V LJUBLJANI,

Založila c. kr. kmetijska družba. — Tisk Blaznikov.




najnavadnejili, sadjereji škodljivih mrcesov

Sadjerejcem

m  poduk in domačo porabo

b p 1  s a 1

Matija Rant,

učitelj na Premu

najnavadnejih, sadjereji škodljivih
mrčesov.


Sadjerejcem

v pouk in domačo porabo.

Spisal

Matija Rant,

učitelj na Premu.

■— - - —•

V LJUBLJANI.

Založila o. kr. kmetijska družba. — Tisk Blatnikovih naslednikov.

1883 .

(a

93689

S 2 v tj'4

Predgovor.

Najgotovejši vir si tužni gmotni položaj z malim trudom
in 'prizadevanjem dobro in temeljito zboljšati je sadjereja. Ali ta
prekoristna stroka je pa  —• bodi Bogu potoženo  — v naši mili
domovini na vse strani in splošno še vse premalo razširjena.
Poglavitni uzrok temu je pa edino ta, da je ljudstvo v tej zadevi
še dandanes vse premalo poučeno; cesar človek dobro ne time, to
ga tudi ne veseli in ne briga. Ni še dosti, da se mlado drevesce
nepravilno vsadi in po najstarejem načinu tudi požlahtni, a potem
pa se zanj več ne briga; treba je še daljnega oskrbovanja in sna-
ženja, da more 'pravilno se razvijati in tudi sadu donašati. Prav
pogostoma imel sem uže priliko slišati neveščega in v sadjereji ne¬
poučenega seljaka tožečega: „Saj bi človek še sadil rodno drevje,
ali kaj, ker mi dobička trudu primernega ne donaša; komaj je
vsajeno, požlahtnjeno in prične rasti, pa mu uže vrhovi mladik od¬
padajo, perje je vse zluknjano, povito ali pa celo suho; ko odraste
nekoliko in cvesti, prične, pride pa Imela strupena rosa ali palež
in vse cvetje rujavo postane, se usuši in odpade tako, da v jeseni
drevo brez vsakega sadeža prazno stoji . 11  Take in enake tožbe med
kmetovalci so splošne in prav pogoste, a tudi opravičene, ker je vir
navedenih uim ljudstvu še splošno neznan.

Vsako kmetijsko '“opravila in delo ima. v naravi, sami tudi
svoje velike sovražnike in nasprotnike,  — tako tudi prekoristna
sadjereja. Osobito med mrčesi je cela vojska, katera domačemu
sadjerejcu njegov trud in prizadevanje hudo uničuje. Da pa. delo
in opravilo, naj bode uže kakoršno koli hoče, dobro napredovati in
človeku tudi kaj koristiti, more, treba je pred vsem zadržke in nas¬
protnike dobrega, vspeha poznali ter jih po moči odvračevati.

In ravno to mi je bilo poglavitni povod, da sem posel mo zadnja
leta, pričel se pečati z mrčesi sadjereji, škodljivimi na vse strani;

l*

IV

preganjal sem ncijpoglavitneje škodljivce sadnega drevja med gose¬
nicami, kebri in drevesnimi ušmi pri vsem njihovem početju, spre¬
membah in življenju temeljito in parnim okom tako, da pri tem
prav nobene potrebne reči zgrešil nisem, popolno seznaniti, se z nji¬
hovim življenjem in spoznati škodo, katero zadajajo.

Na podlagi tega lastnega in zamudnega opazovanja ter de¬
janskih in potrjenih skušenj opisal bil sem od časa do časa v „No-
vicah“ najpoglavitneje škodljivce domače sadjereje, kateri se med,
mr češi nahajajo. Da se pa ta popis še bolj razširi in med svet
pride, sklenil sem, da se dobra reč po moči tudi. pospeši, prvotni
opis mrčesov“ nekoliko opiliti in ga dopolniti, ter ga v mali knjižici
domačim sadjerejcem prirediti.

In takega podajam tukaj našim sadjerejcem v domačo pra¬
ktično porabo kot mali pripomoček in navod, sadjereji škodljive
rnrčese, kakoršni se, v deželi splošno nahajajo, prav spoznavati in
je zatirati, ter si s tem boljši vspeh sadjereje zagotoviti.

Za nameček tej mali in drobni knjižicii dodajam na konc-u
tudi, še nekoliko kratkih črtic sadjerejo tikajočih se, katere upam,
da bodo enemu ali drugemu oh svojem času prav prišle in dobro
služile.

Ako hode ta mala knjižica namen, v kateri je spisana, le,
deloma v prospeh sadjereje dosegla, hode uže samo to za,-me naj-
rečje plačilo in oh enem, moja najiskreneja želja izvršena.

Bog blagoslovi napredek domače sadjereje!

Na Premu dne 1. oktobra 1881.

Sadjereji škodljivi mrčesi.

A. Gosenice.

bodo sledeča opisovanja posameznih — sadnemu drevju
odljivih metuljev in gosenic -r- bolj mikavna, zanimivejša
in v resnici poducljiva, naj častitim domačim sadjerejcem
tukaj kot mali uvod nekoliko vrstic iz splošnega življenja tega
mrčesa podam, po čemur jim ga bode ložeje natančno in od vseh
strani prav spoznati.

Od drugih mrčesov ločijo in razlikujejo se metulji po svoji
zunanjosti prav dobro in sploh s tem, da imajo po štiri tiafutice
ali krila (po dve gorenji, sprednji ali veliki, in pa po dve spodnji
ali mali), s katerimi večidel bolj neredno — letajo. Ta krila ali
fkifutice so z brezbrojnimi, navadno črno-rujavkastimi žilicami
preprežena in omrežena ter so z neštevilnimi, prahu podobnimi,
raznovrstno barvanimi Iuskinicami prav na gosto pokrita. Te lu-
skinice priraščene so na tiafutice na kratkih in prav tenkih pe-
celjčkih, in so opeknatej strehi (cegelnici-kopenci) druga poleg
druge vravnane in priredjene. Ker imajo pate luskinice dostikrat
raznovrstno in lepo barvo, dajejo nekaterim vrstam metuljev zares
krasno in veličastno pisano podobo. Sploh pa imajo vsi metulji
v primeri njihove velikosti prav male glavice, na katerih nahajate
se po dve bolj dolgi tipalnici razne podobe, kakor: cepca, zagoj-
zdice, tenke iglice, česala ali glavnika, kratke nitke in ščetinice.

Na vsaki strani glave ima metulj po eno veliko oko, ka¬
terega površje, kakor učenjaki trde, obsega več nego sedemnajst
tisoč prostemu očesu nevidljivih malih prostorčkov ali zdrnc.
Stranske oči se pri metuljih navadno pogrešajo, ali pa če so,
opaziti more se jih le po dvoje, kar je pa zelo zelo redka pri-
rodna prikazen.

6

Metulji imajo zelo male gorenje ustnice, ter ravno da opaz-
Ijive in nepremične gorenje čeljusti. Spodnje čeljusti so ob enem
tudi s spodnjimi ustnicami zraščene, nekoliko podaljšane in žle-
bičku podobne, ter narejajo ena na drugih sloneče ali skupaj po¬
ložene, cevkast, navadno skupaj zvit daljši ali krajši rilček, kar
navadno metuljevi jezik imenujemo.

S tem rilčkastim jezikom metulji svoj živež, strd ali med
iz cvetličnega cvetja srkajo.

Nekatere vrste metuljev imajo tako kratek rilček, da ga je
celo težavno opaziti, a pri drugih vrstah je pa ta rilček tudi po
več centimetrov dolg.

Kot daljni del metuljeve glave sta. še dvoje pravih in dvoje
nepravih tipalnic (šlatalcev); prvih vsaka obstoji iz treh udkov,
kar vse je z dlačico ali pa prašnatimi luskinicami pokrito, ter nareja
rilčeku ali jeziku metuljevemu nekake nožnice, v katerih je ta
skupaj zvit, kadar metulj živeža ne išče, shranjen ali zaprt.

Z luskinicami ali pa dlačico poraščeno oprsje metuljevo po¬
dobno je dostikrat kapici; iz tega se spodaj razprostirajo šestere
tanke in životu primerne noge, a ob straneh pa čvctere Hafutice.
Metuljeva krila (flaiutice) so ob životu njegovem ozka, na zuna¬
njem koncu pa široka, zaokrožena, pri nekaterih nazobčana, a pri
drugih pa tudi všenjeno izrezana.

Krila pri metuljih, kadar mirno sedijo, narejajo razno po¬
dobo: pri nekaterih so ravno, prosto razprostrta, pri drugih na¬
rejajo podobo strehe, a zopet pri drugih štrle naravnost pokoncu,
pri nekaterih so druga čez drugo položena, pri večih vise na¬
vzdol, a pri nekaterih so pa tudi skupaj zvita.

Samice nekaterih vrst metuljev imajo tako mala krilca, da
ž njimi kar nič letati ne morejo; ravno tako so ta krilca pri
nekaterih le deloma, a pri nekaterih vrstah [ta tudi popolnoma
'gola ali gladka. Metuljevo življenje je navadno zelo kratko; le
prav malo preživi jih čez zimo, a to pa edino le v srednjem to¬
plotnem pasu, v kojega tudi naši kraji spadajo.

Učenjaki imenujejo življenje metuljev »metamorfozo", to je:
življenje popolnega spremenjevanja ali prepodobovanje, ker se
ti iz ene v drugo tej popolnoma neslično podobo spreminjajo.

Gosenica, metulj, kolika razlika med obema!

7

Množijo se po jajčkih, in to strahovito, če bi tudi svojih
nasprotnikov in pokončevalcev ne imeli, če so bila metuljeva
jajčica pomladi ali pa po letu znešena, izležejo iz njih še tisto
leto gosenice; če bila so pa v jeseni, pridejo iz njih male go-
senčice še le prihodnje leto (spomladi) na dan.

Gosenice imajo sploh in navadno valjasto, le malokedaj po
nekoliko plošnato truplo (život), katero ima trdo roženasto glavo ;
celi njihovi život obstoji iz dvanajstih obročkov, po katerih se
na obeh straneh nahajajo zračne votlinice (prostorčki), po katerih
(s katerimi) sopejo ali dihajo. Na sprednjem delu života ali na
oprsju ima vsaka gosenica (spodaj) po šest roženatih in s krem¬
peljci dobro previdenih nog, katere pozneje, vse spremenjene,
tudi metulju kot prave noge ostanejo. Dalje imajo gosenice tudi
na zadnjem delu života po njihovih raznih vrstah, razno število
nepravih ali pomočnih (gosenčjih) nog, kakoršnih naštejemo od
od 2 do 5 parov. Te noge gosenica ob času zabubovanja odvrže
in se jih kot buba popolnoma znebi, če gosenico posameznih
vrst še nadalje opazujemo, zapazimo na njeni glavi ob vsaki
strani po šest svitlih zdrnc ali pik, kar so njena posamezna očesca;
poleg tega ima pa na svoji glavi tildi še po dva zelo kratka in
sem ter tje ravno da opazljiva tipalnika. Njena usta imajo pa
te-le dele: dve močni gorenji in dve spodnji čeljusti, gorenje in
spodnje ustnice, ter štiri prav mala tipala.

Nekatere gosenice imajo od znotraj po dve daljši posodici
ali žležasta prostorčeka, kar se na štrucasti bradovici spodnje
čeljusti združuje, da je more gosenica povoljno odpreti ali pa
zapreti. Tu se klejasta tvarina loči in prireja ali preparira, iz
katere more gosenica pri zabubovanji svoj pajčevinasti ali pa
klobučini podobni gorenji mešiček spresti, kjer se potem še-le v
pravo bubo spremeni in od kodar o svojem času pravi metulj
na dan prileze. Nekatere gosenice pa tudi ob drugih gotovih
prilikah z imenovano pripravo in prirodnim aparatom pajčevino
predejo, s katero si proti slabemu vremenu varno in suho stano¬
vanje narede. Po tipu imajo gosenice zelo različni život. Nekatere so
popolnoma gladke, druge bodičaste in zopet nekatere resaste ali
kosmate. Zavoljo tega imenujemo med gosenicami: golice, bodice,
kosmatice (medvede) ali ščetarice, šopkarice, katere imajo po
svojem životu le tii in tam posamezne dlačne šopke natrošene i. t. d.

8

Med raznimi gosenicami nahajamo pa tudi „repkarice“. Te imajo
na svojem zadku mehek mesnati, ali pa trd roženati , nekoliko
nazaj zakrivljeni repek, kakor mlečkovi večernik, smrtoglavec,
oleandrovka in druge; nekatere gosenice imajo na glavi ali pa
spodaj pod ovratjem po dvoje rožičkov, in zopet druge so, ka¬
terih zadek ali repek podoben je dvorogljatim vilicam, zato jim
tudi viličarice pravimo. V naših krajih te zadnje imenovane
gosenice nahajamo navadno na vrbah.

Po velikosti so gosenice zelo različne; nekaterih dolgost
zavzema le po nekoliko milimetrov, a druge imajo pa tudi celo
do 15 centimetrov dolg život. Kakor različna je dolgost in ve¬
likost gosenčjega trupla (života), ravno tako različna je tudi barva
njegova.

Levijo ali preoblačijo se gosenice do svojega popolnega
razvoja navadno po štirikrat; le malokedaj in v prav redkih
slučajih se pet- do šestkratno levenje na njih opazuje. Levenje
vrši se na gosenicah v teku od osmih do dvajsetih dni; pri tem za¬
menjujejo svojo staro, navadno bolj temno in nekako oguljeno
kožo za novo, lepšo in živeje barvano obleko. Zadnji čas pred
levenjem in ob taistem, so gosenice močno lene, zaspane in nji¬
hovo kretanja je kakor bolnikovo in zelo počasno. Preč pa,
ko so se prelevile, postanejo zelo žive in močno požrešne. Ne¬
katere gosenice, n. pr.: glogovi belin tudi v naših krajih, kot
gosenica prezimijo, ter se še le potem, ko v prihodnji pomladi
na zelenji mnogo škode prouzročijo, zabubijo in v metulje spre¬
mene. Največ gosenic preživi se z rastlinskim zelenjem (listjem,
cvetjem i. t. d.), kjer dostikrat neizrečeno škodo načinijo; druge
zopet vrtajo po lesu debel sadnega in drugega listnatega drevja
(rojar-vrbar, vrtač); zopet druge vničujejo rastlinske in živalske
obrtne izdelke, kakor „molji ali vešče"; a le prav malo gosenic
se v zemlji preživlja, doraste in tam svojo metamorfozo dovrši.

Večina gosenic pri hoji z nogami svojega života obroček za
obročkom naprej potiska; pedici ali podajavci pa stiskajo svoj
zadek do oprsja, in to stegnejo zopet naprej, kot bi se s pedjo
merilo. Pri taki hoji se osredje pedicovega života vedno v kambico
krči (vpogiblje) in zopet zravnava. Nekatere gosenice v celih
trumah skupaj bivajo (spovednice), druge pa tudi večidel le sa-
motarijo (pedici-cvetne in perne zavijavke in druge). Čista, jasna

9

solnčna svitloba in direktna toplota njegova, je gosenicam sploh
jako zoprna in neprijetna; tembolj vgaja jim pa senca, katero
nad vse ljubijo, jo iščejo in si jo tudi preskrbeti znajo. Tudi
mokrote se varno ogibljejo; pred dežjem oskrbe si varnega za¬
vetja. Največ gosenic živi se od ene in iste rastlinske vrste;
nekatere žro in razjedajo pa raznovrstno rastlinsko zelenje, in
le prav malo jih je, da bi vničevale vse, kar jim od rastlin¬
skega zelenja pred žrelo pride.

Navadno škodujejo gosenice rastlinstvu z objedanjem raz-
prezajočih se popkov, perja ali listja, sadnega cvetja, objedanjem
koreninic, razjedanjem sadnega in drugega semena in vrtanjem
po lesu debel listnega drevja. Molji ali male veščice vničujejo
in razjedajo sukneno in kožuhovinato robo, usnje, maščobo, vosek
in druge enake reči.

Število raznovrstnih gosenic je ogromo. Ako se v kakem
kraju močno zaplodijo, morejo s svojo izredno požrešnostjo ne¬
izrečeno škodo napraviti, ter cele lege toliko, kot popolnoma opu-
stošiti; zavoljo tega pa tudi postava temu škodljivemu, požre¬
šnemu mrčesu vojsko in vničevanje predpisuje in veleva. Le škoda
je, da se ta važna postava sploh le premalo izvršuje! —

Popolno in normalno razvite (doraščene) gosenice spremene
se v bube. Da se pred mokrem in slabem vremenom, ter pred
oškodovanjem zavarujejo, spredejo si nekatere gosenice pred za-
bubovanjem iz lastne pajčevine, Žide ali svile, posebni in zadosta
velik gorenji mešiček, v katerem se potem v bubo spremene.
Druge si zopet mesto takih mešičkov narede v zemlji iz drobnega
peska in prsti, ali pa tudi na površju zemlje iz razne drobnine
in smeti nekak zlepljeni grob ali hišico, kjer se v bubo pretvorijo,
kar osobito o ponočnih frfolinih velja. Gosenice podnevnih me¬
tuljev pa navadno svojo golo bubo na drevesna debla, veje, zi¬
dovje, skale in tudi na druge pripravne predmete ob zadku ali
pa čez sredo (preko srede) navzdol viseče pripredejo in dobro
privežejo. V bubah čakajo potem metulji svojega časa in od smrti
vstajenja.

Nekatere gosenice zabubijo se v jeseni, v bubah prezimijo
in še-le v prihodnji pomladi njihovi metulji na dan pridejo, to
pa le, če je bila jesen zgodaj mrzla in strajno-nevgodna; ako bilo
je pa v pozno jesen vreme lepo, toplo in vgodno, se tako izbu-

10

bovanje tudi uže ob tem času dovrši in zgodi. Zatoraj se pa vidi,
sosebno na Notranjskem in Primorskem, skoraj slednji letni čas
raznih posameznih metuljev okolo Meti.

Med pozne jesenske, tudi pozimske metulje prištevajo se
pri nas osobito mali in veliki zimski pedici, ali cvetne in perne
zavijavke, katerih gosenice navadno meseca avgusta raz drevesa
v zemljo zlezejo, se blizo drevesnjh debel pod rušo zabubijo, od
kodar po prvem precejšnem zmrzlina na dan kot metulji pridejo,
ob mraku drevesna debla (samci) obletavajo, kjer se tudi oplodijo.

Kakor gosenice in metulji, tako so tudi njihove bube po
obliki, barvi, velikosti in tipu zelo in močno različne; nekatere
so gladke, druge robate, poraščene, enobarvane, (navadno rujave),
večbarvane in tudi nekatere lepo pozlačene in tigraste.

Ko se je metulj v bubi zadosta razvil in goden (godan)
postal, spusti iz sebe (svojih ust) kapljico neke tekočine, s katero
nad oprsjem trdo bubo ali mešiček svoj razmoči in tako omehča,
da ga na tem mestu z narivanjem brez posebne težave polagoma
prodere, od kodar kot tak iz lastnega groba na dan prileze. Ob
tem času (trenutku) je pa še prav čudna prikazen; njegov život
je ves razleknjen, dafutice še prav male, a le noge ima pri tem
uže popolnoma normalno razvite. Da pa metulj potem svojo
pravo podobo zadobi, zleze ta še čudna prikazen na kako steno,
na drevesno deblo, ali pa tudi na kak drugi bližnji in pripravni
predmet, nekoliko v višino, kjer z navzgor obrnjeno glavo mirno
obsedi, ter svoje še male, a vidno rastoče dafutice pogostoma
premika, maje in trese, da tako zamore zrak v male votlinice
prodreti in se v najmanjše postranske cevice razširiti. Le tako
zadobi njegov život pravo podobo, popolno razvite dafutice in
pa svojo pravo naravno in dostikrat krasno barvo. Kmalo potem
spusti iz sebe še neko tekočino, katera je po barvi navadno ru-
deča, rumena ali pa rujava, na kar jo veselo po zraku, kakor bil
bi od smrti vstal, sfrči.

Poglavitni sovražniki metuljev, njihovih jajčič, gosenic in
bub so ptiči pevci, plezavci, brgljezi, žolne; kebri muškatniki,
kebri roparji, ose najezdnice in pa muhe mrharice, o čemur na
svojem mestu tudi na kratko kaj povem.

In tako opisal sem domačim sadjerejcem metamorfozno živ¬
ljenje gosenic in metuljev precej natančno, iz česar bode jim mo-

11

goče tega škodljivega mrčesa ložeje natančno spoznati. Naj sledi
toraj še natančni in na dejanskih skušnjah vtemeljeni opis ne¬
katerih posameznih sadnemu drevju škodljivih gosenic in njihovih
metuljev, ter navod, kako jih je zatirati.

1. Cvetna zavijavka.

Cvetna zavijavka,  zimski pedic, zemljemerka (Frostnacht-
schmetterling; Geometra brumata. L.), je metulj molj asto-vešča te
podobe z 1 centimeter dolgem životom. Samec ima štiri popol¬
noma razvite Hafutiee, a pri samici (babici) se le mali nastavki
taistih nahajajo, s katerimi letati ne more. Njegove sprednje

iiaiutke so rumeno-rujave barve,
preprežene z več cikcakastimi
črticami, a zadnje (spodnje) so
pa blede; on (samec) meri čez
razprostrene Hafutiee do 2 :i / 4
centimetra širjave. Nastavki
samičnih Hafutic so nekoliko
temneje barve od samčevih in
imajo srčasto podobo. Šestero-
nožni život metuljev ima na
hrbtu devet poprečnih obročkov; njegov spodnji del je nekoliko
svitleje barve, nego zgornji. Gosenica njegova je iz početka "/»
centimetra dolga, rujava in gola; po prvem levenji postane ru-
menkasto-bledo, a po drugem pa temno-zelena. Ob zadnjem levenji
doseže 3 centimetre dolgosti. Svitleje in temneje črtice potežejo
se po dolžini celega njenega života; nog ima ‘20. Njena buba
(mešiček, zapredek) je rumeno-rujava in ima na zadnjem koncu
dva na zvunaj zakrivljena špička.

Kakor hitro v jeseni hlad nastane in zmrzovati prične,
izleze ta metuljček iz svoje bube; samec obletuje po noči dre¬
vesna debla, na katerih proti drevesnemu vencu ali vrhu lazeče
samice oploduje. Pri oplodbi visi samec navzdol; le pri tej pri¬
liki morejo se nepokvarjene samice za mrčesno zbirko nabirati,
ker drugače je opaziti mogoče ni.

Oplodena samica znese 250 do 300 podolgasto-okroglih, iz
početka bledo-zelenih jajčic, katera pa pozneje rumeno-rudeča
postanejo. Jajčica svoja polaga v razpokline deblove skorje, v

12

mah na vejah, a najraje pa v kote cvetnih popkov po več skupaj,
eno poleg druzega. V začetku pomladi izležejo iz jajčic male
gosenice, katere se nemudoma v cvetne popke zarijejo, v katerih
ostanejo dotlej, da je cvetje in listje za nihovo požrežnost dovolj
razvito, kar se vse skupaj zaprede in v tenjko pajčevino povije.
Kolikor veča postaja gosenica, toliko bolj je tudi požrešna; od
popka do popka lazi in osobito cvetju napravlja velikansko škodo.
Če je ta gosenica drevo več let zaporedoma močno napadala in
ga cvetja oropala, se slednjič drevo vsuši. Sevrno stran drevesa
navadno bolj ljubi in napada, nego južno. Dovolj godna gosenica
spusti se raz drevesa po lastnej pajčevinasti nitki na zemljo, kjer
se v bližini drevesnega debla pod rušo zabubi, kar se konec
meseca maja, ali pa še-le v začetku junija godi, od koder v
jeseni navadno meseca oktobra in novembra, kot nov metuljček
izleze.

Zatirati more se ta mrčes le kot buba in kot metulj vspešno;
gosenic po visokem sadnem drevju raztrešenih iskati in moriti,
bilo bi toliko, kot popolnoma prazno in brezvspešno delo; tu
imajo osobito senice pravo delo na svojem mestu, katere med
vsemi koristnimi ptički največ tega mrčesa pokončajo.

Uničevanje bub doseže se z malim trudom in vspešno s
tem, da se v času od meseca junija pa do oktobra zemlja okolo
sadnih dreves kake %  metra od debla naprej globoko in dobro
prekoplje; tako spravijo se bube, katere le plitvo v zemlji tičijo,
globočeje pod zemljo, metulji, izvalivši se, pa ne morejo do po¬
vršja in v zemlji poginejo.

Za pokončevanje uže izlezlih metuljev najboljši in gotoveji
pripomoček je pa ta, da se v začetku meseca oktobra, ko začno
metulji ti o mraku sadna drevesa obletevati, 1'/«, metra visoko
nad zemljo napravijo iz močnega papirja na gladkem kraju debla
(na rapavi škoriji mora se mrtvi del oddrgniti) široki, navzdol
obrnjenemu lijaku (trahtarju) podobni pasi, kateri morajo na
znotranji strani s kako lepljivo tvarino namazani biti. Najboljše
za to je sledeče mazilo: Vzame se '/* kilo črne smole, kakoršna
rabi se za osmoljevanje sodov, ’/ 4  kile gostega (rektificiranega)
trpentina in pa 375 gramov lanenega olja; to se skupaj zmeša,
malo ogreje, da se lepo skupaj spoji in mazilo je gotovo. Pa¬
pirnat, lijaku podoben pas priveže se na drevesno deblo tako,

13

da po deblu na drevo lazeče samice pod privezo nikjer skozi
zlesti ne morejo. Ker samicam letanje popolnoma odreka, ostanejo
prilepljene in vjete na spodnji, namazani, od debla viseči strani
papirja, kjer kmalo poginejo. Na ta način se jih na en sam tak
pas ob času oplodbe more po več sto vjeti in tako ta škodljivi
zarod zdatno zmanjšati. Ta papirnati pas mora se pa na spodnji
strani najmanj vsakih 8 dni, in če se je na-nj uže veliko me¬
tuljev prilepilo, tudi v krajšem času iznova namazati, da vedno
lepljiv ostane.

Pri starih sadnih drevesih z debelo mrtvo, trdo in zelo
razpokano skorijo pa ni treba papirnatega obroča, ker se taka
skorija brez vsake poškodbe drevesa kar naravnost sama z na¬
vedenim mazilom po deblu dobro namazati sme.

Kot dobro lepljivo mazilo v povedani namen more se tudi
premogov katran nekoliko s trpentinom, ali pa lanenim oljem po¬
mešan vspešno rabiti.

Velika vrednost premogovega katrana (Steinkohlentheer)
znana je uže tako skoraj vsem sadjerejcem, kot mazilo za drevesne
rane in poškodbe, izuzemši one (rane) pri požlahtnjevanji načinjene.

Tudi obloge s platnenimi cunjami v petrolej pomočenimi,
cvetno zavijavko od sadnege drevja kolikor toliko odganjajo.

Razen teh dosedaj navedenih pokončevalnih pripomočkov
proti imenovanemu, kakor tudi še proti drugim brezštevilnim,
sadnemu drevju škodljivim mrčesom, je [ta gotovo eden med naj¬
boljšimi tudi ta, da se v začetku pomladi mrtva koža, mah in
druga nesnaga raz debla in drevesnih vej dobro ostrže, vse stare
rane in globinice čisto osnažijo (ne le po deblu, nego tudi na
vejah) in se dobro zamažejo ter se potem celo deblo z apnom in
pepelom, ali [ta z apnom in ilovico pomešanim dobro pobeli. S
tem načinom uniči in pokonča se brez števila mrčesnih jajčic in
bub, katere v skorjinih razpokah tičijo.

2. Veliki perni zavijač.

Prejšnemu metulju zelo podoben je takozvani veliki perni
zavijar,  (der grosse Frostnachtschmetterling; Geometra defoliaria.
L.), kateri razen sadnega drevja, tudi drugo listovje napada.

u

Ta metulj je nekoliko veti od unega, njegova (samčeva) barva
je bolj rumenkasta, a samica ima pa popolno nedoraščene fiafutice,

se od samca po nekoliko bolj
krepkem životu in temno-
sivej barvi prav dobro loči.
Gosenica je svitlo - rumena
in ima po hrbtu rujavo-ru-
dečo pašo ali progo. Buba
je rudeče-rujava in ima na
koncu (zadnjem delu) samo
po en špiček ali bodico.
V vsem drugem sta si s prvim popolnoma enaka; pokončuje se
zavoljo tega ravno tako, kot zimski pedic.

3. Zlatoritka.

Zlatoritka  ali zlatnica  (der Goldafter; Bombyx chrysorrhoea.
L.), je 3 centimetre dolg metulj z belimi krilci; ves njegov život

je nepravilne debelosti, in pri
samici, katera je od samca ne¬
koliko večja, na zadnjem koncu
rudeče-rumeno obraščen (ko¬
smat), od česar izvira tudi
njegovo ime. Leta le po malem



in še to prav okorno.

Gosenica je črno-siva, svitlo-rumeno obraščena in ima na
hrbtu dve vzporedni rudeče-rujavi potezi; nog ima IG. Njena
buba je obdana z dlačnimi šopki; nahaja
se v precej širokem in tanjkem pajčevi-
nastem mešičku navadno na češuljicah in
na perji drevesnem.

Meseca junija ali pa še le julija izleze metulj iz bube. Preč
po oplodbi znese samica 300 do 400 belih jajčič na drevesno
perje v obliki podolgaste culice, katero je pravilno in skrbno z
rudečkasto-rujavo dlako svoje zadnjice v obrambo slabega vre¬
mena dobro pokrila in zavarovala. To'veliko število jajčič v
jednem do dveh dni znese. Dobrih 14 dni pozneje, to je, koncem
meseca julija ali pa v začetku avgusta izvale se iz jajčič uže
male gosenice, in požro najprej posamezne dele perja okoli sebe;

zelo lene so, a motno požrešne. Jabolčna in hvuševa drevesa
nad vse ljubijo in očividno gulijo. Proti mesecu oktobru na¬
pravijo si posebna stanovališča iz nepremočljive pajčevine med
drevesnimi vejicami. Pajčevina ima od znotraj več oddelkov in
je razne velikosti; gosenice v njih na videz mrtve in sključene
prezimujejo.

Meseca marca ali pa še-le aprila na to zopet iz svojih
zimskih ležišč izležejo, ter se od mladega listja žive; v tem času
sadnemu drevju zelo škodujejo, osobito s tem, ker posebno na
mladih cepi čil i razprezajoče se popke do srca razglodajo.

Koncem meseca maja in v začetku junija prično se zabubovati.

Najvspešneje more se ta grdi škodljivec sadnega drevja s
tem zatirati, da se njegova gnjezda pozimski čas iščejo, z gosen-
čnimi škarjami odstrižejo, pobero in sežgo.

4. Srebrnica.

Srebrnica  ali prsta,ničar  (Kingelraupe, llingelspinner; Bombyx
neustria. L.). Metulj njen je navadno svitlo - rumene, večkrat
tudi temno-rujave barve; nahaja se v različnih spremembah. Na
zgornjih krilcih ima dve dobro ločljivi poprečni potezi. On je

v vsem živejše barve, nego ona. Samica meri v širokosti z raz¬
tegnjenimi tiafutkami 3 centimetre, a letati pri vsem tem ven-
dar-le ne more; po hrbtu je močno kosmata in zadnji del nje¬
nega života je z debelo volno (dlačico, FlaumJ dobro pokrit in
obraščen.

Gosenica je nad 3 centimetre dolga, redko-kosmata, višnjevo-
rudeča, rumeno-črtasta z belo progo po hrbtu. Glavo ima višnjevo-
sivo, na kateri se dve črni, dobro veliki piki nahajate. Njena
višnjevkasto-siva. buba je obdana z belo pajčevino, posuto z ru-

IG

menim prahom, kateri nastane iz posušene slezine, kojo gosenica
zabubovaje se iz sebe cedi. Metulj ta izfrči konec meseca junija,
ali pa še le v začetku julija, kakor je vreme temu mrčesu ravno
ugodno. Oplodena samica znese od 200 do 300 jajčic v 14 do 17
Spiralnih vrstah na enoletne mladike sadnega drevja. Jajčica so
z neko limnato slezo trdo eno k drugemu prilepljena tako, da
narejajo podobo širokega obročka ali prstana, od česar tudi ime
tega mrčesa izvira. Pomladi se iz jajčic iz vale male gosenčice,
katere iz početka v pajčevinatem gnjezdu, ki ga same narede,
skupaj bivajo. Ko nekoliko odrastejo, razprše se narazen iskaje
si živeža po drevesu. Gosenica prstaničarica nahaja se čestokrat
tudi na brestu, belem trnji in na topolih. Slabega vremena in
mraza se pa zelo boji; napravlja si za take prilike skupna sta¬
novanja, v kakoršnih se jih večkrat po cele trume nahaja. Čas
zabubovanja tega mrčesa je od srede meseca maja do prve po¬
lovice junija.

Pokončuje se ta nesnaga najzdatneje s tem, da se pomladi,
ko se drugih gosenic gnjezda obirajo in uničujejo, tudi tega
mrčesa zalega na sadnih mladikah poišče, odreže in sežge, kar
se posebno na pritlikovcih in špalirjih z malo težavo izvršiti da.

Tudi z gosenično baklo se more ob slabem vremenu na
stotine tega škodljivca v njegovem vremenskem stanovanji po¬
končati; a še ložeje je pa mlade gosenčice, dokler se v svojem
prvotnem gnjezdu skupaj nahajajo, s tem uničiti, da se s slam¬
natimi, trdo povitimi, gladko prirezanimi šopi, ali pa s cunjami
pomečkajo.

Med ptiči sta pa vrabec in ščinkovec najhujša sovražnika
in lovca te med vsemi gosenicami skoraj najnevarneje sovražnice
sadnega drevja.

5. Glogov belin.

Gloyov belin  (der Baum- oder- Heckemveissling; Pontia
crataegi. L.), kateri se prišteva v vrsto podnevnih metuljev, je
' G centimetrov širok in ima mlečno-bela, s črnimi žilicami pre-
prežena krila; glavne žilice na razprostrenih flafutkah delajo po¬
dobo ležečega križa; njegov život je zgoraj temno-siv, spodaj pa
belkast. Na glavi ima dve, do poldrugi centimeter dolgi, na
koncih z malima bunčicama prevideni tipalnici črne barve.

17

Gosenica njegova je iz začetka umazano-rumena, pozneje
pepelnato-siva in obraščena; ona ima na hrbtu rudeče-rumeno in
črno pašo, ter je popolnoma doraščena 4 1 /.. centimetra dolga.
Njena zelenkasto-rumena buba je zelo neredno s črnimi pikami
in progami nadana in omrežena.

Meseca junija, do¬
stikrat pa tudi še-le julija
prikaže se metulj, kateri
po dnevu skoraj nepre¬
stano okoli leta, a pre¬
nočuje pa na močno dišeči!i
cvetlicah. Meseca julija
znese samica do 200 ru¬
menih okroglih jajčic na
zgornjo stran listja sa¬
dnega drevja, za kar si najraje slivno perje zbere. Avgusta me¬
seca potem izležejo gosenice iz jajčic; prvo njih delo je, da pero,
na katerem so se izvalile, nemudoma prepredejo z neko lastno
pajčevino. Pozneje se pa po celem drevesu za živežem popolno
razidejo. V pozni jeseni (pred začetkom zime) zbero se zopet
skupaj, ter se jih po 6 do 10 skupaj v en list zaprede, kjer
prezimujejo in čakajo meseca aprila prihodnjega leta, v katerem
mesecu zopet izležejo in s svojo izredno požrešnostjo sadnemu
drevju preobčutljivo škodo zadajajo. Skoraj ga ni hujšega so¬
vražnika med gosenicami za sadno drevje, kot je glogov belin,
kateri se po vsi pravici hudi požeruh imenovati more in sme.
Po tretjem levenji se njegove gosenice zopet razkrope in se proti
koncu meseca maja zabubijo, če jim je bilo do tega časa ugodno
vreme.

Najboljši pripomoček, tega požeruha po moči zatreti je ta,
da se pozimski čas njegova gnjezda, katera ima na koncu najbolj
zunanjih vejic sadnega drevja, iščejo, obirajo in sežgo.

6. Debeloglavka.

Debeloglavka, butec  (der Grosskopf, Schwamraspinner, Stam-
motte; Bombix dispar. L.), je med metulji eden najčudnejših.
Samec in samica sta si popolno različna in drug drugemu prav
nič podobna. Samec je z razprostrenimi flafutkami 3 centimetre

18

širok, rujavo-siv in ima po hrbtu več vrstic črnih progiet Na
sprednjih krilcih ima poče/ne cikcakaste temneje črte; krilca so

obraščena s črnikasto pavolico
(mahom, Flaum) in so od zdolaj
svitlo-rujave barve. Samica je do
G centimetrov široka; njeno truplo,
posebno zadnji del, kateri je na
koncu z rujavo-sivo dlako pokrit,
je neprimerno debelo. Njene po-
vesnjene iiafutice so umazano - bele, in so nekoliko rumenkaste,
na katerih se nahajajo črne pike s poprečnimi cikcakčrtami.

Gosenice tega me¬
tulja so iz početka ru-
jave (do malega črno-
rujave), imajo na hrbtu
široko temno potezo,
ali pa. namesto te po
tritenjkerumene črtice.
Po vrhu života ima
dve vrsti bradovic, ka¬
tere so od glave na prvih štirih obročkih lepo temno-visnjeve, a
na zadnjih šestih obročkih pa rudeče; iz vsake bradovice štrli
do 14 bolj kratkih, razpršenih trdih ščetinic. Poleg navedenih
ima še na vsaki strani ob robu života po dve vrsti rujavih bra¬
dovic z dolgimi in mehkimi ščetinicami. Bradovici ob vogalih na
glavi ste posebno veliki, potem ste na vsaki strani po dve manjši,
a, od teh naprej je pa zopet po osem večjih bibuncev (bradovic).
Zdolnji obstranski vrsti imate po 12 enakomerno obščetinjenih
bradovic. Noge, katerih je 5 parov na zadnjem glavnem delu
života, so krepke in lopataste, a one na sprednjem delu so pa
bolj tenjke in špičaste, ter jih je tri pare. Njena glava, na kateri
se nahajate dve rujavi piki, je iz početka rumenkasto-siva. lo še
dovolj pravilno glavo odvrže gosenica pri zadnjem levenji navadno
meseca junija, in na mesto nje dobi novo veliko, neprimerno
debelo, butasto glavo, na kateri so vse temne proge in lise črne,
a poteze med njimi pa svitlo-rumene. Sploh pa po tem zadnjem
levenji gosenica dobi vso živejšo in čistejo barvo. Doraščena go¬
senica je dolga okoli G centimetrov.

19

Buba je črna, natrošena s šopki rumene dlake, do 3 cen-
metre dolga, samična debela, a samčeva pa nekoliko krajša in
bolj tenjka, ter visi narobe, prosto pripredena na podstrešnem zi-
dovji in tudi na drugih suhih krajih.

Metulj se prikaže navadno septembra meseca. Samec o
mraku okoli frfra med tem, ko samica mirno sedi. Kmalo potem,
ko se je oplodila, znese na stene, veje in v razpoke drevesne
skorije do 500 jajčic, katere v podobi ploskvenega kupčeka zloži
in z rujavo dlako svojega zadka dobro pokrije. Ko so jajčiča
znesena, poginejo stari metulji. Meseca aprila in maja prihodnjega
leta, ako je vreme toplo, izležejo iz jajčic mlade gosenice, katere
raztresene po vsem drevesu živeža iščejo, v kar jim osobito perje
sadnega drevja, posebno pa jabolčno služi. Tega sem se popol¬
noma prepričal na šolskem vrtu v Šturiji, kjer sem o svojem
času s tem požeruhom vsakovrstne poskuse izvajal. Konec me¬
seca junija se prično zabubovati; bube nahajajo se navadno po
podstrešnem zidovji, razpokah drevesne skorije, na drugih po¬
škodovanih delili drevesa, pod vrtnimi klopmi in tudi še drugod
na pripravnih in suhih krajih.

Ta huda škodljivim sadnega drevja se najuspešneje pokon-
čuje s tem, da se njena zalega išče in vničuje; to ni ravno te¬
žavno zaslediti; kosmati jajčni kupčeki podobni kresilni gobi
palčeve velikosti, nahajajo se po skorijnih razpoklinah in se lahko
najdejo, pobero in pomečkajo, še bolje sežgo. Ob deževnem vre¬
menu zbero se gosenice debeloglavke na drevesu največ na takem
kraju, kjer so mokrote popolno obvarovane. O takih prilikah se
jih z malim trudom lahko sila veliko pokonča.

7. Črna ščetarica.

Debeloglavki zelo
podobna je tako zvana
črna sčetarica  (der Last-
trager, die schwarze Btir-
stenraupe; Bombyx an-
tiqua. L.), katera je od
une le nekoliko manjša.
Ta ščetaidca je posebno
požrešna na hruševem in
2 *

J

20

češpljevem drevju, katero večkrat popolnoma oguli, a debelo¬
glavima pa najraje jablana opustošuje. Vse drugo velja o njej,
kakor o butcu.

8. Slivarica.

Slivarica, slivno zavijavka  (der Pflaumenwickler; Tortrix
pruniana. H.). Ta ponočni metuljček ima zgoraj rumeno-rujava,
spodaj pa zlato-rumena krilica; glava in
hrbet sta nekoliko svitlejše barve.

Gosenica njegova je 2 centimetra dolga,
iz početka umazano-zelena, črno - kosmata,
ter ima na hrbtu podolžno temno progo.

Buba je črno-rujava, do 1centimetra
dolga; na zadnjem koncu ima nekoliko za¬

krivljenih bodic.

Metuljček izleti meseca julija. Gosenice meseca aprila in
maja največo škodo napravljajo, ker se ta čas v listje sliv in
češenj zavijajo in ga popolnoma požro; tudi vrhove enoletnih
mladik dostikrat hudo pristrižejo in pokončajo. Zabubavajo se
začetkom meseca junija v skupaj povitem listji, a le redko kedaj
na kakem drugem kraji.

Najzdatneje zatira se ta mrčes z obiranjem skupaj zvitega
perja, v katerem je zabubljen. To se ve, da more se pa le na
nizkem sadnem drevju na pritlikovcih in špalirjih vspešno iz¬
vršiti. Pri tem opravilu mora se pa z vso pozornostjo na to
gledati, da se gosenica iz povaljka ne izmuzne in ne skrije, da
pozneje vnovič ne začne škode delati.

9. Jabolčna zavijavka, piškur.

Jabolčna zavijavka, piškur, sadni črv  (der Apfehvickler, Obst-
wurm;  Tortrix pomonella. L.). Spodnje flafutice njegove so svitlo-
sive s temno-rujavimi poprečnimi črtami, zadnje
pa rudečkasto - rujave. Glave in hrbta je sivo-
rujavkastega; zadek je temno-rumen, z nekoliko
svitlejimi poprečnimi črtami. — Dva centimetra
dolga gosenica njegova je rumenkasto - rudeča s svitlo rudeče-
rujavo glavo. Život ima gol, po katerem se le tu pa tam po¬
samezne dlačice nahajajo. Rumenkasto - rujava buba njegova je

21

majhina. — Metuljček izfrči junija in julija meseca; oplodena
samica znese ob peclju (repku) ali pa v muho sadeža po eno
jajce, iz katerega se čez osem dni mala gosenčica izleže in se
preč v sadež do pešek zarine. Poslednjič se njen mali vhod v sadežu
tako dobro zaraste, da ga je le težavno opaziti. Gosenčica (črv)
požre v prvi vrsti peške v sadežu; ta piškav odpade in iz njega
črv v kratkem času izleze, ter si zopet nov, popolnoma zdrav
sad za svojo požrešnost poišče; v to si odbira najlepše peškasto
sadje. Dokler se na vhodu luknje še njeni odpadki nahajajo,
gotovo gosenčica še gospodari v sadežu. Čestokrat (pogostoma)
si ta piškur iz sadja nov izhod napravi; tega se lahko vsakdo
na piškavem sadju dejansko prepriča. Avgusta meseca doraste
gosenčica v sadežu do svoje popolne velikosti, zapusti ga, ter si
zdolaj na drevesnem deblu v skorijnih razpokah, ali pa tudi na
drugih varnih in primernih krajih pripravnega prostora poišče,
kjer se z belo pajčevino zaprede in do meseca maja, pa tudi
ceh) do junija prihodnjega leta svoje zimsko spanje spava. V tem
času se zabubi in čez tri tedne prifrči zgoraj popisani metuljček
na dan.

Skoraj vsako sadje ima svojega posebnega piškurja, ki se
le malo drug od druzega razločuje. V jabolkih opazujemo svitlo-
rumene in rudečkaste, v hruškah belkaste, v češpljah rudeče i. t. d.
gosenčice (ličinke) sadnega črva ali piškurja.

Da se ta hudi sovražnik in škodljivec vrtnega sadja po
moči uniči, naj se stara in razpokana mrtva skorija z drugo
nesnago vred, med katero se navadno z malo izjemo vse njegove
bube nahajajo, vsako zimo čisto raz drevja ostrže, potem ali glo¬
boko v zemljo zagrebe, ali pa sežge. Prav dobro služijo tudi v
ta namen nalašč iz jeklene žice (drata) napravljene krtače, ki
imajo ročno držalo ali pa so nasajene na dolgem drogu. Ravno
tako potrebno je pa tudi, vse odpadlo piškavo sadje, dokler se
črv še v njem nahaja, vselej nemudoma in sproti odstraniti. Naj
gotoveje se zaželjeni namen doseže, če se tako nabrano sadje
preč skuha in prešičem ali pa kaki drugi domači živini poklada.

10. Vihar, rojar ali lesni črv.

Vrbar, rojar  ali Umi črv  (Weidenbohrer, Weidenraupe;
Gossus ligniperda. L.) po nekaterih krajih, kodar je bolj razširjen,

22

na sadnem drevju, osobito na jabolkih in hruškah, preobčutno
škodo dela. Doba njegovih raznih sprememb je dvoletna.

Ta metulj ponočnjak, samica namreč, ima 5 do ti centimetrov
dolg, valjast in proti zadku na hitro zatumpljen život, razdeljen,
v obglavje in sedem črno-rujavih, belkasto obrobljenih obročkov,
kar vse je precej na debelo z dlako (Flaum) enake barve po¬
krito. Čez razpeta krila meri 8 do 10 centimetrov, katerih zgornja
so svitlo - rujava, natrošena s temneje-rujavimi oblački, ter so z
brezštevilnimi črnimi poševnimi potezami prepražena; spodnja
(mala) krila njegova so črno-siva in s črnimi poševnimi potezami
ob zvunanjem robu previdena. Na glavi ima dvoje kot drobno

kokaljevo zrno debelih, gladkih, živo-črnih očes, iznad katerih
kotov raztezate se dve ozki, lino nazobčani, do 8 milimetrov
dolgi tipalnici. Zadnji obroček samičnega života je ob straneh
šiije izboknen, kar ji služi v napravo neke črne lepljive slezovine,
s katero jajčica prevleče in jih pri polaganji na dotično mesto
dobro prilima.

Razen te zadnje opombeje samec le nekoliko manjši, bolj tenjkega
in pravilneje ošpičenega života, samici v vsem popolno podoben.

Samica znese več sto samo na sebi umazano-belih, kot
srednje repino seme debelih, nekoliko podolgastih, s črno lepljivo
tvarino prevlečenih jajčic v posameznih kupčekih od 10 naprej
v šupljo, a še raje pa v ranjeno skorijo vrbovih, lipovih, jelševih,
jabolčnih, hruševih in tudi drugih gozdnih in sadnih listnih
dreves; še celo trdega hrasta in cera se ne ogiblje.

23

Jajčica prične samica polagati okoli srede meseca julija ;
iz njih meseca avgusta in tudi pozneje izležejo do 4 milimetre
dolge gosenčice, kojih barva je z njihovo poznejo popolno iden¬
tična. Zajedo se male gosenčice preč skoz skurijo do ličjevine
in mehkega, sočnega lesa, kjer se tudi prvo jesen žive ter male
rove napravljajo, kar se na drevesnem deblu po izdrezanem,
drobnemu žaganju podobnem lesnem prahu spoznati more; ob
tem času more se ta vražji škodljivec najlože ugonobiti s tem,
da se poišče in pomečka. 1'rec drugo leto pomladi pa vrbar
pod kožo uže veliko mehkega lesa s svojimi močnimi in ostrimi
roženimi čeljusti razje; kolikor pa krepkeji postaja, toliko dalje
od navedenega prostora, navadno od desne na levo zajeda se v
nekoliko poševno mer globočeje v les proti strženu tako, da kot
doraščena gosenica navadno po strženu naravnost gor prstove
debelosti velik ter daljši, ali pa tudi krajši rov napravi.

Primeri se pa tudi, da v prvem letu malo nad koreninami
mlado drevesno deblo okolo in okolo preorje in podljubni mehki
les razje; a niso ravno redke prilike, da se tako drevo potem
usuši, osobito če ima le malo in slabih korenin, ter v slabi,
pusti zemlji raste, če ima pa tako drevo krepke in močne ko¬
renine, ter v dobri in zadosti močni zemlji raste, se navadno tak
vrbarjev rov zaraste, a na obglodanem mestu se kot s srednje
debelo žico (dratom) všenjeni obroček pozna.

Če se pa v kakem drevesu po več vrbarjev nahaja, raz-
vrtajo ga na vse strani po deblu tako, da ga, če je uže tudi
dobro močno, na dotičnem mestu ne ravno premočan veter od¬
lomiti more, to pa zato, ker proti strženu le ena sama gosenica
vrta, druge pa na okrog po deblu razjedajo in orjejo.

Mesto, kjer je gosenica (ali pa če jih je tudi več skupaj
bilo) drugo pomlad na .deblu glodala, spozna se na mlajših dre¬
vesih lahko po nekoliko vdrti in bolj črni skoriji z veliko luknjo
spodaj, ob kateri nahaja se precejšna kopica debelim lesnim
opilkom podobnega razglodanega lesa namešanega z drevesnim
sokom. Ta prostor, navadno dlanove velikosti, mora se do živega
lesa izrezati, da se tako daljni rov (in če je več vrbarjev na
enem prostoru bilo, tudi drugi rovi) gosenice v les najde. Če je
ta rov naravnost gor zvrtan, more se mrčes z močno, zadosti
dolgo in ošpičeno žico (dratom) prebosti in pokončati. Dokaz,

24

da se je gosenica na ta način umorila, je, da, ko se s žico v rojo
drega, se iz nje sliši neko „žekanje“, na kar se iz luknje ru-
javkast sok pricedi; če je pa rov na eno ali drugo stran zao¬
krožen, ali pa iz pod drevesne skorije naravnost proti strženu
umerjen, se z dratom nič ne opravi. Tu mora se pa vzeti ozko
in dobro nabrušeno, zadosti dolgo dleto, s katerim se po roji
skorija in les toliko časa izrezuje, da se do črva samega pride,
kateri se potem brez pardona umori.

Tako napravljene in izrezane rane morajo se potem gladko
obrezati in osnažiti, ter skrbno in dobro z drevesnim (cepilnim)
voskom zamazati in skrbno zavezati, da se morejo potem dobro
obrasti in zaceliti, drevo samo pa pogina obvarovati. Ako se
take operacije na drevji skrbno in pravilno izvedejo, zacelijo in
zarasto se v par letih uže prav dobro, na mlajšem drevji pa
še preje.

Doraščena, dve leti stara gosenica dolga je od 7 do 10 cen¬
timetrov ; njene živo-črne rožene čeljusti so jako močne in ostre;
ravno take barve je tudi njena krepka, plošnata in trda glava.
Ves njen život obstoji iz 12 obročkov; prvina obglavji (obglavje
samo), pod katerega, ako jo dregneš, skoraj celo glavo skrije,
ima črno, preklani klobukovi štuli podobno liso; daljni trije obročki
so ob straneh gladki, a na zadnjih osmerih se pa ob vsaki strani
nahajate po dve nekoliko poševni gubi, nad katerima nahaja se
po ena bolj temno-rujava, nekoliko podolgasta pika; brez enakih
pik sta pa le drugi in tretji obroček od glave proti životu. Sprednji
del gosenice in pa obrobka na životu ali obnožje je v podolžji
umazano-rumeno-voščene barve; barva hrbtišča je pa do prvega
obročka na obglavji mesnato-rudeča. Ves život ob straneh in po
hrbtu je z redko in rujavo, do 4 milimetre dolgo dlako poraščen,
spodaj na životu je pa popolnoma gladka. Nog ima na obglavji
6, na obsredji života 8, in prav na zadku pa 2; zadnje desetere
noge so valjaste in z ostrimi krempeljci prav dobro oborožene.
Gosenica je jako čila in živa, ter v hoji naprej in poritensko
zelo brza.

Ko se je gosenica v dveh letih popolnoma razvila in do-
rastla, zleze iz drevesnega debla, da si poišče v trohljivem lesu
ali pa v kaki drugi šari primernega in pripravnega prostora ter
suhega kraja, kjer se zabubi. Prve zlezejo na dan v prvi po-

25

lovici meseca maja; če so napadena drvesa blizo poti ali ceste
vidijo se ob tem času večkrat posamezne gosenice čez pot ali
cesto brisati jo; če so pa taka drevesa blizo hiše ali druzega
poslopja, rada gosenica tja lazi, kjer si poišče pripravnega pro¬
stora, v katerem se zabubi. Tudi ta malopridnež napravi si iz
razne primerne drobne in suhe ropotije dobro zliman gornji me¬
šiček, v katerem kot gosenica še celih pet tednov počiva in svojo
prvotno barvo počasi v vedno bledejo spreminja. Po preteku tega
časa spremeni se še le v pravo 5 centimetrov dolgo, lepo-rujavo
bubo. Spodaj na bubi opazuje se pet gladkih, ob zunanjih robih
lepo - rujavih, a na ušencih pa svitlo - rumenih, belkasto - lisastih
obročkov; na hrbtu vidnih je sedem obročkov, od katerih se prva
sprednja dva pod krilišče skrivata, da jih na spodnji strani vi¬
deti mogoče ni. Čez obročke in pa ob zadku ima buba 8 z ve-
čimi, a (> pa z manjšimi zobci (žagici podobnih) obrobkov, kar
dela njeno površje za tip ostro in močno rapavo; bubini zadek
previden je z dvema trdima in kratkima špičkoma. Kljunčeku
podobna bodica dela njeno (bubino) glavo jako impozantno in
nazorno; od tega kljunčeka 2 do 3 milimetre oddaljeno ima na
oprsji še en manjši špičasti izrastek.

Buba, katera meri v primeru 15 do 18 milimetrov, pozneje
postane rujavo-črna in se nekoliko sključeno drži.

Oni vrbarji, kateri se v prvi polovici meseca maja kot
godni zapredejo, izležejo kot metulji v prvi polovici meseca julija
na dan, na kar se oplodijo in nekoliko ur potem prično samice
na zgoraj opisana mesta svoja jajčica polagati. Vrbarjeva jajčica,
gosenica, buba in metulj, vse ima nek neprijetni duh po troh-
Ijivem lesu. .

Kako se zatira in škoda po njem napravljena odvrača, bilo
.je v tem opisu uže povedano.

Med ptiči so vrbarju najhujši sovražniki žolne vsakovrstnega
plemena; mali brgljezi in plezalci skrbno obirajo njegova jajčica
iz skorjinih razpok; detalji, zelene in črne žolne ga pa tudi s
svojimi dolgimi in ostrimi kljuni iz drevesnih debel dolbejo in iz-
kljujejo. Kdor bil bi temu neverni Tomaž, naj le sadno in drugo
listno drevje, če je tudi mlado in po žolnah tu in tam izdolbjeno,
skrbno preišče, pa bode kmalo na koži zapazil vrbarjevi vhod in
vežo pred njegovo glavno luknjo v drevesno deblo.

26

11. Veliki ponočni pavlin.

Veliki ponočni pavlin  (das grosse Nachtpfauenauge; Satoma
pyri. Hiibn.), je največi med našimi južnoevropskimi metulji, čez
razpeta krila meri do 14'/,,  centimetrov. Vsaka njegovih zgornjih
velikih, oh robu sivih in spodnjih malih temno-rujavih flafut ima
rujavkasto-rumen, sem ter tje tudi rujavkasto-belkast obrobek, poleg
katerega se nekoliko oddaljeno vleče bolj temna cikcakasta poteza.
V sredini vsake flafute ima črno, očesu podobno liso z rudeče-
rumenimi obrobki, med katerimi se na notranji strani nahaja po
ena polumescu podobna bela poteza.

Konec meseca maja izleze metulj iz svoje bube, se oplodi,
na kar samica svoja kot kokaljevo seme debela umazano-belkasta,
nekoliko podolgasta jajčica nesti prične; vseh jajčic znese 300
do 400, potem pogine. V začetku druge polovice meseca junija
izležejo iz jajčic črne, rujavo-kosmate in celih 7 milimetrov dolge
gosenčice; nog ima vsaka po 16, to je: tri pare na obglavji,
štiri pare na obročkih srednjega života in en par pa na živo-
tovem zadku. Prve dni julija se te gosenčice levijo vprvič; pri
tem levenji spremeni se njih prvotna barva ob straneh života v
bledo-zeleno, na hrbtu pa v nebno-višnjevo-zelenkasto; ob enem
prikažejo se v šestih vrstah na životu prav razločno rujavo - ru¬
mene in z dolgimi resami obraščene bradovice. V vsaki vrsti je
po 10 bradovic, poleg katerih se na obglavji in na zadku še po
štiri druge (bradovice) nahajajo. Ob tem (prvem) levenji gosenice
dosežejo dolgost celih 20 milimetrov. Sredi meseca julija pri¬
kažejo se na vseh bradovicah celega života lepe, nebno-višnjeve
korale. Drugo levenje izvrši se sredi druge polovice istega me¬
seca; ob tem levenji dobe imenovane korale še veliko bolj jasno
in čisto nebno - višnjevo barvo, pri kateri priliki postane vsaka
bradovica podobna kronici s šestimi krajšimi špičastimi resami
in lepo koralo na sredi, iz katere poteza se po ena daljša resa
z malo bunčico na koncu. Pri tem levenji postane vsa barva
celega života bolj enakomerna in svitlo-rumenkasto-zelena, a truplo
pa zraste uže na celih 60 milimetrov dolgosti.

Sredi meseca avgusta doraste gosenica velikega ponočnega
pavlina popolno; kot taka ima na celem životu 10 popolno raz¬
vitih obročkov, na vsakem obročku pa po 6 venčastih bradovic

27

z lepimi višnjevimi koralami; po enake štiri kronice ima tudi na
obglavji in pa na svojem zadku. Ob zunanjih krajnih vrstah
bradovic v podolžji celega života preko deseterih obročkov dobi
gosenica po zadnjem levenji dve vedno bolj vidni podolžni potezi,
na vsaki strani po eno, kateri ste po dokončani rasti svitlo-
rumene barve; nad tema potezama ima na obeh straneh obglavja
in na vsakem obročku po eno črki O podobno liso; dalje ima na
rumenkasto-zeleni glavi drugo rujavo, narobe obrnjenemu V (\)
slično in dobro vidno progo. Sprednje šestere noge so živo-
rujave, srednje osmere nad rujavimi krempeljci s črno-žameta¬
stimi, zadnji dve pa z velikimi rujavimi, trikotu podobnimi pro¬
gami previdene.

Preč ob drugem levenji dobi gosenica popolno gladek život
razpn bradovic; le vse njene noge so ves čas s kratko in redko
dlačico (malimi ščetinicami) poraščene.

Doraščena gosenica dolga je celih 90 milimetrov, a čestokrat
tudi še nekoliko daljša.

Okoli srede meseca avgusta prične se njeno zabubovanje;
prvi zapredek, zimsko stanovanje, naredi si iz svoje močne, debele,
sivo-bele in nekoliko resaste pajčevine, kateri je podolgast, proti
zadnjemu koncu vedno ožji in slednjič tumpasto ošpičen. V ti
vrečici se potem v teku 30 ur zabubi; ob zabubovanji prevleče
od znotraj svojo zimsko hišo z neko temno - rujavkasto lepljivo
tekočino, katera se popolno strdi. Buba sama na sebi je valjasta,
proti zadnjemu koncu nekoliko tanjša in se končuje v hitro za-
tumpljen, nekoliko vdrt špiček; barve je po vrhu črno-, a med
obročki pa rumenkasto - rujave, ter nekoliko rapavega tipa in je
med kratkima špičkoma nekoliko poraščena.

Velikega života metulj s prav malimi hafuticami izleze v
drugi polovici meseca maja prihodnjega leta; llalute mu vidno
rasto ter so v par urah za letanje popolno z vso krasno barvo
in lepoto razvite.

Pavlinova gosenica, katera, ako se je dotakne, tudi nek
„žekajoči glas“ od sebe daje, živi se s perjem brestovega, ore¬
hovega in drugega sadnega drevja. Ena sama požre nad 500 pe¬
resni!) banderc; a tudi pecljem, dasiravno jih ne je, ne prizanaša,
nego ko je z bandercem pri kraji, spravi se na goli pecelj, ga
nekoliko milimetrov (navadno 7 do 10) od debla pregloda in od-

28

striženi konec na zemljo spusti. Taka objedena mladika je v
mali meri ostrvi podobna. Dobro je, da se ta velikan nikjer v
tako velikem številu ne nahaja, kakor se dostikrat druge male
gosenice, sicer bi sadno drevje v kratkem času vsega perja oropal.
Vendar pa pri vsem tem, ako se v drevesnice zatepe, na mladih
cepičih veliko škodo prouzročuje.

Dokončuje se najzdatneje s tem, da se njegove velike in
težke gosenice raz drevesa otresajo in pomečkajo ; dalje, da se
poišče pozimski čas tudi v njegovem zapredku, kateri je 5 do
6% centimetrov dolg, in ga najraje v suhem kraju na podstre¬
šnem zidu prilepi, kjer ga zavoljo njegove velikosti posebno na
pobeljenem zidovji ni ravno težavno opaziti in ga vgonobiti. Ta
njegov mešiček pa tudi na drugih suhih krajih med zložen les
in v staro zidovje na spodnjo stran ploščinatih skal rad prilepi.

Med živalstvom so najhujši in največi pokončevalci gosenic
vel. ponočnega pavlina muhe mrharice in pa ose najezdnice, katere
posebno rade v njena trupla svoja jajčica polagajo; taka gosenica,
če tudi doraste in se pravilno zabubi, se nikdar v metulja ne
spremeni; iz take bube mesto lepega metulja pa le roj grdih muh
mrharic, ali pa osa najezdnic prifrei.

12. Grozdni črv ali grozdni zavijač.

Grozdni črv, grozdni zavijač  (der Traubemvickler; Tinea
ambiguella). Metuljček ta je velik kot navadna muha in po vsem
moljevemu popolno podoben. Njegova krilca, čez katera se po¬
teza črna pasa, so sivo-bela. Med letom
prikaže se dvakrat; prvič maja in junija
meseca, ko preč na trtine mladike, na popke
in na pričeti zarod pričenja nesti svoja bela
jajčica. Na to pogine. V kakih 14 dneh
postanejo jajčica vsled solnčne toplote godna in ob času navadne
košnje izležejo iz njih male, s početka rumenkaste gosenčice,
katere pa pozneje rujavo - zelene postanejo; obdane so s svitlimi
bradovicami; glava njihova je pa črna. Potem razlezejo se po
trtinih mladikah, od katerih se žive. Kakor hitro pa grozdje
cvesti prične, zbero se zopet, zapredejo se v odpadlih cvetnih
kapicah, ali pa v grebenu nastavljenega zaroda, kjer se zabubijo.
V 8—10 dnevih, konec meseca julija izleti v drugič iz bub me-

29

tuljček, kateri pa sedaj svoja jajčica na grozdne jagode polaga.
Iz teli drugih jajčic izvale se potem konec avgusta in v začetku
septembra male gosenčice, zarivajo se blizo pecljev v nezrele
kisle grozdne jagode do peljkov (pesek), katerih jedrca služijo
jim v živež. Male višnjeve lise na jagodi značijo, da je v nji
gotovo črviček ali gosenica.

Kakor hitro je gosenčica bolj dorastla in v eni sami jagodi
dovolj živeža več ne dobi, zapusti prejšno jagodo, zleze in zarine
se v drugo še celo in zdravo, ter tako vsak dan ena sama go¬
senica po več jagod navrta in spridi. Mrzlo in deževno vreme
je temu mrčesu jako ugodno, podaljša njegovo življenje, ter po¬
množi škodo, katero na grozdju prizadeva. Navrtane grozdne ja¬
gode nikdar popolno ne dozore, ostanejo vedno kisle, kar tudi
dobroto vina pokvari.

Ob času trgatve (bendime) spusti se gosenčica na lastni
pajčevinati nitki na zemljo, da se na trtnem deblu pod šupljo
(razpokano) kožo, ali pa v razpokah vinskih količev (rabelj, pa-
ladičev) zabubi, kjer prezimuje, in pričakuje prihodnje pomladi,
v kateri zopet prične svojo malopridnost, ter se z nova naravno
spreminja.

Pokončevanje tega mrčesa je raznovrstno. Najzdatneje je,
gosenice v njihovih gnjezdih po trtah, in pa v bubah na trtnih
deblih in po razpokah vinskih količev moriti. Tudi je prav dobro
o ponočnem času, ko metuljčki okoli frle, v vinogradih na več
krajih mali ogenj zakuriti, ali pa z gorečo bakljopo taistih okoli
krožiti, ker te veščice svitlobo ljubijo, se v ogenj in bakeljni
plamen zaletavajo in osmode; tako se jih lahko na stotine in
tisoče opali in pokonča.

Samo ob sebi je pa umljivo, da posamezni viličarji z na¬
vedenimi pripomočki le malo morejo-doseči. Tukaj je treba vza¬
jemnega postopanja; cele občine ali vsi viličarji enega kraja naj
bi to delo opravljali ob istem času, da se pravi namen v polni
meri doseže.

To so med gosenicami naj večji in poglavitni škodljivci,
kateri so sadjerejcem prava nadloga in križ, kadar se v obilnem
številu prikažejo. Naj bi se jim povsod splošna vojska napovedala!

30

B. Hrošči, rilčkarji ali ubadarji.

Ker bode na tem mestu govorjeno o mrčesu, kateri je z
metulji in gosenicami popolno nesličen, zdi se mi potrebno našim
domačim sadjerejcem kratko besedico o splošnem kebrovem živ¬
ljenji spregovoriti, da ga bodo ložeje in po vseh straneh natančno
spoznati mogli. Le-sem kot potrebni uvod navajam sledeče:

Po svojih raznih vrstah so med vsemi mrčesi kehri najšte¬
vilnejši. Njihova životna oblika se vrsta po vrsti, druga od druge,
tako močno razlikuje, da se temu v resnici čuditi moramo, da,
nekateri so celo izredno-čudne prikazni. Barve so mnogovrstne,
večkrat krasne in občudovalno lepe, n. pr.: razni rilčkarji, mu-
škatniki, krešci, kozlički in drugi. Zavoljo njihovega trdega zu¬
nanjega površja morejo se ložeje in dalj časa nepokvarjeni ohraniti
in spraviti, nego drugi mrčesi, metulji in kožokrilci (muhe in
drugo le-sem pripadajoče mrčesje), kateri imajo navadno bolj
mehko truplo. To bilo je,pa uže naravoslovcem v davnih časih
glavni povod, da so se s tem mrčesom natančneje pečali in ga
od vseh strani na drobno opazovali.

Kebri vseh vrst imajo navadno po štiri kožaste (mrenate)
fiafutice ali letalne kožice, ostre ustnice (ustne dele), prosto pre¬
mikajoče oprsje, ter so razni in popolni spremembi (prepodobo-
vanju) podvrženi. Letalne kožice (prave fiafutice) pokrivajo jim
navadno roženata, redkeje usnju podobna, a le malokedaj mehka
gorenja pokrivalca, pod katera keber ob času počitka in hoje
svoje prave letalnice proti sprednjemu koncu navskriž položi,
zvije in popolnoma spravi ali skrije. Prave letalnice keber edino
le med letanjem popolno razprostre, razvije in raztegne. Pri
nekaterih kebrovih vrstah so gorenja rožena pokrivalca po hrbtu
doli ščitu enako skupaj zraščena, pod katerimi pa pravih letalnic
nimajo in letati ne morejo. Kebri imajo s svojem životom pri-
merjaje zelo male glavice. Na tih (glavah) opazujemo po dvoje
mrežastih očes razne velikosti, poleg katerih razprostira se tudi
po dvoje tipalnic, na vsaki strani glave po ena. Tipalnice imajo
pri raznih kebrovih vrstah tudi razno obliko; nekatere so ščetinaste,
proti skrajnima koncema vedno bolj tenjke, druge so motozate,
obstoječe iz več krajših udkov, dalje členkate, pri raznih kozličkih,
zopet druge imajo podobo zagvozde ali klina, katere so proti zu-

31

nanjema koncema vedno debelejše; a zopet pri drugih kebrih so
tipalnice podobne batu z malim pihalnikom na zunanjih koncih,
kakoršne ima navadni rujavi hrošec.

Na vsakem čeljustju in na spodnjem obustji imajo kebri
na prvem po eden do dva, a na drugem pa po dvoje ostrih in
grizljivih špičkov, kar vse skupej jim kot zobje za grizenje, od-
jedanje, pristriganje in razjedanje služi. Le prav malo vrst kebrov
je, kateri imajo po šest enacih grizljivih špičkov ali zoh v svojem
obustji. Kebrovo oprsje obstoji iz treh obročkov, od katerih prvi
je prosto se gibajoč in sega do začetka pokrivale in letalnih
flafutic; to imenujemo prsi kebrove. Ob izrastku obeh gorenjih
roženatih pokrivačic, namreč, kjer se te života drže, nahaja se
mala, navadno trivogelnata rožena pločica, kateri učenjaki „šildek“
(ščitek) pravijo. Drugi ali zadnji del kebrovega života obstoji
navadno iz šest do sedem obročkov, kateri so drug v drugega
prirejeni. Vsak popolno razviti in nepohabljeni keber ima po
šest, z ostrimi krepeljci dobro previdenih nog. Glede števila
nožnih udov je pri kebrih precejšna razlika; navadno obstoji
vsaka kebrova noga iz peterih udov ali členov. Vendar imajo pa
pri nekaterih vrstah tega mrčesa sprednje štiri noge po pet, a
zadnji dve (nogi) pa le po štiri ude ali členke. Dalje nahaja se
med mnogobrojno kebrovo družino tudi takih vrst, pri katerih
imajo vse (šestere) noge, vsaka le po štiri, po tri in tudi samo
po dva glavna dela (uda ali členka); ti poslednji so pa le zelo
redke prikazni.

Kebrovi črvi (ličinke) imajo navadno po šest prav kratkih
nog; tudi so med temi v redkih slučajih popolni breznožniki.
Njihov život je obročkast; ima trdo, navadno rujavkasto glavo,
katera je z vsemi razjedajočimi (grizljivimi) organi preskrbljena,
kakoršne ima pozneje keber sam. Žive in prežive se ti (kebrovi
črvi, ličinke) v zemlji, lesu, raznih sadežih, gobah, mesu, mrho¬
vini, starem čreslu, gnoju in v sadnem cvetju, kar navadno traja
od nekoliko tednov do več (3 — 5) let. Ob svojem času zabubi
se vsaka (kebrova) vrsta po svojem naravnem zakonu. Bube
(prepodobe) te so kakor mrtve in negibajoče; ne žro nič; imajo
pa uže vse dele pravega mrčesa prav dobro razločne in vidljive,
kar vse skupaj je z nekim, navadno umazano - rumenkastim in
prozornim mešičkom (kot z suho mrenieo) obdano. Črvi ali

.32

kebrove ličinke napravljajo v zemlji na rastlinskih koreninah in
na sadnem cvetju s svojo izredno veliko požrešnostjo, sosebno če
se v velikem in ogromnem številu nahajajo, neizrečeno in pre-
občutno škodo. Komu ni znano, kaj vse vničijo samo črvi (ogrci)
navadnega rujavega hrošča ali kebra! In kje so pa še drugi
škodljivci iz kebrovega kraljestva s svojimi ličinkami, osobito
ubadarji: cvetarji, koščičarji in peškarji, kateri v sadnih krajih
na milijone sadežev leto za letom vničijo?

Kebri navadno le bolj nevkretno in okorno letajo; a ne¬
kateri pa tem spretneje tekajo, kakor vseh vrst krešci, muškat-
niki in roparji; ti druge škodljivce v zalegi in ličinkah, ter bubah
brez usmiljenja žro in preganjajo, radi česar so zelo koristni in
so kmetovalčevi veliki dobrotniki.

Naj povem še to, da so naravoslovci samo v našem delu
zemlje v Evropi do sedaj uže nad 10.000 raznih vrst kebrov sta¬
knili. To je gotovo dosti ogromno število kebrovih vrst, to pa
temveč, ker jih je med njimi večina poljedelstvu, gozdareji in
sploh rastlinstvu zelo škodljivih.

Vsi kebri delijo se po njihovi razliki, lastnostih in priro-
dnih svojstvih v več za-se obstoječih posebni]) in samostalnih
oddelkov ali vrst, kar pa domačemu sadjerejcu ravno neobhodno
vediti potreba ni, zatoraj tega tudi tukaj dalje navajal in natan¬
čneje opisoval ne bodem.

Opis nekaterih najnavadnejih škodljivcev sadjereje iz med
ogromnega števila raznih kebrovih vrst bode pa gotovo tu na
pravem mestu; toraj ga tukaj domačim sadjerejcem v blagohotno
porabo z veseljem podajam.

1. Hrošec, keber ali majevec.

Hrošec, keber  ali majevec  (der Maikafer; Melolontha vul-
garis. L.), prišteva se škodljivim mrčesom, kateri rastlinstvu
sploh, posebno pa še mlademu sadnemu drevju veliko šhodo pri¬
zadeva. Tega velikega požeruha, ki ga ljudstvo keber imenuje,
gotovo vsakdo dobro pozna, zatoraj tukaj njegov natančneji opis
izostane; ravno tako znana je tudi njegova ličinka „črv“ ali
„ogrc“ (Engerling) imenovana; ž njenim življenjem je pa potrebno
bolj natanjčno seznaniti se.

33

V ugodnih legali prikaže se hrošec v času od srede meseca
aprila do začetka maja na dan (v bolj mrzlih krajih tudi pozneje);
8 do 14 dni, leta okoli, navadno proti večeru o toplih dnevih;
živi se od mladega zelenja listnega drevja, posebno ljubi hraste,
poljski javor (meklen), vrbo in pa vsakovrstno košeičasto sadno
drevje, kakoršno dostikrat popolnoma oguli; žre navadno zvečer
in pa po noči.

Po oplodbi zarije se samica 18 do 20 centimetrov globoko
v zemljo, kjer 30 do 40 svitlo - rumenih jajčic v velikosti pro¬
senega zrnja znese in kmalo potem pogine. V 3— 4 tednih potem
se iz jajčic razvijejo male ličinke ali črvički, katere v prvi jeseni
zrastejo 1 'j,,  centimetra dolgi ; žive se ob tenjkih koreninicah in
drugih rastlinskih stvareh v zemlji. Škoda, katero v prvem letu
črvi prouzročujejo, ne more se še preobčutljiva imenovati.

Konec druzega leta je pa črv že do 3 centimetre dolg in
debel, kakor peresnik ali peresni držaj, rOček.

V ugodnih okolščinah, v milem podnebji, doraste črv v
tretjem letu popolnoma, sicer pa potrebuje še eno leto do svojega
razvitja, in tako potrebuje večkrat 4— 5 let, da doraste, to je,
da postane črv 4 % centimetra dolg, a debel pa kot precej močen
svinčnik. Opomniti se mora še to, da se črv vsako leto po
dvakrat levi. Vsako leto v jeseni zarije se globokeje v zemljo,
da se tako zmrzline in pogina obvaruje.

Pred zadnjim levenjem zarije se posebno globoko v zemljo,
kjer si napravi primerno votlino, in tu se potem zabubi, ter
pravemu hrošču kot buba že močno sličen postane.

Ko se tretji pot globoko v zemlji spremeni, pride v 4. ali
pa še le v 5. pomladi kot lirošec na dan. Škoda, katero črvi
v zadnjih letili pod zemljo-na koreninah sadnega drevja in dru¬
zega rastlinstva napravljajo, je zelo velika; pogostoma se primeri,
da vsled objedenih korenin celo odraščena drevesa pod zelo pri¬
dejo. Koliko več škode pa ta malopridnež še-le v drevesnicah
napravi, kjer so mu nježne koreninice drevesc prava sladčica!
Ta škoda je pa tem večja, ker se more še-le potem zapaziti, ko
je začelo perje in mladje rumeneti in velo postajati; takrat je
navadno uže prepozno tako drevo še dalje pri življenji ohraniti,
ker se črv ne more drugače zatreti, nego da se mora zemlja od

3

34

korenin popolno odgrebsti, črve poloviti, kar pa navadno le malo
uspeha ima in je delo z velikimi neprijetnostmi združeno.

Najboljši pripomoček, zdatno zatreti tega hudega sovražnika
kmetijstva in velikega požeruha, ali mu vsaj zaplod po moči
zmanjšati, je edino ta, da se mnogo hroščev polovi in ugonobi.
To morejo pa le cele občine uspešno in zdatno zvršiti; z vsako
pokončano oplodeno samico vničenih je ob enem tudi 30 do 40
črvov in ravno toliko kebrov. Ta lov vrši se pa najzdatneje
zjutraj ob zori, ko kebri na drevesnih vejah tako rekoč popolno
otrpnjeni sede; drevo se dobro potrese, kebri na tla popadajo in
se pobero; dobro je pod drevo tudi razgrniti rjuh, na te se kebri
otresejo in z malim trudom v kako posodo ali pa vrečo vsujejo
in stresejo. Pomore se najhitreje s. tem, da se s kropom poparijo.
Umorjeni kebri porabijo se lahko za hrano kokošim in prešičem;
te živali jih kaj slastno zobljejo in hrustajo; pa tudi za gnoj so
dobri, posebno za kompost; slednjič se da iz njih še dobri kolo-
maz napraviti. Škoda, katero kebri kmetovalcu prouzročijo, more
se na ta način nekoliko poravnati.

Drugi način zatirati ta mrčes je, da se ob hrastovih goj-
zdih in sadnih vrtih napravijo po en meter visoki in dva metra
široki okrogli kupi rahle zemlje, nekoliko z rastlinskimi tvari¬
nami pomešane, v katero oplodene samice nesejo svoja jajčica
(pred vsem ljubijo za to rahlo zemljo); ti kupi se potem ob to¬
plem solnčnem vremenu večkrat dobro premečejo in z gnojnico
polijo; vsled tega se jajčica ali pa tudi uže izlezle ličinke po¬
polnoma pokončajo; taka zemlja porabi se potem lahko kot gnojilo.

To sta dva zdatna pripomočka zatirati in z uspehom po-
končevati tega škodljivca.

2. Ješevček, kresnikar ali junijevec.

Jehvček, kresnikar  ali junijevec  (Johannis- oder Junikafer;
Melolontha solstitialis). Ta hroščič je po barvi rumeno-rujav in
okolo vratu z rumeno dlačico plitvo poraščen. Mimo prvega
je za celo tretjino manjši, sicer mu je pa zelo podoben. Nahaja se
tudi napivam prvemu v veliko manjšem številu, a tudi sadnemu
drevju ni tako nevaren in škodljiv, kot uni. Njegova ličinka,
katera je ličinki majevega hrošča popolno podobna, a od one
(majevčeve) za celo polovico manja, objeda posebno rada korenike

vrb in topolov; ješevček sam pa, ako se v izrednem številu pri¬
kaže, more tudi listnemu drevju, osobito sadnemu, zdatno ško¬
dovati.

Uničuje in zatira se prilično in vspešno tako, kakor majevec.

3. Cvetan, cvetni ubadar.

Cvttar, cvetni ubadar, evttni rilčkar  (Kernobst-Riisselkafer;
Curculio ali antlionomus pomorum. L.). Ilroščič je pol centimetra
(•> m. m.) dolg in nekoliko ožji; je rujave barve s svitlejšimi po¬
ševnimi progami na ščitkih ali roženih krilcih; te proge pa po-

junija meseca, objeda mlado perjiče, a posebne škode s tem ne
dela sadnemu drevju; prezimuje pod prstenimi kepami, kamenjem,
in v razpoklinah stare drevesne skorije. Aprila in maja meseca
prihodnjega leta prikaže se zopet na dan, oplodi se na cvetnih
popkih sadnega drevja (najraje na jabolčnih in hruševih); oplo-
dena samica v osmih dneh 40 do 50 jajčic v cvetne popke tako
položi, da v vsak cvet pride po eno jajčice, iz katerih se okolo
srede meseca maja 2 do 3 milimetre dolge ličinke izvale; žive se
ob cvetu in v njem osobito vse prašnike čisto požro; cvet se po¬
polno zapre, posuši in slednjič uničen odpade, kar ljudje sploh
in navadno „palež“ imenujejo in po krivici neki strupeni rosi
pripisujejo, a to vse pa edino le mali rilčkar „cvetar“ in „cvetna
zavijavka“ zakrivita in načinita. Zabubovanje njegovo izvede se
koncem maja meseca; a osem dni pozneje pride pa uže kot ril¬
čkar na dan.

Pokončuje se najzdatneje s tem, da se na pritlikavcih in
špalirjih usušeno cvetje sredi in proti koncu meseca maja, dokler
se v njem še ličinke in bube nahajajo, obira in sežge, na visokem
drevji pa to izvesti ni mogoče; njegovo pomnoževanje zatira se
pa najuspešnejše, ako se v zimskem njegovem bivališču vniči,

zneje bolj belkaste postanejo; na
zadnjem koncu zgornjih krilic ima
po eno prav razločno črno-rujavo

piko. Glave je črnkaste, rilček
ima tenjk in dolg. — Ličinka
njegova je ’/a centimetra dolga,
ima črno glavo; buba je pa ru¬
menkasta. Hrošček ta prikaže se

36

kar se doseže z globokim prekopavanjem zemlje okolo drevja,
oddrgnevanjem rapove (šuplje) kože raz drevesnih debel, a debla
sama naj se potem dobro z apnom pobelijo; to pomore, da ta
malopridnež na njih več rad ne prezimuje.

Vsako leto bilo bi več ali manj sadja, jabolk in hrušek,
ko bi ga „cvetar“ in »cvetna zavijavka“ preč pomladi v cvetji
tako grozovito in neusmiljeno ne vničevala.

4. Koščičar, rilčkar ali ubadar koščicar.

Koščičar, rilčkar  ali ubadar koščičar  (der Steinobst-Russel-
kafer; Anthonomus ali curculio pruni. L.). Ta rilčkar je od prej¬
šnjega (cvetarja) le nekoliko veči in mn je zelo podoben. Sadju
škoduje s tem, da je še nezrelo do koščic pregloda, kamor potem
položi navadno po eno samo jajčice; ena sama babica oškoduje
nad 40 sadežev.

Prezimuje prvemu enako; pokončuje se kot cvetar.

5. Češnjevi jedrčar.

Češnjevi jedrčar, češnjevi ubadar  (der Kirschkern-Riisselkafer,
Rhjnchites cerasus. T.) je sadjerejcem še sploh le prav malo znan
žužek, zato naj bode tu natančneje opisan.

Mali ta rilčkar dolg je vsega skupaj 6 milimetrov, od ka¬
terih pripada 4 milimetre na život in obglavje, 2 milimetra pa
na rilček njegov. Temeljna barva njegova je svitlo-rujava; nad
oprsjem ima tri bolj temno-rujave proge, čez krila ali ščitke po-
tezata se pa še dva malo širja cikcakasta pasca enake barve;
poleg tega nahaja se na sprednjem delu na obeh straneh života
ob robu proti rilčku še po ena bolj temna potezica. Po vsem
se prav težko loči od cvetarja, ker sta si skoraj popolnoma
jednaka po velikosti in po barvi in na prvi pogled bi je tudi
zvedenec zamenjati mogel; od cvetarja je za pičlo spoznanje večji
in nekoliko svitleje barve.

Ta mrčesek prezimuje za rapavo skorijo češnjevih dreves;
ob času cvetja se oplodi in nekoliko pozneje samica prične svoje
delo, to je : v pričete češnjeve sadežke skozi koščico ubada, kamor
potem prav majčkena jajčica vmazano-belkaste barve polaga. V
vsak sadek položi le po eno samo jajčice; vsega skupaj znese pa
50 do 80 jajčic, ter ravno toliko sadkov nabode. Ubod naredi

37

vselej na zadnjem koncu sadeža malo nad pecljem. V svoj namen
poslužuje se vselej in edino le divjih (necepljenih) češenj; ker
imajo jedrci cepljene premalo škroba, niso za setev, a tudi li¬
činki ne za živež ugodni, kar je pa pri koščicah divjih češenj
ravno nasprotno.

Ubod v sadek se tako dobro in popolno zaraste, da se na
zrelem sadu, kakor tudi na koščici, le kot s prav tenjko šivanko
piknena pičica opaziti more.

Tako čaka jajček v koščici dotlej, da sadež dobro doraste ;
med tem izleze iz njega (jajčeka) belkasta in valjasta ličinka z
rujavo glavico, in prične razjedati jedrce od zadnjega konca proti
klici; nekatera razžre skoraj celo jedrce, druga le dobre 3 / 4 ,
zopet druga pa celo polovico ne; le klice se nikdar in nikoli
ne loti.

Godna ličinka se spremeni potem v umazano-belo-rumenkasto
bubo, iz katere, ko so češnje popolnoma dozorele, potem v 14
do 20 dneh gori opisani rilčkar izleze. Ta prične preč iz koščice
si svoj izhod vrtati, kar se prav lahko opazuje, če so se koščice
divjih češenj za seme nabrale in spravile. Ako je bilo med njimi
kaj piškavih, sliši se iz njih ob tem času neko škrebanje (škr¬
tanje), katero kebrček vrtaje lupinico (koščico) s svojem rilčkom
od znotraj na ven z glodanjem napravlja. Ko si je enkrat malo
luknjico prevrtal, pomoli skoz-njo najprej svoj rilček in sprednji
dve nogi do prvih členkov, ter se trudi, da se svoje ječe reši,
kar se mu navadno v teku ene ure posreči. S prva je zelo tenjak
in dolg, a v nekoliko minutah se mu njegov životek popolno,
normalno in pravilno sam ob sebi vravna.

Ako se pa piškavi češnjevi sadeži na drevesu puste in tam
opazujejo, prepriča se opazovalec prav kmalo, da se sadek na
tistem kraji, kjer mrčesek svoj izhod vrta, popolnoma posuši med
tem, ko je na drugi strani okolo in okolo še ves zdrav in svež.

Piškave češnjeve koščice za setev ne veljajo, dasiravno
imajo klico še popolno celo in zdravo, a manjka jim škroba,
glavne podlage za kalitev in rast. Odbero se pa piškavke izmed
dobrih in zdravih lahko preč, ko so bile nabrane, čeravno se jim
piškavost še ne pozna; ko so se nabrale, osnažile in po vrhu
osušile, denejo naj se v skledo ali pa v škaf vode; zdrave in
dobre, ko so se pomešale, padejo na dno, a piškave plavajo pa

38

na vrhu vode, če tudi so popolno zdrave videti. Če se potem
na vodi plavajoče koščice preiskujejo, to je preč, ko so češnje
dobro dozorele, najdejo se v njih ali uže doraščene ličinke, malo
pozneje pa bube; če se pa preiskujejo nekoliko pozneje, udobi
se iz njih uže popolno razvit rilčkar, kateri v nji škrtajočo mu¬
ziko proizvaja in od znotraj na ven tako dolgo škreba, da slednjič
na dan izleze.

Zatira se ta mrčes na dva načina: ali da se po zimi in v
zgodnji pomladi rapava koža, mah, in druga nesnaga (njegovo
zimsko bivališče) na rjuhe pod drevo razgrnjene raz debla do
čistega ostrže in sežge, ali pa, da se češnje o pravem času obero
in piškave koščice na povedani način od zdravih ločijo in uničijo.

Razen tega, da češnjeve koščice za setev spridi, ne dela ta
rilčkar na sadnem drevji nobene druge posebne in občutljive škode.

Omeniti je le še, da samec preč po oplodbi, a samica pa,
ko je -svoja jajčica do- in nanesla, pogine.

6. Slivar, slivni ubatlar.

Slivar  ali slivni ubadar  (der Pflaumenstecher; Rhynchites
cupreus. L.). Rilčkar je bakreno - pozlačen, dostikrat tudi rude-
čkasto-rujavkast in prav na kratko poraščen; njegove dlačice časih
tudi malo na sivkasto vlečejo. Bela ličinka
njegova ima črno-rujavo glavo. Rilček ima
dolg in precej krepak, kateri je pri zlatem
rilčkarju temno - vijolčast, pri rudečkasto-
rujavem pa črnkast.

Keberček prikaže se pomladi, da po¬
laga svoja jajčica v pričete, kot srednji bob
debele sadežke, najraje v češpljeve in sli-
vine, če pa teh ni, spravi se na češnje,
katerim do polne dozoritve ne prizanaša;
sicer pa svoje malopridno početje na češpljah
in slivah navadno do konca meseca julija izvršuje. Oplodena
samica ubode sadek do koščice, kamor potem eno (le malokedaj
po dvoje) drobno, podolgasto, rumenkasto-belo, polprozorno jajčice
položi in pecelj do pol centimetra od sadežka oddaljeno (le redko
tikoma sadeža) pregloda, da ta odpade, čez nekoliko tednov
(navadno 3 do 4) pozneje iz jajčeka izleze ličinka, se živi od

39

vničenega sadeža, a dorastla se v zemljo zarine, kjer prezimi, se
zabubi, da v prihodnji pomladi zopet kot dovršeni rilčkar-ubadar
na dan pride in svojo uničevalno malopridnost na košeičastem
sadji iz nova pričenja in izvaja. Ena samica odstriže in ukonča
sama do 50 in še več sadežev. Leta 1879. so tukaj na Premu
in v okolici po tem škodljivcu trpele posebno češnje, katere je
še odstrigal popolno dozorele, to pa zato, ker se je bil vsled
dobre češpljeve letine 1. 1878. v obilnem številu prikazal, a leto
potem pa za svoj daljni razvoj nobenih češpljevih sadežev našel ni.

Odstriženi sadežki, v katerih je zalega tega mrčesa, tudi v
največi vlagi ne segnijejo, nego ostanejo velo-gobasti.

Zatira se ta hudi sovražnik koščičastega sadja najbolje s tem,
da se odstriženi sadeži vedno sproti pod drevjem pobirajo in
požigajo, dalje naj se v pozni jeseni in zgodnji pomladi zemlja
okolo dreves globoko prekopuje, da se tako ličinke in bube, ka¬
tere so plitvo pod rušo, globokeje spravijo, in ko njih čas pride,
na površje ne morejo, ter v zemlji poginejo; dalje, če se rilčkarje
ob mirnem in hladnem vremenu na rjuhe pod drevo raztegnjene
otresa in pokonča; toplo in vetrno vreme zato ni; pri toploti
sfrče, a veter jih pa med padom v stran odnese.

7. Peškar, jabolčni ubadal*.

Peškar, jabolčni ubadar  (der Apfelstecher; Ithynchites bacchus.
L.) je škrlatasto - rudeč, od slivarja le prav malo različen, nese
po načinu tega svoja jajčica v posamezne jabolčne (le malokedaj
tudi v hruševe) sadežke, katere še drobne, do pešek, a debeleje
pa toliko globoko ubode, kolikor s svojim rilčkom doseže, potem
jim peclje pregloda, da odpadejo. Ob slabi in pičli letini (kadar
je malo jabolk) v en sadež tudi po več jajčic znese. Samice to
uničevalno opravilo navadno do meseca avgusta izvajajo, ter
ena sama nad 50 sadežev spriditi in pokončati more.

Zatira in pokončuje se ta mrčes uspešno tako kot slivar.

Posebni dostavek. Sila kola lomi in pomanjkanje je huda
reč, česar o svojih časih tudi razni žužki človeka dejansko uče.
Leta 1878. bilo je tukaj na Premu in v okolici veliko jabolk in
češpljevega sadja; slivar in peškar (rilčkarja ubadarja) imela sta
tukaj za svoj razvoj in pomnoževanje vseh pripomočkov v izobilji.
Preč naslednje (1879.) leto bilo je v povedanem obziru popolno

40

nasprotno. Na češpljevem drevji liilo je le sem in tje opaziti
kake posamezne sadežke, te so pa slivarji popolno vničili; nato
prišle so na vrsto češnje; jabolk pa to leto, z eno besedo rečeno,
tudi nič bilo ni. Le tu pa tam v kakem posebnem zavetji opazil
se je na jablanovem drevji kak posamezni borni sadež. V takih
okoliščinah nisem ravno redko priliko imel, na češpljevem sadežu
opazovati slivarja in peškarja, ko sta na njem skrbno ubadala,
da spravita svojega prihodnjega zaroda zalego v pripravni kraj
in zavetje. Zadnje dni meseca julija istega (1879.) leta zlezel
bil sem na občinskem teritoriju „v Treščenji" na jablanovo drevo,
katero je imelo okolo sto sadežev; 56 sem jih bil natanjčno pre¬
iskal; bili so vsi nabodeni; v njih nahajalo se je od 3 do 12
jajček, in na trinajsterih sadežih (jabolkih) dobil sem bil slivarja
in peškarja pri svojem delu, ubadanju; na enem sadežu bili so
celo trije slivarji in pa pet ^eškarjev. To je mali dejanski dokaz
iz mrčesjega življenja, da sila in pomanjkanje res kola lomi.

8. Mladikar, pristrigač ali strigar.

Mladika)-, pristrigač, strigar  (der Zvveigabstecher; Ithyn-
chites conicus. III.). Ta rilčkar je lepo jekleno - višnjev, a največ
pa temno-zelen, enakomerno barvan, ima dolg in tenjk rilček,
s katerim vred je do 4 milimetre dolg.

Sadnemu drevju (osobito jablanom in
hruškam bolj, breskvam, češpljam in mare¬
licam pa manj), a posebno mlajšemu v dre¬
vesnicah zadaja s tem dostikrat veliko škodo
tako, da istoletne mladike do srede pre¬
gloda, katere se povesijo in zvenejo. V vsako
tako mladiko potem do stržena ubode eno
ali k večjemu dvoje lukenj, v katero vsakih
po eno samo jajčice uloži, mladiko popol¬
noma odstriže, da na zemljo pade, kjer se
ličinka iz jajčka izvali, od mladičnega stržena živi, dorastla iz¬
leže, se v zemljo zarije in se tam zabubi. Le v prav veliki sili
in nujnosti svežo mladiko ubode, va-njo jajčice znese in jo še le
potem odstriže. Tega navihanca je kaj težavno videti, ker je zelo
majhen, med ubadarji najbolj plašljiv in se pri najmanjšem dotiku
drevesca na zemljo spusti; le pri ubadanji da se precej rad opa-

41

zovati, ker se pri tem za vse, kar se okolo njega godi, dosti
ne meni.

Kadar mladik ne striže, navadno ob solnčnih dnevih na
zgornji strani drevesnega perja mirno poseda; ob deževji poišče
si pa navadno suhega in mirnega zavetja.

V zalegi je pristrigača mogoče najuspešneje zatirati; od¬
strižene mladike naj se vselej proti pobero in sežgo; s tem je ob
enem tudi njegova zalega vničena. Tudi je mogoče mladikarja
samega kolikor toliko ugonobovati, ker pri mirnem, tihem in
hladnem vremenu posebno zjutraj naravnost pada; zato naj se
pod bolj krepke drevesne veje, na katerih se najlepše in bolje
istoletne mladike nahajajo, velik odprt dežnik (marela) narobe
nastavljen drži in veja s kakim drogom potrese; rilčkarji tako
v dežnik popadajo, kjer se polove in usmrtijo ali pomečkajo. Pri
malih in nizkih drevescih more se isto tako pod posameznimi
mladikami v slamnik ali pa v klobuk vjeti in pokončati, kar
mora se pa s posebno opreznostjo izvesti, sicer ga ni več udobiti,
ker liže prej na zemljo pade in se med njenimi kepami nemu¬
doma zgubi, kjer ga je zastonj več iskati.

9. Popkar ali rujavček.

Popkar, rujavček, rujem zelenikar  (der braune Griinrussler;
PhylIobius oblongus. L.). Njegova zgornja (rožena) krilca so ko-
stanjevo-rujava; je fino poraščen, ima kratek in širok rilČek; dolg
je 5 do li milimetrov, ter ima okroglo-štručasti život.

Sadnemu drevju zadaja s tem veliko
škodo (posebno na istoleto požlahtnjenih
drevescih), da ravno se razvijajoče popke in
mlado zelenjice do srca očesovega razjeda in
ogloda'; mladi, istoletni cepiči, ako jih je ta
škodljivec napadel, se večidel radi usuše;
ta škoda je pa temvečja, kolikor bolj hladno
vreme drevesno vegetacijo zadržuje.

Svoja mala, umazano - belkasta jajčika
nese najraje v hruševo perje, katerega tenjki
smodki enako skupaj povije; ti povitki, v
katerih se pozneje rujavčkove ličinke žive
in dorasto, postanejo pozneje črno-rujave in jih je lahko na drevji

42

opaziti. Godne ličinke izvrtajo se iz teh povitkov, padejo na
zemljo, se va-njo zarijejo, kjer prezimujejo, se zabubijo, od koder
drugo pomlad zopet ob času, ko drevje poganjati začne, ti škod¬
ljivci na dan in drevju kvar delati pridejo.

Zatira se po nekoliko z obiranjem in požiganjem pernih
povitkov, v katerih se njegova zalega (navadno po 3—4 jajčica)
nahaja, in otresanjem ter uničevanjem mrčesa samega ob tihem
in hladnem vremenu na pod drevo razgrnjene rjuhe.

10. Trtar, trtur ali trtanelj.

Trtar,  tukaj ga imenujejo: trtur,  Vipavci pa: trtanelj; listni
povaljkar  (der Weinlaubriisselkafer; Rhynchites betuleti. Fbr.).
Ta temno-višnjev, večkrat zeleno-zlat, pa tudi broncirano - zelen
rilčkar, dolg je z rilčkom vred 6 do 8 milimetrov; zeleni ima
bakreno-bronciran rilček, ravno take barve so tudi noge in obrobek
života njegovega; višnjevi pa ima te dele nasprotno temno-zelen-
kasto broncirane. Trtar pomladi striže trtne mladike, katere
zvenejo in vsahnejo, ter s tem po vinogradih dostikrat občutljivo
škodo napravlja; dalje zajeda ob pecljih trtam
perje, katerega potem smodki enako skupaj
povije in oplodena samica znese v take po-
valjke po 3 do 10 ovalnih, belkasto-rumenih,
polprozornih jajčic, katera pa so pozneje
rujavkasta in slednjič temno - sivkasta ; iz
teh se v 8—14 dneh izvale male valjaste
ličinke, ki povito perje v sredinji počasi po¬
polnoma razjedo. Ravno tako kot trtino po¬
vija in vničuje tudi perje sadnega in gozdnega listnatega drevja
(na poslednje imenovanih vrstah brez posebne škode), najraje
oškoduje pa trtino perje in trte same; zato tudi ime: „trtar“.
Ličinka te nesnage zredi in dovrši se v pernih povitkih, a za¬
bubi in v pravega žužeka spreminja se pa edino le v zemlji; tu je
tudi njeno prezimovanje do sledeče pomladi.

Edini pripomoček, uničevati tega škodljivca je, da se po¬
mladi Ob hladnem in mirnem vremenu otresa na rjuhe pod drevo
ali pa pod trtine latnike razpoložene in potem pomori. Pozneje,
to je konec meseca maja, v juniju in začetkom julija, more se
tudi ukončati na tisoče njegove zalege, katera se v listnih po-

43

valjkih in zavitkih nahaja; te je lahko poiskati, dobiti in obrati,
ker so na listnem drevji v nekoliko dnevih rujavo-črni, na trtah
pa rumeno-rujavkasti. Na nizkem (pritličnem) drevji in na trtah
se z roko lahko obero, na visokem pa z gosenčnimi škarjami od¬
strižejo in brez odloga sežgo.

Opomnjeno naj bode le še to, da, ako se ta škodljivi »ne¬
bodigatreba" v vinskih krajih brez zatiranja slobodno množi,
uniči v malo letih cele trtine nasade (plante) in vinograde, kar
se je tukaj v bližnji okolici (okolo Šembij in ilirske Bistrice)
zadnja leta opazovati moglo, kjer je bilo skoraj vse trdno perje
posvaljkano in suho, a trte same pa vele in brez vsakega sadeža.

To naj bode svarilen migljej vsem vincarjem za skupno
vojsko po krajih, kjer se ta hudi škodljivec prikaže!

11. Jabolčni lubadar.

Jabolčni lubadar  (der Apfelborkenkafer, Bostrychus dispar.
H.). Keberček ta je 1 k  centimetra dolg; njegova krilca so rujavo-
rudeča, v črno prehajajoče barve; ima črno - višnjevo glavo in
dolg vrat. Ličinka njegova je navadno bela, sem ter tje tudi v
rudečkasto barvo prehajajoča; proti glavi je vedno krepkeja in
debelejša. — Reberc živi pod kožo jabolčnega drevja, si zajeda
pod njo v ličjevinato plast svoje prehode proti drevesnemu vrhu,
kjer prezimuje. Oplodena samica ob teh prehodih pomladi po¬
laga posamezna svoja jajčka, iz katerih 14 dni pozneje uže li¬
činke izležejo in potem na vse strani pod kožo nove rove vrtajo,
po katerih drevesni sok na veliko škodo celemu drevesu odteka.
Da se ta kukec na kakem drevesu nahaja, spoznati more se po
solzečem se soku iz skorijnih luknjic in pa po nakopičenem prahu,
kojega ta hudi škodljivec izpod lubja na uhod taistih izriva.

Jabolčnemu zelo podobnega lubadarja sem leta 1879. tukaj
na Premu in v bližnji okolici na češpljevem drevji opazoval, pa
do sedaj je na svojih prvotnih krajih in mestih še obmejen ostal.

Pokončuje se ta spridenec s tem, da se preč, ko se na
drevesu zasledi, dotični kos lubja, pod katerim se nahaja, skrbno
izreže, a izrezki pa varno spravijo in potem doma na ognjišči
sežgo; zunaj ni varno takih izrezkov žgati, ker se lahko pripeti,
da vstran odpade kak košček izrezanega lubja, v katerem se lu-
badarjeva zalega nahaja, iz koje se more žužek razviti, na zdravo

44

drevo sfreati in svojo škodo nadaljevati. Kjer je pa ta grdoba
liže močno razširjena, morajo se vse napadene drevesne veje in
vrhi na zdravem mestu brez odloga odžagati, zadate rane z dre¬
vesnim mazilom zamazati, a odžagane drevesne veje in vrhi s
žužekovo zalego vred pa brez odloga varno in skrbno požgati, za kar je
najboljši pozimski čas, ko ta mrčes v svojem stanovanji kot mrtev
mirno počiva; pri tem je pa treba skrbno paziti, da se koža raz
napadene veje in vrhe ne oddrgne in tako ne izpade speči žužek,
kateri bi se ob toplem pomladanskem času zopet oživeti in na
zdravo drevo zleteti vtegnil.

Če je pa kako sadno drevo splošno od lubadarja napadeno,
mora se na povedani način odstraniti.

C. Drevesne uši.

Tudi k temu oddelku naj mi bode dovoljeno kot uvod par
besedic o življenji drevesnih ali rastlinskih uši (mušic) na sploh
spregovoriti. Te živalice, katere ne napadajo le sadnega in dru¬
gega listnatega drevja, nego tudi razna zelišča in obilno rastlinje,
so male, mehke in pravim živalskim ušem več ali manj podobne
žuželke. Po barvi so zelo različne. Samice so brez letalnih krilic
ali flafutic in se žive z rastlinskim sokom ali muzgom, katerega
s svojimi rilčeki iz napadenih delov rastline srkajo, ter v velikem
številu mnogo škode napravijo. Ločimo ta mrčes v tri poglavitne
vrste, namreč: v listne, skakalne in zemeljne uši.

Listne ali drevesne uši imajo vsaka po dve iz sedmih ud-
kov obstoječi tipalnici, kateri ste v primeru z oprsjem (od tega)
nekoliko daljši. Polagoma vpognjeni rilček ali sesalnik njihov
skončuje se pod trebuhom. Na zadku ima vsaka uš po dve
cevki, iz katerih spušča neko strdeno-osladno tekočino, katera na
od uši napadeno drevo mravljince izvabi, ki to tekočino ali sle-
zino nad vse ljubijo in strastno ližejo. Zavoljo tega nahajamo
tudi povsod na ušivih drevesnih mladikah in takem perji mrav¬
ljince. Te ušivje odpadke ljudstvo sploh »medeno roso“ imenuje;
misli se po nekod, da taka izpod neba pada. Ker se te žuželke
tudi levijo, vidimo dostikrat na perji in pa na enoletnih mladikah

45

na imenovani „medeni rosi“ brezbrojnih kožic ali mešičkov pri¬
lepljenih ; tak kraj potem uši zapuste in se više na mladiki gori
pomaknejo, ter si tudi še nenapadenega perja poiščejo. Taki me¬
šički (kožice) pa niso vselej spomin in znak izvršenega levenja,
nego so dostikrat kot ostanki ličink muhe „mušicariee“, katere
(ličinke) se edino in le od drevesnih uši žive, je hudo zatirajo in
strastno žro; le kožice puste pri miru in nepovžite. O tem po¬
trebno pozneje na kratko omenim. Nobene živalice v tako ogro¬
mnem broju na malem prostorčeku skupaj ne bivajo, nego dre¬
vesne (sploh rastlinske) uši. Vsaka rastlina, katero ta mrčes
napada, ima svoje posebne uši, ki so zelo nevkretne in okorne
žuželke; prav počasi hodijo in le po malem lazijo, ter so prava
podoba lenobe.

Samci prikažejo se še le med poletjem in pozneje v jeseni
(po bolj toplih krajih tudi uže v drugi polovici pomladi); imajo
po koncu štrleče flafutice in oplodijo zadnji rod brezkrilčastih
samic, na kar te svoja jajčka nesti prično, iz katerih se drugo
leto ob vgodnem času zopet same brezflafutne samice izvale, ki
ostanejo (uže iz jajčik) skoz celo leto plodne in rode v mnogo-
brojnem številu žive mlade uši.

To so kratke poteze iz splošnega življenja rastlinskih uši,
katere naj bodo pričijočega oddelka mali uvod, po kojem morejo
mili domači sadjerejci vse poglavitno in potrebno o imenovanem
mrčesu posneti in v svojo koidst povoljno porabiti.

Ker bi bilo odveč na tem mestu vsakovrstne rastlinske uši
posebej opisovati, kar bi tudi preveč prostora vzelo, bode gotovo
zadostovalo, ako se domači sadjerejci le s tremi glavnimi so¬
vražniki sadnega drevja v tem mrčesjem kraljestvu: z ,,listnimi"
in „krvnimi ušmi“ ter s „ščitaricami“ natančneje seznanimo in
se učimo je vspešno zatirati ter skušamo po njih sadnemu drevju
prouzročevano škodo po moči zaprečevati in odvračati. V ta na¬
men naj sledi tukaj natančneji opis imenovanih trojnih škodljivk.

1. Listne uši ali mušice.

Listne uši  ali mušice  (Blattlause; Aphida), katere se mno¬
gokrat v brezbrojnem številu prikažejo, so sadnemu drevju zelo
škodljivi mrčesi. Barve so zelo različne, in se ta ravna po nji¬
hovem živežu, to je, soku raznih dreves.

4G

Skoraj vsako listno drevo ima svoje posebne uši; jabolčne
in hruševe so bolj temno-zelene, češnjeve živo-črne, marelične in
češpljeve pa svitlo-zelene i. t. d. Le kostanj in oreh imata mir
pred tem mrčesom. Množijo se izredno hitro in na jako čudni
način; rodijo se žive. Samice so brez flafutic; samci pa, od
babic nekoliko manjši, imajo mala krilca in se navadno še le
koncem poletja in v jeseni prikažejo, da oplodijo najzadnji sa¬
mički zarodek; samice prično potem v razpoke drevesne skorije
in na druge rastline pokladati svoja jajčica, iz katerih se v pri¬
hodnji pomladi zopet le nekrilate samice uže iz jajčic oplodene
zležejo. Stare listne uši pa uže mali mraz popolnoma uniči. Po¬
mladi izležene babice (brez samcev) skote zopet le samice in
tako se neprestano do poznega poletja in začetka jeseni rod za
rodom ponavlja; navadno še le pri najzadnjem letnem zarodu
nahaja se med samicami tudi primerno število samcev. Oplodba
teh živalic traja skoz 10 do 13 rodov v letu; to je tudi edini
in pravi vzrok tako hitrega in izrednega pomnoževanja tega mrčesa.

Drevju zadajajo uši dvojno škodo: one z rilčeki srkajo
drevesni sok, to pa enoletne mladike v rasti zadržuje tako, da
se sključijo in dostikrat tudi popolnoma usahnejo; njihovo blato,
„medena rosa" imenovano, na perji je prava podlaga in živež pa-
leževim ali rijnatim glivicam, katere ga v kratkem času popolno
uničijo, da se (perje) posuši in tako drevesu potrebnih redilnih
gazov iz zraka srkati in dovaževati več ne more.

Da se ta škodljivi in sitni mrčes kolikor toliko vniči, naj
se napadeni vrhovi mladik brez usmiljenja odrežejo, pri visokem
drevji pa z gosenčnimi škarjami odstrižejo in sežgo. A skoraj
najboljše je pa napadene drevesne dele z vodo, v kateri se je
tobak razmakal ali pa pelin kuhal, dobro pomočiti in oprati, na
kar prav kmalo pogine. To pa se more vspešno izvesti le na
pritlikovcih in špalirjih, kakor tudi na visokorastečem še mladem
sadnem drevji, katero pred tem mrčesom navadno največ trpi.
Dobro je tudi od uši napadenemu drevesu puščati, kajti to dotok
soka v najskrajneje mladike in perje za nekoliko časa (dni) za¬
držuje in mrčes vsled pomanjkanja živeža pogine.

Med mrčesi najhujši preganjalec, požeruh in ukončevalec
listnih uši je pa polonica ali plevica (der Marien- ali Blatt-
lauskafer; Coccinella septempunctata), katere je več vrst; ona jih


47

brez usmiljenja mori in žre; dalje tudi ona na napadeno listje
med uši polaga svoja jajčica, iz katerih se uže v malo dneh iz-
vale podolgaste, rumenkasto- ali pa rudečkasto - bele ličinke, ki so
proti glavi vedno krepkeje in imajo na hrbtu črnliasto potezo,
katera se od glave proti zadnjemu koncu trupla polagoma zgublja;
doraščene in popolno razvite so pepelnaste barve, rumeno pik¬
časte in okolo enega centimetra dolge; žive se od samih listnih
uši in so, kakor pozneje polonice same, zelo požrešne. Zabubu-
jejo se polonice navadno na drevesnem perji ali pa na enoletnih
drevesnih mladikah. Kdor hoče, da mu listne uši v drevesnici
in v sadnem vrtu ne bodo prehude škode delale, naj nalovi ko¬
likor mogoče veliko število polonic, naj jih v drevesnico in na
sadni vrt nosi, kjer bodo, dokler je za-nje kaj živeža, rade ostale,
osnažile mu popolnoma in naglo drevje listnih uši in mu mali
trud njihovega nabiranja plačale z obilnimi obresti.

2. Krvna uš.

Krma uš  (Blutlaus; Aphis lanigera). Ta drevesna uš, ka¬
tera se je še le v poznejem času v več krajih prikazala, napada
osobito jablanova drevesa in prouzročuje neizrečeno škodo, ka¬
mor se je zanesla. Drevesni, po tem mrčesu napadeni deli po¬
stanejo popolnoma grampavi ali turasti, drevo začne trohneti in
se posuši. Ta uš je belkasto - rujava malopridnica in škodljivka,
poseda navadno v razpokah in ranah drevesne skorije in lesa,
na mladih čepih pa v listnih kotih in na mladikah ob deblu, a
čestokrat tudi pod zemljo na drevesnih koreninah. Ako se zmečka,
da iz sebe nek krvavo - rudeči sok, od katerega tudi ime tega
mrčesa izvira. Ta nesnaga zatrosi se po vetrovih, ker je lahka
in kosmata (obdaja jo namreč neka malo višnjevkasta pavola);
iz otrovanih krajev lehko' leta po več ur daleč na okrog. Po-
končuje se veliko težavneje, kakor njene sovrstnice, ali druge dre¬
vesne uši, ker njena zalega v zemlji prezimuje in hudi mraz
brez vsake škode prenaša.

Izrezovanje napadenih drevesnih delov, opiranje s zelenim
mjilom (žajfo), umivanje z močnim tobakovim lugom ali pa špi¬
ritom so še najboljši pripomočki, da se ukončajo te hude uši.
Tudi je koristno, napadene drevesne dele dobro z apnom pobeliti
in okolo drevesa v zemljo podkopati apna, katero v zemlji pre-

48

zimujoče krvne uši pokonča in umori. Zadnji navedeni način
pokončevanja krvne uši se da izvesti tudi pri višjih, a prva dva
pa le pri nizkih in mlajših visoko rastečih jabolčnih drevesih.

Ta huda jabolčna škodljivka zanesena je tudi uže v našo
deželo. Prvikrat opazoval sem jo leta 1878. na dolenjem Zemonu
poleg Ilirske Bistrice. To in naslednje leto je tukaj na Premu
in v okolici še ni bilo, a leta 1880. se je pa ta pošast tudi v
tukajšnih sadnih vrtih na jabolkih zasledila, ter se vidno množi.
Le-sem zanesla jo je prav gotovo kočanska burija, katera od
dolenjega Zemona preko Prema v ravno mer brije. Od Prema
naprej proti Janeževem- in Ostrožnembrdu se do sedaj še ni raz¬
širila; ravno tako je letos tudi v Celjah nad Premom, v Bitinji,
Kilovčah in na Ilateževembrdu, katere vasi se od Prema na se-
vrni in sevrno-izhodnji strani nahajajo, pri vsem zasledovanji še
opazil nisem. Nevarno je pa, da se ta škodljivka tudi po teh
krajih v kratkem ne zatrosi; treba je vsega pozora, in kjer se
prikaže, naj se ji krepka vojska napove, da se uniči, ter na
korist domače sadjereje zaduši in pokonča. To velja pa ne le
za tukajšne kraje in sadjerejce, nego merilo in svarilo naj bode
vsem sadjerejcem cele dežele, da svoje jablanove vrte in nasade
pred to hudo in nevarno golaznijo obvarujejo.

S. Škrlatne uši, ščitarice.

Škrlatne uši, šcitarice  (Schildlause; Coccida). Brezflafutne
samice tega mrčesa imajo ščitu podobno, podolgovato ali pa skoraj
popolno okroglo truplo, pod katerim svoja jajčica na drevesno
skorijo in to v prav obilnem številu, večidel v neko svilnato
tvarino neso, na kateri poginejo, se usuše, ter s tvarino vred
ostanejo na drevji kot pokrivalo in obramba jajčic proti slabemu
vremenu. One imajo rilčke in zelo tenjke, iz 6 do 25udkov ob¬
stoječe tipalnice; ostanejo vedno nepremično na enoistem mestu
in žive se od drevesnega soka.

Njihovi, malim muham podobni samci imajo po dve, tudi
po štiri kviško štrleče flafutice, a na zadnjem delu trupla pa po
dve ščetinici in so brez rilčkov; prej kot flafutice dobe, spre¬
mene se v takoimenovane „nimfe“.

Te uši oškodujejo navadno enoletne mladike, najraje hru-
ševega drevja, napadajo pa tudi druge gladke drevesne dele;

49

izsrkovaje sok, zadržujejo drevo v rasti; obodena skorija eno- in
dvoletnih mladik se čestokrat skoraj do lesa olupi, sicer pa po¬
stane rapavo - šuplja, kakor da bi grintova bila. Take mladike
tudi niso za požlahtnjevanje primerne, ker se na njih jajčica
tega mrčesa nahajajo in z mladiko vred je tudi mrčes sam pre¬
nesen na mlado drevesce, katero preč iz začetka sadjerejcu ne¬
potrebnega in sitnega dela napravlja.

Mladike je lahko po rapavi koži spoznati.

Pokončujejo se ščitarice najzdatneje s tem, da se raz mla¬
dike dobro okrtačijo in pomečkajo, a napadeni deli pa pobelijo z
apnom, katero njihovo mogočo zalego umori in zadano poškodbo
mladik popolno zazdravi.

Tako bilo bi opisanih nekoliko najhujših mrčesov, škod¬
ljivcev sadnega drevja in pokazan način, po katerem more se
njihovemu pomnoževanju kolikor toliko uspešno zaprečiti in to
zdatno zmanjšati. Ta način pokončevanja je pa umeten, ker ga
človek sam izvaja. Naravni pokončevalci sadnemu drevju škod¬
ljivih mrčesov nahajajo se pa v živalstvu samem; ti so med se¬
salci: krt, prešič, jazbec, topirji vseh vrst in drugi; med ptiči:
vsakovrstne žolne, brgljezi, plezavci, kukavice, razne senice, škvorci,
vse ptice pevke (sosebno vrste ščinkovcev), lastovice, hudourniki
i. t. d.; med dvoživkami: žabe, krastače, jaščerice, kuščarji,
slepci in druge dvoživke; med žuželkami samimi pa: vsakovrstni
krešci, polonice, muškatniki; 6se najezdnice in muhe mrharice,
katere svoj zarod v jajčica ali pa gosenčina trupla polagajo in
jih s tem umore, in slednjič pajki v vseh vrstah.

Vsi ti tukaj našteti in imenovani mrčesi uničujejo druge
ali v zalegi, ličinkah in bubah, ali pa tudi uže popolno dovršene
in razvite mrčesne škodljivce.

Kmetovalci in sadjerejci slovenski! Da vam škodljivi mrčesi
pri sadjereji in drugem rastlinstvu na polji, senožetih in trav¬
nikih vašega truda uničevali ne bodo, varujte gori navedene na¬
ravne svoje prijatelje in dobrotnike, nikar jih ne preganjajte, a
še manj pa morite; skrbite pa tembolj za njihovi razvoj ter pri¬
vabite jih v svoje vrte in na svoja zemljišča, osobito ptičice
pevke, katere pri nas prezimujejo in ob hudem zimskem času

4

50

dostikrat pomanjkanja in mraza cepajo; podpirajte je steni, da jim
ob takih prilikah kako zrnice in drugega živeža na primerne
kraje potresate. To malo usmiljenje vam bodo ob svojem času
s pridnim oberanjem škodljivih žuželk tisoč- in milijonkrat iz
hvaležnosti in naravnega nagona plačevale in povračevale.

Ker pa ta drobna knjižica zna tudi enemu ali drugemu
narodnemu učitelju v roke priti, naj spregovorim tukaj še do
svojih milih sokolegov par besedi. Dolžnost vsakega pravega
ljudskega učitelja je, da v svojem okrožju na deželi po moči tudi
kmetijstvo pospešuje. Prilika zato se nikjer ne pogreša. Naravo¬
slovje in prirodopisje se uže tako v ljudskih šolah mladini kot
predpisan predmet razlagati mora; na tem pa ravno vsa kme¬
tijska dela in opravila slone.

Gospodje sotovariši! Razlagajte pri tem pouku v svojih
šolah mladini osobito vse naravo- in prirodoslovne predmete do¬
mačega kraja; pripovedujte jim o škodljivih in koristnih živalih,
osobito mrčesih; kažite jih jej v naravi in poočitajte ji vse de¬
jansko, da se privadi škodljivce zatirati, a koristileže pa varovati,
ter med obojimi pravi razloček delati.

Tak domač, dejansko - naravosloven in prirodopisen nauk
bode na deželi med kmeti tisočkrat več koristil, nego oni suho¬
parni o tujezemskem živalstvu, kakoršni se mladini v šoli k ve¬
čjemu v podobah poočitati da.

V vseh treh glavnih naravoslovnih oddelkih imamo za pouk
mladine na izbiro domačega gradiva in praktične tvarine; počemu
toraj domače, potrebno, dejansko in koristno prezirati, a se s
tujim, suhoparnim in nepotrebnim baviti in ukvarjati, s čemur se
le dragi čas trati in brez koristi zapravlja.

Tudi učitelji s svojo šolsko mladino morejo, ako le hočejo
glede uničevanja škodljivih mrčesov prav veliko storiti, kar mo¬
rem iz svoje lastne skušnje dokazati; navedem naj le to-le: Leta
1879. mi je premske šole mladina v 14 dneh nabrala in skupaj
donesla nič manj nego celih 120.000 trturjevih povitkov, v ka¬
terih bila je zalega tega mrčesa; leto pozneje (1880.) mi je bila
do dne 23. junija nabrala 520.000 trturijevih povitkov, 479.586
po ubadarjih odgrizenih sadežev, toraj skupaj 999.586 mrčesjih
gnjezd z najmanj 3 milijoni 599.58G jajčki, kar vse skupaj bilo
se je isti dan popalilo in sežgalo.

In tako more šola z mladino samo na povedani način v
povzdigo kmetijstva veliko koristnega izvesti, kar naj bi se go¬
tovo nikjer o svojem času ne preziralo!

Tako bi se mladina ob enem tudi dejansko in koristno v
domačem naravoslovji vadila in berižila, kar bi gotovo dobrega
sadu donašalo.

—-»<> 3(30

Kratek opis nekaterih koristnih mrčesov.

Omenil sem uže zgoraj, da imajo škodljivi mreesi tudi med
saboj svoje sovražnike, zatiralce in pokončevalee, ter sem navedel
imena nekaterih takih dobrotnikov naših. Oglejmo si sedaj ob
kratkem še nekatere teh natančneje, da se ž njimi bolje sezna¬
nimo in se jih učimo prav ceniti, ob enem pa v svojo lastno
korist in prid jih varovati in jim prizanašati.

Pred vsem omeniti mi je nekoliko o krešcih (Laufkafer,
Carabicina), kateri so med žuželkami pravi roparji, ter napadajo
in brez usmiljenja druge, njim neenake mrčese žro in pokon-
čujejo. Le kadar jim tega naravnega živeža primankuje, lotijo
se tudi drugih živalskih tvarin ali subštancij, drugekrat pa nikoli.
Krešci nahajajo se deloma na suhi zemlji, deloma pa tudi v
vodi; imajo velike, dolge in močne noge, ter krepke gorenje
(roženate) pokrivačiee, katere jim pokrivajo celo telo (život), in
so le pri nekaterih vrstah kreščev na zadnjem koncu nekoliko
zaokroženo skrajšane.

Vse krešce delimo v tri glavne posebne oddelke, kateri
imajo pa po svojih raznovrstnostih še svoje posebne pododdelke
ali vrste, kakor:

I. Peščenar (Sandkafer, Cicindela L.); poljski peščenar
(Feldsandkafer, Cicindela campestris L.); gozdni peščenar (VVald-
sandkafer, Cicindela sylvatica L.); peščenar polutan (Zwitter-
sandkafer, Cicindela hybrida L.).

52

II. Krešci (Laufkafer, Carabida), kateri imajo ščetinate ti-
palnike in pa brezzobnate, ali k večemu le enozobnate gorenje
čeljusti. V naših krajih se jih veliko vrst nahaja. Več jih je
brezkrileev, katerih roženate pokrivačice se v sredini života sti¬
kajo. Več krešcev ima to posebno lastnost, da, kadar se jih
dotaknemo, spuste iz sebe neko rujavo, ostro in slabo dišečo te¬
kočino, kar jim menda mesto orožja v obrambo pred sovražnikom
služi. Vsi krešci so zelo hitrih in brzih nog; so, kakor tudi nji¬
hove ličinke zelo požrešni. Ker se pa osobito od ličink, zalege
in bub drugih škodljivih mrčesov žive, so poljedelcem, vrtnar¬
jem in sadjerejcem veliki in koristni dobrotniki. Le kadar jim tega
pravega naravnega živeža primanjka, lotijo se drugih živalskih
tvarin.

Krešce moremo opazovati po vrtih, njivah, potih in gozdih.
Tekajo hitro in brzo po tleh ali zemlji; oni obpotni (peščenarji)
s zelenkasto, dostikrat tudi lepo zeleno, navadno pa zeleno-rujavo
temeljno barvo in belkastimi lisami, tudi po nekoliko preletavajo.
One na vrtih in na polju imenuje ljudstvo po svojem prostem
izrazu: „ščurlce“. Eden največih med temi je „usjnar“  (Leder-
kafer, Procrustes eoriaceus L.), kateri je temno-črne barve, rapa-
vega tipa in ima svoja površna (rožena) krila skupaj doraščena
ali zraščena. Dolg je od 3 7* do 4 centimetre.

Drugi bolj navadni krešci v naših krajih so pa ti-le:

1. Vrtni krešec  (Gartenlaufkafer, Carabus hortensis),
kateri je do 3 centimetre dolg; barve je rujavkaste, ima bakreno-
svitel životov obrobek in na njegovih roženatih pokrivačicah na¬
haja se tri vrste globočejih, bakreno-bronciranih jamic; tudi se
poleg tega na njih nahaja veliko drobno vrezanih žlebičkastih
potez preko njihove dolžine, namreč.

Vrtnarjem posebno s tem veliko koristi, ker množino rast¬
linske koreninice glodajočih škodljivih mrčesjih ličink požre in
pokonča.

2. Zlati krešec  ali z 1 a t i č a r (Goldlaufkafer, Carabus
auratus) je svitlo-zelenkasto-zlat ali bronciran; ima rumenkaste
tipalnike in ravno take noge. Njegova gorenja (roženata) krilica
so veličastno nadrkana in krasna. Pokončuje prejšnemu enako
ličinke drugih škodljivih mrčesov.

53

3. Bub ar (Puppenrauber, Colosoma syeophanta), kateremu
tudi muškatnik pravimo, kar od tod izvira, ker, če se ga dota¬
knemo, nek muškatovemu slično-podobni duh od sebe daje. Ta
prekoristni žužek ima vijoličasto - črnkasti život; njegove gorenje
zlato - zelenkasto - svitle pokrivaeiee so jako fino in lepo žlebčaste.
Živi se navadno le od bub takih gosenic, katerih se vsi ptički
ogibljejo; žre pa tudi gosenice same in to brez vsega prizanašanja.
Ta svoj živež zalazuje na zemlji in po drevju. Najslastnejše so
mu gosenice spovednice in njihove bube, zato ga pa na gnjezdih
in v gnjezdih ali skupnem bivališču teh prav pogosto opazovati
moremo. V ta gosenčja bivališča polaga svoj zaplod; ličinke nje¬
gove so ravno tako požrešne, kot je pozneje razviti in popolni
muškatnik ali bubar sam. Dolg je muškatnik od 27 3  do 3 cen-
metre. Naj povedano o krešeih zadostuje.

Druga posebna vrsta med koristnimi kebri so polonice,
plevice ali pevnice (Sonnen- ali Marienkafer, Coccinella L.) Te
živalice imajo jajčasto-okroglikast život, ki je polkroglici podoben,
obokano izbuknen in je sličen polovici srednje debelega okroglega
graha. Oprsje polonic z glavo vred podobno je zagojzdici. Noge
in tipalnice njihne so kratke. Naše navadne polonice dolge so
le po nekoliko milimetrov. Večina njihovih vrst ima na gorenjih
pokrivačicah, katerih temeljna barva je rudeča, rumena ali pa
rujava, po neko gotovo število lepo semetrično (pravilno) razde¬
ljenih črnih pikic. Poljedelcem in sadjerejcem polonice s tem
zelo koristijo, da jim sadno drevje in druge rastline snažijo grdih
in škodljivih uši. Kakor same, tako so tudi njihove ličinke prave
požeruharice in gotova smrt drevesnim (listnim) ušem. Če se po¬
lonice dotaknemo, preč svoje noge in tipalnike skupaj stisne, ter
se nam kot mrtva potaji in ob enem iz členkov svojih nog neko
rumeno tekočino, katera ima precej hud in zoprni duh, spusti in
se na ta način nekako brani.

Po naših krajih splošno znana je:

4. Se d mo pikčasta polonica  (der Siebenpunkt, Cocci¬
nella septempunctata L.), katera ima črni život, je ob straneh
ovratja proti sprednjemu koncu bela in ima na rudečih zgornjih
krilcih na vsakemu po tri črne pike same za-se, a na šildku
njenemu nahaja se pa sedma skupna taka pika, katera je od

54

spredej nazaj, na desno in levo z belimi lisami obdana. Ta po-
lonica dolga je G do 7 milimetrov. Kako nam koristi, bilo je
uže zgoraj povedano.

5. Dvopikčasta polonica  (der Zweipunkt, Coccinella
bipunctata L.) ima na vsakem zgornjem rudečem pokrovčeku po
eno črno piko. Na njeni črni glavi nahajate se dve mali, a na
vsaki strani ovratnika pa po ena večja bela, piki podobna lisa.

Koristi nam ta polonica ravno tako, kot njene sovrstniee.

Izmed koristnih kerbrov naj bodo omenjeni le-še na sploh
„kratkokri  1 ci“  (Kiirzfliigler, Brachelytra). Truplo teh žuželk
je dolgo in ozko. Imajo tako kratke pokrivačice, da ž njimi komaj
tretji del svojega života pokrivajo, pod katere svoje prave letal¬
nice (letalne kožice ali flafutice) trikratno zvite (vpregnjene)
skrivajo. Tekajo in letajo jako spretno in brzo. Vsi ti imajo na
spodnjih čeljustih le po dva (na vsaki enega) tipalnika. Ako se
kakega teh žužkov dotaknemo, privzdigne preč zadnji del svo¬
jega života na k viško in iz svojih ust ob istem času spusti nek
smrdljivi sok. Med letanjem imajo tudi svojega života zadnji
del po konci obrnjen. Najmanjši so do dva, a največi pa do
trideset milimetrov dolgi. Žive se deloma z ropom, deloma pa
tudi ob gnjijočih živalskih tvarinah. Veliko jih je zelo sličnih
s strigalico ali škarjico (Ohrvvurm). Ta mrčes je zelo požrešen;
ravno take so tudi glede požrešnosti njegove ličinke, katere so
pravemu mrčesu, izvzemši pokrivačice in flafutice, kojih še nimajo,
popolno podobne. Te ličinke zabubujejo se v zemlji ali pa v gnoju.

Sploh imajo vsi ti čudni kebri izredrno močne in debele

glave.

Najvažnejši in koristnejši v tem oddelku so roparji (Raub-
kafer, Staphvlinus L.). Le-sem naj omenim le sledeče tri
roparje:

6. Rudečekrilnik, rudeči ropar  (der rothfliigelige
Raubkafer, Staphylinus erythoropteus L.). Dolg je do 15 milime¬
trov ; život njegov je črn, ima rudeče noge in ravno tako barvane
pokrivačice. Na njegovem zadnjem delu života ima ob obeh straneh
zlato-rumene lise (lisaste progice).

7. Čmrlju podobni ropar, črmljar (der hummel-
artige Raubkiifer, Staphjlinus liirtus L.) je črno-višnjevega života.
Ti-le deli njegovega života: glava, ovratje in pa zadnje truplo so
z rumeno dlačico gosto pokriti, kar mu daje pravo čmrljevo po¬
dobo. Njegove pokrivačice so proti zadnjema koncema pepelnc-
sive barve.

8. Črni ropa  r (der sclnvarze Raubkafer, Staphvlinus maxi-
losus L.), kateri ima posebno velike, močne in krepke čeljusti, dolg
je do 3 centimetre. Črno - pikčasta, svitlo-pepelnato - siva proga
poteže se preko njegovih pokrivačic; truplo njegovo je zgoraj
deloma svitlo pepelnato - sivo, spodaj pa do malega rujavo-belo.

Vsi ti roparji nahajajo se pogosto na potih, v vrtili in na
polju, ter pokončujejo v obilnem številu vsakovrstno drobničad
škodljivega mrčesja. zaradi česar so zelo koristni.

Naj pride sedaj še na vrsto nekoliko koristnih in navadnih
živalic iz med kožokrilcev ali muh.

Le-sem pripadajo pred vsem tako zvane ose najezdnice. To
so male (nekatere tudi precej velike) mušice. Njihova temeljna
barva je navadno črna; imajo stegnjeni život, malo glavico,
precej dolge in tenjke tipalnike, ter polagajo svoja jajčika v trupla
raznih gosenic. Iz teh jajčik se v nekoliko dnevih zležejo mali
črvički, kateri gosenico umore, se, ko so enkrat popolno dorastli,
v njenem (gosenčjem) truplu ali pa na površji taistiga (kamor
se večkrat po svojih naravnih zakonih izvrtajo) zabubijo, od ko-
dar, ko so popolnoma razvite, kot pravi mrčes izfrče. Nekatere
med njimi, katere so bolj velike in razno rumeno-progaste, imajo
tudi podaljšan in razcepljen zadek, s katerim v pripravne pred¬
mete ubadajo in svoj zarod polagajo. Te ose ne pikajo in ni¬
majo strupa, kot navadne ose in sršeni.

Najnavadneje med najezdnicami so sledeče:

9. Društveni ca ali družinska najezdnica  (die
gesellschaftliche SchlupRvespe, Microgaster glomeratus L.), katera
je do 4 milimetre dolga in ima bledo-rumene noge. Te najezdnice
so navadno zelo hude morilke gosenic kapuzovega in pa dre¬
vesnega (glogovega) belina; v teh gosenic trupla najraje svoj za-
plodek polagajo in jih s tem na tisoče pomore. Godne ličinke

56

njihove izvrtajo se na površje mrtvega gosenčjega trupla, kjer se
v podolgaste, rumene mešičke zapredejo (zabubijo), kateri drug
poleg drugega nametano kupoma leže, od kodar o svojem času
kot koristni mrčeski na dan pridejo.

10. Bub ari ca (der Puppentodter, Pteromalus larvarum
L.). Kakor preje imenovana najezdnica v gosenčja trupla svoja
jajčika polaga, ravno tako tudi ta nese in polaga svoj zaplodek
v gosenčje zapredke ali bube, ter je s tem umori in pokonča,
od kodar tudi njeno ime.

Ta najezdnica je prejšnji enake velikosti, je višnjevo-zlate
barve, ima blede noge in pa svitlo-zelen zadek, ter je zelo
koristna.

11. Ličink  ari  ca  (der Larventodter, Pteromalus pupa-
rum L.) ima svitlo-zeleni životek in pa črni zadek. Na hrbtišču
ima škrlatasto-rudečo liso. Njene noge so bledo-rumene. Ličinke
te ose najezdnice žive se v gosenčjih truplih ponočnih metuljev,
kakoršnih (gosenic) brezbroja pomore in vkončajo.

12. Bilkarica ali travarica  (die Grashalmschlupf-
\vespe, Oryptus fulvipes G.) je črna in ima rudečo - rujave noge.
Ta najezdnica najraje in osobito v trupla gosenic glogovega be¬
lina svoj zarod (jajčika) polaga, s čemur brez broja tega hudega
škodljivca pokonča in pomori. Posebnost te najezdnice je to, da
se njene ličinke ne zabubujejo ne v, a tudi ne na umorjenih go¬
senčjih truplih, nego navadno le na travnatih bilkah, kjer si na¬
pravijo splošni skupni, okrogli (kroglici podobni) glavni mešiček
bele barve, v katerem potem te bube druga poleg druge nako¬
pičeno svoje popolne spremembe in razvoja čakajo.

Še neke koristne muhe opis naj tukaj sledi, in ta je:

13. Mufiičarica, muha u š i v k a, smrt listnih  uši
(Blattlaustliege, Syrphus). Muhe te imajo navadno ploskovato,
včasih tudi valjasto, večidel rumeno in črno obročkasto truplo,
kar sosebno od zadnjega dela ali konca tega velja. Te prekoristne
živalice vidimo poletni čas pogostoma v obilnem številu na raznem
cvetji posedati, ali pa v zraku kot mirno viseti in nepremično
plavati. Sadjerejcem so zelo koristne s tem, da svoj zaplod,
kateri je razvit zelenkaste barve in pijavkam podoben, med listne

57

uši polagajo. Ličinke te so zelo in močno požrešne, žive se
edino in le od listnih uši, katere izpijajo; njihove mešičke (kožice)
pa na perju nepovžite stati puste. Od tod uže na svojem mestu
omenjena prikazen.

Dostavek. Med raznimi kebri in muhami jih je še prav
veliko vrst, katere pokončujejo zalego in zarod drugih raznih
škodljivih mrčesov. Ravno tako so tudi vsakovrstni pajki in pa
kačji pastirji, kakor tudi tako imenovani „prešički“ s stonogami
vred hudi preganjalci drugega sadjereji in kmetijstvu škodljivega
mrčesja, kar vsega pa tukaj opisovati prostora ni, ker bi sicer
iz male knjižice precej debela knjiga nastala. Ako mi bode pri¬
lika in če mi bode poleg mojih stanovskih dolžnosti tudi dragi
čas dopuščal, povedal bodem domačim sadjerejcem od teh zadnje
imenovanih koristnih živalic kaj potrebnega morebiti od časa do
časa na drugem mestu.


I

\