intervju
sašo goldman
22 ekran 3,4 2001: intervju
krivda brez odgovornosti
Pogovor z Jeanom Baudrillardom-esejistom, filozofom ... iti fotografom
V današnjem svetu orgij podob prihaja do fuzije -konfuzijc med podobami televizije, sodobne umetnosti, filma, tiska, fotografije v širšem smislu, vsemogočih podob reklame in arhitekture. Kako se znajti v tej nad-predstavnosti sveta?
Ne vem, katera je "prava" podoba predstave sveta. Morala bi imeti moč iluzije, predstavljati bi morala neko drugo prizorišče in se približati podobi v antropološkem smislu besede, torej nečemu, kar je v opoziciji do realnosti. Prava podoba bi bila edinstvena, ne bila bi preobložena s pomenom, ideologijo in ne reprezentativna. Govorimo o nasilju vsebine podob, a nikoli o nasilju nad podobo. Podoba kot taka bi si vzela čas, da bi postala podoba. In ravno zato me zanima fotografija, saj lahko okoli nje ustvarimo praznino, jo oddaljimo od realizma, ki danes preplavlja vse. Področje podob je hkrati bogato in odtujeno. Gre za dezimaginacijo podobe. Višek predstavlja računalniška podoba, brez negativa, brez realnega, saj lahko vse izdelamo na zaslonu. Že se lahko vprašamo, če so televizijske podobe dejansko podobe. Zame to računalniška podoba gotovo več ni. Ali še je kakšno upanje, izvirna zmožnost, da bi našli podobo, ki bi imela čas, da postane podoba, preden bi ji bil dodeljen kakršenkoli pomen? V tem je vsa težava, in vedno bolj pereča je.
Z bombardiranjem s podobami in zvoki in s spremembo naše kolektivne percepcije sveta nastaja nova mentalna arhitektura, Percepcija sveta se od obdobja do obdobja spreminja, realnost je enaka.
Obstajal je neki red predstave, ki je bil opisan in je predpostavljal obstoj realnega, referenta in še nečesa, ki ga je izražal, V tem primeru je bila potrebna razdalja med subjektom, čutečim in čutnim človeškim bitjem, in objektom, da je lahko prišlo do sodbe in ugodja. Zato da nastane predstava, potrebujemo razdaljo. A če pridemo do točke, ko je podoba zgolj še čisti zaslon in ko smo sami postali njen sprejemni zaslon, gre za izmenjavo med zaslonom in zaslonom in ne več za predstavo. Nastane kratek stik, ki povzroči, da predstave ni več, in za to ceno lahko predstavljamo karkoli. Tako se znajdemo v mulrireprezentaciji in multimediatizaciji. V virtualnem svetu se nazadnje ne bo več zastavljalo vprašanje realnega. In še manj resnice. Znašli se bomo onkraj simulacije. Zato, da je prišlo do simulacije, smo potrebovali svet znakov in njihovo organiziranost, ki je bila lahko soočena z realnim dogodkom. Soočanja, ki je generiralo potencialno energijo podobe in njen pomen, in ugodja subjekta ne bo več. Objekt in subjekt izgineta v prid virtualnemu, interaktivnemu bitju, ki ni nič drugega kot splet. Prav gotovo bodo nastali spletni efekti in vedno bolj kompleksni bodo, bogati in fantastični. A epistemološki podstavek bo docela drug, kot bi rekel Foucault.
Podstavek ali matrica neke nove mentalne krajine ...
Prav tak problem nastopi pri misli, pri zapisu. Misel ni več sposobna analize in interpretacije sveta. Umetna inteligenca absorbira vse funkcije misli v razmerju do resnice (znanje, vedenje, itd.). Vse to bo stvar strojev.
Morda je to sreča, v vsakem primeru pa izvirna situacija, saj se misel ne bo več znašla v primežu z resnico (osvobojena bo realnosti) in bo tako lahko nastopala kot radikalna iluzija, z iluzijo kot pravilom igre. To velja tudi za podobo, fotografijo. Kot za fragment pri zapisu morda obstaja možnost tudi za fotografijo, da napravimo praznino okoli nje, da jo radikalno izoliramo in opazujemo, kaj se dogaja, vendar poprej odstrnemo vse nadstrukture pomena in interpretacije. Nedvomno gre za katastrofalno situacijo v dobesednem, torej mutacijskem pomenu izraza, kjer se spreminjajo sami elementi znanja; pa rudi za izredno srečo, da so nas vsi ti srroji razbremenili potrebe po znanju, potrebe po vedenju in funkcionalnega spomina. Vse koristne funkcije so absorbirali stroji. Preostane nam misel kot nekoristna funkcija. A morda je prav to izjemna sreča.
Doslej smo imeli dve vrsti podob. Podobe - dokumente kot fotoreportaže in podobe - izjave, ki so proizvodi umetnikove subjektivnosti. Prezentacija in reprezentacija sveta. Danes smo priča očitni fuziji teh dveh podob: umetnik kot poročevalec-prenašalec predstavlja svet, kakršen je, medtem ko ga politiki - izvoljeni v ta namen -reprezentirajo kot virtuozi fikcije in dramaturgi. Učinek tega spoja proizvede nasilje do podobe, tako politično kot estetsko. Ko nastane politično-estetski spoj, v njem oba izgubita svojo specifičnost in enkratnost. Danes s težavo apliciramo nekatere kriterije (ali je lepo ali grdo, ali je umetnost ali ne, ima smisel ali ne), a saj to sploh ni več pomembno. Ostala nam je zgolj produkcija posebnih efektov. Ta vizija pravi, da se vse estetske, politične funkcije, ki so se prej razlikovale, danes prepletajo v sintezi. Je umetnik danes še vedno umetnik? Ne, umetnik je operater. Vsi smo postali operaterji posebnih efektov. Lahko se vprašamo, če še obstaja ustvarjanje prizora, uprizarjanje v pravem pomenu. Politiki uprizarjajo v izrazoslovju medijev, diskurza, oglaševanja, živijo samo na njihov račun. Danes ni druge eksistence. Politična volja je izginila. In podobno velja za estetiko in tudi umetnosti ni prizanešeno, Ta pojav sem poimenoval zarota: tudi umetnost se je zbanalizirala; od Duchampa in drugih naprej je absorbirala vso banalnost stvari in jo napravila za svojo surovino. Zato je prešla v stvari ali pa so stvari prešle vanjo. Na nesrečo je red stvari red banalnosti.
Svet umetniškega ustvarjanja in svet marketinga se stikata. Oba se ponovno najdeta v oglaševalski podobi. Ko se dotakneta politike, stvar postane nevarno kompleksna. Lep primer za to je Berlusconi. Berlusconi, ki je ustanovil politično stranko z izbiranjem kandidatov glede na njihovo fotogeničnost in z izbori pred kamero, se vrača v galopu. Na začetku svoje politične kariere je govoril, da se ne obrača na ljudstvo, ampak na občinstvo. Vendar mislim, da nosi resnico situacije. Nekako tako kot Toscani z Benettonom. Lahko se nam zdi odvratno, sploh če hkrati pomislimo, da se nahaja v terminalni logiki stvari in da je v tem smislu bolj zanimiv od drugih. Pravimo, da Toscani ponovno prinaša v oglaševanje aids, smrt, bedo, nasilje in da je to odvratno, nemoralno, itd. Kot da bi bile podobe sreče, ki jih lahko vidimo povsod, kaj manj obscene! Da bi dobili vsaj tri dimenzije, bi bilo treba obtožiti še nasilje medija, oglaševanja in mode. Nasilje je prav tako na obrazu zvezde ali manekenke kot na obrazu sestradanega prebivalca Biafre, ki ga oglaševalci ne bodo nikoli pokazali, saj sploh ne vedo zanj. In tukaj smo priče nasilju nad podobo. Podoba je talka tega, kar hočemo, da pomeni, ne da bi razbrala to, kar je delo negativa: kakšno je nasilje medija in ne samo nasilje sporočila. Mislim, da je za to že prepozno. In mešetarja in pavlihi kot Berlusconi ali Toscani to danes
A
izražata natanko tako, kot ekonomska špekulacija izraža resnico tržišča.
Umetnik je zgolj katalizator sveta. Umetniško ustvarjanje je odvisno od sveta, kakršen je. Mar ne bi mogli bolj kot kdajkoli reči, da sodobna umetnost sodi v širše polje, ki postavlja vprašanje človeške odgovornosti? Ni več razlike med strogo umetniškim, filmskim in podobnim področjem in tem, kar nam je dano na ogled v vsakdanjem življenju. Razlika je implozirala. Vzel bom prototipni primer: Disneyland je bil zamejen kraj imaginarnega, ne-kraj imaginarnega, ki je načeloma v opoziciji z realnim svetom. Disneyworld je mutacija v primerjavi s tem principom. Disneyu ni treba aneksirati sveta, vsi pritečejo k njemu, da bi lahko vstopili v njegov virtualni svet. Postal je realni svet, 011 je tisti, ki realizira svet. In to na žalost velja tudi za umetnost. Tudi umetnost mora s svojimi gibanji in tendencami trpeti za popolno konfuzijo. Vse je ready-made. Dovolj je, da vzamemo stvari takšne, kakršne so, sploh jih ni potrebno prestavljati. Da bi pisoar postal umetnina, ga je bilo treba za časa Duchampa še postaviti v muzej. Danes je vse umetnost. Ameriška gospodinja, ki razkazuje svoj vsakdanjik na internem štirindvajset ur na dan, dela ready-made tako kot Duchamp. Stanje konfuzije povzroči prazen encefalogram umetnosti. Estetska dimenzija izgine. Posledica tega je, da je vse zlato, kar se sveti in da lahko v umetnosti najdemo vse. Sploh ne gre zato, da bi izgubili kritično razsežnost, temveč magično razsežnost iluzije, sposobnost ustvarjanja nekega drugega prizorišča. Današnje prizorišče je defimtivno obsceno prizorišče realnega, banalnega. Gre za pomendranost, sploščitev form. Vse vsebine so mogoče, a forma je izginila.
To je pesimistična vizija sveta. Topor pravi: "Optimisti so slabo informirani pesimisti." Kaj mislite o lastni odgovornosti kot mislec, človek, ki poskuša pojasniti svetovna dogajanja? Po prevodu Popolnega zločina v Beogradu so vas obtožili celo za dogodke v Srbiji. Po Zalivski vojni ste rekli: "Zalivska vojna se ni zgodila." Kakšno stališče naj danes zavzame intelektualec? Drža intelektualca me ne skrbi, ker se nimam ravno za intelektualca. In gotovo se počutim krivega, ne pa odgovornega. Popolni nesporazum v zvezi s tem srbskim besedilom me spominja na afero z newyorškimi umetniki v času simuiacionizma. Vsi ti ljudje so vzeli simulacijo za resnico, preverjeno dejstvo, kar je višek! Bili smo sredi simulacije, a niso videli, da je simulacija vedno samo hipoteza in da delamo z njo, da se poigravamo s tem. Od tod nesporazum. Ker so materializirali stvari v dejstva, tako da so izdelovali resnico, ko je šlo le za hipotetično razsežnost. V tem smislu nisem odgovoren. Kriv, da počnem, kar počnem - gotovo, a ne odgovoren. Tega ne pravim zato, da bi prenesel odgovornost na koga drugega, saj je v našem svetu usodno, da stvari ne moremo izreči v ironičnem, paradoksnem stanju. Ko padejo v polje realnega, takoj postanejo konkretne, ideološke in služijo za orodje, da vam vrnejo žogico. To odklanjam. In podobna težava je nastopila za časa mojega članka o sodobni umetnosti v Krisis. Nisem hotel odgovoriti, saj je bilo nemogoče razčistiti stvari. Torej ne morem in nočem postaviti vprašanja odgovornosti. Vse, kar lahko naredim, je, da se poskušam v analizi, v teoriji, v jeziku, da ustvarjam dogodek, brez domišljavih konotacij, kar pomeni, da izpraznim prostor okoli nekaterih stvari, ki so potopljene v simulacijo, da vidimo, kaj se lahko zgodi, če postavimo stvari v surovo, novo, divje stanje. In enako velja za podobo v fotografiji. Potem ne nadziram ničesar več. To ni nobena deklaracija za neodgovornost, nočem se skrivati pred kritiki, vedeti moramo, kaj počnemo in kakšna so pravila igre. Pozneje
drugi igrajo svojo igro. Komu mar, če je igra sleparska in povzroči perverzne učinke. Opravljam svoj del posla. Pod vprašaj postavljam ravno ta princip realnosti, brezpogojno realizacijo vsega v tehniki, na način, ki absolutno ni nihilističen v apokaliptičnem smislu izraza. Nasprotno, prej gre za energijo. Energijo, absolutni začetni pogoj za to, da spet postavimo stvari na svoje mesto. To lahko počnemo z besedo, podobo ... Kar sicer imenujemo praxis, politično, danes nima več realnosti kot kaj drugega, in ne bom si jih zapovrh še pisal na svoj račun. Zelo sem zadovoljen, da obstajajo politiki, ki vzamejo nase pogubno nalogo, da upravljajo s stvarmi in vladajo temu tako imenovanemu realnemu. Gre za neke vrste eksorcizem. In to izražajo množice v svoji tišini, v svoji odsotnosti.
Če ne izdelujete orožja ali atomske bombe, pa zato ustvarjate koncepte, ki nato postanejo orodja za politike in tiste, ki odločajo. Koncepti so lahko dobri ali slabi, nevarni ali koristni.
Seveda. Danes lahko vidimo, kako je spektakel, spektakularno po Debordu, postal ideologija vladajočega razreda. V tem smislu je spirala sistema vsemogoča. Kaj lahko napravimo z anomalijami, luknjami, vrzelmi? Izloča jih že sam sistem, z virusi, nesrečami, itd. A nesrečo je treba sestaviti v mislih.
Če so ljudje na oblasti arhitekti politike, ste mar vi, filozofi, njeni tesarji?
Ne nahajamo se več v tej svetovalni intelektualni razsežnosti z rahlo superiorno zavestjo do zavesti drugih. Ubogi intelektualec s svojo moralno zavestjo je off-shore. A to še ne pomeni, da je radikalnost izginila. Radikalnost je v stvareh. Če se prikopljemo do izbrane afinitete, sečišča med mislijo in svetom, se bomo kljub temu znašli v radikalnosti ali v izjemnosti. To je vse moje upanje.
Zadnje vprašanje vas zadeva še bolj osebno, saj se nanaša na fotografsko podobo, s katero se izražate danes, in prav tako na filmsko podobo.
Kar zadeva filmsko podobo, gledam samo še filme kot sta Matrika (Matrix) bratov Wachowski ali Cronenbergov Existenz, za katere mi pravijo: "To so filmi zate, vsa tvoja teorija je v njih." A ni res, gre za nesporazum. Film, ki smo ga imeli radi, si lahko ogledamo znova, a bo zgolj déjà vu, saj so ga absorbirale superprodukcije, ki niso več film.
Enako velja za fotografsko podobo, pri čemer moramo razlikovati med podobami, ki so nam dane, in izjemnimi podobami. Obožujem podobo, še vedno me fascinira, pa najsi je dobra ali slaba, banalna ali ne. Podoba je neke vrste čudež. Zeiim si, da se - že zelo razčudežen - čudež ne bi dejansko ujel v past. •
Prevedla Anja Kosjek
Matrika
ekran 3,4 2001: intervju 23