Dvojni obraz divjanja cen
Dejstvo, da so nam cene na vseh področjih krepko ušle iz resolucijskih okvirov, ni nič novega. Vsakdo od nas ga vse bolj čuti na lastni koži. O tem, da je nebrzdano divjanje cen eden od generatorjev inflacije, lahko vsakodnevno prebe-remo in slišimo v sredstvih javnega obveščanja. Ob tem se nenehno sprašujemo, kje so vzroki za to, kdo je kriv. Vpraša-nje, ki, tako kot še mnogo drugi ostaja brez pravega odgo-vora.
Pa vendar je zanimiv podatek, da do danes ni znan niti en sam primer iz naše občine, ko bi bodisi osnovna organizacija ZK ali delavski svet delovne organizacije dal pobudo, da bi ponovno proučili utemeljenost predloga za zvišanje cen, ki ga je podala strokovna služba te ali one organizacijezdruže-nega dela. Takšno obnašanje kaže, kot da delavec proizvaja-lec in delavec potrošnik nista ena in ista oseba.
Delavec kot proizvajalec in upravljalec razmišlja namreč bistveno drugače kot takrat, ko sleče delovno obleko in postane potrošnik. Kot upravljalec pristaja na navijanje cen, zadrževanje blaga na zalogi in na druge nepoštene trgovske manipulacije, kot potrošnik pa to ostro kritizira in pripisuje te slabosti družbi. Pri tem se ne zaveda, da je to rezultat tudi njegovega obnašanja kot proizvajalca in upravljalca.
Tu se dejansko ponuja odprt prostor za politično akcijo vseh družbenopolitičnih organizacij, predvsem zveze komu-nistov in zveze sindikatov ter vseh drugih organiziranih sub-jektivnih sil, da delavcu pojasnijo, da sam upravlja s celoto reprodukcijskega procesa od proizvodnje do potrošnje in je navijanje cen lahko zato zelo nevarna in kratkovidna poteza. Če upoštevamo dejstvo, da je kar 60 odstotkov cen v pristoj-nosti republike in občin, je toliko bolj jasno, da bi lahko bili na področju zajezitve cen mnogo bolj uspešni.       Lučka Špat