VLADIMIR KAVČlČ, UPANJE
Pisatelj Vladimir Kavčič si v zadnjih .nekaj letih vse ibalj prizadeva, da bi v svoji prozi spoznal in določil koordinate sodobnega ičloveka. Rezultati taikšinega hotenja so biili aimetmiško in idejno zelo različni (Tja in nazaj, Od tu dalje, Onkraj in še dlje); določena uravnovešen ost v tem pogledu pa je dosežena z novim romanom Upanje (Obzorja, 1966, 360 Str.). V njegovem snovnem, idejnem in oblikovnem tkivu obstaja vrsta literarnih značilnosti, ki temu delu dajejo določen estetski mik in duhovni zanos.
Snov Kavčičevega romana Upanje je vojaško življenje. To je tema, ki je v povojini slovensfci prozi rpravjloma rabila za razreševanje proiblemov, 'M so piovezani s človekovo moralno in intelektualno fiziognomijo (B. Zupančič, L. Kovačič, P. Zidar didr.). Stvarna vsebina Upanja je enoletno doživljanje fantov, ki služij.o vojaški rok nekje v Slavonija. Bližina meje ira čas, ki je bil poln mevamosti (začetek petdesetih let), ob tem pa železno disciplinirano življenje v vojašnici, so tiste vnanje moči, ki ipritisikajo na individualno
199
podobo glavnih oseb. V ospredju avtorjevega zanimanja je skupina razumnikov, ki jih je usoda združila v isti vojaški enoti. 2e to kaže, da gre za -specifičen življenjski položaj s posebnim poudarkom na družbeni in mentalni različnosti glavnih oseb. Lente so postavljene v položaj, kd briše zunanje družbene razločlke, vzpostavlja enotnost človeika pred nalogo in dolžnostjo ter s tem omogoča takšen ipripovedni mačin, ki lahko najbolje razkrije človekovo notranjost. Robert, Mičo, Niko in Boris —¦ če omenimo samo glavne — Kavčiča ne zanimajo toliko 'kot inženirji, filozofi, .pravniki in ipoddbno, marveč fcot ljudje, ki morajio pod istimi zunanjimi pogoji, a z različnimi notranjimi dispozicijami preživljati enaike dogodke. Na dnu Kavčičevega romana je torej osnovni spoznavni sipopad človekovega bivanja, spor med subjektivnim in objektivnim, uresničen v prostoru, ki je ali lahiko postane usodna preizkušnja.
Vse omenjeno pa našo misel vodi še dalje. Kavčičev roman nima prvobitnega nagiba v tem, da opiše življenje v vojašnici. Njegovo izhodišče je tezno in hoče ugotoviti miselna, nravna in bivanjiska križišča med sodobnimi razumniki. Zato je snovna in vsebinska določenost samo opredmetenje temeljnega nagiba, nekakašna modema alegorija, ki naj v čutno nazorni podobi prinese nekaj povsem drugega. To drugo pa je — iskanje smisla. Mest, ki govore o smislu človekove pobi skozi življenje, je v Kavčičevem romanu izredno mnogo. To niiso idejno enosmerna mesta, ampak senzibilno krčevita zaletavanja, ki se z različnih strani približujejo središču problema. To naskakovanje na koncu koncev odseva tudi iz razločkov med protagonisti. Med njimi sta manj pomembna karie-rist Niko in Mičo, ki ga notranji dvomi preleve v melanholika. Razumijiivo je, ida ta dva nista v središču avtorjeve pozornosti. Kavčič ima njuno inačico za obrobno možnost sodobne življenjske usmeritve. Težišče je postavil na Roberta in Borisa. Prvi je tehnični izobraženec, pred katerim stoji bleščeča strolkovna pot. Kot ölovek pa je zakrnel; njegova človečnost je izginila v egocenitrizmu ,in v nravni neodgovornosti. Do umetnosti ima in-diferenten odnos; ve, da obstaja, ali meni, da bi se ponižal, ko hi kdaj pogledal v njen svet. Zavoljo tega je njegovo razčlovečenje še pojačano ter dobiva izredno velik pomen. Boris ije iščoč človek, ki se zaipreda lin izgublja, a v živlijenju najide isebe prav sredi neštetih preizkušenj, s katerimi se spoprijema. Na ta način uresničuje svoje globlje bistvo, ki ga izraža z nravno odgovornostjo, z individualno resnobo in s ipoštenOiStjo. Edino z odločanjem, z dejanjem in z angažiranjem človek ostaja individualno živ in dragocen. Čeprav mu ta rešitev ne odvzema strahu in osamljenosti, je edina, ki je mogoča.
Bivanje in nravna iskanja, tj. filozofska postavitev vprašanja o smotrnosti in o smislu človekovega življenja, je tudi pred oblikovno uresničitev postavila določene zahteve. Ugoitovili smo že alegorični pomen vnanje vsebine. To pomeni, da ima Kavčičevo Upanje dve estetski ravnini: resnično dogajanje (teza o bivanjskih možnostih) in naturistično opredmetenje (služenje kadrovskega roka). Notranja protislovnost takšne razpostavitve je dalekosežna. Zahteva izredno spretnost, ki omogoča notranjo uravno-vešenost; to pomeni skladno funkcioniranje, ki izhaja iz svojega in edinega središča. Vzpostavitev takšnega razmerja se Kavčiču ni povsem posrečila, zaradi česar obe estetski ravnini prečesto ležita ena ob drugi in ne — kot bi bilo treba — ena v drugi. Tuidi pri avtorju Upanja se d-ogaja proces, ki ga spremljamo pri vseh ipomembnejših predstavnikih starejšega in srednjega rodu slovenskih prozaistovi v njihovo doživljanje je vdrla povsem nova vsebina, za katero pa imajo na razpolago (aili edino obvladajo) samo stara izrazna sredstva. Sodobna slovenska proza stoji pred iprolblemom, ki je zelo pereč: posvetiti vse moči svojemu izraznemu prestrukturiranju ter doseči raven lirike in dramatike. Pred tem iproblemom je klonil tudi Kavčičev roman Upanje. Ker pa ije avtor — kakor kaže — našel svojo duhovno os, ni razloga, da ne bi verjeli v prihodnost, fci mu bo prinesla tudi ustrezno oblikovno zielost.
Jože Pogačniki