Kako učitelj iz Kodarjev politikuje. ,,Terau služim, temu strežem, kateii mc plačuje, od katerega kaj pričakujem. Podložen sem svojemu preduiku, katerikoli je, za drugo se ne brigam. — Kaj je bolj kakor en vol? Dva! — Kaj je bolj kakor en goldinar? — Dva! In kaj je bolj kakor ena suknja? Dve! Ena za lepo, druga za gerdo vreme. In kaj pa je bolj, kakor en sam značaj ? Dva! — V Reki so se propirali Hervatje in Magjaroni; kateri koli so prcmagali, hoteli so imcti svoja bandera po ulicah. Mestjani so imeli po dvoje zastav, in svet je začuden gledal, da je bila danes Reka magjarska, jutri hervaška. Zakaj bi mi ljudski učitelji drugače ravnali ? — Vse na svetu ni drugega, nego kruhoborstvo, in koristolovje; Kranjec moj mu osle kaže, kdor tega ne ve in tako ne ravna; kaj se boino mar mi ljudski učitelji za Bnebodi ga treba" n. p. za narodnost, za naiod in njegove pravice potcgovali in sami sebi škodo delali!! Svoje dni smo bili tako neumni, da smo za dobre besede vse radi storili, a sedaj nam je mrena iz oči padla, in mi skerbimo le za svojo korist, in deremo tje, kjer se nam večji hleb ponuja, ali ga že dobinio, ali ne, to ni vselej v naši moči, a vsaj voljo, doseči ga, iinamo zmirom dobro. Aboten svojeglavnež je tisti, kateri tega ne razume. Svoje dni smo bili učitelji narodni, radi smo se z otroci pobožnih vaj vdeleževali, ker so naši predniki to radi videli, nismo se sramovali to tudi očitno pokazati, ako je bilo treba, ker to je bila tačas šega in navada med učitelji in tudi pri drugih stanovib, a kdo nara danes za molitev in cerkveno pobožnost drugega da, nego pomilovalno zaničevanje —• čemu v cerkvi in pri pobožnih vajah streči; priklanjati in uklanjati se moram na desno in levo, na vzgor in na vzdol, od spredaj in zadej, in potem sera pa neodvisen človek, da lahko jem in pijein, karkoli se mi Ijubi, ako imam denar, da vse to lahko kupim. Oj zlata neodvisnost! kaj pa, ako se kolo časa zaverti in se vreme spreoberne? — saj tako hitro se to ne bo zgodilo, i pa kaj zato, mi pojdemo zmirom za temu, kateri nas bo plačeval, in tako bomo zmirom pravo zadeli, mi smo enkrat za zmirom za vse, kar je treba, t. j. šviga švaga cez dva praga. — A prosim, to je tako, kedar po enem pragu poinetamo, takrat na drugega smeti kopičimo. — Ko so mahomedni kristijane loviii in potem v sužnost prodajali, dovolili so nekaterim iz potrebne milosti, da so smeli priseči na koran. Imeli so jih potera nekaj časa v časti, ongavili in božkali jih, — dokler se jih niso naveličali. — Tudi mene so inonarodni velemožje za svojega vzeli; prisegel sem na njih zakon. — A sam ne vem prav za prav, za kaj so mi skazali to milost. Pst, pst, kdo me posluša?" — Plašljivo pogleda okoli sebe. — Ko nobenega ne vidi modruje dalje. ,,Naši velemožje sicer dosihmal niso še nobenemo lasu skrivili, čemu, saj tega treba ni; drug pred drugim se jim ponujajo, kričijoči: Mene, mene mene . . . Aha sedaj se spomnim, na tistega učitelja, katerega je božjast lomila, ko je slišal govoriti plemeniti jezik naših velemož, tolikanj je bil zarit v svoj jezik; ko se je pa v Kodiirjih uklanjal in priklanjal, mu je naše gore list iz žepa gledal. Boje da ni ga nihče vprašal, čemu novi list v žepu Bund umsonst war der Liebe Muhen." A meni je fortuna drugače prijazna. — Mahomedani se čez nekaj časa več ne brigajo za uskoki, a moji velemožje mene na veke ne bodo pozabili. — In ker smo mi tolikanj modri in prekanjeni, pa tudi ljudske šole v naših rokah verlo napredujejo; to mi sami naj bolje verao, ker sedaj smo mi pervi, pa ne tako kakor prej, ko smo bili podložni tistim nepri" jateljem ljudske omike — kako se jim že pravi? — Černuhi in drugi starokopitneži sicer pravijo, da je po šolskih izbah, vzlasti na deželi če dalje bolj svitlo, in votročjih glavah pa če dalje bolj temno, a mi že vemo, zakaj tako pravijo. To le govord zato, ker oni niso pervi in vse, kar mi storimo, ne velja nič. — Recimo pa, da je tudi res, kar nam očitajo, tako so vendar le duhovni na deželi krivi, da so šole prazue, zakaj nas učiteljev ne vbogajo, zakaj nam ne strežejo in nočejo nam podložni biti? ko bi vse to storili, bili bi mi še le pravi gospodje, in šole bi že napredovale. — Pride že čas, ko ljudstvo več ne bo vprašalo po duhovnih učiteljih, temuč bomo mi pravi ljudski učitelji, in takrat se bliža našim šolam zlata doba, katere zarja nam sedaj že vzhaja. — Sicer se mi to nekako neverjetno zdi: učitelj pervi, duhovnik drugi, a nemški učiteljski listi to prerokujejo, mora že res biti. Sedaj mi je krasna misel v glavo šinila. Preden nastopi zlata doba za učitelje, mine še nekaj časa; v tem času pa ne kaže, duhovnike po nepotrebnera žaliti in jih iz šol odpravljati, ker so potrebno zlo in je ljudstvo še tako neuinno, da černuhu vse verjame, nam pa čisto uialo. Pa nekaj drugega hočemo storiti. — Ako nam ne bodo hoteli šol popravljati in otrok v šolo goniti, bomo rekli, da niso ljudski prijatelji, da jim ni skerb za ljudsko omiko, da se ne brigajo za šolo, a to le zato, ker nismo več njih sužnji. — Hm, to bo gotovo poinagalo. Javnosti se bodo zbali, in podpirali bodo nas in naše šolstvo, kjer namre6 mi gospodarimo in svojo učenost razkladamo. In mi bomo zopet na konji. To bo krasno! Nekako sem to že popvej sam tako slutil, a BSlov. Učitelj" me je v tej misli že krepko podperl in posebno poterdil. Ta hoče namreč duhovnike po Slovenskem s tem pridobiti za šolstvo, da bo po terdovratnežih, kateri se za naše šolstvo nočejo ogreti, hrabro mahal. To bo gotovo pomagalo! — Porok tega nam je vrednik sam. Ko že od tega lista govorim, naj tudi povem, da mi list sicer dopada, a naši velemožje so ga obsodili, ker je pisan v tem neuranem paverskem jeziku, in zato ga tudi jaz obsojujem. — Ako hočem liberalnost in močnodušnost zajemati, to raje storim pri živem studencu, a ne še pri motni mlaki, kjer so že slovenski merčesi notri. — Sicer sem pa čisto te misli, da duhovnika potrebujenio le tam, kjer je treba kaj storiti, kaj poniagati; a v javnem življenji, pri javnih zborih naj pa molči; kdo izmed naprednih učiteljev bo poslušal njegove neslanosti! pred nevednim svetom in. nialo za štafažo tam ga že rabimo. Modrost vseh modiosti pa je: plašči po vetru sukati; tako delam posebno z narodnostjo; ta slvar je že tako postala bolj duhovska, in ni za nas. — Dokler so bili duhovniki naši predniki, res da smo včasih v surkah hodili; a sedaj je pa frak v šegi. Duhovniki naj saiui gledajo, kako bodo shajali s svojo paversko špraho; a novošegni učitelj ui več tak bedak, da bi zarad slovenskih muh svojo prihodnjost stavil v nevarnost. Hm, narodnost, ime za sanjače in nepraktične ljudi. Narod, to sein jaz! Pa je! to sem jo zadel!"