TEMA MESECA
S pionirji turnega smučanja
Z NAMI NA POT
Turno smučanje v zahodnih Karavankah
3
3,90 €
V E S T N I K 
R E V I J A Z A L J U B I T E L J E G O R A Ž E O D L E T A 1 8 9 5
2017
I N F O R M A C I J E ∙ N A K U P ∙ N A R O Č I L A
PLANINsKA zvEzA sLOvENIJE, PLANINsKA tRgOvINA Pzs
NA sEdEžU  dvorakova ulica 9, Ljubljana, v času uradnih ur  
(v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure; odmor za malico: 10.30–11.00).
PO POštI  p. p. 214, sI-1001 Ljubljana
PO tELEFONU  01 43 45 684 v času uradnih ur brezplačna telefonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu)
PO FAKsU  01 43 45 691
E-NAROČILA  trgovina@pzs.si ali spletna trgovina Pzs: http://trgovina.pzs.si. 
sLOvENsKI PLANINsKI MUzEJ
triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana • telefon: 08 380 67 30 • faks: 04 589 10 35 • e-naročila: info@planinskimuzej.si
Iz PLANINsKE zALOžBE – AKCIJA
Bine in Nada Mlač
vodnik po karnijskih feratah
Karnijske Alpe, italijansko Alpi Carniche (tudi Carnice), nemško Karnische Alpen, so 
veriga skalnih vršacev med Avstrijo in Italijo. vrstijo se v smeri vzhod–zahod, na jugu 
jih omejuje reka Bela (Fella), na severu zilja, v pokrajini veneto, torej na zahodu, reka 
Piava in na vzhodu ziljica. Njihova celotna dolžina znaša nekaj več kot sto kilometrov, 
ležijo pa med krajema san Candido (Innichen), Cadore in trbiž.
 
288 strani | 130 x 210 mm | šivano | broširano
CENA: v času od 15. 3. 2017 do 15. 4. 2017 lahko vodnik po karnijskih feratah 
kupite po akcijski ceni s 50-odstotnim popustom:  19,95 € (redna cena: 39,90 €).
*ddv je obračunan v ceni. stroške poštnine plača naročnik.
zAKAJ zEMLJEvId IN vOdNIK Pzs?
- z nakupom prispevate sredstva za obnovo in vzdrževanje planinskih poti.
- Nazoren prikaz gora na papirju z informacijami o poteh, kočah, 
turnih smukah, plezališčih, naravnih in kulturnih zanimivostih, 
brezpotjih ...
- stalno preverjamo stanje na terenu in informacije redno 
posodabljamo.
- zemljevidi in vodniki pokrivajo vsa slovenska hribovita območja.
- Izbirate lahko med klasičnimi papirnatimi in novimi 
plastificiranimi zemljevidi.
- sistematični in grafično prenovljeni vodniki so prava izbira 
tako za začetnike kot za izkušene planince.
sREČNO IN vAREN KORAK!
¯50 %
P
Andraž Poljanec ENCIKLOPEDIČNI VODNIK
Julijske 
Alpe:  
južni del
UV
OD
NI
KV E S T N I K 
"Otroci se zasmejejo približno stokrat na dan, odrasli pa le še kakih petnajstkrat. Nekje 
vmes nas smeh mine, pravi raziskava. Starostniki niso obravnavani kot posebna kategorija, 
toda iz lastnih izkušenj bi rekel, da se padajoča smejalna krivulja z naraščajočo starostjo 
nadaljuje. So pa seveda velike medsebojne razlike. Zadnje dni sem malo opazoval po domu, 
in od tistih, ki jih redno videvam, se jih pet že tri dni ni zasmejalo. Druga skrajnost so štiri 
dame, ki se zelo pogosto smejejo. Tako pogosto in za take malenkosti, da ti začnejo parati 
živce, ko postaneš pozoren. /… / Zdaj skušam šteti, kolikokrat se sam zasmejem. Bilanca 
po eni uri čajanke in eni uri biljarda: trikrat sem se zasmejal (na glas) in zbral nekje med 
deset in petnajst nasmeškov. Ni slabo." Odlomek iz trpko hudomušne knjige Skriti dnevnik 
Hendrika Groena, starega 83 in ¼, Jadrana Krta za tretje življenjsko obdobje, ne bi mogel 
biti boljši uvod v razglabljanje o tem, kar me gloda že nekaj časa – namreč tisto, da nas 
nekje vmes smeh mine. Kar sem seveda opazila tudi sama. 
Nekoč sem bila del "sila vesele alpinistične druščine", kakor je plezalsko klapo v uvodnem 
predavanju alpinistične šole, v katero sem se vpisala kot še ne polnoletna najstnica, 
označil njen vodja. Ne vem, zakaj sem si to njegovo izjavo zapomnila, morda je zvenela kot 
mikavna obljuba zabavnih dogodivščin med plezalnimi polbogovi, do katerih smo nekateri 
gušterji vsaj na začetku gojili strahospoštovanje. Če me spomin ne vara, je v mojih plezalnih 
dnevnikih nekje res zapisan stavek, ki izraža silno navdušenje nad sproščenim ozračjem v 
alpinistični sredini. Smejali smo se, tako se mi vsaj zdi danes, zares veliko, saj se je vedno 
našel kakšen zabavljač, ki je z iskrivimi dovtipi držal pokonci celo družbo in skrbel za 
prešerno vzdušje.
Alpinistične kroge sem, ko me je življenje utirilo v davkoplačevalske vode in mi namenilo 
še vrsto drugih vlog, postopoma zapustila, in zdi se, kakor da je z oddaljevanjem od 
dolgoletnega načina življenja počasi med prsti polzela tudi njegova sproščena in smeha 
polna plat. Saj ne, da bi poslej hodila po svetu le z mrkim obrazom, a vseeno sem sčasoma 
malce pretresena ugotovila, da se nekam sumljivo hitro najdem v naslednjih rimah izpod 
peresa Mi2 (no, ne ravno kot muza …): Moje muze, dobre muze, / kam ste se izgubile, / ste 
se čisto polenile, / ste pod težo se zlomile? So vas leta poredila, / so vam deca sok izpila, / 
dedci polomili krila, / vas posoda je pomila? Na to je skoraj odveč vprašati Kje so iskrice v 
očeh? Kam izginil je vaš smeh? …
Smeh torej z leti očitno postaja redka dobrina. Ne gre misliti, da na določeni točki življenja 
ne znamo več razpotegniti obraza v nasmeh ali nimamo več razloga za smeh, bolj se 
dozdeva, kakor da se v vrtincu tisočerih vsakodnevnih obveznosti sploh nimamo časa več 
toliko smejati. Če je smeh pol zdravja, potem se nam slabo piše.
Kdaj ste se nazadnje od srca nasmejali? Vesela sem, da se vsaj občasno dobimo z nekaj 
velikimi šaljivci, ki tako rutinirano duhovičijo, da jim srednje nadarjeni "humoristi" ne 
sežemo niti do gležnjev. Kar tekmujejo med seboj, kdo bo prej razdrl naslednjo močno. 
Vedno uživam v njihovi družbi, kajti smeh do bolečih trebušnih mišic, solz in pojemajoče 
sape je zagotovljen. Poznam pa tudi nekaj ljudi, ki se skoraj vedno smejejo na tak način. 
In čeprav so s tem blizu kategoriji tistih štirih dam iz uvoda, jim na neki način zavidam 
njihov bučni smeh za skoraj vsako malenkost. Še vedno bolje to kot pa štetje nasmeškov … 
Čeprav – naj me vrag, če ne bom tudi sama kdaj naredila take statistike …
Mateja Pate
Kam gre smeh
Revija za ljubitelje gora že od leta 1895
IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK:
Planinska zveza Slovenije
ISSN 0350-4344
Izhaja petnajstega v mesecu.
Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke,
ki še niso bili objavljeni nikjer drugje.
117. letnik
NASLOV UREDNIŠTVA:
Planinska zveza Slovenije
Uredništvo Planinskega vestnika
Dvorakova ulica 9, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana
T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91
E: pv@pzs.si
www.planinskivestnik.com 
www.pvkazalo.si 
www.facebook.com/planinskivestnik
ODGOVORNI UREDNIK:
Vladimir Habjan
UREDNIŠKI ODBOR:
Emil Pevec (tehnični urednik), Marta Krejan Čokl, 
Zdenka Mihelič, Irena Mušič Habjan, Mateja Pate, 
Dušan Škodič, Tina Leskošek, Mire Steinbuch
LEKTORIRANJE:
Marta Krejan Čokl, Mira Hladnik, Vera Šeško,  
Sonja Čokl
OBLIKOVANJE:
Mojca Dariš
GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK:
Schwarz print, d. o. o.
Tiskano na NEO MATT papirju, Triglav papir
NAKLADA: 4600 izvodov
Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte  
po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na 
elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. 
Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, 
krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih 
prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in 
prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno 
mnenje uredništva in PZS. Kopiranje revije ali posameznih 
delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno.
Naročanje:
Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije,  
Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana,  
po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali  
po telefonu 080 1893 (24 ur na dan).
Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, 
odprt pri Abanki, d. d., Ljubljana. Naročnina 39 EUR, 
63 EUR za tujino, posamezna številka 3,90 EUR. Člani 
PZS so upravičeni do 25 % popusta na letno naročnino 
Planinskega vestnika. Reklamacije upoštevamo dva meseca 
po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari 
naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra 
za prihodnje leto.
Program informiranja o planinski dejavnosti 
sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport RS in 
Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS.
FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI:
Caroline Ciavaldini v plezališču Quarrymann Slates v 
Walesu Foto: Ricky Felderer
Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja  
vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, 
ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in 
možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno 
subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu 
lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro.  
Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne 
moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne 
poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli 
zaradi hoje in plezanja po gorah po navodilih iz te revije.
Fo
to
: M
at
ja
ž M
ila
ve
c
UVODNIK
1 Kam gre smeh
Mateja Pate
S PIONIRJI TURNEGA SMUČANJA
4 Kje so nedolžne 
bele strmine?
Dejan Ogrinec
S PIONIRJI TURNEGA SMUČANJA
6 Turna smuka nekoč
Rado Kočevar
S PIONIRJI TURNEGA SMUČANJA
11 Iz spominov planinca
Srečo Klemenc
KOLUMNA
16 Planinska etika
Marijan Lačen
INTERVJU
17 Caroline Ciavaldini
Martina Čufar Potard
DOLOMITI
22 Teden presežkov 
naravnih lepot
Anita Krivec
KOLUMNA
28 Kdaj, če ne zdaj
Zdenka Mihelič
JUBILEJ
30 Barasab
Damijan Meško
INTERVJU
32 Tone Škarja, 80 let
Vladimir Habjan
Z NAMI NA POT
35 Turno smučanje v 
zahodnih Karavankah
Mojca Stritar Kučuk
VISOKA DAUPHINEJA
43 Teden prečenja na smučeh
Breda Pirc
PLANINSKA DOŽIVETJA
50 Stezosledec z osme rejde
Mira in Miran Hladnik
PLEZANJE V KANADI
53 Lovki na slapove
Marija Jeglič
DRUŽINSKA ZGODBA
56 Že pred rojstvom na očaku
Samo Rugelj
GORSKO REŠEVANJE
58 Veliko intervencij
Irena Mušič Habjan
NASVET
62 Pasivna zaščita 
pred podhladitvijo
Damjan Slabe
FILMSKI FESTIVAL
64 Tretji človek 
Roberta Schauerja
Mire Steinbuch
GORSKO CVETJE
66 Roža, ki dvigne srčni utrip
Ivan Premrl
UTRINEK IZ PRETEKLOSTI
68 Svojevrsten jubilej
Srečko Pungartnik
GEO IZLET
70 Kaj je črnega na 
Črni prsti?
Boštjan Rožič, 
Petra Žvab Rožič
PORTRET
71 Pisati o svojem hobiju
Petra Zupet
MINIATURA
72 Smetarji v Himalaji
Jani Bele
73 NOVICE IZ VERTIKALE
74 ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
75 LITERATURA
77 PLANINSKA ORGANIZACIJA
79 NOVICE
79 SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ
80 TRIGLAVSKI NARODNI PARK
VSEBINE VSEH  
PLANINSKIH VESTNIKOV  
OD LETA 1895 DALJE NA 
WWW.PVKAZALO.SI.
Dejan Ogrinec
Ko besede Rada Kočevarja ali Sreča Klemenca prodrejo v moderno zavest in dušo človeka, prenasičenega s 
tehnologijo in opremo, se ta ob stalnem pomanjkanju časa začudi. Temu, da je imel nekdanji Rado, ki je sicer 
še vedno prav tak, neomajno voljo in otroško radoživost iskanja poti po gorah s smučmi. Če dobro pomislimo, s 
kakšnimi napori in ovirami se je spopadal in koliko odrekanja je bilo treba za to, lahko zapišemo, da tega danes ni 
več, čeprav imamo vse. Odlične avtomobile, ure, super hrano, ultralahko opremo. Vsaj jaz – tri pare smuči imam 
samo za turno smučanje. Kajti že po nekaj prebranih vrsticah izpod prstov piscev dveh člankov o turnih smukah 
nekoč me je prešinilo vprašanje, kje in kdaj sem izgubil otroškost, ki jo boste razbrali iz vrstic omenjenih avtorjev.
Kje so nedolžne 
bele strmine?
Nostalgija v belem
Spomin mi je poletel v čas izpred dveh deset­
letij in pol, ko sem po idejah prvih oračev snežnih le­
din kdaj zavil tudi onkraj visokih gora, med zasne­
žene obline temnih smrekovih gozdov, kamor me je 
pognalo še bolj staro pisanje. V starih izvodih Planin-
skega vestnika sem namreč našel opis, kako so dre­
novci turo začeli na Drenovem Griču pri Ljubljani in 
končali na Vrhniki, ko so se podali po verigi Škofjelo­
škega gričevja. Odličen opis starih časov se je bral kot 
grenlandska avantura.
Po njihovih sledeh sem se odpravil, ko je bilo v gorah 
preveč plazovito ali ozračje gorovij preveč temačno. 
Odločil sem se recimo za prečenje Golte–Raduha z 
vmesnim spanjem v šotoru, za prečenje Snežnika, šel 
v kočevske gozdove in v Polhograjce, da ne omenjam 
še drugega. Seveda se mi tega ni dalo početi s turni­
mi smučmi. Zdele so se mi pretežke. Pa tudi zato, da 
v  slogu starih mojstrov malce potrpim in preverim 
svoje smuške sposobnosti, sem raje uporabil poho­
dne tekaške smuči in nizke usnjene čevlje. A mislim, 
da sem bil s svojo opremo še vedno na boljšem. Laž­
ja je bila.
A nečesa nisem več našel. Tistega duha po dimu iz 
dim nikov kmetij, od konj zgaženih kolovozov, kaj šele 
škripavčka. Ta mi je pobegnil iz steklenice ali pa sem 
bil že preveč moderen, lahek, hiter, časovno ome­
jen …
A če pustimo moje doživljanje zasneženih strmih in 
manj strmih pobočij in se ozremo na preteklost tur­
nega smučanja pri nas, ne moremo mimo možakov, 
povezanih v neuradno ekipo pod imenom Drenov­
ci, katere ime izhaja iz čvrstega, nezlomljivega drena. 
Prvi drenovci, Pavel in Jože Kunaver, Rudolf Badju­
ra in Ivan Tavčar, so dobili smuči leta 1910 in zače­
li pohode z njimi v okolici Ljubljane. Nato so se po­
dali v Polhograjsko sredogorje. Od tam so opazovali 
Kamniške Alpe, ki so jim postale naslednji cilj. Prva 
sta bila Velika planina in Krvavec. Drenovec Bogu­
mil Brinšek (Bogo), ki ni bil smučar, je druščini vestno 
sledil s fotoaparatom. Pozneje je odlične fotografije s 
smučarskih tur prispeval še Jože Kunaver in svoja do­
živetja so tako lahko prikazovali meščanom na pre­
davanjih s "skioptičnimi slikami". Tudi tednik Sport 
je po prvi svetovni vojni objavljal številne fotografije 
drenovcev na smučeh. Leta 1914 je Rudolf Badjura 
organiziral tečaj smučanja, ki je bil namenjen planin­
cem, lovcem in gorskim vodnikom. 
Sivi volk, to je bilo taborniško ime Jožeta Kunaverja – 
imel sem ga čast spoznati – je prelepo predstavil zim­
sko gorsko pokrajino, ki so jo odkrivali: "Vse lepote in 
veličine tega prizora ni mogoče opisati z besedami. 
Tudi takole gre.
Foto: Dejan Ogrinec
S PIONIR JI 
TURNEGA 
SMUČANJA
To je doživetje duše." Podobno zvenijo besede Nor­
vežana Fridtjofa Nansena, ki je znan po prvem pre­
čenju Grenlandije na smučeh: "Ni je večje osvežitve 
telesa in duha, kot je smučanje, ko ti veter okoli ušes 
odpihne vse tegobe iz glave …"
Glede na današnjo modnost turnega smučanja pa je 
zanimivo, da ga Planinska zveza Slovenije ni podpi­
rala ne pred prvo svetovno vojno ne po njej, ampak 
je tradicionalno zagovarjala čistost gorništva in pleza­
nja. Zato so planinci in smučarji ustanovili ekskluziv­
no združbo Turistovski klub Skala, v katero ni mogel 
vstopiti kar vsakdo. "Lokalne" podružnice T. K. Ska­
la so ustanovili še v Bohinju in na Jesenicah – od tod 
tudi nastanek koče na Voglu.
Morda je zanimiva tudi zgodba dr. Janeza Kanonija, 
člana T. K. Skala in znanega ljubljanskega psihiatra. 
Vojsko je služil leta 1930 na meji Kraljevine Jugoslavi­
je in Albanije v vasici Ničpur tik pod Korabom. S se­
boj je vzel smuči, ki so mu tam prišle nadvse prav za 
smučarske ture na višinah pindskega visokogorja, in 
pretežno albanski živelj je tako prvič videl smučarja 
v živo.
Po znanih podatkih je bil prvi tečaj turne smuke leta 
1952 ali 1953 pri Triglavskih jezerih, organizirala pa 
ga je Univerza iz Ljubljane za študente. Vodil ga je uči­
telj smučanja, gornik in alpinist, študent medicine Ivo 
Valič iz Preddvora pri Kranju. Ko je tudi Planinska 
zveza Slovenije v  drugi polovici petdesetih let pre­
poznala koristnost uporabe smuči v visokogorju, so 
številni njeni člani začeli spoznavati skrivnosti turne­
ga smučanja in vodenja skupin v hribe pod vodstvom 
učitelja smučanja Bojana Hrovatina. Hrovatinu je po­
magal kmet in pozimi učitelj smučanja iz Podnarta 
Jože Bešter. Tečaji so bili večinoma v koči na Planini 
na kraju na Komni, pravi izjemen poznavalec smuča­
nja in kronist Aleš Guček.
Tako nekoč. Pa danes? V nas ta način obiskovanja za­
sneženih gora še prižge tisto iskrico v očeh in vzbudi 
občutek vetra v laseh?
Zdaj, ko je turno smučanje množično zasejano ne 
samo med planince, alpiniste in tekmovalce v  tur­
nem smučanju, ampak tudi med tiste, ki bi morda 
smučali alpsko, a nimajo za dnevne karte na smuči­
ščih, pa med one, ki stalno iščejo novosti ter adrena­
lin, in, jasno, moderne ubežnike od neprestano priso­
tnega mestnega stresa ter seveda med vse, ki so radi 
"v trendu", in to je zdaj pač trend, resnično pogrešam 
nekdanjost. 
Doživel sem samoto, ki je danes ni. Doživel sem sre­
čanja, ko smo se razveselili drug drugega. S srčno to­
ploto sredi tistih samotnih, mrzlih, pobeljenih dolin 
gora. Doživel konce tedna, ko nisem videl niti gazi, kaj 
šele osebe.
Vem, tole se bere pikro, zajedljivo. A tako ne pišem 
zaradi svoje pregažene življenjske poti, ampak ker ne 
vem, kaj – vsa oprema, delovni tempo, pretirana teh­
nologija ali moderna gneča ob koncih tedna – mi je 
vzelo otroškost, kakršno najdemo v Radovih in Sre­
čevih besedah.
A naj končam pozitivno. Tudi če je ne najdete med 
sto petdesetimi nedeljskimi naskakovalci Begunjšči­
ce, še vedno obstaja. Še so bela pobočja, še so zasne­
žene doline, le ne iščite jih na medmrežju, ampak sle­
dite poti svojega srca. m
Po poteh 
začetnikov
Foto: Dejan Ogrinec
5 
 m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
Rado Kočevar
Še v predšolski dobi sem prve smučine oral na pobočjih Fruške gore. Vrstniki so me čudno gledali, ko 
sem se spuščal tam, kjer danes stoji moderen sanatorij, tik nad tedanjo žandarmerijsko šolo v Sremski 
Kamenici. Smuči mi je prinesel "Miklavž" iz Slovenije. Bile so navadne lesene, tiste z "rilcem" spredaj in z 
jermeni namesto vezi, brez robnikov. Z njimi sem nadaljeval v Ljubljani leta 1941. Toda veselje ni trajalo dolgo. 
Italijanski okupatorji so nam začeli smuči pobirati, pa sem jih raje (s težkim srcem) razžagal. Prvo zimo po 
osvoboditvi 1945 sem se z novimi podobnimi spuščal po pobočjih Rožnika, že naslednjo pomlad pa sem se 
z njimi odpravil na Krvavec. Z vlakom do Kamnika in nato mimo vasi pod sv. Primožem do Jezerc, kjer sem 
prespal kar "na črno" v senu nekega pastirskega stanu. Naslednji dan sem se spustil z vrha Krvavca v Tiho 
dolino, se od tam še enkrat povzpel na vrh in napravil nekaj zavojev. To je bila moja prva turna smuka.
Tako smo začeli
Turna smuka nekoč
Po naključju sem prišel do prvih smuči z rob­
niki in diagonalnimi vezmi. Bilo je na začetku pet­
desetih let. Reševalci smo sodelovali na raznih smu­
čarskih prireditvah in na Vršiču je bilo študentsko 
prvenstvo v alpskih disciplinah. Ob zaključku je za­
padlo precej novega snega. Ko smo se po njem koba­
cali v dolino, so mimo nas elegantno drseli smučarji. 
Novo spoznanje: h gorniški opremi spadajo tudi pri­
merne smuči. 
Krvavec je bil za smučanje najbližji. Ker je bil dostop 
iz Kamnika dokaj zamuden in dolg, smo se odločili 
za prevoz s kolesom. Pancerjev takrat še ni bilo, pa 
smo kolesa poganjali kar v gorskih čevljih in z njimi 
tudi smučali. Nove smuči sem preizkusil pri spustu z 
Velikega Zvoha. To je bilo popolnoma nekaj drugega 
kakor prej z jermeni. Smuči so bile nemške, vojaške. 
V nekem skladišču jih je izvohal Ivo Lukanc, tedanji 
funkcionar pri Planinski zvezi Slovenije (PZS). Veliko 
so mi pomenile in v zimskem in pomladanskem času 
so postale nepogrešljive. Poleg smuči smo iz nekda­
njega nemškega vojaškega skladišča dobili tudi "pse", 
posebno kožo, ki smo jo pri vzponih pritrdili na dr­
sno ploskev. 
Hochschwab in Dolomiti
Ob koncu leta 1950 smo s smučmi obiskali tuje gore. 
V božičnih dneh smo šli najprej na Osojščico,1909 m, 
Gerlitzen nad Osojskim jezerom. Takrat sem se pr­
S PIONIR JI 
TURNEGA 
SMUČANJA
Levo: Rado 
Kočevar in Ivo 
Lukanc pri koči 
Antonio Locatelli
Arhiv Rada 
Kočevarja
Desno: Jože 
Govekar - Jozva 
in Silvo Vidmar 
v Tamarju
Arhiv Rada 
Kočevarja
6 
vič peljal z žičnico. Ker smo zamudili zadnjo vožnjo 
za vrnitev, smo se ponoči kar s smučmi zapeljali v do­
lino in ujeli zadnji vlak za Beljak. Prespali smo v to­
pli čakalnici in naslednji dan odpotovali na avstrijsko 
Štajersko, a smo imeli smolo, saj je vse tri dni sneži­
lo. Šele v Lienzu, kjer smo prenočili v nekem mladin­
skem domu, nas je obsijalo sonce. Za prestop meje 
z Italijo nismo imeli vizuma in Ivo se je spet znašel. 
Na tamkajšnji občini nam je preskrbel tridnevno tu­
ristično prepustnico in naslednji dan smo že bili na 
poti v  Dolomite. Na topliškem polju smo izkoristili 
ozkotirno železnico, ki je takrat še vodila do Cortine 
D'Ampezzo, in zagledali prve veličastne vrhove. Tri 
Cine smo prvič videli, ko smo se s postaje Carbonin 
vzpenjali proti jezeru Misurina. Nepozaben pogled.
Kako borno smo bili takrat opremljeni! Navdušenja 
pa ni manjkalo. Večkrat smo se v pršiču zapeljali do 
Treh Cin in občudovali navpične stene. Nepozabna 
pa je ostala vožnja z baklami opolnoči na silvestrovo 
1951 proti Auronzu. Bilo nas je kakih dvajset. 
V Kamniških 
Leta 1951 smo s smučmi že pogosteje obiskovali pri­
merne kamniške vrhove, posebej okoli Korošice in 
bivaka pod Skuto. Na Malih podih in Žmavčarjih je 
bil sneg najbolj primeren in varen v pomladanskem 
času, na Korošici pa bolj ali manj vso zimo. Seveda so 
plazovi grozili povsod. Te nevarnosti smo se zaveda­
li in usoda nam je bila naklonjena. V negotovih raz­
merah smo zelo radi obiskovali Krvavec, a tja so za­
hajali predvsem rekreativci in za nas ni bilo posebej 
zanimivo. Privlačno izhodišče za turno smuko pa je 
bila pot proti Kompoteli in Kalškemu grebenu. Za ve­
liko noč sva se s prijateljem Pipo, kakor smo rekli Sil­
vu Vidmarju, odpravila na Krvavec. Iz Ljubljane sva 
odšla s kolesom. Ko sva prišla v kočo, pa sva bila v za­
dregi. Vse je bilo rezervirano za tekmovalce v velesla­
lomu. Tekmovalec Matevž Lukanc, ki me je poznal 
kot reševalca na tekmah, mi je predlagal, naj tekmu­
jeva. Zastopala sva domače planinsko društvo in na­
slednji dan zasedla 20. in 24. mesto med profesional­
nimi tekmovalci. Malo je k temu pripomoglo tudi 
slabše vreme, saj jih je bilo veliko diskvalificiranih, 
midva pa sva previdno pripeljala skozi vsa vratca. Na 
ta račun sva pozneje v svojem alpinističnem odseku 
slišala mnogo šaljivih pripomb. Ker je ponoči zapadlo 
precej novega snega, s turo na Kalški greben ni bilo 
nič, ostal pa je spomin na nepričakovano tekmovanje, 
edino take vrste.
Mozirske planine–Raduha–Korošica
Na najdaljši turi s smučmi me je spremljal študent 
geografije Fajgelj iz celjskega alpinističnega odseka. 
Vlak sva zapustila v Šmartnem ob Paki. Tisto zimo je 
zapadlo veliko snega in upala sva, da bo tura zanimiva 
predvsem zaradi dolžine in novih doživetij v drugač­
nih razmerah kot dotlej. S specialno karto in kompa­
som sva se znašla v zasneženih gozdovih pod Smre­
kovcem. Prenočila sva na prostem v zavetju igluja, ki 
sva ga sama naredila. Znotraj je bila temperatura dve 
stopinji Celzija, zunaj pa okoli minus dvanajst. 
Naslednji dan sva dosegla Kočo na Loki in bila edina 
gosta oskrbnika Johana. Pa še midva sva kmalu odhi­
tela naprej, saj sva komaj čakala na razgled z vrha Ra­
duhe. Še istega dne sva se s smučmi spustila v Luče 
in potem nadaljevala navzgor čez Vodole na Koroši­
co. Kočo sva dosegla pozno popoldne. Naslednji dan 
sva se s smučmi odpravila na Planjavo. Vreme je bilo 
kot naročeno, spominjam se malo vetra in nepozab­
ne smuke na Petkove njive. Ostala sva še en dan in se 
povzpela proti Ojstrici. Nepozaben spust sva začela 
sto metrov pod vrhom. Zaradi pooblačitve sva na­
daljevala proti Presedljaju in potem naprej po gozdu 
do Kamniške Bistrice. Še pravočasno sva ujela zadnji 
vlak za Ljubljano. Šest dni je trajal "veliki pohod" od 
Šmartnega ob Paki, trikrat sva prenočila v koči in en­
krat bivakirala v gozdovih Smrekovca. 
Čez leto dni sem bil že tretjič na Raduhi. Takrat sva se 
z znancem iz Celja spustila na severno stran čez Gro­
hat. Bilo je pozno spomladi. Na vrhnji strmini je grozil 
plaz in pred spustom sva ga sprožila z vrha. Najprej je 
bil majhen, kmalu pa je prerasel v uničujočega. Česa 
takega še nisem videl. Šele ko se je pobočje umirilo, 
Pod veliko smreko 
sva obesila 
plastično vrečo, 
ki je segala do 
snega, in napol 
prespala mrzlo 
februarsko noč.
Arhiv Rada 
Kočevarja
Rado na vrhu 
Raduhe
Arhiv Rada 
Kočevarja
7 
 m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
sva se nekaj prvih sto metrov v ravni črti spustila peš 
in si nato na položnejšem znova pripela smuči. Plaz 
me je odnesel samo enkrat, leta 1946, in potem niko­
li več. Kakor v plezanju sem tudi pri smučanju skušal 
vedno dati prednost previdnosti. Predvsem temu se 
imam zahvaliti, da nisem nikoli imel nezgod.
Korošica in zimski alpinistični tečaj
Planinsko društvo Celje je svojo postojanko delno 
oskrbovalo tudi v zimskem času. Turna smuka med 
Planjavo in Velikim vrhom nad Robanovim kotom je 
bila vedno posebna atrakcija, sploh v pomladnih me­
secih – seveda v času, ko niso grozili plazovi. Oskrbo­
vana koča na Korošici je bila primerna za zimske al­
pinistične tečaje. Komisija za alpinizem pri PZS, kjer 
sem nekaj let tudi sam sodeloval, je priredila nekaj te­
čajev, poleg zimskih tudi plezalne v  poletnih mese­
cih. V spominu mi je ostal zimski tečaj leta 1951, ki 
ga je vodil Vinko Modec (starejši alpinist iz predvoj­
ne dobe). Bilo nas je okoli trideset. Inštruktorji smo 
bili v glavnem mlajši alpinisti. V zimskem času smo 
med drugim vadili tudi reševanje iz snežnih plazov in 
Marjan Perko iz Tržiča je zato zraven pripeljal svoje­
ga lavinskega psa.
S smučmi v Julijcih
Leta 1951, ko je zapadlo veliko snega, smo ljubljan­
ski gorski reševalci odšli na Primorsko. 18. februarja 
zvečer smo se z vlakom odpeljali proti Mostu na Soči. 
Ker je bila proga skozi Jesenice in Gorico zaprta, smo 
se na cilj pripeljali skozi Sežano. Že na zadnji postaji 
smo opazili meter snega, kar je bilo v teh krajih nena­
vadno. Okrajni ljudski odbor nam je takoj priskrbel 
prevoz s tovornjakom do Tolmina, od tam do Koba­
rida pa smo nadaljevali kar na smučeh. Naslednji dan 
so se nam na poti na Livške Ravne pridružili še ne­
kateri domačini in minirali smo plaz, ki pa se ni ho­
tel sprožiti.
Ostali smo še en dan, nato pa zaključili. Medtem ko 
so se drugi domov vračali z vlakom skozi Sežano, sem 
šel raje skozi Trento in Vršič v Kranjsko Goro in od 
tam z vlakom domov. Do Bovca sem potoval s tovor­
njakom, ki je prevažal hrano. Spotoma sem videl uni­
čujoče delo plazov. Plaz s Kanina je zasul neko doma­
čijo. Otroka sta ostala živa, starše pa je zasulo. Izvedel 
sem, da so vaščanom pred dnevi iz letala vrgli nekaj 
zabojev s hrano, nekateri pa so bili veseli tudi zaboja 
s tobakom. Tam sem srečal Marjana Lavtižarja, ki me 
je napotil na občinski urad, kjer so mi dali potrdilo, da 
sem se lahko brezplačno z vlakom vrnil domov.
Kanin
France Avčin nam je svetoval, naj ga obiščemo, saj so 
pri njih lepa pobočja za smuko, in tako smo v PD Lju­
bljana ­ Matica organizirali enotedenski tečaj zimske­
ga reševanja. Nekateri smo nato z Avčinom nadalje­
vali pot v Lepeno in naslednji dan mimo Bogatina na 
Komno in v Bohinj. Tu sem spoznal razsežnosti zim­
skega triglavskega sveta in pozneje me je vedno bolj 
mikal.
Privlačen svet med Komno, Bogatinom in 
Dolino Triglavskih jezer
Tam sem bil večkrat. Prvič v Koči pri Triglavskih je­
zerih, ko smo imeli zimski tečaj novoustanovlje­
nega študentovskega PD. Zaradi nevarnosti plazov 
smo večinoma smučali kar na bližnjih vzpetinah, a 
na koncu smo vseeno imeli dva zloma noge. Takrat 
še ni bilo akijev (reševalnih sani) in smo morali im­
provizirati, tako da smo speli dva para smuči. Z vrvmi 
so jih spredaj vlekli štirje, zadaj pa varovala najmanj 
dva smučarja. In tako do Komne in nato navzdol do 
Koče pri Savici. Tako smo na koncu tečaja izvedli še 
nepredvideno reševalno akcijo. 
Posebno zanimiva je bila poizvedovalna reševalna ak­
cija marca 1955. Z Janezom, sinom znanega gorskega 
vodnika Hanze (v Prisojniku se po njem imenuje zah­
tevna zavarovana pot), sva se s smučmi odpravila za 
pogrešanim planincem, ki je odšel na pot s Sedmerih 
jezer proti Triglavu. Tridnevna akcija ni bila uspešna.
Nekaj let pozneje sem kot gorski vodnik vodil skupi­
Od leve: 
France Zupan, 
Jože Govekar, 
Jože Mulej, 
Dane Škerl, 
Marjan Keršič, 
Miha Verovšek in 
Evgen Vavken
Arhiv Rada 
Kočevarja
V zavetju pod 
vrhom Kanina, kjer 
je bril veter. Tečaja 
so se med drugimi 
udeležili tudi Igor 
Levstek, France 
Avčin, Mitja Kilar in 
Joža Čop (2., 3., 4. in 
6. z leve).
Arhiv Rada 
Kočevarja
8 
no Angležev celo do Krnskega jezera. V tednu lepe­
ga vremena in snega smo presmučali strmine med 
Podrto goro in Dolino Triglavskih jezer. Nepozabne 
triglavske smuke so organizirali Jeseničani. Tu je imel 
pomembno vlogo Janez Krušic. Prenočevali smo 
v Staničevi koči in na Kredarici. Start je bil na Kreda­
rici, cilj pa nekje nad Krmo, odvisno od snežnih raz­
mer. Tu smo se srečevali alpinisti vseh generacij.
Alpinisti smo kot inštruktorji sodelovali na orožnih 
vajah JLA. Izhodišče smo imeli na Pokljuki, kjer smo 
bili nastanjeni v vojašnici, presmučali pa smo vsa po­
bočja od Viševnika do Uskovnice. Najprej po gozdo­
vih, potem pa tudi više. Vzdušje med vojaki v hribih 
je bilo bolj življenjsko kakor tisto v mestnih vojašni­
cah. Tudi komandant Lušina je bil navdušen smučar 
in planinec. Ne bom pozabil prizora, ko smo se vzpe­
njali po zadnji strmini na Viševnik. Smuči smo pustili 
nad gozdno mejo in vojaki so se navezali. Kar naen­
krat pa se je z vrha spustil na smučeh Lušina v lepih 
elegantnih zavojih in vojak poleg mene je vzkliknil: 
"Jao, majko, što me rodi, kad ču ovo znati ja?"1 Ko smo 
se vračali z Uskovnice, so od hotela na Pokljuki vo­
jaki nadaljevali po cesti na Rudno polje, inštruktorji 
pa smo se ustavili ob kavici. Včasih, če smo bili pozni, 
je po nas prišel džip. Prijeli smo se za vrv, privezano 
nanj, in potem je bila vožnja na smučeh drugačna od 
tiste v gozdovih. 
Davos
V tujino smo redko zahajali zaradi pomanjkanja fi­
nančnih sredstev, potnih dovoljenj in vizumov, a vse­
eno se spominjam dveh dogodkov iz petdesetih let 
prejšnjega stoletja: mednarodnega tekmovanja v re­
ševanju na snegu v  Davosu in mednarodnega teča­
ja zimske alpinistike v Silvretti na Tirolskem. V Da­
vos smo se tri ekipe (Jesenice, Ljubljana in Kranjska 
Gora) peljale z vlakom. Z Lavtižarjem sva zastopa­
la kranjskogorsko postajo GRS.2 Naša naloga je bila 
oskrbeti ponesrečence in jih varno pripeljati do prve­
ga dosegljivega prometnega sredstva. Ocenjevali so 
tri prevoze, ki so se razlikovali po dolžini in zahtevno­
sti proge. Posebna komisija je ocenjevala pristop do 
ponesrečenca, nudenje prve pomoči in potem seve­
da ves transport do ciljne točke v dolini. Na cilju je bil 
še zadnji pregled. Prvi dve progi sta bili lažji in seveda 
krajši. Če si uspešno prevozil obe, je sledil podoben 
postopek z najvišje točke, 2844 metrov visokega We­
issfluhgipfla. Po treh dneh so naše ekipe prejele zlato 
kolajno. 
V prostem času smo smučali na prostranih in ureje­
nih smučiščih. Iz Davosa smo se najprej dvignili z gor­
sko železnico na 2662 metrov visok Weissfluhjoch, 
nato pa z gondolo na sam vrh, visok 2884 m. Smu­
čarske proge so se končale v dolini proti Klostersu, od 
koder je stalno vozil avtobus ali kombi do spodnje po­
staje železnice v Davosu. Najlepši in obenem najdalj­
1 Joj, joj, mama, ki si me rodila, kdaj bom tudi jaz znal tako?
2 Gorska reševalna služba.
Srečanje s 
Stanetom 
Belakom - Šraufom 
v šestdesetih letih 
na Kredarici 
Arhiv Rada 
Kočevarja
ši, kar dvanajstkilometrski, pa je bil spust v sam Klo­
sters. Podobne smuke še nisem doživel.
Leto prej je Deutscher Alpenverein3 na Wiesbadener 
Huette v Silvretti na Tirolskem priredil enotedenski 
tečaj zimskega alpinizma. Sodelovali so znani med­
narodni strokovnjaki, med katerimi je bil tudi Mari­
ner (znan po opremi za gorsko reševanje). PZS me je 
poslala tja, ker sem doma sodeloval na številnih ple­
zalnih tečajih. Spoznali smo kar nekaj novih stvari, 
predvsem, kako uporabljati smuči na ledenikih in str­
3 Nemška planinska zveza.
Vzpon na Srenjski 
preval in spust proti 
Uskovnici
Arhiv Rada 
Kočevarja
9 
 m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
mih pobočjih, kako reševati iz ledeniških razpok in še 
marsikaj. Bilo je lepo vreme in na smučeh smo pre­
križarili številne ledenike ter navezani smučali mimo 
snežnih razpok. Od vzponov je bil najbolj zanimiv 
tisti na Piz Buin. Tritisočak je na koncu kar strm in na 
vrhu sva stala samo dva. Obenem je na vrhu tudi tro­
meja treh dežel in dveh držav (Tirolska in Vorarlberg 
v Avstriji in Engadin v Švici). m
Aleš Kunaver in Rado Kočevar v Davosu 
Arhiv Rada Kočevarja
Plezanje po grebenu na vrh Piz Buina
Arhiv Rada Kočevarja
Popolnoma 
drugačna 
turnosmučarska 
oprema kot nekoč - 
gore pa ostajajo 
enake.
Foto: Miha Pavšek
10
 
Iz Kamnika smo se v jutranjem mraku vzpen­
jali ob potoku Kamniške Bele proti Presedljaju. Na­
hrbtniki so bili polni plezalne opreme in hrane za te­
den dni. Čeprav so naletavale le drobne snežinke, je 
bilo snega vedno več. S smučmi na nogah nismo več 
mogli naprej, strmina je bila prevelika. Povezali smo 
jih, dali na ramena in si pri hoji pomagali s smučarsko 
palico v roki. Ponekod se nam je udiralo tako globoko, 
da smo smuči vrgli počez predse in se iz snega pote­
gnili nanje, jih ponovno zalučali predse in tako naprej. 
Čas je tekel, začelo se je mračiti, sneženje je ponehalo, 
mi pa smo imeli občutek, da se prestopamo na me­
stu. Kljub noči je bila vidljivost zadovoljiva in Vanč je 
menil, da smo na pravi poti. "Držati se moramo levo, 
kajti desno, kjer je pot na Korošico, je plaz pred de­
setimi leti pokopal Ernsta, prejšnjega oskrbnika koče, 
Srečo Klemenc
Sredi januarja, v najhujši zimi, ko nihče ni mislil na visokogorje, me je Vanč nagovoril, da bi šla 
v planine, in dodal, da lahko vzameva še koga s seboj. Tisti, ki se niso pustili nagovoriti, so imeli delno 
prav, čas ni bil pravi za to, toda Danila1 in mene je pridobil in dogovorili smo se za Korošico.
Iz spominov planinca
Samotna Korošica
tam zgoraj pa nekega alpinista," naju je poučil. "Pod­
nevi se vidi križ. Tisto zimo je bilo veliko snega. Ure­
jat je šel zimske markacije, ker je pričakoval skupino 
gostov. Našli so ga po naključju, ker je njegov pes ho­
dil po plazu." 
Bili smo že nad gozdno mejo, ko je sneg postal trdnej­
ši. Ponekod je bil zbit od vetra in udiralo se je vedno 
manj. Na noge smo si pripeli smuči in šlo je laže. Kot 
da se v prehitrem odvijanju filma prebuja dan, se je 
širila čarobna svetloba: mešanica bledo modre in ru­
mene barve, ki bi v akvarelu dala zeleno, a se ni po­
mešala kot vodenke, temveč se je razširila v močno 
mesečino. Hodili smo po zgornjem robu oblakov. 
Beli vrhovi vsenaokrog, nad njimi nebo z redkimi, a 
1 Danilo Škerbinek - Lilo
S PIONIR JI 
TURNEGA 
SMUČANJA
Srečo Klemenc 
na grebenu 
Ojstrice
Arhiv Sreča 
Klemenca
11 
 m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
velikimi zvezdami, med njimi pa svetel mesec. Molče 
smo obstali. "Manjkajo samo še angeli," je spregovoril 
Vanč. "Pred nami je Dedec," je dodal. "Predlagam, da 
gremo levo proti Srednji Babi. Sneg je gotovo dobro 
zbit. Po poti se nam bo udiralo vse do Korošice." 
In smo šli. Bliže smo prihajali sedlu, trša je bila površi­
na in hodili smo le še po robnikih smuči. Če bi pritisk 
nanje popustil, bi nas spodneslo in bi se ustavili bog 
ve kje spodaj na prehojeni poti. Prišli smo na sedlo. 
Druga stran je bila tako prepadna, da so bile konice 
smuči v zraku, ko smo pogledali v kotlino Korošice. 
Pod njimi je bila očitno vse do ravnice kotline, v ka­
teri je koča, stena zbitega snega. Tukaj dol moramo. 
Morali bi sneti smuči, jih pritrditi na nahrbtnik, obu­
ti dereze, se navezati in se varovani s cepini spuščati 
drug za drugim v globino. Toda sneg ni bil pomladno 
trden. Bil je svež, le od vetra zbit, in pri padcu cepin 
ne bi vzdržal sunka. Varovanje bi bilo pomirljivo, a la­
žno. Bili smo utrujeni in nikomur ni bilo do vseh teh 
priprav. Najraje bi legli in zaspali. "Koliko je ura?" je 
vprašal Danilo. Snel sem rokavico: "Nekaj čez drugo." 
"Bočno bomo drseli navzdol in zavirali z robniki," je 
rekel Vanč. 
"Navezani," je dodal Danilo. 
"Ne. Če eden zdrsne, potegne druga dva za seboj. Pazi 
samo, kako boš prišel čez rob. Potem bo šlo. Bodimo 
daleč narazen. Ne drsimo drug nad drugim. Če gornji 
zdrsne, bo odnesel še spodnjega." 
Težko je bilo prestopiti rob, postaviti levo smučko 
v globino, zarezati z robnikom v trd, skoraj navpičen 
sneg in si napraviti stojišče, ki bo nosilo vso težo te­
lesa, preden bočno zdrsneš v globino. Ko sem trdno 
stal, sem pogledal v mamljivo mesečno globino. Nato 
v steno Dedca pred seboj, čez katero teče še ne tako 
dolgo nazaj prvič preplezana izredno težka smer, ki 
sta jo zmogla Cic in Rado Kočevar. 
"Ne glej navzdol. Glej predse in počakaj, da bom dlje 
spodaj in pred tabo," sem rekel Danilu, ki se je pripra­
vljal, da bo stopil za menoj. Počasi sem nagnil smu­
či z desnega na levi robnik in zdrsnil bočno navzdol. 
Lepo je drselo. Kot po plošči prevrnjene mize, strmi 
in gladki, sem drsel navzdol, previdno uravnaval hi­
trost in menil, da nisem več utrujen. Na kratko sem 
pogledoval v  poledenele stene Dedca, osvetljenega 
z mesecem, pomikajočim se proti zahodu. Ozreti se 
za Danilom in Vančem je bilo prenevarno – lahko bi 
izgubil nadzor nad gibanjem. To se lahko zgodi tudi 
zaradi napete toge drže, sem pomislil in začel previ­
dno zavirati. Nisem bil prepričan, ali je strmina po­
stala položnejša ali sem se je navadil. Ustavil sem se. 
Pritisk na mišice je popustil in lahko sem mirno gledal 
v steno. Ponovno sem zdrsnil, in res je strmina popu­
ščala – in popuščal sem lahko tudi jaz. Začel sem dr­
seti naprej, prehajal v držo smučarja, postajal hitrejši 
in naredil prvi zavoj. Ozrl sem se in za nekaj trenut­
kov videl dve temnomodri silhueti. Potem sem usme­
ril pogled na strmino pred seboj. Tukaj ležijo poleti 
velike skale. Lahko bi me katera neusmiljeno ustavila. 
Začel sem vijugati in sprostila sta se duh in telo. Utru­
jenost je za kratek čas izginila in plaval sem skozi me­
sečino, dokler trenje ni ustavilo vztrajnosti mase. Stal 
sem in noge so mi govorile, da se ne premaknejo več. 
Ustavila sta se tudi Danilo in Vanč. Ne prav blizu. Na­
slonila sta se na palice in povesila glavi. Kot jaz. 
Koča mora biti desno od nas. Z vrha je nismo videli. 
Verjetno je bila preveč zasnežena. Vanč se je vzravnal 
in premaknil. Z Danilom sva mu brez besed sledila. 
Šlo je rahlo navkreber, a zame je bila strmina komaj 
obvladljiva. Mesečina se mi ni več zdela veličastna. 
Hotel sem samo še do koče. Spet smo stali v rahlem 
puhastem snegu in videli le dve okni in nekaj zidu sre­
di velike snežne kope.
"Katero okno ni zaklenjeno, Vanč?" sem vprašal. 
"Po moje desno," je odvrnil. Odpeli smo smuči in 
z Vančem sva se prikobacala do okna. Imel je prav. 
Okno je bilo zamrznjeno, a se je dalo odriniti. Smuči 
smo zapičili v sneg. Menda ga ne bo zapadlo še toli­
ko, da jih bo pokril. Nebo je bilo zvezdnato. Potegnili 
smo nahrbtnike v notranjost in po njih iskali baterij­
ske svetilke. V njihovi svetlobi smo se spustili v pri­
tličje. Jedilnica je bila razmetana. Naokrog so ležale 
odeje, obveze, pomožne vrvice in opornice. 
"To je od Celjanov," je rekel Vanč. "Reševali so Rejo,2 
ko ga je nedavno pod Škarjami zasul plaz. Gremo naj­
prej po drva in zakurimo, da si natalimo nekaj vode, 
potem pa poiščimo petrolejke."
Goreti ni hotelo. Samo pri odprtih vratih peči so se 
pokazali plameni, oblizovali odprtino vrat in hlastali 
za kisikom. Bili so vedno krajši, dokler se niso uma­
knili med drva in počasi zamrli. Debel bel dim se je 
ovijal okoli naših glav, ko smo pihali v odprtino. Ne­
2 Ivo Reja je bil z družbo na Korošici 29. novembra 1960. 
Danilo Škerbinek - Lilo 
pri vaji zaustavljanja s 
cepinom 
Arhiv Sreča Klemenca
12
 
kajkrat se je še zasvetilo – in nato tema. 
"Dimnik ne potegne," sem rekel, in oba sta zlezla na 
streho, medtem ko sem že ves solzen še vedno pihal 
v  štedilnik. Končno je zagorelo in zublji so se pote­
gnili v kurišče. Danilo je v drvarnici našel dolg kol in 
prebil led v dimniku. Največjo skledo smo napolnili s 
snegom, odvzeli obročke s kurišča in jo postavili na 
odprt ogenj. Bili smo žejni. Iz jedilnice smo prinesli 
dve mizi v kuhinjo in si z odejami iz spalnic naredi­
li ležišče.
Sredi noči sem slišal Vanča, kako je zlezel iz gnezda 
in se trudil po štedilniku, da bi obudil že skoraj ugaslo 
žerjavico. Kljub debeli volneni čepici in teži pokrival 
sem imel mrzel nos. Povlekel sem glavo v toplo luknjo 
kot želva v oklep in pomirjen, da bo še gorelo, zaspal. 
Ko sem se prebudil drugič, je bil nos prav tako mrzel 
in mrzlo je bilo tudi v prostoru. Zlezel sem iz oklepa 
odej, ponovil Vančev manever in zaspal. Tretjič me je 
prebudil Danilo. Lezel je izpod pokrival, godrnjal, da 
ne more spati, da je žejen in da je hladno. Vanč je pri­
žgal svetilko: "Ura še štiri ni."
"Drv je zmanjkalo. Grem v drvarnico," je Danilo segel 
po bundi in odšel na hodnik, kjer so bila ob zasneže­
nem vhodu zložena drva. Morda smo preveč utruje­
ni, sem pomislil in tudi sam zlezel na plan, vzel svetil­
ko in posodo za vodo ter odšel v prvo nadstropje, da 
pri oknu zajamem snega. Zgoraj je bilo nekoliko sve­
tleje kot spodaj. Odprl sem okno in pričakoval zvez­
dnato nebo, trčil pa v sneženo steno. Zametlo nas je! 
Z roko sem sunil v sneg in pred menoj je nastala svetla 
luknja. Pogledal sem skoznjo. Snežilo je. Prav na go­
sto. Zajel sem snega, ga natlačil zvrhano čez rob po­
sode, zaprl okno, odnesel skledo v kuhinjo ter jo po­
stavil na štedilnik. 
"Zunaj je dan. Sneži in ura je štiri popoldne," sem sve­
čano oznanil.
"Siplje ga ko za stavo. Pripravimo se na prezimovanje. 
Odkopljimo kakšno okno, da bo svetleje, potem pa 
pospravimo jedilnico. Kaj veš, kako dolgo bomo tu­
kaj. Morda do pomladi," je glasno razmišljal Vanč in 
pogledal Danila, ki je bil najmlajši. "Z gorivom je tre­
ba varčevati, saj je vsak kos lesa prinesen na ramenih 
ali muli," je dodal. "Zamisli si, Danilo, kako debelo bo 
pogledal oskrbnik spomladi, ko bo odklenil kočo in 
za vrati ne bo niti treske, da bi zakuril, in ko bo vstopil 
v kuhinjo, bo na mizah našel v koce zavite tri skelete."
Pospravili smo vse razmetane prostore v koči, potem 
pa se je Vanč zagledal v steno, kjer je visela plitva lese­
Čarobna snežna 
belina  
Foto: Miha Pavšek
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
13
na omarica s steklenimi vrati, za njimi pa več fotogra­
fij: "Poglejta, fanta. Tukaj bodo drugo leto visele tudi 
naše slike. Vsi ti so tukaj darovali goram svoje mlado 
življenje." Z Danilom sva ga precej nejeverno pogle­
dala, nakar smo šli v kuhinjo pripravljat zajtrk ali ve­
čerjo. Po jedi je Vanč prižgal drugo petrolejko, vzel iz 
nahrbtnika majhen blok, oblekel bundo in se preselil 
v jedilnico. V svojem nahrbtniku sem poiskal vrečko 
s klojci in jo pokazal Danilu. "To je sicer volumensko 
večje od vrečke s čajem, vendar ne tudi toliko težje. Je 
pa mnogo bolj koristno. Posušeni jabolčni krhlji. Če 
greš po sneg, bova skuhala kompot z veliko tekočine. 
Klojce bova namočila, da bodo mehki, in jih nato krat­
ko povrela. To je boljše kot vsak čaj," sem mu zagoto­
vil, in bila sva zaposlena. Po kuhanju sva šla preverit, 
kako je z vremenom, toda okno je bilo ponovno do 
polovice zasneženo. 
"Jutri bomo najprej odmetali sneg." V jedilnici je Vanč 
vstal od mize, stopil do omarice s slikami umrlih, iz za­
dnjega žepa hlač potegnil denarnico, poiskal planin­
sko izkaznico, jo odprl in svojo sliko podržal na steklo. 
"Še je prostora," je dodal polglasno in se vrnil k mizi. 
"Sedita in poslušajta," je ukazal. "Imam pesem. To sem 
bil dolžan narediti iz antropoloških razlogov. Saj ve­
sta, da foter piše: Smrt prihaja, me ohlaja, smrt prihaja 
čez goro. Se bova vzela, luštno imela, jaz in moja bela 
smrt – za balo bo mrtvaški prt."
"Vanč, zdaj pa te nosi." 
"Izzivanje smrti, ki ji ubežiš, je zmaga nad hudobno 
naravo." 
Vrnili smo se v jedilnico. "Leščerbo ugasni, Vanč." 
"Ne!" je le rahlo privil stenj petrolejke. "Za Rejo in one 
v škatli," je rekel in zaprl vrata za seboj. "Kako je bilo to 
z Rejo?" sem vprašal. "Rekel je, da gre na Škarje. Dru­
gi so mu odsvetovali, eden mu je celo rekel, da ga bo 
odnesel plaz, Reja pa je rekel, da mu bodo zapeli 'tam, 
kjer rododendron raste, naj bi pokopali me'. Potem se 
jih je nekaj le odločilo in so šli. Na poti se je Reja za 
zabavo res popeljal z majhnim plazom, veselo poma­
hal, toda plazič je padel čez rob stene in Reja z njim. V 
tem trenutku se je spustila megla in dogodek je izgi­
nil v belini. Reja na klice ni odgovoril. Ko so ga našli, 
je bilo prepozno. Na dan pogreba je bilo nebo sivo in 
oblačno. Krsta je stala nad jamo, oblaki nad njo so se 
razprli in skoznje so pogledale gore." 
Snežilo je še tri dni in dve noči. Vanč je napisal še 
melodijo in bili smo prvi trio, ki jo je zapel. Prebrali 
smo vse, kar smo našli tiskanega, in zaloge hrane so 
kopnele. Potem se je sredi noči, spanja smo imeli čez 
glavo, nenadoma razsvetlilo. Iz zgornjih prostorov se 
je stekalo toliko svetlobe, da smo se do okna povzpeli 
brez luči. Zunaj je bilo svetleje kot pred tremi dnevi in 
nad Dedcem se je bohotila velika okrogla polna luna. 
Strmeli smo v čarobno svetlobo in ostre, temne sen­
ce, ki jih je raztresla naokoli. 
"Gremo na Ojstrico," sem rekel brez pomisleka. Oble­
kli smo se, nadeli dereze, vzeli vrv in cepine. Plazu ne 
bo. Mrzlo je še, in če se držimo skal, bo navzdol drsel 
le odvečen pršič, ki nima opore, smo razpravljali.
Že prvi metri strmine so zabrisali še obstoječe pomi­
sleke in nas spodbudili. Veter je sneg zbil in dereze so 
grabile kot v učbeniku. Le po kotanjah, kjer ga je na­
neslo, se je udiralo. Hitro smo se vzpenjali, kot da nas 
nesejo nevidni lunini žarki, a bili sta samo negibna 
hladna svetloba in senca, mrtva lepota vse do neba. 
Kot v sanjah smo prišli na vrh in nihče ni pomislil, da 
Turno smučanje 
privablja 
vse več ljudi 
Foto: Miha Pavšek
14
 
bi se navezali. Tam spodaj, nekje pod Škarjami – gle­
dali smo proti Planjavi in veliki večernici – je plaz za­
sul Rejo. Molče smo stali in gledali. Ni se nam mudilo 
z vrha. Beli vrhovi so bili jasno začrtani, le tam proti 
Mrzli gori se je na nebu iz meglice, ki se je vzela bog si 
ga vedi od kod, oblikoval pokončni svarilni prst. Gre­
mo, svari nas! Ob nenehnem pogledovanju proti me­
secu sem pozabil na široko hojo in zob dereze se je 
zataknil za gamašo, padel sem naprej in že drsel z gla­
vo navzdol. Zabodel sem cepin kot pri vajah na Uršlji 
gori. Noge so se obrnile v globino, hitrost drsenja se je 
zmanjšala – ustavil sem se.
Jutro je bilo sončno, dolina pod oblaki in na smučeh 
smo se dvigali proti Petkovim njivam, da bi počeli to, 
zaradi česar smo prišli. Toda nad Planjavo so se zbira­
le ovčice, ki niso obetale nič dobrega. Danilo je v glo­
bokem pršiču zadel v  skalo in zlomil konico smuči. 
Menili smo se, da bi šli naslednji dan v dolino. 
"Jaz imam svojo pesem, in ne pozabimo svarilnega pr­
sta sinoči. Sreču se je pri sestopu zataknila dereza in 
odletel bi, da se ni ujel s cepinom. Tebi se je zlomila 
smučka, in fižol, ki se namaka že tretji dan, je še ve­
dno trd. Svari nas. Za svoje čakanje smo bili nagrajeni. 
Gremo!" je Vanč končal posvet. 
V drvarnici je bilo nekaj orodja in Danilo je za take 
primere nosil s seboj žebljičke. Ni bilo prvič, da se mu 
je zlomila smučka. Razrezali smo pločevinko, izdelali 
objemko za zlomljeno smučko ter jo skupaj z opor­
nico, ki jo je s sekiro oblikoval Vanč, na gosto pribili z 
žebljički. Za preizkus trdnosti je Danilo šel nekajkrat 
okoli koče. Sonce je bilo le še svetel krožnik, prekrit s 
sivino neba, izpod katerega so se komaj zaznavno po­
zibavale drobne snežinke. 
Še v temi smo zjutraj zaprli okno za seboj in se odpra­
vili proti dolini. Snežilo je vso pot, sneg je bil globok, 
in ko smo prišli v Ljubljano, je bila spet noč. 
"Spala bosta v mojem študentskem cimru. Vlaka za 
Maribor ni več." 
Vanč je imel pri očetu sobo za čas študija in tako smo 
se tiho priplazili vanjo. Prižgal je luč. Na postelji se je 
premaknila odeja. Verjetno sta bili dve, tako visoka je 
bila gomila, izpod nje pa se je prikazala kuštrava glava 
mlade ženske. Nič ni rekla. Odgrnila se je in z Dani­
lom sva vljudno pogledala stran. Menda je vzela svoja 
oblačila in izginila za vrati. 
"To je fotrova gospodinja. Spi tam v majhni kamri na 
ozkem divanu, in kadar sem doma v Rušah ali v hribih, 
ji prepuščam posteljo. To je sporazum našega delavske­
ga sveta," je začel Vanč urejati razmetana pokrivala. 
"Jaz bom spal tukaj na teh dveh naslanjačih, vidva pa 
v postelji. Zeblo vaju ne bo, čeprav kurjave tukaj ni, saj 
je punca postlo zagrela." 
Odložila sva nahrbtnike ob steno pri vratih, se napol 
slekla in zlezla pod pernico. Vanč je še nekaj prelagal 
po sobi; nenadoma je imel v rokah fračo, ki smo ji re­
kli štanpulc, jo nategnil in uperil v naju. 
"To je začetek in konec militarizma," je rekel, zvil 
gumo okoli vilic, vrnil fračo v predal, se spravil na svo­
je zasilno ležišče in ugasnil luč.
To je bilo moje zadnje doživetje z Vančem Potrčem. 
Zatem sem le še prebiral njegove zanimive opise viso-
kogorskih tur. Nekaj deset let pozneje je v mariborskem 
kulturnem društvu starejša pesnica brala svoje pesmi, 
in čeprav je nisem poznal, sem uganil, komu je bila na-
menjena poezija – Vanču. m
Imel si me rad 
kakor gore,
previs in prepad, 
kot vrh, kamor si hrepenel,
plezal čez skale
in široko obzorje 
s pogledom objel.
Imel si me rad 
kot redke gorske rože, 
pripete v skalne razpoke, 
kot hladne izvire, potoke, 
kjer si žejo gasil, 
kot skalno polico, 
kjer utrip si umiril. 
Imel si me rad
kot samotne gorske poti. 
Z njimi te naj bi delila. 
Vedela sem in sklenila:
orlu ne bom vezala krila.
Leti naj. Vabi ga vrh in nebo,
gora in njena strmina.
R. M.
15
  m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
Ko smo ustanavljali K­24 (največji koroški hribovski 
izziv), smo kot eno njegovih temeljnih izhodišč po­
stavili dejstvo, da si čas meri vsakdo sam in ga sam 
vpiše v knjigo opravljenih pohodov. S to svojo izjavo, 
da je predpisano pot prehodil v  24 urah, prevzema 
vso moralno odgovornost, da je to res, in tako posta­
ne član K­24. Izjave nihče ne preverja, uradno nihče 
od organizatorjev kluba niti ne dvomi o poštenosti iz­
jave, temveč jo vzame kot sveto resnico, in kandidat je 
brez zadržkov sprejet v klub. 
"Ko sem se spuščal z Uršlje gore proti dolini Jazbine, 
sem vedel, da imam do Žerjava in naprej do Črne na 
Koroškem še okoli dve uri povprečne hribovske hoje. 
Meni je ostala na razpolago do predpisanih 24 ur še 
nekoliko manj kot ena ura. Kljub 23­urni poti, ki je 
bila za mano, in kljub precejšnji izmučenosti sem ve­
del, sem upal, da sem lahko prej kot v 24 urah na ci­
lju. Trenutno so bili za to največja ovira krvavi žulji 
na obeh nogah, ki sem jih dobil v dežju čez smrekov­
ško pogorje. Zato sem sezul čevlje ter v samih noga­
vicah začel teči proti izhodiščni točki svojega poho­
da. Po 23 urah hoje sem tekel eno uro. Ne vem, od 
kod sem jemal moč. A je šlo. Toda na cilj sem pritekel 
dobrih pet minut prepozno. Nisem se vpisal v knjigo. 
Nisem postal član K­24. Drugo leto bom poskus po­
novil." Tako se konča pripoved, prav napeta zgodba 
enega neuspešnih poskusov.
Pet minut! Po vseh mukah, ponoči, podnevi, po dežju, 
v megli, 24 ur naporov na meji človeških zmogljivosti, 
in potem zmanjka pet minut. Ni si težko predstavlja­
ti, kako huda je lahko skomina, da bi človek rekel, da 
pet minut v primerjavi s 1440 minutami res ni nič. Po 
vseh naporih, ki so za mano, imam pa res vso pravico, 
da teh pet minut preprosto spregledam.
In ravno na tej točki se lomi. Ravno ta zapeljiva sku­
šnjava je tista, ki loči poštenost od nepoštenosti, resni­
co od neresnice, etičnost od neetičnosti, pravo gorni­
štvo od lažnega. In v tem razmerju stoji na eni strani 
tisti, ki ponudi dogodek (resnico), in na drugi strani 
tisti (mnogi tisti), ki ta dogodek (resnico) sprejmejo. 
In če je poštenost (etičnost) na strani podajalca, ni no­
benega vzroka, da to ne bi bilo tako, kot je podano, 
tudi sprejeto. Če nekdo reče, bil sem na vrhu Trigla­
va, prehodil sem Karavanke, presmučal sem Pohorje, 
splezal sem na Eiger, presmučal sem Everest, preple­
zal sem Lhotse, kdo je tisti, ki lahko reče (ali tudi inti­
mno v sebi dvomi), da to ni res? Dvomljivec naj to do­
kaže ali pa naj za vedno molči. Če pa lahko dokaže oz. 
se tako izkaže, si podajalec lažne resnice zasluži traj­
no etično izobčenje.
Planinstvo in vse njegove izvedbene dejavnosti (ra­
zen športnega plezanja), vključno z alpinizmom, 
niso športne aktivnosti. V planinstvu se nič ne meri, 
ne prešteva, ni nadzora, ni občinstva. Vsi dogodki in 
uspehi temeljijo na besedi, na zaupanju. Zaradi tega 
je planinstvo zgrajeno na visoki stopnji poštenosti in 
na medsebojnem spoštovanju. Če to zlorabimo, z ene 
(podajajoče) ali druge (sprejemajoče) strani, pade ti­
sto, kar je dejansko najlepše in najplemenitejše v pla­
ninstvu – visoka stopnja etičnosti! In če izgubimo to, 
potem je izgubljen ves smisel tovarištva v gorah, pri­
povedovanje svojih dogodivščin drug drugemu, opi­
sovanje svojih doživetij, branje – tudi branje te revije. 
Potem ostanemo samo še volkovi samotarji, ki hodi­
mo po svojih poteh, postanemo asocialna bitja, ki iz­
gubljajo tisto najlepše v vsakem človeškem doživlja­
nju  – svoje občutke deliti z drugimi. In le malokje 
v življenju je teh čudovitih čustev in občutkov več kot 
v hribih. Zato jih ohranjajmo drug za drugega v najči­
stejši izročenosti, na visoki etični stopnji. m
Kolumna izraža stališče avtorja, in ne nujno tudi ure-
dništva in Planinske zveze Slovenije.
KOLUMNA
Marijan Lačen Planinska 
etika
Olševa in Peca
Foto: Oton Naglost
16
 
Caroline se spominjam kot ene najbolj tek­
movalnih punc. Njen pogled v  izolacijski coni je bil 
ubijalski, zato smo se je vsi raje izogibali. Svoj najno­
vejši film Shifting dreams1 začne s stavkom: "Odkar 
pomnim, sem tekmovalna … ne vem, ali je to v člove­
ški naravi, v moji vsekakor je." Priznava, da je bil njen 
pristop na tekmah "ubiti druge tekmovalke". Bila je 
tako osredotočena nase in na tekmo, da na svoja tek­
movalna leta nima veliko spominov. Tega se je poča­
si začela zavedati in ugotovila je, da sama sebi ni všeč. 
Leta 2010 je v Turčiji srečala čudaka, ki je govoril o 
nekem trad plezanju – Jamesa Pearsona. Zaverovana 
vase in v tekme ni vedela, o čem govori. A jo je pre­
pričal, da je poskusila. Tri leta pozneje sta se poročila. 
Zelo hitro se je preobrazila v eno najbolj vsestranskih 
plezalk. Lani poleti (4. julija 2016) ji je uspelo opravi­
ti prvo prosto žensko ponovitev smeri Voie Petit (8b) 
v Grand Capucinu, ki velja za eno najtežjih večrazte­
žajnih smeri na taki nadmorski višini (3880 m). 
Zelo dobro se spomnim, kdaj sem te prvič videla. 
Bilo je leta 2000 v Nantesu, ko si si prišla ogledat 
tekmo za svetovni pokal. To je bila zate skoraj naj-
pomembnejša tekma v karieri, čeprav na njej nisi 
sodelovala, mar ne? 
Aja, ti se spomniš tega? Meni se zdi normalno, da se 
spomnim vas, finalistk, a da se ti spomniš neke smr­
klje iz množice gledalcev, ki je gledala tekmo? Prav 
imaš, Nantes je bil zame ključnega pomena. Po ogle­
du tekme sem spremenila svoj življenjski načrt. Vse je 
kazalo, da bom normalen otrok, da bom šla študirat 
kot drugi. A ko sem videla tekmo, finale v soju žaro­
metov, sem si rekla, da moram to poskusiti. Zato sem 
se odločila zapustiti Réunion in se preseliti v Francijo, 
kjer so razmere za trening veliko boljše. Na Réunionu 
ne bi mogla več napredovati. 
1 Dostopno na: https://www.youtube.com/
watch?v=WqUpxCco3PA.
INTERVJU
Martina Čufar 
Potard
Caroline Ciavaldini (1985) prihaja s francoskega otoka Réunion v Indijskem oceanu. Dekle, ki se je ukvarjalo s 
plesom, tenisom, z jadranjem in jahanjem, je pri 12 letih po naključju okusilo plezanje po oprimkih, pritrjenih na zid 
šole. Takoj se je vpisala v plezalni klub in njeno življenje je začel voditi "plezalni veter". Tri leta kasneje, leta 2000, 
je postala francoska mladinska prvakinja. S tem si je prislužila ogled tekme za svetovni pokal. Spektakel velikega 
tekmovanja jo je popolnoma prevzel in jo motiviral, zato se je odločila zapustiti družino in Reunion, se preseliti 
v Francijo in uspeti. In uspelo ji je! Že čez pet let je bila redno na stopničkah za zmagovalke, a le enkrat na najvišji.
Morska deklica v granitu 
Grand Capucina
Caroline Ciavaldini
Ti ni bilo težko zapustiti družine? 
Ne, sploh ne, bila sem odločena, da je prav, kar delam. 
Šestnajst let sicer res ni posebna starost, a mislim, da 
so me starši tako dobro vzgojili, da sem bila dovolj 
zrela in sem želela uspeti. Hotela sem postati odrasla 
in sama sprejemati odločitve. 
Na tekmah sem poznala dve Carolini; tisto pred 
tekmo, nič kaj zabavno, ki je s pogledom želela 
uničiti vso konkurenco, in Caroline na partiju po 
tekmi, dobrovoljno in nasmejano. Si se zavedala 
svoje dvojnosti? 
Ne, takrat se tega nisem zavedala. Imela sem obču­
tek, da vsi tekmovalci ravnajo enako, saj smo bili vsak 
Caroline 
Ciavaldini
Foto: Eddie 
Gianelloni
17
  m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
v svojem kotu. Mogoče je to francoska šola. Navseza­
dnje sem izdelek francoske plezalne zveze, pod nje­
nim okriljem sem trenirala ves čas. Najprej v mladin­
skem centru v Montpellieru in potem v trening bazi 
v Aix­en­Provence. Tam so nam vcepili precej te tek­
movalnosti. Delno to gotovo izvira tudi iz načina ži­
vljenja na Réunionu. Šport je že od najmlajših kate­
gorij naprej zelo tekmovalen. Vzgojili so me v  tem 
duhu, tekmovala sem v vseh športih, s katerimi sem se 
ukvarjala. Zdaj poskušam tekmovalnost postaviti na 
stranski tir, a če vidim v plezališču kakšno dekle, posta­
nem tekmovalna in plezam bolje, kot če je ne bi bilo. 
V letih, ko si tekmovala v  svetovnem pokalu, si 
osvojila ogromno drugih mest. Leta 2011 si konč-
no zmagala in končala s tekmovanji. 
Res je, dolgo sem bila večno druga. Svoje sanje sem 
uresničila v Chamonixu 2011. Na prvi stopnički nas 
je bilo sicer več, toda zame je bilo pomembno, da sem 
zmagala. A v trenutku, ko se je to zgodilo, se je moj 
motivacijski mehurček razpočil. Potem so šli rezultati 
samo še navzdol, čeprav sem bila v zelo dobri formi. 
V skali sem preplezala precej težkih smeri. Zato sem 
se odločila, da neham tekmovati in postanem profe­
sionalna plezalka. 
No, to si na neki način že bila. 
Ja, a ne na enak način. Ko sem tekmovala, sem se iz­
ogibala novinarjem. Ko me je fotograf revije Grimper 
poklical zaradi fotografiranja, sem rekla ne. To, da se 
izpostaviš, da te novinar postavi na piedestal, je bilo 
v  nasprotju s ponižnostjo, ki sem jo potrebovala za 
dobro nastopanje na tekmah. V moji glavi sta se ti dve 
stvari izključevali. Vsak ima pač svoj način funkcio­
niranja. Biti profesionalna plezalka pomeni živeti od 
fotografij, filmov in predavanj. Zdaj gresta na vsako 
18
 
potovanje z nama profesionalni fotograf in snemalec. 
Včasih je zoprno, priznam. A lepo je priti nazaj do­
mov s filmom. Z Jamesom se šaliva, da biti profesio­
nalni plezalec pomeni, da profesionalci dokumenti­
rajo tvoje počitnice. 
V zadnjih letih sta ogromno potovala in posnela 
veliko filmov.2 Tretji akter je pogosto Yuji Hiraya-
ma. Kako to? 
Yuji je najin najboljši prijatelj v plezalnem svetu slav­
nih. Spoznala sva se po njegovi in po zaslugi North 
Facea, ki je naš skupni sponzor. Z njim se poskušava 
dobiti enkrat letno in vsakič, ko smo skupaj, imam 
občutek, da postanem manj neumna. Od njega se 
res veliko naučim! Prvič naju je leta 2012 povabil na 
2 Obiščite spletno stran Jamesa in Caroline http://onceupona-
climb.co.uk/.
Borneo na Mont Kinabalu, 4095 m, kjer smo plezali 
večraztežajne smeri in sem prvič izkusila veliko nad­
morsko višino. Letos naju je povabil na Japonsko ple­
zati trad smeri. Vmes sva ga midva povabila na Réu­
nion in v  južno Francijo (nastali so simpatični filmi 
Wine Dine Climb). 
Na Réunionu ste skupaj potegnili zelo težko ve-
čraztežajno smer. 
Ja, to je bila pa čisto moja ideja. Želela sem se vrni­
ti na Réunion in se otoku ter tamkajšnji plezalni zve­
zi nekako zahvaliti za to, kar so mi dali. Sestavila sem 
močno ekipo in želela sem, da naredimo eno dolgo 
smer v deviški steni, od spodaj, s tradicionalnim va­
rovanjem. Za to idejo me je navdušil Pietro dal Pra, 
s katerim sva veliko plezala v Dolomitih. Yuji tega še 
nikoli ni počel in najprej ni čisto dobro razumel kon­
cepta. A smo ga prepričali, in ko je začel, je hitro vse 
Caroline v smeri 
Voie Petit v 
Grand Capucinu 
v Franciji
Foto: Dark Sky 
Media P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
19
dojel in opravil odlično delo. To je bila res sanjska od­
prava, vse se je poklopilo, našli smo lepo steno in po­
tegnili lepo smer. Skala sicer ni bila vedno najboljša, 
a oprimkov je bilo ravno prav in razpok za namešča­
nje varoval tudi. Smer Zembrocal ima pet razteža­
jev, vzela nam je pet dni. Najtežji raztežaj, 8c, je Yujiju 
uspelo preplezati večer pred odhodom!
Torej si zdaj, odkar si z Jamesom, navdušena nad 
tradom? 
Najprej me tradicionalno plezanje ni zanimalo. Bila 
sem športna plezalka in sem za pasom imela samo 
komplete. Ko sem srečala Jamesa, se je vse spremeni­
lo. Govoril je le o tradu. Postala sem radovedna, ho­
tela sem videti, kaj to je, ker Jamesa nisem dobro ra­
zumela. 
Angleškega trada še nisem okusila, a po videih 
sodeč, je veliko nevarnejši kot plezanje v  počeh 
Indian Creeka.
Seveda, ni primerjave. Ravno pred dvema tednoma 
sva se vrnila iz Indian Creeka in tam je tradicional­
no plezanje čisto drugačno. Metulji se dajo vedno do­
bro namestiti in da zaideš v nevarnost, moraš naredi­
ti res veliko neumnost. V Angliji pa si padca pogosto 
ne smeš privoščiti. Skala je zelo trdna, ko namestiš 
varovanje, je to res dobro, problem pa je, da ni veli­
ko razpok. Nevarnost je sestavni del smeri, namešča­
nje varovanja je veliko kompleksnejše. Pogosto je tre­
ba povezati skupaj več malih zatičev, da sploh kaj drži. 
Preplezala si smer z oceno E9 (Chupacabra), Ja-
mes E11 (Rhapsody). Mi lahko malo razložiš an-
gleško ocenjevanje smeri s črko E? 
Angleške ocene so neprimerljive in abstraktne. Nače­
loma je ocena kombinacija težavnosti, kot če bi smer 
plezal varovan z vrha, in nevarnosti. E9 je lahko nekaj 
zelo težkega in varnega ali nekaj lahkega z zelo slabim 
varovanjem. Ocena pravzaprav ne pove veliko. Chu­
pacabra je okoli 8a+ in se da dobro zavarovati. Nisem 
še prava Angležinja, kakršna je npr. Hazel Findley, ki 
se ničesar ne boji. Jaz se nočem ubiti … hitro me po­
stane strah. Res je, da se na tveganje navadiš, a bolje 
je, da se znaš ustaviti. Najvišja ocena je za zdaj E11, 
a obstaja le ena taka smer, Rhapsody, preplezalo jo je 
pet plezalcev. Navsezadnje je težko najti kos skale, ki 
je primeren za to. Najti neko 9a, ki se da preplezati s 
tradicionalnim varovanjem, je kot iskati iglo v kopici 
sena. 
Po končanih tekmovanjih si nisi več postavljala 
velikih ciljev, odkrivala si nove strani plezanja, a si 
kljub temu preplezala 8c. Za leto 2016 si si zada-
la velik cilj, opraviti prvo prosto ponovitev smeri 
Voie Petit v Grand Capucinu. Od kod ta ideja, saj 
si bolj morska kot gorska deklica? 
Res sem imela le neke male cilje, nič velikega, za kar 
bi se morala pripravljati, kot sem se za tekme, čeprav 
sem splezala nekaj 8c in eno 8c+. V najslabšem pri­
meru sem v smeri vložila en mesec dela, za Voie Pe­
tit pa so priprave trajale eno leto. Zame je bila ta smer 
res nekaj velikega, predvsem zaradi ljudi, ki sta jo po­
tegnila – Arnauda Petita in Stéphanie Bodet, s kateri­
ma smo dobri prijatelji. Zato sem jo vzela zelo resno. 
Ta projekt se je najbolj približal tekmam po končani 
karieri. Uporabila sem enako strategijo. 
Kakšna je bila ta strategija? 
Cilj sem razdelila na več delov in z Jamesom sva eno 
leto posvetila posameznim odsekom. Pomembno je 
bilo, da me je James podpiral in mi stal ob strani, me 
spodbujal v trenutkih, ko nisem verjela vase. Jaz sem 
počela enako prejšnja leta pri njegovih projektih. 
Caroline 
v plezališču 
Quarrymann 
Slates v Walesu
Foto: Ricky 
Felderer
20
 
Moje prvo vprašanje je bilo, kaj potrebujem za uspeh 
v  smeri Petit. Stéphanie in Arnaud sta mi sicer vse 
do potankosti razložila, a vseeno sva jo šla pogle­
dat že leto prej, saj še nikoli nisem bila v gorah. Ime­
la sem sicer neko predstavo, a je bila popolnoma na­
pačna. Pojma nisem imela niti, kako je na ledeniku. 
Med ogledom sem ugotovila, da je ključno mesto 8b 
zelo fizično in da bo treba pridobiti moč. Za drugo, 
8a, sem slišala, da je zelo tehnična. Granita nisem po­
znala, prej sem plezala le v apnencu, zato sva šla za 
en mesec v Pedrizo v Španijo, da sem se navadila na 
granitne plošče. Prva smer, ki sem jo tam plezala, je 
bila 6b. Groza, ves čas sem mislila, da bom padla! Ve­
liko sem plezala na domači umetni steni, pridobiva­
la sem splošno vzdržljivost. V Anglijo sem šla plezat 
trad predvsem zato, da se privadim občutkom strahu 
in hitrejšemu nameščanju varoval oz. plezanju z manj 
varovali in biti zato hitrejša in lažja.
Te je bilo v smeri strah? Iz smeri je Arnaud nakna-
dno odstranil nekaj svedrovcev, mar ne? 
Ne, to je naredil Alex Huber, ki je opravil prvo pono­
vitev. V zgornjem delu smeri je potem odstranil vse 
svedrovce in jih zamenjal z lepljenimi. A zdaj jih je še 
enkrat manj. Proti koncu je v plati ena 7b+, ki je res 
nevarna, saj ključni del plezaš skoraj nezavarovan, in 
če padeš, padeš na granitno konico malo nižje. Ar­
naud je vprašal Alexa, zakaj je odstranil svedrovec. 
Odgovor je bil, ker mu je zmanjkalo lepila in ker se 
ni imel namena vrniti. Na srečo sem imela vse infor­
macije in me je bilo malo manj strah. Ko enkrat točno 
veš, kaj je treba narediti, je lažje, kot prva sem kar pre­
cej časa preživela v raztežajih in iskala prehode. Vse­
kakor bi mi bilo lažje, če bi pustila, da bi James plezal 
naprej, a sem si zastavila pravilo, da bom celo smer 
preplezala v vodstvu. Sicer bi bilo prelahko, vse razte­
žaje bi lahko naštudirala brez strahu z varovanjem od 
zgoraj. To ne bi bila ista igra.
V vseh videih, ki sta jih posnela v zadnjih letih, si 
nasmejana, ko si preplezala najtežji raztežaj smeri 
Petit (8b), pa se nisi prav nič smejala. 
Ja, takrat se res nisem mogla smejati, saj sem skoraj 
izgubila zavest, pred očmi se mi je temnilo. Nekaj je 
sicer prispevala višina, a najtežji del je zelo fizičen, za­
tem sledi poč, za katero Arnaud pravi, da je lahka, a 
zame ni bila. Mogoče bi se mi zdaj, po obisku Indian 
Creeka, zdela lažja. Bojevala sem se za vsak centime­
ter in po vsakem gibu dihala kot lokomotiva, saj še ni­
sem bila dovolj aklimatizirana. 
Veliko se ukvarjaš s psihično pripravo, kajne? 
Drži. V plezanju mi je od nekdaj najzanimivejša rav­
no ta stran, psiha. Veliko vizualizacije in pozitivnih 
afirmacij. Francoska zveza je dobro organizirana, 
tako da sem imela med tekmami vedno na voljo psi­
hologa (enkrat na teden) in kineziologa, od katerih 
sem se veliko naučila. Po pravici povedano, nisem ne 
vem kakšen talent, nimam moči v prstih, tako da me 
je le trdo delo pripeljalo do dobrih rezultatov. 
Kakšni so vajini cilji za leto 2017? 
Imava več projektov potovanje­odkrivanje. Rada 
iščeva nove trad smeri. En od projektov je iti z Yuji­
jem Hirayamo v  Mehiko in blizu El Giganta spelja­
ti novo smer čez visok posušen slap. Iti nameravava 
tudi na Kitajsko, v kanjon Enshi, kjer želiva splezati na 
stolp Pillar of Incense, ki še ni bil preplezan. Za zdaj še 
nimava dovoljenja za vzpon, a za nama stoji močna 
produkcijska hiša, tako da sva optimistična. 
Kaj pa Yosemiti? 
Vedno, ko mi kdo govori o El Capitanu, slišim, da so 
morali za smer čakati v vrsti, da je preveč ljudi ali da se 
jim je kdo polulal na glavo. Tako da nisem ravno nav­
dušena nad Yosemiti. Sploh lani je bilo noro. V ide­
alnem svetu, če bi bil Nos prazen, pa bi ga prav rada 
preizkusila. m
Caroline med 
pristopom pod 
steno Grand 
Capucina v Franciji
Foto: Dark Sky 
Media
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
21
DOLOMITI
Anita Krivec
Aktiven avgustovski pohodniški teden, uresničitev želje po planinskem oddihu brez predhodnih rezervacij 
in podrobnega načrta poti. Dnevne cilje sproti določajo vremenske razmere, počutje in izhodišče. Znan je le 
osnovni cilj: planinarjenje po Dolomitih z začetkom nekje v bližini Cortine d'Ampezzo. To svobodo nama je 
tokrat omogočil najin "avtodom", osebni avtomobil, ki ob odstranitvi zadnjih sedežev postane udoben premični 
šotor na štirih kolesih, ki ga lahko parkiraš, kjer ni znaka za prepoved parkiranja in ustavljanja. Lahko se ustaviš 
tudi tam, kjer je kampiranje prepovedano, saj v resnici le parkiraš. Ta ''nenačrt'' naju je pripeljal v tri od petih 
narodnih parkov v regiji, na štiri dvatisočake, dva tritisočaka, čez dve ferati in do nešteto presunljivih razgledov 
in nepozabnih vtisov. Ob tem me je večkrat prešinilo, da če bi bila narava lahko kičasta, so Dolomiti čisti kič!
Teden presežkov 
naravnih lepot
V Dolomite za nosom
22
 
Okolica Cortine d'Ampezzo
Enourni prometni zastoj skozi Longarone ob reki Pi­
avi je zakrivil, da se je želodec oglasil, preden sva se 
pripeljala do želenega cilja. Pri tabli za Passo Cibiana 
(1530 m) in MMM Dolomites (Messner Mountain 
Museum) sva zavila levo in upala na kakšno klopco, 
a sva se prej pripeljala na prelaz jugozahodno od kraja 
Cibiana di Cadore. Po kosilu iz hladilne torbe in pri­
jetnem počitku v že gorskem okolju je najina radove­
dna narava na informativnih in markacijskih tablah 
že iskala idejo, kam bi se lahko odpravila še tisto po­
poldne. Uro in pol oddaljen vrh Monte Rite (2181 m) 
je bil kot nalašč, da sva izkoristila preostanek popol­
dneva. Do koče bi se lahko zapeljala s kombijem, a se 
v Dolomite vendar nisva odpravila zato, da bi se nav­
kreber vozila s kombiji ali gondolami. Tudi oblaki, 
ki so se tiste dni v popoldanskih urah redno nabirali 
okrog vrhov, naju niso odvrnili od namena. Zapoved, 
da v  nahrbtniku tudi poleti v  visokogorju ne smejo 
manjkati vetrovka, kapa in rokavice, pa se je potrdila 
že tisto popoldne. Do koče sva prispela pošteno mo­
kra, a sta zakurjena peč in topel čaj hitro ogrela telo in 
posušila obleko. 
Oznake ob koči so naju zvabile do enega izmed šestih 
Messnerjevih muzejev, ki leži med Pieve di Cadore in 
Cortino d’Ampezzo (www.messner­mountain muse­
um.it/en/dolomites/museum/) in je posvečen zgo­
dovini raziskovanja in osvajanja Dolomitov. Domu­
je v obnovljeni utrdbi iz prve svetovne vojne na vrhu 
Monte Rite s 360­stopinjskim razgledom na številne 
izstopajoče vrhove in gorske verige: Schiaro, Agnèr, 
Civetto, Marmolado, Pelmo, Antelao, Marmarole … 
Razstavljene slike in fotografije so bile odličen uvod 
v najino "osvajanje" gorstva, le da takrat še nisva vede­
la, katerega od vrhov ali predelov bova vpisala v pla­
ninski dnevnik. Zapuščena vetrovka med potjo nav­
zdol pa je že nakazala, da bo teden minil v znamenju 
najdenih planinskih predmetov. Navzgor je prisopi­
hala mlada planinka in mislila sem, da išče vetrovko, a 
se je izkazalo, da se je izgubil njen kuža. Upam, da ga 
je našla še pred večerom.
Okoli Monte Pelma do dinozavrskih stopinj
Prenočila sva na prelazu Staulanza (1766 m) na zaho­
dni strani Monte Pelma (3168 m), izhodišču za turo 
okrog gore. Odločila sva se za "aklimatizacijo" na vi­
sokogorje in sledila ideji vodnika Walking in the Do-
lomites (Gillian Price, Cicerone Guide) ter gorskega 
osamelca drznih oblik in strmih rdečkastih sten, ki se 
pne med dolinama Bòite in Zoldo, obhodila. Vzpon 
na vrh sva prihranila za naslednjič. V svežini dopol­
danskega dela poti, ki se do sedla Val d'Arcia (2476 m) 
dvigne za 800 metrov, je mogočno severno ostenje 
masiva še bolj izstopalo.
Čez sedlo so se dvigale meglice in iz doline Bòite je 
povlekel svež veter, nič kaj prijeten za daljši postanek. 
Gruščnata steza se je strmo obrnila navzdol in do 
udobnega prečenja vzhodnega vznožja Pelma naju je 
ločil le nekoliko zahtevnejši, a kratek skalnat prehod, 
zavarovan z jeklenicami. Kmalu sva zagledala kočo 
Venezia (1947  m), običajno izhodišče za vzpon na 
vrh Pelma in eno najstarejših koč v Dolomitih. Nada­
ljevala sva med zadovoljnimi kravami po precej bla­
tnem, močvirnatem terenu s pogledom na mogočno 
Civetto ter srečevala številne italijanske družine, ka­
terih otroci so bili blatni do kolen, a se zaradi tega nih­
če ni razburjal. Večina teh je bila namenjena v kočo 
na kosilo, kar je priljubljena navada Italijanov, ki v po­
poldanskem času napolnijo koče in izkoristijo dokaj 
bogato kulinarično ponudbo za zmerno ceno. Mar­
sikoga na to pot zvabijo sledi dinozavrskih stopinj, do 
katerih prispeš po polurnem vzponu ob živahnem 
potočku na jugozahodni strani Pelma. Ne bom poza­
bila razočaranja dečka zaradi velikosti oziroma majh­
nosti odtisov. Verjetno je pričakoval velike sledi bitij 
iz risank ali filmov. Okrog sto odtisov so pustile tri vr­
ste manjših živali pred približno 200 milijoni let. 
Cadini di Misurina: koča Fonda-Savio, nad njo 
se pne vitki Torre Wundt, desno zadaj Tri Cine. 
Foto: Peter Strgar 23
  m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
Cadini di Misurina
Prenočila sva pri jezeru Antorno, višje ležečem in 
manjšem sosedu večjega jezera Misurina. Gorska 
skupina Cadini ali Dolomiti v malem, kot jih v vodni­
ku Dolomiti, sanjske gore poimenuje Andrej Mašera, 
ležijo na skrajnem jugozahodu Sekstenskih Dolomi­
tov. Na majhni medsebojni razdalji kipijo v nebo šte­
vilne ostrice, med njimi pa so zarezane ozke škrbine. 
Drzno oblikovani stolpi se z navpičnimi stenami dvi­
gajo nad visokogorskimi krnicami. Kot hišica iz pra­
vljice leži v  osrčju skupine edina koča Fonda­Savio 
(2359 m). Prikupna oskrbnica, oblečena v tradiciona­
len dirndl, ki se barvno ujema s polknami, je pravljični 
vtis še poudarila. Najvišji vrh skupine je Cima Cadin 
di San Lucano (2839 m), edini pristopen po označeni 
in nadelani poti pa je Cima Nord­Est (2788 m). Nanj 
pelje ferata ali zavarovana plezalna pot Merlone, ki je 
po Mašeri prvovrsten zgled, kako ne bi smeli graditi 
ferat. Po lepi in strmi steni z odličnimi oprijemi na­
mreč poteka nepregleden niz lestev. Med sestopom 
sem v  družbi simpatične češke družine naštela kar 
260 prečnih klinov!
Lago di Braies – biser med dolomitskimi jezeri
V bližini kampa Villabassa pri Dobiaccu v  Pustri­
ški dolini sva opazila številne gobarje, ki so v velikih 
košarah razstavljali dnevni izkupiček. Po nočitvi na 
odmaknjeni jasi nad vasjo sva se tudi midva zjutraj 
odpravila skozi urejen smrekov gozd in nabrala sa­
mooskrbno kosilo za tisti dan. Ogledala sva si še lič­
no urejeno središče Dobiacca, kjer ob sobotah poteka 
bolšji sejem, in nadaljevala do jezera Braies (1495 m), 
ki leži v severnem delu parka Fanes­Senes­Braies. Po­
gled na smaragdno zeleno gorsko jezero, za mnoge 
najlepše v Dolomitih, obdano z mogočnimi gorami, 
je zares očarljiv. Croda del Becco, 2810 metrov viso­
Monte Pelmo s 
severa
Foto: Andrej Trošt
24
 
ka gora, naj bi bila po ladinski legendi vhod v onstran­
stvo. Od tod tudi ladinsko ime Sas dla Porta – gorska 
vrata. Jezero je lahko izhodišče za številne visokogor­
ske ture, tokrat pa sva ga le obhodila in osvežila stopa­
la v – presenetljivo – ne preveč ledeni vodi. Deževni 
oblaki med srkanjem odličnega kapučina (to Italijani 
res obvladajo!) so potrdili slabo vremensko napoved 
za noč in naslednji dan.
V avtu je bilo suho in prijetno toplo. Brez določene­
ga cilja sva se skozi dež zapeljala po dolini Antersel­
va severno od parka Fanes­Senes­Braies ter parkira­
la v gozdičku ob gostišču za jezerom, od koder naju 
je lastnik prijazno napotil na parkirišče ob planinski 
koči. Škrebljanje dežja po strehi naju je ta večer prije­
tno uspavalo. Spremenljivo vreme naslednjega dne je 
bilo kot nalašč za še en gobarski sprehod okrog kraja 
St. Lorenzen, nato sva se do večera zapeljala čez pre­
laz Furcia južno od Kronplatza, skozi San Vigilio in po 
dolini Valle di Rudo do koče Pederü (1540 m), izhodi­
šča za Sasso della Croce (3028 m). Sončni zahod go­
rečih barvnih odtenkov je obljubljal sveže, jasno jutro 
in še en lep dan.
Park Fanes-Senes-Braies – ''naravni kič''
Dišeča kava v  prijetni toploti koče Pederü nama je 
dala polet za uren korak proti kraljestvu Fanes, domu 
številnih ladinskih legend. Gorski kolesarji so že po­
ganjali pedale po kolovozu ob stezi, pred njimi je bil 
naporen vzpon do koče Fanes ali Lavarela ali katere 
še bolj oddaljene. Z vsakim korakom sva stopala više 
v čarobni svet pokrajine "bledih gora", kot tudi pra­
vijo Dolomitom. Prostran amfiteater visokogorske 
kraške planote, obdan z belimi vrhovi, bi lahko služil 
kot učna ura za spoznavanje kraških oblik in pojavov. 
Svetleča očesca gorskih jezerc mežikajo pod vrhovi in 
gorskimi grebeni svetlega dolomitskega apnenca. Po­
toki s slapiči se razširijo v močvirne pašnike in nato 
poniknejo v  lijakaste ponore, da se lahko niže spet 
prebijejo izpod nepropustnih plasti. Prostrana grušč­
nata pobočja s stoletnimi borovci se iztekajo v boga­
te pašnike z zadovoljno prežvekujočimi kravami in 
konji. Vsakih nekaj minut se očem ponudi nov po­
gled, še bolj dih jemajoč od prejšnjega. Zavaljeni sviz­
ci signalizirajo nevarnost s svojimi opozorilnimi piski, 
niso pa posebno plašni – kot bi se zavedali izjemnosti 
svojega zaščitenega bivalnega okolja. 
Na sedlu, kjer se priključi zelo zahtevna pot iz doli­
ne Badia, pod zadnjim vršnim grebenom Sassa del­
la Croce se odpre izjemen razgled na velik del doline 
Badia. Na dobre pol ure oddaljenem vrhu sva nato vi­
dela še mnoge druge vrhove. Prijazno mi jih je v la­
dinskem jeziku naštel planinski domorodec: Tofane, 
Piz Boè, Marmolada, Puez. Z izgovarjavo zadnjega 
imam še danes težave. Med sestopom sem pobra­
la plastično vrečko, da bi jo v dolini vrgla v smeti, a 
sem presenečeno ugotovila, da je v njej majhen zve­
zek, verjetno zametek planinskega dnevnika. Namo­
čen, a popolnoma cel je na tej višini ležal vsaj dve leti! 
Le nekaj dni prej sem v Cortini, kjer lahko brez težav 
kupiš plašč prestižne blagovne znamke za nekaj tisoč 
evrov, v osrednji knjigarni zaman iskala navaden zve­
zek za dnevne zapiske poti. Najdenega sem v nasle­
dnjih dneh posušila na vetrobranskem steklu in mi je 
bil v veliko pomoč pri pisanju tega sestavka ter ljub 
spomin.
Park Puez-Odle
Zaznamek sedmega dne v dnevniku je bil obisk parka 
Puez­Odle, ki sva ga dan prej lahko opazovala z vrha 
Sasso della Croce. Ustanovljen leta 1978 pokriva ne­
kaj manj kot 11.000 hektarov površin s povprečno vi­
šino 2500 metrov. Visokogorski kraški svet presun­
ljive alpske pokrajine so oblikovale močna erozija in 
ekstremne vremenske razmere. Tukaj lahko na majh­
nem območju opazujemo bogato geološko zgodovi­
no Dolomitov. Skozi gozdni obroč se v  nebo vzpe­
njajo izpostavljene stene belih vrhov, prekinjene z 
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
25
bogatimi pašniki in preprogami alpskega cvetja.
Za izhodišče sva izbrala prelaz Gardena (2121  m) 
in ponovno vstopila v svet, za katerega nama že pri­
manjkuje presežnikov. Že navajenima na dih jema­
joče poglede se je pred nama ponovno odprl svet na 
meji resničnega. Do prvega sedla se precej obljude­
na steza spusti nad jezero Crespëina in preči planoto 
malone vesoljske prostranosti. Proti severu se v nebo 
dvigajo zašiljeni vrhovi verige Odle. Na travniku pod 
kočo Puez (2475 m) so poležavali toplote in sončnih 
žarkov željni pohodniki. Umaknila sva se v hlad koče, 
kjer naju je spet premamil vonj gorske kuhinje, celo 
tako, da sem na klopi pozabila zelo ljubo flisasto jopo. 
Vrh sva tokrat izpustila. Vračala sva se proti Colfoscu 
in se iz sveta belih skal polagoma spuščala v zeleni­
lo pašnikov in travnikov. Ob šumu vode in pogledu 
na oddaljeno jaso, na katero je padal curek slapu, so 
noge kar same zavile osvežitvi naproti. Stopala sva ob 
robu močvirnih trav in mimo številnih brlogov sviz­
cev, katerih prebivalci so naju opazovali iz varnega za­
vetja skal. Noge so se z užitkom pogrezale v mehkobo 
mahovnate struge potočka, ki je odplaknil vso utruje­
nost dneva. Vsa lahkotna sva nadaljevala čez pisane 
mahove in pazila, da nisva mečkala alpskega cvetja, 
med katerim so prevladovale planike. Pri tem se nisva 
mogla načuditi pohodnikom, ki so na nadmorsko vi­
šino nad 2000 metrov prinesli šotore za umetno sen­
co! Pod mogočnim Sassongherjem (2665  m) sva se 
spustila proti koči Edelweiss ter nato izkoristila odlič­
no urejen sistem javnega prevoza, ki naju je v druž­
bi številnih pohodnikov in turistov pripeljal nazaj na 
prelaz Gardena.
Kraljevska ferata na Piz Boè
Uf, kako se je po celem tednu prileglo udobje pri­
jaznega in odlično urejenega družinskega kam­
pa v Colfoscu! Imel je vse, kar potrebujejo gostje, ki 
pridejo hribolazit, kolesarit ali samo uživat v naravi. 
Predvsem pa so tu bili prijazni lastniki, ki so se trudili 
v več jezikih in mi pomagali priti do pozabljene jope 
dan prej.
Piz Boè (3152 m) v skupini Sella je najlaže pristopen 
tritisočak v Dolomitih. S prelaza Pordoi (2239 m) se 
lahko z nihajno žičnico pripeljemo na Sass Pordoi 
(2950 m) do koče Maria, kjer po dobri uri dosežemo 
vrh s prijazno kočo Capanna Fassa. Če pa se odloči­
mo za pot s prelaza, moramo računati še na dodatno 
uro in pol hoje po precej dolgočasni gruščnati stezi. 
Na Piz Boe vodi tudi več zavarovanih plezalnih poti, 
izjemno težavna je novodobna športna ferata Cesare 
Piazetta, ki pripelje na vrh naravnost z juga. Takojšen 
test pripravljenosti je bil že sam vstop v ferato z nav­
pičnim plezanjem in prečenjem ozkih zračnih poličk. 
Če zmoreš prvih 30 metrov, tudi nadaljnje plezanje ne 
bi smelo povzročati večjih težav. Ob vznožju sem se 
pripravljala v družbi treh Poljakov in dveh Italijanov. 
Poljski oče je imel pri prvih metrih kar nekaj težav in 
dolgo čakanje mi je vzbudilo dvome, da bom zmogla, 
vendar mi vstop na srečo ni povzročil posebnih težav. 
Kmalu sem dohitela plezalce pred seboj in prilagoditi 
sem se morala njihovi hitrosti, kar je bilo bistveno bolj 
utrujajoče kot samo plezanje. Predvsem roke so se ob 
tem precej namučile. Nedvomno najtežavnejši del je 
ozek poševen kamin, ki zahteva kar precej plezalnih 
spretnosti in raztegljivosti. Ob pomoči prijazne polj­
ske deklice sem po več poskusih z levo nogo le zatipa­
la nevidno oporo in se mukoma potegnila skozi, pri 
čemer je bil nahrbtnik največja ovira, saj se je nepre­
stano zatikal, zato priporočam čim manjšega. Po fo­
togeničnem visečem mostu, ki smo ga izkoristili za 
foto seanso, je sledil še strm, a manj zahteven plezalni 
del, ki ga zaključi plezanje druge težavnostne stopnje 
brez varoval. Močnejša polovica se me je na petnajst 
minut oddaljenem in obljudenem vrhu kar načakala, 
26
 
kar pa ob ponujenem razgledu, prijaznih oskrbnikih 
in čednih planinkah ni bilo prenaporno. 
Namesto zaključka
Italijanskega feratarja, ki me je dohitel pred vrhom, je 
zanimalo, kaj mi je všeč pri Italijanih, in odgovor sem 
precej razširila. Potrdilo se mi je opažanje, da so naši 
zahodni sosedi zelo strpni do otrok in veliki ljubitelji 
živali. Njihova pregovorna ljubezen do dobre hrane 
se kaže tudi v ponudbi planinskih koč, ki je ne glede 
na dostopnost precej bogatejša kot pri nas. Poudarek 
je na lokalni kulinariki in izdelkih. Južna Tirolska se 
ponaša z zaokroženo turistično ponudbo, ki je prila­
gojena različnim kategorijam turistov in sledi sodob­
nim trendom (pri dostopnejših planinskih kočah je že 
mogoče videti polnilnice za električna kolesa). Sistem 
javnega prevoza je odlično urejen, zato ni težko preži­
veti nekaj dni brez avtomobila. Na vsakem koraku je 
opaziti skrbno gospodarjenje s kmetijami in gozdovi. 
Cveti lesna industrija, ki je pri nas skoraj izumrla. Na 
vsakem koraku občutiš, da vsi v turizmu stremijo k is­
temu cilju, delujejo povezano in ne skrbijo samo za 
lasten vrtiček. Predvsem pa je prijaznost tista, ki v tu­
ristu pusti topel občutek, da ni samo vir zaslužka, am­
pak dobrodošel gost.
Po vsakem obisku Dolomitov sem še bolj trdno zapi­
sana v "klub ljubiteljev Dolomitov", ki se tja redno vra­
čajo. Saj poznate občutek, ko se ob prihodu domov 
vsakič porodi ducat idej, kam je še nujno iti, kaj videti, 
na kaj se povzpeti … m
Odsev Cadinov 
v jezeru Lago 
d'Antorno nad 
Misurino
Foto: Andrej Trošt
"Vse, kar si želiš, je na drugi strani strahu," pra­
vi znani pisatelj Jack Canfield, motivacijski govornik, 
soavtor knjižne zbirke Kurja juhica za dušo in avtor 
Načel uspeha.
Marko Prezelj, sam vrhunski alpinist, je o letošnjem 
prejemniku nagrade za življenjsko delo na področju 
alpinizma pri nas, Andreju Štremflju, med drugim 
v  obrazložitvi iskreno in brez olepševanj zapisal, da 
stanovskemu kolegu Andreju kdaj tudi malce zavida: 
"Ker je zavist najbolj iskrena oblika spoštovanja, je on 
eden redkih, ki mu kdaj tudi malce zavidam. Zato, ker 
je znal in zmogel ostati original."
Je tudi vas Markov zapis zadel v srce, dušo in pred­
vsem v  vaš ego? Priznam, mene je. Da bi nekomu 
zavidala in ga v resnici iskreno spoštovala? Kaj ni to 
nekoliko skregano z našo pametjo? Pa vendar sem 
zadnje čase v različni literaturi naletela na podobno 
razmišljanje, na tezo o zavisti kot najbolj iskreni obli­
ki spoštovanja. In bolj ko premišljujem, bolj se mi zdi 
resnična. 
Zavist je naravno čustvo z negativnim predznakom, 
ki ga občutimo, kadar želimo tisto, kar nekdo drug 
ima, je ali počne. Resnica je, pravi psiholog dr. Phil 
McGraw, da oseba, ki ji zavidamo, ni nič drugač­
na od nas, samo da smo mi pristali na manj. Oseba, 
ki ji zavidamo – taki želimo biti. Ima nekaj, kar nam 
je všeč, to bi imeli, prav tako bi bili radi uspešni, hi­
tri, preplezali "tisto" smer, bili ta trenutek v gorah itd. 
Ne občutimo negativnega čustva zaradi osebe same, 
ampak zaradi našega pogleda nanjo. Če bi spremeni­
li svoj pogled nanjo in bi si z navdušenjem rekli – ja, 
mogoče je uspeti, doseči svoje sanje, bi bili veseli za­
njo, se veselili njenega uspeha in bi razumeli, da se je 
ob občutku zavisti v nas prebudila iskra postati nekaj 
več. In ko bi uvideli, da so v zavisti zametki veličine, 
bi osebo, ki ji zavidamo, cenili in spoštovali na najlep­
ši in najiskrenejši način. Kajti želeli bi ji biti podobni. 
Zavist nam pokaže, kaj si pravzaprav želimo, po čem 
hrepeni naše srce, pa si po tem ne upamo poseči, se 
tega lotiti ali zaradi strahu tako živeti. Če bi bili torej 
bolj pozorni, glede česa in koga nas daje zavist, bi lah­
ko ugotovili, kaj si želimo. 
A oseba, ki ji zavidamo, ni drugačna od nas. Samo na 
svoji poti je sprejemala drugačne odločitve kot mi. 
Drugače je razmišljala, imela je drugačna prepriča­
nja, vrednote, jasno je začrtala svoj cilj, ni se ozirala na 
mnenja "to ni mogoče, tega ne zmoreš" in ni odvrnila 
KOLUMNA
Zdenka Mihelič Kdaj,  
če ne zdaj
pogleda drugam. Do svojih sanj ni prišla v hipu, na­
predovala je korak za korakom.
In tudi mi, ti in jaz: vsak trenutek se lahko odloči­
mo drugače. Vsak trenutek je nov začetek. Tako gle­
de svoje aktivnosti, fizične pripravljenosti, gorniških 
ciljev, uspeha, medsebojnih odnosov kot glede pre­
hrane, telovadbe, jutranjega vstajanja  – bomo vstali 
z levo ali desno nogo, si bomo najprej umili zobe in 
popili kozarec tople vode z limono, bomo potelova­
dili …? Vsak trenutek sprejmemo odločitev. Bomo to 
prebrali ali ne. Tudi ko rečemo, da ne bomo sprejeli 
nobene odločitve – smo jo že sprejeli. Vse je odvisno 
od tega, kako želimo živeti in kdo želimo postati. Kdo 
smo, je stvar naših preteklih odločitev. Če želimo po­
stati bolj fizično in kondicijsko pripravljeni, preplezati 
zahtevno smer, se povzpeti na goro, ki nam je trenu­
tno nedosegljiva, če bi bili radi uspešnejši pri delu, se 
bolje razumeli z najbližjimi …, potem moramo spre­28
 
jeti odločitve danes. Vprašajmo se, kaj moramo na­
rediti, kaj drugače in kaj na novo delati, kaj v svojem 
vsakodnevnem življenju spremeniti, s čim se "oboro­
žiti", kaj v  svojem prostoru in okolici urediti, s kom 
se družiti, od koga se učiti, katera znanja in veščine 
pridobiti, kako razmišljati, katera prepričanja opusti­
ti in katera na novo privzeti, katere vrednote posta­
viti na prvo mesto v svojem življenju, kako se želimo 
obnašati, kdo želimo biti in zakaj želimo vse to poče­
ti. Premislimo in ukrepajmo danes. Delati iste stvari 
in pričakovati drugačne rezultate je definicija norosti, 
je rekel Albert Einstein. Seveda ne bo šlo vse po na­
črtih, prišli bodo padci – ki niso nič drugega kot po­
vratne informacije, da po "tisti poti" ne bo šlo in da jo 
moramo prilagoditi oz. spremeniti. In vztrajajmo. Ne 
oziraje se na okolico. Ne obremenjujmo se z drugimi. 
Sledimo svojemu srcu in svojim sanjam. Walt Disney, 
režiser in animator, ki so ga pri nekem časopisu odpu­
stili s pojasnilom, da mu manjka izvirnih idej in do­
mišljije, in ki naj bi bil tristodvakrat zavrnjen, preden 
je dobil odobreno financiranje za gradnjo Disneylan­
da, je dejal: "O čemer lahko sanjaš, to lahko tudi ure­
sničiš."
Odločite se in premikali boste gore. "Ni vam treba 
biti odlični, da začnete, a začeti morate, če želite biti 
odlični," nas spodbuja Zig Ziglar. Največ tvega tisti, ki 
ničesar ne tvega. 
Začnimo zdaj. Izberimo svojo pot. Izberimo svo­
jo prihodnost. Vse je resnično odvisno samo od nas. 
Kar je odlična novica. Ker smo sposobni spremeniti 
vse, če se tako odločimo. Vse, kar naredimo, je vse, kar 
lahko naredimo, in vse, kar naredimo, je dovolj. Kdaj, 
če ne zdaj? m
Največ tvega 
tisti, ki ničesar 
ne tvega 
(na grebenu 
Grossglocknerja).
Foto: Zdenka 
Mihelič
Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi 
uredništva in Planinske zveze Slovenije.
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
29
Danes je to visok, suh, tršat mož. Njegovi lasje 
so povsem osiveli, čeprav so še gosti, in bolj so razmr­
šeni, kot so bili v mlajših letih. Obraz je naguban, po­
znajo se brazgotine dolgega življenja. Toda oči so sve­
tle, opazujoče, in takoj spoznaš, da vidijo vse. Poln je 
življenja, vsebine in modrosti. Spominja me na hrast, 
ki pa ga "zimski vihar ne trešne ob tla", kakor bi rekel 
Prešeren. Edino postava je rahlo sklonjena, kakor da 
teži k tlom, k počitku.
Pred kakšnim letom sem mu potožil o svojem zdrav­
ju. Kolena, rame, srce včasih podivja v prazno, posta­
jam počasen. Tone mi je odgovoril: "Zdaj prihajajo ra­
čuni." Kakšna modrost! Potolažen sem bil; v življenju 
pridejo prej ali slej računi. Vse plačaš, račune moraš 
poravnati. 
Tone Škarja je poln modrosti, in s to goro znanja in 
modrosti se lahko pogovarjaš o marsičem in si prese­
nečen nad mislimi, nad stavki, besedami. Pogovarjaš 
se lahko o alpinizmu, o Himalaji in Nepalu, o knjigah 
in o literaturi, o politiki in zgodovini, o ekonomiji in 
filozofiji in tehniki. In še o marsičem.
_
Najino prvo srečanje je bilo v  Žmavcarjih, tik pod 
Tursko goro. Že prej sem o Tonetu veliko slišal, tudi 
srečala sva se kdaj bežno, kje v hribih ali na kakšnem 
sestanku. Toda prvo pravo srečanje je bilo nekega 
davnega zimskega dne, ko sem se odpravil na bivak 
pod Skuto in potem naprej na Rinke. Ko sem prišel 
iz gozda, so bile pred menoj stopinje. Vodile so na­
ravnost navzgor, nikogar nisem videl ali slišal, toda 
prijeten je bil občutek, da je tod nekdo pred kratkim 
stopal. Sledil sem stopinjam in ob vstopu v Južni raz 
Turske gore sta bila Tone in Šrauf. Odpravljala sta 
se v smer in se navezovala. Šrauf me je vprašal, ali se 
jima pridružim, in z veseljem sem to sprejel. Plezal je 
naprej, mrzlo je bilo, tudi veter je pihal. Napredovali 
smo počasi. Na štantu me je zeblo, stal sem ob Tone­
tu, zanohtalo se mi je, začelo me je tresti kot mladega 
psa. Nad nama je preklinjal Šrauf – dolgi rafali sočnih 
kletvic, Šrauf je znal čudovito preklinjati. Trde in grde 
besede so padale na naju, ki sva stala pod njim. Tone 
je poslušal in molčal, slišal je vsako Šraufovo kletvico, 
toda zrl je v meglo nad nama in molčal. Z njegovega 
obraza ni bilo mogoče ničesar razbrati. Čez nekaj me­
secev sem se pozno zvečer vračal s Triglava, na Ple­
menicah sem srečal Boruta Berganta ­ Čito in pove­
dal mi je, da grem z njimi na Jalung Kang. Tone me je 
izbral v ekipo. 
JUBILE J
Damijan Meško
"Joj, kako se mudi, mudi živeti!"
(Tone Kuntner)
Barasab
Ob osemdesetletnici Toneta Škarje
Tone Škarja 
na odpravi 
Kangbačen 1965
Foto Metod Humar
30
 
Tako so se začele najine skupne poti. Veliko sva doži­
vela skupaj. Spominjam se, kako sva nekoč hodila ves 
dan po Nepalu, hodili smo proti Kangčendzengi, ves 
dan je deževalo, na telesu ni bilo vlakna suhega, v če­
vljih je čofotalo, od trepalnic je kapljalo in se stekalo 
po brazdah na obrazu do brade in navzdol, hodila sva 
in molčala.
_
Na Jalung Kangu se je zgodila tragedija. Ko se je Tomo 
Česen sam vračal z vrha in smo pod vrhom gleda­
li samo eno drobno piko, ki se je počasi spuščala, ter 
upali, da se bo prikazala še druga, vsaj senčica, pa je ni 
bilo, je Tone obnemel, roke so mu padle ob telesu, sto­
pil je od šotorov. Ko sta bila Mariča in Joža Rozman 
že blizu vrha Kanča in se je vreme slabšalo, vihar je bil 
tam zgoraj in le redko sta se še oglašala po voki­toki­
ju, iz njunih oglašanj se je videlo, da le še "slabotno brli 
njuna sveča življenja", takrat ju je Tone rotil, ukazoval, 
prosil, naj takoj obrneta in začneta sestopati. Nista ga 
poslušala, šla sta naprej – proti svojemu koncu. Gora 
ju je vzela, nista se vrnila. Andrej je v baznem taboru 
dva dni klesal njuni imeni v kamen, Darko in Robi sta 
ju šla pokopat na višino nad 8000 metri. Ostala sta na 
gori. Takrat je bil Tone nemočen, takrat sem drugič 
videl, kako je videti zlomljen človek.
_
Ko smo osvajali Anapurno, sva bila s Tonetom že tre­
tjič na poti proti enojki. Na poti so bile pritrjene vrvi, 
nekaj skalnih skokov, predvsem pa dolga in strma 
snežišča. Na tej poti sva izvedela, da sta Davo in Drejc 
dosegla vrh, Slovenci smo osvojili zadnji osemtiso­
čak. Ko je izvedel za ta dosežek, je bil pred menoj na 
snežišču, videl sem ga, kako je omahnil, glavo je zaril 
v sneg, roke je stegnil daleč nad glavo, hlipal je in drh­
tel po vsem telesu. Takrat sem občudoval tega hlipa­
jočega moža v snegu in sem čutil do njega globoko 
spoštovanje. 
Ko smo bili na Pangpemi, na tisti prelepi ravnici pod 
Kančem, kjer je na višini 5000 metrov še vedno ne­
kaj zelene trave, je začelo nekega popoldneva sne­
žiti. Napredovanje na hribu se je ustavilo, snežilo je 
že dva dni in Tone me je vprašal, ali imam kaj za bra­
nje. V sodu sem imel štiri debele knjige Šolohova Tihi 
Don. Izročil sem mu dve knjigi, ker zadnjih dveh še 
sam nisem prebral. Tone je samo pokimal, vzel knjigi, 
njegov šotor je bil vso noč razsvetljen, iz njega je pre­
sevala le bleda svetloba, snežilo je in čez dva dni mi je 
Tone vrnil knjigi. Sam bi potreboval dva tedna, da bi 
to prebral.
_
Vračali smo se z odprave na Daulagiri po tisti osa­
mljeni poti, na katero redko zaide kakšen popotnik s 
trekinga, mimo Daulagirijev V, VI, VII, samih divjih, 
osamljenih, nepristopnih vrhov. Drugi dan naše poti 
sem se izgubil, zašel sem s poti, ki je ponekod sploh 
ni bilo, in po dolgem tavanju na robu obupa sem pri­
šel do pipala, velikega drevesa, pod katerimi po nava­
di počivajo Nepalci na svojih poteh. To je bilo že blizu 
Benija in pod pipalom je sedelo nekaj Nepalcev, ve­
selih in razpoloženih, kakršni Nepalci so, in vpraša­
li so me, vsega ubogega, utrujenega in izgubljenega, 
od kod prihajam. "Z Daulagirija," sem rekel. "Iz katere 
dežele?" so me vprašali. "Iz Slovenije sem," sem rekel. 
Gledali so me, niso vedeli za mojo domovino. "Po­
znate Toneta Škarjo?" sem vprašal. Dvema sta zažare­
la obraza in sta me trepljala po ramenih: "Seveda, mi­
ster Skardža, njega poznava." Ko sem na svojih poteh 
po Nepalu hodil in se ustavljal v lodžih, sem v jedilni­
cah na oknih in po vhodnih vratih povsod naletel na 
nalepke naših odprav. Vse to je na svojih poteh iz lju­
bezni do svoje domovine nalepil Tone. V vsaki gosto­
ljubni hiši je pustil svojo sled.
Veliko sva prehodila skupaj. Odprla se mi je stran 
v njegovi knjigi Po svoji sledi s fotografijama najinih 
čevljev. Ob povratku s Kanča sva se ob himalajski reki 
sezula. Tone je nato fotografiral čevlje. To fotografijo 
velikokrat pogledam. Utrujeni, pošvedrani, raztrgani, 
neugledni čevlji – po vseh dolgih hojah, po kolovrate­
nju po ledenikih, po tistih okroglih, zglajenih, velikih 
kamnih, ki so se premikali in prevračali pod nogami, 
ko sva hodila proti dolini, proti zelenju, proti življe­
nju. Prišla sva do zelenih teras, do njiv, do življenja – 
in tam sva zagledala Nepalko, delala je na njivi, oble­
čena je bila v živopisano zeleno jopico in rdeče krilo, 
in sva jo pozdravila. Nasmehnila se nama je, spet smo 
bili med ljudmi, vrnili smo se v življenje.
Velikokrat vzamem v roke to njegovo zadnjo knjigo. 
Moral bi jo prebrati vsak, ki je bil kdaj v hribih. Dva­
krat bi jo moral prebrati nekdo, ki so mu hribi prirasli 
k srcu, in za nekoga, ki je videl in doživel Nepal in Hi­
malajo, naj bi bila to sveta knjiga. 
_
Ko si v letih, ko ti je vsak dan podarjen, ko si vsak ve­
čer otožen, ker dan umira, in si vsako jutro radosten, 
ker je spet nova svetloba, takrat pomisliš na nekatere 
dragocene ljudi, ki si jih srečal v življenju. Zato bom 
končal s tem, kar je zapisal Tone Škarja sam: "Življenje 
je lepo in včasih ga je treba objeti, čeprav se večinoma 
borimo z njim." m
Tone Škarja 
in dr. Damijan 
Meško na odpravi 
Kangbačen 2007
Foto: Aleš Koželj 
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
31
31
  m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
V zadnjih letih si napisal več komentarjev za Pla-
ninski vestnik. Kaj ti to pomeni, se lahko na ta na-
čin izražaš?
Izražam svoja stališča, podobo svojo na ogled posta­
vim – po Prešernu. Na sploh vidim, kako se ljudje bo­
jijo izpostaviti sebe, svoje mnenje. Prevladuje konfor­
mizem, vsakdo bi bil rad le neopazen del enobarvne 
množice. Kakšna razlika med podpisanimi komen­
tarji in anonimnimi! Groza! In te potlačene napetosti 
so pravi eksploziv krutosti, če bi jim kaka vojna ali re­
volucija dala kritje.
Plezal si do pred nekaj leti, do nesreče v  Dolgi 
nemški, kjer si se izvlekel skozi šivankino uho. Ali 
zdaj pogrešaš plezanje?
Plezal sem še šest let po tisti nesreči, zadnjič za pet­
insedemdeseti rojstni dan Teranovo kot sinovo dari­
lo: idealne razmere v prazni steni. Lepšega zaključka 
si nisem mogel želeti. Nič ne pogrešam plezanja, do 
vrha sem si z njim izpolnil dušo.
Za odpravo na Everest '79 sta imela z Alešem Ku-
naverjem nekakšno igro v zvezi s tem, kdo bo vod-
ja. Za kaj je šlo?
Ni bila igra, bila je resna stvar. Do takrat smo vse 
prvenstvene v  Himalaji dosegli šele v  drugem po­
skusu. Everest pa je Everest, hkrati je šlo za najtež­
jo smer nanj, vsa Jugoslavija, alpinistično neuka, a 
prepričana v  svojo veličino, je visela na tej odpra­
vi; vodja te odprave se je z nje po starogrško lah­
ko vrnil le "s ščitom ali na njem". Oba sva delala za­
njo, oba pa sva tudi vedela za odgovornost. Alešu je 
k umiku pomagala "nepalska šola" in vroča žoga je 
nazadnje ostala v mojih rokah. Odprava me je tako 
obremenila, da sem na poti na Brnik videl samo 
Everest in nobenega življenja po njem: kar bo, bo 
šele na oni strani gore. Odprava Everest '79 je bila 
veličastno skupno delo.
INTERVJU
Vladimir Habjan
Januarja je praznoval osemdeset let. Na Alpinističnem odseku PD Kamnik smo mu priredili poseben 
večer. Videlo se je, da je zadovoljen, da se v tej družbi počuti prijetno, zato tudi pogosto prihaja. Kdor se 
zaplete v pogovor z njim, ne ostane prazen, Tone ima namreč veliko povedati. Čeprav malce tresočih 
rok, je v mislih in besedah iskriv in pronicljiv, spomin mu seže daleč. Ni vprašanja, na katero ne bi znal 
odgovoriti, njegova stališča so jasna, nedvoumna in nikoli ozka. Veselje se je z njim pogovarjati. 
Vidim sled,  
po kateri sem hodil
Tone Škarja, osemdeset let
Tone Škarja 
Arhiv Toneta Škarje
V teh letih si še vedno zelo aktiven, v Slovenskem 
planinskem muzeju (SPM) si imel fotografsko 
razstavo, s predavanjem Od Kamnika do Hima-
laje obiskuješ kraje po vsej Sloveniji. Te to izpol-
njuje? 
Precej, saj je vsako predavanje hkrati tudi samoizpra­
ševanje. Od Kamnika do Himalaje je bilo prav upo­
rabno tudi za šolsko predavanje Etika v  alpinizmu. 
Iste dogodke lahko osvetliš kot pustolovščino, lah­
ko pa kot dileme ob odločanju. Razstavljeni portreti 
v SPM hkrati kažejo osebnosti in moj pogled nanje.32
 
Kaj bi rekel, kaj je tvoj največji uspeh v alpinizmu?
Premalo natančno vprašanje. Everest kot zmaga ple­
zalcev in logistike. Tu si ne upam biti pametnejši od 
Boningtona o njihovi JZ­steni 1975 kot največjem 
dejanju, torej le štiri leta prej. Nič manj pa JZ­gre­
ben ali steber Južne Kangčendzenge (Prezelj­Štrem­
felj 1991), hkrati prvenstveni in edini vzpon na alpski 
način v vsej zgodovini Kanča in njegovih petih vrhov. 
Kljub prvemu zlatemu cepinu v alpinističnem svetu 
premalo cenjen dosežek. Celo plezalca sta čez dve leti 
na to že pozabila. 
Zakaj so po tvojem mnenju slovenski alpinisti 
v svetovnem merilu tako uspešni?
Saj niso samo Slovenci. Sosedje Avstrijci imajo največ 
prvih vzponov na osemtisočake. Poljaki so bili dolgo 
pred nami. Pozneje Rusi in alpinisti iz delov nekdanje 
Sovjetske zveze. Pa še drugi. Nacionalni naboj je imel 
pri tem pomembno vlogo. Mi premalo spremljamo 
dogajanje po svetu, poveličujemo pa le svoja dejanja. 
Če primerjamo prve zlate cepine in poznejše, opazi­
mo inflacijo ali zmedo kompasa. Mediji imajo preve­
lik vpliv (kot pri oskarjih, emijih, evrosongih, tudi pri 
literarnih nobelovcih). Tak je pač svet ekranov in na­
videzne resničnosti. Tudi sedanji Planinski vestnik še 
malo ne sledi dogajanju po svetu, kot je sledil v času 
naše rasti. Torej: seveda smo uspešni, a v družbi še ne­
kaj podobnih.
Nekateri se še spominjajo odprtega pisma alpini-
stov javnosti v devetdesetih letih. Kako danes po 
toliko letih komentiraš ta zaplet?
Seveda se ga spominjamo, nekaj tudi skozi mojo Po 
svoji sledi in Kanadčankino1 knjigo Alpski bojevniki. 
Na kratko: napad po pravilih črednega nagona, vode­
nje pa s tranzicijskimi cilji. Kot vedno pri revolucijah 
1 Kanadčanka Bernadette McDonald
in prevratih, ko jih le nekaj ve, za kaj zares gre. Zgod­
ba, polna anekdot, tudi zelo zabavnih.
Kot vodja odprav si sprejemal težke odločitve, 
včasih tudi take, ki so vplivale na življenje in smrt. 
Kako odgovarjaš na očitke, da si bil zanje odgovo-
ren? Na primer na odpravi na Jalung Kang?
Če kaj, je Jalung Kang v  istoimenski knjigi temeljito 
obdelan. Od strani 136 do 175 so izpisani s traku vsi 
pogovori usodnega dne, vmes misli, dileme, tehtanja. 
Vrnitev odprave 
Everest na Brnik 
8. 6. 1979
Foto: Nace Bizilj, 
arhiv Muzeja 
novejše zgodovine 
Slovenije
Na odpravi 
Kangbačen '74
Foto: Bojan Pollak
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
33
Izluščiš lahko, kako se plezalec v stiski noče odloči­
ti oziroma odločitev prelaga na vodjo in na drugega, 
kako prihod drugega plezalca razčisti položaj, kako 
stranski vplivi, tudi tekmovalnost, usodno posegajo 
v dogajanje, skratka ‒ štirideset strani, vrednih psiho­
loške analize. Vendar: plezalec na gori odloča sam, pa 
naj gre za navzgor ali za navzdol. Morda je v tem smi­
slu Jalung Kang moja najboljša knjiga. Ko bereš pogo­
vore v  luči vzpona, se slišijo drugače kot po že zna­
nem rezultatu.
Pred časom je prišlo do ukinitve Komisije za od-
prave v  tuja gorstva (KOTG), ki si jo vodil dolga 
leta. Kako si spremljal njeno ukinitev?
KOTG je ustanovilo vodstvo Planinske zveze Slove­
nije (PZS) leta 1963 zaradi dolgoročnega načrtovanja 
naših dejavnosti v tujih gorah in predvsem v Himalaji, 
ukinilo pa vodstvo PZS leta 2014, najbrž po prav tako 
tehtnem premisleku. V tem polstoletju smo zrastli od 
začetnikov do svetovnega vrha. KOTG je bila proces, 
ne institucija.
Si član Alpinističnega odseka Kamnik. V "tvojih" 
časih je bilo prisotno močno rivalstvo z ljubljan-
skimi alpinisti. Zakaj je prišlo do tega in koliko si 
pri tem sodeloval sam?
Močno rivalstvo, a vendar ne brez sodelovanja, je bilo 
živo predvsem pred drugo svetovno vojno. Ljubljan­
čani so se že zaradi svojega porekla vedno čutili več­
vredne (kar je bilo predvsem njim samim v škodo). 
O tem slikovito piše tudi Metod Humar v knjigi V ka-
men vklesane zgodbe. Na ostanke te zadrtosti sem na­
letel še na svoji prvi odpravi (Kangbačen 1965), pa ne 
s strani soplezalcev. V mojem času je presegal lokal­
no obzorje samo Aleš Kunaver. Sam sem samo pre­
vzel idejo ali željo Pavla Kemperleta, da postanemo 
Kamničani v alpinizmu in gorskem reševanju samo­
zadostni. Da je to v našem značaju, se vidi že pri sa­
mem planinskem društvu, ki bi si ga PZS lahko vzela 
za zgled.
Zgodba tebe in Metoda Humarja je dolga, z vzpo-
ni in padci. Kako bi jo opisal zdaj?
Vsak človek je svoja stvaritev, enkratna in neponovlji­
va, pa tudi težko spremenljiva. Samo vesel sem lahko, 
da so mi pestrili, plemenitili, lajšali in težili življenje 
Metod, Pavle, Edo, s katerimi smo si bili kot odprte 
knjige. Vsakdo je po svoje nihal, eden z večjimi, dru­
gi z nižjimi amplitudami, in – kot vemo iz fizike – se 
amplitude različnih frekvenc skladno s svojim po­
tekom seštevajo in odštevajo. Razlike odsevajo naša 
razmerja, in ta se spreminjajo in nam življenje barva­
jo mavrično.
V času predsednikovanja Francija Ekarja smo 
v  Planinskem vestniku objavili tvoj prispevek, 
v  katerem si izrazil dvom o smiselnosti obstoja 
meddruštvenih odborov PD. Skupaj sva bila na 
seji upravnega odbora PZS, kjer so naju na račun 
tega zapisa precej trdo prijeli, a odstopila nisva. 
Kako danes gledaš na ta "dogodek"?
PZS boleha zaradi nedržavotvornosti, zato je vsa­
ko drobljenje na lokalne centre skupnosti škodljivo. 
Enako je v  Sloveniji, kjer vladajo predvsem občine 
(beri: župani), centralna oblast pa je večinoma kot 
pena na gladini, vidna, a brez vpliva na globinske to­
kove. To je bolezen Slovenije: ne znamo vladati sami 
sebi. Ali je glavni ali ne vem že kateri odbor PZS vi­
deti kaj drugačen od parlamenta? Semenj samoza­
dostnosti.
Če se ozreš nazaj, bi danes kaj spremenil, naredil 
drugače, kot si?
Kam pa naj se ozrem? Vidim le sled, po kateri sem ho­
dil, vidim križišča in odcepe, kjer sem se pač odločal 
(ali mi je odločilo), pa nič ne vem, kaj bi na opuščeni 
poti srečal ali doživel. Tudi pamet je bila takrat taka, 
kot je bila, in nobeno vrtenje nazaj je ne bi popravi­
lo. Od nekdaj pa mislim, da je energija stvar mlado­
sti, pamet pa stvar starosti, in bog ne daj, da bi stara 
pamet imela moč mladosti. Tako sem mislil pred pol 
stoletja in tako mislim še zdaj. m
Na odpravi 
Everest '79
Arhiv Toneta Škarje
V kamniških gorah
Arhiv Toneta Škarje
34
 
Z NAMI NA POT
Mojca Stritar 
Kučuk
Karavanke so prvovrsten zimski poligon pred­
vsem za tiste ljubitelje narave, ki nimajo želje po ek­
stremnih dosežkih, temveč se zadovoljijo s simfonijo 
molčeče beline ob spremljavi zasneženih razgledov. 
Turno smučanje, deskanje, sankanje, pohodi peš ali s 
krpljami imajo glavno besedo, najboljše pa je, da so 
ture v glavnem izvedljive v vseh razmerah. Če je sne­
ga veliko, se izhodišče pač prestavi niže, bliže glavni 
cesti skozi Zgornjesavsko dolino. To izleta še vsee­
no ne raztegne do neokusno dolgih časovnic, ampak 
celo omogoči nekaj več smuke (ali česa drugega). 
Od Peči do najvišje izjeme
V snegu lahko že povprečno izurjen obiskovalec obi­
šče večino najpomembnejših vrhov. Čisto zahodno, 
a še v Sloveniji, je Peč, 1508 m. Z avstrijske strani so ji 
devištvo vzela avstrijska smučišča, z naše pa gozdnata 
pobočja, ki jih ostro prereže strma, ozka poseka. Tur­
ni smučarji Peč obiskujejo predvsem ob večjih koli­
činah svežega snega, splet gozdnih cest pa daje prilo­
žnosti tudi vsem drugim.
Široki greben od mejnega prehoda na Korenskem se­
dlu proti vzhodu se prvič razbohoti v bolj znano ime 
Zdi se, da Karavankam zahodno od Stola bolj ležijo obrobni letni časi kot višek poletne sezone. 
V povprečju so pač dovolj nizke, položne in gozdnato zelene, da zares ogrejejo planinska srčeca, 
ko vzbrsti spomladansko cvetje (kajpak narcise, pa še kaj bi se našlo), ko se macesni odenejo 
v jesensko rumenilo in ko jih prekrije snežna tihota. Prav obdobje tišine nas zanima tokrat.
Kratke, a sladke
Turno smučanje v zahodnih Karavankah
Na cesti med 
vzponom na Vošco
Foto: Mojca Stritar 
Kučuk
Trupejevim poldnevom in Kepo še nekaj: Maloško 
poldne, 1828 m, Kresišče, 1839 m, v zadnjem času je 
vedno bolj priljubljena tudi Mojstrovica, 1816 m, ki 
od glavnega grebena štrli nekoliko na jug.
Kepo, 2139 m, in njene najbližje sosede pa tokrat pre­
skočimo. Kraljica zahodnih Karavank je prestrma, da 
bi zanimala tiste brez alpinističnih nagnjenj. Izjema je 
morda smuk z avstrijske strani mimo koče Bertahüt­
te, 1527 m. 
Babica slovenskih smučarjev
Stara mama slovenskih turnih smučarjev domuje nad 
Dovjim, korak vzhodno od Kepe. Za ljubitelje te de­
javnosti skoraj ne mine leto, ne da bi na plečati Dovški 
Babi, 1891 m, zarisali nekaj zavojev. Glavni razlog za 
to so seveda Babina blaga travnata pobočja, ki omo­
gočajo smuko tudi v zelo skromni ali zelo obilni sne­
žni odeji. Na njej se torej zagnani smučar kratkočasi 
ob začetku sezone, v družbi začetnikov ali v plazovno 
manj ugodnem razpoloženju. Ne gre pa je podcenje­
vati – vsake toliko se v svežem snegu sproži tudi kak 
plaz, ki dá preveč zagnanim obiskovalcem jasno (in 
žal celo dokončno) vedeti, da bi bilo v takih razmerah 
bolje ostati za zapečkom.
Poleg najobičajnejše ture na Babo, opisane v sredici 
te številke, sta v kraljestvu nad Dovjim še Hruški vrh, 
1776 m, in Klek s svojimi sončnimi travniki nad Je­
seniško planino, 1380 m. S smučmi ju običajno obi­
ščemo iz Planine pod Golico. Za nekaj prav posebne­
ga pa namignimo na kotel na severni, avstrijski strani 
med Dovško Babo in Koprivnjakom/Kleiner Frauen­
kogel, 1754  m. Zaradi senčne lege pogosto omogo­
ča presenetljivo izvrstno smuko! Lahko jo zaužijemo 
tako, da na vrh Babe pristopimo z juga, odsmuča­
mo v Avstrijo, do kamor nam pač godi, se še enkrat 
v plečati Vošci, 1737 m. Kolikor ji manjka karizme, se 
odkupi z vršnim travnikom. Kamnita podrtija, osa­
mljen borovec in oddaljeni pogledi na Jalovec poskr­
bijo za eno bolj romantičnih podob pri nas.
Naslednji na poti na vzhod je najbolj znani slovenski 
predstavnik "opoldanskih" vrhov, Trupejevo poldne, 
1931 m. Zaradi karavanške miline s priokusom rez­
kega visokogorja je očarljiv v vseh letnih časih, v smu­
čarskem smislu pa se najbolj ponujata spusta sko­
zi dolino Železnice in sosednjega potoka Hladnika. 
Najverjetneje ne bomo vriskali čisto vso pot, a spet 
na izhodišču, v eni najlepših gorenjskih vasic Srednji 
Vrh, bo po snemanju okornih čevljev gotovo zadovo­
ljen prav vsak. Vrhov, ki se ponujajo v snegu, je med 
Turne smuke nad 
Srednjim Vrhom 
ponujajo razgled na 
martuljške gore.
Foto: Tomaž Marolt
Trupejevo poldne
Foto: Janez 
Stražišar
36
 
vzpnemo na greben in od tam nazaj na slovensko iz­
hodišče. Če se ture lotimo čisto "pošteno", pa začne­
mo na avstrijski strani blizu ustja karavanškega pre­
dora, od koder nas v  prej omenjeni kotel privede 
neskončna cesta (s strmo bližnjico) skozi senčno do­
lino. Epsko in precej drugače!
Od Golice do Stola
Priznam, ob vsem tem pisanju o karavanških vrho­
vih na Golici, 1835  m, s smučmi še nisem bila. Če­
prav je pozno spomladi s svojimi cvetnimi poljanami 
tako romantična, gora pač ni čisto nedolžna. O tem 
zgovorno pričajo velikanski talni plazovi, s katerimi 
se njena strma travnata pojava otresa snega. Zato­
rej moramo pametno izbrati primeren čas za smuški 
obisk. Kot nekoliko lažja možnost se ponuja sosednja 
Krvavka, 1785 m, tik nad Kočo na Golici, 1582 m.
In že smo v  kraljestvu Struške. Tisto, kar so v  ko­
pnem ruševnata nepregledja, je v krepki zimi poezi­
ja – kratka, sladka in nenevarna. Še več, njena pobo­
čja so prizorišče forme vive, le da ima kladivo in dleto 
za ustvarjanje presenetljivih skulptur iz osamljenih 
smrek v rokah neusmiljeni veter. 
Iz Javorniškega Rovta oziroma z višje ležečega sedla 
Križovec si Struško lahko vzamemo precej mimogre­
de. Ko smo bili mladinci, še na vrhuncu moči, smo se 
z vrha do avta spustili v enem kosu, brez vsakršnega 
počitka. 800 metrov višinske razlike v celem snegu … 
Dandanašnji, ko so zaradi družinskih obveznosti tur­
ni smuki bolj sladek spomin kot redna realnost, je to 
seveda znanstvena fantastika, turni smuk na Struško 
Smučanje na Španovem vrhu
Na zahodnih pobočjih Španovega vrha, 
1334 m, med Planino pod Golico in Javorniškim 
Rovtom je bilo od šestdesetih let smučišče s 
sedežnico, ki se je hvalila kot najstarejša še 
obratujoča pri nas. Občina Jesenice je vanj 
sicer poskusila vlagati, vendar je v desetletju 
2003–2013 obratovalo le 280 dni. Strožji 
varnostni standardi za žičnice in zime z malo 
snega so ga privedli do usode, značilne za 
večino manjših smučišč. Decembra lani je 
bilo odločeno, da žičnico dokončno odstranijo, 
nekdanja smučarska proga pa ostaja zimski 
poligon za kondicijski trening turnih smučarjev 
in spomladansko sprehajališče za občudovalce 
narcis.
Nezgrešljiva 
Blažčeva skala 
(tudi plezališče)
Foto: Mojca Stritar 
Kučuk
Kepa in Dovška 
Baba
Foto: Andreja 
Senegačnik 
pa čisto dovolj naporen, da si vmes privoščimo tudi 
kak odmor. Alternativa smeri s Križovca je vzpon 
skozi Medji dol, spusta tam pa nikakor ne gre pri­
poročiti. Skozi gosti, uporni gozd pač ni elegantnega 
preboja na smučeh, pa naj še tako dobro smučamo.
Stolov zahodni sosed Vajnež, 2104 m, je neobrušen 
smuški dragulj, ki se ne da zlahka prepoznati v vsej 
krasoti. V spodnjem delu ga v smučarsko moro spre­
minja strm gozd. Nad gozdno mejo pa se odprejo fan­
tastična pobočja, kjer je smuka praviloma boljša, kot 
se zdi od spodaj, in to kljub sončni legi še pozno v se­
zono. Vzhodno od Vajneža se naš tokratni pregled 
konča, kajti Stol je s svojimi številnimi smučarskimi 
možnostmi – z vseh strani in vseh težavnosti – pač 
cesarstvo zase.
Karavanški kanjoni
Za konec naj omenim, da čeprav so blage, kratke in 
sladke, nekaj previdnosti velja tudi pri raziskovanju 
Karavank. Pri tem ne mislim samo na (samoumevno) 
plazovno varnost; tudi preveč orientacijsko­razisko­
valnega duha ima lahko neprijetne posledice. Pred 
leti sva z Vošce odsmučali na zahod, proti Kranjski 
Gori, da bi tako poiskali smučarsko ugodnejšo vari­
anto, kot je ustaljena trasa iz Srednjega Vrha. Zače­
tek je bil po odličnem pršiču v gozdu kar obetaven. 
Drugo dejanje nama je prineslo porivanje s palicami 
po prepoložni makadamski cesti, tretje pa skrajno ne­
smučljiv, skorjast sneg med smrekami in globokimi 
gozdnimi kanjoni, v katerih sva nazadnje morali celo 
sneti smuči. Zgodba se je razpletla z 200 višinskimi 
metri sopihanja nazaj gor do Srednjega Vrha, kjer sva 
imeli avto, in s splošnim šemastim počutjem – pa ne 
samo zaradi tega, ker je bila pustna nedelja … m
Karavanke – informacije
Dostop: Karavanške turne smuke so vse lah-
ko dostopne. Pripeljati se moramo v Zgor-
njesavsko dolino, od Jesenic pa nas čakajo 
dobre lokalne ceste proti Kranjski Gori do 
Dovjega (9 km) oz. Srednjega Vrha (20 km) 
ali proti Koroški Beli in nato Javorniškemu 
Rovtu (8 km). Ceste do vasi so asfaltirane in 
splužene, gozdne ceste proti vrhovom pa so 
makadamske in ne vedno prevozne. Pozorni 
bodimo tudi na morebitne znake za prepoved 
prometa.
Literatura: Andraž Poljanec: Turni smuki. PZS, 
2003.
Igor Jenčič: Veliki turnosmučarski vodnik: Od 
Snežnika do Velikega Kleka. Sidarta, 2013.
Zemljevidi: Kranjska Gora, LTO Kranjska Gora, 
1 : 30.000.
Julijske Alpe, vzhodni del, PZS; 1 : 50.000.
Triglavski narodni park, PZS, 1 : 50.000.
Karavanke, osrednji del, 1 : 50.000.
Julijske Alpe, vzhodni in zahodni del, Triglavski 
narodni park, Sidarta, 1 : 50.000.
Pogled na Struško z 
Vajneža, levo zadaj 
Hochalmspitze
Foto: Andreja 
Senegačnik
38
 
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 \
m
ar
ec
 2
01
7
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
\
m
ar
ec
 2
01
7
39
 
KaravankeTrupejevo poldne,  1931 m
KaravankeVošca,  1737 m
Vošco bi le redkokdo uvrstil na lestvico 
najboljših turnih smuk vseh časov. Za-
res smučarskih, odprtih terenov je malo, 
toliko več pa je bolj ali manj smučljive-
ga gozda. Vendar ima dva velika plusa: 
v vseh razmerah je plazovno precej var-
na in vršni travnik je en najbolj ljubkih pri 
nas – pa čeprav je tako položen, da se po 
njem običajno bolj porivamo, kot vijuga-
mo. Že zaradi razgledov je vredno!
Zahtevnost: Zmerno zahtevna turna 
smuka. Največja nevarnost so bližnja 
srečanja z drevesi v strmejšem spo-
dnjem delu.
Oprema: Običajna turnosmučarska 
oprema
Višinska razlika: 800 m
Izhodišče: Srednji Vrh, 960 m. Če pri-
hajamo z Jesenic, v Gozdu - Martuljku 
takoj na zahodni strani potoka Hladnik 
zavijemo desno in se po asfaltni cesti 
dvignemo do parkirišča pod vasjo.
WGS84: N 46,490432°, E 13,837763°
Položna vršna pobočja Vošce Foto: Mojca Stritar Kučuk
Najbolj znan med našimi "opoldanski-
mi" vrhovi je vreden napora v vseh le-
tnih časih, predvsem zaradi zračnih 
macesnovih gozdov in še bolj zračnih 
pogledov na martuljške vrhove in Kepo. 
Na smučeh ga najprikladneje obiščemo 
skozi dolino Železnice. Više ko gremo, 
manj je gozda in več vedno bolj odpr-
tih pobočij, snežna odeja narašča, raz-
gledi se širijo, dolina pa postaja pravlji-
ca, ki srečen konec doživi na strmejšem 
vršnem vzponu. Spust je tipična kara-
vanška mešanica dobrega in slabega, 
od skritega pršiča do prečkanj plazovin 
in izzivov na strmih kolovozih.
Zahtevnost: Nezahtevna turna smuka. 
Vršni del je strmejši, odrezan na sever-
no stran in izpostavljen plazovom. 
Oprema: Običajna turnosmučarska 
oprema
Višinska razlika: 970 m
Izhodišče: Srednji Vrh, 960. Če priha-
jamo z Jesenic, v Gozdu - Martuljku 
takoj na zahodni strani potoka Hladnik 
zavijemo desno in se po asfaltni cesti 
dvignemo do parkirišča pod vasjo. 
WGS84: N 46,490432°, E 13,837763°
Čas vzpona: Izhodišče–lovska koča 2 h
Lovska koča–vrh 1 h
Skupaj 3 h
Sezona: Od decembra do marca
Vodnika: Andraž Poljanec: Turni 
smuki. PZS, 2003; Igor Jenčič: Veliki 
turnosmučarski vodnik: Od Snežnika 
do Velikega Kleka. Sidarta, 2013.
Zemljevidi: Kranjska Gora, LTO Kranj-
ska Gora, 1 : 30.000; Julijske Alpe, 
vzhodni del, PZS; 1 : 50.000; Julijske 
Alpe, vzhodni in zahodni del, Triglavski 
narodni park, Sidarta, 1 : 50.000.
Vzpon: Od parkirišča gremo po levi 
Proti vrhu Trupejevega poldneva, zadaj Lepi vrh Foto: Mojca Stritar Kučuk
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
\
m
ar
ec
 2
01
7
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
\
m
ar
ec
 2
01
7
40
 
Čas vzpona: Izhodišče–Jurež 30 min.
Jurež–vrh 2–3 h
Skupaj 2.30–3.30 h
Sezona: Od decembra do marca
Vodnik: Andraž Poljanec: Turni smuki. 
PZS, 2003.
Zemljevidi: Kranjska Gora, LTO Kranj-
ska Gora, 1 : 30.000; Julijske Alpe, 
vzhodni del, PZS; 1 : 50.000; Julijske 
Alpe, vzhodni in zahodni del, Triglavski 
narodni park, Sidarta, 1 : 50.000.
Vzpon: S parkirišča gremo po levi cesti 
mimo nekdanje karavle (varianta izho-
dišča) do kmetije Jurež. Še pred njo se 
usmerimo desno čez travnike navzgor 
do antene, nato pa se obrnemo levo in 
se po neoznačeni poti oziroma kolovo-
zu dvigujemo skozi gozd nad Jureževim 
grabnom. Više pridemo v nekoliko bolj 
odprt svet na Jureževi planini. Držimo 
se čez čistino desno do lovske koče, pri 
kateri pridemo na gozdno cesto. Na 
ovinku nad njo zavijemo levo, po kolo-
vozu skozi gozd, nato pa po položnem 
travniku proti levi do razglednega vrha.
Spust: Smučamo po smeri vzpona. 
Mojca Stritar Kučuk
skozi spodnji del Železnice je večkrat 
vprašljivo; tehnika smučanja po str-
mem kolovozu je pač stvar spretnosti 
in elegance. Travnik nad Hlebanjo se 
za srečen konec odkupi z nekaj bolj 
sproščenimi zavoji. 
Mojca Stritar Kučuk
Senožeti v spodnjem delu vzpona na Vošco Foto: Mojca Stritar Kučuk
Vršni del vzpona skozi Železnico, zadaj 
Jalovec Foto: Mojca Stritar Kučuk
cesti do bližnje kmetije Hlebanja, pri 
kateri se usmerimo desno navzgor 
v dolino potoka Jerman. V spodnjem 
delu se precej strmo dvigujemo po 
kolovozu, višje pa se dolina, ki se zdaj 
imenuje Železnica, obrne proti desni. 
Prečkamo konec gozdne ceste, ki 
pripelje izpod oddaljenega Korenske-
ga sedla, in skozi vedno lepši gozd po 
desni strani doline dosežemo lovsko 
kočo, 1635 m. Nadaljujemo po dnu 
doline in strmeje do sedla, 1850 m, 
med Trupejevim poldnevom na levi in 
Lepim vrhom oz. Belimi pečmi, 1931 m, 
na desni. Tu se obrnemo levo. Čaka 
nas še vzpon čez strmejša pobočja do 
prepadnega vrha.
Spust: V vršnem delu se prilagodimo 
nevarnosti plazov. Če je majhna, lahko 
poiščemo varianto spusta naravnost 
proti lovski koči, sicer pa smučamo po 
smeri vzpona. V dolinici pod sedlom 
pazimo na morebitne plazove z levih 
pobočij. Običajno prav ta dolina po-
gosto skriva pršič in s tem najbolj uži-
vaško smuko. Vztrajanje na smučeh 
KaravankeTrupejevo poldne,  1931 m
KaravankeVošca,  1737 m
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 \
m
ar
ec
 2
01
7
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
\
m
ar
ec
 2
01
7
41
 
Radioamaterski zabojnik na Velikem vrhu Foto: Mojca Stritar Kučuk
Brez turnosmučarske klasike nad Dov-
jim pravovernemu turnemu smučarju le 
redko mine leto. A ne gre brez nekaj hoje 
po cesti, zaključni del nad planino Dov-
ška Rožca pa deluje precej avstrijsko – po 
odprtih, a pogosto mrzlih pobočjih vzdolž 
vršnega grebena. Pri spustu so prav ta 
najboljša, nadaljnji užitki po cesti in seno-
žetih pa si ime zaslužijo le v ustreznem 
razmerju z našim smučarskim znanjem 
in debelino snežne odeje. Če je skromna, 
so skriti kamni v snegu nevarne pasti!
Zahtevnost: Nezahtevna turna smu-
ka, strmejši je le vršni greben, ki je na 
severno stran strmo odrezan (opasti!). 
Vršni del je nekoliko izpostavljen pla-
zovom. Pri bližnjicah na gozdni cesti 
bodimo previdni, da nas ne zavedejo 
v strme grabne.
Oprema: Običajna turnosmučarska 
oprema
Višinska razlika: Pribl. 1200 m
Izhodišče: Nad vasjo Dovje, 750 m. Iz 
vasi se peljemo desno oz. vzhodno 
proti Plavškemu Rovtu do mostiča čez 
potok Mlinca. Nadaljujemo, dokler je 
cesta pač prevozna. Če je kopna (in 
Planina Dovška Rožca, zadaj Dovška Baba Foto: Mojca Stritar Kučuk
Najvišji vrh v masivu Struške se v ko-
pnem skriva za krono ruševja, ki se ob 
zadostni snežni odeji potuhne pod smu-
čarskimi prostranstvi. Med vzponom se 
do idiličnega Pustega rovta ravno prav 
ogrejemo, pred dobrim desetletjem 
zgrajena cesta pa nas udobno privede 
do razgledne Belske planine. Na odprtih 
vršnih pobočjih potrebujemo nekaj smi-
sla za iskanje najudobnejših dolinic, če 
grmovje ni v celoti prekrito. Na širokem 
vrhu pa nam ne ravno estetski radioa-
materski zabojnik ponuja nekaj zaklona, 
da se v miru pripravimo na spust.
Zahtevnost: Nezahtevna turna smuka. 
Smučanje skozi gozd naravnost na 
Pusti rovt pa terja več znanja in previ-
dnosti. V megli je orientacija nad pla-
nino težavna. 
Oprema: Običajna turnosmučarska 
oprema
Višinska razlika: 800 m 
Izhodišče: Zadnji ovinek na gozdni cesti 
vzhodno pod sedlom Križovec, 1150 m. 
Na semaforiziranem križišču na Sloven-
skem Javorniku pri Jesenicah zavijemo 
proti Javorniškemu Rovtu in sledimo 
tablam za Dom Pristava, nato pa pelje-
mo severno po običajno spluženi gozdni 
cesti do zadnjega desnega ovinka pod 
Križovcem. Če parkiramo pri Domu Pri-
stava, se tura podaljša za 1 h.
WGS84: N 46,469643°, E 14,087661°
Koča: Dom Pristava v Javorniškem 
Rovtu, 975 m, +386 31 322 856, stalno 
odprt.
Čas vzpona: Izhodišče–Belska planina 
1.30–2 h
Belska planina–vrh 45 min.
Skupaj 2–3 h
Sezona: Od decembra do marca
Vodnika: Andraž Poljanec: Turni smuki. 
PZS, 2003; Igor Jenčič: Veliki turno-
smučarski vodnik: Od Snežnika do Ve-
likega Kleka. Sidarta, 2013.
Zemljevid: Karavanke, osrednji del, 
1 : 50.000.
Vzpon: Od izhodišča gremo desno po 
KaravankeVel ik i  vrh  v  Struški ,  1944 m
KaravankeDovška Baba,  1891 m
če promet po njej ni prepovedan), na 
križišču pod Ravnami zavijemo levo 
in peljemo vse do zapornice. Sicer pa: 
niže ko parkiramo, niže bomo prismu-
čali (če je seveda sneg).
WGS84: N 46,468755°, E 13,959745°
Čas vzpona: Izhodišče–Dovška Rožca 
2.30–3 h
Dovška Rožca–vrh 30–45 min.
Skupaj 3–4 h
Sezona: Od decembra do marca
Vodnika: Andraž Poljanec: Turni smuki. 
PZS, 2003; Igor Jenčič: Veliki turno-
smučarski vodnik: Od Snežnika do Ve-
likega Kleka. Sidarta, 2013.
Zemljevidi: Kranjska Gora, LTO Kranj-
ska Gora, 1 : 30.000; Julijske Alpe, 
vzhodni del, PZS; 1 : 50.000; Triglavski 
narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske 
Alpe, vzhodni in zahodni del, Triglavski 
narodni park, Sidarta, 1 : 50.000. 
Vzpon: Najprej hodimo po gozdni cesti. 
Ko smo že onstran (vzhodno od) Blaž-
čeve skale, lahko čez senožeti in skozi 
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
\
m
ar
ec
 2
01
7
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
\
m
ar
ec
 2
01
7
42
 
gozd skrajšamo velik cestni ovinek. 
Spet na cesti gremo levo do obnovljene 
počitniške hišice na Ravnah (pogledi na 
skupino Triglava!), tu pa desno čez trav-
nike in spet do ceste. Po njej se vzpne-
mo okrog Bele peči, 1459 m, do prevala, 
1370 m (zaslediti je imeni Lahov preval 
in Starka), med njo in Dovško Babo. Od 
tod lahko nadaljujemo desno naokrog 
po dolgi cestni serpentini ali po strmejši 
markirani bližnjici naravnost skozi gozd 
(vprašanje, ali ni tu bolje sneti smuči kot 
vztrajati na kožah) do pastirske koče na 
planini Dovška Rožca, 1652 m. Čaka nas 
le še vzpon po odprtem jugozahodnem 
pobočju proti desni do presenetljivo ne-
prostornega vrha. 
Sestop: Do Dovške Rožce smučamo 
po smeri vzpona. Če je veliko svežega 
snega, se držimo čim bliže grebenu, 
v ugodnih razmerah pa se lahko strmo 
spustimo po vpadnici vrha naravnost 
do zadnje cestne serpentine pod kočo. 
Do prevala, 1370 m, nadaljujemo po ce-
sti, in ne po bližnjici skozi gozd, nato pa 
se držimo smeri vzpona. 
Mojca Stritar Kučuk
cesti do gozdnate doline, kjer nas mar-
kacije usmerijo levo gor do višje ceste, 
ki pripelje s Križovca. Proti levi prečka-
mo travnik Pustega rovta. Markacijam 
sledimo po gozdni cesti proti sedlu 
Kočna, 1469 m, in ostro desno vse do 
Belske planine (Svečica), 1700 m, s pa-
stirskim stanom. Zdaj se vzpenjamo 
proti vzhodu čez odprti svet, više pa 
glede na snežne razmere iščemo naj-
boljše prehode vse do vrha.
Spust: Smučamo po smeri vzpona. Z 
ustrezno snežno podlago si lahko s 
ceste pod Belsko planino privoščimo 
direkten spust skozi gozd oziroma 
po žlebu do Pustega rovta, pri čemer 
pametno izbirajmo najboljše prehode 
med drevesi. Pazimo, da ne smuča-
mo po plaznicah. Od izhodišča lahko 
smučamo še dol vse do Javorniškega 
Rovta, potrebujemo pa nekaj smisla za 
orientacijo oziroma pametno speljane 
sledi predhodnikov, da nas ne zavedejo 
v strme gozdne grape.
Mojca Stritar Kučuk
Nad Dovško Rožco, zadaj Triglav Foto: Mojca Stritar Kučuk
Pusti rovt Foto: Mojca Stritar Kučuk
KaravankeVel ik i  vrh  v  Struški ,  1944 m
KaravankeDovška Baba,  1891 m
Sredi aprila naj bi se v Grenoblu sešla skupi­
na šestih udeležencev: trije Francozi, Italijan in dve 
Slovenki. Thierry, glavni organizator in vodja, nam je 
poslal program in napotke glede opreme. V časovni 
stiski sem precej površno pobrskala po spletu in zara­
di slabega razumevanja francoskega jezika nisem na­
šla prav dosti podatkov. A vendar jih je bilo dovolj, da 
sem si v glavi sestavila okvirno sliko našega prečenja. 
Predstavljala sem si nekaj podobnega, kot sem izkusi­
la pred šestimi leti na sloviti visokogorski smučarski 
poti Haute Route, ki povezuje Chamonix in Zermatt. 
Čakali so nas dnevi in dnevi smučarskih vzponov 
in spustov po ledeniškem svetu, neskončni razgledi, 
večerna druženja v  visokogorskih kočah. Nekaj ne­
Povabilo, da se pridružim "mednarodni odpravi" pri prečenju francoske Visoke Dauphineje/
Haut Dauphiné na smučeh, je prišlo nepričakovano. Še preden sem utegnila dobro razmisliti, 
kaj to pomeni, sem vzemirjena potrdila udeležbo. Lidijini dolgoletni francoski prijatelji iz 
zgodovinskega in olimpijskega mesta Grenoble so organizirali sedemdnevni program smučarsko-
alpinističnega prečenja v osrčju Narodnega parka Écrins/Parc national des Écrins. 
Teden prečenja 
na smučeh
Narodni park Écrins
VISOKA 
DAUPHINE JA
Breda Pirc
Spust v Vallon de 
la Selle
Foto: Breda Pirc
znank je bilo v mojem scenariju, ampak ravno to ima 
svoj čar. Vedela sem, da sem v dobrih rokah, dobro 
pripravljena, torej se lahko prepustim novim dožive­
tjem. 
Na skoraj 900 kilometrov dolgi vožnji do Grenobla 
sva se s sopotnico menjavali za krmilom in med kle­
petom nekako prestali dolgo vožnjo. Vozili sva sko­
zi Padsko nižino do Milana, Torina, mimo Grajiških 
Alp in skozi tunel Fréjus do očarljivega Grenobla in 
še očarljivejših gostiteljev Bernardette in Thierryja. 
Kratko večerno druženje ob odlični večerji in vinu 
ter tuširanje so bili obliž na prestane napore in zadnje 
razkošje pred potjo, ki je bila pred nami.
Prvi dan: Saint Christophe-en-Oisans–koča 
De la Selle, 2673 m
Jutranja vožnja po čudoviti soteski reke Vénéon. 
Oklepajo jo strma pobočja, na osamljenih travnatih 
pomolih med ogromnimi balvani čepijo manjša na­
selja hiš. Cesta se vije v take strmine, da me je zaskr­
belo, kje bo voznica obrnila avto. Pokrajina me je spo­
minjala na Nepal in tudi Bernardette je vozila precej 
"po nepalsko", zato me je ob pogledu na globino spo­
daj prešinil val adrenalina. Da sem se umirila, sem si 
v  mislih slikala dolino v  poletni preobleki, ko se te­
mne, ošiljene skale omehčajo pod blazinami cvetja 
in trav. Tam nekje na levi nad pobočji, kjer se je zače­
njala naša pot, se skriva osupljiva konica Aiguille Di­
bona, izziv za alpiniste in fotografe. Končno smo se 
pripeljali v vasico St. Christophe. Pripeta je v pobočje 
nad ozko cesto, zdi se, da je pokopališče edini raven 
prostorček v vasi. Tam so našle svoje zadnje počivali­
šče številne žrtve z gora iz območja Écrins. Od avgu­
sta 1885. leta med njimi počiva tudi avstrijski alpinist 
Emil Zsigmondy, ki se je smrtno ponesrečil v  južni 
steni slovite La Meije. Vasica je sicer poleti polna obi­
skovalcev, danes pa je samevala, lokalčki in hostli so 
bili večinoma zaprti. 
Najina gostitelja sta vedela, kje strežejo kavo, postre­
ženi smo bili tudi z najnovejšimi informacijami o raz­
merah "tam gori". Medtem sta šoferja zapeljala enega 
od avtomobilov v zatrep doline do naselja La Bérarde. 
Tam nas bo počakal do naslednje sobote, ko se bomo 
po vzponu na Dôme de Neige s smučmi spustili v do­
lino. Vlažne megle so se obešale po pobočjih, celo ro­
silo je malo. Obteženi nahrbtniki so nas potiskali k 
tlom, za nameček smo nosili še smuči, saj je bilo na 
izhodišču povsem kopno. S seboj smo tovorili oseb­
no opremo, dnevne obroke hrane in vso opremo za 
smučanje in gibanje v zahtevnih razmerah za sedem 
dni. Pri prečenju nas je čakalo kar nekaj vzponov in 
spustov po grapah ter večinoma dolge dnevne eta­
pe z zgodnjim vstajanjem. To je pomenilo tudi zgo­
dnje zajtrke in pozne večerje v kočah, vmes pa ne sme 
zmanjkati "goriva", predvsem pijače. 
Nekje na polovici doline Selle/Vallon de la Selle smo 
si namestili smuči in po dobrih treh urah v snežnem 
metežu drug za drugim prikapljali v zavetišče Selle. 
Vzpon proti koči 
Promontoire, nad 
nami se dviga 
mogočna ''kraljica 
Dauphineje'' - 
La Meije.
Foto: Breda Pirc
44
 
Dobesedno prikapljali! Mokra obleka se je kmalu su­
šila pod stropom. Prazna koča je z našim prihodom 
oživela v živahni debati, celo plesu in petju ob zvokih 
kitare. Oskrbnik nam je postregel z vrhunsko hrano 
in vinom. Tudi v  visokogorju se izkažeta francoski 
šarm in spoštovanje do okusne hrane in vina. Tako 
kot v vseh naslednjih kočah je bila večerja sestavljena 
iz juhe iz sveže zelenjave, glavnega, energetsko boga­
tega obroka, sladice ter obveznega sira na koncu. 
Po celodnevnem "terenskem delu na višini" se po taki 
večerji in kozarčku vina rado zgodi, da samo še pa­
deš v posteljo in zaspiš, ko je zunaj še dan. Ker so koče 
oskrbovane in imajo ležišča dovolj odej, spalnih vreč 
nismo imeli, dovolj so bile le mini vreče iz rjuhe. Veči­
noma koče čepijo na plazovno varnih slemenih, zato 
je tudi smučina, ki vodi do koče, neredko speljana čez 
strma pobočja in zahteva popolno zbranost, dokler 
ne stopiš na prag. Voda je po vseh kočah dragocena, 
umivalnic, lijakov za umivanje ter splakovalnikov na 
stranišču ni. Higiena je prilagojena razmeram in sneg 
ter higienski robčki brez težav nadomestijo tuš. Stra­
nišče je običajno zunaj, iz razumljivih razlogov ne­
koliko oddaljeno od koče, zato so včasih obiski pra­
vi podvig. Treba je obuti smučarske čevlje, se obleči 
in včasih oddrsati po ledenih stopnicah ter vremen­
skim dogajanjem izpostavljeni potki do objekta nad 
prepadom. 
Drugi dan: Poskus vzpona na Tête Sud du 
Replat, 3428 m–dolina–koča Du Chatelleret, 
2225 m
Z novim jutrom se je obetalo tudi boljše vreme. Med 
vzponom proti sedlu Col du Replat, kjer naj bi po 
vzponu odsmučali do koče Chatelleret, se je začelo 
jasniti in s soncem obsijana ledeniška pokrajina se je 
pokazala v vsej svoji lepoti. Thierry je dolgo vztrajal 
na čelu naše skupine in rezal novo smučino v devi­
ško belino. Pod sedlom se je naše navdušenje ohla­
dilo. Bilo je več kot meter novega snega. Strmo po­
bočje do sedla, ki sicer v dobrih razmerah omogoča 
vzpon na smučeh, je kar klicalo po plazu. Posvet fran­
coskih prijateljev je razkril rezervni načrt – odsmu­
čali bomo nazaj v dolino, se prepeljali do zaselka La 
Bérarda in se do koče Chatelleret povzpeli po sose­
dnji dolini. Smučali smo po deviškem snegu, a kljub 
uživaškemu vijuganju po puhcu je bila v glavi ves čas 
prisotna misel, da tu ne smemo nič "po svoje". Lede­
niški svet zahteva previdnost, dobro poznavanje tere­
na in vnaprej naštudirano smer smučanja. Moji novi 
znanci so vajeni smučanja v ledeniškem svetu in ima­
jo večinoma že vsak svojo prigodo z razpokami, zato 
so še toliko bolj previdni kot mi "zelenci" in so vredni 
posnemanja. Smučanje smo končali na zadnjih za­
platah razmočenega snega globoko v dolini. Preosta­
nek dneva nas je čakal še peš sestop, logistični del in 
vzpon do koče. 
Popoldne, ob šesti uri, smo bili v koči, ponovno je ra­
hlo snežilo. Tokrat smo spali v precej vlažni in hladni 
sobi ob vhodu, koča je bila polna. Nadvse zabaven je 
bil pohod do stranišča, saj imajo v ta namen v pred­
prostoru pripravljena dva para velikanskih čevljev, 
v katere stopiš kar v notranjih čevljih. Ti služijo obe­
nem kot semafor – kadar so čevlji v uporabi, je tudi 
WC zaseden in lahko počakaš na toplem.
Tretji dan: Koča Du Promontoire, 3092 m
Ta dan nas je čakal le nekajurni "sprehod" s približno 
800 višinskimi metri, zato smo si privoščili razkošje 
umirjenega zajtrka in priprave. Ob 8. uri smo krenili 
navzgor, kristalno jasno nebo in nova pošiljka snega 
sta nas navdušila. Ko smo stopili na smučke in se je 
za kočo odprl razgled proti novi koči, sem ostala brez 
besed. Pred nami se je zlagoma dvigovala ledeniška 
dolina, ki jo na desni zapira neprekinjen zid ošiljenih 
konic, z najvišjim Pic Gaspardom, 3880  m, na čelu. 
Pred nami pa se je, kot bi nas vabila k sebi, razkazo­
vala najdominantnejša, še 100 metrov višja, grozeče 
prepadna gora s poetičnim imenom La Meije. Nekje 
pod njeno južno steno stoji koča, ki nas je gostila zve­
čer. Med vzponom so se odpirali novi razgledi, po­
gled je iskal obrise koče, in ko sem jo zagledala, nisem 
mogla verjeti svojim očem. Koča je nataknjena na vrh 
skalne piramide, od daleč deluje kot gnezdo. 
Kmalu se je na levi nad kočo odprl prehod v plitvo 
grapo in sedlo, koder smo naslednji dan nadaljevali 
turo. Prepustila sem se uživaškemu dnevu in z Mi­
chelom sva se odločila za smučanje po deviškem pr­
šiču nazaj proti dolini. Drugi so se medtem že sonči­
li na kovinski terasi pod La Meije. Dve uri pozneje, 
ko sva zmogla še najzahtevnejši del ture – vzpon po 
vrtoglavi prečki do praga koče  – sem se tudi sama 
predala nepozabnim razgledom in izjemnemu go­
stoljubju koče. Družinska ekipa je delovala kot do­
bro namazan stroj z dušo. Do roba napolnjena mala 
koča je dihala enotno in zbrano poslušala gospodarja, 
ki je pred večerjo z umirjenim glasom poročal o raz­
merah, delil nasvete in odgovarjal na vprašanja. V mi­
niaturni kuhinjski niši so pripravili izjemno večerjo z 
aperitivom, sladico in sirom. Večerna toaleta, umiva­
nje zob s skopo odmerjeno količino vode – in v po­
stelji smo bili, ko so se zvezde komaj prižgale.
Koča De l'Aigle ob 
sončnem vzhodu
Foto: Breda Pirc
45
  m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
Četrti dan: Brèche de la Meije, 3357 m–Serret 
du Savon–koča De l'Aigle, 3450 m
Na startu smo bili ob pol sedmih. Mrzla noč je sledi 
prejšnjega dne okovala v led in prehod v kotanjo pod 
kočo je bil kar siten. Na smučeh smo opravili polo­
žnejši del vzpona, v strmejšem delu pod steno pa smo 
smuči nataknili na nahrbtnik, v  roke dali cepin, na 
noge pa dereze. V enakomernem ritmu smo se vzpe­
njali do prehoda Brèche de la Meije, kjer so se odprli 
čudoviti pogledi na morje ledenikov, osamljenih va­
sic globoko v dolinah in na neskončne verige novih 
gora v daljavi. Zdaj pa spust, smučanje! Ni šlo, saj je 
bil zaradi premajhne količine snega prehod navzdol 
precej kopen in zahteven. Vrv je prvič romala iz na­
hrbtnika, ob njej smo varno preplezali skalne dele in 
sestopili na sneg. 
Na naši levi je eden od vodnikov pripravil sidrišče za 
spust ob vrvi in spuščal svoje goste drugega za drugim 
na snežni plato. Končno smo bili na smučeh, stali smo 
na severni stani La Meije. Pogled navzgor na serake 
in golo steno je bil kar srhljiv. Tudi navzdol, saj so pod 
nami zevale ogromne razpoke in ledene gmote lede­
nika La Meije. Prečili smo visoko nad njimi, potem pa 
previdno vijugali po sledeh predhodnikov, dokler ni­
smo dosegli najnižje točke spusta pod severno steno. 
Tu smo na smučke "vpregli" pse in sledilo je več strmih 
vzponov in spustov v veličastnem kraljestvu serakov 
in razpok. Prečnica nas je vodila nekam v skale, pod 
vznožje grape Serret du Savon. Ne vem, koliko ur smo 
bili na poti, zaradi menjavanja opreme in tehnike na­
predovanja sem izgubila občutek za čas, lakoto, žejo. 
Pogled navzgor v strmo grapo je povedal, da bo treba 
malo zajeti sapo, nadomestiti kalorije in tekočino, saj 
nas je čakal najnapornejši del ture. K sreči je bil sneg 
mehak in so predhodniki pustili za seboj precej "sto­
pničk", ki so pomagale pri napredovanju. Popolnoma 
zbrana sem se podala navzgor, in ker so dereze in ce­
pin dobro opravljali svoje delo, sem se tudi ustavljala 
za fotografiranje in občudovanje tega izjemnega oko­
lja. Pod točko, kjer smo začeli vzpon v ozebnik, se je 
prava globina šele začela, dna ji nisem videla … Preši­
nili so me že tako znani občutki majhnosti, krhkosti, a 
hkrati globoke hvaležnosti, da mi je dano biti tu. Pred 
izstopom je bilo potrebno še krajše prečenje v levo, in 
že sem stopila iz sence na sedlo, obsijano s soncem, 
z olajšanjem, zmagoslavjem, radostjo ob razgledih in 
dejstvu, da nas čaka le še sprehod do koče. 
Zgodaj popoldne smo dosegli zavetišče, čudovito, 
v  letu 2014 obnovljeno nizkoenergijsko kočo. Nje­
na lokacija je ponovno izjemna, na kar namiguje že 
ime L'Aigle, orel. Dostop do terase po dolgi turi je bil 
zadnja preizkušnja, sledila sta le še počitek in uživa­
nje z vsemi čuti. Terasa in notranjost sta namenjeni 
ne samo fizičnemu počitku, ampak tudi estetskemu 
uživanju. Velika okna, skozi katera toplota popol­
danskega sonca ogreva notranjost, istočasno pove­
žejo notranjost udobne koče z dih jemajočo ledeni­
ško pokrajino. Notranja oprema je nadvse preprosta 
in funkcionalna, vse v enem prostoru. Pod pogradi se 
skrivajo zaboji, polni sveže zelenjave in hlebcev sira. 
Osebje je ustvarilo kulinarične čudeže v miniaturni, 
vesoljski kuhinji. Resnično najlepša koča, kar sem jih 
videla do zdaj! Ko sem še ob dnevni svetlobi zagrnila 
zaveso, ki ločuje posteljo od jedilnice, se je koča že po­
časi umirila. Tu ni bila potrebna "policijska ura", priga­
njanje oskrbnika. Vse nas je naslednji dan čakal nov, 
naporen dan in potrebovali smo počitek.
Peti dan: La Meije Orientale, 3891 m–ledenik 
Glacier de l'Homme–dolina La Romanche–
koča De l'Alpe de Villar d'Arene, 2079 m
Koča se je prebudila ob petih, na mizah je bilo vse pri­
pravljeno za zajtrk. Ob obisku toalete me je pomi­
ril pogled na zvezdno nebo. Ob pol sedmih je sneg 
že škripal pod smučkami, vzpenjali smo se v popol­
ni tišini, tudi zaradi nezemeljskih prizorov prebujajo­
čega se dne. Pogled je segel neskončno daleč do me­
glenega morja in nad njim verige Mont Blanca. Pod 
kočo v temačni dolini sem videla odsev luči, tu zgo­
raj pa se je rožnata svetloba že razlivala po pobočjih. 
Na rami smo žareči krogli obrnili hrbet in pod skalno 
stopnjo smo odpeli smuči. Pustili smo jih na varnem 
mestu, vzpon pa nadaljevali čez skalne odstavke, ko­
pne prečke in plitve žlebove do zasneženega grebena, 
ki nas je pripeljal na najvišjo točko La Meije Orien­
tale. Vzpon na vrh je bil napor in istočasno nagrada. 46
 
Ob prizorih, ki so se ponujali očem, je zmanjkalo be­
sed. Preden smo dosegli položnejši del, se je na jugu 
pokazal naš glavni cilj, štiri tisoč metrov visoki Massif 
des Écrins, snežno kraljestvo v pravem pomenu be­
sede! Zadnji metri vzpona so postregli z novo, sanj­
sko podobo. Veličastna konica La Meije je tako blizu, 
da se skoraj dotakneš skale. Zadržali smo se na vrhu, 
bili smo sami. Ozračje je bilo mirno, nebeški mir se 
je naselil tudi vame, ta trenutek je bilo popolno prav 
vse. Sestopili smo do smuči in se pripravili na smuča­
nje v dolino na 2000 metrov, torej kakih 1700 višincev. 
Smučali smo po sledeh predhodnikov in se nismo 
pustili zapeljati deviškim pobočjem pod nami. Kot 
v pravljičnem filmu je pokrajina bežala mimo, niza­
li smo zavoje, počivali in sopli pod seraki, upala sem, 
da bodo tudi danes mirovali. Sledila so strma, zasne­
žena melišča, balvani, podrta drevesa, jeziki mokre­
ga, umazanega snega. Nad hrumečo reko Romanche 
smo dočakali daljši počitek. Od tod naprej smo smuči 
dali spet na nahrbtnik, zavihali rokave, odpeli pancer­
je. Vročina je še narasla, ko smo ugotovili, da je rečica 
narasla v deročo reko. 
Thierry se je lotil prečenja, in ko sem ga videla ople­
tati na sluzastih skalah, potem pa še stopiti v vodo, ki 
je segala čez rob pancerjev, sem sklenila, da bom poi­
skala kak most. Nič ni pomagalo prepričevanje z dru­
ge strani, več kot polovica nas je še čakala na tej strani 
in rajši nisem gledala, kako se je vsak zase loteval tega 
podviga. Massimo se mi je pridružil pri prečesavanju 
terena, saj je to reko v preteklosti že prečkal na mir­
nejšem delu. A tokrat so bile razmere drugačne, voda 
je bila precej visoka in kopeli nismo ušli. Odločila sem 
se, da bom sama nadzirala, koliko se bom skopala, se­
zula sem pancerje in jih pripela na nahrbtnik, zaviha­
la hlačnice do kolen ter v nogavicah in s pomočjo pa­
lic mirno prečkala reko. Bila sem nadvse zadovoljna, 
saj sem si umila stopala z nogavicami vred, poživila 
krvni obtok in preprečila tisto, kar se je zgodilo pri­
jateljici ob posnemanju Thierryja – z vso opremo na 
hrbtu je pristala v tolmunu in pri tem izgubila palico. 
Med vzponom do koče se je oblačilo, bilo je vetrovno, 
tako da so se Lidijine hlače, nataknjene na smučke, 
lepo sušile. Koča nas je prijazno sprejela in pogosti­
la, mi pa smo v zahvalo navesili svoja mokra oblačila 
po vseh možnih mestih. Kakšna ironija, po kopanju 
v reki je bil edino v tej koči na voljo tuš, izkoristili smo 
ga, čeprav smo se nekateri danes že kopali. 
Šesti dan: Sedlo pod Pic de Neige Cordier, 
3614 m–koča Des Écrins, 3170 m 
Spala sem kot dojenček, tokrat v pravem špampetu, a 
kaj, ko je trajalo samo do tretje ure zjutraj. Kot zom­
biji smo se vlačili po jedilnici, tlačili hrano v usta in jo 
zalivali s kavo, ki bo potem ob nepravem času začela 
Barre des Écrins, 
prvak Dauphineje, 
levo dvoglavi Mont 
Pelvoux, med njima 
v ozadju Pic Sans 
Nom 
Foto: Breda Pirc
47
  m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
revolucijo v črevesju. Bilo je vlažno jutro in temačno 
kot v rogu. V neskončnost smo ponavljali gibe in me­
ditirali v bregu. Končno je za spremembo poskrbelo 
nebo, začelo se je daniti in čez kako uro so se odpr­
li tudi razgledi. Grizli smo v delno splazeno strmino, 
pod snežnimi opastmi v cikcaku do vstopa v grapo, 
ki je bila kot izhod iz mišnice. Tu smo se na derezah 
pregrizli na sedlo Brèche de la Plate des Agneaux. 
Dolg, strm vzpon je bil v čudovitem ambientu nove­
ga, neznanega. Na sedlu smo spet nataknili smuči na 
noge in se vzpenjali strmo navzgor po boku gore do 
vršnega, skalnega dela, kjer je snežni prehod do škr­
bine Col Émile. Na obratih mi je bilo tesno; pod nami 
je bil neskončen prepad in še dobro, da ga je zalivala 
megla. Na tem delu bi se moral spet pokazati "njegova 
visokost", 4102 metra visoki Barre des Écrins. Po svo­
je sem bila hvaležna za meglo, ki je zakrivala globino, 
nad katero se je bilo treba prečno zapeljati do sedla za 
naslednji spust. Postavila sem smučke rahlo na robni­
ke, ki so zarezali v od vetra zbit sneg. V enem zama­
hu sem bila na varnem v kotanji, kjer smo se zbrali za 
naslednji podvig. 
Menda nas je čakal abzajl. V redu, saj to smo že po­
čeli, ampak s smučkami na nahrbtniku?! Dolgo je tra­
jalo, da je bilo pripravljeno varovališče, medtem je za­
pihalo in megle so bile še gostejše. Spust po vrvi po 
La Meije: drzni 
Doigt de Dieu 
(Božji prst), 3973 m, 
z Meije Orientale, 
3891 m
Foto: Breda Pirc
48
 
ozkem kaminu mi je kljub zatikanju smuči kar šel, do­
kler nisem zabingljala čisto na koncu vrvi, ob vozlu. 
Tal še nisem dosegla, pod mano pa je bila neznanka, 
megleno morje in strmo snežišče. K sreči je bila Lidija 
v bližini in z mirnim glasom izkušene alpinistke mi je 
dajala navodila, kot da je vse skupaj igrica. Malo adre­
nalina mi je pomagalo, da sem dosegla nekaj oprim­
kov, se nekako prilepila ob skale ter našla nekaj trdne 
podlage za noge. S težavo sem se odpela in vzvratno 
sestopila do Lidije. Do takrat ko so se vsi zbrali spodaj, 
sem bila že pomirjena in se veselila smučanja, čeprav 
v megli. Navigacija in izkušeni alpinisti so nas varno 
pripeljali do ledenika Blanc. Za poslastico nas je čakal 
še dolgotrajen vzpon po položnem ledeniku in strm, 
zoprn vzpon do koče Écrins. Da ne bi zaostajala, tudi 
ta koča brezplačno ponuja strmo, ozko prečnico do 
praga. Če nisi zbran, se zlahka prav tako brezplačno 
odpelješ kakih sto metrov niže. Bili smo v eni od naj­
bolj obiskanih koč v  območju narodnega parka, na 
samem izhodišču za vzpon na oba štiritisočaka, ki 
stojita drug ob drugem: najvišji vrh masiva Barre des 
Écrins in nekaj nižji desni vrh, Dôme de Neige. Vre­
menska napoved za naslednji dan je bila zelo slaba, 
zato sem zaspala z mislijo, da ne bomo šli nikamor.
Sedmi dan: Poskus vzpona na Dôme de Neige 
des Écrins, 4015 m 
Ob petih smo bili pred kočo, v vetru, sneženju, napol 
budni, a optimistični in odločeni, da bomo poskusi­
li priti na vrh, če se bo med potjo vreme popravilo. 
A nebo je imelo svoje načrte. V zmernem sneženju 
in gosti megli smo se vlekli po ledeniku navzgor ter 
po nekaj urah v vedno močnejšem sneženju prispe­
li do vznožja gore in do sedla Col des Écrins. Tu naj 
bi se po vzponu in smučanju z vrha po zavarovani 
poti (ferati) spustili do snežišča in od tam odsmuča­
li do avtomobilov v La Bérardu. V takem vremenu ni 
šlo navzgor, prav tako ne čez sedlo v zaledenelo fera­
to. Thierry je po posvetu z enim od lokalnih vodnikov 
v koči že sinoči pripravil rezervno varianto. Obrnili 
smo se in odsmučali proti vzhodu daleč v dolino, do 
začetka ledenika Noir. Pod nami je bilo parkirišče, as­
faltirana cesta do osem kilometrov oddaljene vasi, a 
žal je ta obljudena samo poleti in še vedno smo čez 
200 kilometrov daleč od naših avtomobilov, saj smo 
na nasprotni strani La Bérarda. 
Po rezervnem načrtu je sledil še en vzpon, približno 
1500 višinskih metrov, do sedla Col de la Temple, da 
bi od tam odsmučali v našo dolino. Z železno voljo je 
šlo tudi to. Sledil je "cap cap" v sneženju in megli po 
ledeniku Noir, kot ujeti smo bili med gorske velikane, 
kot sta Ailefroide (spomnila sem se divje odisejade, ki 
jo je v  knjigi Poti v brezpotja opisala Staza Černič) in 
masiv Mont Pelvoux, ki smo ga zaradi megle videli le 
po koščkih. V zatrepu doline smo bili pozno popol­
dne. V slabi vidljivosti nismo našli pravega prehoda 
na sedlo Temple, zato smo se že precej visoko v gra­
pi obrnili in se proti večeru odločili za spust v dolino 
do parkirišča. 
Ob enajsti uri zvečer, po 17­urni turi, smo sedli 
v kombi, ki ga je Michelu uspelo dobiti, takoj ko smo 
ujeli prvi signal nekje nad vasjo. Zdaj je bilo vse dobro. 
Tudi potem ko smo v Grenoblu ob peti uri zjutraj po­
jedli kosilo­večerjo­zajtrk in z Lidijo za nekaj ur padli 
v posteljo, je bilo vse dobro. Če sem zmogla to veli­
častno prečenje masiva des Écrins vključno z zadnjo 
turo, bom pa še tistih deset ur vožnje do doma. In še 
marsikaj drugega tudi. m
Varni tudi v tujini!
Ekskluzivna ponudba zdravstvenega zavarovanja v tujini z 
asistenco CORIS AS za člane PZS, ki je odlična dopolnitev 
članskega zavarovanja PZS za aktivnosti v tujini!
Zavarovanje krije stroške zdravstvene oskrbe v tujini ter stroške prevoza 
v domovino. Poleg tega zagotavlja tudi 24-urni asistenčni center v 
slovenskem jeziku, ki vam pomaga pri organizaciji pomoči v tujini. 
Z zdravstvenim zavarovanjem CORIS AS poskrbite za ustrezno finančno 
varnost in pomoč tudi v primeru nezgode ali bolezni, ko ste v tujini na 
počitnicah, službeni poti, smučanju ali samo na kratkem izletu.
V zavarovanje je vključeno tudi športno plezanje, deskanje in smučanje 
izven urejenih prog ter planinarjenje in treking do 6.500 metrov 
nadmorske višine. 
Zavarovalna vsota znaša 25.000 EUR, letna premija za posameznika 
43,68 EUR (redna premija 96 EUR) za družino z družinskimi člani, ki so člani 
PZS, pa 103,04 EUR (redna premija 184 EUR). 
Več na www.clanarina.pzs.si, na e-naslovu clanarina@pzs.si ali na 
telefonski številki 01/43-45-688. 
24 h brez skrbi.
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
49
Živi pod osmo rejdo stare italijanske vojaške 
ceste na Staro Utro, na blizu 800 metrov višine ali do­
bre pol ure hoje od asfalta. Hiše s ceste nisva videla, 
ker se skriva za robom. Živi sam z dvema kozama, 
elektriko pridobiva iz bližnjega potoka, telefon sicer 
ima, ampak ga bolj redko vklaplja. Raje se meni po 
pošti, po tisti brez predpone e­, najbrž tudi iz stano­
vske zavesti, saj je v nekem obdobju ob poletjih nado­
meščal lokalnega poštarja. V dolino gre po opravkih 
enkrat na teden, vse potrebno (potrebuje pa malo) 
prinese domov v nahrbtniku: 1,7 km po svoji cesti in 
potem do trgovine v Trenti še 2,5 km po glavni soški 
cesti. V mladosti je pasel ovce po planinah nad obema 
bregovoma Soče, zlasti na Trebiščini, in pozna okoli­
ške hribe kot svoj žep. Čeprav jih ima že 73, ga je tež­
ko dohajati. Naj mu kar piševa in se zmeniva z njim za 
kakšno turo.
Domačin je najboljši vodnik
In sva se zmenila, da se dobimo na njegovem ovinku 
okrog sedme zjutraj. Začelo se je neobetavno. V spo­
minu sva imela, da je cesta dovolj široka in lepo vzdr­
ževana. Ravno daniti se je začelo, ko sva zapeljala na­
njo. Začetek je razbrazdan, seveda, zato da bi lovci, ki 
jo upravljajo, odvrnili nespretne voznike, ki bi imeli 
višje gori potem težave z obračanjem in parkiranjem. 
Ampak mi to znamo, pa tudi pričakovati ni, da bi sep­
tembra sredi tedna turisti ali lovci rinili sem gor. Mir­
no se lahko zapeljeva do osmega ovinka ali še kaj više 
in si tako prihraniva nekaj štorkljanja po cesti. S šo­
ferske perspektive se je cesta izkazala za precej ožjo, 
kot se nama je zdela peš pred nekaj tedni, usodni pa 
so bili za šofersko planinstvo prečni jarki za odvaja­
nje vode in tlakovane poglobitve, kjer cesta prečka 
strme draste.3 Dvakrat sva s trebuhom pogarala4 po 
pukljih pred jarki, čez tretjega pa se ni več dalo. Mora­
la bi vzeti s sabo kakšno kamro ali brjonko,5 da bi jo na 
kritičnih mestih polagala pod kolesa. Pa takega plo­
ha nisva imela niti ga ni bilo nikjer ob cesti, obzida­
ni s škarpami, da bi si ga izposodila v ta namen. Nič 
ni pomagalo, po polžje je bilo treba nazaj, z odprtimi 
vrati prtljažnika, da na dva metra in pol široki cesti ne 
bi podrsala avtomobila še po levi ali desni strani. Na 
tretjem ovinku sva se odločila za obračalni manever. 
S kamni sva razširila ovinek za nujno potrebne centi­
metre in se oddahnila, ko se nama je srečno izšlo. Par­
kirala sva na drugi rejdi. Tri četrt ure nama je vzel po­
1 Ovinek. Vse razlage besed so iz slovarčka v knjigi Miroslava 
Kajzlja Bovško: Od doline do planine: Oris tradicionalnega 
gospodarjenja (2011) na straneh 366–68, ki črpa tudi iz Slovarja 
bovškega govora Barbare Ivančič Kutin (2007) in iz avtoričinih 
dodatnih pojasnil.
2 Del planinskega pašnika s stanovi in stajami; France Bezlaj 
razlaga besedo kot krčevino ali pašnik, mogoče pa ima izvor 
v izrazu jutro, ki pomeni površinsko mero za posest, oral.
3 Drča.
4 Podrsati.
5 Debela deska ali ploh.
PLANINSKA 
DOŽIVETJA
Mira in 
Miran Hladnik
Srečali smo se pod devetnajsto rejdo.1 Oni trije so se vračali s Srebrnjaka, midva pa sva se umikala iz 
spopada z ruševjem med Starim Utrom2 in Plešivcem. Pozornost je vzbujal z dolgo sivo grivo pod čepico 
s ščitnikom. Po turi sva na njegova dva "klienta", Heleno in Domna, ki sta v poletnem času njegova prva 
soseda v dolini, naletela v gostilni Metoja v Trenti in ob požirkih piva, ki je šumelo po presušenih grlih, sta 
nama povedala to in ono o svojem vodniku. Ime mu je Lojz Hosner, po domače Podskalar ali iz Podskale. 
Stezosledec z osme rejde
Po pozabljenih stezicah nad Trento
Pastirček 
Lojz Hosner iz 
petdesetih let
Vir: Miroslav Kajzelj: 
Bovško. Debora, 
2011, str. 109.
50
 
skus posiljevanja ceste, ki je bila narejena le za topove, 
z osebnim avtom. Medtem se je naredil lep dan. Peš je 
šlo laže in komaj kaj počasneje kot z avtom.
Lojz nama je že prihajal naproti. Na njegovi rejdi sva 
ob skladovnicah drov6 in dilj,7 zloženih med konfini in 
nad škarpo, kjer je ob ragljah8 dozoreval fižol, poča­
kala, da je stopil na domačo prestajo9 po nahrbtnik. In 
potem smo ob kramljanju napravili še tiste tri kilome­
tre do 24. rejde, kjer se vozna cesta (ja, vozna – kakor 
za koga) neha. Lojz je z vozišča odstranjeval kamne, 
ki so se zvalili nanj, in veje, ki bi v temi lahko ovirale 
korak. Pokazal je poko, iz katere prileze modras, kje 
gnezdijo taščice, kje je medved odstranil skalo, da je 
lahko prišel do medu v osišču. Nad devetim ovinkom 
je pod cesto še en hram. Prebivalci so se že zdavnaj 
izselili v tujino in le občasno pride kdo naokrog. Lojz 
zna pokazati, kje je bila ob hiši nekoč njivica. Ob poti 
so ležala lepo omajena10 debla smrek, ki jih je napa­
del lubadar in jih je pripravil, da jih ob prvi zmrzali po 
drasti spravi v dolino. Bo kdo odkupil bukova drva, ki 
jih je lepo nacepljena zložil v skladovnico? Ne ve, mo­
goče bodo ostala kar tam, sam ima okrog hiše že do­
volj lesa za kurjavo, sicer pa je hiša na prisojni legi in je 
januarja lahko zelo toplo čez dan, medtem ko je v do­
lini senčno in mraz. Ne, v dolino se že ne bo selil, tam 
se pozimi še nogavice ne posušijo, če jih sezuješ. Na 
6 Drva.
7 Deska.
8 Prekla za fižol.
9 Prestaja se imenuje stalno bivališče, ki je nastalo iz gudrta, 
staje ali hleva, ki je stal na poti med dolino in planino.
10 Olupljena.
19. ovinku je napravil klop, kjer se pohodnik spoči­
je, potem ko si je iz izvira pod ovinkom natočil vode. 
Obujanje spominov in zgodovine
Cesto so za vojaške potrebe zgradili Italijani pred dru­
go svetovno vojno, v letih 1939–1941. Z nje bi topo­
vske krogle neslo naravnost na mejni prehod na Vr­
šiču, ampak tam so bili ob koncu gradnje že Nemci 
namesto Jugoslovanov, nanje pa menda ne bodo stre­
ljali. Po drugi svetovni vojni se je zarasla, zdaj pa jo 
vzdržujejo in uporabljajo lovci, ki so na balvanu na 
opuščeni planini Berebica (na enem zemljevidu so 
zapisali Verevica, na drugem kar Veverica, drugje 
spet Novo Utro) pod 20. ovinkom postavili veliko lo­
vsko opazovalnico. Planina je delovala samo med le­
toma 1928 in 1932. Na cesto zaidejo tudi gorski kole­
sarji, vendar še zdaleč ne množično. Štori odrezanega 
mladja sredi poti pričajo, kako hitro lahko lepa cesta 
postane težko prehodna. Mestoma je cesta travnata. 
V mokrem to ni najboljše za vožnjo, ob nalivih pa za­
radi trave cestišče ostane nepoškodovano. Proti vrhu 
je graditeljem začelo zmanjkovati cementa in so ka-
šte11 v ovinkih zložene kar na suho in dovolj mojstr­
sko, da jih je zob časa načel samo na posameznih kri­
tičnih mestih. 
Na 24. ovinku smo cincali, ali krenemo levo na Sre­
brnjak ali naprej desno po ostankih ceste do plani­
ne Staro Utro in od tam na Trentski Pelc. Obe poti 
sta približno enako dolgi, prva gre po strmih tra­
vah, druga med ruševjem in po skalah. Trentski Pelc 
11 Oporni zid brez malte.
Bavški Grintavec, 
Srebrnjak, Trentski 
Pelc in Plešivec
Foto: Oton Naglost
51
  m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
(na starem zemljevidu 2109 m, na novem 2116 m) je 
nekaj metrov višji in razgled ima lepši, povzpnimo se 
torej nanj, na Srebrnjak (2100 m, po novem 2092 m) 
pa ob naslednji priložnosti.
Med pogovorom proti Trentskemu Pelcu
Zadnji kilometer ceste je vsekan v  prepadna pobo­
čja, ki padajo s Pelca, in je tako zasut, da je po njem 
mogoče le še s kolesom, pa še to po Lojzovi zaslugi, 
saj je v  splazeni odsek izkopal poličko. Lovska koča 
na Starem Utru je primerna za počitek. Še po drugi 
svetovni vojni se je tu dogajala sečnja ali vrharjenje,12 
zdaj pa lovci pokosijo travo le na poti, da ob dežju ali 
jutranji rosi mokrota ne pride prehitro v čevlje. Koča 
stoji malo više od ostankov predhodnice, ki jo je pred 
prvo svetovno vojno zgradil Anton Tožbar mlajši, sin 
znamenitega Antona Tožbarja, ki mu je medved od­
bil čeljust in je tak, brez spodnjega dela glave, živel še 
dve desetletji. Naročnik gradnje je bil tržaški botanik, 
planinec in lovec Bois de Chesne [izg. bwa d  šên], či­
gar družina je pobegnila iz Francije zaradi svojega hu­
genotstva. Znan je kot ustanovitelj botaničnega vrta 
Juliana v Trenti. Zelo dobro bi se nama zdelo, če bi se 
za resnično izkazala najina domislica, da se po njem 
imenuje rama pod Srebrnjakom Za česnom (na no­
vejšem zemljevidu Za česmom), pa onomastik Silvo 
Torkar svari, da to skoraj gotovo ne bo držalo. Več o 
koči je Lojz povedal Miroslavu Kajzlju za knjigo Bov-
ško (str. 343). 
Od koče vodi slabo vidna potka, ki jo Lojz mimogre­
de označuje tako, da s škarjami krajša veje borovcev, 
kjer preveč silijo vanjo. Nekateri domačini kritično 
12 Košnja, žetev trave po gorskih travnikih.
komentirajo to njegovo početje, češ da bo pa zdaj lah­
ko vsaka žaba lezla sem gor, ampak končno gre le za 
najnujnejše posege v svetu, ki je bil svojčas prepreden 
z ovčjimi stečinami in človeškimi stezami. 
Dvesto metrov nad kočo pridemo do razcepa. De­
sno kaže prirezano ruševje proti Plešivcu, ki sva ga 
zadnjič neuspešno naskakovala, ker so naju možici 
zapeljali v napačne smeri, levo pa po vodoravnici in 
tudi malo navzdol do melišča pod Trentskim Pelcem. 
Nad njim gre pot po prečkah nad skoki do žleba, kjer 
je treba malo poplezati, recimo, da je nekakšna dvoj­
ka. Tu je pred leti obilnejša Tržačanka tako nerodno 
obvisela na borovčevi veji v kaminu, da se je Lojz po­
šteno namučil, preden jo je snel z nje. Vodnik ob poti 
pokaže, kje je v poležani travi počival gams, z ostrim 
očesom najde celo odlomljen pobarvan noht nezna­
ne planinke. Zaradi sledosledskih sposobnosti (naj­
brž pa tudi zaradi dolgih sivih las) mu je nekdo ob­
čudujoče rekel, da je kot Indijanec, in zdi se, da mu 
vzdevek ni odveč. Sem je v šestdesetih letih vodil fo­
tografa Jaka Čopa, ki je prežal na lepe posnetke po ne­
vihtnem vremenu. Tudi sam se je svojčas ukvarjal s 
fotografijo. V petdesetih letih je bil Lojz tu pogón, pa­
stirček, in je hodil vsaka dva dni po ovce prav na vrh 
Pelca in Srebrnjaka. 
Vrh
Grapa pripelje na severovzhodni greben Pelca. Tik 
pod vrhom sva na skoku za boljše počutje okrog skale 
vrgla vrv, Lojz pa si je, tako kot tudi na drugih strmih 
mestih, čez spretno pomagal s svojo več kot dva me­
tra dolgo pohodno palico, s katero je bil podoben blo­
škemu smučarju na suhem treningu. Mislili smo, da 
smo sami na gori, a smo se motili. Z vrha je sestopal 
samohodec iz Kopra, ki se je do Starega Utra povzpel 
od Cerkve po lovski poti. Zadnjič sva šla tudi midva 
po njej in je res krajša od te po cesti. Le na enem kon­
cu, kjer je gozd polomljen od plazu, je težje sledljiva. 
Razgled z vrha je bil lep: Srebrnjak, Bavški Grintavec, 
Pelci nad Klonicami, Jalovec, Vršič, Prisojnik, Razor, 
Goličica, Gamsovec, Pihavec, Triglav. Čas za malico 
in počitek. Imava slabo navado, da na turah ne pijeva 
veliko, ampak asket Lojz pije še manj, jé pa skoraj nič, 
če je že treba, še najraje kakšno sladkarijo. Okrog Sre­
brnjaka so se začele preganjati megle, nebo je prekri­
la koprena, sestopiti bo treba. Pod Starim Utrom smo 
v  travi poiskali bližnjico, ki se spušča naravnost dol 
čez strma pobočja in se izteče na ovinek pri studencu. 
V zgornjem delu jo je eden od lovcev na zaraščenih 
mestih obnovil, tam, kjer prečka grapo Srednik, pa se 
za nekaj časa izgubi. 
Med sestopom se je spet popolnoma zjasnilo. Lojz 
naju je pospremil do avtomobila – prav nič ni kazal 
utrujenosti, čeprav tura s svojimi 1500 metri vzpona 
sploh ni tako kratka – za povabilo na večerjo pa se je 
vljudno zahvalil. Poklical naju bo oktobra, ko bo lepo 
vreme, da se povzpnemo še na Srebrnjak. 
Res je to storil, ampak so prišle vmes druge reči. Na­
slednje leto, Lojz, prav? m
Lojz si je čez 
spretno pomagal 
s svojo več kot 
dva metra dolgo 
pohodno palico, 
s katero je bil 
podoben bloškemu 
smučarju na 
suhem treningu.
Foto: Miran Hladnik
52
 
Da si zagotoviva današnje prvopristopništvo v slapu Weeping Wall,1 vstaneva že ob treh zjutraj in se po 
obilnem zajtrku odpeljeva pod slap. Ob cesti, kjer je parkiranih že nekaj avtomobilov, parkirava svojega 
in se kar v njem oblečeva. Zunaj je še kar mrzlo. Med preoblačenjem se po nesreči usedem na volan, 
ki potrobi in prebudi preostale grebatorje za prvopristopništvo. "Upsi!" In odbrziva po dostopu.
Lovki na slapove
Raziskovanje lednih slapov na drugi strani luže
PLEZANJE V 
KANADI
Marija Jeglič
Veselje v objokovanju
Tokrat s prvim raztežajem začne Sara in ob svitu no­
vega dne že tolče po ksilofonu ledenih svečk. Po kon­
čanem stavku tovrstne simfonije pride na mesto, kjer 
si začne urejati sidrišče, medtem pa komaj odlepi le­
dni vijak z jezika, ki ima zdaj prav lep vzorček. Čez ne­
kaj raztežajev zdaj že odličnega ledu sva na vrhu slapu 
in za nama je prvi del današnje plezarije. Nad Wee­
ping Wallom se baha še visoki Weeping Pillar,2 ki se 
že kakšno uro lepo lesketa v soncu. –20 °C se spre­
meni v + 20 °C in pojavijo se resni pomisleki, če nama 
ne bo tole sonce iztalilo vijakov iz ledu. Ravno ko se 
sprašujeva "Should I stay or should I go now?",3 se se­
suje ogromen sistem sveč tik zraven Stebra objokova­
nja. No, sončenje v  ležalnikih pršiča in potem spust 
po vrvi bosta kar v redu. 
1 Zid objokovanja.
2 Steber objokovanja.
3 Ali naj ostaneva ali greva?
Ko se že zlakotnjeni spustiva do nahrbtnikov, z grozo 
ugotoviva, da so naju že prehitele požrešne in prebri­
sane srake, ki so odprle zadrge in požrle vse, kar sva 
imeli, vključno z žvečilnimi gumiji. Poklapani se pri­
majeva do avta in se sesedeva na sedeže. Ob glasbi in 
gretju se tajava in klepetava, ko pa želiva prižgati avto, 
ne vžge. Lepa reč. Še dobro, da sta zgoraj v ledu še na­
jina "nova prijatelja" izpred dveh dni. Imata predelan 
kombi – zanesljivo imata kable. 
Naposled prideta, oživimo avto, potem pa še malo 
poklepetamo. Izveva precej koristnih stvari – od tega, 
kako se je najboljše obleči v mrazu, do tega, kako se 
pleza "vesla".4 Na list papirja narišeta te ledene kreatu­
re, povesta, kako jih je treba s cepini posekati od stra­
ni, da se ne zrušijo nate, in razložita, da v te ledene sta­
lagmite ni priporočljivo vstavljati vijakov.
4 Vesla – ang. "paddles" – so navzgor štrleče ledene tvorbe, ki po 
obliki spominjajo na vesla ali na ribje luske. Velika so lahko od 
10 cm do tudi več metrov, zaradi svoje oblike pa zahtevajo za 
prebijanje čez posebno tehniko plezanja.
V slapu 
Hydrophobia 
Foto: Marija 
Jeglič
53
  m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
Tu blizu naj bi bil tudi slap, kjer se v začetku sezone na 
sredini ogromnega stožčastega stebra naredi velika za­
vesa iz ledenih sveč, ta pa se običajno kasneje pod la­
stno težo sesuje in tako nastane streha. Ko se po celem 
dnevu in po takem pogovoru obe našpičeni peljeva do 
male eskimske vasice (tako je bil videti najin hostel), se 
že treseva od navdušenja – jutri greva v Curtain Call!5
Klic zavese
S ceste je videti ta telirana pošast prav strašljiva. Da­
nes začnem jaz. Čez cel raztežaj teh kreatur veslam 
dobro uro, kar je dovolj časa za premišljevanje. Res, 
če tega ne počneš izključno zaradi sebe in ker bi te to 
izpolnjevalo, v alpinizmu nimaš kaj iskati. Na koncu 
samo ti veš, kaj si doživel in čez kaj si šel. 
Prav povsod ne morem namestiti varovanja, zato je 
moja glava še kar vesela Sarinega vzklika: "Še pet me­
trov vrvi!" Zaradi moje polžje počasnosti je druga le­
dena kocka plezala ravno tako dolgo kot jaz in na si­
drišču je sledil posvet. "Če bo tako še v nadaljevanju, 
jaz ne grem naprej!" Ob pogledu na streho popolno­
ma razumem Saro. 
Ampak čez dve minuti Naveza že pleza. Ko je Sara 
pod streho, skoraj pozabim mežikati. A bo ali ne? Bo. 
Sara se odloči, zabije cepin čez streho, se napuli. Za­
vihti še drugi cepin in se potegne čez streho, noge se 
zavihtijo po zraku in v naslednjem trenutku se dere­
ze že zapičijo visoko v rob strehe. Sara izpleza čez de­
tajl. "Meri, tukaj spodaj teče voda!" Vseeno zavije vijak 
in se zavaruje ter do vrha izpleza po ledenih ceveh, 
po katerih teče temno modra voda. Ob spodbudnih 
vzklikih se za Navezo privlečem še jaz in na vrhu ve­
seli in utrujeni opazujeva zahajajoče sonce. "Kar zlezli 
sva! Oh, ta Carpet Call,6 cel dan za teh 120 metrov!" – 
"Meri, Curtain Call."
Ledena pošast
V naslednjem tednu prelezeva še nekaj slapov in en 
miks, v tem času pa se odločiva še za en projekt – priti 
v Dolino duhov (Ghost valley) in preplezati slap Hy­
drophobia. S tekem lednega plezanja poznava Ameri­
čanko, katere fant je avtor plezalnega vodnička za tu­
kajšnje slapove. Tako se z njim dogovoriva, da naju s 
svojim predelanim džipom zapelje do baznega tabo­
ra, saj cesta do baze poteka čez reke in bregove, led, 
blato in drevesa – praktično neprehodno za navaden 
5 padec zastora.
6 padec preproge.
avto. Pripeljemo se zvečer in po azimutu greva v šotor. 
Kampiranja nisva predhodno načrtovali, zato v Kana­
do nisva vzeli armafleksov. Hvala bogu pa nama najin 
gostitelj velikodušno posodi dve napihljivi blazini za 
v bazen. Spiva kot dva dojenčka, malo prezebla.
Ker sva se pripeljali ponoči in se iz baze odpravili še 
v temi naslednjega jutra, le upava, da bova zadeli pra­
vo brezpotje. Na srečo najini zimski čevlji zdržijo ga­
ženje po reki. Počasi se dani, midve pa sva priča pre­
krasnemu prelivanju barv na jutranjem vzhodnem 
obzorju. Zrak, tla, klifi in krošnje – vse je odišavljeno 
z odtenkom rožnate. 
Po slabi uri hoje prispeva do ogledala. Zamrznjeno 
jezero. Tako spolirano, da se s palicami lahko poga­
njava po zamrznjeni gladini. Pisani trakci, razobešeni 
po vejah, nama narekujejo, kam naprej, kar jih še ni 
odpihnilo ali jih ni uničil sneg ali pa pojedel medved. 
Gaziva čez igličasto džunglo, južni sneg se nama pre­
dira in potiva se kot dve žrebici. Poti ni, sledi sem in 
tja, pa še za te ne veva, ali so od srne ali kakšnega iz­
gubljenega zagnanca. Skušava se držati linije klifov in 
čez tri ure zagledava mogočno ledeno pošast. 
Pod Hydrophobio se naveževa in se zazreva v strmi­
no nad nama. Tako strma in visoka je, da skoraj ne vi­
diva vrha. Ta strmina ne popušča. Druga drugi med 
plezanjem mečeva dol svečke in talarje,7 napredujeva 
počasi in vztrajno. S cepini tolčeš po ledu, otresaš na­
vite roke, odnohtavaš zamrznjene prste, se napuliš in 
stopiš višje, bo že. In je. 
Z vrha slapu komaj še vidiva nahrbtnika spodaj in čez 
pol ure sva pri njima. Ura je 17.30 in imava ravno še 
uro dneva. Ne smeva si privoščiti ustavljanja in na 
turbo pogon letiva nazaj proti bazi. Do teme morava 
priti do trakcev. 
Gozd postaja vse gostejši, prav tako pa tema. Najino 
prepričanje, da se morava le držati določene smeri, se 
izkaže za pravilno, in že sva pri spoliranem jezeru. Za­
valiva se v sneg in malo popijeva. Prvič danes. Slediva 
lastnim stopinjam in čez slabi dve uri sva spet v bazi. 
Tako kot najine moči popuščajo tudi čevlji, ki še ene­
ga prehoda čez reko niso zdržali. Mokre nogavice dol, 
midve pa se napol mrtvi zavaliva na vodne blazine. m
7 Talarji – ob udarcu cepina v suh led ta lahko napoka v krožnici 
okoli cepina, ki po obliki spominja na krožnik, talar. Cela napo-
kana masa ledu, talar, lahko izpade iz ledne celote.
Sara Jaklič in Marija Jeglič (obe 
AO PD Ljubljana - Matica) sta 
med 21. 2. in 10. 3. 2016 v Kanadi 
preplezali naslednje smeri:
Field 
Carlsberg column: WI5, 150 m 
Extra lite: WI4, 275 m 
Superbok: WI5, 150 m 
Silk tassel: WI4, 55 m
Thomas-Evan creek 
Moonlight: WI5, 110 m 
Snowline: WI4, 100 m 
Physiotherapy: M7, WI5+ 
Green monster: WI4, 40 m
Icefield parkway 
Murchison falls: WI4+, 200 m 
Weeping wall: WI5, 160 m 
Curtain call: WI6, 120 m
Banff & Lake Louise 
Louise falls: WI4-5, 170 m 
Spray river falls: WI5, 100 m
Ghost valley 
Hydrophobia: WI5+, 150 m
Sara Jaklič pod streho v slapu 
Curtain call Foto: Marija Jeglič54
 

Dvesto milijonov let po tistem, ko so Julijske 
Alpe nastale iz mezozojskih morskih usedlin, bile 
pozneje obtesane v ledenih dobah, pred kakimi dva 
tisoč leti dobile ime po Gaju Juliju Cezarju, ter ne­
kaj manj kot dvesto let po tistem, ko je bil leta 1778 
Triglav, njihov najvišji vrh, prvič osvojen, je prišlo do 
tega, da so se nanje podali tudi moji starši. Oče in mati 
sta bila prva v svoji rodbini, ki sta 
to storila, njuni predniki do hri­
bov, razen po naključju do kake 
bližnje vzpetine, gotovo niso pri­
šli. Večino življenja so preživeli 
v neposredni bližini kraja, kjer so 
se rodili. To je vsekakor izpričano 
za prednike mojega očeta. 
Pred sedemnajstim stoletjem pri­
imka Rugelj (do zdaj) niso na­
šli nikjer na območju današnje 
Slovenije. Na začetku sedemnaj­
stega stoletja pa se je ta pojavil v  dolenjskem Ložu, 
potem v Šentrupertu in na Mirni. Zato lahko upra­
vičeno domnevamo, da je bil moj prvi znani prednik 
praprapraprapraded Matej Rugelj (rojen leta 1680), ki 
je neznano kdaj umrl na Mirni na Dolenjskem. Naj­
brž je bil uskok ali pa vojak avstrijske monarhije, ki je s 
svojimi tovariši okoli Karlovca gradil obrambni most 
pred vpadi Turkov in drugih razbojniških tolp. Tam 
ni bilo kakih visokih hribov. Njegovi nasledniki in 
moji praprapredniki so bili vsi kmetje, po znanih po­
datkih so svoje življenje bolj ali manj preživeli v oko­
lici Mirne, na dolenjskih kucljih in pobočjih vinogra­
dov, zato je veliko vprašanje že to, ali so bili kdaj nad 
tisoč metrov nadmorske višine. 
Enako je veljalo za mojega deda Janeza Ruglja (1867–
1946), o katerem je moj oče zapisal, da je bil "dela­
ven, odmaknjen v samoto, preudaren ter neuklonljiv 
DRUŽINSKA 
ZGODBA
Samo Rugelj Že pred rojstvom 
na očaku
Vsi moji Triglavi
kmet in vinogradnik, ki se ob sodih vina ni zapil, če­
prav mu v življenju ni bilo lahko". Moj ded je bil prvi, 
ki se je odlepil od rodne zemlje, od zidanic na dolenj­
skih gričih. Ni ga vlekla višina, temveč širjava. Da bi 
enkrat v  življenju lahko ustrezno poskrbel za svojo 
družino, v kateri sta bila dva sinova, med njimi tudi 
moj oče Janez (1929–2008), neskončno delaven, sa­
mosvoj in razvpiti zdravnik ter psihiater, ki je ljudi 
skušal spodbuditi k bolj zdravemu življenju in bolj­
šim medsebojnim odnosom ter jih usmeriti na pot 
samouresničevanja, se je ded za dvakrat po dve leti 
podal v  Ameriko in tam zaslužil toliko denarja, da 
je lahko postavil pritlično hišico, tako majhno, da je 
imela samo dva prostora, enega za ljudi, drugega pa 
za živino. 
Iz nje je v svet odšel moj oče, najprej v drugo svetov­
no vojno, kjer je bil kurir in je nekajkrat preživel zgolj 
zaradi svoje telesne vzdržljivosti, potem pa ga je pot 
kot oficirja vodila po nekdanji Jugoslaviji, medicino 
je denimo študiral v Sarajevu, dokler se s svojo dru­
go ženo, mojo mamo, ni sredi šestdesetih let ustalil 
v Ljubljani. Šele takrat, ko je bil sam star že 36 let, je 
lahko kot prvi Rugelj začel razmišljati o takem preži­
vljanju prostega časa, kot je hoja po hribih. 
Bil sem prepričan, da bodo podrobnosti o mojem pr­
vem triglavskem vzponu za vedno ostale nerazjasnje­
ne, mama se jih namreč ne spominja več, a ko sem 
pred leti k sebi domov preselil očetovo knjižnico, smo 
vmes odkrili tudi njegovo planinsko dokumentacijo. 
Šlo je za pravo družinsko dragocenost, čeprav je bila 
ta zgolj na papirju. 
Leta 1965 je oče v zvezi s hribolazenjem naredil dve 
reči: omislil si je dnevnik planinskih tur, kupil pa si je 
tudi prvo izkaznico Slovenske planinske poti (imel jih 
je vsega skupaj devet). Prvi zapisi v dnevniku in prvi 
žigi v izkaznici so iz poletja 1965, ko je z mojimi pol­
Oče in mati sta bila prva 
v svoji rodbini, ki sta to 
storila, njuni predniki do 
hribov, razen po naključju 
do kake bližnje vzpetine, 
gotovo niso prišli. Večino 
življenja so preživeli v 
neposredni bližini kraja, 
kjer so se rodili.
Če bi rekel, da so mi bili hribi, še posebej Triglav, položeni že v zibelko, bi se zlagal. V gorah, tudi na našem 
najvišjem očaku, sem bil v resnici že pred svojim rojstvom, še preden sem pristal v zibelki. Mama mi je namreč 
že davno povedala, da je, noseča z menoj, zlezla na Triglav, tisti dan pa naj bi na hitro zapadlo celo nekaj 
snega. Zato sta ji, tako se je glasila družinska legenda, pri spustu poleg očeta pomagala še dva Avstrijca. 
Podrobnosti – recimo, kdaj je to bilo in kakšna je bila ta tura – nisem nikoli izvedel, tako da se mi je zgodba z 
leti zdela vse bolj podobna pravljici, skoraj mitu. Seveda pa bi lahko bilo popolnoma drugače. Pojdimo po vrsti.
56
 
sestro, polbratom in mamo opravil nekaj ogrevalnih 
tur po Kamniško­Savinjskih Alpah, ki so bile goto­
vo ogrevanje za vzpon na Triglav. Najprej so, še po­
polnoma zeleni hribovci, proti koncu julija iz Bašlja 
čez Bašeljsko sedlo osvojili Storžič, oče pa je v fakto­
grafskem dnevniku (v katerem je zapisano predvsem 
kdaj, kam in s kom) zabeležil, da je šlo za zahtevno 
turo, potem pa so se teden dni pozneje, zadnji konec 
tedna v juliju, iz Robanovega kota vzpeli na Korošico, 
preživeli tam nekaj časa – s seboj so imeli veliko pr­
tljage – in se po dveh prenočevanjih spustili v Luče. 
Naslednji vpis v dnevniku in naslednji žigi v izkazni­
ci so s konca septembra, tam pa sem odkril tudi žig s 
Triglava in spodaj datum 19. september 1965 (rodil 
sem se marca leta 1966). To je bil ta Triglav, ta vzpon, 
o katerem mi je govorila mama.
Iz skope zabeležke v dnevniku sem razbral, da sta šla 
z mamo nekako takole: v petek, 17. septembra 1965, 
zvečer sta prispela z avtom, fičakom, še takim, ki so 
se mu vrata odpirala naprej, v Vrata, kjer sta prespa­
la, naslednje jutro, 18. septembra, pa sta se iz Vrat po 
Tominškovi poti vzpela na Staničevo kočo. Prišla sta 
zgodaj popoldne, vreme pa je bilo tako prijetno sonč­
no, da sta skočila še na bližnjo Vrbanovo špico. Na­
slednje jutro, 19. septembra, sta iz Staničeve šla do 
Kredarice ter naprej na Triglav. Tam pa ju je v resnici 
zajela nevihta, ki se je potem sprevrgla v leden mraz 
in sneg. Mama je bila v slabih čevljih, tako piše, in ko­
majda sta prišla nazaj na Kredarico. Od tam sta na­
slednji dan (20. septembra) odšla na Planiko, od ko­
der sta se, kot sem predvideval sprva, ko sem imel 
samo očetovo izkaznico, ne pa tudi dnevnika, spu­
stila v Krmo, kar kaže zadnji žig v tistem času. To pa 
potrjuje tudi naslednja stran, ki je polna drugih žigov 
iz okolice Triglava iz naslednjega leta, poletja 1966, 
ko sem že bil na svetu. Vendar dejansko ni bilo tako. 
S Planike sta se tisti dan mimo Vodnikove koče spu­
stila do Pokljuke, do koder so mamo čevlji najbrž že 
kar dobro ožulili, in tam prenočila. Zadnji dan ture, 
21. septembra, sta s Pokljuke pešačila do Bleda, kaže, 
da v tistih časih tam ni bilo veliko prometa, da bi našla 
kak prevoz, se potem z vlakom odpeljala do Mojstra­
ne ter nazadnje odkorakala še do Vrat k avtomobilu, 
saj tja avtobus ni vozil. Da, v tistih časih se je v hribe in 
naokoli hodilo tako – peš. 
Rahlo mistična zgodba je s tem dobila materialni do­
kaz, sneg v drugi polovici septembra se je zazdel po­
polnoma realna okoliščina, vzpon na Triglav v  tre­
tjem mesecu materine nosečnosti pa tudi ni bil nekaj 
pretiranega in neverjetnega. Delček mojega bivanja 
pred rojstvom se je zložil v celoto. Zgodba, ki je de­
lovala vse moje mlado življenje, me v  hribih pogo­
sto navdihovala in mi jih morda priljubila za vedno 
(v smislu: "Hej, na Triglavu sem bil, še preden sem se 
rodil!"), je bila resnična. Zapolnil sem še eno prazni­
no v krogu svojega življenja, ki je tudi zaradi te pla­
ninske uverture gotovo potekalo v  bolj hribovskem 
duhu, kot bi sicer. 
Očetov dnevnik je pojasnil tudi to, zakaj se je nasle­
dnje poletje, ko sem bil star samo nekaj mesecev, spet 
odpravil na Triglav. V drugo je, v duhu, ki sem ga ne­
zavedno gojil tudi sam, nanj odpeljal svoje najbližje: 
svojega edinega brata in sina, mojega polbrata, ki je 
bil takrat star dvanajst let. 
Naslednji sem bil na vrsti jaz. A do takrat je moralo 
preteči še kar nekaj let. m
Avtor s svojim očetom 
Janezom Rugljem 
v Tamarju ob koncu 
šestdesetih let 
prejšnjega stoletja
Arhiv Sama Ruglja
57
  m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
Porast števila intervencij v zadnjih letih
V analizi reševalnega dela, ki jo GRZS izvaja že vrsto 
let in je pomemben vir podatkov za delo gorskih reše­
valcev in njihovo preventivno dejavnost, opazimo, da 
se je v letu 2016 število opravljenih intervencij krep­
ko dvignilo. Če se je njihovo število v letih 2011–2014 
gibalo okoli 400, se je že v letu 2015 dvignilo na 434, 
lani pa precej približalo številki 500. V GRZS pravijo, 
da celotne analize lanskoletnih nesreč z vsemi vzro­
ki še niso končali. Predsednik Komisije za informira­
nje in analize GRZS Matjaž Šerkezi pojasnjuje, da jim 
manjka pomemben poda­
tek o številu obiskovalcev 
gora, na podlagi česar bi 
lahko sklepali, da je pove­
čanje števila nesreč posle­
dica večjega števila obisko­
valcev, in dodaja: "Zadnja 
leta opažamo, da več ljudi 
obiskuje predvsem sredo­
gorje in da se je s populizacijo športnih dejavnosti in 
predvsem z ozaveščanjem o zdravem načinu življenja 
z gibanjem v naravi povečalo zanimanje za planin­
stvo. Pojavile so se tudi druge rekreativne dejavnosti, 
kot so tek trail, turno kolesarstvo idr. Po mojem mne­
GOR SKO 
REŠEVANJE
Irena Mušič 
Habjan
Gorska reševalna zveza Slovenije vsako leto opravi analizo reševalnega dela v preteklem letu, v 
sodelovanju s Planinsko zvezo organizira novinarski konferenci, med letom v obliki člankov v različnih 
medijih skrbi za ozaveščanje javnosti, društva in postaje pa organizirajo različne preventivne akcije. 
Veliko intervencij
Delo GRZS v letu 2016
nju k temu največ pripomorejo družbena omrežja, 
predvsem Facebook, ki je odlično orodje za komuni­
kacijo in promocijo produktov, hkrati pa predstavlja 
past. Samo predstavljajte si fotografijo čudovite gor­
ske pokrajine, vršace, pokrite s snegom, ki izražajo sa­
moto in mirnost, hkrati pa so divji in prvinski. Verje­
tno ni malo ljubiteljev gora, ki jih to ne bi pritegnilo 
in v njih vzbudilo želje, da bi tudi sami postali del te 
zgodbe. Žal so med njimi tudi taki, ki ne vedo, da lah­
ko 'idila' ogrozi njihovo življenje, če se v ta svet odpra­
vijo sami – brez izkušenj, priprave, znanja in opreme. 
S takimi obiskovalci gora, ki jih sam imenujem lov­
ci na všečke – če bi jih poimenoval planinci, bi s tem 
naredil krivico planinstvu in planincem, ki se v gore 
odpravljajo odgovorno – se zadnja leta srečujemo ve­
dno pogosteje, in ti so najbolj izpostavljeni."
Javno objavljeni opisi nesreč in analiz sprožijo raz­
lične odzive javnosti, pri čemer je najpogostejša pri­
pomba o izstavitvi računa nekaterim rešenim. Šerke­
zi dodaja, da bi določene neodgovorne obiskovalce 
plačljivo reševanje mogoče odvrnilo od nepremišlje­
ne hoje v gore. Ker je GRZS v stikih z gorskimi reše­
valci iz tujine, ve, da imajo na primer avstrijski gorski 
reševalci (Österreich Bergrettungsdienst) podobne 
težave kljub plačljivemu reševanju. Zavarovanje za 
Nobena zima in poletje nista 
enaka prejšnjima, zato nas kljub 
prepričanju, da že vse vemo in 
znamo, vedno lahko kaj preseneti. 
Zato moramo biti vedno pripravljeni 
na nepričakovano, biti pozorni na 
odstopanja in nanje opozarjati. 
Helikoptersko reševanje v letu 2016
V letu 2016 je bilo v času delovanja dežurne ekipe za helikop-
tersko reševanje v gorah (od 3. junija do 2. oktobra) v skupaj 89 
dneh opravljenih 143 posredovanj s helikopterjem. V letu 2015 
je bilo v enakem obdobju opravljenih 116 posredovanj s helikop-
terjem. Od 143 posredovanj v lanskem obdobju dežurstva je bilo 
113 posredovanj zaradi reševanja poškodovanih, 18 zaradi obole-
lih oseb, 8 zaradi mrtvih gornikov, 2 gornika sta bila pogrešana, 
dvakrat pa je bila po vzletu helikopterja intervencija preklicana. 
Kar 76 primerov reševanj je bilo v tako zahtevnem območju, da 
je bilo reševanje treba izvesti s pomočjo elektromotornega vitla. 
Po dnevih v tednu prednjačijo konci tednov, in sicer je bilo tako ob 
sobotah kot ob nedeljah 44 helikopterskih posredovanj. V dežur-
stvo je bilo poleg posadk helikopterjev Slovenske vojske in policije 
vključenih 43 reševalcev letalcev GRZS, 16 zdravnikov GRZS ter 18 
policistov Gorske policijske enote.
Usposabljanje gorskih reševalcev tudi v težjih 
vremenskih razmerah Foto: Matjaž Šerkezi
58
 
reševanje v gorah in dodatno zavarovanje pri Cori­
su, ki ju svojim članom vsako leto omogoči Planinska 
zveza Slovenije, sta zagotovilo, da se nam pri more­
bitni nesreči v tujini ni treba bati plačila stroškov re­
ševanja. Vseeno pa se pogosto zgodi, da posameznik 
brez urejenega zavarovanja prejme račun za reše­
vanje in takrat zaprosi PZS za pomoč. Šerkezi pra­
vi: "Žal je takrat prepozno. Pred kratkim sem prejel 
podoben klic, in sicer so v Avstriji reševali slovenske­
ga planinca in mu izstavili račun za okoli 7000 evrov, 
ki ga je moral plačati sam. Glede na izkušnje, znanje 
in primere reševanj v zadnjih letih menim, da bi se v 
primeru opredelitve za plačljivo reševanje v gorah ali 
proti temu odločil zanj. Naredil sem analizo reševanj 
v posameznih državah, ki imajo sistem reševanja or­
ganiziran različno, zato lahko potrdim, da trditve sa­
mooklicanih kritikov na družbenih omrežjih večino­
ma ne držijo."
GRZS vlaga veliko energije in sredstev v preventivo, 
PZS usposablja strokovne kadre, ki svoje znanje pre­
našajo naprej, prostovoljni društveni delavci, marka­
cisti, vodniki, varuhi narave, alpinisti, gorski reševalci 
svoj prosti čas namenjajo ohranjanju gorske narave in 
nadelavi varnejših planinskih poti. Šerkezi se sprašu­
je: "A kam nas to vodi? Nekateri se za preprost všeček 
na Facebooku še vedno požvižgajo na vse to."
Helikoptersko reševanje letos
Letos bo helikoptersko reševanje potekalo podobno kot lani. 
GRZS se ves čas dogovarja za povečanje števila dežurstev. Vseka-
kor je cilj celoletna dežurna ekipa, kot je to urejeno v času glavne 
planinske sezone, zaključujemo pa tudi dogovore za sodelovanje 
pri gorskem reševanju s HNMP (Helikopterska nujna medicinska 
pomoč). Glede na izkušnje smo dopolnili in popravili module za 
reševalce letalce. Tako bo pri helikopterskem reševanju sodelo-
valo še šest tehnikov iz vrst GRZS in HNMP. Pripravljamo se, da 
s 30. marcem začnemo dežurstva med konci tedna. Če so lani ta 
potekala v juniju in septembru, se bodo z letos začela že aprila in 
nadaljevala vse do konca oktobra. V času glavne planinske sezo-
ne, julija in avgusta, pa bodo – kot že zadnjih nekaj let – potekala 
tudi med tednom. Pri tem bodo pomagali zdravniki HNMP v so-
delovanju s Slovensko vojsko in policijo. 
Eden primarnih ciljev vseh vpletenih je z organizacijo dežurstva 
zagotoviti čim krajši odzivni čas od klica do prihoda na mesto ne-
sreče in s tem poškodovanim v gorah zagotoviti čim boljšo oskrbo 
ter posledično hitrejše in boljše okrevanje po poškodbi ter vrnitev 
v normalno življenje in delovno okolje.
Robert Kralj, komisija za letalsko reševanje GRZS
Helikopter je v veliko 
pomoč gorskim 
reševalcem.
Foto: Vladimir Habjan
59
  m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
411 413 393 412
434
483
0
100
200
300
400
500
600
2011 2012 2013 2014 2015 2016
3% 3% 3%
5%
6%
8%
20%
23%
15%
4% 4%
7%
0
0,00
0,05
0,10
0,15
0,20
0,25
jan. feb. mar. apr. maj jun. jul. avg. sep. okt. nov. dec.
9
31
98
75 74
86
49
33
0
20
40
60
80
100
120
do 
9 let
10 do 
19 let
20 do 
29 let
30 do 
39 let
40 do 
49 let
50 do 
59 let
60 do 
69 let
nad 
70 let
156
69 61
24 23 17 16 14 12 10 10 7 3 1
0
20
40
60
80
100
120
140
160
180
1
2
4
2
4
9
11
7
10
12
4
15
16
19
66
3
1
1
1
1
2
1
1
2
1
1
16
2
2
1
1
1
1
1
4
2
1
5
4
8
11
7
56
1
2
2
2
1
5
11
3
1
6
4
53
3
11
3
1
3
3
1
0 20 40 60 80 100 120 140
plaz
alkohol
okvara opreme
padec sotovariša
težave pri pristanku
težave pri vzletu
poškodovana pot
pomanjkljivo markiranje
neprimerna obutev
neprimerna tehnična oprema
težave med letom
odlom
neprimerna osebna oprema
duševna nepripravljenost
telesna nepripravljenost
nepoznavanje terena
zdrs
nepoškodovan mrtev pogrešan lažje poškodovan težje poškodovan lažje obolel huje obolel
Vzroki nesreč – značilnosti poletne in zimske 
sezone
V poletni sezoni se je največ nesreč zgodilo julija (20 %) 
in avgusta (23 %), sledil je september s 15 odstotki. Za­
nimivo je, da je bilo največ, kar 98 poškodovanih gor­
nikov starih od 20 do 29 let, 86 poškodovancev je bilo 
starih od 50 do 59 let, v vmesnih starostnih dekadah so 
gorski reševalci našteli po 75 in 74 poškodovancev. Na 
prvem mestu vzrokov je že vrsto let zdrs kot posledica 
uporabe neprimerne osebne opreme, neznanja roko­
vanja z njo, utrujenosti, padca koncentracije pri sesto­
pu ... Slaba priprava na turo in precenjevanje osebnih 
sposobnosti sta bila vzroka za intervencije, ko so gor­
niki prosili za pomoč na neznanem terenu, niso bili te­
lesno in duševno pripravljeni na turo, glede na izbran 
vzpon so (pre)večkrat izbrali neprimerno obutev ... 
V času poletne sezone je število nesreč naraslo tudi 
zaradi poslabšanj bolezenskih stanj planincev – slad­
korne bolezni, infarkta, kapi ... Ljudje kljub bolezni vse 
prevečkrat upajo, da bodo zmogli neko pot. Šerkezi 
opozarja: "Vedeti je treba, da je gorsko okolje posebno 
in da kronične bolezni, s katerimi lahko v dolini nor­
malno živimo, v gorah zaradi višine, vročine, mraza, 
dehidracije ... preidejo v stanje, ki ga lahko obvlada le 
usposobljena oseba z znanjem nujne medicinske po­
moči, in celo v takem primeru lahko bolnik umre." 
Zimski meseci so bili v letu 2016 specifični. Zima je 
bila precej topla, v dolini je bilo pravo jesensko vreme, 
v gorah pa malo snega. Tla pa so bila zmrznjena in le­
dene zaplate so skrite v visoki rjavi travi in pod listjem 
kot pasti čakale na morebitno žrtev. Kot pravi Šerke­
zi, je GRZS ljudi vso zimo opozarjala, naj bodo pazlji­
vi in pri hoji uporabljajo derezice in dereze – odvisno 
od zahtevnosti ture. Dogajali so se predvsem zdrsi s 
padci čez skalne skoke s hudimi poškodbami glave in 
spodnjih okončin. 
Brez posledic za gorsko reševanje
Vladna uredba o prenehanju kritja stroškov za opra­
vljene ure letenja s helikopterjem Slovenske vojske in 
policije v okviru nujne medicinske pomoči, tudi v pri­
meru gorskega reševanja, Zavodu za zdravstveno za­
Število nesreč 
v letih 2011–2016
Število nesreč 
po mesecih 
v letu 2016
Starost in število 
poškodovancev
Najpogostejše 
vrste in število 
poškodb 
v letu  2016
Najpogostejši 
vzroki in 
okoliščine nesreč
60
 
varovanje Slovenije ter prenosu na Ministrstvo za no­
tranje zadeve in Ministrstvo za obrambo za zdaj na 
gorsko reševanje ne bo imela vpliva. Pri tem seveda 
ne gre samo za čim hitrejši prevoz poškodovancev 
do profesionalne medicinske pomoči, ali žal tudi tru­
pel, temveč tudi za prevoz moštva gorskih reševalcev 
na kraj dogodka zaradi ohranjanja njihovega zdrav­
ja. Kot pravi Šerkezi, da pri svojih štiridesetih letih ne 
bodo imeli poškodovane hrbtenice zaradi težke opre­
me in 'izrabljenih' kolen, česar se mora zavedati tudi 
država, ki se večkrat mačehovsko obnaša do ljudi, ki 
delujejo v sistemu civilne zaščite. In dodaja, da te po 
eni strani trepljajo po hrbtu in poklanjajo priznanja, 
po drugi strani pa kot prostovoljec – gorski reševalec, 
gasilec ... – nimaš nobenih ugodnosti pri zdravstve­
nem zavarovanju, pokojnini, rehabilitaciji po poškod­
bi, ki je posledica intervencije ... 
Slovenci smo lahko ponosni, da imamo helikopter­
ski ekipi Slovenske vojske in policije z visoko usposo­
bljenimi piloti in posadko. Brez teh fantov in deklet bi 
imeli gorski reševalci pri intervencijah marsikdaj veli­
ko večje težave. m
Dereze ali derezice
Pravilna raba besed in izrazoslovje sta pomembna 
tudi v gorništvu. V reklamah in objavah na spletu se 
zadnje čase pojavlja beseda dereze tudi za tako ime-
novane derezice, snežne ali ledne verige. Ampak de-
reze so dereze: 12-zobe, klasične, polavtomatske ali 
avtomatske, specialne ali pohodne ... Derezice pa v 
nobenem primeru niso dereze! Če nekdo brez izku-
šenj kupi dereze, a dobi derezice, gre za zavajanje, ki 
je lahko nevarno. 
V angleškem svetu obstaja več izrazov za te pripo-
močke, crampons za dereze in ice-track, snow-track, 
micro-crampons za derezice, in vsak je nečemu na-
menjen. Derezice niso dereze in niso namenjene hoji 
v gore, so pa odlične za hojo po poledenelih in zasne-
ženih gozdnih cestah, v urbanih okoljih ali pa po pobo-
čjih gozdne Pokljuke in Velike planine. Kadar pa upo-
rabljate dereze, spada v roke cepin, ne pohodne palice!
(Vir: www.grs-kamnik.si/novice.php?pid=860)
Ko se tura konča drugače, kot smo si želeli ...
V eni klasičnih alpinističnih smeri v Kamniško-Savinjskih Alpah sta se zaplezala mlajši alpinistični pripravnik 
in njegov prijatelj brez plezalnih izkušenj. Zaradi počasnega napredovanja in neprimerne opreme ju je ujela 
tema. Proti večeru se je razbesnela še huda nevihta. Obtičala sta na koncu smeri z eno čelno svetilko in brez 
rezervnih oblačil. Gorski reševalci so v celonočni intervenciji dostopili do obeh zaplezanih in ju najprej ovili v 
toplotni omot oz. toliko ogreli, da sta lahko naredila nekaj korakov do mesta, kjer ju je pobral helikopter Slo-
venske vojske. 
Kaj je šlo narobe in zakaj? Za tak konec ture je bilo seveda več vzrokov, napačnih odločitev, ki so se sešte-
vale in pripeljale do klica na pomoč: neusposobljenost in neizkušenost, prepozen vstop v smer, neprimerna 
oprema – dvojna 60-metrska vrv je bila v smeri spodnje IV. težavnostne stopnje po lestvici UIAA moteča in 
je upočasnila napredovanje, prepočasno napredovanje, v orientacijsko zahtevni smeri je bilo iskanje pravih 
prehodov zaradi pomanjkanja izkušenj z orientacijo zamudno, imela sta samo eno čelno svetilko in pomanj-
kljiva oblačila.
Matjaž Šerkezi, komisija za informiranje in analize GRZS
Pomoč prihaja ...
Foto: Matjaž Šerkezi
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
61
Na sedlu naju je zagrnila megla. Z velikim 
zaupanjem v  naravni občutek za orientacijo sva se 
usmerila proti zahodu (vsaj prepričana sva bila tako!), 
dokler naenkrat nisva več vedela, kje sva. Torej bi­
vak! Izkopala sva snežno luknjo, poravnala nahrbtni­
ka, čez njiju položila astronavtsko folijo, zlezla v spal­
ni vreči in zmrzovala vso noč. Ne – tudi astronavtska 
folija ne more nadomestiti udobne zimske sobe. Toda 
brez nje bi bilo gotovo še težje. Dvostranska metalizi­
rana folija se uporablja kot pasivna zaščita pred pod­
hladitvijo. Zakoreninjeno splošno mnenje, da koristi 
kot aktivna zaščita, je zgrešeno, saj folija ne predsta­
vlja vira toplote, pač pa toploto le zadržuje, zlasti če je 
tesno ovita okoli telesa.  
Plastično folijo, prevlečeno s tanko plastjo aluminija, 
je razvila ameriška vesoljska agencija NASA v šestde­
setih letih prejšnjega stoletja za potrebe industrije in 
raziskovalnih astronavtskih organizacij, njena upora­
ba pa se je hitro razširila tudi na druga področja. Pre­
senetljivo kmalu se je dobila tudi pri nas (sicer težko, 
pa vendarle). Tonač2 mi je povedal, da so jo sloven­
ski alpinisti uporabljali že na odpravi v Hindukuš leta 
1967. Sprva je bila folija precej draga, kar pa danes na 
srečo ne velja več, saj jo dobimo že za tri do štiri evre. 
Deluje kot superizolator, zaradi česar jo imenujejo 
tudi astronavtska folija (angl. space blanket). Folije ne 
prepiha in ne premoči. Njene slabe lastnosti so pred­
vsem občutljivost na mehanske poškodbe z ostrimi 
predmeti, zadrževanje kondenzirane vlage in težav­
na uporaba v zelo vetrovnem vremenu.
Običajna velikost folije je 160 × 210 cm, kar omogo­
ča, da vanjo v celoti zavijemo osebo povprečne veli­
kosti. Zelo mi je ostalo v spominu, ko nam je Tonač 
v alpinistični šoli razlagal uporabo astronavtske folije 
za zaščito pred mrazom, vetrom, vlago in dežjem ter 
1 Marjan Zver
2 Tone Sazonov
poudaril, da si pri tem velja zapomniti princip ogleda­
la. Če je folija obrnjena proti telesu s srebrno stranjo, 
zmanjšuje predvsem toplotne izgube telesa, ki nasta­
jajo s konvekcijo in z izhlapevanjem vode, manj pa 
izgube zaradi toplotnega sevanja telesa. Zlata stran, 
obrnjena navzven, omogoči vidnost ponesrečenca, 
kar je pomembno pri reševanju v gorah. Če je nav­
zven obrnjena srebrna stran folije, jo lahko upora­
bimo tudi za učinkovito zaščito pred neposrednim 
učinkom sončnega sevanja oz. za senčenje, vendar za 
razliko od oskrbe podhlajenega folije ne smemo te­
NASVET
Damjan Slabe Pasivna zaščita 
pred podhladitvijo
Kaj je dobro vedeti o astronavtski foliji
Da se človek sam zavije v folijo, potrebuje skoraj 
brezvetrje, sicer mu ne uspe.
Foto: Mire Steinbuch
Ko sva z Marčem1 tistega poznega zimskega popoldneva rezala smučino proti Bogatinskemu sedlu, sva se 
veselila spusta z Vratc proti Planini Duplje. Skrb glede kratkega dneva in megle, ki je zakrivala bližnje vrhove, sva 
preganjala z razmišljanjem o udobni zimski sobi, v kateri bova prespala. Toda obrnilo se je povsem drugače.
62
 
sno oviti okoli telesa, saj bi s tem preprečili kroženje 
zraka, oddajanje toplote s konvekcijo in evaporacijo.
Ostri robovi skal ali gorniške opreme folijo poško­
dujejo. Vendar pa smo z nekaj previdnostnimi ukre­
pi folijo uporabili tudi že za improvizirana nosila za 
nošnjo poškodovanca. V nadzorovanih razmerah so 
taka improvizirana nosila iz folije zdržala celo obre­
menitev sto sedemdeset kilogramov. Z dodatno oja­
čitvijo folije s trakovi iz trikotnih rut iz kompleta za 
prvo pomoč smo naredili nosila še varnejša. 
Astronavtska folija se je že zelo zgodaj znašla v mo­
jem nahrbtniku. Kot nepogrešljivi del opreme sem 
jo vse od srednješolskih let v mrazu in vročini nosil 
s sabo na ture (ne da bi jo zamenjal z novo), saj mi je 
vlivala občutek varnosti. Zložena v velikosti žepnega 
robca v pokrovu nahrbtnika res ni predstavljala niti 
posebnega volumna niti omembe vredne teže. Vse 
dokler je v sili nisem potreboval. Z Miretom3 naju je 
3 Mire Steinbuch
pozno spomladi pri najinem prvem pristopu do bi­
vaka pod Skuto ujela noč. Oba sva prvič hodila čez 
Žmavcarje in poti nisva poznala. Pa še vreme se je 
skvarilo! Med previsno steno na eni in krajno zev­
jo na drugi strani sva našla dober zaklon. Podse sva 
dala prav vse, kar je bilo uporabnega (tudi vrv), zlezla 
v spalni vreči, čezse pa sva nameravala povleči astro­
navtsko folijo. Toda glej ga zlomka: ko sem folijo iz­
vlekel iz ovitka (že ta je dajal vtis, kot da so se z njim 
igrale miši), je ta tako rekoč razpadla in si z njo res ni­
sva mogla kaj dosti pomagati. Tudi astronavtska folija 
ima torej svojo življenjsko dobo.
Astronavtska folija je danes v širši javnosti precej do­
bro znana, saj jo pozna tri četrtine vprašanih (ne na­
zadnje je od leta 2005 dalje v Sloveniji obvezna v vsa­
kem kompletu prve pomoči za avtomobiliste in 
motoriste), dejansko pa jo je v praksi uporabil nekaj 
več kot eden od desetih vprašanih, večinoma prav za 
zaščito pred podhladitvijo. V nasprotju s širšo javno­
stjo je folijo uporabilo med 50 in 80 % tistih, ki se sre­
čujejo z reševanjem ali so se znašli v neugodnih vre­
menskih razmerah. Torej naj bo v nahrbtniku vsakega 
gornika. m
C
M
Y
CM
MY
CY
CMY
K
oglas Julbo PV 248x84,5_tisk.ai   1   2/28/17   10:49 AM
Literatura:
Magdič, D. (2011): Uporaba dvostranske metalizirane 
folije v prvi pomoči. Diplomsko delo. Ljubljana: 
Zdravstvena fakulteta.
Marcus, P., Robertson, D., Langford, R. (1977): Metallised 
plastic sheeting for use in survival. Aviation Space and 
Environmental Medicine 48 (1), str. 126–128.
Mekjavić, I. (2002): Astro folija kot pripomoček za 
toplotno zaščito podhlajenih: da ali ne. Medicinski 
razgledi 41 (2); str. 187–193.
NASA (2006): Reflecting on space benefits: A shining 
example. Nasa Spinoff, http://spinoff.nasa.gov/
Spinoff2006/ch_9.html.
Slabe, D., Fink, R. (2014): Učinkovitost dvostranske 
metalizirane folije za toplotno zaščito ponesrečenca. Ujma 
28, str. 189–192.
Tratar, D. (2016): Evalvacija nekaterih možnih načinov 
uporabe dvostranske metalizirane folije v prvi pomoči. 
Diplomsko delo. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta.
Astronavtska folija naj bo obvezen del opreme vsakega 
planinca. Foto: Zdenka Mihelič
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
63
Leta 1978 se je udeležil prve avstrijske odpra­
ve na Everest z južne strani. Takrat še ni bilo icefall 
doktorjev, sami so morali najti in opremiti pot sko­
zi zloglasni Ledeni slap. Med člani sta bila tudi Peter 
Habeler in Reinhold Messner. Drugi ni verjel zagoto­
vilom znanstvenikov, da je vzpon brez dodatnega ki­
sika na najvišjo goro na svetu smrtno nevaren, in je 
trmasto vztrajal pri svoji nameri, da bo šlo tudi brez 
njega. S  Habelerjem sta dosegla vrh samo z močjo 
svojih pljuč in preživela. Z dodatnim kisikom je tudi 
Robert Schauer prišel na vrh. Toda plezanje ni bilo 
njegova edina dejavnost na odpravi. Že prej je dosti 
fotografiral, avstrijski snemalec pa mu je omogočil, da 
je snemal tudi na 16­milimetrski film, kar si je želel 
že od začetka svoje plezalne kariere. Njihov snemalec 
je imel težave s kisikovo jeklenko, zato mu je Robert 
odstopil svojo, kajti plezalci so imeli po dve. Schauer­
jev soplezalec je zaradi višinske bolezni začasno ostal 
v bazi, njegov partner pa je postal Ang Phu; ta se je 
naslednje leto ponesrečil pri sestopu z Everesta, po­
tem ko je s Stanetom Belakom in Stipetom Božićem 
dosegel vrh. 
Od vzpona na Everest dalje se je Schauer osredoto­
čil tudi na fotografiranje in snemanje. Pod Everest se 
je vrnil še dvakrat. Osemnajst let pozneje, tragične­
ga leta 1996, kot član ekipe Imax filma. Takrat jim je 
uspelo rešiti Becka Weathersa, o katerem so nekateri 
mislili, da je že mrtev. Tega leta se je drugič povzpel na 
Everest. Ponovno se je vrnil leta 2004, ko je snemal za 
Universal Pictures. 
Vedno so ga privlačile majhne odprave v okolje, kjer 
je malo ljudi. Leta 1975 je z ledenika Baltoro v Paki­
stanu prvič zagledal Shining Wall, Bleščečo steno, na 
zahodni strani Gašerbruma IV, in popolnoma ga je 
prevzela. Obljubil si je, da se bo nekoč vrnil in jo sku­
šal preplezati. Ob priložnosti jo je omenil Messner­
ju, ki pa ni pokazal zanimanja zanjo. Ko sta leta 1985 
z Voytekom Kurtyko stala pod njo, je bila kljub šte­
vilnim poskusom še vedno deviška. V odpravi so bili 
dva alpinista, kuhar in zvezni oficir. Najprej sta razi­
skala spodnji del SV­grebena, po katerem sta name­
ravala sestopiti, spoznavanje zgornjega sta prepustila 
sestopu. Nato sta si dobro ogledala steno in določila 
možno linijo vzpona. Po dveh tednih čakanja na ugo­
dne razmere sta odrinila iz baze. "S seboj sta vzela 
samo obleko, ki sta jo imela na sebi, vrv, nekaj kosov 
plezalne opreme, vrečo za bivak, nekaj hrane in go­
rilnik," piše Bernadette McDonald v Iskalcih svobode. 
Z umirjenim glasom je v dobri angleščini pripovedoval 
o plezanju v osrednjem delu stene, o gladki in krušljivi 
marmornati kamnini z zelo slabimi možnostmi za va­
rovanje. Brez pretiranega dramatiziranja, ki je prisotno 
v nekaterih skomercializiranih ameriških filmih o ple­
zanju v velikih stenah ali visokih gorah. Od daleč lepa 
in bleščeča stena je na otip vse prej kot prijazna. Poglej­
mo, kaj o tem sektorju piše v Iskalcih svobode: "V na­
gubane skalne valove se je ujela svetloba v umirjenih 
mlečnih odtenkih, ki so razkrivali kruto gladkost stene 
brez šibkih točk ali razpok, ki bi plezalcema omogoča­
FILMSKI 
FESTIVAL
Mire Steinbuch Tretji človek 
Roberta Schauerja
Od Rote Wanda do Gašerbruma IV
Robert Schauer je bil gost 11. festivala gorniškega filma. Plezati je začel v stenah blizu Gradca. Samo 
zbiranje osemtisočakov ga ni nikoli zanimalo. Leta 1976 je preplezal Nanga Parbat po novi smeri, po JZ-
grebenu, skupaj s tremi Avstrijci. Pod vrhom, na višini 8050 metrov, so bivakirali brez ustrezne opreme. 
V edino vrečo za bivakiranje so vsi štirje stlačili noge, vključili singerico in naslednji dan dosegli vrh. 
To je bil vzpon v alpskem slogu in ena njegovih najbolj zanimivih pustolovščin pred Everestom.
Robert Schauer 
med predavanjem 
na 11. festivalu 
gorniškega filma 
v Cankarjevem 
domu
Foto: Igor Kuster
64
 
Zmagovalec letošnjega festivala gorniškega filma in 
dobitnik glavne nagrade mesta Domžale je avstralsko-
-nepalski film Šerpa – Spor na Everestu (Jennifer Pe-
edom), ki večplastno zajame problematiko komerci-
alnega alpinizma v Himalaji. Poleg tega je festivalska 
žirija med 43 filmi v tekmovalnem programu izbrala 
tudi najboljše filme v kategorijah alpinizem, plezanje, 
gore, šport in avantura ter gorska narava in kultura. 
Najboljši alpinistični film je slovenski film Ama Dablam, 
izsanjane sanje, pripoved o sedemdnevnem vzponu 
Vanje Furlana in Tomaža Humarja čez severozaho-
dno steno Ama Dablama. Vzpon je iz baznega tabora s 
kamero spremljal Zvonko Požgaj. "Dokumentarni film 
o izjemnem dosežku v Himalaji uspešno rekonstrui-
ra ta alpinistični podvig z odlično uporabo arhivskega 
filmskega in fotografskega gradiva, z izvirnim zvokom 
in pripovedmi sodobnikov, ki občuteno izrišejo oba ju-
naka severozahodne stene Ama Dablama leta 1996," 
je zapisala žirija. 
Najboljši plezalni film je Jezdeci viharjev (Franz Walter, 
Nemčija). V njem so z izjemnimi posnetki in zanimivo 
filmsko pripovedjo poetično združeni četrta znana po-
novitev te smeri, ki sta jo opravili znani alpinistki Mayan 
Smith-Gobat in Ines Papert, in zgodba o prvenstvenem 
vzponu v tej legendarni smeri v Patagoniji. Nagrado za 
najboljši film v kategoriji gore, šport in avantura je pre-
jel Seznam (Guido Perinni, Švica), v katerem režiser le-
gendarnih filmov o smučanju v gorah in mladi smučar 
predstavita tehniko smučanja, ki osuplja smučarske 
legende in spreminja način spusta po alpskih strmi-
nah. Odličen raziskovalni dokumentarni film Domovi-
na smučanja (Fulvio Mariani, Mario Casella, Švica), ki 
nas skozi preplet podob neznanih pokrajin, zgodb ljudi 
in zgodovinske poti pripelje v Altaj, domovino smuča-
nja, je nagrajenec v kategoriji gorska narava in kultura. 
Nagrado za najboljši kratki gorniški film je prejel Plošča 
(Nadine Boller, Švica, Kirgizija), ki z uporabo prefinjene 
filmske govorice v nekaj minutah odpre okna v različne 
svetove in življenja.
Žirija je podelila tudi častne pohvale: alpinističnemu fil-
mu Ogledalo (Matt Pycroft, Anglija), plezalnemu Igri-
šče odraslih otrok (Guillaume Lion, Belgija), filmu Do-
dova sreča (Josh Lowell, ZDA) v kategoriji gore, šport in 
avantura ter filmu o gorski naravi in kulturi Nosačeva 
svoboda (Pavol Barabáš, Slovaška).
Strokovna žirija Televizije Slovenija je nagradila razi-
skovalni dokumentarni film Sveta (ne)sveta reka (Pe-
ter McBride, Jake Norton, ZDA), ki očara z edinstvenimi 
podobami rojstva svete reke Ganges v Himalaji – in v is-
tem hipu strezni s podatkom o globalni onesnaženosti 
snega že pri njenem izviru.
Po sporočilu za medije povzel Mire Steinbuch
le varovanje. Njuna varovališča so bila pogosto 'bolj za 
psiho kot zares', kajti oba sta vedela, da klini, ki sta jih 
zabila, ne bi nikoli zdržali padca." Čez nekatere krušlji­
ve odseke sta plezala nežno kot po jajcih. 
Četrti dan se je vreme začelo kvariti. Bivakirala sta 
dvajset metrov drug nad drugim, ker zaradi vertika­
le ni bilo druge možnosti. Zato se je moral Voytek na 
zajtrk spustiti k Robertu. Načrtovala sta, da bosta za 
vzpon in sestop potrebovala pet dni, toliko hrane in 
plina sta vzela s seboj. Spoznala sta, da zalog ne bo do­
volj. Bilo je zelo zelo mrzlo in vetrovno. Zaradi slabe 
vidljivosti so se začele težave z orientacijo. Viharno 
sneženje ju je prisililo, da sta bivakirala na ozki poli­
ci več kot sedem tisoč metrov visoko, kjer sta prebila 
dve noči brez hrane in pijače. Robert je haluciniral, da 
je v supermarketu, kjer se baše s klobasicami. Potem 
se je znašel v skupini nosačev, dokler se ni spremenil 
v vrano, ki je odletela s stene. Iz zraka je kot ptica opa­
zoval svoje telo in se norčeval iz sebe. Očiten primer 
oddvojene resničnosti, ki se pojavi ob izjemni izčrpa­
Nagrajeni filmi 11. festivala gorniškega filma 2017
nosti, pomanjkanju hrane in pijače, mrazu, na meji 
med življenjem in smrtjo. Podobno se je dogajalo tudi 
Voyteku. Zaradi izsušenega grla skoraj nista govorila. 
Sporazumevala sta se "na slepo", delovala sta ubrano 
kot kolesje ure, besede niso bile potrebne. 
Vrečo za bivakiranje je pokril sneg, zato nista takoj 
ugotovila, da sije sonce. Težko sta se prebijala skozi 
plasti dvodnevnega sneženja. Ko sta izplezala na rob 
stene, je bilo obema jasno, da vrh odpade, čeprav je 
tako blizu, in da morata čim prej sestopiti. Tu se je po­
javil tretji človek, ki ga je vodil skozi meglo, oblake in 
po nepreglednem terenu. V nevihtni noči sta preži­
vela še en bivak. Na poti proti bazi sta našla vodo in jo 
popila, kolikor sta je spravila vase. Robertu se je nato 
zdelo, da med hojo lebdi meter nad tlemi. 
To je bila do takrat njegova najpomembnejša izku­
šnja. Ker je vedel, da ne moreš pričakovati, da boš 
vedno imel tako srečo, je leta 1986 ustanovil med­
narodni festival gorniškega in pustolovskega filma 
v Gradcu, ki še vedno poteka vsako jesen. m
Vse poti vodijo 
na Škotsko  
Arhiv FGF
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
65
GOR SKO CVETJE
Ivan Premrl Roža, ki dvigne 
srčni utrip
Velecvetni popon
Pojavil sem se zadnji trenutek, da sem ju z udobnega kolovoza preusmeril na slabo shojeno stezo in tako 
začel oblikovati potepanje v dolgo, zanki podobno pot. "Če se izgubiš v travi, se dobimo v koči," me preroško 
opozori boljša polovica. "Pa na strupene prijatelje ne pozabi!" doda hčerka in izgine med drevjem. 
Ne vem, ali sem se bolj potil od vročine ali od 
nenehnega premagovanja želje, da bi čisto na krat­
ko skozi objektiv pomežiknil kakšni planinski rožici. 
Utrujen od premagovanja obpotnih skušnjav na vrhu 
Babe takoj predlagam kratek sprehod do Lanževice 
ter lahkotno nadaljevanje do Bogatina, da se ne bi 
vračali po isti poti v dolino. "Pojedli bi nekaj," je bilo 
slišati kot strinjanje. Pomirjen, da sem ju spravil na 
pravo, meni ustrezajočo pot, postanem podoben ne­
ubogljivemu kosmatincu, ki vtakne glavo v vsak večji 
šop trave, si ogleda in povoha vsako večjo skalo in se 
vedno bolj oddaljuje od skupine, dokler se ne izgubi 
v razbitosti gorske pokrajine. 
Srečali smo se kot stari znanci. Prepoznal sem jih na 
pogled. Navidezna krhkost in velikost cvetov, ki krep­
ko presegajo 30 milimetrov, sta za velecvetne popone 
glavna prepoznavna znaka. Da ne bi prišlo do zame­
njave, moram preveriti še spodnje strani listov, kjer 
se pri velecvetnem poponu izraščajo dlake tudi med 
žilami, pri bleščečem poponu pa so listi med žilami 
goli. Roka, ki sega proti cvetu, v  trenutku obstane. 
Zreva si iz oči v oči. Ta srepi pogled mi je dobro po­
znan. Poskuša mi nekaj povedati, a njegov trud je za­
man. Slišim le zvok, ki je podoben uhajanju pare skozi 
ventil ekonom lonca. Ni preveč trmast. Hitro spozna, 
da ima pred seboj za jezike nenadarjenega sogovor­
nika, zato ne izgublja več besed in obupano odvijuga. 
Po načinu, kako je elegantno pomahal z repkom, pre­
den je izginil v travi, bi rekel, da je bila ona. 
Sežem v nahrbtnik, kjer ne najdem pijače. V podzave­
sti zagledam hčerko, kako mi sklonjena pod težo na­
hrbtnika ponuja čašo. V zahvalo prividu dodam nekaj 
svetniškega sija, ki osvetljuje vedno večji kozarec piva, 
izza katerega karajoče zrejo ženine oči. Zapeklo me 
je nekje pri srcu. "Infarkt? Vest? Kje sta punci?" mož­
gani podivjajo v iskanju odgovorov. Povzpnem se na 
manjšo grbino in se razgledam. Sem nekje med Ve­
liko Monturo in Lanževico. S hrbtom obrnjen proti 
Veliki Monturi se zapodim kot mladenič proti najve­
čji strmini pred seboj. Poti ne morem zgrešiti, preo­
stane mi le, da premagujem vzpetino za vzpetino, 
spuste pa zamenjam z daljšimi, a manj utrudljivimi 
obhodi globeli. Na markirani poti nekoliko upoča­
snim korak, ker čutim razbijanje srca že v vratu. To 
je opozorilni znak, potrjen na številnih vzponih. Kaže 
na obremenitev, pri kateri lahko srčna mišica deluje 
brez časovnih omejitev in posledic. Spomnim se na 
doktorico, ki sem jo tolažil, da v hribih nimam težav 
s srcem, kako zelo resno je gledala, me opozarjala in 
med pregledovanjem meritev aparata z gumijastimi 
priseski nekaj čečkala okoli rdeče črte v dokumenta­
ciji. 
Velecvetni 
popon
Foto: Ivan 
Premrl
66
 
Moram jo razočarati, ker …
"Sta videla dve ženski, oblečeni v ... v ... modra nahrb­
tnika?" povprašam mlad par z velikim fotoaparatom. 
Po pritrdilnem odgovoru pozabim na nepotolaženo 
doktorico in prekoračim omejitev hitrosti bitja srca, 
ki naj bi veljala za upokojence. 
Za ovinkom ju skoraj zrinem s poti. 
"Sem …"
"Veva," zažgolita.
"Kako? Kaj?"
"Mrknil si med poponi. Ob poti jih je bilo vse polno. 
Pa bi hodil z nama," je žena s tremi stavki razvredno­
tila moje poldnevno garanje in pri tem ni pokaza­
la niti najmanjše zaskrbljenosti. Nič pridige o nevar­
nosti v gorah, in to v teh čudnih časih, ko te lahko na 
gorski poti povozi kolesar. Pomirjen, ker jima nisem 
pokvaril veselega razpoloženja, capljam za njima in se 
pridružim sproščenemu klepetu. Ujeti v lepoto gor­
ske pokrajine postopoma umolknemo in z vsemi čuti 
vpijamo čarobnost prihajajočega večera. 
Po osvežujočem družinskem sprehodu lenobno dre­
mljem na zadnjem sedežu avtomobila. Možgane 
sem zaposlil s sestavljanjem osnutka članka za ob­
javo v  Planinskem vestniku. "Jajčasti popon vključi­
te v osnutek," dajem navodila možganom, "omenje­
na mora biti velikost cveta 20 do 30 milimetrov, pa 
tudi na veliko število cvetov in popkov ne pozabite," 
še dodam in se dokončno potopim v temo. Za mož­
gane tega ne morem trditi. Ko se zbudim, so že ogreti 
na delovno temperaturo. m
Literatura: Andrej Martinčič: Mala flora Slovenije. 
Tehniška založba Slovenije, 2007.
List bleščečega popona Foto: Ivan Premrl Jajčasti popon Foto: Ivan Premrl
V okviru sodelovanja planincev treh dežel (planin-
ske zveze avstrijske Koroške, Furlanije - Julijske 
krajine in Slovenije) je bil leta 2016 sprejet dogovor 
o skupnem nastopu omenjenih zvez na priložno-
stnih sejmih izmenično v posameznih državah.
Prvi tak nastop bo v okviru sejma Prosti čas – Al-
pina (Freizeit – Alpina), ki bo od 7. do 9. aprila na 
sejmišču v Celovcu. V hali 5 bodo tako predsta-
vljeni sodobni trendi na področju gorskih špor-
tov in gorskega kolesarjenja ter športnih aktivno-
sti. Navedene planinske zveze bodo v sodelovanju 
z naravnimi parki in drugimi organizacijami, ki se 
ukvarjajo z organizacijo teh aktivnosti, prikazale 
možnosti na teh področjih, poleg tega pa tudi na 
področju pohodništva in vzgoje za varnejše obisko-
vanje gora ter to pospremile s praktičnimi demon-
stracijami. Posebej opozarjamo na program v so-
boto, 8. aprila, ko se bodo v okviru "Praznika gora" v 
času od 13. do 22. ure predstavili ekstremna alpini-
sta Ines Papert in Robert Jasper ter Harald Phillip, 
zvezda avstrijskega gorskega kolesarstva. Z naše 
strani se bodo na skupni stojnici omenjenih planin-
skih zvez predstavili tudi TNP in GIZ pohodništvo 
ter nekatera planinska društva.
	 Sejem	Prosti	čas
 Celovec  
7.	do	9.	april	2017
3 € namesto	7	€
Ekskluzivno za člane planinskih 
društev iz Koroške, Slovenije in Italije
Kupon velja za največ dve osebi, unovčite pa ga lahko na vseh blagajnah sejma  
v času trajanja sejma Prosti čas od 7. do 9. aprila 2017.
Obiščite tudi naš  
11.	praznik	planin,
ki	bo	potekal	8.	aprila	2017 
v okviru sejma za Prosti čas 
Celovec v hali	5
KUPON	ZA	ZNIŽANO	VSTOPNICO
GORE - KOLESARJENJE
AKTIVNO PREŽIVLJANJE 
PROSTEGA ČASA

Sodelovanje Planinske zveze Slovenije na sejmu  
Prosti čas – Alpina v Celovcu od 7. do 9. aprila 2017
Planinci navedenih planinskih zvez bodo s priloženim kupo-
nom (ki ga izrežete in predložite na blagajni sejma) imeli po-
seben popust pri vstopu na sejem, tako, da bo vstopnina na-
mesto 7 € znašala samo 3 €. S kuponom omenjeni popust 
lahko uveljavljate za dve osebi. Sejem bo v navedenih dneh od-
prt v času od 9. do 18. ure.
V učno­vzgojnem središču Bavšica je pote­
kal tečaj za planinske mentorje. Dvaintrideset učitel­
jic in učiteljev, doktor Bojan Pochyla, kuharica Slavi­
ca Breznik in sedem inštruktorjev. Predmetnik je bil 
takrat enak predmetniku tečajev za mladinske vo­
dnike, le poudarki so bili drugačni: gibanje v gorah, 
nevarnosti, orientacija in podobne planinske teme. 
Pedagoške teme smo skoraj v celoti udejanjili že z de­
lovanjem, družabnostjo in zgledom. Tečajniki so jih 
namreč obvladali vsaj tako dobro kot inštruktorji, saj 
so bili pedagoški delavci z bogatim znanjem in izku­
šnjami. Planinstva niso potrebovali kot formalne uče­
nosti planinske organizacije, ampak kot sredstvo in 
metodo za svojo pedagoško dejavnost. Tudi Planin­
ska zveza se je zavedala, da mentorji ne potrebujejo 
nje, ampak ona nujno potrebuje take vzgojitelje pla­
ninskega podmladka, pedagoške strokovnjake in zelo 
odgovorne ljudi. Skrb, da bi se pozneje sami lotevali 
prezahtevnih poti, bi bila zato odveč, bila bi celo pod­
cenjevanje njihovega strokovnega znanja. Taka dru­
žina se je zbrala v šotorih Bavšice.
Zadnja tura tečaja je bil vzpon na Bavški Grintavec 
pod vodstvom instruktorja Bovčana Mirana, glas­
benika, zaljubljenega v  gore. Pohod je predstavil na 
predvečer izleta. To je ob slikah in glasbi opravil tako 
prepričljivo, da skoraj ne bi bilo treba na pot. Za pope­
stritev je na koncu prebral še opis nevihte, ki jo je pisa­
telj Julius Kugy doživel na Bavškem Grintavcu – pekel 
na gori. Ob ugodni vremenski napovedi ni nihče niti 
pomislil, da bi lahko naslednji dan zašli v kaj takega.
Zjutraj ob štirih je dolga kolona krenila. Spredaj Mi­
ran, nato tečajniki, med njimi enakomerno razpo­
rejeni inštruktorji, zadaj domačin in reševalec Jelko. 
Čez pol ure so se v vodstvu začeli menjavati tečajni­
ki. Teklo je gladko. Vrhovi so drug za drugim zažareli, 
nebo je bilo brez oblačka.
Planina Bukovec, sedlo Kanja (rekli smo mu tudi Se­
zonsko sedlo; kadar so čezenj vodili domačini, so mu 
namreč vedno dajali drugo ime, npr. Pri farjih), potem 
pa vzpon po zelo zahtevni smeri proti vrhu: izpuljeni 
klini, plahutajoče jeklene vrvi, krušljiv svet, samova­
rovanje in varovanje, utrujenost … Pot nam je vzela 
Skupinska 
fotografija z 
mentorji
Arhiv Srečka 
Pungartnika
UTRINEK IZ 
PRETEKLOSTI
Srečko Pungartnik Svojevrsten jubilej
Bilo je sedemnajst let pred letom 2000, zdaj je sedemnajst let po njem. To je ta jubilej.
68
 
kar nekaj časa. A z dobro voljo je šlo.
Vrh. Stiski rok. Čestitke. Zbadljivke. Fotografiranje. 
Malica.
Zakaj pa Triglav v daljavi nekaj mrmra? Zakaj nebo 
nad njim postaja sivo, ta sivina pa se pomika bliže? 
Inštruktorji smo se skrivaj spogledali. Ali ima morda 
Kugy prste vmes? Sestop po smeri prihoda bi bil pre­
zahteven in zato prepočasen. Črtano. Umik po trav­
natih pobočjih proti Soči bi bil v dežju prava drsalni­
ca. Črtano. Ostala je pot po grebenu proti Svinjaku 
(Sovinjaku?) in nato za grebenom varno na planino 
Bukovec. Nekaj inštruktorjev je šlo pripravit krajše 
zavarovanje, a so se kar zakvačkali. Ko smo krenili, je 
Triglav že tako glasno "komandiral" okolico, da se je 
tudi sonce občasno skrilo.
V popolni tišini, z nekoliko večjo razdaljo med hodci, 
se je idealna kolona počasi vila po grebenu.
Bil sem postavljen na čelo kolone, torej primoran 
odločati o njeni usodi. V stiskah pa začnejo človeku 
možgani kar sami risati scenarije možnih dogodkov. 
Nevihta. Lije in treska. Spotikajoči pade in zdrsi po 
spolzkem pobočju. Strela. Zadene. Dva vrže čez gre­
ben v prepad. Da bi pregnal črne scenarije, se ozrem 
po koloni. Nekoliko je prepočasna, da bi pobegnili 
nevihti. Anita šepa. Zelo jo boli levo koleno. V ozadju 
nekdo polglasno pripomni: "Kaj nas mora zaradi Ani­
te res vse pobiti?!"
Vdihnem, preštejem do tri in ustavim kolono. Tako 
umirjeno prijaznega svojega glasu še v  življenju ni­
sem slišal: "Brez skrbi, nikogar ne bo ubilo. Le počasi 
in skrajno previdno stopajmo. Kmalu se bomo uma­
knili za greben. Anita, pridi k meni."
Skoraj pol teže nasloni na mojo desnico in gre bistve­
no hitreje. 
Zbranost kolone je popolna. Dodatne teže ne ču­
tim. Možgani, spodbujeni z oddaljenimi bliski in Ku­
gyjem, pa spet začno, tokrat očitajoče. Doma imaš 
otroke in ženo. Kdo te je klical sem? Sploh veš, kaj 
počneš, ko se afnaš po teh hribih? Zase bi kdaj poskr­
bel, ne le za druge. 
Pade nekaj kapelj in prekine napad možganov. Kje je 
vendar prehod na drugo stran grebena? Aha, tukaj je. 
Zdaj pa, dež, izvoli. Vendar ni izvolil, prenehal je. Se­
stopili smo počasi in varno, jaz s pol Anite na desni­
ci. Na planini Bukovec smo spet zadihali. Nekje zadaj, 
kjer je bil prej govor o pobijanju, se je oglasila pesem. 
Učiteljice znajo peti, in to lepo.
Mentorske tečaje sem v enajstih letih vodil desetkrat. 
Vsakokratnega smo sklenili s tabornim ognjem. Ta­
kega tabornega ognja, polnega pesmi in veselja do so­
žitja v gorah, kakršen je bil leta 1983 zvečer po turi z 
Bavškega Grintavca, ni bilo ne prej in ne pozneje. Kaj 
je močnejše kot gorsko tovarištvo, kaj je močnejšega 
od zavesti skupine, da "strahljivca v celem ni imel šte­
vili"?
Ta zapis naj bo blag spomin na tovariše s tistega teča­
ja, ki so medtem krenili po večnih poteh: Borisa Mle­
kuža, Jako Čopa, Bojana Pochylo, Tonko Grošelj, Pali­
ja Jerebica in Vinka Pfeiferja. Upam, da smo vsi drugi 
še v koloni z Bavškega Grintavca. m
Bavšica z Bavškega 
Grintavca 
Foto: Peter Strgar
69
  m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
Pogled na Bohinjski greben od daleč raz­
kriva enotno, sivo barvo vrhov, deloma poraščenih 
s travniki in ruševjem. Ni čudno, da se marsikdo 
vpraša, zakaj je eden od vrhov dobil ime Črna prst. 
Odgovor se skriva v zanimivi geološki zgradbi vrha. 
Ta se najlepše razkrije, če se na goro povzpnemo z 
bohinjske strani, čez Planino za Liscem ali Planino 
za Črno goro. Pred zadnjim vzponom, ko se nam 
pogled odpre proti planinskemu domu, zagledamo 
pokončen pas temnih kamnin, ukleščenih med sive 
stene (slika 1).
Kaj so te kamnine in kako so se znašle na vrhu gore? 
Svetlo sive stene, ki gradijo večji del gore, sestavlja 
približno 210 milijonov let star apnenec, ki je na­
stajal v  takratnih toplih, plitvih morjih. Geologi ga 
imenujemo dachsteinski apnenec in je ena najpo­
gostejših kamnin, ki gradijo Julijske Alpe. Vrh gore 
je zanimiv predvsem zaradi popolnoma drugačne, 
skoraj črne kamnine, ki je v obliki več deset metrov 
širokega klina ukleščena med sive apnence. Na prvi 
pogled spominja na temno prst, če pa stopimo bliže, 
lahko hitro ugotovimo, da je to prava kamnina. Gre 
za približno 100 milijonov let star temen laporovec 
(strjen lapor), ki je precej mlajši kot obdajajoči apne­
nec. Za razliko od svetlega dachsteinskega apnenca 
je laporovec nastajal v globokem morju.
Kako pa so se tako raznovrstne kamnine znašle sku­
paj na gori? Odgovor se skriva v tektonskih premi­
kih, ki so mnogo kasneje, šele v zadnjih 20 milijonih 
letih, dvignili Julijce. Ob tem so bile kamnine s šte­
vilnimi prelomi razsekane v  tektonske bloke, ki so 
se ločeno in različno hitro premikali. Tako so prišle 
mlajše kamnine v stik s starejšimi. Ob takih tekton­
skih premikih se velikokrat zgodi, da se v prelome, ki 
potekajo skozi trše kamnine (apnenec na Črni prsti), 
vgnetejo bolj mehke kamnine, kot je laporovec na 
Črni prsti. Te služijo kot nekakšno naravno mazilo in 
olajšajo premikanje trših kamnin vzdolž prelomov. 
Planinci imamo srečo, da si lahko posledice teh do­
godkov od blizu ogledamo pri Planinskem domu 
na Črni prsti. Pod teraso planinskega doma najde­
mo temen laporovec, na samem vrhu nad domom 
pa svetle apnence. Pazljivo oko bo opazilo, da se med 
obema ponekod pojavlja tudi tanek sloj pisane, rdeč­
kasto sive kamnine – apnenčeve breče. Verjetno gre 
za neptunske dajke. Kako je nastala ta kamnina in kaj 
ima opraviti z Neptunom – grškim bogom morja, pa 
preberite v eni od prihodnjih geoloških zgodb. m
GEO IZLET
Boštjan Rožič, 
Petra Žvab Rožič Kaj je črnega  
na Črni prsti?
Črna prst je s 1844 metri eden višjih vrhov južnih Bohinjskih gora. Pne se na Bohinjskem grebenu, ki se 
dviga južno nad Bohinjem in se vleče od Soriške planine na vzhodu do Velikega Špičja na severozahodu. 
Vrh Črne prsti ponuja čudovite poglede južno proti Baški grapi, na Primorsko in vse do morja. Na severno 
stran se pod njim lesketa Bohinjsko jezero, nad njim pa se vzpenja mogočna kulisa osrednjih Julijskih 
Alp. Na vrh, kjer stoji Planinski dom Zorka Jelinčiča, vodi veliko različno zahtevnih planinskih poti.
Fotografija in skica geoloških razmer na Črni prsti
Foto: Boštjan Rožič
Stik med temnim laporovcem in svetlim apnencem 
oziroma pisano apnenčevo brečo pri Planinskem domu 
Zorka Jelinčiča Foto: Boštjan Rožič
70
 
dno poskušam združiti svoj hobi (šport oziroma gore) s 
službo, sem tudi doktorirala na področju višinske me-
dicine in se vključila v Raziskovalno skupino PZS, ki jo 
odlično vodi dr. Slavica Tovšak. Gore so mi všeč tudi 
zato, ker nas s svojo "strogostjo" naučijo discipline in 
spoštovanja.
Vaš najljubši kotiček/najljubša aktivnost v gorah?
Rada odkrivam nove kotičke sveta in meni neznana 
gorstva, so mi pa načeloma gore bolj všeč pozimi. Naj-
bolj so mi všeč odmaknjeni kraji, brez civilizacije, kot je 
pogorje Altaj (Sibirija, op. ur.). Verjetno je to v precejšnji 
meri povezano z mojim vsakdanjim tempom življenja, 
ki je za moj okus bistveno prehiter, zato mi ustreza ob-
časen odmik v kraje, kjer čas nima pomena in kjer vča-
sih skrbimo zgolj za svoje preživetje. V takih trenutkih 
človek samega sebe spozna mnogo bolje kot v svetu 
udobja, v katerem živimo – čeprav se ga mnogokrat ne 
zavedamo.
Vaš moto v življenju je …? 
Verjamem v znanje, delo, ljubezen, poštenost in moč za 
uresničevanje svojih želja. Najljubši moto pa mi je ta, ki 
nam, staršem, nastavlja zrcalo pri vzgoji otrok:
Če otrok živi v strpnosti, se nauči potrpežljivosti. 
Če otrok živi v opogumljanju, se nauči zaupati. 
Če otrok živi v pohvali, se nauči ceniti. 
Če otrok živi v poštenju, se nauči pravičnosti. 
Če otrok živi v varnosti, se nauči verjeti. 
Če otrok živi v odobravanju, se nauči ugajati sebi. 
Če otrok živi v sprejetosti in prijateljstvu, se nauči najti 
ljubezen na svetu. 
Kako ste začeli sodelovati s Planinskim vestnikom?
S Planinskim vestnikom sem začela sodelovati, ko me 
je glavni urednik Vladimir Habjan pred leti povabil, če 
bi napisala prispevek na temo … ne spomnim se toč-
no, katero. Privolila sem, in od takrat dalje redno sode-
lujemo.
Zakaj radi sodelujete s Planinskim vestnikom?
Revijo zelo rada berem, zdi se mi odlična, in če lahko 
tudi sama k temu prispevam s svojimi članki, sem zelo 
vesela. Pisati o medicini v gorah pa je zame pisati o svo-
jem hobiju. (Nasmešek.) m
Pisati o 
svojem hobiju
Predstavitev stalnih sodelavcev revije: 
Petra Zupet,  
avtorica prispevkov v rubriki Zdravje
Kaj ste po izobrazbi in s čim se preživljate (oz. kaj bi 
najraje počeli za preživljanje)? 
Po izobrazbi sem zdravnica in profesorica športne 
vzgoje, saj sem si že od srednje šole dalje želela delati 
kot zdravnica športne medicine, hkrati pa sem se tudi 
že zgodaj zavedala, da mi le kombinacija obeh študi-
jev lahko da znanje, ki ga potrebuje zdravnik za razu-
mevanje specifičnih obremenitev športnikov različ-
nih športnih panog. Svoje klinično ambulantno delo s 
tekmovalnimi športniki nadgrajujem z rednim razisko-
vanjem na področju preprečevanja poškodb pri špor-
tu, spremljanja športnikovih sposobnosti in prepreče-
vanja utrujenosti in pretreniranosti. Svoje klinično in 
raziskovalno delo prenašam tudi na mlajše genera-
cije kot predavateljica (docentka) na Univerzi na Pri-
morskem in Medicinski fakulteti v Ljubljani, mentorica 
zdravnikom specializantom, ki se usmerjajo v medici-
no športa, mentorica diplomantom in magistrskim ter 
doktorskim študentom ter vabljena predavateljica na 
domačih in tujih strokovnih srečanjih. Zelo aktivna sem 
tudi v Evropskem in Svetovnem združenju za medici-
no športa kot članica znanstvene komisije in komisi-
je za razvoj združenja. To mi nudi veliko širino in mno-
go idej, ki jih preko IMŠ – Inštituta za medicino in šport 
v Ljubljani, kjer skrbimo za naše športnike, prenašamo 
v praktično delo. Priznati moram, da delam bistveno 
več kot 40 ur na teden. A imam to srečo, da zjutraj ni-
koli ne pomislim, da grem (ali celo moram) v "službo". 
Moja služba je moj hobi in v njej resnično uživam. Je pa 
res, da je plod trdega dela …
Kaj najraje počnete v prostem času?
Najraje čas preživljam s svojo družino in najljubše mi je, 
da smo skupaj športno aktivni. Starejši, Aljaž, je na pri-
mer že pri štirih letih "obvladal" vožnjo po pršiču zunaj 
urejenih smučišč. (Nasmešek.) Mlajši, Nace, pa gre se-
veda po bratovi sledi. (Nasmešek.) 
Kakšna je vaša povezava z gorami?
Lahko rečem, da so gore poleg družine in službe moja 
največja ljubezen. Turno smučanje je moj najljubši 
šport, sem pa tudi aktivna v Gorski reševalni zvezi Slo-
venije kot zdravnica reševalka letalka. Trenutno imam 
za to zaradi službe in odraščanja sinov sicer manj časa, 
ampak verjamem, da je to le prehodno obdobje. Ker ve-
Petra Zupet Foto: Damjan Končar
PO
RT
RE
T
71
  m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
Lakpa Nurbu Šerpa je bil pred kakšnimi še­
stimi leti eden izmed tečajnikov v  naši šoli v  Ma­
nangu. Po svojem znanju in razgledanosti nekaj ra­
zredov pred drugimi. Ne bom pozabil navdušenja, s 
katerim mi je razlagal, kaj vse bo počel po tem tečaju, 
in včasih, priznam, sem ga imel že malo dosti z nje­
govo uslužnostjo. Ampak vseeno, če bom kdaj pri­
peljal kakšno skupino prijateljev na treking v Nepal, 
bom njega prosil za pomoč, sem si že takrat obljubil. 
Stike sva ohranjala z dopisovanjem po elektron­
ski pošti, in kadar sem bil ponovno tam, sva se 
vedno srečala. Med tem časom je začel delati s 
svojo treking agencijo, in kar je najbolj zanimivo  – 
orientiral se je na japonski trg. Zdaj govori in piše 
perfektno japonsko. Nekajkrat mi je omenil, da je 
odkril novo krožno pot do baznega tabora pod Ma­
kalujem, kako je lepo tam spomladi, ko cveti več 
vrst rododendronov, in vaba je bila dana na trnek. 
Spomladi se nas je zbralo dvanajst prijateljev in po za­
četnih zapletih na letališču v Katmanduju zaradi od­
povedi notranjih letov smo le prispeli do vasice Num, 
kjer je začetek tega trekinga. Že takoj po prečenju Aru­
na smo zavili po svoje. Tja, kjer belce bolj poredkoma 
vidijo. Kraljevski sprejemi v dveh vaseh, kjer smo pre­
nočevali, so se za vedno vtisnili v naš spomin. In po­
tem pet dni čisto sami. Včasih komaj vidna pot, ki so 
jo shodili pastirji, nas je vodila skozi pragozdove, čez 
grebene in doline, mimo začudenih oči pastirjev na 
redkih planinah. Kar prehitro smo prišli do stika s kla­
sično treking potjo, približno dve uri nad reko Barun. 
Že po nekaj metrih hoje po tej poti pa šok. Ojoj, koli­
ko smeti. Na poti ter levo in desno ob njej prevladuje­
jo ovitki čokolad, čipsov, bombonov in tistih majhnih 
kvadratnih ovitkov s slikami razjedenih dlesni. Vse­
bino teh zavitkov si domačini tlačijo za dlesni in boj­
da so v njej majhni kristalčki, ki vzdražijo sluznico, da 
oddaja več sline. No, vsaj žejni niso, pa še malo jih pri­
bije zraven. Žalostno. Krepko smo že oddaljeni od za­
dnjih vasi in po tej poti hodijo le pastirji ter udeležen­
ci trekingov in odprav. Tujci smo v glavnem od doma 
navajeni na varstvo narave, torej so glavni onesnaže­
valci domačini. Da ne bo pomote, govora ni o dogaja­
njih na visokih gorah. Tam je druga zgodba.
Ob vrnitvi izpod južne stene Makaluja sem se spo­
mnil, da bi lahko naredil nekaj vzgojnega. Okoli sebe 
sem zbral vso 40­člansko ekipo domačinov (vodnike, 
kuharje, nosače) in jim za začetek povedal nekaj be­
sed o lepotah Nepala. Potem sem segel v žep po čo­
kolado, jo odvil in ovitek spravil v žep. No, vidite, tako 
je treba delati. A da ne bom ostal le pri besedah, sem 
mednje razdelil plastične vreče, češ, zdaj bomo pa po­
birali odpadke na poti. Hodil sem z dvema dekletoma 
iz kuharske ekipe in bil prav navdušen nad njuno za­
gnanostjo. Izbiral sem že besede pohvale, ki jima jih 
bom izrekel pred celo ekipo, ko pridemo na konec 
dnevne etape. Besedila govora še nisem dokončal, ko 
zagledam nosače, oprtane s svojimi do 30 kilogramov 
težkimi tovori, kako skačejo sem ter tja, se sklanjajo 
in pobirajo odpadke. Ti si šele zaslužijo pohvalo. Na 
travniku pred lodžem, kjer smo postavili tabor, se je 
nabral konkreten kup smeti. Navdušen nad uspehom 
svoje zamisli sem sklenil narediti še naslednji korak. 
Smeti bomo sortirali. Komaj sem to izrekel, mi že ni 
bilo jasno, kaj bomo naredili z ločenimi odpadki. Tega 
niso vedeli niti nosači, ko so čez pol ure gledali dva 
kupa pred seboj. A so hitro našli rešitev. Vse skupaj so 
zmetali v luknjo in zažgali. Da se je smrad po tleči pla­
stiki še celo noč plazil med šotori, je že druga zgodba.
Temeljito smo očistili pot štirih dnevnih etap. Ko smo 
se približali prvim vasem, smo se morali sprijazniti z 
dejstvom, da smo boj s smetmi izgubili. Da tudi vzgo­
ja nosačev ni padla na plodna tla, pa smo videli v za­
dnji vasi, ko so nosači po prejemu plačila navalili v tr­
govine in je embalaža kupljenih stvari letela na vse 
strani. m
MINIATURA
 Jani Bele Smetarji v Himalaji
Jani Bele
Dobra volja ob 
koncu etape in 
velikem kupu smeti 
žal ni dolgo trajala. 
Foto: Jani Bele
72
 
73
  m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
73
NOVICE IZ 
VERTIKALE
Zima se je končno začela tudi v obliki 
rednih pošiljk snega, s čimer pa dela 
medvedjo uslugo plezalcem, saj se 
belo "govno" nima časa predelati. So 
pa zato nekoliko bolj radostni turni 
smučarji, ki skoraj vsak dan poskrbijo 
za nove fotografije vijug po deviški 
belini. Kljub nestabilnim razmeram 
se je veliko plezalo, predvsem v lažjih 
in lahko dostopnih smereh oz. gra-
pah. Nastalo je nekaj novih smeri, si-
cer pa menda vsi čakamo na močno 
odjugo in zmrzal, preden pomlad pri-
nese telohe in zvončke. Poglejmo, kaj 
se je dogajalo v zadnjem mesecu. 
Nove smeri na domači grudi 
V prejšnji številki sem omenil vzpon 
v S-steni Peči, in sicer so Kardan 
(250 m, IV+) preplezali Sebastjan 
Domenih (AO PD Bovec) ter Ivan 
Rejc in Marko Gruden (oba Soški AO). 
Smer je že isti dan dobila prvo pono-
vitev, opravila pa sta jo Luka Plut in 
Miha Zupin (oba AO PD Kranj) in ji 
v drugi polovici stene dodala pribli-
žno sedemdeset prvenstvenih me-
trov. Razmere v steni so bile odlične, 
da ne rečem fantastične, razpolože-
nje je nekoliko pokvaril le zlomljeni 
kardan na Domenihovi "škrinji". Am-
pak kdor pozna Domeniha, ve, da ga 
tak pripetljaj pri uresničevanju želje 
po preplezani novi smeri ne ustavi. 
Tine Cuder (AO PD Trbovlje) je bil 
priden v ledu, in sicer je med Ovčjo 
vasjo in dolino Zajzera skupaj z Itali-
janom Enricom Karletto Mosettijem 
preplezal novo kombinirano smer. 
V spodnjem skalnem delu je Mosetti 
predhodno že namestil svedrovce in 
tako začrtal linijo. Prvi raztežaj, ki po-
teka po skalni razpoki do sveče in če-
znjo na polico, je Tine preplezal v tre-
tjem poskusu, Enrico pa je nadaljeval 
v drugem raztežaju, ki gre s poli-
ce čez svečo do vrha. Smer sta po-
imenovala Panta Rhei (50 m, M8, 
WI6). Nekaj dni zatem, natančneje 
28. januarja, je smer ponovil tudi Vili 
Guček. 
Tine je plezanje nadaljeval v Rekla-
nici. Tam je z Romanom Benetom 
preplezal novo kombinirano linijo na-
sproti slapu Rio Vandul. Za smer je 
značilna precej kompaktna skala in 
ob njunem vzponu tudi majhna ko-
ličina ledu. Smer sta poimenovala 
Hysteria (130 m, M7, WI 6+), v njej 
pa pustila devet svedrovcev – štiri na 
varovališčih in pet za vmesno varo-
vanje. 
24. januarja sta Rado Lapanja in 
Tone Črv (oba AO PD Cerkno) pre-
plezala novo smer v V-steni Mernka. 
Kljub vzhodni legi razmere niso bile 
najboljše, saj sta prevladovala suh in 
nepredelan sneg ter predirajoča se 
skorja. Smer sta poimenovala Grapa 
v Mernku (270 m, 50°/30°–40°). 
Dvojica je nadaljevala delo tudi na-
slednji mesec, in sicer sta 17. februar-
ja preplezala še zadnjo naravno mo-
žnost v J-steni Matajurskega vrha. 
Linijo sta imela ogledano že dlje časa 
in končno je napočil čas za bližnje 
srečanje z njo. Grapa je nadaljeva-
nje Rajtlske grape in v primeru do-
brih razmer v njuni smeri in dobrega 
ledu spodaj bi jo lahko povezali v pri-
bližno osemmetrsko smer. Smer sta 
poimenovala Poslednji Mohika-
nec (400 + 100 m, 30°–40°). Za-
dnjih sto metrov do vrha sta pleza-
la po Vzhodni grapi. Razmere so bile 
dobre, zato menita, da so take tudi 
v sosednjih smereh. Plezalci, lepo 
vabljeni v Matajurski vrh!
5. februarja sta Andrej Jež in Ga-
šper Fašun (oba AK Črna) preple-
zala novo smer v S-steni Pece oz. 
v Kordeževi glavi. Gre za krajšo, zelo 
krušljivo smer, ki ponudi kar nekaj 
presenečenj, zato je tudi njeno po-
imenovanje precej zgovorno – Pe-
skovnik (200 m, IV+/III). Razmere 
so bile slabe, sneg je bil nepredelan, 
suh, nesprijet, vreme pa tudi ne naj-
bolj optimalno. Celotna tura z dol-
gim, napornim dostopom in sesto-
pom je trajala kar cel delovni dan. 
Teta zima 
Novica z nekoliko gostejšo brado pri-
haja še iz lanskega leta. 29. decem-
bra sta Matija Volontar in Peter Sod-
ja (oba AO PD Jesenice) v Stenarju 
preplezala Kavkin slap (350 m, M6, 
80°/70°). Ključ smeri v prvem razte-
žaju sta oba zmogla prosto, za pona-
vljavce pa sta v njem pustila en nov 
klin. 
Led pa še kar vztraja
Majhno dirko po slapovih sta si privo-
ščila Rok Kurinčič (Soški AO) in Tine 
Andrejašič (AS PD Ajdovščina), ki sta 
v zgodnjem jutru začela v Peričniku 
(120 m, 5, X, WI 90°/85°, 75°), na-
daljevala v Vzhodnih Skočnikih, kjer 
sta opravila obe liniji (45 m, WI6– 
in WI5), ter za konec preplezala še 
Stiriofobijo (110 m, WI6) in Katar-
zo (100 m, WI5). 
25. januarja so Rok Kurinčič, Mar-
ko Gruden in Sandro Krajnik (vsi So-
ški AO) preplezali Šprickobl (90 m, 
WI6, 90°+/90°, 70°) v Baški gra-
pi. Slap leži precej nizko, poleg tega 
ga vsako jutro poboža sonce, zato 
ni med tistimi, ki bi redno zamrzni-
li. Posledično ni doživel veliko pono-
vitev, prva pa sta ga preplezala Slav-
ko Svetičič in Vojko Pajntar 4. marca 
1986. Naslednje leto sta vzpon pono-
vila Darko Podgornik in Drago Frelih. 
Slap se omenja tudi kot Kacenpoh, a 
to poimenovanje je napačno, saj leži 
precej stran od glavne struge Ka-
cenpoha ali Mačjega potoka. 
Lep vzpon pred odjugo je uspel Bo-
štjanu Sovdatu in Tilnu Rakuščku 
Patagonsko vreme 
plezalcem ni bilo 
naklonjeno.
Foto: Matej Mučič
74
 
(oba Soški AO), in sicer sta prepleza-
la Parabolo (50 m, WI6, 90°+/85°–
90°) pod Loško steno. Naslednji dan 
sta dobro ogreta preplezala še Lepo 
Furlanko in levo varianto sla-
pa ABC (90 m, WI5–5+, 90°/ 80°) 
v Zajzeri. 
28. januarja sta Aleš Vrhovnik in 
Miha Zupin (oba AO PD Kranj) v do-
lini Remšendol preplezala redko pre-
plezani slap. Glavni kronist vzponov 
v primorskih stenah beleži samo en 
znan vzpon, in sicer sta ga opravila 
Ivan Razpet in Zvonko Cvek 22. janu-
arja 2011. Slap sta poimenovala Uso-
da/Drugi slap (130 m, WI5+). Miha 
in Aleš sta ga v trenutnih razmerah 
ocenila z WI5. 
Kje so naše ladje?
Denis Arnšek (AO PD TAM) in Ale-
ksander Krajnc (AO PD Ljubljana - 
Matica) ter Francoz Romain Pintat 
so na naš kulturni praznik v doli-
ni Les Orres preplezali Dancing Fall 
(100 m, II/WI5+). Slap je bil strm, 
led pa nič kaj mehak in voljan spre-
jemati oklov cepinov, zato so se fan-
tje morali kar potruditi. Do zaključka 
redakcije nam ni uspelo izvedeti, ali 
bi recitiranje Prešerna pomagalo pri 
ukrivljanju strmine v prijaznejše na-
klone. Po počitku sta Denis in Ale-
ksander preplezala še Sombres He-
ros (100 m, II/WI5) v dolini Ceillac. 
Za razliko od prvega vzpona sta tukaj 
uživala v odličnem ledu. 
Tudi člani AO PD Tržič in njihovi sim-
patizerji so se mudili v tujini. V dolini 
Cogne so plezali predvsem v "klasi-
kah", kolikor so jim razmere pač do-
voljevale, saj tudi tam mraz lednim 
plezalcem ni bil ravno naklonjen. 
Kljub temu so preplezali kar lepo 
število slapov, med drugimi Cascato 
Tuborg (II/4+, 200 m), Candelabro 
del coyote (II/4+, 180 m), Chandel-
le Levure (III/4+, 220 m), Vertigine 
di Porcellana (II/3, 120 m), Cascato 
Lauson (II/3, 110 m), Cascato Tho-
ule (II/3+, 100 m), Cascato di Lil-
laz (I/3, 240 m), Cold Couloir (V/4+, 
500 m, 400 m) in Cascato E' Tut-
to Relativo (III/4, 200 m). Glede na 
motivacijo in željo bi zagotovo pre-
plezali kaj več, a jih je moč narave 
(beri: dež) odplavila nazaj proti rodni 
grudi. 
Janez Skok in Ines Božič Skok sta 
skupaj s sarajevskim plezalcem Edi-
nom Zuhrićem preplezala slap Ska-
kavec (98 m, WI6+), ki je eden 
izmed petih največjih slapov na Bal-
kanu. Slap so že dolga leta napadali 
številni plezalci, poskusi so se nabira-
li, a za uspešen vzpon je vedno ne-
kaj zmanjkalo, največkrat mraz. No, 
letos se je to spremenilo in vzpon, ki 
zahteva kar nekaj fizične in psihične 
kondicije, je bil opravljen. 
V Patagoniji so se letos potepali Am-
brož Bajde, Matej Mučič in Žiga Ora-
žem (vsi AO PD Kamnik), a jim vreme 
ni bilo naklonjeno. Po ovinkih se go-
vori, da je letošnja sezona ena izmed 
najslabših sploh. Vsaj kar se vreme-
na tiče, saj Cerro Torre še ni doživel 
vzpona, na Fitz Royu pa so plezalci 
izstopali samo iz smeri Supercana-
leta. Tako je večina plezalcev z naši-
mi protagonisti vred spustila pogled 
na nižje vrhove. Kamniška trojica je 
sile usmerila v Poincenot, 3002 m, in 
preplezala smer Whillans-Cochra-
ne (550 m, 5+, 70°, M4), delo legen-
darnega angleškega plezalca Dona 
Whillansa, ki je, tako kot je divje ple-
zal, tudi divje in veliko popival. Srčni 
napad je končal njegovo življenjsko 
pot pri dvainpetdesetih letih. 
Konec februarja je Luka Lindič (AO 
PD Celje - Matica) skupaj z Ines Pa-
pert preplezal kombinacijo smeri No 
siesta in Bonatti-Vaucher (1100 m, 
težko) v Grandess Jorasses. Trenu-
tno so stene v tistih koncih precej 
suhe, k težavnosti vzpona pa je pri-
pomogel tudi močan veter. Luka je 
vzpon označil kot enega izmed svo-
jih najbolj mrzlih v Alpah. 
 
Novice je pripravil Peter Bajec - Poli.
ŠPORTNOPLEZALNE 
NOVICE
Bloudkova plaketa  
za športna plezalca
14. februarja so na Brdu pri Kranju 
podelili najvišja priznanja v športu 
v Republiki Sloveniji, Bloudkove na-
grade in plakete. Med dobitniki pri-
znanj sta bila tudi športna plezalca 
Janja Garnbret in Domen Škofic, ki 
sta za odlične tekmovalne rezulta-
te v preteklem letu prejela Bloudko-
vo plaketo. Slovenski športni plezalci 
so bili z najvišjimi nagradami v slo-
venskem športu nagrajeni že v pre-
teklosti. Najvišje priznanje, Bloudko-
vo nagrado, sta prejeli Martina Čufar 
(2001) in Mina Markovič (2012), ki je 
leto prej skupaj z Natalijo Gros preje-
la tudi Bloudkovo plaketo. Zadnjo je 
za leto 2014 za pomemben tekmo-
valni dosežek v športu prejel tudi Jer-
nej Kruder.
Balvaniranje  
na Kanarskih otokih
Najboljši slovenski balvanski pleza-
lec zadnjih let Jernej Kruder je sku-
paj s še nekaj slovenskimi plezalci 
plezal v balvanskem področju Mo-
gan na Gran Canarii. Uspešen je bil 
kar v treh problemih, ocenjenih z 8B. 
Svojo bero balvanskih vzponov je do-
polnil še s sedmimi balvani z oceno 
8A+ ter štirimi z oceno 8A.
Ramadam (8B)
Gregor Vezonik je v januarju opravil 
nekaj odličnih balvanskih vzponov, 
predvsem je treba omeniti uspešen 
vzpon v balvanskem problemu Ra-
madam, ki je v Ožbaltu in nosi oce-
no 8B. Prvi vzpon je marca leta 2009 
opravil Rok Klančnik, mesec za njim 
je drugi vzpon opravil Jernej Kruder, 
še dve leti pozneje pa tretjega Miha 
Britovšek. Pred tem je bil Vezonik 
plezalno aktiven čez lužo, ko je plezal 
v balvanskem področju Red Rocks 
v Koloradu. Uspešen je bil v sedmih 
problemih, ocenjenih z 8A ali več, 
najtežja med njimi pa sta bila The 
Reflecting Pool in Meadwork Lemon 
Stand (oba 8B).
Kamničani 
v Patagoniji
Foto: Matej Mučič
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
75Weingerl do 8c,  
Kodele do prve 8b+
Za najtežji slovenski vzpon v za-
dnjem obdobju je poskrbel Boštjan 
Weingerl, ki je v Mišji peči preplezal 
smer Vizija (8c). Boštjana smo pred 
leti omenjali predvsem ob odličnih 
balvanskih vzponih, v zadnjem času 
pa pogosteje pleza tudi daljše smeri. 
V dveh letih je preplezal sedemnajst 
smeri, ocenjenih z 8b ali več. Svojo 
najtežjo smer pa je v Pajkovi strehi 
v Ospu preplezal Anej Kodele, ki je 
bil uspešen v smeri Active dischar-
ge (8b+). 
Popravek in opravičilo
V januarski številki Planinskega ve-
stnika je prišlo pri podajanju držav-
nih prvakov za leto 2016 v težavnosti 
v kategoriji mlajših dečkov do neljube 
napake. Ob Aneju Batagelju si je prvo 
mesto in posledično naziv državnega 
prvaka priplezal tudi Bine Meke, ki pa 
v poročilu ni bil naveden. Za storjeno 
napako se Binetu opravičujem.
Novice je pripravil Peter Mikša.
Ženski vzpon v La Rambli
Margo Hayes se je vpisala v zgodo-
vino z vzponom v smeri La Rambla 
v Siurani v Španiji. Devetnajstletnica, 
doma iz Boulderja v Coloradu, ZDA, 
je postala prva ženska, ki je preple-
zala smer težavnosti z oceno 9a+ v 
dolžini 45 metrov.
La Ramblo je prvi preplezal Alexan-
der Huber leta 1994. Takrat so jo 
smatrali za najtežjo športno smer v 
Španiji. Potem ko se je tik pod vrhom 
odlomil oprimek, je Huber presta-
vil sidrišče nekoliko nižje in preple-
zal smer z rdečo piko. Španski pleza-
lec Ramón Julián Puigblanque jo je 
pozneje podaljšal za šest metrov in 
ohranil prvotno ime, Huberjeva lini-
ja pa je postala La Rambla Original.
Mire Steinbuch
LITERATURA
Planinski utrinki
Planinsko društvo Brežice, februar 
2017
Da ambicije Planinskih utrinkov, gla-
sila brežiških planincev, presega-
jo običajne poročevalske težnje to-
vrstnih publikacij, me je prepričala 
tudi letošnja 31. številka. Na naslov-
nici je privlačen bližnji posnetek čr-
nega teloha. Tudi sicer so fotografi-
je pomemben del vsebine. Uvodniku 
sledijo statistična oz. opisna poročila 
dela posameznih odsekov in finanč-
no poročilo, ki je tako nazorno, da 
mora biti razumljivo vsakemu pisme-
nemu bitju. Okolje in varstvo narave, 
minljivost Triglavskega ledenika, poti 
soške fronte, slovenjegoriška planin-
ska pot – to so vedno zanimive vse-
bine. Ne manjkajo niti osebni utrin-
ki, opisi doživetij z izletov in pohodov, 
tudi do spomenika slovenskemu to-
larju, ki so ga leta 2007 postavili bre-
žiški planinci na Velikem vrhu v Or-
lici.1 Sodelovali so tudi na prireditvi 
Brati gore v brežiški knjižnici. Pregle-
da ne bom zaključil z zadnjo stranjo, 
temveč se bom vrnil na enaindvaj-
seto. Pritegnilo me je pisanje Bojana 
Jevševarja, v katerem med drugim 
razmišlja o koristnosti "nekoristne-
ga sveta". Dojema jo kot nagrado na 
vrhu gore, zaradi katere uveljavlje-
na fraza o cilju in poti ni zanj nič dru-
gega kot "prazno leporečenje". Ni mi 
nerodno priznati, da bi članek še kako 
lepo spadal v Planinski vestnik in da 
sem Utrinkom zanj kar malo fouš. 
Mire Steinbuch 
1 Več o tem na http://pohribih.blogspot.
si/2011/03/veliki-vrh-za-vrnitev-
-med-hribolazce.html in http://www.
gore-ljudje.net/novosti/8214/. 
Pohodniški
nahrbtniki.
Vsi letni časi, vse poti.
Na voljo v:  
Trgovine Kibuba (Ljubljana BTC, Ljubljana Šiška, Ljubljana Supernova, Celje, Kranj, Nova Gorica),  
Trgovine Iglu Šport (Ljubljana Vič, Ljubljana BTC, Ljubljana PCL, Maribor, Lesce, Tolmin), 
Trgovina Annapurna (Ljubljana), Trgovina Outdoor Galaxy (Bovec), 
Trgovina Elan (Begunje), Trgovina Pod skalco, (Bohinj)
www.factorystore.si
76
 
Alexis Nouailhat: Slovenija 
v akvarelih, 
La Slovénie en Aquarelles. 
L'Argentière-La Bessée, Éditions du 
Fournel, 2017. 25 EUR + poštnina. 
na Azurni obali, in to čez najmarkan-
tnejše vrhove in stene. 
Motivi akvarelov v knjigi so sicer kla-
sični. Triglav, Bled, Bohinjsko jezero, 
Sedmera jezera, domačije v Trenti, 
kozolci, tudi Škocjanske jame, Go-
ričko, cerkev v Hrastovljah … A kljub 
klasičnosti so akvareli izvirni, včasih 
humoristični, drugič poučni. Zelo po-
gosto na njih vidimo ptice v letu, naj-
pogosteje so to jastrebi, divji petelini, 
sove. Alexis je namreč velik ljubitelj 
narave. Na njegovi spletni strani ga 
prijatelj opisuje takole: "V Alexisovih 
žilah teče posebna kri. Nekakšen eli-
ksir, ki je mešanica nektarja gorskih 
rož, krvi kozorogov in jastrebov ter 
bistre vode visokogorskih potokov. 
Brez dvoma mu to daje sposobnost, 
da tako dobro razume živali ter da je 
njihovo razpoloženje sposoben pre-
nesti na svoje akvarele." 
Alexis Nouailhat je po končanem 
šolanju na šoli za ilustracijo v Lyonu 
opravil civilno služenje vojaškega roka 
na Zvezi za zaščito narave v Greno-
blu. Kasneje je začel potovati po sve-
tu s čopičem v roki. Pot ga je vodila 
od Amazonije do Sahare, Antarktike, 
Nepala in Patagonije. Leta 1988 je za-
čel po Alpah slediti brkatemu seru. 
Zakaj ste zbirko akvarelov alpskih 
dežel poimenovali Pot brkatega 
sera? Je to vaš najljubši ptič? 
Da. Brkati ser je zelo lepa ptica uje-
da, ki so jo uspešno ponovno naseli-
li v Alpah, tako da nekako simbolizira 
vrnitev divjine.
Od kod izvira vaša ljubezen do 
akvarela in predvsem do narave in 
živali? 
Že v otroštvu sem bil zelo rad v nara-
vi, kjer sem opazoval in risal živali ter 
samo naravo. 
Pravite, da dežele prečkate peš, s 
kolesom ali s kajakom, torej neka-
ko tako, kot jih je Patrick Berhault? 
No, ne čisto tako, ne plezam tako do-
bro, kot je on. Da pridobim čas, imam 
vseeno s seboj tudi avto. A tega za 
nekaj dni pustim počivati in se odpra-
vim raziskovat peš. Tako lahko laže in 
podrobneje spoznam deželo, najdem 
lepe motive in srečam zanimive ljudi.
Kdaj ste obiskali Slovenijo in ka-
kšen vtis so naredili na vas naša 
dežela ter njeni prebivalci? 
Slovenijo sem obiskal trikrat med le-
toma 1990 in 2016. Našel sem deže-
lo z zaščiteno biotsko raznovrstnostjo 
ter prijaznimi in gostoljubnimi doma-
čini, ki so po duši vsi "hribovci". 
Vam je kak Slovenec ostal v po-
sebnem spominu? 
Andrej,2 znani himalajec, Tomaž3 in 
še mnogo drugih! 
Ste se povzpeli na Triglav? 
Ne še, upam, da se enkrat bom! Sem 
pa veliko krožil okoli tega očaka, ko 
sem ga risal, tako da sva si že doma-
ča. 
Kako bi spodbudili Slovence, da bi 
kupili vašo knjigo? 
Moji akvareli so nastajali na terenu in 
so pogosto obogateni z besedili v slo-
venščini, katerih avtorji so ljudje, ki 
sem jih srečal na poteh. Cilj knjige je 
tudi ozavestiti ljudi o pomembnosti 
zaščite gorskega okolja. 
Več akvarelov si lahko pogledate na 
www.alexis-nouailhat.com. 
Martina Čufar Potard
2 Štremfelj.
3 Humar.
Petdesetletnega Alexisa, ki prihaja 
iz St. Bonneta v Visokih Alpah (blizu 
Gapa v Franciji), osebno ne poznam. 
A svet je majhen. Alexis je v Gapu 
srečal gospoda Atma Singha, ki nam 
je na tekmah postregel s čajem yogi 
in me pred 12 leti navdušil tudi za 
jogo. Alexis je Atmi govoril o tem, 
da riše akvarele alpskih dežel, njiho-
vo floro in favno, ter da ravno konču-
je knjigo o Sloveniji. Rad vidi, da uvo-
dnike napišejo ljudje, ki so povezani z 
deželo in gorami. Atma Singh mu je 
rekel, da pozna dobro plezalko, ki zdaj 
živi v Franciji in ki lahko napiše nekaj 
o Sloveniji tudi v francoščini. In tako 
je pri meni zazvonil telefon. Alexis 
me je prosil, če lahko napišem nekaj 
o sebi, o plezanju, o Sloveniji in o tem, 
kaj mi je slovenskega najbolj pri srcu. 
Nekaj mesecev pozneje sem na dom 
dobila lepo knjigo s Triglavom na na-
slovnici in svojim besedilom za uvod. 
Nisem se mogla upreti želji, da knji-
go predstavim tudi slovenskim lju-
biteljem gora in da postavim avtorju 
nekaj vprašanj. Ni pogosto, da bi tujci 
izdajali knjige z akvareli, ki so odlična 
reklama za Slovenijo. 
Knjiga je napisana delno v franco-
ščini, delno v angleščini in delno tudi 
v slovenščini (o Triglavskem naro-
dnem parku piše Jože A. Mihelič). 
Predvsem pa je v njej veliko lepih 
akvarelov, večinoma iz Julijskih Alp, 
saj je ta knjiga ne nazadnje le ena 
v zbirki akvarelov Pot brkatega sera, 
v kateri so predstavljeni akvareli po-
gorij osmih držav, čez katere pote-
kajo Alpe. Zbirka je posvečena pre-
minulemu francoskemu alpinistu 
Patricku Berhaultu, ki je od avgusta 
2000 do februarja 2001 prečkal Alpe 
od Mojstrane do rodnega Mentona 
Alexis Nouailhat pri delu
Arhiv Alexisa Nouailhata
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
77
77
  m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
PLANINSKA 
ORGANIZACIJA
Dejavnosti Planinske zveze 
Slovenije
Planinska zveza Slovenije (PZS) je 
med 1. in 4. februarjem sodelova-
la na 28. sejmu turizma Natour Al-
pe-Adria, kjer so se v okviru stojnice 
PZS predstavljale različne planinske 
koče, gorski reševalci, gorski vodni-
ki in Slovenski planinski muzej; Pla-
ninska založba PZS je pripravila tudi 
nekaj sejemskih ugodnosti. V okvi-
ru sejma je 2. februarja potekala po-
delitev priznanj za vrhunske dosež-
ke v alpinizmu, športnem in lednem 
plezanju ter turnem smučanju za 
leto 2016, o čemer smo poroča-
li v prejšnji številki Planinskega ve-
stnika. Zadnji dan sejma je potekal 
v znamenju 6. konference o planin-
skem gospodarstvu, o kateri lahko 
več preberete v tej številki Vestnika.
Raziskovalna skupina (RS) PZS je 
objavila javni razpis za najboljše di-
plomske ali magistrske naloge za 
leto 2017. Rok za oddajo nalog, ki 
kandidirajo za pohvalo oziroma na-
grado, je 10. oktober 2017, za druge 
naloge in izbor teme pa po dogovo-
ru. Najboljše naloge bodo nagrajene 
z denarno nagrado, ki jo lahko nagra-
jenci unovčijo pri nakupu edicij pla-
ninske trgovine.
PZS je na svoji spletni strani objavila 
pripombe planinskih društev ter Pla-
ninske zveze Slovenije na zadnji pre-
dlog Zakona o spodbujanju razvo-
ja turizma. Osnutek zakona je zdaj 
v medresorskem usklajevanju. 
Mladinska komisija se je s študen-
ti 10. februarja odpravila na nočni 
pohod na Viševnik. Skupina je šte-
la kar šestnajst planincev, nekateri 
med njimi so se prvič podali v hribe, 
za nekatere je bil to prvi zimski ali pa 
prvi nočni zimski pohod, kar je vsem 
prineslo nove izkušnje.
Vodniška komisija je februarja in 
marca izvedla licenčna izpopolnje-
vanja za vodnike PZS v snežnih raz-
merah, 18. februarja pa so na Valva-
sorjevem domu pod Stolom svoje 
usposabljanje na deljenem tečaju pri-
čeli bodoči vodniki PZS kategorije A. 
Gospodarska komisija je posredo-
vala razpise planinskih društev za 
oskrbnike in/ali najemnike in ose-
bje za Kočo na Golici PD Jesenice, 
za planinske koče PD Nova Gorica 
(Dom dr. Klementa Juga, Planinski 
dom pri Krnskih jezerih in Gomišč-
kovo zavetišče na Krnu), za tri koče 
PD Bohinj Srednja vas (Koča pod Bo-
gatinom, Planinska koča na Uskov-
nici, Vodnikov dom na Velem polju), 
za Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti 
PD Podbrdo, Planinsko kočo Pesnik 
PD Radlje ob Dravi, za Tičarjev dom 
na Vršiču in Zavetišče pod Špičkom 
PD Jesenice, Kočo na planini Ku-
hinja PD Kobarid, objavljena pa sta 
tudi razpisa za pomoč pri strežbi in 
za delo v kuhinji v Planinskem domu 
pri Gospodični na Gorjancih PD Krka 
Novo mesto in v Koči na Gozdu PD 
Kranjska Gora. Vse aktualne razpi-
se najdete na spletni povezavi PZS 
(www.pzs.si/vsebina.php?pid=169). 
PD Nova Gorica obvešča vse obi-
skovalce gora, da bo Planinski dom 
pri Krnskih jezerih odprt in normal-
no oskrbovan v zimski sezoni, in sicer 
med 10. marcem in 2. aprilom.
Komisija za planinske poti je v jav-
no obravnavo dala drugi osnutek po-
godbe o skrbništvu planinskih poti, 
pripombe so zbirali do 28. februarja. 
Komisija za varstvo gorske narave 
(KVGN) je razpisala usposabljanje za 
pridobitev naziva varuh gorske nara-
ve, ki bo pod vodstvom Irene Mrak in 
Marte Bašelj potekalo v treh termi-
nih na treh različnih lokacijah, in sicer 
6. in 7. maja v Tončkovem domu na 
Lisci, 27. in 28. maja v Domžalskem 
domu na Mali planini ter 17. in 18. ju-
nija v Valvasorjevem domu pod Sto-
lom. Rok prijav je 31. marec. 
Zbor odsekov za varstvo gorske na-
rave je potekal 25. februarja v Tržiču, 
na njem so med drugim potrdili pro-
gram dela in finančni načrt KVGN za 
leto 2017 ter okvirni program dela 
za leto 2018, volili nadomestne čla-
ne Izvršnega odbora KVGN in po-
delili diplome dr. Angele Piskernik. 
Dopoldne pred zborom so izvedli še 
licenčno izpopolnjevanje varuhov 
gorske narave.
Meddruštveni odbor planinskih dru-
štev Gorenjske je razpisal tečaj za 
gorskega stražarja.
Komisija za alpinizem bo med 11. 
in 18. marcem v Chamonixu izvedla 
zimski plezalni tabor za perspektiv-
ne alpiniste. 
Planinska organizacija Indije je ob-
javila spremenjene pristojbine za 
vzpone na vrhove na območju in-
dijske Himalaje. Da bi promovira-
li osvajanje manj znanih vrhov indij-
ske Himalaje, so znižali pristojbine za 
vrsto manj znanih indijskih himalaj-
skih vrhov. Nov cenik in dodatne in-
formacije najdete na spletni strani 
www.indmount.org. 
Komisija za športno plezanje. Ja-
nja Garnbret (Šaleški AO) in Domen 
Škofic (ŠPO PD Radovljica) sta 14. 
februarja na Brdu pri Kranju preje-
la Bloudkovi plaketi za pomemben 
mednarodni športni dosežek v mi-
nulem letu.
Komisija za gorske športe. V Ra-
bensteinu (Italija) se je 28. in 29. ja-
nuarja odvila zadnja tekma sve-
tovnega pokala v težavnostnem in 
hitrostnem lednem plezanju. Slo-
venski tekmovalci so se udeležili le 
tekme v težavnostnem lednem ple-
zanju, Janez Svoljšak (AO PD Kranj) 
je bil deveti, Nace Grgorinič (AO PD 
Kranj) je imel kot debitant na tek-
mi svetovnega pokala nekaj smo-
le v kvalifikacijski smeri, pristal je na 
29. mestu v svoji skupini, Marija Je-
glič (AO PD Ljubljana Matica) in Maja 
Šuštar (AO PD Domžale) sta si pri-
plezali 19. mesto (od polfinala ju je 
ločil en sam gib), Sara Jaklič (AO PD 
Kranj) je bila 33. Svoljšak, ki se je kot 
edini slovenski predstavnik udeležil 
vseh tekem svetovnega pokala, je 
v skupnem seštevku z 226 točkami 
zasedel odlično sedmo mesto. Aktu-
alni evropski prvak v težavnosti se je 
5. februarja v francoskem Champa-
gnyju na letošnjem svetovnem pr-
venstvu v lednem plezanju povzpel 
na odlično četrto mesto, kar je nje-
gova najboljša uvrstitev v letošnji se-
zoni.
V soteski Mlačca pri Mojstrani so 8. 
februarja pripravili že 6. Humarjev 
memorial v spomin na ponesreče-
nega vrhunskega alpinista in plezal-
ca Tomaža Humarja. V moški kon-
kurenci je pričakovano slavil Janez 
Svoljšak, v ženski pa edina tekmo-
valka Nataša Zaletelj. 
Dvajseti memorial Luke Karničar-
ja in Rada Markiča in dvaindvajse-
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
77
78
 
to turnosmučarsko tekmovanje so 
Jezerjani v sončni zimski idili izpe-
ljali 28. in 29. januarja. Štiriinštiride-
set tekmovalk in tekmovalcev se je 
pomerilo na prvi letošnji turni tek-
mi pri nas, tekmovanje v parih pa je 
štelo hkrati za državno prvenstvo. 
Pri članicah sta naslov osvojili Kla-
ra Meglič (TTS Olimpik) in Veronika 
Rupnik (GRS Ljubljana), pri članih pa 
Luka Kovačič in Matjaž Mikloša (TTS 
Olimpik).
Nova prvakinja in prvak državnega 
prvenstva v turnem smučanju sta 
postala Karmen Klančnik in Nejc 
Kuhar.
Komisija za turno kolesarstvo 
(KTK) organizira letošnje usposablja-
nje za turnokolesarskega vodnika I, 
namenjeno kandidatom, ki bi žele-
li voditi kolesarske ture v gorski svet 
v okviru planinskih društev in drugih 
organizacij. Prvi del tečaja bo 3. in 4. 
junija na Krvavcu, drugi del pa od 22. 
do 25. junija v Valvasorjevem domu 
pod Stolom. Rok za prijave je 19. maj. 
KTK je pozvala turnokolesarske ko-
lektive k oddaji letnega poročila o 
svoji aktivnosti ter k oddaji kontak-
tnih podatkov načelnika (rok za od-
dajo je 6. marec).
Turnokolesarski odsek PD Kranj že 
četrto leto zapored organizira šolo 
za turne kolesarje, ki se je začela 10. 
marca 2017.
Planinska založba je objavila razpis 
za odkup digitalnih fotografij za Pla-
ninski koledar 2018.
V Planinski trgovini PZS je na voljo 
tudi nova knjiga Trden kakor skala – 
Kratka zgodovina Turistovskega klu-
ba Skala izpod peresa Petra Mikše 
in Elizabete Gradnik. Izšla pa je tudi 
nova, že tretja dopolnjena izdaja Vo-
dniškega učbenika. 
PZS je 11. februarja ob mednaro-
dnem dnevu skupne evropske šte-
vilke za klic v sili 112 na spletni strani 
objavila napotke o uporabi mobilne-
ga telefona, ki utegnejo priti prav pri 
težavah v gorah in na planinskih po-
teh.
Povabili so tudi na enajsti festival 
gorniškega filma, ki se je letos zavr-
tel v Ljubljani, Domžalah, Celju, Novi 
Gorici in Mojstrani med 20. in 26. fe-
bruarjem.
Zdenka Mihelič
Nove koče s certifikati OPPK 
in DPPK
Letošnja konferenca o planinskem 
gospodarstvu, že šesta po vrsti, je po-
tekala prvo soboto v mesecu, 4. fe-
bruarja, ko se je na Gospodarskem 
razstavišču v Ljubljani v okviru 28. sej-
ma Natour Alpe-Adria zbralo več kot 
osemdeset predstavnikov planinskih 
društev, ki upravljajo planinske koče.
Gospodarska komisija (GK) PZS je 
pripravila zanimive teme in informa-
cije, pomembne za upravljanje pla-
ninskih koč, upravljavci koč pa so si 
izmenjali svoje izkušnje in dobre pra-
kse dela. 
Seznam zaprtih poti na dan 24. 2. 2017 ob 14.59
Informacije o zaprtih planinskih poteh najdete na spletni strani http://stanje-
-poti.pzs.si/. Na podlagi obvestil društev in skrbnikov poti jih zbira ter objavlja 
PZS. Po planinskih poteh hodite na lastno odgovornost. 
Odsek: Dovška JZ Čez Kamen S (k Pihavcu_1)
Lahka pot, dolžina = 898 m, območje: Gorenjska, Julijci, skrbnik: 
PLANINSKO DRUŠTVO RADOVLJICA
Pogačnikov dom–Pihavec (posamezni odseki so ZAPRTI)
Odsek: Razcep ob Bistrici Most pod žičnico (E0002)
Lahka pot, dolžina = 2328 m, območje: Kamniško Bistriško, skrbnik: 
PLANINSKO DRUŠTVO KAMNIK
Koželjeva pot ob Kamniški Bistrici (posamezni odseki so ZAPRTI)
Odsek: Petačev graben Selo nad Polhovim Gradcem (N0134)
Lahka pot, dolžina = 1622 m, območje: Notranjska, skrbnik: PLANINSKO 
DRUŠTVO BLAGAJANA
Petačev graben–Prosenov grič (posamezni odseki so ZAPRTI)
Odsek: Kanja, greben Bavški Grintavec (G2552)
Zelo zahtevna pot, dolžina = 335 m, območje: Posočje, skrbnik: 
PLANINSKO DRUŠTVO JESENICE
Koča pri izviru Soče–Bavški Grintavec (posamezni odseki so ZAPRTI)
Na Bavški Grintavec čez sedlo Kanja (posamezni odseki so ZAPRTI)
Zavetišče pod Špičkom–Kanja–Bavški Grintavec (Pot prijateljstva) 
(posamezni odseki so ZAPRTI)
Odsek: Poče Na Strelanjih (P0260)
Lahka pot, dolžina = 1319 m, območje: Posočje, skrbnik: PLANINSKO 
DRUŠTVO CERKNO
Poče–Medrce–Porezen (posamezni odseki so ZAPRTI)
Poče–Porezen (posamezni odseki so ZAPRTI)
Odsek: Na Strelanjih Medrce S (P0261)
Lahka pot, dolžina = 2195 m, območje: Posočje, skrbnik: PLANINSKO 
DRUŠTVO CERKNO
Poče–Porezen (posamezni odseki so ZAPRTI)
Odsek: Na Strelanjih Sedlo Medrce (P0262)
Lahka pot, dolžina = 1275 m, območje: Posočje, skrbnik: PLANINSKO 
DRUŠTVO CERKNO
Poče–Medrce–Porezen (posamezni odseki so ZAPRTI)
Odsek: Razgorce Z Lipnik (Razgorce–Lipnik)
Lahka pot, dolžina = 1205 m, območje: Savinjska, vzhod, skrbnik: 
PLANINSKO DRUŠTVO VINSKA GORA
Lamperček–Razgorce–Lipnik–Obirc (ODPRTA)
Odsek: Rinka S Rinka V (S0133 – novi)
Zahtevna pot, dolžina = 669 m, območje: Savinjska, zahod, skrbnik: 
PLANINSKO DRUŠTVO CELJE – MATICA
Logarski kot–izvir Savinje (posamezni odseki so ZAPRTI)
Mire Steinbuch78
 
P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
79
79
  m
ar
ec
 2
01
7 
  P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
Prva tema je bila namenjena analizi 
vzorčenja iztočnih voda iz malih či-
stilnih naprav (MČN) v planinskih ko-
čah. Stanje na tem področju je osve-
tlil Drago Dretnik, vodja svetovalne 
pisarne v okviru GK. Marjetka Lev-
stek, predstavnica JP Centralna či-
stilna naprava Domžale-Kamnik, pa 
je predstavila štiriletno delo na po-
dročju vzorčenja iztočnih voda na 
malih čistilnih napravah v planinskih 
kočah Slovenije. Le dobra tretjina 
koč, kjer je bilo izvedeno vzorčenje, 
ne presega dovoljenih normativov. 
Predstavnikom društev in koč so na 
konferenci svetovali, kako sanirati 
slabo delovanje MČN in kako pri novi 
investiciji izbrati pravo MČN.
Veliko zanimanja je požela predsta-
vitev rezervacijskega sistema za pla-
ninske koče v okviru Združenja pla-
ninskih organizacij alpskega loka 
(CAA), ki ga je predstavil Wolfgang 
Peböck, dolgoletni najemnik pla-
ninske koče Dumlerhütte v Avstri-
ji. Združenje je na podlagi izkušenj iz 
Švice razvilo rezervacijski sistem, ki 
je prilagojen obratovanju planinskih 
koč. Tudi nekatere slovenske planin-
ske koče so pokazale zanimanje za 
vpeljavo tega sistema.
Udeležence konference so seznani-
li z novostmi glede elektronskih pri-
jav gostov, s predlogom o Petrolovih 
darilnih bonih za planinske koče, z 
usposabljanjem za oskrbnike planin-
skih koč, ki bo v začetku letošnjega 
maja, in s pobudo Siol.net za izdajo 
Kulinaričnega vodnika po planinskih 
kočah, ki bi izšel v sodelovanju s PZS. 
Tak vodnik bi bil zagotovo zanimiva 
novost pri nas, vendar pa se je za zdaj 
odzvalo še premalo koč, da bi zalo-
žnik Siol.net začel pripravo edicije.
Na konferenci so podelili letošnje 
certifikate Okolju prijazna planin-
ska koča za obdobje štirih let; preje-
mniki so bili Dom dr. Klementa Juga 
v Lepeni (PD Nova Gorica), Dom na 
Menini planini (PD Gornji Grad), Pla-
ninski dom na Boču (PD Poljčane), 
Planinski dom na Košenjaku (PD 
Dravograd), Planinski dom pri Krn-
skih jezerih (PD Nova Gorica) in Tu-
mova koča na Slavniku (OPD Koper); 
osmim kočam so po štirih letih od 
prejema certifikata podaljšali veljav-
nost za naslednje štiriletno obdobje. 
Devet koč je prejelo certifikat Druži-
nam prijazna planinska koča (DPPK), 
in sicer Dom na Peci (PD Mežica), 
Dom na Šmohorju (PD Laško), Pla-
ninska koča na Uršlji gori (PD Preva-
lje), Planinski dom na Kofcah (PD Tr-
žič), Planinski dom na Košenjaku (PD 
Dravograd), Planinski dom na Uštah 
(PD Moravče), Planinski dom pod 
Storžičem (PD Tržič), Planinski dom 
v Gorah (PD Dol pri Hrastniku) in Tu-
mova koča na Slavniku (OPD Koper). 
Po konferenci je popoldne potekal 
še zbor gospodarjev, kjer je bila glav-
na pozornost posvečena spremem-
bam pravilnika o planinskih kočah, 
bivakih in planinskih učnih središčih. 
Dokument so z nekaterimi dopolnili 
sprejeli, preden stopi v veljavo, pa ga 
mora potrditi še Upravni odbor PZS.
Zdenka Mihelič
NOVICE
Novi upravljavec 
Aljaževega stolpa
Vlada RS je na svoji seji 21. februarja 
za upravljavca zemljišča in Aljaževe-
ga stolpa na vrhu Triglava, ki je raz-
glašen za kulturni spomenik držav-
nega pomena, določila Javni zavod 
za varstvo kulturne dediščine Slo-
venije (ZVKDS). Pobudo za prenos 
upravljanja je podal dosedanji upra-
vljavec Sklad kmetijskih zemljišč Re-
publike Slovenije, Ministrstvo za kul-
turo pa je predlagalo, naj upravljanje 
prevzame ZVKDS, saj lahko kot pri-
stojna strokovna organizacija za var-
stvo nepremične kulturne dediščine 
upravlja spomenike v državni lasti 
v okviru državne javne službe, veči-
no investicijsko-vzdrževalnih del na 
Aljaževem stolpu pa naj bi predsta-
vljala restavratorsko-konservatorska 
dela, za katera je ZVKDS usposo-
bljen.
Po sporočilu za javnost povzela 
Zdenka Mihelič
SLOVENSKI 
PLANINSKI MUZEJ
Pestro januarsko dogajanje
V januarju smo gostili prvo letošnje 
regionalno srečanje Dnevov evrop-
ske kulturne dediščine (DEKD) in 
Tedna kulturne dediščine (TKD) z 
osrednjo temo Voda – od mita do 
arhitekture. Poleg muzeja smo ude-
ležencem prestavili temo vse od 
ustvarjalnega navdiha, uporabe vo-
dnega vira, kaj ga oblikuje in kaj za-
znamuje, do pobud za aktivnosti 
v okviru DEKD, ki bodo potekale po 
vsej Sloveniji zadnji teden v septem-
bru pod okriljem Ministrstva za kul-
turo.
V sodelovanju s Planinsko zve-
zo Slovenije in Slovenskim gorni-
škim klubom Skala smo v muzeju 
predstavili novo knjigo Trden kakor 
Prisotni letošnji prejemniki certifikata Okolju prijazna planinska koča s 
predsednikom PZS Bojanom Rotovnikom (na levi) in Dragom Dretnikom, 
vodjem svetovalne pisarne GK PZS Foto: Dušan Prašnikar P
L
A
N
I
N
S
K
I
 V
E
S
T
N
I
K
 m
ar
ec
 2
01
7 
79
80
 
skala – Kratka zgodovina Turisto-
vskega kluba Skala, planinsko-špor-
tne in kulturnovzgojne organizacije, 
kot sta zapisala avtorja Peter Mikša 
in Elizabeta Gradnik. Prvič smo slišali 
štiri skalaške pesmi v izvedbi Trigla-
vskih zvonov, ki so posnete tudi na 
zgoščenki.
22. februarja smo v SPM v Mojstra-
ni podpisali Memorandum o ustano-
vitvi prve informacijske točke Alp-
ske konvencije v Sloveniji. V muzeju 
je tako uradno peta in hkrati najbolj 
vzhodna infotočka Alpske konven-
cije, ki jo je podpisalo osem držav 
iz EU za trajnostni razvoj in zaščito 
Alp. Alpe so s svojo biotsko razno-
vrstnostjo, vodnimi in lesnimi viri, 
naravnim, kulturnim in gospodar-
skim okoljem prebivališče za skoraj 
štirinajst milijonov ljudi in privlačna 
turistična destinacija za približno sto 
dvajset milijonov obiskovalcev letno.
Festival gorniškega filma je letos pr-
vič gostoval tudi v Mojstrani, iz pro-
grama festivala smo si tu lahko naj-
prej ogledali trinajst filmov, poslušali 
eno predavanje in si nato ogledali še 
nagrajene filme. Glede na odziv je bil 
dogodek, ki smo ga organizirali v so-
delovanju z Društvom za gorsko kul-
turo, nadvse uspešen. 
Odmevali so še muzejski večer Ul-
tramaraton okoli Himalaje Andreje 
Sterle Podobnik in pet novih planin-
skih ustvarjalnic v času počitnic. Več 
o dogodkih na info@planinskimuzej.
si ali 08 380 67 30.
Irena Lačen Benedičič 
Obisk biosfernega območja 
Julijske Alpe
V januarju 2017 je javni zavod Trigla-
vski narodni park (TNP) predstavil 
rezultate raziskave Turistični obisk 
biosfernega območja Julijske Alpe, 
pripravljene v okviru programa UNE-
SCO MAB – Človek in biosfera. Osre-
dnji namen raziskave je bil zbrati in 
analizirati obstoječe statistične po-
datke ter oceniti mnenje širše jav-
nosti, pridobljeno leta 2016 z vpra-
šalnikom o obiskovanju Triglavskega 
narodnega parka. Med statistični-
mi podatki so bili obravnavani tudi 
podatki o številu nočitev v planin-
skih kočah na območju parka. Oce-
na kaže, da je bilo v planinskih kočah 
v poletnih mesecih več kot 60.000 
nočitev, od tega več kot 34.000 
v sedmih kočah v Triglavskem po-
gorju. Zbran je bil tudi podatek o 
skupnem številu obiskovalcev na ti-
stih lokacijah, kjer se obisk beleži sis-
tematično. Skupno število obiskoval-
cev naravnih in kulturnih vrednot na 
območju TNP, za katere je treba pla-
čati vstopnino (Korita Mostnice, Tol-
minska korita, Spominska cerkev sv. 
Duha na Javorci, slap Savica in sote-
ska Vintgar), je v poletnih mesecih 
(junij–september) preseglo 300.000. 
V biosfernem območju Julijske Alpe 
smo v poletnih mesecih zabeležili 
več kot 574.000 turističnih prihodov 
in več kot 1.400.000 nočitev. 
Na podlagi pridobljenih podatkov 
smo pripravili nadaljnji načrt sprem-
ljanja obiska, ki predvideva upošte-
vanje predvsem tistih območij, za 
katera podatkov ni oz. so pomanjklji-
vi. Ocena mnenja širše javnosti kaže, 
da obiskovalci območja TNP najbolj 
cenijo lepo pokrajino ter mir in mo-
žnost uživanja v naravi. V obsežni 
anketi je sodelovalo 1718 posamezni-
kov, med njimi četrtina tujcev. Veči-
na vprašanih (75 odstotkov) obišče 
območje za vzpon na katerega iz-
med vrhov. Polovica vprašanih meni, 
da je varstveni režim primeren, 20 
odstotkov, da je premalo strog, za 
10 odstotkov vprašanih je prestrog, 
preostali pa se niso opredelili. Večina 
anketiranih je že obiskala vsaj eno od 
informacijskih mest v Triglavskem 
narodnem parku, z obiskom in po-
dano informacijo so bili v veliki večini 
zadovoljni, predlagajo pa izboljšanje 
infrastrukture za obiskovalce na te-
renu in več digitalnih informacij.
Obiskovalci so naklonjeni uporabi 
sredstev javnega prevoza. Rezulta-
ti raziskave kažejo, da so pripravlje-
ni spremeniti navade obiskovanja 
in namesto osebnega vozila upo-
rabiti javni prevoz ali kolo. Za obisk 
npr. Bohinjskega jezera, doline Vrat 
ali Pokljuke je večina vprašanih pri-
pravljena uporabiti nizkocenovni 
ali brezplačni javni prevoz. Rezulta-
ti raziskave kažejo, da so obiskoval-
ci, upoštevaje prostorsko in časovno 
preobremenjenost posameznih lo-
kacij v zavarovanem območju, pri-
pravljeni spremeniti svoje navade 
glede obiskovanja. Za reševanje pro-
blematike (prometni režim, uvajanje 
javnega prevoza) sta potrebna sis-
temski pristop in tvorno sodelovanje 
vseh deležnikov na lokalni in držav-
ni ravni. 
Javni zavod Triglavski narodni park
Podpis 
memoranduma o 
infotočki Alpske 
konvencije. 
Generalni sekretar 
Markus Reiterer 
in direktorica 
muzeja Irena Lačen 
Benedičič.
Foto: Silvo Kokalj
Julians Alps
Biosphere Reserve since 2003
Man and the Biosphere Programme
Julijske Alpe
Biosferno območje od leta 2003
Program Človek in biosfera
Organizacija Združenih
 narodov za izobraževanje,
znanost in kulturo
United Nations
Educational, Scientific and
Cultural Organization
http://oddaje.ognjisce.si/dozivetja
z Blažem Lesnikom
vsak petek ob 17.05 h
na radiu Ognjišče
narave
zimska
doživetja
V prihodnjih številkah Planinskega vestnika boste 
lahko prebrali …
TEMA MESECA
Bivaki
INTERVJU
Klemen Premrl, Erik Švab, Peter Dakskobler
Z NAMI NA POT
Kočevsko, Menina planina
Od Trente do Trojan, najbolj poslušana 
regionalna radijska mreža na Primorskem.
88,3 MHz, 96,9 MHz, 97,2 MHz,
99,5 MHz, 103,7 MHz,
105,1 MHz in 106,2 MHz.
Foto: Andrej Trošt
NA PLANINSKO TURO NA SEJEM NATURO!
Sejem NATURO, 4. mednarodni sejem aktivnosti in oddiha v naravi, po dveh letih ponovno 
vabi v Gornjo Radgono vse ljubitelje aktivnega preživljanja prostega časa v naravi. 
Planinska zveza Slovenije, turistične organizacije, društva, naravna zdravilišča, turistične kmetije in 
predstavniki turističnih destinacij vam bodo predstavili zamisli za planinske, pohodniške in tekaške ture, 
kolesarske potepe, aktivne počitnice in izlete polne doživetij.
Pogumne planinke in planinci ste vabljeni, da se preizkusite na plezalni steni, na kateri bodo vsak dan 
potekale tudi demonstracije športnih plezalcev iz športne enote Slovenske vojske.
Vstopnico, ki je sicer v prodaji po 5 €, lahko člani Planinske zveze Slovenije kupite za le 4 €!
Sočasno se bosta odvijala sejma LOV in RIBOLOV, ki bosta nudila v ogled in ugoden nakup pestro 
ponudbo lovske in ribiške opreme. Mednarodna razstava starodobnikov AVTO - MOTO KLASIKA pa bo 
predstavila varovanje naravne - z ohranjanjem tehnične dediščine.
www.pomurski-sejem.si
RIBOLOV
4. MEDNARODNI 
SEJEM AKTIVNOSTI  
IN ODDIHA V NARAVI
21. – 23. 4. 2017 
Gornja Radgona
POVEzANI  z  NARAVO!