca predstavljena Skočirjeva dela. Ob življenjskem jubileju je slikar pripravil premišljen izbor interpretacij ženske figuralike.
Dela, kijihje ustvaril v zadnjih dvajsetih letih, so razdeljena na tri cikluse: Rojenice in sojenice,
Moje kraljice in Izgubljeni raj.
Skočirjeva dela je na odprtju predstavil umetnostni zgodovinar Janez Kavčič, kije prispeval tudi besedilo za razstavni katalog. Le-tega je Tolminski muzej izdal ob slikarjevi 60-letnici. Kustos tolminske razstave je Marko Grego.
Od 9. februarja do 9. marca so v galeriji Knjižnice Cirila Kosmača Tolmin na ogled tudi knjižne ilustracije Rudija Skočirja. Predstavljene so originalne ilustracije, ki jih je pripravil za knjižno izdajo Andersenove pravljice Kakor nam pravi stari, je vedno prav in Balkanskih ljudskih pripovedk.
Prvo razstavo iz letošnjega cikla je pripravil v Kobaridu. Tolminski bodo sledile še razstave v Idriji, Novi Gorici, Kopru in jeseni v Ljubljani. Zamisel za niz šestih razstav je Skočir dobil po uspešni predstavitvi po nekaterih muzejih in galerijah po Sloveniji pred dvema letoma.
Skočir je bil rojen 1951 v Kamnem pri Kobaridu. Leta 1977 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Podiplomski študij na slikarski specialki je nadaljeval pri profesorjih Janezu Berniku, Štefanu Planincu in Kiarju Mežku. Kot slikarje več kot stokrat samostojno razstavljal in sodeloval na več kot 250 skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, med njimi študentsko Prešernovo nagrado leta 1975, nagrado na prvem Bienalu slovenske grafike Otočec leta 1989 in nagrado Hinka Smrekarja leta 1999.
Skočir se je uveljavil kot slikar, grafik in ilustrator. Ilustriral je več kot 50 literarnih del. Ustvaril je tudi nekaj javnih del, večinoma v Idriji. Danes živi in ustvarja vžibršah nad Logatcem.
Miroslav Košuta: Drevo življenja. Izbrane in nove pesmi
Pri tržaški založbi Mladika je ob avtorjevi petinsedemdesetletnici izšla pesniška zbirka letošnjega Prešernovega nagrajenca
Miroslava Košuta. V delu je objavljenih 120 pesmi, ki predstavljajo izbor celotne Košutove pesniške produkcije, nekaj pa je tudi doslej neobjavljenih.
Pesmi so razdeljene v devet sklopov, katerih naslovi so: Prežim na vsak tvoj gib, Tam za turškim gričem, Na starem zemljevidu štirje kraji, Nekoč je dež sijal z lučjo, Hlad v školjke zakletih usod, Vulgo Trieste oder Terst, V krvi praznično zvoni, Z granatnim jabolkom spomina, November je zeleni volk.
Spremno besedo k pesniški zbirki je napisala Tatjana Rojc.
Izšla je nova številka revije Aeolo
V Pisi je pred nekaj tedni izšla šesta številka revije Aeolo. Njena vsebina je tokrat namenjena organiziranemu kriminalu in zlikovskim združbam v Italiji in po svetu. Monografska številka je nastala po seminarju, na katerega je Aeolovo uredništvo povabilo pisatelja Roberta Saviana, avtorja knjižne uspešnice Gomorra. Aeolo VI “La criminalita' organizzata” (Organizirani kriminal) objavlja zapise Massima Ciancimina, podjetnika in sina pokojnega mafijca Vita Ciancimina, ustanovitelja in ravnatelja siciljskega dokumentacijskega središča “Giuseppe Impastato’’
Umberta Santina, filmskega režiserja Davideja Barlettija, novinarke rimskega dnevnika La Repubblica Anaes Ginori, nova številka Aeola pa prinaša tudi zanimiv intervju
o	nastanku in razvoju kriminalnih združb na Balkanu, ki ga je novinar Primož Sturman opravil z zgodovinarjem Jožetom Pirjevcem. Ta je bralcem Aeola predstavil pisan balkanski mozaik ter se zaustavil pri specifiki južnoslovanskih narodov.
Aeolo VI bo svojo predstavitev doživel v Trstu, in sicer v drugi polovici marca letos.
/\f ©l O
crimhM
0RGKN1UH
Miroslav Košuta
DREVO ŽIVLJENJA
Tržič / Večer slovenske kulture "Tam, kjer se vodi združujeta"
U
Naše naj večje bogastvo je v naših ljudeh"
Gorica / Kulturni dom
Razstavlja slikar Andrej Kosič
V	torek, 8. februarja, je bilo v galeriji Kulturnega doma v Gorici odprtje razstave slikarja Andreja Kosiča iz Gorice, ki seje rodil I. 1933 v Rupi pri Gorici, živi in dela v Gorici. Po opravljeni trgovski šoli je več let obiskoval večerne tečaje v državnem umetnostnem zavodu v Gorici. Izpopolnjeval seje pri znanih goriških slikarjih v različnih slikarskih tehnikah. Znan je predvsem kot akvarelist,
Foto DPD
uglašen na postimpresionizem. Slika tudi na olje ter se občasno ukvarja z grafičnim dizajnom in knjižno ilustracijo (Koledar GMD 1988,1992). Razstavljati je začel leta 1954, prva njegova samostojna razstava sega v leto 1959. Načrtoval in uresničil je (I. 1992 in 1998) vrsto vitraž za cerkev v Rupi. Leta 1997 in 1998 je za isto cerkev naslikal tudi križev pot. Med drugim je prejel: srebrno medaljo na XX. bienalu nabožne umetnosti v Neaplju I. 1982; posebno nagrado za akvarel v Tokyju I. 1983; prvo nagrado za pejšaž na VII. evropskem bienalu v Rimu 1.1988; posebno nagrado za akvarel v Gorici 1.1992.
Andrej Kosič se predstavlja pretežno z akvareli, ki s svojo prosojno
zračnostjo in globino vse bolj določeno orisujejo svojskost umetnikovega doživljanja narave. Kosič primerno obvladuje tehniko akvarela in jo z že potrjeno izkušenostjo prilagaja svojim potrebam, povsem v harmoniji z motivi, ki jih upodablja: briški griči, krajine naših dolin in predvsem Kras. Nam že domači motivi dobijo v njegovih delih neobičajne pomene, zaživijo novo življenje ob stilno ubranem izražanju in smotrni rabi barvne palete.
Do danes je imel nad 100 osebnih razstav. Sodeloval je na preko 160 skupinskih razstavah. Razstavo v goriškem kulturnem hramu je pripravil Kulturni dom iz Gorice v sodelovanju s Kulturno zadrugo Maja iz Gorice, ZSKD in SKGZ za Goriško ob Dnevu slovenske kulture 2011.0 umetniku je izčrpno spregovoril Joško Vetrih. Razstava bo odprta do 25. februarja od ponedeljka do petka, od 9.00 do 12.00 in od 16.00 do 18.00 ter v večernih urah med raznimi kulturnimi prireditvami.
Oktet Starši Ensemble (foto DPD)
Večera slovenske kulture se je v petek, 11. februarja, v Tržiču udeležilo veliko ljudi iz Laškega, pa tudi iz drugih krajev zamejstva in Slovenije. Občinsko gledališče je bilo skoraj polno, ko so tri deklice na odru odpele kitico iz Zdravljice, nato pa je Otroški pevski zbor osnovne šole iz Romjana pod vodstvom Lucije Lavrenčič s slovensko himno svečano uvedel praznično prireditev. Tradicionalno srečanje, ki so ga organizirali društ-
vi	Jadro in Tržič ter Združenje staršev slovenskih šol Romjan v sodelovanju s Kinoa-teljejem in pod pokrovitelj stvom občine Tržič, je tokrat nosilo naslov Tam, kjer se vodi združujeta, posvečeno pa je bilo vodam, krajem in ljudem, ki se srečujejo
v	svoji različnosti ter se v spoštovanju, ljubezni in prijateljstvu vzajemno oplajajo.
Potem ko je OPZ OŠ Romjan ob klavirski spremljavi Zulejke Devetak odpel še Barčico v priredbi Petre Grassi in Gobčevo Čira čara, se je podžupanja Silvia Al-tran v svojem pozdravu navdušeno zahvalila navzočim za številno udeležbo in izrazila veselje nad velikim kulturnim bogastvom, ki ga na občinskem ozemlju predstavlja slovenska stvarnost. Na velikem platnu je nato zaživela smaragdna lepotica, protagonistka dokumentarca Trenutek reke, ki je v režiji Anje Medved in Nadje Velušček nastal v zadnjih letih v produkciji goriškega Kinoateljeja. Na poti od izvira do izliva Soče živijo različni ljudje, ki imajo do te vode različen odnos, sta v predstavitvenih besedah - v slo-
venščini in italijanščini - povedala povezovalca večera Valentina Sivec in Pie-ro Donnini; film je zato v pr-
vi	vrsti film o našem zapletenem odnosu do narave. Soča je vedno bila mejna reka, saj v svoji razmeroma kratki strugi povezuje dve zelo različni pokrajini, Alpe in Sredozemlje. Zdi se, kot da ima dve osebnosti, ima tudi dve imeni: Soča je ženska, Isonzo je moški. To je tudi voda protislovij, hkrati privlačna in nevarna, znana po svoji čudoviti barvi in obenem krva-
vi	fronti. Prva svetovna vojna tu ni uničila le življenj, vasi in polj, ampak tudi odnos človeka do narave. O vsem tem - od doline Trente pa do kraja Punta Sdobba, kjer se v laguni Soča preliva v slano morje -pripovedujejo ljudje, ki še živijo na planinah, ribiči, staroselci (t. i. Sočarji oz. Obsočani oz. Ambisonti), naravovarstveniki, etnografi, kajakaši, lovci in drugi, slovenski in italijanski priče-
valci, ki jim je reka živa in dragocena spremljevalka.
Slavnostni govornik na tržiški počastitvi slovenske kulture je letos bil piranski župan Peter Bossman, ki je v duhu sožitja in medsebojnega sodelovanja povedal, da Laško in Obalo združujeta morje in dvojezičnost. Združuje nas tudi umetnost, predvsem pesem, dolgoletna zborovska prireditev Primorska poje. Mlade združujejo mednarodni projekti, kot npr. piranska osnovna šola Unesco, kjer se učenci različnih narodnosti povezujejo s šolami po svetu in širijo vrednote sodelovanja, prijateljstva in miru. O miru, svobodi in dobrososedskih odnosih govori v slovenski himni tudi naš veliki pesnik, je povedal gost in dodal: "Kar je bilo nekoč vizija, je danes resničnost". Kultura je tisti dejavnik, ki nas povezuje. Preko umetnosti vodi pot
do izražanja, komunikacije in s tem tudi združevanja.
Majhen narod na prepihu zgodovine so ohranjala in bogatila dela njegovih velikih posameznikov. "Na to smo lahko ponosni. Naše največje bogastvo je v naših ljudeh in v širini njihovega ustvarjalnega duha". Bossman je nato izpostavil pomen šole, ki ima za poslanstvo vzgojo mladih, pa tudi slovenske zamejske družine, "ki vzgajajo otroke v pokončnosti in ljubezni do slovenske kulture in jezika". Ob koncu je prirediteljem večera čestital za vztrajnost pri negovanju sožitja in medsebojnega spoštovanja v upanju, da bi še nadalje gojili našo tradicijo in jo uspešno prenašali na mlade rodove.
Večer, ki sta se ga poleg številnih zastopnikov naših kulturnih ustanov in civilne družbe udeležila tudi predsednik pokrajinske uprave Enrico Gherghetta in pokrajinska odbornica Mara Cernic, je sklenil Oktet Starši Ensemble s pesmijo Uči utruk na besedilo Damjane Kobal, ki jo je uglasbila Silvia Pierotti. / DD
Trst / Slovensko stalno gledališče
Nova predsednica je Maja Lapornik
Skupščina SSG je na zasedanju v torek, 8. februarja, za novo predsednico Slovenskega stalnega gledališča v Trstu izvolila Majo Lapornik. Za njenega namestnika pa je bil izvoljen Alessandro Malcangi, ki ga je v nov organ predlagala dežela FJK. V novem upravnem svetu po novem sedijo še Adriano Sossi na predlog SKGZ, Andrej Berdon (dosedanji izredni upravitelj, ki ga je v upravni odbor predlagalo Društvo Slovensko gledališče), Gianni Torrenti (na predlog pokrajine), Paolo Marchesi, dosedanji izredni upravitelj, ki ga je v nov organ predlagala občina Trst. Da bi izvedeli kaj več o prihodnosti našega kulturnega hrama, smo povabili k pogovoru novo predsednico.
Gospa Maja Lapornik, najprej iskrene čestitke za vaše imeno-vanje na čelu predsedstva Slovenskega stalnega gledališča. Glede na vaše dosedanje plodne izkušnje v gledališkem okolju kako doživljate ta trenutek?
Mislim, da ni velika skrivnost dejstvo, da sem to imenovanje sprejela z iskrenim veseljem, pri-
pravljenostjo na delo, predvsem pa z velikim čutom odgovornosti. Dovolite, da se tudi preko vašega časopisa iskreno zahvalim Svetu slovenskih organizacij, še posebno predsedniku dr. Dragu Štoki, ki me je predlagal na to mesto, ter Slovenski kulturno-gospodarski zvezi, Društvu Slovensko gledališče, Deželi FJK, Tržaški Pokrajini in Občini Trst, ki so ta predlog soglasno podprli. Z odobritvijo novega statuta in izvolitvijo novega odbora se dejansko začenja neko novo obdobje: svoje sile bom zastavila v to, da bomo z odprtim in konstruktivnim delovanjem ter z dialogom vseh sodelujočih podprli in udejanjili nadaljnjo rast našega gledališča.
Kaj je po vašem v širšem pomenu gledališče, kakšno vlogo pa je po vašem mnenju odigralo SSG doslej v manjšinskem kulturnem tkivu?
To je vprašanje, ki bi terjalo veliko daljše in zahtevnejše razmišljanje, za katerega verjetno trenutno ni prostora. Gledališče je v vsaki skupnosti, tako verjamem, ena izmed osrednjih, nepogrešljivih kulturnih inštitucij: brez njega je nepopolna. Od nek-
daj je gledališče človeka nagovarjalo, mu postavljalo vprašanja, izzive, s tem morebiti kazalo v smer rešitev. Gledališče zmore biti luč v določeni temini bivanja. Lahko je govorica žlahtnosti v dobi molka. Prvi pogoj za to pa je seveda nesporna estetska relevantnost posameznih gledaliških hotenj. Taka dovršena estetska govorica je nadčasovna, a lahko pomaga pri iskanju odgovorov na naš vsakdanji hic et nune.
V	tem oziru je vloga SSG znotraj manjšine izjemnega pomena -to so očitno vedeli že naši predniki, ko so na začetku prejšnjega stoletja v Trstu ustanovi-
li	poklicno gledališče.
Pred nami je danes naša skupna dolžnost in odgovornost, da SSG še naprej omogočimo in utrdimo vlogo osrednje kulturne ustanove Slovencev v Italiji, ki je danes nujno večplastna. Sama vidim v gledališču izjemno priložnost za kulturno-umet-niško ustvarjanje in intelektualni razvoj naše skupnosti; naša dragocena posebnost je v tem, da delujemo na stičišču različnih kultur, kar nam ne le nalaga vloge ambasadorja med različnimi kul-
turami, ampak nam ponuja izjemne možnosti, ki jih lahko ima taka ustanova.
A celoviti odgovorna Vaše vprašanje bi res potreboval drugačnih okvirov, nakazala sem vam le
nekaj osnovnih misli.
Z vašim imenovanjem na čelu predsedstva SSG se dejansko končuje izredno stanje gledališča, ki je trajalo kar nekaj časa. Katere težave, menite, boste morali v prihodnje še reševati?
Tudi na to vprašanje lahko v tem trenutku odgovarjam le s svojega zornega kota. Slovensko stalno gledališče je v zadnjem desetletju doživljalo hude preizkušnje, predvsem na finančnem področju, kar je potem nujno vplivalo tudi na druge dimenzije in bilo ne nazadnje opazno pri stiku s publiko. Pr a v zago ta vijanje potrebnih finančnih podpor in utrditev stika z občinstvom bo naloga, ki se je bomo morali lotiti z največjo odgovornostjo. Ob tem se moramo zavedati nujnosti delovanja znotraj razpoložljivih finančnih sredstev in si aktivno prizadevati za iskanje novih projektov in finančnih virov.
Kako bo nova sestava upravnega odbora vplivala na ohranitev slovenskega kulturnega izročila znotraj gledališča samega?
Prepričana sem, da je pripravljalnemu odboru uspelo pripraviti statut, ki je uravnotežen, ki izhaja iz tradicije našega gledališča, jo spoštuje in upošteva možnosti razvoja. V tem smislu ne vidim nobenih težav. Rada bi tudi poudarila, da je prisotnost javnih uprav v upravnem odboru gledališča nekaj normalnega za takšno ustanovo, za vse nas pa tudi velika prednost. V tem je
garancija dejanske skrbi za naše gledališče, saj gledališču zagotavlja večjo upravno in verjetno tudi finančno stabilnost. Poglejmo v prihodnost! Kakšne bodo glavne smernice vašega predsedovanja?
Predsednik koordinira delo celotnega odbora in zato je to vprašanje nekoliko preuranjeno, saj bo prva seja novega odbora in s tem začetek skupnega dela šele v prihodnjih dneh. Osebno verjamem v gledališče, ki je estetsko relevantno, v svoji družbeni sporočilnosti pa odprto na tristo šestdeset stopinj, kar pomeni, da je to gledališče slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, da je kot tako namenjeno tudi italijansko govorečemu občinstvu, da je kot kulturni ambasador ne le znanik (hote uporabljam znani Župančičev izraz, ki se nanaša na povojni začetek delovanja našega gledališča) kulture sožitja in medsebojnega poznavanja med različnimi kulturami, ampak tudi promotor novih, sodobnih iniciativ v evropskem prostoru.
Gledališče ima izjemno dober in zagnan gledališki kolektiv. Verjamem, da nam bo s skupnimi močmi uspelo. Verjamem v SSG kot gledališče, ki nas privlačuje, vzpodbuja, razveseljuje, pa tudi vznemirja in jezi, če je to potrebno za našo skupno kulturno rast. Naj bo to dom vseh nas, odprt za vse.
IG
Foto Kroma
Kratke
Strokovno - družabno srečanje Slovenskega zdravniškega društva Trst-Gorica
Slovensko zdravniško društvo je v petek, 11. februarja 2011, ob 20. uri priredilo v prostorih društvene gostilne na Proseku, ki jo sedaj
upravlja Aleksij Križman, strokovno-družabno srečanje, ki je bilo že 161. Članica dr. Tjaša Bogateč, specialist interne medicine in strokovni direktor na oddelku za prvo pomoč bolnišnice v Palmanovi, je predavala o temi: “Splošni ukrepi pri oskrbi rane”. Opisala je najprej razne vrste poškodb in načine, kako ona ukrepa, če so te bolj ali manj hude tudi z ozirom na pacienta. Predvsem pazljivo obravnava npr. diabetike. Sicer pa je vsaka rana, tudi najmanjša, lahko vir hude okužbe. To trditev je podprla s svojimi izkušnjami in povedala, da seje srečala s kar nekaj primeri okužbe s tetanusom. Priporoča zato vsekakor cepljenje. Razgovor se je nadaljeval ob zelo okusni ribji večerji in prijetnem vzdušju, ki ga je gotovo ustvarila tudi prisotnost mladih kolegov, ki so z zanimanjem prisluhnili mladi predavateljici.
Mačkolje / Govorica srca
Slovensko prosvetno društvo Mačkolje bo zabeležilo dan slovenske kulture z dvema prireditvama pod skupnim naslovom Govorica srca. Osredotočeni sta na govorico podobe: trenutka ujetega na slikarsko platno in življenjskega izseka, ki je trajno zabeležen na filmskem traku. V obeh gre za pristni izraz gledanja in čutenja, pa naj bo to pogled mladega likovnega ustvarjalca ali zavzetega filmskega snemalca, ki že skoraj 60 let lovi naš svet v svojo kamero.
V petek, 18. februarja, ob 20. uri bo v prostorih mačkoljanske Torklje, v pritličju vaške Srenjske hiše, odprtje razstave likovnih del mladega domačega ustvarjalca Alana Mozana. Na ogled bodo predvsem dela, ki so nastala v zadnjih dveh letih, v različnih tehnikah in oblikah. Med vsemi bo gotovo najbolj zanimiv strip z aktualno naravovarstveno vsebino, za katerega je avtor prejel tudi posebno priznanje na lanskem mednarodnem natečaju “Viva i fumetti - Živel strip”, in to iz rok slavnega ilustratorja Corrada Altana. V svet Alanovega ustvarjanja nas bo na petkovem odprtju pospremila njegova likovna mentorica prof. Jasna Merku'. Za prijeten glasbeni uvod pa bo poskrbela Mladinska pevska skupina A. M. Slomšek iz Bazovice pod vodstvom Zdenke Kavčič Križmančič.
Dva dni kasneje, v nedeljo, 20. februarja, ob 17. uri bo Govorica srca ponovno zazvenela v dvorani Srenjske hiše, in sicer skozi filmski objektiv Aljoše Žerjala. Podobe vsakdana, kijih njegovo radovedno oko lovi že šest desetletij, so svojevrsten dokument, ki v sebi združuje pripoved dogajanja in izpoved avtorja posnetkov. Dolga ustvarjalna pot pomeni tudi stalno soočanje s tehniko in posodabljanje snemalne tehnologije, stalnico pa predstavlja osebni pristop do posnetega, v katerem igrata središčno vlogo snemalčev smisel in občutek. Predvajali bomo sicer le skromen izsek iz njegovega skoraj brezmejnega opusa - kaj nam bo g. Žerjal prikazal, naj ostane majhna skrivnost in spodbuda k srečanju z njim. Prisrčno vabljeni - naj srce spregovori tudi vam... / (NT)
Škofijsko združenje laikov Mater Civitatis
Dne 7. oktobra 2010, na praznik rožnovenske Matere Božje, je tržaški nadškof Giampaolo Crepaldi ustanovil novo škofijsko združenje laikov Mater Civitatis.
Glavni namen združenja je širjenje prave pobožnosti do Matere Božje posebno z molitvijo rožnega venca. Že sv. oče Pavel VI. je molitev rožnega venca označil kot kompendij - povzetek -evangelija.
V tržaški škofiji je veliko vernikov, ki radi in pogosto molijo-osebno ali skupno - rožni venec. Tudi med slovenskimi verniki je razširjena navada, da molimo rožni venec pred sv. mašo, v mesecu maju pri šmarnicah, pa tudi v mesecu oktobru, ki je posvečen rožnemu vencu. Lepo bi bilo, da bi molitev vsaj desetke rožnega venca vpeljali tudi v naše družine.
Novo škofijsko združenje želi utrditi in razširiti molitev rožnega venca prav v vseh župnijskih skupnostih, poživiti in ovrednotiti Marijine praznike, Marijina svetišča in tako vsestransko širiti marijansko pobožnost.
V ta namen so vse župnijske skupnosti tržaške škofije povabljene, da posredujejo združenju Mater Civitatis ime vezne osebe, ki bi prevzela skrb za molitev rožnega venca v domači cerkvi ali kapeli. To velja tudi za slovenske vernike. Ponekod vodijo pri nas molitev rožnega venca duhovniki ali redovnice, drugod laiki.
Svet škofijskega združenja laikov Mater Civitatis je sestavljen iz 10 članov, med katerimi je po nadškofovi želji tudi Slovenka Ida Klarič, kateri lahko sporočite ime veznega molivca na tel. štev. 040 55326 od 20. do 21. ure. / i. ki.
Društvo slovenskih izobražencev
Prešernova proslava v znamenju nagrajevanja ustvarjalnosti
Na predvečer najpomembnejšega dneva za vsakega zavednega Slovenca sta Društvo slovenskih izobražencev in Slovenska prosveta priredila tradicionalno Prešernovo proslavo v Peterlinovi dvorani v Trstu. Po občinstvu sodeč, je to že vpeljana prireditev, ki privablja vsako leto več gledalcev.
Uvodoma je večer glasbeno obarval dekliški zbor Kraški slavček iz Nabrežine pod vodstvom Mirka Ferlana, nato je Nadia Roncelli, urednica Mladike, uradno odprla razstavo ilustratorke, ki živi in ustvarja v Brescii, a je po rodu Tržačanka. "Želim si, da bi moje ilustracije prepustile prostor domišljiji, kjer je vse možno in ne obstajajo več zakoni in pravila.
Tu mačka lahko postane zelena in medved lahko leti. Z gledanjem teh risb se v gledalcih vzbudita skrivnost in radovednost, svet katerih si želimo spoznati". Tako je svoj pogled na delo, s katerim se ukvarja že veliko let, podala slikarka in ilustratorka Erika Cunja, ki poučuje ilustracijo v Brescii, ilustrira otroške knjige, izdeluje stripe in sodeluje z revijo Galeb. Decembra lani je pri založbi Mladika izšla knjiga Trdoglavček Tomaž. Pravljico je napisala Vesna Cunja, ilustrirala pa jo je njena sestra Erika. V Peterlinovi dvorani si lahko ogledamo več ciklusov, in sicer ilus-
tracije iz knjige Trdoglavček Tomaž, nekaj zasebnih ilustracij in ilustracije iz pravljic mladinske revije Galeb. Osnova njenih del so akrilične barve, na katere dodaja kolaž, na koncu pa popestri
ilustracijo z nitmi, malimi pentljami in rožami.
Letošnji slavnostni govornik je bil občinski svetnik v Trstu Igor Švab, ki je najprej spregovoril o pomenu besede kultura ter se skliceval na vse dejavnosti posameznika, saj je "kultura pomemben dejavnik in sočasno tudi način našega življenja". Nato je obudil spomin na trpko obdobje fašizma, ko je oblast prepovedala slovenski jezik v šolah, na požig Narodnega doma, mučenje Lojzeta Bratuža in bazoviških ju-
nakov. "Vse to se je zgodilo, ker so želeli zatreti slovensko kulturno prisotnost". Ob koncu svojega govora je Igor Švab poudaril, da "smo eden izmed redkih narodov, ki ima kot državni praznik
dan slovenske kulture. Hvaležni smo vsem kulturnim delavcem, ki nam omogočajo, da dihamo s svojimi pljuči".
Nato je nastopil slavnostni trenutek razglasitve in podelitve nagrad 39. literarnega natečaja Mladike. Komisija je prejela 125 proznih del in 99 ciklusov pesmi. Odlomke nagrajenih del so prebrali igralci Radijskega odra Nadia Roncelli, Anka Peterlin, Marjan Kravos in Peter Raseni. Prvo nagrado je prejela novela Vse Vasilijeve zime avtorice Mire
Ribič iz Maribora, drugo nagrado si je prislužil Roman Kukovič iz Trbovelj z novelo Popotovanje z Almo, tretjo pa novela Dedijeva hruška avtorja Janeza Jurkiča iz Bukovja pri Dravogradu. Prvo nagrado za poezijo je prejela Nada Lomovšek iz Domžal, na drugo mesto se je uvrstila Marija Švanjcer iz Maribora, tretje mesto pa si je zagotovil David Bandelj iz Gorice.
Že tradicionalno Prešernovo proslavo vsako leto pestri ta nagrajevanje literarnega natečaja in tudi podelitev priznanj Mladi oder. Letos so priznanja igralskim skupinam in šolam, ki so lani pripravile gledališko predstavo in se prijavile na natečaj, podelili že 36. leto zaporedoma. Nagrado je prejelo kar dvanajst skupin: Nižja srednja šola Ivana Cankarja, Osnovna šola Alojza Gradnika, Nižja srednja šola Srečka Kosovela, priložnostna gledališka skupina Finžgarjev dom, skupina Tamara Petaros, glasbena skupina Glasbena kambrca, gledališka skupina mladih pri društvu Igo Gruden, otroški zbor Slomšek, gledališki krožek Slovenskega kulturnega kluba, mladi lutkarji otroškega zbora Ladjica, dramska skupina Jaka Štoka in Slovenski oder za Gledališki vrtiljak.
Sin
Foto Kroma
Dom glasbe
Sugestivni zvoki keltske harfe
Dom Glasbe v Trstu je pred kratkim idealno uprl pogled v divje in sugestivne pokrajine zelene Irske s tridnevnim tečajem in koncertom znamenitega dediča pristne folklorne tradicije. Dublinski harfist Cor-mac De Barra je član znane skupine Clannad, igra v duu s
prvo damo keltske glasbe Moyo Brennan (sestra pevke Enye) in izhaja iz družine glasbenikov, ki iz generacije v generacijo	prenašajo
predanost bogati narodni zakladnici. De Barra je poleg tečajnikov pospremil tudi širšo publiko skozi spevne in plesne izraze ljudske tradicije
na neformalnem večeru z melodijami narodnega barda 0'Carolana in drugih irskih avtorjev. Klasična izobrazba in družinska "šola" sta enakovredno prisotni v sporočilnem izvajanju, ki ga je harfist dopolnil še s petjem brezčasnih melodij v gelščini. Akademska koncertna di-
menzija ne ustreza tej literaturi, ki zaživi v spontanosti preproste melodije, komornega vzdušja, neposrednega stika s poslušalci, katerim je prijazni harfist izpolnil tudi nekatere glasbene želje.
V	sobotni koncert mojstra je uvedel nastop tržaške skupine keltskih harf Girotondo d'arpe. Vodja in ustanoviteljica skupine je Tatiana Doniš, ki poučuje harfo na Glasbeni matici v Trstu in v Centru Emil Komel v Gorici. Dejav-
na harfistka si je zamislila in organizirala tečaj, ki odgovarja na zelo specifično povpraševanje: "Zamisel o izpopolnjevalnih srečanjih s priznanimi irskimi harfisti je nastala preprosto iz pomanjkanja tovrstnih tečajev v Italiji. S svojim delom pri vodilnem podjetju, ki se ukvarja z izdelovanjem harf, sem stopila v stik z raznimi irskimi mojstri in sem jih povabila k oblikovanju tečajev za poglabljanje literature in predvsem
načina izvajanja v pristnem slogu irske tradicije. Cormac je eden najpomembnejših predstavnikov mlajše generacije in se je z delovno skupino izkazal z umetniškega in človeškega vidika s svojo	prijazno
razpoložljivostjo in radodarnostjo. V prihodnjih mesecih pa se bo vrnila priznana Grainne Hambly, tokrat s tečajem o škotski literaturi za harfo”.
PAL
Knjiga prof. Ivana Verča
Literatura v svetu reprezentativnega
SLAVISTIČNO DRUŠTVO TRST GORICA VIDEM
UT e mogoče v krizi seda-
I	njosti kljub vsemu do-
I	umeti težko predstavlji-voin 'neznosno' besedo"?
To vprašanje je zapisano na kolofonu študije prof. Ivana Verča z naslovom Razumevanje jezikov književnosti, ki je letos izšla v
zbirki Studia litteraria pri Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Publika-cijo je predstavilo Slavistično društvo Trst Gorica Videm ob prisotnosti avtorja in njegovih univerzitetnih kolegov prof. Mi-
rana Košute in prof. Davida Bandlja v konferenčni dvorani Narodnega doma v četrtek, 10. februarja.
V	odgovoru na citirano vprašanje je srčika avtorjevega raziskovanja, ki v svojem delu razglablja "brez romantičnih slepil o primatu literature, kaj sploh je lite-
ratura, kakšno ontološko žejo potešuje, čemu služi, zakaj je treba spoznati njene različne jezike" - tako prof. Košuta. Metodološka vprašanja o književnosti zanimajo Ivana Verča najprej kot profesorja, ki je moral svojo pre-
davateljsko dejavnost uskladiti z zahtevami bolonjske univerzitetne reforme. Prof. Verč potencial književne vede odkriva v posebnostih njenega predmeta, književnosti same. "Zgodovina književnosti je zgodovina človekovega bivanja v jeziku", je zapisal Blaž Podlesnik v svoji recenziji. "V precepu med relativizmom tekstualnih reprezentacij stvarnosti in težnjo po ponovnem zakoličenju pomenov znakov avtor vlogo literarne vede vidi v obuditvi pristopov, ki so se ukvarjali s tekstom kot mehanizmom porajanja pomena". In ravno v razstavljanju tega mehanizma po Verčevem mnenju lahko doumemo različne reprezentacij e literarnega pojava, ki sloni na jezikovni kodi: z njo navsezadnje upodabljamo svet, ki nas obdaja. Namreč: "Ne živimo v svetu, ki ima stik s stvarnostjo; na svet gledamo skozi prizmo tega, kar smo o njem brali, videli, slišali", je de-
jal avtor.
Po besedah prof. Košute je literatura vrhunec človekovega opomen-janja stvarnosti preko jezika. Ivan Verč je v knjigi analiziral, na podlagi sodobnega književnega - umetniškega podoživljanja in nekdanjega zaledja ruskega realizma, kakšno reprezentativnost ohranjata literatura in literarna veda v sedanjem svetu ne-realnega, temveč reprezentativnega: "Danes proizvajamo več informacij, kot jih lahko prebavimo", je dejal prof. Verč. Po njegovem mnenju se v večanju števila informacij potrjujejo dosežki demokratične sle po svobodi; "svobodo besede pa je danes nadomestil hrup besede, zato se bo moral človek odslej boriti za svobodo poslušanja". Demokracija se je namreč prelevila iz družbe, kjer vlada večina, v družbo, kjer prevlada, kdor posreduje najboljšo pripoved. V 20. stoletju so se zato reprezentacije sveta pomnožile, tako da doživljamo pravo "inflacijo znakov".
Kako torej vzpostaviti pravšnji odnos do take čaršije 'prevečnos-ti': po menju prof. Davida Bandlja se je treba kot avtor knjige raje prepustiti neskončnosti razumevanja kot pa končnosti razlage.
IG
NOVI
iuwm Mladi za mlade
Predstavitev CD-ja o vidni dvojezičnosti
Med členi zaščitnega zakona je morda deseti člen tisti, ki zlasti s simbolnega vidika potrjuje prisotnost slovenske manjšine na ozemlju, saj obravnava vidno dvojezičnost na območjih, ki so deležne zakonskih normativ. Prav zato še toliko boli dejstvo, da ostaja v bistvu neudejanjen.
Zaradi tega je podmladek stranke Slovenska skupnost, politična skupina Mladi za mlade, lani začel s hvalevrednim projektom oziroma študijo, ki je dobila dejansko sintezo v CD-ju z naslovom Pomanjkanje dvojezičnosti na cestnih oznakah v Tržaški pokrajini. CD so v imenu skupine predstavili deželni tajnik Tomaž Špacapan in predsednica Nataša Zeriul ob prisotnosti deželnega svetnika SSk Igorja Gabrovca v ponedeljek, 14. februarja, na sedežu deželnega sveta. Tiskovno srečanje je bilo ravno na dan, ko so natanko pred de-
setimi leti sprejeli zaščitni zakon za slovensko manjšino. In prav o zakonu je najprej spregovoril Gabrovec; po njegovem mnenju je bilo sprejetje dokumenta kompromisno dejanje "med željo in možnostjo", kljub temu pa so zakon težko iz-
ključnega pomena za korektno in legitimno držo slovenske manjšine v Italiji.
Vsebino CD-ja sta podrobneje orisala Zeriulova in Špacapan. Študija pregledno osvetljuje na podlagi kartografije Furlanije Julijske krajine položaj v
Foto IG
vajali. Po mnenju deželnega svetnika se CD skupine Mladi za mlade dotika delikatne teme, ki je politično najbolj boleči del življenja narodne skupnosti, saj je vidna prisotnost na ozemlju
posameznih občinah tržaške pokrajine. Prikazanih je mnogo kritičnih točk, kjer so obcestni napisi izključno v italijanskem jeziku in kjer se dejansko kaže neizvajanje vidne dvo-
jezičnosti: gre predvsem za napise na občinskih in pokrajinskih cestah ter avtocestnih odsekih. Največ težav so mladi zasledili v tržaški občini (okrog 75 kritičnih točk), slabo je predvsem v občinah Milje in Devin-Nabrežina (nad deset spornih točk); položaj je nedvomno boljši v občinah Dolina, Re-pentabor in Zgonik, kjer je udejanjanje vidne dvojezičnosti sistemsko. CD, ki sloni na izredno bogatem fotografskem gradivu, bo postal nedvomno pomembno sredstvo zlasti za javne uprave (v prvi vrsti za pokrajino, saj je večina tabel v njeni domeni), če bodo začele izvajati vidno dvojezičnost.
Prisotni so še poudarili, da je za pravno podlago projekta poskrbel odv. Andrej Berdon, dodatne informacije je ponudil odv. Peter Močnik, tehnično plat pa izvedel Danijel Šuligoj. CD je trojez-ičen, v angleščini ga bodo predstavili maja na srečanju za manjšine v Evropskem parlamentu v Strasbourgu. Predstavitve se bodo zvrstile tudi po Tržaškem, Goriškem, v Špetru in na Trbižu, pa tudi v Sloveniji in sosednjih državah.
IG
Tržaška knjigarna, Mladika in ZTT
Na kavi z Jožetom Sušmeljem
Tržaška knjigarna ter založbi Mladika in Založništvo tržaškega tiska so se po lanski izvedbi 'literarnega aperitiva' odločili, da bodo v letošnjem letu ponudili ljubiteljem knjig in literarnega ustvarjanja nasploh podobna druženja, ki pa ne bodo v popoldanskih urah, ampak v jutranjih: taka ponudba z naslovom Na kavi s knjigo bo gotovo prišla v navado jutranjih obiskovalcev Tržaške knjigarne in vseh, ki se zjutraj mudijo v središču Trsta.
Prvi gost rednih tedenskih srečanj je bil v sredo, 9. februarja, slovenski diplomat ter nekdanji predstavnik Republike Slovenije na veleposlaništvu v Rimu in na Generalnem konzulatu v Trstu Jože Šušmelj, ki ga naš zamejski prostor dobro pozna. Bil je ena izmed ključnih osebnosti našega okolja zadnjih dvajsetih let: čeprav je po večini deloval v ozadju oziroma v skladu z diplomatsko prakso, ki zahteva uglajeno in diskretno
nastopanje, je veliko pripomogel k izglasovanju zaščitnega zakona pred desetimi leti. Njegove diplomatske izkušnje je prelil v knjigo z naslovom Trpko sosedstvo (2009), o mukotrpnem parlamentarnem postopku sprejetja zakona št. 38 pa je spregovoril v delu Zgodba o zakonu: sprejemanje zakona za zaščito Slovenke manjšine v italijanskem parlamentu (2003). Avtor se je ob kavi, ki jo bo za niz predavanj poklanjalo podjetje Qubik caffe1, s sogovornico Martino Kafol zaustavil zlasti ob tej dolgotrajni bitki. Jože Šušmelj je genezo zakonskega osnutka postavil v leto 1996, ko je poslanec Unione Valdotaine Lu-ciano Caveri na pobudo Slovenske skupnosti vložil prvi zakonski predlog, nato je sledilo petletno obdobje mučnih odlaganj, številnih amandmajev in vlaganja pripomb. Prvi udarec zakonskemu osnutku je dala Ljudska stranka znotraj Prodijeve vladajoče koalicije, ko je na pri-
tisk Trsta zahtevala okrnitev pravic: prvotna varianta je določevala, da bi bile v zakon vključene vse občine, nato pa je bil sprejet kompromis, da bi za evidentiranje občin, kjer naj bi veljala določila zakona št. 38, bil zadolžen poseben organ, to je paritetni odbor. Sprejetje zakona pa je moralo prestajati tudi trdno opozicijo nekaterih znanih desničarjev: poslanec Roberto Menia je namreč vložil kar 1.500 amandmajev, kar bi pomenilo od 10 do 15 amandmajev na člen! Splošno vzdušje v parlamentu ni bilo zakonu naklonjeno, saj so morali pristojni dobesedno loviti parlamentarce, da bi bila skupščina v avli sploh skplečna. K sprejetju zakona sta nedvomno veliko prispevali slovenska politika in diplomacija, kar je v Tržaški knjigarni potrdil tudi predsednik SSO Drago Štoka. Šušmelj je obudil spomin na dogodek, ki ga je bistro zrežiral tedanji senator Dimitrij Volčič: v Rim je namreč povabil slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla in zaprosil za sestanek predsednika senata Nicolo Mancino. Iz besed šefa slovenske diplomacije je predsednik Mancino spoznal, da bi zavlačevanje zaščitnega zakona lahko postavilo na kocko
celo odnose med Italijo in Slovenijo. Mancino se je zavedal, da ima zakon lahko tudi mednarodne posledice, in se osebno zavzel za pozitiven razplet. Šušmelj je nato obudil spomin na dan, ko je bil zakon končno sprejet - na Valentinovo! Ko je v družbi predstavnikov slovenske manjšine nazdravljal s francoskim šampanjcem na Trgu Navona, se je dobro zavedal, da zakon ni najboljši; "zadovoljni pa smo bili, ker bi kljub vsem pomanjkljivostim postal temeljni kamen za uresničevanje pravic slovenske narodne skupnosti v Italiji". Resnici na ljubo se je jutranje kramljanje začelo ob neki drugi knjigi Jožeta	Šušmelj a	z
naslovom Na razpotjih življenja. Slovenski diplomat je knjigo, ki je izšla leta 2002, napisal z dr. Vladimirjem Pahorjem. Knjiga namreč pripoveduje življenjsko zgodbo tega svojevrstnega lika, ki je na svoji razvejeni življenjski poti prestal fašistično nasilje, partizanstvo in udbovski pritisk. Večji del življenja je preživel v Rimu, kjer je z zakonitimi poskusi vitaminiziranja maternice zaslovel kot zdravnik: pri nejm so se zdravili slavni predstavniki italijanske politike in "šov biznisa".
IG
Obvestila
Župljani iz Sočerge, ki živijo v Trstu, vabijo ob 10. obletnici smrti g. Marijana Živca na mašo zaduš-nico, ki bo v petek, 18. februarja, ob 17. uri v cerkvi pri Sv. Jakobu. Radijski oder obvešča, da bo v nedeljo, 20. februarja, na sporedu Gledališkega vrtiljaka predstava DOGODIVŠČINE DVORNEGA NORČKA v izvedbi Šentjakobskega gledališča iz Ljubljane. Prva predstava bo ob 16. uri (red RIBICA), druga ob 17.30 (red ŽELVA). V dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu, Ul. Brandesia 27.
Z Novim glasom v Nemčijo od 14. do 21. junija 2011. Prijava in informacije na upravi NG v Gorici, tel. 0481 533177, in na uredništvu v Trstu, tel. 040 365473. Akontacija ob vpisu: 200,00 evrov. Kdor bi želel prejeti program potovanja po elektronski pošti, naj sporoči na
naslov mohorjeva@gmail. com. Še vedno se nadaljuje akcija za riž otrokom p. Pedra Opeke na Madagaskarju. Vaš dar lahko izročite po banki na: MISIJONSKI KROŽEK ROJAN, via Cordaroli 29, 34135 Trieste, tel. 040-36-21-20, IBAN: IT22 L089 2802 2010 2000 0086 948, Codice BIC: CCTSIT2TXXX.
Darovi
Povabljenci na družinsko slavje
Silve in Livija darujejo 225 evrov za misijonarja Danila Lisjaka, ki deluje v Ugandi.
Ob obletnici poroke darujeta Silva in Livio 200 evrov za patra Danila Lisjaka.
Za slovenske misijonarje daruje N. N. iz Slovenije 25 evrov. Svetoivanski verniki so ob novoletni nabirki darovali 650 evrov za domači cerkveni pevski zbor.
Za riž otrokom p. Pedra Opeke na Madagaskarju daruje Vincen-cijeva Konferenca iz Barkovelj 200 evrov.
DEVINSKI PEVSKI ZBORI
vabijo na
PRAZNIK SLOVENSKE KULTURE
spored večera: gost pisatelj Dušan Jelinčič lutkovna predstava Nika Kureta o vitezu Jaromiru
sedež devinskih zborov sobota, 19. februarja 2011, ob 20.30
Film o Bazoviških junakih
Streli v Bazovici
Gre za spomenik štirim Bazoviškim junakom, ovekovečenje tragične zgodbe, ki je prešla v narodni in zgodovinski spomin, poklon iskrenemu domoljubju brez ideoloških predznakov in sporočilo upora diktaturi. Enourni igrano-dokumentarni film Streli v Bazovici z zgodovinsko verodostojnostjo, nadgrajeno z viharjem čustev, misli, del in vsakdanjika štirih nastopajočih junakov, trajno priča o prvem antifašizmu v Evropi. Predpremierno so ga predvajali v Trstu v petek, 4. februarja, v prepolni veliki dvorani Narodnega doma.
Film Streli v Bazovici je režiral Tugo Štiglic, scenarij je podpisal Jadran Sterle, nastal pa je v produkciji novomeškega studia Vrtinec, ki ga vodi Primož Kastelic. Odlika dokumentarca je v tem, da združuje zgodovino z igranim nastopom, obdobje pa osvetljuje tudi preko pripovedovanj zgodovinarjev in prič, ki so posredno ali neposredno doživeli te dogodke. V veliko pomoč pri delu so bili avtorjem na zgodovinskem odseku Narodne in študijske knjižnice v Trstu, kjer hranijo bogat arhiv o Bazoviških junakih. Namen dela je predv-
sem v tem, da se v čim bolj popolni luči ohrani spomin na tragično, a junaško zgodbo Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča. Zato so se pobudniki dokumentarca na tržaški predstavitvi zavzeli, da bi le ta postal na slovenskih šolah v matici in zamejstvu ter tudi med Slovenci po svetu učni pripomoček. Dokumentarec bo na ogled na tretji deželni mreži Rai septembra, s slovensko nacionalko pa se o terminu še dogovarjajo. Film bodo prijavili tudi na različne festivale doma in po svetu. "Ponosen sem, da smo ga naredili"! je na tržaški predpremieri poudaril scenarist Sterle in podčrtal, da Bazoviški junaki na platnu zaživijo kot veliki domoljubi, iz filma pa veje močno sporočilo miru, sožitja in demokracije. "Njihov boj je postal del nas samih"! je svoj nagovor sklenil ravnatelj NŠK in zgodovinar Milan Pahor. Pozdravili so tudi predsednica NŠK Martina Štrajn in producent Primož Kastelic ter predstavnik borčevske organizacije iz Sežane. Zakaj so organizatorji povabili na oder tudi to organizacijo (in ne recimo Tigra), ni jasno, domoljubja pa ne gre mešati z ideologijo!
Finžgarjev dom
Kako ohraniti zdravje in mladost z uravnoteženo prehrano
Pred nedavnim je dvorana Finžgarjevega doma na Opčinah bila pretesna za številno občinstvo, ki je prisostvovalo predavanju karizmatične, pozitivne in nasmejane univerzitetne diplomirane inženirke živilske tehnologije Marije Merljak. Marsikdo jo pozna, ker je najbolj prisotna strokovnjakinja za prehrano v slovenskih medijih, saj nastopa na Televiziji Slovenija, je sodelavka revije Lepa & zdrava, sodeluje v opoldanski oddaji tržaške radijske postaje, poleg tega pa
predava in svetuje na področju zdrave prehrane po celi Sloveniji.
Gospa Merljak je uvodoma povedala, da izhaja iz kmečke družine. Rodila se je na Colu blizu Ajdovščine kot najstarejša od šestih otrok. "Hvala Bogu nismo nič imeli, a so nam dali veliko življenjskih vrednot in voljo do življenja". Sama zelo spoštuje hrano, ker pravi, da te ne samo nasiti, ampak ti tudi veliko da. Hrano pojmuje kot zdravilo za uravnavanje telesa. Tako so ljudje nekoč kuhali vse, kar so imeli doma na razpolago,
in so zato imeli močan imunski sistem, danes pa kuhamo bolj "laboratorijsko", saj pri našem zdravju preveč komplicirajo, ker jemljejo iz prehrane živila, ki naj bi škodila. Tako je strokovnjakinja za zdravo prehrano orisala pot, ki jo opravi hrana v našem telesu. Orisala je vse težave, s katerimi se lahko srečujemo, in kako jih lahko odpravimo: ker jemo prehitro, ne prežvečimo dovolj dobro hrane; če imamo preveč kisline, moramo zaužiti zelje, krompir, bučo in korenje, v obratnem primeru pa moramo
zaužiti solato pred obrokom in si privoščiti kozarec dobrega vina. Poleg tega je treba zaužiti čim več grenke zelenjave, saj "kar je grenko, je zdravo”. Za zdravo črevesje velja pravilo sedmih orehov na dan, za ohranitev zdrave sluznice pa poskrbijo zelje, repa in korenje, poleg tega pa še mlečnokislinske bakterije, ki jih najdemo v kislem mleku, jogurtu, zelnici in repnici. Žile podkrepimo z jagodičevjem, če zaužijemo solato zvečer, pa bomo odlično spali. Katera pa je prava formula proti staranju? Kljub
prepričanju, da so gube znak mladosti, moramo naše telo zaščititi z B vitamini, ki so aktivatorji presnove, poleg tega pa tudi z ustreznimi barvami: temno zeleno, rdečo in oranžno dobimo v karotenoidnih snoveh, vijoličasto v flavonoidnih snoveh, svetlo zeleno pa v križnicah.
Poleg vseh nasvetov je strokovnjakinja ob koncu večera podčrtala še dve izjemno pomembni sestavini na poti do zdravega telesa: voda in smeh. Komaj zbujeni, moramo popiti pol litra tople vode in obvezno pred spanjem, ker spodbuja obnovo celic. Smeh pa, povezan z druženjem in plesom, porabi nakopičeno energijo na zelo enostaven in hiter način.
Metka Šinigoj
Proj ekt Turizem Alpe - Adria
Razpis je objavljen
Te dni je objavljen razpis za sodelovanje pri projektu "Turismo Alpe - Adria -A. A. Tourism", Številka 4201 ID, C. U. P. B27J09000120007, ki ga financirajo sredstva programa Interreg IV Italija -Avstrija 2007 -2013. Projekt je nastal na pobudo Slovenske gospodarske zveze v Celovcu (Avstrija), Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ-URES) FJK in ASCOM Confcom-mercio iz Gorice.
Namenjen je podjetjem z nastanitvenimi kapacitetami in oznako ATECO 55.10 (55.20), s sedežem in delovanjem v pokrajinah Videm in Gorica.
Namen projekta je povečanje števila gostov in turistov iz Slovenije v naših krajih (in seveda na Koroškem), s tem da sodelujoča podjetja povečajo jezikovne osnove z vsaj minimalnim znanjem slovenščine in iz-
boljšajo kakovost sprejemanja slovenskih gostov s posebnimi ponudbami, ki bodo deležne skupne promocije v Sloveniji. Prispevek bo dodeljen v obliki
ures. it, "http: //www. ascomgorizia. it/" www. ascomgorizia. it, "http: //www. aatourism. sgz. at/home_it/Cl/" www. aatourism.	sgz.
at/home_it/Cl/ in na sedežih SDGZ v Čedadu, ulica Manzoni 31, tel. 0432.730153 ter ASCOM Confcommercio v Gorici, ulica Locchi 14/1, tel. 0481.532499.
pomoči "de minimis" v višini do 100% opravičljivega zneska, v najvišji vrednosti do 6.666,66 evrov za vsako sodelujoče podjetje.
Besedilo razpisa in ostalih listin je na spletnih straneh "http: //www. sdgz. it/" www. sdgz. it, "http: //www. ures. it/" www.
Prošnje na razpis morajo zainteresirani poslati po pošti ali dostaviti na sedeža omenjenih organizacij do prvih dni marca. Zainteresirani hotelsko sprejemni obrati naj čim prej vložijo prošnjo; če bo namreč veliko povpraševanja, bo upoštevan datum vložitve prošnje.
Zahodni in jugozahodni predel mesta (53)
GORICA, NJENE ZANIMIVOSTI IN NJEN ČAS Marlza Perat
VIDA VALENČIČ	KO	SE	DOTAKNEŠ	OSEBE
Studenčnica
Obstajajo teme, ki se vedno znova in ciklično vračajo k tebi, kot val, ki pljuskne ob obalo. Zame je to občutek nekega nedefiniranega "drugje". Gotovo je to prostor, ki ni geografsko opredeljiv, danes dobro vem, da srečo nosiš edinole v sebi. Ne obstajajo kraji, ki bi v večji ali manjši meri pripomogli k njenemu občutju. Sreča je morda občutek harmonije, ki ga začutiš med notranjim svetom, okoljem, ki te obkroža, in morda nečim Višjim. Zagotovo tudi vem, da učinkujejo določene geografske značilnosti še posebej blagodejno na mojo dušo: objem gozda, neutrudna in spreminjajoča se energija morja. In vendar niso prvenstvene v mojem iracionalnem stremljenju po nedefiniranem "drugje”. Morda stremimo po prostoru, ki v resnici ne obstaja, ker ga ne definira materija.
Morda si ne upamo priznati, kako resnične so besede, ki nas nagovarjajo, naj nove krajine nosimo in ustvarjamo najprej v sebi. In vendar izusti vsakdo od nas tisoč
"če-jev", tisočkrat tisti "vendar".
Videmsko dekle iz dokumentarca o rasizmu: "Zaročena sem s kosovskim Albancem. V šoli sem stalno, dan za dnem prenašala špikanje sošolcev, ki so se besedno znašali nad vsemi priseljenci, ne glede na to, kakšne razmere imajo lahko ti v
svojem rodnem kraju. Neutrudno sem dan za dnem branila njega, njegovo družino, dostojanstvo oseb, ki so morda v življenju prestali marsikaj več od nas, ki nam je bilo vse lepo postlano. In vendar jim nisem mogla do živega. Po letu dni sem se odločila, da se izpišem in si izberem drugo šolo".
Dekletu je lastni "drugje" uspelo najti le z radikalnim rezom z okoljem, ki je blatilo njene izbire. Kakšni pa so rezi, ki so nam namenjeni? S čim moramo pretrgati, da bi v sebi začutili notranji mir, ki nas bogati? Morda se moramo otresti pričakovanj, ki se nam avtomatično porajajo. Vse vzhodne filozofije govorijo o stanju duha, kjer ni pričakovanja niti "potrebe". Četudi daleč od moje emotivne strune, priznam, da so naše frustracije in večkrat boleči občutki večinoma odvisni od dejstva, da nas pričakovanja pogojujejo in nam dejansko ne dopustijo, da bi doživljali življenje s svobodno dušo, kot jo imajo otroci. Morda živimo od zore do mraka v nenehnem pričakovanju nečesa: odzivov kolegov in nadrejenih, razumevanja prijateljev, empatije partnerja. Stalno si pričakujemo, da bo nekdo polnil tisti kozarec, ki ga praznega v svojem vsakdanu nosimo naokrog. V resnici pa je prvenstveno na nas, da stopimo na piano in ga napolnimo s studenčnico novih misli.
Druga svetovna vojna in povojna leta
Sirotišče je ostalo v tujih rokah do junija 1944. Zavodska kronika poroča, da je vlada v zavodu odprla šolo za gluhoneme. Pozneje je bil tu noviciat Sester božje previdnosti. Te bi bile rade zavod s posestvom kupile, ali tedaj se je oglasil msgr. Pavlica in predstojnici povedal, da vlada zavoda ne more prodati, če na to ne pristanejo njegovi postavni lastniki. Uradno je namreč lastnina zavoda še vedno pripadala društvu "Sirotišče".
Po padcu fašizma septembra 1943 se je msgr. Pavlica takoj začel zanimati, da bi Sirotišče bilo vrnjeno zakonitim lastnikom. Tedanji prefekt, grof Pa-ce, je uvidel, da je slovenski skupnosti bila storjena krivica. Dr. Pavlica je tako dosegel, da je omenjeni prefekt 26. junija 1944 izdal dekret, s katerim je Slovensko Sirotišče bilo končno vrnjeno postavnim lastnikom (Kronika Zavoda Sv. Družine - Gorica).
Vendar težav še ni bilo konec. Ko so Gorico zased-
ma. Zavod je bil tako v resnici potreben vsem, ki so pri vzgoji in študiju potrebovali pomoč. Bil je to pravi "ljudski zavod", kot piše msgr. Andrej Pavlica v svojem članku, kjer pravi: "Ljudski zato, ker so vsi sloji našega naroda prispevali zanj, je ljudski, ker je zlasti za nižje sloje našega naroda v mestih življenjske važnosti; je ljudski, ker je vsemu našemu ljudstvu prav prirojena ljubezen in skrb za sirotne otroke; je ljudski, ker je dobrodelnost ko luč, ki razsvetljuje in vzgaja ljudstvo (Sirah, 18,13); je ljudski, ker je dobrodelnost ko vrt, ki je poln blagoslova za vse ljudstvo" (Sirah, 40,17). (Goriški Koledar za 1.1947, str. 43)
Resničnost omenjenih besed dokazuje tudi to, da se je za šolsko leto 1947/48 v zavod prijavilo kakih sto gojencev. Tedaj pa so nastopile nove težave, ki so zavodsko delovanje skoro popolnoma ohromile. Septembra 1947 je namreč stopila v veljavo mirovna pogodba, s katero je Gorica pripadla Italiji, okolica pa Jugoslaviji. V kroniki beremo, da so tak-
li	Nemci, se je v zavodu nastanila nemška policija, za njo pa nemški zrakoplovci. Po njihovem odhodu so zavod zasedli kozaki in begunci iz Ukrajine. Bilo je kakih 30 družin s konji in vozovi. V zavodu so ostali malo časa. Po njihovem naglem odhodu je ljudstvo 29. aprila 1945 naskočilo zavod. Razbili so šipe, sneli okenske okvirje, polkna, vrata, odnesli so celo ključe in ključavnice, skratka vse, kar se je dalo odnesti.
Po vojni se je msgr. Pavlica, ki je bil tudi odličen organizator, pri Zavezniški vladi takoj zavzel, da bi Sirotišče obnovili z denarjem vojne odškodnine. Škoda je bila ogromna, saj je znašala nad tri milijone lir (Goriški Koledar za 1. 1947, str. 43; tiskala, založila in izdala tiskarna Lukežič, nov. 1946). Msgr. Pavlici se je to posrečilo in zavod se je tako znova začel pripravljati na svoje redno delovanje, saj je za vzgojo in izobrazbo otrok, posebno tistih iz manj premožnih družin, bil neobhodno potreben. Služil pa je tudi dijakinjam, ki so v mestu študirale in zaradi oddaljenosti niso mogle bivati do-
rat begunci kar drli v Gorico. V Sirotišču, ki je bilo komaj za silo popravljeno, je Stanovanjski urad nasilno nastanil enajst begunskih družin, čeprav je v mestu bilo več drugih, lepših in bolj prostornih zavodov. Sestram se je komaj posrečilo rešiti šest sob za 50 otrok, dečkov in deklic. V isti sobi so se otroci učili, igrali, jedli in spali. Lahko si predstavljamo, kako težko je bilo zdržati v takih razmerah. To stanje je trajalo do leta 1953, ko so se begunske družine končno izselile, in sicer preko uradnega postopka odvetnika in dobrotnika zavoda, dr. Avgusta Sfiligoja (Od Tomaja do Trsta -Šolske sestre sv. Frančiška K. K. v službi Cerkve na Primorskem - Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1985).
Zdaj se je zavod lahko v polni meri posvetil svojemu vzgojnemu delu. Število gojencev je naraščalo in v šolskem letu 1955/56 jih je bilo 75. Gojenci in gojenke so v Gorici obiskovali slovenske šole vseh vrst in stopenj.
/dalje
Oživitev planin Benečije in Posočja s sodobnimi tržnimi prijemi
Obuditi božje poti od Barbane do Sv. Višarij
Letošnje 41. novoletno srečanje Slovencev iz videmske pokrajine in Posočja je imelo med ljudmi ob meji posebno močan odmev, saj so se prvič sestali obmejni župani in skupno izrekli zgodovinsko zahtevo Ljubljani in Trstu, naj vendar pospešita reševanje pripravljenih obmejnih razvojnih načrtov, ki so se zataknili v predalih državnih administracij, za črpanje sredstev iz evropskih razvojnih skladov.
Ni čudno, da se je srečanje zgodilo v občini, ki je morda najbolj občutila in končno spoznala posledice stanja desetletij brez lastne občine: z ene strani zaprta z državno in obenem blokovsko mejo, na drugi strani pa prometno odrezana od lastne države in razvojno zatrta znotraj Nature 2000, Triglavskega narodnega parka in njune neposredne bližine, ob zavajajočih in lažnih obljubah posebne pomoči za sonaravni razvoj. Če bi ne bilo potresa... Župani zahtevajo, naj Trst in Ljubljana čim prej začneta izvajati zastale čezmejne projekte iz programa Interreg 2007-2013. Ob pogledu naprej pa bi bilo zelo pomembno ugotoviti, kateri projekt vsebuje in združuje skupne interese teh občin. Morda tudi, kako pristopiti k skupni pripravi razvojnega projekta turizma skozi obujeno živinorejo na planinah. Skozi stoletja so ljudje hribovitega Posočja in Benečije skromno živeli od živinoreje in (le za lastno hrano) tudi poljedelstva, trgovanja ter sezonskega dela v širšem okolju. Kruti posegi mednarodne politike, boljši zaslužek v naglo se razvijajočih industrijskih središčih so mlade ljudi zvabili od doma in tukajšnje klasično domače gospodarstvo ter kultura sta danes marsikje še vedno v procesu spontanega in načrtnega usihanja. Priložnost za
revitalizacijo pa se ponuja v ohranjenem naravnem okolju in obuditvi bogate klasične domače podeželske kulturne, duhovne, kulinarične in s sodobnimi tržnimi prijemi oblikovanega turizma ter živinorejske tradicije, ki obenem povezuje Benečijo in Posočje v zaokroženo ponudbo za graditev trdnejših temeljev čezmejnega prijateljstva in solidarnosti.
Nova vizija združenega vlaganja v nove priložnosti ljudi iz teh občin bi lahko bila oživitev ovčarskih in kravjih planin po Kolovratu, Matajurju, Stolu..., ki jih deli "prekleti konfin" na ozemlju in v še
ske planine. Te vežejo delno opuščene pastirske in vojaške tovorne poti - mulatjere in gozdarske ceste. Vse te poti je mogoče uporabiti kot pohodniške in gorsko - kolesarske, gorsko - tekaške in gorsko-maratonske, jahalne, učne poti in v zimskem času (od Čezsoče do Drežniških Raven) še kot izjemno dolge smučarsko-tekaške, povezane v center nordijskih disciplin. Lahko so obenem izhodišče za turno smuko... Poleg tega je mogoče na vseh teh razširiti še Pot miru. Ponuja se povsem nova priložnost za organiziranje vrhunskih prireditev na višini, kjer so pozimi snežne razmere take kot v znanih smučarskih alpskih središčih. Svetovno
nekaterih glavah. Poleg teh pa so še druge, ki jih delijo občinski "konfini". Gre za razvoj ponudbe domače hrane, bogate podeželske kulturne tradicije in nekaj prenočišč v turističnih zaselkih, ločenih od hlevov. Mlečne pridelke bi prodajali kar na planinah "na krožniku” po neprimerno ugodnejši ceni in z nižjimi stroški kot v širši regiji, kjer z njimi tekmuje cenena, zdravju neprijazna, industrijsko proizvedena hrana. Tod so potekale tudi znane romarske božje pešpoti in nekatere, kot je npr. tista od Barbane (po Soški dolini) do Sv. Višarij, še čakajo, da jih obudimo. Tudi pod verigo vršacev Krnskega pogorja se ponuja izjemna priložnost obuditi in vsebinsko povezati bovške, kobariške in tolmin-
Športni center na Pokljuki
prvenstvo v gorskih tekih v Baški Grapi kaže, da so oni že na tej poti. Tovrstni zgledi povezave planšarstva in turizma "pod eno ponudbo" kažejo drugod na priložnost zelo dobrega zaslužka, kjer sta na svojem mestu znanje in vizija. Čez celo leto bo tak center privabljal več turistov, kot jih vabi sedaj kaninska žičnica, čeprav se lahko oboje neločljivo dopolnjuje in povezuje v še večjo konkurenčnost. Kdor bo v svojem okolju to povezavo uresničil, si ob naslednjih volitvah zasluži postati župan ali poslanec. Na Pokljuki je tak center nastal znotraj Triglavskega narodnega parka in Nature 2000. Ali tam lahko? Zato pa je treba v Posočju ljudi ob TNP bolj "prišraufati"?!
Miran Mihelič
Sloveniia
--------^	M-
Nemirno politično ozračje
Obtožbe med predsednikom države in vodjo opozicije
Praznik pesnika dr. Franceta Prešerna oz. slovenski kulturni praznik je bil edini dan veličastja in narodne sloge v zadnjem času. Sicer pa se nadaljujejo polemike in obtožbe med politiki o njihovih ravnanjih v preteklosti in njihovem domnevnem sprenevedanju zdaj, v demokratični državi. V delu občil so pretiravali s poročili o uspehu obiska premierja Boruta Pahorja v ZDA, čeprav je šlo pretežno za rutinske pogovore.
Predsednik vlade pa je dosegel svoj cilj: fotografiral se je namreč s predsednikom ZDA Bara-ckom Obamo, kar bo lahko služilo njegovemu samoljubju.
Med pogovori v ZDA je premier dejal, da bo lahko zdoma tri dni tudi zato, ker se v Sloveniji kriza zmanjšuje in bodo lažje pogrešali njegovo odsotnost. Njegova trditev pa ni točna, saj se kriza v družbi in državi nadaljuje, v raznih sektorjih se nemara celo poglablja.
V	Sloveniji je brezposelnih že več kot 115.000 ljudi. Veliko zaposlenih delavcev in uradnikov pa živi v revščini, ker s svojimi nizkimi plačami ne morejo pokrivati življenjskih stroškov. Notranje ministrstvo je sicer zanikalo trditve italijanskega mafijskega skesanca Maurizia Preisterija, ki jih je objavil časnik La Repubblica, "da je slovenska država mafijski raj in da so ustanove v Sloveniji na
plačilnih listah različnih mafij". Dejansko gre za pretiravanja, čeprav je res, da je beseda mafija že zdavnaj postala del slovenskega besednjaka.
Misel, ki jo je ob prazniku slovenske kulture izrekel starosta slovenske politike in predsednik prvega parlamenta v samostojni državi, dr. France Bučar, bi mo-
rala pomeniti izhodišče za spremembe v državi, vendar ni dobila prostora v nobenem mediju. Dr. France Bučar je namreč v svojem značilnem slogu dejal, "da so našo državo okupirali bogataši. Dvajset let po osamosvojitvi v Sloveniji vlada pesimizem, nahajamo se pod nasiljem cele kaste povzpetnikov, ki nimajo najmanjše morale. Naša nova država je podedovala državno zasnovo, katere struktura je bila ustvarjena za diktaturo, za demokracijo pa potrebuje drugače zasnovano družbo". Omenjeni slovenski politik je prepričan, "da je za preživetje v prihodnosti Slovenijo potrebno reševati, saj
tako ne more iti več naprej". Slovenska javnost pa zdaj morda najbolj spremlja zgodbo ali spor med predsednikom države dr. Danilom Turkom in Slovensko demokratsko stranko oz. njenim predsednikom Janezom Janšo. Ko so se pojavile novice iz državnega arhiva o teroristični akciji tajne politične policije zoper muzej v Velikovcu, v avstrijskem delu Koroške, je dr. Danilo Turk odločno in večkrat zanikal, da bi o tem kaj vedel, čeprav je bil v tistem času vplivni funkcionar režimske organizacije Socialistične zveze. Državnega poglavarja so podprle tudi vse vladne stranke, čeprav z zadevo niso bile seznanjene. Janša je odgovarjal, da je bil dokument o ozadjih bombnega atentata v Velikovcu predan nekaterim političnim funkcionarjem takratne Socialistične republike Slovenije, med katerimi je bil tudi Turk. Iz kopije, objavljene na spletni strani Slovenske demokratske stranke in na prvi strani nove številke političnega tednika Demokracija, pa tudi iz drugih dokumentov izhaja, da je bil dr. Danilo Tiirk leta 1980 med desetimi najpomembnejšimi slovenskimi komunističnimi politiki, ki so jih obveščali o sojenju velikovškima atentatorjema na Dunaju. V dokumentu, ki ga je SDS objavila v petek, 11. febru-
arja, naj bi dokazali, da je sedanji državni poglavar nekdanjega notranjega ministra Tomaža Ertla poznal in z njim sodeloval že v obdobju svojega delovanja pri Socialistični zvezi. Zadeva dr. Danilo Tiirk - Janez Janša se zapleta in utegne imeti tudi vpliv na odnose z Avstrijo. Državni poglavar je Janšo primerjal z navlako, ta pa je predsedniku države očital, "da je več kot slovenski Kurt VValdheim".
V	novi številki katoliškega tednika Družina je Karlo Smodiš v prispevku z naslovom Z vero in zaupanjem odgovoril na namigovanja, da je bil nekdanji mariborski nadškof metropolit dr. Franc Kramberger zamenjan predvsem zaradi razsula cerkvenega premoženja. Odstop je bil sicer zasenčen s hudimi gospodarskimi razmerami v nadškofiji, vendar je dr. Kramberger povezan "z dogodki in odločitvami, ki bodo v zgodovino ne le škofije in mesta Maribor, ampak celotne Cerkve na Slovenskem, zapisane kot zelo smele in s pastoralnega vidika zelo pomembne". Novi nadškof Marjan Turnšek pa je glede rešitve gospodarskih težav zapisal: "Cerkev je božja in človeška, in to je edina ustanova na tem svetu, ki ima, tako verujem, zagotovilo, da ne bo propadla". Misel je podkrepil z ugotovitvijo, "da so toliki ekonomski in socialni sistemi v dva tisoč letih propadli, Cerkev pa ni".
In še naslednja aktualna novica: Pri založbi Modrijan v Ljubljani je izšla velika monografija o Edvardu Kocbeku, pesniku, pisatelju in politiku. Njen avtor je Andrej Inkret, svojemu delu pa je dal naslov In stoletje bo zardelo, Kocbek, življenje in delo. Njen zadnji stavek govori o tem, "da se Kocbekovo življenje z njegovo smrtjo že zdaleč ni dokončalo".
Marijan Diobež
Galerija Banke Koper v Kopru
Grafiti na platnu slikarja Vojka Tominca
V	Galeriji Banke Koper v Kopru je bilo v sredo, 16. februarja, odprtje slikarske razstave Vojka Tominca, ki bo na ogled do junija 2011. Vojko Tominc sodi med vodilne primorske grafične oblikovalce, ki se občasno izraža tudi s slikarstvom. V Galeriji Banke Koper so v sodelovanju z Obalnimi galerijami Piran letošnjo
sezono začeli s predstavitvijo Tominčevih najnovejših podob. Prvič je predstavljen ciklus Bang, Bank, Bang..., slike v tehniki grafita na platnu. V vsebinskem pogledu odsevajo subjektivno razmišljanje oblikovalca in njegovo videnje trenutne situacije prevladujoče družbene klime. Njegove interpretacije so enostavne in učinkovite, s ponavlja-
Zastrašujoči podatki
Januarja več kot 115.000 registriranih brezposelnih
Povpraševanje po delavcih se je glede na januar lani najbolj povečalo v predelovalnih dejavnostih (+32,2%), gradbeništvu (+26,9%) in trgovini (+26,3%), najbolj pa se je v dejavnosti poslovanja z nepremičninami (-24,2%).
Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije se je na predhodno prijavljenih prostih delovnih mestih januarja zaposlilo 10.038 oseb, 28,2% več kot decembra in 12,6% več kot januarja lani.
Januarja se je v primerjavi z decembrom lani brezposelnost povečala v vseh območnih službah zavoda, in sicer najbolj na območju Kopra (+7,4%), Trbovelj (+6,6%), Murske Sobote (+6,0%), Maribora (+5,2%) in Ptuja (+4,9%).
V	primerjavi z januarjem lani je bilo brezposelnih manj samo na območju Murske Sobote (-3,6%) in Ptuja (-0,3%), medtem ko se je brezposelnost v letu dni najbolj povečala na območju Kopra (+27,8%), Ljubljane (+27,3%), Kranja (+20,7%) in Nove Gorice (+20,0%).
j očimi se figurami in s premišljeno izbranimi predmeti tudi diskretno provokativne. Močna izrazna simbolika upodobljenega je jasno sporočilna in gledal-
ca ne pušča ravnodušnega. Razstavljena platna preveva hudomušna, zajedljivo jedka iskrivost, podkrepljena s samokritiko v lastnih upodobitvah. Intenzivnost tako neposredne in preproste kompozicije	dopušča široke vsebinske,	kulturološke inter-
pretacije in hkrati soočanje z aktualnimi globalnimi sociološkimi procesi.
Kratke
Dva zaporedna koncerta skupine Elvis Jackson na Mostovni
V novogoriškem kulturnem centru Mostovna bo v petek, 18. februarja, nastopila goriška skupina Elvis Jackson. Gre za prvo glasbeno zasedbo, ki je v času delovanja Mostovne več kot 14 dni pred dogodkom razprodala koncert. Vstopnice za petkov koncert so
že zdavnaj pošle, zato so se organizatorji odločili, da priredijo koncert tudi dan kasneje, v soboto, 19. februarja. Vstopnice za drugi dan koncerta so še v prodaji, na voljo pa jih ni več veliko. Dobiti jih je mogoče v novogoriških glasbenih trgovinah Zoso Musič Shop, Rock'n'Roll in Avdio Video Center, na Mostovni in v glasbeni hiši v Ajdovščini. V predprodaji jih je mogoče dobiti za osem evrov, na dan koncerta pa bo cena 12 evrov. Uspeh skupine ni slučajen, saj je bil single “Whattookyou So Long” več tednov zapored na prvem mestu tujega dela lestvice Stop Pops 20. Pesem pa je še vedno na visokih mestih lestvic. Skupino Elvis Jackson čaka po obeh koncertih v Novi Gorici klubska koncertna turneja po Avstriji, Švici in na Češkem. / N. N.
Slovenija in FJK sta krepili medsosedsko sodelovanje
Na Brdu pri Kranju je v sredo, 9. februarja, potekalo osmo zasedanje Mešane komisije za obravnavo skupnih razvojnih vprašanj med Slovenijo in deželo Furlanijo Julijsko krajino. Srečanje pomeni konkreten korak v krepitvi medsosedskega sodelovanja na vseh področjih. Zasedanje sta vodila sopredsedujoča komisiji, državna sekretarka na MZZ Dragoljuba Benčina in odbornik v deželnem odboru Furlanije Julijske krajine Elio De Anna.
Zasedalo je osem delovnih omizij, in sicer za manjšinska vprašanja, kmetijstvo, energetiko, znanost in tehnologijo, zdravstveno varstvo, promet, gospodarske dejavnosti in teritorialno sodelovanje.
Kot so zapisali na zunanjem ministrstvu, srečanje pomeni konkreten korak v krepitvi medsosedskega sodelovanja na vseh področjih, kjer je izražen konkreten obojestranski interes, zlasti na področju skupnih čezmejnih projektov. Pomeni pa tudi pot za učinkovito iskanje številnih drugih rešitev, ki se nanašajo na vsakodnevno življenje obmejnega prebivalstva.
Gledališka predstava v Bovcu
V soboto, 19. februarja 2011, ob 20. uri bo v Kulturnem domu v Bovcu gledališka skupina KD Brce iz Gabrovice pri Komnu uprizorila komedijo vtreh dejanjih Georgesa Feydeaua Krojač za dame. Prevod Tone Smolej, jezikovna obdelava Minu Kjuder. Režiser Sergej Verč, pomočnica režiserja Minu Kjuder.
Spomini na Filipa Terčelja v sliki in besedi
Ob zbiranju gradiva, ob pogovorih z ljudmi, ki karkoli še vedo, tudi po pripovedovanju drugih, o tistih mračnih dneh naše zgodovine, je človek vesel, ko najde posameznike, ki ponudijo svojo pripravljenost spregovoriti o dogodkih, povezanih z življenjem in smrtjo Filipa Terčelja.
Po dogodkih, o katerih sem že pisal v 4. št. Novega glasa in v tedniku Družina, sta me pred dnevi obiskala zakonca Frelih Stanka in Peter iz Škofje Loke. Prinesla sta mi dve dragoceni fotografiji o Filipu Terčelju, posneti v decembru 1945 v Davči na domačiji pri Kovaču, kjer je bil doma tudi Peter Frelih. Povedala sta mi, kako je Terčelj obiskoval in tolažil njihovo mamo Katarino Frelih, ko so jim 9. aprila 1945 ubili očeta Franca Freliha. Petrov starejši brat Mirko je bil v tistem času ministrant župnika Franca Krašne. Obe fotografiji imata posebno zgodovinsko vrednost, saj sta to “zadnji fotografiji” iz življenja Filipa Terčelja, ki sta bili posneti en mesec pred njegovo kruto smrtjo 7. januarja 1946 v Štulčevi grapi v Davči.
Fotografiji je posnel znani davški fotograf Jože Peternelj, kije bogato zaznamoval s svojim fotografskim arhivom zgodovinski utrip Davče vse od leta 1920 do 1.1950.
To naj bo še en dokaz, ki je pomemben v mozaiku prepoznavnosti po dobrosrčnosti mučenca Filipa Terčelja. / Anton Sedej, Železniki Pojasnilo k fotografijama: slika zgoraj - zadnja fotografija pred smrtjo Filipa Terčelja -portret Filipa Terčelja v Davči decembra 1945 (foto: Jože Peternelj, arhiv: Peter Frelih); slika spodaj - zadnja fotografija pred smrtjo Filipa Terčelja - V Davči na vrtu domačije pri Kovaču (družina Frelih). Na fotografiji od leve: Peter Frelih, njegov brat Mirko p. d. Kovačeva, Filip Terčelj z žago v roki, Marjan Jemec p. d. Jemčev in Jožica Frelih p. d. Kovačeva (foto: Jože Peternelj, arhiv: Peter Frelih)
Na zavodu za zaposlovanje je bilo januarja prijavljenih 115.132 brezposelnih oseb, kar je 4,6% več kot decembra in 15,6% več kot januarja lani. Največ novoprijavljenih je zaradi izteka zaposlitev za določen čas in odpuščanj iz poslovnih razlogov.
Januarja se je v evidenco brezposelnih na novo prijavilo 13.200 oseb, kar je 11,1 manj kot decembra in 23,9% več kot januarja lani. Med novo prijavljenimi je bil 1301 iskalec prve zaposlitve, 2625 trajno presežnih delavcev in stečajnikov ter 7635 brezposelnih zaradi izteka zaposlitev za določen čas.
Zavod je januarja iz evidence odjavil 8089 brezposelnih oseb, od katerih se jih je zaposlilo oziroma samozaposlilo 5797, kar je 22,8% več kot decembra in 15,2% več kot januarja lani.
"Hitro naraščanje brezposelnosti v zadnjih mesecih ponovno izraziteje spreminja strukturo brez-
poselnosti. V decembru in januarju se je delež dolgotrajno brezposelnih znižal, kar je posledica obsežnega prijavljanja brezposelnih oseb, precej je porasel delež starih 50 let in več, v zadnjem mesecu pa se je povečal tudi delež brezposelnih v starosti od 25 do 39 let", so zapisali na zavodu.
Se naprej se povečuje delež brezposelnih moških, delež trajno presežnih delavcev in brezposelnih zaradi stečajev pa se je januarja zmanjšal, tako da je bil že nižji kot pred letom dni. Delodajalci so januarja prijavili 15.187 prostih delovnih mest, kar je 6% več kot decembra in 20% več kot januarja lani.
Škandalov ni konca....
Italija: velika razprodaja, ki se ne konča
javnost izkoriščala resnico in prehitevala. “Nazaj", pravijo oni, "pravni postopek je šele za načetku, vi pa Berlusconija že obtožujete, kot da bi bil česa kriv". Oprosti, bralec, a se zavedamo,
Sprašujem se, kaj je boljše: ignorirati ne-politične vsebine italijanske politike zadnjih mesecev, ki jih poenostavljeno obnavlja pojem Rubyga-te, ali izražati vse začudenje, jezo, razočaranje, ki me glede teh tematik povsem preplavljajo. Dolgo sem se obotavljal pisati misli glede aktualnega propada politike in Človeka kot človeka v Italiji, saj je bilo vsega in že preveč povedanega, zaigranega, zlaganega. Bolj kot same zgodbice o (mladoletni) prostituciji, nočnih klicih na milansko kvesturo in Berlusconijevih perverzijah kot velikemu idolu mediteranskega seksapila me žalosti poplava sprevračanja resnice, ki jo je razkritje premierjevih "grehov"povzročilo. Val ekstremnega koristoljubja, radikalnega hlapčevstva, poniževalnega laganja, ki resnico, tako surovo in enostavno, sprevrača v veliko teorijo zarote, veliki napad rdečih marsovcev na mirno, samozavestno, pravično, "dobrodelno" Italijo. Koliko ljudi, posameznikov iz mesa in duše, je pristalo v tej sramotni igri. Koliko ljudi s svojo življenjsko zgodbo, z družinami, otroki se že leta, tokrat pa ultimativno, prostituira za Berlusconije-
vo dobro, ki naj bi bilo tudi njihovo dobro. In kako o tem molčati, kako ne poizvedovati, kako se ne zgražati?
Veliko se v Italiji govori, kako bi ob takih dogodkih ravnali v "normalni" državi. Italijani si seveda odgovarjajo sami, vsak po svoje, medtem ko se je "normalni" svet že odzval in pokazal, kaj je "normalno". Svetovni tisk in javno mnenje imajo Italijo za nekakšen cirkus, kjer so možne nepojmljive stvari. Pred kratkim je na primer britanski športni komentator moral zapustiti svojo zaposlitev zato, ker je med komentarjem nogometne tekme kritiziral nepodkovanost v statiski pri ženskih kolegicah. Nepojmljivo - domov!
Pri nas pa je mogoče, tako rekoč, vse, celo mladoletna prostitucija, kršenje zakonov, laganje pred celotno državo. Dovolj da si na strani vladajočega, po možnosti s širokim nasmeškom, zagorelim obrazom in gelom na laseh. Italija je razvrednotila pomen dokaza. Dokazi, naj bodo še kako jasni, nedvoumni, pri nas nimajo nikakršnega pomena več, resnica je podrejena mehanizmom darovanja-protidarovan ja in pozicijam oblasti. Berlusconi ni svet človek,
greši kot vsi navadni smrtniki, a kaj, ko je tako simpatičen. Je dobra duša, ki rad pomaga ljudem. Je vedno nasmejan, prijazen in tako lepo poje. In kaj potem? Berlusconi je predvsem predsednik vlade pomembne države. Pika. Tu bi se mogla stvar začeti in končati, že zdavnaj. Brez nadaljnjih preizkav, zasliševanj, telefonskih prestrezanj, v "normalni" državi vse to ni potrebno. Napaka - javno opraviči-
lo	- domov!
Berlusconijevi pajdaši, za to so se namreč izkazali, pa se sklicujejo na zakon. Seveda, kako drugače, ko pa jim je storjena taka krivica. Sklicujejo se na zakoniti potek pravnega postopka, saj naj bi "rdeča"
kam smo prišli? V Italiji se zločinci sklicujejo na pravo in moralizirajo ne-pravnim državljanom. Kako pa drugače, ko pa ima Berlusconi svoje pravo, svoj zakon, svojo resnico. Ne samo vile v An ti-gui in premlade nočne plesalke, tudi resnico si Vitez lahko kupi. In italijanska politika mu to dovoljuje.
Jezim se, ker Berlusconijeve afere so afere vseh nas. To je bistveni poudarek, italijanski premier se ne more sklicevati na zasebnost. Sprejel je javno, politično vlogo, ki se ji ne more odpovedati v "sproščenih večerih ob glasbi in vicih". Vsako dejanje Silvia Berlu-sconia je dejanje predsednika ita-
lijanske vlade in prav tako vsaka napaka. Ni potrebno čakati na razsodbo sodišča: afera Rubygate ni le pravna zadeva, temveč predvsem socialna, družbena. Berlusconi je Italijo pahnil na rob družbenega razpada, nezaupanja v institucije, odpora do (ne) politične kaste, ki demokracijo spreminja v blodnjo relativnosti, kjer je "vse mogoče in nič več resnično". Socialni razkol med gospodarjem in hlapcem je, ubogi Marx, vedno bolj markanten. Italijanska politika se ukvarja z zagovarjanjem oz. kritiziranjem ene same politične figure, kar spretno izkoriščajo pro-berlusconijevci.
Poglejte: v tem zapisu, kakor v zadnjih mesecih medijske gonje, je govor izključno o enem posamezniku, politični figuri, velikem uspešnežu. Vem, prevečkrat sem zapisal njegovo ime, kot če bi beseda Berlusconi posedovala magične sposobnosti. Gre za to, da o njem najraje ne bi govoril, najraje ne bi niti mislil nanj, toda ali ne bi bilo zanikanje in sprenevedanje evidence še huje kot vztrajanje pri iskanju resnice? Saj je vendar Berlusconi tisti, ki skoro vsakodnevno ponuja material za zgražanje, od vsega začetka. V politiko vstopi zaradi svojih ekonomskih koristi, medtem natrosi nekaj seksističnih, homofobnih vicev, zatem skrivalnica z Merklovo, šala o zagorelosti Obame, ob trdem delu pa si ne sme privoščiti nekaj sproščenega počitka vdmžbi mladih prijateljev in prijateljic, ob hrani, veselju in zabavi?Ne, predsednik, ne smete! A vam tega še nihče ni povedal?
Vsako Vaše dejanje je tudi moje dejanje kot italijanskega državljana. Vsak Vaš vic moja osramotitev, vsaka skrivalnica poniževanje sebe kot državljana. Domov!
Zdi se mi, da smo po tolikem času že na točki, ko pozabljamo, kje je izvor vse zgodbe, kaj je njeno ogrodje, stene in, predvsem, tla. Pod pritiskom sramotnega propagandnega aparata, ki obrača resnico na glavo, izgubljamo tla pod nogami. Kaj naj si mislim, kako naj bom tiho? Vsi bi se radi končno rešili tega, posebno mladi, ker nas to regresivno vzdušje v najbolj produktivnih letih duši, mori, ubija. Italija se zaradi enega mogotca odreka sebi in svoji prihodnosti. Posledice so, malodane, nepopravljive! Ljudje mečejo puško v koruzo in tudi sam se pripravljam k temu! Kako naj jim verjamem, ko pa dokazano ne delajo v naše dobro?
Italija, ta naravni in kulturni biser, razpada v socialnem, političnem in dobesednem smislu. A minister Bondi pokončno stoji, njegov vodja pa se vedno bolj smeji. Vse skupaj me bizarno spominja na velike razprodaje, ki jih Italijani tako obožujejo, samo da so tokrat na policah človekovo dostojanstvo, resnica, pravica, razsvetljenski dosežek Človeka kot človeka, ki ne potrebuje Berlusconijev za to, da lahko pokončno stoji, Italija nasploh. A vse to so preohlapni pojmi, premalo konkretni, ne dovolj jasni. Italija pa potrebuje jasne odgovore, kajne? Naj se razprodaja torej... nadaljuje!
Jernej Šček
km ivhj Iskrivi smeh na ustih vseh v Gorici
Bleščeč nastop štandreških komedijantov
Psihologija ekstremnih športov
Osebnostne značilnosti adrenalinskega športnika
Trinajsta izvedba niza veseloiger ljubiteljskih odrov Iskrivi smeh na ustih vseh, v organizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž in Zveze slovenske katoliške prosvete, se je končala v
kar najbolj iskrečem se tonu. Dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež je v nedeljo, 13. februarja, prikazal svojo zadnjo uprizoritev, komedijo Rayja Coo-neyja Zbeži od žene, ki jo je v natančni, vse humorne odtenke be-
sedila upoštevajoči režiji Jožeta Hrovata premierno predstavil v domači dvorani Anton Gregorčič konec januarja in z njo že žanje zavidljive uspehe. Plaz aplavzov se je ob koncu imenitno razpre-
dene komedije zmešnjav usul s prepolne dvorane, tako polne, da nekateri gledalci niso mogli vanjo, ker ni bilo več sedežev na razpolago (ob tem podatku bi se moralo krepko zamisliti naše poklicno gledališče!). Priljublje-
nost štandreških igralcev res nima meja tudi zaradi njihove posrečene izbire dramskih del, ki vselej naletijo na veliko odobravanje gledalcev. Tudi tokrat so pri tem imeli srečno roko, saj so jih gledalci, med katerimi je bilo veliko mladih, z burnim ploskanjem večkrat priklicali na poklon, da bi se jim iz srca zahvalili za poldrugo uro lepega, sproščujočega gledališkega doživetja ob smehu, ki se je večkrat prešerno razlil po zadovoljnih, navdušenih obrazih in mu je kar sredi replik sledilo toplo ploskanje, s katerim so gledalci hoteli izkazati vso hvaležnost nastopajočim za izrazito, domiselno izpeljano igro. V njej so pod Hrovatovo pozorno, preudarno režijsko taktirko vsi zelo prepričljivo in natančno izrisali dramske like in duhovito prehajali iz ene situacije v drugo, da se je komedijska štrena učinkovito zamotavala. Dramski odsek PD Štandrež - z zaodrskimi delavci vred - je spet dokazal, da je utečena, homogena igralska skupina, ki zna dobro izkoristiti dolgoletno odrsko izkušnjo in tudi disciplinirano udejanjiti režijske napotke in jih ob ponovitvah predstav še nadgraditi in seveda tudi tako nenehno zoreti in zmeraj bolj širiti krog gledalcev.
V današnji družbi se vedno več ljudi aktivno ukvarja s športom, skrbi za zdravje, dobro počutje in lep telesni videz. Povečalo se je tudi ukvarjanje s t. i. ekstremnimi, adrenalinskimi športi (plezanje, raf-ting, bungee jumping, skydi-ving...) tako na profesionalni kot na amaterski ravni. Veliko televizijskih mrež predstavlja programe, ki so medijsko odmevni, imajo veliko gledalcev in v katerih se športniki soočajo z vedno novimi preizkušnjami. Zaradi tega se je povečalo tudi zanimanje za preučevanje teh športnih panog s kulturnega, ekonomskega in še posebno psihološkega vidika.
Znanstveniki preučujejo psihofi-ziološke procese, ki privedejo človeka do izbire nevarnih športnih panog, psihološke mehanizme za ocenjevanje tveganj in potrebne tehnike za najboljšo duševno pripravo. S temi študijami skušajo ugotoviti razlike v osebnostnih značilnostih športnikov, analizirati tveganja, s tem izboljšati varnost in preprečiti hude posledice v teh športnih panogah. Motivacije, ki privedejo ljudi, da vzljubijo preizkušnje v nevarnih okoliščinah, se soočajo z nepredvidljivostjo naravnih elementov in iščejo nenavadne telesne občutke, so nedvomno povezane z njihovimi življenjskimi razmerami, s potrebo po novih izzivih in nadzoru nad dogajanjem.
S temi aktivnostmi se posamezniki izpostavljajo tveganju za svoje zdravje in celo za življenje. Čeprav bi morala biti potreba po varnosti ena osnovnih skrbi človeka, se nekateri radi spravljajo v nevarne situacije. Evolucijske teorije preučujejo razvoj človeka in poudarjajo, kako se je človek razvil v okoliščinah, ki so zahtevale tvegano delovanje. Današnje teorije opredeljujejo ekstremne športnike kot "sensation seekers", osredotočajo se na osebne lastnosti, ki vplivajo na človekovo na-
gnjenje k iskanju močnih občutkov v nevarnih situacijah. Nevarnost povzroča v telesu določene reakcije, hitrejše bitje srca, sprostitev adrenalina in drugih kemičnih sestavin in prinese s seboj občutke, ki jih določene osebnosti zaznajo kot izjemno prijetne in neobičajne v vsakdanjem življenju.
V psiholoških razlagah za take aktivnosti ima pomembno vlogo delo Marvina Zuckermana, ki je razvil teorijo iskanja novih dražljajev (sensation seeking) in opredelil štiri podskupine lastnosti, ki so značilne za ekstremnega športnika: težnja po iskanju pustolovščin in tveganja, iskanje doživetij (potreba po neobičajnih izkušnjah), dezinhibicija (ravnanje brez družbenih zavor) in
nagnjenost k dolgočasenju. Vsekakor so nove študije dokazale, da obstajajo tudi druge značilnosti, ki niso skupne vsem ekstremnim športnikom - nekateri v svojih športnih aktivnostih sploh ne zaznajo nevarnosti, drugi iščejo izzive na vseh področjih svojega življenja, obstajajo pa tudi adrenalinski športniki, ki se v vsakdanjem življenju, na delovnem mestu, v družbi nikoli ne izpostavljajo tveganim situacijam. Raziskave kažejo, da so ljudje, ki se ukvarjajo z adrenalinskimi
športi, čustveno bolj stabilni, ekstravertni in vestni kot nerizični športniki in nešportniki. Po navadi so manj stresirani in nevrotični, prepričani so, da lahko vsako tveganje nadzorujejo. Želja, da postanejo vešči v določeni aktivnosti, da napredujejo, se izpopolnijo in dosežejo zastavljene cilje, je močnejša od strahu. Seveda jim prepričanje, da imajo vse pod kontrolo in obvladujejo nevarnost, daje določeno zadovoljstvo. Ključni element, ki pojasnjuje razloge podajanja v nevarnosti na določenih področjih, je zaupanje v lastne sposobnosti. Med osebami, ki iščejo tveganje za vsako silo, najdemo tudi "negativne" osebnosti, ki zapolnjujejo svoje potrebe po dogodivščinah preko samouničevalnih dejavnosti, kot so prekomerno pitje alkoholnih pijač, dirjanje z avtomobilom, uživanje mamil, protidružbene in nezakonite dejavnosti. Nimajo pozitivnih vrednot, sledijo svojim strastem,
ne glede, ali spravljajo v nevarnost sebe in druge.
Ekstremni šport lahko postane zelo nevarna dejavnost tudi, ko ima športnik preveliko zaupanje v lastne sposobnosti, v varnostne ukrepe in napredke na področju tehničnih pripomočkov. Športnik, tako amater kot profesionist, se mora zavedati, da sta v teh športnih panogah vedno prisotna nepredvidljivost narave in človeški element, ki je kljub fizični in duševni pripravi nepopoln.
Katja Ferletič
IK
NOVI	ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo
fjv	za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
pl	Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 15. februarja, ob 14. uri.
GLAS
Daniela Puja in Vanja Bastiam (foto DP)
Vsiljivo hlastanje potrošništva...
Vsaj moj dom pustite v miru!
Bilo je pred dnevi, ni še odbilo devet, morda je bilo nekaj čez pol osmih, ko je
v	megleno, še vedno zimsko jutro, zazvonil telefon. Zmotil me je v jutranjem miru, v tistem času, ko urejam misli o dnevu, ki je pred mano, o vseh opravilih, ki me čakajo, obenem pa nekoliko počistim in pospravim po hiši ter seveda vse skupaj prezračim, kajti zaradi lončene peči, ki nas ponoči greje, je v sobah kar zatohlo. Pa kdo naj bi bil? V prvem trenutku me je strah, da se ni možu, ki se je pred dobro uro odpeljal v službo, kaj hudega pripetilo na cesti. Pa saj ni mogoče, preženem zle misli in ne vem, kdo kliče, kajti večina prijateljev je v službi, za dve vem, da ob tej uri še spita, mamo pa navadno pokličem jaz, ker je to ceneje.
Dvignem slušalko in že me preseneti umetelno prijazen glas, ki mi v najlepši slovenščini z ljubljanskim naglasom začne razlagati, da imajo pri njihovi zava-
Prva končna odločitev v sezoni moštvenih panog bo za naše gibanje menda dokaj grenka. Četudi manjka do konca prvenstva še kar nekaj krogov, je že bolj ali manj jasno, da se hokejisti Poleta Kvvins Zadružna kraška banka po poldrugem desetletju poslavljajo od najvišje italijanske lige v in line inačici. Prav v soboto so sicer doma proti državnemu prvaku Asiagu, ki je pa je letos padel v nemilost zaradi finančnih težav, osvojili na domačem Pikelcu prvo zmago in prve tri prvenstvene točke, predzadnji na lestvici pa jih ima že deset. Do konca rednega dela
ločijo poletovce le še štirje nastopi. Da ne bi izpadli kot skrajni pesimisti ali celo šakali, naj pristavimo, da seveda vsi želimo, da bi Ferjaničevi fantje do aprila zmagali vse preostale tekme in se tako rešili pred izpadom oziroma vsaj ulovili dodatna srečanja play-outa. Vendar glede na dosedanji potek je položaj dejansko brezupen, tudi ker so proti glavnima konkurentoma za obstanek Monlealeju in Cittadelli že obakrat tesno izgubili. Ko bi do tega trenutka izborili vsaj kako točko več, bi bila zgodba še odprta in bi se lahko krčevito držali bilke upanja. Tako pa res kaže, da bodo
-	potem ko so kot Inter v nogometu vztrajali v Al ligi vse od ustanovitve prvenstva sredi devetdesetih let in v tem obdobju z
rovalnici nove "produtke" in da bo naslednjega dne prišel k meni domov gospod Sebastjan (njihove zavarovalnice in gospoda Sebastjana seveda sploh ne poznam in nikoli nisem vzpostavljala stikov z njimi), da mi natančneje spregovori o novostih, seveda v moje dobro in za srečno starost. Ne hvala, sploh me ne zanima, odgovorim rezko in odločno in že odložim slušalko, ker se bojim nadaljnjega izsiljevanja.
Domov pa res ne, tu, v svojem malem kraškem zavetju, jih nočem. Nočem te naglice in hlepenja po dobičku, nočem pehanja za denarjem, nočem te sle po bogastvu in teh laži in zavajajočih obljub, ki nas pogubljajo in so nas že pogubile, saj je ravno zaradi vsega tega hlastanja po denarju mož ostal brez službe, saj smo ravno zara-
zlato generacijo družine Kokoro-vec osvojili tudi dva pokalna naslova - openski konji le položili orožje in nazadovali v A2 ligo. Že od vsega začetka sezone je bilo jasno - preko teh stolpcev smo veliko tveganje že jasno napovedali -, da bo naloga z najmlajšo postavo v ligi izjemno zahtevna. Uprava je vztrajala pri filozofiji zadnjih let in v celoti zaupala doma vzgojenim mladcem, ki pa so bili proti kakovostnim in zlasti bolj izkušenim nasprotnikom objektivno v težavah. Po poti sta se spet pridružila dolgoletna stebra iz osrednje Slovenije Aleš Fajdiga in Jure Ferjanič in s povrat-
nim delom je ponovno stopil na igrišče tudi kapetan in duša moštva Samo Kokorovec. Glavnino tekem so odtlej varovanci trenerja Acija Ferjaniča sicer igrali povsem enakovredno s tekmeci (po prvem polčasu je bilo na pri-
di vsega tega mi mali ljudje vsak dan bolj ubogi in v večji stiski. Ne razumem, kako je mogoče, da te za kaj takega ob osmih zjutraj kličejo domov. To je nasilno odpiranje zaklenjenih vrat v tvojo intimo, zavajajoče vdiranje v to, kar je za vsakega izmed nas najbolj svetega, v tihi
in varni objem doma.
Sicer te besede iz mojih ust zvenijo precej čudno, saj me vsi poznajo za vnetega popotnika in ljubitelja sonca in prostosti, a dom je zame nekaj svetega, ne-
mer v tržaškem derbiju proti vodilni Ederi neodločeno 5:5), vendar manjkal je tisti podvig, tista zmaga, ki bi lahko pomenila zasuk v nesrečni sezoni.
Kakorkoli že, tudi nazadovanje bi ne pomenilo nobene tragedije. Poletovci gredo menda v vsakem primeru naprej po svoji poti, pa čeprav bi ne tekmovali več med najboljšo dvanajsterico (letos enajsterico) v Italiji. Čisto možno je, da bi lahko zveza tako zdravo in ugledno sredino, kot je Športno društvo Polet, kljub neuspehu poleti naknadno spet povabilo med smetano državnega hokeja na rolerjih. Zaradi vzorne organiziranosti, načrtnega dela na mladinskem področju in daljnovidnega vztrajanja pri domačem kadru (ki pomeni tudi izdaten prihranek v tej vsesplošni finančni krizi) sodi opensko društvo nedvomno še naprej med vodilne klube v Italiji. In ko bi	tudi
prihodnje leto črno-oranžni kwinsi naposled igrali v	drugi
državni ligi, bi verjetno s svojimi mladimi - ki so v najvišjem tekmovanju	že	nabrali	obilo
izkušenj - igrali vidno vlogo ter bržkone konkurirali za takojšnjo vrnitev med hokejsko elito.
HC
dotakljivega, je zavetje in zatočišče, v katerem se človek še v najtežjih trenutkih počuti varnega, kjer tudi odrasli postanemo otroci, med skritimi spomini in nedorečenimi sanjami. Dom je navadno edini kotiček sveta tak, kot smo si ga zamislili in kot si sami želimo, da je. Do-
ma diši po kruh u in po rezanem cvetju, doma je vedno prižgana peč, doma je toplo in varno in nekje v kotu je kavč s staro odejo, kamor se zatečemo, ko je najhuje. Jaz tedaj vem, da bo k
VRomjanu je umrl zadnji pastir. Viktor Žele je zatisnil oči v petek, 4. februarja. Njegovo življenje obuja spomin na čase, ko je bilo v Laškem razširjeno pastirstvo. Podatki o pastirskih rodbinah s pivškega območja, iz Brkinov in celo iz Čičarije segajo v obdobje pred 500 leti.
V vseh kronikah vasi pod Krasom, od Za-graja do Tržiča, so vesti o teh ovčjih pastirjih.
V tržiškem in ronškem občinskem arhivu je veliko podatkov o njih, ki so - predvsem v 19. in 20. stoletju prihajali na goriški Kras in se udeleževali vsakoletnih dražb za uporabo območja, ki mu domačini pravijo v glavnem 'prečenje' ali gmajne. V tistem času je bilo mogoče našteti tudi do 4.500 ovac na področju med Zagrajeni in Tržičem. Prihajali so na zimsko selitveno pašo v času med sv. Mihaelom (29. septembra) in Božičem. Tu so z ovcami prezimili pri kmetih, ki so jim nudili zatočišče. V februarju so ovce jagnjile. Jagnjeta so v glavnem prodali ob Veliki noči, volno pa so kupovali zlasti domačini, ki so jo uporabljali tudi za posteljnino. Posestnikom zemljišč so pastirji pustili gnoj, sir in skuto. Po sv. Juriju (24. aprila) so se vračali v domače kraje, pasli po nanoških in snežniških pašnikih ter na Vremščici in Slavniku. Na doberdobski gmajni so prispevali k upočasnitvi zaraščanja Krasa in prodiranja gozda ter na ta način vzdrževali območje in preprečevali požare; pripomogli so tudi k ohranjevanju raznolikosti kraškega rastlinstva. Viktor Zele, rojen v Bači, zaselku v bližini izvira reke Pivke, je med zadnjimi prišel v Ronke leta 1944. Sledil je bratu Rudiju, ki je že prej redno
meni zlezla še kaka topla, kosmata kepica in bom ob tiktakanju ure in tihem prasketanju ognja pozabila, kako težko se je včasih prebijati skozi vsakdanjik.
Dom je tudi svetišče, ki ga hranimo zase in za prijatelje. Zase hranimo najbolj skrite kotičke na kašči in zaklenjene predale, kjer imamo frnikule iz otroštva, zadnje pismo tete iz Argentine, ki morda ne bo več pisala, pa slike s potovanj, pisma prijateljev in dnevnik iz tistih časov, ko smo se prebijali skozi labirint prve ljubezni. Za prijatelje so miza in štedilnik, v katerem se pečeta kruh in pizza, žarna vrtu, pa lončena peč, ki ogreje kosti, dušo in telo. Nekje na policah so steklenice z likerjem iz žajblja, ki smoga poleti nabra-
li	na Krku in so v njem še sonce in nebo in morje in vsa toplina in radost poletja. Pa četudi je zunaj vlažno in mrzlo. Na policah, prepolnih, kar je značilno za moj značaj in za moj dom, so darila, ki so jih v dolgih letih prine-
prihajal v Laško za pašo ovac. Z letom 1948 se je družbena podoba spremenila, zato so nekateri pastirji ostali v Bezjakariji, večinoma v Ronkah, drugi pa so odšli v notranjost Jugoslavije. "Železna zavesa" je spremenila tudi
stare, verjetno tisočletne migracijske tokove. Med tistimi, ki so ostali v Laškem in si tu ustvarili družino, sta bila tudi brata Zele. Rudi se je začel ukvarjati s prašičerejo, Viktor z ovčjerejo. S pomočjo staršev si je kupil hišo, ob kateri so hle-
vi	bili v nekdanjih avstrijskih bunkerjih pod kasnejšo avtocesto. Od tod je bilo enostavno povzpeti se s čredo na kraško gmajno, ki se širi na območju Doberdoba, Selc in Zdravščin. Če je bila zima ostra, se je odpravil v spodnjo Furlanijo, v okolico Ogleja, poleti pa je pospremil svojo čredo na pašo v Karnijo, v okolico Verzegnisa in Paulara ter na območje Na Žlebeh (Sella Nevea).
Njegova največja zasluga je, da je dobil ronški sir teh pastirjev italijansko zaščiteno označbo, to je poreklo z imenom "pecorino Monte Re” (ime je povezano z Nanosom),
sli prijatelji in sorodniki; marsikdo mi pravi, zakaj polnim hišo s tem kičem, a jaz vem, da je v vsakem predmetu veliko neizrečenih besed, spominov, dotikov in ljubezni. Zato ostajajo z mano, v zavetju doma.
Medtem ko tipkam, me terierka Lučka pozorno opazuje in bedi nad mano in našim domom. Vem, to je značilno za pse, da dojemajo in nekako razumejo, kako pomemben je zame objem te stare kmečke hiše. Ravno zato ne dovoli, da bi vanjo vstopali tisti, ki jih ne maram. V mojih mislih bere nejevoljo in zato čaka pri vratih in posluša ter se postavi mojemu svetišču v bran. Zaprem vrata in vklopim računalnik, da bom pisala. Vem, da na srečo ne bo nikogar, domov jih ne bo, ker jim ne bom dovolila. Ker je nedojemljivo, da te niti domače stene ne morejo obvarovati pred potrošniško mrzlico, pred tem neznanim, ki golta in požira in jemlje vsepovsod, da je svet vse bolj ubog in oropan. Saj mi je sicer žal zaradi tistih, ki so prisiljeni jemati v roke slušalko in vrteti neznane telefonske številke, da preživijo sebe in svojo družino. Saj vem, da niso sami krivi, da je bila to edina zaposlitev, ki so jo našli. A vseeno, vsaj doma me, prosim, pustite pri miru...
Suzi Pertot
poleg tega pa je bil edini v deželi FJK oziroma v Evropski uniji, ki je veliko let ohranil istrsko pramenko ali primorsko ovco, to je kraško pasmo ovac; praktično je bil edini, ki jo je še pasel v osemdesetih in devetdesetih letih minulega stoletja, saj so vsi ostali slovenski ovčarji iz okolice pomrli. Ta pasma je med drugim najbolj primerna za kraško podnebje, poleg tega odganja klope. Ža Viktorja Želeja je reja drobnice do zadnjega pomenila poglavitni vir zaslužka. Vsakodnevno delo zanj ni bilo naporno. Siril je takoj po jutranji oziroma večerni molži. Imel je tudi po nekaj koz, ki so dajale odlično mleko, enega osla in dva psa. Imel je največ 300 ovac, vedel je za vsako posebej, poznal je tudi njihov značaj. Da bi si pomagal, je vsaki dajal ime. Pri striženju, ki je potekalo dvakrat letno, so mu pomagali vsi družinski člani; pri njem doma so se pogosto hranili z ovčetino, skuto in seveda s sirom. Sir je v glavnem prodajal slovenskemu prijatelju z Opčin, ki ima znano trgovino jestvin "Gigi" na Opčinah. Ko se je bližal osemdesetim letom starosti, je začel prodajati ovce drugim ovčarjem na Tržaškem, tako na primer Antoniču iz Cero-velj in Maruccelliju iz Repna. Še veliko prej pa je del ovac prodal slovenskemu agrituriz-mu Samsa nad Sredipoljem. Umrl je v Romjanu star 89 let. Molzišče in prostor s kotlom za predelavo mleka v sir ter naprave za zorenje sira bodo odslej razpadale. Pri Požarjevih se je tako končala prastara dejavnost, ker je sin Aleksander izbral drugo poklicno pot. Da je bil Viktor Zele v Romjanu priljubljen, je dokazala množica ljudi, ki se je zbrala na njegovem pogrebu. Z vdovo Terezo Česnik, ki se je rodila v bližnji vasi Zagorje, ter s sinom in družino sočustvujejo tudi Slovenci in verska skupnost iz Laškega.
KM
HOKEJ IN LINE
Al liga: Polet Kwins - Asiago Vipers 8:4
NOGOMET
D liga: Podova - Kras 3:1
Promocijska liga: Pro Romans - Juventina 0:1,
Ponziana - Vesna 0:1
1. amaterska liga: Muglia - Primorec 0:1, Sovodnje - Esperia 1:0
2. amaterska liga: San Canzian - Breg 0:3, Roianese - Zarja/Gaja 2:0, Sistiana -Primorje 5:1
3. amaterska liga: Aurisina - Mladost 4:2 KOŠARKA
C1 liga: Codroipo - Jadran 71:64 C2 liga: Cbu - Breg 76:73, Servolana - Bor 85:71 D liga: Villesse - Kontovel 90:94 ODBOJKA
Moška C liga - play-oif. Sloga Tabor - Soča 3:0 Moška C liga - ploy-out: Val - Buia 3:1, Sloga - Volley Club 1:3
Ženska C liga - play-out. Pordenone - Sloga 3:1 Moška D liga - pl : 0lympia - CUS 3:1 Moška D liga - play-out Naš Prapor - Club Regione 3:0
Ženska D liga - play-out. Kontovel - Grado 1:3, Bor-Virtus 0:3___________________________________
Iz domačega športnega sveta
Poletovi hokejisti na robu nazadovanja iz najvišje lige
Smrtna kosa v Laškem
Umrl je zadnji pastir na Goriškem
	
NOVI
GLAS
Ob stoletnici smrti Edvarda Rusjana, pionirja slovenskega letalstva
Spominske slovesnosti za iznajdljiva brata pri nas in v Beogradu
postavilev je izšla prav iz štan-dreških kulturnopolitičnih krogov septembra 2009), je o liku bratov Rusjan spregovoril prof. Al-do Rupel, tudi sam poznavalec in raziskovalec vloge, ki sta jo goriš-ka pionirja odigravala pri širjenju tehnologije in znanosti med Slovenci. Govornik je omenil tu-
prof. Rupel.
V imenu štandreškega rajonskega sveta je prisotne pozdravil predsednik Marjan Breščak. Mlade je spodbudil, naj posnemajo podjetnost in samoiniciativnost bratov Rusjan. Če bi se to dogajalo, bi generacije njihovih očetov z zadovoljstvom prepustile
V	nedeljo, 9. januarja, je poteklo sto let od tragične smrti Edvarda Rusjana, pionirja slovenskega in tudi evropskega letalstva. Edvard Rusjan je z bratom Jožetom snoval in gradil "letalne stroje", ki so se v letih pred prvo svetovno vojno začeli uveljavljati in postajati pomemben člen v tehnologiji in napredku. V ta napredek sta verjela tudi
goriška brata Rusjan, ki jima je kot prvima v tem delu Evrope uspelo po lastnih zamislih izdelati zrakoplov EDA 1, ki se je 25. novembra
1909 prvič dvignil s tal na travnikih goriških Malih Rojc. V dobrem letu dni sta iznajdljiva in prizadevna brata zasnovala in izdelala kar sedem različnih letal, ki so boljše ali slabše prestala preizkuse letenja. Sledila je njuna preselitev v Zagreb, kjer sta s pomočjo trgovca Merčepa zgradila letalo Merčep-Rusjan, ki se je odlično izkazalo in je bilo pripravlje-
no na prikaze v nekaterih balkanskih državah. Zaradi slabih vremenskih razmer in močnega vetra se je žal že prvi polet pones-
rečil in pilot Edvard Rusjan je izgubil življenje med preizkusov v Beogradu 9. januarja 1911. Tam so Edvarda tudi pokopali z vsemi častmi. Zadnji dom je 24-letni Goričan našel na osrednjem beograjskem pokopališču na predelu, na katerem so pokopani velikani iz srbskih umetniških, znastvenih in političnih krogov. Grob so srbski prijatelji letenja negovali do današnjih dni, ko je skrb za vzdrževanje prevzelo slovensko veleposlaništvo v Beogradu. Omeniti velja tudi, da so poleti 2007 člani Združenja ljubiteljev letalstva Edvard Rusjan iz Brežic obnovili in postavili nagrobni kamen z doprsnim	kipom
mladega pilota. Kip je delo sedaj že pokojnega	kiparja
Zmaga Posege iz Bilj.
V	počastitev spomina na pionirja slovenskega letalstva sta na obletnico smrti potekali dve žalni slovesnosti. Glavna je bila na pokopališču v Beogradu ob prisotnosti slovenskega veleposlanika Francija Buta ter pred-
stavnikov številnih slovenskih in srbskih letalskih zvez in društev. Z vencem je bila prisotna tudi delegacija goriških Slovencev, ki je predstavljala tudi Združenje slovenskih športnih društev v Italiji, to se pravi zamejske organizacije, ki si je v zadnjih desetletjih veliko prizadevala, da bi brata Rusjan v lastnem mestu dobila ustrezno priznanje. Poleg tega ZSSDI v Gorici hrani zelo obsežen arhiv o bratih Rusjan. V Beogradu sta bili pravzaprav dve slovesnosti. V soboto, 8. januarja, so delegacije položile vence na kraju nesreče pod obzidjem trdnjave Kalemeg-dan prav na bregu Save, naslednjega dne pa na pokopališču. Sočasno je potekala tudi spominska slovesnost na letališču na Ro-jcah v Gorici. Pobudo za svečanost sta dala ZSŠDI in Krajevna skupnost iz Štandreža. Po položitvi cvetja k obeležju bratoma Rusjan (zamisel za njegovo
di nelahko delo, ki smo ga goriš-ki Slovenci opravili v zadnjih desetletjih, da nam je uspelo širši mestni javnosti dopovedati, da sta tudi slovenska brata Rusjan bila zelo zaslužna za rast in prepoznavnost posoškega mesta. V kratkem naj bi se na goriškem letališču, na katerem sedaj prevladuje mrtvilo, začela tudi gradnja hal za izgradnjo sodobnih visoko tehničnih ultralahkih letal po zasnovi in načrtih ajdovskega podjetja Pipistrel, je še povedal
mladim, da bi si zamislili in marsikaj uresničili na najrazličnejših področjih našega delovanja.
Ob koncu proslavljanja pomembnih datumov iz življenja in dela bratov Rusjan bo letos izšla knjiga, ki bo v sliki in besedi opisala njune sanje in stremljenja po letenju. Opisala pa bo tudi napore in prizadevanja goriških Slovencev, da bi njuno dragoceno delo spoznala tudi širša javnost, zlasti neslovenska.
ViU Prinčič
“Kjer so farji, tam so dnarci”
Cerkev in denar
Gledališče Verdi v Gorici
Čutnosti poln večer z očarljivo Ute Lemper
Naša prominentna kraška literarna kuharica je praznovala častiti jubilej. Po časopisih je že naprej zaukazala, tako kot zna samo ona, da naj se ji ne čestita, ampak izraža sožalje. Pohitel sem na pošto in naročil darilni telegram, in sicer tri nagrobne sveče z veliko črno pentljo. Čez par ur se mi zahvali: "Darila sem zelo vesela, takoj bom šla obiskat mamo in svoje na pokopališče, hvala, ko ste bili tako praktični"! Kmalu za tem pride ugledna gospa in zaukaže: "Greva takoj čestitat naši Kraševki! Kupila sem veliko rožo, za vas pa tri buteljke vina, da bomo skupaj nazdravili"! "Oprostite, ampak sem ji že čestital in poslal darilo"! "Kaj ste poslali"? “Tri nagrobne sveče z veliko črno 'štelo'"! Ona pa: "Vas ni sram?! Kjer so farji, tam so dnarci"! in jo odkuri iz hiše.
V	sosednji škofiji je Sv. Duh šel za nekaj dni na dopust. V tem času se je dogodilo tole: v ravninski župniji, kjer pastiruje eleganten gospod, je nekemu možu padlo na misel, da mu ta gospod zapeljuje ženo. Počakal ga je in premikastil, tako da ima še sedaj modrice po obrazu. V hribovski župniji pa so možje po maši pred cerkvijo pričakali župnika in zahtevali, da jim izroči nedeljsko nabirko. On pa jim je lepo povedal, da vodi knjigovodstvo in da je za to odgovoren. Možje se niso da-
li,	iztrgali so mu torbo, pobrali denar, vnel se je pretep in župnik jo je odnesel s tremi polomljenimi rebri. Na škofijo se je vrnil Sv. Duh in so oba duhovnika prestavili, in sicer tako: onega s hribov v ravnino in ravninskega v hribe. Ravninski je na nedeljo priše-pal k oltarju ves sključen, z berglo, saj ga je vse bolelo. Po maši so ga farani počakali pred cerkvijo, se z njim rokovali in mu povedali, da premorejo kar tri odlične zdravnice, ki ga bodo "po-cajtale". Gorski pa je mašo končal malo drugače. Po oznani-
lih je po cerkvi zabrusil ključ od cerkve in rekel: "Tu imate ključ, če bo odklenjeno, bo maša, če ne bo, bom pa šel"! in končal mašo. Tudi tega so po maši pred cerkvijo pričakali verniki. Nekatere je zanimalo, da bi od blizu videli, kolikšne so buške, ki jih je imel po obrazu, druge pa je mar-tral "firbec", da se od blizu prepričajo, kakšen je ta petelin ..."Ko stopi iz cerkve, ga po naročilu faranov spoštljivo pozdravi Jerca. Njeno mesto v cerkvi je od nekdaj v prvi klopi. V vasi je najbolj spoštovana, saj je po mami prevzela dolžnost, da mrtve umije in jih pripravi za pogreb. "Gospod, kam pa boste šli? Tu je ključ od cerkve, morate ga imeti, kako pa nas boste gor v nebesa 'fural'"? Župnik se ni takoj znašel, ljudje so začeli ploskati, on pa kratko: "Gremo skupaj v gostilno, da zalijemo, saj veste: Kjer so farji, tam so dnarci"! in župnijski ringa-raja se je nadaljeval do večera...
Voditelj na duhovnih vajah me je ošvrknil, da bi moral biti malo bolj skromen. Sklenil sem prodati avto in kupiti osla. Ko sem se v Istri pogajal za 'muša', sem uvidel, da bi ne prihranil nič. Čeprav sem sanjal, kakšen vzor bi bila za moje vernike ta moja skromnost z oslom ... Skušnjave me je rešil moj šef. Kratek telefonski klic: "Na nedeljo imaš še eno mašo". Ponižno sem ubogal in ugotovil, da imam v štirih urah tri maše in prevozim nekaj nad 60 km. Moj muš bi tega ne zmogel. Tako me je Bog rešil te skušnjave, ostala pa je tudi zame parola, ker imam avto: "Kjer je far, tam je dnar"!
Naš šjor' Jožko, ki dnevno prebere ducat časopisov, me takoj ogovori: "Veste, oni, ki piše, da v bistvu ne verjamemo v resničnost evangelija, ko omenja finančno krizo v mariborski nadškofiji,
razmišlja malo čudno. On lepo zjutraj vstane, ga čaka zajtrk, opoldan pozvonijo, sede k mizi, enako za večerjo. Če se mu 'znu-ca' podplat pri 'šolnu', dobi denar in kupi druge čevlje. Nima avta, pa ga vozi; ne plača bencina iz svojega, ga pa lahko natoči; ne skrbi ga ogrevanje, je pa na toplem; ga ne briga, če streha pušča... Popolnoma normalno je, da tako razmišlja redovnik. Tisti pa, ki mora skrbeti za vse to
sam, razmišlja kar precej drugače! Tudi mene vedno pograbi jeza, ko tovariš Jež trga citate iz Svetega pisma in jih objavlja v Primorskih novicah, češ kakšna grozodejstva so tu napisana. Nekaj podobnega sem te dni prebral na nekem blogu, ko je avtor, ki je v članku omenjal mariborsko nadškofijsko denarno krizo, še natrosil vse polno citatov o denarju iz Svetega pisma, pozabil pa je, da tudi zanj velja: "Za družino morava skrbeti skupaj z ženo. Moja otroka ne bo oblekel Sv. Duh, ampak moja in ženina plača"! Kako smo pri takšnem pisanju v krepkem precepu!
Ob cesti je velika, lepo obnovljena cerkev. Malokdo pa ve, da bi dela ne bila končana nikoli, če ne bi duhovnik postrgal vseh svojih prihrankov in tako delo dokončal. Ko je bilo najavljeno, da bodo blagoslovili zaključna
dela, tistega, ki bi jih moral opraviti, ni bilo... Kakšna zahvala duhovnikovim skrbem! Kaj si ob vsem tem mislijo verniki, ne vem. Mogoče tudi tu razmišljajo: "Kjer so farji, tam so dnarci"! Prav zbodlo me je, ko mi je sobrat potožil: "Rad bi prebelil cerkev. Delo bi stalo 7.000 evrov. Oznanil sem, če bi se dobilo 100 darovalcev, od 400 prebivalcev, ki bi bili v dveh letih pripravljeni darovati po 70 evrov - lahko enkrat, lahko po obrokih. Po nekajkratnih oznanilih in velikih prošnjah se v šestih mesecih ni javil nihče, čeprav moji verniki le ne živijo v takšni revščini... "
To, kar se je zgodilo v "totem becirku", je res grozno, vendar pozabljamo, da je vse to zagrešila človekova nerodnost, lahko tudi napuh in omejenost z nepoznavanjem posla, v katerega so se odgovorni podali. V Cerkvi so bili in bodo denarni problemi, ne glede na kateri ravni. To pa zato, ker Cerkev vodijo ljudje z vsemi svojimi pomanjkljivostmi. Vere pri resničnem kristjanu pa to ne sme omajati. Če je Bog to dopustil, je dopustil zato, da se naša vera ob tem poglobi. Mimogrede pa bi le pripomnil: Ko kdo reče: Kjer so farji, tam so dnarci! - ali se tisti, ki to govori, vpraša, koliko je sam prispeval ali za cerkev ali za "farja"? Najbrž bi velika večina - če žene kar vsi - lahko takoj utihnila, saj tisti, ki prispevajo svoj dar cerkvi ali duhovniku iz srca, se zavedajo, da je stroške treba plačevati in živeti tudi. Cerkvene stavbe in župnišča je tudi treba vzdrževati. Iz česa? Malokdo ve, koliko svojega denarja duhovniki žrtvujejo za župnijo. Mislite, da se vse, kar se naredi, res krije iz darov vernikov ali pa angelčki dol od nebeškega Očeta prinesejo božji mošnjiček? To velja tudi za naše ljubo zamejstvo. Kako bi bilo prav, če bi se tudi o tem med seboj pogovarjali, ne pa samo mleli: "Kjer so farji, tam so dnarci"!
Ambrož Kodelja
Letošnja sezona gledališča Verdi v Gorici je gledalcem v torek, 8. februarja, podarila nepozaben večer s svetovno znano zvezdo, pevko, igralko in plesalko Ute Lemper, ki je s skoraj dveurnim nastopom, prepojenim z žlahtnostjo in temperamentno uglajenostjo pod naslovom Last Tango in Berlin povsem očarala poslušalce. Publika se s toplim, dolgotrajnim ploskanjem kar ni mogla ločiti od te čudovite izvajalke, ki zna na praznem odru s svojo očarljivo prisotnostjo in igralsko veščino napolniti prizorišče in vliti v pesmi in sploh v ves nastop strast in dušo z izredno eleganco. Njen topli, polni, kultivirani glas se oglaša temneje ali sve-tleje, kakor pač zahtevajo vsebine pesmi, s katerimi je publiko povsem začarala. Poslušalci so jo voljno spremljali od berlinskih ulic in njihovega kabaretnega vzdušja, že prežetega z dekadentnim ozračjem, preko strastnega pariškega nočnega življenja pa vse do ognjevitega argentinskega sveta, v katerem vlada tango, ki strastno vzburja čute. V tem loku je interpretirala pesmi in šansone Kurta Weilla in Bertolta Brechta, Jacque-sa Brela in Astorja Piazzolle ter se vmes zaustavila, morda manj učinkovito, pri Ninu Roti s pesmijo Amarcord. Čeprav sta se v interpretacijah zrcalili njeni vzornici, krasni, neprekosljivi Marlene Die-trich in Edith Piaf, je Ute Lemper v vsako skladbo prilila nekaj čisto svojega in pri tem učinkovito ustvarila duha časa in različna razpoloženja, obenem pa tudi dahnila vanje sedanji trenutek. S temperamentnostjo, elegantnimi gibi in premišljenimi plesnimi koraki je z izredno suverenostjo obvladala prizorišče in s svojim slokim telesom in lepoto obraza ter 'lapidar-no' mimiko, z velikim šarmom in lahkotnostjo poustvarila kabaretno, šansonsko pa tudi burleskno
ozračje in z ironičnim nadihom v angleščini, nemščini in francoščini povedala tudi kako pikro na račun današnjih spletkarjenj v političnem svetu. Kaj vsega zmore s svojim prodornim, žametnim glasom, so poslušalci spoznali, ko ga je prepričljivo preoblikovala v zvok trobente. Na tem glasbenem popotovanju po raznih zgodovinskih obdobjih sta jo spremljala odlična glasbenika Vana Gierig pri klavirju, na katerega se je kot 'božanske' dive iz kina tudi ulegla, da bi zapela nekaj taktov pesmi, in Tito Castro, ki je iz bandoniona, neke vrste harmonike brez gumbov, izvabljal zvoke vročekrvnega ritma tanga.
Takega glasbeno gledališkega doživetja gotovo že dolgo ni bilo v Gorici in morda ga tudi dolgo ne bo. To so zaslutili vsi poslušalci, ki so z vztrajnim ploskanjem dosegli, da jih je Ute Lemper vzradostila še z dvema dodatkoma, izmed katerih je zadnji bil Ne me quitte pas Jac-quesa Brela v sijajni interpretaciji pevke, ki se je rodila v nemškem mestu Miinster 4. julija 1.1963 in že od '80. let kraljuje na odrih "kot nesporna vestalka" Bertolta Brechta in Kurta Weilla", kot je zelo povedno napisal Giuliano Almerigo-gna v zgibanki goriškega koncerta.
m